Mariborske široko zaprte oči by KIBLA press

Mariborske široko zaprte oči – romantični vodnik po Mariboru

Mariborske

široko zaprte oči

romantični vodnik po Mariboru

Mariborske široko zaprte oči romantični vodnik po Mariboru Izdajatelj: Kulturno izobraževalno društvo KIBLA, Ulica kneza Koclja 9, Maribor, Slovenija Zanjo: Aleksandra Kostič: TOX – vozni red po tri tisočih leto 18, št. 43, strani 156 Besedilo, celostna vizija, izbor motivov in fotografij: Aleksandra Kostič Lektura: Mirjana Predojevič Fotografije: Boštjan Lah; večina fotografij je nastala na urbanih raziskovalnih delavnicah EU-PA kreativna skupina študentov Central Saint Martins London pod vodstvom Mirjane Rukavine: Adeline Yeo, Flavia D’Amico, Lizon Tijus, Margherita Poggiali, Mia Kennedy, Radha Mistry, Rebecca Wood in gostujoči umetnik Martin Romero Matej Kristovič, Dino Schreilechner, Marko Petrej, Damjan Švarc, Branimir Ritonja, Nataša Berk, Matjaž Wigele, Danilo Cvetnič, Irena Kacafura, Andrej Lukasev, Saša Bizjak iz fotoarhivov: KIBLA, Pokrajinski arhiv Maribor, Pokrajinski muzej Maribor, Zavod za turizem Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Ljubor, Metalna, OŠ Martin Konšak, Galerija likovne umetnosti Slovenj gradec, EPEKA, Primož Premzl, Slovensko narodno gledališče Maribor, Dolenjski muzej, Carmina Slovenica, Wikipedia Naslovnica in zadnja stran: motivi Maribora Foto: Boštjan Lah Prelom: Samo Lajtinger Tisk: Repro Point d. o. o. Slovenija, 2013 Naklada: 300 Publikacija je nastala v okviru projekta EU-PA, Umetnost v evropskem javnem prostoru, kreativni eksperiment urbane regeneracije v štirih evropskih mestih: London, Maribor, Praga in Jesolo. Izvedba projekta EU-PA je sofinancirana s strani Evropske komisije. Vsebina publikacije je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije. Vse pravice pridržane © 2013 Kulturno izobraževalno društvo KIBLA

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 908(497.4Maribor) KOSTIĆ, Aleksandra, 1966Mariborske široko zaprte oči : romantični vodnik po Mariboru / Aleksandra Kostič ; [fotografije Boštjan Lah]. - Maribor : Kulturno izobraževalno društvo KIBLA, 2013. - (Zbirka Tox : vozni red po tri tisočih ; leto 18, št. 43, str. 156) ISBN 978-961-6304-32-0 COBISS.SI-ID 76483841

Aleksandra Kostič

Mariborske široko zaprte oči romantični vodnik po Mariboru

Maribor 2013

Kazalo Uvod 1. Železniška romantična pot

9 12

2. Severovzhodna romantična pot

3. Socialistična romantična pot I

4. Socialistična romantična pot II

1. Železniška postaja – 2. gostilna Prlek – 3. Intes – 4. bivša Carinarnica – 5./6. Meljski dol – 7. Stolp 1. Železniška postaja – 2. Tomšičev drevored – 3. Mestni park – 4. Maistrov trg – 5. Trg Leona Štuklja 1. Kodžak – 2. Pri Gicu – 3. Pekarna – 4. Partizanska ulica – 5. Titov most

1. Rakušev trg – 2. Hutterjev blok – 3. Jemčev vrt – 4. IZUM – 5. Piramida

Srednjeveška romantična pot

1. Splavarski prehod – 2. Vojašniški trg – 3. Minoritski samostan – 4. Sodni stolp – 5. Žički dvor – 6. Vodni stolp

6. Koroška romantična pot

7. Židovska romantična pot

8. Gosposka romantična pot

9. Baročna romantična pot

10. Študentska romantična pot

11. Kamniška romantična pot

12. Romantična pot po goricah

13. Studenška romantična pot

1. Kolosej – 2. Hotel City Maribor – 3. Narodni dom – 4. Glavni trg – 5. Velika kavarna – 6. Rotovška hiša – 7. Pokrajinski arhiv – 8. Koroška cesta – 9. UGM – 10. Mestna tržnica – 11. Lent 1. Grajski trg – 2. Vetrinjska ulica – 3. Židovski trg – 4. Pasaža Gosposka – 5. Glavni trg – 6. Poštna ulica – 7. Slomškov trg – 8. Orožnova ulica 1. Gosposka ulica – 2. Tyrševa ulica – 3. Mladinska ulica - 4. Maistrov trg – 5. Grajski trg – 6. Slovenska ulica – 7. Barvarska ulica 1. Alojzijeva cerkev – 2. Kužno znamenje – 3. Gosposka ulica 1. Smetanova ulica – 2. Prežihova ulica – 3. Gosposvetska cesta – 4. Študentski domovi – 5. Terme Fontana 1. Mladinska ulica/stadion Ljudski vrt– 2. Vila Transsylvania – 3. Mitnica – 4. Kamniški drevored – 5. Vrbanski plato – 6. hipodrom – 7. Kamnica 1. Kamnica – 2. Urban – 3. Gaj – 4. Tojzlov vrh 1. Lent – 2. Studenška brv – 3. Železniška postaja Studenci – 4./5. Portal – 6. Remiza

14. Romantična pot po industrijski in vojaški dediščini 19. in 20. stoletja

15. Taborska mladinska romantična pot

1. Portal – 2. Železničarsko naselje – 3. TVT/Tovarna vozil in toplotne tehnike s Parnim kladivom – 4. Planet Tuš – 5. Kadetnica 1. Magdalenski park – 2. Pekarna – 3. II. gimnazija – 4. Srednješolski center – 5. OŠ Boris Kidrič – 6. Betnavska – 7. Jezdarska – 8. Puškinova – 9. Ob železnici – 10. Ljubljanska – 11. Vurnikovo naselje – 12. Swaty

16. Romantična pot po južnih obronkih Pohorja

109

17. Meljsko-pobreška romantična pot

113

18. Romantična pot ob stari strugi Drave

121

19. Agronomska romantična pot

123

20. Vinska romantična pot

127

21. Dravske romantične sprehajalne poti

131

22. Romantične dravske sprehajalne poti

135

23. Pohorska romantična pot

138

24. Romantična pot

141

25. Romantična pot po Teznem

144

26. Romantične poti do gradov 27. Romantična pot na Ptuj Viri

147 149 153

1. Pekrska gorca – 2. Pekrski potok – 3. Radvanje – 4. Betnava – 5. Poštela – 6. Bohova – 7. Pivola – 8. Hoče – 9. Slivnica 1. Avtobusna postaja – 2. Meljska cesta – 3. Melje – 4. Meljski hrib – 5. Svila – 6. Europark – 7. Karantena/bivši zapori – 8. Železniški trikotnik Železniška postaja – Melje – Meljska hidroelektrarna – Krajinski park Drava 1. Mestni park – 2. Slomškov zavod – 3. Račji dvor – 4. Kalvarija – 5. za Kalvarijo – 6. Trije ribniki – 7. Ribniško selo – 8. Vinarje – 9. Račji dvor 1. Stara trta / Vinag Maribor – 2. Meranovo – 3. Svečina 1. levi breg Drave – 2. Koblarjev zaliv – 3. Mariborski otok – 4. Dravske elektrarne – 5. Bresterniško nabrežje 1. desni breg Drave – 2. Taborsko nabrežje – 3. Obrežna ulica – 4. Limbuško nabrežje

1. center – 2. Vzpenjača – 3. Mariborsko Pohorje 1. Ruše – 2. slap Šumik – 3. Fala 1. Metalna – 2. TAM – 3. OŠ Martina Konšaka

Kot so romantiki 18. stoletja negovali subjektivni pogled na svet in svobodo duha, se navduševali nad razvalinami preteklosti in mogočnostjo narave, tako se ta subjektivni besedni in fotografski zapis navdihuje z različnimi konteksti časa, zgodbami, dokumenti in objekti v mariborskem naravnem in urbanem prostoru. S pogledi nazaj se poskuša soočiti s sedanjostjo in nekaterimi možnimi izhodi v prihodnost. Romantična praznina mestnih ostankov in degradiranih območij nudi obilo novih možnosti. Pričujoči vodnik ne prikazuje vseh vidikov mesta Maribor. Po eni strani niza obstoječe kulturne, umetniške, rekreacijske, ekološke in druge značilnosti in potenciale, po drugi ponovno odkriva pozabljene objekte v zasledovanju uspešnih in neuspešnih revitalizacijskih poskusov nekaterih mestnih četrti, trgov, dvorišč, ulic, uličic, zgradb, poti in naravnih ambientov v tem slovenskem mestu z burno lokalno zgodovino. V jedru Evrope, na meji med germanskim in slovanskim prostorom, pod diktati hitro menjavajočih se ideologij, v nizu gospodarskih vzponov in padcev ter naravnih in političnih nesreč, v nenehnem pretoku ljudi različnih izvorov, sodobni Mariborčani še vedno iščejo svojo identiteto in poti preživetja. Države Evropske Unije so z 80 odstotnim deležem urbanega prebivalstva najbolj urbaniziran del sveta. Temeljna značilnost Evrope je, da ima številne metropole in hkrati relativno veliko število srednjih in majhnih mest. 453 evropskih mest ima več kot sto tisoč prebivalcev. Maribor s približno 95.000 prebivalci je torej eno izmed približno petsto evropskih mest, ki so po velikosti primerljiva, medtem ko Republika Slovenija sodi med deset najmanjših evropskih držav. V Mariboru, ki ga je 1836 slovensko prvič izpisal v svojih pismih Stanko Vraz, oziroma v Marburgu an der Drau, kot ga imenujejo Nemci in Avstrijci, ali Marporg v slovenskem ljudskem jeziku v času pred obema vojnama, so Nemci do prve svetovne 9

vojne ustvarjali večinski del prebivalstva in tako mesto konstituirali upravno, gospodarsko in kulturno. V gospodarstvu so izkoristili njegovo izjemno ugodno lego, saj Maribor leži ob reki Dravi na stičišču petih pokrajinskih enot: prometno in energetsko pomembne Dravske doline, živinorejskega in turističnega Pohorja, gozdnatega in kmetijskega Kozjaka, vinogradniških in sadjarskih Slovenskih goric ter poljedelskega Dravskega polja. Širše geografsko gledano je Maribor točno na meji med Evropo in Balkanom, kakor je mejo izrisal nemški nacistični zemljevid in jo strateško označil Adolf Hitler, ko se je ustavil v “Gross Mariboru” kot najjužnejšem mestu tretjega rajha na poti na Balkan. Slovenci obvladujemo kulturno govorico zahodnih evropskih narodov, saj smo živeli prej v habsburški, nemški in nato avstrijski politični skupnosti vse do razpada Avstro-Ogrske 1918, kot tudi slovansko kulturno govorico zahodnega Balkana v političnih tvorbah Kraljevine SHS in nato SFRJ. Maribor je po velikosti drugo največje slovensko mesto, med obema vojnama sta to bila Trst in Gradec, v času konstituiranja Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki je povezovala šest slovanskih narodov, se je slovensko ozemlje v skladu z mednarodnimi pogajanji skrčilo v prid drugim narodom. Po razpadu Socialistične federativne republike Jugoslavije leta 1991 je mariborska strateška gigantska industrija zaradi izgube jugoslovanskih trgov, predvsem proizvodnje investicijske opreme in tekstila, razpadla na manjše enote ali se popolnoma ustavila in takšno stanje je ustvarilo najvišji odstotek brezposelnosti v Sloveniji. Eden izmed razlogov, da povezave s tujim kapitalom niso bile uspešne, je bilo neučinkovito poseganje države v gospodarstvo z dotacijami za ohranjanje delovnih mest in za sanacijo likvidnosti podjetij. Nekdanja sivina industrijskega kotla je izpuhtela in mesto je pridobilo visoko število sončnih dni na leto – nehote je postalo mesto, ki bi se lahko razvijalo na obnovljivih virih energije, turizmu in samo-organiziranih novih mestnih pobudah. Sodobni kulturni razvoj mesta bi moral temeljiti na mobilno10

sti, komunikativnosti in povezljivosti nasprotujočih si entitet narave, kulture, znanosti, športa, rekreacije, tehnike in tehnologije, ki se morajo med seboj prepletati in dopolnjevati. Samostojna slovenska politika na oblasti več dvajset let ni mogla in znala sistematično in dolgoročno preoblikovati mariborsko industrijo v nekaj drugega. Tudi se ni bila sposobna ovenčati s preteklimi in sodobnimi izjemnimi dosežki slovenskih inovatorjev, inženirjev, ekologov, umetnikov, kulturnikov, športnikov in drugih, povezati čim več raznolikih pobud, interesov in znanj sočasno ter jim z zakoni fleksibilno slediti. Zapis in fotografije so nastajale v glavnem pred in po projektu Evropske prestolnice kulture 2012 – Maribor s partnerskimi mesti severovzhodne Slovenije, večina v ledeno mrzlem januarju 2012, ko se je mesto izrisalo kot prazen ambient v duhu Giorgia de Chirica, in v 2013, približno pol leta po seriji mariborskih ljudskih vstaj, kjer je tisoče prebivalcev protestno pokazalo na nevzdržne razmere brezposelnosti, zrušilo župana in celo nekatere slovenske politike kot simbole obdobja dvomljivih moralnih vrednot in iskanja nepravih poti ter vzpostavilo novega v upanju na boljše čase. Kot je Monet izjavil, da vedno navdihujejo nepopolne slike, saj v svoji nepopolnosti ponujajo navdih in številne različne ustvarjalne izhode in poti, tako naj ta nepopolni vodnik navdihne posameznika k premisleku o mestu in možnostih v njem na podlagi različnih izhodišč in pogledov. Vodnik je nastal v okviru evropskega projekta EU-PA (20112013), ki se je osredotočil na možno revitalizacijo degradiranih, opustelih mestnih točk, ovrednotenje urbanega prostora, namenjenega ljudem in novim socialnim pobudam v Mariboru, Jesolu, Londonu in Pragi. Aleksandra Kostič

1. Železniška romantična pot 1. Železniška postaja – 2. gostilna Prlek – 3. Intes – 4. bivša Carinarnica – 5./6. Meljski dol – 7. Stolp V drugi polovici 19. stoletja, po izgradnji železniške proge skozi Maribor, je mesto pričelo naglo rasti. Tako je leta 1851 imelo mesto skupaj s predmestji (Koroško, Graško, Meljsko in Magdalensko predmestje) le okoli 4000 prebivalcev, leta 1869 že okoli 16.000 in leta 1900 okoli 30.000 prebivalcev. 1860 so zgradili progo, ki se je odcepila pri Pragerskem od Južne železnice in se preko Ptuja in Čakovca povezala z Madžarsko, ter 1863 še Koroško železnico, ki je povezovala Celovec s spodnjo Štajersko. Eden prvih, ki se je po otvoritvi južne proge 1846 peljal z vlakom, je bil Anton Martin Slomšek. Slomšek, do tedaj celjski opat, je moral nujno v Salzburg, kjer ga je kardinal Schwarzenberg posvetil v škofa.

Železniška postaja, foto: Boštjan Lah 12

MELJSKI DOL

NS PI E

EV A

IC A

PAR T

IZA

NSK A

CES

CA LI AU JN

I PR

2 MELJSKA CESTA

Dirigent Robert Stolz je leta 1898 kot osemnajstletni mladenič dobil v Mariboru službo drugega kapelnika v nemškem gledališču. Kasneje je v svojih spominih opisal, kako je leta 1898 na železniški postaji Marburg an der Drau stopil z vlaka, ki je pripeljal z Dunaja: “Nekega meglenega jutra sem izstopil v Marburgu. To je bila postaja, kakršnih še nisem videl. In tudi ko smo se skozi mračno pokrajino bližali mestu, sem imel puščobne občutke. Najrajši bi se bil vrnil, kajti prišel sem v globoko provinco ...” 13

Pendolino, Železniška postaja, foto: Boštjan Lah

Današnja Železniška postaja je bila zgrajena 1949-55 (arhitekt Milan Černigoj) in je simbol mesta v smislu prihoda delavcev iz južnih predelov nekdanje SFRJ v Maribor. Južno od postaje stoji gostilna Prlek, nekdanja gostilna Pri veselem kmetu, kjer se je Nikola Tesla v času svojega bivanja v Mariboru pri 22-ih letih predajal kartanju s pouličnjaki. Ker ni dobil štipendije, je študij elektrotehnike na Avstrijski tehniški visoki šoli v Gradcu prekinil in med leti 1878 in 1879 v Mariboru delal kot tehnični risar v pisarni nekega inženirja za 60 guldnov na mesec. Životaril je na Tegetthoffstrasse. 24. marca 1879 se je Tesla vrnil v Gospić pod spremstvom policije, saj ni imel dovoljenja za bivanje. Nikola Tesla Maribor je bil v času SFRJ zasnovan kot najmočnejše industrijsko središče severnega dela države. Večina nekdanjih gigantskih tovarn so danes skladišča ali prostor za manjša podjetja, saj se je moralo gospodarstvo po razpadu SFRJ prestrukturirati, mnogo industrijskih zgradb je danes opuste14

