Glasnik 06

Številka 6, februar, 2015

Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje - Projekt delno financira EU

foto Slavko Vidic

»Včasih so pazili na to, kdaj so sekali v gozdu. Po starih pripovedih naj bi se sekalo ob stari luni konec avgusta in ob januarski luni. Takrat posekan les je, menda, optimalen. Danes se temu ne sledi več. Seka se čez celo leto. Malo več pozimi; ker je tedaj les bolj suh, se lepše posuši, lepše obarva.« Tomaž Pirjevec, Brst

STRAN 2

»Lesa ne bi pustil. Da bi se preusmeril v kaj drugega … Nikoli. Les me navdušuje. To je živa materija. Mi mizarji smo umetniki. Iz enega navadnega ploha naredimo lep izdelek.

Moraš pa za to imeti, ne samo pamet in roke, ampak tudi srce in dušo.« Marko Švara STRAN 12

Klekljane čipke izpod Zdenkinih prstov so kot darila prepotovale ves svet. »To je moje življenje! Moja ljubezen, moje veselje, moja sprostitev. Ko sem najbolj živčna, me klekljanje popolnoma sprosti. Za klekljanje moraš imeti dve lastnosti. Veliko veselje in potrpljenje.« Zdenka Resnik

STRAN 30

2

LESARSTVO

Glasnik št.6, 16.2.2015

Brst - prodaja in predelava lesa d.o.o. »Ko je Stojan, moj stric, prevzel žago po svojem očetu, mojem nonotu, je ustanovil podjetje Brst in začel izdelovati palete.

Takrat je bila embalažna roba iskana.

Dosti se je prodajalo v Italijo … Kasneje je dejavnost razširil še na predelavo lesa v elemente. Deske razrežemo najprej dolžinsko, potem še širinsko. Tako dobimo različne kose lesa za pohištveno oziroma stolarsko industrijo. To so dejansko leseni polizdelki, naši pa končni izdelki.«

Brstovi kupci so pohištveni obrati, v 95 odstotkih italijanskega porekla. V dobrih časih lesne panoge v Sloveniji so imeli veliko dobrih odjemalcev v domači lesni industriji (Lipa, Lip Radomlje, Lika, Javor pohištvo, Stolarna Dobropolje …). Te žal ni več! »Les nabavljamo delno iz slovenskih gozdov, delno iz tujine. Nekaj iz Hrvaške, suh les tudi iz Avstrije in Nemčije. Sveže

Brst, prodaja in predelava lesa d.o.o. iz Vrtovina pri Ajdovščini, je družinsko podjetje lastnikov Stojana in Luke Pirjevca. Tomaž Pirjevec, nečak in bratranec omenjenih ter mladi ekonomist pred magisterijem, tudi počasi vstopa v lastninsko-družinsko strukturo.

Decimirnica, v vseh svojih sektorjih zaposluje 14 ljudi, vključno s tremi domačimi člani.

Družinska tradicija lesarstva Pirjevčevega klana sega vsaj 150 let v preteklost. Tomaž me popelje v zgodovino: »Pra nono je v Vrtovinu, že pod Avstro-ogrsko, postavil žago za razrez hlodovine. V teh koncih je bila lesarska dejavnost od nekdaj razvita. V samem Vrtovinu sta bili svoj čas dve žagi.

Zdaj pa ta panoga počasi zamira.« deske iz Švice. Po potrebi in naročilih. Iz naše regije kupujemo zelo malo, saj je hlodovina manj kvalitetna zaradi burje, ki les zvije. Večinoma delamo z bukovim lesom, saj je bukovina najbolj standarden les za notranje pohištvo. 10 do15 odstotkov je še jesena in javorja, delamo tudi s smrekovim lesom. Hlodovino kupujemo po potrebi in povpraševanju, nekaj je imamo vedno na zalogi. Damo jo v razrez kooperantu, v skladišču posušimo les in nazadnje predelamo.« Iz povedanega gre sklepati, da v Sloveniji ne gre dobiti suhega lesa, saj nimamo velikih sušilnic in obratov primarne predelave lesa, kjer bi pripravljali les za nadaljnjo predelavo. Dejavnost, s sicer močno tradicijo na naših tleh, se razen redkih, svetlih izjem kar nekam izgublja. »Včasih so pazili na to, kdaj so sekali v gozdu. Po starih pripovedih naj bi se sekalo ob stari luni konec avgusta in ob janu-

Glasnik št.6, 16.2.2015

LESARSTVO

3

Vrtovin 27 5262 Črniče Telefon: 05 364 40 54 GSM: 041 645 491 Email: tomaz@brst.si www.brst.si Tomaž je bil pred tremi leti pobudnik za odprtje maloprodaje, ki jo zdaj načrtujejo še razširiti. Tudi proizvodnjo samo nameravajo sčasoma povečati. »Že kot mulc sem gledal in rasel z žago in lesom in seveda ti to pride pod kožo. Med počitnicami sem arski luni. Takrat posekan les je, menda, optimalen. Danes se temu ne sledi več.

Seka se čez celo leto. Malo več pozimi, ker takrat posekan les ostane lepši. Zaradi tega, ker je bolj suh, se lepše posuši, lepše obarva. Pri bukovem lesu na primer vidiš, če je sekan poleti - ko prerežeš desko, je les v notranjosti zaradi vlage temnejši.« Seveda so današnji postopki priprave in obdelave lesa drugačni, kot so bili včasih. »Nono, star skoraj 90 let, mi je pravil, kako so nekoč, recimo, v petek popoldan šli od tukaj tudi 50 km daleč v gozd, posekali par dreves in jih v nedeljo popoldan privlekli domov. Včasih so se toliko namučili ročno, zato so vse delali bolj premišljeno, danes pa je vse strojno in zato bolj masovno.«

vedno delal v delavnici … začel sem v proizvodnji in se sproti učil vsega, kar se je tam delalo. Ko pa sem začel študirati ekonomijo, me je vedno bolj začela zanimati ta plat posla. Res pa je, da mi je les kot material blizu in ima nek magičen aspekt.« V Ajdovščini deluje še hčerinsko podjetje Excel d.o.o., ki izdeluje pohištvo po naročilu in pohištvo za ‘barke’. »Naša firma je njen 68 odstotni lastnik,« mi pove Tomaž.

Brst je ena tistih svetlih izjem, ki ohranja družinsko tradicijo lesarstva in ima jasno vizijo kako in kam. Lep primer uspešne podjetniške prakse.

Polonca Valentinčič

4

LESARSTVO

Glasnik št.6, 16.2.2015

Jernej Bajc - prodaja in predelava lesa

V Podkraju, na lokaciji nekdanjega starega colskega odpada, najdemo Bajčevo žago. Njihova dejavnost zajema odkup, predelavo in prevoz lesa.

Jernej Bajc, nosilec dejavnosti od leta 2009, mi razkaže in razloži potek dela. »V obrat dobimo dolžinska drva. To so 4, 6 ali 8 metrov dolgi hlodi. Na stroju jih razžagamo in scepimo na različne mere; od 25 cm do pol metra … po želji stranke.

Največ se proda od aprila do decembra.

Ljudje si pripravijo zalogo drv za zimo. Delamo tudi biomaso - sekance. To so leseni delci za kurjavo.« Oče Ivan, ki je s tem poslom začel že leta 2002, zdaj upokojen, mi pove:

»Težko je. Ker je surovina umetno predraga. Težko je priti na zeleno vejo. Gozdno gospodarstvo določa ceno in od te smo odvisni vsi. Od kmeta dalje pa do nas in končno tudi naši kupci. Niti s sekanci, niti z odpadom ne pridemo skozi. Tudi s surovino je problem. Že pred leti sem se

Dež ni problem, ampak vlažnost zraka.

Vlaga v lesu mora biti okoli 20 procentna.

Sistem sušilnice smo sami pogruntali in ga preuredili.«

zato obrnil v Bosno in od tam vozil surovino. Ampak je bil prevoz predrag. Zdaj se znajdemo, kot se lahko - trenutno les dobivamo iz GG Novo Mesto. Ker smo premajhni, tudi subvencij ne dobimo.«

in obstoječi sistem v obratu in si tako poenostavila ter olajšala delo.

Imajo tudi sušilnico za les. »Poleti se les hitro posuši zunaj, ko pa je megla, slabo vreme in pozimi, ga sušimo v sušilnici.

Jernej in Ivan sta s svojo iznajdljivostjo in inovativnostjo predelala prenekateri stroj

Prodajajo doma, po Sloveniji, tudi v Avstrijo, večinoma pa v Italijo. Stranka pokliče, pove želeno mero drv in količino, Bajčevi pripravijo naročilo ter ga odpeljejo na dom oziroma na dogovorjeno lokacijo.

Enako velja za sekance. Pri njih dobite bu-

Glasnik št.6, 16.2.2015

LESARSTVO

5

Jernej Bajc Podkraj 12 a 5273 Col GSM: 051 418 712 kov, hrastov in gabrov les. Letno predelajo in prodajo povprečno okoli 1.500 kubikov hlodovine.

Njihov vozni park obsega tri tovornjake.

Manjši, znamke Mercedes, je kiper za razvoz manjših količin drv. Druga dva sta znamke Scania. Eden se uporablja za nakladanje in razkladanje dolžinskih hlodov, s sistemom za kipanje drv, drugi za razvoz drv in sekancev - biomase, ter žagovine. »Črni gaber je kalorično najboljši, ga pa ni veliko in je dražji. Mi imamo večinoma bukov les, ki je tudi dober za kurjavo. Razlika je tudi, kje les raste. Tukaj na Gori je bolj lahek, tudi po 200 kg lažji na kubik od lesa od drugod. Tak les je boljši, ker ima manj vode v sebi,« izvem od Jerneja.

