Vodnik po trajnostnosti v podjetju ESG Okolje, družba, upravljanje

Vodnik po trajnostnosti v podjetju Okolje, družba, upravljanje

ESG

2

Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Vsebina

Ključni pojmi / koncepti

4

Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja

8

Uvod

9

Ustvarjanje vrednosti skozi čas

15

Model ESG

18

Deset načel »UN Global Compact«

20

Vprašaj se

21

Cilji trajnostnega razvoja

22

Uvod

23

Vprašaj se

33

Zakonodajni okvir

34

Uvod

35

Vprašaj se

39

Usmerjanje financiranja v zeleni prehod

40

Uvod

41

Uredba o taksonomiji EU

42

Uredba o razkritjih glede trajnostnega financiranja

49

Poročanje podjetij o trajnostnosti

50

Vprašaj se

51

Trajnostni izdelki kot pravilo

52

Uvod

53

Okoljsko primerna zasnova za trajnostne izdelke

55

Informacije o okoljski trajnostnosti izdelkov – digitalni potni listi za izdelek

56

Medsektorski pristop k trajnostnim izdelkom

58

Koraki okoljsko primerne zasnove

61

Trajnostni izdelki Helios Resins

62

Vprašaj se

65

Krožni dizajn

66

Uvod

67

Vprašaj se

70

Življenjski cikel izdelkov v luči ESG

76

Uvod

77

Analiza LCA

78

Analiza S-LCA

79

Analiza LCC

80

Ocena trajnostnosti življenjskega cikla (LCSA)

81

Vprašaj se

82

Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Standardi

84

Uvod

85

Standardi s področja okolja

86

Družba in upravljanje

89

Priporočeni koraki implementacije

92

Mednarodni standardi za sisteme ravnanja z okoljem in upravljanja z energijo – pomoč podjetjem pri trajnostnem poslovanju

93

Standardi na področju družbene odgovornosti

95

Integriran sistem vodenja v družbi Petrol

98

Priporočila za nadaljnje branje

99

Vprašaj se

100

Energetsko upravljanje / razogljičenje

102

Uvod

103

Sistem upravljanja z energijo

105

Aktivno energetsko upravljanje

110

Ukrepi

112

Zakonodaja, standardi in politike

114

Trendi energetskega upravljanja

115

Energetska in materialna učinkovitost v energetsko intenzivni industriji

117

Na poti v brezogljičnost z aktivnim energetskim menedžmentom

120

Zeleni prehod v industriji proizvodnje embalažnega stekla

123

Kako se z organizacijskimi in okoljskimi izzivi spopadajo javni zavodi

126

Vprašaj se

129

Trajnostne kompetence

134

Uvod

135

Poosebljanje vrednot trajnostnosti

138

Sprejemanje kompleksnosti v trajnostnosti

140

Zamišljanje trajnostnih prihodnosti

142

Ukrepanje za trajnostnost

145

Vprašaj se

147

Trajnostno upravljanje dobavne verige

150

Uvod

151

Prednosti in izzivi razvoja trajnostnega upravljanja dobavne verige

152

Teme trajnostnosti in področja ukrepanja

155

Postopna vpeljava trajnostnega upravljanja dobavne verige – sedem korakov

157

Kje lahko podjetje poišče nadaljnje informacije?

179

Aktivno upravljanje dobaviteljev v družbi Bayer

181

Zniževanje emisij CO2 v celotni dobavni verigi Pivovarne Laško Union

185

Vprašaj se

188

3

4

Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Ključni pojmi / koncepti

Blažitev podnebnih sprememb

pomeni postopek zadržanja povečanja povprečne svetovne temperature občutno pod 2 °C in prizadevanja za omejitev povečanja na 1,5 °C nad predindustrijskimi ravnmi, kot je določeno v Pariškem sporazumu. Zajema ukrepe, ki zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov in/ali prispevajo k izločanju toplogrednih plinov iz ozračja.

Eko-dizajn

je integracija okoljskih vidikov v zasnovo in razvoj proizvoda z namenom zmanjšanja negativnih okoljskih vplivov v celotnem življenjskem ciklu proizvoda.

Eko-inovacija

je komercialna uporaba znanja za pridobivanje neposrednih ali posrednih okoljskih izboljšav. Pogosto se uporablja za opis raznih sorodnih idej, od okolju prijaznega tehnološkega napredka do družbeno sprejemljivih inovativnih poti v smeri trajnostnosti.

Emisijska produktivnost

predstavlja razmerje med bruto domačim proizvodom in izpusti toplogrednih plinov brez odbitkov.

Energetska produktivnost

je raven gospodarske proizvodnje (v fizičnem ali v monetarnem smislu), dosežena iz ene enote porabljene energije.

ESG dejavniki

so okoljski, družbeni in upravljavski dejavniki, ki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na poslovno in finančno uspešnost podjetja, države ali posameznika.

ESG finančna tveganja

so tveganja kakršnegakoli negativnega finančnega vpliva na institucijo, ki izhajajo iz sedanjih ali prihodnjih vplivov ESG dejavnikov na njene nasprotne stranke oziroma naložbe.

Evropski zeleni dogovor,

ki ga je Evropska komisija sprejela decembra 2019, je strategija za rast, katere cilj je preobraziti EU v pravično in uspešno družbo s sodobnim, konkurenčnim in z viri gospodarnim gospodarstvom, (i) ki v letu 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov, (ii) v katerem bo rast ločena od rabe virov in (iii) v katerem ni prezrta nobena oseba ali kraj.

Financiranje trajnostne rasti oziroma trajnostnih gospodarskih aktivnosti

opredeljuje tri cilje: usmerjanje pretoka kapitala v trajnostne naložbe; obvladovanje finančnih tveganj, ki izhajajo iz podnebnih sprememb, izčrpavanja naravnih virov, poslabšanja naravnega okolja in družbenih sprememb; spodbujanje preglednosti v zvezi s trajnostnim poslovanjem in krepitev dolgoročne naravnanosti poslovnih modelov.

Hierarhija ravnanja z odpadki

je takšno upravljanje z odpadki, ki pomeni minimalno škodo za zdravje in okolje: preprečevanje nastanka odpadkov (kakovostno in količinsko), priprava za ponovno uporabo, recikliranje, drugi postopki predelave (npr.: energetska predelava), odstranjevanje odpadkov.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju

5

Industrijska simbioza

je koncept oziroma strateško orodje za gospodarski razvoj, zeleno rast, inovacije in učinkovito rabo virov. Gre za sinergistično izmenjavo odpadkov, stranskih proizvodov, vode in energije med posameznimi gospodarskimi družbami v kraju, regiji ali celo v virtualni skupnosti.

Izpostavljenost

je narava vpliva in stopnja, do katere je sistem (človeški ali naravni) podvržen vplivom podnebnih sprememb na nekem območju.

Kazalec

je predstavitev dogovorjenih kvantitativnih ali kvalitativnih podatkov, ki kažejo stanje ali nakazujejo razvoj ter predstavljajo osnovo za ocenjevanje vplivov podnebnih sprememb.

Krožno gospodarstvo

pomeni gospodarski sistem, v katerem se, kolikor je mogoče dolgo, ohranja vrednost proizvodov, materialov in drugih virov v gospodarstvu, pri čemer se povečuje njihova učinkovita uporaba v proizvodnji in pri uporabi, s čimer se zmanjša vpliv njihove uporabe na okolje ter čim bolj zmanjšata količina odpadkov in izpust nevarnih snovi v vseh fazah njihovega življenjskega cikla, vključno z uporabo hierarhije ravnanja z odpadki.

Nevarnost

je možnost in sposobnost pojava, da ob izpostavljenosti povzroči negativne učinke (primer pojavov naravne in/ali človeško pogojene nesreče, ki lahko povzročijo mdr. izgubo življenj, škodo na infrastrukturi, ogrozijo zagotavljanje storitev in dostop do okoljskih virov).

Nizkoogljično gospodarstvo

je gospodarstvo z nizkimi emisijami fosilnih goriv. Dekarbonizirano gospodarstvo je gospodarstvo, ki temelji na nizkoogljičnih energetskih virih, zato ima minimalno proizvodnjo emisij toplogrednih plinov v biosfero. Emisije toplogrednih plinov so zaradi antropogene (človeške) dejavnosti prevladujoči vzrok za opazovano globalno segrevanje (podnebne spremembe) od sredine 20. stoletja.

Ocena življenjskega cikla

je metoda za oceno vplivov na okolje, ki jih povzroči proizvod ali storitev v sistemu.

Gre za sistematičen niz postopkov za pripravo in pregled snovnih in energetskih vtokov in iztokov ter s tem povezanih vplivov na okolje, neposredno povezanih z delovanjem sistema proizvoda ali storitve v celotnem življenjskem ciklu.

Odpadek

je snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči.

Okoljska produktivnost

meri ekonomsko proizvodnjo glede na vložek storitev.

Podnebna finančna tveganja

so tveganja, ki izhajajo iz izpostavljenosti institucij nasprotnim strankam, ki bi lahko prispevale k podnebnim spremembam ali vplivale nanje. Ločimo med tranzicijskimi podnebnimi tveganji oz. tveganji prehoda (podvrste so regulatorna in pravna tveganja, tehnološka tveganja, tržna tveganja ter tveganja ugleda in dobrega imena) in fizičnimi podnebnimi tveganji (akutna ali kronična).

6

Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Podnebna odpornost

je sposobnost ekosistemov in/ali družbe, da absorbira motnje nastale zaradi podnebnih sprememb tako, da ohranja enako osnovno strukturo sistema, načine delovanja, zmogljivost samoorganiziranja ter sposobnost prilagajanja na stres in spremembe.

Podnebne storitve

vključujejo zagotavljanje in posredovanje informacij o podnebnih razmerah in pričakovanih spremembah podnebja, ki so prirejene za specifični namen uporabnikov (sektorjem, javnosti, odločevalcem) in so oblikovane v uporabnikom prijazni obliki, ki omogoča enostavno nadaljnjo uporabo.

Podnebni scenarij

je poenostavljena predstavitev verjetnega podnebja v prihodnosti, ki temelji na usklajenih nizih klimatoloških razmerij, izrecno izdelanih za raziskovanje potencialnih posledic podnebnih sprememb zaradi človekovega delovanja. Pogosto se jih uporablja kot vhodne podatke za modele vplivov.

Prilagajanje podnebnim spremembam

pomeni proces prilagajanja dejanskim in pričakovanim podnebnim spremembam in njihovim vplivom. Zajema ukrepe in politike za načrtno zmanjševanje ranljivosti in povečevanje odpornosti na zaznane ali pričakovane vplive podnebnih sprememb.

Pristop »trojnega izida«

(angl.: Triple Bottom Line) vključuje upoštevanje trajnostnih načel na treh področjih delovanja podjetja: gospodarskem, okoljskem in družbenem. Bistvo pristopa je v uskladitvi vseh treh področij v korist nosilcev interesov posameznega področja.

Podjetja naj ne bi delovala le v smeri ekonomskega cilja, tj. ustvarjenja dobička, ampak tudi v smeri ohranjanja in zaščite okolja ter ustvarjanja dobrega družbenega okolja za zainteresirane udeležence in zaposlene.

Produktivnost virov

meri proizvodnjo ali dodano vrednost glede na enoto porabljenih naravnih virov.

Ranljivost

je stopnja podvrženosti in neodpornosti sistema za negativne vplive podnebnih sprememb, vključno s podnebno spremenljivostjo in ekstremi. Ranljivost je odvisna od značaja, velikosti in obsega podnebnih sprememb ter nihanj, ki jim je sistem izpostavljen ter od občutljivosti in prilagoditvene sposobnosti sistema.

Sistem ob koncu življenja

(angl.: End-of-life) je niz procesov, skozi katere gre proizvod po zaključku njegove uporabne življenjske dobe, vključno z demontažo, prenovo, reciklažo, sežigom in končnim odlaganjem.

Snovna produktivnost

meri proizvodnjo ali dodano vrednost na enoto snovi, ki se uporabi. Vključuje vse naravne vire in ekosistemske vložke, ki se uporabljajo kot sredstva proizvodnje v gospodarstvu.

Taksonomija EU

uvaja tehnična merila za pregled uspešnosti (objavljena v delegiranih aktih), na podlagi katerih je mogoče določiti, katere gospodarske dejavnosti bistveno prispevajo k ciljem zelenega dogovora. Je zanesljivo orodje za preglednost dejavnosti, ki temelji na znanosti. Razkritje deleža zelenih dejavnosti, usklajenih s taksonomijo, omogoča primerjavo podjetij in naložbenih portfeljev na podlagi tega deleža. Če podjetja želijo, lahko taksonomijo EU zanesljivo uporabljajo pri načrtovanju svojega podnebnega in okoljskega prehoda in zbiranju finančnih sredstev zanj.

Udeleženci na finančnem trgu lahko taksonomijo EU uporabljajo pri oblikovanju verodostojnih zelenih finančnih produktov.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju

7

Trajnostni razvoj

zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje potrebe (Gro H. Brundtland, 1987). Trajnostni razvoj po definiciji OZN (2005) obsega tri stebre: gospodarski razvoj, socialni razvoj in varstvo okolja. Gre za razvoj, ki si prizadeva vzdrževati ravnotežje med temi tremi stebri in pomeni pot k ravnovesju v družbi in naravi.

Trajnostno financiranje

(angl.: Sustainable Finance) pomeni upoštevanje okoljskega, družbenega in upravljavskega vidika pri financiranju (ESG = Environmental, Social, Governance)

Vodna produktivnost

je raven gospodarske proizvodnje (v fizičnem ali v monetarnem smislu), dosežena z eno prostorninsko enoto bruto vodnih dotaokov ali pa za eno prostorninsko enoto odtokov odpadnih voda.

Vpliv podnebnih sprememb

je učinkovanje podnebnih sprememb na ljudi, gospodarstvo in/ali okolje oz. človekove in/ali naravne sisteme, da delujejo ti drugače, kakor bi sicer.

Zelena rast

pomeni spodbujanje gospodarske rasti in razvoja ter hkrati zagotavljanje ohranjanja naravnih bogastev, od katerih je odvisna naša blaginja.

Zeleno gospodarstvo

je gospodarstvo, katerega cilj je zmanjšanje okoljskih tveganj in rabe naravnih virov. Ni le ekonomsko učinkovito, temveč tudi pravično, kar pomeni z nizko vsebnostjo ogljika, učinkovito z naravnimi viri in socialno vključujoče. Je tesno povezano z ekološko ekonomijo.

Življenjski cikel

so zaporedne in medsebojno povezane faze sistema proizvoda ali storitve od izkoriščanja naravnih virov do končne odstranitve.

8

Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja

9

Uvod

Z zelenim gospodarstvom se povezuje več konceptov: trajnostni razvoj, krožno gospodarstvo, industrijska simbioza, nizkoogljično gospodarstvo, učinkovita raba virov ... (glej slike).

Vsem konceptom so ob spodbujanju gospodarske rasti in razvoja skupni trije cilji: − učinkovita raba virov in materialov (s trajnostno proizvodnjo in potrošnjo), − zagotavljanje kakovostnega delovnega in bivalnega okolja, vključno z varovanjem narave − ter krepitev družbene blaginje.

Trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje potrebe (Gro H. Brundtland, 1987). Trajnostni razvoj po definiciji OZN (2005) obsega tri stebre: gospodarski razvoj, socialni razvoj in varstvo okolja. Gre za razvoj, ki si prizadeva vzdrževati ravnotežje med temi tremi stebri in pomeni pot k ravnovesju v družbi in naravi.

To je razvoj, ki zagotavlja resnične izboljšave v kakovosti človeškega življenja in istočasno ohranja vitalnost in raznolikost ekosistemov na Zemlji. Odpirati mora možnosti za usklajen, dolgoročni razvoj z minimalnimi nenamernimi posledicami.

Po modelu trajnostnega razvoja trojček: etično-ekonomski razvoj, socialna pravičnost in varstvo okolja, za katerega se je dolgo verjelo, da v praksi ne more živeti, usmerja tako dolgoročno strategijo podjetja (ali mesta, države) kot tudi vsakodnevno prakso odločanja. Model reševanja problemov mora sistematično in strateško obravnavati vsa področja v njihovi medsebojni matrični povezanosti.

Pogosto se uporablja konceptualni diagram treh prekrivajočih se krogov, ki vizualizirajo medsebojno povezanost ekonomije, družbene enakosti in ekologije (Gibson 2002). Vsaka odločitev vpliva na vsa tri področja.

10

Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Predstavitev koncepta trajnostnega razvoja (vir: IUCN, 2006)

Družba

Vzdržno

Pravično Trajnostno

Okolje

Izvedljivo

Gospodarstvo

Za uresničevanje evropske okoljske vizije - živeti dobro znotraj okoljskih meja - je nujna sistemska sprememba razvojnega modela, in sicer umestitev temeljnih družbenih sistemov v okvir ekosistemskih podpor, ki upoštevajo okoljske omejitve. Trajnostni razvoj se torej uresničuje preko gospodarskega, družbenega in okoljskega razvoja, ki ustvarja pogoje in priložnosti za sedanje in prihodnje rodove, pri čemer stanje ekosistemov in njihova sposobnost opravljanja ekosistemskih storitev družbi določata okvir njenega razvoja.

Ekosistemski model razvoja (vir: Evropska okoljska agencija (EEA))

EKOSISTEMI

SOCIO-TEHNIČNI SISTEMI zadovoljujejo socialne potrebe, zagotavljajo vrednote

Politika

Ekosistemske storitve

Vrednote

Industrija

Energetski sistem

Prehranski sistem

Mobilnostni sistem

Urbani sistem

Zunanji vplivi na okolje

Trg Odpadki Emisije

Tehnologija

Znanost

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja

Krožno gospodarstvo je koncept, ki je nastal kot odziv na pritisk rastočega gospodarstva in potrošnje na omejene vire in nosilno sposobnost okolja. Koncept presega dosedanji vidik proizvodnje in potrošnje blaga in storitev ter ju nadomešča z vidiki obnove družbenega in naravnega kapitala, kjer bo imel ključno vlogo tudi razvoj novih poslovnih modelov. Ti bodo prispevali k spremembi prevladujočih lastniških vzorcev in na ta način k premiku od potrošnje na uporabo. Krožno gospodarstvo predstavlja alternativo obstoječemu linearnemu gospodarskemu modelu, ki temelji na predpostavki, da sta količini surovin in ponorov onesnaževanja neomejeni.

Krožno gospodarstvo temelji na konceptu pozitivnega snovnega kroga, ki se usmerja v ponovno uporabo, popravilo in recikliranje obstoječih materialov in izdelkov. V krožnem gospodarstvu se čim dlje ohranja vrednost proizvodov in materialov, čim bolj se zmanjšata količina odpadkov in raba virov, viri pa ostanejo v gospodarstvu tudi po koncu življenjske dobe proizvoda in se vedno znova uporabljajo, da se ustvarja dodatna vrednost.

Z delujočim konceptom »zaprtja zanke« lahko odpadke ene industrije spremenimo v snovni vir druge in s tem zmanjšamo količino odloženih ali sežganih odpadkov. Koncept in razmišljanje skladno s krožnim gospodarstvom se začne že na samem začetku življenjskega cikla izdelka; pametno oblikovanje izdelkov in izbira proizvodnih procesov, kar lahko pripomore k varčevanju z viri, omogoča učinkovito upravljanje z odpadki, obenem pa ustvarja nove poslovne priložnosti.

V prvem poročilu Na poti h krožnemu gospodarstvu (2012) Fundacije Ellen MacArthur je navedeno, da bi samo v Evropi premik v novi model poslovanja do leta 2025 prinesel 630 milijard USD; z njim bi pospešili gospodarsko dejavnost na področju razvoja izdelkov, predelave in njihove prenove za ponovno uporabo. Delitev izkušenj številnih podjetij, ki utirajo poti proti novemu konceptu, pomaga pri razumevanju številnih možnosti za delovanje, ki jih odpira ta koncept.

Predstavitev koncepta krožnega gospodarstva (vir: Evropski parlament, 2015)

Zasnova Surovine

Recikliranje Ostanki odpadkov

Proizvodnja, predelava

Krožno gospodarstvo Zbiranje

Distribucija

Poraba, ponovna uporaba, popravilo

11

12

Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Ustanovitev programa »krožno gospodarstvo 100« (CE100), globalne platforme, ki povezuje vodilna podjetja, inovatorje in regije s tržišči in upravljanjem dokazuje, da je zanimanje za poslovanje v okviru krožnega gospodarstva vse večje.

Krožno gospodarstvo ima veliko podobnosti z drugimi sodobnimi teorijami ravnanja z viri in okoljem, vključno s konceptom »od zibelke do zibelke« (C2C), industrijsko ekologijo, modrim (blue) gospodarstvom, naravnim kapitalizmom, permakulturo ipd., katerih osnovna zahteva je krožni pretok materialov v izdelkih in storitvah.

Industrijska simbioza je koncept oziroma strateško orodje za gospodarski razvoj, zeleno rast, inovacije in učinkovito rabo virov. Gre za sinergistično izmenjavo odpadkov, stranskih proizvodov, vode in energije med posameznimi gospodarskimi družbami v kraju, regiji ali celo v virtualni skupnosti. Ključ za delovanje industrijske simbioze je sodelovanje med gospodarskimi družbami na podlagi sinergističnih možnosti, ki jih ponuja bodisi njihova geografska bližina ali odvečne snovi in materiali, s katerimi podjetja razpolagajo. V industrijski simbiozi se v skupnem pristopu tudi zaradi večje konkurenčne prednosti lahko povežejo sicer tradicionalno ločene panoge, saj vključuje fizično izmenjavo materialov, energije, vode in/ali stranskih proizvodov.

V klasičnem konceptu industrijske simbioze so vsi industrijski vložki, ki jih uporabijo za končne izdelke, hkrati tudi vhodni materiali z dodano vrednostjo za druge industrijske procese. S takšnim načinom se podjetja/industrijske panoge preoblikujejo v grozde, v katerih industrijski odpadki ali stranski proizvodi vsakega posameznega podjetja sovpadajo z zahtevami za vnos v drugih industrijskih procesih. Končni cilj je, da v širši celoti grozda odpadki sploh ne bi več nastajali.

Predstavitev koncepta industrijske simbioze (vir: Slovenski program industrijske simbioze, 2013)

Produkti Surovine

Proizvodnja

Produkti Odpadek

Surovine

Odpadek

Surovine Proizvodnja

Proizvodnja

Surovine

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja

13

Celovit prikaz krožnega gospodarstva (vir: Ellen MacArthur Foundation, 2013)

1

Ohranjati in krepiti naravni kapital z nadzorom omejenih virov in uravnoteženjem tokov obnovljivih virov.

Obnovljivi viri

Regeneracija

Omejeni viri

Nadomeščanje materialov

Virtualizacija

Obnova Upravljanje z zalogami

Upravljanje s tokovi obnovljivih virov

2

Optimizacija donosnosti virov preko kroženja izdelkov, komponent in materialov v uporabi, z največjo možno koristnostjo v vsaki točki tehnološkega in naravnega kroga.

Kmetijstvo / Lov in ribolov

Proizvajalec delov Biokemične surovine

Regeneracija Biosfera

Recikliranje

Proizvajalec izdelkov

Ponudnik storitev Deliti

Bioplin

Izkoriščanje biokemičnih surovin

Ponovna uporaba / ponovna prodaja in nakup

Kaskade Potrošnik

Uporabnik

Zbiranje

Zbiranje

Vzdrževanje / podaljšana uporaba

3

Spodbujati učinkovitost sistema z odprtostjo in oblikovanjem na način, da se izognemo negativnim zunanjim stroškom.

Predelava / obnova

Zmanjšanje sistemskih razpok in negativnih zunanjih stroškov.

Tako imenovani »metuljček«, ki ga je predstavila Fundacija Ellen MacArthur, prikazuje zaključene snovne tokove na različnih ravneh – tako za tehnološki kot za biološki del. Za razliko od linearnega modela gospodarjenja, kjer velja pravilo »vzemi – uporabi – zavrzi«, v krožnem stremimo k podaljševanju uporabe izdelka v tehnološkem delu oziroma k vračanju bioloških materialov v biosfero v biološkem.

14

Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Med ključnimi koristmi takih konceptov oziroma pristopov so: − zmanjšana poraba energije in snovnih vložkov; − povečana snovna produktivnost; − zmanjšanje količin odpadkov in izpustov; − finančni prihranki zaradi zmanjševanja različnih vrst stroškov (energija, materiali, ravnanje z odpadki, usklajenost z okoljsko zakonodajo); − ustvarjanje sinergije med proizvodnjo in distribucijo; − zmanjševanje odvisnosti od trga z neobnovljivimi in uvoženimi viri; − konkurenčna prednost tovrstnih podjetij na rastočem zelenem trgu; − lažje prilagajanje zakonodaji; − poleg tega pa še vrsta drugih prednosti.

Čeprav so ekonomski vidiki glavna gonilna sila industrijske simbioze, pa je za razvoj tovrstnih pobud zelo pomembna tudi politična podpora. Osrednji cilji prehoda v zeleno gospodarstvo so: − zagotavljanje konkurenčnosti gospodarstva, − izdelki in storitve z dodano vrednostjo, − povečanje samooskrbe, tudi z energijo, − ohranjanje in učinkovito upravljanje z naravnimi viri, − zagotavljanje kakovosti bivalnega in delovnega okolja, − razvoj in trženje lokalnega znanja in storitev, zelena delovna mesta.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja

Ustvarjanje vrednosti skozi čas

Podjetje lahko upravlja z vidiki trajnostnega razvoja skladno z modelom šestih kapitalov, ki prikazuje ustvarjanje vrednosti skozi čas. Ta vrednost se ne ustvarja samo v podjetju, ampak nanjo vpliva zunanje okolje, ustvarja se tudi pri odnosih z deležniki in je odvisna od različnih virov.

Preko poslovnega modela podjetje ustvarja vrednost. Ta vrednost je akumulirana v kapitalih, ki jih podjetje (u)porablja ali nanje vpliva. Ocena uspešnosti podjetja pri ustvarjanju vrednosti na kratek, srednji in dolgi rok temelji na razumevanju povezanosti poslovnega modela in širokega spektra zunanjih in notranjih dejavnikov.

Vrednost, ki jo podjetje ustvarja skozi čas, se kaže v povečanju, zmanjšanju ali preoblikovanju kapitalov, ki so posledica poslovne dejavnosti podjetja, in njegovih proizvodih. Tako lahko na vrednost gledamo na dva načina, in sicer na vrednost, ki je ustvarjena za podjetje in omogoča finančna povračila vlagateljem, ter na vrednost, ustvarjeno za ostale deležnike in družbo v širšem smislu.

Sposobnost podjetja ustvarjati vrednost zase je povezana z ustvarjanjem vrednosti za druge. To se dogaja z različnimi dejavnostmi, ki so povezane z neposrednim vplivom na finančni kapital.

Ker se vrednost ustvarja s pomočjo različnih kapitalov, je pomembno poudariti, da ni dobro maksimirati učinek ene vrste kapitala z negativnim vplivom na druge vrste kapitala. Če npr. maksimiramo dobiček za ceno človeškega kapitala (z neprimerno politiko ravnanja z ljudmi pri delu), to ne bo maksimiralo vrednosti podjetja na dolgi rok, saj se nam bo človeški kapital zniževal in dolgoročno vplival na manjšo ustvarjeno vrednost.

Kapitali so skladišča vrednosti, ki se lahko povečajo, zmanjšajo ali preoblikujejo preko aktivnosti podjetja in njegovih izložkov (npr. finančni kapital podjetja naraste, kadar podjetje posluje z dobičkom, človeški kapital se izboljša, kadar so zaposleni bolj strokovno podkovani, itd.). Tako so ti kapitali v stalnem gibanju. Vsa podjetja so odvisna od različnih vrst kapitala. Model izpostavlja šest kapitalov, in sicer: finančni, proizvodni, intelektualni, človeški, družbeni in naravni kapital.

15

16

Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Finančni kapital je na voljo podjetjem za proizvodnjo izdelkov ali zagotavljanje storitev. Podjetje ga pridobi s poslovanjem ali zadolževanjem ali preko naložb vanj. Finančni kapital je merilo poslovanja podjetja in je tesno povezan z ostalimi vrstami kapitala. Pomembno je, da znamo prikazati, kako se finančni kapital spreminja v ostale vrste kapitala in obratno.

Proizvodni kapital predstavljajo fizični objekti, ki jih podjetje uporablja pri svojem poslovanju, in vključujejo zgradbe, opremo, infrastrukturo. Lahko je last podjetja ali pa nekoga drugega.

Intelektualni kapital predstavlja neopredmetena sredstva podjetja, ki temeljijo na znanju in lahko zagotavljajo pomembne konkurenčne prednosti. Sem spadata intelektualna lastnina (patenti, pravice, licence, blagovna znamka) in podjetniški kapital (tiho znanje, sistemi, procesi). Človeški kapital zajema usposobljenost kadra, njegove zmožnosti in izkušnje ter sposobnosti in želje po inoviranju, sodelovanju, vodenju. Pretirano odhajanje in neprimerno nagrajevanje zaposlenih lahko vplivajo na ugled podjetja in njegovo sposobnost ustvarjanja vrednosti.

Družbeni kapital zajema odnose z in med skupnostmi, deležniki in ostalo javnostjo. Vključuje norme, vrednote, obnašanja, zaupanje, ugled podjetja. Veliko poslovodij meni, da je družbeni kapital najbolj pomemben za dolgoročni uspeh podjetja, vendar je tudi eden najtežje merljivih.

Naravni kapital predstavlja vse naravne vire, obnovljive in neobnovljive, ter vključuje zrak, vodo, zemljo, gozdove, ekosisteme itd.

Model ustvarjanja vrednosti skozi čas (vir: International Integrated Reporting Council) ZUNANJE OKOLJE FInančni kapital

FInančni kapital

POSLANSTVO, MISIJA, VIZIJA

UPR AV L JANJ E Proizvodni kapital

TVEGANJA/ PRILOŽNOSTI

STRATEGIJA IN ALOKACIJA VIROV POSLOVNI MODEL

Intelektualni kapital

Poslovne aktivnosti Vhod

Človeški kapital

Družbeni kapital

Naravni kapital

Izhod USPEŠNOST POSLOVANJA

Proizvodni kapital

Intelektualni kapital REZULTATI (POZITIVNI/ NEGATIVNI, V RAZLIČNIH ČASOVNIH OKVIRJIH)

OBETI ZA PRIHODNOST

Človeški kapital

Družbeni kapital

Naravni kapital

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja

Pri ustvarjanju vrednosti ni pomembno samo podjetje, ampak na ustvarjeno vrednost vpliva tudi zunanje okolje, ki predstavlja okolje, znotraj katerega podjetje posluje, in vključuje ekonomske pogoje poslovanja, tehnološke spremembe, družbene probleme, okoljske izzive itd. Vrednost se ustvarja tudi med odnosi z drugimi in je odvisna tudi od zmožnosti, sposobnosti, in dostopnosti različnih virov ter upravljanja z njimi. Poslanstvo in vizija se prepletata skozi celoten poslovni model, saj nam predstavljata namen in cilj podjetja na jasen in strnjen način. Tisti, ki so odgovorni za upravljanje, morajo zagotoviti takšno upravljavsko strukturo, ki bo podpirala sposobnost organizacije ustvarjati vrednost. Jedro podjetja je njegov poslovni model, ki je odvisen od različnih kapitalov. Ti vstopajo v poslovni model kot vložki in se preko poslovnih aktivnosti pretvarjajo v izložke iz procesa (proizvodi, storitve, stranski produkti, odpadki). Poslovne aktivnosti in izložki pripeljejo do rezultata, ki vpliva na kapitale.

Zmožnost poslovnega modela, da se prilagodi spremembam (npr. razpoložljivosti, dostopnosti, kakovosti vložkov), vpliva na dolgoročno sposobnost podjetja. S spremljanjem in analiziranjem zunanjega okolja zaznavamo tveganja in priložnosti, ki so lahko pomembna za podjetje, njegovo strategijo in poslovni model. S strategijo podjetje opredeli, na kakšen način bo upravljalo tveganja in maksimiralo priložnosti. Določi strateške cilje in strategije za njihovo dosego, za kar je treba imeti izdelan načrt alokacije resursov. Podjetje potrebuje informacije o uspešnosti poslovanja, kar vključuje tudi pripravo kazalnikov in nadzornih mehanizmov, ki bodo zagotavljali informacije za odločanje. Proces ustvarjanja vrednosti je dinamičen. Redno preverjanje vseh njegovih elementov in povezav med njimi z osredotočenjem na prihodnost vodi k izpopolnjevanju in želji po izboljšanju vseh elementov.

17

18

Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Model ESG

ESG je mednarodno uveljavljena kratica za okoljska, družbena in upravljavska merila (angl. environmental, social and governance factors), ki se uporabljajo pri postavljanju trajnostnih strategij, modelov, pri izbiri naložb idr. Upravljavski modeli ESG imajo skupnega to, da temeljijo na treh stebrih: okoljskem, družbenem in upravljavskem. Podmerila upravljanja pa se med modeli razlikujejo.

Struktura področij, ki se bo uveljavila ob sprejetju prvih evropskih standardov, je prikazana na sliki.

Sektorsko specifični standardi

Medsektorski standardi Tematski standardi

ESRS 1 Splošne zahteve ESRS 2 Splošna razkritja

Okolje

Družba

Upravljanje

ESRS E1 Podnebne spremembe

ESRS S1 Lastni zaposleni

ESRS G1 Poslovno ravnanje

ESRS E2 Onesnaženje

ESRS S2 Delavci v vrednostni verigi

ESRS E3 Voda in morski viri

ESRS S3 Lokalne skupnosti

ESRS E4 Biodiverziteta in ekosistemi

ESRS S4 Kupci in končni porabniki

ESRS E5 Raba virov in krožno gospodarstvo

V pripravi

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja

Okoljski steber vključuje pet področij: podnebne spremembe, onesnaženje, voda in morski viri, biodiverziteta in ekosistemi, raba virov in krožno gospodarstvo. Družbeni steber vključuje štiri področja: lastni zaposleni, delavci v vrednostni verigi, lokalne skupnosti, kupci in končni porabniki. Upravljanje zajema področje poslovnega ravnanja.

Primer dejavnikov ESG za določeno podjetje, ki temelji na lastni presoji vrednosti vplivov (ne temelji na evropskih standardih trajnostnega poročanja).

Dejavniki ESG

Okolje

Družba

Upravljanje

Emisije toplogrednih plinov

Delovna sila in raznolikost

Struktura in nadzor

Odpadki in onesnaževanje

Upravljanje varnosti

Kodeks in vrednote

Raba vode

Vključevanje kupcev

Transparentnost in poročanje

Raba tal

Skupnosti

Finančna in operativna tveganja

Sposobnost prilagajanja: • faktorske uteži • faktorska ocena • profilne ocene

19

20

Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Deset načel »UN Global Compact«

1. načelo: 2. načelo:

gospodarstvo bi moralo podpirati in spoštovati varovanje mednarodno proglašenih človekovih pravic in zagotoviti, da ni udeleženo v zlorabljanju človekovih pravic.

3. načelo: 4. načelo: 5. načelo: 6. načelo:

Človekove pravice

Delavski standardi

gospodarstvo bi moralo vzdrževati svobodo združevanja in učinkovito priznavati pravico do kolektivnega pogajanja; odprava vseh oblik nasilnega in prisilnega dela; učinkovita odprava otroškega dela in odprava diskriminacije na področju zaposlitve in poklica.

Okolje 7. načelo

gospodarstvo bi moralo podpirati preventivni pristop do okoljske problematike; 8. načelo: dajati vzpodbude za promocijo večje okoljske odgovornosti; 9. načelo: vzpodbujati razvoj in razširjanje okolju prijaznih tehnologij ter 10. načelo: delovati proti vsem oblikam korupcije, vključno z izsiljevanjem in podkupovanjem.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Koncepti prehoda v zeleno gospodarstvo za podjetja

Vprašaj se Da Ali poznamo in razumemo ključne koncepte trajnostnega razvoja?

Kateri od konceptov nam je najbolj uporaben pri naši dejavnosti?

Ali smo preučili možnosti industrijske simbioze za našo dejavnost?

Ali aktivno vpeljujemo krožne zanke v naš poslovni model?

Ali aktivno ocenjujemo vse vrste kapitalov v podjetju?

Ali naš poslovni model povečuje vse vrste kapitalov?

Ali upravljamo skladno s konceptom ESG?

Ali smo definirali lastne ključne vplive pod področja okolje, družba in upravljanje?

Ali je lahko za naše podjetje koristno, da bi bili uradni podpisniki Desetih načel »UN Global Compact«?

Ne

Komentar

21

22

Cilji trajnostnega razvoja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Cilji trajnostnega razvoja

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Cilji trajnostnega razvoja

23

Uvod

Generalna skupščina ZN je 25. septembra 2015 sprejela nov globalni okvir za trajnostni razvoj: agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 (Agenda 2030). Jedro Agende 2030 so cilji trajnostnega razvoja, zajema pa tri trajnostne dimenzije: gospodarsko, socialno in okoljsko. V svojih sklepih z dne 20. junija 2017 je Svet potrdil, da so Unija in njene države članice zavezane celovitemu, doslednemu, obsežnemu, integriranemu in učinkovitemu izvajanju Agende 2030, v tesnem sodelovanju s partnerji in drugimi deležniki.

Cilj 1.

Odpraviti vse oblike revščine povsod po svetu

Cilj 2.

Odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo

Cilj 3.

Poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih

Cilj 4.

Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar

Cilj 5.

Doseči enakost spolov ter krepiti vlogo vseh žensk in deklic

Cilj 6.

Vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri

Cilj 7.

Vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije

Cilj 8.

Spodbujati trajnostno, vključujočo in vzdržno gospodarsko rast, polno in produktivno zaposlenost ter dostojno delo za vse

Cilj 9.

Zgraditi vzdržljivo infrastrukturo, spodbujati vključujočo in trajnostno industrializacijo ter pospeševati inovacije

Cilj 10.

Zmanjšati neenakosti znotraj držav in med njimi

Cilj 11.

Poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja

Cilj 12.

Zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in porabe

Cilj 13.

Sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam*

Cilj 14.

Ohranjati in vzdržno uporabljati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj

Cilj 15.

Varovati in obnoviti kopenske ekosisteme ter spodbujati njihovo trajnostno rabo, trajnostno gospodariti z gozdovi, boriti se proti širjenju puščav, preprečiti degradacijo zemljišč in obrniti ta pojav ter preprečiti izgubo biotske raznovrstnosti

Cilj 16.

Spodbujati miroljubne in vključujoče družbe za trajnostni razvoj, vsem omogočiti dostop do pravnega varstva ter oblikovati učinkovite, odgovorne in odprte ustanove na vseh ravneh

Cilj 17.

Okrepiti načine in sredstva za izvajanje ciljev ter oživiti globalno partnerstvo za trajnostni razvoj

24

Cilji trajnostnega razvoja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Cilj 1. Odpraviti vse oblike revščine povsod po svetu 1.1 1.2

1.3

1.4

1.5

Do leta 2030 povsod izkoreniniti skrajno revščino, ki je trenutno opredeljena kot število ljudi, ki živijo z manj kakor 1,25 ameriškega dolarja na dan Do leta 2030 vsaj prepoloviti delež moških, žensk in otrok vseh starosti, ki živijo pod pragom revščine v vseh njenih razsežnostih skladno z opredelitvami v posamezni državi Uvesti državi prilagojene sisteme in ukrepe splošnega socialnega varstva, z minimalnim pragom vred, ter do leta 2030 vanje vključiti precejšen delež revnih in najbolj zapostavljenih Do leta 2030 moškim in ženskam, zlasti najrevnejšim in najbolj zapostavljenim, zagotoviti enake pravice do gospodarskih sredstev, lastništva zemlje in gospodarjenja z njo ter dostop do osnovnih storitev ter drugih vrst lastnine, podedovanega premoženja, naravnih virov, ustrezne nove tehnologije in finančnih storitev, tudi mikrofinanciranja Do leta 2030 poskrbeti za večjo vzdržljivost najrevnejših in ljudi, ki živijo v težkih razmerah, zmanjšati njihovo izpostavljenost in dovzetnost za skrajne vremenske pojave, ki so posledica podnebnih sprememb, ter druge gospodarske, socialne in okoljske pretrese in katastrofe

Cilj 2. Odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost in boljšo prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo 2.1 Do leta 2030 odpraviti lakoto in vsakomur zagotoviti dostop do zdrave, hranljive in zadostne hrane v vseh letnih časih, zlasti revnim in ljudem, ki živijo v težkih razmerah, med njimi dojenčkom 2.2 Do leta 2030 odpraviti vse oblike neustrezne prehranjenosti in do leta 2025 doseči mednarodno sprejete cilje o zaostanku v telesnem razvoju in hiranju pri otrocih do petega leta starosti ter upoštevati prehranske potrebe mladostnic, nosečnic, doječih žensk in starejših 2.3 Do leta 2030 podvojiti donosnost kmetijstva in dohodke malih pridelovalcev, zlasti žensk, domorodnih ljudstev, malih kmetov, pastirjev in ribičev, tudi z varnim in enakopravnim dostopom do zemljišč, drugih proizvodnih sredstev in vložkov, znanja, finančnih storitev, trgov ter priložnosti za ustvarjanje dodane vrednosti in nekmetijsko zaposlitev 2.4 Do leta 2030 zagotoviti trajnostno pridelavo hrane in odporne načine kmetovanja, ki bodo prispevali k večji donosnosti in pridelavi ter k ohranjanju ekosistemov, omogočili boljše prilagajanje na podnebne spremembe, izredne vremenske pojave, sušo, poplave in druge nesreče ter postopno izboljšali rodovitnost tal in zemljišč 2.5 Do leta 2020 ohraniti gensko raznovrstnost semena, kulturnih rastlin, domačih, udomačenih in sorodnih divjih živali, tudi z ustrezno vodenimi in raznovrstnimi semenskimi in rastlinskimi bankami na državni, regionalni in mednarodni ravni, ter spodbujati dostop do koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov in tradicionalnega znanja, in njihovo pošteno in pravično delitev v skladu z mednarodnimi dogovori

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Cilji trajnostnega razvoja

Cilj 3. Poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati splošno dobro počutje v vseh življenjskih obdobjih 3.1 Do leta 2030 na svetovni ravni zmanjšati umrljivost mater na manj kot 70 na 100.000 živorojenih otrok 3.2 Do leta 2030 preprečiti primere smrti novorojenčkov in otrok do petega leta starosti, ki se jim bi bilo mogoče izogniti, ter si v vseh državah prizadevati za zmanjšanje umrljivosti novorojenčkov na največ 12 na tisoč živorojenih otrok in umrljivosti otrok do petega leta starosti na največ 25 na tisoč živorojenih otrok 3.3 Do leta 2030 ustaviti epidemije aidsa, tuberkuloze, malarije in zapostavljenih tropskih bolezni ter preprečevati širjenje hepatitisa, bolezni, ki se prenašajo z vodo, in drugih nalezljivih bolezni 3.4 Do leta 2030 s preventivnimi ukrepi in zdravljenjem za tretjino zmanjšati število primerov prezgodnje smrti zaradi nenalezljivih bolezni ter promovirati duševno zdravje in dobro počutje 3.5 Učinkoviteje preprečevati in zdraviti odvisnost od drog in alkohola 3.6 Do leta 2020 na svetovni ravni prepoloviti število žrtev in poškodb zaradi prometnih nesreč 3.7 Do leta 2030 vsem omogočiti dostop do zdravstvene oskrbe na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, tudi za načrtovanje družine, ozaveščanje in izobraževanje, ter vključiti reproduktivno zdravje v nacionalne strategije in programe 3.8 Poskrbeti za splošno zdravstveno zavarovanje, ki vključuje zaščito pred finančnimi tveganji, dostop do kakovostnih osnovnih zdravstvenih storitev ter dostop do varnih, učinkovitih, kakovostnih in poceni osnovnih zdravil in cepiv za vsakogar

Cilj 4. Vsem enakopravno zagotoviti kakovostno izobrazbo ter spodbujati možnosti vseživljenjskega učenja za vsakogar 4.1 Do leta 2030 vsem deklicam in dečkom omogočiti, da dokončajo brezplačno, enakopravno in kakovostno osnovno in srednjo šolo s konkretnimi in uporabnimi učnimi rezultati 4.2 Do leta 2030 vsem deklicam in dečkom omogočiti dostop do kakovostnega razvoja v zgodnjem otroštvu, varstva in predšolske vzgoje kot priprave na šolo 4.3 Do leta 2030 vsem moškim in ženskam zagotoviti enakopraven dostop do cenovno sprejemljivega in kakovostnega poklicnega, tehničnega in visokošolskega, tudi univerzitetnega izobraževanja 4.4 Do leta 2030 občutno povečati število mladih in odraslih z ustreznim, tudi tehničnim in strokovnim znanjem in spretnostmi za zaposlitev, dostojno delo in podjetništvo 4.5 Do leta 2030 odpraviti razlike med spoloma v izobraževanju ter omogočiti enakopraven dostop do vseh ravni izobraževanja in strokovnega usposabljanja za zapostavljene skupine, med njimi invalide, domorodna ljudstva in otroke, ki živijo v težkih razmerah 4.6 Do leta 2030 zagotoviti, da bodo vsi mladi in precejšen delež odraslih moških in žensk znali pisati, brati in računati 4.7 Do leta 2030 poskrbeti, da bodo vsi učenci pridobili znanje in spretnosti, potrebne za spodbujanje trajnostnega razvoja, tudi z izobraževanjem o trajnostnem razvoju in trajnostnem načinu življenja, človekovih pravicah, enakosti spolov, spodbujanju kulture miru in nenasilja, državljanstvu sveta ter spoštovanju kulturne raznolikosti in prispevka kulture k trajnostnemu razvoju

25

26

Cilji trajnostnega razvoja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Cilj 5. Doseči enakost spolov ter krepiti vlogo vseh žensk in deklic 5.1 Povsod odpraviti vse oblike diskriminacije žensk in deklic 5.2 Izkoreniniti vse oblike nasilja nad ženskami in deklicami v javnem in zasebnem življenju, med njimi trgovino z ljudmi in druge vrste izkoriščanja, tudi spolno izkoriščanje 5.3 Izkoreniniti vse sporne običaje, kot so otroške, zgodnje in prisilne poroke ter obrezovanje deklic 5.4 Priznati in ovrednotiti neplačano delo v gospodinjstvu ter negi in skrbi za druge z zagotavljanjem javnih služb, infrastrukture in politik socialne varnosti ter spodbujanjem skupne odgovornosti v gospodinjstvu in družini kot vrednote na državni ravni 5.5 Zagotoviti celovito in dejansko vključenost žensk ter enake možnosti na vseh ravneh odločanja v politiki, gospodarstvu in javnem življenju 5.6 Vsem omogočiti dostop do spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic v skladu z akcijskim programom mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, pekinškimi izhodišči za ukrepanje ter sklepnimi dokumenti s preglednih konferenc

Cilj 6. Vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri 6.1 Do leta 2030 vsem omogočiti enakopraven dostop do čiste in poceni pitne vode 6.2 Do leta 2030 vsem omogočiti enakopraven dostop do ustrezne sanitarne ureditve in higiene ter odpraviti opravljanje potrebe na prostem, pri čemer je treba ustrezno pozornost nameniti ženskam in deklicam ter ljudem v težkih življenjskih okoliščinah 6.3 Do leta 2030 izboljšati kakovost vode z zmanjšanjem onesnaževanja, preprečevanjem odmetavanja odpadkov ter omejitvijo izpustov nevarnih kemikalij in drugih snovi, prepolovitvijo deleža neprečiščenih odpadnih voda ter precejšnjim povečanjem recikliranja in varne ponovne uporabe v svetu 6.4 Do leta 2030 doseči precej bolj gospodarno rabo vode v vseh panogah in zagotoviti trajnostni odjem in oskrbo z vodo kot odgovor na pomanjkanje vode ter občutno zmanjšati število ljudi, ki trpijo zaradi tega 6.5 Do leta 2030 uvesti celovito gospodarjenje z vodnimi viri na vseh ravneh, tudi s čezmejnim sodelovanjem, kadar je to primerno 6.6 Do leta 2020 zavarovati in obnoviti ekosisteme, povezane z vodo, tudi gorska območja, gozdove, mokrišča, reke, vodonosnike in jezera

Cilj 7. Vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih, zanesljivih, trajnostnih in sodobnih virov energije 7.1 7.2 7.3

Do leta 2030 vsem zagotoviti dostop do zanesljive in sodobne oskrbe z energijo po sprejemljivih cenah Do leta 2030 občutno povečati delež obnovljivih virov energije med energetskimi viri Do leta 2030 podvojiti energetsko učinkovitost na svetovni ravni

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Cilji trajnostnega razvoja

Cilj 8. Spodbujati trajnostno, vključujočo in vzdržno gospodarsko rast, polno in produktivno zaposlenost ter dostojno delo za vse 8.1 Ohranjati gospodarsko rast na prebivalca v skladu z okoliščinami v posamezni državi in zlasti vsaj sedemodstotno letno rast BDP v najmanj razvitih državah 8.2 Izboljšati produktivnost gospodarstva z diverzifikacijo, tehnološko prenovo in inovacijami ter s poudarkom na delovno intenzivnih panogah z visoko dodano vrednostjo 8.3 Spodbujati razvojno naravnane politike v podporo proizvodnih dejavnosti, ustvarjanja dostojnih delovnih mest, podjetništva, ustvarjalnosti in inovativnosti ter ureditev pravnega statusa in rast mikro, malih in srednje velikih podjetij, tudi z dostopom do finančnih storitev 8.4 Do leta 2030 na svetovni ravni postopno izboljševati učinkovitost rabe virov pri proizvodnji in porabi ter si prizadevati, da gospodarska rast ne bo povzročala degradacije okolja, v skladu z desetletnim okvirom programov trajnostne proizvodnje in porabe, pri čemer naj vodilno vlogo prevzamejo razvite države 8.5 Do leta 2030 doseči polno in produktivno zaposlenost ter vsem moškim in ženskam, tudi mladim in invalidnim, zagotoviti dostojno delo in enako plačilo za delo enake vrednosti 8.6 Do leta 2020 občutno zmanjšati delež mladih, ki niso zaposleni ali se ne šolajo ali usposabljajo 8.7 Sprejeti učinkovite takojšnje ukrepe za odpravo prisilnega dela, sodobnega suženjstva in trgovine z ljudmi ter prepoved in izkoreninjenje najhujših oblik dela otrok, tudi novačenja in uporabe otrok vojakov, ter do leta 2025 odpraviti vse oblike dela otrok 8.8 Varovati pravice delavcev in zagotoviti varno in zanesljivo delovno okolje za vse delavce, tudi delavce migrante, še zlasti pa migrantke, in delavce z negotovo zaposlitvijo 8.9 Do leta 2030 oblikovati in izvajati politike za razvoj trajnostnega turizma, ki ustvarja delovna mesta ter spodbuja lokalno kulturo in izdelke 8.10 Okrepiti zmogljivosti domačih finančnih ustanov za spodbujanje in širjenje splošnega dostopa do bančnih, zavarovalnih in finančnih storitev

Cilj 9. Zgraditi vzdržljivo infrastrukturo, spodbujati vključujočo in trajnostno industrializacijo ter pospeševati inovacije 9.1 Vzpostaviti kakovostno, zanesljivo, vzdržno in vzdržljivo infrastrukturo, tudi regionalno in čezmejno, ki bo prispevala h gospodarskemu razvoju in blaginji ter bo za vse cenovno sprejemljiva in enakopravno dostopna 9.2 Spodbujati vključujočo in trajnostno industrializacijo ter do leta 2030 v skladu z okoliščinami v posamezni državi občutno povečati delež zaposlenih v industriji in njen delež v bruto domačem proizvodu ter ga v najmanj razvitih državah podvojiti 9.3 Povečati dostop do finančnih storitev in ugodnih posojil za mala industrijska in druga podjetja zlasti iz držav v razvoju ter jih dejavneje vključevati v vrednostne verige in na trge 9.4 Do leta 2030 nadgraditi infrastrukturo in obstoječo industrijo prilagoditi tako, da bosta trajnostni, z učinkovitejšo rabo virov ter pospešenim uvajanjem čistih in okoljsko neoporečnih tehnologij in proizvodnih postopkov, pri čemer morajo vse države sprejeti ukrepe v skladu s svojimi zmožnostmi

27

28

Cilji trajnostnega razvoja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

9.5 Okrepiti znanstvene raziskave, izboljšati tehnološke zmogljivosti industrijskih panog v vseh državah, zlasti državah v razvoju, ter do leta 2030 spodbuditi inovacije in občutno povečati število zaposlenih v raziskavah in razvoju na milijon prebivalcev ter javno in zasebno porabo v ta namen

Cilj 10. Zmanjšati neenakosti znotraj držav in med državami 10.1 10.2

10.3

10.4 10.5 10.6

10.7

Do leta 2030 postopno povečati rast dohodka najrevnejših 40 odstotkov prebivalstva in jo ohraniti nad državnim povprečjem Do leta 2030 zagotoviti večjo vlogo vseh ljudi ter spodbujati njihovo vključevanje v družbeno, gospodarsko in politično življenje, ne glede na starost, spol, invalidnost, raso, narodnost, poreklo, vero ali ekonomski ali drug status Zagotoviti enake možnosti in zmanjšati dejansko neenakost, tudi z odpravo diskriminatornih zakonov, politik in ravnanja, ter spodbujanjem ustrezne zakonodaje, politike in ukrepov S sprejemanjem politik, zlasti proračunskih, plačnih in politik socialne varnosti, postopoma doseči večjo enakopravnost Izboljšati ureditev in nadzor svetovnih finančnih trgov in ustanov ter okrepiti izvajanje ustreznih predpisov Zagotoviti večjo zastopanost in vlogo držav v razvoju pri odločanju v mednarodnih ekonomskih in finančnih ustanovah za njihovo večjo učinkovitost, zanesljivost, odgovornost in verodostojnost Omogočiti urejene, varne, zakonite in odgovorne migracije ter mobilnost ljudi, tudi z izvajanjem načrtovanih in dobro upravljanih migracijskih politik

Cilj 11. Poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja 11.1

11.2

11.3

11.4 11.5

11.6

11.7

Do leta 2030 vsem zagotoviti dostop do ustreznega, varnega in cenovno sprejemljivega prebivališča in osnovnih storitev ter komunalno urediti siromašne mestne četrti Do leta 2030 vsem omogočiti uporabo varnega, cenovno sprejemljivega, dostopnega in trajnostnega prevoza ter izboljšati prometno varnost, zlasti z boljšimi možnostmi javnega prevoza, s posebnim poudarkom na potrebah ljudi v težkih življenjskih okoliščinah, žensk, otrok, invalidov in starejših Do leta 2030 pospešiti odprto in trajnostno urbanizacijo ter možnost vključujočega, celostnega in trajnostnega načrtovanja in upravljanja naselij v vseh državah Okrepiti prizadevanja za varstvo in ohranjanje svetovne kulturne in naravne dediščine Do leta 2030 občutno zmanjšati število umrlih in prizadetih ter neposredne gospodarske izgube na ravni svetovnega BDP zaradi naravnih in drugih nesreč, tudi v povezavi z vodo, pri čemer je treba zlasti poskrbeti za varnost revnih in ljudi, ki živijo v težkih razmerah Do leta 2030 zmanjšati škodljive okoljske vplive mest na osebo, s posebnim poudarkom na kakovosti zraka in ustreznem ravnanju s komunalnimi in drugimi odpadki Do leta 2030 zagotoviti splošen dostop do varnih, odprtih in dostopnih zelenih in javnih površin, zlasti za ženske in otroke, starejše in invalide

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Cilji trajnostnega razvoja

Cilj 12. Zagotoviti trajnostne načine proizvodnje in porabe 12.1

12.2 12.3

12.4

12.5 12.6 12.7 12.8

Izvajati desetletni okvir programov trajnostne proizvodnje in porabe, pri čemer morajo vse države sprejeti ukrepe in razvite države prevzeti vodilno vlogo, ob upoštevanju razvoja in možnosti držav v razvoju Do leta 2030 doseči trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri in njihovo učinkovito rabo Do leta 2030 na svetovni ravni prepoloviti količino zavržene hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih ter zmanjšati izgube hrane vzdolž proizvodne in dobavne verige, skupaj z izgubami po spravilu pridelka Do leta 2020 zagotoviti ustrezno ravnanje s kemikalijami in vsemi odpadnimi snovmi v celotnem življenjskem ciklu v skladu z dogovorjenimi mednarodnimi okviri ter občutno zmanjšati njihovo sproščanje v zrak, vodo in tla, da se čim bolj zmanjšajo njihovi škodljivi vplivi na zdravje ljudi in okolje Do leta 2030 občutno zmanjšati količino odpadkov s preventivnimi ukrepi, zmanjševanjem porabe, recikliranjem in ponovno uporabo Podjetja, zlasti velika in mednarodna podjetja, spodbujati, naj uvedejo trajnostne pristope in v poročanje vključijo informacije o trajnosti Spodbujati trajnostno javno naročanje v skladu z državnimi politikami in prednostnimi usmeritvami Do leta 2030 zagotoviti, da bodo ljudje povsod po svetu ustrezno seznanjeni in ozaveščeni za trajnostni razvoj in sonaraven način življenja

Cilj 13. Sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam* 13.1

13.2 13.3

V vseh državah krepiti pripravljenost na nevarnosti in naravne nesreče, ki so posledica podnebnih sprememb, ter sposobnost prilagajanja nanje Vključiti ukrepe za boj proti podnebnim spremembam v politike, strategije in načrte na državni ravni Izboljšati izobraževanje, ozaveščanje ter človeške in institucionalne zmogljivosti za blažitev podnebnih sprememb, prilagajanje, omejevanje posledic in zgodnje opozarjanje

* Ob priznavanju, da je najpomembnejši mednarodni medvladni okvir za pogajanja o skupnem odzivu na podnebne spremembe Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja.

