Založba DZS - Literarna doživetja 1, novo berilo za SŠ

Berilo 1

Berilo in učbenik za 1. letnik srednjih strokovnih šol in gimnazij

Avtorice dr. Jožica Jožef Beg, Dragica Debeljak, prof., dr. Sanja Kostanjšek

Strokovno pregledali dr. Urška Perenič, mag. Magdalena Udovč

Jezikovno pregledala Nuša Radinja, prof.

Urednica Špela Kikelj

Glavni urednik Vasja Kožuh

Izvršna direktorica Divizije založništev Ada de Costa Petan

Oblikovanje DZS, d. o. o.

Priprava za tisk Boex DTP, d. o. o.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6(075.3)

GOMBOC, Mateja, 1964Besede 1. Učbenik za slovenski jezik v 1. letniku triletnih poklicnih šol / Mateja Gomboc ; [ilustracije Matej Kocjan]. - 3. izd., 1. natis. - Ljubljana : DZS, 2022

ISBN 978-961-02-1064-1

COBISS.SI-ID 105413379

Od mitologije do literature

Čas vitezov in dam, junaških bojev in krščanskega oblikovanja

Uvod

Dragi dijaki, drage dijakinje, vabimo vas v čudoviti svet literarnih doživetij ob besedilih, ki vas bodo popeljala v svet odraslosti. Svoje spoznavanje literature boste začeli na začetku, tj. z branjem najstarejših besedil, ki so oblikovala kulturno zavest človeštva, in nadaljevali vse do časa, ko se je začela razvijati tudi slovenska književnost. Morda se vam bo kdaj zdelo, da so ta dela zahtevna in tuja, da kažejo povsem drugačen svet, kot je dandanašnji. Ko se boste bolj poglobili v njihova sporočila, boste spoznali, da so ljudje v preteklosti prisegali na enake vrednote, kot jih cenimo danes: prijateljstvo, spoštovanje do sočloveka, strpnost, usmiljenje, ponos in nenazadnje ljubezen.

Lepe in nenavadne zgodbe so spletli umetniki skozi človeško zgodovino; navdihovale so njihove sodobnike in kasnejše rodove. Naj navdihujejo tudi vas, naj vam bogatijo notranji svet in vas spodbudijo k branju celotnih del, v katera lahko pri pouku književnosti vstopate večinoma le s kratkim odlomkom ali eno pesmijo. Izbrali smo besedila, ki so jih prebirale številne generacije dijakov pred vami, dodali pa smo tudi nova, za katera upamo, da bodo nagovorila prav vas.

Literarno doživetje ne more biti polnovredno, če ne poznamo značilnosti umetniškega sloga, morda avtorjeve oz. avtoričine biografije ali časa, v katerem je delo nastalo. Prav zato si želimo, da bi se z zanimanjem poglabljali v umetniški slog besedil in resnično uživali v razpravljanju ob izbranih besedilih, ugotavljali, kako se v njih kažeta odsev avtorjeve oz. avtoričine osebnosti in zgodovinskega časa, pri tem pa povezali zgodbe iz preteklosti z zgodbami sodobnosti.

Naj se v vas ob branju besedil iz besedila prebudi vedoželjnost in vas spodbudi k nadaljnjemu raziskovanju dosežkov človeštva, med katerimi pomemben del predstavlja prav literatura.

Avtorice

Sestava berila

Berilo obsega izbor literarnih besedil, urejenih po literarnozgodovinskem načelu, od najstarejših orientalskih književnosti do evropskega klasicizma in slovenskega baroka. Poleg obveznih besedil, predpisanih z učnim načrtom, vključuje tudi povsem nova besedila, ki osvetljujejo ustvarjanje v literarnem obdobju ter ponujajo dodatne možnosti za ustvarjalno delo s književnostjo. Zaokrožujejo jih prostoizbirna besedila iz obravnavanega obdobja ali sodobne književnosti, ki se tematsko, motivno, slogovno ali idejno povezujejo z značilnostmi obdobja.

Vsako literarno besedilo spremlja bogat literarnovedni inštrumentarij, ki obsega motivacijski uvod, predstavitev avtorja in njegovega ustvarjanja, vprašanja za delo z literarnim besedilom, temeljne literarnozgodovinske in literarnoteoretične informacije, slovarček, zanimive medijske predelave, vplive in aktualizacije ter slikovno gradivo.

Odlomke bogatijo znotraj- in medpredmetne vsebine za spodbujanje motivacije ter širjenje kulturne in splošne razgledanosti, zlasti rubriki Pogled v čas in Uvod poudarjata prepletenost literarnega ustvarjanja z zgodovino, umetnostjo in duhovnozgodovinskimi okoliščinami.

Berilo Literarna doživetja sporoča, da je literatura s svojimi idejami brezčasna. Dijaki se boste naučili osmisliti branje književnih besedil z vrednotenjem in aktualizacijo. Vprašanja vas bodo vodila pri raziskovanju literarnega besedila, vas usmerjala k razmišljanju o njem ter spodbujala k izražanju svojih pogledov na teme, motive in sporočila.

Sonet št. 61 je napisal kmalu po srečanju z Lauro, približno med letoma 1327 in 1329.

Pesništvo Renesansa

novem slogu, ki je že razvil sonet kot eno izmed najpomembnejših pesniških oblik. Razvoj sonetne oblike je dokončal Dante Alighieri, še obogatil pa ga je prvi in osrednji pesnik renesanse Francesco Petrarca, ki je s svojimi motivi, slogom in metaforiko navdihoval sodobnike (Michelangelo Buonarroti, Pierre de Ronsard, Louise Labé idr.) in kasnejše generacije pesnikov in pesnic.

Francesco Petrarca

Canzoniere Med največje pesnike v svetovni književnosti uvrščamo italijanskega pesnika Francesca Petrarco, ki je s svojimi soneti še stoletja vplival na lirske pesnike. Kateri slovenski pesnik iz 19. stoletja je bil še posebej znan po svojih sonetih?

O avtorju Francesco Petrarca, italijanski pesnik, filozof in teolog, se je rodil leta 1304 v Arezzu. V Montpellieru in Bologni je študiral pravo, nato pa vse življenje služboval pri visokih cerkvenih dostojanstvenikih. Veliko je potoval po Evropi, ves čas pa ga je spremljala pesniška slava, saj je bil že zelo zgodaj – pri 37 letih – kot »poeta lavreatus« ovenčan z lovorovim vencem, najvišjim priznanjem za pesnike tedanjega časa. Velja za prvega evropskega humanista, vnetega zbiralca antičnih rokopisov in častilca rimske kulture. Umrl je v Arqui leta 1374.

Delo Petrarcovo literarno delo je obsežno in raznovrstno. Pisal je predvsem v latinščini (razprave, pisma, zgodovinski ep Africa), precej pomembnejša za razvoj renesančne književnosti pa je zbirka Canzoniere (it. Knjiga pesmi), ki je njegovo edino delo, napisano v italijanščini. Zbirka je nastajala od leta 1327 do njegove smrti. Obsega 367 pesmi, večina pa jih je posvečena Lauri de Noves, poročeni de Sade, ki naj bi jo prvič srečal na veliki petek, 6. aprila 1327, v cerkvi v Avignonu in se vanjo zaljubil na prvi pogled. Laura je postala njegova pesniška muza, Petrarca pa je s svojimi ljubezenskimi pesmimi postal najvplivnejši ustvarjalec ljubezenske poezije.

Sonet št. 61 O, blažen bodi čas pomladnih dni in blažen mesec, leto, blažen kraj, kjer bil od dvoje lepih sem oči tako prevzet, da sem njih suženj zdaj.

In blažen prvi grenko sladki vzdih, ki z Amorjem me v eno je spojil, in blažen lok, puščice, ki od njih v srce krvave rane sem dobil.

In blažene želje, solze in vzdihi in še besede mnoge, brez števila, ki z njimi klical drago sem ime.

In blaženi naj bodo vsi ti stihi, ki njo slave, in misel, ki le nje, le nje se je za vselej oklenila. Prevedel Ciril Zlobec

Stran iz rokopisne izdaje Canzonier, 14. st.

Francesco Petrarca je v ljubezenski poeziji izhajal iz srednjeveške tradicije opevanja ljubezni do nedosegljive ženske: občudoval je njeno lepoto in krepost, izražal otožnosti zaradi neuslišane ljubezni in obup zaradi njene nedostopnosti.

Njegovi predhodniki so trubadurski liriki 12. in 13. st. ter italijanski pesniki, predvsem Dante Alighieri. Petrarca se je kot predstavnik nove dobe in eden od začetnikov humanizma v pojmovanju ljubezni premaknil od duhovnega k čutnemu. Njegova Laura je manj idealizirana in bolj življenjska kot Dantejeva Beatrice; do nje čuti zelo raznovrstna čustva, zaradi katerih doživlja tudi notranje boje. Ljubezen do Laure je najpogosteje ubesedil v obliki soneta, stalni pesniški obliki, ki se je v italijanski književnosti pojavila že v 13. st., njen sloves in priljubljenost pa je okrepil prav Petrarca.

Pesništvo Renesansa O besedilu Vsebina

1. Kateri dogodek v življenju pesniškega subjekta je bil po njegovem mnenju najpomembnejši? Na kateri čas se nanaša predstavljeno doživetje?

2. Kako pesniški subjekt doživlja svojo ljubezen: kot duhovno (večno), zemeljsko (minljivo) ali kot eno in drugo? S katerim pridevnikom to ponazori?

3. V katerem delu pesmi prvič omeni ljubljeno osebo? Kaj ga je očaralo pri njej? Ali ima to kakšno simbolno vrednost?

4. Ali mu ljubezen prinaša samo srečo? S katero podobo iz mitologije ponazori svoja čustva?

5. Pesniški subjekt je svojo ljubezen povezal s poezijo (glejte zadnjo kitico). Kaj s tem sporoča o trajnosti ljubezni in svojem odnosu do poezije?

Jezik in slog

6. Pesem je bogata s pesniškim figurami, na primer z različnimi vrstami ponavljanj. Kaj se ponavlja v spodnjih primerih?

In blažene željé, solzé in vzdihi Ponavljanje na začetku zaporednih verzov in še besede mnoge, brez števila ... ali stavkov imenujemo anafora ... in misel, ki le nje, Ponovitev zadnje besede v verzu na začetku le nje se je za vselej oklenila. naslednjega verza imenujemo anadiploza

7. Preštejte, kolikokrat se v pesmi ponovi pridevnik blažen. Kako toliko ponovitev te besede vpliva na vaše doživljanje pesmi?

8. Kako bi razložili besedno zvezo krvave rane v verzu v srce krvave rane sem dobil? Kako imenujemo uporabljeno pesniško figuro?

9. Preberite razlago o značilnostih soneta na strani 173 in ugotovite, ali vse značilnosti veljajo tudi za sonet številka 61. Vrednotenje

10. Ljubezenska poezija je vedno aktualna. Petrarca v svojih pesmih opeva tako duhovno kot tudi zemeljsko ljubezen, prav po tem pa se razlikuje od trubadurske lirike, ki je opevala »ljubezen z daljave«. Katerega sodobnega pesnika ljubezenske poezije poznate (besedilo je lahko tudi uglasbeno)? V čem se sodobne izpovedi razlikujejo od Petrarcove izpovedi?

11. Najnovejši prevod zbirke Canzoniere v slovenščino je delo prevajalca Srečka Fišerja.

Poslušajte pogovor o njegovem pogledu na Petrarcovo delo (https://365.rtvslo.si/ arhiv/sobotno-branje/174827613,17:14). Kako prevajalec ocenjuje posebnosti in aktualnost Petrarcove poezije? Zapišite tri primere njegovega vrednotenja.

O njem radi rečejo, da je bil narcis, ki si je vse življenje ogledoval le sebe in svoje čustvo. No, pač prototip lirskega pesnika: kateri lirski pesnik ni narcis, navsezadnje gre vedno za zrcaljenje sveta v sebi ali sebe v svetu?

Mogoče je njegov greh le, da je boljši. Srečko Fišer, prevajalec

Na Botticellijevi sliki Primavera (Pomlad) se ljubezen simbolno povezuje s pomladjo.

V središču je upodobljena boginja ljubezni Venera, nad njo je Kupid. Skrajno desno je upodobljen Zefir, veter pomladi, ki ugrablja nimfo Hlorido, na njeno mesto stopa boginja cvetja Flora. Sandro Botticelli: Primavera; tempera na panelu, 15. st., Galerija Uffizi, Firence

171

Pesništvo

Italijanski sonet (lat. sonus – zvok, zven) je pesemska oblika iz štirinajstih verzov, najpogosteje enajstercev, ki so združeni v štiri kitice. Prvi dve sta štirivrstični (kvartini), zadnji dve pa trivrstični (tercini). Verz je italijanski enajsterec ( – – – – – ).

V kvartinah je rima navadno oklepajoča (abba) ali prestopna (abab), v tercinah pa je različna (po večini verižna: aba bcb). Tudi po notranji zgradbi je sonet navadno dvodelna pesem: v prvih dveh kiticah (kvartinah) razvije temo ali poda poglavitno prispodobo, v tercinah pa poda sklep in idejo ali razloži pomen prispodobe iz prvih dveh kitic.

Petrarkizem je posnemanje Petrarcovega načina izražanja ljubezenskih čustev v sonetni obliki. Pesniški subjekt obožuje in slavi ljubljeno žensko: po eni strani ga prevzemata blaženost in upanje, po drugi pa obup in strah pred zavrnitvijo. Petrarkizem se je razširil v vseh evropskih književnostih, tudi v slovenski, npr. pri Francetu Prešernu in Dragotinu Ketteju.

Kapitelj – cerkev  sv. Nikolaja v Novem mestu, kjer je Dragotin Kette prvič srečal Angelo Smola

Odmev V antični Grčiji so pesniški navdih pripisovali muzam, hčeram Zevsa in boginje spomina Mnemosine, v novem veku pa so boginje zamenjale ljubljene ženske, ki so bile po navadi nedosegljive. Tako je Petrarca opeval ljubezen do Laure, komu pa sta svoje verze namenjala France Prešeren in Dragotin Kette? Preberite soneta slovenskih pesnikov in ju primerjajte s Petrarcovim. Kaj jim je skupno in v čem se razlikujejo? Kaj je pri ljubljenih osebah očaralo vse tri pesnike? Iz katerih verzov lahko to ugotovimo? Laura krasi Petrarco z lovorovim vencem; miniatura iz rokopisne izdaje Canzonier, 14. st.

Je od veselga časa teklo leto Je od veselga časa teklo leto, kar v Betlehemu angelcov hozana je oznanila, de je noč končana, dvakrat devetsto triintrideseto. Bil velki teden je; v soboto sveto, ko vabi môlit božji grob kristjana, po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana! v Trnovo, tje sem uro šel deséto. Trnovo! kraj nesrečnega imena; tam meni je gorje bilo rojeno od dveh očesov čistega plamena.

Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, v srce mi padla iskra je ognjena, ki ugásnit se ne da z močjo nobeno. France Prešeren

Zakaj sem bil v kapiteljnu

Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj! ... Tam stala pred oltarjem razsvetljenim in v lila-krilu, s slamnikom rumenim,

Pesništvo Renesansa Pesništvo

Renesančno pesništvo se je oplajalo v trubadurski liriki in sladkem

Uvod v književnost

Uvod v književnost

»Ni treba sežigati knjig, da bi uničili kulturo. Dovolj je, da ljudje prenehajo brati.«

Uvodno misel je zapisal ameriški pisatelj Ray Bradbury (1920–2012), avtor znamenitega antiutopičnega romana Fahrenheit 451, v katerem gasilci ne gasijo požarov, temveč sežigajo knjige.

• Kaj menite o pisateljevi izjavi o kulturi in branju?

• Zakaj je pomembno branje literarnih del?

• Kako berete: ali vas zanima samo zgodba ali berete tako, da se vživite v dogajanje, razmišljate o prebranem, ste pozorni na način pripovedovanja oz. izražanja, jezik in slog, razmišljate, kako bi ravnali v podobnih okoliščinah ipd.?

rdeča nit zgodbe v

• Bradbury začne svojo misel s trditvijo o sežiganju knjig. Ali poznate primer požiganja knjig iz slovenske zgodovine?

• Kako bi se odzvali, če bi vam prepovedali brati?

V romanu Farenheit 451 so knjige v družbi prihodnosti prepovedane, saj postanejo ljudje zaradi branja nesrečni. Preberite odlomek, v katerem glavno osebo Bradburyjevega romana dekle iz soseščine opozori, da se ljudje ne pogovarjajo.

Ray Bradbury: Fahrenheit 451

Utopični roman izhaja iz kritike obstoječih družbenih razmer tako, da postavi dogajanje romana v namišljeno idealno urejeno državo.

Antiutopični roman namesto idealnega sveta prikazuje svet, v katerem vladajo nasilje, brezdušnost, poveličevanje znanosti in tehnologije ipd.

»Ljudje se ne pogovarjajo o ničemer.«

»Oh, o nečem se vendar morajo.«

»Ne, prav o ničemer. Večinoma naštevajo avtomobile, obleke ali plavalne bazene in vzklikajo, kako sijajno! Vendar govorijo vsi o istih rečeh in njihovi pogovori se čisto nič ne razlikujejo med seboj. Večji del časa, ki ga prebijejo po kavarnah, imajo prižgane aparate s šalami in večinoma so te šale vedno enake ali pa prižgejo glasbeni ekran, po katerem se sem pa tja premikajo barvasti vzorci, vendar so to le barve in vse je abstraktno. Prav tako kot v muzejih, si že kdaj bil tam? Moj stric pravi, da je bilo nekdaj drugače. Pred davnimi časi so imele slike vsebino in prikazovale so vsaj ljudi.«

Odlomek

O besedilu

Prevedla Sonja Kravanja

1. Komentirajte komunikacijo med ljudmi, kot jo opisuje dekle iz romana, in jo primerjajte s komunikacijo v našem svetu.

2. Kaj se je po dekletovem mnenju še spremenilo v primerjavi s preteklostjo? Zakaj je beseda ljudi zapisana v poševnem tisku?

3. Glavna oseba v Bradburyjevem romanu je Guy Montag. Po pogovoru z mlado sosedo je začel prebirati knjige, čeprav se je zavedal, da s tem ogroža sebe in svojo ženo. Preberite odlomek in odgovorite na vprašanja.

Branje je

filmu Bralec; režiser Stephen Daldry, 2008

Ray Bradbury: Fahrenheit 451

Montag je šel v svoj kabinet in šaril po svoji kartotečni torbi toliko časa, da je našel napis: PRIHODNJA POIZVEDOVANJA. Faberjevo ime je bilo tam. Ni se bil ukvarjal z njim, vendar ga tudi zbrisal ni.

Zavrtel je številko na dodatnem telefonskem aparatu. Telefon je na drugi strani ducatkrat poklical Faberjevo ime, preden se je profesor oglasil z medlim glasom. Montag se je predstavil in potem je bilo dolgo vse tiho. »Prosim, gospod Montag.«

»Profesor Faber, rad bi vam postavil nekoliko nenavadno vprašanje. Koliko izvodov Biblije je moč dobiti v naši deželi?«

»Ne vem, o čem govorite.«

»Rad bi izvedel, če obstaja še kakšen izvod.«

»Hočete mi nastaviti past! Ne morem govoriti s komerkoli po telefonu!«

»Koliko izvodov Shakespeara in Platona?«

»Nobenega! In to veste tako dobro kot jaz. Nobenega!«

Faber je prekinil pogovor.

Montag je odložil slušalko. Nobenega. Seveda je to vedel že iz seznamov na požarni postaji. Toda ni vedel, zakaj je to hotel slišati tudi od Faberja.

V veži je Mildredin obraz kipel od navdušenja. »Oh, gospe bodo prišle na obisk!«

Montag ji je pokazal knjigo. »To sta Stara in Nova zaveza in –«

»Ne začenjaj znova s tem!«

»Morda je to zadnji izvod v tem delu sveta.«

»Nocoj jo moraš vrniti, ne veš tega? Poveljnik Beatty ve, da jo imaš, kajne?«

»Ne bi rekel, da ve, katero knjigo sem izmaknil. In ne morem se odločiti, katero naj mu odnesem namesto te. Naj mu predam gospoda Jeffersona? Gospoda Thoreauja? Kateri je manj dragocen? In če se odločim, da mu bom podtaknil drugo knjigo, in Beatty ve, katero sem ukradel, ali ne bo prepričan, da imava tu pravo pravcato knjižnico?«

Mildred je trznila z usti. »Ti je zdaj jasno, kaj počenjaš? Uničil naju boš! Kdo je pomembnejši, jaz ali tista biblija?« In začela je vreščati in je obsedela tam kakor voščena lutka, ki se topi v lastni vročini.

Lahko si je zamišljal Beattyjev glas. »Sedi, Montag. Opazuj. Z nežnostjo, kakor bi gledal cvetne lističe. Zažgi prvo stran, zažgi drugo stran. Iz vsake nastane črni metulj. Lepo, eeh? Po drugi zažgi tretjo in tako dalje, verižno dimljenje, poglavje za poglavjem, vse nesmiselne pomene, ki jih imajo besede, vse lažne obljube, izrabljene pojme in vse zastarele filozofije.« Beatty je sedel tam, se nekoliko znojil, tla pa so bila prekrita z roji črnih vešč, ki jih je bilo pokončalo eno samo neurje.

Mildred je tako hitro, kot je začela, tudi prenehala vreščati. Montag je ni poslušal. »Samo nekaj moram narediti,« je dejal. »Preden danes zvečer oddam knjigo Beattyju, moram imeti njeno kopijo.

451° Fahrenheit –temperatura, pri kateri izgori papir

Filmska priredba romana Fahrenheit 451; režiser François Truffaut, 1966

Uvod v književnost

»Boš tukaj nocoj, ko bodo predvajali Belega burkeža in bodo prišle gospe na obisk?« je zavpila Mildred.

Montag je obstal pri vratih in se ni ozrl. »Millie?«

Tišina. »Kaj?«

»Millie? Te morda Beli burkež ljubi?«

Ni odgovorila.

»Millie, te? –« Obliznil si je ustnice. »Te tvoja ‹družina› ljubi, te ljubi močno, te ljubi s srcem in dušo, Millie?«

Čutil je, kako je za njegovim hrbtom počasi zatrepetala z očmi.

»Čemu postavljaš tako bedasta vprašanja?«

Čutil je, da bi najraje zajokal, vendar se ni nič zgodilo z njegovimi očmi ali usti. Odlomek Prevedla Sonja Kravanja

V odlomku smo vstopili v svet prihodnosti, v totalitarno državo, ki ji grozi nova vojna in v kateri oblast obvladuje državljane s televizijskim sistemom, ki je izpopolnjen do skrajnosti. V tem svetu ni prostora za knjige, še več – te so prepovedane. Guy Montag, ki je po poklicu gasilec oz. požarnik (požigalec knjig), s svojim delom omogoča udobno življenje ženi, odvisnici od »televizijske družine« na govorečih stenah dnevne sobe in od uspavalnih tablet. Življenje se mu začne spreminjati po srečanju s starejšim moškim in dekletom iz soseščine, ki sta kljub prepovedi očitno še vedno bralca. Pogovor z mlado in svobodomiselno sosedo v njem vzbudi dvome o pravilnosti njegovega početja in na koncu tudi odpor do požiganja knjig. Postane sovražnik sistema, tako da mora zbežati pred nekdanjimi sodelavci. Na koncu romana se pridruži skupini ljudi, ki sicer prav tako požigajo knjige, vendar šele potem, ko jih preberejo in se jih naučijo na pamet, da jih bodo lahko pripovedovali prihodnjim rodovom.

O besedilu

1. V antiutopični literaturi, med katero spada tudi Fahrenheit 451, je pogosto predstavljena družba, v kateri je prepovedano branje leposlovja. Zakaj je po vašem mnenju tako?

2. Kaj lahko iz odlomka razberete o družbi, v kateri živijo Montag, profesor Faber in Mildred? Zakaj so knjige tako nevarne, po drugi strani pa niso prepovedani drugi mediji?

3. Katero čustvo je skupno Faberju in Mildred? Ali jima je skupen tudi razlog, zaradi katerega se tako odzivata na Montagove besede?

4. Kaj meni o knjigah Montagov predstojnik? Zakaj Mildred ne more razumeti Montagovega nenadnega navdušenja nad knjigami?

5. Montag je bil na začetku romana ponosen na poklic, ki sta ga pred njim opravljala že oče in ded. Kaj je po vašem mnenju vplivalo na spremembo v njegovem odnosu do knjig?

6. Roman se konča z bombardiranjem mesta, napad pa preživijo samo Montag in ljudje – žive knjige. Kaj nam avtor romana sporoča s takšnim zaključkom?

7. V razredu razpravljajte o vplivu tehnologije na vaše življenje. Katere so prednosti in pasti tehnološkega in znanstvenega razvoja, ki smo mu priča v sodobnem času?

Besedna umetnost

»Ni nobene stvari tako resnične kakor umetnost, nobene stvari tako visoke, kot je lepota … Če resnica ni, ena je, Lepota. … Umetnost podaja življenje v zaokroženi obliki lepote.« (Srečko Kosovel).

• Pesnik Srečko Kosovel je umetnost umestil nad vse druge stvari v življenju. Kaj je umetnost?

Umetnost lahko označujemo kot del duhovne kulture in kot način, kako človek ustvarjalno in z različnimi izraznimi sredstvi v govorjeni ali pisani besedi, z glasom, barvami, gibom ipd. izraža svoje občutke, čustva, misli in želje.

• Oglejte si prikaz različnih umetnosti.

film

Vrste umetnosti

ples

pesništvo

Prizor

gledališče

slikarstvo

arhitektura

kiparstvo

Prizor iz filma Razredni sovražnik; režiser Rok Biček, 2013

Plesalca in koreografa Pia in Pino Mlakar

Glasbena skupina Siddharta

Naslovnica zbirke stripov Miki, zbirka Miki Muster; Buch, 2014

Metka Kraševec: Semiramidini vrtovi; 2003, umetniška zbirka NLB v lasti NLB

Stojan Batič: Balet; plastika, 1957, Tivoli, Ljubljana

Naslovnica pesniške zbirke Pesmi štirih; CZ, 2015

Plečnikove tržnice; 1944, Ljubljana

iz predstave Gejm; režiser Žiga Divjak, SMG, 2020/21

Uvod v književnost

• Katera vrsta umetnosti vam je najbližja, najzanimivejša, najpomembnejša? Poiščite največje dosežke izbrane umetnosti in enega izmed njih predstavite v razredu. Lahko pripravite predstavitev v obliki plakata ali drsnic, predvajate odlomke iz filmov ali glasbo, preberete odlomek ipd.

• Naštejte nekaj značilnosti, po katerih se književnost razlikuje od preostalih umetnosti.

• V starogrški mitologiji je za posamezna področja umetnosti skrbelo devet muz. Nekatere med njimi so bile muze različnim področjem, to pa je znak, da so se umetnosti od nekdaj povezovale. Iz seznama muz ugotovite, katere vrste umetnikov so navdihovale.

Klio: muza zgodovine Talija: muza komedije

Terpsihora: muza plesa

Polihimnija: muza resne glasbe, himnične poezije

Kaliopa: muza epike, retorike

Evterpa: muza glasbe in lirske poezije

Melpomena: muza tragedije

Erato: muza ljubezenske poezije

Uranija: muza zvezdoslovja (astronomije)

Nas zanima predvsem književnost ali besedna umetnost kot rezultat literarnega ustvarjanja. Za označevanje besedne umetnosti danes uporabljamo tudi izraze leposlovje ali beletristika, literatura in slovstvo. Beseda literatura ima lahko širši pomen, saj označuje vsa zapisana besedila – umetnostna in neumetnostna. Beseda slovstvo ima danes ožji pomen, saj jo po navadi uporabljamo v besedni zvezi ljudsko slovstvo, slednjo pa dandanes nadomeščamo z besedno zvezo slovstvena folklora

Besedni umetniki (pesniki, pisatelji in dramatiki) skušajo z izražanjem svojih misli, čustev in idej, pripovedovanjem o osebah in njihovih doživetjih ipd. v bralcu vzbuditi na primer neko razpoloženje, doživetje ali spoznanje. Najstarejša književnost je nastala že v predpismenem obdobju in se je prenašala z ustnim izročilom. Razvoj pisave je omogočil zapisovanje književnih besedil in od tedaj lahko spremljamo razvoj besedne umetnosti in spoznavamo skupne značilnosti književnih besedil v določenem časovnem obdobju.

Glede na zgradbo delimo književnost na književne ali literarne zvrsti (pesništvo, pripovedništvo in dramatika), delimo pa jo tudi glede na obliko (poezija, proza), glede na nastanek oz avtorstvo (ljudska ali avtorska/umetna), glede na starost naslovnikov (otroška in mladinska književnost, književnost za odrasle) itn. Delimo jo lahko tudi na izvirno ali nacionalno književnost, ki je napisana v avtorjevem prvem ali maternem jeziku, in na prevodno književnost, pri kateri gre za prenos literarnega besedila iz enega v drug jezik.

Preučevanje književnosti

Z raziskovanjem književnosti se ukvarja literarna veda. To je humanistična znanost, ki raziskuje književnost, tako da se osredotoča bodisi na avtorja, bodisi na besedilo, bodisi na bralca.

Osrednji področji literarne vede sta literarna zgodovina in literarna teorija. Literarna zgodovina raziskuje razvoj književnosti skozi čas, prepoznava vpliv zgodovinskega dogajanja na avtorjevo pisanje itd. Literarna teorija raziskuje literarno besedilo z različnih vidikov: kaj loči literarno besedilo od neliterarnega, kakšne so funkcije literature, kakšna je zgradba besedila, s katerimi slogovnimi sredstvi vpliva na bralca, kako besedila razvrščamo v skupine glede na skupne značilnosti itn. Pri raziskovanju književnosti so v pomoč tudi druge vede, npr. filozofija, sociologija, psihologija.

Stalna spremljevalka literarne vede je literarna kritika, tj. publicistična dejavnost, ki se ukvarja s posameznimi literarnimi deli, jih vrednoti in priporoča (ali ne priporoča) v branje. Objavljajo jo literarne in kulturne revije, dnevno časopisje v literarnih rubrikah, radio, televizija in internet, zato zelo vpliva na mnenje bralcev o posameznem delu.

Predhodnica današnje literarne teorije je poetika, veda o bistvu in oblikah besedne umetnosti. Najstarejše znane delo s tega področja je napisal starogrški filozof Aristotel. Prva slovenska literarna zgodovinarja sta bila Matija Čop in Anton Janežič. Matija Čop se je ukvarjal s tem, kako antične in druge starejše pesniške oblike prenesti v sodobne evropske književnosti, in je zelo vplival na pesniško ustvarjanje Franceta Prešerna, Anton Janežič pa je avtor prvih beril v slovenščini in prvega kratkega pregleda slovenskega slovstva

V slovenskem prostoru izhaja več revij, ki objavljajo znanstvene prispevke o literarnih besedilih, med njimi npr. Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost Med uglednejšimi revijami, ki objavljajo tudi literarne kritike, je Sodobnost.

Aristotel; detajl, marmor, 2. st. pr. n. št., Narodni rimski muzej, Rim

Matevž Langus: Matija Čop; detajl, olje na platnu, ok. 1830, Narodna galerija, Ljubljana

Naslovnice revij Slavistična revija, Primerjalna književnost, Sodobnost

invazija – množično prodiranje, vdor vojaških sil ene države v drugo, vpad; pojavljanje česa v veliki množini

Branje literarnih besedil

• Preberite odlomek iz kratke zgodbe ameriškega pisatelja znanstvene fantastike Philipa K. Dicka Invazija.

Philip K. Dick: Invazija

Sedel sem v naslanjaču in lenobno prelistoval broširano knjižico, ki jo je nekdo pozabil na avtobusu, ko sem naletel na stavek, ki mi je odprl oči. V prvem hipu sploh nisem reagiral in preteklo je kar nekaj časa, da sem ga v celoti razumel. Potem ko sem stvar dojel, pa se mi je zdelo čudno, da tega nisem že prej opazil. Bilo je povsem očitno, da se je stavek nanašal na nezemeljsko raso neverjetnih sposobnosti. Pripominjam, da se ta rasa s tujega planeta navadno pretvarja, kot da so povsem navadna človeška bitja. Bilo je popolnoma očitno, da je avtor knjige vedel prav vse, posamezna dejstva pa je opisoval izredno neposredno.

Naj bo kakor koli, razkrinkal sem jih na podlagi naslednjih dejstev. Še sedaj me zmrazi, ko se spomnim stavka, ki se je glasil:

Oči so mu uhajale po sobi.

Oblila me je kurja polt. Skušal sem si predstavljati take oči. So se kotalile kot frnikole? Ni bilo videti tako. Kazalo je, da so se premikale po zraku in ne po tleh. In to dokaj hitro. Nobena oseba v knjigi ni bila presenečena nad tem in prav to je bilo tisto, kar mi je dalo misliti. Bilo je naravnost ostudno, prav nihče pa ni bil ob tem niti malo začuden. Kasneje se je vse skupaj še stopnjevalo.

Njegovo oko se je ustavilo na njej.

Na kratko povedano, oči so se torej ločile od telesa in se samostojno premikale. Srce mi je razbijalo in v grlu me je dušilo. Povsem po naključju sem naletel na omembo popolnoma tuje rase. Očitno je bilo, da je nezemeljskega izvora. Junakom romana pa se je to zdelo nekaj povsem vsakdanjega, kar je kazalo na to, da pripadajo isti rasi.

Kaj pa avtor? Obšla me je senca suma, da vse skupaj opisuje nekoliko preveč brezskrbno. Bilo je jasno, da je to zanj nekaj povsem naravnega. Popolnoma nič se ni trudil, da bi stvar prikril. Zgodba se je nadaljevala:

Znanstvena

fantastika je poseben tip utopije, v kateri zgodba temelji na znanstvenih dognanjih in tehnološkem razvoju. Pogosti motivi so svetovne katastrofe, neverjeten tehnološki razvoj, obisk iz vesolja

Njegove oči so se zapičile vanjo. Julija je bila dama, ki je bila v tem duhu tudi vzgojena in je bila seveda užaljena. Zardela je in jezno namrščila oči.

Ob tem sem se olajšano oddahnil. Torej le niso bili vsi nezemeljskega izvora. Pripoved se je nadaljevala:

Mirno in hladnokrvno so njegove oči počivale na njej ter jo preiskovale.

Zaboga! Toda dekle se je le obrnilo, odkorakalo stran in stvar se je končala. Zleknil sem se naslonjaču in sopel od groze. Žena in ostali člani so me začudeno opazovali.

Odlomek

Prevedel Žiga Leskovšek

O besedilu

1. Komentirajte bralne zmožnosti književne osebe iz pripovedi. Kakšna so bila njena pričakovanja pred branjem? Zakaj se niso uresničila?

2. Kako je bralec razumel tiste stavke, ki govorijo o očeh, in kako bi jih moral razumeti?

3. Iz zgodbe lahko sklepamo, da književna oseba sicer bere, vendar le neumetnostna besedila. V čem se razlikujejo literarna oz. umetnostna besedila od neumetnostnih?

Temeljni značilnosti literarnega besedila sta večpomenskost, ki omogoča različne razlage (interpretacije) besedila, in fikcijskost. Tudi če literarno delo temelji na resničnih dogodkih in doživetjih resničnih oseb, je pripoved plod avtorjeve domišljije in ustvarjalnosti. Njena kakovost se pokaže v univerzalnosti in brezčasnosti oz. preseganju prostorskih in časovnih omejitev, to pa pomeni, da lahko nagovarja bralce v različnih časovnih obdobjih in različnih okoljih. Literarna besedila so prostor »svobode«, ki bralcu z odpiranjem različnih tem in vprašanj pomaga pri sprejemanju premišljenih življenjskih odločitev, pri razvijanju strpnosti in občutljivosti za drugačnost.

Literarna besedila beremo drugače kot neliterarna, saj moramo upoštevati njihove značilnosti, npr. večpomenskost in fikcijskost. Glede na zmožnost literarnega branja delimo bralce na literarne in neliterarne. Neliterarni bralec bere za zabavo in kratkočasno preživljanje prostega časa ter se posameznim knjigam ne posveča intenzivno in dolgotrajno. O tem, kar je prebral, ne razmišlja poglobljeno in ne pazi na obliko. Literarni bralec se v besedilo poglobi in se k njemu večkrat vrača; branje literarnega besedila je zanj posebno doživetje in je pozoren tako na sporočilo kot obliko besedila. O njem razmišlja, ga povezuje z drugimi besedili in s svojimi izkušnjami, pri tem pa mu je v pomoč znanje literarne zgodovine in teorije, pa tudi znanje s področja drugih ved, kot so filozofija, sociologija ali psihologija.

• Ste kdaj že poskusili v knjigah poiskati odgovore na življenjske dileme? Kaj nam sporoča na primer sedma kitica Prešernove Zdravljice? Zakaj se vedno znova vračamo k nekaterim pesmim ali zgodbam?

• Kako razumete misel: »Knjiga, ki ni vredna, da jo preberete dvakrat, ne zasluži niti enkratnega branja«?

• Preberite pesem starega mojstra poezije, perzijskega pesnika Hafisa (1320–1389).

Hafis: Virus sreče

Včeraj zvečer, ko sem zunaj prepeval pod zvezdami, sem ujel virus sreče. Neverjetno je nalezljiv –zato me poljubi.

Prevedla Barbara Škoberne

O besedilu

1. V eni povedi zapišite, kaj vam sporoča Hafis. Svoje odzive na pesnikove verze primerjajte s sošolci.

2. Tudi sami poskusite oblikovati pesniški nasvet prijatelju ali prijateljici.

Zgradba literarnih besedil

• Kako izbirate knjige za branje? Ali oblikovanost besedila vpliva na vaša pričakovanja o njem?

• Prvi stik z bralcem vzpostavlja naslov. Oglejte si naslovnice literarnih del in razmislite, kakšne asociacije so vzbudile v vas. Kateri naslov vas je tako pritegnil, da bi prebrali knjigo v celoti?

Zunanja zgradba

Še preden začnemo brati besedilo, opazimo njegovo zunanjo zgradbo. Zanima nas naslov, ogledamo si oblikovanost besedila in že na prvi pogled ugotovimo, ali gre za pesmi, pripovedi ali dramo. Pesmi so najpogosteje v vezani besedi, to pa pomeni, da so vrstice vezane z ritmom, rimo, z vnaprej predvidenim pravilnim izmenjavanjem poudarjenih in nepoudarjenih zlogov ipd. Vrstice ali verzi se lahko povezujejo v kitice.

Včasih so bila v vezani besedi tudi pripovedna in dramska besedila, dandanes pa so zapisana v nevezani besedi ali prozi. Osnovna enota v prozi je stavek; ritem v prozi je neenakomeren, torej so stavki različni po trajanju, jakosti in obliki. Prozna besedila se delijo na poglavja, dramska pa na dejanja in prizore. Dramska besedila poleg govora dramskih oseb vključujejo še navodila za ravnanje igralcev na odru.

V umetnostnih besedilih pisci uporabljajo tudi retorične figure, jezikovna in slogovna sredstva, s katerimi obogatijo besedilo. Retorične figure v besedilu odstopajo od običajne rabe in so namenjene doseganju posebnih učinkov na bralca. Najpogostejše figure ste spoznali že v osnovni šoli, npr. onomatopoijo, nagovor, pretiravanje, inverzijo, refren, ukrasni pridevek, primero, stopnjevanje, govorniško ali retorično vprašanje, svobodni verz idr.

Notranja zgradba

Pomembnejša in težje prepoznavna je notranja zgradba: od kod je vzeta snov, o čem govori besedilo in na kakšen način. Avtor literarnega besedila lahko črpa snov iz domišljije, zgodovine ali stvarnosti, ki ga obdaja in na katero se odziva. To je nekaj, kar obstaja tudi, če ni ubesedeno v literarnem besedilu.

Avtor snov oblikuje na njemu lasten način tako, da predstavi temo. Izraz tema odgovarja na vprašanje, o čem govori neko besedilo. V krajših besedilih je po navadi v ospredju ena tema, v daljših pa jih je lahko tudi več. Tema je ponazorjena z različnimi motivi, ki jih izrazimo z besedno zvezo, npr. motiv hrepenenja po ljubljeni osebi, motiv zvestobe, motiv boja med dobrim in zlim, motiv smrti ipd. Motivi so značilni življenjski položaji, dogodki, čustva,

predmet, prostori, pojavi ipd., po pomembnosti pa so lahko glavni ali stranski. Književno delo običajno vsebuje idejo, ki jo razberemo z vprašanjem, kaj nam sporoča besedilo.

• Pesnik Vinko Möderndorfer in pisatelj Sebastijan Pregelj sta snov za pesem oz. roman našla v spominih na svoje odraščanje, Shakespeare pa v srednjeveški pesmi in zgodbi o nesrečnem paru iz sprtih veronskih družin. Preberite besedila.

Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi

Stojim tik ob Tini, vsake toliko se med zibanjem dotakne moje rame in to mi je všeč. Tudi sam se začnem prestopati v ritmu. Postavim se še pol koraka bliže Tini, da se me večkrat dotakne. Mislim, da to nekaj pomeni, sicer se me ne bi ves čas dotikala. Lahko bi plesala tako, da se me ne bi ves čas dotikala, ampak ne. Mislim, da mi nekaj sporoča, čeprav me ne pogleda. Čakam, da se zgodi, čeprav ne vem, kaj naj bi se zgodilo.

Ko se najina pogleda veliko kasneje srečata, mi poskoči srce, oblije me vročica. Če sem bil še malo prej pripravljen, da jo v trenutku, ko me pogleda, vprašam, kako ji je všeč, je glava zdaj nenadoma prazna. Nikjer nobene besede. Samo nasmehnem se in ji prikimam, potem se pretvarjam, da neskončno uživam v plesu. Najini rami se še nekajkrat dotakneta. Ob vsake dotiku čutim, kot bi mi iz popka, pod katerim je veliko mravljišče, zakorakala kolona mravelj. Drobne žuželke se razdelijo. Nekatere nadaljujejo podkožno pot po rokah, druge po nogah, tretje krožijo med prsmi in trebuhom in nekatere tudi malo niže. Česa podobnega nisem občutil nikoli prej. Žgečka in je sladko, predvsem pa mi je všeč.

Odlomek

William Shakespeare: Romeo in Julija

ROMEO slugi: Kdo je ta gospodična, ki drži tam vitezu roko?

SLUGA: Ne vem, gospod!

ROMEO: Od nje sijati se učijo sveče!

Lepota njena v noči se leskeče kot biser, črncu na uho pripet, predragocena za ta nizki svet!

Kot golobica bela sredi vran izmed prav vseh družic bije na dan.

Po plesu stopim k nji, da roko milo ji stisnem, svoji roki v tolažilo.

Sem ljubil kdaj? »Ne!« reci, pogled moj!

Lepote nisem videl do nocoj.

Odlomek Prevedel Tine Logar

Naslovnica knjige V Elvisovi sobi; Goga, 2019

Frank Bernard Dicksee:

Romeo in Julija; olje na platnu, 1884, Umetnostna galerija, Southampton

Vinko Möderndorfer: Romeo in Julija

Včasih tečeš in tečeš, pa ne veš, kam. Včasih blebečeš in blebečeš, pa ne veš, kaj. Včasih molčiš tako močno, da se vsem čudno zdi. In učiteljica potem reče: Uščipni ga za uho, a ne preveč močno, samo toliko, da vidimo, če sploh še živi.

Včasih greš sam skozi mesto. Brez cilja tavaš, dokler ne pritavaš – in točno veš, kam, in točno veš, zakaj –in nisi več izgubljen, ampak najden – pod njenim balkonom.

O besedilu

1. Opišite oblikovne značilnosti besedil in jih primerjajte med seboj. Pri tem uporabite izraze iz razlage o zunanji zgradbi.

2. Katero besedilo je namenjeno uprizoritvi v gledališču? Na podlagi katerih oblikovnih značilnostih ste to ugotovili?

3. S katero primerjavo so v prvem odlomku ponazorjeni fantovi občutki med plesom z dekletom, ki mu je všeč? S čim Romeo primerja lepoto dekleta, v katerega se je zaljubil? S katero retorično figuro je v tretjem besedilu ponazorjena zmedenost mladega zaljubljenca v Möderndorferjevi pesmi?

4. Pesem Vinka Möderndorferja ter odlomka iz romana in dramskega besedila imajo skupno temo. Izrazite jo z eno besedo. Kako oz. s katerimi motivi je predstavljena?

5. Kaj nam sporočajo vsa tri besedila?

Književne zvrsti in vrste

• Literarna besedila glede na njihove značilnosti delimo na pesništvo, pripovedništvo in dramatiko. Ob primerih besedil na str. 19 in 20 ponovite temeljne značilnosti teh zvrsti.

Besedila je v književne zvrsti razdelil že grški filozof Aristotel, avtor najstarejšega ohranjenega literarnoteoretičnega besedila Poetika ali O pesniški umetnosti iz leta 335 pr. n. št. V njem je razmišljal o vlogi in oblikah besedne umetnosti, ki so jo stari Grki imenovali poetika. Pod tem imenom so združevali dramska besedila, satirske igre, liriko in epe.

Danes z izrazom pesništvo poimenujemo izpovedne in pripovedne pesmi v verzih, pripovedništvo so pripovedna besedila predvsem v prozi, v dramatiko pa uvrščamo besedila, ki prikazujejo odnose med dramskimi osebami in so namenjena uprizarjanju na odru.

Pesništvo ali poezija

• S katerimi življenjskimi priložnostmi povezujete poslušanje glasbe? Zakaj?

• Katera je vaša najljubša pesem? O čem govori? Kako sta usklajena besedilo in glasba?

Pesništvo ali poezija se deli na lirske in epske pesmi, prepoznamo pa jih po verzih ali vezani besedi. Lirsko pesništvo izraža čustva izpovedovalca oz. pesniškega subjekta o npr. ljubezni do ženske, domovine, narave ali njegova razmišljanja o smislu življenja, osebnih ali socialnih stiskah ipd. Epsko pesništvo v verzih pripoveduje o dogodkih in osebah v prostoru in času (npr. romanca Turjaška Rozamunda, balada Povodni mož ali junaški ep Odiseja).

V starejših književnih obdobjih so lirske in epske pesmi peli ob spremljavi glasbila Glasba in poezija sta se prepletali v antični Grčiji, prepevali so jo srednjeveški trubadurji, tesno povezani pa sta umetnosti ostali tudi v novejšem času. Posebno priznanje je uglasbeno lirsko pesništvo dobilo leta 2016, ko je ameriški glasbenik in pesnik Bob Dylan prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Beseda lirika je nastala iz grške besede lira (gr. lyra), s katero poimenujemo glasbilo s strunami, napetimi na okvir iz dveh ukrivljenih ročic. Zaradi nežnega zvoka je bila primerno glasbilo za spremljanje osebnih čustev in misli lirskega pesnika. Tistega, ki izpoveduje čustva in misli, imenujemo izpovedovalec ali pesniški/lirski subjekt. To je lahko pesnik sam, pogosteje pa je pesem napisana tako, da pesniškega subjekta ne moremo enačiti s pesnikom oz. pesnico.

Značilnosti lirskih besedil:

• subjektivnost (pesniški subjekt izraža osebni notranji svet);

• čustvenost (izraža čustva in misli);

• ekspresivnost (jezik je poln pesniških podob, slogovnih sredstev).

Najpogostejše teme v lirskih besedilih so ljubezen, narava, domoljubje, socialne stiske posameznika, življenjske oz. bivanjske teme (življenje, smrt, minljivost …). Glede na temo torej delimo pesmi na ljubezenske, domoljubne, socialne, miselne (refleksivne), duhovno-religiozne itn.

Apolon z liro; marmor, 1.–2.st., Kapitolski muzeji, Rim

• Poslušajte uglasbeno pesem Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi, nato pa jo še preberite.

Feri Lainšček: Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, odpelji me v goro, kjer škrati živijo. Pokaži mi zvezdo z mojim imenom, zloži mi pesem z bizarnim refrenom.

Povabi me včasih v kraje neznane, mi zjutraj pod okno pripelji cigane. Povej mi o sanjah, četudi so grešne, zaupaj mi želje, četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Napravi to zopet, ne hodi po poti, saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.

Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo. Usoda je živa in mrtvi junaki, naj še hrepenijo postaje in vlaki.

O besedilu

1. Primerjajte svoje doživljanje pesmi, če jo preberete sami, z doživljanjem, če jo poslušate uglasbeno.

2. Ali se vam zdi, da svoje želje izraža moški ali ženska? Na podlagi česa to sklepate? Povzemite pesem in opredelite njeno temo. Izberite tiste misli, ki so vam najbolj všeč.

3. Kako je pesem oblikovana? S katerimi jezikovnimi in slogovnimi sredstvi je obogatena?

Lirske pesmi delimo tudi po obliki, in sicer na pesmi v svobodni pesniški obliki (ljudske pesmi, večina sodobnih pesmi, pesmi v prozi) in na pesmi v stalni pesniški obliki, kot so sonet, glosa, gazela, epigram itd.

Pripovedne ali epske pesmi so daljša oblika poezije in imajo zaokroženo zgodbo, ki jo pripoveduje pripovedovalec. Na to kaže tudi izraz epika, ki izvira iz grške besede epos, ki pomeni beseda ali pripoved. Začetki pripovedne poezije sežejo v čas pred izumom pisave; da bi si pripovedovalci lažje zapomnili vsebino dolgih junaških pesmi, so uporabljali pesniška sredstva, kot so ponovitve in rima. Najstarejše epske pesmi so se razvile iz mitov in obrednih pesmi. Iz junaških pesmi anonimnih avtorjev so nastali epi, najdaljša pripovedna besedila v verzih, ki pripovedujejo o bogovih, polbogovih in junakih človeškega rodu.

Pripovedne pesmi se razlikujejo po slogu in so se skozi stoletja prilagajale trenutnim literarnim smernicam. Ohranjanju spomina na zgodovinske dogodke in osebnosti so bili namenjeni junaški epi, zato so ti tudi hkrati zgodovinski viri o življenju v določenem času. V srednjem veku so bile priljubljene balade, krajše uglasbene epske pesmi, namenjene plesu, in romance, lahkotnejše epsko-lirske pesmi o viteških junaštvih in ljubeznih. Pripovedna poezija je bila priljubljena vse do renesanse, pozneje pa jo je začela izpodrivati pripovedna proza, in sicer romani, povesti, novele, kratke zgodbe itd.

Lirske in epske pesmi so najpogosteje zapisane v verzih, povezanih v kitice z različno rimo in ritmom. Ritem pomeni bolj ali manj urejeno gibanje, utripanje, valovanje in ga je v književnosti mogoče zvočno zaznati in oblikovati. Ritem v pesmi ugotavljamo tako, da določimo naglašenost besed. Zlasti v starejši poeziji je bil ritem vnaprej predpisan z metrom ali metrumom. Metrum je shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu. Temeljna metrična enota je stopica, to je zveza vsaj enega naglašenega (poudarjenega) in nenaglašenega (nepoudarjenega) zloga. Dvozložni stopici sta npr. jamb ( –) in trohej (– ), trizložni stopici pa sta npr. amfibrah ( – ) in daktil (– ).

Slovenci smo prvi ep dobili v 21. st. Trilogijo Vrata nepovrata je napisal Boris A. Novak. Na sliki naslovnica prve knjige.

Z znakom so označeni nenaglašeni zlogi, z znakom – pa naglašeni. Oglejmo si to na primeru verzov iz Lainščkove pesmi Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,

odpelji me v goro, kjer škrati živijo.

Kadar se pesnik ravna samo po vsebinskih poudarkih, v verzu ni stalnega menjavanja naglašenih in nenaglašenih zlogov, zato govorimo o svobodnem verzu

Pomembna značilnost ritma v pesmi je rima ali polni stik. Ta nastane, kadar se ujemajo končni deli posameznih verzov. Če se ujemata zadnja zloga v verzih, govorimo o ženskih rimah, ujemanje v zadnjem zlogu pa imenujemo moška rima. Možne so različne kombinacije rim: na primer prestopna (abab), oklepajoča (abba), zaporedna (aabb), verižna (aba, bab). Rima poveča zvočni učinek in je pomembna značilnost lirskih, zlasti uglasbenih pesmi.

• Oglejmo si rimo v prvi kitici pesmi Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, a odpelji me v goro, kjer škrati živijo. a Pokaži mi zvezdo z mojim imenom, b zloži mi pesem z bizarnim refrenom b

Uvod v književnost

• Uvod v besedno umetnost smo začeli z mislijo Srečka Kosovela (1904–1926), ki je kot pesnik raziskoval različne načine izražanja, tudi v prozi. Preberite njegovo pesem

Troje barv in jo primerjajte z Lainščkovo Ne bodi kot drugi. Katera vam je doživljajsko bližja?

Srečko Kosovel: Troje barv

Troje barv imam rad, troje barv: belo, zeleno in modro. In ob teh barvah se spočije srce. Ob njih se srce mi pomiri, ob njih se oči pomirijo in polne veselja spet zro na svet.

Troje barv imam rad, troje barv. Kadar snežni oblaki priplavajo po pomladni modrini kakor po jezeru tišine, kadar so žitna polja zelena. In teh troje barv pomiri moje srce.

• V domači ali šolski knjižnici poiščite pesniško zbirko ali antologijo lirskih pesmi po svojem izboru in pripravite govorni nastop, v katerem boste:

a) utemeljili izbor;

b) predstavili avtorja (življenje in delo);

c) prebrali izbrano pesem in jo predstavili glede na obravnavane značilnosti lirike.

PESNIštvo

stalne pesniške oblike himna, elegija, psalm, sonet, epigram, gazela, glosa, haiku ...

lirsko epsko junaška pesem, ep, balada, romanca

svobodna pesniška oblika pesem v prozi

Pripovedništvo ali proza

• Na kaj ste najbolj pozorni pri branju pripovednega dela, npr. romana: obseg, temo, dogajalni prostor in čas, osebe? Ali vam je pomembno, da je v romanu veliko dialogov? Kaj pa opisov narave in oseb?

• Ali ste že brali knjigo, po kateri je bil posnet film, in si pred branjem ali po njem ogledali tudi film? Kako ste bili zadovoljni s postavitvijo literarne zgodbe v filmski jezik?

V pripovedništvo ali prozo spadajo besedila, ki pripovedujejo o dogodkih, ki so se zgodili književnim osebam v določenem času in na določenem kraju. Pripovedništvo je lahko v verzih (povest ali roman v verzih) ali prozi (pripovedna proza, npr. povest, novela, roman).

V primerjavi s poezijo ima proza neenakomeren ritem, to pa pomeni, da prozne enote (stavki, povedi) po trajanju, jakosti in obliki niso enake. Ta tip ritma je značilen samo za prozo in ga imenujemo neregularni ritem. Pisatelj oblikuje pripovedno besedilo s pripovedovanjem, opisovanjem in dialogom. V pripovednem besedilu lahko izluščimo zgodbo ali fabulo, tj. razporeditev dogajanja od začetka do konca. Tistega, ki pripoveduje o dogodkih, osebah, njihovem čustvovanju in razmišljanju, odnosih med književnimi osebami, imenujemo pripovedovalec in ga ne smemo enačiti z avtorjem.

Ločimo tri tipe pripovedovalcev: vsevednega ali avktorialnega, prvoosebnega in osebnega ali personalnega. vsevedni pripovedovalec poroča o dogajanju kot opazovalec ali oseba, ki že vse ve, če pa je pripovedovalec osebni, bralci sledimo zgodbi le z njegovega vidika. Če zgodbo v prvi osebi pripoveduje ena od književnih oseb, je pripovedovalec prvoosebni.

Pripovedovalec lahko zgodbo pripoveduje v časovnem zaporedju, v kakršnem so dogodki potekali, lahko pa jih razporedi po svoje, npr. začne sredi zgodbe, nato pa postopno razkriva ozadje dogajanja, v katerega so vpletene glavne in stranske književne osebe. Osebe in njihovo doživljanje sveta, značaj, čustvovanje ipd. opisuje neposredno, tako da opiše zunanjost, navaja njihove lastnosti ipd., ali posredno prek dejanj in govora. Značajske lastnosti književnih oseb in medosebne odnose lahko razkrivajo tudi dialogi

Dogajanje je postavljeno v dogajalni prostor in čas. Dogajalni prostor je enoten (na enem kraju) ali neenoten (na različnih krajih), širok ali zožen, bolj ali manj podrobno opisan, lahko pa tudi sploh ni naveden. Primer širokega dogajalnega prostora je npr. opis pokrajine, kraja ipd. Zožen prostor je podoben sceni na odru; pokaže dogajanje od blizu.

Dogajanje je postavljeno v namišljen dogajalni čas (v preteklost, sedanjost ali prihodnost), ki ga ne enačimo s časom nastanka besedila niti s časom branja besedila. Tako npr. roman Ivana Tavčarja Visoška kronika uvrščamo v obdobje realizma, dogajalni čas v njem pa je 17. stoletje.

Uvod v književnost

• Ali se spominjate svoje prve knjige? Ob kateri priložnosti ste jo dobili? Kaj vas je pri njej pritegnilo, morda presenetilo? Preberite, kako je svojo prvo knjigo doživel avtor kratke zgodbe Branko Žužek.

Branko Žužek: Prva knjiga

Se spominjate prve knjige, ki ste jo v življenju prebrali? Jaz se je spominjam in lepo je bilo.

Pod smrečico, polno gorečih svečk in srebrnih steklenih okraskov, je poleg barvastih kamenčkov za bratca ležala knjiga.

V sobi je bilo toplo in svečke so gorele.

Sedel sem na divan in začel listati knjigo. Bratec je pod drevescem zlagal kamenčke v hiše s stolpiči in arkadami. Dišalo je po vosku in krvavicah, ki jih je mama pekla za ta večer.

Odprl sem knjigo. Od peči je v valovih prihajala toplota in svetloba prižganih svečk je bila ravno pravšnja.

Zgodba v knjigi – kot da se je godila v mojih časih, pozimi, ko je bilo snega do pasu. In kar videl sem Martina, ko je tovoril sol. Le čudno je bilo, da se je cesar pripeljal k nam v kočiji, na kolesih. Kajti mimo naše hiše ta čas vozijo sani, ki tako lepo cingljajo!

Ej, Martin, kako ročno si se zlagal! Bruse da si tovoril, s slamo ovite, da bi ne popokali od mraza! In cesar ti je verjel!

Legel sem na divan, si podprl glavo in prebiral stran za stranjo: Če je bilo kljuse še tako sestradano, je bilo vsaj zajetno. Presneto dolge roke je moral imeti Krpan, da je kobilico sploh objel, nikarte dvignil in prestavil. Pa jo je. In še klobuk je snel z glave, ko je zagledal cesarost …

Tedaj me je nekaj zmotilo. Oče me je potrepljal po ramenu in rekel: »Pridi večerjat!« Pa začudil se je, ker sem knjigo »bral«. Res, nič drugega nisem videl, ne svečk ne drevesca, nisem čutil toplote iz peči in nisem slišal bratca, ki je glasno razmetaval kamenčke po vseh kotih. Koj za Krpanom sem hodil po črno zagrnjenih ulicah Dunaja. Mesta nikoli nisem videl, tistikrat pa sem ga dojemal popolneje kot mnogo let pozneje, ko sem sam stal pod visoko streho svetega Štefana.

Kajti Krpan je zakrivil pravcati nered med kočijami, ko je spraševal po cesarju. To pot ni imel soli in kobilice. In nisem razumel, zakaj se ni peljal na Dunaj z železnico. Trepetal sem, ko je orjaški Brdavs svojo sabljo, rdečo od krvi, vihtel čisto pred mojim obrazom.

Pa kraljica, gnadljiva, vitka in oblastna! Ubogi cesar, koliko truda vas je veljalo, da ste obdržali Krpana na Dunaju! Nič čudnega, v hlevu ste imeli presite konje, orožje in oklepe pa iz lepenke!

Ne spominjam se, ali sem tisti večer kaj jedel. Moral sem ostati pri Krpanu in Brdavsu in gledati, kako je Krpan nakladal popotnico, moral sem biti zraven, ko je cesarica vihala

Tone Kralj: Martin Krpan; ilustracija iz knjige, MK, 1954

nos, ko se je cesar poslovil od Martina, minister Gregor pa nič.

In je prišlo praznično jutro. Soba se je bleščala od snega s sosednjih streh. Svečke na smrečici niso več gorele, zato pa so se srebrno in zlato lesketali stekleni okraski, vrh smreke pa sijajna zvezda.

Oči so kar srkale to zimsko jutro …

In brž sem potegnil izpod blazine »svojega« Krpana. Od tistega časa zvesto stoji na moji knjižni polici.

Težko bi še kaj povedal o knjigi, ki sem jo prvo prebral. In kaj naj bi sploh še povedal?

O besedilu

1. Povzemite dogajanje v pripovedi. Kako je mladi bralec doživljal zgodbo o Martinu Krpanu? Zakaj se je oče začudil, da je sin bral (glagol je v narekovajih)?

2. Kaj je značilno za pripovedovalca: v kateri osebi pripoveduje, ali je vsevedni ali personalni?

3. Opredelite dogajalni čas in prostor. Kako si sledi dogajanje? Kateri pripovedni postopek je v pripovedi pogostejši: pripovedovanje ali opisovanje? Poiščite primere opisovanja.

4. Oglejte si glagole. Kako se spreminja glagolska oseba glede na vsebino pripovedi? Ali lahko rečemo, da je bralec vzpostavil neposredni dialog s knjigo in osebami v njej? Katere osebe je posebej nagovoril?

5. Zakaj je zaimek svoj v zaključnem delu pripovedi v narekovajih? Ali to pomeni knjigo kot stvarni predmet ali se nanaša na zgodbo v njej?

6. Zapišite kratko zgodbo o srečanju s svojo prvo knjigo.

PRIPovEDNIštvo

v verzih v prozi

povest v verzih, roman v verzih kratke pripovedne oblike mit, legenda, pravljica, basen, pripovedka, pregovor, uganka, črtica ...

dolge pripovedne oblike

novela, povest, roman

Uvod v književnost

Dramatika

• Katero od gledaliških predstav, ki ste si jih ogledali doslej, ste si najbolj zapomnili? Zakaj?

• Kdo vse sodeluje pri pripravi gledališke predstave?

• Kako razumete misli »Gledališče je zrcalo družbe« in »Ves svet je oder«?

Jernej Šugman v vlogi Hamleta; režiser Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana, 1994/95

Dramatika je književna zvrst, namenjena prikazovanju na odru. Dramske osebe z govorjenjem v dialogu ali monologu v verzih ali prozi ustvarjajo vtis, da dogajanje na odru poteka v sedanjosti. V jedru dramskega besedila je pogosto nasprotje med osebama/osebami, ki zagovarjata/zagovarjajo različna stališča in s tem ustvarjajo dramsko napetost. Dogajanje poteka v tragičnem, komičnem ali resnobnem tonu; glede na temeljni ton delimo dramska besedila na tragedije, komedije in drame. Med dramska besedila spadajo tudi libreto (besedilna podlaga za opero in opereto), filmski scenariji, televizijska in radijska igra.

Zunanja zgradba besedila je sestavljena iz dejanj in prizorov. Dejanje je zaokrožena celota, ki jo sestavlja več prizorov. Menjavo prizora označi vstop nove dramske osebe na prizorišče. Krajša dramska besedila so enodejanke, v daljših je število dejanj poljubno, najpogosteje tri ali pet.

Notranja zgradba dramskega besedila je pogosto petdelna in jo lahko ponazorimo z dramskim trikotnikom.

Nasprotja se tako zaostrijo, da privedejo do obračuna med dramskimi osebami.

ZAPLEt

Izpostavljeno nasprotje mnenj, stališč, ki jih zagovarjajo dramske osebe.

ZASNovA

Predstavitev začetnih okoliščin dramskega dogajanja: kraj, čas, trenutne razmere, v katerih se znajdejo osebe.

RAZPLEt

Nasprotja se začnejo razreševati v razpletu.

RAZSNovA

V razsnovi so prikazane nove razmere, v katerih se znajdejo dramske osebe.

V gledališču usmerja izvedbo dramskega besedila režiser, izvajajo pa ga igralci, ki izgovarjajo replike oz. besedilo dramske osebe. Ti morajo pri načinu izgovora, kretnjah in gibanju na odru upoštevati didaskalije, tj. dramatikova navodila za izvedbo predstave na odru, ki so tudi grafično ločena od dramskega govora.

• Preberite odlomek iz gledališke priredbe zgodb o Butalcih.

Fran Milčinski – Jaša Jamnik: Butalci

CERKEV

Možje možujejo med mašo. Za cerkvijo.

PRVI: Pomlad je!

DRUGI: Končno pomlad. Zima je bila dolga.

TRETJI: Zima je bila predolga. O, da bi Butale imele dve poletji in le eno zimo.

ČETRTI: Pa saj letos bo tako. Sedaj bo kmalu poletje, potem bo zima, za zimo pa zopet poletje – pa bosta dve poletji in ena sama zima.

TRETJI: To je vesela novica.

Vsesplošno zadovoljstvo nad butalsko stvarnostjo.

DRUGI: Nekaj me grize po desnem bedru ...

TRETJI: Kaj, če ni to vest? Pravijo, da vest grize.

ČETRTI: Nedelja je, notri v cerkvi je božje opravilo, mi pa sedimo zunaj v senci. Bojim se, da delamo greh.

PRVI: Ne sedimo zunaj brez vzroka – cerkev je pretesna. Napačna je le cerkev ...

TRETJI: Napačna je cerkev ...

PRVI: ... ker ima zid za našim hrbtom, namesto da bi ga imela pred našim nosom.

DRUGI: Dajmo, raztegnimo cerkev, da me ne bo več grizla vest.

TRETJI: Dajmo! Saj se tudi čevelj raztegne, če ga daš na kopito.

PRVI: Poizkusimo, poizkus ne stane.

ČETRTI: Premerimo, do kod bo treba razširiti cerkev, da bomo lahko sedeli, kakor sedimo, da pa vendar ne bomo sedeli zunaj cerkve.

PRVI: Ampak znotraj.

DRUGI: In brez greha.

TRETJI: Znotraj in brez greha.

DRUGI: Stopimo v cerkev in se korajžno lotimo dela.

Gredo v cerkev.

ČETRTI: S pleči se uprimo ob steno!

TRETJI: Župan bo ukazoval.

PRVI: Le dajmo, hi-hot!

Pritisnite! Hi-hot!

Vsakikrat na zadnji zlog bistro pritisnite.

Hi-hot!

Hi-hot!

Hi-hot! Hi-hot!

Prizor iz uprizoritve Butalcev; režiser Jaka Ivanc, Gledališče Koper 2011/12

Uvod v književnost

DRUGI: Saj pritiskamo, da nam kar srajce pokajo!

TRETJI: Ne odnehajmo! Hi-hot!

PRVI: Župan bo ukazoval! Hi-Hot!

ČETRTI: Pošteno se potimo!

PRVI: Župan se bo potil ... ukazoval! Hi-Hot! Hi-Hot!

TRETJI: Je že skoraj večer.

PRVI: Pa stopimo ven in poglejmo, koliko se je zid že premaknil!

DRUGI: Po sreči je šlo!

TRETJI: Znamo pa znamo!

PRVI: Kmalu bo spet prišla nedelja in bo v cerkvi dovolj prostora za vse, ki bodo hoteli v cerkev.

ČETRTI: Cerkev ne bo več pretesna.

DRUGI: Hvala bogu: sedaj bomo v cerkvi tudi mi, kar nas sedi zunaj.

TRETJI: Znotraj in brez greha.

O besedilu

1. Pogovorite se, po čem prepoznamo dramsko besedilo.

2. V Wikiviru poiščite izvirno zgodbo Frana Milčinskega o tem, kako so Butalci širili cerkev. Kaj je avtor priredbe spremenil v zgodbi?

3. V skupinah dramatizirajte poljubno kratko zgodbo (lahko tudi iz Butalcev) in jo zapišite v obliki dramskega besedila. Prizor tudi uprizorite v razredu.

v

komedija, tragedija

DRAMAtIKA v prozi

tragedija, komedija, drama

Izpovedne, pripovedne in dramske prvine v besedilih

Čeprav smo besedila razdelili na izpovedna, pripovedna in dramska, to ne pomeni, da se prvine različnih zvrsti ne morejo povezovati. Tudi v pretežno pripovednem besedilu se pojavljajo izpovedne in dramske prvine, v lirskem ali dramskem delu pa prvine preostalih dveh književnih zvrsti. Te se lahko prepletejo tudi v tolikšni meri, da nastanejo mešane vrste: npr. lirsko-epska pesnitev, lirsko-dramsko ali epsko-dramsko besedilo.

• V odlomku iz romana Cirila Kosmača Pomladni dan se prvoosebni pripovedovalec spominja pogreba nesrečnega dekleta iz domače vasi.

Ciril Kosmač: Pomladni dan

Po cesti se je pomikal sprevod. Tudi Justino so nesli štirje priletni vojaki. Grobar Martin, ki je bil brez svoje luči, ker je bila Justina samomorilka, je skakal okrog nje ter z grobimi rokami pobiral njene dolge, bujne rdeče lase, ki so venomer drseli in vztrepetavali v pomladanskem zraku, kakor da bi hoteli živeti, živeti, živeti …

Pri tej podobi sem se zdramil.

»Ali je to res?« sem se vprašal in se obrnil v postelji. »Ali je namreč res, da so jo nesli k pogrebu na nosilih in ne v krsti? … Le kako naj to vem? … Saj je od takrat minilo že petindvajset let. Ne, ne, to ne bo držalo? Vsakega človeka pokopljejo v krsti. Seveda, v krsti so jo nesli, v kakršni so pokopali tudi našega deda … A vendar je prva podoba lepša! Toda druga je resnična! No, če bom kdaj pisal o tem, se bom pač moral odločiti. In kako se bom odločil? Kako bi se, recimo, odločil zdajle?« sem se vprašal in se zamislil. Toda še preden sem se odločil, me je premagal spanec – in med tema dvema podobama, ki sta bili tako žalostni, a v svoji žalosti svetli in lepi, sem se pogreznil v globok sen ...

O besedilu

1. Katere prvine so značilen za začetek odlomka?

2. V tem delu se simbolne razsežnosti zbirajo okoli pomenskega nasprotja med samomorom, ki ga je dekle storilo iz obupa, in njeno neizpolnjeno željo po življenju. Poiščite antitezo, ki na pomenski ravni izraža to nasprotje.

3. Katero dilemo avtor poudari v dialoškem delu besedila? Poimenujte retorične figure, s katerimi je prikazan pisateljev notranji boj v tem delu besedila.

4. V dialoškem delu besedila je pisatelj umetnostno preoblikoval temo o pomenu estetske vloge v umetniškem ustvarjanju. Za katero podobo se bo po vašem mnenju odločil, če bo nekoč pisal o tem dogodku? Odgovor utemeljite.

5. Povzemite, kako se v odlomku prepletajo pripovedne, izpovedne in dramske prvine.

ORIENTALSKE KNJIŽEVNOSTI

Književnost skozi čas

Literarna besedila delimo tudi glede na čas nastanka. Obdobje, v katerem so nastajala besedila podobnih slogovnih značilnosti (npr. v romantiki poudarjena čustvenost, uporništvo ipd., v realizmu stvarne teme, težnja k objektivnosti ipd.), imenujemo literarno obdobje. Omejimo jih z dogodki, ki so pomembno vplivali na razvoj književnosti v določenem času. To ne pomeni, da se v naslednjem obdobju ne pojavljajo več značilnosti predhodnega obdobja. V slovenski književnosti se na primer obdobje romantike konča leta 1849 s smrtjo Franceta Prešerna, vendar so romantične značilnosti prisotne tudi v delih, ki so nastajala v drugi polovici 19. st. Razvoj književnosti je bil v različnih nacionalnih okoljih neenoten in to se odraža tudi v razdelitvi njihovih književnosti na obdobja. Najstarejše književnosti so se na primer razvile že v 3. tisočletju pr. n. št. (npr. egipčanska književnost), slovenska književnost pa se je začela razvijati šele v obdobju reformacije (16. st.). V književnih obdobjih, zlasti v 20. stoletju, so se sočasno uveljavile različne književne smeri, v katere uvrščamo avtorje glede na vsebinske in slogovne značilnosti njihovih del.

• Avtorje, ki so ustvarili pomembna in vplivna dela v obdobju razcveta posameznih nacionalnih književnosti, imenujemo tudi klasiki. Nekatere klasike svetovne in slovenske književnosti ste spoznali že v osnovni šoli. Katera njihova dela ste brali pri pouku slovenščine ali v prostem času? Preglednico lahko prepišete na list formata A3 in jo sproti dopolnjujte z avtorji in deli, ki jih boste spoznali v srednji šoli.

pred 7. st. pr. n. št. (arabska in japonska književnost v srednjem veku)

ANTIČNA KNJIŽEVNOST

SREDNJEVEŠKA

8. st. pr. n. št. do 5. st. (starogrška in rimska književnost)

izhajanje iz mitologije in zgodovine, verskih obredov ...

razvoj večine vrst pesništva, pripovedništva in dramatike; pomembna tudi polliterarne zvrsti (biografije, zgodovinska in filozofska proza, poučne pesnitve ...); zgled avtorjem v nekaterih poznejših književnih obdobjih (klasika)

KNJIŽEVNOST do konca 15. st.

vpliv krščanstva, književnost v latinščini in ljudskih jezikih, junaška epika, viteški romani, trubadurske pesmi ...; prvi zapisi v slovenskem jeziku

Pesem nosačev žita (egipčanska ljudska pesem)

Homer

ljudske pesmi in pripovedi

RENESANSA14. do 16. st.

humanistična miselnost, posnemanje grške in rimske antične književnosti, razvoj soneta, novele, romana ...; prve knjige v slovenskem jeziku (reformacija)

BAROK, KLASICIZEM 17., 18. st.

RAZSVETLJENSTVO 18. st.

• baročni slog: izumetničen jezik, preobložen s pridevniki, prispodobami, dolge in zapletene povedi; v slovenski književnosti še vedno prevladujejo nabožna besedila (pridige)

• klasicistični slog: strog, jasen, razumski

poudarjanje razuma in razsvetljenskih idej; začetek posvetne književnosti v slovenskem jeziku (pesmi, basni, prvi dramski besedili)

Giovanni Boccaccio, William Shakespeare Primož Trubar

ROMANTIKA prva polovica 19. st.

REALIZEM, NATURALIZEM druga polovica 19. st.

subjektivnost, čustva, domišljija, nasprotje med stvarnostjo in ideali; v slovenski književnosti razvoj pesništva na visoki umetniški ravni

snov iz vsakdanjega življenja, socialne teme, brez olepševanja; v slovenski književnosti še vedno vplivi romantike

Lev N. Tolstoj

DEKADENCA, SIMBOLIZEM, NOVA

ROMANTIKA

KNJIŽEVNOST 20. IN 21. STOLETJA

zadnja desetletja 19. st., v slovenski

književnosti od 1899 do 1918

odpor proti realizmu, poudarjanje estetske (lepotne) vloge umetnosti in zanikanje njene družbene vloge, idealizem ...; v slovenski književnosti razvoj vseh književnih zvrsti

od začetka 20. st. do sodobnosti

raznolikost književnih smeri, vpliv družbeno-političnega dogajanja v svetu

/

Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik

France Prešeren

Fran Levstik, Josip Jurčič, Simon Jenko, Simon Gregorčič, Ivan Tavčar, Janko Kersnik

Dragotin Kette, Josip MurnAleksandrov, Ivan Cankar, Oton Župančič

Srečko Kosovel, Prežihov Voranc, Ciril Kosmač, Janez Menart, Tone Pavček

Orient

Prve civilizacije

V krajih na območjih Bližnjega in Srednjega vzhoda so izumili kolo, pisavo, številke, postavili so temelje filozofije, astronomije, medicine in matematike ter zapisali prve pesnitve.

Mezopotamska umetnost je po večini v človeški in živalski podobi upodabljala božanstva, ki naj bi bedela nad mestnimi državami. Ištarina vrata (na sliki rekonstrukcija) je dal ok. 580 pr. n. št. zgraditi babilonski kralj Nebukadnezar II. in so bila eden izmed osmih vhodov v starodavno mesto Babilon. Opečna vrata so okrašena z loščenimi reliefi bikov in zmajev ter visoka 14 metrov. Hrani jih Pergamonski muzej v Berlinu.

Zmaj v obliki leva-ptice-kače z Ištarinih vrat je bila jezdna žival boga Marduka, zavetnika Babiloncev.

Egipčani so vso svojo zgodovino verjeli v posmrtno življenje, zato je s tem verovanjem povezna dobršen del umetnin. Pot v onstranstvo naj bi spremljali številni obredi in spevi, zbrani v Knjigi mrtvih. Iz nje je tudi prizor tehtanja duše, v katerem bog mrtvih Anubis z veliko zlato tehtnico tehta dušo pisarja Anija.

Knjiga mrtvih; papirus, ok. 1275 pr. n. št., Britanski muzej, London

Kamen iz Rosette je pomagal razvozlati veliko uganko starega veka – hieroglife. Na njem je enako besedilo vklesano v treh različnih jezikih oz. pisavah: egipčanskih hieroglifih, egipčanski demotski pisavi in grščini. Hieroglife je s primerjavo besedil prvi razbral francoski zgodovinar Jean -François Champollion (izg. žan-fransva šompijo) 1822.

Kamen iz Rosette; magmatska kamnina, 196 pr. n. št., Britanski muzej, London

Glineni vojščaki; terakota, ok. 210 pr. n. št., Šian

Leta 1974 so kitajski kmetje med delom v kraju Šian naleteli na nenavaden prizor: vojsko nepremičnih vojščakov. Kipe v človeški velikosti je pred smrtjo dal zgraditi prvi kitajski cesar Čin, da bi ga varovali v posmrtnem življenju. Osrednji del njegove grobnice skupaj s stotnijami konj in bojnih vozov varuje več kot 7000 glinenih vojščakov.

Začetki književnosti

Začetki besedne umetnosti segajo v čas prvih civilizacij, ki so se razvile ob velikih rekah – ob Nilu egipčanska, ob Evfratu in Tigrisu sumerska, ob rekah Ganges in Ind indijska, v dolinah rek Jangce in Huang He kitajska ter na obalah Sredozemskega morja feničanska, hebrejska, grška in rimska civilizacija.

Prebivalci teh krajev so živeli od poljedelstva, ribolova, živinoreje; rečne, morske in kopenske poti so omogočile razvoj trgovine in obrti. Pojavila se je potreba po zapisovanju podatkov o pridelku, zaslužku, pogodbah ipd. in to je privedlo do izuma pisave

Prvo pisavo so oblikovali Sumerci v 4. tisočletju pr. n. št. Razvili so sistem klinopisne pisave. Pri tem so zareze klinastih oblik vtiskovali predvsem v glinene ploščice v velikosti dlani, izjemoma tudi v kamen. Od Sumercev so klinopis prevzeli tudi Babilonci, Asirci in sosednja zahodnoazijska ljudstva.

Pisavo so sprva uporabljali za zapisovanje uradnih in pravnih, pozneje tudi obrednih besedil. Literarna besedila so začeli zapisovati nekaj stoletij pozneje, do tedaj pa so se zgodbe in pesmi o bogovih, junakih in vladarjih prenašale z ustnim izročilom Najstarejša besedila izhajajo iz 3. tisočletja pr. n. št.

Književnosti starega in srednjega veka, ki so nastale in se razvile na območju od Afrike do Tihega oceana (Severna Afrika, Bližnji vzhod, Južna in Srednja Azija, Daljni vzhod), imenujemo orientalske književnosti. Zajemajo obdobje od 3000 pr. n. št. do 600 n. št.

Skupna značilnost orientalskih književnosti je povezanost z mitologijo oz. religijo, njenimi rituali in etičnimi nauki. Mitologija je izročilo oz. celota izmišljenih zgodb o nastanku sveta, nenavadnih naravnih pojavih, bogovih in drugih mitoloških oz. bajeslovnih bitij.

Nekatere od teh književnosti so verski značaj ohranjale ves čas (npr. egipčanska), v drugih književnosti pa so se jim postopoma pridružile še neverske oz. posvetne vsebine (npr. kitajska in japonska).

Delo na polju, detajl; kopija stenske poslikave iz 14. st. pr. n. št., grobnica pisarja Nakhta, Egipt

Zgled klinopisne pisave

Pisar, ok. 2600 pr. n. št.

sumerska civilizacija

ok. 4000 pr. n. št.

ok. 3500 pr.n. št.

ok. 2500 pr. n. št.

ok. 1800 pr. n. št.

ok. 1500 pr. n. št.

kitajska civilizacija

civilizacija

Razodetja in nauke svoje religije so ljudstva ohranjala v t. i. svetih knjigah. Te nam skupaj z miti prvih civilizacij pomagajo spoznavati, kako so si ljudje razlagali svet okoli sebe. Oglejmo si nekatere svete knjige. Starojudovsko sveto knjigo sestavlja prvih pet knjig Stare zaveze, imenovanih Tora ali Pentatevh (Peteroknjižje = pet Mojzesovih knjig).

Temeljna knjiga staroperzijske religije je Avesta, v kateri besedila uzakonjajo nauk svečenika Zaratustre.

Najstarejši indijski književni spomeniki so Vede, ki so eden od temeljev indijske filozofije in religij na tem ozemlju.

Arabska sveta knjiga Korán (ar. al-Qur’an – Recitiranje, Branje) je temelj islama, najmlajše svetovne vere, ki pa v svetovni zgodovini obstaja že več kot petnajst stoletij. Pisana je v arabskem jeziku, ki

so ga v 7. st. govorili v Meki in Arabiji, in vsebuje številne zgodbe, ki jih vključuje tudi Biblija oz. Sveto pismo.

Na evropsko civilizacijo je najbolj vplivala starojudovska sveta knjiga, saj je Stara zaveza Svetega pisma postala podlaga za krščansko vero. Književnost, ki je nastala v prvih civilizacijah, velja za temelj kultur, ki so se razvile v poznejših zgodovinskih obdobjih; iz temeljnih civilizacijskih besedil so črpale navdih vse umetnosti, saj se v njih pojavljajo stalni motivi – prijateljstvo, ljubezen, strah pred smrtjo, boj za oblast itn. Iz besedil, ki so bila sprva samo govorjena in namenjena pripovedovanju, spoznavamo, kako so že od nekdaj živeli, razmišljali, čustvovali in verovali ljudje.

