7 minute read
Intervju z nomInIranko: Barbara Pogačar
from IRT3000 #139-140
Barbara Pogačar, preskusna inženirka na SIQ, še kako dobro pozna pregovor, kjer je dim, je tudi ogenj. Želi si predvsem doslednejših zakonodajnih zahtev za uvoz izdelkov v Evropo.
Vsako podjetje živi od zaslužka, dolga življenjska doba izdelkov se jim verjetno ne izplača
Nam lahko zaupate svojo pot v inženirski svet?
Med pripravami za maturo pri predmetu fizika so nas na Gimnaziji Poljane obiskali študenti Fakultete za elektrotehniko in nam med drugim predstavili tudi smer na magisteriju Biomedicinska tehnika. Navdušili so me, zato sem se po zaključeni gimnaziji vpisala na Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer sem se po končani prvi stopnji vpisala še na magisterij Biomedicinske tehnike. Že med magisterijem sem začela s študentskim delom na Slovenskem institutu za kakovost in meroslovje, Ljubljana (SIQ Ljubljana), in sicer v Laboratoriju za elektroniko. Po končanem študiju sem se na SIQ zaposlila kot preskusna inženirka. Specializirala sem se za preskušanje po standardih IEC/EN 60950-1 (varnostne zahteve za IT-opremo), IEC/EN 62368-1 (varnostne zahteve za IT, avdio/video opremo) in IEC/EN 60950-22 (dodatne zahteve za naprave, ki so uporabljene na prostem).
In to počnete sedaj? Kako je videti vaše delo?
Preskušam proizvode največjih proizvajalcev elektronskih naprav iz vsega sveta in jim tako omogočam dostop na svetovno tržišče. Opravila sem tudi tečaj za presojevalko po standardu ISO 9001, ki obravnava zahteve za sistem vodenja kakovosti, standardu ISO/IEC 17025, ki obravnava zahteve za kompetentnost preskusnih in kalibracijskih laboratorijev, in standardu ISO/IEC 17020, ki obravnava zahteve za delovanje kontrolnih organov, in se tako dodatno specializirala za izvajanje kontrol v proizvodnji za certificirane proizvode tako v Sloveniji kot tudi v tujini.
Ste torej mojstrica za izvajanje preskusov. Je mar vaše delo videti kot v filmih in tv-serijah?
Preskuse izvajamo v laboratorijih s kalibrirano opremo in v skladu s standardi. Mogoče je kdaj kakšen preskus res videti kot v tv-seriji Razbijalca mitov. (smeh)
Ali kdaj kaj eksplodira? Vsaj poči?
Simuliramo razne napake, ki se lahko zgodijo. Med to sodi na primer pokrivanje ventilacijskih odprtin, blokiranje ventilatorjev, simuliramo tudi kratke stike v primarnem tokokrogu, tako da velikokrat kaj poči, pa tudi zagori. Vse to seveda počnemo v kontroliranem okolju, tako da ni bojazni, da bi šlo lahko kaj zares močno narobe.
V prijavi na Inženirko leta ste napisali, da ste se za študij elektrotehnike odločili brez predhodnega poznavanja osnov. Odlično. Vas je kdaj prešinila misel, da ste se morebiti odločili napačno?
V času študija sem večkrat pomislila, da to ni zame, predvsem zaradi številnih predmetov, ki so vsebovali programiranje. Med študijem sem nato sodelovala pri projektu, kjer sem ugotovila, da me najbolj zanimajo meritve. Tako sem se odločila začeti svojo pot na SIQ, kjer mi je delo všeč. Danes vem, da je bila odločitev za ta študij vsekakor pravilna.
Glede na to, da ste skozi leta videli že številne avdio, video in IT-naprave – kakšni so trendi glede njihove kakovosti izdelave, zanesljivosti delovanja ipd.? So naprave vse boljše ali slabše?
Smo potrošniška družba. Danes nam nakup pralnega stroja ne predstavlja takega stroška kot včasih, prav tako pa so tudi komponente v teh napravah vse cenejše in zelo verjetno tudi manj kakovostne. Trg je ogromen, ogromno električnih naprav se lahko kupi preko spleta, za zelo nizko ceno, kar posledično velikokrat pomeni, da naprave niso kakovostne. Pravzaprav so lahko celo nevarne.
Kaj torej priporočate potrošnikom?
Priporočam jim, naj raje odštejejo kakšen evro več in kupijo npr. polnilec za telefon od znanih proizvajalcev. Najbolj varno pa je, če bodo pozorni na dejstvo, da ima naprava kakšno certifikacijsko oznako, kot so SIQ, ENEC, VDE, UL, TUV … Proizvajalci s certifikacijskimi znaki na napisni nalepki so namreč podvrženi tudi periodični kontroli proizvodnje.
Pa se kakšno »gnilo jajce« vseeno izmuzne na teh vaših pregledih?
