folio / / 2014–2015 / / 111
to je moja intimna stvar. Moram reči, da imam veliko srečo z avtorji; sodelujem namreč s takšnimi, ki imajo zelo odprte tekste. Peter Svetina je recimo eden od njih. Njegova besedila so tako odprta, da imaš ob osnovni rdeči niti zgodbe še celo kup stvari – zgodbo lahko postaviš v določen časovni ali prostorski okvir, veliko je vzporednih niti, ki v samem tekstu sploh niso zapisane, a ponujajo ogromno nekih možnosti.
dure, margine. Vse v funkciji pričaranja arhaičnega vzdušja. Tipografija lahko deluje kot likovni element ali pa poskušaš z njo tudi nekaj povedati. Zelo se veselim knjige Srečka Kosovela, saj je pri konstruktivizmu ogromno tipografije, določene pesmi so narejene samo iz izrezkov.
Omenili ste časovni okvir. Zdi se mi, da bolj lovite neki duh časa kot pa da bi ga želeli verodostojno reproducirati s pomočjo kostumov, arhitekturnih elementov, predmetov ...
Ne vem, zakaj bi tako mistificirali avtorsko slikanico. V nekem trenutku se mi je pač pojavila zgodba, ki sem jo želel povedati brez besed. Zdaj pripravljam novo slikanico o svetilniku in ribičih, bolj morsko. Bo podobna Zgodbi o sidru, samo bolj gosta s slikami.
Kar pa ne pomeni, da me to ne zanima. Zelo me zanima zgodovina, predvsem pomorstva, kar vpletam v svoje ilustracije. Peter Svetina je na primer napisal knjigo Usodne platnice; jaz sem točno videl, da se dogaja pod ljubljanskim gradom, čeprav to v tekstu ni nikjer omenjeno. Šel sem tja, fotografiral hiše in avtomobile ter jih umestil v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Vključil sem tudi različne logotipe iz tistega časa; takrat so bile ravno olimpijske igre v Sarajevu in sem jih vključil; pa na primer logotip veleblagovnice Varteks, kuća mode in značko z imenom Tita, ki je ravno takrat umrl; pa Mediteranske igre v Splitu ... Gre za duh časa, ki ti vzburka spominsko gladino in potem priplavajo na dan različne anekdote. Pri Svetinovem Čudežnem prstanu pa sem začutil, da se dogaja v začetku dvajsetega stoletja v meščanski Ljubljani. V samem tekstu to ni omenjeno, ampak se mi je zdelo, da bi se lepo pokrivalo z zgodbo. Tu si jemljem avtonomijo, da se tako odločim in naredim. Potem pregledam številne knjige, se poskušam poglobiti v določen čas. Raziskujem na primer kakšni tipi uličnih svetilk so bili v tistem času; zgodbo poskušam tudi natančno geografsko pozicionirati. Izredno pomembno se mi zdi, da skozi ilustracijo ustvariš neki ambient, kjer se zgodba dogaja. Sem kot nekakšen arheolog, ki izkopava stare posode in okostja. Tako sam razumem ilustracijo. Tudi v tehničnem smislu uporabljam stare načine: rišem s tušem, peresom. Ilustracija v modernem smislu me ne zanima. Ko nekdo reče ilustracija, prej pomislim na iluminatorje. Ko sem ilustriral Pravljico o črnem šejku z rdečo rožo Vitomila Zupana, sem ravno prebiral roman Ime mi je rdeča Orhana Pamuka, v katerem opisuje iluminatorje iz Istanbula. Bilo je noro, kako so se ukvarjali s tem, ali naj se gleženj dekleta vidi ali ne. Sam ilustracijo razumem na takšen način – arhaično, starinsko. Duh časa priklicujete tudi z različnimi tipografijami, ki jih vključujete v samo ilustracijo. To me v zadnjem času vedno bolj zanima, prav tako bor-
Večinoma ilustrirate dela drugih avtorjev, ustvarili pa ste tudi avtorsko slikanico Zgodba o sidru. Gre za »naraven« razvoj?
