Issuu on Google+

Vode – skrb, nadloga in izziv Z B O R N I K

Mestna obÄ?ina Celje

Celje, 2006


2

Vode - skrb, nadloga in izziv

Zbornik

Vode – skrb, nadloga in izziv Izdajatelj in založnik: fit media d.o.o. Urednica: Natalija Črepinšek Pokrovitelj: Mestna občina Celje Avtorji: prof. dr. Dušan Plut, dr. Lidija Globevnik, mag. Bernarda Podlipnik, doc. dr. Primož Banovec, Aleš Petrovič, Željko Blažeka, mag. Irena Kopač, prof. dr. Milena Horvat, Iztok Rozman, Roman Kramer, mag. Emil Šterbenk, Bogdan Macarol, prof. dr. Danijel Vrhovšek, doc. dr. Gregor D. Zupančič, dr. Janez Vrtovšek, Janez Peterman, Tanja Dolenc, Janez Zupančič, Martin Lah, Dušan Novkovič, dr. Silvo Žlebir, prof. dr. Franci Steinman, dr. Metka Gorišek, Gabrijela Grčar, Marjeta Rejc-Saje, Rudolf Hornich Oblikovanje: Branko Vovk Lektura: Damjana Grčar Grafična priprava: Andrej Mohorič Tisk: Eurograf Velenje Celje, avgust 2006

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 628.1(063) 628.3(063) VODE - skrb, nadloga in izziv / [urednica Natalija Črepinšek]. 1. izd. - Celje : Fit media, 2006 ISBN 961-6283-24-3 1. Črepinšek, Natalija 227718912


Vode - skrb, nadloga in izziv

3

Vsebina Uvodni nagovori

dr. Janez Vrtovšek, doc. dr. Gregor D. Zupančič, Kemijski inštitut Ljubljana

Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje

ČISTILNE NAPRAVE IN ODPADNO BLATO..................71

VODE – SKRB, NADLOGA IN IZZIV............................. 4 Janez Podobnik, minister za okolje in prostor

OKOLJSKI CILJI SLOVENIJE V LETU 2006 IN PROBLEMI VODA................................................. 5 Alojz Peterle, podpredsednik Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane pri parlamentu EU

IZZIVI, S KATERIMI SE SREČUJE EVROPA.................. 6 Oskrba s pitno vodo ter odvajanje in čiščenje odpadnih voda prof. dr. Dušan Plut, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

SONARAVNO UPRAVLJANJE VODA – STRATEŠKI CILJ SLOVENIJE..................................... 9

Janez Peterman, Energetika Celje j.p., d.o.o.

PROJEKT CELJSKE TOPLARNE IN RAVNANJE Z BLATOM IZ ČISTILNE NAPRAVE CELJE PO LETU 2008............................................ 80 Tanja Dolenc, Agencija RS za okolje

PRISTOPI IN PRAKSA PRI IZDAJI IPPC DOVOLJENJ V REPUBLIKI SLOVENIJI............... 86 Janez Zupančič, Revoz d.d.

ČIŠČENJE ODPADNIH VODA V TOVARNI REVOZ d.d. NOVO MESTO..................... 92 Martin Lah, Radenska d.d. Radenci

dr. Lidija Globevnik, Inštitut za vode Republike Slovenije

Voda kot bogastvo in problematika v zvezi z vodami.......................... 96

Upravljanje voda v Sloveniji............................14

Dušan Novkovič, Acroni d.o.o.

mag. Bernarda Podlipnik, Ministrstvo za okolje in prostor

CENTRALNA PRIPRAVA VODE IN ZAPRTI HLADILNI SISTEMI V ACRONIJU..................102

POLITIKA OSKRBE S PITNO VODO.......................... 22 doc. dr. Primož Banovec, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo

Operativni program oskrbe z vodo, podatkovne baze in spremljanje izvajanja javne službe..................................... 30 Aleš Petrovič, Inštitut za varovanje zdravja

Varstvo pred škodljivim delovanjem voda dr. Silvo Žlebir, mag. Jože Uhan, Tomaž Globokar, Janez Polajnar, Agencija RS za okolje

Spremljanje in napovedovanje visokih voda v Sloveniji................................... 111

PITNA VODA.......................................................... 34

prof. dr. Franci Steinman, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo

Željko Blažeka, mag. Irena Kopač, IEI – Inštitut za ekološki inženiring, d.o.o.

NARAVNE IN ANTROPOGENO POVZROČENE ŠKODE, POVEZANE Z VODAMI......... 116

PROBLEMI PRI ZAGOTAVLJANJU VARNE REGIONALNE OSKRBE S PITNO VODO – PRIMERI TEHNIČNE IN FINANČNE PRIPRAVE PROJEKTOV.......................................... 37 prof. dr. Milena Horvat, Institut Jožef Stefan

SLOVENSKA TEHNOLOŠKA PLATFORMA ZA VODE – STPV.................................................... 46 Iztok Rozman, Ministrstvo za okolje in prostor

OBVEZNOSTI IZ OPERATIVNEGA PROGRAMA ODVAJANJA IN ČIŠČENJA ODPADNIH KOMUNALNIH VODA............................. 50 Roman Kramer, Vodovod – kanalizacija d.o.o.

REGIONALNI PROJEKT – EKOLOŠKA SANACIJA POVODJA SAVINJE................................. 55 mag. Emil Šterbenk, ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave

Program varstva voda v porečju Pake.......... 59 Medobčinski program varstva okolja na področju voda Bogdan Macarol, prof. dr. Danijel Vrhovšek, Limnos, Podjetje za aplikativno ekologijo d.o.o.

ČIŠČENJE ODPADNIH VODA IZ MANJŠIH NASELIJ V SLOVENIJI........................... 64

dr. Metka Gorišek, Gabrijela Grčar, Ministrstvo za okolje in prostor

Kako do učinkovitejšega pristopa, tudi finančnega, pri preprečevanju ekstremnih vodnih pojavov v Sloveniji?.......124 Marjeta Rejc-Saje, Ministrstvo za okolje in prostor

UMEŠČANJA OBJEKTOV ZA ZAGOTAVLJANJE POPLAVNE VARNOSTI V PROSTOR ZARADI JAVNEGA INTERESA VARNEGA BIVALNEGA OKOLJA.................130 Rudolf Hornich, Urad štajerske deželne vlade, Oddelek 109B, Nadzor in urejanje poplav

Primeri obrambe pred poplavami na Štajerskem v Avstriji................142 Okrogla miza: EKSTREMNI VODNI POJAVI – SMO PRIPRAVLJENI?............................................146


4

Vode - skrb, nadloga in izziv

UVODNI NAGOVORI

VODE – SKRB, NADLOGA IN IZZIV Spoštovane dame, cenjeni gospodje, spoštovani udeleženci simpozija. V Mestni občini Celje v zadnjih letih veliko pozornosti, truda, znanja in energije posvečamo skrbi za okolje. Poleg številnih projektov, ki smo jih izpeljali in jih še načrtujemo, je rezultat naše skrbi tudi simpozij, na katerem bomo z različnih strani osvetlili ravnanje z enim od bistvenih virov našega obstoja in življenja – vodo. Voda je od nekdaj krojila življenje tudi v teh krajih. Nekoč, ko so si tukaj svoj prostor pod soncem poiskali Kelti in Rimljani, je bila reka, ki teče tod mimo, bistra in čista kot na izviru. Bistri in čisti pa so bili tudi drugi izviri. Tudi ko so tod okoli jezdili Celjski grofje, si je lahko ob rečni strugi marsikdo potešil žejo. Voda je bila vir življenja in radosti. Včasih tiha, mirna, drugič huda, glasna. Prinašala je srečo, kdaj tudi zlo. Ljudje so jo ljubili zaradi njene lepote in bistrosti, hkrati pa so se je bali. Nihče ni mogel predvidevati, kaj bodo prinesli črni oblaki na obzorju in dolgotrajno deževje, ki so ga napovedovali. Predvsem zaradi vode so ljudje tukaj začeli graditi svoja bivališča, hiše, rasla so nova naselja in tovarne. S tem pa je tudi voda v teh krajih postajala in postala žrtev civilizacije. V njo so začeli napeljevati kanalizacijo, odtoke. Ob rečni strugi si žeje že dolgo ne gasi nihče več in tudi drugi vodni viri bi bili brez posegov in skrbi zanje skoraj neuporabni. Mnogi menijo, da se o vodi, ravnanju z njo in njeno izrabo veliko govori in razglablja, da pa je pot do konkretnih rešitev dolga in težka. Zato ta simpozij ni namenjen ponavljanju že slišanega, pač pa se bodo na njem aktualna vprašanja obravnavala z vidika prakse in izkušenj. In prav na področju konkretnih rešitev smo v Mestni občini Celje v zadnjem času ogromno naredili. Uspešno smo končali projekt izgradnje Centralne čistilne naprave, ki smo jo zgradili z evropskimi sredstvi. S temi sredstvi smo tudi nadgradili kanalizacijski sistem. Skupaj z drugimi občinami pripravljamo projekt čiščenja in odvajanja odpadnih voda v toku reke Savinje. Z nepovratnimi evropskimi sredstvi začenjamo graditi Regionalni center za ravnanje z odpadki, ki bo za naslednjih trideset ali še več let zagotovil odlaganje odpadkov za tako rekoč vse občine v regiji. Občutno pa bo vplival tudi na kakovost vode v teh krajih. Iskreno sem vesel, da v svojih okoljskih prizadevanjih v Mestni občini Celje nismo osamljeni. Da je vedno več institucij, podjetij, gospodarskih družb in tudi posameznikov, ki se aktivno vključujejo v reševanje okoljske problematike. Brez njihovega aktivnega sodelovanja bi bila namreč tudi izvedba takega simpozija skoraj nemogoča. Zato naj se zahvalim vsem, ki so sodelovali pri organizaciji simpozija, in vsem tistim, ki nam boste na njem predstavili svoje strokovne prispevke. Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje


Vode - skrb, nadloga in izziv

5

OKOLJSKI CILJI SLOVENIJE V LETU 2006 IN PROBLEMI VODA Pozornost svetovne javnosti je trenutno usmerjena v reševanje vprašanj o črnem zlatu. Še pomembnejše vprašanje pa je poleg vprašanja podnebnih sprememb vprašanje pitne vode, tega življenjskega bisera, od katerega smo bivanjsko odvisni. Naj navedem kratek opis stanja voda v Sloveniji. Nekateri deli slovenskih vodotokov so močno preoblikovani, kar je še posebno značilno za severovzhodni del Slovenije, kjer je najbolj problematično tudi kemijsko obremenjevanje. Vsa velika naravna jezera v Sloveniji so na dobri poti k doseganju okoljskih ciljev. Druga vodna telesa jezer, umetne ojezeritve, ki po številu prevladujejo med slovenskimi jezeri, so v težjem položaju zaradi hidrološke in morfološke obremenitve. Vsa vodna telesa morja, razen Koprskega zaliva, bodo najbrž dosegla okoljske cilje. Največja težava obalnih voda so hidromorfološke spremembe obale. Količinsko stanje slovenskih podzemnih voda je zadovoljivo. Nekoliko slabše je kemijsko stanje vodnih teles podzemnih voda, kar je posledica kmetijskega obremenjevanja. V primerjavi z državami Evropske unije se Slovenja, kljub določenim problemom, lahko pohvali z razmeroma dobrim stanjem okolja, kar potrjuje stanje njene biološke raznovrstnosti. V Sloveniji obstaja kar nekaj območij, celo gosto poseljenih, kjer so poplave stalno prisotna nevarnost. Obstajajo jasna spoznanja različnih strokovnih krogov, da je treba poplavno problematiko reševati celovito. Predvsem z ekološkega in ekonomskega vidika in ob upoštevanju resne grožnje poslabšanja odtočnih razmer zaradi podnebnih sprememb je mogoče poplavno ogroženost najbolj učinkovito zmanjševati predvsem s preventivo, to je usmerjenim prostorskim načrtovanjem, zagotavljanjem zadostnega prostora toku in zadrževanju vode v samih povirjih. Prav iz nedavnih poplav v Romuniji se je zopet ugotovilo, da je glavni krivec za poplave predvsem pospešen odtok vode, ki je posledica stoletnega zmanjševanja prostora poplavnim vodam tudi že v samih gorvodnih območjih povodja reke Donave, v katerega spada tudi naša država. Kljub vsem navedenim ugotovitvam pa je na žalost treba poudariti, da se naša javnost tega premalo zaveda in se pritiski poseganja v vodni prostor še vedno nadaljujejo. Zaradi velike rabe vodnih virov za potrebe gospodinjstev, kmetijstva, industrije in turizma je voda pomemben ekološki, gospodarski in socialni element. Žal naštete rabe vode velikokrat škodujejo vodnim ekosistemom, kar pomeni dodaten okoljski strošek, nenazadnje pa se pojavljajo tudi vprašanja o nevarnosti za zdravje. V prihodnjih letih se bo zato povečeval pomen ekonomskih načel pri varovanju vodnih virov, vgrajevanje teh načel v modele in politiko upravljanja voda bo obsežnejše. Ohranitev in povrnitev naravnih funkcij vodnih teles ter upravljanje naravnih habitatov z vsemi živalskimi in rastlinskimi vrstami so pomembni izzivi, ki so v neposredni povezavi z našo odgovornostjo do trajnostne rabe naravnih virov. Razsežne upravljavske okoljske dolžnosti in zahteve glede naravnih virov, s katerimi se srečujemo danes, ne bi smeli jemati kot konflikt interesov, temveč kot neizogibne in dopolnjujoče elemente integrirane vodne politike, ki se bo dolgoročno morala skoncentrirati okoli kmetijstva, energije in trgovskega prometa ter vključiti odgovorno ravnanje posameznika. Janez Podobnik, minister za okolje in prostor


6

Vode - skrb, nadloga in izziv

IZZIVI, S KATERIMI SE SREČUJE EVROPA Evropska unija se pri ravnanju z vodami srečuje s takimi problemi kakor njene članice. Sama želi prispevati k temu, da bi se ekološka zavest dvignila, da bi se zgradilo čim več čistilnih naprav in bi se uredili drugi potrebni objekti. Za to so na razpolago tudi finančna sredstva. Potrebe okolja so zelo velike, države pa različno sposobne za uveljavljanje teh potreb. Kot član odbora za okolje v evropskem parlamentu vidim, da so prizadevanja resnično močna. Po drugi strani se pa tudi zavedamo, da je marsikje okolje zelo prizadeto. Vesel sem, da je tudi Celje uspešno pri črpanju teh sredstev – na primer Centralna čistilno naprava Celje in Regionalni center za ravnanje z odpadki. Mislim, da je prav Celje v tem primeru zgled, kako se črpajo evropska sredstva. Seveda si želim, da bi Slovenija izkoristila vsa sredstva, ki jih ima na razpolago. Menim, da je Slovenija na dobri razvojni poti v primerjavi s starimi članicami Evropske unije. Po osnovnem kazalcu, to je bruto družbenem proizvodu, smo nekje skupaj z Grčijo in Portugalsko, a ju prehitevamo. Razvoj je sicer pozitiven, če pa bi hoteli napredovati hitreje, bi morala biti naša rast še hitrejša. Vidim voljo v slovenskem gospodarstvu in v slovenski vladi, da tukaj naredita več. Če pa hočemo narediti več in rasti hitreje, je seveda treba izboljšati tudi okvirne pogoje gospodarjenja. Alojz Peterle, podpredsednik Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane pri parlamentu EU


STROKOVNI PRISPEVKI Oskrba s pitno vodo ter odvajanje in čiščenje odpadnih voda


8

Vode - skrb, nadloga in izziv

Udele탑enci simpozija


Vode - skrb, nadloga in izziv

9

UVODNA RAZPRAVA

SONARAVNO UPRAVLJANJE VODA – STRATEŠKI CILJ SLOVENIJE prof. dr. Dušan Plut, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta

NAČELA, CILJI IN NAČINI SONARAVNEGA UPRAVLJANJA VODA Sonaravno upravljanje voda obsega ukrepe, prilagojene naravnim procesom in značilnostim, ki naj bi omogočili a) trajno oskrbo prebivalstva s kakovostno vodo in s tem povezan dvig kakovosti življenja, b) vodno oskrbo drugih vrst in ekosistemov ter c) oskrbo s kakovostno vodo prihodnjim generacijam. Ključni strateški cilj sonaravnega upravljanja voda je trajno ohranjanje občutljivega ravnovesja med optimalno oskrbo z vodo in ohranjanjem ekosistemskih storitev voda, porečij. Gospodarjenje z vodami naj bi omogočalo kakovostno oskrbo prebivalstva po sprejemljivi ceni in sočasno ohranjalo biotsko raznovrstnost ter zdravje ekosistemov za prihodnje generacije. Če zdajšnji sistemi oskrbe z vodo sicer omogočajo oskrbo z vodo ob hkratnemu izčrpavanju in degradaciji voda, vodnih in obvodnih ekosistemov, porečij, potem je upravljanje voda netrajnostno, nesonaravno. Okoljsko netrajnostne, nesonaravne oblike upravljanja z vodami označuje zlasti čezmerna raba voda in zmanjševanje njene kakovosti, zmanjševanje pokrajinske in biotske raznovrstnosti v vodnem in obvodnem svetu, zmanjševanje samočistilnih sposobnosti, motnje v opravljanju ekosistemskih storitev porečij. Sonaravno upravljanje voda torej izhaja iz potrebe po biološko in pokrajinskoekološko optimalnem odvzemu vode za človekovo rabo in minimalnem obremenjevanju z odpadnimi vodami v okviru samočistilnih sposobnosti. Vključuje pa tudi vse instrumente in ukrepe, ki sonaravno pretehtano povečujejo razpoložljivost in samočistilne zmogljivosti voda, ekosistemske storitve, kakor so različne sonaravne oblike rabe zemljišč, pa tudi renaturacije, ekoremediacijske metode. Nadpovprečna količina razpoložljive vode torej v prihodnje ne bo več zadosten razlog za razsipno rabo. Z integralno zasnovanimi ukrepi uravnavanja antropogenih pritiskov na količinsko in kakovostno

razpoložljivost vode ter sonaravno zasnovano pokrajinsko rabo porečja naj bi zagotovili ekonomsko, okoljsko in družbeno trajnostnost (Preglednica 1). Zato je na primer zmanjševanje onesnaževanja na izvoru naj pomembnejši ukrep zlasti pri netočkastih virih onesnaževanja. Kljub temu pa so pogosto potrebni tudi ukrepi za zmanjševanje onesnaževanja voda, gradnja čim učinkovitejših čistilnih naprav na primernih lokacijah, vključno z rastlinskimi čistilnimi napravami. Ukrepi za uravnavanje pritiskov na kakovost vodnih virov morajo izhajati ne samo iz splošne potrebe po čiščenju odpadnih voda, temveč tudi iz upoštevanja različnih samočistilnih zmogljivosti vodnih virov porečja in njihovega vodooskrbnega ter ekosistemskega pomena. Sonaravna raba vodnih virov, porečja mora imeti vgrajene mehanizme, ki omogočajo varno oskrbo in življenje prebivalcev tudi v razmerah intenzivnih naravnih procesov. Ekstremne vodne razmere neposredno in posredno (poplave, suše, nalivi, usadi, zemeljski plazovi) povzročajo gospodarsko, družbeno in ekosistemsko škodo, saj onemogočajo opravljanje številnih ekosistemskih storitev voda, obvodnega sveta, porečja. Antropogenizacija porečja in podnebne spremembe prinašajo praviloma negativne spremembe tudi v prostorski razširjenosti in intenzivnosti naravnih procesov, pozidave in raba zemljišč v območjih izpostavljenega naravnega tveganja pa gospodarske škode še povečujejo. Monitoring, kontrola ekstremnih vodnih razmer, usposobljenost potencialno prizadetih prebivalk in prebivalcev za ravnanje v izjemnih vodnih razmerah in preventivno ukrepanje, vodnoekološko prostorsko in regionalno načrtovanje poselitve, dejavnosti in pokrajinske rabe na osnovi presoj tveganja in nujnosti prilagajanja so pomembne sestavine sonaravnega upravljanja, zlasti v obdobju podnebnih sprememb, ki prinašajo večjo pogostost in intenzivnost ekstremnih vodnih razmer. Evalvacijski kriteriji trajnostne (trajne) rabe voda morajo torej obsegati ekonomske, okoljske (ekosistemske) in družbene koristi in stroške (posledice), ki omogočajo zasledovanje (ne)uspešnosti v doseganju gospodarske, okoljske in družbene (ožje socialne) trajnostnosti. Zakonodajni, ekonomski in planski instrumenti ravnanja z vodami bodo morali v obdobju t. i. šibke sonaravnosti izhajati iz enakovrednega upoštevanje vseh treh oblik trajnostnosti. V zdajšnjem civilizacijskem trenutku navedeno načelo šibke sonaravnosti na ekonomskem polju pomeni, da bo na primer cena vode postopoma vključevala okoljske (ekosistemske) posledice rabe in vračanja


10

Vode - skrb, nadloga in izziv

Preglednica 1: Sonaravno upravljanje voda. Načini (kurativni in preventivni) uravnavanja pritiskov na razpoložljivost (količinsko) voda

– raba vodnih virov v okviru zmogljivosti obnavljanja – zmanjševanje izgub v vodovodnem sistemu – varčna in večkratna raba vode – sonaravna raba t. i. nekonvencionalnih vodnih virov – sonaravni ukrepi povečanja količinske zmogljivosti t. i. kritičnih vodnih virov

Načini (kurativni in preventivni) uravnavanja pritiskov na kakovost voda

– uporaba vode v okviru samočistilnih (nevtralizacijskih) zmogljivosti – čiščenje odpadnih vod onesnaževalcev (čistilne naprave, rastlinske čistilne naprave) – z vidika samočistilnih zmogljivosti pretehtan izbor lokacije dejavnosti in čistilnih naprav ter načina rabe voda

Načini (kurativni in preventivni) pokrajinske rabe porečja

– sonaravna pokrajinska raba porečja in ohranjanje vseh ekosistemskih storitev – ohranjanje in/ali povečevanje deleža gozdnih površin in mokrišč – sonaravna gozdarska, kmetijska praksa – minimalno povečevanje pozidanih površin, s poudarkom na strnjeni gradnji – odpravljanje (sanacija) okoljskih bremen (npr. nedovoljenih odlagališč odpadkov) – ekoremediacije in druge oblike sonaravnega povečevanja zmogljivosti obnavljanja in nevtralizacije vodnih virov – vodovarstveni pasovi in vodnoekološko pretehtani vodovarstveni režimi – ohranjanje in/ali izboljšanje samočistilnih zmogljivosti porečja in vodnih virov ter prostorsko in regionalno načrtovanje, prilagojeno zmogljivostim vodnih virov – prilagajanje pokrajinske rabe podnebnim spremembam in intenzivnejšim naravnim procesom

uporabljene vode v naravni vodni krog, kar prinaša postopno povečevanje cene vode kot preventivnega ukrepa smotrne rabe in ustreznega čiščenja odpadnih voda. SONARAVNO UPRAVLJANJE VODA SLOVENIJE Po absolutni količini vodnih virov, njihovi raznovrstnosti in internih vodnih virih na prebivalca se Slovenija uvršča med najbogatejše evropske države. Kljub skromnemu deležu načrpane vode (okoli 2 % rečnih vod) pa se zaradi izrazite sezonske variabilnosti v razpoložljivosti vodnih virov ter čezmernega obremenjevanja občasno pojavlja pomanjkanje kakovostne vode. Pričakovane podnebne spremembe naj bi vodooskrbne in vodnoekološke razmere zaostrile, obseg območij sezonskega pomanjkanja vode naj bi se razširil. Skupna količina voda (internih in dospelih) je okoli 16.000 m3 na prebivalca Slovenije letno, 9300 m3

na prebivalca (Evropa – 4000 m3) pa ob upoštevanju zgolj internih vod. Po internih in razpoložljivih vodnih količinah na prebivalca se Slovenija uvršča med bogate evropske države, kar je brez dvoma pomemben, trajnostno sonaravni in strateški, geopolitični potencial. Analize trendov značilnih pretokov, ki veljajo za pretežni del Slovenije, pa kažejo na naraščajoči trend velikih pretokov in padajoči trend srednjih in malih pretokov. V obdobju 1961–2000 se je razpoložljivost vodnih virov v Sloveniji zmanjšala za 6 km3. Tudi večina vodomernih mest (41 %) vodonosnikov z medzrnsko poroznostjo izkazuje statistično značilno upadanje gladine talne vode. Zgornji trendi zadnjih petnajst let, skupaj z izrazitejšimi poplavami, neurji in sušam verjetno že kažejo na podnebne spremembe. Izraziti poletni pretočni rečni nižki, znižanje pretočnih vrednosti zajetih kraških izvirov in gladine talne ter obseg in stopnja onesnaževanja površinskih in podzemnih voda bistveno zmanjšujejo razpoložlji-


Vode - skrb, nadloga in izziv

vost vodnih virov za oskrbo z vodo, hkrati pa večajo vodnoekološko občutljivost. Pričakovane podnebne spremembe ter s tem povezane hidrološke posledice (večja pogost hidroloških suš, zlasti v poletnem obdobju, s povečanimi potrebami tudi prebivalstva, kmetijstva in turizma) bodo zaostrile razkorak med razpoložljivo vodo in naraščajočimi potrebami. Ker geomorfološko razgibano ozemlje Slovenije označuje velika reliefna energija, so značilni tudi dinamični, intenzivni naravni geomorfni procesi. Nekateri znaki in destruktivne spremembe ob vse pogostejših neurjih, zemeljskih plazovih, poplavah opozarjajo, da se verjetno zlasti zaradi izrazitejših padavinskih ekstremov kljub povečevanju gozdnatosti povečuje intenzivnost naravnih procesov. Z gradnjami cest in različnih objektov, stanovanjskih hiš v naravno občutljiva območja se stabilnost površja zmanjšuje, erozijskodenudacijska dejavnost pa povečuje. Kljub nujnim preventivnim ukrepom bo solidarnostna pomoč države ob večjih vodnih ujmah nujna in potrebna, prebivalci pa bomo morali v celoti upoštevati prepovedi gradnje stanovanj, objektov in intenzivne obdelave na primer na poplavnih območjih. Zaradi izjemne geografske raznovrstnosti in s tem povezane pokrajinske mozaičnosti ter geološke mladosti ozemlja razpolaga Slovenija z omejenimi, skromnimi zalogami neobnovljivih virov (zlasti fosilnih goriv) in raznovrstnimi obnovljivimi viri ter veliko biotsko raznovrstnostjo. Strategija razvoja Slovenije do leta 2013 izpostavlja naslednje sonaravno ključne naravne vire: 1. vodni viri, 2. energija obnovljivih virov, 3. pridelava zdrave hrane in 4. pokrajinska in biotska raznovrstnost. To naj bi bili ob znanju ključni dejavniki povečanja konkurenčnosti in kakovosti življenja Slovenije do leta 2013 oziroma 2020. V dolgoročnem obdobju po količini in/ali kakovosti izstopajo naslednje oskrbne in gospodarske funkcije voda Slovenije: 1. vodooskrbna, 2. energetska in 3. turistično-rekreacijska. Prostorska razpoložljivost ključnih vodnih virov kaže, da so v regijah Slovenije prisotni različni vodni viri, kar ocenjujemo kot strateško konkurenčno prednost Slovenije in pomemben dejavnik skladnejšega regionalnega razvoja ter kakovosti življenja. Hkrati pa je regionalna količinska razpoložljivost zelo različna, številni vodni viri pa so čezmerno onesnaženi in vodnoekološko občutljivi. Zagotavljanje zdravstveno ustrezne in varne oskrbe s pitno vodo bo tudi v prihodnje zelo zahtevna naloga, saj je bilo na primer leta 2004 977 oskrbnih območij, hkrati pa se okoli 157.000 prebivalcev ni oskrbovalo z vodo,

11

ki bi bila zajeta v monitoring, torej je bila njihova vodna oskrba »brez nadzora«. Sonaravno zasnovano upravljanje voda v t. i. vodnih območjih na podlagi vodne direktive Evropske unije naj bi v Sloveniji v obdobju do leta 2015 glede na zdajšnjo rabo internih rečnih voda v ospredje postavilo ekosistemsko premišljeno, skrajno selektivno zasnovano večjo rabo vode (npr. za namakanje), s stabilizacijo porabe pitne vode, zmanjševanjem izgub v vodovodnem omrežju, pospešenim zmanjšanjem obremenjevanja z odpadnimi vodami, sonaravno pretehtano (in zelo omejeno) gradnjo hidroelektrarn, sonaravno turistično-rekreacijsko rabo ter večjo rabo geotermalnih in mineralnih vod. Izrazita pokrajinska in biotska raznovrstnost pogojuje regionalno mozaično razpoložljivost voda, načrtovana raba se mora prilagoditi zmogljivostim obnavljanja, specifičnim samočistilnim zmogljivostim in okoljskim ter naravovarstvenim omejitvam. Z vidika ohranjanja razpoložljivosti in izboljšanja kakovosti voda Slovenije so pomembne naslednje dolgoročne, strateške usmeritve rabe okoljskega kapitala Slovenije: 1) pospešeno povečanje kmetijskih območij integrirane in ekološke pridelave hrane, vključno s podvojitvijo zemljišč z ekološko pridelavo in zmanjševanjem kmetijskih pritiskov (selektivna ekstenzifikacija kmetijske obdelave) na okolje, zlasti na vire pitne vode; 2) povečevanje zavarovanih območij različnih varstvenih režimov (kategorij IUCN, Nature 2000) na dobro tretjino državnega ozemlja, ki naj omogoči hkratno sonaravno pokrajinsko rabo voda in ohranjanje biotske raznovrstnosti; 3) varstvo dokaj skromnih obstoječih mokrišč (po ramsarski klasifikaciji obsegajo le 35.650 ha, okoli 100.000 ha mokrišč pa je bilo melioriranih) s preudarno ekosistemsko rabo in oblikovanje novih mokrišč, zlasti zaradi doseganja dobrega ekološkega stanja površinskih voda; 4) pospešeno zmanjševanje prostorskih in vodnookoljskih pritiskov na vode, vključno z gradnjo konvencionalnih in rastlinskih čistilnih naprav. Zaradi velike gozdnatosti ozemlja Slovenije (okoli 63 % ozemlja oziroma 2-krat nad evropskim povprečjem) za našo državo s širšega, okoljskega in regionalnega vidika ni priporočljivo povečevanje gozdnih površin (lokalne izjeme v ravninskih ekosistemih), čeprav bi bilo vodnoekološko na splošno priporočljivo.


12

Vode - skrb, nadloga in izziv

Naravne omejitve in nujnost ohranjanja kakovosti talne vode za oskrbo s pitno vodo ter biotske raznovrstnosti prostorsko zelo omejujejo možnosti intenzivnega kmetijstva in poudarjajo potrebo po občutnem povečanju zemljišč za integralno in ekološko pridelavo hrane ter vodovarstvenih površin. Zavarovana območja predstavljajo tudi varstvena območja voda, zlasti na 44 % ozemlja Slovenije, ki je kraško. Geološka sestava Slovenije omogoča, da so na več kakor 90 % njenega ozemlja vodonosniki s pomembnejšo zmogljivostjo shranjevanja vode. Zato je za Slovenijo še toliko pomembnejše udejanjanje Evropske smernice o vodi (2000/60/EC), ki temelji na zaščiti zajetih in drugih virov podzemnih voda na celotnem državnem ozemlju. V preteklosti je bilo namreč pogosto poudarjeno zgolj varovanje manjših območij talne vode v bližini črpališč, pozneje se je varovanje razširilo tudi na ožja območja zajetih kraških izvirov. Smotrno ravnanje s podzemnimi vodami naj bo zasnovano na uvodni regionalni opredelitvi količinskega in kakovostnega stanja zdajšnjega in prihodnjega pomena vodnih virov, načina spremljanja in nadzora kakovostnega in količinskega stanja ter pripravi programov upravljanja vodnih virov. Opredelitev široko zasnovanih vodovarstvenih območij in spoštovanje vodovarstvenih režimov je ključni preventivni, zmanjševanje negativnih učinkov in količine odpadnih vod ter drugih pritiskov na podzemne vode pa temeljni kurativni ukrep. Ker so hidrogeografska zaledja večine kraških izvirov pretežno gozdnata ali ekstenzivno kmetijska, so v primerjavi z intenzivnimi območji talne vode, ukrepi varovanja zgolj z vidika pokrajinske rabe nekoliko manj zahtevna. Vendar je na drugi strani pokrajinska, vodnoekološka občutljivost zakraselih območij izvirov kritično visoka, kar torej zahteva stroge vodovarstvene ukrepe. Ker sta ohranjanje in izboljšanje kakovosti vodne oskrbe prednostna naloga zaledij zajetih kraških izvirov, je treba celotno pokrajinsko rabo kraških pokrajin temu podrediti. Na ravninskih in gosto naseljenih območjih talne vode z regionalno pomembnimi črpališči pitne vode so prostorska navzkrižja z drugimi porabniki prostora še veliko izrazitejša. Ocenjujemo, da je vodnooskrbna funkcija območij talne vode prednostna, kar prav tako zahteva prilagoditev vseh uporabnikov prostora temu ključnemu namenu. V realno (višjo) ceno vode bo torej treba vključiti tudi vse spremembe in omejitve v pokrajinski rabi (zlasti v kmetijstvu), ki bodo omogočile trajno in varno oskrbo prebivalcev s kakovostno podzemno vodo. Glede na še vedno široko prisotno nesmotrno

ravnanje s pitno vodo, velike izgube v vodovodnih sistemih (okoli 40 % na ravni države) in nadaljnjo prestrukturiranje Slovenije iz industrijske v postindustrijsko (storitveno in informacijsko) družbo, stabilizacijo prebivalstva in druge razloge ni objektivnih razlogov za povečevanje količin načrpane podzemne vode, temveč gre v glavnem za stabilizacijo in/ali postopno zmanjšanje količin. Glede na podnebne spremembe pa lahko pričakujemo dodatne potrebe po rečni vodi za namakanje. Vendar predvsem geomorfološke razmere, ekosistemske in naravovarstvene omejitve, potrebe drugih uporabnikov prostora in vodnih virov ter onesnaženost rečne vode omejujejo možnosti za zelo obsežno povečevanje namakalnih površin. Zlasti za manjša naselja (pod 500 prebivalcev), kjer je edina oblika čiščenja greznica, je glede na slovenske geografske razmere in poselitveni vzorec ter finančne možnosti priporočljivo čiščenje z rastlinskimi čistilnimi napravami ter uvajanje drugih oblik ekoremediacij. Hkrati predlagamo pripravo operativnega programa renaturacij (rečne struge, poplavni logi in druga mokrišča), degradiranih rečnih strug in obvodnih ekosistemov z ekoremediacijami, vključno z obnovo in ohranjanjem vodnoekološko pomembnih jezov nekdanjih obratov na vodni pogon (mlinov, žag). Predlagamo, da se na državni ravni (ob sodelovanju lokalnih skupnosti) takoj pripravi operativni program tudi za čiščenje komunalnih in drugih odpadnih vod z rastlinskimi čistilnimi napravami in drugimi oblikami ekoremediacij za obdobje do leta 2020, saj je v Sloveniji okoli 6000 naselij. Izhajamo iz sonaravnega stališča, da je temeljna funkcija vodnih in obvodnih ravninskih območij trajno opravljanje ekosistemskih funkcij, vključno z ohranjanjem biotske raznovrstnosti. Zato se sicer strinjamo na primer z ekosistemsko pretehtano gradnjo hidroelektrarne na spodnji Savi, a opozarjamo na številne negativne okoljske in naravovarstvene posledice načrtovane gradnje hidroelektrarne na Muri ob slovensko-avstrijski meji. Podobno velja za rekonstrukcijo hidroelektrarne Moste pri Žirovnici, ki je naravovarstveno nesprejemljiva (potopitev naravovarstvenega območja Brje). Gradnja malih hidroelektrarn mora upoštevati vse okoljske in naravovarstvene omejitve in se osredotočiti skoraj izključno na lokacije nekdanjih vodnih obratov (mlinov, žag). V številnih primerih je njihova ponovna oživitev (v preteklosti je bilo okoli 4000 vodnih obratov) tudi vodnoekološko priporočljiva, saj umirja pretočne vrednosti in zmanjšuje nevarnost poplav ter rečno erozijsko delovanje.


Vode - skrb, nadloga in izziv

Glede na evropske in svetovne trende v porabi vode in kmetijski proizvodnji ter pričakovane podnebne spremembe lahko pričakujemo povečane zahteve kmetijstva, zlasti večjo rabo rečne in delno tudi podzemne vode. Pričakovane klimatske spremembe bodo po vsej verjetnosti v Sloveniji na eni strani povečale potrebe po vodi, na drugi strani pa se bodo zaradi pričakovanih večjih podnebnih in vodnih sušnih ekstremov, možne razširitve mediteranskega padavinskega režima (primarni višek padavin v jesenskih mesecih v primerjavi s spomladanskim in zgodnjepoletnim viškom v subpanonskem padavinskem režimu) v osrednjo Slovenijo, zlasti v oskrbno kritičnem poletju, količine razpoložljive vode za različne uporabnike vode zmanjšale. Umestno je ponovno opozoriti, da so na primer možnosti za obsežno gradnjo namakalnih sistemov zaradi prostorskih, vodnoekoloških, ekonomskih (evropska konkurenčnost pridelane hrane) omejitev ter potreb drugih porabnikov vode regionalno omejene (pretežno na uporabo vode Drave in Mure in nekatera druga manjša območja). Pričakovano povečanje sušnosti in hkrati poplavnosti povečuje pritiske za gradnjo vodnih akumulacij, geomorfološka razbitost

Na simpoziju je vsako leto več udeležencev.

13

Slovenije, izjemen razvojni pomen uravnanega površja in naravovarstveni razlogi pa dejansko ne omogočajo gradnje velikih vodnih zadrževalnikov. ZAKLJUČEK Sonaravno upravljanje z vodami izhaja iz potreb po pokrajinskoekološko optimalni rabi vode za človekovo rabo in minimalnem obremenjevanju z odpadnimi vodami v okviru samočistilnih sposobnosti ter ohranjanju ekosistemskih storitev porečja. Tako zasnovano upravljanje naj bi torej omogočilo trajno oskrbo prebivalstva Slovenije in njenih porečij, regij s kakovostno vodo, vodno oskrbo drugih vrst in ekosistemov in oskrbo s kakovostno vodo prihodnjim generacijam. V obdobju, ko postaja voda temeljna strateška dobrina 21. stoletja, je sonaravno zasnovana pokrajinska raba voda okoljska in gospodarska nujnost. Vsako porečje, občina, regija je svojstvena prostorska in geografska enota, ki naj glede na pokrajinsko in vodno sestavo, obseg in stopnjo intenzivnosti naravnih in antropogenih procesov ob aktivnem sodelovanju zainteresirane javnosti načrtuje temu primerno sonaravno vodno agendo.


14

Vode - skrb, nadloga in izziv

Upravljanje voda v Sloveniji dr. Lidija Globevnik, Inštitut za vode Republike Slovenije

1 UVOD Pravne podlage upravljanja voda so opredeljene v Zakonu o vodah, poleg tega pa se tega segmenta dotikajo še številni drugi zakoni (Zakon o varstvu okolja, Zakon o graditvi objektov, Zakon o urejanju prostora, Zakon o ohranjanju narave, Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni inšpekciji, Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, Zakon o sladkovodnem ribištvu/Zakon o morskem ribištvu, Zakon o plovbi po celinskih vodah/Pomorski zakonik, Zakon o varstvu pred utopitvami, Zakon o zemljiški knjigi ...). Da je upravljanje voda zapleteno, se vidi v dejstvu, da obstaja vsaj 500 različnih podzakonskih predpisov. Nacionalni program upravljanja voda je del resolucije NPVO. Poleg tega se moramo ravnati tudi po mednarodno zavezujočih konvencijah. V Zakon o vodah je prenesena tudi najpomembnejša evropska direktiva za vode, to je Vodna direktiva (Water Framework Directive). Z njo smo v Sloveniji prevzeli enoten, evropski koncept upravljanja voda: a) po vodnih območjih in na nivoju porečij in povodij, b) upravljanje izhaja iz okoljskih ciljev, c) upošteva se ekonomski vidik, d) nujno je sodelovanje deležnikov in javnosti. Za pripravo dokumentov za upravljanje voda imamo vse članice usklajene metodološke osnove in opredeljene korake priprave dokumentacije in izvajanja. Cilj Vodne direktive je doseganje in ohranjanje »dobrega vodnega stanja« (good water status). Za doseganje tega cilja je posebno poudarjeno zmanjševanje obremenitev (pressures) vodnih teles in izboljšanje kemijskega, ekološkega in količinskega stanja voda. Izvajanje Vodne direktive je večstopenjski proces, ki vključuje začetni opis značilnosti (first characterisation), ovrednotenje rezultatov z ukrepi, klasifikacijo površinskih vodnih teles (surface water

bodies) glede na pripadajoči razred ekološkega stanja, klasifikacijo vseh vodnih teles glede na pripadajoči razred kemijskega stanja in izvajanje ukrepov, da bi se zmanjšale obremenitve vodnih teles in ohranilo dobro stanje voda. Ker se vodna telesa raztezajo čez državne meje, Vodna direktiva zahteva od držav članic, da med seboj usklajujejo »vse programe ukrepov« za celotna vodna območja, kjer »ima lahko raba vode čezmejne učinke«. To pomeni, da morajo države članice sodelovati z drugimi državami članicami (in tudi z nečlanicami, kjer je to mogoče), katerih ozemlja pripadajo istemu mednarodnemu vodnemu območju, da se lahko upravljanje voda obravnava na podlagi standardiziranih ali vsaj podobnih strategij. Direktiva zahteva, da se za vsako vodno območje ocenijo vplivi (impacts) antropogenih dejavnosti na stanje vodnih teles površinskih in podzemnih voda. Ko je zbiranje podatkov končano in so ovrednoteni relevantni podatki, se določi, ali bodo okoljski cilji Vodne direktive doseženi brez dodatnih ukrepov. Ti cilji so opredeljeni kot »dobro kemijsko« in »dobro ekološko« stanje za vodna telesa površinskih voda ter »dobro kemijsko« in »dobro količinsko« stanje za vodna telesa podzemnih voda. Proces določanja obremenitev, analize vplivov in ocenjevanje stanja voda na kratko poimenujemo »začetni opis značilnosti« vodnih teles. Spoznanja teh raziskav bodo temelji za izdelavo drugih programov monitoringa, programov ukrepov in načrtov za upravljanje voda. V članku je predstavljen začetni opis značilnosti voda v Sloveniji, ki je bil dokončan leta 2005. 2 ZAČETNI OPIS ZNAČILNOSTI 2.1 Vodna območja (Water Districts) V Sloveniji imamo dve vodni območji: vodno območje Jadranskega morja in vodno območje Donave. Vodno območje Donave zavzema 81 % površine Slovenije, slaba petina površja pa pripada vodnemu območju Jadranskega morja. V večini primerov bi bili monitoring, izvajanje varstvenih ukrepov ali določitev stanja vodnih teles za celotno povodje ali del povodja pretežavna naloga, zato so vodna območja razdeljena na vodna telesa površinskih voda in vodna telesa podzemnih voda, ki so v medsebojni povezavi. To so tudi dejanska območja upravljanja voda, znotraj katerih se ugotavljajo okoljske obremenitve, nadzirajo njihovi vplivi in izvajajo ukrepi na podlagi ugotovljenih vplivov. Eden izmed prvih ko-


Vode - skrb, nadloga in izziv

15

Slika 1: Vodna območja v Sloveniji rakov, ki so morali biti narejeni za izvajanje vodne direktive, je bila določitev vodnih teles in njihova razvrstitev v obe vodni območji. Slika 1 prikazuje vodna območja. 2.2 Površinska vodna telesa Za potrebe upravljanja so vode razdeljene v vodna telesa. Površinsko vodno telo je »ločen in pomemben element površinskih voda, kakršno je jezero, zbiralnik, vodotok, reka ali kanal, del vodotoka, reke ali kanala, somornice ali del obalne vode«. Pri razmejitvi vodnih teles se upoštevajo pojavi, kakor je prehod iz enega tipa vodnega telesa v drugi, spremembe v tipu vode ali značilna sprememba v stanju vodnega telesa. Ta proces je ponavljalen, kar pomeni, da se ne konča z zaključkom začetne faze opredeljevanja, ampak se bo v prihodnosti ponovil v predpisanih intervalih. To pomeni, da podatki o vodnih telesih, podani v nadaljevanju, odražajo stopnjo znanja o površinskih vodah v letu 2005 in bodo do sprejema načrtov upravljanja (2009) novelirani na podlagi izdelane tipologije, novih standardov kakovosti in novih podatkov o stanju. V Sloveniji je na 72 vodotokih, ki ustrezajo predpisanim kriterijem, določenih 134 vodnih teles vodo-

tokov, od tega jih je 25 na vodnem območju Jadranskega morja (18,5 %), preostalih 109 (81,5 %) pa na vodnem območju Donave. Vsakemu samostojnemu vodnemu telesu vodotoka so priključeni vsi vodotoki ali njihovi deli s prispevnimi površinami, manjšimi od 100 km2, ki se v to samostojno vodno telo stekajo. Delež števila vodotokov posameznega vodnega območja (18,5 : 81,5) skoraj sovpada z deležem površine vodnih območij (19 : 81). Tudi razmerje med vodnim območjem Jadranskega morja in vodnim območjem Donave v številu vodotokov in številu vodnih teles vodotokov ostane skoraj nespremenjeno. Obstaja pa razlika med obema vodnima območjema v razmerju med številom vodnih teles na posamezen vodotok – na vodnem območju Jadranskega morja znaša približno 1,8 vodnega telesa na vodotok, medtem ko to razmerje v vodnem območju Donave znaša samo 1,2 vodnega telesa na vodotok. V Sloveniji so tri naravna jezera (Blejsko, Bohinjsko in Cerkniško jezero), ki ustrezajo merilom za določitev samostojnih vodnih teles ter razvrščanje v tipe. Na podlagi razpoložljivih podatkov se ocenjuje, da je njihova kakovost homogena in nadaljnja delitev ni potrebna. Vsa tri naravna jezera so na vodnem območju Donave, kjer je tudi edino umetno vodno telo jezero, Velenjsko jezero. Zaradi antropogenih posegov,


16

Vode - skrb, nadloga in izziv

povezanih z rabo voda, je na nekaterih vodotokih nastalo tudi 11 vodnih akumulacij (zadrževalnikov), ki so opredeljene za kandidate močno preoblikovanih vodnih teles (MPVT). Skupno je torej v Sloveniji določenih 15 vodnih teles jezer in umetnih ojezeritev. Pri izlivnih območjih vodotokov Rižane in Dragonje sta odseka z značilnostmi somornice v obeh primerih krajša od petih kilometrov in zato ne zadostujeta dodatnemu merilu za opredelitev samostojnih vodnih teles somornic. Škocjanski zatok ustreza pogojem za opredelitev območja lentične somornice obalne zajezitve. Zaradi antropogenih hidromorfoloških sprememb se v nadaljevanju obravnava kot močno preoblikovano telo morja. Glede na različno obremenjenost morja zaradi antropogenih dejavnosti (kmetijstvo, turizem, urbana območja, industrija, pomorski promet, ribištvo) je bilo slovensko morje razmejeno na vodna telesa obalnega morja, ki obsegajo območja ene morske milje od obalne črte, in na vodno telo teritorialnega morja. Slovensko morje je tako razdeljeno na šest vodnih teles morja, kamor je uvrščen tudi Škocjanski zatok. 2.3 Močno preoblikovana in umetna vodna telesa Antropogene dejavnosti lahko močno in v nekaterih primerih tudi nepovrnljivo preoblikujejo morfologijo vodnega telesa. Zato taka vodna telesa Vodna direktiva definira kot »močno preoblikovana vodna telesa«. Vendar se pojavita vprašanji, kaj je pravzaprav »močno preoblikovano vodno telo« in na podlagi katerih kriterijev lahko vodno telo uvrstimo v to kategorijo. Oznaka »močno preoblikovana« se nanaša izključno na vodna telesa, ki so ali zajezena ali pa so na njih zgrajene strukture za specifično rabo, in na vodna telesa, kjer bi doseganje dobrega ekološkega stanja zahtevalo zoženje obsega rabe in s tem občutno zmanjšanje socialnih in ekonomskih prednosti, ki jih prinaša specifična raba vodnega telesa. Smernice določajo, da bo oznaka »močno preoblikovan« začasna, saj dokončna oznaka ne more biti sprejeta, dokler ni izdelana izčrpna ekonomska analiza in dokler ni odločeno, ali je ugodnosti mogoče doseči drugače. Dokončne oznake, veljavne za obdobje načrta upravljanja vodnih območij, ki bo začel veljati leta 2009, morajo biti določene do sprejema načrta. Pri opredelitvi slovenskih umetnih vodnih teles je bil upoštevan kriterij, da na območju obravnave

površinsko vodno telo predhodno ni obstajalo. Na vodnem območju Donave so določena tri umetna vodna telesa vodotokov, ki so zgrajena za potrebe proizvodnje električne energije (kanal HE Formin, kanal HE Zlatoličje) ali zaradi zagotavljanja poplavne varnosti (Gruberjev prekop). Kot umetno vodno telo je opredeljeno tudi Velenjsko jezero, ki je nastalo z ugrezanjem terena kot posledice človekovih posegov zaradi rudarske dejavnosti. Na vodotokih Save, Drave in Soče imajo nekateri odseki zaradi antropogenih posegov, povezanih s proizvodnjo električne energije, precej spremenjene hidrološke in morfološke značilnosti in so zato opredeljeni kot samostojna močno preoblikovana vodna telesa vodotokov. Na nekaterih slovenskih vodotokih pa so zaradi antropogenih posegov, povezanih z rabo voda, nastali zadrževalniki vode, ki so prav tako opredeljeni kot močno preoblikovana vodna telesa (jezera). Na morju so zaradi antropogenih posegov, povezanih z rabo voda, močno spremenjena obalna območja Koprskega zaliva in območje obalne zajezitve Škocjanskega zatoka, zato sta obe območij opredeljeni kot močno preoblikovana vodna telesa morja. V Sloveniji je opredeljenih 20 kandidatov za močno preoblikovana vodna telesa (13 % vseh vodnih teles slovenskih površinskih voda) in štiri umetna vodna telesa (3 %). Skupaj je torej skoraj 16 % vodnih teles površinskih voda, ki so občutno hidrološko in/ali morfološko preoblikovana. 2.4 Podzemna vodna telesa V Sloveniji je bilo določenih 165 vodonosnih sistemov, ki so bili združeni v 21 vodnih teles podzemnih voda. Na vodnem območju Donave je bilo določenih 18 vodnih teles podzemnih voda (85 %). Vodna telesa podzemnih voda se močno razlikujejo glede na velikost, saj njihove površine segajo od 97 do 3355 km2. Povprečna površina vodnega telesa podzemnih voda vodnega območja Donave je 965 km2, nekoliko večje površine pa imajo vodna telesa podzemnih voda Jadranskega morja. 2.5 Identifikacija obremenitev Poleg določitve vodnih teles je ključni element procesa začetnega opisa značilnosti tudi identificiranje pomembnih obremenitev vodnih teles in ocena vpliva teh obremenitev. Osrednji cilj Vodne direktive je


Vode - skrb, nadloga in izziv

največja mogoča zaščita voda pred vnosi nevarnih snovi in rastlinskih hranil. Na kakovostno stanje vplivajo tudi druge obremenitve, kakor so odvzemi vode, regulacije vodnih tokov in morfološke spremembe. Obremenitve, kakor so odvzemi vode, regulacije vodnih tokov in morfološke spremembe, so navadno strnjene v en kazalnik, imenovan »hidromorfološke obremenitve«, ki pa ga ločeno sestavljajo elementi hidroloških in morfoloških obremenitev. 2.5.1 Točkovno onesnaževanje V Sloveniji so najpomembnejši točkovni viri onesnaženja direktni industrijski izpusti v vodotoke, izpusti iz obratov in naprav prehranske industrije, izpusti predelane odpadne vode iz komunalnih čistilnih naprav in obremenitve z urbaniziranih območij, ki nimajo urejenega čiščenja komunalnih odpadnih voda. V Sloveniji je določeno 216 pomembnih kemijskih točkovnih obremenitev. Izpusti predelane odpadne vode iz komunalnih čistilnih naprav, zlasti pa obremenitve iz urbanih aglomeracij, ki nimajo urejenega čiščenja komunalnih odpadnih voda, so pomemben točkovni vir onesnaženja. V Sloveniji je določenih 53 primerov točkovnih obremenitev iz komunalnih čistilnih naprav, od tega 44 primerov z vodnega območja Donave (83 %) in 54 primerov obremenitev iz aglomeracij, ki nimajo urejenega čiščenja komunalnih odpadnih voda, od tega 48 primerov z vodnega območja Donave (89 %). Pomemben točkovni vir so tudi izpusti iz industrijskih obratov, kjer se odpadna voda izteka neposredno v površinske vode. V Sloveniji je 611 direktnih industrijskih izpustov v vodotoke, od tega jih 91 (15 % vseh izpustov) presega prag EPER za poročanje ((presežene vrednosti se poročajo v Evropski register emisij onesnaževal (European Partlament Emmision Register)). Primerjava med vodnima območjema prikazuje, da direktni industrijski izpusti na vodnem območju Donave zajemajo 87 % (532 iztokov) vseh industrijskih izpustov v slovenske vodotoke in kar 99 % (90) vseh točkovnih obremenitev zaradi direktnih iztokov industrijske odpadne vode v vodotoke, ki so opredeljeni kot pomembni. V Sloveniji je določenih 61 izpustov iz obratov in naprav prehranske industrije, od tega je šest ocenjenih kot pomembne obremenitve, vse pa so na vodnem območju Donave (sicer 77 % vseh izpustov iz obratov in naprav prehranske industrije).

17

Pri točkovnih obremenitvah so pomembni tudi industrijski obrati ali naprave, ki termično obremenjujejo vodotoke. Takih industrijskih obratov ali naprav je na vodnem območju Donave 12, na vodnem območju Jadranskega morja pa termičnega obremenjevanja vodotokov ni. 2.5.2 Razpršeni viri onesnaženja Razpršeni viri imajo pomembnejšo vlogo kot točkovni viri z vidika vnosa rastlinskih hranil (zlasti dušika), pesticidov in drugih oblik onesnaženja. V okviru prvega pregleda obremenitev površinskih voda iz razpršenih virov onesnaževanja je bil pripravljen pregled obremenjevanja z dušikom iz kmetijstva. Obremenitve iz razpršenih virov z dušikom so ugotovljene pretežno na severovzhodnem delu Slovenije. Ocenjuje se, da so z dušikom iz razpršenih kmetijskih virov najbolj obremenjena vodna telesa vodotokov v porečju Mure in delu porečja Drave. Deloma se večje obremenjevanje z dušikom iz razpršenih kmetijskih virov pojavlja tudi v porečju Save v njenem srednjem, predvsem pa spodnjem toku. Na vodnem območju Jadranskega morja so obremenitve ugotovljene predvsem na prispevnih območjih vodnih teles vodotokov Rižane in Dragonje v njunem spodnjem toku in na prispevnih območjih vodnih teles Vipave, vendar so obremenitve občutno manjše v primerjavi z vodnim območjem Donave. Glede na podnebne razmere najbolj obremenjenih območij (severovzhodna Slovenija, Primorje), za katere je značilna manjša količina padavin, se za ta območja v okviru nadaljnjih analiz pričakuje oblikovanje občutno strožjega merila za dopustni bilančni presežek dušika. Druge razpršene vire predstavljajo vnosi iz atmosfere, onesnaženih predelov, s cest, avtocest in drugih zazidanih površin; vsi so le redko pomembni. 2.5.3 Hidrološke obremenitve (vpliv na hidrološki režim) V Sloveniji so hidrološka obremenitev zlasti odvzemi vode iz površinskih vodotokov za potrebe malih hidroelektrarn (mHE), vzrejo vodnih organizmov (ribogojnice), namakanje kmetijskih zemljišč, tehnološke procese in pripravo pitne vode. Hidrološka obremenitev so posredno tudi melioracijski sistemi in regulacije vodotokov z zajezitvami, ki spremenijo dinamiko odtoka in toka vode. Na podlagi ekspertne presoje je ocenjeno, ali so evidentirani odvzemi


18

Vode - skrb, nadloga in izziv

in zajezitve hidrološka obremenitev, ki bi lahko vplivala na stanje površinske vode.

obale (Velenjsko jezero in pet zadrževalnikov), vsi na vodnem območju Donave.

