Poustvarjanje pri slovenščini

(PO)USTVARJAMO

PRI POUKU

SLO

VEN

ŠČI

NE

Učenci 7.C

a 3. skupin azreda r .

9 n i 8.

SE PT . 20 21 -J AN . 20 22

OŠ VIDE PREGARC

VSEBINA str. 3

str. 20

LIKOVNA PESEM

TAKRAT

str. 7

str. 24

TURJAŠKA ROZAMUNDA

SRCE MI JE PADLO V HLAČE

str. 10

str. 28

DVE OTVI

PORTRET

str. 15

str. 30

LJUBEZENSKO PISMO MICKI

ANEKDOTE

REISE | PAGE 2

Likovna pesem ali carmen figuratum je pesem, kjer se oblika pesmi sklada z vsebino.

V 9. razredu smo brali Prešernovo Zdravljico, ki ima kitice v obliki čaše.

Dan v življenju je kot luč, ki se prižge in dela cel dan.

Zvečer se pregreje in ugasne ter zaspi, nato pa se naslednje jutro zbudi in se vse ponovi.

(Gašper Stanovnik, 9. B)

Drevesa Pomladi se drevesa svetijo in rastejo. Poleti se drevesa hranijo in se potijo. Jeseni temnijo in razpadejo, z njih listi padajo. Pozimi pa so lepa, bela in čakajo, da pride nova pomlad.

Belobradi korenjak

Belobradi korenjak, pozna ga prav vsak.

V rdečo obleko res povit, ponoči teka kot nek lisjak zvit.

Radodarno otrokom vsem srebrnike deli, a palčkom delavnim zato pojema vsa kri.

Na saneh letečih skoz' nebo drvi.

Vsak jelen ponosno zdrži.

Tak možakar sovražnikom po robu se postavi.

Ko bi jih grom zadel, vsak takoj se ustavi.

Njega ime je seveda John Xina.

Turja

TURJAŠKA ROZAMUNDA FRANCE PREŠEREN

Prešernova pesnitev spada med romance,. Njihovo dogajanje je postavljeno v grajsko okolje in opisuje zgodovinske dogodke z lahkotno ljubezensko tematiko.

Glavni osebi sta Rozamunda in Ostrovrhar.

F R A N C E

P R E Š E R E N

Preljubi Ostrovrhar!

Minilo je že 10 dni, odkar si se odpravil na pot.

V mestu te že vsi pogrešamo. Bojimo se, da so te Turki pokončali, ampak globoko v sebi vem, da si še vedno živ.

Prosim, piši mi, ko boš dobil moje pismo.

Rada te imam in komaj čakam, da se je zopet vidiva.

Rozamunda

♡

Intervju z Ostrovrharjem Novinarka: Lep pozdrav vsem s Tednika 7 dni. Pogovarjali se bomo s pogumnim vitezom Ostrovrharjem. Star je 27 let in pravkar se je poročil s 25letno lepotico Lejlo ter že pol leta pričakujeta prvega otroka. Torej, lep pozdrav.

Ostrovrhar: Dober dan!

Novinarka: Kako ste?

Ostrovrhar: Danes zelo dobro, srečno in veselo, saj imam veliko razlogov za veselico.

Novinarka: Sem srečna za vas. Slišali pa smo, da ste v boju poleg Lejle rešili tudi kristjane, ki so vam zelo hvaležni.

Ostrovrhar: Ja, no, nekaj takega, ampak vse skupaj ni nič posebnega.

Novinarka: No, slišala sem, da ste bili pravi junak, saj ste rešili tudi mojo teto.

Ostrovrhar: Dajte no, saj bom še zardel, pa vendar nekaj junaškega je že bilo, ampak malo 😊 .

Novinarka: Kako pa ste se odločili za boj?

