Page 1

POHORSKI PARTIZAN X I . S N OU B M i l o ša Z i d a n šk a 50 let ustanovitve roda tabornik ov 65 let ustanovitve partizansk e pohorsk e brigade


POHORSKI PARTIZAN XI. SNOUB Miloša Zidanška

50 let ustanovitve roda tabornikov in 65 let ustanovitve partizanske pohorske brigade

Društvo tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška Maribor2009


CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 061.2:796.54(497.4Maribor) POHORSKI partizan : XI. SNOUB Miloša Zidanška : 50 let ustanovitve roda tabornikov in 65 let ustanovitve partizanske pohorske brigade / [zbral in uredil Janez Kanič - Maka ; fotografije so prispevali Stojan Berlič - Žabac ... [et al.] ; risbe Rajko Šubic]. - Maribor : Društvo tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška, 2009 ISBN 978-961-269-140-0 1. Kanič, Ivan 2. Društvo tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška (Maribor) 247888640


19. oktobra 2009 je ob slovesnosti v počastitev praznika Mestne občine Maribor župan Mestne občine Maribor Franc Kangler podelil Društvu tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška ob petdesetletnici nadvse uspešnega delovanja priznanje

Mestni pečat Maribora


Biti tabornik je v človekovem življenju posebna sreča. Je del tvojega življenja, ki te oblikuje, te pripelje v krog iskrenih prijateljev, takšnih, brez katerih je tvoj svet prazen. In vsi si želimo polnega sveta. Robert Bobanec


Jasmina Hrnec – Mina  Starešina    Sašo Konrad  načelnik 

Naš taborniški rod praznuje 

Jasmina Hrnec – Mina, starešina    Naš  taborniški  rod  praznuje.  Praznuje  pol  stoletja  delovanja.  Petdeset  let  tovarištva,  nepozabnih trenutkov ob tabornem ognju, zanimivih in zabavnih prigod, prijateljev za  vse življenje. V hitrem tempu vsakdana včasih pozabimo na te vrednote. Vendar le za  trenutek  ‐  nato  se  srce  umiri,  rahlo  vzdrhti  in  zadihamo  življenje  s  polnimi  pljuči.  Tabornik  nisi  samo  takrat,  ko  si  oblečeš  taborniško  srajco  in  nadeneš  rutico  okrog  vratu, tabornik si vedno in povsod. Za vedno.   

Ko so Robert Bobanec in tovariši 25. oktobra 1959 iz čete Vzhajajočega sonca in čete  Dravskih  biserov  ustanovili  nov  taborniški  rod  (takrat  odred),  ga  sprva  niso  poimenovali. Dva meseca kasneje je odred dobil ime ‐ po slavni partizanski brigadi XI.  SNOUB  Miloša  Zidanška.  Navezali  so  tesne  stike  z  borci  brigade,  posebej  z  Alojzom  Vindišem ‐ Dundo. Borci brigade so bili sprejeti za častne člane našega rodu. Še danes  ‐ petdeset let kasneje, so ti stiki topli in pristni kot takrat. Ne samo v obliki vsakoletnih  srečanj in druženj temveč tudi v srcu, med taborjenji v Gornjem Gradu, ki ga je prav ta  brigada 1. avgusta 1944 osvobodila. Gornji Grad je že 45 let naš drugi dom. Tja vsako  poletje  odhajamo  na  taborjenje:  da  se  srce  malo  umiri;  da  si  ob  tabornem  ognju  povemo vse, kar se nam je to leto zgodilo; da naša pljuča zadihajo med pohodom na  Lepenatko in Menino planino in glasilke razgibajo ob taborniških pesmih; da mlajšim  predamo taborniško znanje; da mladim približamo druge vrednote, kot v današnjem  materialnem svetu prevladujejo.   

5


Tisti, ki so pred petdesetimi leti postavljali temelje taborništva v Mariboru in v našem  rodu  danes  nudijo  podporo  nam,  ki  se  trudimo  ohranjati  taborniško  tradicijo  in  vrednote.  Ob  temeljnih  skavtskih  načelih  v  skladu  s  programom  Zveze  tabornikov  Slovenije  izpostavljamo  vrednote  strpnosti  in  odprtosti,  solidarnosti,  pripadnosti  duhovnim  načelom,  svobode,  demokracije,  zdravega  življenja,  trajnostnega  razvoja,  ustvarjalnosti,  prostovoljstva,  enakosti  priložnosti  za  vse,  prijateljstva,  poštenosti.  Kljub  temu,  da  je  v  bližnji  preteklosti  število  aktivnih  članov  rodu    upadalo,  lahko  trdim,  da  se  bo  število  naših  (predvsem  mladih)  še  povečevalo.  Nekdanji  aktivni  taborniki so danes mame in  očetje, nekateri tudi že babice in dedki. Nihče med njimi  nima  slabih  spominov  na  taborniške  dni  in  tako  želijo  tudi  svojim  potomcem  dati  priložnost,  da  se  naučijo  živeti  z  naravo  in  v  naravi.  Vsako  šolsko  leto  se  nam  tako  pridruži vedno več otrok nekdanjih tabornikov.   

Ko človek  sreča  Abrahama,  naredi  ponavadi  analizo  preteklosti  in  načrte  za  prihodnost. V zadnjih desetih letih  se je število aktivnih članov v našem rodu ustalilo.  Čeprav nas je veliko manj kot leta 1969 (takrat naj bi bilo v našem rodu približno 420  članov), pa vseeno vztrajamo. Ob številnih drugih dejavnostih, ki so jim na razpolago,  se otroci še vedno odločajo za tabornike.  Od prvega taborjenja v Gornjem Gradu leta  1964  vsako  leto  napolnimo  jaso  nad  krajem  s  šotori  in  smehom.  Če  smo  se  v  preteklosti zaradi velikega števila članov morali malce bolj »stisniti«, pa imajo sedanji  udeleženci taborjenj več prostora za druženje. Kljub manjšemu številu taborečih delo  ni  manj  kvalitetno  in  spoznavanje  življenja  v  naravi  manj  zanimivo,  pesmi  ob  tabornem ognju so še vedno glasne in vesele.    

Tako kot je naš rod prešel v najlepša leta, je tudi opremljenost tabornega prostora v  Gornjem  Gradu  vedno  boljša.  Vendar  nujno  potrebuje  obnovo.  Potrebno  bo  dolgoročno urediti sanitarije in umivalnico, da bodo zadoščali vse strožjim higienskim  standardom.  Hišico,  v  kateri  je  kuhinja  in  skladišče,  moramo  prenoviti  oziroma  postaviti na novo, saj je že precej dotrajana. Dotrajani so tudi naši šotori za taboreče  in štabni šotor. Slednjega so nevihte v Gornjem Gradu in zob časa že tako načeli, da  smo si morali za letošnje taborjenje »štabca« sposoditi pri Slovenski vojski. Še dobro,  da zgledno sodelujemo tudi s Slovensko vojsko.   Taborni  prostor  v  Gornjem  Gradu  ni  le  prostor,  kjer  vsako  leto  taborijo  aktivni  člani  rodu ‐ je tudi kraj, kamor odpeljemo svoje otroke na izlet in jim pokažemo, s katerega  slapa smo skakali v reko Dreto, kje smo postavili svoj prvi bivak, kam smo vsako leto  odšli na pohode. Kdor je vsaj enkrat sedel na klopci pod jaso na tabornem prostoru,  ve,  kako  lep  razgled  na  kraj  je  tam.  Starejši  in  manj  aktivni  člani  rodu  se  vsako  leto  srečujejo  na  taborjenju  grč  in  podpornih  članov  rodu.  Zadnja  leta  organiziramo  taborjenja tudi za družine, tako da »duh Gornjega Grada« vtisnemo tudi v srčke naših  najmlajših.   

In kaj pomeni taborništvo in petdeseta obletnica rodu meni, trenutni starešinici rodu?  Najprej naj povem, da si leta 1980, ko sem napolnila štiri leta in capljala z mamo na  svoje  prvo  taborniško  srečanje,  nisem  znala  predstavljati,  kam  pravzaprav  grem.  Ko  smo  ob  pomoči  vodnice  še  isti  dan  v  Magdalenskem  parku  postavili  prvi  šotor,  sem  vedela (kolikor se  štiriletni otrok zaveda), da bom tabornica vse življenje. Čeprav me  je  v  srednji  šoli  pot  zanesla  v  šport  in  sem  aktivno  članstvo  v  rodu  za  kratek  čas  opustila,  sem  v  času  študija  ponovno  začela  zajemati  taborništvo  s  polno  žlico.  Spomini  na  taborjenja  v  Gornjem  Gradu  so  vsako  leto  bolj  živi:  kako  nama  je  s  prijateljico sredi nevihte odneslo šotor;  pa nočne straže  ob ognju,  ko sem ob dveh  zjutraj  še  kar  čakala,  da  se  v  žerjavici  speče  moj  krompir;  pa  vsa  zelišča,  ki  sem  jih  spoznala in čaji, ki smo si jih kuhali in sem jih seveda morala prva poskusiti; pohodi na  Lepenatko in bivaki na Menini. In vsi moji vodniki in vodnice. Včasih so se mi ob koncu  šolskega leta in taborjenj kar malce smilili ‐ moji navihanosti ni bilo videti konca. Pa so  vseeno  vztrajali  in  tako  sem  rasla  tudi  jaz  in  počasi  prevzemala  njihovo  vlogo.  6


Spominjam se, kako sem postala pomočnica vodnika pri vodu Belih labodov, ki so pod  Crginim vodstvom osvojili vsa državna tekmovanja.    

Spominjam se svojega prvega samostojnega voda ‐ takrat sem bila v osmem razredu  osnovne šole ‐ ki je žal kaj hitro razpadel. A so zato člani mojega naslednjega voda še  danes  aktivni  člani  našega  rodu.  Kako  lepo  je  videti  Sophio,  ki  jo  je  k  tabornikom  štiriletno pripeljal očka (tudi nekdanji tabornik), ki je že prava mlada dama in še vedno  pripravljena pomagati in živeti v skladu s taborniškimi zakoni. Leta 2008 sem postala  mamica, postala pa sem tudi starešina rodu in takrat sem se zavedala, kako je moje in  življenje moje družine močno povezano z »enajsto«. Kljub neprespanim nočem srce še  vedno  vzdrhti,  ko  si  okrog  vratu  nadenem  rutko,  ko  jo  zavežem  tudi  svojemu   partnerju in hčeri. In potem gremo ‐ skupaj in po najboljših močeh razvijat tovarištvo,  vzgajat mlade v tem duhu in pomagat pri  tekmovanjih, ki jih organiziramo.    

Ob ZOT‐u (Zimsko orientacijsko tekmovanje), ki ga organiziramo vsako leto, smo letos  organizatorji  tudi  jubilejnega  50.  Republiškega  orientacijskega  tekmovanja  (ROT)  na  Rogli  na  Pohorju.  Brez  številnih  marljivih  članov  našega  rodu,  tekmovanj,  taborjenj,  vodovih  srečanj  in  drugih  akcij  ne  bi  mogli  izpeljati.  Preveč  jih  je,  da  bi  vsakega  poimenovala,  zato  le  –  hvala  vsem!  Hvala  tudi  starejšim  članom  rodu  (iz  kluba  Aligatorčki),  ki  so  mnoge  ure  presedeli  v  klubu  zato,  da  bo  praznovanje  ob  obletnici  rodu zares vredno imena, ki ga nosimo.   

Taborniški rod XI. SNOUB Miloša Zidanška leta 2059? Seveda, zakaj pa ne? Taborniški  duh živi dalje in morda bo prav kdo izmed novih članov pisal uvodni članek v glasilu ob  stoti obletnici rodu.    

Tam ob ognju našem, si sežemo v roke, plamen neugašen nam je srce.   Vedno te bom ljubil, dih gozda, šum voda, tu je moj dom in vedno bom ostal   tukaj rad doma.     

Rod tabornikov XI. SNOUB danes 

Sašo Konrad, načelnik    Enajsta  šteje  danes  70  članov  in  je  edini  res  aktivni  taborniški  rod  v  Mariboru.  Kot  drugo največje mesto v Sloveniji bi si morda Maribor zaslužil malo več tabornikov, se  pa  lahko  vsaj  mi  pohvalimo  s  to  častjo.  Seveda  je  naše  članstvo  z  leti  raslo  in  spet  upadalo.  Za  tabornike  pravijo,  da  smo  preživeta  sorta,  da  nismo  več  moderni,  da  se  mladina  raje  kot  v  naravi  zadržuje  med  štirimi  stenami.  Morda  je  v  tem  kanček  resnice, a dejstvo je, da človek še vedno teži k temu, da gre ven, da se druži z vrstniki  in  da  naredi  nekaj  dobrega  zase  in  tudi  za  druge.  Vsak  med  nami  lahko  pove,  da  taborništvo ni samo kurjenje ognjev in postavljanje šotorov. Poleg veščin preživetja v  naravi so nam taborniki dali tudi nepozabne spomine, življenjske prijatelje, marsikomu  tudi partnerje.     

Trenutno štejemo  v  rodu  4  vode  medvedkov  in  čebelic  ‐  MČ,  1  vod  gozdovnikov  in  gozdovnic ‐ GG, 1 klub popotnikov in popotnic ‐ PP, 1 klub raziskovalcev in raziskovalk  ‐ RR in klub grč. Redno prirejamo vodove, družinske in rodove akcije, udeležujemo se  državnih tekmovanj in hodimo na tečaje. Nekdanje enotedensko zimovanje smo pred  časom  zamenjali  za  dve  vikend  akciji:  jesenovanje  in  pomladovanje.  Naši  člani  se  udeležujejo  tudi  mednarodnih  akcij,  jamboreejev  in  Mootov  (podobnih  srečanj  s  številnimi  udeleženci).  Od  leta  1997  organiziramo  Zimsko  orientacijsko  tekmovanje  (ZOT),  ki  se  dogaja  nekje  v  okolici  Maribora  in  je  edino  tovrstno  tekmovanje  v  tem  delu  Slovenije.  Tako  mladim  predvsem  iz  štajerskega  konca  omogočimo  prvovrstno  orientacijsko  izkušnjo.  Letos  smo  organizirali  tudi  najbolj  prestižno  taborniško   

7


republiško orientacijsko tekmovanje ‐ ROT, ki smo ga, razen manjše pomoči od zunaj,  speljali  popolnoma  sami.  To  je  projekt,  ki  se  ga  sicer  lotevajo  najmočnejši  in  najštevilčnejši  rodovi  v  Sloveniji,  velikokrat  pa  priskočijo  na  pomoč  orientacisti  in  sodniki iz drugih rodov.     

Vsako leto gremo tudi na taborjenje na naš legendarni prostor v Gornjem Gradu. Da  prostor ne bi bil samemu sebi namen, ga tudi oddajamo ‐ zanj se zanimajo taborniški  rodovi  iz  cele  Slovenije  pa  tudi  druge  netaborniške  organizacije,  ki  si  želijo  mirnega  bivanja  v  naravi.  Seveda  za  prostor  tudi  redno  skrbimo  in  z  leti  smo  naredili  mnogo  izboljšav  in  inovacij,  od  tuša  do  školjke  na  stranišču.  Kot  edini  preživeli  iz  množice  začetih  smo  torej  po  petdesetih  letih  še  vedno  »toti  Štajerci«,  ki  nas  je  treba  jemati  resno,  ko  gre  za  državne  taborniške  zadeve,  pa  naj  gre  za  mnogoboje,  orientacijska  tekmovanja,  inštruktorske  ali  vodniške  tečaje  ‐  povsod  smo  zraven  in  povsod  smo  dobri v tem, kar delamo. Delamo s srcem.     

Lepo je biti tabornik  1

Tanja Frangež ‐ Strina     V zvoniku bije ura dve. Mesto počiva, meni pa plovejo misli v preteklo poletje: Suhe  veje ližejo zublji plamena in širijo okrog sebe rdečo svetlobo in prijetno toploto. Tiha  pesem se zliva z dimom v eno, tone v tišino in temo. Pesem zamre. Prisluhnemo glasu,  ki  obuja  spomine  na  dni,  ko  so  v  teh  gozdovih,  kjer  zdaj  vlada  spokojnost  in  mir,  pokale puške, drdrale strojnice in padale bombe . . . Žvižg bombe, krik iz mladega grla,  tišina, kri iz ust, iz oči, iz nosu. Curek goste, temne tekočine poji prst.   

Zemlja je sprejela vase trupla svojih sinov, ki so jo branili pred požrešnim sovragom,  željnim njenih gozdov, polj in rek. Kri tisočerih življenj jo je napojila, da je bila dovolj                                                               1

 Frangež, Tanja: Lepo je biti tabornik, Pohorski partizan, št. 1, 1969, str. 18‐20 

8


močna, da  je  pahnila  sovražnika  od  sebe.  Iz  trupel  junakov  pa  poganjajo  še  danes  rdeči cvetovi svobode.   

Prizadeta pripoved  nas  gane.  Z  nekdanjimi  borci  smo  podoživeli  njihove  borbe,  pohode in vso trpljenje, ki so ga ob tem doživljali.  "V temnem gozdu ob tabornem ognju tiho pesem junaki pojo,    o trpljenju slovenskega ljudstva, ki bori se za svojo svobodo . . ."  Zvoki tihe melodije tonejo v noč in nosijo s sabo vročo željo, da bi v teh gozdovih, na  teh poljih, v vaseh in v mestih, na vsej zemlji, zavladal večni mir in prijateljstvo.   

V vaškem  zvoniku  bije  ura  deset.  Naša  uspavanka  zaziblje  tabornike  v  mirno  spanje:     " . . . tabor spi, straža bedi, čuva nas tu v tem mirnem snu . . ."   

Straža sem. Na ogenj sem položila debelo vejo, da počasi tli. Iz šotorov se od časa do  časa  oglasi  stok,  vzdih  in  zamre.  Oko  mi  potuje  preko  šotorov  do  gozda.  V  grmovju  zasveti  drobna  kresnica  in  zopet  izgine  v  temo.  Nekje  daleč  zaskovika.  Pogled  se  mi  ustavi na temnih obrisih smrek. Tako nenavadne so in lepe v svoji ponosni drži. Zazdi  se mi, da se spajajo z nebom in bratijo z zvezdami. Bliža se polnoč. Izza vrhov smrek  vstaja kraljica noči. Dviga se nad vrhove in zapluje nad našim taborom . . . Polnoč. Za  noge  povlečem  stražo  iz  šotora,  malo  pokramljam  z  njo  in  ko  je  predramljena,  ji  prepustim stražarsko mesto.   

Pohod. Sonce  še  ne  pripeka  z vso močjo,  nas  pa  že  zalivajo  potoki  znoja.  Opečeni  nosovi se škrlatno svetijo. Hrbet se krivi pod težo nahrbtnika. Noge še niso ogrete in s  težavo  lezejo  navkreber.  Pred  nami  se  vzdiguje  vrh.  "Samo  do  tja  še,  potem  bo  bolje",  si  mislim.  Toda  joj,  ko  pridemo  no  vrh,  se  pred  nami  dvigne  nov  gorski  hrbet.  Potolaži  me  le  krpa  snega,  na  kateri  se  ustavimo  in  sredi  poletja  kepamo,  ribamo in drsamo . . .   

Malo gor,  malo  dol,  po  kamenju  in  po  gostem  gorskem  mahu.  Med  skalami  najdemo  mnogo  živopisanih,  drobnih  cvetic,  ki  kljubujejo  vetru,  soncu  in  snegu.  Okrog  poldneva  vendarle  prispemo  na  vrh.  Jemo  rozine  in  pijemo  limonado.  Iščemo senco. Nizko grmovje nam jo le slabo daje. V bližini je sneg. Mašimo ga v  čutarice,  ker  nam  zmanjkuje  vode.  Nerodi  kot  sem,  mi  zdrsne  po  snegu  in  popeljem se s čudovito naglico po snegu navzdol. Nevarno se približujem kamenju,  zato  zaviram  z  nogami  kolikor  morem.  Končno  srečno,  čeprav  ne  preveč  nežno  pristanem na kamenju. Malo prask in veliko smeha. Proti večeru nadaljujemo pot.  Sedaj  nas  pot  vodi  navzdol  in  mišice  so  prav  pošteno  napete  zaradi  zaviranja.  Ko  ostanejo  čevlji  brez  podplatov,  zagledamo  pod  seboj  dvoje  jezer.  Njuna  olivnozelena  barva  nas  vabi  v  svoj  objem.  Še  previden  spust  po  padajočem  kamenju  in  na  cilju  smo.  Preoblečemo  se  in  že  smo  v  vodi.  Vendar  nas  želja  po  kopanju  kmalu  mine,  ko  nekdo  opazi  v  vodi  pijavke.  Zato  se  hitro  umijemo  in  skočimo v trenirke. Na ognju si pogrejemo golaž in si bratsko razdelimo kompot.  Ko  s  poslednjimi  drobtinicami  kruha  pomažemo  konzerve,  se  med  skalami  oglasi  pesem. Ko zatone sonce za skalami, se razmestimo pod drevesi, napihnemo blazine  in  ležemo  k  počitku.  Na  jasnem  nebu  mežikajo  zvezde,  v  jezeru  pa  žabe izvajajo  svoj koncert: "Rega rega, kvak, kvak, kvak . . ."   

ŠTRR‐BUNK, štr‐buunk, tako je padal hudič v morje, ko ga je Krjavelj presekal no  dvoje. Nekaj podobnega je, kadar naši preljubi taborniki mečejo v vodo tabornice.  Vendar jim me prav pošteno vrnemo. Namesto obljubljene boranije  (to  bi  naj  bila  neke vrste zelenjavno mesna omaka), dobijo za kosilo nezabeljen fižol. Če žele,  si ga lahko zabelijo z olivnim oljem in pivom.   

Nepozabne so  akcije,  ki  jih  preživimo  z  bratskimi  odredi.  Ko  se  ponovno  srečamo, stiski rok, objemi. Potem pa veselo kolo ob zvokih harmonike. Ob ognju si  9   


pozno v noč pripovedujemo, kaj smo doživeli v času, ko se nismo videli. Obujamo  spomine no tiste dni, ki smo jih preživeli skupaj, na čas, ko smo se spoznali in postali  prijatelji. Kot pred letom dni se spet poslovimo s solzami v očeh in si obljubimo, da se bomo  spet srečali.   

Koliko spominov, vtisov, lepih doživetij nosi v sebi vsak izmed nas. Rada bi bila pesnik,  slikar,  skladatelj,  da  bi  jih  mogla  povedati  še  drugim  ljudem.  Samo  beseda  je  preskromna,  da  bi  mogla  vse  to  izraziti.  V  tabornikovi  knjižici  piše:  "Težko  je  biti  tabornik, toda neizmerno lepo". Tisti, ki ne verjame tega, naj se nam pridruži, potem  se bo sam prepričal. Taborniška organizacija mi je dala prijatelje, ki so postali del mo‐ jega sveta. Brez njih bi bil moj svet prazen in žalosten.     

