Vpogledi v literaturo na Koroškem
CARINTHIja 2020
Po drugi svetovni vojni so na Koroškem kar na lepem kot iz nič v javnosti vzniknili mladi avtorji in avtorice, ki so se kmalu vpisali med velikane nemško govoreče literature. Kaj je ta tla naredilo tako rodovitna? Prvi del iskanja po sledeh.
I. Dolgo nič. Pogled na literaturo avstrijske Koroške izrazito kaže, da se geografska porazdelitev umetniške nadarjenosti zoperstavlja vsem statističnim verjetnostnim izračunom. V zvezni deželi Koroški, ki ima nekaj več kot 500.000 prebivalcev, živi toliko ljudi kot v srednje velikem nemškem mestu, na primer v Hannovru. Če odmislimo bolj kot ne naključno rojstvo Roberta Musila v Celovcu, je ta podeželsko prepreden in fevdalno strukturiran kos zemlje skozi stoletja porajal izključno avtorje lokalnega pomena. Za začasno nadregionalno prominenco Josefa Friedricha Perkoniga gre zasluga zgolj politični konjunkturi ljudskega. Od tega je ta propagandist ‚obrambnega boja‘ imel korist ne samo kot multifunkcionar avstrofašizma in nacionalsocializma, temveč tudi kot pisatelj. Šele po drugi svetovni vojni so v javnost kar na lepem praktično iz nič stopili avtorice in avtorji, za katere je značilen lasten glas in jezik. Nekatere od njih danes uvrščamo v sam vrh nemško govoreče literature, kot npr. Christine Lavant, ki je iz najrevnejših razmer kot samoukinja našla pot do svoje nezamenljive lirične oblike, v svoji prozi pa opisovala težavno in obremenjujoče življenje z edinstveno natančnostjo in čutnostjo; ali pa Ingeborg Bachmann, ki je po vojni postala vodilna predstavnica ženskega literarnega ustvarjanja, kar ni uspelo nobeni drugi nemško govoreči avtorici, in je bila istočasno ena prvih, ki je tematiko vojne, nasilja in
34
DIE BRÜCKE Nr. 20 | Brückengeneration 5
preživetja nacizma postavila v ospredje svoje literature; nenazadnje pa Peter Handke, z jezikovnega in formalnega vidika literarni fenomen in eden najbolj znanih evropskih pisateljev. II. Nato pa. Pogostost literarne nadarjenosti na Koroškem po letu 1945 meji že na čudež. Ali obstaja še kakšna druga avstrijska dežela – z izjemo Dunaja –, ki bi v zgolj dveh generacijah pokazala takšno bogastvo izrednih avtorjev in avtoric? Naj jih le nekaj naštejem: Anna Baar, Christoph W. Bauer, Hans Bischoffshausen, Lilian Faschinger, Antonio Fian, Michael Guttenbrunner, Peter Handke, Ingram Hartinger, Alois Hotschnig, Gert Jonke, Werner Kofler, Elke Laznia, Lydia Mischkulnig, Engelbert Obernosterer, Thomas Pluch, Peter Truschner, Peter Turrini, Alexander Widner, Josef Winkler, Daniel Wisser, Robert Woelfl – ter avtorice in avtorji s slovenskim maternim jezikom: Florjan Lipuš, Gustav Januš in Maja Haderlap. Zadnji trije so – večinoma spodbujeno s prevodi posameznih besedil Lipuša in Januša izpod peresa Petra Handkeja – literaturo slovenske manjšine na Koroškem prvič ponesli tudi čez meje v svet in zanjo poželi priznanje. Dejstvo je tudi, da je večina naštetih Koroško zapustila. Ozkost in majhnost dežele ter več desetletij trajajoči pritisk izrazito nacionalističnega, antimodernega in politično rigidnega okolja so bile verjetno dobre predispozicije za razvoj pisa-
teljske senzibilnosti, daru opazovanja, potrebe po izražanju in kritičnosti duha, ne nudijo pa najboljše možnosti za vsakodnevno opravljanje pisateljske obrti. Tendenciozna nastrojenost koroške kulturne politike proti literaturi se neprekinjeno vleče od 1950-ih let iz obdobja Wagnerja vse do konca Haiderjevega režima. Pod sloganom ‚Koroška tradicija‘ je bilo vse ‚sodobno‘ očrnjeno; kot osrednja ideja se je propagiralo razumevanje literature, ki krepi nemško nacionalno, domovinsko zavest in je hvalnica deželi, nasprotovalo pa se je moderni in, da ne pozabimo, vsemu, kar je bilo povezano s slovenščino. Dela, ki so si zastavljala vprašanja o že zelo dolgo perečih problemih te dežele, kot npr. Sauschlachten (slo. Klanje prašičev) Petra Turrinija, Wunschloses Unglück (slo. Brezželjna nesreča) Petra Handkeja, Guggile Wernerja Koflerja ali Dorf an der Grenze (slo. Vas na meji) Thomasa Plucha, so naletela na brezpogojno zavrnitev, bila predmet napadov in obravnavana kot škandalozna. III. Musil in Celovec. Ali to gre skupaj? Robert Musil, ki se danes postavlja ob bok Marcelu Proustu in Jamesu Joyceu, je leta 1937, pet let pred svojo smrtjo, v dnevnik zapisal: „V Avstriji mi je onemogočeno biti pesnik.“ – Usoda samobitnega duha, ki se je po vojnem navdušenju leta 1914 in eksistencialni streznitvi, ki jo je kot oficir doživel na fronti v Dolomitih, za časa
