Page 1

Tema glasila: BOŽJE USMILJENJE Naš gost: KATARINA NZOBANDORA »Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.«

(Ef 4,31-32)

Glasilo, letnik 15, št. 1, marec 2015, ISSN 1855-2110


”Po grehu Adama in Eve Bog ni hotel, da bi bilo človeštvo prepuščeno na milost in nemilost zlu. Zato si je zamislil in hotel Marijo, sveto in brezmadežno v ljubezni (prim. Ef 1,4), da bi postala Mati človekovega Odrešenika. Na težo greha Bog odgovarja s polnostjo odpuščanja. Usmiljenje bo vedno večje od slehernega greha in nihče ne more omejevati Božje ljubezni, ki odpušča.” Papež Frančišek Obličje usmiljenja, 3

NAŠE POSLANSTVO: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.


Družina in Življenje

3

KAZALO 4

6

BESEDA UREDNICE

TEMA GLASILA: BOŽJE USMILJENJE NAŠ POGOVOR: KATARINA NZOBANDORA

10 ŽIVETI S SVETIM PISMOM 12 PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA: Obličje usmiljenega Očeta 14 DUHOVNA POBUDA 16 STARŠEVSTVO: Usmiljena ali neusmiljena mama? 17 GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI 22 DELOVANJE DRUŠTVA 32 ZAKONSKA SKUPINA ZAVRATEC 35 VODITELJSKI PAR: Zakonca Mateja in Štefko Količ

44 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

Meta Halas, urednica glasila

»Blag in usmiljen je Gospod, potrpežljiv in silno milostljiv.« (Ps 145,8)

L

ansko poletje se je stekalo h koncu, ko mi je Dani dejal, da išče novo urednico za glasilo. Bilo je skoraj istočasno, ko sem prevzemala večji obseg dela v Zavodu ŽIV!M, kjer delam na področju kulture življenja, splava in vprašanji, povezanimi z nenačrtovano nosečnostjo. Bila sem povsem presenečena in hkrati navdušena. Veselila sem se novega dela, saj mi je delo z besedili in jezikom (kot prevajalki) zelo ljubo, zato sem Daniju po kratkem premisleku tudi dejala: »Sprejmem.« Vendar me je kmalu zagrnil oblak dvoma in skrbi – bom zmogla vse to? Očitno mi je bilo, da me Gospod kliče in vabi na delo, ki me iz srca veseli, a hkrati se mi je zdelo, da se je name naenkrat zvrnilo veliko breme. Zaupala sem, ker sem vedela, da me je samo strah neznanega in da bo Bog poskrbel, kot vedno. Sledil je prvi obisk pri Petri, dopisovanja, vpogledi v nastajanje božičnega glasila … Ko sem se ravno dobro utekla v vse delo za zavod, je z novim letom že prišel čas prvega samostojnega urejanja glasila. In Gospod mi je dal vedeti, da mi vedno stoji ob strani. Obkrožena sem namreč z ljudmi, ki me imajo neizmerno radi in po katerih čutim Božjo podporo. Prvi z menoj stoji mož Primož, s katerim sva poročena dobrih 7 let, Bog pa nama je dal Dorotejo, Mihaela in Ireneja. Oni so tisti, s katerimi preživljam najsrečnejše trenutke v igri in smehu in tudi tiste, ki se končajo z jokom in spravnim objemom, saj so z menoj blagi in usmiljeni kot Gospod. Bog mi je dal čudovite starše (rodne in primožene ali Primoževe J), po katerih prepoznavam Gospodovo milostljivost, na primer takrat, ko jim zadnji hit napovem: »Potrebujem varstvo … in kosilo.« Pa vedno najdejo čas in dodaten krožnik (ali pet). Ugotovila pa sem, da se mi tudi pri vseh nalogah, za katere me Bog kliče in usposablja, ni treba bati, saj so z menoj večinoma vsi, s katerimi pridem v kontakt – domači in manj domači – potrpežljivi. Upam in prosim Boga, da bom te iste vrline znala podarjati Njemu nazaj prav po svojih najbližjih in vseh, ki vas srečujem in spoznavam tudi ob ustvarjanju glasila. Bogu hvala za vse te blagoslove, četudi se nam na prvi pogled zdijo kot bremena. Jezus mi govori, da bom zmogla, »kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,30). Hvala celotni DiŽ-evi ekipi za podporo in izkazano zaupanje in hvala Petri za vse dragocene nasvete in pomoč! V tokratni številki smo torej razmišljali o Božjem usmiljenju in kako se nas dotika v konkretnem življenju. Vabljeni k prebiranju in naj vas objame veselje velike noči!


Družina in Življenje

4

TEMA GLASILA: BOŽJE USMILJENJE

IZZIVI USMILJENJA Sveti Oče nas je – svojo tuzemsko čredo (z izrazom, ki sem ga uporabila za formacijo večje skupine »iste vrste«, želim poudariti moje veselje nad pripadnostjo čredi Svetega Očeta) – s povabilom Usmiljeni kakor Oče izzval ter ponudil, da nas popelje na sicer sočne pašnike, vendar je paša vse prej kot za vogalom.

Pot do tja vodi po ozkih stezah, včasih mimo prepadov, včasih stopicljamo na mestu in ni ne duha ne sluha o pogumnih korakih naprej, včasih se spusti megla in nam zastre pogled na cilj. A vendar je bistveno to, da ne obstanemo in da vztrajamo v hoji za Pastirjem. Zase vem, da sem včasih tista majhna neumna ovčka, ki kar noče in noče videti (ali slišati) Pastirjevega glasu in bi vsaj malo pogledala ali celo kar stopila proti tistemu ali onemu grmu, seveda na stranpota. Priznam, včasih me šele »lajež psa ovčarja« predrami iz napuha lastnih misli. V naši župnijski cerkvi je nad oltarjem velik napis z geslom izrednega jubilejnega leta usmiljenja: USMILJENI KAKOR OČE. Pred kratkim mi je pogled s cerkvenega kora proti oltarju zastrl lestenec in ob minimalnem mencanju so se mi izpisali sledeči zlogi (toliko o moji zbranosti, kajne?): US (= angleški izraz za zaimek NAS; NAM) + MIL (pridevnik, prva razlaga v SSKJ: ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz) + JE + NI

(torej: si ali nisi). Preprosta, a vedno učinkovita Božja matematika: najprej Učitelj pove na koga se aksiom nanaša, nato poda opis in razlago ter postavi formulo, ki se izračuna na + ali -. Zase vem, kakšen rezultat želim, vendar nisem prepričana, ali so moja pričakovanja sorazmerna s količino vloženega »študija«. Priznam, tole »usmiljenje« me zasleduje in me znova in znova postavlja pred izzive: zmorem – ne zmorem (oz. po domače: nočem). Ob razmišljanju, kako najinim otrokom dati možnost, da doživijo usmiljenje, sem se zapletala in izumljala »toplo vodo«. Ob tem mi je prišla v roke nosilna vreča Zavoda iskreni.net z napisom Družina. Moj navdih. Aha, namig, in sem šla v akcijo. Najini otroci so nama bili podarjeni pred 10, 8 in 6 leti. Seveda so bili vsi trije deležni moje inkvizicije o Božjem usmiljenju. Najmlajši me je najhitreje odpravil: »Ne vem. Sem Peter Prevc,« in je nemoteno nadaljeval s skoki s kavča. Najstarejša me je malo gledala in zaključila, da »imam spet neke ideje«. Prvi sin (drugi otrok) pa je obsedel z menoj in me dobesedno učil o Božjem usmiljenju. Na moje vprašanje, kakšne barve misli, da je Božje usmiljenje, je kot iz topa ustrelil, da je prav gotovo bele barve. Razlaga: v nebesih je vse belo. Tam ni ničesar, kar bi bilo »umazano« in bi »zapacalo« čistost. Prav gotovo je Božje usmiljenje belo! Fant me je presenetil, zato sem »vrtala« naprej. Želela sem izvedeti, kakšne oblike je po njegovem Božje usmiljenje. Ni imel težav z odgovorom: »To je en velik pravokotnik s podaljšanimi stranicami. To pa zato, da lahko vanj skočijo vsi, ki so umrli in so že v nebesih«. Dragi matematiki, ohranite mirno kri. Po končanem pogovoru sem ga opomnila, da bi bilo pravilneje, da bi uporabil izraz kvader namesto pravokotnik – če že ravno skačejo vanj. Zdaj torej vem, da je Božje usmiljenje nekaj neskončno čistega, neomadeževanega in da se vanj smemo in moremo popolnoma potopiti ter mu dovoliti, da nas zaobjame. Če to ni povabilo na adrenalinsko dogodivščino – skočiti in se potopiti, hkrati smo lahko prepričani, da smo popolnoma varni. Se bomo odločili? No, vem pa tudi, da najin tretješolček še ne loči popolnoma geometrijskih likov in teles. Za to bo pa potrebno nekaj drugega … Angelca


Družina in Življenje

5

TEMA GLASILA: BOŽJE USMILJENJE

MI2 IN BOŽJE USMILJENJE Božje usmiljenje v najinem življenju ni abstraktna »zadeva«, ampak konkretna Božja ljubezen, ki nam je dana kot nenehno prisotna, vseobsegajoča Božja bližina in ljubezen. Te Božje ljubezni, Božjega usmiljenja se mnogokrat v vsakdanjem življenju ne zavedava. Še najtežje je takrat, ko poidejo moči in vsak nekaj hoče – jaz hočem delati iz sebe in ne s pomočjo Božje ljubezni. Letošnje duhovne vaje za skavte v Kančevcih so imele naslov Leto Božjega usmiljenja. Te duhovne vaje se naju dotikajo v tem, da Bog naredi v usmiljenju do nas 99 procentov, le en procent dela ostane za nas. Mi pa znamo narediti iz enega procenta našega dela včasih pravo dramo. Dnevno se sprašujeva, kako udejanjati Božjo ljubezen, usmiljenje ki sva ju deležna v najinem življenju drug do drugega, otrok, najinih bližnjih in ljudi, ki jih srečujeva na najini življenjski poti. Pri tem nama pomaga, da drug drugega, bližnje gledava s hvaležnostjo kot dragocen dar, ki nama je bil dan. In z darom je treba delati lepo. Pri tem kot žena lahko rečem, da mi je v veliko spodbudo moj mož, pri katerem spoštujem to, da velikokrat zmore bolj ljubeč, prizanesljiv, spodbuden pogled na sočloveka, bližnjega in dogodek. Ob njem se učim, da je treba gledati vsakega človeka v njegovi lepoti, v tem, kar najbolje zna in zmore, v tem, da je treba gledati trud in prizadevanje človeka za dobro, v tem, da je ta človek dragocen Božji dar. Gospod nam govori: »Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave« (Jak 1,17).

Prinašati Božjo ljubezen drug drugemu Naslednja stvar, ki nama pomaga prinašati Božjo ljubezen drug drugemu, najinim otrokom, ljudem, s katerimi sobivava, je nenehno spraševanje: ali »hočem imeti prav« ali »hočem biti srečen/-a«. To ne pomeni, da se izmikava situacijam, pogovorom, odločanju in odgovornosti. To preprosto pomeni, da je to dnevno spraševanje: ali delujeva iz svojega ega ali pa delujeva iz srca za srce drugega. Ker veva, da sva šibka pa tudi hitrih besed in jeze, je velikokrat v takšnih situacijah v nama klic h Gospodu: »Gospod Jezus Kristus, Sin Božji, usmili se mene grešnega.« In ta klic h Gospodu nama pomaga, da bolj mirno odreagirava in vidiva drugega v njegovi bolečini, potrebi, stiski in tudi Božji lepoti, ki je v njem. Pri tem naju spodbujajo besede: »Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje,

počasen za govorjenje, počasen za jezo, kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti« (Jak 1,19–20). V odnosu do drug drugega, otrok in bližnjih nama k večjemu sočutju, usmiljenju pomaga tudi »deset napak na dan …«. Če je Gospod neskončno usmiljen z nama, kje imava pravico, da nenehno kaževa na napake drugega in drugih. Saj se že drugi sam težko sooči, da je naredil napako, zato niso potrebna dodatna očitanja. Seveda je glede na težo teh »napak« potreben najin pogovor ali pogovor z otroki, saj nam Gospod naroča: »Končno, bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami« (2 Kor 13,11). Vedno znova pa naju nagovarja in preseneča naš papež Frančišek, ki sočutno stopa do človeka, ga opogumlja in bodri za večnost. Ko spregovori, se dotakne najinega srca in duše in naju navduši za zemeljsko vztrajanje zrenja večnosti. Konec prejšnjega meseca (februar 2016) je papež Frančišek na avdienci rekel: »Vsaka naša oblika ljubezni, solidarnosti, podarjanja je samo odsev tiste ljubezni, ki je Bog«. Ob tem je poudaril, da preden se napotimo v kakšno dejavnost, da moramo pogledati na Božjo ljubezen kot na kompas, ki usmerja naše življenje. Tam bomo našli smer in pri njej se bomo naučili gledati brate in svet. Suzana in Miro Javeršek


Družina in Življenje

6

NAŠ POGOVOR

KATARINA NZOBANDORA Pogovarjala sem se s Katarino Nzobandora, ženo, mamo, aktivno župljanko in državljanko. Skupaj z možem Markom sta ustanovila Zavod ŽIV!M, ki se posveča področju splava in kulture življenja. Ker sem tudi sama vključena v delo Zavoda ŽIV!M in se s Katarino tikava, je bil najin pogovor toliko bolj sproščen. Katarina, nam opišeš malo svoje otroštvo, od kod prihajaš, kako si bila vzgojena? Odraščala sem v Zagorju, oba starša sta bila namreč Zagorjana. Ko sem bila stara 9 let, smo se skupaj odselili na Vrhniko in kasneje v Ljubljano. Naša družina je bila vključena v Marijino delo (gibanje fokolarov) in prav zaradi misijonarskih nagibov in bližine fokolara, ki je v Ljubljani, smo se preselili. Tako naše družinsko življenje nikoli ni bilo dolgočasno in sama sploh ne vem, kako je v praksi videti tradicionalna slovenska družina. Pri nas se je vedno veliko dogajalo, bili smo prava avanturistična družina. Veliko smo potovali, organizirali večja in manjša srečanja v Sloveniji in tujini, sodelovali pri pripravi duhovnih vaj, koncertov itd. Kljub temu, da takšno življenje ni bilo preprosto, pa zdaj, ko gledam nazaj, ne bi ničesar spremenila, saj je Bog že vedel, v katero družino me mora poslati. Sama se precej hitro začnem dolgočasiti, tako da je bila akcija pisana na mojo kožo. J Sedaj si žena in mamica … Nam lahko predstaviš svojo družinico? Z Markom sva poročena 10 let. 5 let sva bila fant in dekle in že od začetka sva vedela, da si želiva družino, a sva se odločila, da bova s spolnimi odnosi počakala do poroke in tudi po poroki sva si želela vzeti čas samo za naju. Želela sva zgraditi najin odnos trden in topel, da bi lahko vanj sprejela nove člane. A ko sva si po dveh letih zakona zaželela razširitve, sva spoznala, da nisva midva gospodarja življenja. Prej sva si predstavljala, da otroke dobiš, ko si jih zaželiš. A vedno ne gre tako. In čakanje je bilo iz meseca v mesec težje, spoznavala sva svojo majhnost in Božjo vsemogočnost, postavljala so se nama vprašanja, dvomi, ali bova sploh kdaj imela otroke.

Trpljenje počlovečuje, nas dela bolj človeške, bolj sočutne drug do drugega.

Tako je bila sreča še večja, ko sva po letu in pol videla + na testerju nosečnosti. Nosečnost je bila popolna, vse je teklo bp. Bila sem najsrečnejša nosečnica pod soncem. V zadnjem tednu pred rokom poroda pa sva na rednem pregledu izvedela, da najinemu dojenčku srček ne bije več. Tako sem nekaj ur zatem rodila čudovitega sina, ki sva mu dala ime Žan. Trpljenja, žalovanja, teme, ki je sledila, se ne da opisati. Kljub temu, da je minilo že 6 let in pol, ga še vedno pogrešam in spoznavam, da ljubezen res nikoli ne mine in da ima mama vedno prostor v srcu za vsakega svojega otroka, živega ali pokojnega. Na Žanovem grobu piše: »Ljubezen je močnejša od smrti.« To je realnost, ki jo živimo od njegovega odhoda v nebesa.


Družina in Življenje

7

A Bog se ne da prekositi v ljubezni in velikodušnosti in nama je kmalu zatem naklonil dvojno srečo – po osmih mesecih sem rodila dva živa in zdrava fantka, Timoteja in Lovra, ki sta sedaj stara 5 let. Imeti dvojčke je res vrhunska izkušnja, saj imajo svoj svet in vedno nekoga ob sebi, prijatelja, s katerim imajo nerazložljivo in nerazdružljivo vez. Za »posladek« pa se jima je še niti dve leti zatem pridružila Tinkara, simpatična, nagajiva, ljubeča deklica, naša princeska. Z Markom uživava, ko jih gledava med igro, med pogovorom, ko vidiva, kako si pomagajo in sva vsak dan hvaležna in ganjena, da imava možnost biti njihova starša. Starševstvo ni samoumevno, je privilegij! Kako si izgubo doživljala takrat in kako je z njo živeti? Izgubo razume tisti, ki jo je doživel. To je izkušnja, ki te zaznamuje za vse življenje, saj po smrti svojega otroka nikoli več nisi tak, kot si bil prej. Sama mislim, da s tako hudo preizkušnjo postaneš boljša verzija sebe, bolj Božja, bolj podobna tisti, ki jo je imel Bog v mislih, ko te je ustvarjal.

nas dela bolj človeške, bolj sočutne drug do drugega. To je gotovo najbolj pomembna izkušnja v mojem življenju, izkušnja, s katero živim vsak dan, ki me je preoblikovala, in hvaležna sem za to. Hvaležna sem tudi za vse preizkušnje, ki so prišle kasneje, ker mi pomagajo, da sem bolj sočutna in ponižna. Kakšen večji dar bi mi Bog lahko dal? Hkrati pa nam je vsem z Žanom dal privat zavetnika in našo družino odprl za presežno. Žan je del vaše družine. Kako se ga spominjate v družini, z otroki?

Prve trenutke po Žanovi smrti sem mislila, da to ni resnično. Vse je bilo absurdno in še več tednov nisem razumela, da se je to čisto zares zgodilo. Takoj, že v bolnišnici, kjer so bili res sočutni do naju, sva se odločila, da ga bova pokopala v kraju, v katerem zdaj živiva, in tako smo en teden kasneje imeli pogreb. Prišlo je na stotine najinih prijateljev in znancev, kar nama je veliko pomenilo, še več pa njihova molitev, ne le ta dan, ampak še mesece kasneje. Brez te molitve ne bi preživela in bi verjetno vsaj jaz izgubila vero in upanje. Moč je v skupnosti, moč je v molitvi. Trpljenje je bilo hujše, kot sem si lahko predstavljala, da lahko človek sploh trpi. Iz teme so naju »vlekle« tri stvari: ŠŠ molitev: osebna in molitev sorodnikov ter prijateljev, ŠŠ dejanja ljubezni, ki sva si jih izkazovala tudi takrat, ko naravno tega ne bi želela. Včasih je bilo potrebno veliko truda – zares »premakniti goro« znotraj sebe, da bi opazila drugega in si ljubezen konkretno izkazala, ŠŠ živeti sedanji trenutek, ne gledati nazaj ne naprej, živeti tukaj in zdaj. Živeti sedanjost je res milost, je biti zakoreninjen v Bogu, tako da je bilo to res izjemno milostno obdobje. Sedaj na Žanovo smrt gledam kot na blagoslov: zame, za naju, najino družino, sorodnike in skupnost. Preizkušnja ni namenjena le osebi, ki je neposredno vključena, ampak vsem, ki se s to osebo srečajo. Trpljenje počlovečuje,

Žan je najin otrok, nikoli ga nisva imela namena skrivati. Je del naše družine kot ostali otroci. Tako je tudi del naših pogovorov in že od rojstva dvojčkov smo skupaj hodili na grob, kjer smo zapeli kakšno pesem ali zmolili. Zvečer pri družinski molitvi, ko ob koncu naštevamo naše zavetnike, ko prosimo Marijo za varstvo, vsak dan prosimo tudi Žana.

Če želimo sebi in drugim prinesti veselje, moramo začeti šteti blagoslove, ne pa pomanjkljivosti. Koliko darov nam je dal Bog, vsak dih je dar!