V Sloveniji je bilo evidentiranih skupno 31 pomembnih zajezitev vodnih teles (osem na vodnem območju Jadranskega morja). Odvzem vode za različne potrebe je bil evidentiran na 86 vodnih telesih (13 na vodnem območju Jadranskega morja). Veliko več je odvzemov za potrebe malih hidroelektrarn (evidentiranih skoraj 296) in vzrejo vodnih organizmov (ribogojnic, evidentiranih 110). Na vodnem območju Jadranskega morja sledijo odvzemi za pripravo pitne vode, na vodnem območju Donave pa odvzemi za namakanje kmetijskih zemljišč, pripravo pitne vode in potrebe tehnoloških procesov. Na podlagi ekspertne presoje je bilo ocenjeno, da so glede na evidentirane odvzeme in zajezitve hidrološke obremenitve, ki vplivajo na stanje površinske vode, navzoče na 76 vodnih telesih (15 na vodnem območju Jadranskega morja), torej na skoraj polovici vseh vodnih teles površinskih voda.

2.5.5 Skupne (hidrološke in morfološke) obremenitve vodnih teles

2.5.4 Morfološke obremenitve (vpliv na elemente struge ali obrežnega pasu) Največja morfološka obremenitev na vodotokih so pregrade na vodotokih s stalno ojezeritvijo, kakor so visokovodne pregrade z mokrimi zadrževalniki in pregrade hidroenergetskih objektov in njihova pretočna jezera, saj v celoti spremenijo vodni režim vodotokov. Kot pomembne obremenitve so bile določene pregrade, višje od štirih metrov, ali vodni zadrževalnik s prostornino, večjo od enega milijona kubičnih metrov. V Sloveniji je bilo tako identificiranih 57 takih objektov (od tega 12 na vodnem območju Jadranskega morja). Manjši in manj zahtevni vodni objekti in naprave, ki posamično ne pomenijo pomembne obremenitve za vodni režim, se ne obravnavajo posamezno, temveč v okviru razvrstitve vodotokov v sedem razredov glede na stanje morfoloških elementov vodotokov, ki odražajo celovitost morfoloških obremenitev strug površinskih vodotokov. Kot morfološke obremenitve jezer so bili pri pripravi prvega pregleda morfoloških obremenitev opredeljeni antropogeni posegi na obalah jezer, zlasti pozidanost obale jezer v več kot 30 % njene dolžine. Od naravnih jezer je tako opredeljeno samo Blejsko jezero s 30- do 45 % pozidanosti obale in šest jezer antropogenega nastanka z več kot 45 % pozidane

Z upoštevanjem hidroloških in morfoloških obremenitev je za vsako posamezno vodno telo vodotokov izdelan izračun dolžinskih deležev vodnega telesa, ki so razvrščeni v posamezni razred štiristopenjske lestvice glede na stanje hidromorfoloških elementov. Iz razmerja med deleži posameznega vodnega telesa je ekspertno ocenjena hidromorfološka obremenitev za vsako posamezno vodno telo vodotoka. Med hidromorfološke obremenitve obalnega morja so bili uvrščeni tisti antropogeni posegi, za katere se ocenjuje, da močno vplivajo na spremembe vodnega režima, spremembe morfologije in okolje. Med hidrološke obremenitve spadajo zasipavanje morja ali postavitev masivnih pomolov vzdolž obale, postavitev pomolov na pilotih z masivnim gornjim delom, izkopi za priveze ali plovne poti, vzdrževanje plovnih poti in izkopi kanalov, betoniranje obale ali betoniranje in utrjevanje z obalnimi elementi. 2.6 Začetna ocena vpliva obremenitev na stanje vodnih teles Za ugotavljanje vplivov so bili uporabljeni različni kriteriji glede na različne kategorije vodnih teles. Poleg tega so parametri, ki določajo informacije, ki se nanašajo na celotno dolžino vodnega telesa, ločeni od tistih, ki predstavljajo samo vzorčne podatke. To pomeni, da bi identificirano tveganje na podlagi vzorčnih podatkov moralo biti preneseno na celotno območje obravnavane vode. Prva oziroma začetna opredelitev vplivov je izvedena za posamezna merska mesta nacionalne monitoring mreže, za katere so na razpolago podatki, ne pa za posamezno vodno telo. Čeprav je površinsko vodno telo izpostavljeno onesnaženju in hidrološkim in morfološkim obremenitvam, to še ne pomeni, da vodno telo zagotovo ne bo doseglo okoljskih ciljev Vodne direktive. Da pa bi se to sploh lahko ocenilo, je nujno najprej definirati, kakšno stanje bo označeno kot »dobro«, zlasti pa, po katerih kriterijih bo okoljsko stanje ocenjeno. Ker so nekateri postopki ocenjevanja ekološkega stanja površinskih voda še v procesu izdelave ali pa niso splošno priznani oziroma uveljavljeni, smo uporabi-


Vode - skrb, nadloga in izziv

li kriterije, ki temeljijo na obstoječih informacijah in meritvah. Stanje voda v Sloveniji je ocenjeno glede na okoljske cilje, ki jih opredeljuje Vodna direktiva. Ti cilji so opredeljeni kot »dobro kemijsko« in »dobro ekološko« stanje za vodna telesa površinskih voda ter »dobro kemijsko« in »dobro količinsko« stanje za vodna telesa podzemnih voda. Za to so bile določene obremenitve, narejena je analiza vplivov ter ocenjeno stanje voda. Proces določanja obremenitev, vplivov ter stanja voda na kratko poimenujemo »začetna opredelitev« vodnih teles. Vode so po Vodni direktivi razdeljene na površinske in podzemne vode. Površinske vode naprej delimo na reke, jezera, somornice in obalno morje. Za oceno, ali bodo posamezna vodna telesa voda dosegla zanje določene okoljske cilje, je izdelana lestvica štirih opisnih ocen glede na verjetnost doseganja teh ciljev: – okoljski cilji bodo doseženi (1), – okoljski cilji bodo morda doseženi (2), – okoljski cilji morda ne bodo doseženi (3), – okoljski cilji ne bodo doseženi (4). Prvo in četrto oceno uporabimo takrat, ko imamo na razpolago ustrezne in zanesljive podatke o stanju vodnih teles ali z zanesljivostjo trdimo, da obstaja zelo majhen ali zelo velik vpliv obremenitev na vodno telo. V nasprotnih primerih podamo drugo oziroma tretjo opisno oceno. 3 OCENA DOSEGANJA DOBREGA STANJA VODA 3.1 Površinske vode Ocena, ali bodo posamezna vodna telesa dosegla zanje opredeljene okoljske cilje, je izdelana ločeno glede na hidromorfološke, kemijske in biološke elemente ter glede na obremenitve na neposrednem prispevnem območju posameznega vodnega telesa. Na podlagi posameznih ocen je izdelana končna ocena doseganja ciljev za posamezna vodna telesa vodotokov. Končna ocena za telesa, kjer obstajajo meritve, je najslabša izmed ocen stanja. Zaradi pomanjkanja ustrezne mreže merskih postaj za več kakor polovico vodnih teles vodotokov ni konkretnih podatkov o kemijskem in biološkem stanju. Zato je ocena doseganja okoljskih ciljev za taka vodna telesa podana zgolj na podlagi hidromorfoloških elementov in pomembnih obremenitev (točkovnih in

19

razpršenih, kemičnih, hidroloških) na neposrednem prispevnem območju vodnega telesa. Rezultati skupne ocene so prikazani na Sliki 2. Četrtina vodnih teles slovenskih vodotokov (34) ne bo dosegla okoljskih ciljev, le za dobro osmino vodnih teles pa je ocenjeno (18), da bodo dosegla dobro stanje. Za več kakor polovico vodnih teles vodotokov je ocenjeno, da (morda) ne bodo dosegla okoljskih ciljev direktive. Primerjava med vodnimi območji Jadrana in Donave pokaže, da bo na vodnem območju Jadrana slaba polovica vodnih teles vodotokov dosegla okoljske cilje, medtem ko bo na vodnem območju Donave takih samo slaba desetina, več kakor četrtina vseh vodnih teles vodotokov na vodnem območju Donave pa ne bo dosegla okoljskih ciljev. Razmere na vodotokih so najbolj kritične v severovzhodnem delu Slovenije, kjer prevladujejo vodna telesa, ki (morda) ne bodo dosegla okoljskih ciljev, medtem ko je v zahodnem in južnem delu države, razen posameznih izjem, okoljsko stanje ocenjeno kot precej ugodnejše. Za vsa tri naravna jezera je ocenjeno, da bodo (morda) dosegla dobro ekološko stanje. Za zadrževalnik Ledavsko jezero je ocenjeno, da ne bo doseglo dobrega ekološkega stanja, za zadrževalnik Šmartinsko jezero pa je ocenjeno, da morda ne bo dosegel okoljskih zahtev. Za vse umetne zajezitve na vodnem območju Donave (vključno z Velenjskim jezerom, torej 12) je podana ocena, da ne bodo dosegle okoljskih ciljev Vodne direktive. Glavne razloge za tako stanje je treba iskati v hidroloških in morfoloških elementih, ponekod pa je to tudi posledica razpršenih obremenitev zaradi intenzivnega kmetijstva (dušik) in posameznih točkovnih obremenitev. Škocjanski zatok in Koprski zaliv sta v celoti oziroma v večjem delu (82 % obale) močno hidromorfološko preoblikovani vodni telesi morja, zato se ocenjuje, da ne bosta dosegla dobrega hidromorfološkega stanja. Za druga vodna telesa morja, kjer so samo manjši deli hidromorfološko obremenjeni, se ocenjuje, da bodo dosegla dobro hidromorfološko stanje. Za vsa vodna telesa morja, na katerih se spremlja kakovost vode, je podana ocena, da bodo dosegla dobro kemično stanje in da bodo morda dosegla dobro ekološko stanje. Za Koprski zaliv in obalno morje med Žusterno in Portorožem je ocenjen zme-


20

Vode - skrb, nadloga in izziv

Slika 2: Barvna vizualizacija neposrednih prispevnih območij površinskih vodnih teles glede na skupno oceno doseganja okoljskih ciljev in elementi obremenitev, zaradi katerih okoljski cilji (morda) ne bodo doseženi. Legenda: elementi, zaradi katerih okoljski cilji ne bodo doseženi: H – hidrološke in morfološke obremenitve, K – kemijske točkovne obremenitve, B – biološko stanje, O – razpršene obremenitve neposrednega zaledja; elementi, zaradi katerih okoljski cilji morda ne bodo doseženi: h – hidrološke in morfološke obremenitve, k – kemijske točkovne obremenitve, b – biološko stanje, o – razpršene obremenitve neposrednega zaledja

ren vpliv točkovnih obremenitev v neposrednem zaledju, za Piranski zaliv pa je pomembnejša razpršena obremenitev. Predvsem zaradi velike hidromorfološke obremenjenosti Koprskega zaliva in Škocjanskega zatoka, ki sta oba skoraj v celoti hidromorfološko preoblikovana in zato opredeljena kot močno preoblikovani vodni telesi, je podana skupna ocena, da ti dve vodni telesi ne bosta dosegli okoljskih ciljev. Za vsa druga vodna telesa morja (razen za območje med Lazaretom in Ankaranom) se ocenjuje, da bodo morda dosegla okoljske cilje. 3.2 Podzemne vode Količinsko stanje podzemnih voda je označeno kot »slabo«; čezmerna raba povzroča: – poslabšanje stanja površinskih voda, ki so odvisne od podzemnih voda,

– čezmerne okoljske obremenitve kopnih ekosistemov, – neuspešnost pri doseganju okoljskih ciljev površinskih voda. V vseh vodnih telesih slovenskih podzemnih voda je vzpostavljeno ravnotežje med odvzeto in razpoložljivo količino podzemnih voda oziroma so vplivi pomembnih obremenitev na količinsko stanje obvladljivi. Zato se za vsa vodna telesa podzemnih voda ocenjuje, da bodo lahko dosegla okoljske cilje, ki jih predpisuje Vodna direktiva. Nekoliko bolj skrb zbujajoča je ocena kemijskega stanja podzemnih voda. Razpoložljivi podatki kažejo na čezmerno onesnaženje treh vodnih teles podzemnih voda (»Dravska kotlina«, »Savinjska kotlina« in »Murska kotlina«). Onesnaženje podzemnih voda je predvsem posledica obremenjevanja iz razpršenih virov (kmetijstva in urbanizacije), ki je najbolj izrazito


Vode - skrb, nadloga in izziv

prav v severovzhodnem delu Slovenije (»Panonski bazen«). Kritična onesnaževala, ki značilno prispevajo k onesnaženju, so desetilatrazin, nitrati in atrazin. Trendi gibanja vsebnosti atrazina in desetilatrazina so večinoma padajoči in kažejo na učinke prepovedi njihove uporabe, medtem ko so bolj skrb zbujajoči trendi gibanja vsebnosti nitratov, ki ponekod še vedno naraščajo. Zaradi negotovosti pri napovedi trendov ključnih parametrov kemijskega onesnaževanja in zaradi negotovosti pri določanju učinkov dosedanjih zaščitnih ukrepov na dosedanje kemijsko stanje še ni mogoče zanesljivo napovedati, da bodo omenjena vodna telesa podzemnih voda do leta 2015 že dosegla dobro kemijsko stanje. Vodni telesi podzemne vode »Zahodne Slovenske gorice« in »Vzhodne Slovenske gorice« še nimata vzpostavljenega reprezentativnega monitoringa, zato v tem trenutku ni mogoče oceniti, ali so standardi kakovosti preseženi in kakšni so trendi vsebnosti značilnih razpršenih onesnaževal v podzemnih vodah. Vendarle se zaradi razmeroma velikih obremenitev iz razpršenih virov in občutljivosti vodnih virov ocenjuje, da v predvidenem roku še ne bo doseženo dobro kemijsko stanje. Preostali dve najpomembnejši vodni telesi podzemne vode v aluvialnih vodonosnih sistemih (»Krška kotlina« in »Savska kotlina z Ljubljanskim barjem«) imata sicer pomembne obremenitve, lokalno tudi s čezmernimi vplivi, vendar pa rezultati obstoječega državnega monitoringa kažejo, da okoljski cilji niso ogroženi ob strogem upoštevanju vseh predpisanih zaščitnih ukrepov in sanaciji omejenih lokalnih degradiranih območij. 3 SKLEP Cilj Vodne direktive je, da vsa vodna telesa površinskih voda dosežejo dobro ekološko in dobro kemijsko stanje, vodna telesa podzemnih voda pa dobro količinsko ter dobro kemijsko stanje do leta 2015. Odločilni kriteriji, da bi dosegli te cilje, so biološka in kemijska kakovost voda ter ustrezna morfologija in hidrologija vodnega telesa. Pomen za okolje bodo tako pridobile vse rabe vode, ki imajo morfološki vpliv, med njimi zlasti hidroenergetski jezovi in vodni objekti, ki so del prometne in druge gospodarske infrastrukture. Taki tipi rabe vode imajo namreč poleg gospodarskega pomena tudi ključno vlogo pri doseganju okoljskih ciljev, kakor so na primer varovanje ekološkega ravnotežja vodnih teles

21

in naravnih območij, zmanjševanje emisij ogljika s preskokom na obnovljive vire energije. Čeprav je prva ocena verjetnosti doseganja okoljskih ciljev narejena na podlagi pomanjkljivih podatkov in nerazvitih metod, pomeni ustrezno vodilo pri nadaljnjem delu. Pozorna analiza rezultatov začetnega opisa bo skupaj z novimi podatki iz meritev in poglobljenih metod ocenjevanja, kakor jih predpisuje Vodna direktiva, omogočila pripravo natančnega programa ukrepov za vsako vodno telo, za katero se ocenjuje, da ne bo doseglo okoljskih ciljev. Sistematično izvajanje ukrepov ne zagotavlja, da bodo vsa vodna telesa dosegla dobro vodno stanje do leta 2015, vendar se bo stanje večine od njih v primerjavi s sedanjimi razmerami zagotovo izboljšalo. Viri: CIS HMWB. Identification of Water Bodies. WFD CIS Guidance Document 4, Directorate General Environment of European Comission, Brussels, 2003a. CIS IMPRESS. Analysis of Pressures and Impacts. WFD CIS Guidance Document 3, Directorate General Environment of European Comission, Brussels, 2002. CIS BODIES. Identification of Water Bodies. WFD CIS Guidance Document 2, Directorate General Environment of European Comission, Brussels, 2002. Globevnik, Lidija. Izvajanje Vodne direktive v Sloveniji:predstavitev prvih ocen možnosti doseganja okoljskih ciljev za vodna telesa v Sloveniji po načelih Vodne direktive. Inštitut za vode Republike Slovenije, 2006. ISBN 961-90074-1-7. Inštitut za vode Republike Slovenije. Ocena in ugotavljanje, ali bodo vodna telesa površinskih voda dosegla cilje kakovosti – Ocena IzVRS junij 2005, Ljubljana, September 2005. Inštitut za vode Republike Slovenije. Strokovne podlage za izvajanje 5. člena Okvirne vodne direktive. Ocena VT, ki ne bodo dosegla dobrega stanja. Naloga I/1/3. Ljubljana, December 2005 Ministrstvo za okolje in prostor. Izvajanje vodne direktive na Vodnem območju Jadranskega morja, Ljubljana, Julij 2005. Ministrstvo za okolje in prostor. Izvajanje vodne direktive na Vodnem območju Donave, Ljubljana, julij 2005.


22

Vode - skrb, nadloga in izziv

POLITIKA OSKRBE S PITNO VODO mag. Bernarda Podlipnik Ministrstvo za okolje in prostor


Vode - skrb, nadloga in izziv

23


24

Vode - skrb, nadloga in izziv

Stanje oskrbe s pitno vodo


Vode - skrb, nadloga in izziv

25


26

Vode - skrb, nadloga in izziv


Vode - skrb, nadloga in izziv

27


28

Vode - skrb, nadloga in izziv


Vode - skrb, nadloga in izziv

29


30

Vode - skrb, nadloga in izziv

Operativni program oskrbe z vodo, podatkovne baze in spremljanje izvajanja javne službe doc. dr. Primož Banovec, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo

Uvod Oskrba s pitno vodo je ena izmed osnovnih nalog, ki se izvajajo v okviru gospodarjenja z vodami. Pri tem imajo storitve in upravne naloge tudi eno najdaljših tradicij s prvimi vodovodi na območju Slovenije, ki so bili zgrajeni v času rimskega cesarstva. Samo retorično vprašanje o oskrbi s pitno vodo, ali bo v Sloveniji dovolj vode, pa ni upravičeno, vsaj ne v povezavi z javno službo za oskrbo s pitno vodo, saj smo po vodnatosti in razpoložljivih vodnih količinah na svetovnem vrhu, pa tudi po porabi pitne vode na prebivalca se srednje količine gibljejo v okviru priporočenih količin za naš tip družbe. Poleg tega se količina dostavljene vode iz vodovodnih sistemov v zadnjih desetih letih stalno znižuje, kar postavlja pred upravljavce vodovodnih sistemov nov izziv: kako prilagoditi predimenzionirane vodovodne sisteme na zmanjšane potrebe po vodi. Statistični podatki (vir: SURS) izkazujejo, da se velika večina prebivalstva oskrbuje s pitno vodo iz vodovodnih sistemov. Osnovno vprašanje, povezano z oskrbo s pitno vodo, postane zanesljivost oskrbe s pitno vodo in učinkovitost izvajanja te oskrbe. Da bi dosegli zastavljene cilje učinkovitega delovanja vodovodnih sistemov, je bilo predvsem treba poenotiti podatkovni sistem za spremljanje stanja vodovodnih sistemov in storitev, povezanih z njimi. Zato smo za naročnika Ministrstvo za okolje in prostor v letu 2004 izvedli nalogo strokovne podlage za operativni program oskrbe s pitno vodo. V okviru te naloge je bilo treba zajeti podatke in na njihovi podlagi vzpostaviti bazo podatkov, s katero je mogoče spremljati: – različne entitete pri oskrbi s pitno vodo (pravni subjekti in njihova pristojnost glede objektov in naprav),

– objekte in naprave za oskrbo s pitno vodo, – območja oskrbe s pitno vodo (aglomeracije), – pravne režime na vodovodnih sistemih (izvajanje Pravilnika o pitni vodi, Pravilnika o oskrbi s pitno vodo), – pravne režime glede vodnih virov, ki napajajo vodovodne sisteme (Zakon o vodah in pravilniki (odloki) o vodovarstvenih območjih). V bazo podatkov je bilo sicer zajeto stanje vodovodnih sistemov v letu 2004, baza pa omogoča tudi nadaljnje vzdrževanje podatkov in dopolnjevanje podatkov z novimi atributi. Baza podatkov za oskrbo s pitno vodo Osnovni koncept pri izgradnji baze podatkov za oskrbo s pitno vodo za potrebe izdelave operativnega programa je slonel na izkušnjah, ki so bile v Republiki Sloveniji pridobljene s podobnim obravnavanjem sektorja za odvajanje in čiščenje odpadnih voda, kjer so bile kot ključni element za spremljanje standardov te javne službe opredeljene aglomeracije kot območja izvajanja storitev (service areas). Za potrebe spremljanja storitev oskrbe s pitno vodo so bile za območja izvajanja storitev oskrbe s pitno vodo uporabljene popolnoma iste aglomeracije kot za sistem spremljanja stanja pri odvajanju in čiščenju odpadnih voda. Tako so te prostorske enote dobile še dodatno uporabnost in s tem je dodatno potrjena potreba po njihovi postopni umestitvi v sistem prostorskih enot Republike Slovenije. Z vprašalniki je bil za vsako aglomeracijo opredeljen vodovodni sistem, ki jo oskrbuje s pitno vodo, in naziv izvajalca javne službe, ki izvaja v njej javno službo za oskrbo s pitno vodo. Delna razlika v odnosu do aglomeracij med oskrbo s pitno vodo in odvajanjem in čiščenjem odpadnih voda se izkazuje le pri kriterijih, po katerih smo obravnavali aglomeracije. Če so v sistemu odvajanja in čiščenja odpadnih voda programsko imele prednost velike aglomeracije (npr. večje od 2000 prebivalcev, aglomeracije s hektarsko gostoto poselitve, večjo od 20 prebivalcev na hektar), se ti kriteriji pri oskrbi s pitno vodo niso uporabljali, saj evropska direktiva o pitni vodi (Drinking Water Directive) postavlja dokaj poenotene zahteve za aglomeracije z več kakor 50 prebivalci. Glede na to, da lahko posamezna aglomeracija z npr. 45 prebivalci kaj hitro preseže mejno vrednost 50 prebivalcev, smo v analitsko orodje zajeli vse


Vode - skrb, nadloga in izziv

31

Slika 1: Aglomeracije na območju občine Ajdovščina z opredeljenim vodovodnim sistemom in upravljavcem, ki izvaja javno službo – enako obarvane aglomeracije oskrbuje isti vodovodni sistem. aglomeracije v Republiki Sloveniji, v katerih živi 40 ali več prebivalcev. Takih aglomeracij je v Republiki Sloveniji 4011. Od 4011 aglomeracij v Republiki Sloveniji, v katerih živi 1.827.250 prebivalcev (91 %), so za 2373 aglomeracij, v katerih živi 1.440.000 prebivalcev, znani osnovni podatki o količinah porabljene vode, načinu oskrbe vodovodnega sistema z vodo ter o vodnih izgubah v vodovodnih sistemih. Kot primer zajetja aglomeracij so na Sliki 1 prikazani del aglomeracij v občini Ajdovščina, za katere je opredeljen izvajalec javne službe, in vodovodni sistemi, ki te aglomeracije napajajo. Za vse druge aglomeracije, ki trenutno niso zajete v to zbirko podatkov, bodo podatki pridobljeni naknadno, in sicer na podlagi poročevalskih obveznosti, ki izhajajo iz pravilnika o oskrbi s pitno vodo. Razlogi, da neka aglomeracija ni zajeta v bazo podatkov, v okviru katere bi na podlagi poročanja občine ali izvajalca javne službe bilo opredeljeno, prek katerega vodovodnega sistema se izvaja oskrba s pitno vodo v tej aglomeraciji, so lahko naslednji:

– izvajalec javne službe se ni ustrezno odzval na vprašalnik oziroma ni posredoval ustreznih podatkov, – v aglomeraciji ni oskrbe s pitno vodo prek javnega vodovodnega sistema, temveč se oskrba izvaja prek zasebnega vodovodnega sistema, identifikacija upravljavcev zasebnih vodovodnih sistemov pa je dokaj težavna, na nizkem nivoju pa je običajno tudi njihova sposobnost poročanja, – v aglomeraciji se ne izvaja oskrba s pitno vodo, temveč se uporabniki oskrbujejo prek lastnih zajetij vode. Primer aglomeracij, za katere ni opredeljeno, kateri vodovodni sistem jih napaja, je prikazan na Sliki 2. Na podlagi zbranih podatkov je v bazi 81 upravljavcev vodovodnih sistemov, ki oskrbujejo vodovodne sisteme različnih velikosti, od upravljavcev največjih vodovodnih sistemov (npr. Ljubljana, Maribor, obalni vodovod, kraški vodovod) do upravljavcev majhnih vodovodnih sistemov, katerih upravljanje je najpogosteje organizirano v obliki režijskega obrata in ki oskrbujejo nekaj sto uporabnikov. Glede na oceno popolnosti zbranih podatkov lahko ugotovimo, da


32

Vode - skrb, nadloga in izziv

Slika 2: Prikaz vseh aglomeracij na obravnavanem območju – temno so obarvane aglomeracije, za katere ni podatka o vodovodnem sistemu, ki jih oskrbuje. število upravljavcev vodovodnih sistemov v Republiki Sloveniji presega 100, kar pomeni, da povprečni upravljavec oskrbuje okoli 20.000 uporabnikov, dejansko pa le okoli 15 upravljavcev v Republiki Sloveniji oskrbuje več kakor 20.000 uporabnikov. Iz tega izhaja eden izmed pomembnejših ukrepov tega operativnega programa, ki vodi v združevanje funkcij upravljavcev vodovodnih sistemov. Ugotovitve in usmeritve za nadaljnje delo Na podlagi izdelane baze podatkov je mogoče spremljati niz parametrov, ki so pomembni za izvajanje javne službe oskrbe s pitno vodo, predvsem pa je mogoče na poenoten način spremljati entitete pri oskrbi s pitno vodo. Baza je bila uporabljena tudi pri pripravi osnutka operativnega programa za oskrbo s pitno vodo Republike Slovenije. Opredeljene ključne entitete v okviru podatkovne zbirke so: – občine in izvajalci javne službe in njihove pristojnosti za – aglomeracije in vodovodne sisteme.

Tako opredeljeni sistem je podlaga za nadaljnjo integracijo podatkov o vodovodnih sistemih in oskrbi s pitno vodo različnih institucij, ki imajo lastne pristojnosti za vodovodne sisteme, kakor je prikazano na Sliki 3. Šele s temeljito integracijo podatkov, spremljanih v vsaki od pristojnih institucij, bo mogoče celovito pristopiti k vprašanjem za izboljšanja obstoječega stanja delovanja sistema oskrbe s pitno vodo, kar omogočajo šele poenoteni identifikatorji za objekte, ki sestavljajo navedeni sistem: od vodonosnika pa vse do končnega uporabnika. Na tak sistem, ki bo omogočal učinkovitejše spremljanje podatkov o izvajanju standardov delovanja vodovodnih sistemov, bo mogoče v prihodnje navezovati tudi druge podatke, s katerimi se spremljajo še preostale funkcije vodovodnih sistemov, na primer: delovanje vodovodnih sistemov v izrednih razmerah (priprava načrtov zaščite in reševanja), delovanje vodovodnih sistemov kot hidrantnih omrežij ipd.


Vode - skrb, nadloga in izziv

Slika 3: Prikaz objektov za oskrbo s pitno vodo in konceptualna delitev pristojnosti za te objekte. Viri in literatura: – Statistični Urad Republike Slovenije (Statistika porabe gospodinjstev, statistika rabe naravnih virov), – Osnutek operativnega programa oskrbe s pitno vodo (MOP 2006), – Zakon o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98), – Zakon o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 110/02 - ZGO-1, 2/04 - ZZdrl-A in 41/04 - ZVO-1), – Pravilnik o pitni vodi (Uradni list RS, št. 19/04, 35/04 in 26/06), – Pravilnik o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/06), – Pravilnik o tehničnih normativih za hidrantno omrežje za gašenje požarov (Uradni list SFRJ, št. 30/91), – Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 51/06), – Banovec (2006), Management of water supply systems in Slovenia and its integration on the state, regional and local level – Nato Security through Science series – Environmental Security, Security of Water Supply Systems: From Source to Tap (Springer) pg. 1–8.

33


34

Vode - skrb, nadloga in izziv

PITNA VODA Aleš Petrovič, Inštitut za varovanje zdravja

Pitna voda – zdravje Pitna voda nas mora z občasnimi težavami stalno opozarjati, da smo mi del nje in ona del nas. V organizmu predstavlja približno 70 % telesne teže. Večina procesov v telesu poteka v vodnem okolju; služi za prenos snovi: hranil in presnovkov ter toplote. Količina vode v telesu mora biti stalna. Zato kot fiziološki minimum opredelimo tisto količino vode, ki jo dnevno potrebujemo zgolj za delovanje telesa. Ta minimum znaša od 1,5- do 3 litre. V Sloveniji je pitna voda definirana kot »voda v njenem prvotnem stanju ali po pripravi, namenjena pitju, kuhanju, pripravi hrane ali za druge gospodinjske namene, ne glede na njeno poreklo in ne glede na to, ali se dobavlja iz vodovodnega omrežja sistema za oskrbo s pitno vodo, cistern ali kot predpakirana voda in vsa voda, ki se uporablja v proizvodnji in prometu živil«. Pitna voda mora izpolnjevati zahteve za varovanje zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnega koli onesnaženja pitne vode. V Sloveniji se šteje za živilo; v nekaterih državah velja za najpomembnejše živilo. Temeljni predpis, ki ureja problematiko, je Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov, ki prihajajo v stik z živili, in na njegovi osnovi podzakonski predpis Pravilnik o pitni vod (Ur. l. RS, št. 19/04 in 35/04). Pravilnik je skoraj v celoti usklajen z ustrezno direktivo Evropske unije. Vodo moramo obravnavati kot faktor zdravja. Kot zdravje ni samo odsotnost bolezni, temveč stanje čim popolnejšega telesnega, psihičnega in socialnega blagostanja, ima tudi voda v higieni več dimenzij. Od nje je odvisen celoviti zdravstveni standard. Problematiko obravnavamo v tesni medsebojni prepletenosti dveh vidikov: Varnost, safety, in dostopnost, security. Pri varnosti gre za živilo, ki ni škodljivo zdravju, v dostopnost spada zagotovitev zadostnih količin vsem, vedno in povsod. Treba je oblikovati sistematičen pristop v vseh fazah od načr-

tovanja, zagotavljanja do spremljanja oskrbe s pitno vodo. Večji uspeh je verjetno povezan z medsektorskim in interdisciplinarnim sodelovanjem. Z javnozdravstvenega vidika težimo k oskrbi s kakovostno pitno vodo vselej in povsod, doma in v naselju. Čeprav je jasno, da vedno ne more biti tako, se moramo v preventivni medicini zavzemati, da bodo take situacije ostale izjemne. Odstopanja bodo s seboj prinašala zdravstvena tveganja; zdravstvena tveganja bomo bolje razumeli in reševali, če bomo pitno vodo bolje spoznali. Da bi ljudje oskrbi in pitni vodi zaupali, morajo biti z njima seznanjeni; odpraviti bi bilo treba vse nejasnosti. Za posredovanje podatkov o rezultatih iz posameznega vodovoda (pasivno in aktivno) je zadolžen upravljavec. O rezultatih notranjega nadzora mora obveščati uporabnike, rezultati monitoringa so uporabnikom dostopni pri upravljavcu. Upravljavci sistemov za oskrbo s pitno vodo, ki oskrbujejo 5000 ali več ljudi, morajo pripraviti letno poročilo in z njim seznaniti uporabnike prek sredstev javnega obveščanja. Pitna voda – viri Z zdravstvenega vidika razdelimo vodne vire na površinske in nepovršinske. Idealni vir vode je tisti, kjer vodi ni treba spreminjati njenih lastnosti, torej ji nič odvzemati in nič dodajati. Opozoriti moramo, da ima v Sloveniji pri izbiri vode za javno oskrbo prednost voda, za katero ni potrebna priprava. Ta zahteva ima poleg higienskega tudi velik psihološki pomen. Princip »Multiple-barrier« vključuje izbiro najboljšega dostopnega vira, njegovo zaščito in varovanje, optimalno pripravo ter brezhibno vodovodno omrežje. Vodovarstvena območja so prepogosto cilj apetitov, ki ne upoštevajo načel primarne preventive in dolgoročnosti. Ponujanje rešitev z ukrepanjem pri posledicah odvrača pozornost od vzrokov. Usklajevanje različnih interesov na istem prostoru bi moralo dati prednost oskrbi z vodo; gre za zaščito vode pred ljudmi za ljudi. Opozoriti moramo še na možnosti varčevanja, dvojnih sistemov (ker vedno omogočajo medsebojno povezavo in napačno uporabo, jih ne zagovarjamo), hišne čistilne naprave (treba je vedeti, kaj, koliko in zakaj želimo čistiti) in embalirano pitno vodo (za pitno vodo iz omrežja in embalirano pitno vodo veljajo skoraj enake zahteve, saj ni nobenega razloga, da


Vode - skrb, nadloga in izziv

bi bila voda iz vodovoda slabše kakovosti kot embalirana). Naravna mineralna voda in izvirska voda spadata v drugo kategorijo obravnave. Ko bi se odločali za prepoved oziroma omejitev uporabe neke vode, moramo poleg parametrov in njihovih vrednosti upoštevati, ali je mogoče ljudem sploh zagotoviti oskrbo in kakšno tveganje za zdravje prinaša prepoved. Prepoved je mogoče omejiti za posamezne namene uporabe, na primer za uživanje ali za določen čas ali za določene skupine ljudi. Pitna voda – varnost Vsa vprašanja zdravja in okolja se najbolj zrcalijo v vodi. Voda je univerzalno topilo, ki na svoji poti v kroženju bolj ali manj raztaplja večino snovi in jih prenaša na vsa mesta, do koder prodre. Voda prenaša mikrobiološke, kemijske in fizikalne agense, ki delujejo akutno ali kronično, lokalno ali sistemsko. Vstopna vrata so prebavila, koža, sluznice, dihala. Snovi delujejo strupeno, rakotvorno, na dedno snov, zarodek, kot alergeni, dražeče itd., mikroorganizmi povzročajo okužbe, prepletajo se neposredni in posredni učinki, količina in kakovost, posameznik in skupnost. Do bolezni vodi tudi omejena ali otežena dostopnost vode. Mikroorganizmi so povsod v naravi, kjer je mogoče življenje, t. j. v zraku, vodi, zemlji, predmetih itd. Večina je koristnih in brez njih življenje na Zemlji sploh ne bi bilo mogoče; nekateri so škodljivi in povzročajo bolezni. V vodi lahko najdemo bakterije (salmonele, šigele, E.coli, jersinija, kampilobakter, vibrio kolere), viruse (preživijo dlje časa in so odpornejši) in praživali (v vodi so v obliki rezistentnih cist) ter nekatere druge biološke predstavnike (črvi, plesni, alge). Izvor je človek ali žival, voda je sredstvo prenosa. Za patogene mikroorganizme voda ni ugodno okolje. Zaradi procesov samočiščenja: sončni žarki, sedimentacija, filtracija, razredčevanje, temperatura, hrana, kompeticija relativno hitro izginejo. Posledica onesnaženja so lahko posamezna obolenja ali izbruhi (epidemije): kolera, tifus, griža. V razvitem svetu so postale redkost, se pa pojavljajo druge kot npr.: kriptosporidioza. Spomnimo se na virus ptičje gripe. Problematika postaja pomembnejša še zaradi večjega števila oseb z zmanjšano odpornostjo. Pri epidemijah moramo vedno vedeti, da registriramo le del pojavov, dela pa ne; govorimo o fenomenu ledene gore. Zaradi časa, denarja in zanesljivosti večinoma iščemo v vodi le indikatorje – pokazatelje fe-

35

kalnega onesnaženja (koliformne bakterije – glavni predstavnik je E. coli). Indikatorji so vedno prisotni v črevesju ljudi ali živali in zato tudi v velikem številu v blatu. Če so prisotni v vodi, to pomeni, da bi lahko bili prisotni tudi patogeni črevesni mikroorganizmi. Zato jih v pitni vodi ne sme biti. Pri kemičnih onesnaženjih pa je bilo od več tisoč mogočih snovi pač treba izbrati nekaj reprezentativnih in jih vključiti v normative. To so lahko tiste snovi, ki jih pogosto najdemo v pitni vodi, ki so v višjih koncentracijah ali pa predstavljajo nedvoumno nevarnost za zdravje. Parametri in njihove vrednosti zagotavljajo za porabnike stalen visok nivo varnosti. Vrednosti so skladne z zahtevami znanosti, pogoji okolja v skupnosti in trenutnimi dosežki tehnike čiščenja ob upoštevanju previdnostnega principa. Pri vsaki detekciji moramo poleg neposrednih nevarnosti, ki jih lahko posamezna presežena vrednost parametra povzroča, pretehtati tudi indikatorski pomen pojava in dinamiko (enkraten ali stalen pojav, naraščanje itd.). Pitna voda – nadzor S klasičnim nadzorom iščemo v vzorcu pitne vode izbrane parametre in določamo vrednosti. Ocenjevanje ustreznosti vode temelji na pogostem vzorčenju. En vzorec nam da rezultat tistega trenutka. Ocenjevati pa moramo predvsem stanje, za kar potrebujemo večje število vzorcev, odvzetih med daljšim časom in v različnih razmerah. Ugotavljamo posledice, kot je sicer pogosto v medicini. V vsakem primeru velja, da pozitivni vzorec zahteva takojšnjo ponovitev, raziskavo vzroka ter ukrepanje. Višja stopnja varnosti zahteva pregled nad celotnim procesom od vira (oziroma še prej, odvisno od definicije), prek priprave, distribucije, do uporabe. Zahteve so podobne tistim v živilski industriji, kjer se je za zagotavljanje varnosti živil uveljavil sistem HACCP (Hazard Analysis Critical Control Point) – sistem analize tveganj in kontrole kritičnih točk. Gre za preventivni sistem, ki naj probleme prepreči, preden nastanejo, namesto da jih ugotavlja potem, ko nastanejo. Nadzor se prenese iz končnih proizvodov na nadzor verige – procesni nadzor. Z analizo tveganj je treba ugotoviti obstoječa in potencialna tveganja glede na surovine, postopke in uporabo. Drug nadzor zagotavlja država (Ministrstvo za zdravje) in ga imenujemo monitoring oziroma spremljanje ali pitna voda izpolnjuje zahteve pravilnika, zlasti


36

Vode - skrb, nadloga in izziv

zahteve za mejne vrednosti parametrov (skladnost). Izvaja se po vnaprej pripravljenem letnem programu. Program mora upoštevati vrsto zahtev, ki so bolj ali manj natančno opredeljene v pravilniku o pitni vodi. Monitoring obsega redna in občasna preskušanja vzorcev pitne vode. Redna preskušanja nam dajo osnovne informacije o pitni vodi in informacije o učinkovitosti priprave pitne vode, zlasti dezinfekcije, kjer se ta uporablja. Občasna preskušanja nam dajo informacije o skladnosti pitne vode za vse parametre, ki so predpisani s pravilnikom o pitni vodi. Obseg občasnih preiskav je okvirno predpisan, vendar ga lahko smiselno prilagajamo z izborom tistih parametrov, za katere obstaja možnost, da so prisotni. Za te se lažje odločimo, če poznamo hidrogeološke podatke, rezultate prejšnjih analiz, kmetijsko prakso, značilnosti odpadnih vod, proces priprave vode, materiale, s katerimi prihaja voda v stik itd. Skladno s programom monitoringa se vzorci odvzemajo na pipah oziroma mestih, kjer se voda uporablja kot pitna voda – to so odvzemna mesta. Odvzemna mesta so razporejena na mestih vzorčenja (praviloma javni objekt), mesta vzorčenja pa so razporejena znotraj oskrbovalnega območja. Oskrbovalno območje je določeno zemljepisno območje, ki se oskrbuje s pitno vodo iz enega ali več vodnih virov, znotraj katerega so vrednosti preskušanih parametrov v pitni vodi približno enake. Sistem za oskrbo s pitno vodo ima lahko eno ali več oskrbovalnih območij. Število odvzetih vzorcev, število mest vzorčenja in pogostnost vzorčenja je vezano na oskrbovalno območje. Program naj bi zagotavljal enakomernost razporeditve v času in prostoru.

Inštitut za varovanje zdravja RS je upravljavec zbirke podatkov o sistemih za oskrbo s pitno vodo in o skladnosti pitne vode. Inštitut pripravi letno poročilo o pitni vodi v Republiki Sloveniji. Poročilo je bilo pripravljeno prvič v letu 2005 in obsega podatke za 2004 – Monitoring pitne vode 2004, Poročilo o pitni vodi v Republiki Sloveniji. V tem poročilu so natančnejši podatki in obdelave. Iz zbirke podatkov o sistemih za oskrbo s pitno vodo za leto 2004 je razvidno, da se je s pitno vodo iz 977 oskrbovalnih območij oskrbovalo 1.840.135 prebivalcev Republike Slovenije. Okoli 160 tisoč prebivalcev Slovenije se ni oskrbovalo s pitno vodo, ki je bila zajeta v monitoringu 2004. Rezultati kažejo, da v Sloveniji obstajajo velike razlike v kakovosti pitne vode. Pri mikrobioloških preskusih, kjer gre predvsem za iskanje fekalne kontaminacije, so razlike evidentno povezane z velikostjo sistemov; imamo množico malih sistemov oziroma oskrbovalnih območij, pri katerih je delež neskladnih mikrobioloških vzorcev skoraj 50 %; fekalna kontaminacija je prisotna v okoli 30 % teh vzorcev. Na »srečo« oskrbujejo ti sistemi v celoti le okoli 10 % prebivalcev. Pri velikih sistemih je delež neskladnih vzorcev manjši, a kljub temu še vedno znaša 10 %, kar pa znese v oskrbi okoli 50 % prebivalcev. Velikost sama po sebi ni dejavnik, pač pa odraža celotno organizacijo oskrbe z možnostjo preprostih ukrepov pri primarnih vzrokih – učinkovite dezinfekcije. Glede neskladnosti kemijskih parametrov, razlike, vezane na velikost, niso tako izrazite in so v glavnem pogojene s specifičnostjo pojavnosti posameznega parametra. Izhajajoč iz tega, že vrsto let opozarjamo, da vidimo pot k izboljšanju v zmanjšanju razdrobljenosti oskrbe, urejenosti vodovarstvenih območij in profesionalizaciji upravljanja.


Vode - skrb, nadloga in izziv

PROBLEMI PRI ZAGOTAVLJANJU VARNE REGIONALNE OSKRBE S PITNO VODO – PRIMERI TEHNIČNE IN FINANČNE PRIPRAVE PROJEKTOV Željko Blažeka, mag. Irena Kopač, IEI – Inštitut za ekološki inženiring, d.o.o.

POVZETEK V Sloveniji se vse pogosteje srečujemo s problemom zagotavljanja varne oskrbe s pitno vodo, ki bo v bodoče vse bolj sledila regionalnemu povezovanju. S tega vidika poteka že kar nekaj projektov za Primorsko, Belo Krajino, Pomurje in Dravsko polje. Rešitev problema pri zagotavljanju varne oskrbe s pitno vodo lahko sloni le na zagotavljanju zadostnih kakovostnih vodnih virov, v njihovi ustrezni zaščiti, ki temelji na gospodarjenju s povodjem in vodonosnikom. To gospodarjenje vključuje razne zaščitne odloke in uredbe in sanacijske programe in programe trajnostnega razvoja. Vključuje koordinirani pristop med vsemi, ki so tako ali drugače vključeni v oskrbo s pitno (zakonodajni organ, pristojna ministrstva, lokalne oblasti, upravljavci javnih vodovodnih sistemov, uporabniki, civilna družba). Prav tako je treba na celotnih regionalnih vodooskrbnih območjih urediti javno vodovodno omrežje, kjer je to tehnično in ekonomsko izvedljivo. In ne nazadnje, treba je zagotoviti ustrezno organizacijo upravljanja javnih vodovodnih sistemov, ki bo ustrezala sodobnim standardom in zahtevam. Vse to pa se lahko seveda uresniči le ob ustrezni finančni in politični podpori.

37

Problemi, ki se pojavljajo na območju Slovenije po posameznih območjih, so si dokaj podobni in so na kratko prikazani v spodnjih okvirjih. Zaradi vse večje gostote poselitve, mreže cest, industrije in raznih drugih izgradenj je vse težja ureditev zajetij vode za oskrbo z vodo. Kljub temu pa ima oskrba z vodo prednost pri izkoriščanju prostora pri konkurenčnih interesih. V preteklosti so pritiski poselitev in druge izrabe prostora mnogokrat stisnili vodooskrbo v kot in danes se ta pritisk še stopnjuje. Zato so upravljavci oskrbe z vodo še posebno zainteresirani za uvedbo in uveljavitev resničnega varovanja aktivnih vodnih virov in vodnih zalog. V ospredju tehnike oskrbe z vodo pa so problemi regionalnih povezav in oskrba oddaljenih vododeficitarnih območij. Pri tem se je treba zavedati, da bi v izjemno sušnem obdobju večina sistemov zdajšnje javne oskrbe z vodo hitro postala preobremenjena. Možnosti hitre nadomestitve potreb po vodi ob izrednih razmerah ali tehnično-pogonska povezava s sosednjimi sistemi oskrbe z vodo je, v nasprotju z energetsko oskrbo, težje izvedljiva in na razpolago le v omejenem obsegu.

UVOD Oskrba z vodo je vsekakor zelo pomembna za vsako družbo, saj brez nje ni obstoja in razvoja. Eden od najbolj znanih grških pesnikov Pindar (518–438 pr. n. št.) je zapisal: Najboljše od vsega je voda.

Slika 1: Pindarjev napis v podjetju za upravljanje javnih vodovodnih sistemov v avstrijskem Grazu (Grazer Stadtwerke AG)


38

Vode - skrb, nadloga in izziv

Če povzamemo, je problematika oskrbe s pitno vodo na območju posameznih regij povezana z naslednjimi problemi: – pomanjkanje urejenih javnih vodovodnih sistemov v nekaterih občinah oziroma območjih, – problem zagotavljanja zadostnih količin pitne vode; predvsem v sušnih obdobjih so na mnogih območjih potrebni dovozi vode s cisternami, – nekateri vodni viri ne zagotavljajo zahtevane kakovosti vode; predvsem je tu problem s povišanimi nitrati in pesticidi na nekaterih območjih; na manjših, manj zavarovanih zajetjih pa je tudi problem mikrobiološke kakovosti vode, – ustrezna organizacija upravljanja javnih vodovodnih sistemov, kjer je problem pomanjkanja višje strokovnega kadra in sredstev za njihovo zaposlovanje, kar se tudi odraža v oskrbi s pitno vodo, ki ne dosega ali pa vse težje dosega sodobne standarde oskrbe s pitno vodo.

Vedno aktualni problemi kakovosti voda so postali delno znani šele z izboljšanimi analiznimi postopki in preiskavami. Obremenitev naših živil z ostanki vseh vrst je bistven sestavni del diskusij o varstvu okolja. Tudi standardi za kakovost pitne vode niso izvzeti, saj je voda živilo. Veliko težo pri planiranju nove ali bodoče dopolnitve obstoječe oskrbe z vodo ima vprašanje varnosti toliko bolj, kolikor večje je območje, ki ga pokriva obstoječi sistem za oskrbo z vodo. Pri tem je v središču pozornosti varovanje pitne vode s stališča uporabnika. Vendar pa vprašanje zaščite uporabnika ni odvisno od velikosti upravljavca sistema za oskrbo z vodo. Varnost naprav za oskrbo z vodo je odvisna povsem od optimalnih tehničnih, pogonskih in gospodarskih zahtev. Prav tako je treba omogočiti uporabo novih tehnologij glede materialov, razvoja merne in krmilne tehnike in pri ekonomsko-tehničnih metodah za reševanje problemov planiranja in financiranja. IZHODIŠČA PRI ZAGOTAVLJANJU VARNE OSKRBE S PITNO VODO

Reševanje opisanih problemov lahko poteka le v naslednjih smereh: – v ustrezni organizaciji upravljanja javnih vodovodnih sistemov, ki bo ustrezala sodobnim standardom in zahtevam, – v zagotavljamju novih vodnih virov, – v ustrezni zaščiti obstoječih in novih vodnih virov, z ustreznim gospodarjenjem s povodji in vodonosniki, vključujoč sanacijo vodovarstvenega območja, ki vključuje tudi ustrezno odvajanje in čiščenje odpadnih voda, – v ureditvi javnega vodovodnega omrežja na celotnem območju posameznih regij. Pitna voda je živilo, ki se zajema v Sloveniji tradicionalno, predvsem iz podzemnih voda in po možnosti neobremenjenih površinskih voda. Manjše količine za individualno oskrbo se pridobivajo tudi iz izvirov in kapnic. Disperzijski pojav onesnaženja vodnih zalog zaradi komunalnih, industrijskih odpadnih voda in odpadkov (npr. z detergenti in težkimi kovinami), zaradi gnojenja in varstva rastlin v kmetijski proizvodnji in občasnih pronicanj olj vse bolj obremenjujejo kakovost vode in ogrožajo njihovo različno uporabo.

Oskrba s pitno vodo se znotraj evropskega prostora in v preostalem razvitem svetu postavlja na nove kakovostne temelje. Predstavniki industrije vode in strokovnjaki za to področje se povsem strinjajo, da je treba ne samo zagotoviti pravne standarde kakovosti, temveč je treba pridobiti zaupanje potrošnikov. V ta namen so bila v evropskem prostoru organizirana ključna strokovna posvetovanja v Bonnu, prvo v oktobru leta 2001 in drugo v februarju leta 2004. Vmes je bil strokovni seminar o pitni vodi v Bruslju oktobra 2003. V letu 2003 je prav tako WHO izdala 3. izdajo Smernic za kvaliteto pitne vode, v katerih je uveden koncept Načrtov varne oskrbe s pitno vodo. Posledica vseh teh aktivnosti je “Bonnska listina za varno oskrbo s pitno vodo” (The Bonn Charter for Safe Drinking Water, September 2004), ki je bila sprejeta v okviru mednarodnega združenja IWA v septembru 2004. Ta dokument daje kakovostne usmeritve izvršilni oblasti, pravnemu redu in izvajalcem javne oskrbe s pitno vodo. Dokument je vsekakor osnova sodobnega načrtovanja in izvajanja javne oskrbe s pitno vodo. Temeljna načela tega dokumenta prikazuje naslednja ilustracija (Slika 2).


Vode - skrb, nadloga in izziv

39

Slika 2: Temeljna načela Bonnske listine upoštevajoč načrte varne oskrbe s pitno vodo. Verodostojna varna oskrba z vodo je temeljna za zdrav razvoj družbe in njeno ekonomsko rast. Izvajanje javne oskrbe z vodo zahteva vsestransko razumevanje tveganja onesnaženja in učinkovit nadzor nad temi tveganji. Prav tako zahteva grobe standarde kakovosti in sistem mora zagotavljati varno oskrbo z vodo. Ureditev sistema mora biti transparentna. Pogoj za varno oskrbo s pitno vodo pa zahteva sodelovanje vseh udeleženih. Bonnska listina predstavlja ogrodje za postavitev takih sistemov, vključujoč oceno in ublažitev tveganja na vseh točkah sistema oskrbe z vodo – od prispevnega območja zajetij do potrošnika – ter izvajanje nadzora, temelječega na predhodno določenih

standardih in kontrolah. V listini so dane smernice za porazdelitev odgovornosti v institucijah in obvezne poti komuniciranja. Cilj, ki se želi doseči, je varna oskrba s pitno vodo, v katero potrošniki zaupajo. Na območju Slovenije se dela tega problema loteva MOP z Operativnim programom oskrbe s pitno vodo v Sloveniji, del pa je določen z izvajanjem notranjega nadzora po načelih sistema HACCP in z državnim monitoringom skladnosti kakovosti pitne vode, iz potrošnikove pipe. Nekaj vprašanj pa še ostaja odprtih. S stališča vladno upravnega vidika sta za pitno vodo na območju Slovenije v glavnem odgovorni Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za okolje in prostor, ki se morata seveda usklajevati z zahtevami Evropske unije (Slika 3).


40

Vode - skrb, nadloga in izziv

Slika 3: Odgovornost za oskrbo s pitno vodo.


Vode - skrb, nadloga in izziv

PRISTOP K REŠEVANJU REGIONALNIH PROBLEMOV OSKRBE S PITNO VODO Regionalno reševanje problemov oskrbe s pitno vodo zahteva celovitejši pristop, ki je prikazan na spodnji Sliki 4:

Slika 4: Pristop k reševanju regionalnih problemov oskrbe s pitno vodo.

41


42

Vode - skrb, nadloga in izziv

V fazi zasnove je treba preučiti: – obstoječe stanje oskrbe s pitno vodo in varnost te oskrbe glede na pokritost z oskrbo na določenem območju, količino in kakovost pitne vode, – izvajanje javne gospodarske služne oskrbe s pitno vodo ter ugotoviti morebitne pomanjkljivosti, ki lahko ovirajo nadaljnji razvoj, – predviden razvoj regije ter možnosti zadovoljevanja potreb po vodi z analizo potreb po vodi in razpoložljivih vodnih virov. V naslednjem koraku je potrebna določitev koncepta razvoja oskrbe s pitno vodo, kjer se ne sme zanemariti načrt oskrbe z vodo v izrednih razmerah. In še, oskrba s pitno vodo mora biti del integralnega načrta gospodarjenja z vodami celotne regije. Treba je izvesti analizo izvedljivosti predvidenega koncepta razvoja oskrbe s pitno vodo s prostorskega, finančnega in političnega vidika. Ko imamo postavljene te osnovne temelje, lahko pristopimo k izvedbi celotnega projekta. FINANCIRANJE PROJEKTOV OSKRBE S PITNO VODO V skladu s predlogom Operativnega programa oskrbe s pitno vodo delimo financiranje sistema oskrbe s pitno vodo v naslednje kategorije: a – financiranje izvedbe vodovodnega sistema, b – financiranje izvedbe vodnega vira in c – financiranje delovanja vodovodnega sistema – dobave vode. Za izvedbo prvih dveh kategorij imamo različne pristojnosti, ki so prikazane v spodnji preglednici. Glede na usklajevanje dolgoročnega razvoja z Evropsko unijo pa so na razpolago tudi posebna merila sofinanciranja v okviru finančnih instrumenInfrastruktura vodni viri magistralni vodi z zajetji zajetja transport vode po primarnih razvodih transport vode od primarnih razvodov do priključka uporabnika priključek

Obseg del razvoj, varstvo in spremljanje stanja vse investicije

tov Evropske unije, kakor sta kohezijski in strukturni skladi. Osnovna strateška programska dokumenta, ki opredeljujeta nacionalno okoljsko politiko in glavne cilje posameznih okoljskih sektorjev, v okviru katerih je tudi oskrba s pitno vodo, sta Nacionalni program varstva okolja (NPVO) in Državni razvojni program (DRP). Ta dva dokumenta določata osnovna prednostna merila za sofinanciranje z nacionalnimi in evropskimi sredstvi. Sredstva kohezijskega sklada so namenjena prednostnim nalogam izvajanja finančno zahtevne zakonodaje in s tem doseganju enotnih okoljskih standardov v Evropski uniji. Slovenski projekti, ki se bodo financirali iz kohezijskega sklada, so sistemsko vezani na Državni razvojni program in konkretno na Operativni program okolja in trajnostno rabo energije. Pri tem je uporabljen projektni pristop, kar pomeni, da se poda vloga za konkretni posamezni projekt in se tako tudi obravnava. Sredstva so odobrena za posamezno vlogo. Po dosedanjih izkušnjah se lahko na posamezni prijavljeni projekt pridobi iz kohezijskega sklada od 60- do 70 % upravičenih stroškov investicije. Strukturni skladi pa so namenjeni politiki skladnega regionalnega razvoja. Tu je uporabljen programski pristop. Komisija Evropske unije potrdi razvojne programe z glavnimi cilji in ukrepi programov, Republika Slovenija pa nato dodeljuje sredstva prek javnih razpisov za sofinanciranje posameznih projektov za izvedbo posameznih ciljev. Ti skladi omogočajo sofinanciranje do največ 75 % upravičenih stroškov investicije, odvisno od kriterijev razvitosti določene regije. V splošnem je prispevek iz teh skladov od 50- do 70 % upravičenih stroškov investicije.

