INTERVJU Z NOMINIRANKO: Leja Prezelj

Zdrava prehrana kot navdih za inženirsko pot

Leja Prezelj je magistrica inženirka živilstva, ki svojo strokovno pot gradi v podjetju Ljubljanske mlekarne. Njena strast do živilstva je vzklila doma, kjer so vedno dajali poudarek zdravi prehrani. Želela je postati prehranska svetovalka, vendar je med študijem kmalu odkrila svojo strast do tehnologij.

Leja, kako ste vi doživeli nominacijo za inženirko leta? Je šel naslov v prave roke?

Počutila sem se zelo počaščeno, saj sem bila predlagana s strani podjetja, v katerem sem zaposlena. Tako sem dobila še dodatno potrditev, da sem na pravi poti, da v podjetju prepoznajo moj trud, ki ga vlagam v svoje delo. Veliko pa mi pomeni tudi, da imam na ta način možnost mladim predstaviti svojo izobrazbo, svoj poklic in morda koga navdušiti, da se poda na podobno pot, kot sem se podala sama.

Ob nominaciji me je preplavila tudi pozitivna trema, nisem namreč navajena na medijsko izpostavljenost in sem po tej plati šla kar precej iz svoje cone udobja, za kar pa mi ni niti malo žal. Glede naziva inženirka leta pa menim, da je šel v prave roke. Ljupka navdušuje s svojo zgodbo in energijo. Kolikor jo v zadnjih mesecih spremljam, bi rekla, da odlično opravlja svoje novo poslanstvo.

Kaj je sicer vas navdihnilo za inženirski poklic – ste že od malih nog vedeli, kaj želite postati?

Sama si dejansko nikoli nisem predstavljala, da bom pristala v inženirskih vodah. V otroštvu in mladosti se je pri nas doma sicer veliko »vrtelo« okoli hrane, predvsem zdravega načina prehranjevanja, zato bi lahko rekli, da so mi bila živila vedno blizu. Za dodiplomski študij živilstva in prehrane sem se odločila, ker sem si želela postati prehranska svetovalka. Že kmalu po začetku študija so me navdušile tehnologije predelave hrane. Med študijem smo imeli poleg klasičnih naravoslovnih predmetov tudi veliko praktičnih predmetov – učili smo se o tehnologijah predelave hrane, na vajah pa smo tehnologije preizkusili tudi v praksi. Na primer iz jabolk smo pridelovali jabolčni sok, pekli smo kruh, izdelovali mozzarello, pridelovali smo vino ipd. Ker so mi te tehnologije tako zlezle pod kožo, sem opustila misel na to, da bi postala prehranska svetovalka. Odločila sem se za podiplomski študij živilstva in tudi želja po tem, da bi nekoč delala v živilski industriji, je v meni vedno bolj rasla. Svojo karierno pot sem začela v trgovinski dejavnosti v oddelku za zagotavljanje kakovosti, zadnji dve leti in pol pa sem zaposlena v podjetju Ljubljanske mlekarne kot strokovna sodelavka za varnost in kakovost živil v proizvodnji svežih izdelkov.

Posvetiva se za trenutek inženirstvu. Kaj po vašem mnenju naredi dobrega inženirja/inženirko?

Rekla bi, da mora dober inženir poleg strokovne in praktične usposobljenosti biti radoveden, mora imeti v sebi neko željo po nenehnih izboljšavah stvari, sebe, okolja. Poleg tega pa mora biti tudi vztrajen, saj je pot do rešitev včasih resnično težavna in dolgotrajna.

Kako pa gledate na vlogo žensk v inženirskih poklicih?

Zdi se mi, da danes ni več nenavadno, da se tudi ženske znajdemo v inženirskih poklicih. Sama se v službi nikoli nisem počutila neslišano oziroma v kateremkoli pogledu prikrajšano zgolj zato, ker sem ženska. Je pa res, vsaj tako menim, da je v živilski industriji zaposlenih več žensk kot morda v kateri drugi industriji. Vsekakor pa spodbujam mešane ekipe zaposlenih, saj verjamem, da se ženske in moški dobro dopolnjujemo in skupaj dosegamo najboljše rezultate.

Zdaj pa k vašemu delu. Ste magistrica inženirka živilstva. Vam je študij dal dovolj znanja za samostojno delo? Veliko podjetij namreč tarna, da morajo sama oblikovati kadre, ki jih dobijo s fakultet …

Reči moram, da mi je študij dal res dobro teoretično osnovo, torej temelje, na katerih sem gradila znanje ob svojem začetku kariere. Na tem znanju gradim še danes. Ker pa študij živilstva ponuja res široko paleto možnosti za zaposlitev, je nemogoče, da bi pokril vsa področja do potankosti. Menim, da se morajo študentje tudi sami lotevati področij, ki jih zanimajo, in poiskati obštudijske dejavnosti, s katerimi si lahko razširijo obzorja in pridobijo dodatna znanja. Bi si pa med študijem želela več strokovne prakse, predvsem v živilski industriji.

Skrbite torej za varno hrano – na papirju in na terenu. Kako je videti vaše delo?