Intes, foto: Boštjan Lah

lih, propadajočih. Redke živijo tako polno, kot so v preteklosti, in ena izmed teh je brez dvoma Intes. Žitni silosi in mlin so bili pomembni za Maribor in njegove meščane. Scherbaumovi parni mlini (1872) so zajezili dotok vojvodinske moke, obenem so popolnoma uničili podravske mline in pospešili setev žit na Dravskem polju in Pomurju. 1874 je meljski graščak Alojz pl. Kriehuber za glavnim kolodvorom v Melju ustanovil parni mlin Styria. 1883 ga je odkupil Ludvik Franz, ki je dogradil še tovarno testenin in Franzovo (Indetajl Intesovih silosov, foto: Boštjan Lah tesovo) vilo, hkrati pa je bil investitor Velike kavarne na Glavnem trgu (Theresienhof) in poslovno-stanovanjske hiše na Poštni ulici 1. Intesovi silosi skladiščijo več kot 25.000 ton pšenice slovenskih proizvajalcev. S selitvijo mlina iz Ljubljane in nedavno 15

bivša Carinarnica, foto: Boštjan Lah

laktovegetarijanska in veganska restavracija v Meljskem dolu, foto: Boštjan Lah 16

prodajna galerija starejših mojstrov v Meljskem dolu, galerist Vojko Pečar foto: Boštjan Lah

pogled s Košaškega mostu, Stolp in v ozadju Intes, foto: Boštjan Lah

združitvijo mlinov na eni lokaciji, je postal Maribor z največjim mlinom v Sloveniji spet slovenski center mlinarstva. V celoti Slovenija in Maribor še ne znata ovrednotiti svoje bogate industrijske in socialistične dediščine, tovrstni objekti niso navedeni in zaščiteni v nacionalnih registrih, večina je že prešla v zasebno last, kjer ali propadajo ali jih rušijo. Stolp, mala stavba ob severnem delu mariborske železnice je s spremenjeno namembnostjo danes občasno klubsko zbirališče mariborske nočne underground scene.

vv 17

2. Severovzhodna romantična pot 1. Železniška postaja – 2. Tomšičev drevored – 3. Mestni park – 4. Maistrov trg – 5. Trg Leona Štuklja Tomšičev drevored (in severni predel mestnega centra nasploh) s številnimi razkošnimi vilami iz različnih obdobij, v glavnem TOMŠIČEVA ULICA A C EST A

PA R

M A I S T R OV T RG

TIZ

MESTNI PA R K

TRG LEONA ŠTUKLJA

Tomšičev drevored, foto: Adeline Yeo, Central Saint Martins 18

pa iz prve polovice 20. stoletja, velja za mariborski historični Beverly Hills. Na primer Josip Hutter, napredni inženir, “kapitalist s socialnim čutom” in napredni meščan svojega časa, je

Benoit Maubrey, foto: Boštjan Lah

Mestni park, foto: Lizon Tijus, Central Saint Martins 19

Hutterjeva vila, foto: Boštjan Lah

živel v vili ob Mestnem parku, ki je v notranjosti in zunanjosti imela vse tisto, kar so najbrž imele tudi prave hollywoodske

Tomšičev drevored, foto: Adeline Yeo, Central Saint Martins 20

Mestni park v času festivala Lent, foto: Boštjan Lah

hiše leta 1935. Takratna vrhunska bivalna tehnologija v njegovi vili, kasneje pa tudi v Hutterjevem bloku, zrcali naravna-

Mestni park v času festivala Lent, foto: Boštjan Lah 21

nost k funkcionalnemu tehničnemu napredku. 1929, v času gospodarske recesije, je zgradil pohorsko počitniško vilo (danes Ribniška koča), ki je bila med najmodernejšimi tistega časa z lastno proizvodnjo električne energije. Med 1871 in 1890 je nastajal Mestni park. Prvi del parka je zasadil po pogodbi graški vrtnar Marauschegg 1872 od sedanje Maistrove ulice do severnega konca kostanjevega drevoreda, ki se je vil od gradu do pristave pod Piramido. V tistem času so mnoge mestne ulice poživljali kostanjevi drevoredi in posebnost je bil – in je še danes – Tomšičev drevored. V park so proti koncu 19. stoletja vključili tudi območje Treh ribnikov in zgradili glasbeni paviljon. Ulično zelenje se z mestnim parkom še zmeraj povezuje prav od središča mesta, prek Treh ribnikov se izteka v gozdove za Piramido in Kalvarijo. Tod je zahajal Hugo Wolf in skladal. V parku se nahaja večje otroško igrišče in akvarijterarij, v paviljonu spomladi in poleti prirejajo dnevne koncerte. Maistrov trg se imenuje po generalu Rudolfu Maistru Vojanovu, slovitemu borcu za severno mejo in simbolu mariborskega poli-

Mariborski protesti, Prva gimnazija, november 2012, foto: Boštjan Lah 22

tičnega uporništva. 1918 je razorožil nemško vojsko in Maribor ter velik del ozemlja današnje južne Avstrije osvobodil. Temu je sledila politična odločitev o priključitvi Maribora k novi državi kraljevini SHS – čeprav naj bi po svoji gospodarski strukturi pripadal Avstrijcem. Slovenski jezik je prvič postal uradni jezik. Kulturno umetniško in socialno življenje v slovenskem jeziku se je poslej krepilo in razvijalo. Maister je bil planinec, pesnik, lokovnik in velik podpornik slovenskega umetniškega življenja. Rudolf Maister Vojanov Izjemno priljubljen meščan še danes. Umrl je 1934 in je pokopan na pobreškem pokopališču v spremstvu tisočerih Mariborčanov. Današnja Prva gimnazija je nekdanja nemška višja realka iz leta 1873. V drugi polovici 19. stoletja so v Mariboru prevladovali priseljenci s slovenskega podeželja. Na ulicah po mestu je bilo slišati več slovenskega kot nemškega jezika. Vendar je bil nemški del prebivalstva socialno, gospodarsko in politično privilegiran. V teh letih se je okrepil nemški nacionalizem in zaostrila so se nacionalna trenja med Slovenci in Nemci. Edina slovenska mestna šola je bila takrat v Magdalenski četrti, na današnjem Taboru. 1863 je bil ustanovljen prvi slovenski časopis Slovenski narod, ki je zahteval enakopravnost slovenskega z nemškim jezikom. Nemške oblasti ga niso pretirano odobravale, saj so ga prepoznale kot podporo Zedinjeni Sloveniji, slovenski stranki s težnjo po razpadu Avstrije in željo po ustanovitvi južnoslovanske države pod vodstvom Rusije. Anton Tomšič in Josip Jurčič sta bila urednika časopisa vse do 1872, ko se je časopis zaradi zadolževanja pri tiskarni preselil v Ljubljano. 23

Mastrov trg, pogled na grad, foto: Radha Mistry, Central Saint Martins Trg Leona Ĺ tuklja, pogled na jug, foto: BoĹĄtjan Lah

Leon Ĺ tukelj, foto arhiv: Dolenjski muzej, Novo mesto 25

3. Socialistična romantična pot I 1. Kodžak – 2. Pri Gicu – 3. Pekarna – 4. Partizanska ulica – 5. Titov most 3

1 TITOVA CEST A

Detajl Kodžaka, foto: Mia Kennedy, CSM

Pri Gicu na Tyrševi ulici, foto: Boštjan Lah 26

ESTA

C NSKA

ZA PARTI

Eden od največjih spomenikov iz 1975, posvečen narodnoosvobodilni borbi, je delo pomembnega jugoslovanskega kiparja, mariborčana Slavka Tihca in je eden najzanimivejših spomenikov te vrste, Mariborčani ga kličemo “Kodžak”, ker spominja na plešasto glavo igralca Tellyja Savalasa, ki je igral slavnega detektiva v ameriški televizijski seriji v 70. letih. Ko se Beograjčan pojavi v Mariboru, se še vedno lahko počuti kot doma. Velik del lokalnega prebivalstva govori srbohrvaški jezik, skoraj vsi ga razumejo. Mariborčani se še nismo čisto odrekli zgodovinske partizanske borbe proti nacistom in fašistom ter povojne socialistične ureditve, ki je bila pod Titom – med drugim ustanoviteljem Gibanja neuvrščenih (Tito, Nehru, Naser), alianse, ki je združila nerazviti tretji svet – bistveno bolj svobodomiselna kot vzhodnonemška, romunska ali češka komunistična realnost, diktirana s strani Sovjetske zveze. Umetniki in kulturniki se še spominjamo divjih 70. let šestih slovanskih balkanskih narodov in pregovora: “Dok je bilo Tita, bilo je i šita*” (hašiš). Ta znameniti yugo hipijski stavek je zaznamoval še desetletja neuspešne poskuse svobodomiselnih radikalcev za legalizacijo marihuane v mestu in Sloveniji, ki traja še danes.

Trg svobode s Kodžakom v času protestov novembra 2012, foto: Boštjan Lah 27

Spomenik Titu v Pekarni, foto: Mia Kennedy, CSM

Tito seje odvrnil od Stalina v petdesetih letih prejšnjega stoletja in se naslonil na politično podporo Zahoda. Jugoslovani smo imeli izhod v dežele zahodnega kapitalističnega sveta, redna čezmejna nakupovanja in potovanja so omogočali naši potni listi, ki so veljali za dragocene na črnem trgu. Zato delno nostalgični ohranjamo simbolne ostanke dobe Socialistične federativne republike Jugoslavije. Bivša Tegetthoffova ulica v Mariboru še vedno nosi ime Partizanska cesta, čeprav je večina slovenskih mest ulice po Titu že davno preimenovala. Največji mestni most je tako še vedno Titov most, ohranjeno je prvotno ime znova delujočega kina Udarnik, v bivšem kinu Partizan je razstavišče, še vedno ohranjamo Muzej narodne osvoboditve ter nazive osnovnih šol po partizanskih herojih, kot na primer OŠ bratov Polančičev, OŠ Franc Rozman Stane in druge. Partizanska je osrednja cesta, ki povezuje Melje in Železniško postajo s centrom. Prisotnost železniškega kolodvora v mestu je prenesla težišče gospodarskega utripa iz starega dela mesta v Graško predmestje okoli Glavnega kolodvora. Nekoč nepomembna ulica med mestnim gradom in novim kolodvorom je po izgradnji Južne železnice in ureditvi kolodvora postala ena najlepših mestnih vpadnic. Danes Partizanska cesta in Koroška ulica 28

najbolj vpijeta po celoviti prenovi in ustvarjanju socialnih pogojev za oživljanje centralnega mestnega dela. Urbana in grajena dediščina 20. stoletja predstavlja visoko vreden segment mesta Maribor. Mesto po drugi svetovni vojni vzpostavi urbani ter arhitekturni razvoj na doktrini modernizma. 1949 je bil izdelan prvi povojni urbanistični načrt Maribora. V tem času mesto vzpostavi skoraj tri četrtine novih površin in izoblikuje zasnovo štirih mest v enem. Takrat so že delovale velike socialistične tovarne: TAM – Tovarna avtomobilov Maribor, Metalna, TVT – Tovarna železniških vozil, Elektrokovina, MTT – Mariborska tekstilna tovarna, Zlatorog, Lilet, Mariborska livarna, Hidromontaža, Marles, Primat, Intes, Svila … Do leta 1952 se je v mestu razvilo trinajst industrijskih panog. Vodilno vlogo je 1952 prevzela kovinska industrija, na drugem mestu je bila tekstilna industrija. Sledili sta lesna industrija ter proizvodnja in predelava električne energije. Mariborska industrija je v 60. letih dosegla zrelo stopnjo razvoja. Na prvem mestu so bile še vedno kovinska, nato tekstilna in elek trotehnična industrija. Pojavile so se nove industrijske panoge: barvna metalurgija, industrija gradbenega materiala in proizvodnja naftnih derivatov. Ključne značilnosti grajenega razvoja Maribora je sprva temeljila predvsem na rekonstrukciji urbane infrastrukture mesta ter sanaciji med vojno porušenih predelov mesta, kasneje pa na razvoju gradbene industrije s pionirskimi modeli stanovanjskih sosesk in inženirskimi objekti: stara tribuna Ljudski vrt in Titov most sta nastala med 1960 in 1963, delo inženirja Borisa Pipana. Titov most, foto: Boštjan Lah

4. Socialistična romantična pot II 1. Rakušev trg – 2. Hutterjev blok – 3. Jemčev vrt – 4. IZUM – 5. Piramida

PREŠERNOVA ULICA

Rakušev trg je zrcalni dvojček Maistrovega trga, ki vizualno povezuje Hutterjev blok, Unionsko dvorano, Jemčev vrt, Ekonomsko poslovno fakulteto in novo banko. V bližini se nahajata dve formi vivi: ploščad 5 pred EPF, Forma viva 1970, delo Bradforda Gravesa, ter na pročelju Jemčevega vrta na Prešernovi, Forma viva 1973, delo Janeza Boljke. Hutterjev blok (194045), delo arhitektov Aleksandra Deva in Jaroslava Černigoja, Plečnikovih učencev, slovi kot prvi nadstandardni blok tistega časa v Mariboru, saj je bil opremljen z 4 vsemi uporabnimi tehnološkimi inovacijami. Prvi delavci so se v Hutterjev blok vseli2 li 1941. Na mestu, kjer 3 zdaj stoji blok, so bili prej hlevi za konje in skladišča. V bloku je 1 osem vhodov in dvigal, v vsakem nadstropju 30

Jemčev vrt, foto: Boštjan Lah 31

Hutterjev blok, protesti novembra 2012, foto: Boštjan Lah

je po nekaj stanovanj, od enosobnih do petsobnih. Odlikuje ga zasnova skupnih prostorov s sodobnimi strojnimi pripomočki (pralnica, sušilnica itd.). V originalu bi naj blok imel fasado iz metliškega marmorja, vendar pa je dokončanje preprečil začetek druge svetovne vojne in tako so po vojni na dvorišču skladiščene marmorne plošče uporabili drugje. Unionska dvorana je bila zgrajena 1911 in danes v njej domuje svetovno znani umetniški dekliški zbor Carmina Slovenica, ki deluje od leta 1997, v dvorani prirejajo zborovski festival Attacca in večino koncertov klasične glasbe Festivala Maribor. Jemčev vrt, poslovno-stanovanjska stavba arhitekta Boruta Pečenka iz 1975 dvoumno nosi ime vrta – stoji na mestu bivšega Jemčevega vrta. Stavbni otok v njegovem vogalu zaključuje tako, da pred njim ustvari manjši trg v zelenju kot podaljšek bližnjega parka, upošteva višine sosednjih stavb in hkrati poudarja svojo pomembno lego v mestnem tkivu. Na Prešernovi ulici stoji IZUM, nastal iz Računalniškega centra Univerze v Mariboru (RCUM), ki se je v obdobju od 1980 do 1990 razvil iz klasične organizacije tega tipa v sodoben in32

formacijski infrastrukturni center, naseljen v zgradbo iz 70. let. 1987 je nekdanji RCUM dobil računalniški sistem VAX 8800, takrat najzmogljivejši računalniški sistem v državi. Piramida, razgledna točka foto: Becky Wood, CSM, London

Rakušev trg, Unionska dvorana, foto: Boštjan Lah

Dekliški zbor, Carmina Slovenica, fotoarhiv: Carmina Slovenica 33

5. Srednjeveška romantična pot 1. Splavarski prehod – 2. Vojašniški trg – 3. Minoritski samostan – 4. Sodni stolp – 5. Žički dvor – 6. Vodni stolp Maribor je kot trg dokumentiran 1209, kot mesto 1243. Na Piramidi je stal prvotni mariborski grad, ki je bil v virih prvič omenjen leta 1164. Imenoval se je Marchburch, kar pomeni grad v marki, in je predstavljal središče Podravske marke ter sedež uprave, vojske in sodstva. Najpomembnejša predmeta iz tega časa sta lastniški pečatnik Ulrika III. Mariborskega ter keramični ovoj za listine z dvema odtisoma tega pečatnika, ki ju hranijo v Pokrajinskem muzeju Maribor, v mariborskem gradu. Grad Marchburch so zgradili konec 11. stoletja in je bil v tistem času največja trdnjava na Slovenskem. V 13. stoletju se je pod njim razvil srednjeveški Maribor, kjer je že potekal rečni promet s splavi (1947 zaradi izgraditve elektrarne Mariborski otok splavarstvo zamre). Sama utrdba pa je zaradi izgube svojega geostrateškega položaja začela Splavarski prehod, foto: Boštjan Lah propadati. Prva arheološka izkopavanja na Piramidi, ki je sicer priljubljena sprehajalna točka Mariborčanov, so se začela v 80. letih, z njimi pa so znova začeli spomladi 2010. Po restavraciji zidov bodo območje začeli razvijati kot turistično točko. Romana Zlate Vokačeve Marpurgi (1985) in Knjiga senc (1993) predstavljata srednjeveško zgodovino Maribora in oblikujeta drugačno podobo o vrednotah življenja v tem mestu. Maribor je predstavljen kot večkulturno, večjezično in večnacionalno življenjsko 34

KOROŠ KA

TRŽNICA

GLAVNI TRG

2 4

CESTA

PRISTAN

USNJARSKA ULICA

GLAVNI MOST

okolje, kjer vladata med prebivalci strpnost in sožitje. Maribor, belo mesto ob Dravi, poimenovan tudi kot Male Benetke, je kraj, kamor se stekajo ljudje iz različnih koncev Evrope (bilo je središče na poti med Prago, Dunajem, Budimpešto in Benetkami) bodisi kot ubežniki ali kulturno samosvoji ljudje in v njem najdejo svoje mesto pod soncem. Posebno pozornost je avtorica posvečala judovstvu. Lent, pogled proti Vojašniški ulici, foto: Flavia D’Amico, CSM

Hiša literature, foto: Boštjan Lah

Minoritska cerkev, foto arhiv: KIBLA

Vojašniški trg, foto arhiv: KIBLA

Vojašniški trg v času festivala Lent, foto: Boštjan Lah 36

Kulturno glasbeni brlog (KGB), foto: Boštjan Lah Dvorišče pred vhodom v KGB, foto: Boštjan Lah

Žički dvor na Lentu, foto: Boštjan Lah Projekt Jožeta Šubica v Žičkem dvor foto: Matej Kristovič

