Issuu on Google+

Ever v prometni nesreči izgubi starše in mlajšo sestrico ter sama le za las ubeži smrti. Zdaj lah­ko vidi avre in sliši misli ljudi. Če se dotakne katerega koli človeka, se ji razkrije njegova življenjska zgodba. Zato se dotikom izogiba, nosi kapuco, posluša glasno glasbo in v novi šoli velja za čudakinjo. Potem pa se pojavi Damen. Prekrasen mladenič, ob katerem svet umolkne, Ever pa se zazdi, da ji vidi v dušo. A z njegovim prihodom se začnejo dogajati nenavadne stvari in Ever se zastavlja vse več vprašanj, na katera ne najde odgovorov. Ve le, da postaja vse bolj zaljubljena v skrivnostnega Damena … Alyson Noël je večkrat nagrajena avtorica mednarodnih uspešnic. Za večno je prvi roman iz serije Nesmrtni. Svet mladih tukaj in zdaj, napeta ljubezenska zgodba, temna skrivnost in nesmrtniki burijo domišljijo najstnikov po vsem svetu, da navdušeno pričakujejo vsako novo nadaljevanje.

27,95 €

za vecno_oprema.indd 1

za večno

Življenje in ljubezen – za večno!

alyson noël

alyson noël

1 nesmrtni

za večno prvi del serije nesmrtni

05/10/2010 11:03


nesmrtni

04_za vecno-prelom.indd 1

9/16/10 6:24 PM


alyson noĂŤl

za veÄ?no prvi del serije nesmrtni

04_za vecno-prelom.indd 3

9/16/10 6:24 PM


Za Jolynn »Godrnjavko« Benn, mojo prijateljico za mnoga življenja. (V naslednjem bova rokerski zvezdi!)

04_za vecno-prelom.indd 4

9/16/10 6:24 PM


zahvale

Te knjige ne bi mogla napisati brez neizmerne velikodušnosti in modrosti naslednjih ljudi: dr. Briana L. Weissa in Christine Gikas, ki sta mi pokazala preteklost, kakršne si ne bi mogla nikoli zamišljati; Jamesa Van Praagha, ki me je naučil gledati na svet na povsem nov način; svoje agentke Kate Schafer, ki me tako spretno vodi na moji poti; svoje urednice Rose Hilliard, ki tako skrbno bdi nad mojimi zgodbami; svoje redaktorice NaNe V. Stoelzle, ki me je že pri več knjigah reševala iz najrazličnejših slovničnih zagat; in, kot vedno, Sandyja, vseveda, kakršnih ni več!

04_za vecno-prelom.indd 5

9/16/10 6:24 PM


Barve avre in njihov pomen Rdeča: energija, moč, jeza, spolnost, strast, strah, ego Oranžna: samoobvladovanje, ambicioznost, pogum, premiš­ ljenost, pomanjkanje volje, apatija Rumena: optimizem, sreča, razum, prijaznost, neodločnost, lahka vod­ljivost Zelena: mirnost, zdravilnost, sočutje, zavajanje, ljubosumje Modra: poduhovljenost, zvestoba, ustvarjalnost, rahločut­ nost, ljubeznivost, čemernost Vijoličasta: velika poduhovljenost, modrost, intuitivnost Indigo: dobrohotnost, velika intuitivnost, iskanje Rožnata: ljubezen, iskrenost, prijateljstvo Siva: depresivnost, žalost, izčrpanost, šibka energija, skepticizem Rjava: pohlep, samoljubje, predsodki Črna: pomanjkanje energije, bolezen, bližnja smrt Bela: popolno ravnovesje

04_za vecno-prelom.indd 6

9/16/10 6:24 PM


Edina skrivnost, ki jo ljudje hranijo v sebi, je nesmrtnost.

Emily Dickinson

04_za vecno-prelom.indd 7

9/16/10 6:24 PM


ena »Ugani, kdo je.« Haven mi močno pritiska svoji topli, vlažni dlani na lica in potemnel rob njenega srebrnega prstana z lobanjo pušča madež na moji koži. In čeprav imam oči pokrite in zaprte, vem, da njene črno pobarvane lase ločuje preča sredi glave, da ima čez puli (ki ga nosi v skladu z zapovedmi oblačenja na naši šoli) zapet črn steznik iz umetnega usnja, da ima njeno čisto novo, do tal segajoče črno satenasto krilo že luknjo ob robu, kjer se ji je ujelo pod konico škornja Dr. Martens, in da so njene oči videti zlate, ampak samo zato, ker nosi rumene kontakt­ ne leče. Prav tako vem, da njen očka v resnici ni na »službenem« potovanju, kot je rekel, da je osebni trener njene mame veliko bolj »oseben« kot »trener« in da ji je bratec zlomil zgoščenko skupine Evanescence, ampak ga je preveč strah, da bi ji to povedal. Toda vsega tega ne vem zato, ker bi vohunila ali oprezala za njo ali celo zato, ker bi mi kdo povedal. Vse to vem, ker sem jasnovidna. »Pohiti! Ugani! Zazvonilo bo!« reče s hripavim, raskavim glasom, kot da bi pokadila škatlo na dan, čeprav je poskusila kaditi samo enkrat. Zavlačujem in razmišljam, katero je zadnje ime, ki bi si ga želela slišati namesto svojega. »Hilary Duff ?« 9

04_za vecno-prelom.indd 9

9/16/10 6:24 PM


»Uf. Poskusi znova!« Še močneje me pritisne čez oči in ne sanja se ji, da mi ni treba videti, da bi vedela. »Soproga Marilyna Mansona?« Zakrohota se in me spusti, si oblizne palec in ga usmeri proti tetovaži, ki jo je na mojem licu pustil potemneli prstan, vendar dvignem roko in jo prehitim. Ne zato, ker bi se mi obrnil želodec ob misli na njeno slino (mislim, vem, da je zdrava), ampak zato, ker nočem, da bi se me še enkrat dotaknila. Dotiki mi preveč razkrivajo, preveč me izčrpavajo, zato se jih poskušam za vsako ceno izogibati. Prime me za kapuco puloverja in mi jo sname z glave, potem poškili proti mojim slušalkam in vpraša: »Kaj poslušaš?« Sežem v žep za iPod, kakršnega sem si našila v vse kapucnike, da zakriva tiste nepogrešljive bele žičke pred pogledi učiteljev, potem ji ga podam in gledam, kako izbulji oči in reče: »Mater! Mislim – ga sploh lahko nastaviš še glasneje? In kdo je to?« Z iPodom binglja med nama, da lahko obe slišiva Jo­h­­nnyja Rottena, kako tuli o anarhiji v Združenem kraljestvu. In če sem poštena, ne vem, ali jo Johnny hoče ali je proti njej. Vem le to, da je skoraj dovolj glasen in mu za silo uspe otopiti moje preveč izostrene čute. »Sex Pistols,« rečem, izključim iPod in ga spravim nazaj v svoj skrivni žep. »Čudno, da si me sploh lahko slišala.« Nasmehne se, prav tedaj pa zazvoni. Samo skomignem. Ni mi treba poslušati, da slišim. Vendar ji tega seveda ne omenim. Rečem ji samo, da se bova videli na malici, in se napotim proti učilnici; zakorakam čez šolski park in trznem, ko začutim, da se ji za hrbet prikradeta dva tipa in 10

04_za vecno-prelom.indd 10

9/16/10 6:24 PM


ji stopita na rob krila, da skoraj pade. A ko se obrne, naredi znamenje zla (v redu, ni pravo znamenje zla, ampak samo nekaj, kar si je izmislila) in ju srepo pogleda s svojimi rumenimi očmi, da se takoj umakneta in jo pustita pri miru. Olajšano zavzdihnem in se prerinem v učilnico; vem, da se bo pojemajoča energija Haveninega dotika prav kmalu izgubila. Stopim proti svoji klopi v zadnjem delu učilnice, se izog­ nem torbici, s katero mi je Stacia Miller namerno zaprla pot, in preslišim, ko mi kot vsak dan potihem zategne v pozdrav: »Zguuuba!« Potem se spustim na stol, vzamem iz torbe knjigo, zvezek in kuli, si vstavim slušalke, potegnem kapuco nazaj na glavo, spustim nahrbtnik na prazen sosednji sedež in čakam, da se bo prikazal gospod Robins. Gospod Robins vedno zamuja. V glavnem zato, ker v odmorih rad srkne nekaj požirkov iz svoje srebrne stekleničke. Ampak to počne samo zato, ker ga njegova žena nenehno nadira, njegova hčerka misli, da je nesposobnež, medtem ko on bolj ali manj sovraži svoje življenje. Vse to sem izvedela prvi dan na tej šoli, ko sem mu prinesla potrdilo o prešolanju in se je moja roka po naključju dotaknila njegove. Zato zdaj vedno, kadar moram kaj oddati, to pustim na robu njegove mize. Zaprem oči in čakam, moji prsti tipajo pod puloverjem in preklapljajo na drugo pesem, od kričečega Sida Viciousa na nekaj nežnejšega, mehkejšega. Zdaj, ko sem v učilnici, ves tisti hrup ni več potreben. Na naši šoli na enega učitelja ne pride preveč učencev in najbrž je zato miselna energija bolj umirjena. Taka čudakinja nisem od nekdaj. Včasih sem bila običajna najstnica. Hodila sem na šolske plese, zaljubljala sem se v slavne fante in bila sem tako nečimrna, da svojih dolgih sve11

04_za vecno-prelom.indd 11

9/16/10 6:24 PM


tlih las niti v sanjah ne bi stiskala v rep in se ne bi skrivala pod velikim puloverjem s kapuco. Imela sem mamo, očka, sestrico, ki ji je bilo ime Riley, in ljubkega rumenega labradorca Zlatka. Živela sem v lepi hiši in dobri soseski v Eugenu, v Oregonu. Bila sem priljubljena, srečna in komaj sem čakala, da se bo začel tretji letnik, saj sem bila pravkar sprejeta med šolske navijačice. Moje življenje je bilo popolno in pred mano je bilo neskončno poti. In čeprav je to zadnje čisti kliše, je, ironično, čista resnica. Toda, kar se mene tiče, so vse to samo govorice. Kajti odkar se je zgodila nesreča, se jasno spominjam samo še umiranja. Doživela sem »bližnje srečanje s smrtjo«, kot temu pravijo. Ampak slučajno se motijo. Kajti, verjemite mi, pri tem ni šlo za nič »bližnjega«. Predstavljajte si: s sestrico Riley sva sedeli na zadnjem sedežu očkovega terenca, Zlatko je glavo položil v Rileyjino naročje in mi z repom nežno udarjal ob nogo, potem pa so bile naenkrat vse zračne blazine napihnjene, avto je bil uničen in jaz sem vse skupaj opazovala od zunaj. Strmela sem v razbito pločevino, zdrobljeno steklo, zmečkana vrata, sprednji odbijač in bor, stisnjen v njegovem smrtonosnem objemu; spraševala sem se, kaj je šlo narobe, in upala in molila, da so se tudi vsi ostali rešili iz avta. Potem sem zaslišala znano lajanje, obrnila sem se in jih zagledala: Zlatko je mahal z repom in se oddaljeval po stezi, ostali so mu sledili. Odšla sem za njimi. Najprej sem poskušala teči, da bi jih dohitela, potem pa sem upočasnila korak in se raje ozrla na­ okrog. Hotela sem se sprehoditi skozi tisto prostrano dišeče polje drhtečih dreves in trepetajočih cvetlic, zaprla sem oči in 12

