Page 1

Vsak dan nas zasuje plaz slabih novic Odpuščanje, propadanje podjetij, posamezniki si brez zadržkov polnijo žepe medtem pa vse več ljudi živi dobesedno iz rok v usta. Zato vse več bralcev, poslušalcev in gledalcev pogreša pozitivne novice. Kljub vsemu takšne novice so, če ne drugje pa v lokalnem glasilu, ki ga ravnokar prebirate. V Klasju se znajdejo novice, za katere v osrednjih medijih navadno ni prostora, saj te po mnenju urednikov nikoli ne pritegnejo tolikšne pozornosti bralca, gledalca ali poslušalca, kot slabe novice. Pred vami so članki, ki so jih napisali učenci osnovnih in srednjih (srednje ) šol (e) iz občine Ivančna Gorica. Kot boste videli, mlade zanima predvsem, kakšna bo njihova prihodnost v občini, dogodke in prireditve o katerih pišejo pa vidijo drugače, kot odrasli. Pri svojem delu se ob pripravi prispevkov pogosto oprem na misel, ki jo je zapisal Antoine de Saint- Exupéry , avtor Malega princa: » Bistvo je očem nevidno«. Morda pa vam bodo ravno mlade novinarke razkrile lepote občine Ivančna Gorica, za katere sploh niste vedeli. Prijetno branje člankov, ki so večinoma »prvenci« novinarjev. Verjemite, med njimi se skrivajo bodoča ostra peresa časnikov, obrazi televizij ali radijski glasovi, ki nam bodo v prihodnosti poročali o dogodkih doma in na tujem. Gorazd Hočevar

Prijetno domače, tudi za mlade! Srednja šola. Kraj, kjer lahko spoznaš zanimive sošolce, prijatelje sošolcev ter med drugimi tudi samega sebe. Ko sem se takole zadnjič sprehajala po hodnikih, me je ustavila profesorica na SŠ Josipa Jurčiča ga. Dragica Šteh. Na internetu je zasledila zanimiv natečaj, in sicer Mladinski festival turističnega videospota. Na natečaj smo se odzvali, da bi zvišali povprečje ustvarjalnosti in inovativnosti med dijaki, hkrati pa bi jih seznanili s spoznavanjem domačega okolja. Povabila me je k soustvarjanju videospota, ki prikazuje turistične znamenitosti občine oz. kraja, v katerem živimo. Skupaj s sošolcema Manco Pirc in Luko Posavcem smo bili pripravljeni žrtvovati nekaj svojega prostega časa, da kar se le da lepo in predvsem ustvarjalno predstavimo občino Ivančna Gorica. Tako bomo združili vse: znanje na področju marketinga, sodobne umetnosti, naše igralske sposobnosti ter glasbeno nadarjenost. Slednjo smo izkoristili, da smo napisali avtorsko skladbo in jo bomo v videospotu tudi uporabili. Rada bi se razpisala o našem ustvarjanju, a to ni glavni namen mojega pisanja. Z novim letom se občina Ivančna Gorica predstavlja z novo podobo. Na turističnem področju ponuja 12 destinacij: Muljavo, Višnjo Goro, Krko, Stično, Šentvid, Zagradec, Ambrus, Temenico, Dob pri Šentvidu, Metnaj, Sobrače ter Ivančno Gorico. Vsak kraj ima

Anketa o mladih v Višnji Gori Višnja Gora, kot edino in najstarejše mesto v občini Ivančna Gorica, naj bi veljalo za zaspano mesto. Vprašali smo nekaj mladih, kaj menijo o tem. Kje se zbirate s prijatelji? Eva Grubelić: Jaz se družim s prijatelji samo v šoli, ker imam popoldne vedno trening. Družim se na treningih. Jan Zupančič: Pogosto zahajam na bazen in na igrišče. Gal Kovačič: Zbiramo se na bazenu, pred šolo … Eva Miklavčič: Večinoma v šoli in na travniku. Kje v Višnji Gori se mladina zbira? Eva Grubelić: Mladina se zbira pri šoli, na bazenu, pri trgovini, na igrišču … Jan Zupančič: Veliko jih je pred šolo ali pri bazenu. Gal Kovačič: Po navadi se zbirajo na igrišču. Eva Miklavčič: Veliko jih vidim pred šolo, na igrišču, na avtobusni postaji. Kaj bi spremenili v Višnji Gori? Eva Grubelić: Želela bi si park, da bi se tam sprehajala s kužki in se ob tem družila s prijatelji. Jan Zupančič: Rad bi kino in park. Gal Kovačič: Zelo bi bil vesel pekarne in klopic, pa tudi kakšno društvo za mlade. Eva Miklavčič: Mogoče več trgovin z oblekami in obutvijo ter klopic in park. Je Višnja Gora res zaspano mesto? Eva Grubelić: Višnja Gora niti ni zaspano mesto, ker se veliko dogaja. Jan Zupančič: Občasno ja, ker je dolgočasno, ker ni prave družbe. Gal Kovačič: Ja, na žalost se mi zdi zaspano mesto. Eva Miklavčič: Sicer ne živim v Višnji Gori, se mi pa zdi malce dolgočasno, čeprav vidim hoditi okoli veliko mladih.