Tema tokratnega glasila je Božje usmiljenje. Kako sama doživljaš konkretne dotike Božjega usmiljenja v svojem življenju in odnosih? Zdi se mi, da je vsak trenutek v mojem življenju dotik Božjega usmiljenja in ljubezni. Bog mi svoje usmiljenje in bližino kaže prav po dogodkih, ljudeh, sploh po možu Marku, ki je moj najboljši prijatelj, moja opora, on je tisti, ki me spodbuja in sprejema ne le takrat, ko sem polna


Družina in Življenje

8

energije, vesela, ustvarjalna, organizirana, spodobna, ampak tudi, ko sem sitna, razdražljiva, obupana, jokava, ko si ljubezni ne »zaslužim«; on mi daje brezpogojno ljubezen in zato čutim, da je Bog res dober z menoj, res usmiljen, da mi je dal možnost biti z Markom. Božje usmiljenje čutim v potokih, rekah, ko grem k spovedi, ko me po duhovniku nagovarja, spodbuja, dviguje in mi pomaga, da sama sebe ne utopim v krivdi, ampak me razbremeni, da imam spet veselje in moči za naprej. Njegovo usmiljenje in ljubezen zelo močno doživljam v evharistiji, ko me Jezus objame in počivam v Njegovem objemu. Takrat si duhovno odpočijem in tako kot pri spovedi dobim veselje in mir – tisti mir, ki ga lahko da le On. Bog ima za vsakega od nas neko poslanstvo. Ti sama večkrat poveš, da si to vedno tudi čutila. Kako in v čem si spoznavala in odkrivala Njegovo voljo že od majhnega? Od majhnega sem čutila, da ima Bog zame neko posebno pot, da želi, da skupaj z Njim naredim nekaj velikega. Očitno mi je že od malega dajal neka spoznanja. To ni prihajalo od ljudi, nihče v moji okolici me ni k temu spodbujal. Je pa Chiara Lubich, ustanoviteljica Marijinega dela, vedno rekla, da moramo biti generacija svetnikov. In te besede sem jemala zelo resno. Sveti Duh me je z leti vedno močneje nagovarjal in po poroki sva z Markom molila, da bi spoznala Njegov načrt. Tako sem leta 2009, ko sem bila noseča z Žanom spoznala, da je to področje umetnega splava področje, ki ga do takrat nisem poznala. Bogu sem rekla »okej« in mu še povedala, da sedaj ne bom imela časa za to, ker bom imela dojenčka. Tako bom izpolnila, kar od mene želi, takrat ko bom imela čas, enkrat v daljni prihodnosti. Bog je imel drugačne načrte in naju z Markom začel zelo konkretno učiti, kaj je življenje, kakšno vrednost ima in kdo je Gospodar življenja. Večkrat poudariš, da žrtev splava ni samo otrok, ampak vsi, ki so v to dejanje vpleteni. Papež Frančišek je splav posebej izpostavil kot enega

od grehov, od katerega bo v svetem letu Božjega usmiljenja lahko dal odvezo vsak duhovnik. Zdi se mi, da v Božje usmiljenje še nekako verjamemo, težje pa se je »usmiliti« samega sebe ali bližnjega. Kakšno je tvoje mnenje o odpuščanju glede na izkušnje s starši, zdravstvenimi delavci in drugimi vpletenimi v splav? Splav rani – vedno. Rani vse vpletene in edini, ki lahko rane v resnici pozdravi, je Jezus. Odpuščanje je torej ključno pri ranah, ki jih zada splav. Otrok izgubi življenje, takšno dejanje ne gre mimo z lahkoto, nihče ga ne pozabi, tudi če se pretvarja, da mu/ji sploh ni mar. Bog odpušča in prej ko se žrtve splava odločijo za spoved in življenje z Jezusom, prej pride olajšanje in ozdravitev. Psihologija lahko veliko pomaga, a ima moč priti le do ene točke in tam se ustavi. In to je točka odpuščanja. Od tam naprej pa lahko pomaga le Bog.

Sama mislim, da s tako hudo preizkušnjo postaneš boljša verzija sebe, bolj Božja, bolj podobna tisti, ki jo je imel Bog v mislih, ko te je ustvarjal. Kar se tiče pa usmiljenja med ljudmi: ne gre za vprašanje, ali bomo usmiljeni drug do drugega, saj ljudje sploh nimamo pravice obsojati drug drugega. V naslednjem trenutku lahko naredim hujši greh kot oseba, ki stoji pred menoj. Obsojanje, napuh, lažna ponižnost, to so hude stvari. Ko se srečam z osebo, ki ima izkušnjo splava na ta ali drug način, je vse, kar imam »pravico« storiti to, da jo ljubim, spoštujem, sočustvujem in pustim Bogu, da govori in deluje po meni. »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim.« Ko to preberem v Iz 49,15, se mi zdi, da smo kot družba postali neusmiljeni, da smo prišli tako daleč, da ženske pozabljamo na otroke … Ne samo splavi, kontracepcija, govori se o uničeni ženstvenosti, enakosti med spoloma itd. Kot da je cela družba pozabila na dostojanstvo, ki ga imamo ženske v materinstvu. Kako sama doživljaš svoje materinstvo in ženskost? Hudič, o katerem zadnje čase tako težko govorimo, ker postaja pravi tabu, hoče uničiti vse, kar je lepo, kar je Božje. Zato je povsem normalno, da uničuje prav nedolžne otroke, ki so zanj največja daritev (kot je zapisal A. Crowley: »Največja daritev satanu je otrok, darovan na oltarju matere.«), povsem logično je, da poskuša uničiti oltar, ki življenje nosi, torej žensko. Ženska je v svojem


Družina in Življenje

9

Bog odpušča in prej ko se žrtve splava odločijo za spoved in življenje z Jezusom, prej pride olajšanje in ozdravitev

da tega ne delamo mi, ki predavamo, ampak dela On, kadar kličemo Svetega Duha in pustimo, da po naši tišini nagovarja nebeški dotik usmiljenja, resnice, upanja in ljubezni. Opaziti je pomanjkanje veselja nad življenjem v družbi. Ljudje imajo lahko veliko materialnih dobrin, pa niso veseli. Kaj misliš, da je vzrok temu in kako bi lahko vsak od nas poskrbel za več veselja? Materialne dobrine ne prinesejo veselja, zato je pomanjkanje veselja, ker se pehamo za tem, kar ne prinese bistvenih stvari: notranje izpolnitve, zdravja, veselja, upanja, notranjega miru, zadovoljstva, iskrenih odnosov, prijateljev, ljubezni, samospoštovanja ... Teh se namreč ne da kupiti. Če želimo sebi in drugim prinesti veselje, moramo začeti šteti blagoslove, ne pa pomanjkljivosti. Koliko darov nam je dal Bog, vsak dih je dar! Hvaležnost je ključ do veselja. Opogumljajmo še druge k hvaležnosti, govorimo o dobrih stvareh in ne obsojajmo, ne opravljajmo,

bistvu levinja, ki se bori za svoje mladiče, zato je nenavadno, da se lahko odloči za splav. Za splav se torej lahko odloči le, če je bila njena ženskost poteptana, zlorabljena na ta ali drug način že v nežnih letih, če je zato popolnoma pozabila na svoje dostojanstvo, če je odrezala vsa svoja čutenja, predvsem pa, če je odrezala tisto najbolj sveto, kar je Bog položil v nas: povezavo z Njim in možnost, da z Njim sodelujemo pri stvarjenju sveta. Sama uživam biti ženska, uživam biti mama, zdi se mi, da ni lepšega. Bolj ko se poglabljam v lepoto Teologije telesa, bolj sprejemam sebe in vidim ženske in moške, očetovstvo in materinstvo in duhovništvo skozi Božje oči in se čudim lepoti vsakega od nas. Večkrat predavaš (in predavamo skupaj) po Sloveniji, posebej mladim o moškosti, ženskosti, čistosti, kontracepciji … Kakšni so po tvojih izkušnjah odzivi mladih na veselo novico o odrešenosti, ki nam jo prinaša Kristus prav zaradi usmiljenega Očeta? Mladi srkajo, pijejo, HOČEJO resnico! Odzivi so izjemni in kakšno veselje doživljam(o) vsakič, ko se srečamo z njimi in vidimo res opazne razlike pri mladih v sprejemanju sebe, svoje moškosti ali ženskosti, dostojanstva, ki nam ga je Bog dal, ko končno vidimo človeka ob sebi in dobimo možnost, da se spoznamo v novi luči. Verjamem,

pogovarjajmo se z bližnjimi o Božjih posegih v nas, predvsem pa začnimo dan s konkretnim vprašanjem: »Kaj lahko storim danes, da se bo moj sozakonec počutil lepo?« In potem začnimo z dejanji ljubezni do bližnjega v nenehni komunikaciji z Jezusom. Katarina, iskrena hvala za tvojo pripravljenost odgovoriti na Božji klic in zgled, ki ga daješ. V imenu vseh bralcev glasila ti želim, da bi Bog obilno blagoslavljal tvojo družino in vse tvoje napore pri plemenitem poslanstvu širjenja kulture življenja. Pogovor sem pripravila: Meta Halas


Družina in Življenje

10

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

PREPUSTIMO SE BOŽJEMU USMILJENJU IN VIDELI BOMO SVOJO SREČO IN VESELJE Dandanes mnogi živimo v »duhovno siromašnem« svetu, v katerem se premnogokrat oklepamo materialnih dobrin, pozabljamo pa, da vse, kar nam je dano, ni sad človeških rok in človeške modrosti. Z Božjo pomočjo in usmiljenjem, ki se nas v nekih svetih trenutkih našega življenja dotakneta, korak za korakom spoznavamo, da je svet nekaj več, da je Božje stvarstvo. Res je, da je zgodba Svetega pisma o stvarjenju sveta poznana tudi izven zidov cerkve. Vendar najina osebna izkušnja o poglobljenem zavedanju stvarstva temelji na vnovič doživetih odlomkih Svetega pisma, ki sva ga brala na svetopisemskem maratonu v naši župnijski cerkvi. Nočno prebiranje Božje besede sva prepoznala kot Božje usmiljenje, ki naju je navdalo z novim spoštovanjem do Njega in z okrepitvijo potrpežljivosti v vsakdanjih situacijah.

Človek doživi usmiljenje, ko Bogu nameni čas Papež Frančišek je to leto izbral za sveto leto Božjega usmiljenja z željo, da bi poglobili svojo vero in se spominjali, da je Bog usmiljen. Po najini izkušnji je prvo usmiljenje, ki bi ga moral doživeti sodoben človek, predvsem pa kristjan, da Bogu namensko nakloni svoj čas, ki nam ga zle sile vsakodnevno vztrajno odžirajo. Spoznanje in doživetje Božjega usmiljenja nas

lahko doleti v različnih trenutkih oz. situacijah: v osebni ali skupni molitvi, ob branju Svetega pisma, na romanju, morda tudi pri poštenem vsakodnevnem delu, v stiski ali veselem trenutku. Pri tem se zavedajmo, da trenutka usmiljenja ne določa človek, temveč Božja previdnost, ki pozna vsakega posameznega človeka. Usmiljenje bo prišlo ob tistem času, ki je za nas najbolj primeren. To leto je torej za vse nas priložnost, da se srečamo sami s seboj in spoznamo moč in pomen Božjega usmiljenja. Najino doživetje Božjega usmiljenja prepoznavava kot tisti čas, ki nama ga je Bog določil – branje Svetega pisma v cerkvi. Takrat sva se odpovedala morebitnim drugim aktivnostim, ki jih mnogokrat postavljamo pred Boga. Situacije, ko Bog v najinem življenju ni na prvem mestu, pomenijo, da se prepustiva duhovno siromašnemu življenju, na kar naju opominja vest.

Čutiva torej, da morava prejeti Božje usmiljenje In prvi korak do tega je izpraševanje vesti, sledi zavedanje svojih grehov ter opravljanje svete spovedi. Pri tem je pomembno, da spovedi na osebni ravni ne razumem kot nekaj nujnega, kot neko formalnost, ampak kot priložnost, da se pogovorim z nekom, ki me razume in mi odpušča brezpogojno. Na sveto spoved sem se dolžan pripraviti: dopustiti moram svoji vesti, da mi prikliče v spomin vse moje misli in dejanja, ki me težijo in za katere prosim Boga, da mi pri njih pomaga. Ko mislim, da sem našel že vse, iščem še dlje, odrinem na globoko: ali sem

resnično ozavestil vse, kar delam narobe? Pri tem pa se zavedam, da je On edini, ki me bo resnično razumel, pa če je moj »nahrbtnik« še tako težak. Bog je namreč tisti, ki mi želi pomagati in v trenutkih, ko ga prosim odpuščanja se me dotakne in mi odpusti. S tem je nam vsem dana priložnost, da zopet polni upanja in veselja stopamo na nove poti, ki so nam namenjene v življenju. Zgoraj sva zapisala, da je pot do Božjega usmiljenja najkrajša, če sva pripravljena Bogu nameniti svoj čas in mu priznati svoje šibkosti. Kajti čas za Boga ni izgubljen. V trenutkih povezanosti z Bogom čutiva, da se naju dotika Božje usmiljenje, ki nama daje moč, potrpežljivost in vztrajnost za vsakdanje življenje. In tudi po vsaki sveti spovedi občutiva razbremenitev, sprejetost in spravljenost z Bogom.


Družina in Življenje

11

In kako smo kristjani pripravljeni odpuščati in kazati dobroto do soljudi, še posebej do tistih, za katere menimo, da si tega ne zaslužijo? Nemalokrat v razmerjih do soljudi prihajamo do trenutkov, v katerih ugotovimo, da so naša dojemanja stvarstva in tudi Boga različna. Prihaja celo do takšnih situacij, ki jih kot kristjani lahko dojemamo kot žalitev. In le s pomočjo Božjega usmiljenja smo v takšnih trenutkih sposobni razumeti pojem odpuščanja. Z usmiljenjem zmoremo odpustiti zamero in maščevanje ter izkazati dobroto. Po najini izkušnji so nam v takih primerih v pomoč v Svetem pismu zapisane besede, s katerimi nam Jezus naroča: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mr 12,31). Ali pa odlomek, ki govori: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!« (Mt 7,12) Ti dve pomembni vrstici bi morali vsaj kristjani privzeti kot osnovno vodilo pri naših razpravah in sodbah o soljudeh, njihovih dejanjih in aktualni družbeni tematiki. Z Božjo pomočjo nama je izpolnjevanje Jezusovih naročil lažje. Zato je pomembno, da se trudiva trenutke za Boga postaviti na prvo mesto, bodisi z molitvijo bodisi s prebiranjem Božje besede.

V tem duhu navajava tudi otroka, da sprejemata naše skupne družinske trenutke za Boga kot nekaj pomembnega in samoumevnega. Upava, da bo tudi njima naklonjeno Božje usmiljene v odnosih do Boga in soljudi. V krogu naših družin je namreč še kako pomembno, da straši dajemo zgled usmiljene ljubezni, ki naj bo otipljiva. Bodimo odgovorni starši in spodbujajmo otroke, da se zavejo svojih grehov in se jih pri spovedi tudi iskreno izpovejo. To je toliko bolj pomembno pri najstniških otrocih, ko se iščejo in bi včasih to zapoved kar zanemarili. Dajmo jim zgled in tudi poduk, kaj jim Božje usmiljenje lahko prinese. In v tem letu imamo za to še posebno priložnost. Delovanje Božjega usmiljenja pa še kako potrebujeva v najinih zakonskih odnosih. Zakon je vedno dinamičen in ko mine obdobje zaljubljenosti, je treba graditi odnos, kajti nič ne pride samo od sebe. Treba se je truditi in ta trud mora biti obojestranski. To se v teoriji lepo sliši, a v praksi je dostikrat težje uresničljivo. Pride dan, ko komu od naju zmanjka potrpljenja

do sozakonca, ko mu na primer ne nameni tistih nekaj pomembnih trenutkov, po katerih drugi hrepeni. To naju pripelje do »plesa strahu«, ki se nato vrti vedno hitreje. Ampak treba je reči stop! In tukaj nastopi z Božjo pomočjo usmiljenje tistega, ki se odloči zaustaviti ta ples in drugemu podariti usmiljenje in odpuščanje. To običajno izvede tisti, ki je v kritičnih trenutkih sposoben v drugem videti njegove dobre lastnosti oz. se ga je Božja pomoč prej dotaknila. Takrat se dogodi obojestransko odpuščanje. Vse to pa zahteva moč, ki jo lahko izprosiva le z molitvijo in klicanjem Božjega blagoslova. Zavedajmo se, da lahko s pomočjo delovanja Božjega usmiljenja na vseh področjih našega delovanja postanemo bolj sočutni do soljudi. Tako bomo občutili najprej svojo srečo in veselje in ju nato podelili še drugim. Namenimo Bogu svoj čas. Nataša in Maksimiljan Šuman


Družina in Življenje

12

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

OBLIČJE USMILJENEGA OČETA Jubilej Božjega usmiljenja je tudi čas, ko se lahko še posebej vprašamo, kakšno podobo Boga nosimo v sebi. Je to podoba usmiljenega in nežnega Očeta, ki ga je razodel Jezus Kristus, ali pa neizprosnega sodnika. Pogosto se sploh ne zavedamo, kakšno njegovo podobo nosimo v sebi. Zdi se nam povsem samo po sebi umevno, da nosimo podobo usmiljenega Očeta, saj verujemo v Jezusa Kristusa in živimo po njegovem zgledu. Toda, ali je to res? Kako lahko sploh spoznamo, kakšno podobo Boga imamo? Najhitreje se nam razodene ob dramatičnih situacijah. Ob bolezni, trpljenju, nesreči, neuspehu, smrti drage osebe, propadu prijateljstva ali zakona itd. Takrat se navadno vprašamo »Zakaj?« V odgovoru lahko precej pogosto prepoznamo, kakšna je naša podoba Boga. Če menimo, da nas Bog kaznuje, pomeni, da nosimo v sebi podobo Boga sodnika ali kaznovalca. Če menimo, da nas je zapustil, imamo podobo o neusmiljenem Bogu. Če menimo, da mu je vseeno za nas, imamo podobo nečutečega Boga … Ni težko verovati, da nas Bog resnično ljubi in je zastonjsko usmiljen z nami, ko gre vse tako, kot se nam zdi prav in normalno. Ko pa ne gre, hitro podvomimo v njegovo ljubezen in usmiljenje. Takšni smo. Pri tem pa nam pomaga še skušnjavec, ki takrat še posebej intenzivno seje v nas dvom v Božje usmiljenje.

Bog je usmiljen, ker nas ljubi Papež Frančišek nas vabi, da bi v tem jubilejnem letu zrli skrivnost usmiljenja, kajti »to je vir veselja, vedrine in miru. To je pogoj za naše odrešenje. Usmiljenje: ta beseda razodeva skrivnost Svete Trojice. Usmiljenje: to je poslednje in najvišje dejanje, s katerim nam prihaja naproti Bog. Usmiljenje: to je temeljni zakon, ki biva v srcu vsakega človeka, ko z iskrenimi očmi pogleda brata, ki ga sreča na življenjski poti. Usmiljenje: to je pot, ki povezuje Boga in človeka, ker odpira srce upanju, da bomo vedno ljubljeni ne glede na meje, ki jih postavlja naš greh« (Obličje usmiljenja 2).

p. Ivan Platovnjak DJ

Pogosto imamo velike težave, kako si predstavljati Božje usmiljenje. Prežeti smo namreč z logiko daj – dam, z neusmiljeno matematično pravičnostjo, zato nam je usmiljenje nepredstavljivo, nedoumljivo. Papež Frančišek se tega zaveda. Zato pravi: »Božje usmiljenje ni nekaj namišljenega, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. Zares lahko tukaj rečemo, da gre za ljubezen ˝iz srca˝. Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, prizanesljivost in odpuščanje« (Obličje usmiljenja 6). Ko opazujem, kako starši gledajo svoje majhne otroke, se mi zdi, kot da vidim odsev pogleda nebeškega Očeta na vsakega človeka, na nas, njegove otroke. Nebeški Oče je naš resnični oče in mati. Mi smo njegovi otroci. Ni nam treba zaslužiti njegove ljubezni. Ljubi nas zato, ker smo

Mi smo njegovi otroci. Ni nam treba zaslužiti njegove ljubezni. Ljubi nas zato, ker smo njegovi. njegovi. Kakor zemeljski očetje in matere ljubijo svoje otroke, ker so njihovi in ne zato, ker so boljši kot drugi, tako nas ljubi tudi nebeški Oče. Noben običajen otrok se ne sprašuje, ali ga imata oče in mati rada. On preprosto to verjame in zaupa v njuno ljubezen. Če imata do njega normalen odnos in tudi med seboj, ni običajno, da bi ju prosil, naj ga imata rada. Če se torej sprašujemo, ali nas ima nebeški Oče rad, to ni nekaj »normalnega«. Pomeni, da ne verjamemo, da mu resnično pripadamo. S tem izražamo dvom, da je on resnično naš Oče in da nas ljubi, ker smo njegovi. V tem dvomu mislimo, da ga moramo prositi za to, da bi nas ljubil in da si moramo njegovo ljubezen zaslužiti. Prav s tem ga najbolj žalimo, ker bolj verjamemo svojemu


Družina in Življenje

13

dvomu vanj in skušnjavcu, ki nam govori, da si ne zaslužimo njegove ljubezni, kot pa njemu in njegovi Očetovski ljubezni. Največjo radost mu namreč naredimo, ko se prepustimo njegovi nežni ljubezni in mu dopustimo, da sme biti naš Oče in nam sme izkazati svojo zastonjsko ljubezen in usmiljenje.