Med temeljna civilizacijska dela spadajo Ep o Gilgamešu, svete knjige Biblija, Koran, Vede, epa Ramajana in Mahabharata ter zbirka zgodb Pančatantra.

Biblija ali Sveto pismo

• Stara zaveza – starojudovska

sveta knjiga

• Stara zaveza in Nova zaveza –sveta knjiga kristjanov

Koran sveta knjiga

Temeljna civilizacijska dela

Vede indijska sveta knjiga

islama

Ep o Gilgamešu babilonsko-asirski ep

Ramajana in Mahabharata indijska epa

Stran iz prve natisnjene Biblije, ok. 1455

Stran iz Korana, 1934

Babilonsko-asirska književnost

Babilonsko-asirska književnost

Babilonsko-asirska književnost vsebuje literarna besedila različnih ljudstev stare Mezopotamije, zato je drugo ime za to književnost tudi mezopotamska. Zapisana je v sumerskem in akadskem jeziku. Njeni začetniki so Sumerci, ljudstvo neznanega izvora, ki je južno Mezopotamijo naseljevalo že okoli leta 3000 pr. n. št. Semiti, ki so se v medrečje začeli naseljevati sredi 3. tisočletja, so od Sumercev prevzeli kulturo, klinopisno pisavo in mitologijo. V sumerščini sestavljena besedila so prevajali v akadščino in jih preoblikovali. Babilonsko -asirska književnost je začela dokončno podobo dobivati v obdobju kralja Hamurabija ok. 1700 pr. n. št.

Ep o Gilgamešu

Najstarejše ohranjeno zapisano besedilo je Ep o Gilgamešu, ki izvira iz sumerskega izročila. Nastal je okoli leta 1700 pr. n. št., končno obliko pa je dobil šele z zapisom na glinene ploščice okoli leta 1200 pr. n. št. V približno 3500 verzih pripoveduje o kralju mesta Uruk, ki po prijateljevi smrti spozna, kako minljivo je življenje. Ep je bil prvotno zapisan na enajstih ploščicah, pozneje pa jim je bila dodana še dvanajsta.

Glinene tablice z vklesanim Epom o Gilgamešu so našli leta 1846 v knjižnici asirskega kralja Asurbanipala, pisavo na njih pa je leta 1872 razvozlal šele George Smith.

Kralju Enmekarju iz mesta Uruk je bilo prerokovano, da bo njegova hči rodila sina, ki ga bo vrgel s prestola in prevzel oblast, zato je hčer zaprl v trden stolp, v katerem so jo budno stražili. Kljub temu je kraljična rodila sina preprostega človeka. Ker so se stražniki bali kraljeve jeze, so novorojenca vrgli s stolpa v globino, vendar ga je prestregel orel in ga previdno odložil v palmov gaj. Tam ga je našel vrtnar, poskrbel zanj in ga poimenoval Gilgameš. Ko je ta odrastel v moža, je izpolnil prerokbo in dedu prevzel prestol. Ker so se ga meščani zaradi nasilnosti bali, so prosili bogove, naj jim pomagajo. Boginja Aruru je zato iz gline oblikovala divjega človeka Engiduja, ki naj bi tekmoval z Gilgamešem. Engidu je živel kot žival v planinah, uničeval lovčeve mreže in zakopaval njegove jame, zato je lovec po očetovem nasvetu poiskal pomoč pri Gilgamešu. Ta je Engiduju poslal žensko, katere ljubezen naj bi divjaka preoblikovala v civiliziranega meščana. Po sedmih dneh z žensko so ga zveri zapustile, prevzel je človeške navade in oblačila ter odšel v Uruk, kjer se je spopadel z Gilgamešem, vendar se je njun spopad končal z velikim prijateljstvom. Ker sta se zamerila bogovom, so ju ti kaznovali ter nad Engiduja poslali bolezen, tako da je umrl neslavne smrti. Gilgameš je dolgo iskreno žaloval za svojim prijateljem, zavedel pa se je tudi svoje smrtnosti. Iz mesta se je odpravil iskat Utnapištima, da bi od njega izvedel, kako naj postane nesmrten. Utnapištimu in njegovi ženi so namreč bogovi po vesoljnem potopu podarili nesmrtnost. Po dolgotrajni in naporni poti po vseh deželah, morjih in gorovjih sveta je prišel do modre žene Sinuri, ki mu je svetovala, naj gre do reke smrti, prek katere ga bo brodnik prepeljal do Utnapištima.

Srečanje Gilgameša in Utnapištima

10. plošča

Utnapištim reče Gilgamešu:

»Kako da shujšana so tvoja lica, upadel tvoj obraz, zakaj je neveselo tvoje srce in tvoje poteze izpite?

Zakaj je žalost v tvoji duši in tvoj obraz podoben obrazu popotnika z daljnih cest?

Zakaj ti je obličje ožgano od dežja in sončne pripeke, zakaj se podiš po stepi kakor za prividi?«

Gilgameš pa je rekel Utnapištimu:

»Utnapištim, kaj ne bi bila shujšana moja lica, upadel moj obraz?

Kako ne bilo bi neveselo moje srce in razbrazdane moje poteze?

Kako ne bi bila žalost v moji duši in moj obraz podoben obrazu popotnika z daljnih cest?

Kaj mi ne bi bilo obličje od vlage in sončne vročine ožgano, kako se ne bi kakor prividi podil po stepi?

Moj prijatelj, urni mezeg, divji kulan z gora, panter iz stepe!

Engidu, moj prijatelj, urni mezeg, divji kulan z gora, panter iz stepe!

Skupaj sva dosegla izpolnitev vseh želja, preplezala gore, zavzela mesto …, nebeškega bika pobila, uničila Humbabo, ki je bival v cedrovem gozdu, v gorskih soteskah potolkla sva leve!

Moj prijatelj, ki sem ga ljubil čez vse moči, ki se je z mano lotil vseh težav –zadela ga je usoda vseh ljudi.

Jokal sem za njim šest dni in sedem noči ter nisem dal, da bi ga zagrebli, dokler se mu ni obraza polotil črv.

Groza me je prevzela, ko sem videl prijatelja, ustrašil sem se smrti, zato sem zbežal v divjino!

Kar se je zgodilo s prijateljem, me je tako prizadelo, da sem pobegnil tja daleč v step!

Kar se je zgodilo s prijateljem Engidujem, me je tako prizadelo, da sem pobegnil tja daleč v step!

Kako naj ostanem nem? Kako bi mogel molčati?

Moj prijatelj, ki sem ga ljubil iz srca, se je v glino spremenil,

stepa – obširno območje travnatega sveta

mezeg – domača žival, neposredna potomka žrebca in oslice

kulan – oslu podobna žival, ki živi v Srednji Aziji, cedrov gozd cedra – vedno zeleno, macesnu podobno drevo s trpežnim lesom

vekomaj – večno

Gilgameš drži ujetega leva; mavec, ok. 725 pr. n. št., Louvre, Pariz

Engidu; terakota, 2000–1800 pr. n. št., Iraški narodni muzej, Bagdad

Engidu, moj prijatelj, ki sem ga ljubil, se je v glino spremenil. Ali bom torej nekoč legel tudi jaz ter ne bom več vstal na vekomaj?«

Odlomek Prevedel Mirko Avsenak

Utnapištim Gilgamešu ni mogel pomagati. Razložil mu je, da ni nič večno in da je smrt neizogibna. Povedal mu je tudi zgodbo o tem, kako je njegov rod preživel povodenj, ki je bila tako strašna, da so se nad tem zgrozili celo bogovi z boginjo Ištar na čelu. Ko je starec končal svojo pripoved, je izzval Gilgameša, naj brez spanja zdrži šest dni in sedem noči, Gilgameš pa je v trenutku zaspal. Na ženino prošnjo mu je dal Utnapištim še eno priložnost: povedal je, da lahko postane nesmrten, če najde rožo, ki raste na dnu morja. Gilgameš jo je našel, vendar mu jo je med kopanjem v vodnjaku ukradla kača. Ta se je v trenutku zlevila, on pa se je vrnil v mesto Uruk, kjer je dal vsa svoja doživetja in napore vklesati v skalnat spomenik.

O besedilu

Vsebina

1. Kako je Utnapištim sprejel Gilgameša? Kaj ga je na njem presenetilo? Katera vprašanja se nanašajo na njegovo zunanjost in katera na njegova čustva?

2. Kako Gilgameš opiše svojega prijatelja; s čim ga primerja, katere lastnosti mu pripisuje? Kaj vse sta dosegla skupaj? Kakšen odnos je imel do njega? Poiščite verze, iz katerih je to razvidno. Koliko časa je Gilgameš žaloval ob Engidujevem truplu? Kaj ga je tako prizadelo, da je zbežal v divjino? Katero vprašanje je v njem sprožila prijateljeva smrt?

Jezik in slog

3. Primerjajte zgradbo Utnapištimovih vprašanj in Gilgameševih odgovorov. Kaj opazite?

4. V nadaljevanju Gilgameševega odgovora poiščite ponavljanja. Kako učinkujejo? Razmislite, zakaj je v Gilgameševem odgovoru toliko ponavljanj. Kateri ločili nakazujeta Gilgameševo čustveno prizadetost?

5. Kaj pomeni besedna zveza spremeniti se v glino? Kako je ta besedna zveza povezana s stvarjenjem Engiduja? (Odgovor najdete v umestitvi odlomka v celoten ep.)

Vrednotenje

6. Kateri je bil pravi razlog za Gilgamešev odhod od doma? Iz katerih verzov je to razvidno?

7. Gilgameš in Engidu sta bila velika prijatelja. Katera dejanja so ju povezovala? Ali so takšna prijateljstva dandanes še mogoča? Ponazorite s primeri.

Zaporedje enakih ali podobno grajenih stavkov ali delov stavka, ki se pomensko dopolnjujejo, imenujemo paralelizem ali vzporedje členov. To je preprost način za ustvarjanje rime in oblikovalno sredstvo privzdignjenega sloga, ki ga zasedimo v poeziji in prozi.

Egipčanska književnost

Egipčanska književnost je nastala v obdobju starega Egipta (okoli leta 3000 pr. n. št.) in se razvijala do prihoda Aleksandra Velikega (332 pr. n. št.). Sestavljajo jo besedila, ohranjena na stenah templjev in grobnic ali na papirusih. Kot večina književnosti najstarejših obdobij je tudi ta po večini religiozna in mitološka. Med najstarejša pesemska besedila spadajo delovne pesmi, kakršna je Pesem nosačev žita. Najbolj znano delo je Knjiga mrtvih, tj. zbirka himn, molitev in zakletev, ki naj bi bile mrtvim v pomoč v onstranstvu.

Besedila iz starega Egipta so raziskovalcem postala dostopna šele v 19. st., ko je francoski arheolog Champollion razvozlal pisavo hieroglifov.

Pesem nosačev žita

Človek je od nekdaj skušal z besedo izraziti svoja čustva. Preberite primer delovne pesmi iz stare egipčanske književnosti. Nastala je med sužnji, ki so s petjem spremljali enolični ritem svojega težaškega dela.

Pesem nosačev žita

Snope in belo žito nosimo dan za dnem. Kašče prepolne so, polne vse ladje.

Zrnje že teče čez krov. Nas pa še zmeraj priganjanjo. Lačni in sključeni stopamo.

Naša pleča so bron, naša srca so bron, ko nosimo dan za dnem.

Prevedel Gregor Strniša

O besedilu

Vsebina

1. Pesem preberite najprej tiho, nato pa v zboru skupaj s sošolci še glasno. Kateri način branja je učinkovitejši?

2. Pesem nosačev žita je nastala v obdobju 18. dinastije (od 16. do 14. st. pr. n. št.) in so jo našli na steni grobnice pri El Kabu. Ali lahko njena vsebina kljub časovni oddaljenosti nastanka spregovori tudi sodobnemu človeku?

3. Kdo v pesmi ponazarja pesniški subjekt? Ali gre za doživljanje posameznika ali skupnosti? Kaj nam sporoča o svojem življenju? Pogovorite se o občutkih ob branju pesmi v zboru.

4. Zapišite sporočilo pesmi in razmislite o njegovi aktualnosti. Ali poznate katero pesem o delu s podobnim sporočilom?

Biblija – Stara zaveza

Starojudovska književnost se je ohranila v Bibliji (gr. biblia – knjiga; najprej je beseda pomenila knjižni zvitek, pozneje knjigo knjig) oz. Svetem pismu, ki velja za temelj judovske in krščanske vere.

Judovska Biblija obsega spise Stare zaveze, ki ji je krščanska religija dodala še Novo zavezo Sveto pismo ima poleg verskega ima tudi velik moralni, etični, zgodovinski in kulturni pomen. Za Slovence prevodi iz Svetega pisma niso označevali zgolj uveljavitve krščanstva, ampak v obdobju protestantizma tudi jezikovno-kulturno dejanje. V slovenski jezik ga je leta 1584 prvi prevedel Jurij Dalmatin.

Judje so oblikovali monoteistično vero, to je vero v enega boga – Jahveja. Judovska sveta knjiga Tora (v hebrejščini pomeni thora znanje, navodila, zakon), ki obsega pet Mojzesovih knjig (Pentatevh, gr. peteroknjižje), je delo različnih piscev in je na podlagi različnih virov nastajala več kot tisoč let, preden je okoli 4. st. pr. n. št. dobila končno obliko. Avtorstvo Pentatevha po tradiciji pripisujejo Mojzesu, judovskemu preroku, ki naj bi Jude popeljal iz egiptovskega suženjstva v obljubljeno deželo – Kanaan.

Pentatevh se začne se z zgodbami o stvarjenju sveta in človeka, izgonu Adama in Eve iz raja, Kajnovem bratomoru, grešnem življenju človeštva in odločitvi boga, da s povodnjo očisti svet, o odhodu izraelskega ljudstva v Egipt in iskanju obljubljene dežele. Nekateri motivi so znani že iz starejših mitov, npr. sumerskih, babilonsko-asirskih in egipčanskih.

Stara zaveza obsega 48 knjig raznolikih besedil, kot so pripovedi s prvinami pripovedke, pravljice in potopisa, pregovori, poučni spisi, psalmi, celo ljubezenska poezija ipd. Delimo jih na:

• Zgodovinske knjige (pet Mojzesovih knjig ali Pentatevh),

• Poučne knjige (Jobova knjiga; Knjiga psalmov, Knjiga pregovorov, Pridigar) in

• Preroške knjige (knjige prerokov Izaije, Jeremija, Ezekijela, Amosa idr.). Nastajale so približno od leta 1100 pr. n. št. do 160 pr. n. št., končno podobo pa so dobile v obdobju od 7. st. pr. n. št. do okoli leta 100 n. št.

Stara zaveza je pisana v hebrejskem in delno aramejskem jeziku (nekateri najnovejši deli tudi v grščini), splošno znana pa je postala šele po prevodu v grščino, ki je nastal v Aleksandriji v 3. in 2. st. pr. n. št. in se imenuje Septuaginta (po sedemdesetih prevajalcih, ki so sodelovali pri prevajanju).

Michelangelo Buonarroti: Mojzes; marmor, ok. 1513, bazilika svetega Petra v vezeh, Rim

Mojzesove knjige

V Prvo Mojzesovo knjigo, ki obsega zgodbe od začetka sveta in človeštva do prihoda judovskega ljudstva v Egipt, je uvrščena tudi zgodba o vesoljnem potopu. Motiv je znan že iz Epa o Gilgamešu, kjer Utnapištim Gilgamešu razlaga, kako mu je bog poslal sanje, v katerih mu je naročil, naj zgradi veliko barko kockaste oblike. Tako bo rešil svojo družino, prijatelje in živali. Manj širokogruden je bil starojudovski bog, čigar izbranec je bil le Noe s svojo družino. Noe je eden izmed t. i. očakov, kot so v Bibliji poimenovani začetniki rodov (Abraham, Izak, Jakob …).

Ko je Bog videl, da se na zemlji razrašča hudobija, se je odločil pokončati vse, kar je ustvaril. Le pravični Noe je našel milost v njegovih očeh. Odločil se je, da z njim sklene zavezo in mu dal natančna navodila za izdelavo ladje, s katero se bodo rešili Noe in njegova družina ter samci in samice vseh živali, ki naseljujejo zemljo. Dolga naj bo 150 metrov, široka 25 in visoka 15 metrov, zatesnjena s smolo, naj ima streho, vrata ob strani in tri nadstropja. Noe je storil tako, kot mu je naročil Bog.

Potop

Noe je bil star šeststo let, ko so nastopile vode potopa na zemlji. Noe in z njim njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov so šli v ladjo, da bi se rešili pred vodami potopa. Od čistih živali in od živali, ki niso čiste, od ptic in od vsega, kar lazi po zemlji, so prišli po dva in dva k Noetu v ladjo, samci in samice, kakor je Bog zapovedal Noetu. Po sedmih dneh so vode potopa prišle na zemljo.

V šeststotem letu Noetovega življenja, na sedemnajsti dan drugega meseca, so začeli bruhati vsi studenci velikih globin in odprle so se nebesne zapornice. Štirideset dni in štirideset noči je deževalo na zemljo.

Prav ta dan so šli Noe, njegovi sinovi Sem, Ham in Jafet in z njimi Noetova žena ter tri žene njegovih sinov v ladjo. Ti, vse zveri po njihovih vrstah, vsa živina po njenih vrstah in vsa laznina, ki se plazi po zemlji, po njenih vrstah in vse ptice po njihovih vrstah, vse, kar ima perje in peruti, vse to je prišlo k Noetu v ladjo, po dva in dva od vsega mesa, v katerem je dih življenja. Prišli in vstopili so torej samci in samice od vsega mesa, kakor mu je Bog zapovedal. Gospod pa je zaprl vrata za njim.

In potop je bil na zemlji štirideset dni. Vode so narasle in vzdignile ladjo, tako da je splavala nad zemljo. Vode so se dvignile in zelo narasle na zemlji, ladja pa je plavala na vodi. Vode so čedalje huje naraščale na zemlji in pokrile vse visoke gore, kar jih je pod vsem nebom. Vzdignile so se za

nebesne zapornice –iz feničanske mitologije: zemlja in ozračje sta prikazana kot prostor med dvema gmotama vode; »zgornje vode« se lahko ulijejo na zemljo kot dež skoz odprtine v obokus

Noetova barka; ilustracija, 1493, Nürnberška kronika

Orient Biblija – Stara zaveza

na ararátskih gorah – Ararát, babilonsko Urartu, tudi ime kraljestva, tu označuje gorovje severno od Asirije in južno od Kavkaza, današnje Armensko višavje; najvišji vrh 5165 m

petnajst komolcev nad vrhove in pokrile gore. Tako je preminilo vse meso, ki se je gibalo po zemlji: ptice, živina, zveri in vsa drobna bitja, ki mrgolijo po zemlji, in vsi ljudje. Pomrlo je vse, kar je imelo v nosnicah dih življenja in je živelo na kopnem. Iztrebil je s površja zemlje vse, kar živi: ljudi in živino, laznino in ptice neba; iztrebljeni so bili z zemlje. Ostali so samo Noe in tisti, ki so bili z njim v ladji. Vode so naraščale na zemlji sto petdeset dni.

Bog pa se je spomnil Noeta, vseh zveri in živine, ki je bila z njim v ladji. Storil je, da je zapihal veter prek zemlje, in vode so začele upadati. Zaprli so se studenci globin in nebesne zapornice in ponehal je dež z neba. Polagoma so vode odtekale z zemlje, po sto petdesetih dneh so začele upadati. Sedemnajsti dan sedmega meseca je ladja obstala na ararátskih gorah. Vode so še naprej upadale vse do desetega meseca; prvi dan desetega meseca so se prikazali vrhovi gora.

Preteklo je še štirideset dni in Noe je odprl lino, ki jo je naredil na ladji, in izpustil krokarja. Ta je odletel, a se je vračal in spet vzletaval, dokler vode na zemlji niso usahnile. Nato je Noe spustil golobico, da bi ugotovil, ali so vode odtekle s površja zemlje. Toda golobica ni našla počivališča, kamor bi stopila, in vrnila se je k njemu v ladjo, kajti voda je še vedno prekrivala zemljo. Iztegnil je roko, jo prijel in spravil k sebi v ladjo. Počakal je še sedem dni in nato je spet poslal golobico iz ladje. Proti večeru se je golobica vrnila in glej, v kljunu je imela zeleno oljčno vejico. Zdaj je Noe vedel, da so vode na zemlji upadle. Počakal je še sedem dni. Spet je spustil golobico, a se ni več vrnila.

Prvi dan prvega meseca v šeststoprvem letu so vode izginile z zemlje. Noe je odkril streho na ladji, pogledal in glej, površina zemlje se je začela sušiti.

Sedemnajsti dan drugega meseca je bila zemlja suha. Bog je spregovoril Noetu in rekel: »Pojdi iz ladje ti in tvoja žena, tvoji sinovi in žene tvojih sinov! S teboj naj odidejo vse živali, ki so pri tebi, od vsega mesa: ptice, živina in vsa laznina, ki se plazi po zemlji. Razkropijo naj se po zemlji, naj se plodijo in množijo na njej!« Noe je torej stopil ven, prav tako njegovi sinovi, njegova žena in žene njegovih sinov. Vse živali, vsa laznina in vse ptice, vse, kar se giblje na zemlji, je šlo iz ladje po svojih rodovih.

Bog sklene zavezo z ljudmi in živalmi

Noe je postavil Gospodu oltar in vzel od vse čiste živine in od vseh čistih ptic ter daroval žgalne daritve na oltarju. Gospod je zaduhal prijetni vonj in Gospod je rekel v svojem srcu: »Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka, kajti mišljenje človekovega srca je hudobno od njegove mladosti. Ne bom več udaril vsega živega, kakor sem storil.

Dokler bo trajala zemlja –ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne dan ne noč ne bodo prenehali.«

Bog je blagoslovil Noeta in njegove sinove in jim rekel: »Bodite rodovitni in se množite ter napolnite zemljo! Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja, vse to bodi v vaši oblasti. Vse, kar se giblje in živi, naj vam bo za živež, tudi vse zelene rastline vam dajem. Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo, ne smete jesti. Tudi za vašo kri, ki je vaše življenje, bom terjal račun od vsake živali. Terjal ga bom tudi od človeka; od vsakogar bom terjal račun o življenju njegovega brata.

Če kdo prelije človeško kri, bo človek prelil njegovo kri.

Zakaj po svoji podobi

je Bog naredil človeka.

Vi pa bodite rodovitni in se množite, bodite številni na zemlji in namnožite se na njej!«

Potem je Bog rekel Noetu in njegovim sinovom: »Glejte, zavezo sklepam z vami in vašim potomstvom, ki pride za vami, pa tudi z vsemi živimi bitji, ki so pri vas: s pticami, z živino in z vsemi zvermi zemlje, ki so pri vas, z vsemi, ki so prišle iz ladje. Tako sklepam zavezo z vami in ne bom več iztrebil vsega mesa z vodami potopa. Ne bo več potopa, ki bi opustošil zemljo.«

Bog je rekel: »To je znamenje zaveze, ki jo sklepam med seboj in vami in med vsemi živimi bitji, ki so pri vas, za vse prihodnje rodove. Svojo mavrico postavljam v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. In kadar bom zbral oblake nad zemljo in se bo v oblakih prikazala mavrica, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in vsemi živimi bitji in vsem mesom; vode ne bodo nikoli več narasle v potop, da bi iztrebile vse meso. Kadar bo v oblakih, jo bom pogledal in se spomnil večne zaveze med Bogom in vsemi živimi bitji in vsem mesom, ki je na zemlji.«

Bog je rekel Noetu: »To je znamenje zaveze, ki sem jo sklenil med seboj in vsem mesom, ki je na zemlji.«

Michelangelo Buonarroti: Potop; freska, ok. 1509, Sikstinska kapela, Vatikan

O besedilu

Vsebina

1. Obnovite zgodbo o vesoljnem potopu: Zakaj se je Bog odločil kaznovati človeštvo in prizanesti samo Noetu in njegovi družini? Kdaj je začelo deževati in koliko časa je deževalo? Koliko časa so preživeli bivali na barki? Kje je obstala barka potem, ko so vode upadle? Kako je Noe preizkušal, ali so vode po svetu že upadle? Kaj je po povodnji sklenil Bog? Zakaj se je odločil, da ne bo več potopa, ki bi opustošil zemljo? S katerim znamenjem je to zagotovil?

2. Katere lastnosti lahko pripišemo Bogu? Kako nagovarja Noeta in kako se ta odziva na ravnanje Boga?

Jezik in slog

3. Del pripovedi je zapisan v verzih. Kateri in zakaj? Kako ta del učinkuje na bralca?

Vrednotenje

4. Na spletu raziščite, kje vse so se ohranili miti o velikih poplavah. Kaj jim je skupno in v čem se razlikujejo?

Odmev

Motiv vesoljnega potopa obstaja tudi v slovenskem izročilu: zgodba poroča od enem od štirih preživelih, ki je pred vodo pobegnil na trto. To je videl slovanski bog Kurent in bilo mu je všeč. Ukazal je, naj začnejo vode upadati, preživelemu pa naročil, naj od tedaj goji dve rastlini – vinsko trto in ajdo.

Knjiga psalmov

Najobsežnejša knjiga v Bibliji je Knjiga psalmov (Psalter), ki vsebuje 150 psalmov oz. molitev, katerih namen je izražanje posameznikovega odnosa do Boga. Nastajali so v 1. tisočletju pr. n. št., v njih pa so opazne povezave s staro egipčansko in z babilonskoasirsko poezijo. Avtorji so anonimni, vendar so avtorstvo večine psalmov pripisovali kralju Davidu (živel je okoli leta 1000 pr. n. št.). Knjiga psalmov je dobila dokončno obliko šele v 3. st. pr. n. št.

Biblijski psalmi zajemajo celotno človeško izkušnjo: veselje in žalost, upanje in obup, vero in dvom, ljubezen in sovraštvo, zmedo in gotovost, strah, stisko in greh, pa tudi slavljenje, hvaležnost in predanost Bogu. Glede na vsebino jih delimo na kraljevske, spokorne, zgodovinske, Salomonove psalme, psalme zaupanja, modrosti, postave in nedolžnosti. Peli so jih ob spremljavi strun in od tod izvira tudi ime pesniške vrste: psalm v grščini pomeni pesem, peto ob glasbeni spremljavi.

Med znamenitejšimi je Psalm 23, imenovan tudi Davidov psalm. V t. i. psalmu zaupanja vidi vernik Boga kot pastirja in gostitelja hkrati ter ga tako primerja s kraljem. V predstavah starega veka je imel namreč kralj tako vlogo pastirja kot gostitelja, saj naj bi vodil svoje ljudstvo in skrbel za njegovo blaginjo. Tako tudi Bog kraljuje v nebesih, ob njegovi strani pa stražita dobrota in milina, ki skrbita za to, da bo vernik vreden bivanja v »Gospodovi hiši«.

Rokopis psalma iz 14. st.

Psalm 23 (22)

Dobri pastir in gostitelj

Davidov psalm

GOSPOD je moj pastir, nič mi ne manjka.

Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi.

Mojo dušo poživlja, vodi me po pravih stezah zaradi svojega imena.

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.

Pred mano pogrinjaš mizo vpričo mojih nasprotnikov; z oljem mi maziliš glavo, moja čaša je prepolna.

Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja; prebival bom v hiši GOSPODOVI vse dni življenja.

k vodam počitka –vode v obljubljeni deželi tvoja palica – pastirji so uporabljali gorjačo (debelo palico) za zaščito ovac pred plenilci, z daljšo in na eni strani zakrivljeno palico pa so ovce vodili stran od nevarnosti z oljem mi maziliš glavo – dejanje čaščenja

Pri psalmih obstajata dva sistema številčenja, ki temeljita na dveh starodavnih prevodih. Najprej je navedena številka po hebrejskem štetju, ki izvira iz 7. st. pr. n. št., v oklepaju pa je navedeno štetje po grškem prevodu, imenovanem Septuaginta (2. st. pr. n. št.).

Kralj David ob liri prepeva psalme; ilustracija iz srednjeveškega rokopisa, 10. st., Narodna knjižnica, Pariz

O besedilu

Vsebina

1. Pogovorite se o vtisu, ki ste ga dobili po prebrani pesmi. Kakšna čustva je vzbudila v vas?

2. Kdo je Gospod? S katero prispodobo je predstavljen v prvi kitici in s katero v drugi?

3. V obeh delih Bog daje hrano, počitek in pijačo. Zakaj prav te tri dobrine (pomislite na življenjski prostor, v katerem je živel psalmist)?

4. Ali psalm prikazuje samo idilične strani življenja? Svoje mnenje utemeljite z navedbo ustreznega verza. Kako Bog pomaga častilcu v temačnih časih?

5. Iz katerih verzov je razvidno, da Bog gosta varuje tudi pred nasprotniki ter z njim ravna ljubeče ter spoštljivo?

6. Kateri podobi spremljata pesniški subjekt vse dni njegovega življenja? Kaj mu s tem omogočata?

7. Palm 23 spada med psalme zaupanja. Povzemite ugotovitve o pesmi oz. molitvi in utemeljite, zakaj ga uvrščamo prav v to vrsto psalmov.

Jezik in slog

8. Kako si razlagate besedno zvezo hiša Gospodova? Zapišite nekaj asociacij, ki jih v vas vzbudi ta besedna zveza.

9. Oglejte si glagole. Kako sta sprememba glagolske osebe in glagolskega števila povezani z vsebino?

Vrednotenje

10. Ali iz psalma lahko ugotovimo, kakšen naj bi bil dober voditelj in gostitelj?

Med znamenite psalme spada tudi spokorni psalm Prošnja iz globine, znan po latinskem naslovu De profundis. Psalm se je zelo uveljavil v krščanskem bogoslužju; pogosto ga pojejo v spomin na mrtve in kot tolažbo bolnim.

Psalm št. 130/129

Prošnja iz globine

Iz globočine kličem k tebi, o GOSPOD, Gospod, usliši moj glas; tvoja ušesa naj bodo pozorna na glas moje prošnje.

Odlomek psalma De profundis v rokopisu Sijajni horarij za vojvodo Berryjskega, 15. st.

Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati? Toda s teboj je odpuščanje, da bi te strahoma spoštovali.

Upam v GOSPODA, moja duša upa, čakam na njegovo besedo, moja duša čaka na Gospoda bolj kakor stražarji na jutro, stražarji na jutro.

Izrael, pričakuj GOSPODA! Zakaj pri GOSPODU je dobrota, pri njem je obilje rešitve.

On bo rešil Izraela vseh njegovih krivd.

Biblija

– Stara zaveza

Izrael – izraelsko ljudstvo

O besedilu

Vsebina

1. Kdo je pesniški subjekt? Iz katere situacije, občutka govori? Kako se počuti?

2. Ali se lahko identificirate z njim? Imate podobno izkušnjo?

3. Kdo je naslovnik? Komu govori subjekt? Kakšen je odnos pesniškega subjekta do naslovnika?

4. Skušajte izluščiti sporočilo pesmi.

5. Pesem spada med spokorne psalme. Zakaj? (Pomagajte si z razlago besede spokoriti se na Franu.)

Jezik in slog

6. Pesem je ritmično razgibana, ker je bila prvotno peta ob spremljavi inštrumenta. Kaj ustvarja ritem?

7. Kaj pomenita izraza iz globočine in Gospod?

8. V kakšnem pomenu so uporabljene besede: ušesa, beseda, Izrael?

9. Stavčno oz. besedilno je pesem ena sama figura, tj. nagovor bogu. Poiščite še druga pesniška sredstva: vzklik, primero ali komparacijo, retorično vprašanje, antitezo, anaforo, paralelizem členov.

Metonimija (gr. preimenovanje) pomeni nadomestitev običajne poimenovalne besede s kako drugo, ki je s poimenovanim predmetom v objektivni pomenski zvezi.

Gre torej za zamenjavo dveh predmetov ali pojmov, ki sta medsebojno neposredno povezana. Metonimija, pri kateri del zamenja celoto, se imenuje sinekdoha.

Metafora (gr. prenos) je prispodoba, preneseni oz. predrugačeni pomen kake besede: pomeni torej, da pomen enega predmeta prenesemo na drugega.

Ponavljanje besed ali besednih zvez na koncu verzov imenujemo epifora, ponavljanje na začetku verzov pa anafora

Apostrofa ali nagovor je nagovarjanje oseb ali predmetov.

Eksklamacija ali vzklik je posledica močnejše čustvene prizadetosti.

Ilustracija k psalmu De profundis; rokopis Sijajni horarij za vojvodo Berryjskega, 15. st.

Biblija – Stara zaveza

Odmev

Na spletu poslušajte melodije, ki so jih za psalm Prošnja iz globine napisali nekateri najbolj znani svetovni skladatelji, med njimi Bach, Liszt, Mozart, pa tudi sodobni skladatelji, npr. Leonard Bernstein.

Visoka pesem

Besedna zveza Visoka pesem pomeni v hebrejščini pesem nad pesmimi. Najprej so jo pripisovali kralju Salomonu (začne se z verzom Pesem pesmi, ki je Salomonova), vendar je ta živel v 10. st. pr. n. št. in četudi so morda nekateri deli nastali v njegovem času, je pesem dobila končno obliko šele v 5. in 4. st. pr. n. št. V Biblijo je uvrščena kot Salomonova Visoka pesem in je ena od knjig Stare zaveze.

Kralj Salomon; iluminacija iz rokopisne izdaje Visoke pesmi, 1492

Pesnitev je zgrajena iz osmih delov, v katerih spremljamo zgodbo lepe Šulamke, v katero se je zagledal stari in bogati vladar Salomon. Ona vztrajno zavrača njegovo dvorjenje, saj ljubi mladega pastirja in mu ostaja zvesta. Ne meni se za kraljevo bogastvo, njej zadostuje vinograd njenega ljubega. Ko jo skuša Salomon še zadnjič prepričati, naj bo njegova, mu prizna, da ljubi samo pastirja. Salomon popusti in ji dovoli, da se vrne domov. Tja pride v družbi svojega ljubega in prosi brate, naj dovolijo njuno poroko.

Pesnik razgrinja pripovedno snov knjige z vrsto pogovornih sklopov, v katerih se pripovedovalci ves čas menjajo, prepoznamo pa jih le po tem, kaj povedo o sebi in drugih. V vlogi govorcev nastopajo jeruzalemski kralj Salomon, pastir, njegova ljubljena Šulamka, njeni bratje, dvorjanke (hčere jeruzalemske) in Jeruzalemke (hčere sionske).

Visoko pesem razlagajo na različne načine:

• judovsko izročilo jo razlaga alegorično (prispodobno) kot odnos med Jahvejem (bogom) in Izraelom (Izraelci);

• krščansko izročilo jo v religioznem pomenu razlaga kot odnos med Kristusom (ženinom) in Cerkvijo (nevesto).

Sodobnejše krščansko pojmovanje razlaga Visoko pesem kot od »Boga hoteno« zakonsko skupnost, za bralce pa ostaja ena najlepših svetovnih ljubezenskih oz. svatbenih pesmi.

Visoka pesem

Pesem pesmi, ki je Salomonova

mira – dišeča smola

nekaterih tropskih

dreves

safir – drag kamen

temno modre barve

alabastrni, alabaster –

mehka, prosojna kamnina za izdelovanje

okrasnih predmetov

Libanon – mesto, simbol moči in velike lepote

Zaročenka

Moj ljubi je žareč in rdeč, med deset tisoči opazen.

Njegova glava je zlato, čisto zlato; njegovi kodri so bujni, črni kot vran.

Njegove oči so kot golobi ob potokih vodá: kopljejo se v mleku, počivajo v jamicah.

Njegova lica so kot dišavne gredice, na katerih rastejo dišavna zelišča.

Njegove ustnice so lilije, ki kapljajo tekočo miro.

Njegove roke so zlati obročki, okrašeni z dragulji.

Njegov život gladka slonova kost, prekrita s safirji.

Njegove noge so alabastrni stebri, postavljeni na zlatih podstavkih.

Njegova postava je kakor Libanon, izbrana kakor cedre.

Njegova usta so sama sladkost, ves očarljiv je.

Tak je moj ljubi, tak moj dragi, hčere jeruzalemske.

Odlomek

O besedilu

Vsebina

1. Kdo je pesniški subjekt in komu govori? Kako izraža svojo ljubezen in hrepenenje?

Jezik in slog

2. Pesem je grajena iz primer ali komparacij. Izpišite vse dele fantovega telesa in podobe iz narave, s katerimi jih primerja.

3. Poiščite ukrasne pridevke.

4. Izpišite paralelizme členov. Kako učinkuje takšno ponavljanje?

Vrednotenje

5. Zapišite svoje mnenje o sporočilu verzov iz Visoke pesmi

Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti.

Če bi kdo dal za ljubezen

vse bogastvo svoje hiše, bi ga še vedno zaničevali.

6. Zaročenka v bogatih podobah izpoveduje občudovanje ljubega. Kakšne podobe bi izbralo sodobno dekle?

Ukrasni pridevek ali epiteton ornans je pridevnik, ki slikovito označuje poglavitno lastnost samostalnika. Uporabljamo ga v prenesenem pomenu (kot metaforo), besedam pa daje barvitost in globlji pomen. Kadar se pojavlja v stalni besedni zvezi z istim samostalnikom, govorimo o stalnem pridevku, ki je značilen za ljudsko pesništvo (npr. bela Ljubljana).

Tapiserija z motivom iz Visoke pesmi, 17. st.

evangelij – opis

življenja, dela in nauka Jezusa

Biblija – Nova zaveza

Biblija ali Sveto pismo je postala tudi sveta knjiga krščanstva. Kristjani jo delijo na Staro zavezo in Novo zavezo Stara zaveza govori o življenju Judov pred Kristusom, Nova zaveza pa vsebuje zgodbe o Kristusovem življenju in njegovih naukih. Pisana je v grščini in obsega 27 knjig. V latinščino jih je prvi prevedel sv. Hieronim. Njegov prevod se imenuje Vulgata (lat. splošno sprejeta).

Novo zavezo sestavljajo:

• Zgodovinske knjige (Evangelij po Mateju, Evangelij po Luku, Evangelij po Janezu in Evangelij po Marku), ki govorijo o Jezusovem duhovništvu, trpljenju, božanskosti;

• Apostolska dela, ki opisujejo zgodovino kristjanov po Jezusovi smrti;

• Apostolska pisma (Pismo Rimljanom, Korinčanom …), ki so jih pripisovali apostolu Pavlu, najpomembnejšemu razširjevalcu krščanstva v grško-rimskem svetu;

• Apokalipsa ali Janezovo razodetje, v kateri apostol Janez v nejasnem preroškem jeziku govori o usodi človeštva in omenja štiri apokaliptične jezdece: kugo, lakoto, vojno in smrt.

Stik med Staro in Novo zavezo je mit o Mesiji – odrešeniku, ki naj bi ga Bog napovedal že kralju Davidu. Judje so pričakovali predvsem odrešenika v političnem smislu oziroma kralja (vladarja), ki bi odrešil ljudstvo, zato niso sprejeli odrešeniškega krščanskega mita, saj je bil ta usmerjen predvsem v duhovno odrešitev.

Evangelij po Luku

V evangelije so vključena številna poučna dela, kot so npr. prilika o sejalcu, o usmiljenemu Samarijanu, o bogatašu in Lazarju ter zgodba o izgubljenem sinu. Snov v teh delih je pogosto vzeta iz vsakdanjega življenja.

Justus van Gent: Obhajilo apostolov; tempera, ok. 1472, Nacionalna galerija Mark, Urbino

Pobožni ljudje so Jezusu neposredno pred pripovedjo zgodbe o izgubljenem sinu očitali, da se druži z grešniki izobčenci. Jezus jim je v odgovor povedal zgodbo o očetovi ljubezni do problematičnega sina in nasprotovanju jezi, ki jo ob tem izraža njegov »vzorni sin«. V biblijski govorici to pomeni: Tako kot oče v tej zgodbi te ljubi tudi Bog, saj odpušča človeške napake in sprejme vsakogar, kajti vsi ljudje so božji otroci. To pa moti zlasti pobožne ljudi, ki s tem sami pod vprašaj postavljajo svojo vero.

Najstarejši ohranjeni odlomek Biblije (ok. 125) je iz Nove zaveze.

Prilika o izgubljenem sinu

In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ‘Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!’ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ‘Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.’ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ‘Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.’

Oče pa je naročil svojim služabnikom: ‘Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.’ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ‘Kaj je to?’ Ta mu je rekel: ‘Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.’ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ‘Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.’ On pa je rekel: ‘Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.’

Rembrandt Harmensz van Rijn: Vrnitev izgubljenega sina; olje na platnu, 1668, Ermitaž, Sankt Peterburg

Orient Biblija – Nova zaveza

O besedilu

Vsebina

1. Predstavite družinske člane v besedilu in njihove značajske lastnosti. Poiščite besedne zveze, ki kažejo, da je mlajši sin pristal na družbenem dnu. Kako mu je oče tudi simbolično dokazal, da mu odpušča?

2. Ali lahko besedo oče v besedilu lahko razumemo samo v prvotnem pomenu?

3. Zgodbo naslovite tako, da bosta iz naslova razvidni očetova vloga in sporočilo zgodbe. Jezik in slog

4. Razložite svetopisemske stalne besedne zveze izgubljeni sin, šel je vase, grešiti zoper nebo

5. Poiščite povedi, ki izražajo nasprotje. Kako imenujemo takšno retorično sredstvo?

6. Izpišite poved, ki niza besede, besedne zveze in stavke s prirednim veznikom. Kako učinkuje?

Vrednotenje

7. Zakaj je oče odpustil problematičnemu sinu? Ali je pri tem pomembno, za kaj je sin zapravil premoženje? Katero slabost odkrijete v vedenju vzornega sina?

8. Za koga danes rečemo, da je izgubljeni sin? Ali je to samo negativna lastnost ali lahko to imenujemo tudi pogum, da nekdo gre po svoji poti?

Antiteza je eden izmed načinov jezikovnega izražanja, ki navadno med seboj povezuje dva nasprotujoča si pojma, da ju čimbolj osvetli. Poudarja dve plati človekove narave: dobro in slabo, v svetopisemskem besedilu pa popolno dobroto, ki jo grešnim ljudem izkazuje Bog.

Mnogovezje je prekomerna raba istega veznika, s čimer je ustvarjen vtis stopnjevanja ali opis velikih količin.

Prilika je značilno svetopisemsko besedilo z moralnim ali verskim naukom, v katerem je sporočilo ponazorjeno s prispodobo. Jezus je govoril v prilikah, da bi ga ljudje lažje razumeli. Namesto prilike uporabljamo tudi izraz parabola; beseda je grškega izvora in pomeni drugega poleg drugega postavljati. Parabola je izmišljena zgodba, ki včasih pripoveduje o nenavadnem primeru (npr. o izgubljenem sinu).

V prilikah sta druga poleg druge postavljeni dve resničnosti: verska resničnost in resničnost iz življenja ljudi.

Odmev

• Biblijska besedila so neizčrpen vir za raziskovalce in različne umetnike. Književnike navdihujejo svetopisemski motivi in biblijski slog, bogat z različnimi jezikovnimi in slogovnimi sredstvi. Po motivih iz Svetega pisma so nastale znamenite likovne umetnine, opere, literarna dela itd. Številne svetopisemske zgodbe so živele na filmskem platnu.

• Sveto pismo je bila po izumu tiska prva natisnjena knjiga in je delo, ki je bilo največkrat prevedeno v različne jezike. Celotno Sveto pismo je bilo doslej sedemkrat prevedeno v slovenski jezik, večkrat pa so bili prevedeni posamezni deli Svetega pisma

Indijska književnost

Temeljno besedilo indijske književnosti so štiri svete knjige, imenovane Vede, ki so jih dolgo časa prenašali in ohranjali izključno z ustnim izročilom, od učitelja k učencu, dokler jih niso zapisali v sanskrtu, starodavnem indoevropskem jeziku. Najstarejša izmed štirih Ved je Rigveda (v sanskrtu – veda v verzih), ki obsega 1028 hvalnic ali himn, posvečenih bogovom.

Poleg religioznih del so najpomembnejši indijska epa Mahabharata in Ramajana ter zbirka basni Pančatantra Mahabharata (v sanskrtu: veliki spev o potomcih Bharate) pripoveduje o bojih za oblast med dinastijami, Ramajana pa je junaški ep o kraljeviču Rami in njegovi ženi Siti, ki jo je ugrabil kralj demonskih bitij Ravana. Rama je Ravano ubil ob pomoči opičjega kralja ubil, se z ženo vrnil v domovino in zasedel prestol.

Pančatantra

Zbirka basni Pančatantra (v sanskrtu – zgodbe v petih knjigah) se je ohranila v različnih inačicah. Basni so anonimne in so nastajale od 1. do 6. st. n. št. Avtorstvo pripisujejo Višnušarmanu, ki naj bi jih napisal za kraljeve sinove. Kralja je namreč skrbelo, ker njegovi sinovi niso imeli smisla za znanost in so bili izjemno nerazsodni, zato je želel, da jih stari učitelj v kratkem času nauči vsega, kar morajo vedeti, da bodo postali primerni očetovi nasledniki. Višnušarman je zato napisal pet knjig, iz katerih se bodo kraljevi sinovi lahko naučili življenjskih modrosti. Peta knjiga obsega zgodbe, ki dokazujejo, da je ravnanje brez skrbne presoje in preskušnje nespametno.

Zdrava pamet in učenost

V nekem kraju so prebivali štirje bramanski sinovi, ki so sklenili med seboj trdno prijateljstvo. Trije od njih so študirali in bili podkovani tako rekoč v vseh vedah, niso pa imeli prav nič zdrave pameti. Eden pa se ni nič učil, a imel je zdravo pamet. Nekoč so se sešli ter se posvetovali:

»Kaj pomaga znanje, če človek ne gre v tujino in si ne pridobi naklonjenosti knezov in s tem premoženja? Zategadelj pojdimo vsi v tujino!«

Storili so tako. Ko so nekaj časa potovali, je rekel najstarejši med njimi:

»Eden med nami, četrti, se ni nič učil in je samo pameten. Kralji pa ne dajejo darov za golo pamet brez učenosti. Zato mu ne bomo dali deleža na tem, kar si bomo pridobili. Naj se torej vrne in gre domov!«

Drugi je dejal:

»Hej, ti pametni, ničesar se nisi naučil, zato pojdi domov!«

Nato je dejal tretji:

»Takole ravnati se ne spodobi. Od mladih nog smo se skupaj igrali, zato pustite, naj gre z nami. Vreden je, da dobi svoj delež od bogastva, ki si ga bomo pridobili!«

In nadaljevali so svojo pot; v nekem gozdu so zagledali okostje mrtvega leva. Eden izmed njih je rekel:

»Preizkusimo svoje znanje, ki smo si ga pridobili! Tukaj leži mrtva žival. To hočemo s priučenim znanjem zopet oživiti.«

bramanski/ brahmanski –v Indiji pripadnik najvišje kaste, navadno duhovnik

Prizor iz Pančatantre; relief na budističnem templju, Java

Nato je eden izmed njih odgovoril:

»Jaz znam kosti skupaj zložiti!«

Drugi je rekel:

»Jaz dobavim kožo, meso in kri!«

Tretji je dejal:

»Jaz ga bom oživil!«

Nato je eden zložil kosti, drugi jih je zvezal s kožo in mesom in krvjo; ko je bil tretji na tem, da bi vsemu temu dal življenje, ga je četrti, ki je imel samo zdravo pamet brez učenosti, posvaril, rekoč:

»Tole je lev! Če ga oživiš, nas bo vse pomoril.«

Oni pa je odgovoril:

»Fuj! Nevednež! V mojih rokah ne bo znanje brez koristi!

Nato je ta rekel:

»Potem trenutek počakaj, dokler ne splezam na tole drevo!«

Ko je splezal na drevo, je lev spet oživel, skočil ter vse tri usmrtil. Ta pa, ki ni bil učen in je imel samo zdravo pamet, je splezal, ko je lev odšel, z drevesa in se vrnil domov. Prevedel Fran Bradač

O besedilu

Vsebina

1. Kakšen vtis ste dobili o štirih bratih? Kaj vas je v zgodbi najbolj presenetilo?

2. Kaj je brate spodbudilo, da so odšli od doma? Zakaj so imeli pomisleke o bratu, ki ni bil učen? Kako so se želeli preizkusiti med potjo v tujino? Kakšne so bile posledice njihovega ravnanja?

Jezik in slog

3. Med katere vrste pripovedi bi uvrstili prebrano besedilo? Izbirajte med naslednjimi vrstami: pripovedka, bajka, basen, pravljica, legenda. Izbiro utemeljite z značilnostmi besedila.

4. Pojasnite razliko med besednima zvezama biti učen in biti razumen. Ali je tisti, ki je učen, nujno tudi razumen? Odgovor utemeljite s primerom iz prebrane pripovedke.

Vrednotenje

5. Iz besedila izluščite dve sporočili, ki sta pomembni tudi v sodobnem svetu. Za ponazoritev poiščite primer iz vsakdanjega življenja.

Ilustracija iz rokopisa Pančatantre, 15. st.

Kitajska književnost

Prva ohranjena literarna dela kitajske književnosti izvirajo iz 6. st. pr. n. št. Na njen razvoj so občutno vplivali trije veliki moralno-filozofski in verski sistemi konfucijanstvo, taoizem in budizem.

Konfucij

Knjiga pesmi

Konfucij (551–479 pr. n. št.) velja za začetnika starokitajske književnosti in ustanovitelja konfucijanstva. Zgledoval se je po starih religioznih in književnih tradicijah, ki jih je zbral, uredil in ohranil v več zbirkah. Od teh jih pet velja za kanonične knjige konfucijanstva. Konfucij je zbral in uredil tudi zbirko pesmi o ljubezni, vojni in dvorskem življenju ter jo naslovil Knjiga pesmi (kit. – Ši king).

Dekletova tožba

Rotim te, več ne hodi k meni v vas, ne pni na vrbo se, ki mladoleta pod mojim oknom vitke veje spleta, saj veš, da te ljubiti več ne smem. Tako je mojih starišev ukaz. O vem, predragi, da me rad imaš. A moram se le vdati in molčati, ker oče hoče to in hoče mati.

Rotim te, več ne preskakuj zidov dvorišča našega, ne lomi vej in z murvo našo usmiljenje imej, saj veš, da te ljubiti več ne smem. Sestre mi branijo, grde me brati, ubogati jih moram in molčati.

Rotim te, ne podiraj več ograj in v mojem vrtu rožic ne teptaj, saj veš, da te ljubiti več ne smem. Hudobni in jezični so ljudje, in govorica njih je strup – o vem, da bom brez tebe ovenela mlada, sam veš, kako bi bila tvoja rada. Pozabi me, ne misli več na mé!

Prevedel Alojz Gradnik

Konfucij; tempera, ok. 1770

O besedilu

Vsebina

1. Kdo je lirski subjekt v pesmi in koga nagovarja? Katero čustvo ju povezuje?

2. Kdo vse ju ovira na poti do njune sreče? Ali so pri tem uspešni? Poiščite verze, ki to dokazujejo.

3. Ali je izpovedovalka resnično zaskrbljena za vrbo, murvo in cvetlice ali je njena skrb le uvod v pravi razlog za tožbo? Kakšno prihodnost si obeta?

Jezik in slog

4. Kateri verz v pesmi je po vašem mnenju ključen za razumevanje pesmi? Zakaj?

5. Katere slogovne in jezikovne značilnosti ljudskega pesništva prepoznate v Dekletovi tožbi?

Vrednotenje

6. Izpovedovalka nima svobode izbire in se podredi pričakovanjem okolice. Kako bi ravnala v sodobnem času?

7. Ali poznate še kakšen primer motiva prepovedane ljubezni v slovenski ali svetovni književnosti? Katere skupne značilnosti imajo besedila s tem motivom?

8. Kitajski učenjak Konfucij je na učenčevo vprašanje, kaj je znanje, odgovoril: »Znanje je, ko kaj veš, pa tega ne obešaš na veliki gong; kadar pa česa ne veš, tudi priznaš, da je tako. To je znanje.«

Kaj menite o Konfucijevem odgovoru? Ali vidite podobnost s sporočilom indijske pripovedke Zdrava pamet in učenost?

Otroci, zakaj ne študirate Pesmi? V Pesmih najdete spodbudo. Iz njih se lahko učite gledanja, se lahko učite človeških odnosov, se lahko učite ogorčenja, bližnje uslužnosti do staršev, daljne uslužnosti do kneza, imena ptic in živali, zeli in dreves.

Konfucij v govoru svojim učencem Prevedel Mirko Hribar

konfucijanstvo – filozofija oz. nauk, ki poudarja pomen morale posameznika in skupnosti, pravičnosti in iskrenosti taoizem in budizem – nauka, ki sta usmerjena k odpovedi in meditaciji Konfucij; tempera, ok. 1770

Li Taipo

Za zlato dobo kitajske poezije velja obdobje dinastije Tang (618–907), ko je na Kitajskem nastajala kakovostna poezija. Poleg tega so tedaj razvili tudi papir ter v 10. st. izumili tiskarne, ki so omogočile večje uveljavljanje pesniških besedil. Med najpomembnejše kitajske pesnike spada Li Taipo (Li Bai). Osrednje teme njegovih pesmi so minljivost življenja, omama v vinu, vzvišenost pesniških trenutkov in doživetja narave.

Večna pesem

Ko pišem pesem, skozi okno zrem, kako se v vetru šibki bambus maja, razgiban kakor morja val, ko vstaja

vihar in žene vode tja in sem. Grmičevje šumi in mirijada jutranje rose kapljic z listov pada.

Ko rišem črke k črkam na papir, se zde, da so ko cveti breskve v bregu vsenaokrog raztreseni po snegu.

Duh mandarin ne traja venomer in razpuhti, če žena ga nosila predolgo že je v gubah oblačila.

Če sonce srež obsije, bo skopnel. Le kar na list zdaj pišem, tale spev bo večen, večen bo njegov odmev.

Prevedel Alojz Gradnik

mirijada – deset tisoč, zelo veliko srež – snegu podobna snov, ki se naredi v mrazu in megli, zlasti na površini snega

O besedilu

1. Pesnik govori o svojem ustvarjanju. Kaj ga navdihuje?

2. Iz zadnjih dveh kitic izluščite sporočilo pesmi.

3. S katerimi pesniškimi podobami ponazarja svoj pogled na pesniško ustvarjanje?

Prvi prevajalec kitajske lirike v slovenščino je bil pesnik Alojz Gradnik. Prevajal jo je posredno – iz nemških, angleških, francoskih in italijanskih prevodov.

Šen Čou: Pesnik na vrhu gore; kaligrafija, 15. st., Muzej umetnosti Nelson-Atkins, Missouri

Japonska književnost

Japonska književnost

Japonska književnost spada po nastanku med mlajše orientalske književnosti, saj se je japonska kultura začela razvijati šele v 7. st., in sicer pod velikim vplivom Kitajske. Od nje je prevzela pisavo, vplive budizma in nekatere književne oblike.

V književnosti je kmalu izoblikovala svoje lastne posebnosti, slog, tematiko in literarne zvrsti. Najprej se je razvila proza, ki je vrh dosegla okoli leta 1000 z najpomembnejšim japonskim romanom Zgodbe princa Gendžija. Napisala ga je Murasaki Šikibu (975–1031), dvorjanka iz plemiškega rodu Fudživara.

Najznačilnejša pesniška oblika japonske lirike je haiku, ki spada med najbolj jedrnate pesniške oblike na svetu. Sestavljena je iz treh verzov: prvi in tretji sta petzložna, drugi pa je sedemzložen. Vsebinsko zajema trenutek iz življenja narave.

Avtorji japonske lirike so bili po večini plemiči, dvorjani, svečeniki in menihi, zelo številne so bile pesnice, najpogosteje dvorjanke.

Macuo Bašo

Ozka pot v notranjost

Zadnji pomembnejši predstavnik japonske lirike je Macuo Bašo (1644–1694). Napisal je tudi dnevnik Ozka pot v notranjost, v katerem je opisal svoje romarsko potovanje po severnem delu Japonske. V prozni tekst je vložil številne haikuje in s tem postal mojster te kratke oblike.

Haikuji

Ribnik, star in pust - Na štrclju veje

vanj skoči žaba: zdrami zgrbljen vran zlovešče ždi; vibast zvok vodé ... krut mrak jesenski.

Zmučen od poti iskal sem si zavetje –cvet glicinije!

Prevedel Mart Ogen

O besedilu

1. Prvi verz v haikuju ponazarja večnost, drugi spremenljivko in tretji novo okoliščino. Ali to velja tudi za izbrane haikuje? Odgovor utemeljite.

2. Od kod je pesnik črpal svoj navdih?

3. Ozrite se okoli sebe, poiščite navdih v stvareh, ki vas obkrožajo, in skušajte tudi sami napisati haiku.

Arabska književnost

Začetki arabske književnosti segajo v 6. st. n. št., ko je bilo tovrstno ustvarjanje še povezano s prvotnim beduinskim življenjem na Arabskem polotoku. V začetku 7. st. je njen razvoj zavrl prerok Mohamed, ki je dal prednost dal verski reformi. Iz tega obdobja je tudi Koran, sveta knjiga islama.

V zgodnjem in visokem srednjem veku sta se razvili predvsem lirsko pesništvo in pripovedništvo v prozi. V liriki je bila osrednja pesniška oblika gazela (arab. ghazal – preja, tkanje), ki je bila po vsebini največkrat hvalnica ljubezni, vina ali življenjske modrosti. Gazela je postala priljubljena pesniška oblika v romantični evropski književnosti.

Osrednje delo arabske pripovedne proze je zbirka pravljic, pripovedk, anekdot in novel Tisoč in ena noč

Tisoč in ena noč

Davno pred nastankom književnosti je nastalo pripovedovanje zgodb. Pripovedovali so jih profesionalni pripovedovalci ali amaterji, tako da so z ustnim izročilom prehajale iz roda v rod. Številne so izginile v pozabo, nekatere pa so se ohranile, ker se je našel pisar, ki jih je zapisal.

Med najslavnejšimi pripovedovalkami zgodb je gotovo Šeherezada, ki si je s pripovedovanjem reševala življenje, dokler ni svojega moža, bagdadskega kalifa Haruna al Rašida, odvrnila od sovražnosti do žensk. Njene zgodbe so zbrane pod naslovom Tisoč in ena noč in spadajo med najbolj znane primere arabske književnosti.

Prvi prevod v slovenski jezik je nastal že leta 1880. Založnik Janez Krajec je v Novem mestu med letoma 1880 in 1891 izdal 11 zvezkov pravljic iz jutrovih dežel Tisoč in ena noč, ki jih je za slovenske bralce priredil Filip Haderlap.

Zgodba o beduinu in njegovi zvesti ženi

Muavija, vladar pravovernih, je nekega sedel na dvoru v Damasku v eni izmed svojih soban, katere okna so bila odprta na vse štiri strani, da je od povsod vanjo prihajal zrak. In ko je tako sedel, je pogledal na eni strani skozi okno. Bil je vroč dan in nobena sapa se ni zganila in bilo je okoli poldne, ko je pripeka najhujša. Tedaj je kalif zagledal moža, ki je prihajal po poti, poskakoval in šepal na razžarjenem pesku, kajti bil je bos. Gledal ga je nekaj časa, potlej pa je dejal dvorjanom: »Ali je vsevišnji bog kdaj ustvaril bolj nesrečno bitje od tega človeka, ki mora ob takem času in ob taki uri hoditi tam zunaj?« Eden izmed dvorjanov pa je rekel: »Morda išče vladarja pravovernih?« »Pri bogu,« je vzkliknil Muavija, »če je namenjen k meni, tedaj uslišim njegovo prošnjo, in če se mu je zgodila krivica, mu pomagam. Hej, suženj, stopi pred vrata, in če želi ta beduin priti k meni, mu ne brani!«

Suženj je stopil pred vrata in ko je prišel beduin do njega, ga je vprašal: »Kaj želiš?« In beduin je odvrnil: »Želim stopiti pred vladarja pravovernih.« Suženj je rekel: »Vstopi!«

kalif – v arabskem okolju vladar beduin – arabski nomad v severni Afriki emir – v arabskem okolju visok plemič, knez

Tako je vstopil in pozdravil vladarja pravovernih. Muavija ga je vprašal: »Iz katerega plemena si, o, mož?« In beduin je odgovoril. »Iz plemena Tamin.« Vladar pa je vprašal dalje: »Kaj te je ob tem času pripeljalo sem?« Beduin je odvrnil: »K tebi se zatekam in k tebi sem se prišel pritožit.« »Zoper koga se pritožuješ?« je vprašal kalif, beduin pa je nadaljeval: »Zoper Mervana al Hakama, tvojega namestnika.« Potem je Muavija rekel: »O, brat Arabec, povej mi svojo zgodbo, razodeni mi svojo usodo.«

»O vladar pravovernih,« je začel beduin, »glej, imel sem ženo, ki sem jo ljubil, jo spoštoval, kajti bila je mojim očem osvežilo in duši blažilo. Imel sem tudi čredo kamel, s katero sem se nekako preživljal. Toda nad nas je prišlo leto, ki nam je vzelo podplate in kopito, tako da sem bil ob vse, kar sem imel. Ko mi je ostalo le še malo imetja, ko mi je denar pošel in je tudi moj ugled skopnel, so me začeli ljudje, ki so me prej obiskovali, prezirati in se me izogibati. Ko je ženin oče izvedel, kako trda mi prede in v kakšni stiski sem, mi je vzel ženo Suado, se me odrekel in me neusmiljeno in surovo nagnal. In tedaj sem šel k tvojemu namestniku Mervanu al Hakamu, kajti upal sem, da mi bo pomagal. Poklical je Suadinega očeta in ga vprašal, kdo in kaj sem jaz, a oče je odgovoril: Ne poznam ga. Tedaj sem vzkliknil: Bog te blagoslovi, emir! Če bi blagovolil poklicati mojo ženo in jo vprašati, kar si vprašal njenega očeta, bi se razodela resnica. In Mervan je res poslal ponjo in Suada je prišla, toda ko je stala pred njim, mu je bila všeč in se je hudo ogrel zanjo. Tako je postal moj sovražnik, nič več mi ni verjel, temveč je stresel svojo jezo name in me vrgel v ječo. Bilo mi je, kakor da sem padel z neba ali kakor da me je veter zanesel v tuj kraj. Nato je Mervan vprašal Suadinega očeta: Ali mi jo daš za ženo za tisoč dinarjev in deset tisoč dirhamov, če jamčim, da te rešim tegale beduina? Očeta je zaskominalo po denarju in je privolil. Nato me je dal Mervan pripeljati predse, me pogledal kakor razjarjen lev in rekel: O beduin, puščavski sin, loči se od Suade! Odvrnil sem: Nikoli se ne bom ločil od nje! Potlej me je dal v roke tropu služabnikov, ki so me pretepali in mi zadajali vsakršne muke, dokler mi ni preostalo drugega, kot da se ločim od nje. Torej sem se ločil, emir pa me je spet dal vreči v ječo in tam sem ostal, dokler ni potekel čas očiščenja in se je lahko oženil s Suado. Nato me je izpustil. In zdaj sem prišel k tebi v upanju, da z milostjo me svojo obdaruješ in pred zlom in krivico obvaruješ.«

Nato je beduin začel drgetati, dokler se ni zgrudil na tla, kjer se je zvijal kakor ubita kača. Ko je Muavija slišal njegovo zgodbo, je dejal: »Mervan al Hakam je poteptal zapovedi vere, kajti muslimanu je storil krivico in segel po njegovem haremu.« In je pristavil: »O, beduin, povedal si mi zgodbo, kakršne še nikoli nisem slišal.« Nato si je kalif dal prinesti črnilo in papir in napisal Mervanu al Hakamu: »Povedali so mi, da si poteptal zakone vere in se pregrešil nad svojimi podložniki. Za namestnika in oblastnika se spodobi, da se ne vdaja strasti in se upira poželenju.« Napisal je še veliko besed, a jih zaradi dolžine ne navajamo.

Potlej je pismo preganil, pritisnil nanj svoj pečat in dal poklicati zanesljiva in vdana dvorjana, katerima je običajno zaupal pomembne zadeve. Naložil jima je, naj odneseta pismo Mervanu al Hakamu. Vzela sta ga in odšla, pa popotovala, dokler nista prišla v Medino. Tam sta stopila pred Mervana al Hakama, ga pozdravila, mu predala pisanje in mu povedala, zakaj sta prišla. Mervan je prebral pismo in začel jokati, potlej je šel k Suadi in ji povedal, kaj se je zgodilo in da se ne more upirati Muavijevemu ukazu. In tako se je Mervan pred kalifovima dvorjanoma ločil od Suade. Nato jima je izročil Suado, jima dal opreme in popotnico za potovanje in napisal Muaviji pismo, v katerem se mu je opravičil in dejal, da se pač ni mogel upirati Suadini lepoti, ker da je lepa kakor sonce in da ji ni enake ne med duhovi ne med zemljani.

Zapečatil je pismo in ga dal odposlancema. Potlej so odrinili in potovali, in ko so prišli k Muaviji, sta mu dvorjana dala pismo.

Ilustracija iz prve slovenske izdaje zbirke Tisoč in ena noči, 1880–1891

Muavija ga je prebral in vzkliknil: »Resnično, Mervan al Hakam je pokazal pokorščino, vendar pretirano hvali to ženščino!« Nato je ukazal, naj mu jo pripeljejo, in ko jo je pogledal, ga je prevzela njena lepota, kajti take lepotice še svoje žive dni ni videl. Tedaj je vzkliknil: »Pripeljite mi beduina!« In pripeljali so ga, strtega od udarcev usode, ki jih je moral pretrpeti. Kalif je dejal: »O, beduin, ali se boš potolažil in pozabil na ženo, če ti dam zanjo tri kakor mesec lepe sužnje in priložim k vsaki še tisoč dinarjev, iz zakladnice pa ti vsako leto dodelim še plačo in te naredim za bogataša?« Ko je beduin slišal te kalifove besede, je tako globoko vzdihnil, da je kalif že mislil, da umira. Toda beduin se je spet opomogel in kalif ga je vprašal: »Kaj ti je?« Beduin pa je odvrnil: »Ko mi je bilo najhuje, sem se zatekel k tebi pred nasilnim al Hakamom. H komu naj se zatečem pred tvojim nasiljem?« In je še pristavil: »Pri bogu, o, vladar pravovernih. Tudi če bi mi ponudil vse, kar imaš v svojem kalifatu, mi ne bi odtehtalo Suade.«

Tedaj je dejal Muavija: »Priznavaš, da si ji dal prostost, in Mervan tudi priznava, da se je ločil od nje, naj torej izbira sama. Če si izbere koga drugega in ne tebe, jo bom omožil z njim; a če izbere tebe, tedaj ti jo vrnem.«

»Napravi tako,« je dejal beduin, Muavija pa je vprašal Suado: »Kaj praviš, Suada? Kdo ti je ljubši, vladar pravovernih z vsemi častmi, s slavo in z gradovi, z oblastjo in bogastvom in z vsem, kar vidiš pri njem, ali Mervan al Hakam z vso svojo nasilnostjo ali tale Arabec s svojo lakoto in revščino?«

In Suada je odgovorila: »Pri bogu, o, vladar pravovernih, beduin mi je ljubši od kronane glave, dvorjanov in bogatinov.« Potem so se ji besede povezale in zvenele kakor pesem: »Ne bom ga zapustila zaradi usode varljive in sreče minljive, njegova je moja ljubezen, ki ne mine, ne zastari in večno živi. Pravično je, da družno z njim prenašam gorje, kakor sem se z njim veselila, ko mu je bila sreča mila!«

Muavija se je čudil njeni razumnosti, ljubezni in zvestobi, ji podaril deset tisoč dirhamov in ji vrnil njenega beduina. Ta je vzel ženo in odšel po svojih potih.

Prevedla Stanka Rendla in Vladimir Kralj

O besedilu

Vsebina

1. Na katero znano pesem iz Biblije vas spominja pripoved o beduinu in njegovi ženi?

2. Obnovite zgodbo. Pomagajte si z vprašanji: Zakaj se je beduin tako zasmilil kalifu, da se mu je odločil pomagati, še preden je slišal njegovo zgodbo? Zakaj je beduin obubožal in kakšne so bile posledice? H komu se je zatekel po pomoč? Kako je bil pri tem uspešen?

3. Osebam, ki nastopajo v pripovedki, pripišite po tri značajske lastnosti in jih ponazorite z njihovimi dejanji.

Vrednotenje

4. Kaj lahko ugotovimo o položaju ženske v arabskem svetu? Zakaj je Suada na koncu lahko sama odločala o svoji usodi?

5. Nekatere zgodbe iz zbirke so znane v filmski ali animirani upodobitvi, npr. Aladin in čudežna svetilka, Ali Baba in štirideset razbojnikov, Sindbadova potovanja itd. Poiščite jih na spletu.

Naslovnica najnovejše slovenske izdaje; Maks Viktor, 2021

Antika

Antična Grčija

Brez dediščine starih Grkov si ni mogoče predstavljati rimske in renesančne umetnosti, sodobne demokracije, vladavine prava, matematike in astronomije. Čeprav so si svet in pojave razlagali z miti, so grški misleci iskali tudi odgovore na temeljna vprašanja, npr. kako je nastal svet. Starogrška umetnost je vplivala na kasnejši razvoj evropske umetnosti, zlasti kiparstvo in arhitektura sta navdihovala številne umetnike.

Prva visoka kultura v grškem prostoru se je razvila na Kreti okoli 2200 pr. n. št. Gospodarska in politična središča so bila v palačah, okoli njih pa se razprostirala mesta. Najvplivnejša palača je stala v Knososu, v njej pa je gospodoval legendarni kralj Minos. Zapleteni tloris palače naj bi spodbudil nastanek poznejše grške legende o labirintu. Za Minosa naj bi ga zgradil Dedal, v njem pa naj bi živela pošast Minotaver – človek z bikovo glavo. Na vsakih devet let so ga hranili z mladimi dekleti in moškimi iz Aten, vse dokler Minotavra ni ubil junak Tezej. Iz labirinta se mu je uspelo rešiti ob pomoči Minosove hčere Ariadne, ki mu je svetovala, naj si sproti odvija klobčič niti.

Freska Atenska šola prikazuje nekatere največje mislece antike. Filozofi Sokrat, Platon in Aristotel so postavili temelje zahodne filozofije, naravoslovci Tales, Pitagora, Evklid in Arhimed pa temelje znanstvenega preučevanja sveta. Spoznali so, da je Zemlja okrogla, poznali so planete Venero, Merkur, Mars, Jupiter in Saturn, ter uvedli zahtevo, da je treba vsak matematični izrek dokazati. Tudi začetki zgodovinske vede segajo v čas starih Grkov. Prvi zgodovinar Herodot je svoje delo Zgodbe napisal po dolgotrajnih potovanjih, najpopularnejši zgodovinar Plutarh pa je v svojem delu Vzporedni življenjepisi orisal velike grške in rimske osebnosti.

Arhimed Evklid

palača, Vatikan

Tezej ubije Minotavra; motiv na vazi

Rafael: Atenska šola; freska, 16. st., Apostolska

Platon

Sokrat

Ptolomaj

Pitagora

Aristotel

Restavriran vhod v nekdanjo palačo v Knososu na Kreti

Grško religijo spoznavamo v dveh največjih delih antičnega pripovedništva – v Iliadi in Odiseji Grški bogovi so bili večni in nesmrtni, čeprav so se vêdli kot ljudje. Lahko so spreminjali svojo obliko, posegali v življenje ljudi, se odzivali na prošnje in daritve ter vplivali na potek dogodkov. Najpomembnejših dvanajst bogov je prebivalo na gori Olimp.

Hera, Zevsova žena, zaščitnica zakona, žensk in poroda

Afrodita, boginja ljubezni

Zevs, oče bogov, bog neba Pozejdon, bog morja Atena, boginja modrosti

, sel bogov

Hefajst, bog ognja in vulkanov Bog umetnosti

Apolon (levo) ter boginja lova in plodnosti

Artemida (desno)

Hestija, boginja ognjišča in družine

Demetra, boginja žita in pridelkov

Pogled na resnični Olimp

Ares, bog vojne

Hermes

Starogrška kultura in umetnost

Katerega mitološkega junaka upodabljata sliki? Kaj veste o njem? Skušajte obnoviti zgodbo o njegovem srečanju z enookim velikanom.

Prizora, ki ju upodabljata sliki, sta iz junaškega epa Odiseja, ki skupaj z epom Iliada spada med temeljna civilizacijska dela

Njun nastanek v 8. st. pr. n. št. pomeni tudi začetek antične dobe, v katero uvrščamo starogrško in rimsko kulturo. Oba epa pripisujejo slepemu grškemu pevcu Homerju, ki naj bi živel v 8. st. pr. n. št., in sta se do 6. st. prenašala z ustnim izročilom.

Dogajanje v epih je postavljeno v obdobje mikenske civilizacije v 2. tisočletju pr. n. št. Mikenci so bili prvo grško govoreče ljudstvo, o čemer pričajo tudi zapisi na glinastih tablicah. V Turčiji, na vzhodni obali Male Azije, na kraju, zdaj imenovanem Hisarlik, naj bi stala Troja, mesto, ki naj bi ga bili Grki oblegali polnih deset let, preden so ga s pomočjo velikega lesenega konja dokončno uničili. To naj bi

se po starogrškem izročilu zgodilo leta 1184 pr. n. št., okrog leta 1100 pr. n. št. pa je bila uničena tudi mikenska kultura.

Sledilo je obdobje temnih stoletij, iz katerih ni nobenega pisnega dokumenta, grška kultura si je opomogla v 8. st. pr. n. št. in v mestnih državah (t. i. polisih) so nastali zametki nove skupne identitete.

Grke so poleg jezika povezovali mitologija, obredi (preročišče v Delfih), športna tekmovanja in alfabet, tj. pisava, ki se je razvila iz feničanske in se hitro širila med Grki. S svojo abecedo so Grki vplivali na rimsko pisavo latinico, pa tudi na slovanski pisavi: glagolico in cirilico.

Grki so v preročišče v Delfih hodili po nasvete, saj so verjeli, da lahko bogovi s prerokbami opozorijo človeka na prihodnje dogodke. Prerokovala je svečenica Pitija.

Olimpijske igre niso bile samo tekmovanje, ampak tudi družabni in kulturni dogodek. Z recitiranjem svojih del so prav tako nastopali pesniki in govorniki.

Razvaline Troje je leta 1870 odkril nemški arheolog Heinrich Schliemann.

Kulturo stare Grčije delimo na tri velika obdobja: arhaično ali predklasično, atiško ali klasično in helenistično.

Arhaično ali predklasično obdobje je trajalo od 8. do 5. st. pr. n. št. Grki so štetje let uredili po petdnevnih športnih tekmovanjih: prvič so potekala leta 776 pr. n. št., nato pa na vsaka štiri leta. Za časa tekmovanj je vladalo premirje med vojskujočimi se mestnimi državami. V tem obdobju se je razvilo epsko pesništvo, proti koncu obdobja tudi lirika.

Atiško ali klasično obdobje (5. in 4. st. pr. n. št.) je dobilo ime po grški pokrajini Atika, začetek pa je umeščen v leto 446 pr. n. št., ko je bil sklenjen mir med Šparto in Atenami in ko se je pod Periklejevim vodstvom začela razvijati atenska demokracija. V četrtem stoletju se je vpliv grške kulture razširil proti vzhodu, saj je Aleksander Veliki napadel Perzijo, osvojil Bližnji vzhod in Egipt ter prodrl vse do Indije. Temeljni književni vrsti klasične dobe sta tragedija in komedija, razcveteli so se tudi filozofija, zgodovina in govorništvo.

končalo s priključitvijo Egipta rimskemu imperiju. V helenističnem obdobju je na grško književnost zelo vplivala orientalska; kulturna središča so nastala tudi zunaj Grčije, zlasti v obmorskih mestih Sredozemlja. Že v 2. st. pr. n. št. so začeli v grški prostor posegati Rimljani. Ker so prevzeli grško kulturo, se je ta kljub političnemu propadu starogrške civilizacije razvijala

še naprej, vse do prevlade krščanstva v 4. st. n. št.

Antični Grki so verovali v številne bogove, polbogove in heroje (mnogoboštvo ali politeizem) ter jih upodabljali v človeški podobi (antropomorfizem). Vrhovno božanstvo je bil Zevs, ki je v vojni bogov s svojimi brati in sestrami premagal titane (nenavadno velika in močna bitja, podobna ljudem) ter si izbojeval premoč, nato pa svet razdelil med svojo družino. Osrednje domovanje dvanajsterice najpomembnejših božanstev je bila mitska gora Olimp, na kateri so bogovi živeli podobno kot ljudje višjega sloja grške družbe: uživali so v razkošju in zabavah, se ljubili in prepirali, spletkarili in zapletali v vojne. Bili so nesmrtni in imeli so moč nad usodo ljudi.

Helenistično obdobje (od leta 322 pr. n. št. do leta 30 pr. n. št.) se je začelo z Aristotelovo smrtjo in

Iz grške mitologije odseva celoten naravni in družbeni sistem, največkrat pa so vse zgodbe o bogovih zgolj podoba za dogajanje v svetu narave ali za odnose v človeški skupnosti. Eden izmed najpomembnejših likov v grški mitologiji je Prometej (Preudarni). Ustvaril je ljudi, jih učil, kako preživeti, in jim na koncu dal še ogenj, ki ga je ukradel na nebu. S tem je tako zelo ujezil bogove na Olimpu, da so ga prikovali na Kavkaz, kjer mu je orel vsak dan kljuval jetra. Prometejevo zgodbo, ki jo lahko preberete na naslednji strani, je v svojih tragedijah ubesedil grški dramatik Ajshil, motiv pa je navdihoval tudi poznejše besedne umetnike.

Platon (427–347 pr. n. št.), Sokrat (470–399 pr. n. št.), Aristotel (384–322 pr. n. št.)

stvor – bitje; Uran – najstarejši grški bog, Gein sin in mož obenem, iz zveze med Uranom (Nebo) in Geo (Zemlja) je izšlo dvanajst titanov (najpomembnejši je bil Kronos), kiklopi in hekatonhejre (naravne sile)

Prometej

Nebo in zemlja sta bila ustvarjena; morje je valovilo med obalami in ribe so se igrale v njem; v zraku so pele krilate ptice, po zemlji je pa kar mrgolelo živali. Ni pa še bilo na zemlji stvora, čigar telo bi bilo tako ustvarjeno, da bi se v njem mogel naseliti duh in iz njega vladati zemeljskemu svetu. Tedaj stopi na zemljo Prometej, potomec starega božanskega rodu, ki ga je Zevs pahnil s prestola, podzemeljski sin Japetov, Uranov vnuk, zelo pameten in iznajdljiv. Ta je dobro vedel, da v zemlji dremlje nebeško seme. Zato vzame ilovice, jo namoči v vodi iz reke, jo zgnete in naredi iz nje lik po podobi bogov, gospodarjev sveta. Da bi to kepo ilovice oživil, si sposodi pri vsaki živalski duši dobre in slabe lastnosti in jih zapre v človekove prsi. Med nebeščani je imel prijateljico, Ateno, boginjo modrosti. Ta se je čudila delu Titanovega sina in je vdihnila na pol oživljenemu liku duha, božanskega duha. Tako so nastali prvi ljudje, ki so se kmalu razmnožili in napolnili zemljo. Vendar ti ljudje dolgo niso vedeli, kako naj uporabljajo svoje plemenite ude in prejete božje iskre. Gledali so, pa niso videli, poslušali so, pa niso slišali. Kakor podobe iz sanj so begali okrog in niso znali rabiti ustvarjenih stvari. Neznano jim je bilo, kako se lomi in kleše kamne, kako se iz gline žge opeka, kako so iz posekanega drevja v gozdu tešejo tramovi in kako se iz vsega tega postavijo hiše. Pod zemljo, v temnih votlinah, kamor ni posijalo sonce, je mrgolelo ljudi kakor v mravljišču. Ne zime ne cvetoče pomladi ne rodovitne jeseni niso poznali po zanesljivih znamenjih; karkoli že so delali, vse je bilo brez premišljenega načrta.

Tedaj se Prometej zavzame za svoje stvore: nauči jih opazovati vzhod in zahod zvezd, vpelje jih v umetnost štetja in pisanja črk; nauči jih zapregati živino in jo uporabljati za pomoč pri delu, priuči in navadi konje na uzdo in voz; izumi čoln in jadra za plovbo. Poskrbi tudi za druge življenjske potrebe ljudi. Če je prej kak človek zbolel, ni vedel uporabiti nobenega zdravila, ni poznal mazilnega olja za lajšanje bolečin in zdravljenje ran, in ni vedel, kaj sme uživati in česa ne, ker ni bilo zdravil, so ljudje trpeli in v bolečinah umirali. Zato jim Prometej pokaže, kako se pripravljajo blažilna, zdravila, s katerimi je mogoče zdraviti razne bolezni. Potem jih nauči vedeževalske umetnosti, jim razloži znamenja in sanje, ptičji let, napovedovanje usode iz ptičjega leta in prerokovanje iz drobovja daritvenih živali. Nadalje jim obrne pogled na zemljo in jim pomaga, da tam odkrijejo rude, železo, srebro in zlato. Skratka, uvede jih v vse umetnosti udobnega življenja.

Odlomek Prevedel Anton Sovrè

O besedilu

1. Kako so si Grki predstavljali začetek človeštva? Kakšno vlogo je imel v življenju prvih ljudi Prometej?

2. Zgodbo o stvarjenju človeka primerjajte z biblijsko razlago. Lahko jo poiščete na spletu ali v Zgodbah Svetega pisma (zbirka Klasje).

3. V grški mitologiji so poleg bogov obstajala tudi druga božanska bitja (nižji bogovi, nimfe, čarovnice, polbogovi …). Izberite si en lik, ki vam je posebej zanimiv, in ga predstavite sošolcem.