Cilj 14. Ohranjati in trajnostno uporabljati oceane, morja in morske vire za trajnostni razvoj 14.1

14.2

14.3

Do leta 2025 preprečiti in občutno zmanjšati vsakovrstno onesnaževanje morja, zlasti zaradi dejavnosti na kopnem, tudi morske naplavine in onesnaževanje s hranili Do leta 2020 trajnostno upravljati morske in kopenske ekosisteme ter jih varovati, tudi s krepitvijo njihove odpornosti, da se preprečijo večje škodljive posledice, in sprejeti ukrepe za njihovo obnovo ter za zdrave in produktivne oceane Omejiti in obravnavati posledice zakisljevanja morja, tudi z okrepljenim znanstvenim sodelovanjem na vseh ravneh

29

30

Cilji trajnostnega razvoja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

14.4

14.5

14.6

14.7

Do leta 2020 učinkovito urediti izlov ter odpraviti prelov, nezakonit, neprijavljen in zakonsko neurejen ribolov ter načine ribolova, ki škodujejo morskemu okolju, ter uvesti znanstveno utemeljene načrte upravljanja za čimprejšnjo obnovo staležev rib vsaj na raven, ki omogoča največjo dovoljeno raven biološkega izkoriščanja v skladu z njihovimi biološkimi značilnostmi Do leta 2020 ohraniti vsaj deset odstotkov obalnih in morskih območij v skladu z notranjim in mednarodnim pravom, in sicer na temelju najnovejših znanstvenih spoznanj Do leta 2020 prepovedati ribiške subvencije, ki prispevajo k presežnim zmogljivostim in prelovu, odpraviti subvencije, ki prispevajo k nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu, ter ne uvajati novih, ob zavedanju, da bi morala biti ustrezna in učinkovita posebna in drugačna obravnava za države v razvoju in najmanj razvite države sestavni del pogajanj Svetovne trgovinske organizacije o ribiških subvencijah1 Do leta 2030 povečati gospodarske koristi od trajnostne rabe morskih virov za male otoške države v razvoju in najmanj razvite države, tudi s trajnostnim upravljanjem ribištva, ribogojstva in turizma

Cilj 15. Varovati in obnoviti kopenske ekosisteme ter spodbujati njihovo trajnostno rabo, trajnostno gospodariti z gozdovi, boriti se proti širjenju puščav, preprečiti degradacijo zemljišč in obrniti ta pojav ter preprečiti izgubo biotske raznovrstnosti 15.1

15.2

15.3

15.4

15.5

15.6 15.7

15.8

1

Do leta 2020 poskrbeti za ohranjanje, obnovo in trajnostno rabo kopenskih in sladkovodnih ekosistemov ter njihovih storitev, zlasti gozdov, mokrišč, gorskih in sušnih območij, v skladu z obveznostmi po mednarodnih sporazumih Do leta 2020 spodbuditi trajnostno gospodarjenje z vsemi vrstami gozdov, ustaviti krčenje gozdov, obnoviti degradirane gozdove ter bistveno povečati pogozdovanje in obnovo gozdov na svetovni ravni Do leta 2030 boriti se proti širjenju puščav, obnoviti degradirana zemljišča in tla, tudi zemljišča, prizadeta zaradi širjenja puščav, suše in poplav, ter si prizadevati za svet brez degradacije tal Do leta 2030 poskrbeti za ohranitev gorskih ekosistemov in njihove biotske raznovrstnosti ter s tem povečati njihove koristi, ki so nujne za trajnostni razvoj Z nujnimi in odločnimi ukrepi zmanjšati degradacijo naravnih habitatov, preprečiti izgubo biotske raznovrstnosti in do leta 2020 zavarovati ogrožene vrste ter preprečiti njihovo izumrtje Spodbujati pošteno in pravično delitev koristi od uporabe genskih virov ter ustrezen dostop do njih v skladu z mednarodnimi dogovori Sprejeti nujne ukrepe za odpravo divjega lova in trgovine z zaščitenimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ter obravnavati ponudbo in povpraševanje po nezakonitih izdelkih iz njih Do leta 2020 uvesti ukrepe za preprečitev vnosa invazivnih tujerodnih vrst in občutno zmanjšanje njihovega vpliva na kopenske in vodne ekosisteme ter za nadzor ali izkoreninjenje njihovih prednostnih vrst Ob upoštevanju pogajanj v okviru Svetovne trgovinske organizacije, razvojne agende iz Dohe in mandata s hongkonške ministrske konference.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Cilji trajnostnega razvoja

15.9

Do leta 2020 vključiti vrednote o ekosistemih in biotski raznovrstnosti v postopke načrtovanja in razvoja, strategije za zmanjšanje revščine in računovodenje na državni in lokalni ravni

Cilj 16. Spodbujati miroljubne in odprte družbe za trajnostni razvoj, vsem omogočiti dostop do pravnega varstva ter oblikovati učinkovite, odgovorne in odprte ustanove na vseh ravneh 16.1

Povsod občutno zmanjšati pogostnost vseh oblik nasilja in s tem povezanih primerov smrti 16.2 Izkoreniniti zlorabo in izkoriščanje otrok, trgovino z njimi, vse vrste nasilja nad otroki in njihovo mučenje 16.3 Spodbujati spoštovanje načel pravne države na državni in mednarodni ravni ter poskrbeti za enakopraven dostop do pravnega varstva 16.4 Do leta 2030 občutno omejiti nezakonite finančne tokove in trgovino z orožjem, povečati zaseg in vračilo ukradenega premoženja ter se boriti proti vsem oblikam organiziranega kriminala 16.5 Občutno omejiti vse oblike korupcije in podkupovanja 16.6 Razviti učinkovite, odgovorne in pregledne ustanove na vseh ravneh 16.7 Poskrbeti za odzivno in odprto odločanje vseh ljudi prek njihovih predstavnikov na vseh ravneh 16.8 Razširiti in okrepiti sodelovanje držav v razvoju v institucijah svetovnega upravljanja 16.9 Do leta 2030 vsem urediti osebni pravni status, tudi z vpisom rojstev v matični register 16.10 Zagotoviti dostop javnosti do informacij in varovati temeljne svoboščine v skladu z notranjo zakonodajo in mednarodnimi sporazumi

Cilj 17. Okrepiti načine in sredstva za izvajanje ciljev ter oživiti globalno partnerstvo za trajnostni razvoj Financiranje 17.1

17.2

17.3 17.4

17.5

Pridobiti več domačih sredstev za izboljšanje državnih zmogljivosti pri pobiranju davkov in drugih prihodkov, tudi z mednarodno podporo državam v razvoju Poskrbeti, da bodo razvite države v celoti izpolnjevale zaveze glede uradne razvojne pomoči, med drugim zavezo mnogih razvitih držav doseči cilj 0,7 odstotka BND za uradno razvojno pomoč državam v razvoju in od 0,15 do 0,20 odstotka BND za uradno razvojno pomoč najmanj razvitim državam; donatorske države spodbujati, naj si določijo cilj najmanj 0,20 odstotka BND za uradno razvojno pomoč najmanj razvitim državam Pridobiti dodatna finančna sredstva iz različnih virov za države v razvoju Državam v razvoju pomagati pri doseganju dolgoročne vzdržnosti dolga z usklajenimi politikami za lažje financiranje, odpis ali prestrukturiranje dolga ter rešiti problem zunanjega dolga zelo zadolženih revnih držav za zmanjšanje njihove prezadolženosti Sprejeti in izvajati programe spodbujanja naložb za najmanj razvite države

Tehnologija 17.6

Izboljšati sodelovanje sever-jug, jug-jug ter tristransko regionalno in mednarodno sodelovanje v znanosti, tehnologiji in inovacijah in dostop do njih ter okrepiti izmenjavo znanja na dogovorjen način, tudi z izbolj-

31

32

Cilji trajnostnega razvoja / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

17.7

17.8

šanim usklajevanjem obstoječih mehanizmov zlasti na ravni OZN in v okviru svetovnega mehanizma za podporo tehnologiji Spodbujati razvoj, prenos in razširjanje okoljsko neoporečnih tehnologij v državah v razvoju pod ugodnimi pogoji, tudi bolj ugodno obravnavo, v skladu z dogovori Do leta 2017 v celoti vzpostaviti delovanje tehnološke banke in mehanizma za krepitev zmogljivosti najmanj razvitih držav na področju znanosti, tehnologije in inovacij ter povečati rabo tehnoloških pripomočkov, zlasti informacijsko-komunikacijske tehnologije

Krepitev zmogljivosti 17.9

Povečati mednarodno podporo učinkoviti in usmerjeni krepitvi zmogljivosti v državah v razvoju v podporo državnim načrtom za izvajanje vseh ciljev trajnostnega razvoja, tudi prek sodelovanja sever-jug, jug-jug in tristranskega sodelovanja

Trgovina 17.10 Spodbujati vsesplošen, urejen, odprt, nediskriminatoren in enakopraven trgovinski sistem v okviru Svetovne trgovinske organizacije, tudi z zaključkom pogajanj v okviru razvojne agende iz Dohe 17.11 Občutno povečati izvoz iz držav v razvoju ter predvsem do leta 2020 podvojiti delež najmanj razvitih držav v svetovnem izvozu 17.12 Poskrbeti za pravočasno trajno uveljavitev dostopa do trga brez carin in kvot za vse najmanj razvite države v skladu s sklepi Svetovne trgovinske organizacije ter pri tem zagotavljati, da bodo preferencialna pravila o poreklu za uvoz iz najmanj razvitih držav pregledna in preprosta ter bodo omogočala lažji dostop do trga

Sistemska vprašanja Skladnost politik in institucionalne ravni 17.13 Izboljšati svetovno makroekonomsko stabilnost, tudi z usklajevanjem in skladnostjo politik 17.14 Povečati skladnost politik za trajnostni razvoj 17.15 Pri oblikovanju in izvajanju politik za odpravo revščine in trajnostni razvoj spoštovati pravico do odločanja in pristojnosti posamezne države Večstranska partnerstva 17.16 Okrepiti globalno partnerstvo za trajnostni razvoj in ga dopolniti z večstranskimi partnerstvi, ki pridobivajo in izmenjavajo znanje, izkušnje, tehnologijo in finančna sredstva v podporo doseganju ciljev trajnostnega razvoja v vseh državah, zlasti v državah v razvoju 17.17 Spodbujati in pospeševati učinkovita javna in javno-zasebna partnerstva ter partnerstva s civilno družbo na podlagi izkušenj in strategij za njihovo financiranje Podatki, spremljanje in odgovornost 17.18 Do leta 2020 povečati podporo krepitvi zmogljivosti v državah v razvoju, skupaj z najmanj razvitimi državami in malimi otoškimi državami v razvoju, da bi se občutno izboljšala dostopnost kakovostnih in zanesljivih najnovejših podatkov, razčlenjenih glede na prihodke, spol, starost, raso, narodnost, migracijski status, invalidnost, geografsko lego ali druge ustrezne značilnosti za posamezno državo 17.19 Do leta 2030 na podlagi obstoječih pobud izoblikovati kazalnike napredka na področju trajnostnega razvoja, ki dopolnjujejo bruto domači proizvod, in podpirati krepitev statističnih zmogljivosti v državah v razvoju

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Cilji trajnostnega razvoja

Vprašaj se Da Ali v podjetju dobro poznamo 17 trajnostnih ciljev ZN?

Ali smo natančno premislili, na kakšen način lahko prispevamo k doseganju določenih ciljev?

Ali smo ob teh ciljih začrtali lastne merljive cilje oziroma zaveze?

Ali merimo doseganje teh zavez?

Ali o tem tudi poročamo?

Ne

Komentar

33

34

Zakonodajni okvir / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Zakonodajni okvir

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Zakonodajni okvir

35

Uvod

Evropski zeleni dogovor Dokument je dostopen https:// commission.europa.eu/strategy-and-policy/priorities-2019-2024/ european-green-deal_sl

Evropski zeleni dogovor je sveženj političnih pobud, ki naj bi EU usmerile proti zelenemu prehodu in jo do leta 2050 pripeljale do končnega cilja – podnebne nevtralnosti. Pripomogel naj bi k preoblikovanju EU v pravično in uspešno družbo s sodobnim in konkurenčnim gospodarstvom.

V skladu z njim je potreben celosten in medsektorski pristop, pri katerem bodo vsa relevantna področja politike pripomogla h končnemu cilju glede podnebja. Sveženj vključuje pobude, ki urejajo področja podnebja, okolja, energije, prometa, industrije, kmetijstva in trajnostnega financiranja, ki so vsa tesno povezana.

Komisija je evropski zeleni dogovor oblikovala decembra 2019, Evropski svet pa se je z njim seznanil na decembrskem zasedanju.

Pripravljeni na 55 Dokument je dostopen https:// ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/sl/ip_21_3541

S svežnjem "Pripravljeni na 55" naj bi se ambicije zelenega dogovora prenesle v zakonodajo.

Sveženj je sklop predlogov za preoblikovanje podnebne, energetske in prometne zakonodaje ter uvedbo novih zakonodajnih pobud za uskladitev zakonodaje EU s podnebnimi cilji EU. Med njimi so: − revizija sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS), vključno z njegovo razširitvijo na ladijski promet, revizija pravil za emisije iz letalstva in vzpostavitev ločenega sistema trgovanja z emisijami za cestni promet in stavbe − revizija uredbe o porazdelitvi prizadevanj glede ciljev držav članic za zmanjšanje emisij v sektorjih zunaj EU ETS − revizija uredbe o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) − sprememba uredbe o določitvi standardov za emisije CO2 za avtomobile in kombinirana vozila − revizija direktive o energiji iz obnovljivih virov − prenovitev direktive o energetski učinkovitosti − revizija direktive o obdavčitvi energije − mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah

36

Zakonodajni okvir / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

− revizija direktive o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva − pobuda „ReFuelEU za letalstvo“ za trajnostna letalska goriva − pobuda „FuelEU za pomorstvo“ za zeleni evropski pomorski prostor − Socialni sklad za podnebje − revizija direktive o energetski učinkovitosti stavb − zmanjšanje emisij metana v energetskem sektorju − revizija tretjega energetskega svežnja za plin

Načrt REPower Dokument je dostopen https:// commission.europa.eu/strategy-and-policy/priorities-2019-2024/ european-green-deal/repowereu-affordable-secure-and-sustainable-energy-europe_sl

Evropska komisija je pomladi 2022 v odziv na težave in motnje na svetovnem energetskem trgu, ki jih je povzročila ruska invazija na Ukrajino, predstavila načrt REPowerEU. Cilji načrta REPowerEU so: − varčevanje z energijo − proizvodnja čiste energije − diverzifikacija oskrbe z energijo Podpirajo ga finančni in pravni ukrepi za izgradnjo nove energetske infrastrukture in sistema, ki ju Evropa potrebuje.

Komisija predlaga, da se cilj glede deleža obnovljivih virov energije v EU do leta 2030 poviša s trenutnih 40 % na 45 %. Na podlagi načrta REPowerEU bi se skupne zmogljivosti za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov do leta 2030 namesto na 1 067 GW, kot je predvideno v svežnju „Pripravljeni na 55“, povečale na 1 236 GW. Strategija EU za sončno energijo bo spodbudila uporabo fotovoltaične energije. Cilj te strategije v okviru načrta REPowerEU je do leta 2025 na omrežje priključiti novovzpostavljene fotovoltaične sisteme, ki bi prispevali več kot 320 GW, kar je več kot dvakratnik današnje ravni, do leta 2030 pa naj bi ta številka znašala skoraj 600 GW. S temi dodatnimi predčasno doseženimi zmogljivostmi se bo do leta 2027 poraba zemeljskega plina zmanjšala za 9 milijard kubičnih metrov na leto.

Za postopno zmanjšanje uvoza ruskih fosilnih goriv bodo do leta 2027 potrebne dodatne naložbe v višini 210 milijard evrov.

Evropska podnebna pravila Dokument je dostopen https:// eur-lex.europa.eu/legal-content/ SL/TXT/?uri=CELEX:52020PC0080

Z Uredbo o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti, ki je začela veljati pomladi 2021, je politična ambicija, da bi do leta 2050 dosegli podnebno nevtralnost, za EU postala zakonska obveznost. Z njenim sprejetjem so se EU in njene države članice zavezale, da bodo do leta 2030 zmanjšale neto emisije toplogrednih plinov v EU za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

Ta cilj je pravno zavezujoč in temelji na oceni učinka, ki jo je izvedla Komisija.

Glavni ukrepi, opredeljeni v uredbi, so: − načrtovanje hitrosti zmanjševanja emisij do leta 2050 zaradi zagotavljanja predvidljivosti za podjetja, deležnike in državljane, − oblikovanje sistema za spremljanje napredka pri doseganju cilja in poročanje o njem, − skrb za stroškovno učinkovit in socialno pravičen zeleni prehod.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Zakonodajni okvir

37

Strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam Ministri in ministrice EU za okolje so junija 2021 odobrili sklepe o potrditvi nove strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam. V strategiji je predstavljena dolgoročna vizija, da EU do leta 2050 postane družba, odporna na podnebne spremembe, ki bo v celoti prilagojena neizogibnim posledicam podnebnih sprememb.

Dokument je dostopen https:// eur-lex.europa.eu/legal-content/ SL/TXT/?uri=CELEX:52021DC0082

Med ukrepi, določenimi v strategiji, so: − izboljšanje zbiranja in izmenjave podatkov za lažji dostop do znanja o vplivih na podnebje in večjo izmenjavo tega znanja, − sonaravne rešitve za pomoč pri krepitvi odpornosti na podnebne spremembe in zaščiti ekosistemov, − vključevanje prilagajanja v makrofiskalne politike.

Ti sklepi določajo politične usmeritve za Komisijo glede izvajanja strategije.

Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 Cilj strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je evropsko biotsko raznovrstnost do leta 2030 usmeriti na pot okrevanja.

Med ukrepi, določenimi v strategiji, so:

Dokument je dostopen https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ TXT/?uri=CELEX%3A52020DC0380

− razširitev zavarovanih kopenskih in morskih območij v Evropi, − obnova degradiranih ekosistemov z zmanjšanjem uporabe in škodljivosti pesticidov, − povečanje sredstev za ukrepe in boljše spremljanje napredka.

Svet za okolje je oktobra 2020 sprejel sklepe o biotski raznovrstnosti, v katerih je potrdil cilje strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030.

Države članice so se strinjale, da je treba okrepiti prizadevanja ter odpravljati neposredne in posredne dejavnike, ki so krivi za izgubo biotske raznovrstnosti in siromašenje narave, ter ponovno pozvale k celovitemu vključevanju ciljev biotske raznovrstnosti v druge sektorje, kot so kmetijstvo, ribištvo in gozdarstvo.

Strategija "od vil do vilic" Cilj strategije Komisije „od vil do vilic“ je pomagati EU doseči podnebno nevtralnost do leta 2050 s preobrazbo sedanjega prehranskega sistema EU v trajnostni model.

Poleg prehranske varnosti in varnosti hrane so glavni cilji strategije: − zagotavljanje zadostne, cenovno dostopne in hranljive hrane v okviru omejitev planeta, − podpiranje trajnostne proizvodnje hrane, − spodbujanje bolj trajnostne porabe hrane in zdrave prehrane.

Svet EU je oktobra 2020 sprejel sklop sklepov o strategiji, v katerih je podprl cilj razvoja evropskega trajnostnega prehranskega sistema od proizvodnje do potrošnje.

Dokument je dostopen https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ TXT/?uri=CELEX%3A52020DC0381

38

Zakonodajni okvir / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Evropska industrijska strategija Dokument je dostopen https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ TXT/?uri=CELEX%3A52020DC0098

EU stavi na to, da bo evropska industrija prevzela vodilni položaj pri prehodu na podnebno nevtralnost. Cilj industrijske strategije EU je podpirati industrijo, ki bo pospeševala in omogočala spremembe, inovacije in rast.

S posodobljeno industrijsko strategijo, ki jo je Komisija objavila maja 2021, naj bi okrepili odpornost in povečali konkurenčnost Evrope. Njen cilj je omogočiti evropski industriji, da bi stopila na čelo zelene in digitalne preobrazbe ter postala svetovna gonilna sila pri prehodu na podnebno nevtralnost in digitalizacijo. (Dokument je dostopen https://eu-industry-days.ec.europa.eu/)

Akcijski načrt za krožno gospodarstvo Za doseganje podnebne nevtralnosti EU do leta 2050 sta ključnega pomena ločitev gospodarske rasti od rabe virov in prehod na krožna sistema proizvodnje in potrošnje. Komisija je marca 2020 predstavila novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo, o katerem je Svet sprejel sklepe decembra 2020.

V akcijskem načrtu je predvidenih več kot 30 ukrepov za oblikovanje trajnostnih proizvodov, zagotovitev krožnosti v proizvodnih procesih ter krepitev vloge potrošnikov in javnih kupcev. Usmerjen je v sektorje elektronike in IKT, baterij, embalaže, plastike, tekstilnih izdelkov, gradbeništva in stavb ter hrane.

Strategija EU na področju kemikalij za trajnostnost Dokument je dostopen https://www.consilium.europa.eu/sl/infographics/ eu-chemicals-strategy/

Kemikalije so bistvenega pomena za sodobne življenjske standarde in gospodarstvo. Vendar so lahko kemične snovi tudi škodljive za ljudi in okolje. Svet je marca 2021 sprejel sklepe, v katerih je potrdil strategijo EU za trajnostnost na področju kemikalij, ki jo je predstavila Komisija.

V strategiji je določena dolgoročna vizija politike EU na področju kemikalij, v okviru katere želijo EU in države članice: − bolje zaščititi zdravje ljudi − izboljšati konkurenčnost industrije − podpirati okolje brez strupov Strategija je bistveni del evropskega zelenega dogovora in njegovega cilja ničelne stopnje onesnaževanja.

Strategija za gozdove do leta 2030 Dokument je dostopen https:// www. CELEX_32020R0852_ SL_TXT.pdf

Strategija EU za gozdove do leta 2030, ki jo je Komisija predstavila julija 2021, kot eden od vodilnih elementov evropskega zelenega dogovora temelji na strategiji EU za biotsko raznovrstnost in je ključni del prizadevanj za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030.

Predlagani ukrepi zajemajo: − podpiranje trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, − zagotavljanje finančnih spodbud za lastnike in upravljavce gozdov, da bi prevzeli okolju prijazne prakse, − povečanje obsega in biotske raznovrstnosti gozdov, vključno s posaditvijo 3 milijard novih dreves do leta 2030.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Zakonodajni okvir

Vprašaj se Da Ali smo seznanjeni s ključnim zakonodajnim okvirjem zelenega prehoda v EU?

Ali smo premislili, kaj ta zakonodajni okvir pomeni za naše poslovanje – z vidika tveganj in priložnosti?

Ali s temi tveganji oz. priložnostmi aktivno upravljamo?

Ali poznamo ključne strategije EU s področja trajnostnega razvoja?

Ali strateške usmeritve EU vključujemo v svoje poslovne strategije, kjer je to smiselno?

Ne

Komentar

39

40

Usmerjanje financiranja v zeleni prehod / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Usmerjanje financiranja v zeleni prehod

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Usmerjanje financiranja v zeleni prehod

41

Uvod

Evropski zeleni dogovor je strategija za rast Evrope, ki naj bi izboljšala dobrobit in zdravje državljanov in državljank, ter omogočila, da bo Evropa do leta 2050 postala podnebno nevtralna. Za dosego teh ciljev mora evropski finančni sistem postati bolj trajnosten, za kar sta potrebna zanesljiva finančna zakonodaja in jasna usmeritev prehoda za podjetja. Uredba o taksonomiji EU, uredba o razkritjih glede trajnostnega financiranja in uredba o referenčnih vrednostih so temelj za povečanje preglednosti ter zagotavljanje orodij za prepoznavanje trajnostnih naložbenih priložnosti vlagateljem.

Evropski zeleni dogovor (vir: EU)

Preobrazba gospodarstva EU za trajnostno prihodnost

Povečanje ambicioznosti ciljev EU glede podnebja za leti 2030 in 2050

Praktična uporaba izsledkov raziskav in spodbujanje inovacij

Prizadevanje za ničelno onesnaževanje za okolje brez strupov

Oskrba s čisto in varno energijo po dostopnih cenah

Evropski zeleni dogovor

Zavezanost industrije čistemu in krožnemu gospodarstvu Gradnja in prenova z učinkovito uporabo energije in virov

Ohranjanje in obnavljanje ekosistemov in biotske raznovrstnosti Od »vil do vilic«: pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem Pospeševanje prehoda na trajnostno in pametno mobilnost

Financiranje prehoda Vodilna vloga EU v svetu

Načelo neprezrtja (pravičen prehod) Evropski podnebni pakt

42

Usmerjanje financiranja v zeleni prehod / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Uredba o taksonomiji EU Uredba (EU) 2020/852 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb (v nadaljnjem besedilu: uredba o taksonomiji EU) je začela veljati 12. julija 2020.

Taksonomija EU je zanesljivo orodje za preglednost za podjetja in vlagatelje, ki temelji na znanosti. Uvaja tehnična merila za pregled uspešnosti (objavljena v delegiranih aktih), na podlagi katerih je mogoče določiti, katere gospodarske dejavnosti bistveno prispevajo k ciljem zelenega dogovora. Ta merila ustvarjajo skupni jezik za podjetja in vlagatelje, s čimer jim omogočajo bolj verodostojno komuniciranje o zelenih dejavnostih in jih pomagajo usmerjati pri prehodu, ki že poteka.

Ključni cilji Taksonomija EU je orodje za preglednost. Za nekatera podjetja in udeležence na finančnem trgu je uvedla obveznosti razkritja, na podlagi katerih morajo razkriti delež svojih dejavnosti, usklajenih s taksonomijo. Razkritje deleža zelenih dejavnosti, usklajenih s taksonomijo, omogoča primerjavo podjetij in naložbenih portfeljev na podlagi tega deleža. Če podjetja želijo, lahko taksonomijo EU zanesljivo uporabljajo pri načrtovanju svojega podnebnega in okoljskega prehoda in zbiranju finančnih sredstev zanj. Udeleženci na finančnem trgu lahko taksonomijo EU uporabljajo pri oblikovanju verodostojnih zelenih finančnih produktov.

Pričakuje se, da bo taksonomija EU omogočila spremembe in spodbudila prehod na trajnostnost. Čeprav lahko taksonomija EU udeležence na trgu usmerja pri njihovem odločanju glede naložb, pa jim seveda ne prepoveduje naložb v katero koli dejavnost. Prav tako ni nobene obveznosti za podjetja, na podlagi katere bi ta morala biti usklajena s taksonomijo, vlagatelji pa se lahko prav tako sami odločajo o tem, kam bodo vlagali.

Okvir taksonomije bo izboljšal dostop do trajnostnega financiranja.

Okvir taksonomije bo izboljšal dostop do trajnostnega financiranja, saj bo presegal trenutno obstoječa tržna orodja zelenega financiranja. Vključuje več gospodarskih dejavnosti in več okoljskih ciljev, kot jih je bilo uporabljenih do zdaj v tržnih okvirih zelenega financiranja. Vključuje zlasti nekatere ogljično intenzivne sektorje, s čimer omogoča prepoznavnost dejavnosti v prehodu znotraj navedenih sektorjev na trgu. Podjetja bodo lahko promet ter tudi nekatere odhodke iz poslovanja in naložbe v osnovna sredstva štela za usklajene s taksonomijo EU, s čimer se bodo dodatno razširile priložnosti, ki jih bo zagotavljala taksonomija EU.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Usmerjanje financiranja v zeleni prehod

43

Ocene in zgodnje preskušanje meril taksonomije na področju podnebja so pokazali trenutno nizko stopnjo splošne usklajenosti dejavnosti podjetij in naložbenih portfeljev s taksonomijo (med enim in petimi odstotki, pri čemer številna podjetja in naložbeni portfelji dosegajo ničelno stopnjo). Čeprav se pričakuje, da se bo ta odstotek z izvajanjem zelenega dogovora znatno povečal, pa kaže na obseg prehoda, ki je še vedno potreben za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050.

Šest okoljskih ciljev; za vsak okoljski cilj bodo enotna tehnična merila za pregled, na podlagi katerih se določi, ali gospodarske dejavnosti znatno prispevajo k doseganju določenega cilja in bistveno ne škoduje drugim ciljem.

Blažitev podnebnih sprememb

Varstvo in obnova biotske raznovrstnosti in ekosistemov

Prilagajanje podnebnim spremembam

6 okoljskih ciljev Preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja

Trajnostna raba ter varstvo vodnih in morskih virov

Prehod na krožno gospodarstvo

Vrste dejavnosti, ki jih opredeljuje taksonomija Taksonomija je

"Popis" za prihodnost

Taksonomija EU

Priročnik za poročanje

Orodje za tranzicijo

Uredba – 2. stopnja v zakonodaji EU

Temelji na dokazih, znanosti

Dinamična

1

Dejavnosti, ki same po sebi bistveno prispevajo k enemu od šestih okoljskih ciljev.

2

Prehodne dejavnosti, ki katerih ni tehnološko ali ekonomsko izvedljivih nizkoogljičnih alternativ, vendar podpirajo prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo.

3

Omogočitvene dejavnosti, ki drugim dejavnostim omogočajo, da bistveno prispevajo k enemu ali več ciljem na podlagi življenjskega cikla.

44

Usmerjanje financiranja v zeleni prehod / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Člen 8 uredbe o taksonomiji zahteva, da podjetja, ki spadajo na področje uporabe obstoječe direktive o nefinančnem poročanju, in dodatna podjetja, vključena v področje uporabe nove direktive o poročanju podjetij glede trajnostnosti (sprejeta novembra 2022), poročajo o nekaterih kazalnikih obsega trajnosti dejavnosti v skladu z opredelitvijo v taksonomiji EU. Ta podjetja morajo razkriti delež svojega prometa, naložb v osnovna sredstva in poslovnih izdatkov, ki izhajajo iz gospodarskih dejavnosti, ki se štejejo za okoljsko trajnostne, ali so z njimi povezani. Ti kazalniki so podrobneje opredeljeni v ločenem delegiranem aktu, ki se uporablja od leta 2022. Z vsakoletno objavo ključnih kazalnikov uspešnosti za dejavnosti, ki se v skladu s taksonomijo EU štejejo za okoljsko trajnostne, podjetja vlagateljem in širši javnosti objektivno pokažejo, kako si prizadevajo za okoljsko trajnostnost. Podjetja morajo poročati o teh kazalnikih skupaj s sporočanjem drugih informacij o trajnostnosti, kakor to določa direktiva o poročanju podjetij glede trajnostnosti.

Koraki taksonomskega razkrivanja Za vzpostavitev sistema upravljanja in poročanja o taksonomiji podjetja izvajajo proces v več korakih, ki se bo iz leta v leto nadgrajeval z dopolnitvami obstoječih in sprejemanjem novih delegiranih aktov, ki bodo naslavljali preostale okoljske cilje.

1.

Strokovna skupina, pristojna za trajnostni razvoj v podjetju, prouči področno zakonodajo.

SEZNANITEV Z ZAKONODAJO IN INTERNO IZOBRAŽEVANJE

Strokovna skupina, pristojna za trajnostni razvoj v podjetju, prouči področno zakonodajo. Izvede notranje izobraževanje, saj gre za vzpostavitev kontinuiranega načina razkrivanja podatkov in vrednotenja, kar posledično vpliva tudi na več ključnih poslovnih odločevalskih procesov (strategije poslovnih programov, program investicij idr.).

2.

OBLIKOVANJE TIMA ZA UPRAVLJANJE TAKSONOMIJE

Podjetje imenuje tim za upravljanje taksonomije. Multidisciplinarni tim vključuje strokovnjake s področja trajnostnega razvoja, finančno-računovodskega področja, poslovnih programov, informatike, notranje revizije, nabave, kontrolinga ipd; v določenem delu sodeluje tudi uprava.

3.

IDENTIFIKACIJA POSLOVNE/EKONOMSKE AKTIVNOSTI IN OCENA PRIMERNOSTI

Na podlagi tehničnih delegiranih aktov podjetje prepozna, katere dejavnosti so trajnostne z okoljskega vidika. Dejavnostim, ki prinašajo prihodke, skladne s taksonomijo, pripiše šifro po NACE klasifikaciji.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Usmerjanje financiranja v zeleni prehod

4.

45

KLASIFIKACIJA

Na podlagi specifikacij v tehničnih delegiranih aktih podjetje definira prihodke, ki so skladni s taksonomijo. Kjer je predpisano, oceni skladnost s kriteriji.

Vzpostavi informacijski sistem s potrebnimi šiframi za razkrivanje informacij o taksonomiji (le-ta se v prihodnje nadgrajuje).

5.

OCENA »BREZ POMEMBNE ŠKODE« (NO SIGNIFICANT HARM)

Na podlagi specifikacij v tehničnih delegiranih aktih podjetje pregleda, za katere okoljske cilje dejavnosti, ki so usklajene s taksonomijo, je treba določiti brez pomembne škode (No significant harm).

6.

IZRAČUN KAZALNIKOV USPEŠNOSTI

Izračunajo se trije kazalniki uspešnosti.

Delež prihodkov podjetja, usklajenih s taksonomijo Ključni kazalnik uspešnosti za prihodke Delež prihodkov iz točke (a) člena 8(2) Uredbe (EU) 2020/852 se izračuna kot del čistih prihodkov, ki izhajajo iz proizvodov ali storitev, vključno z neopredmetenimi, povezanih z gospodarskimi dejavnostmi, usklajenimi s taksonomijo (števec), deljen s čistim prihodkom (imenovalec), kot je opredeljen v točki (5) člena 2 Direktive 2013/34/EU. Prihodki zajemajo prihodke, pripoznane v skladu z 82.(a) členom Mednarodnega računovodskega standarda (MRS) 1, kakor je bil sprejet z Uredbo Komisije (ES) št. 1126/2008 (1).

Pri ključnih kazalnikih uspešnosti iz prvega pododstavka se iz števca izključi del čistih prihodkov, ki izhajajo iz proizvodov in storitev, povezanih z gospodarskimi dejavnostmi, ki so bile prilagojene podnebnim spremembam v skladu s členom 11(1)(a) Uredbe (EU) 2020/852 in Prilogo II k Delegirani uredbi (EU) 2021/ XXX, razen če se te dejavnosti: (a) štejejo za omogočitvene dejavnosti v skladu s členom 11(1)(b) Uredbe 2020/852 ali (b) so same usklajene s taksonomijo.

Ključni kazalnik uspešnosti za naložbe v osnovna sredstva - Capex Delež naložb v osnovna sredstva se izračuna kot števec, deljen z imenovalcem.

Imenovalec zajema povečanja opredmetenih in neopredmetenih sredstev v zadevnem poslovnem letu pred amortizacijo in vsemi ponovnimi merjenji, vključno s tistimi, ki izhajajo iz prevrednotenj in oslabitev, za zadevno poslovno leto ter brez sprememb poštene vrednosti. Imenovalec zajema tudi povečanja opredmetenih in neopredmetenih sredstev, ki izhajajo iz poslovnih združitev.

Za nefinančna podjetja, ki uporabljajo mednarodne standarde računovodskega poročanja (MSRP), kot so bili sprejeti z Uredbo (ES) št. 1126/2008, naložbe v osnovna sredstva zajemajo stroške, ki se obračunavajo na podlagi: − MRS 16 Opredmetena osnovna sredstva, 73.(e) člen, točki (i) in (iii); − MRS 38 Neopredmetena sredstva, 118.(e) člen, točka (i); − MRS 40 Naložbene nepremičnine, 76. člen, točki (a) in (b) (za model poštene vrednosti);

Trije kazalniki uspešnosti: - delež prihodkov podjetja, usklajenih s taksonomijo - ključni kazalnik uspešnosti za naložbe v osnovna sredstva Capex - ključni kazalnik uspešnosti za naložbe v obratna sredstva Opex

46

Usmerjanje financiranja v zeleni prehod / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

− MRS 40 Naložbene nepremičnine, 79.(d) člen, točki (i) in (ii) (za model nabavne vrednosti); − MRS 41 Kmetijstvo, 50. člen, točki (b) in (e); − MSRP 16 Najemi, 53. člen, točka (h).

Za podjetja, ki uporabljajo nacionalna splošno sprejeta računovodska načela, naložbe v osnovna sredstva zajemajo stroške, ki se obračunavajo v skladu z veljavnimi splošno sprejetimi računovodskimi načeli in ustrezajo stroškom, ki jih v naložbe v osnovna sredstva vključijo podjetja, ki uporabljajo MSRP. Najemi, ki ne vodijo do priznanja pravice do uporabe za sredstvo, se ne štejejo kot naložbe v osnovna sredstva. Števec je enak delu naložb v osnovna sredstva, vključenemu v imenovalec, ki je kar koli od naslednjega:

Naložbe v osnovna sredstva

− povezan s sredstvi ali procesi, povezanimi z gospodarskimi dejavnostmi, usklajenimi s taksonomijo; − del načrta za razširitev gospodarskih dejavnosti, usklajenih s taksonomijo, ali omogočanje, da postanejo gospodarske dejavnosti, ki so sprejemljive za taksonomijo, usklajene s taksonomijo; − povezan z nakupom proizvodnje iz gospodarskih dejavnosti, usklajenih s taksonomijo, in posameznimi ukrepi, ki omogočajo, da ciljne dejavnosti postanejo nizkoogljične ali da vodijo do zmanjšanj emisij toplogrednih plinov, pod pogojem, da se taki ukrepi uvedejo in začnejo izvajati v 18 mesecih.

Načrt za naložbe v osnovna sredstva izpolnjuje naslednje pogoje: (a) cilj načrta je razširiti gospodarske dejavnosti podjetja, usklajene s taksonomijo, ali nadgraditi gospodarske dejavnosti, ki so sprejemljive za taksonomijo, da bodo v petih letih usklajene s taksonomijo; (b) načrt se razkrije na združeni ravni gospodarskih dejavnosti, odobri pa ga upravni organ nefinančnih podjetij neposredno ali s prenosom pooblastila. Če se ustrezna tehnična merila za pregled spremenijo pred zaključkom načrta za naložbe v osnovna sredstva, podjetje načrt v dveh letih bodisi posodobi, da zagotovi, da so gospodarske dejavnosti iz točke (a) po dokončanju načrta usklajene s spremenjenimi tehničnimi merili za pregled, bodisi preračuna števec ključnega kazalnika uspešnosti za naložbe v osnovna sredstva. S posodobitvijo načrta se ponovno začne obdobje iz točke (a). Obdobje iz točke (a) lahko traja več kot pet let samo, če je daljše obdobje objektivno utemeljeno zaradi posebnih značilnosti gospodarske dejavnosti in zadevne posodobitve, vendar ne sme biti daljši od 10 let. Ta utemeljitev je vključena v sam načrt za naložbe v osnovna sredstva in v spremne informacije. Če načrt za naložbe v osnovna sredstva ne izpolnjuje teh pogojev, se predhodno objavljeni ključni kazalnik uspešnosti v zvezi z naložbami v osnovna sredstva preračuna. Števec vključuje tudi del naložb v osnovna sredstva, namenjen prilagoditvi gospodarskih dejavnosti podnebnim spremembam v skladu s Prilogo II k temu delegiranemu aktu o podnebju. V števcu je zagotovljena razčlenitev za del naložb v osnovna sredstva, dodeljen bistvenemu prispevku k prilagajanju podnebnim spremembam.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Usmerjanje financiranja v zeleni prehod

Ključni kazalnik uspešnosti za naložbe v obratna sredstva - Opex Delež naložb v obratna sredstva se izračuna kot števec, deljen z imenovalcem.

Imenovalec zajema neposredne neusredstvene stroške, povezane z raziskavami in razvojem, ukrepi prenove stavb, kratkoročnimi najemi, vzdrževanjem in popravili, ter vse druge neposredne odhodke, povezane z dnevnim servisiranjem opredmetenih osnovnih sredstev s strani podjetja ali tretje osebe, kateri se dejavnosti oddajo v zunanje izvajanje, ki so potrebni za zagotovitev neprekinjenega in učinkovitega delovanja takšnih sredstev. Nefinančna podjetja, ki uporabljajo nacionalna splošno sprejeta računovodska načela in ne usredstvujejo sredstev, ki predstavljajo pravico do uporabe, v naložbe v obratna sredstva poleg stroškov, vključijo stroške najemov. Števec je enak delu naložb v obratna sredstva, vključenemu v imenovalec, ki je kar koli od naslednjega: − povezan s sredstvi ali procesi, povezanimi z gospodarskimi dejavnostmi, usklajenimi s taksonomijo, vključno z usposabljanjem in drugimi potrebami po prilagoditvi človeških virov, ter neposrednimi neusredstvenimi stroški, ki predstavljajo raziskave in razvoj; − del načrta za naložbe v osnovna sredstva za razširitev gospodarskih dejavnosti, usklajenih s taksonomijo, ali omogočanje, da postanejo gospodarske dejavnosti, ki so sprejemljive za taksonomijo, usklajene s taksonomijo v vnaprej določenem časovnem okviru; − povezan z nakupom proizvodnje iz gospodarskih dejavnosti, usklajenih s taksonomijo, in posameznimi ukrepi, ki omogočajo, da ciljne dejavnosti postanejo nizkoogljične ali da vodijo do zmanjšanj emisij toplogrednih plinov, ter posameznimi ukrepi za prenovo stavb, navedenimi v delegiranih aktih, sprejetih v skladu s členom 10(3), 11(3), 12(2), 13(2), 14(2) ali 15(2) Uredbe (EU) 2020/852, pod pogojem, da se taki ukrepi uvedejo in začnejo izvajati v 18 mesecih.

Stroški raziskav in razvoja, ki so že obračunani v ključnih kazalnikih uspešnosti naložb v osnovna sredstva, se ne štejejo za naložbe v obratna sredstva. Števec vključuje tudi del naložb v obratna sredstva, namenjen prilagoditvi gospodarskih dejavnosti podnebnim spremembam v skladu s Prilogo II k delegiranemu aktu o podnebju. V števcu je zagotovljena razčlenitev za del naložb v obratna sredstva, dodeljen bistvenemu prispevku k prilagajanju podnebnim spremembam.

Kadar naložbe v obratna sredstva niso pomembne za poslovni model podjetja, le-ta pojasni, da v njenem poslovnem modelu ni pomembnih naložb v obratna sredstva, usklajenih s taksonomijo.

47

48

Usmerjanje financiranja v zeleni prehod / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

7.

PRIPRAVA RELEVANTNIH KVALITATIVNIH INFORMACIJ ZA POROČANJE

Podjetje pojasni vrednosti vsakega ključnega kazalnika uspešnosti in razloge za morebitne spremembe teh vrednosti v obdobju poročanja. Lahko razkrije dodatne ključne kazalnike uspešnosti na podlagi prihodkov, naložb v osnovna sredstva in naložb v obratna sredstva.

Podjetje zagotovi naslednje informacije: − kvantitativno razčlenitev števca, da se ponazorijo glavni povzročitelji spremembe ključnega kazalnika uspešnosti za prihodke v obdobju poročanja, kot so prihodki iz pogodb s kupci, prihodki od najema ali drugi viri prihodkov; − informacije o zneskih, povezanih z dejavnostmi, usklajenimi s taksonomijo, ki se izvajajo za lastno notranjo porabo; − kvalitativno razlago glavnih elementov spremembe ključnega kazalnika uspešnosti za prihodke v obdobju poročanja.

Taksonomija EU ima tudi pomembno vlogo pri oblikovanju standarda EU za zelene obveznice in znaka EU za okolje za nekatere maloprodajne finančne produkte. Če bo podjetje izdalo okoljsko trajnostne obveznice ali dolžniške vrednostne papirje z namenom financiranja določenih opredeljenih dejavnosti, usklajenih s taksonomijo, prav tako razkrije ključni kazalnik uspešnosti za prihodke, prilagojen za preprečevanje dvojnega štetja.

Omejitve taksonomije

Taksonomija EU je živ dokument, ki se bo sčasoma dopolnjeval in po potrebi posodabljal.

Taksonomija EU trenutno ne opredeljuje načina obravnavanja dejavnosti, ki niso zelene. Ne opredeljuje ali razvršča dejavnosti, ki "izboljšujejo trenutne ravni okoljske uspešnosti", vendar ne dosegajo ravni bistvenega prispevanja. Te dejavnosti – čeprav so same po sebi pomembne za podporo nujnemu širokemu preoblikovanju gospodarstva EU – same ne bodo zadostovale za doseganje naših zelenih ciljev. Podobno taksonomija EU ne opredeljuje ali razvršča dejavnosti, ki so "okoljsko netrajnostne". Poleg tega delegirani akt o taksonomiji EU na področju podnebja še ne zajema vseh zelenih dejavnosti, ki lahko bistveno prispevajo k uresničevanju okoljskih ciljev, in te torej niso del taksonomije EU. Taksonomija EU je živ dokument, ki se bo sčasoma dopolnjeval in po potrebi posodabljal.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Usmerjanje financiranja v zeleni prehod

49

Uredba o razkritjih glede trajnostnega financiranja Cilj Uredbe SFDR (Uredba EU 2019/2088 Evropskega Parlamenta in Sveta o razkritjih, povezanih s trajnostjo, v sektorju finančnih storitev; angl. Sustainable Finance Disclosure Regulation), ki velja od 10. 3. 2021, je omogočiti investitorjem na vseh trgih enakovredno primerjavo naložb in naložbenih produktov. Zahteve po razkritjih so zato harmonizirane, udeleženci finančnih trgov in finančni svetovalci pa morajo razkriti specifične informacije glede njihovih pristopov k integraciji trajnostnih tveganj v svoje naložbene odločitve.

Finančni udeleženci morajo na svojih spletnih straneh objaviti informacije o tem, kako pri svojem poslovanju in naložbenih odločitvah upoštevajo trajnostna tveganja. V predpogodbena razkritja oz. informacije za potencialne investitorje morajo vključiti rezultate ocen trajnostnih tveganj na donos finančnih produktov, ki jih ponujajo. Če trajnostnih vidikov pri svojem poslovanju ne upoštevajo, morajo pojasniti razloge za tako ravnanje.

Od 30. 6. 2021 dalje morajo udeleženci na finančnih trgih ali matične družbe teh udeležencev, ki na konsolidirani podlagi presegajo merilo povprečnega števila 500 zaposlenih, na svojih spletnih mestih objaviti in tekoče posodabljati izjavo o svojih politikah potrebne skrbnosti v zvezi z glavnimi škodljivimi vplivi svojih investicijskih odločitev na dejavnike trajnosti.

Od 01. 01. 2022 dalje morajo udeleženci na finančnih trgih v svojih periodičnih poročilih razkriti, v kolikšni meri njihovi finančni produkti dosegajo okoljske in socialne značilnosti.

Finančni udeleženci morajo na svojih spletnih straneh objaviti informacije o tem, kako pri svojem poslovanju in naložbenih odločitvah upoštevajo trajnostna tveganja.

50

Usmerjanje financiranja v zeleni prehod / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Poročanje podjetij o trajnostnosti

Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje (EFRAG) razvija evropske standarde trajnostnega poročanja.