Čeprav je dogajanje postavljeno v drugo polovico 15. stoletja in zajema širše evropske in ožje mariborske dogodke tistega časa, je njegov idejni temelj, ki izpričuje hvalnico duhovne svobodnosti in neodvisnosti, obenem pa čustveno pripadnost Mariboru. Od nekdanjega obzidja, ki je najbolje služilo v obrambi proti Madžarom v 15. stoletju, sta ohranjena Sodni stolp iz 14. stoletja in Vodni stolp iz 16. stoletja, Čeligijev stolp, Stolna cerkev na Slomškovem trgu iz srede 13. stoletja in delno mariborski grad. V So38

dnem stolpu so se dogajala sojenja čarovnicam, mučili so jih, jim izsilili abotna priznanja in jih nato sežgali na grmadah na glavnem trgu. Bile so okoličanke s starinskimi slovenskimi imeni; Urška, Marina, Alenka ... V zgodovinskih listinah je leta 1273 prvič omenjen mestni sodnik Walter. Od 1546 do 1712 so izpričani čarovniški procesi, na katerih naj bi bilo obsojenih približno petdeset ljudi. Lutkovno gledališče je od 2010 v prenovljenem Minoritskem samostanu. V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavilo kot gledališče, ki se ukvarja predvsem s predstavami za otroke ter večinoma posega po novitetah iz sodobne slovenske otroške in mladinske literature, od leta 1974 deluje kot Lutkovno gledališče Maribor z mednarodnim programom. V repertoar vključujejo tudi besedila iz svetovne klasike, prirejena za lutkovni oder, kjer jih oživljajo v vseh lutkovnih tehnologijah. Sodelujejo na številnih mednarodnih festivalih doma in v tujini. Od leta 1990 prirejajo mednarodni lutkovni festival Poletni lutkovni pristan in Lutkovni bienale. Lent, pogled proti Sodnemu stolpu, foto: Becky Wood

Lent, Vodni stolp, foto: Boštjan Lah

6. Koroška romantična pot 1. Kolosej – 2. Hotel City Maribor – 3. Narodni dom – 4. Glavni trg – 5. Velika kavarna – 6. Rotovška hiša – 7. Pokrajinski arhiv – 8. Koroška cesta – 9. UGM – 10. Mestna tržnica – 11. Lent 9

P R I S TA N

KOROŠ KA

CESTA

7 11

4 5

3 ULICA KNEZA KO

CLJA

LENT

Kolosej ima devet sodobno opremljenih klasičnih kinodvoran in eno 3D dvorano. 2006 je nadomestil mestne kinodvorane, ki so delovale v času socializma. Glavnega arhitekta Janka J. Zadravca je razočaral naložbenik, ker ni dosledno izpeljal na javnem natečaju izbranega projekta. Kolosej, foto: Boštjan Lah

Pogled s terase hotela City, foto: B. Lah

Narodni dom iz 1898 je sezidan po vzoru rotovža v Pardubicah (arhitekt Jan Veyrich), do prve svetovne vojne je bil središče slovenskega družabnega življenja v mestu. 1901 so nemški pre40

Narodni dom Maribor, foto: B. Lah KIBLA, foto: B. Lah

Festival Lent, foto: B. Lah Turška kavarnica s šišami, foto: B. Lah

bivalci ostro protestirali proti slovenskemu življu, ki se je zbiralo v Narodnem domu. V politično obarvani razpravi o gradnji mostu bi naj novi most stal od Narodnega doma na drugo stran Drave, vendar do tega nikoli ni prišlo. V Narodnem domu Maribor se nahajata Kulturno prireditveni center in Kulturno izobraževalno društvo KIBLA. Narodni dom Maribor je organizator največjega mestnega festivala Lent, ki od 1993 obsega mednarodni folklorni program, koncertni program klasične, jazz in popularne glasbe, Art Kamp z ustvarjalnimi in otroškimi programi v Mestnem parku ter program Živih dvorišč po starih mestnih dvoriščih. Dvotedenski festival Lent se vsako leto odvije konec junija in v začetku julija na številnih prizoriščih: Veliki oder na Dravi, Jazzlent, Večerov oder, Jurčkov oder ter manjši odri v Mestnem parku. Trgi po mestu se spremenijo v prizorišča za ulična gledališča, mestni park v senci dreves nudi tudi dnevni počitek. Sicer je Narodni dom Maribor z dolgoletnim direktorjem Vladimirjem Rukavino med najmočnejšimi kulturnimi institucijami v mestu, ustanovljen je s strani občine, in posledično je upravitelj številnih mestnih zgradb, ki so v lasti mestne občine in namenjene kulturi: Narodni dom, Unionska dvorana, Sodni stolp, Vodni stolp, Karantena in druge. Multimedijski center KIBLA je od 1996 sodobni interdisciplinarni kulturni prostor, ki povezuje informacijske tehnologije, umetnost, kulturo in znanost na mednarodnem nivoju. Pod njenim okriljem deluje galerija KiBela in kibernetična kavarna. KIBLA je producent interdisciplinarnega festivala KIBLIX, ki se združuje z drugimi tovrstnimi festivali na prizorišču KIBLA Portal na Valvasorjevi ulici. KIBLA je del slovenske mreže multimedijskih centrov ter koordinatorica in partnerica številnih mednarodnih projektov in kot taka vodilna na svojem področju v Sloveniji. Leta 1315 se Mestni, sedanji Glavni trg prvič omenja kot središče trgovanja v mestu. GT22 na Glavnem trgu 22 nudi v več nadstropjih streho za različne kulturne prakse za mlade, interdisciplinarne kulturne 43

Glavni trg 22, foto: B. Lah

kreativne laboratorije, zbirko starih fotoaparatov Dragiše Modrinjaka, majhno skejtersko halo in prostor za didžejanje. V pritličju je priljubljena trgovinica Ajda z ekološkimi vegetarijanskimi živili. Ludvik Franz je bil investitor poslovno-stanovanjske hiše na Poštni ulici 1 in Velike kavarne na Glavnem trgu (Theresienhof), ki je nastala 1913. Dolga leta je bil v tej zgradbi za pokritimi okni mariborski kazino, po stečaju je bila nekaj let zaprta, zdaj pa je v njej Salon, ki je odstrl vsa okna, postavil na vpogled vse prostore in prireja večje družabne prireditve po starem vzoru na sodoben način. Rotovška hiša je iz 16. stoletja, zgrajena v italijanskem stilu, balkon je renesančen. Italijani v mestu uvajajo tudi renesančno fortifikacijsko prakso za topovsko oborožitev, kar je vidno na grajski bastiji. V Rotovški hiši deluje KIT, majhna kibernetična kavarna, razstaviščni prostor, v kleti pa multimedijska učilnica za neformalno izobraževanje na področju IT-ja in drugih vsebin. Skozi podhod Rotovške hiše je dostopen Rotovški 44

Pogled na Rotovški trg, foto: B. Lah

Rotovška hiša, foto: Flavia D’Amico

Velika kavarna, foto: B. Lah

foto: Adeline Yeo

foto: Flavia Dâ&#x20AC;&#x2122;Amico

foto: Margherita Poggiali

foto: Martin Romero

trg, kjer je Mariborska splošna knjižnica. Rotovški trg se stika s Slomškovim trgom. Muzejska razstavišča Archivum, Per gradus in Had v Pokrajinskem arhivu Maribor tematsko prikazujejo arhivske materiale: pergamentne listine, ki so nastale med leti od 13. do 19. stoletja, zbirke arhivskih dokumentov, dokumente zemljiških posesti in veleposesti od 15. stoletja ter samostanskih redovnih skupnosti od 17. stoletja, gradivo upravnih uradov, sodišč, podjetij, denarnih ustanov, združenj, društev in institucij od srede 19. stoletja, gradivo iz obdobja po 2. svetovni vojni, zasebne in zgodovinske zbirke. Cilj Evropske prestolnice kulture 2012, da bi se mariborski Lent (prva obnova, ne nujno posrečena, sega v leto 1983) in Koroška cesta obnovila in bi na ta način oživili propadajoče infrastrukture v vitalni kulturno-umetniški del mesta k spodbujanju kulturnega turizma in umetniško-kreativni segment mariborske populacije, se ni uresničil. Koncept se postopoma uresničuje z oddajanjem prostorov v lasti Mestne občine Maribor mariborskim ustvarjalcem in akterjem. Revitalizacija Koroške ceste teži v smeri ustvarjanja sociokulturnega okolja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, torej socialni, kulturni, izobraževalni, družabni, javni urbani prostor, zanimiva kulturna točka in turistična destinacija sodobnega mesta. Kulturno prireditveni prostori na Koroški cesti so Centralna postaja na Koroški 5, ki se profilira s sodobnimi intermedijskimi umetniškimi pristopi, EPEKA na Koroški 8 je socialno angažirana institucija, K18 galerija na Koroški 18 predstavlja dela gostujočih mladih umetnikov, Fotografski muzej Maribora na Koroški 19 se ukvarja s tehniško dediščino Maribora ter hrani fotografsko zbirko Avgusta Bohanca, Kulturni inkubator na Koroški 18 je prostor za dejavnosti Mladinskega kulturnega centra Maribor, Vinilija in Alphawave na Koroški 24 za sodobno glasbeno elektronsko dogajanje. Pomembno ni samo dogajanje v stavbah, ampak tudi zunaj njih, na ulici, da bi se integrirali lokalni prebivalci. Primer tovrstnega projekta je intervencija v javnem prostoru, kot so si 47

Koroška cesta, foto: Boštjan Lah, študenti CSM, EPEKA 48

Podari, menjaj ali vzemi stol!, foto: Martin Romero

Podari, menjaj ali vzemi stol!, foto: BoĹĄtjan Lah

Umetnostna galerija Maribor, foto: Boštjan Lah

jo zamislili študenti Central Saint Martins, University of the Arts London, ki so gostovali v Mariboru in se osredotočali na revitalizacijo in komunikacijo prebivalcev dela Koroške ulice in Glavnega trga. Komunikacijski in povezovalni element so bili stoli, ki so jih poklonili posamezniki ter večerni umetniški program v zapuščenem dvorišču stare gostilne Koper, nekdanje pivovarne. Umetnostna galerija Maribor se nahaja v stavbi z zanimivo zgodovino, ki se omenja že 1314-1316, ko sta meščanka Kunigunda in meščan Valter podarila svoji dve hiši benediktinskemu samostanu. Nadgrajeni dvor so leta 1760 kupile nune celestinke in si uredile samostan. Slabo stoletje kasneje, 1843, je podjetnik iz Bremna v njej uredil tovarno kavnih nadomestkov. Graški arhitekt Josef Hasslinger je avtor severnega pročelja iz 1844 (Orožnova ulica), ki je v celoti ohranjeno in velja za najlepšo poznoklasicistično stavbo v mestu. 1869 je kompleks kupil baron Hermann Goedel-Lannoy, doktor prava, opazen kot politik in na finančnem ministrstvu na Dunaju. Plemiški naziv je pridobil po belgijskem baronu Lannoyu, ki je živel v čudovi51

tem dvorcu Viltuš pri Mariboru (glej romantične poti do gradov). Zgradbo je preuredil v mestno palačo z neorenesančnim pročeljem proti Strossmayerjevi in romantičnim vrtom po načrtih gradbenika Černička. V letih 1951-1954 so stavbo po načrtih arhitekta Aleksandra Deva prenovili in jo namenili Umetnostni galeriji v Mariboru, ki se ukvarja z muzejsko-galerijsko dejavnostjo in izhaja iz tradicije v 20. letih ustanovljenega umetniškega kluba Grohar in v 30. letih likovnega kluba Brazda. Danes hrani stalno zbirko prvenstveno regionalne likovne dediščine in aktivno deluje na področju sodobne vizualne umetnosti. V kleti hiše deluje v 90. letih izjemno priljubljen jazz klub Satchmo, ki je danes bolj namenjen študentski populaciji in popularni glasbi. Na zelenici pred UGM se nahaja forma viva iz 1986 Willa Nettleshipa. Prenovljena mestna tržnica je dostopna z živo pisano poslikanim podhodom, v spodnjem delu tržnice se nahaja majhna prodajalnica Čajnašop.

Satchmo, foto: Boštjan Lah 52

Mestna tržnica, foto: Flavia D’Amico

Podhod mestne tržnice, foto: Radha Mistry

Čajnašop, foto: Nataša Berk

Galerija 3X Jasne Kozar, foto: Boštjan Lah

Pepper’s Cafe, foto: Boštjan Lah

7. Židovska romantična pot 1. Grajski trg – 2. Vetrinjska ulica – 3. Židovski trg – 4. Pasaža Gosposka – 5. Glavni trg – 6. Poštna ulica – 7. Slomškov trg – 8. Orožnova ulica Jedro mariborskega gradu je iz zadnje četrtine 15. stoletja, slovi po bogato okrašenem dvoramnem rokokojskem stopnišču iz 18. stoletja. Pokrajinski muzej je nastanjen v gradu od leta 1938 in premore zbirko mode, lekarniško zbirko, zbirko baročnih umetnin, steklarsko zbirko, eksponate industrijske dediščine, numizmatično zbirko, zbirko orožja in zbirko kositrnih vojakov, kot primer otroškega zbirateljstva. V slavnostni dvorani mestnega gradu je leta 1846 koncertiral Franz Liszt. Priredil

2 6 4

VETRINJS

ICA

POŠTNA ULICA

OROŽNOVA UL

KA ULICA

5 ŽIDOV SKA U

Grajski trg, Pokrajinski muzej Maribor, pogled s terase kina Udarnik, foto: B. Lah Pogled na Maribor s terase kina Udarnik, foto: B. Lah

Vetrinjski dvor, foto: Boštjan Lah Dvorišče Vetrinjskega dvora, foto: Boštjan Lah

ga je pisatelj in glasbenik Eduard von Lannoy, lastnik dvorca Viltuš. Vedno popularna kavarna Astoria je na mestu nekdanje grajske konjušnice. Že 8. aprila 1941 so prispele v Maribor prve enote nacistične vojske, ki je vzpostavila nacistično oblast. Z njo se ni strinjalo niti nemško prebivalstvo v Mariboru, saj so bili dovolj kultivirani in v precejšnji meri navajeni na sobivanje in trenja z drugimi etničnimi skupinami, predvsem s Slovenci. Najprej so mislili, da bodo pridobili boljši status v mestu, ki so ga izgubili 1918 s kraljevino SHS, kmalu pa so ugotovili, da so postopki brutalni in nesprejemljivi ter da ne izključujejo njih samih. Slovenski jezik je bil izobčen iz javnega življenja, sledile so prve aretacije in pregoni etnično “nečistih” in politično oporečnih Slovencev v Srbijo. Ob samem pričetku vojne so v mariborskih zaporih ustrelili prve talce, mesto in pohorski obronki ter pohorske vasi so postale žarišče odpora. V mestu je ob hotelu Orel, v Volkmerjevem prehodu skupina gimnazijcev zažgala dva nemška avtomobila, to je bilo 29. aprila 1941. Po nekaterih pripovedih so vsi trije mladinci končali v enem prvih koncentracijskih taborišč Mathausnu pri Linzu. Mariborskim talcem – skupno število presega šeststo ljudi – so po vojni postavili Spomenik talcem, ki je med lepšimi povojnimi spomeniki, načrtoval ga je Jaroslav Černigoj. Že 1785-1806 so se v dvorani Vetrinjskega dvorca zvrstila gostovanja potujočih gledaliških skupin. V tem času Maribor dobiva prve formalne kulturne in socialne strukture: gledališko društvo, prvo tiskarno, mestno bolnišnico na Slomškovem trgu (ki jo že 1855 preselijo na današnjo lokacijo), 1823 se vzpostavi Kazinsko društvo, nato Glasbeno društvo in Moški pevski zbor. Kinodvorani Partizan in Udarnik – obe sta bili nekaj let zaprti za javnost – spet delujeta. Udarnik deluje kot nekomercialni kinematograf in prireditveni prostor. Zgradba je iz 1935, delo arhitekta Vladimirja Šubica, sicer avtorja ljubljanskega nebotičnika, prve železobetonske stavbe v Evropi. Poleg kino dvorane je v stavbo arhitekt Šubic umestil še kegljišče v kle57

Vetrinjska ulica, foto: Boštjan Lah

Ancora, Jurčičeva ulica, foto: B. Lah

ti, restavracijo s kavarno in trgovinami v pritličju, pisarne v prvem nadstropju in stanovanja v 2. do 4. nadstropju. Raznolikost namenov stavbe je mogoče razbrati tudi na modernistično naravnani zunanjščini. Na vrhu je še avtentična stara terasa s čudovitim razgledom. V mestu in okolici obstajajo številne restavracije in pivnice. Hrana je kvalitetna in relativno poceni. Najbolj priljubljena je pivnica Štajerc. Ob tem velja omeniti, da je v Sloveniji velik porast piva manjših proizvajalcev. Mesto, ki se je vedno bolj širilo po obsegu in številu prebivalcev, je zahtevalo ustrezne komunalne naprave. Razsvetljavo z oljnicami so že leta 1863 nadomestili s petrolejsko. Ko so čez šest let ustanovili mariborsko plinarno, so leta 1870 uvedli moderno plinsko razsvetljavo mestnih ulic. Nekoč nesnažno mesto z ozkimi ulicami je dobilo leta 1862 kanalizacijo in šele leta 1901 vodovod. Leta 1883 se je na Slovenskem pričela doba elektrifikacije. Na začetku so bile razsvetljene tovarne, jav58

Pred kinom Udarnik, foto: B. Lah

no mestno razsvetljavo so uvedli šele pozneje. Moderna žarnica je zasvetila v Mariboru kot prvem v Sloveniji 4. aprila 1883, zgolj štiri leta po patentiranju žarnice z ogleno nitko v Ameriki. Karl Scherbaum, lastnik parnega mlina, je v proizvodnih in poslovnih prostorih ter pred vhodom v dom družine Scherbaum na Grajskem trgu uvedel električno razsvetljavo s šestintridesetimi žarnicami. Židovski trg in Židovska ulica sta ostanka nekda- Tabla na Vetrinjski ul., foto: D. Schreilechner njega židovskega geta, prvič omenjenega 1274, kjer je bila versko in kulturno središče sinagoga, nastala v drugi polovici 13. stoletja. Takratni geto je bil bistveno večji, saj je obsegal del Glavnega trg, spodnji del Vetrinjske ulice in del Ulice kneza Koclja. V Marpurgu je rojen Israel Isserlein ben Petachia, 59