Zelo pomembno se mi zdi, da v zgodbah nastopajo otroci kot drobceni ljudje, ki spreminjajo tok usode. Mislim, da imajo ogromno za povedati, le da še nimajo razvitega aparata, s pomočjo katerega bi to storili. Pomembno je, da so otroci nosilni junaki. Danes, v poplavi najrazličnejših vzgojno-didaktičnih slikanic – o tem, zakaj kralj ne pospravlja copat ali zakaj si otroci ne umivajo zob in podobnih neumnosti – je izjemno pomembno, da otrokom pripovedujemo tudi velike zgodbe, na primer grške mite ali Andersenove pravljice in podobno. Globoke stvari lahko poveš na preprost način, kar je seveda nekaj povsem drugega kot banalnosti, ki jih omenjate. Pri Zgodbi o sidru sem želel z minimalnimi sredstvi, zgolj z rabo kompozicije in vzdušja, povedati zelo preprosto zgodbo: o dveh ljudeh, eni ladji in mestu. Lažje se najbrž ne da. V knjigi pa je prisoten tudi magični realizem ... Da, ker ladja pluje po nebu in ne po vodi. Ampak zgodba je zelo jedrnata, preprosta. Od kod pa fascinacija z zemljevidi, pomorstvom, ki je prisotna v vašem delu? Ne vem. Vedno me je zanimala alkimija, stare alkimistične ilustracije, kar me je pripeljalo do starih zemljevidov. Imam jih celo zbirko. Ugotovil sem, da ti stari zemljevidi, čeprav ne ustrezajo dejanskemu stanju na terenu, odražajo duhovno pokrajino tistega, ki jih je risal. To je v bistvu ilustracija. Tu se je zgodba sestavila sama od sebe. Morje in jadranje pa sta mi blizu, ker se tudi sam ukvarjam s tem. Vsak človek bi moral imeti toliko distance do samega sebe, da bi poskušal o sebi narediti zgodbo. Seveda ne nujno takšno s tragičnim koncem. Zadnje čase mi zgodba veliko pomeni. Vedno sem bil nevoščljiv sošolcem, ki so bili v ponedeljek v razredu polni nekih zgodb – do
tega, da so v nedeljo ob desetih gledali na televiziji Sportski pregled ... Na nek način je vse lahko zgodba. Pomembno je, da znaš pravilno dozirati dogajanje, kdaj se pojavi določena oseba ... A pripovedi o uporabi zobne ščetke in pospravljanju copat zame niso zgodba, to je dresura otrok. Stremeti moramo po veličastni razsežnosti zgodbe, kjer se prepletajo usode, boji med dobrimi in slabimi; le tako lahko otroka zgradiš v odraslo osebnost, ki ji vrednote niso tuje. Ta občutek morajo otroci dobiti prek slikanic in dobrih ilustracij. Ne smemo jih podcenjevati. Je potrebno ohranjati neko transcendenco, skrivnostnost? Da, mora biti zenovsko. Človek mora vsebino dati sam. Danes so ljudje pasivni; gledajo televizijo, kjer jim je vse ponujeno. V ruralnih prostorih – na primer v vasi, v kateri živim – kjer so bili čudaki in deseti bratje, so zgodbe še zanimive. Nekaj mora biti zadaj, drugače je prospekt. Mislim, da tega ni mogoče početi zavestno; ali se zgodi ali pa ne. Nedavno je izšla knjiga Kako so videli svet, ki ste jo ustvarili skupaj z ženo Lucijo, v kateri mladim bralcem približujeta minuli svet, kot so ga videli nekdanji raziskovalci sveta: mornarji, trgovci, kartografi, pirati, pustolovci, vladarji, znanstveniki, filozofi, umetniki in astronavti. V ospredju je miselni horizont, točka gledišča vsakega od njih. Na nek način vsaka doba, vsak človek kreira lasten svet, kajne? S tem se popolnoma strinjam. Zdi se mi, da se svet okoli nas skozi zgodovino ni posebej spremenil, bolj stopicamo na mestu. Res je, da tehnološki razvoj drvi in je naredil ogromno preskokov. Če napredek merimo recimo s hitrostjo računalnikov ali avtomobilov, je preskok impresiven. A svet okoli nas ostaja bolj ali manj enak. Drevesa rastejo, oblaki drvijo po nebu že milijarde let. Kar se res spreminja, je naša razlaga, dojemanje, način, kako je ali kako naj bi bil svet sestavljen. In tu zgodbe po mojem še danes igrajo veliko vlogo; na njim lasten način namreč pojasnjujejo ustroj sveta. In kljub vsemu napredku in blagostanju jih ne bi smeli podcenjevati. Katere stvari pa so po vašem mnenju nepogrešljive v lastni sobi vsakega ilustratorja? Težko bi izpostavil eno konkretno stvar. Vsak predmet, ki vzburja domišljijo – od knjig, pločevinastih igrač, do starinskih razglednic, lutk – ima svoj prostor v ateljeju. Če pa kaj slučajno manjka, za to poskrbijo sinovi in mi znosijo še kakšne reči.