Pogovor s Strino štirideset let kasneje 

Janez Kanič ‐ Maka    Kot  mlada  in  zagnana  tabornika  sva  skupaj  s  Snoubovci  prehodila  svojo  ožjo  in  širšo  domovino  po  dolgem  in  počez,  skuhali  in  zažgali  smo  prenekateri  golaž,  zakurili  nešteto  tabornih  ognjev  in  ob  njih  peli  dolgo  v  noč,  taborili  in  nekateri  tudi  vodili  tabore  v  Gornjem  Gradu,  zmrzovali  in  preganjali  spanec  na  polnočni  straži,  hladili  razbeljene  žulje  v  mrzli  Dreti,  uživali  zavetje  pohorskih  gozdov,  postavljali  bivak  ali  spali pod milim nebom, še raje pa seveda v seniku, pri Micki jedli najboljše kislo mleko  na svetu in na pohorski Planici najboljši domači kruh z zaseko in čebulo, prepoteni in s  težkimi nahrbtniki sopihali navkreber tisočerih hribov, pogozdenih, travnatih, skalnatih  . . . Najlepša mladost, kar si jih lahko zamisliš! Leta študija in vsakodnevne skrbi v borbi  za obstanek so razdvojili naše poti, zamenjale so se štiri valute in v dolgih desetletjih  sva  se  potem  srečala  le  še  nekajkrat.  Ko  mi  je  prišel  v  roke  desetletja  star  Pohorski  partizan,  mi  je  med  listanjem  pogled  zastal  na  tvojem  članku  iz  tistih  časov.  Ja,  tisti  članek, nad katerim sem bil tako navdušen že takrat! V hipu je obudil tisoče spominov,  samo  lepih!  Prekrasnih!  Pa  čeprav  je  od  takrat  že  toliko  časa!  Kako  danes,  po  štiridesetih  letih,  gledaš  na  to  besedilo,  pravzaprav  izpoved  mlade,  zagnane  in  zasanjane tabornice, takrat najstnice?  Ob  tem,  da  še  danes  veliko  pišem,  v  glavnem  so  to  poročila,  programi,  strokovni  predlogi  .  .  .  lahko  sicer  ugotovim,  da  sem  ostala  pismena,  kar  sem  bila  očitno  že  v  mladih letih. Žal pa se je stil mojega pisanja bistveno spremenil in prizemljil, predvsem  pa je postal strogo uraden in birokratski ‐ na žalost.  Bi danes napisala enako? Bi kaj spremenila, črtala, dodala?  Danes zagotovo več ne bi napisala enako, saj počnem bistveno druge in drugačne reči,  kot sem jih v mladih letih. Res pa je, da mi je ostala pripadnost naravi, navdušenje in  veselje  do  sprehodov  po  poljih  in  predvsem  po  gozdu.  Tam  se  sprostim  in  umirim.  Narava  mi  predvsem  pomaga  vzdrževati  kolikor  toliko  dobro kondicijo,  predvsem  pa  to, da v teh norih časih, stalnem hitenju in nenehnem stresu pomaga ohraniti zdravo  pamet in pozitiven pogled na življenje in na svet. Sicer pa še danes včasih kaj spesnim,  ko  pišem  poslovilne  in  slavnostne  govore,  kar  pomeni,  da  malo  pesniške  duše  še  vedno tli v moji podzavesti.  Kakšni so občutki ob branju članka iz tistih "dobrih starih" časov?  Ja, lepi so, čeprav so iz današnjega videnja dokaj romantični in malce zmedeni. Me pa  vrnejo  v  tisti  čas,  ko  nam  je  bilo  resnično  lepo.  Najlepše  spomine  pa  imam  na  naša  druženja ob tabornem ognju, ko smo prepevali dolgo v noč in nam je bilo neizmerno  lepo  in  toplo  pri  duši.  Hkrati  pa  še  danes  lahko  občutim  spomin  na  naše  veliko  prijateljstvo, občutke neizmerne pripadnosti.  10  


Misliš, da današnje tabornice in taborniki še vedno tako čutijo?   Upam,  da  ja,  čeprav  malce  dvomim,  saj  živijo  v  bistveno  drugačnih  časih,  kot  so  bili  tisti, ko smo bili mi mladi.    Če bi bila še enkrat šolarka – bi hotela biti še enkrat tudi tabornica?   Glej, pravzaprav si prav nič več ne želim biti mlada, predvsem pa ne več šolarka, tako  da ti težko odgovorim na to vprašanje. Vsekakor pa mi nikoli ni bilo žal, da sem bila  tabornica in hranim na tiste čase izjemno lepe spomine, ki bi jih privoščila tudi vsem  današnjim mladim ljudem.  So bile tvoje hčerke tudi tabornice?   Žal moje hčere niso bile tabornice, so se pa vse tri ukvarjale in se še sedaj ukvarjajo z  različnimi  zanimivimi  dejavnostmi,  z  gledališčem  in  drugim  umetniškim  ustvarjanjem  od  pisanja,  slikanja  do  kiparjenja.  Vse  te  dejavnosti  so  jim  tudi  zapolnile  čas  in  vzpodbujale njihovo ustvarjalno energijo ter omogočile stalno druženje in skupno delo  z  njihovimi  sovrstniki.  Zato  ne  dvomim  v  to,  da  bodo  nekoč  tudi  one  imele  na  svojo  mladost res lepe spomine.  Misliš, da so bile za kaj prikrajšane, ker niso bile tabornice?  Mislim,  da  so  v  okviru  svojih  umetniških  dejavnosti  prav  tako  uživale  in  uživajo  še  danes, in da so si pridobile številne dobre prijatelje tako doma, kot po celem svetu in  pridobile podobne kvalitete, kot sem jih jaz pri tabornikih. To so vztrajnost, delavnost,  trmo, da končaš vse, česar se lotiš, ne glede na ceno, ki jo za to plačaš . . . Mislim, da  je predvsem pomembno, da se mladi družijo in delajo nekatere stvari s kupnim ciljem,  pa naj je to taborništvo, interesne dejavnosti, umetnost, vsaka od teh dejavnosti nekaj  dá mlademu človeku in ga osebnostno razvija.  Bi si želela, da bi doživljali taborništvo tudi tvoji vnuki?  Ej, moji vnuki! Trenutno je samo še vnukinja. Ti pa rastejo danes v takšen svet, da jim  želim samo to, da bi jim bilo lepo vsaj desetino tega, kot je bilo lepo nam, pa naj se  ukvarjajo predvsem s tistim, kjer bodo našli svojo srečo in mesto pod soncem.  Kaj pogrešaš pri današnji mladini, te kaj moti? Misliš, da imajo kaj več ali kaj manj, kot  smo imeli mi?   Mislim, da imajo sicer na videz veliko več, kot smo imeli mi, vendar predvsem seveda  v materialnem smislu.  Rastejo pa v veliko bolj negotove čase in imajo, čeprav se zdi  drugače,  veliko  manj  svobode  in  časa,  kot  smo  ga  imeli  mi.  Morda  so  tudi  večji  individualisti, kot smo bili mi, za kar pa smo krivi bolj mi in svet v katerem rastejo, kot  oni sami. Kljub temu pa verjamem v mlade in mislim, da na njih svet stoji.  Je iz taborniških časov kaj, česar se ne želiš spominjati?    Ničesar takega se ne spomnim.   Je iz tistih časov kak svetel spomin, ki te pogosto spremlja?   Najlepše spomine imam na druženje ob tabornem ognju, to so bili najlepši taborniški  trenutki,  ko  je  ogenj  plapolal,  mi  pa  smo  bili  prepričani,  da  pojemo  kot  gorenjski  slavčki.  Kaj  so  o  tem  mislile  živali  v  gozdu,  raje  ne  razmišljam.  Res  pa  je,  da  ko  pomislim  na  taborniške  čase,  se spomnim  predvsem  zabavnih  trenutkov,  velike  količine prelitega znoja in občutka velike povezanosti, ki je bila med nami.  Se ti zdi, da ti je dalo taborništvo kaj tako lepega ali dobrega, kar te spremlja skozi vse  življenje in ti pomaga preživeti težke trenutke?   Taborništvo mi je pustilo resnično lepe spomine na moja mlada leta in pravzaprav jih  ne bi želela preživeti nič drugače, kot sem jih. Sem si pa pri tabornikih pridobila tudi  lastnosti, ki so mi marsikdaj, ko mi je bilo težko, pomagale preživeti in se ob tem še  smejati. Predvsem sem še danes trmasta in ne priznam, da česa ne zmorem, temveč   

11


rinem naprej  ne  glede  na  ceno,  ki  jo  za  to  plačam,  tako  kot  takrat,  ko  sem  rinila  s  svojimi  stotimi  kilogrami  in  dvajsetkilskim  nahrbtnikom  v  hribe  in  nisem  priznala,  da  ne morem več in sem zaradi tega prišla na vsak hrib prav tako, kot vi vsi ostali, ki ste  nosili  nekaj  deset  kilogramov  manj!   Pri  tabornikih  sem  se  naučila  tudi  to,  da  ni  nič  nemogoče, če si le dovolj vztrajen in ne obupaš pri prvi oviri, ki jo srečaš v življenju (iz  česar se sicer razvijejo nemogoči deloholiki . . . ). Predvsem pa še danes verjamem v  ljudi  in  v  to,  da  jih  večina  dela  in  misli  dobro,  in  s  tem  prepričanjem  želim  živeti  še  naprej.     

Pogovor z vzorniki 

Z  Robertom  Bobancem,  enim  od  ustanoviteljev  odreda  in  dolgoletnim  starešino,  Alojzom Vindišem – Dundo, pomočnikom komisarja in predsednikom odbora brigade  ter  najmlajšima  borcema  brigade  Tonetom  Kropuškom  in  Vilijem  Mlakarjem  –  Boltežarjem se je pogovarjal in pogovore zapisal Janez Kanič – Maka.   

             Robert Bobanec   

            Alojz Vindiš – Dunda              Vili Mlakar ‐ Boltežar 

Robert Bobanec: Bili smo mulci . . . 

Poznava se že desetletja, skupaj sva prehodila stotine kilometrov, pretočila hektolitre  znoja  in  prepela  nič  koliko  pesmi  v  zavetju  gozda,  ob  soju  tabornega  ognja  in  spremljavi  tvoje  kitare,  pa  te  vendarle  mlajšim  tabornikom  ne  bi  znal  na  kratko  in  dovolj natančno predstaviti. Kako bi se v nekaj besedah mladim predstavil ti sam?  Mogoče  si  mi  postavil  najtežje  vprašanje  že  kar  na  začetku  .  .  .  Ne  znam  se  tako  predstaviti, saj veš, eno je tista tehnična predstavitev, ki jo vsi obvladamo in pogosto  povemo silom prilik na izust, takrat poveš datum rojstva, izobrazbo, kaj in kje si delal  pa še kaj. Ampak to je samo hladna lupina, ki v resnici pove o človeku zelo malo in v  človeškem  smislu  skoraj  nič.  Težje  je  govoriti  o  vsebini,  tistem,  kar  biva  v  človeku,  tistem,  kar  posameznik  v  resnici  je.  To  lahko  čuti  le  vsak  v  sebi,  to  občutijo  njegovi  prijatelji, če jih ima, z besedami pa je to težko povedati. Na kratko bi lahko rekel samo  ‐ preprosto sem.   Se  spomniš,  kdaj  in  kako  si  postal  tabornik?  Je  bilo  povezano  s  kakšno  posebno  dogodivščino?  Nič posebej spektakularnega ni bilo. V šestem razredu je prišel v razred foter Smeh in  vprašal: "Kdo bi bil rad tabornik?". Ker nismo imeli pojma, kaj sprašuje, smo se samo  spogledovali  in  umikali  pogled  pod  klop.  Zato  je  nadaljeval:  "Hodili  bomo  v  gozd"  in  12  


smo šli v gozd, v Stražunu smo sedeli pod tremi brezami in rodila se je družina Treh  brez . . . tako smo začeli in ostali . . . nekateri do danes.  Enajsta je kot tvoj otrok. Na kaj si pri njej najbolj ponosen, kako bi jo v nekaj stavkih  predstavil nekomu, ki je ne pozna?   Ne,  ne,  ni  moj  otrok,  naš  otrok  je,  naš  .  .  .  skupaj  smo  jo  negovali  in  oblikovali  od  njenega  rojstva  do  Abrahama  in  samo  v  teh  skupnih  naporih  in  odrekanjih  je  čar  in  uspeh Enajste. En človek tega ne zmore in ne uspe. Moč in uspeh je v skupini, ki deluje  usklajeno in  soodgovorno. Dokaz neuspeha enega in vase zazrtega vodje je žalostno  usihanje rodov v bližnji preteklosti. V Enajsti je vedno vladal duh sodelovanja in to jo  še  danes  drži  pokonci.  Občasna  razhajanja  mnenj  ob  strpnosti  in  preudarnosti  samo  bogatijo  vsebino,  to  smo  vedno  znali  izkoristiti  kot  prednost  in  ne  pomanjkljivost.  Enajsta smo mi vsi.  Si ji kdaj kaj zameril, očital . . . ? Si si kdaj zaželel, da bi bila drugačna?  Ne . . . ne . . . Ničesar takega ni bilo in vesel sem, da je tako. Z veseljem in ponosom  gledam na njeno zgodovinsko pot in se veselim njene petdesetletnice.  Petdeset let je dolga doba – Kakšni so danes tvoji spomini na tiste prve začetke, ko ste  jo ustanavljali?   Res, daleč je že tisti čas. Bili smo še mulci . . . Sedeli smo v Stražunu, rodova togost nas  je  utesnjevala,  stereotipi  so  bili  vedno  in  povsod  prisotni  in  obremenjevali  so  nas.  Sestavni del roda Visokega macesna, ki deluje še danes, je bila tudi družina Treh brez  in  naš  vod  Hitrega  jelena.  Bilo  nas  je  devet,  osem  fantov  in  eno  dekle2,  še  danes  se  dobivamo in občutimo pripadnost skupini enako čutečih tovarišev iz mladosti. Imamo  enake vrednote in življenjske navade, še vedno živimo neko vrsto skupnega življenja.  Čas  nas  ni  oddaljil  in  odtujil.  Še  danes  naredimo  marsikaj  skupaj,  kot  smo  takrat  ustanavljali  novo  taborniško  enoto.  Takrat,  ko  čutimo,  da  bi  hoteli  kaj  novega,  kaj  drugače.  Je bilo ustanavljanje novega odreda posledica nestrinjanja z obstoječim stanjem, želja  po uveljavljanju, mladostno uporništvo brez razloga?  Najbrž  je  bilo  vsakega  po malem,  glavni  razlog  pa  je  bil  zagotovo  predvsem  občutek  utesnjenosti  v  obstoječi  taborniški  strukturi  in  potreba  po  ustvarjalni  svobodi,  ki  bi  omogočala uresničevanje množice idej, ki smo jih takrat imeli kot posamezniki in kot  skupina. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna in rezultati konstruktivni. Takoj se  nam je pridružilo še več somišljenikov, nekateri so aktivni še danes.  Bi danes z izkušnjami, ki jih imaš, naredil kaj drugače?  Ne,  ne  bi  naredil  drugače.  Na  preteklost  enote  gledam  kot  na  življenje  in  delo  vseh  ekip vseh generacij tabornikov, ki smo se tam zvrstili. Delovanje je bilo vedno skrajno  usklajeno  in  tisto,  kar  je  bilo  dogovorjeno,  je  tudi  obveljalo  in  se  izpeljalo  do  konca.  Vedno do konca. Če je kdo mislil drugače in se ni mogel vključiti v skupino, ga seveda  danes ni tukaj in za rod ni relevanten. Ponosen sem na to, da smo uspeli vse ideje do  skrajnosti razdelati in realizirati. Nič ni ostalo nedokončano.  Torej je Enajsta najboljša?  Kaj  je  najboljše?  S  katerimi  vatli  bi  lahko  meril  kakovost  enote  skozi  tako  razgibana  desetletja?  V  vseh  takratnih  taborniških  odredih,  danes  rodovih,  smo  živeli  svoje  življenje,  intenzivno  in  živahno,  vsi  smo  zajemali  vse  aktivnosti  z  veliko  žlico,  si  izmišljali nove in jih prignali kar se da uspešno do konca. Osnovali smo klube OZN in  njihov  član  je  sedaj  predsednik  države,  uspešno  smo  povezovali  odrede  iz  vseh  takratnih republik v bratske odrede, začeli smo pohode po poteh sovražnih ofenziv in                                                               2

 Njeno ime je v Peekovi osmerosmerki na koncu te številke Pohorskega partizana (op. Maka) 

13


speljali vse po vrsti od prve do zadnje, vsako leto smo prirejali letni tabor in taborjenje  v  Gornjem  Gradu  je  postalo  naš  prepoznavni  znak,  rekli  smo,  da  bomo  vsako  zimo  zimovali in tudi smo, ko smo se lotili orientacijskih tekmovanj, smo prišli z ekipami do  državnega nivoja. Pri vsem tem v osnovi ni šlo za merjenje kakovosti, pač pa za način  življenja, ko si postaviš cilje in jim brezpogojno slediš in jih tudi dosežeš. Če smo bili pri  vsem tem za povrh še dobri, je bilo to samo priznanje, da smo se prav odločili. Izraz  "najboljši" mi ni všeč, ker nimaš objektivnega merila. Enako kot mi so čutili tudi drugi,  bili so zagnani, ponosni na svoje dosežke, povsod je bilo dosti smeha in znoja, petja in  žuljev, mraza in vročine na strmih pobočjih, kitare ob tabornem ognju . . . Vsi ti, ki so  to znali in zmogli, so najboljši.  Misliš,  da  je  današnja  mladina  drugačna,  kot  ste  bili  vi  takrat,  ko  ste  jo  ustanavljali,  vodili  in  uspešno  razvili  v  enega  najbolj  prepoznavnih  taborniških  odredov,  danes  rodov?  Gotovo so razlike, ki pogojujejo tudi delovanje taborniške organizacije in posameznih  enot.  Takrat  smo  poskušali  uveljavljati  avtentične  vrednote  in  oblike  skavtskega  in  gozdovniškega  gibanja.  Mogoče  se  sliši  nenavadno,  ampak  tudi  to  nas  je  vezalo  z  borci, ki so kot naši vzorniki živeli v naravi in z njo,  kljub neprimerljivo drugačnim in  bolj ekstremnim okoliščinam, ki so pogojevale tudi njihovo preživetje.  Velika razlika je tudi v povsem laičnem pogledu na delovanje tabornikov. Danes ni več  rednih  nedeljskih  vodovih  izletov,  ki  so  bili  za  nas  redna  in  nepogrešljiva  dejavnost.  Nedelja je takrat za nas pomenila jutranji zbor voda, nahrbtnik in kotliček, sopihanje  in žulje, pesem ob ognju in veliko radost, ki je ostajala v nas do naslednje nedelje . . .  Danes  je  žal  pogosto  zelo  opazno  odstopanje  od  temeljnih  taborniških  vrednot,  njihovo zanemarjanje.  Res  pa  je,  da  so  pogoji,  v  katerih  zori  današnja  mladina,  tako  zelo  drugačni,  da  nekaterih stvari več ne razumem. Pogledi na življenje so drugačni in težko primerljivi.  Naša merila glede na pretečeni čas niso povsem primerljiva z merili njihovega pogleda  na  življenje  in  tudi  na  nekatere  vrednote.  Tukaj  pa  se  bova  preveč  zafilozofirala  in  ujela v lastna vprašanja . . .   Govoriš o tabornikih, skavtih, gozdovnikih . . .   Seveda, glede tistih najpomembnejših in najbolj osnovnih vrednot pravzaprav ni razlik  in so poimenovanja v tem smislu enakosti in primerljivosti formalno točna in pravilna.  Razlike  so  predvsem  v  organizaciji  in  vodenju  ter  nekaterih  drugih  vrednotah.  V  petdesetih letih je nekdo srečno in uspešno uveljavil izraz "taborništvo", ki mi je glede  na  vsebino  bližji,  saj  združuje  vse  pomembne  elemente,  je  bolj  univerzalen.  Ni  boljšega  izraza.  Smo  pa  eni  in  drugi  na  istem  igrišču  in  na  igrišču  so  vse  ekipe  enakopravne.  Do tistih, ki mislijo drugače, pa sem strpen, na to gledam kot učitelj, ki argumentirano  podaja snov, vendar ne prepričuje. Seveda tudi sam ne želim, da bi drugi prepričevali  mene.  Bolj  kot  ime  organizacije,  ki  je  formalnost,  vidim  vrednote  v  človekovi  biti,  dobroti in sobivanju. V današnjem času postaja prav sobivanje zopet zelo pomemben,  žal pa zpostavljen element življenja.  Borci Zidanškove brigade so vsa ta desetletja ponosni na rod, ki nosi njihovo ime, in to  še danes poudarjajo. Misliš, da mladi taborniki danes dojamejo veličino tega ponosa in  dolžnost, ki jo s tem prevzemajo?  Zgodovinski  spomin  in  zgodovinska  čustva  so  za  bivanje  in  obstoj  družbe  zelo  pomembni. Mi smo generacija, ki so ji dogodki, iz katerih je zrasla partizanska brigada,  v zavesti in še dokaj blizu. Mi smo še videli ruševine ob Dravi in drugod po Sloveniji, za  nas  to  še  ni  bila  daljnja  preteklost.    Danes  je  mladini  vse  to  seveda  razumljivo  zelo  daleč,  na  vse  lahko  gledajo  neobremenjeno,  če  seveda  izpustimo  sedanjo  dnevno  politiko, ki se sama potrjuje tako, da postavlja nekatera dokazana zgodovinska dejstva  14  


na laž.  Današnji  mladini  je  zgodovina  dejstvo  iz  preteklosti  in  lahko  na  srečo  živijo  svoje življenje v relativnem blagostanju. Priznavajo pa vrednote, ki smo jih priznavali  mi, to je pogum, tovarištvo, iskrenost, borba proti krivicam in še kaj.  Enajsta je bil prvi taborniški odred, ki je prevzel ime partizanske enote in ga ponosno  nosi še danes . . .   V  začetnem  obdobju  današnje  Slovenije  je  bilo  ideološko  čiščenje  in  "revizija"  na  prejšnje  stanje  sistematično  in  povsem  nekritično,  lep  primer  je  vračanje  rodu  Pohorskega  bataljona  na  ime  iz  preteklosti  –  Visoki  macesen.  Kje  je  kakršna  koli  sprejemljiva  primerjava  med  vrednotami  in  ceno  življenja,  več  življenj  Šarhove  družine, dvanajstletnega Vanča . . . in macesnom, vegetacijo okrog nas? Zame je znak  duhovnega primitivizma, če nekdo misli, da je prava in edina vrednota samo imeti ime  iz  narave!  A  si  predstavljaš  rod  Rdečega  runkla?  In  ravno  duhovnost  je  vrednota  in  kvaliteta, ki so jo taborniki vedno zelo razvijali, danes pa žal prepogosto opuščajo. In  prav ta vrednota je ideološko nesporna, to je zgodba dobrega in poštenega človeka, ki  jo je tako dobro opisal Kocbek, ki je znal v kritičnem trenutku povezati različne struje  ne glede na njihovo nazorsko usmerjenost.  Ponosen  sem,  da  je  Enajsta  ostala  Enajsta!  Tudi  zvezda  v  taborniških  oznakah  je  morala na silo ven, čeprav tam ni pomenila komunistične partije, pač pa tisti znak, ki  se uporablja po vsem svetu kot zvezda vodnica, simbol prihodnost . . . Saj se pojavlja  tudi na zastavi in na letalih svetovne velesile! Enajst zvezd, barvno usklajenih in ujetih  v perspektivo kompozicije znaka je odličen simbol in dobra oznaka današnjega rodu.  Ko sva se spoznala, si bil zame tovariš Robert . . . danes ti pravijo gospod Robert . . .   Poimenovanji, ki ju uporabljamo za soljudi, imata vsako svoj zelo distinktiven pomen  in  vsebino,  zato  ju  med  seboj  ločujem.  Gospod  je  naziv,  v  tovarišu  čutim  vsebino.  Tovariš mi je ljubše, vedno sem raje občutil tovariški odnos in ne gospostva. Rad imam  ljudi,  ki  se  do  soljudi  obnašajo  tovariško  z  vsemi  odtenki  in  vsebinami  pomena  te  besede.  Vse  življenje  sem  visoko  cenil  svoje  starejše  tovariše,  borce,  ki  so  za  ceno  svoje varnosti in celo življenja pomagali soborcu tudi v najtežjih trenutkih, priskočili na  pomoč  domovini,  ki  je  bila  ogrožena  in  poteptana.  In  v  vsej  tej  svoji  veličini  so  se  vendarle sklonili do nas, mladine in tabornikov, nam pomagali na vse mogoče načine  in postali naš svetel vzor. Ta vzor še vedno živi v nas, mlajših tovariših.  Taborništvu si aktivno zvest že dolga desetletja . . . močan mora biti strup, ki te je tako  zasvojil . . .   Tabornik sem že kakšnih 57 let3 . . . V življenju sem imel vedno na tisoče operativnih  idej4 in pri tabornikih sem jih vedno lahko realiziral. Ideja za akcijo Svobodno Pohorje  se  mi  je  porodila  v  nadvse  nenavadnih  okoliščinah!  In  prav  zaradi  skupnega  uresničevanja  zanimivih,  včasih  drznih  idej  je  skupina  voda  Hitri  jelen  ostala  vse  življenje  v  tesnem  prijateljskem  in  tovariškem  odnosu.  Te  trdne  vezi  točno  povedo,  kdo  skupini  zares  pripada,  še  vedno  se  srečujemo,  še  vedno  ostajajo  neizbrisna  taborniška imena . . .   Gotovo je bil kdaj tudi kak težak trenutek . . .  Imel  sem  to  srečo,  da  je  vedno  vse  dobro  funkcioniralo  in  ni  bilo  posebnih  težav  ali  neprijetnosti.  To  velja  za  delo  v  rodu  pa  tudi  kot  predsednik  Zveze  tabornikov  Slovenije sem imel takšne izkušnje. Organizacija in načrtovanje dejavnosti mi je vedno  ležalo  in  dobro  uspevalo,  na  srečo  seveda  tudi  sama  izvedba  in  realizacija  zastavljenega.                                                               3   To sva ugotovila po daljšem razmisleku in računanju! (op. Maka)  4

  . . . kar smo na svoji koži vedno občutili tudi mi taborniki in česar se še vedno najraje       spominjamo! (op. Maka) 