Moje delo je izredno dinamično. Skoraj nikoli ne vem, kaj me čaka naslednji dan, poleg seveda rednih delovnih nalog. Odgovorna sem za zagotavljanje varnosti in kakovosti živil od surovega mleka skozi proizvodni proces svežih izdelkov do končnega izdelka. Prav tako sem odgovorna za to, da vsi procesi v proizvodnji svežih izdelkov potekajo v skladu z živilskimi standardi. Veliko časa posvetim ugotavljanju vzrokov težav v proizvodnem procesu, povezanih s kakovostjo in varnostjo živil. Aktivno sodelujem tudi pri testiranju nove opreme pred sprostitvijo v proizvodnjo. Na palec lahko ocenim, da mi drugo polovico delovnega časa vzamejo sestanki, projektno delo, priprava različnih poročil in reševanje reklamacij.

Kako prepoznate in ukrepate zoper dobavitelja/partnerja, ki vas želi pretentati?

Potvorbe živil oziroma surovin s strani dobaviteljev predstavljajo veliko tveganje za varnost končnih izdelkov in posledično tudi za zdravje potrošnikov. V izogib temu imamo v podjetju vzpostavljene stroge protokole v smislu nadzora vhodnih surovin in presoje dobaviteljev. V primeru ugotovljenih odstopanj lahko z našim sistemom sledljivosti točno ugotovimo, katera surovina je sporna, kdo je dobavitelj te surovine, kateri »lot« je sporen in na ta način v nadaljevanju tudi ustrezno ukrepamo.

Vi verjetno veste … Zaupajte še nam, kako zdravo hrano jemo Slovenci?

Slovenska hrana oziroma, če rečemo širše, hrana, pridelana oziroma proizvedena iz evropskih surovin v Evropi, je varna. Evropska zakonodaja je na področju varnosti živil zelo stroga, vzpostavljen je nadzor nad pridelovalci, predelovalnimi obrati in končnimi izdelki. Veliko predelovalnih obratov se odloča tudi za živilske standarde, ki so v nekaterih pogledih celo strožji od same zakonodaje. Izkušnje iz prejšnjega delovnega mesta potrjujejo, da se tudi vedno več trgovcev odloča za analize izdelkov in presoje obratov svojih dobaviteljev, ki jih na ta način preverjajo. Živila, ki jih najdemo na naših policah, so torej preverjena z različnih strani, tako da lahko rečem, da je hrana na naših policah varna oziroma tudi zdrava v tem kontekstu. Število umikov in odpoklicev živil iz leta v leto sicer raste, kar pa dejansko kaže na to, da se nadzor nad živili povečuje. In to je dobro.

Gledano skozi vaše strokovne oči – ali povprečna kakovost hrane/živil pada, kot trdijo laiki?

Dejstvo je, da je na trgu prisotnih ogromno različnih živil, na policah trgovin pa se povečuje tudi delež visoko predelane hrane. Menim, da če potrošnik izbira pametno, torej čim manj predelana živila s čim manj aditivi, če je pozoren na poreklo živil, če izbira sezonska živila, lahko dobi na tržišču zelo kakovostna živila. Drži pa, da se za izbiro kakovostnih živil zahteva danes že veliko znanja in razumevanja deklaracij, kar pa ni samoumevno.

So kakšna živila, ki se jim, odkar opravljate ta poklic, izogibate? Katera in zakaj?

Izogibam se visoko predelanim oziroma ultra procesiranim živilom. Če poenostavim, to so večinoma tista živila, ki imajo na deklaraciji dolg seznam sestavin in običajno vsebujejo veliko aditivov, maščob, sladkorja in soli.

Pregovor pravi »Si to, kar ješ.« Se strinjate s tem?

Vsekakor. Hrano vnašamo neposredno v svoje telo. Če telesu ne dajemo snovi, ki jih potrebuje za svoje optimalno delovanje, se nam to lahko pozna tako na zdravju kot počutju.

Sodobna prehrana, posebej predelana živila, so v raziskavah pogosto navedena kot razlog za slabše zdravstveno stanje prebivalstva. Kaj bi vi najprej spremenili na področju sodobne prehrane?

Predvsem bi ljudi spodbudila, naj uživajo čim manj visoko predelanih živil, naj si hrano pripravljajo doma, iz osnovnih živil, saj se na ta način lahko izognemo aditivom, skritim maščobam, prevelikemu vnosu sladkorja in soli. Poleg tega na ta način lažje nadzorujemo vnos kalorij v telo. Visoko predelana živila so pogosto izredno energijsko bogata in z uživanjem tovrstnih živil lahko hitro nehote in nevede presežemo svoj priporočen dnevni energijski vnos.

Kaj vam sicer predstavlja največji izziv pri delu?

Največji izziv pri delu mi predstavlja ugotavljanje vzrokov in iskanje rešitev za kakovostna odstopanja, ki se občasno pojavijo v proizvodnem procesu. Se pa ob takšnih izzivih vedno ogromno naučim.

Kako gledate na nadaljevanje svoje kariere, kakšni so vaši načrti?

Za zdaj dolgoročnih kariernih načrtov še nimam. V Ljubljanskih mlekarnah na svojem področju za zdaj vidim še ogromno izzivov, še veliko praktičnih in teoretičnih stvari je, ki se jih moram naučiti, jih usvojiti …

Morda veste, kaj bi počeli v življenju, če ne bi bili inženirka? Nekoč ste želeli postati prehranska svetovalka …

Idej je bilo vedno veliko, saj me zanima ogromno različnih področij, od bolj družboslovnih, pa vse do naravoslovnih. Če ne bi bila inženirka živilstva, bi zelo verjetno res postala prehranska svetovalka – ali pa morebiti slaščičarka.