Številka 2, junij 2014
Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje - Projekt delno financira EU
Iz zgodovine sadjarstva na Vipavskem Če so pred stoletjem vipavske češnje lahko z vlakom dosegle Dunaj, Prago in celo St. Petersburg, zakaj jutri ne bi z letalom pristale v Hong Kongu? Tako se sprašuje Bogdan Slokar, ki je na festivalu češenj v Lokavcu že drugič zapored prejel priznanje za najbolj urejen nasad na Vipavskem in je tudi med največjimi pridelovalci češenj v Sloveniji sploh. Pa si sploh lahko predstavljate kitajski trg? STRAN 3
Ivo Kodrič,
Učni center Brje
sadjar po srcu in duši, je trdno prepričan (in za to se trudi že 35 let), da bi Vipavska dolina lahko pridelala bistveno več sadja in da lahko prav ta panoga predstavlja uspešno tržno nišo podjetnim in pogumnim Vipavcem. Kljub nekaterim objektivnim omejitvam, ki jim pač ni mogoče uiti (burja), je s pravo izbiro lege in sestave tal moč pridelati večino tradicionalnih slovenskih sadnih vrst, pa še kakšno ‘eksotično’ povrhu.
Brje imajo bogato vinogradniško tradicijo, že leta 1899 so domačini ustanovili vinogradniško vinarsko društvo z namenom združiti svoje znanje in izkušnje. To častitljivo tradicijo so na Brjah sklenili oživiti in tako bodo s prenovo nekdanje šole v kratkem pridobili sušilnico in opremo za predelavo sadja. Z njo bodo imeli sadjarji, pa ne samo brejski, možnost svoje pridelke predelati na ustrezen način ter z njimi skupno nastopati na trgih.
STRAN 8
STRAN 12
UVODNIK Spoštovani! Pred vami je druga številka Glasnika, revije za razvoj podeželja Zgornje Vipavske doline in Komenskega krasa. Po prvi reviji, ki je obravnavala vinogradnike in kletarje, v pričujoči predstavljamo sadjarje, ki so se odzvali našemu povabilu k sodelovanju. Sadjarjev je po naši dolini in njenih obronkih neprimerljivo manj kot vinarjev, a vendar je v zadnjem času zaslediti vedno več nasadov sadnih dreves, vedno več ljudi, ki jim pridelava sadja pomeni izdaten priboljšek v družinskem proračunu. Verjamem, da bo ta, za sedaj še ‘priboljšek’, kmalu postal ne samo dopolnilna, pač pa osnovna dejavnost marsikaterega družinskega gospodarstva na podeželju. Nekaj razlogov, ki me navajajo k tej trditvi. Najprej, ne smemo mimo naravnih pogojev, zemlje in podnebja, ki omogočajo pridelavo sadja. Pri nas uspeva skorajda vse sadje, ki je značilno za Evropo. Rastejo tudi limone in malo bolje oblečeni kivi. Nadalje. Nič nimam proti krompirju, nasprotno, pojem ga še preveč, a se po biološki sestavi ne more primerjati s sadjem. Sadje je polno vitaminov, tudi tistih, ki jih naše telo ne more sestaviti, sintetizirati (C, A, B2), so pa za rast in vzdrževanje zdravja slehernika še kako pomembni. Saj poznamo tisto ‘Eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran!’ (stran 32) Na svoj pravi račun pa bo vipavsko in kraško sadje prišlo z razvojem podeželskega turizma in s tem povezane pridelave domače hrane. Sadje je magnet, ki privablja turiste. Najprej kot prikupno dober grižljaj na postavljeni mizi, zatem skozi javne prireditve, tudi kot družabna opravila v sadovnjaku (obiranje), najbolj trajno pa kot blagovna znamka. Sok, marmelada, sušje (in kakšna žganjica) so lahko uporabni spominki, ki človeku tudi v trdi zimi pričarajo okuse poletnih, počitniških dni. Nenazadnje, da so se že predniki odločili postaviti tovarno Fructal ravno v Ajdovščini, ni slučaj. Tako so sedanji lastniki že prepoznali kakovost vipavskega sadja in dopolnili znani Fructalov slogan ‘v sodelovanju z naravo’ v ‘sodelovanje z Vipavsko dolino’, kar odraža resnično tržno nišo in pribitek, ki se ga premalo zavedamo. Morda pa bomo čez čas znani še po jagodah, ne samo po breskvah … Kakorkoli. Sadjar je plemenit človek. Ko zasadi nasad, ve, da bodo plodove uživali tudi njegovi potomci. Če bodo le skrbeli zanj. Tudi to je njegovo sporočilo. Da je treba za naravo skrbeti. Mitja Tripković urednik
Glasnik št.2, 20.6.2014
SADJARSTVO
3
Iz zgodovine sadjarstva na Vipavskem Raznovrstne divje oziroma samorasle jablane, hruške, češplje in slive so bile na našem območju razširjene že pred prihodom Rimljanov. Prvi naseljenci so v naravi nabirali plodove različnih rastlin ter jih uživali surove ali posušene. Kmalu so začeli rastline z najboljšimi sadeži presajati v okolico bivališč in tako so nastali prvi nasadi in sadovnjaki samoniklega izvora. Iz tega obdobja izhajajo tudi doslej najstarejši najdeni materialni dokaz o prisotnosti nekaterih sadnih vrst (koščice v žarnih grobovih).
Prvi pravi zametki sadjarstva in vzgoje novih sadnih vrst pa segajo v čas antike, v prostor antične Grčije in Rimskega imperija. Poleg znanja o vzgoji sadja in kvalitetnejših sadik dotlej že poznanih sadnih vrst, so Rimljani v tem času na zasedena ozemlja današnje Slovenije zanesli tudi nove, nepoznane breskve, marelice in smokve. Pred prihodom Slovanov je bilo tako na našem ozemlju moč najti že vse danes najpogosteje zastopane sadne vrste kot so hruška, sliva, češnja, višnja, jablana, oreh, leska in kostanj. O njihovi prisotnosti in razširjenosti pričajo poleg arheoloških najdb tudi ledinska in krajevna imena, npr. Orehovica, Orešje,
Hrušica, Višnje, Kostanjevica in druga. Novi naseljenci Slovani so sicer večino sadja, na katerega so v novih krajih naleteli, že poznali, dragocenega sadjarskega znanja staroselcev pa niso imeli, zato je sadjarstvo v prvih stoletjih po njihovem prihodu bolj ali manj nazadovalo. O tem pričajo različni viri, ki kažejo, da so še vse do 19. stoletja v strukturi nasadov prevladovale predvsem slive, češplje, češnje in hruške, torej tiste sadne vrste, ki se množijo in obnavljajo z lastno sposobnostjo širjenja. O pridelavi češenj je poročal že Valvasor v 17. stoletju, saj je v knjigi Slava Vojvodine
4
SADJARSTVO
Kranjske omenjal, da Vipavci prinašajo češnje na trg že kmalu po sv. Juriju (24. aprila).
Češnje že ob sv. Juriju
Do ponovnega vzpona sadjarstva je nato prišlo v začetku novega veka, z razvojem naravoslovnih znanosti. Za napredek so si najprej prizadevali predvsem višji družbeni razredi. Ob gradovih, cerkvah in samostanih so si uredili obsežne, skrbno vzdrževane sadovnjake raznovrstnega sadja, pri čemer pa so bolj kot za rodovitnost in prilagojenost terenu skrbeli za raznovrstnost in okus posameznih sort. Iz grajskih in cerkvenih sadovnjakov se je nato s pomočjo oskrbnikov in služničadi
Glasnik št.2, 20.6.2014 sadjarsko znanje širilo na deželo. Državni ukrepi, ki jih je prva začela uvajati cesarica Marija Terezija, pa so se vendarle kmalu odrazili tudi na podeželju. V tem obdobju je bilo na primer vpeljano zasajanje sadnih dreves ob glavnih prometnih poteh in s tem širjenje sadja na dotlej neobdelane površine. Nov požarni in gasilski red, ki je nastal v drugi polovici 18. stoletja, pa je v enem izmed ukrepov kmetom nalagal, da morajo med hišami in gospodarskimi poslopji zasajati orehe, ki bodo zadrževali naglo širjenje požarov in prenašanje ognja z enega poslopja na drugega. Po travnikih in ob domačijah zasajenega sadnega drevja je bilo torej ker veliko, intenzivna vzgoja za širši trg ter organizirana prodaja pa nista bili razviti. V času gospodarske krize in večjega pomanjkanja hrane, ki je nastopilo po meščanski revoluciji leta 1848, so se tedanje oblasti odločile, da ta neizkoriščeni potencial bolje izkoristijo, torej z načrtno vzgojo in gojenjem sadja povečajo pridelek ter tako zadostijo vedno večjemu povpraševanju. V ta namen je bila v Gorici leta 1869 ustanovljena dveletna Deželna kmetijska šola s slovenskim in italijanskim učnim programom.
Kmetijske šole in priročniki ‘Sadjereja in vinarstvo’ je bil le eden izmed številnih strokovno naravnanih učnih predmetov na tedanji šoli. Čeprav mu niso namenjali posebne pozornosti, se je v par desetletjih delovanja šole pri tem predmetu vendarle zvrstilo več pomembnih strokovnjakov, ki so zaznamovali raz-
voj sadjarstva na Vipavskem. Prvi je bil ravnatelj kmetijske šole Franc Povše, je izdal več strokovnih knjig, med ljudmi najbolj priljubljeno je bilo obsežno delo Umni kmetovalec, zaslužen pa je bil tudi za ustanovitev slovenskega Trgovsko sadjarskega društva, ki je organiziralo prodajo sadja na Dunaj in v druga mesta. Drugi pomemben učitelj je bil Franc Kuralt. Izdal je dve strokovni knjigi s področja sadjarstva (Kratek navod o cepljenju sadnih dreves, 1876 in Umni sadjerejec, 1878). Tretji mož, kateremu gre pripisati velike zasluge za širjenje sadjarstva, pa je bil Anton Štrekelj, zadnji ravnatelj slovenske Kmetijske šole ter dolgoletni potujoči učitelj za sadjarstvo in vinogradništvo pri deželnem odboru v Gorici. Bolj kot sama kmetijska šola, ki je v 45 letih delovanja beležila le skromen vpis in so ji očitali, da je preveč strokovna ter da podaja premalo praktičnega znanja, so na širjenje sadjarskega znanja vplivali različni specialni večdnevni tečaji, ki jih je šola organizirala za zunanje slušatelje. Zelo pomembno vlogo pri izobraževanju in širjenju sadjarstva širom po deželi so imeli nadalje kmetijski potovalni učitelji, ki so svoje znanje in najnovejša odkritja prinašali na podeželje. Rezultati bolj načrtnega dela na področju sadjarstva pa so se ob prelomu iz 19. v 20. stoletje začeli vendarle kazati tudi na gospodarskem in ekonomskem področju. »Surovega (frišnega) sadja izvaža se iz Goriškega vsako leto do 50.000 q, ki je vredno nad jeden miljon goldinarjev. Razun tega pa pride v kupčijo tudi 31.000 q suhega sadja. Zraven se pridela še kakih 4000 q kostanja (maronov) v vrednosti 28.000 goldinarjev,« je zapisal Simon Rutar v oceni gospodarskega stanja na Goriškem leta 1892. Po poročilu poljedelskega ministrstva tedanje Avstrije je bilo leto prej na tem območju pridelanega skupaj kar 48.660 g sadja. ‘Sadjereja’ je torej lahko postala uspešna in dobičkonosna gospodarska panoga šele z vzporednim razvojem predelave sadja ter z vzpostavitvijo dobro organizirane sadne trgovine. Na splošno je bila prav prodaja posušenega sadja najbolje organizirana. Z njo se je v Gorici od druge polovice 19. stoletja dalje ukvarjalo večje število trgovcev, med katerimi so imeli nekateri tudi lastne sušilnice. Poleg sliv, ki so bile najbolj množično zastopane, so sušili še jabolka, hruške, breskve, marelice in fige. Največ suhega sadja so pridelali Brici in Vipavci.
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Češnje nosijo zastavo Iz statističnih podatkov o prometu s sadjem za obdobje od leta 1900 do 1905 je razvidno, da se je največ trgovalo s češnjami, ki so dosegale tudi najvišjo ceno. Samo z goriške železniške postaje je bilo med leti 1900 in 1904 odposlanih od 1.000 do 1.800 ton različnih češenj, povprečni skupni letni pridelek pa je bil ocenjen na 3.500 ton. Z mnogo manjšimi količinami je sledila prodaja jabolk, hrušk, breskev, marelic, sliv, češp, ringlojev in namiznega grozdja, trgovalo pa se je še z jagodami, grozdjem sv. Ivana (ribez), kosmuljami, figami in kostanji. Prva svetovna vojna je seveda povsem presekala obetavno panogo, ki je dobila nov zagon ob dokončanju železnice.
velikih nasadih, obstoječih iz iste vrste sadnega drevja,« je bilo zapisano v opisu gospodarskih razmer 1924. leta. Močno razvitemu italijanskemu sadjarstvu kmetje, ki pravih enovitih sadovnjakov na večjih površinah niso imeli, seveda niso mogli konkurirati. Vipavska dolina je bila znotraj nekdanje Avstrije dokaj južno, v Italiji pa že močno na severu. Če so dunajske (celovške, graške) tržnice dobivale z Vipavskega najbolj zgodnje (in najbolje plačno) sadje, so, ob prihodu pod Italijo, najzgodnejše sadje najprej pridelali na jugu Italije. Poleg tega je bila v Italiji tedaj že zelo dobro razvita in utečena tudi sadna trgovina. »Pri sadju je velikega pomena to, da znajo Italijani iz starih pokrajin sadje pravilno
foto Božo Uršič
O poraznem stanju sadjarstva se je razpisal tudi Gospodarski list, časopis Zadružne zveze: »Vsled vojnih dogodkov se je pri nas zelo skrčilo število sadnih dreves. Še ona, ki so ostala, vsihajo vsled zapuščenosti in starosti. Sadjarstvo propada, ker se nasadi le malo obnavljajo ... Drevesnic v naši deželi ni mnogo in še te so tako majhne, da ne morejo zadostiti potrebam. Večje drevesnice so le deželni drevesnici v Gorici in Beglianu in državni drevesnici v Gorici in Tolminu. Obe deželni drevesnici in tolminska državna drevesnica pa še niso mogle po vojni izdajati drevesc v večjem številu, ker so njih drevesca še negodna za oddajo.« Največje ovire za ponovni razcvet sadjereje in vinarstva pa so izvirale iz spremenjenih političnih in upravnih razmer, ki jih je prinesel prehod pod novo državo Italijo. »Mi se moramo zavedati, da pripadamo državi, kjer je sadjereja precej industrializirana, to se pravi, da se goji kakor v Kaliforniji v
odbirati in pri pakiranju se tudi drže vseh trgovskih običajev. Kdo bo pri nas prodal jabolka lepo odbrana, vsako posebej lepo zavito v svilnati papir, tako da je čedno in tečno, kdo jih bo vlagal v zabojčke predpisane oblike, dolgosti, širokosti in globine?« se je spraševal isti pisec.