Božje usmiljenje nikogar ne izključuje Pri razumevanju Božjega usmiljenja nam je lahko v veliko pomoč izkušnja staršev, ki učijo otroka hoditi. Kako čudovito vznemirjenje jih prevzame, ko njihov otrok napravi prvi korak. Seveda se hitro spotakne in pade. Toda starševski opogumljajoči smeh, njihove iztegnjene roke in njihov nežen dotik mu omogočijo, da hitro vstane in znova poskuša hoditi. Še z večjo ljubeznijo pristopa k nam Bog. V svojem usmiljenju nas neprenehoma dviga in uči, kako naj hodimo po njegovih poteh. Nikoli ni razočaran zaradi tolikih naših padcev. Nikdar nas ne zapusti, zavrže in obsodi. V svojem nedoumljivem usmiljenju nas vedno znova vabi, da sprejmemo njegov nežni dotik usmiljene ljubezni. Opogumlja nas, da vstanemo, dvignemo svoj pogled in gremo naprej. Od nas želi samo to, da se mu predamo in mu zaupamo, kot otroci zaupajo svojim staršem in preprosto sprejemajo iz njihovih rok vse, kar jim dajejo v svoji ljubezni do njih. To nedoumljivo Božje usmiljenje in naše dostojanstvo v njem nam na poseben način razkrije tudi življenjska zgodba očeta, ki mu je nekdo ugrabil hčerko. Nikakor ni mogel odpustiti sebi in Bogu, da se je to zgodilo. Od Boga je zahteval, da mora ugrabitelja kaznovati z večno smrtjo, pogubljenjem. Po daljšem času je imel videnje, kako ga Bog postavlja na sodni stol in mora sam soditi med svojimi otroki, ki so mu še ostali. Dva mora poslati v nebesa, dva pa v večni pekel. Oče se je nad tem zgrozil. V grozi in trepetu je prosil Boga, naj ga reši iz tega položaja, ker tega nikakor ne more narediti. Bog mu je odvrnil: »Kako da ne moreš? Saj si jim večkrat rekel, da niso za drugam kot za v pekel. Zakaj pa sedaj tega ne narediš?« Oče je še naprej in ves v grozi moledoval in prosil Boga, naj ne zahteva tega od njega, dokler se od stiske ni onesvestil. Tedaj je v sebi zaslišal glas Boga, ki mu je rekel: »Če ti ne moreš nobenega od svojih otrok poslati v večni pekel, kako lahko od mene zahtevaš, da pošljem nekatere svoje otroke v pekel?« Da, kako lahko zahtevamo od našega Očeta, da mora koga obsoditi za večno trpljenje? On je resnični Oče in

neizmerno želi, da bi bil vsak vso večnost deležen njegove ljubezni in življenja, ki ga živi on sam s Sinom in Svetim Duhom. Nobenega ne more izključiti, tudi največjega zločinca ne. Iz te ljubezni se lahko izključi le človek sam, če ni pripravljen sprejeti te njegove zastonjske ljubezni. To je težko razumeti. Celo nemogoče. Zaradi skrivnosti zla. In najbolj nas mora biti strah tega, da bi se zaprli pred Očetovo usmiljeno, zastonjsko ljubeznijo. To se lahko zgodi tudi tistemu, ki je vedno pri Očetu, pa vendar ne povsem z vsem srcem, dušo in močjo. O tem pripoveduje zgodba o starejšem sinu, ki ni hotel stopiti v očetovo veselje ob vrnitvi izgubljenega sina (Lk 15).

Usmiljenja si ne zaslužimo, prepustiti se mu moramo Pogosto imam občutek, da nočemo sprejeti te njegove zastonjske ljubezni. Zakaj? Morda zato, ker ji ne želimo postati podobni. Podzavestno čutimo, da bi potem tudi

Naša osebna vrednost temelji edino in samo v Božjem usmiljenju, ne pa na nas, na naših uspehih, naši pravičnosti in popolnosti. mi morali postati njemu podobni in tako zastonjski, kot je on. Žal si raje na vse načine prizadevamo, da bi si zaslužili usmiljenje s svojim razumevanjem izpolnjevanja njegove volje. Hočemo biti popolni, kajti potem lahko tudi mi od drugih zahtevamo, da si morajo zaslužiti našo ljubezen in usmiljenje, da morajo biti popolni. Jubilej Božjega usmiljenja pa nas vabi, da bi sprejeli zastonjsko Božje usmiljenje in postali tudi mi tako usmiljeni, kot je nebeški Oče do nas (Lk 6,36). To se bo lahko uresničilo, ko si bomo upali biti pred Bogom Očetom kakor otroci. Kdor bo namreč postal kakor otrok, bo lahko vstopil v kraljestvo Božjega usmiljenja. Naša osebna vrednost temelji edino in samo v Božjem usmiljenju, ne pa na nas, na naših uspehih, naši pravičnosti in popolnosti. Ko se prepustimo kakor otroci njegovim rokam usmiljenja, spoznamo v vsej celovitosti, da smo ljubljeni grešniki. In prav v tem je začetek naše resnične duhovne svobode in rasti ter upodabljanja po usmiljenem obličju Očeta.


Družina in Življenje

14

DUHOVNA POBUDA

USMILJENJE NA MALO DRUGAČEN NAČIN Pred kratkim me je znanka vprašala, kako naj pomaga prijateljici in njeni družini, ki se sooča s sinovo težko boleznijo. V njej sem videla pripravljenost pomagati tej družini, a ni vedela, kako. Omenila je, da večkrat ne najde besed, s katerimi bi lahko prijateljico opogumila in jo potolažila. Svetovala sem ji, da je največkrat dovolj, če jo sočutno posluša, tako da prijateljica ve, da ima nekoga, komur lahko zaupa in h komur se lahko zateče, ko ji je hudo, pri komer se lahko zjoče, spregovori in potoži o svoji stiski. Ko pa mi je omenila, da tudi skupaj molita, sem ji dala trdno zagotovilo, da že dela to, kar je potrebno.

Druženje s pridihom večnostne perspektive Večkrat kdo potoži, da ima prijatelja, ki ju nikakor ne more pripraviti do tega, da bi šla na vikend seminar ali v zakonsko skupino, zaveda pa se, kako bi to koristilo njunemu odnosu, kako bi jima pomagalo pri premagovanju zakonskih stisk in težav. Prav gotovo smo se že vsi kdaj znašli v taki ali podobni situaciji. Res je, da smo Slovenci že od nekdaj znani po skrbi za druge. Ni nam vseeno, kaj se z ljudmi, še posebej, če gre za naše bližnje, dogaja. Pravzaprav je med nami veliko usmiljenja, pa vendar se zdi, kot da smo ob stiski drugega nemočni. Glede na dejstvo, da še vedno radi drug drugega obiskujemo, se ob kavici, pecivu, narezku ali celo večerji pogovarjamo, pomislim, kako

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

bi lahko naše pogovore nadgradili, jih poglobili, usmerili in jim dali primerno težo. Ob tem razmišljanju pravzaprav pomislim, kako bi lahko našim pogovorom pridihnili večnostno perspektivo in bi tako med nami gradili odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Pravzaprav bi s poglobljenimi pogovori obenem gradili dediščino, ki bi je bili deležni tudi naši in njihovi otroci. Na ta način ne bi ostali samo pri: »Kako lepo smo se imeli!«, pač pa bi naše druženje dobilo nov pomen – preraslo bi v spoznanje: »To je to! Po tem večeru sem bogatejši za novo spoznanje. Sedaj natančno vem, kaj moram storiti, da bom najin odnos popeljal na višjo stopničko, da bo še trdnejši in boljši, da bo pripadnost med nama še močnejša.«

Ljubezen deluje V knjigi Izziv ljubezni so na prvih straneh zapisane trditve, ki me vedno znova nagovarjajo in jih prepoznavam kot absolutne resnice. In so absolutne resnice, če jaz to verjamem ali ne, in delujejo, če vem za njih ali ne. Takole je zapisano: »Ljubezen deluje. V človeškem življenju je to največji vir spodbude, polega tega pa sega veliko globlje in ima veliko bogatejši pomen, kot si večina predstavlja. Ljubezen vedno stori to, kar je najboljše za bližnje, in nas krepi za spoprijemanje z največjimi težavami. Hrepenenje po ljubezni nas spremlja od rojstva do smrti ..., v luči ljubezni osmislimo življenje. Odnosi v ljubezni postanejo smiselni. Brez nje ni dobrega zakona ...«

Danes smo priče mnogim razbitim družinam in zvezam. Brez dvoma vsako razvezo spremlja veliko trpljenje in ljudje v takih stiskah pogosto ne vedo, kako naprej. Papež Frančišek nas večkrat opominja, da smo poklicani, da to družbo prepletamo z Dobro novico, in da je prav družina tista, ki je tovarna upanja in nosilka Dobre novice. Četudi se v družinah dogajajo tudi težke stvari, naj bi bila prav družina tista, ki zdravi rane, naj bi bila kraj, kjer je doma sočutje, sprejemanje in ljubeča prisotnost ... Dobro se zavedam, da to ne pride samo po sebi.

Iz objekta v subjekt Na Sinodi o družini se je zgodil bistveni premik v razumevanju družine. Ta sedaj ni več objekt evangelizacije, pač pa naj bi vedno bolj postajala subjekt evangelizacije. Saj je prav družina nenehno v stiku s trpečimi in prav družina jim lahko prinaša novo upanje. Zakonca, ki imata za seboj »zakonsko kilometrino«, sta povabljena, da pomagata mlademu paru, ki se znajde v težavah in ne ve, kako naprej. Hvala Bogu je med nami še vedno dovolj parov, ki bi radi pomagali bližnjemu v stiski, a se bojijo, da niso primerno usposobljeni, saj se zavedajo, kako pomembna je prava beseda izrečena ob pravem času in na pravem mestu. Brez dvoma pa javno mnenje ni naklonjeno družini. Mnogi zakonci, ki zberejo pogum in iščejo pomoč, večkrat ne najdejo pomoči, ki bi družino


Družina in Življenje

15

reševala, pač pa nasvet (»pomoč«): »Če nista za skupaj, pač nista za skupaj. Bolje da gresta narazen.«

s katerimi smo tesneje povezani in bolj zaupni, in bi jim radi pomagali na njihovi zakonski poti.

Pridita k nama na kavo … … ki lahko preraste v V tem res vidim priložnost za nas mikro zakonsko skupino zakonce. Predlagam, da v sebi in med seboj sprejmeva odločitev oz. skleneva zavezo. Kakšno zavezo? Pomisliva na par, ki ga poznava ali nama ga Bog pripelje na pot, in začniva zanj moliti. Po določenem času (14 dni molitve) povabiva par »na kavo«. Mogoče na začetku najprej samo žena povabi ženo ali mož moža, temu prvemu kontaktu pa sledi pobuda, da se srečamo vsi štirje ... Zakaj sploh o tem premišljujem? Zato ker vem, da ima mnogo parov v Sloveniji izkustvo zakonske skupine. Večkrat mi kakšen par pove, kako se jima je življenje spremenilo, kako so se njuni odnosi izboljšali, odkar sta vključena v zakonsko skupino. In nehote pomislim, koliko parov poznamo zakonci, ki smo v zakonskih skupinah! Koliko parov poznamo,

Ko to premišljujem, sedim doma ob zakurjenem kaminu in opazim, kako je ogenj skoraj ugasnil, čeprav je bilo poleno še precej nezgorelo. Poleno je bilo eno samo. Ko dodam še eno poleno, ogenj ponovno zagori in plameni zajamejo obe poleni. In me prešine misel: »Kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti!« En goreč par pomaga drugemu, da zagori. In prav o tem pri DiŽ-u sanjamo že nekaj časa – v mislih imamo t. i. mikro zakonske skupine. Ko gorita dva para, skupaj pritegneta tretjega in že je tu nova zakonska skupina.

V Družina in Življenje iščemo nove poti Skupaj s sodelavci bomo pri DiŽ-u pripravili teme (smernice za pogovor), ki nam bodo pri teh prijateljskih

»Ko je minila sobota in se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in ona druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odvalil kamen ter sédel nanj.« (Mt 28,1–2)

N

aša srca so pogosto grob, poln trohnobe. Pogosto nas v življenju nekaj teži in stiska: težave, strah, greh. A svita se nov dan … Jezus je s svojim trpljenjem, ko je nase vzel naše grehe in slabosti, in vstajenjem premagal smrt! Aleluja!

T

o je vesela novica za vse nas! Sprejmimo Jezusa, ki nam prihaja naproti, da bi nam odvalil kamen s srca in bi naše srce postalo vstajenjski vrt, na katerem rastejo dobri odnosi!

V

elikonočnega veselja vam želimo in se vam obenem zahvaljujemo za vso podporo, molitveno in finančno, ki nam jo velikodušno izkazujete! Obilo blagoslova!

Hvaležni sodelavci DiŽ

srečanjih pomagale ostajati na pravi poti. In da ne bo šlo le za druženje ob kozarčku ali dveh – tega je v Sloveniji dovolj (kafiči so polni) – bomo naše pogovore raje osmislili in jim dali vsebino, ki nas bo bogatila in nam pomagala rasti v predanosti poklicu žene in moža, matere in očeta. Če na ta način pomagamo le eni družini narediti en korak k edinosti, smo ji dali »večen pečat«, ki ga bodo čutile naslednje generacije. Z veseljem se odpovedujem tarnanju nad krutimi razmerami v družbi. Zame je pomembneje iskati nove poti in nove načine, kako priti do novega upanja in novega življenja. Če se vam bodo ob branju tega premišljevanja porodile ideje in pobude, kakšne teme bi vi želeli obdelati v mikro zakonskih skupinah, bomo veseli, če nam jih boste kako posredovali. Sama sem globoko prepričana, da so takšna dejanja prava dejanja usmiljenja. Posledice takšnih dejanj bodo srečni zakonci, ki bodo ob svojem času sami z veseljem ustvarili svoje družine.


Družina in Življenje

16

STARŠEVSTVO

USMILJENA ALI NEUSMILJENA MAMA? »Je lahko mama neusmiljena?«, bi se morda kdo vprašal. Moj odgovor, odgovor mame, je pritrdilen. Žal. Če bi bili ljudje brez greha, Jezusu ne bi bilo treba na križ, kajne. In verjemite mi, da to priznanje ni lahko.

stran tehtnice gre slabo, to, kar v meni prebuja jezo, zavist …, spodbuja slaba nagnjenja in dejanja, kar me oddaljuje od Boga. Moje srce zatrepeta v spoznanju moje slabotnosti, kadar se tehtnica prehitro nagiba k tlom na »slabi« strani. Če sem iskrena, hitro spoznam, kako strma pot me še čaka v nebo. Na tak način sem poskušala na tehtnico

Kljub trudu, ki mu včasih sledim z zavzetostjo maratonke, drugič pa me na tla zabriše že drobna sapica, sem velikokrat tista, ki primem bič v svoje roke ali s kladivom udarim po žeblju. Spoznanje boli. Kaj poreče Jezus? Zadnje čase si večkrat predstavljam tehtnico. Tisto starinsko – na »kvihte«. V

Ni potrebno, da so dela usmiljenja velika, opazna dejanja. Že majhna, drobna so odsev usmiljenega Očeta, kot so kapljice vode odsev življenja.

mislih presojam svoja dejanja in razmišljam, kako nanje gleda Bog. Na eno stran tako stavim tisto, kar je dobro, Bogu po volji, kar bogati mene in druge, množi ljubezen, krepi mojo vero, vrednote … Na drugo

Sočutje ne dobi svojega epiloga v usmiljenju, ki bi se šele v odnosu do otroka v tej situaciji razbohotilo v vsej svoji lepoti, po njem bi med naju vstopal sam Bog. Še en primer mi prihaja na misel. Otroka opozarjam, naj bo previden ob reki v bližini, potem pa prihlača domov, moker do pasu, z vodo v škornjih, tožeč, kako se je prestrašil in kako ga zebe. V meni pa se odvijejo vsi možni scenariji, kaj bi se vse lahko slabega zgodilo, ko mu je zdrsnilo ob vodi. Moj odziv je seveda vse prej kot usmiljen.

Drobna dela usmiljenja v družini

postavljati svoja dejanja usmiljenja in neusmiljenja. Razmišljala sem o sočutju, tistem sočutju, ki kot voda napije suh pesek, da iz njega požene čudoviti cvet usmiljenja. Na misel mi je prišel trenutek, ko kateri od mojih otrok prinese iz šole slabo oceno. V meni se zbudi sočutje – kot ptica bi ga skrila pod svojo perut in mu šepetala opogumljajoče besede, da bi za oblaki ugledal sončne žarke. Se v resnici to tudi zgodi? Se, vendar le takrat, ko ne podležem razmišljanju tega sveta. Ko v mislih ne začnem mleti, kako se ni dovolj potrudil, o neuspehu, posledicah, iskanju krivca …Ob tem moje srce otrdi, v tistem trenutku izgubljam sebe in otroka.

Življenje me ves čas postavlja pred izbiro – ali bo moj odnos do nekoga odnos usmiljenja ali ne? Odločitve tlakujejo pot prihodnjim odločitvam. Več kot jih je, bolj trdna je pot. Saj ni potrebno, da so dela usmiljenja velika, opazna dejanja. Že majhna, drobna so odsev usmiljenega Očeta, kot so kapljice vode odsev življenja. In v družini je priložnosti za take odnose največ. To so besede mame, ki se trudi biti bolj usmiljena, enkrat bolj zavzeto, drugič manj. Mame, ki s solzami v očeh prebira Božjo besedo, ki spet seže v globine njenega srca in ga napolni z neizmerno hvaležnostjo in upanjem: »Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jak 2, 13). Alenka B.


Družina in Življenje

17

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

27 PREDLOGOV ZA IZKAZOVANJE USMILJENJA Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,11-13) Bog, ki je usmiljen, si želi našega usmiljenja. Tukaj je 27 predlogov, kako biti usmiljen tudi v svetem letu. Vsak teden naključno izberite enega od njih in ga v tistem tednu uresničujte. ŠŠ Izogibajte se sarkazmu; ta je nasprotje usmiljenja: »Postavi, Gospod, stražo k mojim ustom, čuvaj vrata mojih ustnic!« (Ps 141,3) ŠŠ Znebite se odvečnih stvari: delite jih s tistimi, ki jih potrebujejo. ŠŠ Pokličite nekoga, ki je osamljen, tudi če veste, zakaj je osamljen. Še posebej, če to veste. ŠŠ Nekomu napišite pismo s prošnjo za odpuščanje. Če ga ne morete odposlati, ga pokropite z blagoslovljeno vodo, prosite Jezusa, naj se usmili vaju obeh, in nato pismo sežgite ali zakopljite. ŠŠ Naučite se tole molitev: »Ljubi Bog, blagoslovi (ime osebe, ki vam gre »na živce«) in bodi usmiljen z menoj!« ŠŠ Naredite nekaj prijaznega in koristnega za človeka, s katerim se ne razumete najbolje ali vam je storil krivico. ŠŠ Mašni dar namenite za žive ljudi: prijatelje in družinske člane, celo tujce, o katerih berete ali slišite, da preživljajo težke čase. ŠŠ Bodite velikodušni in dopustite ljudem, da vam pomagajo; ljudje potrebujejo občutek, da so koristni. ŠŠ V molitvi si vzemite čas in premišljujte o dobrih lastnostih nekoga, ki ga težko sprejemate. Enako storite za svoje domače. ŠŠ Pošljite vizitko, šopek rož, darilce ali sporočilo nekomu, ki je pred pol leta izgubil bližnjega. V tem času se večina ljudi ne spomni več na njegovo žalost. ŠŠ Ponudite se za varuško zaposleni mamici, da si bo lahko vzela par ur samo zase. ŠŠ Držite. Jezik. Za. Zobmi.