Epsko pesništvo

Večina antičnih pesniških oblik se je razvila v arhaičnem obdobju grške književnosti, ko je imela vsaka vrsta poezije natančno določeno družbeno vlogo, saj je bilo petje ali recitiranje poezije sestavni del družbenega dogajanja, npr. aristokratskih simpozijev, verskih obredov, raznih športnih tekmovanj, političnih zborovanj, pogrebov ali porok.

Epsko pesništvo se je razmahnilo predvsem v arhaičnem obdobju. Razvilo se je na podlagi tradicije ustnega pesništva, ki so ga na dvorih gojili potujoči pevci. Epske pesnitve po večini upesnjujejo usode junakov, ki so vpeti v pomembne zgodovinske dogodke. Snov za epe so jemali iz mitov o Troji, tebanski kraljevski hiši, argonavtih ipd. Osrednji deli grške epike sta epa Iliada in Odiseja

Homer Iliada

Grški filozof Platon je dejal: »Samo mrtvi so videli konec vojne.« Kako razumete njegovo misel? Ali jo lahko povežete z zadnjimi besedami književnega junaka iz protivojnega romana Vitomila Zupana Menuet za kitaro: »Nasvidenje v naslednji vojni«? Zakaj se ljudje vojskujejo? V čem se sodobne vojne razlikujejo od vojn v preteklosti? Kaj je skupno vsem vojnam?

Homer in homersko vprašanje

Najstarejši znani opis vojne v besedni umetnosti je opis trojanske vojne v junaškem epu Iliada. Avtorstvo epa pripisujejo grškemu pevcu Homerju, ki naj bi živel v 8. st. pr. n. št., o katerem ni bilo veliko znanega niti v antiki, tako da se je za kraj njegovega rojstva potegovalo več mest. Iz pogostih in natančnih opisov ladij in pomorskih plovb ter dežel, narodov in mest lahko sklepamo, da je veliko potoval, kar se ujema z antičnimi legendami o Homerju kot potujočem pevcu. Že v antiki so si ga predstavljali kot slepega pevca, brezdomca in siromaka, ki je hodil od mesta do mesta ter nastopal na gostijah in slavnostih tedanjih aristokratov. Nasprotna tej predstavi o Homerju je domneva, da je bil ugleden in razmeroma premožen pesnik, kar mu je omogočilo številna potovanja in gostovanja po kopnem in morju.

V sodobnem času je vse bolj priljubljena slam poezija, tj. poezija, ki jo avtor interpretira pred občinstvom na prireditvi tekmovalnega značaja.

Konec 18. st. se je v zvezi z avtorstvom Iliade in Odiseje izoblikovalo t. i. homersko vprašanje: kdo je bil Homer in ali sta oba epa res delo enega avtorja. Junaške pesmi o trojanski vojni so namreč z ustnim izročilom ohranjali potujoči pevci, imenovani aojdi ali rapsódi. Odgovor na to vprašanje ni mogoč, kajti v obeh epih so sledovi tako ustnega kot umetnega pesništva, na podlagi analize jezika in sloga pa bi lahko bila oba delo istega avtorja. Na to kaže tudi način pripovedovanja, saj je celotno dogajanje usmerjeno v dva osrednja motiva: v Iliadi v motiv Ahilove jeze, v Odiseji pa v motiv Odisejeve vrnitve domov.

Na festivalu, ki so ga v Atenah prirejali v čast boginji Ateni, so vsako leto nastopali rapsodi – poklicni recitatorji Iliade in Odiseje ter se potegovali za nagrade. Merilo za določitev zmagovalca je bil poenoten prepis Iliade in Odiseje, ki ga je med letoma 561 in 527 pr. n. št. naročil atenski vladar Pejsistrat.

Najzgodnejša upodobitev trojanskega konj; motiv na mikenski vazi; 7. st. pr. n. št., Arheološki muzej Mikene

Delo

Homerjeva epa črpata snov iz zgodovinskih okoliščin osvajanja Male Azije in iz mitologije, natančneje iz mita o trojanski vojni, ki jo je povzročila ugrabitev žene špartanskega kralja Menelaja Helene. Kot najlepšo na svetu jo je trojanskemu kraljeviču Parisu obljubila Afrodita, ko je ta presodil, da jabolko z napisom »Najlepša« pripada njej in ne Heri ali Ateni. Užaljeni Menelaj je prosil za pomoč brata Agamemnona in ta je zbral številno vojsko, ki je deset let oblegala Trojo (Ilion). V vojno ljudi so se vpletali bogovi in bojna sreča se je nagibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran, dokler si ni prebrisani Odisej izmislil zvijače z velikim lesenim konjem. Ko so Grki izpraznili svoj tabor in konja pustili na obali, so Trojanci v prepričanju, da so napadalci obupali in se vrnili domov, tega privlekli v mesto, se veselili in omamljeni zaspali. Niso slutili, da se v trupu konja skrivajo sovražniki; ti so zlezli iz skrivališča in odprli mestna vrata. Mit se konča z razdejanjem Troje.

Trojanski konj, ki so ga uporabili v filmu Troja; režiser Wolfgang Petersen, 2004

Iliada je junaški ep, v katerem se pripovedovalec osredotoči na dogajanje v zadnjih 48 dneh desetletne vojne med Grki (Ahajci) in Trojanci. Pripovedovati torej začne v sredini dogajanja (lat. in medias res), ko sta grška in trojanska vojska že utrujeni, številni junaki mrtvi, veliko ljudi pa je zasužnjenih. Zgodba se začne s sporom med poveljnikom grške vojske Atridom Agamemnonom in Ahilom, največjim junakom v grškem taboru, sinom kralja Peleja in nimfe Tetide. Agamemnon je namreč Ahilu ugrabil ljubljeno sužnjo Briseido, zato se je ta v jezi odločil, da se bo umaknil iz bojev. Prav njegova jeza je sprožila dogodke, o katerih podrobno pripoveduje pripovedovalec epa.

• Preberite uvod in razmislite, kaj vse pripovedovalec sporoča že v uvodnih vrsticah. Kakšen je njegov opis vojne? Komu pripisuje krivdo za številne smrti? Koga postavi za osrednjo osebnost epa?

Uvod

Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila, hudo gorje, nič koliko ran je zadala Ahajcem, vrste najdrznejših duš je strpala v Hadove veže, kupe junaških teles pa v trganje psom prepustila, v lakomno žrtje ujedam, saj Zevs tako je odločil, vse odkar sta se prvič sporekla in sprta razšla se kralj Atrid, vladar, in Ahil, božanski bojevnik.

Ugrabitev Briseide; detajl s freske, Nacionalni arheološki muzej, Neapelj

Trojansko vojsko vodi Hektor, sin kralja Priama, ki mu Trojanci zaupajo, saj je bilo prerokovano, da Troja ne bo padla, dokler bo on živ. Čeprav nasprotuje vojni, se pogumno in častno bojuje. Žena Andromaha ga prosi, naj se odreče boju, saj je Ahil ubil že njenega očeta in sedem bratov, umrla ji je tudi mati, zdaj pa ji grozi, da bo izgubila še moža. Hektor ji pojasni, zakaj je ne more uslišati.

Šesti spev

Njej je Hektor dejal, silak s svetlikavim šlemom:

»Žena, enake skrbi imam tudi sam, a bi strašno

sram me pred Trojci bilo in Trojankami v dolgih oblekah

daleč nekje se kot plah boječnež izmikati bitki.

Tega srce mi ne da, saj vajen sem biti pogumen, vselej se namreč borim med prvimi trojskimi borci, v želji, da s slavo obdam očeta in samega sebe.

Zdaj mi srce in razum oba govorita enako: slednjič napočil bo dan, ko padel bo Ilion sveti, Priamov rod in Priam, junak z jesenovim kopjem!

Vendar me manj skrbi gorje, ki s tem bo zadelo vse Trojance s Hekábo in Priamom, mesta vladarjem, z njim še brate, ko mnogi od njih, plemeniti junaki, mrtvi se zgrudijo k tlom pod roko sovražnih vojakov, kolikor zate, ko kdo od Ahajcev v bronenih oklepih solzno odvleče te proč in vzame ti svetlo svobodo.

V Argu kot služno dekle boš tkala na tujkine statve, vodo hodila iskat k Meseidi in Hipereji, polno odpora poslej te trla bo trda prisila.

Kdo, ki te videl bo, vso objokanih lic, bo pripomnil:

‘Hektorja žena je to, najboljšega borca pri Trojcih, veščih krotiteljih konj, ki so Ilij pogumno branili.’

To bo dejal in ti s tem zadal še več bolečine, v stiski boš brez moža, ki lahko bi te suženjstva rešil. Mene pa skrila bo prst in mrtev bom ležal v gomili, preden bom slišal tvoj krik, kako te vlečejo v sužnost.«

Hektor povede Trojance v nekaj zmagovitih spopadov; grške ladje reši pred ognjem le bog Pozejdon. Še vedno užaljeni Ahil dovoli prijatelju Patroklu, da si nadene njegovo bojno opravo in pomaga braniti ladje, pri tem pa mu zabiča, naj se vrne takoj, ko bodo pregnali Trojance stran od ladij. Patrokel ga ne posluša in v spopadu s Hektorjem, ki je bil prepričan, da se bojuje z Ahilom, izgubi življenje. Užaloščeni Ahil z občutkom krivde, ker ni zavaroval prijatelja, in poln maščevalnosti izzove Patroklovega ubijalca Hektorja na dvoboj. Hektor pred spopadom trikrat obkroži mesto in šele ko mu njegov brat Defoib (v resnici si je njegovo podobo nadela Atena) obljubi pomoč, prijezdi pred izzivalca ter ga pred bojem nagovori.

Ilion – Troja

Hekaba – Priamova žena in Hektorjeva mati

Argos – domovina Grkov služno dekle –služabnica statve – naprava za tkanje

Meseida, Hiperija –izvira v Tesaliji

Grška antika Pesništvo

Dvaindvajseti spev

Brž ko v vzajemnem naskoku prišla sta zares si že blizu, prvi tedaj spregovoril je Hektor s svetlikavim šlemom: »Bežal ne bom pred teboj, Pelid, tako kot sem prejle, trikrat okoli zidov ogromne trojanske trdnjave, nisem si upal te čakati, zdaj pa srce mi veleva vreči se v bitko s teboj, da zmeljem te bodisi padem. Dajva, pokličiva boštva kot priče, ki ni jim enakih, tako bodo dobro lahko nadzirala najin dogovor. Sam te ne bom oskrunil, če Zevs mi bo v boju namenil čvrsto vzdržljivost in moč, da končno ti vzamem življenje, kajti četudi, Ahil, uplenim ti slavno opravo, truplo bom tvojim predal: še ti napravi enako!«

Pelid – Ahil, Pelejev sin

Ares – grški bog vojne

ostnik – kopje

kopjanik - vojak, oborožen s kopjem

Palada Atena – tako

kot drugi bogovi je

imela tudi Atena več

vzdevkov: Atena

Partenos pomeni

deviška Atena, Atena

Palada jo označuje kot mladenko.

Njemu je mrkih oči hitronogi Ahil odgovoril: »Hektor, ubožec, nikar ne pridigaj zdaj o pogodbah, saj med možmi in levi ne vladajo zveste prisege, tudi volkov in jagnjet ne družijo srčna soglasja, temveč so vselej hudo nasršeni eni do drugih. Ravno tako tudi midva ne moreva bivati v slogi, sklepati skupnih priseg, dotlej ko bo eden od naju padel in s svojo krvjo bo Aresa slednjič potešil. Spomni se vseh vrlin, napočil je čas, da pokažeš svoje moči, kopjanik, in vso bojevniško drznost!

Ne, ne pobegneš mi več, ker v hipu Paláda Atena, z mojim ostnikom te stre, da plačal boš hudo trpljenje, vse, kar si storil takrat, ko s kopjem si klal mi soborce!«

Dvoboj se konča s Hektorjevo smrtjo. Ahil mu z ramen vzame krvavo opravo, nato pa truplo pripne na bojni voz in ga vleče za seboj okoli trojanskega obzidja ter ga končno vrže pred Patroklov mrtvaški oder. Naslednji dan Patrokla položijo na grmado, zakoljejo veliko ovac in goved, štiri konje in dva psa ter dvanajst mladih Trojancev. Hektorjevo truplo naj bi ostalo kot hrana za pse, vendar ga Afrodita mazili z ambrozijskim oljem nesmrtnosti, Apolon pa ga zagrne v meglico. Po pogrebnih igrah v Patroklovo čast Ahil ne more spati in še enkrat oskruni Hektorjevo truplo, ko ga z vozom vleče okoli Patroklovega groba. To dejanje povzroči zgražanje bogov, zato sklenejo, da mora Ahil sprejeti odkupnino Hektorjevega očeta in mu vrniti sina.

Ahil obvezuje Patrokla.

Štiriindvajseti spev

Véliki Priam je vstopil, pa nista ga sploh opazila, šel je k Ahilu, objel mu kolena, poljubil mu roke, par morilskih dlani, ki mnogo sinov so mu vzele. Kakor ko mož, ki ujet v pasti slepeče zablode v besu izvede umor, zatem pa pobegne v tujino, kjer s prihodom na dvor navzoče močno preseneti –Priam enako je zdaj osupnil Pelida Ahila, z njim pa še druge može, drug v drugega nemo strmeče.

Priam, božanski vladar, je tedaj poprosil Ahila: »Spomni se, božji Ahil, moža, ki tebi je oče, star je enako kot jaz, na pragu pogubne starosti!

Kaj če z njim grdo ravnajo njegovi sosedje, on pa je brez moža, ki reši ga hude nesreče? Vendar gotovo takrat, ko sliši vesti, da še živ si, v srcu se ves vzradosti, saj spet se lahko bo nadejal, čakal bo blaženi dan, ko sin se mu vrne iz Troje. Jaz pa dokončno sem strt, imel sem najboljše sinove v Troje prostranih logeh, ostal pa mi ni niti eden!

Petdeset štel sem sinov, ko v Trojo prišli so Ahajci, kar devetnajst od teh jih ista je žena rodila, vse preostale pa druge, ki bivajo v našem domovju.

Mnogim je Aresov bes grdo spodnesel kolena, ti pa si zdaj mi ubil še njega, ki ščitil je mesto, bil je edinstven branik, ko branil je svojo deželo!

Hektor zatorej je vzrok, da šel sem do ladij Ahajcev, rad bi ga spet nazaj, nešteto darov sem prinesel. Boj se bogov, Ahil, usmili se strtega starca, misli sedaj na očeta, še bolj kot on sem nesrečen, toliko zla sem prestal, kot ni ga še smrtnik na zemlji: roko iztezam do ust moža, ki ubil mi je sina!«

To je dejal in pripravil Ahila do solz za očetom, starca prijel je za roko, nato pa ga rahlo odrinil. Žalost je trla oba, klečeč ob Ahilovih nogah

Priam je solze pretakal za Hektorjem, mož ubijalcem, z njim pa je jokal Ahil – za svojim preljubim očetom, potlej za Patroklom spet, ves prostor je ječal od stoka. Slednjič si nujo po solzah božanski Ahil je potešil, žalost je spet izpuhtela tako iz srca kot iz udov.

Odlomki Prevedla Jelena Isak Kres

V Homerjevih epih so pogoste na dolgo in široko izpeljane primerjave iz sveta narave, ki se najpogosteje nanašajo na človeško dejavnost. Po njem jih imenujemo homerska primera

Hektorja nesejo nazaj v Trojo; detajl reliefa z rimskega sarkofaga; marmor, ok. 2 st., Louvre, Pariz

Grška antika Pesništvo

Ep se konča s spravo med Ahilom in Hektorjevim očetom; Ahil sprejme odkupnino in zagotovi Priamu enajst dni miru za žalovanje in obredni pogreb Hektorja. Na tem mestu se Homerjevo pripovedovanje konča. Hektorjeva smrt je napoved dokončnega propada Troje, o čemer pripovedujejo pesnitve drugih avtorjev.

Egejsko morje

Kretsko morje

KRETA Idomenej

Zemljevid domovanj Homerjevih junakov; zeleno obarvana imena so Trojanci, rdeča Grki.

O besedilu

Vsebina

1. Povzemite odlomke in povzetke povežite z drugimi povzetki dogajanja v Iliadi. Kateri odlomek je po vašem mnenju najbolj pretresljiv? Zakaj?

2. Oblikujte naslove posameznih odlomkov tako, da bo iz njih razvidna ključna tema.

3. Kako se v Iliadi kažeta navzočnost bogov in njihov vpliv na ravnanje ljudi?

4. Katere osebe so v središču pozornosti v posameznem odlomku? Katere značajske lastnosti prepoznate iz njihovih besed in dejanj?

Jezik in slog

5. Za epski slog so značilni podrobni, natančni opisi dogajanja, za Iliado in Odisejo pa so značilne tudi na dolgo in široko izpeljane primerjave, ki jih imenujemo homerske primere. S čim Ahil primerja svojo odločitev, da s Hektorjem ne bo sklenil nobene pogodbe? S katero primerjavo je ponazorjeno Ahilovo začudenje ob Priamovem prihodu?

6. V odlomku poiščite ukrasne pridevke, s katerimi pesnik slikovito prikaže Hektorjeve, Ahilove in Priamove lastnosti.

Vrednotenje

7. Iliada je ep o vojni in proti vojni. Kako prikazuje vojno in katera protivojna sporočila vsebuje? V kratkem sestavku (približno 100 besed) opišite, zakaj je Iliada po vašem mnenju preživela tisočletja in je še dandanes prav tako aktualna, kot je bila v Homerjevem času.

Grški filozof Aristotel je v Poetiki izpostavil Iliado kot primer enotnosti dejanja, saj je vse

človeško dogajanje strnjeno okoli glavnega dogodka. Že v uvodu je kot glavni junak

Iliade predstavljen Ahil in glede na njegovo delovanje lahko ep razdelimo na tri dele:

1. spor med Ahilom in Agamemnonom, začetek novih bojev in poskus sprave med sprtima Ahajcema (1. do 9. spev);

2. trojanski bojni uspehi med Ahilovo odsotnostjo in Patroklova smrt (10. do 17. spev);

3. Ahilova vrnitev v boj, spopad s Hektorjem in sprava s Priamom (18. do 24. spev).

Iliada obsega 15.696 heksametrov (šesterostopnih verzov), razdeljenih na 24 spevov (kolikor je črk v grški abecedi).

Heksameter ali šestomer je verz grškega epskega pesništva. Mitska razlaga pravi, da ga je z Olimpa prinesel Apolon, bog lepote in harmonije. Sestavljen je iz 12 do 17 zlogov oz. iz šestih (gr. heks – šest) stopic: petih daktilov (lahko jih nadomesti tudi spondej) in enega troheja (vedno na koncu). Daktil je trizložna stopica, sestavljena iz poudarjenega in dveh nepoudarjenih zlogov. Lahko ga primerjamo z ritmom valčka, tj. s tričetrtinskim taktom.

Zaradi dolžine je sredi verza cezura ali premor. Stari Grki so razlikovali dolge in kratke zloge, z je označen kratki zlog, z – pa dolgi zlog. V slovenskem prevodu pomeni – naglašeni zlog, pa nenaglašenega.

• Glasno preberite začetna verza Iliade in ju razdelite na zloge. Sredi katere stopice ste naredili premor? S katero stopico je v slovenskem prevodu nadomeščen daktil? Zgradbo heksametra preverite še na dveh poljubno izbranih verzih v odlomkih.

Je zo, bo gin ja, za poj , za me ro Pe li da Ahi la, 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15

hu do gor je , nič ko liko ran je za da la Ah aj cem 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16

Odmev

Homer je z Iliado oblikoval poseben mitski svet, v katerem sobivajo smrtniki in bogovi. Kot je Ahilu napovedala mati, je pesnitev pripomogla k nesmrtnosti velikih junakov. Ep je bil vir navdiha za likovne in besedne umetnike, v novejšem času pa je tudi vir za različne medijske predelave. V literaturi so znani primeri del, ki prav tako pripovedujejo o dogajanju v mitičnem svetu. Morda poznate roman Hobit, v katerem je predstavljen delček mitskega Srednjega sveta, ki ga je angleški pisatelj Tolkien razvijal v Gospodarju prstanov, romanu Simarillion in drugih delih, ki jih je po avtorjevi smrti uredil in izdal njegov sin Christopher Tolkien. Poseben mitski svet prikazujejo tudi v zadnjem desetletju izjemno priljubljeni romani Igra prestolov. Vsa ta dela, vključno z Iliado, so bila prelita tudi v filmski jezik.

Homer Odiseja

Kaj vam pomeni beseda odisejada? Na kakšno osebnost pomislite ob imenu Odisej?

Ali veste, kaj pomenita besedni zvezi »trojanski konj« ter »biti med Scilo in Karibdo«?

Razlago lahko poiščete tudi v Slovarju slovenskih frazemov.

• Preberite uvodne verze v Odisejo in jih primerjajte z uvodom v Iliado. Kaj opazite?

Uvod

Pesem mi, Muza, zapoj, o možu, ki mnogo je blodil daleč po svetu okrog, ko sveto je Trojo razrušil, videl je mesta premnogih ljudi, spoznal je njih misli, mnogo gorja je na morju prestal in v srcu trpel je, sebi da reši življenje, da drugim ohrani vrnitev.

Vendar kljub vsemu tovarišev svojih ni mogel rešiti, z drzno pregreho samí so napletli si lastno pogubo, norci so klali in jedli goved Hiperíona Sonca, bog pa nato za kazen odvzel jim dan je vrnitve.

V epu Odiseja je za razliko od Iliade v središču dogajanja samo en junak – Odisej, prebrisani kralj z Itake. Ta je nerad zapustil ženo Penelopo in komaj rojenega sina Telemaha, saj je moral v vojno proti Troji, ker je trojanski kraljevič Paris ugrabil lepo Heleno. Od preostalih Homerjevih junakov se razlikuje po tem, da je zvijačen, zato težave pogosteje rešuje z umom kot z nasiljem. Prav on si je zamislil zvijačo, s katero so Grki uničili Trojo. Po vojni so se grški junaki vrnili domov, Odisejevo vračanje pa je trajalo kar deset let. V teh letih je npr. pretental kiklopa Polifema in se zameril njegovemu očetu Pozejdonu, leto dni je preživel pri čarovnici Kirki in s tem odkupil v prašiče začarane tovariše, potoval je v Had, da bi izvedel, kako priti domov, poslušal je pesem siren, plul med pošastma Scilo in Karibdo … Na poti je izgubil vse svoje ladje in vse tovariše, sam pa se je znašel na otoku nimfe Kalipso, kjer je preživel sedem let, preden se je spomnil na dom. Ob posredovanju boginje Atene mu je nimfa pomagala zgraditi splav, s katerim je odplul proti Itaki. Ker to ni bilo po volji Pozejdonu, mu je ta potopil splav in Odiseja je naplavilo na obalo Fajakov.

Čeprav ep obravnava desetletno trajajoče Odisejevo vračanje na domači otok, je stvarno dogajanje v njem omejeno na štirideset dni. Večino njegovih doživetij razkrije Odisejeva pripoved gostoljubnim Fajakom. Ti so mu pomagali, da se je vrnil na Itako, kjer se je srečal z že odraslim

Odisej in sirene; mozaik, 2. st., Narodni muzej Bardo, Tunis

sinom Telemahom in skupaj z njim premagal Penelopine snubce, ki so ga želeli nadomestiti na prestolu. Kljub zmagi ga je čakala še zadnja preizkušnja, pred katero ga je postavila nezaupljiva Penelopa.

»Posteljo kdo mi drugam je prestavil?«

Triindvajseti spev

Kakor če spreten umetnik, ki Héfajst in Palas Atena raznih veščin sta ga učila, da mojstrska dela ustvarja, vlije okoli srebrne podlage sloj čiste zlatnine: glavo in rame tako mu je Palas z milino oblila. Stopil nato iz kopeli enak je nesmrtnim bogovom, sédel na isti je stol, ki z njega poprej se je dvignil, svoji soprogi nasproti, in rekel ji tole besedo:

»Strašna si! Tebi bogovi, v olimpskih domovih živeči, bolj kakor drugim ženám srce so neizprosno vsadíli.

Druga se žena nobena ne bi tako trdovratno

svojega móža braníla, potem ko po hudem trpljenju v dvajsetem letu spet k njej bi se vrnil v očetno deželo.

Ti pa mi posteljo, mamka, pripravi, da sam ležem nanjo!

Kajti le-ta ima v prsih srce, ki je trše od jekla!«

Njemu pa tole je rekla v odgovor Penelopa umna:

»Strašen si! Ni ponos ne prezir me zaslépil, niti začudenje. Kakršen si bil, se še dobro spominjam, nekdaj, ko z Itake plul si na ladji s podolžnimi vesli.

Ti pa, Evríkleja, daj, pripravi mu posteljo čvrsto izven soban obstojne, ki nékdaj jo sam je sezidal, čeznjo, čez posteljo čvrsto, pa daj, razgrni ležišče, kože krznene, odeje in svetlo bleščeče blazine!«

Rekla je to in moža preizkušala. V jezi vzkipel je, ženi razumni in skrbni tako Odisej je odvrnil:

»Žena, v srce me je zbodla beseda, ki zdaj si jo rekla.

Posteljo kdo mi drugam je prestavil? To ni enostavno, tudi če vedel bi kdo. Le če bog prišel bi na zemljo, ta bi posteljo mojo lahko na drug kraj premaknil.

Toda zemljanov nihčè, čeprav bi moči prekipeval, tega ne zmogel bi zlahka, ker vanjo je vešče vgrajeno znamenje skrivno, ki níhče ne ve zanj, saj sam sem jo stêsal. Senčnato oljčno drevo prej raslo je znotraj ograje, bujno zeleno, imelo je deblo kot stèber tršato.

Héfajst – sin Zevsa in Here, bog ognja Evrikleja – skrbnica v Odisejevi hiši; Odisejev oče Laert jo je še kot dekle kupil za dvajset govejih glav oz. za petkratni znesek običajne kupnine za sužnja ali sužnjo Argejka – prebivalka mesta Argos ali pokrajine Argolida na Peloponezu; pozneje oznaka za vse Grke pred Trojo

Poljub; detajl z vaze, 5. st. pr. n. št., Louvre, Pariz

Z zidom drevo sem obdal, da spalnica tam je nastala, s kamni čvrstó jo zagrádil in s streho od zgoraj prekril jo, spredaj sem spahnjena vrata dodal, ki dobro tesníjo. Šele nato tej senčnati oljki sem veje posekal, deblo odrezal iznad korenin in ga gladko ostružil, vešče in spretno, z merilno vrvjo ga natanko premeril, v posteljno izgladil podnožje in s svedrom ga vsega navrtal. S tem sem začel in posteljo têsal, do kraja izdelal, vsenaokrog jo z zlatom in srebrom krasil, s slonovino, čeznjo volovske jermene razpel, v škrlatu bleščeče. Znamenje to ti navajam v dokaz. Ne vem pa, o žena, ali je postelja moja še tam ali ni je kak moški kam drugam premaknil, spodrezal jo z oljčne podstave.«

V prsih ob tem ji srce je vzdrhtelo, noge se šibile, znamenje brž prepoznala iz tega je, kar je povedal, s solzami k njemu je stekla, okoli vratu Odiseju roke skleníla, glavo poljúbila, rekla mu tole:

»Ah, Odisej, ne bodi hud name, saj ti si bil zmerom vseh ljudi najmodrejši! Bogovi so nama poslali same tegobe, privoščili niso, da cvetje mladosti skupaj bi uživala, skupaj prišla bi do praga starosti.

Ah, nikar se ne jezi, nikar mi tegà ne zameri, ker te nisem na prvi pogled ljubeče objela: vedno srce od strahu mi otrpnilo v mojih je prsih, bala sem se, da ne bi prišel kdo z varljivo besedo, kajti premnogo jih je, ki kujejo zlobne nakane. /Tudi Argejka Heléna, ki njen rod od Zevsa izvira, ne bi se s tujcem v ljubezen zapletla, z njim v posteljo legla, ko bi na misel prišlo ji, da silni sinovi Ahajcev spet jo nazaj domov bodo gnali, v deželo očetov. Bog jo je speljal na to, da je v grdo početje zabredla, saj poprej v njeni duši bilo ni pogubne slepote, tiste slepote, ki tudi za naju gorja je počelo./ Zdaj pa, ko jasno opisal si znamenja nezamenljiva najine postelje – níhče jih drug nikoli ni videl, temveč le ti in jaz in služabnica ena edina, Áktoris, njo mi je oče podáril, ko semkaj prišla sem, ta nama najine spalnice čvrste je čuvala vrata –zdaj si srce, nejeverno poprej, mi dodobra prepričal.«

Odlomka

Prevedel Kajetan Gantar

Odisej in Penelopa; freska, Pompeji

O besedilu

Vsebina

1. Po snidenju je med zakoncema čutiti odtujenost. Kako se počuti Odisej, ko opazi, da mu žena ne zaupa povsem? Poiščite verze, v katerih je najizraziteje prikazano njegovo počutje.

2. Iz katerih Penelopinih besed je jasno, da prišleku še vedno ne zaupa v celoti? Kaj naroči dojilji in zakaj se Odisej razjezi?

3. Penelopa končno spozna, da je pred njo Odisej. Kako utemeljuje svojo zadržanost? Koga obtožuje za njuno dvajsetletno ločitev? Kaj izvemo iz njenih besed o položaju ženske tistega časa ob odsotnosti moža?

Jezik in slog

4. Pojasnite prispodobo, s katero pripovedovalec ponazarja, kako Atena polepšuje Odisejev videz. Kako imenujemo takšno primerjavo?

5. V nevezani besedi obnovite Odisejev opis izdelave postelje.

6. Katere značilnosti epskega sloga prepoznate v odlomku?

Vrednotenje

7. Ali je Odisejeva jeza nad Penelopino zadržanostjo po vašem mnenju upravičena?

8. Komentirajte Penelopine razloge za nezaupljivost do moža.

9. Katero delo vam je razumljivejše, Iliada ali Odiseja? Svojo izbiro utemeljite z najmanj petimi povedmi.

Ep je zelo obsežno pripovedno delo v verzih, ki navadno pripoveduje o dejanjih bogov in izjemnih zgodovinskih ali mitoloških osebah. Zelo obsežni epi so nastali že v nekaterih orientalskih književnostih (Ep o Gilgamešu, Mahabharata itd.), najbolj znamenita pa sta prav Homerjeva epa. Za ep so značilni slovesen, vzvišen slog, epska širina, tj. zapletene povedi, ki upočasnjujejo ritem, natančno opisovanje oseb, prostora in dogodkov, številni ukrasni pridevki, (npr. Penelopa umna), primerjave ali komparacije. Zaradi pomembnosti teme, izjemnih junakov in pomembnih sporočil se je za ep uveljavila posebna vrsta verza – v antični književnosti je bil to heksameter. Glede na vsebino se epi delijo na junaške ali herojske, viteške ali srednjeveške, zgodovinske, verske ali religiozne, komične ali satirične, idilične in živalske.

Odmev

Dolgotrajno, dogodivščin polno potovanje imenujemo odisejada, torej po junaku Homerjevega drugega epa Odiseja. Odisejeva zgodba navdihuje pesnike, pisatelje, dramatike vse do sodobnosti, pa tudi filmske ustvarjalce. Znamenit je roman A. C. Clarka 2001: Vesoljska odiseja (1973), po kateri je bil posnet film. Odisejada v širšem pomenu besede odmeva v dokumentarnih oddajah o velikih popotnikih. Med drugimi je Odiseja tudi navdihovala francoskega pomorščaka, oceanografa in raziskovalca podvodnih svetov, Jacquesa Cousteauja. O njegovem življenju je bil leta 2016 posnet biografski film Odiseja.

Razmislite, zakaj si ljudje že od nekdaj izmišljajo zgodbe o junakih izjemnih sposobnosti in nadnaravnih moči.

Lirsko pesništvo

Stari Grki so lirske pesmi peli, po navadi ob spremljavi glasbila s štirimi ali sedmimi strunami. Od tod izvira tudi ime za književno zvrst, ki se je razvijala od 7. st. pr. n. št. naprej. Pesmi niso bile namenjene branju, ampak petju pred občinstvom.

Starogrško liriko imenujemo tudi melično pesništvo (grška beseda melos pomeni pesem, napev); delimo jo na dva tipa: na zborsko in monodično ali solistično pesništvo. Zborska lirika se je bolj uveljavila tam, kjer so govorili dorsko narečje (Peloponez s Šparto, Sicilija in južna Italija). Pesmi so bile po vsebini zelo raznovrstne, od bojnih, ljubezenskih, izpovednih in miselnih do lahkotnih pivskih pesmi. Teme zborske poezije so bile bolj slovesne, povezane z javnimi okoliščinami (himne v čast bogovom, svatbene pesmi, pesmi v čast zmagovalcu športnih tekmovanj, elegije ali žalostinke …); pogosto jih je spremljal ples.

Teme monodične poezije so izvirale predvsem iz osebnih življenjskih položajev in so bile preprostejše kot v zborski liriki (npr. ljubezen, vino, politika, vojna). Najvidnejša predstavnika monodičnega pesništva sta bila Sapfo in Anakreon.

Sapfo

V svetovni in slovenski književnosti ni veliko znanih pesnic. Zakaj je po vašem mnenju tako? Katere pesnice vendarle poznate iz šolskega ali prostočasnega branja?

O avtorici

Sapfo je najpomembnejša pesnica antičnega sveta. Rodila se je okoli leta 620 pr. n. št. v Eresu na otoku Lesbos. V tem obdobju so nastajali prvi grški polisi (Atene, Šparta, Korint). Podatkov o njenem življenju ni veliko. Znano je, da je izhajala iz premožne družine in da je bila dobro izobražena predvsem na področju razvijanja pesniških in glasbenih darov; imela je hčer Kleido in je bila najbrž poročena. Na Lezbosu je vodila dekliško šolo s prvinami kulta, posvečenega boginji Afroditi. Zaradi političnih razlogov je nekaj časa preživela na Siciliji.

Delo

Napisala naj bi približno 10.000 verzov, vendar je v celoti ohranjena le ena njena pesem –Prošnja Afroditi. V svoji poeziji se je od klasičnih tem bogov usmerila k osebnim, predvsem ljubezenskim temam. Večino pesmi je posvetila svojim gojenkam, ko so se poročile in zapustile skupnost. Zaradi njene nadarjenosti so jo spoštovali že njeni sodobniki in jo celo poimenovali deseta muza. Z njeno poezijo je monodična lirika tistega časa dosegla vrh.

Sapfo je razvila svojo sapfično kitico, ki je grajena iz treh enajstzložnih in enega petzložnega verza.

Prošnja Afroditi

Afrodita nesmrtna, na pisanem tronu, snovalka ukan, hči Zevsa, rotim te, ne muči nikar me, ne daj, da srce mi gine v bridkosti!

Pridi spet semkaj, kot prej si že kdaj slišala klic mojih zvokov z daljave, zapustila očetove zlate domove, k meni prišla si.

Lepe in urne vrabce si zapregla v voz, da so vlekli z nebesnih višav te, prhútali s krili nad črno zemljó v etra sinjino.

V hipu prišli ste, in tebi, preblaga, na licu nesmrtnem igral je smehljaj. Vprašala si, kaj me spet muči, zakaj spet kličem te k sebi,

kaj v srcu nemirnem želim, da mi spolniš. »Koga naj pregovorim, da se vrne v krog tvoje ljubezni? Kdo ti je, Sapfo, storil krivico?

Pred tabo beži? Še iskala te bo! Ne mara darov? Še dajala jih bo! Ne ljubi? O kmalu bo, dasi nerada sama ljubila!«

Še zdaj pridi k meni! Odreši me, prosim, težkih skrbi! In po čemer srce hrepeni, mi izpolni! Zaveznica v boju, stoj mi ob strani!

Prevedel Kajetan Gantar

tron – prestol

Praksitel: Knidska Afrodita; rimska kopija grškega izvirnika, marmor, 4. st., Rimski narodni muzej, palača Altemps, Rim

Pesništvo

O besedilu

Vsebina

1. Prošnja Afroditi se začne kot pesem obrednega značaja. Kako izpovedovalka (pesniški subjekt) naslavlja Afrodito? Katere pridevke ji dodaja? V kakšni podobi si jo predstavlja?

2. V pesmi sta izražena dva namena izpovedovalke: slavljenje boginje in prošnja za pomoč. Zakaj potrebuje pomoč? Kako se boginja odziva na prošnjo? Ali je izpovedovalka zadovoljna z njeno tolažbo? Kaj pričakuje od boginje?

Jezik in slog

3. S katerimi pesniškimi sredstvi izpovedovalka izraža svoje hrepenenje?

4. Preberite Afroditin odgovor (peta in šesta kitica) in primerjajte povedi v prvem in drugem delu odgovora. Kako učinkuje takšna zgradba povedi na bralca?

Vrednotenje

5. Prošnjo Afroditi je prevedel tudi prevajalec Anton Sovrè, ki pa je pesem naslovil Himna Afroditi. Kateri naslov se vam zdi primernejši? Zakaj?

6. V grškem pesništvu je himna veljala za slovesno pesem, ki je častila bogove ali junake. Kakšen pomen ima v sodobnem času?

Odmev

Čeprav je bila Sapfo v svojem času zelo cenjena pesnica in so jo posnemali številni njeni sodobniki, je v poznejših obdobjih utonila v pozabo. Zaradi izražanja strastnih čustev do deklet Cerkev ni odobravala njenega dela. V srednjem veku niso prepisovali njenih pesmi, temveč so jih celo uničevali, zato so se ohranile le v fragmentih. Dandanes velja za prvo evropsko pesnico.

Po izročilu naj bi Sapfo zaman snubil grški lirik Alkaj. Lawrence Alma-Tadema: Sapfo in Alkaj; olje na lesu, 1881, Walterjev muzej umetnosti, Baltimore

Anakreon

»Saj zbog besed me mojih ima mladina rada: prikupne pesmi pojem, prikupno znam kramljati.«

O avtorju

V primerjavi s Sapfo je imel večji vpliv na pesnike v poznejših obdobjih grški lirik Anakreon. Tudi o njegovem življenju ni veliko znanega. Rojen je bil v mestu Teos leta 570 pr. n. št. Tam je živel do perzijskega napada, vendar je tik pred padcem mesta pobegnil na Samos in v Atene, kjer je ustvarjal na dvoru tirana Hiparha. O njegovi priljubljenosti in uspešnosti pričajo kip na Akropoli, ki so mu ga postavili na Akropoli, in kovanci, na katerih je bil upodobljen z liro v roki. Po Hiparhovi smrti in propadu ustvarjalne literarne skupine, ki se je zbrala okrog tega tirana, se je najverjetneje vrnil v rojstni Teos, kjer je leta 485 pr. n. št. umrl in je tam tudi pokopan. Anakreon je pisal monodično poezijo za simpozije, vendar v njej ni slavil aristokracije, temveč predvsem čutne užitke. Pogosta motiva sta vino in ljubezen, pesmi vsebujejo humor in ironijo, kljub lahkotnosti pa napeljujejo k razmisleku o življenju.

Škrlatno žogo mi poda

Škrlatno žogo mi poda bog Eros, zlatolasi fant, dekle v sandalih pisanih pokaže: z njo igraj se!

Njej Lezbos zidani je dom in mojih las (so beli že) ne mara. A odprtih ust za drugim se ozira.

Prevedel Marko Marinčič

O besedilu

Vsebina

1. Katere življenjske okoliščine razberete iz pesmi? V kakšnem tonu pesniški subjekt izraža svojo ugotovitev o možnosti, da bi mu bilo dekle naklonjeno?

2. Anakreontov slog in zgradbo pesmi primerjajte s Sapfino Prošnjo Afroditi.

Odmev

Posnemanje Anakreontovega načina pesnjenja imenujemo anakreontika. Med posnemovalci so bili številni njegovi sodobniki, pozneje pa tudi renesančni in razsvetljenski pesniki. V slovenski književnosti so ga posnemali predvsem v obdobju razsvetljenstva.

Kot anakreontik je bil znan zlasti Valentin Vodnik, ki je bil tudi prvi pomemben prevajalec antične poezije v slovenščino.

Eros – grški bog ljubezni, Afroditin sin Lezbos – grški otok

Eros; motiv na vazi, 5. st. pr. n. št., Louvre, Pariz

Dramatika

Čeprav so bile v versko obredje starih ljudstev vključene tudi značilnosti gledališča, se je to v pravem pomenu besede razvilo šele v 5. st. pr. n. št. v antični Grčiji, prav tako iz obredov, posvečenih bogovom.

Za gledališče je bil najpomembnejši med njimi Dioniz, bog dveh obrazov – veseljaškega in nesrečnega. Grki so imeli Dioniza za boga veseljakov, iger in zabav, trte in vina, neprištevnosti, obrednih norosti in zanosa, pozneje pa tudi za zavetnika lepih umetnosti, predvsem tragedije in komedije, ki sta nastali iz njegovega kulta. V Atenah so ga vsako leto marca častili z velikim praznovanjem, namenjenim predvsem uprizoritvam tragedij, od leta 487 pr. n. št. pa tudi komedij.

Obred se je začel z veseljaškim sprevodom v kozlovske kože oblečenih fantov, imenovanih satiri, ki so peli ditirambe, tj. zborske pesmi, posvečene Dionizu. Sprevod se je končal z žrtvovanjem kozla, Dionizove najljubše živali, to pa naj bi ljudem zagotovilo plodnost vsega, kar potrebujejo za življenje. Sčasoma je krvavi obred prešel v igro: eden izmed članov zbora, najverjetneje vodja, se je odel v kozla in igral žrtev, ob tem pa pel t. i. kozlovsko pesem (gr. tragos – kozel, aoide/oda – pesem). Tako je nastala tragedija s prvim tragičnim likom.

Oče starogrškega gledališča naj bi bil pesnik Tespis, ki je v svoji tragediji, prvič prikazani leta 534 pr. n. št., nasproti zboru postavil prvega igralca. Ta je govoril nekaj, kar je zbor spodbudilo k petju, ali pa se je z zborovodjem zapletel v pogovor. Tako je iz vodje zbora oblikoval protagonista, torej glavno dramsko osebo. Pravi razvoj gledališča se je začel s prvim velikim starogrškim dramatikom Ajshilom, ki je uvedel drugega igralca ter s tem omogočil konflikt oz. nasprotje med dvema osebama. Zmanjšal je vlogo zbora in povečal pomembnost dialoga. Sofokles je dodal še tretjega igralca in kulise.

• Na odru grške drame nikoli niso nastopili več kot trije igralci hkrati. Zakaj je po vašem mnenju obveljalo to pravilo?

Igrali so samo moški, nosili so maske, in če so igrali ženski lik, so samo zamenjali masko. Poleg igralcev je imel pomembno vlogo zbor, ki je predstavljal ljudstvo in povezoval dogajanje v posameznih prizorih, poročal o usodah drugih oseb, o dogajanju v preteklosti ali na drugem dogajalnem prostoru.

Dva obraza grške dramatike: antična maska za komedijo in tragedijo; mozaik, 2. st., Kapitolski muzeji, Rim

Gledališča so bila na prostem, grajena v polkrogu, navadno ob vznožju griča. Bila so zelo akustična. Najpomembnejši deli gledališča so bili skene (oder, namenjen igralcem), orkestra (okrogel del prizorišča, namenjen zboru) in teàtron (prostor za publiko). Največja gledališča so sprejela do 30.000 gledalcev.

• Kateri izrazi, ki se nanašajo na dele gledališča, so se ohranili do dandanes?

Predstave so sprva prikazovali ob verskih slovesnostih v čast bogu Dionizu, pozneje pa tudi pogosteje. V Atenah so lahko meščani in meščanke (proti varščini celo zaporniki) dvakrat na leto spremljali tragiške agone, tj. tekmovanja dramatikov za lovorov venec. V obdobju tekmovanj je v mestu zamrlo vsako drugo dogajanje; gledalci in gledalke so spremljali predstave od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. V antični Grčiji so namreč verjeli v moč tragedije, da ob spremljanju tragičnih usod pozitivnih junakov, ki so zaradi neke zmote in volje bogov zabredli v nesrečo, gledalci doživljajo sočutje, strah pred podobno usodo, zato so se očistili slabih misli in namenov. Takšno doživljanje imenujemo katarza

Vsak dramatik se je na tekmovanju predstavil s tremi tragedijami in eno komedijo. Na koncu je bil izbran zmagovalec in temu so pripadle vse časti, celo vojaške. Večkratni zmagovalci gledaliških tekmovanj so bili dramatiki Ajshil, Sofokles in Evripid.

• Ali ima sodobno gledališče enako ali vsaj podobno vlogo, kot jo je imelo v stari Grčiji?

Komedija (gr. komos – pijanski obhod, odé – pesem) se je pridružila tragedijam šele pozneje, okoli leta 500 pr. n. št., vendar so ljudske komične igre verjetno obstajale že prej. Iz veseljaškega sprevoda v zvezi z Dionizovim kultom je najprej nastala t. i. stara komedija, ki je bila satirična in je opozarjala na družbene, socialne in politične razmere. Okoli leta 330 pr. n. št. se je razvila nova komedija, ki je na zabaven in poučen način prikazovala zasebno življenje meščanov. Poglavitna motiva nove komedije sta bila vsakodnevno družinsko življenje in ljubezen: glavna dramska oseba mora npr. premagati različne ovire, da bi zapeljala ljubljeno dekle, pri tem pa ji pomaga njen iznajdljivi suženj, ki najde izhod iz vsake težave.

Najpomembnejši predstavnik stare komedije je bil Aristofan (ok. 445 pr. n . št. do 385 pr. n. št.).

Grško gledališče v Epidavru, 4. st. pr. n. št.

Od leve proti desni: Ajshil, Sokrat in Evripid

Sofoklej

Kralj Ojdip

Ali poznate na odgovor na uganko: »Kdo ima zjutraj štiri noge, opoldne dve in zvečer tri«? Ojdip je razrešil uganko, a s tem usodno posegel v mitološki red, v katerem so imeli osrednjo vlogo bogovi.

O avtorju

Sofoklej se je rodil okoli leta 495 pr. n. št. v Kolonu pri Atenah v premožni družini. Omogočeni sta mu bili najvišja izobrazba in vzgoja. Že kot deček je prekašal svoje vrstnike po atletski zmogljivosti in gimnastični spretnosti. Kot šestnajstletni mladenič je doživel največji dan v zgodovini svoje domovine, ko je majhna atenska mornarica premagala številno veliko močnejše perzijsko brodovje. Mladega Sofokleja je doletela čast, da je ob proslavi tega velikega dogodka vodil sprevod atenske mladine. Postal je ugleden atenski meščan; bil je duhovit in zabaven, lep in bister. Na različnih tekmovanjih je bil vedno med prvimi. Že zgodaj, pri tridesetih, se je uveljavil kot dramatik, v mlajših letih je nastopal tudi kot igralec. Zasedal je visoke politične in vojaške položaje. V Atenah je ostal vse svoje življenje, čeprav so ga na svoje dvore vabili številni tuji vladarji. Umrl je okoli leta 406 pr. n. št., samo nekaj mesecev po tem, ko je že dvajsetič prejel nagrado v tragiškem agonu.

Delo

Sofoklej je svojo pot dramskega pesnika začel leta 468, ko je v tragiškem agonu premagal trideset let starejšega Ajshila, takrat najpomembnejšega in najuglednejšega dramatika. Napisal je več kot 120 dramskih del, od teh jih je 111 znanih po naslovih, ohranilo pa se jih je le sedem. Med njimi je najbolj znana tebanska trilogija, ki jo sestavljajo Kralj Ojdip, Antigona in Ojdip v Kolonu. Sofoklejeve drame imajo mojstrsko kompozicijo in dramsko tehniko z izdelanimi značaji. V njih sta največkrat poudarjena moč usode in nasprotje med božjo močjo in človeško nemočjo.

Sfinga, ljudožerska pošast z žensko glavo, levjimi šapami in ogromnimi perutmi, je popotnikom, ki so bili namenjeni v mesto Tebe, zastavljala uganko: »Kdo ima zjutraj štiri noge, opoldne dve in zvečer tri«. Kdor ni znal odgovoriti, ga je vrgla v prepad. In odgovoriti ni znal nihče z izjemo Ojdipa, mladeniča, ki mu je bilo v preročišču prerokovano, da bo ubil svojega očeta in se poročil s svojo materjo. Čeprav se je skušal izogniti svoji usodi, ji ni mogel uiti. V prepričanju, da je sin korintskega kralja in kraljice, se je iz preročišča napotil stran od domnevnega rojstnega mesta. Na poti je v spopadu ubil nekega starca in njegovo spremstvo, nato pa pred Tebami pravilno rešil sfingino uganko: »Kot dete se človek plazi po štirih, odrasel človek hodi po dveh, staremu služi palica za tretjo nogo.« Osramočena sfinga se je vrgla v prepad, Ojdip pa je kot rešitelj mesta postal tebanski kralj in se poročil s kraljico vdovo, ne da bi vedel, da se je s tem uresničil drugi del prerokbe. Postal je pravičen, spoštovan in priljubljen kralj; srečen in ljubljen je vladal skupaj z Jokasto, ki mu je rodila štiri otroke: dvojčka Eteokla in Polinejka, Antigono in Ismeno. Po desetih letih je bog Apolon nad Tebe poslal kugo in s tem zahteval kazen za umor kralja Laja.

Na tem mestu, torej sredi dogajanja (lat. in medias res), se začne tragedija Kralj Ojdip Ojdip je začel preiskovati, kaj se zgodilo kralju Laju, in njegovo raziskovanje ga je privedlo do strašnega razkritja, da se je prerokba uresničila.

H kralju Ojdipu je prispel sel iz Korinta in mu povedal, da je kralj Polib mrtev in da njemu pripada korintski prestol. Ojdip se je sprva razveselil, saj je to pomenilo, da se prvi del prerokbe ni uresničil, torej se ne bo niti drugi del. V želji, da se Ojdip ne bi preveč žalostil zaradi kraljeve smrti, pa mu je sel prav tako povedal, da kralj Polib v resnici ni bil njegov oče. Prav ta sel je bil namreč pastir, ki je od pastirja s Kitajrona prejel novorojenčka s prebodenimi nogami in ga izročil kralju Polibu. Jokasta se je prva zavedla, da se je prerokba uresničila, zato je odhitela v palačo, Ojdip pa je vztrajal in dal poklicati pastirja.

Ojdipovo poizvedovanje Četrti prizor

OJDIPUS (Ogovori pastirja, ki je očitno prišel zelo nerad.): V oči me poglej, stari! Odgovarjaj mi na vprašanja: Si bil Lajev hlapec?

PASTIR: Da, v hiši rojen, ne na trgu kupljen.

OJDIPUS: Za kakšna opravila si skrbel?

PASTIR: Pri čredah sem preživel večji del.

OJDIPUS: In kje si največ pasel svoje črede?

PASTIR: Pač … na Kitajronu … in v bližnjih krajih.

OJDIPUS: Poznaš tega moža? Si ga kdaj srečal?

PASTIR: Kako? … In kje? … O kom sploh govoriš?

OJDIPUS: O temle tu? Ga nisi nikdar videl?

PASTIR: Ne vem. Tega se zdaj takoj ne spomnim.

SEL: Nič čudnega, gospod! Pozabil je. Jaz ga bom spomnil spet, ker vem, da ve, kako sva pasla na Kitajronu, on dvoje čred, jaz eno samo čredo, tri leta po šest mesecev soseda, vse od pomladi do jeseni pozne. Pod zimo jaz sem svojo čredo gnal spet v svojo stajo, on pa v Lajev hlev. Je res, kar pravim? Sem si kaj izmislil?

PASTIR: Res, res. A tega je že precej dolgo.

SEL: Se spomniš, da si mi takrat dal fantka, naj ga vzredim, kot da bi bil moj sin?

PASTIR: Pa kaj? Zakaj me zdaj o tem sprašuješ?

SEL (Zmagoslavno, pokaže na Ojdipa.): Ta mož pred tabo, glej, je tisti fantek!

PASTIR: O, naj te kuga! Jezik za zobe!

OJDIPUS: Nikar mi ga ne zmerjaj, stari! Ti bi prej zaslužil, da te kdo ozmerja!

PASTIR: Kaj sem zagrešil, dobri naš gospod?

OJDIPUS: Tajiš otroka, ki ga on omenja.

PASTIR. Njemu se sploh ne sanja! Čas zapravlja.

OJDIPUS: Če nočeš zlepa, boš govoril zgrda! (Zagrozi pastirju z žezlom.)

PASTIR: Nikar ne mlati me! Glej, star sem že!

OJDIPUS (Služabnikom.): Mu ne bi kdo brž čvrsto zvezal rok?

PASTIR: Jojmi! Zakaj? Kaj hočeš zvedeti?

OJDIPUS: Si dal mu fantka, ki ga je omenil?

PASTIR: Dal, dal. O, da sem tisti dan umrl!

OJDIPUS: Saj boš, če po pravici ne poveš.

PASTIR: Še prej umrem, če ti povem resnico.

Odlomek Prevedel Kajetan Gantar

Pastir je Ojdipu povedal resnico, vendar zaradi tega ni bil kaznovan. Zgrožen zaradi velike krvoskrunske sramote je Ojdip planil v palačo in se ob mrtvi materi in ženi, ki se je med njegovim zasliševanjem pastirja obesila, oslepil, nato pa oblast prepustil stricu in svaku Kreontu ter odšel v pregnanstvo. Ob Antigonini pomoči je kot berač potoval po Grčiji in se naselil v Kolonu v bližini Aten, kjer je živel do smrti, ko so ga bogovi vzeli k sebi na Olimp. Sofoklej je o tem pisal v tretji tragediji iz tebanskega cikla Ojdip v Kolonu

O besedilu

Vsebina

1. Kdo sodeluje v dramskem prizoru? Kakšen je družbeni status dramskih oseb in kako se to kaže v njihovem nastopu?

2. Zakaj se pastir izmika z odgovori? Kaj želi Ojdip doseči z zasliševanjem? Za katero vrednoto se zavzema? Kakšne so posledice pogovora v odlomku? Ali ga uresničitev cilja osreči?

3. Ojdip je bil pravičen in dober kralj. Imel je sicer tudi napake, med drugim je bil hitre jeze, vendar jih je skušal preprečiti (umor očeta, poroka z materjo). Na podlagi odlomka in povzetka tragedije presodite, zakaj lahko rečemo, da je Ojdip kriv brez krivde. Ali bi lahko ravnal drugače?

Jezik in slog

4. Grški filozof Aristotel je v svojem literarnoteoretičnem delu Poetika tragedijo opredelil takole: »Tragedija je umetnina, ki posnema neko resno in zaokroženo dejanje, ima določen obseg, se kot izraznega sredstva poslužuje olepšane besede (in sicer v posameznih delih z različnimi okrasi), kot načina posnemanja pa dramatske dejavnosti in ne pripovedi; umetnina, ki s tem, da vzbuja sočutje in grozo, doseže očiščenje teh in podobnih občutij.« Katere značilnosti iz Aristotelove definicije prepoznate v Kralju Ojdipu?

Tragična krivda je krivda brez krivde. Glavni junak brez lastne krivde fizično ali psihično propade, saj kljub poskusu, da bi ravnal drugače, kot je bilo prerokovano, ne more uiti svoji usodi.

Sofoklej Antigona

Zakaj ljudje potrebujemo zakone? Kaj se zgodi, če zakon ne izpolnjuje naloge, ki bi jo moral? Je zakon nad moralo?

Antigona je najznamenitejša in najodmevnejša Sofoklejeva tragedija. Kot v Kralju Ojdipu je tudi snov za Antigono vzeta iz mita o tebanski kraljevski hiši. Antigona se je v Tebe vrnila šele po očetovi smrti, medtem pa se je v mestu med Eteoklom in Polinejkom razvnela vojna za oblast. Končala se je s smrtjo obeh in oblast je ponovno prevzel Kreon. Ta je ukazal z vsemi častmi pokopati samo Eteoklovo truplo, saj je branil mesto, napadalca Polinejka pa je ukazal izpostaviti zverem. Osrednji dramski konflikt torej sproži Kreontova odločitev, da prepove pokopati Polinejka, vendar Polinejkova sestra Antigona tega ne more sprejeti, saj postavlja ljubezen do mrtvega brata nad državne zakone.

Tragedija je zgrajena iz sedmih prizorov in se začne z Antigonino odločitvijo, da bo pokopala brata. K sodelovanju vabi sestro Ismeno, a ta se preveč boji kralja, zato se odloči, da se bo podredila njegovemu ukazu. Antigona uresniči svojo namero, vendar jo stražarji zalotijo in pripeljejo pred kralja.

VODJA ZBORA: Očeta trmastega divja kri: nobeni sili se ne zna ukloniti!

KREON: To pomni: bolj je kljubovalna trma, prej je na tleh! Bolj kot je trdo jeklo, ki ga kališ v razžarjenih pečeh, tem prej se stre in zlomi. Dobro vem, kako si s kratko uzdo ukrotiš pretrmasto žrebè. Nadut ponos ne gre nekomu, ki je drugim hlapec!

Ta je že prej pokazala nadutost, ko je kršíla moj ukaz; a drugo nadutost kaže zdaj, ko se mi roga in še baha se s svojim delom. Ne, saj sploh ne bil bi mož, ne, mož bo ona, če ji brez kazni prepustim oblast!

Pa naj nečakinja je, naj po rodu

še bližja mi, iz iste rodne hiše, pogube je ne reši to – ne nje, ne njene sestre, kajti tudi sestro

»Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu!«

Drugi prizor

Frederic Leighton: Antigona; olje na platnu, 1882

dolžim, da skupaj sta pokop snovali. Pokličite jo! Pravkar sem jo videl, vsa zmešana divjala je po hiši. Pregrešna vest, ki zlo v temí naklepa, se kot zasačen tat vnaprej izda. (Vojak odide po Ismeno. Kreon nadaljuje s prezirljivim pogledom na Antigono.)

Še bolj pa se mi studi, kdor poskuša svoj greh olepšati, ko ga zalotiš.

ANTIGONA: Si še kaj več želiš kot mojo smrt?

KREON: Ničesar več. To mi povsem zadošča.

ANTIGONA: Kaj še odlašaš? V vseh besedah tvojih ni ene, ki bi mi bila po volji, kot tudi ti mrziš dejanja moja. In vendar – s čim bi bolj se proslavíla kot s tem, da brata svojega pokopljem? Vsi odobravali bi moj pogum, ko ne bi strah zaklepal jim jezika. Tirani srečni so; zato lahko počno in govore vse, kar jim prija.

KREON: Edina vseh Tebancev ti to vidiš?

ANTIGONA: Vsi vidijo, le usta si mašijo.

KREON: Te ni sram, da le ti ravnaš drugače?

ANTIGONA: Ostati bratu zvest res ni sramota.

KREON: Ti ni bil brat, ki padel je za Tebe?

ANTIGONA: Moj rodni brat, da, istih staršev sin.

KREON: Zakaj s takšno sramoto ga častiš?

ANTIGONA: Pokojni ne bi pričal zoper mene.

KREON: Če ista čast mu gre kot izdajalcu?

ANTIGONA: Saj ni moj suženj – brat, moj brat je padel.

KREON: Ta je svoj dom pustošil, oni branil.

ANTIGONA: Za oba zahteva Had pravico isto.

KREON: A ne, da dobri se izenači s podlim.

ANTIGONA: Kdo ve, če spodaj to ima kak smisel?

KREON: Sovražnik ti še v smrti ni prijatelj!

ANTIGONA: Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu!

Kreon Antigono obsodi na počasno umiranje v grobnici, vendar temu nasprotuje njen zaročenec, Kreontov sin Hajmon, ki mu očita samovoljo.

Eden od sodobnejših konfliktov med legalnim in legitimnim: sprejem beguncev

»Samo

v pustinji lahko vladaš sam.«

Tretji prizor

HAJMON: Bogovi so ljudem razum vsadíli, najvišjo vseh dobrin. Jaz ti ne morem, ne maram reči, da besede tvoje niso razumne, oče. Vendàr lahko tudi kdo drug pove kdaj dobro misel.

Tebi ni dano, da ljudi bi slišal, kaj govore, kaj sodijo o tebi.

Že tvoj pogled jim vliva strah, zato prikrivajo ti, česar rad ne slišiš.

Jaz slišim marsikaj in vem, kako vse mesto s tem dekletom sočustvuje:

»Najbolj nedolžno vseh deklet pa čaka

za častno delo – najbolj bridka smrt!

Dekle, ki ni pustilo, da bi njen brat, žrtev dvoboja, lêžal nepokôpan, za žrtje psom in plen ujed požrešnih, zasluži venec zlat, ne strašno smrt!«

Tako se glas skrivaj po mestu širi.

A meni, oče, nič ni bolj pri srcu, kot da bi ti nam prav in srečno vladal.

Dragulj najdražji je otrokom slava, ki jo uživa oče – kakor njemu otroci so v ponos. Zato ne misli, da to samó je prav, kar praviš ti!

Kdor si domišlja, da ima sam vso pamet, da z umom in besedo vse prekaša,

če ga odpreš, odkriješ prazno kaščo.

Ne, možu, ki je moder, ni v sramoto, da se uči in ne ostaja trmast.

V naraslem hudourniku obstane samo drevo, ki upogiblje veje;

če se mu upre, ga izruje s korenino. Mornarju, ki preveč nateza jadra in ne zrahlja vrvi, se kmalu ladja prevrne, z gredljem vznak naprej odjadra.

Ukloni se besedi, omehčaj se!

Če smem kot mlajši tudi jaz kaj reči, po moji sodbi bi bilo najbolje,

če kdo na svet prišel bi poln modrosti;

a ker se to le redkokdaj primeri, je moder, kdor prisluhne tudi drugim!

Odmev

Antigona obravnava temeljna vprašanja o vlogi posameznika v družbi in njegovi pravici, da svobodno odloča o svojem verskem, moralnem, kulturnem ali političnem prepričanju, zato je delo še vedno zelo aktualno in zato ni presenetljivo, da so v zgodovini nastajala številna nova dela o Antigoni. V slovenščini je Antigono napisal Dominik Smole (1960); v njegovi drami je Kreon nosilec nemoralnih načel, saj ne nasprotuje Antigoninemu iskanju bratovega trupla, dokler to počne ponoči, torej na skrivaj. Antigona, ki se na odru sploh ne pojavi, je seveda tudi pri Smoletu upornica in kraljeve želje ne upošteva. Čeprav jo razglasijo za noro, toliko časa vztraja, dokler ne najde bratovega trupla. O Antigoni je bilo posnetih tudi več filmov.

V kanadskem filmu režiserke Sophie Deraspe (2019) je Antigona pripravljena žrtvovati svojo svobodo za ljubezen do družine.

VODJA ZBORA: Ne bo narobe, knez, če ga poslušaš! (Hajmonu)

In ti očeta! Vsak je prav povedal.

KREON: Kaj se ti blede? Takšenle zelenec nam pamet bo solil pri naših letih!

HAJMON: Naj te ne moti to, da sem še mlad! Saj niso važna leta, temveč dejstva.

KREON: Na primer dejstvo – izdajalcem čast?

HAJMON: Ne terjam, ne, časti za izdajalce!

KREON: Mar to dekle ni zagrešilo izdajstva?

HAJMON: Meščani Teb pa niso tega mnenja.

KREON: Meščan me bo učil, kako naj vladam?

HAJMON: Glej, zdaj pa sam se ustiš kot otrok!

KREON: Mar nisem jaz tej hiši gospodar?

HAJMON: Država ni last enega moža!

KREON: Kaj ni država králjeva posest?

HAJMON: Samo v pustinji lahko vladaš sam.

KREON: Vse kaže, da je fant na ženski strani.

HAJMON: Če ti si ženska. Saj skrbim le zate …

KREON: … tako, da pravdaš se z očetom, podlež!

HAJMON: Ko vidim, da grešiš zoper pravičnost!

KREON: Grešim, če branim sveto čast prestola?

HAJMON: Ne braniš je, le čast bogov teptaš!

KREON: Izprijenec! Ti hlapec v službi ženske!

HAJMON: Nikdàr pa hlapec v službi podlosti!

KREON: Besedo vsako le v njen prid obračaš.

HAJMON: V prid tebi, meni in bogovom spodnjim.

KREON: Dovolj! Živ dan se z njo ne boš poročil!

HAJMON: Če ona umre, še nékdo drug bo mrtev!

KREON: Kako? Ti se mi drzneš še groziti?

HAJMON: Je grožnja, če slepoto tvojo grajam?

KREON: Še v sólzah se kesal boš te slepote!

HAJMON: Da nisi oče, bi ti rekel: blaznež!

KREON: Ti, hlapec žensk, nikar se mi ne slini!

HAJMON: Ti bi govoril le, pa nič poslušal?

KREON: Zares? Pomni – nebo mi bodi priča –ta tvoj porog mi boš še drago plačal! (Stražarjem.)

Pripeljite nesnago, naj umre, takoj, na mestu, tu, pred ženinom!

HAJMON: Tu, vpričo mene – to si izbij iz glave –ne bo umrla, kot me tudi ti ne boš nikjer več videl! Sam ostani z ljudmi, ki prija tvoje jim divjanje! (Odide.)

Odlomka

Prevedel Kajetan Gantar

Hajmon je neuspešen pri zavzemanju za Antigonino življenje. Kreonta o spremembi odločitve prepriča šele slepi jasnovidec Tejrezias. Vendar je Kreon prepozen: Antigona se je v grobnici obesila, njegov sin se je zabodel, enako smrt pa je izbrala tudi njegova žena.

O besedilu

Vsebina

1. Kakšno mnenje o Antigoni ima vodja zbora? Ali je primerjava z očetom upravičena?

2. Za katere vrednote se zavzema Kreon in za katere Antigona? Kakšen je njun medsebojni odnos?

3. Kaj je Hajmona spodbudilo, da je prišel k očetu? Kaj menijo o Antigoninem ravnanju meščani? Zakaj svojega mnenja ne povedo na glas? Kaj nam to pove o načinu Kreontovega vladanja?

4. Katere človeške lastnosti zavrača Hajmon? Kakšno ravnanje priporoča očetu?

5. Oče in sin se ostro spreta. Poiščite besede, s katerimi označujeta drug drugega. Kaj povejo o njunem odnosu in kaj o spoštljivosti?

6. Kako Kreon razume Hajmonove besede, da bo mrtev še nekdo drug, če umre Antigona? Jezik in slog

7. Oglejte si ločila. Kaj nam sporočajo o čustvenem stanju sogovornikov?

8. V odlomku poiščite primerjave in jih razložite.

Vrednotenje

9. Kakšno mnenje ste si ustvarili o Antigoni? Menite, da je tipična ženska svojega časa? Ali iz literature oz. življenja poznate še katero njej podobno osebo?

10. Komentirajte prepir med očetom in sinom. Čigavi argumenti vas bolj prepričajo?

11. Primerjajte Hajmonov in Kreontov pogled na vladanje. Ali tudi v sodobnem času obstajajo primeri obeh načinov vodenja države?

12. Kreon je razglasil nepravičen zakon, ki ga Antigona ni mogla upoštevati. Kakšno vlogo imajo v družbi zakoni? Katero je temeljno pravilo, ki bi ga morali upoštevati tisti, ki sprejemajo zakone?

Tragedija je dramska vrsta, ki prikazuje neko pomembno, toda žalostno, celo grozljivo dejanje. V njej je pogosto prikazano nasprotje med legalno in legitimno idejo (Kreon izhaja iz človeških zakonov: ker je bil vladar, je imel legalno/pravno pravico, da sprejme zakon; Antigona izhaja iz večnih, nenapisanih zakonov bogov in ima legitimno/moralno pravico, da pokoplje brata).Tragičnemu junaku je usojeno, da se bojuje za neko pozitivno idejo, pri tem pa duševno ali fizično propade (Antigonina ideja zmaga, kajti Kreon je vendarle ukazal pokopati tudi Polinejka, a je zmaga zanjo prepozna, saj je naredila samomor).Tragični junak je visokega rodu, zato je njegov propad toliko bolj očiten. Z vzbujanjem sočutja in strahu doseže tragedija očiščenje takih občutij – katarza. V tragediji je govor dramskih oseb slovesen in dostojanstven.

Tragediji Kralj Ojdip in Antigona se razlikujeta v dramski tehniki. V Kralju Ojdipu je tehnika analitična, saj vstopimo v dogajanje potem, ko se je vse najpomembnejše že zgodilo. Prerokba, napovedana kralju Laju in Jokasti, se je uresničila; Ojdip že deset let vlada Tebam, ko se nad mesto zgrne nesreča. Ojdip kot antični detektiv raziskuje umor svojega predhodnika, z zaslišanji razkriva resnico in odkrije tudi morilca – to je on sam. Dogajanje v Antigoni je prikazano v sintetični dramski tehniki: od začetka do tragičnega konca (katastrofe) poteka v takšnem časovnem zaporedju, kot so si sledili dogodki.

Rimska antika Pogled v čas

Antični Rim

rimljani so kulturne in civilizacijske dosežke zvečine prevzeli po ljudstvih, ki so si jih podredili, ter pri Grkih in Etruščanih. Vzore so sprejemali v skladu s svojo tradicijo. Rimski duh je bil bolj racionalen in manj spontan kot grški, temeljne rimske vrednote pa so bili razum, ponos, dostojanstvo, status in patriotizem.

Na območju zdajšnje Italije so pred nastankom rimskega imperija po večini živeli Etruščani. Na njihovo kulturo so zelo vplivali Grki, vendar so bili inovatorji tudi sami. Izkazali so se kot graditelji obokov in kupol, o čemer priča nekaj tisoč ohranjenih obokanih kupolnih grobov. Veliko pozornost so namenjali posmrtnemu življenju. Njihove grobnice so bile zasnovane kot domovanja pokojnih, okrašene so bile s kipi in stenskimi prizori, na katerih so bili upodobljeni ples, športna tekmovanja, pojedine in grški miti. V Sarkofagu zakonskega para je pokopan zakonski par, ki se je skupaj odpravil v posmrtno življenje. Počivata na posebnem ležišču, na katerem so nekoč obedovali. Žena možu ponuja dišavo, ki je bila del etruščanskega pogrebnega obreda.

Z graditvijo forumov, bazilik, term, svetišč, amfiteatrov in slavolokov so Rimljani kazali moč svojega imperija. Številne razkošne javne stavbe so imele pomembno vlogo v preživljanju prostega časa revnih slojev. Njihovo pozornost so preusmerjali v velike, pogosto primitivne in krvave spektakle, da bi tako pozabili na težavne razmere, v katerih so živeli.

Sarkofag zakonskega para; terakota, 6. st. pr. n. št. Narodni etruščanski muzej Villa Giulia, Rim

Kolosej oz. Flavijski amfiteater, 72–80, Rim

Rimljani so v spomin na umrle izvajali številne obrede, s katerimi naj bi pomirili duhove. Pokopavali so jih zunaj mestnega obzidja, po tedanji navadi pa so v grobove polagali hrano in pijačo, nakit in najljubše osebne predmete, ki naj bi umrle spremljali v onstranstvo. Dragoceno stekleno čašo s cvetnim vzorcem, kakršna je že za časa Rimljanov veljala za redko dragocenost, so arheologi našli v enem izmed žarnih grobov iz 1. st. v Ljubljani. Take čaše so Rimljani uporabljali za mešanje vina z vodo ali za pitje.

Izbruh ognjenika Vezuv leta 79 je v hipu izbrisal življenje v rimskem mestu Pompeji, hkrati pa je, ironično, poskrbel za odlično ohranjenost arhitekturnih ostankov. Antično mesto je utonilo v pozabo vse do 18. st., ko so se začela sistematična izkopavanja. Pod globokim pepelom so odkrili številne ulice ter stanovanjske in javne stavbe z ohranjenimi kipi in freskami. Najznamenitejša je obsežna stenska poslikava v Vili misterijev, na kateri so med drugim upodobljeni prizori iz posvetitve v skrivnost Dionizovega kulta.

Odkritje talnega mozaika v zgodnjekrščanskem templju v Ljubljani, ki je bila kot Emona nekoč del rimskega imperija.

Ostanki Pompejev

Freska v Vili misterijev, ok. 50 pr. n. št., Pompeji

Rimska

antika

Rimska kultura in umetnost

• srebrna doba (od leta 14 n. št. do leta 117) – pomembne književne vrste so filozofska in moralistična proza, zgodovinopisje, epika, satira, roman, basen v verzih in epigram, tudi dramatika;

Vpliv rimske kulture je bil izjemno velik. Latinščina je postala uradni jezik Rimskokatoliške cerkve in splošni jezik znanosti (lingua franca), iz nje se je razvila romanska skupina jezikov (npr. italijanščina, francoščina, španščina …). Latinično pisavo je sprejela večina evropskih narodov, dandanes pa je razširjena povsod po svetu. Do 16. stoletja so v Zahodni Evropi uporabljali julijanski koledar, ki ga je uvedel Julij Cezar. Prav tako je rimsko pravo spremljalo in sooblikovalo pravno ureditev v Evropi.

Rimska literatura je pomembno vplivala na evropsko književnost srednjega veka in renesanse; prek latinščine so renesančni umetniki odkrivali tudi starogrško literaturo.

Obdobja rimske kulture so:

• arhaično obdobje (od leta 240 pr. n. št. do 81 pr. n. št.) – začetek epike, satire, zgodovinske in filozofsko-moralistične proze, vrh komedije;

• zlata ali klasična doba (od leta 81 pr. n. št. do leta 14. n. št, tj. do smrti cesarja Avgusta) – razcvet govorništva in zgodovinopisja, vrh lirike, epskega pesništva in proze;

• bronasta doba ali obdobje poznega cesarstva (od leta 117 do 476) – doba upada rimske književnosti, saj antično literarno tradicijo že nadomešča nova krščanska književnost.

Najstarejša rimska književnost je znana samo v fragmentih, ki so jih ohranili latinski slovničarji in Cicero, pisec retoričnih in filozofskih del.

Rimljani niso imeli svojega herojskega mita, kot so ga imeli Grki, niti herojske epike. Prvo epsko besedilo v latinščini je bil prevod Homerjeve Odiseje, ki jo je v drugi polovici 3. st. pr. n. št. prevedel grški prevajalec Livij Andronik. Tedaj latinščina še ni bila literarni jezik, prav tako še ni obstajalo ljudsko pripovedništvo. Najbližji epiki so bili nagrobni napisi, ki so slavili velike vojskovodje in politike. Rimska epika je svoj vrh dosegla z Vergilom (1. st. pr. n. št.). Njegovo najpomembnejše delo je nedokončani ep v 12 spevih Eneida, ki pripoveduje o trojanskem junaku Eneju, hkrati pa je to tudi nacionalni ep o veličini Rima v obdobju vladavine Cezarjevega posinovljenca Oktavijana, imenovanega Avgust (Vzvišeni). V prvi polovici epa se Vergil zgleduje po Odiseji, saj govori o Enejevem begu iz goreče Troje in iskanju nove domovine, drugi del pa s pripovedjo o bojih z latinskimi staroselci in Enejevi zmagi spominja na Iliado Trojanci najdejo novo domovino, vendar se morajo odpovedati svojemu imenu in postati Latinci.

255 pr. n. št. –rojstvo Plavta 240 pr. n. št. 100 pr. n. št. ok. 100 476 1. st. pr. n. št. –

rojstvo Sulpcije

rojstvo Horacija

največji obseg rimskega imperija

Emona,

vladarski napis; marmor, 14–15 n. št., Narodni muzej Slovenije, Ljubljana

Pesništvo

Tudi lirski pesniki so od grških prevzeli večino pesniških oblik, vendar so v svojo poezijo vnašali nove motive in drugačne teme. Priljubljene so bile tako ljubezenske pesmi z motivi strastne, srečne ali nesrečne ljubezni kot tudi lahkotne in lahkomiselne, v katerih eno ljubezen hitro zamenja druga. Iz lirike je nazorno razviden tudi rimski pogled na svet, tj. težnja po uživanju, senzualizem (Užij dan!), izbira srednje poti za dosego cilja, prepletanje prijetnega s koristnim, uživanje mirnega življenja na deželi itn. Med najpomembnejšimi rimskimi pesniki so: Katul, Tibul, Properc, Horac in Vergil.

Katul

Carmina (Pesmi)

Sofoklejeva Antigona je izjavila: »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu!« Kaj vam pomeni pojem ljubezen? Ali menite, da je možno hkrati ljubiti in sovražiti?

O avtorju

Gaj Valerij Katul se je rodil ok. leta 84 pr. n. št. v Veroni v premožni družini; po prihodu v Rim se je vključil v aristokratsko življenje. Bil je kritičen do dvoličnosti, izprijene rimske nravi in rimske politike. V Rimu se je zaljubil v Klodijo, ženo uglednega konzula, in ji posvetil številne pesmi, v katerih jo je poimenoval Lesbija. Umrl je ok. leta 54 pr. n. št. v Rimu.

Delo

Katula uvrščamo med nove pesnike (gr. neoterike), napredne pesnike, ki so zavrnili suhoparno domoljubno poezijo in začeli ustvarjati krajše in igrive pesniške umetnine. Katulove pesmi so oblikovno izbrušene; opevajo individualno ljubezen, ki je prikazana v vseh razvojnih fazah: govorijo o pesnikovi ljubezenski sreči, nato o prvih sledeh ljubosumja, bolečini zaradi nezvestobe, prepletanju sovraštva in ljubezni in o dokončni ločitvi.

Blagoslov ljubezni

Živiva, moja Lesbija, in se ljubiva, in starih svetohlincev modrovanje naj naju toliko ko počen groš boli. Glej, sonca morejo zaiti in spet vziti, a nas, ko naša drobna lučka dogori, nas čaka le še večno nočno spanje. Daj mi poljubov tisoč in še sto, za njimi drugih tisoč, drugih sto, potem pa znova najprej tisoč, potlej sto: ko bova mnogotisočkrat se poljubila, v številkah bova zlahka se zmotila in tudi kak zavistnež kléti ne mogel bi poljubov nama šteti.

Prevedel Jože Šmit

Lesbija – po grškem otoku Lezbos, ki je slovel po lepih dekletih, a tudi kot domovina pesnikov, npr. Sapfe, največje antične pesnice

Epifora je ponavljanje besed ali besedni zvez na koncu zaporednih stavkov ali verzov.

O besedilu

Vsebina

1. Katere vsebinske značilnosti lirike prepoznate v pesmi?

2. Koga nagovarja pesniški subjekt in k čemu poziva? Kako utemeljuje svoj predlog?

3. Katera vrednota je za Katula najpomembnejša? Ali je ta vrednota pomembna tudi za vas?

4. Katulovo pesem primerjajte s Sapfino in Anakreontovo. Kaj jim je skupno in v čem se razlikujejo?

Jezik in slog

5. Pesem kljub krajšemu obsegu odlikuje obilje pesniških sredstev. Poiščite primer ponavljanja, primere, metafore in metonimije.

Vrednotenje

6. Ali bi na podoben način lahko svoja čustva izrazil tudi sodobni zaljubljenec? Katere sodobne ljubezenske pesmi poznate? Ste se tudi sami že preizkusili v pesnjenju?

Horacij Pesmi

»To ni življenje zame! Zdrava mi! Res, da živim ob suhi grašici, vendar sem varna: v gozdu ni zasede, a bolje to ko strah kraj zlate sklede!« Misel, ki jo v eni od Horacijevih basni izgovori poljska miš, odseva pesnikovo naklonjenost življenju na podeželju pred velemestnim Rimom.

O avtorju

Kvint Horacij Flak se je leta 65 pr. n. št. rodil osvobojenemu sužnju v južni Italiji. Študiral je v Rimu in Atenah. Udeležil se je bitke pri Filipih, živel v revščini, dokler si ni s svojimi deli in ob Vergilovi pomoči zagotovil vstop v Mecenov krog in Avgustovo bližino. Že s svojimi prvimi deli si je pridobil Vergilovo naklonjenost in postala sta prijatelja. Horac je bil nekakšen dvorni pesnik in je svojo hvaležnost Mecenu in cesarju izkazoval tudi s tem, da ju je omenjal in slavil v svojih pesmih. V starejših letih se je izogibal razuzdanemu življenju v Rimu. V skladu s svojo filozofijo o zmernem uživanju se je raje zadrževal na posestvu zunaj Rima. Idejno je bil glasnik epikurejstva, tj. zmernega uživanja in življenjskega zadovoljstva.

Delo

Horacijevo prvo ohranjeno pesniško delo so Epode, v katerih se je še zgledoval po grški liriki. Po vsebini so njegove pesmi zelo raznovrstne, in sicer priložnostne, razmišljujoče, zbadljive, pa tudi ljubezenske in politične. Največjo priljubljenost si je pridobil z lahkotnimi ljubezenskimi pesmimi.

Napisal je več pesniških zbirk, pomembni deli pa sta tudi knjigi pisem, ki vsebujeta filozofske in literarnokritiške razmisleke. Najznamenitejše pismo je Pismo o pesništvu; v prvem delu nadaljuje Aristotelovo literarno teorijo, v drugem delu pozornost namenja pesniku kot ustvarjalcu.

O besedilu

Vsebina

Carpe diem

Dekle, ne poizveduj, – ker vedeti je greh –, kako je sklenil bog z usodo naju dveh!

Iz babilonskih knjig ne štej si svojih dni!

Voljnó pretŕpi vse, kar koli se zgodi, pa naj še mnogo zim nakloni nama bog, pa najsi z letošnjo je sklenjen zadnji krog.

Ne bodi muhasta in vina si nalij!

Boljša je kratka slast kot up na dolge dni.

Glej, čas beži! Besed ne zgubljajva zaman!

Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!

Prevedel Kajetan Gantar

1. Pesem se podobno kot Katulova začenja z nagovorom; v izvirniku je nagovorjena oseba imenovana Leukonoe (slov. bistroumna/lahkomiselna). Ali gre tudi pri Horaciju za individualizirano ljubezen?

2. Pesem je naslovil prevajalec. Kaj pomeni latinski izrek v naslovu? Ali menite, da ustrezno ponazori Horacijev odnos do življenja? Odgovor utemeljite.

3. Horacijevo pesem primerjajte z vsebinskimi in slogovnimi značilnostmi Katulove pesmi. Katera pesem je bližja vašemu doživljanju ljubezni in življenja? Zakaj?