Pristojnost država

Vir financiranja vodno povračilo

država + občina (občine) občina občina

vodno povračilo, občinski proračun občinski proračun občinski proračun

vse investicije

občina ali investitor

občinski proračun ali urbanistična pogodba

vse investicije

investitor

lastna sredstva

razvoj in vse investicije vse investicije


Vode - skrb, nadloga in izziv

Slika 5: Usklajevanje dokumentov dolgoročnega razvojnega načrtovanja z Evropsko komisijo (vir: osnutek DRP). PRIMERI PROJEKTOV KOHEZIJSKEGA SKLADA Dokumentacijo za vloge za sredstva kohezijskega sklada sestavljajo: – obrazec za vlogo – Annex D, – mapa z grafičnimi prikazi lokacije, – finančna študija z analizo stroškov in koristi, – povzetek tehničnih poročil z grafičnimi prilogami in – povzetek poročil o vplivih na okolje z grafičnimi prilogami. Za vlogo je pri MOP-u odgovoren »Sektor vlade za strukturno politiko in regionalni razvoj«. Vloga pa se izdela v skladu z navodili v »Guide to the Cohesion Fund 2000–2006 (Evropska komisija, februar 2003)«.

43


44

Vode - skrb, nadloga in izziv


Vode - skrb, nadloga in izziv

Zdaj potekajo naslednji projekti, povezani z regionalno oskrbo s pitno vodo, ki pa so trenutno v različnih fazah svojega razvoja: • vodooskrba obale, • zaščita podzemne vode Dravskega in Ptujskega polja, • vodooskrba Bele Krajine, • vodooskrba Pomurja, • vodooskrba Trnovske planote. Kratek pregled primerov na projektih zaščita podzemnih voda Dravskega in Ptujskega polja in vodooskrba Bele Krajine:

VIRI IN LITERATURA: 1. The Bonn Charter for Safe Drinking Water, IWA, september 2004. 2. Osnutek državnega razvojnega programa Republike Slovenije za obdobje 2007–2013. 3. Dr. Meta Gorišek, Sofinanciranje s sredstvi proračuna RS in bodoče finančne perspekltive EU 2007–2013, maj 2006, Portorož, IV. Kongres o razvoju gospodarskih javnih služb varstva okolja. 4. Operativni program oskrbe s pitno vodo (7.0 različica, april 2006).

ZAKLJUČEK Dejstvo je, da imajo velike mestne občine relativno solidno zgrajeno vodovodno infrastrukturo (omrežja, objekti, zajetja). Njihov problem oskrbe s pitno vodo je v glavnem povezan s povečanjem varnosti vodnih virov, s kakovostjo vode na vodnih virih, bojem z izgubami in na obali tudi s problemom zagotavljanja zadostnih količin pitne vode. V manjših občinah, praviloma na območjih z demografskimi in razvojnimi problemi, pa po navadi ne zadovoljujejo zdajšnjih zahtev po zagotavljanju zdrave in varne oskrbe s pitno vodo niti vodovodna infrastruktura niti kakovost in količina vodnih virov. Te občine bi težko zmogle same zase reševati problem oskrbe z vodo zaradi kadrovskih in finančnih težav. Rešitev tega problema je regionalni pristop k reševanju te problematike. Priprava regionalnih projektov oskrbe s pitno vodo rešuje poleg tehničnih, prostorskih in finančnih problemov tudi problem upravljanja regionalnih vodovodnih sistemov. Ideja je v tem, da regionalni sistem oskrbe s pitno vodo upravlja en upravljavec. S tem se zagotavljajo enotna standardizacija, cenovna politika in profesionalizacija. Ta zamisel je ponekod v nasprotju z interesi zdajšnjih izvajalcev lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, ki so praviloma organizirani na občinskih nivojih. Priprava vloge za pridobitev sredstev Evropske unije zahteva poleg dokumentacije (investicijske, projektne, okoljske) tudi dokumentacijo, s katero se dokazuje pravica graditi (lastnina zemljišč, služnostne pogodbe). Taka dokumentacija je zaradi velikega števila potrebnih zemljišč, na katerih se odvija oskrba s pitno vodo, časovno zelo zahtevna faza celotnega projekta.

45

Med predavanji


46

Vode - skrb, nadloga in izziv

SLOVENSKA TEHNOLOŠKA PLATFORMA ZA VODE – STPV prof. dr. Milena Horvat, Institut Jožef Stefan

Povzetek Slovenska tehnološka platforma za vode (STPV; http://www.tpvode.si) se vključuje v delovanje Evropske tehnološke platforme »Water Supply and Sanitation Technology Platform«, katere namen je opredeliti vizijo in strategijo na področju vod za celotno Evropo in pripraviti strateško raziskovalno agendo in njen akcijski izvedbeni plan do let 2010, 2020 in 2030, prispevati h konkurenčnosti evropske industrije glede vod in prispevati k rešitvi problemov, povezanih z vodami. Razvoj Slovenske tehnološke platforme za vode je iniciativa nosilcev znanja in ponudnikov ter uporabnikov tehnologij, ki želijo ustvariti konkurenčni okvir združevanja znanj o okoljskih tehnologijah in razviti strateški akcijski raziskovalni načrt tehnologij voda, da bi povečali konkurenčnost in inovativnost slovenske industrije, okoljskih znanosti in upravljanja voda. Uvod Čista in kakovostna voda in zrak sta osnova trajnostnega razvoja in kakovosti življenja. Hitro zmanjševanje razpoložljivih zalog zdrave pitne vode in povečevanje onesnaženosti zraka kažeta, da so obstoječe tehnološke rešitve zagotavljanja kakovostne vode in zraka na meji svojih zmogljivosti, razvoj novih tehnologij pa je omejen. Med ključnimi omejitvenimi dejavniki sta zagotovo tudi omejena diseminacija in dostop do informacij. Povečanje učinkovitosti obstoječih tehnoloških rešitev in razvoj novih pristopov zahtevata povezovanje različnih strok, ki bodo povečale inovativnost, konkurenčnost in rast sektorja okoljskih tehnologij. Partnerji projekta razvoja tehnološke platforme za vode so razvijalci in uporabniki tehnologij ter nosilci znanja, ki so prepoznali: – okoljske tehnologije kot hitro rastoči sektor, v katerem lahko tehnološki napredek prispeva k rasti

in trajnostnemu razvoju v Sloveniji, Evropi in tudi širše, – da sta zaščita in upravljanje vod osnovne človekove dobrine, kompleksna dejavnost, ki zahteva vrsto nacionalnih, regionalnih in lokalnih pobud v privatnem in javnem sektorju. Učinkovito obvladovanje te dejavnosti zahteva jasno skupno vizijo in izdelavo strateškega razvojnega in akcijskega načrta s posebnim poudarkom na odstranjevanju ovir za širjenje novih tehnologij, – degradirana okolja Slovenije kot posebno priložnost združevanja znanj in veščin na konkretnih izzivih za razvoj novih tehnoloških znanj in proizvodov, – priložnost razvoja in implementacije učinkovitejših tehnologij v proizvodnih procesih za povečevanje produktivnost in s tem konkurenčnosti na trgu. Razvoj slovenske tehnološke platforme za vode je iniciativa nosilcev znanja, ponudnikov in uporabnikov tehnologij. Cilj platforme je, da bi se na načelu »od spodaj navzgor« ustvaril konkurenčni okvir združevanja znanj o okoljskih in proizvodnih tehnologijah in razvil strateški akcijski raziskovalni načrt za zagotovitev zdrave vode za ljudi in naravo, za podporo povečevanju konkurenčnosti in inovativnosti slovenske industrije in raziskovalcev okoljskih izzivov. Razvoj Slovenske tehnološke platforme za vode je zasnovan na povezovanju in sodelovanju mrežnih organizacij in drugih oblik povezovanja znanosti in gospodarstva. Iniciatorji ustanovitve platforme je skupina podjetij in inštitucij, ki se povezujejo v okviru Slovenskega ekološkega grozda, katerega nosilna organizacija je Esotech d.d., in Centra odličnosti Okoljske tehnologije, ki ga koordinira Institut Jožef Stefan. Perspektiva delovanja platforme pa je seveda tudi mednarodno povezovanje in vključevanje v tehnološko platformo Water Supply and Sanitation Technology Platform (WSSTP) na ravni Evropske unije. Partnerji projekta v okviru tehnološke platforme povezujejo znanja, tehnične zmogljivosti in obstoječe povezave Slovenskega ekološkega grozda, Centra odličnosti Okoljske tehnologije in drugih partnerjev, ki delujejo kot razvijalci ali uporabniki znanja in tehnologij. Struktura partnerjev omogoča nadgradnjo obstoječih struktur povezovanja in sodelovanja za razvoj učinkovitega strateškega načrta, pristop k reševanju okoljskih problematik in soočenje z izzivi prihodnosti. Iniciativno skupino za ustanovitev sta vodila podjetje Esotech d.d. kot predstavnik industrije in Institut Jožef Stefan kot predstavnik raziskovalnih inštitucij, v ustanovitveni sku-


Vode - skrb, nadloga in izziv

pini pa so bili še JP Centralna čistilna naprava Domžale-Kamnik, Inštitut za ekološki inženiring d.o.o. Maribor, LIMNOS, RACI, GIZ Slovenski ekološki grozd, Acroni d.d., Radeče papir, Paloma d.d., Comet d.d., Javor Pivka, MPI Mežica, TAB Mežica, Salonit Anhovo, Inštitut za fizikalno biologijo Grosuplje, Inštitut za kovinske materiale in tehnologije, Kemijski inštitut, Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana, Nacionalni inštitut za biologijo, Politehnika Nova Gorica, Univerza v Ljubljani (Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Biotehniška fakulteta) in Univerza v Mariboru (Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo in Fakulteta za strojništvo). Razlog za sodelovanje partnerjev v okviru tehnološke platforme je sodelovanje v okoljskih projektih in razvoj novih okoljskih tehnologij, povezanih z vodo kot dobrino in surovino. Tehnološka platforma je odprta za vse zainteresirane institucije, organizacije, podjetja in posameznike, ki želijo s svojim aktivnim udejstvovanjem prispevati k oblikovanju kritične

47

mase znanja za celovito reševanje problematike degradiranih okolij Slovenije, Evrope in tudi širše. Vsi partnerji so tudi odgovorni za zagotavljanje odprtosti mreže, tj. za motiviranje in vključevanje novih članov. Vodilo in usmeritve delovanja tehnološke platforme za vode so usklajene z zahtevami trajnostnega razvoja, z reševanjem globalnih in lokalnih okoljskih problemov in z mednarodnimi sporazumi. Tehnološka platforma za vode se bo posvetila predvsem reševanju problemov v Sloveniji in se intenzivno povezovala in vključevala v širši evropski in svetovni prostor v okviru delovanja evropskih platform, zlasti WSSTP, in Evropskega tehnološkega akcijskega plana (ETAP). Slovenska tehnološka platforma za vode je strukturirana po vzoru evropskih platform. Vodi jo strateški svet ob sodelovanju Projektne skupine, v kateri so poleg vodje in pomočnika še vodje delovnih skupin posameznih področij (Slika 1). Strateški svet in Projektna skupina STPV trenutno še nista izoblikovana.

Slika 1: Organizacijska shema delovanja tehnoloških platform.


48

Vode - skrb, nadloga in izziv

Dejavnosti Slovenske tehnološke platforme 2005–2006 Slovenska tehnološka platforma za vode je bila formalno ustanovljena jeseni 2005 ob podpori Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo in Gospodarske zbornice Slovenije. Takoj po ustanovitvi, v začetku oktobra 2005, se je oblikovalo 5 delovnih skupin za pripravo strateškega razvojnega načrta: Voda za ljudi, Upravljanje voda, Voda v industriji, Voda v kmetijstvu in Horizontalna skupina, ki povezuje vse ostale. V Belih Vodah nad Šoštanjem je 27. oktobra 2005 potekala strateška konferenca Slovenske tehnološke platforme za vode v organizaciji Instituta Jožef Stefan in družbe Esotech. V nekdanji osnovni šoli smo pripravili predavanja o aktualnih temah iz zaščite vod v Sloveniji, domačini Belih Vod pa so dogodek dopolnili s predstavitvijo kmečkih izdelkov in dobrot ter dan zaključili s prisrčnim nastopom otrok. Rekordno število – več kakor 70 udeležencev – ki je aktivno sodelovalo s svojimi predlogi in idejami, je dokazalo, da Slovenija potrebuje take civilne iniciative in da postaja prenos znanj in tehnologij med institucijami in gospodarstvom realna potreba pri iskanju novih trgov in priložnosti. Dogodek se je končal z okroglo mizo, na kateri so sodelujoči predstavili svoje poglede na zaščito in preventivo vodnih virov v Šaleški dolini. Novembra je bil izdelan preliminarni Strateški program raziskav za vode. Predstavlja vizijo razvoja raziskav za vodo za ljudi, naravo, kmetijstvo in tehnologijo in je predstavljen po posameznih področjih. Voda za ljudi: vizija je zagotavljanje preskrbe vsega prebivalstva Slovenije z zdravo pitno vodo do leta 2030 preko sistema integriranega javnega vodovodnega omrežja. Ključna izziva področja v prihodnjih 25 letih bosta izboljšati kakovost pitne vode, zmanjšati njeno porabo, s tem pa tudi količino komunalne odpadne vode, zlasti tiste, ki potrebuje intenzivno obdelavo. Pomembna porabnika pitne vode v Sloveniji sta še vedno industrija in kmetijstvo, ki si morata v prihodnosti zagotoviti lastne vire vode primerne kakovosti. Osnovna tematska področja, na katera se nanaša program potrebnih raziskav, so priprava pitne vode, uravnoteženje ponudbe in povpraševanja, zagotavljanje varnosti in oskrbe s pitno vodo, zmanjšanje negativnih vplivov, ki jih imata uporaba in obdelava vode, sonaravno gospodarjenje s pitno vodo, obdelava blata iz čistilnih naprav in razvijanje zavesti ljudi o pomenu zaščite vode na vseh nivojih. Upravljanje voda predstavlja najobsežnejše delovno področje. Namen je do leta 2030 vzpostaviti

tako stanje, da bomo na evropski ravni enakovredno in odgovorno sodelovali pri trajnostnem upravljanju voda kot vira visoke vrednosti za ljudi, industrijo, kmetijstvo in naravo. Raziskave se osredotočajo na 8 področij: splošno upravljanje voda, pridobivanje integralnih informacij, naravni in antropogeni procesi, sistemska znanja in modeliranje za integrirano upravljanje voda, uporaba modeliranja pri odločanju in upravljanju, razvoj in prilagajanje, razširjanje informacij in uzaveščanje in vodenje ter nadzor. Prioritetne usmeritve so zlasti (1) medresorno povezane in usklajene politike in orodja za upravljanje voda, (2) razvoj novih generacij in harmonizacija instrumentacije, monitorjev, (bio)indikatorjev, podatkovnih baz, opazovalnih in referenčnih sistemov, (3) on-line dosegljivost in uporaba podatkov in orodij za modeliranje in izboljšanje natančnosti in zanesljivosti upravljanja voda, (4) nove generacije sistemov podpore odločanja za medresorno upravljanje voda na ravni povodja in porečja, (5) ekonomsko, trajnostno in demokratično upravljanje voda s sposobnostjo odzivanja na hitre spremembe in (6) skrajšane in učinkovite povezave med tehnologijo, politiko in prakso. Voda v industriji je pomembna kot surovina in v tehnoloških postopkih. Industrija mora postati neodvisna pri preskrbi z vodo in pri njeni nadaljnji rabi, pri čemer mora kakovost ustrezati zahtevam tehnološkega procesa, na izpustu pa okoljskim standardom. Običajna rešitev so zaprti tokokrogi z minimalnimi izgubami, kar zahteva razvoj integriranih tehnologij, specifičnih za vsak proces in izdelek. Za to je treba razvijati tehnologije, ki bodo omogočile zmanjšanje porabe vode za 75 % v 15 letih in zmanjšale vpliv na okolje za 95 % v 15 letih, ki bodo stroškovno učinkovite in bodo zagotavljale kakovost izdelkov in stabilnost procesov. Tehnologije morajo biti zdrave, varne in široko dostopne. Voda v kmetijstvu: vizija kmetijstva je, da postane ekonomsko upravičljivo in konkurenčno na svetovnem tržišču. Zato se tudi v kmetijstvu povečuje potreba po novih tehnologijah, opremi in zmogljivostih v povezavi z vodami. Raziskave so potrebne zlasti v naslednjih sektorjih: (1) rastlinska pridelava z namakanjem, (2) od padavin odvisna rastlinska pridelava, (3) živinoreja, (4) akvakultura, (5) pridelava v rastlinjakih in (6) tehnološki procesi v živilskopredelovalni industriji. Horizontalna skupina: cilj horizontalne skupine je zagotavljanje ustreznosti rešitev vseh delovnih skupin tehnološke platforme za vode, upoštevajoč socialni, ekonomski in kulturni vidik v regijah, prispevek


Vode - skrb, nadloga in izziv

k trajnostnemu razvoju regij in doseganje zastavljenih ciljev: (1) vplivati na raziskovalna področja na ravni Evrope, (2) dvigniti zavedanje o pomembnosti vode kot strateškega vira, (3) izobraževanje in usposabljanje, (4) enotno razumevanje izzivov (eksperti, politika, zakonodajna telesa, uporabniki) in (5) terminološki razvoj. Slovenska tehnološka platforma za vode je odprtega značaja in poziva vse zainteresirane predstavnike gospodarstva, znanosti, politike, interesnih združenj, lokalnih skupnosti in posameznike, da se ji pridružijo in s svojim znanjem prispevajo k trajnostnemu razvoju in upravljanju naravnega okolja in širjenju zavesti o nujnosti odgovornega odnosa do naravnih virov.

Prof. dr. Milena Horvat z Instituta Jožef Stefan

49


50

Vode - skrb, nadloga in izziv

OBVEZNOSTI IZ OPERATIVNEGA PROGRAMA ODVAJANJA IN ČIŠČENJA ODPADNIH KOMUNALNIH VODA Iztok Rozman, Ministrstvo za okolje in prostor

1 UVOD Operativni program odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode7) (OP) je bil s sklepom12) Vlade Republike Slovenije sprejet na 94. redni seji dne 14. 10. 2004. S tem so bili potrjeni ukrepi, predvideni v OP, za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda v Republiki Sloveniji. OP je eden ključnih izvedbenih aktov, ki izhaja iz Nacionalnega programa varstva okolja6) (NPVO) in iz zahteve po izdelavi implementacijskega programa iz 6. člena Direktive Sveta 91/271/EGS o čiščenju komunalne odpadne vode2) in je usklajen s skupnimi stališči Evropske unije do pogajalskih izhodišč na področju okolja CONF-SI11/01. OP je program koordiniranih ukrepov države in občin, ki se nanaša na varstvo površinskih in podzemnih voda pred vnosom dušika in fosforja, na vodovarstvenih območjih in območjih kopalnih voda in pred bakteriološkim onesnaženjem voda zaradi odvajanja komunalne odpadne vode. Zastavljen je za celotno obdobje izgradnje javne kanalizacije od leta 2005 do 2017, s posebnim poudarkom na investicijah v infrastrukturo lokalne javne službe v obdobju od 1. januarja 2005 do 31. decembra 2008. Predvideno je, da izvajanje OP in njegovo obnavljanje za obdobje 2009–2012 spremlja Ministrstvo za okolje in prostor (MOP). Dopuščena je tudi predčasna obnova OP, če bo na podlagi spremljanja in ocenjevanja njegovega izvajanja ugotovljeno, da je ta potrebna zaradi doseganja ciljev iz OP. OP je pripravljen na naslednjih izhodiščih: 1. Doseganje ciljev NPVO glede politike varstva voda. 2. Uveljavitev pravnega reda Evropske unije glede odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode, ki se nanaša na implementacijo Direktive o čišče-

nju komunalne odpadne vode in skupnih stališč Evropske unije do pogajalskih izhodišč za okolje. 3. Izpolnjevanje zahtev, ki izhajajo iz Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 2000/60/ES o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike1) in iz direktiv, ki so združene v njen okvir. Te zahteve so: – doseganje dobrega kemijskega stanja površinskih in podzemnih voda do leta 2013, – doseganje predpisanih standardov kakovosti površinskih in podzemnih voda, če so namenjene oskrbi prebivalstva s pitno vodo, – preprečevanje pojava evtrofikacije površinskih voda na občutljivih območjih in – doseganje okoljskih standardov kakovosti za površinske vode, ki veljajo za kopalne vode. 4. Pričakovanje, da bodo v obdobju do leta 2013 zastavljeni novi robni pogoji glede rokov izvedbe in (predvsem) glede stopnje varstva, ki jo morajo posamezni predvideni ukrepi odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode zagotoviti. Predvideni stroški za izvedbo OP temeljijo na predpisanih najmanjših oskrbovalnih standardih izvajanja javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Ureditev odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode je dolgoročna in skupno največja okoljska investicija v RS. Z OP so dana izhodišča za prostorsko in časovno normativno razporejanje ter smotrno porabo finančnih sredstev za investicije in investicijsko vzdrževanje odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. 2 OBVEZNOSTI Zahteve v zvezi z odvajanjem komunalne odpadne vode v javno kanalizacijo in njenim čiščenjem so predpisane v Pravilniku o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode8). Te zahteve so: • naselje ali del naselja, v katerem letna obremenitev presega 20 PE/ha in celotna obremenitev presega 50 PE, mora biti opremljeno z javno kanalizacijo, • naselje ali del naselja na vodovarstvenem ali občutljivem območju, v katerem letna obremenitev presega 10 PE/ha in celotna obremenitev presega 50 PE, mora biti opremljeno z javno kanalizacijo, • komunalna odpadna voda, ki nastaja v stavbi, se mora v naseljih ali delih naselij, ki so opremljena


Vode - skrb, nadloga in izziv

z javno kanalizacijo, odvajati vanjo. Komunalna odpadna voda, ki nastaja v stavbi zunaj naselja ali dela naselja, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, se mora prav tako odvajati vanjo, če je letna obremenitev preračunana na 1 m dolžine kanalskega voda, ki ga je treba zagotoviti za priključitev presega 0,02 PE, odvajanje pa je mogoče brez naprav za prečrpavanje. Če za komunalno odpadno vodo, ki nastaja v stavbi, ni predpisano obvezno odvajanje v javno kanalizacijo, se mora ta odvajati neposredno v malo komunalno čistilno napravo. Navedene zahteve morajo biti izpolnjene najpozneje do: – 31. decembra 2007 na poselitvenem območju, kjer je obremenitev večja od 100.000 PE, – 31. decembra 2010 na poselitvenem območju, kjer je obremenitev večja od 15.000 PE, – 31. decembra 2015 na poselitvenem območju, kjer je obremenitev večja od 2.000 PE, – 31. decembra 2017 na poselitvenem območju, kjer je obremenitev večja od 50 PE, – 31. decembra 2008 na poselitvenem območju, kjer je obremenitev večja od 10.000 PE in gre za občutljivo območje, – 31. december 2015 na poselitvenem območju, kjer je obremenitev večja od 50 PE in gre za občutljivo območje, – 31. decembra 2007 na poselitvenem območju, kjer je obremenitev večja od 50 PE in gre za vodovarstveno območje. Na območjih, ki jih ni treba opremiti z javno kanalizacijo in kjer izvedba javne kanalizacije ni predvidena s programom opremljanja zemljišč, in za stavbe zunaj naselja mora biti zagotovljeno čiščenje komunalne odpadne vode v malih čistilnih napravah, in sicer najpozneje do: • 31. decembra 2010 na vodovarstvenih območjih, • 31. decembra 2018 na občutljivih območjih. 3 OPERATIVNI PROGRAM ODVAJANJA IN ČIŠČENJA KOMUNALNE ODPADNE VODE OP je razdeljen v naslednje stopnje ukrepov odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode: – OSNOVNI PROGRAM vključuje zahteve na območjih naselij ali delov naselij z obremenjenostjo nad 2000 PE in nad 50 PE, če je gostota obremenjenosti več kakor 20 PE/ha oziroma 10 PE/ ha na občutljivih in vodovarstvenih območjih, ob-

51

močjih kopalnih voda ali območjih z neposrednim vplivom na vodo v akumulaciji hidroelektrarne. – 1. STOPNJA dodatno vključuje območja naselij ali delov naselij z obremenjenostjo nad 900 PE, če je gostota obremenjenosti večja od 10 PE/ha. – 2. STOPNJA dodatno vključuje območja naselij ali delov naselij z obremenjenostjo nad 450 PE, če je gostota obremenjenosti večja od 10 PE/ha. – 3. STOPNJA dodatno vključuje območja naselij ali delov naselij z obremenjenostjo nad 50 PE, če je gostota obremenjenosti večja od 10 PE/ha. V obdobju do 31. decembra 2008 je predvideno prednostno izvajanje ukrepov, ki zagotavljajo izpolnjevanje ciljev tega programa, na območjih naselij ali delov naselij z obremenjenostjo nad 15.000 PE, nad 10.000 PE na občutljivih območjih in nad 50 PE na vodovarstvenih območjih in območjih kopalnih voda, kjer gostota obremenjenosti presega 10 PE/ha. Prednost pri izvajanju ukrepov je predvidena tudi za skupne projekte več lokalnih skupnosti, kjer bo zagotovljeno dolgoročno združevanje in razporejanje razpoložljivih sredstev v celotnem obdobju izvajanja OP. 3.1 Analiza stanja V analizo stanja, ki je bila narejena v sklopu OP, so vključeni naslednji segmenti: – Način in oblika izvajanja javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode v RS. Mogoči načini in oblike so opredeljeni v Zakonu o gospodarskih javnih službah24). Obvezna občinska gospodarska javna služba se v RS izvaja v več kakor 100 podjetjih, od tega je večina (okoli dve tretjini) javnih podjetij v lasti občin, sledijo pa druge mogoče oblike organiziranosti. Nekaj manjših občin še nima organizirane javne službe. Najbolj zaskrbljujoča je izrazito razdrobljena struktura izvajanja javne službe. Le osem izvajalcev to službo izvaja na območjih z več kakor 50.000 prebivalci. Iz primerjalnih analiz teh storitev v Evropski uniji izhaja, da je izvajanje storitev odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih vod ekonomsko učinkovito, če se storitve izvajajo za več kakor 100.000 prebivalcev. – Določitev naselij ali delov naselij, ki morajo biti opremljena z javno kanalizacijo. V skladu z veljavnimi predpisi so bila določena območja z več kakor 50 prebivalci. V OP je bilo na tej podlagi uvrščenih 3268 območij, kjer živi nekaj nad 1.800.000 prebivalcev RS.


52

Vode - skrb, nadloga in izziv

– Analiza teh območij glede na gostoto poselitve je pokazala, da 10 % prebivalstva živi v naseljih ali delih naselij z manj kakor 50 prebivalcev, 90 % pa v naseljih ali delih naselij s 50 ali več prebivalci. Pri tem pa je delež glede na gostoto poselitve naslednji: 10 % jih živi v naseljih ali delih naselij z gostoto poselitve, manjšo od 10 prebivalcev/ha, 20 % v naseljih ali delih naselij z gostoto poselitve med 10- in 20 prebivalci/ha, 60 % pa v naseljih ali delih naselij z gostoto poselitve, večjo kakor 20 prebivalcev/ha. – Obstoječa infrastruktura javne službe. Do 31. decembra 2005 je bila predvidena skupna zmogljivost čiščenja okoli 1,88 mio PE. Ob upoštevanju količnika med letnim povprečjem čiščenja in nazivno zmogljivostjo naprav, ki je med 0,65 in 0,70, je ugotovljeno, da je čiščenje komunalne odpadne vode zagotovljeno za najmanj 75 % komunalne odpadne vode, ki nastaja na območjih iz osnovnega dela OP, in za skoraj 70 % komunalne odpadne vode na območjih iz 1 stopnje OP. – Opremljenost s kanalizacijskimi vodi je bila slabša kot opremljenost s čistilnimi napravami. Odstotek stavb, priključenih na javno kanalizacijo na območjih, ki so vključena v osnovni program in njegovo 1. stopnjo, je bil okrog 55. Ugotovljeno je bilo tudi padanje stopnje priključenosti na javno kanalizacijo s padanjem gostote poselitve. Ker so v povprečju stroški za gradnjo kanalskih vodov na območjih, ki morajo biti opremljena, za okoli dvakrat večji od stroškov komunalnih čistilnih naprav, je opremljanje območij s kanalizacijskim omrežjem stroškovno in organizacijsko najbolj zahteven del OP. – Razvitost javne kanalizacije. Kot merilo za razvitost infrastrukture lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja se uporablja delež prebivalstva, ki je na to infrastrukturo priključen. Povprečni delež priključenosti na javno kanalizacijo v RS je bil ob izdelavi OP 49,9 %. – Sredstva za investicije in investicijsko vzdrževanje javne kanalizacije. – Analiza oblikovanja cen storitev javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode je pokazala, da te niso oblikovane enotno, predvsem zaradi različnega deleža, ki je v ceni storitev namenjen investicijam in investicijskemu vzdrževanju objektov javne kanalizacije. Taksa za obremenjevanje voda (okoljska dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne vode glede na zdaj veljavne predpise, op. av.) v letu 2003 po oceni, ki temelji na podlagi analize obre-

menjenosti območij iz 1. in 2. stopnje OP, ni bila v celoti obračunana. Ocenjuje se, da bi moral biti obračun takse za leto 2003 vsaj za 160.000 PE višji. Komunalni prispevek. Za stroške obnove obstoječe cestne ali infrastrukture drugih javnih služb, ko je to potrebno zaradi vgradnje kanalskih vodov, se, ker ti stroški v OP niso vključeni v predvideno ceno za javno kanalizacijo, pričakuje pokritje iz sredstev zbranega komunalnega prispevka, drugih občinskih proračunskih sredstev ali sredstev oseb zasebnega prava. 3.2 Cilji Cilji OP se nanašajo na izpolnjevanje predpisanih zahtev ter vključevanje finančnih virov, potrebnih za izvedbo OP. Cilji OP so: – izvedba javne kanalizacije na območjih, vključenih v osnovni program v predpisanih rokih v obdobju 2005–2017 v skladu s tehničnimi in okoljskimi standardi, – izvedba javne kanalizacije na območjih, vključenih v 1. stopnjo programa v takem obsegu, da bo v obdobju 2005–2007 v predpisanih rokih vsaj 80 % virov komunalne odpadne vode na teh območjih priključenih nanjo, – izvedba javne kanalizacije na območjih, vključenih v 2. stopnjo programa v takem obsegu, da bo v obdobju 2005–2007 v predpisanih rokih vsaj 70 % virov komunalne odpadne vode na teh območjih priključenih nanjo, – optimizacija stroškov izvajanja programa, tako da stroški ne bodo presegali upravičenih stroškov, da celotni letni stroški izgradnje javne kanalizacije v obdobju 2005–2017 v letnem povprečju ne bodo presegli stroškov, ki so bili v letu 2003 namenjeni investicijam in investicijskemu vzdrževanju javne kanalizacije, in da cena za uporabo infrastrukture v vsem obdobju izvajanja OP ne bo presegala mejnih stroškov investicije v javno kanalizacijo, določenih v skladu s predpisi, ki urejajo cene storitev občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja. – zagotovitev vključitve vseh finančnih virov, na podlagi katerih so se investicije in investicijsko vzdrževanje javne kanalizacije izvajale v letu 2003, in sicer v podobnem obsegu in podobnih deležih. 3.4 Analiza stroškov Rezultati analize stroškov operativnega programa so pokazali:


Vode - skrb, nadloga in izziv

– strošek 1 m ekvivalentne dolžine kanalskih vodov javne kanalizacije, ki se bo gradila v okviru OP, znaša okoli 44.000 SIT (185 EUR), – celotni stroški izvedbe znašajo okoli 211.800 mio SIT (882,5 mio EUR), od tega 70 % v za kanalske vode, 30 % pa za čistilne naprave, – največje investicije so predvidene na območjih z gostoto obremenjenosti med 10 PE/ha in 20 PE/ha, – če bi želeli vključiti nadaljnjih 200.000 prebivalcev RS v OP, bi bilo treba sredstva za izvedbo ukrepov povečati za 60 %. 3.5 Izvajalci Za izvedbo tega operativnega programa so pristojne in odgovorne občine in Ministrstvo za okolje in prostor. Posamezne zadolžitve pa so naslednje: OBČINE: – priprava programov opremljanja zemljišč, – priprava in sprejem načrtov razvojnih programov za izvedbo programov opremljanja zemljišč in zagotovitev zaključene finančne konstrukcije zanje, – zagotovitev izvedbe investicij in investicijskega vzdrževanja javne kanalizacije in – medsebojno povezovanje med občinami zaradi izvedbe skupnih projektov za zagotovitev ciljev OP. MOP: – priprava metodologije za določanje višine sredstev, ki se zbirajo za izvedbo OP na podlagi obračuna cen storitev javne službe, – usmerjanje sredstev državnega proračuna in namenskih sredstev iz proračuna Evropske unije na tista območja, kjer je zaradi specifičnih okoliščin pridobivanje lastnih sredstev občin oteženo, – zagotavljanje doslednega izvajanja obračuna okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja komunalne odpadne vode, – preverjanje tehnične in ekonomske smotrnosti investicij in investicijskega vzdrževanja javne kanalizacije v okviru tega OP, – priprava usmeritev za najbolj ekonomično izvedbo skupnih programov občin in – sprotno preverjanje razpoložljivosti finančnih virov in izvedljivost ciljev tega OP. 4 POGLED NAPREJ Na Ministrstvu za okolje in prostor smo letos, torej dobro leto po sprejemu OP in potem, ko ga je potr-

53

dila Vlada RS, pristopili k obdelavi in analizi podatkov iz poročanj izvajalcev javne službe za odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode o izvajanju javne službe za leti 2004 in 2005. Poročanje po 21. členu Pravilnika o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode bi moralo biti izvedeno najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Za leti 2004 in celotno 2005 nismo prejeli poročil 37 izvajalcev javne službe, ki so javno službo izvajali v 57 občinah. V začetku meseca maja 2006 smo izvajalce javnih služb in občine, od katerih nismo prejeli predpisanih poročil za leto 2005, ponovno pozvali k njihovemu takojšnjemu posredovanju. Do 15. maja 2006 nismo prejeli poročil 52 izvajalcev javne službe za preteklo leto, ki javno službo izvajajo v 107 občinah. Po naših podatkih trenutno štiri občine nimajo izvajalca javne službe za odvajanje in čiščenje komunalne odpadne in padavinske vode. Glede na zgoraj navedeno ugotavljamo, da bodo podatki in iz njih izhajajoče analize za leti 2004 in (predvidoma) 2005 nepopolni, kar predstavlja težavo in izziv za predvideno novelacijo OP. Do danes smo ugotovili tudi nekatera odstopanja pri rokih za izvajanje OP, ki so v nekaterih primerih daljši kot predpisani v 24. členu Pravilnika o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode. V okviru predvidene novelacije in rezultatov analize podatkov bomo določili način odprave teh pomanjkljivosti. Opredelili bomo realne roke in po potrebi predlagali tudi ustrezne spremembe Pravilnika o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, seveda v okviru evropskih direktiv in skupnih stališč Evropske unije do pogajalskih izhodišč v zvezi z okoljem CONF-SI11/01. Pričakujemo, da bo OP treba novelirati, in sicer predvsem v delu, ki se nanaša na finančne posledice izvajanja OP in uporabljene finančne vire. Glede na rezultate obdelave in analize novih podatkov bomo pripravili poročilo o trenutnem stanju glede odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, ki bo sestavni del novelacije OP.


54

Vode - skrb, nadloga in izziv

5 VIRI 1) Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (Ur. l. 327 22.12.2000 P.0001-0073) http://zakonodaja.gov.si/rpsi/kazala_chp/ rps_chp_2_1057627.html (14. aprila 2006). 2) Direktiva Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (Ur. l. 135 30.05.1991 P.0040-0052). http:// zakonodaja.gov.si/rpsi/kazala_chp/rps_chp_ 2_1057627.html (14. aprila 2006). 3) Direktiva Sveta 76/160/EGS z dne 8. decembra 1975 o kakovosti kopalnih voda (Ur. l. 031 05.02.1976 P.0001-0007). http://zakonodaja. gov.si/rpsi/kazala_chp/rps_chp_2_1057627. html (14. aprila 2006). 4) Direktiva sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi (Ur. l. 330 05.12.1998 P.0032-0054). http://zakonodaja.gov.si/rpsi/kazala_chp/ rps_chp_2_1057627.html (24. aprila 2006). 5) Direktiva sveta 75/440/EGS z dne 16. junija 1975 o zahtevah glede kakovosti površinske vode za odvzem pitne vode v državah članicah (Ur. l. 194 25.07.1975 P.0026-0031). http://zakonodaja.gov.si/rpsi/kazala_chp/ rps_chp_2_1057627.html (24. aprila 2006). 6) Nacionalni program varstva okolja (Ur. l. 83/1999) in Resolucija Nacionalnega programa varstva okolja za obdobje 2005–2012 (Ur. l. RS, št. 2/2006). 7) Operativni program odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode http://www.sigov. si/mop/ (14. aprila 2006). 8) Pravilnik o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (Ur. l. RS, št. 105/2002 in 50/2004). 9) Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje) Ur. l. RS, št. 35/1996, 29/2000 in 106/2001). 10) Pravilnik o oblikovanju cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Ur. l. RS, št. 128/2004). 11) Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Ur. l. RS, št. 117/2004).

12) Sklep Vlade RS št. 352-08/2001 o sprejemu Operativnega programa odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode in potrditvi njegovih ukrepov za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda http://www.sigov. si/mop/ (14. aprila 2006). 13) Sklep o določitvi cene za enoto obremenitve voda za leto 2006 (Ur. l. RS, št. 120/2005). 14) Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Ur. l. RS, št. 123/2004, 142/2004 in 68/2005). 15) Uredba o oblikovanju cen komunalnih storitev (Ur. l. RS, št. 45/2006). 16) Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo (Ur. l. RS, št. 47/2005). 17) Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz komunalnih čistilnih naprav (Ur. l. RS, št. 35/1996, 90/1998, 31/2001, 62/2001 in 41/2004 – ZVO-1). 18) Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz malih komunalnih čistilnih naprav (Ur. l. RS, št. 103/02 in 41/2004 - ZVO-1). 19) Uredba o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo (Ur. l. RS, št. 117/2004). 20) Zakon o varstvu okolja, uradno prečiščeno besedilo (Ur. l. RS, št. 39/2006). 21) Zakon o vodah (Ur. l. RS, št. 67/2002). 22) Zakon o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002, 8/2003-popr. in 58/2003 - ZZK-1). 24) Zakon o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/1993 in 30/1998 - ZZLPPO.)


Vode - skrb, nadloga in izziv

REGIONALNI PROJEKT – EKOLOŠKA SANACIJA POVODJA SAVINJE Roman Kramer, Vodovod – kanalizacija d.o.o.

V 19. in prvi polovici 20. stoletja, ko so v predmestjih in v širši okolici mesta že rasle moderne strojne tovarne, je Celje kot nalašč vztrajno in zanesljivo preraščalo v letoviško mestece, ki je daleč naokoli slovelo po prijaznosti in domačnosti, čudoviti okolici, zdravilnih kopelih v kristalno čisti Savinji, žlahtnem kulturnem življenju in mnogih ohranjenih ostalinah svoje bogate preteklosti.

VIZIJA: • Savinja naj spet postane kopalna reka od izvira do izliva. • Savinja naj bo reka, ki povezuje v vsem svojem toku vse, ki so ob njej ali se k njej zatekajo. ZASNOVA PROJEKTA Povodje Savinje je obravnavano območje projekta Ekološka sanacija povodja Savinje ali Celostno urejanje odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda in varovanja vodnih virov. Razlike med posameznimi občinami in subregijami v povodju Savinje so z vidika okolja in reševanja okoljskih problemov zelo velike. V glavnem se srečujemo z dejstvom, da podatkov o stanju in trendih po posameznih okoljskih segmentih (zrak, površinske vode, tla, podtalnice ...) ni, so zastarani ali pa zelo skopi. Izjeme v tem

55

pogledu so le občine, ki so se v preteklosti srečevale s številnimi okoljskimi in ekološkimi problemi. Taki sta na primer Mestna občina Celje in Mestna občina Velenje. Med poglavitne okoljske probleme lahko uvrstimo (1) odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih voda, (2) varovanje vodnih virov in zagotavljanje varne vodooskrbe, (3) poplavno ogroženost, (4) komunalne odpadke. Glavni regijski okoljski problem je nedokončan sistem odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda. Problematika se v zadnjih letih pozitivno rešuje z izgradnjo čistilnih naprav (Celje, Velenje, Laško) in dograditvami kanalizacijskih sistemov. Osnovo za dokončno rešitev problematike predstavlja študija Celostno urejanje odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda in varovanja vodnih virov povodja Savinje. V povodju Savinje sta značilni razpršena poselitev in gradnja, kar povzroča drago komunalno opremljanje stavbnih zemljišč. Vendar je to dejstvo (prostorski problem, nastal kot posledica relativno hitrega razvoja in ne povsem nadzorovane gradnje v polpretekli zgodovini, kot posledica poseganja poselitve v vodni in obvodni prostor ipd.), ki ga je treba sprejeti in za rešitev odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda zagotoviti finančna sredstva. Naslednji pomemben problem je problem pitne vode in zagotavljanje ustrezne kakovosti vodooskrbe. Regijski okoljski problem je tudi ureditev oziroma sanacija visokovodnega režima povodja Savinje, ki predstavlja poplavno grožnjo, povzroča veliko škodo in je omejitveni dejavnik pri urejanju prostora. Zaradi intenzivne in delno neprimerne poselitve v preteklem obdobju je bila poplavna ogroženost urbanih območij velika. Obsežnost problema urejanja vodotoka Savinje potrjuje tudi podatek, da pozidane površine v povodju Savinje obsegajo 15 % poplavnih območij. Poplave ogrožajo 35- do 95 % površin mest in večjih naselij v povodju Savinje. Zaradi neugodne časovne razporeditve površinskega odtoka in vse pogostejših poplav so bili zgrajeni večnamenski zadrževalniki voda (Šmartinsko jezero, Slivniško jezero in Žovneško jezero). Na njih so se razvili tudi bogati vodni in obvodni ekosistemi, ribištvo, bolj ali manj stihijsko organizirane rekreativne in turistične dejavnosti. Reševanje problematike ravnanja s komunalnimi odpadki poteka intenzivno z izvajanjem dolgoročnih ukrepov in pospešenim investiranjem.


56

Vode - skrb, nadloga in izziv

OBSTOJEČE STANJE Urejeno zbiranje, odvajanje in čiščenje odpadnih voda je zagotovo eden izmed osnovnih razvojnih ciljev v povodju Savinje. Omenjeni cilj je v neposredni povezavi z zaščito kakovosti vodnih virov. Na povodju sta dva relativno obsežna kanalizacijska sistema: Celje in Žalec (Spodnja Savinjska dolina), zaključena s čistilnima napravama Celje in Kasaze. Medtem ko je sistem Celje v pretežnem delu izgrajen in je čistilna naprava skoraj nova, pa je sistem Savinjska dolina izveden skoraj v celoti samo v Žalcu, na delu preostalega predvidenega prispevnega območja je izveden primarni/magistralni sistem (levi breg Savinje), medtem ko je na preostalem delu treba kanalizacijo še izgraditi. Prav tako je potrebna rekonstrukcija čistilne naprave v Kasazah. Za obstoječe stanje pri stanju kanalizacije je značilno, da starejši kanalizacijski sistemi niso vodotesni. Veliko število greznic je pretočnih, vendar brez ustreznega vzdrževanja in brez rednega praznjenja. Kjer ni večjih čistilnih naprav ali pa te niso opremljene za sprejem usedlin iz greznic, se vsebine greznic včasih odvažajo neposredno v površinske vodotoke. Manjša naselja so praviloma brez kanalizacijskih sistemov. Starejše čistilne naprave so potrebne rekonstrukcije bodisi zaradi izrabljene opreme ali pa je njihov učinek čiščenja prenizek glede na veljavno zakonodajo. Kanalizacijski sistemi običajno še nimajo urejenega ustreznega ravnanja s čistilnim valom padavinskih odpadnih voda v mešanem sistemu kanalizacije. Zato tudi tam, kjer so že zgrajene čistilne naprave, velik del onesnaženja iz kanalizacijskega omrežja ne priteče do čistilne naprave in onesnažuje vodotoke. V izgradnji sta čistilna naprava Šoštanj–Velenje, ki predstavlja ključen ukrep za izboljšanje reke Pake, in čistilna naprava v Laškem, ki predstavlja nadaljevanje ukrepov čiščenja povodja Savinje pred izlivom v reko Savo. OBRAVNAVANO OBMOČJE – DELITEV V SKUPINE Območje projekta obsega 158.365 ha, razdeljeno je na 21 občin s 156.018 prebivalci (popis 2002).

Aglomeracije in kriteriji glede opremljanja z javno kanalizacijo so privzeti po sprejetem Operativnem programu odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda (2004). Celotno obravnavano območje je bilo za izbor optimalne variante razdeljeno na posamezna podobmočja, imenovana skupine. Določitev skupin je bila izvedena na osnovi morfologije terena, poteka vodotokov ter obstoječe infrastrukture, ki v osnovi določajo razvejanost kanalizacijskega sistema, vključno z razširitvami in lokacijami čistilnih naprav, ki so že predvidene. Skupina 1: območje občin Žalec, Prebold, Polzela, Braslovče, Tabor in Vransko Skupina 2: območje občin Celje, Štore in delno Vojnik (kan. sistem do ČN Škofja vas) Skupina 3: območje občin Šentjur in Dobje Skupina 4: območje občine Laško Skupina 5: območje občine Dobrna Skupina 6: območje občine Šmartno ob Paki Skupina 7: območje občin Mozirje in Nazarje Skupina 8: preostala območja občin, ki ne dosegajo 2.000 PE obremenitve 8.1 občina Gornji Grad, 8.2 občina Ljubno, 8.3 občini Luče in Solčava, 8.4 občini Vojnik (brez kan. sistema do ČN Škofja vas), Vitanje (delno v povodju Savinje) Grafično so prikazana območja obravnavanih občin v barvah, ki označujejo skupine (11), v katere smo združili občine glede na skupno reševanje čiščenja odpadne vode. Z belo barvo so označene občine, ki sicer spadajo v povodje ali regijo, a jih nismo vključili v projekt. Občini Šoštanj in Velenje sta že delno rešili problem čiščenja odpadne vode, druge občine pa ne ležijo na povodju Savinje.


Vode - skrb, nadloga in izziv

DELITEV NA FAZE V študiji so natančno obdelane rešitve odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda na vseh aglomeracijah, ki jih določajo kriteriji osnovnega in dodatnega dela Operativnega programa. Za vse aglomeracije je izračunana konkretna investicijska vrednost kanalizacijskega sistema in čistilne naprave. Za ostala območja je bila izvedena ocena potrebnih investicijskih vlaganj, pri čemer je bila za aglomeracije zunaj Operativnega programa izvedena povprečna ocena po obravnavanih skupinah posebej, medtem ko je bila za razpršeno pozidavo uporabljena enaka ocena za celotno območje. V osnovni program je na celotnem obravnavanem območju vključenih 35 aglomeracij, dodatni program pa jih določa še 83. Ocenjujemo, da je zunaj programa še približno 120 aglomeracij velikosti poselitve 40-50 PE. Vse potrebne investicije so ocenjene in razvrščene po fazah, in sicer: V investicijo 1. faze so vključene čistilne naprave nad 2.000 PE in ekonomsko upravičeni primarni/ magistralni kanali (pod 800 EUR/PE), za katere je obstajala ustrezna projektna dokumentacija in za katere so bila ustrezno rešena zemljiška dokazila

57

(služnostne pogodbe, zemljišče v lasti) in je bilo mogoče takoj pristopiti k izdelavi vloge za sofinanciranje iz kohezijskega sklada ES. Ti projekti so bili prijavljeni na kohezijski sklad že v letu 2006 in se bodo izvajali v obdobju 2007–2009. V investicijo 2. faze so vključene vse preostale potrebne investicije, ki jih delimo na: Fazo 2A: (čistilne naprave, kanalizacija) v sistemih, ki se zaključujejo s čistilnimi napravami nad 2.000 PE in bodo prijavljeni na kohezijski sklad v drugi fazi (v letu 2007, izvajanje 2008–2011). Fazo 2B: (čistilne naprave, kanalizacija) v sistemih, ki se zaključujejo s čistilnimi napravami pod 2.000 PE in bodo prijavljeni na domače razpise (MOP in strukturni skladi). Fazo 2C: (čistilne naprave, kanalizacija) v sistemih odvajanja in čiščenja za aglomeracije pod 50 PE oziroma pod kriterijem gostote poselitve in se lahko glede na zakonodajo (razpršena gradnja) izvajajo po letu 2017.


58

Vode - skrb, nadloga in izziv

1. FAZA

2. FAZA SKUPAJ 2. FAZA

Investicija v 000 SIT Investicija v 000 EUR

2A

5.846.160 44.627.627 12.018.041 24.359

185.948

50.075

SKUPAJ 2B

2C

7.014.016 25.819.440 50.697.738 29.225

107.581

211.241

PREDLAGANA VARIANTA – OCENJENA VREDNOST GRADNJE

Dinamika financiranja bo odvisna od mogočega izvedbenega plana investicije.

Ocena stroškov predlaganih rešitev izhaja iz idejnih zasnov projektov in predstavlja ocenjeno vrednost gradnje. Za preračun v evre smo uporabili tečaj 240 SIT/EUR.

ZAKLJUČEK

FINANCIRANJE PROJEKTA V zasnovi smo predvideli naslednjo strukturo sofinanciranja, ki se razlikuje glede na uvrstitev investicije v fazo izvedbe, in sicer: 1. in 2A-faza: – 10 %: občinski proračuni, – 10 %: subvencija MOP, – 10 %: namensko porabljena sredstva, zbrane okoljske dajatve (ocenili smo na približno 10 %, vendar se bo po občinah delež v investiciji razlikoval), – 70 %: prijava za sofinanciranje kohezijskega sklada (za razliko manjkajočih sredstev, ocenili smo na 70 %); 2B-faza: – 20 %: občinski proračuni, – 10 %: subvencija MOP, – 10 %: namensko porabljena sredstva zbrane okoljske dajatve (ocenili smo na približno 10 %, vendar se bo po občinah delež v investiciji razlikoval), – 60 %: prijava za sofinanciranje nepovratnih sredstev EU (za razliko manjkajočih sredstev, ocenili smo na 60 %); 2C-faza: – 50 %: ocenjujemo, da bo mogoče pridobiti subvencije MOP, – 50 %: razliko zagotavljajo lokalne skupnosti in individualni uporabniki.

Investicija je okoljskega značaja. Načrtovani cilji bodo doseženi po izvedbi investicije v sistem odvajanja odpadnih voda in dograditev ter posodobitev centralnih in lokalnih čistilnih naprav. Za odpravljanje ogroženosti podzemnih virov zdrave pitne vode je treba zagotoviti čim boljšo in čim hitrejšo pokritost območja s primernimi kanalizacijskimi sistemi in povečati obseg čiščenja odpadnih voda, s tem pa zagotoviti ustreznejše varovanje in izboljšanje kakovosti podzemne vode ter zagotavljanje boljše in varne oskrbe prebivalcev z zdravstveno ustrezno pitno vodo. Neposredni finančni učinki predstavljajo veliko vlaganje in tudi obremenitev občinskih proračunov. Za investicijo bo kot državni vir namenjena tudi vsa zbrana okoljska dajatev iz naslova obremenitve voda v planiranem obdobju. Tudi neposredna obremenitev uporabnikov se bo po investiciji precej povečala. Stroškovna cena v sistemu bo večja od zdajšnje, cene pa bodo odvisne od politike cen na komunalnem področju. Finančno neizmerljivi, vendar pomembni bodo tudi stranski učinki investicije, ki se odražajo v čistem okolju in bolj zdravem življenju ter ohranjanju naravnega okolja za prihodnje generacije V SAVINJI, KI ZDRUŽUJE VSE, KI ŽIVIJO Z NJO.


Vode - skrb, nadloga in izziv

Program varstva voda v porečju Pake Medobčinski program varstva okolja na področju voda mag. Emil Šterbenk, ERICo Velenje, Inštitut za ekološke raziskave

Povzetek Leta 2004 je bila izpolnjena večina ciljev sanacijskega programa »Vode občine Velenje«, ki so ga na občini Velenje sprejeli pred desetimi leti. Kljub izboljšanju pa s stanjem vodotokov in jezer še ne moremo biti v celoti zadovoljni. V občinah so se odločili, da program nadaljujemo. Pri nastajanju programa so ob občinah (Mislinja, Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki) sodelovali še predstavniki nekaterih podjetij (Termoelektrarna Šoštanj, Komunalno podjetje Velenje, Premogovnik Velenje in Gorenje). Vse faze programa smo zasnovali in koordinirali na inštitutu za ekološke raziskave ERICo Velenje in tudi spremljali kakovost voda. Program, ki so ga naročniki prejeli v začetku leta 2006, smo v skladu z Zakonom o varstvu okolja preimenovali v Program varstva voda v porečju Pake. V štirih podprogramih so navedeni problemi, cilji, strategije, roki, nosilci in vrednosti posameznih projektov. Uvod Sredi osemdesetih let dvajsetega stoletja je bila Šaleška dolina ena najbolj onesnaženih slovenskih pokrajin. Med drugim so bile močno onesnažene tudi vode. Po ugotovitvah raziskovalcev inštituta ERICo Velenje so onesnaženi skoraj vsi vodotoki in vsa jezera. Velenjsko jezero in Paka pod iztokom njegove jezernice (Lepene) pa sta bila še posebno prizadeta. Velenjsko jezero je bilo močno alkalno, s pH okoli 12, Paka pa je bila od Prelog do Šmartnega ob Paki v najslabšem, IV. kakovostnem razredu. Sanacijski program je bil logičen odziv na tako stanje. Leta 1993 smo izdelali strokovne osnove in še istega leta so na Skupščini občine Velenje sprejeli osnutek programa. Leta 1994 so sprejeli sanacijski program, ki se je v praksi že odvijal. »Vode občine Velenje« je bil prvi tako celovit program za vode v Sloveniji. Zastavljen je bil fazno. Poleg lokalne skupnosti so se v pripravo programa vključila pomemb-

59

nejša podjetja. Po reorganizaciji občin leta 1995 so ta program prevzele Mestna občina Velenje, Občina Šoštanj in Občina Šmartno ob Paki. Sanacijski program je tako postal medobčinski akt. Sanacijski program Vode občine Velenje v obdobju 1994–2003 Sanacijski program iz leta 1994 so sestavljali podprogrami Tekoče vode, Jezera in Kanalizacija. Cilji, ki smo jih zastavili, so bili usmerjeni v izboljšanje kakovosti tekočih voda v občini Velenje, ki so bile v III. in IV. kakovostnem razredu, da bi jih lahko uvrstili v najmanj II. kakovostni razred, in v sonaravno ureditev njihovih strug in bregov, ohranitev Družmirskega jezera na takratni kakovostni ravni, izboljšanje drugih voda do zmerno evtrofnega stanja, ureditev njihovih bregov, redno izvajanje monitoringov in vzdrževanje doseženega stanja. Izboljšanje večine tekočih voda Tekoče vode so bile ob koncu leta 2003 občutno boljše kakovosti kakor leta 1991. Paka je bila najslabša po iztoku iz čistilne naprave (v IV. kakovostnem razredu). Zaradi samočiščenja priteče v spodnji tok v II.–III. razredu in taka ostane do izliva v Savinjo (Rošer Drev, Bole 2003). V zgornjem toku se je kakovost Pake poslabšala. Določen je ekološko sprejemljivi pretok (ESP) (400 l/s) po novi metodologiji za Pako v Šoštanju . Kakovost pritokov se boljša zaradi njihovega manjšega obremenjevanja. V porečjih pojezerja (Lubela, Sopota, Velunja) so zgrajene kanalizacije, vode prečrpavajo na centralno čistilno napravo (CČN). V Topolšici so zgradili kanalizacijo in jo speljali na CČN. Gradnjo druge faze čistilne naprave so začeli poleti leta 2005. Učinek čiščenja na obstoječi prvi fazi čistilne naprave se je zaradi številnih inovacij izboljšal. Skoraj vse naloge, ki jih je predvidel sanacijski program, so izpolnjene. Jezera – sanacija Velenjskega jezera in preveliko vnašanje hranil Družmirsko jezero je bilo leta 2003 še vedno zmerno evtrofno, vendar se je kazalo rahlo slabšanje. Zaradi vnašanja hranil so se poslabšale kisikove razmere. Ob koncu istega leta so v družmirskem pojezerju zgradili kanalizacijo. Odpadne vode prečrpavajo na centralno čistilno napravo, kar zmanjšuje vnos hranil v jezero.