Finančni trgi potrebujejo dostop do zanesljivih, ustreznih in primerljivih okoljskih, socialnih in upravljavskih informacij, da bo mogoče zasebni kapital usmeriti v financiranje zelenega in socialnega prehoda. Z razkritjem informacij trajnostnosti bi lahko pritegnili dodatne naložbe in financiranje, ki bi olajšali prehod na trajnostnostno gospodarstvo, kot je opisano v zelenem dogovoru.

Direktiva glede poročanja podjetij o trajnostnosti, ki jo je Svet EU dokončno potrdil 28. novembra 2022, uvaja podrobnejše zahteve glede poročanja in zagotavlja, da morajo velika podjetja poročati o trajnostnostnih vprašanjih, na primer o okoljskih, socialnih in človekovih pravicah ter dejavnikih upravljanja. S to direktivo so odpravljene vrzeli v obstoječih pravilih o nefinančnih informacijah.

Nova pravila o poročanju o trajnostnosti se bodo uporabljala za velika podjetja javnega interesa z več kot 500 zaposlenimi, za vsa velika podjetja z več kot 250 zaposlenimi in 40 milijoni EUR prometa ter za vsa podjetja, ki kotirajo na reguliranih trgih, razen za mikropodjetja. Ta podjetja so odgovorna tudi za ocenjevanje informacij, ki zadevajo njihova odvisna podjetja. Pravila se uporabljajo tudi za MSP, ki kotirajo na borzi, ob upoštevanju njihovih posebnosti. MSP bodo lahko v prehodnem obdobju izkoristila odstopanje ("opt-out") in bodo izvzeta iz uporabe direktive do leta 2028. Kar zadeva neevropska podjetja, zahteva po predložitvi poročila o trajnostnosti velja za vsa podjetja, ki več kot 150 milijonov EUR čistega prihodka ustvarijo v EU in imajo vsaj eno odvisno podjetje ali podružnico v EU. Ta podjetja morajo poročati o svojih okoljskih, socialnih in upravljavskih vplivih, kot so opredeljeni v tej direktivi. Evropska svetovalna skupina za računovodsko poročanje (EFRAG) razvija evropske standarde trajnostnega poročanja. Države članice imajo po objavi direktive v uradnem listu EU 18 mesecev, da začnejo izvajati nova pravila.

Uredba se bo začela uporabljati v štirih fazah: − leta 2025 poročanje o poslovnem letu 2024 za podjetja, za katera že velja direktiva o nefinančnem poročanju; − leta 2026 poročanje o poslovnem letu 2025 za podjetja, za katera trenutno ne velja direktiva o nefinančnem poročanju; − leta 2027 poročanje o poslovnem letu 2026 za MSP, ki kotirajo na borzi, z izjemo mikropodjetij, ter za male in nekompleksne kreditne institucije ter lastne zavarovalnice; − leta 2029 poročanje o poslovnem letu 2028 za podjetja iz tretjih držav.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Usmerjanje financiranja v zeleni prehod

Vprašaj se Da Ali poznamo glavne smernice financiranja zelenega prehoda?

Ali razumemo, kaj t. i. zeleno financiranje pomeni za naše podjetje (z vidika investitorjev, bank, zavarovalnic idr.)? Kakšni so izzivi in kakšne priložnosti?

Po katerem zakonu ali uredbi je naše podjetje zavezano?

Ali so vsi naši ključni sodelavci dobro seznanjeni s področno zakonodajo?

Imamo oblikovan tim sodelavcev z jasnimi pristojnostmi in odgovornostmi na področju zelenega financiranja?

Imamo identificirane naše dejavnosti skladno s taksonomijo?

Imamo izračunane ključne kazalnike uspešnosti, skladno s taksonomijo

Ali poročamo o zelenih dejavnostih?

Imamo načrte za prihodnost, skladno s trendi zelenega financiranja?

Ne

Komentar

51

52

Trajnostni izdelki kot pravilo / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Trajnostni izdelki kot pravilo

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostni izdelki kot pravilo

53

Uvod

Prehod EU na zeleno gospodarstvo spremlja vse obsežnejša evropska zakonodaja, v okviru katere je tudi sveženj pobud v zvezi s trajnostnimi izdelki in spodbujanjem izbire trajnostnih izdelkov. Pomemben del tega svežnja je predlog uredbe EU o vzpostavitvi okvira za določitev zahtev za okoljsko primerno zasnovo za trajnostne izdelke, vključuje pa tudi ciljno usmerjeni sektorski pobudi za tekstilne izdelke in gradbene proizvode, ki obravnavata izdelke z največjimi vplivi na okolje in podnebje, ter pobudo za krepitev vloge potrošnikov pri prehodu na zeleno gospodarstvo z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem. Glavna cilja tega svežnja sta zmanjšati negativne vplive izdelkov v življenjskem ciklu na okolje in izboljšati delovanje notranjega trga.

Sveženj medsebojno povezanih pobud o trajnostnih izdelkih naj bi ta pristop bistveno približal resničnosti, saj temelji na že opravljenem delu. EU že določa minimalne okoljske zahteve za nekatere izdelke ali sektorje, kot so izdelki, povezani z energijo, embalažo in kemikalijami. Vendar obstoječa pravila zajemajo le omejen delež blaga, ki se trži v EU, in sistematično ne spodbujajo krožnosti ter ne obravnavajo številnih načinov, kako izdelki v svojem življenjskem ciklu vplivajo na podnebje in okolje. Prav tako je še vedno veliko možnosti za zmanjšanje porabe energije pri izdelkih, povezanih z energijo.

Evropska komisija želi skladno z Zelenim dogovorom doseči, da bodo trajnostni izdelki v EU pravilo. Po novem naj bi skoraj vse fizično blago na trgu EU postalo prijaznejše do okolja, krožno in energijsko učinkovito v celotnem svojem življenjskem ciklu – od faze zasnove preko vsakodnevne uporabe in spremembe namena uporabe do konca življenjske dobe. Predlog uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke obravnava zasnovo izdelkov, ki opredeljuje do 80 % vpliva izdelka na okolje v njegovem življenjskem ciklu.

Določa nove zahteve, da bi izdelki postali trajnejši, zanesljivejši. Da bi jih bilo mogoče ponovno uporabiti, nadgraditi, popraviti, da bi postali enostavnejši za vzdrževanje, obnovo in recikliranje ter gospodarni z energijo in viri.

Komisija je pripravila tudi novo strategijo za trajnejše tekstilne izdelke, ki jih je mogoče popraviti, ponovno uporabiti in reciklirati. S tem se želi spopasti s hitro modo, tekstilnimi odpadki in uničevanjem neprodanih tekstilnih izdelkov. Želi tudi zagotoviti, da njihova proizvodnja poteka ob polnem spoštovanju socialnih pravic.

54

Trajnostni izdelki kot pravilo / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Cilj tretjega predloga je spodbuditi notranji trg za gradbene izdelke in zagotoviti, da bo veljavni regulativni okvir primeren za doseganje trajnostnih in podnebnih ciljev grajenega okolja.

Sveženj vključuje tudi predlog o novih pravilih za opolnomočenje potrošnikov pri zelenem prehodu, da bodo potrošniki bolje obveščeni o okoljski trajnosti izdelkov in bolje zaščiteni pred zelenim zavajanjem. Vsi regulirani izdelki bodo imeli digitalne potne liste za izdelke. To bo olajšalo njihovo popravilo ali recikliranje in poenostavilo sledenje problematičnim snovem v dobavni verigi.

Uvede se lahko tudi označevanje.

Pregled pobud v svežnju ukrepov za krožno gospodarstvo

Dodatna sektorska pravila za gradbene proizvode in druge kategorije izdelkov (npr. baterije, kemikalije, embalažo) Delovni načrt za okoljsko primerno zasnovo za obdobje 2022–2024 – Večja energijska učinkovitost in krožnost za izdelke, povezane z energijo – Nova pravila za potrošniško elektroniko (pametne telefone, tablice, sončne panele)

Podpora krožnim poslovnim modelom – Evropsko vozlišče za krožno poslovanje – Smernice za podjetja

Uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke – Zahteve glede učinkovitosti in informacij za okolju prijaznejše izdelke – Odprava uničevanja neprodanega blaga – Preprečevanje in zmanjševanje odpadkov – Obvezna merila za zelena javna naročila – Digitalni potni list za izdelke in nova pravila za označevanje – Strožji nadzor trga

Ukrepi na globalni ravni – Svetovni forum za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo – Primerna skrbnosti podjetij glede trajnostnosti

Strategija za trajnostne in krožne tekstilne izdelke – Zavezujoče zahteve za okoljsko primerno zasnovo, vključno s trajnostjo, popravljivostjo in vsebnostjo recikliranih vlaken – Konec onesnaževanju z mikroplastiko – Odprava hitre mode, tekstilnih odpadkov in uničevanja neprodanih izdelkov – Točne zelene trditve – Trajnostne globalne vrednostne verige

Nova pravila za opolnomočenje potrošnikov za zeleni prehod – Zaščita pred zelenim zavajanjem in namernim načrtovanjem ali snovanjem izdelkov z omejeno življenjsko dobo – Informacije o trajnosti in popravljivosti izdelka

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostni izdelki kot pravilo

Okoljsko primerna zasnova za trajnostne izdelke

Okoljsko primerna zasnova za trajnostne izdelke je temelj pristopa EU k okoljsko bolj trajnostnim in krožnim izdelkom. Vzpostavlja okvir za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo posebnih kategorij izdelkov, da se bistveno izboljšajo njihova krožnost, energijska učinkovitost in drugi vidiki okoljske trajnostnosti. Temelji na dokazani učinkovitosti direktive o okoljsko primerni zasnovi izdelkov, povezanih z energijo. Omogočila bo določitev minimalnih zahtev glede okoljsko primerne zasnove in informacij za skoraj vse kategorije fizičnega blaga na trgu EU. Za skupine izdelkov, ki imajo dovolj skupnih značilnosti, se lahko določijo horizontalna pravila. Zahteve za okoljsko primerno zasnovo bodo prilagojene posebnim značilnostim zadevnih skupin izdelkov. Pri njihovem prepoznavanju in razvoju se bodo upoštevale možnosti za izboljšave in relativna učinkovitost pri zagotavljanju učinkovitejše rabe virov in energije, omogočanju daljše življenjske dobe izdelkov in čim večje vrednosti materialov ter zmanjševanju onesnaževanja in splošnega vpliva izdelkov na podnebje in okolje.

Zahteve za okoljsko primerno zasnovo bodo glede na kategorije izdelkov, ki jih je treba urejati, zajemale: − trajnost, zanesljivost, ponovno uporabnost, nadgradljivost, popravljivost ter enostavnost vzdrževanja in obnove izdelkov; − omejitve glede prisotnosti snovi, ki zavirajo krožnost izdelkov in materialov; − rabo energije ali energijsko učinkovitost izdelkov; − uporabo virov ali učinkovito rabo virov izdelkov; − minimalno vsebnost recikliranih materialov v izdelkih; − preprosto razstavljanje, ponovno izdelavo in recikliranje izdelkov in materialov; − vpliv izdelkov na okolje v njihovem življenjskem ciklu, vključno z njihovim ogljičnim in okoljskim odtisom; − preprečevanje in zmanjševanje količine odpadkov, vključno z odpadno embalažo.

Okoljsko primerna zasnova izdelkov bo omogočila določitev minimalnih zahtev za skoraj vse kategorije fizičnega blaga na trgu EU.

55

56

Trajnostni izdelki kot pravilo / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Informacije o okoljski trajnostnosti izdelkov – digitalni potni listi za izdelek

Uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke predstavlja tudi okvir za določanje zahtev glede zagotavljanja informacij o okoljski trajnostnosti izdelkov. Te zahteve lahko glede na vrsto izdelka vključujejo informacije o: − porabi energije, − vsebnosti recikliranih materialov, − prisotnosti snovi, ki vzbujajo zaskrbljenost, − trajnosti, − popravljivosti, vključno z oceno popravljivosti, − razpoložljivosti nadomestnih delov, − možnosti recikliranja.

Digitalni potni listi za izdelke bodo pravilo za vse izdelke, ki jih ureja uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke, in bodo omogočali označevanje, prepoznavanje in povezovanje izdelkov s podatki, ki so pomembni za njihovo krožnost in trajnostnost. Z uvedbo tega pristopa k podatkom o okoljski trajnostnosti lahko utremo pot tudi širši prostovoljni izmenjavi podatkov, ki presega izdelke in zahteve, ki jih ureja uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke. Poleg tega se lahko potni listi za izdelke uporabljajo za informacije o drugih trajnostnih vidikih, ki veljajo za zadevno skupino izdelkov v skladu z drugo zakonodajo Unije.

Strukturiranje informacij o okoljski trajnostnosti izdelkov in njihovo posredovanje z digitalnimi potnimi listi za izdelke lahko podjetjem v vrednostni verigi, od proizvajalcev, uvoznikov in distributerjev do trgovcev, serviserjev, izvajalcev ponovne izdelave in izvajalcev recikliranja, pomagata pri dostopu do informacij. Te informacije lahko pomembno prispevajo k njihovim prizadevanjem na področju: − izboljšanja okoljske uspešnosti, − podaljšanja življenjske dobe izdelkov, − povečanja učinkovitosti, − uporabe sekundarnih surovin.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostni izdelki kot pravilo

57

Vsi ti premiki lahko vodijo k zmanjševanju rabe primarnih naravnih virov ter stroškov in strateške odvisnosti od virov. Hkrati lahko olajšajo spremljanje prisotnosti pogojno nevarnih snovi v celotnem življenjskem ciklu materialov in izdelkov, kar bo prispevalo k uresničitvi zaveze iz strategije na področju kemikalij za trajnostnost.

Digitalni potni listi za izdelke lahko tudi omogočijo potrošnikom sprejemanje bolj informiranih odločitev, izboljšajo preglednost za organizacije v javnem interesu ter pomagajo nacionalnim organom pri njihovem izvrševanju in nadzoru.

Uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke bo EU omogočila tudi določitev zahtev glede označevanja, na primer glede popravljivosti izdelkov.

Nove energijske nalepke EU bodo z dodatnimi informacijami vključevale vidike krožnosti, kot je ocena popravljivosti. Za druge izdelke bodo te informacije prikazane na novi nalepki. Nekateri izdelki bodo lahko imeli energijsko nalepko EU in nalepko na podlagi uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke, če bodo učinkovitejše za potrošnike in manj obremenjujoče za industrijo. Kot se je pokazalo pri uporabi energijske nalepke EU, je lahko obvezno zagotavljanje ključnih informacij ob nakupu učinkovit način obveščanja o pomembnih vidikih okoljske učinkovitosti izdelkov, zlasti če omogoča enostavno primerjavo izdelkov v določeni kategoriji. Komisija si bo vzporedno s pripravo pravil za posamezne izdelke v okviru uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke in v sinergiji s tem prizadevala za pregled ali določitev novih meril za posamezne izdelke v okviru znaka EU za okolje.

Predlagana uredba vključuje ukrepe za preprečevanje in odpravo uničevanja neprodanega potrošniškega blaga. Velika podjetja, ki zavržejo neprodane izdelke, bodo morala najprej v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki razkriti letno količino zavrženih izdelkov, navesti razloge za zavržene količine in informacije o količini zavrženih izdelkov, poslanih v ponovno uporabo, ponovno izdelavo, recikliranje, energijsko predelavo in odstranjevanje. Uredba bo omogočila tudi popolno prepoved uničenja neprodanih izdelkov, odvisno od kategorij izdelkov, ki jih je treba urejati.

Primer vsebin v digitalnem potnem listu

prisilno delo

ogljični in okoljski odtis

prevoz odpadkov

trajnost, ponovna uporaba, nadgradnja, popravljivost

komunalni odpadki

ponovna predelava, reciklaža digitalni potni list

vsebina z reciklatom

krčenje gozdov

ureditev, specifična za panogo

trajnostno poročanje

razširjena proizvajalčeva odgovornost

zahtevane informacije

embalaža in odpadna embalaža

58

Trajnostni izdelki kot pravilo / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Medsektorski pristop k trajnostnim izdelkom

Uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke je zasnovana tako, da je povezana in usklajena z obstoječo in prihodnjo sektorsko zakonodajo in politikami. Zahteve za izdelke se bodo uvajale v skladu z večletnimi delovnimi načrti. Če so zahteve glede okoljske trajnostnosti v zakonodaji EU že določene na zadovoljivi ravni, se uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke ne bo uporabljala. Nasprotno pa bi se uredba uporabljala v primerih, ko teh zahtev ni, a sta potencial krožnosti, energijske učinkovitosti in učinkovite rabe virov ter potencial za zmanjšanje splošnih podnebnih in okoljskih vplivov visoka in upravičujeta ukrepanje.

Ukrepe iz uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke bodo spremljale posebne ocene učinka, da se zagotovijo sorazmernost, ustrezno upoštevanje mednarodne razsežnosti in vpliva na tretje države ter skladnost z drugo zakonodajo EU. Kako naj bi predlagana uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke delovala skupaj s sektorskimi zakonodajnimi pobudami in pobudami politike za pospešitev zelenega prehoda, ponazorimo na treh primerih.

Oblikovanje novih pravil EU za posamezne izdelke: primer tekstilnih izdelkov Za izdelke, za katere ni posebne zakonodaje EU, ki bi določala obvezne zahteve glede okoljske trajnostnosti, bo uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke predstavljala pravni okvir za določanje pravil EU. To velja za tekstilne izdelke in obutev. Medtem ko za te izdelke trenutno veljajo nekatere zahteve, na primer glede kemikalij in označevanja, ni posebnih zahtev, ki bi urejale krožnost, npr. trajnost, popravljivost, možnost recikliranja in vsebnost recikliranih materialov.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostni izdelki kot pravilo

Po začetku veljavnosti uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke in po oceni učinka bo ta regulativna vrzel odpravljena s sekundarno zakonodajo o določitvi zahtev za okoljsko primerno zasnovo tekstilnih izdelkov. Določene bodo tudi zahteve glede informacij in digitalnega potnega lista za izdelke.

Ciljne spremembe označevanja tekstilnih izdelkov bodo obravnavane tudi v okviru uredbe o označevanju tekstilnih izdelkov.

Poleg tekstilnih izdelkov bodo po isti logiki v prvem delovnem načrtu za uredbo o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke opredeljeni tudi drugi prednostni izdelki. Poleg tega strategija EU za trajnostne in krožne tekstilne izdelke predstavlja celovit sklop ukrepov, ki presegajo uredbo o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke. Cilj je preoblikovati ta sektor in spremeniti ne le oblikovanje tekstilnih izdelkov, temveč tudi spodbuditi krožne poslovne modele in zmanjšati količino tekstilnih odpadkov v skladu s potrebo po zagotavljanju cenovne dostopnosti za potrošnike in konkurenčnosti podjetij ter ob doslednem upoštevanju te potrebe. Strategija zaznamuje tudi začetek procesa soustvarjanja načrta prehoda za ekosistem tekstilne industrije.

Dopolnjevanje obstoječih pravil EU za posamezne izdelke: primer gradbenih proizvodov, baterij, embalaže in kemikalij Zaradi širokega področja uporabe uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke bo za nekatere izdelke, ki jih zajema, veljala tudi ločena zakonodaja za posamezne izdelke. Pri teh izdelkih se bo uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke načeloma uporabljala le, če razsežnosti okoljske trajnostnosti navedenih izdelkov ne bo mogoče v celoti in ustrezno obravnavati z drugimi instrumenti. S tem bi pravila EU o določenih izdelkih postala bolj usklajena, na podjetja pa se ne bi preneslo upravno breme v zvezi z izpolnjevanjem zahtev, določenih v različnih zakonodajnih aktih EU. Vendar pa lahko posebne okoliščine po potrebnih posvetovanjih in ocenah učinka upravičijo sprejetje ciljno usmerjenih ukrepov tudi v okviru uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke. To je lahko smiselno, kadar je izdelek del drugega izdelka (npr. baterije), je z njim tesno povezan (npr. embalaža) ali kadar so za skupino izdelkov določene zahteve glede okoljske trajnostnosti. Čeprav gradbeni proizvodi spadajo na področje uporabe uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke, je zaradi potrebe po obvladovanju tesnih povezav med njihovo okoljsko in strukturno učinkovitostjo, vključno z zdravjem in varnostjo, upravičeno, da se v revidirani uredbi o gradbenih proizvodih, ki je sprejeta kot del tega svežnja o trajnostnih izdelkih, določijo zahteve glede okoljske trajnostnosti. V primeru gradbenih proizvodov, povezanih z energijo, pa se bodo trajnostni vidiki obravnavali predvsem v okviru uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke, saj jih že ureja obstoječa direktiva o okoljsko primerni zasnovi. Kljub temu lahko revidirana uredba o gradbenih proizvodih po potrebi dopolnjuje predlagano uredbo. Predlagani uredbi vključujeta določbe za ohranitev tesne pravne usklajenosti med razvojem in izvajanjem pravil.

Zahteve glede trajnostnosti za baterije se bodo obravnavale predvsem v okviru predlagane uredbe o baterijah. Če se pojavi potreba po določitvi dodatnih posebnih zahtev glede trajnostnosti, na primer za posebno uporabo baterij v drugih izdelkih, bi lahko uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke zajemala dodatne vidike.

Za nekatere izdelke bo veljala tudi ločena zakonodaja npr. za gradbene materiale, baterije, embalažo, kemikalije.

59

60

Trajnostni izdelki kot pravilo / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Bistvene zahteve za embalažo, dovoljeno na trgu EU, so določene v direktivi o embalaži in odpadni embalaži. Ker pa se embalaža zelo razlikuje glede na kategorijo izdelka, bi morala biti eden od ključnih vidikov, ki jih je treba upoštevati pri oblikovanju pravil za posamezne izdelke v okviru uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke. Ta mora z bolj ciljno usmerjenimi pravili dopolnjevati bistvene zahteve, določene v direktivi o embalaži in odpadni embalaži.

V zvezi s kemikalijami je področje pristojnosti uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke jasno opredeljeno: lahko bo omogočila sprejetje ukrepov za omejitev prisotnosti kemikalij v izdelkih zaradi razlogov, povezanih z izboljšanjem okoljske učinkovitosti izdelka v njegovem življenjskem ciklu. S tem se lahko dopolni obstoječa zakonodaja o kemikalijah, na primer uredba REACH, katere glavni cilj je zagotavljanje kemijske varnosti, ali direktiva o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi, ki zajema le električno in elektronsko opremo.

Nova pravila EU v okviru veljavne direktive o okoljsko primerni zasnovi: primer potrošniške elektronike

Ukrepi bodo poleg energijske učinkovitosti zajemali tudi druge ključne vidike okoljsko primerne zasnove za krožnost, zlasti trajnost, popravljivost in možnost recikliranja.

Elektronika je naš najhitreje rastoči tok odpadkov. Uporabniki so nezadovoljni, ker se njihove naprave hitro pokvarijo, postanejo zastarele in jih ni mogoče posodobiti ali popraviti. Poleg tega v EU predelamo le malo sestavnih delov ali surovin, vključno s kritičnimi, ki bi jih lahko ponovno uporabili za izdelavo novih izdelkov. V zvezi s tem Komisija pripravlja nove ukrepe za okoljsko primerno zasnovo pametnih telefonov, tabličnih in prenosnih računalnikov, ki bodo sprejeti, kot je določeno v delovnem načrtu v okviru obstoječe direktive o okoljsko primerni zasnovi. Ukrepi bodo poleg energijske učinkovitosti zajemali tudi druge ključne vidike okoljsko primerne zasnove za krožnost, zlasti trajnost, popravljivost in možnost recikliranja, preden bo nova uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke nadomestila obstoječi okvir. Prav tako se revidirajo pravila o okoljsko primerni zasnovi zunanjih napajalnikov, predvsem zaradi zahtev interoperabilnosti in krožnega gospodarstva, da bi dopolnili nedavno pobudo o univerzalnem polnilniku, ki je bila sprejeta kot revizija direktive o radijski opremi. Komisija je poleg oblikovanja zahtev za okoljsko primerno zasnovo začela tudi pregled pravil EU o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi, tj. direktive o omejevanju nevarnih snovi, da bi zagotovila najučinkovitejši in najuspešnejši način izpolnitve njenih ciljev. Prav tako raziskuje možnosti za spodbujanje sistema jemanja nazaj in sistema vračanja za majhne elektronske naprave, kot so stari mobilni telefoni, tablični računalniki in polnilniki, ki se hranijo doma. Cilj je podaljšati življenjsko dobo in izboljšati zbiranje teh izdelkov ter s tem spodbuditi krožne poslovne modele.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostni izdelki kot pravilo

Koraki okoljsko primerne zasnove Komisija namerava začeti delo v okviru predlagane uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke, da bi zajela nove izdelke in parametre. Njen cilj je predlagati ukrepe za posamezne izdelke takoj po vzpostavitvi novega okvira.

Da bi zagotovila pregledno in vključujoče določanje pravih prednostnih nalog, bo do konca leta 2022 začela javno posvetovanje o kategorijah izdelkov, ki bodo izbrane v okviru prvega delovnega načrta za uredbo o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke. Komisija je v predhodni oceni ugotovila, da imajo kategorije izdelkov, kot so tekstilni izdelki, pohištvo, vzmetnice, pnevmatike, detergenti, barve, maziva ter železo, jeklo in aluminij, velik vpliv na okolje in možnosti za izboljšanje, zato so ustrezni kandidati za prvi delovni načrt.

Kot del tega svežnja sprejet nov delovni načrt za okoljsko primerno zasnovo in označevanje z energijskimi nalepkami za obdobje 2022–2024 zagotavlja, da se bo do začetka veljavnosti novega okvira uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke delo v okviru sedanje direktive o okoljsko primerni zasnovi lahko nemoteno nadaljevalo, kar bo zagotovilo nadaljnje zmanjšanje porabe energije in porabe materialov v izdelkih, povezanih z energijo. Dodatno opredeljeni izdelki, kot so nizkotemperaturni emitorji, imajo potencial za varčevanje z energijo, kar pomeni za več milijard evrov manj izdatkov potrošnikov. Pomembna je zagotovitev novega delovnega načrta, da se vidiki krožnosti vedno bolj obravnavajo, kolikor je to izvedljivo v sedanjem pravnem okviru.

Uredba o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke bo temeljila na pristopu soustvarjanja od priprave delovnega načrta in določanja prednostnih izdelkov do ocenjevanja in razvoja vseh novih zahtev za izdelke. Forum za okoljsko primerno zasnovo, ki temelji na obstoječem posvetovalnem forumu v okviru direktive o okoljsko primerni zasnovi, je platforma za ciljno usmerjene izmenjave med skupinami deležnikov v vseh ključnih fazah procesa ter bo tako povezal industrijo, nacionalne organe in izvršilne organe.

Komisija bo prednostno razvila nove metodologije, ki bodo podprle dodatne vidike krožnosti v okviru uredbe o okoljsko primerni zasnovi za trajnostne izdelke, vključno z metodologijami, povezanimi s trajnostjo, popravljivostjo in vsebnostjo recikliranih materialov, pri čemer bo upoštevala tudi rezultate raziskav projektov, financiranih iz programa Obzorje Evropa.

61

62

Trajnostni izdelki kot pravilo / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Trajnostni izdelki Helios Resins Iz prakse

Vse večja prizadevanja za trajnost in zmanjšanje ogljičnega odtisa, ki so posledica predpisov in zahtev potrošnikov, so nedvomno vplivala tudi na industrijo smol. V poslovni enoti Helios Resins, ki je del podjetja Helios TBLUS, verjamemo, da je prehod na zeleno poslovanje obveznost naše industrije, da ravna odgovorno na vseh ravneh in spodbuja širjenje trajnostnih tehnologij. V tem globalnem gibanju svojo vlogo prevzemamo s predanostjo in odgovornostjo, da zadovoljimo današnje potrebe kupcev brez ogrožanja prihodnjih generacij.

Dr. Radmila Wollrab, vodja projektov, Synthetic Resins, Helios TBLUS, d.o.o.

Trajnostna strategija Helios Resins Surovine na biološki osnovi

Alkidi

Smole z visoko vsebnostjo suhe snovi

Helios Resins Recikliranje

Smole na vodni osnovi

EU

Evropske pobude

Smole brez bisfenol-A

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostni izdelki kot pravilo

Naša trajnostna strategija sega od proizvodnje smol na vodni osnovi (kot alternativa konvencionalnim smolam na osnovi organskih topil), zmanjšanja količine topil v formulacijah, kjer prehod na vodno osnovo (še) ni mogoč, pa vse do recikliranja stranskih odpadkov in uporabe surovin na (delni) biološki osnovi. V teku imamo tudi številne razvojne projekte na temo uporabe namenskih surovin na biološki osnovi, kot je FDCA, za nadomestitev tereftalne kisline v naših formulacijah. Sicer pa v naših običajnih izdelkih že uporabljamo monomere, ki so delno ali v celoti na biološki osnovi. To so t. i. drop-in kemikalije na biološki osnovi, saj so kemično enake proizvedenim iz nafte.

Katalog smol za premaze za pločevinke z deklarirano vsebnostjo biološkega materiala in logotipom ISCC PLUS

Dandanes, ko podjetja v veliki meri izpostavljajo svoje trajnostne izdelke, postaja neodvisno certificiranje, ki temelji na strogih standardih in daje strankam trden dokaz o sledljivosti do trajnostnega vira, čedalje pomembnejše. Prav zaradi tega smo se v enoti Helios Resins odločili, da določeno število naših izdelkov certificiramo po sistemu ISCC PLUS. Natančneje, naši razlogi za izbiro certifikacijske sheme ISCC PLUS so trije: − Vsi biološki materiali niso trajnostni sami po sebi. V kolikšni meri je biološki material bolj trajnosten od materiala na osnovi fosilnih goriv, je odvisno od številnih dejavnikov: kako se gojijo viri za materiale, od lokalnih proizvodnih okoliščin, vrste biološkega izdelka, ki ga želite ustvariti, in od tega, kakšne vire na biološki osnovi uporabljate. Certifikat ISCC PLUS pomeni, da imetnik certifikata izpolnjuje najvišje trajnostne zahteve, vse od ekološke trajnosti (zaščita zemljišč z visoko vrednostjo biotske raznovrstnosti, oskrbovalne verige brez krčenja gozdov, okoljsko odgovorna proizvodnja za zaščito tal, vode in zraka) do socialnega vidika (varne delovne razmere, spoštovanje človekovih, delavskih in zemljiških pravic, spoštovanje zakonov in mednarodnih pogodb) ter spremljanja emisij toplogrednih plinov (TGP).

63

64

Trajnostni izdelki kot pravilo / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Pristop določanja bio deleža po masni bilanci po shemi ISCC PLUS

Surovine na biološki osnovi Produkt A Produkt B Produkt C Surovine iz fosilnih goriv

Dodelitev trajnostnega deleža enemu ali več proizvodom

− Ko so proizvajalci certificirani v skladu s shemo ISCC PLUS, lahko vključijo izračune ogljičnega odtisa prek prostovoljnega dodatka za toplogredne pline.

Ker imamo posebne cilje glede ogljičnega odtisa naših izdelkov, smo to videli kot veliko prednost. Naš certifikat, ki je bil potrjen letos, vključuje tudi ta dodatek, kar pomeni, da je metodologijo za izračun ogljičnega odtisa naših izdelkov z biološkimi surovinami potrdil certifikacijski organ.

V Sloveniji smo prvi, ki se ponašamo s certifikatom ISCC PLUS, s čimer še dodatno izkazujemo našo zavezanost okolju in trajnostni prihodnosti.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostni izdelki kot pravilo

Vprašaj se Ali si prizadevamo obravnavati najbolj škodljive vplive izdelkov na okolje?

Katere zahteve za okoljsko primerno zasnovo (glede na kategorije izdelkov) upravljamo in komuniciramo: Trajnost, zanesljivost, ponovno uporabnost, nadgradljivost, popravljivost ter enostavnost vzdrževanja in obnove izdelkov Omejitve glede prisotnosti snovi, ki zavirajo krožnost izdelkov in materialov

Rabo energije ali energijsko učinkovitost izdelkov

Uporabo virov ali učinkovito rabo virov izdelkov

Minimalno vsebnost recikliranih materialov v izdelkih

Preprosto razstavljanje, ponovno izdelavo in recikliranje izdelkov in materialov

Vpliv izdelkov na okolje v njihovem življenjskem ciklu, vključno z njihovim ogljičnim in okoljskim odtisom

Preprečevanje in zmanjševanje količine odpadkov, vključno z odpadno embalažo

Da

Ne

Komentar

65

66

Krožni dizajn / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Krožni dizajn

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Krožni dizajn

67

Uvod

Krožno gospodarstvo temelji na treh predpostavkah: zmanjševanju odpadkov in onesnaževanja, podaljšanju življenjske dobe izdelkom oz. materialom, regeneracija narave. Ta tri načela se lahko realizirajo zgolj ob ustrezni zasnovi proizvodov, tehnologij, procesov ali sistemov, zato se bomo v poglavju osredotočili na spoznavanje koncepta ekodizajna oz. krožnega dizajna in kako se umešča v delovanje podjetja. Predstavili bomo primere dobrih praks, metode in orodja, ki jih lahko uporabite za uvedbo okolju prijazne zasnove proizvoda (produkta) v vaše vsakdanje poslovanje. Znanje, ki ga bomo zaobjeli, je primerno predvsem za podjetja, ki na trgu ponujajo končni izdelek ali polizdelek, za vodstveni kader, srednji menedžment in predvsem za skupino oblikovalcev v podjetju ali tiste, ki so zadolženi za razvoj proizvodov. Ker pa gre pri uvajanju ekodizajna oz. krožnega dizajna za celovito transformacijo verig vrednosti, lahko rečemo, da te vsebine zadevajo prav vse zaposlene v podjetju. Nenazadnje pa je vsebina poglavja relevantna tudi za industrijske oblikovalce in snovalce večjih sistemov, tudi javne uslužbence.

Koristi ekodizajna oz. krožnega dizajna za podjetje so seveda primarno zmanjšanje negativnih okoljskih vplivov ter s tem izboljšanje ugleda organizacije, zmanjšanje proizvodnih stroškov, dvig inovativnosti, potencialno tudi izboljšana kakovost izdelka. Prej se bo podjetje podalo na to pot, manj težav bo imelo s sledenjem in zagotavljanjem skladnosti z obstoječo in prihajajočo okoljsko zakonodajo, hkrati pa bo zadostilo zahtevam naročnika, ki je prav tako podrejen vse strožji okoljski zakonodaji, oz. zahtevam kupcev, ki postajajo vse bolj okoljsko zavedni. Z vidika upravljanja s trajnostnostjo je lahko sistematičen pristop k uvajanju krožnega dizajna v procese v podjetjih ključni mehanizem uresničevanja ESG, saj neposredno prispeva k uresničevanju okoljskih ciljev podjetja, preko česar doprinaša k trajnostnemu razvoju in družbeni odgovornosti, hkrati pa uvaja v procese podjetja z vidika upravljanja večsektorsko in večnivojsko strukturo, ki zahteva več sodelovanja in določene nove, predvsem mehke veščine.

Po SSKJ (2014) je oblikovanje ali dizajn »dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom«. Kar 80 % vplivov na okolje determinira zasnova proizvoda. Zasnova proizvoda vpliva na 90 % proizvodnih stroškov. Zaradi materialov, ki jih uporabljamo, se porabi 40 % proizvodnih stroškov in samo 5 % proizvodnih stroškov je potrebnih za dober dizajn (Anois Agency, 2022).

Ekodizajn je proces razvoja proizvodov, v katerem se poleg tradicionalno upoštevanih dejavnikov proizvoda (stroški, kakovost itd.) enakopravno upoštevajo tudi vplivi na okolje. Namen ekodizajna je zmanjšati vpliv proizvoda na okolje v njegovem celotnem življenjskem ciklu (Krajnc, 2014).

68

Krožni dizajn / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Kriteriji razvoja proizvoda z upoštevanim varstvom okolja (Krajnc, 2014, str. 17)

Okolje

Estetika

Ergonomija

Funkcionalnost

Dizajn proizvoda

Stroški

Kakovost

Varnost Zmožnosti izdelave

Pri krožnem dizajnu gremo še stopničko više, pri čemer se pri oblikovanju izdelka osredotočimo na to, da omogočimo preprečevanje nastajanja odpadkov že na izvoru (design out waste and pollution).

Pet ključnih načel krožnega dizajna je: 1. 1.

Prioritiziranje lokalnih surovin oz. materialov ali materialov, ki so že na voljo Tak primer je znamka Destilator, v okviru katere nastajajo čevlji iz lokalno zbranih očiščenih zavrženih moških klasičnih hlač, jeansa in drugih odpadnih tekstilij. Proizvodnja poteka v celoti v Sloveniji, v sodelovanju z družinskim podjetjem iz Tržiča z bogato čevljarsko tradicijo.

2. 2.

Zasledovanje načel snovne in energetske učinkovitosti Najbolj trajnostna steklenica na svetu, kot so jo poimenovali v Steklarni Hrastnik, je nastala s kombinacijo uporabe sončnih celic oz. zelenega vodika in odpadnega recikliranega stekla. Edini stranski produkt je vodna para brez emisij ogljikovega dioksida.

3. 3.

Proizvodi so zasnovani na način, da je njihova uporaba možna čim dlje, da so popravljivi ali omogočajo apcikliranje (nadgradnja zavrženih predmetov) Največ ozaveščanja o pomembnosti tega, da lahko izdelke popravimo ali omogočimo njihovo izboljšavo, se je zgodilo v tekstilnem sektorju in sektorju elektronske opreme. Med izstopajočimi je primer znamke Fairphone, ki ob nakupu telefona priloži še navodila za popravilo in orodje, zato ga lahko uporabnik samostojno razstavi in popravi.

V Sloveniji se s popravilom in/ali apcikliranjem ukvarja kar nekaj socialnih podjetij, med njimi tudi Knof, ki izvaja projekt Salon pohištva s partnerjem, lokalnim komunalnim podjetjem Kostak d.d. Pohištvo, ki ga prevzamejo po odvozu kosovnega odpada, in je še uporabno, dostavijo v Knof, kjer ga kreativno prenovijo ali restavrirajo. V okviru Salona so

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Krožni dizajn

69

v Knofu vzpostavili prodajno-razstavni salon pohištva ter delavnico za prenovo, popravilo, tapeciranje in restavratorstvo. Med njihovimi kosi se najdejo tudi stoli Nika Kralja, ki je že takrat razumel pomen krožnega dizajna.

4. 4.

Stremljenje k ničelni stopnji odpadkov (zero waste) Podjetje Evegreen je razvilo biorazgradljive izdelke, ki nadomeščajo plastično embalažo. Na voljo so krožniki, pribor in cvetlični lončki.

5. 5.

Omogočanje kontinuirane izboljšave Krožni dizajn spreminja način poslovanja v podjetjih. Omogoča neprestano izboljšavo proizvodov, zahteva pa tudi spremembe na strateški ravni organizacije, saj spreminja vrednote oz. vizijo. V središču je manj obremenitev za okolje, lahko bi celo rekli regeneracija okolja, kar sili k redefiniciji finančnega modela podjetja oz. celotnega načina delovanja svetovne ekonomije.

Proces uvajanja krožnega dizajna se začne z razumevanjem vsebine oz. sprememb, ki jih bo treba implementirati, nato določimo cilje, izvedemo projekt oz. prototipiramo ter lansiramo izdelek na trg. Vsaka faza ima vrsto korakov, kot prikazuje spodnja grafika, ki zaobjema metodologijo krožnega dizajna in je edinstvena v svoji kontinuiranosti:

Krožni poslovni modeli

-

Primeri dobre prakse

-

Motivacijski dejavniki (izvedba SWOT analize)

E NJ VA

DO LO ČI T JEV CIL EV

-

RAZ UM E

Metodologija krožnega dizajna (povzeto po Ellen MacArthur Foundation, 2022; Krajnc, 2014)

-

Izbira proizvoda

-

Izbira ekipe

-

Priprava dokumentacije o proizvodu – določitev okoljskih vpliov proizvoda/iskanje priložnosti za zapiranje snovnih zank

-

Vpliv na deležnike

-

Ustvarite zavezo blagovne znamke

Testiranje v realnem okolju

-

Uporabniška izkušnja

-

Mapiranje življenjskega cikla proizvoda

-

-

Vstopanje v nova poslovna partnerstva

Vgrajevanje kontinuiranega preverjanja ustreznosti zasnove (hipoteza-dokazi-zbiranje podatkov-akcija)

-

Ustvarite svojo zgodbo o uporabniški izkušnji s proizvodom Interna promocija krožno dizajniranega proizvoda

-

Integrirajte menedžment dizajna v svoje vsakodnevno poslovanje

-

Načrtujte naslednje poslovne priložnosti

A

AN

DB

IR

NS

-

LA

-

JE

Na voljo je veliko delovnega gradiva in brezplačnih orodij, ki vodijo skozi vse korake posamezne faze krožnega dizajna. Med drugim: − Ecodesign Audit (projekt Ecodesign Circle), − Ecodesign Assessment Product (projekt Ecodesign Circle),

IZ

VE

-

Izbor materialov / tehnični vidiki

-

Fokusiranje na prioritete / stroškovna analiza

-

Prototipiranje

− Life Cycle Discussion (projekt Ecodesign Circle), − Circular Design Guide (Fundacija Ellen MacArthur), − priročnik Eko-dizajn (projekt ECO-HUB).

70

Krožni dizajn / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Vprašaj se Faza 1: Oblikovanje (design)

Verjetno ne

Sploh ne

Verjetno

Zagotovo

Neznano N/A

Ali so glavne funkcionalnosti dobro definirane in zagotovljene?

Ali je proizvod lahko vzdrževati?

Ali je mogoče doseči rezervne dele ali module za popravilo, prenovo, ponovno uporabo na način, da se izognemo uničenju in omogočimo večkratno popravljanje?

So deli proizvoda proizvedeni na standardiziran način (za kompatibilnost, nadgradnjo, popravilo idr.)?

Je proizvod zasnovan dovolj trpežno (izbor materialov, izgradnja, izraba ob normalni uporabi oz. izrabi)?

Ali dizajn promovira pozitivno spremembo v vedenju oz. navezanost na proizvod?

Vsota odgovorov Pomnoženo z

..........

x0

Seštevek vsot odgovorov pomnoženo s točkami

Je proizvod izdelan iz materialov lahke kategorije?

Ali so v proizvodu tudi sekundarni materiali?

Je proizvod iz recikliranih materialov?

Ali se pri izdelavi proizvoda izogibate uporabi materialov, ki imajo velik negativni vpliv na okolje (aluminij, beton, redke kovine idr.)?

Ali se izogibate uporabi strupenih oz. nevarnih snovi pri proizvodnji proizvoda?

x1

+

Rezultat

Faza 2: Viri (resources)

..........

x2

+ ..........

Sploh ne

..........

Verjetno ne

..........

x3

= =

+

: (6 – .......... ) = ..........

Verjetno

Zagotovo

Neznano N/A

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Krožni dizajn

Ali je proizvod proizveden iz malo različnih materialov (npr. samo ene vrste plastike)?

Vsota odgovorov Pomnoženo z

x0

Seštevek vsot odgovorov pomnoženo s točkamie

x1 +

Rezultat

Faza 3: Proizvodnja (manufacturing)

x2 +

..........

+

= =

: (6 – .......... ) = ..........

Verjetno ne

Sploh ne

x3

Verjetno

Zagotovo

Neznano N/A

Ali je proizvodnja energetsko učinkovita?

Ali so pomožni viri in operativni material optimizirani oz. se je njihovi uporabi celo možno izogniti v določeni meri (voda, zrak, gorivo idr.)?

Ali se izogibate nastajanju odpadkov med proizvodnjo?

Ali so različne komponente oz. materiali združeni na način, da jih je mogoče demantirati?

Ali so odpadki in stranski proizvodi (tudi odpadna voda in odpadna toplota) uporabljeni kot vir za katero bližnje podjetje (industrijska simbioza)?

Vsota odgovorov Pomnoženo z Seštevek vsot odgovorov pomnoženo s točkami Rezultat

+

+ ..........

+

: (5 – .......... ) = ..........

=

71

72

Krožni dizajn / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Faza 4: Distribucija (distribution)

Verjetno ne

Sploh ne

Verjetno

Zagotovo

Neznano N/A

Ali se izogibate dolgim razdaljam med pridobivanjem materiala, v dobavni verigi in distribuciji?

Ali je logistika načrtovana kar se da podnebno nevtralno?

Ali se po koncu življenjske dobe izdelka uporabljajo načela povratne logistike (vsaj en vir se vrne nazaj v oskrbovalno verigo)?

Ali embalaža predstavlja dodano vrednost onstran trženjske vrednosti in zaščite?

Je embalaža okolju prijazna, zmanjšana ali se ji je celo možno izogniti?

Ali se lahko embalaža ponovno uporabi ali vsaj reciklira?

Vsota odgovorov Pomnoženo z

..........

x0

Seštevek vsot odgovorov pomnoženo s točkami

..........

+

..........

..........

..........

x3

= =

+

: (6 – .......... ) = ..........

Verjetno ne

Sploh ne

x2

+

Rezultat

Faza 5: Uporaba (use)

x1

Verjetno

Zagotovo

Neznano N/A

Ali uporaba proizvoda prispeva k zmanjšanju energetske porabe?

Ali je proizvod zasnovan na način, da omogoča dolgo življenjsko dobo oz. se lahko dotrajane dele nadomesti?

Ali ima proizvod gumb, ki omogoča varčevanje z energijo v napravi?

Ali proizvod omogoča izognitev ali zmanjšanje količine potrošnega materiala?

Ali je mogoče uporabiti okolju prijazen (eko, bio) potrošni material ali potrošni material tretje stranke?

Ali se med uporabo proizvoda generira minimalno odpadkov?

Vsota odgovorov Pomnoženo z Seštevek vsot odgovorov pomnoženo s točkami Rezultat

..........

x0

..........

x1

+

..........

+ ..........

x2

..........

+

: (6 – .......... ) = ..........

x3

= =

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Krožni dizajn

Faza 6: Po uporabi (after-use)

Verjetno ne

Sploh ne

Verjetno

Zagotovo

Neznano N/A

Ali se lahko proizvod ponovno uporabi za nek drug namen?

Ali ob nakupu uporabnik dobi tudi navodila, kaj narediti s proizvodom po koncu življenjske dobe (kako reciklirati, možnost ponovne uporabe)?

Ali je vzpostavljen proces reciklaže?

Ali so lahko strupeni materiali ločeno odloženi oz. odstranjeni?

Ali je možno proizvod varno odstraniti?

Vsota odgovorov Pomnoženo z

..........

x0

Seštevek vsot odgovorov pomnoženo s točkami

..........

x1

+

..........

x2

+

Rezultat

..........

..........

x3

= =

+

: (5 – .......... ) = ..........

Poslovni model Ali so proizvodi (in storitve) soustvarjeni s končnimi uporabniki, dobavitelji in drugimi relevantnimi v vaši poslovni mreži?

Ali lahko določen proizvod uporablja več končnih uporabnikov (delitev, izposoja, plačilo za storitev)?

Je poprodajni trg del poslovnega modela?

Ali je poleg ekonomskih koristi upoštevan tudi vpliv na okolje in družbo?

Vsota odgovorov Pomnoženo z

..........

x0

..........

x1

..........

x2

..........

Seštevek vsot odgovorov pomnoženo s točkami Rezultat

x3

= =

..........

: (4 – .......... ) = ..........

73

74

Krožni dizajn / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Končni rezultat Rezultat vsake faze ustrezno vnesite v spodnji graf in povežite točke.

Kje so rezultati dobri in kje je mogoče narediti napredek?

Oblikovanje 3

Poslovni model

Viri

2 primer

1

Po uporabi

Proizvodnja

Uporaba

Distribucija

Prevedeno po Eco-design Assessment, projekt Ecodesign Circle, sofinanciran s sredstvi ESRR iz programa Interreg Baltic Sea Region.

Viri: - Anois Agency. 2022. Design for tomorrow, do it today. Predstavljeno v okviru KCDM izobraževanja Sustainable Design, 15. februar 2022.

- Ellen MacArthur Foundation. 2022. Circular Design Guide. https://www.circulardesignguide.com/ - Krajnc, Damjan. 2014. Eko-dizajn: Okoljsko načrtovanje, razvoj in analiziranje proizvodov in procesov. Projekt ECO-HUB, Operativni program Slovenija Madžarska 2007–2013. https://www.fkkt.um.si/sites/default/files/eko-dizajn%20-%20prelom%20SLO13.11.2014.pdf

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Krožni dizajn

75

76

Življenjski cikel izdelkov v luči ESG / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Življenjski cikel izdelkov v luči ESG

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Življenjski cikel izdelkov v luči ESG

77

Uvod

Pri obravnavi trajnostnosti so se še nedolgo nazaj običajno poudarjali le vplivi na okolje. Družbeni vplivi in vplivi upravljanja niso bili ustrezno obravnavani.

Večina raziskav je bilo osredotočenih zgolj na vrednotenje okoljskih vidikov, zabrisani v ozadju pa so ostajali socialni in ekonomski oziroma upravljavski vidiki.

Okoljski izzivi, ki vodijo v izčrpavanje naravnih virov in materialov ter posledično v povečano onesnaževanje okolja, so spodbudili naravnanost potrošnje in proizvodnje na globalni ravni v smeri trajnostnih strategij. V preteklosti je bil poudarek na povečanju ekonomske učinkovitosti, danes pa je prišlo do prehoda k čistejšim in bolj trajnostnim procesom, ki poudarjajo poleg okoljskih tudi socialne vidike. Vključevanje načel trajnostnosti v izdelke in proizvodne procese izboljšuje okoljsko in družbeno uspešnost podjetij/organizacij, kar dokazujejo tudi znatne finančno-okoljske koristi poslovnih praks.

Naraščajoče povpraševanje po trajnostnostni proizvodnji in potrošnji je spodbudilo uvedbo zelenih oziroma čistejših tehnologij, ki so že del koncepta krožnega gospodarstva. Koncept krožnega gospodarstva temelji na ravnovesju trajnostnosti in pozitivne vplive vseh treh dimenzij (t.i., E, S in G) obravnava kot potencial za ustvarjanje dodanih vrednosti. Spodbuja razmišljanje o vseh vplivih storitev in izdelkov/proizvodov v celotnem življenjskem ciklu ob upoštevanju vseh treh vidikov trajnostnosti, in sicer med okoljem, družbi ter upravljanjem.

Razmišljanje o celotnem življenjskem ciklu (ang. Life Cycle Thinking–LCT) predstavlja pristop oziroma okvir, ki upošteva celostni pogled na izdelek, proces in/ ali storitev. Ocenjuje vplive na okolje, družbo in ekonomijo skozi celotno življenjsko dobo izdelka, procesa in/ali storitve – »od zibelke do groba«.

Namen pristopa je preprečiti negativne vplive pri prehodih v različne faze življenjskega cikla. Okvir se sooča s trajnostjo na točkah, kjer odločevalcem zagotavlja robustno orodje pri dobavi materialov, ki najbolje vzpostavi ravnovesje med trenutnimi in prihodnjimi potrebami svetovne skupnosti. Predstavlja pomembno orodje za industrijo in družbo pri prehodu h krožnemu gospodarstvu.

Filozofija razmišljanja omogoča organizacijam, da razumejo širši vpliv trajnosti ter pri tem prilagodijo svoja politična načela in procese za namene doseganja pozitivnih sprememb ter zmanjšanja negativnih vplivov na različnih področjih.

Znotraj okvirjev LCT lahko zasledimo metodologije, ki se ukvarjajo z ocenjevanjem vplivov na okolje (LCA; tudi E-LCA), družbo (S-LCA) in ekonomijo/upravljanjem (LCC).

78

Življenjski cikel izdelkov v luči ESG / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Analiza LCA Metodologija, poznana kot analiza življenjskega cikla (t.i., analiza LCA), ocenjuje kumulativne potencialne vplive na okolje, ki so povezani z vsemi stopnjami življenjskega cikla izdelka, procesa in/ali storitev. Postopki za izvajanje analize LCA so vključeni v serijo standardov za ravnanje z okoljem ISO 14000; zlasti v ISO 14040 in ISO 14044.

Analiza LCA vplive na okolje upošteva v različnih fazah življenjskega cikla: − v fazi pridobivanja in predelave surovin, − fazi proizvodnje, − fazi distribucije in uporabe − ter fazi po koncu življenjske dobe (končno odlaganje/recikliranje materialov).

Za oceno življenjskega cikla so pomembni štirje koraki, in sicer: − opredelitev cilja in področja uporabe, − analiza vplivov in okoljskih parametrov, − ocena učinka in − razlaga.