ŠŠ Če s kom delite posladek, vzemite manjši kos. ŠŠ Naučite se 14 telesnih in duhovnih del usmiljenja ter svojim otrokom pokažite, kaj pomenijo. ŠŠ Spomnite se trenutka, ko vam je nekdo brezpogojno verjel, in to tudi vi storite svojemu bližnjemu. ŠŠ Odložite telefon in bližnjemu resnično prisluhnite. Tako, da mu gledate v oči. ŠŠ Odlomek za odlomkom vse leto prebirajte apostolsko pismo Janeza Pavla II. Dives in misericordia (O Božjem usmiljenju). ŠŠ Pripravite kratek obred ob koncu vsakega dne, v katerem boste prosili (in podelili) odpuščanja vsem, s katerimi živite. »… sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4,26). ŠŠ Med potjo na delo ali z dela molite Rožni venec Božjega usmiljenja. ŠŠ Uredite si dnevnik hvaležnosti za svojega zakonca in vanj vpisujte drobne stvari, za katere ste mu hvaležni. Ugriznite se v jezik in v dnevnik nekaj zapišite (ali pa vsaj kaj preberite iz njega) tudi takrat, ko ga boste v trenutku obupa želeli kritizirati. ŠŠ Naučite se vsak večer opravljati ignacijanski eksamen. Če se bomo vsak večer spomnili Božjega usmiljenja, nam bo to v pomoč, da bomo lažje usmiljeni tudi sami. ŠŠ Prosite Svetega Duha, naj mrmra namesto vas, kadar se ne morete pripraviti do tega, da bi molili za nekoga, ki vas je ranil. ŠŠ Kadar se pogovor zasuka v »temno radost« opravljanja, pomagajte spremeniti temo pogovora. ŠŠ Če nekomu, ki ga poznate, primanjkuje vere, mu podelite svojo – povejte mu, kako je Jezus spremenil vaše življenje. ŠŠ Plačajte parkirnino za voznika v avtu za vami. ŠŠ Občasno prebirajte besedila upokojenega papeža Benedikta XVI., ki ga mnogi ne marajo. Presenečeni boste. ŠŠ Vsak dan molite za duše v vicah. Molite za svoje rajne. Vir: www.aleteia.org


Družina in Življenje

18

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

BILA SEM »BEGUNKA« OZ. IZGUBLJENA MALA DEKLICA Kot otrok sem bila »begunka«. Nisem zbežala iz domovine pred nevarnostjo, zbežala sem iz svojega drugega doma (prvi je bil, ko sta bila mama in oče skupaj) svoji materi in očimu. Kdaj, zakaj, kako? Med počitnicami, na prehodu iz tretjega v četrti razred, v starosti približno 10 let. Zgodnja dekliška puberteta ali le takratni večji upor male deklice? Še danes ne vem, kaj mi je takrat šinilo v glavo, da sem se usedla na kolo in odkolesarila k sestri in očetu, če sem prav izračunala, približno slabih deset kilometrov stran. Morda tiči vzrok mojega upora mami v tem, da me ni slišala ali pa me vsaj poskušala slišati. In jaz ji kot mala ranjena deklica nisem znala prisluhniti, sprejeti kritike in nasvetov. Me je mar bolelo to, da sem

dobila očima in polbratca, s pravo sestro pa od selitve v drugem razredu osnovne šole nisem živela skupaj v družini kot družina? Me je preveč bolelo to, da sta se starša ločila pri mojih šestih letih? Da se nista borila za obstoj družine? Da se nista slišala in si v svojih stiskah pomagala? Ne spomnim se, ali smo se o ločitvi sploh kdaj pogovarjali. Čez nekaj časa so me nekega večera odpeljali nazaj k mami, ker sem bila preveč težaven otrok. Sem imela pravico odločati? Najbrž ne. Spomini bolijo in sedaj, ko imam svojo družino, se trudim za njen obstoj. V svoji mali in veliki deklici vidim sebe. Mala deklica pravi, da naj se ati in mami nikoli več ne skregata, velika želi biti slišana na pravi način, ki ga moram še odkriti. Obe pa si želita imeti svoj prostor pod soncem, kot sem si ga od nekdaj želela tudi jaz. Tu je še naš mali veliki fant, ki mi že kaže svojo pot. Pretresel me je zapis na internetu, ko si je ena mlada mamica vzela življenje. Stiska. Huda nemoč. Nisem je poznala, a me ne pusti hladne. Dva otroka – fantek in punčka. Komentar, da mamice ne bosta imela ob sebi na valeti, maturantskem plesu. Na nek

način tudi jaz svoje mamice nisem imela ob sebi na svojem maturantskem plesu, tudi očeta ob takih dogodkih (valeta, maturantski ples) ni bilo ob meni. Ob pogledu na slike tistega časa me kar zmrazi. Njena bolezen. Depresija? Njene prave diagnoze še danes pravzaprav ne poznam. Tudi to je bila tema, o kateri mi nihče ni nič povedal (razen, kar sem sama kasneje prebrala in se pogovorila s prijateljico). Po šoli sem hodila čez dolg travnik k njej na obisk v psihiatrično bolnišnico. Vsaka težka stvar nam v življenju pusti globoke rane. Bolj ko jih tlačimo, bolj tonemo v svoje žalostne globine. O vsakem problemu se je treba pogovoriti, spregovoriti, poiskati pravo rešitev. Otrokom povedati, kaj se dogaja, da bodo slišani, razumljeni.

Leto usmiljenja me vabi: Odpustiti vsem, ki so me (nas) v življenju prizadeli. »Sporočilo, ki ga prinaša (sveta Jožefine Bakhita) v današnji svet, je dragoceno: odpustiti vsem, tudi tistim, ki so nas prizadeli, saj Bog ljubi tudi njih, ki so ne le grešniki, ampak obenem žrtve lastnega greha. Sveta Bakhita nas uči, da moramo Boga iskati in se ne smemo zadovoljiti le z zunanjimi izrazi vere, temveč odriniti na globoko. Šele v Bogu bomo našli popolno izpolnitev hrepenenja, ki ga čuti vsaka duša.« Branka P.


Družina in Življenje

19

Kamenčki v mozaiku življenja

VSE MOJE JE TVOJE

Zadnje čase zelo veliko slišim, berem, razmišljam o Božjem usmiljenju. In se čudim … Čudim se tej veličini, tej brezmejnosti in brezpogojnosti usmiljenja in Božji ljubezni. Težko je to doumeti. Ko sva po nedeljski maši z možem kramljala o usmiljenemu očetu iz evangelija in pridigi na to temo, je bilo zanimivo, kako sva oba pristopila z različnih zornih kotov. Mož je razmišljal o človeški in Božji logiki. Kako na primer je človeško gledano to, da oče brezpogojno sprejme sina, ki je s svojim razuzdanim življenjem zapravil vse očetovo imetje, in mu potem priredi gostijo, res nepošteno do drugega sina, ki očetu služi že vse svoje življenje. Zakaj res njemu nikoli ni priredil takšne gostije … Ja, očetova oz. Božja logika je tu povsem drugačna. Mene pa so nagovorile očetove besede drugemu sinu, ki ugovarja njegovemu ravnanju: »Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje« (LK 15,31). Naš gospod župnik je evangelij v pridigi še podkrepil s primeri iz praktičnega življenja v smislu, kako včasih kristjani nismo dovolj strpni in usmiljeni do tistih ljudi, ki se nam kasneje pridružijo oz. se po mnogih letih življenja brez Boga vrnejo v Očetovo hišo. Sama se osebno teh vrnitev

vedno razveselim. Sem pa v preteklosti kdaj pa kdaj stopila pred Gospoda in ga užaljeno spraševala, zakaj imajo tisti, ki kasneje vstopajo v Očetovo hišo, pogosto res močna izkustva vere, meni, ki se mu dajem (vsaj jaz tako mislim) ves čas na razpolago, pa ne nameni vsaj kdaj pa kdaj kakšnega globljega spoznanja, izkustva, kakšnega konkretnega nagiba, da bi ga začutila, da bi vedela, da me sliši, uslišuje … Jaz užaljena odgovorim: »Ja, toliko let ti služim, pa mi ne privoščiš kozliča …« (prim. Lk15,27) In On mi odgovarja: »Hči, ti si vedno pri meni in kar je moje je tvoje ... (prim. Lk 15,31). In kaj še hočem? Si lahko želim še kaj več? In kje je moje usmiljenje? Moja usmiljena ljubezen? No, dejstvo je, da me je Gospod pred časom vodil skozi neko življenjsko preizkušnjo, med katero so mi takšna vprašanja pogosto rojila po glavi. V tej preizkušnji me je učil in vzgajal v popolnem zaupanju vanj. In če zdaj pobrskam po spominu, ugotovim, da je bila ta Gospodova šola uspešna. Sem še kar sprejemljiv »drugi sin«, trenutno brez takšnih nepotrebno užaljenih vprašanj J Ja, ko razmišljam dalje o sebi in temu, kako in koliko znam biti usmiljena jaz? Kako znam biti v vlogi usmiljenega in brezpogojno ljubečega očeta? U, koliko pogojev postavljam. Prva žrtev tega mojega pogojevanja je

gotovo vedno moj mož. Ko je pred kratkim v najinem odnosu vladalo neko napeto vzdušje, je moje usmiljenje stalo na koncu vrste, pred njo pa nič koliko postavljenih pogojev, ki se jih zdaj niti več ne spominjam. V bistvu se tudi izvora teh napetosti oz. vzroka prepira sploh več ne spominjam. Vem pa, da je moja molitev bila videti nekako takole: »Gospod, ti si si naju zamislil v tej vlogi. Naredi kaj.« Ja, in je. V moji glavi je naredil en konkreten preobrat. Popolnoma proti svoji volji sem sprejela odločitev, da želim biti dobra, ljubeča in usmiljena žena. Sem si rekla: »LJUBEZEN JE ODLOČITEV, mar ne?« Ob najini obletnici poroke sem nama zorganizirala randi, ki se je iz celega popoldneva zavlekel v pozne večerne ure. Imela sva se krasno. Zamer prejšnjega dne se nisva več spominjala. V nama so se spet naselili veselje, mir in brezpogojna ljubezen drug do drugega. Pa se zdaj sprašujem, kaj nama je bilo res tega treba (kot že tolikokrat poprej)? Zakaj si včasih znamo tako zakomplicirati življenje, ko pa je vse skupaj lahko tako lepo in enostavno? Da le gremo preko sebe in preprosto LJUBIMO. Brezpogojno kot usmiljeni oče. In da si tudi v partnerskih odnosih večkrat iskreno zaželimo: »VSE MOJE JE TVOJE.« Mojca


Družina in Življenje

20

PRIPOROČAMO V BRANJE Molitve ob različnih osebnih potrebah in ob ljudskih pobožnostih (Joži Kališnik, Samozaložba, 2015) Joži Kališnik, globoko verujoča legenda slovenske narodnozabavne glasbe, je pripravila čudovito zbirko molitev. Namenjena je verujočim kristjanom ob različnih pobožnostih in življenjskih okoliščinah kot opora in spodbuda za okrepitev duhovnega življenja in za različne priložnosti: za osebno rabo, za »dušo privezat«, za notranje veselje, za dobro uporabljen čas, za lepšo prihodnost, za srečno življenje, za srčno kulturo, za dušni mir. Knjigo lahko naročite na tel. št.: 041 685 350 Cena: 7 €

V drami odrešenja (David Spriggs, Mike Simmonds, Svetopisemska družba Slovenije, 2016) Knjižica prinaša kratek pregled celotnega Svetega pisma. Z njeno pomočjo vam bo Sveto pismo postalo bolj domače, obenem pa ne boste videli le, v katero zbirko svetopisemskih knjig spada posamezna knjiga, temveč boste razumeli, kako se vključuje v zgodbo, ki se odvija v Svetem pismu kot celoti. Gre za »dramo« v petih dejanjih, v kateri zadnji prizor manjka – ta pa je pripravljen za vsakega od nas, poklicani smo namreč k »zvesti improvizaciji«. Raziskave namreč kažejo, da mnogim manjka pregled nad Svetim pismom. Kadar ga beremo sami ali slišimo branje odlomkov v cerkvi, se nam lahko zgodi, da se nenadoma znajdemo v popolnoma neznanem okolju. Ne vemo za navade in zgodovino ljudstev okrog nas, niti nimamo veliko pojma o tem, kje se nahajamo ali v katero smer smo krenili. Namen te knjige je, da bi ljudi reševala iz kroničnega pomanjkanja orientacije. Knjižica, ki jo je prevedel prof. Marijan Peklaj, je uporabna vsaj na tri načine: v majhni skupini, za osebno branje ali kot priročnik. Vsebina je razdeljena na šest poglavij oz. »srečanj«. Na koncu vsakega so vprašanja in napotki za delo v skupini oziroma za osebno premišljevanje. Zraven je tudi seznam ključnih svetopisemskih odlomkov, ki naj bi jih prebrali. Udeleženci se bodo tako dodobra seznanili tudi z glavnimi bibličnimi besedili. Cena: 5 €

Kako biti srečen z 1, 2, 3 … otroki (Rosa Pich-Aguilera Roca, Družina, 2016) »Kako ti to uspe? Kako skuhaš kosilo za toliko ljudi, kako opereš perilo? Kako je mogoče, da imate v hiši mir za učenje, kdaj najdete čas za zabavo? Kaj je vaša skrivnost?« Na teh straneh Rosa Pich, mati 18 otrok, zaposlena za polovični delovni čas, odkriva, kako je mogoče biti srečen z 1,2,3 … ali 18 otroki kakor ona in se pri tem imenitno zabavati. S številnimi anekdotami in zabavnimi pripetljaji, v katerih v glavnih vlogah nastopajo njeni otroci, mož, prijatelji in drugi, nam pripoveduje o vsakodnevnem življenju, o izzivih, s katerimi se srečujejo, in o prekrasni pustolovščini, ki jo predstavlja njihovo družinsko življenje. Pichovi so družina z največ šoloobveznimi otroki v Španiji, morda celo v Evropi. BBC je o njih posnel dokumentarec z naslovom Največja družina na svetu. Pogosto se pojavljajo tudi v španskih medijih.


Družina in Življenje

21

Počitnikujte z DiŽ-em 1. možnost: Počitnikovanje v Life centru v Crikvenici. Kot smo obveščali že lani J, je letos med 24. 6. in 1. 7. možnost družinskega počitnikovanja, kjer vam je na voljo polni penzion (nič kuhanja, juhej!) in bivanje, ne bo pa pripravljenega nobenega programa. CENIK – polni penzion, na dan ŠŠ odrasli 28,00 € ŠŠ mladi 13–18 let 23,00 € ŠŠ otroci 8–13 let 19,00 € ŠŠ otroci 3–8 let 13,00 € Interna prijavnica je na voljo na naslednji povezavi: http://tinyurl.com/j235sj9

S tem počitnikovanjem želimo le priskočiti na pomoč vam in vam omogočiti ugodno preživet dopust ob morju, obenem pa želimo g. Davidu in njegovi ekipi pomagati zapolniti prazen termin, saj nam oni na nadaljevalnih seminarjih vseskozi stojijo ob strani …

2. možnost: Pojavlja se možnost drugega termina Duhovnega tedna za družine v Veržeju. Kot vsako leto je namreč tudi letos naš primarni termin polno rezerviran že sedaj v januarju. Zato smo se odločili, da letos ponovno poskusimo, če se vas bo dovolj odločilo pridružiti terminu, ki bo od petka, 29. julija, do petka, 5. avgusta 2016. Gosta za oba tedna bosta Karel Gržan in Mojca Belcl Magdič (spregovorila nam bo o nevarnostih teorije spola in teologiji telesa za mladostnike). CENIK – polni penzion, na teden Odrasli otroci od 6 do 16 let otroci mlajši od 6 let Kotizacija: družina

SOBA 180,00 90,00 0,00 140,00

ZEMLJANKA 105,00 70,00 0,00 140,00


Družina in Življenje

22

DELOVANJE DRUŠTVA

NADALJEVALNI SEMINAR »LJUBITI, KAKOR LJUBI BOG« Človek, ki ve, od kod prihaja in kam gre, ni izgubljen. Sveti Janez Pavel II. nam je v svojem življenjskem delu, ki je v nekem smislu spolna kontrarevolucija, razložil smisel našega bivanja. Želel je človeku, ki se izgublja sredi tega zmedenega sveta, pokazati pot k Očetu. To je storil tako, da nam je osvetlil Božji namen in Božjo zamisel o človeku in njegovem bivanju. Povedal nam je, da smo ljudje v vidnem svetu edine osebe in imamo posebno poslanstvo, ki nam ga je zaupal naš Stvarnik: ne le da smo ustvarjeni po Božji podobi in smo zato »odsev Boga«, pač pa smo tudi nosilci te Božje podobe – midva, mož in žena, ki sva si pred Bogom in pričami obljubila zvestobo v sreči in nesreči, sva nosilca Božje podobe. Kako vzvišeno poslanstvo!

Čudovita spoznanja v čudovitem okolju Kakih štirideset parov iz vse Slovenije se nas je v začetku marca zbralo v Life centru v Crikvenici, da bi prisluhnili sporočilu svetega Janeza Pavla II., ki sta nam ga predstavila Vilma in Dani. Že dejstvo, da smo se na vikend seminarju zbrali možje in žene, ki nam ni vseeno, kam plovejo naše zakonske barke, ki želimo graditi naše medsebojne odnose in to zavedanje prenašati na svoje otroke, nas je opogumljalo.

Nekaj izjav udeležencev vikend seminarja: ŠŠ Na tem seminarju sva spet ugotovila, da sva kljub pripravi na zakon in dolgotrajni vključenosti v zakonske skupine naredila že marsikaj narobe. A hkrati z veseljem opažava, da nikoli ni prepozno – začeti se ukvarjati s teologijo telesa, spoznavati Božji načrt in Božja navodila. Veva, da je Jezus z nama na poti in da nama ponuja svojo roko. Na seminarjih Sv. Duh deluje prav posebej močno, četudi zaradi kašne človeške

slabosti trmasto vztrajamo pri svojem. Spone sebičnosti odpadajo same od sebe. Milena in Matej ŠŠ Seminar mi je zelo razširil obzorje razumevanja moje ljubezni do moje žene. Zelo me je nagovoril stavek, da je evangelij, ki ga midva piševa s svojim življenjem, mogoče edini evangelij, ki ga bo kdo prebral. Boštjan ŠŠ Tudi tokrat ste presenečali. Preprost šopek, lepši od vsakega


Družina in Življenje

23

kupljenega, tortica, kozarček vinčka, ples ob Avsenikovih melodijah (Slavku se je moralo smejati v nebesih) … Imela sva se lepo kot že dolgo ne. Miha

in pokaže novo pot, ki je prej ni bilo oz. zanjo nismo vedeli. Prepričan sem, da smo ta vikend bili priče setvi, ki bo obrodila veliko sadov. Vasja

ŠŠ Nisva pričakovala, da je teologija telesa tako bistvena za naše življenje in najin zakon. Všeč nam je bila organizacija, da smo vse delali po urniku, predvsem pa nama je bila všeč nova vsebina in nova spoznanja o našem telesu in pomenu zakonske zveze. Popolnoma nova ugotovitev za naju je zagotovo tudi to, da je pokazatelj duhovnosti zakonskega para njuna edinost. Na zakon sva začela gledati kot na privilegij.

