Podarjenost zaustavljenega časa

Je čas veselja in čas žalosti. Je čas solz in čas smeha. Je čas moči in čas nemoči.

Je čas sejanja in čas žetve. (Pridigar 3)

Danes je težek čas, kakršnega še ni prvega svetega obhajila! Sprejeti Jezu bolj povezani in manj zagrenjeni. bilo – čas epidemije, zaprtih vrat, sovo telo, skrito v beli hostiji, je nekaj V času pandemije smo zelo odvisni omejenih stikov, brez javnega prevoza, najlepšega, kar vernik lahko doživi v od medijev, od tega, kar nam pokažejo, brez koncertov in prireditev, brez maš svojem iskanju stika z živim Bogom. poročajo, s čim hranijo našo dušo. Ena in obhajila. Težek čas je to leto Gospo Kako tolažljivo je, ko Jezus spet nepozabnih slik iz tega težkega časa je dovo 2020. stopi pod našo streho. Njemu ni treba prav gotovo trg sv. Petra v Vatikanu, razlagati zapletenosti družinskega živ ko je papež Frančišek molil za ves svet Tudi čas milosti! ljenja, trpljenja in želja, kajti On vidi in ga blagoslavljal. Nam, kristjanom, pa je ta težek čas in ve vse ter prinaša v naše srce svoj Kar stisnilo me je pri srcu, ko obenem tudi čas milosti, saj na novo blagoslov. Če so prej nekateri duhov smo gledali popolnoma prazen trg, doživljamo stvari, ki jih doslej zaradi niki hodili po vaseh z monštranco po katerem so padale debele dežne hitrega tempa današnjega življenja ter blagoslavljali hiše in ljudi, bo spet kaplje, hkrati pa so na vseh straneh nismo mogli doživeti in razumeti v lahko pod našo streho, v sredo našega gorele bakle. Potem je prišel ta drobni, vsej polnosti. Pomislimo, kako je bilo doma osebno stopil nevidni Obisko dobri papež Frančišek, oblečen v svojo in bo posebno doživetje, ko bomo spet valec in blagoslovil naše vsakdanje najsvetejšo obleko in nas nagovoril. lahko pristopili k zakramentu sve življenje, da skozi znova odprta vrata Sam je stal na praznem trgu, a se je še tega obhajila. Podobno je slovesnosti pridemo nasmejani in prečiščeni, kako dobro zavedal, da ga spremljajo

verniki vsega sveta … Pravijo, da je prenos spremljalo 20 milijonov ljudi, ali pa še več … Papež je govoril s svojim značilnim mirnim glasom, a vsaka beseda je imela težo prisege. Govoril je iz dna srca, govoril je z ljubeznijo, prinašal je upanje in trosil mir. Videli smo, kako globoka je njegova vera! Mislim, da je tako govoril pred 2000 leti tudi apostol Pavel, ne, še prej je tako govoril sam Jezus.

Ob tem nepozabnem prizoru praznega trga svetega Petra in govoru papeža Frančiška sem se znova zavedala, kako je vse bogastvo tega sveta nevredno, če ne služi človeku in Bogu. Kaj koristijo vsa bogastva, vse stavbe od piramid do dubajskih nebotičnikov, če ni v njih ljudi! Hrepenimo po zlatu in denarju, a z njim nismo mogli preprečiti niti premagati tega majcenega virusa, ki se je zarezal v naša življenja in nam spremenil dom in državo.

Te dni so ljudje ponovno odprli mnoga – zaradi pandemije zaprta vrata. Videla sem solze na licih stanovalcev doma za upokojence, ki so spet lahko šli ven in pobožali svežo zeleno travo na vrtu. Videla sem neizmerno srečo, ko so obiskovalci po več kot mesecu dni videli svojo mamo ali očeta na postelji, ker so jih pridni negovalci pripeljali do okna za pogovore.

Sedaj, ko smo tolikokrat slišali opozorilo ostani doma, se pod strehami naših domov odvija zelo intenzivno življenje. Mnoge stvari so se razjasnile, mnoge učvrstile, a nekatere zlomile … Omejeni na bivanje pod istim krovom ne moremo pred problemi zbežati ne v gostilne ne na potovanja. Morali smo se in se še soočamo s svojimi najdražjimi in s samim seboj.