04_za vecno-prelom.indd 12

9/16/10 6:24 PM


utonila v slepečo, lesketajočo, žarečo meglico, v kateri je vse migljalo. Obljubila sem si, da se bom zadržala samo za trenutek. Da se bom takoj vrnila in jih poiskala. A ko sem končno le pogledala, sem jih v zadnjem hipu komaj še ujela: smehljali so se in mahali in prečkali most, že čez nekaj sekund pa so vsi izginili. Popadla me je panika. Povsod sem jih iskala. Tekala sem sem in tja, toda vse je bilo videti enako – topla, bela, lesketajoča, migetajoča, lepa, butasta, večna meglica. In padla sem, koža me je ščemela od mraza, vse telo mi je trzalo, jokala sem, kričala, preklinjala, prosila, izrekala obljube, za katere sem vedela, da jih nikoli in nikdar ne bom mogla izpolniti. Potem sem zaslišala, kako je nekdo rekel: »Ever? Ti je tako ime? Odpri oči in me poglej.« Opotekla sem se nazaj na površje. Nazaj tja, kjer ni bilo drugega kot trpljenje in bridkost in pekoča bolečina na mojem mokrem čelu. Zastrmela sem se v tipa, ki se je sklanjal nadme, pogledala sem v njegove temne oči in dahnila: »Ever sem,« in nato spet omedlela.

13

04_za vecno-prelom.indd 13

9/16/10 6:24 PM


dve Nekaj sekund pred prihodom gospoda Robinsa spustim kapuco, izključim iPod in se začnem pretvarjati, da berem knjigo; ne ljubi se mi ga pogledati, ko reče: »Učenci, to je Damen Auguste. Pravkar se je priselil iz Nove Mehike. V redu, Damen, tam zadaj je prazen stol zate, zraven Ever. Dokler ne dobiš svoje knjige, si bosta morala deliti njeno.« Damen je lepotec. To vem, ne da bi sploh dvignila pogled. Ko koraka proti meni, usmerjam oči samo v knjigo, saj o svojih sošolkah in sošolcih že zdaj vem več kot preveč. Kar zadeva mene, sem v resnici presrečna, če še kakšen trenutek ne vem vsega. A če verjamem najbolj skritim mislim Stacie Miller, ki sedi samo dve vrsti pred mano, je Damen Auguste totalno seksi na kvadrat. Njena najboljša prijateljica Honor se popolnoma strinja. Strinja se tudi Honorin fant Craig, ampak to je čisto druga zgodba. »Hej.« Damen umakne moj nahrbtnik, ki zamolklo udari ob tla, in se usede na stol zraven mojega. Pokimam, ne da bi pogledala kaj več kot njegove sijoče črne motoristične škornje. Takšne, kakršne bi prej videla na kakšni modni reviji kot med Peklenskimi angeli. Zelo izstopajo med vrstami raznobarvnih natikačev, ki trenutno krasijo z zeleno preprogo pokrita tla. 14

04_za vecno-prelom.indd 14

9/16/10 6:24 PM


Gospod Robins nam reče, naj odpremo knjige na strani 133, zato se Damen nagne proti meni in vpraša: »Lahko gledam pri tebi?« Obotavljam se, groza me je bližine, a potisnem knjigo čisto do konca mize, da visi čez rob. In ko približa stol in zapolni tisto malo praznega prostora med nama, se odmaknem čisto na zunanji rob stola in se skrijem pod kapuco. Tiho se zasmeje, in ker ga še nisem pogledala, nimam pojma, kako naj si ta smeh razlagam. Vem le to, da je zvenel lahkotno in vedro, toda zdelo se mi je, kot da bi se v njem skrivalo še nekaj več. Spustim se še niže, zakrijem lice z dlanjo in pogledam na uro. Trdno sem odločena, da se ne bom menila za strupene poglede in zlobne pripombe, ki letijo v mojo smer. Recimo: Ubogi novi sošolec, takšen seksi lepotec, pa mora sedeti zraven tiste čudakinje! To prihaja od Stacie, Honor, Craiga in tudi od skoraj vseh drugih v učilnici. No, od vseh razen od gospoda Robinsa, ki si skoraj tako zelo kot jaz želi, da bi se ura že končala. Do malice že vsi govorijo o Damenu. Si videla tistega novega fanta, Damena? Kakšen tipček!  ... Kako je seksi!  ... Slišala sem, da je iz Mehike  ... Ne, mislim, da je iz Španije  ... Saj ni važno, iz neke tuje dežele je  ... Povabila ga bom na zimski ples in pika  ... Saj ga sploh še ne poznaš  ... Ne skrbi, spoznala ga bom  ... »O marička. Si videla tistega novega fanta, Damena?« Haven se usede zraven mene in me gleda skozi predolg frufru s špičastimi konicami, ki se končajo tik nad njenimi temno rdečimi ustnicami. 15

04_za vecno-prelom.indd 15

9/16/10 6:24 PM


»Oh, prosim, ne še ti.« Zmajem z glavo in ugriznem v jabolko. »Tega gotovo ne bi rekla, če bi že bila med srečnicami, ki so ga zares videle,« reče, vzame vaniljev kolaček iz rožnate kartonaste embalaže in poliže glazuro z vrha kot vsak dan med malico, čeprav se oblači bolj kot nekdo, ki bi raje pil kri, kot jedel majhne sladke kolačke. »Govorita o Damenu?« zašepeta Miles, se spusti na klop in nasloni komolce na mizo; njegove rjave oči švigajo od ene k drugi in njegov otroški obraz se razpotegne v nasmeh. »Lepotec! Sta videli škornje? Za Vogue. Mislim, da ga bom vprašal, ali bi hotel biti moj nasled­nji fant.« Haven ga motri s priprtimi rumenimi očmi. »Prepozno, je že rezerviran.« »Oprosti, nisem vedel, da so ti všeč nedarkerji.« Zareži se, zavije z očmi in odvije sendvič. Haven se zasmeje. »Če so takšni, so mi všeč. Častna beseda, tip je čista desetka, moraš ga videti.« Zmaje z glavo, jezi jo, da se ne morem navduševati z njo. »Naravnost – zažiga!« »Ga nisi videla?« Miles prime sendvič in se zazre vame. Pogled spustim na mizo in pomislim, ali naj kratko malo lažem. Takšen cirkus zganjata, da skoraj ne vidim drugega izhoda. Ampak ne morem. Ne njima. Haven in Miles sta moja najboljša prijatelja. Moja edina prijatelja. In zdi se mi, da imam že tako dovolj skrivnosti. »Pri angleščini sem sedela zraven njega,« končno rečem. »Prisiljena sva bila uporabljati isto knjigo. Ampak nisem si ga prav dobro ogledala.« »Prisiljena?« Haven potisne lase vstran, da si lahko nemoteno ogleda čudakinjo, ki si drzne izjaviti kaj takšnega. 16

04_za vecno-prelom.indd 16

9/16/10 6:24 PM


»O, gotovo si trpela, res je moralo biti grozno.« Zavije z očmi in zavzdihne. »Prisežem, pojma nimaš, kakšno srečo imaš. In tega niti ne ceniš.« »Katero knjigo?« vpraša Miles, kot da bo naslov razkril kaj pomembnega. »Viharni vrh.« Skomignem, odložim ogrizek jabolka na sredino prtička in z vseh strani zapognem robove. »Pa kapuca? Si jo imela na glavi ali ne?« vpraša Haven. Pomislim in se spomnim, kako sem se pokrila ravno takrat, ko je šel proti meni. »Mmm, ja,« ji rečem. »Ja, zagotovo sem jo imela.« Pokimam. »No, hvala za to,« zamomlja in prelomi vaniljev kolaček na pol. »Zadnje, kar potrebujem, je konkurenca plavolase boginje.« Skremžim se in spustim pogled na mizo. Kadar kdo izjavi kaj takega, mi postane nerodno. Kaže, da so mi takšne stvari včasih ogromno pomenile, a zdaj ni več tako. »No, kaj pa Miles? Se ti zdi, da on ni konkurenca?« vprašam in preusmerim pozornost na nekoga, ki zna to resnično ceniti. »Ja.« Miles si gre z roko skozi kratke rjave lase, se obrne in naju počasti z vso svojo lepoto. »Ne izključi te možnosti.« »Čista neumnost,« reče Haven in si otrese iz naročja bele drobtinice. »Damen in Miles nista v isti ligi. Kar pomeni, da njegov dih jemajoči, manekenski videz ne igra nobene vloge.« »Kako veš, v kateri ligi je?« vpraša Miles, odvije pokrovček z vitaminske vode in pripre oči. »Kako si lahko tako prepričana?« »Radar za geje,« odvrne ona in se potolče po čelu. »In verjemi mi, tega tipa ne zaznava.« 17