ŠŠ Želim si, da bi to, kar sva slišala midva, slišalo čim več zakoncev, najinih prijateljev, predvsem pa najini otroci. Ljudje okoli naju morajo videti, kako lepo je biti poročen, videti, da nisva »zmešana«, če se po 24 letih zakona še vedno drživa za roke in se imava rada. Lucija

Marko in Andreja ŠŠ Ko človek danes gleda in opazuje dogajanje okoli sebe, obupan pomisli, da je že vse izgubljeno in zapisano propadu, vendar vedno vmes poseže Bog s svojo veličino

ŠŠ Tema je res čudovita. Bogu sem hvaležna za sv. Janeza Pavla II., da je tako jasno spregovoril o spolnosti. Doma nam je bila spolnost predstavljena kot nujni del zakonskega življenja, zdaj pa vem, da je spolnost sama po sebi nekaj čudovito lepega. Marta

ŠŠ Vzgojena sem bila v prepričanju, da je telo slabo, grdo. Še posebej spolnost. Dobra novica o spolnosti pa mi daje dodatno potrditev, da je Bog Stvarnik vsega, tudi spolnosti. Te misli so resnica, ki mi bo v spodbudo in ozdravljenje. Jana ŠŠ Kot vedno je bil tudi ta seminar bogat, lepo pripravljen, s številnimi konkretnimi primeri iz življenja, z vmesnimi šalami, ki zadevo popestrijo in poskrbijo za smeh, ter seveda s prisotnostjo Božje – duhovne – komponente, brez katere ni življenja. Seminar so duhovne vaje, ki nam napolnijo baterije, nas približajo Bogu in v nas osvežijo zavedanje o Božjem življenju v nas. Urška


Družina in Življenje

24

DELOVANJE DRUŠTVA NADALJEVALJNI SEMINAR

»V LJUBEZNI NI STRAHU« Veržej, februar 2016 Kaj mi zares pomeni varnost in zavedanje, da sem ljubljen in varen v Očetovem naročju? Koliko se zavedam svojih strahov in kaj v meni povzročajo tista nadležna vprašanja: »Kaj pa če …?« O tem in še marsičem smo se pogovarjali v Veržeju. Predvsem pa smo poskušali stopiti korak globlje v območje Ljubezni – saj le popolna Ljubezen strah prežene (1 Jn 4,8). In to je pot rešitve, pot osvoboditve pred nadležnim strahom, ki nas včasih kar ohromi (»Nas je tako strah, da nam od strahu zaledeni kri v žilah,« pravi ljudska modrost.). Sam zakon nas ne obvaruje strahu. Če nič drugega, nas je, če nam gre vse dobro, strah, da bo dobro slej ko prej minilo in potem bodo prišle nadloge in nesreče. Pa nam pride nasproti naš ljubeči Oče in nas venomer hrabri, tolaži in nam vliva poguma: »Nikar se ne boj, kajti jaz sem s teboj!« (1 Mz 26,24)

Kaj so povedali udeleženci seminarja: ŠŠ V zakonu je vsake toliko časa potreben remont. Na vikend seminarju sva »nabavila« nadomestne dele in upava, da bo najin zakon po tej prenovi z Božjo pomočjo dobro deloval. Betka in Matjaž

ŠŠ Lahko rečem, da sva na tem seminarju po dolgem času z Božjo pomočjo prekinila s plesom strahu. Moje serce se je napolnilo z mirom – vanj je vstopila Božja ljubezen. Verjamem, da bo v mojem srcu sedaj zakraljeval ples ljubezni, saj mi bo pri tem pomagal moj mož. Štefka ŠŠ Spet nam je bilo lepo in razkošno. Vredno se je truditi v to smer, se usposabljati, preobražati svoj um, da bomo zakonci znali prav »plesati« v želji, da z Božjo pomočjo v deželi živih skupaj dočakamo starost in svojih otrok otroke. Roman ŠŠ Dobila (utrdila) sva vedenja, da si bolečin ne prizadevava namerno, da je v ozadju strah, ki ga lahko vedno znova izročava Jezusu. Predvsem pa, da je z Božjo

pomočjo dovolj eden od naju, da začne spreminjati ples strahu v ples ljubezni. Sabina in Stanko ŠŠ Imela sva priložnost, da sva prepoznala svojo ranjenost, da sva si zaupala svoje strahove. Hočeva si zaupati še naprej. Hočeva presegati najine spore in se zavedati, da naju Bog zmeraj spremlja s svojo pomočjo in varstvom. Predvsem pa hočeva biti hvaležna za ta trenutek. Božjemu usmiljenju izročava najino preteklost, Božji previdnosti pa prihodnost najinega zakona in najine družine. Tomaž ŠŠ Prijetno, globoko, uporabno … Prejela sem smernice za delovanje v moji družini in za reševanje najinih sporov (Kako iz plesa strahu v ples ljubezni!). Sklep: še bolj bom v težkih trenutkih v


Družina in Življenje

25

svoje življenje vabila Jezusa in živela sedanjost. Mateja ŠŠ Na seminarju sva ponovno doživela obilje Božje milosti in ljubezni. Hvala vam za vsa pričevanja, srečanja in pozornosti. Pa dajmo, ponesimo Kristusa svetu – v naše domove, naše službe, v naš vsakdan! Andreja ŠŠ Na takem seminarju se vedno znova zavem, kako malo poznam temelje naše vere. Po seminarju odhajam nazaj v vsakdan navdušen. Jože ŠŠ Na seminarju sem s pomočjo Božje besede, ki nam je bila predstavljena, spoznala, da se nam res ni treba ničesar bati. Zavedam se, da sem Božji otrok in moj usmiljeni Oče od mene ne zahteva

groznih stvari, ki jim ne bi bila kos. Njegovo naročje je odprto in me vedno pričakuje. »Ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj!« (Ps 23) Marta ŠŠ Vikend seminar za zakonce je nekaj najboljšega in najbolj dragocenega, kar se ti lahko v življenju zgodi. To pomeni: odriniti na globoko ..., ozavestiti, osmisliti in ovrednotiti svoje življenje ..., odkriti svoje napake in pomanjkljivosti, ki jih marsikdaj nevede delamo vsak dan. Pa še več: dobimo smer, pot in način, kako naprej in kako premagati ovire. Janez ŠŠ Seminar je čista desetka. Organizacija 100 %, hrana in nastanitev – odlični, duhovnik Peter – fenomenalen, duhovno močan in hkrati preprost. Hvala, Vilma in Dani, da nam omogočata, da

pari z vama odrinemo na globoko. Sta kot vino – z leti postajata »žlahtnejša«. Roman ŠŠ Najbolj me je nagovorila iskrenost in ranljivost voditeljev. Kar čutiti je, da je to delo navdihnjeno od Svetega Duha. Teme so dobre in globoke, pa tudi dovolj praktične in konkretno dodelane. Petra ŠŠ Hvala vam, da ste nama na pot pripeljali Malo Terezijo, ki bo na najin zakon svetila z Božjo močjo in ljubeznijo. Hvala vam, da ste najine oči obrnili navzgor v večnost ter hkrati na dragocenost sedanjega trenutka – tukaj in zdaj. Mojca in Gregor


Družina in Življenje

26

DELOVANJE DRUŠTVA

SEMINAR:

NAJIN ODNOS, NAJINA PRILOŽNOST V nedeljo, 10. 1. 2016, je v Elizabetinem domu v Slovenj Gradcu potekal seminar Najin odnos, najina priložnost, ki sta ga vodila Dani in Vilma Siter.

Dani in Vilma Siter sta na seminarju poglobljeno, iskrivo in odkrito predstavila, kako okrepiti svojo vero, ki pomembno pripomore tudi k prenovitvi najinega zakonskega odnosa. Spregovorila sta o poroki, ki pomeni zavezo, in dobrem zakonskem

odnosu, katerega glavni značilnosti sta stanovitna zvestoba in predanost. Pri gradnji zakonskega odnosa je pomembno tudi razumevanje moške in ženske narave, saj se lahko tako (vsaj včasih) izognemo prepirom oz. se lahko nasmejimo ob našem različnem razumevanju stvari. Že stavek »Nimam kaj za obleči.« je pri možeh in ženah različno interpretiran. Smeh v dvorani je trditev zagotovo podkrepil. Opozorila sta na odtujenost, ki se hitro prikrade med zakonca, ko se trudita loviti ravnotežje med službo, družino in dnevnimi obveznostmi. Zato so toliko bolj pomembni trenutki v dvoje in pogovor, po katerem se lahko zakonca zopet povežeta. Omenila sta jezo, ki je naravno čustvo, vendar jo je treba prepoznati in obvladovati. Seminar sta zaključila z mislijo: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.« Zahvaljujemo se Daniju in Vilmi Siter za odlično izveden seminar, Urškini zakonski skupini za organizacijo seminarja ter duhovniku Simonu Potniku za spodbudo in oporo. Veronika Mravljak Andoljšek Foto: Vanja in Marko Kocuvan


Družina in Življenje

27

OSTAJAM PRI TEBI

Že zdavnaj bi odšel od Tebe, saj si včasih naporen in zahteven, brez posluha in brez občutka za naše zemeljske radosti in cilje. Že zdavnaj bi odšel od Tebe, saj so še druge ponudbe in možnosti, še drugi učitelji in knjige, še druge religije, nauki in občestva. Že zdavnaj bi odšel od Tebe, saj so tudi okoli Tebe farizeji, tudi k Tebi so se prislinili čistuni, tudi v tvoji senci se redijo karieristi. Že zdavnaj bi odšel od Tebe, saj tudi Ti vselej ne uslišiš, me pustiš bloditi v temi in se plaziti nemočnemu po blatu. Že zdavnaj bi odšel od Tebe, toda nihče drug ni umrl zame, nihče drug se mi ne daje v hrano, nihče mi še ni tolikokrat odpustil; Ti ne trguješ za ljubezen in resnico, Ti nisi teorija in ne metoda, Ti nočeš biti tableta in ne recept, Ti se ne oziraš na ankete ... Preprosto: Ti si pri meni, Ti si vedno z menoj, zato nimam izbire: ostajam pri Tebi! p. Pavle Jakop


Družina in Življenje

28

MOJ POGLED NA …

RANJENOST V ZAKONU Nekaj mojih misli ob poslušanju govora kardinala Tagleja na Svetovnem srečanju družin septembra 2015 v Philadelphii. Večkrat sem se oz. sva se že spraševala, zakaj se nama venomer dogaja isto. Trudiva se, naredila bi vse, da do tega ne bi prišlo, pa se spet zgodi, da se bolj ali manj globoko prizadeneva. Zakaj pa se sosedova lahko tako dobro razumeta, če pa se, predpostavljam, celo manj trudita kot midva? Ali pa ona znanca … Zakaj? Primerov za nevoščljivost in pestovanje svoje bolečine lahko najdem na vsakem koraku.

Najprej lahko ugotovim, da me je po že skoraj 30 letih zakona kar strah, da se bo in kdaj se bo to spet zgodilo. Toliko sem se trudil in se še, da do tega ne bi več prihajalo, da sem že kar obupal in se samo še prepustil strahu. Kdaj bo spet izbruhnil nov nesporazum, novo nesoglasje, kdaj bo v srce znova zarezala samo za sekundo prehitro izrečena beseda, kdaj bo mojo ženo vrgla s tira misel, zrastla znotraj mojega miselnega koncepta, ki pa ima v sistemu njene logike povsem nek drug pomen? In tu mi je predavanje kardinala Tagleja v prvo tolažbo. To, kar se nama dogaja, je najbolj naravna stvar, ko si dva želita biti res blizu. Povsem naravno in normalno. Če dva živita kilometre narazen, se težko zadeneta celo s topovi, v intimni

bližini pa rani in boli že nerodno uporabljena bucika. Imam občutek, da sodobna družinska in zakonska terapevtska in svetovalna znanost dela vse, da bi človeka, ki stopa v intimen odnos, obvarovala pred bolečino. In pravzaprav edini način po tej logiki je, da človek ohrani del svojega sveta samo zase in ga ne deli niti z ženo, z najbližjim, in vanj se zateče, ko ga doleti neizogibno. Lahko tudi že preventivno – saj poznamo: moram imeti čas samo zase (npr. šport, telovadba, moška druščina in ženski krožki), imeti svoj konjiček … Da bi bil ranjen in trpel? Sodobna terapija pravi: »To se ti pa ne sme zgoditi!« Opa, od kod neki mi je to že znano? Aja, iz Matejevega evangelija (Mt 16,21–22), ko te iste besede Peter izreče Jezusu in mu brani, da bi šel v Jeruzalem in tam trpel. In Jezus je oster: »Poberi se, satan. V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško.« Človeškega umevanja sodobni terapevtski znanosti res ne morem zameriti, je pa to lahko spodbuda zame, da iščem predvsem to, kar je Božje. Jezus je nekaj dni po tem konfliktu s Petrom vzel Jakoba, Janeza in prav tega Petra s seboj na goro in jim razodel svoje veličastvo. Vendar ne kar tako. Srečal se je tudi z Mojzesom in Elijem in se z njima pogovarjal o poti v Jeruzalem in trpljenju, ki ga tam čaka. Jezus je učencem razodel svoj življenjski cilj in tudi pot do njega. In kaj ima to opraviti z menoj kot zakoncem, razen tega, da Jezusu priznavam njegovo na gori razodeto božanskost? V vzhodnem (predvsem ruskem) cerkvenem izročilu se čas zaljubljenosti razume kot čas, ko zaljubljenec vidi drugo osebo v podobi, v veličastvu, do katerega naj bi ta na svoji


Družina in Življenje

29

življenjski poti dospel. Zaljubljenost je torej razodetje ljubljenega na gori. Vsakodnevno življenje v zakonu pa je pot v Jeruzalem. Saj nisem črnogled ali fatalist in upam, da kdo tega ne razume, kot da je v zakonu samo trpljenje. Tudi na Jezusovi poti v Jeruzalem je vmes Betanija z ljubečima Marto in Marijo, prijateljem Lazarjem in Marija Magdalena, ki ga mazili, ter druge žene, ki so ga spremljale, ambiciozni apostoli, ne nazadnje pa tudi slovesni vhod v samo mesto in »zmagoslavno« izganjanje trgovcev iz templja. S tem pa gre v korak trpljenje in celo Jezus moli: »Če je mogoče, naj gre ta kelih …« In moj zakon, če je z Jezusom, je nekaj podobnega.

Tako torej razumem kardinala Tagleja: zakon je moja pot v Jeruzalem, kjer me čaka trpljenje, toda končni cilj je nedeljsko jutro in vstajenje. Z menoj gredo žena in otroci, ki so se nama pridružili. Skupaj si pomagamo premagovati težave od zunaj in si sami nehote povzročamo težave od znotraj. Mnogokrat čutim nemoč, da bi lahko kaj storil, da bi bilo lažje. Sam ne zmorem veliko. Tudi žena ne, pa čeprav bi rada zgorela v želji, da bi se jaz samo dobro počutil, da bi bil vedno in na vsakem kraju srečen in zadovoljen. Tu je On, ki je šel pred nama in to najino pot že blagoslovil in odrešil. In ostaja mi le preprosto prelaganje bremena na njega. Ali

nisem preveč ošaben, ko prevečkrat poskušam vse rešiti sam? Potreben pa je še en korak: kdor je zavestno okusil ranjenost v svojem življenju, jo sprejel in odložil na Kristusa, lahko razume in pomaga svojim bratom in sestram. Tu ni več (ošabnega) vprašanja, kaj velikega bom v življenju storil in dosegel za Kristusa in njegovo Cerkev. Je le še sočuten nemir, kako biti in čutiti s svojimi bližnjimi (sosedi, sofarani, sovaščani, sodržavljani) na poti v Jeruzalem in z njimi dočakati jutro vstajenja. Konec koncev je le to moje bistveno življenjsko poslanstvo. Mirko Robba

Duhovne vaje za zakonce v Ignacijevem domu duhovnosti: Š od 30. 9. do 2. 10. 2016 – p. Viljem Lovše DJ in p. Janez Poljanšek DJ Š od 25. do 27. 11. 2016 (Z veseljem biti žena in mož) – p. Ivan Platovnjak DJ in p. Janez Poljanšek DJ Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 16.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com. Priprava na zakon ob koncu tedna Zavod sv. Ignacija z Ignacijevim domom duhovnosti in MIC-em organizira pripravo na zakon, katere cilj je temeljitejša priprava na sprejem zakramenta zakona in življenja v njem. Priporočamo jo parom, ki se bodo poročili čez nekaj mesecev. Po končanih pripravah prejmejo pari potrdilo o udeležbi. V letu 2016 bodo predvidoma ob naslednjih vikendih: Š od 1. do 3. aprila, Š od 6. do 8. maja, Š od 3. do 5. junija, Š od 2. do 4. septembra, Š od 30. septembra do 2. oktobra, Š od 4. do 6. novembra, Š od 2. do 4. decembra. Termini se lahko ob premajhnem številu prijav združijo ali spremenijo. Prijave po telefonu: 031/362-739 (Lilijana Bole) vsako sredo od 10. do 12. ure. Po e-pošti se lahko prijavite na naslov: svjozef@gmail.com Več informacij: www.ignacijevdom.si


Družina in Življenje

30

MOJ POGLED NA …

KAKO SEM ROMAL Z VILMO IN DANIJEM

in kaj sem se ob tem naučil Naj takoj omenim, da z ženo nisva člana društva Družina in Življenje in tudi na nobeni delavnici društva še nisva bila. Romanju od skupine do skupine sva se priključila, ko sva preko Radia Ognjišče zvedela za ta projekt in ugotovila, da bo romarja pot vodila tudi skozi našo Žabjo vas. In če po njima Bog prihaja mimo, potem je edino, kar se spodobi, da pokažeš gostoljubje in se pridružiš. Tako sva romarje z veliko negotovosti in zadrege pričakala na mostu pri Visokem. Vilma je bila v tem delu poti zaradi težav z grlom bolj tiho in prav težko je hodila, vendar ni pozabila poudarjati, da z žulji še ni vsega konec. Tudi z žulji se da hoditi. Tudi v življenju zakoncev se pojavijo žulji, vendar se da iti naprej. Tistega dne sva se z ženo zvečer udeležila tudi svete maše in srečanja po njej v Gorenji vasi. Zagrabil sem Vilmino misel, da smo vsi grešniki, in pomislek, s kakšno pravico lahko obsojamo druge samo zato, ker grešijo na drugačen način kot mi. V nedeljo sem bil zadolžen za pomoč župniku pri obhajanju. Pri nas je postala navada, da pristopijo tudi otroci, celo malčki, ki so še v naročju svojih staršev. Vsem njim obhajalec naredi križ na čelu in reče: »Bog te blagoslovi.« Ob tem sem se zdrznil. Seveda, o tem je govorila Vilma tisti večer. Zakaj bi se obsojali, zmerjali, gojili slabo voljo ali celo sovraštvo do drugih, če lahko spreminjamo klimo v naši deželi s tem, da delimo blagoslove. In priznam, da bi najraje tudi vsakemu odraslemu, po tistem, ko izrečem »Kristusovo telo« in mu položim hostijo na roko, še dodal: »Pa Bog te blagoslovi.« Pravzaprav sem v mislih v nedeljo to tudi delal in upam, da mi bo to prešlo v lepo navado. Preden sva se z ženo odločila, da se pridruživa romanju, sem se kar nekajkrat vprašal o smislu Vilminega in Danijevega početja. Ali ni danes kar inflacija takšnih in drugačnih humanitarnih dogodkov, kjer se zbira denar za nek dober namen ali pa skrbi za ozaveščanje ljudi o nečem pomembnem za življenje (recimo tek z brezplačnim

testiranjem krvnega tlaka in opozarjanjem na bolezni srca in ožilja, tek za nove vodnjake v Afriki …)? Še en podoben podvig ali nekaj več? Po eni strani precej manj: nobenih zelo visokih ciljev, le preprosto srečevanje in povezovanje prijateljev. In oznanjevanje … Prav tu sem se spomnil srednjeveških pridigarjev, ki so hodili iz kraja v kraj in oznanjali Božjo besedo. Saj še danes obstajajo ljudski misijoni po župnijah, vendar se tja misijonarji pripeljejo s takšnimi ali drugačnimi avtomobili, povedo, kar imajo za povedati, in se spet odpeljejo. Čas in razvoj sta pač naredila svoje in v tem samo po sebi ni nič slabega. Zveni pa čisto drugače, če nekomu poveš, da si se potrudil priti do njega tudi za ceno žuljev in druge pokore, ki spremlja popotnike. Da si prelil kar nekaj kapelj znoja, da bi ga videl. V tem okviru se tudi Božja beseda drugače sliši. Spominjam se sv. Pavla. Tudi on je bil popotnik in je potoval od ene Cerkve do druge. Ko pomislim nanj, imam vedno pred očmi njegov mogočni kip pred njemu posvečeno baziliko v Rimu. Iz tiste podobe vejeta tako odločnost kot strogost. Nikoli nisem tega prav razumel. Tolažil sem se s tem, da je pač Pavel bil težak značaj, ob katerem praktično noben pomočnik ni dolgo zdržal. Po srečanju z Vilmo in Danijem pa mi je tudi Pavel nekoliko bližje. Zdi se mi, da sem ga nekako začutil. Če toliko vložiš v oznanjevanje in v skrb za Cerkve, imaš tudi moralno pravico do strogosti in do tega, da od prijateljev celo nekaj zahtevaš, ne samo pričakuješ. Priznam, da bom odslej Pavlova pisma prebiral v drugačni luči. Ob koncu še priznam, da sem zelo vesel, da sta se romarja ustavila tudi pod streho našega doma. Ne toliko zaradi najinih zaslug za nebeško kraljestvo (»Popotnik sem bil in ste me sprejeli.«), ampak predvsem zato, ker čutim, da je po njima na poseben (drugačen kot doslej) način vstopil v našo hišo sam Gospod. Zato upam, da je bilo to romanje tudi en korak v najinem zakonskem življenju. Mirko Robba


Družina in Življenje

31

ROMARSKO POHODNIŠTVO Drugi (majski) romarski pohod v letu 2016:

k Mariji Vnebovzeti na Čemšenik Čemšenik je naselje pod Čemšeniško planino, na 630 m nadmorske višine s približno 1000 prebivalci, ki živijo na sončnih, lepo vzdrževanih kmetijah. Ime je dobil po češminu, ki je nekoč krasil okoliška pobočja. Cerkev Marije Vnebovzete v Čemšeniku, ki je v jedru gotska, je bila v baroku predelana in kasneje razširjena. Njen tloris je dobil obliko križa v 18. stoletju. Na glavnem oltarju je pozlačen Marijin kip, star skoraj 300 let. Deli oltarja so narejeni v delavnici Štefana Šubica. Štefanov sin Janez Šubic je na sprednjih stranskih oltarjih naslikal sliki sv. Mihaela in sv. Notburge. V južnem stranskem pa je sv. Dominik in je delo baročnega slikarja Fortunata Berganta. Križev pot je iz znane Layerjeve delavnice. Leta 1981 je bila notranjščina cerkve temeljito obnovljena. Iz vseh strani, od koder bomo prihajali, se bomo 14. maja 2016 srečali v Kisovcu pri župnijski cerkvi Marijinega brezmadežnega srca ob 8.45. Tam bomo pustili avtomobile in se ob 9. uri peš napotili proti Čemšeniku. Hoje bo za dobro uro ali uro in pol v eno smer. Pot ni zahtevna. Upamo, da bomo imeli v svoji sredi duhovnika, ki bo naše romanje, prošnje in družine pri najsvetejši daritvi skupaj z nami izročil pred Gospoda. Ob 11.30 bomo tako imeli sv. mašo v cerkvi Marije Vnebovzete, potem pa bomo tudi naša telesa okrepili z dobrotami iz popotne torbe. Družili se bomo še na poti v dolino in ob ogledu župnijske cerkve v Kisovcu, če bo interes, vsekakor pa bo za pripravo na binkoštno nedeljo, ki je naslednji dan, ostalo še nekaj sobotnega popoldneva.