Vrednotenje

4. V Pismu o pesništvu se Horacij sprašuje, ali je pesnikova naloga koristnost ali zbujanje ugodja; ali je pomembnejši navdih oz. prirojena nadarjenost ali umetnostna spretnost. Preberite odlomek.

Pismo o pesništvu

Pesnik lahko stremi po vzgojnosti ali ugodju, ali pa hkrati zabava in daje pouk za življenje. Toda poučnost naj vselej bo kratka, da tvoje besede bralec učljivi bo hitro doúmel in zvesto jih pomnil. Vse besedičenje prazno bo steklo prek roba posode.

Odlomek Prevedel Marko Marinčič

Horacij se zavzema za »zlato sredino«, vendar se boj nagiba h koristnemu in veščini. Kaj po vašem mnenju to pomeni za umetniško ustvarjalnost? Kaj sami menite o Horacijevih dilemah?

5. V dvojicah se pogovorite o tem, ali se pesem Carpe diem sklada s pesnikovo razlago v Pismu o pesništvu. O ugotovitvah poročajte sošolcem.

Mecen – bogat rimski plemič (70–8 pr. n. št.), ki je podpiral umetnike in književnike ter jih seznanjal z zahtevami Avgustove moralne in državne reforme carpe diem – užij današnji dan iz babilonskih knjig –babilonski učenjaki so bili v antičnem Rimu astrologi

Rimska antika Pesništvo

Sulpicija

O avtorici

Sulpicija, nečakinja rimskega vojskovodje Mesala Korvina, je edina znana rimska pesnica. Živela je v 1. st. pr. n. št. Ohranjenih je sedem njenih pesmi, posvečenih nekemu Kerintu. Zaradi svoje neposrednosti in iskrenosti označujejo vrh rimske lirske poezije.

Končno prišla je ljubezen

Končno prišla je ljubezen, ne bom sramežljivo tajila, bolj bi šušljali o njej, kot če jo vsem izpovem.

Končno so moje Kamene ganíle boginjo s Kitere: fanta privedla je sèm, meni ga dala v objem.

Venera je izpolníla obljubo. Naj svetu razglaša moje radósti, kdor sam lastne ni sreče užil.

Sama ne maram besed zaupati pismom s pečatom, saj bi lahko jih kdo prej bral kakor ljubljeni moj. Ni mi žal, da sem grešila. Upre se mi, da bi tajila. Naj govoré, da sem z njim, ki me je vreden, bila.

Prevedel Kajetan Gantar

Kamene – rimsko ime za muze

boginja s Kitere –Venera (Afrodita) se je rodila iz morske pene v bližini otoka Kitere v Lakonskem zalivu.

O besedilu

Vsebina

1. Kako doživljate ljubezensko izpoved v pesmi?

2. Komu se zahvaljuje, da se ji je uresničila želja po ljubezni?

3. Zakaj svojih čustev ne želi izraziti v pismu?

4. Katere lastnosti bi pripisali izpovedovalki: zaljubljena, plaha, neodločna, vsiljiva, samozavestna, iskrena? Za vsako lastnost izberite verz, iz katerega je ta razvidna. Vrednotenje

5. Kakšen je bil položaj ženske v antičnem Rimu? Ali se Sulpicijin način izražanja ujema s tem, kar vemo o življenju v tedanjem času?

6. Katera od obravnavanih pesmi v grški in rimski književnosti je najbolj prepričljiva tudi v sodobnem času?

Odmev

Za Katulom, ki je v pesmih o Lesbiji prvi ubesedil tematiko velike, enkratne, usodne ljubezni z njenimi tragedijami, nesrečami in obupom, pa tudi s srečnimi trenutki (Blagoslov ljubezni), so to tematiko povzeli srednjeveški trubadurski pesniki, Alighieri, Petrarca in drugi renesančni pesniki, pozneje pa tudi romantiki. Pri Slovencih jo je uvedel Prešeren, za njim še Jenko, Levstik, Kette, Župančič in drugi. Horacij je posebej vplival na Prešerna in njegovo Novo pisarijo, v kateri se je odzval na Horacijevo zahtevo po koristnosti poezije. S tem je seveda kritiziral sodobnike (Kopitarja in njegove somišljenike), ki so zahtevali, naj bo literatura moralno neoporečna in neposredno koristna za slovenskega kmeta.

Dramatika

V rimski državi gledališče ni imelo tako pomembne vloge kot v antični Grčiji. Rimljani so od Grkov prevzeli značilnosti obeh dramskih zvrsti, tragedije in komedije. Tudi gledališče je bilo podobno grškemu, s tem da se je obredno izročilo umaknilo zabavni funkciji. Tudi zato so bile tragedije manj priljubljene od komedije in čeprav so jih pisali že v arhaičnem obdobju, je najpomembnejši avtor tragedij dramatik in filozof Lucij Anej Seneka (3. pr. n. št.–65 n. št.).

Zelo se je uveljavila nova komedija, ki je doživela svoj vrh že v arhaični dobi rimske književnosti. Najpomembnejša komediografa iz tega obdobja sta Plavt in Terenc.

Plavt Dvojčka

Na Plavtovem nagrobniku je vklesan napis: »Odkar je Plavta vzela smrt, Komedija žaluje, scena je prazna, Smeh, Igrivost in Dovtip in brezštevilni ritmi / numeri innumeri / so vsi v eno zajokali.« Kaj sporoča o Plavtovem ustvarjanju?

O avtorju

Tit Makcij Plavt se je rodil med letoma 255 in 251 pr. n. št. v Sarsini, umrl pa okrog leta 184 pr. n. št. O njegovem življenju ni zanesljivih podatkov, verjetno pa je bil član potujoče igralske skupine.

Delo

Pripisovali so mu avtorstvo približno 130 komedij, vendar je učenjak Mark Terencij Varon ugotovil, da je pristnih samo 21.

Po takratni navadi je grške komedije prilagajal rimskim okoliščinam in okusu Rimljanov. Uvedel je glasbene vložke (cantica), uporabljal je tudi prolog. V živem jeziku je pisal privlačne, pogosto trivialne odrske zaplete s srečnim koncem. Plavt je bil pravi mojster situacijske komike. V igre je vključeval zamenjave, pretepe, ljubezenske dogodivščine in intrige. Kot dober poznavalec značajev je ustvaril prepričljive tipe zvodnikov, naivnežev, nerodnih služabnikov, heter (lahkoživih žensk) in podobno. Svojih komedij ni ustvarjal za literarno izobražene gledalce, temveč je želel z njimi predvsem zabavati preproste ljudi.

Plavt je komedijo Dvojčka napisal leta 202 pr. n. št. po izgubljeni predlogi nekega grškega komediografa. Osrednja tema komedije je zamenjava glavnih oseb, tj. bratov Menajhmusa I in II, od katerih je bil eden kot otrok ugrabljen. Ko je začel brat, ki je odraščal v domačem okolju, iskati ugrabljenega brata, je prispel v mesto, v katerem je ta živel z ženo, imel pa je tudi ljubico. Po njegovem prihodu so se pojavile zamenjave in komične

Ostanki starorimskega gledališča; 2. st. Bosra, Sirija

situacije, dokler se brata nista srečala in prepoznala. Plavt je v komedijo vključil prvine ljudske burke in grške nove komedije (glasba, peto besedilo, burkaški, nespodobni dovtipi in prostaško govorjenje). Drama se začne z uvodom, imenovanim prolog, ki ga je v gledališču verjetno povedal vodja gledališke skupine.

Prolog

VODJA ANSAMBLA: V začetku je na vrsti oznanilo, da je boginja Dobrobit, gledalci dragi, na moji in na vaši strani. –Plavta imam za vas, ampak ne v rokah, kar na jeziku ga imam: rotim vas, sprejmíte ga s posluhom v ušesih! Najprej jih nategnite na vsebino in jaz se bom potrudil, da bo kratka. Komediografi po navadi radi dogajanje postavijo v Atene, da bi bilo vse videti bolj grško, jaz pa ne bom trdil, da se je nekaj nekje zgodilo, če se ni. Ne bom. Vsebina sicer spet diši po Grkih, ampak po siciljanskih, ne atenskih. To je bilo vsebini za uvod, zdaj pride jedro. Tega je precej več kot za verz, dva, tri, zato vam bom ob tolikšnem posluhu za besedo poklonil kar en daljši monolog.

Vodja gledališča opiše, kako je stari trgovec iz Sirakuz v množici izgubil sina, ki ga je vzel s seboj na trgovsko pot v mesto Tarent. Dečka je našel neki drugi trgovec, doma iz Drača, in ga vzel s seboj domov, očeta pa je izguba otroka tako potrla, da je od žalosti zbolel in čez nekaj dni umrl.

Ko dospe novica, da je deček ugrabljen, oče pa da je umrl, do starega očeta v Sirakuze, ta drugega takoj preimenuje: ugrabljeni mu tako je pri srcu, da vnuku, ki mu je ostal, nadene njegovo ime – Menajhmus. Tudi stari je bil Menajhmus. To sem si zapomnil, ker so ga imeli upniki zelo pogosto na jeziku in v zobeh. Da ne bo zmede, vas opozorim še enkrat: brata sta oba Menajhmus.

Maska za komedijo; mozaik, 2. st., Rim

Da bi lahko podrobneje razložil, kako je s to stvarjo, bom odpešačil v Drač. Če ima kdo tam kakšne opravke, naj reče, pa mu jih bom jaz opravil; za opravilo so potrebna sredstva –če jih ne daš, se hecaš, če jih daš, se hecaš stokrat bolj. Nazaj se vrnem, kjer sem začel – še vedno tu stojim. Dračan, ki sem vam prej o njem govoril, ki je ugrabil enega od dvojčkov, razen denarja ni imel potomcev, zato je izgubljenca posinovil, mu ženo z lepo doto dal in ga –ko sam umre – za dediča postavil. Ko pa se je nekoč odpravil na deželo in nedaleč stran od mesta zabredel v potok, po dežjù narasel, ga je ugrabitelja, odnesla voda

k hudiču, fant pa je obogatel.

Zdaj tu živi, ugrabljenec, v tej hiši, njegov brat, ta iz Sirakuz, pa se je s svojim sužnjem ravnokar izkrcal, da poizve za izgubljenim bratom.

To mesto, tu, je namreč Drač. – Med to predstavo. Drugič bo pač drugo, kot se menjavajo ansambli in zasedbe: zdaj tu zvodnik živi, zdaj fant, zdaj starec, kralj, revež, zajedavec, videc, vedež. (Odide.)

V Draču živi Menajhmus I s svojo ženo, ki jo vara z ljubico Erotijo (ljubka). Ko pride v mesto Soziklus oziroma Menajhmus II, se zgodijo zamenjave, saj brata ne vesta drug za drugega, pa tudi nihče v njuni okolici ne pozna resnice. Menajhmus II iz Sirakuz v Draču naleti na bratovo ženo in ta ga ima za svojega moža. Ker želi razčistiti spor z domnevnim možem, pokliče na pomoč očeta. Menajhmus II se dela blaznega, po vse hujših zapletih pa nesporazum razkrije njega suženj Menajhmusa II in za nagrado dobi svobodo.

Menajhmus I (Prvi), Menajhmus II (Drugi), Mesenion

MESENION (Zase.) Sveta nebesa! Naj se moji sumi nènadejáno potrdijo! To sta, če me razum ne vara, brata dvojčka!

»Oba imata istega očeta« Peto dejanje, deveti prizor

V rimskem gledališču; mozaik, Pompeji

Oba imata istega očeta in isto domovino, kot trdita. Kar gospodarja bom poklical –Menajhmus!

OBA MENAJHMA: Kaj?

MESENION: Pa ne oba. Kateri od obeh je danes z mano sem priplul?

MENAJHMUS I: Jaz ne.

MENAJHMUS II: Jaz pa.

MESENION: No, tebe potrebujem. Sem pridi.

MENAJHMUS II (Stopi do Meseniona.): Že prihajam. Kaj pa je?

MESENION: Ta človek je ali slepar ali pa tvoj brat dvojček! Nisem namreč še videl, da bi bil človeku človek tako podoben. Niti voda ni tako podobna vodi, niti mleko mleku, prisežem, kot ti njemu in on tebi: in očetovo ime je isto; domovina prav tako. –Predlagam, da to stvar raziščeva.

MENAJHMUS II: Seveda! Hvala, prav imaš. Še dobro, da si me opozoril. Prosim te, razišči to stvar, hudiča. Če odkriješ, da je moj brat, ti dam svobodo.

MESENION: Upam, da tokrat res.

MENAJHMUS II: Ja, upam, da je res.

MESENION (Prvemu.): Torej si rekel, se mi zdi, da ti je ime Menajhmus.

MENAJHMUS II: Točno.

MESENION: Tudi njemu je ime Menajhmus. (Prvemu.) Na Siciliji si se rodil, si rekel, v Sirakuzah –

MENAJHMUS I (Pokima.)

MESENION: On tudi. In si rekel, da je bil tvoj oče Moshus –

MENAJHMUS I (Pokima.)

MESENION: Ja, njegov pa tudi. Zdaj mi pomagajta. – In sebi tudi.

MENAJHMUS I: Zaslužil si si, da se ti izpolni, kar koli si želiš. Svoboden ti bom služil, kot če bi me z zlatom kupil.

Odlomki Prevedla Jera Ivanc

Mesenion si je prislužil svobodo. Dokazal je, da sta Menajhmus I in Menajhmus II dvojčka. Menajhmus I se odloči, da bo na dražbi prodal vse imetje in se z bratom vrnil v domovino.

O besedilu

Vsebina

1. Kakšno vlogo ima prolog? Ali bi dramo razumeli tudi brez njega?

2. Povzemite okoliščine, iz katerih izhaja zaplet tragedije (prolog). Kaj je izzvalo nesporazum? Ali se vam zdi tak nesporazum komičen?

3. Predstavite dramske osebe. Kakšen je njihov družbeni status?

4. Prva replika v odlomku ni namenjena drugim dramskim osebam. Kdo jo je izgovoril in kaj iz nje izvemo o dramski osebi, ki jo je izrekla?

Jezik in slog

5. Ali dramske osebe tudi z govorom izražajo pripadnost svojemu družbenemu sloju? Primerjajte njihov govor z govorom dramskih oseb v Kralju Ojdipu ali Antigoni

6. Na čem temelji komičnost v odlomku: na značajih, komični situaciji, besedišču, spletkah?

7. Prizor odigrajte v razredu. Upoštevajte pravila interpretativnega branja, besedni in nebesedni jezik.

Vrednotenje

8. Ali je Plavtova komedija za sodobne gledalce še smešna in zabavna? Odgovor utemeljite.

Komedija ali veseloigra je dramsko besedilo, ki želi vzgajati in zabavati, zato na smešen način prikazuje dogajanje v vsakdanjem okolju ter opozarja na družbene in človeške napake. To doseže z različnimi vrstami komike: najpogostejše so značajska (smeši značajske lastnosti oseb), situacijska (izhaja iz smešnih položajev, kot so zamenjave oseb in predmetov, naključja, nenavadne geste in mimika ...) in besedna komika, ki temelji na smešnem govorjenju, šaljivih besednih igrah, dovtipih.

Dramske osebe so predstavniki srednjega in nižjega sloja (npr. meščani, sužnji, služabniki), konec je srečen. Tudi razvoj slovenskega gledališča in slovenske dramatike se je začel s komedijo – Linhartovo Županova Micka.

Odmev

Plavtove komedije so bile zelo priljubljene v renesansi. Po zgledu njegovih komedij so nastale renesančne ljudske komedije, Shakespeare pa je napisal Komedijo zmešnjav, katere zaplet prav tako temelji na zamenjavi posameznih dramskih likov. Motiv dvojčkov je priljubljen tudi v filmski umetnosti (npr. Past za starše, Harry Potter).

Alekto – ena izmed treh erinij, boginj maščevanja

Madeline Miller

Kirka

Madeline Miller je odraščala v New Yorku in Philadelphiji, po študiju klasične literature pa je na srednji šoli poučevala grščino in latinščino. Na Yale School of Drama je študirala tudi dramaturgijo. Tam je svojo pozornost namenila predvsem predelavi klasičnih tekstov v moderne oblike. Njen prvi roman Ahilova pesem pripoveduje o Ahilovem prijateljstvu s Patroklom in trojanski vojni, v romanu Kirka pa spoznavamo svet grških božanstev v očeh uporne in samosvoje Helijeve hčere, ki jo je njena lastna družina izgnala na samotni otok.

V odlomku se pokaže, da je bila Kirka že kot otrok drugačna od preostalih, saj je sočustvovala s Prometejem, ki so ga bogovi kaznovali zaradi njegove pomoči smrtnikom. Čeprav je vedela, da s tem tudi sama tvega kazen, se je prikradla v dvorano k Prometeju.

Kirka in Prometej

V veliki dvorani je vklenjeni Prometej molčal. Znova je zaprl oči in rane so se mu svetlikale v soju bakel. Omahovala sem.

»Saj ne spim,« je rekel. »Bi mi dvignila čašo?«

Zardela sem. Seveda je ni mogel prijeti sam. Stopila sem naprej, tako blizu, da sem čutila vročino, ki mu je puhtela z ramen. Tla so bila mokra od krvi, ki mu je padla tja. Dvignila sem mu kupo k ustnicam, on pa je pil. Gledala sem, kako se mu grlo nežno premika. Lepo kožo je imel, obarvano kot zglajena orehovina, Dišala je po zelenem mahu, napojenem z dežjem.

»Helijeva hči si, ne?« je rekel, ko je izpil, jaz pa sem odstopila za korak.

»Da.« Vprašanje je zaskelelo. Če bi bila hči, kot je treba, mu ne bi bilo treba spraševati. Bila bi popolna in sijoča od lepote, ki bi pritekala naravnost iz očetovega izvira.

»Hvala za prijaznost.«

Nisem vedela, ali sem prijazna, zdelo se mi je, kot da ne vem ničesar. Govoril je previdno, skoraj oklevajoče, čeprav je bila njegova izdaja tako predrzna. V mislih sem se bojevala s protislovjem. Hrabro dejanje in hrabro vedenje nista eno in isto.

»Si lačen?« sem vprašala. »Lahko ti prinesem hrano. »Mislim, da nikoli več ne bom lačen.«

Ni bilo ganljivo, kot bi lahko bilo pri smrtniku. Bogovi jemo, tako kot spimo: ker je to eden od velikih življenjskih užitkov, ne pa, ker moramo. Nekega dne se lahko odločimo, da ne bomo ubogali želodcev, če smo dovolj močni. Nisem dvomila, da Prometej je. Po vseh urah, ki sem jih prebila očetu ob nogah, sem se naučila izvohati, kje tiči moč. Nekateri strici so imeli šibkejši vonj kot stoli, na katerih so sedeli, ded Okean pa je dišal kot bogato rečno blato in oče kot žgoč plamen ognja, na katerega so ravnokar naložili. Prometejev vonj po zelenem mahu je napolnil prostor.

Pogledala sem v prazno čašo in zbirala pogum.

»Smrtnikom si pomagal,« sem rekla. »Zato si kaznovan.«

»Tako je.«

»Bi mi povedal, kakšen je smrtnik?«

Vprašanje je bilo otroško, a je resno pokimal. »Ni enega samega odgovora. Vsak je drugačen. Edino, kar imajo skupnega, je smrt. Saj poznaš to besedo?«

»Poznam jo,« sem rekla. »Je pa ne razumem.«

»Noben bog je ne more. Telesa se jim zdrobijo in postanejo prst. Duše se jim spremenijo v mrzel dim in odletijo v podzemlje. Tam ničesar ne jedo in ničesar ne pijejo in ne čutijo nobene toplote. Vse, po čemer sežejo, se jim izmuzne iz rok.«

Po koži me je mrzlo spreletelo. »Kako pa to prenašajo?«

»Kakor pač lahko.«

Bakle so ugašale, sence so pa kot temna voda pljuskale v naju. »Je res, da nisi hotel prositi odpuščanja? In da te niso dobili, ampak si prostodušno priznal Zevsu, kaj si storil?«

»Je.«

»Zakaj?«

Oči je nepremično upiral vame. »Morda pa ti poveš. Zakaj bi bog storil kaj takega?«

Nisem znala odgovoriti Blazno se mi je zdelo klicati božjo kazen, a tega mu nisem mogla reči, ko pa sem stala v njegovi krvi.

»Ni treba, da so vsi bogovi enaki,« je rekel.

Ne vem, kaj bi mu lahko odvrnila. Po hodniku se je razlegal oddaljen zvok.

»Čas je, da greš. Alekto me nerada pušča predolgo. Njena krutost vznikne hitro kot plevel in vsak čas jo je treba spet porezati.«

Čudno je bilo, ko je tako povedal, saj bodo rezali edino njega. A bilo mi je všeč, kot bi bile njegove besede skrivnost. Nekaj, kar je na videz kot kamen, v sebi pa skriva seme.

»Torej bom šla,« sem rekla. »Bo s tabo vse … v redu?«

»Kar v redu,« je rekel. »Kako ti je ime?«

»Kirka.«

Se je rahlo nasmehnil? Morda sem si samo laskala. Tresla sem se od vsega, kar sem storila, saj v življenju še nikoli nisem storila toliko. Obrnila sem se in odšla nazaj po istih hodnikih iz obsidiana. V dvorani za gostije so bogovi še vedno pili in se smejali in drug drugemu ležali v naročju. Gledala sem jih. Čakala sem, da bo kdo omenil mojo odsotnost, a je ni nihče, saj je ni nihče opazil. Le zakaj bi? Bila sem nič, le kamen. Še en otrok nimf med tisočkrat tisočimi.

Odlomek Prevedla Polona Glavan

O besedilu

1. Katere lastnosti bi pripisali Kirki? Ali bi mednje uvrstili tudi pogum? Odgovor utemeljite s primerom iz odlomka.

2. Na podlagi česa je Kirka ugotovila, da hrabro dejanje in hrabro vedenje nista eno in isto?

3. Na katero lastnost bogov se nanaša Prometejeva izjava »Ni treba, da so vsi bogovi enaki«.

4. V sklepnem odstavku odlomka se pripovedovalka pridruži preostalim v dvorani za gostije. Iz katerih povedi lahko ugotovimo, kakšna je njena samopodoba? Kaj kaže na to, da je Kirka drugačna od ostalih nezemskih bitij?

5. Še enkrat preberite odlomek iz mita o Prometeju na str. 72 ter junaka iz mita primerjajte z junakom v Kirkini pripovedi.

Srednji vek

Srednji vek v Evropi

Na stari celini je bilo skoraj tisočletno obdobje od 5. do 15. st. zaznamovano s krščanstvom in srednjeveško družbo s fevdalno, mestno in viteško kulturo. Evropske dežele je povezovalo krščanstvo, ki je večino srednjega veka bedelo nad umetnostjo in znanjem. Večino tega obdobja so Evropo obvladovali zemljiški gospodje, pozneje, s povečevanjem števila prebivalstva, z nastajanjem novih mest in razcvetom trgovine, pa so vse bolj vplivni postajali tudi meščani.

Prizadevanju Karla Velikega za uveljavitev znanja in njegovemu spoštovanju knjig se moramo zahvaliti, da poznamo znanstvena in leposlovna besedila iz antike. Njegov dvor v Aachnu je bil med 8. in 10. st. pomembno evropsko duhovno in izobraževalno središče. Tam so se zbirali najprodornejši misleci tedanjega časa in prepisovali številne antične rokopise. Uveljavili so novo pisavo, ki je bila v nasprotju s predhodnimi bolj čitljiva, brez številnih okrajšav in okrasja. Sestavljale so jo male črke, zato so jo imenovali karolinška minuskula (lat. minusculus – zelo majhen). Pisava se je pozneje, po iznajdbi tiska, zelo razširila in postala temelj moderne pisave. Za Slovence je pomembna zato, ker je v njej zapisano najstarejše ohranjeno slovensko besedilo – Brižinski spomeniki

Aachenska stolnica, katere del je bil nekoč tudi aachenski dvor (ta ni ohranjen)

Začetek drugega

Brižinskega spomenika; rokopis, 10.–11. st., Bavarska državna knjižnica, München

V 11. in 12. st. književnost v ljudskih jezikih osvetljuje svet viteštva – družbo, ki je cenila viteško hrabrost, drznost, zvestobo in omiko. Od srednjeveškega plemiča so pričakovali bojevniške in lovske spretnosti, poleg tega pa je moral biti tudi dober glasbenik, spreten plesalec, zgovoren in iskriv govorec v več jezikih ter olikanega vedenja. Plemiškega rodu so bili tudi trubadurji, tj. pevci in pesniki, ki so ustvarjali in širili trubadursko poezijo.

V svet viteškega pesništva e bilo vpeto tudi slovensko ozemlje: v 13. st. so na Slovenskem delovali vsaj trije domači vitezi pesniki, ki so izvirali iz starih plemiških rodbin.

Prizor kaže Otona IV. Brandenburškega (1266–1309) v družbi dame.

Do iznajdbe tiska v sredini 15. st. se je pisana beseda širila zgolj z ročnim prepisovanjem. Žarišča ohranjanja in širjenja rokopisnega izročila so bili samostani s svojimi prepisovalnicami – skriptoriji. Rokopisi so bili praviloma iluminirani, to pomeni, da so bili okrašeni z miniaturami oz. ilustracijami.

Eden izmed najslavnejših rokopisov je Sijajni horarij, katerega naročnik in prvi lastnik je bil Janez, vojvoda Berryjski, brat francoskega kralja Karla V. Rokopis je okrašen s celostranskimi ponazoritvami posameznih mesecev, na katerih je upodobljeno življenje kmetov, podložnikov in aristokratov. V ozadju je videti enega od gradov, ki so bili v lasti vojvode Berryjskega.

Pol de Limbourg: Sijajni horarij za vojvodo Berryjskega: Junij; ok. 1412, muzej Conde, Chantilly

V 11. in 12. st. so samostani izgubili vlogo intelektualnih središč, saj se je izobraževanje preselilo v mesta, v katerih so nastale prve evropske univerze.

V okolju na novo nastalih univerz je počasi izginjalo dvorsko viteštvo , vse pomembnejša pa je bila vloga mestnega plemstva in visokega meščanstva. Nastajati je začela nova smer srednjeveške poezije – sladki novi slog (it. dolce stil nuovo). V njej ljubezen ni več viteška, temveč izraz božanskega, nadnaravnega v človeku.

Bolonjska univerza, prva univerza na svetu.

Evropski srednji vek

Evropska srednjeveška kultura in književnost

Dandanes predstavljajo srednjeveško dediščino gradovi, cerkve, samostani v romanskem in gotskem slogu, pa tudi stara mestna jedra. V svojem okolju poiščite vsaj en primer srednjeveške arhitekture in ga opišite. Opisu priložite tudi fotografijo.

V evropski zgodovini je srednji vek obdobje od leta 476, ko je razpadel rimski imperij, do odkritja Amerike leta 1492.

Po zatonu rimskega cesarstva so na stari celini zavladala ljudstva, ki so se na evropska tla priseljevala od 4. st. naprej. Najmočnejši med njimi so bili Franki, ki so prevzeli krščansko vero in jo širili med ljudstvi, ki so si jih podredili. Njihov najpomembnejši vladar je bil Karel Veliki (768–814), ki je bil tudi prvi kralj, s katerim so prišli v stik Slovani (beseda kralj izvira prav iz njegovega imena). Oblikovati je začel fevdalno ureditev, v kateri je bila družba razdeljena na plemstvo in podložnike.

Za srednji vek sta značilna krščanski svetovni nazor in sholastična filozofija, ki si je prizadevala povezati antično filozofijo in nadnaravno vsebino krščanskega razodetja.

Pomembna razlika je bila v razumevanju znanja: temelj znanja ni več razum, temveč vera. Sholastika torej ni temeljila na izkustvenih dokazih, temveč na avtoriteti cerkvene oblasti, vodilni »varuhi« znanja pa so bili samostani. Najpomembnejši predstavnik sholastične filozofije je bil Tomaž Akvinski (1225–

1274). Jezik znanosti in večine nabožne literature je bil latinščina

Z novo kulturo je začela nastajati tudi nova književnost, ki jo opredeljujeta krščanstvo s teološkimi, moralnimi in socialnimi idejami ter srednjeveška družba s svojo fevdalno, viteško in mestno kulturo.

Srednjeveška književnost obsega vso književno dejavnost srednjeveške Evrope, ki je bila kljub fevdalni razdeljenosti družbena,

kulturna in tudi

Tomaž Akvinski 8.–13. st. čas junaških epov

ok. 800 – večina Evrope združena v Frankovski državi

1374–52 epidemija kuge

1265 rojstvo Danteja

11. –14. st. čas trubadurske lirike

1095 – prva križarska vojna

Tapiserija (tkana stenska preproga) iz Bayeuxa je pomemben srednjeveški dokument o osvojitvi Anglije pa tudi o življenju in kulturi tedanjega časa; 11. st., muzej v Bayeuxu

literarna celota. Del evropske srednjeveške književnosti je pisan v latinskem jeziku, v posameznih književnostih pa se pojavijo tudi prva dela, napisana v ljudskih jezikih (romanski, germanski, slovanski itn.).

V latinščini so že v 4. st. nastajale pesnitve z biblijsko snovjo oz. cerkvena himnika, namenjena petju v cerkvi. Številna so bila tudi latinska prozna dela, predvsem teološki, filozofski, zgodovinopisni in pravni spisi.

Srednjeveška dramatika je bila v primerjavi s starogrško manj razvita. V 10. st. so v latinskem jeziku nastale nabožne igre, poimenovane glede na vsebino:

• pasijoni (igre o Kristusovem trpljenju),

• misteriji (dramatizacije svetopisemskih zgodb),

• mirakli (čudežne zgodbe o svetnikih in Mariji),

• moralitete (boj med duhovno čistostjo in grehom v podobah ali alegorijah).

V visokem srednjem veku (12. do 14. stoletje) je v latinščini nastajala tudi posvetna poezija, t. i. vagantska poezija, ki so jo ustvarjali vaganti (popotniki), šolani kleriki (pripadniki krščanske duhovščine), ki so opustili študij in postali potujoči pevci. Najbolj

znana zbirka vagantske poezije je Carmina burana, ki obsega 250 latinskih pesmi o ljubezni, vinu, radostih življenja ipd. različnih anonimnih pesnikov.

Srednjeveška književnost v ljudskih jezikih je bogata in raznovrstna tako po slogu, verski in filozofski podlagi kot tudi po literarnih zvrsteh in vrstah. Posamezne nacionalne književnosti so se razvijale časovno in prostorsko neenakomerno (na območju zdajšnje Italije se je npr. že v 14. st. začela uveljavljati renesančna umetnost). Pomembna srednjeveška dela so nastajala v španskem, francoskem, angleškem, nemškem, skandinavskem in ruskem prostoru.

Iz tega obdobja se je ohranila slovstvena folklora (ljudske pesmi in pripovedi neznanih avtorjev), nastajali so junaški epi, španske romance, sage, viteški romani, trubadurska lirika, v nekaterih jezikih (tudi v slovenščini) so nastali prvi zapisi nabožne in posvetne narave.

Odlomke iz pesniške zbirke Carmina Burana je v letih 1935 in 1936 uglasbil nemški skladatelj Carl Orff. Na spletu poiščite izvedbo uglasbene pesmi Vsemogočna Fortuna, ki govori o nepredvidljivi sreči (lat. fortuna), ponazorjeni z metaforo o kolesu.

Ljudski jeziki so se začeli uveljavljati tudi v dramatiki. Iz besedil potujočih pevcev, iz predkrščanskih obredov, povezanimi z letnimi časi, in iz komičnih prizorov v misterijih in miraklih so nastale komične igre, med katerimi je najpomembnejša farsa, npr. francoska Burka o jezičnem dohtarju. Namenjene so bile zgolj zabavi na račun tipološko predstavljenih dramskih oseb, in ker niso vsebovale nobene izrecne morale, jih je Cerkev pogosto preganjala.

pesništvo himnika, vagantska poezija

dramatika verske igre

pripovedništvo teološki in drugi spisi

pesništvo trubadurska lirika, poezija sladkega novega sloga … junaški ep, španska romanca

dramatika farsa

pripovedništvo viteški roman

Uvod Evropski srednji vek

ZvrSti in vrSte Srednjeveške književnoSti

v latinščini

v ljudskih jezikih

Epsko pesništvo

V zgodnjem in visokem srednjem veku (do leta 1100) se je epsko izročilo nadaljevalo v obliki junaških epov, ki so nastajali v romanskih, germanskih in slovanskih jezikih.

• V Franciji so od 11. do 13. st. nastajale junaške pesmi (fr. chansons de geste, izg. šanso d žest) o Karlu Velikem in njegovih junakih, ki se bojujejo za vladarja in krščanstvo. Najznamenitejša je Pesem o Rolandu, ki temelji na resničnih dogodkih iz leta 778, ko se je Karel Veliki z vojsko vračal iz Španije.

• V Španiji je v 12. st. nastal ep Pesem o Cidu, ki pripoveduje o španskem nacionalnem junaku, fevdalcu Rodrigu Diazu de Vivari, imenovanem Cid (izg. sid), ki se je bojeval proti Mavrom.

• Boji s Tatari in izguba samostojnosti v 12. st. so Rusom dali snov za junaško pesem Pesem o Igorjevem pohodu

• Nemci so v 13. st. iz germanskih mitov, zgodovinskih pripovedk in viteških zgodb ustvarili Pesem o Nibelungih. V 13. st. so nastajale tudi islandske sage, tj. epske pripovedi s stvarnimi, realističnimi opisi.

• Najstarejši angleški ep je Beowulf, ki je tudi najstarejši v celoti ohranjen ep srednjeveške književnosti, napisan v živem, ljudskem jeziku.

Beowulf

Ljudem so od nekdaj burile domišljijo zgodbe o junaških bojih proti različnim pošastim, kot so velikani, zmaji, čarovnice ... Katera literarna besedila, ki ste jih prebrali doslej, pripovedujejo o bojih med navidezno neenakovrednimi nasprotniki? Kaj jim je skupno in v čem se razlikujejo?

Beowulf naj bi nastal v 8. st., vendar čas nastanka ni zanesljiv. V njem se krščanske prvine prepletajo s poganskimi, osrednja zgodba pa obsega spopad mitološkega junaka Beowulfa z močvirskim demonom Grendlom, njegovo materjo in zmajem.

Edina ohranjena

kopija rokopisa

Beowulfa naj

bi nastala med letoma

975 in 1025.

Danski kralj Hrothgar biva v palači Heorot in v njej zgradi dvorano, v kateri vsako noč prireja vesele zabave. Hrup iz palače moti Grendla, ki živi v bližnjem močvirju, zato se neke noči priplazi v dvorano in napade speče vojščake. Grendel svoj lov na Hrothgarjeve vojščake nadaljuje tudi naslednje noči, zato so si vojščaki poiskali zatočišče drugod. Grendlovo nasilje je trajalo dvanajst let, preden je Beowulf obupanemu kralju ponudil pomoč. O Beowulfovem prihodu je kralja obvestil princ Wulfgar.

Iluminacija iz rokopisa Pesmi o Rolandu, 13. st.

Sprejem pri kralju VI.

Stopil je Wulfgar k vratom in urno predal sporočilo:

»Danski poveljnik, moj zmagoviti vodja, sporoča, da nista mu tuja ti in tvoj rod; da vzorni potomci z onstran valov sprejeti ste h kralju. Hkrati vas vabi v polni opravi predse v dvorano, vso četo pod šlemi. Ščiti in kopja pa ostanejo zunaj do zadnje besede!«

Vstal je mogočnik z gručo soborcev, s sijajnimi tani. Strumni junak postavil je stražo k stogom z orožjem.

Hiteli so v Heorot; hrabri vojščak, čvrst pod čelado, s četo je krenil v dvorano pred kralja, kjer je obstal.

Rekel je Beowulf, borec, sijajen v oklepu, ki je v mrežo sklenil ga nekdaj spretni kovač je z vajeno roko:

»Pozdravljen, moj Hrothgar! Hygelacov tan sem, kraljevi sorodnik, slaven v mladosti. Doma sem, pri svojcih, zvedel za Grendla. Vse več pomorščakov, veščih valov, trdi, da največji dvorec pod nebom je prazen in pust, brez prave koristi, ko ugasne na svodu sreča sveta.

Zato so veljaki sklenili, naj hitro poiščem, Hrothgar, te z ladjo, saj mnogim je znana moč mojih rok. Zlahka so sami z lastnim očesom zrli, kako oskrunjen s krvjo sem vrnil se iz boja, v bitki umoril cel rod velikanov, skupaj petero jih zvezal kot snop in vodne pošasti uničil v valovih v nočnem napadu.

Maščeval sem Nevihtnike, vrnil, kljub stiski, za drzno krivico divjim nestvorom: izprosili so svoje. Isto bom storil z odurnim predrznežem – demonom Grendlom!

Le eno te prosim, princ in zaščitnik Scyldingov svetlih, vodja vojščakov,

strumen – odločen stoga – rogovila

Grendel – ljudožerska pošast, Kajnov potomec

tani – Danci, prebivalci Danske

Hygelac – geatski kralj, Beowulfov stric

Geati – pleme, ki je prebivalo v južni Švedski

Scyldingi – Danci, Hrotgharjevo ljudstvo, sinovi in prijatelji Scylda

borcev obramba, bodi naklonjen, ljudstev prijatelj, prošnji, da čim prej, če moral že zdaleč zdoma sem k tebi, s peščico junakov očistim ta dvor. Ker slišim, da Grendel v goli objesti prezira orožje, rad tudi sam osrečim Hygelaca, lotim se boja brez meča in ščita: s čvrsto pestjo, sovrag nad sovraga, vržem se v bitko do krutega konca. Kogar pa vzame smrt, naj zaupa sodbi Gospoda!

Če zmaga, gotovo zlobnež me v dvoru raztrga na kosce skupaj z Geati, tako kot doslej vse silne junake, ponosne od zmag. Nič mi ne boste pokrivali glave, Grendel me vzame, truplo pokrito s trpko krvjo odnese z veseljem v svojo samoto, pogoltno požre, uživa v gostiji, oskruni s krvjo svoj skriti brlog. Ne bo skrbi s truplom; toda če padem, pošljite Hygelacu zgledno kovano, mojo najboljšo bojno obleko, ki varuje prsi – Welandovo delo, Hretlov spomin. Naj pride, kar mora.«

Odlomek Prevedel Marjan Strojan

Beowulf premaga Grendla in tudi njegovo mater, ki želi maščevati smrt svojega sina. Ko je Beowulf danskega kralja odrešil Grendla, se je vrnil domov in petdeset let kraljeval kot moder vladar. Potem je začel kraljestvo ogrožati zmaj, ki mu je neki tat ukradel zlati vrč. Beowulf je zmaja sicer ubil, vendar je pri tem umrl tudi sam.

O besedilu

vsebina

1. V začetku odlomka Wulfgar povabi Beowulfa in njegove može pred vladarja. Pod katerim pogojem lahko vstopijo v dvorano?

2. Kako se predstavi Beowulf? Zakaj je prav on prišel Hrothgarju na pomoč? Na katero lastnost kaže njegova predstavitev?

3. S katerimi izrazi Beowulf v svojem nagovoru poimenuje kralja?

4. Kaj je Beowolfu znanega o Grendlu? S katerimi izrazi ga poimenuje? Kako se bo spopadel z njim? Ali je popolnoma prepričan o svoji zmagi? Odgovor utemeljite.

vrednotenje

5. Ali lahko motive iz Beowulfa primerjate z motivi v še katerem literarnem besedilu? Pomislite na Beowulfovo pomoč danskemu kralju in žalovanje ob njegovi smrti.

Boj s pošastjo; detajl iz srednjeveškega rokopisa, 15. st.

Dante Alighieri

Božanska komedija

Na prehodu iz srednjega v novi vek je nastalo delo velikega italijanskega pesnika Danteja

Alighierija Božanska komedija. Kakšno delo pričakujete na podlagi njegovega naslova?

O avtorju

Dante Alighieri je bil rojen leta 1265 v ugledni firenški družini. Pridobil je široko humanistično izobrazbo; odlično je poznal antično književnost in filozofijo, preučeval pa je tudi teologijo, zgodovino, pravo, astronomijo, fiziko, matematiko, retoriko in poetiko. Že pri devetih letih se je zagledal v Beatrice (izg. beatriče), vendar mu ni bila usojena, poleg tega pa je tudi mlada umrla. Postala je njegova pesniška muza in to je ostala tudi potem, ko se je pri enaindvajsetih letih poročil z drugo žensko.

Zaradi političnih razlogov so ga leta 1301 izgnali iz Firenc, tako da je zadnjih dvajset let živel v pregnanstvu. Umrl je leta 1321 za malarijo, ki naj bi jo bil prinesel s svojega zadnjega diplomatskega potovanja v Benetke. Pokopali so ga v frančiškanskem samostanu v Ravenni.

Delo

Dante je pisal v italijanščini (poezijo) in latinščini (predvsem svoja filozofska in znanstvena dela, komentarje ipd.). Svojo ljubezen do Beatrice je ovekovečil v zbirki Novo življenje. V njej je sonete in druge pesmi z veznim besedilom povezal v pesniško poročilo o razvoju svoje ljubezni do Beatrice od prvega srečanja do posmrtnega čaščenja njenega spomina. Dantejevo najpomembnejše delo je versko-alegorični ep Božanska komedija, ki je nastajal skoraj deset let.

Srednji vek je z izrazom »komedija« mislil na vsako zgodbo, ki se začenja z nesrečami in ima srečen konec, pisana pa je v ljudskem jeziku.

Božanska komedija je temeljno književno delo srednjega veka. Osrednja tema tega obširnega dela je vprašanje človekovega izvora ali skrivnosti duše.

Snov epa je abstraktna (greh, čistost), saj govori o posmrtnem popotovanju duše. Po krščanskem prepričanju človeška duša hrepeni po združitvi z Bogom, iz katerega je izšla. Toda ker se je v življenju umazala z grehom, mora najprej skozi muke trpljenja v peklu in se nato v vicah očistiti, da končno doživi poveličanje v raju (nebesih).

Ep torej pripoveduje o Dantejevem (prispodoba pesnikove duše) namišljenem potovanju skozi onstranstvo. Skozi pekel in vice ga vodi rimski pesnik Vergil (prispodoba razuma), skozi raj pa njegova ljubezen Beatrice (prispodoba božje milosti). Celotno potovanje je predvsem izraz Dantejevih osebnih doživetij italijanske srednjeveške družbe, za katero so bili značilni spopadi med mesti in plemstvom ter med posvetno in cerkveno oblastjo, hkrati pa je tudi izraz njegovih moralnih pogledov na življenje oz. na to, kaj je dobro in kaj je greh.

Božanska komedija je versko-alegorična pesnitev. Pojem alegorija izvira iz latinščine in pomeni prikazovanje abstraktnega (npr. greh, čistost) v konkretni obliki.

Pesnik je torej abstraktno religiozno snov (pekel, vice, nebesa, duša in greh ipd.) ponazoril s konkretnimi podobami, kot so npr. pošasti in prizori kaznovanja zaradi pregreh, pogovori z zgodovinskimi osebnostmi ipd. Verski mu pravimo zato, ker upodablja biblijsko, religiozno snov, vendar Dante v svojem delu prikaže predstavo srednjeveškega človeka o svetu in komentira svojo sodobnost – srednjeveško znanje, filozofijo, družbene in politične razmere, zgodovino itn.

Zunanja zgradba Božanske komedije sledi antični tradiciji, saj je razdeljena na tri enake dele ali kantike:

• Pekel – 33 spevov; • Vice – 33 spevov; • Raj – 33 spevov.

Dantejev ep skupaj z uvodnim spevom obsega 100 spevov oziroma 14.233 verzov v trivrstičnih kiticah – tercinah. Verz je italijanski enajsterec; tj. enajstzložni verz, sestavljen iz petih jambskih stopic in ene nepopolne stopice.

»Pred mano bog ustvaril le vekovite – I – I – I – I – I stvari je in nemo večno tu je stati, – I – I – I – I – I o vi, ki vstopate, vsak up pustite!« – I – I – I – I – I

ČRNIG I GOZD (TRIZ I ZVERII, VERGIL) PRAVIČNIKI PRED KRISTUSOM POHOTNIKI

I GREEHI, G TI NEZEZMEMERNNOSOSTI N E HUDDOBBIJE IN HU ( ”–tia” – contitineenti”inco n a) Etika) el, Eti Arisristototel, ris

I, GREHEHI, GR A LJA NASISILJA NA ( «) »bebestistialitlitasas«) » v lev le

RATA T A VR

k len ki b pek bro p odnnik k HAAROON N

ŽLAHTNI GRAD

POŽERUHI

RAZSIPNEŽI IN SKOPUHI

JEZNORITEŽI IN SKOPUHI

VELIKI DUHOVI ANTIKE T MINOS NO CERBER RB PLUTO UT

I. krog − Limb

II. krog

O UMSMSKKO U JE NASASILILJE N

O LSKKOIVALSŽIVA Ž JE NASASILILJE N

A VAARA RAPREEVA V PR P

TIS KI A, K TISTISTEGTEGAGA, NE ZA PAA: :AUUPA PZAU N VARA TI ARANANTNTIPREREVA V PR

I EHI, GREHI, GRE EVARE AREPREVAR IN E OBIJE HUDOBUDOBIJE HU ( ) litia«) »malitia«) »malitia kulja volkulja

PREREVARA VARA

TISTEGA TISTEGA, , KIZAUPA KI ZAUPA: A:

IZDA JAL JALCI A LCI

OBZIDJE DITA

FLEGIAS G FURIJE TRI

RAZKOLNIKI (HERETIKI)

NASILNIKI PROTI BLIŽNJEMU MINOTAVER, KENTAVRI KE

NASILNIKI PROTI SEBI

NASILNIKI PROTI BOGU, NARAVI SPUST V SPODNJI DEL PEKLA: GERION

ZVODNIKI IN ZAPELJIVCI

SLADKAČI IN PRILIZOVALCI

SIMONISTI

VEDEŽI IN KRIVI PREROKI BARANTAČI

LICEMERCI (HIPOKRITI) TATOVI

ZVIJAČNI SVE TOVALCI SE JALCI RAZPRTIJ

PONARE JEVALCI

ORJAKI OKROG VODNJAKA

IZDA JALCI SORODNIKOV

IZDA JALCI DOMOVINE, STRANKE, GROF UGOLINO

IZDA JALCI PRIJATELJEV

IZDA JALCI DOBROTNIKOV

4. Judovina

III. krog IV. krog VI. krog − Ditovo mesto

V uvodnem spevu Dante pripoveduje, kako se je na polovici svojega življenja izgubil v temnem gozdu. Pot iz gozda so mu onemogočile tri zveri – ris, lev in volkulja ter ga začele preganjati nazaj v gozd. Ko je že obupal, se je pred njim prikazal rimski pesnik in Dantejev vzornik Vergil ter mu pojasnil, da zveri simbolizirajo smrtne grehe (bogastvo, ošabnost in pohlep). Ponudil mu je, da ga skozi onstranstvo popelje domov.

VIII. krog − Zle kotanje

IX. krog − Kocit (večni led)

Pot ju najprej vodi skozi pekel, ki je razdeljen na preddverje in devet krogov, v katerih (razen v prvem) trpijo grešniki. Vsak krog ima posebne varuhe, ki pazijo na trpine. Ves pekel je v temi; njegove reke, ki pretakajo vodo ali kri, se stekajo v središče zemlje, ki je vkovano v led. Tam je poglavar pekla Lucifer z najhujšimi grešniki (izdajalci domovine).

PRREDDDVVERJRJE

V devetem krogu pekla sta Dantejevo pozornost pritegnila nadškof Ruggieri in grof Ugolino, saj sta bila oba do vratu vklenjena v zaledenelo jezero, nadškofu pa je bila naložena še dodatna kazen, saj se mu grof Ugolino zažira v lobanjo.

Zgodba grofa Ugolina

Triintrideseti spev

Zobé je dvignil grešnik z divje hrane in si obrisal jih v lasé lobanje, ki jih od zadaj grizel je v možgane, rekoč: »Veliš, naj muke zdaj brezdanje bi obnovil, ki mi srce peklijo še brez besed, če le pomislim nanje!

A če besede te naj obrodijo sramoto izdajalcu, ki ga glojem, naj bo, povest pa naj solzé kropijo.

Kdo si, kako prišel si k spodnjim rojem, tegá ne vem; v Florenci domovino imaš, spoznal po govoru sem tvojem.

Povem ti, da sem grof bil Ugolino, nadškof Ruggieri pa je tukaj tale; le čuj, kako prišla sva si v bližino!

Kako so v ječo me in smrt pognale, ko sem verjel mu, njèga zle nakane, Firence so verjetno že spoznale,

a to, kar zate so reči neznane, kako so v mukah mi potekli dnovi, boš čul in sodil, kakšne so te rane.

V okrogli lini zadaj za zidovi, ki Stolp gladu ime jim bo ostalo, in kjer za mnoge bodo še okovi, oko mi dosti lun je že zaznalo izza rešetk, ko so mi grozne sanj prihodnosti odstrle zagrinjalo.

On bil je gospodar in vpil je nanje, da volka in volčiče so zagnali, v hrib, kriv, da Lucce ne uzró Pizanje.

Roj urnih lačnih psic so tam ščuvali Lanfranchi, Sismondi, Gualandi zviti, ki on jih dal na čelo je drhali.

Moči v tej gonji morale poiti so starcu in sinovom in s čekani se v bok zagrizel jim je trop srditi.

grof Ugolino –pomemben fevdalec iz znamenite pisanske rodbine. Od leta 1285 naprej je bil v Pisi popoln gospodar, tako da je mestu nekaj časa celo vladal. Ko je izgubil svojo moč, so ga njegovi tekmeci, predvsem nadškof Ruggieri, kot izdajalca skupaj s sinovoma in vnukoma zaprli v stolp in jih tam pustili umreti od lakote.

glojem – glodam

Lanfranchi, Sismondi, Gualandi – fevdalci, ki so nadškofu Ruggieriju pomagali zajeti grofa Ugolina ter ga skupaj s sinovoma in vnukoma zaprli v stolp

Ko sem prebudil se ob uri rani, začujem poleg sinke jokajoče, kako za kruh molédujejo v spanji.

Aj, krut si, če z oči ti solza noče, ko zmisliš mojega srca nesrečo, če zdaj ne bo, kedaj se potlej joče?

Zbudili so se; bil je čas, ko v ječo so po navadi kaj jedí nam dali, a sen je vsem zapustil skrb skelečo.

In čul sem, ko so spodaj zakovali

ta grozni stolp, in v mile otročiče molče obrnil sem pogled prepali.

Brez solz, okamenel sem bil v obličje, a oni v jok in Anselmuccio sede, »Kaj gledaš, oče, kaj ti je?« zakliče.

Požrl solzo sem in brez besede ostal ves dan in v noči sem sledeči, dokler spet zarje svit ni sinil blede.

Zdanilo se je malo v kriti ječi in kot v zrcalu zŕl sem iz temine v obrazkih štirih svoj obraz trpeči. V roké ugriznil sem od bolečine; misleč, da glad tako drobovje žre mi, se oni vzpnó, molčanje krik prekine:

»O, oče, manj hudo nam bo, verjemi, če nas pojéš, telesa ta premrla si ti nadel nam, ti nam jih odvzemi.«

Umirím se, da bi žalost jih ne strla, in dva dni nismo nehali molčati; kaj nisi, kruta zemlja, se odprla!

Ko pa četrti dan je bil pred vrati, moj Gaddo se mi stegne pod nogámi in reče zadnjikrat: »Pomagaj, ati!« –in tam umre. Kot mene zreš v tej jami, sem gledal jaz, kako mi je ugasnila dan peti, šesti trójica; z rokámi

že slep, jel tipati sem trupla mila, še dva dni kličem jih, kar so mi umrli, da glad stori, kar žalost ni storila.«

Spet sta očesi mu krvavo zrli, spet hlastnil po lobanji je nakazni z zobmi, ki so kot pes kosti jo trli.

O, Pisa, ti sramota v tej prijazni deželi, kjer nam »si« v uho prihaja, ker te sosedje puščajo brez kazni,

Jean Baptiste Carpeaux: Ugolino in njegovi sinovi; marmor, 1865–67, Metropolitanski muzej umetnosti, New York

zganite se, Gorgona in Capraia, in jez zgradite ob izlivu Arna, da zarod tvoj potone ves, do kraja!

Če res o Ugolinu šla je marnja, da je, kot pravijo, izdal gradove, sinov življenja naj bila bi varna!

Odlomek Prevedel Andrej Capuder

Domenico di Michelino: Dante bere Božansko komedijo; olje na platnu, 1465, Firenška stolnica

O besedilu

vsebina

1. V odlomku sta dva pripovedovalca. Poimenujte ju.

2. Zakaj se sovražnika grof Ugolino in nadškof Ruggieri po smrti znajdeta v devetem krogu pekla?

3. Kam je dal nadškof zapreti ujetega Ugolina in njegove otroke? Kaj se je Ugolinu sanjalo čez nekaj dni? Kakšne pretresljive prizore je moral v tistih dneh doživeti oče?

4. Kako razumete verze, ki jih na smrt izstradanemu očetu izgovorijo sinovi?

»O oče manj hudo nam bo, verjemi, če nas poješ, telesa ta premrla ...«

5. Ali lahko na podlagi teh verzov sklepamo, da se je v neznosni lakoti resnično lotil trupel svojih otrok?

»... še dva dni kličem jih, kar so mi umrli, in glad je ubil, kar žalost ni ubila.«

6. Kako se Ugolino v peklu maščuje okrutnemu nasprotniku?

7. Poiščite verze, v katerih se kaže pesnikova prizadetost ob nečloveškem trpljenju otrok, in komentirajte njegovo ugotovitev.

Evropski srednji vek

Pesništvo

jezik in slog

8. Zgradbo kitice in verzov v Božanski komediji primerjajte z zgradbo v Homerjevih epih. Kako vplivata dolžina kitice in vrsta verza na dinamiko pripovedovanja?

9. S katerimi pesniškimi sredstvi izrazi Ugolino izrazi svojo čustvenost? vrednotenje

10. Kaj menite o kazni, ki si jo je Dante izmislil za Ruggierija? Pomislite na to, da sta bila oba z Ugolinom med izdajalci. Zakaj je bil nadškof kaznovan toliko huje kot Ugolino?

11. Primerjajte usodo Ugolinovih potomcev z Ojdipovimi. Zaradi čigavih grehov so bili kaznovani?

12. Dantejevo delo so že sodobniki ocenili kot zelo pomembno. Pridevnik Božanska je prvotnemu naslovu dodal renesančni pisatelj Giovanni Boccaccio. Zakaj spada Božanska komedija še danes med temeljna dela evropske književnosti?

Odmev

Slovenci smo začeli kot prvi med slovanskimi narodi s prevajanjem Božanske komedije Leta 1935 je namreč Stanko Vraz prevedel prve speve Pekla (1., 3. in 33.). Celotni Pekel je prvi prevedel Jovan Vesel Koseski (1878), vendar je njegov prevod precej dobeseden in zato težko razumljiv, v njem je veliko dialektizmov in tujk. Prevajal je tudi imena: Beatrice je postala Blaženka, Jakob kot Jaka itn. Dante Alighieri je vplival na številne slovenske pesnike, odmeve pa najdemo tudi v epu Borisa A. Novaka Vrata nepovrata, kjer pripovedovalec potuje po lastni preteklosti.

Gustave Doré: Dante in Vergil; ilustracija iz knjižne izdaje, 1861

Lirsko pesništvo

V obdobju visokega srednjega veka, tj. od 11. do 14. st., se je v romanskih in germanskih deželah razvijala viteška lirska pesem, ki so jo ustvarjali pesniki in pevci viteškega rodu, imenovani trubadurji. Opeva viteško ljubezen, ki odseva fevdalne odnose: vitez si izbere damo in ji služi tako, da v njeno čast opravlja junaška in dobra dejanja. Najbolj znane trubadurske pesmi so: kancone, ballate ali balade (it. ballare – plesati), albe in serenade (»jutranje« in »večerne« ljubezenske pesmi).

Giraut de Bornelh

Ali ste kdaj opazovali sončni vzhod? Kakšni občutki so vas pri tem navdajali? Poskusite jih izraziti v nekaj povedih, lahko tudi verzih.

Pesem Zarja je primer albe. V njej je prvoosebni pesniški subjekt postavljen v vlogo stražarja, ki skuša ob svitu prebuditi svojega prijatelja, ki je noč preživel pri svoji ljubici. Napisal jo je trubadur Giraut de Bornelh (izg. žiho d‘ bohne), ki se je rodil ok. leta 1140, umrl pa ok. leta 1200. Ohranjenih je približno devetdeset njegovih pesmi in štiri melodije.

Zarja

Slavni kralj jasnine in svetlobe, silni Bog, z močjo zvestobe pridi mojemu prijatelju na pomoč, saj ga nisem videl celo noč in kmalu bo zarja.

Hej, prijatelj, naj ob njeni strani spiš ali bediš, čas je že, vstani, na vzhodu zvezda jutranjica z žarki nosi dan kot kruta ptica in kmalu bo zarja.

O besedilu

vsebina

Hej, prijatelj, s pesmijo te kličem, prosim, zbudi se, ker slišim ptiče, ki že iščejo nov dan v hosti, in bojim se strupa ljubosumnosti, saj bo kmalu zarja.

Hej, prijatelj, le poglej skoz okno! Ko zagledaš zvezde tam visoko, boš spoznal, kako te zvesto stražim, če se ne zbudiš, sam usodo dražiš, saj bo kmalu zarja.

1. Kdo je pesniški subjekt in kaj ga skrbi? Kakšen je njegov odnos do prijatelja? Zakaj njegov prijatelj potrebuje pomoč?

2. V čem se prva kitica razlikuje od preostalih (vsebina, jezikovne značilnosti)?

jezik in slog

3. V pesmi poiščite slogovna sredstva in jih poimenujte.

4. S katerim verzom se končajo posamezne kitice? Kako učinkuje takšno ponavljanje?

Prevedel Boris A. Novak

Comtessa de Dia

Trubadursko liriko so pisale tudi pesnice; med dvestotimi znanimi provansalskimi trubadurji je bilo tudi trideset trubadurk.

O avtorici

Najznamenitejša med trubadurkami je bila Comtessa de Dia (izg. komtesá d‘ dja iz 12. st., o kateri je znanih le malo zanesljivih podatkov. Znan ni niti njen rod niti njeno ime, čeprav so jo številni imenovali Beatriz. Bila je žena Guilhema Poatjejskega (Peitieus), a se je zaljubila v drugega moškega in o njem pesnila ljubezenske pesmi.

Delo

Ohranjenih je pet njenih pesmi, ki po čustvenem naboju in odkritosti sodijo med najlepše dosežke trubadurske lirike.

Zapeti moram, česar ne želim

Zapeti moram, česar ne želim: grenkoba me navdaja, ker za njim mi je hudo, da še zdaj vsa gorim. Čeprav ga ljubim, je zanj vse le dim: Vljudnost, Milost in celo lepota, ponos in duh. Kako naj odpustim, če se obnaša, kot da sem grdoba?

V žalosti le nekaj me tolaži: nikoli, o prijatelj moj najdražji, ne naredim ničesar, kar vas draži; ne, ljubim vas bolj, kot je kdaj najblažji ljubimec sanjal ljubljene oči. O, ko bili bi moji! Toda strožji ste z mano kakor z vsemi drugimi.

Osupla sem, da ste tako naduti, prijatelj, kar boli me. Če prav slutim, vas krade neka druga strast: o kruti čas, ko noč z drugo hočete prečuti! Ko sprejme vas, se spomnite, kako sva sprva se ljubila! To še čutim. Bog ve, da nisem kriva za slovo.

Vaše srce utripa od poguma, tako ste vrli. Gloda me črv suma, da vas tu in povsod oblega truma

napuh – domišljavost, prevzetnost

Ilustracija iz zbirke življenjepisov slavnih žensk avtorja Giovannija Boccaccia, 1361–62

dam, ki vas občudujejo brez uma. Boste med njimi prepoznali njo, iskreno, vi, ki imate toliko razuma?

Se najinih ne spomnite pomenkov?

Zanašam se na svojo lastno vrednost, na rod, lepoto, najbolj pa na iskrenost

srca. Pošiljam vam ta spev v vednost. Naj pesem bo glasnica. Ker še vedno vas ljubim, mi povejte, moj najslajši: gre za ošabnost ali zlonamernost?

Zakaj ste taki, če vas imam najrajši?

Položi mu, glasnica, na srce: napuh ljudem povzroča le gorje.

Prevedel Boris A. Novak

O besedilu

vsebina

1. Kdo je pesniški subjekt in zakaj se pritožuje? Iz katerih besed je razvidno njeno razpoloženje?

2. Zakaj sta milost in vljudnost v pesmi zapisani z veliko začetnico?

3. Kaj očita ljubljeni osebi? Izpišite lastnosti, ki jih povezuje z naslovnikom.

4. Kakšno vlogo ima pri njeni izpovedi pesem? Kaj naj sporoči naslovniku?

jezik in slog

5. Opazujte kitice in ugotovite njene značilnosti.

6. Poimenujte pesniška sredstva. Izpišite po en primer vsakega.

7. V pesmi je veliko velelnih in vprašalnih povedi. Kako delujejo na bralca?

vrednotenje

8. Ali so po vašem mnenju ljubezenska čustva v trubadurskih pesmih iskrena?

9. Iz pesmi izberite pet ključnih besed in jih uporabite v kitici (ali dveh), s katero boste odgovorili na vprašanja, ki jih na ljubljeno osebo naslavlja izpovedovalka.

Iz trubadurske lirike se je razvila lirika sladkega novega sloga (it. dolce stil nuovo). Spremenil se je odnos do ljubljene osebe, saj ta ni bil več podoben fevdalnemu.

Izbranka je postala izraz in simbol božanskega, nadnaravno bitje. Ena izmed osrednjih pesniških oblik je postal sonet, ki se je razvil iz sicilske trubadurske šole. Najpomembnejši pesnik sladkega novega sloga je Dante Alighieri, ki je zadnji pesnik srednjega veka in hkrati prvi pesnik moderne dobe.

Pripovedništvo

Poleg trubadurske lirike so bili najpomembnejša oblika dvorske književnosti viteški romani. Pojavili so se v 12. st. v Franciji, nato pa še v Nemčiji; najprej so bili pisani v verzih, pozneje pa v prozi. Prvi romani so snov črpali iz francoske zgodovine (npr. ciklus pesmi o Karlu Velikem), antične mitologije (Roman o Troji) ali keltskih legend (Roman o Tristanu in Izoldi). Dogajanje je temeljilo na fantastičnih dogodkih, čarovništvu, pustolovščinah, dvorski ljubezni in celo verski fantastiki. Glavne osebe so vitezi, ki so nosilci viteških vrednot in plemenite ljubezni.

Roman o Tristanu in Izoldi

O vitezih se je spletlo veliko zgodb, tudi neresničnih. Nekatere so povezane tudi s slovenskim okoljem. Na spletu raziščite zgodbo Erazma Predjamskega ali katerega drugega slovenskega viteza ter o njej poročajte sošolcem.

Med najbolj znanimi viteškimi romani je francoski Roman o Tristanu in Izoldi, vendar sta ohranjena le dva daljša fragmenta, na podlagi katerih so nastajale še druge različice. Dandanes poznamo roman po rekonstrukciji prvotne pesnitve, ki jo je leta 1922 napisal Joseph Bédier.

kalcedon, beril –vrsta mineralov apsida – polkrožni zaključek cerkve

Tristan je odplul na Irsko, da bi za svojega strica kralja Marka zasnubil Izoldo Plavolaso. Na poti na kraljev dvor sta po pomoti popila čarobni napoj, namenjen kralju in nevesti, in ta ju je združil v strastni ljubezni. Tristan svoje ljubezni ni pozabil niti potem, ko ga je kralj Mark izgnal iz dežele, niti po poroki z drugo žensko, Izoldo Beloroko. Ko je bil v boju s sovražnikom smrtno ranjen, je poslal po Izoldo Plavolaso, edino, ki bi ga bila lahko pozdravila.

Slovo

Tristan je bil zdaj že preslab, da bi s penmarške pečine še mogel opazovati morje, in je, zaprt daleč od obale, po cele dneve jokal za Izoldo, ki je ni bilo. Žalosten in naveličan je tožil, vzdihoval, se vznemirjal; skoraj bi umrl od hrepenenja.

Naposled je postal veter močnejši in prikazalo se je belo jadro. Tedaj se je Izolda Beloroka maščevala.

Prišla je k Tristanovi postelji in rekla:

»Dragi, Kaherdin prihaja. Njegovo ladjo sem opazila na morju; zelo počasi se bliža; in vendar sem jo spoznala; o, da bi pripeljal s seboj to, kar vas bo ozdravilo!«

Tristana je spreletelo:

»Draga moja, ali ste prepričani, da je to njegova ladja? Pa mi povejte, kakšno jadro ima.«

»Dobro sem ga videla, razpeli so ga in ga vzdignili zelo visoko, ker nimajo veliko vetra. Vedite, da je popolnoma črno.«

Tristan se je obrnil k zidu in dejal:

»Ne morem več dalje živeti.« Trikrat je izgovoril: »Izolda, ljubljena!« Ko je četrtič odprl usta, je izdihnil dušo.

Tedaj so po vsej hiši zajokali vitezi, Tristanovi tovariši. Vzdignili so ga s postelje, ga položili na dragoceno preprogo in mu z mrtvaškim prtom pokrili telo.

Na morju se je vzdignil veter in udarjal naravnost v sredino jadra. Pripeljal je ladjo do obale. Izolda Plavolasa se je izkrcala. Zaslišala je, kako so po ulicah ljudje tarnali, kako so v cerkvah in kapelah zvonili zvonovi. Vprašala je domačine, zakaj to mrtvaško zvonjenje, zakaj ta jok.

Neki starec ji je rekel:

»Gospa, velika nesreča nas je doletela. Plemeniti in hrabri Tristan je umrl. Bil je širokosrčen do vseh, ki so bili v stiski, pomagal je trpečim. To je najhujša nesreča, ki je zdaj prizadela to deželo.«

Izolda ga je poslušala in ni mogla spregovoriti besede. Napotila se je gor v palačo. Hitela je po ulici z razvezano ruto. Bretonci so jo z občudovanjem gledali; nikoli niso videli tako lepe ženske. Kdo je ta žena? Od kod prihaja?

Izolda Beloroka je zraven Tristana, ponorela od zla, ki ga je bila povzročila, obupno kričala nad mrtvim truplom. Vstopila je druga

Izolda in rekla:

»Gospa, vstanite in pustite me blizu. Večjo pravico imam, da ga objokujem, kakor vi, verjemite mi. Moja ljubezen je bila večja.«

Obrnila se je proti vzhodu in molila. Nato je nalahko odgrnila truplo, legla zraven njega, tesno ob svojega dragega, ga poljubila na usta in na lica in ga vroče objela: s telesom ob telesu, z usti ob ustih, tako je izdihnila svojo dušo; umrla je zraven njega, umrla od bolečine za svojim ljubljenim …

Ko je kralj Mark izvedel, da sta ljubimca umrla, se je napotil čez morje; in ko je prispel v Bretanjo, je dal narediti dve krsti, eno iz kalcedona za Izoldo, drugo iz berila za Tristana. Njuni ljubljeni telesi je odpeljal na ladji s seboj v Tintagel. Pokopal ju je pri neki kapeli v dveh grobovih na desni in levi strani apside. Čez noč pa je iz Tristanovega groba pognala zelena robida, vsa v listju, z bujnimi mladikami in dehtečimi cveti, se vzpela čez kapelo in se pogreznila v Izoldin grob. Tamkajšnji ljudje so robido odrezali: naslednjega dne je spet pognala, prav tako zelena, cvetoča, trdoživa in se spet pogreznila v posteljo Izolde Plavolase. Trikrat so jo hoteli iztrebiti, ali zaman. Naposled so o tem čudesu poslali glas kralju Marku: kralj je posihmal prepovedal rezati robido.

Prevedel Janez Negro

O besedilu

vsebina

1. Kako se je Izolda Beloroka maščevala možu, ker je ljubil drugo žensko? Iz katere povedi lahko ugotovimo, da je svoje dejanje obžalovala? Primerjajte vêdenje obeh Izold ob mrtvem Tristanu.

2. Kako so Tristanovo smrt prejeli njegovi vitezi in meščani? Katere viteške lastnosti je poudaril starec?

3. Kako razumete zaključek romana? Komentirajte ravnanje kralja Marka ob smrti ljubimcev. Ali je nečaku in ženi odpustil nezvestobo?

jezik in slog

4. V odlomku se prepletajo lirske, epske in dramske prvine. Trditev utemeljite s primeri iz besedila.

5. V literarnih besedilih ima rastlinje pogosto simbolno vrednost. Robida je na primer simbol temačnosti, smrti. V kakšni povezavi je ta simbolika z ljubeznijo med Tristanom in Izoldo Plavolaso?

vrednotenje

6. Ali menite, da bi se med Tristanom in Izoldo lahko razvila tako močna ljubezen, če ne bi popila ljubezenskega napoja? Svojo mnenje utemeljite.

Tristanova smrt; iluminacija iz rokopisa, 15. st., Muzej Condé, Pariz

Dramatika

Začetki srednjeveške dramatike so povezani z obredjem v cerkvah. Verska dramatika je bila sprva v latinščini, po 10. st. pa se je začela razvijati tudi v nacionalnih jezikih in se iz cerkev preselila na trge pred njimi. Snov je bila verska, sčasoma pa so vanjo začeli vpletati tudi teme iz vsakdanjega življenja. Ločimo več vrst cerkvene dramatike: misteriji so bili igre s svetopisemsko vsebino; mirakli so prikazovali zgodbe o krščanskih svetnikih in njihovih čudežih; igre s krščansko moralno in poučno vsebino se imenujejo moralitete, pasijoni pa so igre o Jezusovem trpljenju.

Posvetne igre so bile razmeroma redke do 15. st., ko se je v Franciji razvila komična igra, farsa. S potezami preproste burke in kot satira srednjeveških stanov se je razvila v samostojno komično igro. Farse so vplivale na renesančno in klasicistično komedijo 17. st., zlasti na Molièra.

Burka o jezičnem dohtarju

Burka, napisana v verzih, je nastala v 15. st. v Poitiersu v Franciji na podlagi krajših šaljivih pripovedi. Avtor ni znan. Enodejanka se v sedemnajstih prizorih norčuje iz meščanskega sloja. V središču dogajanja je advokat Pathelin, ki skupaj z ženo najprej ogoljufa trgovca, da mu ni bilo treba plačati blaga. Pozneje pride v mesto trgovčev pastir, ki ga je gospodar ovadil, da mu skrivaj pobija ovce in jih prodaja. Pastir si kot zagovornika najame prav Pathelina in ta mu svetuje, naj se dela norega in naj na vsako sodnikovo vprašanje odgovori z »bê«. Ovčar je oproščen in nastopi čas, da plača advokatu (jezičnemu dohtarju) za njegov nasvet.

»Plačal je na moj način« Sedemnajsti prizor

Dohtar, ovčar

DOHTAR: Nisem dobro li govoril?

OVČAR: Bê!

DOHTAR: In ti si dobro storil, da tako si meketal, kakor bi od rojstva znal.

OVČAR: Bê!

dohtar – pravnik

ugnati v kozji rog –

premagati koga, biti

boljši od koga

koštrun – oven

prefrigan – prebrisan

DOHTAR: Zdaj boš se pa spet oglasil, kakor ti je jezik zrasel.

OVČAR: Bê!

DOHTAR (ga noče slišati): Pomagal nam je Bog, ugnali smo ga v kozji rog.

OVČAR: Bê!

DOHTAR (nestrpno):

Da. Dobro. Res prekrasno!

Meketal dovolj si glasno. Rad bi videl tvoj denar!

OVČAR: Bê!

DOHTAR (še bolj nestrpno):

Zdaj molči že, ovčar! Rad bi že denar imel, da bi po opravkih šel.

OVČAR: Bê!

DOHTAR (vznemirjen): Ovčar, nikar ne nori!

Z mano pametno govori!

OVČAR: Bê!

DOHTAR: Ne zbijaj slabih šal, kot bi bil vseh norcev kralj.

OVČAR: Bê!

DOHTAR: Mar nisi razumel?

Svoj denar bi rad imel.

OVČAR: Bê!

DOHTAR (tiho, zase):

Zdaj me je ociganil, prav grdo me je ukanil. Plačal je na moj način, kot da je moj rodni sin.

O besedilu

1. Povzemite odlomek.

Res ne vem, kaj bi dejal, da je mene pretental.

O, jezični dohtar ti, tvoja slava že medli! Ta oblečeni koštrun, ta prefrigani grdun te potegnil je za nos.

Dohtar, res ne boš mu kos?

(Se obrne k ovčarju, zelo prijazno.)

Pojdi z mano na kosilo, tam jedače bo obilo. Moja žena peče gosko, jedli bomo prav gosposko.

OVČAR: Bê!

DOHTAR: Poglej no tega vraga! Še kosilo ne pomaga. -Mislil sem, da v jezikanju, v goljufiji, blebetanju, govoričenju, laganju, prav nihče mi ni enak: pa me užene tak bedak

OVČAR (mu pokaže jezik): Bê! (Zbeži, kolikor ga nesejo noge.)

Odlomek

Prevedla Kristina Brenk in Emil Smasek

2. Označite »dohtarja«. Ali si je zaslužil, kar se mu je zgodilo?

3. Na kakšen način je ustvarjena komičnost? Katero vrsto komike prepoznate v odlomku?

Uprizoritev Burke o jezičnem dohtarju; gravura, 19. st.

Slovensko ljudsko slovstvo

Srednjeveški vsakdan na Slovenskem

V srednjem veku se je fevdalizem razširil tudi v slovenskih deželah. Naši predniki so ob stikih z naprednejšo evropsko kulturo ustvarjalno prevzemali tuje vzore, tako da so se nekatere umetnosti razvile v pravem pomenu besede, zlasti likovna, glasbena in slovstvena. S krščanstvom se je na Slovenskem širilo tudi znanje branja in pisanja, a le med plemstvom in peščico duhovnikov, preostalo ljudstvo po deželi in v mestih pa je do konca srednjega veka ostalo nepismeno. Preprosto prebivalstvo, npr. kmečki podložniki, obrtniki, trgovci, hlapci in vojaki, je zato krščanski nauk lahko sprejemalo zgolj v obliki pridig in stenskih slikarij. Freske so bile poleg vsakdanjih razmer, usod in zgodovinskih dogodkov tudi ena izmed spodbud za nastanek prenekaterega besedila v ljudskem slovstvu.

Odličen primer slikovne pridige je ohranjen na romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu v bližini Škofje Loke. Freska ima izjemno dokumentarno vrednost, saj ponuja edinstven vpogled v srednjeveški vsakdanjik. V devetih vzporednih pasovih so nanizani prizori vsakdanjih del, ki jih verniki ne smejo opravljati ob nedeljah. To je namreč dan, ko se morajo posvetiti molitvi, zato je freska dobila ime Sveta nedelja. Med opravili tako prepoznamo kmečka in obrtniška dela, naslikane pa so tudi podobe družabnih dogodkov, npr. v gostilni in na lovu. Desno spodaj vidimo, kaj čaka tiste, ki ne spoštujejo cerkvenih zapovedi – peklensko žrelo, ki bo požrlo vse grešnike. Freska je kot velik slikovni razglas krasila fasado cerkve in s svojim sporočilom nagovarjala slehernega vernika oz. romarja.

Plemiči se odpravljajo na lov. Višji sloj prepoznamo po oprijetih oblačilih, obutvi in pokrivalih.

Tovorjenje žita v mlin

Skrb za higieno

Ribolov z mrežo

Streljanje ptic

Obiranje in otresanje sadja

Priprava kruha: sejanje moke, mesenje testa in peka

Pogled v čas

Na crngrobski freski Sveta Nedelja najdemo tudi prvo upodobitev kmečke skrinje in prvo upodobitev hlač pri nas.

Lanarstvo oz. predelava lanu: od prediva do niti in tkanine

Krojaštvo in barvarstvo

Mesarstvo in kamnoseštvo

Trgovina v srednjem veku

Pri igri: kegljanje in mečevanje

Prizor iz gostilne: kockanje, pretepanje in pijančevanje

Janez Ljubljanski: Sveta Nedelja; kopija freske, ok. 1460, cerkev Marijinega oznanjenja, Crngrob

Slovensko ljudsko slovstvo

Srednjeveška književnost na Slovenskem zajema obdobje od 750 do 1550. V tem času sta se razvili dve zvrsti književnosti: slovstvena folklora oz. ljudsko slovstvo in pismenstvo.

SLovenSkA SrednjeveškA književnoSt

slovstvena folklora pismenstvo

folklorni obrazci, pesništvo in pripovedništvo (ustno izročilo; zapisano pozneje)

Z uveljavljanjem krščanstva je kultura prednikov, prenesena iz prvotne domovine, hitro izginjala. Posamezne sestavine so se ohranile v bogatem ljudskem izročilu, ki je nastajalo od pradobe do konca srednjega veka, pa tudi pozneje.

Ljudsko izročilo je namenjeno petju in pripovedovanju; to velja tudi za slovensko izročilo.

Prva zapisana besedila v (zgodnji) slovenščini pa so nastala okoli leta 1000 in predstavljajo cerkveno smer slovenske srednjeveške književnosti – pismenstvo. Ta je ohranjena v najzgodnejših slovenskih rokopisih. Večina jih je verskega značaja, saj so bili namenjeni za verske obrede.

V srednjem veku na naših tleh ni bilo možnosti za razvoj književne umetnosti. Fevdalci so govorili predvsem nemški jezik, na zahodu italijanščino; izobraženi Slovenci so kot drugi Evropejci tedaj uporabljali latinščino. Središča srednjeveške kulture so bili samostani.

srednjeveški rokopisi, predvsem za cerkveno rabo (prvi zapisi slovenskega jezika iz predknjižnega obdobja)

Slovstvena folklora ali ljudsko slovstvo je umetnost govorjenega jezika, predvsem umetnost v narečjih, ki v povezano celoto združuje besede, zvok, melodijo, ritem, mimiko in gib. V primerjavi z literaturo v knjižnem jeziku je prvotnejša, saj je stara toliko kot človeška govorica. To slovstvo torej sega dlje v preteklost kot zapisana slovenska beseda in je del slovenske narodne identitete.

V primerjavi z zapisano literaturo je za življenje folklornega besedila odločilen neposreden stik med pripovedovalcem, pevcem ali izvajalcem pesmi in poslušalci. Če npr. pripovedovalec/interpret besedila začuti, da mu poslušalci ne sledijo, se jim prilagodi – spremeni potek zgodbe, skrajša pesem, jo prilagodi okoliščinam, vpliva na poslušalce z gibi, mimiko ipd. Če poslušalci prenesejo besedilo naprej, postanejo enakovredni prvotnemu izvajalcu – tako nastaja ustno izročilo, s prilagajanjem izvajalcev poslušalcem pa nastajajo različice besedila

konec 6. st. naselitev Slovanov v vzhodne Alpe

9. st. brata Ciril in Metod pokristjanjujeta Slovane

972–1039 Brižinski spomeniki

ok. 12.–13. st. prva mesta (Ljubljana, Kamnik idr.)

1335 večini Kranjske zavladajo Habsburžani

14.–15. st. Stiški, Rateški, Starogorski rokopis

1456 izumrejo Celjski, dedujejo Habsburžani

V slovensko slovstveno folkloro uvrščamo besedila, ki so jih predvsem v srednjem veku pesnili in pripovedovali nadarjeni posamezniki med ljudstvom (kmečki podložniki, obrtniki in delavci po trgih ali v mestih, najemniški vojaki, študenti, nižja duhovščina). Motivi odsevajo značilnosti dobe, v kateri so ta besedila nastala: motivi, ki so jih predniki prinesli iz prvotne domovine; motivi, prevzeti od drugih ljudstev; turški boji, krvno maščevanje, socialni motivi, hrepenenje, boji za dediščino, deseti otrok itn.).

Folklorna besedila, ki so nastajala v preteklosti, so po večini anonimna (imena avtorjev niso znana, so pozabljena, niso pomembna) in so se z ustnim izročilom stoletja prenašala iz roda v rod v ljudskem jeziku, zato je nastalo več variant ali različic istega besedila. Druge značilnosti ljudskih pesmi in zgodb so še:

• preprosta oblika in vsebina;

• preprost jezik s starinskimi in narečnimi oblikami ter z nemškimi sposojenkami;

• slogovne značilnosti: ljudska števila, ponavljanja, pomanjševalnice, ukras-

Ljudski spomin na Turke se je ohranil tudi v figuralnem panju; les, zač. 20. st., izdelava Anton Brully

ni pridevki, pretiravanja, primere, metafore.

Slovstveno folkloro delimo na folklorne obrazce, pesništvo in pripovedništvo

Največ vezane besede se je ohranilo iz daljne preteklosti, saj je bila obvezen del različnih šeg in obredov. Manj je ohranjenih besedil v nevezani besedi. Najdemo jih v rokopisih pridig oz. v predlogah zanje. O obstoju mitov, legend in pripovedk pričajo motivi na starih freskah in panjskih končnicah; o njihovi starosti lahko sklepamo tudi na podlagi primerjave z drugimi kulturnimi okolji. V slovenski slovstveni folklori tako najdemo motive iz antike in začetkov srednjega veka, predniki pa so iz prvotne domovine prenesli tudi svoja bajna bitja: kresnike, vedomce, mračnike, bele žene, divje lovce, tórke itn.

Hinko Smrekar: Desetnica; ok. 1907

Slovenska folklorna besedila so začeli sistematično zapisovati v razsvetljenstvu, pogosteje pa v obdobju romantike. Prvi pomembni zbiralci ljudskega slovstva so bili Valentin Vodnik, Andrej Smole, Stanko Vraz, Emil Korytko, Matija Valjavec, Karel Štrekelj idr.

Prizor iz uprizoritve ljudskih živalskih zgodb Zverinice iz Rezije; režija Maruša Kink, Slovensko lutkovno gledališče, 2018/19

Etnolog Milko Matičetov je svoje življenje posvetil raziskovanju ljudskega izročila. Veliko ga je našel pri pravljičarkah in pravljičarjih v dolini pod Kaninom (Rezija), ki so svoj dar pripovedovanja izpopolnjevali z živalskimi zgodbami oz. basnimi. Med seboj so tekmovali, čigava zgodba bo imenitnejša. Matičetov jih je zbral v knjigi Zverinice iz Rezije, ki je navdihnila številne radijske, televizijske in lutkovne priredbe.

