Orbita asteroida, s štirimi notranjimi planeti (povečano za faktor 5000) okoli sonca, in asteroidni pas. Fotografija: Planetarium Klagenfurt (Planetarij Celovec)
Asteroid, ki nosi njegovo ime
CARINTHIja 2020
Morda leta 2016 preminuli Manfred Posch, ki je bil avtor, novinar in raziskovalec zvezd, prav zdaj gleda na Zemljo z nebesnega telesa, ki je bilo poimenovano po njem? Pri vsej žalosti zaradi dogajanja po svetu bi mu vsaj pogled na Koroško dal nekaj zadoščenja. Sledi zgodba v smislu znanstvene fantastike za jubilejno leto.
30
Kdo od nas bi v dobesednem smislu kozmičnih dimenzij našega šefa lahko karkoli slutil takrat, ko je Manfred Posch dan za dnem redakcijsko srečanje za koroški dnevnik Kärntner Tageszeitung vedno otvoril z besedami: „Nov dan, nova sreča“. Ritual, na katerega smo se navadili. Številni so že desetletja delali skupaj z njim, vsi pa smo ga poznali kot nadobudnega novinarja, kot akribičnega purista, kar zadeva pisani jezik. Vedeli smo, da je kot navdušen alpinist „obredel“ Evropo, Mehiko in Afriko (izraz „obredel“ smo si izposodili od njega). Pa še, da ga je z astronomijo, torej s kozmosom, in v širšem smislu besede z nebom povezovala neka mistična ljubezen. Poleg tega je oboževal Goetheja. Njegove strokovne knjige o koroških temah, alpinizmu ter šegah in običajih je bilo mogoče videti v izložbah vseh knjigarn.
DIE BRÜCKE Nr. 20 | Brückengeneration 5
Vse to smo tekom let o njem spoznali. Priznati pa moram, da ga kljub temu sploh nismo res poznali. Deloval je preveč plašno, da bi svoj intimen kozmos razkril javnosti. Šele na koncu, ko se je bližal svoji zadnji uri, nam je omogočil vpogled v svoj „notranji svet“. Bi sploh lahko slutili, da je naš šef, medtem ko je več kot korektno vsakodnevno služil svoj novinarski kruh, študiral metriko („5-75“...) in metafizične osnove japonskega haikuja, in sicer s takšno predanostjo, da nam je v svojih pesniških zbirkah „Milch straßenschimmer“ (slo. Sij mlečne ceste) in „Letzte Silben“ (slo. Zadnji zlogi), ki sta izšli pri založbi Hermagoras, zapustil dela, ki se uvrščajo v sam vrh novejše (ne zgolj koroške) avstrijske lirike. Ni veliko avtorjev in avtoric, ki bi lahko šli v korak s takšnimi verzi: Christine Lavant prav gotovo, Josef Winkler, Paul Celan
tudi pride na misel, seveda tudi Ezra Pound... Čisto zadnje „zloge“ je zapisal še v zavestnem pričakovanju neobhodne agonije. „Arabeske / zanka spusti duh v vesolje / se napihne v svetlobno leto“... „Psihopompos opreza / izza črne ograje vse do mene / se več ne skriva“ ... „Kmalu bom zapustil / zvesto haiku predivo / zlogi se razpihujejo“ Sedaj pa je Koroška, v tem jubilejnem letu 2020, opazovana tako z astronomskega kot tudi z novinarskega vidika. Asteroid, ki domuje v globinah galaksije in se po svoji zvesti navadi prikaže nad nami, nato pa se zopet skrije v meglicah vsemirja, je idealna vesoljska sonda, kadar je tema o občutljivostih v idili med Velikim Klekom in Labotom. Opazovalcu, ki naj bi tam zgoraj postavil svojo raziskovalno postajo, je bil še za časa življenja dan