Eva Grubelić

Eva Miklavčič

Jan Zupančič

Upamo, da se bojo želje naših mladih uresničile in se mladostnikom Višnja Gora ne bo več zdela dolgočasna. Maja Zavodnik

Gal Kovačič

kaj edinstvenega, kar lahko ponudi turistom in tudi krajanom. Sošolcem sem zastavila preprosto vprašanje: »Če bi tujec oz. turist prišel v našo občino, kaj bi mu pokazal/a?«. Odgovori so bili različni, a številni in bila sem presenečena. Sledilo je vprašanje: »Kolikokrat si že obiskal/a ta kraj?« Tudi to je bilo dobro vprašanje in sledila je dolga razprava, ki ji ni bilo videti konca, vse, dokler v razred ni stopil profesor. Tako je nastal naslov za naš turistični videospot, ki se glasi Turizem je znanje. Navsezadnje ni treba, da o vsem preberemo v knjigi ali na internetu, sploh pa, če nam je na dosegu roke. Namesto, da bi povprašali strica Googla ter teto Wikipedijo o Josipu Jurčiču, se odpravimo na njegovo domačijo ter povprašajmo krajane o njem. Mar ni to bolj zanimiv način? Tudi sama hrepenim po novih krajih, deželah, ki bi jih zaradi meni neznanega jezika, kulture in ljudi izjemno rada obiskala. V srednji šoli sem že imela priložnost obiskati Nemčijo, s sošolci in profesorji se ta mesec odpravljamo še v Francijo. Odkrivanje neodkritega predvsem v tujini je med mladimi vedno pogostejše in zato postaja raziskovanje lepot domačih krajev precej zapostavljeno. In točno to želimo z našim spotom sporočiti tudi mi. Mladi moramo začeti spremljati razvoj turizma v svojem kraju in se zavedati, kaj vse lahko ponudimo turistom. Rada bi še navedla besede naše profesorice Dragice Šteh: »Spremljanje razvoja turizma je za mlade aktualno tudi s stališča novih delovnih mest, ki jih sproža promocija turizma pred domačim pragom, navezovanje stikov s turisti, spoznavanje novih kultur, predvsem pa krepitev narodne zavesti.« Torej, naj slogan »prijetno domače« drži tudi za mlade in naj bo občina Ivančna Gorica svet vašega in našega otroštva. Tanja Adamlje Foto: Rado Kralj


2

KLASJE | Ivančna Gorica,

Mlado Klasje

marec 2012

Pogovor s podžupanom Tomažem Smoletom Kako ste preživljali svoje otroštvo? Katero šolo ste obiskovali? Svoje otroštvo sem preživljal v Kočevju. Hodil sem v Osnovno šolo Zbora poslancev ob reki Rinži. Najprej sem živel v precej mirnem okolju, potem pa sem se s sedmimi, osmimi leti preselil v blokovsko naselje, kjer je bilo zelo veliko otrok. To pa je bilo bolj divje obdobje. V mladosti ste bili tudi novinar. Kaj vas je k tem pritegnilo in kdo vas je navdušil za to? Ko sem bil v drugem letniku fakultete, sem nekaj časa izdajal domsko glasilo in ga tudi prodajal. Večino prispevkov sem naredil kar sam, z vsakim prispevkom sem naredil tudi intervju s kakim profesorjem. Za novinarstvo sem se navdušil kar sam. Takrat sem bil aktiven v domski skupnosti in zdelo se mi je, da bo to dobrodošlo. Moram reči, da sem bil pri tem kar uspešen, kar je šlo nekaterim v nos, še posebej, ko je eden izmed profesorjev na moje vprašanje: »Kakšna je organizacija v šoli za organizacijo?« odgovoril s pregovorom, da je kovačeva kobila vedno bosa. Potem pa so se začele težave. Želeli so, da neham z izdajanjem tega glasila in sem to priporočilo upošteval.

Tudi v naši občini se pleše Ples seje v zadnjih letih razširil tudi po Občini Ivančna Gorica in tega smo lahko izredno veseli. Ples je v Ivančni Gorici prisoten že kar nekaj časa, a v zadnjem času se zanj zanima čedalje več mladih. Ivanška mladina se s plesom združuje v šoli, lahko pa tudi v klubih v svojem prostem času. Mi si bomo pogledali ples v plesnem klubu Guapa ter ples na Srednji šoli Josipa Jurčiča. Ob nastajanju prispevka sem se pogovarjala z Majo Zrilič in Petro Primožič, za kar se obema iskreno zahvaljujem. Plesni klub Guapa

Prva skupina v občini Ivančna Gorica pod okriljem Maje Pirc Zrilič je nastala leta 2004, leto kasneje pa Plesna šola Guapa, še vedno je nekaj plesalcev še iz prvih let. Vaje sedaj potekajo skoraj po celi občini v kulturnih domovih, šolah ali pa vrtcih. Guapa z občino dobro sodeluje, saj redno nastopa na kulturnih prireditvah v občini. Ustvarja pa tudi svoje nastope in muzikale. Danes v klubu pleše približno 180 plesalcev. Od tega je večina rekreativnih plesalcev, ki plešejo zato, ker se s plesom sprostijo in v njem uživajo. V klubu pa je tudi nekaj tekmovalnih plesalk,