Naprave, ki pridobijo naš certifikat, so varne. Velikokrat dobimo v pregled naprave, vzorčene s trga s strani tržne inšpekcije. Za tiste se pogosto izkaže, da niso primerne oziroma so lahko celo nevarne za uporabo. Takšne naprave mora potem proizvajalec umakniti s tržišča. V Evropo namreč lahko pridejo le naprave z oznako CE, ki pa je zgolj izjava proizvajalca, da je naprava v skladu z evropskimi direktivami, ni pa to nujno preverjeno s strani neodvisne organizacije, kot je SIQ. Je pa tudi res, da proizvajalci zaradi pomanjkanja komponent na trgu občasno spremenijo proizvod brez predhodne odobritve certifikacijskega organa in za tak proizvod certifikat ne velja več, kar proizvajalci občasno izrabljajo.
Kako lahko odreagirate, če proizvajalec preverjen izdelek spremeni (pogosto na slabše), a ga še vedno ponuja pod isto oznako?
Certifikat proizvajalec pridobi za točno takšno napravo, kot smo jo preskusili. Če potem to napravo spreminja, certifikat ne velja več. Na to nimamo vpliva, lahko pa to, kot sem omenila, odkrije tržna inšpekcija. Drugače je npr. z licencami ENEC ali SIQ, saj proizvajalca kontroliramo vsaj enkrat letno, če zares izdeluje takšno napravo, kot je bila pri nas na preskušanju, vgrajuje komponente, ki smo jih potrdili, in seveda izvaja tudi teste, ki zadevajo standarde za preskušanje varnosti naprav.
Kakšen pa je vaš pogled na vgrajene ali programirane napake? Zakaj je tovrstne nečedne prakse proizvajalcev vse več?
Kot že rečeno, je to posledica vedno nižjih cen naprav in komponent. Vse izvira iz dejstva, da smo potrošniška družba in si bolj ali manj želimo najnovejše in najzmogljivejše stvari za čim manj denarja. Poleg tega pa razvoj napreduje zelo hitro in zato nekaj, kar smo kupili pred dvema letoma, ni več napredno ali v trendu. Vsako podjetje živi od zaslužka in proizvodnja aparatov z življenjsko dobo več kot pet let se nobenemu podjetju verjetno ne izplača.
Če bi imeli neomejeno moč ali pa proračun – kaj na svojem področju delovanja bi spremenili?
Vsekakor zakonodajo za uvoz izdelkov v EU. Namreč, če iz EU izvažamo bolj kot ne kamorkoli po svetu, smo obvezani pridobiti certifikate neodvisnih certifikacijskih organov. Za uvoz v EU pa je, kot že rečeno, za veliko vrst naprav dovolj zgolj izjava proizvajalca, da je naprava varna.
Kaj vam sicer predstavlja največji izziv v poslu?
Izzivov je veliko. Slediti moramo najnovejšim standardom, saj se hitro spreminjajo. Slediti moramo tudi najnovejšim tehnologijam in aplicirati zahteve standardov na te tehnologije. Standardi navadno zaostajajo za tehnologijo. Če podam primer: na trgu že obstaja USB-polnilec z močjo do 240 W, standardi za varnost pa še niso pripravljeni za takšno moč.
Kako gledate na nadaljevanje svoje kariere, kakšni so vaši načrti?
Za zdaj se vidim v institutu SIQ. Skoraj vsak dan se srečujem s čim novim, nadgrajujem svoje znanje, saj SIQ daje ogromno poudarka na izobraževanje. Tako skupaj z institutom gradim svojo kariero.
Kaj vam je pomenila nominacija za inženirko leta?
Ponosna sem, da sem lahko del te zgodbe, da sem spoznala toliko kolegic inženirk in upam, da se bodo naše poti še večkrat srečale službeno, v zasebnem življenju ali v sklopu kakšnega projekta.
Kako sicer gledate na vlogo žensk v inženirskih poklicih?
Dobro je, da je žensk v inženirskih poklicih z vsakim letom več, saj imamo morda drugačen pogled na kakšne stvari. Mešani kolektivi so po mojem mnenju najboljši, saj se tako ženske in moški lahko dopolnjujemo. In to ne samo v inženirskih poklicih.
Kaj pa v vaših očeh naredi dobrega inženirja/inženirko?
Vsekakor mora biti radoveden. Radovednost nas žene k odkrivanju novih stvari in tako tudi pridobivamo nove izkušnje in znanje. Seveda pa je treba tudi uživati v tem, kar počnemo.
Kaj bi sicer vi počeli v življenju, če ne bi bili inženirka?
O tem pravzaprav ne razmišljam. A zagotovo bi našla nekaj, kar bi me prav tako veselilo. Sem pa povsem zadovoljna tam, kjer sem in v tem, kar počnem.