Dragi romarji, sobota, 14. maj, je v tednu, ki ga v Cerkvi na Slovenskem posvečamo družini in se zaključuje z nedeljo, 15. maja, ki je letos praznik Binkošti in tudi svetovni dan družine. Veliko razlogov je, da se družine zberemo in skupaj poromamo k naši mami Mariji, da bi nam izprosila odprto srce za darove Sv. Duha. To bomo storili sredi čudovitega Božjega stvarstva in z nekoliko napora, da bi zaznali, da smo na poti, kajti dokler hodimo po poti in v pravo smer, bomo zagotovo dosegli cilj. Romarsko pohodniška druščina

Več informacij bo objavljenih na spletni strani www.diz.si teden dni pred odhodom. Lahko pa se tudi pozanimate na tel. št.: 041 616 534 (Marija in Ivan).


Družina in Življenje

32

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA ZAVRATEC Zavratec je lepa vasica na nadmorski višini 724 m med Idrijo, Logatcem in Žirmi, na vzhodnem robu koprske škofije. Zakonska skupina v Zavratcu utripa že od decembra 2010. Vmes se je kakšna »ovčica« izgubila, kakšna pa je na novo prišla, tako da trenutno šteje 5 parov. Gospod jih je obilno blagoslovil z življenjem, saj je v teh petih družinah kar 23 otrok! Skupina je preprosta, povezana in odprta. Kljub obveznostim, ki jih na tem lepem delu slovenskega podeželja nikoli ne zmanjka, se v župnišču, ob stari peči na drva, smejijo, razmišljajo, spodbujajo, molijo in rastejo v zaupanju. Lepa tradicija, ki jo v skupini gojijo, je tudi skupni izlet enkrat letno z dvema zakonskima skupinama iz sosednjega Godoviča, ki z Zavratcem tvori eno župnijo. S tem krepijo občestvo in imajo priložnost si med sozakonci izmenjati kakšno dobro prakso. Za glasilo so zapisali nekaj misli o tem, kaj jim pomeni zakonska skupina ter kako bogati njihove odnose in posledično tudi njihove družine. Mojca in Darko: Udeležba na srečanju zakonske skupine nam v prvi vrsti predstavlja čas, ki ga nameniva drug drugemu. Kmalu sva ugotovila, da imamo vsi zakonci zelo podobne zakonske izzive in izkušnje. Na začetku je bila največja novost domača naloga – randi. Saj ne, da si ne bi vzela časa zase, ampak vzeti si čas zavestno in se potruditi »preučevati« zakonca, je bila prava novost, ki sva se jo naučila na zakonski skupini. Naučila sva se vključiti Boga v najin odnos, ki je prepleten z vsemi obveznostmi starševstva. Veliko nama pomenijo tudi pričevanja in izkušnje drugih parov. S pomočjo zakonske skupine sva spoznala tudi

SS Navdušeni in zagrizeni bojevniki za dobre odnose. V nepopolni zasedbi pred cerkvijo sv. Urha v Zavratcu.

DiŽ in se udeležila seminarja za zakonce. To so bili res nepozabni trenutki za naju in udeležbo toplo priporočava vsem zakoncem. Lahko rečeva, da sva prav zaradi zakonske skupine postala bolj povezana, močnejša in mirnejša. Vse to pa se prenaša tudi na najine otroke. Mirijam in Srečko: Zakonska skupina nama pomeni druženje, druženje z zakoncem in prijatelji, sovaščani. Včasih se ljudje, in večkrat tudi midva kot zakonca, le na videz poznamo in površno hitimo drug mimo drugega. Skrivamo našo notranjost, našo ranljivost in tako na drugih opazimo le tisto bežno zunanjost. Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro obsojamo in vidimo le tiste zunanje in slabe stvari v človeku. Zakonska skupina naju spodbuja, da odrineva na globoko, da si kljub napornemu in dolgemu delovnemu in družinskemu dnevu vzameva čas za naju. Naju spodbuja, da si odkrivava najine svetove, najina razmišljanja in čutenja. Tako se večkrat pogovoriva o stvareh, katere sva prej odrivala na stran in si zanje nisva vzela

časa. Vzdušje v zakonski skupini naju sprosti in opogumlja, da se lažje sprejemava v najinih slabostih ter v naju spodbuja željo po odkrivanju najinih dobrih lastnosti ter dobrih lastnosti v slehernem človeku. Naši medsebojni pogovori nama odpirajo oči, da spoznavava različne vzroke in misli drugih ljudi v podobnih življenjskih situacijah. Velikokrat sva deležna spodbudnih besed in pozitivnih pričevanj iz zakonskega, družinskega in tudi verskega življenja. Tako opogumljena in polna optimizma dobivava iz najine zakonske skupine tudi moč za pristnejše odnose, ko se v vsakdanjem vrvežu srečujeva z najinimi otroci, sosedi, sodelavci in drugimi ljudmi. Učiva se zvesteje zaupati drug drugemu, najinim otrokom ... in vse polagati v Njegove roke. V zakonski skupini drug drugega spodbujamo in učimo, kako pomembno je vlagati svoj čas in samega sebe v zakonski odnos, odnos do otrok, do sočloveka in kako malo je potrebno, da nekoga razveseliš ... Na zakonskih srečanjih se osebneje srečujemo tudi z gospodom župnikom


Družina in Življenje

33

v Zavratcu obstajajo srečanja zakoncev. In seveda, ker je bil prvi vtis zelo dober, sva tisti večer kar ostala in tako teče že tretje leto našega druženja. Zakonska skupina je za naju nekakšna bucika, ki te zbode, prebudi iz rutine vsakdanjega življenja (sploh, kadar so v zakonu nesoglasja), zaveva se, kako srečna sva lahko, da imava drug drugega. To vpliva SS Pogled s Hudičevega mostu v kanjon Tolminskih korit.

Bogdanom, ki naša razmišljanja dopolnjuje in bogati z osebnimi razmišljanji in nam mnogokrat določene situacije razjasni tudi s teološkega vidika. Žal nama je, ko vidiva, da se drugi zakonci velikokrat izogibajo udeležbi na zakonskih skupinah ali duhovnih vajah za zakonce, ker se bojijo, da SS Kratek oddih s poti na Planinsko goro. bodo v teh skupinah izgubili nekaj osebnega. Nasprotno na vzdušje celotne družine, saj če se – iskreni pogovori, naša razmišljanja in midva sprejemava takšna kot sva, odprtost nas medsebojno bogatijo in z vsemi napakami, to občutijo tudi povezujejo. otroci. Lahko rečeva le hvala Bogu, Romana in Jakob: V vsakdanjih skrbeh, hitenju in pomanjkanju časa samo za naju sva sprva bila v dvomih, če se bova sploh zmogla vključiti v skupino. Po spodbudnih, pozitivnih besedah voditeljskega para sva s časom spoznala, da naju srečanja duhovno opogumljajo in kako pomembna je duhovna rast v zakonu. V zakonski skupini črpava moč za še boljši odnos med nama in pomemben odnos z Bogom. Zavedava se, da imava kot starša 9 otrok veliko, pomembno nalogo, da sva jim svetel zgled. Po vsakem srečanju se vrneva v domače gnezdo polna hvaležnosti za dotik Božje milosti! Hvaležna sva tudi zakonskim parom in duhovnemu voditelju. Tina in Janko: V zakonsko skupino sva se vključila čisto naključno, do tistega četrtka namreč sploh nisva vedela, da

spodbudo. Zakonska skupina nama predstavlja redni mesečni »preventivni« sistematski pregled, na katerega prineseva izkušnje in izzive preteklega meseca, jih podeliva s sozakonci, izmenjava morebitne dobre prakse, ki so nama uspele, ali slabe zglede, ko sva spodrsnila. To nas medsebojno bogati, vliva optimizma na poti k (še) boljšim odnosom. V izkušnjah, ki si jih podelimo, neprestano zaznavava Božjo roko, ki nas na tako skrivnosten in mogočen način varuje in vodi. Duhovnik Bogdan: Vsak pogovor me razveseljuje. In če je ta v zakonski skupini, je toliko plemenitejši, ker odkriva skrivnosti, lepoto, kriznost in hudomušnost zakona in družine. Sodelovanje v zavraški zakonski skupini ima neko »lahkotnost«, ker je vse

da ste naju sprejeli medse.

SS Sonce, voda, zrak, svoboda. Vrvež na izletu na Ulovko.

SS Druženje z Vilmo in Danijem ob obisku Zavratca med potjo Od skupine do skupine za dobro družine.

Sara in Bojan: V zakonski skupini sva voditeljski par že polnih pet let. Lahko bi po dveh ali treh letih skupini pustila samostojno pot, a nama je srečevanje s tako prijetnimi ljudmi v veselje in

povedano preprosto in iskreno. Tak pogovor ne otežuje vzdušja, poganja vztrajno pot upanja, je kot potoček, ki žubori prav takrat, ko mora razveseliti dušo. Neštetokrat se vračam domov s prepričanjem, da sicer nismo razbremenili vseh problemov in jih umaknili iz dnevnega reda, temveč v resničnost postavili sami sebe, celotno skupino in se osvobodili spon zaprtosti. Duše ne postavimo na dlan zato, da jo vsi »obglodamo«, marveč jo zavarujemo pred viharji, ki morajo priti. Blagoslov je biti v tej skupini.


Družina in Življenje

34

REGIJSKA SREČANJA

»NAPOLNI SVOJ ROG Z OLJEM IN POJDI« (1 Sam 16,1) Med 20. in 29. januarjem so po vseh petih regijah po Sloveniji potekala regijska srečanja za voditeljske pare DiŽ-evih zakonskih skupin ter njihove asistente. Na srečanjih smo ob svetopisemskem primeru Samuela, ki je Davida mazilil za kralja (1 Sam 16,1–13) premišljevali o tem, kako je bil mladi rdečelasi mladenič David zadnja izbira za kralja Izraelcev, gledano s človeškimi očmi. Tudi naše vodenje zakonske skupine ne sme izvirati le iz sposobnosti ali nesposobnosti, ki so vidne navzven s človeškimi očmi, ampak se moramo v svojem zaupanju, da nas je k delu s skupino poklical Gospod, temu klicu pogumno odzvati. Na vseh petih srečanjih v Krškem, Celju, Kopru, Veržeju in Ljubljani smo se seznanili in pogovorili tudi o novem procesu načrtovanja, ki poteka v DiŽ-u, in se seznanili z novostmi, ki so jih nato v kratkem prejeli vsi voditeljski pari in so povzete v dokumentu z naslovom Vodenje zakonskih skupin in regij. V skladu s tem dokumentom in potrebo, da se kljub »izvoljenosti« za vodenje nenehno izobražujemo, smo se odločili, da naslednje regijsko srečanje izpeljemo skupaj kot celodnevni dogodek v soboto, 24. septembra 2016, v Ljubljani. Seveda podrobnejša navodila še sledijo, zaenkrat le naprošamo vse voditeljske pare in vse, ki ste se temu klicu pripravljeni odzvati, da si rezervirate omenjeni termin. Benjamin Siter


Družina in Življenje

35

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

MATEJA IN ŠTEFKO KOLIČ Lahko rečem, da že veliko let prijateljujemo. Povezujejo nas podobne vrednote, ki se nenehno »vrtijo okoli« družine, odnosov med možem in ženo, starši in otroki. Vse nas »priganja Kristusova ljubezen« (2 Kor 5,14). Zavedamo se, da se, predvsem kar zadeva naše medsebojne odnose, »zaman trudijo zidarji, če Gospod ne zida hiše« (Ps 127,1). Za začetek nam povejta nekaj o sebi, o svojem otroštvu, o vajinih matičnih družinah, kako sta preživljala mladost … Mateja: Odraščala sem kot edinka z ljubečima vernima staršema, ki sta izhajala iz številnih družin. Tudi sama sta si želela več otrok, a jima to ni bilo dano. Tako sem popoldneve velikokrat preživljala pri sosedovih, kjer je živel mamin brat, ki je imel sedem otrok. Tam je bilo vedno živahno in se je vedno kaj dogajalo. Že od petega razreda sem skupaj s prijateljico vsako leto zahajala na duhovne vaje k sestram HMP (salezijankam) na Bled, kasneje na Uskovnico. Tako se je versko življenje že od zibelke vraščalo vame. V župniji sem bila vedno aktivna. Sodelovala sem pri igrah in raznih prazničnih programih, ki jih je pripravljala naša redovnica, sestra Amata. Ob svoji smrti mi je ves material in kostume, ki jih je sama šivala, zapustila v oskrbo in seveda za nadaljnjo uporabo. Tako sem v župniji dolga leta vodila otroški zborček, pripravljala miklavževanje, božičnice, kolednike in vsako leto organizirala počitniški teden za svoje pevce in ministrante. To sem ob najinih otrocih, ki so prihajali, predala mlajšim močem. Štefko: Moja starša sta bila doma v hrvaškem Zagorju, od koder sta se zaradi nerazumevanja pri maminih starših, kjer sta živela, s trebuhom za kruhom preselila na »Štajer«. Takrat to ni bilo nič posebnega. Doma sem imel mlajšo sestro in brata, s katerima sem preživel lepo otroštvo, ne v materialnem obilju, v lepih odnosih pa gotovo. Duhovno

sem »gor rasel« s kaplani, ki so me vzeli za svojega, za kar sem jim neizmerno hvaležen. Kako sta se spoznala in začela vajino skupno življenjsko zgodbo? Mateja: Vedno sem si želela imeti družino. Fanta pa zelo dolgo nisem

imela in glede tega mi seveda ni bilo več vseeno. Ko sem o tem spregovorila s svojim takratnim spovednikom, mi je rekel približno takole: »Poglej, ti delaš za Gospoda in to delaj naprej. Gospod pa bo poskrbel zate. Zaupaj!« In Gospod je res poskrbel!


Družina in Življenje

36

Spoznala sva se ravno preko povezave župnij. Štefko je namreč doma iz sosednje župnije, ki je bila takrat v soupravi brežiške in so jo vodili brežiški kaplani. Štefko se je z njimi zelo dobro razumel in je bil neke vrste njihov šofer. Prihajal je v Brežice na mladinski verouk, ob nedeljah pa k maši, da je potem kaplana odpeljal še v Kapele. Tako sva se pravzaprav poznala že kar nekaj let. Sama nisem nikoli pomislila, da bi bil Štefko moj fant. Nekega dne pa me je zaprosil in sem na svoje presenečenje rekla »da«. In danes verjamem, da je Gospod poskrbel in je res dobro poskrbel. Iz srca sem mu hvaležna! Štefko: Z Matejo sva se poznala iz »cerkve«, kot radi rečemo, vendar je

Gospod vabi, da mu dovolita, da se njegova zgodba preplete z vajino? Mateja: Kot sem že rekla, se je Jezus vgrajeval vame odkar pomnim. Duhovne vaje, ki sem se jih udeleževala, so oblikovale v meni oseben odnos z Bogom. Gotovo pa je bil temeljni seminar DiŽ, ki sva se ga udeležila leta 2003 v Veržeju, neka prelomnica na področju mojega osebnega odnosa z Gospodom in najine skupne hoje z njim. Sveto pismo ni bilo več knjiga, ki le krasi polico. Postalo je knjiga, po kateri meni osebno in nama skupaj vsak dan znova govori Gospod. Naročena sva tudi na Besedo med nami. Svoje življenje sva izročila Gospodu, da

vedno novih moči, nove snovi in poguma za gradnjo odnosa. Moram pa zase reči, da sem trd oreh in sem res hvaležna Gospodu, da ima toliko potrpežljivosti in usmiljenja z mano. Nenehno me obsipava s številnimi blagoslovi in milostmi, jaz pa vse preveč mlačno stopicam za njim! Seveda pa sem hvaležna tudi možu, ki me vedno dviguje s svojim večnim optimizmom! Štefko: Ko sem gledal za puncami, sem si rekel, da mora moja biti verna, ker meni vera veliko pomeni. Jezusa sem povabil v svoje življenje zelo zgodaj, vendar je to prijateljstvo z njim nikoli končana zgodba. Dobro, da on pri tolikih mojih stranpoteh in spodrsljajih še ni obupal. Vendar pa kot pravi Sveto pismo: »On ostaja zvest.« Tako je posledično tudi v odnosu z Matejo Bog vedno bil in je med nama, včasih kot Oče, drugič kot Sodnik, spet drugič kot Usmiljeni, vendar je vedno bil, čeprav se včasih zdi, da je tam daleč nad oblaki. Na poti življenja se vama je pridružilo šest otrok. Kako se počutita v vlogi staršev za naše razmere dokaj številne družine? Kakšen dar so za vaju otroci – kako vama srce igra, ko molita zanje?

minilo kar nekaj let, da je preskočila iskrica. Zame je bila Mateja nedosegljiva, kot svetnica na oltarju, vendar Bog obrne. In ko gledam nazaj, sem mu hvaležen, da je tako uredil. Seveda sem jaz kot moški vprašal Matejo, če bi bila moja punca in po nekajdnevnem premisleku je odgovorila, da lahko računam nanjo. In tako se je začela najina avantura, ki traja še danes. Kdaj in kako sta se osebno srečala z Jezusovo zgodbo ter kdaj sta razumela, da vaju

Ko se razdajaš, vedno ti sam prvi prejemaš. Gospod daje, zvrhano in potlačeno mero. naju vodi. Udeležila sva se seminarja Prenove v Duhu in seveda postala redna udeleženca vseh DiŽ-evih nadaljevalnih seminarjev. Teh se vedno znova zelo veseliva in dajo nama

Mateja: Bogu hvala za najine otroke: Lenarta (17), Manco (15), Roka (13), Vida (9), Lucijo (7) in Janeza Pavla (4)! Biti mama je zame nadvse lepo in odgovorno poslanstvo. Lagala bi, če bi rekla, da ni velikokrat tudi naporno. Oba sva si želela več kot dva otroka, nisva pa nikoli točno dorekla, koliko si jih želiva. Prvi trije so prišli kot po maslu. Samo pomislila sva na naslednjega in že se je želja uresničila. In iskreno rečeno sem jih vedno bolj sprejemala kot nekaj samo po sebi umevnega. Potem pa se je zataknilo. Sledila je lekcija: otroci so dar, velik Božji dar. In sem bila ponovno in še bolj hvaležna za vsakega od prvih treh. In smo molili za četrtega. In je v nebesa prišel še en naš angelček. Nato naju je Gospod blagoslovil in se je rodil Vid, dve leti za njim pa še Lucija. Potem sva si rekla, da bo to