60

Vode - skrb, nadloga in izziv

Škalsko jezero je še vedno dokaj slabe kakovosti. Po izgradnji sistema za dovajanje vode na jezersko dno se je stanje leta 1999 za nekaj časa izboljšalo. Naslednji dve poletji sta bili relativno sušni in stanje se je znova poslabšalo. Odlagališče komunalnih odpadkov, ki leži v neposrednem zaledju jezera, sproti urejajo. Poleg tega je zgrajen nov krak kanalizacije (ribiška koča), ki povečuje kapaciteto črpanja odpadne vode iz porečja Lepene. Oba ukrepa zmanjšujeta vnos hranil v to jezero. Velenjsko jezero se je do leta 2002 normaliziralo, tako da je bil ta cilj sanacijskega programa povsem izpolnjen (Ramšak 2003). Po spremembi transporta pepela (zaprti krogotok) se je stanje jezera prej kot v enem letu izboljšalo. Leta 1997 smo prvič opazili cvetenje jezera, ki se je stopnjevalo do leta 2000. Vzrokov za cvetenje jezera je več. Glavni je vnos hranil zaradi različnih človekovih dejavnosti (kmetijstvo, vrtičkarstvo, ribogojnice, športne in rekreacijske dejavnosti), obenem pa prehranjevalna veriga v jezeru še ni stabilna in celovita. Narašča tudi vsebnost sulfata v jezerski vodi. Leta 2004 so se v Velenjskem jezeru pojavile cianobakterije Cyanophytae (Ramšak 2004), ki so nevarne za zdravje ljudi in živali ter resno opozarjajo, da je treba antropogene vplive na jezera zmanjšati. Osnovna usmeritev sanacijskega programa, speljati odpadne vode mimo jezer, je bila v celoti upoštevana (podprogram Kanalizacija). Zgrajene so kanalizacije v celotnem pojezerju in vse odpadne vode prečrpavajo v centralni kolektor. Kanalizacija – stalno širjenje in posodabljanje sistema V podprogramu kanalizacija so bile vse naloge vsaj delno izpolnjene. V pojezerjih Šaleških jezer so zgradili celovit kanalizacijski sistem, kanalizacija iz Topolšice je priključena na CČN, starejše dele kanalizacije sproti obnavljajo in pridobili so sredstva Evropske zveze za gradnjo CČN ter zgradili čistilno napravo za spodnje porečje Pake v Rečici ob Paki. Poglavitni rezultat in dokaz o uspešnosti programa je izboljšana kakovost vseh voda v Šaleški dolini oziroma srednjem in spodnjem porečju Pake. Kanalizacijski sistem v Šaleški dolini je bil do leta 2003 v glavnem zgrajen. Zgrajenih je bilo veliko novih vodov, vsa naselja ob centralnem kolektorju so zdaj tudi priključena nanj. V pojezerju Šaleških je-

zer je v celoti zgrajena kanalizacija. Naselji Škale in Hrastovec sta bili na kanalizacijo priključeni že leta 1994. Tisti del Škal, ki leži v porečju Sopote (Velenjsko pojezerje), so priključili med letoma 2001 in 2003. Gabrško kanalizacijo so zgradili na novo (v letih 2001 in 2002) in črpališče, od koder odpadne vode črpajo čez Gorice v Ravne, je začelo obratovati leta 2003. V staro kanalizacijo so bili poleg fekalnih vod speljani tudi nekateri izviri. To je bilo slabo za Velunjo (zmanjšanje pretoka) in čistilno napravo (redčenje fekalnih voda). Na kanalizacijo priključujejo še objekte v Ravnah. Osrednji objekt kanalizacijskega sistema v porečju Pake je Centralna čistilna naprava Šaleške doline. Prva faza je začela obratovati septembra 1990. Leta 1993 so na kanalizacijski sistem priključili Pesje, desni breg Šoštanja in šoštanjsko usnjarno. Ta je ob koncu devetdesetih let prenehala obratovati. Leta 1995 so priključili naselje Florjan, dve leti pozneje Topolšico. Drucovo in del Konovega so priključili leta 2000, naslednje leto črpališče ob Sopoti in leta 2003 gabrško. ČN ni preobremenjena, ampak nedograjena. Gradnjo CČN nadaljujejo. Leta 2001 so občini Velenje in Šoštanj ter Komunalno podjetje Velenje v sodelovanju z nekaterimi inštitucijami na razpisu sklada Evropske zveze ISPA pridobili polovico potrebnih sredstev za dokončanje čistilne naprave. V letih 2001 do 2003 so začeli investicijske aktivnosti (pridobivanje gradbenega dovoljenja, razpisi ...). V spodnjem toku Pake so leta 2003 predali namenu čistilno napravo za komunalne odpadne vode v Rečici ob Paki, kamor so zdaj že speljane odpadne vode velikega dela Rečice in Šmartnega ob Paki. Glede na velikost je občina Šmartno ob Paki med redkimi malimi občinami, ki so zgradile čistilno napravo. Gre za moderno napravo zmogljivosti 1500 PE, kjer odpadne vode mehansko čistijo, sledita stopnji nitrifikacije in denitrifikacije, obenem pa poteka tudi delna eliminacija fosforja. Program varstva voda v porečju Pake do leta 2012 V drugi fazi uresničevanja Sanacijskega programa Vode občine Velenje smo ta program preimenovali v Sanacijski program Paka. Tretjo fazo tega programa smo pripravili kot program varstva voda v skladu z


Vode - skrb, nadloga in izziv

Zakonom o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 41/04). Območje smo razširili še na občino Mislinja in pokrili celotno porečje Pake. Pri pripravi porečja smo izhajali iz usmeritev, ki jih je zastavila zainteresirana javnost na delavnicah Lokalne agende 21 za občino Velenje in Lokalne agende 21 za občino Šmartno ob Paki. Program varstva voda v porečju Pake smo zastavili po načelih Okvirne vodne direktive Evropske unije (2000/60/ES), na kateri temelji tudi slovenska zakonodaja. Namen te direktive je preprečiti slabšanje vodnih ekosistemov, jih zaščititi in prispevati k njihovemu izboljšanju, vključno s kopenskimi in močvirnimi ekosistemi, ob upoštevanju njihovih potreb po vodah. Pomemben namen direktive je promovirati trajnostno rabo voda, ki temelji na dolgoročni zaščiti razpoložljivih vodnih virov in izboljšanju zaščite ter stanja vodnih ekosistemov. Direktiva naj bi prispevala tudi k zmanjšanju onesnaževanja podzemnih voda. Zakon o vodah (Ur. l. RS, št. 67/02) izhaja iz Okvirne direktive o vodah. Osnovni cilji, navedeni v 2. členu, so: doseganje dobrega stanja voda in drugih, z vodami povezanih ekosistemov, zagotavljanje varstva pred škodljivim delovanjem voda, ohranjanje in uravnavanje vodnih količin in spodbujanje trajnostne rabe voda, ki omogoča različne rabe voda ob upoštevanju dolgoročnega varstva razpoložljivih vodnih virov in njihove kakovosti. Program varstva voda v porečju Pake zasleduje iste cilje kot Zakon o vodah. Že v poročilu iz leta 2004 smo ugotovili, da smo pri sanacijskem programu izpustili oziroma spregledali problematiko pitne vode. Dosedanje tri podprograme (Tekoče vode, Stoječe vode in Kanalizacija) zato dopolnjujemo s podprogramom Pitna voda. S strokovnega vodarskega vidika bi bilo primerneje govoriti o podzemni vodi, toda glede na dosedanjo zasnovo programa in njegov namen smo kot protiutež kanalizaciji postavili pitno vodo. Vzrok za to je tudi dejstvo, da podtalnico kot vir pitne vode uporabljamo le v spodnjem toku Pake. Cilji pri odvajanju in čiščenju odpadnih voda so zastavljeni na osnovi Operativnega programa odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode Ministrstva za okolje in prostor iz leta 2004. Istočasno kot je nastajal program varstva voda v porečju Pake, so na Komunalnem podjetju Velenje pripravili lokalne operativne programe odvajanja in čiščenja komunalnih voda za občine Velenje, Šoštanj in Šmartno

61

ob Paki, tako da so našteti dokumenti med sabo usklajeni. Program varstva voda v porečju Pake ni načrt upravljanja voda v porečju Pake, ampak dokument, ki izhaja iz Zakona o varstvu okolja, ki v 38. členu predpisuje programe varstva okolja za mestne občine, lahko pa tak program sprejme tudi širša samoupravna lokalna skupnost. Program varstva voda v porečju Pake je medobčinski program varstva okolja na področju voda. Cilji Programa varstva voda v porečju Pake Posodobljen program sestavljajo podprogrami pitna voda, tekoče vode, jezera in kanalizacija. Glede na izhodiščni sanacijski program izleta 1994 so posodobljeni tudi cilji, ki izhajajo iz stanja iz leta 2003: – Program varstva voda sprejeti kot medobčinski program varstva okolja v občinah Mislinja, Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki. – Uvrstiti ključne projekte, ki jih predvideva program v Nacionalni program varstva okolja in druge državne in občinske razvojne programe. – Vsem prebivalcem v porečju Pake stalno zagotavljati ustrezno pitno vodo. Zagotavljati kakovost Pake v mejah dobrega stanja površinske vode v skladu z zakonodajo. – Upočasniti oziroma zaustaviti hitro evtrofikacijo jezer in izboljšati njihovo kakovost. – Sanirati, posodobiti in dograditi kanalizacijo ter čistilne naprave za komunalne odpadne vode. – Spremljati uresničevanje programa in stalno poročati o rezultatih. Podprogram pitna voda – Priprava občinskih operativnih programov vodooskrbe. – Občanom občine Šmartno ob Paki zagotoviti ustrezno pitno vodo. – Stalno varovanje vodnih virov v občini Mislinja in nadzor. – Zanesljivejše čiščenje pitne vode v čistilni napravi na Grmovem vrhu. – Zgraditi čistilno napravo za pitno vodo iz vzhodnih virov šaleškega vodovoda. – Nadomestiti dotrajane dele cevovodov z novimi, popravila in vzdrževanje. – Ugotoviti stanje in spremljati kakovost pitne vode v individualnih vodovodih. – Stalno varovanje vodnih virov.


62

Vode - skrb, nadloga in izziv

– Zamenjava dotrajanega magistralnega cevovoda 400 mm na relaciji Vegrad ESOTECH. – Novogradnja severne veje magistralnega vodovoda. – Postopna zamenjava 30 km azbestnih cevovodov. – Popravilo poškodovanega vodovoda na zajetju Ljubija. Podprogram tekoče vode – Doseči dobro kakovostno stanje Pake v skladu z zakonodajo. – Stalno zagotavljanje ekološko sprejemljivega pretoka. – Pritoke jezer opredeliti kot vodotoke I. reda. – Preprečiti odtekanje neprečiščenih komunalnih voda na kraškem površju v okolje v Cirkovcah. – Ugotoviti stanje kanalizacije v zgornjih tokovih Pake in njenih pritokov (Lepene, Sopote, Velunje, Bečovnice, Toplice) in predlagati rešitve. – Ugotoviti stanje kanalizacije v porečju Florjanščice in predlagati rešitve. – Zgraditi kanalizacijo s čistilno napravo ob Lokoviškem potoku. – Urediti gospodarjenje z odpadnimi vodami v porečju Ložnice. – Revitalizacija Penka. – Revitalizirati strugo Pake skozi Velenje. – Vzpostaviti redni monitoring kakovosti Pake, delno kot sistem on-line. Podprogram jezera – Redefinirati obseg zaščitnega pasu ob jezerih. – Zniževanje vsebnosti sulfata v Družmirskem in Velenjskem jezeru. – Določiti lokacijo nekdanjega industrijskega odlagališča odpadkov v Ležnju, ugotoviti stanje in ukrepati v skladu z ugotovitvami. – Jezerske bregove v Šaleški dolini sonaravno urediti. – Preprečiti nihanje gladine vode v zahodni kotanji Družmirskega jezera ob nihanju gladine v osrednjem delu jezera. – Omiliti oziroma preprečiti cvetenje Velenjskega jezera. – Normalizirati evtrofno Škalsko jezero. – Z ekoremediacijskimi ukrepi preprečiti oziroma upočasniti nadaljnjo evtrofikacijo Velenjskega jezera.

– Z ekoremediacijskimi ukrepi preprečiti oziroma upočasniti nadaljnjo evtrofikacijo Družmirskega jezera. – Minimizirati negativne vplive kmetijske in rekreacijske rabe bregov jezer s preventivnimi ukrepi. Podprogram kanalizacija – Dograditi centralno čistilno napravo v Šoštanju. – Zgraditi kanalizacijske sisteme v zgornjem toku Pake in ob njenih pritokih. – Zgraditi čistilne naprave v zgornjem toku Pake in ob njenih pritokih. – Pripraviti oziroma novelirati študijo gospodarjenja z odpadnimi vodami v porečju Pake in jo razširiti še na njegov zgornji del. – Vse objekte, kolikor je mogoče, priključiti na obstoječe kanalizacijske sisteme. – Neustrezne in netesne dele kanalizacijskega omrežja sanirati v skladu z zakonodajo. – Gospodarjenje z odpadnimi vodami urediti v skladu z zakonodajo v celotnem porečju Pake. Sklep Kakovost voda v porečju Pake se je do konca devetdesetih let dvajsetega stoletja znatno izboljšala, od leta 2000 pa ponovno ugotavljamo poslabšanje. Za Pako je to logično, saj se je kanalizacijsko omrežje močno povečalo, čistilna naprava pa z nekaterimi izboljšavami ostaja enaka kot ob izgradnji leta 1991. Za izboljšanje Pake je ključnega pomena izgradnja biološke stopnje čistilne naprave, ki se je fizično začela poleti 2005. Poskusno bo naprava začela obratovati že v letu 2006. Posebno pozornost zahteva slabšanje stanja jezer, ki ga od leta 2000 ugotavljamo pri vseh jezerih v Šaleški dolini, zlasti zaradi načrtovanega razvoja rekreacijske in turistične dejavnosti. Izboljšane vodne površine so postale privlačne za posameznike in za podjetja. Interes kapitala kaže, da je res tako. Jezera so doživljajsko privlačna in s tem tudi gospodarsko zanimiva, če je kakovost njihove vode dobra. Glede na veliko število interesov, ki se srečujejo ob jezerih in na njihovih bregovih, raziskovalci z inštituta ERICo Velenje opozarjamo, da je treba urediti odnose med posameznimi panogami, predvsem pa zmanjšati vnos hranil. Tretjo fazo sanacijskega programa smo v skladu z obstoječo zakonodajo poimenovali Program varstva voda v porečju Pake. Dokument temelji na usklajenem akcijskem programu, v okviru katerega so identificirani osnovni problemi, povezani z voda-


Vode - skrb, nadloga in izziv

mi, predlagane rešitve, nosilci posameznih akcij in ocenjene vrednosti posameznih projektov. Izpolnjevanje ciljev je treba redno spremljati in poročati o rezultatih. Spremljanje kakovosti Pake je nujno zaradi njenih majhnih pretokov, velike obremenjenosti in številnih potencialnih virov onesnaženja. Vzporedno s tretjo fazo sanacijskega programa velja pripraviti še program trajnostne rabe vodnih virov v porečju Pake, ki bo na podlagi samočistilne sposobnosti in obremenjenosti voda določil njihovo rabo ter razvojne usmeritve in omejitve. LITERATURA IN VIRI Centralna čistilna naprava Šaleške doline. (2004). Projekt. Hidroinženiring Ljubljana, Primorje Ajdovščina. Št. Projekta: 51-630-00-2004. Lokalna agenda Mestne občine Velenje (2004). Uradni vestnik Mestne občine Velenje 6/2004). Velenje. Lokalni operativni program odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda za območje Občine Šoštanj. (2005). Komunalno podjetje Velenje. Velenje. Lokalni operativni program odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda za območje Občine Šmartno ob Paki. (2005). Komunalno podjetje Velenje. Velenje. Lokalni operativni program odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda za območje Mestne občine Velenje. (2005). Komunalno podjetje Velenje. Velenje. Okvirna vodna direktiva EU (2000/60/ES). Operativni program odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. (2004). Ministrstvo RS za okolje prostor in energijo. Ramšak, R. (2003). Raziskave in spremljanje kakovosti jezer v Šaleški dolini. ERICo Velenje. Velenje. str. 61. Ramšak, R. (2004). Mnenje v zvezi s pojavom cianobakterijskega cveta na Velenjskem jezeru. ERICo Velenje. Rošer Drev, A., Ramšak, R., Bole, M, Kugonič, N. (1992) Kataster voda Občine Velenje. ERICo Velenje. Velenje. Rošer Drev, A., Bole, M. (2003). Kakovostno stanje vodotokov v Šaleški dolini. ERICo Velenje. Velenje. Šterbenk, E. (1999). Šaleška jezera. Vpliv premogovništva na pokrajinsko preobrazbo Šaleške doline. Založništvo Pozoj in ERICo Velenje. Velenje.

63

Šterbenk, E., Rošer Drev, A., Bole, M. (2004). Water Management of a Small River Basin Toward Sustainability (The Example of the Slovenian River Paka) Sustainable Development of Energy, Water and Environmet Systems. (Afgan, N.H., Bogdan, Ž, Duić, N., ur.) A.A: Balkema, Swets & Zeitllinger Publishers. Str. 349–357. Šterbenk, E., Ževart, M. Ramšak, R. (2004). Jezera, o katerih bomo še slišali – Šaleška jezera. Geografski obzornik 1/2004. Zveza geografskih društev Slovenije. Ljubljana. Str. 4–12. Vode Občine Velenje, sanacijski program. (1993). Skupščinski delegat (občine Velenje) št. 123/1993. Velenje, 1993. Zakon o varstvu okolja. (Ur. l. RS, št. 41/2004, 20/2006, 39/2006). Zakon o vodah. (Ur. l. RS, št. 67/2002).


64

Vode - skrb, nadloga in izziv

ČIŠČENJE ODPADNIH VODA IZ MANJŠIH NASELIJ V SLOVENIJI Bogdan Macarol, prof. dr. Danijel Vrhovšek, Limnos, Podjetje za aplikativno ekologijo d.o.o.

IZVLEČEK V Sloveniji ima 52 % prebivalcev stalno prebivališče v naseljih z manj kakor 2000 prebivalci. V večini manjših naselij greznice še vedno prevladujejo pri reševanju okoljske problematike odpadnih voda. V prispevku so prikazane prednosti in slabosti centralnih in decentralnih naprednejših sistemov prestrezanja, odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda. Posebej so prikazane rastlinske čistilne naprave kot ena izmed okoljskih tehnologij, ki je posebej primerna za občutljiva in naravovarstvena območja. 1 UVOD Podatki o onesnaženju površinskih, stoječih in podzemnih voda na območju Slovenije kažejo, da predstavljajo komunalne odpadne vode iz naselij in drugih virov zaskrbljujoče velik delež vsega onesnaženja voda. To povratno vpliva na stanje pitne vode ter bivalne in življenjske razmere za vsa živa bitja. Ker sta oskrba z vodo, odvod in čiščenje odpadne vode pravzaprav enoten sistem, bi se po okoljskih načelih smeli vodovodi načrtovati le ob istočasnem reševanju sistema za odvod in čiščenje komunalne odpadne vode. Na območjih redke in razpršene poselitve to načelo ni bilo uveljavljeno predvsem iz ekonomskih razlogov. Na podeželju se z uvajanjem turističnih, rekreativnih in počitniški dejavnosti veča poraba vode in s tem količina komunalne odpadne vode. Zato se pojavlja dodaten razlog za načrtovanje in izvedbo sistemov za oskrbo z vodo in istočasno za odvajanje in čiščenje odpadne vode. Drug primer so naselja, kjer živi bodisi malo prebivalcev ali je gradnja razpršena, kjer so najpogostejši trenutni načini obravnavanja odpadnih voda greznični sistemi ali redke individualne čistilne naprave. Skladno z državnimi dokumenti, navedenimi v nadaljevanju, je predvide-

no, da bo v Sloveniji do konca leta 2017 na javno kanalizacijo s pripadajočimi čistilnimi napravami priključenih nekaj več kakor 1,5 milijona prebivalcev. Tu in na območjih, kjer živi preostalih 0,5 milijona prebivalcev, se bo z rastjo naselja in uvajanjem novih tehnologij pojavila potreba po drugačnih pristopih od zdajšnjih, ki so pogostokrat neustrezni. 2 ZAKONODAJNI IN SISTEMSKI OKVIR Ministrstvo za okolje in prostor RS je v oktobru 2004 sprejelo državni Operativni program odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode, kjer so opredeljene generalne usmeritve na to temo do leta 2017. Na tej osnovi nastajajo tudi občinski operativni programi odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Program izhaja iz Nacionalnega programa varstva okolja na področju politike varstva voda (Ur. l. RS, št. 83/99), Resolucije o nacionalnem programu varstva okolja (junij 2005) in zahteve po izdelavi implementacijskega programa iz 6. člena Direktive Sveta ES 91/271/EEC o čiščenju komunalne odpadne vode in je usklajen s skupnimi stališči Evropske unije do pogajalskih izhodišč na področju okolja (CONF- SI11/01). Struktura državnega operativnega programa odvajanja in čiščenja komunalne vode je tako glede manjših naselij podrejena naslednjim najpoznejšim rokom njegove izvedbe, ki so opredeljeni do 31. decembra 2015 za čiščenje in do 31. decembra 2017 za 80 % odvajanje v kanalizacijo za poselitveno območje, obremenjeno med 50 in 2000 PE, ter za gostoto obremenjenosti z več kakor 20 PE/ha in več kakor 10 PE/ha, če gre za naselje na občutljivem ali vodovarstvenem območju. Ne glede na določbe Direktive Sveta ES 91/271/ EGS in roke za prilagajanje tej direktivi, ki veljajo za Republiko Slovenijo, je treba na državni in lokalni ravni z ukrepi odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode zagotoviti tudi naslednje obveznosti, ki izhajajo neposredno iz krovne Vodne direktive Parlamenta in Sveta ES 2000/60/ES – in iz direktiv, ki so združene v njen okvir: – izpolnjevanje zahtev v zvezi z doseganjem dobrega kemijskega stanja površinskih in podzemnih voda do leta 2013, – izpolnjevanje zahtev glede predpisanih standardov kakovosti površinskih in podzemnih voda, če so namenjene oskrbi prebivalstva s pitno vodo, – preprečevanje pojava evtrofikacije površinskih voda na občutljivih območjih in


Vode - skrb, nadloga in izziv

– izpolnjevanje zahtev glede okoljskih standardov kakovosti za površinske vode, ki veljajo za kopalne vode. Poleg drugih predpisov velja posebej izpostaviti: – Pravilnik o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (Ur. l. RS, št. 105/02 in 50/04), ki določa zahteve odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode, ki morajo biti izpolnjene pri opravljanju storitev obvezne lokalne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode ter – Uredbo o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih voda iz malih komunalnih čistilnih naprav (Ur. l. RS, št. 103/02). Ta uredba določa posebne zahteve v zvezi z emisijo snovi pri odvajanju odpadnih voda iz malih komunalnih čistilnih naprav, in sicer: mejne vrednosti parametrov odpadne vode; mejne vrednosti učinka čiščenja odpadne vode; posebne zahteve v zvezi z lastnim nadzorom obratovanja malih komunalnih čistilnih naprav Velikostni razredi naselij po številu prebivalcev 1–199 200–499 500–999 1000–1999 2000-4999 5000–9999 10.000–19.999 20.000–49.999 50.000–99.999 100.000+ SKUPAJ

Število naselij s prebivalci 4.335 1.103 288 109 57 20 9 5 1 1 5.928

65

in izvajanjem monitoringa emisij iz malih čistilnih naprav. Kot mala komunalna čistilna naprava je opredeljena naprava za obdelavo komunalne odpadne vode z zmogljivostjo čiščenja, ki je manjša od 2.000 PE, v kateri poteka biorazgradnja s pospešenim prezračevanjem z razpršeno biomaso ali s pritrjenim biološkim filmom ali biorazgradnja z naravnim prezračevanjem s precejanjem skozi peščeni filter, s pomočjo rastlin v naravnih ali prezračevanih lagunah. 3 NASELITVENA SLIKA SLOVENIJE Iz prikaza v preglednicah 1 in 2 je razvidno, da 52,3 % prebivalstva Slovenije živi v naseljih z manj kakor 2000 prebivalci. Takih naselij je v primerjavi s številom vseh naselij v Sloveniji kar 98,4 %. Največ prebivalcev s stalnim prebivališčem živi celo v naseljih, kjer živi do 1000 prebivalcev in so greznice običajno edini način čiščenja.

% naselij

73,1 18,6 4,9 1,8 1,0 0,3 0,2 0,1 0,02 0,02 100,00

Število prebivalcev 334.250 338.944 198.416 155.272 183.509 134.186 120.435 146.304 938.47 258.873 1.964.036

% prebivalcev

17,0 17,3 10,1 7,9 9,3 6,8 6,1 7,4 4,8 13,2 100,0

Preglednica 1: Naselja in prebivalci Slovenije po velikostnih razredih naselij (Vir: SURS – Popis 2002) Velikostni razredi naselij po številu prebivalcev 1–199 200–499 500–999 1000–1999 SKUPAJ

Število naselij s prebivalci 4.335 1.103 288 109 5.835

% naselij

73,1 18,6 4,9 1,8 98,4

Število prebivalcev 334.250 338.944 198.416 155.272 1.026.882

% prebivalcev

17,0 17,3 10,1 7,9 52,3

Preglednica 2: Naselja in prebivalci Slovenije v razredih naselij od 1do 1999 PE (Vir: SURS – Popis 2002)


66

Vode - skrb, nadloga in izziv

4 SISTEMI ZA ZBIRANJE, ODVAJANJE IN ČIŠČENJE KOMUNALNIH ODPADNIH VODA

Te kriterije različno izpolnjujejo posamezne vrste bioloških čistilnih naprav, ki jih lahko razdelimo v dve glavni skupini: – aerobne ČN in – anaerobne ČN.

4.1 Splošno o kanalizaciji Pri prestrezanju in odvajanju odpadnih voda ob uporabi kanalizacije (sistem kanalskih vodov, kanalov in jarkov ter z njimi povezanih tehnoloških naprav, ki se povezujejo v sekundarno, primarno ali magistralno kanalizacijsko omrežje) je izbira mogočih rešitev relativno omejena, saj se v praksi uporabljajo zlasti gravitacijski, tlačni, vakumski ter mešani načini odvajanja odpadnih voda od mesta nastanka do mesta čiščenja. 4.2 Splošno o čistilnih sistemih Večja pestrost je na področju čistilnih sistemov za komunalne ali mešane odpadne vode. V praksi so odpadne vode v glavnem mešanega tipa s prevlado ene vrste. Količine in značilnosti tipov se spreminjajo v odvisnosti od časa. Pred odločitvijo o gradnji čistilne naprave (ČN) je treba dobro poznati mogoče izbire in njihove različice kot osnovo za pravilno odločitev o izbiri čistilnega sistema. Univerzalnih rešitev ni. Posamezne vrste ČN so samo bolj ali manj primerne za določeno vrsto in količino odpadne vode. Pri izbiri najustreznejše ČN je treba upoštevati zlasti naslednja merila: – učinkovitost in zanesljivost, – stopnjo čiščenja, ki ga želimo doseči (sekundarno, terciarno), – stroške izgradnje ČN, – stroške vzdrževanja in obratovanja ČN ter – vklapljanje izbrane rešitve v arhitekturo krajine.

NAČ. ČIŠČENJA Primarni usedalnik Poživljeno blato Precejalniki visokostopenjski, kameni medij superstopenjski, plastični medij Biodiski RČN

V bioloških ČN potekajo enaki procesi kot v naravi (samočistilni procesi v vodah), le da so v bioloških čistilnih napravah koncentracije nečistoč veliko višje, zato je treba umetno pospešiti biokemijski razkroj onesnaževal. V aerobnih čistilnih napravah razkrajajo onesnaževala bakterije, ki potrebujejo za svojo rast kisik. Če ni dovolj kisika, se razvijejo anaerobne bakterije, ki kisika ne potrebujejo. Za čiščenje odpadnih voda, predvsem komunalnih, se običajno uporabljajo aerobne čistilne naprave. Anaerobni procesi so za okolje manj prijazni, saj nastajajo neprijetne vonjave, so pa tudi manj učinkoviti. Po tehnoloških značilnostih lahko aerobne biološke ČN razdelimo v naslednje glavne skupine: – ČN z dispergirano biomaso, – ČN s pritrjeno biomaso in – rastlinske čistilne naprave (RČN). Znano je tudi, da dosegajo različni obstoječi načini čiščenja in uporabljeni procesi različno stopnjo čiščenja, opazovano s stališča različnih parametrov (Preglednica 3). Vsaka biološka ČN mora običajno imeti zagotovljen mehanski del za predčiščenje. Med mehanske postopke predčiščenja uvrščamo:

BPK 30-40 80-95

UČINKOVITOST ODSTRANJEVANJA (%) KPK SS P Org-N 30-40 50-65 10-20 10-20 80-85 80-90 10-25 15-50

NH3-N 0 8-15

65-80 65-85 80-85 80-90

60-80 65-85 80-85 80-85

8-15 8-15 8-15 70-90

60-85 65-85 80-85 70-85

8-12 8-12 10-25 70-90

15-50 15-50 15-50 70-90

Preglednica 3: Stopnja doseženega čiščenja z različnimi enotami delovanja in pri procesih primarnega in sekundarnega čiščenja (Metcalf, Eddy, 1991).


Vode - skrb, nadloga in izziv

– različne postopke mehanskega zadrževanja delcev (grablje, sita itd.), – sedimentacijo grobih delcev (sedimentatorji itd.), – oljno separacijo (lovilci olj itd.), – flotacijo. Od tod naprej obstaja veliko tehnoloških različic aerobnih ČN, ki so si bolj ali manj podobne. Bakterije, ki porabljajo hranila – onesnaževala – za svojo rast, se razmnožujejo in pri tem nastaja biomasa, ki izhaja iz procesa. Eden največjih problemov pri vodenju bioloških čistilnih naprav z dispergirano in pritrjeno biomaso je biomasa, ki nastane pri procesu razgradnje snovi, običajno imenovane kar odvečno blato. V naravi se odpadna biomasa vključuje v prehranjevalne verige in tako porablja. Odvečno blato iz čistilnih naprav se lahko predela v kompost, vendar ne sme imeti težkih kovin ali drugih strupenih snovi. Kadar kompostiranje ni mogoče, se blato anaerobno razgradi in pri tem nastajata bioplin in preostanek. Bioplin se lahko koristno uporabi za pridobivanje energije. V RČN ob pravilnih obremenitvah sistema odvečno blato ne nastaja, dodaten element v čistilnem krogu pa predstavljajo rastline. Nastala rastlinska masa tu ne potrebuje dodatne faze predelave. Trstičje se preprosto pokosi in uporabi kot izolacija RČN v zimskem času, za hlevsko steljo ali se kompostira. Velja omeniti tudi dejstvo, da mora biti le komunalna in oziroma skupna čistilna naprava z zmogljivostjo čiščenja več kakor 10.000 PE opremljena za prevzem in obdelavo blata komunalnih čistilnih naprav in pretočnih greznic ter prevzem in obdelavo komunalne odpadne vode iz nepretočnih greznic. 4.3 RASTLINSKE ČISTILNE NAPRAVE RČN predstavljajo eno izmed naprav za obdelavo komunalne odpadne vode, omenjeno v uredbi o malih komunalnih čistilnih napravah, kjer poteka biorazgradnja z naravnim prezračevanjem s precejanjem skozi peščeni filter, s pomočjo rastlin, v naravnih ali prezračevanih lagunah. Ideja čiščenja z različnimi mešanicami substrata, močvirskimi rastilnami in mikroorganizmi, ki jih tak sistem predstavlja, se je uresničila v obliki različnih, ponekod zelo inovativnih umetnih močvirij oziroma rastlinskih čistilnih naprav ter sonaravno urejenih močvirij. Tako so bila v sredini osemdesetih let izdana številna poročila o rezultatih delovanja RČN,

67

ki so kazala veliko učinkovitost čiščenja. Na osnovi tega je EPA leta 1988 izdala glavne smernice postavljana RČN. RČN uspešno čistijo različne odpadne vode v Ameriki, Kanadi, na Kitajskem, Novi Zelandiji, v Avstraliji in drugod. V Evropi je v rabi prek 60.000 RČN: Nemčija 50.000 (vir dr. Wissing, Bonn), Anglija 800 (vir dr. Paul & David Coopers), Danska 400 (vir prof. dr. Hans Brix), Poljska 120 (vir dr. Obarska-Pempkowiak), Portugalska 130 (vir dr. Verissimo Dias), Italija 400 (vir dr. Fabio Massi), Estonija 30 (vir dr. Ulo Mander), Belgija (110, večina na Flamskem, vir dr. Diederick Rousseau), Irska 50 (vir dr. Jan Vymazal), Francija 250–300 (vir dr. Alain Lienard, dr. Dirk Esser), Češka 170 (brez individualnih, vir dr. Jan Vymazal), Norveška 40 (vir dr. Trond Maelhum) in Slovenija 31 (vir Limnos). RČN, ki sicer niso univerzalna rešitev v vseh primerih, so zaradi ugodnih lastnosti pogosto predmet primerjav s konvencionalnimi manjšimi čistilnimi napravami (biodisk, biorol). Učinkovitost je pri obeh sistemih visoka, vendar imajo RČN naslednje prednosti, posebno če je na voljo lahko dostopna in poceni površina: – preprostejša in cenovno ugodnejša postavitev, vzdrževanje, – cenovno ugodno in izvedbeno nezahtevno obratovanje – ob gravitacijski rešitvi načeloma nista potrebni električna energija in strojna oprema, – ob razgradnji organskih snovi se 10–20 % teh snovi in težkih kovin, pesticidov in drugih toksičnih snovi oziroma razkrojnih proizvodov vgradi v rastlinsko biomaso. Taki proizvodi pri biodisku brez dodatkov kemikalij za obarjanje odtečejo v okolje, – energija, ki se je vgradila v rastlinsko biomaso, se lahko ponovno uporabi (briketi, kompost, krma itd.), – pri izpadu ali popravilu, na primer biodiska, mikrobna populacija za svojo obnovitev potrebuje več časa in pri tem nerazgrajene snovi ponovno odtekajo in onesnažujejo okolje. Do podobnega dogajanja v RČN običajno ne prihaja zaradi velikih puferskih sposobnosti, – RČN je izredno učinkovita v primerjavi z biodiski pri redukciji fekalnih in coli bakterij (na primer Salmonella spp.), – obstaja tudi očitna razlika v ceni (do 1000 PE v povprečju do 2 x cenejše od drugih manjših čistilnih naprav). Poleg tega lahko nekatera preprostejša dela pri izgradnji pod strokovnim nadzorom opravijo vaščani, kar še poceni postavitev.


68

Vode - skrb, nadloga in izziv

Mnogokrat je pri izgradnji RČN, ne glede na dejstvo o učinkovitosti tehnologije in druge omenjene značilnosti, sporna površina, ki jo za to metodo čiščenja potrebujemo. Po podatkih iz leta 1988 (Statistični podatki zemljiškega katastra, julij 1989) je bilo v Sloveniji 93,2 % direktno neuporabljene površine za človeške potrebe. Urbanizirana površina obsega okoli 5 %. V Sloveniji porabimo za potrebe urbanizacije okoli 1575 do 2000 ha proste površine letno, medtem ko bi površina obstoječih in načrtovanih RČN šele v nekaj letih dosegla nekaj hektarjev, kar pa je zanemarljivo glede na urbanizirano površino. Pri postavitvi RČN tretje generacije načrtujemo za 1 PE površino v velikosti 2,5 m2, pri konvencionalnih čistilnih napravah do 10.000 PE pa potrebujemo za tercirano čiščenje za 1 PE površino 1,5 m2 (Taksa za obremenjevanje voda, Obrazložitev, MOP, 1995). Sestavni del RČN je lahko tudi kompostna greda za kompostiranje mulja iz zadrževalnikov/usedalnikov,

Slika 2: Prerez kompostne grede.

Slika 1: Tipični gravitacijski primer RČN tako da RČN ne tvori dodatnega odpadka (Slika 2). Voda, ki se tvori ob kompostiranju, se ponovno izceja na RČN. Tako je kroženje sklenjeno. Dobljeni kompost lahko naprej uporabimo za zemljo za lončnice, gnojenje in utrjevanje brežin.


Vode - skrb, nadloga in izziv

5 CENTRALNI ALI DECENTRALNI SISTEMI Pri odločanju za več čistilnih sistemov, za nekaj čistilnih sistemov ali le enem čistilnem sistemu znotraj enega ali nekaj naselij je treba uporabiti večnivojski sistem presoje, kjer se soočajo okoljski, ekonomski in družbeni vidiki (Preglednica 4). Vsak od pristopov ima očitne prednosti in pomanjkljivosti. Centralni sistemi bodo gotovo ostali marsikje pomemben sestavni del odstranjevanja in čiščenja odpadnih komunalnih voda, kar velja zlasti za večja, strjena naselja. Bistvena prednost decentralnega pristopa z malimi ČN je ta, da večinoma odpade potreba po velikem zbiralnem kanalizacijskem omrežju. V Evropi je ta delež v povprečju okoli 70 % in več od celotne investicije v omrežje (kanalizacija in ČN). Izkušnje v Evropi in pri nas so pokazale zelo pozitiven odnos prebivalstva in povečano skrb za okolje in lastne odpadne vode pri izgradnji malih ČN. 6 ZAKLJUČKI Komunalna urejenost glede prestrezanja, odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda manjših naselij pod 2000 PE, kjer živi kar 52 % vseh prebivalcev, je marsikje v Sloveniji še slabo urejena. Prevladujoči način obravnavanja komunalnih odpadnih voda so greznice, ki so marsikje pretočne, pogostokrat tudi netesne in potrebne obnove. Oskrba s pitno vodo precej prednjači pred izgradnjo kanalizacijskih in čistilnih sistemov, medtem ko je v zahodni Evropi to največkrat potekalo sočasno. Zaradi številnih gričev, dolin in razpršene poselitve zahteva reševanje omenjene problematike v Sloveniji celovit CENTRALNI SISTEMI – zgoščena investicija – nujnost izvedbe v celoti oziroma vsaj večjega dela investicije – odtujenost soupravljanja uporabnikov – brezbrižnost uporabnikov do varovanja vodnih virov – slabša preglednost stroškov – zahtevnejša tehnologija – nekaj narobe = precej narobe = vse narobe – neuravnovešenost regionalnega kroženja vode

69

pristop in iskanje rešitev glede optimalnega sistema odvajanja in čiščenja odpadnih voda. Za pristop, ki rešuje problem odpadnih voda pretežno tam, kjer ta nastane, pride v poštev več manjših in srednje velikih čistilnih naprav. Mnogokrat tudi ni običajne infrastrukture, ki je značilna za gradnjo velikih čistilnih naprav (elektrika, zmogljiv ustrezen recipient …) oziroma izgradnja naprave predstavlja dodaten strošek. Zato bo marsikje optimalna odločitev za izgradnjo decentralnih sistemov kanalizacije in uporabe ustreznih čistilnih naprav. Take so tudi RČN, ki spadajo med ekoremedicijske biotehnologije. V okviru ekoremediacij se namreč uporabljajo naravni in naravi podobni (sonaravni) sistemi in procesi za obnovo in zaščito okolja. Zaradi svojih lastnosti so ti sistemi še dodatno primerni za občutljiva in naravovarstvena območja. V okviru naselij med 50 do 2000 PE ter ustrezne gostote prebivalcev so in bodo tudi v prihodnje pri doseganju trajnostnih rešitev glede komunalnih odpadnih voda soudeleženi državna uprava, občinske in bodoče pokrajinske uprave, izvajalci javnih služb, inšpekcija, uporabniki storitev, regionalne razvojne službe in strokovne organizacije. Vsak od udeležencev mora za doseganje zastavljenih ciljev opraviti svoj del nalog.

DECENTRALNI SISTEMI – razpršena in deljena investicija – možnost mozaične izvedbe, po delih – preprostejše (neposredno) upravljanje in nadziranje; neposredna participacija uporabnikov – večja odgovornost in skrb uporabnikov do varovanja vodnih virov – transparentnejša preglednost stroškov – preprostejša tehnologija – nekaj narobe = le tam narobe – večja uravnovešenost lokalnega kroženja vode

Preglednica 4: Primerjalne značilnosti centralnih in decentralnih sistemov za odpadne vode


70

Vode - skrb, nadloga in izziv

7 VIRI 1. Operativni program odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. 2004. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo RS. http://www.sigov.si/mop/ . 2. Podatki iz baz Popisa 2002 Statističnega urada RS (SURS). http://www.stat.si/popis2002/si/rezultati/ 3. Uradne objave predpisov – Uradni list RS http:// www.uradni-list.si/ 4. Podatki iz poročil podjetja Limnos. 5. Extensive Wastewater Treatment Processes. Adopted to Small and Medium sized Communities. Guide. 2001. European Commision. International Office for Water. Luxembourg.

Udeleženci iz celjskega podjetja Vodovod-kanalizacija.

6. Metcalf, Eddy,. 1991. Wastewater Engineering Treatment, Disposal, Reuse. 3rd edition. McGraw – Hill International Editions. 7. Czysz, W., et all. 1989. Waste Water Technology. Origin, Collection, Treatment and Analysis of Waste Water. Springer -Verlag. 8. McCutcheon, S., et all. 2003. Phytoremediation. Transformation and Control of Contaminants. John Wiley & Sons.


Vode - skrb, nadloga in izziv

ČISTILNE NAPRAVE IN ODPADNO BLATO dr. Janez Vrtovšek, doc. dr. Gregor D. Zupančič, Kemijski inštitut Ljubljana

Povzetek V prispevku je prikazana tehnologija biološkega čiščenja komunalnih odpadnih vod s šaržnim reaktorjem. Ta omogoča, da izkoristimo snovi, ki jih odpadna voda vsebuje, kot surovine, čiščeno vodo pa lahko ponovno uporabimo v tehnoloških procesih. Tudi odvečno blato, ki nastaja pri biološkem procesu čiščenja, obravnavamo kot uporabno surovino. Prikazani so postopki obdelave odvečnega blata, ki omogočajo visoke energetske izkoristke v obliki bioplina, ostanke obdelanega blata pa lahko vrnemo v naravno okolje kot gnojilo. 1 Uvod Sodobni načini čiščenja komunalnih odpadnih voda sledijo novi paradigmi čiščenja odpadnih voda; stara paradigma pravi, da je odpadna voda ničvreden odpadek, nova pa, da je odpadna voda vir surovin. Osnovna zamisel postopkov čiščenja odpadnih voda je decentralizacija večjih čistilnih naprav (čiščenje čim bliže viru nastanka odpadne vode), ponovna uporaba čiščene vode in izraba koristnih surovin, ki jih lahko pridobimo pri čiščenju odpadne vode. Sodobni sistemi temeljijo na ločevanju odpadnih snovi po nastanku, čiščenju oziroma obdelavi posameznih tipov odpadnih snovi ter ponovni uporabi vode in snovi. Komunalna odpadna voda, ki nastaja v urbanih naseljih, je sestavljena iz različnih virov oziroma odpadnih voda, kakor so: • črna voda (sanitarna odpadna voda iz stranišč s splakovanjem), • rumena voda (urin iz ločenih sistemov s spiranjem z vodo), • rjava voda (črna voda brez urina), • siva voda (domača voda iz kuhinj, kopalnic, tušev, pralnih strojev – brez urina in izločkov),

71

• odvečno blato, ki nastaja pri biološki obdelavi komunalnih odpadnih voda. Posamezne tipe voda lahko ločeno obdelujemo in vodo ali predelane odpadke ponovno uporabimo. Tako lahko pridobimo iz rumene vode odlično gnojilo, ker vsebuje veliko dušikovih spojin, iz rjave vode in odvečnega blata lahko pridobivamo bioplin, ostanke pa lahko predelamo v humus, sivo vodo lahko ob ustreznem čiščenju ponovno uporabimo za različne namene. Ločena obdelava komunalne vode zahteva prirejeno komunalno infrastrukturo za ločevanje tipov odpadne vode na mestu nastanka; tak način se delno že uveljavlja v nekaterih razvitejših državah (Nemčija, Švedska, Norveška, Finska, Japonska). 2 Čistilne naprave Ločeno zbiranje in obdelava komunalne odpadne vode v Sloveniji je dolgoročnejši projekt, lahko pa izkoristimo bližnje obdobje intezivne gradnje manjših bioloških čistilnih naprav in s pravilno izbiro tehnologije omogočimo obdelavo komunalne odpadne vode tudi s stališča potencialne izrabe surovin. 2.1 Šaržni biološki reaktor Bolj kot klasična pretočna tehnologija je lahko uporabna tehnologija šaržnega biološkega reaktorja (ŠBR), predvsem zaradi svoje fleksibilnosti. ŠBR je sistem z aktivnim blatom, ki deluje na osnovi principa napolni-izprazni. Celotni postopek čiščenja odpadne vode in ločevanja aktivnega blata od čiščene odpadne vode poteka v eni posodi v zaporedju petih stopenj: polnjenje, biološka reakcija, usedanje, izpust in mirovanje (Slika 1). Z raznimi kombinacijami mešanja brez prezračevanja in prezračevanja, ki jih izvaja preprost sistem za krmiljenje, lahko ustvarimo pogoje za potek bioloških reakcij, ki omogočajo simultano obdelavo organskih in dušikovih spojin. Med prezračevanjem (aerobna faza) poteka nitrifikacija (pretvorba NH4 prek NO2 v NO3), med mešanjem brez prezračevanja (anoksična faza) pa denitrifikacija (pretvorba NO3 prek NO2 v N2 in se pri tem razgradi tudi večina v vodi prisotnih organskih snovi). Razgradnja organskih snovi v anoksični fazi pomeni, da je prirast biomase manjša (manj odvečnega blata), potrebna količina kisika pa nižja (prihranek energije za prezračevanje), ker v aerobni fazi poteka le nitrifikacija. V nadaljevanju so prikazane možnosti uporabe ŠBR glede na zahtevano stopnjo obdelave komunalne


72

Vode - skrb, nadloga in izziv

Slika 1: Shema delovanja šaržnega biološkega reaktorja (ŠBR) odpadne vode. Podatki izhajajo iz preskusov, opravljenih na Kemijskem inštitutu, na pilotnem sistemu ŠBR. Pilotni sistem ŠBR sestoji iz reaktorja volumna 70 l, ki je opremljen z mešalom, prezračevalnim sistemom, merilnikom nivoja tekočine ter sondami za merjenje ORP (oksidacijsko-redukcijskega potenciala), RK (raztopljenega kisika) in pH. Proces čiščenja v pilotnem ŠBR je računalniško krmiljen. 2.2 ŠBR s preddenitrifikacijo S preprostim zaporedjem anoksične in aerobne faze lahko odstranimo dušikove in organske snovi iz komunalne odpadne vode do želene stopnje. Na Sliki 2 je prikazan potek denitrifikacije/nitrifikacije v pilotnem ŠBR pri koncentraciji aktivnega blata X = 4 g/l. S preskusi v pilotnem ŠBR lahko spremljamo kinetiko bioloških reakcij in določimo čas trajanja posameznih faz za obdelavo specifične komunalne vode. V tem primeru bi lahko čiščenje prilagodili tako, da bi obdelana voda vsebovala še določeno količino dušikovih spojin (gnojilo) in bi bila primerna za zalivanje.

2.3 ŠBR s preddenitritacijo Med aerobno fazo lahko vzpostavimo pogoje (pH, vnos kisika), ki omogočijo, da se oksidacija NH4 prekine v fazi nastajanja NO2 (nitrita), zato v anoksični fazi poteka denitratacija. Ta postopek omogoča dodaten prihranek energije, ker je potreben vnos kisika še manjši. Tudi v tem primeru lahko prilagodimo postopek čiščenja zahtevani stopnji obdelave komunalne odpadne vode oziroma količini preostalih dušikovih spojin (gnojilo). 2.4 ŠBR z višjo koncentracijo aktivnega blata (biomase) Biološke procese v ŠBR lahko intenziviramo, če zvišamo koncentracijo biomase v reaktorju (X > 10 g/ l). Pri tem mora ta ohraniti dobre lastnosti usedanja, kar lahko dosežemo s postopkom granulacije. Na Kemijskem inštitutu nam je uspelo razviti postopek adaptacije biomase v dispergirani obliki, ki ima pri X = 15 g/l VIB = 50. Ker se aktivno blato zelo dobro useda, sta lahko faza usedanja in s tem celoten postopek čiščenja krajša.


Vode - skrb, nadloga in izziv

73

Slika 2: Potek denitrifikacije/nitrifikacije v ŠBR (X = 4 g/l) Pri visoki koncentraciji biomase v reaktorju lahko pride do omejitev pri transportu substrata (organskega, dušika ali kisika). Na Sliki 3 je prikazan potek denitrifikacije/nitrifikacije v pilotnem ŠBR pri koncentraciji aktivnega blata X = 15 g/l. Iz Slike 3 je

razvidno, da je proces denitrifikacije izredno hiter, proces nitrifikacije (nastajanje NO3) pa ima občutno zakasnitveno fazo, ki je verjetno posledica omejitev pri vnosu kisika. Ta primer potrjuje pomembnost pilotnih preskusov, s katerimi lahko določimo neko

Slika 3: Potek denitrifikacije/nitrifikacije v ŠBR (X = 15 g/l)


74

Vode - skrb, nadloga in izziv

optimalno koncentracijo biomase za intenziviranje procesov denitrifikacije/nitrifikacije; zahtevano stopnjo obdelave komunalne odpadne vode zato lahko dosežemo v manjši čistilni napravi. 2.5 Nadgradnja ŠBR z membransko tehnologijo Če nadgradimo ŠBR z membransko tehnologijo, preidemo na področje MBR (membranski biološki reaktorji). Tak sistem deluje z biološkim reaktorjem z visoko koncentracijo biomase, pri čemer dobre lastnosti usedanja niso pomembne, ker za proces ločevanja biomasa/čiščena voda uporabimo membrane. Tako lahko intenziviramo (skrajšamo) fazo ločevanja in s procesom membranske separacije še dodatno kontroliramo kakovost čiščene vode. V tem primeru lahko dobimo čiščeno vodo, ki je primerna za ponovno uporabo v tehnoloških procesih. Z naraščajočim razmerjem cena vode/cena membran postaja uporaba sistemov MBR čedalje bolj ekonomsko zanimiva. 2.6 ŠBR in specifična organska onesnaževala Z nadzorom kanalizacijskega sistema lahko preprečimo, da se komunalne odpadne vode mešajo z industrijskimi (npr. vnos težkih kovin in podobno). V samo komunalno odpadno vodo pa prihajajo specifična organska onesnaževala, katerih delež opazno narašča, kakor so, recimo, ostanki zdravil, farmacevtskih sredstev in sredstev za osebno higieno. Raziskave so pokazale, da se te specifične organske spojine učinkoviteje biološko razgrajujejo v večfaznih procesih, kakor je ŠBR. 2.7 ŠBR in odvečno blato Pri bioloških procesih čiščenja nastaja odvečno blato, pri čemer je prirast blata v ŠBR je občutno nižja kot v klasičnih pretočnih čistilnih napravah. 3 Odpadno blato Pri biološkem čiščenju, ki se v svetu in pri nas najpogosteje uporablja za odstranjevanje sestavin onesnaženja iz odpadnih voda, nastaja kot stranski proizvod odpadno blato. Pri konvencionalni biološki čistilni napravi nastaja blato v stopnji usedanja surove odpadne vode (imenujemo ga primarno blato) in v biološki stopnji (imenujemo ga sekundarno ali biološko blato). Razmerje primarnega in sekun-

darnega blata je običajno med 40- in 60 % v korist primarnega blata. V konvencionalni čistilni napravi, kjer se čistijo komunalne in delno industrijske odpadne vode (industrijske vode naj ne bi presegale 30 % vseh odpadnih voda, saj je v nasprotnem primeru to industrijska čistilna naprava), nastane v poprečju 80 g blata dnevno na populacijski ekvivalent (PE – onesnaženje odpadne vode, ki jo proizvede en človek v enem dnevu – v Evropi 60 g/BPK5.dan). To blato moramo na primeren, okolju prijazen, predvsem pa na ekonomsko sprejemljiv način obdelati in odstraniti. Obdelava blata pred odstranitvijo je nujno potrebna že zato, da se blato stabilizira. Stabilizacija blata povzroči prenehanje aktivnosti mikroorganizmov in s tem se prepreči širjenje neznosnega smradu. V novejšem času se pa tudi uveljavlja higienizacija blata, ponekod tudi omenjena kot pasterizacija blata (evropski standard jo tudi predpisuje; Urban Wastewater Treatment Directive (91/271/EEC, 1991)). Postopek higienizacije mora v blatu uničiti 99,9 % patogenih (bolezenskih, človeku škodljivih) mikroorganizmov. Ta postopek dejansko postaja nujno potreben zaradi velike možnosti širjena patogenih mikroorganizmov, kakor so na primer E.coli, legionela, salmonela in razni virusi, poleti v našem prostoru. Če blato ni pravilno obdelano in higienizirano, lahko patogeni mikroorganizmi najdejo pot iz deponij blata (začasnih in tudi stalnih) do podtalnice in od tam v tok pitne vode, kar lahko povzroči katastrofalne posledice, kakor so težja obolenja ali celo smrt. Po standardu predpisana higienizacija (pri bioloških postopkih obdelave blata) blata iz bioloških čistilnih naprav je 30-minutno zadrževanje pri 70 °C ali 4-urno pri 55 °C. Prav predpisana higienizacija je pospešila razvoj sodobnejših postopkov obdelave blata, ki tudi blato temeljito stabilizirajo in mineralizirajo (mineralizacija je postopek, pri katerem se organske snovi v blatu pretvorijo v mineralne snovi). 3.1 Konvencionalni postopki obdelave blata Najbolj razširjen postopek je anaerobna mezofilna obdelava, pri kateri blato v reaktorju – gnilišču (Slika 4) – segrejemo na temperaturo 35 °C in brez prisotnosti zraka zadržujemo v gnilišču od 30- do 60 dni. Pri tem postopku nastaja bioplin, ki organski del blata delno pretvori v bioplin. Bioplin je v grobem mešanica 70 % metana CH4 – in 30 % ogljikovega dioksida CO2. Bioplin ima kurilno vrednost do 25 MJ/m3, kar je bolje od nekaterih goriv. Najpogostejša praksa je, da se plin uporabi v kogeneracijskem postroju (motor z notranjim zgorevanjem, ki je pri-


Vode - skrb, nadloga in izziv

75

Slika 4: Konvencionalno gnilišče za mineralizacijo blata, ki deluje pri 35- do 37 °C. rejen za bioplin in iz njega pridobivamo elektriko in koristno toploto). Toplota se porabi za segrevanje reaktorja, elektrika pa se odda v omrežje. Dobra stran tega procesa je energijska pozitivnost, ta proces nam daje koristno energijo, ki jo lahko porabimo za druge namene v čistilni napravi. Slaba stran tega procesa je, da so mineralizacija, stabilizacija in higienizacija nepopolne, zato je tako obdelano blato lahko zdravstveno oporečno. Aerobna stabilizacija blata je drugi najbolj razširjen proces, ki se uporablja predvsem v manjših čistilnih napravah (pod 2000 PE), kjer anaerobni proces ni rentabilen, investicija je previsoka in obratovanje ne povrne vložka investicije. Stroški obratovanja aerobnega procesa so sicer precej višji, seštevek stroškov obratovanja pa je še zmeraj nižji od investicije v kogeneracijski postroj. Ta proces je izrazito energijsko negativen. Slaba stran je tudi ta, da je za zadovoljivo stopnjo stabilizacije zadrževalni čas blata zelo dolg, več kakor 60 dni. Pri takem procesu lahko preživijo patogeni mikroorganizmi in blato je zdravstveno oporečno.