Z dežja pod kap Velik udarec za sadjarje pa je pomenila tudi uvedba novega zakona o žganjekuhi. Od leta 1923 dalje je bila dotlej davka prosta žganjekuha za domačo uporabo povsem prepovedana, kršitve novega zakona pa so bile strogo kaznovane. Podobno kot sadjarjem se je godilo tudi vinarjem. S prehodom v novo državo so izgubili svoje stare trge in so se morali spopasti z močno konkurenco pridelovalcev vina iz italijanskih pokrajin. »Nizka cena vina, ki danes ne doseže niti za pokritje stroškov,
5
ki jih ima vinogradnik, nas sili, da moramo misliti na nadomestilo za naše vinograde,« so zapisali leta 1924 v Gospodarskem listu. »Važno vprašanje je, s čim moremo uspešno nadomestiti vinograde naših Brd in Vipavske doline? Upoštev more priti edino sadjarstvo. Seveda moramo izbrati tudi med sadnimi vrstami. Jabolke in hruške ne pridejo v poštev, ker jih morejo dati naše Gore in posebno Nemška Avstrija in Jugoslavija po mnogo nižjih cenah. Poleg tega ni tukajšnje podnebje in tudi zemlja primerna za gojenje jabolk. S češpljami zalaga Jugoslavija svetovni trg in sicer po tako nizkih cenah, ki jih mi ne zmoremo. Črešnje pa so dobičkonosne, kar je posebno dokazal trg v l. 1923. Sadna vrsta, ki da najvišji dohodek in ki je pri nas zelo zanemarjena, pa so breskve. Povpraševanje po breskvah je na nemško-avstrijskem trgu zelo veliko in cena je bila v l. 1923 od 1.50 - 3 lire za kilogram.« Poleg gojenja češenj, breskev in marelic, ki so obetale največje donose, so začeli v tem času močneje propagirati tudi sajenje lešnikov in orehov. Vodilno vlogo pri pospeševanju sadjarstva je po letu 1925 prevzel sadjarski oddelek pri Kmetijskem uradu v Gorici, ki je bil ustanovljen pod okriljem Trgovske zbornice. V njem so bili združeni trgovci s sadjem, pridelovalci sadja in različni kmetijski strokovnjaki, ob ustanovitvi pa so si zadali več pomembnih ciljev: z razdeljevanjem sadnih sadik in nagrajevanjem najuspešnejših pridelovalcev obnoviti nekdanje sadovnjake, širiti zanimanje za sadjarstvo ter povečevati pridelek, za posamezne dele dežele izpeljati sadni izbor, s posredovanjem pri različnih državnih organih pa omogočiti čimboljše trgovske in transportne pogoje za prodajo sadnega pridelka. Kljub spremenjenim razmeram, povečani konkurenci in neugodni zakonodaji je sadjarstvo vendarle napredovalo. Posestniki in sadjarji so si pridobivali zanje na obnovljeni goriški kmetijski šoli in se udeleževali strokovnih usposabljanj v razvitih sadjarskih območjih v Massalombardi, Firencah, Pistoji in drugod. Tu so se seznanili z naprednejšimi tehnikami vzgoje in obrezovanja ter spoznali nove sorte sadja, predvsem breskev. Druga svetovna vojna je ponovno zarezala v sicer perspektivno panogo, zaradi vsesplošnega pomanjkanja hrane in preteče lakote so kmetje vse primerne površine namenili poljščinam. Sadjarstvo se je po vojni le počasi pobiralo in strnjene nasade na Vipavskem bi tja do 60. letih prejšnjega stoletja lahko našteli le na prste. Rudi Lovec
6
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Za blagovno znamko Vipavske doline
Projekt Sončno sočno – zaščitni znak vipavskega sadja Sadje je zdravo, okusno, je trend pri prehranjevanju sodobnega sveta. Poleg tega pa je lahko tudi gospodarsko donosno, saj Vipavska dolina ponuja dobre možnosti za pridelavo sadja, hkrati pa je mogoče viške sadja predelati v izdelke. Sadjarji iz Vipavske doline so prepričani, da je domače sadje, iz prepišne in sončne doline, drugačno od uvoženega, da je sočno in sončno. In prav na tej domislici oziroma besedni igri so v ajdovski občinski upravi zasnovali grafično podobo vipavskega sadja, ki ima ambicijo prerasti v blagovno znamko širše ponudbe doline kot celote. Celostni grafični podobi je sledila izdelava promocijske brošure o sadju Vipavske doline ter izdelava prvih kartonastih zabojev v nizki in višji izvedbi. Kar je sadjarjem nedvomno povšeči, je sofinanciranje izdelave embalaže in sicer do 50 % nabavne vrednosti embalaže – to je tudi eden od ukrepov, ki je nedvomno učinkovit, saj se povpraševanje po zabojih iz leta v leto povečuje. Obe občini Zgornje Vipavske doline pomagata kmetovalcem iz svojih občin pri nakupu zabojev s sofinanciranja tega, tudi promocijskega, materiala. V zadnjih petih letih je bilo naročenih in izdelanih več kot 100.000 zabojev. Kot dobrodošlo nadgradnjo so sadjarji sprejeli tudi papirnate košarice in vrečke za manjše količine sadja.
Občina Ajdovščina je skladno s svojo politiko do razvoja podeželja pred leti prisluhnila pobudam sadjarjev po oblikovanju skupne embalaže za sadje Vipavske doline. V ta namen je bila izdelana tudi celostna grafična podoba, logotip ter slogan: Sončno - sočno. Stroške zasnove zabojev ter izdelave orodja sta pokrili Občina Ajdovščina in Občina Vipava. Za stroške oblikovanja celostne grafične podobe je Občini Ajdovščina v letu 2009 uspelo pridobiti tudi nepovratna sredstva Evropskega kmetijskega sklada
za razvoj podeželja iz ukrepa LEADER preko razpisa Lokalne akcijske skupine Zgornje Vipavske doline in Komenskega Krasa. Izhodišče grafične podobe Sončno – sočno, ki je delo Silve Vovk Kete, je nedvomno v tem, da s svojo podobo želi podati trgu in potrošnikom sporočilo - da vipavsko sadje do svoje zrelosti zori na soncu. Temu sledi tudi upodobitev, v toplih barvah in živahnim simbolom, ki hitro pritegne poglede in je na daleč prepoznavna.
Projekt ima tudi lastno spletno stran www.soncno-socno.si, z osnovno predstavitvijo tržnih sadnih vrst Vipavske doline, razvrščenih po letnih časih oziroma zorenju posameznih sadnih vrst, predvsem pa s seznamom ponudnikov, pri katerih se je moč oskrbeti s sadjem ali sadnimi
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
7
(da bi npr. v zabojčkih z oznako So(n)čno prodajali španske češnje). Na to pomanjkljivost projekta So(n)čno že dalj časa opozarjajo tudi v Razvojni agenciji ROD, ki je doslej skrbela zgolj za distribucijo embalaže do njenih odjemalcev, v letošnji
doline, ki bi razprla peruti ne le nad visoko kakovostne vipavske pridelke in njih izdelke, temveč tudi nad turistično ponudbo, je moč slišati na vsakem koraku. Povezovanje ponudnikov za skupne nastope na trgu s finančnimi sredstvi podpira tudi
jeseni pa bo na pobudo Občine Ajdovščina predstavila koncept kolektivne blagovne znamke in predlog sistema njenega upravljanja.
Evropska unija. V luči povezovanja gre na ajdovskem gledati tudi novi pridobitvi, podprti z EU sredstvi - ureditev degustacijskih in prodajnih prostorov za domače izdelke v Palah, v neposredni bližini mladinskega hotela, in na ajdovski tržnici Faladur ter vzpostavljanje sadjarskega centra na Brjah. K promociji domače prehranske ponudbe pa nedvomno znatno pripomore kmečka tržnica, ki se dogaja
izdelki ali se naužiti svežega sadja tudi v sadovnjaku, si ogledati kmetijo… Da je So(n)čno kot projekt ‘prebil’ občinske meje dokazuje tudi pobuda spodnjevipavskih sadjarjev, ki si želijo, da bi se projektu priključila tudi novogoriška občina. Načeloma lahko kartonasto embalažo pridobijo tudi sadjarji iz drugih občin, vendar morajo plačati polno ceno. Bolj kot cena pa je novogoriške uradnike zmotilo dejstvo, da ni vzpostavljenega sistema kriterijev in pogojev za uporabo embalaže z oznako So(n)čno, saj je ta dostopna praktično vsakomur in bi lahko prišlo tudi do zlorab
Prepoznavnost, se pravi poudarjen položaj na trgu, doseganje zaupanja s strani potrošnikov in posledično dolgoročen uspeh na trgu, je osnovni namen vsake blagovne znamke. Potrebo po oblikovanju kolektivne blagovne znamke Vipavske
drugo soboto v mesecu na Trgu prve slovenske vlade v Ajdovščini – tudi s tržnico so na Občini Ajdovščina zasledovali namen večje prepoznavnosti domačih ponudnikov, krepitve lokalne samooskrbe in seveda pritegniti potrošnike k nakupu domačih izdelkov. rg
8
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Ivo Kodrič
Slovenija ‘išče’ vse vrste sadja, Vipavska dolina ji to lahko ponudi
Ivo Kodrič, univ. dipl, agr., ima sadjarstvo Vipavske doline v malem prstu. 35 let je kot specialist Kmetijskega zavoda Nova Gorica (kakršne koli so že bile organizacijske oblike in imena te ustanove v tem času) ‘pospeševal’ to dejavnost na Vipavskem. Najbrž ga ni (resnega) sadjarja, ki ga ne bi poznal oziroma bil deležen njegovih nasvetov. Njegove besede so toliko več vredne, ker govori iz prakse – ne le po službeni dolžnosti, tudi njegova kmetija na Brjah je bila prizorišče številnih eksperimentov in preizkusov. Seveda je vseskozi spremljal svetovne dosežke tako pri izboru sort kot na tehnološkem področju in tudi dejansko vedno kombiniral teorijo s prakso - in obratno – ni nekritično prenašal novotarij v prakso, če se ni prepričal, da bi se v specifičnih razmerah Vipavske doline tudi zares obnesle. Kodrič ima zdaj že status upokojenca, toda svoje bogato znanje, podkrepljeno z dolgoletnimi izkušnjami nesebično razdaja naprej – kot profesor v šoli ali na raznih terenskih delavnicah. Pri tem uporablja klen ‘ljudski’ jezik, obarvan z značilnim brejskim narečjem, tako da se še bolj približa kmetom. Kot je to pri mojstrih običaj, v njegovih rokah vse izgleda strašno enostavno. In ko človek že misli, da o sadjarstvu nekaj ve, pa se ob Kodričevem pripovedovanju zave, da se je treba izobraževati in znanje dopolnjevati celo življenje. Kodrič je torej več kot primeren sogovornik o tem, kaj bi se dalo iz te naše ljube Vipavske doline potegniti tudi pri sadju. Pri čemer opozarja, da se je treba pravočasno zmigati, kajti tudi drugod
po Sloveniji ne čakajo križem rok in sadijo češnje tudi v Beli krajini, na Goričkem, marelice že tudi v Posavju … Da o tujini ne govorimo!
pred burlatom, ki je bil doslej najbolj tržna sorta. Seveda so tudi druge sorte, ki dozorijo še prej, vendar tržno niso zanimive, ne moreš jih prodajati.
Torej, kje so primerjalne prednosti Vipavske doline, v tem primeru zgornjega dela …
Katero sadje bi uvrstil na drugo mesto, če se gremo neko rang lestvico sadja, primernega za Vipavsko dolino?
Zgornja Vipavska dolina ima pogoje skoraj za vse vrste sadja, resda ne povsod enako, kot pač niso enake lege in pedološke razmere. Je pa seveda omejujoč faktor burja, ampak to je naša stalnica in ljudje so se ji skozi stoletja znali prilagoditi. Tako se da nekaj pomagati z vetrozaščitnimi pasovi, kot so nekdaj že bili, le da bi morali biti bolj pogosti in bi varovali manjše ‘table’. Tudi na burji se da marsikaj pridelati, le da je riziko veliko večji, že recimo zaradi drgnjenja plodov. So pa seveda sadne vrste, ki burje ne prenašajo in bi plodovi še pred zrelostjo pristali na tleh (hruške, jabolka, kaki …). Tudi pri češnjah zna biti težava, če pridivja močna burja tik pred zorenjem. Osončenje po dolini je za sadje odlično, to ni problem, problem so spomladanske pozebe – in to po nižjih legah, torej tam, kjer sicer imamo pogoje za namakanje. Na višjih, nagnjenih in prepišnih legah pozebe niso tako pogoste, vendar običajno tam ni pogojev za namakanje, saj v večjem obsegu ne. Brez ustreznega namakanja se je težko upreti suši, ki je tudi stalnica naše doline. Marelica, ker pač zelo zgodaj cveti, na dolinskem dnu na dolgi rok ne bo uspevala, že vsaka slana je lahko usodna, tudi s češnjo se je pametno umikati na višje lege. Češnja z zgodnjimi plodovi sicer uide suši (večje težave povzroča dež), toda sejanec kot podlaga je vseeno občutljiv na sušo, drevo oslabi in škodljivci imajo svoj ples. Šibke podlage pri nas ne pridejo v poštev, premalo rasejo, celo tam, kjer je voda za namakanje, hitro odmirajo. Bomo videli, če se bo pojavila kakšna nova podlaga, primernejša za naše okolje. Za sušna tla je primerna podlaga tudi rešeljika.
Je češnja prva sadna vrsta Vipavske doline? Nedvomno, največ leg in zemljišč ji ustreza, morala bi biti vlečni konj sadjarstva Vipavske doline. Diapazon sort je izjemen, z lahkoto zagotovimo 35 dni obiranja, pojavljajo se nove sorte, ki rodijo že teden dni
Po moje je to marelica, ki je sicer bolj občutljiva na lege in zemljo – zahteva malo višje lege, močnejšo zemljo, po možnosti mešano z ilovico, bolj proti severu nagnjene lege, trenutno je največ nasadov na Planini.
