Na sončni strani srca

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita društvo DiŽ

Na sončni strani srca

Do nedavnega sem vedela, da živimo na sončni strani Alp, nisem pa vedela, da ima tudi »najino srce« sončno in senčno stran.

Naslov se je sam od sebe ponudil da stojiva na »sončni strani srca«. odnosu velikokrat tudi čas, ko se na dan obletnice najine poroke, Vprašala sem se, kaj za naju pomeni sonce skrije. Takrat postane temačno, ki sva jo tokrat praznovala na Bledu. stati na sončni strani srca in kaj v mrzlo in tudi midva ne stojiva več skuLe nekaj dni pred obletnico sva se nasprotnem primeru pomeni stati paj tako, kot sva stala na tisti sliki. V uspela zediniti, da bi koristila bone na senčni strani srca. Napisala sem senčnem obdobju stojiva vsak na svoji in nekam odšla. To poletje nisva bila dva stolpca in zanimivo, kaj vse se je strani srca, če vzameva srce kot prina morju in oba sva si želela nekaj dni znašlo v enem in drugem. Verjamem, spodobo za najino zavezo in poročno oddiha. Vedela sva, da so kapacitete da bi vsak par lahko naredil podo obljubo. Takrat tudi ne gledava drug dokaj zasedene, zato sva bila presene ben seznam. V tistih treh dneh sva v drugega, pa tudi v isti cilj ne, s hrbti čena, ko sva že naslednji dan dobila na Bledu uživala sočno stran, čeprav sva obrnjena proč drug od drugega sobo v lepem hotelu na Bledu. Za naju je bilo napovedano slabo vreme. Za in strmiva vsak v svoj prav. O, kako je bil to velik dar! naju je bilo vse idealno. Bila sva si si ne želim takih dni! Vem pa, da se

Na Bledu živi najina dobra pri naklonjena, pozorna drug do dru lahko hitro stemni in zoblači, celo brez jateljica, en velik sonček. Njo sva na gega, vedela sva, da sva si podarjena napovedi, in tema pride kot »strela z dan obletnice povabila za »osebno kot poseben dar. Zato sva se počutila jasnega«, če uporabim vremenski vodičko in fotografinjo«. Zaželela sva ljubljena in spoštovana. Vzela sva si besednjak. si njene družbe. Tako so nastajale lepe čas drug za drugega in uživala v vsa Tudi senčni seznam je lahko dolg, fotografije in lepi spomini. Čeprav kem trenutku. No, vse to gre torej na ponavadi daljši kot sončni in ga veliko nimam rada pocukranih slik v modelu seznam pod naslov: sončna stran. hitreje sestavimo. In zanimivo je to, da srčka ob jezeru, se tokrat nisem upi Čeprav bi še lahko naštevala, se ima vsak svojega, zelo osebnega. Pri rala. Na eni teh slik pa se je izkazalo, močno zavedam, da je v najinem meni se stemni takrat, ko se začnem

pogrezati vase, v svoj negativizem, v svoje občutke, ko zmanjka prostora za drugega. Takrat je videti, kot da se mora vse podrejati meni in mojemu počutju, vsi drugi okrog mene pa so krivi za to, kar se mi dogaja. Senčna stran naših zakonov je vedno obarvana tudi s trpljenjem.

Trpljenja v naših družinah je veliko, kljub obilici lepih slik, objavljenih na socialnih omrežjih. Javno mnenje zelo podpira te lepe slike, ni pa naklonjeno temu, da je tudi trpljenje del normalnega življenja, tudi zakonskega in družinskega. Če se trpljenju lahko izognemo, smo to dolžni storiti, vendar ne na račun trpljenja drugih, še najmanj otrok. Ko je trpljenje neizbežno in se mu ne moremo izogniti, pa je prav, da se ga učimo sprejeti in ga poskušamo osmisliti.

V knjigi Jaquesa Philippea Notranja svoboda je o trpljenju napisanih veliko uporabnih in konkretnih nasvetov. Avtor vidi problem v tem, da današnja uživaška miselnost vsako trpljenje dojema kot slabo, zato se mu je treba za vsako ceno izogniti. Trdi, da najbolj boli trpljenje, ki ga zavračamo. To je, kot bi zavračali življenje samo. Govori tudi o moškem in ženski, ki ju je Bog na začetku ustvaril in je nadnju poslal obilen blagoslov, ki ga nič ne more odtegniti. Niti grešnost ne, ki jo spremlja trpljenje, kajti Bog se ne »kesa svojih darov in svojega klica« (Rimljanom 11,29). Kadar nam je težko, možje in žene na to dejstvo tako hitro pozabimo.