Tretji, zelo pogost način stabilizacije blata je, da se blatu brez obdelave ali pa tudi po delni obdelavi z aerobnim procesom doda stabilizacijska kemikalija, ki preprečuje aktivnost mikroorganizmov. Najpogosteje se dodaja apno. Po dodatku apna blato postane neaktivno. Tako blato je res stabilizirano, nikakor pa ni mineralizirano in higienizirano. Pogosto se dogaja, da blato nekaj časa stoji na odprti deponiji, izpostavljeno zunanjim vplivom (dež, veter, sonce ...), in počasi, toda vztrajno postaja ponovno aktivno. Ta postopek je po našem mnenju primeren le za začasno stabilizacijo, ki se uporablja pri transportu ali v začasni deponiji pred nadaljnjo obdelavo, nikakor pa za trajno obdelavo blata. Taka začasna deponija je prikazana na Sliki 5. Vsekakor obstaja še več drugih bioloških postopkov obdelave blata iz bioloških čistilnih naprav, ki se pa manj uporabljajo. Najbolj razširjeno je kompostiranje. To je zelo učinkovit postopek, ki ob skrbno kontroliranih pogojih zadosti vsem kriterijem stabilizacije, higienizacije in mineralizacije blata. Ta postopek je energijsko negativen. To pomeni, da


76

Vode - skrb, nadloga in izziv

Slika 5: Začasno odlaganje obdelanega blata. moramo dodajati energijo v proces. Prav tako se pri kompostiranju dodajajo inertni materiali (pesek, žaganje ...), kar neredko poveča volumen odpada. Vendar kompost po obdelavi ni več odpad, ampak je surovina, ki se uporablja pri kultiviranju zemeljskih površin (kmetijskih ali okrasnih). Ob dobro pripravljenem in vodenem postopku lahko tako obdelavo ocenimo za ekonomsko ugodnejšo, ker imamo rešeno končno dispozicijo blata.

čeprav je videti kakor suha prst. Blato je pred sežigom treba posušiti, kar močno poslabša energijsko bilanco procesa. Seveda je s sodobnimi procesi mogoče doseči energijsko pozitven sežig, vendar so naprave bistveno bolj zapletene kakor običajne naprave za biološke obdelave. Tudi predlogi za rešitev odlaganja pepela obstajajo. Prav domiseln je postopek pridobivanja umetnega granita ali drugih kamnin iz blata čistilnih naprav. Tak postopek je seveda zelo drag in porabi veliko energije.

3.2 Fizikalno-kemijske obdelave blata Obstaja tudi veliko fizikalno-kemijskih obdelav blata iz čistilnih naprav, od katerih je pa najpogosteje omenjen sežig. Sežig blata res močno zmanjša volumen in maso blata (odstranitev vse organske snovi – 80 % suhe snovi – vendar nam po obdelavi ostane pepel, ki pa ga je nujno treba odložiti, po navadi na deponijo pepela. Če smo pred tem imeli problem z nevarnostjo blata (predvsem se v blatu šteje za nevarnost vsebnost težkih kovin), se nam je ta problem močno skoncentriral (tudi do 100-krat), kar pa je nevarnost odpadka še povečalo in postopke deponiranja zapletlo. Prav tako je treba omeniti, da je sežig blata kljub kurilni vrednosti blata med 3 in 7 MJ/kg suhega blata negativen energijski proces. Treba je namreč vedeti, da po mehanski odstranitvi vode blato še vedno vsebuje 55- do 80 % vode,

3.3 Dvostopenjski anaerobno-aerobni proces obdelave blata Prednost pri izboru postopka čiščenja imata potrebna in predpisana tehnologija in ekonomska plat. Vse prevečkrat se na račun visokih stroškov varčuje tam, kjer to ni dobro, in je zato postopek stabilizacije blata nezadosten, v skrajnih primerih celo nevaren. Zato smo na Kemijskem inštitutu razvili napredni postopek obdelave blata, kjer so doseženi standardi stabilizacije, mineralizacije in higienizacije ter hkrati energijska pozitivnost. V večini sodobnih postopkov, kjer se uporablja higienizacija, je poraba energije precej velika, zato ti procesi veljajo za neekonomične, kar smo pri našem delu upoštevali. Razvili in patentirali smo dvostopenjski anaerobnoaerobni proces obdelave blata, ki smo ga primerjali


Vode - skrb, nadloga in izziv

z anaerobnim mezofilnim procesom. Vsi naši parametri so stremeli k temu, da ga presežemo. Proces je sestavljen iz dveh stopenj, prva je anaerobna, druga aerobna. Proces obratuje v termofilnem območju 50–60 °C (glej Sliko 6). Na prvi stopnji se zaradi višje temperature proizvaja bioplin precej intenzivneje kot pri mezofilnem procesu (8krat hitreje). Če imamo mezofilni proces z zadrževanjem blata 40 dni, je ta enak termofilnemu procesu z zadrževanjem 5 dni, z učinkom odstranitve suhe snovi v blatu za okoli 35 %, kar je izjemna prednost, saj dosežemo enak učinek z 8-krat manjšimi napravami oziroma manjšo investicijo v izgradnjo. Zaradi visoke intenzivnosti procesa je tudi višja proizvodnja

77

bioplina. Dosegli smo 40 % večji izkoristek bioplina kakor pri mezofilnem procesu. Slaba lastnost tega procesa je, da je velik porabnik toplote za vzdrževanje visoke temperature reaktorja. V skrajnih pogojih nimamo zadosti bioplina za kritje vseh toplotnih potreb in proces je energijsko negativen. Druga stopnja procesa je aerobna stopnja. Pri zadrževanju blata na tej stopnji do največ 10 dni smo dosegli 50 % skupni učinek obeh stopenj in s tem popolnoma stabilizirano in mineralizirano blato ter 99,99 % higienizacijo. Seveda pa aerobna stopnja sama ne da nobene energije, zato se obremenitev

Slika 6.: Skica dvostopenjskega anaerobno-aerobnega procesa obdelave blata


78

Vode - skrb, nadloga in izziv

energijsko še poveča. S tem ko smo zadovoljivo rešili kakovostno plat obdelave blata, smo porabili občutno preveč energije, torej je proces energijsko negativen. Na tej stopnji raziskav smo razumeli, zakaj so v vsej svetovni znanstveni literaturi pogosto objavljali, da se tak proces ne splača. Ker pa znanost in tehnika obsegata veliko področij, smo prišli do izjemno preproste rešitve tega problema. Uporabili smo regenerator toplote in toploto reciklirali iz izstopnega toplega blata na vstopno hladno blato. Zadostuje že navaden protitočni ploščni toplotni menjalnik, podoben tistemu, ki ga uporabljajo v živilski industriji, da se toplotne potrebe zmanjšajo za 50 %, in proizvedena toplota zadostuje za vzdrževanje celotnega procesa v vseh skrajnih situacijah. Dobili smo proces, ki je energijsko pozitiven. Zanimivo je tudi to, da ta toplotni menjalnik stane le 2000 EUR (za čistilno napravo velikosti 50000 PE), kar je neznatna cena v celotni investiciji. 3.4 Uporaba bioplina iz obdelave blata Pri vsaki uporabi bioplina moramo preveriti, če se ta izplača. Namreč dobro je pridobivati bioplin, vendar se moramo zavedati, da obstaja neka določena količina, kjer se to sploh splača. Bioplin želimo izkoristiti, najraje kot elektriko. To se da z uporabo kogeneracijskega modula, ki nam da 30 % elektrike in 60 % koristne toplote. Toploto uporabimo za vzdrževanje anaerobnega procesa in s tem proizvodnjo bioplina. Elektriko pa večinoma damo v omrežje, iz katerega nato črpamo vso potrebno elektriko za obratovanje

čistilne naprave. Poraba čistilne naprave je vedno večja, kakor je proizvedena elektrika v kogeneracijskem modulu, tako da si v bistvu nižamo stroške porabe elektrike. Zato moramo pri oceni uporabnosti bioplina primerjati, koliko proizvedena elektrika zniža stroške v svojem obdobju obratovanja, s stroški investicije in vzdrževanja kogeneracijskega modula. Izračun pokaže, da lahko inštaliramo kogeneracijo, če imamo inštalacijsko električno moč 100 kW in več (Slika 7). Pri in��talirani moči med 30- in 100 kW, se ta proizvodnja pogojno izplača, To pomeni, da moramo natančno od primera do primera preračunati, koliko nas stane elektrika na mestu, kjer bo stal in obratoval kogeneracijski modul, v primerjavi s ceno in vzdrževanjem tega modula. Po naših ocenah se v Sloveniji tehtnica večinoma nagne v korist proizvodnje elektrike. V nasprotnem primeru pa se bioplin uporabi v celoti za generacijo toplote v plinskih pečeh. Obstaja pa tudi meja, kjer se še generacija toplote ne izplača, kadar je bioplina tako malo, da primerjava investicije v anaerobni proces in ceno zemeljskega plina z inštalacijo pokaže, da je ceneje uporabljati zemeljski plin. V tem primeru se mora bioplin pokuriti v plinski bakli, kajti izpust v ozračje je prepovedan. 3.5 Končna dispozicija blata Obdelava odpadnih blat iz biološki naprav ni tako preprosta, kakor kaže prvi pogled. Upoštevati moramo vrsto potreb in predpisov, pa še skrbno pretehtati ekonomsko plat obdelave. Najpomembnejše

Slika 7: Priporočena uporaba bioplina na osnovi proizvodnje bioplina in velikosti čistilne naprave


Vode - skrb, nadloga in izziv

je, kako moramo blato obdelati, da bo primerno in neškodljivo za končno uvrstitev v okolje. Naše mnenje je namreč, da edina sonaravna in ekološko prijazna pot je, da blato povrnemo tja, od koder tudi izvira, in s tem zapremo naravni tokokrog. To pomeni, da primerno obdelano blato odlagamo na kmetijske obdelovalne površine, gozdove ali pa kultiviramo z obdelanim blatom neporaščeno in degradirano okolje v področju ki ga čistilna naprava pokriva. Pri takem postopku je pa nujno treba poskrbeti za neoporečnost vnesenega blata. Tudi tu je največji problem pri blatih iz čistilnih naprav vsebnost težkih kovin. Preglednica 1 prikazuje mejne vrednosti težkih kovin v blatih. Prav tako je treba pri odlaganju na kulturne površine upoštevati letni kumulativni vnos na površino (Preglednica 2). Ker pa so pri nas v Sloveniji večinoma kombinirane industrijsko-komunalne čistilne naprave, bi odlaganje na površine bilo nemogoče doseči. Naše mnenje je, da ni prav, da se tako odlaganje v vseh primerih prepove, ampak da se poskrbi, da se doseže taka komunalna struktura, ki omogoča izločanje potencialnih onesnaževalcev (industrije) na izvoru. Tako bi čistili industrijske odpadne vode posebej, namesto da jih mešamo s komunalnimi. Tako si otežujemo čiščenje in širimo problem z odpadno vodo in blatom, ki je onesnaženo s kovinami industrijskega izvora. Naša paradigma je, da je treba poskrbeti

s primerno tehnologijo in znanjem, da bodo blata neoporečna, brez težkih kovin in bo mogoče z odpadnim blatom razpolagati kot s surovino in ne kot z odpadkom, in to v okolju ljudi in čistilne naprave, ki so blato proizvedli. Šele ko smo celovito preučili problem blata, se lahko neškodljivo odločimo za najprimernejši postopek obdelave blata in tudi dispozicije, in če pri tem postopku lahko povrnemo del naših stroškov obratovanja z uporabo primernega postopka, je to toliko ugodneje za nas in naše okolje. 4 Sklep S primerno izbiro tehnologije za biološko čiščenje komunalne odpadne vode lahko izkoristimo onesnaženje, ki ga voda vsebuje, kot uporabno surovino, čiščeno vodo pa lahko ponovno uporabimo v tehnoloških procesih. Če pri zbiranju in obdelavi komunalne vode pazimo, da ne prihaja do mešanja z industrijskimi odpadnimi vodami (ki so npr. vir težkih kovin) lahko z obdelavo odvečnega blata, ki nastaja v procesu biološkega čiščenja, pridobimo precejšen del energije v obliki bioplina, ostanke obdelanega blata pa vrnemo v okolje kot naravno gnojilo.

Težka kovina

Težka kovina

Kompost z Blato čistilne neomejeno naprave, komuporabo post z omejeno (mg/kg) uporabo ali mulj (mg/kg) Kadmij (Cd) 1 5 Baker (Cu) 100 600 Nikelj (Ni) 30 80 Svinec (Pb) 120 500 Cink (Zn) 400 2000 Živo srebro (Hg) 1 5 Celotni krom 100 500 25 50 Šestvalentni krom (Cr6+) Preglednica 1: Mejne vrednosti težkih kovin v blatih in kompostih

79

Kadmij (Cd) Baker (Cu) Nikelj (Ni) Svinec (Pb) Cink (Zn) Živo srebro (Hg) Celotni krom Šestvalentni krom (Cr6+) Rastlinsko hranivo Dušik (N) Fosfor kot P2O5 Kalij kot K2O

Mejna vrednost letnega vnosa (kg/ha) 0,025 3 0,5 2,5 10 0,025 2,5 0,25

210 120 300

Preglednica 2: Mejne vrednosti letnega vnosa snovi na hektar obdelovalne površine


80

Vode - skrb, nadloga in izziv

PROJEKT CELJSKE TOPLARNE IN RAVNANJE Z BLATOM IZ ČISTILNE NAPRAVE CELJE PO LETU 2008 Janez Peterman, Energetika Celje j.p., d.o.o.

1 VRSTA NAPRAVE IN RAZLOGI ZA IZGRADNJO Toplarna Celje predstavlja sestavni del centra za ravnanje z odpadki v Celju – CERO. Omogoča energijsko izrabo lahke frakcije – LF – preostanka komunalnih odpadkov po ločenem zbiranju – PO – in s tem proizvodnjo toplotne in električne energije. Lahka frakcija (papir, karton, plastika, folije, tekstil, les) se izloči v sistemu mehansko biološko

obdelave – MBO (Slika 1) in predstavlja, skupaj z blatom – BČN iz centralne čistilne naprave – CČN, gorivo za Toplarno. Na osnovi pravilnika o ravnanju z odpadki se kurilna naprava Toplarne Celje opredeli kot sežigalnica, ki omogoča termično obdelavo nenevarnih odpadkov s proizvodnjo energije. Osnovni razlogi za izgradnjo Toplarne Celje so predvsem energijska izraba odpadkov za pokrivanje energetskih potreb v mestu Celje, izpolnjevanje strogih zahtev glede vsebnosti biorazgradljivega ogljika v odloženih odpadkih na odlagališču nenevarnih odpadkov po letu 2008 in odstranjevanje blata iz centralne čistilne naprave Celje. Za odstranjevanje blata je izbran sosežig: omogoča ga dovolj visoka kurilna vrednost predobdelanih odpadkov, ki so nosilni energent. Pri sežigu blata se bo bistveno zmanjšal volumen, TOC bo v preostanku po sežigu manjši od 3 %, izkoriščena bo energija, vezana v blatu, iz-

Slika 1: Toplarna Celje kot sestavni del Centra za ravnanje z odpadki – CERO


Vode - skrb, nadloga in izziv

vedla se bo sterilizacija, skratka, zmanjšan bo vpliv na okolje. Sosežig je izbran predvsem zato, ker je analiza blata pokazala, da ga zaradi nekoliko povišane vsebnosti težkih kovin ni mogoče neposredno uporabiti v kmetijstvu. Z realizacijo projekta Toplarna Celje bodo doseženi naslednji učinki: – količina odloženih odpadkov na deponijo v Bukovžlaku se bo zmanjšala za 65 %, – na ekološko primeren način bo s sežigom rešen problem blata iz komunalne čistilne naprave, – toplota, pridobljena s sežigom, bo izkoriščena v kogeneraciji za proizvodnjo elektrike in toplote. Pridobljena toplota bo izkoriščena za daljinsko ogrevanje v Celju. Električna energija bo delno izkoriščena za lastne potrebe, viški pa dodeljeni distribucijskemu omrežju. Z okoljskega vidika bodo pozitivni vplivi naslednji: – dosežen bo neto prihranek fosilnega goriva – zemeljskega plina v višini 549.036,00 m3, – zmanjšala se bo količina TGP in TOC (manj kot 3 %). Investitor naprave za termično obdelavo nenevarnih komunalnih odpadkov, v sklopu katere je predvide-

Slika 2: Shematski prikaz procesa naprave IPPC

81

na tudi namestitev dveh vročevodnih kotlov skupne moči 27 MW, ogrevanih z zemeljskim plinom, je Mestna občina Celje. Upravljavec naprave bo Energetika Celje, JP d.o.o., ki je v stoodstotni lasti Mestne občine. Osnovne dejavnosti podjetja Energetika Celja so proizvodnja in distribucija toplote in distribucija plina z vsemi spremljajočimi dejavnostmi. Osnovni podatki o napravi IPPC, njenem obratovanju in drugih napravah V proces termične obdelave naprave IPPC vstopa letno okoli 20.000 ton PO in 5000 ton BČN skupne povprečne kurilne vrednosti od 13 do 14 MJ/kg. Termična moč kurilne naprave znaša 15 MW, moč proizvedene električne energije pa 2 MW. Električna energija se spušča v omrežje, toplotna energija pa uporablja v sistemu daljinskega ogrevanja mesta Celje. Postopek termične obdelave PO in BČN poteka v naslednjih stopnjah: – transport in doziranje PO in BČN v kurilno napravo v razmerju 4 : 1, – stopenjsko zgorevanje odpadkov in odvajanje pepela,


82

Vode - skrb, nadloga in izziv

Slika 3: Shema modularnega zgorevalnega sistema z rešetko – ohlajevanje dimnih plinov in s tem izkoriščanje toplote, sproščene med procesom, za proizvodnjo toplotne in električne energije, – čiščenje dimnih plinov glede na vsebnost škodljivih snovi v dimnih plinih. Celoten postopek termične obdelave PO in BČN je shematično prikazan na Sliki 2. Na osnovi primerjave okoljskih, tehnoloških in ekonomskih kriterijev je bil kot najbolj primeren postopek termične obdelave izbran modularni sežig na rešetki. Ta tehnologija je ena izmed alternativ klasične tehnologije sežiga na rešetki in je primerna za sežig manjših letnih količin (do 30 tisoč) odpadkov v obliki LF oziroma RDF – Refuse Derived Fuel – in za sosežig predobdelanih odpadkov in blata iz čistilne naprave. Zgorevanje poteka v dveh stopnjah, v primarni in sekundarni komori, kakor je shematsko prikazano na Sliki 3. V primarni komori poteka proces zgorevanja s primanjkljajem zraka (okoli 70 % teoretično potrebnega), zato prevladujejo pirolitično-uplinjevalni procesi. Pri tem se razvijejo velike količine dimnih plinov, ki potujejo v sekundarno komoro, kjer popolnoma zgorijo ob dovajanju ustreznih količin sekundarnega in po potrebi terciarnega zraka. Temperatura plinov, ki zapuščajo primarno komoro, običajno znaša med 650- in 850 °C, saj se velik del generirane toplote porabi za endotermne pirolitične procese. Heterogeno dogorevanje trdnih ostankov odpadkov mora

biti zagotovljeno proti koncu gibljive rešetke, kjer dovedena količina zraka zadostuje za popolno oksidacijo trdnega ogljika. V sekundarni komori prevladuje temperatura okoli 1200°C, kar ob intenzivnem mešanju s sekundarnim zrakom in zadostnim časom zadrževanja (dlje kakor 2 sekundi) zagotavlja popolno zgorevanje vseh organskih snovi, vključno z morebiti nastalimi polikloriranimi bifenili (PCB), polikloriranimi dibenzo dioksini (PCDD), polikloriranimi dibenzo furani (PCDF) in policikličnimi aromatskimi ogljikovodiki (PAH) v primarni komori. Izbrano tehnologijo zgorevanja odlikuje zelo kontroliran proces zgorevanja in nizka emisija prahu v dimnih plinih, kar ugodno vpliva na zmanjšanje možnosti katalitičnih procesov (sinteza De-Novo) nastanka škodljivih snovi (težke kovine, dioksini in furani) med ohlajanjem dimnih plinov ter manjše količine ostankov po čiščenju dimnih plinov. Čiščenje dimnih plinov zajema izločanje delcev, dušikovih oksidov, kislih plinov (SO2, HCl in HF) in eventualno prisotnih organskih snovi ter težkih kovin. Sistem čiščenja temelji na treh stopnjah: – polsuha adsorpcija z apnenim mlekom za izločanje kislih plinov, – vrečasti filter za izločanje delcev,


Vode - skrb, nadloga in izziv

83

Slika 4: Shema sistema čiščenja dimnih plinov – koks adsorber za izločanje organskih snovi (PCDD/F) in eventualno prisotnih nekaterih težkih kovin (npr. Hg). Za zmanjševanje emisije dušikovih oksidov je predvidena recirkulacija dimnih plinov in razprševanje amoniaka v vroče dimne pline (SNCR). Sistem čiščenja dimnih plinov shematično prikazuje Slika 4. S postopkom termične obdelave se zagotovi vsebnost TOC v pepelu in žlindri pod mejno vrednostjo za inertne odpadke (vsebnost TOC manj kakor 3 %). Na preostale lastnosti pepela in žlindre s termično obdelavo ne vplivamo, odvisne so predvsem od sestave goriva. Pepel in žlindra praviloma predstavljata inerten oziroma nenevaren odpadek, ki ga lahko odložimo na odlagališču za nenevarne odpadke. Proizvodi čiščenja dimnih plinov spadajo zaradi povišane vsebnosti kovin in soli med nevarne odpadke, zato jih prevzema pooblaščeni zbiralec nevarnih odpadkov, ki jih v skladu s predpisi predela ali odloži na odlagališču nevarnih odpadkov. Nasičeni koks iz koksadorberja se termično regenerira v kurilni napravi, vodi se nazaj v primarno komoro, kjer pomešan z odpadki zgori.

Proizvodnja električne in toplotne energije je izvedena z energetskim sistemom, prikazanim na Sliki 5. Glavne komponente sistema za proizvodnjo energije so parni kotel s pregrevalnikom (Slika 5), parni batni motor, generator in napajalna črpalka. Napajalna voda se v kotlu upari in v pregrevalniku pregreje na zahtevano temperaturo. Sveža para se vodi skozi parni agregat motor, ki poganja električni generator. Iz parnega stroja izhajajoča para se kondenzira v kondenzatorju, od koder se vodi prek napajalne črpalke v sistem priprave vode, grelnik vode in ponovno v kotel. Za hlajenje kondenzatorja se navadno uporablja zrak. Del pare se uporabi za proizvodnjo toplotne energije prek toplotnega prenosnika. Z uporabo najnovejše tehnološke opreme (BAT), ki bo primerljiva z najboljšimi izvedbami sežigalnic v Evropi, bodo izpolnjeni vse zahteve in določila Zakona o varstvu okolja, podzakonskih aktov in Direktive 2000/76 EC o sežigu odpadkov.


84

Vode - skrb, nadloga in izziv

Slika 5: Sistem za proizvodnjo električne in toplotne energije 2 Poraba materiala in energije Predvidena poraba materialov in energije je podana v Preglenici 1. Opis 1. Gorivo – preostanek odpadkov po MBO – dehidrirano blato iz čistilne naprave 2. Dopolnilno gorivo – zemeljski plin 3. Električna energija 4. Tehnološka voda 5. Komprimirani zrak 6. Aditivi (1) – Raztopina amoniaka (25 %) – Kalcijev hidroksid – Aktivni koks

EM kg/h kg/h m3/h kWh/h m3/h m3/h kg/h kg/h kg/h

Količine, navedene v spodnji preglednici, se ne bodo bistveno spreminjale v celotni življenjski dobi naprave. Normativ Enota/letno Letna poraba 3.125,0 t/leto 25.000 2.500,0 t/leto 20.000 625,0 t/leto 5.000 64,58 m3/leto 516.000 0,86 kWh/leto 6.880 2,00 m3/leto 16.000 15,00 m3/leto 120.000 125 t/leto 1.000 10 t/leto 80 100 t/leto 800 15 t/leto 120

Preglednica 1: Aditivi so namenjeni čiščenju dimnih plinov.


Vode - skrb, nadloga in izziv

85

3 Odpadki po termični obdelavi : količine

6 Preprečevanje nesreč oziroma posledic ekološke nesreče

Pepel in žlindra 2200 t/l Filtrski ostanki do 1200 t/l Nasičeni koks do 120 t/l Pepel in žlindra ne spadata med nevarne odpadke, zato je mogoče odlaganje na odlagališču ali uporaba v gradbeništvu (če se bo pokazalo zanimanje). Filtrski ostanki predstavljajo proizvod čiščenja dimnih plinov in vsebujejo povišane vrednosti kovin in soli, zato spadajo med nevarne odpadke. Za odstranitev bodo poskrbeli prevzemniki ali predelovalci odpadkov, ki so usposobljeni in pooblaščeni za upravljanje storitev v zvezi z nevarnimi odpadki. Nasičeni koks iz koksadsorberja bo obravnavan enako kot filtrski prah.

Preprečevanje nesreč bo zagotovljeno z upoštevanjem predpisov, ki določajo načine upravljanja takih naprav in ravnanja z nevarnimi snovmi. Predvidena je tudi izgradnja protipožarne zaščite, prilagojene vrsti naprave. Slednja bo določena v Elaboratu protipožarne zaščite, ki bo sestavni del tehnične dokumentacije. Pod navedenimi pogoji je možnost, da bi prišlo do ekološke nesreče, majhna. Uspešno in varno obratovanje bo zagotovljeno z elektronskim vodenjem procesov in emisijskim monitoringom, ki bo omogočal trajne meritve naslednjih parametrov:

4 Emisije v zrak in vodo Emisije v zrak iz sežigalne naprave bodo manjše od dopustnih vrednosti, določenih z dokumentom BREF o sežigu odpadkov, ki so bistveno nižje od dovoljenih vrednosti, podanih v uredbi o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu. Trditev temelji na rezultatih poskusnega sežiga, izvedenega v pilotni kurilni napravi z identično tehnologijo zgorevanja, kakor je izbrana za Toplarno Celje. Odpadne vode nastopajo v sistemu za proizvodnjo energije in bodo speljane v kalužno jamo, po potrebi (na osnovi meritev) nevtralizirane in ohlajene ter odvedene v kanalizacijsko omrežje. Meteorne vode bodo prek zadrževalnika, v katerega se bodo stekale prek lovilcev olja in usedalnikov, odvedene v vodotok Hudinja. 5 Vpliv na obremenitev okolja Lokacija toplarne je na severovzhodnem robu mesta Celja, na območju, ki je v planskih dokumentih določen za industrijsko cono. Na omenjenem območju, ki je sicer v bližini Cinkarne, je bivalna kakovost nizka, poseljenost je temu primerno redka. Pričakovani vplivi na obremenitev okolja so v skladu z okoljskimi standardi in zahtevami okoljskih predpisov za take naprave.

– ogljikov monoksid CO, – dušikovi oksidi NOx, posebej še N2O, – vsebnost kisika O2, – žveplovi oksidi SO2, – vodikov klorid HCl, – vodikov fluorid HF, – skupni organski ogljik TOC, – živo srebro Hg, – vsebnost vlage v dimnih plinih, – skupni prah, – temperatura dimnih plinov, – absolutni tlak dimnih plinov, – pretok suhih dimnih plinov. Na osnovi očitkov in elektronskega procesiranja podatkov bo ob zaznanih neustreznih vrednostih postopek sežiga po izdelanem protokolu ustavljen. 7 Prenehanje delovanja naprave IPPC Po izteku življenjske dobe, ki traja 25 let, prenehanje in razgradnja naprave IPPC ni predvidena. Izdelana bo strokovna ocena in na njeni osnovi opravljena rekonstrukcija naprave.


86

Vode - skrb, nadloga in izziv

PRISTOPI IN PRAKSA PRI IZDAJI IPPC DOVOLJENJ V REPUBLIKI SLOVENIJI Tanja Dolenc, Agencija RS za okolje

$JHQFLMD56]DRNROMH

2NROMHYDUVWYHQR GRYROMHQMH ]DREUDWRYDQMHQDSUDYHNLODKNRSRY]URÿD RQHVQDæHYDQMHYHÿMHJDREVHJD ,33&GRYROMHQMH 3UDYQLRNYLU „ „ „

(8,33&'LUHNWLYD(& 6ORYHQLMD=92 6ORYHQLMD´,33&µ 8UHGED -XPSWRILUVWSDJH


Vode - skrb, nadloga in izziv

$JHQFLMD56]DRNROMH

.DMGRORÿDWD=92LQ,33&8UHGED „ „ „

WUDQVSR]LFLMD (8'LUHNWLYH RVQRYQLSRMPL NGRVR]DYH]DQFL ‹

„

SUDJ² SURL]YRGQD]PRJOMLYRVW

QDÿLQGRORÿDQMDGRSXVWQLKYUHGQRVWLHPLVLM ‹

„

%$7%5()

VRGHORYDQMHMDYQRVWL -XPSWRILUVWSDJH

$JHQFLMD56]DRNROMH

.DMGRORÿDWD=92LQ,33&8UHGED „ „ „ „ „ „

YVHELQRYORJH YVHELQRGRYROMHQMD YHOMDYQRVWOHW QRYHQDSUDYHYHÿMHVSUHPHPEH REVWRMHÿHQDSUDYH REYH]QRGRRNWREUD

-XPSWRILUVWSDJH

87


88

Vode - skrb, nadloga in izziv

$JHQFLMD56]DRNROMH

,33&SULVWRS² NDMMHGUXJDÿH" „ „ „ „

„

FHORYLWSULVWRS² YVLYLGLNLRNROMD ]UDNYRGHRGSDGNLKUXS(06« SRUDEDVXURYLQLQHQHUJLMH YLVRNDUDYHQYDUVWYDRNROMD ‹ XSRUDED%$7 ORNDFLMDVWDQMHRNROMD

-XPSWRILUVWSDJH

$JHQFLMD56]DRNROMH

9SOLYQDYDUVWYRRNROMD 9SOLYQDLQGXVWULMR „ „ „ „ „

PDQMäDSRUDEDVXURYLQHQHUJLMH YHÿMDSURL]YRGQMD YODJDQMHYUD]YRM NRQNXUHQÿQRVWSRGMHWMD GREUDQDORæED -XPSWRILUVWSDJH


Vode - skrb, nadloga in izziv

$JHQFLMD56]DRNROMH

6LWXDFLMDY6ORYHQLML 35,/2*$ 9567('(-$91267,,11$35$9.,/$+.2329=52ý$-221(61$ä(9$1-(2.2/-$9(ý-(*$2%6(*$

2]QDND QDSUDYH

6NXSLQD

âWHYLOR GHMDYQRVWL

âWQDSUDY Y6ORYHQLML



(QHUJHWLND







3URL]YRGQMDLQSUHGHODYDNRYLQ







1HNRYLQVNDLQGXVWULMD







.HPLÿQDLQGXVWULMD







5DYQDQMH]RGSDGNL







'UXJHGHMDYQRVWL





6NXSDM -XPSWRILUVWSDJH

$JHQFLMD56]DRNROMH

$NWLYQRVWLY6ORYHQLML „ „ „ „ „ „

SULVWRSQDSRJDMDQMD](8 SRGDOMäDQMHREGREMD]DSRGMHWLM ² VHVWDQNLVSRGMHWMLQD023 GRDSULOD SULMDYD GRRNWREUD YORJD GRRNWREUD² L]GDMD,33&GRYROMHQMD -XPSWRILUVWSDJH

89


90

Vode - skrb, nadloga in izziv

$JHQFLMD56]DRNROMH

-XPSWRILUVWSDJH

$JHQFLMD56]DRNROMH

$JHQFLMD56]DRNROMH NRWRUJDQNLL]GDMD,33&GRYROMHQMD  RæMDVWURNRYQDHNLSD VRGHODYFHY

 YNOMXÿHYDQMHVWURNRYQMDNRYUD]OLÿQLKSURILORY VRGHODYFHY

 VRGHORYDQMHLQäSHNWRUMHYSULXJRWDYOMDQMXVWDQMD

-XPSWRILUVWSDJH


Vode - skrb, nadloga in izziv

$JHQFLMD56]DRNROMH

$JHQFLMD56]DRNROMH „ „

'RVHGDMVWDELODL]GDQDVDPRGYD,33&GRYROMHQMD 7HÿHYHÿMHäWHYLORSRVWRSNRYYORJHVRäHQHSRSROQH

-XPSWRILUVWSDJH

Udeleženci simpozija med razpravo

91


92

Vode - skrb, nadloga in izziv

ČIŠČENJE ODPADNIH VODA V TOVARNI REVOZ d.d. NOVO MESTO Janez Zupančič, Revoz d.d. Novo mesto

Vrste odpadnih vod Na osnovi nove tehnologije obdelave odpadnih vod se odpadne vode na samem mestu nastanka med seboj ločujejo ter vodijo na posamezno obdelavo odpadnih vod. Ločevanje po sestavi Odpadne vode se med seboj ločujejo po sestavi in sicer: – jedke odpadne vode, – odpadne vode, ki vsebujejo težke kovine, – odpadne vode razmaščevanja (organsko obremenjene vode). Ločevanje po načinu izpuščanja Na osnovi načina izpuščanja se odpadne vode delijo na: – stalne odpadne vode, – občasne odpadne vode. Stalne odpadne vode Stalne odpadne vode ali tudi izpiralne vode nastajajo v tehnoloških fazah predobdelave in temeljnega lakiranja (kataforeza) karoserij. Stalne odpadne vode se glede na sestavo vodijo na linijo obarjanja težkih kovin, linijo nevtralizacije in linijo organsko obremenjenih voda. Občasne odpadne vode Občasne odpadne vode, ki vsebujejo olje, nastajajo ob zamenjavi raztopin v kopelih za predrazmaščevanje in razmaščevanje karoserij na liniji predobdelave. Odpadne vode, ki vsebujejo olje, so tudi hladilne in mazalne emulzije, ki nastajajo ob praznjenjih in čiščenjih obdelovalnih strojev v obratu mehanske obdelave. V tovarni se zaradi preventive praznijo tudi lovilci olj na različnih lokacijah v tovarni. Te vode

vozijo na Oddelek odpadnih voda v zbirni bazen za vode, ki vsebujejo olje. Jedke odpadne vode in odpadne vode, ki vsebujejo težke kovine. Jedke odpadne vode in odpadne vode, ki vsebujejo težke kovine, nastajajo pri regeneraciji kationskih in anionskih izmenjevalcev, zamenjavi delovnih kopeli na liniji predobdelave in ob zamenjavi pralnih vod lakirnih kabin v lakirnici karoserij. Izredni letni izpusti K izrednim letnim izpustom se štejejo vode za čiščenje linij predobdelave in kataforeze. Za shranjevanje odpadne vode se uporablja enak proces obdelave vode kakor priredni proizvodnji, le da se posveti več pozornosti obdelavi vode zaradi višjih koncentracij na dotoku na obdelavo odpadne vode. Čas obdelave vode je s tem nekoliko daljši zaradi zagotavljanja kakovosti vode na iztoku iz tovarne. Ločevanje glede na način obdelave Odpadne vode se zbirajo v odgovarjajočih zbiralnikih, in sicer ločeno glede na obdelavo: – linija nevtralizacije LN – obdelava jedkih odpadnih vod – linija obarjanja težkih kovin LOTK – obdelava težkih kovin vsebujočih odpadnih vod – linija organsko obremenjenih vod – izločevanje Zn, olj in spiralnih vod po kataforeznem lakiranju. Obdelane odpadne vode se odvajajo v mešani kanalizacijski sistem Revoz in nato v kanal kanalizacijskega omrežja Novega mesta in po njem na mestno biološko čistilno napravo. Delovanje čistilne naprave Tehnologija čiščenja Kisle in alkalne odpadne vode so agresivne. Ta se delno nevtralizira z medsebojnim mešanjem, popolno pa z dodatkom nevtralizacijskega sredstva. Razen prostih kislin in lugov vsebujejo odpadne vode tudi ione težkih kovin in mineralna olja. Pri nevtralizaciji poteka nevtralizacija prostih kislin in lugov: H+ + OH- < === > H2O (1) Vsebnost kisline oziroma baze se izraža kot vrednost pH = negativni dekadični logaritem aktivnosti vodikovih ionov pH = - log H3O+


Vode - skrb, nadloga in izziv

V nevtralni točki pH=7, ki se ji želimo približati, je aktivnost H3O+ionov enaka aktivnosti OH- ionov. Približanje tej točki je odvisno od več dejavnikov, ki so težko predvidljivi in se spreminjajo s kakovostjo in temperaturo odpadne vode. Poleg nevtralizacije poteka izločanje težkih kovin (Fe, Zn, Ni) v obliki kovinskih hidroksidov ali kovinskih bazičnih soli. Mez+ + z OH- < === > Me(OH)z (2) Mez+ + z H2O < === > Me(OH)z + z H+ (3) Za obarjanje kovin nad pH 7 odgovarja enačba (2), pod pH 7 pa enačba (3). Pri nevtralizaciji oborjen železov hidroksid se uporablja obenem kot flokulant za druge nečistoče. Vsak kovinski ion ima specifično pH vrednost, pri kateri se najbolje izloča kot hidroksid in se usede v obliki oborine. – Fe III se obarja že v kislem mediju, – Ni II se obarja pri pH vrednosti nad 10, – Zn II se obarja pri pH vrednosti nad 8,5. Izločanje težkih kovin Zn in Fe in še posebno Ni je težko izvedljivo samo z vzdrževanjem visokega pH v reakcijski kopeli, ker se Ni izloča v območjih pH nad dovoljenimi za izpust v vodotoke oziroma v kanalizacijo. Zato si pomagamo z dodajanjem adsorberja na bazi ditiokarbamata in dodatnim uvajanjem flokulacijskih sredstev za boljšo tvorbo težkih hitro usedljivih flokul. Ker imamo v odpadni vodi kombinacije teh ionov, je optimalni pH obarjanja pri pH 8,5. Reakcija se odvija ob intenzivnem mešanju. Opis naprave Čistilna naprava za obdelavo odpadnih vod je sestavljena iz naslednjih enot: 3.2.1 Linije nevtralizacije 3.2.2 Linije obarjanja težkih kovin 3.2.3 Linije organsko obremenjenih voda 3.2.4 Linija filtriranja mulja 3.2.5 Linija očiščene vode Linija nevtralizacije Linija nevtralizacije je sestavljena iz naslednjih funkcionalnih enot: 3.2.1.1 Zbiralnika jedkih vod s črpalno postajo 3.2.1.2 Nevtralizacija 3.2.1.3 Flokulacija 3.2.1.4 Usedalnik

93

Zbiralnik jedkih vod Jedke odpadne vode brez vsebnosti težkih kovin se zbirajo v zbiralniku volumna 135 m3. Iz zbiralnika se s črpalkami nepretrgano prečrpavajo na linijo nevtralizacije. Da bi se zagotovilo mešanje v zbiralniku jedkih odpadnih voda, se vklopi ena črpalka, ki črpa odpadne vode iz zbiralnika in jih prek cevnega razvoda vrača v zbiralnik. Delovanje črpalk in mešala nadzirajo nivojska stikala, ki zagotavljajo varovanje črpalk proti suhemu teku. Nevtralizacija Vode iz zbiralnika jedkih odpadnih vod dotekajo na linijo nevtralizacije, kjer se nepretrgano meri pH vrednost. Rotirajoče mešalo skrbi za homogenost vode v bazenu nevtralizacije. Glede na pH vrednost se prek merilno-regulacijske verige dozira nevtralizacijsko sredstvo žveplena kislina ali apneno mleko glede na želeni pH. Želena pH vrednost na iztoku iz linije nevtralizacije se nastavi na samem krmilniku, ki avtomatsko vodi delovanje linije. Nevtralizirana odpadna voda odteka v flokulacijski bazen, kjer se doda še flokulacijsko sredstvo. Flokulacija V bazen za flokulacijo doteka nevtralizirana odpadna voda. V bazen se dozira flokulacijsko sredstvo, ki pospešuje proces sedimentacije. Doziranje flokulacijskega sredstva poteka z regulacijsko dozirno črpalko. Z nastavitvijo optimalne količine flokulacijskega sredstva se optimizira postopek posedanja mulja. Mešanje flokulacijskega sredstva je zagotovljeno s počasi rotirajočim mešalom v samem bazenu flokulacije. Usedalnik Iz bazena flokulacije obdelana voda odteka v betonski usedalnik volumna 165 m3. Pritekajoča odpadna voda se z velikimi težkimi flokulami prek preliva izliva v umirjevalno korito, nato pa prek šestih šob odteka v sedimentacijski bazen. Usedljive flokule se zbirajo v štirih konusnih lijakih na dnu sedimentacijskega bazena, iz katerega se z ročnim odpiranjem ventilov po ceveh zaradi hidrostatičnega pritiska mulj odvaja v zgoščevalni bazen. Bistra voda odteka prek preliva v končno linijo očiščene vode, nato pa na končni števec merjenja količine odpadne vode.


94

Vode - skrb, nadloga in izziv

Linija obarjanja težkih kovin

Linija organsko obremenjenih voda

Linija obarjanja težkih kovin je sestavljena iz naslednjih funkcionalnih enot : 3.2.2.1 Zbiralni bazen težkih kovin vsebujočih odpadnih vod 3.2.2.2 Nevtralizacija 3.2.2. Obarjanje 3.2.2.4 Flokulacija

Linija organsko obremenjenih voda je sestavljena iz: 3.2.3.1 Zbiralnika olje vsebujočih odpadnih vod 3.2.3.2 Nakisanja 3.2.3.3 Koalescentnega filtra (izločevalca olja) 3.2.3.4 Obarjanja cinka 3.2.3.5 Flokulacije

Zbiralni bazen odpadne vode, ki vsebuje težke kovine Odpadne vode, ki vsebujejo težke kovine, se zbirajo v zbiralniku volumna 25 m3. Iz zbiralnika se s črpalkami nepretrgano prečrpavajo v kad nevtralizacije. Zbiralnik odpadnih vod je opremljen z mešalom, ki zagotavlja kontinuirno mešanje odpadne vode in s tem poenotenje vod, ki dotekajo v zbiralnik. Nevtralizacija Vode iz zbiralnika dotekajo v nevtralizacijo, kjer se kontinuirno meri pH vrednost. Glede na pH vrednost se prek merilno-regulacijske verige dozira nevtralizacijsko sredstvo, žveplena kislina ali apneno mleko. Nastavljena pH vrednost se nastavi na krmilniku. Doziranje nevtralizacijskih sredstev poteka prek elektromagnetnih ventilov, ki se odpirajo oz. zapirajo prek pH merilno-regulacijske verige. Nevtralizirana odpadna voda odteka na obarjanje. Obarjanje V kad za obarjanje doteka nevtralizirana odpadna voda s pH 8,2 do 8,8. V kad se dozira sredstvo za obarjanje ditiokarbamat. Doziranje sredstva za obarjanje poteka regulacijsko dozirno črpalko. Obarjalno sredstvo se uporablja za obarjanje prostih težkih kovin prisotnih v odpadnih vodah. Z regulacijo pretoka obarjalnega sredstva se optimizira postopek obarjanja težkih kovin. Flokulacija V kad za flokulacijo doteka odpadna voda z dodatkom koagulanta ditiokarbamata. V bazen se dozira flokulacijsko sredstvo, ki združuje drobne flokule v večje in pospešuje proces sedimentacije. Doziranje flokulacijskega sredstva poteka z regulacijsko dozirno črpalko. Z nastavitvijo črpalne količine za flokulacijsko sredstvo se optimizira postopek posedanja mulja. Iz flokulacije odteka odpadna voda na lamelne usedalnike, kjer se ločijo voda in flokule. Voda odteka v končni kanal, flokule pa se ob praznitvi lamelnih usedalnikov zbirajo v zgoščevalniku mulja.

Naknadna obdelava (posedanje in filtriranje mulja) je skupna z odpadnimi vodami brez vsebnosti težkih kovin. Vode iz linije organsko obremenjenih voda se prek cevnega razvoda vodijo v zbirno umirjevalno korito, prek šestih difuzorjev pa v poševni usedalnik, kjer se flokule posedejo, voda pa prek preliva teče na linijo očiščene vode. Pred iztokom v kanalizacijo je postavljen še merilec pretoka, pH in temperature. Zbiralniki odpadnih vod, ki vsebujejo olje Odpadne vode, ki vsebujejo olje, se zbirajo v zbiralnikih volumna 40- in 80 m3. Zbiralniki so opremljeni z nivojskimi stikali, ki nadzorujejo delovanje dveh črpalk. Odpadna voda, ki vsebuje olje, se s črpalko prečrpava prek merilca pretoka, kjer se nastavi želeni pretok odpadne vode, v oljni izločevalec. Nakisanje Odpadne vode, ki vsebujejo še emulgirano olje, dotekajo iz zbiralnika voda, ki vsebuje olje, v kad za nakisanje. Tam ob intezivnem mešanju z mešalom poteka merjenje pH vrednosti. Glede na pH vrednost se prek merilno-regulacijske verige dozira sredstvo za nakisanje (žveplena kislina). Pri tem prihaja do razbijanja emulzije olja. Želena pH vrednost se nastavi na krmilniku. Tako obdelana odpadna voda odteka na fazo izločanja olja. Oljni izločevalnik Odpadne vode dotekajo v oljni izločevalnik. V prvi komori oljnega izločevalnika prihaja do izločanja grobe umazanije iz vode in do umirjanja pretoka. Odpadna voda odteka v drugo komoro prek lamel in te ustvarjajo laminaren tok tekočine. Pri tem prihaja do delnega izločanja kapljic olja, ki se dvigajo na površino. Odpadna voda prehaja prek koalescentnega filtra, kjer se drobni neemulgirani delci olja nabirajo na filtru in tvorijo večje kapljice, ki splavajo na površino. Olje, ki se nabira na površini druge komore, se izpušča prek ventila v zbirno posodo za olja.


Vode - skrb, nadloga in izziv

Obarjanje Odpadne vode dotekajo iz oljnega izločevalca v kad za obarjanje. Tam ob intenzivnem mešanju mešala poteka merjenje pH vrednosti. Glede na pH vrednost se prek merilno-regulacijske verige dozira apneno mleko. Želena pH vrednost obarjanja se nastavi na krmilniku. Nevtralizirana odpadna voda odteka v flokulacijo. Flokulacija Nevtralizirane odpadne vode dotekajo v kad za flokulacijo. V kad se dozira flokulacijsko sredstvo, ki pospešuje proces sedimentacije. Doziranje flokulacijskega sredstva poteka z regulacijsko dozirno črpalko. Z nastavitvijo črpalne količine za flokulacijsko sredstvo se optimizira postopek posedanja mulja. Mešanje v kadi za flokulacijo je zagotovljeno s počasi rotirajočim mešalom. Iz flokulacije odteka obdelana voda v betonski usedalnik. Tam se posedajo trdni delci – flokule – v obliki mulja. Mulj se filtrira na obstoječi filtrni stiskalnici. Filtracija mulja Filtriranje mulja je sestavljeno iz: – Lamelnih usedalnikov – Zgoščevalnika mulja – Filtracija mulja – Zbiralnika filtrata Lamelni usedalniki Obdelana odpadna voda iz linije obarjanja težkih kovin doteka prek razdelilnika pretoka v lamelne usedalnike. Na cevnem razvodu do lamelnih usedalnikov so vgrajeni čistilni elementi, ki omogočajo čiščenje cevnega razvoda v primeru zamašitve. V lamelnih usedalnikih poteka posedanje mulja, ki je proizvod obarjanja težkih kovin iz odpadne vode. Bistra voda odteka prek prelivov na linijo očiščene vode, od tam pa v kanalizacijo, mulj pa se zbira v konusnih delih dveh lamelnih usedalnikov. Od tam se mulj v časovnih intervalih prečrpava v zgoščevalnik mulja in tako prazni oba lamelna usedalnika. Zgoščevalnik mulja Mulj iz konusnih delov lamelnih usedalnikov linije obarjanja težkih kovin in mulj iz konusnih delov betonskega usedalnika linije nevtralizacije in linije obdelave organskih voda se zbira v zgoščevalniku mulja. Tam poteka dodatno posedanje mulja. Dekantirana tekočina prek prelivnega roba odteka v

95

končno linijo očiščene vode, od tam pa prek števca odpadne vode v kanalizacijo. Filtriranje mulja Iz zgoščevalnika se mulj z membransko črpalko nepretrgano potiska v filtrno stiskalnico. Filtrirno platno zadržuje mehanske nečistoče, bister filtrat odteka prek zbirnega korita v zbiralnik filtrata. Delovanje filtrne stiskalnice je diskontinuirno. Ko je filtrna stiskalnica polna, se poviša pritisk v stiskalnici in kontaktni manometer izklopi membransko črpalko. Mulj, ki se nabira v obliki pogače v filtrirnih komorah, se dodatno posuši s komprimiranim zrakom. Filtrna stiskalnica se ročno izprazni in pripravi za ponovno polnjenje. Mulj z vsebnostjo okoli 45 % suhe snovi se odlaga v zbirni zabojnik in odvaža v opekarno, s katero ima investitor sklenjeno pogodbo o prevzemu ter opravljene vse potrebne laboratorijske meritve nastalega odpadnega mulja. Zbiralnik filtrata Filtrat iz filtrne stiskalnice doteka v zbiralnik filtrata. Iz zbiralnika filtrata se s črpalko filtrat prečrpa nazaj v kad za obarjanje linije obarjanja težkih kovin. Slučajne vode Čistilna naprava je zgrajena tako, da so vsi njeni deli v varnostni skledi. Ob razlitju se vse tekočine zberejo v talni kineti in vodijo do zbiralnika slučajnih vod. Od tam se voda prečrpava v zbirni bazen linije obarjanja težkih kovin. Linija očiščene vode Linija očiščene vode je sestavljena iz končne kontrole, opremljene z merilcem pretoka, merilcem pH vrednosti in temperature. Bistra voda iz betonskega usedalnika in lamelnih usedalnikov linije obarjanja težkih kovin doteka skozi cevni razvod, na katerem je merilec pretoka v kad končne kontrole pH, kjer poteka merjenje pH vrednosti in temperature. Izmerjene vrednosti se registrirajo na pisalniku in procesnem računalniku. Ob odstopanju pH od želene vrednosti na iztoku iz čistilne naprave se vključita svetlobni in zvočni alarmni signal.