Družina in Življenje

37

dovolj, saj sem že tudi dovolj stara … Pa je imel Gospod drugačne načrte in nama je poslal svoj blagoslov, utelešen še v Janezu Pavlu (ravno po seminarju o Teologiji telesa svetega Janeza Pavla II.), skupaj z ljubečo in spodbudno popotnico Božje besede, da so se v hipu razblinili vsi dvomi in pomisleki, ki so se pojavili v meni, ko se je napovedal. Kar se tiče velike družine nimam slabih izkušenj glede pripomb drugih ljudi. Pravzaprav smo bili največkrat deležni besed občudovanja, spodbude, pohvale s strani povsem tujih ljudi, ki so nas srečevali v trgovini, na ulici, v šoli … Ko zdravi otroci odraščajo, pa se mi zdi, da molitev zanje postaja vedno bolj pomembna in goreča … Štefko: Imava torej enega angelčka v nebesih, tako da smo popolni (7). Sva pa tudi botra Mesginu Abarenu iz Etiopije, tako da imava zraven otroških slik nad vrati tudi njegovo. Vedno sem govoril, da bi rad imel vsaj tri otroke, vsaj toliko kot nas je bilo doma, kjer smo radi rekli, da »od viška glava ne boli«. Sicer pa imamo doma blagoslovljeno vodo, ki jo sam redno uporabljam in z njo blagoslavljam ženo in otroke. Vsi, ki vaju poznamo, vemo, da se zelo trudita graditi dobre in ljubeče odnose v vajini družini, da sta se pripravljena marsičemu odpovedati v dobro otrok oziroma dobrih odnosov. Kako se borita zoper razne trende v družbi (sploh med mladimi), za katere se včasih

Zakonska skupina, zmenki, domače naloge so trenutki meseca, ki naju sredi vsakodnevnega vrveža obveznosti usmerjajo h gradnji najinega odnosa in odnosa z Bogom.

zdi, kot da hočejo naše otroke iztrgati iz družinskega okolja in jih tako oropati varnosti? Mateja: Trenutno vidim v naši družini pri tem največji problem v računalniku, saj ga že od četrtega

razreda nujno potrebujejo za redno šolsko delo, a hitro zaidejo še kam drugam …Televizije pri nas v zgornjem nadstropju nimamo, je pa spodaj pri mami. Včasih uidejo tudi brez dogovora, predvsem radi izkoristijo mojo odsotnost, ker je ati tu bolj popustljiv, saj je bila v njihovi družini televizija precej bolj prisotna kot pri nas. Mobitelov po mojem v osnovni šoli kaj dosti ne potrebujejo. Večji trije ga sicer že imajo, a ti mobiteli bolj počivajo na skupni polici in jih vzamejo le, ko je res treba. Najbolj strastnemu uporabniku med njimi pa je padel na tla tako nesrečno, da iger ni več mogoče igrati … Gospod poskrbi! S kakšnimi moledovanji za večerne izhode pa za enkrat še nimamo težav. Radi so zunaj, pri dedku, pri teti, ki jih velikokrat pelje na kakšen planinski pohod, radi kolesarimo (Manca in Štefko sta lani prekolesarila slovensko Jakobovo pot od Slovenske vasi do Trsta, nekaj nas je kolesarilo na DiŽ-eve počitnice v Veržeju). Štefko: Sam nisem imel vsega, kar sem si zaželel, tako da tudi naši otroci ne potrebujejo vsega, kar si kdaj zaželijo. Verouk, glasbena in še kakšen šport in to pomeni pri šestih celo popoldne voženj in tekanja. Kakšno mesto ima v vajinem življenju Bog? Kako negujeta vajin odnos z Bogom oziroma


Družina in Življenje

38

Kakšno je vajino izkustvo povezovanja z drugimi zakonci, predvsem v zakonskih skupinah? Zakaj je po vajinem mnenju danes za zdrav in dober odnos med možem in ženo zakonska skupina tako pomembna?

kaj vama pomenijo molitev, Sveto pismo, občestvo, evharistija? Mateja: Boga vedno znova kličeva in vabiva v najin odnos in najin dom ter verjameva, da je navzoč in da deluje. Zase bi rekla, da je v mojem odnosu z Bogom enkrat bolj v ospredju molitev, drugič Sveto pismo, spet drugič sveta maša. Bilo je kar dolgo obdobje, ko sem lahko šla vsako jutro k sveti maši in mi je to dajalo moč. Kar nekaj obdobij je bilo, ko sem ob jutrih brala Božjo besedo in iz nje črpala moč, zdaj pomagam pri vožnjah ali sem v spremstvu (opravljamo prevoze otrok s posebnimi potrebami v šolo in nazaj), in kadar sva s Štefkom skupaj v ekipi, moliva rožni venec ali rožni venec Božjega usmiljenja, ki je obema zelo pri srcu, sicer pa vsak

zase. Zjutraj in zvečer pokrižava drug drugega in otroke. Ob večerih prižgemo svečko in se skupaj zahvalimo Bogu za dan ter zmolimo, zapojemo, kaj preberemo. Molitev oblikujemo glede na cerkveno leto. Štefko: Z Bogom začni vsako delo pa bo dober tek imelo. Zjutraj, ko sem prve pol ure sam na vožnji, zmolim rožni venec Božjega usmiljenja. Ko sem bil še sam, sem pomagal pri mašah in sem bil ob nedeljah tudi po petkrat pri maši. Ko sem se poročil, se je tudi to spremenilo. Trudim se, da odnos z živim Bogom ohranjam vsak trenutek živ. Gospod je moj osebni spremljevalec in mi »diha za ovratnik«. Me pa moja sebičnost in užitki tega sveta velikokrat premagajo. Bog nam je dal svobodo, ki pa jo velikokrat napak razumemo.

Mateja: Zakonska skupina, zmenki, domače naloge so trenutki meseca, ki naju sredi vsakodnevnega vrveža obveznosti usmerjajo h gradnji najinega odnosa in odnosa z Bogom. Tu se srečujemo podobno misleči zakonci, ki se zavedamo, da dober trajen odnos ni nekaj, kar nam je kar dano, ampak si moramo za to vedno znova prizadevati, moramo se učiti umirati svoji sebičnosti in odkrivati Božji načrt, ki je edini, ki nas bo zares osrečil in izpolnil. To ni široka in gladka pot. Priznam, da naju k izpolnjevanju domače naloge in izvedbi zmenka, včasih celo k udeležbi na skupini velikokrat »prisili« odgovornost do drugih parov. In to jemljem kot dobro. Današnji tempo in način življenja nas usmerjata k površnim instant odnosom ter želji po »imeti« in ne »biti«, celo k odtrganosti od samega sebe. Prav zakonska skupina, seminarji, zakramenti, vsakodnevni trenutki z Gospodom in neskončno Božje usmiljenje z nami so držala, ki se jih lahko oprimemo, da nas tok ne odnese v smeri pogubljenja. Štefko: Moja težava in moj problem se mi zdita in tudi sta zame največja. V skupini pa ugotovim, da temu ni tako. Ravno tako pa je veselje v skupini še večje in lepše. Večkrat na leto se udeležujeta duhovnih vaj, vikend seminarjev za zakonce in raznih duhovnih srečanj za družine. Kako na vajin odnos vpliva odmik od mnogih vsakdanjih obveznosti? Mateja: Se mi zdi, da brez tega kar ne bi zmogla živeti. Vedno je lepo – kot na gori spremenjenja – in bi še kar ostala tam, a treba je iti nazaj v vsakdanje življenje. Znova se je treba spopasti z vsemi obveznostmi in izzivi in to vsaj pri meni mnogo


Družina in Življenje

39

spoznanj in namigov s teh seminarjev prekrije ter potisne na stran, nekaj pa vedno le ostane. Predvsem pa se porodijo novi žar, moč in pogum za naprej. K temu pripomore tudi prisotnost in pričevanje vseh parov, ki so na teh seminarjih in za katere veva, da se trudijo in hodijo tako kot midva po poti za Gospodom. To zavedanje občestva nama daje moč. Štefko: Po 18 letih in pol zakona menim, da bi bil res že čas, da se kaj naučim in priznam, da vsega ne vem in ne zmorem. Ljudje, ki podobno mislijo, le potrjujejo moje odločitve za Boga. In zame je posebno veselje, da smem svoje veselje deliti z drugimi. V Matejevem evangeliju Jezus govori o talentih, ki so nam darovani zato, da bi z njimi »rojevali sadove« za Božje kraljestvo. Kot voditeljski par sta že mnogim zakonskim skupinam pomagala »shoditi«. Kaj vama pomeni darovanje za druge oz. kako tudi v smislu vodenja zakonske skupine opravljata dela usmiljenja?

Trudim se, da odnos z živim Bogom ohranjam vsak trenutek živ.

Mateja: Ja, smo v izrednem svetem letu Božjega usmiljenja in mislim, da je to zares za vse nas milosten čas. Velikokrat se spomnim na stavek iz Svetega pisma: »ZDAJ je čas milosti!« Ko pa tako rada odlašam na jutri! Da, duhovna in telesna dela usmiljenja. Priznam, da nikoli nisem pomislila, da bi z vodenjem zakonske skupine opravljala dela usmiljenja … In priznam, da je v prvem trenutku, ko Vilma in Dani pokličeta za kaj takega, kot je vodenje nove zakonske skupine, vedno težko, mogoče celo odveč in se sprašujeva, ali bova zmogla. Pa vendar nama še nikoli ni bilo žal. Ko se razdajaš, vedno ti sam prvi prejemaš. Gospod daje, zvrhano in potlačeno mero. Štefko: Življenje je zanimiva reč, polna presenečenj in lahko se samo čudim in hkrati zahvaljujem za velike

reči, ki jih Bog dela tudi po nama. Poskušava biti dobro darilo za druge. Kaj bi želela sporočiti zakoncem, ki oklevajo in se bojijo vključiti v zakonsko skupino? Mateja: Rekla bi, da se vsekakor splača poskusiti in malo tudi vztrajati. »Kdor riskira, profitira!« Štefko: Le pogum! Korajža velja! Draga Mateja in Štefko! Hvala vama za vajino služenje, za dela usmiljenja, za vajino odprtost, razpoložljivost in pomoč, ki sta jo ob številnih domačih in službenih obveznostih pripravljena nuditi drugim. Hvala vama, ker razumeta, da vaju želi Gospod uporabljati prav takšna, kot sta, ker sta pripravljena biti tudi ranljiva, da more Bog tudi po vajinih ranah – in seveda njegovih, po katerih vaju zdravi, osvobaja in tolaži – tolažiti druge. Še naprej bodita svetli lučki – znamenje Gospodovega delovanja v vama. Pogovor sem pripravil: Dani Siter


Družina in Življenje

40

DELOVANJE DRUŠTVA

IŠČE SE VODITELJSKI PAR – JA, PRAV VIDVA! Danes se išče voditelje »z lučjo pri belem dnevu«. Dobre voditelje potrebujemo na najvišjih nivojih, v podjetjih, pa tudi v nevladnih organizacijah. Z dobrim voditeljem mala občestva po naših župnijah »živijo«, s slabim pa »padejo«. Tudi družine potrebujejo starša, ki sta voditelja otrok in ne le koordinatorja družinskih dejavnosti. Zelo hitro se da opaziti razliko, ki jo prinese dober voditelj v življenje posameznikov in organizacij. Tudi v Družina in Življenje je tako. Zakonske skupine, ki jih vodijo dobri voditeljski pari, se obdržijo, tam, kjer dobrega vodenja ni, so na poti v propad. Tako kot je pač povsod, v državi, v naših podjetjih, občinah, pri skavtih in v župnijah.

Svetopisemski liki voditeljev V Svetem pismu, predvsem v Stari zavezi, imamo obilo voditeljev, ki so nam odlični zgledi. A prav noben od njih ni bil popoln. Celo kralj David, ki ga štejemo za perfektnega voditelja, je izdal svoje može, postopal doma, grešil z

žensko in se zapletal v vedno težje grehe. Eden najbolj znanih voditeljskih likov Mojzes, ki se je – ko ga je Bog poklical – izgovarjal, da »ni spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne« (2 Mz 4,10), je izpeljal izvoljeno ljudstvo iz suženjstva na dolgo pot skozi puščavo do obljubljene dežele. Nepopoln človek, človek, ki je jecljal! A Bog ga ni pustil samega. Dal mu je brata Arona, ki pa je bil »spreten v govorjenju« (2 Mz 4,14). Nauk za nas: zakonca se lahko lepo dopolnjujeta, tako kot Mojzes in Aron. Tudi pri vodenju. Drug tak lik je egiptovski Jožef (1 Mz 37–41), ki je prehodil eno najbolj zanimivih voditeljskih poti: od sužnja, preko voditelja posestva do jetnika ter na koncu do drugega

človeka v Egiptu (takoj za faraonom). Kako mu je to uspevalo? Zato, ker je naredil pot od napuha do ponižnosti, od prenapihnjenega mladeniča do človeka »s katerim je bil Gospod« (1 Mz 39,2).

Kaj je pravzaprav vodenje? V knjižici 'Poverjanje – Kako naj voditelj spusti iz rok?' sem vodenje definiral kot »sposobnost prevajanja vizije v realnost« kot »disciplinirano delo vključevanja ljudi v smeri, ki jo skupaj začrtamo«. V 'Družina in Življenje' smo si začrtali vizijo, ki je ekstremno močna, navdihujoča in taka, da jo je vredno uresničevati: »V Sloveniji bomo


Družina in Življenje

41

povzdignili vrednoto krščanskega zakona, da bodo vsi zahrepeneli po njem. Z Božjo pomočjo in s predanim delovanjem bomo vzgajali učence, ki bodo pričevali o lepoti zakonskega življenja, vodili zakonske skupine, pripravljali navdihujoče seminarje in sodelovali v medijih. Do leta 2025 bomo v Družino in Življenje pritegnili 25.000 zakonskih parov (tj. 7 % vseh zakonskih parov v RS) (Mt 5,13–16).« Ste opazili glavne poudarke naše vizije, kot so 'vsi zahrepeneli po krščanskem zakonu', 'vzgajali učence', 'lepota zakonskega življenja', 'vodili zakonske skupine', 'navdihujoči seminarji', '25.000 zakonskih parov'? Za vse to bomo potrebovali veliko zakonskih parov, ki so pripravljeni voditi novonastajajoče zakonske skupine in so pripravljeni prejeto predajati naprej.

zakonskih parov. Kakšno bogastvo je to! Prav gotovo je med nami vsaj 10 odstotkov novih zakonskih parov, ki bi lahko – pa še ne – vodili zakonsko skupino. Zakonci namreč čakajo v vrsti, da bi se ustanovila zakonska skupina, mi pa nimamo voditeljskega para, ki bi bil pripravljen skupino voditi. V resnici pa že imamo oboje: potrebo po novih zakonskih skupinah in zakonske pare, ki so pripravljeni voditi. In to želimo povezati. Prosimo vas torej, dragi voditeljski pari in regijski voditeljski pari, da razmislite in se ozrete po »svojih« zakoncih, ki jih vodite, in med njimi prepoznate tiste pare, ki imajo vsaj nekaj spretnosti (ali pa samo talenta in pripravljenosti) vodenja. Povabite jih, naj se dajo na razpolago za vodenje nove zakonske skupine v bližini njihovega kraja.

Kaj konkretno?

Še bolj konkretno

V zakonskih skupinah imamo v okviru 'Družina in Življenje' okoli 750

Če je zakonski par pripravljen vstopiti malo globlje v DiŽ-evo

zgodbo (pomeni prevzeti vodenje nove zakonske skupine), pošljite njegove podatke Benjaminu (benjamin@diz.si), ki je odgovoren za zakonske skupine, in stopili bomo z njima v stik. Za vse ostalo bomo poskrbeli v 'Družina in Življenje'. Poskrbeli bomo za dobre materiale, ki jim bodo v pomoč pri vodenju zakonske skupine (prenavljamo dosedanje), za izboljšana gradiva (jeseni začnemo s prenovo), za voditeljske seminarje (prvega pričakujte konec septembra letošnjega leta). Še to: na razpolago smo vam z nasveti. Stopite v stik z nami: ales@cerin.si. Veliko nas bo moralo biti vžganih z Božjo ljubeznijo in pripravljenostjo učiti se in delovati z zakonskimi pari po naših mestih in vaseh, da v svetu, ki se nam riše, ohranimo lepoto zakona med možem in ženo, kot si jo je zamislil Bog. Aleš Čerin

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Meta Halas (e-pošta: meta.halas@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko sta lektorirali Tadeja Kadunc (e-pošta: tadeja. dolenc@gmail.com) in Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Alenka Brožič (Starševstvo, e-pošta: alenka.brozic@gmail.com), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Meta Halas (Priporočamo v branje in Dar življenja, e-pošta: meta.halas@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Dani Siter (Voditeljski par se predstavi. Fotografije za to številko so prispevali: Benjamin Siter, Slavko Štern, Klemen Lajevec, Katarina Nzobandora, zakonca Količ, Dani Siter. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3500 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-04042013. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!


Družina in Življenje

42

ZAHVALA ZA VESTNO IN PREDANO DELO Draga Petra! Težko je najti besede zahvale in spoštovanja, s katerimi bi mogel izraziti globoko občudovanje in hvaležnost, ki jo čutim do tebe. Težko je opisati vse tvoje delo, odrekanje, neštete ure in prečute noči, ko si kljub tolikim obveznostim, ki si jih imela kot mamica in žena, vestno in potrpežljivo, z ljubeznijo in predanostjo opravljala svoje poslanstvo. Naše glasilo je bilo zaradi tvoje zvestobe in vztrajnosti vedno bogato, prijetno in sporočilno. Nikoli nisi tarnala, ko smo tvoji sodelavci v zadnjem trenutku oddajali svoje prispevke. Vedno si bila potrpežljiva z nami in si nas spodbujala, nam pomagala, da smo svoje zadolžitve opravili. Kdor tega dela nikoli ni poizkusil, težko razume, kaj vse to potegne za seboj. V svojem imenu in v imenu vseh bralcev našega glasila se ti, draga Petra, iskreno zahvaljujem, da si tako dobro razumela duha našega glasila in našega poslanstva, da si bila vsemu, kar je odgovorno urednikovanje od tebe zahtevalo, tako predana. Vem, da boš ostala z nami povezana, saj sta z možem Matejem dober in tenkočuten voditeljski par, ki je že mnogim zakonskim skupinam pomagal prebroditi začetne težave. Izkustva vajine vere in vajinega odnosa so že mnogim pokazala pot, ki je pot zveste hoje za Gospodom, pot udejanjanja poročne obljube »v sreči in nesreči, bolezni in zdravju …« Naj te na vseh tvojih poteh na priprošnjo nebeške matere Marije vedno in povsod spremlja Božji blagoslov. Hvaležen Dani Siter s sodelavci DiŽ

DOBRODOŠLA V DIŽ-EVI EKIPI, DRAGA META! Bogu se zahvaljujem zate in za vse tvoje, predvsem pa sem mu hvaležen, da si rekla DA, ko smo te povabili med nas, da nisi zavlačevala z odgovorom, da si se nam z veseljem pridružila. Tudi mene še kako veseli, da je Gospod tako skrivnostno povezal naše poti, da se naše poti niso med seboj le prijateljsko prepletle, pač pa so »prepletena« naša srca, ki začnejo hitreje utripati, ko jih presvetli Božji Duh, ko bijejo v »ritmu Božje Ljubezni in Usmiljenja« do vseh, ki jih želi Gospod po nas objeti in pritisniti na svoje ljubeče prsi. Želim ti veliko veselja pri tem pomembnem poslanstvu, ki ti ga je Gospod zaupal in ti ga mi predajamo. Želim ti, da bi svoje talente, ki jih ni malo, znala, hotela in zmogla v vsakem trenutku dajati Gospodu na razpolago, da bi po tebi, tvoji besedi in ustvarjalni moči Bog nagovoril veliko bralcev glasila DiŽ, da bi mnogi zahrepeneli po izkustvih, ki bodo tudi v bodoče na teh straneh opisana, da bi zares zahrepeneli po odnosih, ki jih oblikuje Bog sam – seveda, če mu mi to dovolimo. In mi vsi to izpričujemo in želimo vedno znova pripovedovati temu svetu, da nas naš Gospod in odrešenik Jezus Kristus neizmerno ljubi, da je živ, kot je bil, ko je hodil po zemlji, da dela čudeže, da nas spremlja na vsakem koraku, da želi biti aktivno prisoten v vsaki sekundi našega življenja … Da bi torej vsi mi zares dovolili Gospodu, da v nas živi in po nas dela, ljubi in izkazuje svoje usmiljenje ranjenemu svetu, ki tako zelo potrebuje njegovega ozdravljenja, ti, draga Meta, izrekam: »Prisrčno dobrodošla med nami.« Dani Siter, odgovorni urednik


Družina in Življenje

43

AMBROŽ JERAM

DAR ŽIVLJENJA

Pred božičem, 19. 12. 2015, je Bog blagoslovil našo družino z rojstvom Ambroža. Zelo smo se ga razveselili ati Martin, mami Tanja, bratec Dominik in sestrica Laura.

