Suša« v zakonskem odnosu

Rad bi opisal svojo nedavno izkušnjo. S pridružitvijo zakonski skupini sem ugotovil, da sva z ženo čisto običajna zakonca, čeprav bi ona vedno nekaj »popravljala« pri naju (mene), ampak tudi to je menda normalno, sem spoznal. Na enem od zadnjih srečanj pred karanteno, smo možje in žene imeli ločeno srečanje. Pogovor je nanesel tudi na temo spolnosti. Večina možakarjev smo si bili enotnih, da bi si želeli več seksa, a je v današnjem tempu to misija nemogoče. Delo v službi, delo doma, delo z otroki … in na koncu dneva so žene utrujene. Večkrat smo utrujeni tudi mi, možje, a bi zdržali. Vendar se je v času karantene pri naju marsikaj spremenilo. Bila sva tista srečneža, ki jima je »korona« dobro dela. Žena je bila na čakanju, jaz sem deloma delal od doma, deloma sem bil na čakanju, otroci so dopoldne običajno hitro naredili šolske obveznosti. Imava tri šoloobvezne otroke, ki so že dokaj samostojni. Popoldneve (pa tudi dopoldneve, včasih), smo tako pogosto imeli zase in se dobro povezali kot družina. To se je poznalo tudi na področju najinega spolnega življenja, saj je žena dobesedno zacvetela J. O tem sem povedal prijatelju, pri katerem je bil čas karantene zelo naporen (on je še hodil v službo, ona je delala od doma, imata štiri majhne otroke). Zaupal mi je, da je v njunem odnosu že dolgo časa zelo »sušno«. Žal mi je zanju, vendar mu nekako nisem znal svetovati, razen opisati svoje izkušnje. Kaj bi jima svetovali vi? Rok

Predvidevam, da sta prijatelj in njegova žena mlajša in da se v zakonu sicer dobro razumeta. Če je tako, bo morda potrebno le nekaj prilagoditev življenja in bo »sušno« obdobje prešlo.

Pravite, da se o tej temi z ženo težko pogovarjata. Iztok Mlakar v pesmi Var se čeča pravi (v cerkljanskem narečju): Sej uiste, če čeča zraun puba leži, se hitra zgadije tiste rči. Uad neh gauarit pa ni lih najbel prou, zatu nam neč pauidau, sam tu bom djau: »Uabenga se dila jest neč na bajim, mpa zmirej use tak, kt je triba, nardim.«

Res ni prav kar povprek in še nespoštljivo govoriti o spolnosti. Bog je spolnost ustvaril kot najbolj intimen prostor odnosa med možem in ženo, zamislil si je izključno okvir zakonske zveze, zato se o konkretnosti intimnega odnosa med zakoncema govori le v njunem osebnem prostoru. Le tako je moč zgraditi varen prostor in le v tem prostoru je zaupen pogovor mogoč. Tudi jaz ne bom nič povedal o nama z ženo, »samo to bom djal« – na splošno, a še vedno, upam, da uporabno.

Spolnost je ustvaril Bog, da bi sodelovali v Njegovem načrtu stvarjenja (po domače »delanja otrok«) in tudi, da bi povezovala zakonca. Papež Frančišek takole pove o spolnosti: »Utemeljeno je mnenje, da šele strastna ljubezen, polna slasti, lahko simbolizira združitev človeškega srca z Bogom.« (Radost Ljubezni, 142). Papež z zelo sočnimi izrazi opisuje spolni odnos med možem in ženo ter ga primerja z najpomembnejšim odnosom – med človekom in Bogom. A le spolni odnos, poln strasti in slasti, je tak. Zakonci se moramo potruditi za oboje – strast in slast. Kdo točno? Oba. In to ne samo v postelji.

Sveto pismo pravi: Mož naj ženi izpolni dolžnost, prav tako tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena. (1 Korinčanom 7,3–4). Obojestransko torej nimamo »oblasti« nad svojim telesom! In obojestransko moramo izpolnjevati (zakonsko) dolžnost. In tole zveni kot zapoved, kajne? V nadaljevanju zgornjega odlomka pravi sveti Pavel: Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi. Potem pa bodita spet skupaj, da vaju zaradi vajinega pomanjkljivega samoobvladovanja ne bi skušal satan. (1 Korinčanom 7,5)

Zakonca se ne smeta odtegovati drug drugemu, razen morda(!) takrat, ko bi se posvetila molitvi, torej duhovnemu in celo za to postavi dva pogoja: sporazumno in za kratek čas. Da drug drugega ne vodita v greh. Spolnost je namreč ena najbolj priljubljenih igračk hudiča, da zakonca razdvaja. Pravijo, da hudič pred poroko skrbi, da bi fanta in punco čimprej spravil v posteljo, po poroki pa, da ju čimprej spravi iz postelje … v kako drugo posteljo. Spolnost je močna zadeva.