15


Pa težka odločitev?  Ne,  ničesar  takega  ni  bilo,  da  bi  v  tem  smislu  izstopalo  in  ostalo  v  spominu  kot  težavno.  Tudi tvoj sin Jernej je zavzet tabornik. Kako se je začelo pri njem, ga je okužil oče?  Ne,  ne,  oče  ni  pri  tem  čisto  nič  kriv.  Jerneja  je  okužila  prilika,  tako  kot  večino  tabornikov.  Za  to  je  "kriv"  Ivek,  ki  je  bil  upravnik  Gozdne  šole  in  je  Jernej  ostajal  pri  njem na počitnicah in tako seveda med taborniki in tesno vpet v taborniško življenje,  ki  je  vsakemu  otroku  že  po  naravi  blizu.  Precej  je  mladih  tabornikov,  ki  imajo  "taborniško  preteklost"  že  v  svojih  starših  .  .  .  Zgled  je  naravna  metoda  učenja  in  otroci jo srkajo kot suha goba. Otroka ne bi nikoli silil v kako dejavnost, sem pa vesel,  da se je našel tudi v tem krogu.  Število tabornikov se iz leta v leto zmanjšuje, taborniški rodovi usihajo. Imaš odgovor,  nasvet za tiste, ki danes skrbijo za preživetje in razvoj rodu?  Glavni razlog za takšno negativno gibanje članstva vidim predvsem v tem, da marsikje  pogosto  ni  bilo  normalne  zamenjave  generacij,  ki  bi  zagotovila  kontinuiteto.  Nekaj  starejših kolegov si je predstavljalo, da so "nevemkaj« in nenadomestljivi, da brez njih  ni taborništva. Ker mlajših niso pustili do veljave in do vodilnih mest v organizaciji, je  ponekod po njihovem odhodu nenadoma zazevala praznina in nepremostljiva vrzel do  mlajših generacij, ki so ostale brez vodstva in se razpršile. Brez ustreznega kadrovanja  in  strokovnega  vodenja  pa  seveda  ne  gre.  Žal  so  se  nekateri  posamezniki  samopotrjevali  na  vodilnih  položajih  takšnih  in  podobnih  organizacij,  potem  pa  so  zaradi nekompetentnih metod izgubili pristen stik z mladino, ki jih je začela zapuščati.  Konkretno  ti  bi  lahko  naštel  več  takšnih  primerov,  ki  so  se  istočasno  dogajali  po  Sloveniji.  (V  pogovor  se  je  vključil  tudi  Robertov  sin  Jernej,  prav  tako  zagrizen  in  aktiven  tabornik)  Jernej: Zelo pomembno dejstvo je tudi sprememba interesov, ki vplivajo na odločitve  otrok in so bili pri mladini pred desetletji  povsem drugačni, ne nazadnje tudi zaradi  načina  življenja  in  mnogo  manjših  možnosti,  ki  so  bile  takrat  na  razpolago.  Danes  vsakdanje  življenje  ponuja  otroku  neštete  možnosti,  ki  niso  povezane  s  telesnim  naporom,  odrekanjem  .  .  .  Lagodno  življenje  marsikoga  odtegne  od  dejavnosti,  ki  so  pogojene  s  fizično  aktivnostjo.  Ob  tem  pesti  otroke  kronična  prezasedenost  in  preobremenjenost  z  različnimi  dejavnostmi,  ki  jim  jih  nalagajo  starši  in  šola,  poleg  koristnih  pogosto  žal  tudi  nekatere  na  škodo  otroka  –  saj  poznamo  neizživete  mladostne  ambicije  staršev,  ki  jih  skušajo  realizirati  v  svojem  otroku,  pa  seveda  pomanjkanje časa, da bi se posvetili svojemu otroku in njegovim potrebam, potem ga  pač vpišejo na vse in še več . . . Jasno je seveda, da imajo nekateri starši tudi druge  interese in potem usmerjajo otroka tja.   Robert,  lahko  rečeva,  da  pestita  današnje  mlade  generacije  tudi  pomanjkanje  komunikativnosti in vse prevelik individualizem?  Seveda,  nedvomno  oboje  občutimo  v  življenju  danes  tudi  odrasli.  Z  vse  večjimi  možnostmi enostavnega in hitrega komuniciranja, ki ga imajo na razpolago in tudi že  uporabljajo otroci tako rekoč od malega, izginja iz nas osnovna potreba neposrednega  osebnega  komuniciranja  s  sočlovekom.  Mislim  pa,  da  bi  morali  izkoristiti  individualizem, ki obstaja v človeku že od davnine kot večno nasprotje ‐ ti sam proti  prirodi,  samopodrejanje  prirodi  in  hkrati  prilagajanje.  Naši  predniki  so  si  v  skupini  prirodo  lažje  in  bolje  podredili,  podobno  je  v  skupini  tabornikov,  ki  gredo  na  bivak.  Morali  bi  gojiti  kolektivni  duh  življenja  in  preživetja  v  naravi.  Danes  žal  vodi  več  ne  hodijo redno v naravo s kotličkom, vrvico in nožem pa nič več, ne delajo skupaj ognja  in ležišča v bivaku. Ker tega ne delajo, izgublja organizacija in izgubljajo otroci.  16  


Pri tem  moram  kot  učitelj  poudariti  fenomen  zapovrstnosti,  to  je  ponavljanja  dejavnosti  na  določen  čas.  Le  če  jih  redno  ponavljaš,  se  "primejo"  in  ostanejo  v  človeku,  seveda  tudi  v  skupini.  Če  gre  vod  petkrat  zapored  ob  nedeljah  na  izlet,  postane to s ponavljanjem navada, življenjski vzorec, ki se obdrži. Tako je bilo pri nas s  pohodi po poteh ofenziv, vsako leto ena in brez prekinitev.  Problem  individualizma  seveda  ni  samo  problem  otrok,  torej  članov,  pesti  tudi  vodnike  in  druge  vodstvene  strukture.  Res  pa  je,  da  brez  naravnih  vodij  ne  gre.  Naravni vodja je v skupini mnogo boljši in učinkovitejši, kot nekdo, ki to ni in je samo  postavljen za vodjo.  Med  znanimi,  uspešnimi  in  vplivnimi  Slovenci  na  različnih  področjih  je  precej  takih  iz  naših vrst. So tako uspešni v politiki, znanosti, kulturi zato, ker so bili taborniki?  Ne bi upal tako reči, ti fantje in dekleta so imeli nekaj več v sebi že takrat in so zato  postali to, kar so zdaj. Mnogi so se izkazali že v taborniških vrstah, mogoče so se uspeli  med nami le nekoliko bolj izpiliti in izgraditi. To so bili komunikativni posamezniki, ki  so čutili sočloveka in skupino, ne samo sebe. To so krasni ljudje, ki jih spoštuješ in si  vesel, da so bili med nami.   Se ti ne zdi, da so v glavnem zdaj vsi pozabili, da so bili nekoč "naši"?  Prepričan sem, da tega niso pozabili in da v njih še vedno ostaja lep, dragocen spomin  na  tista  leta.  Naloge  in  odgovornosti,  ki  jih  imajo,  jim  kaj  več  pač  ne  dopuščajo.  Mogoče mi vse preveč pozabljamo na njih, lahko bi se jih kdaj spomnili in na primeren  način povabili k sodelovanju, kot to dela akademski svet s svojimi alumni.  Kakšno prihodnost vidiš za taborniško organizacijo čez deset, dvajset in več let?  Če  bo  takrat  še  kaj  adolescentov,  potem  bo  tudi  taborniška  organizacija,  ker  je  v  popubertetnem  in  adolescentnem  obdobju  potrebna,  kot  so  potrebne  druge  dejavnosti, na primer razni športi, telovadba, planinstvo . . . Gotovo bo! Ko mladostnik  združuje  svoj  svet  in  svoje  vrednote  z  okoljem  in  s  tem,  kar  mu  to  ponuja  ali  celo  vsiljuje, se v tem zagotovo najde. Družba hoče navadno učiti z zapovedovanjem, z ne  smeš  in  moraš  .  .  .  Pri  tabornikih  pa  je  preizkušnja  posameznika  v  stiku  s  prirodo,  naravno učenje in prilagajanje, tudi uveljavljanje  Kaj  bi  rekel  staršem,  ki  bi  te  vprašali,  ali  naj  otroka  vpišejo  med  tabornike,  kako  bi  prepričal boječo mamico in zaskrbljenega očeta?  Dejavnosti in vrednote, ki jih razvija in goji taborniška organizacija, so razvojna nujnost  v  življenju  mladostnika.  Ko  se  mladostnik  uveljavlja  kot  enakopraven  član  v  svetu  adolescence,  se  oblikuje  skozi  razmerje  samega  sebe  do  skupine  vrstnikov,  ki  imajo  enak ali drugačen pogled na življenje. Tak, kot se izoblikuje takrat, ostane potem vse  življenje.  Tudi  mi  smo  se  tako  oblikovali  in  izoblikovali.  Znamo  biti  samostojne  in  avtonomne osebnosti in znamo biti eden od mnogih v skupini, ki pa vendarle deluje  kot eden. Kdor v mladosti ne gre skozi to pot vključevanja in sodelovanja v skupini, ta  izgubi neizmerno mnogo in tega kasneje več ne pridobi.   Med znanji, ki si jih prenašal na mlajše, so bile tudi veščine v orientaciji. Takrat smo bili  »intuitivci«,  kompas  M53  je  bil  višek  tehnologije  .  .  .  Danes  ima  lahko  že  vsak  medvedek zemljevid na telefonu, satelitsko navigacijo,  telefoni brezhibno delujejo tudi  v »divjini« . . .   Kdor  se  hoče  zares  preizkusiti,  naj  ima  v  roki  le  kompas,  satelitsko  navigacijo  pa  zakopano na dnu nahrbtnika za vsak primer, če čisto zares in dokončno zaide . . . če  mu  to  seveda  uspe,  haha.  Hoja  po  opisu,  s  specialko  in  kompasom  je  naravna  taborniška dejavnost in ne gre pozabiti, da je kompas na kopnem hudo grobo orodje,  ki  je  le  opora  sposobnosti  in  izurjenosti  tabornika.  Čut  za  orientacijo  in  gibanje  v  prirodi je treba razvijati in negovati. Tehnika nam v življenju samo pomaga in res je, da  se je splošna tehnična kultura zelo dvignila, treba se je prilagajati tudi temu in prav je,   

17


da je  danes  kuhinja,  latrina  in  še  kaj  na  taboru  povsem  drugačno,  boljše.  Tu  primerjave z desetletji nazaj zares ni.  Kaj pa elektrika na tabornem prostoru?  Mi je nimamo . . .  je pa zelo potrebna za polnjenje mobijev in navigacijskih naprav,  haha. Ne, ne, sem odločno proti!  Med nami si bil znan po kitari in petju ob tabornem ognju pa tudi povsod drugod, kjer  se je le dalo peti . . .   Pojem še vedno rad, kitara pa bolj počiva v kotu, prsti več ne ubogajo tako in so manj  gibki.   Bi rad tabornikom, njihovim staršem, borcem ob obletnici še sam kaj povedal?  Ne, ne . . . že tako sem preveč govoril.  So nahrbtnik, planinski čevlji, šotorsko krilo, nož, čutara in menažka še vedno v stalni  pripravljenosti?  Saj drugače ne more biti!   

Nekaj že objavljenih utrinkov iz časopisja kot komentar Robertovim besedam  Kaj človeka privede v določen krog je težko oceniti, posebej še, če je to veliko let nazaj. Vem le to, da je bilo v takrat Nižji gimnaziji Tezno, leta 1952, ko so med sošolci pričele krožiti govorice, da je bila neka skupina na Pohorju in da so se "fajn imeli". Tisti "lajn" je bilo tudi vse. Odločil sem se, da prihodnjič pojdem z njimi, šel sem in se "fajn" imel. In danes? To je splet prijetnih spominov, veliko prijateljev in tovarištev, to je veliko novih spoznanj, veliko znanja, tistega, ki je nujno v človekovem življenju in ki je sestavni del človekovega ravnanja. To je prav gotovo tista preteklost, ki jo vežem z današnjim dnem, ki jo vežem s sedanjo strukturo organizacije in sedanjimi taborniškimi prijatelji. Le to bi rad rekel, da biti tabornik je v človekovem življenju posebna sreča. Je del tvojega življenja, ki te oblikuje, te pripelje v krog iskrenih prijateljev, takšnih, brez katerih je tvoj svet prazen. In vsi si želimo polnega sveta. Jež, Alenka: Biti tabornik je v človekovem življenju posebna sreča . . . (pogovor z Robertom Bobancem). Pohorski partizan št. 10, 1978, str. 4-10  

"Leta nazaj si odraščanja brez tabornikov skorajda nismo mogli zamisliti. Za večino takrat mladih sta obstajali zgolj dve veliki izbiri: šport ali taborništvo. In nemalo je bilo takih, ki so se namesto brcanja žoge raje potikali po gozdovih, preučevali svet okoli sebe in spoznavali druge ljudi. Ta koncept se, v nasprotju z mladino, do danes ni kaj dosti spremenil," pravi Borut Cerkvenič – Crga. "Že od otroških let sem bil bolj doma v naravi kot v mestu. Verjetno sem se prav zato že zelo mlad vključil v taborniške vrste, ki so v mojem življenju pustile neizbrisen pečat in me še danes navdušujejo. Taborništvo predstavlja skupek pomembnih življenjskih vrednot: iznajdljivost, medčloveško sodelovanje, organiziranost ter seveda življenje v naravi in z njo. Prav slednje je bilo zame od nekdaj najpomembnejše, če nisem v naravi, sem zgubljen," se Crga spominja razlogov, ki so ga privedli do taborniškega rodu XI. 18


"Ideja in želja po novem rodu sta se rodila v času razcveta taborniškega gibanja, v tistem času so nova društva rasla kot gobe po dežju. Številni ustanovni člani smo bili takrat del taborniške čete Treh brez. Prav na tisti oktobrski dan je bilo veliko slavje ob odkritju spomenika Pohorskemu bataljonu, ki so se ga udeležili številni partizani. Mi, ki smo takrat seveda bili še napol zeleni, smo v njih videli odlične učitelje, saj so veščine, ki smo se jih učili, že dodobra preizkusili v praksi. In tako je naneslo, da smo skupaj z borci Zidanškove brigade ustanovili taborniški rod XI. SNOUB," se spominja Robert Bobanec, eden izmed njegovih ustanovnih članov. Prav to sožitje je pomembno prispevalo k nadaljnjemu razvoju rodu, ki je v najboljših časih štel celo več kot 600 članov. Kljub "partizanskemu" imenu se nikoli niso obremenjevali s strankarskimi "nepomembnostmi" in so svoje temelje postavljali na človeka, ne na njegovo politično obarvanost. "Zaradi imena rodu smo doživeli že številne pripetljaje in vsake toliko časa se je našel kdo, ki nas je zaradi njega zmerjal. A nihče od teh ljudi se ni resnično vprašal, zakaj smo ga izbrali. Od samega nastanka rodu smo gradili na človeških vrednotah, dejanjih in odnosu do svojega okolja, nikoli do političnih nazorov. Med taborniškimi četami je bilo ogromno danes pomembnih ljudi vseh generacij, ki so se takrat med seboj vsi odlično razumeli. Spominjam se še kot danes, da je eden prvih govorov današnjega predsednika Danila Türka potekal na improviziranem odru, ki sta ga predstavljali dve leseni škatli, na katerih je stal. Ker takrat seveda nismo imeli mikrofonov, je namesto tega v roki držal palico, ki je imela na koncu zapičen ogromen krompir." Skozi leta je zanimanje za taborniške prigode pričelo upadati in taborjenja, ki so prej gostila po nekaj sto tabornikov v več izmenah, so se skrčila na nekaj deset udeležencev. Z razpadanjem nekdanje Jugoslavije in razkrojem takratne ideologije se je tabornikom (mnogokrat krivično) pripisovalo staromodnost in komunistično zapuščino. "Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja so se skorajda vsi taborniški rodovi po Sloveniji soočali s pomanjkanjem članov. Časi so se spreminjali in temu smo se poskušali prilagoditi, kar nam je tudi nekako uspelo. Zakaj, še sam ne bi mogel pojasniti, a ravno prava mešanica znanja, angažiranosti, svežih idej in sreče nam je omogočila, da smo v devetdesetih letih imeli spet 150 aktivnih članov, kar je bilo za mariborske razmere ogromno," pove Gregor Vinder, ki je bil v tistem obdobju sprva načelnik rodu XI. SNOUB, kasneje pa tudi starešina. Kljub temu se je kmalu pojavila nova težava, ki ni bila vezana na politiko, temveč na spremembe v sami družbi. "Otroci in mladina so se počasi pričeli spreminjati. Vedno manjša je bila želja po stiku z naravo in z vrstniki, še manjša pa je bila pripravljenost po sprejetju kakršnekoli odgovornosti. In v taborniških vrstah je bil običaj, da so starejši z več izkušnjami skrbeli za mlajše, organizirali aktivnosti ter koordinirali delo. A tudi tistim, ki jih srednješolski zanos ni odnesel k drugim dejavnostim, prevzemanje odgovornosti zase in za druge ni prav nič dišalo, tega že od doma niso bili navajeni. Tako smo ostali s številnimi osnovnošolci in z več kot zadostnim številom starejših članov, kot je Crga, ki so sicer rade volje prevzeli vsa administrativna dela, a mladih vodnikov nam od takrat dalje zmeraj primanjkuje," pravi Gregor, "sam bom vedno najbolj hvaležen za samostojnost, ki sem se je naučil pri tabornikih, in za prijatelje, ki sem jih pridobil. Tudi v današnjem času prevlade televizije in interneta so prav organizacije, kakršna je taborniška, izredno pomembne za vzgojo otrok in oblikovanje osebnosti. In celo sami se tega mnogokrat premalo zavedamo."

19


Crga: "Taborniki smo v številnih pogledih mnogo pomembnejša šola za življenje kot klasična institucionalna izobrazba in dvomim, da bodo naše vrednote kdaj res iz mode." In če bodo, ali bo to sploh še svet, v katerem bi si želeli živeti? 7DNI - sreda, 18. marec 2009

Alojz Vindiš – Dunda: V življenje mladih smo hoteli prenesti vse, s  čimer smo živeli in v kar smo verjeli     Kot vzornika, partizana, pomočnika komisarja, predsednika odbora brigade in svojega  starešino  sem  te  pogosto  poslušal  govoriti  na  zborovanjih,  proslavah,  sestankih,  ob  tabornih  ognjih  in  tudi  čisto  osebno  kot  Dundo  ob  menažki  partizanskega  golaža  in  kozarčku  belega  .  .  .  Vedno  si  dajal  vtis  iskrenega  navdušenja,  pripadnosti  in  predanosti tistemu, kar si govoril. To je bila garancija, da smo ti mi mladi verjeli prav  tako, kot so ti verjeli soborci pred 65 leti, da smo te spoštovali in se hoteli poistovetiti s  teboj  in  tvojimi  tovariši.  Čas  pa  neusmiljeno  hiti,  samo  peščica  vas  je  še  ostala  od  tistih,  ki  ste  na  zimsko  soboto  8.  januarja  1944  na  Primožu  ustanovili  Pohorsko  brigado. Kako se danes po 65 letih spominjaš tistih zgodovinskih dogodkov.  Vsi spomini in vsa razmišljanja vedno znova pripeljejo do osnovnih vrednot, ki so nas  takrat povezovale in nam dajale moč, da smo prebrodili tudi najhujše trenutke in kljub  vsemu z optimizmom zrli v prihodnost, to je osvoboditev domovine in izgon sovražnih  vojská,  da  bi  ponovno  zaživeli  varni  in  brez  strahu.  To  so  domoljubje,  enakost,  svoboda, solidarnost, strpnost . . . na videz enostavne besede, katerih vsebina pa nam  je  mnogo  pomenila.  Povezovale  so  nas  v  najhujših  dneh  in  to  isto  tovarištvo  nas  je  povezovalo še tudi po vojni, ko smo se razkropili po domovini in tudi izven nje, vendar  kljub  temu  srečevali  na  zborovanjih  in  svečanostih.  Leta  1954  je  bilo  prvo  tako  množično  srečanje  borcev  Štajerske  in  vseh  borcev  XIV.  divizije  ter  IV.  operativne  cone. Dovolj trezno in objektivno smo ugotovili, da bodo šle mnoge stvari v pozabo,  zato smo se lotili dveh nalog – sestavljanja seznama živečih borcev, da bi z njimi lažje  vzpostavljali  stik,  in  prenosa  vrednot,  s  katerimi  in  po  katerih  smo  živeli,  na  mlajše  generacije.  Seznam  živečih  borcev  je  obsegal  kmalu  750  imen,  kasneje  pa  že  čez  1.200. Kar se tiče sodelovanja z mladimi, to pa tako sam dobro veš, saj si bil zraven (in  se nagajivo nasmeji).  Tudi ti si bil takrat v brigadi še prav mlad, kako ste mladi doživljali tiste čase?  Ja,  pravi  mladinci  smo  še  bili  takrat  leta  1944,  komisar  Franta  jih  je  imel  19,  komandant  Čižmek‐Bor  23,  ostali  v  glavnem  tam  med  14  in  18  let.  Starejših  je  bilo  malo. Skupaj nas je bilo okrog 300, med nami tudi 9 tovarišic, ki so bile bolj v kuhinji  ali  bolničarke,  ko  pa  je  šlo  zares,  so  neustrašno  prijele  tudi  za  orožje  in  nič  niso  zaostajale  za  nami.  Lenka  je  pripeljala  s  seboj  tudi  skupino  Rusinj.  Vsi  pa  smo  bili  ponosni,  da  nadaljujemo  pot  2.  Štajerske  brigade  in  začrtane  ideje  1.  Pohorskega  bataljona, ki nam je bil vedno svetel vzor. Pot nas je vodila okrog Pohorja, v Savinjsko  dolino  in  na  Dolenjsko,  potem  so  se  začele  ofenzive  in  pot  na  Menino,  umikajoča  vojska nas je obkolila in čakali so nas hudi boji. Prav ta naša mladost nam je pogosto  pomagala prebroditi najhujše tako v psihičnem kot tudi fizičnem smislu. Človek si ne  more  predstavljati,  koliko  lahko  zdrži,  ko  je  zares  treba.  Hudo  pa  je  bilo,  ko  so  bili  sotovariši ranjeni, pohabljeni in mrtvi . . .   Kako si doživljal prihod v partizane?  To je bil povsem nov način življenja, tam v gozdovih smo bili svobodni, morali pa smo  si zaupati, drugače ne bi šlo. Zaupati glede varnosti pred izdajo in zaupati v najtežjih  trenutkih, da smo si bili pripravljeni pomagati celo za ceno lastnega življenja. Dokler  nisi  zares  v  taki  situaciji,  je  to  težko  povsem  dojeti.  Bili  smo  neuki  vojskovanja  in  20  


mnogo bolje  je  bilo,  ko  smo  dobili  jeseni  več  novih  soborcev,  ki  so  bili  prisilno  mobilizirani  v  nemški  vojski,  kjer  so  se  izvežbali,  nato  pa  ušli  in  se  nam  priključili.  Prinesli so mnogo koristnega znanja, ki nam je kasneje prišlo še zelo prav.  Kako pa tvoja družina, so bili zaradi tvojega odhoda v partizane ogroženi?  Pred odhodom v partizane je bilo treba zaščititi družine, seveda. Najpogostejši izgovor  sorodnikov je bil, da so nas partizani prisilno mobilizirali in smo morali iti. Jaz takrat  mami nisem povedal, da odhajam v partizane, manj ko so vedeli, manj je bilo nevarno  za njih in za nas. Takrat sem hodil v šolo na Teznem in tisti dan sem "šel v Maribor",  mami  sem  rekel,  da  se  grem  kopat.  V  partizanih  smo  potem  morali  oddati  vse  dokumente  in  osebne  stvari,  po  katerih  bi  nas  lahko  v  primeru  zajetja  ali  smrti  identificirali.  Dokumente  so  zbrali  in  na  skritem  kraju  zakopali.  Moje  dokumente  in  dokumente  še  nekaterih  tovarišev  je  gestapo  kasneje  našel,  ker  je  nekdo  izdal  kraj,  kjer so bili skriti. Takrat so mamo nadlegovali, vendar hujšega na srečo ni bilo.  Bili  ste  ponosni  nasledniki  Šarha  in  njegovih  sinov  .  .  .  Boltežar  in  Tonček  sta  bila  njihovih let. Z mladimi se povezujete še danes.  Da,  bili  smo  ponosni,  da  smo  lahko  nadaljevali  tako  tragično  prekinjeno  pot  Pohorskega bataljona in naši najmlajši borci so bili prav tako hrabri, borbeni in spretni  pri reševanju še tako zapletenih in nevarnih nalog. Že leta 1959 smo organizirali prvi  pohod in ob 15. obletnici izdali knjigo Spomni se tovariš. Ob tem smo že iskali stike z  mladinsko organizacijo, s katero bi se tesneje povezali. Na Osankarici smo se srečali s  taborniki Pohorske čete in se dogovorili, da bo prevzela ime Zidanškove brigade, torej  XI.  SNOUB.  Pomembno  vlogo  pri  za  tiste  čase  še  povsem  novi  obliki  povezovanja  je  takrat odigral Robert Bobanec. To je bil prvi taborniški odred, ki je prevzel ime neke  partizanske  enote  in  s  tem  res  veliko  čast,  pa  seveda  tudi  odgovornost.  V  življenje  mladih smo hoteli prenesti vse, s čimer smo živeli in v kar smo verjeli. Mislim, da nam  je to zares uspelo, tega ne more nihče zanikati. Uspešno smo sodelovali na različnih  področjih,  najbolj  so  bile  seveda  odmevne  skupne  akcije  kot  Svobodno  Pohorje,  Nič  nas ne sme presenetiti, Bolnica Jesen in še nekatere, ki ste jih sprožili prav vi taborniki  in potem v sodelovanju z nami tudi odlično izpeljali.  