V dneh pandemije stalno slišimo opozorila – Držite razdaljo! Meter in pol ali dva metra – držite razdaljo! In težko nam je … Ljudje smo bitja, ki hrepenimo po bližini, ki se čutimo varnejše in lepše, če nekoga držimo za roko, če se naslonimo na njegovo ramo ali ga tesno objamemo … Rabimo bližino, bližino drugega, da slišimo utrip njegovega srca, da ob njegovem nasmehu prižgemo svetilko upanja in da z roko v roki premagujemo najhujše težave.

Bližina je za človeka zelo pomembna od rojstva pa vse do smrti. Otrok rabi mamo in se umiri že ob enem samem nasmehu ali dotiku, odrasli včasih ob pomembni odločitvi rabi le eno tiho prisotnost, da je ta odločitev pravilna. V hospicu sem se naučila, kako pomembna je bližina v najtežjih dneh bolezni, ob umiranju in sami smrti. Nikoli ne bom pozabila, kako je neki bolnik pozvonil z zadnjimi svojimi močmi, da smo prišli v njegovo sobo in je potem med nami umrl, ker ni hotel biti sam. Tudi prostovoljci so povedali, da sedeti ob človeku v komatoznem stanju ni tako hudo, če se zavedaš, da včasih prav ta bližina človeka lajša njegove najhujše strahove in težave.

Kljub zahtevi po razdalji tudi v teh dneh lahko ustvarjamo bližino na zelo različne načine. Digitalni mediji so nam omogočili, da lahko nekoga razveselimo z dobro besedo, drobno rožico ali veselim humorjem. Maske, ki skrivajo naše nasmehe, lahko okrasimo z ljubeznivimi pozdravi in toplimi pogledi. Vse tiste, ki jih ne moremo obiskati, ker so onstran meja naše dežele, pa lahko razveselimo s pismom, napisanim na roko, kar je velika redkost, a odraža bližino ne le telesa ampak tudi srca!

V psalmih molivci neprestano iščejo bližino Boga, njega, ki je neviden, a stvaren. V pandemski krizi, ko so se zaprla tudi svetišča, smo ga iskali v nas samih, saj je tam bil prisoten in nam čisto blizu. Tedaj smo ob molitvi doživeli, kako Bog presega vse naše človeške predstave, vse stavbe, pa naj so še tako razkošne katedrale, da doseže tisto, kar mu je najbolj pomembno – človeško srce.

Bližina je del naših odnosov, zelo dragocen del. Naredimo vse, da bomo lahko kmalu spet stali eden ob drugem, si gledali iz oči v oči in s sklenjenimi rokami naredili verigo ljubezni. To bo najlepša zmaga nad korona virusom.

V eni od starodavnih piramid so ob odkritju enega od najslavnejših faraonov našli ob njegovi, v zlat oklep ogrnjeni mumiji, tudi mali suhi šopek rož, ki ga je, kot so odkrili arheologi, tja položila njegova mlada žena … In ta dokaz ljubezni pod težko zlato masko je obstal do našega stoletja.

V dneh koronavirusa smo soočeni z neizmerno krhkostjo človeškega življenja. Ko sem se peljala po prazni cesti na delo, sem skoraj zajokala. Občutila sem vso našo človeško krhkost, ki se je ob pandemiji tako očitno pokazala in razkrila. Če bi proti virusu pomagalo orožje, bi ga ubili, saj imamo dovolj orožja, da uničimo ne le en, kar dva planeta Zemlja! Če bi virus premagalo znanje računalničarjev, bi ti sedli za svoje tipkovnice in našli dolge zapletene formule, ki bi nas rešile. Če bi virus lahko odkupili z nafto ali zlatom, bi ga že izkopali in načrpali toliko, kot je potrebno … Ali ne! Vse to ni pomagalo. Morali smo se zateči k čisto človeškim merilom in predpisom: oddaljiti se eden od drugega, ločiti bolne od zdravih in žrtvovati sebe, da ozdravimo bolne. Druge rešitve ni …

Ljudje smo krhka bitja. Delamo se, da smo vsemogočni, mislimo, da lahko upravljamo s planetom po svojih zakonih in svojih željah, pa nas prihod ene neozdravljive bolezni spet spusti trdo na zemljo in nam pokaže, kako smo majhni. Pokaže nam, da je nad nami Nekdo, ki je večji od nas, ki pa nas vodi in rešuje, tudi sredi takšnih razmer, kot jih povzroča korona virus. Naša krhkost pa postane moč le, če smo med seboj povezani, če se mnogo krhkih svilenih niti sestavi v mogočno rešilno vrv. Potem naša krhkost postane naša rešitev. ●

Prihajam iz družine, kjer nas je pet otrok, sam sem četrti po vrsti. Odraščal sem v Štepanjskem naselju, kjer je močna kapucinska skupnost. Sobivanje z brati kapucini me je zelo zaznamovalo in imam močno vez z njimi še danes, še posebej s p. Mihom, ki je nekako moj duhovni oče.