Kako poskrbeti, da bo manj »sušno«? Najprej, naj prijatelj »pomete pred svojim pragom«. V molitvi naj prosi Boga za modrost in milost, da bo spoznal, kje je njegov delež pri »sušnosti«. Ker sta Bogu dober zakon in

dobra spolnost zelo pri srcu, bo gotovo odgovoril na take molitve. In če nekaj časa ne bo rezultatov, naj vztraja. To je morda tudi preizkus njegove vere. Še to: nismo mi gospodarji časa, Bog je.

Potem naj prijatelj pomisli, kaj bi lahko spremenil pri sebi (ne pri njej!), da se bo žena lažje in z veseljem spolno predala. Če še kar ne bi šlo, naj se prijatelj vpraša, kako spravlja v prakso znano vrstico iz Svetega pisma: Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe. (Efežanom 5,25). Kako je Kristus vzljubil svojo nevesto Cerkev? Da je dal zanjo samega sebe. Celega. Koliko je podoben Jezusu, koliko »daje samega sebe« svoji ženi? Pomeni, koliko njenega trpljenja vzame nase, koliko »udarcev, ki bi prileteli vanjo«, prestreže, koliko »umira svojemu egoizmu«? Recimo, ko se odloča med svojim hobijem in med nečem, kar je všeč ženi … se odloči za to, kar je všeč njej? Se trudi, da bi nekatere pomembne stvari delala skupaj?

Prav tako naj prijatelj pomisli, če v razumevanju živi s svojo ženo (prim. 1 Peter 3,7). Morda se ona počuti nesamozavestno, odrinjeno, morda spregledano ves dan, ko pa pride večer, čas za nežnosti, jo pa skoraj nasilno

postavi v središče zanimanja. Ne bo šlo. Žene so bolj kompleksna bitja kot mi dedci, ki smo kaj hitro pripravljeni na »akcijo«.

Spolni odnos se ne začne zvečer, ko od teže dneva utrujena padeva v posteljo. Začne se zjutraj. Prva spolna akcija pravzaprav ni povezana s spolnostjo, pač pa je zahvaljevanje v molitvi za svojo lepotico. Potem naj si prijatelj postavi vprašanje: »Kaj lahko danes naredim lepega za svojo lepotico?« Naj ji tega ne govori, samo uresničuje naj. Pomaga, če ve, kateri jezik ljubezni govori njegova žena: besede, dejanja, darila, podarjen čas, dotik (5 jezikov ljubezni je). Verjame naj, da bo opazila.

Mož je služeči voditelj družine. To pomeni, da mora on poskrbeti, da žena zvečer ne bo izčrpana. Tako, da naredi kaj namesto nje. In organizira otroke. Možje tudi lažje prenesemo izčrpanost kot žene in imamo kljub utrujenosti lahko spolni odnos. Še to – da nisi toliko utrujen, moraš imeti kondicijo – fizično, psihično in duhovno.

Prijatelj naj torej poskrbi za red v hiši. Recimo, otroci morajo biti v postelji nekako med 20. in 21. uro. Potem imata čas zase, da skupaj kaj prebereta, se ob tem pogovorita. Prijatelj naj bolj posluša in manj govori. In naj ne rešuje težav. Samo posluša. Televizija, telefon in računalnik naj se zgodaj ugasnejo. Prijatelj naj poskrbi, da si ustvarita navado skupnega odhoda v posteljo. Daje možnost za »akcijo«. Saj vem, da se bo spomnil polno izgovorov v stilu “jutranji/večerni tip”. Vseeno naj tako bo.

Kolikokrat pa Bog priporoča, da bi imeli spolne odnose? Ne priporoča. Zakonca naj se o tem dogovorita. Nekje sem pa našel podatek, da imajo krščanski zakonci v povprečju spolne odnose 2x na teden. Morda je fino, da se dogovorita za kakšen tedenski ritem: recimo 2–3x na teden, torek, četrtek, sobota. Najbrž se ne bosta točno držala, a dobro je, da imata načrt. Če se kdaj spusti, se pa da nadomestiti.

Hvala, ker ste postavili tako zanimivo vprašanje za svojega prijatelja.

J● Aleš Čerin

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.