Intervju z nominiranko: Ana Kavčič

Ana Kavčič je samostojna informatičarka v podjetju Krka. Čeprav je zaključila študij na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, je v proizvodni praksi spoznala novo tehnološko strast in zamenjala delovno mesto: s farmacevtskim znanjem je okrepila IT-ekipo podjetja.

Ana Kavčič

Sem prevajalka med zaposlenimi v proizvodnji in oddelkom IT

Začniva s tradicionalnim vprašanjem: od kod iskrica, ki je v vas zanetila navdih za inženirski poklic?

Po izobrazbi resda nisem inženirka, a menim, da je ozadje podobno. Pri 18 letih, ko se je bilo treba odločiti za smer študija, še nisem natančno vedela, kaj bi rada počela, ko bom odrasla, vsekakor pa sem si želela poklica naravoslovne smeri, ki mi bo omogočal delo na različnih področjih. Menim, da je to osnova vseh inženirskih poklicev. Dajejo nam namreč širino in znanje, ki nam omogoči, da se zaposlimo na želenem področju dela. Obenem menim, da inženirstvo ni le poklic oziroma izobrazba, temveč način razmišljanja.

Ste že od mladih nog slutili, da utegne biti svet tehnologije vaš svet?

Že od malih nog me je veselilo naravoslovno področje, pa naj bo to kemija, matematika ali kaj podobnega. Vedno sem želela razumeti, kako stvari delujejo, tako da je še danes moje najpogostejše vprašanje: »Zakaj? Kako?« Vidim tudi, da so doma stvari podobne, saj je pri obeh sinovih najpogostejše vprašanje: »Mami, zakaj?« Le da sem sedaj jaz tista, ki odgovarja na vprašanja.

Kaj pa v vaših očeh naredi dobrega inženirja oziroma inženirko?

Osnova za dobrega inženirja je predvsem to, da razume proces oziroma delo, ki ga opravlja. Če razumeš slednje, se lahko dobro spopadeš z vsemi izzivi, s katerimi se srečuješ. Hkrati pa moraš biti vedno odprt za pridobivanje novega znanja. Svet se namreč neprestano spreminja, razvija, zato moramo nenehno slediti novostim. Poanta dobrega inženirja oziroma inženirke je, da se vsak dan naučiš nekaj novega in si tako vsak dan malo boljši.

Menite, da je prav, da se na inženirski poklic gleda kot na moški poklic. Kaj pa vloga žensk v inženirskih poklicih?

Glede na to, da je osnova dobrega inženirja to, da razume proces, posledično ni čisto nobene ovire, da ne bi tega dela opravljale ženske – in to vsaj tako dobro kot moški. Včasih mogoče še bolje, saj smo praviloma ženske bolj natančne in vsestranske oziroma obvladamo t. i. večopravilnost. Posledično smo lahko uspešne na vseh področjih, ki si jih zamislimo, in lahko naše znanje apliciramo vsepovsod. Tudi na področjih, ki so do nedavnega veljala za moška.

Kako ste doživeli nominacijo za inženirko leta?

Nominacije sem bila vesela. Zame je v prvi vrsti potrditev, da dobro delam – kljub mogoče ne najbolj ustrezni izobrazbi za svoje delovno mesto. Vedno sem se trudila, da sem delo dobro opravila, saj drugače sama nisem bila zadovoljna. Lepo pa je, da to opazijo tudi drugi. Nominacija pa navsezadnje pomeni tudi to, da se zavedanje rahlo spreminja, in da moja »uradna« stroka, torej farmacija, in računalniški sistemi tako z razvojem tehnologije kot tudi razvojem našega podjetja nista dva ločena svetova, temveč prihodnost sloni na njunem prepletanju.

Od kod pa izvira ta preobrazba?