Ni bilo enega direktnega klica, kjer bi se zavedel, da je zame to »to«. Do leta 2007 sem 18 let preživel v reševalni službi, kjer sem bil soočen z mnogimi zahtevnimi človeškimi situacijami. Že pri tem delu sem v pogovorih na raznih ravneh – lahko je bil to pogovor s sodelavcem, z bolnikom v stiski – videl, da imam neko naravnanost na stisko človeka in da od nje ne bežim. Na neki način je sledilo logično nadaljevanje, ko sem prišel v stik s transakcijsko analizo pri dr. Zoranu Milivojeviću, spontano so sledila nadaljnja izobraževanja, študij družinske terapije pri p. dr. Gostečniku in potem še izobraževanja v tujini.

Se pa večkrat spomnim besed pokojnega dr. Žorža, ki je rekel: »Pri terapiji gre za 7% znanja in 93% odnosa«. Verjamem, da gre za osebno naravnanost na človeško stisko in za veselje, ko vidiš, da človeku pomagaš in da si začne pomagati sam.

Danes gredo stvari vedno bolj v integrativni pristop. Upošteva se več vidikov, vse poti pa vodijo do istega cilja: da bi lajšale trpljenje človeka. Najlažje se danes poistovetim s paradigmo varne navezanosti in nevroznanosti. To, kar danes vemo o možganih. Razvoj je bil skokovit po letu 1990, ko se je pojavila magnetna resonanca in so raziskovalci dobili večji uvid v naše možgane in danes vemo malo več, kaj sočutje dela v možganih. Kako možgani funkcionirajo, kaj je ugodno in kaj ni ugodno.

Današnje epigenetske študije kažejo, da se celo določeni stresi prenašajo iz generacije v generacijo. V sebi naj bi imeli za štirinajst rodov zapisa. Seveda

podatkov o njih nimamo; morda vemo za dva, tri rodove nazaj, več spomina pa ponavadi nimamo. Ko par na terapiji predeluje vsebine, ki jih težko pojasnimo s »tukaj in zdaj« in se zdijo nelogične – terapevti včasih rečemo: »Kar se par pogovori in spre v desetih minutah, je to med njima, ko pa so konflikti dlje trajajoči in se stvari nalagajo, takrat je dobro pogledati, kaj je bilo »naloženo« v medgeneracijskem prenosu.«

Tako je. Še en pomemben vidik pri tem prenosu je, da smo danes ujetniki dveh paradigem – permisivne in avtoritarne vzgoje. To sta dve zelo podobni vzgoji, čeprav sta na videz zelo različni. Na videz permisivna vse dovoli, avtoritarna pa zapoveduje in prepoveduje. Obe pa sta si zelo podobni v tem, da ne tolažita.

Permisivna ne tolaži s tem, ko pravi: »Dajmo ugoditi mojemu princu, samo da ne bo jokal.« Za avtoritarno pa je značilen odnos: »Tako bo, kot sem jaz rekel in mi je povsem vseeno, če jokaš.« Obe imata torej to skupno lastnost, da nista sočutni in nista tolažeči. To pa je ključna stvar, ki jo otroški – in tudi odrasli – možgani potrebujejo.

Če me sprašujete o zablodah in ranah, ki jih prinašamo s seboj iz generacij pred nami, je dejstvo, da imajo naše generacije še kar nekaj zaznamovanosti s tema dvema tipoma vzgoje. Tu nam lahko nevroznanost ponudi nek nov, dodaten pogled, ki govori o tem, kako pomembne so meje v našem življenju; obenem pa, kako pomembno je, da tolažimo. Tu – v kapaciteti za tolažbo – nam običajno zmanjka moči; še posebej, kadar otrok naredi kaj, kar je v naših očeh zelo narobe, se nam upira tolažiti ga, pa bi ta otrok ravno takrat tolažbo najbolj potreboval.