04_za vecno-prelom.indd 17

9/16/10 6:24 PM


Ne le da imava z Damenom skupaj prvo uro, angleščino, in šesto uro, umetnost (sicer ni sedel zraven mene in ga nisem gledala, toda misli, ki so se vrtinčile po učilnici – celo tiste, ki so prihajale od naše učiteljice, gospodične Machado – so mi povedale vse, kar sem morala vedeti), ampak je očitno tudi parkiral zraven mene. In čeprav mi je uspelo, da doslej nisem videla nič drugega kot njegove škornje, sem vedela, da se je čas izmikanja iztekel. »O marička, tam je! Čisto zraven naju!« potiho zacvili Miles s tistim visokim, pojočim glasom, ki ga hrani za naj­ vznemirljivejše trenutke življenja. »In poglej ta avto – bleščeč črn BMW z zatemnjenimi okni. Lepo, zelo lepo. V redu, tako se zmeniva, ko bom odprl vrata, bom po nesreči udaril z njimi v njegova in tako bom imel razlog, da ga nagovorim.« Obrne se in čaka, da se bom strinjala. »Ne boš opraskal mojega avta. Niti njegovega. Niti kateregakoli drugega,« rečem, zmajem z glavo in vzamem ključe. »Prav.« Užaljeno se našobi. »Kar uniči mi sanje. Ampak naredi si uslugo in ga poglej! Potem pa se mi zazri v oči in mi reci, da zaradi njega ne boš kar izgubila glave in omedlela.« Zavijem z očmi in se stlačim med svoj avto in slabo parkiranega hrošča, ki je obrnjen tako nerodno, da je videti, kot bi se hotel povzpeti na mojo miato. In ko ravno hočem odkleniti vrata, mi Miles potegne kapuco z glave, mi sune sončna očala in steče na sopotnikovo stran, medtem ko mi – ne najbolj diskretno – miga z glavo in kaže s palcem, naj pogledam Damena, ki stoji za njim. Pa ga pogledam. Tako ali tako bi prej ali slej prišlo do tega. Torej globoko vdihnem in ga pogledam. 18

04_za vecno-prelom.indd 18

9/16/10 6:24 PM


In ob tistem, kar vidim, onemim, obstanem z odprtimi očmi, otrp­nem. In čeprav mi Miles začne mahati, me srepo gledati in mi sploh dajati vse mogoče znake, ki se jih lahko spomni, češ naj misijo prekinem in se vrnem v bazo – tega ne morem storiti. Mislim, prav rada bi ga ubogala, saj vem, da me imajo že tako ali tako vsi za čudakinjo in se ne bi smela tako vesti, a si nikakor ne morem pomagati. Ne samo zato, ker je Damen s svojimi bleščečimi temnimi lasmi, ki mu segajo skoraj do ramen in obkrožajo njegove visoko izklesane ličnice, neznansko lep; ko me pogleda, ko dvigne temna sončna očala in se najina pogleda srečata, vidim, da so njegove mandljaste oči globoke, temne in čudno znane, obdajajo pa jih tako goste trepalnice, da so videti skoraj kot umetne. In njegove ustnice! Njegove ustnice so polne in mamljive, pravilne kot Kupidov lok. In telo, ki vse to podpira, je visoko, vitko, napeto, ves je odet v črno. »Eee ... Ever? Ha-lo? Zdaj se lahko zbudiš. Prosim.« Miles se obrne proti Damenu in se živčno zasmeje. »Ne zameri moji prijateljici, po navadi ima na glavi kapuco.« Seveda vem, da moram nehati. Takoj zdaj moram nehati. Ampak Damenove oči so uprte v moje, njihova barva je vse globlja in usta se mu začenjajo ukrivljati. Toda tako ohromljena nisem zaradi njegove silne lepote. Ta nima nič pri tem. Predvsem me prevzame, kako celoten prostor okrog njegovega telesa – od njegove prekrasne glave vse do odsekanih konic njegovih črnih motorističnih škornjev – zapolnjuje ena sama prozorna praznina. Nobene barve. Nobene avre. Nobene utripajoče igre svetlobe.

19

04_za vecno-prelom.indd 19

9/16/10 6:24 PM


Vsakdo ima avro. Iz telesa vsakega živega bitja sevajo prelivajoče se barve. Mavrično energijsko polje, ki se ga niti ne zaveda. In to sploh ni nič nevarnega ali strašnega ali kakorkoli slabega, je samo del vidnega (no, vsaj meni) magnetnega polja. Pred nesrečo nisem niti vedela, da takšne stvari obstajajo. Kaj šele, da bi to lahko videla. Toda od trenutka, ko sem se v bolnišnici prebudila, sem povsod videla barve. »Se počutiš v redu?« je vprašala rdečelasa sestra in me zaskrbljeno gledala. »Ja, ampak zakaj ste čisto rožnati?« Mežikala sem, zmedena zaradi pastelno rožnatega sija, ki jo je obdajal. »Zakaj sem kaj?« Trudila se je, da bi prikrila vznemirjenost. »Rožnati ste. Vse okrog vas je rožnato, veste, še posebno okrog glave.« »V redu, ljubica, lepo počivaj, jaz pa bom šla po zdravnika,« je rekla, se zadenjsko umaknila iz sobe in stekla po hod­ niku. Potem sem morala hoditi od okulista do okulista, večkrat so mi slikali možgane in psihologi so podajali svoja mnenja, šele potem sem se naučila ta videnja barvnih krogov obdržati zase. Ko se mi je začelo dogajati, da slišim misli, prek dotika spoznavam življenjske zgodbe in se redno srečujem s svojo mrtvo sestro Riley, sem bila že dovolj pamet­na, da tega nisem zaupala nikomur. Najbrž sem se tako navadila na takšno življenje, da sem že pozabila, kako je bilo prej. A pogled na Damena, ki ga ne obdaja nič drugega kot bleščeča črna barva njegovega dragega, hudega avtomobila, me bežno spomni na srečnejše, bolj normalne dni. 20

04_za vecno-prelom.indd 20

9/16/10 6:24 PM


»Ever, kajne?« reče Damen in obraz se mu razleze v topel nasmeh, ki razkrije še nekaj popolnega na njem – bleščeče bele zobe. Stojim in se trudim odmakniti pogled od njegovih oči, Miles se pomenljivo odkašljuje. Spomnim se, kako ga jezi, če se kdo ne meni zanj, zato pomignem proti njemu in rečem: »Oh, oprosti. Miles, Damen, Damen, Miles.« In ves čas niti enkrat ne trenem z očmi. Damen pogleda Milesa, mu na hitro pokima, nato se spet zazre vame. In čeprav vem, da zveni noro, sem v tistem delčku sekunde, ko se je njegov pogled odmaknil, začutila čuden hlad in šibkost. Ko se njegov pogled vrne, je vse spet toplo in dobro. »Te lahko prosim za uslugo?« Nasmehne se. »Bi mi posodila svoj izvod Viharnega vrha? Nadoknaditi moram zamujeno, a nocoj ne bom imel časa, da bi obiskal knjigarno.« Sežem v nahrbtnik, vzamem svojo zmahano knjigo in jo podržim s konicami prstov; del mene hrepeni, da bi moje konice oplazile njegove, da bi se dotaknila tega lepega neznanca, medtem ko se drugi del, močnejši, modrejši, jasnovidni del, zdrzne – groza ga je strašnega prebliska védenja, ki ga prinese vsak dotik. Šele ko je že vrgel knjigo v avto, pogledal izza sončnih očal in rekel »Hvala, se vidiva jutri,« se zavem, da se ni zgodilo nič razen rahlega ščemenja v konicah mojih prstov. In preden sploh lahko odgovorim, že vzvratno spelje s parkirnega prostora in se oddalji. »Oprosti,« reče Miles, zmaje z glavo in zleze v avto zraven mene. »Ampak ko sem rekel, da boš izgubila glavo, ko ga boš videla, to ni bil predlog, ne bi me smela vzeti dobesedno. 21

04_za vecno-prelom.indd 21

9/16/10 6:24 PM


Resno, Ever, kaj se je zgodilo? To je bila res več kot mučna napetost, kot da bi mu hotela reči: Živijo, ime mi je Ever in sem tvoja naslednja zalezovalka. Ne šalim se, mislil sem, da te bomo morali oživljati. In verjemi mi, veliko srečo imaš, da najina dobra prijateljica Haven ni bila tukaj in tega ni videla, kajti na žalost te moram spomniti, da se je prva zagrebla zanj  ...« Miles nadaljuje v tem stilu, melje in melje vso pot do doma. Pustim ga govoriti, sledim prometu in s prstom zamišljeno tipam debelo rdečo brazgotino na čelu, tisto, ki mi jo zakriva frufru. Mislim, nekaj mi ne gre v glavo: vse od nesreče lahko prav vsakemu človeku slišim misli, spoznam njegovo življenje, vidim njegovo avro – samo tistim ne, ki so že mrtvi. Kako naj si to razlagam?

22

04_za vecno-prelom.indd 22

9/16/10 6:24 PM


tri Vstopim v hišo, pograbim iz hladilnika steklenico vode in odidem po stopnicah v svojo sobo; ne da bi mi bilo treba stikati naokrog, vem, da je Sabine še vedno v službi. Sabine je vedno v službi, kar pomeni, da imam to ogromno hišo skoraj ves čas samo zase, čeprav se po navadi zadržujem samo v svoji sobi. Sabine se mi smili. Smili se mi, ker se ji je življenje, za kak­ ršno se je tako trudila, za vedno spremenilo tistega dne, ko je dobila na grbo mene. A ker je bila moja mama edinka in so mi že do drugega leta umrli vsi stari starši, res ni imela kakšne posebne izbire. Hočem reči, bili sta samo dve možnosti: ali živim pri njej – očetovi edini sestri dvojčici – ali pa bom pri rejnikih, dokler ne dopolnim osemnajst let. In čeprav ne ve ničesar o vzgajanju otrok, ni niti čakala, da pridem iz bol­nišnice, ampak je takoj prodala svoje stanovanje, kupila to veliko hišo in najela enega najboljših notranjih opremljevalcev v okrožju, da mi je uredil sobo. No, imam vse običajne stvari, kot so postelja, predalnik in miza. Imam tudi plazmo, razkošen prostor za garderobo, ogromno kopalnico z masažno kadjo in ločeno kabino za prhanje, balkon s čudovitim razgledom na ocean ter lastno delovno sobo oziroma sobo za prosti čas, v kateri so še ena plazma, omarica s pijačo, mikrovalovna pečica, majhen hladilnik, pomivalni stroj, glasbeni stolp, kavči, mize, vreče za sedenje, vse, kar hočeš. 23

