Jernej in Petra Vernik: »Če želiš nekaj, kar bo pravo, se moraš biti pripravljen učiti

Na vrhuncu poletja nam je razmeram navkljub uspelo pripraviti dva Duhovna tedna za družine v Veržeju. Na drugega je bil prijavljen tudi prvi voditeljski par kakšne DiŽ-eve zakonske skupine, ki deluje na tujem. Sklenil sem izrabiti priložnost in ju nekega popoldneva povabil na prijeten klepet.

Petra: Običajno najprej na Facebooku vidiva objavo, da je izšla. Potem pa v Bruslju komaj pričakujemo, da kak dan, dva kasneje pride. Nestrpno odpiramo nabiralnik in ko končno pride, jo običajno v prostem času zvečer na kavču prebereva na en mah. Eden od naju si jo prvi izbori in drugi lovi vmes trenutke, da prebere kakšne članke, tako da zelo hitro použijemo te vsebine, ki so res super.

Petra: Februarja bo petnajst let.

Petra: Oba sva iz Maribora, iz krščanskih družin, k maši se je hodilo; skrbeli so, da smo imeli vsi vse zakramente, to je bilo to … Potem sva se spoznala in začela na najini skupni poti bolj graditi na tem.

Petra: To je tudi ena najina posebnost. Poznava se več kot polovico svojega življenja. Spoznala sva se leta 1994, ko sem bila stara … dvanajst (smeh). Par sva postala leta 1995, potem sva sicer vmes malo prekinila, tako da sva res že dolgo par in sva gradila svoj odnos že skozi najstniška leta. Jernej: Tista vmesna prekinitev leto in pol, ko »uradno« nisva bila par, sva se kljub temu srečevala na treningu sabljanja – kjer sva se tudi spoznala. Nisva se mogla drug drugemu izogniti; videvala sva se po večkrat na teden. Tako da je morda nekaj posebnega, da sva par iz zgodnjih najstniških let, pa sva vendarle obstala skupaj.

Jernej: Veliko časa sem preživel pri babici in ona je imela odločilen vpliv na mojo duhovno vzgojo. Ko sem bil

z njo, sva bila vsak dan pri maši – tudi čez počitnice. Tam sem veliko ministriral, tudi v družini smo veliko hodili v cerkev in veliko časa preživeli skupaj. Moji starši so se začeli srečevati že kot mladinska skupina in potem je to prešlo v zakonsko skupino, v kateri se zdaj dobivajo redno že 40 let. Imel sem tudi možnost dvakrat letno preživljati mladost na družinskih vikendih, kjer je bil pripravljen program tako za otroke kot za starše, podobno kot tukaj v Veržeju. Ko sva se spoznala, je tudi Petra začela hoditi z nami. Zavedava se, koliko je to prineslo nama in si tega želiva tudi za svoje otroke. Zato za nas ni nobeno breme, da se pripeljemo v Veržej iz Bruslja 1200 kilometrov. Okoli tega gradimo svoj dopust, ko pridemo v Slovenijo. Zato smo letos prav molili, se pazili in bili v karanteni, da bi nam bilo vendarle omogočeno priti in ne bi s seboj še česa »prinesli« ostalim družinam.

Jernej: Leta 2005 sva začela urejati svoj prvi dom v Sloveniji, vendar pa sva bila ves čas zelo odprta do tega, kaj bova v življenju počela. In potem

se je povsem naključno pojavila informacija, da ena od evroposlank išče asistenta in jaz sem se nekega jutra prijavil. Petra je popoldne prišla s študentskega dela in tega najprej ni vzela povsem zares, ko pa je videla življenjepis – ki sem ga že poslal, bil pa je dokaj amatersko pripravljen – mi je rekla, da bi vendarle lahko imel možnost. Takoj je vedela. Po razgovoru so me prosili, če čez teden dni pridem v Bruselj. No, v tednu dni ravno ni šlo, v štirinajstih dneh pa sem se s polno naloženo staro škodo dejansko odpeljal v Bruselj. In sedaj je iz načrtovanih prvih treh let nastalo petnajst let, trije otroci in – v mojem primeru – peta služba v Bruslju. Bruselj nam je postal zelo ljubo okolje. Tudi naš dom nam je ljub. V zadnjih mesecih karantene smo še bolj spoznali vrednost svojega doma – da imaš malo vrta in hišo, v kateri se res počutiš doma. Otroci imajo prijatelje, družbo – tako mednarodno kot tudi slovensko …