96

Vode - skrb, nadloga in izziv

Voda kot bogastvo in problematika v zvezi z vodami Martin Lah, Radenska d.d. Radenci

Povzetek Ker je Radenska polnilnica mineralnih, izvirskih voda in brezalkoholnih pijač, sta naravna mineralna voda in izvirska voda naši osnovni dobrini in surovini, predstavljata pa vedno večji strošek in birokracijo – tudi v zvezi s pripadajočo zakonodajo: od pridobitve priznanja za naravno mineralno vodo do prodaje te vode, ki je obremenjena s koncesijo. Pitna voda, ki je za nas tudi tehnološka, je prav tako vitalnega pomena. Kot okoljsko ozaveščeno podjetje skrbimo za racionalno rabo te vode in njeno predčiščenje, preden jo odvedemo na lokalno čistilno napravo. Ob vseh lokalnih in državnih taksah oziroma dajatvah in slabem učinku čistilne naprave se stroški odvajanja odpadnih voda iz leta v leto večajo, učinki iz naslova dajatev oziroma taks, ki jih plačujemo lokalni skupnosti in državi, pa so zanemarljivi. Brez vode ni življenja – v njej in z njeno pomočjo je nastalo življenje na našem planetu. Voda omogoča prenos snovi, ustvarja okolje v celici in zunaj nje, zato je vnos tekočine v organizem življenjskega pomena. Telo dojenčka vsebuje približno 80 % vode, telo odraslega človeka 60 %, telo starostnika pa 50 %. Vode, ki pokriva 71 % površine Zemlje, je okoli 1.500.000.000 km3. Morske vode je kar 97,39 %, tako imenovane sladke vode pa le 2,61 %, od tega v podtalnicah več kakor 100.000.000 km3, v rekah in jezerih pa le okoli 500.000 km3. Glede na nizek odstotek vode, ki je primerna za pitje, moramo s to vodo skrbno in racionalno ravnati in jo ohranjati, kolikor je mogoče, čisto. Ker je Radenska polnilnica mineralnih, izvirskih voda in brezalkoholnih pijač, je voda naša osnovna dobrina, vedno bolj pa postaja tudi »vir stroškov«. Seveda je normalno, da smo obremenjeni s stroški v zvezi s

porabo pitne vode in odvajanjem voda kot vse drugo gospodarstvo, ni pa običajno, da je raba podzemnih virov za proizvodnjo pijač obremenjena kar nekajkrat bolj kakor raba javnih vodovodnih virov. Za lažje razumevanje moram pojasniti, da imamo v Radenski opraviti z naravnimi mineralnimi vodami, izvirskimi in namiznimi vodami ter s pitno vodo, ki je za nas tudi tehnološka voda. Za polnjenje vode in brezalkoholnih pijač Radenska uporablja izključno naravne mineralne vode iz lastnih vrtin na območju radenskega vrelčnega območja v plasteh pliocenskih skladov medzrnske poroznosti in globin od 50- do 200 metrov. Radenska porabi za polnjenje letno okoli 110.000 m3 teh voda (povprečje velja za leti 2004 in 2005). V tehnološke namene (pranje, izpiranje, hlajenje) in kot pitno vodo pa porabi Radenska okoli 200.000 m3 vodovodne vode iz javnega vodovodnega sistema, katerega upravljavec je trenutno tudi Radenska in tako skrbi za primarni cevovod oskrbe prebivalstva (okoli 12.000 prebivalcev) in gospodarstva občin G. Radgona in Radenci. Iz tega sistema se letno načrpa okoli 1,500.000 m3 vode. Upravljanje omenjenega vira nam je bilo z občinskim odlokom odvzeto, vendar smo trenutno edini zmožni upravljavec in kot večinski lastnik črpališča dejanski upravljavec črpališča. Prav zdaj pričakujemo vodno dovoljenje. Še več časa pa je potrebno, da lahko obrazložim takse oziroma dajatve, ki jih imamo v zvezi z vodami v Radenski. V strukturi stroškov pomenijo vedno večji delež in nam precej zmanjšujejo konkurenčnost predvsem na tujih trgih Evropske unije in zunaj nje, saj kolikor smo lahko raziskali našo panogo v drugih državah, smo tudi na tem področju rekorderji v številu raznih taks in stroškov v zvezi z njimi. Vodovodna oziroma pitna voda in stroški v zvezi s to vodo Okoljska dajatev (Ur. l. RS, št. 124/04): Pitna voda, ki je za nas tudi tehnološka, je prav tako vitalnega pomena. Kot okoljsko ozaveščeno podjetje skrbimo za racionalno rabo te vode in njeno predčiščenje, preden jo odvedemo na lokalno čistilno napravo. V polnilnici Radenske nastajajo med tehnološkimi procesi pranja embalaže tehnološke odpadne vode, ki se odvajajo v javno kanalizacijo s komunalno čistino napravo Radenci. Te odpadne vode so občasno presegale dovoljene pH vrednosti za


Vode - skrb, nadloga in izziv

iztok v kanalizacijski sistem, zato je Radenska leta 2003 začela izdelovati projektno dokumentacijo in nabavila strojno in regulacijsko opremo za nevtralizacijo. V letu 2004 smo jo dokončno izgradili in začela je delovati. Za omenjeno investicijo smo izkoristili možnost oprostitve plačila takse za odvajanje tehnološke odpadne vode v višini skoraj 40 % upravičenih investicijskih stroškov, kar je dopuščala Uredba o taksi za obremenjevanje vode v 21. členu. Tako je bila Radenska v letu 2003 oproščena plačila takse v višini skoraj 15 mio SIT, v letu 2004 pa bi zaradi nadaljevanja in dokončanja investicije v nevtralizacijsko napravo lahko bili oproščeni plačevanja dodatnih 20 mio SIT taks, kar bi predstavljalo 40 % investicije. Vendar je bila odmerjena taksa za leto 2004 »le« 14,2 mio SIT, dejansko nam je bil oproščen le znesek v višini 28% investicijske vrednosti v letu 2004 oziroma 14,2 mio SIT. Investicijska vrednost nevtralizacijske naprave Radenske je bila 92 mio SIT, sofinanciranja v obliki neplačevanja taks pa je bilo za okoli 29,2 mio SIT ali slabih 32 % investicijske vrednosti. Tudi onemogočen prenos oproščenih vrednosti investicij, če so te večje od obračunane takse, je gotovo eden izmed razlogov, da industrija ni bolj izkoristila možnosti sofinanciranja okoljskih projektov v obliki neplačevanja taks. Povedati moram, da je omenjena olajšava oziroma »sofinanciranje« pospešilo in spodbudilo izgradnjo nevtralizacijske postaje, čeprav občasno odstopa-

97

nje dovoljene pH vrednosti ne vpliva direktno na enote obremenitve oziroma višino okoljske dajatve Glede na okoljsko dajatev ter stroške v zvezi s porabo vode in odvajanjem odpadne vode je tudi zniževanje porabe tehnološke vode v Radenski stalnica. Tudi v tem smislu smo v preteklih letih precej investirali; predvsem z zamenjavo pralnih strojev za povratno embalažo, kjer smo prišli s porabe skoraj 3÷4 l vode za oprano steklenico na porabo od 0,3÷0,4 l vode za oprano steklenico. Ugotavljamo, da se poraba tehnološke vode pri nas zmanjšuje. V letu 2000 je Radenska porabila skoraj 400.000 m3 tehnološke vode, v letu 2005 pa slabih 200.000 m3. Delež zmanjšanja gre žal tudi na rovaš manjše proizvodnje za dobro petino v letih po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, vendar se prav tako tudi poraba tehnološke vode na enoto proizvodnje manjša. V letu 2000 smo na 1 liter proizvedenih pijač porabili 2,4 litra tehnološke vode, leta 2005 pa 1,8 litra tehnološke vode. Glede na strukturo enote obremenitve EO monitoringa odpadnih voda ugotavljamo, da lahko največ postorimo v najkrajšem času še z zamenjavo kemijskih sredstev na osnovi fosforja. Ta parameter predstavlja skoraj polovico skupne enote obremenitve EO, kar predstavlja dobrih 7 mio SIT v okoljski dajatvi za leto 2005. Tako smo že sredi procesov zamenjave fosforne kisline, ki jo uporabljamo pri

Slika 1: Delež parametrov v skupni enoti obremenitve EO


98

Vode - skrb, nadloga in izziv

pranju posamezne polnilne opreme, prav tako pa iščemo nadomestke čistilnih sredstev, ki ne vsebujejo fosfatov ali pa v minimalnih količinah in so prav tako učinkovita kot sredstva s fosfati. Ugotavljamo namreč, da je letni strošek za nabavo sredstev, ki vsebujejo fosfate, skoraj enak strošku, ki ga fosfati doprinesejo k okoljski dajatvi. Omenjena taksa oziroma okoljska dajatev s tem dosega svoj osnovni cilj – zmanjševanje onesnaževanja voda, še posebej je to veljalo do leta 2004, ko je bilo mogoče uveljavljati oprostitev plačevanja takse še vsaj za 40 % vrednosti investicij v ekologijo oziroma zmanjševanje onesnaževanja industrijskih odpadnih voda. Čeprav nekateri menijo, da industrija tega ni dovolj izkoristila, je bilo v letih od 1996 do 2004 uveljavljenih okoli 24.000 mio SIT oprostitev taks, v javnem sektorju pa celo za 56.000 mio SIT. Tako je od odmerjenih taks industrija porabila okoli 70 % sredstev, pridobljenih s taksami za sofinanciranje okoljskih investicij, javni sektor pa okoli 99 % sredstev. Od 600 zavezancev za plačevanje takse iz industrije jih je le dobrih 10 % uveljavilo oprostitev plačevanja takse. Vzroki so verjetno v tem, da podjetja v svojih strategijah še niso imela načrtovanih okoljskih vlaganj oziroma okoljskih ciljev, nekatere investicije bi bile tako velike, da jih podjetja ne bi zmogla tudi ob omenjeni pomoči, prav tako pa se industrija toliko ukvarja z lastnim preživetjem, da je zmanjkalo sredstev za to – a glede na predvideno zviševanje takse, taksiranje vseh predvidenih parametrov in vedno več taks oziroma dajatev na okoljskem področju bodo tudi te dajatve povzročile vedno večji delež v stroških in tako še bolj otežile preživetje podjetij oziroma omejevale konkurenčnost naših podjetij. Ko je bil opazen trend povečanja vlaganj oziroma izkoriščanja oprostitve plačevanja taks oziroma okoljskih dajatev, smo z vstopom v Evropsko unijo podjetja izgubila možnost sofinanciranih okoljskih investicij. K tako nizki izrabi sredstev je svoje prispevalo tudi deficitarno stanje kadrov (kvantitativno in kvalitativno), ki v industriji skrbijo za okolje, in pa dokaj zapleteni birokratski postopki za uveljavitev oprostitve plačevanja taks. Javni sektor ima pri tem prednost, saj je za komunalne odpadne vode EO določena samo na podlagi povprečne vrednosti KPK, pa tudi črpanje taks za investicije za izboljšanje komunalne odpadne vode je bilo mogoče izkoristiti v celotni vrednosti investicije, prav tako pa je še vedno mogoče uveljaviti oprostitev plačevanja dajatev. Vemo pa, da so tudi gospodinjstva skoraj

enak, če ne celo večji onesnaževalec voda kakor industrija. V javno kanalizacijo so v letu 2004 gospodinjstva spustila 78 mio m3 voda, gospodarstva pa 30 mio m3 odpadnih voda. V Radenski glede na količino industrijske odpadne vode in skupne enote obremenitve EO plačamo 76,6 SIT/m3 odpadne vode okoljske dajatve, kar znese letno 14,32 mio SIT. Seveda je k temu strošku treba prišteti še strošek izvajanja monitoringov, ki tudi ni zanemarljiv. Občinska taksa za odvod odpadnih voda in taksa za čiščenje odpadnih voda V zvezi z odpadnimi vodami v Radenski plačujemo še dve občinski taksi, po Uredbi o taksi za obremenjevanje okolja na območju Občine Radenci (Ur. l. RS, št. 2/96). To sta taksa za odvod odpadne vode (35,12 sit/m3) in taksa za čiščenje odpadne vode v višini 59,72 sit/m3. Omenjena sredstva so prihodek proračuna Občine Radenci; izvajalec javne službe jih nakaže na TR Občine. Sredstva bi se naj uporabila za investicijsko vzdrževanje objektov in naprav po posameznih dejavnostih, vendar v naši in v mnogih drugih občinah ni tako. Pri plačevanju teh dve taks se nam zdi sporno plačevanje dajatev dvakrat, saj za tak namen plačujemo tudi okoljsko dajatev, prav tako pa se namenska poraba sredstev v investicijsko vzdrževanje v občini ne izvaja. Na našo zahtevo po specifikaciji porabe sredstev iz občinskih taks, ki smo jih plačali samo mi, nismo dobili zadovoljivega odgovora, saj v zadnjih letih ni bilo nobenega omembe vrednega investicijskega vzdrževanja, še manj pa investicij v okolje. Zato sporočamo pristojnim, da so vzvodi za izvajanje namenske porabe sredstev na lokalni ravni neučinkoviti oziroma primernih sploh ni. Dajatev za odvajanje odpadne vode oziroma kanalščino in za čiščenje odpadne vode Storitvi oziroma dajatvi, ki ju tudi plačujemo v zvezi z odpadnimi vodami, sta določeni v Odloku o odvajanju in čiščenju odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Radenci (Ur. l. RS, št. 15/97). Višina dajatve za odvajanje odpadne vode je 30,92 sit/m3, čiščenje odpadne vode pa nam fakturirajo v višini 88,75 sit/m3. Seveda sta vira financiranja javne gospodarske družbe t. i. kanalščina in dajatev za čiščenje odpadnih voda. Kanalščino so dolžni plačevati vsi porab-


Vode - skrb, nadloga in izziv

niki, ki odvajajo odpadne vode v javno kanalizacijsko omrežje, ne glede na oskrbovalni vir, in tisti, ki odvajajo odpadne vode v odprte vodotoke, vendar bi bilo normalno, da se iz pridobljenih sredstev iz teh virov izvajajo vsaj normalna vzdrževalna in investicijska dela, kar pa pri nas tudi ne drži. Kolikor mi je znano, tudi po drugih občinah ni drugače. Jezi nas dejstvo, da smo sami investirali kolektor od polnilnice do čistilne naprave, ta kolektor pa uporablja v kraju precej drugih porabnikov za odvajanje komunalnih voda. Prav tako smo sofinancirali izgradnjo komunalne čistilne naprave v sredini sedemdesetih let. Posodobitev oziroma obnova komunalne čistilne naprave je zelo nujna, saj je naprava stara že okoli trideset let, vendar se tudi tukaj nič ne premika. Delež industrijskih voda na čistilni napravi je okoli 45 %. Učinek čiščenja je po KPK povprečno za zadnji dve leti slabih 60 %, glede celotnega fosforja je celo negativen, glede dušika pa le 52 %. Tudi tukaj pogrešamo vzvode, ki bi nadzorovali namensko porabo sredstev, kar bi lahko najbolj pripomoglo k izboljšanju kakovosti odpadnih voda. Vodna povračila Kot upravljavec vodovodnega črpališča upravlja Radenska tudi primarni vod vodovodnega sistema za občini G. Radgona in Radenci. Glede na ZV-1 in Uredbo o vodnih povračil (Ur. l. RS, št. 103/02) se plačuje vodno povračilo za načrpano količino vode v m3 in od leta 2005 naprej tudi za vso količino izgubljene vode. Kot upravljavec primarnega dela črpališča imamo pod nadzorom le primarni vodovodni sistem in porabo vode v polnilnici, preostalo porabo na sekundarnih razvodih pa nadzirata sekundarna upravljavca, javni podjetji občin G. Radgona in Radenci. Ker ni merilnih mest, kjer bi lahko natančno locirali porabe sekundarnih upravljavcev oziroma drugih porabnikov iz primarnega voda in pa tudi zaradi dokaj starih primarnih in sekundarnih razvodov, so izgube na vodovodnem sistemu precejšnje. V letu 2005 so bile 36,6 %, leto prej pa 31 %. Glede na velike izgube smo se dogovorili s sekundarnimi upravljavci, da si izgube razdelimo glede na procent porabljene vode na porabnika in tako tudi obračunamo vodno povračilo. Ob porabi slabih 200.000 m3 vodovodne vode in plačilu vodnega povračila za porabljeno vodo plačamo še, glede na delež porabe iz vodovodnega sistema, slabih 115.000 m3 kot vodno povračilo za izgubljeno vodo. Tako vodno povračilo je skupaj v letu 2005 znašalo dobrih 4,1 mio SIT.

99

Vsota omenjenih taks in dajatev naraste do zneska 304,22 SIT/m3 odpadne oziroma porabljene pitne vode, v tem znesku pa sploh še ni upoštevana cena vode. Omenjene dajatve pomenijo za Radensko letno strošek v višini 58,6 mio SIT (za leto 2005) za porabo skoraj 200.000 m3 pitne oziroma tehnološke vode. Glede na omenjeni znesek pričakujemo, da je poraba pridobljenih sredstev res namenska in da se dosledno upošteva in izvaja zastavljena zakonodaja. Prav tako pričakujemo, da bodo pobrane takse dosegale svoj prvotni namen, to je zmanjševanje onesnaževanja voda, racionalno organiziranost javnih služb, izgradnjo manjkajoče infrastrukture ter optimalno ceno storitev javnih služb. Zelo pomemben dejavnik, ki bi ga morali zasledovati in strožje izvajati, je določitev vodovarstvenih območij in pasov ob virih voda, kar pomeni, da bi se morala vodovarstvena območja določiti glede na dejanska stanja v naravi, vzpostaviti bi se moral primeren režim, tudi na račun izvajanja ukrepov, prepovedi in omejitev, in s tem v zvezi primerne odškodnine prizadetim. Črpališče za pitno vodo je namreč na področju, ki je kmetijsko intenzivno (Apaško polje), kar povzroča občasno povečanje vsebnosti nitratov v vodi nad 50 mg/l. Izvajanja nadzora po ZV-1, ki ga naj izvajajo inšpektorji, pristojni za vode, oziroma na vodovarstvenem območju inšpektorji, pristojni za zdravje, pa dejansko ni ali pa ni učinkovit. Prikazane dajatve so tako različne glede na lokalno urejenost komunalnega delovanja in tako prihaja do precejšnjih razlik po posameznih področjih v Sloveniji – pač glede na posamezne lokalne ureditve, kar pa lahko za nekatera podjetja pomeni precejšnje dodatne obremenitve, ki jih morda niti domači konkurent nima, no, v nekaterih »ugodnih« okoljih pa lahko to predstavlja tudi določeno konkurenčno prednost. Struktura stroškov, ki jih ima Radenska s taksami oziroma dajatvami, povezanimi s pitno oziroma odpadno vodo, je razvidna v Preglednici 1 in na Sliki 2.


100

Vode - skrb, nadloga in izziv

Zakonska osnova Ur. l. RS, št. 124/04 Ur. l. RS, št. 2/96 Ur. l. RS, št. 2/96 Ur. l. RS, št. 15/97 Ur. l. RS, št. 15/97 Ur. l. RS, št. 103/02

Za leto 2005 Okoljska dajatev Taksa za odvod odp. voda – občinska Taksa za čiščenje odp. voda – občinska Odvajanja odp. voda – kanalščina Čiščenje odp. voda Vodna povračila Skupaj SIT: v EUR:

sit/m3 76,61 35,12 59,72 30,92 88,75 13,10 304,22 1,27

struktura sit/m3 v % 25,18 11,54 19,63 10,16 29,17 4,31 100,00

Preglednica 1: Takse oziroma dajatve na 1 m3 pitne oziroma odpadne vode in struktura porazdelitve

Slika 2: Delež stroškov v zvezi s pitno oziroma tehnološko vodo Naravne mineralne vode ter izvirske vode in koncesijske dajatve Mineralna voda Radenskega vrelčnega območja je ujeta v plasteh pliocenskih skladov medzrnske poroznosti. Na površju so pliocenski skladi, prekriti z mlajšimi kvartarnimi sedimenti. Vodno telo zajema ravninski svet desnega in levega brega reke Mure pod severovzhodnimi obronki Slovenskih goric med naselji Mele, Boračeva, Hrastje–Mota, Srednji Petanjci in Murski Petrovci. Na površini zajema območje 28 km2. Naravna mineralna voda je enkratna. Le redka so območja, kjer so take vode, zato jih je treba posebej obravnavati. Glede na to je izdelan Pravilnik o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in izvirki vodi, ki je povzet po Direktivi Sveta 80/777/EGS ter Direktivi Komisije 2003/40/ES.

Glede na ZV-1 in ZVO-1 je vlada izdala Uredbe o koncesiji za odvzem podzemne vode iz različnih vodnih virov, ki se uporabljajo za proizvodnjo pijač (npr: Ur. l. RS, št. 46/2005). Koncesionar mora plačati koncesnino, ki je vir proračuna RS in proračuna občin na ozemljih, kjer je vodonosnik. Razmerje je 40 : 60 v korist občin. Namembnost rabe tako pridobljenih sredstev proračuna in občin ni nikjer določena! Enačba, po kateri se izračuna koncesnina, je sestavljena iz dela, ki ga določi minister, pristojen za okolje, iz drugega dela enačbe, odvisnega od vrste vode, dane v promet, in njene količine, ter iz dela, ki je vezan na čisti letni prihodek, kar je enkraten primer v Evropi; le Hrvaška ima še podobno vrsto izračuna. Predvideno je, da se plača v letu 2005 20 % izračunane koncesnine in nato vsako leto 20 % več do leta 2009, ko se plačuje polna koncesnina.


Vode - skrb, nadloga in izziv

Tudi postopki za pridobivanje koncesije so zelo zapleteni, prav tako pa samo »vzdrževanje« koncesije predstavlja precejšnje dodatne stroške, saj se morajo zagotavljati posebni monitoringi. Simulacijski izračun za plačilo polne koncesnine glede na prodane količine v letu 2005 nam pokaže, da bi Radenska v tem letu morala plačati okoli 99 mio SIT koncesnine. Še v slabšem položaju so, glede na simulacijski izračun za polno koncesnino, slovenski pivovarji: Laško bi plačalo okoli 212 mio SIT, Union pa okoli 259 mio SIT. Tako bi nas v Radenski koncesnina od prodanih pijač stala okoli 896 Sit/m3 (3,739 EUR/m3) oziroma 0,896 Sit/1 liter prodanega proizvoda. Voda, ki se porabi za polnjenje pijač, predstavlja le okoli 0,3 % od voda, ki jih v Sloveniji načrpamo iz podzemnih virov za javno porabo v vodovodih. Glede na relativno bogato državo Slovenijo z vodnimi viri tako ta dejavnost ne predstavlja nobenih negativnih eksternalij (z vidika kakovosti in obnovljivosti vodnih virov). Koncesija za načrpano vodo za proizvajalce pijač torej predstavlja relativno veliko breme in nas v primerjavi s tujimi proizvajalci postavlja v nekonkurenčen položaj. Mednarodna primerjava koncesnin kaže, da ti stroški bistveno presegajo stroške v večini drugih držav, kjer teh dajatev sploh ni (Danska, Avstrija, Češka, Slovaška, Irska, Španija), ali pa je koncesnina odvisna samo od načrpane vode (Nemčija od 0 ÷ 0,3 EUR/m3; Italija od 0,3 ÷ 0,5 EUR/m3; Madžarska 0,077 EUR/m3 načrpane vode). Če za lažjo primerjavo primerjamo koncesnino v Sloveniji glede na načrpano vodo, ta znaša okoli 1,58 EUR/m3 načrpane vode. Slovenska država tako z uvedbo koncesij postavlja domača podjetja v mednarodno nekonkurenčen položaj in zmanjšuje možnost razvoja. Posledica koncesije bo tudi nižji finančni izplen za vse deležnike: zaposlene, lastnike in državo. Zaključek Z zapisanim želim opozoriti, da vode za proizvajalce pijač res predstavljajo osnovno dobrino in surovino, glede na to se proizvajalci pijač že v osnovi racionalno in okolju prijazno obnašamo v skrbi za okolje in vodo. To prav gotovo lahko potrdi tudi več kakor 130-letna tradicija polnjenja naravnih mineralnih voda v Radenski, pa na primer še nekaj daljša tradicija polnjenja voda v Rogaški. Za Radensko potrjuje dejstvo, da smo okoljsko ozaveščeno podjetje tudi to, da smo si v letu 2005

101

pridobili okoljsko dovoljenje, skladno z ZVO-1, in da potekajo postopki oziroma urejanje dokumentacije za izpolnjevanje direktiv IPPC. Od leta 2002 imamo certificiran ISO standard 14000 in prek njega izpolnjujemo politiko ravnanja z okoljem, ki Radensko zavezuje, da: – stalno spremlja in izpolnjuje zakonodajne zahteve in smernic, vezane na okoljske vidike, – je okoljsko planiranje sestavni del vsakoletnega poslovnega planiranja, – si prizadeva za racionalno rabo vseh surovin, materialov in energentov, – pri vseh investicijah stremi k porabi okolju prijaznih tehnologij, – prepoznava vse okoljske vidike in spremlja vplive na okolje, – poudarja pomen preventivnega pristopa pri obvladovanju okoljskih vidikov, – dviguje okoljsko kulturo in znanje vseh zaposlenih, lokalnega okolja podjetja in širše, – sta politika ravnanja z okoljem in izvajanje zastavljene politike v dokumentirani obliki na razpolago javnosti. V skladu s planom investicij izvajamo sklop okoljskih ciljev, prav tako upoštevamo ovrednotene ciljne porabe energentov in nekaterih surovin, ki jih sproti spremljamo in tako še učinkoviteje stremimo k ciljnim porabam energentov. Iz navedene tematike je mogoče razbrati, da vode za nas žal predstavljajo tudi vedno večje breme glede stroškov, povezanih s taksami, dajatvami in koncesninami za porabljeno pitno vodo in prodano vodo ter glede zahtev po stalno zahtevnejših monitoringih za ugotavljanje kakovosti voda in po kompliciranih birokratskih postopkih pri upravljanju voda: od pridobivanja vodnih dovoljenj, koncesijskih pogodb do pridobitev priznanj naravnih mineralnih vod ipd. Vse omenjeno postavlja domača podjetja proizvodnje pijač v mednarodno nekonkurenčen položaj in tako niža finančni izplen zaposlenih, lastnikov in države. Viri podatkov: – SURS, – MOPE, – Interni podatki Radenska d.d.


102

Vode - skrb, nadloga in izziv

CENTRALNA PRIPRAVA VODE IN ZAPRTI HLADILNI SISTEMI V ACRONIJU Dušan Novkovič, Acroni d.o.o.

POVZETEK Odpiranje energetskega trga v ožjem in širšem pomenu, vključevanje Slovenije v evropske integracije s skorajšnjim prevzemom evra, nova strožja okoljska zakonodaja in normalni evolucijski procesi narekujejo v zadnjem času tudi posebno politiko oskrbe in rabe vseh energentov, med katere spada tudi hladilno-tehnološka voda. V Acroniju organizacijsko in tehnološko vseskozi sledimo spremembam, zato da zadovoljimo na eni strani potrebe proizvodnje, na drugi pa uvajamo najnovejše tehnologije in upoštevamo veljavne predpise in razmere na trgu. Poenotene rešitve za hlajenje v industriji so mogoče le v najpreprostejših primerih. Običajno je pri izdelavi oziroma upravljanju hladilnih sistemov potrebno sodelovanje procesnih tehnologov, projektantov in upravljavcev energetskih naprav. Poleg vrednotenja učinkovitosti tehnološkega procesa in hladilnega sistema je treba vrednotiti tudi način odvoda toplote in obseg izrabe dvečne toplote. Po končani sanaciji bomo v Acroniju prešli na popolnoma zaprt hladilno-tehnološki proces. Zato se bo odjem sveže vode zmanjšal skoraj desetkrat, obenem pa bomo z nadzornoregulacijskim sistemom in s frekvenčno regulacijo motorjev črpalk povečali učinkovitost hladilnih sistemov. Glavni cilj – čisti vodotoki – je vsekakor naša prioriteta, čeprav mogoče na škodo večje učinkovitosti samega sistema. Tokokroge zapiramo in gradimo čistilne naprave zaradi varovanja čistosti reke Save, čeprav pri tem porabimo kakšen tolar več. 1 UVOD Po dobrih kovinah, zlasti železu in jeklu, slovi Kranjska že od pradavnih časov.

»Najboljše jeklo, ki se ga da kje dobiti, se izdeluje tukaj. Zahtevajo ga ne samo Italija, ampak tudi druge, še bolj oddaljene dežele,« je zapisal Valvasor leta 1689 v Slavi Vojvodine Kranjske. Proizvodnja jekla v okolici Jesenic ima več kakor 600-letno tradicijo. Za začetek industrijske proizvodnje jekla štejemo leto 1869, ko je bila ustanovljena Kranjska industrijska družba. Odkritje postopka za izdelavo feromangana je družbi zagotovilo v jeklarski zgodovini pionirsko mesto. Za to zlitino je podjetje prejelo več priznanj in nagrad. V 20. stoletju je Železarna Jesenice, ki je predhodnik Acronija, postala največji proizvajalec jekla v Sloveniji. Stoletja železarjenja na tem prostoru so dala pokrajini svoj pečat. Žal se je v letih, ko se varovanju okolja ni posvečalo toliko pozornosti, nabrala temu ustrezna količina stranskih proizvodov, ki niso bili ustrezno deponirani. Acroni v zadnjih letih namenja sanaciji podedovanega stanja veliko sredstev, energije in časa zaposlenih. Acroni je nišno usmerjeno mini-mill jeklarsko podjetje na področju ploščatih izdelkov s strateškimi povezavami z odjemalci in ima za bližnjo prihodnost naslednje cilje: – Postati drugi največji dobavitelj debele pločevine iz nerjavnih jekel v Evropi in doseči tretjinski tržni delež v Evropi. – Postati vodilni regionalni proizvajalec gotove elektropločevine in visokopermeabilne polgotove elektropločevine. – Z zanesljivim realiziranjem odjemalčevih zahtev in pričakovanj ohraniti konkurenčno pozicijo družbe. – Pri razvoju in proizvodnji izdelkov ohranjati ekološko ravnotežje v skladu z ekološkimi standardi. – Z zaposlovanjem novega strokovnega kadra in izvajanjem vseh oblik izobraževanja že zaposlenih stalno povečevati znanje in usposobljenost zaposlenih. – Vse zaposlene aktivno vključevati v proces kontinuiranih izboljšav na osnovi usmeritve družbe Acroni in potreb naših odjemalcev. – Usposobljeni in motivirani zaposleni, ki vidijo svojo prihodnost in osebni razvoj v družbi Acroni, so vir naše moči. – Nadaljevati investicijska vlaganja v posodabljanje opreme in varstvo okolja.


Vode - skrb, nadloga in izziv

– S periodičnimi vodstvenimi pregledi in notranjimi presojami preverjati in izboljševati sistem vodenja kakovosti. – Razvijati nove proizvode in tehnologije v smeri, ki jo predpisujejo najzahtevnejši odjemalci v skladu z ekološkimi standardi. – Proizvajati in prodajati proizvode takega kakovostnega nivoja, ki bo dolgoročno zagotavljal poslovni uspeh. – Krepiti partnersko sodelovanje z našimi odjemalci in povečevati zadovoljstvo kupcev ob uporabi naših proizvodov. 2 INDUSTRIJSKI HLADILNI SISTEMI Industrijski hladilni sistemi so veliki porabniki energije. Izkušnje iz slovenskih industrijskih podjetij kažejo, da znaša letna poraba električne energije hladilnih sistemov okvirno med 540 in 900 TJ. Delež porabe energije za hlajenje se po posameznih panogah bistveno razlikuje. Najizrazitejši je prav v energetsko intenzivnih panogah, kakor so na primer železarne, livarne, kovinska, farmacevtska, kemična in živilskopredelovalna industrija. V teh panogah se deleži porabe energije industrijskih hladilnih sistemov gibljejo, odvisno od vrste tehnologije, med 3- in tudi več kakor 20 % celotne porabe električne energije. Ko govorimo o industrijskih hladilnih sistemih, mislimo na centralne sisteme hlajenja, ki se uporabljajo za tehnološko hlajenje. Sistemi uporabljajo različne načine odvoda toplote, in sicer direktno ali indirektno hlajenje s pretočno vodo, hlajenje z zaprtimi hladilnimi sistemi (hladilni stolpi, kompresorsko hlajenje), hlajenje z zrakom, v praksi pa so pogosti tudi kombinirani sistemi. Hlajenje je mogoče tudi s toploto, in sicer z absorpcijskimi hladilnimi sistemi, ki pa so v Sloveniji še redki.

103

Direktiva IPPC (Integrated Pollution Prevention and Control – Celovito preprečevanje in nadzor nad industrijskim onesnaževanjem) je osnovna direktiva Evropske unije za preprečevanje industrijskega onesnaževanja. Direktiva določa načela, ki jih je treba upoštevati pri enotnem dovoljevanju obratovanja velikih industrijskih obratov. V Sloveniji je trenutno evidentiranih okrog 170 zavezancev Direktivi IPPC. Dovoljenja, brez katerih obratovanje ne bo mogoče, bodo pridobila le podjetja, ki bodo upoštevala standarde, določene s tehnikami BAT (Best Available Techniques). To so uradno registrirane tehnologije, s katerimi je mogoče dosegati predpisane emisijske standarde, vendar niso obvezne, saj lahko podjetje uporabi druge, če z njimi dosega enake ali boljše rezultate. Ne glede na druge okoliščine se BAT za hladilni sistem obravnava v okviru hladilnih potreb industrijskega procesa. Znano je, da je BAT za hlajenje določenega procesa zapletena problematika iskanja takega ravnotežja med hladilnimi potrebami procesa, specifičnimi dejavniki obrata in okoljskimi zahtevami, ki omogoča ekonomsko in tehnično izvedljivo delovanje. Kot osnovo vrednotenja energetske učinkovitosti posameznega hladilnega sistema se v Direktivi IPPC uvaja parameter specifične električne moči glede na odvedeno toplotno moč. Za doseganje specifične moči, ki je določena z normativi, je običajno nujna modernizacija (frekvenčna regulacija črpalk in drugi regulacijski elementi) oziroma rekonstrukcija hladilnega sistema. Pri investiranju v hladilni sistem moramo predhodno oceniti, koliko električne energije bomo porabili na enoto odvedene toplote, in investirati tako, da bomo zadostili veljavni zakonodaji. Z učinkovitejšim hladilnim sistemom znižamo tudi obratovalne stroške.

3 DIREKTIVA IPPC Eno izmed področij, kjer v prihodnosti pričakujemo bistvene spremembe, je tehnološko vodno hlajenje v industrijski energetiki. Poleg okoljskih vidikov, ki jih določa Direktiva IPPC, bodo na zaprtje hladilnih tokokrogov večine hladilnih sistemov vplivali tudi ekonomski interesi, predvsem zaradi povečevanja cen pitne in tehnološke vode ter taks za obremenjevanje okolja.

Za optimalno investicijo je potrebna podrobna analiza tehnoloških porabnikov. Poleg določitve deleža hlajenja v tehnoloških procesih so pomembni tudi temperaturni nivoji hlajenja. Ti določajo obratovalne stroške in tudi višino investicije. V osnovi določajo temperaturni nivoji način hlajenja (direktno zračno hlajenje, hlajenje z vodnimi stolpi ali hladilnimi kompresorji). Dvig temperature hlajenja zniža porabo energije oziroma vrednost investicije.


104

Vode - skrb, nadloga in izziv

Če je hladilni sistem reguliran, na obratovalne stroške močno vpliva vzdrževanje prenosnikov toplote. Na neustrezno vzdrževane prenosnike običajno opozorijo šele težave pri hlajenju tehnoloških procesov. Vedeti moramo, da obloženost v prenosniku pomeni zmanjšanje toplotne prehodnosti in zato manjšo toplotno moč. Ko pride do takih problemov, je to znak, da bo potreben podroben pregled hladilnega sistema. Za energetsko učinkovitost in nizke stroške hlajenja je pomembna tudi analiza možnosti izrabe odpadne toplote. Seveda je najprej treba najti in oceniti možnosti črpanja odpadne toplote v podjetju. Ukrepi za izkoriščanje odpadne toplote imajo zaradi visoke investicije običajno daljši vračilni rok. Največji potencial predstavlja dvig temperaturnega nivoja porabnika, ki ga želimo hladiti, na tak nivo, da lahko odpadno toploto direktno uporabljamo za ogrevanje. 4 POMEN HLAJENJA ZA PROIZVODNI PROCES Hladilni sistemi so v metalurgiji nujni za nemoten potek tehnološki procesov. Na eni strani imamo visoke temperature obdelovanca (jeklo), na drugi pa ustrezno hlajene naprave, v kateri se ta obdeluje. Zavedati pa se moramo, da odvedena toplota iz tehnoloških procesov predstavlja del koristne energije, ki jo pred tem dovedemo v tehnološki proces. Za odvod toplote se prek hladilnega sistema porablja dodatna energija. Če lahko zmanjšamo potrebo po hlajenju tehnološkega procesa, zmanjšamo tudi celoten hladilni sistem (investicijo), njegovo porabo energije in okoljske emisije. Optimalno določeni in nastavljeni tehnološki parametri so osnova za učinkovito hlajenje. Izbor temperaturnega režima hlajenja določa vrsto in s tem neposredno tudi strošek hlajenja. V metalurgiji je običajno potreben intenzivnejši prestop toplote, zato je najpogostejši hladilni medij voda. Z optimizacijo tehnološkega procesa, izbiro boljših materialov ali spremembo tehnološkega postopka lahko potrebo po hlajenju zmanjšamo. Razvoj tehnološke opreme je običajno domena proizvajalca naprave, doseženi nivo učinkovitosti glede na najboljše razpoložljive tehnologije (NRT oziroma BAT) pa mora vsekakor takim potrebam zadostiti. 5 UČINKOVITOST HLADILNEGA SISTEMA Učinkovitost hladilnega sistema vrednotimo s hladilnim številom, ki je določeno kot razmerje med pridobljeno hladilno toploto in vloženo energijo.

Direktiva IPPC uvaja kazalec specifične električne moči hladilnega sistema glede na hladilno moč (kWe/MWth). Zaradi spreminjanja pogojev je nujno vrednotiti specifično električno moč pri različnih stopnjah obremenjenosti naprave in pri različnih pogojih okolice. Za učinkovito obratovanje hladilnih sistemov so bistvenega pomena obratovalni parametri, predvsem ustrezni pretočni, tlačni in temperaturni režimi, in to ne samo ob maksimalni obremenitvi sistema, temveč v celotnem območju obratovanja. Med preprosto izvedljive ukrepe spada odprava puščanj in nenamenske rabe hladu, optimizacija temperaturnih in tlačnih nivojev ter regulacija. V praksi se še vedno dogaja, da se preprostejša hlajenja nastavljajo ročno. Z vzpostavitvijo avtomatske regulacije je mogoče znižati porabo energije tudi za 50 in več odstotkov. Redno vzdrževanje zagotavlja tudi nižje obratovalne stroške hladilnega sistema. Na prestop toplote namreč bistveno vpliva čistost površine prenosnika toplote. Obloge neposredno povečajo toplotno upornost, kar posledično vpliva na zmanjšanje toplotne moči prenosnika toplote. V glavnem izbor hladilnega sistema in učinkovito projektiranje določata obseg specifične porabe električne energije hladilnih sistemov. Posebno pozornost je treba posvetiti temperaturnim nivojem hlajenja, izboru načina hlajenja, dimenzioniranju elementov hladilnega sistema in izrabi odvečne toplote. Pri obstoječih sistemih je nujna tudi predhodna optimizacija potrebe po hlajenju na uporabniški strani. 6 RABA HLADILNO-TEHNOLOŠKE VODE V ACRONIJU Že od samih začetkov pridobivanja železa izbrana lokacija ob reki Savi vsekakor ni naključje. Zadostna količina vode je bila pogoj za ekonomsko in energijsko najučinkovitejši način pretočnega hladilnega sistema. Kljub razvoju tehnologij in povečevanjem obsega proizvodnje nikoli ni bila problem količina vode, ki je na eni strani pritekala iz vodotokov, na drugi pa se vanje vračala. V zadnjem obdobju, ko vse bolj prevladuje okolju prijaznejši način izkoriščanja naravnih dobrin in ko tudi sistemski ukrepi (takse, razna dovoljenja, direktive …) usmerjajo porabnike k racionalnejšim načinom izrabe teh virov, smo v Acroniju pristopili tudi k prenovi hladilnega sistema. Vsi novi agregati


Vode - skrb, nadloga in izziv

in postrojenja, ki se v zadnjem času gradijo, imajo že v osnovi zaprte hladilne sisteme. Nekaj obstoječih smo povezali v centralne sklope, kjer vodo iz povratka vodimo na hladilne stolpe in jo ponovno uporabimo. Priprava vode za dodajanje v vse hladilnotehnološke sisteme je skupna. Voda, zajeta iz vodotokov, se prečisti in ustrezno obdela, tako da se zadosti predpisanim pogojem. V odprtem sistemu trenutno obratuje še nekaj sklopov. V teh primerih voda pride v stik z obdelovancem in s seboj odnaša nekatere primesi. Te vodimo v določene usedalnike (škajne jame), kjer se primesi usedejo in prek preliva vodo spuščamo nazaj v vodotok. Po končani zadnji fazi sanacije v naslednjih dveh letih bomo tudi to vodo vračali v sistem in jo ponovno uporabili. Zajem sveže vode iz vodotokov se bo tako zmanjšal skoraj za 10-krat. 7 STANJE PRED ZAČETKOM SANACIJE Vodo iz vodotokov smo po cevovodih pripeljali v skupni bazen, od tu pa smo jo s črpalkami distribuirali do porabnikov. Kjer so že obstajali zaprti hladilni sistemi, so uporabljali to vodo le za dodajanje za pokrivanje izgub (netesnost, izhlapevanje …), drugod pa se je ta voda po uporabi v hladilnotehnoloških procesih po grobem čiščenju v usedalnikih vračala v vodotok.

105

Stalne meritve porabe se niso izvajale. Po parcialnih meritvah, ki so bile izvedene ob energetskem pregledu v letu 2001, je bila izračunana maksimalna poraba tudi do 2700 m3/h. Črpalke so bile brez regulacije in so obratovale s polno močjo. Pretok vode v glavnem ni bil reguliran, tako da se poraba ni prilagajala trenutnim potrebam in je bila v nekaterih trenutkih razlika temperatur med vstopom in izstopom hladilnih sistemov minimalna, kar je kazalo na izredno neučinkovitost hladilnih sistemov. 8 TRENUTNO STANJE (DELNA SANACIJA) Ker smo imeli ob večjih deževjih in nalivih vedno velike težave s kakovostjo zajete vode iz vodotokov (motnost, mulj, listje …), smo s prvim delom sanacije, poleg zapiranja hladilnih sistemov, izvedli tudi centralno pripravo vode za vse hladilnotehnološke sisteme. V ta namen smo pred vstopom v zbiralnik postavili tri samočistilne filtre kapacitete 3.000 m3/h. Z nadgradnjo nekaterih odprtih hladilnih sistemov (z vračanjem vode) smo te sisteme zaprli v enoten sistem s skupnimi hladilnimi stolpi in s tem večino vode ponovno vrnili v sistem. S tem se je zmanjšala potreba po dodajanju sveže vode. Trenutno maksimalno izmerjena poraba dodajanja sveže vode ne presega 1700 m3/h, kar pomeni


106

Vode - skrb, nadloga in izziv

skoraj 40 % manjšo porabo glede na stanje pred sanacijo. Vse obtočne črpalke ženejo motorji s frekvenčno regulacijo. S tem se sistem prilagaja trenutnim potrebam in je zato precej učinkovitejši. 9 PO KONČANI SANACIJI Zadnji del sanacije zajema centralno zbiranje vse vode, ki pride v stik z obdelovancem, njeno čiščenje in ponovno vračanje vode v sistem. Ocenjujemo, da bo, po končani sanaciji, potreba po sveži vodi manj kakor 300 m3/h. Poleg investiranja v rekonstrukcijo hladilnih sistemov investiramo tudi v nadgradnjo nadzornih sistemov ter sistem ciljnega spremljanja rabe energije. Korak za korakom, na osnovi meritev, izdelujemo energetske bilance in spremljamo vedno večje število specifičnih parametrov porabe energije in vode. Le na osnovi meritev porabe energije in vode ter vrednotenja specifičnih porab je mogoče kakovostno nadaljnje ukrepanje za še večjo optimizacijo porabe energije in vode.

10 ZAKLJUČEK Ustrezno pozornost je treba posvetiti optimalni investiciji v odvisnosti od stroškov obratovanja že pri načrtovanju investicij. Pred izvajanjem rekonstrukcij je nujno izvesti kakovostno analizo obstoječega stanja. Karakteristične parametre porabe energije vseh večjih hladilnih sistemov je smiselno spremljati v sistemu ciljnega spremljanja rabe energije. Vsi tehnični in tehnološki ukrepi, posodobitve, predvsem pa organizacijski ukrepi po uvedbi in odpravi zagonskih in začetnih pomanjkljivosti, veliko prispevajo k zmanjšanju specifičnih porab. Na dolgoročno učinkovitost investicije močno vpliva tudi izbira nadzornega sistema. Pomembno je, da je mogoče sistem nadzirati v realnem času, pogoj za to pa so ustrezne meritve, ki so speljane na nadzorni sistem. Prav tako je treba vzpostaviti sistem hranjenja podatkov za morebitne poznejše analize. Nadzor in analize so lahko učinkovito sredstvo pri pravočasnem pri odkrivanju slabše učinkovitosti sistema (obloge v izmenjevalcih ipd.) in potrebnem ukrepanju.


Vode - skrb, nadloga in izziv

11 LITERATURA 1. Gospodarski načrt za leto 2006 Acroni. 2. Mag. Bogomil Kandus: Hladilni sistemi v industriji; Zbornik »Srečanje energetskih menedžerjev 2005«, Portorož. 3. Mag. Bogomil Kandus: Hlajenje v luči Direktive IPPC, VI. posvetovanje SDHK; Hlajenje v industriji, oktober 2002. 4. Kandus, B., Kustec, G., (2002),«Hlajenje v luči direktiv IPPC«, 6. Posvetovanje Slovenskega društva hladilne in klimatizacijske tehnike v Zdravilišču Dobrna, od 25. do 26. 10. 2002. 5. Poredoš, A., Besednjak, D., (2000), »Vpliv temperature hlajenja na porabo energije«, 5. Posvetovanje Slovenskega društva hladilne in klimatizacijske tehnike, Zreče, od 19. do 20.5.2000. 6. Energetski pregled sistemov tehnološkega vodnega hlajenja podjetja SŽ Acroni, d.o.o., december 2001. 7. Projekt »Zmanjšanje porabe hladilne vode«; ESOTECH januar 2004.

Janez Podobnik, minister za okolje, med nagovorom udeležencem simpozija

107


STROKOVNI PRISPEVKI Varstvo pred škodljivim delovanjem voda


110

Vode - skrb, nadloga in izziv

Eno izmed predsedniških omizij

Rudolf Hornich, gost iz Avstrije


Vode - skrb, nadloga in izziv

111

UVODNA RAZPRAVA

Spremljanje in napovedovanje visokih voda v Sloveniji dr. Silvo Žlebir, mag. Jože Uhan, Tomaž Globokar, Janez Polajnar, Agencija RS za okolje

Povzetek V letih od 1998 do 2004 je bilo v Evropi kar okoli 100 večjih poplav, ki so terjale približno 700 življenj, okoli pol milijona ljudi pa je bilo zaradi poplav in poplavne nevarnosti začasno preseljenih. Število poplav, tudi hudourniškega tipa, v Evropi izrazito narašča in analitiki take globalne spremembe pogosto povezujejo s podnebnimi spremembami, opozarjajo pa tudi na neprimerno upravljanje povodij in gradnjo na poplavno ogroženih območjih v preteklosti. Visoke vode se v Sloveniji pojavljajo vsako leto in v vseh letnih časih. Spremljajoče poplave so povsem običajen naravni pojav, ki pa predvsem zaradi dolgoletnega vztrajnega človekovega poseganja v vodni prostor občasno dobijo značaj katastrof. Analiza trendov pretokov slovenskih rek sicer še ne nakazuje statistično značilnega povečevanja pojavljanja visokih voda, vendar se spremljanju in analiziranju pretočnih režimov ter zagotavljanju hidroloških napovedi pri Agenciji Republike Slovenije za okolje posveča velika razvojna pozornost. Aktivnosti se odvijajo na nivoju večjih čezmejnih povodij oziroma podpovodij ali na lokalnem hidrografskem nivoju. Dejavnosti potekajo v okvirih mednarodnih projektov, zasledujejo se razvojne sheme direktive evropskega parlamenta in sveta o ocenjevanju in obvladovanju poplav, ki naj bi zagotovile usklajevanje ukrepov na celotnih vplivnih območjih, ne glede na administrativne meje, zato da bi se zmanjšalo poplavno tveganje ljudi, premoženja in okolja. Strokovnjaki so si enotni, da poplav pravzaprav ni mogoče preprečiti, lahko pa jih z vse večjo verjetnostjo napovedujemo, usmerjena človekova dejavnost in ozaveščenost pa lahko prispevata k povečanju oziroma zmanjšanju njihovih katastrofalnih učinkov.

Hidrološke značilnosti V Sloveniji Zaradi velike količine letnih padavin, predvsem v zahodni in severni Sloveniji, so količine vode, ki se kot del vodnega kroga pojavljajo na območju Slovenije, nad evropskim povprečjem. Po 27.000 kilometrih rečnih strug iz Slovenije površinsko odteče vsako sekundo okoli 1.000 m3 vode, od tega priteče dobrih 400 m3/s iz sosednjih držav, večinoma iz Avstrije. Veliko gostoto rečne mreže (1,33 km/km2) spremlja tudi velik razpon specifičnih odtokov: od okoli 5 l/s/km2 v vzhodni Sloveniji do prek 100 l/s/km2 v zahodni Sloveniji. Pretočni režimi sledijo geološki, morfološki in klimatski pestrosti območja in se razvrščajo v skupine od dežnega (pluvial), dežno-snežnega (pluvio-nival), snežno-dežnega (nival-pluvial) do snežnega (nival). Pretoki slovenskih vodotokov se lahko zelo hitro povečajo za stokrat, dvestokrat ali celo večkrat. Ta spremenljivost v značaju rečnega odtoka je primarno odraz prostorske in časovne intenzivnosti padavin, taljenja snega, pomembna pa je tudi predhodna zasičenost ali zamrznjenost tal ter stanje vegetacije. Ob tako povečanih pretokih rek, potokov in hudournikov nastanejo poplave, ki pogosto dosežejo tudi katastrofalne učinke. Ekstremni hidrološki pojavi v Sloveniji Hidrološki ekstremi so razmeroma redki in izraziti pojavi povečanja vodnatosti rek oziroma preplavitev ali zmanjšanja njihove vodnatosti ali osušitev rečnih strug in znižanja gladin jezer in mokrišč ter zmanjšanja zalog podzemne vode v vodonosnikih. Škodljivi učinki nizkih voda oziroma suš se prepoznavajo postopno, so dolgotrajni in običajno nastopajo na širših območjih. Učinki visokih voda so najpogosteje kratkotrajni, posledice pa omejene na obvodni prostor in območja manj prepustnih depresij ter kraških polj. Najbolj silovite, najhitrejše in hkrati tudi prognostično najtežavnejše so hudourniške poplave, ki nastajajo v goratih in hribovitih povirnih delih večine slovenskih rek. Značilna je njihova velika erozijska moč in velike količine prenesenega suspendiranega materiala in plavja, ki zmanjšujejo prepustnost strug in vodnih objektov. V srednjem in spodnjem toku večjih rek pa zaradi preseganja pretočnih zmogljivosti rečnih strug in razlik v hitrosti dotekanja visokih voda v sotočjih nastanejo dolinske poplave. Širjenje poplavnega vala je v tem primeru lažje napovedati, čas od napovedi do poplave je lahko daljši. Prognostično manj težavne so tudi visoke gladine morja, ki


112

Vode - skrb, nadloga in izziv

so posledica sovpadanja t. i. astronomske plime in nekaterih meteoroloških dejavnikov. Pogostost visokih voda in poplav v Sloveniji Visoke vode in poplave se v Sloveniji pojavijo vsako leto in so za Slovenijo kar običajen naravni pojav. Pojavljajo se v vseh letnih časih. Najpogostejše so v jesenskem obdobju, predvsem zaradi zmanjšane zaščitne vloge rastlinskega pokrova, vendar pa je v zadnjih letih opazno večje število hudourniških poplav tudi v poletnem času. V Sloveniji poplave ogrožajo več kakor 300.000 ha površin. Največ poplavnih površin je v ozkih dolinah vzdolž hudourniških grap in na okrog 30 obsežnih poplavnih območjih v razširjenih delih dolin, ob morju in na kraških poljih. Več kakor polovica poplavnega sveta je v porečju Save, nekoliko manj v porečju Drave in najmanj v porečju Soče. Visoke vode s povratno dobo 50 let ogrožajo skupno okrog 74.000 ha zemljišč, od tega 2.440 ha urbanih površin. Nacionalna hidrološka služba Agencije Republike Slovenije za okolje v zadnjih letih ugotavlja letno povprečno 60 visokovodnih primerov, ko reke na vodomernih postajah in/ali gladina morja ob slovenski obali presežejo opozorilne vrednosti pretokov in vodostajev. To so vrednosti na vodomernih postajah, pri katerih se začne v nacionalni hidrološki službi izredno spremljanje in obveščanje. V zadnjem stoletju ni bilo desetletja brez večjih povodnji. Pojavljale so se na celotnem ozemlju Slovenije. O najhujših poplavah so poročali s širšega celjskega območja, Podravja in Pomurja, spodnjega toka Save, Koroške, Notranjske in predalpskega hribovja. V prejšnjem stoletju so bile večje povodnji v novembru 1901, maju 1910, novembru 1923, 12. novembra 1925, 8. avgusta 1926, 23. in 24. septembra 1933, 4. in 5. junija 1954, 13. in 14. julija 1972, 1. novembra 1990 ter 7. in 8. novembra 1998. V zadnjih letih pa izstopajo predvsem poplave v novembru 2000 in avgustu 2005. Visoke vode in podnebne spremembe Vprašanje o količinski, časovni in prostorski spremenljivosti hidroloških ekstremov, s katerimi je povezana tudi poplavna varnost, so v zadnjem času zelo aktualizirali tudi scenariji možnih vplivov podnebnih sprememb oziroma podnebne spremenljivosti na površinske odtoke. V zadnjih letih so po svetu opravili številne raziskave o spremenljivosti pretokov.

Odkrili so zelo različne smeri gibanja, od naraščajočih do upadajočih in celo do statistično povsem neznačilnih trendov površinskega odtoka. Za severovzhodna evropska povodja so odkrili prevladujoče povečanje zimskih, letnih in jesenskih ter zmanjšanje pomladanskih pretokov. Splošno pomanjkanje ustreznih podatkovnih nizov pa po ocenah IPCC iz leta 2000 zaenkrat še ne omogoča postavitve reprezentativnih globalnih hidroloških prostorskih in časovnih vzorcev odtoka. Pri analizi povprečnih letnih pretokov slovenskih rek je statistično značilen trend odkrit le v severozahodnem območju države (Uhan, 2002). Povprečni letni pretoki se na tem območju v zadnjih petdesetih letih zmanjšujejo, posebno izrazito zmanjševanje se kaže na območju Triglavskega narodnega parka (Frantar in Uhan, 2003). Podobne ugotovitve se nakazujejo tudi za nizka dnevna povprečja v najbolj sušnem obdobju (avgust), kar sovpada z nekaterimi dosedanjimi ugotovitvami o tendencah meteoroloških in hidroloških spremenljivk. Pri večini vodotokov vrednosti konic največjih pretokov sicer naraščajo (Kajfež-Bogataj in sod., 1999; Ulaga, 2002), vendar prostorski vzorci še niso statistično značilni (Uhan, 2002). Nevarnost pogostejših in izrazitejših poplav lahko v prihodnje povečuje tudi višanje temperature ozračja in s tem povezana višja temperatura Sredozemskega morja, zlasti v poletnih in jesenskih mesecih. V Sloveniji za zdaj ne opažamo bistvenih sprememb padavinskega režima, razen intenzivnosti nalivov, ki rahlo narašča (Kajfež-Bogataj, 2006). Ocenjujemo, da se bo poplavna ogroženost v prihodnje povečevala zaradi skupnega vpliva neposrednih antropogenih dejavnikov in podnebnih sprememb (Kajfež-Bogataj in sod., 1999). Posledice visokih voda v Sloveniji Poleg potresov so hidrološki ekstremni pojavi (suša, poplava) najhujše naravne ujme v Sloveniji. Vrednosti škode zaradi poplav ali suše se v Sloveniji od leta do leta zelo spreminjajo, povprečno pa znaša okoli 20 %, v posameznih letih celo do 40 % celotne škode ob elementarnih nesrečah. Škode, ki so v zadnjih desetletjih nastale zaradi škodljivega delovanja voda na objektih državne in lokalne javne infrastrukture ter na premoženju prebivalstva, so bile velike. Ocenjuje se, da so poplave v porečju Savinje leta 1990 povzročile škodo v višini 20 % nacionalnega dohodka Slovenije. Višina škod na objektih vodne infrastrukture je bila največja v poplavah leta 1998 (Preglednica 1).


Vode - skrb, nadloga in izziv

POPLAVE november 1990 oktober in november 1998 november 2000 avgust 2005

ŠKODA NA OBJEKTIH VODNE INFRASTRUKTURE 1.095 mio SIT 8.696 mio SIT 4.588 mio SIT 6.007 mio SIT

Tabela 1: Višina škode na objektih vodne infrastrukture ob večjih poplavah v zadnjih dvajsetih letih Za odpravo posledic poškodb, ki so jih povzročile visoke vode v lanskoletnem poletju, je bilo iz državnega proračuna že usmerjeno 505 milijonov tolarjev za sanacijo plazov, stroški končne sanacije pa bodo še večji. Za letošnje leto predvidevamo še 500 milijonov tolarjev za sanacijo najbolj kritičnih poškodb na objektih vodne infrastrukture. Tudi škoda v kmetijstvu, ki so jo povzročile visoke vode lani v avgustu, je bila ocenjena na prek 500 milijonov tolarjev. Smrtne žrtve zaradi visokih voda so v Sloveniji redke. Zadnji dve smrtni žrtvi zaradi nesreče, ki sta ji botrovale visoke vode, sta se dogodili leta 2003 in 2005. Višina škode po poplavah na vodni infrastrukturi in značaj naših voda zahteva od nas, da povečujemo vlaganja v izvedbo sanacijskih, predvsem pa preventivnih ukrepov za zmanjševanje posledic škodljivega delovanja voda. Pri tem ne mislimo samo na hidrotehnične ukrepe v zvezi z gradnjo objektov vodne infrastrukture, kakor so visokovodni nasipi, zadrževalniki, hudourniške pregrade, ukrepi za stabilizacijo erozijskih območij, temveč predvsem na negradbene ukrepe glede zagotavljanja prostora vodi in primerne rabe prostora ob vodi, ozaveščanja ljudi ter podpiranje sistema zgodnjega opozarjanja pred hidrološkimi ekstremi. Vloga hidrološkega spremljanja in napovedovanja Vedenje o vodnih razmerah in zavedanje o moči vode je bilo skozi generacije vtkano v zavest naših prednikov in je tako vplivalo na razvoj družbe. Tudi danes so zanesljive informacije o razmerah in trendih na področju vodnih virov pomembna podlaga trajnostnemu razvoju družbe. Sistem zgodnjega opozarjanja pred hidrološkimi ekstremi in nadaljnji ukrepi državnih služb povečujejo varnost prebivalcev in imetja v obvodnem svetu.