Omenjeni pisatelj trdi, da je vsako življenje, tudi ko je v primežu bolečine, neskončno blagoslovljeno in dragoceno. Tudi tega mi zakonci ne bi smeli nikoli pozabiti. V težkih in senčnih časih bi morali pritisniti tipko »reset«. To pomeni, da bi si morali zavestno priklicati v spomin svoj poročni dan in ponavljati poročno obljubo, pa čeprav potihem in samo v srcu, čeprav v trenutkih osamljenosti – na senčni strani srca, in sicer toliko časa in tolikokrat na dan, da bi se v srcu ponovno prebudila najprej vera, nato upanje in potem tudi ljubezen: »Sprejmem tebe in ti obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.« Nič hudega, če poročne obljube ne znam na pamet. Važno je le, da jo spreminjam v molitev: »Gospod, prosim Te, pomagaj mi, da bom lahko sprejela svojega moža …«

Ob tem se spomnim svojih napačnih odločitev, ko sem svoje otroke postavljala pred moža, ker so me oni bolj potrebovali kot mož, ki je vendar odrasel. Pozabljala pa sem na dejstvo, da je najin zakon zakrament, in iz tega izvira materinska in očetovska naloga. Še zdaj se nama pogosto zgodi, da se skregava zaradi tega in pozabljam, da sem možu najprej obljubila, da ga bom ljubila in spoštovala. Bog najprej blagoslavlja najino zavezo, najino skupno pot, najino edinost. Obljublja celo neverjetne rezultate, če se dva zedinita v isti prošnji. Prevečkrat spregledam te obljube in se zaprem v »svoj kotiček«. Vem, da je tudi ta nujno potreben, vendar le zato, da se potem lažje odpravim v »najin odnos«, nikakor pa ne z namenom, da ostanem zaprta v svojo ozkost.

Prav na področju družine in zakonske zveze se bije boj, boj med tistim, kar je prav in potrebno, in med tistim, kar se samo zdi, da je prav.

Pred kratkim so se v naši kopalnici raztreščila vrata tuš kabine. Z velikim hrupom so se sesula na tisoče drobnih koščkov. Hvala Bogu, da ni bil nihče huje poškodovan. Ko je mojster po nekaj dneh vstavil novo tuš kabino, in so se nova vrata lepo odpirala, sva bila vesela, da se je zgodil »reset«, čeprav tako hrupno in nenačrtovano. Iz temnih in senčnih trenutkov se je rodilo nekaj lepega, novega in uporabnega.

Morali bi si zavestno priklicati v spomin svoj poročni dan in ponavljati poročno obljubo toliko časa in tolikokrat na dan, da bi se v srcu ponovno prebudila najprej vera, nato upanje in potem tudi ljubezen.

Zame je bil ta dogodek prispodoba tega, kar se mnogim dogaja v teh čudnih časih. Marsikomu se je zrušila podoba odnosa, zakona in družine. Marsikateri par se ne zaveda, da mož in žena nista nasprotnika drug drugemu, pač pa imata skupnega nasprotnika, ki si prizadeva, da bi mož in žena postala drug drugemu nasprotna. Njegova največja prevara je laž in mnogi zakonci mu bolj verjamejo kot Bogu, bolj kot Božji besedi, bolj kot lastni odločitvi, izrečeni na poročni dan.

In če je Jezus prosil Očeta za svoje učence, da bi bili eno, koliko bolj to velja za zakonca, ki ju je Bog ustvaril in združil z namenom, da bi bila eno. Prav midva na vsem svetu, prav vidva na vsem svetu. Dvojina v ednini. Ednina v dvojini. In ne glede na to, kaj se nama dogaja, ne glede na to, na kateri strani »srca« sva, Bog ostaja velik prosjak ljubezni, kot ga imenuje mala Terezika. Pretresljivo! On prosi mene in tebe, naj ostaneva zvesta poročni obljubi, pa naj bo to na sončni ali na senčni strani srca. On naju pozna bolj, kot si misliva, On ve, da potrebujeva ljubezen bolj kot hrano, On naju spodbuja, naj vsak od naju prevzame osebno odgovornost in naredi korak več. Tudi, če se ti zdi, da si jih naredil že preveč, tudi če se ti zdi, da jih drugi ni naredil nič ali pa krepko premalo. Uporabi moč osebne svobode in osebne odločitve in Sveti Duh ti bo vedno stal ob strani in ti bo pomagal tudi in predvsem tam, kjer obupuješ, ker misliš, da ne zmoreš več. Edinost je Božja volja za naju in Božja volja vedno vodi v mir in srečo, za naju in za najine otroke. ●