Odraža se, da je koronakriza zelo odstrnila težave, ki so bile prisotne že prej, vendar se jih je nekako dalo uravnavati. Če je imel na primer nekdo težave z bližino, si je našel službo, ki je od njega zahtevala, da je štirikrat na teden spal v hotelu. Zdaj pa naenkrat ni več tega in smo se znašli skupaj na majhni kvadraturi. To pri mnogih povzroči silno stisko. Poveča se odvisniško vedenje – od ekranov, alkohola, od česarkoli že – in je pri nekaterih zdaj zelo težko.

Tudi v terapevtskem delu poskušamo ugotavljati, kaj je v ozadju teh stisk, ki preprečujejo partnerjema, da bi bila povezana. Zelo velikokrat pridemo do primarnih družin in načinov, ki smo jih poznali od tam.

Kakšen je bil do njega oče, kakšna mama; ali so ga imeli radi takrat, ko je bil »priden«, ali tudi takrat, ko je kaj »ušpičil«. Ali so mu omogočili, da izrazi svoja čustva ali ne. Konec koncev je za moškega izredno zahtevno, če ima partnerko, ki je čustvena, njega pa čustva ogrožajo – po naravi bo od tega bežal. Tudi danes je veliko fantov šlo v svet z: »Ne sme te biti strah, pa ne jokat«. Kot da je to znak šibkosti.

Vedeti pa moramo, da gre vse, česar čustveno ne izrazimo, v vedenje. 95% neželenega vedenja – tako otroškega, kot tudi odraslega – prihaja iz čustvenega sveta. Ker čustva najdejo pot. Danes vemo, da so vsa čustva dana od Boga in da nam ravno čustva pomagajo, da stvari ne gredo v vedenje. Tako je npr. v psihologiji znano: »Če bi Hitler lahko izrazil svojo jezo in sovraštvo do očeta, mu ne bi bilo »treba« pobiti pol Evrope. Ker pa tega ni mogel, se mu je to kanaliziralo v »vedenje«. Vedenje pa je tista neželena pot, s katero se najtežje borimo, zato je važno, da svoja čustva lahko izražamo in o njih govorimo.

Ta kriza je torej res odstrnila težave, obenem pa je velika priložnost, da se nekatere stvari obrnejo na »plus«. Imamo ogromno ljudi, ki so odtujeni drug od drugega in od otrok. Kriza lahko konflikt poglobi ali pa se to trpljenje vzame zares in se izide, kot bi rekel p. dr. Marko Ivan Rupnik, na velikonočen način.

Mene zelo nagovarja prispodoba jaslic. Te niso promocija revščine. Če pogledava izven duhovnega vidika v občepsihološki vidik, vidiva, da so jaslice promocija varne navezanosti. Če so Jezus, Marija in Jožef povezani med sabo, je čisto vseeno, če je zunaj štala; ali pa je, naj bo zunaj korona ali karkoli drugega. S to povezanostjo med seboj postanemo veliko bolj neodvisni od zunanjih okoliščin.

O varni navezanosti je začel govoriti John Bowlby nekje v času 2. svetovne vojne, ko je zbral vse dotedanje vedenje o ljubezni med nami. Ko je tuhtal, kako bi to poimenoval, jo je poimenoval »varna navezanost«. Do takrat je o tem razpravljalo že mnogo ljudi, ki so dokazali, da pri človeku ne gre primarno za gon po ugodju, pač pa za usmerjenost na odnose.

Tako je. Celo pred hrano. Odnos je bolj temeljen kot hrana. Niso goni po ugodju močnejši, pač pa je najbolj temeljna usmerjenost na odnos. Za Ameriko imamo podatek, da v odnosu varne navezanosti živi 60% populacije otrok; za Slovenijo nimamo neposrednih podatkov, si pa mislim, da je tudi za naše kraje odstotek nekako podoben. V teh odstotkih gre za zelo nepopolne družine, ki pa imajo še vedno dovolj dober čustven odziv na otroke, saj se odzivajo na njihove čustvene potrebe.

Za varno navezanost je najbolj značilno to, da je odnos večji od problema. Tu rad uporabljam to metaforo: ko si v z otrokom v težkih časih, ko ni lahko biti skupaj, imaš držo: če je najin problem velik kot Šmarna gora, je najin odnos velik kot Mount Everest. Ti s svojim vedenjem, obnašanjem, z ničimer ne vplivaš na obstoj najinega odnosa. Jaz te imam enako rad, ko si priden ali poreden; ko narediš vse prav ali vse narobe … Moja ljubezen do tebe je popolnoma enaka; moje ljubezni si ne moreš zaslužiti; moja ljubezen je dar.