Jernej: Tujina ti da nove, drugačne priložnosti in drugo socialno okolje, v katerem so družbene norme in vrednote postavljene malo drugače kot v Sloveniji. Nekatere višje, druge nižje; pogledi na življenjske izzive so drugačni … Na primer, ljudje se veliko manj obremenjujejo s tem, kaj bo rekel sosed. Sosed se ne ukvarja z mojimi problemi. Ko prideš na obisk, se on ne ukvarja s tem, ali je hiša pospravljena ali ni. Če se s tem obremenjuješ, je to tvoj problem, ne njegov. V Sloveniji mora biti navzven vse »tipitopi«. To se kaže tudi v naših odnosih – navzven mora biti vse idealno. Tudi če pridemo k nekomu na obisk, pa se lepijo tla, se oni s tem ne ukvarjajo. Če se meni zdi to čudno in bi rad pospravljal, je to moj problem. Obstajajo še druge navade Belgijcev in drugih. Ko je ura, te vržejo ven. Ni »gostoljubja«, prideš na obisk za dve uri in ko se jim zazdi ali imajo neke druge obveznosti – hvala, lahko greš. Ni podobno kot pri nas, Slovencih, ko se kosila zavlečejo v večer. Petra: Tudi to je res tipično: ko greš na obisk, polovico stvari prineseš s seboj. Ko te povabijo na prigrizek – po naših standardih je to polna miza – pri njih dobiš samo pivo in čips. Na takšne stvari se moraš navaditi. Jernej: Zdaj vidiva, koliko prednosti in širine to prinaša otrokom, ko imajo stike z različnimi kulturami, pa tudi »barvami« ljudi. To prinese več strpnosti, več medsebojnega razumevanja razlik med njimi. Obenem se v takšnem okolju otroci naučijo jezikov; govorijo vsaj štiri, tudi pet jezikov na dovolj operativni ravni, da jih lahko uporabljajo.

Jernej: Zdaj, ko spet imam službo, je seveda preprosto pogledati nazaj in narediti refleksijo. Meni se je to zgodilo prvič v življenju, mislil pa sem, da se mi ne bo nikoli. Če pa se bo že zgodilo, se bo stvar rešila v mesecu ali dveh. Prej sem službe menjaval na tri leta; ko sem se »zagledal« v neko službo, sem se prijavil in jo dobil. Pri vseh službah je bilo veliko Božje pomoči; nekateri bi temu rekli naključje ali sreča. Večkrat se je zgodil kak povsem nepričakovan dogodek, ko je bila povsem očitno Božja roka nad nami. Tokrat – ob peti menjavi službe pa je bilo drugače. Službe ni in ni bilo. V meni se je prebudil strah, negotovost, »katastrofaličnost«. Prejšnjo službo sem izgubil povsem nepričakovano, sredi drznih

načrtov in tudi po nekaterih vidnih uspehih. Nič mi ni bilo jasno. Petra je jokala, sam nisem vedel, kaj naj si mislim. Bilo je težko. Hvala Bogu je pomoč na socialnem področju in tudi pri iskanju nove službe v Belgiji intenzivna. Da skrajšam zgodbo; v tem letu sem bil štirikrat tik pred podpisom pogodbe. Vsakič je po padcu sledila nova priložnost. Proces čakanja pa ubija.

