Pohorski partizan

Seveda ne, znal sem ravnati s puško, jo čistiti in vedel sem, kaj je treba za dober zadetek. Prve dni je bilo zaradi tega celo malo neprijetno, imeli smo desetarja, ki je moral nas novince seznaniti z orožjem in naučiti streljati, pa sem bil jaz spretnejši . . .

Kot se to pri starih borcih in tabornkih pogosto zgodi, sem te leta poznal samo kot Boltežarja in tvojega pravega imena niti nisem vedel. Kako si prišel do tega tako biblijskega imena?

Haha, to je bilo takoj po prihodu v partizane, trije novinci smo stali pred Nestlom in komandantom čete in treba nas je bilo po partizansko poimenovati. Komandant Grega se je zamislil, potem pa s prstom pokazal na prvega, drugega in tretjega: "Ti boš Gašper, ti Miha in ti Boltežar" in smo bili 'krščeni'.

Kako je postal Korošec izpod Pece borec Pohorske brigade na Štajerskem?

S koroškim bataljonom je prišlo na Štajersko več kot sto borcev, takšni premiki in prerazporejanje enot so bili takrat pogosti.

Nenavadno je, da je ob popolni konspiraciji pastirček sploh zvedel za oboroženo osvobodilno gibanje, za partizane.

Otroci v Črni na Koroškem smo dosti vedeli, Črna je bila napreden kraj. Življenje je bilo težko, tudi za nas, oče mi je umrl, ko sem bil še čisto majhen in mati je bila samohranilka. V splošni gospodarski krizi in potem še okupaciji je bilo prebivalstvo enotno in napredno usmerjeno, marsikaj se je povsem javno govorilo. Vse skupaj sploh ni bilo tako zelo skrivno, tudi partizani ne. V zimi 42/43 je imela Koroška četa na Peci vso zimo bunker in ob vznožju, kjer sem živel, je bilo pet kmetij, kamor so vsak večer prihajali, bili so pri nas ali pa pri sosedovih. Skupaj smo sedeli ob peči in poznali so me. Bila so me sama ušesa, ko so se pogovarjali.

In si se odločil, da boš tudi ti partizan . . . ?

Ne, nisem imel druge izbire. Prišlo je do izdaje in Nemci so nas prišli izselit – prvič smo bili pravočasno opozorjeni in smo za las še lahko ušli, drugič pa so obkolili hišo ponoči, ko smo sedeli ob peči in jih nismo pričakovali. V zmedi mi je uspelo zbežati iz hiše na podstrešje, ker pa je bila hiša obkoljena in polna vojakov, nisem imel kam in sem skočil v stranišče "na štrbunk", kjer me niso našli, preostanek noči sem potem prezebal pod kaščo, zjutraj pa sem jih šel iskat na goro. Vse ostale so izselili in odpeljali v Dachau.

Partizani otroka v svojih vrtah najbrž niso bili veseli. Kako so te sprejeli, so te hoteli odgnati nazaj v dolino?

Na srečo so me dovolj dobro poznali in vedeli so za dogodke pretekle noči ter usodo drugih družinskih članov. Vzeli so me v zaščito in postal sem njihov.

Takšnile fantje so bili navadno najprej kurirji, kaj pa ti? Si imel glede na leta kakšne privilegije?

Jaz sem bil borec že vse od začetka in sem delal vse brez popuščanja. Kurir sem postal šele kasneje maja 1944. Ni bilo lahko, čeprav sem bil vajen težkega življenja, tudi lakote in mraza. Ampak tam je bilo to kar naprej, zima z mrazom in mokrimi čevlji, ki se niso nikoli do kraja posušili, premalo in včasih skoraj nič spanja, lahko si predstavljaš tako premraženega, utrujenega in neprespanega mulca na straži . . . Tako je bilo nenehno tudi skoraj dva meseca po ustanovitvi brigade na Primožu, bila je huda zima in v globokem snegu so nam bili neprestano za petami, ves čas smo bili v premikanju in včasih je bilo treba sredi priprave hrane prevrniti kotle, zgrabiti za puško in iti naprej brez počitka in brez hrane. Tudi streliva v začetku ni bilo dovolj.

Ampak ko je zares treba, je človek sposoben neverjetnih stvari. Tega se zaveš šele kasneje, ko je hudo mimo. Na srečo je takrat čez čas pritisk prenehal, ker so se usmerili proti IV. diviziji in smo lahko za nekaj časa zadihali.

24