Fabianijevo leto 2015
Maks Fabiani in obnova Goriške po I. svetovni vojni - 2. del Temelj in največja vrednost Fabianijevega dela na širšem goriškem prostoru je bilo dobro poznavanje okolja, razumevanje in spoštovanje njegovih kulturnih in zgodovinskih sestavin – ob hkratnem zavedanju nujnosti posodobitve in priprave teh krajev na nove čase. Pri obravnavi tukajšnjih krajev je izkušeni arhitekt in urbanist dr. Maks Fabiani upošteval povsem ista urbanistična in življenjska izhodišča, kot jih je uspešno že uveljavil pri načrtih za mesta kot Ljubljana (1895) in Bielsko na Poljskem (1898).
Regulacijski načrt za obnovo Mirna iz leta 1921 ni predvideval večjih širitev naselja. Zarisani sta bili novi povezovalni cesti iz središča kraja proti jugu – ena od njih nastavek kasnejše mirenske »industrijske« cone in šolskega območja. Določeni sta bili lokaciji dveh novih mostov. Najbolj zanimiv detajl načrta je rečni kanal med zahodnim in vzhodnim krakom Vipave – del megalomanskega projekta plovne poti med Donavo in Jadranom oziroma ureditvijo plovnosti Soče do Gorice, s katerim se je Fabiani ukvarjal pol življenja. Načrt je povzet iz knjige M. Pozzetta Maks Fabiani – Vizije prostora, str. 256. Original hranijo Musei Provinciali di Gorizia.
Bistvena nova »sestavina«, na kateri so temeljile Fabianijeve povojna regulacije naselij, je bil promet. Avtomobili in tovornjaki so zahtevali povsem drugačno cestno mrežo, kot so jo ponujale ponekod še srednjeveške ulice in ceste v vojni porušenih krajev. V okviru priprave načrtov za povojno obnovo mest in vasi je bil za vsako naselje ovrednoten tedanji in bodoči pomen ter v skladu s predvidevanji zarisana območja širitve naselij, nove cestne povezave in lokacije novih ali obnovljenih javnih stavb. Kot zanimivost: povsod, kjer je relief dopuščal, so bile že zarisane tudi obvoznice, ki marsikateremu kraju dobro služijo še danes – ali pa bi mu, če bi bile izvedene po tedanjih načrtih.
Podoba Mirna iz obdobja med obema vojnama. Vir: Goriška knjižnica Franceta Bevka.
Fabianijev regulacijski načrt za obnovo porušenega Opatjega sela, katerega predlogi so bili v veliki meri uresničeni. Vključuje ureditev večjega in manjšega trga (v bližini šole), poudarjenih z nizi dreves. Zarisana je bila tudi obvoznica, nerealizirana. Načrt je povzet iz knjige M. Pozzetta Maks Fabiani – Vizije prostora, str. 259. Original hranijo Musei Provinciali di Gorizia.
40
Maks Fabiani
Opatje selo v ruševinah leta 1917 in podoba kraja po obnovi v 20-tih letih 20. stoletja. Vir: Zbirka Konrada Marušiča, Opatje selo. Fabianijev regulacijski načrt v vojni porušene Kostanjevice, z vrisano novo ulično mrežo in območji predvidene širitve vasi. Vrisane so ključne posamezne stavbe, med njimi šola (v sedanji obliki zgrajena leta 1923) ter drevoredi, s katerimi je Fabiani poudaril najpomembnejše prostore. Izvedena ureditev okoli cerkve se precej razlikuje od narisane, bolj ambiciozne, a je gotovo tudi povezana z arhitektovim delom. Načrt je povzet iz k njige M. Pozzetta Maks Fabiani – Vizije prostora, str. 260. Original hranijo Musei Provinciali di Gorizia.
Podobi Kostanjevice porušene v I. vojni in po vojni, z obnovljenimi hišami, cerkvijo in novo šolo. Vir: Zbirka Konrada Marušiča, Opatje selo.
Fabiani je zelo dobro razumel tudi druge človeške potrebe v povezavi z bivanjem, ki so danes pogosto povsem prezrte. Lahko jih imenujemo družbene ali celo duhovne. Gre za potrebe po skladnem, urejenem in »osrediščenem« prostoru, zaradi katerih so bili tudi za najmanjša naselja predvideni trgi, zasaditve dreves, odpiranje lepih pogledov, umestitev ključnih stavb na prava mesta in podobno, kar tem krajem še danes daje višjo kakovost bivanja.
Med vojno porušena Temnica je z obnovo ohranila izjemno lego na vzpetini med Trsteljem in morjem, a dobila širše ulice, večje hiše in novo, skladno zasnovano vaško središče - trg z razgledno ložo, ki predstavlja enega najlepših, žal zapuščenih ambientov na Krasu. Foto: Nataša Kolenc.
Lahko zaključimo, da je Fabiani želel svojim domačim krajem zagotoviti čim bolj skladen prostorski razvoj, z rešitvami, ki so bile napredne in hkrati izhajajoče iz lokalne tradicije in okolja. Dediščina, ki nam jo je zapustil, je dragocena, tudi v materialnem smislu. Na nas je, da iz nje naredimo, iztržimo kaj dobrega. Lahko mnogo več, kot smo znali do sedaj. Nataša Kolenc, u.d.i.a.
41