Ali še kdaj preberete članke, ki ste jih takrat napisali? Kako zdaj gledate na vse to? Moram priznati, da ne več. To je bilo precej časa nazaj in niso več tako aktualni. Občasno še vedno napišem kakšno zadevo za Klasje. Lahko pa se tudi pohvalim, da je ravno letos svetovno znana revija The Prison Journal objavila članek, ki sva ga skupaj z dekanom Fakultete za varnostne vede napisala leta 2009 (pokazal nama je članek). Trajalo pa je nekaj časa, preden so ga objavili, ker je to ameriška revija. Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi se odločili drugače pri izbiri poklica? Zakaj (ne)? Ne. Sem precej zadovoljen z izbiro poklica. Najprej sem obiskoval gozdarsko srednjo šolo in že takrat so se napovedovale te težave v gozdarstvu in sem dobil neko priporočilo, da bi bilo smiselno, da si izberem kak bolj splošen poklic, pri katerem imam možnost zaposlitve v več panogah. Tako sem se odločil za študij na Fakulteti za organizacijo dela in ni mi žal. Kaj je bilo odločilno, da ste se preselili v Gabrje pri Stični? Kakšni so bili vaši prvi vtisi o kraju? Potem, ko je tudi soproga zamenjala službo in začela delati v Ljubljani, sva se odločila, da bova poiskala kakšen kraj bliže Ljubljani, kajti vožnja v Kočevje je kar naporna. Jaz sem se s tem sicer nekako sprijaznil, ker sem se vozil že deset let, žena pa je vožnjo slabše prenašala. Tako sva kar tri leta iskala primerno lokacijo vse širom okoli Ljubljane, od vzhoda do zahoda, se pravi vse do Turjaka pa na drugi strani do Medvod, Domžal, proti Litiji. Enkrat sem se zapeljal tudi v ta kraj, pravzaprav sem šel pogledat hišo v Šentvidu pri Stični in je zgolj naključje, da sem naletel prek oglasa na lastnika te parcele in mi je bila takoj zelo všeč. Tudi ljudje so bili prisrčni. Potem sem na ogled pripeljal še Marijo, mojo soprogo. Takoj je bila navdušena. Zelo sva zadovoljna, da sva se preselila. Prvi vtis o tem, da ni lepa samo pokrajina, ampak da so tudi ljudje v redu, se je izkazal za pravilnega. Sva vesela in zadovoljna, da sva se tako odločila. Med študijem ste prejeli nagrado podjetja AERO za raziskovalno delo. Za kakšno raziskovalno delo je šlo? Res je. Takrat je AERO podobno kot ostala velika podjetja razpisalo prek časopisa Delo oglas za natečaj, na katerega sem se prijavil. Šlo je za pretok dokumentacije v podjetju. Če preračunam nazaj, je bilo to približno dvajset let nazaj. Nalogo so ocenili kot dobro in dobil sem precej lepo denarno nagrado, s katero sem lahko šel za štirinajst dni na Hvar. Občina Ivančna Gorica je pobratena z občino Hirschaid v Nemčiji. Kako sodelujete z njimi? Z njimi sodelujemo že vrsto let. Tam sem prvič spoznal tudi gospoda Huberta Patzelta, ki je zaslužen, da je prišlo do pobratenja. V preteklem obdobju se je sodelovalo predvsem na kulturnem in šolskem področju, torej na izmenjavi dijakov, zelo dobro pa je bilo tudi sodelovanje med gasilci, tud pri njih imajo prostovoljna gasilska društva. V tem zadnjem obdobju pa je na pobudo zdajšnjega župana Dušana Strnada nastal zametek, ki upam, da se bo razvijal še naprej, v sodelovanju na gospodarskem področju in smo tokrat obiskali Hirschaid skupaj s podjetniki. Delegacija iz Nemčije se je udeležila tudi Jurčičevega pohoda in bili so zelo navdušeni. Ti nam bodo obisk vrnili jeseni, v poletnih mesecih pa gremo znova v občino Hirschaid, ko imajo občinski praznik, ki se ga bomo tudi udeležili. Tako, da se na osnovi zdajšnjega obiska, že veselimo naslednjega. Zaradi obilice dela imate malo prostega časa, pa vendar, kaj počnete v prostem času? Rad sem prebral kakšno knjigo in pogledal kakšen film. Zelo rad se sprehajam z ženo in hčerko ter uživam v njuni družbi. Za kondicijo pa skrbim z rekreativnim igranjem košarke. Imate kakšnega hišnega ljubljenčka? Si kakšnega želite? Želi si ga hčerka, to večkrat tudi pove. Namen imam počakati še eno leto, da bo hčerka bolj odrasla in lažje skrbela zanj. Potem pa bomo mogoče kupili kakšnega hišnega ljubčka (smeh) oziroma hišnega ljubljenčka. Kakšni so vaši načrti za Ivančno Gorico v prihodnosti? Imate v načrtih tudi kaj za mladino? Obstajajo tudi načrti za mladino. Pri tem opažamo, da bo potrebno več vložene energije in tudi nekaj več sredstev za odnose z mladimi. Občina daje na razpolago vsako leto nekaj denarja za mladinski svet, kamor se žal vključujejo samo določena društva, ki pripravljajo tudi dogodek Pozdrav poletju. V naši okolici deluje izredno veliko število društev, tako športnih, kulturnih …, kamor se lahko mladi vključujejo in tako oplemenitijo svoj prosti čas. Mnenje sem, da že s tem prispevamo veliko, da mladi niso prepuščeni ulici. V kratkem pripravljamo tudi projekt NE-odvisen.si, o katere boste več še izvedeli. Razmišljamo pa tudi o mladinskem centru. Kaj bi sporočili vsem mladim? Vsakemu mlademu človeku polagam v srce, da poskuša dognati, kakšno je tisto poslanstvo, ki ga nosi v sebi in kakšen je njegov cilj, ki ga naj poskuša uresničiti. Naj ta cilj nikoli ne bo materialna dobrina.