To vidimo tudi v priliki o izgubljenem sinu, ki jo imamo zapisano v Svetem pismu, kjer oče opomni sina, ki je ostal doma in je delal vse prav: Dragi sin, moja ljubezen do tvojega brata, ki je naredil vse narobe, je enaka. Moja ljubezen ni naprodaj, ne da se

je zaslužiti. To so metafore, s katerimi lahko opredelimo varno navezanost.

Ena odrasla situacija, ki se lahko vsem dogaja, je užaljenost. Da te otrok užali in potem z njim ne govoriš. Gre za izredno otroško, nezrelo reakcijo, ki jo imamo lahko vsi. Moramo biti tudi milostni do sebe in si dopustiti, da se nam to dogaja.

Naša odgovornost pa je, da to ozavestimo in se takrat, ko se to zgodi, otroku opravičimo. S tem smo mu tudi zgled, da se opravičimo za stvari, ki niso v redu, da se ob tem ne ustavljamo – gremo z življenjem naprej, obenem pa postanemo radovedni in se vprašamo: »Kdo v mojem življenju je že tako reagiral?« S tem lahko kultiviramo to, da je odnos vedno večji od problema. To je temelj, na katerem gradimo.

Gotovo. Vsi avtorji, ki jih imam za modre – npr. p. Richard Rohr, Brene Brown (knjiga: Darovi nepopolnosti) – govorijo o pomenu kultiviranja nepopolnosti. Brene Brown pravi: »Raziskovala sem, zakaj eni ljudje tako »lahkotno« živijo. Ne da bi bili lenuhi; živijo pa lahkotno.« Zase pravi: »Jaz to nisem. Jaz sem ves čas nekoliko sitna, rabim kontrolo, nadzor; rabim red … Zato me je gnala radovednost – kaj pa imajo ti ljudje, česar jaz nimam?«

Kot raziskovalka sramu in krivde je po tisočih intervjujev odkrila, da je temeljna značilnost teh ljudi, ki živijo lahkotno in z vsem srcem, to, da imajo pogum biti nepopolni. Ti ljudje zvečer ne tuhtajo, česa vsega tisti dan niso naredili. Dan je bil, kot je bil, jutri je nov dan. In ne trošijo energije z vsem, kaj vse bi moralo biti, pa ni bilo. Sprejemajo se v realnosti in ne trošijo energije za krivdo; tako so lahko produktivni. Energijo vložijo v stvari, ki so jim pomembne in so odpuščajoči in blagi do sebe in do drugih.

Verjamem, da je to tista prava drža. Težava pa nastane, če mi od sebe pričakujemo, da bomo sčasoma pa le postali popolni; da bomo priplezali do neke »nirvane«. Verjamem, da tudi pri DiŽu življenje dojemate kot potovanje, kot pot, na kateri se vse življenje učimo.

Nevednost je zelo velika. To se kaže že od majhnega v slabih medgeneracijskih prenosih. Alenka Puhar je v knjigi »Prvotno besedilo življenja« opisala, kaj vse imamo v slovenski zgodovini; kako otrok ni nič štel. Kultivirali smo čisto narobe svet – namreč, da morajo otroški nezreli možgani čakati pred možgani, ki so zreli. Že v osnovnih stvareh odrasli lažje počaka, ker ima zrele možgane.

Veliko zablod smo podedovali. Zdaj nam je – z vsemi temi uvidi nevroznanosti – lahko lažje. Konec koncev imamo zgled tudi v papežu Frančišku, ki je sam povedal, da je bil na terapiji in da mu je zelo odprla določene vidike. On je promotor teh novosti. Pravi, da povsod, kjer deluje Sveti Duh, vedno prinaša nekaj novega. Fino je, da gremo tudi mi v tem razvoju naprej; da sprejmemo uvide, ki nam lahko olajšajo življenje in ukinejo kakšno zablodo.

Dobro je v odnosu zaznati, če ti – kljub temu, da se pogovarjaš – nekih konfliktov ne moreš ujeti. Bodisi, da se drugi partner vedno brani, bodisi da te vedno krivi. Na nek način imaš občutek, da ne prideš ven. Takrat se je treba odpreti navzven. Ko doživljaš, da gre trpljenje preko neke mere, imaš dolžnost, da si poiščeš pomoč. Tudi dolžnost do svojih otrok, ker jim s tem kažeš model: ali se problemi rešujejo ali ne.