Taborniki ste bili ves čas tudi pomembna in trdna vez med borci in domačini, ki so se z  nami radi srečevali tudi po vojni ob različnih prilikah. Sodelovanje borcev z mladimi pa  je  bilo  pogosto  tudi  bolj  neposredno,  lep  primer  je  naša  Lenka,  ki  vam  je  kuhala  v  Gornjem Gradu.   

21


Ko se je začela vojna, si bil skoraj še otrok. Si razumel, kaj se dogaja?  Okupacija Štajerske je bila hipna in popolna, saj je bila nemška manjšina pred tem že  aktivirana in pripravljena. V šolah so bile nemške učiteljice, sovražne in neizprosne do  vseh,  ki  nismo  bili  Nemci.  Pritisk  je  bil  povsod  občuten,  močan  in  zelo  neprijeten.  V  takšnih razmerah otrok gotovo hitreje dozoreva in  se odziva na  okolje, mi smo znali  poiskati prave informacije in kmalu smo že vedeli za obstoj in delovanje Pohorskega  bataljona,  nestrpno  smo  pričakovali  novice  pa  seveda  tudi  kakršno  koli  zvezo  z  gibanjem.  Ko  sem  se  začel  resno  pripravljati  za  odhod  v  partizane,  sem  imel  trikrat  napovedano  zvezo, iz  katere pa ni  bilo  nič.  Najbrž so me opazovali in presojali mojo  resnost in pripravljenost, me ocenjevali. Spomnim se nedelje, ko sem čakal na zvezo  ob Dravi, pripravljala se je skupina nekaj Ptujčanov in treh Srbov, ki naj bi šli skupaj v  partizane. To je bilo junija 1943 in bili smo največja skupina, takrat nas je odšlo okrog  20 na Pohorje nad Rušami.   Pa ste si mladi med seboj lahko zaupali, ni bilo strahu pred izdajo?  Ta strah je seveda obstajal in potrebna je bila skrajna previdnost, zaupanje samo res  preverjenim  tovarišem.  Jaz  sem  imel  na  srečo  starejšega  brata,  ki  mi  je  omogočil  varno zvezo in me o vsem obveščal, takrat jih je imel okrog 19.   Pa ti, koliko si bil star, ko te je vzelo Pohorje?  Bil sem mlad, šele sedemnajst let mi je bilo.   Eno leto kasneje si bil že pomočnik komisarja.  Ja,  septembra  1944  sem  postal  pomočnik  komisarja  Zidanškove  brigade.  Komisar  je  imel  politične  zadolžitve,  pomočnik  partijsko  organiziranje  in  združevanje  borcev.  Nenehno  je  bilo  treba  skrbeti  tudi  za  obveščevalno  in  protiobveščevalno  dejavnost,  kar  je  bilo  pogosto  povezano  tudi  z  informiranjem  in  prepričevanjem  domačinov,  ki  pogosto  niso  vedeli,  kaj  se  dogaja.  Med  njimi  je  vladal  strah,  prihajale  so  takšne  in  drugačne vojske, bili so "raztrganci", ki so se izdajali za partizane in povzročili mnogo  škode,  gorja  in  pobojev.  Marsičesa  tudi  mi  nismo  vedeli  in  razumeli,  jasno  nam  je  postalo šele kasneje ob prebiranju dokumentacije in knjig. Spoznali smo tudi nekatere  lastne napake, delovanje obveščevalnih služb in dvojnih agentov, pritiske gestapa. O  vsem tem in o razgibani poti brigade je izšlo več monografij in množica člankov, ki so  jih pisali borci in tudi zgodovinarji.  Kako gledaš na ohranjanje in spreminjanje vrednot pri mladih danes?  Najvišje človeške vrednote so bile tisto, kar nas je združevalo in povezovalo in za kar  smo se borili ne glede na težke okoliščine. Brez njih bi se bilo nemogoče obdržati proti  tako  močnemu,  številčnemu  in  organiziranemu  sovražniku,  ki  je  imel  dobro  pripravljene  načrte  za  pokoritev  velikega  dela  sveta  vključno  z  našo  domovino.  Primerjava med borcem in tabornikom  je v tem smislu povsem na mestu, saj  gre za  način življenja, ki vključuje odnos do sočloveka, spoštovanje in enakopravnost. Tak je  bil tudi naš odnos do tovarišic sobork, do šibkejših, ogroženih ali ranjenih . . . Podobne  vrednote  nas  zdaj  združujejo  v  Evropsko  unijo,  poleg  nekaterih  čisto  ekonomskih  interesov  seveda.  Dolgo  je  trajalo,  preden  je  prišlo  do  spremembe  imena  naše  organizacije,  ki  se  sedaj  imenuje  Zveza  združenj  borcev  za  vrednote  NOB  in  tako  odraža ključni pomen in vlogo vrednot v našem gibanju takrat in tudi danes. Ko zdaj  gledam mladino, sem prepričan, da je dobra in napredna ter da bo znala zgraditi svet,  v katerem bo živela na teh temeljnih vrednotah človeštva. Nekatere druge vrednote  pa se pri njih seveda spreminjajo in odražajo spremembe časa, v katerem živimo, kar  je naravno.   Ste  borci  takrat  pomislili,  da  je  bil  mogoče  zaradi  svojih  visokih  vrednot  žrtev  tudi  komandant Stane?  22  


Ne, takrat  niti  pomislili  nismo  na  to  možnost.  Komandant  Stane  je  bil  izredno  priljubljen,  živa  legenda  med  nami.  Bil  je  zagnan  in  je  hotel  vse  vedeti,  videti  in  poznati, tudi po nesrečnih bitkah, ki jih je potem analiziral, da se kaj podobnega ne bi  več  ponovilo,  sam  je  zelo pogosto  hodil  na  teren.  Zato  je  bil  takrat  tudi  neposredno  prisoten  pri  preizkušanju  orožja,  kar  sicer  ni  v  navadi  za  visoke  poveljnike.  K  nam  je  prišel  na  obisk  v  brigado  in  takrat  tudi  osebno  podelil  priznanja  najzaslužnejšim  borcem.   Za zaključek pa mi šepni še skrivnost – kako si postal Dunda, se skriva za tem imenom  kakšen dogodek, razburljiva zgodba?  Neee, kje pa! To ime so mi malo zlobno prilepili sošolci že pred vojno. Takrat sem se  vozil s Pragerskega z vlakom v meščansko šolo v Maribor in med vožnjo se je dogajalo  marsikaj, tudi skregali in zbutali smo se kdaj. Nekoč me je sošolec kresnil po nosu in  vlila se je kri, ki sem jo pod nosom seveda brisal z robčkom. Nekdo je zavpil "glej ga,  saj ima dudo . . . on pa duda, dunda, dunda!" . . . In še danes sem Dunda.    Predsednik odbora brigade Alojz Vindiš Dunda je ob brigadnem jubileju povedal: "Padec Pohorskega bataljona na Osankarici je bil usoden za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne borbe na Štajerskem. Nemci so hoteli Štajersko povsem ponemčiti in jo priključiti nemškemu rajhu. Bili so prepričani, da jim bo uničenje legendarnega bataljona to omogočilo, a so se ušteli. Pohorje namreč ni dolgo ostalo brez partizanske enote. Že maja 1943 je bil ustanovljen 2. Pohorski bataljon, 8. januarja 1944 pa brigada Miloša Zidanška, uradno imenovana XI. SNOUB. Za svoje delovanje in zmage je bila Zidanškova-Pohorska brigada večkrat pohvaljena že med vojno. Odlikovana je bila z redom zaslug za narod 1. stopnje, s partizansko zvezdo z zlatim vencem in imenovana je bila za udarno brigado."     Večer, 3.1.2008, Srečanje borcev ob jubileju XI. SNOUB Miloša Zidanška     

Vili Mlakar  –  Boltežar:  Ko  gre  za  vrednote,  mladim  zaupam,  da  bodo našli pravo pot    Z Boltežarjem sva se pogovarjala v petek, natančno teden dni pred svečano akademijo  ob 65. obletnici brigade in 50. obletnici rodu, vabila so bila tudi borcem že razposlana.  Zmotil naju je telefon, Boltežar je poslušal, se nagajivo nasmehnil, potem zakrohotal,  sogovorniku nekaj razložil, meni pa v smehu poročal: "Si videl, kako zagnani so naši?  Klical  je  eden  naših  fantov  in  vprašal,  če  danes  pridem.  V  navdušenju  je  videl  samo  'petek',  datum  pa  je  spregledal  in  bi  že  kar  danes  šel  na  proslavo.  Vedno  smo  pripravljeni na akcijo!". Ja, fantje so še vedno pripravljeni na akcijo, čeprav jih imajo že  vsi čez osemdeset! Tudi najmlajši med njimi, kot je Boltežar.  Sedela  sva  se  v  prijetnem  kabinetu  na  obronkih  Pohorja,  soba  je  bila  natrpana  z  lovskimi  trofejami,  vse  od  ruševca  do  srnjaka,  jelena,  merjasca  in  velike  medvedke.  Okolje samo je napeljalo na pogovor o njegovi lovski strasti in tem, kako se je začelo.  Morebiti v partizanih, ko je bila puška vedno pri roki, želodec vedno prazen, hrana pa  je skakljala naokrog po gozdu?  Ne, ne, nič takega. Poglej tega gamsa nad omaro, z mojo kroglo se je srečal pred 66  leti, bilo je še pred partizani. Živel sem na Koroškem in poleti sem gnal živino na Peco,  lov pa je bil v tistih krajih nekaj samoumevnega, imeli smo celo svoje lovišče. Ampak  tega gamsa sem uplenil v lovišču grofa Thurna, bil je "raubšic".  Orožje ti torej ob prihodu v partizane ni bilo neznano.   

23


Seveda ne,  znal  sem  ravnati  s  puško,  jo  čistiti  in  vedel  sem,  kaj  je  treba  za  dober  zadetek.  Prve  dni  je  bilo  zaradi  tega  celo  malo  neprijetno,  imeli  smo  desetarja,  ki  je  moral nas novince seznaniti z orožjem in naučiti streljati, pa sem bil jaz spretnejši . . .   Kot  se  to  pri  starih  borcih  in  tabornkih  pogosto  zgodi,  sem  te  leta  poznal  samo  kot  Boltežarja  in  tvojega  pravega  imena  niti  nisem  vedel.  Kako  si  prišel  do  tega  tako  biblijskega imena?  Haha, to je bilo takoj po prihodu v partizane, trije novinci smo stali pred Nestlom in  komandantom  čete  in  treba  nas  je  bilo  po  partizansko  poimenovati.  Komandant  Grega se je zamislil, potem pa s prstom pokazal na prvega, drugega in tretjega: "Ti boš  Gašper, ti Miha in ti Boltežar" in smo bili 'krščeni'.  Kako je postal Korošec izpod Pece borec Pohorske brigade na Štajerskem?  S  koroškim  bataljonom  je  prišlo  na  Štajersko  več  kot  sto  borcev,  takšni  premiki  in  prerazporejanje enot so bili takrat pogosti.  Nenavadno  je,  da    je  ob  popolni  konspiraciji  pastirček  sploh  zvedel  za  oboroženo  osvobodilno gibanje, za partizane.  Otroci v Črni na Koroškem smo dosti vedeli, Črna je bila napreden kraj. Življenje je bilo  težko,  tudi  za  nas,  oče  mi  je  umrl,  ko  sem  bil  še  čisto  majhen  in  mati  je  bila  samohranilka.  V  splošni  gospodarski  krizi  in  potem  še  okupaciji  je  bilo  prebivalstvo  enotno  in  napredno  usmerjeno,  marsikaj  se  je  povsem  javno  govorilo.  Vse  skupaj  sploh ni bilo tako zelo skrivno, tudi partizani ne. V zimi 42/43 je imela Koroška četa na  Peci vso zimo bunker in ob vznožju, kjer sem živel, je bilo pet kmetij, kamor so vsak  večer prihajali, bili so pri nas ali pa pri sosedovih. Skupaj smo sedeli ob peči in poznali  so me. Bila so me sama ušesa, ko so se pogovarjali.  In si se odločil, da boš tudi ti partizan . . . ?  Ne, nisem imel druge izbire. Prišlo je do izdaje in Nemci so nas prišli izselit – prvič smo  bili pravočasno opozorjeni in smo za las še lahko ušli, drugič pa so obkolili hišo ponoči,  ko smo sedeli ob peči in jih nismo pričakovali. V zmedi mi je uspelo zbežati iz hiše na  podstrešje,  ker  pa  je  bila  hiša  obkoljena  in  polna  vojakov,  nisem  imel  kam  in  sem  skočil  v  stranišče  "na  štrbunk",  kjer  me  niso  našli,  preostanek  noči  sem  potem  prezebal  pod  kaščo,  zjutraj  pa  sem  jih  šel  iskat  na  goro.  Vse  ostale  so  izselili  in  odpeljali v Dachau.  Partizani  otroka  v  svojih  vrtah  najbrž  niso  bili  veseli.  Kako  so  te  sprejeli,  so  te  hoteli  odgnati nazaj v dolino?  Na srečo so me dovolj dobro poznali in vedeli so za dogodke pretekle noči ter usodo  drugih družinskih članov. Vzeli so me v zaščito in postal sem njihov.  Takšnile  fantje  so  bili  navadno  najprej  kurirji,  kaj  pa  ti?  Si  imel  glede  na  leta  kakšne  privilegije?  Jaz sem bil borec že vse od začetka in sem delal vse brez popuščanja. Kurir sem postal  šele  kasneje  maja  1944.  Ni  bilo  lahko,  čeprav  sem  bil  vajen  težkega  življenja,  tudi  lakote in mraza. Ampak tam je bilo to kar naprej, zima z mrazom in mokrimi čevlji, ki  se  niso  nikoli  do  kraja  posušili,  premalo  in  včasih  skoraj  nič  spanja,  lahko  si  predstavljaš tako premraženega, utrujenega in neprespanega mulca na straži . . . Tako  je  bilo  nenehno  tudi  skoraj  dva  meseca  po  ustanovitvi  brigade  na  Primožu,  bila  je  huda zima in v globokem snegu so nam bili neprestano za petami, ves čas smo bili v  premikanju  in  včasih  je  bilo  treba  sredi  priprave  hrane  prevrniti  kotle,  zgrabiti  za  puško  in  iti  naprej  brez  počitka  in  brez  hrane.  Tudi  streliva  v  začetku  ni  bilo  dovolj.  Ampak  ko  je  zares  treba,  je  človek  sposoben  neverjetnih  stvari.  Tega  se  zaveš  šele  kasneje,  ko  je  hudo  mimo.  Na  srečo  je  takrat  čez  čas  pritisk  prenehal,  ker  so  se  usmerili proti IV. diviziji in smo lahko za nekaj časa zadihali.    24  


V takšnih pogojih so bile z vami tudi ženske, še skoraj dekleta.   Vedno jih je bilo nekaj in večina je bila še zelo mladih. Tudi šest Rusinj je pribežalo iz  nemškega prisilnega dela v Avstriji, pripeljala jih je Lenka, ki jo tudi starejši taborniki  dobro poznate. Med njimi je bila tudi odlična baletka, ki je odplesala baletno točko ob  slavnostni  ustanovitvi  brigade.  Neuki  kmečki  fantje  nismo  imeli  pojma,  zakaj  tako  čudno poskakuje na odru in smo samo presenečeno gledali, kaj se dogaja, haha!  Torej so vendarle bili tudi veseli dogodki, smeh in veselje?  Ja,  kljub  vsemu  so  bili  dostikrat  tudi  veseli  dogodki,  imeli  smo  mitinge  s  kulturnim  programom, govori in obvezno harmoniko. Imeli smo zelo dober pevski zbor, izreden  pevec  je  bil  Lvov.  Mitingi  so  bili  pogosto  z  domačini,  nepozabni  so  tisti  v  Savinjski  dolini!  Bile  so  tudi  partizanske  poroke,  čeprav  ne  prav  pogosto.  Pa  tudi  kakšnemu  nerodnemu dogodku smo se znali od srca nasmejati, kot takrat meni . . . Bil sem brez  plašča  in  ob  nekem  napadu  sem  med  zaplenjenim  materialom  našel  lep  črn  plašč,  čisto po meri mi je bil, ampak vsi so se mi smejali! Odkril sem, da je bil to pravzaprav  dirigentski frak z vsemi tistimi škrici od zadaj! In še vedno sem bil brez plašča . . .   Je  bilo  življenje  kurirja  kaj  lažje  in  lepše,  ker  je  hodil  po  terenu,  prihajal  v  stik  z  domačini, dobil pri njih hrano?  Bil sem kurir med štabom brigade in bataljoni, torej med enotami. Prijetno je bilo, ker  si imel na poti občutek svobode, več pa ne. Hišam se kurir ni upal približati, treba je  bilo paziti na pošto, ki jo je prenašal in na lastno varnost. Zasede niso bile redke. Če bi  prišla pošta v roke sovražniku, bi bila ogrožena tudi življenja tovarišev.   Kakšno orožje si imel, je bila puška večja od tebe?  Haha, ne, ni bila, imel sem starejšo puško menliherko5, krajšo izvedbo. Novo sem dobil  kasneje, žal povezano s tragičnim dogodkom, ko je skoraj čisto ob meni padla soborka  Ivanka6 in potem sem dobil njeno puško. Šele mnogo let po vojni sem izvedel, da je  bila Ivanka mlada mamica. Danes imamo dva mlada člana združenja, oba rojena med  vojno, ena od njih je Ivankina hči.  Tudi komandanta Staneta si poznal.  Stane  je  prišel  leta  1943  v  Črno  ustanovit  Prvi  Koroški  bataljon  in  štab  se  je  pred  sovražnikovim  napadom  zatekel  nad  dolino,  zadrževal  se  je  pri  kmetu,  kjer  smo  se  srečali in sem spoznal Staneta. Pred tem sem si ga drugače predstavljal.  Smrt  je  bila  vedno  prisotna,  padali  so  prijatelji  in  veliki  poveljniki,  vsak  trenutek  je  lahko doletelo tudi tebe. Kako to doživlja mlad borec, skoraj še otrok?  Bil je grozen čas in takrat samo upaš, da boš lahko vse prenesel. Nočeš razmišljati o  tem, kaj se dogaja in kaj te lahko doleti, skušaš preživeti in se prebiti skozi nenehne  boje,  mraz  in  lakoto,  izmučenost  skoraj  do  nezavesti.  Ves  čas  pa  seveda  veš,  da  si  lahko jutri ti na vrsti. Včasih je bil strah pred smrtjo manjši od strahu, da bi bil ranjen  in  ujet,  ali  pa  ranjen  v  trebuh,  kjer  so  bolečine  menda  najhujše.  Dolgo  tudi  ni  bilo  bolnišnic  in  je  bilo  za  ranjence  težko  poskrbeti,  ostajali  so  na  kmetijah  in    jih  je  obiskoval naš zdravnik iz brigade. Včasih smo izvedeli, da so bili izdani in ujeti . . .   Razmišljaš kdaj danes o teh dogodkih, dobrih ali slabih? Kakšni so spomini?  O  tem  pogosto  razmišljam  in  tudi  preberem  vse,  kar  mi  pride  pod  roke.  Šele  v  tej  kombinaciji  lahko  včasih  danes  s  časovno  distanco  razumem  nekatere  dogodke,  za  katere  takrat  nismo  imeli  razlage  in  jih  nismo  razumeli,  zavedam  pa  se  tudi,  kako  spretna  in  dobro  organizirana  je  bila  sovražnikova  obveščevalna  služba,  ki  je  še                                                               5 6

 Mannlicher‐Schönauer avstrijske proizvodnje     Njeno ime je prevzela Ivankina četa – kolesarska četa na Gimnaziji Miloša Zidanška  

25


dodatno podpirala že sicer zelo moderno, dobro oboroženo, organizirano in izvežbano  vojsko,  ki  smo  se  ji  mi  tako  učinkovito  postavili  po  robu.  Na  vojne  čase  so  spomini  včasih  zelo  intenzivni,  manj  pa  na  čas  po  osvoboditvi,  takrat  je  bil  čas  obnove,  neprestano  delo  in  za  kaj  drugega  ni  bilo  časa.  Takrat  tudi  še  nismo  govorili  dosti  o  partizanih, bili smo raztepeni po celi domovini, prve proslave so se začele šele s tisto  1951 v Gorici.  Lahko današnja mladina dojame veličino vašega boja in zmage na eni strani, na drugi  pa nemogoče pogoje, v katerih ste vztrajali štiri leta?  Nekateri  gotovo  lahko,  marsikdo  pa  najbrž  ne.  Ti  dogodki  so  tudi  časovno  že  tako  odmaknjeni pa tudi življenje je čisto drugačno in prenapolnjeno z drugačnimi interesi  in drugimi skrbmi, tudi skrbjo za osebni obstanek. Saj tudi njim danes ni lahko, samo  razlogi  za  to  so  drugačni.  Z  mladimi  smo  se  pogosto  srečevali,  skupaj  smo  bili  na  svečanih  proslavah  in  na  dolgih  pohodih.  Dobro  se  razumemo  in  taborniki  ste  dokazali,  da  ste  zmogli  razumeti.  S  taborniki  imamo  res  dobro  sodelovanje  in  veseli  smo, da je tako.  Tudi hči Biba je bila tabornica, kako se je znašla med nami?  Kot  otrok  je  pogosto  hodila  z  menoj  na  takšne  dogodke  in  se  pomešala  med  svoje  vrstnike,  vaše  tabornike,  ki  so  jo  z  veseljem  sprejeli  medse.  Očitno  ji  je  bila  družba  všeč.  Kasneje  je  zahajala  med  tabornike  tudi  kot  bolničarka  na  večjih  akcijah  in  pohodih.  Vnuk Domen pa ni tabornik.  Ne, ni tabornik, ampak za to ni nobenega drugega razloga kot to, da so otroci že s šolo  in nekaterimi drugimi djavnostmi tako obremenjeni, da ni časa in veselja še za kaj več.  Glede  na  to,  kje  stanuje,  tudi  ni  vedno  časa  in  prilike,  de  bi  ga  kdo  redno  vozil  na  vodove dejavnosti. Je pa glavni partizan v družini, hotel je imeti triglavko in na lanski  proslavi je televizija iz njega skoraj naredila medijsko zvezdo.  V kakšen svet rasejo zdaj Domen in njegovi vrstniki?  Predvsem  negotov.  Kdo  ve,  kaj  bo  prinesel  čas.  Prihajajo  čudne  krize,  ne  samo  ekonomska,  tudi  kriza  vrednot.  Negotovost  je  čutiti  povsod,  istočasno  sta  izobilje  in  pomanjkanje. Mogoče smo bili prej vajeni prevelikega razsipništva. Kar pa se vrednot  tiče,  zaupam  mladim,  da  se  bodo  znašli  na  pravilen  način.  Skrb  za  prihodnost  pa  seveda ostaja.  Loviš še danes.   Ne več toliko. Nekje v gori me še čaka gams, za osemdesetletnico sem dobil kot darilo  dovoljenje za odstrel. Zdaj moram še malo počakati, da se umiri moj prehlad . . .           