Vetrinjska ulica, foto: Adeline Yeo

vrhovni rabin. V 14. stoletju je Maribor nekaj časa sedež vrhovnega rabinata za habsburške južne dežele. Cesar Maksimilijan I. leta 1496 ukaže izgon Judov s Štajerske in Koroške. Deloma se preselijo v Benečijo, sinagogo pa preuredijo v krščansko cerkev. Imena pregnancev lahko zasledimo v Trstu (Morpurgo), v Avstriji in Nemčiji (Marburger) . Razstava Ksenije Čerče v Sinagogi, foto: Damjan Švarc 60

Kulturni center Sinagoga občasno organizira tematske razstave, ki se tičejo židovske kulturne zgodovine, kot tudi umetniške in kulturno-zgodovinske razstave. Na današnjem Židovskem trgu delujejo galerije: Fotogalerija Stolp, Media Nox, DLUM, LM Festić s podaljškom na Glavni trg z galerijo Hest, ki s skupno Sinagoga, pogled na obzidje foto: Flavia D’Amico

Fotogalerija Stolp na Židovskem trgu, foto: Becky Wood

Židovski trg, foto: Flavia D’Amico

Židovski trg, foto: Boštjan Lah 61

družabno strategijo večkrat istočasno organizirajo otvoritve na Židovskem trgu. Pasaža Gosposka obstaja že nekaj let in je prav tako poskus “bazenskega” delovanja kavarn, pivnic in restavracij, od Cantanteja, Rožmarina do Bariste. Podobno povezano deluje tudi Poštna ulica s pubi, bari, restavracijami, ki delujejo pozno v noč vsak dan. Ta ulica je priljubljena med domačini, turisti in nogometnimi navijači. Za vogalom malo naprej na Slomškovem trgu je pionir tovrstnih barov v Mariboru iz zgodnjih 90.: Pri Tildo’su, še malo naprej je

Pasaža Gosposka, foto: Boštjan Lah

Poštna ulica

foto: Flavia D’Amico

foto: Boštjan Lah

foto: Flavia D’Amico 63

Slovensko narodno gledališče, foto: Marko Petrej

Edward Clug: Arhitektura tišine, fotoarhiv: SNG

Pandur.Theaters: Barok, fotoarhiv: SNG

nekdanji jazz klub Sačmo. Sliko nočnega življenja dopolnjujejo še nekateri lokali na Splavarski ulici in na Lentu. 64

Slomškov trg se imenuje po škofu Antonu Martinu Slomšku, narodno zavednemu Slovencu. Zgodovina združenega slovenstva sega v leto 1859, ko je škof Anton Martin Slomšek prenesel sedež lavantinske škofije s Koroške v Maribor in tako združil pod eno škofijo skoraj vse štajerske Slovence. Pod njihovim okriljem se vzpostavi prva visoka šola v mestu. 1861 je ustanovljena še Slovanska čitalnica, ki je do prve svetovne vojne središče slovenske kulturne dejavnosti in je povzročila prvo javno manifestacijo slovenstva v mestu. Konec 19. stoletja nastane večina reprezentančnih utilitarnih stavb na Slomškovem trgu, na primer Mestna hranilnica (današnji rektorat mariborske Univerze) v 1886 in pošta 1894. Struktura družbenega, institucionalnega, športnega, družabnega in kulturnega življenja v Mariboru se je začrtala pod nemško upravo. Položaj na denarnem trgu so poskusili takratni gospodarski veljaki rešiti tako, da bi ustanovili mestno hranilnico. Leta naj bi regulirala neurejene kreditne razmere in zaščitila obrtnika, trgovca ter kmeta pred oderuhi. 1862 so to zamisel ustvarili. Mariborski obrtnik se je v tej dobi znašel med močnimi ekonomskimi faktorji, ki mu narekujejo preusmeritev udejstvovanja na čisto kmetijsko področje ali na trgovino. Obdržale so se le obrti, ki so imele industrijski značaj ter tako s svojimi kvalitetnimi artikli lahko vzdržale konkurenco na domačem tržišču, to je v Mariboru in na obdravskih sejmih. Zgodovina gledališke dejavnosti, gostiteljske, kasneje tudi uprizoritvene, sega v konec 18. stoletja. Mariborsko gledališče je nastalo iz skromne gledališke stavbe na vogalu Slovenske in Gledališke ulice 1852, 1865 je bil dozidan kazinski del poslopja gledališča z neoklasicističnim pročeljem na Slomškovem trgu, namenjen družabnim prireditvam. Ustanovljeno je bilo Gledališko in kazinsko društvo, ki je delovalo v stavbi. Današnja zgradba je bila od 1975 vse do 2003 večkrat dograjena in obnovljena. SNG Maribor je največja kulturna institucija na Slovenskem, pod svojo streho združuje Dramo, Opero, Balet in Festival Borštnikovo srečanje – kot taka je kozmopolitsko 65

foto: Boštjan Lah

Toto bar, foto: Boštjan Lah

predrzno družbeno in družabno središče v mestu, ki reflektira družbena stanja in spremembe ter uprizarja umetniške kose preteklosti v aktualnih različicah. Produkcije Tomaža Pandurja in Edwarda Cluga so mednarodno uveljavile mariborsko gledališko in baletno ustvarjalnost. Festival Borštnikovo srečanje obstaja od 1969 in je naslednik srečanj slovenskih dramskih gledališč iz leta 1966. Festival tradicionalno poteka v Mariboru in v zadnjem času pod umetniškim vodstvom Alje Predan dosega vrhunsko raven z mednarodno ekstenzijo predvsem na slovanskih geografskih področjih. Med 1894 in 1903 je v Mariboru živel Herman Potočnik Noordung, raketni inženir in snovalec vesoljske tehnike. Njegova mati se je po moževi smrti s štirimi otroki preselila v Maribor, kjer je še živela njena mati, Hermanova babica Camilla Kokoschinegg. Kot vdova po vojnem veteranu je dobila v najem novo stanovanje v drugem nadstropju leta 1894 zgrajene palače na vogalu sedanjega Slomškovega trga in Poštne ulice. Tako je Herman prve štiri razrede osnovne šole obiskoval v Mariboru, skupaj z bratoma Adolfom in Gustavom (kasneje oba mornariška častnika) ter sestro Frančko. Na področju umetnostne obrti (pasarstvo in zlatarstvo, graverstvo, fotografija, kovaštvo) so še žive obrti. Na Orožnovi ulici je vzpostavljena delavnica v okviru Pokrajinskega muzeja Maribor. Številna dvorišča, na primer na Orožnovi, ohranjajo pridih nekdanjih časov. 66

Zgodovina Univerzitetne knjižnice Maribor sega v 1903 in je plod številnih individualnih in društvenih prizadevanj. Z vključevanjem v mednarodne bibliotekarske sisteme je knjižnica na evropskem nivoju. Njena ciljna publika je prvenstveno študentska. Med številnimi dejavnostmi je posebej relevantna znanstveno-raziskovalna institucija. Pasarska delavnica na Orožnovi ulici, foto: Boštjan Lah

Živa dvorišča na Orožnovi ulici, foto: Boštjan Lah

8. Gosposka romantična pot 1. Gosposka ulica – 2. Tyrševa ulica – 3. Mladinska ulica - 4. Maistrov trg – 5. Grajski trg – 6. Slovenska ulica – 7. Barvarska ulica

GOSPOS

KA ULI CA

TYRŠEVA ULICA

Gosposka ulica je osrednja ulica s številnimi trgovinicami in lokali. Največje znamenitosti so obnovljene zgradbe, kot so Wibmerjeva hiša s poslikanim pročeljem iz 1763, Selška hiša, kjer je danes sedež banke, hiša iz 1835, hiša iz 1793, nekdanji hotel Zamorc, danes Youth Hostel. Na hoteMLADINSKA ULICA lu je kip Brezmadežne 3 iz 1730, delo Johanna Jakoba Schoya. Marija z vdano sklonjeno glavo poklekuje na zemeljsko kroglo in pritiska 2 k tlom vzpenjajočega se zmaja. 4 Gosposko ulico na severni strani zaključuje Slovenska ulica. Na SLOVENSKA ULICA Gosposki 31 je bila od 6 1820 do 1835 reziden5 ca nadvojvode Janeza BARVARSKA ULICA 7 Habsburškega, ki so ga imenovali tudi štajerski nadvojvoda. Imel 1 je velike zasluge za kulturni in gospodarski razvoj Štajerske. Predvsem za izgradnjo Južne železnice in za vinsko kulturo. Njegovo navdušenje nad industrijsko revolucijo 68

Gosposka ulica, foto: Adeline Yeo

se je pokazalo po obisku Anglije 1816. Rezidenco so v hotel preuredili po njegovi smrti 1858 in ga poimenovali Hotel nadvojvode Janeza. V stavbi je po koncu prve svetovne vojne delovala Slovenska čitalnica. Živa dvorišča na Gosposki ulici, foto: Boštjan Lah

Gostilnica na vogalu, Gosposka ulica, foto: Boštjan Lah

Skrinja, Gosposka ulica, foto: Boštjan Lah 70

Bančna zgradba Nove kreditne banke Maribor na Slovenski 12 in Tyrševi 2, trinadstropna palača Hranilnice Dravske banovine (kraljevina SHS), delo arhitektov Jaroslava Černigoja in Saše Deva iz 1931-32, velja za prvo moderno arhitekturo v Mariboru. Černigoja so označevali kot enega prvih modernih funkcionalistov med slovenskimi arhitekti. Kljub odmiku od Plečnikovih izhodišč se v Černigojevih realizacijah, tudi tistih, ki sta jih naredila skupaj z arhitektom Aleksandrom Devom, ohranja pretehtana kompozicija in skrbno obli-

Tyrševa ul. 2, foto: Boštjan Lah

Aroma, Slovenska ul., foto: Boštjan Lah

kovanje detajlov. Hranilnica je bila zgrajena na mestu rojstne hiše znamenitega viceadmirala Wilhelma von Tegetthoffa, ki se je proslavil v bitki pri Visu 1866. Zaradi hitrega razvoja industrije je moralo mesto skrbeti za ustrezne komunalne naprave. Tako je 1932 Mestna občina organizirala Mestna podjetja, ki so obsegala Klavnico, Avtobusni promet, Vodovod, Plinarno, Elektropodjetje, Gradbeno upravo, Prometno pisarno, Mestno kopališče Mariborski otok, Pogrebni zavod, Pokopališče in druge. Vsa podjetja so bila odslej podrejena centralni upravi Mestnih Poslikava Petre Varl pri Pravni podjetij. Ko so rešili vprašanje fakulteti, Tyrševa ulica, elektrifikacije mesta, je bil najfoto: B. Lah aktualnejši problem mestni promet. Avtobusni promet so ustanovili 1926 in so povezali z mestom predvsem okoliške predele, ki niso ob železniških progah, Slovenske gorice in Dravsko polje. Z

Urban in hiša Huga Wolfa na Mladinski ulici, foto: Boštjan Lah 71

izgradnjo kopališča na Mariborskem otoku 1930, ki je tisti čas veljalo za najmodernejše v jugovzhodni Evropi, je mesto v turističnem pogledu pridobilo. Na razvoj mesta so vplivala tudi ostala mestna podjetja, predvsem Mestno električno podjetje, saj je bil Maribor leta 1933 po potrošnji električne energije na prvem mestu v Jugoslaviji. Skladatelj samospevov Hugo Wolf je živel kot dijak v hiši na Mladinski ulici med 1873-75, v četrtem razredu gimnazije, ki se je nahajala malo naprej na Mladinski ulici, je na pomlad na sprehodu skozi Mestni park in v gozdu za tremi ribniki komponiral prvo sonato. Tega leta je nastalo še pet samospevov. V šoli ni bil uspešen, je pa rad nastopal pri mašah v stolnici med prvimi violinisti. Zaradi nesoglasja z učiteljem verouka je sklenil, da zapusti Maribor. V to obdobje spada rojstvo pomembnih prosvetnih institucij. 1870 je bilo ustanovljeno učiteljišče, 1872 vinarska in sadjarska šola, 1873 realka in nato 1892 klasična gimnazija. H. Wolf, fotoarhiv GLU 2012 se je odprlo arhitekturno razstavišče na Mladinski 3, v stavbi, kjer se izvaja tudi druga stopnja študijskega programa arhitekture Fakultete za gradbeništvo. Hiša arhitekture Maribor je vzpostavila številna sodelovanja z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS), Društvom arhitektov Ljubljana, Društvom arhitektov Maribor ter nekaterimi mednarodnimi združenji arhitektov. Muzej narodne osvoboditve Maribor je zgodovinski muzej, ki se ukvarja z muzeološko in historiografsko obravnavo novejše zgodovine severovzhodne Slovenije z bogatimi otroškimi programi. Muzej ima svoje prostore v meščanski vili na vogalu Mladinske in Ulice heroja Tomšiča, ki jo je sredi 90. let 19. stoletja dal zgraditi mariborski podjetnik Scherbaum. Med prvo svetovno vojno je v njej nekaj časa delovalo avstroogrsko vrhovno poveljstvo soške fronte, v 20. letih mariborska oblast, po 1930 gozdarska šola, po drugi svetovni vojni najprej mariborska 72

OZNA, nato mestne politične organizacije in od 1954 muzej. Za nakup vile se je resno zanimal hrvaški pianist Ivo Pogorelić. Zveza prijateljev mladine se nahaja v Domu ustvarjalnosti na RazMuzej NO, foto: Boštjan Lah lagovi ulici, v bližini Maistrovega trga; izvajajo mladinske ustvarjalne delavnice in programe, predvsem za otroke. Za vogalom Maistrovega trga je Prvi oder Prve gimnazije, ki prav tako sodi na področje mladinskih dejavnosti. Prodajna galerija Primoža Premzla na Slovenski ulici 8 je bogato založena z likovnimi umetninami lokalnih mojstrov minulih dveh stoletij pa vse do danes, odlikuje se tudi z zbirateljstvom in založniško dejavnostjo, obe dejavnosti pokrivata predvsem zgodovino Maribora (Nemci in Maribor, Josip Hutter, Vodnik po mestu itd.) Zbirka mode, Pokrajinski muzej Maribor, foto: Irena Kacafura

Rokokojsko stopnišče, Pokrajinski muzej, foto: D. Cvetnič

Čajnica Čajek, foto: B. Lah Barvarska ulica, 0,04m3, foto: N. Berk

Slovenska ulica, foto: B. Lah

Galerija Primoža Premzla, foto: B. Lah

Slovenska ulica, foto: B. Lah 74

Gostilnica Arty, foto: B. Lah

9. Baročna romantična pot 1. Alojzijeva cerkev – 2. Kužno znamenje – 3. Gosposka ulica

SKA U

LICA

Alojzijeva cerkev, foto: D. Schreilechner

GOSPO

Baročni kipi na prostem kot cerkveno okrasje preplavijo Maribor v 18. stoletju iz dveh kiparskih delavnic, Jožefa Strauba in Jožefa Holzingerja. Največje v mestu je Kužno znamenje. V zahvalo za konec kuge so mariborski prebivalci 1681 postavili kužno znamenje. 1743 so ga nadomestili z delom mariborskega umetnika Jožefa Štrauba. Spomenik sodi med njegova najboljša dela, obenem pa sodi med vrhunska dela slovenskega baroka. Današnji spomenik na Glavnem trgu je kopija. Original hranijo v Pokrajinskem muzeju Maribor. Baročna, nekdanja jezuitska Alojzijeva cerkev iz 1769 je najpomembnejša baročna stavba v Mariboru, bila je del jezuitskega kompleksa, skupaj s kolegijem in gimnazijo, ki je deloval do ukinitve jezuitskega reda 1773; malo zatem so ukinjeni tudi redovi minoritov, kapucinov in celestink. Stavbe je zasedlo vojaštvo, ki vzpostavi

2 75

vojaške oblačilnice, prve tekstilne delavnice z nekaj sto redno zaposlenih. Baročna pot po severovzhodni Sloveniji vodi: Alojzijeva cerkev v Mariboru, Betnavski dvorec v Mariboru, dvorec Dornava, Dominikanski samostan v Ptuju, Sladka gora, Štatenberg … Betnavski gozd z gradom Betnava na Streliški cesti, tu je bil v drugi polovici 16. stoletja Herbersteinov grad, urejen kot luteranska postojanka vse do protireformacijske ukinitve.

Kužno znamenje in Robovox, foto: D. Schreilechner

Glavni trg, foto: Lizon Tijus 76

10. Študentska romantična pot 1. Smetanova ulica – 2. Prežihova ulica – 3. Gosposvetska cesta – 4. Študentski domovi – 5. Terme Fontana Maribor se je v 60. letih zasnoval kot največji severni industrijski center Socialistične Jugoslavije s poudarjenim informacijskim in računalniškim razvojem – Univerza v Mariboru, ustanovljena 1975, je bila lastnica prvega super računalnika v SFRJ. Na Smetanovi ulici se nahajajo predvsem fakultete in srednje šole tehničnih usmeritev: strojništvo, elektrotehnična, računalniška, tekstilna, gradbena, arhitekturna … Na zelenici pred Gosposvetsko ulico 46 stoji železobetonska forma viva, delo slovenskega kiparja Toneta Lapajneta, ki se je udeležil I. mariborske kiparske kolonije – Forme vive 1967, skupaj s Tinejem Linom (skulptura na Kidričevem trgu) in Kudom Takeshijem (zelenica pred Frankolovsko 7). Mariborska betonska Forma viva je bila pri izvedbi v mestu, na ulicah in trgih, vezana na sodelovanje z mestnimi gradbenimi podjetji Gradis, Konstruktor in Stavbar. Na šestih mednarodnih simpozijih 4 RO

ŠK

A GOS

POS

VET

SKA

CES

PREŽI HOVA U L.