Glede na žled, ki je pozimi na Gori brutalno opustošil gozdove, Ivana vprašam, kaj se je zgodilo s tem lesom. »Ta les je propadel. Če bi se ga rešilo takoj, bi se še dalo kaj iz njega iztržit. Ker pa so hlodi ostali v gozdu predolgo, so prepereli.

Edino za zmlet v sekance je še uporaben.

Nekaj malega ga tudi mi uporabljamo za to.« Bajčevi si s svojimi žulji in lastnem potu ustvarjajo sedanjost in prihodnost ter ne hlepijo po bogastvu. Želijo le svoj pošteno prislužen kos kruha.

P. V.

6

PREDELAVA LESA

Glasnik št.6, 16.2.2015

Biomasni center, Kristijan Marc s.p.

Kristijan pravi, da je v našem okolju opazil velik problem: »Zelo težko je bilo dobiti ustrezna drva - ali so bila mokra, ali količina premajhna ali pa neustrezna za tip peči.

Zato sva se z ženo sama lotila proizvodnje in zaradi vse večjega povpraševanja poslovanje razširila tudi na ponudbo briketov in peletov.«

Lokavec je gotovo eno najdaljših naselij v občini Ajdovščina, kar tudi sama prav kmalu ugotovim, ko se vozim po ozki, ovinkasti cesti proti št. 139 in to v hrib, ki se kar ne konča. Ko prispem na vrh, se očarana nad razgledom vprašam, koliko Ajdovcev sploh ve, da tu nekdo prebiva in kako čudovito je. Ker sem v dvomih, da sem na pravem mestu, povprašam najbližjega soseda, kje stanuje Kristijan Marc. Nasmejano mi pokaže na spodnjo stran ceste, kjer nekdo pridno nalaga drva.

Kristjan Marc, po izobrazbi inženir strojništva, in Irena Marc, inženirka logistike in informatike, sta simpatična in nadvse dobrosrčna mlada zakonca, ki sta se približno leto nazaj začela resno ukvarjati s proizvodnjo in prodajo drv, lesnih briket in kakovostnih pelet.

Medtem, ko se sprehodimo po njuni domačiji, katero še preurejata, klepetamo o njunih začetkih.

Pravita, da sta se z drvmi z bližnje Gore ukvarjala nekaj malega že prej. Po obiskovanju start-up intenzivnih vikendov v Novi Gorici, kjer se mladi nadebudneži učijo sestaviti poslovni model podjetja in predstavljajo kreativne ideje, sta se odločila, da gresta novim izzivom naproti in da svojo zamisel s pogumom in delavnostjo preneseta v prakso.

Lesene pelete dobimo s stiskanjem suhega zmletega lesa skozi rešetu podobno matrico z okroglimi luknjicami določenega premera. Za stiskanje se uporabita zgolj visok tlak in visoka temperatura.

Lesni briketi so stiskanci večjih dimenzij in se navadno izdelujejo iz oblancev, žagovine in suhega lesnega prahu.

PREDELAVA LESA

Glasnik št.6, 16.2.2015

7

Kristijan in Irena Marc Lokavec 139, 5270 Ajdovščina Tel: 040 438 401

V njunem Biomasnem centru lahko trenutno naročite kvalitetne smrekove pelete visoke kurilne vrednosti s konstantno kontrolo kakovosti v CATAS laboratoriju v italijanskem Vidmu.

torska stiska, da pa sta že kar nekaj časa na lovu za novimi prostori v dolini.

Hlodovino kupita od lokalnih kmetov in jo sama predelata v metrce in polena.

Metrce se v balah sušijo na primorskem soncu in vipavski burji toliko časa, da je zagotovljena optimalna suhost drv. Par pa svojim strankam, poleg dostave, zagotavljata tudi storitve cepljenja in žaganja drv.

Lahko se dogovorite za storitve prevoza s traktorjem ali kombijem.

Kristijan doda: »Ljudem se poskušava prilagoditi in ustreči. Les tudi ločujeva, da kupci lahko izbirajo med različnimi vrstami, kakor komu odgovarja.«

Svetli peleti imajo manj kot 8 % vlage in manj kot 0,86 % pepela. Narejeni so za italijanski trg, kamor gre vsako leto več kot 4000 ton.

Lesni briketi se proizvajajo v Lokavcu in so optimalna mešanica bukove (80 – 90 %) in smrekove (10 – 20 %) žagovine. Briketi so odlično dopolnilo drvam, saj imajo visoko energijsko vrednost in skoraj v trenutku segrejejo prostor.

Irena pojasni: »Briketi so zelo dobri, ker so narejeni iz same suhe žagovine. Niso mokri, temni in zapečeni, da samo tlijo, temveč lepo gorijo.« Razkažeta mi prostore in začasno skladišče, kjer vse shranjujeta. Kristjan se pošali, da ju trenutno malce daje pros-

Dosedanje stranke so bile z njunim delom zelo zadovoljne. Priznati moram, da sem bila tudi sama nad njima popolnoma navdušena. Predvsem nad tem, kako iskrena in preprosta sta ter s kakšno pridnostjo in vnemo sta se lotila svojega projekta. Presenetila me je Irena, ki se poleg tega, da vodi računovodstvo in skrbi za marketing, brez kakršnih koli zadržkov loti cepljenja, žaganja in nalaganja drv, poleg tega pa se lahko pohvali tudi z na novo pridobljenim izpitom za traktor.

Enkrat na mesec lahko z njima poklepetate na kmečki tržnici, kjer predstavljata izdelke in sta na voljo za kakršno koli svetovanje. V prihodnosti pa bi želela v Ajdovščini odpreti tudi svojo trgovino.

Ana K.

8

MIZARSTVO

Glasnik št.6, 16.2.2015

Anton Kompara – Mizarstvo Hrast

tem sestave in je dober, ker preprečuje prepih. »Prodaja hišic je močno upadla in smo program trenutno ukinili. Delali smo predvsem za Italijo, pa tudi za Japonsko.

Ko pa najdemo nove kupce, bomo proizvodnjo teh programov spet zagnali.« Iz ostankov in odpadkov proizvodnje žagovine izdelujejo brikete za kurjenje. »Briketi so vsestranski, uporabni tako za kamine, peči, ‘špargerte’ … Energijsko so zelo močni in dajo trikrat več toplote kot gabrova drva, na primer. Z briketi kurimo v kombinaciji z lesom - drvmi, ali pa samostojno.« Brikete imajo stalno na zalogi, tako se lahko stranke oglasijo pri njih kadarkoli. Drugi stranski proizvod v ponudbi so odpadna, suha bukova drva. Vse omenjeno vam Anton, po dogovoru, pripelje tudi na dom.

Anton Kompara je skromen lastnik neskromne proizvodnje Mizarstva Hrast iz Lokavca.

V veliki zeleni hali, ki se je bila leta 1974 rodila kot kovačija - Fužina Čaven, kasneje postala obrat TPO Batuje (v sklopu Metalke), nadalje je bila to Duka – tovarna pisarniške opreme, nazadnje pa A-forma - oprema za ladje, je Anton leta 2009 vzel v najem del prostorov, kasneje pa ves objekt, kjer danes poteka proizvodnja Mizarstva Hrast.

Vse skupaj se je začelo, ko je Antonov oče izdelal stroj za izdelavo ročajev za orodja. »Na tem mestu je bila včasih kovačija. Moj oče je bil tu zaposlen in ker so izdelovali orodja, se je domislil, da bi sam izdeloval lesene ročaje za ta orodja. To je bilo leta 1984. Doma je sam naredil ‘mašino’.

Mama je odprla lesno dejavnost in začeli smo s proizvodnjo. A ne na tej lokaciji, delavnica je bila v vasi, ob hiši. Leta 1990 je delavnico prevzel brat, sam mizar, in jo razširil še na mizarska dela. Šest let kasneje je umrl in vse skupaj sem prevzel jaz. Že leta 1996 smo proizvodnjo preusmerili in razširili ter že močno zalagali slovenski trg z ročaji.« Očetova ‘mašina’ še vedno dela.

Mizarstvo Hrast je drugi največji proizvajalec lesenih držal/ročajev za orodja v Sloveniji. Del proizvodnje prodajo domačim grosistom, večji del pa velikim

odjemalcem v Anglijo, Walesa in na Irsko. »Letos aprila smo začeli izvažati v omenjene dežele. Od začetnih par kupcev jih imamo danes tam že 12 grosističnih.

Fino je delat z ‘Angleži’; sicer so izjemno zahtevni in natančni pri kvaliteti, ampak obenem redni plačniki. Ročaji se izdelajo iz jesenovega in bukovega lesa. Les za ročaje mora bit brez grč, raven in zračno sušen.« Pred dvema letoma so kupili Lesimpex s Kromberka in s tem tudi ves njihov program vrtnih hišic – brun, opažev, letev in vrtnega pohištva. Trenutno izdelujejo le del programa - elemente za hišice s križnim spojem. To je skandinavski sis-

Med drugim so v njihovi ponudbi lepljeni nosilci - lepljenci. »Lepljenec je nosilec iz več plasti zloženega laminiranega lesa, dolžinsko spojenega (lepljenega), ki ga lahko naredimo do dolžine osmih metrov.

Uporabljajo se za pergole, za nadstreške

Glasnik št.6, 16.2.2015

MIZARSTVO

9

Anton Kompara Lokavec 93 5270 Ajdovščina Telefon: 05 364 2057 GSM: 041 756 722 Email: info@ mizarstvo-hrast.si http://www.mizarstvo-hrast.si/ ali celo kot tramove pri gradnji. Lepljenci so izdelani iz smrekovega lesa in so dobro obstojni, ne razpokajo in ostanejo ravni.