113

Agencija RS za okolje zagotavlja prek nacionalne hidrološke službe tudi spremljanje hidroloških razmer na državni mreži vodomernih postaj hidrološkega monitoringa v Sloveniji. Operativna dežurna prognostična skupina izdeluje in posreduje dnevna poročila o hidroloških razmerah na slovenskih rekah in morju, napoveduje vodnatost rek in višine morja za naslednje dni ter opozarja pred izrednimi hidrološkimi pojavi. V skladu z mednarodnimi dogovori in protokoli izdaja opozorila pred visokimi vodami tudi sosednjim državam. Pri zagotavljanju zgodnjega opozarjanja pred poplavami in hidrološko sušo je nacionalna hidrološka služba vključena v nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, v državni načrt zaščite in reševanja ob poplavah in mednarodne sisteme zgodnjega opozarjanja, kakor so Evropski poplavni opozorilni sitem (EFAS), Mednarodni sistem za napoved visoke vode reke Mure, Povezani sistem monitoringa Soča-Isonzo (SIMIS), Alarmnoopozorilni sistem podonavskih držav za opozarjanje ob večjih onesneženjih rek (AEWS), in sodeluje pri razvoju poplavnega opozorilnega sistema podonavskih držav. Poleg zagotavljanja zgodnjega opozarjanja pred hidrološkimi ekstremi je pomembna vloga nacionalne hidrološke službe tudi v ozaveščanju prebivalstva in približevanju informacij o vsakodnevnih vodnih razmerah čim širšemu krogu ljudi. Prebivalci na ogroženih območjih morajo biti seznanjeni s tveganjem. Metode in tehnike hidrološkega napovedovanja Za učinkovito napovedovanje hidroloških razmer in pravočasno opozarjanje pred hidrološkimi ekstremi je potrebno združevanje znanj in tehnik s področja hidrologije, meteorologije in vrste drugih naravoslovnih ved ter informatike. Sistemsko združevanje informacij s hidrološkimi prognostočnimi orodji predstavlja podlago za ekspertno odločanje hidrologa prognostika. Operativno delo hidrološkega prognoziranja je sestavljeno iz zbiranja in presoje hidroloških in meteoroloških podatkov, analiziranja trenutnih hidroloških razmer in predvidenih meteoroloških razmer, procesiranja in obdelave podatkov, hidrološkega simuliranja odtoka, strokovne presoje hidroloških razmer, priprave napovedi za 48 ur vnaprej ter izdelave hidroloških poročil in opozoril pred poplavami ali hidrološko sušo.


114

Vode - skrb, nadloga in izziv

Zbiranje hidroloških podatkov temelji predvsem na daljinskih tehnikah zaznavanja hidroloških karakteristik: vodostaja, pretoka in temperature vode. Podatki se vsakih 30 minut zbirajo prek 28 avtomatskih hidroloških postaj in 27 avtomatskih padavinskih postaj ter s telefonskim stikom z opazovalci. V procesu pridobivanja podatkov in poznejšega sprotnega napovedovanja (now-casting) so v uporabi vsi viri daljinskega zaznavanja hidroloških in atmosferskih dejavnikov, poleg omenjenih avtomatskih postaj tudi radarske slike padavin, satelitske slike atmosfere in zaznavanje razelektritev ob nevihtah. Pri obdelavi podatkov in simuliranju površinskega odtoka, ki je osnova strokovnim presojam, se večinoma uporabljajo statističe metode obdelave podatkov in regresijsko modeliranje za napoved odtoka, v zadnjem času pa predvsem konceptualna orodja, kakor so hidrološki prognostični modeli HBV in MIKE11 v sistemu FloodWatch ter model LisFlood, ki deluje v okviru evropskega poplavnega alarmenga sistema. V sodelovanju s partnerji iz avstrijske dežele Štajerske smo vzpostavili skupni sistem za opazovanje in napovedovanje pretokov rek v porečju Mure, s partnerji iz Furlanije - Julijske krajine razvijamo podoben sistem za napovedovanje pretokov rek v porečju Soče. Operativno uvajanje navedenih konceptualnih prognostičnih orodij in skupnih sistemov opazovanja in prognoziranja je plod mednarodnega sodelovanja v različnih evropskih programih in projektih, da bi zagotovili celovit sistem zgodnjega opozarjanja pred poplavami in hidrološko sušo na ozemlju Slovenije in delu sosednjih držav, ne glede na administrativne meje. Vhodni podatki za potrebe napovedovanja odtoka so zagotovljeni z izhodi meteoroloških modelov ALADIN/SI za območje Slovenije do 48 ur vnaprej, srednjeročnimi modeli za napoved vremena nad Evropo ECMWF za 3 do 4 dni vnaprej, ansambelskimi napovedmi več operativnih meteoroloških modelov in strokovnimi presojami meteorologa prognostika. Dnevna poročila o hidroloških razmerah v Sloveniji, napovedi hidroloških razmer in opozorila pred poplavami in hidrološko sušo so posredovana različnim uporabnikom, kakor so: Uprava za zaščito in reševanje, radijske hiše, teletekst RTV SLO, pogodbeni naročniki, spletne strani Agencije RS za okolje, podatki so posredovani tudi v mednarodno izmenjavo. Kljub razvoju tehnologije, ko naj bi bilo mogoče pojasniti in predvideti skoraj vse, tudi procese v naravi, se je zlasti pri sistemu zgodnjega opozarjanja pred hidrološkimi ekstremi treba zavedati omejitev. Intenzivni vremenski procesi na majhnih hudourniških

porečjih so še vedno zelo težko predvidljivi. Trenutne tehnične zmožnosti za zdaj še ne omogočajo zanesljive napovedi izdatnih lokalnih padavin, prav hudourniške poplave pa so najtrši oreh za hidrološko napovedovanje in zgodnje opozarjanje. Upravljanje voda in varstvo pred škodljivim delovanjem voda Področje upravljanja voda pokriva naloge doseganja in ohranjanja dobrega stanja voda in drugih z vodami povezanih ekosistemov, ohranjanja in uravnavanja vodnih količin in spodbujanja trajnostne rabe voda, ki omogoča različne vrste rabe voda ob upoštevanju dolgoročnega varstva razpoložljivih vodnih virov in njihove kakovosti ter naloge zagotavljanja varstva pred škodljivim delovanjem voda. V okviru upravljanja voda so na prvem mestu postopki, s katerimi poskušamo ščititi vodni prostor, naravne morfološke spremembe in kakovost razpoložljivih vodnih virov predvsem s prepovedmi ali omejevanjem dejavnosti. Zato so kot pravni režim uvedena vodna in priobalna zemljišča, vodovarstvena območja, območja kopalnih voda, poplavna območja, erozijska, plazljiva in plazovita območja, na katera se sme posegati le v izrecno navedenih izjemah in posegi ne smejo imeti negativnega vpliva na vode. Na prvem mestu je torej prilagoditev dejavnosti naravnemu vodnemu režimu in šele na drugem mestu obratno, prilagoditev vodnega režima dejavnosti, kar se mora izvajati zelo previdno in z oceno dolgoročnih posledic na vodni režim in spet posledično na samega človeka kot sestavnega dela ekosistema. Strateški dokument varstva pred škodljivim delovanjem voda tako na ravni Evropske unije in na ravni države izhaja iz predpostavk, da so poplave naravni pojav, da se ranljivost družbe zaradi naravne ogroženosti povečuje, da verjetnost pojavljanja narašča, da varstveni ukrepi niso zagotovilo za varnost pred poplavami in da reke ne priznavajo administrativnih meja. Skupne usmeritve za zmanjševanje ogroženosti pred poplavami temeljijo na uvajanju trajnostno naravnanih ukrepov, ki upoštevajo problematiko območja in naslednja načela: – raba prostora na poplavnih območjih se mora prilagoditi poplavam, tako da se postopno zmanjšajo vplivi dosedanjega poseganja človeka v naravne procese, – gradnja protipoplavnih objektov, ki je še vedno eden od pomembnih elementov obrambe pred poplavami, naj se omeji na varovanje življenj in


Vode - skrb, nadloga in izziv

pomembnejših materialnih dobrin, pri čemer je treba upoštevati tudi varstvo narave in krajine; – na poplavnih območjih je še posebej treba zagotoviti preventivne ukrepe za preprečitev onesnaženj voda, vodnih ekosistemov in tal, kot posledice poplav; – varstvo pred poplavami mora temeljiti na načelu solidarnosti, zato je treba pri uravnavanju upoštevati tristopenjski pristop, ki določa zadrževanje čezmernih količin vode, hranjenje teh količin na območju nastanka ter postopno odvajanje v vodotoke, ko ti ne povzročajo več škodljivega delovanja; – vsakdo, ki živi na območju poplav, mora tudi sam poskrbeti za preventivne ukrepe na podlagi informacij o ogroženosti, ki jih morajo zagotoviti pristojne odgovorne uprave. Pri hudourniških vrstah voda je zagotavljanje varstva pred škodljivim delovanjem omejeno predvsem na preventivne ukrepe in na izvedbo sanacij po izbruhu. Pri izvajanju preventivnih ukrepov pa je bolj kot izvedba samih hidrotehničnih ukrepov (gradnja hudourniških pregrad, objektov za zadrževanje plavja in naplavin, objektov za stabilizacijo plazov in erozijskih območij itd.) pomemben način rabe prostora v zaledju hudournikov. Gre za to, da se izvajajo le take dejavnosti, ki ne povzročajo povečevanja erozijskih območij, poseganja na vodna in priobalna zemljišča hudournikov ipd. Povsem drugačni postopki in ukrepi pa se lahko izvajajo na območju nižinskih vodotokov, kjer je napovedovanje visoke vode manj problematično in kjer je na voljo dovolj časa za izvedbo ukrepov, s katerimi se preprečuje škodljivo delovanje visokih voda. Tu so predvsem pravočasna predpraznjenja akumulacijskih prostorov, kontrola delovanja hidromehanske opreme in tudi vzpostavitev dežurstva in mobilizacija ljudi in sredstev za izvajanje ukrepov obrambe pred poplavami na visokovodnih nasipih med poplavami. Ob vsem tem pa se je treba zavedati, da še tako obsežni posegi v vodotoke poplav ne morejo preprečiti. Zato je treba posege v prostor in naše celotno življenje graditi na principih trajnostnega razvoja in rabe naravnih virov, ob upoštevanju naravnih danosti in predvsem zavedanju, da so poplave oziroma škodljivo delovanje voda naraven pojav, s katerim se moramo naučiti živeti. Izbrane reference 1. Frantar, Peter, Uhan, Jože. Trendi pretokov voda v Triglavskem narodnem parku. V: Tri-

115

glavski narodni park? : znanstveni in strokovni posvet, Ljubljana, četrtek 13. november 2003. Ljubljana, 2003. 2. Kajfež-Bogataj, Lučka. Človekov vpliv je dokazan : pospešeno spreminjanje podnebja : Znanost. Delo, Ljubljana, 11. maj 2006, str. 23. 3. Polajnar, Janez. Visoke vode. V: Ušeničnik, Bojan (ur.). Nesreče in varstvo pred njimi. Ljubljana: Uprava RS za zaščito in reševanje Ministrstva za obrambo, str. 246-251, Ljubljana, 2002. 4. Polajnar, Janez, Polič, Marko, Brilly, Mitja, Flood Forecasting and Public Awarness. The XXII Conference of Danubian Countries on the Hydrological Forecasting and Hydrological Bases of Water Management, Brno, 2004. 5. Rogelj, Damjan, Uhan, Jože. Ocena ranljivosti za podnebne spremembe – vodni krog. V: Kranjc, Andrej, Paradiž, Boštjan (ur.). Prvo državno poročilo Konferenci pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Ljubljana, 2002. 6. Ruch, Christophe, Joergensen Gregers, Polajnar, Janez, Hornich, Rudoff, Sušnik, Mojca, Pogačnik, Nejc, Schatzl, Robert Schatzl. Trans - boundary forecasting system on Mur river. The XXIII Conference of the Danube countries on the Hydrological Forecasting and Hydrological Bases of Water Management, Beograd, 2006. 7. Uhan, Jože. Spremenljivost hidroloških ekstremov. V: Ušeničnik, Bojan (ur.). Nesreče in varstvo pred njimi. Ljubljana: Uprava RS za zaščito in reševanje Ministrstva za obrambo, str. 252255, Ljubljana, 2002. 8. Uhan, Jože, Ulaga, Florjana, Frantar, Peter, Sušnik, Mojca. Trends of the Annual Mean River Discharges in Slovenia. The XXIII Conference of the Danube countries on the Hydrological Forecasting and Hydrological Bases of Water Management. Poster. Beograd, 2006. 9. Ulaga, Florjana. Trendi spreminjanja pretokov slovenskih rek. In: Špes, Metka (ur.). Geografija in njene aplikativne možnosti. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2002, str. 93-114, Ljubljana, 2002. 10. Žagar, Mark, Polajnar, Janez, Strajnar Uroš. Hydrological Aplication of ALADIN Model: Prediction of High Water Peaks, ICAM, Torino, 1998.


116

Vode - skrb, nadloga in izziv

NARAVNE IN ANTROPOGENO POVZROČENE ŠKODE, POVEZANE Z VODAMI prof. dr. Franci Steinman, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo

UVOD Posamezniku in organizirani družbi grozi več naravnih in antropogenih nevarnosti, zaradi katerih so posamezniki, zgradbe ali dejavnosti različno ranljivi oziroma občutljivi. Njihova ogroženost se določi tako, da se upošteva stopnja nevarnosti (na primer poplave) in stopnja občutljivosti (na primer javnih zgradb za poplave). Ko je znana ogroženost, se je treba odločiti, kolikšno je tveganje, ki je še sprejemljivo oziroma ga je družba pripravljena prevzeti. Odločitev, kolikšno naj bo prevzeto tveganje, ni preprosta, saj s tem, ko se prevzame tveganje, že vnaprej vemo, kakšna bo pričakovana škoda. Ob tem seveda vsi upamo (in želimo), da ne bi bilo človeških žrtev. Ker pa se vedno lahko pojavijo še izredni dogodki, se pri njih materializira t. i. »preostalo tveganje«. Ko se udejanji prevzeto tveganje (na primer poplava zgradb v poplavnem območju), se kaj hitro pokliče na pomoč širša družba, čeprav bi ta bila ustrezna le pri preostalem tveganju. Kljub Pojav Presežki in pomanjkanje vode

Spreminjanje odtočnih razmer

Ekstremni dogodki

izvajanju različnih preventivnih ukrepov na koncu koncev vedno ostane potreba po intervenciji, sanaciji in ukrepih za izboljšanje stanja. Takrat je ključno vprašanje, kako pogosto je treba na isti lokaciji reševati isti problem. Imamo zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami – t. i. »druge nesreče« so pri tem samo lepše ime za »od človeka povzročene« nesreče. Za »druge« nesreče velja načelo PPP – povzročitelj plača posledice. Na naravne procese (neurja, tsunami, podori skal itd.) skoraj nimamo neposrednega vpliva, zato se je treba naravnim (ekstremnim) danostim pač prilagoditi. Je pa mogoče, čeprav ne vedno lahko, doseči spremembe pri ljudeh. Moderno je govoriti o klimatskih spremembah, vendar človek nima neposrednega vpliva na naravne nesreče, seveda pa s svojimi antropogenimi posegi spreminja naravno stanje in zato vpliva na klimatske spremembe. Postavlja se vprašanje, kaj lahko stori dva milijona Slovencev v primerjavi s šest milijardami Zemljanov. Prav je, da spremljamo stanje in trende, čeprav je naš vpliv majhen. Pomembnejše pa je dejstvo, da lahko zase veliko storimo s prilagajanjem rabe prostora in dejavnosti v prostoru, s čimer zmanjšamo ranljivost in občutljivost za zdajšnje in prihodnje nevarnosti, ki bi jih prinesle spremembe na področju voda. Vzrok za spremembe lahko razdelimo na naravne in antropogene, in sicer (Preglednica 1):

Naravne danosti Visoke vode – poplave, plazovi, porušitve itd. Sušne razmere – omejitve dejavnosti ipd. Kratkoročna in dolgoročna nihanja – pogostost in obseg vremenskih ekstremov, poraslost, erozija, snežene zaloge ipd. Nevihte, potresi, tsunami, vulkani ipd. (ekstremi, potrebni za selekcijo vrst).

Preglednica 1: Nekaj primerov sprememb na področju voda

1 F. Steinman, UL, FGG, KMTe, Hajdrihova 28, Ljubljana.

Antropogeni vzroki Zamakanje zemljišč – plazovi, povečanje odtoka – poplava, onesnaženje – infekcije ipd. Tlakovanje oziroma zatesnitev površin – pospešitev tokov, ovire v vodotokih – zajezitve, zaraslost – plavje ipd. Industrijske nesreče, čezmerna in neprimerna raba vode, prenos stroškov na druge, uzrupacija vodne pravice idr.


Vode - skrb, nadloga in izziv

117

Štirje pomembni pojmi so na kratko opisani v spodnji Preglednici 2. Opozoriti velja, da je ogroženost različna na isti lokaciji, če je različna občutljivost ljudi ali dejavnosti.

ga vzdrževanje, obratovanje, spremljanje stanja in izvedbo ukrepov v času povečane stopnje ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda – razlika s prejšnjim zakonom o vodah je velika.

NEVARNOST – RANLJIVOST – OGROŽENOST – TVEGANJE

Ob nastopu visokovodnih razmer opravljajo izjemno delo službe za intervencije in reševanje. Pri tem prevzamejo dodatno tveganje, ki je vnaprej težko določljivo, zato je mogoče šele na sami lokaciji oceniti, ali morda ne gre za čezmerno tveganje.

Ko se pojavi dogodek, ki prinaša dejansko tveganje, se reakcija nanj pokaže kot na prevzeto tveganje, ki je bilo na primer s projektom urejeno, nato pa vzdrževano (!), in na preostalo tveganje. Poudariti velja, da uporabniki prostora upajo (pričakujejo), da je vzpostavljena stopnja vodnogospodarske urejenosti vzdrževana vedno, vsak trenutek. Tega pa pri vodah ni več, na kar je bilo že velikokrat opozorjeno. Po ZV-1 namreč država zagotavlja le izvajanje gospodarske javne službe urejanja voda, ki obseNevarnost Ranljivost oz. občutljivost Ogroženost Tveganje: prevzeto preostalo Škoda

Na Sliki 2 je prikazan primer brvi prek Malega grabna v Murglah, ko je struga polna. Odstranjevanje plavin, ki bi zamašile mostno odprtino in s tem povzročile dodatno nevarnost poplavljanja, prinaša dodatno tveganje za intervencijsko skupino. Enako velja za zadnje visokovodne dogodke na Muri. Protipoplavni nasip, prikazan na Sliki 3, je bil projektiran

– naravna danost (npr. poplava, suše, potres) – antropogena (neprimerni človekovi posegi, emisije ipd.) – posameznika (npr. plavalec/neplavalec) – območja poselitve (neustrezna gradnja – potresno varna gradnja) – dejavnosti (prekinitev prometa, proizvodnje) Je kompozitum obeh: nevarnosti in ranljivosti (različna ogroženost: plavalec/neplavalec v globoki vodi) na ogroženem območju (npr. v potresno (ne)varni zgradbi) – prevzeto: z izvedbo po PGD/PZI, z varnostno opremo ... – preostalo: če se pojavi »višja sila« – pričakovana (zaradi prevzetega tveganja) – dejanska (direktna/indirektna) – zabeležena (komisija, zavarovalnica …)

Preglednica 2: Vsakdo naj presodi, kakšna tveganja prevzema.

Slika 1: Če ni vodnogospodarskih ukrepov, je vse prepuščeno »višji sili«.


118

Vode - skrb, nadloga in izziv

Sliki 2 in 3: Tokrat, v konkretnem primeru, je nasip na srečo zdržal povečano obremenitev, v poplavah leta 2000 v Nemčiji, Češki na Poljskem in drugod pa ni bilo vedno tako. na določen nivo varnosti, zato so požrtvovalne ekipe z vrečami peska preprečevale prelivanje nasipa. S tem pa se je hkrati zviševal vodni pritisk na (slabo vzdrževane) nasipe, kar prinaša povečano tveganje porušenja nasipa. SKLADNI IN NASPROTNI INTERESI Za ustrezno ravnanje ob nevarnostih zaradi poplav, hudournikov in erozije tal, je zelo pomembno, kakšen status in vlogo imajo posamezni subjekti javne-

ga in zasebnega prava, saj je po navadi udeleženo veliko število subjektov. Zato so v sosednji Avstriji to področje integralno zajeli v pristojno zvezno Ministrstvo za kmetijstvo, gozdno gospodarstvo, okolje in vodno gospodarstvo. S tem so v enem ministrstvu združili zemljo, gozd, okolje in vode kot tiste dejavnike, ki bistveno vplivajo na ravnanje in možnosti ukrepanja. Vodnogospodarska stroka vedno obravnava področje varstva pred vodami v najširšem pomenu, z vidika integralnega

Slika 4: Stopnja človekovega vpliva se odraža v izvedenih Vodnogospodarskih objektih, napravah in ureditvah.


Vode - skrb, nadloga in izziv

gospodarjenja z vodami na povodju oziroma porečju. Žal pa stanje v Sloveniji ni tako, kar se lahko pokaže pri vodnogospodarski infrastrukturi. Zakon o vodah določa, kaj je (ožje določena) vodna infrastruktura in zanj pristojno ministrstvo, s čimer uveljavlja ozek, sektorski pristop. Obstajajo namreč še druge infrastrukture na vodah (kmetijska, prometna, vodovodna itd.) v pristojnosti drugih ministrstev ali lokalne skupnosti. Hkrati pa obstaja še vrsta objektov v posebni rabi (uporabniki z vodno pravico). Z vidika integralnega varstva pred vodami bi bilo treba doseči osnovni cilj – vse povezati v funkcionalno celoto, od hudourniških območij, prek hidrografske mreže do izlivov v morje. Poudariti namreč velja, da je treba nevarnosti, ki jih predstavljajo z vodo povezani procesi (poplave, erozija, plazenje), čim bolje in skrbno obvladovati, predvsem z ukrepi v širšem prostoru, kajti v mreži vodotokov ni več veliko možnosti niti za zadrževanje voda niti sedimentov. Prek meja Slovenije se v povprečju transportira pet milijonov kubičnih metrov sedimentov na leto. To pa je količina, ki je večja od količine (od 2 do 4 mio m3/leto) materiala, ki se letno transportira v okviru

119

avtocestnega programa. Transport sedimentov z vodami je problem zato, ker se dogaja vsako leto, leto za letom, se odlaga vzdolž vodotokov ali pa polni koristni volumen akumulacij v Sloveniji. Strateški cilj, zapisan v Strategiji vodnega gospodarstva (Steinman idr., 1992), in velik strokovni izziv zato ostaja – »zadržati ta material na vsakem možnem koraku«. Zadrževanje voda in sedimentov pa je težko doseči, ker je za današnje stanje značilnih več upravnih razdelitev (pristojnosti) ali razmejitev med različnimi upravljavci vzdolž vodotoka. Na Sliki 5 je prikazan vodotok, na katerem je en del oddan v koncesijo za proizvodnjo hidroenergije. Vzdolž vodotoka se pojavlja več upravno-administrativnih meja, pa tudi dokaj nedorečene razmejitve med koncesionarji (energetika, vode, železnica, izvajalci lokalne javne službe). Nedorečena razmejitev je na primer na zgornji meji koncesioniranega odseka Soče, saj prihajajo plavine iz gorvodnega (naravnega) odseka vodotoka oziroma iz zaledja – nekaj zaradi naravnih procesov, nekaj zaradi »ukrepov« po plazu z Mangarta. Kadar na naravnem odseku vodotoka (na primer zaradi zavarovanosti odseka vodotoka) ni urejeno gospodarjenje s sedimenti, dotok plavin z njega povzroča

Slika 5: Razmejitve, skladni in nasprotni interesi vzdolž vodotoka.


120

Vode - skrb, nadloga in izziv

dolvodnemu koncesionarju dodatno breme. Ker ni urejeno zadrževanje plavin, te zapolnjujejo koristno prostornino akumulacije, kar manjša proizvodnjo energije. Verjetno je nalaganje dodatnega bremena, ker gorvodno hudourniška dejavnost ni urejena, (dogovorno) mogoče, dokler je koncesionar v javni (državni) lasti, v primeru privatizacije takih subjektov pa se lahko zadeve dodatno zapletejo. Voda velikokrat nastopa tudi kot sprožilo procesov. Kar 40 % slovenskega ozemlja je pogojno stabilno, kar pomeni, da se zaradi namočenosti takih zemljišč lahko pojavi veliko število zdrsov ali premikov plazov. Lokacij, kjer se je plazenje že pojavilo, je v Sloveniji nekaj deset tisoč, pojavljajo pa se vedno nova. Na geološko sestavo kot naravno danost ne moremo veliko vplivati, lahko pa s primernimi hudourniškimi in protierozijskimi ukrepi zmanjšujemo možnost zamakanja zemljišč ali urejamo odvodnjavanje. Ker (preventivnih) ukrepov ni dovolj, se ob težavah in škodah, ki jih prinaša plazenje zemljišč, pojavijo še veliki vnosi sedimentov v vodotoke, ki povzročajo težave vzdolž njihovih tokov. Pri razpravah o potrebni, strokovno utemeljeni hudourniški dejavnosti se vedno postavlja vprašanje, ali taki ukrepi predstavljajo javno ali posameznikovo korist (plazenje zemljišča v zasebni lasti) oziroma korist posamezne dejavnosti (na primer snežni plaz nad industrijskim območjem). Ker je izredno težko določiti, kdo vse ima vzdolž celotnega vodotoka, prek številnih upravnih in drugih meja, korist od tega, da se zadržijo plavine in hudourniški odtoki v povirju, je hudourništvo nedvomno javna korist najširše skupnosti. Žal je zdaj pri nas nekdaj samostojna hudourniška dejavnost porazdeljena (vključena) v druge vrste vodne gospodarske javne službe, čeprav je jasno, da zahteva posebno znanje, opremo in dolgoletne izkušnje. Visoke škode zaradi delovanja hudournikov in plazenja tal ob vsakem visokovodnem dogodku kažejo, da imajo območja poselitve, infrastrukture in dejavnosti v Sloveniji (pre)visoko stopnjo ranljivosti in občutljivosti. Očitno pa je tudi, da obstaja preveliko prevzeto tveganje, saj se prepogosto računa na povračilo, ki ga bo za poplavno škodo poravnala širša skupnost. Naš Zakon o vodah (ZV–1) govori o območjih ogroženosti, na katerih velja poseben pravni režim. Taka območja se lahko določijo le, če upoštevamo grozeče (naravne) nevarnosti in ranljivosti (posameznika, objekta ali dejavnosti). Zato se ogroženost,

kakor je definirana z ZV-1, s časom spreminja, ker pa je vezana na posamezno rabo prostora oziroma na dejavnosti, se tudi s prostorskim načrtovanjem spreminja. Predvideno risanje načrtov ogroženosti, namesto da bi definirali območja (različnih stopenj) nevarnosti, je treba ustrezno spremeniti. Najprej je treba enopomensko določiti vrsto nevarnosti, nato pa za območja poselitve, (različnih kategorij) infrastrukture, kmetijske rabe itd. določiti, pod kakšnimi pogoji so tam mogoče različno občutljive dejavnosti. Take presoje tveganja namreč zahteva nova poplavna direktiva Evropske unije. Upoštevati velja, da se stopnja ogroženosti zmanjša, ko zmanjšamo občutljivost, na primer z gradnjo odpornejših zgradb. Tak primer je nastal po potresu leta 1963 v Skopju, ko je bil sprejet predpis, ki odtlej zahteva potresne vezi v zgradbah. Od takrat naprej grajene zgradbe so manj ranljive oziroma občutljive za potresne dogodke, hkrati pa tudi odpornejše proti drugim naravnim procesom, na primer silam vode ob poplavah ali drobirskem toku. Na hudourniških območjih je treba v javnem interesu doseči na eni strani gradnjo in vzdrževanje varovalnih ukrepov, na drugi strani ohranjanje kulturne krajine, na tretji pa primerno rabo, prilagojeno stopnji in vrsti nevarnosti. Pri tem je nujno vzpostaviti in ohraniti zdajšnje varovalne ukrepe, šele nato izboljšati stanje glede na finančne, kadrovske in prostorske zmožnosti. Ker je bilo preveč zmanjšano ali opuščeno sistemsko urejanje hudourniških območij, tudi zadrževanje sedimentov ni bilo ustrezno. Zato se številnim akumulacijam koristni volumen zapolnjuje, s tem pa življenjska doba izteka. Če se zdajšnje akumulacije zapolnijo, bo treba graditi nove za pitno vodo, za proizvodnjo energije, namakanje in druge rabe. Zato bodo nastale velike zahteve po novih akumulacijah v prostoru – primernih lokacij, sploh pa sprejemljivih, je v slovenskem prostoru zelo zelo malo. Preventivno ravnanje oziroma zadržanje materiala v zaledju omogoča gospodarjenje s sedimenti, upoštevajoč tudi potrebe po njih dolvodno. Tak primer je Soča, kjer slovensko-italijanska komisija za vodno gospodarstvo na mejnem prerezu ugotavlja, da bi italijanska stran želela več sedimentov, ker imajo na dolvodnem italijanskem odseku gradbeno industrijo in višje pretoke v sušnem obdobju, saj so tam tudi veliki porabniki vode (na primer namakanje). Na slovenski strani je tržno zanimivega materiala dovolj, le gospodarjenje s sedimenti manjka (glej npr. www.alpreserv.org).


Vode - skrb, nadloga in izziv

121

Sliki 6 in 7: Na levi sliki so prikazane posledice uničenja gozdnega sestoja ob prebitju hudourniške struge, na desni pa zapolnjena predakumulacija. Če se bo s sedimenti zapolnila še glavna akumulacija, se bodo pojavile zahteve po novih akumulacijah za pitno vodo, HE ipd. Integralni pristop h gospodarjenju z vodami smo pri nas že imeli in je bil uporabljen za izdelavo »Vodnogospodarske osnove« (VGO) Slovenije. Zakon o vodah je VGO podaljšal veljavnost, dokler ne bodo pripravljeni novi načrti. V VGO so celovito predstavljene naravne danosti, ki se skoraj ne spreminjajo, dopolnjevati in posodobiti pa bi bilo treba stopnjo človekovega vpliva. Tako bi dobili ustrezno sintezo o tem, kakšne so možnosti za trajnostni razvoj v Sloveniji. V povezavi s cilji ohranjanja kulturne krajine bo treba določiti predvsem, katere naloge in v kolikšnem obsegu se opravljajo v okviru vodne gospodarske oziroma hudourniške javne službe. Iz ugotovitve, da zdajšnje stanje ni zadovoljivo, in iz določitve v podzakonskih aktih (ki jih še ni!), kaj država dejansko zagotavlja na področju vodnega gospodarstva, bo jasno tudi, kaj morajo zagotoviti drugi subjekti (lokalne skupnosti, posamezniki). Za to je predviden tudi posvetovalni organ, vendar je rok, ko bi morale biti na posameznih vodnih območjih ustanovljene konference za vode, v katere so vključene lokalne skupnosti, imetniki vodnih pravic in nevladne organizacije, že davno potekel. Gre pa za neustrezno nadomestilo vodnih skupnosti, ki so v Sloveniji že obstajale kot organ odločanja. Zato je treba čim prej vzpostaviti organe odločanja, sestavljene iz predstavnikov subjektov, ki bodo prevzeli tudi iz sprejetih odločitev izhajajoče obveznosti. Pri vzpostavljanju ustreznega stanja nam bo spet pomagala Evropska unija. Pred kratkim je namreč Evropska komisija oblikovala predlog nove direktive o gospodarjenju s poplavnim tveganjem (Directive on Flood Risk Management), katerega del je tudi

obvladovanje tveganja. Uveljavljajo se pomembna načela o ustreznem protipoplavnem ravnanju, hkrati pa se zahteva gospodarnost pri ukrepanju, pri čemer se šteje preprečena (npr. poplavna) škoda kot pridobljena korist. Zato se bodo stroški in pridobljene koristi upoštevali tudi v oceni gospodarnosti protipoplavnih ukrepov, ki nastajajo v okviru DLN v Sloveniji. V zvezi z zakonom o vodah in dosedanjimi težavami z njegovim izvajanjem je mogoče, da se temeljito popravi zdajšnji zakon o vodah. Primerneje pa bi bilo, da se oblikuje še poseben zakon o vodnem gospodarstvu, kakor ga poznajo številne države. V njem bi bilo treba ustrezno urediti razvojni vidik (na primer novi vodni viri) in odpraviti problematiko varovalni vidikov na vodah (in vodnih zemljiščih), ki je širše znana. S tem bi se zagotovila voda za trajnostni razvoj, voda za hrano, voda za okolje (Natura 2000 …) in uredilo razpolaganje z vodnimi zemljišči in male vodne pravice. Hkrati bo treba, na načelih dobrega gospodarja, tako urediti javno in zasebno partnerstvo na vodah, da bi se dosegla integralnost med različnimi sektorji državne uprave, lokalnimi skupnostmi in gospodarskim segmentom. PROTI POPLAVNI UKREPI Za zaščito človeških življenj, premoženja različnih subjektov in zmanjševanja drugega škodljivega delovanja vode izvajamo različne ukrepe. Na eni strani lahko neposredno vplivamo na pojav poplav s pasivnimi ukrepi, kakor je gradnja nasipov in utrditev, ali z aktivnimi ukrepi, na primer z zadrževalni-


122

Vode - skrb, nadloga in izziv

ki, ki zmanjšujejo razsežnost poplav dolvodno. Ker so taki ukrepi povezani z gradnjo, jih imenujemo gradbeni ukrepi. Na drugi strani imamo negradbene ukrepe, s katerimi vplivamo na ravnanje ljudi in ne neposredno na same pojave. Mednje štejemo coniranje prostora, zavarovanje ljudi in lastnine pri zavarovalnicah, spreminjanje občutljivih dejavnosti na posameznih (nevarnih) območjih itd. Pri odločanju za posamezen ukrep moramo upoštevati številne dejavnike. Ob Savinji v Celju je bil zgrajen protipoplavni nasip, ki predstavlja pasivni ukrep, saj gre le za obrambni ukrep, ki na zmanjšanje visokih voda Savinje ne vpliva. Pri gradnji takega nasipa je treba analizirati stanje po izgradnji, saj lahko predstavlja nasip v nekaterih pogledih celo poslabšanje stanja, če na primer niso ustrezno rešene težave z zaledno vodo. Zato je bolje uporabiti aktivni ukrep zaščite z izgradnjo zadrževalnikov in zbiralnikov vode, ki zadržijo visoke vode ali shranijo vodo za rabo v sušnih obdobjih, in tako preprečiti škodljivo delovanje visoke vode. Poleg primarnega namena, tj. varovanja pred poplavami, predstavljajo tudi vodni vir za različne sekundarne (podrejene) namene, kakor so namakanje, ribogojstvo itd. Ker prinaša taka raba koristi, je treba nanje vezati obveznosti, tj. kdo je zadolžen za pravilno obratovanje in vzdrževanje. Zadrževanje voda lahko izboljšamo, če dodamo še regulacijske naprave (zapornice ipd.) Na Sliki 8

je prikazano, da lahko z zadrževalniki »odrežemo« konico visokih voda. Najbolje je seveda, če lahko vodostaj toliko znižamo, da voda sploh ne začne poplavljati. Če je volumen zadrževalnika premajhen, ne more zadržati vseh presežkov vode – zmanjša pa se čas poplavljenosti. Si predstavljate reakcijo ljudi, ki bi financirali (premajhne) zadrževalnike ob Savinji, v zameno pa jim voda hiše ne bi poplavila več za 4 ure, temveč za 2 uri? To je treba imeti v mislih, ko bo potekala razprava o potrebnih zadrževalnikih v Sloveniji! SKLEP Slovenija je bogata z dvema naravnima viroma, to so vode in gozd. To svoje bogastvo bi lahko na primeren, vzdržen način uporabili za trajnostni razvoj. Ob varovalnem (pogosto neupravičeno zaviralnem) pristopu zdajšnjega zakona o vodah oziroma zakona o varstvu okolja, bo treba urediti še razvojni vidik. Ta gospodarsko-razvojni, operativni segment, ki bo zagotovil (na primer državne rezerve vode, vodni vir kot ponudba gospodarskemu sektorju, voda za hrano itd., urejene odnose med državo, lokalnimi skupnostmi in gospodarstvom itd.), bi bilo dobro čim prej urediti s posebnim zakonom o vodnem gospodarstvu, ki bi imel vgrajene tudi cilje, potrebne za skladen razvoj Slovenije. V takem razvoju je treba urediti tudi preventivno urejanje hudourniških in erozijskih območij. Škoda, ki zaradi neurejenih razmer

Slika 8: Z zadrževalniki zmanjšujemo vodostaje (pretoke) dolvodno. Za poselitev je najbolje, če vode ne prestopijo bregov.


Vode - skrb, nadloga in izziv

nastaja, čezmerno in neupravičeno zmanjšuje premoženje države in državljanov. Seveda se bodo naravne nesreče še dogajale. Vendar je neupravičeno pričakovati, da ne bo treba prevzemati posledic prevzetega tveganja. Zato je treba čim prej sistematično pristopiti k zmanjševanju tveganja z zmanjševanjem občutljivosti oziroma ranljivosti in z ustrezno preventivo, ki upošteva danosti (nevarnosti) v prostoru. Nesreče se dogajajo. Jih bomo pričakali manj ranljivi? Bomo manj »pogumni« in zmanjšali tveganje in s tem pričakovane (že danes znane) posledice? Praksa v tujini in strokovna znanja v Sloveniji ponujajo dovolj opore za ustrezno ukrepanje. In ne pozabimo – vsak je dolžan samozaščitno ukrepati. Že veste, kje so šibke točke, kjer bi lahko vode škodljivo delovale pri Vas doma?

Alojz Peterle in prof. dr. Dušan Plut

123


124

Vode - skrb, nadloga in izziv

Kako do učinkovitejšega pristopa, tudi finančnega, pri preprečevanju ekstremnih vodnih pojavov v Sloveniji? dr. Metka Gorišek, Gabrijela Grčar, Ministrstvo za okolje in prostor

UVOD V skladu z Zakonom o vodah je skrb za zmanjšanje škodljivega delovanja voda ena od prednostnih nalog ministrstva za okolje in prostor. Aktivnosti, ki so temu namenjene, temeljijo poleg tega tudi na zakonodaji Evropske skupnosti, ki je za to področje pripravila sodobne smernice in pripravlja tudi posebno zakonodajo, ki bo urejala skupna načela, instrumente in način zmanjševanja posledic poplav na celotnem območju držav Evropske skupnosti.

načrtov upravljanja povodij oziroma porečij, ki bodo izboljševala razmere na urbanih območjih in na podeželju. Ker je vodna infrastruktura državna infrastruktura, bo kot pripravljavec, prijavitelj za sredstva sofinanciranja Kohezijskega sklada in Strukturnih skladov in investitor projektov vodne infrastrukture nastopala država, konkretno v njenem imenu Ministrstvo za okolje in prostor. Tako kot za vsa druga področja sofinanciranja nove finančne perspektive bo tudi upravljanje voda glede vodne infrastrukture, ki bo predmet sofinanciranja s sredstvi Kohezijskega sklada in Strukturnih skladov, določeno z državnimi razvojnimi dokumenti in programi, to so Državni razvojni program, Nacionalni strateški referenčni okvir in Operativni program varstva okolja in trajnostne rabe energije. Na osnovi podrobnejših načrtov urejanja povodij bo Ministrstvo za okolje in prostor določilo prednostne programe in projekte, ki bodo vključeni v zgoraj navedene strateške in programske dokumente sofinanciranje s sredstvi finančne perspektive 2007–2013.

Različni finančni instrumenti finančne perspektive 2007–2013, predvsem Kohezijsi sklad in Strukturni skladi (Sklad za regionalni razvoj in Socialni sklad), bodo prednostno sofinancirali tiste projekte, načrtovane v okviru posameznih povodji ali porečij, ki bodo sledili načelom evropske politike in bodo poleg gradbenih ukrepov za zmanjševanje vpliva poplav obsegali tudi druge negradbene ukrepe, kor so vzpostavitev sistemov za pravočasno obveščanje o možnosti poplav, preventivno načrtovanje prostora in ustrezno gradnjo, ohranjanje poplavnih območij in mokrišč, kartiranje in vrednotenje poplavnih območij, uzaveščenje ljudi o ogroženosti pred poplavami in podobno.

1 ZAKONSKI IN STRATEŠKI OKVIR SOFINANCIRANJA FINANČNIH INSTRUMENTOV EU IN PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE

Kot nacionalni vir sofinanciranja pa bo za zapiranje finančne konstrukcije namenjen Sklad za vode predvsem za projekte, sofinancirane s Strukturnimi skladi, in namenske postavke proračuna Republike Slovenije za posamezne projekte, sofinancirane s sredstvi Kohezijskega sklada.

Za sofinanciranje projektov celovitega urejanja voda in komponent tega urejanja v razvojnih projektih drugih sektorjev je za določitev podrobnejših vsebin projektov, ki bodo upravičeni do sofinanciranja s sredstvi posameznih finančnih instrumentov finančne perspektive 2007–2013, Direktorat za okolje (DG-Environment) Evropske komisije pripravil Strateške smernice (Community Strategic Guidelines for the Cohesion Policy: Stimulating innovation through cohesion and environmental policy), ki podajajo prednostne cilje in ukrepe sofinanciranja finančne perspektive 2007–2013 okolja in urejanja

Da bi se zmanjšalo škodljivo delovanje voda, bodo sredstva za sofinanciranje finančne perspektive 2007–2013 za urejanje vodnega režima namenjena izvedbi celovitih projektov, načrtovanih v okviru

Zakonske in strateške osnove za sofinanciranje s sredstvi finančnih instrumentov Evropske komisije podajajo Direktive Evropske unije, ki jih predlaga in uskladi Evropska komisija, potrdi pa Evropski parlament. Za finančno perspektivo 2007–2013 je Evropska komisija s članicami že uskladila predlog zakonskega okvira za dodeljevanje sredstev skladov Evropske komisije, 17. 5. 2006 pa ga je potrdil še Evropski parlament.


Vode - skrb, nadloga in izziv

voda, Evropska mreža okoljskih institucij (European Netwok of Environmental Authorities (ENEA)) pa še posebne smernice za črpanje sredstev finančnih instrumentov 2007–2013 za urejanje voda Usmeritve Strukturnih in Kohezijskih skladov v pozitivne ukrepe na področju urejanja voda (Making the Structural and Cohesion Funds Water Positive). Kohezijska politika 2007–2013 obsega za urejanje voda sofinanciranje prioritetnih ukrepov za poenotenje (kohezije) izvajanja standardov Okvirne vodne direktive (WFD) v članicah Evropske unije, to sofinanciranje predstavlja Kohezijski sklad, in sofinanciranje prioritetnih ukrepov poenotenja izvajanja standardov Okvirne vodne direktive (WFD) za posamezne članice (uskladitev razlik med različno razvitimi regijami posamezne članice), to sofinanciranje predstavljajo Strukturni skladi, predvsem Evropski sklad za regionalni razvoj (ERDF – Cilj I in delno Cilj II). Zaradi navedenega so za pripravo projektov za urejanje voda glede vsebin in kriterijev dodeljevanja sredstev sofinanciranja in za izvajanje projektov, skladno s pravili porabe odobrenih sredstev sofinanciranja, predvsem pomembne naslednje direktive sofinanciranja, in sicer: – Uredba Sveta o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (besedilo Kompromisa predsedstva Sveta Evropske unije št. 11598/05 (Council Regulation laying down general provisons on the European Regional Development Fund (ERDF), the European Social Fund (ESF) and the Cohesion Fund (CF)). – Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Kohezijskega sklada (predlog), COM (2004) 494 (Council Regulation establishing a Cohesion Fund). – Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za regionalni razvoj (predlog), COM (2004) 495 (Regulation of the European Parliament and the Council on the European Regional Development Fund (ERDF)). – Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem socialnem skladu (predlog), COM (2004) 495 (Regulation of the European Parliament and the Council on the European Social Fund (ESF)). Potrjeni zakonodajni in strateški okvir finančne perspektive 2007-2013, ki ga je potrdil Evropski par-

125

lament, bo veljal v vseh državah članicah Evropske unije za odobritev in porabo sredstev sofinanciranja vseh skladov Evropske komisije. To dejstvo predvsem pomeni, da morajo vse države članice pri pripravi programskih dokumentov s prednostnimi ukrepi in konkretnimi predlogi projektov upoštevati vsebinske, finančne kriterije, kriterije upravičenosti in vse druge kriterije dodeljevanja in porabe sredstev sofinanciranja posameznih skladov sofinanciranja, to je upravičenost posameznega ukrepa ali konkretnega projekta do sofinanciranja iz posameznega sklada sofinanciranja (ERDF, CF) in pravilnost porabe odobrenih sredstev sofinanciranja.. Poudariti je tudi treba, da so zakonske in programske osnove sofinanciranja projektov s sredstvi finančnih instrumentov evropske komisije in proračuna RS-MOP identične, torej ne gre za »poseben« program prednostnih projektov, ki bi ga MOP pripravil le za sofinanciranje Evropske unije, ampak so ti projekti že določeni z nacionalnimi programskimi dokumenti, konkretno Programom sklada za vode in Načrti urejanja povodij, porečij. Razvrščanje v posamezne programe sofinanciranja Evropske unije je izvedeno na osnovi upravičenosti sofinanciranja posameznih programov (Kohezijski sklad, Strukturni skladi), ki so različna in jih določajo sprejete direktive Evropske unije za pridobitev in porabo sredstev sofinanciranja teh posameznih finančnih instrumentov. 2 PROGRAMSKI OKVIR Republika Slovenija bo v skladu z Državnim Razvojnim program (DRP) za obdobje 2007-2013, ki je v pripravi in kriteriji, ki jih bo predpisal zakonski in strateški okvir Evropske komisije, vključujoč zgoraj navedene Direktive, pripravila programske dokumente za pridobitev in porabo sredstev finančne perspektive 2007-2013. 2.1 Državni razvojni program – DRP 2007–2013 Državni razvojni program bo predstavljal načrtovanje celotne nacionalne razvojne politike države in bo tudi osnova Nacionalnega strateškega referenčnega okvira in Operativnih programov za izvajanje kohezijske politike Evropske unije v Sloveniji v obdobju 2007–2013 v prihajajoči Finančni perspektivi EU 2007–2013.


126

Vode - skrb, nadloga in izziv

Ko bo DRP sprejet, bodo sledila pogajanja o evropskih programskih dokumentih v časovnem okviru, da bo Slovenija na začetku leta 2007 pripravljena za pridobivanje in porabo sredstev Evropske unije iz nove perspektive EU 2007–2013. V finančni in politični perspektivi razširjene EU 2007–2013 so dane osnovne vsebinske prioritete Evropske unije za obdobje naslednje finančne perspektive, za trajnostni razvoj, za koncept »evropskega državljana« in za dosego cilja »Evropska unija kot globalni partner«. Z uresničevanjem ciljev prihodnje kohezijske politike pa je povezano tudi uresničevanje strateških ciljev razvoja Slovenije oziroma naslednjih petih razvojnih prioritet: – Konkurenčno gospodarstvo in hitrejša gospodarska rast. – Učinkovito ustvarjanje, dvosmerni pretok in uporaba znanja za gospodarski razvoj in kakovostna delovna mesta. – Učinkovita in cenejša država. – Moderna socialna država in večja zaposlenost. – Povezovanje ukrepov za doseganje trajnostnega razvoja. 2.2 Operativni razvojni programi, ki vključujejo urejanje voda na osnovi načrtov upravljanja povodij, porečij Na državni ravni bo skladno z načrtom priprave Državnega razvojnega programa 2007–2013 in Nacionalnega strateškega referenčnega okvira, ki je podlaga za sofinanciranje s sredstvi finančne perspektive 2007-2013, Ministrstvo za okolje in prostor pripravilo Operativni razvojni program okolja in trajnostne rabe energije. V Operativni razvojni program okolja in trajnostne rabe energije bodo vključeni tudi prednostni cilji in ukrepi s konkretnimi izvedbenimi programi in projekti za urejanje voda, ki bodo temeljili na osnovnih nacionalnih programskih dokumentih na tem področju, to je Programu sklada za vode in Načrtih urejanja povodij, porečij. Na regionalni izvedbeni ravni se bo Slovenija za uresničevanje politike skladnega regionalnega razvoja, kamor spada tudi ureditev in upravljanje voda v kontekstu izvajanja osnovnih pogojev za razvoj regij, vključevala v poglavje 1a finančne perspekti-

ve Evropske unije in v Operativni razvojni program Evropskega sklada za regionalni razvoj 2007– 2013, »Cilj konvergenca«, v okviru kohezijske politike Evropske unije, Strukturni skladi. Glede evropskega teritorialnega sodelovanja, ki je usmerjeno v krepitev čezmejnega in transnacionalnega sodelovanja ter povezovanja v mrežo z izmenjavo izkušenj (Cilj3), bodo pripravljeni operativni programi za premagovanje najpogostejših ovir pri teritorialnem sodelovanju (čezmejni vodotoki), ki jih pred evropske regije postavljajo razlike v pravnih sistemih, upravni ureditvi, geografskem položaju in jeziku. 3 UPRAVIČENOST DO SOFINANCIRANJA PROJEKTOV VODNE INFRASTRUKTURE S SREDSTVI FINANČNE PERSPEKTIVE 2007–2013 Potem ko je Evropski parlament sprejel Okvirno vodno direktivo (Water framework Directive), ki jo je Republika Slovenija prenesla v svoj pravni red z Zakonom o vodah, strateške in programske smernice Evropske komisije predlagajo izvajanje politike upravljanja voda, to je varovanje in rabo voda, celovito v okviru posameznih povodji oziroma porečij. Tudi finančni instrumenti finančne perspektive 2007–2013 bodo prednostno sofinancirali celovite projekte, načrtovane v okviru posameznih povodji ali porečij, za varovanje voda, urejanje vodnega režima in rabo voda. Na področju urejanja vodnega režima, predvsem sonaravne ureditve vodotokov in preprečevanja škodnega delovanja voda, bodo sredstva sofinanciranja finančne perspektive 2007–2013 namenjena izvedbi projektov vodne infrastrukture, načrtovane v okviru celovitih načrtov povodij oziroma porečij in za negradbene ukrepe, kakor so vzpostavitev sistemov za pravočasno obveščanje o možnosti nastopa poplav, preventivno načrtovanje prostora in ustrezno gradnjo, ohranjanje poplavnih območij in mokrišč, kartiranje in vrednotenje poplavnih območij, uzaveščenje ljudi o ogroženosti pred poplavami in podobno. Ker je vodna infrastruktura državna infrastruktura, bo kot pripravljavec, prijavitelj za sredstva sofinanciranja Kohezijskega sklada in Strukturnih skladov in investitor projektov vodne infrastrukture nastopala država, konkretno v njenem imenu Ministrstvo za okolje in prostor. Na osnovi načrtov urejanja povodij bo Ministrstvo za okolje in prostor določilo


Vode - skrb, nadloga in izziv

prednostne programe in projekte, ki bodo vključeni v zgoraj navedene strateške in programske dokumente sofinanciranja s sredstvi finančne perspektive 2007–2013. Skladno s Strateškimi navodili Direktorata za okolje komisije Evropske unije pa so upravičene vsebine investicijskih projektov vodne infrastrukture za posamezne finančne instrumente finančne perspektive 2007–2013 podane v spodnji preglednici. 4 RAZPOLOŽLJIVI FINANČNI VIRI IZVAJANJA PROJEKTOV VODNE INFRASTRUKTURE S SREDSTVI FINANČNE PERSPEKTIVE 2007–2013 Ker evropske direktive, ki določajo pravila sofinanciranja posameznih finančnih instrumentov, za finančno perspektivo 2007–2013 še niso sprejete, so podani deleži mogočega sofinanciranja posameznih skladov trenutno še informativni. Finančni instrument sofinanciranja Kohezijski sklad sofinancira skladno s splošnimi in področnimi kriteriji upravičenosti sofinanciranja do maksimalneVsebina ukrepa – projekta

Vzpostavitev sistema upravljanja povodij (institucij upravljanja povodij) Institucijska krepitev upravljanja povodij Vzpostavitev mreže uporabnikov za sistem upravljanja povodij Raziskave, inventarizacije, kartiranje Izobraževalne kampanje Vzpostavitev sistema monitoring Izgradnja infrastrukturnih objektov varovanja pred poplavami Izgradnja infrastrukturnih objektov za preprečevanje erozije Optimizacija rabe vodnih virov v industriji Sanacija obstoječe vodne infrastrukture (sonaravna) Izgradnja vodne infrastrukture za upravljanje z vodnimi viri (npr. za oskrbo prebivalstva s pitno vodo) Obnova močvirij Izgradnja primarnih vodov regionalnih sistemov oskrbe prebivalstva s pitno vodo

127

ga deleža 85 % upravičenih stroškov investicije. Dejanski delež sofinanciranja pa določi finančnoekonomska analiza stroškov in koristi investicije, ki se izdela za vsak investicijski projekt posebej. Na osnovi dosedanjih praktičnih izkušenj, to so odobreni deleži sofinanciranja okoljskih investicijskih projektov v obdobju 2000–2006 (ISPA, Kohezijski sklad), lahko predpostavimo, da bo delež sofinanciranja Kohezijskega sklada med 60- in 70 % upravičenih stroškov investicij. Finančni instrument sofinanciranja Strukturni skladi – ERDF, ESF – sofinancira skladno s splošnimi in posebnimi kriteriji upravičenosti sofinanciranja do maksimalnega deleža 75 % upravičenih stroškov investicije. Dejanski delež sofinanciranja pa določajo kriteriji razvitosti regije. Okvirno bo delež sofinanciranja Strukturnih skladov – ERDF – med 50- in 70 % upravičenih stroškov investicij. Predvideni razpoložljivi finančni viri za izvajanje projektov vodne infrastrukture so glede na zgoraj navedeno predvidoma naslednji: – državni proračun

Upravičenost za Upravičenost za Upravičenost za Kohezijski sklad Strukturni sklad Strukturni sklad ERDF ESF X X

X

X

X X

X

X X

X X X

X

X X

X

X

X X

X


128

Vode - skrb, nadloga in izziv

– neposredno sofinanciranje iz državnega proračuna posebne namenske postavke lastne udeležbe (za sofinanciranje investicij Kohezijskega sklada), – neposredno sofinanciranje iz državnega proračuna Sklad za vode – vodna povračila za izgube vode iz vodovodnih omrežij (uvedena leta 2002); (za sofinanciranje investicij Strukturnih skladov – ERDF), – finančni instrumenti sofinanciranja EU – Kohezijski sklad ali Strukturni skladi – ERDF, – zasebni sektor: koncesijske pogodbe, sofinanciranje privatnih vlagateljev v okviru skupnih investicij z javnim sektorjem. 5 KAKO USPEŠNO KANDIDIRATI IN ČRPATI SREDSTVA SOFINANCIRANJA FINANČNE PERSPEKTIVE 2007–2013 Na osnovi dosedanjih izkušenj s pripravo in izvajanjem predhodnih finančnih instrumentov sofinanciranja Evropske komisije (PHARE, ISPA; Kohezisjki sklad) investicijskih projektov komunalne infrastrukture v obdobju 1996–2006 lahko posredujemo naslednje izkustvene »zapovedi« uspeha ali neuspeha pri pridobivanju sredstev sofinanciranja in samem izvajanju posameznih projektov. Pomembno si je torej zapomniti in upoštevati naslednja nenapisana »pravila igre«. Deset »zapovedi« uspeha: 1. izdelani strateški in programski dokumenti z izvedljivim finančnim in časovnim okvirom izvajanja prednostnih projektov, 2. vzpostavljen strokovni institucijski okvir priprave in izvajanja projektov, 3. strokovno sodelovanje vseh institucij, vključenih v pripravo in izvajanje projektov, 4. celovit pristop pri zasnovi in pripravi posameznih projektov glede končanih vsebin (celovito reševanje v okviru povodij, porečij), 5. strokovno vodenje priprave in izvedbe projektov, 6. pravočasno pripravljena projektno-investicijska dokumentacija, vključno z zahtevanimi pridobljenimi soglasji in dovoljenji za posege v prostor, skladno z nacionalno zakonodajo Evropske unije in smernicami za investicije prednostne liste izvedbenih programov, 7. strokovno izdelana projektno-investicijska dokumentacija z vlogami za sofinanciranje s sredstvi programov Evropske unije, skladno z nacionalno zakonodajo in zahtevami programov Evropske unije,

8. dosledno upoštevanje kriterijev upravičenosti sofinanciranja s sredstvi posameznih programov sofinanciranja Evropske unije pri pripravi vsebin projektov za predložitev Komisiji za sofinanciranje, 9. zagotovljena sredstva sofinanciranja v proračunu Republike Slovenije za zapiranje finančne konstrukcije izvedbe projektov, za katere so bila odobrena sredstva sofinanciranja Evropske unije, 10. strokovno in pregledno (v jeziku »komisije Evropske unije«) pripravljene vloge za sofinanciranje s sredstvi posameznih finančnih instrumentov. Pet »pravil« neuspeha: 1. neupoštevanje smernic Evropske unije in kriterijev upravičenosti sofinanciranja pri pripravi projektov, 2. »netransparentna« (nepregledna) predstavitev projekta v vlogi za sofinanciranje in neupoštevanje »jezika komisije Evropske unije« pri pripravi vlog za pridobitev sredstev sofinanciranja, posredovanih komisiji Evropske unije v odobritev, 3. pomanjkljivo in nedosledno pripravljene finančno-ekonomske analize investicijskega projekta in utemeljenost upravičenosti investicije, 4. investitorjevo nestrokovno vodenje priprave in izvedbe projektov, 5. nestrokovni nadzor investitorja pri izvajanju projekta. 6 LITERATURA 1. Uredba Sveta o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (besedilo kompromisa predsedstva Sveta Evropske unije št. 11598/05 (Council Regulation laying down general provisions on the European Regional Development Fund (ERDF), the European Social Fund (ESF) and the Cohesion Fund (CF)). 2. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Kohezijskega sklada (predlog), COM (2004) 494 (Council Regulation establishing a Cohesion Fund). 3. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za regionalni razvoj (predlog), COM (2004) 495 (Regulation of the European Parliament and the Council on the European Regional Development Fund (ERDF)).