SMET ANOV A UL

Smetanova ulica, foto: Boštjan Lah

Forme vive, od 1967 do 1986, je mestni prostor kot skulpturni park obogatel s sorazmerno majhnimi finančnimi sredstvi za devetnajst kiparskih del. Nekatera med njimi so žal že odstranili (na primer fontano Luja Vodopivca iz 1977 pred Novo kreditno banko Maribor, nasproti nekdanjega hotela Slavija, danes RTV Center Maribor). Forma viva se je vključila v izgradnjo “novega Maribora” na desnem bregu Drave. Prizorišča pod okriljem študentskih domov so na Tyrševi ulici pri Mestnem parku in študentski geto na Gosposvetski ulici. Študentje prihajajo v Maribor iz vse Slovenije – največ s KoSarajevo, Gosposvetska ul., foto: B. Lah

ŠTUK, foto: B. Lah

roške, severnega dela države – hkrati tukaj študira tudi nekaj tisoč evropskih študentov; delno je to tradicija SFRJ, ki je podpirala mednarodni študijski program, predvsem iz dežel tretjega sveta, Indije, Afrike in drugih, ki so bili vključeni v Titovo alianso neuvrščenih. Nekateri so tukaj ostali, se poročili in tako danes srečujemo temnopolte Mojce, Jasne in druge, ki so avtohtone Mariborčanke. Današnji študenti v mestu se skorajda ne vključujejo v družbene, kulturne in angažirane sfere v Mariboru. V jedru študentskega območja se nahaja postojanka radia MARŠ, ki deluje od poznih 80. pa vse do danes vsem finančnim težavam navkljub. Vrhunec MARŠ-evega ustvarjalnega obdobja vsekakor predstavljajo 90. leta, ko je s številnimi kulturnimi, političnimi, predvsem pa glasbenimi oddajami, duhovitimi džingli, komentarji in dobrimi špikerji oddajal dnevno aktualen program, ki je reflektiral mariborsko, slovensko in mednarodno dogajanje. Eden najbolj znanih džinglov je bil: “Maribor je ful bomba, ima tri, štiri mostove, ima dva naglasa, Maribor je štajerska metropola, Maribor ima MARŠ!”, priljubljena humorna kontaktna oddaja vsako nedeljo zvečer je bila: “Hvala bogu, da je konec vikenda.” Forma viva na Gosposvetski ulici 46, foto: B. Lah 79

11. Kamniška romantična pot 1. Mladinska ulica/stadion Ljudski vrt– 2. Vila Transsylvania – 3. Mitnica – 4. Kamniški drevored – 5. Vrbanski plato – 6. hipodrom – 7. Kamnica Stadion je dobil ime Ljudski vrt (nemško Volksgarten) po javnem parku, ki je bil v okolici. Tam so različna igrišča, med drugimi teniška igrišča; tenis ima kot meščanski šport dolgo tradicijo v Mariboru. Po ustanovitvi telovadnega društva Sokol 1907, se je športno življenje v Mariboru okrepilo in razvilo. V času pred prvo svetovno vojno je nemško in slovensko meščanstvo gojilo plavanje, lahko atletiko, namizni tenis, nogomet, jadranje, boks, odbojko, sabljanje, kolesarstvo, čolnarjenje, rokomet, skok v vodo in druge. Dva telovadca svetovnega formata premore mariborska zgodovina športa: Leona Štuklja in Jožeta (Toša) Primožiča. Prvi je dobitnik zlate in dveh bronastih kolajn na olimpijskih igrah v Amsterdamu 1928, na istem tekmovanju je bil Tošo dobitnik srebrne in bronaste medalje, na svetovnem prvenstvu v Luksemburgu 1930 pa je odnesel domov kar štiri zlate medalje. 1936 je

KAMNICA

6 5

NS K

ST A

MLADINSKA UL.

Stadion, foto: B. Lah

Leon Štukelj na zloglasnih olimpijskih igrah v Berlinu osvojil srebrno medaljo na krogih, olimpijske igre je prvič v celoti z nekaj sto kamerami posnela Leni Riffenstahl v duhu svoje dobe – ovekovečila je športna telesa kot vrhunec lepote, kasneje je bila obsojena sodelovanja s Hitlerjem in njeni čudoviti filmi so se žal umaknili v skrite arhive. Leon Štukelj je dočakal poskočen sto prvo leto in umrl 1999. Po njem se je poimenoval novi trg v središču mesta. Prvo nogometno igrišče v tej okolici je bilo vzpostavljeno 1920, prvi stadion je zgrajen 1962 s streho iz prednapetega betona z razponom 138 metrov in višino 17 metrov (inženir Boris Pipan). Pri zadnji prenovi so porušili nepokrite tribune in jih nadomestili s pokrito tribuno; trenutno sprejme stadion skoraj trinajst tisoč gledalcev. Največji obisk, dvajset tisoč gledalcev, je stadion doživel v obdobju SFRJ in sicer 1973 na tekmi za 1. jugoslovansko ligo proti Proleterju iz Zrenjanina. 1962 se je začelo rivalstvo med Nogometnim klubom Maribor in NK Olimpija iz Ljubljane. Tekme med tema dvema kluboma so znane kot Večni derbi. NK Maribor je najboljše rezultate dosegal po osa81

mosvojitvi, ko je kar devetkrat osvojil naslov državnega prvaka. 2011 so se uvrstili kot prvi slovenski klub v skupinski del Lige Evropa. Danes je NK Maribor med najdonosnejšimi podjetji v mestu, donos prinaša prodaja nogometnih igralcev, vstopnic na stadionu in navijaških artiklov. Navijači, ki prihajajo iz vse Evrope, se najraje gibljejo na Poštni ulici in na Grajskem trgu. Fritz Friedriger, transilvanski Nemec, je študiral na Dunaju in živel v Mariboru na prelomu stoletij kot dejaven arhitekt v času enega izmed najplodnejših gradbenih obdobij v Mariboru pod županom, ki je bil gradbeni inženir. Je avtor novega (današnjega Starega mosta) iz 1907, regulacijskih načrtov mestnih četrti in označen je kot ustvarjalec najčistejše secesije mariborske arhitekture; samo v Koroškem predmestju je zgradil triindvajset družinskih hiš, med njimi vilo Transsylvanio, v kateri je živel s svojo družino do 1920. Mitnica je bila nekoč (kakor pove že samo ime) res postaja, kjer so pobirali mitnino, saj je bila to glavna povezava Maribora z Gradcem. Mitnice so imele posebno funkcijo skozi zgodovino Vila Transsylvania, foto: B. Lah

kot poštne in carinske postojanke, ki so izvrševale vladne dekrete v povezavi s poštnimi pošiljkami, transportom in potniškimi prevozi. Prva poštna zveza v naših krajih je bila ustanovljena 1573, ko je bila na ukaz nadvojvode Karla II. Mitnica, foto: B. Lah ustanovljena redna peš pošta med Gradcem in Ljubljano. Tekači so vsak četrti dan prinašali in odnašali uradna in zasebna pisma. Malo kasneje je bila na tej poti uvedena poštna zveza s konji. 1730 je bilo vse blago, ki se je z Dunaja, Gradca, Češke in Moravske vozilo v Trst ali nazaj iz Trsta, oproščeno carine. Mostnine so bili oproščeni berači in redna pošta, ne pa tudi osebe, ki so potovale s poštnimi vozovi in kočijami. Mostov v 17. stoletju sicer ni bilo veliko, pošto so čez reke prenašali z brodom. Okoli 1780 je Marija Terezija v avstrijskih deželah uvedla redno dnevno pošto na cesti Gradec – Ljubljana. Pod francosko oblastjo so po uredbi iz 1809 vozili poštni vozovi z Dunaja proti Trstu vsakih pet dni. Po koncu Ilirskih provinc je bila 1813 ponovno vzpostavljena avstrijska poštna uprava in bila obnovljena vožnja poštne kočije od Dunaja do Trsta. Od takrat so na poštni cesti Ljubljana – Gradec vsak dan vozili pisemsko pošto. V tistem času sta bili mesteci Slovenske Konjice in Ptuj Kamniški drevored, foto: B. Lah

po svoji prometni legi pomembnejši od Maribora (cesta iz srede 18. stoletja Dunaj – Slovenske Konjice – Trst). Z gradnjo železnice v sredini 19. stoletja je Maribor prevzel vodilno vlogo. 1894 je mesto dobilo telefonsko zvezo z Dunajem. Hipodrom s Konjeniškim klubom se nahaja naprej od kostanjevega drevoreda ob Vrbanskem platoju, kjer eno izmed glavnih zajetij vode mestnega vodovoda za Maribor in drugih šestnajst občin. To je zaščiteno območje. Tu se mešajo vode Kozjaka s podtalnico Drave. Na hipodromu se odvijajo različna kasaška tekmovanja, jahalni treningi in izposoja konjev za prosto jahanje po okoliških hribih. Vrbanski plato, foto: B. Lah Od tod naprej je slikovita primestna vasica Kamnica, njen stari center je varovan kot del arhitektonske dediščine. Vasica je stisnjena pod samo vznožje Kozjaka, kar pomeni, da je prav na meji med Alpskim svetom, Pohorjem in Kozjakom, in gričevnatim svetom Slovenskih goric, ki se odpira vse proti Panonski nižini. Hipodrom, foto: B. Lah

12. Romantična pot po goricah 1. Kamnica – 2. Urban – 3. Gaj – 4. Tojzlov vrh Nad mestom Maribor se dvigajo griči Piramide 3 in Kalvarije, Mestni hrib in najvišji med njimi Urban. Urban je 4 orientacijska točka, 2 ki ponuja odlične poglede iznad Kamnice proti centru mesta, preko Slovenskih goric do Madžarske, Hrvaške in bližnje Avstrije, ob jasnih dnevih tudi 1 na vrhove avstrijskih vrhov ter velik del Pohorja. Na Urbanu se nahaja vinotoč, ki je redno odprt le ob koncih tedna. Z Urbana vodi pot po vrhovih proti Gaju nad Mariborom, kjer je bila zgradba nekdanje šole nekaj časa pribežališče peščice Kamnica, foto: B. Lah

Urban, foto: B. Lah

likovnih ustvarjalcev, zdaj pa je zapuščena. Ob zgradbi je postaja mestnega avtobusa. Tudi tukaj je gostilnica, malo naprej od stare šole in cerkve Sv. Križa je na izbiro nekaj kmečkih turizmov, naprej je lepa pot proti Tojzlovemu vrhu, kjer je ob vikendih aktiven planinski dom. Gaj, foto: Matjaž Wigele, Wikipedia

13. Studenška romantična pot 1. Lent – 2. Studenška brv – 3. Železniška postaja Studenci – 4./5. Portal – 6. Remiza

ČRTO MIRJ EVA U L.

Srednjeveški lent (splavarsko pristanišče) se je skozi zgodovino ves čas krčil in spreminjal. Z gradnjo novega (današnjega starega) mostu 1913 je bil porušen precejšnji del lenta, saj je most OB BRE 1 2 širok in hkrati zaseda GU peš dostope do Drave. 1968 so zaradi narasle gladine Drave porušili lentovsko bastijo, po4 5 imenovano Benetke, ki VALV 3 ASOR je stala v neposredni JEVA ULIC 6 bližini Sodnega stolpa A in se je nagibala močno v reko Dravo. Drava, tedaj najvažnejša prometna zveza, je v največji meri pripomogla, da se je takratna trgovina široko razmahnila. Šajke in splavi so bili glavno transportno sredstvo. Pred zgraditvijo železnic so našteli do tisoč dvesto splavov ter do osemsto šajk letno, ki so pripluli po Dravi. Smer trgovine se torej ujema s smerjo dravskega toka, ki je povezoval med seboj različna proizvodna področja: Koroško, Maribor, Dravsko polje in Slovenske gorice, v lesni trgovini pa tudi južna področja Panonskega nižavja. Benetke, fotoarhiv: Primož Premzl

Žajfa pri Pristanu, foto: B. Lah

Studenška brv, foto: B. Lah

Ko so zgradili obrat Južnih železnic ob Koroškem kolodvoru, je tam delalo okoli tisoč dvesto ljudi. Delavci so dobili stanovanja v novih stanovanjskih kolonijah in zasebnih hišah. Pot na delo je bila dolga in mestna občina je 1885 zgradila novo prometno povezavo čez reko Dravo z brvjo. Povezovala je mestni del s

Studenška brv, foto: B. Lah

Studenci. Studenška brv je 2007 nadomestila prejšnji studenški most za pešce. Pred nekaj leti je ta brv dobila prvo nagrado med mostovi za pešce v Portu. Most je zgrajen na ostankih starega mostu oziroma z uporabo njegovih podpornih stebrov, ki delita most na tri razpone. Zaradi zajezitve je danes gladina Drave 88

višja kot nekdaj. Projektantska skupina se je domislila elegantne in originalne rešitve problema. Most je tanek, kar je v korist dostopnosti za pešce in kolesarje, obenem pa je mogoče pluti pod njim s splavi. Maribor je postal po- Splavarjenje, fotoarhiv: Zavod za turizem Maribor membno prometno križišče ne le za splavarjenje po Dravi proti Črnemu morju, temveč tudi za železniški promet proti Jadranskemu morju do Trsta in prek Pragerskega proti Budimpešti. Tako so 1863 zgradili Koroško železnico, ki je povezovala Maribor s Celovcem. 1885 so v delu skladišča Južne železnice uredili postajo, ki so jo 1904 preselili v veliko stanovanjsko hišo, kjer se nahaja še danes. Portal, nekdanja tekstilna tovarna, je bila sezidana 1929; med 1922 in 1941 se je v mestu vzpostavilo petnajst tekstilnih tovarn s skoraj sedem tisoč delavci. Mariborsko tekstilno industrijo, ki je izkoristila vse možnosti in ugodnosti, od cenene električne energije in cenene delovne sile do obsežnega jugoslovanskega tržišča, je zajela 1925 carinska bariera in postala je področje visokih dobičkov. Prva tovarna, ki se je naselila v Mariboru v tem obdobju, je bilo tekstilno podjetje Doctor in drug. Edvard Doctor in Ernest Zucker sta tovarno začela graditi 1922, ko sta kupila parcelo, imenovano “Križni dvor”, na

Gostilna Monika, foto: B. Lah

Železniška postaja Studenci, foto: B. Lah 89

desni obali Drave zraven Koroškega kolodvora, kjer je bilo prej kolesarsko dirkališče. Podjetje je predstavljalo zaokroženo celoto že 1928 s predilnico, tkalnico in apreturo. Zaposlovalo je približno tisoč delavcev in uslužbencev. Kapital je bil češki, jugoslovanski trg je bil takrat velik odjemalec češke tekstilne industrije. Tudi strokovno osebje je prišlo s Češkega. Postopoma so ga nadomestili domačini. Nasprotja med delom in kapitalom so se poglabljala in septembra 1936 je izbruhnila velika stavka tekstilnih delavcev, ki so se uprli neusmiljenemu izkoriščanju delovne sile. Gospodarski potencial mariborskega industrijskega bazena so takoj po vdoru fašistov vključili v nemško vojno proizvodnjo. Na pomembnost Maribora v proizvodnem in prometnem pogledu so opozorili tudi fašisti, ki so tu vzpostavljali vojno industrijo. V tovarnah TAM, Metalna, Livarna itd. so izdelovali avtomobilske dele, letala in ohišja bomb. V Mariboru je bilo petinpetdeset britansko-ameriških bombnih napadov. Najbolj prizadeti so bili meljski industrijski predeli v Melju, na Teznem in na Studencih. V današnjem Portalu se nahajajo KIBLA Portal, CAAP, športna društva, manjša podjetja, skladišča in trgovine. Center alternativne in avtonomne produkcije je prvi tovrstni skupnostni oziroma socialni center v Sloveniji. CAAP se je vzpostavil 2012 kot začetek novih ekonomij, kot inkubator socialnega podjetništva ter novih socialnih in ekoloških praks: v njem trenutno delujejo Semenska knjižnica, distribucijski in Pogled na Maribor, foto: Branimir Ritonja

PORTAL

KIBLA Portal, foto: B. Lah

prodajni del Zadruga Dobrina, kolesarska delavnica Mariborske kolesarske mreže, socialno-kulturni združenji Frekvenca in Rizom. KIBLA Portal, 2000m2 velika, nekdanja tekstilna hala, je prostor za večje razstave, festivale, koncerte, konference in delavnice s področja umetnosti, kulture, znanosti, novih tehnologij in neformalnega izobraževanja. Stara kurilnica (remiza) iz 1863 se nahaja znotraj nekdanjega skupnega železničarskega območja ob Koroškem kolodvoru, stoji na južni strani območja med železniškimi tiri in železničarsko kolonijo na Taboru. Zgrajena je bila za vzdrževanje vlakov, predvsem lokomotiv Južne železnice, kasneje pa so vzdrževali vso področje južne železnice. V njem so zakurili kotle parnih lokomotiv in opravljali remontna dela. Je v registru slovenske kulturne dediščine. Še danes je v uporabi za popravila in vzdrževanje električnih in dizelskih lokomotiv ter dizelskih motornih vlakov. Je eden redkih celostnih objektov tehniške dediščine v Mariboru. Iz teh delavnic se je razvila kasnejša ko91

KIBLA Portal, foto: B. Lah

vinsko predelovalna industrija in poslediÄ?no tehniĹĄka inteligenca in identiteta industrijskega mesta.