Je Planina Budanjam odvzela primat? Po številu dreves že, toda ne gre za iste sorte. Če govorimo o tradicionalni budanjski marelici, sploh ne vemo, kako bi se obnašala v intenzivnih nasadih, se pravi ob enaki obdelavi. Budanjska marelica ima dober okus in bi se jo zato splačalo natančno preučiti - ali bi se z ustreznim gnojenjem, mulčenjem itd. dalo izogniti izmenični rodnosti in doseči podobne rezultate kot pri novejših sortah. Za Budanje same pa je značilno, da prav veliko prostih površin niti nimajo, gre za značilne mešane kulture v okolici vasi.
Poskus, da bi si Fructal zagotovil lastno surovinsko osnovo marelic, se je pred nekaj desetletji izjalovil? Kriva je bila neustrezna podlaga - domača češplja. Računali so, da bo ta podlaga izboljšala rodnost, predvsem pa, da bo preprečila odmiranje dreves zaradi leptonekroze. Kjer so ta drevesa preživela, je evidentno, da ta podlaga ne ustreza. Po tem poskusu je bilo z marelico na Vipavskem nekaj zatišja, razvijati se je začela spet, ko so na trg prišle nove italijanske sorte, ki rodijo obilno in redno in če ne narediš kakšne napake, seveda če tudi ni pozebe, potem je tudi zanimiva za prodajo. Toda še vedno ni rešen problem podlage oziroma odmiranja dreves - to ni kap, leptonekroza je mikroplazmatsko obolenje, ki docela še ni pojasnjeno. Vsak, ki se podaja na pot vzgajanja marelic, mora računati na to, da bo treba nekaj dreves letno posekati in nasad podsajati. Podobno velja za breskve. Se pa da tudi pri marelicah nekaj malega postoriti – beljenje debel po novem letu, s čimer se sončnim žarkom prepreči, da bi debla zaradi toplote začela
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014 ima polne, velike grozdiče in ne kot naše ‘ivanško’ grozdje, ko si po grozdiču prebiral jagode. Pri kosmulji recimo, samo odtrgaš jagode in jih položiš naravnost v embalažo in že lahko gredo na trg. Je pa pri jagodičju pomembno, da so trgi blizu, zato se je pridelava jagod najbolj prijela v okolici Ljubljane in Posavju.
pri vzgoji velik problem, morda še večja pa je ustrezna zaščita pred boleznimi in škodljivci – je šrklup, ožig, bolšica, zelo je treba bitki pazljiv. Mislim, da na našem koncu praktično ni več večjega nasada hrušk.
Tudi burja nima večje vloge pri tem, le za ameriško borovnico bi bolj težko našli ustrezna tla, saj zahteva kislo zemljo, mi pa imamo skoraj izključno bazično, še celo ilovice so bazične. Na polju Brje - Žablje in pod Vrtovinom je nekaj kisle zemlje, vse ostalo je med nevtralno do bazično.
Plodovi se drgnejo, zaradi krhkega lesa se lomijo veje, toda tržišče se je odprlo in kaki je nedvomno tržno zelo zanimivo sadje. Velik bum je napravil praznik kakija v Strunjanu, kamor zadnja leta pridrvi pol Slovenije – to bi lahko bil model tudi za našo češnjo ali marelico, za festival češenj v Lokavcu in za marelice na Planini, vendar samo razstava ni dovolj, mora dobiti dodatne vsebine, da nastane pravi praznik. Ima pa še eno pomembno zakonitost, kakija ne moreš kar prodati, za trg ga je treba pripraviti, zoriti.
Slišati je, da bodo posamezni sadjarji s spodnjega konca doline namesto breskev posadili jabolka. Najbrž se bodo tudi pri tem soočili z nizkimi cenami na globaliziranem trgu? pokati in se omeji naselitev lesnih gljiv. Toda tudi to ni stoodstotno učinkovito.
Najbrž je bilo po celi dolini največ breskovih nasadov …
9
Tudi kakijem burja ne prija …
Sam vidim veliko priložnost pri ekološki pridelavi, da bi iztržili višjo ceno. Posadili bi tiste sorte, ki so odporne proti škrlupu in
Najbrž velja podobno tudi za kivi oz. aktinidijo, ki si je tudi že izborila mesto na sadnem zemljevidu Vipavske doline.
jih ni treba toliko škropiti. Gre pa za vzgojo ob opori, na šibkih podlagah, recimo M9, zaščitili pa jih z mrežo proti toči. Danes se dobijo tudi za ekološko pridelavo primerne sorte, ki so po okusu konkurenčne tržnim jabolkam.
Vendar ima vzgoja kivija veliko zahtev – tla ne smejo biti apnena, lega mora biti zatišna in ne pozebna, potrebna je ustrezna opora temu primerna vzgojna oblika, namakanje, oroševanje … Vendar je zanimiva tržna niša, se da dobro prodati, toda le pod pogojem, če so plodovi lepo dozoreli. V veletrgovine prihaja vse preveč nedozorelega sadja, pobranega precej prezgodaj, zato nima pravega okusa. Sam sem opravil več meritev in izkazalo se je, da ima pri
Kar nekaj hektarjev manj je breskev potem, ko so se znižale odkupne cene industrijskih breskev. Najbolj so bili prizadeti tisti, ki so se osredotočili na sorto veteran, ki na tržnicah ni preveč popularna. Če pa so imeli mešane nasade (redhaven, marija norma, lafajet), potem je to primerna kombinacija - se pravi polovico ali več na Fructal, ostalo za trg, da se je finančno nekako zadeva pokrila. Je pa tudi pri teh, sicer konzumnih sortah, treba pravočasno vedeti, kam z njimi – da namensko pustiš več lesa, če gredo plodovi v predelavo, za trg pač pustiš manj. Nekaj nasadov je še ostalo tja do Vipave. Je pa namakanje za te pozne sorte nujno – no, pa smo spet pri tem, da na teh legah tvegamo pozebo, zato se je treba odločiti za tiste sorte, ki cvetijo čim bolj pozno.
Češnja velja za prvo sadje v sezoni, kar pa ne drži povsem, saj jo pogosto prehitijo jagode … Sploh se skoraj nihče na zgornjem Vipavskem ne ubada z jagodičevjem – po mojem je neupravičeno zapostavljeno, pa bi se ga dalo dobro spraviti v promet. Ne samo jagode, tudi ribez, malina, robida, pa aronija za predelavo, ameriške borovnice, vse to je zelo zanimivo. Je pa res, da ravno jagoda zahteva veliko več dela, neugodnega položaja telesa pri obdelavi, pobiranju – ampak se že dobi oprema, ko človek pri delu sedi. Tudi nove sorte drugega jagodičja so danes veliko bolj rodne – ribez
Jabolkam ob bok postavimo hruške … Hruška bi tudi še šla, vendar zgolj na specifičnih zatišnih legah, saj je burja
10 SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
nas kivi optimalno sladkorno stopnjo (7 do 9) med 10. in 15. novembrom. Tedaj ga že večina pobere, saj se sadjarji bojijo, da jih bo prizadela slana, ki nas običajno obišče že tam okrog 1. novembra. Zato bi morali imeti na nižjih legah oroševalne sisteme, da bi plodove zaščitili pred zmrzaljo. V vsakem primeru pa je treba nasad kivija namakati. Nekateri plodove poberejo že na začetku oktobra, kar je povsem nesprejemljivo. Ja, lani bi jih lahko trgali celo zimo!
Glede na to, da oreh uspeva tudi dokaj visoko, nad legami za ostale sadne vrste, bi lahko poselil zajetna območja. V intenzivnem nasadu je treba oreh obrezovati, podobno kot drugo sadno drevje, čeprav prevladuje mišljenje, da se oreha ne ‘tika’. Rabi zaščito (muha, zavijač, listna pegavost) – škropljenje nizkih dreves še gre, pri visokih zna biti problem, podobno kot pri obiranju – ali si bomo pomagali s tresalnikom, mrežo, ali počakali na naravni proces.
Morda še beseda dve o lupinarjih, ki posamič zagotovo uspevajo, strnjenih nasadov pa praktično ni …
Maroni gredo zagotovo dobro v prodajo, najbolje pa uspevajo tam, kjer so tla naravno zakisana, to je pobočje pod Čavnom, že nad obdelovalnimi površinami, od Raven nad Črničami naprej, nekaj še na Planini in ponekod na vipavskih gričih. Ampak tla so zakisana samo na površju, če kopljemo globlje so hitro spet bazična.
Na žalost so naše samonikle vipavske sorte fig za tržno prodajo neprimerne – če le vidijo dež, popokajo in zakisajo. Odpornejše so miljske fige, istrska belica (ne vipavska), pa še katera bi se našla, predvsem tiste, ki jih je moč odtrgati skupaj s pecljem. Ne gre zanemariti možnosti predelave, kot suhe fige, hlebčki, salame ipd., vendar, poudarjam, tudi za predelavo morajo biti sadeži zdravi.
Je še kaj takšnega, kar bi uspevalo na gorskem področju?
Ne smeva pozabiti na oljko, ki je tudi v osvajalnem pohodu po Vipavski dolini.
Višnje zagotovo, saj že samo ime pove. Nenazdnje imamo kraj z imenom Višnje, zagotovo z razlogom. Višnje bi uspevale tja do 1000 metrov nadmorske višine, vendar na odprtih legah, kjer mrzel zrak odteče. V Višnjah da, v Mrzlem logu pa ne, tudi Malem polju ne. Tudi češplje se povzpnejo lahko dokaj visoko, toda če govorimo o tržni pridelavi, se pravi možnosti intenzivnega nasada, se najprej spopademo z boleznimi in škodljivci. Češnjevega zavijača bomo morali preganjati s škropljenjem, medtem ko se je šarki smiselno izogniti s sajenjem odpornih ali vsaj tolerantnih sort. Cibore in renklode (cimbure in ringloji) so bolj v
Oljka je specifična, v dolino z njo absolutno ne smemo, nevarnost pozebe je prevelika, kar se je pred nekaj leti pokazalo pod Batujami in Selom, ko so kar močno pomrznile. Tudi ne mara severnih leg – čeprav burjo še nekako prenaša, pa lahko zaradi mrzlih sunkov burje na izpostavljenih legah pomrznejo posamezne veje.
Nekaj nasadov lešnikov v srednjem pasu doline še živi, tisti proti Komnu je opuščen, vendar lešnike ponovno nasajajo drugod po državi. Očitno se zadeva izplača, oziroma, je tržišče lačno. Čeprav se zdi, da leska ne zahteva kakšne posebne znanosti, saj dobro uspeva samoniklo pa gmajnah, pa ni tako. Če imaš intenziven nasad, ne moreš imeti polovico zdravih plodov, drugo polovico pa piškavih, zato je treba biti pozoren na škodljivca lešnikarja. Za ekološko pridelavo je še drug problem - v konvencionalnih nasadih koreninske izrastke pospravijo s herbicidi, pri ekološki pa je to treba postoriti ročno, kar je precej zamudno. Tudi obiranje ni nič kaj prijazno opravilo, še najbolj se obnesejo mreže kot pri oljkah, le da se pri lešnikih počaka, da odpadejo sami. Seveda v svetu obstajajo tudi drugačne rešitve, stroji, ki posesajo lešnike in jih separirajo, toda to je računica, ko gre za hektarje, ne pa za nekaj tisoč metrov.
domeni samooskrbe (če jih sploh oberejo), medtem ko se novosti a la japonsko kitajske slive pri nas ne obnesejo. Pri slivah moramo spet paziti, da jih ne sadimo na pozebne lege, ker cvetijo zelo zgodaj.
Kjer je figa, ni moža, pravijo naši vrli Gorjani in dajo s tem vedeti, da so pogoji, kjer raste figa, neprimerljivi z ostro gorsko klimo in pogoji življenja.
Morda je oljka danes na Vipavskem tudi modna muha, toda domovinsko pravico si je izborila že prej, kar še danes izpričujejo ledinske imena in imena nekaterih parcel (Oljčnik, Oljkovec, Pod oljkami). Leta 1929 je bilo tako kot povsod (v Brdih, Istri) tudi pri nas z oljkami konec, in zaradi te slabe izkušnje se jih na Vipavskem ni obnavljalo.
Če strneva, je za večino sadnih vrst primerna zatišna, južna, zračna lega. Teh pa ni prav veliko oziroma, bi jih zmanjkalo za vse. Sam menim drugače, da se vse da skombinirati. Recimo, oljka in marelica sta si ravno nasprotni - tam kjer so pogoji za marelico, niso za oljko - in velja seveda tudi obratno.
Vendar je za resno, t.i. intenzivno in tržno zanimivo pridelavo potrebno imeti posajenih dovolj površin. Kje je spodnji prag rentabilnosti? Od prodaje je odvisno! Na tržnici je dovolj majhna površina, več vrst in sort, da ti rodi več časa. Če se osredotočate na veletrgovino, potem zadostuje ena, morda dve, največ pa tri sadne vrste s po nekaj sortami, ki navržejo dovolj velike količine. Ne
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014 moreš v Mercator peljati sto kil – šele pri nekaj tonah se sploh začnejo pogovarjati to pa pomeni vsaj en hektar nasada. Manj zadošča za tržnico. Odločiti se moraš tudi, ali boš prodajal dva meseca ali pol leta.
Na Vipavskem je veliko sadnega drevja v okolici hiš, vinogradov, kar tako za lastno porabo oziroma samooskrbo …
našija do asimine. Naši, denimo, lepo uspeva pri nas, pa ne prepriča z okusom (Kitajcev pa je pri nas bolj malo). Fejoja je zelo zdravilna, prijetnega okusa, tudi dobro rodi, je pa še bolj zahtevna kot oljka (glede pozebe). Tudi mandarini bi ponekod preživeli, saj opuzenske sorte, cepljenje na poncirus trifoliata, preživijo pri minus osmih, devetih stopinjah Celzija.
Samooskrbna pridelava je tudi pomembna, dovolj je, če se otroci najejo sadja, tudi če nimajo denarja za nakupe v trgovini. Paziti je treba le, da ima vsako drevo dovolj prostora za svoj razvoj. Vrtičkarji delajo to napako, da nasadijo drevesa križem kražem in eno čez drugo, potem pa se čudijo, ker je pridelek slab.
Po notranjosti države je že kar nekaj nasadov goji jagod, ki naj bi bile tudi izredno zdravilne, vendar so še v fazi preizkušanja.