04_za vecno-prelom.indd 23

9/16/10 6:24 PM


Smešno, včasih bi dala vse za takšno sobo. Zdaj bi dala vse, samo da bi bilo tako kot včasih. Sabine preživi večino časa z drugimi odvetniki in vsemi tistimi visokimi živinami, ki jih zastopa njeno podjetje, zato je najbrž res mislila, da bom vse te reči potrebovala. In nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj nima otrok: ali zato, ker vse dneve dela in zanje nima časa, ali zato, ker še ni srečala pravega fanta, ali zato, ker si jih sploh nikoli ni želela, ali se morda prepleta vse troje. Verjetno se zdi, da bi morala te stvari vedeti, če sem jasnovidna in vse to. Ampak ne morem vedno videti, kakšne nagibe ima človek, v glavnem vidim dogodke. Recimo niz podob, ki odsevajo človekovo življenje, kot da bi mi nekdo kazal sliko za sliko, le da je to bolj podobno filmskemu napovedniku. Čeprav včasih vidim samo simbole, ki jih moram še razvozlati, da bi vedela, kaj pomenijo. Nekako tako kot pri tarot kartah ali v Živalski farmi, ki smo jo morali prebrati lani za angleščino. Stvar nikakor ni preprosta in včasih si kaj razlagam popolnoma napačno. Toda kadar se to zgodi, se lahko vrnem na začetek in k dejstvu, da imajo nekatere slike več kot en pomen. Kot takrat, ko sem veliko srce z razpoko po sredini narobe razumela kot znamenje nesrečne ljubezni – ženska pa se je potem zgrudila zaradi srčne kapi. Včasih se lahko kar malce zmedem, ko poskušam izbrati prave pomene. Podobe same pa nikoli ne lažejo. No, tudi če ne bi bila jasnovidna, bi gotovo vedela, da imajo ljudje, ki sanjajo o otrocih, običajno v mislih drobceno štručko, zavito v pastelne barve, in ne sto šestdeset centimetrov visoke, modrooke, svetlolase, jasnovidne najstnice s ku24

04_za vecno-prelom.indd 24

9/16/10 6:24 PM


pom čustvenih težav. Zato se trudim biti tiha, spoštljiva in se držim proč od Sabine. In ji nikakor ne izdam, da se skoraj vsak dan pogovarjam s svojo mrtvo sestrico. Ko se je Riley pojavila prvič, je bilo sredi noči, stala je ob vznožju moje bolnišnične postelje, v eni roki je držala cvetlico, z drugo mi je mahala. Še vedno mi ni jasno, kaj me je zbudilo, saj sploh ni spregovorila ali opozorila nase s kakšnim drugim zvokom. Najbrž sem kratko malo začutila njeno bližino, spremembo v sobi, energijo v zraku ali kaj takega. Sprva sem domnevala, da imam halucinacije – pač še en stranski učinek zdravil proti bolečinam, ki sem jih jemala. A ko sem večkrat pomežiknila in si pomela oči, je bila še vedno tam in najbrž mi sploh ni prišlo na misel, da bi zakričala ali poklicala na pomoč. Gledala sem, kako se mi je ob postelji približala, pokazala na mavčne obveze, ki so mi prekrivale roke in noge, in se zasmejala. No, bil je tih smeh, ampak vseeno se mi ni zdelo niti malo smešno. Takoj ko je na mojem obrazu opazila jezo, se je spet zresnila in pomignila, kot da bi vprašala, ali boli. Skomignila sem, še vedno malce nezadovoljna, ker se mi je smejala, in kar pošteno vznemirjena, ker sem jo gledala pred sabo. In čeprav nisem bila povsem prepričana, da je res ona, sem jo vseeno vprašala: »Kje so mama in očka in Zlatko?« Glavo je nagnila vstran, kot da bi stali prav tam zraven nje, a vse, kar sem lahko videla, je bil prazen prostor. »Ne razumem.« Samo nasmehnila se je, položila dlani skupaj, nagnila glavo vstran in mi tako pokazala, naj spet zaspim. 25

04_za vecno-prelom.indd 25

9/16/10 6:24 PM


Pa sem zaprla oči, čeprav prej nikoli ne bi ubogala njenih ukazov. Nato sem jih prav tako hitro spet odprla in rekla: »Hej, kdo je rekel, da si lahko sposodiš moj pulover?« In v hipu je ni bilo več. Priznam, še vso noč sem se jezila nase, ker sem jo vprašala nekaj tako neumnega, plehkega, sebičnega. Ponudila se mi je priložnost, da bi dobila odgovore na nekatera od največjih živ­ ljenjskih vprašanj, morda bi lahko dobila vpogled v stvari, ki begajo ljudi že celo večnost. Namesto tega pa sem zapravila trenutek za to, da sem svojo mrtvo sestrico nadrla, ker mi je sunila nekaj iz omare. Bo že res, da je stara navada železna srajca. Ko se mi je prikazala drugič, sem ji bila tako hvaležna, da sploh nisem omenjala, kaj vse je bilo na njej mojega: ne le moj najljubši pulover, ampak tudi moje najboljše kavbojke (bile so ji tako dolge, da so se ji nabrale okrog gležnjev) in zapestnica s posebno močjo, ki sem jo dobila za trinajsti rojstni dan in za katero sem vedno vedela, da si jo je silno želela. Raje sem se samo nasmehnila in pokimala in se delala, kot da tega sploh nisem opazila; nagnila sem se proti njej in jo od strani pogledala. »No, kje sta mama in očka?« sem vprašala in si mislila, da se bosta pojavila, če bom le dovolj napeto gledala. Toda Riley se je samo nasmehnila in zakrilila z rokama ob bokih. »Hočeš reči, da sta angela?« Široko sem odprla oči. Zavila je z očmi in odkimala, se prijela za trebuh in se sklonila naprej v napadu tihega krohota. »Dobro, v redu, tudi prav.« Vrgla sem se nazaj v blazine in si mislila, da si je res preveč dovolila, čeprav je bila mrtva. »No, povej mi, kako je tam, kjer si?« sem vprašala, trdno od26

04_za vecno-prelom.indd 26

9/16/10 6:24 PM


ločena, da se ne bom prepirala. »Ali si  ... no  ... ali zdaj živiš v nebesih?« Zaprla je oči in dvignila dlani, kot da bi tehtala kakšen predmet, in potem se je kar od nekod prikazala slika. Sklonila sem se naprej in se zastrmela v sliko v dodelanem zlatem okvirju z umazano belim paspartujem, na kateri je bil nedvomno upodobljen raj. Živo moder ocean, štrleče pečine, zlat pesek, cvetoča drevesa, na obzorju nerazločen obris majhnega, oddaljenega otoka. »Zakaj zdaj nisi tam?« sem vprašala. In ko je skomignila, je slika izginila. In z njo tudi ona. V bolnišnici sem bila več kot mesec dni; imela sem nekaj zlomljenih kosti, pretres možganov, notranjo krvavitev, ureznine in udarnine ter precej globoko rano na čelu. In medtem ko sem bila vsa v obvezah in pod vplivom zdravil, je morala Sabine prevzeti nehvaležno nalogo, da je izpraznila hišo, uredila vse potrebno za pogreb in spakirala moje stvari za selitev daleč na jug. Prosila me je, naj napišem seznam vseh reči, ki sem jih hotela vzeti s seboj. Vseh stvari, ki bi jih hotela vleči s seboj iz Eugena v Oregonu, iz svojega popolnega prejšnjega življenja, v Laguna Beach v Kaliforniji, v srhljivo novo življenje. Razen nekaj svojih oblačil nisem hotela ničesar. Preprosto nisem prenesla, da bi me karkoli spominjalo na vse, kar sem izgubila, saj sem vedela, da mi nobena bedasta škatla, polna neumnosti, nikoli ne bo vrnila družine. Ves čas, ko sem bila zaprta v tisti sterilni beli sobi, me je redno obiskoval psiholog, neki preveč zavzet stažist s svetlo rjavo jopico in tablico s spetimi listi, ki je najina srečanja ve27

04_za vecno-prelom.indd 27

9/16/10 6:24 PM


dno začenjal z istim puhlim vprašanjem, češ, kako sem se spopadala z »nenadomestljivo izgubo« (njegove besede, ne moje). Potem me je vedno poskušal prepričati, da bi se odpravila v sobo 618, kjer so bila terapevtska srečanja žalujočih. Ampak v to se nikakor nisem nameravala vključiti. Ni govora, da bi sedela v krogu s kupom trpečih ljudi in čakala, kdaj bom prišla na vrsto in jim povedala zgodbo o najhujšem dnevu v svojem življenju. Mislim – kako naj bi mi to pomagalo? Le kako bi se lahko počutila bolje, če bi potrdila, kar sem že takrat vedela? Edino jaz sem bila kriva za to, kar se je zgodilo moji družini. Poleg tega sem bila še tako neumna, tako sebična in tako lena, da sem se morala zaradi mečkanja, zavlačevanja in obotavljanja vrniti iz večnosti. Med letom od Eugena do letališča Johna Wayna s Sabine nisva kaj dosti govorili; pretvarjala sem se, da nisem razpoložena zaradi žalosti in poškodb, toda v resnici sem samo potrebovala malo razdalje. Vedela sem vse o tem, kako je bila notranje razdvojena, kako je po eni strani na vsak način hotela narediti, kar je bilo prav, po drugi pa jo je ves čas kljuvalo: Zakaj jaz? Jaz se najbrž nikoli ne sprašujem: Zakaj jaz? V glavnem se sprašujem: Zakaj oni in ne jaz? Poleg tega nisem hotela tvegati, da bi jo prizadela. Po vseh sitnostih, ki jih je imela s tem, da me je vzela k sebi in mi poskušala priskrbeti prijeten dom, nisem mogla tvegati, da bi ji dala vedeti, kakšna zguba časa so bili ves njen trud in vsi njeni dobri nameni. Da bi bilo popolnoma vseeno, če bi me pustila v katerikoli zanikrni luknji. Med vožnjo do nove hiše so se mi pred očmi bliskali son28

04_za vecno-prelom.indd 28

9/16/10 6:24 PM


ce, morje in pesek, in ko je Sabine odprla vrata in me odpeljala po stopnicah v mojo sobo, sem jo samo površno preletela s pogledom in nato zamomljala nekaj, kar je zvenelo približno kot hvala. »Oprosti, ker te moram pustiti samo,« je rekla in očitno že komaj čakala, da se vrne v svojo pisarno, kjer je bilo vse pod nadzorom, nekonfliktno in ni niti malo spominjalo na sesut svet travmatizirane najstnice. In v tistem hipu, ko so se za njo zaprla vrata, sem se vrgla na posteljo, zakopala obraz v dlani in se začela neutolažljivo cmeriti. Potem pa je nekdo rekel: »Oh, prosim, bi se pogledala? Si sploh videla, kaj vse je okrog tebe? Plazma, kamin, masažna kad? Mislim – ha-lo?« »Pa ne, da lahko govoriš?« Prevalila sem se na hrbet in se zastrmela v sestro, ki je, mimogrede, imela na sebi rožnato trenirko Juicy, zlate najkice in živo vijoličasto lasuljo. »Seveda lahko govorim, ne bodi smešna.« Zavila je z očmi. »Ampak že nekajkrat  ...« sem začela. »Samo malo sem se pozabavala. Pa me ustreli.« Zakorakala je po moji sobi, z rokami pogladila mizo, se dotaknila novega prenosnika in iPoda, ki ju je morala postaviti tja Sabine. »Ne morem verjeti, kakšno razkošje. To je do konca nepošteno!« Roke je uprla v boke in se namrščila. »In tega niti ne ceniš! Hej, si sploh že videla balkon? Se ti je sploh ljubilo pogledati, kakšen je razgled?« »Kaj me briga razgled,« sem rekla, prekrižala roke čez prsi in jo srepo pogledala. »In ne morem verjeti, da si me tako vlekla za nos in se pretvarjala, da ne moreš govoriti.« 29