Remiza, foto: B. Lah

14. Romantična pot po industrijski in vojaški dediščini 19. in 20. stoletja 1. Portal – 2. Železničarsko naselje – 3. TVT/Tovarna vozil in toplotne tehnike s Parnim kladivom – 4. Planet Tuš – 5. Kadetnica V času Evropske prestolnice kulture 2012 se je snovala Mariborska pot industrijske 1 dediščine z 3 muzejskimi nišami in Muzej socializma, ki 4 bi s prezentacijo material2 ne, socialne in kulturne podobe tega obdobja zagotovil kontinuiteto, ki je bila v obdobju sloven5 ske tranzicije zabrisana. Predlagani objekt je bil bivša Carinarnica v Melju, ki danes v privatni lasti propada. Nič od navedenega se še ni uresničilo. Od prihoda Južne železnice 1846 se Maribor razvija kot industrijsko mesto, domeno industrijske prestolnice Slovencev in “vojaškega središča” avstroogrske monarhije oz. Jugoslavije pa vzpostavlja vse do osamosvojitve Slovenije, kar se močno odraža v morfološkem ustroju mesta ter arhitekturnem fondu. Najprej se vzhodno od srednjeveške sredice razvije industrijski predel mesta, na desnem bregu pa se industrijske površine vzpostavijo na Taboru okrog kompleksa železniške remize z železničarsko kolonijo, v obdobju med obema svetovnima vojnama se vzpostavi razvoj industrijskih površin na Teznem, kjer je 93

Delavci v eni od železniških hal leta 1943, fotoarhiv: UK Maribor

še del kompleksa objektov v nekdanji industrijski coni TAM-a in historični del nekdanje tovarne avtomobilov TAM v Melju. Industrijska dediščina je najpogosteje označena z negativnim predznakom, vendar je to dediščina, ki v sebi skriva mnoge poŽelezničarska kolonija, foto: Dino Schreilechner

Parno kladivo, foto: BoĹĄtjan Lah 95

tenciale. Z revitalizacijo stavb in krajine se lahko ustvarja novo, inovativno okolje. Parno kladivo v Želežničarskih delavnicah v Tovarni vozil in toplotne tehnike Boris Kidrič Maribor (naslednik prvotnih delavnic Južnih železnic) na Preradovičevi ulici na Studencih je spomenik kulturne dediščine nacionalnega pomena. Kmalu po odprtju železničarskih delavnic v mestu ni bilo na razpolago dovolj stanovanj, zato je družba Južna železnica hkrati z gradnjo delavnic zgradila tudi železničarsko kolonijo. Ta je nastala po enotnem načrtu hkrati z vso infrastrukturo in z dokaj visokim stanovanjskim standardom. Od 1863 do 1868 so tako zgradili štirideset hiš s sedemsto petdesetimi stanovanji, ki jih je obdajal vrt. Za izobraževanje otrok in odraslih so zgradili 1872 v koloniji svojo šolo, 1874 pa še otroški vrtec. Istega leta so zgradili tudi nakupovalni magazin za delavce. Zgradili so tudi dve kopališči za svoje uradnike in delavce. Vse stavbe so bile last delavnic, ki so skrbele tudi za njihovo vzdrževanje. Je v registru slovenske kulturne dediščine. “Ajznponarska” kolonija je dala nastavek, iz katerega se razvija nova ulična mreža proti vzhodu in jugovzhodu mesta (Vurnikovo naselje). V delu nekdanjega nakupovalnega magazina, ki je v lasti Mestne občine Maribor, nastaja Romska restavracija kot plod evropsko podprtega projekta socialnega podjetništva pri društvu EPEKA, ki sproža velik odpor pri lokalnem prebivalstvu Magdalenske mestne četrti. V bližnjih blokih na Preradovičevi ulici je ena izmed podskupin romske skupnosti uničevala stanovanja in tako ustvarila slab vtis, ki je padel na celotno romsko skupnost. Po eni strani se meščani bojijo kriminala, po drugi pa je zavračanje Romske restavracije tudi plod predsodkov in stereotipov o Romih, ki imajo v Mariboru že dolgo bivalno tradicijo. V času socializma so živeli v najslabših stanovanjih v območju Lenta, kjer so preprodajali različne komercialne izdelke, večina še danes živi od socialne podpore, zdaj pa jih mestni načrtovalci getoizirajo na posamezna bolj oddaljena območja. Za prihodnje sožitje prebivalcev Maribora, ki izhajajo iz različ96

Priprave za Romsko restavracijo, foto: EPEKA

nih nacionalnih in kulturnih ozadij, je potrebna integracija različnih skupin v ustvarjalne socialne skupnosti, ki so sposobne vzpostaviti modele preživetja. Kvalificirani delavci so prišli s severa, vedno bolj pomembno vlogo in številčno moč pa so s časom pridobivali ljudje iz mesta in okolice. Proces proletarizacije kmečkega prebivalstva in obrtništva se je dejansko pričel z železnico, ki je omogočila vdor mladega kapitalizma v naše kraje. Delavnice so sicer predstavljale s svojim uradništvom in priseljenimi strokovnimi delavci germanizacijsko postojanko, ki je našla protiutež v prvem proletariatu. Nacionalno prebujanje je rezultat gospodarskega razvoja mesta in okolice in narodnostnega boja Slovencev z naraščajočo germanizacijo. Avstro-Ogrska je hotela poleg prometno tehničnega izhodišča na Jadran doseči še etnično izhodišče s silno germanizacijo. V tem času se je v delavnicah porajal napreden, nacionalno zaveden delavski razred. Delavnice so pritegnile posredno obrt, trgovino in industrijo in so bile prvi obrat izven mestnega področja. Zrasle so delavske četrti, kamor se je selila tudi obrt in trgovina. Zrasel je novi del mesta na desnem bregu Drave. 97

Kadetnica, foto: Boštjan Lah

Kadetnica je zgrajena med leti 1853-56 in je prva mogočna in kvalitetna historična stavba, ki v mesto uvede neorenesančni slog. Vzhodno od Kadetnice je Dvorana Tabor, ki premore veliko dvorano s štiri tisoč sedeži. Proti zahodu se nahaja Planet Tuš na Studencih, ki je s svojo zaokroženo ponudbo mesto v malem in še zdaleč ne nudi samo osnovnih trgovskih in drugih storitev. Številni obiskovalci preživljajo v teh centrih vedno več svojega prostega časa. Zato ni naključje, da načrtujejo številni sodobni organizatorji in ustvarjalci svoje prireditve interaktivno in v smislu integracije naključnega občinstva. Planet Tuš na Taboru ima osem vrhunsko opremljenih kinodvoran z najsodobnejšo avdio-vizualno tehniko, največja kino dvorana ima petsto petdeset sedežev in največje filmsko platno v mestu, veliko dvesto kvadratnih metrov.

15. Taborska mladinska romantična pot 1. Magdalenski park – 2. Pekarna – 3. II. gimnazija – 4. Srednješolski center – 5. OŠ Boris Kidrič – 6. Betnavska – 7. Jezdarska – 8. Puškinova – 9. Ob železnici – 10. Ljubljanska – 11. Vurnikovo naselje – 12. Swaty 1 9

LJUBL

JANSK A

ŽITN A UL

UL. BETN AVSA KC

EVA

ICA

ŽOLG ARJ

EZNI CI

ULICA

OB ŽE L

UL.

PA KO M R I Š K E UNE



12 99

Ob železnici, foto: Boštjan Lah

Spomenik Tagoreju, Magdalenski park, foto: B. Lah

Spomenik Šri Činmoju, Magdalenski park, foto: B. Lah

Investitor stanovanjskega bloka ob nekdanji Masarykovi cesti, današnji Ljubljanski in Ul. Moše Pijade, je bilo podjetje TAM, projektiral ga je Dušan Černić, gradilo pa podjetje Konstruktor. Gradnja je bila končana 1956. V štirinadstropnem bloku je bilo načrtovanih 14 stanovanjskih enot in dva trgovska lokala v pritličju. V prvem, drugem in tretjem nadstropju so bila zasnovana stanovanja, v četrtem nadstropju pa nekaj stanovanj in skupni prostori. Dejavnosti in aktivnosti mladinske urbane kulture v mestu Maribor narekujejo razmišljanje o širših perspektivah mladin100

Igrišče v Magdalenskem parku, foto: Boštjan Lah

skih akterjev, tako centrov kot drugih mladinskih organizacij, ki odigravajo pomembno vlogo na lokalni, regionalni in nacionalni ravni na področju dela z mladimi, na področju kulture v mestu in tudi pri razvoju kulturnega (mladinskega) turizma. Določeni umetniški projekti presegajo raven “urbane mladinske kulture” in sodijo v okvir širših lokalnih in celo nacionalnih kulturnih dosežkov. Kulturni center Pekarna prireja festivalske, koncertne, razstavne, informativne, klubske, ateljejske in izobraževalne programe, ki temeljijo na povezovanju različnih umetniških medijev in konceptov znotraj urbane kulturne scene. To so razstavni prostor Hladilnica, ateljejski in vadbeni prostori v Lubadarju, bukvarna Ciproš, dnevni klubski prostor MC in Gustaf. Nočnih plesnih klubov v Mariboru ni prav dosti, tovrstno dejavnost skoraj v celoti pokriva Pekarna s svojimi klubi in plesišči, naravnanimi izključno na vse oblike underground, metalnega, alternativnega, eksperimetalnega, etno in improviziranega koncertiranja in didžejanja v MC-ju, dvorani Gustaf, Supernovi in Kurdu. MKC je organizator Mednarodnega festivala računalniških umetnosti. To je prvi festival v slovenskem kulturno-umetniškem prostoru na področju novih medijev, ki ga izvaja MKC Maribor 101

Hladilnica, Pekarna, foto: B. Lah

Lubadar, Pekarna, foto: B. Lah

MC, Pekarna, foto: B. Lah 102

MKC, Infopeka, Hostel Pekarna, foto: B. Lah

Gustaf, Pekarna, foto: B. Lah

MC, Pekarna, foto: B. Lah

Hladilnica, Pekarna, foto: B. Lah

Supernova, Pekarna, foto: B. Lah

od 1995 v sodelovanju z različnimi partnerji. MKC Maribor je tudi organizator Performe, festivala sodobnih scenskih umetnosti, galerije Media Nox na Židovskem trgu ter Kulturnega Inkubatorja na Koroški cesti, ki je središče za mlade kulturne raziskovalce in ustvarjalce. Infopeka se ukvarja z informiranjem mladih in prostovoljstvom. Hostel Pekarna je najsodobnejši in najcenejši hostel v mestu. MTT, Žitna ulica, foto: B. Lah

Žitna ulica, foto: B. Lah

103

Park mladih, foto: B. Lah

Cantante, foto: B. Lah

Pogled na Bodočnost, Park mladih, foto: B. Lah

VDC Polž, varstveno delovni center odraslih oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju , foto: B. Lah

104

Čao čao, foto: B. Lah

Mojito bar, foto: B. Lah

Kitajska palača, foto: B. Lah

Pekarna €vropa, foto: B. Lah

Na Žitni ulici sta nekdanja upravna zgradba MTT-ja in Visoka zdravstvena šola iz 2002, delo arhitektov Janka Zadravca in Branka Čepiča. Srednješolsko izobraževalno središče obsega II. Gimnazijo, ki podpira mednarodne programe in aktivno gledališko dejavnost English Student Theater v Amfiteatru II. Gimnazije, na Trgu Miloša Zidanška je tudi Srednja zdravstvena in kozmetična šola Maribor. Naprej ob Ljubljanski cesti je Izobraževalni center Piramida Maribor, ki ga sestavljata: Srednja šola za prehrano in živilstvo in Višja strokovna šola, imata skupen Park mladih. Janko Zadravec in Branko Čepič sta arhitekta Srednje živilske šole Maribor iz 1998. Primerno hitrim prehrambenim potrebam se v bližini nahajajo številni ponudniki fast fooda ob Ljubljanski cesti. Na desni, na Dalmatinovi ulici, je stavba, namenjena podjetju Bodočnost, ki opravlja dejavnost t. i. posebnega družbenega pomena, saj gre za poklicno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Podjetje ima status invalidske delavnice in ima za ma105

Puškinova ulica, foto: B. Lah

riborsko regijo poseben pomen, saj zaposluje invalide tudi iz Slovenske Bistrice, Lenarta in Ptuja. Osnovna šola Borisa Kidriča in Franceta Prešerna je delo arhitekta Jaroslava Černigoja 1936, njen tloris je v obliki črke A in je predstavljal spomenik preminulemu jugoslovanskemu kralju Aleksandru. Za stavbo, ki stoji v mariborski mestni četrti Magdalena v ulici ob Betnavski cesti, so zapisali, da je bila tedaj “najlepša, največja in najmodernejša šolska zgradba v Srednji Evropi” ter jo imenovali “šolska palača”. Betnavska ulica, foto: B. Lah

106

Jezdarska ulica, foto: B. Lah

OŠ Borisa Kidriča in Franceta Prešerna, foto: B. Lah

Jezdarska, nekdaj izrazito industrijska ulica, je danes obnovljena in vzpostavlja novo stanovanjsko sosesko z manjšimi Vurnikovo naselje

107

podjetji in lokali. Pogled na Puškinovo ulico, ki leži prečno med Jezdarsko ulico in Ob Železnici. Vurnikovo delavsko naselje, poimenovano po arhitektu Ivanu Vurniku, predstavniku slovenske moderne arhitekture, je bilo zgrajeno 1928 in predstavlja primer uspešne socialne gradnje in urbanističnega oblikovanja večjega predela med Betnavsko cesto, Koseskega, Fochevo in Delavsko ulico. Naselje je sestavljeno iz sto sedeminštirideset enonadstropnih, enodružinskih vrstnih hiš, ki so postavljene v nizu vzdolž ulic, dva niza ležita prečno in oblikujeta notranji Schreinerjev trg. Tovarno umetnih brusov Swaty je leta 1879 ustanovil kemik Franz Swaty. Proizvodnja je na začetku temeljila na izdelavi brusov v mineralnem vezivu po lastnem patentiranem postopku, leta 1929 so prešli na proizvodnjo keramično vezanih brusov. Danes obsega proizvodnja družbe Swatycomet brusne in rezalne plošče ter fleksibilne bruse za vse vrste obdelave, tehnične tkanine ter industrijska brusna orodja. Več kot osemdeset odstotkov prodaje še vedno predstavlja izvoz na številna tržišča po vsem svetu. Jezdarska ulica, foto: B. Lah

108

16. Romantična pot po južnih obronkih Pohorja 1. Pekrska gorca – 2. Pekrski potok – 3. Radvanje – 4. Betnava – 5. Poštela – 6. Bohova – 7. Pivola – 8. Hoče – 9. Slivnica Maribor zajema vsaj štiritisočletno zgodovino medregionalnega območja, ki je zgodovinsko, kulturno in geografsko gledano na presečišču različnih evro-azijskih 1 2 narodov in narodnosti in tudi v sedanjosti in priho3 dnosti tvori pomembno toč5 4 ko med zahodom in vzhodom, teritorij, ki se povezuje z alpskim delom slovanstva na avstrijskem Koroškem po reki Dravi in na jugu preko reke Kolpe in Drave z Balkanom. 6 Bogata arheološka najdi7 šča ležijo na južnem obrobju 8 predmestja Maribora, ob arheološko dokazani naselitveni zahodno-vzhodni osi. 9 V prazgodovinskem času je področja današnjih nahajališč povezovala široka poselitev po skrajnih obronkih Pohorja, kar dokazujejo arheološka žarna grobišča iz pozne bronaste dobe v Radvanju in Pošteli. Področje jim je dajalo zavetno varnost, v času antike pa jim je rodovitna okolica rimske obdravske ceste nudila preživetje. Starorimski ostanki kažejo na smer in moč rimske kolonizacije v Podravju, na primer rimska postojanka nad prehodom čez Dravo in pristave med Bohovo in Limbušem. Arheološka pot po109

Pekrska gorca, foto: B. Lah Betnavski dvorec, foto: B. Lah

110

vezuje pomembnejša arheološka najdišča, kot so Villa Rustica v Radvanju, Poštela, gomilna grobišča v Razvanju in Pivoli ter Hoška kripta. Na območju teh najdišč in na nekaterih dodatno določenih zgodovinsko pomembnih mestih so postavljene informativne table. Poštela je z zakonom o varovanju kulturne dediščine zaščiteno območje, kjer se nahajajo najdišča iz železne in keltske dobe. Lokacija je znana, opisovali so jo in raziskovali na prelomu iz 19. v 20. stoletje, nato pa je raziskovanje zamrlo in večina stvari je ostala nedotaknjena, nedorečena in neodkrita. Gre za enega največjih najdišč halštatskih naselbin pri nas in zagotovo najpomembnejšega v bližini avstrijske meje. Razen velike nasute zemeljske gomile ne najdemo nič drugega. V Pivoli, kjer ima Fakulteta za kmetijstvo in biotehnične vede svoj Botanični vrt in nove obnovljene prostore v gradu Hompoš, so možni ogledi za javnost. Njeni začetki segajo v 1832, ko je nadvojvoda Janez na svojem posestvu nad Pekrami pri Mariboru ustanovil Vinogradniško šolo, 1872 je bila ustanovljena Deželna sadjarska in vinarska šola (Steiermäkische Landes – Obst Villa Rustica, foto: B. Lah

111

Grad Hompoš, foto: B. Lah

und Weinbauschule), 1922 Srednja kmetijska šola, po drugi svetovni vojni je dolga leta v prostorih na Vrbanski ulici delovala Višja agronomska šola, ki je 1992 prerasla v Visoko kmetijsko šolo, 2008 se preimenuje v Fakulteto za kmetijstvo in biosistememske vede in se preseli na grad Hompoš v Hoče. Na Pekrski gorci je v še 70. letih stala majhna smučarska skakalnica, znana je po cerkvici Marije sedmih žalosti. Grad Hompoš, foto: B. Lah 112

17. Meljsko-pobreška romantična pot 1. Avtobusna postaja – 2. Meljska cesta – 3. Melje – 4. Meljski hrib – 5. Svila – 6. Europark – 7. Karantena/bivši zapori – 8. Železniški trikotnik Avtobusna postaja je bila zgrajena 1989. Poslopje avtobusne postaje sta zasnovala arhitekta Borut Pečenko in Ivo Goropevšek. Perone za avtobuse lokalnega, medmestnega in mednarodnega avtobusnega prometa ter lokale in trgovine pokriva tunelasta dvorana s prosojnim obokanim ostrešjem. V Melju na Industrijski ulici, Oreškem nabrežju in Ulici Kraljeviča Marka so še vedno stavbe tovarn Vesna, Lilet, Zlatorog, Mariborska livarna, MTT in drugih, ki so izvorno kapitalistične tovarne nemškega, češkega ali slovenskega porekla. Podobno kot Josipu Hutterju so tistim, ki se niso pravočasno odselili, odvzeli lastnino; obsojeni so bili sodelovanja z nemškim okupatorjem in izkoriščanja delavskega razreda, mnogi so bili izgnani, ustreljeni, v zaporih ali na prisilnem delu.