            26  


Tone Kropušek:  Naš  cilj  in  namen  je  bil  posredovati  mladim  vrednoto domoljubja    Marsikdo  se  te  spominja  tudi  po  tem,  da  si  bil  med  najmlajšimi borci Enajste. Nekateri predvsem tako.  Drži,  bil  sem  drugi  po  starosti,  Boltežar  je  nekaj  mesecev mlajši.  Kaj so rekli starši na to, da otrok rine v partizane?  Pri  treh  letih  so  me  dali  s  Kozjanskega  v  rejo  k  starim  staršem  v  Savinjsko  dolino  in  sem  živel  z  njimi  v  Bočni  pri  Gornjem  Gradu.  Savinjska  dolina  je  bila  zelo  hitro  opredeljena  za  upor  in  nič  čudnega  ni  bilo,  če  smo  se  glasno  opredeljevali  tudi  najstniki  in  v  starejše  rinili  z  vprašanji  o  dogajanjih  okrog  nas,  tudi  o  partizanih.  Doživeli  smo  veliko  tragedijo  leta  1942,  okupatorjev  pogrom, ko je bilo ustreljenih nekaj sto talcev, izseljenih  ali  v  koncentracijska  taborišča  odpeljanih  nekaj  sto  družin.  Vsi,  tudi  mi  mladi,  smo  bili  zgroženi  in  smo  razmišljali o tem, kako bi to morijo ustavili.  Najbrž tudi tvoji družini ni prizaneslo?  Res  je,  dva  od  naših  sta  bila  ustreljena  v  Celjskem  Piskru,  trije  so  umrli  v  koncentracijskem  taborišču  Auschwitz.  Jaz  sem  imel  srečo,  da  sem  lahko  pobegnil  k  partizanom. Moj odhod v partizane je bil vprašanje preživetja, k njim sem se zatekel v  zavetje, tam sem bil varen pred vihro, ki je pometala v vaseh in mestih.   Je bilo težko najti zvezo z njimi?  Ne, partizani so redno prihajali v dolino, to ni bilo v tistih krajih od začetka leta 1944  čisto nič več tajnega.   Kako so te sprejeli, za njih si bil še smrkavec!  V začetku me seveda niso hoteli sprejeti medse, bil sem še na pol otrok, bali so se, da  jim bom samo v breme in povzročal težave, potem pa so me sčasoma le sprejeli. No,  pa saj tudi sami niso bilo dosti starejši od mene, večina je bila po današnjih standardih  komajda polnoletnih. V začetku so me šolali . . .  V partizanih si imel šolo?!  Ja, prava "šola v naravi", saj je bilo med soborci dovolj izobražencev, vedno več pa je  bilo seveda tiste prave šole za življenje, za preživetje . . . V začetku so mi prizanašali in  me varovali pred najhujšim, še zlasti, ko sem bil kurir v štabu brigade.  Kurirček Tonček? So te borke po materinsko čuvale, negovale?  Ne, ne, tega ni bilo, saj so bile tudi one same komaj kaj starejše od mene. Tudi njim ni  bilo lahko.  Kako  doživlja  tako  veliko  prelomnico  v  življenju  otrok?  Poleg  težkega  življenja  je  bila  smrt vsak dan prisotna.  Rekel  bi, da  sem odrasel mnogo hitreje, kot če vsega tega ne bi bilo. Ni bilo  časa za  odraščanje,  moral  si  biti  odrasel,  če  ne,  te  je  odneslo.  Res  pa  je  tudi,  da  velikih  starostnih razlik med nami sicer ni bilo, povprečna starost borcev v brigadi je bila med  18  in  19  let.  Ni  mi  bilo  všeč,  če  me  je  kdo  imel  za  otroka,  hotel  sem  biti  odrasel,  enakopraven z njimi. Zrelejši, kot sem v resnici bil. Na smrt pa smo mislili čim manj,  sicer bi bilo vse skupaj še težje.   

27


Pogosto spremljajo takšni spomini človeka vse življenje. Se ti zdaj, v poznih letih, kdaj  vračajo težki prizori, neprijetni spomini?  Zanimivo je, da se mi prej to ni dogajalo, v kasnejših letih pa vendarle tu in tam. Takrat  se  z  mislimi  vračaš  in  bolj  ko  greš  v  mladost,  večkrat  se  kak  spomin  ponavlja.  Eden  takih  je  spomin  na  trenutke,  ko  smo  bili  v  Podvolovljeku  obkoljeni  v  kmečki  hiši,  cel  štab brigade s komandantom in komisarjem. Morali smo se prebijati eden po eden in  uspelo nam je, imeli smo dva ranjena, padel pa ni nihče. Šele kasneje v zrelih letih se  zamisliš  in  ugotoviš,  kako  srečni  smo  pravzaprav  takrat  bili,  v  toči  krogel  ni  nihče  padel, uspelo se nam je rešiti in preživeti. Drug tak spomin je manj lep. Z Dundo smo  napadali sovražnikove avtomobile pri Tremarjih in po nesreči je padel mitraljezec, ki  ga je Slavka dan pred tem sprejela v Skojevsko organizacijo. Ja, ko sem bil mlajši, se mi  ti prizori niso ponavljali.  Gotovo je tudi mnogo zelo lepih spominov . . .   Eden najlepših je gotovo na osvoboditev Zgornje Savinjske doline, Gornjega grada in  okolice. Po veliki ofenzivi nas je zajela evforija sreče in veselja. Ni šlo samo za borbeni  uspeh  in  osvoboditev  samo,  prisotna  je  bila  tudi  simbolika,  ponos,  da  smo  končno  osvobodili tudi področje, ki ga je Reich formalno smatral za svoj sestavni del, ne samo  za okupirano območje.  In lahko ste se spočili, najedli . . .  Seveda,  domačini  so  nam  postregli  z  vsem,  kar  jim  je  še  ostalo  ali  so  kje  skrivali,  in  najedli smo se do sitega, dobili smo nove obleke in dovolj novega orožja, saj smo zajeli  okrog  300  sovražnikovih  vojakov  z  vso  pripadajočo  opremo.  Mladenke  so  nam  v  zahvalo  in  spodbudo  sešile  bojni  prapor,  kopijo  hranimo  še  danes  v  muzeju.  Z  domačini smo se skupaj veselili, da okupatorja v tistih krajih ni bilo več.  Takrat stkane vezi so se ohranile?  Da,  tesna  in  iskrena  povezanost  med  borci  in  domačini  se  je  ohranila  do  danes.  V  Gornjem Gradu in v Mozirju smo se redno srečevali na obletnicah osvoboditve in vse  dogodke smo tudi skupaj načrtovali in izvedli. Vedno se srečujemo tudi z mladimi in  veseli  smo,  da  ima  rod  tabornikov  XI.  SNOUB  v  Gornjem  Gradu  tudi  košček  svoje  zemlje,  kjer  redno  taborijo  in  negujejo  stike  z  domačini.  Brez  tesnega  sodelovanja  z  domačini takrat ne bi preživeli.  Omenjaš mladino . . . Misliš, da se zaveda veličine teh dogodkov? Lahko mladi danes  vse to razumejo?  Mladina ne odklanja vrednot, za katere smo se borili in ki so nam pomagale preživeti,  tudi  vèdenja  o  teh  dogodkih  ne.  Vprašanje  pa  je,  koliko  jim  sistem  in  politika  danes  omogočata  spoznati  zgodovino  in  nesporna  dejstva.  Borci  smo  bili  v  začetku  člani  taborniškega odreda, danes smo v rodu evidentirani samo še kot skupina. Ves čas pa  je bil naš cilj in namen posredovati mladim vrednoto domoljubja. Tistega resničnega  domoljubja. Ta beseda je danes pogosto izrečena, žal tudi zlorabljena. Borci vemo, kaj  to  je,  razumemo  in  čutimo.  Eden  stebrov  domoljubja  je  tudi  slovenski  jezik  in  skrb  zanj.  Ni  slučaj,  da  so  Italijani  spreminjali  slovenske  priimke,  Nemci  pa  družine  s  slovenskimi  priimki  izgnali,  tudi  to  je  bil  eden  od  načinov  uničevanja  jezika  in  z  njim  naroda. Ko ni več jezika, tudi naroda ni več, zato so možje kot Trubar, general Maister  čuvarji  slovenskega  jezika  in  naroda  hkrati,  čeprav  na  zelo  različen  način.  Današnjim  generacijam bi morali domoljubje bolj približati in privzgojiti, nekateri narodi delajo to  mnogo bolje.  V času enega življenja so se zamenjali sistemi, režimi, valute . . . Velike prelomnice so  bile v letih 1941, potem 1948 in 1991.   Da,  spremembe  so  bile  velike,  pogosto  nepričakovane  in  prelomne,  kot  tista  leta  1948. Kdor je bil slep vernik režima, je bil gotovo presenečen in sprememb ni mogel  28  


prenesti. Kdor pa je razmišljal in imel svoje izdelano stališče, je šel skozi spremembe  mnogo  lažje.  Jaz  sem  imel  vedno  svoje  trdno  stališče,  za  katerim  sem  stal  in  s  tem  nisem imel problemov.  Ste borci takrat pomislili, da je  bil  mogoče  zaradi  svojih  vrednot  in  stališč  žrtev  tudi  komandant Stane?  Ne,  niti  na  misel  nam  kaj  takega  ni  prišlo.  Komandant  Stane  je  obiskal  brigado  še  tri  tedne  pred  smrtjo  in  osebno  odlikoval  najhrabrejše  borce.  Ob nesreči smo bili dokaj blizu  na  Dolenjskem  in  smo  zavračali  nekatere  verzije  o  njegovi  smrti.  Takrat  je  bil  Stane že legenda, leta 1942 je  že  vodil  II.  Grupo  odredov,  ki  je  orala  ledino  na  področju  organiziranega  boja,  saj  so  z  njim  nastale  prve  res  organizirane  partizanske  skupine.  Za  fanta  tvojih  let  je  bilo  orožje gotovo magnet.  Seveda,  ampak  od  vsega  začetka  sem  se  dobro  zavedal,  da  to  ni  igračka!  Prevečkrat  smo  videli,  čemu  je  namenjeno!  Orožja  je  bilo  vseh  vrst,  na  Štajerskem  predvsem  nemško  in  bolj  malo  italijanskega, tega je prinesla s seboj šele Šlandrova brigada. Najbolj cenjeno pa je bilo  gotovo  nemško,  predvsem  zaradi  streliva,  ki  je  bilo  močno,  standardizirano  in  ga  je  bilo lažje dobiti. Zanimivo je, kako se človek nauči spoznavati različne vrste orožja tudi  po  zvoku.  Pri  napadu  smo  glede  na  zvok  vedno  vedeli,  kdo  strelja  in  če  si  dobro  prisluhnil, si točno vedel, kdo je v prednosti, kdo napada in kdo se umika. Thompsone  in brede (po kapitulaciji Italije) smo imeli samo mi,  šarci so bili na obeh straneh . .  .  Tudi  paradajzarico  si  zlahka  ločil  od  nemške  defenzivne  ročne  bombe.  Včasih  je  bilo  zelo glasno . . .    Danes smo v Evropski uniji in članica NATA, italijanski lovci branijo naše nebo . . .  To zadnje vzbuja nenavadne občutke, priznam. Italijanske vojske se je med nami držal  določen  pečat  .  .  .  Slovenci  smo  si  bili  sposobni  izboriti  in  obdržati  dediščino,  ki  jo  moramo  ohraniti  in  storiti  vse,  da  ostanemo  Slovenci.  V  teh  zvezah  smo  samo  neznansko  majhen  člen  in  paziti  moramo,  da  se  kot  majhen  narod  ne  izgubimo.  Enakopravnost in spoštovanje velikih si moramo izboriti in tudi povsod uveljavljati.  Desetletja si bil tovariš Tone, zdaj si gospod Kropušek . . .   Gibljem  se  predvsem  v  krogih,  kjer  si  še  vedno  rečemo  tovariš,  z  mlajšimi  se  nagovarjamo gospod. Teh nazivov ne čutim enakovredno, tovariš mi je ljubše, gospod  je  hladno  spoštljiv  in  na  distanci,  tovariš  je  bliže,  bolj  toplo  in  osebno.  Odnos  s  tovarišem  je  žlahtnejši  in  globlji,  bolj  iskren.  "Kjer  so  gospodje,  tam  so  tudi  hlapci"  pravi pregovor. To se danes tudi vidi.       

29


Zgodovinska pot slavne brigade7  Vili Vindiš – Mišek     

Hitrejši razvoj  osvobodilnega  gibanja  ter  vojaških  enot  v  prvi  polovici  1943,  zlasti  na  zahodnih  območjih  IV.  operativne cone, je omogočil 6. avgusta  1943  ustanovitev  Šlandrove  brigade,  ki  je  bila  prva  redna  operativna  vojaška  enota na slovenskem Štajerskem. Poleg  nje  so  delovale  tudi  teritorialne  enote.  Glavni štab NOV in PO Slovenije je nato  načrtoval  čimprejšnjo  ustanovitev  brigade  tudi  na  Pohorju.  Zaradi  nepretrganega okupatorjevega nasilja v  severovzhodni  Sloveniji  te  naloge  ni  bilo  mogoče  uresničiti  v  letu  1943.  Vojaški  in  politični  dejavniki  IV.  operativne  cone  so  si  po  padcu  Pohorskega  bataljona  prizadevali  obnoviti partizansko enoto na Pohorju.  Aprila 1943 so ustanovili četo, 10. maja  Pohorski  bataljon  (drugi)  in  4.  novembra  1943  Pohorski  odred.  Sestavljala  sta  go  Pohorski  bataljon  (drugi) in Bogdanov bataljon, ki je prišel  v  začetku  novembra  iz  Šlandrove  brigade.  Nemci  so  si  prizadevali  uničiti  nove  partizanske  enote  na  Pohorju  z  vojaškimi  akcijami  in  z  gestapovsko  agenturo.  Proti  zelo  dejavnemu  Pohorskemu  odredu  so  začeli  6.  decembra  1943  dotlej  največjo  ofenzivo  na  Pohorju,  imenovano  snežni  metež.  V  njej  je  sodelovalo  blizu  4000  vojakov,  policistov,  vermanov  in  orožnikov.  Ofenziva  se  je  končala  za  Nemce  povsem  neuspešno  in  na  obletnico  padca  Pohorskega  bataljona  je  bila  8.  januarja  1944  ustanovljena  pri  Sv.  Primožu  pohorska  brigada,  ki  je  dobila  ime  Zidanškova brigada. Sestavljala sta jo Pohorski odred z dvema bataljonoma in bataljon  koroških borcev. Štela je 300 razmeroma dobro oboroženih borcev.   

Delovanje brigade  lahko  razdelimo  na  pet  različnih  obdobij:  V  prvem  obdobju  od  ustanovitve  8.  januarja  1944  do  konca  junija  1944  je  delovala  na  širšem  pohorskem  območju. Svojo borbeno pot je pričela v noči no 16. januar 1944 z uspelim napadom  na  vlak  pri  Vuhredu  in  s  požigom  tovarne  lepenke  pri  Podvelki.  Nato  se  je  od  17.  januarja  do  13.  februarja  uspešno  bojevala  proti  sovražnikovim  enotam,  ki  so  jo  hotele na njeni začetni poti v težkih zimskih pogojih uničiti.   

V začetku februarja je pričel uničevati komunikacije minerski vod, v njegovi sestavi pa  je delovala tudi skupina obveščevalcev. Med nemško ofenzivo proti XIV. udarni diviziji  je brigada razvila večjo vojaško dejavnost ter pomagala ranjenim, bolnim in izčrpanim  borcem  XIV.  divizije,  ki  so  se  prebili  na  Pohorje.  Prihod  XIV.  divizije  je  pomenil  za                                                               7

Vindiš, Vili – Mišek: Borbena pot Zidanškove brigade, Pohorski partizan, št.  9, 1976, str. 18 (Povzetek iz       knjige avtorja Mirka Fajdige "Zidanškova brigada") 

30


brigado pomemben  mejnik;  na  obsežnem  operacijskem  območju  ni  bila  več  sama  in  ne  več  tako  izpostavljena  udarcem  sovražnika  kot  dotlej.  V  prvih  mesecih  je  bilo  brigadno  vodstvo  precej  zaposleno  tudi  z  bojem  proti  gestapovski  agenturi,  kar  je  nekoliko zaviralo hitrejši razvoj brigade, vendar je do konca marca premagala tudi te  težave.  Februarja  in  marca  je  dala  brigada  več  borcev  za  ureditev  spuščališča,  za  gradnjo  bolnišnic,  obveščevalcem,  kurirskim  postajam  in  za  terensko  politično  delo.  Zaradi  pridobivanja  novincev  se  njeno  številčno  stanje  ni  mnogo  zmanjšalo.  Pričetek  vojaškega  sodelovanja  brigade  z  enotami  XIV.  divizije  je  hkrati  tudi  začetek  njene  okrepljene  vojaške  dejavnosti.  V  hudih  bojih  na  Hudinji  14.  marca,  v  napadu  na  orožniško postajo v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu v noči na 31. marec in v preboju  pri  Jesenku  nad  Pamečami  4.  aprila  je  brigada  utrpela  večje  žrtve.  Štab  brigade  je  moral zato 6. aprila zmanjšati formacijo na dva bataljona. Pomladanski polet brigade  se  začenja  z  uspelima  napadoma  26.  aprila  na  Zreče  in  1.  maja  na  sovražnikovo  postojanko  v  Mislinji.  Nato  je  dosegala  brigada  na  Pohorju  velike  vojaške  uspehe:  akcija v Oplotnici 22. maja, zmaga proti nemškim enotam v Kotu na Pohorju 23. maja,  razorožitev nemške posadke v Dovžah 28. maja, poraz sovražnikovih enot pri Mali in  Veliki  Kopi  2.  junija,  napad  na  policiste  pri  Činžatu  in  na  vlak  pri  Fali  9.  junija  ter  pomembna  zmaga  ob  sodelovanju  s  Šercerjevo  brigado  nad  Mislinjo  26.  junija.  Štab  IV.  operativne  cone  je  pohvalil    Zidanškovo  brigado,  ker  je  bila  v  nemških  spomladanskih hajkah najaktivnejša, in posebej za uspešne boje nad Mislinjo.   

Brigada je v tem obdobju zelo uspešno razdirala železniške proge, mostove in ceste.  Višek  je  dosegla  18.  junija  z  miniranjem  velikega  železniškega  mosta  in  predora  pri  Doliču. Tudi za to uspeh je prejela pohvalo štaba IV. operativne cone.   

Načrtno je pričela brigada mobilizirati marca 1944. Kazalo je, da se bo številčno naglo  okrepila. Ker ni mogla v akcijah pridobivati dovolj orožja, dobila pa ga tudi ni od štaba  cone,  je  morala  veliko  neoboroženih  novincev  poslati  v  XIV.  divizijo  in  na  Dolenjsko.  Junija je štela 383 borcev, vendar je šlo ponovno v zaledne enote okoli 50 oboroženih  borcev  in  v  novoustanovljeni  Pohorski  odred  (drugi)  blizu  70  oboroženih  borcev.  Ob  odhodu  s  Pohorja  je  kljub  velikim  premestitvam  štela  po  seznamu  308  borcev.  Na  območje med Savinjo in Savo je šla z bogatimi vojaškimi in političnimi izkušnjami.   

V drugem  obdobju  od  začetka  julija  do  12.  oktobra  je  brigada  delovala  v  Gornji  in  v  Spodnji  Savinjski  ter  v  Zadrečki  dolini,  v  Zasavskih  revirjih,  na  Moravškem  in  na  območju Kamnika.   

Sredi julija  se  je  bistveno  okrepila  z  bataljonom  borcev,  ki  je  prišel  iz  Šlandrove  brigade. Z napadom na Zagorje ob Savi 20. julija in z zmago proti Nemcem 22. julija pri  Sv. Trojici na Moravškem se je pričelo uspešno bojno sodelovanje s Šlandrovo brigado,  ki je nato trajalo do osvoboditve. Svoj največji uspeh je brigada dosegla 1. avgusta v  bojih  enot  IV.  operativne  cone  za  osvoboditev  Gornje  Savinjske  doline,  ko  je  osvobodila  Gornji  Grad.  Ob  napadu  je  pobila  nekaj  sovražnikovih  vojakov,  155  jih  je  zajela,  zaplenila  mnogo  orožja  in  streliva  ter  prejela  zato  pohvalo  vrhovnega  štaba  NOV  in  PO  Jugoslavije,  glavnega  štaba  NOV  in  PO  Slovenije  ter  štaba  IV.  operativne  cone.   

V začetku avgusta 1944 je bil ustanovljen operativni štab VI. in XI. brigade, ki je vodil  brigadi  formalno  do  8.  aprila,  v  resnici  pa  do  maja  1945.  Brigada  se  je  po  uničenju  postojanke  v  Gornjem  gradu  izkazala  tudi  v  obrambnih  bojih  za  osvobojeno  ozemlje  ter  8.  avgusta  z  osvoboditvijo  Šmartnega  ob  Dreti  in  Bočne.  Spričo  velikega  priliva  novih borcev je ustanovila 12. avgusta četrti bataljon. Od 14. do 19. avgusta je branila  s  Šlandrovo  brigado  Moravško  dolino,  se  bojevala  na  območju  Trojan  in  uničila  sovražnikovo postojanko pri Sv. Katarini nad Trbovljami. V tem času je prispevala prek  100  oboroženih  borcev  za  razne  enote  IV.  operativne  cone  in  za  bataljon  vojske  državne  varnosti.  V  začetku  septembra  je  razdirala  železniško  progo  pri  Lazah  ter  31  


cesto pri  Lukovici  in  Krašnji.  V  operacijah  enot  IV.  operativne  cone  za  razširitev  osvobojenega  ozemlja  je  11.  septembra  napadla  Braslovče.  Na  tem  območju  je  uspešno  odbijala  močne  sovražnikove  enote  in  omogočila  Šlandrovi  brigadi  uničenje  postojanke v Mozirju,  XIV. diviziji pa uničenje postojank v Letušu in v Šmartnem ob  Paki.  Sledili  so  tridnevni  ostri  boji  blizu  Litije,  nato  pa  ponovno  temeljito  rušenje  železniške proge Celje‐Dravograd. Od Slovenj Gradca je šla s Šlandrovo brigado zaradi  bojev  proti  enotam  gorenjskega  domobranstva  na  območje  Kamnika.  Postojanko  Kamnik  je  demonstrativno  napadla  6.  oktobra,  ko  je  Šlandrova  brigada  napadala  Stahovico,  nato  pa  se  je  bojevala  proti  sovražnikovim  enotam  med  Kamnikom  in  Lukovico.  V  noči  na  10.  oktober  je  brigada  napadla  Blagovico  in  Krašnjo.  Tik  pred  padcem obeh sovražnikovih postojank je dobila povelje za takojšen premik in preboj  na Dolenjsko. V noči na 12. oktober je uničila nemško postojanko Sava in omogočila  tudi Šlandrovi brigadi ter operativnemu štabu VI. in XI. brigade prehod na Dolenjsko.  Ta uspeh je bil krona dvoinpolmesečnega učinkovitega bojevanja ter njenega hitrega  razvoja.   

V tem  obdobju  je  brigada  mobilizirala  768  novincev,  okoli  200  jih  je  poslala  na  Dolenjsko.  Spričo  nenehnih  krepitev  je  zvečala  formacijo  brigade  od  dveh  na  štiri  bataljone.  Vrhunec  svoje  moči  ter  vojaške  in  politične  organiziranosti  je  brigada  dosegla konec septembra, ko je štela 769 borcev.   

V tretjem  obdobju  od  12.  oktobra  do  24.  decembra  je  brigada  delovala  na  Dolenjskem. Glavni štab NOV in PO Slovenije je ukazal premik Šlandrovi in Zidanškovi  brigadi  na  Dolenjsko,  da  bi  sodelovali  z  enotami  VII.  korpusa  v  bojih  za  razširitev  in  zavarovanje  osvobojenega  ozemlja.  Na  novem  območju  se  je  brigada  znašla  pred  velikimi  težavami.  Ni  poznala  taktike  enot  slovenskega  domobranstva,  na  neznanem  terenu ni uspela dobro organizirati obveščevalne, kurirske, intendantske in sanitetne  službe.  V  zelo  neugodnih  okoliščinah  je  utrpela  15.  oktobra  v  Trebnjem  v  boju  z  domobranci hude žrtve. Padlo je 26 borcev, ranjenih je bilo 7, zajeti 3, pogrešanih 5,  skupen  izpad  41  borcev.  To  je  bil  najhujši  udarec  od  ustanovitve  brigade.  Štab  je  zaradi  kadrovskih  težav,  ki  so  nastale  spričo  velikih  žrtev,  zmanjšal  formacijo  na  tri  bataljone.  Brigada  je  hitro  premagala  malodušje,  ki  ga  je  bilo  čutiti  po  neuspešnem  prvem  spopadu  z  domobranci.  V  naslednjih  dveh  dneh  po  usodnem  spopadu  je  uspešno odbijala sovražnikove napade, 18. oktobra pa je v bojih na Trniču, Cirniku in  na  Selški  gori  dosegla  proti  domobrancem  in  Nemcem  na  Dolenjskem  svoj  največji  uspeh. V okviru operacij  VII. korpusa  se je uspešno bojevala še pri St. Vidu,  Rdečem  kalu, Sadu, pri Rebri in na območju občin. Šestega novembra je z manjšim uspehom  samostojno napadla nemška postojanko v Jevnici.   

Na Dolenjskem  sta  bili  Zidanškova  in  Šlandrova  brigada  močno  zaposleni  tudi  pri  zavarovanju  osvobojenega  ozemlja,  kar  je  bilo  povezano  s  številnimi  napornimi  ter  izčrpljujočimi  pohodi.  Precejšnje  težave  je  imela  brigada  zaradi  slabe  opremljenosti  borcev, ki je postajala pereča zlasti s približevanjem zime. Da je bilo dvoinpolmesečno  bojevanje  Zidanškove  brigade  na  Dolenjskem  izredno  naporno,  nam  potrjuje  tudi  podatek  o  občutnem  zmanjšanju  njenega  številčnega  stanja.  Na  Dolenjsko  je  prišlo  prek 600 borcev, na Moravsko pa se jih je vrnilo le 312. Na Dolenjskem ni bilo mogoče  izpopolnjevati brigade z novinci, saj so popolno mobilizacijo izvedle že prej enote VII.  korpusa.   

Zidanškova in Šlandrova brigada sta v sestavi VII. korpusa v bojih proti sovražniku po  svojih  močeh  prispevali  kolikor  sto  mogli.  Poudariti  po  je  treba,  do  sta  prišli  na  Dolenjsko v dokaj neugodnem času, ko se je pričela nemško‐domobranska ofenziva, ki  je prehitela načrtovano ofenzivo enot VII. korpusa.   