04_za vecno-prelom.indd 29

9/16/10 6:24 PM


Samo zasmejala se je. »Boš že prebolela.« Gledala sem jo, kako je naredila nekaj dolgih korakov čez sobo, odrinila zavese in se posvetila težavnemu odklepanju steklenih vrat. »In kje dobivaš vsa ta oblačila?« sem jo vprašala in jo premerila od glave do pet; hitro sem spet preklopila na najin običajni ton pričkanja in zamer. »Najprej se prikažeš v mojih oblačilih, zdaj pa nosiš trenirko Juicy in dobro vem, da ti je mama že ni kupila.« Zakrohotala se je. »Prosim! Kot da še vedno potrebujem mamino dovoljenje! Lahko se kratko malo sprehodim do velike nebeške omare in vzamem, karkoli hočem. Zastonj,« je rekla in se obrnila, da se mi je lahko nasmehnila. »Resno?« sem vprašala s široko odprtimi očmi; zdelo se mi je, da se ji prav dobro godi. Samo zmajala je z glavo in mi pomignila, naj pridem k njej. »Pridi sem, pridi pogledat, kako hud razgled imaš po novem.« Pa sem šla pogledat. Dvignila sem se s postelje, si z rokavom obrisala oči in odkorakala proti balkonu. Šla sem tik mimo sestrice in stopila na kamnite ploščice. Ko sem uzrla prizor pred sabo, sem debelo pogledala. »Bi se mi moralo zdeti to smešno?« sem vprašala in si ogledovala razgled, ki je bil natančno tak kot slika raja v zlatem okvirju, ki mi jo je pokazala v bolnišnici. A ko sem se obrnila nazaj proti njej, je že ni bilo več.

30

04_za vecno-prelom.indd 30

9/16/10 6:24 PM


štiri Riley je bila tista, ki mi je pomagala oživiti spomine. Vodila me je skozi zgodbe iz otroštva in me spominjala, kako smo včasih živeli in katere prijatelje smo imeli, dokler se mi ni vse skupaj začelo vračati v zavest. Pomagala mi je tudi, da sem začela ceniti svoje novo življenje v južni Kaliforniji. Kajti ko sem videla njo, kako je navdušena nad mojo kulsko novo sobo, mojim bleščečim rdečim kabrioletom, osupljivimi plažami in novo šolo, sem spoznala, da je to vseeno nekaj vredno, kljub temu da bi raje živela drugače. In čeprav se še vedno prepirava in prerekava in si greva na živce prav tako kot prej, v resnici živim za njene obiske. To, da jo lahko še vedno videvam, pomeni, da pogrešam enega manj. In čas, ki ga preživiva skupaj, je najboljši del vsakega dneva. Edina težava je, da to ve. In vsakokrat, ko načnem katero od tem, o katerih niti slučajno noče govoriti – na primer kdaj bom lahko videla mamo, očka in Zlatka ali kam greš, kadar nisi tu –, me kaznuje tako, da nekaj časa ne pride. Čeprav me zelo jezi, ker mi teh stvari noče povedati, vem, da ne smem siliti vanjo. Tudi jaz ji nisem zaupala, da po novem lahko vidim avre in berem misli, niti tega, kako drugačna sem postala, tudi glede oblačenja. »Nikoli ne boš dobila fanta, če se boš tako oblačila,« reče, medtem ko poležava na moji postelji in se jaz kot vsako jutro 31

04_za vecno-prelom.indd 31

9/16/10 6:24 PM


hitim urejati, da bi bila kolikor toliko točno pripravljena za odhod v šolo. »Ja, no, vsi ne moremo kar zapreti oči in – puf – že so tu prekrasna nova oblačila,« rečem, potisnem stopala v ponošene teniške copate in zavežem obrabljene vezalke. »Prosim! Kot da ti Sabine ne bi zaupala kreditne kartice in rekla, da si daj duška. In kaj je s to kapuco? Si v kaki tolpi?« »Nimam časa za to,« rečem, pobašem knjige, iPod in nahrbtnik ter zakorakam proti vratom. »Greš?« Obrnem se in jo pogledam, moje potrpljenje se že nevarno bliža koncu, ona pa stisne ustnice in si vzame čas za razmislek. »V redu,« končno reče. »Ampak samo če spustiš streho. Naravnost obožujem veter v laseh.« »Prav.« Napotim se proti stopnicam. »Samo poskrbi, da te ne bo več, ko prideva do Milesove hiše. Kar zmrazi me, če te vidim sedeti v njegovem naročju brez njegovega privoljenja.« Ko prideva z Milesom do šole, naju Haven že čaka ob vhodu. Medtem ko ji oči razburjeno švigajo sem in tja po šolskem parku, reče: »V redu, čez manj kot pet minut bo zazvonil zvonec, o Damenu pa še vedno ne duha ne sluha. Mislita, da se je izpisal?« Preplašeno naju pogleda s široko razprtimi rumenimi očmi. »Zakaj bi se izpisal? Saj je komaj prišel,« rečem in se napotim proti svoji omarici, medtem ko ona poskakuje ob meni, da se debeli gumijasti podplati njenih škornjev kar odbijajo od pločnika. »Eee  ... ker ga nismo vredni? Ker je res predober, da bi bil resničen?« 32

04_za vecno-prelom.indd 32

9/16/10 6:24 PM


»Ampak mora priti. Ever mu je posodila svoj izvod Viharnega vrha, kar pomeni, da ga mora vrniti,« zine Miles, preden ga lahko ustavim. Zmajem z glavo in zavrtim svojo kombinacijo na ključavnici, medtem ko ves čas čutim težo Haveninega pogleda, ona pa reče: »Kdaj se je to zgodilo?« Eno roko upre v bok in se zastrmi vame. »Saj veš, da sem se prva zagrebla zanj, ne? In zakaj nisem seznanjena s tem? Zakaj mi ni nihče povedal? Zad­nje, kar sem slišala, je bilo, da ga sploh še nisi videla.« »O, še kako ga je videla. Skoraj sem moral poklicati rešilca, tako jo je vrglo.« Miles se zakrohota. Zmajem z glavo, zaprem omarico in se odpravim po hodniku. »No, res je.« Skomigne in ujame korak z mano. »Razčistiva zdaj: si bolj nadloga kot grožnja?« Haven se zastrmi vame s priprtimi, močno obrobljenimi očmi in ljubosumje ji obarva avro medlo, ogabno zeleno. Globoko vdihnem in ju pogledam; če ne bi bila moja prijatelja, pomislim, bi jima povedala, kako smešno je vse skupaj. Mislim – od kdaj pa se lahko za nekoga kar zagrebeš? Poleg tega glede na svoje trenutno stanje – slišim glasove, vidim avre, nosim vrečaste puloverje – nisem kakšna strašna kandidatka za zmenke. Vendar ne rečem nič od tega. Raje rečem samo: »Ja, nadloga sem. Gromozanska neizbežna katastrofa, za katero ni zavarovanja. Zagotovo pa nisem grož­ nja. Predvsem zato, ker mi ni do njega. In vem, da je najbrž težko verjeti, ker je krasen in seksi in hud in čista desetka in zažiga – ali karkoli že govoriš o njem –, ampak v resnici mi Damen Auguste ni všeč in ne vem, kako naj to drugače povem!« 33

04_za vecno-prelom.indd 33

9/16/10 6:24 PM


»Eee  ... mislim, da ti ni treba reči nič več,« zamomlja Haven, medtem ko strmi naravnost predse, in obraz ji otrpne. Sledim njenemu pogledu in tam stoji Damen z bleščečimi temnimi lasmi, čudovitimi očmi, krasnim telesom in znanim nasmeškom; začutim, kako mi srce poskoči, on pa mi pridrži odprta vrata in reče: »Hej, Ever, najprej ti.« Odvihram proti svoji mizi, se za las izognem nahrbtniku, ki mi ga je Stacia nastavila na pot, in obraz mi zažari od sramu, saj vem, da je Damen tik za mano in da je do zadnje besede slišal vse tiste grozne stvari, ki sem jih pravkar rekla. Torbo vržem na tla, se spustim na stol, potegnem čez glavo kapuco, navijem iPod in upam, da bom preglasila hrup in odrinila iz misli, kar se je zgodilo; prepričujem se, da se takšen frajer, kot je on – tako samozavesten, tako čeden, v vseh pogledih tako čudovit –, že ne bi vznemirjal zaradi lahkomiselnih besed dekleta, kot sem jaz. Ko pa se ravno začnem pomirjati, ko si ravno dopovem, da bom vse skupaj pozabila, me strese silovit šok – vsa koža se mi naelektri, po žilah se mi razlije toplota in celo telo me zaščemi. In vse to zato, ker je Damen položil svojo roko na mojo. Težko me je presenetiti. Odkar sem postala jasnovidna, je Riley edina, ki ji to uspeva, in verjemite mi, nikoli se ne naveliča iskanja novih načinov. Ko pa dvignem pogled s svoje roke proti Damenovemu obrazu, se samo nasmehne in reče: »Tole sem ti hotel vrniti.« In mi da moj izvod Viharnega vrha. In čeprav vem, da zveni čudno in več kot nekoliko noro, je v trenutku, ko je spregovoril, v učilnici zavladala popolna tišina. Resno, še trenutek pred tem so mi z vseh strani prihajali na uho glasovi in misli, potem pa: ______. 34