2 INDUSTRIJSKA UL.

MELJSKA CEST

5 ČUFARJEVA CESTA

EŠKA CESTA

POBR

6 7 8 113

foto: B. Lah

1926 je Josip Hutter v sodelovanju z avstrijskim podjetjem Wenzel Hoffelner ustanovil tekstilno tovarno Josip Hutter in drug v Melju. Sprva je podjetje obratovalo s tovarno hlačevine, nato pa so zgradili eno za drugim do 1939 še tkalnico kotlov, predilnico, tovarno sukancev in tkalnico za svilo. V tovarni je bilo prvotno zaposlenih tristo šestdeset delavcev. Hutter je imel poleg podjetniške žilice tudi velik interes za modernizacijo delovnih procesov. Vse Hutterjevo imetje je po drugi svetovni vojni zaplenila nova komunistična oblast, Hutterja pa so zaprli. V začetku 50. let je z dovoljenjem oblasti končno lahko zapustil SFRJ in se z družino ustalil v Innsbrucku. Totalitarni foto: Adeline Yeo

114

foto: Adeline Yeo

foto: Adeline Yeo 115

in vojaški sistemi so bili vedno kruto dosledni in uničujoči za ljudi iz nasprotnega tabora. Železniški most, foto: Lizon Tijus

Meljski hrib, foto: Lizon Tijus 116

Po vojni je bila vsa privatna lastnina proizvajalnih sredstev nacionalizirana, skupaj z drugimi nacionaliziranimi mestnimi tekstilnimi tovarnami se je Hutter in drug preimenovala v MTT in postala največja tekstilna tovarna v Jugoslaviji. MTT je prevzela predvojne tehnološke novosti in jih skoraj v celoti obdržala do konca delovanja. 1951 je kot prva tekstilna tovarna v Mariboru in Sloveniji pričela izvažati tkanine, redno je nastopala na sejmih v Jugoslaviji, tedanjem Češkoslovaškem in v Nemčiji. Izvažala je v Italijo, Nemčijo, na Norveško in Švedsko, v Tanzanijo, Sudan, Saudsko Arabijo, Jordanijo, Irak in Libanon. Danes ne obratuje več. Svila – Tekstilna tovarna v Mariboru je bila ustanovljena leta 1928 z imenom Mehanična tvornica svilenih izdelkov Maribor. Nahajala se je v Mlinski ulici. Lastniki so tovarno širili do 1934, ko so odkupili tudi zemljišče na desnem bregu reke Drave na Pobrežju. Proizvodnja v Mlinski ulici je tekla do 1944, ko so bila poslopja med bombardiranjem porušena. 1947 je slovenska vlada združila štiri tovarne v Združene tovarne Svile. Po končani modernizaciji 1978 je Svila postala največje jugoslovansko svilarsko podjetje in ena večjih tovarn v Evropi. Po razpadu jugoslovanskega trga se je proizvodnja zmanjšala. V 90. letih je Svila ustanovila dodatno podjetje, ki je delovalo kot invalidsko podjetje. Stečajni postopek podjetja se je zaključil 2007. Poleg Hutterjevega bloka je Josip Hutter zgradil delavsko kolonijo na Pobrežju, ki je prav tako upoštevala najnaprednejšo bivalno okolje za delavce tistega časa. Josip Hutter je stanovanjsko problematiko svojih zaposlenih reševal z gradnjo sta-

Meljski hrib, foto: Boštjan Lah

Svila, foto: Boštjan Lah 117

novanj ter z ugodnimi posojili za zasebno stanovanjsko gradnjo svojih delavcev. Tako je nastala 1937 Hutterjeva kolonija dvajsetih enonadstropnih stanovanjskih hiš-dvojčkov na Pobrežju. Stanovanja so imela pokrit vetrolov, predprostor, stranišče, kopalnico, shrambo, kuhinjo, dve sobi ter podstrešje. Vse hiše so imele vodovod, električno napeljavo in izplakovalna stranišča. Delavci naj bi z odplačevanjem najemnine postopoma postali lastniki stanovanj, toda odkupovanje stanovanj se v času Hutterjevega lastništva ni uresničilo. V Mariboru so prodajalne skoraj vseh svetovnih znamk in delujoči veliki nakupovalni centri, kamor prihajajo nakupovati poleg domačinov tudi Hrvati in Avstrijci. Najpopularnejši je Europark v samem centru mesta, na desnem bregu Drave ob Titovem mostu. Europark in druga nakupovalna središča se razvijajo v polivalentna urbana središča, namenjena tudi kulturi, ekologiji, obrtnikom, otroškim in mladinskim programom. V zadnjem času je delna konkurenca trgovinam z oblačili postala mednarodna veriga trgovinic z rabljenimi, “vintage” oblekami, ki se širijo po mestu. Karantena, foto: Boštjan Lah

118

Železniški most in Europark foto: Lizon Tijus

V nekdanjih zaporih – Straffhausu – današnji Karanteni, sta bila nekaj časa kot politična zapornika zaprta Josip Broz - Tito Pogled z Europarka, foto: Boštjan Lah

119

Dejan Štampar: Železniški trikotnik

in Nobelov nagrajenec Ivo Andrić. Na srečo je bil mariborski zapor vzorčni model tega časa in so lahko v času prestajanja kazni brali in se izobraževali, zato je dobila neuradni naziv “rdeča univerza”. Andrić je mariborski zapor poimenoval “mala univerza”, ker se je tukaj začel učiti angleški jezik, brati Walta Whitmana, preučeval je Sörena Kierkegaarda, prevajal Oscarja Wilda in se družil z ljudmi sorodnih kulturnih interesov. Na začetku druge svetovne vojne so tukaj streljali talce. Več kot šeststotim talcem je postavljen spomenik na Titovi cesti, ki ga je oblikoval Jaroslav Černigoj. Karantena je danes delno prenovljena za programe ljubiteljske kulture in vrhunskih umetniških skupin: Zveza kulturnih društev Maribor, Plesna izba Maribor, Komorni zbor Hugo Wolf in druga kulturna društva. Železniški trikotnik, foto: Dino Schreilechner

120

18. Romantična pot ob stari strugi Drave Železniška postaja – Melje – Meljska hidroelektrarna – Krajinski park Drava Mala hidroelektrarna Melje je neločljivo povezana z delovanjem hidroelektrarne Zlatoličje, saj za svoje obratovanje uporablja vodo biološkega minimuma, ki ga je potrebno spuščati v strugo Drave na jezu Melje. Na jezu Melje je bil predviden prostor, v katerega so 1988 vgradili agregat male hidroelektrarne. 2008 je bil vgrajen še drugi. Z jezom v Melju se zaključi šestkilome-

MELJSKA CESTA

STARA STRUGA DRAVE

trsko akumulacijsko jezero na območju Maribora in se prične dovodni kanal hidroelektrarne Zlatoličje, ki je najmočnejša hidroelektrarna v Sloveniji in skupaj z ostalimi hidroelektrarnami na Dravi zagotovi 80 % električne energije proizvedene iz obnovljivih virov. Cesta pod Malečnikom je bila zaprta kar četrt stoletja, saj se je s sten Meljskega hriba krušilo kamenje. Z njeno nedavno rekonstrukcijo je Maribor dobil kilometer dolgo moderno povezavo vzhodnega dela mesta s centrom, namenjeno voznikom motornih vozil. Obsega hodnik za pešce, kolesarsko stezo, dvesto metrov dolgo galerijo ter prvi podhod za plazilce. To je namreč 121

Krajinski park Drava, foto: Boštjan Lah

območje Nature 2000, ki je z vidika varstva in ohranjanja narave varovano, Meljski hrib je razglašen za naravni rezervat državnega pomena. Na Meljskem hribu se zbira devet različnih ujed in na njem gnezdi enainšestdeset vrst ptic, med katerimi je kar trinajst vrst uvrščenih v rdeči seznam ogroženih vrst ptic Slovenije. Del investicije je posegal v zavarovano območje Krajinskega parka Drava ter na območje stare struge reke Drava, ki je opredeljena kot zoološka, hidrološka in ekosistemska naravna vrednota državnega pomena. Na tem območju živi vrsta zaščitenih živalskih vrst kot so koščični škratec, močvirski krešič, grbasti okun, plazeča zelena, vidra, vejicati netopir, veliki podkovnjak, močvirska sklednica, kapelj, bolen, kačji potočnik. Reka Drava je tukaj lepa. Stara struga Drave je dostopna samo peš. 122

19. Agronomska romantična pot 1. Mestni park – 2. Slomškov zavod – 3. Račji dvor – 4. Kalvarija – 5. za Kalvarijo – 6. Trije ribniki – 7. Ribniško selo – 8. Vinarje – 9. Račji dvor Slomškov zavod je kulturna in vzgojna ustanova, ki jo je 1995 ustanovila takrat škofija, danes Nadškofija Maribor. 2007/8 se je zavod s Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška, Hišo otrok – vrtcem Montessori in podenota Študentskih domov Antona Martina Slomška preselil na Vrbansko 30. V stavbo, ki je bila zgrajena pred drugo svetovno vojno, da bi bili v njej bogoslovje, internat in malo semenišče, se je po vojni naselila agronomska šola. V prihodnosti je načrtovan tudi dijaški dom. 1680 kuga pomori skoraj petsto prebivalcev Marburga, tretjino vseh meščanov. Na Kalvariji leto zatem zgradijo v spomin cerkvico Sv. Barbare. Hrib Kalvarija je dobil ime po križevem potu,

3 2

1 123

Akacijev drevored, foto: Boštjan Lah

Pot na Kalvarijo, foto: Boštjan Lah

124

zgrajenem sredi 18. stoletja. Račji dvor leži na ravnini ob zahodnem robu Maribora. Današnjo podobo je dobil predvsem v 17. in 18. stoletju. Naprej od Račjega dvora stoji redka profana dediščina tipa kmečke hiše s slamnato. Bogato in že zelo redko profano stavbno dediščino na vzhodnem koncu Slovenije predstavljajo različni tipi kmečkih hiš: kozjanska hiša, belokranjska hiša, številni mlini na Kolpi in v Prekmurju, zidanice, črne kuhinje iz srede 18. stole-

Kalvarija, foto: B. Lah

SlomĹĄkov zavod, foto: B. Lah

RaÄ?ji dvor, foto: B. Lah 125

Ilovnata hiša pri Račjem dvoru, foto: B. Lah

tja, pohorske dimnice, cimprane (tesane) hiše v Prekmurju in kmečke hiše s kamnitimi okvirji vrat, haloške in goričke “klečaje”, ometane z ilovico. Brigadir, foto: B. Lah

126

Pri Anderliču, foto: B. Lah

20. Vinska romantična pot 1. Stara trta / Vinag Maribor – 2. Meranovo – 3. Svečina Če obstaja dejavnost, ki jo Podravju od srednjega veka dalje (razen zemljepisne 3 lege in podnebja) resnično pripisujemo in je ta dežela po njej tudi širše prepoznavna, je to skoraj gotovo vinogradništvo. Tu so še druge tradicionalne panoge, a glas vina sega najdlje (v 13. stoletje, ko se v mestu razmahnejo trgovina, obrt in vinogradništvo). Najbrž bi bilo težko opisati, kakšna je bila tipika, pa tudi vloga te pijače, tisočletje nazaj. Pomembno pa je, kam je bilo umeščeno pred stoletjem ali dvema, kajti to je živ 1 spomin, kamor še segajo memoarji naših starih staršev. Vino je bilo prepleteno 2 s starimi vaškimi prazniki in običaji, povezovalo je ljudi pri pridelavi in trgovini z njim. Vključevalo se je v avtohtono kulinariko in vaške dogodke. Stara trta v Mariboru je s starostjo preko 400 let vpisana v Guinessovo knjigo rekordov kot najstarejša trta na svetu. Grozdje Stare trte, sorte žametovka ali modra kavčina, je eno izmed Stara trta, foto: B. Lah

Stara trta, foto: M. Petrej

127

najstarejših udomačenih žlahtnih vinskih sort na Slovenskem. V središču mesta, pod Trgom svobode in še dlje, se razprostira ena največjih in najstarejših klasičnih vinskih kleti v Evropi. Najstarejši del kleti je bil zgrajen 1847. Danes klet obsega dvajset tisoč kvadratnih Stara trta, foto: B. Lah metrov in dva in pol kilometra dolgimi podzemnimi predori, ki segajo pod Trgom svobode vse do Partizanske, Prešernove in Razlagove ceste. Leseni sodi, betonske cisterne in steklenice z vinsko patino imajo skupno kapaciteto šest milijonov litrov. V vinskem arhivu hranijo več kot dvesto petdeset steklenic najboljših letnikov. Mariborska (Vodole), Podpohorska (Meranovo) in Gornje slovenjegoriška (Svečina) vinska turistična cesta ter vinsko-kulturna pot nadvojvode Janeza (Graz - Maribor) prepredajo gričevnati vinski okoliš Maribora. Številni vinotoči in turistične kmetije ponujajo Vinagova klet, foto: M. Petrej izvrstna bela vina in štajerske dobrote. Meja med Slovenijo in Avstrijo je tukaj fluidna, saj so meje odprte, kakor je bila v času, ko so preko teh krajev z vozovi prevažali vino. Svečina je razloženo naselje ob držav128

ni meji z Avstrijo, ki ga sestavljajo posamezne kmetije in zaselki po gričevju. Severno od naselja stoji na slemenski terasi dvorec, po zasnovi iz 12. stoletja, v današnji pozno renesančni obliki pa je bil postavljen 1629. Dvorec je bil v lasti benediktinskega samostana Meranovo, foto: B. Lah iz Sankt Lambrechta na avstrijskem Štajerskem – širše območje Svečine je izrazito vinogradniško in sadjarsko področje. Od 12. stoletja so tu gospodovali menihi iz več avstrijskih samostanov. Menihi so imeli večjo posest tudi okoli dvorca dograjenega 1629. 1936 je to posest skupaj z dvorcem od benediktincev odkupila banovinska uprava in ustanovila Kmetijsko-gospodinjsko šolo, med 1947 do 1970 je tu delovala Vinarsko-sadjarska šola. Pri Svečinskem gradu se prične gozdna učna pot, ki se konča na Meranovo, foto: B. Lah

129

Svečinski grad, foto: Dino Schreilechner

razgledni točki Kopica. Svečina se ponaša kot rojstni kraj dr. Andreja Perlaha, ki je bil znan astronom in fizik ter celo rektor univerze na Dunaju. Tradicija viničarij je sprva narekovala kakovost, ki jo je izven meja Avstro-Ogrske nazadnje ponesel lik nadvojvode Janeza. Nesreča, da so ga izobčili iz avstroogrskega dvora, je bila srečna okoliščina za Podravje. Razgledan možak, ki ga je silno zanimalo napredno kmetovanje, je v naših krajih odkril ugodno mikroklimo za rast vinske trte in si na pohorskih obronkih v Hrastju nad Limbušem 1822 tudi zgradil svojo rezidenco. Ker je bila – za podpohorske razmere – tukaj klima izredno mila in ker je imel nadvojvoda eno svojih postojank tudi v Meranu ob morju, so okoliš poimenovali kar Meranovo. Ta lega je rojevala grozdje, katerega produkt je bil na dunajskem dvoru dobro poznan. Na Kordeku nad Pekrami je nadvojvoda Janez 1832 pričel s kmetijskim izobraževanjem, vzpostavil je vinogradniško šolo in tako postavil temelje vinogradništvu in vinarstvu v okolici Maribora. V 14. in 15. stoletju je bila konkurenca med štajerskimi vinskimi trgovci (Maribor, Ptuj, Slovenska Bistrica, Radgona) v porastu. 19. in 20. stoletje je bil čas obnove vinogradov, izobraževanja, kmetijskega šolstva in razmaha trgovine. 130

21. Dravske romantične sprehajalne poti 1. levi breg Drave – 2. Koblarjev zaliv – 3. Mariborski otok – 4. Dravske elektrarne – 5. Bresterniško nabrežje

4 5

3 2

Od Lenta, kjer je tudi kopališče Pristan, vodi sprehajalna pot po levem bregu Drave mimo Koblarjevega zaliva do mostu na Mariborski otok, nekdanji Felberjev otok ali Kačji otok, kjer so 1930 odprli sodobno letno kopališče. Med gradnjo so naleteli na gnezdo, v katerem je prebivalo 230 gadov. Nekaj časa niso našli delavcev, ker so se ti bali kač. Legenda pravi, da so v Dra-

Kres, foto: Boštjan Lah

Koblarjev zaliv, foto: Boštjan Lah 131

Mariborski otok, foto: Boštjan Lah

vo vrgli tri zlatnike, da bi potolažili kačjo kraljico. Druga legenda pa pravi, da preden so zgradili most, je limbuška graščakinja na vsak način hotela kačjo kronico in je obljubila tistemu, ki ji jo prinese, roko. Mnogi mladi fantje so umrli zaradi vodnih vrtincev.