Po izobrazbi sem magistra farmacije in sem prvih devet let opravljala delo kot samostojna tehnologinja v proizvodnji zdravil, pri čemer sem pridobila široko znanje o poteku proizvodnje v različnih obratih kot tudi o različni tehnološki opremi. To znanje sedaj izkoriščam na svojem novem delovnem mestu samostojne informatičarke, kjer sodelujem pri optimizaciji računalniških sistemov, ki se uporabljajo v proizvodnji in podpornih službah.

Samostojna informatičarka, torej. Kaj vam ta »samostojnost« omogoča?

Vesela sem, da mi je izkazano zaupanje, da lahko delo, ki mi je dodeljeno, opravljam samostojno. Na tak način lažje razvijam ideje, ki jih seveda nato delim s sodelavci. Sodelujem namreč na raznih projektih, pri katerih brez medsebojnega sodelovanja ne gre. Glede na to, da sem »samostojna«, se od mene tudi pričakuje, da področje dela tudi obvladam. Le tako lahko stojim za svojim delom, kar mi omogoča, da izobražujem tudi druge zaposlene in imam odgovore na njihova vprašanja.

Kako zahteven pa je prenos rešitev iz teorije v prakso? Je potrebnih veliko kompromisov?

Ravno v tem koraku moje izkušnje pridejo prav. V proizvodnji sem namreč preživela dovolj let, da razumem potek dela v različnih obratih in tudi izzive v proizvodnji. Že pred samo izvedbo optimizacije računalniškega programa razmišljam o tem, kakšne so posebnosti posameznih izdelkov oziroma obratov, ki jih je treba upoštevati. Obenem na izobraževanjih, ki jih izvajam, pomagam zaposlenim v proizvodnji obnavljati računalniško znanje in veščine ter jih seznanjam z novimi funkcionalnostmi programov, ki jih morajo poznati za uspešno delo. Skušam jim na enostaven način razložiti, kako program deluje in na kaj morajo biti še posebej pozorni. Ko me kdo vpraša, kako to, da sem menjala delovno mesto, se rada pošalim, da sem ravno zaradi mojih izkušenj tehnologinje sedaj »prevajalka« med zaposlenimi v proizvodnji in IT-oddelkom.

Sta zdaj računalništvo in informatika vaš »svet«?

Delo v proizvodnji mi je bilo vedno zanimivo in raznoliko. Kot tehnologinja sem sodelovala pri optimizacijah tehnoloških poti, prenosih med obrati, veliko sem delala tudi z razno tehnološko opremo. Izzivov res ni nikoli zmanjkalo – posebej če si tak kot jaz, saj me vedno zanima, kako stvari delujejo. In tako je bilo tudi pri računalniških sistemih, s katerimi sem prihajala v stik v proizvodnji. Vedno sem želela razumeti delovanje programov. Posledično sem se vedno bolj vključevala v vpeljavo raznih računalniških izboljšav v obratu, kjer sem delala, in izkazalo se je, da je to ustrezno področje za moj nadaljnji karierni razvoj.

Danes delujete predvsem kot sistemska inženirka, skrbite, da programski temelji podjetja delujejo nemoteno. Kaj pa se zgodi, če »program ali sistem zakašlja«?

Velik del mojega dela predstavlja testiranje računalniških programov, da delujejo ustrezno, še preden pridejo do proizvodnje. V ekipi si prizadevamo, da svoje delo opravimo dobro in že v času razvoja oziroma optimizacije sistema odpravimo morebitne napake. Pomembno je, da čim manjkrat, še najraje pa nikoli, ne pride do morebitnega »kašljanja v sistemu«. Zato smo skupaj s sodelavci pripravili kakovostna navodila za vse procese. Izvajamo pa tudi izobraževanja zaposlenih, kako postopati v takih primerih. Naš cilj je zagotoviti varnost, učinkovitost in kakovost proizvedenih zdravil. To je vedno naše prvo vodilo.

Imperativ podjetij je digitalna preobrazba. Kaj ta pomeni vam oziroma za vas?

