»Oh, prosim, ne še ti.« Zmajem z glavo in ugriznem v jabolko. »Tega gotovo ne bi rekla, če bi že bila med srečnicami, ki so ga zares videle,« reče, vzame vaniljev kolaček iz rožnate kartonaste embalaže in poliže glazuro z vrha kot vsak dan med malico, čeprav se oblači bolj kot nekdo, ki bi raje pil kri, kot jedel majhne sladke kolačke. »Govorita o Damenu?« zašepeta Miles, se spusti na klop in nasloni komolce na mizo; njegove rjave oči švigajo od ene k drugi in njegov otroški obraz se razpotegne v nasmeh. »Lepotec! Sta videli škornje? Za Vogue. Mislim, da ga bom vprašal, ali bi hotel biti moj naslednji fant.« Haven ga motri s priprtimi rumenimi očmi. »Prepozno, je že rezerviran.« »Oprosti, nisem vedel, da so ti všeč nedarkerji.« Zareži se, zavije z očmi in odvije sendvič. Haven se zasmeje. »Če so takšni, so mi všeč. Častna beseda, tip je čista desetka, moraš ga videti.« Zmaje z glavo, jezi jo, da se ne morem navduševati z njo. »Naravnost – zažiga!« »Ga nisi videla?« Miles prime sendvič in se zazre vame. Pogled spustim na mizo in pomislim, ali naj kratko malo lažem. Takšen cirkus zganjata, da skoraj ne vidim drugega izhoda. Ampak ne morem. Ne njima. Haven in Miles sta moja najboljša prijatelja. Moja edina prijatelja. In zdi se mi, da imam že tako dovolj skrivnosti. »Pri angleščini sem sedela zraven njega,« končno rečem. »Prisiljena sva bila uporabljati isto knjigo. Ampak nisem si ga prav dobro ogledala.« »Prisiljena?« Haven potisne lase vstran, da si lahko nemoteno ogleda čudakinjo, ki si drzne izjaviti kaj takšnega. 16
04_za vecno-prelom.indd 16
9/16/10 6:24 PM