Mariborski otok, foto: Boštjan Lah 132

Mariborski otok, foto: Boštjan Lah

Dravske elektrarne, foto: Boštjan Lah

Otok ima status površinsko geomorfološkega in botaničnega naravnega spomenika in je pomemben habitat živalskih vrst, predvsem ptičev. Na tem mestu se Drava zadnjič zoži, preden se dolina odpre Dravske elektrarne, foto: Boštjan Lah v Dravsko polje in Drava postane iz alpske reke umirjena ravninska voda. Značilne so gozdne vrste ptic, posebno v zimskem času pa predstavlja zatočišče vodnih ptic: mali ponirek (Tachybaptus ruficollis), liska (Fulica atra), labod grbec (Cygnus olor), mlakarica (Anas platyrhynchos), čopasta črnica (Aythya fuligula), veliki kormoran (Phalacrocorax carbo), zvonec (Bucephala clangula). Popisanih je bilo 75 vrst, od tega 31 vrst gnezdilk. 133

Čolnarna, foto: Boštjan Lah

Krajinski park Mariborsko jezero obsega reko Dravo z obrežnim pasom med občinsko mejo z občino Ruše in elektrarno Mariborski otok. Za krajinski park je bilo Mariborsko jezero razglašeno 1992. Mariborsko jezero z okolico je pomembno mariborsko rekreacijsko območje. S svojo krajinsko podobo, gozdovi, ki ga obrobljajo na desnem bregu, in nastajajočimi obvodnimi habitati ter plitvinami predstavlja naravovarstveno pomembno območje. V zadnjem desetletju so vzpostavljene nekatere turistično-rekreacijske točke na jezeru. Poglobljeni privezi in dna pri čolnarnah ter turističnih objektih, ureditev iztoka, pritoka in izvedba umetnih otočkov ohranjajo in razširjajo razvojne turistične in športne možnosti jezera, na primer vsakoletna Veslaška regata. V Bresternici je bil nekdaj turistični kompleks s kampom in minigolfom, danes se še vedno nahaja Veslaški center Bresternica, čolnarna, restavracije in forma viva iz 1977 avtorja Macieja Szankowskega (Poljska). Sidro, foto: Boštjan Lah

134

Mehiška restavracija, foto: Boštjan Lah

22. Romantične dravske sprehajalne poti 1. desni breg Drave – 2. Taborsko nabrežje – 3. Obrežna ulica – 4. Limbuško nabrežje

4 3 2

Omrežje sprehajalnih poti za pešce ob reki Dravi, na obeh bregovih reke med Mariborskim otokom in jezom ob Meljskem hribu se postopoma izpeljuje. V mestnem središču na Taborskem nabrežju je nastala Medicinska fakulteta, delo arhitekta Borisa Podrecce. Do Limbuškega nabrežja ne vodi direktna povezovalna pot. Po Obrežni ulici do konca pridemo do Srednje lesarske šole, se obrnemo proti Studenški cesti, ob Pekrski gorci mimo Marlesa, znanega po montažnih hišah in kuhinjah, proti Dravi na limbuške čolnarne na Limbuškem nabrežju. Nekoč so kar tri privabljale Mariborčane na oddih v naravi. Ostala je samo ena, ki se obnavlja, širi in nudi rekreacijo na vodi. Medicinska fakulteta, foto: Boštjan Lah

135

Levi breg Drave, foto: Boštjan Lah 136

Rečni galeb, foto: Boštjan Lah

Drava Center, foto: Boštjan Lah

Labod grbec, foto: Boštjan Lah

foto: Boštjan Lah 137

23. Pohorska romantična pot 1. center – 2. Vzpenjača – 3. Mariborsko Pohorje Pohorje je oddaljeno iz centra le dvajset minut vožnje z avtobusom številka 6 – Vzpenjača. Vzpenjača je začela obratovati 1957 s srebrnimi švicarskimi gondolami, pred nekaj leti so žičnico v kompletu obnovili in gondole zamenjali z večjimi rdečimi gondolami. Na Pohorju se nahajajo sprehajalne poti, smučišča z vlečnicami, tekaške proge in trim steze sredi iglastih gozdov. Na najstrmejši progi v dolino – “fiski”, mimo legendarnega bara “pri Lukeju”, s ciljem v podpohorski Areni, se odvija tekmovanje za Svetovni pokal v alpskem smučanju za ženske “Zlata lisica”, ki se je začelo 1964 pod zgornjo postajo Vzpenjače, 1970 je tekmovanje postalo del svetovnega pokala. Ob Areni se nahaja Kongresni center in luksuzni hotel, ki je dobil ime po Habakuku, pohorskem škratu Habakuku, ki je gledal uničevanje in pustošenje pohorskih gozdov in se spraševal, čemu vse to. Tako bi lahko domnevali, da sta Habakuk in Kosobrin iz slovenskega filma Kekec prva slovenska ekološka škrata, kajti pohorski gozdovi se na veliko sekajo v prid smučarski turistični industriji kot tudi za prodajo lesa v tujini.

3 138

Mariborsko Pohorje, foto: BoĹĄtjan Lah 139

Stara lipa, foto: B. Lah

Arena, foto: B. Lah

Habakuk, foto: B. Lah

foto: B. Lah

Pohorska VzpenjaÄ?a, foto: B. Lah

Zgornja postaja VzpenjaÄ?e, foto: B. Lah 140

Hotel Bellevue, foto: B. Lah

24. Romantična pot 1. Ruše – 2. slap Šumik – 3. Fala V Rušah je vreden ogleda Letni oder, v gozdu postavljen amfiteater, kjer so narodno zavedni vaščani prirejali slovenske uprizoritve. 1914 je bila severna slovenska etnična meja pod pritiskom germanizacije. Slovensko društvo Sokol (telovadno društvo z močno izraženo narodno zavestjo slovenstvu) v Mariboru ni smelo razviti svojega društvenega prapora. Ruško društvo Sokol jih je povabilo, da to storijo v Rušah in proslava se je zgodila na 28. junij 1914, ko nihče ni slutil, da bo ta dan v Sarajevu umorjen prestolonaslednik Ferdinand Habsburški. Ker se za prepoved Rušani niso zmenili, so oblasti izvedle racijo in aretirali enaindvajset zavednih slovenskih Rušanov in jih obtožili srboljubja in izdaje avstrijske krone. Takrat so Ruše kot kraj dobile vzdevek Mali Beograd. 3 1 V Rušah je veliko obeležij padlim borcem za svobodo v času druge svetovne vojne. To so bili zavedni domačini, ki jih je nemški Gestapo skušal ujeti, še preden so nemške sile 6. aprila 1941 napadle Jugoslavijo. Mnoge družine so izginile, mnoge izgubile svoje člane. Kar dve tretjini ulic v Rušah imenujejo po narodnih herojih druge svetovne 2 vojne. 141

Potok Lobnica tvori znamenite slapove Šumik na Pohorju. Pot vodi ob potoku vse do Šumika. Turki so prodirali proti Dunaju ob Dravi navzgor. Falska pečina je naravna prepreka. V 17. stoletju so Turki oblegali Maribor in Ruše. Domačini so se umikali proti Falskemu gradu in pri Turškem zidu postavili obrambno linijo. Na Turke so metali čebelje panje. Zmedena vojska je pričela odmetavati oklepe, da bi se rešila čebel, tedaj pa “so se jih domačini lotili prav po Pohorsko,” je zapisal dr. Mišič. Premagane Turke so pometali v Dravo, njihova telesa so se pojavila v Mariboru, kjer jih je videla turška vojska. Prepričani, da prihaja pomoč, so v strahu pred močno vojsko prenehali oblegati mesto in se vrnili nazaj proti Turčiji. Falski grad je konec tedna odprt za obiskovalce. Takoj pod gradom je hidroelektrarna Fala. Nastala je 1918 in v Mariboru pospešila razvoj industrije. Elektrarna še vedno obratuje. Falo so pričeli graditi leta 1913 in je bila dograjena ob koncu vojne. Pragozd Šumik na Pohorju, foto: M. Petrej

142

Grad Fala, foto: Andrej Lukasev

Ob훾inska uprava je takoj po vojni sklenila s falsko elektrarno pogodbo o nabavi elektri훾ne energije. Tako je leta 1920 zasvetila na mestnih ulicah namesto dotedanje plinske razsvetljave elektri훾na lu훾. HE Fala, foto: Dino Schreilechner

143

25. Romantična pot po Teznem 1. Metalna – 2. TAM – 3. OŠ Martina Konšaka Začetki podjetja za strojegradnjo, konstrukcije in montažo Metalna Maribor na današnji Zagrebški cesti segajo v leto 1920, ko je 3 iz delavnice gradbišča hidroelektrarne Fala nasta1 la Splošna stavbena družba Maribor Tezno. Prvotno se je podjetje ukvarjalo z železnimi konstrukcijami, leta 1924 je bila ustanovljena 2 tovarna vijakov in zakovic, gradili so mostove, skeletne visoke gradnje, žerjavne konstrukcije, daljnovodne stebre, rudniške naprave, manjše cevovode, cisterne in rezervoarje. Po letu 1945 so pričeli tudi s projektiranjem, izdelovanjem ter montiranjem hidromehanske opreme ter žerjavov. Že leta 1930 so gradili železniške mostove v Grčiji, po 1945 pa so opremljali hidroelektrarne, pristanišča in tovarne po vsem svetu, med drugim v Pakistanu, Togu, Zambiji, Peruju, Iraku in Iranu, na TajMetalna, fotoarhiv: PAM skem, Cipru in v ZDA. Tovarno letalskih delov, ki se je po vojni preoblikovala v Tovarno avtomobilov in motorjev Maribor, so 1941 prisilno zgradili domači in tuji ujetniki pod okupacijsko oblastjo. Redna proizvo144

dnja je stekla 1943. Tega leta so pričeli tudi z gradnjo podzemnih dvoran, da je lahko proizvodnja nemoteno potekala do konca vojne. V prvem zavezniškemu zračnem napadu na Maribor 1944 je bila tovarna zelo prizadeta. Konec leta je v bilo v njej okoli tisoč petsto strojev in sedem tisoč zaposlenih. V prvih petnajstih letih po vojni so izdelovali vozila Pionir, ki so fotoarhiv: Metalna 1968 jih izvažali na druge kontinente. Po Jugoslaviji so organizirali lastno servisno službo in vzpostavili prodajalne vozil. 1957 je nastal nov tovornjak TAM 4500 proizveden po licenci. Podjetje je vozila izvažalo v Turčijo, Burmo, Nemčijo, Irak, Kitajsko, Saudsko Arabijo, Alžirijo, Bolgarijo, Egipt, Indonezijo, Kongo, Gano, Kolumbijo, Pakistan, Sovjetsko Zvezo in na Poljsko. V 80. letih je bilo podjetje na vrhuncu, njegov osnovni proizvodnji program je obsegal več kot petnajst različnih tipov tovornjakov in avtobusov ter posebTAM, foto: Saša Bizjak

145

na vozila, kot so gasilska ali komunalna. 1990 je TAM zašel v gospodarsko krizo in 1996 je bil razglašen stečaj. Danes se nahaja na tem področju Poslovna cona Tezno. Tovarna letalskih motorjev TAM, fotoarhiv: PAM – biro A. Rosenbergerja: Jaroslav Černigoj in Milan Černigoj, 1941-43 – najstarejši del s proizvodno dvorano, vhodnim objektom in gasilskim domom je zaščiten, saj gre za območje, ki ni pomembno le arhitekturno, ampak je ključni del polpretekle zgodovine Maribora. 1947 je bil potrjen logotip Tovarne Maribor Tezno s tremi krogi in petokrako zvezdo v sredini, ki ga je oblikoval arhitekt Černigoj in je veljal do konca obstoja TAM-a. 1947 je začela nastajati stanovanjska soseska, imenovana Tezenska Dobrava. TAM zgradi stanovanja in na Glavnem trgu (prva polovica 50-ih let), Černigojev je del TAM-a (predvsem 1949-50) ter osnovna šola na Teznem (1953-56). fotoarhiv: OŠ Martina Konšaka

146

26. Romantične poti do gradov Gradovi in dvorci severovzhodne Slovenije so na gosto posuti po ozemlju, vendar niso integralni turistični proizvod, ki bi predstavljal celovito in raznoliko turistično ponudbo in tako v gradove privabil večje število domačih in tujih obiskovalcev. Turistična ponudba delno temelji na umetniških, zgodovinskih, etnoloških in naravoslovnih muzejskih zbirkah, manj pa na inovativnih programih kot so: mednarodni programi za mladinske aktivnosti, neformalna izobraževanja na različnih področjih, mladinska prenočišča, ponudba lokalnih izdelkov domače obrti in zeliščarstva ali učne poti naravoslovne ali zgodovinske vsebine. Dvorec Viltuš je dobil končno podobo v drugi polovici 19. stoletja, ko so mu izjemno priljubljeni historični slogi vdahnili pečat romantičnega neonormanskega sloga. Dvorec je bil postavljen v velik in urejen park angleškega tipa z oranžerijo, cvetličnim vrtom, tratami, drevesnim parkom, ribnikom in gozdom, v romantičnem slogu s sestavinam eklekticizma in eksotizma in je pomemben iz dendrološkega in vrtnoarhitekturnega zgodovinskega vidika. Danes je dvorec prazen, izropan ter zaprt Viltuš, Wikipedia za javnost. Grad Negova je odprt ob lepem vremenu ob vikendih, poleg ogleda obnovljene zunanjščine polovice gradu z renesančnim atrijem (starejša polovica še ni obnovljena) in notranjščine ta ne vključuje nobene zbirke. Za obzidjem je lep zeliščni vrt in sprehajalna pot. Občasno ga poživi kulturno dogajanje. Gradovi vredni ogleda: Dornava, Ptuj, Borl, Celje, Podsreda, Olimje, Negova, Gornja Radgona, Pišece, Betnava 147

Negovski grad, fotoarhiv: KIBLA

Dornava, fotoarhiv: KIBLA 148

Negovski grad, fotoarhiv: KIBLA

27. Romantična pot na Ptuj Intenzivno se razvija kolesarska prometna infrastruktura – kolesarske poti v obmestni prostor, kolesarske poti Maribor – Gradec in Maribor – Dravograd, Maribor – Celje, Maribor – Ptuj, Maribor – Lenart –, ki omogoča obisk manjših mest in turističnih atrakcij s kolesom. Ptuj je od Maribora oddaljen dobre pol ure po cesti mimo Vurberka. Na desni strani ceste pri Vurberškem gradu je grajska klet – danes restavracija. Na levi strani ceste so ostanki gradu

Pogled na Ptuj z gradu, foto: Dino Schreilechner

z odličnim razgledom in s posebno potjo energijskega zdravilstva. Južni zid gradu, kjer je tudi glavni vhod, je obnovljen. Grajsko dvorišče je velika tribuna z odrom za prireditve na prostem. Srednjeveški dan poteka tam vsako leto konec maja ali v začetku junija, ko poskuša s preoblekami in navadami priklicati izgubljena srednjeveška stoletja. Ptuj, mestece ob Dravi s pomembnimi antičnimi, srednjeveškimi in drugimi spomeniki, na meji med vzhodnoalpskim in panon149

Ptujski grad, foto: Dino Schreilechner

skim svetom, od okoli 874 dalje pod oblastjo salzburĹĄkih nadĹĄkofov (1438 izumrli Ptujski gospodje so vladali kot njihovi Ptujski grad, foto: Dino Schreilechner

150

ministeriali), 1479-90 pod Madžari, potem pa pod Habsburžani. V ptujskem mestnem jedru si je možno ogledati nekdanji dominikanski samostan z gotskim križnim hodnikom iz 1. pol. 15. stoletja, sicer ustanovljen 1230. Ptujski grad je iz visokega srednjega veka in kasnejših prezidav, v arkadnem hodniku na dvorišču je vzidan nagrobnik grofa Friderika Ptujskega (umrl 1438), ki je med najlepšimi nagrobniki iz rdečega salzburškega marmorja na Ptuju. Etnološke tradicije predstavljajo glavni element privlačnosti in drugačnosti naših urbanih in ruralnih središč v širšem evropskem prostoru. Prav na območju Spodnjega Podravja se je ohranilo zelo veliko število lokalnih kultur, povezanih z načinom življenja in dela tukajšnjih ljudi. Številne tradicije (npr. pustne) imajo skupne evropske korenine in kot takšne pričajo o naši medsebojni zgodovinski povezanosti in soodvisnosti. Med vsemi tradicijami izstopa bogata, raznovrstna tradicija pustnih likov in skupin, kot tudi številna druga praznovanja, povezana z delovnimi, koledarskimi šegami in navadami. Slovani so častili drevesa, naravne sile in pojave. Veliko Ptujski grad, foto: Dino Schreilechner

151

staroslovanskih verskih običajev se je v različnih oblikah pod vplivom krščanstva ohranilo do danes: kurentovanje na Ptuju in v Cerknici, zeleni Jurij v Beli Krajini in kresovanje.

Kres, fotoarhiv: KIBLA 152

Viri Programske vsebine kandidature Evropske prestolnice kulture Maribor in partnerska mesta – 2012 za Mestni svet Maribor, koncipirala in uredila KID KIBLA, Maribor, 2006 Maribor, tekst Branko Rudolf, Mestni svet Maribor, Turistično društvo Maribor, 1965 Nemci in Maribor, Stoletje preobratov, 1846 – 1946, uredila dr. Jerneja Ferlež, izdal Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2012 Maribor 2012, Evropska prestolnica kulture, Vodnik po mestu, izdal Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor, 2012 Forma viva, skriti kulturni zaklad Maribora, raziskovalna naloga s področja naravne in kulturne dediščine OŠ Franc Rozman Stane, Nika Kositer, 8.a, pri mentorici Mihaeli Dorner Forma viva I. – V., katalog Mestna Kulturna skupnost Maribor, 1983 Modeli revitalizacije objektov industrijske kulturne dediščine, Idejna študija, uredil Aleš Črnič, izdala Mestna občina Velenje, 2006 France Kresal – Mariborska tekstilna industrija 1922-1992 – vzpon in zaton Jerneja Ferlež – Josip Hutter in bivalna kultura Maribora Tadej Horvat in Tadej Roškar - Industrija v Mariboru od južne železnice do danes, Mladi za napredek Maribora 2010, raziskovalna naloga pri mentorici Mariji Bitenc, SERŠ – Srednja elektro računalniška šola Maribor Industrijske pešpoti, Pokrajinski arhiv Maribor Arhitekturni vodnik, Zavod trajekt in študenti Fakultete za arhitekturo Uradne predstavitvene strani institucij in organizacij Wikipedia Maribor, mesto obdano z lepoto, Borut Jurišič Zgodovina in razvoj strojne industrije v Metalni in TAM-u, raziskovalna naloga, Mladi za napredek Maribora 2013 153

Reklamni plakat za kolesa Styria iz leta 1900 154

9 789789

Mariborske široko zaprte oči – romantični vodnik po Mariboru

616305