Tramov nimamo na zalogi, ampak jih izdelamo po naročilu. ” Za vse te najrazličnejše izdelke je delavnica založena z raznimi stroji za obdelavo lesa. »Dosti strojev smo kupili na Lipi, ko je ta šla v stečaj.« »V delavnici je trenutno pet zaposlenih, bilo nas je že tudi več, v planu pa je novo povečanje. Je pa problem dobiti kvaliteten kader,« pove Anton. Tudi Martina Kompara, Antonova žena, je zaposlena v podjetju in odgovorna za zunanjo kontrolo in pakiranje. Ob tem, da se po malem ukvarja tudi z finančnimi zadevami, sama pravi, da je takorekoč ‘deklica za vse’.

Imajo pa še več načrtov in idej, kako razširiti svojo ponudbo: »Z novim letom bi radi odprli tako ‘naredi si sam’ trgovinico, kjer si bo kupec lahko izbral elemente, polizdelke, kot so letvice, opaž, bruna in si sam sestavil svoj končni izdelek. Kasneje bi radi trgovino dopolnili še z opremo za vrt.« Anton je izjemno podjeten, inovativen in neustrašen in iz povedanega gre razbrati, da se za prihodnost Mizarstva Hrast ne gre bati. Zagotovo bi se lahko tukaj naši gospodarstveniki učili dobre in poštene poslovne prakse.

Polonca Valentinčič

10 MIZARSTVO

Glasnik št.6, 16.2.2015

Mizarstvo Bovcon d.o.o.

Vojko Bovcon se ukvarja z lesno - mizarsko dejavnostjo že veliko let. Končal je srednjo tehnično lesno šolo v Novi Gorici in bil kasneje zaposlen v Meblu – Jogi kot vodja proizvodnje.

»Leta 1991, po nemirih in štrajkih v Meblu, sem prišel domov. In začel na svoje. To res ni neka dobičkonosna zadeva, ampak mene veseli. Danes lahko nabaviš avtomatski stroj in gledaš, kako ti dela. Mene to nikoli ni zanimalo … serijsko nisem

hotel nikoli delat. Že od začetka mi je bilo jasno, da mora človek ob delu razmišljat, če ne otopiš.« Njegova specialnost je notranja oprema za trgovine. Mogoče bi morala reči bila, saj se v teh časih več trgovin zapira kot odpira. »Tako tovrstni projekti bolj zamirajo. V svojem času sem opremil 30, 40 trgovin.

Ne vem pa, koliko jih je še odprtih.« Med drugimi je opremil Optiko Ibis in zlatarno v Ajdovščini. Glede na spremembo povpraševanja se je njegovo delo iz opreme za trgovine tako prilagodilo trgu in trenutno se v njegovi delavnici izdeluje predvsem drugačne vrste notranje opreme.

Večinoma kuhinje, omare in omarice, dnevne sobe, spalnice … vse za dom.

Iz videnega lahko zaključim, da je Vojko mojster visokega sijaja. Sam prebarva in lakira izdelke do popolnosti. »Barvam ročno, s pištolo. Temelj je plast mediapana, ki se ga fino zbrusi, potem se doda še končni sloj visokega sijaja. Ko se ta posuši, se ga spolira, da se lepo sveti.

Glasnik št.6, 16.2.2015

MIZARSTVO

11

Vojko Bovcon Gojače 32 5262 Črniče GSM: 041 862 044 Email: vojko@bovcon. com Lahko pa naredim tudi mat finiš. Kakor kdo želi.« Sliši se zelo enostavno, izgleda pa malce bolj kompleksno. A ta, ki zna, pač zna.

Vojko je sicer ‘v penziji’, a kljub temu in predvsem iz ljubezni do lesa in njegove obdelave je še kar aktiven v svoji delavnici, v kateri izdela kose pohištva s perfekcionizmom mojstrov stare šole. »Lani sem še dosti delal, letos se pozna kriza. Ljudje imajo vedno manj denarja.

Ampak jaz to delam zaradi veselja in problem je, ker drugega ne znam,« pove.

Hčerka mu je nekoč že naredila spletno stran in Vojko meni, da je dandanes tovrstna reklama verjetno ena bolj uspešnih. Trenutno njegova spletna stran ni aktivna, je pa v planu. »Tako, bolj za spomin, kaj sem naredil. Ne da bi reklamo res rabil.« Mlad po duši, s filozofijo starca in morja.

Vojkovo delo odraža njega. In če vam naredi omarico visokega sijaja, se zna zgoditi, da se v njenem odsevu zagledate brez olepšav …

Ker takšen Vojko je. Iskren!

Polonca Valentinčič

12

MIZARSTVO

Glasnik št.6, 16.2.2015

Mizarstvo Švara »Mi imamo splošno mizarstvo, kar pomeni, da delamo vse. Vrata, okna, stopnice, kuhinje, vse vrste pohištva,« se mi predstavi Marko Švara. Izjemno energičen, zanimiv gospod, ki me popelje skozi zgodbo mizarske delavnice - svoje življenjske zgodbe.

Marko, izučen mizar, nemirnega duha, je po vajeniški dobi in služenju vojaškega roka nekaj let delal v domačih lesnih

(Španija, Tunizija, libijska obala, Egipt, Italija). S prisluženim si je v Coljavi postavil mizarsko delavnico ter mizarsko dejavnost odprl leta 1990. Odtlej dalje so se razvijali, posodabljali in rasli. Začeli so z izključno unikatnimi izdelki in se kasneje širili tudi na serijske produkte. V optimalnih časih je bilo zaposlenih sedem delavcev. Sedem let so izdelovali leseno galanterijo za igralne avtomate iz mahagonija. »To je bil sicer dober posel, a zelo

stresen. Mislim, da sem si takrat s stresom in pretiravanjem z delom skuril zdravje.« Pred desetimi leti ga je avtoimunska bolezen - revmatoidni artritis - prisilila k ‘stagnaciji’. Začrtani cilji - podvojiti delavnico - bodo morali počakati na boljše čase. Invalidsko upokojen dela skrajšani čas - 4 ure. Marko ima naštudiranih par ‘scenarijev’ za prihodnost delavnice. »Razmišljam, da bi eden od fantov (zaposlenih) prevzel obrt. Mitja ali Valter.

Oba sta pridna, delavna in imata znanje. proizvodnjah, nakar ga je odneslo v svet, kjer je skoraj 9 let delal na naftni ploščadi

MIZARSTVO

Glasnik št.6, 16.2.2015 Mogoče preusmeritev na specifične izdelke. Govorimo za čez nekaj let, ko se upokojim. Lahko pa, da bo hčerka, ekonomistka, hotela prevzet posel. Cilje še vedno imam, kljub zdravstvenim težavam. Sem pa potegnil zavoro. Človek se rodi zato, da živi, ne za to, da umira. To pomeni, da en nivo si moraš pridobit, da boš vozil ta slalom življenja. Po svojih najboljših močeh.« In Marko Švara se ne da kar tako. Še vedno v njegovi delavnici delajo dobro in kvalitetno. »Mi, splošni mizarji, ki delamo vse, pač ne moremo konkurirati tistemu, ki dela posamezni izdelek. Ta, ki dela samo okna, kroji ceno nam. Seveda je njegova cena nižja, saj

»To so unikatni izdelki, ki seveda imajo svojo ceno. Tu gredo ure in ure dela in priprav. Ker je kupna moč manjša in ljudje nimajo več toliko financ, se vedno bolj odločajo za serijske izdelke. Res pa je, da tisti, ki si res želi, rajši malo počaka in da naredit nekaj, kjer se vidi, da je ‘padla mizarska roka’. Takoj se vidi, kaj je takšen izdelek, kaj serijska proizvodnja. Seveda pa ceno kroji trg. Tako ne moremo biti predragi, sploh pri nas, na podeželju. Časi so se spremenili. Zadnje štiri leta se pozna kriza. Včasih so, sploh Ljubljančani, precej naročali pristne, starinske kose pohištva in jih bili pripravljeni tudi plačat. Dandanes je težje iztržit pošteno ceno za ročno delo. Čas, vložen v tak izdelek, enostavno ni nagrajen v plačilu.«

13

Marko Švara Coljava 18 6223 Komen Telefon: 05 766 01 55 GSM: 041 730 683 Email: mizarstvo. svara@siol.net www.mizarstvosvara.com »Vedno težje je poslovati tudi zaradi neplačevanja naročnikov. ALU Komen nam je ob stečaju ostal dolžan zajetno vsoto. Pa to ni edini primer. Taka je danes realnost podjetništva in obrtništva pri nas. Žal. Človeške vrednote še nikoli niso bile na tako nizki ravni. Naša zakonodaja, naši politiki pa so tako togi!« Pa, vendar … »Lesa ne bi pustil. Da bi se preusmeril v kaj drugega … Nikoli. Les me navdušuje.

To je živa materija. Mi mizarji smo umetniki. Iz enega navadnega ploha naredimo lep izdelek. Moraš pa za to imeti, ne samo pamet in roke, ampak tudi srce in dušo.« Marko, kot pravi sam, je umetnik. Jaz bi dodala, da ni le umetnik obdelovanja lesa, ampak tudi življenja.

P. V.

ima vso tehnologijo izključno za izdelovanje oken. Naša prednost pa je ta, da znamo naredit vse … od okna do pohištva. Seveda so še vedno ljudje, ki cenijo unikatno delo in naše izdelke, a takih je vedno manj.

Največkrat so to tisti, ki živijo v hiši, čutijo zgodovino hiše in jim to nekaj pomeni.« »Včasih stranka želi, da naredimo kakšen izdelek iz starega lesa, včasih ga postaramo mi … ga krtačimo, strukturiramo.