Folklorni obrazci

Folklorni obrazci so najkrajše oblike ljudskega izročila.

Še dandanes so priljubljeni pregovori ali rečenice, tj. kratka enopovedna besedila, ki navadno v prispodobi izražajo kako življenjsko izkušnjo.

Jabolko ne pade daleč od drevesa. Kogar kača piči, se boji zvite vrvi.

Pamet je boljša kot žamet. Kdor molči, devetim odgovori.

Zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača.

Uganka je kratko besedilo, v katerem je misel izražena posredno ali metaforično in jo mora naslovnik šele razrešiti. Prvo samostojno knjižico slovenskih ugank je izdal Marko Pohlin v obdobju razsvetljenstva.

Dve vrsti belih put, v sredi pa rdeč petelin.

(zobje)

Ni bilo, ne bo in vendar je. (današnji dan)

Kaj peče brez ognja in žerjavice? (slaba vest)

Zagovori so bili namenjeni zdravljenju z besedami, zato naj bi učinkoviti samo, če so bili izgovorjeni slovesno in natančno po predpisani predlogi, spremljale pa so jih posebne kretnje. Zagovori so vrsta slovstvene folklore predkrščanskega obrednega izvora, saj človek z njimi odvrača demonske sile, nasprotno pa molitve nagovarjajo krščanskega Boga ali svetnike.

Ogenj beži iz mesa in kosti, jaz te s tisto vodo preganjam, k‘ je svet Janez kršov njo. Dons je pečenina, jutri bolečina, pojutrišnjem bo pa zdravje.

(Luče)

O ljuba, sveta Jedrt, jaz se ti priporočim vsak dan, vsako noč, da bi b‘la moja dušica pri tebi čez noč, da jo očistiš, osnažiš, v nebesa pripraviš.

(Stari trg pri Ložu)

Med otroške folklorne obrazce spadajo besedila, ki so nastajala med otroki: izštevanke, nagajivke, zbadljivke in druga ritmizirana besedilca, ki so bila del otroških iger.

An, ban, pet podgan, štiri miši, v uh me piši, vija vaja ven.

O besedilih

Lisica lisjak

sta pila tobak, tobaka ni b‘lo, sta pila vodo.

(Podzemelj)

1. Raziščite, kateri folklorni obrazci so še živi v vašem okolju. Ob katerih priložnostih sami uporabljati pregovore? Izberite poljuben pregovor in s primerom iz življenja ponazorite njegovo sporočilo.

2. Katere izštevanke ste v otroštvu uporabljali pri igrah z vrstniki?

Pesništvo

Pesništvo je najpomembnejši del ne samo slovstvene, ampak tudi glasbene folklore, saj celoto sestavljata beseda in napev. Vanj ne spadajo samo pesmi anonimnih ustvarjalcev iz ljudstva, ampak tudi pesmi znanih avtorjev, ki jih je ljudstvo sprejelo za svoje. Tak primer je na primer pesem Knezov zet, ki jo je napisal Simon Jenko, ponarodelo je tudi več pesmi Simona Gregorčiča (npr. Njega ni, Veseli pastir).

Ker se je folklorno pesništvo prenašalo z ustnim izročilom, so zanj značilna ponavljanja verzov (Tiho, tiho, mlada Vida …), ukrasni pridevki (bele roke, bela breza, beli grad; zeleni gozd, črni vran), pomanjševalnice (detece, mamica, živinica …) in ustaljeni začetki (Stoji, stoji beli grad …). Jezik teh pesmi ni ne knjižni ne narečni, ampak vmesna stopnja med obema zvrstema.

Folklorne pesmi delimo na pripovedne in izpovedne

Pripovedne pesmi

Med pripovednimi pesmimi ni veliko junaških, kakršne poznajo druga ljudstva. Po tematiki so se jim najbolj približale romance, katerih snov so zgodovinski dogodki, npr. boji s Turki. Iz osnovne šole morda poznate romanco Pegam in Lambergar.

V slovenski slovstveni folklori so najpogostejše pripovedne pesmi balade, krajše epskolirske pesmi, ki po navadi obravnavajo nenavaden dogodek. V snovi in idejah se balade omejujejo na zasebno, družinsko in domače okolje, nikoli pa ne posežejo v zgodovinsko in širše družbeno dogajanje. Dogajanje je dramatično napeto, tako da postopno ustvarja temačno ozračje, ki napoveduje nesrečen konec. Pomembno vlogo ima tudi dvogovor, s katerim ljudski pesnik še dodatno ustvarja dramatičnost. Številni motivi slovenskih balad kažejo na skupno evropsko dediščino, npr. motiv ugrabljene žene v baladah Od lepe Vide ter Zarika in Sončica, krvno maščevanje v baladi Rošlin in Verjanko, prepovedana ljubezen v baladah Graščakov vrtnar in Iz groba rastoči cvetlici se združita

Pegam in Lambergar; panjska končnica, 1884, Čebelarski muzej Radovljica

Slovensko ljudsko slovstvo Pesništvo

Iz groba rastoči cvetlici se združita

Motivi slovenskih ljudskih pesmi so znani tudi v drugih evropskih okoljih. Pesem Iz groba rastoči cvetlici se združita je ljubezenska balada, ki po motivih spominja na viteški roman Tristan in Izolda

Pubič mi je k Urši hodil celah seden okroglah let.

Nišči drujah ni to vedel, kakor pubič in Uršica.

Der je to nja oča zvedel, pubiča je v šolo djal.

Pubič se je učol brati, brati in študirati.

Šitro je pubič doštudirol in je novo mašo bral.

der je pervobart zgonilo, Urša je že vstajala;

der je drugobart zgonilo, se je v cerkov napravlala;

Der je terčobart zgonilo, Urša je že v cerkve bla.

Der pubič bukvi je predjol, Uršica je omedlevala.

Ko je pubič Rešnje telo kazol, Uršica je mertva bla.

Ko je pubič žegne dajol, Uršici pa najprej dal.

Kaj mi sdej še pubič pravi: »Ti si vmerla za mvo volj, jes vmerjan za tvojo volj.«

Kumej pubič to zgovori, pubič že mertov na tleh leži.

Pubiča so pokopali cerkvi v lepo sončno stran.

Uršico so pokopali cerkvi v lepo senčno stran.

Iz njega groba mi je zrasla lepa černeva gartroža;

iz nje groba je pa zrasla lepa bela lilija.

Tako sta visoko zrasle, nad cerkovjo sta se sklenile, verh turna visočega:

verh turna sta se sklenile lih kakor bi vse jena bla.

Tuka vidite sdej vsi ludi, da sta si od Boga všafana, od ludeh tudi razšajdana.

(Zahomec v Ziljski dolini)

der – ko, nja – njegov, šitro – hitro, pervobart – prvič, bukvi – knjigo, predjol – postavil, žegne –blagoslov, všafana – usojena, razšajdana – ločena

O besedilu

vsebina

1. Obnovite pesem.

2. Ali lahko sklepamo o razlogih, zakaj oče sinu ni dovolil poroke z Uršo? Kakšno življenjsko pot mu je namenil?

3. Sin se je izkazal kot ubogljiv in spoštljiv do očeta. Kdaj je spoznal, da mu brez Urše ni živeti?

4. Kaj je v pesmi realistično in kaj pravljično?

5. Preberite razlago o baladi in ugotovite, katere značilnosti veljajo za Iz groba rastoči cvetlici se združita (obseg, lirske in epske prvine, okolje, zgradba, dramatičnost). jezik in slog

6. V katerem narečju je zapisana pesem? V čem se to narečje razlikuje od narečja v vašem okolju?

7. S katerimi sredstvi sta v pesmi ustvarjeni dramatičnost in temačnost?

8. V romanu Tristan in Izolda se ljubimca povežeta z robido, v slovenski ljudski pesmi pa z vrtnico in lilijo. Prva je simbol lepote in čistosti, druga nedolžnosti. Ali ta simbolika bralcu posreduje sporočilo o odnosu pripovedovalca do prepovedane ljubezni?

Odgovor utemeljite.

vrednotenje

9. Katera dela o prepovedani ljubezni še poznate?

10. Ali bi se po vašem mnenju zgodba zaljubljencev lahko končala drugače? Utemeljite.

Od lepe Vide

Med motive, razširjene v evropskem prostoru, spada tudi motiv ugrabljene žene iz družinske balade Od lepe Vide. Pesem je nastala v obdobju med 9. in 12. st., snov zanjo pa sega v obdobje mavrskega plenjenja po obalah Sredozemskega morja. Uplenjene sužnje so prodajali na trgih v afriških in španskih pristaniščih. Prvotni baladni tip je temeljil na zvijačnem vabljenju mlade matere na ladjo z dragocenim blagom in njeni ugrabitvi, pozneje pa je nastalo več različic.

Prelepa Vida pelnice prala pri kraju morja na sinji skali. K nji se je pripeljal črni zamorc.

Tako je rekel črni zamorc:

»Kaj je tebi, lepa Vida, ki nisi več tako lepa kakor prve leta?«

Od lepe Vide

Lepa Vida je pri morju stala, tam na prodi si plenice prala, črn zamor’c po sivem morju pride, barko vstavi, praša Lepe Vide: »Zákaj, Vida! nisi tak’ rdeča, tak’ rdeča nisi, tak’ cveteča, kakor ti si prve leta bila?«

Odlomek Prepesnil France Prešeren

Slovensko ljudsko slovstvo Pesništvo

»Kako čem bit lepa kakor prve leta?

Doma imam starega moža ino bolno dete. Stari prekašluje, dete prejokuje.«

Tako je rekel črni zamorc:

»Le z mano, z mano, te lepa Vida!«

Tako je rekla lepa Vida: »Komu bom zapustila starega moža moža ino bolno dete?«

Tako je rekel črni zamorc:

»Le z mano, z mano, lepa Vida, u špansko deželo.

Pote je poslala španska kraljica. Ne boš druzga delala, kakor bele postle postilala ino gori boš ležala ino boš dojila španskega kraljiča.«

U barko je stopila, od kraja odtegnila.

Začela jokati lepa Vida:

»Komu sem pustila starega moža ino bolno dete?«

Un jo je prepeljal u špansko deželo, španski kraljici.

Zjutrej je zgodej vstala, je pri okni stala.

Gori pride rumeno sonce.

Tako je rekla lepa Vida:

»Kaj te prašam, ti rumeno sonce. Kaj moje bolno detece dela?«

Sonce pravi: »Kaj bo delalo? Svečo so mu zdaj držali. Tvoj ubogi mož se po morji vozi ino tebe iše, ti lepa Vida, ino se po tebi milo joka.«

Takrat še bolj jokala, bele roke si lomila.

Anton Koželj: Lepa Vida, 1912

Zvečer pri oknu stala.

Pa gori pride svitla luna.

»Kaj te prašam, ti svitla luna?

Kaj moje bolno detece dela?«

Luna pravi: »Kaj bo delalo?

Zdaj so ga pokopali.

Tvoj stari oča se po morju vozi, on se po tebi premilu joka.«

Še bolj je jokala se lepa Vida.

K nji pride španska kraljica. »Kaj ti je, prelepa Vida, da se tako milo jokaš?«

»Kaj b se ne jokala, ker sem pri oknu stala, zlata kupca pomivala, padla mi je čez okno v morje globoko.«

Tako je rekla španska kraljica:

»Nič ne maraj, ti lepa Vida, jest bom spet tebi drugo kupila ino pri mojemu kralju te bom izgovorila!

Le lepo doji mojga kraljiča!«

(Dolenjska, Ribnica)

O besedilu

vsebina

1. Zakaj je Vida nesrečna in nezadovoljna mlada ženska?

2. Kdo je nekega dne zmoti pri delu? Čemu se čudi? Kaj ji predlaga? Kako ji predstavi boljše življenje v tujini?

3. Zakaj je Vida kljub boljšemu življenju še vedno nezadovoljna? Pri kom išče pomoč, ker kljub boljšemu življenju doživlja hudo življenjsko stisko? Zakaj se zlaže kraljici, ko jo ta povpraša o vzrokih njene žalosti?

4. Po čem vse torej hrepeni ta nesrečna mlada ženska? Kakšen konec doživi?

5. Kako se v pesmi kaže povezanost preprostega človeka z naravo? jezikovno-slogovna analiza

6. Pesem je napisana v dvogovoru ali dialogu. Kakšen učinek doseže s tem?

7. V pesmi opazimo slogovne značilnosti ljudskega slovstva. Izpišite ukrasne pridevke, pomanjševalnice, ponavljanja.

8. Izpišite narečne oblike in jim pripišite ustrezne sopomenke. Zakaj so ljudske pesmi navadno nastale v narečju?

črni zamorc – v resnici ne gre za osebo črne rase, ampak za temnopoltega južnjaka izza morja – Arabca ali Mavra. Motiv izhaja iz zgodovinskega dejstva: v srednjem veku (9.–12. st.) so po obalah Sredozemskega morja plenili Arabci, ki so imeli v južni Španiji svojo državo.

Slovensko ljudsko slovstvo

9. Poiščite še primere, vzklike in nagovor, retorično vprašanje.

10. Kakšne lastnosti so pripisane soncu in luni?

11. Ali menite, da je jezik preprost ali zapleten?

vrednotenje

12. Tema pesmi je večno hrepenenje, ki je sicer pogost motiv v slovenski književnosti, npr. Cankarjeva pesniška drama Lepa Vida, pa tudi pri drugih slovenskih avtorjih, npr. Josipu Jurčiču, Francetu Bevku, Borisu Pahorju, Rudiju Šeligi idr. Humorno obarvano pesem o lepi Vidi je napisal Andrej Rozman Roza. Ali bi lahko motiv hrepenenja povezali tudi s stvarnim življenjem, npr. s svojimi izkušnjami?

13. Lepa Vida je zanimiv lik za sodobne pesnike in glasbenike. Na YouTubu poiščite vsaj tri uglasbitve pesmi v različnih slogih (npr. začetek ribniške različice z izvirno melodijo v izvedbi pevskega zbora ali ljudske pevke iz Ribnice, pesem v izvedbi Klarise Jovanović, priredbo v izvedbi Roka Terkaja - Trkaja in Igorja Sakside). Primerjajte in komentirajte različne izvedbe, v uglasbitvi pa se preizkusite tudi sami.

14. Najbolj znana je različica, ki jo je v obdobju romantike na podlagi Smoletovega zapisa dolenjske pesmi Od lepe Vide literarno predelal France Prešeren. Preberite prvo kitico njegove prepesnitve na strani 141 in jo primerjajte z ljudsko.

Od lepe Vide spada med t. i. ženske balade, saj njena zgodba vzbuja sočutje do nesrečne ženske. Balade, v katerih prevladujejo motivi vojne, nasilja in maščevalnosti, imenujemo moške balade. Primer take balade je pesem Rošlin in Verjanko, kjer se mati kljub sinovemu nasprotovanju poroči z Rošlinom, morilcem svojega prvega moža in enega od sinov. Po poroki se želita znebiti še Verjanka, vendar ta izve za njun naklep in ubije Rošlina.

Odmev

• Na Slovenskem obstaja vsaj 19 različic Lepe Vide, ki jih glede na konec delimo v tri skupine:

– ihanska ima tragičen konec: Vida skoči v morje, ker se odloči za smrt;

– dolenjska ima elegičen konec: Vida ostane na španskem dvoru in obžaluje, ker je zapustila dom in družino;

– gorenjska različica ima srečen konec: Vida sicer postane roparjeva ljubica, a se čudežno (ob pomoči sonca) vrne domov;

• V posebno skupino spadajo rezijanske različice, v katerih ima lepa Vida mladega moža in bolnega otroka. Ugrabitelj jo zvabi na ladjo z obljubo, da ji bo dal zdravilo za otroka. Ko Vida spozna, kaj se je zgodilo, kliče nad ugrabitelja gorje, vendar se ne more vrniti domov.

• Usodo lepe Vide so v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. st. doživljale številne primorske žene in dekleta, ki so zaradi boljšega zaslužka odhajale služit v Egipt, da bi s tem omogočile preživetje družine. Te ženske, imenovane aleksandrinke, so doma puščale svoje družine, da bi v tujini dojile tuje dojenčke ali opravljale druga dela. Številne so se odtujile od prvotne družine in se navezale na tuje otroke. Usodo teh žensk je v svojem romanu Grenko morje opisal pisatelj Marjan Tomšič.

Izpovedne pesmi

Medtem ko so pripovedne pesmi peli posamezniki, so bile izpovedne pesmi bolj v splošni ljudski rabi. Peli so jih ob različnih priložnostih; zaradi čustvenega značaja teh pesmi ima melodija veliko večjo vlogo kot pri pripovednih pesmih.

Glede na povezanost lirskih pesmi z življenjem jih delimo v tri skupine:

• letni cikel šeg (obredne pesmi, povezane z različnimi obredi, npr. kolednice, pesmi ob jurjevanju in kresovanju, nabožne pesmi);

• človekov življenjski krog (uspavanke, ljubezenske pesmi, ženitovanjske pesmi, obsmrtnice);

• pesmi interesnih skupin (npr. kmečke pesmi, pesmi o različnih obrteh, vojaške pesmi, izseljenske pesmi, pivske pesmi, prigodnice – šaljive in zabavljive pesmi).

Tri so ptice morje preletele

Tri tičice, tri tičice morje obletele.

Prva nosi, prva nosi klasek od šenice.

Da b‘ ga, Bog daj, da b‘ ga, Bog daj

v naše polje dela!

Ona ga je, ona ga je

v naše polje dela: naše polje, naše polje jako obrodilo.

Tri tičice, tri tičice morje obletele.

Tretja nosi, tretja nosi zdravje in veselje.

Tri tičice, tri tičice morje obletele.

Druga nosi, druga nosi jagodo od grozda.

Da b‘ jo, Bog daj, da b‘ ga, Bog daj

v naše gore dela!

Ona ga je, ona ga je

v naše gore dela: naše gore, naše gore jako obrodile.

jako obrodile – dobro, močno obrodile selo – vas

Da b‘ jo, Bog daj, da b‘ ga, Bog daj

v naše selo dela!

Ona ga je, ona ga je

v naše selo dela:

naše selo, naše selo zdravo in veselo.

(Bela krajina, Suhor)

Slovensko ljudsko slovstvo

Škrjanček poje, žvrgoli

(Domžale, Ihan) Škrjanček poje, žvrgoli, k‘ se bel‘ga dneva veseli, škrjanček poje beli dan, da dviga hrib in plan.

Kjerkol se midva srečava, prijazno se pogledava, še solzne naj›ne so oči, vse to ljubezen stri.

Kjerkol sem hodil, kjer sem bil, še take nisem n›kjer dobil, da b‘ b‘la t‘ko mil‘ga ličeca in usmiljen‘ga srca.

O besedilih

vsebina

Oblaki so rdeči

Oblaki so rdeči, kaj nek‘ pomenijo? Da vsi ta mladi fantje na vojsko pojdejo.

Le kdo bo listje grabil, le kdo bo praprot žel, le kdo bo dekle ljubil, ko bom na vojsko šel?

Jaz sam bom listje grabil, jaz sam bom praprot žel, jaz sam bom dekle ljubil, ko bom nazaj prišel.

1. Glede na povezanost z življenjem je vsaka pesem iz druge skupine. Pogovorite se, po čem ste prepoznali to povezanost.

2. Primerjajte temo in motive vseh treh pesmi.

3. Če ne poznate melodije izbranih pesmi, jo poiščite na spletu. Se pojejo v otožnem, veselem ali razposajenem tonu?

Slog in jezik

4. V pesmih poiščite primere ponavljanja. V kateri pesmi je ta figura najbolj poudarjena? Kakšen je njen učinek?

5. Preberite pesem Oblaki so rdeči in razložite njeno zgradbo. Katera pesniška figura v njej posebej izstopa?

vrednotenje

6. Kje in ob katerih priložnostih pojemo ljudske pesmi? Ali menite, da so še vedno aktualne in zanimive tudi za sodobnega človeka?

7. Folklorna izpovedna pesem je pesem za vse čase, saj jo lahko prilagajamo družbenim okoliščinam ali po svoji volji spremenimo kak verz. Posodobiti skušajte eno izmed izbranih pesmi (uporabite sodoben jezik, vsebino posameznih verzov prilagodite sodobnemu času ipd.). Sošolci naj presodijo, katera različica je boljša: starejša ali posodobljena.

Pripovedništvo

Pripovedništvo se od pesništva razlikuje po tem, da je težišče na dramatizaciji pripovedi. Vsebina in način pripovedovanja sta enakovredna, pri tem pa sta pripovedovalec in naslovnik ločena, saj drugi lahko predvsem pasivno opazuje dogajanje. Glede na vsebino pripovedne vrste delimo na pravljice in povedke.

Ljudske pravljice delimo na realistične pravljice, pravljice s čudežno vsebino in živalske pravljice. V realističnih pravljicah imajo pomembno vlogo junakova iznajdljivost, pridnost, zvitost, to, da si zna v stiskah pomagati tudi sam (npr. Pšenica – najlepši cvet). V čudežnih pravljicah je zabrisana razlika med mogočim in nemogočim; dogajanje poganjajo čarovniški pripomočki in nenavadne moči, ki rešujejo junaka in ga vodijo k uspehu (npr. Zlata ptica), snov je vzeta antičnega, srednjeveškega, tudi krščanskega izročila (npr. Sveti Lukež). živalske pravljice so daljše od basni in navadno ne vsebujejo nauka. Junaki so iz živalskega sveta, vendar imajo človeške lastnosti (Lisica in volk).

Povedke so bolj stvarne od pravljic, pogosto so tudi krajevno in časovno opredeljene. Bolj so povezane z okoljem, v katerem so nastale; pripovedovalci in naslovniki verjamejo, da so resnične oz. vsaj verjetne. Po obsegu so kratke zgodbe o znanih osebah, krajih in zgodovinskih dejstvih, ki se pogosto končajo s tragičnim ali poučnim sporočilom. Delimo jih na bajčne (izvirajo iz predkrščanskega časa), legendne (izmišljeni dogodki iz Kristusovega življenja, življenja njegove matere in svetnikov), zgodovinske, razlagalne, socialne in šaljive povedke.

Pšenica – najlepši cvet

V prastarih časih je neki kralj ukazal, da morajo pomoriti vse stare ljudi, ki ne morejo več delati.

Živel pa je sin, ki je imel svojega očeta nadvse rad. Ko so kraljevi sli preiskovali deželo, je skril svojega očeta na dvorišču pod velik čeber in skrivaj mu je nosil hrano. Ta velika otroška ljubezen je bila kmalu bogato poplačana.

Kralj tiste dežele je imel lepo hčer, pa nobenega sina. Mislil je in mislil, kako bi poročil kraljično z najpametnejšim mladeničem svojega kraljestva, ki naj bi postal tudi njegov naslednik. In izmislil si je tri uganke.

Zapovedal je, naj se naslednje jutro zberejo vsi mladeniči njegovega kraljestva navsezgodaj zjutraj pred sončnim vzhodom na visoki gori. Kdor bo prvi zagledal vzhajajoče sonce, bo rešil uganko.

Ponoči, preden se je sin odpravil na pot, je prosil očeta – starčka za svet. Oče mu je dejal: »Dragi moj sin! Ko boš prišel na goro, bodo vsi fantje gledali proti vzhodu, kjer se vsako jutro pokaže sonce. Ti pa pokaži vzhodu hrbet, obrni se na drugo stran in poglej proti najvišji gori. Ko bo sonce s prvim žarkom obsvetilo njen vrh, takrat zakliči: Kralj, poglej sonce!«

Kot je starček dejal, tako se je zgodilo. Vsi mladeniči, ki so prišli na hrib, so nestrpno zrli proti jutranji strani. Sin pa, ki je skril svojega očeta, je gledal na najvišjo goro. Ko je na njen vrh poslalo sonce svoj prvi žarek, je dejal: »Vaše veličanstvo, poglejte sonce!« Kralj ga je potrepljal po ramenu in dejal: »Uganil si!« Drugi mladeniči so ga obstopili in izpraševali: »Le kako, da si se obrnil vstran od sonca?« On pa jim je odvrnil: »In vendar sem prej zagledal sonce kot vi.«

Ko se je sin vrnil domov, je dejal očetu: »Danes je bil moj odgovor kralju po volji, ne vem, kako bo jutri. Bojim se, dragi oče, da bo jutrišnja naloga presegla tvojo pamet.« »Le povej,« mu je ukazal starček. In mladenič je nadaljeval: »Drugo uganko bo rešil, kdor bo prišel ne bos in ne obut.« Starček se je nasmehnil in dejal: »To je zelo lahko, vendar tega nihče ne bo zmogel razen tebe. Fantje bodo poskušali to in ono, vsak bo drugače obut: le-ta bo nataknil nogavice, le-oni eno samo nogavico, drugo nogo pa bo imel boso, spet tretji bo le eno nogo obul. Ti pa odtrgaj podplate s čevljem, tako da boš obut in vendar bos.« Tako je mislil tudi kralj.

Prišel je določen dan in mladeniči so se zbrali k preizkušnji. Sin je vzdignil obe nogi, da je kralj videl bose podplate, čeprav je bil zgoraj obut. In kralj se je prepričal, da je sin prišel ne bos in ne obut. »Prav imaš,« je menil kralj. Ti, sinko, si že vdrugič natanko pogodil moje želje.«

Nato je kralj zastavil tretjo uganko: »Pojutrišnjem se zberite spet na tem kraju. Kdor bo imel za svojim klobukom zataknjen najlepši cvet, bo zmagal.«

Starček je komaj pričakal, da se je vrnil sin, in ga je vprašal: »Kakšno nalogo ste sprejeli danes?« »Oh, to je pa že pretirano,« je dejal sin. »Le kdo bo med tolikimi lepimi cveticami izbral prav tisto, ki se kralju zdi najlepša.«

»Dragi sin,« je odvrnil oče. »Na tem svetu ni lepšega cveta, kot je pšenični klas. Zatakni si ga za klobuk in videl boš, da si pravo zadel.«

»Naredil bom, kot ste mi naročili, očka,« je dejal sin in utrgal žitni klas na njivi.

Prišel je dan in mladeniči so trumoma hiteli na kraj, ki ga je določil kralj. Ko so zagledali pšenični klas za njegovim klobukom, so se na ves glas smejali: »Tepec, pšenični klas ni cvet.«

Kralj je že od daleč zagledal mladeniča s pšeničnim klasom. Šel je k njemu in ga objel rekoč: »Ti, moj dragi sin, boš nasledil moj prestol. Kajti ni ga lepšega cveta, kot je pšenični klas.«

Nato se je obrnil k mladeničem: »Ali je še kaj lepšega na svetu kot pogled na njivo zlate pšenice, ki valovi v vetru. In kaj diši bolj zamamno kot hleb pšeničnega kruha, ki ga še toplega postavimo iz peči na mizo. Nobena vrtna cvetica ne diši tako lepo. Skrbno sejete najlepši cvet, še skrbneje ga žanjite! Nato se je kralj spet obrnil k mladeniču s pšeničnim klasom za klobukom in ga vprašal: »Sin moj, le od kod si vzel toliko modrosti v tvojih letih?« Mladenič se je prestrašil in ni vedel, kaj naj odgovori. Slednjič se je opogumil in dejal: »Vaše veličanstvo, povedal bi vam, če se ne bi bal stroge kazni.«

»Ne boj se,« mu je prijazno rekel kralj. Mladenič je pričel: »Ko ste ukazali, da moramo umoriti svoje starše, sem stopil pred svojega očeta in dejal: ‹Ljubi oče, vi ste mi poklonili življenje, me ljubeznivo hranili in vzgojili, v zahvalo pa naj vam jaz vzamem vaše življenje. Ne, moje srce tega ne bi preneslo. Raje vidim, da mene kaznujejo s smrtjo.› Nato mi je oče odgovoril: ‹Dragi moj sin, izteši velik čeber in ga povezni v kot na dvorišču. Zadaj pa naredi odprtino, da bom mogel kdaj pa kdaj na svetlo. Ti pa mi boš skrivaj prinašal hrane.‘ Storil sem tako in do danes ohranil pri življenju mojega ljubega očeta. Kolikokrat mi je dal napotil in nasvetov, prav tako kot je tudi tokrat le on razvozlal vse tri uganke.«

Kralja je ganila iskrena otroška ljubezen in dejal je mladeniču: »Moj dragi prijatelj, ker si to storil, si mi še dvakrat ljubši kot doslej. Pokazal si, da imaš žlahtno

Pripovedništvo

in hvaležno srce. Meni pa si odprl oči. Spregledal sem in spoznal, kako potrebne so nam modrost, izkušenost in znanje starih ljudi, čeprav ne morejo več delati. Od danes naprej naj velja: Vsak naj se do starih ljudi spoštljivo obnaša! Sinovi in hčere pa naj bodo svojim staršem hvaležni in naj skrbe zanje do poslednje ure njih življenja.«

O besedilu vsebina

1. Na kratko obnovite pravljico.

2. V pravljici poiščite tipične značilnosti folklornega pripovedništva (ponavljanje, ljudska števila). Po čem se slovenska pravljica Pšenica – najlepši cvet razlikuje od pravljic, kakršna je na primer Pepelka?

3. Katere značilnosti pravljice prepoznate v Pšenici – najlepšem cvetu?

4. Katero je njeno najpomembnejše sporočilo? Ali menite, da to velja še dandanes?

5. Katera je vaša najljubša pravljica iz zgodnjega otroštva? Zakaj? Kdo vam jo je pripovedoval? Preberite jo še enkrat in razmislite, ali jo zdaj razumete drugače, kot ste jo v zgodnjem otroštvu. Ali se strinjate s tem, da so pravljice besedila za vsa življenjska obdobja? Odločitev utemeljite.

Delo na polju; panjska končnica

Sveti Lukež

Zlato rumeno sonce je že zatonilo, ko prideta Kristus in sveti Peter čez visoke gore na čudovito plodno poljano. Sredi te zelo prostrane poljane je stala hiša, okoli hiše pa je bilo mnogo raznega sadnega drevja. Zatrdno skleneta, da ostaneta tu in se odpočijeta pred dolgim potovanjem; zavila sta naravnost proti lepi beli hiši, ki je stala z licem proti njima med gostim in zeleno pernatim drevjem. Iz dimnika se je še visoko valil dim. Kuhali so večerjo za hlapce, dekle in najete. Ko prideta blizu hiše in stojita pod košatimi drevesi, jima nenadoma pride naproti prebrisana kmetica, ki jo koj nagovorita in jo zelo prijazno prosita za prenočišče.

»Nerada vaju prenočim,« reče žena, »čeprav se vama pozna po hoji, da sta dolgo na poti. Lukeža, mojega moža, ni doma, in utegnil bi se jeziti, če bi vaju vzela pod streho brez njegovega privoljenja.« Nazadnje se pa le vda, ker sta jo neznana moža neprestano prosila, naj bi ju uslišala, in se ni mogla več izgovarjati, a je rekla: »Usmilim se vaju, ker sta videti dobra človeka, naj mož pač poreče, karkoli hoče.«

Sveta moža, utrujena od dolge poti, nemudoma stopita v hišo, sedeta za mizo in čakata na večerjo. Večerja pa je bila kmalu na mizi, in ko odvečerjata, potegne sveti Peter iz žepa polno mošnjo in jame preštevati. Veliko ga je bilo. Ko ga preštejeta, molita in ležeta spat. Ženo so denarji zelo razveselili in zbujali v njenem srcu dobre in zelo slabe misli. Pogosto hodi na prag, stoji in gleda, kdaj se bo vrnil mož, kajti bila bi mu rada naznanila veselo novico in veliko srečo, ki se jima prav to noč ponuja. Ko pa mož pride, mu vse razodene: da sta pač lahko kmalu zelo srečna, ker sta se tu oglasila dva bogata popotnika, samo če privoli v njene misli. »Sreča se nam tako sladko smeje,« je dejala, »kakor še nikoli, samo da ne zamudiva ugodne priložnosti.« Mož je ves dragi dan hodil za denarjem, in čeprav si je prizadeval, ga ni nič dobil, zato mu je srce močno bilo, obšla ga je velika radost in takoj je nadvse rad sklenil, da se bo polastil tujega denarja. Gre v hišo in povpraša, kakor da o vsem ne bi nič vedel, kdo sta ta nenavadna moža. »Nič, nič, dragi Lukež,« pravi žena, »to sta dva popotna moža, a ker sta zelo utrujena, se tiho spravi spat v posteljo, da ju ne zbudiš.«

Sveti Peter je že trdno spal, Kristus pa ne, in vendar se je obnašal, kakor da sladko spi – seve, vedel je, kaj se bo zgodilo. Zakonca pa se spravita na denar, stikata po žepih, dokler ga ne najdeta. Pa kaj se zgodi. Kristus se oglasi, pokliče Petra in mu veli, da naj možu vrže čez vrat vože. Ko je Peter to storil, Lukež ni več človek, temveč vol. Žena to zapazi, spozna v popotniku Boga in ga prosi za milost – samo zaman. Ko napoči jutranja zarja, mora vol z njima. Vse dopoldne sta hodila po lepem, bogatem polju in prišla do kmeta, ki je oral z enim samim volom. Kristus mu ponudi svojega vola in mu priporoči, naj ga dobro krmi in dela z njim, kolikor mu je drago.

»Osorej k letu,« je rekel, »pridem ponj, samo skrbi, da ga ne boš sestradal in trpinčil.« Kmet je bil nadvse vesel lepega in močnega vola in obljubil, da ga ne bo preveč obremenjeval, da ga ne bo trpinčil in da ga bo dobro redil. Kristusu in svetemu Petru je to bilo pogodu in sta nadaljevala pot.

Mine leto in dan. Božja moža prideta zopet po isti poti in najdeta orača z volom na tisti njivi kot pred letom. Ko ju mož zagleda, se zelo prestraši, ker se je spomnil, da bo moral vrniti vola. Prosi in prosi zanj, a moral ga je vrniti, čeprav skrajno nerad, ker mu je pridno delal.

Toda vol ni služil zastonj; zanj je kmet precej plačal, posebno še, ker mu je vol delal pogodu. Ko sta šla proti Lukeževemu domu, je Gospod ukazal Petru, naj odvrže vože. Toda nov čudež. Vol je zopet človek – pravi Lukež. Kristus mu je dal denar, rekoč: »Na, to je tvoj denar! Zaslužil si ga in ga troši. Če pa bi vzel najine, bi jih ukradel. Pojdi in ne delaj več tako!« Odsihdob Lukež ni več zapustil Kristusa, bil je njegov zvesti učenec.

O besedilu

vsebina

1. Kdo sta Kristus in sveti Peter? Kdaj sta prišla na poljano? Opišite prizor, ki sta ga zagledala.

2. Zakaj kmetica sprva ni bila navdušena nad tem, da bi utrujena popotnika prenočila pri njih? Kaj je sklenila, ko je videla, da sta popotnika bogata?

3. Zakaj je Lukež brez premisleka sprejel ženin predlog? Kako ga je Kristus kaznoval? Kakšen je bil namen te kazni?

4. Sveti Lukež spada med legende, vendar zgodba poleg motivov iz krščanskega izročila vključuje tudi pravljične značilnosti. Kateri čudežni dogodki so opisani v pripovedi?

vrednotenje

5. Svetemu Lukežu, sprva kmetu, ki se je hotel polakomniti tujega imetja, je bil namenjen pomemben moralni nauk: porabiti je mogoče zgolj tisti denar, ki ga zaslužimo sami. Na tak nauk v ljudskem pripovedništvu so najpogosteje vplivale pridige. Ali je še vedno aktualen?

6. V SSKJ2 poiščite razlago besede legenda. V katerih pomenih jo uporabljamo dandanes? Navedite primere.

Legende pripovedujejo o življenju svetnikov in svetopisemskih oseb. Zlasti ljudske legende pa se ne ozirajo na zgodovinsko resnico, zato pogosto vsebujejo pravljične prvine. To velja tudi za Svetega Lukeža

koj – takoj

jame – začne

vože – vrv

osorej – ob tem času odsihdob – od takrat

Sveti Peter; motiv na panjski končnici

Slovensko ljudsko slovstvo

O lisici in volku

Lisica sreča volka. Prijazno ga pozdravi ter pravi: »Ej, dragi kumek volkec, kam pa tako klavrno? Ali vas tare nemara glad, da se držite, kot bi ne bili že najmanj tri dni zaužili ničesar? Če vam je ljubo, pa pojdite z menoj, vem za izvrstno pečenko!«

In šla sta volk in lisica ter prišla do hiše tam koncem vasi.

Tu de lisica volku: »Tam-le so svinjaki, v njih prav tolsti prašiči, glejte, da pridete do njih; jaz grem pa v hišo iskat si prigrizka.«

kumek – botrček de – reče

jame – začne glad – lakota

luckati – piti

telebast – neroden

Rečeno – storjeno.

Volk jame podkopavati svinjake, zvitorepka se pa dreti na pragu v hišo na vse grlo:

»V hlevu je tat, tat je v hlevu.«

Ljudje – mastili so se baš s kolinami – beže drug za drugim venkaj nad tata volka ter ga naklestijo prav pošteno.

Lisica se je med tem časom do sita najedla klobasic od lanskih prasic, pomočila nasičena gobec v skledo godle na peči, potem pa hajdi na plan.

V gozdu dohiti volka, ki se ji je prav otožen pritožil, kako neusmiljeno grdo so ga nabili.

»Kaj boš tarnal,« pravi lisica, »poglej mene, kako so šele meni stolkli glavo! Mislim, da mi gledajo na vseh koncih in krajih možgani iz glave. Joj, to boli, joj, to skeli! – Ali bi me hotel nesti?«

»Kaj,« odvrne volk, »nesel bi te naj, ko grem komaj sam?«

Končno se je pa volk vseeno dal pregovoriti ter si nabasal navzlic skelečim ranam zvito lisico štuparamo na svoj koščeni hrbet ...

Spotoma pa pravi lisica: »Bolnik zdravega nese, bolnik zdravega nese.«

»Kaj, če si zdrava, pa pojdi dol,« zakriči razkačeni volk.

»E, dragi kumek, nikar se ne hudujte nad mojimi besedami, saj vidite, da se mi meša,« se hlini lisica.

»Pa naj bo,« odvrne volk. »Če se ti meša, pa res ne veš, kaj govoriš.«

In prideta do mlake. V luži se je prav lepo zrcalila polna luna.

»Ali vidite,« pravi lisica volku, »kako velik kos sira je v mlaki? Vodo morava poluckati, pa bo sirek naš!«

Jela sta luckati vodo in luckati. Lisica je svoj gobček le namakala v vodo, dočim se je telebasti volk tako napil vode iz mlake, da je siromak – počil.

Prekanjena lisica je pa zasuknila svoj košati rep ter jo odkurila po gozdu naprej.

O besedilu

1. Kako sta predstavljena volk in lisica? Katere lastnosti bi jima pripisali?

2. V čem se živalska pravljica razlikuje od realistične ali pravljice s čudežno vsebino?

Pripovedništvo

Kako je nastal človek

Pred mijar leti so šli vsi bogovi pobirat rbéto. Kadar so to delali, so si pravili štorije in se puno smejali.

Onemu, ki je imel srebrno kožo, je pala na tla ena velika rbéta, tam pa je bila deska in rbeta je pala na to desko. V desko so bila vrezana usta, nos, oči, čelo, vse. Kadar je ta rbeta pala na desko, se je na njej naredil obraz od človeka. Eden od bogičev je prijel rbéto, pihnil je vanjo in obraz je ratal živ. Eko, tako je nastal prvi človek. Bil je žute barve, kakor ona rbéta.

Ti bogiči so naredili anka morje, reke, oblake in vse drugo: pili so sok od rbéte in ponjer so pišali na zemljo. Ta njihova voda je bila vrela, zato se je vale spremenila v meglo in oblake. Iz oblakov je začel padati dež, močno je padalo sedem dan in sedem noči in so nastale reke in te so napolnile morje. (Povedka iz vasi Žrnjovec)

Kako so naše vasi dobile ime?

Enkrat so živeli trije bratje in ena sestra. Njihov oče je bil grozno bogat, je bil gospodar vseh naših krajev. Umrl je brez testamenta. Po njegovi smrti so si otroci razdelili premoženje.

Prvi sin je rekel: »Moje bo od tule do tule.« Tako so ratale dve vasi, Utovlje in Dutovlje. Drugi je pokazal: »To bo moje in še pulje.« Na njegovem so ratale vasi Tomaj in Šepulje. Tretji sin je pa rekel: »Tukaj je ugodno. To bo moje.« In res ima naša vas, Godnje, ugodno lego. Smo na lepem kraju in trte dobro rastejo. Kadar sem že prej rekla, so imeli tudi punco. Ma ta punca je bila pravi križ za to hišo. Zato so kraju, ki ga je dobila, zrekli Križ.

O besedilu

vsebina

1. Obe povedki sta razlagalni. V kateri se pripovedovalec oz. pripovedovalka bolj razkrije? Navedite tisti del zgodbe, iz katere je to razvidno.

2. Kako prva povedka razlaga nastanek človeka in sveta? Po čem vemo, da je razlaga iz predkrščanskega časa?

3. Kaj razlaga druga povedka? Na kakšen način?

4. Povedke so namenjene pripovedovanju, zato je temu prilagojen tudi jezik. Ali je zapisana povedka enako prepričljiva kot pripovedovana? Zakaj tako menite?

vrednotenje

5. Čeprav je velik del slovstvene folklore nastal v srednjem veku, so besedila, ki jih je ljudstvo sprejelo za svoja, nastajala tudi pozneje. To je razvidno iz motivov, ki so povezani z družbenimi okoliščinami iz obdobja nastanka besedila. Raziščite folklorno dediščino v vašem kraju: katere običaje in z njim povezane pesmi ali zgodbe ohranjate, kako so dobili ime kraji v vaši okolici, katere ljudske pesmi pojete ob različnih družabnih priložnostih ipd. Zakaj je pomembno ohranjanje slovstvene folklore?

zrekli – imenovali

mijar – tisoč rbéta – pesa

puno – veliko

bogič – bog

žute barve – rumene barve

anka – tudi

ponjer – potem so pišali – opravljali malo potrebo

vale – takoj

Slovensko pismenstvo

Srednjeveška kultura na Slovenskem

V srednjem veku je pisno gradivo na Slovenskem nastajalo predvsem pri duhovščini v samostanih, pozneje pa tudi na dvorih visokega plemstva in v mestnih uradih, zlasti na Primorskem. Po letu 1000 so začeli nastajati samostani, ki so bili pomembna cerkvena, gospodarska, kulturna in izobraževalna središča. Prvi izobraženci so spodbujali prepisovanje knjig, ki so bile najpogosteje verskega značaja. Med njimi je bila lahko tudi posvetna literatura, kot je npr. kronika. Ob rabi latinščine se je sčasoma uveljavila tudi pisna raba domačih jezikov, nemščine in slovenščine.

Od 13. st. naprej se je razcvetelo arhitekturno, slikarsko in kiparsko ustvarjanje. V cerkvah so nastajale številne freske, v novonastalih mestih pa kamnite hiše, okrašene z gotskimi portali in okni.

Škof Abraham

Z začetki pismenstva je posredno povezana tudi Škofja Loka z okolico. V 11. st. je namreč to ozemlje Loškega gospostva pripadalo škofom iz Freisinga (slov. Brižinj). rokopis Brižinskih spomenikov je del obsežnejšega kodeksa, ki ga hranijo v münchenski knjižnici. Kodeks ima lesene platnice, oblečene v belo usnje. Nekoč je bil škofovski popotni priročnik, ki ga je uporabljal prvi zemljiški gospod Loškega gospostva –škof Abraham

Za samostane je veljal rek, da je »samostan brez knjižnice kot grad brez orožarne«. Med najbogatejšimi knjižnicami je bila knjižnica kartuzijanskega samostana v žičah, v katerem je bilo več kot dva tisoč knjig vseh ved. Ker je bilo takrat tudi v knjižnicah uglednih starih samostanov le nekaj več kot tisoč knjig, je bila knjižnica Žičke kartuzije med najbogatejšimi v tedanji Evropi. Svoje knjižnice so v poznem srednjem veku premogle tudi pomembne plemiške rodbine, kot sta Turjaška in Celjska.

Žička kartuzija nekdaj in zdaj

Sprva je bila izobražena le duhovščina, pozneje pa tudi plemstvo. Deklice plemenitega rodu so se v ženskih samostanih lahko naučile različnih spretnosti, kot so branje, ročna dela in lepo vedenje. V tem pogledu je bila edinstvena Barbara Celjska (1392–1451). Položaj prve dame v Evropi – bila je ogrska, pozneje pa še rimskonemška in češka kraljica – ji je zagotovila poroka z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim. Bila je nemirnega duha in gnala jo je silna želja po znanju. Oblikovala je svoj dvor, neodvisen od kraljevega, in tam namesto visokega plemstva zbrala izobražene ter visoko usposobljene ljudi. Spremljala je razprave mislecev svojega časa, govorila več jezikov tedanje Evrope, zanimali pa sta jo tudi astrologija in alkimija, ki jo je raziskovala v svojem laboratoriju na dvoru.

V srednjem veku je bil slovenski prostor vpet tudi v svet dvorne kulture in literature. največji nemški srednjeveški epik Wolfram von eschenbach (ok. 1170–ok. 1220)je dobro poznal ptujsko pokrajino in kraje okrog Boča. Natančno jih opisuje v viteškem romanu Parzival, v katerem je prepletel zgodbi o vitezu

Parzivalu in skrivnostnem gralu, kelihu s Kristusovo krvjo, ki ima magično moč.

Slovenski grad Borl je omenjen v nemškem viteškem romanu Parzival pesnika Wolframa von Eschenbacha. Na njem naj bi domoval osrednji junak romana Parzival, ki se kot eden od vitezov okrogle mize, podal v iskanje svetega grala.

Parzival; ilustracija iz rokopisa; rokopis, 15. st.

Barbara Celjska; ilustracija, 15. st.

Grad Borl

Obdobje prvih zapisov ali pismenstvo

Obdobje, v katerem so nastajali prvi zapisi v slovenskem jeziku, imenujemo pismenstvo; trajalo je do sredine 16. st., ko sta izšli prvi knjigi v slovenščini. Najstarejša zapisana slovenska besedila so predvsem prevodi in priredbe tujih predlog, ki so jih napisali tuji duhovniki. Nastajala so že od 9. st., ko je frankovski vladar Karel Veliki od duhovnikov –misijonarjev zahteval, naj molijo in pridigajo v jeziku ljudstva, med katerim širijo krščansko vero. To so bili spovedni obrazci, pridige, pesmi in krščanske

molitve, ki so bili izrazito cerkvenega in poučnega značaja. Med pomembnejše ohranjene jezikovne spomenike (beseda spomenik pomeni tudi kulturno stvaritev oz. pomembno delo iz preteklosti) spadajo Brižinski spomeniki ter Rateški in Stiški rokopis.

V spodnjem zapisu Janez Vajkard Valvasor opisuje, kako je vojvoda Valdungs utrjeval krščansko vero med Slovani na Kranjskem in Koroškem, potem ko je premagal poganske upornike.

Valvasor: Slava vojvodine Kranjske

valdungs – Valjhun

profos – vojaški ječar, krvnik

pogan – za kristjane pripadnik vere, ki Jezusa Kristusa ne priznava za Boga; malikovalski

malikovati – častiti nepravega boga; sv. Vergílij (pribl. 700–784), salzburški škof

Zmajeve zobe, s puntom zasejane, je razbil ostri meč, sejalce ali poglavarje vstaje so uničili krvniki in profosi; za iztrebljenje nevere pa se mu je zdel potreben drugačen meč, namreč dvorezni meč božje besede, pouk, menim, v osrečujoči veri in marljiv nauk poglavitnih delov krščanske resnice, zakaj poudaril je, da so z rezanjem in požiganjem bili pogani sicer telesno premagani, malikovalska blodnja pa še ne izžgana, temveč da se bo v njih še bolj vnel srd in ogorčenje zoper luč in da je treba pri bolniku, ki se je nalezel smrtne kuge, uporabiti za ozdravljenje ne srce slabeča, temveč srce krepilna zdravila. Zato je poslal k sv. škofu Vergiliju po nove pridigarje in učitelje, ki naj bi s svojo vnemo in z zvesto dušno pašo spodbujali s čredo vernikov, oropano nekaj let sem svojih pastirjev, k vztrajnosti, drugo, še pogansko misleče ljudstvo pa k opustitvi poganske zmote. Takoj je bilo poslanih šest duhovnikov, ki jih je vojvoda branil pred vsemi sovražniki krščanske vere.

Odlomek Prevedel Mirko Rupel

O besedilu

• Valdungsovo (Valjhunovo) širjenje krščanstva je v Uvodu h Krstu pri Savici opisal France Prešeren. Ali se njegov opis Valjhunovega boja za krščansko vero ujema z Valvasorjevim?

• Kako je Valjhun širil krščanstvo po vojaški zmagi nad pogani?

Brižinski spomeniki

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika 2 (ww.fran.si) raziščite pomene besede spomenik. Kateri del slovarskega sestavka se nanaša na Brižinske spomenike?

Najstarejši ohranjeni zapis v slovenskem jeziku so Brižinski spomeniki, ki so hkrati tudi najstarejše slovansko besedilo, napisano v latinici.

Brižinski spomeniki so nastali okoli leta 1000 ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Imenujejo se po bavarskem mestu Freising (slov. Brižinj), v katerem so leta 1803 našli obsežen latinski pergamentni zbornik bogoslužne vsebine in v njem odkrili tri zapise v slovenskem jeziku. Brižinski spomeniki niso izvirni, temveč so prepisi starejših predlog. Nemški duhovniki so jih uporabljali kot pripomoček pri širjenju krščanstva med Slovenci.

Zapisi obsegajo dva obrazca splošne spovedi ter pridigo o grehu in pokori. Pisava Brižinskih spomenikov je latinična, in sicer karolinška minuskula. Zapisana slovenščina je takšna, kakršna je bila na začetku svojega razvoja v samostojen jezik, ko še ni bila razdeljena na narečja. Del Brižinskih spomenikov je skrbno oblikovan v pridigarskem slogu, to pa je dokaz, da je tedanja slovenščina že presegla stopnjo pogovornega jezika za vsakdanjo rabo. Brižinski spomeniki imajo kulturni, jezikovni in krščanski pomen. Hranijo jih v državni knjižnici v Münchnu.

Pomemben je zlasti drugi Brižinski spomenik oz. pridiga o grehu in pokori. Gre za nagovor duhovnika, ki v kratki in pregledni obliki razlaga krščanski nauk o grehu in zveličanju. Najprej razloži, da je zaradi Adamovega izvirnega greha človeštvo prizadela vrsta nesreč, kot so skrbi, bolezni, smrt. Posledica tega je bila izguba raja. Nato vernike opomni, kako naj ravnajo, da bodo dosegli zveličanje. Odpovedati se je treba pregreham. Zgledujejo naj se po krščanskih mučenikih in svetnikih, ki so opravljali dobra dela za sočloveka. Na koncu pridige poziva h kesanju (spovedi): s pokoro si človek znova ponovno pridobi izgubljeni raj, ki ga bo užival šele po smrti, v nasprotnem primeru pa bo pogubljen.

Pridiga o grehu in pokori

Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti. Ker je bil z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje, po tem so na rod človeški

latinica – pisava, ki so jo najprej uporabljali za zapisovanje besed v latinščini, v srednjem veku pa so v njej zapisovali tudi druge jezike pergament – nestrojena živalska koža, obdelana tako, da je primerna za pisanje; stara listina, zapis karolinška minuskula se je razvila iz latinice in obsega samo male črke (minuskula pomeni mala črka). Ime je dobila po rodbini Karolingov, iz katere je izhajal frankovski vladar Karel Veliki. zveličati – narediti, da postane človek po smrti deležen večne sreče

bolečine in skrbi prišle, in bolezni, in po tem redu smrt. In vendar, bratje, spomnimo se, da nam tudi sinovi božji rečejo. Zato opustimo ta mrzka dela, ker so dela satanova: ko žrtvujemo, brata oklevetamo, kot tatvina, kot uboj, kot poltenosti naslada, kot prisege, ki jih ne spoštujemo, temveč jih prestopamo, kot sovraštvo. Nič pa od teh del ni bolj mrzko pred božjimi očmi. Morete zatorej, sinki, videti in sami razumeti, da so bili poprej ljudje v lice prav taki, kakor smo tudi mi, ter so dela Neprijaznega zasovražili, Božja pa vzljubili. Zatorej se zdaj v njih cerkvah klanjamo, in se jim molimo, in v čast njih pijemo, in obete naše jim nosimo za odrešitev teles naših in duš naših. Prav takšni pa moremo tudi mi še biti, če ista dela

začnemo delati, ki so jih oni delali Zakaj oni so lačnega hranili, žejnega napajali, bosega obuvali, nagega odevali, onemoglega

v imenu božjem obiskovali, mrzlega ogrevali, tujca pod krove svoje

vodili, v temnicah in v železnih

verigah uklenjene

obiskovali in v imenu

božjem jih tešili. S temi, s temi deli so se ti Bogu približali. Tako, sinki, se je tudi nam moliti prav temu vsevišnjemu Očetu Gospodu, dokler nas prav tja ne vseli, v cesarstvo svoje, ki je pripravljeno od konca do kraja izvoljencem božjim. In smo, bratje, pozvani in poklicani, pred njegovim obličjem se ne moremo za nikomer skriti, nikakor ubežati, temveč nam je stati pred stolom božjim z zoprnikom našim, z zlodejem starim, in se nam je pred božjimi očmi vsakemu s svojimi usti in s svojo besedo izpovedati, kar je na tem svetu vsakdo storil, bodi dobro, bodisi zlo. Zatorej na tisti dan, sinki, mislite, ko se ne bo kam skriti, temveč bo pred božjimi očmi stati in to pravdo imeti, ki sem jo napovedal. Naš Gospod, sveti Krist, ki je zdravnik teles naših in rešenik duš naših, pa je to poslednje zdravilo naposled postavil, in pokazal je, s katerim se nam je njemu odreči in se mu oteti. Prejšnji naši so hudo trpeli, kajti tepli so jih s šibami, in pri-

tiskali k ognju in žgali, in z meči sekali, in po lesu obešali, in jih z železnimi kljukami trgali. Mi pa zdaj z našo pravo vero in pravo izpovedjo isto moremo storiti, kar so oni s tem velikim trpljenjem storili. Zatorej, sinki, božje služabnike pokličite ter jim grehe vaše naštejte in izpovedani jim boste grehov vaših.

Zbornik oz. kodeks, v katerem je zapisano besedilo Brižinskih spomenikov, Bavarska državna knjižnica, München

O besedilu vsebina

1. Kdo je prvi človek oz. ded naš? Kako bi živel, če ne bi grešil?

2. Katere so bile zanj in za človeštvo posledice njegovega greha?

3. Od katerih dejanj skuša pridigar odvrniti vernike? Katera negativna dejanja navaja že Mojzesovih deset božjih zapovedi? Zakaj je po vašem mnenju na prvo mesto postavil »žrtvovanje«?

4. Pridigar vernike poziva, naj posnemajo prve kristjane in se približajo Bogu. S katerimi deli bodo to dosegli?

5. Zakaj je pomembno delati dobra dela?

6. V zaključnem delu pridige se pridigar sklicuje na Kristusa. Kakšno vlogo mu pripisuje?

7. Ali je tudi naslovnikom pridige namenjeno, da morajo trpeti tako kot prvi kristjani? Če ni, kako lahko to preprečijo?

8. V sklepnem delu pridigar pravi: Mi pa zdaj z našo pravo vero in pravo izpovedjo isto moremo storiti, kar so oni s tem velikim trpljenjem storili. S katero besedno zvezo omenja vero v poganske bogove? Ali je bila odločitev za krščanstvo svobodna?

9. V besedilu zasledimo vse tri časovne perspektive: sedanjik, preteklik, prihodnjik. Določite osrednji motiv za vsako časovno perspektivo posebej. jezik in slog

10. Brižinski spomenik II je lep primer govorniško privzdignjenega srednjeveškega liturgičnega sloga; je retorično-jezikovna mojstrovina, v kateri pridigar večkrat nagovori naslovnike. Izpišite besede, s katerimi jih nagovarja. Kaj doseže s tem retoričnim sredstvom?

11. Katera poimenovanja (sopomenke) uporablja pridigar za besedi hudič in bog?

12. Za slovesni privzdignjeni slog so značilne inverzije (obrnjen besedni red), kot je na primer ded naš. Poiščite še nekaj primerov inverzije.

13. Kot retorično sredstvo slovesno deluje tudi stopnjevanje. Poiščite dva primera.

14. V starejših besedilih je bil pogosto sredstvo za ustvarjanje ritma paralelizem. Poiščite ga tudi v pridigi iz Brižinskih spomenikov

15. S katero figuro v sklepnem delu pridige izrazi nasprotje med preteklostjo in sedanjostjo?

vrednotenje

16. Kakšen pomen imajo Brižinski spomeniki za Slovence v sodobnem času?

Pridiga ali homilija (lat. homilis – ponižen, posluša božjo besedo, ki jo izreče duhovnik) je polliterarna književna vrsta, ki je bila od 4. st. najpomembnejša oblika krščanske književnosti za potrebe bogoslužja. Pomembna polliterarna vrsta je ostala še v obdobju protestantske in zlasti katoliške cerkvene književnosti od 16. do 18. st., ko je dosegla svojo najvišjo raven.

Drugi srednjeveški rokopisi v slovenskem jeziku

Rateški rokopis je nastal med letoma 1362 in 1390 nekje okoli Kranjske Gore ali Podkorena. Jezik v njem je zelo starinski, zato sklepajo, da je tudi ta rokopis zgolj prepis še starejšega zapisa. Vsebuje tri krščanske molitve: očenaš, zdravamarijo in apostolsko vero.

Stiški rokopis iz prve polovice 15. st. je nastal v samostanu Stična. V jeziku so opazne značilnosti dolenjskega narečja, iz besednega zaklada in načina tvorbe povedi pa lahko ugotovimo, da je imela ob nastanku tega besedila velik vpliv na slovenski jezik nemščina. Rokopis je zanimiv po tem, da je v njem prvič zapisana slovenska ljudska pesem, in sicer prva kitica velikonočne pesmi Naš gospod je od smrti vstal Stiški rokopis hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

Naš gospud je od smrti vstal

Naš gospud je od smrti vstal od nega bridke martre; nam je se veseliti, on nam hoče trošti biti.

Kyrie eleison

Starogorski rokopis iz konca 15. st. so našli na Stari Gori (pri Gorici), vzhodno od Čedada. V njem je duhovnik Lavrencij iz Mirnika ob Idriji leta 1492 zapisal iste molitve, kot jih vsebuje Rateški rokopis. Vsi navedeni zapisi so verske vsebine, saj so nastali zaradi cerkvenih potreb. V njih sicer zasledimo narečne značilnosti, vendar so ob primerjanju rokopisov domnevali, da je že takrat obstajala nadnarečna oblika pisne slovenščine.

Med ohranjenimi jezikovnimi spomeniki so tudi redki posvetni zapisi. Tako je neki Martin iz Škofje Loke zapisal imena slovenskih mesecev: prosinec, sečan, sušec, mali traven, veliki traven, bobov cvet, mali srpan, veliki srpan, poberuh, listognoj, kozoprsk, gruden.

kyrie eleison –Gospod, usmili se

Rateški rokopis, 14. st Stiški rokopis, 15. st.Starogorski rokopis, 15. st.Škofjeloški rokopis, 15. st.

Slovensko pismenstvo

rokopisi

Slovenščina je našla mesto tudi v eni od pesmi nemškega pesnika Ulrika Lichtensteinskega, ki so ga ob prihodu na Koroško pozdravili z besedami: Buge waz primi, gralva Venus.

Srednji vek so zaznamovali tudi kmečkih upori, ki so zajeli številne evropske dežele, zato ni presenetljivo, da so bile prve tiskane besede povezane z njimi. Na nekem nemškem letaku iz leta 1515 so bile natisnjene prve slovenske besede, in sicer začetek uporniške pesmi Le vkup, le vkup uboga gmajna in geslo Za staro praudo

Najstarejši ohranjeni zapisi so dragocene priče razvoja slovenščine, kljub temu pa v srednjem veku še ne moremo govoriti o zavestnem ustvarjanju v slovenskem jeziku. To se je pojavilo šele v dobi reformacije, ko so izšle prve knjige v slovenščini.

Odmev

Iz obdobja pismenstva ni ohranjenih veliko dokumentov in še ti so shranjeni v samostanskih knjižnicah ali srednjeveških arhivih, ki niso dostopni javnosti. Zato je vsako odkritje novega besedila toliko bolj dragoceno. Leta 2016 so v samostanu Heiligenkreutz v bližini Dunaja našli latinski rokopis z desetimi števniki v zgodnji slovenščini 12. st., ko ta še ni bila razdeljena na narečja in je še poznala nosne glasove. To je drugo najstarejše ohranjeno besedilo v slovenščini, saj so poznejši rokopisi iz 14. st. V slovenščini 12. st. so se števniki glasili takole: edno, drugi, tretji, čtiri/štiri, pęt (pent), šest, sed m, os m, devęt (devent), desęt (desent).

Podoba Ulrika Lichtensteinskega v Manessejevem rokopisu; 14. st.

Janez Menart

Srednjeveške pridige in balade

Pred iznajdbo tiska so pomembne dogodke zapisovali kronisti. Kronike so se po navadi začele ali končale z besedno zvezo Anno Domini (Leto Gospodovo). Tako je svojo pesem o srednjeveškem kronistu naslovil tudi Janez Menart.

Anno Domini

Pri oknu v stolpu kloštra, zazrt v rumenkast list, sloni s peresom v roki za pultom brat kronist.

Pod zidom sredi dvora šumlja rumena lipa in v vetru s koncem veje po šipah láhno tipa.

Z nje list za listom pada, kot dnevi z veje let.

V zidovih je samota, tam zunaj širni svet.

Tam zunaj je življenje, je sreča in je beda, so rojstva, svatbe, smrti, hrup reda in nereda.

Tam zunaj je vrvenje, tam od vasi do mest drži sem, tja vse polno stezá, poti in cest.

Tam tehtajo tovóre, tam za srebrne funte zastavljajo gradove, vasi, ljudi in grunte.

Tam meč se križa z mečem za pravdo in za čast, a s krono se Stanôvi za davke in oblast.

Tam Oger kolje carske, tam kuga, glad morita, tam po cerkvàh iskrijo se turških konj kopita.

Tam sijejo dvorane, tam v zvenu polnih kup se spletajo zarote in v vino stresa strup.

Tam v neprestanih sporih zaradi hub in tlake moré graščaki kmete in puntarji graščake –tam zunaj je življenje, ki pljuska noč in dan čez hribe, čez doline ob stari samostan.

A on, kronist, ob pultu s pomakanjem peresa samoten, tih, pozabljen si služi pot v nebesa.

In gleda to življenje, ki s smrtjo se bori, in ve: kar on zapiše, le tisto preživi.

In marsikaj zapiše, a marsikaj ni vse –opat pove mu sproti: to da in tega ne.

klošter – samostan

brat – frater, član samostanskega reda, ki ni duhovnik

srebrni funt – funt srebra, denarna enota grunt – kmetija kot enota fevdalne posesti stanovi – deželni stanovi, poleg deželnega kneza oz. cesarja najvišja oblast posamezne vojvodine carski – cesarski vojaki huba – enote zemljiške posesti v obsegu približno 15–20 ha puntarji – uporniki opat – predstojnik večjega samostana

O besedilu

1. Predstavite razliko med kronistovim svetom v okviru samostanskih zidov in življenjem drugih ljudi. Kakšno podobo življenja v srednjem veku izrisuje pesem?

2. Katero nalogo opravlja kronist? Iz katerega verza je razvidno, da razmišlja o smiselnosti svojega početja?

3. Kateri dogodki pritegnejo njegovo pozornost? Ali zapiše prav vse?

4. Kakšno mnenje o življenju v srednjem veku ste si ustvarili na podlagi prebranih besedil in poznavanja zgodovinskih dejstev?

Renesansa

Odkritje človeka in sveta

Leta 1482 je Leonardo da Vinci milanskemu vojvodi napisal pismo, v katerem mu je predstavil svoja znanja: »… Skonstruiram lahko mostove; lahko naredim tudi top, ki je lahek in enostaven za premikanje; … v obdobju miru lahko popolnoma zadovoljim Vaše potrebe po stavbah, tako javnih kot zasebnih; …. lahko izdelam skulpture v marmorju, bronu in glini, tudi v slikarstvu lahko naredim toliko kot vsak drug, kdor koli že je.« (Odlomek)

Pismo odseva duh nove dobe, ki v središče postavlja dejavnega človeka. Renesančne učenjake so krasili vsestransko znanje, radovednost in ustvarjalnost, številni med njimi so bili misleci, znanstveniki in umetniki hkrati.

Srednjeveško miselnost, da je človek le neznaten delček minljivega sveta in da si mora prizadevati za Bogu všečno življenje, je zamenjal humanistični pogled, po katerem postane merilo vsega človek s svojim razumom, čutnostjo in zmožnostmi. Risba Leonarda da Vincija prikazuje človeka, ki se hkrati dotika kvadrata in kroga; kvadrat naj bi simboliziral tuzemski okvir, krog pa vesolje. V prenesenem pomenu človek povezuje tuzemsko (kvadrat) in večno (krog). Človek je torej središče vsega.

Leonardo da Vinci: Človek v krogu in kvadratu; risba iz Vitruvijevih razprav, ok. 1490

Humanistični misleci so na podlagi poskusov in natančnih opazovanj odkrivali čedalje več znanstvenih dognanj, ki so jih tedanja Cerkev in univerze dojemale kot bogokletna in nevarna. V srednjem veku so vesolje preučevali teologi, ki so trdili, da je Zemlja središče sveta oz. vesolja, v 16. st. pa je poljski astronom Nikolaj Kopernik po temeljitih opazovanjih ugotovil, da se Zemlja skupaj z drugimi planeti našega Osončja vrti okrog Sonca (heliocentrizem). Njegovo trditev je potrdil Galileo Galilei, ki je tako izpopolnil teleskop, da je z njim natančno opazoval vesolje. Pogumni posamezniki, ki so s seciranjem preučevali človeško telo, pa so veliko prispevali k napredku medicine.

Henry-Julien Detouche: Galileo Galilei predstavlja svoj teleskop; ok. 1900

15. in 16. st. je bilo obdobje velikih humanističnih idej, ki jim je ok. leta 1450 dal krila izum tiska in jih razširil med ljudi. Med drugimi je bila tedaj natisnjena tudi Hvalnica norosti, v kateri je Erazem Rotterdamski zahteval reformo Cerkve. Verski reformator Martin Luther je nasprotoval življenju cerkvenega vrha, saj je bilo to po njegovem mnenju neprimerno, pohujšljivo in razkošno. Javno je zavračal prodajo cerkvenih služb in odpustkov, s čimer so cerkveni dostojanstveniki pravzaprav odplačevali svoje dolgove. Njegov protest so po severni Evropi širili zlasti tisk in pridigarji. Prva knjiga iz Gutenbergove tiskarne je bila najbolj iskano in brano delo – Sveto pismo v nemškem jeziku. Za časa reformacije se je povečala potreba po tem, da bi ljudje sami znali brati Sveto pismo, zato se je precej povečalo število natisnjenih prevodov. S tiskom se je razširila tudi uporaba propagandnih besedil, kot so denimo letaki za množice, ter listov z novicami (predhodniki časopisov). Začela se je doba množičnih medijev.

Številne odprave pomorskih raziskovalcev so v 16. st. Evropi razkrile neznane svetove in ozemlja, nova ljudstva ter nove živalske in rastlinske vrste. Pripomogle so tudi k nastajanju vse natančnejših zemljevidov. Nekatere najpomembnejše odprave:

• leta 1488 je Bartolomeu Dias obplul Rt dobrega upanja;

• leta 1498 je Vasco de Gama mimo Rta dobrega upanja priplul do jugozahodne obale Indije;

• leta 1492 je Krištof Kolumb priplul na Bahame in odkril Ameriko;

• leta 1522 se je odprava Ferdinanda Magellana pod vodstvom Juana Sebastiána Elcana (Magellan je na poti umrl) vrnila s tri leta trajajočega potovanja okoli zemeljske oble.

John Vanderlyn: Izkrcanje Krištofa Kolumba na Karibih; 1846

Tiskanje knjig s premičnimi črkami in številkami so izumili in razvili Gutenberg, Fust in Schöffer.

Martin Luther (1483–1546)

Erazem Rotterdamski (1466–1536)

Čas sprememb na vseh področjih življenja

Na prelomu iz srednjega v novi vek so se v Evropi zgodile velike ekonomske in družbeno-politične spremembe. V gospodarstvu se je z nastajanjem manufakturnega načina dela že nakazovala nova družbena ureditev – kapitalizem, velika geografska odkritja so odprla nove možnosti za trgovanje, okrepila se je tudi moč meščanstva. S spremenjenimi družbenimi razmerami se je začel spreminjati tudi pogled na svet in človeka.

Že v 14. st. se je začel zaradi odpora do sholastične miselnosti uveljavljati humanizem, nova kulturno -idejna smer, ki je s prevrednotenjem antične filozofije in kulture v ospredje postavila človeka, človekove naravne pravice in potrebe. Od tod izhaja tudi ime nove filozofije: beseda humanum namreč v latinščini pomeni človeško.

Nova miselnost se je najprej razširila v bogatih mestih severne Italije (Bologna, Padova, Firence), pozneje pa tudi v druge zahodnoevropske dežele. Spodbudila je hiter razvoj znanosti, nova spoznanja o svetu in vesolju, odkrivanje novih dežel, za revolucijo v duhovnem smislu pa je poskrbelo Gutenbergovo odkritje tiska, saj je s tem postalo znanje dostopnejše.

Humanizem je zelo vplival na vse vrste umetnosti, tudi na besedno. Humanisti so bili po večini izobraženi meščani in delno plemiči, ki so se ukvarjali z antično literaturo, študirali grščino in latinščino, brali antična dela ter pisali teoretične spise in tudi literarna dela v latinščini ali pa že v ljudskih jezikih. Hkrati z zanimanjem za antiko se je namreč pove-

čalo tudi zanimanje za ljudske jezike in slovstveno folkloro. Prav v tej so dobili navdih za ideje pravičnosti, enakosti med ljudmi in veselja do življenja. Mednarodni jezik znanosti je bil še vedno latinščina. Med prvimi humanisti sta bila na primer književnika Francesco Petrarca in Giovanni Boccaccio, eden od najpomembnejših humanistov pa je bil Erazem Rotterdamski (1466–1536), čigar dela so vplivala tudi na Primoža Trubarja, začetnika slovenske književnosti. To gibanje je italijanska mesta preplavljalo skoraj dvesto let, v 16. stoletju pa se je razširilo tudi v Francijo, Španijo, Anglijo, Nemčijo, Nizozemsko in v Dalmacijo, zlasti v Dubrovnik.

Poglavitne značilnosti humanizma so:

• odmik od srednjeveške miselnosti (nasprotovanje Cerkvi) – od zazrtosti v onstranstvo v usmerjenost v tostranstvo;

• občudovanje narave in harmonije stvarstva ter človekove telesne in duševne lepote;

• poudarjanje interesov posameznika pred interesi skupnosti (individualizem);

• poudarjanje čutnih zaznav (senzualizem);

• negovanje telesne in duhovne lepote po antičnih merilih (esteticizem);

• poudarjanje moči razuma (racionalizem);

• razvijanje močne osebnosti (individualizem).

Humanizem je vplival tudi na protestantsko gibanje v Evropi; Primož Trubar je humanistično miselnost spoznaval v Trstu pri škofu Bonomu.

Prvi zemljevid sveta, na katerem je vrisana tudi Amerika. Martin Waldseemüller, 1508, Britanski muzej, London

Umetnost znova odkriva človeka

Z izrazom renesansa (fr. renaissance – preporod ali vnovično rojstvo) imenujemo splošno umetnostno smer, ki se je v 14. st. razvila pod idejnim vplivom humanizma najprej v bogatih italijanskih mestih, v večini drugih zahodnoevropskih dežel pa v 16. st. V tem obdobju so se na vseh umetnostnih področjih sprostile velikanske ustvarjalne energije, naravnost izjemni pa sta bili količina in kakovost likovne umetnosti (Michelangelo, Leonardo da Vinci, Rafael, Tizian, Dürer idr.). Tej je najprej sledila književnost, nato pa še glasba. Umetniki so bili vsestransko izobraženi in nadarjeni ljudje: tako na primer Leonardo da Vinci ni bil samo slikar, ampak tudi matematik, mehanik, graditelj, učenjak in izumitelj; Michelangelo je bil kipar, arhitekt, slikar in pesnik. Kljub izrazitim vplivom antične umetnosti in kulture je na renesančne umetnike s snovjo in motivi zelo vplivala tudi srednjeveška književnost. Motive za svoja dela so našli v trubadurski liriki in poeziji sladkega novega sloga (it. dolce stil nuovo), v srednjeveški epiki, kratkih humornih zgodbah itn.

Renesančna književnost je posvetna, življenjska, vsebinsko, zvrstno in oblikovno pestra. V tem obdobju so se enakovredno razvile lirika, epika in dramatika. Uveljavili so se roman v sodobnem pomenu besede, sonet, novela kot krajša pripovedna vrsta v prozi, poleg tragedije in visoko razvite učene komedije (it. commedia erudita) so uprizarjali še improvizirano komedijo (it. commedia dell‘arte), ki je nadaljevala srednjeveško tradicijo fars.

Italijanska renesančna kultura se je razmahnila že v 14. st. (zgodnja renesansa — Petrarca, Boccaccio), dosegla vrh okoli leta 1500 (visoka renesansa —

Leonardo da Vinci, petrarkisti), po letu 1550 pa je

začela upadati (pozna renesansa). V drugih evropskih deželah se je razvila pozneje in za krajši čas (trajala je samo med letoma 1500 in 1600) ali pa se kot umetnostno obdobje sploh ni uveljavila. Med najvidnejšimi predstavniki pozne renesanse sta Miguel de Cervantes Saavedra (Španija) in William Shakespeare (Anglija).

Od druge polovice 16. st. se je v Evropi že uveljavljal barok, za katerega je bilo v književnosti značilno izražanje nasprotja med telesnostjo in duhom, med strogim odrekanjem užitkom (askezo) in poudarjeno čutnostjo, uživanjem in minljivostjo. Vse to se je kazalo v izumetničenem slogu in z nejasnimi prispodobami. Nekatere lastnosti tega sloga so opazne že v zadnjih Cervantesovih in Shakespearovih delih.

Giorgio Vasari: Šest toskanskih pesnikov. Z leve: Petrarca (tretji), Boccaccio (četrti), Alighieri (peti). Olje na platnu, 16. St., Inštitut za umetnost, Minneapolis

rojstvo Petrarce

1313 rojstvo Boccaccia

1564 rojstvo Shakespearja

1547 rojstvo Cervantesa

1456 izid Gutenbergove Biblije 1500 1600

1550 izid prvih slovenskih knjig Uvod

Pesništvo

Renesančno pesništvo se je oplajalo v trubadurski liriki in sladkem novem slogu, ki je že razvil sonet kot eno izmed najpomembnejših pesniških oblik. Razvoj sonetne oblike je dokončal Dante Alighieri, še obogatil pa ga je prvi in osrednji pesnik renesanse Francesco Petrarca, ki je s svojimi motivi, slogom in metaforiko navdihoval sodobnike (Michelangelo Buonarroti, Pierre de Ronsard, Louise Labé idr.) in kasnejše generacije pesnikov in pesnic.

Francesco Petrarca

Canzoniere

Med največje pesnike v svetovni književnosti uvrščamo italijanskega pesnika Francesca Petrarco, ki je s svojimi soneti še stoletja vplival na lirske pesnike. Kateri slovenski pesnik iz 19. stoletja je bil še posebej znan po svojih sonetih?

O avtorju

Francesco Petrarca, italijanski pesnik, filozof in teolog, se je rodil leta 1304 v Arezzu. V Montpellieru in Bologni je študiral pravo, nato pa vse življenje služboval pri visokih cerkvenih dostojanstvenikih. Veliko je potoval po Evropi, ves čas pa ga je spremljala pesniška slava, saj je bil že zelo zgodaj – pri 37 letih – kot »poeta lavreatus« ovenčan z lovorovim vencem, najvišjim priznanjem za pesnike tedanjega časa. Velja za prvega evropskega humanista, vnetega zbiralca antičnih rokopisov in častilca rimske kulture. Umrl je v Arqui leta 1374.

Delo

Petrarcovo literarno delo je obsežno in raznovrstno. Pisal je predvsem v latinščini (razprave, pisma, zgodovinski ep Africa), precej pomembnejša za razvoj renesančne književnosti pa je zbirka Canzoniere (it. Knjiga pesmi), ki je njegovo edino delo, napisano v italijanščini. Zbirka je nastajala od leta 1327 do njegove smrti. Obsega 367 pesmi, večina pa jih je posvečena Lauri de Noves, poročeni de Sade, ki naj bi jo prvič srečal na veliki petek, 6. aprila 1327, v cerkvi v Avignonu in se vanjo zaljubil na prvi pogled. Laura je postala njegova pesniška muza, Petrarca pa je s svojimi ljubezenskimi pesmimi postal najvplivnejši ustvarjalec ljubezenske poezije.

Francesco Petrarca je v ljubezenski poeziji izhajal iz srednjeveške tradicije opevanja ljubezni do nedosegljive ženske: občudoval je njeno lepoto in krepost, izražal otožnosti zaradi neuslišane ljubezni in obup zaradi njene nedostopnosti.

Njegovi predhodniki so trubadurski liriki 12. in 13. st. ter italijanski pesniki, predvsem Dante Alighieri. Petrarca se je kot predstavnik nove dobe in eden od začetnikov humanizma v pojmovanju ljubezni premaknil od duhovnega k čutnemu. Njegova Laura je manj idealizirana in bolj življenjska kot Dantejeva Beatrice; do nje čuti zelo raznovrstna čustva, zaradi katerih doživlja tudi notranje boje. Ljubezen do Laure je najpogosteje ubesedil v obliki soneta, stalni pesniški obliki, ki se je v italijanski književnosti pojavila že v 13. st., njen sloves in priljubljenost pa je okrepil prav Petrarca.

Stran iz rokopisne izdaje Canzonier, 14. st.

Sonet št. 61 je napisal kmalu po srečanju z Lauro, približno med letoma 1327 in 1329.

Sonet št. 61

O, blažen bodi čas pomladnih dni in blažen mesec, leto, blažen kraj, kjer bil od dvoje lepih sem oči tako prevzet, da sem njih suženj zdaj.

In blažen prvi grenko sladki vzdih, ki z Amorjem me v eno je spojil, in blažen lok, puščice, ki od njih v srce krvave rane sem dobil.

In blažene želje, solze in vzdihi in še besede mnoge, brez števila, ki z njimi klical drago sem ime.

In blaženi naj bodo vsi ti stihi, ki njo slave, in misel, ki le nje, le nje se je za vselej oklenila.

Prevedel Ciril Zlobec

cvetja Flora.

Sandro Botticelli: Primavera;

Na Botticellijevi sliki Primavera (Pomlad) se ljubezen simbolno povezuje s pomladjo. V središču je upodobljena boginja ljubezni Venera, nad njo je Kupid. Skrajno desno je upodobljen Zefir, veter pomladi, ki ugrablja nimfo Hlorido, na njeno mesto stopa boginja

tempera na panelu, 15. st., Galerija Uffizi, Firence

Pesništvo Renesansa

O besedilu

Vsebina

1. Kateri dogodek v življenju pesniškega subjekta je bil po njegovem mnenju najpomembnejši? Na kateri čas se nanaša predstavljeno doživetje?

2. Kako pesniški subjekt doživlja svojo ljubezen: kot duhovno (večno), zemeljsko (minljivo) ali kot eno in drugo? S katerim pridevnikom to ponazori?

3. V katerem delu pesmi prvič omeni ljubljeno osebo? Kaj ga je očaralo pri njej? Ali ima to kakšno simbolno vrednost?

4. Ali mu ljubezen prinaša samo srečo? S katero podobo iz mitologije ponazori svoja čustva?

5. Pesniški subjekt je svojo ljubezen povezal s poezijo (glejte zadnjo kitico). Kaj s tem sporoča o trajnosti ljubezni in svojem odnosu do poezije?

Jezik in slog

6. Pesem je bogata s pesniškim figurami, na primer z različnimi vrstami ponavljanj. Kaj se ponavlja v spodnjih primerih?

In blažene željé, solzé in vzdihi Ponavljanje na začetku zaporednih verzov in še besede mnoge, brez števila ... ali stavkov imenujemo anafora

... in misel, ki le nje, Ponovitev zadnje besede v verzu na začetku le nje se je za vselej oklenila. naslednjega verza imenujemo anadiploza

7. Preštejte, kolikokrat se v pesmi ponovi pridevnik blažen. Kako toliko ponovitev te besede vpliva na vaše doživljanje pesmi?

8. Kako bi razložili besedno zvezo krvave rane v verzu v srce krvave rane sem dobil? Kako imenujemo uporabljeno pesniško figuro?

9. Preberite razlago o značilnostih soneta na strani 173 in ugotovite, ali vse značilnosti veljajo tudi za sonet številka 61.

Vrednotenje

10. Ljubezenska poezija je vedno aktualna. Petrarca v svojih pesmih opeva tako duhovno kot tudi zemeljsko ljubezen, prav po tem pa se razlikuje od trubadurske lirike, ki je opevala »ljubezen z daljave«. Katerega sodobnega pesnika ljubezenske poezije poznate (besedilo je lahko tudi uglasbeno)? V čem se sodobne izpovedi razlikujejo od Petrarcove izpovedi?

11. Najnovejši prevod zbirke Canzoniere v slovenščino je delo prevajalca Srečka Fišerja. Poslušajte pogovor o njegovem pogledu na Petrarcovo delo (https://365.rtvslo.si/ arhiv/sobotno-branje/174827613,17:14). Kako prevajalec ocenjuje posebnosti in aktualnost Petrarcove poezije? Zapišite tri primere njegovega vrednotenja.