Četrto obdobje  brigade  od  24.  decembra  1944  do  8.  aprila  1945,  ko  se  je  zopet  bojevala med Savo in Savinjo, lahko ocenimo kot najtežje. Po vrnitvi z Dolenjskega bi  32  


bila brigada  potrebna  daljšega  počitka,  oblačil,  obutve  in  okrepitve,  a  jo  je  že  29.  decembra zajela nemško‐domobranska ofenziva. Po hudih bojih na Murovici in Ciclju  se je v noči na 30. december prebila čez cesto Ljubljana‐Celje, toda že naslednji dan je  bila  v  Češnjicah  v  Tuhinjski  dolini  napadena.  Sledili  so  vsakodnevni  boji  v  mrazu  in  pomanjkanju na zasneženi Menini pianini. Da bi rešil brigado iz sovražnikove ofenzive,  jo je štab 7. januarja 1945 dekoncentriral, kar pa se pozneje ni izkazalo najbolje. Prvi  bataljon  se  je  na  svojem  najtežavnejšem  pohodu  iz  Kamniških  planin  na  sever  zmanjšal od okoli 80 na 40 borcev in se  priključil brigadi komaj 22. februarja. Drugi in  tretji bataljon sta imela 8. januarja ob spopadu z domobranci v Slevu nad Kamnikom  33  zajetih,  padlih,  ranjenih  in  pogrešanih.  Močno  okrnjena  sta  se  združila  ob  koncu  januarja  na  Moravškem  s  skupino  štaba  brigade.  Ker  se  je  nekaj  borcev  v  ofenzivi  razbežalo  in  poskrilo,  je  šteta  brigada  ob  koncu  januarja  komaj  137  borcev.  Štab  IV.  operativne cone je pričel februarja pošiljati brigadi manjše okrepitve, toda od 13. do  16. marca je imela brigada v hudi nemški ofenzivi na Menini planini zopet precejšnje  žrtve.   

Sovražnikovi ofenzivi in hajke so bile v zimi 1944‐1945 najhujše med Savinjsko dolino  in Zasavjem, kjer sta se bojevali Šlandrova in Zidanškova brigada. Zato sta doživeli ti  brigadi  med  vsemi  enotami  IV.  operativne  cone  najhujše  udarce.  Konec  zime  se  je  pričela brigada krepiti, sovražnikovim napadom pa se je vse uspešneje zoperstavljala.  Njeno večjo vojaško dejavnost so v tem času delno zavirale tudi priprave za ponovni  pohod  na  Dolenjsko,  kamor  bi  morale  po  povelju  vrhovnega  štaba  NOV  in  PO  Jugoslavije vse brigade IV. operativne cone. Po štirih neuspešnih poskusih preboja čez  Savo so dobile brigade IV. operativne cone v začetku aprila 1945 nalog, da ostanejo na  Štajerskem.  Ker  so  Nemci  v  tem  času  umaknili  s  Štajerske  nekaj  večjih  enot,  so  dozoreli pogoji za začetek ofenzivne dejavnosti IV. operativne cone.   

V zadnjem  obdobju  od  8.  aprila  do  29.  maja  1945  je  brigada  delovala  med  Savo  in  Savinjo  ter  na  Koroškem  in  na  zahodnem  območju  Ivnika.  To  obdobje  se  začenja  8.  aprila  z  ukinitvijo  operativnega  štaba  VI.  in  XI.  brigade  in  z  vključitvijo  Zidanškove  in  Šlandrove brigade v XIV. divizijo. Sledila je 9. aprila preosnova brigade. Iz treh šibkih  bataljonov je osnoval štab brigade  dva močnejša bataljona. Z mobilizacijo je  brigada  pridobila  toliko  borcev,  da  je  lahko  ustanovila  tretji  bataljon.  Takoj  zatem  pa  se  je  konec  aprila  razvila  v  bataljon  tudi  Ruska  četa.  V  noči  na  1.  maj  je  brigada  izvedla  uspeli  napada  no  Vransko,  kjer  je  zajela  okoli  70  sovražnikovih  vojakov  ter  zaplenila  toliko orožja in razne opreme, da je lahko oborožila vse neoborožene borce. Isti dan je  prišel  v  brigado  prvi  bataljon  Kokrškega  odreda.  Tako  je  imela  brigada  1.  maja  pet  bataljonov,  štela  pa  je  600  borcev.  Brigada  je  še  naprej  mobilizirala,  hkrati  pa  je  razvijala vojaško dejavnost. V izredno uspelem napadu Šlandrove brigade na Zagorje  ob  Savi  je  bila  Zidanškova  brigada  na  zavarovanjih.  Naslednji  dan,  6.  maja,  je  Zidanškova  brigada  razorožila  v  postojanki  Ponoviče  prek  90  Nemcev  ter  z  njihovim  orožjem oborožila novince. Brigada je tako postala zopet močna in dobro organizirana  enota ter zmožna za izvrševanje tudi zahtevnejših nalog. Največje številčno stanje je  dosegla  10. maja  1945  na  Ljubnem,  ko  je  štela 836  borcev.  Na  območju  Ljubnega  je  razorožila veliko število sovražnikovih vojakov in pridobila motorizacijo, s katero se je  kot  prva  operativna  enota  IV.  operativne  cone  pripeljala  10.  maja  v  Maribor.  Tu  je  morala oddati predstavnikom Rdeče armade Ruski bataljon. Nato je po načrtu štaba  IV. operativne cone po zaključnih operacijah prispela 12. maja v Celovec. Od tod se je  premaknila v Velikovec in zavzela položaje na zaporni črti enot IV. operativne cone ter  razoroževala nemške in kvislinške enote, ki so se umikale iz Jugoslavije. Potem je bila  do  28.  maja  1945  na  obrambnih  položajih  na  območju  Sobote  zahodno  od  Ivnika.  Naslednji dan so jo v Ivniku razformirali in razdelili v brigade XIV. divizije.   

V vseh  obdobjih  je  brigada  razvijala  poleg  svoje  osnovne  vojaške  dejavnosti  tudi  politično  in  kulturno‐prosvetno  dejavnost.  K  uspešnosti  tega  dela  sta  največ   

33


pripomogli organizaciji KPS in SKOJ. Obe sta predstavljali odločujočo politično silo, ki  je prispevala bistveni delež k uspešni vojaški in politični dejavnosti brigade. Partija in  SKOJ  sta  z  zgledom  svojega  članstva  vplivali  na  vse  borce,  da  je  brigada  mnogokrat,  četudi za ceno velikih žrtev, premagala na svoji sedemnajstmesečni borbeni poti vse  prepreke in težave.   

Prispevek brigade  za  hitrejši  razvoj  Osvobodilne  fronte  in  terenskih  političnih  organizacij  je  bil  pomemben  zlasti  na  pohorskem  operacijskem  območju  ter  na  območju  med  Savinjo  in  Savo.  Brigada  je  dala  izkušene  kadre,  ki  so  ustanavljali  terenske politične organizacije, te pa so ji nato pomagale pri organiziranju prehrane,  obveščevalne službe in zlasti pri uspešnem izvajanju mobilizacije.   

50. let taborniškega rodu XI. SNOUB Maribor8  Ustanovitev  in simboli taborniškega odreda XI. SNOUB Maribor   

 

 

Pogovor z Robertom Bobancem, načelnikom in tudi dolgoletnim starešino  taborniškega odreda XI. SNOUB Maribor  Kako  se  je  začelo  taborništvo  v  Mariboru,  kako  ste  vi  začeli  svojo  taborniško pot?  Prvi taborniški odred je bil Rod severnih  šotorov,  iz  katerega  je  nastal  Rod  ukročene  reke  pod  vodstvom  gospoda  Hočevarja  in  Rod  visokega  macesna  Tezno  pod  vodstvom  Franca  Smeha.  Sam  sem  se  pridružil  taborniški  organizaciji  leta  1952,  v  takrat  Nižji  gimnaziji Tezno. Bili smo bolj usmerjeni  v  nekatere  skavtske  in  gozdovniške  rešitve,  šele  kasneje  smo  izoblikovali  osnove za taborniško organizacijo, takšno, kot jo poznamo danes. Visoki macesen smo                                                               8

Besedilo in slike so del raziskovalne naloge: Grobelnik, M. & Šturbej, T.: 50 let taborniškega rodu XI.      SNOUB Maribor.  Maribor,  2009, ki sta jo učenca 9. a razreda OŠ bratov Polančičev pod vodstvom      mentorja Stojana Berliča pripravila na raziskovalnem področju Zgodovina v okviru projekta »Mladi za      napredek Maribora 2009« in z njo dosegla prvo mesto. 

34


na pobudo  tovariša  Smeha  preimenovali  v  Odred  Pohorskega  bataljona,  čemur  sem  bil osebno izrazito proti. V Odredu Pohorskega bataljona je deloval vod Hitri jelen na  IKŠ‐u in četa Treh brez na štiriletni Nižji gimnaziji Tezno.   Kot  zanimivost  vama  povem,  da  smo  takrat  ustanovili  prvi  klub  OZN  kot  taborniško  obliko dejavnosti. Zgodilo se je v koči pri Bistrem izviru nad Slovensko Bistrico. Koča je  bila last Taborniškega roda Črno jezero Slovenska Bistrica. Predsednik tega kluba OZN  je bil današnji predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk. Kasneje so ti klubi OZN  prerasli  programske  okvire  tabornikov  in  ustanovili  samostojno  organizacijo  klubov  OZN, ki še danes deluje. Prav v tej četi se nam je porodila zamisel o še več podobnih  enotah,  kar  pa  lahko  omogoči  le  samostojni  odred.  Tega  smo  na  Pobrežju  tudi  ustanovili.  Na  Osnovni  šoli  Draga  Kobala  je  zaživela  četa  Vzhajajočega  sonca,  na  Osnovni šoli Toneta Čufarja pa četa Dravskih biserov. Taborniki iz teh dveh čet smo na  občnem zboru 25. oktobra 1959 ustanovili nov taborniški odred, ki pa je bil takrat še  brez imena. 

 

Vabilo na ustanovni občni zbor XI. SNOUB 25. oktobra 1959     

Potrdilo ZTS za delovanje XI. SNOUB    

35


Prva starešinka  odreda  je  bila  ravnateljica  OŠ  Draga  Kobala,  gospa  Leopoldina  Stropnik, načelnik pa je bil Alfonz Marolt. Pod imenom XI. SNOUB Maribor – Pobrežje  je začel odred delovati 26. decembra 1959.   8. januarja 1960 smo bili na obletnici Zidanškove brigade in navezali tesne stike z borci  brigade,  katere  ime  smo  si  nadeli.  Posebej  smo  se  zbližali  s  tovarišem  Alojzom  Vindišem – Dundo, pomočnikom političnega komisarja XI. SNOUB Miloša Zidanška, s  katerim še vedno sodelujemo.    Kako je funkcioniral novo nastali odred?  Novoustanovljeni odred je krasno funkcioniral, saj je bil prisoten na  akcijah v Sloveniji  in  tudi  v  ostalih  republikah  Jugoslavije.  Na  enem  od  pohodov  Ob  žici  okupirane  Ljubljane  smo  zaradi  množičnosti  dobili  za  tiste  čase  nepojmljivo  nagrado  televizor.  Med  drugim  smo  sodelovali  pri  ustanavljanju  bratskih  odredov  Jugoslavije.  Proti  koncu šestdesetih let sem odšel na vojaško akademijo v Beograd, od tam sem se vrnil  leta  1962.  Na  OŠ  Maksa  Durjave  v  Mariboru  sem  nastopil  službo  učitelja  fizike  in  tehnike, zato smo delovanje odreda skoraj v celoti preselili s Pobrežja na Tabor.    

Prvi tabor je potekal od sredine julija do 2. avgusta 1964.   Datum taborjenja je sovpadal z 20. obletnico osvoboditve Gornjega Grada.  Taborovodja je bil Robert Bobanec9 

                                                             9

Gornji Grad drugič osvobojen, Delo, 23.7.1964 

36


Kakšna je  bila  sestava  odreda  v  sedemdesetih  letih  na  območju,  kjer  še  vedno  delujemo?  Taborniki  smo  se  zgledovali  po  partizanskih  enotah  iz  NOV,  zato  smo  naše  enote  imenovali čete in vodi. V sedemdesetih sta bili na Pobrežju Nestlova in Borisova četa,  na Taboru pa Stanetova, Milkina četa (na Srednji medicinski šoli v Mariboru), Ivankina  četa  (na  II.  Gimnaziji  v  Mariboru),  Porečanska  Harkova  posadka  in  Družina  Dravskih  galebov (medvedki in čebelice). Ta se je preimenovala v Jelkino družino. Imena čet so  bila  po  borcih  Zidanškove  brigade  in  Pohorskega  bataljona.  O  vsem  ostalem  pa  si  lahko  prebereta  v  dvanajstih  številkah  Pohorskega  partizana,  ki  smo  ga  izdajali  taborniki skupaj z borci Zidanškove brigade10.  Kdaj ste prvič taborili v Gornjem Gradu, midva namreč z veseljem zahajava tja?  Ker je Zidanškova brigada 1. avgusta 1944 osvobodila Gornji Grad, smo tudi mi prišli v  ta prelepi kraj v Zadrečki dolini. Taborni prostor je našel naš tabornik Ivan Merkan ‐  Špoc. Prvič  smo v Gornjem Gradu taborili leta 1964 in še danes z veseljem zahajamo  tja.  

Pogovor s tabornikom z imenom Bogomir Wenzel – Inšpektor  Inšpektor, o vas sva marsikaj izvedela, o vaši taborniški zagnanosti, predvsem pa to,  da imate smisel za zbirateljstvo. Prav gotovo imate shranjene taborniške spomine v  materialni obliki, verjetno pa tudi miselno. Ali se motiva?  Ne  motita  se,  v  moji  zbirki  je  kar  nekaj  spominov  na  moja  leta  delovanja  v  Taborniškem  odredu  XI.  SNOUB.  Tabornikom  sem  se  pridružil  v  šestdesetih  letih,  z  aktivnim delovanjem pa sem zaključil leta 1969. Najbolj aktiven sem bil na Pobrežju,  saj sem bil pobudnik za ustanovitev in razvitje prapora Nestlove čete leta 1963, pred  OŠ Toneta Čufarja. Sam sem tudi izdelal motiv za ta prapor. 

Razvitje prapora Nestlove čete pred OŠ Toneta Čufarja leta 1963  (Inšpektor v zadnji vrsti tretji z leve)                                                               10

Navedene številke Pohorskega partizana so izhajale v letih 1969 – 1981 

37


Taborniki pred pohodom na Kalnik (Inšpektor tretji z leve)   

Sarajevo 1968 – Pohod po poteh V. ofenzive  (drugi z leve Janez Kanič ‐ Maka, naprej Alojz Vindiš ‐ Dunda, Andrej Cetinski ‐ Lev,  Robert Bobanec)  38  


Zagotovo se spominjate akcij v času, ko ste bili aktivni tabornik. Opišite nama jih.  V  času  moje  taborniške  kariere  sem  bil  na  kar  nekaj  akcijah.  Leta  1959  sem  bil  na  prvem zletu pobreških tabornikov na spodnjem Habakuku nad Poštelo. Leta 1961 sem  bil  v  brigadi,  ki  je  gradila  taborniški  dom  mariborskih  tabornikov.  Spali  smo  pri  treh  ribnikih, kjer smo imeli tabor. Ponoči smo stražili tabor, imeli smo tudi zračne puške.  Neko  noč  je  prišel  v  kontrolo  Dunda,  ki  se  na  poziv,  naj  se  ustavi,  ni  oziral.  Midva  s  kolegom  Jakom  Stajnkom  sva  začela  streljati  z  zračnima  puškama  proti  njemu.  Ko  je  bivši partizan zaznal, da okoli njega nekaj poka, se je ustavil in naju nato pohvalil, da  dobro opravljava dolžnost. Leta 1963 sem sodeloval na pohodu iz Varaždinskih toplic  na Kalnik, naslednje leto sem bil na  prvem taborjenju in na proslavi ob 20. obletnici  osvoboditve v Gornjem Gradu, leta 1965 sem sodeloval na zletu slovenskih tabornikov  v Metliki. V živem spominu pa imam pohod po poteh bojev na Sutjeski leta 1968. Po  pohodu smo bili prisotni na centralni proslavi ob 25‐letnici bojev na Sutjeski. Na poti  proti  prizorišču  bojev  smo  se  ustavili  na  železniški  postaji  v  Sarajevu,  tam  nas  je  pričakal  narodni  heroj,  polkovnik  JLA  Andrej  Cetinski  –  Lev,  bivši  komandant  Zidanškove brigade. Žal zaradi službenih dolžnosti ni šel z nami.   

Četne in vodove zastavice   

Ko nama  je  inšpektor  pokazal  zastavico  Želvinega  voda,  sva  sklenila,  da  poiščeva  še  ostale  odredove  zastave.  Pobrskala  sva  po  klubu,  Crga  pa  nama  je  priporočal,  da  iščeva  tudi  v  Muzeju  narodne  osvoboditve  v  Mariboru,  kamor  so  odnesli  v  hrambo  zastavice  in  odredovo  dokumentacijo.  Sklenila  sva  tudi,  da  bova  ugotovila,  od  kod  imena  četnih  zastav.  Zastavice,  ki  sva  jih  našla,  je  fotografiral  Matej  in  so  last  Taborniškega rodu XI. SNOUB Maribor.   

Odredov prapor – ime po narodnem heroju Milošu Zidanšku   

39


40


41


42


43


Statistični podatki taborniškega odreda XI. SNOUB Maribor  Članstvo od leta 1959 do leta 2008   

Podatke o  članstvu  sva  iskala  na  sedežu  ZTS  v  Ljubljani,  v  rodovem  arhivu,  ki  je  v  Muzeju narodne osvoboditve, in v obstoječem arhivu na sedežu roda.    Tabela 1: Število članov rodu XI. SNOUB 1959 – 2008  Leto 

Opomba

Leto

1959

Št. članov  181

1976

Št. članov 177

1960

Ni podatka

1977

1961

Ni podatka

1962

1963

Opomba

1993

Št. članov  135 

177

1994

90

1978

276

1995

110

Ni podatka

1979

302

1996

135

Ni podatka

1980

1997

132

1964

270

Približno število

1981

185

1998

102

1965

217

1982

201

1999

57

1966

Ni podatka

1983

201

2000

81

1967

381

1984

125

2001

67

1968

165

1985

112

2002

73

1969

420

Približno število

1986

210

2003

75

1970

215

1987

2004

69

1971

230

1988

158

2005

114

1972

318

Približno število

1989

139

2006

66

1973

Ni podatka

1990

144

2007

108

1974

Ni podatka

1991

172

2008

75

1975

128

1992

177

Ni podatka

Ni podatka

Leto

  44  


Članstvo rodov v občini Maribor od leta 1994 do leta 2008  Podatke nam je posredovala pisarna ZTS.  Tabela 2: Število članov rodov na območju mestne občine Maribor 1994 ‐ 2008  Leto 

1994 1995  1996  1997  1998  1999  2000  2001  2002  2003  2004  2005  2006  2007  2008 

ROD BRATOV  ŠARH 

32                           

ROD II. SNOUB 

51 33 72 53 71

94

ROD VISOKEGA  MACESNA 

ROD SEVERNICA

MAISTROV ROD

ROD UKROČENA  REKA 

ROD XI.  SNOUB 

70 70  65  52  88  45  51  60  63 

70 115 85 109 136 132 115 72 53

70 86 80 116 109 70 35 30 35 38 31

66 67  75  80  95  80  80  63  101  88  110  172  96  255  55 

90 110  135  132  102  57  81  67  73  75  69  114  66  108  75 

 

  O  trenutnem  stanju  taborništva  v  Mariboru  sva  povprašala  tajnika  okrajne  zveze  tabornikov občine Maribor, Borisa Volariča.  Kateri taborniški rodovi trenutno delujejo na območju MOM?   

45


Na upravni  enoti  Maribor  je  registriranih  8  društev,  ki  v  svojem  imenu  nosijo  ime  »taborniško«:  1. Športno kulturno taborniško društvo Severnica  2. Društvo tabornikov rod visokega macesna  3. Društvo tabornikov rod Jože Lacko  4. Društvo tabornikov rod bratov Šarh  5. Društvo tabornikov rod II. SNOUB  6. Društvo tabornikov Maistrov rod  7. Društvo tabornikov rod ukročena reka  8. Društvo tabornikov rod XI.SNOUB  Prvo  društvo  se  je  odločilo,  da  se  bo  odreklo  taborniškemu  osnovnemu  programu,  načelom  in  metodi  ter  si  je  zastavilo  lasten  program.  Naslednjih  pet  društev  sicer  deluje v skladu s taborniškimi vrednotami, vendar niso vključena v Zvezo tabornikov  Slovenije  –  Nacionalno  skavtsko  organizacijo.  Ker  MOM  obravnava  tabornike  kot  športno organizacijo, jih tudi financira preko Športne zveze Maribor. Tako bi lahko za  teh  pet  društev  v  športnem  žargonu  dejali,  da  niso  včlanjena  v  nacionalno  panožno  športno zvezo. Le zadnji dve društvi aktivno izvajata taborniški program in sta cel čas  registrirani pri Zvezi tabornikov Slovenije – Nacionalni skavtski organizaciji.  Kakšno je trenutno število tabornikov v Mariboru?  Število članstva je zelo težko natančno opredeliti, saj obstajajo tri metode štetja:  1. Število vodov (oz. v športnem žargonu »vadbenih skupin«) ter njihovih članov,  ki  jih  rodovi  navedejo  v  poročilu  Športni  zvezi  Maribor,  na  podlagi  katerega  MOM sofinancira njihovo delovanje.  2. Število članarin, ki jih rodovi odvedejo ZTS in posledično svetovni organizaciji  skavtskega gibanja (WOSM). Ti člani tudi prejmejo taborniške izkaznice ter so  deležni vseh ugodnosti, ki jim pripadajo kot tabornikom.  3. Število članov kot ga nepristransko ugotovi načelnik ali starešina ZTS oz. njene  območne  organizacije  na  rednem  letnem  obisku  ob  razgovoru  z  vodstvom  rodu in vodniki.  Po mojem mnenju je najbolj verodostojna zadnja metoda štetja, vendar je tudi pri le‐ tej  potrebno  upoštevati,  da  številka  zajema  vse  starostne  veje  –  torej  tudi  t.i.  »podporne člane«; se pravi starejše tabornike, ki pri izvajanju taborniškega programa  ne sodelujejo več aktivno.  Tako smo taborniško leto 2008/2009 pričeli s 130 člani, vključno s podpornimi.  Sklep  Teh nekaj mesecev, ko sva raziskovala zgodovino našega taborniškega rodu, je minilo  prehitro,  saj  sva  naletela  na  veliko  količino  materiala  za  raziskavo.  Taborniki,  s  katerimi  sva  govorila,  so  nama  dali  toliko  pozitivnih  smernic,  da  sva  z  velikim  zadovoljstvom  zaključila  svoje  delo.  Prav  gotovo  bi  lahko  v  nalogo  vstavila  še  veliko  več, a zaradi omejitev to ni bilo mogoče.   Ko  sva  prebirala  literaturo,  sva  prišla  do  spoznanja,  da  potrebuje  vsaka  družbena  skupina  vzgled  in  motivacijo,  brez  katere  ne  more  delovati.  Skavti  so  si  na    začetku  jemali vzgled predvsem po Baden Powllovih vojaških izkušnjah, gozdovniki so imeli za  velik vzgled indijance ter njihov odnos do narave. Taborniki v Sloveniji pa so izkušnje  skavtov in gozdovnikov povezali z izkušnjami in tradicijo narodno osvobodilne vojne.   S prebiranjem glasila Pohorski partizan sva ugotovila, da je kratka časovna razlika do  narodno  osvobodilne  vojne  dala  neizbrisen  pečat  delovanju  taborniškega  odreda  XI.  SNOUB.  V  borcih  so  taborniki  našli  močan  vzgled,  po  katerem  so  organizirali  čete  in  vode.    Z  borci  Zidanškove  brigade  so  se  tako  tesno  povezali,  da  te  vezi  trajajo  še  danes. Poimenovanje čet po borcih je ena od logičnih posledic. Meniva, da je ena od  46  


ključnih tradicij  vojaška  disciplina  in  organiziranost,  saj  družbene  skupine  brez  discipline  in  postavljenih  pravil  ne  morejo  delovati.  V  današnjem  času  naraščajoče  demokracije je vse bolj prisotno negativno razmišljanje o tradicijah NOV. Ta trend se  kaže tudi v taborniški organizaciji, kar kažeta prvi in tudi drugi graf v najini raziskovalni  nalogi.  Poleg  tega  so  ljudje  vedno  večji  individualisti,  so  prezaposleni  in  težko  funkcionirajo  v  skupini.    Organiziranost  v  čete  je  skoraj  v  celoti  izginilo  iz  slovenskih  taborniških rodov, prav tako tudi iz našega.   V rodu XI. SNOUB so naslednje enote:   ‐ štirje vodi medvedkov in čebelic (Risi, Volki, Tigri, en vod je še brez imena),   ‐ vod gozdovnikov in gozdovnic z imenom Podgane,   ‐ dva kluba popotnikov in popotnic (Kruha in iger, Domačica)  ‐ klub raziskovalcev in raziskovalk (Orleki)  ‐ dva kluba grč z imeni Aligatorčki in Stare grče  K  zmanjšanju  taborniških  organizacij  v  Mariboru  je  prispevalo  tudi  prestrukturiranje  društev.  Kakšen bo najin svet?  Najin  taborniški  svet  v  tem  trenutku  je  sestavljen  iz  ljubiteljstva  do  narave  in  druženjem z enako mislečimi. Do kdaj bova vzdržala, pa je že drugo vprašanje.   