ki že tretje leto sodelujejo na državnem tekmovanju, ki ga organizira Plesna zveza Slovenije. Letos bo na državnem tekmovanju nastopilo 21 plesalk v 9 plesnih točkah v street dance show. Za to, da se je plesna šola odločila, da sodeluje na državnem tekmovanju, so »krive« prav sposobnosti plesalk, ki do plesa ne kažejo le veselja, temveč tudi ogromen talent. V plesni šoli učijo 4 učiteljice (Katarina Repič, Kaja Štepic, Lea Verbič ter Maja Zrilič). Plesna šola si tudi vnaprej želi, da bi bil ples še naprej šport, ki ga imajo mladi radi. Ter, da bi jim letos uspel muzikal Poletje v školjki.

Plesne skupine Srednje šole Josipa Jurčiča

Na Srednji šoli Josipa Jurčiča poteka ples v dveh skupinah, in sicer pri profesorici Mariji Majzelj-Oven plešejo plesni pari, pri profesorici Petri Primožič pa se pleše moderne show plese v skupini. Skupaj vsako leto sodeluje približno 40 plesalcev (približno 15 parov ter 9 v skupini s show plesi). Vaje potekajo za skupine enkrat tedensko po dve uri, pri parih dvakrat tedensko, kdaj pa seveda tudi več, glede nato ali se bliža kakšen nastop. Na začetku letošnjega šolskega leta sta, pod taktirko profesorice Marije Majzelj-Oven, obe skupini nastopili v muzikalu Sanje so. Obe skupini sta od leta 2004 vključeni v šolski plesni festival, katerega idejna vodja je dr. Meta Zagorec koordinatorka pa je Urška Marinko. To je nacionalni projekt, ki ga organizirata Plesna zveza Slovenije ter Ministrstvo za šolstvo in šport, cilj plesnega festivala pa je širjenje plesnega znanja med mlade v šolah. Šole dobijo predpisane koreografije, šest plesov za pare ter tri za skupine, šole pa se lahko prijavijo tudi s svojo koreografijo. S temi koreografijami se nato nastopa na državnem plesnem tekmovanju, ki bo letos 11. maja. Plesni pari plešejo posamezno, skupine pa plešejo posamezno ter skupinsko. Na tekmovanju je okrog 30 parov, plesalk za skupine pa tudi 150. Plesno skupino za šolo pa sestavlja do 6 plesalcev Plesni pari naše šole so že od samega začetka zelo uspešni, saj navadno poberejo prva tri mesta. Plesna skupina pa je bila najboljša leta 2009/2010 s skupnim 2. mestom. Barbara Tekavec


Mlado Klasje

3

2012 marec, Ivančna Gorica | KLASJE

Naši zbori so se Pestro v Kulturnem društvu Stična predstavili na območni Veliko truda, vneme in trdega dela – recept za dobro predstavo reviji V Šentvidu pri Stični in v Dobrepolju je na začetku marca potekala območna revija predšolskih, otroških in mladinskih pevskih zborov, na kateri je nastopilo devetnajst zborov iz treh občin. Vsak zbor je v dveh delih revije zapel tri pesmi, njihov nastop pa je pozorno in strokovno spremljala Branka Potočnik Krajnik, ki je diplomirala na akademiji za glasbo v Ljubljani in sodeluje v žirijah raznih zborovskih revij in tekmovanj ter deluje kot gostujoča dirigentka doma in na tujem.