O njem radi rečejo, da je bil narcis, ki si je vse življenje ogledoval le sebe in svoje čustvo. No, pač prototip lirskega pesnika: kateri lirski pesnik ni narcis, navsezadnje gre vedno za zrcaljenje sveta v sebi ali sebe v svetu?

Mogoče je njegov greh le, da je boljši.

Srečko Fišer, prevajalec

Italijanski sonet (lat. sonus – zvok, zven) je pesemska oblika iz štirinajstih verzov, najpogosteje enajstercev, ki so združeni v štiri kitice. Prvi dve sta štirivrstični (kvartini), zadnji dve pa trivrstični (tercini). Verz je italijanski enajsterec ( – – – – – ).

V kvartinah je rima navadno oklepajoča (abba) ali prestopna (abab), v tercinah pa je različna (po večini verižna: aba bcb).

Tudi po notranji zgradbi je sonet navadno dvodelna pesem: v prvih dveh kiticah (kvartinah) razvije temo ali poda poglavitno prispodobo, v tercinah pa poda sklep in idejo ali razloži pomen prispodobe iz prvih dveh kitic.

Petrarkizem je posnemanje Petrarcovega načina izražanja ljubezenskih čustev v sonetni obliki. Pesniški subjekt obožuje in slavi ljubljeno žensko: po eni strani ga prevzemata blaženost in upanje, po drugi pa obup in strah pred zavrnitvijo. Petrarkizem se je razširil v vseh evropskih književnostih, tudi v slovenski, npr. pri Francetu Prešernu in Dragotinu Ketteju.

Odmev

• V antični Grčiji so pesniški navdih pripisovali muzam, hčeram Zevsa in boginje spomina Mnemosine, v novem veku pa so boginje zamenjale ljubljene ženske, ki so bile po navadi nedosegljive. Tako je Petrarca opeval ljubezen do Laure, komu pa sta svoje verze namenjala France Prešeren in Dragotin Kette?

• Preberite soneta slovenskih pesnikov in ju primerjajte s Petrarcovim. Kaj jim je skupno in v čem se razlikujejo? Kaj je pri ljubljenih osebah očaralo vse tri pesnike? Iz katerih verzov lahko to ugotovimo?

Je od veselga časa teklo leto

Je od veselga časa teklo leto, kar v Betlehemu angelcov hozana je oznanila, de je noč končana, dvakrat devetsto triintrideseto.

Bil velki teden je; v soboto sveto, ko vabi môlit božji grob kristjana, po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana! v Trnovo, tje sem uro šel deséto.

Trnovo! kraj nesrečnega imena; tam meni je gorje bilo rojeno od dveh očesov čistega plamena.

Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, v srce mi padla iskra je ognjena, ki ugásnit se ne da z močjo nobeno.

France Prešeren

Kapitelj – cerkev  sv. Nikolaja v Novem mestu, kjer je Dragotin Kette prvič srečal Angelo Smola

Zakaj sem bil v kapiteljnu

Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj! ...

Tam stala pred oltarjem razsvetljenim in v lila-krilu, s slamnikom rumenim, žarela je ko v jutru rosni maj.

Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj — — — S pogledom, bratci, ah, s pogledom enim zažgala luč mi v srcu zapuščenem — vgasnila jo takoj na vekomaj ...

Zdaj iščem, iščem je povsod okrog, zdaj v upu rdeč, zdaj v strahu smrtnobled, zdaj v cerkve grem, zdaj v ulice, zdaj v log.

Zaman! — — — Na nebu se prikaže lep komet, izgine spet, a vedi večni Bog, kam pojde on v neznani daljni svet.

Dragotin Kette

Laura krasi Petrarco z lovorovim vencem; miniatura iz rokopisne izdaje Canzonier, 14. st.

Louise Labé

Louise Labé je ena izmed najpomembnejših pesnic v zgodovini francoske poezije. Bila je prva na Francoskem, katere soneti so dosegli umetniške vrhove. Kje so po vašem mnenju razlogi za to, da se je v zgodovino svetovne književnosti zapisalo malo pesnic, ki bi uživale spoštovanje svojih sodobnikov?

O avtorici

Louise Labé se je ok. 1524 rodila v Lyonu v družini bogatega vrvarja, zato so jo imenovali tudi La belle cordiere (fr. Lepa vrvarka). Mati ji je kmalu umrla, oče pa ji je omogočil dobro izobrazbo; znala je več jezikov, brala je literaturo v latinščini, bila odlična glasbenica (igrala je na lutnjo), odlikovala se je v jezdenju in borilnih spretnostih ter sodelovala celo na turnirjih. Po poroki z lionskim vrvarjem, s čimer je okrepila očetovo podjetje, je začela tudi sama pisati poezijo. Leta 1565 se je zaradi slabega zdravja umaknila na svojo podeželsko posest zunaj Lyona, kjer je tudi pokopana.

Delo

Leta 1555 je pesnica objavila Dela Louise Labé Lionske, ki med drugim vsebujejo poslanico v prozi mestni plemkinji Clemence de Bourges (gl. odlomek na str. xxx), v kateri je spodbujala ženske k pisanju, spis Debata o norosti in ljubezni, štiriindvajset sonetov in tri elegije. Njeni ljubezenski soneti so pisani v tradicionalni obliki italijanskega soneta, čeprav se je v francoski književnosti uveljavil t. i. francoski sonet, ki se od italijanskega razlikuje po razporeditvi rim in verznem ritmu.

V Sonetu št. 8 pesniški subjekt ponazori nasprotne učinke, ki jih ima lahko ljubezen na človeka, in svari pred predajanjem čustvom, saj se ljubezen z zaljubljeno osebo samo igra, dokler je na vrhuncu sreče ne potisne v obup.

Sonet št. 8

Živim, umiram; tonem in gorim. Neznosno mi je vroče, ko je mraz; življenje je premehko, pretrd čas, veselje je pomešano s skrbmi.

Ko jočem, se naenkrat še smejim. In skoz užitek slišim težki glas. Kopni blaginja, moja večna last. Obenem se sušim in zelenim.

Tako Ljubezen se igra z menoj. Na skrajnem vrhu stiska čudno mine, da sem naenkrat zunaj bolečine.

Ko pa verjamem, da je trden ta opoj in da sem na vrhuncu nore sreče, me vrže spet nazaj, v vir nesreče.

Prevedel Boris A. Novak

O besedilu

Vsebina

1. V nekaj povedih izrazite svoje doživljanje soneta. Kaj sporoča bralcu? Ali se strinjate s sporočilom pesmi?

2. Kakšen učinek ima ljubezen na pesniški subjekt? Ali lahko nadzoruje svoje občutke?

3. Zakaj je beseda ljubezen zapisana z veliko začetnico? Katere lastnosti ji pripisuje pesnica?

Jezik in slog

4. Celotna pesem temelji na nasprotjih. Poiščite jih in razložite. Katere pesniške figure še prepoznate?

Vrednotenje

5. Sonet Louise Labé primerjajte s Petrarcovim. V čem sta si podobna in v čem se razlikujeta? Čigavo doživljanje ljubezni vam je bliže?

6. Louise Labé je veljala za samostojno in ponosno žensko, ki je k takšni drži spodbujala tudi druge ženske. Preberite poslanico, ki jo je zapisala mestni plemkinji, ter komentirajte njen pogled na žensko ustvarjalnost. Kako razumete zadnjo poved odlomka? Kako bi se glasilo spodbujanje k pisanju, naslovljeno na sodobnega najstnika ali najstnico?

Ker je prišel čas, gospodična, ko strogi zakoni moških ne preprečujejo več ženskam, da bi se ukvarjale z znanostjo in vedami, se mi zdi, da morajo tiste, ki imajo to možnost, izkoristiti častivredno ugodnost, ki si jo je naš spol nekdaj tako želel, da študirajo in pokažejo možem, da so nam delali krivico, ko so nas prikrajševali za koristi in čast, ki bi jo lahko imele. In če katera doseže to raven, da je sposobna svoje zamisli zapisati, naj to naredi skrbno in ne prezira slave in naj se raje kiti z njo kot pa z verižicami, prstani in razkošnimi oblekami, ki jih ne moremo imeti za svoje, razen takrat, ko jih nosimo. Pač pa bo čast, ki nam jo bo prinesla učenost, povsem naša, in nam je ne bo mogla odvzeti ne zvijačnost tatov ne sila sovražnikov, ne zob časa. Če me bo Nebo blagoslovilo z dovolj širokim umom, da razumem, kaj je želelo, bom na tem mestu služila kot primer in ne kot opomin.

Odlomek Loius Labé; prevedla Marija Javoršek

Vittore Carpaccio: Portret bralke, 16. st.

Pripovedništvo

Renesančno pripovedništvo je nadgradilo srednjeveške zgodbe, anekdote in viteške romane, snov pa je črpalo iz antičnih romanov, orientalskih pripovedi, srednjeveške junaške epike, iz zbirk latinskih eksemplov, anekdot in legend, francoskih šaljivk itd. Kot najpomembnejši književni vrsti sta se uveljavila novela kot kratka ali srednje dolga pripoved s presenetljivim koncem, in roman, ki se je odmaknil od epskega sveta bogov in herojev, saj so ga zanimale junakove zasebne prigode. Med najpomembnejše renesančne romane spada Bistroumni plemič don Kihot iz Manče, ki ga je napisal španski pisatelj Miguel de Cervantes Saavedra, noveli pa je dal dokončno obliko italijanski pisatelj Giovanni Boccaccio v zbirki stotih pripovedi Dekameron

Giovanni Boccaccio Dekameron

V preteklosti je bilo pripovedovanje zgodb zelo pomemben del družabnega življenja. Ob katerih priložnostih so si pripovedovali zgodbe? Ali poznate kakšen primer, ko si je književna oseba s pripovedovanjem rešila življenje?

O avtorju

Giovanni Boccaccio se je rodil leta 1313 kot nezakonski sin firenškega trgovca. Oče je zanj sicer poskrbel in ga dvanajstletnega poslal v Neapelj, da bi si tam pridobil trgovsko izobrazbo. Trgovski stan je kmalu zamenjal za študij prava in nato za literarno ustvarjanje. Pisanje je nadaljeval tudi potem, ko se je moral okoli leta 1340 zaradi družinskih težav vrniti v Firence, kjer je leta 1351 prvič srečal Francesca Petrarco in z njim navezal tesno prijateljsko in literarno sodelovanje. Čeprav se je še nekajkrat vrnil v Neapelj ali je po diplomatskih poteh obiskoval druga italijanska mesta, so njegov pravi dom postale Firence, dokler se ni bolan in obubožan naselil v mestu Certaldo pri Firencah, kjer je leta 1375 umrl.

Delo

Boccaccio je najmlajši član znamenite trojke italijanske poznosrednjeveške in zgodnjerenesančne klasike, ki jo sestavljata še Dante in Petrarca. V Dantejev pesniški svet ga je do dvanajstega leta uvajala že njegova krušna mati, popolnoma pa se je preučevanju njegovih del posvetil po letu 1355, ko je sam prenehal pesniti. Kot Dante in Petrarca je bila tudi za Boccaccievo življenje in poezijo pomembna ena sama ženska, nezakonska hči neapeljskega kralja Maria d‘Aquino, ki jo je v pesmih in pripovedih poimenoval Fiammetta. Čeprav je napisal številna dela, ga dandanes poznamo predvsem po zbirki stotih novel z naslovom Dekameron. To delo ga je povzdignilo v utemeljitelja klasične novele.

John William Waterhouse: Zgodba iz Dekamerona; olje na platnu, 1916, Narodni muzej Liverpool

Boccaccio je bil za svojo dobo zelo napreden, saj je čutil vse večjo moč meščanstva. Iz njegovega dela je moč razbrati ostro kritiko srednjeveškega praznoverja in nazadnjaštva, po drugi strani pa tudi veselje do razumnega, bolj človeškega življenja, polnega slasti in užitkov v tostranstvu. Za pisatelja je temeljna vrednota ljubezen v vseh oblikah, od strastne erotične do plemenite in čiste ljubezni do bližnjega. Zaradi ozračja, ki vlada v Dekameronu, je zbirka postala eno izmed temeljnih del evropske književnosti, zato jo vedno znova ponatiskujejo ter prevajajo v številne jezike.

V zbirki Dekameron so pripovedi postavljene v okvirno zgodbo o sedmih mladenkah in treh mladeničih, ki so se pred kugo za dva tedna iz Firenc umaknili v podeželsko vilo, kjer so si čas krajšali s pripovedovanjem; v desetih dneh (brez sobote in nedelje) je nastalo sto zgodb, ki so po obsegu zelo različne. Ob pravih novelah se v zbirki vrstijo daljše povesti, pa tudi zelo kratke zgodbe, npr. parabole, šaljivke, eksempli in celo anekdote. Boccaccio je vzorec za takšno zgradbo verjetno dobil iz tedaj že znanih orientalskih zgodb, gotovo pa ne iz Tisoč in en noči, saj so bili v 14. st. v Evropi znani samo posamezni deli tega cikla. Zgodbe so motivno in tematsko zelo raznovrstne, vendar je le nekaj izvirnih. Viri zanje so bili antični romani, srednjeveške zgodbe, anekdote, legende, šaljivke itn., verjetno pa tudi pripovedovanja in družabni pogovori v Neaplju in Firencah, zlasti v dvorskem in meščansko-trgovskem okolju. V nekaterih zgodbah je opazno izrazito protiklerikalno razpoloženje, večina zgodb pa je ljubezenskih: ljubezen je včasih viteško plemenita in poduhovljena, po večini pa drzno čutna oz. telesna.

V okvirni zgodbi pripovedovalec predstavi dogajanje v Firencah med izbruhom kuge.

Uvod

Pravim torej, da je število let po blagodejnem učinku sina božjega naraslo že na tisoč tristo oseminštirideset, ko je veleslavno Florenco, ki prekaša po lepoti vsa druga mesta Italije, prodrla smrtonosna kuga, in ta je bodisi pod vplivom nebesnih teles ali zaradi naših krivičnih del po pravični jezi božji zadela smrtnike zato, da bi se poboljšali; začela se je bila nekaj let poprej v vzhodnih deželah, pobrala pa njih nešteto živečih, se širila nezadržno od kraja do kraja in se s svojimi nadlogami razprostrla proti zahodu.

Zoper njo ni pomagala nobena razsodnost, tudi nobeni človeški ukrepi, dasi so za to določeni uradniki dali očistiti mesto mnoge nesnage in ni smel noben bolnik v mesto; mimo tega so izdali mnogo nasvetov za ohranitev zdravja. Prav tako niso pomagale ponižne prošnje, ki so jih ne le enkrat, temveč mnogokrat pobožne osebe pošiljale k Bogu v naročenih procesijah in tudi kako drugače.

Nekako v začetku pomladi prej omenjenega leta je začela kar strahotno in na čuden način kazati svoje bolestne učinke. Ni bilo tako kakor prej na vzhodu, kjer je veljalo za očitno znamenje neogibne smrti, če je kdo krvavel iz nosa; tokrat se

je začenjala tako, da so prav tako pri moških kakor pri ženskah nastale v dimljah ali pod pazduhami nekakšne otekline, in mnogim med njimi so narasle do velikosti navadnega jabolka, drugim do velikosti jajca, nekatere bolj, druge manj; preprosto ljudstvo je te otekline imenovalo bule. S prej imenovanih mest se je taka smrtonosna bula začela v kratkem širiti in prikazovati kjerkoli po telesu; nato se je kakovost te bolezni spreminjala, kazale so se črne ali modrikaste maroge in se mnogokrat širile po rokah in stegnih in po vseh drugih telesnih delih; pri teh so bile velike in redke, pri drugih majhne in goste. In kakor je bila bula prvotno in tudi poslej zanesljivo znamenje bližajoče se smrti, so tudi maroge pomenile prav to pri vsakomer, ki jih je dobil.

Kazalo je, da ozdravljenje teh nadlog nič ne pomaga in nič ne zaleže, ne zdravniški nasvet ne moč kateregakoli zdravila; bodisi da zlo že po svoji naravi tega ni dopuščalo, ali pa nevednost padarjev (če ne štejemo znanstveno izobraženih zdravnikov, je silno narastlo število takih, ki so zdravili, bodisi moških bodisi žensk, ne da bi se kdaj učili zdravstva) ni mogla spoznati, od kod prihaja zlo, in zato tudi ni izbirala primernih pripomočkov. Resnica je, da je le malo bolnikov ozdravelo, skoraj vsi so umrli po treh dneh, odkar so se pokazala zgoraj omenjena znamenja; ta je umrl prej, drugi pozneje, večina brez vsakršne mrzlice ali kakega drugega pripetljaja.

Prevedel Andrej Budal

O besedilu Vsebina

1. Opredelite dogajalni čas in prostor.

2. Kako pripovedovalec razloži pojav kuge? Ali je njegova razlaga pričakovana glede na zgodovinsko obdobje, v katerem je delo nastalo?

3. Kako so skušali uradniki in zdravniki preprečiti širjenje bolezni?

4. Zakaj so bili po njegovem mnenju zdravniki in zdravilci neuspešni?

5. Na spletu raziščite zgodovinska dejstva o kugi, ki se je v 14. stoletju razširila po vsej Evropi.

6. Preberite opis simptomov kuge in utemeljite, zakaj so to bolezen imenovali tudi črna smrt.

7. Kako se dandanes bojujemo proti širjenju različnih okužb?

Iz takšnih razmer, kot so opisane v uvodnem odlomku, se je deset mladih Florentincev (Firenčanov) umaknilo na podeželje. Dogovorili so se, da bodo vsak dan izvolili kraljico ali kralja, ki bo vodil dnevno zabavo. Kraljica prvega dneva, ki je tudi dala pobudo za odhod iz mesta, je predlagala, da si začnejo pripovedovati zgodbe. Temo vsak dan posebej določi kraljica oz. kralj. Petega dne je bila kraljica Filommetta, ki je naročila, naj pripovedujejo o tem, kar se je pri nekaterih zaljubljencih po različnih hudih ali nesrečnih pripetljajih srečno končalo. Deveto po vrsti je povedala kraljica dneva.

Novela o sokolu

Federigo degli Alberighi ljubi, a ni ljubljen. Z dvorjenjem zapravi svoje imetje, ostane mu samo še sokol, in z njim pogosti, ker nima nič drugega, svojo drago, ko pride k njemu na obisk. Ko ona to izve, spremeni svoja čustva, ga vzame za moža in ga stori bogatega.

Že je Filomena nehala govoriti, ko je kraljica videla, da ni nikogar več, ki bi moral pripovedovati, razen Dionea z njegovo prvenstveno pravico, pa je rekla veselega obraza:

Zdaj moram jaz povedati svojo. Rada vam povem, predrage ženske, prejšnji nekoliko podobno zgodbo, ne le zato, da spoznate, kakšno moč ima vaša lepota v plemenitih srcih, temveč tudi zato, da se naučite, kako morate, kadar je to primerno, same deliti svoja darila, ne da bi pri tem vedno prepuščale vodstvo usodi, ki najpogosteje ne deli darov po pameti, temveč brez prave mere, kakor se ji ravno nameri. Vedeti morate torej, da je Copp di Borghese Domenichi, ki je bil v našem mestu in je morda še in ki je v naših dneh zelo častitljiv, ugleden mož, znamenit in vreden večne slave mnogo bolj po svojih navadah in po krepostih kakor pa po plemenitem pokolenju, da je torej ta mož, ko je imel že mnogo križev na plečih, pogosto s svojimi sosedi in z drugimi kaj rad razpravljal o minulih stvareh; te je poznal bolje kakor kdor koli drug, zakaj govoril je lepo po vrsti in imel izvrsten spomin. Med mnogimi drugimi lepimi zgodbami je rad pripovedoval zlasti tisto o nekem mladeniču Federigu iz Florence, sinu gospoda Filippa Alberighija; ta mladenič je po svoji izurjenosti v orožju in po svoji udvorljivosti prekašal vse druge gospodiče v Toskani.

Ta se je torej zaljubil, kakor se med plemenitaši po navadi dogaja, v plemenito gospo Giovanno, ki je veljala v tistem času za najlepšo in najljubkejšo žensko v Florenci. Da bi si pridobil njeno ljubezen, se je udeleževal viteških iger in bojev z orožjem, prirejal slavnosti, trosil darove in svoje imetje brezobzirno razsipaval. Ta ženska, ki ni bila nič manj poštena kot lepa, pa se ni zmenila za to, kar se je zaradi nje godilo, ne za mladeniča, ki je vse to prirejal. Odkar je torej Federigo prek svojih moči zapravljal, a ničesar pridobival, mu je bogastvo, kakor se rado zgodi, skopnelo; nazadnje je tako obubožal, da mu ni ostalo nič drugega kakor majhno posestvece, s katerega dohodki je zelo bedno živel, in mimo tega eden njegovih sokolov, ki je bil med najboljšimi na svetu. Ker pa je bila njegova ljubezen močnejša kot kdaj poprej in se mu je zdelo, da v mestu ne more več tako živeti, kakor bi bil rad, se je umaknil v Campi, kjer je bilo njegovo posestvo. Tam je potrpežljivo prenašal svojo bedo, ne da bi koga kaj prosil, in hodil, kadar je le mogel, s sokolom na lov. Medtem ko je Federigo prišel s svojim imetjem na konec, se je nekega dne zgodilo, da je soprog Giovanne zbolel in ker je videl, da se mu bliža smrt, je napravil oporoko. Bil je silno bogat, pa je postavil za dediča že doraslega sina; nato je še določil, ker je gospo Giovanno zelo ljubil, da vse podeduje ona, če bi se zgodilo, da bi sin umrl brez postavnega dediča. Brž zatem je izdihnil. Tako je gospa Giovanna ovdovela in zahajala poleti, kakor je pri naših gospeh navada, s svojim sinom na svoje posestvo, ki je bilo zelo blizu Federigovega. Zaradi tega se je zgodilo, da se je deček sprijateljil s Federigom in se pri njem zabaval s ptiči in psi. Večkrat je videl, kako zna Federigov sokol letati, zato mu je le-ta prav posebno ugajal in si ga je zelo želel imeti; ker pa je videl, da ga ima gospodar tako rad, si ga ni upal nikdar prositi, naj mu ga da. Taka je bila stvar, ko se je zgodilo, da je deček zbolel. Mati je bila zaradi tega zelo žalostna, zakaj imela je samo njega in ga je nadvse ljubila; po ves dan je bila pri njem, ga nenehno tolažila in pogosto izpraševala, ali si česa želi; prosila ga je, naj ji pove, zakaj preskrbela mu bo vse, če je le mogoče stvar dobiti. Po mnogih takih ponudbah je deček rekel: »Preljuba mati, če mi morete prinesti Federigovega sokola, mislim, da bi kmalu ozdravel!«

Ko je gospa to slišala, je nekoliko osupnila in začela premišljevati, kaj naj stori. Vedela je, da jo je Federigo dolgo ljubil, in vendar ga ni nikdar niti pogledala, zato si je rekla: »Kako naj pošljem ali grem

ali prosim, da mi da tega sokola, ki je, kakor slišim, najboljši, kar jih je kdaj letelo, in mu mimo tega vzdržuje življenje? Kako naj bom tako brezobzirna, da bi hotela plemenitašu, ki mu je ostalo le še edino veselje, tudi to odvzeti?«

Otepajoč se s takimi mislimi, je bila sicer popolnoma prepričana, da bo uslišana, če ga zaprosi, a ker ni vedela, kaj naj reče, ni sinu nič odgovorila, temveč je čakala. Naposled pa jo je ljubezen do sina tako premagala, da mu je sama pri sebi sklenila ugoditi, pa naj se zgodi karkoli, a ni nameravala poslati ponj, temveč iti sama in mu ga prinesti, pa je rekla sinu: »Dragi moj, potolaži se in glej, da mi vsekakor ozdraviš, zakaj obetam ti, da bo jutri zjutraj moja prva pot h gospodu Federigu, da ti prinesem sokola!« Dečka je to tako razveselilo, da se mu je bolezen tistega dne nekoliko zboljšala. Drugo jutro je gospa vzela še neko drugo žensko s seboj, se napotila kakor v razvedrilo do Federigove hišice in vprašala po gospodarju, ki je bil na vrtu in opravljal razne svoje manjše posle, zakaj takrat ni bil čas za lov in ni tiste dni nič lovil. Ko je slišal, da gospa Giovanna vprašuje pri vratih po njem, se je zelo začudil in veselo stekel tja. Že od daleč jo je spoštljivo pozdravil in ko je videla, da prihaja, mu je z žensko ljubeznivostjo stopila naproti in rekla: »Pozdravljen, Federigo!« Nato je dejala: »Prišla sem popravit škodo, ki si jo imel zaradi mene, ko si me bolj ljubil, kakor bi bilo treba; odškodnina pa je ta, da nameravam danes s svojo spremljevalko prav prijateljsko pri tebi obedovati.«

Federigo je ponižno odgovoril: »Gospa, ne spominjam se, da bi trpel kdaj kakšno škodo zaradi vas, pač pa sem izkusil po vas toliko dobrega, da moram biti le vam hvaležen, če sem kdaj kaj veljal, zakaj zgodilo se je to le zaradi vaše cene in zavoljo ljubezni, ki sem jo čutil do vas. In vaš današnji prihod mi je prav gotovo dražji, kakor bi mi bilo, če bi mogel to, kar sem v preteklosti potratil, še enkrat potrošiti; sicer pa ste prišli k ubožnemu gostitelju.« Po teh besedah jo je, ne brez sramu, sprejel v svoji hiši in jo nato spremil na vrt; ker ni imel nikogar, ki bi ji bil tu lahko delal družbo, je rekel: »Gospa, ker drugega ni, vam bo ta dobra ženska, žena tegale delavca, delala družbo, medtem ko jaz odidem, da dam pripraviti kosilo.« Dasi je živel v skrajni bedi, se vendar ni še toliko zavedal, kolikor bi bilo treba, kako je svoje bogastvo čez vsako mero zapravil. Šele to jutro, ko ni našel ničesar, s čimer bi bil mogel počastiti gospo, ki je iz ljubezni do nje v prejšnjih časih toliko ljudi častil in gostil, se je tega dodobra zavedel. Ko je v skrajni tesnobi preklinjal svojo usodo in kakor blazen tekal sem in tja, ne da bi mogel najti kaj denarja ali kakšen predmet, ki bi ga lahko zastavil, je postalo že pozno, njegova želja, da bi plemenito gospo s čim počastil, je bila čedalje večja, in ker ni hotel niti svojega delavca ničesar prositi, nikar koga drugega, mu je pogled obvisel na dobrem sokolu, ki je čepel v njegovi sobici na drogu. Ker si drugače nikakor ni mogel pomagati, ga je vzel v roke in ker se mu je zdel rejen, je pomislil, da bo to primerna pečenka za tako gospo. Ne da bi si kaj pomišljal, mu je zavil vrat in ga brž izročil postrežnici, da ga je oskubla, nabodla na raženj in skrbno spekla. Pogrnil je mizo s prebelimi prti, ki jih je nekaj še imel, se veselega obraza vrnil h gospe na vrt in povedal, da je kosilo, kakršno pač more ponuditi, pripravljeno.

Gospa je s svojo spremljevalko vstala in odšla k obedu; nato sta obe, ne da bi vedeli, kaj jesta, obenem s Federigom, ki

Ilustracija iz Dekamerona; rokopis, 15. st., Francoska narodna knjižnica, Pariz

jima je najzvesteje stregel, použili dobrega sokola. Po obedu sta se pomudili v prijetnem pogovoru še nekaj časa pri njem in ko se je gospe zdelo, da je čas povedati, po kaj je prišla, je začela Federigu takole prijazno govoriti: »Federigo, če se spominjaš svojega prejšnjega življenja in moje poštenosti, ki si jo ti po naključju imel za trdosrčnost in krutost, ne dvomim prav nič, da se boš moral čuditi moji domišljavosti, ko izveš, zaradi česa sem pravzaprav prišla k tebi; toda če bi ti imel otroke, po katerih bi mogel spoznati, kako močna je ljubezen, ki nas veže nanje, se mi zdi, da bi me zatrdno vsaj nekoliko opravičil. A čeprav nimaš otrok, se jaz, ki imam enega, ne morem zaradi tega odtegniti splošnim postavam, ki veljajo za druge matere, in ker se jim moram tudi jaz pokoriti, sem prisiljena, da te proti svoji volji, proti sleherni spodobnosti in dostojnosti, prosim za darilo, ki vem, da ti je nadvse drago – to pa po pravici, zakaj tvoja skrajno nemila usoda ti ni pustila nobenega drugega veselja, nobene druge zabave, nobene druge tolažbe. In to darilo je tvoj sokol, v katerega je moj sin hudo zaljubljen in se bojim, če mu ga ne prinesem, da se bo njegova sedanja bolezen tako poslabšala, da ga zaradi tega lahko izgubim. Zato te prosim, ne pri tvoji ljubezni do mene, kajti ta te k ničemur ne obvezuje, temveč pri tvoji plemenitosti, ki se je v izkazovanju udvorljivosti pokazala večja kot pri komerkoli drugem, da mi ga blagovoliš podariti, tako da lahko porečem, da sem s tem darom sinu rešila življenje in ti ga zavedno obvezala.«

Ko je Federigo slišal, kaj ga gospa prosi, in spoznal, da ji ne more ustreči, ker ji je bil sokola pripravil za obed, so se mu pred njo udrle solze, preden je mogel le besedico odgovoriti. Gospa je sprva mislila, da izvirajo solze iz boli, ker se bo moral ločiti od dobrega sokola, in iz ničesar drugega; zato je že hotela reči, da ga ne mara. Vendar se je premagala in počakala, kaj ji Federigo odgovori, ko neha jokati. Rekel ji je: »Gospa, odkar je bilo Bogu všeč, da sem vas ljubil, se mi je zdelo, da mi je usoda v marsičem nasprotna, in sem se nad njo pritoževal; toda vse to je bilo brez pomena v primeri s tem, kar mi je sedaj storila. Nikdar več se ne morem pomiriti z njo, če pomislim, da ste prišli v mojo ubožno hišo, medtem ko me poprej, dokler je bila še bogata, niste nikdar blagovolili obiskati, in da zdaj želite majhen dar iz mojih rok; usoda pa je vse tako obrnila, da vam ga ne morem dati; zakaj ne, vam bom v kratkih besedah razložil. Ko sem slišal, da mi izkazujete milost in hočete pri meni obedovati, sem glede na vašo vzvišenost in ceno imel za vredno in primerno, da vas po svoji moči pogostim z dragocenejšo jedjo, kakor jih na splošno dajemo drugim osebam; tedaj sem se spomnil sokola, za katerega me prosite, in spričo njegove izbornosti sem sodil, da bi bila to vas vredna jed: danes ste ga imeli pečenega na krožniku. Mislil sem, da sem ga tako najbolje oddal, zdaj pa, ko vidim, da ste si ga drugače želeli, mi je tako hudo, ker vam ne morem ustreči, da se za trdno ne bom mogel nikdar več pomiriti!«

Po teh besedah je v potrdilo tega, kar je bil povedal, postavil prednjo sokolovo perje, noge in kljun. Ko je gospa to videla in slišala, ga je najprej oštela, ker je ubil takega sokola, da bi žensko z njim nasitil, nato pa je sama pri sebi zelo pohvalila njegovega velikega duha, ki mu beda nikakor ni mogla do živega. Ker ni bilo več upanja, da bi sokola dobila, jo je začelo sinovo zdravje zelo skrbeti; poslovila se je vsa otožna in se vrnila k sinu. Ta je čez malo dni, bodisi od žalosti, ker ni dobil sokola, bodisi zaradi bolezni, ki bi ga bila kljub sokolu ugonobila, v nepopisno materino žalost zapustil to solzno dolino.

Gospa je nato živela nekaj časa v samih solzah in bridkosti; ker pa je bila silno bogata in še mlada, so jo bratje večkrat priganjali, naj se poroči. Dasi je to ni posebno mikalo, se je vendar spomnila, ko je videla, da jo zmeraj huje nadlegujejo, Federigove vrline in njegovega poslednjega odličnega dejanja, da je namreč njej na čast ubil tako izvrstnega sokola, in je rekla bratom: »Če bi bilo vam všeč, bi prav rada ostala vdova; če pa vsekakor hočete, da se poročim, prav gotovo ne vzamem nikdar nikogar drugega kakor Federiga degli Alberighija.«

Bratje so začeli norce briti in so rekli: »Neumnica, kaj vendar govoriš? Kako da vzameš njega, ki nima ničesar na tem božjem svetu?« Ona je odgovorila: »Dragi bratje, prav dobro vem, da je res, kar pravite, vendar hočem rajši moža, ki potrebuje bogastva, kakor pa bogastvo, ki potrebuje moža!«

Ko so bratje slišali, kako misli, so jo z vsem njenim bogastvom dali Federigu, ki so ga že dolgo poznali; dasi je bil ubožen, so sestri vendar izpolnili željo. Federigo, ki je videl, da je dobil ženo, ki jo je tako dolgo in tako vroče ljubil, in da je mimo tega silno obogatel, je postal boljši gospodar in je končal svoja leta v skupnem veselju z njo.

O besedilu

Vsebina

1. Novelo pripovedujejo trije fiktivni pripovedovalci. Kateri? Kdo od njih je glavni pripovedovalec/pripovedovalka? Ali je pripoved plod njegove/njene domišljije? Poiščite poved, ki potrjuje vašo ugotovitev.

2. Kdo sta glavni osebi? Kako sta predstavljeni? Poiščite povedi o Federigovem značaju in jih prepišite. Poiščite tudi izjave o gospe Giovanni in druge navedbe, iz katerih je mogoče sklepati o njenem značaju. Ali sta njuna značaja usklajena s humanističnimi ideali?

3. Kako gospa Giovanna ocenjuje Federiga, ko govori o njem: »Hočem rajši moža, ki potrebuje bogastva, kakor pa bogastvo, ki potrebuje moža.« Bi bila njena izbira v srednjeveški književnosti sprejemljiva? Ali vas je njena odločitev presenetila? Odgovor utemeljite.

4. Kakšno je sporočilo novele? Katera vrednota je za humanista in renesančnega umetnika najpomembnejša?

5. Kako so v noveli obravnavani pomembni življenjski položaji (neuslišana ljubezen, izguba premoženja, smrt moža in sina)?

6. V noveli je en osrednji dogodek. Povzemite ga. Zaradi česa so se usodno spremenila Giovannina čustva do Federiga?

7. Novela ima dramsko zgradbo. K vsaki stopnji dramskega trikotnika pripišite eno ali dve povedi.

Novela je srednje dolga pripoved v jedrnatem slogu. Izhaja iz vsakdanjega, stvarnega življenja in ima dramsko zgradbo s kratkim zapletom in presenetljivim razpletom. Največkrat vsebuje en sam dogodek v življenju ene oz. manjšega števila oseb, ki so značajsko izoblikovane, njihovo ravnanje pa je psihološko in čustveno utemeljeno. Novele se včasih povezujejo v cikle z okvirno pripovedjo.

Če je v središču novele predmet, ki se v zgodbi pojavi večkrat in usodno vpliva na zaplet in razplet dogajanja, govorimo o sokolji teoriji. Ime je dobila po sokolu, ki ga je Boccaccio v tem smislu uporabil v svoji noveli.

Odmev

Boccaccio je s svojimi novelami vplival že na svoje sodobnike in tudi na pisatelje v poznejših obdobjih. Vznemirljive, čutne zgodbe so bile navdih tudi za filmsko upodobitev. Italijanski režiser Pier Paolo Passolini je v filmu Dekameron (1971) upodobil devet novel, decembra istega leta pa so na tedanji TV Ljubljana predvajali prvo od štirinajstih črno-belih nanizank. Slovenska ekranizacija novel je bila leta 2013 digitalizirana.

Miguel de Cervantes Saavedra Bistroumni plemič don Kihot iz Manče

V 16. stoletju zelo priljubljeni viteški romani so idealizirali življenje vitezov in njihove vrednote, kot so viteška čast, pogum, ljubezen do ljubljene dame, ponižnost itd. Junak Cervantesovega romana Don Kihot je z branjem pripovedi o častivrednih vitezih tako obseden, da ne loči več resničnosti od domišljije. Ali se lahko kaj takega zgodi tudi sodobnemu človeku?

O avtorju

Cervantes je bil rojen leta 1547 v mestecu Alcala de Henares v bližini Madrida v revni družini podeželskega zdravnika. Obiskoval je latinske šole in se kot 22-letni mladenič pridružil nekemu kardinalu ter z njim potoval po Italiji. V Neaplju, ki je bila tedaj pod špansko oblastjo, je vstopil v vojaško službo. Dvakrat je bil ranjen, tako da je bila njegova leva roka za vse življenje pohabljena.

Po petih letih je 30-letni Cervantes zapustil vojsko in se vkrcal na ladjo, ki naj bi ga pripeljala domov, toda ladjo so napadli alžirski gusarji. Ker doma niso mogli zbrati dovolj denarja, da bi ga odkupili, je v suženjstvu ostal pet let. Po vrnitvi v domovino ga je čakalo razočaranje, saj so njegove vojaške zasluge pozabili, oče je umrl, revna mati pa sinu tudi ni mogla pomagati.

Vnovič se je pridružil vojski in šel na Portugalsko. Po treh letih se je odpovedal vojaškemu stanu in se začel ukvarjati samo s pisateljevanjem. Spopadal se je z revščino, pisal in živel od priložnostnih zaslužkov. Končno je le dobil skromno državno službo in kot davčni izterjevalec deset let potoval po Andaluziji, medtem pa je bil še krivično obtožen umora in nekaj časa zaprt. Prav v ječi je Cervantes zasnoval prvi del Bistroumnega plemiča don Kihota iz Manče, ki je leta 1605 izšel v Madridu. Pisatelj je bil tedaj star že oseminpetdeset let. S tem romanom je zaslovel in zanj prejel številna priznanja, toda revščino je trpel vse do smrti. Leta 1615 je objavil drugi del romana, leto pozneje, aprila 1616, pa je umrl.

Delo

Cervantes ni samo največji španski renesančni pripovednik, ampak tudi eden izmed najpomembnejših svetovnih književnikov sploh. Njegovo najpomembnejše delo je roman Bistroumni plemič don Kihota iz Manče, ki je bil sprva mišljen kot kritika viteških romanov, sčasoma pa je prerasel v prikaz tragičnega nasprotja med ideali in realnostjo vsakdanjega življenja, ki zaznamuje slehernega posameznika.

Čeprav je dandanes najbolj znan kot avtor romana Don Kihot, so pomembne še Zgledne novele, ki so bile prve izvirne (neprevedene) novele v španski književnosti.

Ilustracija iz prve slovenske izdaje romana Don Kihota leta 1935. Katere značilnosti književne osebe je ilustrator Nikolaj Pirnat posebej poudaril? Po katerih znakih bi lahko prepoznali, da gre za don Kihota?

Don Kihot je zadnji viteški roman in hkrati parodija na viteške romane, saj na posmehljiv način opisuje dogodivščine namišljenega viteza, ubožnega podeželskega plemiča gospoda Kihana. Tega so namreč tako prevzeli viteški romani, da se je pri petdesetih letih odločil tudi sam postati vitez. Očistil je staro viteško opravo svojih prednikov, staremu konju nadel zveneče ime Rosinant, za svojo izbranko pa si je izbral neko vaščanko in jo poimenoval Dulsineja. Povitezil ga je kar krčmar v prvi krčmi, v kateri se je don Kihot ustavil, nato pa se je odpravil reševat ljudi v stiskah. Žal se je vsako njegovo dobro delo izjalovilo in prvi viteški pohod se je končal zelo žalostno. Ker so ga hoteli prijatelji in nečakinja obvarovati pred kvarnim vplivom knjig, so njegove knjige zažgali, vrata v knjižnico pa zazidali, vendar so ga s tem še bolj potisnili v domišljijski svet. Prepričan je bil, da mu želi škoditi njegov sovražnik, čarovnik Freson. To pa ga ni zadržalo doma, saj je preprostega kmetiča Sanča Panso prepričal, naj postane njegov oproda. Don Kihot mu je obljubil, da bo lahko kraljeval na otoku, zato je rade volje šel z gospodarjem. Vrlemu vitezu se je kmalu ponudila priložnost za junaško dejanje.

Don Kihot in mlini na veter

Tedaj sta zagledala trideset ali štirideset mlinov na veter, ki stoje na tistem polju, in brž ko jih je don Kihot uzrl, je dejal svojemu oprodi:

»Sreča bolje ravna najine zadeve, kot bi si midva znala želeti. Tjale poglej, prijatelj Sančo Pansa, kjer se kaže trideset ali več za postave ne menečih se velikanov, s katerimi se kanim spopasti in jim vsem vzeti življenje, njihov plen pa bo najino prvo bogastvo; pravična vojna in Bogu nadvse dopadljivo delo je namreč, ako tolikanj snetljivo seme pometeš z obličja zemlje.«

»Kakšni velikani?« je vprašal Sančo Pansa.

»Tistile tamle«, je odvrnil njegov gospodar, »z dolgimi laktmi, ki merijo pri nekaterih malodane dve milji.«

»Poglejte, blagorodje,« je odvrnil Sančo, »da tistole tamle niso velikani, temveč mlini na veter, kar pa je videti kot lakti, so krila, ki poganjajo mlinski kamen, kadar jih veter obrača.«

»Se kaže«, je odvrnil don Kihot, »da nisi izvéden v prigodah. To so velikani, ako pa te je strah, se umakni od tod in moli, ko se bom spoprijel z njimi v srditem in neenakem boju.«

Po teh besedah je izpodbodel konja Rosinanta, ne da bi se menil za vpitje oprode Sanča, ki ga je še vedno opominjal, da so to, kar misli naskočiti, prav gotovo mlini na veter, ne pa velikani. Don Kihot je bil namreč tako sveto prepričan, da so velikani, da ni niti slišal glasov svojega oprode Sanča, niti ni uvidel, kaj pravzaprav so, čeprav je bil že precej blizu; še več, tudi tam je glasno kričal.

»Ne bežite, strahopezdljivci in podleži, saj vas naskakuje en sam vitez.«

Gustave Doré: Boj z mlini na veter; ilustracija iz romana, 1863

Tedaj je narahlo zapihal vetrič in velika krila so se začela premikati. Ko je don Kihot to videl, je dejal:

»Akoravno premikate več rok, kot jih je imel velikan Briarej, mi boste pošteno plačali.«

Po teh besedah je se iz vsega srca priporočil svoji gospe Dulsineji in jo prosil, naj mu v tej hudó nevarni uri priskoči na pomoč, nato pa se je dobro zaklonil z okroglim ščitom, naperil sulico in se z Rosinantom na ves dir zagnal v napad na prvi mlin pred sabo. Ko pa je zapičil sulico v krilo, ga je veter tako silovito zavrtel, da je zdrobil sulico na kose, krilo pa je potegnilo za seboj konja in jezdeca, ki je precej pobit odfrčal daleč po planem. Na pomoč mu je na ves oslov dir prihitel Sančo Pansa. Ko je prišel do njega, je ugotovil, da se ne more ganiti; tako grdo je telebnil z njim Rosinant.

»Bog mi pomagaj!« je zatarnal Sančo Pansa. »Kaj vam nisem rekel, gospod, da dobro poglejte, kaj delate, in da so samo mlini na veter, in da tega ne ve le tisti, ki ima tudi sam kaj podobnega v glavi.«

»Molči,« prijatelj Sančo,« je odgovoril don Kihot, »zakaj vojskina sreča je opoteča mnogo bolj kot vse druge. Pa še to menim in je tudi res, da mi je tisti modri Fresón, ki mi je ukradel sobo in knjige, spremenil te velikane v mline, da bi me oropal za slavo zmage nad njimi; tolikšno je namreč njegovo sovraštvo do mene, ampak navsezadnje bo moj izvrstni meč premogel več kot vsa njegova črna umetnost.«

»Bog naj ukrene, kakor more,« je pristavil Sančo Pansa.

Pomagal mu je, da je vstal in se spet skobacal na Rosinanta, ki je imel napol zlomljeno pleče. Potlej sta med pomenkom o pravkaršnji dogodivščini ubrala pot v Puerto Lápice, zakaj tam, tako je govoril don Kihot, bosta prav gotovo naletela na mnogotere vsakovrstne prigode, ker se v tem kraju ustavlja mnogo popotnikov. Bil pa je na moč potrt, ker je bil ob sulico. To je povedal tudi oprodi, rekoč:

»Spominjam se, da sem bral, kako je španski vitez Diego Pérez de Vargas po imenu, ko se mu je v neki bitki zlomil meč, odkrhnil od hrasta debelo vejo ali poleno in z njim tisti dan táke počenjal in pomendral toliko Mavrov, da so mu potehmal pravili Pomendrač in so se od tistega dne on in njegovo potomstvo pisali Vargas ali Pomendrač. To sem ti povedal zategadelj, ker si mislim iz prvega cera ali hrasta odkrhniti podobno, prav tako debelo poleno, kakor je bilo tisto, ki sem ga vzel v misel, z njim pa kanim storiti taka junaška dela, da se blagruj in bodi srečen, ker si zaslužil, da si jih ogledaš in da si priča stvarem, ki jih bodo stežka verjeli.«

»Bog z vami,« je dejal Sančo, »prav vse verjamem, tako kakor vaša milost pripoveduje. Ampak zravnajte se malo, saj jahate čisto v dve gube, najbrž zato, ker ste se pri padcu potolkli.«

»Tako je,« je odvrnil don Kihot, »ali nad bolečino ne tožim zategadelj, ker popotnim vitezom ni dovoljeno, da bi tožili nad kakršno si bodi rano, akoravno bi jim čreva uhajala skoznjo.«

»Če je tako, nimam kaj ugovarjati,« je dejal Sančo, »ampak Bog ve, ali bi me veselilo, da bi vaša milost stokala, kadar bi jo kaj bolelo. Zase lahko rečem, da bom stokal ob vsaki najmanjši bolečini, če tisto zastran tožba, ki da so popotnim vitezom prepovedane, ne velja tudi za njihove oprode.«

Pripovedništvo Renesansa

Don Kihot se je od srca nasmejal nad preproščino svojega oprode in mu je izjavil, da lahko stoka po mili volji, kadar in kolikor more, če bo pri volji ali če ne; dotehmal namreč ni še nikjer bral, da bi bilo to v nasprotju z viteškimi postavami. Sančo ga je tedaj opomnil, naj pomisli, da bo treba kaj prigrizniti. Gospodar mu je odvrnil, da mu za zdaj še ni do jedi, da pa naj sam obéduje, kadar se mu zahoče. S tem dovoljenjem se je Sančo kolikor moči udobno namestil na svojem oslu, potegnil iz torbe, kar je bil vanjo natlačil, zlagoma jezdil za gospodarjem in spotoma jedel, vmes pa kdaj pa kdaj dvignil vinski meh in srknil iz njega s tolikšno slastjo, da bi mu lahko zavidal najbolj izbirčen malaški oštir. In medtem ko je tako jezdil in ga čedalje bolj na gosto srkal, se ni spominjal nobene gospodarjeve obljube, iskanje prigod, naj bi bile še tako nevarne, pa se mu ni zdelo niti malo naporno.

Prevedel Niko Košir

donkihotstvo –dobronamerno, v idealih utemeljeno ravnanje, delovanje, ki ne privede do zaželenih, pričakovanih učinkov

Don Kihot je kljub neprijetni izkušnji z namišljenimi velikani nadaljeval pot in neuspešno skušal spreminjati svet na bolje, dokler ga nista župnik in brivec iz domače vasi s prevaro pripravila do tega, da se je vrnil domov. Tam je kmalu umrl, oropan vseh iluzij o veličini svojih dejanj.

O besedilu

Vsebina

1. S kom se spopade don Kihot in zakaj? S čim opravičuje svoj neuspeh? Kako njegovo prepričanje vpliva na njegovo mnenje o dogodku?

2. Katere don Kihotove lastnosti lahko razberete iz odlomka?

3. Ali mu Sančo Pansa lahko dokaže resnico?

4. S katerimi besedami don Kihot reši nasprotje med videzom in resničnostjo? Kaj se je zgodilo z njegovimi knjigami?

5. Kako se kaže razlika med vitezom idealistom in oprodo realistom?

6. Katera vrsta humorja se kaže v odlomku: satira, ironija ali sarkazem? Če pojmov ne razumete, si pomagajte s SSKJ2.

Jezik in slog

7. Primerjajte don Kihotov in oprodov govor. Ali so z njim ponazorjene tudi njune lastnosti, izobrazba, pogled na svet ipd.? Odgovor pojasnite.

8. Oglejte si sliko in pojasnite, katere značilnosti književnih junakov razkriva ilustracija.

Vrednotenje

9. Roman se konča z don Kihotovo oz. Kihanovo smrtjo. Še pred smrtjo spozna, da njegova dejanja niso bila viteška, temveč dejanja blaznega človeka. Kaj menite o takšnem koncu?

10. Ali lahko pojem donkihotstvo povežemo s tem odlomkom? V vsakdanjem življenju poiščite primer(e), s katerim(i) lahko ponazorite pojem.

Gustave Doré: Don Kihot in Sančo Pansa, ilustracija iz romana, 1863

11. Kaj dandanes pomeni boj z mlini na veter? Navedite kak primer.

Glavna tema v romanu je nasprotje med idealizmom, ki ga zastopa v preteklost in viteške ideale zagledan don Kihot, in realizmom, ki ga pooseblja oproda Sančo Pansa, preprost kmet, ki je popolnoma brez domišljije, zato deluje tako, kot od njega zahtevajo vsakdanje potrebe. Zaradi protislovja med ideali in resničnostjo je to prvi novoveški roman. Don Kihot je junak, ki gre v konflikt s svetom, da bi ga spremenil s svojimi dejanji in v skladu s svojo resnico in ideali, a pri tem propade.

Tako za celoten roman Bistroumni plemič don Kihot iz Manče kot za glavnega junaka je značilna tragikomičnost (prepletanje tragike in komike; groza se sprevrže v smeh in nasprotno). Komičnost v drugem delu prehaja v tragiko – nesmiselne avanture postanejo mučne, don Kihot izgubi sanje, dobri nameni se mu izjalovijo, umre nesrečen in zagrenjen z zavestjo, da je bilo njegovo viteško ravnanje posledica norosti.

Roman je literarna vrsta, ki je pisana v prozi, izjemoma tudi v verzih. Večinoma je večjega obsega in razdeljenaa na poglavja.

Izraz roman je nastal v Franciji v 12. st. in je najprej pomenil vsako pisanje v ljudskem, romanskem jeziku. To so bila pripovedna dela s posvetno, zlasti z ljubezensko vsebino. V 13. st. je pojem roman pomenil nekaj izmišljenega, fantastičnega. Pozneje se je stalno razvijal in izpopolnjeval, tako da dandanes zavzema približno enako mesto, kot ga je nekoč zavzemal ep.

V romanu se glavna pripovedna oseba pred bralcem razvija tako življenjsko kot tudi duhovno. V romanu poleg glavne osebe nastopa še množica stranskih oseb, celih družin, celo več generacij, lahko pa tudi celotna družba določenega časa in kraja. Dejanje je zapleteno in odpira temeljna življenjska vprašanja; navadno zajema daljše časovno obdobje.

Roman je kmalu postal vsestransko zrcalo dobe, saj poleg široke analize človeške družbe podaja tudi gospodarsko, socialno in kulturno sliko časa in okolja, zato je zelo pomemben za študij mišljenja v neki dobi.

Odmev

• Miguel de Cervantes Saavedra je umrl na isti dan kot William Shakespeare, 23. aprila 1616. Ta dan je UNESCO leta 1995 razglasil za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Na spletu raziščite, kako ta dan zaznamujete v vašem kraju.

• Junaka Don Kihot in Sančo Pansa sta hvaležna snov za literarno (npr. Flaubert: Gospa

Bovary, Dostojevski: Idiot), filmsko in likovno umetnost (S. Dalí, P. Picasso, F. Goya), njuna zgodba pa je bila uprizorjena tudi v gledaliških, baletnih in opernih (G. Paisiello, N. Piccinni) predstavah ter v popkulturi (stripi, muzikali, popevke, videoigre).

Prizor iz filma Mož, ki je ubil Don Kihota; 2018, režiser Terry Gilliam

Salvador Dalí: Don Kihot in mlini na veter, 1945

Don Kihot, 2008, strip

Dramatika

Renesančna dramatika se je razvijala v dveh smereh. Prva je nastajala v Italiji in Franciji, kjer so po rimskih antičnih zgledih ustvarjali tragedije in komedije. V Italiji se je rodila posebna zvrst komedije – commedia dell‘arte – v kateri so se kot igalke prvič preizkusile tudi ženske. Commedia dell‘arte ni imela dramske predloge, zato so komični zapleti sloneli na karakternih lastnostih stalnih likov (npr. iznajdljiv, premeten in inteligenten služabnik, ljubosumen in skopušen starec, mladi ljubimci), ki so nosili svojo masko in kostum. Commedio dell‘arte so na trgih in ulicah uprizarjali poklicni potujoči igralci, vplivala pa je tudi na Molièra in Beaumarchaisa.

Druga smer dramatike je nastajala v Angliji na podlagi srednjeveških oblik (moralitete, misteriji, farse ipd.), snov pa jemala iz starih kronik, zgodovine, novel ipd. Svoj vrh je dosegla v 16. st. s Shakespearjem in razvojem elizabetinskega gledališča.

V Angliji so v 16. st. uprizarjali gledališka dela na različnih krajih, v zaprtih prostorih (različnih dvoranah) in na prostem (na vrtovih, trgih), od sredine stoletja naprej pa predvsem na gostilniških dvoriščih. Tedanje angleške gostilne so imele po navadi prostorno osrednje dvorišče, okrog njega pa so bile eno- ali dvonadstropne stavbe z gostilniškimi sobami, do katerih so z dvorišča vodila stopnišča in balkoni. Gledališka skupina je na dvorišču postavila oder, gledalci pa so stali okrog njega ali sedeli na balkonih.

Proti koncu 16. st. so začeli graditi prava gledališča, imenovana elizabetinska gledališča. Poimenovana so bila po kraljici Elizabeti I., ki je bila zelo naklonjena gledališču. Ohranila so obliko notranjih dvorišč, bila so osmerokotne oblike, s tremi vrstami balkonskih sedežev. V sredini je bilo dvorišče z odrom, ki so ga s treh strani obdajali gledalci. Oder je imel na tleh odprtino s premičnim pokrovom; uporabljali so jo za odhod v podzemlje, za prihod vešč ali drugih zlih sil, za grob (Ofelijin v Hamletu) ipd. Zadnja stena odra je imela dvoje ali več vrat za prihode in odhode igralcev. Nad zadnjim delom odra je bil balkon, namenjen za prizore, ki so se dogajali npr. na balkonu (Romeo in Julija) ali na grajskem obzidju (Hamlet).

Na odru ni bilo veliko kulis in drugih rekvizitov, tako da je bil po večini prazen; odrski rekviziti so bili skromni, npr. napisi z označitvijo kraja. V odprtih gledališčih niso uporabljali niti svetlobnih učinkov. Dvorišče in oder nista imela strehe, tako da scene ni bilo treba osvetljevati, saj so se predstave začenjale zgodaj popoldne, ob dveh ali treh. Igrali so le moški, oblečeni v razkošne kostume.

Moderno Shakespearjevo gledališče Globe je v 90. letih 21. st. zraslo nedaleč stran od lokacije prvotnega gledališča.

V 16. st. je v Angliji zaradi izjemnega zanimanja za gledališke predstave delovalo veliko igralskih skupin. Oblasti jim niso bile naklonjene in so jih preganjale. Izjema so bile skupine, ki jih je vsaj formalno podpiral kak dostojanstvenik oz. tista, ki so imela pokrovitelja. Pokrovitelj skupine, v kateri je deloval Shakespeare, je bil kralj osebno, zato se je skupina tudi imenovala po njem: Kraljevska igralska skupina. Shakespeare je igral le manjše vloge, bil pa je njen najpomembnejši gledališki pisec.

Dva lika iz commedie dell‘arte: Kolombina in Harlekin

Skica elizabetinskega gledališča

V renesančni Angliji je bilo gledališče najbolj priljubljena in tudi umetniško najbolj dognana oblika razvedrila. Obiskovali so ga gledalci vseh družbenih slojev: nepismeni in univerzitetno izobraženi, berači in plemiči. Zanimanje za predstave dokazuje tudi velikost tedanjih gledališč, saj so sprejela od dva do tri tisoč gledalcev.

William Shakespeare Romeo in Julija

V literaturi imajo mnoge ljubezenske zgodbe nesrečen konec. S smrtjo zaljubljencev se konča roman Tristan in Izolda, gotovo ste že slišali tudi za Romea in Julijo. Verjetno poznate tudi kakšno pesem o nesrečni ljubezni. Zakaj so po vašem mnenju tragične ljubezenske zgodbe tako priljubljene? Katera je vaša najljubša ljubezenska pripoved, drama, film, pesem?

O avtorju

William Shakespeare (1564–1616) se je rodil v angleškem mestu Stratford-upon-Avon v ugledni obrtniško-trgovski družini kot tretji od osmih otrok Johna Shakespeara in Mary Arden. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v rojstnem mestu, vendar je moral šolanje zaradi finančne stiske staršev prekiniti že pri šestnajstih letih. Sredi osemdesetih let 16. st. je odšel v London in se zaposlil v gledališču. Najprej je opravljal tehnična dela, pozneje pa je postal igralec, pisatelj in tudi solastnik dveh gledališč, Globe in Blackfriars. Leta 1597 je kupil posestvo z eno največjih hiš v Stratfordu; od tedaj se je iz Londona vedno pogosteje vračal v rojstni kraj. Leta 1610 se je za stalno naselil v Stratfordu, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja.

Delo

Začetki Shakespearovega ustvarjanja segajo v konec osemdesetih ali začetek devetdesetih let 16. st. Njegova najpomembnejša dela so: dolgi pripovedni pesnitvi Venera in Adonis (1593) in Ugrabitev Lukrecije (1594), zbirka Soneti (1609) in 37 dram, napisanih v letih od 1590 do 1613, od katerih jih je bilo za časa njegovega življenja natisnjenih le sedemnajst, dvajset pa jih je ostalo v rokopisu. Shakespeare je namreč drame pisal za uprizoritve in ne za knjižne izdaje, tako da so vse njegove drame v knjižni izdaji izšle šele sedem let po njegovi smrti. Knjiga iz leta 1623 z naslovom Comedies, Histories and Tragedies (Komedije, zgodovine in tragedije) vključuje 36 rokopisov, od tega 18 dram, ki bi bile sicer izgubljene, kot sta Macbeth in Vihar. Knjigo, ki zdaj velja za eno izmed najpomembnejših del v angleški literaturi, sta sestavila in uredila Shakespearova partnerja v igralski skupini King‘s Men John Heminges in Henry Condell.

Vprašanje avtorstva

Kot ob Homerju, o katerem je bilo na razpolago še manj stvarnih podatkov, se je tudi ob Shakespearu pojavilo vprašanje avtorstva. Shakespearove drame namreč v sebi združujejo najtežja filozofska, moralna in celo politična vprašanja z najbolj nazornimi podobami vsakdanjega življenja vladarjev, plemstva in ljudstva. Njegovi dramski liki so izvrstno

označeni, izjemen je bil v spoznavanju in odkrivanju poglavitnega v življenju, v stopnjevanju in popuščanju napetosti ter v ustvarjanju razpoloženja. Nekateri raziskovalci njegovih del so menili, da ni bil dovolj izobražen, da bi lahko napisal tako zapletena dela, zato so iskali »pravega« avtorja. Kot mogoče avtorje so navajali npr. filozofa Francisa Bacona, Williama Stanleyja (šestega grofa Derbyjskega), Edwarda de Vera (17. grof Oxfordski), dramatika Christopherja Marlowa, ena od najnovejših teorij pa zatrjuje, da je pravi avtor v resnici pesnica Amelia Bassano.

Pred začetkom predstave je nastopil zbor ali eden od igralcev ter s prologom napovedal sporočilo tragedije in pripravil gledalce na spremljanje dogajanja na odru. Preberite uvod v tragedijo Romeo in Julija

PROLOG

Prolog je zapisan v obliki elizabetinskega soneta, ki se od italijanskega razlikuje po razporeditvi kitic: tri kvartine ali štirivrstičnice se končajo z dvovrstičnico. V kvartinah je rima prestopna, v sklepnem dvostihu pa zaporedna.

kor – zbor

dve hiši – mišljeni sta dve ugledni družini iz Verone, Montegova in Capuletova, ki živita v smrtnem sovraštvu

ljuba dva – zaljubljenca (Romeo je bil iz Montegove družine, Julija iz Capuletove)

propast – propad

pogreške – napake

O besedilu

Pride KOR

Dve hiši, mestu obe veljave vzor veronskemu – tam igra se godi –iz stare jeze planeta v nov spor, da bratske roke skruni bratska kri. Iz kril sovražnikov zlosrečnih teh rodita za bridkost se ljuba dva, ki šele padec žalostni obeh in njuna smrt očetom boj konča. Ljubezen to, ki grobu gre naprot, in neutolažni starišev prepir, ki le otrók propast mu ustavi pot, zgostimo tukaj vam v dveh ur okvir. Potrpežljivo vsak poslušaj, glej; pogreške radi zboljšamo čimprej. Odide.

1. Prolog je po vsebini dvodelen. V prvem delu napove dogajanje in sporočilo, v drugem pa gledalce pripravi na predstavo. Na kaj jih opozarja?

2. Kako se na ogled predstave pripravimo dandanes? Katera pravila spadajo v sodobni gledališki bonton?

Tragedijo Romeo in Julija so prvič uprizorili v obdobju od sredine leta 1596 do pomladi 1597 in od tedaj velja za eno izmed najpomembnejših del zahodnoevropske književnosti. Seveda motiv ni Shakespearov izum, saj so bile do tedaj že znane zgodbe o nesrečnih ljubimcih iz antične mitologije in srednjeveških zgodb. Shakespeare je lahko dobil neposredno snov za tragedijo iz prevoda italijanske novele o Romeu in Juliji, ki jo je za angleške bralce prepesnil Arthur Brooke pod naslovom Tragična zgodba o Romeu in Juliji. Snov za drugi pomemben motiv, tj. spor med družinama, je lahko našel v svojem

okolju, saj je poznal dolgoletno smrtno sovraštvo med dvema angleškima družinama, ki je zahtevalo tudi človeške žrtve.

Shakespeare je dogajanje umestil v italijansko mesto Verona. Tamkajšnji knez je starima Montegu in Capuletu nedavno zagrozil s smrtno kaznijo, če bosta še kdaj skalila mir v mestu. Pri Capuletovih prirejajo ples v maskah, na katerem želi stari Capulet svojo štirinajstletno hčer predstaviti veronskemu plemiču Parisu, ki se mu zdi primeren za njenega moža. Vmes poseže usoda v podobi Romea Montega, ki nepovabljen pride na ples.

Ples pri Capuletovih

Prvo dejanje, peti prizor

ROMEO slugi: Kdo je ta gospodična, ki drži tam vitezu roko?

SLUGA: Ne vem, gospod.

ROMEO: Od nje sijati se učijo sveče! Lepota njena v noči se leskeče kot biser, črncu na uho pripet, predragocena za ta nizki svet! Kot golobica bela sredi vran izmed prav vseh družic bije na dan.

Po plesu stopim k nji, da roko milo ji stisnem, svoji roki v tolažilo.

Sem ljubil kdaj? »Ne!« reci, pogled moj! Lepote nisem videl do nocoj.

TYBALT: Po glasu mora biti to kak Monteg. –Po meč moj, fant! Kaj, lopov ta se upa prikrasti sem, našemljen s smešnim trobcem, da bi se rogal naši slavnosti?

Pri davnih mojih prednikih kosteh: ubiti ga se mi ne zdel bi greh.

CAPULET: No, kaj tako vihariš mi, nečak?

TYBALT: To, stric, je nekak Monteg, naš sovrag. Ta lopov prišel delat je nemir, da bi nam onečastil ta večer.

CAPULET: Ni mladi Romeo?

TYBALT: Je, lopov Romeo.

CAPULET: Obrzdaj se, moj dragi, pusti ga, drži se kakor pravi kavalir; in res, prav vsa Verona ga slavi, da je spodoben in pošten mladenič: ne htel bi za bogastvo vsega mesta, da bi ga žalil tu, v moji hiši: zato potrpi in se zanj ne meni –tako je moja volja; če jo ceniš,

bodi prijazen in ne mrši se; gube se ne podajo na gostiji.

TYBALT: Pa se, če pride takle lopov v goste. Ne maram ga.

CAPULET: Moraš ga marati: prijateljček, maral ga boš; – lej no! Sem jaz tu gospodar, si ti? – Lej no! Da ga ne maraš? No, bog bodi z mano, Bi zdraho rad sejal med moje goste? Repenčil bi se rad? Kazal moža?

TYBALT: Kaj, stric, sramota je –

CAPULET: Daj no, daj no! Drzán si fantalin! Poglejte si! Tega ti bo še žal. Jaz že vem kaj. Jezljal mi boš? Pa ravno zdaj je čas! Že prav, otroci! – Beži, koloburnik –Le mir, če ne! – Več luči, luči! – Fej! –Te že ukrotim! – Otroci, le veselo!

TYBALT: Vsiljena mirnost in nevzdržna jeza vse mišice in žile mi nateza. Umaknem se, toda, netečnik, znaj, grenelo ti bo, kar ti med je zdaj. Odide.

ROMEO Juliji: Če moja roka je v slo zapeljana, svetinjo to z dotikom užalila, greh moji ustni, romarja skesana, s poljubom rahlim rada bi izmila.

JULIJA: Krivica tvoje roke ni velika: z njo si pokazal se pobožno vdan; saj vernik se svetnikom rok dotika in romarski poljub je dlan na dlan.

ROMEO: Nima svetnica ust, in romar tudi?

JULIJA: Ima jih, romar, za molitev le.

ROMEO: Čuj, molim: usta kot prej dlan ponudi, svetnica, da mi vera ne umre.

JULIJA: Svetnica, najsi usliši, se ne gane.

ROMEO: Miruj, da utrgam si molitve sad.

Jo poljubi

Tako so ustne greha mi oprane.

JULIJA: In jaz ostala z grehom sem brez nad.

ROMEO: Z grehom od mene? Milostno pogubljaš!

Daj greh nazaj.

Jo poljubi

JULIJA: Premojstrsko poljubljaš.

Prizor z balkonom iz muzikala o tragični ljubezni Zgodba z zahodne strani; režija Steven Spielberg, 2021

DOJKA: Mati bi rada govorila z vami.

ROMEO: Kdo je nje mati?

DOJKA: I, mladi gospod, nje mati je te hiše gospodinja, dobra gospa, poštena, pametna: nje hčer, ki z njo ste govorili, sem dojila jaz; – in ta, ki jo dobi, z denarjem bo žvenkljal, to vam povem.

ROMEO: Kaj, Capuletova? O prebridko! Sovražniku zastavil sem glavo.

Dojilja Juliji pove, kdo je mladenič, s katerim je govorila. Zaveda se nesrečnih okoliščin in pred spanjem na balkonu glasno toži nad usodo. Romeo jo posluša.

Preberi si ime! Kaj je ime?

Drugo dejanje, drugi prizor

JULIJA: O gorje!

ROMEO: Zdaj govori: –o, spregovori, angel jasni, spet!

Saj ti žariš v tej noči nad menoj kakor krilat nebeški sel očem, v začudenju odprtem, smrtnikov, ki mečejo se vznak, da zro za njim, ko reže leno plavajoče oblake, pozibuje na zračnih se valeh.

JULIJA: O Romeo, zakaj si Romeo? Očetu se, imenu odpovej, če ne, prisezi, da si ljubi moj, in jaz ne bom več Capuletova.

ROMEO zase: Naj še poslušam? Naj spregovorim?

JULIJA: Samo ime je tvoje moj sovražnik; ti bil bi ti, čeprav ne bil bi Monteg. Kaj pa je Monteg? Roka ni, noga ni, obraz ni, niti kak drug del človeka.

Preberi si ime! Kaj je ime?

To, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim; in Romeo, da se drugače kliče, popolnost svojo bi ohranil vso: –o Romeo, odloži to ime, in zanj, ki tebe se ne tiče nič, ná mene vso.

Julijin balkon v Veroni

Dramatika

jezljati – jezikati, predrzno ugovarjati; koloburnik –nesramnež; netečnik – vsiljivec, nadležnež

ROMEO: Primem te za besedo: reci mi »ljubi« in prekrščen bom; poslej več nočem biti Romeo.

JULIJA: Kdo si, ki, zagrnjen v noč, tako si vrinil v mojo se skrivnost?

ROMEO Ne vem, kako z imenom naj izdam, kdo sem: svoje ime, svetnica, sam mrzim, ker je sovražnik tvoj. Da ga imam napisanega, pa bi ga raztrgal.

JULIJA: Uho mi ni užilo sto besed Iz teh še ust, vendar poznam ta glas. Kaj nisi Romeo in Montegov?

ROMEO: Ni to, ni ono, če ni tebi všeč.

Odlomki Prevedel Oton Župančič

V nadaljevanju se Romeo in Julija skrivaj poročita, pri čemer jima pomaga oče Lorenzo, ki upa, da bo tako prispeval k spravi med družinama. Romeo po poroki v spopadu ubije Julijinega bratranca Tybalta, zato mora po poročni noči zbežati iz Verone. Julija bi se morala na željo staršev poročiti s Parisom, vendar zaužije napoj, ki povzroči navidezno smrt. Romeo izve za njeno smrt, še preden pride do njega sel očeta Lorenza, ki bi ga obvestil o pravi resnici. Odhiti v Verono, kupi strup in odide v grobnico. Na pokopališču v spopadu ubije Parisa, nato pa ob Juliji popije strup. Ko se Julija prebudi, ugotovi, kaj se je zgodilo, in se zabode. Tragedija se konča s pobotanjem sprtih družin.

O besedilu

Vsebina

1. Katero obdobje v Julijinem in Romeovem življenju prikazujeta odlomka?

2. V odlomkih opredelite dogajalni prostor in čas. Ali je med obema prizoroma minilo veliko časa?

3. Kdo so dramske osebe v prvem odlomku? Kako lahko razumemo služabnikov odgovor, da ne ve, kdo je gospodična, po kateri sprašuje Romeo? Kaj želi storiti Tybalt, ko zasliši Romeov glas? Zakaj mu Capulet tega ne dovoli?

4. Obnovite prvo srečanje med Romeom in Julijo.

5. Večji del drugega odlomka je samogovor. Kdaj se s svojim govorom vključi tudi Romeo?

Jezik in slog

6. Katera čustvena stanja opazite v odlomkih? Kako se kažejo v jeziku?

7. Preberite Romeovo repliko, ko je prvič zagledal Julijo. S čim jo primerja?

8. V odlomkih poiščite podobe, s katerimi si Romeo in Julija izražata ljubezen. Kako učinkujejo na bralca (oz. gledalca)?

Vrednotenje

9. V tragediji Romeo in Julija je dogajalni čas zelo zgoščen, saj se celotno dogajanje zgodi zgolj v štirih dneh. Gledalci spremljajo zgodbo nesrečnih zaljubljencev od prvega srečanja do njune smrti. Drama je torej napisana v sintetični tehniki. Katera antična tragedija je prav tako oblikovana v sintetični tehniki?

10. Zakaj je tragedija Romeo in Julija po vašem mnenju tako navdihujoča in priljubljena še toliko stoletij po nastanku? Kako bi se dramski konflikt iz Romea in Julije razpletel dandanes?

Tragedijo kot dramsko vrsto smo že spoznali ob branju Kralja Ojdipa in Antigone Tudi v središču renesančne tragedije je spor med idealizmom in resničnim svetom, legitimnim in legalnim. Tragični junak je nosilec pomembne ideje, zaradi katere zaide v spor z nenaklonjenim okoljem, neživljenjskimi pravili in zakoni. Za uresničitev svojih ciljev je pripravljen umreti. V Romeu in Juliji sta nosilca velike ideje naslovna junaka, ki drug do drugega čutita strastno in iskreno ljubezen ter se s tem zoperstavita sovraštvu med družinama. Njuna ideja zmaga, saj se družini spravita, vendar šele po smrti Romea in Julije.

V primerjavi z grško tragedijo je renesančna bolj razgibana, v njej na odru nastopa več dramskih oseb hkrati, dogajanje je postavljeno v različne dogajalne prostore, poleg osrednje zgodbe je v tragediji lahko tudi več stranskih, ki niso tako odločilne za usodo glavnih junakov. Nekatere le popestrijo dogajanje in vsebujejo tudi komične prvine, to pa v antični tragediji ni bilo dovoljeno. V Romeu in Juliji ima takšno komično vlogo Julijina dojilja, ki skuša s spletkarjenjem – žal neuspešno – pomagati svoji varovanki.

Odmev

Po tragediji Romeo in Julija sta nastala balet ruskega skladatelja Sergeja Prokofjeva in opera francoskega skladatelja Charlesa Gounoda. Leta 1968 je film italijanskega režiserja Franca Zeffirellija prejel oskarja, motiv prepovedane ljubezni je navdihnil ustvarjalce muzikala Zgodba z Zahodne strani. Leta 1996 je bila posneta uspešnica z Leonardom DiCapriem v vlogi Romea (režiser Baz Luhrmann), najnovejša filmska priredba v režiji Carla Carleija pa je nastala leta 2013.

Balet Romeo in Julija, SNG Opera in balet Ljubljana, 2021/22, koreografija Renato Zanella glasba Sergeja Prokofjeva

Usodne ljubezni s tragičnim razpletom že stoletja navdihujejo številna dela, npr. filme, kot sta Titanik in Gora Brokeback, ter romane, kot so Ana Karenina, Notredamski zvonar, Tristan in Izolda, Gospa Bovary …

vintesenca – bistvo, kleč

William Shakespeare Hamlet

Hamlet: »/…/Kakšna mojstrovina je človek! Kako plemenit po svoji pameti! Kako neomejen po zmožnostih! Po podobi in kretanju kako popoln in čudovit! V dejanjih kako podoben angelu! Po svojem razumu kako podoben Bogu! Lepota svetá! Vzor vsemu živemu! In vendar, kaj je meni ta kvintesenca prahu? Človek me ne veseli, ne moški in tudi ženska ne, čeprav se mi dozdeva, da hočeta s svojim smehljajem trditi nasprotno.«

Kako je Hamletovo mnenje o človeku povezano s humanistično in renesančno miselnostjo?

Tragedija Hamlet je nastala v letih med 1601 in 1608, ki velja za Shakespearovo najzrelejše ustvarjalno obdobje. Snov zanjo je verjetno dobil v delu Zgodovina Danske, ki jo je v 12. st. napisal Saxo Grammaticus, vendar pa se srednjeveška zgodba konča drugače kot Shakespearova, saj mati danskega princa Amletha verjame, da je njen svak Feng ubil brata zaradi želje po oblasti in ljubosumja, zato se postavi na sinovo stran. Ta se svojemu sovražniku maščuje, ljudstvo pa ga razglasi za kralja. Zgodba je krožila v prepisih, dokler ni bila leta 1576 objavljena v francoščini, leta 1608 pa je izšla v angleškem prevodu. Znana je tudi iz neke angleške igre, navadno imenovane Pra-Hamlet, ki jo je verjetno napisal angleški dramatik Thomas Kyd in so jo leta 1594 igrali v Londonu, vendar se ta različica ni ohranila.

Dogajanje v Shakespearovi tragediji je postavljeno na danski dvor. Kraljevič Hamlet se pretvarja, da je nor, ker želi preveriti, ali je njegov stric, kralj Klavdij, res ubil svojega brata, da bi se polastil prestola. Hamlet je občutljiv in izobražen mladenič, ki iskreno žaluje za očetom in je ogorčen nad materino odločitvijo, da se je tako hitro znova poročila, in to s človekom, ki njenemu prvemu možu ne seže do kolen.

Biti ali ne biti Tretje dejanje, prvi prizor

HAMLET: Biti ali ne biti: to je tu vprašanje: je li bolj plemenito, da trpiš v duhu strelice vse nasprotne usode, ali z orožjem greš nad morje zlá in ga končaš z odporom. Umreti: spati; nič več; in rêči, da končamo s spanjem si srčno bol in tisočero udarcev, ki dediščina so mêsu, to je smoter, ko ga biló od srca bi želeti. Umreti, spati, spati: nemara sanjati: dà, tu je kleč; to, kakšne sanje bi prišle nam v spanju, ko se otresemo teh zemskih spon,

ustavlja nas: to tisti je pomislek, ki daljša siromaštvu bedna leta; kdo nosil bi prezir in bič svetá, pritisk mogočnih, mož ponosnih tlako, neuslišane ljubezni bol, pravice odlašanje, objest uradov, brce, ki podlež daje skromni jih kreposti, če bi lahko se upokojil sam že z golo iglo? Kdo bi nosil breme in hropel znojen pod življenjem težkim, če ne bi groza pred nečim po smrti, pred krájino neodkrito, ki se potnik iz nje ne vrne, nam hromila volje, da rajši nosimo zla pričujoča, kot bi k neznanim se zatekli? Tako nas misel dela vse plašljivce in prirojena barva odločnosti vzbolehne pod razmišljanja bledico; podjetja vsa kipeča in zanosna iz teh ozirov krenejo iz struje in izgube ime dejanja. Stoj! Lepa Ofelija! Vila, v svoje molitve vse moje grehe vključi.

Kralj in njegov svetovalec Polonij, Ofelijin oče, spletkarita proti Hamletu in skušata izvedeti razlog za njegovo blaznost. V poizvedovanje vključita Ofelijo; kralj in kraljica pošljeta po Hamletova sošolca Gildensterna in Rozenkranca, da bi vohunila za Hamletom. Drama doseže vrh z nastopom igralcev, ki odigrajo smrt kralja Gonzage na enak način, kot je umrl pokojni kralj. Klavdij prekine igro, mati pa pokliče Hamleta v svojo sobo. Pred njegovim prihodom se kraljev svetovalcem Polonijem dogovori, da bo skrit za tapeto prisluškoval pogovoru.

Mati in sin

Tretje dejanje, četrti prizor

Polonij se skrije za tapeto. Hamlet nastopi.

HAMLET: No, mati, kaj želite?

KRALJICA: Hamlet, zelo užalil si očeta.

HAMLET: Mati, zelo užalili ste očeta.

KRALJICA: No, no, ti odgovarjaš zelo neslano.

HAMLET: Oho, vi nagovarjate nesramno.

KRALJICA: No, veš kaj, Hamlet?

HAMLET: Kaj mi hočete?

KRALJICA: Mar si pozabil, kdo sem?

HAMLET: Ne, ne, za božji križ: vi ste kraljica, soproga brata svojega moža, in pa – Bog daj drugače – moja mati!

KRALJICA: No, pa te drugi spametujejo.

HAMLET: Nič – sédite; zdaj se ne ganete, dokler pred vas zrcala ne postavim, ki uzrete v njem globino svoje duše.

KRALJICA: Kaj hočeš? Saj me nočeš umoriti? He, pomagajte!

POLONIJ zadaj: He, pomagájte, pomagájte!

HAMLET potegne: Lej no, podgana? Mrtva, zlat stavim, da je mrtva!

Sune skozi tapeto

POLONIJ: O, umorjen sem!

Pade in umre

KRALJICA: Jojme, kaj si storil?

HAMLET: Zares, ne vem: je li to kralj?

KRALJICA: O naglo in krvavo dejanje!

HAMLET: Krvavo! Skoraj táko, mati zlata, ko ubiti kralja in si vzeti brata.

KRALJICA: Ubiti kralja!

HAMLET: Da, tako sem rekel.

Odgrne tapeto in odkrije Polonija

Vsiljivi, drzni, bedni norec, zbogom! Zamenjal sem te z višjim: kar je, je; vidiš, preveč brkljariti ni zdravo. Nič ne lomite rok: mir! Sédite in jaz vam bom lomil srce: bom ga, če ustvarjeno iz mehke je snovi, če ni v navadi grešni otrpnilo, da pamet sploh do njega ne prodrè.

KRALJICA: Kaj sem storila, da tvoj drzni jezik name tako hrupi?

HAMLET: Dejanje, ki skruni sramežljivi soj kreposti, poštenje zove hlimbo, snema rožo ljubezni čisti raz nedolžno čelo in stavi nanj izpah; zakonske obljube

Stane Sever

Brane Šturbej

Jernej Šugman

Slovenski Hamleti

zvrača v kvartaške kvante: o, dejanje, ki trga iz telesa svetih zvez še samo dušo, ki mu sladka vera je besedičenje; obraz neba rdi; da še ta čvrsta gruda, z licem mrkim kakor pred sodnim dnem, se zgraža vsa nad tem dejanjem.

KRALJICA: Joj, ktero dejanje, ki že za uvod tako glasno grmi?

HAMLET: Poglejte sem na sliko to in to: upodobljena sta tukaj brata dva. Lej na obličju tem, kakšna milina; Febovi kodri, čelo Jupitrovo, Martovo oko, grozé ukazajoče, vzgib glasnika Merkurja, kadar lêt se ustavlja mu na donebesni gori; res spomenica in listina, ki nanjo sleherni bog je udaril svoj pečat, da svetu bi potrdil: »To je mož!«

To bil je vaš soprog. Zdaj pa poglejte: to tu je vaš soprog; kot klas snetljiv, poguben bratu. Ha, imate oči?

Nikar se ne sklicujte na ljubezen, saj v vaših letih kri v krotkost uplahne in sluša sodbo; kakšna sodba pa prešla bi od tega k temu? Um imate, sicer bi bili brez želja; a ta vaš um je hrom: saj blaznost ne bi se zmotila in um nikdar tako ni zaslepljen, da ne bi mogel več razbirati ob toliki razliki. Kak vas vrag ukanil je v tem slepomišenju?

Oko brez tipa ali tip brez vida, uho brez rok, oči, voh sam brez vsega, najmanjša troha zdravega le čuta tako bi ne zabredla …

O sram, res ne zardiš …? Peklo prevratno, ako v matronskih puntaš se kosteh, naj žarni bo mladosti čednost vosek, topeč se v lastnem ognju: ne kričite »sramota«, kadar vroča strast divja, ko mraz sam prav tako gori in pamet slo zapeljuje v greh.