Tudi vzgoja in režnja pri različnih sadnih vrstah in sortah sta precej različni, česar vrtičkarji praviloma ne obvladajo.
Ne vem, kaj bi se dalo z murvami narediti, obarvane vsebujejo antioksidante, na tržnicah pa jih še nisem zasledil.
Drevje ima vseeno eno čudovito lastnost, da teži k razmnoževanju, torej bo v vsakem primeru dalo nekaj plodov. Torej, če ni prav velikih napak, drevje vseeno nekaj da. Tudi če ne škropimo tako kot v strnjenih nasadih. Za lastno oskrbo bi morali škropiti le, ko res ne gre drugače, medtem ko proti manj nevarnih boleznim in škodljivcem ne bi bilo treba. Bo resda nekaj manj pridelka, bo pa sadje toliko bolj zdravo.
Po Avstriji so mi pogled pritegnili nasadi, za katere sem porabil kar nekaj časa, da sem ugotovil, da gre za čisto navadni bezeg.
11
so zelo iskani v živilski industriji (kot naravno barvilo). Pri nas bi bezeg uspeval praktično povsod, saj ni občutljiv na burjo, pa tudi na pozebo ne, saj pozno cveti.
Med sadje uvrščamo tudi grozdje, ki ga pač na Vipavskem prvenstveno predelamo v vino. Rozine za potico pa kupujemo …
Včasih se je murve sadilo zaradi sviloprejke, nekaj dreves je še ostalo iz tistih časov, najdemo pa jih v ponudbi drevesnic tudi danes.
Ja, gre za intenzivno vzgojo oziroma režnjo, ko se iz debla pušča šest ali sedem meter do meter in pol dolgih rodnih poganjkov. Na njih poženejo veliko večji cvetovi, kot če dreves ne obrezujemo, tako da je tudi hektarski donos plodov potem
Najbrž s cenami rozin ne bi mogli konkurirati globalnemu trgu, z namiznimi sortami grozdja za svežo porabo pa vsekakor. Ima pa tudi ‘jedilno’ grozdje svoje muhe, kot praktično vse sadne vrste – pri poznih sortah bi lahko veliko težav povzročale velike količine padavin, ki jih Španija in Italija tedaj nimata, torej so za naš okoliš primernejše zgodnje sorte, ki zorijo že konec julija in avgusta. Seveda zahtevajo mrežo proti toči, pokanju plodov zaradi dežja pa se je moč izogniti tudi s pokrivanjem (najlon ipd.). Še bolj zanimivi se mi zdijo večkratni križanci, ki so odporni na peronosporo in praktično ne rabijo škropljenja. Imajo pa nekoliko manjše jagode …
Več ali manj govoriva o svežem sadju, manj o predelavi. Sušiti se da veliko sadnih vrst, iztisniti sok prav tako, predelati v marmelade in druge izdelke pa še posebej. Če otroku ne ponudiš marmelade, bo poznal le nutelo in ne bo vedel, da imajo tudi marmelade in kompoti privlačen okus. Podobno velja za gojenje sadja - kjer je tradicija, se sadi, za nekaj novega pa so potrebna tudi nova znanja. Vipavska dolina ima vinogradniško tradicijo, vino znajo vsi narediti, pustimo zdaj kakšno, ampak postopke v osnovi obvladajo. Za sadje pa so potrebni drugačni prijemi, za vsako vrsto in celo sorto posebej, to pa nam ne gre najbolje.
V domeni vrtičkarstva so bolj ali manj tudi eksotične sadne vrste. Naše drevesnice ponujajo marsikaj, od
visok. Še prej pa 10 odstotkov cvetov porabijo za šebeso in druge napitke, pri čemer se na rodnosti še pozna ne. Zreli plodovi
Toda tisti, ki iščejo nove izzive, jih bodo zagotovo našli in jih obvladali ... Edo Pelicon
12
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Učni center in sušilnica sadja Brje Vas Brje se nahaja v osrednjem delu Vipavske doline, 12 km oddaljena od Ajdovščine. Brje tvorijo številni zaselki na zahodnem delu Vipavskih gričev. Ponašajo se s prečudovitim razgledom na Vipavsko dolino in dolino Branice. bomo prilagajali tudi programe v njem - ni sam sebi namen.« Center se gradi ne le za potrebe krajevne skupnosti Brje, ampak za potrebe usposabljanja celotnega zgornjevipavskega območja LAS, ki obsega občine Ajdovščina, Vipava in Komen.
V vasi se nahaja objekt bivše podružnice osnovne šole Dobravlje, v katerem ima sedaj svoje prostore krajevna skupnost Brje. Stavba je starejše gradnje in je počasi propadala. »Ko se je pred petimi leti podružnična šola v Brjah zaprla in objekt ni več imel prave vsebine, smo na pobudo krajevne skupnosti in lokalnih sadjarjev začeli planirati obrat za predelavo sadja. Pripravili smo obliko in zgodbo za pridobitev potrebnih sredstev na razpisu Lokalne akcijske skupine (LAS) in tako pridobili 199.000 evrov, kar skupaj s 119.500 evri iz občinskega proračuna pokriva stroške projekta,« pove Janez Furlan, v vlogi predsednika LAS-a Zgornjevipavske doline in Komenskega Krasa kot tudi direktor občinske uprave Občine Ajdovščina. Brje imajo bogato vinogradniško tradicijo, že na prehodu predprejšnjega stoletja, leta 1899, so domači vinogradniki ustanovili vinogradniško vinarsko društvo z namenom združiti svoje znanje in izkušnje. To častitljivo tradicijo so na Brjah sklenili oživiti in tako bodo s to naložbo imeli kmetijski pridelovalci možnost svoje pridelke predelati na ustrezen način ter z njimi skupno nastopati na trgih ali pa izdelke plasirati v večje trgovske verige. Prostori pa bodo tudi v uporabi širši lokalni skupnosti z večnamensko sejno sobo.
»Objekt je bil z gradbenega vidika v celoti renoviran in adaptiran. V pritličju sledi vgradnja in namestitev tehnološke opreme za predelavo sadja - in sicer sušilnice in pa linije za predelavo sadja in stekleničenje sokov. Skratka, sadje bo predelano v sokove, marmelade in posušeno sadje. »V centru se bodo izvajali tudi praktični tečaji za tehnološko predelavo sadja, kot tudi o uporabi same opreme. Tako ponudimo možnost tistim, ki imajo željo ali potrebo pridobiti znanje in prakso. Seveda pa ne bomo ozkogledi, da bi rekli: “Aha, tukaj bomo kuhali samo marmelado, drugega pa ne.” Ne, objekt gradimo za ljudi in ljudem
Naložba uresničuje razvojno vizijo in cilje Razvojnega programa podeželja Zgornje Vipavske doline in Komenskega Krasa. Z izgradnjo objekta bodo imeli, poleg centra za predelavo sadja, tudi krajani, predvsem otroci in mladina pa tudi starejša populacija, ki se redko odpravlja v urbana središča, v kraju več možnosti za kulturne in družabne dejavnosti. Vaška društva bodo tako dobila ustrezno opremljene prostore za nemoteno opravljanje dejavnosti ter za predstavljanje svojih aktivnosti širši javnosti. »Po projektu naj bi se dela zaključila do marca 2015. A glede na to, da so gradbena dela pri koncu, računamo, da bo otvoritev že jeseni. V prvi fazi bomo s podizvajalci, oziroma svetovalci Kmetijsko svetovalske službe, Kmetijsko gozdarskega zavoda Ajdovščina, zagotavljali strokovno podporo, da bo zadeva zaživela.« Center se bo aktualno lotil problematike sadjarjev, sploh glede odkupa sadja za predelavo Fructalu, ki je trenutno precej neugodno. Polonca Valentinčič
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Rajko Črv: »Če bi Erazem Predjamski oblegovalcem gradu metal briške češnje, bi za to vedela vsa Evropa, ker pa je metal vipavske, moramo to povedati mi!« Bogdan Slokar: Festival v Lokavcu za uveljavitev vipavskih češenj
Vipavske češnje - nekdaj na Dunaj, jutri v Hong Kong?
13
SLOKAR Ime in priimek: Bogdan Slokar Naslov: Lokavec 175a, 5270 Ajdovščina GSM: 041 376 080 E-mail: bogdanslokar62@gmail.com Vrsta sadja: češnje (600 dreves) Izdelki: sok, liker, žganje Način prodaje: na kmetiji,, prodaja zadrugi, trgovcu, dostava kupcu na dom
Bogdan Slokar je za svoj nasad češenj v Lokavcu tako na lanskem kot letošnjem festivalu češenj (tudi v Lokavcu) prejel prvo mesto za najbolj urejen nasad na Vipavskem. Drugo mesto si je prislužil Marjan Terbižan s Planine, tretje pa Jože Černigoj iz Lokavca. Najdebelejše češnje je na festivalu pokazal Anton Košuta iz Malih Žabelj, drugo mesto je pripadlo Bogdanu Slokarju, tretje pa Ervinu Čermelju z Vrtovč. Slokar se lahko pohvali tudi z rekorderko med posameznimi češnjami, ki je tehtala kar 18 gramov. 40 nas je staknili glave, da naredimo en preboj v zavesti potrošnikov.
Medklic - Potem bo stavek iz nadnaslova res držal? Je pa res, da se od Bricev lahko marsikaj naučimo, kar se trženja tiče. Prav ta festival, ki je sicer še v povojih, vendar ima lep potencial, bi lahko ponesel ime naše češnje v svet. Ne gre le za to, da z organizacijo festivala čašen v Lokavcu vlečem na svoj mlin - razmišljam namreč takole: če ima Planina tradicionalno praznik marelic (pa tudi pinele), zakaj ne bi imel Lokavec festivala češenj?
Kako izgleda obisk češnjevega nasada, recimo da dobiš avtobus obiskovalcev … Si gostje sami nabirajo češnje?
Ste ponosni na priznanje? Vsekakor, toliko bolj pa tudi zato, ker sem bil sam med pobudniki festivala češenj. Spoznal sem, da moramo Vipavci marsikaj premakniti in postoriti za večjo prepoznavnosti vipavske češnje. Kjerkoli sem se s svojimi češnjami pojavil (pa ne samo jaz), me je ujezilo vprašanje, vedno eno in isto vprašanje kupcev: »A so briške?« Pa ja, a nas bodo Brici prav v vsem povozili? In smo potem vipavski ‘češnjevci’ , kakih
Za pokušino že utrgajo plodove z drevesa, vendar pa ne prakticiramo tega, saj bi lahko naredili več škode kot koristi – mimogrede bi polomili več let rodne majske kitice, ki se najbolj hitro odčesnejo .. .
Kaj pa potem počnejo, sam ogled sadovnjaka mi ne deluje kot kakšna posebna atrakcija .. Na prvi pogled najbrž res, toda obiskovalce je treba zanimirati – tem je zelo veliko – povem jim, kako se sadovnjak obdeluje, vzdržuje, gnoji, pokažem, kako se češnje obrezujejo, pogledamo sortni izbor in razlike med posameznimi sortami, sledi lahko kratko predavanje o vsebnosti češenj in koristnih sestavin, ki ugodno vplivajo na naše telo ... kako skrbimo za varovanje zdravja, ko uporabljamo vodoto-
14
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
pna škropiva, da smo namestili valilnice in tako privabili različne vrste ptic, ki potem ‘pozobljejo’ škodljivce …
začela precej pozno, letos pa vse prehiteva. Tako imam po 40 do 50 dreves vsake sorte, po dve sorti na vsak češnjev teden.
Če se posvetiva nasadu …
Drevesa so nizka, si uporabil šibke podlage?
Star je deset let, torej so drevesa v najboljši rodni dobi, že lepo izoblikovana. Kar nekaj let namreč traja, da z upogibanjem, redčenjem in usmerjanjem poganjkov dobimo pravilno izoblikovano krošnjo in da postanejo plodovi ‘konkretni’, se pravi debeli, lepi, pač takšni, kot jih tržišče pričakuje. V nasadu imam 12 sort plus dve na preizkušnji. Pokritih imam vseh šest ‘češnjevih tednov’, kot se češnje uradno razvrščajo na čas dozorevanja, se pravi od prvih, najbolj zgodnih, do najbolj poznih. To po tednih je seveda teoretično, veliko je odvisno od vremenskih razmer, lani je šlo vse skupaj hitreje, potem ko se je sezona
Ne, vse so izključno na sejancih. Vipavska dolina s svojimi ekstremnimi pogoji – sušo, burjo, nalivi, pa tudi glede na sestavo tal, zahteva močnejše podlage. Zaradi hitrih sprememb vremena odsvetujem vegetativne podlage, gisele in druge klone, ki so primerni za druga območja. Da pa ti krošnja ne uide v višino, je potrebno veliko pozornosti, dela, znanja, skrbi pri oblikovanju krošnje. Saj pravim, pet, šest let sem porabil za to – najlažje je drevesa posaditi …
Logično je, da je sadje v intenzivnih nasadih bolj podvrženo raznim boleznim,
kot če drevesa rastejo posamič, kje v naravi, ob hišah. Ja, tudi pri tem je treba imeti dovolj znanja (in zdaj že tudi izkušenj). Monilija, zimski pedic, črna uš, pa še kaj lahko ogrozijo pridelek. Toda ne gre kar škropiti križem kražem, potem pa se čuditi, da pridelek ni ustrezen. Je treba vedeti, kdaj se škropi in proti čemu, s primernimi dozami in naravi prijaznejšimi sredstvi. Imamo namreč certifikat za integralno pridelavo.
Imaš tudi sistem za namakanje … Nasad leži ob Lokavščku, tako da z vodo ni težav, niti črpalke ne potrebujem, voda gre gravitacijsko po ceveh. Brez namakanja pri nas ne moremo niti sanjati o kakšnem resnejšem sadjarstvu – brez vode ni življenja, tako pač je. Laično si človek predstavlja, da namakaš takrat, ko plodovi zorijo – ja, tudi takrat, če je suša, ampak pri nas je aprila dovolj dežja, še preveč. Pravo namakanje se začne šele po obiranju, poleti, tedaj običajno pritisne suša in ravno takrat, avgusta, češnje delajo nastavke za naslednje leto. Če nastavka ni, tudi pridelka prihodnje leto ne bo. Z namakanjem se izognem temu, da bi se češnjam ‘zmešalo’ in bi jeseni zacvetele – nastavek bi šel v nič, drevo pa lahko zaradi tega celo odmre.