04_za vecno-prelom.indd 34

9/16/10 6:24 PM


Zavedam se, kako smešno je to, zmajem z glavo in rečem: »Si prepričan, da je ne bi obdržal? Res je ne potrebujem, saj že vem, kako se konča.« Odmakne roko, a ščemenje popolnoma poneha šele čez nekaj trenutkov. »Tudi jaz vem, kako se konča,« reče in se zazre vame tako prodorno, tako odločno, tako globoko, da hitro pogledam proč. In ko si ravno hočem spet vstaviti slušalke, da ne bi slišala Stacijinega in Honorinega brezkončno ponavljajočega se neusmiljenega komentiranja, Damen spet položi roko na mojo in vpraša: »Kaj poslušaš?« In vsa učilnica spet utihne. Resno, tistih nekaj kratkih sekund ni bilo slišati nobenega vrtinčenja misli, nobenega šepeta, ničesar, samo zven njegovega mehkega, toplega glasu. Hočem reči, ko se je zgodilo prvič, sem mislila, da se mi je samo zazdelo. Tokrat pa vem, da je res. Ljudje še vedno govorijo in razmišljajo in delajo, kar pač po navadi delajo, toda zven njegovih besed vse to popolnoma izpodrine. Ko opazim, kako je moje telo postalo čisto toplo in na­ elektreno, priprem oči in se vprašam, le kaj bi lahko bil vzrok za to. Mislim, saj se ni prvič nekdo dotaknil moje roke, čeprav se noben dotik doslej niti približno ne bi mogel primerjati s tem. »Vprašal sem, kaj poslušaš.« Nasmehne se. Tako zaupno in toplo, da začutim, kako zardevam. »Ah, eee  ... samo neki darkerski miks, ki ga je naredila moja prijateljica Haven. V glavnem stare stvari iz osemdesetih, saj veš, Cure, Siouxsie and the Banshees, Bauhaus.« Skomignem in kar ne morem odvrniti pogleda od njegovih oči, zrem vanje in poskušam določiti njihovo pravo barvo. 35

04_za vecno-prelom.indd 35

9/16/10 6:24 PM


»Ti je všeč darkerska glasba?« vpraša z dvignjenimi obrvmi in dvomečimi očmi ter upira pogled v moje dolge, v rep spete svetle lase, temno moder pulover in nenaličeno, brezhibno čisto kožo. »Ne, v bistvu ne. Haven jo obožuje.« Živčno se zasmejim in moj neprijetno krohotajoči glas se odbije od vseh štirih sten naravnost nazaj vame. »Pa ti? Kaj je všeč tebi?« Njegove oči so še vedno na mojih, na obrazu mu piše, da se zabava. In ko mu ravno hočem odgovoriti, vstopi gospod Robins; lica mu zaliva rdečica, toda ne od hitre hoje, kot vsi mislijo. In potem se Damen nasloni nazaj na svojem stolu, jaz pa globoko vdihnem, snamem kapuco in se potopim nazaj v znane zvoke mladostniških skrbi, strahu pred testi, težav z videzom, razblinjenih sanj gospoda Robinsa ter Stacijinega, Honorinega in Craigovega tuhtanja o tem, kaj bi seksi sošolec sploh lahko videl v meni.

36

04_za vecno-prelom.indd 36

9/16/10 6:24 PM


pet Ko pridem v jedilnico k naši mizi, sta Haven in Miles že tam. Ko vidim, da zraven njiju sedi Damen, me zamika, da bi kar zbežala. »Lahko se nam pridružiš, ampak samo, če obljubiš, da ne boš buljila v novega fanta.« Miles se zakrohota. »Buljiti je zelo nevljudno. Ti tega ni nikoli nihče povedal?« Zavijem z očmi in se spustim na klop zraven njega, trdno odločena, da pokažem, kako malo me gane, če je Damen zraven. »Vzgajali so me volkovi, kaj naj rečem.« Skomignem in si dam opraviti z zadrgo na svojem nahrbtniku z malico. »Mene sta vzgajala transvestit in pisateljica ljubezenskih romanov,« reče Miles, seže proti Haven in ji ukrade sladkorček v obliki koruznega zrna z vrha kolačka, ki napoveduje noč čarovnic. »Oprosti, to nisi bil ti, dragec, to je bil Chandler v Prijateljih.« Haven se zasmeji. »Mene pa so vzgajali vampirji. Bila sem prelepa vampirska princesa, ki so jo vsi ljubili, častili in občudovali. Živela sem v razkošnem temačnem gradu in nimam pojma, kako sem pristala za to ogabno plastično mizo ob vas, nesposobneži.« Z glavo pomiga Damenu. »Pa ti?« Damen najprej srkne iz steklenice požirek pijače, neznane rdeče tekočine z odtenki mavrice, nato se zazre v nas tri in reče: »Italija, Francija, Anglija, Španija, Belgija, New York, 37

04_za vecno-prelom.indd 37

9/16/10 6:24 PM


New Orleans, Oregon, Indija, Nova Mehika, Egipt in vmes še nekaj drugih krajev.« Nasmehne se. »Vojaško dete, kaj?« Haven se zasmeje in vrže Milesu še en sladkorček s svojega kolačka. »Tudi v Oregonu,« reče Miles, si položi sladkorček na sredino jezika in ga požene po grlu s krepkim požirkom vitaminske vode. »Portland.« Damen pokima. Miles se zasmeji. »Nisem spraševal po kraju, ampak v redu. Že tale naša prijateljica Ever, no, je živela v Oregonu,« reče in izzove oster pogled Haven, ki tudi po moji jutranji neumnosti v meni še vedno vidi največjo oviro na svoji poti do resnične ljubezni in ji ni všeč, če kdo usmerja pozornost name. Damen se nasmehne in se zazre vame. »Kje?« »V Eugenu,« zamomljam in usmerim oči v svoj sendvič, namesto da bi ga pogledala, kajti prav tako kot v učilnici vsakokrat, ko spregovori, vsi drugi zvoki utihnejo. In vsakokrat, ko se najine oči srečajo, začutim toploto. In ko je z nogo samo zadel ob mojo, me je po vsem telesu zaščemelo. In to me zares začenja spravljati iz tira. »Kako to, da si se znašla tukaj?« Nagne se proti meni, Haven pa se hitro pomakne še bliže k njemu. Strmim v mizo in po svoji stari navadi živčno stiskam ustnice. Nočem se pogovarjati o svojem starem življenju. Nima smisla, da bi jim pripovedovala vse krvave podrobnosti. Da bi morala pojasnjevati, kako sem samo jaz kriva, da so vsi v moji družini umrli, meni pa je nekako uspelo preživeti. Zato nazadnje samo odlomim skorjo s svojega sendviča in rečem: »Dolga zgodba.« 38

04_za vecno-prelom.indd 38

9/16/10 6:24 PM


Čutim Damenov pogled – globok, topel in vabljiv – in postanem tako živčna, da se mi začnejo dlani potiti in mi plastenka z vodo zdrsne iz rok. Tako hitro mi pade, da je niti ne morem ustaviti, ampak lahko samo gledam, kako se bo voda polila. A še preden plastenka zadene mizo, jo Damen ujame in mi jo vrne. Jaz pa sedim tam, strmim vanjo, se izmikam njegovemu pogledu in se sprašujem, ali sem edina opazila, kako hitro se je premaknil in kako ga za hip sploh ni bilo jasno videti. Potem Miles vpraša nekaj o New Yorku, Haven se pomakne tako blizu k Damenu, da mu že skoraj sedi v naročju, jaz pa globoko vdihnem, pojem malico in se prepričam, da sem si to samo domišljala. Ko se končno oglasi zvonec, pobašemo vsak svoje stvari in se odpravimo proti učilnici; takoj ko nas Damen ne more več slišati, se obrnem k prijateljema in rečem: »Kako se je znašel za našo mizo?« Potem se prestrašim lastnega glasu, tako rezko in obtožujoče zveni. »Hotel je sedeti v senci, pa sva mu ponudila prostor.« Miles skomigne, odvrže svojo plastenko v ustrezen smetnjak in pred nama nadaljuje pot proti stavbi. »Nič zlobnega, nisva zahrbtno spletkarila, da bi te spravila v zadrego.« »No, tisto o buljenju bi mi lahko prihranil,« rečem in se že isti hip zavedam, kako smešno in preobčutljivo zvenijo moje besede. Nočem povedati, kar zares mislim, svojih prijateljev nočem užaliti z edinim smiselnim, a nevljudnim vprašanjem: Zakaj se tip, kot je Damen, druži z nami? Resno. Zakaj za božjo voljo bi med vso mularijo na šoli, 39

04_za vecno-prelom.indd 39

9/16/10 6:24 PM


med vsemi kul skupinami, ki bi se jim lahko pridružil, izbral našo mizo – tri največje posebneže? »Pomiri se, smešno se mu je zdelo.« Miles skomigne. »Sicer pa pride nocoj k tebi domov. Rekel sem mu, naj se oglasi okrog osmih.« »Kaj?!« Medtem ko bolščim vanj, se nenadoma spomnim, kako je med malico Haven ves čas razmišljala, kaj bo oblekla, Miles pa se je spraševal, ali bo imel čas za pršenje s samoporjavitvenim sredstvom, in zdaj mi je bilo vse jasno. »No, Damen očitno tako kot mi sovraži nogomet, kar sva slučajno izvedela, ko ga je Haven malo pred tvojim prihodom na hitro zaslišala.« Haven se nasmehne in naredi poklonček z vstran upognjenimi koleni v mrežastih nogavicah. »In ker je nov in pravzaprav ne pozna nikogar drugega, sva si rekla, imejmo ga samo zase in ne dajmo mu priložnosti, da bi se še s kom spoprijateljil.« »Ampak  ...« Premolknem in ne vem, kako naj nadaljujem. Vem le to, da nočem Damenovega obiska, niti nocoj niti kdaj drugič. »Primajala se bom enkrat po osmi,« reče Haven. »Srečanje imam do sedmih in potem imam ravno toliko časa, da se grem domov preobleč. In, mimogrede, mesto zraven Damena v masažni kadi je rezervirano zame!« »Ne bo šlo!« reče Miles in ogorčeno odkimava. »Tega ne bom dovolil!« Haven samo pomaha čez ramo in odskaklja proti učilnici, jaz pa se obrnem k Milesu in vprašam: »Katero srečanje ima danes?« Miles odpre vrata učilnice in se nasmehne. »Petki so za tiste, ki se preobjedajo.« 40