Igor Samobor

Uroš Smolej

Marko Mandič

Slovenski Hamleti

Feb – Apolon, grški bog svetlobe in sonca, zelo lepe zunanjosti; Jupiter – rimski bog neba, gospodar bliska; Mart – Mars, rimski bog vojne; Merkur – rimski bog trgovine, božji sel

Ko se Hamletu prikaže še duh, je kraljica prepričana o sinovi blaznosti. Klavdij Hamleta pošlje v Anglijo pod pretvezo, da je treba pobrati davke, v resnici pa naj bi ga tam usmrtili. Na poti ga spremljata sošolca, ki s seboj nosita smrtno obsodbo za Hamleta. Na ravnini srečajo stotnika norveške vojske, ki jim pove, da želi princ Fortinbras znova pridobiti izgubljeno ozemlje. Po pogovoru pošlje spremljevalce naprej, sam pa si vzame čas za razmislek.

Hamletova odločitev Četrto dejanje, četrti prizor

HAMLET: Brž bom z vami. Pojdite naprej.

(Vsi razen Hamleta odidejo.)

Kako me obtožuje vse, spodbada mi maščevanje leno! Kaj je človek, če glavna sreča mu in prid vseh ur je spanje le in jed? Žival, nič več. On, ki nas stvaril je s širokim umom, ki zre naprej nam in nazaj, ni dal tega božanskega nam darú, naj v nas nerabljen bi plesnèl. Pa bodi topost živalska to ali plah dvom, ki misli prenatanko na izid –ta misel, razčetverjena, ima en del modrosti, tri plašljivosti –a res ne vem, čemu li še živim, da govorim: »To mora se zgoditi!« ko vzrok imam in voljo, moč in sredstva, da bi to storil.

Zglédi, ko svet očitni, me bodre: tako ta vojska ogromna in potrošna, ki vodi mlad jo, nežen kraljevič, čigar pogum, vzpet na visoko slavo, prezira izid zastrti in nastavlja

slabotno svojo smrtnost vsej usodi, kar je premoreta smrt in nevarnost, za prazen mak. Kdor si resnično velik, ne planeš brez velikega povoda, a se do zadnjega boriš za bilko, kadar ti gre za čast. Kako pa jaz –oče ubit in mati oskrunjena –poziva dva na um moj in na kri –jaz pa kar spim; tu pa v sramoto svojo

gledam smrt bližnjo dvajset tisoč mož, ki iz objesti, le za slepo slavo gredo v svoj grob ko v postelj, se boré za krpo tal, premajhno za terišče, preozko za grobove, da bi vanje zagrebli padle. Misel, o, poslej krvava bodi ali nič ne štej!

(Odide.)

Odlomki Prevedel Oton Župančič

Klavdijevi načrti se niso izšli. Ladjo, na kateri je bil Hamlet, so napadli gusarji in ujeli kraljeviča, a so ga kmalu izpustili in Hamlet se je vrnil na Dansko prav med Ofelijinem pogrebom. Med njegovo odsotnostjo je namreč Ofelija zaradi razočaranja in očetove smrti zblaznela, padla v potok in utonila. Kraljevih spletk pa še ni konec. Laerta prepriča, naj Hamleta izzove na dvoboj in si zmago zagotovi z zastrupljenim mečem. Laert res rani Hamleta, a v boju zamenjata meče in smrtno ranjen je tudi Laert. Kraljica izpije čašo zastrupljenega vina, ki ga je kralj pripravil za Hamleta, in umre. Laert pove Hamletu resnico o spletki. Hamlet zabode kralja, pred smrtjo pa prijatelju Horaciju naroči, naj svetu razloži njegovo zgodbo. Po teh dogodkih se na prizorišču pojavi norveški princ Fortinbras. Počasti Hamletov spomin, prevzame oblast in »spravi svet v tir«. Danska s Hamletom ni izgubila samo edinega upravičenega naslednika prestola, ki bi bil pravičen in dober vladar, kakor je bil njegov umorjeni oče, ampak tudi svojo samostojnost.

O besedilu

Vsebina

1. Katera dramska oseba povezuje vse tri odlomke? Kakšen je vaš prvi vtis o njej?

2. Kdo je v ospredju v prvem odlomku, posameznik ali skupnost? Kdo pa v drugem in tretjem odlomku?

3. Kateri odlomek je najbolj dramatičen? Izbiro utemeljite izbiro na podlagi svojega literarnoteoretičnega znanja o dramskih besedilih.

4. V prvem monologu Hamlet razmišlja o temeljnem bivanjskem problemu. Katera vprašanja se mu zastavljajo in zakaj? S katerimi besedami opiše okoliščine, zaradi katerih razmišlja o »biti ali ne biti«? Kako si predstavlja smrt? Ali je po njegovem v njej tudi kaj odrešujočega? Kaj menite o njegovem razmišljanju?

5. Še enkrat preberite začetek drugega odlomka. V kašnem tonu se začne? Ali vodi v pomiritev ali v dokončen razkol? Primerjajte ga z začetkom pogovora med očetom in sinom v Antigoni.

6. Hamlet med pogovorom do smrti zabode Polonija. Zakaj po tem dejanju ne občuti obžalovanja?

7. Kaj vse Hamlet očita materi? Katere konkretne lastnosti pripisuje očetu, ko ga primerja s Febom (Apolonom), Jupitrom in Martom (Marsom), in kakšen je v primerjavi s pokojnim kraljem njegov brat Klavdij?

8. V tretjem odlomku Hamlet primerja svoje ravnanje po očetovi smrti s Fortinbrasovo odločnostjo, da maščuje očetov vojaški neuspeh. Kaj ugotavlja?

Jezik in slog

9. Hamletov monolog Biti, ne biti je eden najbolj znanih samogovorov v svetovni dramatiki. Znana je vrsta med seboj nasprotujočih si interpretacij: kot razmišljanje o samomoru, razmišljanje o smrti sploh, kot razglabljanje o smiselnosti človekove akcije. S katero razlago se najbolj strinjate? Zakaj?

10. Ali je Hamlet zadovoljen sam s seboj? S katerimi podobami izraža svoja čustva? V vsakem odlomku poiščite vsaj dva primera.

11. Primerjajte slog v monologih s slogom Hamletovih replik v dialogu s kraljico. Kaj opazite?

12. Tragedija Hamlet se začne s prikazovanjem duha pokojnega kralja, torej gledalci/ bralci vstopimo v dogajanje, ko so dogodki, ki so sprožili aktualno stanje, že končani. Kako imenujemo takšno dramsko tehniko? Katera antična tragedija je bila grajena na ta način?

Vrednotenje

13. V skupinah razpravljajte o tem, ali je po vašem mnenju Hamlet pozitiven ali negativen lik; katere njegove lastnosti kažejo na srednjeveško miselnost in katere na humanistično; kakšne so posledice njegovih notranjih bojev; kako bi ravnali na njegovem mestu?

14. V antični tragediji je nastal tragični spor zaradi nerazrešljivega nasprotja med človekom in zunanjimi silami, na katere posameznik ne more vplivati (človekovo usodo določajo bogovi). Ali to velja tudi za Hamleta?

15. Večino vseh verzov Hamlet izgovori v monologih. Raziskovalci Shakespearovih del menijo, da ga spoznamo šele iz njegovih monologov, v katerih je sam s seboj, kajti v dialogih s kraljem in kraljico ter z dvorjani se nenehno pretvarja in dela blaznega. Monologi ustvarjajo vtis Hamletove neodločnosti in omahljivosti, hkrati pa poudarjajo njegovo osamljenost, izločenost iz družbe. V njih spoznamo njegovo (in verjetno tudi avtorjevo) mnenje o družbi, svetu, človeku, ljubezni, vojnah. Kaj lahko razberemo o Hamletovem pogledu na človeka iz uvodnega citata (Kakšna mojstrovina …) in iz začetka tretjega odlomka? Ali so ta razmišljanja še vedno aktualna? Zakaj menite tako? Ali so njegova vprašanja o bistvu človeka še vedno aktualna.

Monolog ali samogovor je zaupna in iskrena oblika govora; je izpoved, ki je neposredno namenjena gledalcu.

Za renesančno dramo je značilno, da se dramska besedila niso delila na dejanja. Pozneje so jih uredniki knjižnih izdaj razdelili tako, da imajo vse Shakespearove drame pet dejanj in veliko število prizorov, ki pogosto le uvajajo novo postavitev oseb, tako da ne prekinjajo dramskega dogajanja. V skladu z renesančno tradicijo so drame napisane v blankverzu, za katerega je značilen desetzložni ali enajstzložni jambski verz, prekinjajo pa ga rimani verzi in proza, včasih tudi pesmi.

Michel de Montaigne Eseji

Michel de Montaigne (1533–1592) je bil francoski renesančni humanist, pisatelj in filozof. Velja za začetnika eseja, polliterarne zvrsti, za katero je značilen kritičen, odprt, kreativen in avtorsko subjektiven pristop pisca k analizi stvarnosti, tako da bralcu omogoči njegovo lastno sodbo.

O družbi s knjigami

Moja knjižnica je po obliki okrogla in ima komaj toliko ravnega zidu, kolikor mi je potrebno za mizo in stol; ker je okrogla, lahko z enim pogledom zajamem vse svoje knjige, razporejene na petih policah vsenaokoli. Imam troje oken z bogatim in širokim razgledom in šestnajst korakov v premeru. Pozimi se v njej ne mudim tolikanj zdržema, kajti moja hiša stoji na griču, kakor pove že njeno ime, in ni ga v njej prostora, ki bi bil bolj vetru izpostavljen kakor prav ta, ki mi je všeč, ker je teže dostopen in zakoten, ker je primeren za razmišljanje in ker odvrača množico obiskovalcev. To je moj dom. Tu skušam biti sam svoj gospod in iztrgati ta edini kotiček sleherni družbi, tako družbi svoje žene, otrok kakor tudi družbi zasebnih obiskovalcev. Povsod drugod je moja oblast samo na jeziku, tako rekoč dvomljiva. Beden je po mojem tisti, ki nima v lastnem domu prostorčka, kjer bi bil sam s seboj, kjer bi bil kralj, kamor bi se skril. Pač lepa je nagrada, ki jo daje stremuštvo svojim privržencem, da se venomer razkazujejo in šopirijo kakor spomenik na javnem trgu! »Magna servitus est magna fortuna.« Niti na stranišču niso sami s seboj. Sodim, da ni v strogosti naših menihov nobenega tršega pravila, kakor je tisto, ki ga je prevzel eden izmed njihovih redov, da morajo namreč biti vselej skupaj in da ne smejo ničesar storiti, karkoli že delajo, brez številnega spremstva. In zdi se mi, da ni prav nič bolj neznosno, če si vedno sam, kakor če nisi nikoli.

Magna servitus est magna fortuna. –Veliko bogastvo te močno zasužnji. (Seneca)

Če mi kdo poreče, da je za Muze poniževalno, če se jih poslužuješ samo za igračo in kratek čas, ta prav gotovo ne pozna tako kakor jaz vrednosti zabave, igre in kratkočasja; lahko bi rekel, da je sleherno drugo stremljenje smešno. Jaz živim iz dneva v dan in, oprostite mi, po ničemer drugem ne stremim. Ko sem bil mlad, sem študiral zato, da bi se postavil, pozneje nekoliko zato, da bi si nabral znanja, zdaj študiram za zabavo, nikoli pa ne za denar. Tisto nečimrno in potratno muho, ki sem jo imel nekoč za takšno vrsto pohištva, ne da bi z njo zadostil svojim potrebam, temveč da bi se z njo ponašal in krasil, sem že davno opustil.

Knjige imajo velik čar za tiste, ki znajo izbirati. A ni ga užitka brez truda. Tudi ta užitek ni nič bolj neskaljen in čist, kakor so drugi; tudi on ima svoje nevšečnosti, pa še velike. Knjige so vaja za duha, telo pa, ki ga jaz nisem zanemaril, je nedejavno, peša in slabi. Ne poznam pretiravanja, ki bi bilo zame bolj škodljivo in ki bi se ga moral v zatonu svojega življenja bolj ogibati.

Odlomek

O besedilu

1. Odlomek razdelite v smiselne enote ter utemeljite svojo razdelitev.

Prevedel Bogo Stopar

2. Zakaj je za pripovedovalca tako pomembno, da ima svoj prostor? S katerim primerom ponazori pomen zasebnega prostora in zasebnosti? Kateri prostor je njegovo »zatočišče«?

3. Kako se je spreminjal esejistov pogled na znanje? Kaj menite o znanju vi?

Klasicizem

Razkošje baroka in zmernost klasicizma

Protestantsko gibanje je omajalo ugled Rimskokatoliške cerkve, zato si je ta od sredine 16. st. prizadevala vzpostaviti nekdanjo avtoriteto in tudi ob pomoči umetnosti pridobiti strahospoštovanje vernikov. V katoliških državah je nastajal nov umetnostni slog – barok. Pogosto se je pojavljal kot del okrasitve cerkva, v katerih je s slikovitimi oltarji ter veličastnimi stenskimi in stropnimi poslikavami kazal mogočnost duhovno prenovljene Cerkve. Sočasno z barokom je v Franciji nastajal drugačen umetnostni slog – klasicizem. Če je bila baročna umetnost v Italiji bohotna, razkošna in v službi vere, je bila umetnost v Franciji umirjena, obrnjena h grško-rimski klasiki in v službi države oz. njenega vladarja, Sončnega kralja Ludvika XIV.

Renesančni ideal je bil človek kot harmonija telesa in duha, baročna umetnost pa je raztrgana med telesnostjo in duhovnostjo. Razdvojena je med askezo in čutnostjo, razumom in pretirano čustvenim zanosom, uživanjem in minlji vostjo, smrtnostjo itn. Na izrazni ravni se to kaže v preobloženosti, zaobljenosti, ukrivlje nosti, pretiranem gibanju in poudarjenih čustvih. Baročno skulpturo iz marmorja Apolon in Dafne je v prvi polovici 17. st. v naravni velikosti ustvaril italijanski umetnik Gianlorenzo Bernini. Prikazuje trenutek, ko se Dafne, ki jo ujame Apolon, spremeni v lovorjevo drevo. Berninijeva izjemna spretnost pri klesanju marmorja mu je omogočila ustvariti kip, ki je presegel dela drugih kiparjev. Nadvse prepričljivo namreč prikazuje žensko, ki se spreminja v drevo, saj hkrati ujame tudi osupel izraz na njenem obrazu.

Gianlorenzo Bernini: Apolon in Dafne; marmor, 1624, Galerija Borghese, Rim

V Franciji je bila umetnost namenjena predvsem slavljenju kralja Ludvika XIV. Njegov baročni dvorec v Versaillesu je eden velikih spomenikov tega časa. Palača s simetričnim tlorisom je sestavljena iz treh delov, tako da stranski krili ustvarjata dvorišče. Ludvik XIV. je ukazal prezidati tudi mestece Versailles, tako da se ulice in poti v kraju samem in v parku širijo kot žarki: dvorec je mišljen kot središče, pravzaprav je v sredinski točki kraljeva spalnica. Ko vstane kralj, namreč vstane sonce – Sončni kralj je kot novi Apolon, ki sije na svet.

Dvorec Versailles

V sredini 16. st. si je Rimskokatoliška cerkev prizadevala z reformo znova vzpostaviti katolištvo in versko enotnost v reformističnih deželah. Da bi strnila vrste in okrepila vero, je ustanovila nove samostanske redove. Med njimi so izstopali predstavniki Jezusove družbe – jezuiti. Naloga reda je bila, da deluje proti krivoverstvu in širi katoliško vero zunaj Evrope (misijonarstvo), slovel pa je tudi po verski gorečnosti in izobraženosti svojih redovnikov. Red je bil tudi pobudnik ustanovitve cerkvenih sodišč proti krivovercem, t. i. inkvizicij, ki so jih na novo ustanavljali v katoliških deželah. V duhu obnove je papež Pavel IV. leta 1559 objavil Seznam prepovedanih knjig, na katerega so poleg spisov reformatorjev (tudi Primoža Trubarja) uvrstili tudi številna dela znanstvenikov in mislecev (npr. Hvalnico norosti Erazma Rotterdamskega). Katoliki niso smeli brati knjig s tega seznama, če za to niso imeli posebnega dovoljenja. Seznam so uradno opustili šele leta 1966.

Med letoma 1580 do 1650 se je po vsej zahodni Evropi zelo povečalo število sojenj čarovnicam. Na sliki sežig čarovnic na grmadi; gravura, 1555

17. st. je postavilo temelje moderni misli. Leta 1637 je izšlo Descartesovo (izg. Dekartovo) filozofsko delo Razprava o metodi, v katerem je avtor postavil (človekov) razum pred božji vir znanja. Natanko 50 let pozneje je izšlo delo, ki je izjemno prispevalo k razvoju moderne fizike: Matematična načela naravoslovja. V njem je znanstvenik Isaac Newton položil temelje klasične mehanike in zakona o težnosti.

Razprava o metodi, 1637

Matematična načela naravoslovja, 1687

Barok in klasicizem

17. in del 18. st. sta zaznamovali dve umetnostni smeri, tj. barok in klasicizem.

Barok se je začel uveljavljati že v pozni renesansi, zaznamuje pa ga zlasti slogovna okrašenost, celo izumetničenost. Vanj uvrščamo tisto književnost, ki v novih družbenih razmerah nadaljuje renesančna izhodišča, vendar ni pod vplivom druge vodilne slogovne smeri – klasicizma. Barok se je uveljavil zlasti v likovni in glasbeni umetnosti ter v arhitekturi, v književnosti pa se kaže kot preobloženost z zapletenimi in nejasnimi prispodobami.

Med pomembnimi predstavniki te smeri so angleški pesnik John Milton (1608–1674), avtor znamenitega verskega epa Izgubljeni raj, dubrovniški pesnik in dramatik Ivan Gundulić (1589–1638) in španski dramatik Pedro Calderón de la Barca (1600–1681), ki je pod vplivom protireformacije in občutka propadanja Španije v renesančno dramatiko vnesel nove ideje. Nadaljevanje baroka je rokoko, igriv in lahkoten, po večini aristokratski slog, ki se je v 18. st. razvil predvsem v likovni umetnosti.

Sočasno z barokom se je v 17. st. v Franciji oblikovala umetnostna smer, imenovana klasicizem (klasičen – prvovrsten, odličen). K nastanku te smeri so pripomogle nove družbene in ideološke razmere: pojav absolutne monarhije, centralizacija oblasti, težnja po disciplini in redu, vnovična okrepitev Katoliške cerkve, poudarjanje razuma (Descartesov racionalizem), zelo stroga morala (janzenizem).

Književnost klasicizma je zvečine visoka, celo dvorna, vezana na razmah absolutizma v 17. in 18. st., in je po svojih značilnostih pravo nasprotje baroka in rokokoja. Na dvoru Ludvika XIV. so ustvarjali največji umetniki tistega časa. V ospredje so postavljali kultiviranega človeka, ki se vêde in izraža razumno. Pri tem so se zgledovali po antičnih vzorih ter jih dopolnili s strogimi pravili in zakonom o le-

pem, o tem, kaj je v leposlovju dovoljeno in kaj ne. Poudarjali so razumnost, jasnost, zmernost, urejenost, nemešanje stilov (npr. komičnega in tragičnega) itn.

Najpomembnejša klasicistična književna zvrst je dramatika, v kateri so veljala stroga pravila. Pri dramski obliki so sledili Aristotelovemu pravilu o enotnosti dogajanja ter mu dodali še enotnost časa in kraja (načelo trojne enotnosti). To pomeni, da je dogajanje usmerjeno v eno samo zgodbo, da poteka na enem kraju in v časovnem okviru enega dneva. Najpomembnejša avtorja tragedij sta bila Jean Baptiste Racine (tragedija Fedra) in Pierre Corneille (drama Cid), eden izmed najpomembnejših komediografov vseh časov nasploh pa je bil Jean Baptiste Molière.

Klasicizem ni bil naklonjen čustveni, osebnoizpovedni liriki, temveč je razvijal miselno poezijo. Umetniški vrh je dosegel z basnimi v verzih, ki jih je pisal Jean de La Fontaine. Uveljavila se je tudi miselna proza (govorniška, filozofska, moralistična, memoarska), med najpomembnejšimi predstavniki tega obdobja pa je pisateljica Madame de La Fayette, ki je avtorica psihološkega romana Kneginja Klevska

Neznani avtor: Francoski in italijanski komediografi; (skrajno levo Molière), olje na platnu, 1670

Madame de La Fayette

Kneginja Klevska

Ljubezen je vrednota, ki je od nekdaj vznemirjala ne le umetnike, ampak ljudi nasploh. Kaj vam pomeni ljubezen? S katerimi vrednotami in čustvi jo povezujete in zaradi katerih čustev lahko po vašem mnenju ugasne in se morda tako kot pri rimskem pesniku Katulu spremeni celo v sovraštvo?

O avtorju

Marie-Madelaine Pioche de La Vergne (izg. mari-madlen pioš de la vernje), po možu imenovana grofica La Fayette (izg. lafajêt), se je rodila leta 1634 v Parizu. Njena družina je sicer pripadala nižjemu plemstvu, vendar je imela tesne vezi na dvoru Ludvika XIII., tako da je Marie-Madelaine s petnajstimi leti postala celo dvorna dama francoske kraljice Ane Avstrijske. Bila je dobro izobražena, zato se je na dvoru družila s pomembnimi osebnostmi, med drugim tudi s krogom pisatelja in filozofa Françoisa de la Rochefoucaulda, ki je ostal njen prijatelj in svetovalec tudi po njenem odhodu z dvora. Leta 1655 po poroki z grofom La Fayettom se je preselila na njegovo posestvo na podeželju, vendar je po treh letih zapustila moža in se vrnila v Pariz. Tam je živela na svojem domu pri Luxemburški palači in se najprej dejavno, pozneje pa prek pisem vključevala v intelektualno in politično življenje na dvoru. Umrla je leta 1693.

Delo

Madame de La Fayette velja za začetnico modernega romana. Pisati je začela kmalu po vrnitvi v Pariz; najprej je objavila kratko zgodovinsko pripoved Princesa iz Montespierja, tej pa so sledili še drugi romani, v katerih je zgodovinsko snov povezala z romantiko in psihološko analizo književnih oseb. Njeno najboljše delo je roman Kneginja Klevska, ki velja za prvo psihološko pripoved v sodobnem smislu.

Dogajanje v romanu Kneginja Klevska (1678) je postavljeno na dvor francoskega kralja Henrika II. V zgodovinsko ozadje, za katero je avtorica snov črpala iz kronik in opisov razmer na dvoru, je postavljena pripoved o psihološkem razvoju mlade ženske, ki v svetu dvornih spletk tako odločno vztraja pri načelih o spoštovanju in zvestobi, ki jih ji je privzgojila mati, da se celo odpove pravi ljubezni.

Kljub zgodovinskemu ozadju so prvi bralci v romanu prepoznali bolj prikaz svojega časa kot preteklosti.

Glavna junakinja je do šestnajstega leta odraščala ob svoji ovdoveli materi, gospe Chartres na podeželju, in ko jo je mati pripeljala na dvor, da bi ji kot eni zmed najbogatejših dedinj na Francoskem našla primernega moža, je zablestela s svojo lepoto, milino in skromnostjo. Očarala je tudi kneza Klevskega, ki se je vanjo na prvi pogled strastno zaljubil, še preden jo je osebno spoznal. Gospa Charters si je želela, da bi njeno hčer zasnubil kateri od prvorojenih sinov visokega plemstva (knez Klevski je bil drugorojeni sin), vendar je na koncu le privolila v to poroko. Gospodična Chartres bodočega moža

sicer ni ljubila, ker pa se ji je zasmilil zaradi svoje vdanosti, je sprejela njegovo snubitev in postala kneginja Klevska. Čeprav se je gibala v spletkarskem dvornem okolju, je ostala nedostopna za spogledovanje z moškimi, ki so jo oblegali, in ostala zvesta zaobljubi, dani ob poroki. Njen svet se je spremenil, ko je spoznala vojvodo Nemourskega, ki ga med njenim uvajanjem v dvorno življenje ni bilo v Parizu, saj se je pripravljal, da bi zasnubil angleško kraljico Elizabeto.

Kneginja Klevska

Medtem pa je vojvoda Nemourski ostal v Bruslju, ves poln načrtov za Anglijo in zavzet z njimi. Neprestano je od tam sprejemal sle ali jih je tja pošiljal. Njegovi upi so bili iz dneva v dan večji in naposled mu je Lignerolles sporočil, da je čas, da pride in s svojo navzočnostjo dopolni, kar se je tako dobro začelo. To novico je sprejel z vsem veseljem, ki ga more čutiti mlad častiljubnež, ko vidi, da ga samo njegov ugled posaja na prestol. Njegov duh se je neopazno navadil na veličino sreče, in tam, kjer jo je sprva zavrnil kot nekaj, do kamor ne more, so se mu težave izbrisale iz domišljije in ni več videl ovir.

Nemudoma je poslal v Pariz vsa potrebna navodila, da bi naredili sijajno kočijo; na Angleškem se je namreč hotel pokazati v blesku, ki bi bil v skladu z načrtom, zavoljo katerega se je odpravljal tja, in se je še sam podvizal in prihitel na dvor, da bi bil pri poroki gospoda Lorenskega.

Prispel je na večer pred zaroko in še isti večer, ko je prispel, šel poročat kralju, kako je z njegovim načrtom, ter sprejemat njegove ukaze in nasvete glede tistega, kar mu je še storiti. Potlej je šel h kraljicama. Gospe Klevske ni bilo tam, tako da ga ni videla in ni niti vedela, da je prišel. Slišala je, kako so vsi govorili o tem knezu kot o nečem, kar je na dvoru najbolj čednega in najbolj prijetnega. Zlasti gospa prestolonaslednikova ji ga je tako orisala in ji je tolikokrat govorila o njem, da je zbudila v njej radovednost in celo neučakanost, da bi ga videla.

Ves zaročni dan je ostala doma in se lišpala, da bi zvečer šla na ples in na kraljevsko gostijo, ki je bila v Louvru. Ples se je začel in ko je plesala z gospodom Guisom, je pri vratih v dvorano nastal precejšen hrup, kakor da je nekdo vstopil in se mu ljudje

Abraham Bosse: Ples; gravura, 1831

umikajo. Gospa Klevska je odplesala, in ko je z očmi iskala tistega, ki si ga je mislila zdaj vzeti za par, ji je kralj zaklical, naj vzame tistega, ki prihaja. Obrnila se je in videla moškega, o katerem je précej menila, da ne more biti drug kot gospod Nemourski, ki je prestopal sedeže, da bi prišel na plesišče. Ta knez je bil tako ustvarjen, da težko da človek ne bi bil prevzet, ko ga je videl, pa ga poprej še ni, posebno tisti večer, ko je skrb, ki jo je porabil za to, da se je nališpal, še povečala njegov blesteči zunanji videz; ampak težko je bilo tudi prvikrat videti gospo Klevsko, pa ne biti na moč presenečen.

Gospod Nemourski je bil tako prevzet od njene lepote, da si tedaj, ko je bil blizu nje in se mu je priklonila, ni mogel kaj, da ne bi pokazal svojega občudovanja. Ko sta začela plesati, se je v dvorani dvignilo odobravajoče mrmranje. Kralj in kraljici so se spomnili, da se nista še nikoli videla, in so v tem, da ju vidijo plesati skupaj, ne da bi se poznala, videli nekaj posebnega. Po koncu plesa so ju poklicali, ne da bi jima dali priložnost s kom govoriti, in ju vprašali, če jima ni nič mar, da bi zvedela, kdo sta, in če glede tega vobče kaj slutita.

»Zase, gospa,« je rekel gospod Nemourski, »nisem v dvomih; ampak ker gospa Klevska nima istih razlogov, da bi uganila, kdo sem, kot jih imam sam za njeno prepoznavo, bi si pač želel, da je vaše veličanstvo tako dobro in ji pove moje ime.«

»Menim,« je rekla gospa prestolonaslednikova, »da ga prav tako dobro pozna kot vi njenega.«

»Zagotavljam vam, gospa,« je odvrnila gospa Klevska, ki je bila videti malce v zadregi, »da ne uganem tako dobro, kot si mislite.«

»Sila dobro uganete,« je odgovorila gospa prestolonaslednikova, »in za gospoda Nemourskega je celo nekaj ljubeznivega v tem, ker nočete priznati, da ga poznate, ne da bi ga kdaj videli.«

Kraljica je prekinila, da bi se ples nadaljeval; gospod Nemourski je vzel za par kraljico prestolonaslednico. Ta princesa je bila od sile lepa in se je taka zdela tudi očem gospoda Nemourskega, preden je odšel na Flandrsko, ampak ves večer je lahko občudoval samo gospo Klevsko.

Vitez Guise, ki jo je še vedno oboževal, ji je bil za petami, in to, kar se je pravkar zgodilo, ga je boleče presunilo. Pripetljaj je vzel kot napoved, da je usoda namenila gospodu Nemourskemu, da bo zaljubljen v gospo Klevsko, in bodisi da se je na njenem obrazu res pokazal nekak nemir, bodisi da je vitez Guise iz ljubosumnosti videl več, kakor je bilo res, se mu je zazdelo, da jo je pogled na tega kneza prizadel, in ni si mogel kaj, pa ji je dejal, da je gospod Nemourski zelo srečen, ker ji pričenja biti znan zavoljo dogodivščine, v kateri je nekaj galantnega in nenavadnega.

Gospa Klevska se je vrnila domov s tako polno glavo vsega, kar se je primerilo na plesu, da je šla v sobo svoje matere, čeprav je bilo že pozno, da bi ji o tem poročala. Pohvalila je gospoda Nemourskega s takim izrazom, da je tudi gospo Chartres obšla enaka misel kot viteza Guisa.

Odlomek

Prevedel Niko Košir

Gospa Klevska se je resnično zaljubila v Nemourskega, vendar svojih čustev ni razkrila nikomur in tudi materina vzgoja ji je pomagala ohraniti zvestobo možu ter zagotoviti trdnost zakonske zveze. Nemourski je iskal njeno družbo, opustil je zveze z ljubicami, ki jih je imel, preden se je zaljubil v gospo Klevsko, in se odrekel ambicijam, da bi sedel na angleški prestol. Gospa Klevska se je njegovi družbi izmikala in končno prosila moža, naj ji dovoli umik z dvora v njuno podeželsko hišo. Zaupala mu je, da ljubi drugega, to pa je Klevskega zelo razočaralo, saj jo je še vedno strastno ljubil. Želel ji je zaupati, ko pa je od služabnika izvedel za obisk Nemourskega na posestvu, je zaradi obupa in ljubosumja zbolel, tako da mu ni bilo več pomoči. Po njegovi smrti je gospo Klevsko mučil občutek krivde, in čeprav je Nemourski upal, da je pot k njuni sreči odprta, se je gospa Klevska zaradi čuta dolžnosti in zvestobe odpovedala ljubezni. Po hudi bolezni je del leta preživljala v samostanu, del pa v samoti svojega doma. Z gospodom Nemourskim se nista videla nikoli več.

O besedilu

Vsebina

1. V odlomku je opisan ples, na katerem je kneginja Klevska spoznala vojvodo Nemourskega. Zakaj je ta ples usodna prelomnica v njenem življenju?

2. Kdo je bil vojvoda Nemourski in katera njegova značajska lastnost je poudarjena v začetku odlomka? Zakaj se je vrnil v Pariz?

3. Opišite njuno prvo srečanje. Kaj sta do tedaj vedela drug o drugem? Kdo je Klevsko spodbudil, da zapleše s prišlekom?

4. Kako je njun prvi ples deloval na navzoče v plesni dvorani? Kaj pove odziv kralja in kraljice o njuni priljubljenosti na dvoru? Kdo je bil Klevski in Nemourskemu še posebej naklonjen? Ali obema zaradi enakih razlogov? Iz katerih povedi je to razvidno?

5. Preberite dialoški del odlomka in komentirajte način govora. Kako se je ob tej priložnosti počutila kneginja Klevska?

6. Kdo je bil zaradi pripetljaja prizadet in kako je to pokazal? Kdo je še zaslutil, da se v mladi ženi nekaj dogaja?

Vrednotenje

7. Pomemben motiv romana so poroke v visokem plemstvu. Katera so bila najpomembnejša merila za primerno poroko? Kakšno mesto je med merili pripadalo ljubezni?

8. Kakšen vtis sta na vas naredila kneginja Klevska in vojvoda Nemourski ob prvem srečanju?

9. Nemourski si v nadaljevanju prizadeva osvojiti srce kneginje Klevske. Kateremu književnemu liku je v tem podoben in v čem se od njega razlikuje?

10. Komentirajte odločitev gospe Klevske, da se dokončno odpove ljubezni in kakršnim koli stikom z gospodom Nemourskim. Ali lahko rečemo, da njena odločitev bolj ustreza miselnosti v klasicizmu kot v renesansi ali baroku? Odgovor utemeljite.

Molière Tartuffe

Klasicizem je uvedel nov tip junaka, ki skuša slediti moralnim načelom in kljub notranjim bojem razumsko obvladovati strasti in čustva. Na takšen pogled je močno vplival francoski filozof René Descartes. Kako razumete njegov izrek: »Mislim, torej sem« (lat. Cogito, ergo sum)?

O avtorju

Jean-Baptiste Poquelin (izg. žan b tist p klε) z umetniškim imenom Molière (izg. moljer) se je rodil 1622 v Parizu v premožni meščanski družini. Šolal se je na jezuitskem kolegiju ter si pridobil trdno osnovno izobrazbo, literarno in filozofsko znanje pa je poglobil s samostojnim branjem. Namesto udobnega meščanskega življenja je raje izbral tedaj negotov in zaničevan igralski poklic. Neprivlačen videz je Molièru onemogočil, da bi igral tragične junake, zaradi tega pa je bil kot rojen za igranje komičnih vlog. Ustanovil je gledališko skupino, vendar z njo v Parizu ni bil uspešen, zato je poskusil srečo na podeželju. Kot igralec, vodja gledališke skupine in pisec komedij si je v različnih francoskih mestih pridobil številne izkušnje. Te je koristno uporabil, ko se je po dvanajstih letih vrnil v Pariz in postal vodja gledališča, ugleden igralec in komediograf. Užival je podporo Ludvika XIV., tako da ga je ta marsikdaj zaščitil pred napadi klerikalnih krogov in plemiškega dvora. Molière je umrl leta 1673 tako rekoč na odru, med igranjem glavne vloge v svoji zadnji komediji Namišljeni bolnik

Delo

Napisal je več kot 300 komedij, ohranilo pa se jih je le 32. V svojih delih je uspešno združil antično in domačo komično tradicijo z novimi italijanskimi vplivi. Izhodišče Molièrovih komedij sta bili namreč francoska srednjeveška farsa in commedia dell‘ arte, za katero je značilno, da igralci niso imeli vnaprej napisanega besedila, temveč so dialoge med tipiziranimi dramskimi liki svobodno improvizirali. Molière je tako kot Shakespeare uporabljal že znane zgodbe, a jih je prilagodil svojemu času in svoji miselnosti.

Večino njegovih del lahko opredelimo kot komedije nravi, v katerih je manj situacijske komike in več značajske. Dramske osebe so splošno veljavni tipi, kot so skopuh, pohotnež, svetohlinec, naivnež, namišljeni bolnik ipd. Njegove komedije še dandanes zabavajo z zamenjavami, s pomotami, z odkrivanjem smešnega v zunanjosti, vedênjem in mišljenjem oseb ter duhovitim dialogom, s katerim opozarja na splošne in brezčasne človeške napake in odkriva resnobne teme, kot so npr. zapleteni odnosi med ljudmi. Molièrove najpomembnejše komedije so: Šola za može, Šola za žene, Don Juan, Ljudomrznik, Skopuh, Žlahtni meščan, Scapinove zvijače, Namišljeni bolnik, Tartuffe idr.

Tartuffe je ostra satirična komedija o zlagani pobožnosti ali svetohlinstvu in dvojni morali. Z njo je Molière posredno napadel Družbo presvetega zakramenta, ideološko policijo, ki je ščitila cerkvene interese in »bedela« nad moralo državljanov. Ugledne meščanske družine so najemale nekakšne duhovne svetovalce, ki naj bi skrbeli za moralno podobo družinskih članov. Molière se je zavedal kritičnosti satire in je svojo petdejanko podnaslovil »hudobna komedija«. Kljub nasprotovanju Cerkve mu je kralj dovolil uprizoritev in leta 1669 je delo zaživelo pred gledalci.

Naslovni dramski lik je prevarant, svetohlinec, ki pretenta naivnega pariškega meščana Orgona, da ga kot varuha morale v njegovi družini povabi v svoj dom. Preostali družinski člani so hitro spregledali, da Tartuffe ni takšen, kot se predstavlja. Orgonu stoji ob strani le njegova mati, gospa Pernellova, ki je prav tako očarana nad Tartuffovo pobožnostjo.

Gospa Pernelle, Filipota, Elmira, Marijana, Dorina, Damis, Kleant

GA. PERNELLE: Brž stran, Filipota, vseh imam čez glavo!

ELMIRA: Ne morem vas dohajati prenaglo …

GA. PERNELLE: Pustite, snaha, ven bom znala sama; ta sprenevedanja slabo prenašam.

ELMIRA: Ravnamo, mati, kot dolžnost veleva. Zakaj odhajate tako na lepem?

GA. PERNELLE: Težko vas gledam, sama šlamparija, kaj mislim jaz, nobenega ne briga. Odhajam, ja, in prav nič dobre volje: kar vam svetujem, veste dosti bolje, nič spoštovanja, vsak se nekaj dere, kot bi prišla na kakšen babji sejem.

DORINA: Če bi …

GA. PERNELLE: Vi, punčika, ste tu spletična, kar krepko gobezdavega jezika, in v kar se mešate, to ni vaš posel.

DAMIS: Čeprav …

GA. PERNELLE: Vi, pobec, ste en kronan osel, tako vam pravim, vaša stara mama, ki sinu, vašemu očetu, je dejala, vsaj stokrat, da iz vas bo malo prida, veselja nič, le skrb in polomija.

MARIJANA: Morda …

GA. PERNELLE: In zdaj še sestra, vnučka mila,

»Ta sprenevedanja slabo prenašam.« Prvo dejanje, prvi prizor

da marsikoga bi še preslepila; jaz pa razločim, kaj je tiha voda, in ni mi všeč, kar kuha se tam spodaj.

ELMIRA: Ah, mati …

GA. PERNELLE: Snaha, prosim, za zamero: obnašate se silno neprimerno, namesto da bi jima vzgled dajali, kot je to znala njuna rajna mati. Razsipni ste, da me pri srcu stiska, ko gledam ta bahaška oblačila; katera možu le ugajala bi rada, ne zmeni se za takšna pomagala.

KLEANT: Ampak, gospa …

GA. PERNELLE: Zdaj se njen brat oglaša. Gospod, zelo vas cenim in se klanjam, a če bila bi jaz moj sin, bi hitro, ta hip, znebila vaših se obiskov, saj trosite na kupe takšnih naukov, ki niso za ušesa poštenjakov.

Povsem naravnost, to mi je v naturi, nič ne prikrivam, kar srce mi buri.

DAMIS: Gospod Tartuffe je najbrž zadovoljen …

GA. PERNELLE: Zgledujte se, to vam je časten človek, in zmeraj močno vrže me iz tira, če norec, kot ste vi, z njim se prepira.

DAMIS: A naj trpim, da takšen pobožnjakar nam tukaj s trdo roko bo zavladal, in konec bo zabave, nič več smeha, če milostno nam ne dovoli tega?

DORINA: Če naj njegovim naukom bi verjeli, smo, kar počnemo, sami hudodelci, ob vse se, kritik strog, ves čas obrega.

GA. PERNELLE: Če se obrega, je vsaj nekaj reda. Želi vas popeljati k odrešitvi, moj sin ga ljubi, dajte mu slediti.

DAMIS: Nihče me, niti oče, ne bo silil, da mu želim kaj dobrega, capinu! Kar govorim, mi iz srca privreva, do sèm imam njegovega početja: ni daleč dan, če slutnja me ne vara, ko bo prišlo med nama do kravala.

DORINA: Prav nespodobno, res, ko človek vidi, da neki prišlec tu se je ustoličil, berač, ki jo je v hišo primahal, brez cvenka v žepu, v razcapanih hlačah,

Igor Samobor v vlogi Tartuffa; režiser Dušan Jovanović, SNG Drama Ljubljana, 2006/07

zdaj pa se zmrda ob vsaki stvari, nič mu ni prav, le on bi gospodaril.

GA. PERNELLE: Bilo bi, to že rečem, dosti bolje, če ubogali pobožne bi napotke!

DORINA: Svetnik postal je v vaši domišljiji, a verjemite: strašno svetohlini.

GA. PERNELLE: Ste gobčni! …

DORINA: Njemu in njegovemu Laurentu zaupam manj kot zadnjemu klošarju.

GA. PERNELLE: Za slugo mi ni znano, s čim se ukvarja, a jamčim za poštênost gospodarja. Ne marate ga in se nanj jezite, ker bridke vam, na glas, pove resnice; a njega na grehote srd navdaja, Nebo ga vodi, da odlično vztraja.

Gospa Pernell ima Tartuffa za poosebljeno pobožnost, poštenje in dobroto, za njo pa v ničemer ne zaostaja njen sin, čeprav je pred tem veljal za razumnega moža.

»Kaj pa Tartuffe?«

Prvo dejanje, četrti prizor

Orgon, Kleant, Dorina

ORGON: Dober dan, prijatelj.

KLEANT: Pozdravljeni; lepó, da spet doma ste. Zdaj grem, gotovo rabite počitek.

ORGON Kleantu: Dorina … Svak, takoj, samo še hipec, da prej, dovolite, se pozanimam, ker me skrbi, o tukajšnjih novicah. Dorini: Vse v redu, ta dva dni, pri hiši? Počutje? Vse, kot mora biti?

DORINA: Gospo predvčerajšnjim dajala je vročina, pa še migrena se ji je vrnila.

ORGON: Kaj pa Tartuffe?

DORINA: A on? Odlično: rejen, ves rožnat, z dobrim apetitom.

ORGON: Ubožec!

DORINA: Glavo ji raznesti je hotelo in ko smo ji postregli za večerjo, grižljaja spravila ni, reva, vase.

ORGON: Kaj pa Tartuffe?

DORINA: A on? Pol svinjske krače

Matej Puc (Tartuffe) in Jana Zupančič (Elmira) v predstavi Tartuffe; režiser Tin Grabnar, MGL, 2018/19

pred njo je snedel, pa dve jerebici pomlel v pobožni je tišini.

ORGON: Ubožec!

DORINA: Noč bila je pa še hujša, ob njej bedela sem do jutra: tako jo je vročica tresla, da ni za hip zatisnila očesa.

ORGON: Kaj pa Tartuffe?

DORINA: A on? Prijeten dremež naravnost v sobo ga je zvlekel, kjer hitro se je spravil po odejo in dolgo v jutro mirno vlekel dreto.

ORGON: Ubožec!

DORINA: Zjutraj poklicali smo zdravnika, ki puščanje krvi ji je predpisal; takoj se je na bolje obrnilo.

ORGON: Kaj pa Tartuffe?

DORINA: Ravnal je plemenito: da kri povrne, ki jo je gospa zgubila, pri zajtrku je zvrnil tri bokale vina.

ORGON: Ubožec!

DORINA: Dobro se je vse končalo. Oba sta čila, to je najbolj glavno. Zdaj tečem in gospé najavim, kako veseli ste, da spet so zdravi.

Orgon želi zagotoviti, da bi Tartuffe postal član družine, zato se odloči, da z njim poroči svojo hčer Marijano, čeprav ta ima že zaročenca Valera, ki ga ljubi. Orgonova žena Elmira želi Tartuffa prepričati, naj se odreče Marijani, izkaže pa se, da si želi tudi Elmiro. Ko to sliši Damis, opozori očeta, ta pa se sinu odreče, ga razdedini in spodi od doma. Nazadnje se Orgonova žena odloči, da ga bo sama razkrinkala. Moža pregovori moža, da se skrije pod mizo in se tako na svoje lastne oči prepriča, da želi Tartuffe ljubimkati tudi z njo. Orgon spregleda, a je že prepozno.

»Kdaj boste našli pravo mero?«

Peto dejanje, prvi prizor

Orgon, Kleant

KLEANT: Kam dirjate?

ORGON: Ejej, ne vem!

KLEANT: Bo treba

stopiti vkup, da zbrano se pregleda kako lahko razreši se zadrega.

Naslovna stran prve izdaje zbranih Molièrovih del; 1682

ORGON: Najbolj me tista skrinja bega. Vse drugo bi še nekako prenesel.

KLEANT: Zakaj mi ne pojasnite zadeve?

ORGON: Argas, nesrečni moj prijatelj, mi jo je dal, da tukaj bo na varnem, ko moral je zbežáti in jo skriti. Povedal je, da noter so papirji, usodni zanj, da, prav življenjsko važni.

KLEANT: Kako so zdaj se v drugih rokah znašli?

ORGON: Vest me je pekla; da bi jo utišal, sem zaupal temu pridaniču; brž me prepriča, na pogled preudarno, naj skrinjo raje dam njemu v hrambo, saj bom, če doleti me preiskava, docela legitimno odgovarjal, da nimam nič, in mi celó prisega, četudi lažna, ne nakoplje greha.

KLEANT: Bi rekel, da ne kaže vam nič prida: darilo vaše, pa povrh še skrinja,

bila sta, če odkrito naj povzamem, docela nepremišljeno dejanje.

Zdaj razpolaga s krepkimi dokazi in z njimi vas lahko še daleč spravi; nagnali ste ga: zopet neprevidnost, ravnati morali bi bolj spravljivo.

ORGON: Kako? Vsa ta gorečnost en sam videz, srce in duša pa prepolni hudobije! Sprejel sem ga, berača s prazno malho, a zdaj odrekam se vsem poštenjakom: odslej mrzim jih, strašno jih sovražim, do njih bom bolj kot vražje pasji!

KLEANT: Oh glejte, spet ta vaša togotljivost! Kdaj boste vendar našli pravo mero?

Obnašajte se malo bolj razumno, ne skačite iz skrajnosti kar v drugo. Spregledali ste zmoto in spoznali, da lažni pobožnjak vas je prekanil; zakaj bi, da popravite napako, zapadli zdaj v še hujšo blaznost in s tem, kar vam je storil malopridnik, še vsa poštena srca očrnili? Mar res?

Ker vas s hinavstvom je nečednim nekak slepar potuhnjeno potegnil, bi radi, da kar vsi smo mu enaki, in pravega pobožneža tedaj ni najti?

Ta umovanja svobodnjakom prepustite, spoznajte, kaj krepost je in kaj videz; ne čislajte prenaglo kogarkoli, najbolje hodi se po srednjih potih; prezirajte pretvarjanje in hlimbo, a s čistim čustvom delajte pravično. In če že mora nesti vas v ekstreme, je drugi boljši, toliko da veste.

Odlomki

Prevedel Aleš Berger

Orgonova bojazen bi se skoraj uresničila. Sodni sluga prinese sodni odlok, da se morajo izseliti iz hiše, Tartuffe pa ga je zaradi obremenilnih dokumentov ovadil tudi kralju. Ker pa je Tartuffe komedija, se mora na koncu vse postaviti na svoje mesto. Na koncu ni aretiran Orgon, saj mu je kralj odpustil prestopek, aretirati pa je dal Tartuffa, ki je bil že dolgo iskan prevarant. Komedija se konča z zahvalo kralju in napovedjo poroke med Valerom in Marijano.

O besedilu

Vsebina

1. V odlomku uvodnega prizora nastopa veliko oseb, med katerimi izstopa gospa Pernelle. Označite jo. Navedite še kateri značajsko podoben ženski lik iz literature.

2. Druge osebe so predmet njene kritike. Navedite, kaj vse jim očita.

3. Iz replik skušajte ugotoviti, kako se odzovejo na očitke. So njeni enakovredni sogovorci? Odgovor utemeljite. Kdo ji še najbolj ugovarja?

4. Tartuffe v odlomku ne nastopi; o njem izvemo iz govora preostalih oseb. Kaj o njem meni gospa Pernelle in kaj drugi dramski liki? Kdo ga obtoži svetohlinstva?

5. Kakšno vlogo je Tartuffe že takoj ob prihodu zavzel v družini? Kako razumete besede gospe Pernelle, da ga vodi Nebo?

6. Tudi drugi odlomek je iz prvega dejanja. Katere dramske osebe nastopajo v odlomku in kakšen je njihov status v Orgonovi hiši?

7. Obnovite pogovor med Orgonom in služabnico. Kaj je v njem nenavadno? V kakšnem tonu poteka pogovor in kako se konča?

8. Kako Dorina opiše Tartuffov videz in njegovo vedênje? Ali je Tartuffu naklonjena?

9. Kleant nastopa v vseh treh odlomkih. V tretjem odlomku poiščite njegove izjave, ki kažejo, da je prav on glas razuma v komediji. Katero značajsko lastnost očita Orgonu? Kaj mu svetuje?

10. Katera vrsta komike je v odlomkih najpogostejša: značajska, besedna ali situacijska? Odgovor utemeljite s primeri iz odlomka.

Jezik in slog

11. V katerem delu je komedija najizraziteje usklajena s klasicističnimi načeli, predstavljenimi v uvodnem delu poglavja? Katera načela so posebej poudarjena?

12. Tartuffe se fizično pojavi šele na začetku tretjega dejanja, do tedaj pa dramske osebe o njem le govorijo. Kaj je komediograf dosegel s tako pozno uvedbo glavnega, naslovnega dramskega lika?

13. Določite čas in prostor v komediji; pri tem upoštevajte tudi informacije iz povzetkov zgodbe.

14. Bodite pozorni na jezik dramskih oseb. Ali lahko iz njihovega načina govorjenja ugotovimo tudi kaj o njihovem značaju? Odgovor utemeljite.

Vrednotenje

15. Kateri odlomek je po vašem mnenju najbolj komičen in zakaj?

16. Kako si sami razlagate pojem dvoličnost? Ali se je zavedamo in jo prepoznavamo tudi v sodobnem svetu?

Molière upošteva pravilo enotnosti časa in kraja dejanja, zato so njegove igre strnjene, oseb in dogodkov ni veliko, vse se zgodi v krajšem času in na enem samem mestu. Zaplet je preprost. Dejanje je zgoščeno in pregledno, dialog pa je tako dognan, da ni mogoče pogrešati nobenega verza.

Ločimo tri vrste komike.

Značajska ali karakterna komika izvira iz smešnosti junakovega značaja. Tovrstna komika je izraz najvišje umetniške sposobnosti, saj so jo uporabljali najvidnejši komediografi.

Besedna komika izvira iz pomena besed (besedne igre, dovtipi, vmešavanje tujih jezikov, narečij ali žargonov, včasih celo besed z napačnim pomenom) ali iz izgovorjave besed (govorne napake, nevsakdanje poudarjanje, vzkliki). Lahko je zelo duhovita, lahko pa tudi nadvse plehka in celo prostaška.

Položajska ali situacijska komika temelji na presenečenjih, nesporazumih, zamenjavah in zmešnjavah, zaradi česar se dejanje nepričakovano zaplete.

Molière je igre uprizarjal v gledališču Palais Royal; na sliki prizor iz opere Armida.

Jean de La Fontaine

Basni

Jean de La Fontaine (izg. la fontên) je bil rojen leta 1621 kot prvi sin premožnih meščanskih staršev v Chateau-Thierryju v pokrajini Champagne. Starši so mu zagotovili prvovrstno humanistično izobrazbo in ga podpirali pri njegovem pisnem ustvarjanju. Že med študijem prava v Parizu se je vključil v literarne ter salonske kroge in se skušal uveljaviti kot dramatik, vendar brez večjega uspeha. Bralci so z večjim navdušenjem sprejeli njegove povesti in novele v verzih, dandanes pa ga poznamo predvsem kot basnopisca. Izdal je več zbirk basni, v katerih se je zgledoval po antičnih in renesančnih avtorjih, motive pa je našel celo v indijskih basnih.

Volk in pes

Sestradan volk – le koža in kosti –ker tam so psi čuječi, je srečal dogo – lep se pes mu zdi, rejen, ki se je izgubil po nesreči. Prav rad bi volk se lotil psa, z veseljem razčetveril ga, a ta spopad bi bil težak, saj pes, ki je res cel orjak, gotovo dobro se bori.

Ponižno ga ogovori, mu laska, češ da junak se mu zdi, zato ga občuduje.

»Vi, gospod volk, lahko brez muje,« dé pes, »se prav tako kot jaz zredite.

V svoj prid gozdove zapustite: vam vsem se tako slabo godi, ubožci, siromaki vi, saj boste vsi pomrli od gladu. Na krožnike ničesar ne dobite, saj jeste le, kar dobite.

Z menoj v usodo boljšo brž od tu.«

Volk vpraša: »Kaj pa treba je za to?«

»Ne dosti: le odganjati berače, cefrati potepuhom hlače, gospodu ustreči in vsem laskati sladko. Plačilo v hrani se dobi: prav vse, kar njim ostane od jedi, je vaše in še vse kosti; sam gospodar vas božal bo ljubeče.«

O besedilu

Volk že vnaprej ves blažen je, seveda, da zjoka se od sreče.

Tedaj oguljen pasji vrat zagleda:

»Kaj pa je to?« – »Nič.« – »Nič?« – »Malenkost, brat.«

– »No, kaj je?« – »Sled ovratnice, izgleda, ki z njo priklenjen sem za vrat.«

– »Priklenjen? Torej sploh ne moreš iti tja, kamor hočeš?« – »Ne, pa kaj zato?«

– »Nobena jed ne more me zvabiti, da živel bi tako.

Noben zaklad svobode vreden ni!« dé volk ter steče stran in vse odtlej beži.

1. Obnovite basen in razložite njen nauk.

2. Ponovite, kaj je značilno za basen kot književno zvrst.

Ilustracija iz knjižne izdaje Basni; ok. 1838

Slovenska reformacija, protireformacija in barok

Nastanek slovenske knjige

Slovenska književnost je doživela svoj prvi veliki vzpon sredi 16. st.. Nadarjeni ustvarjalci Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in Sebastijan Krelj so v nekaj desetletjih tako rekoč iz nič postavili temelje slovenske književnosti in knjižnemu jeziku. S sodelavci so v petdesetih letih napisali ali po tujih predlogah priredili in izdali šestdeset knjig. Ustvarili so versko, jezikovno in literarno gibanje, ki je postalo del duhovnega gibanja tedanje Evrope.

TURKI

Turki so bili realna grožnja tedanji Evropi. Trubar se je zaradi turške nevarnosti večkrat vmaknil oziroma preselil, Jurij Dalmatin pa je na pesnitev Ena srčna molitev zoper Turke, ki je bila natisnjena v Trubarjevi pesmarici.

TÜBINGEN

Tübingen je rojstni kraj prvih slovenskih knjig, tu so bile natisnjene tudi vse preostale Trubarjeve knjige. V mestu je stala tübingenska univerza, študijsko mesto na njej pa so imeli tudi kranjski študenti. Nad njihovim uspehom je skrbno bedel Primož Trubar.

TRST

V Trstu (1524–27) se je Trubarju odprlo obzorje tedanje vrhunske učene kulture, saj se je v krogu tržaškega škofa Bonoma seznanil z idejami Erazma Rotterdamskega in z antičnimi avtorji, ki so jih Bonomo in njegovi sodelavci razlagali tudi v slovenščini. Trubarjevo humanistično, erazmovsko razumevanje krščanstva se je pokazalo tudi, ko je kot vikar v Laškem v začetku tridesetih let nastopal proti praznoverju.

WITTENBERG

31. oktobra 1517 je začetnik reformacije Martin Luther poslal nadškofu Albertu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu protestno pismo, ki mu je priložil 95 tez. Kasneje se je uveljavila legenda, da je teze nabil na cerkvena vrata v Wittenbergu. Tu se je tudi izobraževal Adam Bohorič in bila natisnjena Dalmatinova Biblija oziroma Sveto pismo. Do bralcev je prišla pretovorjena v sodih in zabojnikih.

PRAGA

S protestantizmom se je pričelo tudi glasbeno ustvarjanje v slovenščini. Primož Trubar je kot glasbeno izobražen in vešč pevec sledil Luthrovim idejam o pomembnosti glasbe za uveljavitev novih naukov, zato je v drugem delu Katekizma dodal šest pesmi z melodijami. V nasprotju z njim pa je Jakob Gallus ustvarjal v duhu renesančne umetnosti in obrambe katolicizma. Ker reformacijsko gibanje ni ustvarilo ugodnih pogojev za njegovo glasbo, se je s Kranjskega preselil v Prago.

GRADEC

V Gradcu je bil leta 1592 natisnjen nemško-latinsko-slovenski-italijanski slovar avtorja Hieronima Megiserja. Slovar, v katerem je slovenščina enakovredna svetovnim jezikom, so ponatiskovali še v 18. stoletju.

LJUBLJANA

Za časa reformacije je v Ljubljani delovala prva šola srednje stopnje, ki je za učenje nemščine in latinščine dovoljevala rabo slovenščine. Njen ravnatelj je bil Adam Bohorič, avtor prve slovnice slovenskega jezika Zimske urice (1584) Z njo je slovenščina postala deveta po vrsti med živimi evropskimi jeziki, ki so imeli svojo slovnico.

Wittenberg

Praga

Gradec Ljubljana Trst

Reformacija ali protestantizem

Med slovenskimi državnimi prazniki sta dva, ki ju povezujemo z začetki slovenske književnosti. Prvi je dan reformacije (31. oktober), drugi pa dan Primoža Trubarja (8. junij). Zakaj sta praznika prav na ta datuma? Katero stoletje je bilo čas reformacije in kaj že veste o tem gibanju?

Reformacija (lat. reformatio – obnovitev, preoblikovanje) je bilo cerkveno in politično gibanje, ki se je v Zahodni Evropi razširilo v 16. st. Vzniknilo je iz protesta (zato tudi protestantizem) proti zdrsom in napakam rimske cerkve in papeštva.

V stoletjih oblasti (od 4. st. n. št.) se je Katoliška cerkev zelo okrepila in si na račun vernikov pridobila veliko premoženje, tudi z izkoriščanjem neukih ljudi. Tako se je vse bolj oddaljevala od načel zgodnjega krščanstva in si vse bolj prisvajala duhovno in posvetno oblast. Vse to je seveda prispevalo k oddaljevanju Cerkve od ljudstva, meščanov in kmetov. Cerkveni dostojanstveniki, ki so bili velikokrat tudi zemljiški gospodje, so živeli zelo razkošno, zato ni presenetljivo, da so začeli meščansko-kmečki krogi zahtevati preoblikovanje Cerkve.

Začetnik reformacije v Evropi je bil nemški menih in teolog Martin Luther, ki je  31. oktobra 1517 nadškofu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu poslal 95 tez o odpustkih, ki bi morali biti po njegovem mnenju prepovedani, saj duhovnikova oblast ne seže na oni svet, torej duhovnik ne more dajati odpustkov za storjene grehe. Luther je sprva zahte-

val le reformo Katoliške cerkve in vrnitev k prvi veri ter prvotnim oblikam odnosov med verniki, kakršni so bili značilni za krščanstvo v starem Rimu. Po njegovem izobčenju iz Katoliške cerkve je nastala nova cerkev, za katero se je uveljavilo ime luteranska (protestantska) cerkev.

Poglavitne splošne značilnosti protestantizma so:

• naslonitev na Sveto pismo kot navdahnjeno božjo besedo;

• vrnitev k prvotni preprostosti Cerkve;

• cerkveni jezik naj bo ljudski jezik, vernikom mora biti Sveto pismo dostopno v njihovem jeziku;

• odprava celibata za duhovnike;

• odprava procesij, odpustkov in drugih množičnih oblik srednjeveške pobožnosti.

• Katera značilnost protestantizma je najbolj vplivala na slovensko reformacijo?

Protestantske ideje so se hitro razširile po Evropi (v Švici sta jih širila Jean Calvin in Ulrich Zwingli) in tudi na slovenska tla. Z nastopom reformatorskih gibanj se je začelo obdobje preganjanja protestantov in verskih vojn. Zaradi spora med protestanti in katoličani se je leta 1618 na območju Svetega rimskega cesarstva začela tridesetletna vojna, ki je

Znana je legenda o tem, da je Luther leta 1517 obesil 95 tez na vrata cerkve v Wittenbergu (na sliki). Ali menite, da bi se protestantske ideje lahko tako razširile že s tem, da bi bile zahteve obešene na cerkvenih vratih?

Prodaja odpustkov v Nemčiji; lesores, zač. 16. st., Državna knjižnica, Berlin

zahtevala številna življenja in veliko opustošenje, njen izid pa je bil neodločen. Končala se je leta 1648 z vestfalskim mirom in razkolom na protestantski sever in katoliški jug.

Protestantizem ali reformacija na slovenskih tleh (1550–1600)

Medtem ko se je po svetu že uveljavila protireformacija, se je reformacija na slovenskih tleh šele dobro začela. V 16. st. je bila družbena ureditev še vedno fevdalna, vendar v globoki krizi. Od znotraj so jo spodjedali socialni spori med razredi in sloji, od zunaj pa turški napadi. Avtoriteta Katoliške cerkve je plahnela zaradi nereda in razvad med duhovščino. prebivalci so živeli v izjemno slabih razmerah.

V upravnem in političnem pogledu so tri slovenske pokrajine, Koroška, Kranjska in Štajerska, spadale v okvir notranje Avstrije. Zaradi razkosanosti na številne pokrajine se je krepila pokrajinska, usihala pa vseslovenska zavest. Na to je slabo vplivala tudi cerkvena razmejitev, saj so bili sedeži vseh škofij, h katerim so spadali Slovenci, zunaj slovenskega ozemlja (Bamberg, Brixen, Freising). Prva škofija na slovenskih tleh je bila ljubljanska, ustanovljena šele leta 1461, a tudi ta ni kazala potrebe, da bi kaj storila za slovenski jezik.

V 16. st. so razmere poslabšali še turški vpadi na slovensko ozemlje, ob katerih so bili kmetje prepuščeni samim sebi. Njihov položaj se je slabšal že od krize poznega srednjega veka, ki je spodbudila kmečke upore. V zvezi s kmečkimi upori so tudi prve natisnjene besede v slovenščini, natisnjene na nekem nemškem letaku iz leta 1515: začetek uporniške pesmi Le vkup, le vkup, uboga gmajna in geslo Za staro praudo

Na slovenska tla so novo miselnost zanesli redki študentje, ki so študirali na nemških univerzah, trgovci in tudi rudarji, ki so delali na tujem. Prvi somišljeniki so bili tudi škofje, npr. tržaški škof Bonomo. Podprli so jo predvsem

Prve tiskane besede v slovenskem jeziku so bile natisnjene v nemški pesmi zoper slovenske kmečke upornike iz leta 1515.

fevdalci, ki so v protestantizmu videli možnost osvoboditve izpod cesarjeve nadoblasti in pridobitve cerkvenih posesti. Sprejeli so jo tudi meščani, ki so pričakovali večji gospodarski razvoj, kmetje pa so pričakovali, da bodo z reformacijo dosegli staro pravdo in odvrnili turško nevarnost. Ker se njihova pričakovanja niso uresničila, so mimo stare in nove vere ustanavljali svoje sekte (prekrščevalci, štiftarji).

Reformacija je temeljila na zahtevi po neposrednem stiku vernika z verskimi resnicami, to pa je pomenilo predvsem branje, poslušanje in petje verskih besedil v maternem jeziku, torej tudi v slovenščini. Po stoletjih pismenstva in ljudskega slovstva je tako reformacija Slovencem omogočila prvo obdobje književnosti. Kulturno najpomembnejši prvini protestantizma za Slovence sta bili torej uporaba ljudskega jezika pri cerkvenem obredju in prevod

Matej Sternen: Tiskar Mandelc skupaj z Jurijem Dalmatinom izroča mecenu Janezu Khislu odtis prve slovenske knjige; osnutek za fresko, 1937, Galerija ALUO, Ljubljana. Ustanovitev Mandelčeve tiskarne leta v Ljubljani je pomenila za protestantske pisce veliko spodbudo.

Svetega pisma v ljudski jezik. Začetnik in najpomembnejši predstavnik tega gibanja je bil Primož Trubar, ki je k svojemu delu pritegnil številne druge reformatorje. Ti so leta 1562 pod njegovim vodstvom v Ljubljani ustanovili »cerkev slovenskega jezika«. Za kulturno delovanje sta bili v obdobju reformacije izjemno pomembni tudi tiskarna Janža Mandelca, ki je kot prva na slovenskem ozemlju delovala od leta 1575 do 1582, in stanovska knjižnica, katere temelj je postavil Primož Trubar, saj je ob prvem izgonu iz Ljubljane svoje knjige prepustil pridigarjem in šolnikom.

Reformatorji so vplivali na to, da se je spremenil odnos do slovenskega jezika, kajti upoštevati so ga začeli tako v bogoslužju kot v šoli. V obdobju reformacije se je začel razvijati slovenski knjižni jezik, dobili smo prve knjige v slovenskem jeziku

Leta 1584 je Jurij Dalmatin prevedel Biblijo, tu je vse svetu pismu, ki po obsegu, jeziku in obliki prekaša vse slovenske knjige 16. st., istega leta pa je Adam Bohorič izdal prvo slovnico slovenskega jezika –Arcticae horulae succisivae ali Proste zimske urice

V tem obdobju so bili postavljeni temelji za oblikovanje slovenske zavesti. Reformatorji so vplivali na to, da se je spremenil odnos do slovenskega jezika in da so ga začeli upoštevati v bogoslužju in tudi v šoli.

Ob 400. obletnici Trubarjevega rojstva, ko je literarni zgodovinar ocenil prispevek reformacije kot temelj slovenske kulture, je Ljubljana Primoža Trubarja počastila s prvim spomenikom. Ta pa ni smel stati v središču mesta, temveč so ga postavili ob vhodu v park Tivoli. Kaj mislite, zakaj?

Mali narodi smo začeli z reformacijo živeti. To je ves njen veliki pomen za nas. Odvezala nam je jezik, dala mu višjo sankcijo, dovolivši mu, da se sme razlegati pri najsvetejših opravilih. Z reformacijo smo dobili svojo literaturo. Lahko rečemo naravnost: literaturo, zakaj toliko slovenskih knjig se je natisnilo v razmeroma kratkem času, da zaslužijo to ime. Sam Trubar, naš prvi pisec, jih je napisal in izdal četrt stotine, in je torej še do danes eden naših najplodovitejših pisateljev. S temi knjigami je bil položen temelj vsej slovenski kulturi.

Ivan Prijatelj: O kulturnem pomenu slovenske reformacije, 1908

Primož Trubar

Ta prvi dejl tiga noviga testamenta

O avtorju

Primož Trubar je bil rojen ok. 1508 na Rašici pri Velikih Laščah; njegov oče je bil mlinar in tesar. Dvanajstleten je odšel v šolo na Reko, po enem letu pa se je verjetno zaradi strahu pred Turki preselil v Salzburg in tam nadaljeval šolanje. Leta 1524 je njegov pokrovitelj postal tržaški škof Bonomo, ki je odločilno vplival na oblikovanje in razvoj njegove osebnosti. Omogočil mu je stik s humanistično in protestantsko literaturo, mu pomagal med študijem na Dunaju in mu za preživetje namenil dohodke od svoje župnije v Loki pri Radečah. Ker je moral Trubar zaradi turškega obleganja Dunaja študij opustiti, se je vrnil v Trst, kjer ga je leta 1530 Bonomo posvetil v duhovnika. Najprej je deloval kot vikar v Laškem, čez nekaj let pa mu je priskrbel službo v Ljubljani, kjer je zaradi protestantskih idej že imel nasprotnike in bi ga bili zaprli, če ne bi bil pobegnil v Trst. Čez dve leti, leta 1542, se je zaradi Bonomovega posredovanja kot kanonik vrnil v Ljubljano, kjer ga je škof Kancijanar izbral celo za svojega osebnega spovednika. Po škofovi smrti je njegovo mesto zasedel vnet katolik Urban Textor in katolištvo se je spet okrepilo. Leta 1647 je škof ukazal zapreti vse protestantom naklonjene duhovnike. Takrat je Trubar služboval v župniji Šentjernej, tako da je imel čas pobegniti na Nemško. Cerkveno sodišče ga je izobčilo, ker je zbežal, pa je postal tudi deželni odpadnik. Na Nemškem se je hitro vključil v luteransko skupnost. Leta 1548 je dobil službo pastorja v Rothenburgu in si z Barbaro Sitar, hčerjo kranjskega meščana, ustvaril družino. Pozneje je postal župnik v Kemptnu; tam ga je doseglo povabilo, naj se vrne v Ljubljano in postane vodja slovenske Protestantske cerkve. Po vrnitvi je postal prvi superintendent, vendar je bil za tedanje razmere na slovenskem ozemlju preveč napreden verski reformator, zato je moral še tretjič v pregnanstvo, spet na Nemško. Sledili so Tübingen, Lauffen in Derendingen, kjer je ostal do konca življenja. Pridobil si je naklonjenost nemških vernikov in ugled pri teologih. Umrl je leta 1586 v Derendingenu.

Delo

Leta 1550 je izdal prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecednik (v nemškem mestu Tübingen), pozneje pa še 22 knjig v slovenščini in dve v nemščini. Med njegova pomembnejša dela sodijo še Ta evangeli svetiga Matevža (1555), Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta (1557), Ta drugi dejl tiga Noviga testamenta (1560), Cerkovna ordninga (1564), Ta celi Novi testament (1582) idr.

Primož Trubar je s svojim delom postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku in književnosti. Za slovensko kulturno zgodovino je zelo pomembno njegovo sodelovanje s protestantskim prebežnikom Petrom Pavlom Vergerijem mlajšim (ok. 1498–1565), s

Naslovni strani prvih slovenskih knjig Katekizem in Abecednik, 1550

katerim se je seznanil že v mladosti pri škofu Bonomu. Vergerij mu je svetoval, naj gotico, ki jo je uporabil v prvih dveh knjigah, zamenja z latinično pisavo, nagovoril pa ga je tudi k tiskanju protestantskih knjig v hrvaščini. Tiskanje slovenskih in hrvaških knjig je z ustanovitvijo Biblijskega zavoda v Urachu podprl štajerski deželni glavar, baron Ivan Ungnad (1493–1564). Zlasti Vergerij je želel, da bi namesto v krajnski slovenščini pisali v nekakšni mešanici južnoslovanskih govorov, ki naj bi bila razumljiva tudi drugim Slovanom. Trubar je vztrajal pri novem slovenskem knjižnem jeziku ter s tem slovenščino ločil od drugih južnoslovanskih jezikov.

Primož Trubar je v svoje pridige vključeval tudi svoja lastna doživetja. Primer avtobiografske zgodbe je v pridigi o lažnih prerokih, v kateri nasprotuje vraževerju in zidavi cerkva, saj ima od tega koristi samo duhovščina. Besedilo je del obsežnejšega besedila z naslovom En regišter ... ena kratka postila in je bilo natisnjeno v knjigi Ta prvi dejl tiga noviga testamenta leta 1557. Spada v zvrst spominov ali memoarov, saj Trubar po spominu pripoveduje o pripetljajih, ki jih je doživel sam ali je o njih slišal od drugih.

En regišter... ena kratka postila

Pred oseminudvaseti lejti, tedaj kedar sem v Loki per Radočeju farmošter bil, je bila gori nad Kompolom v vinogradih ena baba; ta se je svetila inu pravila, s. Sebastijan inu s. Roh vsako nuč k ni prideta, ž no govorita inu velita, de se nima na tim hribu nad Kompolom inu Šemačino ena cerkev sturi inu sezida; aku tiga ne dajo, taku hočta čez ludi inu čez živino tako pomor inu žlize poslati, de malu ludi inu živine žive ostane; onadva tudi hočta vse vinograde inu pole s točo pobiti. Takim babskim hudičevim marinam so ti preprosti ljudje verovali, inu zdajci od lesa inu desak sture eno kapelico ino začno undu mašovati, živinu inu drugu blagu ofrovati inu perpravlati kamine h timu zidanu. Ampak jest sem takimu zidanu inu ofrovanu močnu super pridigal inu govuril; za tiga volo so mene hoteli ti farmani na Šemačini biti, de sem od nih moral pobegniti. Natu pošlem mujga vikarja, gospud Jerneja Rugelna, h ti babi inu pustim vprašati, v kateri uri inu v kakovi štalti ta dva svetnika k ni hodita; natu je ona djala, ob pulnoči vselej dva lipa črna moža k ni prideta. H timu je gospud Jernej rekel: »Nekar ne pravi, de sta črna, temuč de sta bela, zakaj ti zludji so črni, svetniki so beli.« Ona odgovori: »Ja gospud, jest hočo reči, da sta bela.«

Glih taku ena druga baba je hotela imejti, de bi se bila ta tretja cerkov gori na Bruniki per tih Trijeh kralih zidala. Blizi mujga rojeniga domu per Rastičici je ena cerkov Divice Marije, kir se pravi na Silevici. Undu se je tudi ena vsem ludem vejdeča kurba, tej so djali Šavleča Katerina, inu ena vduva Margeta Hudakončevka inu en muj stric Gregor Trubar malinar – le-ti tri so se tudi veden svetili inu pravili, koku se nim Divica Marija perkazuje inu hoče imejti, de se na Silevici ni en nunski klošter sezida. S tejm pravlenem so tudi h ti cerkvi dosti gvanta inu živine perpravili. Od tiga so farji inu cehmojstri dobru lebali inu per tim hud konec vzeli:

Ta prvi dejl tiga noviga testamenta, 1557

farmošter te iste cerkvi je od sujga svaka ubijen, cehmoštre so Turki ujeli, mujga strica Gregorja je enu drivu ubilu, Hudakončevka je v Ahen hodejoč – nišče ne vej, kej oli koku – umrla. Glih taku ta cerkov na Sveti gori per Gorici je tudi od ene zludijeve babe gori prišla inu te druge cerkve na gorah skoraj vse.

H timu farji, škofi inu nekateri gospudje melče, zavolo kir od tacih malikovih ofrov imajo dosti mesa h kuhanu. Oli zludi nje, kir h taki pregrehi melče, super ne pridigujo inu ne branijo, bode tudi kuhal v tim peklu vekoma, aku prave pokure inu per pravim času ne dejo.

pred oseminudvajsetimi ljeti – Trubar je imel župnijo pri Radečah (Radočaju) od 1527 do 1542, a je ni nikdar neposredno upravljal; Kompole in Šemačina – Kompolje in Šmarčna; se je svetila –se je delala sveto (svetnico); žlize – kuge (množina); marinem – marnjam; ofrovati – darovati; vikarja – pomožnega duhovnika; v štalti – v postavi, podobi; na Bruniki – na Bruniku, takrat še del župnije na Loki; na Silevici – Slevica pri Velikih Laščah; Hudakončevka – posestnica iz Hudega konca pri Sv. Gregorju (danes občina Ribnica); v Ah – v Aachen (Trubar je imel v mislih veliko sedemletno aachensko romanje k Marijinemu relikviariju, ki se je dogajalo leta 1524, 1531, 1538, 1545, 1552 itn.); lebali – živeli; cerkov na Sveti Gori per Gorici – cerkev je bila sezidana 1541; farji – duhovniki; melče – molče; malikovih ofrov – darovanj iz praznoverja

O besedilu

Vsebina

1. V prvem delu je Trubar ubesedil svoje osebno doživetje, torej lahko govorimo o verodostojnosti pridige. Določite dogajalni čas in kraj v pridigi.

2. Kako Trubar imenuje osebe, o katerih govori? Ali jih naravnost obtoži, da so lagali? Kako dokaže, da je imel prav?

3. Zakaj je Trubar nasprotoval zidanju cerkva? S katerimi zgledi Trubar še podkrepi svoje mnenje zidavi novih cerkva?

4. Katere so protestantske ideje v pridigi? Citirajte poved, ki ponazarja moralni nauk pridige.

Jezik in slog

5. Na koliko delov bi lahko razdelili odlomek? Kateri zgled (eksempel) ima osrednjo vlogo?

6. V besedilu poiščite primere podvajanja stavčnih členov, povezanih z veznikom inu, germanizme (tujke, prevzete iz nemščine), arhaizme (starinske oblike in besede) in dialektizme (narečno obarvane besede).

7. Prvo poved »prevedite« v sodobno slovenščino. V čem se zgradba vaših povedi razlikuje od Trubarjevih?

8. Trubarjev slog je pridigarski, nazoren, realističen in tudi šegav. V katerem delu pridige je izražena šegavost?

Vrednotenje

9. Po zgledu anekdote iz prvega dela pridige napišite kratek sestavek z naslovom Če ni črno, je pa belo.

10. Zakaj so posamezniki v Trubarjevem času skušali prepričati druge, da se jim je prikazal svetnik? Kaj so s tem dosegli? Ali se kaj podobnega dogaja tudi v sodobnem času?

Pridiga je osrednji žanr protestantske književnosti. Z njo skuša pridigar vplivati na ravnanje vernikov in krepiti njihovo vero. Da bi bil nauk čim bolj prepričljiv, ga pridigar ponazori z zgledom ali eksemplom. Ta je lahko vzet iz Svetega pisma ali iz vsakdanjega življenja, v vsakem primeru pa je pripoved v pridigi neliterarna, saj je njen namen prepričevati. Zgradba avtobiografskega dela Trubarjeve pridige je dvodelna, to pa oblikovno nakazujeta dva odstavka. Opazimo uvod, jedro z nazornimi primeri (zgledi ali eksampli) in zaključek, v katerem pridigar naslavlja vernike in jih svari, naj ne sledijo omenjenim zgledom, saj jih bo v nasprotnem Bog kaznoval (moralni nauk).

Primož Trubar

Iz pisma kralju Maksimiljanu

Trubar je drugi del svojega prevoda Svetega pisma (1560), ki obsega samo pismo Rimljanom, posvetil kralju Maksimilijanu. V spremnem pismu je kralja skušal prepričati o pravilnosti svojih prevodov Svetega pisma, med drugim pa je opisal tudi svoje delo v Ljubljani in Šentjerneju. V Ljubljani je bil kot kanonik zelo priljubljen pridigar, vendar je bil njegov velik nasprotnik škof Textor, sicer vnet katolik. Leta 1547 so Trubarja premestili v Šentjernej, kjer se je izkazal kot zelo dober gospodar, pridobil pa je tudi veliko somišljenikov, saj izročilo pravi, da so Šentjernej dolgo imenovali »luteranska vas«.

Iz pisma kralju Maksimiljanu

In tako pri Bogu ponižno prosim vaše veličanstvo itd., da bi vam poleg drugih velikih opravkov ne bilo v breme in preutrujajoče prebrati omenjene spise in natisnjeni nemški predgovor k pismu Rimljanom hkrati z listino Kemptenčanov. Iz njih bo videlo in spoznalo, da si je to obdolžitev (češ da sem zanesenjak in nasprotnik nauka o Gospodovi večerji ter da sem v verskih stvareh pisal ali tiskal proti augsburški veroizpovedi) izmislil lažnivec iz zavisti in sovraštva do mene ter jo z zvijačnimi spletkami natvezel uglednim visokim osebam. In zaradi večje zanesljivosti in gotovosti, ali pošteno ravnam in resnico trdim, naj izvoli vaše kraljevo veličanstvo itd. poslati vse moje knjige deželnim oblastem na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in Koroškem z resnim ukazom, da te knjige s svojimi učenimi in kranjskega jezika dobrimi poznavalci (naj bodo katerega koli stanu ali vere) skrbno pregledajo ter pravilno presodijo, in če najdejo v njih kaj napačno prevedenega ali zoper augsburško veroizpoved, da to razločno in natanko z imeni in priimki svojih presojevalcev zaznamujejo ter zapišejo, kje, v kateri knjigi, členu in na katerem listu so takšne napake, pomanjkljivosti ali zmote; te naj nato skupaj s poročilom pošljejo in dostavijo vašemu kraljevemu veličanstvu, württemberškemu knezu itd. in meni, potlej pa ravnajo po svoji pristojnosti.

Za trdno pa upam, da ne bodo ničesar našli, razen če bi hoteli dlakocepiti, in je bilo v tisku ali korekturi kaj spregledano, kak V postavljen za N, C za D, E ali R, ali

morda kaka beseda zaradi pomanjkljivosti jezika ali sicer slabo premišljena, netočno prevedena. Take stvari so se primerile tudi Septuaginti, Symmachu, Aquili, Hieronimu, Erazmu, Luthru in drugim. Poleg tega naj vaše kraljevo veličanstvo itd. tudi natanko poizve pri Spodnje Štajercih in Kranjcih, kako sem pred leti ravnal pri pridiganju in gospodarjenju na fari v Loki pri Radečah, v Laškem, v Šentjerneju kot pridigar in kaplan pri sv. Maksimilijana v Celju (tu se je baje rodil in bil mučen sv. Maksimilijan) in kot kanonik v Ljubljani. Ti bodo brez dvoma povedali in izpričali, da sem v obe župnišči, v Loki in Šentjerneju, tudi v celjsko kaplanijo, ki je leta 32 do tal pogorela, zazidal več kot petsto goldinarjev, vse zaostale davke in dolgove, ki so jih napravili moji predniki, tudi vse davke in naklade omenjenih župnij in kaplanije, dokler sem jih imel, popolnoma odštel in izplačal, pripadajoča polja in vinograde izboljšal in dva mlina sezidal ter sodno spet pridobil odtegnjene desetine in zemljišča. In ko sem v teh svojih farah in prebendah začel pridigati pravi evangelij ter katekizem, sem bil dostikrat v veliki nevarnosti; preganjali so me arhidiakoni, bosonogi menihi, tudi gospod Nikolaj Jurišič, kranjski deželni glavar, naposled pa me je gospod Urban Tekstor, ljubljanski škof itd. oropal vsega mojega imetja, knjig in prebend ter me pregnal iz domovine v revščino.

O besedilu

Vsebina

1. Kaj Primož Trubar pričakuje od kralja Maksimiljana? Ali je pripravljen sprejeti tudi kritiko? Poiščite povedi, iz katerih je to razvidno.