So še kakšna druga dela v sadovnjaku? Normalno, tla morajo biti ves čas zračna in zato pokošena, dodajati je treba elemente, ki jih drevesa počrpajo iz tal, se pravi dognojevanje, pa še ena precej ‘sitna’ zadeva je, po obrezovanju je treba vse ‘rane’ pa-
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
15
zljivo zamazati, sicer se lahko tam naselijo škodljivci. Pa še kaj bi se našlo. A ja, že na začetku je treba nasad ograditi, predvsem zaradi divjadi …
Glavno delo je seveda obiranje, ki se ga je v preteklosti prijel sloves nevarnega – zaradi padca z drevesa. Ni tako kritično – kot že rečeno, jih držim nizko, drevesa imajo po štiri do pet etaž na največ treh metrih višine. To pomeni, da lahko skoraj tri četrtine plodov oberemo s tal, pa tudi za obiranje ostalih plodov na koncu vej nismo prav visoko.
Za navadne smrtnike je že dosežek, če naberemo nekaj kilogramov češenj, s peclji seveda, ‘osmukati’ se jih že da več, ampak pri tržni pridelavi gre najbrž za veliko večje številke – v kg? Tisti s ‘hitrimi prsti’ naberejo po 10 kg na uro. Vendar ne nabirajo cel dan, bi bilo res prehudo, prakticiramo nekaj ur na dan,
Glede vzdržljivosti češenj še tole – koliko časa misliš, da so ‘na poti’ češnje iz Španije, predno jih kupiš v kakšnem marketu? Ni ti treba odgovoriti!
Sicer pa, kako je s prodajo – tu se ‘zgodba o uspehu’ najbrž začne in konča? Pri prodaji smo pridelovalci prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti. Edino
seveda je marsikaj odvisno od vremena. Lani je bilo zaradi dežja težko planirati. Vsekakor je najbolje sveže nabrane češnje čim prej spraviti do kupcev. Če je normalna letina, da plodovi zaradi dežja ne pokajo, da so torej češnje zdrave, lahko brez škode prestanejo tri do štiri dni, če so podhlajene, običajno na 4 stopinje celzija.
Včasih so jih vozili z vlakom na Dunaj, to je tudi nekaj časa trajalo … Danes je to primerljivo s Hong Kongom …
Prosim? Resno, lani smo se prvič začeli pogovarjati, da bi poslali vipavske češnje v Hong Kong, letos je hongkonški trgovec celo obiskal festival češenj v Lokavcu in očitno misli resno. Na nas je, da mu zagotovimo dovolj velike količine. Hong Kong ni Wajdušna …
podjetje, ki češnje odkupuje, je Polavi v Šempetru. Seveda je problem v ceni, zato vsi iščemo neke bližnjice do kupcev, tudi ne vedno korektne oziroma primerne. Sam se zavzemam, da bi vse vipavske češnje prihajale na trg v značilni embalaži, v tem primeru z oznako Sončno sočno. To je neprimerno lepše, kot v kakšnih plastičnih gajbicah različnih oblik in barv. Resda ta kartonasta embalaža za nekaj centov zviša stroške, toda povem vam, da je prav drugačen učinek, če kupcu pripelješ češnje v takšni embalaži, da se že na daleč vidi, da gre za naše vipavske češnje. Lažje je tudi rokovanje, pa še plodovi ostanejo lepi, niso potlačeni. To priporočam tudi drugim sadjarjem za druge vrste sadja, ne samo za češnje. Da sistematično gradimo blagovno znamko Vipavske doline.
Če se vrneva na začetek - kako si prišel na idejo za nasad češenj? Najprej me je imelo, da bi po stari vipavski navadi na tej parceli posadil trte. Pa se mi je zdelo škoda zemlje v dolini za vinograd in sem vprašal za mnenje ‘pospeševalce’. Rajko Črv mi je svetoval, naj najprej naročim analizo tal in se bom tako lažje odločil. Analize so pokazale, da bi z nekaj ‘popravki’ tla ustrezala prav češnjam. Poleg tega ima parcela jutranje sonce, kar je tudi pomembno pri zorenju plodov in si že zaradi lege kakšen dan prej na trgu. Tudi obet, da lahko (teoretično) pridelam tudi 15 ton sadja na hektar, je pomagal k odločitvi (resnici na ljubo takšne letine še nisem imel). In kocka je padla – načrt, izvedba in – učenje v novi branži. Edo Pelicon
16
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Hmelakovi
Šmarje, rodovitna dežela na južnem delu Vipavskih gričev, od koder je čudovit razgled na vipavsko ‘Provanso’, so dom Vladimirja Hmeljaka in njegove družine. Za Šmarje so značilne ozke ulice - gase, leseni ganki in napušči, kamniti okenski okvirji, portali in vodnjaki. V bližini vaške cerkve Marijinega imena je ohranjena šest stoletij stara grofovska klet, ena izmed najstarejših daleč naokrog. V vasi pridelujejo tudi ovčji sir, med ter odlično vino. V zaselku Jakulini, lučaj od Šmarij, je bil rojen duhovnik in najpomembnejši strokovni pisec 19. stoletja na naših tleh Matija Vertovec. Vladimir Hmeljak, gospodar sadovnjaka 70 dreves češenj, je šarmanten gospod. Sprehodiva se v klanec nad vasjo, kjer zorijo njegove češnje.
»Že starši so se ukvarjali s sadjarstvom, a so bile tedanje stare sorte ogromna drevesa s trikrat večjo krošnjo kot te nove,« pove Vladimir in doda: »To so bila trpežna drevesa, odporna proti boleznim in škodljivcem z obilo pridelka. Pa niti škropili niso. Potem so pa izginila,« se spominja. »Med drevesi je rasla trta in bilo je za vse dovolj.« Sam pa ima nekaj težav sadovnjakom, saj se drevesa sušijo in odmirajo, tako da je pridelek vedno manjši. Nasad 70 dreves češenj so posadili v devedesetih. Izbrali so različne sorte; burlat, lapins, bink, ferrovia in new star. Pri odločitvi za zasaditev sadovnjaka češenj je Vladimirja vzpodbujal Rajko Črv s Kmetijsko svetovalne službe v Ajdovščini.
Na začetku so nosili vodo v sadovnjak iz cisterne, ki so jo postavili, kasneje so se odločili za postavitev namakalnega sistema, kar je ekonomično in tudi ceneje. »Zemlja je laporna, suha, zato nujno
HMELAKOVI Ime in priimek: Vladimir Hmeljak Naslov: Šmarje 43, 5295 Branik GSM: 041 803 726 Vrsta sadja: češnje (70 dreves) Način prodaje: na kmetiji, tržnici,
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
17
začetku človek ne ve, pa se sproti učiš, še posebej na napakah.« Kasneje škropijo še dvakrat proti cvetni moniliji. »Če ne škropiš, pridelka ni.« Probleme v sadovnjaku povzroča tudi srnjad, ki rada pogrize lubje, še najraje mladim sadikam, ko so te najbolj ranljive. Vladimir je opravil sadjarski tečaj, kjer se je naučil osnov sadjarstva. Tako obrezuje in neguje sadovnjak sam, škropi in opravi večino dela. Le ob obiranju mu priskočijo na pomoč tako družina kot prijatelji. »Prej sem bil zaposlen kot šofer, sedaj, ko sem v penziji, pa imam več časa za ukvarjanje s sadovnjakom in vrtom ob hiši, kjer pridelujemo zelenjavo za družino.« Ves pridelek prodajo kar na domačiji in sicer stalnim strankam, ki si včasih tudi same naberejo češnje in se redno vračajo iz leta v leto. »Dobro blago se samo hvali.« potrebno namakanje, še posebej zadnja leta, ko je hujša suša.« Prvič škropijo proti škodljivcem in sicer takoj, ko poženejo prvi listi. Bakreno strupenje je nuja. »Če zamudiš, gosenice uničijo ves pridelek,« pove Vladimir. »Na
Ko je bilo še pridelka več in je bila birokracija manj neusmiljena do pridelovalca, je Vladimir hodil prodajat tudi na tržnico v Ljubljano in drugam po Sloveniji. Zdaj nič več. »Za vsako občino posebej rabiš dovoljenje za prodajo. Namesto da bi stvari poe-
nostavili in olajšali postopke in tako pomagali razvoju kmetijstva in sadjarstva, je iz leta v leto težje,« potarna. Ko ga povprašam o načrtih za prihodnost, pove: »Dokler mladina ne bo videla, da se splača, nihče ne bo delal.« Tako pravi in doda, da sam nima naslednika, ki bi želel nadaljevati z dejavnostjo. Kdo ve. Mogoče bo pa mali vnuk čez leta ugotovil, da ‘se splača’ in na nonotovo veselje postal sadjar tudi sam. Polonca Valentinčič
18
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Valentin Kompara
Iunkavi Družina Kompara živi v Lokavecu, ki je sestavljen iz številnih zaselkov, med njimi je tudi zaselek Kompare, kjer jo najdemo. Naselje ob vznožju Čavna je bilo od nekdaj znano po žagah, mlinih, kovačijah in fužinah ob potokih Lokavšček in Jevšček, ki sta jih oskrbovala z vodo. Vredno ogleda je arheološko najdišče pri cerkvici sv. Urbana, kjer so našli ostaline, pomembne za proučevanje prehoda iz prazgodovine v antiko. Od Ajdovščine so oddaljeni le nekaj kilometrov. »Letos je bolj malo pridelka, ker smo jih lani močno obrezali. Je pa zato kvaliteta večja, so bolj debele, na račun manjše kvantitete«, mi razloži Valentin. Seveda pridelek pogojuje več faktorjev: »Če je dosti dežja, popokajo in segnijejo. Lansko leto je eno sorto dež popolnoma uničil. Nismo jih niti potrgali. Češnja je zelo delikatna,« pove Valentin.
Glava družine je Valentin Kompara, ki vodi kmetijo skupaj s sinom Primožem. Veselo druščino najdem v sadovnjaku med trgatvijo češenj. Žena Jožica, hči Katarina, in dva soseda pridno pobirajo sočne, sladke, rdeče sadeže.
IUNKAVI Ime in priimek: Valentin Kompara Naslov: Lokavec 97, 5270 Ajdovščina Telefon: 05 36 42 282 GSM: 041 991 201 Vrsta sadja: češnje (110 dreves) Način prodaje: na kmetiji, dostava kupcu na dom
Sadovnjak češenj so zasadili pred 14. leti (leta 2000). Takrat se je Valentin, na podlagi ugotovitve, da imajo premalo zemlje za vinogradništvo, odločil za češnje. Mlade rastline potrebujejo najmanj tri leta do prvega pridelka, nekatere vrste tudi do pet let. Vzgajajo kar nekaj sort: celeste,
ki jih pravkar ‘berejo’, so najdebelejše, že pobrane burlat najzgodnejše, potem so tu še van, sweetheart, ferrovia, pa kakšna vrsta, vsaka s svojo raznolikostjo. »V Vipavski dolini so češnje prvi sadež, že od nekdaj,« izvem. Tradicija sadjarstva se nadaljuje iz generacije v generacijo, saj so teren, prst, vremenska klima ugodne za pridelavo, predvsem pa ljubezen vipavskega človeka do svoje zemlje, ki mu že stoletja daje kruh. Včasih bolj na tenko odrezan, pa vendarle. Tudi Valentin je prevzel kmetijo od svojih staršev, ki so imeli prej nekaj živine in vinograda, večinoma za svoje potrebe.
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
19
Recept: češnjeva rolada 5 jajc (celih) in 15 dag sladkorja zmiksaš. Dodaš 15 dag moke, 5 žlic olja, 1/2 pecilnega praška, malo soli. Testo zmešamo in vlijemo v velik pekač,v tanko plast. 1 kg razkoščičenih češenj potresemo po testu. Lahko, če imamo radi sladko, posujemo na vse skupaj še malo sladkorja. Pečemo 30 minut na 160 -170 stopinjah. Ko se ohladi ga zvijemo v rolado. Če nimamo češenj, lahko naredimo rolado tudi z drugim sadjem; jabolki, hruškami, breskvami …
Vino so tudi prodajali. Ob hiši in starem gospodarskem poslopju, ki ga je sin Primož prenovil v lično stanovanjsko hišo za svojo mlado družino, je še sadovnjak z nekaj slivami, figami, jablanami, marelicami in hruškami, starimi celo150 let, katere je zasadil že pradedek. A te so zdaj le za domače veselje in uporabo. Ko je bil
Valentin mlad fant, sta z očetom hruške s taistih dreves odpeljala v Fructal. »Vse so odkupili. Z dobičkom nas je mama obula in oblekla za v šolo,« se spominja. »Takrat s prodajo ni bilo problemov. Zdaj se vsak znajde po svoje.« Njihove češnje se vse prodajo v domači prodaji stalnim strankam, ki se vsako leto najavijo in odkupijo ves pridelek. Pridelava je integrirana, kar pomeni minimalno škropljenje. »Popolnoma brez, pa ne gre,« pove gospodar: »Če ne boš šprical, ne boš jedel.«
Valentinove izkušnje in Primoževa mlada energija sta odlična kombinacija uspešnega sodelovanja. Večino del opravita sama, s pomočjo družine in prijateljev, predvsem ob trgatvi. Obrezujeta sama. Njihova višja lega jih ščiti pred zmrzaljo, proti suši pa se borijo z zajetjem ob parceli. Zemlja je ilovnata, laporna, idealna hrana za lačna drevesa .
Češnjeva pita s krhkim testom 40 dag moke, 20 dag masla, 1 ½ kozarec mlačne vode, ščepec soli premešamo v krhko testo. Nadev: 70 dag razkoščičenih češenj, 10 dag popraženih drobtin na 5 dag masla, 15 dag sladkorja, lupina limone. Pečemo 45 minut pri 180 stopinjah.
Predelave sadja nimajo, le lani, ko so češnje pokale, se je Valentin odločil: »Rajši kot vreči proč, naredimo žganje.«
ki morebiti prevzamejo posest in nadaljujejo družinsko tradicijo.