Ostrovrhar: Ja, v bistvu dolga zgodba. No, moja prijateljica Rozamunda, ki je zdaj v samostanu, se je hotela poročiti z mano, a ko je slišala, da je moja zdajšnja žena lepša od nje, je postala ljubosumna in me poslala v boj pod pretvezo, naj rešim kristjane, v bistvu pa je samo hotela videti Lejlo, če je res lepša od nje. Ja, res zapleteno.

Novinarka: O, zanimivo. Kaj pa vi mislite: je Lejla lepša od Rozamunde? Pa bodimo iskreni, prav?

Ostrovrhar: Ja, seveda, vitezova prisega. Lejla je lepša in tudi bolj prijazna, dobrega srca in ljubeča. Rozamunda pa je izbirčna in prevzetna, kar malo zlobna. Pa brez zamere, Rozamunda, če gledaš to oddajo 😊.

Novinarka: Ne bo ti zamerila. In hvala za vaš obisk ter srečno pot pri starševstvu in nadaljnjem življenju.

Ostrovrhar: Hvala.

Novinarka: Nasvidenje, Ostrovrhar.

Ostrovrhar: Nasvidenje. Lep dan še naprej.

Novinarka: To je bil Ostrovrhar, naj vitez in z vami smo bili Tednik 7 dni.

Bodite z nami tudi jutri ob isti uri. Hvala za vašo pozornost in nasvidenje.

(Ema Por, 8. B)

FRAN LEVSTIK

Dve otvi

Preprosta pesem v dveh kiticah naslika realističen prizor iz narave in ga poveže z notranjim doživljanjem.

Samota V samotni hiši samo ena oseba tam živi.

So vrata na stežaj odprta, kjer dekle na postelji sedi.

Bere knjigo, ob kateri počasi zaspi.

Ponoči najbolj glasna je tišina, na nebu zvezde plešejo, ko luna se vrti.

Zgodaj zjutraj sonce prileti na plano.

Dekleta več v tej sobi ni, samo knjiga na postelji leži.

Veter piha skozi edino odprto okno, kamor tudi samotno dekle je odšlo.

Hiša ostala prazna je, brez te deklice.

Jeza Morje valovi in valovi, se premika in razburja.

Kmalu se razjezi in umiri.

Ko postaneš jezen, se umirjaš, a razburjaš, dokler se ne razjeziš, a se potem tudi umiriš.

Izguba Dva jagenjčka sta se igrala vsak dan skupaj raziskovala, a postala sta odrasla in se nista več skupaj pasla.

Bila je ljubljena oseba, ki me je osrečevala, in zdaj žalost me razjeda.

Nimam osebe, ki bi luč mi pokazala.

(Gašper Stanovnik, 9. B)

Dez Ko veter močno piha, Sonce se skrije.

Tu velika bo ploha, Zdaj samo dežek lije.

Zunaj na odprtem stojim, je sveže in mokro.

Svobodno se počutim, kar precej vedró.

Sonce Ko dež močno pada, sonce se skrije.

Nevihta vse pobije.

Počutim se zelo veselo in v srcu mi je zagorelo.

(Zala Omerza, 9. B)

Ljubezensko pismo Micki

Županova Micka je prvo dramsko delo in prva komedija na slovenskih tleh, prevedeno in prirejeno izpod peresa Antona Tomaža Linharta.

Učenci so se postavili v vlogo Anžeta in napisali ljubezensko pismo svoji izvoljenki Micki.

Draga Micka!

Brez tebe mi živeti ni. rad vidim, da ob meni si. Že ko zagledam te, v meni zavrti se vse.

Rad zate skrbim in ti rože podarim.

Vem, da v mojem objemu uživaš in na mene svojo ljubezen izlivaš.

Ni bilo lepše stvari kot spoznati tebe, najina ljubezen mi je pomagala, da sem našel sebe.

Odprla si mi oči in mi pokazala, da je ljubezen preprosta in zato iskrena hvala.

Najboljše darilo, kar imam, si ti. rad te bom imel do konca svojih dni.