Veseliva se letošnjega taborjenja v Gornjem Gradu in petdesete obletnice ustanovitve  taborniškega  rodu  XI.  SNOUB,  kjer  se  bova  z  veseljem  družila  z  ljudmi,  ki  jim  je  taborniški način življenja v krvi.     

Najin oče je bil tabornik, tabornika sva tudi midva 

Matevž in Primož Kanič  Matevž:  V  tisočletjih  svoje  zgodovine  je  človek  žal  izumil  mnogo  načinov  za  trpinčenje  sočloveka.  Vendar  se  še  nikomur  ni  porodila  ideja  trpinčenja  s  pisanjem.  A  le  do  trenutka,  ko  me  oče  zaprosi,  da  napišem  članek  za  taborniški  bilten.  Gledanje  v  utripajoč  kazalček  na  beli  podlagi  zaslona  ure  in  ure  trajajočega  razmišljanja  in  izumljanja  je  precejšnje  trpinčenje,  posebej,  če  nisi  Charles  Dickens  ali  Oscar  Wilde.  Tako  ponavadi  človek  počne  v  življenju  vse  kaj  drugega,  kot  je  pisanje  prispevka  za  bilten.  Ob  prebiranju  članka  v  priljubljeni  reviji  National  Geographic  se  mi  porodijo  zanimiva vprašanja, povezana z zadano nalogo.   1. Ali  je  lahko  taborništvo  zapisano  v  dednem  zapisu  in  se  prenaša  s  staršev  na  otroke? Glede na to, da smo dedni zapis, ki ga imamo v svojih celicah shranjenega  kot dolgo verigo molekul DNK, prejeli od staršev, bi ob pogledu na našo družino  vsekakor  lahko  zatrdil,  da  je  to  zagotovo  del  dednega  zapisa  ne  glede  na  geografsko  področje,  kjer  osebek  živi.  Kajti  tabornik  je  bil  moj  oče  in  sedaj  sva  tabornika tudi oba z bratom. Vsi trije "zagrizeni". Naključje?  2. Ali  je  taborništvo  kot  virus,  ki  se  ga  lahko  nalezeš?  Tudi  tu  bi  lahko  bil  odgovor  pritrdilen, kajti ob pripovedovanjih očeta o kakšni dobri stari taborniški anekdoti,  zapovrhu  še  resnični  in  z  osebami,  ki  jih  poznaš,  človek  nikakor  ne  more  mimo  želje, da bi ušpičil kakšno neumnost tudi sam.  Razčlenjevanje  dednega  zapisa  ali  iskanje  izvora  tako  nevarnega  virusa  je  prekleto  zahtevna in zakomplicirana zadeva. V nasprotju s tem so bili začetki taborništva v naši  družini  (eno  geološko  dobo  nazaj)  precej  enostavnejši.  Očeta  je  k  taborništvu  v  XI.  SNOUB konec 60‐ih let prejšnjega stoletja pritegnila skupina sošolcev in zanesenjaški  profesor  tehnike  na  gimnaziji  Miloša  Zidanška  v  Mariboru.  Številne  akcije  v  domačih  47  


gozdovih Pohorja, vsakoletni tabori v skoraj enako domačem Gornjem gradu in mnoga  večdnevna  pohajkovanja  po  območju  tedanje  Jugoslavije,  so  botrovala  temu,  da  sva  se v sredini 80‐ih let tudi midva z bratom začela udeleževati taborov v Gornjem gradu.  Svoje  prve  tabore  sva  kot  murna  doživela  že  v  zelo  rani  mladosti.  Moj  brat  že  z  enajstimi  meseci, jaz  pa s slabimi  tremi leti. Še dobro, da je v začetku  z nami hodila  tudi malce boječa mama, kajti drugače bi najverjetneje v roki nosila žago in sekiro že  pri  petih  letih.  Tako  so  najino  mladost  zaznamovali  vsakoletni  tabori  z  XI.  SNOUB,  kasneje, z vstopom v osnovno šolo, pa sva se priključila tudi tabornikom Rodu Dobre  volje v domači Ljubljani. Žal, tako kot večina najstnikov, sem sredi najstniških let našel  zadovoljstvo in veselje v drugih hobijih in se predvsem posvetil ambicijam v zimskem  športu, kjer mi je šlo prav dobro. Stik s taborništvom in naravo sva še zmeraj ohranjala  z  izleti  in  pohajkovanji  po  hribovju  ter  s  poletnim  počitnikovanjem  v  družinski  počitniški hišici sredi razgrapanih gozdov. Včasih naju je prijela kakšna res nora ideja  in  sva  v  hipu  zvečer  enostavno  spakirala  nahrbtnike  in  se  peš  odpravila  na  30  km  oddaljeni vikend ter na poti prebivakirala kar sredi poti, kjer se nama je pač zazdelo.   Ko nekega poletja, po daljšem taborniškem premoru, moj brat ni imel kaj za početi (le  kako  mu  je  to  uspelo?),  sta  z  očetom  poklicala  vodilne  v  XI.  SNOUB,  ter  ponovno  aktivirala  družinsko  taborniško  življenje.  To  leto  je  Enajsta  taborila  skupaj  z  ljubljanskimi Podkovanimi krapi, katerim se je brat nato po taboru tudi pridružil. To je  bil ponovni začetek aktivnega taborništva, polnega doživetij! Kot ljubitelj dobre hrane  sem  se  leto  dni  po  zaključku  športne  poti  tudi  sam  udeležil  tabora,  tokrat  v  vlogi  kuharja. Ponovno sta me je pritegnila in osvojila način življenja ter odmik od vsakdana  v  zavetju  prelepih  gozdov.  Vsekakor  veličasten  oddih.  Tako  sva  sedaj  oba  še  vedno  člana  taborniškega  rodu,  kjer  glede  na  razpoložljivi  čas  in  zmožnosti  po  najboljših  močeh pomagava pri delovanju rodu.  Znanstvenih  hipotez  in  odgovorov  na  prvi  dve  vprašanji  ne  bom  postavljal,  je  pa  dejstvo,  da  je  na  najino  življenje  izredno  vplival  najin  oče  s  svojim  taborniškim  življenjem.  Po  eni  strani,  ko  naju  je  brez  pomehkuženih  čustev  odložil  na  taboru  in  "prepustil usodi" in mariborskim vodnikom (pa kuharici Tetiki in kasneje Katarini), in  kasneje, ko je pripovedoval o svojih doživetjih in anekdotah. Sedaj se lahko odpraviva  kadar koli brez zadržkov kamor koli in skoraj v vsakem hipu ter se včasih lažje, včasih  težje prilagodiva vsaki situaciji. Osvojila sva množico zanimivih, koristnih spretnosti in  veščin  in  osvojila  delo  skupine,  tudi  vzgojo  in  vodenje  mlajših.Taborništvo  imava  enostavno  v  krvi,  ne  glede  na  to,  ali  sva  aktivna  člana  ali  pa  samo  kot  pohodnika  in  popotnika. Za vse te stvari sva mu izredno hvaležna, kajti mislim, da nama je s tem dal  razširjen  pogled  na  svet,  življenje  in  zelo  lepe  spomine  na  mladost.  Sam  se  vedno  znova  rad  vračam  v  okolico  Gornjega  gradu,  posebej  na  Lepenatko,  kamor  se  odpravim  skoraj  vsako  leto,  vsekakor  tudi  letos.  Naslednjič  bo  pozimi  in  s  turnimi  smučmi.   Primož:  Od  kar  pomnim,  sem  poletja  preživljal  v  šotoru  na  tabornem  prostoru  v  Gornjem  Gradu  ‐  saj  ni  čudno,  ko  pa  sem  svoj  prvi  tabor  doživel  pri  11  mesecih  starosti,  še  hoditi  nisem  znal.  Zadnjič  sem  videl  sliko,  kako  me  kuharica  Tetika  kopa  v  ogromni  skledi za solato! Taborjenja so mi prinašala prigode in nezgode, o kakršnih "sošolci" iz  vrtca  in  prijatelji  iz  bloka  niti  sanjati  niso  mogli:  kopanje  v  Dreti  in  tuš  pod  slapom,  bivakiranje, uporaba sekire, žage, imel  pa sem  celo  svoj lasten nož (zelo pomemben  statusni simbol za 6‐letnika!). Seveda je za orodje zelo pomembno, da veš, kako ostro  je in kako se z njim rokuje, jaz sem svoje in skupno orodje pogosto preizkušal kar na  prstih leve in desne roke. Posledica: vik in krik, enkrat tudi šivi na kazalcu.   Seveda  so  velike  spremembe  v  načinu  dela  pri  prehodu  iz  MČ  v  GG  kot  posledico  prinesle,  da  taborniki  pač  niso  več  kul,  veliko  so  doprinesle  tudi  družinske  počitnice  ravno v času taborjenja, in sem se počasi pričel oddaljevati od tabornikov. Moja pot je  48  


pričela begati  levo  in  desno  brez  vsakega  cilja.  Bil  sem  pač  tipičen  12‐letnik,  ki  je  bil  nekoč tabornik, pa tega ni pozabil in je to ob priliki tudi koristno uporabil. Dobro se  spomnim pogovora z "najpametnejšim" in samovšečnim sošolcem, ki se je hvali, kako  je on oh in sploh najpametnejši.   Verjetno  sem  mu  preveč  samozavestno  vrnil  kontra  in  je  začel  izzivati:  "Koliko  imaš slovenščino?"  Jaz: "3"  On: "Jaz jo imam 5. Koliko imaš matematiko?"  Jaz: "3"  On: "Jaz jo imam skoraj 5. Koliko imaš angleščino?"  Jaz: "3"  On: "Jaz jo imam 4. No vidiš, da sem pametnejši!"  Imel sem ga počasi dosti, zato sem mu zabrusli: "Znaš zakurit ogenj?"  Tišina.  Jaz: "Bi znal postavit bivak samo z nožem in tanko vrvico?"  V povračilo sem dobil začuden pogled vreden najmanj milijon takratnih nemških mark.  V  srednji  šoli  me  je  začelo  zanimati,  kaj  še  obstaja  tam  zunaj,  za  plankami.  Komunikacija na daleč ‐ to mora biti zabavno. Zato sem se med počitnicami priključil  tečaju  za  radioamaterja  in  opravil  potrebne  izpite  za  samostojno  delo  z  radijsko  postajo.  S  svojo  postajo  sem  pričel  hodit  po  hribih  in  ponovno  ugotavljati,  kako  je  narava prijetna in zabavna, predvsem z adrenalinskega stališča. To je bilo tisto, kar mi  je manjkalo! Začel sem razumevati.   Pred enim od takih večdnevnih izletov sva s   prijateljem izdelovala načrt hoje in izračunala,  da bi morala prvi dan prehoditi 30 kilometrov,   drugi in tretji dan pa po 25 kilometrov.   Oče je to mimogrede slišal ter malce   zastrigel z ušesi. Pričel je pripovedovati   o svojih izletih na Pohorje in desetine   kilometrov dolgih pohodih s težkim   nahrbtnikom po drugih predelih   takratne Jugoslavije. Med vrsticami je   skušal povedati, da so najini cilji (glede   na pripravljenost) povsem nerealni.   Prijatelj je zamahnil z roko rekoč: "Ah,   pa on je že star." Očitno se ni zavedal,   da je oče govoril o prigodah iz mladosti,   ko je bil napumpan s kondicijo dosti   bolj od naju. O izletu samem pa rajši  ne bi izgubljal besed, saj dogodki niso   za v javnost. Povem lahko le, da se   je izlet predčasno končal.  Med naslednjimi počitnicami se mi   je ponudila priložnost obiskovati   jamarsko  šolo  in  ta  mi  je  odprla  popolnoma  nov  pogled  na  svet,  adrenalina  polne  aktivnosti v naravi. Združil sem jih tudi s koristnim in postal jamarski reševalec. Ja, tudi  tam se dogajajo nesreče, ne samo v skalovju, ki štrli gor!  Ob  neki  priložnosti  mi  je  oče  ponovno  pripovedoval  o  svojih  pohajanjih  po  bivši  Jugoslaviji med njegovim obdobjem taborništva. In takrat je v moji glavi naredilo KLIK:  "Seveda, taborniki počnejo vse, kar počem in bi si želel početi tudi jaz." Ker je bilo to  ob koncu julija, sem očeta nagnal poizvedet, kdaj ima Enajsta tabor. Odgovor je sledil  zelo hitro: "Čez dva dni." Spakiral sem najnujnejše stvari in si doma izprosil prevoz do   

49


Gornjega Grada,  kjer  je  že  bila  nastanjevalna  ekipa  članov  XI.  SNOUB  in  rodu  Podkovani  krap,  saj  so  imeli  predvideno  skupno  taborjenje.  Ekipa  me  je  debelo  gledala,  ko  sem  jih  vprašal,  če  smem  ostati  na  taboru  za  "par  dni".  Teh  "par  dni"  se  je  razvleklo  na  celotno  taborjenje,  kjer  sem  se  ponovno  okužil  s  taborništvom.    Po  taboru  je  pod  okriljem  Podkovanih  krapov  moja  pot  ponovno pobezljala, saj ga skoraj  ni bilo taborniškega tekmovanja,  ki  se  ga  ne  bi  udeležil,  sledila  je  udeležba  na  vodniškem  tečaju  za  GG  vodnike  in  specialističnem tečaju iz orientacije in topografije. Zdaj na tečajih jaz učim druge. Na  teren  se  odpravim  samo  s  kompasom  in  specialko,  v  veliko  veselje  pa  mi  je  tudi  igračkanje s satelitsko navigacijo, ki nedvomno pride včasih zelo prav!  Kolegi iz drugih hobijev (radioamaterji in jamarji) se občasno pozabavajo na moj račun  in se pošalijo na račun taborništva. A mi je v veliko zadoščenje, ko jih opazujem, kako  nebogljeno razmišljajo, kateri vozel uporabit, da se zadeva ne razveže, ali še lepše, ko  nimajo  buteljke  vina  s  čim  odpreti.  Takrat  jim  priskočim  na  pomoč  in  ponavadi  vrisknejo: "Aha, tabornik: vedno pripravljen!"   

Pogovor z mladima vodnikoma  Nina Medved – Mjedved   

Mojca Hegedič     

            Nina Medved ‐  Mjedved    Matej Gobelnik ‐ Grobi 

Sem Nina Medved ali po taborniško Mjedved in sem tabornica XI. SNOUB že deset let.  Začela sem z rdečo rutico v vodu Urške Kačičnik, od takrat naprej pa sem menjala tako  barvo  rutice,  vodnike  kot  svojo  taborniško  funkcijo  –  trenutno  delujem  kot  rodova  propagandistka  ali  PR.  Zakaj  sem  prišla  k  tabornikom  se  natančno  ne  spomnim  več,  prav gotovo se mi je zdelo zabavno, vem pa, da danes še vedno rada delujem v našem  50  


rodu, ker verjamem, da delamo dobro in da dajemo mladini neke vrednote, s katerimi  se drugače  morda ne bi  srečala in ker, preprosto rečeno, se imamo skupaj 'fajn'. Pri  tabornikih sem se imela priložnost spoznati z najbolj raznovrstnimi oblikami dela, saj  sem  bila  tako  vodnica  MČ  kot  vodnica  GG,  pa  načelnica  družine  GG,  kasneje  pa  še  našega, sedaj že bivšega kluba PP Domačica, preden sem nekako pristala na funkciji, ki  jo trenutno opravljam, saj sem se v tem delu še najbolje našla. Kar trenutno počnem,   predstavlja predvsem komunikacijo z mediji in trud, da bi tudi širša javnost spoznala  naše delo, predvsem pa poskušam kolikor gre redno fotografsko dokumentirati našo  dejavnost in pri taborniški reviji Tabor zastopati štajerski konec.    

Pogovor z Mojco Hegedič, mlado vodnico 

Zakaj si se pridružila tabornikom?  Za  tabornike  so  me  navdušili  predvsem  starši  in  njihovi  prijatelji  na  vsakoletnem  družinskem  taboru  v  Bovcu.  Tudi  ati  je  bil  v  mladosti    član  enega  izmed  slovenskih  rodov in tako sem imela priložnost spoznati delo pri tabornikih tudi obširnejše. Kmalu  sta začela k tabornikom hoditi starejša brata in tega sem si kmalu zaželela tudi jaz. :‐)  Katero od strokovnih taborniških znanj ti je najbližje?  Nobeno izmed taborniških znanj mi ni posebej blizu, saj se zanimam za vsa. Če pa bi že  morala izbirati, bi v zadnjem času izbrala vozle, saj je res zanimivo, koliko različnih in  uporabnih vozlov lahko nastane iz ene same vrvice. :‐)    Kako bi opisala taborniško delo z otroki?  Je precej drugačno od načina dela z otroki v šoli. V prvi vrsti si njihov vodnik in vzor,  po drugi strani pa tudi sam še vedno odraščaš in odraščanje z mlajšimi ob sebi je super  stvar.  Tvoja  naloga  je,  da  jim  posreduješ  čim  več  taborniškega  znanja  in  spretnosti,  hkrati pa tudi moralne vrednote. Moraš jih znati razumeti in se skupaj z njimi zabavati.  Kaj najraje pripraviš otrokom za vodov program?  Najraje in z največjim veseljem otrokom pripravim za program tisto, za kar vem, da se  jim  bo  zdelo  zanimivo  in  bodo  to  počeli  tudi  z  velikimi  navdušenjem.  A  hkrati  jih  je  večkrat treba naučiti tudi stvari, ki so jim bolj tuje in jih ne zanimajo, so pa vendarle  potrebne. Takrat je treba vse skupaj popestriti in delati program skozi zabavo.   Kakšni so pa tvoji taborniški načrti za prihodnost?  Nimam posebnih načrtov, čeprav bi se v prihodnosti rada udeležila še kakšnega tečaja  in  še  kakšnih  mednarodnih  akcij.  Vsekakor  pa  nameravam  še  naprej  aktivno  sodelovati v rodu.   

Pogovor z Matejem Grobelnikom – Grobijem, mladim vodnikom 

Zakaj si rad tabornik?  Zaradi družbe, zabave… zaradi taborniških stvari… (smeh). Predvsem zaradi družbe in  zabave, pa ker je fajn. Vedno se kaj dogaja, nikoli ni dolg čas in vedno je kaj novega,  zanimivega in razburljivega. Rad sem v družbi, v naravi, na taboru.  Kako pa to, da si postal vodnik?  To me veseli, rad delam z mladimi in prenašam svoje znanje na mlajše. Kot tabornik  sem se naučil mnogo zanimivih in koristnih reči in rad bi, da bi to znali tudi drugi. Lepo  je, ko vidiš, kako so zadovoljni, kadar spoznajo kaj čisto novega.  Kaj bi rekel, da je najtežje pri tem, da si vodnik?   

51


Najtežje? Po  mojem  je  najtežje  na  taborjenju  MČ‐je  preoblačiti,  umivati,  skrbeti  za  njih .  . .  (smeh).  Nekateri  bi s seboj še  rabili mamico, pa jim jaz  pomagam. Drugo ni  težko, če delaš z veseljem.  Kaj se ti zdi, da je najboljša nagrada za to, da si vodnik?  Poleg popusta za vodnike na taborjenju? (smeh) Da bodo na koncu leta dobri oziroma  boljši od mene. Ne veš, kako so veseli, ko lahko pokažejo, kaj znajo!  Kakšni so pa tvoji taborniški načrti za prihodnost?  Raje bi postal GG vodnik, to si res želim, za naprej pa še ne vem. 

KOSTANJE V ŽELODČEK, NOGAVICE PA NAD OGENJ 

Nina Plevnik    V soboto sredi oktobra smo ob petdeseti  obletnici našega rodu organizirali kostanjev  piknik  za  mlade  in  večno  mlade  po  srcu  ali  drugače  za  člane  našega  rodu  in  njihove  starše. Organizacijo sta prevzela Mina in Samo ob pomoči vodnikov. Vse se je začelo  ob  desetih,  ko  smo  se  počasi  začeli  zbirat  na  "Samotovem  vikendu"  pod  Pečkami.  Nekateri  so  se  najprej  odpravili  nabirat  kostanje  in  dračje,  ostali  pa  smo  se  lotili  rezanja  kostanjev,  ki  so  jih  s  seboj  prinesli  že  nekateri  starši,  zakurili  pa  smo  tudi  ogenj, enega za kostanje in drugega za gretje, pečenje hrenovk in sušenje nogavic. Ker  pa  je  bil  les  moker,  nam  je  tudi  kurjenje  ognja  naredilo  nekaj  manjših  preglavic.  Po  vrnitvi iz gozda so se naši MČ‐ji kar hitro podali na LOV ZA ZAKLADOM. Pri iskanju so  bili vsi nadvse uspešni, a žal so se poleg zaklada nekateri vrnili tudi blatni, z mokrimi  čevlji in nogavicami, a smo za njih takoj dobro poskrbeli ‐ vrečke v čevlje in nogavice  nad ogenj!   

Po nekaj  vročih  kostanjih  in  sladkanjem  z  zakladom  smo  se  pomerili  v  naših  zabavnih  igricah,  imenovanih  IGIT.  Vse  od  smešnega  jahanja hlodov, skakanja z vrečami, pa  do  nošenja  pingpong  žogic  na  žlici,  ki  si  jo  držal  z  zobmi.  Prav  vsi,  brez  izjeme, so se v igrah izjemno odrezali  in  so  si  nedvomno  prislužili  nagrado.  Zasluženo  so  nato  sledili  kostanji,  pečene  hrenovke,  popečeni  kruhki  in  jabolka, pa tudi čaja in kuhanega vina  za  starše  ni  manjkalo.  Obiskat  pa  nas  je  prišel  tudi  naš  novi  najmlajši  član  rodu,  škratek  Nejc  v  spremstvu  novopečenih  staršev  Vindija  in  Katke.  Po  tej  manjši  pojedini  so  se  nekateri  PP‐ji  še  pokazali  v  svojem  znanju  Morsejeve  abecede,  kjer  so  nekateri  blesteli,    pri  drugih  pa  se  je  poznalo,  da še rabijo malo vaje.   

Po kratkih  petih  urah  smo  ob  treh  zaključili ta kostanjev piknik z nasmeški na obrazu, z novimi majicami, ki smo jih prejeli  kot prvi del rodove kolekcije (majčke so super!) in z eno taborniško dogodivščino več,  ki ne bo kar tako pozabljena.  52  


STRAŽARJEVA NOČ11 

Asja Matjaž    Noč je, polnoči,  v gaju tabor mirno spi,  le ogenj večni tam žari,   stražar naš mlad obhod vrši.    Šotor tiho se odpre,  k stražarju prijatelj gre,   zamenja ga na straži zdaj,   saj prvemu stražarjenja je kraj.    A prvi ne odide spat,   je pač še mlad  in rad bedi,  zato ob ognju obsedi.    Tam kinka, tam zaspi,   v sanjah vidi te stvari:  Metež, sneg in burja brije,   drevje poka, ivje se iskri,   v zimskem metežu brigada   utrujena hiti, hiti.    Tam v gaju pa obstane   saj počivanja je čas,  kakor prej so borci stali,   tak so v sneg se zakopali     in v hipu vsi zaspe       le straža budna je.                Stražar si v snegu pot utira     na puško svojo se upira     in misli na prelepi čas,     ko bo pomlad pri nas.        Kar so zdrzne, obstoji,     tema pokriva vse stvari,   pa vendar ve,    sovražnik mu nasproti gre.        Puško dvigne, ustreli,  borce v hipu prebudi  in že juriš v mrzlo noč,  prebijejo sovražnikov obroč.       

         

Takrat pa se tabornik prebudi,  v tovariša začudeno upre oči,  nikjer ni borcev, ni snega,  le sončece pozdravlja ga.  In večni ogenj tam žari  tabor pa še ne bedi. 

                                                            11

Matjaž Asja: Stražarjeva noč, Pohorski partizan, št. 3, 1970, str. 9 

53


TABORNIKOV DAN12  

Asja Matjaž    Jutro        Sonce zgodaj se prismeje,   tabor pa še spi,     le stražar s trobento v roki   v smreke vrh strmi.   