Najboljše je dobiti star, črviv les, ki se ga posuši v sušilnici, da se škodljivci uničijo, oziroma umaknejo. Potem ta les razžagamo na tanke plasti in jih uporabimo za zunanji, vidni del. Notranjo strukturo pa naredimo iz zdravega, novega lesa.« Tako je izdelek močan kot nov in lep kot star.

14

MIZARSTVO

Glasnik št.6, 16.2.2015

Onles Mizarstvo Splošno mizarstvo Onles izdeluje lesene izdelke po naročilu. Zoran Nabergoj, samostojni podjetnik in mojster svojega poklica, mi predstavi dejavnost.

»Vse vrste notranje opreme; vgradne omare, kuhinje, dnevne sobe … kar si kdo zaželi. Razen stavbnega pohištva – zunanjih oken in vrat, tega ne delamo.

Stranka pride do nas, pove svoje želje, se dogovorimo glede cene. Mi nabavimo les in izdelamo pohištvo. Večina pohištva danes, vsaj za notranje korpuse, je izdelanega iz iveralov. Samo front je navadno iz masive.

Seveda lahko naredimo kompleten izdelek iz masivnega lesa, ampak potem je cena tako visoka, da se večina odloči za kombinacijo iverala in lesa.« Zanima me, kakšna je kakšna je razlika med izdelkom iz iverne plošče in izdelkom iz masivnega lesa.

Materiale nabavlja Zoran vsepovsod po Sloveniji. »Sušilnico imam le manjšo, saj se ne splača imet lesa na zalogi. Vsaka stranka ima drugačne želje in po potrebi nabavljam sproti. Trenutno sta najbolj zaželena hrast in jesen, se pa tudi moda spreminja. Pred kratkim je bil trend visokega sijaja. V Italiji je zdaj v modi rustika. Praskano leseno pohištvo, s teksturo … Meni so tovrstni projekti, kjer si ustvarjalen in mi predstavljajo izziv, zelo všeč.

Zdaj je tega, zaradi pomanjkanja denarja, žal, manj.« Les in njegova obdelava sta Zorana privlačila že kot mladega fanta. »V Novi Gorici sem končal srednjo lesno šolo, kasneje sem naredil še mojstrski izpit. Včasih je bil to pogoj za odprtje lastne, privatne delavnice.«

»V bistvu je na nek način še boljše, sploh pri kakšnih kuhinjskih omaricah, če so stranice iz iverala. Masiva bolj ‘dela’, saj je les živ … Spet odvisno od izdelka.

Načeloma mi naredimo tako, kot si stranka želi. Meni je vsak nov projekt tudi nov izziv. Dostikrat dobimo arhitektov načrt, po katerem izdelamo pohištvo.”

Glede na to, da so časi recesije težavni na vseh področjih, še posebej v privatnem sektorju, mi o tem pove: »Kriza se sicer pozna, ampak jaz imam

vedno dovolj dela. Povezan sem tudi s salonom na Opčinah, tako tudi za njih delam po naročilu strank. Kriza se najbolj pozna pri izbiri cenejših materialov. Druga stvar je, da stranke pridejo po predračun k meni in še k drugim mizarjem, nazadnje pa gredo kupit v Ikeo. Tako imamo veliko dela s ponudbami, dostikrat za nič. Ampak, tudi to je del posla.« Stranke so iz okoliških krajev, pa vse do Ljubljane. »Najdejo nas prek spleta, pa tudi po priporočilih zadovoljnih naročnikov.«

Zoran je bil kasneje 14 let zaposlen v Excelu v Ajdovščini, kjer so izdelovali prvenstveno dnevne sobe. »Vse, kar je bilo dela po naročilu, sem izdeloval jaz. Tako sem že

Glasnik št.6, 16.2.2015

MIZARSTVO

15

Zoran Nabergoj Slap 84 5271 Vipava GSM: 041 540 901 Email: info@onles.si www.onles.si v službi delal vse to, kar delam zdaj. Čas je bil zrel in tako sem se pred letom odločil, da grem na svoje. Stroje sem si kupoval počasi in si urejal delavnico. Seveda mi manjkajo še dva, trije stroji, a tudi ti bodo prišli,« optimistično razlaga. »Imam tračno, vertikalno brusilko, mozničarko, krožno žago, robno furnirko. In kombi za prevoze. Manjka vsaj še preša …« Objekt delavnice je bil pred tem prostor, kjer je Zoranov oče gojil piščance. Oče se je upokojil in Zoran je odprl svojo lastno mizarsko delavnico. »Zdej delamo na tem, da gre zadeva naprej.« Pokaže mi fotografije svojih malih hčerk, Mance in Maruše. »Kdo ve … mogoče pa bomo imeli pri hiši mizarke,« se nasmeji.

Trenutno v delavnici dela sam. »Ker so v bistvu ‘manjši’ projekti, zmorem sam. Če pa je sila, nas je par kolegov, ki smo včasih delali skupaj, zdaj pa ima vsak privat delavnico, pa se povežemo in sodelujemo, po potrebi.« »Trenutno sem zadovoljen z obstoječim stanjem. Ne razmišljam še o širitvi, čeprav mi prostor omogoča. Za enkrat mi kar odgovarja delati sam. Nič mi ne manjka.

Imam dovolj energije za delo in dovolj časa za ‘pohajat’. Kaj bo čas prinesel, pa bomo videli.« Upajmo, da vse dobro.

Polonca Valentinčič

16

MIZARSTVO

Glasnik št.6, 16.2.2015

Mizarstvo Smrekar

in velika pomoč očetu, ustvarjata unikatne kose najrazličnejših lesenih izdelkov. Drugi sin, ki hodi na logistično šolo, tudi pomaga … predvsem na logističnem področju. »Največ delamo za privat stranke, za katere naredimo razno pohištvo pa naročilu.

Večinoma delamo nadstandardna masivna vrata. Sodelujemo tudi s firmo Alpit d.o.o. Oni se ukvarjajo s parketarstvom in po potrebi parket ali ladijski pod tudi mi

Jože je prevzel mizarsko delavnico po tastu, ki jo je vodil debelih 38 let. Ko se je ta upokojil, so objekt sprva oddali v najem. Jože, po poklicu policist, je v delavnici začel spoznavati les in mizarske veščine in se nad tem tako navdušil, da je pred tremi leti sam odprl mizarsko popoldansko dejavnost.

S starejšim sinom Rokom, ki je končal 3+2 lesarsko šolo in je mizarski podmladek

naredimo. Tudi polagamo laminate in parkete. Mi opremimo sobo od tal do stropa.

Včasih smo podizvajalci kakšnim grad-

benim firmam in poskrbimo za vso leseno opremo v novogradnji.« Izdelujejo vse vrste mizarskih izdelkov.

Tako masivno kot tudi pohištvo iz iverala. Lahko pa vam nabavijo in razrežejo iverale, mediapan in vezane plošče, ki jih nato tudi oplemenitijo. Prav tako dobavljajo in montirajo vrata različnih proizvajalcev kot tudi masivna vrata v lastni režiji. Izdelujejo tudi mize, okna in vse vrste pohištva; kuhinje, spalnice, dnevne

sobe, kot tudi vrtne garniture in brunarice. Vse po naročilu in unikatno.

Imajo lastno sušilnico za les. »Kupujemo surov les, ga posušimo in šele potem delamo z njim. Največ gre smrekovega lesa.

Ker je cenejši in se lepo in lažje obdeluje. Je pa treba les tudi dobro vzdrževat.

Vsak les. S premazi. Zaželeni so še hrast in jesen, pa tudi akacija. Akacija ima lepo teksturo, je raztegljiva in izjemo obstojna.

To je večen les. Tu in tam si kdo zaželi tudi eksotike. Mahagoni, tik … predvsem za kakšne barke. Cena pa se, seveda, pri tovrstnem lesu dvigne za štirikratnik.« Jože razlaga, Rok ga dopolnjuje: »Večino domačega lesa nabavljamo v privat žagah v Logatcu, Hotedrščici, Podnanosu … In ker imamo lastno sušilnico, si na ta način sami pripravimo les s primerno vlažnostjo.

Treba je vedet, da mora imeti les za notranjo uporabo nižji odstotek vlažnosti kot za zunanjo. Redek les se hitreje suši kot gostejši. Tako se iglavci načeloma hitreje posušijo od listavcev. Kvaliteta lesa pa je

Glasnik št.6, 16.2.2015

MIZARSTVO

17

Jože Smrekar Vrhpolje 1 f 5271 Vipava GSM: 041-710-357 www.mizarstvo-smrekar.si mizni rezkar, skobeljni stroj (širine 50) in tračna žaga. Delavnico pa nameravajo razširiti še z dodatnim orodjem in jo tudi prostorsko povečati.

Jože pravi, da najraje izdeluje vrata in mize. »Zato, ker je to narejeno iz samega lesa. In lepo diši po lesu. Nič furnirja. Moj najljubši les je smreka. Saj smo vendar Smrekarji,« se nasmejiva oba. »Priimek smo verjetno dobili po starem očetu , ki je bil tesar.« Pri Smrekarjevih jabolko ni padlo daleč od drevesa. Ali bolje; »storž ni padel daleč od smreke«.