Analiza LCA torej ponuja učinkovito rešitev za razumevanje proizvodnih procesov, možnost primerjanja med izdelki in tehnološkimi postopki, možnost za izboljšave identificiranih procesov, ki imajo večji negativni vpliv na okolje, ter možnost ocenjevanja napredkov v prizadevanju za trajnostno poslovanje.

Za analizo LCA je znano, da je natančna in veljavna le toliko, kolikor je natančen in veljaven popis vplivov na okolje ter njihovih podatkov o emisijskih faktorjih.

Pridobivanje materialov in surovin

Konec življenjske dobe

Transport materialov in surovin do proizvodnega obrata

Analiza LCA Uporaba

Proizvodnja

Distribucija

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Življenjski cikel izdelkov v luči ESG

Analiza S-LCA Ocena družbenega življenjskega cikla (S-LCA) je metoda, ki jo je mogoče uporabiti za ocenjevanje družbenih in socioloških vidikov izdelkov, njihovih dejanskih (potencialnih) negativnih kakor tudi pozitivnih vplivov na družbo v življenjski dobi. Metoda se ukvarja s trenutnimi in potencialnimi družbenimi vplivi procesov, izdelkov in storitev znotraj njihovega življenjskega cikla.

Podobno kot analiza LCA tudi S-LCA temelji na pridobivanju in predelavi surovin, proizvodnji, distribuciji, uporabi in ponovno uporabi, vzdrževanju, recikliranju in končnem odlaganju. Pri oceni S-LCA se najpogosteje uporabljajo generični podatki oziroma podatki, ki so specifični za določeno lokacijo. Navadno gre za metodo, ki je lahko kvantitativna, polkvantitativna in kvalitativna. V posameznih točkah se dopolnjuje z analizo LCA (ter tudi analizo LCC).

Z metodo S-LCA je mogoče zbirati, ocenjevati, analizirati in posredovati informacije o družbenih vplivih, ki so lahko povezani s spremembami življenja delavcev, potrošnikov in drugih ključnih deležnikov. Odločevalcem pomaga pri izboru najpomembnejših informacij o stanju družbe. Z rezultati S-LCA analize lažje upoštevamo alternativne rešitve z najugodnejšimi družbenimi posledicami.

Metoda S-LCA ne zagotavlja informacij in določitev o tem, ali se naj izdelek proizvede ne –po drugi strani pa ponuja »hrano za razmislek« (ang. food for thought), ki je lahko koristna pri sprejemanju marsikatere odločitve.

Analiza S-LCA temelji na predlogih in smernicah UNEP (t.i. programih Združenih narodov za okolje), kjer je popis življenjskega cikla družbe narejen za kazalnike (npr. število ustvarjenih delovnih mest) v povezavi s kategorijami vpliva: − človekove pravice, − delovni pogoji, − zdravje in varnost, − kulturna dediščina, − upravljanje, − družbeno-ekonomske posledice).

Te kategorije vpliva so povezane s petimi glavnimi skupinami deležnikov: − delavec, − potrošnik, − lokalna skupnost, − družba in − akterji vrednostnih verig.

Kot primer subkategorije vpliva lahko določimo npr. lokalno zaposlovanje.

Ocena družbenega življenjskega cikla (S-LCA) je metoda, ki jo je mogoče uporabiti za ocenjevanje družbenih in socioloških vidikov izdelkov.

79

80

Življenjski cikel izdelkov v luči ESG / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Analiza LCC Vrednotenje stroškov življenjskega cikla (analiza LCC) je metoda oziroma ekonomsko orodje, ki podpira analitične procese, s katerimi lahko upravljavci sprejemajo najboljše in stroškovno najbolj učinkovite odločitve glede možnosti, ki so opredeljene v različnih fazah življenjskega cikla izdelkov, procesov in/ali storitev. Analiza LCC lahko temelji na analizah preteklih, sedanjih ali prihodnjih stroških. Je orodje, ki na podlagi dobljenih rezultatov omogoča pregled kritičnih točk v vseh fazah življenjskega cikla.

Med glavne kategorije stroškov, ki jih je mogoče vključiti v analizo LCC, so tiste, ki se nanašajo na: − raziskave, razvoj in oblikovanje, − primarno proizvodnjo, − proizvodnjo, − uporabo in − odstranjevanje.

Stroški v celotni življenjski dobi so definirani kot vsi tisti stroški, ki nastanejo s pridobitvijo in lastništvom.

Eno izmed obstoječih metod vrednotenja stroškov v celotnem življenjskem ciklu lahko ponazorimo s spodnjo enačbo (Kunčič in sod., 2013): n

LCC = C0

Ct

∑ _________ (1+r) t

(t=1)

kjer predstavlja: C0 Ct n r

nediskontirane začetne ali nabavne stroške v EUR letne stroške obratovanja, vzdrževanja, tekoče stroške ter stroške energije v EUR število let letno obrestno mero v odstotkih [%]

Na sliki je prikazan celovit pregled LCC–postopek po Harveyu (Woodwart in sod., 1997):

Definiranje stroškovnih elementov produkta

Definiranje strukture stroškov

1.

Vzpostavitev razmerij med stroški

Vzpostavitev metode za LCC formulacijo

LCC

korak: Stroškovni elementi produkta V prvem koraku definiramo denarne tokove, ki se pojavijo med življenjskim ciklom produkta. Pri tem moramo paziti, da zajamemo vse izdatke, ki nastanejo v zvezi s produktom (od faze pridobivanja do faze po koncu življenjske dobe – t.i., odstranjevanja, odlaganja in/ali recikliranja).

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Življenjski cikel izdelkov v luči ESG

2.

korak: Definiranje strukture stroškov V drugem koraku zajamemo grupiranje stroškov in z njimi povezanimi izdatki. Pomembno je, da pri tem posamezne stroške združujemo, s čimer dosežemo optimizacijo LCC. Struktura stroška mora temeljiti na obsegu študije (globina/širina študija).

3.

korak: Razmerja med stroški V tretjem koraku za namene ocenjevanja začnemo pripisovati stroške produkta in/ali aktivnosti. Ti stroški so predpostavljeni kot neodvisne spremenljivke, ki jih ocenjujemo z uporabo linearnih, hiperboličnih in/ ali paraboličnih razmerij.

4.

korak: Vzpostavitev metode za LCC formulacijo V četrtem koraku izberemo primerno metodologijo za ocenjevanje sredstev, ki jih zajema LCC analiza.

Ocena trajnostnosti življenjskega cikla (LCSA) Kadar želimo upoštevati popolno oceno trajnostnosti življenjskega cikla, uporabimo pristop k ocenjevanju vseh treh dimenzij trajnostnosti. Ta pristop združuje tri med seboj povezane metode ocenjevanja življenjskega cikla, in sicer z vidika okolja (E-LCA), družbe (S-LCA) in upravljanja/ekonomije (LCC).

Ocena trajnostnosti

ANALIZA E-LCA vrednotenje življenjskega cikla vplivov na okolje

ANALIZA S-LCA vrednotenje družbenega življenjskega cikla

ANALIZA LCC vrednotenje stroškov življenjskega cikla

Ecoinvent 3.6

SOCA v.1

Ecoinvent 3.3

CML

Social Impact Weighting method

Net -Costs, Environmental Price

Environmental Potential (kg eq.)

Medium Risks hours (mrh)

Euro (EUR)

81

82

Življenjski cikel izdelkov v luči ESG / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Vprašaj se Da Ali poznamo metodo LCA in razumemo njen pomen za okoljsko upravljanje izdelkov?

Ali naši kupci zahtevajo analizo LCA za naš izdelek(e)?

Nam lahko prinese konkurenčno prednost?

Če že imamo analizo LCA, ali upravljamo z okoljskimi podatki izdelka?

Ali poznamo prednosti metode S-LCA? Je lahko to za nas koristno orodje?

Ali poznamo LCC? Je lahko to za nas koristno orodje?

Ali za izdelek(e) izvajamo oceno trajnostnosti življenjskega cikla (LCSA)? Je lahko to za nas koristno orodje?

Ne

Komentar

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Življenjski cikel izdelkov v luči ESG

83

84

Standardi / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Standardi

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Standardi

85

Uvod

Zakonski predpisi s področja okolja, družbe in upravljanja se med državami razlikujejo. Vse več podjetij si prizadeva biti družbeno odgovornih. Spoštovanje svoje politike do trajnosti zahtevajo tudi od svojih partnerjev in dobaviteljev, zato se v času globalizacije krepi pomen mednarodno priznanih standardov.

Pri tem je skladnost z nekaterimi izmed njih možno dokazovati tudi s certifikati, ki jih podelijo neodvisne institucije. Vseh ISO standardov je že prek 22.000.

V prispevku predstavljamo ključne, najbolj pogoste mednarodne standarde s področja okolja, družbe in upravljanja. V ospredju so njihove vsebine in potencialne koristi, ki jih lahko prinesejo organizaciji. Za prikaz postopka pridobivanja in ohranjanja standardov poskrbi stroka s področja certificiranja družbene odgovornosti in certificiranja okoljske odgovornosti. Določiti je treba tudi časovni in stroškovni vidik certificiranja.

Vsebina je uporabna za vse zaposlene v organizacijah, profitnih ali neprofitnih, ne glede na lastništvo, velikost ali dejavnost. Ne glede na to, kdo je v posamezni organizaciji zadolžen za implementacijo posameznega standarda, je pri tem potrebno sodelovanje več relevantnih oddelkov, pravila pa na koncu zadevajo širok krog zaposlenih.

Vsebino standardov je treba v večini primerov implementirati v relevantne politike in postopke organizacij. Dosledno spoštovanje njihove vsebine pripomore k učinkovitemu upravljanju trajnostnosti, kar lahko privede do nižjih stroškov, boljše poslovne uspešnosti, večjega zadovoljstva zaposlenih, zaupanja poslovnih partnerjev, naročnikov in dobaviteljev ter ugleda med deležniki. Skladnost postopkov z mednarodno priznanimi standardi organizacijam odpira tudi nove poslovne priložnosti in olajša izpolnjevanje vprašalnikov naročnikov. Manjšim organizacijam standardi olajšajo implementacijo trajnostnih politik, pri večjih organizacijah, ki so prisotne na več trgih, pa zaradi različnih zakonodaj omogočajo njihovo poenotenje. Za implementacijo je običajno odgovorno vodstvo podjetja, glede na vsebino pa jo izvajajo strokovnjaki posameznih področij.

86

Standardi / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Standardi s področja okolja ISO 14000: Sistemi upravljanja okolja ISO 14000 je družina standardov, ki organizacijam pomaga zmanjšati negativne vplive lastnih dejavnosti na okolje, ohranjati skladnost z zakonodajo in izboljševati navedeno.

ISO 14001 je mednarodno priznan standard, ki postavlja kriterije glede sistema upravljanja okolja

ISO 14001 je mednarodno priznan standard, ki postavlja kriterije glede sistema upravljanja okolja in pomaga organizacijam izboljšati okoljsko uspešnost z učinkovitejšo rabo virov in zmanjšanjem količine odpadkov. Sistem upravljanja z okoljem pomaga organizacijam opredeljevati, upravljati, spremljati in nadzirati njihova okoljska vprašanja na holističen način. Je široko uporabljan standard za organizacije vseh vrst ne glede na lastništvo ali velikost.

Tudi pri tem standardu je potrebno stalno izboljševanje, zato je bil v preteklosti večkrat revidiran. Zadnja različica standarda upošteva zunanje in notranje elemente, ki vplivajo na okoljski vpliv podjetja, na primer klimatsko volatilnost ali konkurenčne okoliščine. Med novostmi zadnje verzije standarda so med drugim večji pomen okoljskega upravljanja pri strateški usmeritvi organizacije, večja zavzetost vodstva, implementacija proaktivnih pobud za zaščito okolja, kot so na primer blaženje klimatskih sprememb in trajnostna raba virov, osredotočenost na mišljenje z vidika življenjske dobe produktov od razvoja do konca uporabe in dodajanje komunikacijske strategije, osredotočene na deležnike.

Organizacijam prinaša številne prednosti, saj jim pomaga prikazati skladnost z zakonskimi zahtevami, izboljšati sodelovanje vodstva in zaposlenih, izboljšati ugled podjetja in zaupanje deležnikov, dosegati strateške poslovne cilje z vpeljavo okoljskih vprašanj v proces upravljanja, zagotoviti konkurenčne in finančne prednosti z izboljševanjem učinkovitosti ter spodbujati okoljsko uspešnost svojih dobaviteljev. Nekatere organizacije se v okviru sistemov upravljanja okolja odločajo tudi za integracijo področja zdravja in varnosti pri delu, čemur je sicer namenjen drug standard.

Glede standarda je možno certificiranje s strani neodvisnih certifikacijskih hiš, imetništvo certifikata pa naj bi zagotavljalo, da je certificirana organizacija na pravilen način implementirala zahteve standarda. S certifikatom ISO 14001 je certificiranih več kot 300.000 organizacij v 171 državah po svetu (ISO, 2015a).

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Standardi

87

ISO 14004 zagotavlja smernice glede vzpostavljanja, vzdrževanja in izboljševanja sistema upravljanja z okoljem. Standard je namenjen organizacijam, ki si prizadevajo upravljati odgovornosti do okolja na sistematičen način in tako prispevati k okoljskemu stebru trajnosti. Standard pomaga izboljšati okoljsko uspešnost organizacije, skladnost in doseganje ciljev glede okolja (ISO, 2016).

ISO 14006 pomaga organizacijam vzpostavljati, dokumentirati, implementirati, vzdrževati in izpopolnjevati upravljanje ekodizajna. Sam standard ne predvideva specifičnih kriterijev in tako ni namenjen certificiranju (ISO, 2020).

Standard ISO 14040 opisuje načela in okvire za izvedbo analize življenjskega cikla v vseh fazah ter skupaj z odnosi med fazami. Standard sicer tehnike ne opisuje podrobneje in tudi ne vključuje metodologij posameznih faz (ISO, 2006a).

Standard ISO 14044 postavlja zahteve in zagotavlja smernice za analize življenjskega cikla (ISO, 2006b).

Standard ISO 14064 v treh delih predvideva usmeritve glede izpustov toplogrednih plinov. Prvi del obravnava količinsko opredelitev in poročanje o izpustih toplogrednih plinov, drugi del se nanaša na količinske opredelitve, spremljanje in poročanje o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, tretji del pa na preverjanje in potrjevanje izkazov glede izpustov toplogrednih plinov (ISO, 2019).

ISO 50000: Upravljanje z energijo ISO 50000 je družina standardov s področja upravljanja z energijo. Standard ISO 50001 je predstavljen kot strateško orodje, ki pomaga organizacijam zasnovati načrt za upravljanje z energijo. Standard je ustvarjen tako, da pomaga organizacijam izboljšati energijsko učinkovitost s smotrnejšo rabo energijsko intenzivnih sredstev, kar naj bi pomagalo znižati stroške in porabo. Namenjen je uporabi v organizacijah, ne glede na njihovo velikost, ki si želijo znižati stroške in tako izboljšati svojo konkurenčnost ali pa si želijo izboljšati svoj vpliv na okolje. Skladnost z zahtevami standarda je možno certificirati.

Standard ISO 50001 je predstavljen kot strateško orodje, ki pomaga organizacijam zasnovati načrt za upravljanje z energijo.

Standard je bil večkrat spremenjen. Med drugim se je z novimi različicami okrepil pomen vloge vodstva, posodobljena pa je bila tudi terminologija z definicijami in pojasnjeni nekateri energetski indikatorji.

S področjem energije so povezani tudi številni drugi standardi iz družine. ISO 50004 postavlja smernice glede upravljanja energetskih sistemov in njihovega vzdrževanja ter izboljševanja. ISO 50006 postavlja načela in usmeritve glede merjenja energijske uspešnosti z energijskimi izhodišči (EnB) in indikatorji energijske učinkovitosti (EnPI). ISO 50007 predvideva smernice za ocenjevanje in izboljševanje nudenja energijskih storitev uporabnikom (ISO, b. d.a).

Shema skupnosti za sisteme ravnanja z okoljem in njihovo presojo EMAS Shemo skupnosti za sisteme ravnanja z okoljem in njihovo presojo (The EU Eco-Management and Audit Scheme – EMAS) je razvila Evropska komisija, predstavlja nadgradnjo standarda ISO 14001. Namenjena je organizacijam, ki želijo ocenjevati, poročati in izboljšati svojo okoljsko uspešnost, uporabna pa je v podjetjih ne glede na dejavnost in po vsem svetu (European Commission, b. d.a).

Shema EMAS je namenjena organizacijam, ki želijo ocenjevati, poročati in izboljšati svojo okoljsko uspešnost.

88

Standardi / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

EMAS predstavlja številne prednosti za podjetja. Izboljšanje kredibilnosti, transparentnosti in ugleda se dosega s preverjenim stalnim izboljševanjem okoljske uspešnosti, neodvisno potrjenim okoljskim poročanjem, novimi poslovnimi priložnostmi, boljšimi odnosi z deležniki in možnostjo uporabe logotipa EMAS kot marketinškega orodja. Izboljšanje področja okoljskih tveganj in priložnosti zagotavlja skladnost z okoljsko zakonodajo, zmanjšanje tveganj glob glede kršenja okoljske zakonodaje, dostop do pobud glede deregulacije in dostop do javnih naročil. Poleg tega kakovostno okoljsko upravljanje vodi tudi do boljšega upravljanja z viri in do prihrankov. Dodatno naj bi EMAS vodil tudi do izboljšanja delovnega okolja in predanosti zaposlenih ter večje zmožnosti delovanja v timih (European Commission, b. d.b ).

Za pridobitev EMAS je najprej treba kontaktirati pristojno nacionalno telo (v Sloveniji je to Agencija za okolje RS), nato pa se izvede prvi okoljski pregled.

V okviru enega leta sledi notranji postopek, ki vključuje okoljsko politiko in programe, implementacijo okoljskih upravljalskih sistemov, izvedbo notranje okoljske revizije ter stalno izboljševanje okoljske uspešnosti. Na podlagi navedenega sledi okoljsko poročilo, ki ga preveri in potrdi neodvisni potrjevalec, nato registracija pri pristojnem organu in promocija pridobljenih certifikatov.

Stroški pridobivanja certifikata EMAS se med organizacijami močno razlikujejo na podlagi velikosti, vrste dejavnosti, geografske lokacije in drugih dejavnikov.

Stroški pridobitve certifikata EMAS vključujejo fiksne stroške preverjanja in potrjevanja, registracije, programske opreme idr. Med zunanjimi stroški so morebitna najeta strokovna pomoč pri implementaciji, med notranje stroške pa se uvrščajo izobraževanja osebja in implementacija standarda ter poročanje o tem (European Commission, b. d.c).

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Standardi

Družba in upravljanje

ISO 9000: Upravljanje kakovosti ISO 9000 je družina standardov, ki opisuje temeljne koncepte upravljanja kakovosti. Od te družine standardov ima koristi širok krog deležnikov. Organizacijam pomaga, da si z implementacijo zagotovijo vzdržen uspeh pri sistemu upravljanja kakovosti. Kupci in naročniki lahko na podlagi standarda ustvarijo zaupanje v zmožnost organizacije, da dosledno zagotavlja produkte ali storitve, ki bi ustrezali njihovim zahtevam. Organizacijam omogoča, da ustvari zaupanje po dobavni verigi glede svojih produktov ali storitev. Prav tako s skupnim standardiziranim besediščem olajša komunikacijo med deležniki glede upravljanja kakovosti (ISO, 2015b).

Standard ISO 9001 predpisuje zahteve za sisteme upravljanja kakovosti, ko mora organizacija pokazati svojo zmožnost doslednega zagotavljanja kakovostnih storitev ali produktov, ki ustrezajo zakonskim zahtevam, ali si želi izboljšati zadovoljstvo strank z uvedbo sistema.

Upravljanje kakovosti temelji na sedmih načelih, ki so: osredotočenost na stranko, vodstvo, sodelovanje z ljudmi, procesni pristop, izboljševanje, odločanje na podlagi dokazov in upravljanje odnosov.

Med prednostmi ISO 9001 za organizacije so povečanje produktivnosti in učinkovitosti, znižanje stroškov organizacije, izboljšanje zadovoljstva kupcev, povečanje prodaje in pridobivanje novih poslovnih partnerjev in kupcev, ki jih lahko k sodelovanju pritegne certificiranje s standardom. Je najbolj razširjen ISO standard, implementiralo pa ga je že prek milijon podjetij v 170 državah (ISO, 2015c).

SA 8000: Družbena odgovornost SA8000 je vodilni standard s področja družbenega certificiranja, ki ga je leta 1997 vzpostavila SAI. Med drugim odraža določila Splošne deklaracije človekovih pravic in konvencij Mednarodne organizacije za delo (ILO). Od uvedbe je standard predmet rednih revizij, da bi obravnaval aktualna družbena vprašanja in vprašanja človekovih pravic.

ISO 9001 je najbolj razširjen ISO standard.

89

90

Standardi / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Aktualna verzija je SA8000:2014, osredotoča pa se na teme, kot so otroško delo, prisilno delo, zdravje in varnost pri delu, svoboda združevanja in pravica do kolektivnih pogajanj, diskriminacija, prakse discipliniranja, delovni čas, plačevanje ter sistemi upravljanja. Za skladnost s standardom je možno pridobiti certifikat pri neodvisni certifikacijski hiši.

ISO 26000: Družbena odgovornost

Odgovornost, transparentnost, etično ravnanje, spoštovanje interesov deležnikov, spoštovanje vladavine prava, spoštovanje mednarodnih norm obnašanja in spoštovanje človekovih pravic so temeljni stebri standarda standarda ISO 26000..

ISO 26000 postavlja smernice glede družbene odgovornosti organizacijam vseh vrst in velikosti ne glede na geografsko lokacijo. Med drugim usmerja glede konceptov, terminov in definicij v zvezi z družbeno odgovornostjo, načel družbene odgovornosti, glavnih vprašanj družbene odgovornosti, integracije, implementacije in spodbujanja družbeno odgovornega vedenja po organizacijah kot celotah, identificiranja in komuniciranja z deležniki ter komuniciranja o zavezah, uspešnosti in drugih informacijah v zvezi z družbeno odgovornostjo.

Odgovornost, transparentnost, etično ravnanje, spoštovanje interesov deležnikov, spoštovanje vladavine prava, spoštovanje mednarodnih norm obnašanja in spoštovanje človekovih pravic so temeljni stebri tega standarda.

Standard družbeno odgovornost obravnava holistično, posamezni temeljni elementi pa so medsebojno povezani. Ti so človekove pravice, vprašanja dela, okolje, prakse poštenega delovanja, vprašanja odnosov s kupci in vključenost v skupnost ter razvoj. Ekonomska vprašanja, zdravje in varnost, vrednostna veriga, uravnoteženost med spoloma in odnosi z deležniki so vidiki, ki se pojavljajo pri vsakem izmed elementov.

Standard ne nadomešča morebitne lokalne zakonodaje, ki bi bila v svojih zahtevah bolj specifična, in je namenjen spodbujanju organizacij, da so bolj družbeno odgovorne, kot bi to od njih zahtevali zakoni. Pri implementaciji se predvideva upoštevanje družbene, okoljske, pravne, kulturne, politične in organizacijske raznolikosti ter razlike v gospodarskih pogojih. Implementiranje standarda sicer pripomore k doseganju kar 16 ciljev trajnostnega razvoja.

Ker gre za smernice in ne pogoje, certificiranje skladnosti s tem standardom ni predvideno. Družbena odgovornost, kot jo predvideva ISO 26000, se implementira v upravljanje in postopke družbe s spremljanjem izvajanja ter napredka na področju družbene odgovornosti ter poročanjem in stalnim izboljševanjem uspešnosti (ISO, b. d.b).

S standardom je povezan na primer standard ISO 20400, ki ureja področje trajnostne nabave. Namenjen je usmerjanju organizacij k integraciji vsebine standarda ISO 26000 na področje svoje nabave. Prav tako postavlja le smernice in ni namenjen certificiranju (ISO, 2017).

Za pripravo in izvedbo dogodkov je potrebnih ogromno človeških in naravnih virov. Zahteve in smernice za trajnostne dogodke postavlja standard ISO 20121, s katerim naj bi med drugim dosegali manjšo obremenjenost lokalne infrastrukture ob dogodkih in posledično zmanjšano možnost konflikta med lokalnimi prebivalci, udeleženci dogodkov in organizatorji (ISO, b. d.c).

ISO 21401 postavlja zahteve za turizem in povezane storitve. Za nastanitvene zmogljivosti v turističnem sektorju postavlja okoljske, družbene in ekonomske zahteve, primeren pa je za vse obrate ne glede na tip, lokacijo ali velikost, ki želijo implementirati, vzdrževati in izboljševati trajnostne prakse v svojih dejavnostih in zagotavljati skladnost s trajnostno politiko (ISO, 2018a).

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Standardi

91

ISO/TR 21932 nudi zbirko terminov in definicij konceptov v zvezi z gradnjo in uporabo inženirskih del ter njihovih učinkov na trajnostnost in trajnostni razvoj (ISO, 2013).

ISO 31000: Upravljanje tveganj Družina ISO 31000 s standardi obsega upravljanje s tveganji, s katerimi se soočajo organizacije. Standardi so uporabni v različnih kontekstih in organizacijah ne glede na lastništvo, panogo ali velikost. Standardi pripomorejo k ustvarjanju strategij, ki bi omogočile učinkovito opredeljevanje in blaženje tveganj, posledično pa organizacijam pomagajo dosegati cilje in ščititi lastna sredstva (ISO, 2018b).

ISO 37000: Upravljanje organizacij Družina standardov ISO 37000 se nanaša na upravljanje organizacij in predstavlja ključna načela ter vidike, ki pomagajo organizacijam pri doseganju ciljev.

ISO 37001 je standard, ki podaja sisteme protikorupcijskega upravljanja in je namenjen implementaciji v organizacijah ne glede na njihovo lastništvo, velikost ali lokacijo. V okviru implementacije standarda mora organizacija izvesti vrsto ukrepov, med katere spadajo sprejem protikorupcijske politike, zavezanost in odgovornost vodstva, usposabljanja zaposlenih, ocenjevanja tveganj, skrbni pregledi projektov in partnerjev, finančni, komercialni in pogodbeni nadzori, poročanja, spremljanja, preiskovanja in pregledi ter morebitni korektivni ukrepi in stalno izboljševanje (ISO, b. d.č).

ISO 37002 postavlja smernice glede sistemov upravljanja z žvižgači na načelih zaupanja, nepristranskosti in zaščite pri štirih korakih, ki so: prejem poročil o napakah, ocenjevanje poročil o napakah, naslavljanje poročil o napakah in zaključek primera žvižgača. Gre za generične smernice, uporabne pri vseh tipih organizacij. Ker standard ne postavlja pogojev, zanj ni predvideno certificiranje (ISO, 2021a).

ISO 37301 postavlja pravila glede sistemov upravljanja skladnosti znotraj organizacij, ki jih usmerja k vzpostavljanju, razvoju, implementaciji, ocenjevanju, vzdrževanju in izboljševanju učinkovitosti tovrstnih sistemov. Za ta standard je možna neodvisna izdaja certifikatov (ISO, 2021b).

ISO 45000: Zdravje in varnost pri delu ISO 45000 je družina standardov s področja zdravja in varnosti pri delu, pri čemer se je ISO 45001 uveljavil kot eden najpogosteje upoštevanih mednarodnih standardov, ki postavlja pogoje za sisteme upravljanja zdravja in varnosti pri delu. Je uporaben za vse vrste organizacij, ki politiko ter cilje zdravja in varnosti pri delu oblikujejo na podlagi svoje velikosti, tveganj in drugih okoliščin.

Predvideni ukrepi lahko izboljšajo možnosti za skladnost z zakonodajo, znižajo stroške nesreč, zavarovalnih premij, morebitnih prekinitev proizvodnje, pripomorejo k zmanjšanju absentizma in fluktuacije med zaposlenimi, prav tako pa lahko standard z možnostjo neodvisnega certificiranja vpliva na odločitve morebitnih strank, ki jih skrbi družbena odgovornost (ISO, b. d.d).

Standard ISO 45001 se je uveljavil kot eden najpogosteje upoštevanih mednarodnih standardov, ki postavlja pogoje za sisteme upravljanja zdravja in varnosti pri delu.

92

Standardi / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Priporočeni koraki implementacije

1.

Znotraj podjetja sprejmite ustrezne politike, cilje, vizije in poslanstva, ki vam bodo služila kot pomoč pri razumevanju potreb in želja na področju standardov.

2.

Preverite, kateri standardi so na voljo na področju, kjer želite dosegati določene cilje ali skladnost. Preglejte vprašalnike, ki vam jih v izpolnitev pošiljajo dobavitelji, raziščite, katere standarde uporabljajo nekatera izmed vaših konkurenčnih podjetij ali svetovno znana podjetja v vaši panogi.

3.

Znotraj podjetja razdelite vloge pri doseganju skladnosti s posameznim standardom, zaželena sta čim širša obveščenost in komuniciranje z deležniki.

4.

V primeru želje po potrditvi skladnosti s posameznim standardom ali pomoči pri implementaciji se obrnite na neodvisne certifikacijske hiše.

5.

Za okoljsko ali družbeno skladnost po celotni dobavni verigi zahtevajte predložitev certifikatov ali izjavo o skladnosti s strani dobaviteljev in po potrebi tudi poddobaviteljev na drugih stopnjah.

6.

Stalno spremljajte novosti pri razvoju standardov, da boste ohranili skladnost tudi v prihodnje. Morebitna slabo pokrita področja pri posameznih standardih naj ne bodo razlog za zniževanje standardov znotraj podjetja, ki naj si prizadeva biti boljše in korak pred drugimi. Tako bo poslovanje stabilnejše, bolj predvidljivo, kar eventualno privede do nižjih stroškov, z večjim ugledom samega podjetja pa potencialno tudi do višjih prihodkov, lažjega pridobivanja talentov idr.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Standardi

Mednarodni standardi za sisteme ravnanja z okoljem in upravljanja z energijo – pomoč podjetjem pri trajnostnem poslovanju

93

Primer prakse

Trajnostni razvoj ima tri razsežnosti: okoljsko, družbeno in upravljalsko (Environmental, Social and Governance – ESG), ki so medsebojno odvisne. S sledenjem okoljskim standardom (ISO 14001 za sistem ravnanja z okoljem, ISO 50001 za sistem upravljanja z energijo, izračun ogljičnega odtisa itd.) organizacija pove, kako ravna z okoljem, kakšne vplive ima nanj in kako lahko negativne vplive sistematično zmanjšuje.

Nekoč so podjetja skrb za okolje izkazovala zgolj tako, da so odstranjevala odpadke in zmanjševala emisije, v zadnjih dvajsetih letih pa so k ravnanju z okoljem pristopila na bolj sistematičen način. Najpogosteje tako, kot ga predpisuje mednarodni standard ISO 14001. Najboljše organizacije že nekaj let procese in izdelke izboljšujejo tako, da ti porabijo čim manj virov, da nastane čim manj neželenih emisij in odpadkov oziroma se jih uporabi kot sekundarni vir ter da se uporabljajo manj nevarni materiali. Razvijajo izdelke, ki so oblikovani tako, da se lažje vzdržujejo, popravijo, nadgradijo, predelajo ali reciklirajo. Veliko lahko k razvoju takšnih izdelkov prispevamo mi vsi kot potrošniki. Le če bomo zahtevali izdelke ali storitve, ki imajo manjši vpliv na okolje, jih bodo podjetja tudi izdelovala. Na primer: če kupimo izdelek, narejen v Sloveniji, namesto enakega izdelka, ki je bil narejen nekje na drugem koncu sveta, bo vpliv transporta tega izdelka na okolje bistveno manjši.

ISO 14001 je mogoče uporabiti v industriji, storitvenih organizacijah, ustanovah, upravnih organih od državne do lokalne ravni, v raznih družbah ali korporacijah. Potrditev delovanja skladno s tem standardom preverjajo certifikacijski organi s presojami in podelitvijo certifikata. V letu 2021 je bilo v svetu podeljenih 420.433 certifikatov ISO 14001:2015, v Sloveniji okoli 400 (ISO Survey 2021).

Evropska unija izvaja uredbo o prostovoljnem sodelovanju organizacij v shemi EMAS (shema okoljskega ravnanja in presojanja) že od leta 1995. Shema nadgrajuje ISO 14001, ki je njen sestavni del, z zahtevo po transparentnem in verodostojnem poročanju organizacij o svojem okoljskem delovanju ter zahtevo po popolni skladnosti z okoljsko zakonodajo.

Blanka Kaker, Ocenjevanje sistemov vodenja, SIQ Ljubljana

94

Standardi / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Poleg standarda ISO 14001 je mednarodna organizacija ISO izdala še vrsto drugih standardov, ki nam lahko pomagajo pri okoljskem načrtovanju, operativnem izvajanju in nadzorovanju ter merjenju.

Orodje, ki organizacijam omogoča dosledno in učinkovito upravljanje z energijo, je mednarodni standard ISO 50001. Tudi ta povzema princip P-D-C-A in splošne zahteve iz drugih sistemov vodenja ter tako omogoča integracijo sistema upravljanja z energijo z že obstoječimi sistemi vodenja. Povzema tudi izkušnje najboljših organizacij glede energetskega menedžmenta, ki lahko vključujejo uvajanje novih energetsko učinkovitih tehnologij, zmanjšujejo izgube energije, izboljšujejo obstoječe postopke ipd. Izvajanje tega mednarodnega standarda naj bi s sistematičnim upravljanjem z energijo privedlo do zmanjšanja emisij toplogrednih plinov ter drugih, s tem povezanih okoljskih vplivov in stroškov energije. Standard s svojimi zahtevami omogoča sistematično upravljanje energije, kar podjetjem lahko prihrani 5–15 % prihranka energije. Čeprav ta standard organizacije uporabljajo šele od leta 2011, število certificiranih organizacij skokovito raste. Konec leta 2021 je bilo certificiranih 21.907 organizacij (ISO Survey 2021).

Standard s svojimi zahtevami omogoča sistematično upravljanje energije, kar podjetjem lahko prihrani 5–15 % prihranka energije.

Organizacije, ki že imajo uvedene različne sisteme vodenja po mednarodnih standardih ISO, bolje načrtujejo trajnostno in konkurenčnejšo prihodnost, saj hitreje prepoznavajo obveznosti glede skladnosti, potencialna tveganja in nove priložnosti.

Sistematično in objektivno lahko celostne vplive izdelkov na okolje ovrednotimo z analizo življenjskega cikla (Life Cycle Analysis – LCA). LCA zajema celotno življenjsko dobo izdelka, od pridobivanja surovin do proizvodnje (od zibelke do vrat) oziroma še naprej do uporabe in končne odstranitve (od zibelke do groba). Del analize LCA so tudi porabljeni viri in izpusti emisij toplogrednih plinov. Ogljični odtis je skupna količina vseh emisij toplogrednih plinov, ki so posledica aktivnosti posameznika, organizacije, dogodka ali proizvoda, izražena v ekvivalentu ogljikovega dioksida. Z izračunom ogljičnega odtisa prikažemo stopnjo okoljske učinkovitosti na področju toplogrednih plinov. S tem lažje razumemo, od kod izvirajo izpusti, ki jih lahko nato z akcijskimi načrti učinkovito zmanjšamo. Ne le države z zakonodajo, tudi investitorji, poslovni partnerji in končni uporabniki od organizacij pričakujejo in že zahtevajo vzpostavljene strategije za zmanjševanje emisij in vplivov na okolje ter dostopne informacije za izbiro izdelkov z nižjim okoljskim odtisom.

Ker so viri (surovine, energija) vse dražji, njihove cene pa vse bolj nihajo, je pri izdelkih in storitvah, kjer stroški surovin in energije predstavljajo pomemben delež, okoljska in energetska učinkovitost tudi ekonomska učinkovitost. To in pa vedno bolj okoljsko ozaveščeni kupci in potrošniki kažejo podjetju pot do trajne uspešnosti.

Trajnostni napredek in delovanje organizacij SIQ podpira s certificiranjem po standardih ISO za sisteme vodenja. Podelili smo že preko 3.000 certifikatov v Sloveniji in JV Evropi. Akreditirani smo za certificiranje po ISO 14001, ISO 50001, shemi EMAS ter za preverjanje poročil o emisijah toplogrednih plinov.

Z znanjem na področju poročanja GRI ocenjujemo skladnost trajnostnih poročil organizacij, namenjenih investitorjem, zaposlenim, kupcem in drugim deležnikom. Pripravimo metodologijo in izračun ogljičnega odtisa v skladu s Protokolom GHG. Za organizacije, ki same izračunajo ogljični odtis, skladno z mednarodnimi standardi preverimo metodologijo in izračun. Na omenjenih področjih nudimo tudi vrsto strokovnih izobraževalnih vsebin.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Standardi

Standardi na področju družbene odgovornosti Primer prakse

Področje družbene odgovornosti postaja ob usmeritvi globalnih ciljev v trajnostni razvoj pomemben steber upravljanja organizacij. Z dvigom zavedanja organizacij o pomembnosti spoštovanja človekovih pravic, konvencij ILO ter zakonskih zahtev raste tudi potreba oz. želja organizacij, da svoja prizadevanja predstavijo zainteresiranim stranem. To vodi v povečan interes po certificiranju standardov na področju družbene odgovornosti (npr. SA8000), po vključitvi v določene mednarodne sheme (Sedex – SMETA, Amfori – BSCI, WRAP, RBA, SLCP, Walt Disney ILS Program, Responsible Steel idr.), po vključitvi v nacionalne sheme, ki so se razvile hkrati ob povečanem zanimanju, ali pa se organizacije odločajo za vključitev v določene postopke verifikacije ob implementaciji oz. uvajanju standardov, ki niso namenjeni certificiranju, na primer ISO 26000, ISO 30415, ISO 37001, ISO 22301, ISO 28001 in veliko drugih.

Na razvoju tega področja so narejeni prvi premiki. Veliko organizacij se vključuje v različne sisteme ocenjevanja, vendar ob tem nimajo jasne slike, kako široko je področje družbene odgovornosti, kaj vse zajema in kakšne korake je treba narediti. Odločitev organizacij, da svoj sistem družbenega upravljanja vključijo v sistem ocenjevanja, mora biti odločitev za pot spoznavanja zahtev, postavljanja aktivnosti, prepoznavanja lastnih pomanjkljivosti in s tem določba področij, na katerih lahko svoje delovanje nenehno izboljšujejo.

Rečemo lahko, da se zanimanje in vključevanje organizacij v postopke ocenjevanja povečuje. Povečuje se tudi število standardov, shem, iniciacij, ki so lastnice shem, in tudi samih standardov, tako da je področje v tem trenutku precej razpršeno.

Organizacije se lahko odločijo, da bodo določen standard uvedle v svoje delovanje, ne bodo pa ga certificirale. Uvedba standardov je smiselna, saj daje organizacijam navodila, kako naj pristopijo k urejanju določene tematike, v tem primeru, kako naj integrirajo zahteve Deklaracije o človekovih pravicah, konvencije ILO in delovnopravno zakonodajo v svoje delovanje. Upoštevanje napotkov iz standardov jim omogoča, da k temu sistematično pristopijo. Standardi namreč nastajajo iz praks najboljših organizacij.

Andreja Kranjc, TÜV SÜD Sava

95

96

Standardi / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Za certificiranje se organizacije odločajo, kadar želijo dokazovati svoj sistem in skladnost z določenim standardom zainteresiranim stranem. Na področju družbene odgovornosti obstaja poleg standardov, ki so namenjeni certifikaciji, tudi niz drugih postopkov ocenjevanja skladnosti z zahtevami. Ti kot rezultat ne nudijo certifikata, temveč oceno stopnje doseganja skladnosti, ki je lahko podana kot verifikacijska izjava ali kot zaključno poročilo postopka ocenjevanja. Možnosti je torej več. Vse pa morajo izpolnjevati osnovni namen, torej pomagati organizaciji pri razvoju in izboljševanju njenega družbeno odgovornega delovanja.

Primer standarda, namenjenega certificiranju, je standard SA 8000, ki ga je leta 1997 razvila mednarodna nevladna organizacija Social Accountability International (SAI). Presoje lahko izvajajo le certifikacijski organi, ki so akreditirani pri SAAS (Social Accountability Accreditation Services). Osnovni namen standarda in delovanja SAI je izboljševanje spoštovanja človekovih pravic na delovnem mestu. Vizija SAI je dostojno delo povsod – podprto z razumevanjem, da družbeno odgovorna delovna mesta koristijo podjetjem, hkrati pa zagotavljajo temeljne človekove pravice. Danes je na svetu certificiranih 4.760 organizacij iz 55 držav.

Primer metodologije presojanja, kjer je rezultat ocenjevanja podan v obliki poročila s področji, na katerih se organizacija mora ali lahko izboljšuje, pa je metodologija SMETA (Sedex Members Ethical Trade Audit). Presoje lahko v tem primeru izvajajo certifikacijski organi, ki jih odobri organizacija Sedex. Metodologijo presojanja je razvila organizacija Supplier Ethical Data Exchange (Sedex) že v letu 2024, konec leta 2021 je bilo v skupno presojanje vključenih 66.516 organizacij iz 170 držav.

In končno še primeri standardov, ki niso namenjeni certificiranju, kot je npr. zelo poznan standard ISO 26000, Napotki za družbeno odgovornost, ali pa novejši standard ISO 30415:2021, Diversity and Inclusion. Namen teh standardov je pomagati organizacijam z napotki pri razvoju lastnega družbeno odgovornega delovanja ali spoštovanja drugačnosti in vključevanja ranljivih skupin.

Organizacijam pomagajo z nasveti, kako urediti svoje delovanje, da bodo dosegle želeni rezultat. Organizacije uporabijo standard kot vodilo, vendar želijo pogosto tudi določeno oceno, ali so na pravi poti in v kolikšni meri izpolnjujejo priporočila in smernice, ki jih standard predlaga. V teh primerih se lahko organizacije odločijo za izvedbo ocene oz. verifikacije s strani organa, ki je razvil lastno metodologijo za izvedbo verifikacije. V teh primerih rezultat take ocene seveda ni certifikat, temveč zaključno poročilo, ki se osredotoča predvsem na področja, na katerih se organizacije lahko izboljšujejo.

Organizacijam predlagamo, da opredelijo namen oz. končni cilj. Nikakor naj cilj ne bo pridobitev certifikata, ampak izboljševanje družbeno odgovornega delovanja. Nato naj se vprašajo, na kakšen način naj to svoje delo in svojo družbeno odgovornost prezentirajo zainteresiranim stranem. Če jo morajo izkazovati pred svojimi kupci, naj dobro preverijo, kakšen način dokazovanja njihovi kupci sprejemajo oz. predlagajo. Če njihovi kupci zahtevajo, da se vključijo v določeno shemo, bo to prava pot. Če pa njihovi kupci ne zahtevajo specifičnega načina, ima organizacija prosto odločitev, kako naj pridobi neodvisno oceno svoje zrelosti družbeno odgovornega delovanja.

Pri tej izbiri naj bo ključno vodilo, kadar ne gre za akreditirane postopke (npr.

SA 8000) ali mednarodne sheme (npr. Sedex – SMETA, Amfori – BSCI, WRAP, RBA, SLCP, Walt Disney ILS Program, Responsible Steel idr.), da organizacije preverijo kompetence oseb, ki bodo izvajale ocenjevanje oz. presojo. V medna-

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Standardi

97

rodnem prostoru se je uveljavilo pravilo, da morajo biti presojevalci certificirani presojevalci APSCA. APSCA (Association of Professional Social Compliance Auditors) je združenje, katerega poslanstvo je povečati strokovnost, doslednost in verodostojnost posameznikov in organizacij, ki izvajajo neodvisne presoje družbene skladnosti. Prisotnost certificiranega presojevalca APSCA na presoji bo povečala zanesljivost, da je presoja strokovno izvedena. Okrepila bo tudi zaupanje zainteresiranih strani v pridobljeni certifikat ali verifikacijsko izjavo. Če se organizacije odločajo za primerni standard, naj še omenimo, da običajno vsi kupci in vse zainteresirane strani priznavajo certifikat SA 8000.

Pot od odločitve organizacije do ocenjevanja in zaključka je lahko različno dolga. Odvisna je od strukture organizacije, izbranega standarda, zrelosti organizacije, morebitnih že vzpostavljenih certifikacijskih shem ipd. V tem času organizacija uvaja zahteve ali napotke standarda v svoje delovanje. Samo ocenjevanje skladnosti ali stopnje uvedbe standarda v organizacijo je pri večini postopkov enkraten dogodek, katerega trajanje je določeno z akreditacijskimi pravili, pravili lastnika sheme ali organa, ki izvaja ocenjevanje. Osnova za določitev časa, potrebnega za izvedbo presoje, je izbrani standard, kompleksnost organizacije, kot je število zaposlenih, število lokacij, vrsta proizvoda ali storitev, kompleksnost procesov ipd. Vsekakor priporočamo, da se organizacije pred odločitvijo o vzpostavitvi določenega standarda in namenu (certifikat, poročilo, verifikacijska izjava in podobno) povežejo z organom, ki jim lahko pomaga na poti do tega cilja.

V primeru mednarodnih shem smo vsi certifikacijski organi dolžni spoštovati trajanje presoje, ki ga določi lastnik standarda, kar pomeni, da bomo vsi certifikacijski organi v istem podjetju izvajali SA 8000 presojo ali SMETA presojo enako dolgo. Ravno tako bo strošek certifikacijske takse, namenjene lastniku sheme, v takih primerih enak. Razlika v ceni med certifikacijskimi organi bodo posledice tega, da imamo različni certifikacijski organi različno ceno dneva presoje. Seveda je lahko ta cena odvisna tudi od tega, ali imamo za določeno presojo lokalne strokovnjake oz. presojevalce ali moramo vključevati presojevalce iz tujine.

V primeru lastnih razvitih shem, ki smo jih razvili certifikacijski organi, pa seveda trajanje presoje in s tem strošek presoje določa lastnik sheme. V teh primerih je vsaka primerjava med presojevalnimi organi nemogoča. V primeru vseh shem presojanja je lastnik sheme tisti, ki določi pravila za vzdrževanje certifikatov.

V primeru SA 8000 so pravila za vzdrževanje certifikatov določena z akreditacijskimi pravili SAAS; za vzdrževanje certifikata SA 8000 je treba najprej izvajati presoje vsakih 6 mesecev. Kasneje, ko organizacija izkaže določeno zrelost uvedenega sistema, je možno izvajati presoje 1-krat letno.

V primeru presoj SMETA se predlaga določitev intervala presojanja glede na stopnjo tveganja. Organizacije izvajajo presojo 1-krat letno, 1-krat na dve leti ali pa tudi na obdobje petih let, vendar vse na osnovi tveganja, rezultatov predhodnih presoj in dogovora s kupcem, ki zahteva presojo.

Organizacijam predlagamo, da se o pogojih za vzdrževanje certifikata ali izjav o stopnji doseganja skladnosti z določenim standardom pogovorijo s certifikacijskim organom, ki jim bo za določen standard pojasnil vse posebnosti. Podrobnejše informacije o standardih na področju družbene odgovornosti lahko najdete v angleškem jeziku v predstavitvi na naši spletni strani »Auditing & System Certification | TÜV SÜD« (tuvsud.com).

Če se organizacije odločajo za primerni standard, naj še omenimo, da običajno vsi kupci in vse zainteresirane strani priznavajo certifikat SA 8000.

98

Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Integriran sistem vodenja v družbi Petrol Iz prakse

mag. Lucija Kavkler, Trajnostni razvoj, kakovost in varnost, Petrol d.d., Ljubljana

V družbi Petrol d.d., Ljubljana, imamo certificirane sisteme vodenja kakovosti (ISO 9001), ravnanja z okoljem (ISO 14001) in upravljanja z energijo (ISO 50001) ter certifikat Družini prijazno podjetje. Poleg certificiranih sistemov so v integriran sistem vodenja podjetja vključene tudi zahteve sistema ravnanja z živili HACCP, sistema varnosti in zdravja pri delu ISO 45001 in sistema informacijske varnosti v skladu s standardom SIST ISO 27001. Petrol d.d., Ljubljana je imetnik certifikatov POR za Program odgovornega ravnanja z okoljem za izvajanje dejavnosti skladiščenja, logistike in maloprodajne mreže bencinskih servisov v Sloveniji, FSC za proizvodnjo lesnih sekancev in ISCC, ki zahteva v vseh členih dobavne verige sledljivost in spoštovanje trajnostnih meril za biogoriva. V letu 2022 poleg tega celovito pristopamo k obvladovanju ESG (okoljskih, družbenih in upravljavskih) tveganj podjetja in zato pridobivamo oceno ESG pri mednarodni instituciji, kar nam bo pomagalo dolgoročno obvladovati tveganja ESG in izkoristiti priložnosti ESG. ISO standarde uvajamo z namenom doseganja npr. večje učinkovitosti procesov, transparentnosti, skladnosti in predvidenega nenehnega izboljševanja.

Vse omenjeno po naših izkušnjah pripomore k doseganju trajnostnih ciljev podjetja. Ključna razloga za integrirano vodenje sta kakovost in odličnost, ki sta vpeti v strategijo družbe, svoje sisteme vodenja pa stalno nadgrajujemo in razširjamo. Prvenstveno ne zaradi zahtev vlagateljev, naročnikov in kupcev, ampak zaradi zavedanja, da nam pomagajo izboljševati kakovost poslovanja, konkurenčnost in družbeno odgovornost. Podjetja in vodstva podjetij, ki imamo izkušnje s sistemi vodenja, razumemo njihov pomen pri zagotavljanju uspešnega poslovanja podjetja, certifikati so le potrditev tega.

Opažamo, da končni kupci vedno bolj prepoznavajo certifikate s področja družbenega upravljanja, vendar trenutno še niso ključni pri njihovih nakupnih odločitvah.

K uvajanju certificiranih sistemov spodbujamo tudi svoje dobavitelje. V ocenjevanje dobaviteljev smo tako vključili preverjanje skladnosti poslovanja z zakonodajo, obstoj kodeksa ravnanja oz. etičnega kodeksa in tudi certifikate, ki pokrivajo področja okolja in družbe. Ker Skupina Petrol posluje na različnih trgih jugovzhodne Evrope z različnimi ponudniki blaga in storitev, s svojim odnosom do integriranega sistema vodenja krepimo priljubljenost certificiranja v širšem gospodarskem okolju.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Standardi

99

Priporočila za nadaljnje branje Spletna stran Mednarodne organizacije za standardizacijo z aktualnimi novicami s področja standardov, možnostjo nakupa standardov, vpogleda v aktualizacije in dodatnimi napotki. https://www.iso.org/ Spletna stran Slovenskega inštituta za standardizacijo s standardi v slovenskem jeziku, koristnimi napotki in novicami v zvezi z aktualnimi spremembami standardov in novostmi. https://www.sist.si/ Več informacij o preverjanju skladnosti z vsebinami posameznih standardov oz. certificiranju lahko preberete na spletnih straneh neodvisnih organizacij, kot sta na primer Slovenski institut za kakovost in meroslovje (SIQ) ali TÜV SÜD Sava. https://www.siq.si in https://www.tuvsud.com/sl-si

https://www.iso.org/ https://www.sist.si/ https://www.tuvsud.com/sl-si

Viri - European Commission. (b. d.a). Eco-Management and Audit Scheme. https://ec.europa.eu/environment/emas/index_en.htm - European Commission. (b. d.b). Key Benefits. https://ec.europa.eu/environment/emas/emas_for_you/premium_benefits_through_ emas/key_benefits_en.htm -

European Commission. (b. d.c). How does it work? https://ec.europa.eu/environment/emas/join_emas/how_does_it_work_step0_en.htm ISO. (b. d.a). ISO 50001 Energy management. https://www.iso.org/iso-50001-energy-management.html ISO. (b. d.b). ISO 26000 Social responsibility. https://www.iso.org/iso-26000-social-responsibility.html ISO. (b. d.c). ISO 20121 Sustainable events. https://www.iso.org/iso-20121-sustainable-events.html ISO. (b. d.č). ISO 37001 Anti-bribery management systems. https://www.iso.org/iso-37001-anti-bribery-management.html ISO. (b. d.d). ISO 45000 family Occupational health and safety. https://www.iso.org/iso-45001-occupational-health-and-safety.html ISO. (2006a). ISO 14040:2006 Environmental management – Life cycle assessment – Principles and framework. https://www.iso.org/standard/37456.html

- ISO. (2006b). ISO 14044:2006 Environmental management – Life cycle assessment – Requirements and guidelines. https://www.iso.org/standard/38498.html - ISO. (2013). ISO/TR 21932:2013 Sustainability in buildings and civil engineering works – A review of terminology. https://www.iso.org/standard/62888.html -

ISO. (2015a). ISO 14001 Key benefits. https://www.iso.org/files/live/sites/isoorg/files/store/en/PUB100372.pdf ISO. (2015b). ISO 9000:2015 Quality management systems – Fundamentals and vocabulary. https://www.iso.org/standard/45481.html ISO. (2015c). ISO 9001:2015 Quality management systems – Requirements. https://www.iso.org/standard/62085.html ISO. (2016). ISO 14004:2016 Environmental management systems – General guidelines on implementation. https://www.iso.org/standard/60856.html

- ISO. (2017). ISO 20400:2017 Sustainable procurement – Guidance. https://www.iso.org/standard/63026.html - ISO. (2018a). ISO 21401:2018 Tourism and related services – Sustainability management system for accommodation establishments – Requirements. https://www.iso.org/standard/70869.html - ISO. (2018b). Risk management ISO 31000. https://www.iso.org/files/live/sites/isoorg/files/store/en/PUB100426.pdf - ISO. (2019). ISO 14064-3:2019 Greenhouse gases – Part 3: Specification with guidance for the verification and validation of greenhouse gas statements. https://www.iso.org/standard/66455.html - ISO. (2020). ISO 14006:2020 Environmental management systems – Guidelines for incorporating ecodesign. https://www.iso.org/standard/72644.html - ISO. (2021a). ISO 37002:2021 Whistleblowing management systems – Guidelines. https://www.iso.org/standard/65035.html - ISO. (2021b). ISO 37301:2021 Compliance management systems – Requirements with guidance for use. https://www.iso.org/standard/75080.html - SAI. (b. d.). About SA8000. https://sa-intl.org/programs/sa8000/

100

Standardi / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Vprašaj se Za podjetja, ki še nimajo standardov V podjetju smo seznanjeni s ključnimi standardi s področja družbe, okolja in upravljanja.