Po predstavitvi vseh zborov je sledila tudi razglasitev najboljših. Potočnik Krajnikova je izbrala najboljše zbore, ki bodo nastopili na regijski reviji, vsem ostalim pa je dala napotke, kako še izboljšati svoje nastope. Našo šolo sta zastopala otroški in starejši otroški pevski zbor pod vodstvom zborovodkinje Simone Zvonar ob klavirski spremljavi Tanje Adamlje. Melodije obeh prireditev je, z lepimi mislimi, povezovala naša učiteljica Anica Volkar. »Pesem in ples imata velik vpliv na razvoj otrok, saj jim dajeta številne možnosti za svobodno izražanje, zato z veseljem delim radost pesmi z mladimi pevci, ki svojo pot šele začenjajo,« je še dodala ljubiteljica ubranega petja. Maja Klemenčič in Maša Gašparič, OŠ Ferda Vesela

Januarja smo lahko zasledili odlično gledališko predstavo KD Stična z naslovom »Bang, bang, mrtev si«, ki jo je odigrala mladinska sekcija iz gledališke skupine Drzne in lepi. Ta je bila sicer zasnovana leta 1996, vendar izhaja iz dolgoletne tradicije v Stični, saj je bila prva predstava v Stični zabeležena že leta 1926. Z letom 1996 pa je režisersko taktirko prevzel Igor Gruden, ki je v desetih letih režiral kar 10 gledaliških predstav. Leta 2002 so se gledališki skupini pridružili tudi najmlajši ter na oder postavili prvo gledališko predstavo za otroke z naslovom »Čombo, sončni kralj«. Tako v KD delujejo tri različne sekcije oz. skupine. Vsaka je zelo izvirna in pripravlja predstave različnih vrst in žanrov ter vsakič znova poskrbi, da je publika navdušena. Skupine pa se seveda trudijo, da medsebojno sodelujejo in si pomagajo. Predstave se vedno razvijajo pod budnim očesom tako režiserja kot tudi vseh igralcev, saj teksti predstavljajo izziv vsem sodelujočim. Za kostume pomoč poiščejo pri šivilji, sceno pa postavijo večinoma kar sami. Profesionalni scenografi jim na pomoč priskočijo le, kadar je ta prezahtevna. Seveda imajo v KD Stična tudi glede promocije, za izdelavo gledaliških listov ter plakatov kolesje ljudi, ki dobro vedo, kaj delajo. Predstave

izbirajo na podlagi današnje družbe – trudijo se, da so predstave aktualne, družbeno kritične in da v gledalcu pustijo nemir in da ga pripravijo k razmišljanju o današnji družbi. Zadnja leta so igralci v kulturnem društvu imeli priložnost sodelovati z različnimi mentorji, pa tudi s profesionalnimi igralci, kar je velika čast, saj se igralcem na ta način odpirajo nova obzorja in razvijajo novo znanje. V svojem okrilju KD Stična gosti tudi druge gledališke skupine. Tukaj sta letos gostovali že gledališka skupina iz Grosuplja, ki je suvereno in na humorni način odigrala gledališko predstavo z naslovom »Svetniki«. Potem pa je bila tu še gledališka skupina iz

Litije, ki je odlično odigrala predstavo z naslovom »Mamo ste pa kar živo pokopali?«. »Odzivi naše publike so na splošno zelo dobri. Je pa res, da je marsikatera predstava kakšnega gledalca ganila, pretresla. Zavedamo se, da je težko zadovoljiti okuse vseh ljudi. Zato se s toliko gledališkimi sekcijami in nasploh vsemi prireditvami, ki jih skozi celo leto pripravljamo v Kulturnem društvu Stična, trudimo, da zadovoljimo še tako različno publiko,« je še povedala Maja Lampret, predstavnica Kulturnega društva. Katarina Zorec Foto: Tina Rus

»To je uredu!« pravijo člani O razstavi „ AD folklorne skupine stična LINTVERNA: ZMAJEVSKE“ v knjižnici Ivančna Gorica Ob kakšni priložnosti je nastala razstava „Ad lintverna: zmajevske“, ki je na ogled v knjižnici v Ivančni Gorici? Za razstavo sva se dogovorili s knjižničarko Ksenijo Medved. Navezuje se na februarsko predstavitev knjige Antona Dremlja-Resnika, v kateri so zbrane pravljice našega pravljičarja iz Petrušnje vasi, ki jih je pripovedoval že leta 1950. Med njimi je tudi pripoved Ad lintverna, kar je narečna beseda za zmaja. Kateri učenci so sodelovali na tej razstavi? Sodelovali so učenci Osnovne šole Stična (matična šola) od sedmega do devetega razreda in dve učenki iz podružnične šole v Višnji Gori. Kako ste se lotili izdelkov? Izdelki so narejeni v različnih likovnih tehnikah. Tako v risarskih, kot v slikarskih. Učenci likovnega snovanja, devetošolci so zmaja izdelali na viteškem ščitu, ker so imeli vitezi na svojih ščitih pogosto upodobljene zmaje, kot simbol moči. Nekateri so risali zgodbo v obliki stripa. Sedmi in osmi razredi so ob izdelku spoznavali barvne kontraste. Nekaj je črtnih risb, nekaj pa risb v obliki papirnatega zmaja. Kakšen je bil odziv učencev na to nalogo? Učenci so se naloge zelo razveselili. Zmaj je za njih vsestransko zanimiv motiv, ki vzbudi veliko domišljije.