Družba Krka dosega visoko raven digitalizacije. Trenutno se podjetje osredotoča še na optimizacijo samih procesov ter lažje obvladovanje podatkov. Zavedamo se namreč, da morajo biti programi razviti tako, da so enostavni za uporabo, saj le tako lahko zaposlenim omogočajo hiter in nemoten potek dela. Trenutno vpeljujemo program, ki nam omogoča pripravo vizualnih navodil kot priloge standardnih operativnih postopkov. Slednja so namreč lažja za razumevanje, kar med drugim olajša vpeljavo novo zaposlenih v procese ter omogoča učinkovitejše in hitrejše nadgrajevanje znanja.

Kako se z vašo pomočjo preobraža Krka – in v kaj?

Podjetje Krka se vsekakor zaveda pomena povezovanja računalniške tehnologije s svojim osnovnim področjem poslovanja. Z uporabo naprednih tehnologij, razvitih po meri uporabnika, izboljšujemo procese, ki omogočajo razvoj novih izdelkov, izboljšave obstoječih ter tako prispevamo k izboljšanju zdravja in kakovosti življenja ljudi.

Oddelek IT je že tradicionalno precej moško okolje –kako so vas sprejeli sodelavci?

Resda delam v pretežno moškem kolektivu, a nikoli nisem imela občutka, da bi moj spol kakorkoli vplival na vedenje mojih sodelavcev ali zaposlenih z drugih oddelkov. Prej kot spol sodelavce preseneti moja primarna izobrazba. Menim pa, da sem s svojim trudom in zagnanostjo dokazala, da si zaslužim mesto med njimi.

Če bi imeli neomejeno moč ali pa proračun – kaj bi spremenili?

Posvetila bi se področjem, ki prispevajo k dolgoročnemu uspehu in trajnostnemu razvoju podjetja. Krka sicer na tem področju že ogromno vlaga, saj lahko le z raziskavami in razvojem ter dopolnjevanjem svoje ponudbe z inovativnimi izdelki ohranja svojo konkurenčnost. To pa lahko dosegamo z vlaganjem v izobraževanje in usposabljanje zaposlenih, ki so ključni za uspeh podjetja. In tu bi si tudi sama želela odtisniti svoj pečat.

Kaj vam sicer predstavlja največji izziv v poslu?

Trenutno mi največji izziv predstavlja pomanjkanje strokovne računalniške izobrazbe oziroma tistega dela računalniškega znanja, ki so ga preostali informatiki pridobili v času študija. Srečo imam, da imam okoli sebe odličen kolektiv, ki mi vedno priskoči na pomoč. Tako da se vsak dan učim. Sicer pa moje trenutno delo v veliki meri sloni na znanju, ki sem ga pridobila kot tehnologinja v proizvodnji zdravil.

Kako pa gledate na nadaljevanje svoje kariere, kakšni so vaši načrti?

Ker še ni minilo leto dni, odkar sem sprejela delovno mesto informatičarke, bi se rada najprej dobro priučila trenutnega dela in čim več prispevala k optimizaciji računalniških sistemov v proizvodnji zdravil. Kam točno me bo pot vodila v prihodnje, pa še ne vem. Lahko rečem le to, da sem vedno vesela novih izzivov, teh pa mislim, da zlepa ne bo zmanjkalo.

Morda veste, kaj bi počeli v življenju, če ne bi bili inženirka?

Ne predstavljam si, da bi opravljala delo, ki ne bi imelo korenin v naravoslovnih vodah, kamor spadajo tudi inženirski poklici. Slednji podpirajo razvoj znanja tako, da procese oziroma postopke razumeš in ne, da se učiš »na pamet«. Menim, da izobrazba ni omejitev za opravljanje nekega dela, kar navsezadnje dokazujem tudi sama, saj je nenavadno, da magistra farmacije dela kot informatičarka. Je pa res, da je ustrezna izobrazba dobro izhodišče za poklicno pot ter da inženirski poklici omogočajo širok spekter zaposlitev.