Razumemo oz. znamo preveriti in presoditi, kaj pomeni sklicevanje na standard ali posedovanje certifikata pri naših dobaviteljih in poslovnih partnerjih.

Razumemo, kateri izmed standardov so uporabni in pomembni v okviru naše panoge.

Vemo, kje se seznaniti s podrobnejšo vsebino posameznih standardov in morebitnimi zahtevami.

Razumemo, kako lahko standardi pripomorejo k boljšemu poslovanju našega podjetja.

Razumemo, kakšno vlogo imajo certifikati pri nadzoru dobavnih verig ali verig vrednosti.

Vemo, kam se obrniti v primeru potrebe po svetovanju s področja standardizacije.

Vemo, kam se obrniti, če bi se odločili za pridobitev certifikata.

Znamo določiti odgovorno osebo za implementacijo vsebine posameznega standarda znotraj podjetja.

Vemo, kaj lahko pričakujemo v postopku pridobivanja certifikata.

Da

Ne

Komentar

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Standardi

Za podjetja, ki že imajo standarde Ali certificirane sisteme vodimo integrirano?

Ali je vodstvo podjetja dejavno vključeno v upravljanje?

Ali sodelavci, ne le upravljavci, poznajo sisteme in sodelujejo pri procesih nenehnega izboljševanja?

Ali je upravljanje standardov vsebinsko integrirano v procese ustvarjanja dodane vrednosti in inoviranja?

Da

Ne

Komentar

101

102

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Energetsko upravljanje / razogljičenje

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

103

Uvod

Energetsko upravljanje je pomemben vidik celovitega strateškega upravljanja podjetja/organizacije. Z njim podjetje/organizacija optimizira procese, povečuje energetsko učinkovitost ter skrbi za optimalno delovanje energetskih, tehnoloških in tudi drugih sistemov znotraj podjetja. Prav tako ima pomembno vlogo v povezovanju z različnimi področji delovanja v podjetju in prispeva k odločanju o prihodnjih strateških korakih, investicijah, načrtovanju tehnoloških procesov, k izbiri energentov, oskrbe z energijo, vse bolj pa se skozi vidike poročanja povezuje tudi s področjem okolja. Energetsko upravljanje ni vezano le na področje energetike, temveč v podjetju/organizaciji prevzema vse pomembnejšo vlogo ter obsega vedno širši prostor delovanja in vplivanja, zato je ustrezen pristop k energetskemu upravljanju izjemnega pomena za celovito trajnostno upravljanje podjetja/organizacije.

Podjetja/organizacije področje energetskega upravljanja vzpostavljajo prilagojeno glede na velikost in dejavnost. Energetsko upravljanje je vsebinsko določeno s standardom SIST EN ISO 50001:2018 Sistemi upravljanja z energijo - Zahteve z navodili za uporabo in drugimi standardi, ki podrobneje določajo posamezne vsebine sistema upravljanja z energijo. Za učinkovito energetsko upravljanje mora podjetje/organizacija sprejeti energetsko politiko ter postaviti zaveze in cilje, ki prispevajo h gradnji in izpopolnjevanju energetskega upravljanja. Kjer ima področje ustrezno podporo najvišjega vodstva, ni težav za implementacijo ter investicijska sredstva za energetsko upravljanje in povečanje energetske učinkovitosti. Gre za dolgoletne procese in konstantno izboljševanje, v katero so vključene tudi druge službe, kot so tehnologija, nabava, inženiring, kakovost, kontrola idr. V mikro in malih podjetjih se sistemi energetskega upravljanja lahko, ob ustreznih kadrovskih virih, vzpostavijo hitro, v srednjih in velikih podjetjih je proces dolgotrajnejši in zahteva večje vložke, tako finančne kot kadrovske.

Vzpostavitev procesov upravljanja z energijo potrebuje: − podporo najvišjega vodstva; − dobrega energetskega menedžerja, ki ima ustrezno energetsko znanje, spretnosti povezovanja znotraj podjetja/organizacije ter motivacijo za širitev področja upravljanja z energijo znotraj podjetja; − celovito vzpostavljene meritve energijskih tokov po tehnologijah, objektih in energetskih sistemih; − energetski informacijski sistem; − druga orodja za energetsko upravljanje znotraj podjetja, kot so npr. energetski nadzorno regulacijski sistemi; − zunanjo strokovno podporo.

104

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Glavni namen procesov upravljanja z energijo je vzpostavitev sistema in postopkov, ki so nujni za izboljšanje energetske učinkovitosti. Pri tem želimo vzpostaviti sistem upravljanja z energijo, ki bo omogočal razvoj energetske strategije podjetja. Želimo vzpostaviti orodje za aktivno spremljanje rabe energije, učinkovitost rabe in usmerjanje ciljev. Cilji, ki so lahko poleg energetskih tudi okoljski, finančni in drugi, temeljijo na izvajanju akcijskih planov. Učinkovito izvajanje akcijskih planov je danes izziv tudi za najboljše organizacije.

Organizacije vedno bolj stremijo k aktivnemu, vsakodnevnemu vplivanju na učinkovitost rabe energije, ki kratkoročno in dolgoročno omogoča večjo konkurenčnost poslovanja. Pri tem se vseskozi sledi metodi nenehnega izboljševanja (Standard SIST ISO EN 50001-2018): Planiraj – Izvedi – Preveri – Ukrepaj (PDCA – Plan – Do – Check – Act). − Planiraj (P): razumi kontekst organizacije, vzpostavi energetsko politiko in ustanovi skupino za upravljanje z energijo, razmisli o ukrepih za obravnavanje tveganj in priložnosti, izvajaj energetski pregled, identificiraj pomembne rabe energije in določi kazalnike energetske učinkovitosti, energijsko(-a) izhodišče(-a), splošne in energetske cilje ter akcijske plane, potrebne za doseganje rezultatov, ki bodo izboljšali energetsko učinkovitost v skladu z energetsko politiko organizacije. − Izvedi (D): izvajaj akcijske plane, ukrepe za delovanje in vzdrževanje ter komuniciranje, zagotavljaj kompetentnost in razmišljaj o energetski učinkovitosti pri snovanju in naročanju. − Preveri (C): nadzoruj, meri, analiziraj, vrednoti, presojaj in izvajaj vodstveni(-e) pregled(-e) energetske učinkovitosti in sistema upravljanja z energijo. − Ukrepaj (A): ukrepaj za odpravo neskladnosti ter za nenehno izboljševanje energetske učinkovitosti in sistema upravljanja z energijo.

PL A

A

P

C

D

E

VE

RI

DI

AJ

J RA NI

PR

Kljub mišljenju, da naj bi bil krog kontinuiranih izboljšav v organizacijah že dodobra obvladovan, je na področju energetike v praksi še vedno zaslediti ukrepanja, ki poleg vprašljive energetske učinkovitosti v določenih primerih vodijo k bistveno višjemu strošku za energijo in so lahko tudi okoljsko vprašljiva.

UK RE P

Metoda nenehnega izboljševanja (Standard SIST ISO EN 50001-2018)

IZV

P - plan, D - do, C - check, A - act

E

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

Sistem upravljanja z energijo

Eden glavnih razlogov za vzpostavitev sistema upravljanja z energijo je konkurenčnost, kar je še posebej pomembno za energetsko intenzivne panoge. Med razlogi so tudi razne okoljske agende in zakonodajne obveznosti. Pojavljajo se tudi težave na področju oskrbe z energijo in v takšnih primerih podjetja/organizacije, ki imajo bolje vzpostavljen sistem upravljanja z energijo, lažje preživljajo turbulence na trgu energije in energentov, tudi z vidika poročanja in ukrepanja.

Med pomembnimi povodi je danes tudi vizija razvoja energetike v podjetju/organizaciji in širše. Z vzpostavljenim sistemom upravljanja z energijo se podjetje lažje odloča o prihodnjih energetskih in tehnoloških investicijah.

Sistem upravljanja z energijo je primeren za vse vrste podjetij/organizacij. V večjih sistemih vzpostavitev sistema upravljanja z energijo zahteva vsaj štiri leta predhodnih dejavnosti, da sistem zaživi, uspešno delovanje sistema pa običajno zahteva desetletje kontinuiranega dela in izboljšav. Mala podjetja lahko sistem vzpostavijo v enem letu. Kompleksnost sistemov se razlikuje glede na velikost in dejavnost podjetja/organizacije.

Vzpostavitve sistema upravljanja z energijo se lahko lotimo na dva načina: 1. Način, priporočljiv za podjetja, ki so na tem področju v začetni fazi.

V prvi fazi se naredi celovit energetski pregled, v okviru katerega se natančno pregleda energetske sisteme, energetske porabnike, energetsko učinkovitost.

Nato sledi vzpostavitev sistema upravljanja z energijo, ki lahko poteka paralelno z izgradnjo energetskega informacijskega sistema z meritvami.

1.

Energetski pregled

2.

Vzpostavitev sistema upravljanja z energijo

3.

Energetsko informacijski sistem z meritvami

105

106

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

2. Način, priporočljiv za podjetja, ki se že dlje časa sistemsko ukvarjajo s tem področjem.

1.

2.

3.

Pregled sistema upravljanja z energijo nam pove, kako je znotraj podjetja/ Energetski vzpostavljena struktura, Vzpostavitevkakšna sistema je energetska Energetsko informacijski organizacije politika, na kakšen pregled upravljanja z energijo sistem z meritvami način so postavljeni cilje in kako je vzpostavljeno načrtovanje.

Zelo hitro lahko temu paralelno sledita informatizacija in digitalizacija. Energetski pregled je namreč lahko veliko bolje izveden, če so v ozadju že sistemi, ki so podprti z meritvami, saj imamo konkretnejše informacije.

Osnovno orodje za vrednotenje učinkovitosti so podrobne meritve vseh energijskih tokov.

1.

Pregled sistema upravljanja z energijo

2.

Energetsko informacijski sistem z meritvami

3.

Natančen energetski pregled

Za kateri način vzpostavitve sistema upravljanja z energijo se podjetje odloči, je odvisno od zmožnosti podjetja, ali lahko sistem vzpostavi brez predhodnega energetskega pregleda oz. ali ima na voljo investicijska sredstva za energetski pregled, kar glede na velikost podjetja predstavlja strošek med 8.000 in 40.000 evri.

Energetski pregled mora poleg standardnih določil, ki jih določa metodologija izdelave energetskega pregleda, vsebovati predvsem podjetju prilagojene strokovno neodvisne analize in iz tega izhajajoče predloge izboljšav energetske učinkovitosti procesov, objektov in tehnologij.

Energetski pregled Glavni del izvedbe energetskega pregleda se navezuje na pristop k vrednotenju učinkovitosti. Pri tem je zelo pomembno, da izvajalec ustrezno določi meje sistemov in celostno analizira procese znotraj teh meja. Ukvarjanje zgolj z delom procesa namreč lahko pripelje do napačnih odločitev. Osnovno orodje za vrednotenje učinkovitosti so podrobne meritve vseh energijskih tokov, ključnih tehničnih parametrov in energetskih dejavnikov v karakterističnem obdobju obratovanja posameznih procesov, analiza rezultatov v daljšem časovnem obdobju, predstavitev tehničnemu sektorju in iskanje izboljšanih rešitev tako v tehnologiji kot energetiki. Ostala področja vključujejo vzpostavitev in vrednotenje karakterističnih kazalnikov, vrednotenje učinkovitosti na osnovi metod, ki jih določa ciljno spremljanje rabe energije, primerjave z najboljšimi praksami in razpoložljivimi tehnologijami, smernice za digitalizacijo in uvajanje sistemov upravljanja z energijo.

Energetsko informacijski sistem Upravljanje z energetskimi sistemi in doseganje energetske učinkovitosti zahteva informacije o delovanju sistemov, zato so osnova sistema upravljanja z energijo meritve porabe energije, proizvodni in drugi pomembni podatki – vse vključeno v energetski informacijski sistem, ki predstavlja osnovno orodje za implementacijo sistemov upravljanja z energijo ter aktivnega energetskega menedžmenta. Ti sistemi se gradijo postopoma ter skladno s potrebami in širitvijo sistema upravljanja znotraj podjetja, nadgrajujejo z meritvami, podatki, kazalniki, cilji idr. V začetku se postavi osnovni nivo, ki se v določenih periodičnih ciklih nadgrajuje v skladu z rastjo podjetja/organizacije, zamenjavo tehnologij, hkrati pa se povečuje število kontrol in naprav, ki so vključene v sistem.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

Zgrajen mora biti tako, da iz razpoložljivih podatkov dobivamo koristne informacije in znanje za ukrepe energetske učinkovitosti. Pri tem ne gre le za podatke iz merilnikov, ampak tudi za podatke iz proizvodnje in zunanjega okolja (zunanji pogoji). Pomembno je, da so pridobljeni podatki kakovostni in zbrani v ustreznih časovnih intervalih, ki omogočajo hitro ukrepanje v primeru odstopanj. Drugi pomemben element kakovostnega energetsko informacijskega sistema je možnost širitve oz. nadgradnje ter preglednost sistema tudi v primeru razširitve. Velikokrat se namreč zgodi, da imajo velika podjetja/organizacije skozi leta v sistem vključenih več tisoč merilnih podatkov, zato je preglednost sistema v teh primerih ključnega pomena, saj omogoča hiter nadzor in odzivnost nad vsemi informacijami z vidika energetske učinkovitosti.

107

Sistemska infrastruktura

Energetski informacijski sistem je zgrajen iz treh ključnih elementov: − Sistemska infrastruktura: merilniki s pripadajočimi sistemi zbiranja in hranjenja podatkov ter druge baze podatkov, iz katerih podatke povezujemo v energetski informacijski sistem. Energetsko infrastrukturo je treba povezati z drugimi bazami podatkov, pri čemer je nujno poskrbeti, da so podatki preverjeni in ustrezno ovrednoteni, čim bolj kakovostni in sistemi čim bolj stabilni. − Energetski informacijski sistem (EIS): pomembno je, kaj omogoča in kako je prilagojen potrebam upravljanja z energijo v organizaciji. Zgradba sistema lahko vsebuje več tisoč entitet, zato mora biti sistematično zasnovana. Pri tem mora omogočati umestitev vseh vplivnih parametrov, ki so povezani z učinkovito rabo energije v sistem. Če ti sistemi služijo dobro na nivoju velikega podjetja/organizacije, da lahko ta pridobijo vse potrebne informacije o učinkovitosti delovanja sistemov zelo hitro in na pregleden način, jih ni težko prenesti tudi na manjša podjetja/organizacije. Okvir energetskega informacijskega sistema določajo energijski tokovi, lokacije objektov, tehnološki procesi, energetski sistemi, stanje merilne opreme, možnosti integracije podatkov o porabi energije v EIS in drugo, vse v smeri, da organizaciji čez čas omogoči napredno voditi Aktivni Energetski Management (AcEM). Pri tem je pomembno sledeče: • EIS ne sme biti omejen s številom uporabnikov in številom merilnih mest ter drugih entitet.

• EIS mora biti odprt za kakršnokoli kasnejše dodajanje merilnih mest, ustvarjanje uporabnikov, izdelavo KPI, ciljnih vrednosti.

• EIS mora biti nastavljen do končne stopnje na način, da je vsaka meritev umeščena v diagrame energijskih tokov, da je za vsako meritev vzpostavljena ustrezna integralna spremenljivka ali KPI (EnPI)(Key Performance Indicator) in da • ima vsak KPI smiselno ciljno vrednost na ustreznem časovnem nivoju ter za njim stoji odgovorna oseba.

• EIS mora imeti zgrajena orodja, ki omogočajo aktivni energetski menedžment na način, da se v zelo kratkem pridobi informacije o (ne)učinkovitem obratovanju naprav in sistemov, najmanj na dnevni ravni.

• Omogočeni morajo biti enostavni izvozi podatkov in poročil v druga orodja (Microsoft Office) in možna mora biti povezljivost informacijskega sistema navzven z drugimi sistemi, da izvajalec lahko vseskozi zagotavlja strokovno in vsebinsko podporo ter ima izkušnje pri izgradnji in v nadaljevanju pri upravljanju z energijo.

Energetski informacijski sistem Energetski informacijski sistem

Skrbniki in upravljavci podatkov

108

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

− Skrbniki in upravljavci podatkov: pomembno je, da z energetsko informacijskim sistemom upravljajo zaposleni in zunanji strokovni sodelavci, ki se znajo odločati o ukrepih, aktivnostih in nadaljnji energetski strategiji na osnovi pridobljenih informacij. Pri tem je pomembna vloga energetskega menedžerja, ki vodi energetski tim, preko katerega se, glede na analize delovanja sistema upravljanja z energijo in doseganja energetske učinkovitosti, pridobivajo in izvajajo ideje, aktivnosti, projekti izboljšav za kontinuiran napredek ter širi sistem upravljanja z energijo v podjetju.

Kazalniki učinkovitosti Pomemben del energetsko informacijskega sistema so kazalniki učinkovitosti in z njimi povezana določitev ciljev. Meritve brez vrednotenja, brez ciljnih vrednosti, namreč v sistemih upravljanja praktično nimajo nobene dodane vrednosti, z izjemo uporabe podatkov za obračune stroškov posameznih obratov, tehnologij ali objektov.

Moduli za določitev ciljev vedno bolj upoštevajo vse faktorje, ki vplivajo na določeno porabo, zato morajo biti cilji prilagojeni tehnologijam in se razvijati v skladu z razvojem znanja področja.

Kazalniki učinkovitosti so z vidika sistema upravljanja z energijo vzpostavljeni na več nivojih: − Krovni menedžerski kazalniki: so kazalniki energetske učinkovitosti, ki se postavijo na nivoju celotnega podjetja. Navadno gre za kazalnike, ki se obravnavajo kvartalno ali letno.

Meritve brez vrednotenja, brez ciljnih vrednosti, v sistemih upravljanja praktično nimajo nobene dodane vrednosti.

− Operativni karakteristični kazalniki: so kazalniki, ki so postavljeni na nivoju posameznega obrata, tehnologije, proizvodne linije, energetskega sistema, objekta, sistema ogrevanja idr. Preverja se njihova učinkovitost glede na obseg proizvodnje, zunanje pogoje in druge energetske dejavnike. Katere operativne kazalnike spremljati in na kakšnem časovnem nivoju vzpostaviti cilje, je odvisno od velikosti in dejavnosti podjetja/organizacije, načina delovanja posameznih tehnologij ter frekvence in kakovosti podatkov. Za manjše in energetsko manj intenzivne porabnike se kazalniki učinkovitosti v večini vzpostavljajo na nivoju tehnologije ali obrata. Pri energetsko intenzivnejših procesih se stremi k spremljanju energetske učinkovitosti za vsako posamezno napravo, z meritvami energije posameznih delov naprav in tehnoloških linij, podatki o obratovalnih časih, količine in vrste proizvodnje in drugih dejavnikov, ki vplivajo na energetsko učinkovitost. Na ta način imajo nadzor nad temi napravami z vidika pričakovane porabe energije glede na ciljne vrednosti in zadolžene upravljavce posameznih naprav, strojev, ki nadzorujejo obratovanje v skladu z zastavljenimi cilji.

Periodična analiza učinkovitosti Ustrezno zasnovan EIS ter vzpostavljen energetski menedžment nam omogoča kontinuirano sledenje energetske učinkovitosti. Na kakšen način se te informacije uporabljajo, kako so umeščene v cilje in akcijske načrte organizacije, je seveda odvisno od vzpostavljenega sistema upravljanja z energijo organizacije.

Za »prevetritev« področja in dopolnitev akcijskih načrtov je nujno izvajanje kontinuiranega energetskega pregleda (energy review), kot ga določa standard. Smiselno je, da periodični pregled periodično izvaja zunanja neodvisna organizacija. Ti projekti so sicer obvezni za velika podjetja vsaka štiri leta, kar pa mnogokrat vpliva na iskanje najcenejših izvedbenih projektov, zgolj zaradi

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

zadostitve zakonodajnim obveznostim. Smiselno je, da se energetske preglede vedno izvede celovito. Morda za manj energetsko intenzivna velika podjetja vsaj vsako drugo obvezno časovno periodo. Za mala in srednja podjetja je smiselno izvesti energetske preglede vsakih šest do osem let. Pri tem so ključnega pomena podatki, ki jih merimo in beležimo v energetsko informacijskem sistemu. Na podlagi energetskega pregleda in analize učinkovitosti se nato prilagodi strategija in pripravijo smernice za energetsko učinkovitost v naslednjem srednjeročnem obdobju.

Skupina za upravljanje z energijo Paralelno se znotraj podjetja/organizacije vzpostavi skupina za upravljanje z energijo. Običajno se začne z energetskim menedžerjem, ki si glede na potrebe sestavi svojo skupino. Za učinkovito delovanje mora imeti skupina popolno podporo najvišjega vodstva. Glede na velikost podjetja se po svoji sestavi razlikujejo tudi energetske skupine. Velika podjetja imajo skupine, ki vključujejo širši nabor oddelkov in oseb, tudi 10–15 ljudi. Vanje so običajno vključene službe, kot so vodje proizvodnih obratov, investicijske in nabavne službe, vzdrževanje, energetika, obratovanje, kontrola, inženiring, kakovost. Energetska skupina se mora redno srečevati in sproti pregledovati doseganje ciljev ter reševati morebitna odstopanja.

Vloga energetskega menedžerja Vloga energetskega menedžerja je poleg znanja in kompetenc s področja energetike tudi zmožnost povezovanja, sodelovanja in motiviranja. Za uresničitev sprememb in premikov na področju upravljanja z energijo potrebuje namreč sodelovanje tudi drugih oddelkov, zato mora struktura, ki se v podjetju/ organizaciji postavi za upravljanje z energijo, podpirati vlogo energetskega menedžerja tako, da lahko pozitivno vpliva na energetsko učinkovitost podjetja/organizacije. Priporočljivo je, da ima energetski menedžer dobre spretnosti sodelovanja in zna motivirati skupino za operativno delovanje in spremembe.

V manjših organizacijah mora na primer vlogo energetskega menedžerja prevzeti direktor. Pri srednje velikih organizacijah je pomembno, da je v skupino sistema upravljanja aktivno vključeno najvišje vodstvo, v večjih organizacijah pa so lahko naloge energetskega menedžerja razdeljene tudi med več strokovnjakov.

Nadzorno-regulacijski sistemi Energetski informacijski sistem ne smemo zamenjevati z energetskimi nadzorno-regulacijskimi sistemi, pri katerih gre za sisteme digitalizacije, vizualizacije in krmiljenja oz. regulacije tehnoloških in energetskih procesov. V industrijskih podjetjih so se ti sistemi začeli uvajati že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja in si je brez njih danes težko predstavljati energetsko učinkovito obratovanje številnih energetskih, tehnoloških in pomožnih sistemov v industriji in stavbah. Za te sisteme je značilno, da omogočajo izboljšave na operativno/ obratovalni ravni, ne nudijo pa informacij in iz tega izhajajočega znanja o energetski učinkovitosti, saj so primarno namenjeni obratovanju in nadzoru nad delovanjem procesov znotraj tehnoloških in drugih omejitev, ki jih določa proizvodnja ali energetika. Kombinacija z EIS je zato nujna. Na podlagi merjenih in v orodjih aktivnega energetskega upravljanja obdelanih podatkov, ki prihajajo v energetsko informacijski sistem, z nastavitvami in nadgradnjo regulacijskih algoritmov v energetskih nadzornih sistemih vseskozi izboljšujemo proces energetske učinkovitosti, hkrati pa ne vplivamo na odstopanja v proizvodnji in energetiki v okviru nastavljenih tolerančnih območij.

109

110

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Aktivno energetsko upravljanje

K cilju aktivnega energetskega upravljanja, kjer lahko odreagiramo »danes za danes«, počasi prihajamo z metodami umetne inteligence in strojnega učenja.

Aktivni energetski menedžment je dokaj nov pojem, ki se je začel uporabljati v letu 2018 na podlagi energetskega upravljanja v večjem proizvodnem sistemu.

Idealna slika aktivnega energetskega upravljanja obsega takojšen dostop do informacij in izvedbo akcij, ko pride do odstopanj delovanja sistema glede na cilje energetske učinkovitosti. Gre za zmožnosti preverjanja »danes za danes«, kar omogoča hitre reakcije na odstopanja. Za to idealno stanje pa je treba najprej vzpostaviti EIS do zelo visoke ravni pridobljenih in predstavljenih informacij, priporočljiva je tudi predhodna izvedba vsaj enega celostnega energetskega pregleda. V nadaljevanju je treba neprestano zagotavljati ustrezno kakovost podatkov, na drugi strani pa vseskozi uvajati izboljšanje metod za preverjanje učinkovitosti doseganja ciljev, ki znajo razlikovati med odstopanji zaradi posledic okvare, napačnega delovanja, sprememb nastavitev, težav v proizvodnji in tistimi odstopanji, ki so upravičljiva oz. so posledica namenskih organizacijskih ali drugih ukrepov. K cilju aktivnega energetskega upravljanja, kjer lahko odreagiramo »danes za danes«, počasi prihajamo z metodami umetne inteligence in strojnega učenja. Pri tem se na podlagi pretekle učne množice analiziranih podatkov skupaj s fizikalnimi in empiričnimi modeli izdeluje napovedi rabe energije posameznega procesa. To je vizija, v smeri katere se aktivno energetsko upravljanje razvija.

Danes aktivno energetsko upravljanje pomeni, da energetsko upravljanje v podjetju res poteka aktivno in da se odzivni čas na anomalije delovanja sistemov zmanjša, kolikor se le da, ter da je v sistem upravljanja vključenih vedno večje število zaposlenih. Izvedba aktivnosti se običajno redno preverja na tedenskih sestankih energetske skupine. V smeri povečanja energetske učinkovitosti in prihrankov se izvajajo operativni sestanki z vodji energetskih sistemov, tehnoloških procesov, skrbniki objektov in drugimi odgovornimi osebami za energetiko in tehnologijo v organizaciji.

Drugi pomen aktivnega upravljanja obsega njegov vpliv v celovitem razvoju podjetja v smeri ogljične nevtralnosti oz. zelenega prehoda. Organizacijsko partnerji sodelujejo pri pripravi akcijskih planov, bodisi iz izvedenih energetskih pregledov, iz pripravljenega koncepta spremljanja na področjih, ki so v celoti merjeni v EIS, ali iz ogledov sistemov, dokumentacije projektov in drugih podrobnejših analiz. Med drugim to pomeni, da se vsaka investicija preveri tudi s področja energetske učinkovitosti. Hkrati se beleži energetska učinkovi-

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

tost preteklih investicij, ki so dobra podlaga za odločanje o novih investicijah.

Vloga skupine sistema upravljanja z energijo je tako vedno bolj pomembna, saj poda svojo strokovno oceno, ali določene investicije zadostujejo kriterijem energetske učinkovitosti, ki jih podjetje/organizacija zasleduje. Aktivno energetsko upravljanje vključuje tudi pridobivanje baze znanja na podlagi preteklih izkušenj, ki so koristen vir informacij pri odločanju za prihodnje investicije. Prav tako so v aktivno energetsko upravljanje vključene tudi druge službe v podjetju/organizaciji, ki s svojimi kompetencami in obvladovanjem svojega področja sodelujejo pri razvoju in učinkovitem delovanju energetskega upravljanja ter hitrem odzivanju in iskanju razlogov in rešitev v primerih odstopanj. Prav tako je pomembno, da se vse hitro in podrobno dokumentira, tako dobre kot slabe prakse. Ob tem se pripravijo tudi prezentacije, ki so hitro na razpolago za predstavitev rezultatov in izkušenj zainteresiranim javnostim. S predstavitvijo in komuniciranjem delovanja sistemov energetskega upravljanja si podjetje/organizacija ter odgovorne osebe dvigujejo kompetence in kredibilnost.

Ne nazadnje je za aktivno energetsko upravljanje pomembna avtomatizacija sistemov za poročanje. Vsakomesečno se pripravlja poročilo gibanja krovnih kazalnikov učinkovite rabe energije za vodstvo. Struktura energetskega upravljanja mora biti prilagojena na način, da lahko odgovorne osebe sistema upravljanja z energijo hitro dostopajo do potrebnih podatkov za poročanje. Pri tem je pomembno, da so podatki poenoteni znotraj služb v podjetju/organizaciji in dostopni v enem sistemu.

Aktivni energetski menedžment tako predstavlja tehnično ter vsebinsko pomoč podjetju/organizaciji pri doseganju prihrankov na področju učinkovite rabe energije, tehničnih plinov in vode.

Ključni elementi aktivnega energetskega upravljanja danes: • zmanjšanje odzivnega časa na anomalije delovanja sistemov na minimum, • vpetost energetskega upravljanja v celovito delovanje podjetja, • obvladovanje področja snovanja rabe energije s strani skupine sistema upravljanja z energijo energetskih, tehnoloških in okoljskih investicijah, • pridobivanje baze znanja na podlagi preteklih izkušenj, • dokumentiranje dobrih in slabih praks, • predstavitev in komunikacija izkušenj, praks in znanj, • avtomatizacija sistemov za poročanje, • poenotenje podatkov znotraj podjetja/organizacije in dostop do njih na enem mestu.

111

112

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Ukrepi

Tehnično-organizacijski ukrepi − Vezani na navade ljudi: gre za ukrepe, s katerimi podjetje/organizacija spreminja navade ljudi, zaposlenih, kot so npr. izklapljanje naprav, ugašanje luči, odprava puščanj v sistemih, znižanje temperature v prostoru, spremembe pri organizaciji dela idr. − Vezani na delovanje naprav: gre za ukrepe, povezane z vsakodnevno opremo in napravami, ki jih podjetja/organizacije uporabljajo za svoje delovanje in vplivajo na energetsko učinkovitost, kot so npr. optimizacije nastavitev na sistemih, izboljšave regulacijskih algoritmov, zmanjšane toplotne izgube z izboljšano izolacijo, druge manjše investicije v energetsko učinkovitejšo opremo, popravila na napravah idr.

S tehnično-organizacijskimi ukrepi je v večini podjetij možno zmanjšati porabo energije za 5–15 %.

Tehnično-organizacijskih ukrepov je v podjetjih/organizacijah veliko. Z njimi je v večini podjetij možno zmanjšati porabo energije za 5–15 %, vsaj v manj energetsko intenzivnih podjetjih. V energetsko močno intenzivnih panogah so tehnično-organizacijski ukrepi po deležu manj obsežni. Osnova za dosego prihrankov v zgoraj navedenem območju je delujoč aktivni energetski menedžment.

Investicijski ukrepi − Nadgradnja tehnologij in sistemov upravljanja z vidika energetske učinkovitosti: gre za ukrepe, kot so zamenjave obstoječih naprav z energetsko učinkovitejšimi, nakup novih tehnoloških linij, nadgradnja digitalizacije in regulacije procesov, nadgradnja meritev in izgradnja energetskega informacijskega sistema, uvedba sistema upravljanja z energijo idr., ki se povezujejo v obstoječ energetsko-tehnološki koncept. Teh ukrepov je mnogo. − Strateški investicijski ukrepi: ukrepi, ki vplivajo na delno ali celotno spremembo zasnove in strukture energetike v podjetju/organizaciji, kar pomeni, da vključujejo spremembo pri oskrbi z energenti in spremembo energetske ali celo tehnološke zasnove znotraj podjetja/organizacije. Gre za kompleksne sisteme predelav toplotno distribucijskega omrežja s celovito izrabo industrijske odvečne toplote, postopno eliminacijo pare v sistemih, kjer to lahko nadomestimo z drugimi viri, uvedbo novih tehnologij, ki nadomeščajo

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

113

zemeljski plin ali pa bistveno zmanjšujejo potrebe po porabi energije idr.

Izvedba teh ukrepov je tehnično in investicijsko zahtevna in se izvaja v času večjih sprememb, na primer energetske krize, ohranjanja konkurenčnosti, širitve proizvodnih zmogljivosti, novogradenj, energetske politike, ki določa prehod v ogljično nevtralnost.

Ukrepi za manjšo rabo energije − Odprava nepotrebne izgube električne energije z izklapljanjem in optimizacijo reguliranja naprav. − Optimizacija delovanja ogrevalnega sistema v zimskem ali sistema hlajenja v poletnem času na sprejemljivo temperaturo. − Odprava puščanja energije v stavbah in procesih delovanja podjetja/organizacije in odprava nepravilnosti, izboljšava izolacije stavbe. − Velikokrat je bolje, da zaposleni delajo eno uro manj, kot da proizvodna linija zaradi energetske učinkovitosti deluje z zmanjšano zmogljivostjo. − Izvedba finančno sprejemljivih investicij v učinkovito rabo energije in obnovljive vire energije. − Vzpostavitev ali nadgradnja sistema upravljanja z energijo, kar vključuje celovito vzpostavljene meritve energijskih tokov po tehnologijah, objektih in energetskih sistemih, energetski informacijski sistem, druga orodja za energetsko upravljanje (npr. energetsko nadzorno-regulacijski sistemi), aktivni energetski menedžment, celovit energetski pregled ter krepitev znanja in prenosa izkušenj v podjetju/organizaciji. − Povezava z energetskimi sistemi zunaj podjetja/organizacije, kot je npr. oskrba z daljinskim ogrevanjem lokalne skupnosti z odvečno toploto iz proizvodnje.

Pomembno je, da organizacija na osnovi kontinuiranega energetskega pregleda (energy review) vzpostavi mehanizme, ki poleg vrednotenja izvajanih aktivnosti omogočajo prepoznavanje novih možnosti za izboljševanje energetske učinkovitosti kakor tudi drugih ciljev, povezanih z rabo energije. Izvajanje aktivnosti na področju pomembnih rab energije je treba voditi v obliki akcijskih planov. Obvladovanje izvajanih aktivnosti v obliki dokumentiranih informacij povečuje transparentnost sistema upravljanja z energijo. Tudi za najboljše organizacije je nadaljnje obvladovanje izvajanja akcijskih planov izziv.

Aktivnosti v izboljševanju energetske učinkovitosti so se v nekaterih organizacijah začele evidentirati z uvedbo standarda ISO 14001 Sistemi ravnanja z okoljem. Sodobne smernice sistemov upravljanja z energijo podrobneje določajo sistem prepoznavanja, vodenja in vrednotenja aktivnosti v energetsko učinkovitost. Jasno določeni in spremljani akcijski plani na področju rabe energije predstavljajo danes poleg uspešnejšega izboljševanja energetske učinkovitosti tudi dobro popotnico v podnebno nevtralno družbo.

Z optimizacijo reguliranja naprav zmanjšujemo nepotrebne izgube električne energije.

Izboljšava izolacije stavb in preprečevanje izgub energije

114

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Zakonodaja, standardi in politike

Pomembno Temelj za dober sistem upravljanja z energijo so dobri podatki, zato mora podjetje/organizacija vedeti, kaj meri in kako meri. Pomembno je, da imajo organizacije vzpostavljen kakovosten plan zbiranja energetskih podatkov, ki ga skladno z možnostmi kontinuirano nadgrajujejo. Nenehno mora razvijati znanje za prepoznavanje velikih porabnikov in realizacijo energetske učinkovitosti. Na podlagi tega mora zasnovati prave ukrepe in način za zmanjšanje izgub na minimum, zato mora biti energetsko informacijski sistem zasnovan in prilagojen posameznemu podjetju/ organizaciji. Za energetsko upravljanje sta pomembna dober energetski menedžer in tim, ki snujeta in vodita ustrezne korake na poti do vse večje energetske učinkovitosti.

Na področju energetike je sprejetih več zakonskih podlag, ki predvsem velika podjetja in ustanove zavezuje k energetskemu upravljanju. Med temi so Zakon o učinkoviti rabi energije (ZURE), Energetski zakon (EZ), Pravilnik o metodologiji za izdelavo in vsebini energetskega pregleda, ki se navezuje na ZURE, Zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZSROVE) ter v zadnjem obdobju krizna zakonodaja (ZUOPDCE) (ZPGVCEP) (ZUOKPOE).

Krovni standard na področju sistemov upravljanja z energijo je SIST EN ISO 50001:2018 – Sistemi upravljanja z energijo. Zaradi aktualnosti je v zadnjem obdobju sprejeta še vrsta standardov, ki podrobneje določajo posamezna področja sistemov upravljanja z energijo, kot so na primer: − ISO 50004: 2014 Energy management systems – Guidance for the implementation, maintenance and improvement of an energy management system, − ISO 50006: 2014 Energy management systemsx – Measuring energy performance using energy baselines (EnB) and energy performance indicators (EnPI) – General principles and guidance ali − ISO 50047:2016 Energy savings – Determination of energy savings in organizations.

Standardi podjetjem/organizacijam omogočajo vzpostaviti sisteme in procese, potrebne za izboljšanje energetske učinkovitosti in obvladovanje drugih vidikov, povezanih z rabo energije. Certificiranje po standardu ISO 50001 velikim podjetjem/organizacijam omogoča izpolnitev obveznosti iz Zakona o energetski učinkovitosti, energetsko intenzivnim pa znižanje prispevka za OVE v skladu z Zakonom o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije. Standard je uporaben za podjetja/organizacije vseh vrst in velikosti. Kar nekaj podjetij, ki sicer nimajo certificiranega sistema upravljanja z energijo, vseeno zavestno gradi svoje sisteme skladno z določili standardov. Nekatere organizacije imajo lahko dele sistema ali ves sistem upravljanja z energijo celo bolje razvit kot podjetja/organizacije, ki so standard certificirale. Vsekakor je delovanje po standardu 50001, prilagojeno v skladu z dejavnostjo podjetja/organizacije, korak naprej. Certifikacija sistema predstavlja zunanjo neodvisno potrditev uspešnosti vzpostavljanja sistema upravljanja z energijo. Ni pa pokazatelj, kako učinkovito podjetje upravlja z energijo, saj lahko standard osvojijo organizacije z različnimi ravnmi energetske učinkovitosti. V prihodnje bo standard 50001 verjetno postal obveza.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

115

Trendi energetskega upravljanja

Senzorika in strojno učenje: sistemi obveščanja, alarmiranja se bodo vedno bolj povezovali z algoritmi v ozadju, ki jih je treba smiselno vključiti v energetsko informacijski sistem in jih vsebinsko prilagoditi tipičnemu porabniku. To bo omogočalo hitrejše pridobivanje kakovostnejših informacij o tem, kdaj delovanje ni v mejah racionalnosti, ki jo je podjetje/organizacija določilo za obratovanje sistemov. Na ta način se lahko napake hitro odkrije in prepreči neučinkovito delovanje naprav. Senzorika in strojno učenje bosta v prihodnje to izboljšala do optimuma in omogočala lažje obvladovanje energetske učinkovitosti procesov. − Digitalizacija in avtomatizacija: v večji meri se bosta razvijali predvsem za delovna mesta, kjer so težki pogoji dela in veliko ročnega dela. Gre za visoke investicije, ki jih je treba tudi ekonomsko upravičiti. Na drugi strani se z digitalizacijo in avtomatizacijo pridobi večje proizvodno in energetsko učinkovitejše delovanje. − Izboljševanje regulacijskih algoritmov: je eden izmed trendov, ki se že dogaja na področju regulacij z vidika optimalnega delovanja energetske učinkovitosti. S pravimi nastavitvami mehanizmov hitrosti in delovanja naprav v energetsko informacijskem sistemu lahko povečamo kakovost izdelkov ali pogojev do energetske popolnosti. Bistvo torej ni, da sistem deluje, in to v mejah povprečja, ampak da se regulacijski algoritmi postavljajo na način, ki išče popolnost delovanja z obstoječimi sistemi. Inženirji informacijske algoritme izboljšujejo do te mere, da dosežejo popolnost z vidika energetske učinkovitosti. − Razvoj opreme: vgrajuje se vse bolj energetsko učinkovita oprema, kot so npr. elektromotorji tipov IE4 in IE5, frekvenčno regulirane večstopenjske naprave, naprave, kjer se izkorišča hladilni medij kot vir toplote v procesih, večji izmenjevalci toplote v napravah, ki omogočajo višje izkoristke na napravah ali manjše temperaturne razlike/pretoke v grelno/hladilnih medijih, kvalitetnejši materiali idr. Razvoj opreme je v smeri vse večje elektrifikacije. − Dimenzioniranje in projektiranje: znanje s področja upravljanja z energijo se v vedno večji meri prenaša v smeri optimalnega načrtovanja, zato je danes v energetsko najučinkovitejših podjetjih prisotno kontinuirano aktivno

Digitalizacija in avtomatizacija se bosta v večji meri razvijali predvsem za delovna mesta, kjer so težki pogoji dela in veliko ročnega dela.

116

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

sodelovanje inženiringa, tehnologije in skupine za energetsko upravljanje.

Pomembno je, da vsak nov projekt upošteva dobre prakse in najboljše razpoložljive tehnologije ter se izogiba slabim – energetsko manj učinkovitim praksam iz preteklosti. Snovanje novih sistemov ali rekonstrukcija obstoječih sistemov mora vedno temeljiti na realnih merjenih podatkih na porabniški strani ter znanju regulacijskih možnosti in energetskih značilnosti na strani opreme. − Obvladovanje in razvoj organizaciji ustreznih elementov sistema upravljanja z energijo: obvladovanje ukrepov v energetsko učinkovitost je treba nadgraditi z obvladovanjem sistema upravljanja z energijo.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

Energetska in materialna učinkovitost v energetsko intenzivni industriji Primer prakse Eta Cerkno je bila ustanovljena leta 1947 in je danes del nemškega koncerna E.G.O. S 700 zaposlenimi letno ustvari več kot 45 milijonov evrov prihodkov. V podjetju Eta d.o.o Cerkno potekajo trije glavni programi, in sicer proizvodnja grelnih plošč, termostatov ter proizvodnja izdelkov iz sive litine. Razpolagamo z lastno orodjarno in strojegradnjo, ki podjetju nudi vso podporo pri avtomatizaciji proizvodnih procesov.

Koncern E.G.O. se je uveljavil kot številka ena med dobavitelji komponent za izdelke bele tehnike. V lastništvo družbe Eta d.o.o. Cerkno je vstopil leta 1992.

S svojo dejavnostjo je prisoten v 16 državah po vsem svetu, v letu 2021 pa je presegel 700 milijonov evrov prihodkov. Zgodba koncerna se je začela s prelomno inovacijo, električno grelno ploščo, ki je za vedno spremenila videz, uporabnost in varnost.

Eta Cerkno je velik porabnik električne energije. Naša letna poraba električne energije znaša več kot 30 GWh, poleg elektrike pa porabimo tudi 150.000 litrov kurilnega olja, 22 ton plinov propan in butan ter 380 ton tehničnih plinov letno.

Naš ogljični odtis znaša 7.691 ton CO2 letno. Največji porabniki pri naši dejavnosti so tri livarske talilne peči, s priključno močjo po 2,35 MW. Glede na priključno moč kot največji porabniki sledijo kompresorska postaja, sušilne peči grelnih plošč, ventilacije in odsesovanja, mešalci livarskega peska ter žarilne peči.

Vpeljava projektov energetske učinkovitosti V okviru projektov energetske učinkovitosti smo že leta 1980 začeli z implementacijo sistemov za upravljanje z električno energijo, ko smo vgradili prvi sistem za izravnavo konice mrežnofrekvenčnih talilnih peči, ki je temeljil na mikroprocesorskem sistemu. Leta 1989 je sledila implementacija prve aplikacije SCADA, ki je omogočala spremljanje porabe in zgodovine meritev. Leta 1993 smo izdelali lastno aplikacijo za nadzor konice, ki je omogočila spremljanje števčnih stanj po posameznih porabnikih, izboljšali pa smo tudi napovedni način, prilagojen šaržnemu postopku na talilnih pečeh. Leta 2001 smo implementirali novo programsko opremo s širitvijo merilnih in števčnih mest. Število števcev, merilnikov SATEC in ostalih tehnoloških meritev se je močno poveča-

Damjan Čelik, vodja vzdrževanja, Eta d.o.o. Cerkno

117

118

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

lo, izboljšali pa smo tudi natančnost regulacije konice ter dodali spremljanje zgodovine ostalih energentov in porabe komprimiranega zraka. V letu 2018 smo implementirali nov energetski sistem ENS, priklopili več kot 150 merilnih in števčnih signalov ter aktuatorjev. Leta 2020 smo sistemu nadgradili nov sodoben sistem ciljnega spremljanja rabe energije (CSRE) kot glavni podpori uresničevanju energetske politike v podjetju. V družbi tudi v prihodnje načrtujemo izboljšave na tem področju, med drugim si želimo sistem CSRE nadgraditi s strojnim učenjem, ki bo služil tudi kot napovedni sistem.

V aktivnosti učinkovite rabe energije so vključeni vsi zaposleni Z namenom učinkovite rabe energije smo v družbi implementirali standard ISO 15001, področje pa v okviru vzdrževanja koordinira vodja energetike.

Kot osnova letnim ciljem služi izvajanje rednih energetskih pregledov, z namenom učinkovite rabe energije in zniževanja ogljičnega odtisa pa pripravljamo letne cilje. V okviru sistema stalnih izboljšav so k podajanju koristnih predlogov spodbujeni tudi zaposleni, imamo pa tudi tematske mesece, ki so vezani na področja, kot so energetika, okolje, varnost, materialni tokovi idr.

Na področju učinkovite rabe energije z namenskimi nadzornimi ploščami redno spremljamo ključne kazalnike.

S številnimi ukrepi smo bistveno zmanjšali porabo energentov Z uvedenimi ukrepi že dosegamo pomembne prihranke pri energentih. Med drugim smo z modernizacijo kotlovnice, izrabo odpadne toplote kompresorske postaje in selitvijo proizvodnje na skupno lokacijo uspeli od leta 2001 znižati porabo kurilnega olja s 531.000 litrov na 150.000 litrov. K temu so posredno pripomogli tudi ukrepi, kot so povečanje učinkovitosti izrabe odpadne toplote hladilnega sistema indukcijskih peči in ostali manjši ukrepi, med katere spada tudi menjava oken.

V dvajsetih letih smo specifično porabo komprimiranega zraka zmanjšali za 31,5 %, in sicer z ukrepi, kot so npr. vgradnja frekvenčno reguliranega kompresorja, izboljšanje hlajenja, zamenjava kompresorjev, izboljšanje regulacije in

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

119

Z izvedenimi ukrepi smo uspeli znatno zmanjšati porabo kurilnega olja.

800 700

702,8

672,5 683,6 672,9 637,3

600

Nova kotlovnica spodnja lokacija in začetek koriščenja odpadne toplote iz kompresorjev

Manjše optimizacije

Relokacija orodjarne in izdelave grelcev

Dokončana relokacija termoregulatorjev, koriščenje odpadne toplote iz vseh kompresorjev

500 m3

431,2 400 300

308,7 313,1

344,3 344,6

324,6

310,0

291,8 219,1

200

249,2

233,1

246,7 194,7 131,2 131,3

100 0 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020

krmiljenja ter večja uporaba električnih pogonov kot zamenjava za pnevmatske enote. Stalno izvajamo preglede za odkrivanje puščanja komprimiranega zraka s posebno ultrazvočno detekcijo in s tem zmanjšujemo izgube v sistemu komprimiranega zraka.

K znižani porabi električne energije in povečanju učinkovitosti taljenja pripomore tudi optimizacija procesa taljenja in litja. To smo dosegli z zamenjavo mrežnofrekvenčnih talilnih peči s srednjefrekvenčnimi. Na ta način smo prihranili 1.010 MWh električne energije letno in zmanjšali ogljični odtis za 218 ton.

Z optimizacijo razsvetljave, kar med drugim vključuje tudi kampanjo »Varčuj z energijo, ugasni luč«, in menjavo svetil LED smo dosegli 433 MWh prihranka pri energiji, ocenjen obseg zmanjšanja ogljičnega odtisa na podlagi tega ukrepa znaša 229 ton.

Z učinkovito rabo materialov ustvarjamo krožno gospodarstvo Učinkovitost povečujemo tudi pri rabi materialov. S pomočjo dobre podpore sistemov digitalizacije in analitičnega pristopa smo pridobili novo strukturo livarskega peska, ustvarjamo manj odpadnega peska, dosegamo večjo energetsko učinkovitost pri pripravi mešanice, imamo nižje transportne stroške in manjšo količino odpadkov. Z izločanjem drobnih odpadnih kovinskih delcev iz livarskega peska pridobivamo novo surovino za taljenje in znižujemo količino odpadnega peska. Z optimizacijo hidravlične postaje in menjavo tipa uporabljenega hidravličnega olja smo dosegli daljšo življenjsko dobo naprave, olje, ki je prej predstavljalo odpadek, pa zdaj ponovno uporabljamo v drugih procesih.

Z optimizacijo hladilnega sistema peči ne uporabljamo več kemikalij, znižujemo porabo vode in količino odpadkov. V teku so tudi nadaljnji projekti optimizacije rabe materialov.

120

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Na poti v brezogljičnost z aktivnim energetskim menedžmentom Iz prakse

Lek je pomemben del mednarodnega farmacevtskega podjetja Novartis. Naše dosežke soustvarja več kot 5.500 zaposlenih na štirih lokacijah v Sloveniji: v Ljubljani, Lendavi, Mengšu in na Prevaljah. Delujemo v dveh razvojnih centrih (za generična in biološka zdravila) ter sedmih proizvodnih centrih (za generična in inovativna zdravila). Razvoj in proizvodnja farmacevtskih učinkovin in zdravil potekata po zahtevnih mednarodnih standardih, ki zagotavljajo kakovost, varnost in učinkovitost naših izdelkov in veljajo za celoten Novartis.

Gašper Antičevič, vodja Energetike, Lek d.d.

Pomembno mesto na Lekovi poti v brezogljično družbo ima energetski menedžment. Za proizvodnjo letne porabe elektrike za vse slovenske lokacije družbe Lek bi potrebovali kar 750.000 sončnih panelov, s katerimi bi morali pokriti 1,2 milijona kvadratnih metrov površin, kar je približno desetkrat toliko, kot znaša površina Lekovega obrata v Mengšu. Lek letno porabi približno 1,3 milijona GJ energije, kar predstavlja približno 0,7 % celotne porabe energije v Sloveniji. S svojimi lokacijami v Sloveniji pa predstavlja Lek približno petino celotne porabe energije skupine Novartis.

Skupina Novartis je že pred leti sprejela zavezo, da si bo poleg krožnega gospodarstva in trajnostne rabe vode prizadevala tudi za brezogljičnost oz. klimatsko nevtralnost. V okviru tega smo si do leta 2025 zastavili kot cilj uporabo izključno obnovljivih virov energije, s čimer bi v obsegih 1 in 2 dosegli klimatsko nevtralno delovanje, ter vključevanje okoljskih meril v vse pogodbe z našimi dobavitelji. Do leta 2030 imamo cilj v obsegih 1, 2 in 3 ogljični odtis zmanjšati za polovico. Med prizadevanja za doseganje trajnostnih ciljev smo med drugim vključili tudi interna izobraževanja ter ustrezno interno in eksterno komuniciranje.