Vesel sem, kadar si ti srečna, saj vem, da bo najina ljubezen večna.

tvoj Anze (Ema Por, 8. B)

Preljuba Micka, vsakič, ko te zagledam, moje srce hrepeni po tebi. Vse moje misli o popolni osebi so šle skozi okno, ko si prišla v moje življenje.

Presegla si vsa moja pričakovanja. Boljše osebe, kakor si ti, ne bi mogel miti sanjati. Veš ... od takrat, ko sem te spoznal, samo še nate mislim. Vsi ljubki trenutki, ki jih preživim s teboj, mi dajo toliko sreče, da se mi v očeh zablešči. Pozabim na vse svoje skrbi in nenehno razmišljam o tebi in tvoji lepoti. Še besed ni dovolj, da bi opisal vso svojo ljubezen do tebe. Vedno mi narišeš nasmešek na obraz. Si prva stvar, na katero pomislim, ko se zjutraj zbudim, in zadnja stvar, na katero pomislim vsako noč.

Ljubim te, Micka, in upam, da se tega tudi zavedaš.

tvoj Anze

(Ellhana Velić, 8. B)

Moja draga Micka!

Tako zelo te pogrešam. Ne morem zdržati niti dneva več brez tebe. Ti si najpametnejša ženska, kar jih poznam. Res ne vem, kaj bi se zgodillo, če bi se poročila s tistim Tulpenheimom.

Pogrešam tvoje modre oči, ki so kakor ocean, tvoje lepe zlate lase in tvoj lep nasmešek. Ti si najlepša ženska. NIkoli te ne bom zapustil.

Ljubim te, Micka!

tvoj Anze

Ta sodobna pesem opisuje stiske mladega človeka v današnjem svetu.

Napisana je svobodno, torej ima prosto obliko.

Takrat, KO GRE ZA ŠALO, VSI SE SMEJEMO IN PO TLEH SE VALJAMO. V KOTU SE SMEJEMO IN V HLEVU ŽVALI REJEMO. POČASI SE ČASI IZTEČEJO, VSE DOBRO ENKRAT MINE IN ČAS KMALU IZGINE. TAKRAT, KO ČAS IZGINJA, VSE NAROBE GRE. SVET NA GLAVO SE POSTAVI IN VSE POČASI MINE ME. SLABI DOGODKI PREPOČASI TEČEJO, A DOBRI PREHITRO MINEJO. KO NEKAJ NAPAČNO NAREDIŠ, TE LJUDJE ZATIRAJO, PONIŽUJEJO, VSI ZDIJO SE TI ODVEČ, TUDI ČAS. NOBEN TI NOČE POMAGATI, A V SAMICI, V KATERI SE TI ZDI, DA ŽIVIŠ, BO VEDNO NEKDO, KI TI BO POMAGAL, IN TO BO ZATE DOBER TRENUTEK. IN TAKRAT BO ČAS TEKEL POČASNEJE IN LEPŠE. NA KONCU VSI LEPO SE IMAMO IN LEPE SPOMINE OBUJAMO.

(Brina Zaletel, 7. C)

Takrat, KO CEL SVET NA GLAVO SE OBRNE, TAKRAT SE POČUTIŠ NEPOMEMBNO, NEŽELENO. POMISLIŠ NA VSE SLABE, GROZNE STVARI, KI ZGODILE SO SE TI. TAKRAT SI ŽELIŠ ... ŽELIŠ SI, DA BI CEL SVET IZGINIL, DA VSI BI POZABILI NATE IN TVOJA DEJANJA. TO VČASIH DOBER JE NAČIN IZRAŽANJA SLABEGA POČUTJA, VČASIH PA RAJE REČEŠ SI: »VSE BO V REDU, V REDU BO, ZA SLABIMI STVARMI DOBRE PRIDEJO.« ČE ENKRAT POČUTIŠ SE SLABO, NI REČENO, DA VEDNO BO TAKO. (Brina Kunaver Ratej, 7. C)

