biti edina? Za edinost potrebujemo pogum

Neki učitelj meditacije je vsakemu od svojih učencev odmeril samo kvadratni meter prostora za meditacijo. Eden od njih se je začel pritoževati, da je ta prostor zanj preveč utesnjen in da ga bo zadušilo. Učitelj mu je odgovoril: »Obstaja skrivnost, s katero lahko rešiš to težavo: Bolj, ko se boš naredil majhnega, toliko večji bo postal prostor.«

Danes pogosto slišim: »Življenje z Po zakramentu Kristus daje poklicanost. Znotraj koordinat vidnjim/njo me je začelo utesnjevati. zakoncema enkratno možnost, da v nega sveta dejansko utelešata to, kar je Počutim se omejen/a. Dom postaja svojem domu Božjemu načrtu doda že v nebesih: skrivnost odnosa. Vsautesnjen.« jata prostor. Čisto zares! To je njuna kič, ko se pokrižamo, spomnimo na

skrivnost, da so trije eno. Zakonca pa to nevidno skrivnost naredita utelešeno. In zato dejansko dodajata prostor. Zgodi se nekaj podobnega kot v evharistiji. Nebeška edinost postane telesna. V hostiji namreč ne prejmem Jezusa kot posameznika. Prejmem njegovo telo, ki smo mi – Cerkev. Odnosi niso več dodatek, naprezanje, trud. Zato se Jezus nikjer ne čuti več utesnjenega. Naredil se je majhnega. To je skrivnost nebeške edinosti. Veličasten Bog postane majhen. To je skrivnost Svete Trojice, nebeške edinosti.

In ko zakonec odkrije, da mu ni treba biti velik, se začne edinost. Začne živeti evharistično. Skozi odnose Bog lahko dodaja prostor. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev« (2 Korinčanom 5,17). V tej luči čisto drugače gledamo napoved v raju: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mojzes 2,24). Gre za novo stvarjenje in ne za, ne vem kakšno duhovno ujemanje.

Tisti, ki se prilagajajo, in tisti, ki se spreminjajo. Seveda, boš rekel, v zakonu se je pač treba tudi prilagajati. Pa še kako. Toda prilagajaš se lahko tako, da se tudi spreminjaš ali pa se samo prilagajaš in morda na primer čakaš, da se bo žena spremenila (nekaj podobnega se dogaja pri meni, duhovniku v odnosu do Cerkve. Še dobro, da je ženskega spola J).

Kristus se Cerkvi ni prilagodil, ampak jo je vzljubil in zanjo dal sam sebe. »Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Efežanom 5,25). Za Boga filozofov nekaj nesprejemljivega: Bog se je spremenil. Zakaj se torej ne bi spremenil jaz?

Za zavezo in edinost je potreben pogum. Tega pa danes manjka. Okrog hodi veliko herojev in mačov. Toda to še ni pogum od znotraj. Pogum za zavezo. Pogum vključuje hojo v neznano, tveganje in zaupanje. Ko

žena zazna, da se je mož zares odločil, da jo bo ljubil »ne glede na« in da ne bo več »čakal, da …«, se oddahne. Potem tudi ona lahko postane pogumna na njej lasten način.

Opažam, da se je razrasla čudna kultura edinosti. Pojmovanje skupnega življenja, pri katerem ni več potreben pogum. Samo usklajevanje. Odlašanje s poroko in zunajzakonska skupnost je le eden od sadežev te kulture. Z oseko poguma se gladini približa veliko čeri prikritih strahov. Strah ustvarja posameznike. Strah zase potem z lahkoto izkoristi potrošniški stroj.

Nasproti evangeliju, »dobri novici o zakonu«, kot je poslanstvo zakoncev imenoval sv. Janez Pavel II., je hudič uspel razširiti nevarno laž, da se morata zakonca ujemati. Od kod vendar?! To je lažniva podoba edinosti. V tej laži ne bomo nikoli razumeli Pavla, ki v Efežanom 5 govori o podrejenosti v Kristusu. Mož in žena se ne poročita zato, da bi se ujemala. Poročita se za to, da bi drug drugega ljubila. To pa ni isto. Ljubezen je tista, ki spreminja. Narava pa išče ujemanje.

Ni čudno, da je danes moderno reči, da morata imeti kemijo. Mrtvo kemijo! Nazaj k naravi pomeni tudi nazaj v grob. Kristjani smo se znašli v Kristusu in zato raje rečemo »naprej k naravi«. Narava čaka, da bi po človeških rokah vstopila v odnos, v Kristusa. Pri vsaki maši se to vnaprej zgodi. Kruh in vino vstopita v Kristusa. Narava postane hrana za edinost. In zgodi se nov prostor. Zakonca s svojim vsakdanjim darovanjem delata isto. Kako utesnjeno postane, ko je na oltarju zakoncev le še darovanje brez spremenjenja. In kako dolgočasna postane maša, ko smo tam le zaradi darovanja in ne tudi spremenjenja. Jezus je kruh vzel, ga blagoslovil, razlomil in dal. Ne gre za nikakršno ujemanje. To je počelo edinosti. In vsa štiri dejanja se zgodijo med zakoncema.

Kakor je hudič na začetku uspel človeka zapeljati prav z lažnivo podobo o Bogu, nas je s to lažnivo podobo uspel oropati evangeljske novosti in svežine. Zato smo kristjani pri zakonu in družini marsikje postali le še moralisti. Papež Frančišek je z Amoris Laetitia ponovno obrnil krmilo, da bi zazrti v Kristusa pravilno videli red stvarjenja. Mnogi so pričakovali samo »jasna pravila«, papež pa nas je »potegnil ven« iz ukvarjanja s seboj in nas poklical, da ljudem sodobnega časa kažemo pot evangelija.

Če bomo kristjani utesnjeni, ne bomo nikomur pokazali poti. Postali bomo podobni tistemu učencu, ki se je začel pritoževati, da ima za meditacijo le kvadratni meter. Ne pritožujmo se, da nam v tem svetu dajejo vedno manj prostora. Vzemimo to navidezno utesnjenost kot priložnost. ●

Rafko Klemenčič