Jernej: Veliko časa sem preživel v dnevni sobi, kjer imava prekrasen lesen križ, ki nama ga je dal kanonik msgr. Jože Goličnik in ki potuje z nama po vseh stanovanjih, kjer koli sva bivala. Veliko časa sem se z Jezusom pogovarjal in vsakič znova sem ga spraševal: »Kaj je zdaj to? Kako to, da ne morem čez cilj?« Vedno znova se mi je zdelo, da mi govori: »Ni še »ta prava« služba. Počakaj še malo.« Ko sem se dvakrat na teden v poznem večeru vračal s sabljanja, sem se fizično izmučen usedel na kavč, še enkrat prebral Besedo med nami za tisti dan in sva se s Petro pogovarjala pozno v noč. Skušala sva razumeti sporočila. Dobila sva dejansko veliko »feedbacka« od zgoraj, vedno znova

pa se je ponavljal refren: »Ali še vedno ne verjameš? Saj bo … počakaj malo.« Ta čas je bil tudi priložnost za postoriti stvari, ki so čakale leta in leta in ki jih sicer še zelo dolgo ali nikoli ne bi imel časa postoriti. Zdaj sem res vesel, da so končno narejene. Bog ve, koliko prepirov in slabe volje nama je s tem prihranjenih (smeh). Za Petro pa je bilo zelo naporno, ker sem takšen tip, ki je tiho, ko se pojavijo težave. In jih premlevam v sebi. Ne želim je preveč obremenjevati. Njej pa je najtežje, ko vidi, da nekaj meljem v sebi, pa tega ne povem. O tem sva se pogovarjala, da bi poskušal stopiti ven iz te slabe navade. Petra: Res je bilo naporno. Ravno pred Veržejem – ko smo končno vedeli, da pridemo – sva imela pogovor kot že dolgo ne. Najprej je iz mene privrelo vse in potem še iz Jerneja. Dve uri sva se pogovarjala in skupaj jokala na postelji. Za moškega je bilo res naporno, da je bil doma. Ko smo prišli v Bruselj, sem bila tudi jaz tri leta doma z otroki, preden sem začela delati. Meni je bilo tudi zdaj super. Za otroke je bilo poskrbljeno, kosilo je bilo skuhano in tudi sicer sem ga vedno bodrila, naj si vzame čas zase in si privošči kaj, česar že dolgo ni mogel. Ko ves čas delaš, pogrešaš, da bi imel kak trenutek zase. In je začel plavati. Res pa je bilo težko, da je bil osemkrat v ožjem izboru; poslal je skoraj petdeset prijav, pa tudi čisto na koncu nismo vedeli … Ta služba je zdaj prišla zadnji trenutek, ko sva bila oba že čisto izčrpana. Saj sva ves čas molila in zaupala, da se bo služba pojavila, ko bo pravi čas. Naj se zgodi Božja volja, sem neprestano molila. Čeprav moram priznati, da sem na koncu tudi to molitev že nekoliko spremenila in dodala »ampak kar čimprej – samo, da nekaj bo«. Jernej: Je pa Bog res Bog presenečenj. Vedno se je pokazalo še nekaj boljšega – tudi, ko sam že misliš, da se še kaj boljšega sploh več ne more pojaviti. Čisto vsakič pa sem se nekaj naučil. In če želiš nekaj, kar bo pravo, se moraš biti pripravljen učiti.

Petra: Zelo sva vesela, da imamo v Bruslju gospoda Zvoneta Štrublja. On drži našo skupnost pokonci in je tudi dvakrat letno začel organizirati družinski dan, pri čemer mu tudi pomagam.

Petra: Leta 2016 smo se spoznali z Danijem in Vilmo, ko sta bila gosta v Bruslju. Takoj sta nas »zasvojila«. Spomnim se, da sva prišla zvečer s seminarja, kjer sva dobila revijo. Na zadnji strani so bili razpisani DiŽevi seminarji. Še tisti večer sem Eriki poslala email, da smo zainteresirani za Duhovni teden v Veržeju. V Bruslju imamo dvakrat letno takšna srečanja. Marca imamo en dan, septembra pa vikend za družine. Zberemo se slovenske družine iz Belgije, Luksemburga, Nizozemske, Francije – kar naš župnik pokriva. Povabimo različne goste. Na ta način sta bila poleg Vilme in Danija z nami tudi Marko in Monika Zupanc in seveda drugi. To nama in najinim otrokom res veliko pomeni. Otroci imajo svoj program, mi pa svojega. Najino versko življenje se je tako res okrepilo s prihodom g. Zvoneta v Bruselj. Res je dosti odvisno od duhovnika.