04_za vecno-prelom.indd 40

9/16/10 6:24 PM


Za Haven bi lahko rekli, da je odvisnica od terapevtskih skupinskih srečanj. V kratkem času, odkar jo poznam, se je udeležila že dvanajststopenjskih srečanj za alkoholike, narkomane, odvisnike od odnosov, zadolžence, hazarderje, odvisnike od računalnikov, kadilce, sociofobe, zbiratelje stare šare in ljubitelje vulgarnosti. Ampak kolikor vem, se s tistimi, ki se preobjedajo, Haven doslej še ni srečevala. Pa saj je jasno, da nima težav s preobjedanjem, pri sto petinpetdesetih centimetrih ima vitko in gibčno telo kot kakšna balerina iz glasbene skrinjice. Prav tako ni alkoholičarka, zadolženka, hazarderka, nič od tega. Samo njena vase zaverovana starša jo brezupno zanemarjata, zato išče ljubezen in potrditev kjerkoli, kjer ju lahko dobi. Tako je tudi s tem njenim darkerstvom. V resnici ji sploh ni toliko do tega, kar je precej očitno: namesto da bi se skrivala po kakšnih kotih, poskakuje naokrog in njeni posterji Joy Division visijo na nežno rožnatih stenah iz faze baletke, od katere še ni minilo prav dolgo (prišla je kmalu za fazo šminkerskih lepotic iz modnih katalogov). Haven se je samo naučila, da v mestu, polnem svetlolask v oblačilih Juicy, najhitreje pritegneš pozornost tako, da se oblečeš kot princesa teme. Le da stvar v resnici ne deluje tako dobro, kot je upala. Ko jo je mama prvič videla v takšni opravi, je samo zavzdihnila, pograbila ključe in odšla na pilates. Očka pa ni bil doma dovolj dolgo, da bi si jo sploh lahko dobro ogledal. Malega bratca Austina je prestrašila, vendar si je precej hitro opomogel. Šolarji pa so povečini itak že vajeni vzbujanja pozornosti s škandaloznim vedenjem, odkar smo imeli lani na šoli kamere MTV-ja, in se običajno sploh ne menijo zanjo. 41

04_za vecno-prelom.indd 41

9/16/10 6:24 PM


Ampak jaz slučajno vem, da se pod vsemi lobanjami, zašiljenimi zakovicami in mrtvaškim mejkapom skriva punca, ki si samo želi, da bi jo kdo videl, slišal, ljubil in ji posvečal pozornost – nekaj, česar ji pretekle inkarnacije niso zagotovile. Če torej stoji pred polno sobo ljudi, jim tvezi solzavo zgodbo o svoji mučni bitki s kakršnokoli že odvisnostjo in se ob tem počuti pomembno – kdo sem jaz, da bi jo obsojala? V svojem starem življenju se nisem družila z ljudmi, kak­ r­šna sta Miles in Haven. Nisem imela stikov z nesrečnimi otroki, s čudnimi otroki ali z otroki, ki so jih vsi zafrkavali. Bila sem v družbi priljubljenih, večina nas je bila lepih, postavnih, nadarjenih, bistrih, premožnih, oboževanih ali vse od naštetega. Hodila sem na šolske plese, imela sem najboljšo prijateljico, ki ji je bilo ime Rachel (skupaj sva bili v navijaški skupini), in imela sem celo fanta, Brandona, ki je bil slučajno šesti, s katerim sem se poljubila (prvi je bil Lucas že v šestem razredu, ampak z njim sem se samo zaradi izzivanja, vsi drugi pa so, verjemite mi, komaj omembe vredni). Nikoli sicer nisem bila zlobna do tistih, ki niso pripadali naši skupini, vendar jih tudi nisem zares opazila. Tisti otroci pač niso imeli nobene zveze z mano. In tako sem se vedla, kot da bi bili nevidni. Zdaj pa sem tudi jaz ena od neopaženih. Vse mi je bilo jasno že tisti dan, ko sta me Rachel in Brandon obiskala v bolnišnici. Sicer sta dajala vtis prijaznosti in podpore, a njune misli so bile čisto druga zgodba. Komaj sta prenašala pogled na majhne plastične vrečke, iz katerih so mi v žile kapljale tekočine, na praske in modrice, na mavčne obveze na mojih rokah in nogah. Hudo jima je bilo zaradi tega, kar se je zgodilo, zaradi vsega, kar sem izgubila; trudila sta se, da ne bi buljila v 42

04_za vecno-prelom.indd 42

9/16/10 6:24 PM


nazobčano rdečo brazgotino na mojem čelu, v resnici pa sta hotela samo čim prej zbežati. Opazovala sem, kako sta se njuni avri prepletali in se zlivali v enak odtenek medlo rjave, in vedela, da se oddaljujeta od mene in se bližata drug drugemu. Prvi dan na šoli Bay View zato sploh nisem tratila časa s Stacijino in Honorino družbo, ki me je takoj začela šikanirati, ampak sem jo mahnila naravnost k Milesu in Haven, izobčencema, ki sta me brez vprašanj sprejela za prijateljico. Najbrž nas je precej čudno videti skupaj, ampak če povem po pravici, ne vem, kaj bi brez njiju. Naše prijateljstvo je ena redkih dobrih stvari v mojem življenju. Zaradi našega prijateljstva se spet počutim skoraj normalno. In prav zato se moram držati proč od Damena. Njegova sposobnost, da mi naelektri kožo z dotikom in utiša svet, ko spregovori, je nevarna skušnjava, ki se ji ne smem vdati. Ne bom tvegala prijateljstva s Haven. Zato ne morem tvegati in se z njim preveč zbližati.

43

04_za vecno-prelom.indd 43

9/16/10 6:24 PM


šest Z Damenom sva v isti skupini pri dveh predmetih, a skupaj sediva samo pri angleščini. Zato ga spet srečam šele po šesti uri, ko po umetnosti pospravim svoje pripomočke in odidem iz učilnice. Priteče k meni in mi pridrži vrata, jaz pa se zmuznem mimo njega in uprem pogled v tla, medtem ko razmišljam, kako bi lahko razveljavila povabilo. »Tvoja prijatelja sta mi rekla, naj se nocoj oglasim,« reče in ujame korak z mojim. »Ampak ne bom mogel priti.« »O!« rečem popolnoma presenečena z izdajajočim glasom, ki zveni preveč srečno, in takoj mi je žal. »Mislim, si prepričan?« Trudim se narediti ljubeznivejši, ustrežljivejši glas, kot da si res želim, da bi me obiskal, čeprav je prepozno. Gleda me in oči se mu hudomušno bleščijo. »Ja, prepričan sem. Se vidiva v ponedeljek,« reče, pospeši korak in se odpravi proti svojemu avtu, ki je parkiran v rdeči coni, njegov motor pa nerazložljivo brni. Ko pridem k svoji miati, me Miles čaka s prekrižanimi rokami in priprtimi vekami ter s svojim značilnim vzvišenim nasmeškom jasno kaže, da mu nekaj ni prav. »Raje mi povej, kaj se je zdaj tam zgodilo, ker ni bilo videti dobro,« reče in sede v avto, medtem ko jaz odprem vrata na svoji strani. »Odpovedal je obisk. Rekel je, da ne more priti.« Skomi44

04_za vecno-prelom.indd 44

9/16/10 6:24 PM


gnem, potisnem ročico v vzvratno prestavo in se ozrem čez ramo. »In kaj si mu ti rekla, da je odpovedal obisk?« Srepo me gleda. »Nič.« Še bolj se namršči. »Resno, nisem kriva, če boš imel pokvarjen večer.« S parkirišča zapeljem na cesto, in ker še vedno čutim Milesov pogled, vprašam: »Kaj?« »Nič.« Dvigne obrvi in se zastrmi skozi okno, jaz pa se raje osredotočim na vožnjo, čeprav vem, kaj mu roji po glavi. Potem se seveda obrne proti meni in reče: »Dobro, obljubi, da ne boš jezna.« Zaprem oči in zavzdihnem. Pa smo tam. »Samo  ... ne štekam, kaj je s tabo. Ni stvari na tebi, ki bi jo človek razumel.« Globoko vdihnem in se nalašč ne odzovem. Predvsem zato, ker je to šele začetek. »Prvič, lepa si za umret, za znoret – vsaj mislim, da najbrž si, ker je zares težko reči, če se ves čas skrivaš pod temi grdimi, razvlečenimi kapucami. Mislim, žal mi je, da sem jaz tisti, ki ti to reče, Ever, ampak vse skupaj je prav tragično, kot če brezdomec skriva, da je brezdomec, jaz pa mislim, da bi morali biti, kar smo. In ni mi všeč, da sem jaz tisti, ki ti to govori, ampak naravnost čudno je, da se namerno izmikaš temu do konca seksi novemu tipu, ki tako očitno rine vate.« Vzame si toliko časa, da mi nameni spodbuden pogled, jaz pa se pripravim na tisto, kar sledi. »Razen – seveda – če si lezbijka.« 45

04_za vecno-prelom.indd 45

9/16/10 6:24 PM


Zavijem desno in izdihnem, najbrž sem prvič v življenju hvaležna za svojo jasnovidnost, ker je vsekakor omilila udarec. »Saj je čisto v redu, če si,« nadaljuje. »Mislim, glede na to, da sem gej, je menda očitno, da te ne bom imel za manj vredno, kajne?« Živčno se zasmeje, češ, zdaj sva na deviškem teritoriju. Jaz pa samo odkimam in pritisnem na zavoro. »Samo zato, ker me Damen ne zanima, še nisem lezbijka,« rečem in se zavem, da zvenim veliko bolj negotovo, kot sem hotela. »Privlačnost je veliko več kot le videz, veš.« Recimo topel, ščemeč dotik, globoke, očarljive oči in zapeljiv zven glasu, ki zna utišati svet  ... »Delaš to zaradi Haven?« vpraša in ne nasede mojemu odgovoru. »Ne.« Stiskam volan, strmim v semafor in čakam, da se bo že prižgala zelena luč, da bom lahko odložila Milesa in bo vsega tega konec. A vem, da sem odgovorila prehitro, saj reče: »Ha! Sem vedel! Res delaš to zaradi Haven – ker se je zagrebla zanj. Ne morem verjeti, da se res oziraš na to! Mislim, se sploh zavedaš, da bi lahko izgubila nedolžnost z najbolj seksi tipom na šoli, mogoče celo na planetu, ti pa se temu odrekaš samo zato, ker se je zanj zagrebla Haven?« »To je smešno,« zamomljam, zmajem z glavo, zavijem v njegovo ulico, zapeljem pred njegovo hišo in parkiram. »Kaj? Nisi več devica?« Nasmehne se, očitno ga vse skupaj čudovito zabava. »Mi kaj prikrivaš?« Zavijem z očmi in se kljub vsemu zasmejem. Nekaj trenutkov me gleda, potem pa pobaše svoje knjige in se odpravi proti hiši, le še toliko se obrne, da reče: »Upam, da se Haven zaveda, kako dobra prijateljica si.« 46