Folklorna skupina Stična deluje od novembra 2004. Skupina šteje trenutno 32 plesalcev in godcev. Plešejo predvsem domače dolenjske, belokranjske, prekmurske in gorenjske plese. Sestavljajo jo mladi iz Stične in njene okolice, ki jih druži veselje, veselje do plesa in pozitivna energija, kar se vidi že v samem motu skupine (TO JE UREDU!). Zanje pomeni plesati pri folklorni skupini Stična biti vedno dobre volje, vesel in nasmejan. Vsi se trudijo čim bolje poustvarjati slovensko ljudsko izročilo in s tem skrbijo, da kulturna dediščina na Slovenskem ne bo pozabljena. V svojem kratkem času delovanja, so dosegli zavidljive uspehe. Skupina redno sodeluje na občinskih proslavah, območnih in medobmočnih srečanjih, v čast pa si šteje, da se je leta 2006 in 2011 uvrstila na državno srečanje odraslih folklornih skupin. Poleg nastopov po Sloveniji redno gostujejo tudi v tujini. Maja 2009 so bili prvič na gostovanju v srbskem mestu Zlatibor, kjer so na mednarodnem folklornem festivalu kot edina slovenska folklorna skupina zastopali barve naše države. Lani spomladi pa so se podali še dlje, in sicer v Romunijo na mednaro-

Ali so lahko delali po lastni zamisli? Učenci so si ogledali vse vrste zmajev iz naših in tujih pravljic, prijazne, strašne, večglave ... itd. Potem je bilo prepuščeno njihovi domišljiji, kakšnega zmaja želijo upodobiti sami. Upoštevati pa so morali likovno nalogo. So bili učenci seznanjeni s tem, kje bodo njihova dela razstavljena? Seveda. In to jih je še dodatno mo-

dni folklorni festival, ki se je od 13. do 16. maja odvijal v mestu Slobozia. Poleg FS Stična so se festivala udeležile tudi skupine iz Bolgarije, Makedonije, Moldavije, Slovaške in Romunije. Tudi z udeležbo na mednarodnih festivalih FS Stična slovensko ljudsko izročilo širi preko naših meja. Vsako leto pa FS Stična z velikim veseljem za svoje znance, in ostale občane pripravi sedaj že tradicionalni folklorni večer v Stični, kamor pova-

bijo dve folklorni, pevski ali godčevski skupini z različnih koncev Slovenije. Letos bo le ta potekal že sedmič zapored. Odvijal se bo 31. 3. 2012 ob 19. uri v Kulturnem domu v Stični. Gostje bodo Mladinska folklorna skupina Račna in tamburaška skupina Mlin. Vabljeni na preplet plesa, petja in zvena tamburic.

tiviralo.

Ali boste tudi v prihodnje sodelovali s knjižnico? Imate še kakšne načrte v zvezi s tem? Mislim, da je bil odziv učencev zelo pozitiven, zato si želim, da bi še naprej sodelovali.

Kakšen pa je bil odziv knjižničarke? Mislim, da je bila tudi ona zelo vesela. Koliko časa bodo slike na ogled? V mesecu marcu. Ali pogosto sodelujete s knjižnico v Ivančni Gorici? Na takšen način smo letos sodelovali prvič.

Manca Pirc, dijakinja SŠJJ

Z učiteljico Anko Švigelj Koželj se je pogovarjala učenka Sara Koščak iz 8. d razreda. Literarni mentor: učiteljica Nataša Rebec Lukšič


4

KLASJE | Ivančna Gorica,

Mlado Klasje

marec 2012

Pogled na Slovenijo in svet Vedno naju je zanimalo, kaj menijo tujci o Sloveniji ter mnenje Slovencev o drugih državah po svetu. O tem sva povprašali svetovnega popotnika Paula Ainswortha iz Velike Britanije, ki je tudi iz službenih razlogov obiskal našo občino, kakšni pa so ljudje in kraji zunaj naših meja pa sva povprašali učiteljico geografije in likovne vzgoje na naši šoli Jelko Rojec, ki jo je življenjska pot popeljala na različne konce sveta.

»Pred vstopom v katerokoli državo se je treba že predhodno pozanimati o posebnostih, njihovih običajih, spoštovati je potrebno njihovo državno in ureditev, na konzulatih je treba za nekatere države pridobiti vizume – dovolilnice za vstop v državo. Ob vstopu v drugo državo, če izvzamemo države EU, imaš opravka z državnimi in varnostnimi organi. Že v tem kontaktu začutiš prijaznost ali pretirano strogost. Zaznavanje ob prvem stiku z državo je tudi pogled na urejenost, možnosti pridobivanja informacij, kmalu začutiš vsakdanji utrip in želiš, da te za nekaj časa sprejme in posrka vase,« je dejala Rojčeva, ki je obiskala že okoli petdeset držav. »Mogoče bi omenila nekatere, ki so v geografskem pogledu zanimive po naravni ali družbeni strani. V Evropi bi izpostavila Albanijo, Portugalsko, San Marino in Islandijo, v Aziji Iran, v Afriki Južnoafriško republiko in Zimbabve, v Ameriki Havaje, Kalifornijo, v Avstraliji Severni Teritorij, Novi južni Wales.« Seveda sva jo vprašali, katero državo si je najbolj zapomnila. Pravi, da je vsaka država po svoje lepa in ti zlahka ostane v spominu. »Iran je ena tistih držav, ki ima drugačno dušo, drugačen tempo, drugačno filozofijo,« nama je navdušeno pripovedovala. »Kulturno bogata in mistična država po svetu najbolj poznana po svojem ortodoksnem islamu, ki temelji na šeriatskem pravu, ki je pravo nasprotje demokratičnih norm, v katere verjamemo bolj ali manj v t. i. razvitem svetu.« Zelo naju je presenetil naslednji odgovor o Havajih. Nihče si ne bi predstavljal, da bi Havaji znali biti neprijazni. »Zaradi izjemno bogate vegetacije, tople klime, nemirnega oceana, sanjske oddaljenosti od vsakdana in uživanja na plažah, bi prav gotovo marsikoga zami-