Vode - skrb, nadloga in izziv

4. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem socialnem skladu (predlog), COM (2004) 495 (Regulation of the European Parliament and the Council on the European Social Fund (ESF)). 5 Operativni razvojni program Evropskega sklada za regionalni razvoj 2007-2013 (predlog). 6. Strateške smernice Direktorat za okolje (DGEnvironment) Evropske komisije (Community Strategic Guidelines for the Cohesion Policy: Stimulating innovation through cohesion and environmental policy) (predlog). 7. Usmeritve Strukturnih in Kohezijskih skladov v pozitivne ukrepe na področju urejanja voda (Making the Structural and Cohesion Funds Water Positive) (ENEA) (predlog). 8. Državni razvojni program-DRP 2007-2013 (osnutek). 9. Nacionalni strateški referenčni okvir 2007-2013 (osnutek).

Gabrijela Grčar z okoljskega ministrstva

129


130

Vode - skrb, nadloga in izziv

UMEŠČANJA OBJEKTOV ZA ZAGOTAVLJANJE POPLAVNE VARNOSTI V PROSTOR ZARADI JAVNEGA INTERESA VARNEGA BIVALNEGA OKOLJA Marjeta Rejc-Saje, MOP DO - Sektor za vode


Vode - skrb, nadloga in izziv

131


132

Vode - skrb, nadloga in izziv


Vode - skrb, nadloga in izziv

133


134

Vode - skrb, nadloga in izziv


Vode - skrb, nadloga in izziv

135


136

Vode - skrb, nadloga in izziv


Vode - skrb, nadloga in izziv

137


138

Vode - skrb, nadloga in izziv


Vode - skrb, nadloga in izziv

139


140

Vode - skrb, nadloga in izziv


Vode - skrb, nadloga in izziv

141


142

Vode - skrb, nadloga in izziv

Primeri obrambe pred poplavami na Štajerskem v Avstriji Rudolf Hornich, Urad štajerske deželne vlade, Oddelek 109B, Nadzor in urejanje poplav

Uvod Dežela Štajerska leži na jugu Avstrije. Njene južne meje označujejo mejo s Slovenijo. S približno 1,2 milijona prebivalcev in površino 16.392 km2 je Štajerska druga največja avstrijska dežela. Geografsko je zelo raznovrstna – z visokimi Alpami na severu (z vrhovi do 3000 m), s področji srednje visokih gora na severovzhodu in severozahodu, s hribovito pokrajino na vzhodu, zahodu in jugu ter z ravnimi kotlinami in ravninami na jugu in jugovzhodu. Štajerski rečni sistem Štajersko hidrografsko omrežje je dolgo približno 29.000 km, od tega je 14.000 km trajnih tokov. Za približno 9200 km je odgovoren oddelek za nadzor poplav (Flood Control Department) urada štajerske deželne vlade, od katerih je 5500 km (v glavnem največji rečni sistemi v dolinah) trajnih tokov. Hudourniki in manjši vodni tokovi v gorah so v pristojnosti ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo, urejanja okolja in voda. Največja reka na Štajerskem v Avstriji je Mura. Njena celotna dolžina znaša približno 450 km, skupaj s 13.600 m2 povodja. Mura se izliva v Dravo na hrvaško-madžarski meji. Štajerski odsek toka je dolg približno 300 km. Porečje na Štajerskem področju pokriva površino približno 10.000 km2. Skupaj s pritoki Mürz, Kainach in Sulm napaja Mura približno dve tretjini deželnega ozemlja. Druga pomembna tokova sta Enns in Raab s svojima glavnima pritokoma Feistriz in Lafnitz. Oba se izlivata v reko Donavo – Enns v Gornji Avstriji in Raab v bližini Györa na Madžarskem. Z vidika Evrope pripadajo avstrijski štajerski sistemi vodotokov donavskemu porečju.

Strategije za nadzor poplav Pogoste poplave v drugi polovici 20. stoletja (leta obnove po drugi svetovni vojni) so pripeljale do javnega poziva po delih za regulacijo rek in šolanja za ta namen v najpomembnejših avstrijskih štajerskih dolinah. V skladu s strokovnim znanjem (know-how) in najboljšo tehnologijo tega časa so bile narejene regulacije v obliki izravnavanja (ureditve) rečnih kanalov ali nižanja njihovih strug. Rečne nasipe so zgradili neposredno ob bregovih, da bi polja in naselja zaščitili pred poplavami in kar najhitreje onemogočili pojavljanje naraščajoče vode. Projekti so bili narejeni za zaščito pred poplavami za obdobje od 25 do 50 let. Rečni bregovi (brežine) so bili narejeni, kot je le mogoče gladko. Niso upoštevali zasaditve bregov z drevjem. Naravno rastoče rastlinje so takoj odstranili. Enakomernost pobočja so dosegli z gradnjo pragov. Upoštevanje selitve rib, primernost za vodno življenje ali katero koli vprašanje v zvezi z ekologijo je bilo v tistem času nepojmljivo. Po zgledu del za rečno regulacijo so izvedli sistematično izsuševanje zemlje za poljedelske namene. Šele po posredovanjih na obsežnih področjih so se povečale površine polj v rečnih dolinah in začeli so ekstenzivno pridelovati koruzo. Poleg koristi od regulacijskih del kot obrambe pred poplavami se je izboljšala zemlja, proizvodnja pa se je povečala; kmalu so se pojavili stranski učinki, kot so izguba naravnih vodnih habitatov, povečana erozija pobočij in razpršena porazdelitev hranil. Drugi resen problem je bilo znižanje ravni podtalne vode kot posledica tendence zniževanja strug reguliranih rek. V bolj suhih letih, kot so bila leta 1992, 1993 in 2003, je to povzročilo težave glede preskrbe s pitno vodo in dostopnosti vode za namakanje polj. Ponovna preučitev Po letih klasične regulacije tokov je sredi 80. let prejšnjega stoletja prišlo do preobrata v praksi zaščitnega vodogradbeništva. Leta 1984 je bila ukinjena državna denarna pomoč za zaščito poljedelske zemlje pred poplavami. Financiranje ukrepov za obrambo pred poplavami iz javnih sredstev je bilo od takrat omejeno na zaščito naselij, zgradb in infrastrukture. Namen je bil, doseči stopnjo varnosti HQ100. V letu 1984 so ukinili denarno pomoč za izsuševanje poljedelske zemlje. Takrat je bila poudarjena težnja po premaknitvi stran od linearne regulacije in zadrževanju vode na vsem območju


Vode - skrb, nadloga in izziv

in ukrepih inženiringa, ki je podoben naravnemu z uporabo združljivih materialov. Leta 1986 je štajerska deželna vlada odobrila seznam ukrepov za vodogradbeništvo, ki je podobno naravnemu. To je vzpostavilo ukrepe »pasivne obrambe« pred poplavami, kot so: • pripravljanje in zavarovanje področij za naravno zadrževanje poplav; • uzakonitev ukrepov za zadrževanje poplav v pokrajini; • odstranitev nezdružljivih zemljiških praks iz bližine vodnih tokov; • prepoved gradnje na območjih poplav. Ti naj bi imeli prednost pred aktivnimi obrambnimi ukrepi. Če se izbere aktivna obramba, je prvi korak ocena, ali se lahko doseže želena raven varnosti s tehničnim zadrževanjem, tj. z gradnjo bazenov za zadrževanje poplave. Če to ni izvedljivo, morajo projektanti oceniti, ali se da doseči izboljšanje odtokov z vzdrževanjem. Samo v primeru, da se zavrnejo prej omenjene možnosti, se lahko izpelje regulacija reke. V tem primeru se uporabijo naravni materiali in upoštevajo okoljevarstvene zahteve. Pasivna obramba pred poplavami Klasični primer pasivne obrambe pred poplavami se lahko opazi ob reki Lafnitz. Tok je dolg približno 100 km. Izvira v vzhodni Štajerski na približno 1000 m nadmorske višine in se konča blizu madžarske meje na Gradiščanskem, kjer se izliva v reko Raab. V obsegu 70 km označuje Lafnitz mejo med zveznima deželama Gradiščansko in Štajersko. V 80. letih prejšnjega stoletja sta se deželni vladi dogovorili o opustitvi linearne regulacije in sprejetju pasivne obrambe za zaščito naselij in občin v dolini reke Lafnitz. Tako je država do sedaj kupila približno 600 hektarjev poljedelskih zemljišč in jih vključila v javno vodno lastnino Republike Avstrije. Polja so spremenili v travnike. Nekaj let so jih kosili, zdaj pa jih uporabljajo za pašnike v okviru projekta EU LIFE Nature Project. Zadrževanje tokov zelo dobro deluje v občinah v dolini Lafnitz. V nekaterih vaseh so morali dodati obrežne nasipe, da so dosegli raven varnosti HQ100. Sprejetje pasivnih ukrepov je omogočilo, da ima Lafnitz popolnoma naravno stanje vzdolž celotnega 70 km dolgega odseka. Zaradi vzdrževanja in nastajanja meandrov, strmih bregov in naravnih oblik bregov je dolina reke Lafnitz ena izmed redkih resnično naravnih rečnih dolin v Evropi. Poplave v preteklih

143

desetih letih so pokazale, da se da z zadrževanjem toka zmanjšati HQ100 na HQ10 vzdolž 60 do 70 km dolgega odseka, kar priča o uspehu projekta. Aktivna obramba pred poplavami V letih med 1985 in 1995 se je na Štajerskem v Avstriji razširila gradnja bazenov za zadrževanje poplav. Zdaj uporabljajo 84 bazenov, tri še gradijo, 14 pa jih je v fazi načrtovanja. Večina teh bazenov ima kapaciteto zadrževanja vode med 100.000 in 300.000 m3. Največji ima kapaciteto 1,7 milijona m3. Okoli 90 odstotkov jih ima enoten jez iz plasti steptane zemlje, ki deluje kot kontrolni jez za upočasnitev vodnega toka in preprečevanje erozije zemlje. V zadnjih nekaj letih so pozornost v fazi načrtovanja namenili ekološkim vprašanjem. Vse so storili zato, da bi zgradili čim manjši izpust na dnu, s hrapavim obrnjenim obokom, ki ribam omogoča plavanje skozenj. Končno pa naj bi bil podstavek (okvir) na izpustu na dnu narejen tako, da ne bi oviral transporta tovora po strugi. Bazeni za zadrževanje vode so zelo učinkoviti pri brzdanju valov pri poplavah. Poleg tega se zaradi njih lahko zmanjša na minimum posredovanje navzdol po reki. V avgustovskih poplavah leta 2005 so bazeni za zadrževanje vode na Štajerskem v Avstriji dokazali svojo vrednost. Vodogradbeništvo, podobno naravnemu – bioinženiring zemlje Pri izvajanju linearnih ukrepov za obrambo pred poplavami si oblasti prizadevajo narediti več prostora za reko in izvršiti potrebne ukrepe za utrditev z uporabo naravnih materialov, kot so stavbni les, štrleče drevesne veje in korenine. Skale se uporabijo le, če to dovoljujejo razmere v pokrajini ali če to zahteva varnost, npr. na mestnih območjih. Les kot naravni gradbeni material se uporabi za zagotovitev stabilnosti brega v začetnih fazah. V pripomočkih za bioinženiring, kot so blazine iz grmovja, obloge bregov in svežnji dračja, uporabljajo vrbove veje. Sekajo jih v okolici, da zagotovijo uporabo združljivih rastlin. Pozneje pa se na določenih krajih zagotovi stabilnost brega s koreninami in z nedavno zraslo koreninsko maso. Drevesni štori ne dajo le začetne podpore strukturi vodnega toka, temveč so tudi zavetje in prebivališče za ribe, posebej za pravkar izlegle mladice. V Sulmu, reki na južnem Štajerskem, smo opazili trikratno povečanje ribje populacije. V primeru vodogradbeništva, podobnega naravnemu, je težko razbrati povezavo z vodogradbeništvom. Za projekt


144

Vode - skrb, nadloga in izziv

Sulm-Heimschuh so poleg potrebnega prečnega prereza dodali prerez, širok 5 m, izključno za rastlinje na bregu. Direktive Evropske skupnosti Kot posledica okvirne direktive ES o vodah ob rečnih odsekih, ki so bili označeni za tvegane, vendar ne zadoščajo zahtevam za »dober status« (bistveno spremenjene), se izvajajo posebni ukrepi v okviru projektov vodogradbeništva. Na prvem mestu se odstranjujejo prepreke za migracijo rib in gradijo lestve za ribe. Zelo lepe in funkcionalne primerke ribjih lestev so postavili nedavno v Sulmu in Muri v severnem delu Štajerske v Avstriji. Še ena prioriteta je morfološko izboljšanje rečnega dna in bregov. Tu predstavljajo metode bioinženiringa zemlje zelo koristno orodje. Okvirna direktiva o vodah ne obravnava poplav. Zaradi poplav v Evropi v zadnjih letih je Evropska komisija izdelala ustrezen predlog za evropski akcijski program za upravljanje tveganja zaradi poplav. Predlog za direktivo za ocenitev in upravljanje tveganja zaradi poplav se trenutno obravnava pri Svetu EU (Council) in v evropskem parlamentu. Namen te smernice je vzpostaviti okvir za oceno in upravljanje tveganja pred poplavami, katerega cilj je zmanjšanje škodljivih posledic za človeško zdravje, okolje in gospodarsko dejavnost v zvezi s poplavami v EU. Nadaljnje strategije za preprečevanje poplav Pomemben dejavnik pri preprečevanju poplav je vedenje o tem, kako daleč segajo poplavna in druga ogrožena območja. Na Štajerskem v Avstriji se že več kot deset let razvija sistematična kartografija za poplavna področja za 30-letne (HQ30) in 100-letne (HQ100) poplave. Vodogradbeni izračuni temeljijo na digitalnem topografskem modelu. Podatki se zbirajo z letalskimi poleti in deloma z metodo laserskega skeniranja (laserscan), potem pa jih povežejo s podatki, pridobljenimi s terenskimi meritvami. Tudi meritve prečnega prereza se opravijo na terenu. Pred petimi do desetimi leti so vodogradbene račune izdelovali s stacionarnimi enodimenzionalnimi metodami, danes pa prevladujejo nestacionarne dvodimenzionalne metode. Poleg poplavnih površin so identificirali tudi tako imenovana prednostna področja vodnega upravljanja (water management priority areas), na katerih ne sme biti zgradb in morajo biti rezervirana za zadrževanje vodnega toka ali

vodogradbene projekte. Zdaj so na voljo podatki o poplavnih področjih za 1700 km vodnih tokov v digitalni obliki. Znanje o razširjenosti poplavnih področij je osnova za strokovnjake za prostorsko načrtovanje in občinsko upravo pri procesih odločanja, ki vključujejo načrte območij (con) in zazidalnih površin. Najboljša zaščita pred poplavami je še vedno varovanje poplavnih področij. Zaščita naselij in industrijskih območij pozneje vedno zahteva precejšnje napore. Napovedovanje poplav in analiza tveganja V primeru poplav je zgodnje opozarjanje na poplave pogosto odločilno, da lahko dobijo enote za obrambo pred nesrečami, kot so gasilci ali vojaki, priložnost odrediti ukrepe začasne zaščite ali pravočasno začeti evakuacijo. V primeru katastrofe zaradi poplav je nekaj ur pogosto dovolj, da se precej zmanjša škoda in rešijo človeška življenja. V zvezi s tem je Štajerska v Avstriji sodelovala s Slovenijo pri modelu za napovedovanje poplav na avstrijskih in slovenskih področjih porečja reke Mure. Načrtujejo še vključitev Hrvaške in Madžarske. V tem projektu se podatki, pridobljeni z vremenskim radarjem, kombinirajo s spletnimi računalniškimi podatki (on line), ki jih pošiljajo različne merilne naprave za merjenje količine dežja in višine vode, ki so razvrščene ob Muri in njenih glavnih pritokih. Na tej podlagi se lahko napovejo vrednosti odtekanja vode (hidrografi poplav) in določijo morebitne poplavne cone. Podatki za napovedovanje se lahko izračunajo za 48 ur vnaprej. Čim krajši je interval, tem večja je točnost napovedovanja zaradi nenehnih posodobljenih podatkov, ki jih pošiljajo merilne naprave. Model deluje neprenehoma in samodejno. V mednarodnem centru za napovedovanje v Gradcu se napovedi za vse partnerje izračunajo na osrednjem strežniku in si jih je mogoče ogledati v medmrežju. Glede na vrednosti odtekanja vode, ki se izmerijo na vsakem posameznem rečnem odseku, se bodo pokazali alarmi od prve do četrte stopnje v različnih barvah. V mednarodnih centrih za napovedovanje imajo strokovnjaki možnost interpretiranja teh podatkov in popravljanja, če je treba. Izračunati je mogoče več različnih scenarijev. Lokalne oblasti so odgovorne za opozarjanje. V primeru nevarnosti so strokovnjaki z vseh področij porečja Mure povezani po e-pošti, faksu ali telefonu. Model za napovedovanje poplav za reko Muro so aktivirali februarja 2006.


Vode - skrb, nadloga in izziv

Po poplavah v letu 2002 je Avstrija povečala izvajanje analiz tveganja ter alarmiranje in načrte posredovanja. Eden izmed vidikov obrambe pred poplavami je obveščanje javnosti. Ministrstvo je za fizične osebe izdalo publikacije o izvedljivih ukrepih glede zaščite pred poplavami za enodružinske hiše. Na Štajerskem v Avstriji izdelujejo spletno stran o tem, kako se vesti in kaj storiti v primeru poplav. Na voljo so koristni naslovi v primeru poplav ali težav, ki so jih povzročile poplave, in tudi splošne informacije o težavah, povezanih s poplavami. Kartografiranje poplavnih področij, analize tveganja in sistemi napovedovanja so lahko od zdaj del delovnega programa v skladu s cilji evropske direktive o ocenitvi in upravljanju poplavnih tveganj (zemljevidi nevarnosti, zemljevidi poplavnih tveganj). Projekti EU Štajerska je partner pri nekaterih projektih, ki jih sofinancira EU. Zelo pomembno je izmenjevati izkušnje pri strategijah obrambe pred poplavami z drugimi državami. Štajerska sodeluje tudi pri projektih LIFE Nature (www.murerleben.at, www.Lafnitztal.at), pri medregijskem projektu Interreg IIIA (www.unteresmurtal. steiermark.at) in pri treh medregijskih projektih Interreg IIIB (www.riverbasinsagenda.de, www.ilup. org, www.sumad.org). Povzetek Strategije obrambe pred poplavami so se korenito spremenile v zadnjih 30 letih. Zadrževanje vode in ukrepi na obsežnih področjih danes igrajo glavno vlogo pri preprečevanju poplav. Novi pristop jasno poudarja krovno iniciativo ki se je začela v okviru medregijskega programa Interreg IIIB, ki pod naslovom Reke potrebujejo prostor združuje več evropskih projektov. Poleg tega morajo biti vsi projekti v skladu s predpisi okvirne direktive o vodah ter direktive o ocenitvi in upravljanju poplavnih tveganj. Reke in vodni tokovi se ne obravnavajo več samo kot transportne ceste, temveč tudi kot dragoceni življenjski prostori, v katerih se živi in se jih izkuša. V primeru področij z naselji z visoko gostoto infrastrukture in industrije ter precejšnjih investicij v tehnološke naprave je treba obravnavati povečano stopnjo varnosti glede na resnost mogočih nesreč.

145

V prihodnosti bo postalo čedalje pomembnejše tesno sodelovanje med prostorskim načrtovanjem in drugimi specifičnimi področji. Hkrati je treba pospeševati obveščanje javnosti in vključevanje državljanov v različne faze projekta. Na področju obrambe pred poplavami in upravljanja s poplavnimi tveganji je vedno pomembnejše mednarodno sodelovanje med državami. Poplave ne poznajo meja. Za učinkovite strategije je treba upoštevati celotno porečje in koordinirati ukrepe v skupnih projektih. Pod temi pogoji bodo ljudje uživali v varnem življenjskem okolju in zdravih vodotokih.


146

Vode - skrb, nadloga in izziv

Okrogla miza: EKSTREMNI VODNI POJAVI – SMO PRIPRAVLJENI? Sogovorniki: Bojan Šrot, župan, MO Celje, Janez Podobnik, minister, MOP, Gabrijela Grčar, MOP, dr. Metka Gorišek, MOP, Marjeta Rejc Saje, MOP, dr. Silvo Žlebir, ARSO, Tomaž Globokar, ARSO, Roman Kramer, MO Celje, dr. Matjaž Mikoš, Društvo vodarjev Slovenije Moderator: Jože Volfand

J. Volfand: S to okroglo mizo, ne da bi jo vsebinsko krnili, bi poskušali zaokrožiti in pri tem upoštevati štiri elemente, ki so bili navedeni v zasnovi našega simpozija. Najprej bi povedali, kaj se dogaja s škodami pri ekstremnih vodnih pojavih v zadnjih petnajstih letih; ugotovili, kako je z odgovornostjo države in lokalnih skupnosti pri preventivi in sanaciji ekstremnih vodnih pojavov, še zlasti glede na to, da ugotavljamo, da v življenju stvari ne potekajo tako, kot si želimo. Tretjič, da spregovorimo, kako je s financiranjem projektov za zagotavljanje varnosti pred ekstremnimi vodnimi pojavi in kaj bi še lahko naredili. Četrti kompleks je konflikt interesov med rabo prostora, varstvom okolja in dejstvom, da je treba upoštevati sonaravni trajnostni razvoj kot temeljni kriterij, ko gre za posege v prostor. Postavlja se vprašanje, ali se je mogoče bolje pripraviti glede na obseg škod, ki nastajajo, na take katastrofe. Dr. Žlebir: Prepričan sem, da so še rezerve, da bi lahko te številke zmanjšali. V preteklosti smo sprejeli kar nekaj ukrepov, da bi se bolje pripravili na ujme z napovedovanjem takih dogodkov in z vzdrževanjem pretokov. Denar za to je treba v primernem znesku zagotoviti. Tu so premiki na bolje in mislim, da se bo položaj v nekaj letih precej izboljšal. Mislim tudi na to, da bo verjetno treba opraviti vsebinske in radikalne organizacijske spremembe. Ne smemo ponoviti slabosti stare organizacije, ampak poskrbeti za organizacijo vodarstva v državi, kar je nujno. Volfand: Poznamo hidrološke razmere v Sloveniji, vendar je zanimivo, da nas poplave in njihove posledice vedno presenetijo in so velike težave, ko poskušamo čim hitreje sanirati razlitja. Na eni strani je paralizirana država, na drugi so v težkem položaju lokalne skupnosti. Na novinarski konferenci je celjski župan opozoril na to. Dr. Mikoš, ali je to problem organiziranosti, stroke, ali niso dovolj povezani stro-

ka, državni organi in organi lokalnih skupnosti, ko gre za preventivo? Dr. Mikoš: Res je, da je bila organiziranost v prejšnjem sistemu drugačna, mogoče je bila ločenost največja slabost. Če govorimo o vrnitvi na klasično vodno gospodarstvo, je treba to delitev preseči. Moderni pristopi z evropsko direktivo rešujejo nekatere težave, toda s tem, da bomo karte izrisali, jih poslali v Bruselj in da bomo s tem bistveno vplivali na škode, ki se v zadnjem času povečujejo, bomo naredili premalo. Na vsakem področju je treba podaljševati vzdrževanje in preventivo, iskati rešitve, ki jih stroka že lahko ponudi, za to pa potrebujemo denar. V zadnjih letih prihaja do problemov, ker premiki niso hitri. Ne gre samo za odpravljanje posledic po poplavi, opozoriti je treba tudi na zemeljske in snežne plazove. Tu nastane razkorak med hitro pomočjo države in sanacijo. Preden pride do sanacije, je treba upoštevati vsa zakonska pravila in javna naročila, zato se obnova nekoliko podaljša, ne zaradi finančnih težav. Ti postopki zahtevajo precej časa. Kateri je pravi odgovor? Vodni sklad je organiziran, prav gotovo ni mogoče čez noč narediti več projektne dokumentacije. Stvari zahtevajo svoj čas. Predlagam, da bi postavili stvari na skupno osnovo za naravne nesreče – mednje spadajo tudi klimatske spremembe – da bi nastal nekak gremi, ki bi povezoval državo z njenimi organi, stroko, znanostjo, izvajalci. To velja tudi za nevladne organizacije. Nastala bi možnost povezati varstvo pred naravnimi nesrečami. Mogoče bi tako povezavo vzpostavilo ministrstvo, da bi bila stalna oblika izmenjave mnenj. Stroka je kar dobro organizirana, mogoče nekoliko po segmentih. Predstavljam samo Društvo vodarjev Slovenije, obstajajo pa še druga društva, s katerimi bi lahko sodelovali. Podobnik: Naš klimatski komite se vedno srečuje na eni izmed slovenskih univerz. Ko smo analizirali izkušnje zadnjih let, smo ugotovili, da je od enega do drugega poplavnega dogodka skupaj z občinami težko uspeti. Ni pa vedno vzrok samo pomanjkanje denarja, ampak so zahtevni postopki in relativno hitra poselitev, o katerih smo danes govorili, lahko razlogi, da je poselitev navadno hitrejša kot reguliranje voda, zato smo ujetniki tega zaprtega kroga. In še na eno stvar bi rad opozoril: vsaka večja poplava vpliva na razpoloženje ljudi do države. Zaradi stisk se ljudje odzovejo z nerazumevanjem ali pa tudi z nesprejemanjem načina sanacije, ki ga predvideva država ali strokovna institucija, ki jo pooblasti država. Vedno moramo upoštevati posameznikovo in družbeno stisko in jo razumeti. Na silo ne gre.


Vode - skrb, nadloga in izziv

Pristojen sem, da bomo storili vse, da bi se postopki, priprave, dovoljenja in vse drugo poenostavili in skrajšali. Volfand: Ne gre samo za odgovornost stroke, ampak tudi države in lokalnih skupnosti. Gospod celjski župan, kako vidite to situacijo v tem trenutku, ko gre za ekstremne hidrološke pojave? Opozorili ste že, kako pogosti so, vsakih nekaj let ima Slovenija veliko katastrofalno poplavo na več območjih. Pravzaprav smo pred stalnim strokovnim izzivom in tudi pred izzivom sposobnosti države in lokalnih skupnosti, da reagirajo na to. Šrot: Ne morem se strinjati, da gre za odgovornost lokalnih skupnosti. Gre za odgovornost države. Poselitev je, ne samo v Celju, povsod po Sloveniji taka, kakršna že je. Tudi tu niso odgovorne lokalne skupnosti. Prostorske načrte in družbene plane je sprejemala država. V dejanskem stanju se mi kot lokalna skupnost in ena najbolj poplavno ogroženih občin radi vključujemo v aktivnosti države, jo opozarjamo, včasih tudi tečnarimo, da bi spodbudili čimprejšnjo izvedbo tistih ukrepov, za katere stroka oceni, da bi lahko povečali poplavno varnost in hkrati zmanjšali škode, ki ob poplavah nastanejo. V preteklosti smo kar nekajkrat očitali državi zaradi vzdrževanja obstoječega stanja vodotokov. Za primerjavo naj povem, da je Savinja regulirana do tremarskega ovinka. Čeprav sem doma v neposredni bližini spodnjega dela naše reke, na Polulah, štirideset let in več tega nisem vedel. Tam so bili nanosi visoki osem do deset metrov, kar je zmanjšalo profil struge in mogoče tudi vplivalo na posledice in višino škode. Tudi mnogi, s katerimi sem se pogovarjal, pravijo, da so se ljudje ob Savinji, ne samo v Celju, tudi v Laškem, kjer se trenutno pripravljamo na veliko naložbo za izgradnjo novega objekta Zdravilišča Laško, kar nekako navadili živeti s to reko, ki je večinoma v vseh letnih obdobjih prijetna, zato so se verjetno ob njej naselili in se nekako prilagodili poplavi, ki pride vsakih nekaj let. Včasih so bile še pogostejše. Na razstavi v Zgodovinskem arhivu sem videl, da so bile pred leti kar tri katastrofalne poplave v enem letu. Prebivalci so objekte prilagodili poplavam, zato da so čim manjše škode in je mogoče hitro, potem ko se voda umakne, objekte usposobiti za namene, za katere so jih zgradili. Imamo prav srečo, da je Savinja hudourniška reka in da traja poplava tri, štiri ure v primerjavi z Donavo, kjer traja poplava štirinajst dni ali več. Vesel sem, da se je država lotila celovitega reševanja poplavnih nevarnosti ne samo v Celju, ampak na celotnem porečju Savinje. Včasih so nekateri nestrpni, češ nič se ne dogaja, ker ne vedo, da traja priprava

147

takih projektov pet, osem ali deset let. Mislim, da bo minilo kar deset let, preden bo pripravljen državni lokacijski načrt. Potrpeli bomo, izvedli večino lokalnih ukrepov in upali, da nam bo vreme naklonjeno in država dovolj hitra. Volfand: Gospa Rejc Saje, se strinjate, da lokalne skupnosti niso odgovorne za te reči? Rejc Saje: Prebivalci območij Spodnje Savinjske doline in tudi ob Ljubljanici, ki so jih obvestili o lokacijskih načrtih, so izrazili odklonilno mnenje. V Ljubljani poskušamo pridobiti mnenje, kakšni so argumenti, da se objekt ne more umestiti v prostor. Vse odgovore smo posredovali, stališče je še vedno negativno. Tudi v Spodnji Savinjski dolini se v tem trenutku usklajujemo. Že en mesec si močno prizadevamo, da bi stvari uskladili. Spreminja se tudi zakonodaja. Če variante ne potrdimo do konca junija, se ne združimo, bomo tudi s pomočjo občine Celje in vseh županov podaljšali rok za eno leto. Spodbuditi je treba vse prizadete na območju, ki ga zavarujemo. Grčarjeva: Poskušala bom odgovoriti županu na zelo pogosto vprašanje oziroma trditev, da je urejanje voda v popolni pristojnosti države. Nikakor ni tako. Izredno pomembna naloga je izključna pristojnosti lokalnih skupnosti, in to je urejanje prostora. Osnovni koncept svobodnega združevanja pri ogroženosti pred poplavami je ustrezna raba prostora, ustrezno prostorsko planiranje in dodatno potencialno zmanjševanje škode na poplavnih območjih, ki je v izključni pristojnosti lokalne skupnosti. Drugo pomembno pristojnost pa nalaga 48. člen Zakona o vodah, ki govori, da lokalna skupnost lahko sodeluje pri izvajanju ukrepov za poplavno varnost z državo na podlagi predloga, ki ga država sprejme, in z vključitvijo svojih sredstev. Šrot: Moram reagirati. Zelo bi bil vesel, če bi bilo urejanje prostora izključna pristojnost občin. Potem tudi prevzamem kot župan neke lokalne skupnosti vso odgovornost za poplavno stanje, ampak v resnici ni tako ali pa beremo različne zakone. Vsi, ki se na lokalni ravni ukvarjajo z urejanjem prostora, vedo, da se v glavnem lahko počutimo v vlogi mladoletnega otroka, ki mora svoje starše vprašati, kaj lahko kupi za žepnino. Res pa zakonodaja pravi, da je urejanje prostora izključna pristojnost lokalnih skupnosti. Toda že vsaka sprememba plana – povedati moram, da ne sledim zakonodaji, ker se vsakih nekaj let spreminja – nalaga občinam, da morajo pridobiti celo vrsto mnenj. Prav danes sem gledal program za mestno občino Celje. Tik pred koncem je soglasje ministrstva za okolje in prostor oziroma


148

Vode - skrb, nadloga in izziv

vlade. In potem ta mladoletni otrok, ki se mu reče občina, lahko sprejme odlok o ureditvi prostora. Pa tudi tu se stvari še ne končajo, ker se pri vsakem lokacijskem načrtu zahtevajo smernice, mnenja, soglasja, dovoljenja različnih organov, ki so organi države. Postopki se dostikrat ponovijo. V Celju so nekatera poplavna območja opredeljena kot stavbna zemljišča, potem se pa spet pojavijo težave. Eno takih območij je sotočje Savinje in Voglajne. Nikakor ne moremo pristati na to, da bi bile na urbanem območju, kakor je Celje, poplavne površine opredeljene kot stavbna zemljišča. Volfand: Še vedno smo pri odgovornosti za poplavna območja in pripravljenosti za sanacijo. Zdi se, da se država vendarle dodatno organizira. Kakšna je vloga sklada za vode? Kaj te napovedi pomenijo z vidika protipoplavne varnosti in kaj bomo sprejeli? Grčarjeva: Nisem povsem dobro razumela vprašanja, mislim, da gre za to, kako program sklada za vode upošteva kritiko, o kateri smo danes govorili. Gotovo bomo dajali prednost tistim območjem, ki bodo na podlagi kriterijev, o katerih sem govorila, izkazovali najvišjo stopnjo ogroženosti: to pomeni, da bodo imela prednost tista območja, kjer bo največ odziva pri ljudeh, kjer bo največja potencialna gospodarska škoda in kjer bodo največji okoljski problemi. Taka območja so v našem programu ukrepov in tako bodo tudi pristojne komisije evropskih skladov ocenjevale naše predloge projektov. Kolikor je meni znano, so prednostne investicije poplavna varnost Ljubljane, Celja, Mure in Posavja. Volfand: To se navezuje na ta načrt. Je torej vse povezano? Grčarjeva: Ja. Mislim, da je kolegica Goriškova dovolj jasno povedala, da lahko država deloma upraviči evropski denar, to pomeni, da država v svojih programskih dokumentih opredeli glavne probleme, išče zanje rešitve, in ko jih najde, predlaga naložbe. Ta krog poskušamo na ministrstvu skleniti. Volfand: Projekti so torej pripravljeni? Goriškova: Kot centrala imamo malo potenciala, zato je ta struktura manjša tudi pri naložbah, mislim pa, da jih bomo lahko uspešno izpeljali. Trije veliki projekti so Mura, Savinja, Ljubljanica. Ukrep za namensko rabo ni samo to, kar je javno, ampak je v razvojnem smislu treba prisluhniti tudi posameznikom Oboje mora teči z roko v roki in z lokalno skupnostjo. Volfand: Zanimata me vaši izkušnja in ocena. V Celju imamo nekaj dobrih izkušenj, ko gre za pripravo projektov. Ali bomo v teh projektih toliko pripravljeni, da bo Slovenija črpala vse tiste možnosti, ki jih bo ponujala Evropska unija?

Goriškova: Gre za javne podatke, ki so bili tudi povsod objavljeni. Za okolje v obdobju od 1996 do 2006, odkar so evropska sredstva na razpolago, ni bil noben projekt odbit. Verjetno pa se bomo morali še kaj naučiti, ker je področje novo, mislim pa, da nam bo uspelo. Grčarjeva: Na ministrstvu smo doslej naredili vse, kar je v naši moči, da bi bili ti projekti uspešni. Prosili smo za tako imenovano tehnično pomoč v okviru programa Jacksper, prek katerega bomo poskušali zagotoviti, da bo priprava teh projektov širša glede tehničnih rešitev, ekonomske upravičenosti itd. in pripravljena, kakor je treba. Mislim, da poskušamo izkoristiti res vse možnosti, ki so na razpolago, da bi se dobro pripravili. Volfand: Koliko pa bo denarja za okoljske projekte? Podobnik: Niti en projekt, ki je bil pripravljen skupaj z občinami in je bil posredovan na komisijo, ni bil zavrnjen. Tukaj pa prvič pripravljamo protipoplavni projekt, ki bo strokovno zapleten. Orjemo ledino, zato bi potrebovali dobro sodelovanje, da bomo dobro pripravljeni. Predvsem sem vesel dejstva, da smo dobili nedvomno zagotovilo, da ga lahko sofinanciramo iz kohezijskega vira. Lansko leto je bilo to vprašanje odprto. Največji korak je prva delitev, razrez za naslednjih sedem let za okolje v vrednosti 610 milijonov evrov. To je lep denar. Prepričan sem, da ga bomo dobro izkoristili. Pa še to: vodni sklad ima to dobro lastnost, da gredo sredstva v prihodnje leto, če se ne porabijo v celoti v tekočem proračunskem letu. Letos se bo prvič zgodilo, da jih bomo porabili pred koncem leta. Prej smo imeli težave z našimi kolegi pri financah, ker so nas kritizirali in smo nekaj privarčevali za leta suhih krav. Zakaj to govorim? Zato ker je treba povedati, da je bil eden izmed namenov zakonodajalca pri pripravi zakona o vodah tudi ta, da država sofinancira velik del vodne infrastrukture pri gradnji hidroelektrarn na Spodnji Savi. In letos bo ta delež zelo visok. Mislim pa, da ni nič narobe, če je tako, ker gre vendarle za vodno infrastrukturo. Tudi odkupi zemljišč gredo prek tega finančnega vira, bitka pa nastaja v naši hiši, zato da nekateri drugi projekti zaradi tega ne bi bili upočasnjeni. Danes smo že ugotavljali, da imamo veliko podpisanih pogodb, da smo sklad na podlagi prilivov že skoraj izčrpali. To pa ne pomeni, da bi bil protipoplavni projekt kakor koli ogrožen. Volfand: Dr. Goriškova, je tudi model javno-zasebnega partnerstva pri tem projektu? Kolikor vem, tega modela v zvezi z vodami še nismo uporabili. Dr. Goriškova: Nova zakonodaja javno-privatnega partnerstva je že na ogled. Evropa to omogoča tudi


Vode - skrb, nadloga in izziv

s sofinanciranjem različnih finančnih instrumentov, če imajo države ustrezno zakonodajo za črpanje javnih sredstev in če je jasno, da ima tudi zasebnik, ki je vložil svoj denar, dobiček od tega dela. Gotovo obstaja možnost za tak projekt. Velik interes je bil tudi pri javni infrastrukturi lokalnega pomena. Podobnik: Zakon o javno-zasebnem partnerstvu je v zadnjem medresorskem usklajevanju, tik pred sprejemom v vladi, in prepričan sem, da bo tudi na nekaterih segmentih pomemben za celjsko območje in še nekatera druga pri iskanju dodatnih finančnih virov. Najverjetneje pa protipoplavna infrastruktura ne bo ogrožena. To je klasična investicija, so pa druga pomembna področja, še posebno komunalna. Kramer: Navezal bi se na ministra. Sploh se ne bojim tistega, kar je dr. Goriškova rekla, da nobena naša vloga v Bruslju ni bila zavrnjena. Ta del ministrstva svoj posel dobro obvlada. Nobena vloga ne gre prej v Bruselj, dokler je ne pregledajo, in gotovo je vse, kakor mora biti. Bolj zaskrbljujoče je, kako naprej. Iz kratke zgodovine vidimo, da so vsi projekti, ki so bili v Bruslju odobreni, različno dokončani. Nekateri zelo hitro, drugi pa se še kar lovijo na razpisih. Čaka nas komuniciranje z javnostjo, kot smo slišali, in pred javnost je treba priti z jasnimi in pripravljenimi odgovori in stališči. Slišali smo o sežigalnici, v Celju smo pripravili vse strokovne odgovore, preden smo šli pred javnost. Potrebni so jasni odgovori in jasna zagotovitev, zato smo brez težav speljali umestitev sežigalnice v prostor. Če bomo prišli pred državljane z jasnimi odgovori, kako z zadrževalniki, kaj pomenijo zanje, da to ni bavbav, da je mogoče z njimi živeti, lahko imajo celo koristi od tega. Na vse to pa je treba imeti na zborih jasne odgovore in zagotovila. Posvetiti bi jim morali posebno pozornost. Če tega ne bomo znali pripraviti, se bomo na koncu finančne perspektive spraševali, zakaj nismo izčrpali vseh možnosti. Sedem let je dolga doba, za nekatere projekte pa kratka. Šrot: Prepričan sem, da bodo župani in prebivalci teh občin upoštevali, kako pomembne so te stvari. Res pa je letošnje leto neugodno za sprejemanje takih odločitev, ker so lokalne volitve, tu pa gre za odločitve, ki so dolgoročnega pomena. Glede javno-zasebnega partnerstva v vodni infrastrukturi tudi ne verjamem, da bo do njega prišlo, razen če bi obrnili filozofijo pri načrtovanju protipoplavne varnosti. Tako je na eni teh predstavitev rekel mag. Roman Matek iz Zdravilišča Laško. Trdi, da v Sloveniji zdaj v glavnem poskušamo vode čim prej odpeljati, ker pa so vode le strateška surovina, bi si morali predvsem

149

prizadevati, da bi jih čim prej združili, zlasti če upoštevamo, da suše vsako leto povzročijo več škode kot občasne poplave. Potem bi se mogoče pojavili tudi zasebni interesi manjših hidrocentral ali česa podobnega, da bi se voda uporabljala za namakanje in druge namene. Volfand: Še zadnja tema, konflikt interesov med rabo prostora, varstvom okolja itd. Mislim, da je to eno ključnih vprašanj. Dr. Mikoš, kako vidite to problematiko? Dr. Mikoš: V glavnem je bila zjutraj podana primerjava dimenzioniranja med potresom in poplavo. Samo nekaj idej. Mislim, da bi bilo prav, da se cena nekega zemljišča pred poplavo vključi v ceno tega zemljišča. Tu ni nobene logike. Druga stvar, ki bi jo rad povedal, je ta, da mi modrujemo in se pogovarjamo o petdeset- in stoletni poplavni varnosti. S protipotresno gradnjo, ki jo zahteva zakonodaja v tej državi, zagotavljamo bistveno večjo varnost kakor pred poplavami, saj se že petdeset ali morda celo sto let o njih samo pogovarjamo. Pri protipotresni varnosti se zgradba ne sme porušiti. Jamčimo, da se stavba ne poruši in da ni žrtev. Pomemben je podatek, da tudi protipotresna varnost dejansko ne vpliva na zemljišče, ampak na zgradbo, če je le mogoče. Tu ni črno-bele slike. V sto letih je verjetnost, da se bo zgodil dogodek, 67-odstotna. Se pravi, govorimo o preostalem riziku, ki pri stoletni povratni dobi in poplavah ni tako majhen; pri potresu, ki ima tako dolgo povratno dobo in ker je človeško življenje neposredno groženo, pa je mogoče tako. Se pravi, tudi do odgovornosti projektantov moramo biti nekoliko zadržani. Imeli smo, na primer, problem pri vhodnih podatkih, saj je natančnost podatkov o tem, koliko je padavin, manjša, kakor je pri potresu. Dr. Žlebir: K tej zgodbi bi dodal samo vprašanje, o odgovornosti. Vsak posameznik jo nosi. Zavedati se moramo, da je ozaveščenost posameznika izjemno pomembna. Posegi v prostor so vzrok za marsikatero težavo, s katero se potem soočimo. Ljudje pa vendarle ne razumejo, da delajo sami sebi veliko škodo, če posegajo v prostor, ki jim, pogojno, ne pripada. Tega se je vendar treba zavedati in spremeniti pristop k temu problemu. Že naši predniki so razumeli, da se je vodi treba umakniti. Podobnik: Zelo hitro pozabimo, če nam starši povedo, kam je prišla voda pred petdesetimi leti, kaj je starim staršem odneslo, kje so bili plazovi itd. Potem nas pa v naših načrtih zanese in gradimo tam, kjer ne bi smeli. Tu je ozaveščenje zelo pomembno, prav tako kot je pomembna vloga upravnih enot, ko izdajajo dokumentacijo. Kaj je treba storiti, kadar


150

Vode - skrb, nadloga in izziv

občine dajete vlogo za priobalne pasove naših rek med cestno infrastrukturo in vodotokom? Tu včasih dvomimo, imamo tudi ostre pogovore z vodarji. Prej sem govoril, da je treba omogočiti tako zakonodajo, da bi ponudila čimprejšnje rešitve po poplavah, imamo pa instrument, ki smo ga lani in letos že uporabili, da izvajalci javnih služb pri vodarstvu izvajajo dela v javnem interesu brez javnih razpisov in sanacije. Tako smo naredili ob Muri. Domačini so mi rekli, da niso mogli verjeti, da je bilo dva meseca po lanskoletnih zelo visokih vodostajih Mure kakor prej. To vemo in to velja tudi za druge popoplavne dogodke in načine sanacije. In še nekaj: pripravljamo posebne gradbene standarde za objekte na poplavnih območjih. Volfand: Dr Steinman, velik strokovnjak ste. Kaj vi mislite o tem? Dr. Steinman: Poplavna direktiva Ocena in obvladovanje poplavnih tveganj ne govori niti o ogroženosti niti o nevarnosti poplav. Kdor koli vstopi na tako območje, sprejme tveganje. Zgodba je nekoliko drugačna. Včasih smo imeli veliko mlinov in mlinar je moral živeti ob vodotoku. To pomeni, da se je sprijaznil s tem, da bo trikrat na leto sedel na strehi. To pomeni, da je treba najprej oceniti, kaj posamezni objekt pomeni, treba je pripraviti oceno tveganja in ugotoviti, ali to tveganje lahko prevzamemo s kakšnimi drugimi ukrepi. To je glavna direktiva, ki je usmerjena predvsem k obvladovanju tveganj. Rejc Saje: Na prvi in drugi prostorski konferenci je bil interes zelo majhen. Ko pa študijo dobi občina, se stvari ustavijo. Trideset dni po tistem, ko smo imeli prostorsko konferenco – v občini Dobrova, na primer, smo morali večkrat izraziti prošnjo, ker se ljudje niso odzivali – so na našo pobudo šli na neki občinski svet in vsul se je plaz. Postopek je počasen samo do trenutka, ko je treba nekaj v zvezi njim pisno oddati. Mag. Cvikl, Vodovod-kanalizacija, Celje: Zanima me, kako je organizirano vzdrževanje vodotokov ob dejstvu, da smo slišali, da se vodni sklad pred nekaj leti ni uveljavil, poplava pa je leta 1990 odnesla velik del objektov ob Savinji in še do danes niso postavljeni v prvotno stanje. Vemo tudi, to je povedal župan, da čiščenje vodotoka Savinje pravzaprav ni bilo niti v prejšnjih letih niti v zadnjih štiridesetih letih organizirano in so usedline stare tudi več kakor štirideset let. Ali obstaja program čiščenja oziroma vzdrževanja teh obrežnih delov? Ali vse to zanemarjamo bodisi na račun pomanjkanja denarja bodisi neorganiziranosti? Grčarjeva: Izhodišče mojega odgovora je poskus izvesti tudi v Sloveniji celovito urejanje voda. To po-

meni, da je tudi vzdrževanje eden izmed elementov celovitega upravljanja. Aktivnosti vzdrževanja vodotokov morajo prav tako slediti cilju, da bo zagotovljeno vodno stanje naših voda, se pravi, tudi dobro morfološko stanje. Aktivnosti morajo biti usmerjene ne samo v to, da bo voda čim prej odtekla, se pravi, v odstranjevanje usedlin, kjer so odveč, in v prostor, ki bo zagotavljal vse naravne procese. To filozofijo smo vnesli v novi pravilnik, ki govori o vrstah in obsegu nalog javnih služb. Mislim, da bi že moral biti na naši spletni strani. Ta pravilnik nekako deli pospeševanje na tri ali celo štiri glavne naloge. Osnovna naloga je zagotavljati prevodnost strug, toda samo v skladu z drugimi cilji. Pomeni, da se tam, kjer voda povzroča škodo, posega v korito z nekaterimi ukrepi. To je osnovna naloga. K tej nalogi spada še investicijsko vzdrževanje obstoječih objektov in tako imenovana dela za javno korist takrat, ko nastane škoda in so poškodovani objekti, ko so ogroženi ljudje ali obstaja nevarnost, da nastane materialna škoda. Je pa še ena izredno pomembna naloga, ki do zdaj mogoče ni bila tako jasno oblikovana v zakonodaji: delovanje javne službe in opravljanje nalog, ki preprečujejo škodo. Te naloge se izvajajo pred poplavami. Ko vse hidrološke napovedi kažejo, da se približuje nevarnost poplave oziroma velike škode, je naloga teh služb, da na podlagi predhodno določenih lokacij odstranjujejo naplavine, čistijo zamašene prepuste in s tem preprečijo škodo. Tako naj bi se izvajalo vzdrževanje. Podobnik: Podatek, da štirideset let ni sistema, skoraj ne more držati. Šrot: Drži. Mi smo, mislim, da je bilo leta 2001 ali 2002 – mag. Marinčič je bil takrat vodja izpostave – založili denar za čiščenje nanosov nizvodno od glavnega mostu. To je bila ena tistih stvari, ki smo jih z državo uredili in nam je država denar, ki smo ga založili za njeno nalogo, povrnila prav letos. Imam pa prošnjo, ki se nanaša na to, kar je rekel mag. Cvikl. V Celju imamo dva majhna jezova, potrebna zamenjave. Pogosto poslušam očitke, ker sem obljubil zamenjavo na mestnem svetu. Predvsem dva svetnika iz DeSusa mi venomer očitata, da nisem izpolnil obljube. Udeleženec iz Občine Vodice: Imam dve pobudi, tudi na gospoda ministra ju bom naslovil. Gospod minister je že danes v uvodnem pozdravu povedal, kako uspešen je sistem črpanja okoljske dajatve oziroma takse za odpadne vode. Moram se z njim strinjati. Slišimo, da se bo ta predlog oziroma uredba bolj zapletel, da bomo morali kandidirati za sredstva na razpise. Pozval bi, naj ostane tako, kot je. Nikar


Vode - skrb, nadloga in izziv

ne povečujmo birokracije, ampak naj ostane tako, kot je bilo do zdaj. Predlagal bi tudi, da se nekaj takega uvede tudi za območje vodnih površin, da bi iz tega naslova občine oziroma upravljavci vodovodnih sistemov lahko relativno preprosto dobili nazaj vsaj nekaj denarja. Rečeno je, da bo država skrbela za območja nad 3000 prebivalci. Mislim, da to ni pravilno in ne vidim razloga, zakaj tudi za manjša območja ne bi bila mogoča taka oskrba. Manjša območja so celo bolj potrebna investicijskih vložkov. Še konkretno vprašanje: prihajam iz občine Vodice, spadamo v ljubljansko urbano regijo. O načrtih za celovito rešitev odpadnih voda se trenutno pogovarjamo z Gorenjci, s Komunalo Kranj, pa me zanima, ali je že kakšna vnaprejšnja težava, da bi se z njimi povezali, kakšen birokratski zaplet, in ali se lahko povezujemo in do kdaj bi bilo treba te vloge prinesti na vaše ministrstvo, da bi jih lahko upoštevali v paketih. Dr. Goriškova: Kar se tiče vašega vprašanja, ne gre za povezovanje občin po regijah ali za to, katere se imajo rade in katere ne. Če govorimo o projektih za vode, konkretno v celjski regiji, so bili nekaj časa uspešno pripravljeni. Ne gre za regijo, ampak za povodje. Govorimo o povodju Save, na primer, ne o ljubljanski in drugih regijah, ki so v tem povodju. To je smiselno glede na zaključene hidrografske enote. Imeli smo že veliko takih projektov, na primer na Srednji Savi, Spodnji Savi, Krki, Ljubljanici. Vprašanje je pa drugo: ne poznam natančno vaše situacije, ampak tudi pri vodnem čiščenju so pomembni tako imenovani operativni podatki za izhodišče pri pripravi strank in ekonomska analiza, katera varianta je po tehnično izvedljivih merilih ekonomsko upravi-

Sogovorniki na okrogli mizi

151

čena. Če morate potegniti dva kilometra kanalizacije, se boste priključili na čistilno napravo, če je treba kanalizacijo pripeljati do Kranja, se boste pa tam priključili. Ekonomsko neupravičenih rešitev iz tehničnih, političnih ali drugih razlogov Evropa ne sofinancira. Ekonomika je najpomembnejša. Kar se tiče projektov, ki se pripravljajo skupno, morajo celovito urejati problem. Mag. Cvikl, Vodovod-kanalizacija, Celje: Okoljska dajatev je zelo stimulativna. V enem od predavanj smo slišali, da je pričakovana cena čiščenja približno 400 tolarjev za kubik vode. Taksa je danes okoli 120 tolarjev za kubik, kar pomeni, da bolj stimuliramo tiste, ki niso pristopili k sistemu čiščenja. Ali lahko pričakujemo v prihodnje povečevanje okoljske dajatve? Ali bo ostala taka, kot je zdaj? To je izredno pomembno, ker predstavlja okoljska dajatev tudi vir financiranja nekaterih objektov za odvajanje in čiščenje odpadnih voda. Podobnik: To je občutljivo vprašanje. V celoti je za ceno pristojen kolega, minister Vizjak. Do julija prihodnje leto zaenkrat ne načrtujemo nobenih bistvenih sprememb, bil bi pa zelo previden z napovedjo, kako bo. Tukaj bo treba ohraniti nekatere dobre mehanizme, še posebno glede cene pitne vode. Če imam točen podatek, je ustavno sodišče odločilo, da kljub vsemu pitna voda ni samo socialna kategorija, ampak tudi ekonomska. Prav zato se v ceni pitne vode upoštevajo tudi stroški. Napovedi, ko je kolegica združila stroške za čiščenje odpadnih voda in za pitno vodo, ki so znašali 600 tolarjev, so bile samo njeno razmišljanje. Zelo dobro bomo razmislili, kako se bomo odločali.


152

Vode - skrb, nadloga in izziv

Prof. dr. Franci Steinman je predsedoval programskemu svetu.

Mag. Bernarda Podlipnik med razpravo


Zbornik 2006