       

       

Večer Sonce je zašlo  tabor še ne spi  tam ob ognju tlečem   četa vsa sedi.  

Truba zjutraj k zboru kliče,  tabor se budi,      le na koncu vrste šotor    mirno dalje spi.    

     

     

Smeh in vrišč se sliši,  radost je povsod,   ob kitari poje  ves naš mladi rod.  

Pa posoda zaropoče,    zajtrk se deli,      in začudo ‐ tam na koncu   šotor se zbudi.     

     

     

Pesem pojenjuje,   vedno tišja je,  čas počitka pride,   spat tabornik gre.  

Dan       Je po zajtrku veselje,     mlad tabornik v gozd hiti,   da kurivo zdaj pripravi,    da zvečer bo brez skrbi.  

       

       

Noč Mir je, tiho,   vse že spi  le stražar naš mladi   ob ognju še bedi. 

Eden kuha, drugi seka,  delo vedno se deli,  saj taborniki so znani   delovni tovariši. 

     

     

     

Med šotori se sprehaja,   v jasno noč strmi,  sova mu pozdrav pošilja,   glasno v noč skovi. 

Po kosilu se zabava     kakor kdo želi,      ta se kopa, oni čita,     tretji ves popoldan spi.   

     

     

Tiho, tiho si prepeva,   glas se v noč gubi,  le še reka mu odzdravlja,   ko v dolino tod buči. 

 

                                                            12

Matjaž, Asja: Tabornikov dan, Pohorski partizan, št. 6, 1972, str. 27‐29 

54


Modernosti. Nina Medved ‐ Mjedved    mestno dete sem  otrok betona asfalta  in kovin.  razumem ekonomske računice in politično korupcijo  in moje razmerje do sveta je pogojeno z razmerjem  8L / 100 km.  vem kaj je DDV  HTTP  ISO in ®.  vem da v Burkini Faso  govorijo francosko  in nekaj se mi sanja o tem kaj je  apartheid‐  na pamet znam vozne rede  in internetne naslove  odpiralne čase  in tv spored  kje sem in kaj počnem  pogojujeta moj urnik in planer  vem kje imajo najcenejšo kavo z mlekom  in kje ji priložijo še piškot  moja oblačila imajo ime  ki več pove od mojega  ker v Sloveniji živi osem deklet  z Mojim imenom  rada se ličim  in v telesu imam štiri luknje več  kot tistih deset s katerimi sem se rodila ob 11.27  na neki sončni novembrski torek  razumem ljudi  ki mi govorijo  vse je relativno ali pa  nič ni resnično, vse je dovoljeno  in resnično me muči ko imamo izpad elektrike  ali pa internet preprosto ne dela‐  v svetu abstrakcij živim  kjer mi nič več ni ime Nina temveč  0711989505029  18080521  ali 06797.  a točno tisti trenutek  ko se pripeljem po makedamu v Gornji Grad  in zagledam taborni prostor ki je že konkretno pogrešal našo silkarco  in naše ognjišče ob katerem sem preživela toliko toplih trenutkov  in našo bajtico ki začuda še stoji   

55


in konec najlepšega in najdaljšega jambora ki štrli izza nje  in Vackovo 1  in vse te domačnosti‐  ko odpadejo vse mestne zakonitosti  se zavem  da sem v tem mondenem svetu  tu in tam še lahko človek  prav zato  ker sem tabornica.   

"Maka, mislim, da si pismen," me je zadnjič na sestanku napadel Robert. IzbuIjil sem oči  in čakal še  hujše obtožbe.   "Napiši nekaj za cajtung !"  Napel sem ušesa, požrl slino in zajel sapo.  "Kaj pa?"  "Napiši . . . zapiši . . . opiši . . . No ja, nekaj pač !"  Od navdušenja se mi je skoraj stemnilo pred očmi. Tako torej plačuje človek davek  pismenosti! Kaj sem hotel, vzel sem svinčnik in pričel pisati. 13                                                               13

Kanič, Janez – Maka: Povsod je lepo, v Gornjem Gradu najlepše, Pohorski partizan, št. 2, 1969, str. 23 

56


Starešine in načelniki odreda / roda 

Od ustanovitve taborniškega odreda XI. SNOUB Miloša Zidanška leta 1959 so bili v petdesetih  letih starešine in načelniki odreda / roda:     

Starešine

1959 ‐ 1962  1963 ‐ 1965  1966 ‐ 1967  1968 ‐ 1973  1974 ‐ 1978  1979 ‐ 1980  1981  1982 ‐ 1983  1984  1985 ‐ 1987  1988  1989 ‐ 1991  1992   1993 ‐ 2000  2001 ‐ 2006  2007 ‐ 2008  2009 

Lojzka Stropnik  Alojz Vindiš ‐ Dunda  Robert Bobanec  Alojz Vindiš ‐ Dunda  Robert Bobanec  Vili Vindiš ‐ Mišek  Borut Cerkvenič ‐ Crga  Miro Blažič ‐ Badžo  Žarko Čučej  Borut Cerkvenič ‐ Crga  Alenka Jež ‐ Šefica  Borut Cerkvenič ‐ Crga  Alenka Jež ‐ Šefica  Andrej Pavšič ‐ Črnc  Gregor Vinder ‐ Vindi  Boris Volarič ‐ Vol  Jasmina Hrnec ‐ Mina 

1959 ‐ 1962  1963 ‐ 1964  1965  1966 ‐ 1967  1968 ‐ 1969  1970 ‐1971  1972 ‐ 1973  1974   1975 ‐ 1978  1979 ‐ 1980  1981  1982  1983 ‐ 1984  1985 ‐ 1986  1987 ‐ 1988  1989  1990 ‐ 1999  2000 ‐2002  2003 ‐ 2006  2007 ‐2009 

 

Načelniki  

Alfonz Marolt  Jure Šubic  Žarko Čučej  Milan Peserl ‐ Švoger  Ivan Kanič ‐ Maka  Peter Marendič ‐ Pero  Branko Posarič ‐ Posko  Borut Cerkvenič ‐ Crga  Vili Vindiš ‐ Mišek  Vinko Vegič ‐ Dragi sin  Andrej Pavšič ‐ Črnc  Alenka Jež ‐ Šefica  Andrej Pavšič ‐ Črnc  Damijan Rajtmajer  Andrej Pavšič ‐ Črnc  Ivan Bačun  Gregor Vinder ‐ Vindi  Jasna Trapečar  Boris Volarič ‐ Vol  Sašo Konrad 

Priznanja in odlikovanja roda  Za  izjemne  zasluge  pri  svoji  dejavnosti  je  rod  tabornikov  XI.  SNOUB  prejel  naslednja  priznanja in odlikovanja:    1964 in 1965  Kip Ilegalca         1969    Plaketa dr. Jožeta Potrča       Naziv Partizanski odred, najvišje priznanje, ki ga je podeljevala ZTS, v letih       1965, 1966, 1967, 1970, 1971, 1972, 1977, 1978, 1982 in 1985  1970    Zlati javorjev list z žarki, najvišje odlikovanje SIJ    Plaketa ZRVS in ZZB Jugoslavije  Plaketa mladosti 1970  2009    Pečat mesta Maribor      

 

57


Priznanja  

Za vzorno, prizadevno in strokovno delo je dobilo različna priznanja 118  članov rodu. 

Zlati znak SIJ       1969  Bobanec Robert      1973  Vindiš Alojz      1980  Cerkvenič Borut      1987  Gorjanc Milica      1991  Maher Ivan   

Srebrni znak SIJ       1972  Čučej Žarko      1981  Gorjanc Milica      1981  Trbovšek Marica      1983  Vindiš Vili      1986  Maher Ivan      1987  Auda Ivan   

Zlata plaketa ZTS       2000  Bobanec Robert      2008  Cerkvenič Borut   

Plaketa dr. Jožeta Potrča  1989  Bobanec Robert   

Plaketa ZTS       1996  Cerkvenič Borut      1997  Gorjanc Milica      2000  Maher Ivan         

58

Zlati znak ZTS       1966  Šubic Jure      1966  Trbovšek Marica      1966  Vindiš Alojz      1970  Skrlovnik Ivo      1970  Sušnik Faustin      1970  Šiklić Mate      1970  Šilinger Valter      1975  Cerkvenič Borut      1976  Gorjanc Milica      1980  Vindiš Vili      1983  Maher Ivan      1985  Pavšič Marjan      1985  Vegič Vinko      1988  Jež Alenka      1989  Bačun Ivan      1989  Blažič Miroslav      1989  Kanič Ivan      1989  Marendič Peter      1989  Pavšič Andrej      1990  Blažič (Polše) Slavica      1990  Ošljak Franc      1992  Jan Žarko      1992  Jerič (Leskovar) Jelka      2000  Vinder Gregor     


Srebrni znak ZTS       1958  Bobanec Robert      1963  Stropnik Poldka      1966  Čučej Žarko      1966  Čučej (Kogler) Mirka      1966  Kac Albin      1966  Kanič Ivan      1966  Majer (Frangež) Tanja      1966  Polak Egon      1966  Regoršek Anton st.      1966  Stajnko Tone      1966  Wenzel Bogo      1969  Lužnic Drago      1970  Šiklić Ratko      1971  Cerkvenič Borut      1971  Gorjanc Milica      1971  Lednik Franc      1971  Novak Edi      1971  Siranko Janko      1972  Maher Ivan      1972  Marendič Peter      1975  Grandovec Iztok      1975  Hozjan Cvetka      1976  Florjančič (Viegele) Jasmina      1976  Trbovšek Marica      1976  Vindiš Vili      1977  Gal Marko      1978  Grandovec Marija      1978  Mukenauer Zvone      1979  Jan Žarko      1980  Berlič Stojan      1980  Knez (Vide) Mojca      1980  Kores Slavko      1980  Letnar Stanko      1980  Vegič Vinko      1983  Borko (Sterniša) Jana      1983  Jež Alenka      1983  Sterniša Tomaž      1984  Auda Ivan      1985  Augustinčič Simona   

    1985  Blažič Miroslav      1985  Pavšič Andrej      1985  Rajtmajer Damijan      1986  Bačun Silva      1986  Blažič (Polše) Slavica      1986  Glušič Petra      1986  Jerič (Leskovar) Jelka      1986  Letnat Stane      1987  Hedžet Nataša      1987  Pavšič Tanja      1987  Piletič Karin      1987  Tomc Petra      1988  Kovač Viktor      1988  Luković Goran      1989  Gleich Marija      1989  Grizila Vid      1989  Leskovar Branko      1989  Pavšič Boris      1989  Repina Branko      1989  Sevšek‐Habjan Tihomila      1989  Volovšek Bojan      1990  Mlakar Biljana      1990  Polanec Gregor      1990  Rajtmajer Simona      1990  Vinder Gregor      1991  Vtič Ferdo       1992  Ahačič Erna      1992  Nerat Bojan      1992  Ogrinc Venčeslav      1992  Sedmak Drago      1992  Vodušek Oto      1992  Vogrin Daniel      2008  Gojčič Matej      2008  Konrad Sašo      2008  Vinder Jasna   

    59


Bronasti znak ZTS       1997  Gašparič Jure      1997  Gojčič Matej      1997  Jurinec Andreja      1997  Trapečar (Pavšič) Jasna      1997  Vinder Matjaž      1997  Volarič Boris      2000  Kačičnik Urška      2000  Kocbek Renata      2000  Konrad Sašo      2000  Kos Tanja      2000  Križan Bojan      2000  Trapečar Tine      2000  Vinder Jasna      2008  Bobanec Jernej      2008  Hrnec Jasmina      2008  Medved Nina      2008  Oman Gorazd      2008  Senekovič Jernej      2008  Stiplošek Matej      2008  Unuk Martin   

Posebno priznanje ob 40. obletnici ZTS       1991  Blažič Miroslav      1991  Blažič (Polše) Slavica      1991  Bobanec Robert      1991  Cerkvenič Borut      1991  Gorjanc Milica      1991  Jež Alenka      1991  Kanič Ivan      1991  Maher Ivan      1991  Marendič Peter      1991  Ošljak Franc      1991  Pavšič Marjan   

Priznanje ZTS       1991  Bačun Sergeja      1991  Hrnec Jasmina      1991  Rakuš Dejan      1992  Gojčič Matej    60  

    1992  Kačičnik Jure      1992  Kert Gorazd      1992  Ogrinc Venčeslav      1997  Beranič Jasna      1997  Beranič Maja      1997  Borec Črtomir      1997  Krois Borut      1997  Sever Gabriela      1997  Zafošnik Nataša      1997  Zelenko Nataša      1999  Borec Črtomir      2000  Borec Črtomir      2004  Volarič Boris   

Priznanje OZT       1992  Filipič Mojca      1992  Kačičnik Urška      1992  Kajzer Tina      1992  Lorenci Minca      1992  Ornik Mihaela      1996  Drozg Ajda   

Tabornik partizan       1961  Bobanec Robert      1962  Pauman Jože      1966  Čučej Žarko      1966  Majer (Frangež) Tanja      1966  Šubic Jure      1967  Kanič Ivan      1967  Marendič Peter      1967  Posarič Branko      1971  Kac Albin      1976  Cerkvenič Borut      1976  Maher Ivan      1980  Vindiš Vili      1981  Letnar Stanko      1983  Berlič Stojan      1983  Jan Žarko      1983  Kores Slavko 


Tabornik partizan (nadaljevanje)      1983  Vegič Vinko      1986  Bačun Ivan      1986  Pavšič Andrej   

    1987  Sterniša Tomaž      1989  Jež Alenka      1990  Volovšek Bojan 

Iskrice, iskrice, iskrice . . .     Pri  tabornikih  imam  najraje,  kadar  se  igramo  med  dvema  ognjema.  Všeč  mi  je  tudi,  kadar se smejemo našim fantom, ki dajejo čudne izjave. Zelo fajn je tudi naš vod!      Katarina Šimat, 8 let   

Pri tabornikih je fajn, ker:  Dobim nagrado, če sem pridna.  Se učim o naravi.  Se rada igram z prijatelji.  Dobim rutico.  Mi je bilo super na ROTu.  Ker dobim drugi plamen.  Na taboru mi je bil super tematski afriški dan.      Lana Paušič, 7 let   

Pri tabornikih je fajn, ker dobim rutico, dobim veščine, nagrado (če sem pridna), kroj,  prvi in drugi plamen, delamo ogenj, spimo v šotoru, se igramo med dvema ognjema,  vidim živali in jemo čokolado.  Rada imam, ko se učimo o naravi.      Živa Grmovšek, 7 let   

Najboljše na tabornikih je, ko se igramo med dvema ognjema. Ful fajn je tudi vozlanje  in postavljanje šotora.      Jaka Vogrinec, 8 let   

Najboljše na  tabornikih  se  je  igrat  med  dvema  ognjema,  sestavljanje  puzzlov  in  vozlanje.      Tine Muršec, 8 let   

   

61


Taborniška imena            Aksa  Franc Zalokar Alja  Aljaž Bratina  Bađo  Miro Blažič Bendžo  Benjamin Kravina Biba, dr. Biba  Biljana Mlakar Biznis  Franci Posel Bobi  Jernej Bobanec Boltežar  Vili Mlakar Boranija  Nevenka Legvart Cinžul, Zgaga  Drago Lužnic  Clerenc  Ivan Maher Crga  Borut Cerkvenič Čarla, Maka  Janez Kanič Čeča  Vesna Čertalič Čopka  Asja Matjaž Črnc  Andrej Pavšič Dlaka, Hedža  Igor Hedžet Dragi sin  Vinko Vegič dr. Biba, Biba  Biljana Mlakar Dunda  Alojz Vindiš Đoni  Viktor Kovač  Fina  Jožica Mrzlekar Fojč  Bojan Ferš Fric, Hrast, Jiři  Franc Ošljak Gica  Mojca Vide (Knez) Golobček  Alenka Golob Gorila, Gorilček  Marjan Čeh Gorilček, Gorila  Marjan Čeh Grizli  Tatjana Legvart     (Antonič) Gujo  Matej Gojčič  Hedža, Dlaka  Igor Hedžet Hrđika  Nataša  Hedžet Ico, Icek  Iztok Grandovec Icek, Ico  Iztok Grandovec Inšpektor Drejč  Bogo Wenzel  Janček  Jana Borko Janček  Jana Sterniša  Jiři, Fric, Hrast  Franc Ošljak Hrast, Fric, Jiři  Franc Ošljak Kizzy  Tanja Abramenko  (Pavšič) Korica  Slavko Kores  Krivi rog  Robert Bobanec Krompirček  Tatjana Čertalič  (Oreškovič) Kruhek  Jože Bezjak Lakl  Stanko Letnar Lisica  Aleksandra Berglez Lizzi  Armando Damaso Lobanja  Domen Urbanja Maka, Čarla  Janez Kanič Maksa  Zmago Marin  

62

Malecka Mali Volek Mesar Mina Mina Mišek Mjedved Opica Pacient Peek Perica Pero Pikapolonca Plavalec Pljučko Popek Posko Propa Pršut Ritka Rja Sapundžija Sime Sinek Sinička Sirek Slonček Sraka Stenli Stiplo Strina Suza Šefica Šelac Šoja Špijun Špoc Švejk Švoger Taubi Temperka Tetika Trta Vindi Vol Volek Zgaga, Cinžul Zmajči Žabac Žajfa

MarjancaKomel (Gojčič)  Rajko Volovšek  Zvonko Lunder  Jasmina Hrnec  Jasmina Florjančič  (Viegele)  Vili Vindiš  Nina Medved  Marina Posarič  (Porenta)  Alen Magdič  Jože Pauman  Tomaž Perovič  Peter Marendič  Polonca Hannig Muha  Darko Pavlec  Žarko Čučej  Bojan Čertalič  Branko Posarič  Tone Stajnko  Dejan Peršon  Staša Ritlop Kostevc  Igor Erjavec  Jasmina Bračič  Simona Auguštinovič  Ferlinc Janko Siranko  Metka Bajec  (Šubic)  Ratko Šiklić  Žarko Jan  Irena Kisovar  Bojan Stanec  Matej Stiplošek  Tanja Frangež (Majer)  Suzana Farasin  Alenka Heinc‐Jež  Aleš Rozman  Jerca Lovrec  Tomaž Sterniša  Ivan Merkan  Oto Luthar  Milan Peserl  Dušan Golob  Marko Gal  Marija Grandovec  Miro Trstenjak  Gregor Vinder  Boris Volarič  Bojan Volovšek  Drago Lužnic  Maja Lešnik Kreže  Stojan Berlič  Igor Selan 


Predstavitveni tabor   

Pozdrav pri spomeniku v Gornjem Gradu   

63


Žabji vod ‐ Zmagovalci republiškega mnogoboja                Legendarna Tetika v akciji                    tabornikov v Sežani 1980    

  Starešina Jasmina Hrnec – Mina sprejema                priznanje Mestni pečat Maribora 2009  64  

         Poln zadetek 


OSMEROSMERKA  TABORNIŠKA IMENA   

    Po abecedi je navedenih 36 taborniških imen tabornikov našega roda, ki jih najdete  tudi  v  zgornjem  liku,  kjer  so  lahkozapisana  v  vseh  osmih  smereh.  Poiščite  jih  in  s  svinčnikom  prečrtajte,  kot  je  npr.  že  označena  FINA.  Na  koncu  vam  bo  ostalo  še  11  neprečrtanih  črk,  ki  vam  brane  po  vrstah  od  zgoraj  navzdol  dajo  še  dve  taborniški  imena ‐ za Branka Posariča in Marjana Čeha.   

AKSA ‐  Franc  Zalokar,  BOBI  ‐  Jernej  Bobanec,  BORANJA  ‐  Nevenka  Legvart,  ČARLA ‐ Ivan Kanič, ČEČA ‐ Vesna Čertalič, ČOPKA ‐ Asja Matjaž, ČRNC ‐ Andrej  Pavšič,  DREK  ROLA  ‐  Rolanda  Lever,  FINA  ‐  Jožica  Mrzlekar,  GRIZLI  ‐  Tatjana  Antonič,  GUJO  ‐  Matej  Gojčič,  INŠPEKTOR  ‐  Bogo  Wenzel,  JIRŽI  ‐  Franc  Ošlak,  KORICA  ‐  Slavko  Kores,  KROMPIRČEK  ‐  Tatjana  Čertalic,  MALECKA  ‐  Marjanca  Komel,  MEDVJED  ‐  Nina  Medved,  MINA  ‐  Jasmina  Hrnec,  MIŠEK  ‐  Vili  Vindiš,  OPICA ‐ Marina Porenta, PEEK ‐ Jože Pauman, PERO ‐ Peter Marendič, PLUČKO  ‐  Žarko  Čucej,  PROPA  ‐  Tone  Stajnko,  SINIČKA  ‐  Metka  Šubic,  STRINA  ‐  Tanja  Majer,  ŠEFICA  ‐  Alenka  Jež  ‐  Heinc,  ŠOJA  ‐  Jerca  Lovrec,  ŠPOC  ‐  Ivan  Merkan,  ŠVEJK  ‐  Oto  Luthar,  ŠVOGER  ‐  Milan  Peserl,  TEMPERKA  ‐  Marko  Gal,  VOLEK  ‐  Bojan  Volovšek,  ZGAGA  ‐  Drago  Lužnic,  ŽABAC  ‐  Stojan  Berlič,  ŽAJFA  ‐  Igor  Selan.       

65


Križanka taborniki XI. SNOUB                                                                                      66  


Kazalo

5 Naš taborniški rod praznuje    Jasmina Hrnec – Mina, starešina  7  Taborniški rod XI. SNOUB danes    Sašo Konrad, načelnik  8  Lepo je biti tabornik    Tanja Frangež ‐ Strina  10  Pogovor s Strino štirideset let kasneje    Janez Kanič ‐ Maka  12  Pogovor z vzorniki     Janez Kanič ‐ Maka  12    Robert Bobanec  ‐ Bili smo mulci . . .   18    Nekaj že objavljenih utrinkov  20    Alojz Vindiš – Dunda  ‐ V življenje mladih smo hoteli prenesti      vse, s čimer smo živeli in v kar  smo verjeli   23    Vili Mlakar – Boltežar – Ko gre za vrednote, mladim zaupam,      da bodo našli pravo pot   27    Tone  Kropušek  ‐  Naš  cilj  in  namen  je  bil  posredovati  mladim        vrednoto domoljubja   30  Zgodovinska pot slavne brigade    Vili Vindiš ‐ Mišek  34  50. let taborniškega rodu XI. SNOUB Maribor    Matej Grobelnik, Timon Šturbej  47  Najin oče je bil tabornik, tabornika sva tudi midva    Matevž in Primož Kanič  50  Pogovor z mladima vodnikoma    Nina Medved ‐ Mjedved  52  Kostanje v želodček, nogavice pa nad ogenj    Nina Plevnik  53  Stražarjeva noč    Asja Matjaž  54  Tabornikov dan    Asja Matjaž  55  Modernosti.    Nina Medved ‐ Mjedved  57  Starešine in načelniki odreda / roda  57  Priznanja in odlikovanja roda  58  Priznanja posameznikov  61  Iskrice  62  Taborniška imena  65      Osmerosmerka Taborniška imena  66      Križanka taborniki XI. SNOUB  68      Sponzor in donatorji  67


DONACIJE ZA IZVEDBO CELOLETNEGA PROGRAMA  OB 50. OBLETNICI SO PRISPEVALI:    HOLDING SLOVENSKE ELEKTRARNE d.o.o.  ZAVAROVALNICA MARIBOR d.d.  KBM INFOND d.o.o.  MOJA NALOŽBA POKOJNINSKA DRUŽBA d.d.  NKBM d.d.  KBM LEASING d.o.o.  POŠTNA BANKASLOVENIJE d.d.  MERKUR ZAVAROVALNICA d.d.  ODBOR BRIGADE BORCEV XI. SNOUB MILOŠA ZIDANŠKA  RAIFFEISEN BANKA d.d.  BILgraf d.o.o.  IGLU ŠPORT   

Sponzorju in donatorjem se za pomoč in sodelovanje najlepše zahvaljujemo!  68  


POHORSKI PARTIZAN XI. SNOUB Miloša Zidanška 65 let ustanovitve partizanske pohorske brigade in 50 let ustanovitve roda tabornikov Izdalo in založilo Društvo tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška, Maribor Zbral in uredil Janez Kanič – Maka Fotografije so prispevali Stojan Berlič – Žabac, Borut Cerkvenič – Crga, Matej Grobelnik - Grobi, Nina Medved – Mjedved, Janez Kanič – Maka, Primož Kanič, Bogomir Wenzel – Inšpektor, arhiv rodu XI. SNOUB Miloša Zidanška Križanko sestavil Jože Pauman - Peek Risbe Rajko Šubic Oblikoval Janez Kanič - Maka Uredniški odbor Alojz Vindiš - Dunda Robert Bobanec Stojan Berlič - Žabac Janez Kanič – Maka

© Društvo tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška 2009 ISBN 978-961-269-140-0 Tisk in vezava COPIS d.o.o. v 300 izvodih Ni v prodaji


ISBN (BAR KODA)

Pohorski partizan  

Zbornik XI. SNOUB

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you