Pristojnosti si podajajo kot vroč kostanj mag. Danilo Burnač1 foto: www.shutterstock.com
30 62/63
okolje
Razvoj in cene komunale
V teh težkih ekonomskih, gospodarskih in političnih razmerah tako država kot lokalne skupnosti in komunalna podjetja menijo, da imajo premalo pristojnosti. To navzkrižje interesov narašča, ko ni dovolj sredstev za normalno delovanje vseh treh dejavnikov. Država omejuje sredstva lokalnim skupnostim, ki morajo izvajati zakonsko določene naloge kot naloge iz svoje pristojnosti. Lokalne skupnosti pa so tiste, ki so pri izvrševanju svojih proračunov vezane na povprečnino s primerno porabo na prebivalca. V času, ko je veliko stečajev, vedno manj aktivnega prebivalstva, je tudi manj sredstev iz dohodnine, ki so najpomembnejši vir proračuna posamezne lokalne skupnosti. Lokalne skupnosti znižujejo sredstva za investicije v komunalno infrastrukturo. Ob prenosu infrastrukture v poslovne knjige občin le-te namensko zbrana sredstva iz naslova najemnin uporabljajo za krpanje proračunskih lukenj. Izvajalci javne službe se srečujemo z več problemi: • vprašanje namenskosti sredstev najemnine v proračunih lokalnih skupnosti, • nenamenska raba zbranih sredstev vodnega povračila, • izplačilo nadomestil za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima, oktoberoctober 2011
• plačilo stroškov za izdajo soglasij in projektnih pogojev v postopkih pridobivanja gradbenih dovoljenj. 1 mag. Danilo Burnač, magister ekonomskih in poslovnih ved, direktor Mariborskega vodovoda in podpredsednik Zbornice komunalnega gospodarstva
V
drugem letu po ukinitvi sredstev v upravljanju, organiziranosti javnih podjetij, zamrznitvi cen lahko ocenimo, da so pred lokalnimi skupnostmi in izvrševalci javnih služb težki časi. Ob pravni nedorečenosti glede organiziranosti javnih podjetij ter izvajanju njihovih nalog kot dela obveznih javnih služb nastajajo nove ovire za izvajalce javnih služb. Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Ur. list RS, št. 63/09) je bistveno posegel v delo in ekonomski položaj izvajalcev gospodarskih javnih služb. Glavni vzrok sta bili dve izdani Uredbi o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev (Ur. list RS, št. 69/10, 12/11), ki sta občinam onemogočili sklepanje primernih pogodb o poslovnem najemu infrastrukture z izvajalci gospodarskih javnih služb. Tako ni mogoče urediti prave višine najemnine vsaj v višini amortizacije, ki je nujno potrebna za normalno vzdrževanje in izgradnjo komunalne infrastrukture. Država z zamrznitvijo cen postavlja občine pred dejstvo, da bodo morale kriti stroške izvajanja obveznih javnih služb iz svojih proračunov. S tem se povečuje odvisnost občin od države po pridobivanju sredstev iz državnega proračuna za dosego primerne porabe na prebivalca. Morda je to cilj države, da prisili občine k združevanju nekaterih skupnih služb in organov, ker bo vedno več občin postajalo insolventnih. S tem bo vsekakor lažje tudi politično vršila pritisk na samoukinjanje prevelikega števila občin. Župani, ki so na podlagi občinskih statutov odgovorni za izvajanje obveznih gospodarskih
javnih služb, so tako v nemilosti države, ki povečuje finančne obveznosti lokalnim skupnostim. Na drugi strani pa morajo župani politično preko občinskih svetov zagotoviti lastno ceno izvajanja storitve javne službe. Ker je to v volilnem letu velikokrat nemogoče izpeljati, imajo drugo možnost v subvencioniranju teh storitev iz občinskega proračuna. Tudi za subvencije je potrebna odločitev občinskega sveta, tako preostane županom težka naloga, kako zagotoviti sredstva za delo občine ter vzdrževanje in investicije v komunalno infra-
Občine so tako s prevzemom infrastrukture v svoje poslovne knjige prevzele tudi vodenje in izvajanje investicij ter praktično spremenile izvajalce javne službe v »režijske obrate«. strukturo. Ker se glas samoreševanja hitro širi, bom v nadaljevanju predstavil problematiko nenamenskosti rabe namenskih sredstev, ki bodo bremenile tako izvajalce javne službe kot same občine. Ker je za nastalo situacijo kriva država z nalaganjem obveznosti, bo morala država omogočiti, da se del zbranih sredstev vrne nazaj v okolje, kjer so se sredstva zbrala, zato predlagam tudi možne rešitve nastale situacije.