Petra: Zbralo se nas je nekaj parov. Eno leto smo se najprej sami trudili, potem pa sta nam Monika in Marko predstavila delo po DiŽevem sistemu in od takrat se srečujemo enkrat na dva meseca. Ker sva midva edini par iz Bruslja, ostali pa so iz Luksemburga, se pač zapeljemo tja – 180 kilometrov v eno smer. Otroci se tudi zberejo in že kar sami popazijo drug drugega. So pa same velike družine. Midva imava najmanjšo – ostali imajo po štiri, pet in šest otrok. Jernej: Medtem, ko mi na zakonski skupini delamo, se naši najstniki učijo odgovornosti in kot neke vrste animatorji skrbijo za mlajše. Ko jih situacija potegne, stopijo iz svojega »trmarjenja« in prevzamejo odgovornost za otroke – ker pač to naredijo vsi iz vseh

družin. Tudi starši se z vsebinskim delom srečanja in tudi z neformalnim delom zelo nahranimo. Vsem veliko pomeni, da so srečanja strukturirana; da imamo gradiva – tudi tistim, ki so bili od začetka nekoliko skeptični. In kljub temu, da smo vsi pari izjemno zaposleni s službami, si radi vzamemo čas za srečanje zakonske skupine – ker nam je tako dragoceno. Sicer pa je v multikulturnem okolju zelo težko skrbeti za versko vzgojo v družini. Je res treba namerno delovati v tej smeri. Petra: Vsaka belgijska šola ima tudi možnost izbire religije. Lahko jih vpišeš v eno od petih različnih religij, ali pa vpišejo predmet Etika in morala. Šola vsem ponuja iste možnosti. Tako imajo v šoli tudi katoliški verouk – to je dvakrat na teden del uradnega programa šole, ves čas. Do 18 leta je to del ocene v spričevalu. In sva večkrat prav navdušena, ko doma beremo Sveto pismo in otroka iz šole poznata zgodbe, ki jih prebiramo. Gospod Zvone ima tudi vsako nedeljo sv. mašo, za kar smo zelo hvaležni. Otroke tudi pripravlja na prejem svetih zakramentov. To res ni samoumevno in to doživljava kot veliko milost.

srečujemo pod okriljem Družine in Življenja? Petra: Nič drugega kot to, da je možnost obiskovanja seminarjev in zakonskih skupin res nekaj izjemno dragocenega. Vsakič, kadar prideva v Slovenijo, iščeva priložnosti, da bi obenem obiskala še kak seminar. Doslej nama je to uspelo samo enkrat. Tu pa se lahko »zmisliš« in greš na seminar in se izobražuješ na področju gradnje odnosov. Všeč nama je bil tudi spletni seminar – bil nama je pisan na kožo. Jernej: Kot je rekla žena. Da bi znali ceniti to, da lahko istočasno gradiš medsebojni odnos s krasnimi predavatelji; starši imajo svoj intimni čas; z možnostjo duhovnega pogovora z duhovnikom … Zdi se mi, da je v slovenskem okolju še vedno veliko ljudi, ki so navajeni socialističnega pogleda, kjer je bilo treba vero skrivati. Slovenci premalo cenimo vero in se premalo upamo izpostaviti navzven. Ampak če tega ne bomo storili, se nam bo kmalu zgodilo to, kar je v tujini. Tam pa – ne, da se ljudje ne bi želeli izpostaviti, tam se je to preprosto izgubilo. Mi še vendar imamo jedro, ljudje so intimno še vedno tukaj, v območju vere. V tujini ljudje z odprtostjo in liberalnim pristopom izgubljajo te vrednote. Zato bi se morali še dosti bolj zavedati vrednosti tega, kar imamo, iz tega še dosti bolj živeti, biti pripravljeni izpostaviti se in delati na tem, da to širimo in širimo … To je najino glavno sporočilo za zaključek.

»tam zunaj«. ●