Takrat,

KO VSE GRE NAROBE, KO VSE STENE IZGUBIJO BARVO. TAKRAT POGLEJ NAOKOLI, NA, POGLEJ NAOKOLI IN POMISLI. TAK DAN SI VZEMI ZASE IN POGLEJ LJUDI. TAKRAT, KO SEDIŠ V KOTU, KO RAZMIŠLJAŠ, KO SI POTRT. OBRNI SE K LJUDEM, KI JIH IMAŠ RAD. POSTAVI SVOJE NOVO SONCE IN SE POSTAVI NA NOGE. KMALU SE VSE POZABI IN NOVO VSE NADOKNADI. (Klara Duralija, 8. B)

Doživljajski spis je pripovedovalno besedilo, ki subjektivno prikaže pretekli dogodek, ki ga je nekdo resnično doživel.

Srce mi je padlo v hlače

Bilo je poletje 2021. Z gimnastičnim klubom smo z vlakom odšli v Koper na priprave. Iz železniške postaje smo se z avti odpeljali do ŠK Satto, kjer smo bivali.

Bil je drugi dan, večerni trening. Trenirali smo skoke z velike prožne ponjave v jamo penic. Jan mi je rekel, naj naredim dvojno salto. Srce se mi je kar zaustavilo za trenutek. Ne vem, kaj sem sploh čutila: morda adrenalin, vzhičenost ali strah.

Bila sem na vrsti in začela skakati: ena, dva, tri naredila sem dvojno salto. Ko me je trener zavrtel in sem bila v zraku, sem samo mižala in čakala, da pristanem v penicah.

To je bila moja prva dvojna salta. Komaj čakam naslednje poletje, da ponovim in mogoče se še kaj novega naučim.

(Klara Duralija, 7. C)

Bilo je lepo sončno jutro, ko so nas ob osmi uri zjutraj na taboru Mojca začeli zbujati. Med poletnimi počitnicami sem pogosto prihajala tja. Popoldne istega dne pa se je zgodilo nekaj strašnega, srhljivega.

Ko smo se vsi zbudili, smo odšli na zajtrk. Potem smo se zbrali v zbirnem prostoru. Animatorji so nam napovedali program za tisti dan in tako se je vse začelo. Vsi smo šli v svoje hiške in se malo sprostili. Potem okoli enajste ure pa smo se zbrali s svojimi animatorji. Šli smo reševat delovne zvezke, kjer smo vadili angleščino. Tega dne sem se zelo veselila, saj je bilo napovedano zelo veliko zabavnih stvari. Najprej so prišli gasilci s svojim gasilskim avtomobilom. Pokazali in naučili so nas veliko, na primer, kako delujejo cevi, kako težka je gasilska čelada, ali pa kaj storiti v primeru požara. Cel dan je potekal odlično, za zvečer pa je bila načrtovana hiša strahov. Tudi tega sem se dosti veselila, saj se ne bojim tako zelo. Proti večeru se je vsaka skupina ustavila pri hiši strahov. S svojim animatorjem se je odpravila noter. Mlajše otroke je bilo zelo strah, nekateri so tudi jokali. Tudi sama sem bila stara deset let. Moja skupina je bila na vrsti in dvojčka sta predlagala, da začnemo peti, da nas ne bo strah. In to smo naredili. Peli smo: Kuža pazi. Vse je bilo temno, obešene pajkove mreže, sluz po tleh. Kar malce strašljivo. Večina se nas je držala za roke, potem pa so naši dragi animatorji, drug za drugim skakali iz svojih skrivališč. Moram priznati, da mi je takrat zares padlo srce v hlače. Mojo sestrico je celo nekdo vlekel po tleh, moja prijateljica pa se je ponesreči dotaknila lasulje enega od animatorjev, ki jo je potem zagrabil. Ko je bilo dneva konec, smo šli vsi spat. Čeprav sem se tisti večer zelo prestrašila, vseeno ni bilo konec sveta. Včasih je to, da te je strah dobro, saj tako izraziš svoje počutje.