MIRJAM KOKALJ 25. 1. 2016 se nam je pridružila Mirjam. Komentarji bratcev in sestric: Ema – Končno je prišla na svet. Vse moje molitve so bile uslišane. Ana – Kako je majhna, pa kako stare (zgubane) roke ima! Izak – Tudi če ni bratec, bo v redu. Luka – Z Izakom se nama slabo piše! Družina Kokalj

BENJAMIN EMERŠIČ

IVANA PERKO 13. novembra sva se mami Danijela in ati Borut razveselila male princeske Ivane. Tudi srčka svojih bratcev, Marcela in Samuela, je osvojila v trenutku, ko sta jo zagledala (čeprav sta pričakovala še enega bratca), zato je morala postati potrpežljiva ob sprejemanju neštetih poljubčkov. Sedaj, pri štirih mesecih, je vsa vesela in zadovoljna, ko lahko opazuje številne aktivnosti svojih dveh korenjakov. Ata Ivo pa je dobil vnukinjo – soimenjakinjo, katere zavetnica je sveta Ivana Beretta Molla (zdravnica, žena in mati štirih otrok, ki je ljubila življenje in postala simbol boja proti splavu).

15. 12. 2015 je na svet prijokal Benjamin. Advent je bil tokrat za naju resnično čas pričakovanja, saj je najin prvorojenec zamujal kar 11 dni. Bogu se zanj zahvaljujeva! Družina Emeršič

Veselimo se vsakega življenja, ki nam je podarjeno! Še naprej nam pošiljajte fotografije z opisi vaših dojenčkov in malčkov na naslov: meta.halas@ gmail.com.


Družina in Življenje

44

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

ŠIRJENJE EVANGELIJA – NUJNO DELO USMILJENJA

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

V mislih se sprehajam po prehojenih poteh življenja in poskušam prepoznati znamenja, ki so me usmerjala. Sprašujem se, kaj me je najbolj zaznamovalo in najbolj oblikovalo. Najprej nočem priznati, da je bila to prav moja družina, pa vendar na koncu obstanem prav pri njej.

Vse mi je bilo podarjeno! Roditi se kot nezakonski otrok kajžarske dekle, ki se je kljub nasprotovanjem »dobronamernih prijateljev« pri 40. letih odločila za življenje, ni bil ravno privilegij ali z drugimi besedami »v zibko mi ni bila položena svetla prihodnost«. V očeh sosedov in znancev sem bil revček – sirota, očetova odsotnost me je kalila, mamina skromnost in odpovedovanje pilila … Danes vem, da imam prav zaradi minusov in pomanjkanja tako rad življenje in ljudi. Ko se sprašujem, zakaj sem tako zaupljiv oziroma zakaj v ljudeh najprej vidim dobro, zakaj me tako bolita podlost in krivica, zakaj mi toliko pomenijo poštenost, resnica in iskrenost, se skoraj »zaletim« v osebo, ki me je vedno spremljala in me spremlja še danes. Ta oseba je sveti Jožef. Ko je moja mama pred podobo Svete družine v solzah tehtala med »da« in »ne«, je sveti Jožef odkimal: »To pa ne! Sprejmi to življenje!« Zato se rad večkrat pošalim, da je sveti Jožef kriv, da sem živ.

Hrepenenje iz pomanjkanja Kar je bilo za večino mojih vrstnikov normalno, je bilo zame utopija, misija nemogoče: iti kam z očetom, videti ga v ljubezni, prepiru ali spravi

z mamo, imeti brata ali sestro … Kot najstnik sem bil brez pravega vodstva in nadzora (mislim predvsem na očetovo vodstvo in nadzor, ki sem ju pogrešal). Pa vendar je »moj varuh« ves čas bdel nad menoj, da se nisem izgubil, da sem v sebi prepoznal hrepenenje po družini, po dobrem dekletu, po sreči v dvoje. Takrat nisem imel pojma, kaj to potegne za seboj, da je odnos med možem in ženo trdo delo in nenehno odrekanje sebi in svojim sebičnim željam, da je biti starš velika odgovornost, ki te posrka … Vendar sem po družini

zaupam? Zaupam ljudem, ki s svojim življenjem in delom nenehno potrjujejo svoje besede. V mislih imam preroke sedanjega časa, med katere gotovo sodijo papeži: sv. Janez dobri, Pavel VI., sv. Janez Pavel II., papež Benedikt XVI. in sedanji papež Frančišek. Njihova preroška vloga in naloga je, da v moči in po navdihu Svetega Duha berejo in razločujejo znamenja časa, nas usmerjajo in vodijo. Papež Frančišek se dobro zaveda pomena družine, zato je v zadnjih dveh letih sklical dve sinodi o družini, njej pa je namenil tudi veliko

To adrenalinsko navdušujoče oznanilo mora postati tako »nalezljivo«, da bodo ljudje po njem zahrepeneli in se z navdušenjem osebno odločali ZA Kristusa. kljub temu močno hrepenel. In mi je bila darovana.

Za družino se moramo boriti! Spoznal sem, da so pomembne življenjske odločitve največkrat plod mnogih posvetov, nasvetov in spoznanj, ki jih pridobimo od ljudi, katerim zaupamo. In komu jaz

sredinih avdienc. Njegova beseda je jasna, ko nas opogumlja in vabi, naj vsi, ki se imenujemo kristjani, posvetimo vse naše moči, znanje, izkušnje, čas, materialne dobrine obrambi družine, ki je in mora ostati osnovna celica družbe. To pa se bo zgodilo, ko bomo mi vzeli Boga in njegovo besedo zares, ali z drugimi besedami, ko bomo evangelizirani.


Družina in Življenje

45

Pomanjkanje navdušenja za oznanjevanje Washingtonski nadškof, kardinal Donald W. Wuerl, pravi, da mnogi verniki (člani družin), ki ob nedeljah sedijo v cerkvenih klopeh, ter »krščeni pogani«, ki ostajajo zunaj cerkvenih zidov, zelo malo ali skoraj nič ne vedo o temeljih vere. Zato je nova evangelizacija (širjenje evangelija) nujna! Papež Benedikt XVI. opozarja na diktaturo relativizma, ki si na vse načine prizadeva, da bi zameglila nespremenljivo naravo človeka in z

Zato, ker je alarm za naše družine že vključen. P. Cestnik pravi, da se prav zaradi šibkosti oznanjevanja pred našimi očmi ruši Božja mojstrovina – temeljna Božja ustanova – družina. To šibkost papež Frančišek imenuje »hudi rak«, ki napada osnovno celico družbe in Cerkve – družino. Zato si ob vsaki priložnosti prizadeva iskati ustrezno zdravilo za naše družine in ga vidi prav v neposredni povezanosti z oznanjevanjem. Samo evangelizirani posamezniki, možje, žene, starši, otroci in družine bodo obstali na okopih vere.

Vsi, ki smo pri krstu »oblekli Kristusa«, smo povabljeni, da vsak dan »pišemo svoj evangelij«, da vsak dan živimo veselje evangelija, da bližnjim, ki ob nas trpijo, prinašamo infuzijo upanja.

njim družino, vero, ki človekovo naravo brani, pa hoče prikazati kot grožnjo enakosti in svobodi (v Sloveniji se to kaže v prizadevanjih nasprotnikov krščanstva, da vse tlačijo pod »sovražni govor«). Zato sta še kako pomembna jasna beseda in jasno pričevanje nas kristjanov. Papež Benedikt XVI. nas vabi, naj sredi te kulture smrti z navdušenjem oznanjamo veselo novico o učlovečenju, smrti in vstajenju Božjega Sina. To adrenalinsko navdušujoče oznanilo mora postati tako »nalezljivo«, da bodo ljudje po njem zahrepeneli in se z navdušenjem osebno odločali ZA Kristusa. Žal pa je prav navdušenje za evangelizacijo med nami še vedno redkost. P. Branko Cestnik je v predgovoru h knjigi EVANGELIZACIJA, izziv za Katoliško cerkev (Bob Bedard, Družina, 2013) pisal o »šibkosti oznanjevalnega stebra« v naši Cerkvi. Takole je zapisal: »Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira« (omenjena knjiga, str. 10). Zakaj toliko besed o evangelizaciji, ko pa naj bi razmišljali o družini?

Kdo so evangelizirani posamezniki in družine? To so tisti, ki so slišali oznanilo evangelija in odgovorili na Gospodovo »trkanje« (Raz 3,20), mu osebno odprli vrata svojega srca, se tako z njim osebno srečali in ob tem doživeli »temeljito spreobrnjenje« (Evangelii Nuntiandi, Pavel VI.). In kdaj se zgodi

to temeljito spreobrnjenje? Takrat, ko je tisti, ki ga doživi, pripravljen »podrediti svojo lestvico vrednot Gospodovi« (EVANGELIZACIJA, izziv za Katoliško cerkev, str. 90).

Širjenje evangelija je delo usmiljenja Prinašati evangelij – veselo novico – ljudem, je prav gotovo delo usmiljenja. Zakaj? Zato, ker z evangelijem ljudem prinašamo Božje kraljestvo. Božje kraljestvo pa je kraljestvo pravičnosti, miru in veselja v Svetem Duhu (Rim 14,17). In vsi, ki smo pri krstu »oblekli Kristusa«, smo povabljeni, da vsak dan »pišemo svoj evangelij«, saj je pogosto edini evangelij, ki ga danes ljudje še berejo, tisti evangelij, ki ga piševa jaz in ti, ali bolje rečeno tisti evangelij, ki ga v meni in tebi ter po nama piše sam Gospod Jezus – seveda, če mu midva to dovoliva. Saj bomo le tako lahko vsak dan živeli globoko veselje evangelija in bližnjim, ki ob nas trpijo, prinašali infuzijo upanja. Seveda pa tak način življenja visoko presega naše moči, zato nam Gospod daje na razpolago svojega Svetega Duha, ki je »moč vstajenja« (Flp 3,10). Le prositi moramo zanj in najprej poskrbeti za temeljito osebno spreobrnjenje. Ko beremo poročilo o prvi Cerkvi (Apostolska dela), vidimo, da biti Jezusova priča ni akademska znanost, pač pa je iskrena in ponižna naravnanost srca h Kristusu ter pripravljenost ljudem pripovedovati, »kaj je razlog upanja, ki je v nas« (1 Pet 3,15), ali kot pravi apostol Janez: »Kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo« (1 Jn 1,1). P. Branko Cestnik je glede tega jasen: »Lepa bogoslužja, čudoviti baročni oltarji, povišani zvoniki s pozlačenimi križi na vrhu ter izurjeno orglanje sami po sebi ne bodo rešili občestva pred zamiranjem, če se v njeni sredini ne bo slišal in živel evangelij« (EVANGELIZACIJA, izziv za Katoliško cerkev, B. Bedard, str. 10).


Družina in Življenje

46

MALO ZA ŠALO,

MALO ZARES

»KAJ BO ZA VEČERJO?«

ZAKAJ JE NJUN ZAKON TRAJAL 50 LET?

Janez in Štefka sta se malce postarala in Janez se je bal, da njegovi ženi peša sluh in da bo morda potrebovala slušni aparat. Ker ni vedel, kaj naj ji reče in kako naj pristopi k zadevi, je povprašal družinskega zdravnika za nasvet. Zdravnik mu je rekel, da lahko doma ženin sluh preizkusi s preprosto metodo, s katero bo zdravnik ocenil, kakšen je njen sluh. »Takole naredi,« naroči zdravnik Janezu, »z razdalje kakih 10 metrov ji zmerno naglas postavi kakšno vprašanje in boš videl, če te sliši. Če ne, stopi dva metra bližje, nato še dva in tako naprej, dokler ne dobiš odgovora.« Zvečer Štefka pripravlja večerjo, Janez pa sedi v dnevni sobi in si misli: »Zdaj sem približno 10 metrov oddaljen, pa preizkusimo.« Nato z normalno glasnostjo vpraša: »Draga, kaj bo za večerjo?« Brez odgovora. Janez stopi dva koraka naprej in vpraša ponovno: »Draga, kaj bo za večerjo?« Spet tišina. Nato stopi v jedilnico in z razdalje 6 metrov vpraša: »Kaj bo za večerjo, draga?« Spet ne dobi odgovora. Pa pride do kuhinjskih vrat in kakšna dva metra stran od žene ponovno vpraša: »Draga, kaj bo za večerjo?« Še vedno nič. Nazadnje stopi k njej in ji reče: »Kaj bo za večerjo, Štefka?« »Presneto, Janez, že petič ti povem – MINEŠTRA!«

Objavljamo nekaj odlomkov iz pisma, ki ga je Paul Newman na dan poroke napisal svoji zaročenki Joannne Woodward. V njem je zapisal, kako on gleda na svoj bodoči zakon. Zakonca Newman sta skupaj preživela 50 let v zakonu in njuna zakonska zveza gotovo sodi med najlepše ljubezenske zgodbe. Iz delčkov pisma je mogoče razbrati, zakaj je njun zakonski odnos tako dolgo trajal. ŠŠSreča v zakonu se ne »zgodi« sama od sebe. Dober zakon moramo graditi. ŠŠNikoli ni prepozno prijeti se za roke, vsaj enkrat dnevno reči: »Rad te imam«, ne iti sprt spat. ŠŠPomembno je, da tvojega dela nikoli ne želim jemati kot nekaj samo po sebi umevnega. ŠŠNe želim, da se najino dvorjenje konča z medenim mesecem, pač pa želim, da traja celo življenje. Skupaj s teboj želim stopati skozi življenje in ustvarjati krog ljubezni, ki bo povezoval celo družino. ŠŠŽelim storiti nekaj zate, pa ne ker moram, pač pa iz veselja, da to smem. Želim premišljeno izgovarjati besede spodbude in dobrote ter vedno znova tudi besede hvaležnosti. ŠŠHočem napredovati v potrpežljivosti, razumevanju in smislu za humor. ŠŠHočem se učiti odpuščati in slabe stvari pozabljati. ŠŠZavedam se, da ni pomembno, da se poročim s pravo osebo, ampak da sem sam prava oseba. Paul Newman je še rekel, da je pomembno, da ljudje ostanejo poročeni zato, ker to želijo, in ne zato, ker so »vrata zaklenjena«. Vir: internet


Družina in Življenje

47

Več info in prijave:

Že mnogi so jih doživeli, doživita jih tudi vidva ...

041 459 666 erika@diz.si

www.diz.si

Nepozabni trenutki za naju Vikend seminar

Prekrasna Rogla: 1. do 3. april 2016 Čudovite Njivice: 8. do 10. april 2016 ČAS ZAMO ZA NAJU >> ODMIK OD VSAKDANJIH SKRBI >> ZANIMIVA PREDAVANJA >> BREZ JAVNIH RAZPRAV

Odreži in deli naprej

VIKEND SEMINAR JE LAHKO TUDI IZVRSTNO DARILO

DARILNI BON Draga

Ne pozabite, da lahko kateremu izmed svojih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali znancev podarite DARILNI BON (plačate vikend paket za par, ki vključuje vse stroške seminarja in nastanitve v hotelu Rogla ali Beli Kamik v Njivicah na Krku).

Tina in Andrej

"Ljubezen nikoli ne mine." 1 Kor 13,8

enjen samo vama, Želeli bi vama podariti čas, ki bo nam NUTKI ZA NAJU. na vikend seminarju NEPOZABNI TRE ato izkušnjo, bog Gre za romantično in duhovno ali na Rogli lepo. icah Njiv zato smo prepričani, da vama bo v rej, And in Tina a Naj bo med vama, drag (Kol 3,14). sti olno pop vez je vedno dejavna Ljubezen, ki

25. januar 2016

Vsi vajini


Program DiŽ za leto 2016 1.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 01.-03. april 2016, Hotel Rogla na Rogli

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2016, info: erika@diz.si

2.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 08.-10. april 2016, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2016, info: erika@diz.si

3.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, V ljubezni ni strahu, 22.-24. april 2016, Life Center, Crikvenica ZASEDENO (Sprejemamo prijave za čakalno listo) Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, V ljubezni ni strahu, 06. – 08. maj 2016, Sveti Jožef, Celje ZAKLJUČENA SKUPINA (Prijave niso možne) Romarski pohod: 14. maj 2016 na Čemšenik k Mariji Vnebovzeti; zbiranje ob 9. uri pri župnijski cerkvi v Kisovcu.

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2016, info: erika@diz.si

4. 5. 6. 7. 8. 9.

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2016, info: erika@diz.si

Marija Halas: 041 616 534 VEČ nekaj dni pred pohodom na www.diz.si Duhovni teden za družine, 1. termin, 29. julij do 5. avgust 2016, Prijave in informacije: erika@diz.si Zavod Marianum, Veržej; Še sprejemamo prijave. Še je nekaj prostih mest! Duhovni teden za družine, 2. Termin, 5. – 12. avgust 2016, Prijave in informacije: erika@diz.si Zavod Marianum, Veržej; Še sprejemamo prijave. Še je nekaj prostih mest! Voditeljski pari POZOR! Vseslovensko celodnevno srečanje za Info: info@diz.si in erika@diz.si voditeljske pare in duhovne asistente, 24. september 2016, Ljubljana Šentvid, Škofovi zavodi – Škofijska gimnazija. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 30. Spletna stran www.diz.si, program september – 02. oktober 2016, Hotel Rogla na Rogli seminarjev 2016, info: erika@diz.si

10. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, Iz mlačnosti v gorečnost, Spletna stran www.diz.si, program 21. – 23. oktober 2016, Life Center, Crikvenica seminarjev 2016, info: erika@diz.si 11. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 28. – 30. Spletna stran www.diz.si, program oktober 2016, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk seminarjev 2016, info: erika@diz.si 12. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, Iz mlačnosti v gorečnost, Spletna stran www.diz.si, program 11. – 23. november 2016, Life Center, Crikvenica seminarjev 2016, info: erika@diz.si 13. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, Iz mlačnosti v gorečnost, Spletna stran www.diz.si, program 25. – 27. november 2016, Life Center, Crikvenica seminarjev 2016, info: erika@diz.si

OPOMBE: Točka 3 in 4: »V ljubezni ni strahu« (1 Jn 4,18). Gotovo se mora vsakdo med nami kdaj spopadati s takim ali drugačnim strahom: strah nas je prihodnosti, strah za otroke, za zdravje, da nas ne bi doletela bolezen, smrt bližnjega, nesreča, vojna … Gospod želi, da bi mu bolj zaupali, da bi bili vedno v njegovi bližini, da bi se mi »spopolnili v ljubezni« … Ker nas ima rad, nas po svoji Besedi nenehno spodbuja in kar 365 krat pravi: »Ne bojte se!« Z namenom, da bi vedno bolj spoznavali njegovo ljubezen, se veselili v njem in se učili klicati njegovo ime in bi tako utrjevali svoje zaupanje vanj, smo za vas pripravili Nadaljevalni seminar V ljubezni ni strahu. Točke 9, 11 in 12: »Iz mlačnosti v gorečnost« (Raz 3,15-16). Ko gremo na rokometno, nogometno, kakšno drugo tekmo ali na rock koncert, cel stadion ali dvorana kipi od navdušenja. Ljudje navijajo, kričijo, sodelujejo s celim bitjem … Kakšno pa je »navdušenje« med nami kristjani? Se strinjate, da gre včasih vse prej kot za navdušenje? Ko Jezus govori o mlačnosti, nas kar malo stisne. In res je, kar pravijo, da mlačen človek ne more nikogar navdušiti, medtem ko je pristno navdušenje, veselje in dobra volja nalezljivo. Če se hočemo boriti proti diktaturi relativizma (o tem govori papež Benedikt XVI.), ki hoče uničiti vrednoto družine, bomo morali vreči mreže globoko in zajeti pravo evangeljsko veselje in navdušenje – prav takšno, kakršnega so izžarevali prvi kristjani, za katere so ljudje govorili, da so ves svet »postavili na glavo« (Apd 17,6). Danes je svet okoli nas »narobe svet«, mi pa smo povabljeni, da vanj zopet vnesemo Božji red in Božje veselje. O tem, kako premagati mlačnost, ki se je med nas zalezla in se »opremiti« z navdušenjem, bomo govorili na Nadaljevalnem seminarju Iz mlačnosti v gorečnost. In ne bodimo »mlačni« (neodločni), ko se bo treba odločiti za vikend v dvoje in z Gospodom. Pridite, bomo skupaj zajemali iz neusahljivih studencev veselja in navdušenja! OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti prijave po spletni pošti, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (gospa Erika). Vse dodatne informacije in programi, ki niso vključeni v gornji seznam (romarski pohodi, moški in ženski zajtrki, razna predavanja, predstavitve …), bodo objavljeni na spletni strani www.diz.si. Veseli bomo, če nas boste kdaj »obiskali« tudi na spletu.

Glasilo Družina in življenje 3-16  

Gradimo odnose za katere je vredno živeti.

Glasilo Družina in življenje 3-16  

Gradimo odnose za katere je vredno živeti.

Advertisement