Polonca Valentinčič

odvisna od raznoraznih faktorjev; od tega, kje raste, vremena, sonca, zemlje, vlage … od vseh naravnih in nenaravnih dejavnikov. Na višji legi kot drevo raste, gostejši je les. Ker raste bolj počasi. Gostota lesa se odraža na njegovi trdoti. Gostejši, trši je les. To vidimo po letnicah.« Zanima me, koliko je v mizarstvu danes sploh še ročnega dela. »Zelo malo. So še dleta, sej so. Ampak bolj za kašne popravke. Tudi izdelki so drugačni. Danes je vse, kar naredimo, sto procentno ravno, včasih je bilo z ročno obdelavo dosti težje, ker se je les cepil pod dletom po letnicah.« Zato pa imajo v svoji delavnici dovolj orodij za različne obdelave lesa. Tu je formatna žaga za razrez iverke, robna furnirka, kontaktna brusilka, vertikalna brusilka, horizontalna brusilka, nadmizni rezkar,

18

TAPETNIŠTVO

Glasnik št.6, 16.2.2015

Aleš Merkelj – tapetništvo

alov po željah in merah strank, oblazinjeno opremo in tende za plovila, ponjave avtoprikolic in terenskih vozil. Tapecira vse vrste stolov in kotov in obnavlja sedežne garniture, sedeže motorjev in delovnih strojev, notranjosti avtomobilov, restavrira muzejske eksponate.

Ob mojem obisku je Aleš v procesu izdelave sedežev za Tomosov motor Hipi … redek model chooperja, ki so ga izdelovali pred 60-imi leti. Na kovinsko konstrukcijo nanese peno in iz vodoodpornega skaja sešije sedežno prevleko. »Natančno in

kvalitetno«- to je njegov moto. »Tudi obnavljam in restavriram, a le visokokvalitetne izdelke. Pri meni ni nič nizkocenovno. Tudi materiali, s katerimi delam, so le najkvalitetnejši. Od skaja, do usnja in vsega ostalega. Sodelujem izrecno s trgovskimi potniki, za katere vem, kaj mi ponudijo in jim zaupam. Najprej izberem material in ga testiram sam, pred uporabo za stranke. Za svojim delom in materiali stojim z garancijo kvalitete. Restavriram tudi staro pohištvo. Tudi če je 200 let staro, obnovim z originalnimi materiali …

Aleš Merkelj, samostojni podjetnik tapetnik, v svoji lični in urejeni delavnici ustvarja najrazličnejše izdelke iz raznih materialov za raznolike stranke. »Naredim vse, kar se ne da kupiti. Kompletno notranjost avtomobilov in navtike.

Ponjave za prikolice, avto-prikolice, čolne in gliserje. Bimini tope in tende za jahte.

Muzejske kvalitetne sedeže, točno po modelu iz določenega leta. Divan naredim iz ‘nule’. Pridem k vam, zrišem in po vaših željah - od lesene konstrukcije do oblazinjenja- naredim končni izdelek.« V Merkljevi delavnici se torej restavrira, obnavlja in izdeluje. Izdeluje unikatne sedežne garniture iz kakovostnih materivežem vzmeti s ‘špago’, polnim z morsko travo, ovčjo volno … prav s takimi bio materiali, kot so bili včasih. Tudi leseni del obnovim.« Do svojega znanja in izobrazbe je Aleš prišel na srednji poklicni lesni šoli, smer mizar - tapetnik. »Prvo leto smo bili vsi skupaj mizarji. Naučili smo se grobe obdelave lesa, narediti ogrodje. V drugem letniku smo se usmerili v stroko. Mi, tapetniki, smo se učili oblazinjenja in tapeciranja, mizarji fine obdelave lesa.

Tako sem tam osvojil vsa znanja, potrebna za izdelavo pohištva in tapeciranja. Kar nas niso naučili v šoli, sem se kasneje sam. Restavratorstva sem se priučil in se nadgradil skozi delo samo.« Po zaključenem šolanju je bil Aleš zaposlen kot pripravnik v Primorju, kjer

Glasnik št.6, 16.2.2015

TAPETNIŠTVO

19

Aleš Merkelj Velike Žablje 78 a 5263 Dobravlje GSM: 040 467 478 Email: ales.merkelj@ yahoo.com so izdelovali ponjave za prikolice in tod je s prakso pridobil velik spekter veščin.

Kasneje se je zaposlil v Duki, podjetju za proizvodnjo pisarniške opreme. Opravil je mojstrski izpit in po več kot desetih letih nabiranja izkušenj in prakse se je leta 2007 odločil za samostojno pot. »Že od malega sem rad šival. Danes, že 20 let v tem poslu, še vedno delam z ljubeznijo in v vsak izdelek vložim sebe. Rad vidim, da ljudje cenijo moje izdelke, ne mene. Ne delam za denar. Denar je nagrada za narejeno.« Njegove stranke, pravi, so od vsepovsod. »Večinoma niso lokalne stranke. Delam po celi Sloveniji, pa do Benetk zahodno in Pulja na vzhod. Govorim o delu, kjer je potrebna moja fizična prisotnost. Druge izdelke - torbe, prodajam po celi Evropi.« Kreativen, radoveden in inovativen, izdeluje in prodaja tudi svoj lasten proizvod oblazinjene torbe za obroč kolesa. Ker je sam strasten kolesar, je prvega naredil zase in izkazalo se je povpraševanje po tovrstnem izdelku. Zdaj jih prodaja v kolesarski trgovini.

Sam tudi motorist, zna izdelati vso opremo za ljubitelje jeklenih konjičkov – usnjene torbe, sedežna hrbtišča in sedišča, pletene ročke … vse po naročilu, vse ročno izdelano.

Aleš svoje delo doživlja in živi kot izziv svoji ustvarjalnosti z visokimi standardi kakovosti in vizijo, ki ga je pripeljala do tod in od katere ne odstopa.

P. V.

20 TAPETNIŠTVO

Glasnik št.6, 16.2.2015

Damjan Ženko – tapetništvo

»Tapeciram sedežne garniture na novo, popravljam stare, kuhinjske stole, razne sedeže od kamionov, avtov, skuterjev, motorjev, pa tudi tapeciranja bark in čolnov se lotim. Preoblačil sem že kompletne sedežne garniture v lokalih. Tudi v Avstriji. Materiali so od mikrofibre, usnja, skaja, do klasičnega blaga.« Ker je Damjan po poklicu ‘lesar’, zna sedežno garniture izdelati od ogrodja in konstrukcije do oblazinjenja. V delavnici ima različne šivalne stroje in ostalo orodje, potrebno za tapetniška dela. Z lastnim kombijem odpelje in pripelje stranki. A ambicije so večje od trenutnega.

»Po končani osnovni šoli sem se vpisal na TŠC Nova Gorica, smer mizar - tapetnik.

Moja generacija je bila zadnja generacija tapetnikov. To smer so potem ukinili. Po zaključenem šolanju sem začel delat pri lokalnih tapetnikih. Na začetku, seveda, ne takoj na sedežnih garniturah,« se nasmeji Damjan. »In tako počasi naprej.« Ko izvem, da je Damjanova mama tudi šivilja, sklepam, da to že ne more biti golo naključje. »Ah, ne vem, če je to povezano,« pravi Damjan, jaz pa si mislim svoje: »Seveda je!«

»Že kot otrok sem govoril, da bom šel za kuharja ali pa za lesarja! Takoj ko sem šel v šolo, sem tudi vedel, da me zanima tapetništvo. Po sedmih letih dela pri raznih delodajalcih sem se odločil, da imam zdaj zadosti znanja in izkušenj, da sem pripravljen iti na svoje. Da sem sposoben narediti izdelek od ‘nule’ do konca. Na začetku me je zaposlila mama, ki je že imela svoj s.p. za šiviljstvo, pa ga je kasneje spremenila v tapetništvo. To je bilo pred enimi dvanajstimi leti. Zdaj pa je šla v penzijo in pred enim letom sem dejavnost prevzel sam.«

»Želja in vizija je, da bi se v dveh, treh letih selil v nove, večje prostore. Pod vasjo imamo parcelo in če bo vse po sreči, bi tam gradili novo delavnico s krojilnico. To bi mi odprlo možnosti večjih naročil in večjih naročnikov. In spoznavati nove partnerje in nove izzive.« Mlajši brat, študent ekonomije, mu pomaga pri iskanju strank in tudi v bodoče se morebiti priključi Damjanu pri ekonomsko-strateških snovanjih posla.

Trenutno so stranke pretežno privatni naročniki, sodeluje pa tudi z nekaterimi mizarji. Damjan še nima svoje spletne strani, ne uporablja nobene reklame, razen

Glasnik št.6, 16.2.2015

TAPETNIŠTVO

21

Damjan Ženko Slap 34 5270 Ajdovščina Telefon: 05 364 56 71 GSM: 031 335 443 Email: tapetništvodamjan@ gmail.com tiste najstarejše in najboljše – ‘od ust do ust’. »Važno je, da so stranke zadovoljne.« Izvem, da Damjan namerava izdelovati tudi jogije. Naredil je že dva; enega zase, drugega bratu. Po desetih letih še oba zadovoljno spita na njih in od tod ideja o proizvodnji. Želi si tudi izdelovanja visoko kakovostnih sedežnih garnitur. »Sanje so.« Spoznam mamo Ljubico, ki mi o Damjanu pove: »Vztrajen je in natančen. To mi je pri njemu všeč. Lepo je začel in lepo pelje.

Zelo sem ponosna nanj. Ker ni lahko voditi svoje lastne firme! So roki in strank ne moreš pustit čakat. Sposoben je, tudi marljiv in verjamem vanj.« Z mamo ima sklenjeno pogodbo za 40 ur neplačanega dela v delavnici. To pa zato, da mu lahko pomaga brez strahu, da bi ju inšpektorji lovili za delo na črno. Tako pač stvari stojijo v naši domovini …

Pri Ženkovih se je torej prenesla marljivost, natančnost, vztrajnost ter ustvarjalnost in veselje do šivanja z mame na sina.

In ker tudi sanje so, jih je potrebno le še izsanjati v resničnost. Srečno, Damjan!