(Brina Kunaver Ratej, 7. C)

Danes vam bom povedal zgodbo, kako mi je srce padlo v hlače. Zgodilo se je pri mojih sedmih letih, ko smo se z družino odpravili v eno izmed mest Španije: Valencija.

Z letalom smo pristali na letališču v Valenciji. Preložili smo naše stvari ter se odpravili do našega najetega stanovanja.

Izposodili smo si avto ter se odpeljali. Ko smo prispeli, smo si ogledali veliko dvonadstropno hišo. Hitro smo odšli po nakupih za pripravo hrane za prihodnji teden. Tam voda ni bila pitna, zato smo jo morali kupiti v plastenkah. Ko smo se odpravili na tržnico po sadje, sem videl papige, kako so letale okrog palme z datlji.

Ogledoval sem si jih, ko sem ugotovil, da nikjer ne vidim svoje družine. Začel sem jokati in paničariti, saj sem se zelo ustrašil. Ko sem tekal naokrog in jih iskal, sem se še bolj izgubil. Ko so moji starši ugotovili, da sem izginil, so me začeli iskati in me kmalu našli.

Takrat so me naučili nekaj zelo pomembnih lekcij in nikoli se nisem več izgubil. V bistvu sem se. Ker ne poslušam svojih staršev, se izgubljam ves čas: v trgovini, gozdu, na vrtu. Skratka ko se izgubiš, moraš ostati na mestu, kjer si nazadnje videl to osebo, s katero sta nekaj počela skupaj, npr. če z mamo hodiš in se izgubiš, moraš iti na zadnje mesto, kjer si jo videl. Tako te bo hitro našla.

(Luka Saje, 7. C)

P o rtret

Leni

LE ZABAVA SE, KO Z RAČUNALNIKI SE IGRA, NAVDUŠEN, KO TELEFON MU PODAM. KO NA DRUGI STRANI FIZIK JE, RAD RAČUNE DELA TER SE VESELI. (Luka Saje, 7. C)

Klara

RADA BI SPOZNALA PEVCA, ČEDNEGA, PRIJAZNEGA TER SMEŠNEGA. ONA RADA NA KONCERT BI ŠLA, VENDAR, MAMA …

NJENA MAMA JI NE PUSTE. PRAVI, DA KONCERT PREDRAG JE, VENDAR KLARA, KLARA ŠE IMA UPANJE. ONA SI ŽELI, DA ARHITEKTKA BI POSTALA, NA DOBRI POTI JE, SAJ Z OCENAMI DOBRO JI GRE. NAŠA KLARA LEPA JE TER PRIJAZNA, SMEŠNA IN RADODARNA. KADAR KAJ VŠEČ JI NI, KAR CEL SVET ZADONI. (Brina Kunaver Ratej, 7. C)

Anekdote ZGODBE

IZ

ŠOLSKIH

KLOPI

Nekega dne so v šoli nekateri učenci po hodniku razmetavali, metali aviončke in mokre papirčke v vrata.

Ko sem prišel do omarice, da bi se preobul, sem videl razmetan hodnik.

Ko je prišla učiteljica, so zbežali, ona pa je okrivila mene in me vprašala, kaj je vse to.

Rekla mi je, da bom moral vse pospraviti.

Hotel sem ji razložiti, a mi ni pustila do besede.

Ko mi je dala besedo, sem ji vse razložil, ona pa se mi je opravičila in rekla, naj drugič pokličem učiteljico ali učitelja.

Ivo je bil 14-letni fant, ki je oboževal nogomet.

Enkrat ga je učitelj Božo slišal, kako z Božidarjem med poukom klepeta. Rekel je, da naj deli z razredom. Ker sta se pogovarjala o prestopi Nuna v Pariz, je rekel, da sta se pogovarjala o Prešernovih delih Parizina in Nuna. Učitelj je bil zadovoljen z njegovim znanjem in ker je vedel, da je Nuno Mendes res odšel v klub Paris, mu je oprostil.

(Gašper Stanovnik, 9. B)

Nikoli ne nehajmo ustvarjati.

Ohranimo navdih.