Naš načrt uresničevanja zavez je razdeljen na tri faze, pri čemer prvo fazo predstavljata optimizacija porabe in ponovna uporaba virov, sledi širjenje energetske ozaveščenosti in vključenosti ter kot tretja faza uporaba obnovljivih virov.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

121

Tri faze uresničevanja Novartisovih zavez k okoljski nevtralnosti, krožnemu gospodarstvu in trajnostni rabi virov

• • •

Aktivno upravljanje z energijo – izboljšano merjenje, vpeljava umetne inteligence Zagotovitev učinkovitega obratovanja - procesna oprema in energetski sistemi Premišljen investicijski načrt

Energetska ozaveščenost in vključenost

• • •

Green team Zmanjšana pporaba energije in vode pri vsakodnevnih dejavnostih Generatorji ovih idej

Inovativnost in obnovljivi viri

• • •

Multigeneracijsko postrojenje - krožno gospodarstvo Sončne elektrarne Biogoriva, odpadki kot gorivo

Optimizacija porabe in ponovna uporaba virov

Od ročnega popisovanja števcev do aktivnega upravljanja z energijo Hitrejši napredek in natančnejše analize je skozi čas omogočila digitalizacija pregleda porabe, ki je potekala v več korakih, razvoj energetskega menedžmenta pa se je s časom močno spreminjal. Od začetkov, ki so vključevali ročno popisovanje lokalnih števcev, smo danes prešli na aktivni energetski menedžment, ki med drugim vključuje vpeljevanje umetne inteligence in strojnega učenja. Projekt aktivnega upravljanja z energijo je prilagojen specifičnosti farmacevtske industrije in med drugim vključuje več kot 2.000 meritev in več kot 750 kazalnikov učinkovitosti. Letno izvedemo med 20 in 50 investicijskih projektov s področja zniževanja rabe energije in blizu 100 organizacijskih ukrepov, ki med drugim vključujejo nastavljanje parametrov. Za vse nove objekte v okviru aktivnega energetskega menedžmenta že v sklopu investicije načrtujemo celovito pokritost objektov z merilniki, vgradnja visoko učinkovite opreme pa ima prednost pred nizko ceno.

Aktivno upravljanje z energijo

Analiziranje porabe Aktivni energetski menedžment

Postavitev nadzornih plošč

Primerjava dobrih praks

AcEM Postavitev ustreznih meritev

Priprava uporabniških zahtev z upoštevanjem dobrih praks in BAT tehnologij

Energetske ocene projektov

Življenjski cikel porabe za glavno opremo

122

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Z izvedbo meritev na hladilnih sistemih in povezovanjem vsega v informacijski sistem lahko beležimo učinkovitost ukrepov. S sistematičnim pristopom k izboljševanju energetske učinkovitosti smo uspeli zmanjšati porabo elektrike na hladilnem sistemu za 24 %. Med ukrepi na področju aktivnega energetskega upravljanja so na primer ponovna raba voda, vpeljava prostega hlajenja, hidravlično uravnovešenje sistema, pravilno dimenzioniranje hladilnih stolpov in izbira visokoučinkovitih agregatov.

Kljub povečevanju proizvodnje uspešno zmanjšujemo porabo energije Z izvedenimi ukrepi že beležimo opazen trend povečevanja energijske učinkovitosti. Za vsak realiziran milijon evrov prihodkov smo od leta 2016 do leta 2021 zmanjšali porabo energije s 1.641 GJ na 1.039 GJ. Podobno je tudi pri porabi energije na zaposlenega. Od leta 2016, ko smo na zaposlenega porabili 363 GJ energije, je ta do leta 2021 padla na 239 GJ. Med letoma 2018 in 2020 pa smo uspeli zmanjšati porabo energije v absolutni vrednosti za 3,6 % in relativno za 7,7 % glede na povečano proizvodnjo in nove objekte.

Specifična poraba energije v letih 2016–2021 glede na čiste prihodke 1.500

1.461

Specifična poraba energije v letih 2016–2021 glede na zaposlene 500

1.390 1.262

1.200

1.159

1.122

400 1.039

900

363

340

328

309

300

276

600

200

300

100 GJ/FTE

GJ/mio EUR

239

0 2016

2017

2018

2019

2020

2021

0 2016

2017

2018

2019

2020

2021

Med ukrepi, ki jih uvajamo, so tudi postavitve sončnih elektrarn na strehah obratov. Prvi dve sončni elektrarni že obratujeta na lokacijah v Mengšu in Ljubljani, sledijo še dve v Lendavi in ena dodatna v Ljubljani. Napredujemo tudi na področju krožnega gospodarstva in uvajamo upoštevanje celotnega življenjskega cikla izdelkov, od surovine do končne razgradnje skozi celotno vrednostno verigo. To je prispevalo k uvajanju ukrepov tudi pri nekaterih dobaviteljih.

Kot inovacijo naj izpostavimo multigeneracijo elektrike in toplote ob hkratni proizvodnji tehničnih plinov na lokaciji Mengeš z zajemanjem celotnih emisij, kar bomo uvedli do konca leta 2023 oz. v začetku leta 2024. Prizadevanja gredo tudi v smeri izrabe odpadnih topil za sosežig pri proizvodnji pare, s čimer želimo zmanjšati odvisnost od zemeljskega plina.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

Zeleni prehod v industriji proizvodnje embalažnega stekla Iz prakse

Globalna skupnost z Evropsko unijo (EU) na čelu stremi k zmanjšanju antropogenih emisij za blaženje posledic klimatskih sprememb, natančneje, EU želi z zelenim dogovorom doseči, da bi Evropa do leta 2050 postala prva ogljično nevtralna celina. V ta namen je Evropska komisija (EK) pripravila zakonodajni sveženj »Pripravljeni na 55« za zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Slednje pomeni, da morajo energijsko intenzivne industrijske panoge, kot je steklarstvo, doseči razogljičenje v manj kot treh desetletjih. Z uvedbo obstoječih najboljših razpoložljivih tehnologij (BAT) za proizvodnjo stekla energijske učinkovitosti ni mogoče izboljšati za več kot 20 %. Posledično je za popolno razogljičenje steklarstva potrebno vključevanje inovativnih tehnologij.

Razogljičenje steklarske panoge Glavni vir emisij toplogrednih plinov (TGP) v steklarstvu predstavlja postopek taljenja stekla (> 90 %), pri katerem se kot primarno gorivo uporablja zemeljski plin in surovine, ki vsebujejo karbonate (kalcit, soda, dolomit). Prispevek goriva k izpustom TGP v Steklarni Hrastnik predstavlja približno 65 %, prispevek surovin pa 35 %. Poleg tradicionalnih ukrepov za znižanje emisije TGP z omejenimi učinki, kot je povečanje energijske učinkovitosti taljenja stekla, se dandanes ponujajo še druge možnosti za razogljičenje. Za znižanje emisije TGP iz goriva je na primer možna tako substitucija goriva (npr. zeleni vodik, bio goriva) kot tudi substitucija procesa (Oxyfuel, električno taljenje). Emisije TGP iz surovin je na drugi strani možno znižati s substitucijo surovin in ukrepi krožnega gospodarstva. V primeru dodajanja recikliranega stekla k primarnim surovinam se na primer znižata potreba po vnosu energije in prispevek surovin iz karbonatov.

Natančneje se za vsakih 10 % uporabljenega recikliranega stekla v surovinah emisije TGP znižajo za približno 5 %. Druga ukrepa za razogljičenje sta rekuperacija toplote iz dimnih plinov (daljinsko ogrevanje, kogeneracija) in ekološko načrtovanje produktov, na primer v smislu zmanjševanja mase steklenih izdelkov (manjša količina uporabljenega stekla za enako funkcionalnost izdelkov, t. i. Lightweighting) ali večje ponovne uporabljivosti izdelkov.

Gorazd Krese, Tilen Sever, Steklarna Hrastnik d.o.o.

123

124

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Za direktno in znatno zmanjšanje emisij TGP iz goriva (zemeljskega plina) v Steklarni Hrastnik delamo na dveh ključnih inovativnih tehnologijah: hibridizaciji steklarskih peči in uporabi zelenega vodika.

Hibridna steklarska peč

Po uspešni pilotni uporabi vodika v Steklarni Hrastnik že delamo nadaljnje korake za uporabo vodika na industrijskih pečeh za taljenje stekla.

Velika večina današnje proizvodnje embalažnega stekla predstavlja tehnologija taljenja stekla v regenerativnih steklarskih pečeh. Glavni vir energije v teh pečeh je zemeljski plin, pri čemer se za podporo postopku taljenja uporablja električno energijo (5–15 %), dovedeno po elektrodah iz molibdena. Ta koncept peči je dozorel v več kot 160 letih tehničnega razvoja in danes dosega termodinamične omejitve učinkovitosti postopka taljenja stekla. Nizkoogljično alternativo predstavljajo električne peči, pri katerih se vsa potrebna energija za taljenje steklarske zmesi dovaja preko uporovnega segrevanja z elektrodami, potopljenimi v talino. Glavne slabosti, ki preprečujejo (širšo) uporabo električnega taljenja v panogi embalažnega stekla, so poleg višjih stroškov energije za več kot polovico krajša življenjska doba peči, omejeno taljenje sekundarnih surovin in nenazadnje manjša prilagodljivost proizvodnje. Steklarna Hrastnik namerava zato združiti koncepta električne in regenerativne steklarske peči v regenerativno hibridno peč. Zamišljena rešitev bo omogočala taljenje stekla z več kot 40-odstotnim deležem električne energije pri primerljivi prilagodljivosti proizvodnje (količina, delež sekundarnih surovin) in življenjski dobi konvencionalne regenerativne steklarske peči. Regenerativna hibridna peč bo v drugem četrtletju 2023 nadomestila obstoječo regenerativno steklarsko peč na enem izmed proizvodnih obratov Steklarne Hrastnik. Opisana hibridizacija taljenja stekla bo omogočila več kot 50-odstotno zmanjšanje porabe zemeljskega plina in 35-odstotno zmanjšanje celotnih emisij TGP. V prihodnjih letih bo mogoče delež električne energije v steklarski peči še povečati, kljub temu pa zaradi tehnoloških omejitev ni pričakovati popolne elektrifikacije steklarske peči. Skladno s tem bo za popolno razogljičenje taljenja stekla potrebna tudi uporaba brezogljičnih alternativnih goriv.

Uporaba zelenega vodika V Steklarni Hrastnik smo že leta 2017 začeli s projektom OPERH2, kjer smo se lotili izziva proizvodnje in uporabe zelenega vodika za taljenje stekla. V okviru projekta smo postavili pilotni sistem, ki je za proizvodnjo vodika z elektrolizo uporabljal energijo iz sončnih celic in omogočal uporabo tega vodika v mešanici z zemeljskim plinom za taljenje stekla. S pomočjo sistema smo izvedli vsa ključna testiranja za tehnologijo taljenja z zrakom in kisikom, potrdili smo tudi možnost uporabe 100-odstotnega vodika za proizvodnjo stekla ter do 20 % višjo energijsko učinkovitost pri zgorevanju z zrakom. Ker pri proizvodnji vodika z elektrolizo sočasno nastaja tudi kisik, je elektroliza zanimiva za tehnologijo oxyfuel in regenerativno tehnologijo taljenja stekla.

Po uspešni pilotni uporabi vodika v Steklarni Hrastnik že delamo nadaljnje korake za uporabo vodika na industrijskih pečeh za taljenje stekla (kapacitete 120 in 170 t/dan) v okviru mednarodnega projekta H2GLASS. Do leta 2024 nameravamo demonstrirati uporabo 100-odstotnega vodika v dveh poslovnih enotah.

Tako bomo v okviru projekta uporabo vodika združili tudi z uporabo električno podprtega taljenja stekla. Na ta način bomo lahko popolnoma znižali emisije TGP iz zgorevanja goriva brez bistvenih vplivov na fleksibilnost proizvodnje in življenjsko dobo steklarske peči. Če bo industrijska demonstracija uspešna, bo kombinacija teh tehnologij ključna za razogljičenje proizvodnje stekla.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

Za implementacijo novih zelenih tehnologij taljenja stekla potrebujemo tudi čisti vir energije. V zadnjih letih zato intenzivno vlagamo v obnovljive vire energije (OVE), s katerimi trenutno pokrivamo okoli 14 % potreb po električni energiji.

Steklarstvo in ostale energijsko intenzivne industrijske panoge so nepogrešljiv del gospodarstva, saj zagotavljajo surovine in izdelke za druge vrednostne verige, ki so pomembne za gospodarstvo Evropske unije. Posledično razogljičenje industrijskih procesov ni nujno samo za doseganje podnebnih ciljev, temveč tudi za ohranjanje konkurenčne prednosti in zaščito delovnih mest v EU. Proizvodnja stekla v podnebno nevtralni družbi bo temeljila na diverzifikaciji virov energije, kar poleg elektrifikacije procesov vključuje tudi sočasno uporabo alternativnih energijskih vektorjev, pridobljenih iz OVE, s čimer bo mogoče uporabo konvencionalnih nizkoogljičnih fosilnih energentov zmanjšati na minimum na račun večje fleksibilnosti uporabe energije iz OVE.

125

126

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Kako se z organizacijskimi in okoljskimi izzivi spopadajo javni zavodi Primer prakse

Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS) je strokovno združenje izvajalcev institucionalnega varstva starejših in posebnih skupin odraslih. V Skupnosti je 89 članov/domov, od tega jih je 29 vključenih v energetski menedžment. V vseh domovih Skupnosti je zaposlenih več kot 13.000 oseb, ki skrbijo za potrebe 21.000 stanovalcev in več kot 4.000 uporabnikov pomoči na domu.

Zemeljski plin se v socialnih zavodih nadomešča z drugimi viri energije Mag. Melita Zorec, direktorica DSO Ljubljana Vič-Rudnik

V Sloveniji so domovi pomemben porabnik energentov. V javno naročilo za pridobivanje električne energije je vključenih 82 domov. Slaba polovica domov je porabnikov zemeljskega plina, glede na podražitve pa se domovi preusmerjajo k drugim energentom. Nekateri domovi uporabljajo tudi lesno biomaso.

Na dveh lokacijah zavoda DSO Ljubljana Vič-Rudnik, kjer dela 323 zaposlenih in kjer skrbijo za 530 stanovalcev, so v letu 2021 zabeležili porabo 1.300 MWh električne energije (2,4 MWh na stanovalca), za 3.800 MWh porabe toplote (7,3 MWh na stanovalca) in 33.200 m3 pitne vode (63,5 m3 na stanovalca). Količina opranega perila je znašala 264 ton oz. 505 kg na stanovalca, količina odpadkov pa 49 ton oz. 93 kg na stanovalca.

Za doseganje višje energetske učinkovitosti sprejeti številni ukrepi V zavodu DSO Ljubljana Vič-Rudnik, kjer so v energetski menedžment vključeni od leta 2013, so z namenom učinkovite rabe energentov sprejeli številne ukrepe, kot so: uvedba energetskega informacijskega sistema v centraliziranem sistemu SSZS, uvedba sistema upravljanja z energijo s centralnim vodenjem energetskega menedžmenta, vgradnja soproizvodnje toplote in elektrike (SPTE) na obeh lokacijah, izgradnja energetskih nadzornih sistemov v obeh enotah in stalne izboljšave vodenja procesov, kontinuirano izobraževanje in izvajanje organizacijskih ukrepov, avtomatski zajem podatkov tehtanja perila v pralnici in integracija v sistem ciljnega spremljanja rabe energije (CSRE), izvedba celostnega energetskega pregleda obeh lokacij, optimizacija obračuna SPTE, ukinitev parnega ogrevanja in rekonstrukcija kuhinjskih naprav v enoti Bokalce,

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

optimizacija količin perila in zavržene hrane, vzpostavitev sistema za nadzor konične porabe električne energije v pralnici enote Kolezija, vgradnja termostatskih ventilov in izboljšanje sistemske regulacije ogrevanja v enoti Kolezija, energetska sanacija objekta depandanse v enoti Bokalce ter uvedba procesov sistema upravljanja z energijo in priprava energetske politike. Vse navedene ukrepe spremljajo tudi številni drugi manjši ukrepi, kot sta na primer ugašanje luči ter ozaveščanje stanovalcev in obiskovalcev.

Sprejeti ukrepi že kažejo rezultate Z ukrepi že dosegajo opazne rezultate na področju porabe virov. V primerjavi s povprečjem med letoma 2010 in 2012 so v enoti Bokalce strošek energije in vode znižali za 23 %, v enoti Koleziji pa za 17 %. Strošek je sicer od povprečja med navedenima letoma padal do leta 2017 oz. 2018, opazno pa je pod vplivom covida-19 nekoliko narasel v letih 2020 in 2021.

Skupni strošek energije in vode (v EUR brez DDV)

Dom starejših občanov Ljubljana Vič-Rudnik, enota Bokalce 350.000

Povprečje 2010–2012

300.000

Vpliv covid-19

250.000 200.000

23-% znižanje stroška energije in vode v Bokalcih

150.000 100.000 50.000 0 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021

Skupni strošek energije in vode (v EUR brez DDV)

Dom starejših občanov Ljubljana Vič-Rudnik, enota Kolezija 200.000 Povprečje 2010–2012 Vpliv covid-19 150.000

100.000

17-% znižanje stroška energije in vode v Koleziji

50.000

0 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021

127

128

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

V enotah Bokalce in Kolezija DSO Ljubljana Vič-Rudnik so z ukrepi uspeli občutno zmanjšati stroške energije.

Porabo energije za ogrevanje so v primerjavi s povprečjem med letoma 2010 in 2012 v enoti Bokalce znižali za 31 %, v enoti Koleziji pa za 7 %. V navedenem obdobju se je na prvi lokaciji poraba energije za obratovanje zmanjšala za 3 %, na drugi pa za 18 %. Na obeh lokacijah so v omenjenem obdobju prav tako zmanjšali količino porabljene pitne vode, in sicer na prvi lokaciji za 36 %, na drugi pa za 20 %. Za primerjavo, znižanje porabe pitne vode predstavlja količino, kot jo v 62 letih porabi 4-članska družina.

Večji izzivi Poleg visokih cen energentov danes domovom velik izziv predstavlja pomanjkanje kadra. Energetske ukrepe in inovacije načrtujejo tudi v prihodnosti, med drugim v skladu z idejnim konceptom v enoti Bokalce načrtujejo nove objekte, ogrevanje s toplotnimi črpalkami in postavitev sončnih elektrarn. V skladu s tem bi porabo energije zmanjšali za 60 %, delež obnovljivih virov energije pa bi v končni rabi znašal 80 %.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

Vprašaj se Obvladovanje upravljanja z energijo

Da

Ne

Delno

Komentar

Da

Ne

Delno

Komentar

Vzpostavili smo sistem upravljanja z energijo in ga tudi obvladujemo.

Vodstvo podpira in je aktivno vključeno v procese obvladovanja upravljanja z energijo.

Področni vodje so aktivno vključeno v procese obvladovanja upravljanja z energijo.

Vsi zaposleni so vključeni v procese obvladovanja upravljanja z energijo.

Energetski informacijski sistem Za upravljanje z energijo smo vzpostavili energetski informacijski sistem, ki je prilagojen za naše podjetje in omogoča nadgradnjo.

Energetsko informacijski sistem nam omogoča pridobivanje koristnih informacij za ukrepe energetske učinkovitosti.

Vzpostavljen imamo sistem meritev porabe energije in relevantnih spremenljivk (energetskih dejavnikov), ki jih na osnovi kazalnikov učinkovitosti spremljamo v okviru več energetskih nadzorno regulacijskih sistemov.

Vodenje procesov sistema upravljanja z energijo je podprto v okviru energetskega informacijskega sistema.

129

130

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Sistem kazalnikov učinkovitosti EnPI (Energy Performance Indicator)

Da

Ne

Delno

Komentar

Da

Ne

Delno

Komentar

Vzpostavljene imamo krovne, menedžerske kazalnike energetske učinkovitosti na nivoju celotnega podjetja.

Vzpostavljene imamo operativne kazalnike energetske učinkovitosti na nivoju večjih porabnikov energije, ki jih vrednotimo glede na obseg proizvodnje in druge relevantne spremenljivke.

Sistem vrednotenja kazalnikov učinkovitosti nam omogoča odziv na odstopanja od pričakovane rabe energije na urnem, izmenskem ali dnevnem nivoju.

Imamo vzpostavljen in poznamo vrednost kazalnika specifične porabe toplote na enoto uporabne površine na leto ter strošek ogrevanja po objektih na zaposlenega na leto.

Sistem postavljanja ciljnih vrednosti Zastavili smo in redno spremljamo ciljne vrednosti energetske učinkovitosti na osnovi energijskih izhodišč na ravni celotne organizacije.

Zastavili smo in redno spremljamo ciljne vrednosti energetske učinkovitosti na osnovi energijskih izhodišč na ravni posameznega obrata, naprav.

Vrednosti energijskih izhodišč kazalnikov energetske učinkovitosti določamo na osnovi specifične rabe energije.

Imamo vzpostavljen sistem ciljnega spremljanja rabe energije na osnovi vrednotenja karakteristične rabe energije.

Spremljamo karakteristično rabo energije ob upoštevanju glavnih relevantnih spremenljivk (obseg proizvodnje, zunanja temperatura idr.)

Na dnevnem nivoju spremljamo porabo toplote za ogrevanje prostorov na osnovi karakteristične rabe energije po metodi temperaturnega primanjkljaja.

V odvisnosti od lastnosti objektov pri postavljanju ciljnih vrednosti določamo osnovno temperaturo za vsak objekt posebej.

Uvajamo določanje ciljnih vrednosti kazalnikov energetske učinkovitosti na osnovi strojnega učenja.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

Pregled nad rabo energije

Da

Ne

Delno

Komentar

Da

Ne

Delno

Komentar

Poznamo energijske tokove po virih in večjih porabnikih energije ter možnosti za optimizacijo rabe energije

Kontinuirano izvajamo energetske preglede (energy audit) s strani zunanje strokovne organizacije.

Izvajamo notranji energetski pregled (energy review) skladno z zahtevami standarda ISO 50001:2018.

Imamo vzpostavljen pregled nad rabo energije po virih energije v realnem času v okviru energetskega nadzorno informacijskega sistema.

Imamo določeno pomembno rabo energije skladno z zahtevami standarda ISO 50001:2018.

Periodično vrednotimo izboljševanje energetske učinkovitosti po posameznih pomembnih rabah energije.

Vodenje ukrepanja Redno izvajamo tehnično-organizacijske ukrepe (manjša popravila in zamenjave naprav, spreminjanje navad zaposlenih idr.)

Redno izvajamo ukrepe za manjšo rabo energije (optimizacija reguliranja naprav, optimizacija delovanja ogrevalnega sistema, odprava puščanja energije v stavbah idr.)

Izvajamo večje investicije v nadgradnjo tehnologij in sistemov upravljanja z vidika energetskega upravljanja.

Izvajamo strateške investicijske ukrepe, ki vplivajo na večje spremembe strukture energetike v organizaciji, nove energetske poslovne modele, tehnološke zasnove idr., ob upoštevanju trendov elektrifikacije, defosilizacije in drugih aktualnih dejavnikov podnebne nevtralnosti.

Določili smo osebe, ki nadzorujejo obratovanje v skladu z zastavljenimi cilji na področju energetskega upravljanja.

131

132

Energetsko upravljanje / razogljičenje / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Imamo vzpostavljeno skupino sistema upravljanja z energijo, v katero je aktivno vključeno najvišje vodstvo.

Poznamo zahteve standardov, ki podrobneje določajo sistem upravljanja z energijo (na primer ISO 50002, 50004, 50006 in 50047), in jih uporabljamo pri nadgradnji našega sistema upravljanja z energijo.

Akcijski plan

Da

Ne

Delno

Komentar

Da

Ne

Delno

Komentar

Sprejeli smo akcijski plan z jasno določenimi cilji in ukrepi na področju celovitega upravljanja z energijo.

Izvedbo akcijskega plana redno spremljamo in po potrebi prilagajamo naše cilje in ukrepe.

V okviru sistema upravljanja izvajamo akcijske plane, ki vsebujejo več kot 20 spremljanih aktivnosti letno.

Na nivoju organizacije spremljamo sumarne učinke akcijskih planov na področju energetske učinkovitosti, prihrankov iz znižanja okoljskih emisij).

Prepoznavnost sistema upravljanja z energijo Zaposlene ozaveščamo, izobražujemo in jih aktivno vključujemo v procese in ukrepe upravljanja z energijo v podjetju.

Izvajamo obveščanja, informiranja in usposabljanja zaposlenih na osnovi promocije izvedenih aktivnosti naše organizacije v energetsko učinkovitost.

Naše dosežke, izkušnje, izzive in prakso na področju upravljanja z energijo delimo z zunanjo strokovno in splošno javnostjo.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Energetsko upravljanje / razogljičenje

Uspešnost cikličnega ukrepanja Uspešnost izvedenih ukrepov preverjamo s kontinuiranim energetskim pregledom.

Na podlagi energetskega pregleda in analize učinkovitosti prilagodimo strategijo in pripravimo smernice za energetsko učinkovitost v naslednjem srednjeročnem obdobju.

Izvajamo energetski pregled, notranje presoje, vodstveni pregled in zunanje presoje sistema upravljanja z energijo, skladno z zahtevami standarda ISO 50001:2018 Vzpostavljamo sistem upravljanja z energijo, skladno z zahtevami standardov in najboljših praks energetske učinkovitosti že več let.

Da

Ne

Delno

Komentar

133

134

Trajnostne kompetence / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Trajnostne kompetence

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostne kompetence

135

Uvod

Kompetenca za trajnostnost učeče se opolnomoči, da utelesijo vrednote trajnostnosti in sprejmejo kompleksne sisteme, da lahko ukrepajo za obnovo in ohranjanje zdravja ekosistemov ter okrepitev pravičnosti ali zahtevajo tako ukrepanje, s čimer se ustvarjajo zamišljanja za trajnostne prihodnosti. Okvir GreenComp se odziva na vse večjo potrebo tudi v gospodarstvu v zvezi z izboljšanjem in razvijanjem znanja, spretnosti in odnosov za trajnostno življenje, delo in ravnanje. Je evropski referenčni okvir za kompetence za trajnostnost, ki ga je razvila Evropska komisija. Zajema štiri medsebojno povezana področja kompetenc; vsako področje zajema tri kompetence, ki so medsebojno povezane in enako pomembne: poosebljanje vrednot trajnostnosti (vrednotenje trajnostnosti, podpiranje pravičnosti, promoviranje narave); sprejemanje kompleksnosti v trajnostnosti (sistemsko mišljenje, kritično mišljenje, formuliranje problema), zamišljanje trajnostnih prihodnosti (pismenost za prihodnost, prilagodljivost, raziskovalno mišljenje) in ukrepanje za trajnostnost (politična angažiranost, kolektivno ukrepanje, individualna iniciativa). Cilj okvira GreenComp je spodbujati trajnostno miselnost tako, da uporabnikom pomaga razvijati znanje, spretnosti in odnose za mišljenje, načrtovanje in delovanje z empatijo, odgovornostjo in skrbjo za naš planet in širšo družbo.

Okvir GreenComp kot prispodobo uporablja opraševanje, čebele, cvetlice, nektar in panji pa predstavljajo štiri področja okvira.

Prispodoba kot primer visoko razvitega naravnega sistema poudarja medsebojni vpliv in dinamiko med štirimi področji in 12 kompetencami okvira GreenComp.

136

Trajnostne kompetence / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Področje

1. Poosebljanje vrednot trajnostnosti

2. Sprejemanje celovitosti v trajnostnosti

3. Zamišljanje trajnostnih prihodnosti

4. Delovanje za trajnostnost

Kompetenca

Opisnik

1.1 Vrednotenje trajnostnosti

Razmisliti o osebnih vrednotah; opredeliti in pojasniti, kako se vrednote med ljudmi in skozi čas razlikujejo, hkrati pa kritično oceniti, kako ustrezajo vrednotam trajnostnosti.

1.2 Podpiranje pravičnosti

Podpirati enakost in pravičnost za sedanje in prihodnje generacije ter se učiti od prejšnjih generacij, da se zagotovi trajnostnost.

1.3 Promoviranje narave

Priznati, da je človeštvo del narave; spoštovati potrebe in pravice drugih vrst in narave same, da se obnovijo in oživijo zdravi in odporni ekosistemi.

2.1 Sistemsko mišljenje

Pristopiti k problemom na področju trajnostnosti z vseh vidikov; upoštevati čas, prostor in okoliščine, da bi razumeli interakcijo elementov znotraj sistemov in med njimi.

2.2 Kritično mišljenje

Oceniti informacije in argumente, opredeliti domneve, izzvati obstoječe stanje in razmisliti o tem, kako osebne, družbene in kulturne okoliščine vplivajo na mišljenje in sklepe.

2.3 Formuliranje problema

Formulirati sedanje ali prihodnje izzive kot probleme na področju trajnostnosti z vidika težavnosti, udeležencev, časa in geografskega obsega, da se opredelijo ustrezni pristopi k predvidevanju in preprečevanju problemov ter blaženju že obstoječih problemov in prilagajanju nanje.

3.1 Pismenost za prihodnost

Predstavljati si alternativne trajnostne prihodnosti z zamišljanjem in oblikovanjem alternativnih scenarijev ter opredelitvijo ukrepov, potrebnih za uresničevanje zaželene trajnostne prihodnosti

3.2 Prilagodljivost

Upravljati prehode in izzive v kompleksnih okoliščinah trajnostnosti ter sprejemati s prihodnostjo povezane odločitve glede na negotovost, dvoumnost in tveganje.

3.3 Raziskovalno mišljenje

Sprejeti relacijsko mišljenje na podlagi proučevanja in povezovanja različnih področij z uporabo ustvarjalnosti in eksperimentiranja z novimi idejami ali metodami.

4.1 Politična angažiranost

Znajti se v političnem sistemu, opredeliti politično pristojnost in odgovornost za netrajnostno ravnanje ter zahtevati učinkovite politike za trajnostnost.

4.2 Kolektivno ukrepanje

Ukrepati za spremembe v sodelovanju z drugimi.

4.3 Individualna iniciativa

Opredeliti lasten potencial za trajnostnost ter dejavno prispevati k izboljšanju obetov za skupnost in planet.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostne kompetence

Štiri področja kompetenc so tesno povezana: trajnostnost kot kompetenca zajema vsa štiri področja kot celoto. Tudi 12 kompetenc za trajnostnost je medsebojno prepletenih in povezanih ter jih je treba obravnavati kot dele celote.

Učeče se spodbujamo k pridobivanju vseh 12 kompetenc, vendar jim ni treba doseči najvišje ravni usposobljenosti pri vseh 12 kompetencah, niti ni nujno, da pri vseh kompetencah dosežejo enako usposobljenost. Okvir GreenComp pomeni, da je trajnostnost kot kompetenca sestavljena iz 12 gradnikov.

Vizualni prikaz okvira GreenComp

Okvira GreenComp kot prispodobo uporablja opraševanje, čebele, cvetlice, nektar in panji pa predstavljajo štiri področja okvira. Prispodoba kot primer visoko razvitega naravnega sistema poudarja medsebojni vpliv in dinamiko med štirimi področji in 12 kompetencami okvira GreenComp. Čebele predstavljajo kompetence, povezane s področjem "delovanje za trajnostnost": politična angažiranost, kolektivno ukrepanje in individualna pobuda. Čebele delujejo kot posamezniki in kolektivni organizem. Vsaka čebela ima ključno vlogo pri zagotavljanju delovanja kolonije, saj vse delujejo skupaj za doseganje istega cilja. Cvetlice predstavljajo kompetence, povezane s področjem "zamišljanje trajnostnih prihodnosti": pismenost za prihodnost, prilagodljivost in raziskovalno mišljenje. Cvetlice ustvarjajo cvetove, cvetovi pa ustvarjajo semena, da se življenje lahko nadaljuje. Panj predstavlja kompetence, povezane s področjem "poosebljanje vrednot trajnostnosti": vrednotenje trajnostnosti, podpiranje pravičnosti in promoviranje narave. Panj ščiti in preživlja čebele. Cvetni prah in nektar predstavljata kompetence, povezane s področjem "sprejemanje celovitosti v trajnostnosti": sistemsko in kritično mišljenje ter formuliranje problema. Cvetni prah in nektar privlačita čebele k cvetlicam, čebele pa cvetni prah prenašajo s cvetlice na cvetlico, ko nabirajo hrano za svojo kolonijo. Medsebojne odvisnosti med cvetnim prahom, čebelami in cvetlicami zagotavljajo preživetje rastlin in čebel.

137

138

Trajnostne kompetence / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

1.

področje

Poosebljanje vrednot trajnostnosti

Poosebljanje vrednot trajnostnosti nas spodbuja, da razmislimo o lastnih vrednotah in pogledu na svet z vidika netrajnostnosti in trajnostnosti ter podvomimo vanje.

Področje kompetenc "poosebljanje vrednot trajnostnosti" nas spodbuja, da razmislimo o lastnih vrednotah in pogledu na svet z vidika netrajnostnosti in trajnostnosti ter podvomimo vanje. To področje zagovarja enakopravnost in pravičnost za sedanje in prihodnje generacije ob podpiranju stališča, da je človeštvo del narave. Družbeno-ekološki problemi so trdovratni problemi, ker vključujejo medsebojno povezane kompleksne sisteme, kot so naravni in družbeni sistemi, vključno s tehnološkimi, političnimi in ekonomskimi sistemi. Naše razumevanje takih kompleksnih problemov je vsaj delno povezano z normativnimi predpostavkami o svetu in s tem, kako si razlagamo družbene, politične in etične odločitve. Na znanje se pogosto gleda kot na nekaj, kar je brez vrednot, kar temelji na zamisli, da znanje izhaja izključno iz rigoroznih postopkov na podlagi dokazov, ki vodijo do objektivnosti, natančnosti, sprejemljivosti in univerzalnosti. Pa vendar je naša racionalnost omejena, saj naše vrednote in pogledi na svet vedno oblikujejo naše dojemanje in razumevanje sveta, vključno z našim dojemanjem in razumevanjem problemov na področju trajnostnosti.

Opisno znanje resničnost opisuje z dejstvi, normativno znanje o trajnostnosti pa si prizadeva opredeliti, kakšen bi svet moral biti.

Kompetence za trajnostnost, kot sta sistemsko mišljenje in pismenost za prihodnost, so koristne, ko so povezane z vrednotami trajnostnosti, saj bi bilo drugače te kompetence mogoče uporabiti za netrajnostne ukrepe. S spodbujanjem vrednot trajnostnosti, kot so enakost in pravičnost za sedanje in prihodnje generacije ter ohranjanje in obnova narave, lahko učenje za okoljsko trajnostnost pripomore k oblikovanju bolj trajnostne prihodnosti za skupnosti in družbe.

Transformativno učenje poteka, kadar se učeče se spodbuja, naj razmislijo o pridobivanju znanja in podvomijo vanj, ga usvojijo in uporabijo v praksi. Tako učenje vključuje kognitivno (glava), psihomotorično (roke) in čustveno (srce) področje ter spodbuja razmislek, dvom in ukrepanje. Transformativno učenje je osredotočeno na učeče se, torej spodbuja njihovo angažiranje.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostne kompetence

139

Vrednotenje trajnostnosti Namen vrednotenja trajnostnosti je spodbujati razmislek o vrednotah in stališčih v zvezi s pomisleki za trajnostnost. V tem okviru lahko učeči se izrazijo svoje vrednote in razmislijo, kako se te ujemajo s trajnostnostjo kot skupnim ciljem. Vrednotenje trajnostnosti bi bilo mogoče opredeliti kot metakompetenco, saj glavni namen ni poučevanje specifičnih vrednot, ampak učečim se pomagati spoznati, da so vrednote gradniki, ljudje pa se lahko sami odločijo, katere vrednote bodo v njihovem življenju imele prednost. Vrednotenje trajnostnosti učečim se omogoča, da razmislijo o svojem načinu mišljenja, svojih načrtih in svojem ukrepanju. Zastavlja jim vprašanje, ali našteto povzroča škodo ter ali je v skladu z vrednotami trajnostnosti in ali tako prispeva k trajnostnosti.

Učečim se zagotavlja priložnost, da razpravljajo ter premislijo o vrednotah, njihovi različnosti in odvisnosti od kulture.

Podpiranje pravičnosti Podpiranje pravičnosti pomeni spodbujanje enakosti in pravičnosti med sedanjimi in prihodnjimi generacijami ter se hkrati učiti iz preteklih tradicij in dejanj.

Na podlagi predpostavke, da je človekovo zdravje neločljivo povezano z zdravjem planeta, lahko ta kompetenca učečim se pomaga razumeti, da je kakovost okolja povezana z enakostjo in pravičnostjo. Dostop do zelenih površin lahko zmanjša z zdravjem povezane socialno-ekonomske neenakosti. Okoljska enakost in pravičnost torej pomenita enakost med ljudmi in pravičnost za vse.

Vendar pri podpiranju pravičnosti ne gre le za spodbujanje okoljske pravičnosti in enakosti za izboljšanje človekovega zdravja. Skladno s kompetenco "promoviranje narave" podpiranje pravičnosti zajema tudi upoštevanje interesov in zmožnosti drugih vrst in okoljskih ekosistemov ter pomen ohranjanja narave za prihodnje generacije in naravo samo.

Promoviranje narave Pri promoviranju narave gre za razvijanje empatije do planeta in izkazovanje skrbi za druge vrste. Za to je potrebno znanje o glavnih delih naravnega okolja (geosferi, biosferi, hidrosferi, kriosferi in atmosferi) ter tesnih povezavah in medsebojni odvisnosti med živimi organizmi in neživimi komponentami. Poznavanje naravnih pojavov nas lahko spodbudi k tesnejši povezavi z naravo, to pa lahko nato spodbudi nadaljnje učenje za trajnostnost. S promoviranjem narave se neguje zdrav odnos do naravnega okolja, namen pa je vzbuditi v ljudeh občutek povezanosti, ki lahko pomaga ublažiti psihično stisko in negativna čustva, ter izboljšati njihovo razpoloženje in duševno zdravje. "Motnja primanjkljaja narave" razkriva človeški davek zaradi odtujenosti od narave: − zmanjšana uporaba čutov, − težave s pozornostjo, − večja pojavnost telesnih in čustvenih bolezni, − vse večja pojavnost kratkovidnosti, − vse več debelih otrok in odraslih ter − vse večje pomanjkanje vitamina D.

Poznavanje naravnih pojavov nas lahko spodbudi k tesnejši povezavi z naravo, to pa lahko nato spodbudi nadaljnje učenje za trajnostnost.

140

Trajnostne kompetence / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

2.

področje

Sprejemanje kompleksnosti v trajnostnosti Področje kompetenc vključuje naslednje: − opolnomočenje učečih se s sistemskim in kritičnim mišljenjem ter spodbujanje, naj razmislijo o tem, kako bolje oceniti informacije in kako se spopasti z netrajnostnostjo; − pregled sistemov z opredelitvijo medsebojnih povezav in povratnih informacij ter − formuliranje izzivov kot problemov na področju trajnostnosti, kar nam pomaga spoznavati obseg razmer ob opredelitvi vseh udeleženih.

Zaradi tehnoloških sprememb, digitalizacije in globalizacije je naša družba bolj kompleksna, družbeno-ekološki problemi, kot so podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti, pa so se zaostrili. Okoljski izzivi so medsebojno povezani ter prepleteni z gospodarskimi dejavnostmi in družbenim življenjskim slogom. Delovanje gospodarstva, ki je del širše družbe, je odvisno od našega planeta, ki ima omejene vire in omejitve.

Sistemsko mišljenje Opremljanje učečih se s sistemskim mišljenjem je nujno za razumevanje kompleksnih problemov na področju trajnostnosti in njihovega razvoja. Sistemsko mišljenje nam omogoča razumevanje resničnosti glede na druge okoliščine (lokalne, nacionalne, globalne) in področja (okoljsko, družbeno, ekonomsko, kulturno). Je nujno za napredek na področju trajnostnosti. Mišljenje v sistemih učečim se omogoča, da opredelijo mehanizme povratnih informacij, točke posredovanj in interaktivne usmeritve. Sistemsko mišljenje je mogoče razumeti kot orodje za ocenjevanje možnosti, sprejemanje odločitev in ukrepanje. Temelji na predpostavki, da deli sistema delujejo drugače, ko jih ločimo od sistema. Razdrobljeno mišljenje, tj. analiziranje posameznih delov namesto celotnega medsebojno povezanega sistema, v nasprotju s sistemskim dejansko poveča kratkoročno naravnanost in bi lahko privedlo do pretirane poenostavitve problemov na področju trajnostnosti, kar morda ne ustreza resničnosti.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostne kompetence

141

Kritično mišljenje Kritično mišljenje velja za bistveno, da se učeči lahko "spopadejo z negotovostjo, kompleksnostjo in spremembo". Kritično mišljenje je kognitivni proces na visoki ravni, ki vključuje več spretnosti, potrebnih za ovrednotenje in razumevanje informacij o problemih na področju trajnostnosti. To učečim se omogoča, da razširijo svoj pogled, ne da bi informacije in vire informacij jemali kot samoumevne. Sčasoma bi morali biti učeči se samozavestni pri pridobivanju in povezovanju informacij z različnih področij. Kritični pogled učečim se omogoča, da podvomijo v svoje vrednote, stališča in razumevanje sveta ter jih spremenijo. S pomočjo kritičnega mišljenja je mogoče učeče se opolnomočiti, da postanejo odgovornejši in aktivni udeleženci pri ustvarjanju trajnostnega sveta. Natančneje, z okrepljenim kritičnim mišljenjem bodo lahko presegli zgolj pasivno razumevanje pojmov trajnostnosti. Lahko bodo razvili sposobnost razmisleka o teorijah in predpostavkah ter njihovega ocenjevanja.

Formuliranje problema Formuliranje problema je postopek opredeljevanja dejanskih ali morebitnih problemov na področju trajnostnosti. Vključuje opredelitev in strukturiranje problemov na področju trajnostnosti na podlagi njihove kompleksnosti in tistih, ki so udeleženi v največji meri. Razumevanje narave dejanskih ali morebitnih problemov, ki jih poskušamo opredeliti, na primer od preprostih do trdovratnih, je lahko velika ovira. Strokovnjaki so opredelili štiri vrste problemov, in sicer na podlagi tega, kako dobro sta opredeljena tako problem kot rešitev zanj. Razlikovanje med temi štirimi vrstami problemov lahko pomaga pri opredelitvi ustreznih rešitev. Ta postopek vključuje tudi opredelitev, ali je trenutno stanje že problem ali pa bi lahko postalo problem v prihodnosti. Najpomembnejše je, da formuliranje problema določa, kaj je težavno pri danem stanju, in opredeljuje najboljše ukrepe za njegovo obravnavo, to pa vključuje sistemsko mišljenje. Skratka, formuliranje problema pomaga opredeliti cilje in smer, v katero bi moral iti postopek reševanja problema. Problemi na področju trajnostnosti so kompleksni in pogosto nerešljivi, vendar je mogoče sprejeti ustrezne ukrepe za predvidevanje in preprečevanje problemov ali njihovo blaženje in prilagajanje že obstoječim problemom. Formuliranje problema lahko pomaga opredeliti rešitve in jih uokviriti kot sedanje ali morebitne probleme za trajnostnost v danem kontekstu. Za to je potrebno kritično razumevanje družbeno-ekoloških sistemov. Po drugi strani lahko formuliranje problema pomaga pri kontekstualizaciji in opredelitvi problema na področju trajnostnosti v danem geografskem in časovnem okviru.

Kritično mišljenje je kognitivni proces na visoki ravni, ki vključuje več spretnosti, potrebnih za ovrednotenje in razumevanje informacij o problemih na področju trajnost-nosti.

142

Trajnostne kompetence / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

3.

področje

Zamišljanje trajnostnih prihodnosti Bistveno je, da učeči se pridobijo kompetenco "prilagodljivosti", ko obvladujejo negotovost glede prihodnosti in kompromisov na področju trajnostnosti.

Uporaba ustvarjalnih in transdisciplinarnih pristopov v mišljenju lahko krepi krožno družbo in spodbuja učeče se, naj pri mišljenju o prihodnosti uporabijo domišljijo. Učenje za okoljsko trajnostnost ljudi spodbuja, naj se odmaknejo od iskanja gotovosti in raje razmišljajo o možnostih. Bistveno je, da učeči se razumejo prihodnost kot nekaj odprtega, kar lahko oblikujejo skupaj. Za to je potrebna zmožnost analiziranja sedanjosti in razumevanja, da vključuje kompleksne sisteme, ki so v interakciji in vplivajo na sedanje in prihodnje usmeritve, nanje pa vplivajo naše vrednote, pogledi na svet in izkušnje.

Učečim se svetuje, naj razmislijo o široki paleti možnih prihodnjih izidov in si predstavljajo scenarije alternativne prihodnosti za trajnostnost.

Ustvarjalnost, domišljija ter zavedanje lastnih čustev in intuicij nam lahko pomagajo pri viziji alternativnih prihodnosti. Učeče se spodbuja, naj uporabijo kombinacijo "logične analize in disciplinirane domišljije". Informacije z različnih področij in iz tradicij lahko ljudem pomagajo pri oblikovanju bolj ozaveščenih načrtov in odločitev v kompleksni družbi. To lahko učečim se pomaga opredeliti ukrepe in proučiti načrte za skupno oblikovanje odpornega in planeta, ki se obnavlja.

Zato se učečim se svetuje, naj razmislijo o široki paleti možnih prihodnjih izidov in si predstavljajo scenarije alternativne prihodnosti za trajnostnost. Ko učeči se sprejmejo pojem več prihodnosti, lahko priznajo naslednje: − da je negotovost glede prihodnosti gotova, namesto da bi jo le predvidevali ali zanikali; − da ni mogoče vedeti, kaj se bo zgodilo, zato bo ideja o prizadevanjih za nadzor prihodnosti zavrnjena; − da morajo opredeliti verjetne, alternativne in zaželene prihodnosti; − da morajo vplivati na usmeritev k (skupni) zaželeni prihodnosti in jo sooblikovati.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostne kompetence

143

Pismenost za prihodnost Pismenost za prihodnost učeče se opolnomoči za ustvarjanje vizij za trajnostno prihodnost, tako da jim zagotovi znanje, spretnosti in odnose za razumevanje prihodnosti kot različnih alternativ. Zaradi razumevanja prihodnosti raziskave na splošno razlikujejo med tremi pristopi: − pričakovana prihodnost, tj. kaj se bo po naših pričakovanjih zgodilo glede na to, kar se dogaja danes in kar poznamo, npr. običajni scenarij; − alternativna(-e) prihodnost(-i), tj. kar se bo zgodilo, lahko odstopa od pričakovanj, npr. ustvarjanje zelenih delovnih mest, ki jih trenutno ni; − zaželena prihodnost, tj. lahko si predstavljamo trajnostno prihodnost zase, za našo skupnost in naš planet, ter opredelimo korake in ukrepe, potrebne za doseganje take prihodnosti, npr. krožno gospodarstvo.

Učeči se lahko s pismenostjo za prihodnost predvidevajo, se pripravijo in izumljajo, ko se spremembe dogajajo. Pismenost za prihodnost učeče se spodbuja, naj − uporabljajo domišljijo, ko razmišljajo o prihodnosti, − izkoristijo svojo intuicijo in ustvarjalnost ter − ocenijo možne ukrepe, potrebne za doseganje zaželene prihodnosti. Učeče se je z uporabo resničnih izkušenj mogoče naučiti metodologije prihodnosti, ki sprejmejo kvalitativne in/ali kvantitativne raziskovalne metode.

Prilagodljivost Prilagodljivost pomeni prožnost in zmožnost prilagajanja na nove okoliščine, da lahko spremembe vključimo v naš kompleksen svet. Bistveno je, da so se učeči se zmožni soočiti z negotovostjo glede prihodnosti ter dvoumnostjo trdovratnih problemov na področju trajnostnosti in s tem, kako se ti lahko razvijajo. Prilagodljivost bi morala učečim se dati zmožnost, da se soočijo s kompromisi na področju trajnostnosti, npr. vplivi na okolje, družbenimi učinki in ekonomskimi vidiki.

Poleg tega bi se morali učeči se počutiti opolnomočene za proučevanje možnosti in sprejemanje odločitev, tudi ko se spopadajo s protislovji in tveganji glede prihodnosti. Ljudje se lahko učijo, da bi pridobili znanje, potem pa na podlagi znanja spremenijo svoja mnenja in ravnanje ter se naučijo obvladovati svoja čustva. V zvezi s kognitivno prilagodljivostjo lahko to vključuje boljše poučevanje ljudi o pomenu spreminjajočega se podnebja. V zvezi z vedenjsko prilagodljivostjo lahko to vključuje spodbujanje pozitivnih in konstruktivnih ukrepov med mladimi, ki podpirajo in vzdržujejo okolje, kot so varčevanje z energijo, recikliranje, izkoriščanje čiste energije, nadzorovanje rabe vode ter spodbujanje drugih v gospodinjstvu in delovnem okolju k enakem ravnanju.

Raziskovalno mišljenje Cilje raziskovalnega mišljenja je spodbujati ustvarjalnost za vizijo alternativnih prihodnosti. S poglabljanjem v različna področja, tradicije in kulture na transdisciplinarni način lahko raziskovalno mišljenje učečim se pomaga pri ustvarjanju prihodnjih vizij za krožno gospodarstvo (cilj trajnostnega razvoja Združenih narodov 12) in družbo (cilj trajnostnega razvoja Združenih narodov 11). Za odmik od linearnih vzorcev proizvodnje in porabe ter prehod na krožne vzorce potrebujemo kombinacijo ustvarjalnega mišljenja in eksperimentiranja z novimi idejami in novimi pristopi.

Za prehod na krožne vzorce potrebujemo kombinacijo ustvarjalnega mišljenja in eksperimentiranja z novimi idejami in novimi pristopi.

144

Trajnostne kompetence / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Inovacije, ki pomagajo pri doseganju krožnega gospodarstva, bodo spremenile našo družbo, hkrati pa bodo prinesle tudi nove načine družbene interakcije in nove kulturne prakse. Na primer, spletne platforme za izmenjavo oblačil in souporabo avtomobilov ter preprečevanje nastajanja odpadne hrane. Za raziskovalno mišljenje so torej potrebni kognitivni procesi, ljudje pa morajo uporabiti intuicijo. Obravnavana vprašanja in pristopi, uporabljeni v izobraževanju o trajnostnosti, učeče se spodbujajo, naj razvijejo sposobnosti za ustvarjalno mišljenje, v skladu s trditvami, ki poudarjajo tesno povezavo med obema pojmoma.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostne kompetence

145

4.

področje

Ukrepanje za trajnostnost Delovanje za trajnostnost učeče se spodbuja, naj v čim večji meri ukrepajo kot posameznik in skupaj za oblikovanje trajnostnih prihodnosti. Hkrati jih tudi spodbuja, naj od tistih, ki so pristojni za uresničevanje sprememb, zahtevajo ukrepanje.

Potrebno preoblikovanje za trajnostnost ne omogočajo le tehnološke spremembe, ampak tudi kulturne in družbene spremembe ter spremembe vedenja in institucionalne reforme. Tako se mora množica deležnikov na lokalni ravni aktivno zavzeti za oblikovanje in doseganje globalnega preoblikovanja za bolj trajnosten planet. Posamezniki, tj. učeči se, potrošniki, proizvajalci, delodajalci, oblikovalci politike ali predstavniki organizacij ali skupnosti, sprejemajo vsakodnevne odločitve, ki vplivajo na trajnostnost in imajo posledice zanjo. Skupaj lahko sodelujejo pri ustvarjanju novih paradigem, ki lahko privedejo do globalne trajnostnosti, in sicer z lastnimi pobudami, zavzemanjem in sodelovanjem na ravni podjetja, skupnosti ali regionalni ravni ali z globalnimi partnerstvi za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Trajnostnega planeta ni mogoče doseči zgolj z majhnimi, enkratnimi dejanji; potreben je dosleden in dolgoročen pristop. Na primer, odločitve o tem, katero vrsto mobilnosti (cilj trajnostnega razvoja 11) uporabljamo ali katere ponudnike energije izberemo za domove in poslovne stavbe (cilj trajnostnega razvoja 7), bodo imele vpliv na okolje. Zlasti so krožni izdelki narejeni, da trajajo dlje ter da se jih lažje popravi, saj so izboljšane njihove trajnost, možnost ponovne uporabe, nadgradljivost in popravljivost (cilj trajnostnega razvoja 12).