kala, da bi tam ostal, vendar je tudi ta rajski otok postal preveliko pribežališče ljudi z nizkimi moralnimi vrednotami, tako da se idol počasi razblinja.« Kot vsi vemo, ima vsaka država svoje običaje. Če bi jih naštevali za vsako državo posebej, bi to trajalo zelo dolgo. Izvedeli sva, da so v nekaterih državah zelo neobičajni. »Običaji so že v Sloveniji zelo različni, posebno, če pomislimo na tradicionalne običaje, ki spadajo v kulturno dediščino. Tako je tudi po svetu. Nekateri običaji so za naš kulturni prostor nesprejemljivi, pri ljudstvih, ki to živijo, pa izzvenijo zelo logično. Na Islandiji namreč še vedno verjamejo v palčke in vile, v marsikateri afriški državi pa v zle duhove, ki jih je treba iz telesa izgnati ali pa celo iztrgati,« nama je še povedala. Pred kratkim se je vrnila iz Južnoafriške republike, zato nama je zaupala še nekaj svežih vtisov: »Republika Južna Afrika je velika za več kot petdeset Slovenij in je najbolj razvita država v Afriki. Vendar se v njej kažejo veliki ekstremi med bogatimi in revnimi. Še vedno je kamen spotike barva kože. Po odpravi apartheida so državo na vseh nivojih prevzeli temnopolti ljudje, ki pa žal za položaje, ki so jih zasedli, nimajo dovolj znanja in izobrazbe.« Po njenem mnenju država, ki je vodilna v proizvodnji diamantov, zlata, železa in premoga, zaradi pomanjkanja izkušenj pri tem delu in izseljevanju belcev žal nazaduje. »Stopnja ogroženosti prebivalstva zaradi kriminala je velika, saj se na vsakem koraku vidijo visoke ograje, obdane z električnimi žicami. Za protiutež tem težavam, pa si lahko ogledujemo pristno afriško savano s številnimi divjimi živalmi, srečamo se lahko s pripadniki tradicionalnih plemen Zulu, Ndebele, Tswana in poizku-

šamo razumeti njihovo življenje, ki se v živosti in optimizmu kljub težkim situacijam zrcali v njihovih temnih očeh.« Vsaka država ima svoje specialitete, tako kot v Sloveniji potica in idrijski žlikrofi. Premagala naju je radovednost, kakšna hrana je značilna na jugu črne celine. »Veliko je specialitet iz mesa. Zanimivi so načini priprave, od zelo zapečenih ali skoraj surovih, sladkih in pikantnih kosov različnih živali. Živalska hrana je za marsikateri narod glavna, zato pripravljajo krokodile, noje, antilope, zebre, kite, črve. Krompir je večkrat postrežen kar v lupini, s koščkom masla. Zelenjava je več ali manj povsod enaka. Razlikuje pa se sadje. Tropsko sadje, ki je naravno dozorelo, ima polnejši okus, na primer: mango, guava, karambola, kumkvat, ananas. Pri prehrani je vedno prisotna rahla dilema, ali nam bo okus ustrezal, ali bomo imeli kakšne težave. Zato previdnost ni nikoli odveč, še posebno, če država nima pitne vode.« Čeprav je prepotovala skoraj cel svet, o tem, kje bi rada v prihodnje živela, ne razmišlja. Verjetno je, da bo starost preživela v Sloveniji, o kateri pravi, da je naravnost čudovita. Svoje razmišljanje o Sloveniji nama je zaupal tudi angleški turist, ki ga je potepanje po Evropi zaneslo tudi v našo državo. »Imate prelepo deželo, kjer ljudje znajo delati skupaj. Pomembno je, da lahko sami izbirate, ali želite delati na podeželju ali v mestu, mogoče tudi oboje, da lahko preživljate družino,« je povedal in dodal, da je navdušen nad naravo. »Kako čisto in zeleno je vse, za nameček pa imate