Polonca Valentinčič

22 ROČNA DELA

Glasnik št.6, 16.2.2015

FEMONT – ročno izdelani tematski predmeti iz kovine Saša Pavlin je umetnostni kovač, ki živi in deluje v prisrčni kraški vasici Komen.

Svojo pot je začel kot splošni ključavničar – preoblikovalec kovin, nadaljeval šolanje za strojnega tehnika in se nato izučil še za trgovca in trgovinsko - živilskega poslovodjo.

Ko ga je izzvala umetnost, pa se je njegova poklicna pot v trenutku razjasnila.

Najprej je začel z restavriranjem pohištva in ker se je pokazala potreba po izdelavi kovinskih delov, ki se jih na tržišču ni dobilo, se je začel ukvarjati z umetnostnim kovaštvom. »Ročno kovani predmeti nagovarjajo potrebo vseh, ki si želijo stilno in prijetno oblikovan bivalni prostor z dodatki tradicionalnih kovaških tehnik« pravi Saša

foto Primož Hieng Pavlin, ki se je za samostojno podjetništvo odločil leta 1999.

Ko se je hotel podučiti in razviti s pomočjo starejših mojstrov je kmalu opazil, da je njihovo znanje zelo omejeno: »Prepričan sem, da o umetnostnem kovaštvu niso vedeli veliko. Bili so le podaljšana roka kamnarjem in kamnosekom, katerim so popravljali kovinsko orodje in jim naredili kak vezni element, ki je kamnitim elementom dodal statično stabilnost.«

foto Primož Brecelj

Poleg tega je bilo obrtništvo na komenskem Krasu slabo razvito in tudi danes ni takih, ki bi se ukvarjali s tovrstnimi poklici, še posebej mladih.

»Upam, da bom z mojim delom uspel ‘zastrupiti’ moja dva sinova, ki obiskujeta Gimnazijo likovne smeri v Novi Gorici. Če bo to delo postalo vsaj malo bolj cenjeno!« je kritičen Pavlin.«

ROČNA DELA 23

Glasnik št.6, 16.2.2015 Ker je tovrstna umetnost z roko v roki z oblikovanjem, se je leta 2010 odločil za redni študij na Višji strokovni šoli za fotografijo in oblikovanje materiala v Sežani. V treh letih mu je, poleg dela, uspelo zaključiti študij in pridobiti naziv Inženir oblikovanja, smer kovina in polimeri. V diplomskem delu se je dotaknil kovaštva in obdelovanja kovin, zlasti železa in jekla. Kot ugotavlja, je bila posebnost kovaške obrti tudi

tako v kamnolomih, kot tudi pri montaži kamnitih izdelkov, pri kmečkih opravilih, pri opremi domačij, v gozdu, in pri nadaljnji obdelavi lesa ter njegovi vgradnji.

S takim odnosom, kot je danes do tovrstne kulturne dediščine, bomo kmalu izgu-

»Razlika končnega izdelka je očitna. Na tako kovanih izdelkih, ni niti K od kovanja! A stranko največkrat zanima končna cena, žal. Poudariti pa vendar moram, da so to izdelki, ki niso videli kovaškega ognja, kladiva in nakovala!«

v tem, da je bilo za opravljanje dejavnosti potrebno opraviti mojstrski izpit.

Veliko časa posveča obnovi tehnične kulturne dediščine, v kar spada restavriranje ročnih vodnih črpalk, starih in pribitih ključavnic, izdelavi starinskih ključev, najrazličnejšega okovja,…. Seveda pa se seznam del, ki jih opravlja tu ne konča.

Izdeluje predvsem dvoriščna vrata, ograje, okenske rešetke, svetila, darilni program, kaminske garniture, stojala za pršut in še in še. Vse izdelke naredi po naročilu in deluje predvsem na domačem trgu, čeprav je vedno več povpraševanja tudi iz tujine.

Saša ja nadvse priljubljen mojster in veliko ljudi mu zaupa, saj je v tem poslu že več kot 15 let.

Njegova želja je ohraniti tradicijo kovaštva in z žalostjo spremlja, kako ta obrt tone v pozabo. »Kraševci se premalokrat zavedamo, da imamo poleg kamna in izdelkov iz kamna še druge, prelepe izdelke, ki so jih ustvarjali naši dedje. Kovaštvo je bilo prisotno

Saša Pavlin s.p.

Komen 130 6223 Komen GSM: 031 874 823 Email: femontpavlin@ gmail.com FB: Kovaštvo Saša Pavlin

bili spomin na znane in neznane mojstre prejšnjih stoletij in s tem del lastne kulturne identitete«, je prepričan.

Kritičen pa je tudi do ‘samooklicanih’ kovačev, ki kupujejo materiale kitajskega, turškega in poljskega porekla v železnini in jih zvarijo.

Saša poudari, da le skupaj smo lahko kvalitetni, močni in konkurenčni na tem globalnem trgu.

Pove pa še, da mu je delo, ki ga opravlja v ponos in veselje ter da upa, da bodo ljudje znali ceniti originalnost, profesionalnost in prijaznost z njegove strani.

AK

24 ROČNA DELA

Glasnik št.6, 16.2.2015

Radivoj Mulič Matej Štolfa je ob začetku dogodka povedal: »Cilj Malega kraškega bienala je obogatili kulturni utrip vasi, pokloniti se starim mojstrom, kamen še bolj približali ljudem in povezati med seboj vse, ki se ukvarjajo s tem čudovitim kraškim materialom.«

»Potrebno je, da glava in tvoj pravljični svet delata, in dobro je, da materializiraš tisto, kar se ti v glavi dogaja.«

Pri delavnicah je kot mentor sodeloval tudi akademski kipar Radivoj Mulič Radivoj je nadvse zanimiv človek, ki ga spremljata neopisljiva jasnost in umirjenost, v svoji umetnosti pa je glasen, realističen in zgovoren.

»Pridite na Kras v našo vas, lahko potiho, lahko naglas.

Kamnu dali bomo čas, bili do njega dobri, bili do njega; kot do vas.« Mali kraški bienale je na svoji FB strani objavil te stavke in pozval ljudi, da se udeležijo delavnic oblikovanja kamna, ki so se odvijale od 17.6 do 21.6 prejšnje leto.

Po končani srednji kovinski šoli v Sežani in srednji strojni šoli v Novi goric, ki jo je opravljal ob delu, se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost, kjer je leta 1998 diplomiral pri profesorjih Matjažu Počivavšku in dr. Marku Uršiču.

Pravi, da je nekaj malega ustvarjal že prej in ker monotono delo v tovarni ni bilo zanj, se je odločil za umetniško pot.

Svojo prvo samostojno razstavo je organiziral na prostem v okolici Komna leta 1998, medtem ko je na skupinskih razstavah začel sodelovati že dve leti prej v Tolminu.

Od takrat se jih je zvrstilo kar nekaj, med drugim je bila izjemno zanimiva razstava v Likovnem salonu v Celju. Tam se je, skupaj z bivšo punco in oblikovalko An-

ROČNA DELA 25

Glasnik št.6, 16.2.2015 drejo Džakušič, predstavil v projektu Neobičajne dvojice. Galerijski prostor sta spremenila v udoben bivalni kotiček,

Najraje spregovori skozi kamen, ki ostaja, poleg gline in lesa, njegov najpomembnejši material. Z njim je povezan in ga čuti. Pravi, da je pomembno, da znamo v kamnu najti mehkobo in jo izvabiti ven.

Ko ga povprašam o stilu, pravi, da je o tem težko govoriti, saj se to neprestano spreminja in razvija, kot tudi mi sami.

Radivojevo navdušujoče ustvarjanje sega od klasičnih kipcev do najrazličnejših skulptur, opravlja restavratorskega dela, izdeluje kamine, mize, kamnita korita, okenske police, obnavlja vodnjake…

Akademski kipar Mulič Radivoj Samostojni ustvarjalec na področju kulture Komen 131 6223 Komen cionalna knjižnica BiH), ki je bila zaradi srbskega obleganja Sarajeva od 1992 do 1995, nekajkrat granatirana. Za časopis Dnevnik je Radivoj povedal, da se je pri klesanju kapiteljev verjetno počuti enako kot glasbeni poustvarjalci: »Nisi komponist, si izvajalec, a od tebe je odvisno, kako dobro bo izvedeno zapisano delo.«

opremljen s pohištvom s kosovnega odpada in dogodek zasnovala kot prijateljsko srečanje, na katerem sta kot gostitelja pripravljala hrano za povabljence. Radivoj Mulić je med drugim postregel s čokoladno repliko Metalca diska.

Sodeloval je tudi v najrazličnejših kiparskih kolonijah, kot so v v Lescah, v Volčjem Potoku, na Metelkovi v Ljubljani, v Stonu na Hrvaškem, v Kisovcu, v Kikindi, v Plavu v Črni gori, na Esprimi 05 v Štanjelu ter v Innsbrücku.

Leta 2003 sta s kiparjem Damjanom Švaro izklesala šest zgornjih in prav toliko spodnjih kapiteljev za obnovo Vijećnice (Na-

Za lanski Mednarodni literarni festivalu Vilenica pa je izdelal posebno statueto, ki jo je, poleg kristala Vilenica, prejel nagrajenec.

Pravi da njegovo ustvarjanje sedaj malce miruje, a je dela vseeno veliko, za kar je hvaležen. Najraje preživlja čas s svojo ženo in tremi sinovi, ki kot pravi, že sedaj zelo radi tolčejo in brusijo kamen. Mogoče pa se snuje že nova generacija ljubiteljev tega izjemnega materiala in komenska tradicija se bo nadaljevala.