2. S katerimi izrazi označi svoje nasprotnike?

3. Kje lahko kralj najde dokaze o njegovi zanesljivosti?

4. Zakaj si je Trubar nakopal sovražnike, tako da je moral celo zapustiti domovino? Ali svoja dejanja obžaluje?

5. Katere Trubarjeve značajske lastnosti razkriva odlomek?

6. Primož Trubar je bil v reformatorskih krogih zelo uspešen in ugleden človek. Ali bi se to lahko zgodilo, če bi bil drugačnega značaja?

Primož Trubar

Poslednji del Nove zaveze

V Poslednjem delu Nove zaveze (1577) se Primož Trubar razodeva tudi kot pričevalec tedanjega dogajanja v Evropi in na slovenskih tleh ter kot zrel in izkušen avtor v slovenskem jeziku svojega časa. Trubar se je po letu 1565 sprijaznil s tem, da je obsojen na »Nigdirdom«, kot je imenoval tujino. V Derendingenu je kupil kmetijo, zgradil hišo in gospodarsko poslopje, ob skrbeh z odraščajočimi otroki in nadležnimi boleznimi se je vrnil k pisanju ter skrbel za slovenske študente v Nemčiji – Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča in druge. Bedel je nad Protestantsko cerkvijo, ki jo je v domovini vodil Sebastijan Krelj, za njim pa Krištof Špindlar, ter bil zadovoljen, da je imel v domovini naslednike. V Razodetju ali Apokalipsi je s komentarji izrazil svoje občutje apokaliptičnega časa in ga povezal z

prebende – dohodki, zlasti iz premoženja, od posestva, povezani s kanoniško službo

dogajanjem doma in po svetu. Odlomek je iz dolgega posvetila oz. predgovora, posvečenega drugi generaciji plemiških sinov, ki so študirali na Nemškem: Krištofu in Andreju Turjaškemu ter Francu in Jakobu Gallu.

Rodil sem se v deželi Kranjski na Rašici, ki pripada baronom Turjaškim, po Kristusovem rojstvu v 1508. letu, ko so Benečani v vojski proti velikemu, vrlemu cesarju Maksimiljanu Prvemu zavzeli Trst in ga držali eno leto. Potlej sem leta 30. najprej v grofiji celjski, nato v deželi Kranjski začel poleg drugih pridigati evangelij o Kristusovem kraljestvu in katekizem v pravem smislu (čeprav še vedno pri maši). Ko sem torej pred prvim preganjanjem pridigal 17 let zapovrstjo, je Bog dal svojega duha in moč, da so se Vaši pobožni, pošteni predniki, dedje in babice, očetje in matere, sorodniki in sorodnice poleg drugih gospodov in deželanov, gospá in gospodičen zaupali svetemu evangeliju, da so ga – ne brez nevarnosti za život in imetek – javno priznali, nam pridigarjem zvesto pomagali pri širjenju in nam mnogo dobrega storili v naših preganjanjih.

Ko so potem pred desetimi leti Vas z Vašima bratoma oziroma sorodnikoma, z gospodom Volkom Engelberthom, baronom Turjaškim (ki je sedaj zaradi Kristusa in domovine, žal, že poldrugo leto ujet na Turškem), in z gospodom Trojanom, njegovim bratom (ki je v svojem poklicu, pri marljivem študiju, v Padovi pred osmimi leti preminil), poslali Vaši krščanski starši k nam v Tübingen, da bi se učili svobodnih umetnosti in jezikov, zlasti pa pravega razumevanja Sv. pisma, ste me tu na mojem domu često obiskovali ne kot svojega rojaka, marveč kakor očeta ter me izpraševali o starih zgodbah, ki so se dogodile v naši domovini, pa smo tako drug drugemu izkazovali spoštovanje, ljubezen, zvestobo, prijateljstvo in pošteno sodružnost, kakor se pač spodobi rojakom v tujih deželah.

Tudi ste se tista tri leta, ki ste jih prebili pri nas v Tübingenu, s pridnim študiranjem in spodobnim plemiškim vedenjem tako izkazali, da je bilo zelo pogodu vsej slavni univerzi v Tübingenu, vašim Bogu vdanim, preučenim učiteljem in vsakomur, da še zmeraj govoré samo dobro o vas. In kakor so od srca radi slišali o Vašem zdravju in blaginji, tako jih je spet močno užalostilo in potrlo, ko so najprej slišali, nato pa sami brali o bridkem (Bog se usmili) porazu daleč slovečega krščanskega, viteškega barona Turjaškega, gospoda Herbarta, Vašega gospoda očeta, in o porazu Vašega brata oziroma sorodnika, kakor sta ga resnično, po redu in lično popisala m. Krištof Špindlar in gospod Jurij Khisel s Fužin v latinskem in nemškem jeziku; o tem bom obširneje govoril pozneje v slovenskem predgovoru. Odlomek

V nadaljevanju se Trubar zahvaljuje Kranjcem za dobroto, ki so mu jo izkazali, nato pa opozori na to, kako se nekateri študentje, vzgojeni v evangeliju, po vrnitvi s študija v tujini, ko jih starši ali skrbniki ne morejo več nadzirati, začnejo vêsti kot »surovi cepci, postopači, pijanci, vržejo od sebe vso spodobnost, ves nauk, bogaboječnost, puščajo svoje knjige v prahu in celo – strašno je slišati – odpadejo zaradi časnega miru in užitka k papeštvu ter preganjajo pravoverne; ne premislijo, kaj bodo za to prejeli; prav gotovo časno in večno pogubljenje«.

O besedilu

Vsebina

1. Katere podatke iz svojega življenja je poudaril Trubar?

2. Kaj izvemo iz posvetila o položaju protestantskih pridigarjev? Kakšno vlogo so imeli v njihovem življenju Turjaški in Galli?

3. Bodite pozorni na to, koga omenja med zaslužnimi za širjenje evangelija. Kaj opazite?

4. Povzemite drugi del odlomka. O katerem življenjskem obdobju mladih govori? Kakšen je bil njihov odnos s Trubarjem?

5. Posvetilo je napisano v nemščini, čeprav so naslovniki znali tudi slovenščino. Zakaj se je Trubar po vašem mnenju tako odločil?

6. Kakšne so bile Trubarjeve vrednote? Kakšno vedênje je pričakoval od študentov tudi po njihovi vrnitvi domov?

Na Trubarjevi domačiji na Raščici je urejena Trubarjeva spominska zbirka.

Primož Trubar

Tri duhovske pejsni

V Trubarjevem življenju je imela zelo pomembno mesto tudi glasba. Sam je bil nadarjen pevec; pel je v pevskem zboru v Salzburgu in pozneje v Trstu. Trubar je pesmi objavil že v Katekizmu leta 1550, objavljal pa jih je tudi pozneje, saj je bilo petje nabožnih pesmi vedno vključeno v protestantsko bogoslužje. Najodmevnejša je bila pesmarica Eni psalmi, ta celi katekizmu sinu … pejsni (1567), ki obsega 41 pesmi z besedili in napevi z notami, poleg tega pa še uvod, v katerem je Trubar razložil vlogo in pomen nabožne pesmi v cerkvi in doma. Pesem Te cerkve božje zuper nje sovražnike tožba inu molitev je izšla v knjigi Tri duhovske pejsni (1575).

Te cerkve božje zuper nje sovražnike tožba inu molitev

O Bug, zakaj ti dopustiš tujo Cerkov zatreti?

Ti vejš inu dobru vidiš, *de nas hoté razdreti. Turki, hudi neverniki, malikovski služabniki nas hté s korenom zdreti.

Zatu kir se vkup snidemo, od tebe pridigujemo inu se prov obhajemo, otroke prov krščujmo, na tujga sinu kličemo, za tujo milost prosimo, tebe so vsem čestimo.

Le-tu oni vse kolnejo, nas zatu zlu sovražo, za kecarje vun dajejo. Nesramnu čez nas lažo, de smo božji suprniki, vseh svetnikov sovražniki, dolžni na vsi nesreči.

Več čez nas tudi pravijo, de više zašpotujmo: nih zapuvid, kar stavijo, mi cilu zamečujmo, novo, falš vero vučimo, božje službe razdiramo, zatu so draga lejta.

Obtu nas tirani hudi lové, moré, preganó; koker te škodlive ludi nas po svejtu rezganó. Vse verne ter pridigarje drže za hude puntarje, začetek vsiga zlega.

Čez tako silo, krivico, komu hočmo tožiti? Samuč tebi, kir z desnico moreš nom podstopiti, kir te ludi izraelske si iz ječe faroniske z močno roko odrešil.

O besedilu

Vsebina

Natu mi tudi tožimo z grliskim klagovanem inu te milu prosimo, de s tujem pomaganem prideš nom h troštu, h pomočjan, zakaj vsak verni je obdan z vso žlaht revo, nadlugo.

Zatu te hočmo nuč ter dan vselej povsod hvaliti, pelati pošten ta naš stan, tujo čast rezglasiti, de boš s tujem sinum spoznan, od vseh ludi prov poštovan, h timu daj tuj duh, amen.

1. Koga ponazarja pesniški subjekt in koga nagovarja?

2. Ali so v verzih Turki, hudi neverniki, / malikovski služabniki / nas hté s korenom zdreti mišljeni samo Turki ali morda tudi katoličani? Svoj odgovor pojasnite z ustreznimi citati iz pesmi in z znanjem o Trubarjevem delu.

3. Kako verniki izpovedujejo svojo vero (2. kitica)?

4. Zakaj jih zatirajo in česa vse jih obtožujejo (glej od 3. do 5. kitice)?

5. Zakaj iščejo tolažbo pri Bogu (6. kitica)?

6. Kakšna je prošnja vernikov za pomoč (7. kitica) in na kakšen način mu bodo izrazili svojo hvaležnost?

7. V razredu se razdelite v osem skupin. Vsaka skupina naj v sodobno slovenščino prevede eno kitico in naredi slovarček besed in oblik, ki jih danes ne uporabljamo več.

kecarji – krivoverci; klagovane – tarnanje, pritoževanje; trošt – tolažba, uteha

Jurij Dalmatin

Biblija, tu je vse svetu pismu

O avtorju

Jurij Dalmatin se je leta 1547 rodil v Krškem, kjer obiskoval Bohoričevo zasebno latinsko šolo za dečke. Leta 1565 je šolanje nadaljeval v samostanski šoli v Bebenhausnu na Württemberškem, od leta 1566 do 1569 pa na univerzi v Tübingenu, kjer je kot štipendist Tyfernovega sklada študiral filozofijo in protestantsko teologijo. Med šolanjem ga je vseskozi podpiral Trubar, ki ga je tudi spodbudil k prevajanju Biblije. Leta 1572 se je vrnil v Ljubljano ter postal pridigar in nadzornik stanovske šole.

Delo

Prve Dalmatinove pesniške in prevajalske objave zasledimo v Trubarjevih pesmaricah, pesmi pa je objavljal tudi pozneje. Njegov prevod knjige iz Stare zaveze Jezus Sirah (1575) je bila prva knjiga, natisnjena v tiskarni Janža Mandelca v Ljubljani. Leta 1578 je končal prevod Biblije. Pred izidom celotnega prevoda je objavil Pentatevh (Biblia, tu je vsiga svetiga pisma pervi dejl) in prevod Salomonove pripuvisti Biblija je bila natisnjena v Wittenbergu leta 1583 z letnico 1584.

Dalmatinov prevod Svetega pisma je največje delo slovenske reformacije na področju književnosti. Njegova Biblija, tu je vse svetu pismu (1584) po obsegu, jeziku in obliki prekaša vse protestantske knjige v slovenščini. Vsebuje nemški in slovenski predgovor, ki ga je Dalmatin razdelil na osemnajst delov, v katerih se ukvarja s posameznimi svetopisemski tematikami v povezavi z evangeličanskimi nauki. Za lažje iskanje je dodal teološki register, register pisem in evangelijev, ki jih berejo in razlagajo ob nedeljah in navadnih praznikih, ter jezikovni register nekaterih besed, ki so se razlikovale po narečjih.

Denar za tiskanje 1500 izvodov bogato opremljene knjige so prispevali kranjski, štajerski in koroški plemiči. Prevod Svetega pisma je bilo za Slovence pomembno jezikovno ter kulturno dejanje, saj smo se s tem uvrstili med kulturno razvite evropske narode.

Predgovor (odlomek)

Iz nemškega posvetila

In če bi mi Slovenci le hoteli tudi povsod hvaležno pripoznati, bi videli, da se je dobri, usmiljeni Bog tudi nas v teh deželah spomnil v našem navadnem materinem jeziku s posebno nepričakovano milostjo pred drugimi narodi, naklonivši nam prav isti dar in razodetje svoje besede kakor spočetka Hebrejcem, nato Grkom in Latincem in naposled tudi Nemcem in drugim narodom. Kakor je namreč bilo z nemškim jezikom še v času Karla Velikega in tudi kasneje, da ga niso mogli prav pisati, ampak so morali vse pogodbe in pismo sestavljati v latinskem jeziku (to dokazujejo in izpričujejo nemški kronisti z listinami in razne listine same, ki so se splošno sestavljale v latinskem jeziku in ki jih je danes še najti), tako se tudi slo-

Dalmatinova Biblija, 1584

venski jezik, zlasti kakor je običajen v teh deželah, niti ni pisal niti spravljal na papir, a to ne pred sto in več, ampak še pred kakimi tridesetimi leti. Mnogi ljudje so tudi menili, da se ta jezik zaradi svoje posebne in v drugih jezikih težke izgovorjave nekaterih besed ne bi dal prav spraviti v pero in tiskati z latinskimi črkami, še manj pa da bi se v njem mogla prevesti vsa biblija. In to je bilo tembolj obžalovati, ker ni slovanski jezik skrit v kakem kotu, ampak je danes v razmahu po mogočnih in mnogih deželah, čeprav razdeljen v nekaj dialektov; kajti danes govore slovanski jezik ne samo tisti, ki prebivajo na vsem Kranjskem, Spodnještajerskem, Koroškem, in v sosednih deželah, kakor na Hrvaškem, v Dalmaciji in Slovenski marki, na Krasu, v Metliki in v Istri, ampak tudi Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Bošnjaki, Vlahi in skoro večji del ljudstev, ki jih je naš dedni sovražnik Turek siloma odtrgal od krščanstva, tako da je celó na turškem dvoru poleg drugih jezikov, ki so v Turčiji na splošno in tudi v pisarnah v rabi, slovanski jeziki med poglavitnimi. In vsa našteta slovanska ljudstva morejo naše narečje, če se prav govori, izgovarja in piše, čisto dobro in mnogo laže dojeti in razumeti kakor mi njihovo zaradi njihove težke in svojevrstne izgovorjave in pravopisa; tako uči skušnja.

Prevedel Mirko Rupel

dialekt – narečje; Slovenska marka –srednjeveška pokrajina na območju današnje Dolenjske, del Kranjske; Vlahi – Italijani, Furlani

O besedilu

Vsebina

1. Komu se Dalmatin zahvaljuje za uspešno opravljen prevod Svetega pisma v slovenski jezik?

2. S katero utemeljitvijo Dalmatin podkrepi misel o zapostavljanju nemškega, slovenskega in drugih jezikov v primerjavi z latinščino?

3. Iz odlomka izluščite dva razloga, zaradi katerih prišlo po Dalmatinovem mnenju tako pozno do prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino.

4. V katero jezikovno skupnost uvršča Dalmatin slovenščino? Ali jo obravnava kot samostojen jezik? Kako ovrednoti njeno zahtevnost za govorjenje in pisanje?

5. Ponovno preberite zadnjo poved in se do nje opredelite.

Adam Bohorič

Zimske urice

O avtorju

Bohorič je bil eden izmed redkih protestantskih piscev, ki ni bil duhovnik. Rodil se je leta 1520 v bližini Brestanice, študiral v Wittenbergu, od leta 1551 do 1561 vodil zasebno latinsko šolo v Krškem, po odpovedi katoliški veri pa je postal ravnatelj stanovske šole v Ljubljani. Leta 1598 je bil izgnan in je umrl leta 1598 nekje v tujini.

Delo

Njegovo osrednje delo je slovnica slovenskega jezika, ki je nastala ob pregledu Dalmatinovega prevoda Svetega pisma in je izšla istega leta kot Dalmatinov prevod. Z naslovom

Naslovna stran prve

slovenske slovnice

Zimske urice, 1584

Arcticae horulae succisivae ali Zimske urice je opozoril, da je delo nastajalo pozimi v prostem času. Prva slovnica slovenskega jezika je napisana po zgledu latinskih slovnic in je tudi napisana v latinščini. Edine slovenske besede na večjezični prvi strani so »Vsaki jezik bode Boga spoznal«, s čimer opozarja na kulturni pomen reformacije za slovanske narode. Slovnica je pomembna tudi zaradi obsežnega uvoda, v katerem Bohorič utemeljuje samostojnost slovenskega jezika in opozarja na njegovo povezavo s slovanskimi jeziki. S tem delom se je dokončno uveljavil tudi črkopis, ki so ga Slovenci uporabljali do sredine 19. st. Po Adamu Bohoriču se imenuje bohoričica.

Iz latinskega predgovora

Ker so med nekaterimi, bodisi premalo previdnimi bodisi nezadostno izobraženimi, tudi taki, ki mislijo, da zaobjemlje svet le kaj tesèn prostor, ko pač niso nikoli prišli nekoliko dalje prek domačega praga, ali če sò tàk se niso prida brigali, kaj drugod jè in se godi, in torej tudi o našem slovenskem jeziku nespoštljivo sodijo in govoré, bodo seveda mislili, da bom jaz o Slovanih kot neznatnih ljudeh brez pomisleka vendan kaj povedal. Zategadelj sem imel za potrebno, da na tem mestu nekoliko globlje posežem in to reč, dasiprav na kratko, pojasnim.

vendan – tja v en dan; zaobdržuejm –ne razumem; dosihmal – do zdaj, doslej

Pod imenom Slovanov jaz ne zaobdržujem nemara kakega v zakotnem kraju skritega, v določnih, in to le ozkih mejàh zaprtega ljudstva, pod tem imenom razumem in zaobsegam marveč vse pokrajine in ljudi, katerikoli ali slovensko govoré ali se jim očitno vidi, da jih veže zbog pretežno ujemajočega se besedišča bodisi nekako svaštvo bodi krvno sorodstvo s slovanskim jezikom. Vsi pa, ki so dosihmal pisáli zgodovino in preiskovali v njej izvor in običaje ljudstev, vsi soglašajo v tem, da so Heneti, Veneti ali Venedi, Vindi, Vandali in Slovani isto ljudstvo ter enega in istega izvora. Zakaj če prideneš temu ljudstvu katerokoli naštetih imen, našel boš, da isto pomeni. Vsi ti pridevki jim namreč pripadajo po seliščih, ki so jih pogostoma in velikokrat premenili, samo zadnji pridevek Slovanov je dobilo to ljudstvo po zaslugi za slavna dela. Kajti slava pomeni našim ljudem isto, kar glorija, in od tegà se Slovani imenujejo tako rekoč hvalni, častni in slavni. Saj pač prvotnega pomena kaki besedi ne utegne nikjer nihčè pravilneje razložiti nego iz lastnega jezika katerega naroda. Kdor pa na to ne pazi, dostikrat le prazne razdira.

O besedilu

Vsebina

1. Zakaj se je zdelo Bohoriču pomembno spregovoriti o Slovanih?

2. Kako Bohorič razlaga ime za Slovane? Kako pojasnjuje njihov izvor? Ali so njegove utemeljitve znanstvene ali temeljijo le na njegovi želji, da bi povzdignil slovenski jezik? Raziščite zgodovinska dejstva o Venetih in Slovanih in pojasnite, zakaj Bohoričeva razlaga ni pravilna.

3. Odlomek iz Bohoričevega predgovora primerjajte z odlomkom iz Dalmatinovega posvetila. Kaj jima je skupno?

4. Kakšno vlogo je imel slovenski jezik od obdobja reformacije do današnjih dni? Ali se tudi dandanes pojavljajo pomisleki o majhnosti slovenskega jezika, o katerih pišeta Dalmatin in Bohorič?

Sebastijan Krelj

O avtorju

Med najvidnejše protestantske avtorje spada tudi Sebastijan Krelj, rojen leta 1538 v Vipavi. Študiral je v Jeni in na Nemškem sodeloval s hrvaškimi reformatorji. Med slovenskimi reformatorji je bil najbolj izobražen in je nazadnje služboval kot superintendent Protestantske cerkve v Ljubljani. Izdal je Otročjo biblijo (1566), tj. priredbo Svetega pisma za šolsko rabo, in prevedel razlago nedeljskih in prazničnih evangelijev Postila slovenska (1567). Izpopolnil je knjižni jezik in črkopis.

Ta 128. psalm

Srečen, kir se Boga bojiš, po njega potih prav hodiš; kar boš z rokami perdelal, tu boš zdrav veselu užival.

V hiši bode tvoja žena –trta z grozdjem vsa rumena, otroci pak okuli nje kakor olike zelene.

Vidiš, tak žegen vsak dobi, kir se Boga s srcom boji, timu ne škodi prekletva, nevernikom vsem škodliva.

Žegnan boš mož od Siona, kadar bode izkazana timu mestu Jeruzalem večna dobruta z veseljem.

Odlog bode životu dal, z gnado vselej per tebi stal, de boš do tiga časa živ, kir bo Izrael mir imel.

Hvala Bogu Oču, Sinu, vselej še Duhu svetimu, timu Bogu edinimu v cerkvi pujmo čast veselu.

Psalm 128 (127)

Otročja biblija, 1566

Blagor vsakemu, ki se boji Gospoda, ki hodi po njegovih poteh.

Sadove truda svojih rok boš zares užival, blagor tebi, tebi bo dobro. Tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize. Glej, tako bo blagoslovljen mož, ki se boji Gospoda.

Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš užival blaginjo Jeruzalema vse dni svojega življenja, da boš videl svojih otrok otroke. Mir nad Izraelom!

O besedilu

Vsebina

1. Primerjajte Kreljev prevod 128. psalma s sodobnim prevodom svetopisemske pesmi. Poiščite vsebinske razlike med prevodoma in izvirne Kreljeve dodatke.

2. Opišite zunanjo zgradbo Kreljeve pesmi: poiščite pesniška sredstva (nagovor, primerjava, stopnjevanje), opišite kitice, ugotovite značilnosti rime.

3. Kreljevo pesem »prevedite« v sodobno slovenščino. Katera so najočitnejša odstopanja od sodobnega knjižnega jezika?

olike – oljke; žegen – blagoslov; prekletva –prekletstvo; život – življenje; gnada – milost.

Ta celi catehismus, eni psalmi, inu teh vekshih godov, stare inu nove kerszhanske pejsni

Iz pisem in potopisnih del

Protireformacija in barok nadaljujeta tradicijo slovenskega knjižnega jezika in slovstva iz 16. stoletja. Slovenski knjižni jezik se ohranja v skromnem številu izdanih knjig, ki so pretežno verskega oziroma katoliškega značaja.

Veliko število slovenskih knjig se je ohranilo v zapuščinah protestantskih plemičev s konca 16. stoletja, kar priča o njihovem znanju slovenščine. Tudi plemstvo 17. stoletja je bralo in cenilo knjige v slovenščini; viri omenjajo cerkvenega dostojanstvenika Antonia Giorgia Marenzija, ki je leta 1634 med plemiške kroge v Trstu razdelil »knjige, tiskane v Ljubljani, in v kranjskem jeziku«. Najbolj dragoceno dokumentarno vrednost pa ima ohranjena plemiška korespondenca iz 17. stoletja, ki dokazuje, da je bila slovenščina kot sporazumevalni in pisni jezik v rabi med slovenskimi plemiči.

Plemiške korespondence so na slovenskem ozemlju znane od konca srednjega veka, a večinoma so zapisane v nemščini, redkeje v latinščini. Edini ohranjeni primer v celoti slovenske korespondence so ohranjena pisma med materjo, baronico Ester M. Coraduzzi z gradu Koča vas pri Ložu, in njeno hčerko, baronico Marijo Izabelo, poročeno Marenzi. Pisma so nastajala od hčerine poroke in njenega prihoda v Trst leta 1685 do materine smrti okoli leta 1700. Ohranjenih je 27 materinih in 3 hčerina pisma. Slednja veljajo za najstarejša datirana slovenska pisma, izdajajo pa razgledanost, urejenost ter lep in kultiviran jezik. Slovensko je razumel tudi Izabelin mož Lodovico Antonio Marenzi, ki je v svoji italijanski korespondenci uporabljal slovensko tehnično terminologijo.

Najstarejše ohranjeno plemiško pismo v slovenščini je leta 1686 napisala Marija Izabela Marenzi.

Kalobški rokopis, znan tudi kot Liber cantionum Carniolicarum oz. Knjiga kranjskih pesmi, je nastal sredi 17. stoletja, vsebuje pa 44 pesmi z molitvami in katekizmom v slovenskem jeziku. Ime nosi po vasi Kalobje v Celjskem, točneje Posavskem hribovju, kjer ga je ohranil župnik, baročno-razsvetljenski pisec Mihael Zagajšek, in ga poklonil Martinu Slomšku.

Zanimanja slovenskega plemstva so segla tudi na področje poznavanja domačih krajih. V 17. stoletju so bila zelo priljubljena topografska dela, tj. zemljevidi z reliefom pokrajine, mesti, trgi, gradovi in samostani. Leta 1689 je izšlo izjemno delo Slava vojvodine Kranjske v nemškem jeziku. V njem baron Janez Vajkard Valvasor opiše svojo domovino, tj. deželo Kranjsko z zemljepisnimi značilnostmi, naravnimi znamenitostmi, mesti, gradovi, zgodovino ter s šegami in navadami njenih prebivalcev. Med opisi zasledimo tudi eno od prvih omemb smučanja na svetu, zato lahko smučarje z Blok uvrščamo med najstarejše smučarje v srednji Evropi.

»… Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti pri Turjaku in tam okoli, neki redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli in v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta deščici ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj; na vsako nogo se pritrjuje po ena taka deščica. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako se driča, lahko bi zapisal tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju. Zakaj vtem ko stoji na deščicah in se prav trdno, da, z vso močjo naslanja na gorjačo, jo reže tako urno navzdol, da presega skoraj vsako domišljijo in v hitrosti nič ne zaostaja za tistimi, ki se na Holandskem z drsalkami vozijo po ledu.«

tovor, hodili po opravkih, na obiske, v cerkev in na lov.

17. stoletje je tudi čas velikega praznoverja, preganjanja čarovnic in kmečkih uporov.

Upodobitev kmečkega upora v Slavi vojvodini Kranjski

Protireformacija in barok

Katoliška obnova slovenske književnosti med protireformacijo in barokom

V petdesetih letih slovenske reformacije je nastalo približno petdeset knjig, med temi tudi prvi prevod celotne Biblije v slovenščino. Ves čas njihovega delovanja so protestante ovirali in jim nasprotovali katoliški krogi. Nasprotja so vodila v spore in spopade, ki so v 17. st. povzročili tridesetletno vojno (1618–1648). Spopadi so se končali z vestfalskim mirom, po katerem je Zahodna Evropa še vedno krščanska, vendar ni več enotna: poleg Rimskokatoliške cerkve s papežem na čelu obstajajo še protestantske verske organizacije, v Veliki Britaniji pa Anglikanska cerkev.

Proti koncu 16. in v začetku 17. st. se je protireformacija okrepila tudi na slovenskih tleh kot odziv Katoliške cerkve na zahteve reformacije. Najpomembnejša opora deželnemu knezu, ki je želel obnoviti katolicizem, je bil jezuitski red, ki se je zelo uveljavil v politiki in šolstvu; leta 1596 je dobil samostan v Ljubljani. Dve leti pozneje so morali vsi protestanti v enem dnevu zapustiti Ljubljano, leta 1600 pa so

na Kranjskem pod vodstvom tedanjega škofa Tomaža Hrena, na Štajerskem pa pod vodstvom škofa Martina Brenerja začele delovati protireformacijske komisije. Te so v spremstvu vojakov izganjale protestantske pridigarje, zapirale protestantske šole, rušile protestantske cerkve in pokopališča ter sežigale protestantske knjige. Prizanesle pa so Dalmatinovemu prevodu Svetega pisma, saj so ga s posebnim dovoljenjem uporabljali tudi katoliški duhovniki. Nekatere knjige so tedaj izginile, tako da jih poznamo le po naslovih, omenjenih v pismih ali kako drugače; nekatere redke izvode hranijo knjižnice v Nemčiji, na Dunaju, v Koebenhavnu, Rimu, Londonu, Vatikanu, le nekaj jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (NUK).

Velika ustvarjalnost slovenskih protestantskih piscev v 16. st. pa ni prav nič spodbudila katoliške duhovščine k podobni dejavnosti, čeprav se je medtem novim razmeram prilagodila in se prenovila tudi Katoliška cerkev, saj so bile potrebe po literaturi v ljudskih jezikih večje kot v srednjem veku. Pomembnosti tiskane besede se je prvi zavedel škof Tomaž Hren. Kljub temu da je načrtno uničil slovenske protestantske knjige, je v edini knjigi, ki je nastala na njegovo pobudo, vendarle ohranil jezikovno izročilo slovenskih reformatorjev. Leta 1613 je omogočil natis priročnika Evangeliji inu listuvi, ki ga je po Dalmatinovem prevodu Biblije priredil jezuit Janez Čandek.

Tomaž Hren se je za slovenščino zavzemal iz stvarnih verskih razlogov. Uporabljala jo je le duhovščina, sicer pa se je v reformaciji umaknila iz stvarnega življenja. Peter Steidler: Tomaž Hren; olje, 1625–30, Nadškofijski ordinariat, Ljubljana.

Jezuiti so na slovenskih tleh začeli ustanavljati gimnazije že konec 16. st. V ozadju cerkve sv. Jakoba v Ljubljani del jezuitskega kolegija; detajl bakroreza iz knjige Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, 1689

Jezuiti so v drugi polovici 16. in v začetku 17. st. poskrbeli za izobrazbeno raven katoliških duhovnikov, za obnovo manifestacij ljudskih pobožnosti

pa je skrbel red kapucinov. Rokopisi iz tega obdobja pričajo o delovanju različnih skupnosti, ki so oživile romarsko in procesijsko izročilo, molitvene shode, ljudske misijone ipd. Razvila se je tudi duhovna dramatika, in sicer v dveh smereh: jezuitske šolske predstave so bile v latinščini, predstave kapucinskega reda pa so skušale med nastopajoče vključiti čim več ljudi, zato so morale biti v slovenščini.

V 17. st se je torej zelo okrepila Katoliška cerkev, povečala pa se je tudi gospodarska moč meščanstva. Jezuiti so prevzeli šole, gledališče (duhovne predstave v latinščini) in glasbeno umetnost (gostovanje opernih hiš v Ljubljani: Akademija filharmonikov); misel o slovenski skupnosti je izginjala, enotnost jezika je bila porušena, krepila pa se je pokrajinska narodna zavest.

Književnost baroka

Ob tem je zaživela nova umetnostna smer, za katero je bil značilen zunanji blišč: bogata oprema cerkva, razkošne stavbe s številnimi okraski. Tak slog se je uveljavil v tudi v slikarstvu in glasbi, vplival pa je seveda tudi na književnost. Zanj se je uveljavil izraz barok, ki izcira iz španske besede barocco, ki je prvotno pomenilo nepravilen biser, pozneje pa je označevala nekaj nenaravnega, pretiranega, izumetničenega. Barok se je začel razvijati že v obdobju renesanse in je trajal še v 18. st.

Plodovitejše od obdobja protireformacije je bilo torej obdobje baroka, saj so katoliški duhovniki v zadnjih desetletjih 17. st. začeli tudi na slovenskih tleh izdajati zbirke nabožnih pesmi in verskovzgojnih cerkvenih govorov – pridig. Za ta besedila je bil značilen bogat jezik s številnimi prispodobami in primerami, pogosta je bila raba govorniških figur (govorniška vprašanja, odgovori, nagovori, ponavljanja, kopičenje besed). Izražanje je bilo gostobesedno, polno duhovičenj, presenetljivih zasukov in besednih iger. Pridiga je morala biti zanimiva, privlačna in čim bolj nazorna (baročni slog). V slovenski književnosti je najpomembnejši predstavnik baročnega obdobja Janez Svetokriški. Napisal je pet knjig, v katerih je v letih od 1691 do 1701 izdal svoje pridige pod skupnim naslovom Sveti priročnik (Sacrum promptuarium). V njih so pridige za nedelje, praznike in za različne druge priložnosti. Vseh pridig je 233, skupaj pa obsegajo 3000 strani.

V obdobju baroka sta se v slovenskih deželah razmahnili tudi posvetna znanost in filozofija. Med izjemne izobražence tedanjega časa spada Janez Vajkard Valvasor (1641–1693). Njegovo življenjsko delo je Slava vojvodine Kranjske (1689), geografski, gospodarski, narodopisni in zgodovinski popis Kranjske v petnajstih knjigah, povezanih v štiri debele zvezke. Delo je pisano v nemščini in obsega 3532 strani z več kot 500 ilustracijami.

Janez Vajkard Valvasor je na gradu Bogenšperk ustanovil prvo grafično delavnico na slovenskih tleh, izdal več topografskih del in spisal veličastno predstavitev Kranjske –Slava vojvodine Kranjske.

Sveti priročnik je bila prva natisnjena knjiga, ki je po skorajda 60 letih izšla v slovenščini.

Janez Svetokriški

Sveti priročnik

Verjetno se vam je že večkrat zgodilo, da ste pozabili nekaj, česar ne bi smeli. Kako si danes pomagate, da preprečite takšne nevšečnosti? Kako pa so si v preteklosti ljudje pomagali, da so se spomnili, kaj naj storijo oz. kako naj ravnajo v določenih okoliščinah?

O avtorju

Janez Svetokriški se je rodil kot Tobija Lionelli leta 1648 v Križu v Vipavski dolini. Mati je bila Slovenka, oče pa italijanski plemič. S sedemnajstimi leti je stopil v kapucinski red in se preimenoval v Janeza Svetokriškega (po imenu svojega rojstnega kraja). Po končanem študiju, morda tudi v Benetkah, je služboval v različnih samostanih v Sloveniji in na Hrvaškem, tudi v kapucinskem samostanu sv. Frančiška pri Svetem Križu (kraj je bil leta 1955 preimenovan v Vipavski Križ). Umrl je leta 1714 v Gorici.

Delo

Svetokriški je najimenitnejši slovenski pisatelj iz obdobja baroka, saj izstopa zlasti z obsegom, vsebino in slogom svojega dela. Izdal je pet knjig, v katerih je pod skupnim naslovom Sveti priročnik (Sacrum promptuarium) objavil svoje pridige. Vsebujejo 233 pridig (skupaj 3000 strani) za nedelje, praznike in za različne priložnosti. Snov za svoje govorne nastope je sistematično nabiral iz tedanjih latinskih in italijanskih priročnikov, tej snovi pa je dodajal bogata osebna opažanja, v katerih se je izrazil tudi njegov govorniški talent.

Na noviga lejta dan je ena najobsežnejših pridig Janeza Svetokriškega. V njej govori o nalogah vseh stanov po družbeni lestvici – od zgoraj navzdol, od duhovnikov do preprostih ljudi. Njegova pripoved je slikovita in obogatena s humorjem ter ne kaže samo na pridigarsko vnemo, ampak tudi na literarne težnje. Svetokriški v svojih pridigah pogosto obravnava čednost in greh, zveličanje in pogubljenje, povsod pa moralizira. Rad ima simboliko, ki je ne išče samo v Svetem pismu, ampak sega tudi po primerih iz vsakdanjega življenja.

Vodilna metafora novoletne pridige je »faconetel« (ruta, robec), ki povezuje vse zgodbe. Svetokriški ga v metaforičnem pomenu uporabi v uvodu pridige, v katerem napove zgodbe, ki vsebujejo zglede in nasvete za zakonce.

Na noviga lejta dan

Zdaj pak bom tem zakonskem čast sturil, dokler njih stan je en častiti stan ... inu sam g. Bug ima dopadejne nad taistomi, kadar se lepu glihajo ... Inu dokler zakon dvej peršoni zapopade, morem tedaj dva faconetelna taistom šenkat, eniga možu, tiga drugiga ženi. Inu ravnu imam en par, katera gvišnu se bota dobru rajmala tem zakonskim. Zamerkajte! V Rimi en gospud je bil poslal svoji nevesti

en lep faconetel, v katerem z zlatimi židami je bila podoba cesarice Livije štikana inu poleg enu goreče srce, nad cesarico pak so bile le-te besede zapisane: Si tu sic. Navesta prajme ta faconetel ter precej zamerka, kaj pomeni, namreč če ona bo taku dobra in potrpežliva kakor cesarica Livija, de on jo bo lubil iz srca. Zakaj od le-te cesarice se bere, de nihdar cesarju Avgustu, svojmu možu se nej zamirila ali eno zuper besedo rekla, desilih je vejdla, de k drugem ženam je hodil, inu kadar so prišli takoršne reči pravit, nej hotela pošlušat, temuč je moža zagovarjala inu pruti njemu se izkazala, kakor de bi neč za le-tu ne vejdla. Zatorej tudi cesar nej nihdar Liviji obene reči odpovedal. Ta nevesta le-tu vse dobru zgrunta s tiga faconetelna inu hitru začne en faconetel štikat ter v taistem sturi podobo Sokrata, filozofa, inu poleg njega enu goreče srce ter na Sokrata zapiše le-te besede: Et tu sic, ter ga pošle svojmu ženinu. On ga začne premišlovati ter zastopi, kaj pomeni, namreč de če ona ima biti kakor Livija, on ima biti kakor Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar je nej mogel z dobro besedo potolažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nespametne besede ne slišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: »Moja Ksantipa, jest sem dobru vejdil, de po tokoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.« Ženin vse le-tu dobro premisli ter pravi: »Moja nevesta ima prav; zakaj če jest hočem, de bi ona Livija bila, jest tudi imam Sokrates biti inu v tej viži ne bo nihdar hude besede vmej nama; oku ona bo meni zanašala, jest pak nji.«

Le-ta dva faconetelna vam zakonskem šenkam inu aku žena bo kakor Livija, mož kakor Sokrates, ne bo nihdar krega vmej vami ...

Zatoraj, vi žene, aku hočete enu dobru lejtu imeti, le-ta faconetel hranite inu dobru premislite Livijo, cesarico, ter ne pošilajte špegat za vašem možam, ne odgovarjajte njemu; kadar on pravi ja, vi ne recite ne, de vam se ne bo godilu kakor uni ženi, katera je imela en tako dolh jezik, de vselej je hotela možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu ter ženi reče, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame inu gleda ter pravi: »Nejsu druzgi, temuč so kusi.« Mož pravi: »Si slepa, de ne vidiš inu ne poznaš kuse od druzgu?« Ona pravi: »Menem, de si ti obnoril, kir praviš, de so kusi.« Muž pravi: »Bodjo kusi ali druzgi, gledaj, de jih ti dobru spečeš.« Inu se proč pobere, de bi uržoh ne imel, se ž njo prepe-

Luca Penni: Sokrat in Ksantipa; olje, ok. 1550, Kraljevi grad, Varšava

rat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: »Ah koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli inu dobri le-ti kusi itd.« Mož k nji pravi: »Bodite uže druzgi ali kusi, jej inu molči!« Ona pak: »Zakaj bom molčala? Ja, ja, ja, de so kusi itd. …« Takrat mož: »Jest bom sturil tebi molčati!« Ter ju dobru oklofeta ter se s hiše pobere. -- Drugu lejtu na taisti dan spumne žena na kuse ter pravi k možu: »Spumniš, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, katere si djal, de so druzgi?« Zupet se začneta preperat inu spet jo še bel oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri blizi je štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilu ter gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilo. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pak je djal, da ne. Se začneta kregat in preperat, dokler on se je rezjezil inu popade za šobo ter začne ženoometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli inu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj le-tu gre. Zastopijo uržoh, se rezglesi po mejsti; žene so ženam prav dale, možje so djali, de nimajo prav. Povsod se vzdigne kreh inu boj. -- Oh preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila ...

Inu de bi si lih mož preprost bil, ste dolžne ga zanašat, kar nerveč vam je mogoče, zakaj de bi si lih hotele se jeziti, kregat inu ga fržmagovati, vener vam ne bo neč pomagalu, kakor k zadnimu je spoznala una žena, od katere sem bral, de je imela eniga preprostiga inu maluvredniga moža. Ona je mogla vse opravit, on pak nej bil za drugu, ampak za jejsti inu za spati. Zatorej žena večkrat ga je kregala inu tepla. En dan ona je imela s hiše pojti; prporoči možu pišata, de bi kje jastrob jih ne snedel. On jih je varval en čas, ali k zadnimu zaspi v eni senci. V tem prleti jastrob inu enu odnese. Žena pride damu, zamerka, de enu manka, moža kliče inu išče, ga najde v senci, popade eno palco inu ga dobru otepe inu omlati. Drugi dan zupet gre z duma, možu prporoči pišata inu mu prepovej, de nima z lonca jejsti, kateri je na polici stal, rekoč, de je strup noter. Ali nej bil strup, ampak med, zakaj ona je rada med jejdla. Ta seromaški mož se je bal, de bi spet kateru ne zgubil, gre inu vse na eno špago prveže ter jih pusti. Prleti jastrob, zgrabi enu inu vse vkupaj proč nese. Seromak se prestraši ter misli: »Če žena zavolo eniga samiga je mene taku neusmilenu stepla, zdaj me bo cilu ubila.« Caga ter misli: »Bulši je, de sam si bom zaudal, kakor de bi ona mene ubila.« Vzame ta prepovedani lonc ter začne vun jesti, dokler je bilo kaj notri, nu pravi: »Zdaj, zdaj bo mene konec!« Ter se položi na postelo, rekoč: »Vsej bom na moji posteli umrl.« Natu pride žena damu, gleda po pišatah, jih ne vidi; ni moža, gre v hišo, ga najde raztegneniga na posteli, ga vpraša po pišatah. On vse povej, koku se je ž njimi godilu. Kadar žena zastopi, de jastrob vse pišata je odnesel, popade eno debelo palco ter k nejmu pravi: »Ah, leni tat, z le-to bom tebe mlatila, dokler te bom ubila.« Ta bore mož začne vpiti: »Nehaj, nehaj, žena, zakaj zdaj, zdaj bom umrl, dokler sem ves strup z lonca snedel.« Takrat ona reče: »Zdaj videm, da zabstojn je ženi glavo rezbijat, kadar mož neče dobriga sturiti.«

Neč ne pomaga, ampak ta luba potrpežlivost, katera Livija je s svojim možam imela. Zatorej žene, vzemite le-ta faconetel, premislite ga dobru ter enu srečnu lejtu boste imele, če vednu bote spumnile, de nejste v Indijah, kir je navada, de

mož inu žena, kadar vkup prideta, se skušata, kdu je močnejši; inu če žena moža premaga, taku ona hlače nosi ter mož ženi more pokoren biti, temuč de ste v taisti deželi, kir vir caput est mulieris

Zdaj tudi vi možje vzemite vaš faconetel ter premislite pamet, lubezen inu potrpežlivost, katero Sokrates je imel s svojo hudobno ženo Ksantipijo, desilih nej šlišal, kaj s. Paulus je zapovedal možem, namreč: Viri diligite uxores vestras, sicut Christus dilexit Ecclesiam. Če vi možje bote pamet nucali kakor Sokrates, de z ženo ne bote mir prelomili, desilih žene vam bodo uržoh dale, skuzi vašo potrpežlivost bote ženo potalažili inu mir v hiši imeli inu z mirom vse sreče.

peršona – oseba; šenkat – podariti; rajmati – pristajati, prilegati; zamerkati – paziti, biti pozoren; z zlatimi židami – z zlatimi svilenimi nitmi; tikan – izvezen; Si tu sic – Taka bodi; Et tu sic – In ti bodi tak; v tej viži – na ta način, tako; vmej – med; špegat – na skrivaj opazovati, zalezovati; udobit – oporekati, nasprotovati; uržoh – vzrok; šrajat – kričati; štacuna – trgovina; fržmagovati – žaliti zaničevati; vir caput est mulieris – mož je glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi; in kakor je Cerkev podložna Kristusu, je žena v vsem podložna svojemu možu; Viri diligite uxores vestras, sicut Christus dilexit Ecclesiam – Možje, ljubite svoje žene, kot je Kristus ljubil Cerkev.

O besedilu

Vsebina

1. V uvodu pridige Svetokriški vošči vernikom za novoletne praznike. Pod katerim pogojem bo po njegovem mnenju to novo leto zanje srečno? Izpišite citat, ki dokazuje, da je beseda »faconetel« v uvodu pridige uporabljena metaforično. Komu ga nameni?

2. Koliko zgodb lahko izluščite iz odlomka? Od kod je vzeta snov zanje?

3. Zgodbi o cesarici Liviji in Sokratu sta vloženi v okvirno zgodbo. Kakšen pomen imata ti dve osebi za okvirno zgodbo? Zakaj?

4. V čem sta si cesarica Livija in Sokrat podobna? Zakaj se moški ne bi smeli zgledovati po Livijinem možu cesarju Avgustu, ženske pa ne po Sokratovi ženi Ksantipi? Ali opazite kakšne podobnosti tudi med njima?

5. Povzemite zgodbi o prepirljivi ženi in malovrednem možu. Kakšne lastnosti imata zakonca v teh zgodbah?

Jezikov in slog

6. Za pridigo so značilne različne besedne in stavčne figure. V besedilu poiščite primere ponavljanja, naštevanja s sopomenkami, stopnjevanja in komparacije (primerjave) ter humorni vrivek. Poiščite še germanizme (tujke, prevzete iz nemščine), arhaizme (starinske oblike in besede) in dialektizme (narečno obarvane besede).

7. Pojasnite vlogo dialoga v besedilu.

8. Zunanja zgradba pridige sicer na zunaj ni označena, vendar so povsod razvidni poglavitni deli: tema, uvod, jedro, zaključek. Odlomek je zaokrožen del pridige. Kako bi ga razdelili na sestavne dele?

9. Svetokriški ponazori moralni nauk s konkretnimi primeri. V katerem literarnem delu so bili nauki še predstavljeni na tak način?

Vrednotenje

10. Iz zgodb, vključenih v pridigo, izluščite nauk. Na kakšen način je izražen, posredno ali neposredno?

11. Katere lastnosti po mnenju Svetokriškega ohranjajo dober zakon? Ob upoštevanju odnosov med ljudmi presodite, ali je bil avtor pri tem prepričljiv.

Pridiga je kot polliterarna zvrst del verskega obreda oziroma bogoslužja. Tema skoraj vedno vsebuje navedek iz Svetega pisma v latinskem in slovenskem jeziku.

Uvod naj bi pritegnil pozornost poslušalcev, zato v prvem delu navadno vsebuje kaj izrednega ali zanimivega iz zgodovine, mitologije in astrologije. Drugi del uvoda na kratko podaja namen pridige in omogoča prehod k jedru. V njem so številni navedki iz Svetega pisma, ki naj bi potrjevali poglavitno misel, tem pa sledijo najrazličnejši zgledi iz zgodbe.

Jedro je pogosto zelo razvlečeno, saj v njem niza različne zgodbe, imenovane zgledi ali eksempli, s katerimi želi ponazoriti moralni nauk.

Zaključek je kratek in vsebuje zgolj posnetek pridige oziroma moralni nauk.

Alegorija je ponazarjanje kake abstraktne ideje ali pojma s konkretnimi podobami, liki in dejanji. Moraliziranje je vsiljivo svarjenje, poučevanje.

Izrekati sodbe s stališča morale (morala – določen način vedênja in ravnanja s soljudmi, zavest, nauk, poštenje).

Eksempel (lat. zgled, primera, ponazoritev) je kratka pripoved z negativnim ali s pozitivnim zgledom iz človeškega vedênja – za ponazoritev abstraktnega moralnega nauka po obrazcu: vêsti se je treba (se ni treba) tako, kakor kaže ta zgodbica. Razširjen je bil že v antiki, zlasti v sodnih govorih; v srednjem veku, za časa protestantske reformacije (Trubar) in pozneje, zlasti v baroku, se je razcvetel v pridigah Janeza Svetokriškega.

Romuald Štandreški

Škofjeloški pasijon

V SSKJ2 preverite, kaj pomeni beseda pasijon. Kateri pomen se nanaša na literarnovedno opredelitev?

O avtorju

Romuald Štandreški (s krstnim imenom Lovrenc Marušič) je bil rojen leta 1676 v Štandrežu pri Gorici. Leta 1699 je v Celju stopil v kapucinski red in bil leto pozneje posvečen v duhovnika. Kot pridigar je služboval v različnih krajih, med drugim tudi v Škofji Loki, kjer je med letoma 1715 in 1727 po predlogah starejših slovenskih pasijonskih procesij sestavil besedilo za Škofjeloški pasijon, najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini. Celotno besedilo je ohranjeno v knjižnici škofjeloškega kapucinskega samostana. Rokopis nosi latinski naslov Instructio pro processione Locopolitana in die parasceues Domini (Navodilo za škofjeloško procesijo na veliki petek).

Namen Škofjeloškega pasijona je bil približati svetopisemske zgodbe preprostim ljudem. Škofjeloški pasijon je besedilo baročne spokorne pobožnosti velikega petka, ki je imela dramsko strukturo. Pobožnost je potekala v obliki procesije, tako da so se skozi mesto pomikale skupine nastopajočih – delno na vozovih, delno na nosilih –, ki so v dramski obliki uprizarjale posamezne prizore iz Svetega pisma. Za uprizoritev trinajstih podob od raja in izvirnega greha do Kristusovega groba je bilo predvidenih 278 igralcev – meščanov Škofje Loke in okoliških prebivalcev, predstavnikov cehov idr.

Prva podoba Raj

Na odru z rajem, na katerem je prikazan padec Adama, našega prvega očeta, je sedem igralcev. Nosi ga 20 mož.

Angel z mečem

Iz paradiža, tega veseliga luštniga kraja, poberite se, Adam inu Eva, vam angelc šraja! Zakaj tukaj vas je ta kača močnu zapelala inu vas z velikimi nadlogami obdala. Tukaj je samo to prebivališe te nadolžnosti, katero ste vi tukaj skuzi greh zgubili. Poberite se tadaj h ti veliki revnosti, v kateri bote noč inu dan upili.

Protireformacija in barok

pasijon – dramsko delo, ki prikazuje

Kristusovo trpljenje in smrt;

šraja (šrajati) – vpije, kliče;

skuzi greh zgubili –z grehom, zaradi greha izgubili;

čez vas stopila –vas je doletela;

gnada – milost;

zafračkati – zapraviti; k sužnim sturila –naredila za sužnje

z mono red – z mano vred

Hudič

Ah, Adam, ah Eva, koku dolgu sta ta vesele uživala, koku hitru gnado inu nadoužnost sojo zafračkala!

Sta otla Bogu glih inu enaka biti, za vola tega sta mogla v moje roke priti. Jest sem vam po tem dobrim to hudu obudu, kok r ena kača veliko srečo oblubu; skuzi le-to pak je vsa nasreča čez vas stopila, le-ta je vas k mojim sužnim sturila.

Eva

Ah, koku poznu sem jest, sem jest spoznala, de skuzi jabuku bom jest sama sebe zapelala!

Koku prevzetno sem jest ôtla k eni bogini biti jenu sama sebe glih Bogu sturiti. Skuzi katero pak sem sama sebe v nadloge p rpravla, inu v s človeški rod s tem strupam tega greha zadavla!

Adam

Ah, de bi jest sam sebi skuzi jabuku bil škodo sturu ter nikar s tem strupam ta človeški rod pomuru, bi se meni tolkajn moje srce ne stopilu!

Ali dokler vid m, de z mono red vsem ludem se je to zgodilu, mor m jest noč inu dan žalvat inu milu jokat, dokler sem v tem jarmu tega hudiča, kir mor m milu stokat.

Ah, usmileni Boh, pridi ti meni k pomoči, de bodemo mi zupet p rpelani k naši luči.

Prizori v Škofjeloškem pasijonu so uprizorjeni na štirih različnih prizoriščih (odrih); igralci potujejo od odra do odra

O besedilu

Vsebina

1. Pasijon je besedilo o Kristusovem trpljenju. S katerim svetopisemskim dogodkom se začne? Zakaj poseže v obdobje pred Kristusovim rojstvom?

2. Katero nabožno besedilo se prav tako začne z izgonom iz raja?

3. Kako posledice Evinega in Adamovega ravnanja predstavita angel in hudič?

4. Primerjajte Evino in Adamovo obžalovanje. Jezik in slog

5. Škofjeloški pasijon je dramsko besedilo. Katere značilnosti dramatike prepoznate v odlomkih?

6. Izberite eno repliko in jo preoblikujte v sodobno slovenščino. Bodite pozorni na besedišče, oblike besed in zgradbo povedi. Katere jezikovne in slogovne značilnosti opazite v odlomku?

7. V odlomku poiščite verske simbole in jih razložite.

Odmev

Od leta 1999 v Škofji Loki na vsakih sedem let znova uprizarjajo Škofjeloški pasijon. Izvajajo ga na štirih prizoriščih s slikovitimi kulisami srednjeveškega mesta v originalnem, škofjeloškem narečju, prilagojenem sodobnemu gledalcu. Igro spremljata glasba in petje, napisana leta 1999, ker izvirnih virov zanju ni. Leta 2016 je bil zaradi edinstvene oblike in razsežnosti vpisan na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Prizori v Škofjeloškem pasijonu so uprizorjeni na štirih različnih prizoriščih (odrih); igralci potujejo od odra do odra

nejštivi rori – neštete cevi v taki viži – na tak način

Matija Kastelec

Nebeški cilj

Mitja Kastelec (1620–1688) je bil osrednja osebnost katoliške obnove. Napisal je več del, ki so ostala v rokopisu, med drugim je prevajal tudi Biblijo. Med natisnjenimi deli je najpomembnejša knjiga z meditativno prozo Nebeški cilj (1684), v kateri že lahko opazimo nekaj baročnih značilnosti.

O večnosti

Kaj je ta večnust? Ena okrogla rinka, katera néma niti začetka niti konca, vselej je enaka: Je enu kolu, kateru se vselej obrača in nikdar se ne ustavi. Je en studenc, kateri vselej zvera, kateriga voda skuzi nejštive rore vselej teče inu zupet noter v studenec perteče, da zupet zvera, in zupet perteče, v taki viži, de nikdar ne neha inu se ne ustavi. Je en zvarek, iz kateriga teče ena neposahnena reka, le-ta ali k večni sladkusti ali pak k večni grenkusti tega prekletja. Je ena kača okuli svita, katera rep v gobci drži in vselej ondi začne, kir neha, niti neha nikdar začeti niti nikdar začne nehati ali jenjati; je en začetek brez začetka, brez srede in brez konca … Odlomek

O besedilu

Vsebina

1. Kako Kastelec razlaga večnost? S katerimi primerami jo ponazori?

2. Primerjave skušajte zapisati v sodobni slovenščini. Kaj vam je povzročalo večje težave: besedišče ali zgradba povedi?

3. Kako bi sami razložili pojem večnosti?

Nebeški cilj, 1684

Janez Vajkard Valvasor

Slava vojvodine Kranjske

O avtorju

Janez Vajkard Valvasor je bil rojen v Ljubljani leta 1641 v plemiški družini, ki je izvirala iz Italije. Po končani jezuitski gimnaziji je veliko potoval po evropskih deželah in Afriki, udeležil pa se je tudi bojev proti Turkom. Svetovljansko razgledan in z velikim znanjem se je leta 1672 vrnil domov in vso svojo pozornost namenil študijskemu delu in raziskovanju dežele Kranjske. Po poroki je med drugim kupil tudi grad Bogenšperk, v katerem si je uredil knjižnico in tiskarsko delavnico. Za uresničitev svojih načrtov je namreč ustanovil grafično podjetje ter ob sebi zbral risarje in bakrorezce za tiskanje topografskih in umetniških del. Zaradi velikih stroškov tiskanja knjig je moral grad Bogenšperk pozneje prodati, z družino pa se je preselil v Krško, kjer je leta 1693 tudi umrl.

Delo

Valvasor je zasnoval celostno predstavitev svoje domovine v besedi in sliki z naslovomSlava vojvodine Kranjske. V nemščini napisana knjiga je izšla leta 1689 v Nürnbergu. To izjemno obsežno delo v 15 knjigah, vezanih v štiri dele, ki skupaj obsega 3532 strani, 24 prilog in 528 bakrorezov, je njegovo najpomembnejše, najobsežnejše in daleč najbolj znano delo. Delo je izšlo v 800 izvodih, tolikšna naklada pa je bila za tiste čase izjemno velika.

Vsebina Slave je zelo raznovrstna. Valvasor je Kranjsko predstavil z vidika zgodovine, geografije, topografije, medicine, etnologije, biologije, geologije in drugih ved. Poleg geografskih in zgodovinskih opisov vsebuje tudi filozofske in teološke razprave, suhoparne tehnične opise in bogate literarne orise, pesmi, vse od recepta za potico do alkimističnih formul, pripovedke, bajke, anekdote, polemike med Valvasorjem in njegovim urednikom itn. V Slavo so prav tako vključeni prvič prevedeni dokumenti in pisma, ki so nepredstavljivo pomembni za slovensko zgodovino, vendar so bili njihovi izvirniki in drugi prepisi že davno izgubljeni. Izjemnost njegovega dela so prepoznali tudi v drugih evropskih deželah; zaradi opisa Cerkniškega jezera je bil leta 1687 izvoljen celo za člana angleške Kraljeve družbe v Londonu.

Slava vojvodine Kranjske še dandanes velja za eno izmed najpomembnejših znanstvenih del o osrednjem slovenskem prostoru, v katerem je zajeto vse dotedanje znanje o deželi in prebivalstvu teh krajev. To je najbolj prepoznavna in ena izmed najobsežnejših knjig, kar jih premoremo, knjiga, ki ustvarja podlago za ozaveščanje in povezovanje slovenskega naroda.

Valvasorjevo monumentalno delo so med letoma 2009 in 2012 iz nemščine prevedli Doris, Božidar in Primož Debenjak, iz latinščine Aleš Maver, pobudnik, urednik in vodja projekta pa je bil Tomaž Čeč s skupino več kot 30 sodelavcev z različnih strokovnih področij.

Naslovna stran Slave vojvodine Kranjske, 1689

Kako nastanejo nevihte s točo

Zakaj zvonijo pri vseh cerkvah, če pada toča.

Preprosto ljudstvo meni, da pripravljajo točo coprnice; zato začnejo zvoniti z vsemi zvonovi, brž ko opazijo, da se bliža nevihta. Če se pokaže le en sam črn oblak, bijejo povsod plat zvona. V ta namen morajo podnevi in ponoči cerkovniki in zvonikarji ali včasih njih žene, otroci ali posli stražiti v stolpu pri zvonovih ter paziti, da morejo prècej, ko se začne bliskati in grmeti ali ko se nebo črno pooblači, z vsemi zvonovi zvoniti.

Pri tem izganjajo hudiča iz oblakov.

Če pa se močno bliska in v oblakih grom močno grmi, bobni in ropota, morajo duhovniki, naj si bo dan ali noč, iz hiše in se brž postaviti pred cerkvijo na pokopališče, da izženó hudiča iz oblakov. Če bi to opustili, bi niti v župnišču ne bili varni pred kmeti. Tako se pogosto zgodi, da pridejo zaradi tega v življenjsko nevarnost. Ni dolgo tega, ko se je nekaj podobnega zares primerilo.

Kmetje dolže župnika, če napravi toča škodo.

Ko je v leto 1685 v neki fari močno padala suha toča, so preprosti kmetje obdolžili župnika. Moral je ponoči uteči, ker bi mu sicer precej trdo iztepli prah iz reverende. Sicer je posvetna oblast kmete takoj polovila, vendar jim ne mo-

O besedilu

rejo izbiti iz glave prazne vere, čeprav jih ostro kaznujejo … Kmetje pripisujejo točo coprnicam.

Le-ti kranjski vaščani zategadelj tako silijo v duhovnega in zahtevajo od njega, da mora biti pripravljen na izganjanje hudiča in vremenski blagoslov, ker so trdno uverjeni, da prihaja Rupel toča le od hudiča in coprnic.

Gospoda glavnega avtorja nadvse razumna sodba o tem.

Sicer priznavajo grdobe na natezalnici, da so tega ali onega dne naredile točo, toda jaz zase tega ne morem verjeti, temveč mislim, da se satan, ko vidi, da ima po naravni poti priti toča, odpravi k svojim služabnicam, k coprnicam in veščam, ter jim ukaže, naj store to ali ono, zagotavljajoč, da bo iz tega nastala toča. Tako izvrši čarovnica, kar ji je ukazal, in je v svoji babji veri prepričana, da nastane toča po njenem izreku ali kletvi ali coprniški slepariji. To (da namreč ceremonije in čarovniške besede, ki se jih je od hudiča naučila, tako močno delujejo) ji hudič le zató vtepe v glavo, da bi mogel pridobiti njeno voljo in s tem gospoda Boga tembolj razsrditi in užaliti. Nisem pa nasproten mnenju, da utegne vsemogočni Bog včasih dopustiti, da napravijo za našo kazen točo in nevihto na nenaraven način hudič in njegovi pristaši, coprniki in coprnice, saj marsikateri dogodki to potrjujejo …

Prevedel Mirko Rupel

1. Kako si pojav nevihte in toče razlagajo kmetje in kaj o tem meni Valvasor? Ali pokaže kaj manj praznoverja kot kmetje? Odgovor utemeljite z ustreznim citatom iz odlomka.

zvonikar – zvonar

reverenda – duhovniško oblačilo

Ilka Vašte Vražje dekle

Ilka Vašte, rojena Burger, je bila rojena v Novem mestu. Po maturi na učiteljišču je poučevala v različnih slovenskih krajih; leta 1913 je začela poučevati v Trstu, kjer spoznala svojega bodočega moža. Kmalu po 1. svetovni vojni je ovdovela, in ko je bil Trst po razpadu Avstro-Ogrske priključen Italiji, se je s hčerama vrnila v Ljubljano, kjer je znova začela poučevati – najprej na meščanski šoli, po letu 1945 pa je postala profesorica matematike na gimnaziji. Pisati je začela že v Trstu, še večjo pozornost pa je pisateljevanju namenila v Ljubljani. Snov za večino svojih del je našla v slovenski zgodovini; njeni književni junaki so tudi pomembne osebnosti slovenske kulturne zgodovine, kot so Janez Vajkard Valvasor, Valentin Vodnik, France Prešeren, Janez Trdina.

Zgodba romana Vražje dekle je postavljena v 17. stoletje na Kranjsko, najprej na grad Bogenšperk, nato v Krško, kamor se je Valvasor preselil po prodaji vsega svojega premoženja leta 1692, da je z izkupičkom poplačal svoje dolgove. Osrednja oseba v romanu je izmišljen lik Valvasorjeve varovanke Marije Trošt, hčere edinega izmed Valvasorjevih najtesnejših sodelavcev, ki se je skupaj z Valvasorjevo družino in očetom preselila v Krško.

Vražje dekle

Konec februarja. Jasen zimski dan. Bleščeč sneg je jemal vid.

Na dveh saneh je oddrčala Valvasorjeva rodbina izpred gradu. Na prvem vozilu sta sedela zadaj baron in baronica, pred njima pa starejša hčerka, petnajstletna Ivana s svojo petletno polsestrico Katarino Frančiško ob eni ter živahnim devetletnim bratcem Volkom ob drugi strani. Na drugih saneh v ozadju risar Trošt in Marija, pred njima pa starejša baronova sinova, Janez Ludovik in Volbenk Vajkar.

Marija se je živahno sklonila iz sani, ko so privozile mimo kozolca. Tam na poti doli k studencu je stalo dekle v kmetiškem kožuhu.

Katka si je z roko obrisala solzne oči in pomahala v pozdrav. Marija ji je odzdravljala, dokler jo je videla. Hudo ji je bilo zaradi Katke, ali prave žalosti ni bilo v njenem srcu ob ločitvi, saj je živela v njej ena sama lepa, srečna misel: še dan in noč, pa bom v Krškem, v Krškem, kjer biva na Strassoldovem gradu on – Matija Grajžar. In kakor vselej, kadar je bila sama s svojimi mislimi, ji je zopet oživela v spominu vsaka njegova beseda, vsak njegov pogled, vsak dotikljaj, vse, kar se ji je neizbrisno zarezalo v dušo ...

Ko so privozili do ovinka, se je na prvih saneh ozrla baronica – poslednjikrat je objela z očmi kraj svoje sreče in nesreče. Zaihtela je.

Valvasor se ni ozrl. Z obrazom, kakor okamenelim, je strmel predse.

Baronica si je brisala oči in skrivaj postrani pogledala na moža. Mraz ji je segel v srce. Kakor skala je sedel mož poleg nje.

Že so zdrčali preko najvišje točke in grad se je skril za ovinkom. Sani so drsele proti dolini. Tam v globoki grapi je ležala vas Kostrevnica, nekdaj Valvasorjeva –zdaj ne več. In vsenaokrog, kamor je segal pogled, do Stične in do Pluske in daleč

Protireformacija in barok

na drugo stran hriba do Litije – vse nekdaj Valvasorjevo, vsa sela, kmetije, polja, gozdovi, o, gozdovi – nekdaj polni starodavnih bukev in smrek, zdaj po večini izsekani in – ne več njegovi.

Baronica je čitala z okamenelega moževega obraza vso divjo bolest, ki ga je razjedala. Ali v njenem srcu ni bilo razumevanja, ni bilo usmiljenja, v njeni duši je vstajala jeza, skoraj sovraštvo. Vse, vse je žrtvoval, ne da bi bil mislil na rodbino, na ženo, na svojih petero otrok. Razmetal je krasen dom. In zakaj?

Častihlepje! Strastno hrepenenje po slavi:

»Bukve, tedaj pojte, na vsem svetu stojte, po vseh deshelah letite in moju zhast donesite.«

Te slovenske verze je postavil na čelo svojemu velikemu delu – delu, ki ga je uničilo.

V jezi in žalosti je žena znova glasno zaihtela.

Valvasor se je zdrznil. Ozrl se je nanjo. Zasmilila se mu je. V sedmem mesecu noseča – pa takale vožnja.

Skrbno je popravil blazine za njenim hrbtom in ji zatlačil kožuhovinasto odejo okrog nog. Njegov pogled pa je ostal trd in hladen. Dobro je čutil, da ga žena ne razume, da ga obsoja.

Na svetu je živel samo en človek, ki je Valvasorju pogledal do dna njegove duše – njegova »Mater spiritualis«, Marija. Ona je poznala njegovo slabost: neutešeno hrepenenje po veliki slavi, a poznala je tudi drugo njegovo strast: iskanje resnice v neprestanem znanstvenem delu, v neprestanem opazovanju in raziskovanju vsega, kar je bilo in kar je na tem skrivnostnem svetu.

Da, Marija!

Edini luksuz, ki si ga je rešil iz velikega poloma, je bila – Marija. Obdržal je v službi risarja Trošta, da mu je ostala Marija. V popolnem polomu mu je bil njen jasni in neustrašni duh v največjo oporo. Brez solzavosti, stisnjenih zob, mu je pomagala pri razpečavanju dragocenih zbirk. Skupno sta izbirala izmed vsega bogastva ono, kar mu je bilo za nadaljnje delo najbolj potrebno, za njegovo novo veliko delo, za njegovo rešitev. Vse drugo je spravil v denar ali podaril znancem.

Naposled je zbral ves pogum in s trdo roko posegel v lastno usodo. Prodal je Bogenšperk in hišo v Ljubljani, poravnal vse dolgove in kupil navadno meščansko hišo v Krškem ...

Stresel se je in postrani pogledal na ženo. Spomnil se je, kako sta se kot novoporočenca pred šestimi leti vozila po istih cestah kakor danes, le v obratni smeri ...

In čutil se je krivega in povesil je glavo. Kako lepo življenje ji je takrat obetal na svojih krasnih gradovih! Bil

Grad Bogenšperk; grafika iz Slave vojvodine Kranjske

je tedaj – čeprav vdovec s štirimi otroki – vendarle premožen plemič. Trije gradovi in mnogo sveta naokrog in cele vasi podložnih kmetov so bili njegova last. In danes?

Stisnil je pest ... Danes!

Valvasor se je z družino preselil v Krško, vendar ni imel več prave volje za delo. Spoznal je, da ljubi Marijo, vendar ji tega ne more izraziti, saj se približuje smrti, ona pa je polna življenja in ljubi drugega, nakopala pa si je tudi sovražnika v patru Juriju. Po Valvasorjevi smrti se Marija poroči s sodnim pristavom Dominikom Koprivo, vendar ga vara z moškim, ki ga v resnici ljubi, ljubosumni pater pa jo obtoži čarovništva. Marijina zgodba se kljub temu srečno konča, saj pobegne iz ječe in z ljubimcem zapusti Kranjsko; zanjo je svoje življenje žrtvovala njena prijateljica Katka, saj se je želela pridružiti mrtvemu zaročencu.

O besedilu

1. Opredelite dogajalni čas in prostor v odlomku.

2. Katere književne osebe so posebej poudarjene? Kako doživljajo svoj odhod z gradu? Čustvena stanja povežite z ustreznimi osebami: pričakovanje, žalost, bolečina, ljubezen, razočaranje, jeza, upanje, usmiljenje. Poiščite izraze za čustvena stanja, ki bi jih še lahko pripisali posameznim osebam.

3. Kaj o delu svojega moža meni baronica? Katero lastnost mu še posebej očita? S čim podkrepi svoje mnenje?

4. Ali menite, da Marija deli baroničino mnenje? Na podlagi čigavega razmišljanja to sklepate?

5. Katere značajske lastnosti Marije Trošt lahko razberemo iz odlomka? Ali menite, da so njene lastnosti tipične za ženske tedanjega časa?

6. Raziščite življenje in delo polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. Kaj je povzročilo njegov finančni propad?

Matija Greischer (Grajžar), Andrej Trošt – bakrorezca, Valvasorjeva sodelavca, njuna zgodba v romanu je plod avtoričine domišljije pristav – uslužbenec, oskrbnik

Stvarno kazalo

alegorija 121, 252

anadiploza 172

anafora 51, 172

anakreontika 87

apostrofa, gl. nagovor 51

antiteza, gl. nasprotje

balada 23, 139, 144

basen 223

beletristika, gl. književnost 14

besedna umetnost, gl. književnost 14

blankverz 202

cezura, premor 79

commedia dell‘arte 188, 213

dejanje 28

dialog 28

didaskalija 28

dramatika 28

dramski trikotnik 28

dogajalni čas 25

dogajalni prostor 25

eksempel 252

eksklamacija, gl. vzklik

ep 83

ep, junaški 23, 74, 80, 83, 118

epifora 52, 101

epika 22

epiteton ornans, gl. okrasni pridevek

fabula, gl. zgodba 25

gazela 63

gledališče, elizabetinsko 188

gledališče, grško 89

haiku 62

heksameter, šestomer 79

homerska primera 77

homilija, gl. pridiga

ideja 18

izpovedovalec, gl. lirski subjekt 21

katarza 89

kitica 23

kitica, sapfična 84

književnost 14

književne zvrsti in vrste 21

komedija ali veseloigra 89, 109, 213, 221

legenda 151

lirika, gl. pesništvo 21

lirski subjekt 21

literatura, gl. književnost 14

literarna kritika 15

literarna teorija 15

literarna veda 15

literarna zgodovina15

ljudsko slovstvo 136

metafora 51

metonimija 51

metrum 23

misterij 117, 132

mirakel 117, 132

mnogovezje 56

monolog 28, 202

moraliteta 117, 132

motiv 18

nagovor 51

Protireformacija Stvarno kazalo

nasprotje 56

novela 176, 182

paralelizem 42

pasijon 117, 132, 253

pesništvo 21

pesništvo, melično 84

pesništvo, monodično84

pesništvo, zborsko 84

petrarkizem 173

pismenstvo 156

poetika 15

povedka 147

pravljica 147

preimenovanje, gl. metonimija

prenos, gl. metafora

pridiga 160, 234, 248

prilika oziroma parabola 56

pripovedništvo 25

pripovedovalec, osebni ali personalni 25

pripovedovalec, prvoosebni 25

pripovedovalec, vsevedni ali avktorialni 25

prispodoba, gl. alegorija

prizor 28

prolog 190

protagonist 88

proza, gl. pripovedništvo 25

proza, miselna 208

psalm 48

replika 28

retorična figura 18

rima 23

ritem 23

roman 176, 187

roman, viteški 130

romanca 23, 139

samogovor, gl. monolog 202

sladki novi slog 129, 170

slovstvo, gl. književnost 14

sokolja teorija 182

sonet 129, 170, 173

sonet, elizabetinski 190

sonet, italijanski 173

stopica 23

šestomer, gl. heksameter 79

tema 18

tragedija, grška 88, 92, 97

tragedija, renesančna 195

tragikomičnost 187

trubadurska lirika, trubadurji 127, 170

ukrasni pridevek 53

umetnost 13

vagantska poezija 117

veseloigra, gl. komedija

verz 23

vzklik 51

vzporedje členov, gl. paralelizem

zbor 88

zgodba 25

zgradba, notranja, zunanja 15

Viri in literatura

Alighieri, Dante: Božanska komedija. Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1991

Antična poezija. DZS, Ljubljana, 2002 (Klasje)

Antologija svetovne književnosti. Od renesanse do romantike. DZS, Ljubljana, 1977

Antologija svetovne književnosti. Orient – antika – srednji vek. DZS, Ljubljana, 1973

Auzas, Noémie idr.: Invitation au voyage: anthologie littéraire. Bordas, 2019

Bédier, Joseph: Roman o Tristanu in Izoldi. Ljubljana, 1995 (Kondor)

Beowulf. MK, Ljubljana, 1992

Bejži zlodej, baba gre: kraške štorije. Kmečki glas, Ljubljana, 1993

Boccaccio, Giovanni: Dekameron. MK, Ljubljana, 2004 (Kondor)

Bouša, Dubravka; Gazzari, Marija; Gazzari, Žarko: Hrvatski jezik i književnost. Školska knjiga, Zagreb, 2019

Bradbury, Ray: Fahrenheit 451. Delo, Ljubljana, 2004

Burka o jezičnem dohtarju. DZS, Ljubljana, 2004

Cervantes Saavedra, Miguel de: Don Kihot. DZS, Ljubljana, 2021 (Klasje)

Debeljak, Dragica: Književnost 1: priročnik za maturo in zaključni izpit. Samozal., Radovljica, 1999

Ep o Gilgamešu. MK, Ljubljana, 1978 (Kondor)

Fatur, Silvo in Štrancar, Marjan: Abecedarij književnosti za štiriletne srednje šole. ZRSŠŠ, Ljubljana, 1996

Golob, Nataša: Umetnostna zgodovina: učbenik za umetnostno zgodovino. DZS, Ljubljana, 2017

Glavan, Mihael: Trubarjev album: romanje s Trubarjem. MK, Ljubljana, 2008

Glavan, Mihael idr.: Zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. NUK, Ljubljana, 2003

Hafez: Zapleši z menoj: 108 divje sladkih pesmi sufijskega mojstra. CDK, Zavod za izobraževanje, vzgojo, razvoj in kulturo, Ljubljana, 2015

Homer: Odiseja. MK, Ljubljana, 1992 (Kondor)

Homer: Iliada. MK, Ljubljana, 2017 (Kondor)

Janković, Vladeta: Kdo je kdo v antiki: mitologija, zgodovina, umetnost. Modrijan, Ljubljana, 2004

Javoršek, Jože: Primož Trubar. Partizanska knjiga, Ljubljana, 1986 (Znameniti Slovenci)

Jožef Beg, Jožica: Razvijanje ključnih zmožnosti pri pouku književnosti v gimnaziji ZDSDS, Ljubljana, 2019 (Slavistična knjižnica)

Kitajska lirika. DZS, Ljubljana, 1974

Kmecl, Matjaž: Mala literarna teorija. Založba Mihelač in Nešović, Ljubljana, 1995

Kratka pripoved od antike do romantike. DZS, Ljubljana, 2002 (Klasje)

Kos, Janko: Literarna teorija. DZS, Ljubljana, 2001

Kos, Janko: Pregled slovenskega slovstva. DZS, Ljubljana, 2002

Kos, Janko: Pregled svetovne književnosti. DZS, Ljubljana, 2005

Kos, Janko: Roman. DZS, Ljubljana, 1983 (Literarni leksikon)

Kosmač, Ciril: Pomladni dan. DZS, Ljubljana, 2001

Kosovel, Srečko: Zbrano delo. Druga knjiga. DZS, Ljubljana, 1974

Košir, Franc: O lisici in volku. Zvonček, letnik 15 (1), 1914

Krakar - Vogel, Boža: Didaktika književnosti pri pouku slovenščine. Rokus, Ljubljana, 2020 (Učiteljeva orodja)

La Fayette, Marie-Madeleine de: Kneginja Klevska. CZ, Ljubljana, 1987 (Sto romanov)

Lah, Andrijan: Pregled književnosti I. Rokus, Ljubljana, 1992

Lah, Andrijan: Pregled književnosti II. Rokus, Ljubljana, 1993

Lainšček, Feri: Ne bodi kot drugi: pesmi o dvojini. CZ, Ljubljana, 2021

Likovna umetnost: popoln slikovni vodnik. MK, Ljubljana, 2012

Literatura: leksikon. CZ, Ljubljana, 2009 (Mali leksikoni Cankarjeve založbe)

Ljubezen iz daljave: provansalska trubadurska lirika. MK, Ljubljana, 2003

Ljudske pripovedi. MK, Ljubljana, 1974 (Naša beseda)

Mala antologija japonske lirike. MK, Ljubljana, 1975

Menart, Janez: Srednjeveške balade. CZ, Ljubljana, 1973

Mlada Breda: izbor ljudskih pesmi. MK, Ljubljana, 1978 (Kondor)

Möderndorfer, Vinko: Romeo in Julija iz sosednje ulice : pesmi in ena tragedija s hollywoodskim koncem. Miš, Dob, 2022

Miller, Madeline: Kirka. Sanje, Ljubljana, 2021

Möderndorfer, Vinko: Ljudska medicina pri Slovencih. SAZU, Ljubljana, 1964

Molière: Tartuffe ali Prevarant: komedija. MK, Ljubljana, 2007

Montaigne, Michel de: Eseji: izbor. MK, Ljubljana, 1960 (Kondor)

Na balkon visoke hiše. Antologija najkrajše slovenske pripovedi. MK, Ljubljana, 2020 (Kondor)

Novak, Boris A.: Oblike duha. MK, Ljubljana, 2017 (Sončnica)

Pančatantra. MKZ, Ljubljana, 1959

Petrarca, Francesco: Stihi. MK, Ljubljana, 1980

Plavt: Dvojčka. DZS, Ljubljana, 2009 (Klasje)

Pregelj, Sebastijan: V Elvisovi sobi. Goga, Novo mesto, 2020

Puchner, Martin: Napisani svet. UMco, Ljubljana, 2019

Pregovori in reki na Slovenskem. DZS, Ljubljana, 1974

Reformacijsko slovstvo. Izbrano delo. MK, Ljubljana, 1971 (Naša beseda)

Rimska lirika. MK, Ljubljana, 1980 (Kondor)

Schmidt, Joel: Slovar grške in rimske mitologije. MK, Ljubljana, 1995

Schwab, Gustav: Najlepše antične pripovedke. MK, Ljubljana, 2005

Shakespeare, William: Hamlet. MK, Ljubljana, 2014

Shakespeare, William: Romeo in Julija. DZS, Ljubljana, 2020

Slovenska nabožna književnost. DZS, Ljubljana, 1997 (Klasje)

Slovenska slovstvena folklora. DZS, Ljubljana, 1999 (Klasje)

Slovenske ljudske molitve. Družina, Ljubljana, 1983

Slovenske ljudske pesmi. MK, Ljubljana, 1961 (Kondor)

Slovenske ljudske pripovedi. MK, Ljubljana, 1985

Slovenske narodne pesmi. Zvezek 4. Slovenska matica, Ljubljana, 1923

Slovenske uganke. MK, Ljubljana, 1978

Slovenski gledališki inštitut. Dostopno 2. 2. 2023 na https://slogi.si/wp-content/uploads/2017/12/BUTALCI-2004.pdf

Sofokles: Antigona. Kralj Ojdipus. MK, Ljubljana, 1992 (Kondor)

Sonet. DZS, Ljubljana, 2004 (Klasje)

Srednjeveško slovstvo: izbrano delo. MK, Ljubljana, 1976 (Naša beseda)

Stara orientalska lirika. DZS, Ljubljana, 1991

Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod. Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana, 1996

Svetovna književnost. Izbrana dela in odlomki. MK, Ljubljana, 1970

Škofjeloški pasijon. MK, Ljubljana, 1987 (Kondor)

Terseglav, Marko: Ljudsko pesništvo. DZS, Ljubljana, 1987 (Literarni leksikon)

Tisoč in ena noč. MK, Ljubljana, 2011

Valvasor, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske. MK, Ljubljana, 2017

Vašte, Ilka: Vražje dekle. MK, Ljubljana, 1979

Veliki biblijski dogodki. Tehniška založba Slovenije, 2010

Zgodbe Svetega pisma. DZS, Ljubljana, 2020 (Klasje)

Žbogar, Alenka: Iz didaktike književnosti. ZDSDS, Ljubljana, 2013 (Slavistična knjižnica)

Slikovni viri

Arhiv DZS, arhiv DRAMA SNG Maribor, arhiv LGL, arhiv MGL, arhiv SLOGI, arhiv SNG Drama Ljubljana, Getty Images, Shutterstock, Slovenski etnografski muzej, Wikipedija.

Literarna doživetja 1

Berilo za 1. letnik srednjih strokovnih šol in gimnazij

ISBN 978-961-02-1063-4

DZS, d. d., 2023

Avtorice

Jožica Jožef Beg, Dragica Debeljak, Sanja Kostanjšek

Izdala in založila

DZS, založništvo in trgovina, d. d.

Dalmatinova ulica 2, 1538 Ljubljana

Za založbo

Bojan Petan

Ljubljana 2023

Prva izdaja

Prvi natis

Naklada 1500 izvodov