Širitve trenutno ne načrtujejo, tudi zato, ker že izrabljajo vse parcele v družinski lasti. Kaj pa bo prinesla prihodnost, nihče ne ve. Sin Primož ima tri majhne sinove,
In ker je gospa Jožica tudi pridna gospodinja, ki se zna zavrteti v kuhinji, mi je zaupala nekaj njenih receptov za pripravo češnjevega peciva. Polonca Valentinčič
20 SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Kmetija Kobal Domačija Kobal, v centru Vrhpolja, tik ob vaški cerkvi, ima bogato zgodovino. O tem priča črno-bela fotografija, posneta ‘pod Avstrijo’, ko so imeli trgovino. V hiši so ohranjeni stari dokumenti iz tistih časov, ko se je ded, veletrgovec, ukvarjal tudi že s pridelavo češenj in vina, kar je prodajal tako na Dunaj kot v Prago.
našo državo. »Edino če bodo osice po svoji lastni izbiri priletele čez mejo od drugod, ne meneč se za naše birokratske mline, se še lahko rešijo slovenski kostanji,« mi razlaga Alojz. Kostanj izvira iz Azije , kjer avtohtono živi tako šiškarica, kot tudi osica. »Kostanj je atraktiven za kupce. Škoda bi ga bilo izgubiti!« Breskve zgodnjih sort; spring crest, royal glory in royal jam so konzumne breskve. Sočne, okusne in lepo obarvane, tik pred svojo trgatvijo, ki jo letos pričakujejo v drugem tednu junija. V istem obdobju
KOBAL Alojz Kobal in sin Tomaž sta združila modrost in znanja starejših generacij z mlado energijo in sodobne pristope kmetovanja. »Naša kmetija je mešana kmetija. Zato si je treba razdelit delo in odgovornost,« razloži starejši gospodar. Tomaž ‘ima čez’ breskve (700), marelice (560) in mlad češnjev nasad (160), Alojz, starejši sadovnjak češenj (100), kostanj (1 ha), vinograd (1 ½ ha) grozdje, šparglje (3600) in zelenjavo - česen, čebulo in buče. Tomaž in njegova žena sta oba doštudirala hortikulturo, tako da zdaj svoje znanje preizkušata tudi v praksi. »Sadjarstvo in vrtnarstvo sta panogi, kjer je donos na površino ugoden,« pove Tomaž. Pospravili so že skoraj polovico pridelka češenj z 260-tih dreves. Bojijo se, da jim, sicer dobrodošel dež za ostale pridelke v
rasti, uniči češnje v dozorevanju. Burlat je pospravljen, georgija in canada giant v procesu pobiranja in kasneje še pozne sorte van, lapins in ferrovia. Imajo pa tudi mlad nasad z novimi sortami, pred rodnostjo. Sadovnjak meri 3000 m2, v njem je 160 dreves, med njimi dve novi, med našimi sadjarji neznani sorti, ekstra zgodnji. Obstoj hektarja domačega kostanja, ki je pri hiši že več kot 40 let, je trenutno prepuščen na milost in nemilost slovenski birokraciji. Šiškarica je žuželka, ki uničuje kostanj in se je pri nas v zadnjih letih razmnožila do morilskih razsežnosti za obstoj nasadov. Njen naravni sovražnik, mala osica, ki bi jo bilo potrebno uvoziti iz tujine, da reši slovenske nasade, še ni pridobila potrebnih dovoljenj za vstop v
Ime in priimek: Alojz Kobal Naslov: Vrhpolje 40, 5271 Vipava Telefon: 05 36 65 474 GSM: 031 339 449 E-mail: kmetija.kobal@gmail.com Vrsta sadja: češnje (260 dreves) marelice (560 dreves) breskve (700 dreves) kostanji (1 ha) Način prodaje: na kmetiji, tržnici, prodaja zadrugi, trgovcu, dostava kupcu na dom
Glasnik št.2, 20.6.2014
SADJARSTVO
21
dozorevajo tudi prve marelice sorte aurora. Letos jih ne pričakujejo kaj dosti, saj marelica rodi vsako drugo leto. Letošnji pridelek je boren tudi zaradi prezgodnjega cvetenja že v januarju, ki mu je sledilo deževje in povzročilo cvetno monilijo, ki uniči cvetove. »Pa tudi čebel še ni tako zgodaj, tako da se niso oprašile,« pove Tomaž o marelicah. San castresse, kasnejša sorta, obeta boljši pridelek. Prodaja sadja je večinoma doma, stalnim strankam, saj zaupanje kupcev iz leta v leto raste in se njih krog širi ‘od ust do ust’. Nekaj prodajo na tržnicah v Postojni, Idriji in Vipavi, redno pa še dvema trgovinama na Idrijskem. Kmetijska zadruga Vipava, ki je bila včasih dober odjemalec vipavskega sadja, se menda ponovno prebuja v morebitnega kupca. »To bi bilo dobrodošlo predvsem za breskve - marelice so prodane vse, še preden dozorijo.« Pred kratkim so ob hiši prizidali še hladilnico, tako da sedaj pobrano sadje in zelenjava lahko na hladnem počakata nadaljnje usode. »Čuti se kriza. Cene so iste že 5, 6 let, stroški pa vedno večji. Včasih si dobil kredit, zdaj tega ni več. Za mlade je danes težje, kot je bilo včasih,« zaključi pogovor Alojz Kobal. Tomaž pa, kot mladi očka dveh malčkov, vseeno vidi perspektivo v sadjarstvu. »Prilagoditi se je treba in vedno iskat najboljše možnosti, potenciale, biti odprt za novosti in se sproti učiti.« Lepo je videti, ko spokojno znanje tradicije poda roko svežini mladega, radovednega in neustrašnega. Polonca Valentinčič
22 SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Marjan Terbižan
Kmetija Terbižan Kjer grebeni Planin, Ostrega vrha in Trejšuvnika vzamejo burji prvo moč, preden se čez Kras zopet zapodi proti morju, se razprostira Planina. Planina se razteza po pobočju v smeri jugovzhod, severozahod v dolžini 5 kilometrov. Vas sestavlja 7 zaselkov: Uštini, Štrancarji, Marci, Dolenja in Gorenja vas, Brith in Koboli. krčili, sedaj pa je treba spet prilagoditi ponudbo povpraševanju.« Večino pridelka, od vina do sadja, prodajajo v vinotoč/trgovine v Zasavju. Pogovarjajo se tudi o odkupu sokov v prihodnosti. Najprej pa je potrebno zgraditi ustrezne prostore za predelavo domačih sokov in marmelade. In urediti vsa dovoljenja in dokumentacijo. Ostalo prodajajo ‘privat’ strankam, večje količine tudi z dostavo na dom. Odjemalci so iz cele Slovenije. »S prodajo ni problema,« pove. »Prodamo vse, kar pridelamo. Veliko tistih, ki pride po vino, kupi še sadje.« Na Planini je doma vinogradništvo in sadjarstvo. Stare zgodbe govorijo, da so prvo trto v Vinah, južno pod cerkvico sv. Pavla, zasadili Rimljani in od tod se so se vinogradi razširili po vsej Vipavski dolini. Na osončenih pobočjih v okolici Planine odlično uspeva avtohtona vinska sorta pinela. Planinski sadjarji pa imajo največje nasade marelic, pa tudi veliko češnjevih sadovnjakov, tu odlično uspeva tudi drugo sadje: kaki, kostanji, slive, breskve … Tukaj, z ženo Tatjano, hčerkama Tjašo in Uršo, ter sinom Martinom, ki sam pravi, da bo nadaljeval očetovo dejavnost, Marjan, kot gonilna sila posestva, z veliko zanosa, veselja do dela na kmetiji in plani za prihodnost, vodi kar veliko in razgibano kmetijo. Ko jih obiščem, jih zmotim med trgatvijo prvih češenj. Obira družina s prijatelji,
na višku sezone pa dobijo pomoč tudi od Društva upokojencev šoferjev in avtomehanikov, ki se pripeljejo z Vrhnike. »Že prej smo imeli živino in grozdje,« mi pove Marjan. »Tudi nekaj češenj, a prodajalo se ni. Kakšno češnjo se je dalo vinskim kupcem, ali pa tistim, ki so pomagali trgati grozdje.« Intenzivno so se lotili sadjarstva češenj pred 16-imi leti. Zdaj majo 270 češenj različnih sort. Pred šetimi leti, po operaciji kolena, so mu povedali, da službe v firmi Petrič, kjer je bil zaposlen, ne more več opravljati, pa je Marjan leta 2009 zasadil še marelice. Zdaj jih je že 300. Imajo tudi 11.000 trt, nekaj starega vinograda, načrtujejo pa tudi razširitev le tega, saj pravi: »Vina zmanjkuje. V prejšnjih obdobjih ga je bilo preveč, pa so se vinogradi
KMETIJA TERBIŽAN Ime in priimek: Marjan Terbižan Naslov: Planina 74, 5270 Ajdovščina Telefon: 05 36 42 599 GSM: 041 345 418 E-mail: terbizan.marjan@gmail.com Vrsta sadja: češnje (270 dreves) marelice (300+ dreves) Izdelki: marelični sok, marmelada Način prodaje: na kmetiji, prodaja zadrugi, trgovcu, dostava kupcu na dom
SADJARSTVO 23
Glasnik št.2, 20.6.2014
predvsem sadjarska dejavnost veča. Ker je vse sadje, tako češnje, kot marelice obrezano in vzgajano ‘na palmeto’, kar pomeni, da so prve veje v višini 60 - 80 cm in v isti razdalji tudi veje višjih etaž, tako do višine 2 - 3 m in se veje upogiba 70 % navzdol, je tako lažje pobiranje pridelka. Kot smo že omenili, sadje predelujejo v sok in marmelade: »To je tržna niša,« pove Marjan. Za začetek bodo zgradili profesionalne prostore za predelavo sadja. »Večjih količin ne moreš predelovati v domači kuhinji.« Marjan pozna tehnologijo predelave iz časov, ko je bil 8 let zaposlen na Fructalu, tako da sta skupaj z ženo Tatjano, ki je ‘šefica’ rokovanja s sadjem v kuhinji, sanjski team. Poskusim njen domač marelični sok , ki je nektar za bogove. Zagotovo bi si kupci želeli tovrstnih izdelkov domače proizvodnje, dostopnih tudi na policah trgovin. Prvo leto jim je od 200 mareličnih dreves ostalo le pet. Mladice je pohrustala srnjad. Lansko leto sta suša in zmrzal uničila ves pridelek marelic. »Letos jih bo končno nekaj,« se pohvali. Pri marelici je pogosta nevarnost obolenja za monilijo, ko se rastlina posuši in povzroča od 10 do 20 % izpada vsako leto. »Tako je! Zato je potrebno marelični sadovnjak vsako leto obnavljati, sicer se ti sadovnjak počasi izprazni.« Ker je češnja sorte celeste, ki jo pobirajo kot drugo zgodnjo sorto, izredno mesnata, je nevarnost pokanja sadeža toliko večja. Lansko leto jim je večina pridelka zaradi obilice dežja zgnila. »Ostale sorte, ki jih pridelujemo, so bolj stabilne«, mi pove. Narava je zelo nepredvidljiva in so jim pred kratkim škodo na pridelku češenj povzročile tudi ptice, potem so tu še gosenice, suša pozeba, toča itd. »Odvisni smo od narave. Včasih da, drugič vzame!« Kljub obilici potencialnih in dejanskih nevarnosti izpada pridelka pa Marjan ni zagovornik škropljenja. Njihova pridelava je integrirana, a sam uporabi res le minimalne količine: »Če špricaš škodljivce, pošpricaš tudi sadje.« »Če imaš samo eno panogo, je nevarno, da te nese … Bolje je imeti več različnih nasadov, pa se eno z drugim dopolnjuje. Zavarovanja so draga. Ko je država še subvencionirala zavarovalniške stroške akontacije, je bilo lažje.« »Če pride prava letina je pridelka tam okrog 15 - 20 kg na drevo. Skupaj tri tone češenj. Marelic sicer nismo še imeli dosti,
ker so mlade, ocenjujem pa, da jih bo letos okoli dve do dve toni in pol. Grozdja pa pridelamo trenutno za circa 18.000 litrov vina.« V vasi Planina so eni večjih pridelovalcev, ki ima tudi sicer dolgoletno tradicijo vinarstva, v zadnjem času pa se
Z veliko mero zagnanosti jim bo zagotovo uspela tudi ta, nova dejavnost in lahko jim zaželim le veliko sreče. Znanja, volje in odločnosti Marjanu in Tatjani ne primanjkuje. Polonca Valentinčič
24 SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Borut Koron
Brje, naselje z bogato vinogradniško in sadjarsko tradicijo, na sončni legi Vipavskih gričev, nad katero se dviga cerkvica sv. Martina, ki ločuje Vipavsko dolino od Braniške, je prelep kraj, ki ga je svoj čas rad obiskoval tudi Simon Gregorčič. Vipavska dolina in obronki Trnovskega gozda na severovzhodu in Kras na jugozahodu odpirajo veličasten pogled, ob sončnem vremenu pa lahko vidimo v daljavi celo morje. sinovi Denis, Enej in Žan, stari od 13 do 23 let in nenazadnje ‘nona’ Dušana. “Vsi z veseljem sodelujejo pri delu, kar je v veliko pomoč in razbremenitev,” pove Milojka. Najstarejši sin študira Upravljanje podeželja in krajine, kar kaže na njegov interes za aktivno delo na kmetiji tudi v prihodnosti. Trenutno opravlja študijsko prakso pod vodstvom mentorja Rajka Črva iz Kmetijsko svetovalne službe Ajdovščina in sicer na domači kmetiji.
KORON Ime in priimek: Borut Koron Naslov: Brje 73a, 6263 Dobravlje GSM: 040 620 866 E-mail: koron@siol.net Vrsta sadja: češnje (2000 dreves) breskve (2000 dreves) slive (100 dreves) kaki (300 dreves) marelice (300 dreves)
V tem lepem kraju prebiva pridna in složna družina Koron - Borut in Milojka, oba zaposlena izključno na kmetiji, trije
Družina Koron se je že od nekdaj ukvarjala z živinorejo. Poleg tega so gojili nekaj malega breskev, tako, za zraven, mi pove Borut. Pred približno desetimi leti so živinorejo opustili in se popolnoma posvetili sadjarstvu, vinogradništvu in vzgoji poljskih pridelkov. Zdaj imajo češnjev nasad z 250 drevesi, 2000 breskev, nazadnje pa so dosadili še 300 marelic, 300 kakija in 50 sliv. Vinogradništvo predstavlja velik del njihove dejavnosti, saj obdelujejo
SADJARSTVO 25
Glasnik št.2, 20.6.2014
Imajo tudi 100 dreves sliv sorte stanley, ki je razširjena sorta in dobro odporna, dobra tako za svežo uporabo kot za predelavo. Nasad marelic je še mlad, zasajen pred dvema in tremi leti. Letos pričakujejo prvi pridelek na 300 drevesih sort aurora in san castresse. »Sadjarstvo je zahtevna panoga, z veliko ročnega dela in znanja,« izvem od gospodarja.