Politična angažiranost Politična angažiranost je zmožnost pozitivno vplivati na skupno prihodnost s spodbujanjem vseh, ki delujejo na politični ravni, naj ukrepajo za spremembe. Politična angažiranost zahteva zmožnost analiziranja okoliščin, zaznavanja možnih načinov za napredovanje agende za trajnostnost ter opredelitve ključnih deležnikov, ki jih je mogoče vključiti kot pomoč pri doseganju trajnostnosti.

Politično angažiranost je mogoče usmeriti v zagovarjanje spremembe v normah, pravilih, predpisih in institucionalni zavezanosti trajnostnosti. Vendar ga

Trajnostnega planeta ni mogoče doseči zgolj z majhnimi, enkratnimi dejanji; potreben je dosleden in dolgoročen pristop.

146

Trajnostne kompetence / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

je mogoče usmeriti tudi v trg, obenem pa si lahko prizadeva za zelene inovacije ali spodbujanje sprememb življenjskega sloga in vedenja.

Politična angažiranost učeče se opolnomoči, da postanejo nosilci spremembe in sodelujejo v razpravi, ki vpliva na njihovo prihodnost. Poleg tega jim pokaže, da imajo majhni ukrepi lahko širše globalne posledice ter da lahko, če druge spodbudimo z idejami in dejavnostmi, ki sprožijo razmislek, vsi prispevamo k politični angažiranosti.

Kolektivno ukrepanje Kolektivno ukrepanje kot kompetenca izhaja iz priznavanja, da je vloga skupnosti in organizacij civilne družbe v doseganju trajnostnosti bistvena. S skupnim delovanjem in prizadevanji za doseganje istega cilja lahko ljudje najdejo priložnosti in se spoprimejo z izzivi za učinkovito prispevanje k reševanju problemov na področju trajnostnosti na lokalni ravni. Skupaj bo to imelo učinek na globalni ravni. Kolektivno ukrepanje pri učečih se razvija zmožnost in pripravljenost za udeležbo v demokratičnih procesih v zvezi s človekovo rabo naravnih virov in njegovo odvisnostjo od njih na kritičen način.

Individualna iniciativa Individualna iniciativa temelji na posamezniku, ki ve, kakšne vrste ukrepov so mogoče, ki se zaveda svojega potenciala za vplivanje za spremembo in ki je pripravljen ukrepati. Prepoznavanje, katere vrste ukrepov so mogoče, in zavedanje lastnega potenciala v zvezi s problemi na področju trajnostnosti sta prva koraka, ki ju mora posameznik sprejeti, če želi prevzeti pobudo kot posameznik. Vendar individualna iniciativa ne temelji le na priložnostih za ukrepanje ter posameznikovem samozavedanju in občutku lastne učinkovitosti. Vključuje tudi močan vidik odnosa, tj. pripravljenost za ukrepanje. Individualna iniciativa neguje podjetniško miselnost posameznikov in jih opolnomoči, da prevzamejo pobudo v svojih življenjih. Z ukrepanjem v osebni sferi lahko delujejo kot nosilci sprememb in vzorniki v poslovnem okolju, ki navdihujejo svoje kolege pri prizadevanjih za doseganje trajnostnosti.

Viri: EU Science Hub homepage (europa.eu) Program znanj in spretnosti za Evropo za trajnostno konkurenčnost, socialno pravičnost in odpornost (2020) Uresničitev evropskega izobraževalnega prostora do leta 2025 (2020) Evropska komisija, 2018, Priporočilo Sveta z dne 22. maja 2018 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje, Evropska komisija Evropska komisija, 2020. Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o uresničitvi evropskega izobraževalnega prostora do leta 2025.

Sala, A., Punie, Y., Garkov, V. in Cabrera Giraldez, M., LifeComp: The European Framework for Personal, Social and Learning to Learn Key Competence, Skupno raziskovalno središče, Evropska komisija, 2020 Glasser, H., "Toward robust foundations for sustainable well-being societies: Learning to change by changing how we learn", Sustainability, human well-being, and the future of education, 2018

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostne kompetence

Vprašaj se Kako ocenjujemo znanje, spretnosti in odnose s področja trajnostnosti?

Ali zaposlene spodbujamo k razmisleku o osebnih vrednotah? Znajo kritično oceniti, kako njihove ustrezajo vrednotam trajnostnosti?

Ali zaposleni poznajo glavne vrednote in načela, ki so podlaga za družbeno-gospodarske modele in njihovo povezavo s trajnostnostjo?

Ali zaposleni znajo kritično oceniti in primerjati osnovne vrednote in načela trajnostnosti v argumentih, ukrepih, politikah in političnih izjavah?

Ali so zaposleni pripravljeni deliti in pojasniti mnenja o vrednotah trajnostnosti?

Ali zaposleni razumejo okoljsko pravičnost, in sicer upoštevanje interesov in zmogljivosti drugih vrst in okoljskih ekosistemov?

Ali zaposleni znajo prispevati k doseganju soglasja o trajnostnosti na vključujoč način?

Ali se zaposleni zavzemajo za zmanjšanje rabe virov in spoštovanje interesov prihodnjih generacij?

Ali zaposleni upoštevajo življenjski krog izdelka/ storitve ter njegove pomembnosti za trajnostno proizvodnjo in porabo?

Ali zaposleni poznajo cilje trajnostnega razvoja Združenih narodov ter se zaveda medsebojnih povezav in morebitnih napetosti med posameznimi cilji?

Ali zaposleni znajo oceniti medsebojni vpliv okoljskih, ekonomskih, družbenih in kulturnih vidikov ukrepanja, dogodkov in kriz na področju trajnostnosti (npr. migracije zaradi podnebnih sprememb ali vojne zaradi pomanjkanja virov)?

Da

Ne

Komentar

147

148

Trajnostne kompetence / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Da Ali zaposleni vedo, da so trditve o trajnostnosti brez trdnih dokazov pogosto le komunikacijske strategije, znane tudi kot lažno zeleno oglaševanje?

Ali zaposleni znajo uporabiti osebno utemeljitev za obravnavo kritik in argumentov v zvezi z vprašanji trajnostnosti?

So zaposleni vedoželjni in jih zanimajo povezave med okoljem, človekovimi dejanji in trajnostnostjo?

Znajo zaposleni upoštevati vidike več deležnikov, vse življenjske oblike in okolje za uokvirjenje obstoječih in morebitnih izzivov na področju trajnostnosti?

Znajo uporabiti prožen in sistemski pristop, pristop življenjskega cikla ter prilagodljiv pristop pri formuliranju obstoječih in morebitnih izzivov na področju trajnostnosti?

Zna vzpostaviti transdisciplinarni pristop do uokvirjanja sedanjih in morebitnih izzivov na področju trajnostnosti?

Znajo opredeliti ustrezne pristope za blažitev, prilagoditev in morebitno rešitev problemov na področju trajnostnosti?

Si zaposleni prizadevajo za izkoriščanje vseh kompetenc v podjetju / organizaciji za trajnostnost pri formuliranju obstoječih in morebitnih izzivov na področju trajnostnost?

Ali zaposleni poznajo razlike med pričakovanimi, zaželenimi in alternativnimi prihodnostmi za scenarije trajnostnosti?

Poznajo razliko med kratkoročnimi, srednjeročnimi in dolgoročnimi pristopi ter njihove posledice za scenarije trajnostnosti?

Ali si zaposleni znajo predstavljati alternativne prihodnosti za trajnostnost, ki temeljijo na znanosti, ustvarjalnosti in vrednotah za trajnostnost?

Ali se zaposleni znajo prilagoditi različnim pristopom pri delu v zvezi s trajnostnostjo?

Ali so zaposleni pripravljeni opustiti netrajnostne prakse in uporabiti alternativne rešitve?

Ne

Komentar

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostne kompetence

Da Ali se zaposleni zavedajo, da je treba probleme na področju trajnostnosti reševati s kombiniranjem različnih področij, kultur znanja in različnih mnenj, da se sproži sistemska sprememba?

Znajo ustvarjalno uporabiti koncepte krožnega gospodarstva, kot je dajanje prednosti kakovosti pred količino ter ponovni uporabi in popravilu?

Ali zaposleni znajo uporabiti naslednja načela: uporaba manj virov, narediti več z manj viri in ponovna uporaba istih virov?

Ne

Komentar

149

150

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Trajnostno upravljanje dobavne verige

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

Uvod

151

Od podjetij se pričakuje, da bodo svoja trajnostna prizadevanja implementirala tudi v okviru dobavnih verig, saj le-te predstavljajo velik delež okoljskih in družbenih vplivov podjetij.

V prvem delu poglavje prikaže prednosti trajnostnega upravljanja dobavne verige in možnosti odzivanja na izzive v razvoju dobavne verige. V drugem delu podčrta nekatere pomembne teme, ki so bistvene za upravljanje dobavne verige v vseh panogah, na primer okolje, človekove pravice in pogoji dela. V tretjem delu je opisano, kako naj se podjetje odloči glede najpomembnejših tem v okviru svojega posla. V tem delu so predstavljeni temeljni koraki in pristopi do oblikovanja in optimiziranja dobavnih verig za trajnostnost.

Med drugim poglavje odgovori, kako lahko podjetje zajame in prikaže celotno dobavno verigo, kako identificira dodatne izzive glede trajnostnosti, jih oceni in prioritizira na podlagi izvedene analize pomembnosti, kar predstavlja 1. in 2. korak. Prikaže tudi, kako izpeljati cilje in ukrepe na ravni individualnega podjetja (3. korak) in kako ustrezno uskladiti notranje strukture in postopke (4. korak). Podjetja se lahko naučijo, kako formulirati svoje zahteve do dobaviteljev (5. korak) in katera sredstva lahko uporabljajo za spremljanje (6. korak), da bi vzpostavila odnose, temelječe na zaupanju. Zaključni, tj. 7. korak, očrta pristope do poročanja napredka vpeljave trajnostnega upravljanja dobavne verige.

Postopkovni opisi so splošni in uporabni ne glede na panogo. Sredstva in metode so lahko v praksi bolj specifični, glede na panogo.

Sistematično okoljsko in trajnostno upravljanje vključuje verigo vrednosti proizvodnega podjetja v obeh smereh, od pridobivanja surovin do recikliranja oz. okoljsko odgovornega vračanja produkta po uporabi. To poglavje obravnava korake, usmerjene proti viru v dobavni verigi, kar predstavljajo na primer dobavitelji podjetja. Sem spadajo neposredni dobavitelji, s katerimi ima podjetje sklenjena pogodbena razmerja, in poddobavitelji, ki na primer priskrbijo surovine na začetku dobavne verige.

Sedem korakov

7. poročanje

6. ocenjevanje uspešnosti trajnostnosti dobaviteljev in krepitev usposobljenosti

1. zajem in prikaz dobavne verige

Koraki 1–7

5. oblikovanje zahtev do dobaviteljev in vzpostavitev obveznosti

2. opredelitev pomembnih vplivov na trajnostnost, ocenjevanje tveganj in določanje področij ukrepov 3. analiza vrzeli in izpeljava ukrepov

4. prilagoditev notranjih struktur in postopkov

152

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Prednosti in izzivi razvoja trajnostnega upravljanja dobavne verige

Prednosti trajnostnega upravljanja dobavnih verig Zmanjševanje in izogibanje tveganjem Postopki v zgornjem toku dobavne verige, kot sta na primer pridobivanje naravnih virov in transport, neposredno ali posredno ustvarjajo vrednost. Na ta način je skrbna izbira resursov in njihove predelave predhodnik povečevanja kakovosti produktov. Po drugi strani nehumani delovni pogoji in resne okoljske škode nakazujejo na nezanesljivega, tveganega in nekakovostnega dobavitelja. Od podjetij se pričakuje vse več odgovornosti za družbene vplive, ki jih povzročajo njihove dobavne verige, saj si lahko v nasprotnem zmanjšajo ugled in si povzročijo veliko poslovno škodo.

Oblikovanje učinkovitih poslovnih postopkov in krepitev zmogljivosti za inoviranje

Upravljanje dobavne verige omogoča sistematično združitev vpogleda v stroške virov, energije in transporta.

Upravljanje dobavne verige omogoča sistematično združitev vpogleda v stroške virov, energije in transporta. Ti se lahko nenehno znižujejo, ko podjetje oblikuje svoje lastne procese učinkoviteje ali pa svojim dobaviteljem nudi podporo pri izboljševanju njihovih procesov upravljanja. Učinkovitejši postopki in sistemi prav tako zmanjšujejo povpraševanje po materialih in tako znižujejo stroške proizvodnje. Odgovorne prakse zdravja in varnosti pri delu lahko vodijo do znižanja stroškov s povečano produktivnostjo in znižanjem števila delovnih nesreč. Umestitev trajnostnih praks v razvoj produkta lahko okrepi zmogljivosti za inovacije. Vir inovativnih rešitev pri proizvodnih postopkih in transportu je tudi sodelovanje z dobavitelji.

Krepitev transparentnosti in doslednost pri višanju standardov v poslovnem okolju Mreženje in digitalizacija sta potrošnikom in civilni družbi olajšala sledenje produktom do njihovih virov. Poleg tega so komunikacije in tehnologija omogočile hiter dostop do informacij, na primer z aplikacijami. Potrošniki si tako lahko ogledajo informacije o izvoru produkta in pogojih njegove izdelave. Z uvajanjem trajnostnega upravljanja dobavne verige lahko podjetje potrošnikom, javnosti in oblikovalcem politik pokaže, da se zaveda svojih odgovornosti in se želi aktivno osredotočiti na pomembne vplive in tveganja glede trajnosti ter jih zmanjševati v največji možni meri.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

CILJI TRAJNOSTNEGA ODPRAVA REVŠČINE

ODPRAVA LAKOTE

ZDRAVJE IN DOBRO POČUTJE

KAKOVOSTNO IZOBRAŽEVANJE

ENAKOST SPOLOV

ČISTA VODA IN SANITARNA UREDITEV

CENOVNO DOSTOPNA IN ČISTA ENERGIJA

DOSTOJNO DELO IN GOSPODARSKA RAST

INDUSTRIJA, INOVACIJE IN INFRASTRUKTURA

ZMANJŠANJE NEENAKOSTI

TRAJNOSTNA MESTA IN SKUPNOSTI

ODGOVORNA PORABA IN PROIZVODNJA

PODNEBNI UKREPI

ŽIVLJENJE V VODI

ŽIVLJENJE NA KOPNEM

MIR, PRAVIČNOST IN MOČNE INSTITUCIJE

PARTNERSTVO ZA DOSEGANJE CILJEV

Kolektivno ustvarjanje vrednosti Nenazadnje pa trajnostno upravljanje dobavnih verig prispeva k doseganju družbene odgovornosti. S sprejetjem Ciljev trajnostnega razvoja (SDG) leta 2015 so ZN okrepili pristop do upravljanja trajnostnosti. SDG lahko služijo kot kompas pri soočanju s prihodnjimi izzivi in kot gonilo inovacij. Močnejša povezava med podjetniškim ustvarjanjem vrednosti in potrebami družbe je vse bolj zaželena. Navedeno zahteva sodelovanje znotraj dobavne verige podjetja in z ostalimi podjetji s podobnimi dobavnimi verigami, enako tudi z nevladnimi organizacijami kot akterji.

Soočanje z izzivi trajnostnega upravljanja dobavnih verig Trajnostno upravljanje dobavnih verig je maraton, ne sprint Dandanes so dobavne verige globalne in vključujejo kompleksna omrežja. Glede na širok spekter izdelkov obstaja več dobavnih verig. Podjetja bi morala zato začeti pragmatično in nadaljevati korak za korakom. Prvi mejnik je opredelitev pomembnih vplivov na trajnostnost. Pridobivanje boljšega razumevanja dobavne verige, izmenjava informacij z drugimi podjetji v panogi in vzpostavljanje povezav z neposrednimi dobavitelji in poddobavitelji sčasoma povzročijo vedno več možnosti in pristopov k optimalnemu trajnostnemu upravljanju dobavne verige.

Določanje vplivov na trajnostnost in tveganj v dobavnih verigah je lahko zahtevno, po potrebi je nujno osredotočenje Pomembno je prepoznati dejanske in potencialne pomembne vplive na družbo in okolje. Negativni vplivi lahko predstavljajo tveganje za podjetje v različnih oblikah, kot so pravna in finančna tveganja ali glede ugleda. Natančno lokalno poznavanje dobaviteljev in lokacij obratov je ključnega pomena za določanje pomembnih vplivov. V praksi je to redko na voljo in zahteva veliko truda. Podjetja bi morala zato razviti uporabna sita z osredotočanjem na določene države in/ali z uporabo obstoječega znanja panoge o vplivih na trajnostnost.

SDG lahko služijo kot kompas pri soočanju s prihodnjimi izzivi in kot gonilo inovacij.

153

154

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Spodbujanje trajnostnosti pri dobaviteljih lahko naleti na ovire Spodbujanje trajnostnosti pri dobaviteljih lahko naleti na ovire, še posebej ko so možnosti za vplivanje nizke. Razlogi za to so lahko nizek obseg naročil, odsotnost neposrednega pogodbenega razmerja oziroma zahteve naročnikov.

Podjetja običajno izberejo neposredne odnose s svojimi dobavitelji, potencialno v sodelovanju s svojimi naročniki, da skupaj povečajo vpliv. Trajnostno upravljanje dobavnih verig mora biti integrirano v različne notranje postopke, da je lahko učinkovito.

Priporočljivo je komuniciranje o tem, da trajnostnost v dobavni verigi ustvarja vrednost.

To lahko privede do konfliktov z običajnimi kriteriji nabave, kot so cena, dobavni roki in kakovost. V praksi lahko podjetja poskusijo to reševati s stalnimi posvetovanji. Priporočljivo je komuniciranje o tem, da trajnostnost v dobavni verigi ustvarja vrednost.

Trajnostno upravljanje dobavne verige presega odnose z neposrednimi dobavitelji Običajno se podjetja najprej obrnejo na svoje neposredne dobavitelje, s katerimi imajo pogodbene odnose. Pogosto pa analiza pomembnosti razkrije, da so negativni vplivi povzročeni na drugih ravneh. Za vsak sprejet ukrep je tako treba upoštevati možnosti vključevanja poddobaviteljev. Kodeks ravnanja lahko na primer zaveže dobavitelje k sprejemu enakih standardov, kot veljajo za podjetje. Podjetja naj se sicer izogibajo enostavnemu prelaganju zahtev in posledične odgovornosti in naj namesto tega sodelujejo z neposrednimi dobavitelji pri ugotavljanju načinov za nadaljnje postopanje.

Za upravljanje s podatki obstajajo strogi kriteriji Da bi lahko prepoznali vse vplive na trajnostnost (na primer odpadna voda, onesnaževanje pri proizvodnji tekstila), je treba pridobiti podatke od dobaviteljev in poddobaviteljev. Upravljanje s podatki pa je lahko zahtevno, saj obstajajo v različnih formatih, so pridobljeni od raznih neposrednih in posrednih dobaviteljev ter izvirajo iz različnih sistemov. Podatki morajo biti pogosto obdelani ročno, kar povzroča visoke stroške dela. Prav tako so možne težave pri pridobivanju podatkov od poddobaviteljev, saj z njimi morda ni direktnega kontakta. Pogosto je tako težko ocenjevati negativne vplive, posebej glede izpustov ali porabe vode. Pri tem lahko pripomorejo panožne pobude. Analiza pomembnosti lahko služi kot filter tveganj z namenom zaznavanja vplivov na trajnostnost oz. t. i. vročih točk.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

Teme trajnostnosti in področja ukrepanja

Tako kot pri ukrepih spodbujanja trajnostnosti znotraj lastnih obratov in poslovnih prostorov podjetja je trajnostno upravljanje dobavnih verig učinkovito samo, kadar so teme in področja ukrepanja upoštevana celostno in razumljena v kontekstu poslovanja podjetja.

Preglednica po vzoru mednarodne norme družbene odgovornosti ISO 26000 vključuje štiri ključna področja. Čeprav ne vključujejo vseh tem, ki bi bile opredeljene s temeljito analizo pomembnosti, lahko ponudijo začetno orientacijo.

Teme in področja ukrepanja obravnavajo negativne vplive, s katerimi se lahko podjetje sooči. Postopek, predstavljen v tretjem delu poglavja (še posebej pri 2. koraku), bi moral podjetjem pomagati pri določanju pomembnih vplivov na trajnostnost, ki bi se jih lahko uporabilo za opredeljevanje področij ukrepanja za trajnostno upravljanje dobavne verige.

Trajnostne teme in področja ukrepanja (na podlagi standarda ISO 26000)

Okolje

Človekove pravice

Delo

Prakse poštenega poslovanja

Izogibanje okoljskim vplivom in škodljivim materialom

Prepoved otroškega in prisilnega dela

Zaposlovanje in odnosi pri delu

Boj proti korupciji

Blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe

Enake možnosti in nediskriminacija

Delovni pogoji in socialna varnost

Odgovorna politična vključenost

Povečevanje učinkovitosti rabe virov

Svoboda združevanja

Zdravje in varnost pri delu

Poštena konkurenčnost

Izogibanje izgubljanju biotske raznolikosti

Izogibanje sostorilstvu

Socialni dialog

Spoštovanje pravice do posesti

155

156

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Glede na panogo so za podjetja relevantna različna področja ukrepanja. Spodnji seznam ni celovit in ponuja začetne nasvete za posamezne panoge.

Kemična industrija

IT sektor

Živilska industrija

− Kemikalije in varnost produktov − Zaščita podnebja − Odpadna voda − Varnost na delovnih mestih in preprečevanje nezgod

− Recikliranje in ponovna uporaba produktov ali virov − Okoljski vplivi proizvodnih procesov − Upravljanje s škodljivimi materiali − Upoštevanje delavskih standardov

− Spoštovanje delavskih standardov − Upravljanje z vodo − Ohranjanje biotske raznolikosti − Izpusti, povezani s prevozom in živino

Storitve

Metalurgija in rudarstvo

Moda

− Odgovornost do potrošnikov − Etične poslovne prakse − Človekove pravice in dobrososedski odnosi − Ozaveščenost in usposobljenost glede okolja

− Okoljski vplivi, tveganja in nesreče − Zaščita človekovih pravic in vključenost lokalnih skupnosti − Podnebno ukrepanje, energijska učinkovitost, upravljanje z vodo in recikliranje − Varnost na delovnem mestu in preprečevanje nezgod

− Spoštovanje delavskih standardov − Upravljanje škodljivih materialov − Trajnostna raba vode

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

Postopna vpeljava trajnostnega upravljanja dobavne verige – sedem korakov

1.

korak

ZAJEM IN PRIKAZ DOBAVNE VERIGE

Cilji Zajem in prikaz ter vizualizacija dobavne verige pomagajo podjetju pridobiti pregled nad nujnimi postopki v zgornjem toku dobave verige, ki ustvarjajo vrednost. V svojem jedru gre za zbiranje informacij, ki so na voljo znotraj podjetja, in njihovo pripravo za nadaljnjo analizo pomembnosti. Vsi koraki v dobavni verigi, ki presegajo prvostopenjske neposredne dobavitelje, so nadalje ilustrirani in dopolnjeni z informacijami o svojih aktivnostih in dobaviteljih.

Ta postopek je začetna točka v iskanju potencialnih in dejanskih trajnostnih vplivov ter tveganj. Podjetja lahko razumejo povezavo med dejavnostmi v dobavni verigi in njihovimi vidiki trajnostnosti kot verigo vpliva. Termini, uporabljeni v verigi vpliva, so podrobneje predstavljeni v nadaljevanju.

Določene poslovne dejavnosti in dejavnosti dobaviteljev ter poddobaviteljev lahko privedejo do pozitivnih ali negativnih vplivov na družbo ali okolje. Tovrstne dejavnosti so vidiki. Na te vidike lahko neposredno ali posredno vplivajo podjetja ali njegovi dobavitelji.

1.

157

158

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Veriga vpliva Aktivnosti Aktivnosti neposrednih dobaviteljev in poddobaviteljev (proizvodnja komponent v inženirskem sektorju).

Dejavniki izven vpliva podjetja

Vidiki Deli aktivnosti, produktov ali storitev, ki privedejo ali bi potencialno lahko privedli do vplivov na okolje ali družbo. En vidik lahko povzroči več trajnostnih vidikov (npr. toplogrednih plinov).

Vplivi Negativne ali pozitivne spremembe na okolje ali družbo, ki so v celoti ali delno pod vplivom aktivnosti, produktov ali storitev dobavne verige podjetja (resni negativni učinki na zdravje zaradi onesnaževanja).

Neposredni ali posredni negativni ali pozitivni vplivi na podjetje (motnje oskrbe zaradi ustavitve proizvodnje zaradi preseženih vrednosti glede preprečevanja onesnaževanja zraka).

Določene poslovne dejavnosti in dejavnosti dobaviteljev ter poddobaviteljev lahko privedejo do pozitivnih ali negativnih vplivov na družbo ali okolje.

Drugi dejavniki, kot so naravne katastrofe (npr. poplave ali suša), imajo lahko negativne vplive na okolje, prizadete in podjetje. Ti vplivi, ki so pogosto negotovi, se dogajajo z zamikom ali so podjetju neznani zaradi drugih kompleksnih mehanizmov. V teh primerih se lahko vidiki trajnostnosti razumejo kot tveganje za negativne ali priložnosti za pozitivne vplive.

Tveganja ali priložnosti se lahko pojavijo za podnebje in osebe pod vplivom kot tudi za samo podjetje, in sicer s potencialnimi vplivi na ugled ali obveznosti. Tveganja za podjetje lahko nastanejo tudi s spreminjajočimi podnebnimi pogoji, kot so na primer podnebne spremembe, ali s povečevanjem onesnaževanja zraka ali vode. Enako tudi s političnimi, družbenimi ali ekonomskimi vplivi na države.

Razpoložljivi pristopi, metode in instrumenti Za pridobitev poglobljenega razumevanja verige vpliva je smiselno, da podjetje ilustrira dobavno verigo z namenom interne in eksterne transparentnosti. Na takšnih temeljih se lahko pričnejo odnosi z zaposlenimi in deležniki. Zastaviti si je treba sledeča vprašanja: − Kateri so koraki ustvarjanja vrednosti v zgornjem toku? − Kdo so dobavitelji (od direktnih dobaviteljev do pridobivanja virov)? − Katere aktivnosti potekajo v okviru dobavne verige? − Od kod izvirajo proizvodnja in storitve?

Da bi pridobili informacije o korakih iz zgornjega toka dobavne verige in neposrednih dobaviteljih ter poddobaviteljih, se je običajno treba poglobiti v dobavno verigo korak za korakom. Za analizo vseh podatkov, še posebej v primeru kompleksnejših dobavnih verig, je priporočljivo najti smiselno vstopno točko. Glede na vrsto dejavnosti in podjetja se lahko uporabijo različni pristopi, na primer sledeči, na podlagi treh korakov:

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

− ilustriranje najpomembnejših produktnih in storitvenih tokov (prioritizacija kriterijev lahko vključuje nabavne stroške in prodajne količine produkta ali storitve; če je proizvajanih veliko produktov ali storitev, se je možno osredotočiti na individualne komponente in surovine za njimi); − zbiranje aktivnosti dobaviteljev in poddobaviteljev (podjetje naj zbere informacije do faze surovin, s tem da gre prek direktnih dobaviteljev; primer takšnih aktivnosti je lahko pridobivanje, predelava ali proizvodnja komponent); − kategoriziranje dobaviteljev in poddobaviteljev ter njihovih obratov (lokacija ima pogosto velik vpliv na tveganje negativnih vplivov na okolje ali družbo).

Za pridobivanje podatkov se uporabljajo notranji in zunanji viri.

Vizualizacija dobavne verige je uporabna za predstavitev povezave med aktivnostmi v dobavni verigi in med dobavitelji. Ponuja tudi temelje za opredelitev tveganj vplivov trajnostnosti v naslednjih postopkovnih korakih in načrtovanje ter implementacijo določenih meril izboljšav.

159

160

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

2.

korak

2.

OPREDELITEV POMEMBNIH TVEGANJ ZA TRAJNOSTNOST IN OCENJEVANJE TVEGANJ TER DOLOČANJE PODROČIJ UKREPANJA Cilji Opredelitev vidikov trajnostnosti v okviru aktivnosti podjetja: Trajnostni vidiki so določeni za posamezne dejavnosti v dobavni verigi. Informacije o neposrednih dobaviteljih in poddobaviteljih, njihovih dejavnostih in ustreznih trajnostnih vidikih po vrednostni verigi so ključni za kasnejšo določitev dejanskih in potencialnih vplivov, tako za okolje in prizadete kot tudi za podjetje. Pri tem koraku postopka ne gre za natančno kvantitativno določitev, temveč za grobo oceno trajnostnih vidikov in učinkov.

Ocena in prioritizacija trajnostnih tveganj: Na podlagi analize in opredelitve trajnostnih vidikov in vplivov podjetje oceni in prednostno razvrsti tveganja negativnih vplivov na okolje in ljudi ter tveganja, ki nastanejo za podjetje (odgovornost, ugled) itd.).

Določitev trajnostnih tem in področij ukrepanja: Podjetje »prevaja« svoje znanje o negativnih vplivih in tveganjih na trajnost na vprašanja o relevantnosti tem in področij ukrepanja glede trajnosti, da bi optimizirali in razvili trajnostno dobavno verigo. Osredotočanje na specifične trajnostne teme in področja delovanja je pomembno, da lahko podjetje učinkovito uporablja lastne človeške in finančne vire, ki so seveda omejeni.

Kateri pristopi, metode in instrumenti so na voljo?

Podjetja, ki že uporabljajo EMAS ali ISO 14001, se zavedajo povezave med vidiki in vplivi, v tem primeru okoljskimi, ki so rezultat njihovega poslovanja. Podjetja morajo biti natančna pri opredeljevanju in opisovanju vplivov, da se lahko analiza ključnih trajnostnih tem izvaja na ciljan način.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

161

Primeri povezav med vidiki in negativnimi vplivi Vidiki trajnostnosti

Negativni vplivi na okolje ali družbo

Emisije ogljikovega dioksida, ki so rezultat transporta surovin in komponent

Globalno segrevanje, ki ga povzroča CO2 in njegovi vplivi na okolje in družbo

Uporaba vode v predelavi kovin

Pomanjkanje vode, škodovanje ekosistemom, tekmovanje za vire in naraščajoči stroški vode v regiji

Raba kemikalij pri proizvodnji oblačil

Negativni vplivi na zdravje delavcev v tovarnah, onesnaževanje vode, uničevanje življenj lokalnih populacij

Otroško delo pri pridobivanju mineralov

Negativni fizični in psihološki vplivi in omejen dostop do izobrazbe za otroke

Pomanjkanje zaščitne opreme in usposabljanj za zaposlene

Negativni vplivi za delavce v obratih, povečano tveganje incidentov na delovnih mestih

Ko podjetje določa vplive na trajnostnost, je kot naslednji korak uporabno pripraviti analizo pomembnosti. Ko je dobavna veriga kompleksna, je smiselno pripraviti tak seznam za vsak korak.

Primeri potencialnih vplivov na trajnostnost Kategorizacija

Primer aktivnosti: nakup surovin

Vplivi na trajnostnost

Pomanjkanje vode Zdravstvena in okoljska škoda zaradi uporabe kemikalij Nevarne delovne razmere in otroško delo

Skupine pod vplivom

Delavci Lokalne skupnosti

Posebej ranljive skupine

Ženske delavke Ženske predstavnice lokalnih skupnosti

Relevantni oddelki

Nabava, upravljanje kakovosti, logistika

Relevantni odnosi

Trgovalci s surovinami

Viri informacij za analizo pomembnosti: − diskusije znotraj organizacije (na podlagi zajema in prikaza dobavne verige lahko ustrezni zaposleni prispevajo svoje znanje pri opredeljevanju negativnih vplivov na trajnostnost in tveganj; primerni pristopi so na primer intervjuji ali vprašalniki); − izmenjava z dobavitelji (podjetje bi moralo preveriti, ali je možno zbrati informacije o vplivih na trajnostnost poddobaviteljev prek aktivnosti neposrednih dobaviteljev – zbiranje podatkov naj bo učinkovito in smiselno, kar je priporočljivo povezati v okviru samoocenjevanj dobaviteljev); − raziskava dokumentacije (informacije o vplivih na trajnostnost lahko zagotovijo mediji, panožne zveze, nevladne organizacije in znanstvene ustanove.

Podjetje bi moralo preveriti, ali so dobavitelji že imeli naročnike, ki bi izvedli javno dostopno analizo trajnostnosti. Na področju ocenjevanja dobaviteljev ponudniki spletnih baz podatkov sami izvajajo ocenjevanja.);

162

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

− Dialog z nevladnimi organizacijami, panožnimi zvezami, vladnimi agencijami in drugimi sektorji civilne družbe (direktna komunikacija lahko pripomore k pridobivanju specifičnih informacij za panogo ali državo, analiz in ocenjevanj).

V večini primerov bodo navedeni viri zadoščali, saj tudi omejeni človeški in finančni viri ne bi dopuščali pogovorov z nadaljnjimi akterji. Če pa so na razpolago, so lahko zanimivi tudi naslednji viri:

LCA

Z opravljanjem analize življenjskega cikla lahko podjetje identificira kritične točke po dobavni verigi.

− vključevanje ljudi, ki so (potencialno) pod vplivom (če obstaja kontakt s prebivalci z dobaviteljeve lokacije, naj podjetje to izkoristi); − okoljski vidiki in analiza življenjskega cikla produktov, materialov ali storitev za teme, povezane z okoljem (Analiza življenjskega cikla je orodje za ocenjevanje vplivov po celotni življenjski dobi produkta. Z opravljanjem analize življenjskega cikla lahko podjetje identificira kritične točke po dobavni verigi, da bi lahko sprejelo ciljane ukrepe in merilo izboljšave. Standarda ISO 14040 in ISO 14044 zagotavljata metodološko osnovo za analize življenjskega cikla.

Dodatno so na voljo drugi ISO standardi za določanje odtisa produktov in organizacij. Za izpuste toplogrednih plinov so to med drugim ISO 14064 v treh delih, ISO 14067 in ISO 14046. Evropska komisija je razvila dve metodi določanja okoljskega odtisa produktov in organizacij: produktni okoljski odtis in organizacijski okoljski odtis. Obe metodi sta še v pilotni fazi. Zbiranje podatkov za analizo življenjskega cikla predstavlja izziv tudi za večja podjetja.).

V zbirko in meritve tveganj glede trajnostnosti je smiselno vključiti tudi mnenja deležnikov glede aktivnosti dobavne verige podjetja. Med deležniki so lahko vlagatelji, bonitetne hiše ter vladni, civilnodružbeni ali znanstveni akterji.

Osredotočenje naj predstavlja pogled na podjetje in njegove aktivnosti v dobavni verigi z zunanjega zornega kota. To se je že uveljavilo pri številnih družbah na področju trajnostnega poročanja. Podjetje naj vključi tudi skrbi, ki jo izrazijo deležniki, kot so nevladne organizacije, mediji in civilna družba. Upoštevana naj bo tudi možnost rezultatov agencij za ocenjevanje trajnostnosti.

Ocena in prioritizacija tveganj glede trajnostnosti Na osnovi analize in določitve vidikov trajnostnosti in vplivov lahko podjetje ocenjuje ter prioritizira tveganja negativnih vplivov na okolje in prebivalstvo.

Zorni kot deležnikov je pomembna komponenta za zbiranje podatkov o negativnih vplivih in določanju tveganj. Pristop, temelječ na tveganjih, poudarja, da se do trajnostnega upravljanja dobavnih verig pristopa preventivno in da naj podjetje deluje preventivno.

V praksi se tveganja pojavljajo na podlagi obsega in verjetnosti negativnih vplivov. Lahko se izvede presoja, pri kateri naj bo posebna pozornost namenjena obsegu. Obseg se osredotoča na to, kdo je prizadet zaradi negativnih vplivov in v kolikšni meri. Uporabni indikatorji so lahko število prizadetih, resnost vplivov (npr. ogrožanje življenja, onesnaženje v velikem obsegu) ter zmožnost odprave in morebitni nepovratni učinki vpliva. Verjetnost se osredotoča na možnost nastanka negativnih vplivov, pri čemer sta zlasti pomembna dva dejavnika: lokacija države dobavitelja in raven trajnostnosti.

Najprej naj se podjetje osredotoči na negativne vplive na okolje in tiste, ki bi bili prizadeti. Negativni vplivi na okolje so lahko na primer povezani z lokalnim ekosistemom na lokaciji dobavitelja. Prizadete osebe v podjetju bi bili lahko zaposleni pri dobaviteljevih družbah, začasni ali migrantski delavci, ki jih zaposluje podjetje samo ali dobavitelj in lokalne skupnosti v bližini obratov. Podjetje

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

naj posebno pozornost nameni tudi skupinam, ki bi bile potencialno posebno ranljive, kot so na primer ženske, ostareli, mladi in invalidi.

Dejavniki tveganja negativnih vplivov na okolje in prebivalstvo Za analizo, ali obstajajo negativni vplivi na okolje ali prebivalstvo in kako velika so ocenjena tveganja, naj podjetje uporabi dejavnike vpliva, kot so na primer: − Država. V katerih državah deluje dobavitelj? Ta dejavnik je posebno pomemben, ko se ustvarjanje vrednosti v zgornjem toku dobavne verige dogaja na lokacijah z nizkimi standardi ali njihovim nespoštovanjem. Podjetje naj se osredotoči na morebitne dobavitelje s konfliktnih ali visoko tveganih območij, kjer bi se pojavljala onesnaženost vodnih sistemov zaradi morebitnega nepravilnega odlaganja surovin. Enako velja za države, ki ne bi zagotavljale spoštovanja človekovih pravic in so te pogosto kršene. − Panoga. Glede na panogo se lahko verjetnost in obseg negativnih vplivov na okolje in prizadete močno razlikujeta. V določenih panogah se uporabljajo surovine, ki jih ni možno pridobiti na trajnosten način. Podjetja naj se v največji možni meri zanašajo na informacije obstoječih panožnih pobud in drugih združenj. − Struktura dobavne verige. Na splošno je kompleksna in večstopenjska dobavna veriga povezana s povečanim tveganjem. Odsotnost sledljivosti in povezano pomanjkanje transparentnosti lahko vplivata na erozijo okoljskih in družbenih standardov. Inženirsko podjetje, ki na primer proizvaja končne produkte iz predproizvedenih delov, lahko razumno pričakuje velike vrednosti emisij CO₂ po dobavni verigi. − Odnosi do dobaviteljev in zmožnost vplivanja. Če dobavitelj ni motiviran sam, da bi deloval bolj trajnostno, je vpliv podjetja na implementacijo družbenih in okoljskih standardov v največji meri odvisen od nabavnih vrednosti in posledične tržne moči. Če ti dejavniki niso močno izraženi, to zmanjša zmožnost vplivanja podjetja na dobavitelja, kar lahko privede do povečanih tveganj okoljskih vplivov v dobavni verigi. − Raven trajnostnosti dobavitelja. Raven trajnostnosti pri dobavitelju lahko pomembno vpliva na verjetnost negativnih vplivov, ki bi se zgodili po dobavni verigi.

Ocena tveganja in prioritizacija Izkušnje so pokazale, da običajno ni možno obravnavati vseh vplivov na trajnostnost naenkrat ali v polni meri, kar še posebej velja za manjša podjetja. Priporočljivo je delovati na področjih, kjer obstajajo največja tveganja za negativne vplive na okolje ali tiste, ki bi bili prizadeti. Navedeni dejavniki bi lahko bili uporabljeni kot filter oz. sito tveganja. Spodnja preglednica bi bila lahko uporabljena kot metoda ocenjevanja na podlagi verjetnosti dogodka in obsega posledic, pri čemer so na voljo ocene v razponu od 1 do 5. Dodane so posamične ocene, da bi bila celotna ocena podana na tristopenjski lestvici, ki vključuje ocene nizko, srednje in visoko. Preglednica je namenjena prikazu primera razčlembe glede na področje, kot so okolje, človekove pravice, delovne razmere ipd.

Pri apliciranju sistemov, kot sta EMAS ali ISO 14001, so utemeljeni pristopi za ocenjevanje in prioritiziranje okoljskih vidikov in vplivov na ravni podjetja. Podjetja lahko pri tem uporabijo takšne izkušnje.

Kompleksna in večstopenjska dobavna veriga je povezana s povečanim tveganjem.

163

164

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Vzorčna ocena in prioritizacija z uporabo matrike tveganj Vpliv (primer)

Verjetnost

Obseg

Tveganje

Onesnaženje vodnih sistemov v regiji z neurejenim odlaganjem odpadne vode s strani dobaviteljev.

Onesnaženje pitne vode in vode, ki se uporablja pri kmetovanju.

4

5

Zelo visoko

Smog, ki bi ga povzročile emisije.

2

5

Visoko

Nesreče na delovnem mestu, ki bi se zgodile zaradi nezadostne implementacije standardov zdravja in varnosti pri delu pri dobavitelju.

1

5

Srednje

Prisilno opravljanje nadur zaposlenih pri dobavitelju.

1

3

Nizko

Tveganje za podjetje – vnos podjetniške perspektive Termin »tveganje« v trajnostnem upravljanju dobavne verige ima dva pomena.

Poleg tveganja za okolje in družbo obstaja tudi tveganje za podjetje. Trajnostno upravljanje dobavne verige je z vidika trajnosti in podjetja najbolj učinkovito, ko je usklajeno z dolgoročnimi usmeritvami in cilji podjetja in v največji možni meri uporablja ključne zmožnosti podjetja. Posledično naj podjetje okrepi zavedanje o tem, kako lahko vplivi na okolje in družbo, spremenjeni okviri in okoljske razmere vplivajo na posel. Takšne posledice se pojavljajo v obliki tveganj, na primer v smislu dobav, odgovornosti ali ugleda, pa tudi kot priložnosti, na primer z razvojem novih poslovnih modelov ali skupin naročnikov.

Vprašanja, ki pomagajo pri usmeritvi podjetja, so naslednja: − Kako podjetje identificira negativne ekološke ali družbene vplive v dobavni verigi, ki bi vplivali na uspešnost podjetja (na primer prek škode na ugledu, glob, oteženih dobav ali nizke kakovosti produktov)? − Katere zakone ter mednarodne in nacionalne dogovore naj podjetje upošteva v povezavi s svojo dobavno verigo? − Kakšne posledice imajo spremenjene okoljske razmere, kot so na primer podnebne spremembe, povečano pomanjkanje resursov in zmanjšanje biotske raznolikosti na podjetje in dobavno verigo? − Kateri obstoječi cilji podjetja so lahko ogroženi, če se ne ukrepa v okviru trajnostnosti po dobavni verigi in kako bi se jih lahko okrepilo s trajnostnim upravljanjem dobavne verige? − Katere poslovne priložnosti se pojavljajo s trajnostno dobavno verigo? − Na katerih področjih trajnostnega upravljanja dobavne verige lahko podjetje uveljavi svoja temeljna načela? − S katerimi ukrepi trajnostnega upravljanja dobavne verige lahko podjetje maksimizira svoj vpliv? − Kako dobro področje delovanja sovpada z vrsto podjetja glede na velikost, panogo in stopnjo internacionaliziranosti? − Katere možnosti, kot so na primer ekonomske ali pogodbene, za vplivanje lahko podjetje uporabi, da bi izboljšalo uspešnost trajnostnosti po dobavni verigi?

Slednja štiri vprašanja predstavljajo ukrepe, ki bi jih podjetje že moralo implementirati, saj so tesno povezana z možnostmi vplivanja, ki jih ima podjetje in so naslovljena v naslednjih korakih.

165

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

Izbira pomembnih tem trajnostnosti in področij delovanja Navedene ocene pomembnih tveganj trajnostnosti bi morale podjetju zagotavljati identifikacijo tem in dejanj z namenom oblikovanja in optimiziranja trajnostnega upravljanja dobavne verige. Teme trajnostnosti in dejanj so očrtane v drugem delu in predstavljajo dobro orientacijo za to.

Za končno prioritizacijo tem in področij delovanja je pomembno uporabiti matriko, v kateri so ocene utemeljene na podlagi notranjih vidikov in zabeležene na osi x. Os y vsebuje oceno iz predhodne matrike vplivov podjetja na okolje in prebivalstvo ter pomembnosti za deležnike.

Podjetje lahko najde podatke za zadnji korak analize pomembnosti v trajnostnih poročilih, kjer je več pozornosti od vprašanja posameznih tem namenjeno upravljanju trajnostnosti na splošno.

Vzorčna določitev pomembnih trajnostnih tem in področij ukrepanja 1,0

Ocene na podlagi notranjih vidikov

0,9 0,8

1

0,7

2

0,6

13

5

4

14 10

0,5

9

15

11

0,4

6

0,3

8

0,2

0

12

3

0

0,1

0,2

7

0,3

0,4

0,5

0,6

0,7

0,8

Vplivi podjetja na okolje in prebivalstvo ter pomembnost za deležnike

Legenda: 1. Spoštovanje lastninskih pravic 2. Spoštovanje človekovih pravic s strani dobavitelja 3. Blaženje podnebnih sprememb 4. Dobri delovni pogoji in socialna varnost 5. Izogibanje izgubi biotske raznolikosti 6. Prilagajanje na podnebne spremembe 7. Povečevanje učinkovite rabe virov 8. Poštena konkurenčnost

9. Soočanje z lokalnimi skupnostmi 10. Raba vode 11. Enake možnosti in nediskriminacija 12. Prepoved otroškega in prisilnega dela 13. Spoštovanje delavskih pravic s strani dobavitelja 14. Izogibanje rabi škodljivih snovi 15. Boj proti korupciji

0,9

1,0

166

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

3.

korak

ANALIZA VRZELI IN IZPELJAVA UKREPOV

Cilji 3.

Na temeljih rezultatov analize pomembnosti naj podjetje zabeleži cilje, ukrepe in postopke, ki bi bili lahko uporabljeni ali prilagojeni v okviru trajnostnega upravljanja dobavne verige.

Primerjava z obstoječimi cilji, ukrepi in postopki (analiza vrzeli).

Ko so zbrani vplivi in ključne trajnostne teme ter področja delovanja, je cilj določiti ukrepe, ki jih lahko podjetje uporabi za optimizacijo dobavne verige s perspektive trajnostnosti. Izpeljava ukrepov za izboljšanje uspešnosti trajnostnosti v dobavni verigi.

Kateri pristopi, metode in sredstva so na voljo?

Primerjava z obstoječimi cilji, ukrepi in postopki (analiza vrzeli) Dvostopenjski pristop je potreben za beleženje dejanske situacije. Najprej lahko podjetje pregleda pisne dokumente, kot so smernice, postopkovni diagrami, definicije ciljev, kodeksi ravnanja in rezultati okoljske revizije. Nato lahko uporabi še kontakte z osebami iz svojih posameznih poslovnih enot.

Primerjava pomaga pridobiti informacije od sodelavcev iz obstoječih postopkov, morebitnega predhodnega dela in začetnih točk. Dodatno lahko to pripomore k dvigu ozaveščenosti po potrebi trajnostnosti v dobavni verigi med sodelavci. Podjetje naj najprej preveri, kateri posli so vključeni. Podjetja lahko uporabljajo izkušnje s sistemi, kot je EMAS ali ISO 14001. V primeru tem, na katere se je dotlej manj osredotočalo, kot bi bile na primer pravice delavcev ali zaščita manjšin, je priporočljivo, da se morebitne kontakte znotraj podjetja bolj izpostavi. Podjetje naj se izogiba uporabi abstraktni terminov, kot so »človekove pravice«, »zaščita okolja« ali »trajnostnost v dobavni verigi« v interni komunikaciji. Namesto tega naj izbira termine, ki so specifični vrednostim, produktom ali obstoječim postopkom.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

167

Izpeljava ukrepov za izboljšanje uspešnosti trajnostnosti v dobavni verigi.

Da bi izboljšali dejansko situacijo, kot je bila ugotovljena v predhodnem koraku, mora podjetje vzpostaviti pozitivno ciljno situacijo v aktivnostih za upravljanje dobavne verige.

Ciljna situacija se lahko izpelje iz zapisanih vrednot, na primer razvoj poslanstva za trajnostno upravljanje dobavne verige. S takšnim poslanstvom podjetje očrta pomembnost trajnostnih vidikov v dobavni verigi in tip upravljanja dobavne verige, h kateremu stremi dolgoročno. Poslanstvo usmerja vodstvo, zaposlene in dobavitelje, poleg tega postavlja merilo za ocenjevanje ukrepov.

Navedeno bi moralo podpreti vodstvo. Dodatno lahko kot smernice podjetju služijo znanstveni in politični cilji, kot so na primer podnebni cilji, ki bi krepili ambicije podjetja in bili preneseni v poslovne cilje.

Povezava med vplivi in ukrepi Narava ukrepov podjetja temelji na vlogi, ki ga ima glede vpliva, zmanjševanja vpliva ali izogibanja tveganjem. Smernice za poslovanje in človekove pravice ZN ter Smernice OECD za multinacionalne družbe predlagajo tri temeljne vzorce ukrepanja, ki so lahko splošne smernice za orientacijo ali se jih razvije, da bodo skladu s politikami podjetja.

Izpeljava vzorcev ukrepanja Ko …

… naj

podjetje povzroči ali bi lahko povzročilo negativne vplive s svojimi dejavnostmi,

sprejme ustrezne korake za končanje ali izogibanje takšnim vplivom ali plača odškodnino za povzročeno škodo.

podjetje s svojimi aktivnostmi prispeva ali bi lahko prispevalo k negativnim vplivom,

sprejme ustrezne ukrepe za končanje ali izogibanje negativnim vplivom v prihodnosti, uporabi svojo moč za zmanjšanje preostalih vplivov ali izplača odškodnino za povzročeno škodo.

je podjetje neposredno povezano z negativnimi vplivi produktov ali storitev drugega podjetja, ki so nastali kot rezultat odnosov do podjetja,

uporabi svoje vzvode nad virom negativnih vplivov s ciljem zmanjšanja ali preprečitve vplivov.

Prioritizacija ukrepov Ko pride do odločanja o konkretnih ukrepih, ki bi jih moralo podjetje implementirati, je koristno upoštevati notranje ukrepe in kako bi ti izboljšali uspešnost trajnostnosti pri odnosu z dobavitelji. To še posebej velja, če podjetje naslavlja vprašanja glede trajnostnega upravljanja dobavnih verig prvič. V tem primeru, naj se podjetje osredotoča zlasti na notranje znanje in strukturo veščin na temeljih analize pomembnosti in pregleda dejanskega stanja. Načeloma bi bilo smiselno v razvoj notranjih in zunanjih ukrepov vključiti tudi deležnike, kot so zaposleni in dobavitelji.

Notranji ukrepi: − spremljanje medijev in poročil nevladnih organizacij o temah trajnostnosti; − usposabljanje zaposlenih, ki imajo povezave s trajnostnim upravljanjem dobavne verige, da bi znali prepoznati tveganja v dobavni verigi; − preverjanje, če obstajajo postopki informiranja pri upravljanju tveganj in če so zadostni za beleženje elementov, relevantnih za trajnostnost;

168

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

− razvoj trajnostnih kriterijev pri nabavi; − preverjanje, če obstajajo panožne pobude in pridružitev takšnim pobudam.

Zunanji ukrepi: − ustvarjanje kontaktov s civilno družbo in znanstvenimi akterji iz relevantnih držav izvora, da bi odkrili več o okoljskih temah in proizvodnji materialov; − oblikovanje kodeksa ravnanja za dobavitelje; − preverjanje veljavnosti informacij, ki so jih zagotovili neposredni dobavitelji, vzpostavljanje postopkov revizije na ravni neposrednih dobaviteljev; − razvoj in zagotavljanje usposabljanj za neposredne dobavitelje in po potrebi poddobavitelje.

V praksi se podjetje lahko sooča s cilji, ki so v nasprotju, in vprašanjem, kako ukrepe implementirati v luči omejenih možnosti vpliva.

Na področju nabave so lahko kriteriji trajnostnosti v konfliktu s tradicionalnimi cilji, kot so cena, dobavni roki in kakovost.

Soočanje s cilji, ki so v nasprotju Če so kriteriji za trajnostno upravljanje dobavne verige integrirani v celovit sistem ciljev podjetja, so lahko ti v konfliktu s predhodno zastavljenimi cilji. Tipično se to lahko zgodi na področju nabave, kjer bi bili kriteriji trajnostnosti v konfliktu s tradicionalnimi cilji, kot so cena, dobavni roki in kakovost. Trajnostni produkti morda niso vedno na voljo v zadostnih količinah, po zahtevani kakovosti ali ceni. Za takšna nasprotja ni enostavne rešitve, vnos trajnostnosti v nabavo pa je med drugim namenjen prav izpostavitvi takšnih nasprotij.

