A. R. (osebna komunikacija, avgust 2018) Diagnoza: celiakija. Šok. Po dobrem pol letu hude slabokrvnosti sem mesec dni po gastroskopiji, ki je bila opravljena zaradi drugih težav in zgolj kontrolna po nekaj letih, po pošti dobila izvid z diagnozo celiakija in napotilom, naj se naročim k dietetiku. Po prvem šoku sem morala ugotoviti, kaj celiakija sploh je. Ker »stric Google« vse ve, sem se zakopala v brskanje po spletu. Nisem človek, ki se smili sam sebi, jadikuje ali se celo sprašuje, zakaj se to dogaja ravno meni. Sprejela sem diagnozo, nisem pa bila pripravljena na to, kje vse se skriva moj novi sovražnik. Gluten. Seveda sem najprej pomislila na kruh, moko, testenine … in se zapodila v trgovino na lov za njimi. Danes vem, da je bila to napaka. Kupila sem kruh, ki je bil milo rečeno zanič, moko, s katero nisem znala narediti nič, in testenine, ki so razpadle med kuhanjem. Nato sem seveda ugotovila, da ne zaslužim dovolj, da bi kupovala brezglutenske izdelke. Konec tedna sem si vzela nekaj več časa in se bolj poglobila v prebiranje informacij na svetovnem spletu, predvsem tistega dela, kako urediti kuhinjo, da bo varna, pregledala sem seznam rizičnih živil, pripravila pa sem tudi dokumentacijo za včlanitev v Slovensko društvo za celiakijo. Na spletu je kar nekaj slovenskih strani z informacijami o celiakiji in praktično nič strokovnih člankov. Zvečer sva se z možem usedla k večerji. Vsak s svojim kruhom, enim maslom in eno marmelado ter vsak s svojim priborom. Sedela sva in se gledala. Hitro je namreč postalo jasno, da tako ne bo šlo, da je marmelada sicer lahko brez glutena, vendar le do trenutka, ko jo prvič namažeš na glutenski kruh in z nožem ponovno sežeš vanjo. V tistih dneh je bila ena največjih težav malica v službi. Kjer sem delala, je bilo na voljo nekaj restavracij in kup pekarn. Nič uporabnega torej. Druga težava je bila peka kruha. Ker je bilo delo z brezglutensko moko, ki sem jo takrat dobila na
336
trgu, težko in nisem imela potrebnih izkušenj, sem kupila aparat za peko kruha. Kruh je bil soliden, vsaj v primerjavi z glutenskim. Ker pa gluten ni le v moki in testeninah, sem se morala naučiti veliko o branju deklaracij. Pri tem sem imela daleč največ težav. Sestavine na deklaraciji, poimenovane s strokovnimi izrazi, vsi aditivi ... Hkrati pa nobene uporabne literature, ki bi bila v pomoč. Kot da težav še ni bilo dovolj, je bilo okrog mene še kar nekaj nejevernih Tomažev. Poleg tega, da je bilo domačim težko razložiti, kaj pomeni nič glutena, so bila tu še vprašanja, kot npr.: »Ko se bodo črevesne resice obnovile, boš lahko spet vse jedla?« Tedni so minevali, veliko sem se naučila in ob podpori moža postavila življenje v prave smernice. Kljub temu pa sem naredila veliko napako. Zanašala sem se na branje deklaracij. Da je to napaka, se verjetno ne bi niti zavedala, če zdravniški pregled ne bi pokazal dvig protiteles v krvi. Sledilo je novo učenje in ob pomoči sem uredila tudi to. Konec koncev ima moja bolezen tudi svetlo plat. Začela sem kuhati in peči v pravem pomenu besede. Ko sem našla proizvode, ki mi odgovarjajo, ni bilo več težko. Tudi kruh pečem sama. V pečici. Kruhomat sem že pred časom prodala. Uspeha pa ne bi bilo ob trdni podpori moža in peščice ljudi s pravim znanjem.