Slikanica
je nastala ob poroki moje hcerke Ane.
Sredi male vasice je tekel potoček. Jeseni in pozimi je veselo poskakoval po kamniti strugi, pomladi in poleti, ko je bilo manj deževja, pa se je komaj viden počasi
pomikal proti dolini. A prav nikoli mu ni vode čisto
zmanjkalo. Domačini so bili nanj zelo ponosni, pravili so, da je čudežen, da v njem prebivajo prav posebna bitja, ki neprestano ustvarjajo vodo.
Ob potoku je stala majhna kamnita hišica z zelenimi polkni in rdečo streho. V njej je živela družinica s štirimi otroki.
Ana je bila najmlajša med njimi. Bila je prijazna, delavna in srčna deklica. Zelo je imela rada svoji sestri in brata.
Z navdušenjem je raziskovala naravo, a najraje se je zadrževala ob bližnjem potočku. Po njem je spuščala čolničke iz papirja, se igrala s kamenčki in vejami ter si zraven veselo prepevala:
»VESELA SEM, SE RADA IGRAM, V SRCU PA ŽELJE 3 IMAM.«
Ko se je nekega dne tako igrala ob potoku, je zaslišala droben in prestrašen glasek. Ozrla se je naokrog in v robidovju ob potoku zagledala ujetega majhnega ptička.
»Le kako se je znašel tam?« je premišljevala. Ozrla se je kvišku in na drevesu zagledala gnezdo. »Ubožček, padel si ven« je dejala in naredila korak bliže. Takrat pa
Prestrašeno je odskočila in se zazrla v velike zelene oči, ki so nepremično strmele vanjo. Velik črn mačkon se je z usločenim
hrbtom počasi premikal proti nebogljeni živalci. Niti za trenutek je ni izpustil izpred oči. Samo še par korakov ga je ločilo od male
prestrašene kepice.. Ani je zastal dih. Srce ji je močno razbijalo.. a takrat se je odločila.. Pogumno je zakorakala v robidovje ter pričela vleči trnove veje
narazen. Pri tem se je vsa opraskala, da je imela obe roki krvavi.
A to je ni ganilo. Mora rešiti ubogega ptička! Srce ji je od strahu
vedno močneje bilo. Maček je ponovno pihnil in se pognal proti ujeti živalci. A deklica je bila hitrejša. Z dlanmi je naredila jamico in vanjo varno skrila tresočo malo kepico. Črnuh je še naprej pihal proti dekletcu in kazal svoje ostre zobe. Zamahnil je s taco in ostri kremplji so se zarili v nežno dekličino kožo, iz katere je prikapljala rdeča kri. V Aninih očeh se je zaiskrilo, prijela je najbližjo vejo in z njo zamahnila proti črnuhu. Še zadnjič je zabliskal s svojimi hinavskimi zelenimi očmi, se obrnil in odplazil stran.