AK

26 ROČNA DELA

Glasnik št.6, 16.2.2015

Karmen Vunjak in Iris Janežič pravi, pa je začutila potrebo po risanju, najprej dih jemajoče alpske narave, kasneje pa je zaplavala v abstraktno umetnost.

»Premikam svoje meje, vedno znova poskušam najti nov material, novo obliko.

Vse mi je inspiracija, če kaj vidim in mi je zanimivo, to raziskujem in uporabim. Dober primer tega je prstan iz avtoličarskega kita« Kot novost mi Karmen predstavi tudi šivan in kvačkan nakit, ki ga kombinira s kovino in kamni.

Pod njenimi rokami tako nastajajo kolekcije najrazličnejših tem, ki se dotaknejo od kulture japonskih bojevnikov, do Tibeta, Berlinskega zidu, Lady GAGA, narave, sanj in morskih elementov ter govorijo o njenem ustvarjalnem duhu brez meja, vedno spremljajoče žive barve, pa potrjujejo njen karakter.

Slike so, kot tudi sama, polne življenja in dobre volje. Slikanje temelji predvsem na

Karmen Vunjak in Iris Janežič sta talentirani, glasni in nadvse posrečeni ajdovski oblikovalki. Med drugim sta tudi dobri prijateljici in daleč od okvirja razočaranih gospodinj. Medtem ko živita svoje življenje med Amonom, šolo, delom, prijatelji in možmi, ustvarjata še navdihujoč nakit, ki priča zgodbo o nas, ženskah.

Karmen Vunjak pravi, da je že od malih nog rada risala in šivala. Na izdelovanje zapestnic in ogrlic, se je nekaj malega osredotočila že v srednji šoli, vendar se jim je dodobra posvetila šele, ko sta se z možem, zaradi njegovega dela, veliko selila.

»Obožujem žive barve in rada rišem na veliko. Všeč mi je, kako lahko slika monoton prostor spremeni v zabaven, svetel in poln energije.« Ko se je vrnila domov v Slovenijo je večerne urice, ki so se večkrat razvile v nočne, zapolnila večinoma z izdelovanjem nakita. Začela je uporabljati nove tehnike, iz perlic je prešla na fimo maso, iz fimo mase na kamenčke.

Potovanje po Siciliji, ki je prava eksotična mešanica kultur, ji je obudilo zanimanje za etno nakit, še posebej sta jo navdušili maroška in alžirska kultura. V Avstriji,

kroženju, spiralah, krogih, vijugah, ne pa na ostrih linijah. Ponazarja kroženje energije, cikličnost, nenehno gibanje in nadaljevanje, česar se drži tudi pri nakitu.

ROČNA DELA 27

Glasnik št.6, 16.2.2015 Druga polovička tega prisrčnega ustvarjalnega dua, je Iris Janežič, ki je bila kot otrok tudi izjemno kreativna. »Vedno sem nekaj izdelovala, čestitke, darila za rojstni dan, risbe na steklo in podobno. Karmen pa je bila tista, ki mi je dala prve kroglice, da si naredim uhane in tako se je začelo.«

Karmen Vunjak in Iris Janežič FB: Art by Kami FB: Iris Janežič Iris Nakit

Fimo masa je bil material, s katerim je lotila svojo linijo nakita, ki ga kombinira s perlicami, kovinskimi dodatki in lesom. Veliko ustvarja z makrame tehniko, ki je starodavna umetnost vezanja vozlov v določene vzorce. Rada se loti tudi kvačkanje, ki je še ena od njenih spretnosti in tako nastajajo najrazličnejši uhani, ogrlice, broške, zapestnice. Inspiracijo črpa iz vzorce, pa naj bo iz obleke, šala

kot osrednjo temo zaznamo pri veliko izdelkih. ali papirja. Zelena barva, njena najljubša je barva življenja, barva pomladi in prav tako bi Iris lahko opisali. Vseeno pa pri nakitu rada eksperimentira s celo paleto in se ne pusti omejevati.

Spogleduje se z geometrijskimi oblikami in nadvse so ji pri srcu rože, ki jih lahko

Otroško navdušenost nad voščilnicami pa ohranja še danes, tako da tudi tega na njenem seznamu izdelkov ne manjka.

Obe imata registrirano dopolnilno delo in svoje unikatne izdelke prodajata na različnih sejmih, ‘art marketih’, Irisine kose nakita lahko najdete tudi v trgovini MI-2 v Ajdovščini, največ naročil pa prejmeta kar prek interneta na njunih FB straneh.

Kot najboljši prijateljici se med seboj neizmerno podpirata in sta ena drugi tudi najboljši kritik.

Karmen še zaključi: »Imamo kakšno leto več, nismo mladenke in imamo že večje otroke, ki jih razvažamo dan in noč okrog, službo in obveznosti, ampak še vedno smo polne energije, še vedno se znamo zabavati. V sebi moramo samo najti otroka, da bi se bolje počutili.« AK

28 ROČNA DELA

Glasnik št.6, 16.2.2015

Društvo podeželskih žena Predmeja Na Predmeji so rekle si ženske tako: “Stopimo skupaj, nam lažje bo šlo!” Iz drobne ideje je društvo nastalo, ga štirinajsto je leto že zaznamovalo. (Alojzija Bratina) sko pesem, skrbi za lep izgled domačega kraja in sodeluje pri prireditvah, za katere se oblečejo v tradicionalna »gorjanska« oblačila in spečejo dobrote.

Predmejske ženske pa so nadvse vešče v klekljanju, ki je eden od načinov izdelovanja čipk. Pomeni prepletanje, križanje in pretikanje vsaj dveh ali več parov niti, ki so navite na podolgovate lesene, posebno

Ko se človek sreča s tako prijetnimi, nasmejanimi in ustvarjalnimi »šinjorinami«, kot so predstavnice Društva podeželskih žena s Predmeje, je lahko samo v zadregi.

Toliko entuziazma in pozitive premorejo, da gotovo »prešišajo« marsikaterega mlajšega občana.

Poleg tega pa vemo, da kreativnost pomlajuje človeka in tega jim tudi ne manjka.

Ko začnemo pogovor, mi Alojzija Bratina najprej pove par pomembnih stvari o društvu, ki je bilo ustanovljeno leta 2001.

Začele so bolj za zabavo, kot pa zares, pravi, vendar se je vse kaj hitro spremenilo v resno društvo s 25 članicami, ki je ustanovilo čipkarski krožek, vodi dramsko skupino in pevski zbor, ki ohranja izvirno ljud-

oblikovane majhne palice, imenovane klekeljni. Za to so članice pred 9 leti pridobile tudi certifikat Gospodarske zbornice Slovenije.

Tu je moja beseda stekla z gospo Zlato Velikonja, ki je vodja krožka in prepleta niti

ROČNA DELA 29

Glasnik št.6, 16.2.2015

Predmeja 79 5270 Ajdovščina GSM: 041 910 938 (Alojzija Bratina) E-pošta: alojzija. bratina@siol.net FB: Društvo podeželskih žena predmeja že 55 let. Pravi, da so na idejo prišle same, ker jih je združevala ljubezen do čipk, vendar so ugotovile, da jim osnove ne bodo dovolj in bi znanje želele dopolniti. »V veliko pomoč je bila učiteljica Ivica Vidmar, ki nam je pokazale razne tehnike; od ribice, špice, slince,…Z zadnjo smo, s pomočjo Orjane Grbac, Ivice Vidmar in Irme Prvanja, ustvarile tudi Hladnikovko, ki je postala naš zaščitni znak.« To je roža, ki ne raste nikjer drugje na svetu in jo je leta 1819 na Čavnu našel prvi slovenski botanik Franc Hladnik.

Povedo mi, da se srečujejo enkrat tedensko, da poklepetajo in seveda ustvarjajo.

O tem koliko časa potrebujejo za določen

izdelek, se Zlata zasmeji: »Več časa kot klekljaš, bolj si spreten. Je pa tudi to, koliko si priden in seveda, kakšne volje« Da bi šle s svojim delom še dlje, so se začele kasneje učiti še od idrijske mojstrice Lidije, ki jih je vpeljala v izdelovanje nakita iz čipk z uporabo metaliziraneka sukanca in kristalčkov.

Pohvalijo se, da njihov prt bogati kapelo v kliničnem centru v Ljubljani, ter da so leta 2012 sodelovale pri akciji Slovenskih klekljaric za izdelavo prta v Lurdu.

Trenutno je v čipkarskem krožku aktivnih 10 članic – krožek deluje od septembra do aprila vsako sredo od 18. do 20. ure.

Danes so že prave mojstrice in pri njih lahko kupite ali naročite vse vrste čipk najrazličnejših vzorcev, tematik, barv, pa tudi prtičke, zavese, zapestnice, ogrlice, pogrinjke, itd.

Za konec pa Zlata še pove: »Kot lep običaj imamo klekljanje štorkelj ob rojstvu, tako da vsak dojenček dobi svojo prvo čipko« Na OŠ Otlica od leta 1983 deluje tudi klekljarska šola, ki jo obiskujejo učenke in učenci od 1. do 9. razreda. Poleg učenja osnov tehnike klekljanja se udeležujejo tudi različnih šolskih in državnih tekmovanj.

AK

30 ROČNA DELA

Glasnik št.6, 16.2.2015

Zdenka Resnik - klekljane čipke očaran in brez besed. Tehnično je to idrijska čipka, čeprav se Zdenka za tovrstni certifikat ni odločila.

vodi, in njeni izdelki so pisanih barv in svetlečih niti. Vsak njen izdelek je svojstven in unikaten.