04_za vecno-prelom.indd 46

9/16/10 6:24 PM


S petkovim večerom nazadnje ni bilo nič. No, ne z večerom, samo z našimi načrti. Delno zato, ker je Havenin bratec Austin zbolel in je bila Haven edina, ki je lahko ostala pri njem, delno pa zato, ker je Milesa njegov športnozanesenjaški očka zvlekel na nogometno tekmo in ga prisilil, da je nosil barve moštva in se vedel, kot da mu je kaj do tega. In kakor hitro je Sabine izvedela, da bom sama, je predčasno zapustila pisarno in se ponudila, da me pelje na večerjo. Ker vem, da bi me raje gledala v čem drugem kot v mojih priljubljenih puloverjih s kapuco in kavbojkah, in ker bi ji rada ustregla po vsem, kar je naredila zame, smuknem v ljubko modro obleko, ki mi jo je kupila pred kratkim, in nataknem salonarje, ki jih je dobila za zraven, potegnem čez ustnice z bleščilom (ostanek mojega starega življenja, ko mi je bilo še mar za takšne stvari), preložim najnujnejše reči iz nahrbtnika v majhno ročno torbico s kovinskim leskom, ki se ujema z obleko, in namesto običajnega repa pustim, da mi lasje valovito padajo čez ramena. In ko ravno nameravam odkorakati skozi vrata, se za mano pojavi Riley in reče: »Čas je že bil, da se začneš oblačiti kot punca.« Skoraj bi se podelala. »O mater, na smrt si me prestrašila!« zašepetam in zaprem vrata, da me Sabine ne more slišati. »Vem.« Zasmeje se. »Kam pa greš?« »V neko restavracijo, ki se imenuje Stonehill Tavern. V hotelu St. Regis je,« ji povem in srce mi še vedno divje utripa, tako me je presenetila. Dvigne obrvi in pokima. »Šik.« »Kako pa veš?« Gledam jo in se sprašujem, ali je že 47

04_za vecno-prelom.indd 47

9/16/10 6:24 PM


bila tam. Mislim, saj mi nikoli ne pove, kje preživlja prosti čas.

»Veliko stvari vem.« Zakrohota se. »Veliko več kot ti.« Skoči na mojo posteljo in popravi blazine, potem pa se nasloni nazaj. »No, ja, tu res ne morem narediti kaj dosti, a?« rečem in jezi me, ko vidim, da ima na sebi popolnoma enako obleko in čevlje kot jaz. Le da je na njej, ki je štiri leta mlajša in kar precej manjša, vse skupaj videti kot otroško šemljenje. »Ampak resno, pogosteje bi se morala obleči tako. Nerada to rečem, ampak tvoj običajni stil ti res ne pristoji. Hočem reči, ali misliš, da bi Brandon kdaj padel nate, če bi se tako oblačila?« Prekriža gležnje in se zastrmi vame; bolj sproščeno se človek, naj bo živ ali mrtev, ne bi mogel postaviti. »Ko sva že pri tem, ali si vedela, da zdaj hodi z Rachel? Ja, pet mesecev sta že skupaj. To je celo dlje, kot sta bila vidva, a?« Stiskam ustnice, udarjam z nogo ob tla in ponavljam svojo običajno mantro: Ne pusti ji, da ti pride do živega. Ne pusti ji  ... »In, marička, tega ne boš verjela, ampak skoraj sta šla do konca! Resno, s pozdravnega plesa sta odšla prej, vse sta splanirala, potem pa, no  ...« Premolkne, da se lahko zasmeje. »Vem, da tega najbrž ne bi smela ponavljati, ampak reciva samo, da je Brandon naredil nekaj, kar je potem zelo obžaloval in ga je spravilo v hudo zadrego, nazadnje pa je dokončno pokvarilo razpoloženje. Morala bi biti tam, povem ti, da je bilo noro smešno. Mislim, ne razumi me napačno, pogreša te in vse, po pomoti jo je celo enkrat ali dvakrat poklical s tvojim imenom, ampak kot pravijo, življenje gre naprej, kajne?« Globoko vdihnem, priprem veke in jo opazujem, kako 48

04_za vecno-prelom.indd 48

9/16/10 6:24 PM


poležava na moji postelji kot Kleopatra na nosilnici, kritizira moje življenje, moj videz, tako rekoč vse na meni in mi kot nekakšna predpubertetniška avtoriteta poroča o nekdanjih prijateljih, čeprav je sploh nisem nikoli prosila za to.

Lepo mora biti, da kar vpadeš, kadar se ti zazdi, in si ti ni treba mazati rok z vsem grdim delom, ki čaka nas ostale! In naenkrat mi gre zelo na živce, ker se mi prikazuje na teh kratkih obiskih, ki so v resnici samo navadni zahrbtni napadi; želim si, da bi mi samo dala mir in me pustila, da preživim ostanek svojega bednega življenja brez njenih nenehnih izlivov otročjega komentiranja, zato jo pogledam naravnost v oči in rečem: »Kdaj moraš biti v angelski šoli? Da te niso izključili, ker si tako zlobna?« Srepo me pogleda in oči se ji zožijo v dve tanki, jezni odprtini, tedaj pa na vrata potrka Sabine in zakliče: »Si priprav­ ljena?« Strmim v Riley in jo s pogledom izzivam, naj naredi kakšno neumnost, kaj, kar bo opozorilo Sabine na vse resnično čudne stvari, ki se dogajajo po hiši. Toda samo sladko se nasmehne in reče: »Mami in oči pošiljata poljubčke,« in čez nekaj sekund izgine.

49

04_za vecno-prelom.indd 49

9/16/10 6:24 PM


sedem Na poti v restavracijo ne morem misliti na nič drugega kot na Riley, na njeno grdo opazko in na to, kako do konca nesramna je, da to zine, potem pa izgine. Mislim, ves čas jo že prosim, naj mi pove, kako je s starši, moledujem, da bi mi navrgla vsaj kaj malega. A namesto da bi mi kaj zaupala in mi povedala, kar moram vedeti, vedno bolj menca, ves čas se izmika in mi noče pojasniti, zakaj se mi še nista prikazala. Pričakovali bi, da se bo človek, potem ko je mrtev, vedel malo lepše, malo prijaznejše. Ampak Riley že ne. Nič manj otročja, pokvarjena in grozna ni, kot je bila takrat, ko je bila še živa. Sabine pusti avto hotelskemu uslužbencu in napotiva se v hotel. In v trenutku, ko zagledam ogromno marmornato avlo, velikanske cvetlične aranžmaje in prekrasen razgled na ocean, mi je žal za vse, kar sem ravnokar razmišljala. Riley je imela prav. Ta hotel je res šik. Hudo, neznansko šik. To je kraj, kamor pripelje fant punco – ne pa teta čemerno nečakinjo. Hostesa naju odpelje do pogrnjene mize, okrašene s plapolajočimi svečami ter solnico in poprnico, ki spominjata na majhna srebrna kamna; ko se usedem in se ozrem po prostoru, kar ne morem verjeti svojim očem, tako sijajno je urejen. Posebno v primerjavi z restavracijami, ki sem jih vajena. A kakor hitro se zavem teh misli, jih odženem. Nobenega smisla se nima poglabljati v razlike med prejšnjim in sedanjim 50

04_za vecno-prelom.indd 50

9/16/10 6:24 PM


življenjem, brskati po možganih, kako je bilo včasih. Čeprav se je v Sabinini bližini včasih težko izogniti primerjanju. Ker je očkova dvojčica, mi kar ne pusti pozabiti na stare čase. Zase naroči rdeče vino, zame gazirano pijačo, potem pa pregledava jedilni list in se odločiva, kaj bova jedli. In takoj ko natakarica odide, si Sabine popravi za uho svetle lase, ki ji segajo do brade, se vljudno nasmehne in reče: »No, kako gre? Šola? Prijatelji? Vse v redu?« Ne razumite me napačno, teto imam rada in hvaležna sem ji za vse, kar je naredila. Ampak če zna prepričljivo nastopiti pred dvanajstčlansko poroto, še ne pomeni, da zna tudi s kom pokramljati. Samo pogledam jo in rečem: »Ja, vse je v redu.« No, mogoče tudi jaz ne znam poklepetati. Na roko mi položi dlan, da bi mi še nekaj rekla, a preden sploh lahko pride do besede, že skočim pokonci in zapustim svoj sedež. »Takoj se vrnem,« zamomljam in skoraj prevrnem stol, ko se poženem nazaj v smer, iz katere sva prišli; natakarica, ki jo oplazim, me pogleda in podvomi, da mi bo uspelo pravočasno priti skozi vrata in čez dolg hodnik, zato se mi ne ljubi ustavljati in spraševati, kje so toaletni prostori. Napotim se v smer, kamor me je nevede poslala, skozi hodnik, poln ogromnih ogledal v pozlačenih okvirjih, ki visijo v vrsti. In ker je petek, je hotel poln svatov na poroki, ki se, glede na to, kar lahko vidim, ne bi smela zgoditi. Tik ob meni gre mimo skupina ljudi in njihove avre se vrtinčijo od energije, podžgane z alkoholom, ki je tako podivjana, da učinkuje še name in začutim vrtoglavico, slabost in omotico; ko se ozrem v ogledala, zagledam dolgo vrsto Damenov, ki strmijo naravnost nazaj vame. 51

04_za vecno-prelom.indd 51

9/16/10 6:24 PM


Ever v prometni nesreči izgubi starše in mlajšo sestrico ter sama le za las ubeži smrti. Zdaj lah­ko vidi avre in sliši misli ljudi. Če se dotakne katerega koli človeka, se ji razkrije njegova življenjska zgodba. Zato se dotikom izogiba, nosi kapuco, posluša glasno glasbo in v novi šoli velja za čudakinjo. Potem pa se pojavi Damen. Prekrasen mladenič, ob katerem svet umolkne, Ever pa se zazdi, da ji vidi v dušo. A z njegovim prihodom se začnejo dogajati nenavadne stvari in Ever se zastavlja vse več vprašanj, na katera ne najde odgovorov. Ve le, da postaja vse bolj zaljubljena v skrivnostnega Damena … Alyson Noël je večkrat nagrajena avtorica mednarodnih uspešnic. Za večno je prvi roman iz serije Nesmrtni. Svet mladih tukaj in zdaj, napeta ljubezenska zgodba, temna skrivnost in nesmrtniki burijo domišljijo najstnikov po vsem svetu, da navdušeno pričakujejo vsako novo nadaljevanje.

27,95 €

za vecno_oprema.indd 1

za večno

Življenje in ljubezen – za večno!

alyson noël

alyson noël

1 nesmrtni

za večno prvi del serije nesmrtni

05/10/2010 11:03


Za vecno