9 hektarjev vinogradov, posajenih s trtami značilnih vipavskih sort. Poleg sadja pridelujejo še krompir, čebulo in koruzo, pšenico ter ječmen. Pri tako velikem obsegu pridelave brez pomoči strojev ne bi zmogli. Večino dela sicer opravi družina sama, le za obiranje breskev in grozdja najamejo pomoč. Vsa pridelava je integrirana. Sadovnjak češenj v velikosti 1/5 ha z 2.000 drevesi se ponaša z različno izbiro sort. Od najzgodnjejših erle burlat in burlat, srednje zgodnje georgia in van ter poznejše sorte ferrovia in canada giant. Povprečen pridelek na drevo je okoli 30 kg. Kar pomeni, da letno dozori na Koronovih drevesih tri do štiri tone sladkih češenj. Ker sem jih ulovila ravno med obiranjem sorte georgia, ki so že na prvi pogled zdrave, lepo rdeče in bohotno debele, mi Borut pove, da je ta prva hrustavka odlična sorta, obstojna, dobro rodna in izvrstna za predelavo. Čeprav sami češenj ne predelujejo, so pa pred dvema letoma poskusili s predelavo breskev in sliv v breskovo in slivovo marmelado ter 100 % breskov sok, ki je dobil tudi zlato priznanje na razstavi z ocenjevanjem Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Presni sok je popolnoma naraven, brez kuhanja in dodanega sladkorja. Gospodinja je lahko ponosna tudi na marmelade, ki so na istem ocenjevanju dobile srebrno nagrado. V manjših količinah izdeluje tudi slivov sok v kombinaciji z jabolki in hruškami. »Pri tem je pomembno, da sok obdrži barvo in kakovost. Moj ostane enak tudi po daljšem času.« Breskov nasad obsega 2.000 dreves, od tega jih je 500 s konzumnimi sortami, ostala so sorte veteran, ki je odlična za predelavo. Glede na trenutno stanje odkupnih cen v Fructalu razmišljajo o manjšanju nasada. Veselijo pa se zato odprtja sušilnice in predelovalnice sadja v vasi - ta bi lahko pomagala pri večji predelavi lastnega sadja. »Pri večjih količinah je
problem pasterilizacija. Center bi nam bil v veliko pomoč,« pove Miljoka. Breskovo drevo letno zmore okoli 25 kg sadja, na treh hektarjih površine torej skupno 50 do 60 ton. Kakijev nasad je nov nasad. »Sorta tipo, ki jo je potrebno mediti, je izredno trdoživa, ne rabi zaščite, zato jo je lahko pridelovati na ekološki način, kar je cenjeno na tržišču,« izvem. 300 dreves da povprečno 900 kilogramov pridelka.
Koroni svoje izdelke in pridelke tržijo v dveh lastnih prodajalnah - vinotočih. Ena je v Žabnici na Gorenjskem, druga v Celju. Lahko pa jih obiščete kar pri njih doma na Brju. »Kmetija je dejavnost, ki mora prinašat nek določen standard. In mi smo zadovoljni. Predvsem, ker tržimo sami. Lahko rečem, da je trenutno povpraševanje večje od ponudbe,« zaključi Borut. Načrtov je veliko, vizije ne manjka, dobre volje na pretek. Družina Koron je moderna družina pridnih rok in zelo pozitivne energije. Polonca Valentinčič
26 SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Pri Bruni in Stojanu
Vas Cesta leži v srednjem delu Vipavske doline, tik pod srednjeveškim mestecem Vipavski Križ. Vas je ime dobila po cesti, ki je že v prazgodovini povezovala severno obalo Jadranskega morja z notranjostjo celine. Tudi danes jo na dva dela deli regionalna cesta Ajdovščina – Nova Gorica. Nahaja se 3 km zahodno od Ajdovščine v smeri proti Novi Gorici. Cesta ob cesti je dom družine Štor. Simpatična gospa Bruna me je pričakala s sveže pečeno domačo rolado z orehi in kislo smetano. Bruna je po starših podedovala del kmetije v vasi, ki sicer nima velike sadjarske tradicije. Začetek devetdesetih sta z možem Stojanom najprej zasadila sadovnjak 400 breskev ob hiši, kasneje še dobrih sto češenj v plantažnem nasadu izven vasi. Vzgajajo 7 različnih samoplodnih vrst češenj (burlat, giorgia, celeste, van, stella, ferrovia, lapins), ki se razlikujejo po izgledu, okusu, barvi, velikosti, dolžini pecljev in nenazadnje po času zorenja. Najbolj zaželena je češnja celeste, ker je hrustljava in sladka. Pridelava je integrirana. Lani je Kmetijska svetovalna služba Ajdovščina organizirala Festival češenj,
PRI BRUNI IN STOJANU
na katerem je Bruna dobila tretjo nagrado ‘Najdebelejša češnja’.
Ime in priimek: Bruna Štor
400 dreves breskev je sorte red heaven, aromatična in trpežna vrsta, priljubljena med ljubitelji sadja. Se pa življenjska doba breskovim drevesom izteka. Rodnost po 10, 20 letih upada, rastlina je ranljivejša za bolezni in škodljivce. »Postane kot star človek,« izvem. Zato načrtujejo drevesa posekati, nakar zemlja rabi dve leti počitka, da se prerodi in obnovi za nadaljnjo posaditev.
Naslov: Cesta 35b, 5270 Ajdovščina Telefon: 05 36 47 772 GSM: 031 848 124 ali 051 219 227 E-mail: storbruna@gmail.com Vrsta sadja: češnje (100 dreves) breskve (400 dreves) Način prodaje: na kmetiji, dostava kupcu na dom
Prodajajo večinoma stalnim kupcem na domu. Veliko jih je iz ljubljanskega konca, pove Bruna in povečini se vsako leto vračajo. Nekateri si radi, po vnaprejšnjem dogovoru, sami naberejo sadje v sadovn-
jaku. Kupcem je to zanimivo in zabavno, čeprav sadje za prodajo poberejo sami, ker je tako, seveda, najceneje, pa tudi znati je
Recept: breskov sok 3 kg zrelih breskev in 1 l vode naj vre par minut. Zmiksaj, dodaj 6 l vode, sladkor po okusu, na koncu pa dodaj še 2 dag citronke. Vrelo natoči v steklenice. »To je čudovit breskov sok. Morajo pa bit breskve domače!« brezkompromisno zaupa svoj recept Bruna.
SADJARSTVO 27
Glasnik št.2, 20.6.2014
pletene birokracije in neugodne kmetijske politike, ne da preživeti. »Mi smo majhni,« se smeji, »pol hektarja je kaplja v morje. No, malo je dobro. Zato pa naši kupci z zaupanjem zvesto kupujejo
treba odtrgati sadež s pecljem tako, da ne raniš niti plodu niti veje. Svoj čas so dobro prodajali tudi ob državni cesti Ajdovščina - Nova Gorica, kar pa je od odprtja hitre ceste samo še lep spomin. Tudi obrezujejo (standardni rez) in škropijo brez zunanje pomoči. Bruna se je udeležila tečajev o obrezovanju in vzgoji sadja, ki jih organizira Kmetijsko svetovalna služba v Ajdovščini, tako da vso nego in potrebno vzdrževanje opravijo
je prava modra ženska, ji verjamem. Ukvarja se tudi z zeliščarstvom, goji nekaj malega lavande in jo pakira v vrečke, ki jih je Stojanova mama sešila iz starih ‘pouštrov’. Iz pridelanega domačega sadja kuha marmelade, sokove, vari likerje, sirupe in še kaj. Vse te izdelke povečini podari družini in prijateljem za praznike, rojstne dneve ali pa kar tako … ker je tako prav. Ker ima občutek tudi za ljudi, ne le za rastline. Zapisuje si stare recepte predelave sadja, peke peciva, izdelave likerjev in vseh mogočih sladko-kuhinjskih čarovnij modrih žensk. Bruna je sicer stalno zaposlena tudi kot trgovka, saj se od kmetije same, zaradi za-
kar sami. Mlado češnjevo drevesce se najprej oblikuje tako, da je spodnja etaža vej nekje v višini kolen, še dve do tri pa po približno 80 cm višje. Tako dobimo kotlasto krošnjo, ki poskrbi za dovolj zračnosti in svetlobe za uspešno rast in razvoj. »Predvsem pa je treba imeti občutek. Rastlina ti sama pokaže in pove, kaj rabi,« kot prava modra ženska pove Bruna. In da
od nas, ker vedo, da so kupili kakovostno in domače. Razen zadovoljstva v sebi, dobička ni,« še pove. Polonca Valentinčič
28 SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Kmetija Stibilj
Ob vznožju Vipavskih gričev, na sotočju Vipave in Hublja, leži krajevna skupnost Ustje. Najverjetneje je ime dobila prav po ustju obeh rek, ali pa morebiti po farnem zavetniku, sv. Justu, saj naj bi se nekoč imenovala Justje. Na hišni številki Ustje 71 prebivajo Štibiljevi. Ivan in Marija, brat in sestra, oba upokojena, v simbiozi upravljata pos-
KMETIJA STIBILJ, vinogradništvo, sadjarstvo, zelenjava
estvo. Gospa Marija je mojstrica predelave, Ivan pridelave. Na 3 ha raste 124 dreves češenj, 24 sliv, 30 breskev, 95 nashijev, 200 kakijev, 45 jablan, pa še 400 trt (tudi namiznega grozdja) ter različne zelenjave v manjših količinah.
medaljami za isti izdelek, sem upravičeno navdušena. Pove, da so njeni izdelki popolnoma naravni, brez dodanega želina, konzervansov in sladkorja, razen nekaj malega (sladkorja) v marmelade, a le, ker so take zahteve na ocenjevanjih Dobrote Slovenskih kmetij na Ptuju. Poskusim marmelado iz kakija, ki se v ustih kar
Ime in priimek: Ivan Stibilj Naslov: Ustje 71, 5270 Ajdovščina Telefon: 05 36 81 486 GSM: 040 725 451 Vrsta sadja: češnje (124 dreves) slive (24 dreves) breskve (30 dreves) nashi (95 dreves) kaki (200 dreves) namizno grozdje jabolka (45 dreves) Izdelki: češnjev, breskov, nashijev, grozdni in jabolčni sok, kakijeva marmelada Način prodaje: na kmetiji, tržnici, prodaja zadrugi, trgovcu, dostava kupcu na dom
Sokovi iz grozdja, nashija, travniških jabolk, marmelade iz kakija, marelic, sliv, vloženo sadje, kompoti, suho sadje, čips in nectar iz muškatnih bučk … so že na prvi pogled slastni. In ko mi Marija ponosno razkaže res številna priznanja, večina med njimi zlata, ki jih dosega za predelavo, med drugim dve diplomi Znak kakovosti, ki si ga prislužiš s tremi zapovrstnimi zlatimi
stopi in človeka očara. Nič čudnega, da ima prav ta več nagrad. Marija je sicer že prej kuhala marmelade in konzervirala sadje, a se je temu posvetila s toliko večjim zavedanjem, ko je hudo zbolela na črevesju in se je smela prehranjevati le po strogi dieti. Tako so tudi začeli s pridelavo bučk, saj kupljenih njeno telo ni preneslo. Tudi kakije so zasadili prvenstveno zato,
SADJARSTVO 29
Glasnik št.2, 20.6.2014 vati in nas organizirati.« Prejšnja leta je Ivan tržil svoje pridelke tudi na tržnici v Kosezah, v Ljubljani, pa jim stroškovno ne znese več. Kmetijsko gozdarska zbornica nekajkrat letno organizira prireditve Podeželje v mestu, kjer tudi ponujajo dobrote iz sadovnjaka in polj. Prodajajo pa seveda tudi privatnim kupcem na domu. Na kmetiji jima veliko pomaga še mlajša sestra Vekoslava, ki sicer živi v Ljubljani. Marelični nasad menda raste preblizu reke Vipave, ki ob cvetenju rada zakrivi plesen. Od 30-ih dreves jih je preživelo le nekaj. Češnje burlat, najzgodnejšo sorto so že pobrali, na vrsti so kasnejše vrste. Drevesa so polna sadežev in če jih dež ne poškoduje zdaj, v času dozorevanja, bo pridelek obilen.
Gojijo pet sort trdoužitnega kakija in kaki tipo, katerega je potrebno mediti. Kaki je odličen antioksidant, bogat vitaminov in mineralov. Z Ivanom si ogledava sadovnjak, v katerem kakiji ravno cvetijo. »Kaki se sam obnavlja, za razliko od češenj, pri katerih je velik izpad,« mi pove. Stibiljeve jablane so stara drevesa. Iz njih naredijo domač jabolčni kis in sok. »Tukaj ni nobene kemije. Potreseš, pobereš in predelaš,« razloži Ivan. Marija in Ivan za konec še povesta, da je njihova pridelava s certifikatom uradno priznana kot integrirana, dejansko pa predvsem ekološka, razen češenj, kjer se ne da brez škropljenja. Imajo ambicijo, da bi v prihodnosti prešli na popolnoma ekološko pridelavo vsega sadja. Polonca Valentinčič
ker je ta sadež edini, ki ga njena dieta dovoli svežega in ima veliko kalija. V časih njunih staršev je bila trta osnovna kmetijska dejavnost. Gojili so tudi jabolka, ter se ukvarjali z živinorejo. Vzrejo živali so opustili leta 1995, v istem obdobju pa razširili sadjarske dejavnosti. Sadje in zelenjavo so včasih prodajali Kmetijski zadrugi Vipava, odkar ta ni več aktivna, preprodalajcem. »To je problem, saj če bi bila zakonodaja urejena, da bi proizvajalec lahko direktno prodal, recimo šolam in vrtcem, brez posrednika, bi bil dobiček seveda dosti, dosti boljši. Pogrešamo skupen nastop lokalnih proizvajalcev,« pove Marija kritično. »Pa tudi dobro svetovalno službo, ki bi znala sveto-
Brkinske slive, stare 8 let, letos lepo obetajo. Tudi z lanskim pridelkom je Ivan zadovoljen, a pristavi: »Prvih 6 let ni bilo nič. Šele zdaj so v polni rodnosti.« »Nashi je azijska hruška. Izhaja sicer iz Japonske, pa vendar iz iste geografske širine kot jo ima Slovenija. Nashi je sadež, ki se nič ne škropi, nima alergenov, niti kislin. Ker je zelo sladek, ga imajo rade tudi ptice, ki so se lansko sezono v dobršni meri posladkale z njim, tako da ga je za pridelovalca bore malo ostalo. Zaradi močne rumene barve zelo privlači tudi žuželke. Ose ga popikajo in tako uničijo. Čeprav je v Aziji zelo cenjen, pa je pri nas premalo poznan za dobro prodajo.« Tako me pouči o nashiju Ivan. Imajo dva sadovnjaka kakija, enega s certifikatom ekološke pridelave. Ker nima škodljivcev, se ga ne škropi, samo muljči.