»Moji izdelki so zanimivi in primerni za vsakogar. Za tiste, ki so verni, za darila, obletnice, poroke, rojstne dneve in druge posebne prilike, tako za moške, kot ženske

»Pri klekljanju si lahko izmišljuješ in z domišljijo opremiš izdelek s svetlečimi nitkami, barvami in različnimi tehnikami. Najpomembnejše pa je imeti veselje

ali otroke … Vsakdo pri meni najde nekaj, kar mu je blizu.«

do dela. Vzorce za klekljanje se kupi, pripravit jih je potrebno na podlago in šele

Zdenka se je že kot majhna deklica rada ukvarjala z različnimi ročnimi deli. Rada je pletla, kvačkala, šivala, vezla. Kot mi sama pove, se skozi njeno življenje vijejo niti, se prepletajo in vodijo dalje in naprej; tako tiste, iz katerih veze svoje čipke, kot tiste življenja.

Izdeluje klekljano čipko v vsej svoji raznolikosti. Nakleklja nabožne motive, živali, prte in zavese, razne slike, voščilnice in čudovit nakit. V njeni zbirki je ogromno najrazličnejših izdelkov in človek ostane

Tradicionalno je klekljana čipka v beli barvi. Zdenka pa pusti domišljiji, da jo

ROČNA DELA

Glasnik št.6, 16.2.2015

31

Zdenka Resnik Cesta 19 a 5270 Ajdovščina GSM: 031 389 500 Email: resnik.zdenka@gmail.com Facebook: Zdenka Resnik

kasneje gredo na ‘bulo’. Potem pa sledijo ure in ure dela, kar brez ljubezni do tega ne moreš početi.« Zdenka govori z žarom v očeh in jasno je, da njene besede niso iz trte izvite. »Klekljati sem se naučila že kot 9 let stara deklica. Tukaj v vasi je živela gospa Marica, zdaj že pokojna in ona nas je, zlata ženska, učila. Najprej se je naučila moja prijateljica in vzbudila se je neizmerna želja, da bi rada znala tudi jaz. Izprosila sem pri tatu, da so mi naredili klinčke.

Oh, kakšno veselje je bilo to! Do svojega petnajstega leta sem rada in veliko klekljala, potem pa sem se zaposlila, se poročila in ni bilo več časa za hobi. Dvajset let je minilo in ko je znanka rabila čipko za

darilo sorodnikom v Avstraliji, sem se spet lotila. Od takrat naprej sem spet začela intenzivno klekljat. Klekljarskih tehnik je ogromno. Pred petnajstimi leti sem šla na izpopolnjevanje v klekljarsko šolo na Goro. Tam sem se še nadgradila v tehnikah. Je pa to zelo drag ‘šport’. Vse dosti stane. Vzorci, nit, okvirji …«

dobila cent, bi bila milijonarka! Prodaja sama ni tako velika. Ampak, včasih je že pohvala nagrada za trud. Od zaslužka samega pa ne bi preživela.”

Klekljane čipke izpod Zdenkinih prstov so kot darila prepotovale ves svet. Na to je upravičeno zelo ponosna. »Pred dvema letoma in pol sem odprla dejavnost osebnega dopolnilnega dela, tako da lahko svoje izdelke tudi prodajam. Prodajam na tržnicah in tudi doma, strankam, ki me že poznajo ali pa so kje videle moje izdelke. Če bi za vsako pohvalo

Trenutno izdeluje čipko z božičnim motivom za razstavo ročnih izdelkov v Vipavskem križu. »To je moje življenje! Moja ljubezen, moje veselje, moja sprostitev. Ko sem najbolj živčna, me klekljanje popolnoma sprosti.

Za klekljanje moraš imeti dve lastnosti.

Veliko veselje in potrpljenje.« In Zdenka ima obojega več kot dovolj. Polno idej in ogromno ljubezni, ki so prepletene v njenih čipkah.

P. V.

32 ROČNA DELA

Glasnik št.6, 16.2.2015

Izdelki iz zelišč Maja Štrancar, zeliščarka s Planine, me popelje po njihovem domovanju. »Pred enajstimi leti sem se iz Skopega na Krasu poročila na Planino, kjer sva si z možem Aljošo ustvarila družino. Pred leti sva resneje poprijela za delo v vinogradu in začela delati na kvaliteti vina. Spraševala sva se, kaj bi lahko gostom, ki nas obiščejo, še dodatno ponudila, poleg domačnosti, dobrega vina in hrane. Kot ljubiteljica zelišč že od malih nog sem okolico hiše začela urejati z grmički lavande, žajblja, timijana, rožmarina. Tako sem si uredila zeliščni vrt in začela sušiti zelišča za čaje, nadaljevala z izdelavo naravnih mil, balzamov za ustnice, oljnih izvlečkov, tinktur in zeliščnih likerjev. Skratka, po-

nudbo sva z možem tako dopolnila z linijo izdelkov iz zelišč.« Maja, po poklicu zobotehnik, zaposlena v Vipavi, prek osebnega dopolnilnega dela posluje s svojimi zeliščnimi izdelki. Mož Aljoša je šofer, po srcu pa vinogradnik.

Imata dva prisrčna osnovnošolska otroka.

Okoli hiše raste več kot 60 lavandinih grmičkov, na zeliščnem vrtu melisa, citronka, šetraj, rožmarin, timijan, meta …

Rože, grmički, sadno drevje … Čedno in lepo urejeno domačijo imajo Štancarjevi.

Maja mi skuha svojo čajno mešanico Majin čaj – iz bezga, materine dušice, Založnik: INFONOVA Mitja Tripković s.p.

Goriška cesta 64, 5270 Ajdovščina mitja.infoburja@siol.net, tel. 05 36 71 501

šetraja, citronke, vrtnice, žajblja, šipka, melise, koprive, dobre misli …skratka, iz trinajstih različnih posušenih rastlinic, ki je izvrstnega okusa. Zeliščne čaje je potrebno pripraviti v emajliranih posodah, izvem: »Sledim zeliščarskim napotkom patra Ašiča in tako sem se naučila, da zelišča v inox posodi oksidirajo.« Kot omenjeno se je zeliščarska zgodba pri Štancarjevih začela kot dodatna ponudba za vinske kupce, darila družini in prijateljem ob praznikih. Majin konjiček, veselje in radovednost so sčasoma prerasli v poslovno obliko. Maja se je udeležila nekaj tečajev izdelave mil, priprave krem in oljnih izvlečkov. Danes izdeluje oljne izvlečke iz lavande, namočene v oljčnem olju, ki je, kot sama pravi, naraven način za ohranjanje mladostnega, zdravega videza, katerega dokaz je sama. »Mamin stric, priznan dermatolog, je vedno govoril, kako so ženske neumne, ko zapravljajo za kreme, saj ima vsaka doma to, kar rabi. Oljčno olje. Ima veliko antioksidantov, z dodatkom lavande pridobi še pomirjujoč učinek. Za mastno kožo in akne je ta sicer manj primerna, za to pa sama priporočam milo iz mete in zelene gline ter oglja. Te sestavine v naravnem milu očistijo pore in naredijo kožo gladko. Res pa je, da koža rabi nekaj časa, da se iz tekočih mil, katere masovno uporabljamo, navadi na uporabo trdih, naravnih, zeliščnih mil. Sestava mojega mila je oljčno olje, kokosovo maslo, sončnično olje in natrijev hidroksid, ki sproži reakcijo, da se maščoba spremeni v milo (saponifikacija). Dodam eterična olja in koščke zelišč. So pa ta mila hitro pokvarljiva, zato jih poleti niti ne izdelujem. Najbolje jih je hraniti na hladnem in jih sproti uporabiti sveža. Mila so primerna tako za telo kot obraz. Poleti je zelo blagodejno mazanje telesa z oljčnim oljem s sivko, za po sončenju pa priporočam šentjanževo olje.« Maja je vse svoje izdelke prvenstveno izdelovala zase, tako je dobesedno ‘na lastni koži’ preizkusila in testirala njihove učinke. Mož Aljoša, sprva skeptičen do njenih mil, danes priznava in potrjuje, da mu kupljena mila izsušijo kožo, za ra-

zliko od Majinih naravnih izdelkov, in jih pogreša vsakokrat, ko mu niso na voljo.

Enako velja za njuna otroka.

Izvem, kako so včasih namesto natrijevega hidroksida kuhali lug s pepelom. Problem je nastal, ker niso mogli dozirati NaOH- ja in je bil učinek na koži lahko preintenziven. Izdelava mila je kar dolgotrajen proces. Po izdelavi mora na zraku zoreti še tri tedne do meseca dni.

Svoje zeliščne izdelke Maja večinoma prodaja kar doma. Ker pa se udeležujejo raznih vinskih sejmov, med ponudbo doda tudi svojo naravno kozmetiko. Štrancarjeva sta polna idej in načrtov za širitev in razvoj domačije. Osnovno vinarsko dejavnost želita nadgradili z več turistične ponudbe. Sobe, apartmaji in čim bolj zaokrožena ponudba različnih dobrot Vipavske doline ... od sadja do domačih suhomesnih proizvodov, pa vse do zeliščnih pridelkov z domačega vrta.

Maja to počne iz ljubezni in z veseljem.

Našla je izvrsten način za ohranjanje tako duševnega kot seveda fizičnega zdravja. »To je hobi, ki mi je tudi velika sprostitev,« se zasmeji. »Namesto psihiatra!« P. V.

Maja Štrancar

Planina 20 a 5270 Ajdovščina GSM: 031 308 630 Email: strancar.maja@gmail.com

Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje - Projekt delno financira EU

Projekt GlasNIK delno financira Evropska unija iz sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, pristop LEADER. Organ upravljanja Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 je Ministrstvo RS za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za vsebino revije GlasNIK odgovarja INFONOVA, Mitja Tripković s.p