tudi gore s snegom.« Slovenci imamo radi, da tujci o naši državi slišijo pozitivne stvari. »Lahko ste ponosni, da se pri vas ljudje počutijo varni in dobrodošli. Če naletim na težavo, mi vedno nekdo pomaga ali pa najde koga, ki bi mi lahko pomagal, saj vas veliko govori angleško,« je dejal Ainsworth. Hoteli sva vedeti, kaj njegov želodček meni o naši kulinariki. »Imate tako domačo dimljeno hrano kot tudi sveže ribe, in vse to lahko dobim v enem dnevu. Pa tudi borovničke mi vedno dobro denejo,« je pripovedoval. »Navdušujejo me tudi hribi, zvoki v naravi, kolesarjenje, potem tudi prižig decembrskih lučk v Ljubljani, kuhano vino, čokolada in glasba … Pohvalil bi tudi restavracije s tradicionalno slovensko hrano, tako hrano kot osebje.« Hrana mu je očitno zlezla pod kožo, tega pa ne moreva trditi za naše običaje. »Ne razumem velikih pošasti s kravjimi zvonci, ki strašijo otroke in mene. Poleg tega sem bil le še na Fe-

stivalu stare trte v Mariboru, kjer mi je bilo prav prijetno.« Zanimalo naju je še, kakšni so običaji v Veliki Britaniji? »Kot monarhija imamo veliko praznovanj, povezanih s kraljico, saj letos praznuje 60-letnico vladanja oziroma diamanti jubilej. Potem imajo različni predeli svoja praznovanja, npr. tradicionalno pitje čaja v Angliji (ni več tako pogosto zaradi služb) in Morrisov ples (ples moških s smešnimi klobučki in mahanjem z robčki, medtem ko imajo na nogah privezane zvončke). Škotska ima noč, namenjeno pesniku Robertu Burnsu, velika pozornost je na viskiju, gazirani pijači Irn Bru, v Walesu poru, ljubezenskim žličkam (okrašene lesene žlice), na Irskem sv. Patriku, na katerega se 17. marca spomnijo tudi drugje po svetu.« Razmišljava, da bi najdaljšo noč v letu preživeli kje drugje, gospod Paul nama je dal idejo: »Na Škotskem je to poseben večer z dudami in plesom v tradicionalnih kiltih. V Angliji pa so po mestih zabave z ognjemeti, objemi in poljubi.« Ainsworth je svetovni popotnik, saj je stopil že ne več kontinentov. »V Ameriki se najbolj spominjam, kako ustrežljivi so ljudje, v Afriki pekoč občutek sonca na koži, v Indiji množice ljudi in hrupa ter v Nepalu plezanje skoraj do zvezd.« Ker je pogovor potekal v angleščini, nisva mogli mimo vprašanja, če se je naučil že kakšno slovensko besedo. Odgovoril je, da je že obiskoval tečaj slovenskega jezika, vendar je bilo zanj to kar težko, saj se jezika prej ni učil. Ajda Kenda in Urška Fajdiga

Jurčičev pohod v mojih očeh 19. pohoda po Jurčičevi poti, ki je bil 3. marca, sem se z družino udeležila tudi sama. Začetek pohoda je bil v Višnji Gori na Mestnem trgu, kjer smo prejeli prvi kontrolni žig, od tam pa smo pot nadaljevali po gozdni poti. Po gozdu je bilo približno 20 minut hoje, ves čas pa je bila pot precej strma in zaradi tega tudi naporna. Po prvem vzponu je sledila skoraj popolnoma ravna pot vse do Zavrtač, kjer smo prejeli drugi kontrolni žig. Kmalu je sledilo Polževo in še zadnji manjši vzpon do cerkvice Sv. Duha. Od tam pa se je vse do Oslice pri Muljavi pot spuščala v dolino, potekala pa je večinoma po gozdu. Od Oslice do cilja-Muljave, je bilo nato le še nekaj minut hoje. Zaradi zgodnje ure, bili smo res hitri, na cilju še ni bilo veliko pohodnikov, zato pa se jih je do zgodnjega popoldneva nabralo kar 8000. Vso pot nas je spremljalo bolj oblačno vreme, a na koncu se je le prikazalo sonce. In kaj je Jurčičev pohod poleg rekreacije na svežem zraku še ponujal? V Zavrtačah, pri drugem kontrolnem žigu, so bile številne stojnice, kjer so občani predstavljali svoje izdelke. Potico in jabolka sem poskusila tudi sama, straši pa so dobili domače žganje. Okrepčali smo se lahko tudi na Polževem, kjer smo dobili čaj, prav tako pa so imeli tudi muljavski gasilci na Oslici pestro ponudbo pijače in domačega peciva. Malo naprej od Polževega v vasici Velike Vrhe smo videli tudi kotanjo, kjer živi nekaj divjih svinj. Bile so prava atrakcija za vse pohodnike. Na Muljavi so imeli poleg hrane in pijače še stojnice, kjer so obrtniki predstavili svoje izdelke, najbolj pa so mi bili všeč izdelki iz lesa. Zaradi zgodnjih ur na poti nisem srečala znancev iz šole, sem pa srečala nekaj sorodnikov, ki jih drugače ne bi. Pohoda sem se udeležila že četrtič, upam pa, da se ga bom lahko udeležila še kdaj, saj mi je pot zelo všeč. Anja Strojan, 1. a

Mlado Klasje marec 2012  

Anketa o mladih v Višnji Gori,Prijetno domače, tudi za mlade!, Tudi v naši občini se pleše, Pestro v Kulturnem društvu Stična

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you