Glede tabuja, ki se drži terapije, pa je to res del, ki prihaja iz kraljestva predsodkov. V Ameriki in Angliji je zelo udomačeno oditi k terapevtu, ko vidim, da so pred menoj izzivi, ki jih ne rešujem tako hitro, kot bi si želel. Terapija lahko da rešitvam problemov nek pospešek. Ker dobiš zunanji vpogled, hitro vidiš, da ti tu ne bo nekdo nalagal dodatnih bremen, dodatne krivde. Dal ti bo preprosto pogoje in vprašanja, na katera moraš odgovoriti sam sebi.

V terapiji se zelo izogibamo direktnih nasvetov. Lahko nekdo rabi nasvet, da mora trenirati počitek. Ta je v Sloveniji velik problem, ker je dostikrat povezan s konceptom lenobe. Je pa nujen, če hočeš dobro delati. Zelo malo starejših generacij pa je dobilo od staršev odziv: »Kako si lep, ker na kavču ležiš.« Ponavadi je bilo bolj obratno: »Zmigaj se h kakšnemu delu.« Tako ima danes veliko ljudi prepoved počitka in silijo vse okrog sebe, da so

Foto: osebni arhiv

vsi živčni in napeti.

To so takšne stvari, za katere skušamo v terapiji odkriti, od kod prihajajo. Vsak par, vsaka družina je svet zase. Pomemben je realen pogled na sorodnike, na starše … Psiha pa se temu dostikrat upira, češ da ne smemo grdo govoriti o starših. Pa saj ne gre za to, da bi govorili grdo; samo resnično.

Tako kot sem jaz nepopoln starš, so tudi moji starši nepopolni. In pogled na njih s hvaležnostjo in hkrati z odpuščanjem za vse stvari, ki jih niso mogli dati iz kateregakoli razloga, je pomemben. In je pomembno pogledati, česa nam niso dali, ker točno te stvari potrebujejo tudi naši otroci. Brez degradacije, brez sodbe. Samo realen pogled.

Glede na to, da sicer živimo v kapitalizmu, kjer je tempo življenja izredno visok, lahko ta čas res posvetimo temu, da se zanimamo za svoje otroke; da se pogovarjamo z njimi; da jim dopustimo, da izrazijo svoja čustva; da se povežemo z najstniki … Najstništvo ni čas, ko bi rekli: »Daje ga puberteta, normalno je, da noče več bit z mano.«

To je še en mit – da najstniki nočejo preživljati časa s svojimi starši. To ni res! Najstniki radi preživljajo čas s svojimi starši, če so razumljeni in slišani. To je pa naš del, ki nas lahko spravi v stisko. Imamo veliko načinov, kako priti do najstnika – lahko si npr. skupaj pogledamo film, ki mu je všeč; skupaj preberemo kakšno knjigo … Tako vstopimo v njegov svet. In s tem bomo znižali potrebo po uporabi ekranov in podobno.

Mi smo tisti, ki se odločamo, ali bomo vstopili v otrokov svet. Ali bomo vztrajali in prišli šestič, desetič k najstniku, čeprav nam bo ta prej toliko in tolikokrat rekel, naj gremo stran. Ali bomo kot Božji Oče vztrajali? Bog, dobri oče, vedno išče človeka. Ni treba hoditi k njemu. In tudi mi kot starši moramo prihajati k otrokom; mi moramo njih iskati. Če nas niso iskali, ko smo bili otroci, nam bo to kar izziv.

Ta čas je namenjen ravno takšnim bistvenim življenjskim vprašanjem. Če otrok dobi izkustvo varne navezanosti, bo tudi kot odrasel očeta in mamo nosil v glavi; in bo s tem veliko bolj odporen na vse zunanje okoliščine, ki pridejo. Tako pa smo spet pri simbolu jaslic, o katerem sva že govorila. Če so ljudje med seboj povezani, zunanje okoliščine nimajo zadnje besede in nimajo te moči. Vendar je pomembna zavestna odločitev. Same po sebi se stvari ne zgodijo. In to pri DiŽu dobro veste. Moraš vzeti palico in iti na pot.

Tudi jaz vam in vsem, ki bodo brali vašo revijo. Sem zelo hvaležen za to priložnost. ●

Pogovor sem pripravil: Benjamin Siter

Celotnemu intervjuju lahko prisluhnete na youtube kanalu Družine in Življenja (youtube. com/user/Druzinainzivljenje), kjer lahko najdete tudi vse ostale oddaje Odnosi so zakon. Vabljeni k spremljanju!