Recept: kakijeva marmelada 1500 g zrelih kakijev, 250 g želirnega sladkorja (če je kaki sladek, raje manj). Pred kuhanjem kakije na drobno razrežemo, lahko tudi zmiksamo. Sadno kašo pristavimo, zavremo in kuhljamo 5 minut. Postopoma dodajamo sladkor. Ponovno zavremo in kuhamo še približno 10 minut. Vročo marmelado damo v čiste kozarce, potem pa jih nepredušno zapremo. Ovijemo jih v odejo, v kateri kakijevo marmelado ohladimo.
30 SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Peter Marc
Fortunov hram Na južnih obronkih Vipavske doline, v zavetju Ostrega vrha, Avše in Planin, se razprostira kraška planota s številnimi jamami, globelmi in ponikalnicami. Tu, kjer vipavska burja še vedno pometa, leži vas Planina. najhvaležnejša sorta, ki malo odmira, dobro rodi in je zelo primerna za predelavo ter sorta pisana, ki skoraj nima dlačic, rdeče – oranžno intenzivne barve, izjemno sladkega okusa. Rastejo na ilovnati zemlji, ki so jo v preoblikovali v terase. Leta 2013 so posadili še nov sadovnjak 700 dreves vrst; wonder cot (najzgodnejša sorta), pin cot, sweet cot, tom cot (opraševalec za vse sorte cot-ov), carmen, bora, orange rubis, bergeron in kioto. Ta nasad je na ravnini. Ko so pripravljali teren, poln kraškega kamenja, so le-tega kar zmleli in marelici to ustreza. Peter povečini sam, s pomočjo mame, sestre in prijateljev obdeluje posestvo z integrirano predelavo. Pripravljajo namakalni sistem, ki ga do zdaj niso imeli.
In prav tu, na Planini, dvesto petdeset metrov nad dolino, se združita Vipavska in Kras. To sožitje vipavskega fliša in kraškega apnenca skupaj z mikroklimo in lego ustvarja idealne pogoje za vzgojo vinske trte, z gojenjem katere so pričeli že Rimljani in jo od tu razširili po vsej Vipavski dolini.
pinelo, beli pinot, sauvignon blanc, merlot, barbero in sladko barbero.
Fortunatov hram iz velikih kamnitih blokov,pripeljanih iz kraških jam, je veličastna obokana vinska klet, zgrajena davnega leta1861, je dom Marcovih. Vzrejajo perutnino (do 20.000), obdelujejo tri hektarje vinogradov s 14.000 trtami, iz katerih pridelujejo odlična vipavska vina;
Peter je z nasadom 1700 marelic največji pridelovalec tega sadja v Sloveniji. V starem sadovnjaku (iz let 2000, 2004 in 2007) raste tisoč dreves starejših sort; aurora, ki je najzgodnejša in precej muhasta, goldrich, dvoizmenične rodnosti, je najdebelejša ter najokusnejša, vendar rada zboleva; pa še san castrese, trenutno
Peter Marc pa je kriv za prihod marelic na Planino. Mladi sadjar je imel idejo nasaditi kostanj, pa so mu na Kmetijsko svetovalni službi v Ajdovščini to odsvetovali in ga preusmerili na pridelavo marelic.
FORTUNOV HRAM Ime in priimek: Peter Marc Naslov: Planina 96, 5270 Ajdovščina GSM: 041 595 128 Vrsta sadja: marelice (1650 dreves) Izdelki: žganje Način prodaje: na kmetiji, prodaja zadrugi, trgovcu, dostava kupcu na dom
SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
31
»Ker je marelica tako zgodnja, da je pobrana že pred velikimi poletnimi sušami, smo jo do zdaj dobro odnesli. Vendar male rastline potrebujejo več vlage za rast.« Prodajajo največ ‘privat’ po celi Sloveniji. Kupci se po navadi pripeljejo na domačijo, za večja naročila pa jim sadje, enako velja za vino, tudi dostavijo. Iz ostankov in slabše kvalitete pa izdelujejo tudi odlično marelično žganje. »To so majhne količine, toliko, da se vse porabi. Da roba ne gre v nič!«
S Petrom se sprehodiva po nasadih marelic in pokaže mi kraško jamo,ki so jo odkrili med pripravo tal za sadje. »Marelica je delikatna za vzgojo. Prva cveti spomladi in je zato v nevarnosti pozebe, če je premraz, pa jih tudi čebele ne oprašijo dovolj zgodaj. Pa še razne bolezni in živali prežijo na pridelek in letni izpad je do 20 % dreves. Kdor nima dobrih živcev, boljše da se ne loti marelic,« se nasmeji Peter. »Mlade rastline odmirajo v veliki meri tudi za ‘kapjo’. Listi se začnejo obračat na dol in šumijo,« mi pokaže bolno drevesce. »Če preživi prvi dve leti ima več možnosti za dolgo življenje.«
Stari Fortunatov hram, z dolgoletno tradicijo, Peter včasih prelevi tudi v koncertno dvorano. Tako mi pove, da je pri njih prav pred kratkim v kleti koncertiral Vlado Kreslin. »Tako, za prijatelje. Sedeli smo kar na sodih vina in Vlado je bil navdušen nad ambientom,« mi radoživo razlaga. Mama Marc me poduči še o zdravilnih učinkih marelice, supersadeža. Vsebuje veliko vitamina A, vitamin C, karoten, minerale, kalij in kalcij. Najbogatejša pa je z železom, zato je močno priporočljiva pri zdravljenju slabokrvnosti. Koščice marelic prodajajo kot superhrano, saj je v semenu veliko vitamina B17, ki je naravni sovražnik rakavih celic.
Za konec mi gospa zaupa še recept sladice iz marelic, ki jo je najbolj navdušil. Glede na to, da je gospodar posestva Peter še samski, potoži: »Ženske se bojijo priti na kmetijo. Včasih ni bilo tako - dandanes pa jih je strah delat.« Polonca Valentinčič
Recept: Jajčka na oko (marelična) 4 jajca, 200 g sladkorja, 1 vanilijev sladkorj, 1 dcl olja,200 g moke, 1 pecilni prašek, 9 dcl mleka, 2 vanilijeva pudinga, 500 g kisle smetane,sveže marelice, preliv za torte.
Priprava V posodi penasto zmešamo rumenjake, sladkor in vanilijev sladkor. Dodamo olje, moko, pecilni prašek in sneg iz beljakov. Vse skupaj dobro premešamo in vlijemo v namaščen pekač. Pečemo 15 minut na 180° C. V loncu zavremo mleko, dodamo malo sladkorja in v njem skuhamo vanilijev puding. Ko se puding ohladi, k njemu primešamo kislo smetano. Vse skupaj premažemo preko biskvita in pečemo še 15 minut na 150° C. Marelice operemo in razpolovimo. Polovice razporedimo po ohlajenem pecivu. Prelijemo s pripravljenim prelivom za torte.
32 SADJARSTVO
Glasnik št.2, 20.6.2014
Pet sadežev na dan odžene zdravnika stran Od prvih zgodovinskih zapisov naprej je imelo sadje najpomembnejšo vlogo v človekovem zdravju. Ni naključje, da sta prispodoba raja jabolko in figov list. Hranilna sestava sadja bolj kot katerakoli druga skupina hrane posnema celoten spekter prehrambnih potreb človeka. Nekateri zgodovinarji namigujejo celo, da je sadje, kot prevladujoča hrana antične Grčije, pripomoglo k nesorazmerno velikemu številu velikih mislecev, filozofov, umetnikov …
Na tesno vez med sadjem in zdravjem opozarja tudi znan slovenski pregovor ‘Jabolko na dan odžene zdravnika stran’. Za prevladujoč način življenja 21. stoletja je sicer eno jabolko na dan premalo - strokovnjaki se nagibajo k vsaj petim obrokom sadja na dan in to (tudi barvno) različnim. Filozofija ‘5 na dan’ namreč temelji na uživanju sadja po sistemu ločevanja barv: rdeče, bele, rumene ali oranžne, modre ali vijolične ter zelene. Takšno kombiniranje zagotavlja vse potrebne učinkovine, ki jih telo potrebuje za svoje delovanje vsak dan. V pretežno zelenih plodovih (grozdje, kivi, jabolko …) so klorofili, ki pomagajo razstrupljati telo, v rumeno-oranžnih plodovih (breskev, marelica, nektarine …) pa karotenoidi, ki vplivajo na imunski sistem, naš organizem pa jih lahko pretvori v vitamin A. Antociani, v vodi topni pigmenti modro-vijolične barve v mnogih vrstah sadja in zelenjave (borovnice, fige, črni ribez, slive …), imajo dokazano močan antioksidativni učinek in pomagajo pri zdravljenju srčno-žilnih bolezni. Človeški organizem lahko sodeluje le pri sintezi vitaminov B5 in D, vse druge pa mora dobiti s hrano; telo odraslega človeka vsebuje približno 2,5 kg mineralnih snovi, te pa se v organizmu tudi razgrajujejo in se izločajo iz njega, zato jih je treba redno nadomeščati s primerno hrano; za normalno delovanje organizem potrebuje še več kot 200 encimov) – vse to sadje ima, pa tudi sadne sladkorje, ki so za organizem še posebej blagodejni in so tudi laže prebavljivi, medtem ko pektin in druge vlaknine vplivajo na prebavo pa tudi na razstrupljanje hrane in dajejo občutek sitosti … Zato naj bi po priporočilih WHO odrasel človek na dan zaužil 100 - 200 g različnega sadja in enako količino vrtnin. Večino sadja Založnik: INFONOVA Mitja Tripković s.p. Goriška cesta 64, 5270 Ajdovščina mitja.infoburja@siol.net, tel. 05 36 71 501
naj pojemo svežega, brez predhodne priprave. Je namreč dovolj sočno (od 75 – 95 % vode!) in praviloma aromatično, ker vsebuje jabolčno ali limonsko kislino ter eterična olja.
Osebne izkaznice sadnih vrst
sladkorni bolezni in debelosti. Priporočljive so pri hujših telesnih in duševnih naporih (izčrpanost, stres, okrevanje), v nosečnosti, pri kolitisu, vnetju pljuč in dihal na sploh ter pri zaprtju.
Češnje sodijo med nizkokalorično sadje (100 g = 38 kcal). Priporočajo jih pri pomanjkanju mineralov, pri ledvičnih in žolčnih težavah, revmi in zaprtju pa tudi pri sladkorni bolezni, saj vsebujejo relativno malo sladkorja. Jagode (100 g = 27 kcal) vsebujejo obilico vitamina C, znižujejo količino sečne kisline v krvi, preprečujejo nastanek žolčnih kamnov, težave z organi izločanja, artritis in hipertonijo. Marelice - sveže zapirajo, suhe pa delujejo odvajalno (100 g = 28 kcal). Vsebujejo veliko vitamina A (oči, koža - sončenje), poživljajo delovanje kože in podkožja (sredstvo proti staranju), spodbujajo živčni sistem, pomagajo pri slabokrvnosti, asteniji in izčrpanosti stresu. Breskve so nizkokalorične (100 g = 24 kcal); ugodno vplivajo na počutje, razstrupljajo organizem, krepijo ledvice, pospešujejo prebavo in spodbujajo spanec. Sodijo med blage rastlinske diuretike in laksative, priporočljivo jih je uživati v preventivne namene; preprečujejo nastajanje kamnov mokril. Ribez povečuje apetit, zato ga pred obrokom priporočajo astenikom (100 g = 37 kcal). Priporočajo ga pri pomanjkanju mineralov, pri mrzlici, težavah z jetri, motnjah izločanja seča, artritisu, revmi, putiki, dermatoloških težavah in okužbi prebavnih organov. Hruške vsebujejo sadni sladkor v obliki levuloze in jih lahko uživajo tudi diabetiki (100 g = 40 kcal). Priporočajo jih pri anemiji, zaprtju in neurejeni prebavi na sploh, pri pomanjkanju mineralov, izjemnih telesnih in duševnih naporih (stres), ledvičnih kamnih, bolečinah v kosteh in mišicah, artritisu in revmi; koristijo pa tudi nosečnicam. Grozdje sodi med bolj kalorično sadje (100 g = 60 kcal), koristno je za ljudi, ki okrevajo, in astenike, pri jetrnih težavah, pri zastajanju telesnih tekočin, zaprtju in pokanju kapilar.
Slive so priporočljive pri zaprtju (zlasti suhe), stresu, depresiji in melanholiji, slabokrvnosti, nespečnosti, asteniji, prebavnih motnjah, ledvičnih težavah in arteriosklerozi. Vsebujejo idealno kombinacijo sadnih sladkorjev, organskih snovi in mukoznih substanc, ki spodbujajo delovanje prebavnega sistema (100 g = 42 kcal). Jabolka (100 g = 45 kcal) vsebujejo veliko pektina, vitaminov in beta karotin (pomemben pri sončenju), povečujejo napetost mišic, pospešujejo presnovo, pomagajo pri ledvičnem pesku, gastritisu, rani na želodcu in dvanajsterniku in motnjah delovanja sečil. Kivi vsebuje obilico vitamina C in encimov, zlasti actinidina, ki pospešuje presnovo maščob v organizmu, hkrati pa je nizkokaloričen (100 g = 52 kcal). Uživanje popolnoma zrelih plodov je priporočljivo pri hujšanju, oslabljeni imunski odpornosti, slabokrvnosti, stresu in splošni izčrpanosti. Kaki sicer vsebuje precej sladkorja, zato ga odsvetujejo diabetikom (110 g = 65 kcal). Deluje pri nagnjenju h krvavitvam, pri težavah z jetri, zaprtju in vnetjih prebavil. Martin Pevec
Smokve so ‘polne’ sladkorja in tudi kalorij (100 g = 50 kcal), zato jih odsvetujemo pri
Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje - Projekt delno financira EU
Projekt GlasNIK delno financira Evropska unija iz sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, pristop LEADER. Organ upravljanja Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 je Ministrstvo RS za kmetijstvo in okolje. Za vsebino revije GlasNIK odgovarja INFONOVA, Mitja Tripković s.p