Podjetje mora nato najti način postavljanja prioritet glede ciljev in reševanja nasprotujočih si ciljev. Kako bi se to opravilo, ni odvisno le od organizacijske kulture podjetja, ampak tudi od tega, kako podjetje ravna v ostalih konfliktnih situacijah, ter od tega, kako je podjetje že predhodno integriralo trajnostnost v svoj posel.

Ukrepi, ki presegajo neposredne dobavitelje Vprašanje načinov vpliva je posebej pomembno, ko pride do izboljšanja uspešnosti trajnosti pri poddobaviteljih, s katerimi podjetje načeloma nima sklenjenih pogodbenih odnosov. Morebitne začetne točke: − širjenje pogodbenih odnosov; − ponudba usposabljanj ali delavnic za poddobavitelje; − vzdrževanje medpanožnega sodelovanja na srednji in dolgi rok, ki bi lahko spodbudilo pridelovalce surovin k trajnostnejšim metodam njihovega pridobivanja; − skupna vzpostavitev kontakta z naročniki z namenom razvoja trajnostnih kriterijev za podjetja, ki so v vlogi dobaviteljev in strank.

Načeloma bi moralo podjetje vedno preveriti možnost sodelovanja z drugimi podjetji v medpanožnih pobudah, da bi izboljšalo svoj vpliv. Takšne pobude obstajajo v več panogah, poleg zagotavljanja podatkov pa številne pobude nudijo tudi dodatne storitve, kot so usposabljanja in svetovanja. Dodatno obstaja tudi možnost naslavljanja temeljnih poslovnih strategij z vključenim oblikovanjem produktov, ki vpliva na izbiro surovin in komponent.

Temeljne poti ukrepanja Običajno podjetje, ki se sooča s to temo prvič, izbira med sledečimi temeljnimi večtematskimi ukrepi, obravnavanimi v nadaljnjih korakih:

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

− preverjanje osrednjih poslovnih procesov in priprava tekočih postopkov za trajnostno upravljanje dobavne verige, − obveščanje dobaviteljev, definiranje pogojev in prizadevanje za samooceno, − pregled uspešnosti trajnostnosti dobaviteljev, − razvoj trajnostnosti pri dobaviteljih, − razkritje informacij o stanju trajnostnosti v dobavni verigi.

Večtematski ukrepi v korakih

Preverjanje poslovnih procesov

Obveščanje dobaviteljev

Pregled uspešnosti

Razvoj trajnostnosti

Razkritje informacij

169

170

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

4.

korak

PRILAGODITEV NOTRANJIH STRUKTUR IN POSTOPKOV

Cilji 4.

Priprava novih in obstoječih poslovnih postopkov znotraj podjetja in njihova vzpostavitev oz. prilagoditev na podlagi analize pomembnosti – treba je zagotoviti tudi finančne, človeške in tehnične vire za pripravo temeljev trajnostnega upravljanja dobavne verige.

Kateri pristopi, metode in instrumenti so na voljo?

Da bi dosegli cilje implementacije ukrepov znotraj podjetja, so potrebni usposobljeni zaposleni in zagotovljeni resursi. To pogosto predstavlja izziv zlasti manjšim podjetjem, ki si le redko lahko privoščijo sodelavca za trajnostnost ali oddelek za trajnostnost. Da bi dosegli učinkovito implementacijo, je pomembno graditi na obstoječih strukturah in postopkih znotraj podjetja in postopoma vzpostaviti zahteve trajnostnega upravljanja dobavne verige. Če je upravljanje dobavne verige v skladu z vprašanji trajnostnosti, se lahko vzpostavijo nove povezave med posameznimi oddelki in zaposlenimi. Podjetja bi morala spodbujati notranje sodelovanje in določiti potrebne postopke in odgovornosti.

Zasidranje trajnostno upravljanje dobavne verige v podjetje Da bi uspešno zasidrali trajnostno upravljanje dobavne verige v podjetje in ga razvili sistematično, sta na voljo dva tipična pristopa alokacije odgovornosti: − Skupine strokovnjakov. Na eni strani je lahko odgovornost v rokah strokovnjaka, tima ali oddelka. To je lahko na primer nabava, kakovost, okoljsko ali trajnostno upravljanje. V tem primeru je vir zagona specifična oseba. Jasno določeno vodstvo predstavlja enostavno možnost za orientacijo zaposlenih, po drugi strani pa je lahko v nasprotju z integracijo ali večfunkcionalnostjo.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

− Interdisciplinarni timi. Po drugi strani lahko interdisciplinarne time sestavljajo različni oddelki s povezavami z dobavno verigo, ki lahko prevzamejo odgovornost. Dodatno »klasičnim« nabavnim in kakovostnim vodstvenim funkcijam lahko tukaj sodelujejo tudi oddelki razvoja ali komunikacij. Tim ni nujno odgovoren za dobavno verigo, lahko obvladuje področje kot del okoljskega upravljanja ali trajnostnega upravljanja. Prednost tima je, da lahko v proces integrira več funkcij trajnostnega upravljanja dobavnih verig.

Lahko pa pride do prepletanja odgovornosti in morebitni konflikti znotraj tima lahko ovirajo njegovo delo.

V praksi podjetja pogosto med navedenima možnostma izberejo srednjo pot, najprimernejši način pa je odvisen od več dejavnikov (število zaposlenih, kompleksnost dobavne verige idr.). Izogibati bi se morali rešitvi, pri kateri bi zaposleni enostavno prevzel dodatno skrb za dobavno verigo. Pri takšnem početju bi upravljanje trajnostnosti postalo drugotnega pomena.

Operativne odgovornosti in pristojnosti Pri strateškemu sidranju trajnostnega upravljanja dobavne verige morajo biti upoštevane tudi operativne naloge zaposlenih v oddelkih. Na eni strani so trajnostni cilji razčlenjeni in integrirani v cilje zaposlenih, po drugi strani pa se mora zagotoviti, da ti niso izolirani od vrednot in ciljev podjetja.

Pomemben dejavnik uspešnosti interne implementacije je motivacija zaposlenih. Cilji implementacije bi morali biti tako zavezujoči kot zaželeni. To se lahko doseže z ustvarjanjem povezave med obstoječimi politikami plačevanja, nagrad in sankcij. Priznavanje in motiviranje sta lahko dosežena tudi s sodelovanjem pri tekmovanjih glede družbene odgovornosti ali trajnostnosti in s sledenjem ciljev dobrih trajnostnih ocen ter pozitivnih odzivov naročnikov in deležnikov.

Oddelki nabave podjetij predstavljajo dobro začetno točko za operativno implementacijo. Kot pravilo bi oddelek moral izvesti oceno in izbiro dobaviteljev, kar je temeljni proces upravljanja dobavne verige. Relevantne smernice bi morale biti sprejete in prilagojene glede na navedeno, dodatno pa veliko potenciala leži v zgodnji integraciji trajnostnosti pri razvoju produkta. Če se kriteriji trajnostnosti že upoštevajo pri postopkih razvoja, so lahko tveganja glede dobavne verige v veliki meri zmanjšana ali preprečena.

Poleg zavedanja o ciljih morajo imeti zaposleni na razpolago informacije in znanje. Informacije o dobavnih verigah podjetja in dobaviteljih, pa tudi o ekoloških in družbenih tveganjih v dobavni verigi, bi morale biti dostopne in razumljive zaposlenim. Zaposleni bi morali biti zmožni podajanja komentarjev glede vsebine in prispevkov s svojimi idejami. Nenazadnje navedeno krepi njihov občutek odgovornosti glede te teme.

Da bi razumeli kompleksne vidike trajnostnosti pri upravljanju dobavnih verig in razvili ustrezno strokovno znanje, morajo imeti zaposleni na voljo redna usposabljanja. Če so na voljo notranji viri in znanje, se lahko usposobljenost razvije interno. V primeru zelo specifičnih vidikov, kot so ocene sestavin posameznih materialov ali pravna vprašanja, povezana s proizvajalci, je lahko koristna zunanja podpora svetovalcev, ponudnikov standardov, nevladnih organizacij, lokalnih ekspertov idr. Tak pristop ima prednosti aktivne razprave z deležniki in omogoči tudi zunanji doprinos.

Pomemben dejavnik uspešnosti interne implementacije je motivacija zaposlenih.

171

172

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

5.

korak

OBLIKOVANJE ZAHTEV DO DOBAVITELJEV IN VZPOSTAVITEV NJIHOVE OBVEZNOSTI

Cilji 5.

V okviru petega postopkovnega koraka podjetje razvije kodeks ravnanja, ki sporoči zahteve neposrednim dobaviteljem in jih pozove k samooceni njihovih zmožnosti za implementacijo. Rezultati so usmerjeni h konvencionalnim ocenam dobaviteljev. Če je odnos z dobaviteljem v vzpostavljanju ali se nadaljuje, je kodeks ravnanja integriran v pogodbo z dobaviteljem in kot tak postane zavezujoč za neposredne dobavitelje in po potrebi za poddobavitelje.

Kateri pristopi, metode in orodja so na voljo? Šele ko so dobavitelji seznanjeni z razširjeno oceno in razumejo ter sprejemajo rezultate, se lahko skupno zagotovi spoštovanje družbenih in okoljskih standardov. Ta postopek predpisuje, kako bi lahko bili pogoji komunicirani in definirani. Osredotoča se na kodeks ravnanja in kako je lahko integriran v odnose z dobavitelji.

Razvoj kodeksa ravnanja Kodeks ravnanja ali kodeks ravnanja dobaviteljev je dokument, ki kodificira vse zahteve do neposrednih dobaviteljev in po potrebi poddobaviteljev. Predstavlja vmesnik med notranjimi cilji podjetja in zaželenim obnašanjem neposrednih dobaviteljev ter poddobaviteljev s konkretiziranjem specifikacij. Ko ga pogodbene stranke sprejmejo, predstavlja temelj za razumevanje, na podlagi katerega podjetje utemelji svoja dejanja pri sodelovanju in načrtuje dolgoročno sodelovanje. Kodeks je prvi in najbolj temeljni korak, ki ga mora podjetje narediti.

Podjetje mora dobavitelje, še posebej obstoječe, zgodaj seznaniti s cilji in zahtevami, kar lahko stori že ob oblikovanju vizije in ciljev podjetja. Rezultat takih neformalnih razprav služi kot orientacija pri oblikovanju kodeksa ravnanja.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

173

Ključne vsebine Kodeks ravnanja naj se sklicuje na splošne in specifične mednarodne standarde in norme ter lokalno zakonodajo in regulacije, ki so v veljavi na kraju delovanja. To je priporočljivo, ker ni treba vzpostavljati novih standardov in ker so dobavitelji posledično soočeni z enovitimi zahtevami, namesto z različnimi, od podjetja do podjetja. Mednarodni standardi, še posebej na ravni panog ali produktov, poenostavijo zahteve do dobaviteljev.

Splošni standardi in norme, na katere se lahko podjetje sklicuje, vključujejo med drugim: − Splošno deklaracijo človekovih pravic, − ključne standarde glede dela Mednarodne organizacije dela (ILO), − deset načel mednarodnega pakta ZN, − Smernice OECD za multinacionalna podjetja, − Tripartitno deklaracijo o načelih za multinacionalna podjetja in družbeno politiko ILO, − Smernice za družbeno odgovornost ISO 26000, − Smernice za poslovanje in človekove pravice ZN, − Konvencijo OECD glede boja proti podkupovanju tujih državnih uradnikov v mednarodnih transakcijah ali Konvencijo proti korupciji ZN, − dokumente EU. Podjetje mora definirati mejo ničelne tolerance v okviru svojega kodeksa in zagotoviti, da so dobavitelji ustrezno in vnaprej informirani o posledicah kršenja.

Vključena področja lahko temeljijo na navedenih listinah. Običajno so to področja pragozdov, otroškega dela in trgovine z ljudmi.

Kodeksi so v strukturi običajno podobni, sestavljeni so iz: − uvoda, ki povzame poslanstvo in se sklicuje na mednarodne dokumente, poleg tega lahko določi naloge neposrednih dobaviteljev, kot je na primer prenos kodeksa na poddobavitelje ali soglasje k sodelovanju v revizijah; − zahtev do dobaviteljev – običajno so razčlenjene na okolje, družbo in upravljanje; posamični pogoji se lahko sklicujejo na več standardov, na primer EMAS ali ISO 14001; − razumevanja in sprejetja na strani dobavitelja, ki s svojim imenom in podpisom predstavnika potrdi, da je kodeks prebral, razumel in sprejel.

Vzpostavitev obveznosti kodeksa Podjetje naj zahteve iz kodeksa ustvari kot zavezujoče v okviru svojega odnosa z neposrednimi dobavitelji. Prvi korak je, da podjetje podpiše kodeks in se zaveže k njegovi implementaciji. Pogoji kodeksa so lahko razloženi z razpravo ali webinarjem, dodatno pa je lahko od dobavitelja zahtevano, da objavi kodeks zaposlenim v podjetju in ga po potrebi prevede v lokalni jezik. Še bolj zavezujoča je vključitev kodeksa v pogodbo z dobaviteljem, kar se lahko stori s popolnim sprejemom kodeksa, na primer v obliki aneksa k pogodbi ali s prenosom ključnih zahtev v besedilo pogodbe. Podjetje bi moralo zagotoviti jasnost posameznih členov in izogibanje izjavam deklarativne narave. Zaveza dobavitelja poleg tega vpliva na odnose s poddobavitelji. Načeloma obstaja pogodbeno sodelovanje le z dobaviteljem prve stopnje, kar sprva ne vključuje poddobaviteljev druge ali tretje stopnje. A pogodba lahko zaveže dobavitelja k prenosu specifikacij kodeksa tudi na svoje dobavitelje, kar je še posebej pomembno, ko je podjetje identificiralo tveganja v zgornjem toku dobavne verige.

Kodeks ravnanja naj se sklicuje na splošne in specifične mednarodne standarde in norme ter lokalno zakonodajo in regulacije, ki so v veljavi na kraju delovanja.

174

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

6.

korak

OCENJEVANJE USPEŠNOSTI TRAJNOSTNOSTI PRI DOBAVITELJIH IN KREPITEV USPOSOBLJENOSTI

Cilji 6.

− Ocenjevanje dobaviteljev. Da bi zagotovilo skladnost dobaviteljev s kodeksom ravnanja ali s pogodbenimi pogoji in implementacijskimi ukrepi, ima podjetje na voljo številne mehanizme, ki jih lahko uporabi v luči trajnostnih vplivov glede na možnosti vpliva in razpoložljivost resursov. − Razvoj zmožnosti dobaviteljev. Za izboljšanje dobavne verige je najučinkoviteje vzpostaviti zmožnosti dobaviteljev, saj podjetje tako izpolnjuje tudi pričakovanja svojih strank. − Dodatni kriteriji pri izbiri in potrjevanju dobaviteljev. Podjetje vnese trajnostne kriterije v postopek izbire in potrjevanja dobaviteljev. Informacije iz analize pomembnosti in samoocenjevanj dobaviteljev so lahko uporabljene pri izbiri novih dobaviteljev in potrjevanju obstoječih dobaviteljev.

Kateri pristopi, metode in orodja so na voljo?

Evalvacijski ukrepi so zlasti nujni, ko obstaja možnost potencialne škode in je verjetnost nastanka velika. Na drugi strani zadoščajo informacije, če je tveganje nizko. Dolgoročno je uporabno kombinirati različne ukrepe. Ob pomanjkanju nujnih nadzornih mehanizmov bo sam pregled nezadosten, prav tako tudi razvoj dobaviteljev na dolgi rok.

Ocenjevanje dobaviteljev Sistem ocenjevanja dobaviteljev, ki poteka korak za korakom, je posebej primeren za podjetja s številnimi neposrednimi dobavitelji in poddobavitelji. Četudi poslovni odnosi z dobavitelji temeljijo na kodeksu ravnanja, bi morali biti sistematično pregledovani, vzpostavljene bi morale biti zmogljivosti za samoocenjevanje. Revizije neposrednih dobaviteljev bi morale zaradi visokih

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

175

finančnih stroškov in omejenih človeških virov potekati na lokacijah s povečanim tveganjem kršenja zahtev glede trajnostnosti. Podjetja lahko upoštevajo tudi obseg, do katerega lahko uporabijo spletne baze podatkov za ocenjevanje dobaviteljev in panožne pobude.

Samoocenjevanje dobavitelja Podjetja lahko odkrijejo, kako se dobavitelj sooča s tveganji v svojih obratih in pri postopkih, z uporabo metode samoocenjevanja. Dobavitelji pri tem z izpolnjevanjem vprašalnika ocenijo, v kolikšni meri ustrezajo želenim zahtevam.

Nekatera podjetja samoocenjevanje že uporabljajo v okviru upravljanja kakovosti ali nabave, vendar brez vključevanja trajnostnih tem. Vprašalnik je lahko dopolnjen s specifičnimi poizvedbami glede ekoloških in družbenih vplivov ter specifičnimi tveganji. Morebitne teme so na primer: − odgovornost za trajnostno upravljanje in skladnost s certifikati/standardi, − certificiranje s področja okolja, kot so sheme EMAS ali ISO 14001, ali s področja dela, kot je na primer SA 8000, − spoštovanje standardov, za katere niso predvideni certifikati, kot je na primer ISO 26000, − sodelovanje pri večdeležniških in panožnih pobudah, − interna trajnostnost in ukrepi s področja preprečevanja negativnih vplivov, − rezultati predhodnih revizij z informacijami o njih, − zaveze poddobaviteljev, kot je na primer spoštovanje lastnih kodeksov dobaviteljev.

Prednost samoocenjevanja dobaviteljev je v tem, da lahko to podjetja hitro implementirajo ter pridobijo prvo sliko o močeh in šibkostih dobavitelja. Številne spletne rešitve nudijo podporo podjetjem in njihovim dobaviteljem. Kljub temu so samoocenjevanja le samodeklaracija in slediti bi morali ukrepi, kot je nadzor ali podpora.

Revizija Ocenjevanje z revizijo na lokaciji obrata s strani sodelavcev podjetja ali neodvisnih izvajalcev gre dlje od samoocenjevanja. Pristop se priporoča, ko obstaja povečano tveganje kršitev. V reviziji kvalificirani revizorji preverjajo skladnost dobaviteljev, lahko v časovnih intervalih ali od primera do primera različno.

Ločimo med notranjim nadzorom, nadzorom stranke pri dobavitelju in nadzorom, ki ga izvede tretja oseba. Številna manjša podjetja imajo omejene možnosti izvajanja revizij. V tem smislu je analiza pomembnosti, ki služi kot sito, odločilnega pomena, saj usmerja k osredotočanju. Če analiza pomembnosti usmerja k reviziji večjega števila dobaviteljev, še posebej v državah, kjer podjetje ni prisotno, naj to preveri možnosti revizije in potrebnih znanj. Če tega ni na voljo, je smiselno vključiti zunanje revizorje.

Revizije običajno vključujejo spraševanje, opazovanje in poslušanje, da bi določili, če so specifikacije spoštovane in če dobavitelj pri tem napreduje. Revizija se izvaja na podlagi specifičnih zahtev, ki so zabeležene v revizijskem poročilu.

Ključne sestavine revizije so: − pogovori z vodstvom glede korporativnih politik in implementacije, uporabe sistemov upravljanja, plačne politike, delovnega časa, − pogovori z zaposlenimi glede pogojev dela, rabe resursov, enakosti med spoloma,

Prednost samoocenjevanja dobaviteljev je v tem, da lahko to podjetja hitro implementirajo ter pridobijo prvo sliko o močeh in šibkostih dobavitelja.

176

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

− pregled obrata z namenom ugotavljanja morebitnih vidnih kršitev, − ocena dokumentacije, kot so podatki o zaposlenih, dokumenti glede zdravja in varnosti, informacije o delovnem času, podatki o emisijah in rabi materialov ter energije.

Revizija lahko za večjo učinkovitost vključuje različne teme, na primer trajnostne teme in teme s področja kakovosti. Rezultati so vključeni v ocenjevanje in lahko pomagajo pri odločanju o nabavnih odločitvah ali širitvi znanj o dobavni verigi in povezanih tveganjih.

Razvoj načrtov korektivnih ukrepov dobaviteljev Če rezultati samoocenjevanj ali revizij prikažejo, da ima dobavitelj potencial za izboljšave, ali pa v primeru odkritih kršitev, bi moralo podjetje preveriti, če lahko razvije načrt korektivnih ukrepov skupaj z dobaviteljem in če lahko pomaga pri njegovi implementaciji. Načeloma bi morali načrti korektivnih ukrepov jasno izražati vsebino in terminski okvir ciljev ter postaviti jasne indikatorje pregleda. Če so primanjkljaji očitni, je priporočljivo dopolniti pogodbe z načrtom korektivnih ukrepov, cilji in pravili. Takšna oblika sodelovanja je možna le, če je dobavitelj pri volji in če ima podjetje nad njim ustrezne vzvode. Če ni tako in so kršitve resne, se je treba odločiti o morebitnem končanju poslovnih odnosov in zamenjavi dobavitelja.

Dolgoročno grajenje usposobljenosti dobaviteljev Kratkoročni korektivni ukrepi morajo biti pospremljeni s srednjeročnim in dolgoročnim razvojem kompetenc med dobavitelji, ki lahko vključujejo: − usposabljanje dobaviteljev (glede relevantnih standardov in pogojev), − tehnično pomoč kot postopkovno optimizacijo (na primer za zmanjševanje emisij), − implementacijo dobaviteljevih pilotnih projektov (na primer glede vpeljevanja okoljskih sistemov upravljanja), − izvedbo analiz pomembnosti skupaj z dobavitelji.

Kot pri drugih postopkovnih korakih bi morala biti podjetja zmožna implementirati skupne ukrepe za vzpostavljanje in širjenje dobaviteljevih zmogljivosti glede trajnostnosti prek panožnih pobud.

Izbira dobaviteljev in potrjevanje s kriteriji trajnostnosti Izbira dobaviteljev in potrjevanje predstavljata temeljni postopkovni korak, kjer se uporabi vse pridobljeno znanje. Informacije iz analize pomembnosti in predvsem iz samoocenjevanj bi morale biti uporabljene pri izbiranju novih dobaviteljev in potrjevanju obstoječih. S takšnim početjem naj bi podjetje gradilo na obstoječih orodjih in postopkih ter jih dopolnilo s trajnostnimi kriteriji. Primer je ocenjevanje dobaviteljev pri upravljanju kakovosti.

Ocenjevalni kriteriji za konvencionalno upravljanje dobavne verige na podlagi cene, kakovosti in rokov so dopolnjeni z določenimi družbenimi in okoljskimi standardi. Trajnostni certifikati, rezultati revizij ali testi emisij in načrti korektivnih ukrepov zagotavljajo spoštovanje takšnih standardov. Dodatno je mogoče določiti izključevalne kriterije, kot so na primer nedvoumne kršitve pravnega reda.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

7.

korak

POROČANJE

Cilji − Razkrivanje informacij o trajnostnem upravljanju kot delu poročanja. Podjetja gradijo transparentnost z ukvarjanjem s trajnostnostjo po dobavnih verigah. − Izbrani indikatorji za poročanje. Informacije, ki so komunicirane interno in eksterno, so merjene s smiselnimi indikatorji.

Kateri pristopi, metode in orodja so na voljo?

Razkrivanje informacij o trajnostnem upravljanju dobavnih verig kot delu poročanja S ciljem doseganja povečanega povpraševanja po informacijah o odgovornosti in tveganjih v dobavni verigi naj podjetje poroča o svojih aktivnostih pri trajnostnem upravljanju dobavnih verig. Običajno se to dosega s trajnostnimi poročili. Obstaja več standardov poročanja in smernic, ki bi jih podjetje lahko uporabilo pri temi dobavne verige.

Podjetje naj zagotovi, da informacije ustrezajo zahtevam deležnikov in da ni spregledan noben ključni vidik. Te osrednje informacije vključujejo: − razkritje o trajnostnih vplivih ali tveganjih po dobavni verigi in prikaz potrebe po ukrepih (dobra praksa bi bilo individualno poimenovanje tveganih držav in transparentnost po regijah); − podrobnosti o pomembnosti in analiza tveganj postopkov glede na oceno dobavne verige (dobra praksa bi bila analiza tveganja s sklicevanjem na tvegane države in internim kvantificiranim sistemom ocenjevanja tveganj); − informacije o implementaciji ukrepov, vključno s tistimi, ki zahtevajo uporabo standardov ali kodeksov ravnanja, sklicevanje na nacionalne ali mednarodne panožne standarde ali revizije (dobra praksa bi bila transparentnost revizij v njihovem obsegu in rezultati, ki bi prikazali posledice morebitnih kršitev).

7.

177

178

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Izbrani indikatorji za poročanje Podjetje lahko pregleda in glede na potrebo prilagodi ključne indikatorje za trajnostno upravljanje dobavne verige. Primeri smiselnih obstoječih indikatorjev so številni testi emisij, razmerje zavrnjenih produktov in povprečno trajanje odnosov z dobavitelji.

Podjetje lahko po drugi strani vzpostavi nove kriterije, ko želi meriti uspešnost specifičnih ukrepov, ki so bili sprejeti kot rezultat predhodnih ukrepov. Pri tem se lahko zanaša na standarde GRI (Global Reporting Initiative), Nemški kodeks trajnostnosti (DNK) in ESG (okolje, družba, upravljanje).

Primeri indikatorjev znotraj podjetja: − število ali vrednost nabavljenih in potencialno certificiranih produktov in njihov delež po segmentih, − delež zavrnjenih produktov (odstotek v primerjavi s predhodnimi leti), − število izvedenih revizij dobaviteljev (glede na število zaposlenih), − sodelovanje z deležniki, specifičnimi za dobavno verigo (na primer število in tip članstev v zvezah in pobudah), − usposabljanje zaposlenih v podjetju (na primer ure in število zaposlenih).

Primeri indikatorjev, specifičnih za dobavitelje: − delež (pod)dobaviteljev, ki so podpisali kodeks ravnanja, − delež (pod)dobaviteljev, ki so oddali samooceno, − delež certificiranih (pod)dobaviteljev, − število revizij, − število (pod)dobaviteljev, ki so v postopku izvajanja načrta korektivnih ukrepov, − povprečen čas trajanja odnosov z dobavitelji, − število (pod)dobaviteljev, s katerimi se je končal odnos, − delež (pod)dobaviteljev, ki bi jih usposabljali zaposleni podjetja ali tretji akterji.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

Kje lahko podjetje poišče nadaljnje informacije?

Info Panožne pobude Podjetja lahko uporabljajo panožne pobude ali sodelovanja, ki so specifična za panogo oz. potekajo med več panogami, od tega imajo prednosti podjetja in njihovi dobavitelji. S skupnim vzpostavljanjem učinkovitih standardov in sodelovanjem pri usposabljanju in nadzoru lahko podjetja zmanjšajo stroške. Enako velja za dobavitelje, saj se jim ni treba odzivati na posamične prošnje naročnikov, ker so njihove zahteve združene. Glede na panožno pobudo se razlikujejo storitve in zmogljivosti. Podjetja naj zato podrobno preučijo pričakovane zmogljivosti. Kriteriji lahko vključujejo vidike trajnostnosti, ki so pokriti, raven ambicij, vključenost deležnikov, ponudbo usposabljanj, robustnost postopka zbiranja podatkov in stroške pridružitve panožni pobudi.

Pobude za številne panoge že obstajajo. Na seznamu, ki ni celovit, najdete nekaj primerov.

Kemična industrija: Together for Sustainability Združenje uporablja Ecovadis za ocenjevanje dobaviteljev, dodatno ponuja skupinske revizije in dostop do obstoječih ocen.

Industrija elektronike: Electronic Industry Citizenship Coalition (EICC) V EICC so združena vodilna svetovna podjetja s področja elektronike, ki si skupaj prizadevajo spodbujati etično, okoljsko in družbeno odgovornost po dobavnih verigah. Člani so zavezani k implementaciji kodeksa ravnanja, ki ga koalicija objavi.

Prodaja: Carbon Performance Improvement Initiative (CPI2) Trgovska podjetja so vzpostavila pobudo podnebnih dejanj pod okriljem Združenja za zunanjo trgovino (AVE).

Osredotočenost je na upravljalskem orodju za ustvarjanje trajnostnih dobavnih verig in rabo energije, vode in kemikalij v obratih.

179

180

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Informacijski in komunikacijski sektor: GeSI (Global e-Sustainability Initiative) V GeSI so se združila podjetja iz informacijskega in komunikacijskega sektorja, ki so povezala zmogljivosti, informacije in praktične primere, da bi zagotavljala trajnostno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo.

Več panog: Business Social Compliance Initiative (BSCI) Pobuda med drugim zagotavlja kodeks ravnanja s poudarkom na družbenih temah v dobavni verigi in podpira verifikacijo skladnosti. Podjetja lahko dostopajo tudi do drugih storitev. Pobuda temelji na celoviti deležniški integraciji. Pogoj za članstvo je članstvo v AVE. Več panog: Business Environmental Performance Initiative (BEPI) Tudi BEPI je tako kot BSCI vzpostavljena v okviru AVE. Prizadeva si vzpostaviti minimalne standarde za izboljševanje okoljske uspešnosti na proizvodnih lokacijah v tveganih državah. Poudarek je na analizi tveganj in podajanju informacij ter usposabljanj proizvajalcem.

Naravni viri, več panog: The Extractive Industries Transparency Initiative (EITI) Pobuda je zveza vlad, nevladnih organizacij in podjetij. Člani so zavezani k povečanju transparentnosti v postopku plačevanja vladam za surovine. Krovna organizacija za surovine je International Council on Mining and Metals.

Naravni viri, več panog: Public-Private Alliance for Responsible Minerals Trade (PPA) Zveza spodbuja prizadevanja za izboljševanje ravnanja s konfliktnimi minerali v dobavnih verigah iz Demokratične republike Kongo in regije velikih jezer v Afriki. Pobuda zagotavlja finančno in koordinacijsko podporo organizacijam, ki se nahajajo v regijah s trgovanjem s konfliktnimi minerali.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

Aktivno upravljanje dobaviteljev v družbi Bayer Iz prakse Bayer je globalno podjetje s ključnimi kompetencami na področjih varovanja zdravja in prehrane. Namen Bayerjevih izdelkov in storitev je pomagati ljudem in planetu v iskanju rešitev za premagovanje največjih izzivov današnjega časa.

Vse večja in starajoča se populacija zahteva ustrezno preskrbo s hrano in izboljšano zdravstveno oskrbo. Bayer spodbuja trajnostni razvoj in si s svojim poslovanjem in inovacijami prizadeva ustvarjati ugoden vpliv na družbo in okolje.

Družba posluje v 83 državah in zaposluje skoraj 100.000 oseb1, svoje predstavništvo pa ima že več kot 50 let tudi v Sloveniji.

Transparentno poročanje o trajnostnih prizadevanjih in dosežkih Poleg finančnega letnega poročila Bayer izdaja tudi letno poročilo o trajnosti (Sustainability Report), ki vsebuje pregled napredne trajnostne strategije in podrobno dokumentira dosežke družbe na tem področju. Poročilo je usklajeno s standardi za poročanje o trajnosti (GRI) in 10 načeli Globalnega dogovora Združenih narodov (UNGC) za odgovorno vodenje podjetja s področij človekovih pravic, delovnih standardov, podnebja in boja proti korupciji. V letu 2021 je poročanje o trajnosti usklajeno tudi s standardi SASB2 (Sustainability Accounting Standards Board) in s priporočili TCFD3 (Task Force on Climate-related Financial Disclosures). Svoje dosežke v poročilu merijo z jasnimi nefinančnimi pokazatelji uspeha.

S Kodeksom za dobavitelje do boljših trajnostnih standardov S trajnostnim upravljanjem dobavnih verig podjetje uravnava procese nabave in upravljanja z dobavitelji z ambicioznimi etičnimi, družbenimi in okoljskimi standardi. Obenem enako pričakuje od svojih dobaviteljev, ki jih pri tem tudi podpira. Pri izbiri dobaviteljev poleg ekonomskih uporablja tudi okoljske in družbene standarde ter standarde upravljanja podjetij (ESG). Ti standardi so opredeljeni v Bayerjevem Kodeksu ravnanja dobaviteljev4, ki temelji na načelih Globalnega dogovora Združenih narodov in stališču podjetja o človekovih pravicah. Namen tega dokumenta je zagotoviti konkretne primere dobrih praks in meril, ki jih lahko dobavitelji uporabijo, ter reference, kot so regulativni okvir in standardi, ki urejajo Bayerjeva trajnostna prizadevanja.

Leta 2021 je podjetje sodelovalo s 93.844 dobavitelji z vsega sveta. Za obvladovanje tveganj in nemoteno oskrbo je ključno strateško upravljanje dobavne verige, ki velja za celotno podjetje, zato zaposlene v nabavi izobražujejo

Asistentka v laboratoriju v enoti za varnostno preverjanje teže v mestu Bergkamen, foto: Bayer

181

182

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

in usposabljajo na področju trajnostnih zahtev družbe. Pri nabavi strateško pomembnih surovin in storitev so ključne dolgoročne pogodbe z dobavitelji in aktivno upravljanje dobaviteljev. Tako znižujejo nabavna tveganja, kot so ozka grla pri dobavi in znatna nihanja cen, ter s tem zagotavljajo konkurenčnost in nemoteno izvajanje procesov. Glavni nabavni material so aktivne snovi, osnovne surovine, polproizvodi, končni proizvodi in semena, pomemben del pa predstavljajo tudi tehnična oprema in storitve, material za raziskave in razvoj (R&D), marketinške storitve in informacijske tehnologije.

Varstvo podnebja v dobavni verigi Varstvo podnebja je ključni element Bayerjeve strategije in je podprto s Kodeksom ravnanja dobaviteljev. V letu 2020 se je podjetje pridružilo Pobudi za znanstveno utemeljene cilje (SBTi - Science-based Targets initiative), ki je potrdila cilje podjetja za pomembno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov – tako v notranjih procesih kot v procesih, ki izhajajo iz dobavne verige. Poleg zaveze k znižanju emisij v notranjih procesih za 42 % so se zavezali, da bodo do leta 2029 obseg emisij toplogrednih plinov iz naslova surovin in storitev, investicijskega blaga, aktivnosti, vezanih na gorivo in energijo, transport in distribucijo ter poslovnih potovanj, znižali za 12,3 % glede na izhodiščno leto 2019.

V okviru Pobude za oskrbovalne verige CDP (v preteklosti znane kot CDP - Carbon Disclosure Project) podjetje svoje pomembne dobavitelje in tiste, ki prispevajo velik delež v emisijah, poziva k razkrivanju programa za varstvo podnebja ter informacij o ciljih zmanjševanja emisij in rabi obnovljive energije. Hkrati si prizadevajo za identifikacijo potencialov za znižanje toplogrednih plinov pri dobaviteljih in vključevanje teh potencialov v prizadevanja za njihov razvoj.

Od leta 2021 za izračun transportnih toplogrednih plinov uporabljajo spletni kalkulator EcoTransIT World za samodejni izračun toplogrednih plinov. So tudi del iniciative EcoTransIT World za izboljšanje metod pri določanju emisij svetovnega transporta.

Načelo raznolikosti v dobavni verigi Kadar je mogoče, surovine in storitve nabavljajo lokalno, s čimer se hitreje odzivajo na zahteve kupcev, hkrati pa pomagajo krepiti lokalno gospodarstvo. Za promocijo raznolikosti znotraj dobavne verige so vzpostavili Program za raznolikost dobaviteljev (Supplier Diversity Program), ki podpira manjše in raznolike dobavitelje ter jim nudi priložnosti za rast in razvoj. Pomembna je tudi podpora prek gospodarskih zbornic in drugih organizacij, ki dobaviteljem pomagajo pri profesionalnem razvoju, jim nudijo finančne ugodnosti za izboljšanje konkurenčnosti in podporo pri izpolnjevanju razpisnih pogojev.

Štirje koraki za izboljšanje trajnostnih praks v dobavni verigi Nabavni proces zahteva nenehen strateški razvoj trajnostnih tem, kjer bo v prihodnjih letih poudarek na zahtevah s področij okolja in človekovih pravic ter programu raznolikosti dobaviteljev. Vsi Bayerjevi strateško pomembni dobavitelji morajo doseči EcoVadis »zeleno oceno« (vsaj 45 od 100 točk) ali primerljiv rezultat pri reviziji. Od leta 2021 potencialne nove dobavitelje z visokim trajnostnim tveganjem, pri katerih naročila presegajo 250.000 evrov, pregledajo tudi s trajnostnih vidikov. Nabavna služba sodeluje pri uvajanju skrbnega pregleda njihovih poslovnih procesov in je odgovorna za meritve, povezane z zmanjšanjem ogljičnega odtisa dobavne verige.

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

Štirje koraki za izboljšanje trajnostnih praks v dobavni verigi

Ozaveščanje

Izbira dobaviteljev za ocenjevanje

Ocenjevanje trajnostne uspešnosti

1. korak – ozaveščanje Temeljna načela trajnostnih zahtev izvirajo iz Kodeksa ravnanja dobaviteljev, ki vključuje področja etike, odnosov z zaposlenimi in drugimi deležniki (vključno s človekovimi pravicami), zdravja, varnosti, okolja in kakovosti, sistemov vodenja in upravljanja. Dobavitelji se ob registraciji zavežejo k spoštovanju temeljnih načel Kodeksa, standardne dobavne pogodbe pa vključujejo klavzulo, ki omogoča preverjanje skladnosti poslovanja dobaviteljev z vidika trajnostnih zahtev.

2. korak – izbira dobaviteljev za ocenjevanje Podjetje dobavitelje izbira sistematično, na podlagi spletne ocene ali revizije z vidika skladnosti poslovanja dobavitelja s Kodeksom ravnanja dobaviteljev.

Posamezne dobavitelje klasificirajo glede na trajnostna tveganja, z oceno prevladujočih tveganj v državi dobavitelja (na podlagi klasifikacije tveganj s strani Svetovne banke) in tveganj z vidika panoge dobavitelja (na podlagi klasifikacije tveganj s strani Združenih narodov). Tovrstna targetirana analiza povečuje transparentnost v dobavni verigi. Na podlagi teh kriterijev nato izberejo dobavitelje, ki so podvrženi ocenjevanju trajnostne uspešnosti.

3. korak – ocenjevanje trajnostne uspešnosti Skladnost poslovanja dobaviteljev s Kodeksom preverjajo tako zunanji kot Bayerjevi revizorji s spletnim ocenjevanjem EcoVadis ali revizijo na lokaciji dobavitelja oziroma preko virtualnega okolja. Kriteriji ocenjevalnika EcoVadis na področjih okolja, etike, delovne prakse in človekovih pravic ter trajnostne nabave, ustrezajo zahtevam Kodeksa ravnanja dobaviteljev, upoštevajo specifike države in panoge dobavitelja ter velikost dobavitelja. Revizorji se pri oceni dobaviteljev osredotočajo na področja zdravja, zaščite in okolja. Upošteva se potenciale tveganja na področju npr. snovi, proizvodnih procesov, varstva pri delu in okoljskih dejavnikov ter tudi tveganje na ravni države. Pregled vključuje tudi razkritje izvora določenih primarnih materialov, kot so npr. konfliktni materiali, kjer uporabljajo mednarodno prepoznano predlogo za poročanje o konfliktnih materialih – Conflict Minerals Reporting Template (CMRT). Dobavitelji morajo zagotoviti, da izdelki, ki jih dobavijo Bayerju, ne vsebujejo kovin ali njihovih spojin, ki izvirajo iz mineralov v konfliktnih regijah, ki neposredno ali posredno pripomorejo k financiranju ali podpori oboroženih skupin ter povzročajo ali podpirajo zlorabo človekovih pravic. Dobavitelje, ki teh zahtev ne izpolnjujejo, opozorijo in uvedejo primerne ukrepe.

Razvoj dobaviteljev

183

184

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

4. korak – razvoj dobaviteljev Na podlagi rezultatov ocenjevanja definirajo ukrepe za izboljšave. Rezultati spletnega ocenjevanja EcoVadis so pokazali, da je izboljšava potrebna na področju etike in trajnostne nabave, revizija pri dobaviteljih pa je pokazala potrebo po izboljšanju na področju varnosti in zdravja pri delu. Kjer so rezultati na področju implementacije trajnostnih vidikov kritični, Bayer zahteva, da dobavitelji na podlagi akcijskega načrta odpravijo identificirane pomanjkljivosti v določenem časovnem obdobju. Temu sledi postopek ponovnega ocenjevanja ali revizije.

Dodatna podpora dobaviteljem Dobaviteljem pri doseganju trajnostnih zahtev pomagajo tudi preko globalnega spletnega dogodka Dan dobaviteljev, kjer se med drugim osredotočajo na trajnostne vsebine. Industrijska pobuda Pharmaceutical Supply Chain Initiative (PSCI) ponuja tudi spletno knjižnico, kjer lahko dobavitelji izpopolnijo svoje znanje s področja zakonodaje na področju človekovih pravic, procesne in proizvodne varnosti ter varstva okolja in se povezujejo z drugimi dobavitelji. V sklopu trajnostne iniciative Together for Sustainability (TfS) pa razvijajo praktično usmerjeno izobraževalno okolje za dobavitelje in kupce, z namenom krepitve njihovih kompetenc na področju trajnostnih vsebin, predvsem z vidikov etike, konfliktnih mineralov, ravnanja z odpadki in ukrepov proti korupciji. Dobavitelje v določene izobraževalne tečaje vključujejo na podlagi doseganja ocen.

Skladišče Bayerjeve enote Pharmaceuticals v Leverkusnu, foto Bernhard Moll_Territory

Viri: 1 Sustainability Reports of Bayer, dostopno prek: https://www.bayer.com/sites/default/files/2022-03/Bayer-Sustainability-Report-2021.pdf 2 Bayer SASB Index 2021, dostopno prek: https://www.bayer.com/sites/default/files/2022-03/Bayer-sasb-index-2021.pdf 3 Bayer TCFD Report 2021, dostopno prek: https://www.bayer.com/sites/default/files/2022-03/Bayer-tcfd-report-2021.pdf 4 Bayer’s Supplier Code of Conduct, dostopno prek https://www.bayer.com/sites/default/files/2020-08/English%20version.pdf

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

185

Zniževanje emisij CO2 v celotni dobavni verigi Pivovarne Laško Union Iz prakse Pivovarna Laško Union (PLU) je največji proizvajalec pijač v Sloveniji in zaposluje več kot 600 ljudi. Podjetje je v 100-odstotni lasti nizozemske družbe Heineken. Strategija trajnostnega razvoja Pivovarne Laško Union »Varimo boljši svet« je del glavne globalne poslovne strategije družbe Heineken, imenovano Evergreen. Ta v veliki meri vključuje tudi Direktivo o skrbnem pregledu trajnosti podjetij, ki jo uresničujemo pri svojem delovanju.

Naše ključne zaveze in cilji varovanja okolja so: racionalna uporaba vseh virov energije in surovin, zniževanje ogljičnega odtisa ter vpeljevanje smernic krožnosti pri upravljanju z odpadki in stranskimi proizvodi. Med zavezami družbene trajnosti uresničujemo kulturo vključenosti in raznolikosti, krepitev pravičnih in varnih delovnih mest ter podpiranje skupnosti. V okviru zavez odgovornosti so naše ključne usmeritve zagovarjanje zmernosti, naslavljanje škodljivih posledic uživanja alkohola in zagotavljanje brezalkoholnih različic pijač, s čimer imajo potrošniki večjo in odgovorno izbiro. Delujemo transparentno, zato naše dosežke objavljamo v letnem trajnostnem poročilu, spremljamo pa tudi dosežke in uspehe ostalih deležnikov in širše družbe.

Monika Varšek, direktorica nabave Blaž Medja, vodja trajnostnega razvoja

Smo del globalne strateške nabave Heinekena Nabavna služba Pivovarne Laško Union (PLU) je del globalne strateške nabave Heinekena (Heineken Global Procurement) s sedežem v Amsterdamu. Ta za vse svoje pivovarne postavlja in koordinira nabavo surovin, pakirnih materialov in številnih storitev. V oblikovanje in izvajanje politike trajnostnega razvoja so vključene tako globalna nabava v Amsterdamu kot lokalne nabave pivovarn Heinekena po svetu.

Prednosti enotnega pristopa so: poenotenost politike v odnosu do dobaviteljev, celovit in objektiven pogled na doseganje uspešnosti dobaviteljev skozi celoten operativni proces ter investiranje v tiste vire in partnerstva, ki poslovanju družbe prinašajo dodano vrednost. Ključna naloga nabave je, da skupaj z internimi deležniki skrbi za optimizacijo stroškov preko nabavnih cen in smotrne (u)porabe virov. Z dobavitelji vzpostavljamo partnerske povezave za dobro operativno ter dolgoročno, razvojno in trajnostno sodelovanje.

Na fotografiji hmeljska trgatev, vir Pivovarna Laško Union

186

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Manifest v strategiji trajnostne nabave Nabavni procesi temeljijo na Manifestu trajnostne nabave, ki je sestavljen iz petih stebrov. Za agilnost nabavnih procesov je pomembna ustrezna baza dobaviteljev, s katerimi lahko gradimo znanja in iščemo nove priložnosti za trajnostni razvoj v celotni dobavni verigi. Podpora temu je digitalizacija, ki omogoča uporabo različnih orodij za pravilno in hitro izvajanje poslovnih procesov, za doseganje trajnostnih ciljev in analizo podatkov.

Obvezni del dogovora o sodelovanju PLU z dobavitelji in poslovnimi partnerji je spoštovanje t. i.

Kodeksa poslovnega ravnanja.

Obvezni del dogovora o sodelovanju PLU z dobavitelji in poslovnimi partnerji je spoštovanje t. i. Kodeksa poslovnega ravnanja, ki je zelo pomemben element naše poslovne politike. S sklenitvijo dogovora o sodelovanju se vsak poslovni partner zaveže k odgovornemu poslovnemu ravnanju, ki je v kodeksu opisano skozi minimalne standarde integritete in poštenosti, dostojanstva in človekovih pravic, zdravja in varnosti ter varovanja okolja. Te minimalne standarde morajo dobavitelji vključiti v svoje delo in jih posredovati vsem, ki jih zaposlujejo ali z njimi sodelujejo. Od dobaviteljev namreč pričakujemo, da bodo zagotavljali ustrezno skladnost z minimalnimi standardi Kodeksa tudi s svojimi dobavitelji.

Vrednote in zaveze za odgovorno upravljanje dobavne verige Z dobavitelji in poslovnimi partnerji si prizadevamo za uresničevanje naših vrednot in zavez za odgovorno poslovanje. Zavedamo se, da lahko s sodelovanjem povečamo pozitiven vpliv in rastemo skupaj na trajnosten, odgovoren način. Upravljanje dobavne verige temelji na petih elementih: segmentacija dobaviteljev, upravljanje uspešnosti dobaviteljev, interakcije z dobavitelji, razvoj in inovacije ter upravljanje tveganj.

Pet elementov upravljanja dobavne verige

Upravljanje tveganj

Razvoj in inovacije

Segmentacija dobaviteljev

Upravljanje dobavne verige

Interakcija z dobavitelji

Upravljanje uspešnosti dobaviteljev

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

Segmentacija in ocena dobaviteljev Pomemben del Heinekenovih nabavnih procesov je segmentacija dobaviteljev in njihova ocena. Namen je zgraditi pravo bazo dobaviteljev, s katerimi skupaj rastemo in ravnamo odgovorno do družbe in planeta.

Dobavitelje razdelimo v skupine glede na preteklo uspešnost in prihodnji potencial. Na ta način lahko učinkovito načrtujemo čas in vire, ki jih namenimo odnosu s posameznimi dobavitelji.

Upravljanje uspešnosti dobaviteljev nam omogoča merjenje, analizo in upravljanje doseganja uspešnosti dobaviteljev za doseganje naših trajnostnih ciljev.

Trajnostni pristopi v nabavni službi Pristopi pri dobavi repromateriala in surovin so: − trajnostna logistika: merjenje ogljičnega odtisa v logistiki (vrsta voznega parka, razdalje), na osnovi česar izbiramo partnerje, s katerimi sodelujemo; − smernice pri dobavi repromateriala in surovin: dobavljanje repromateriala z minimalno količino sekundarne embalaže (del te se vrača dobaviteljem v ponovno uporabo); − optimizacija teže pakirnih materialov za trajnostno in smotrno porabo virov; − terminsko in količinsko planiranje nabav glede na potrebe v proizvodnji; − krožnost kot osnovni kriterij za določanje tipa nabave (npr. slad v cisternah, surovine v povratnih embalažnih enotah), kar vodi do zmanjševanja količine odpadkov.

Nabavna služba je vključena v pripravo strateškega načrta PLU s poudarkom na trajnostnih iniciativah na področjih, kot so izboljševanje ogljičnega odtisa, smernice pri uporabi trajnostne embalaže, podpora s trajnostnimi smernicami v prodajni službi ter digitalizacija, ki omogoča hitrejši prenos znanja, informacij in podatkov.

Namen je zgraditi pravo bazo dobaviteljev, s katerimi skupaj rastemo in ravnamo odgovorno do družbe in planeta.

187

188

Trajnostno upravljanje dobavne verige / Vodnik po trajnostnosti v podjetju

Vprašaj se Da V podjetju vemo, kateri ključni koraki so potrebni za trajnostno upravljanje dobavnih verig

Znamo zajeti in prikazati dobavno verigo

Znamo oceniti in prioritizirati tveganja glede trajnostnosti

Vemo, kako znotraj podjetja dodeliti vloge in odgovornosti glede trajnostnega upravljanja dobavnih verig Znamo postaviti pravila glede trajnostnosti in zahtevati njihovo spoštovanje od dobaviteljev in poslovnih partnerjev Vemo, na kakšne načine lahko povečamo svoj vpliv na trajnostno ravnanje dobaviteljev

Znamo vzpostaviti spoštovanje zavez glede trajnostnosti tudi pri posrednih dobaviteljih na nadaljnjih stopnjah dobavne verige Razumemo, kako nam lahko pri selekciji in nadzoru partnerjev pomagajo mednarodne certifikacijske sheme Vemo, katera orodja in sheme so nam lahko v pomoč pri trajnostnem upravljanju dobavne verige

Poznamo standarde trajnostnega poročanja in ključne indikatorje

Ne

Komentar

Vodnik po trajnostnosti v podjetju / Trajnostno upravljanje dobavne verige

Viri: - Federal Ministry for the Environment, Nature Conservation, Building and Nuclear Safety (BMUB): Step-by-Step Guide to Sustainable Supply Chain Management; A Practical Guide for Companies, 2017.

- Hoffmann, Esther; Christian Dietsche; Udo Westermann and Gerd Scholl 2015: Nachhaltigkeitsberichterstattung in Deutschland. Ergebnisse und Trends im Ranking der Nachhaltigkeitsberichte 2015. Berlin/Münster: IÖW/future.

- Shift 2014: Business and Human Rights Impacts: Identifying and Priorizing Human Rights Risks. Workshop Report, 15 & 16 January 2014, Social and Economy Council, The Hague, The Netherlands.

- OECD 2017: OECD Due Dilligence Guidance for Responsible Business Conduct (Draft 2.1). Implementing the due diligence recommendations of the OECD Guidelines for Multinational Enterprises. Paris: OECD.

189

190

Vodnik po trajnostnosti v podjetju

e-Vodnik po trajnostnosti v podjetju – ESG (okolje, družba, upravljanje) Izdala: Zanjo: Urednica:

Fit media d. o. o. mag. Vanesa Čanji mag. Vanesa Čanji

Prispevki:

Koncepti zelenega prehoda: Vanesa Čanji Krožni dizajn: Nina Meglič Standardi: Jošt Žagar Življenjski cikel izdelkov v luči ESG: Ana Brodar Energetsko upravljanje: Gregor Kustec Druga poglavja: strokovna ekipa podjetja Fit media (Vanesa Čanji, Jože Volfand, Tanja Pangerl, Jošt Žagar, Ana Brodar)

Lektura:

Tea Finžgar Plavčak

Oblikovanje:

Metka Vehovar Piano, Fit media d. o. o.

Fotografije:

www.shutterstock.com, arhivi podjetij in institucij 1. izdaja, december 2022

Izdajo priročnika so podprli ELES, d.o.o. ter Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in SRIP Krožno gospodarstvo