Že prej sva si težko vzela čas za zmenek, zdaj pa je to misija nemogoče

Nekaj let sva člana zakonske skupine in imava štiri majhne otroke, od tega dva šolarja. Čeprav je življenje s štirimi otroki vedno pestro, je zdaj, ko je udarila korona, na trenutke postalo že skoraj neznosno. Pred korono sva si še uspela vzeti čas za zmenek in pogovor ter skrbeti, da je najin odnos ostajal živ. Zadnje mesece pa … Otroci naju potrebujejo 24 ur na dan. Premajhni so še, da bi jih pustila same za kakšno uro in šla na sprehod. Starih staršev v tem obdobju ne upava obremenjevati, da se ne bi okužili, varuška je iz druge občine … Zvečer je pa še policijska ura. Tudi sicer sva ob usklajevanju dela od doma, šolanja otrok in skrbi za gospodinjstvo tako utrujena, da zvečer samo padeva na kavč pred televizijo. Verjetno ni treba poudarjati, da kakšnih posebno globokih pogovorov ne zmoreva. Še za prepir nimava energije, čeprav je čez dan velikokrat napeto vzdušje, ko krmariva med najinimi obveznostmi in potrebami otrok. Občutek imam, da žena že drsi v depresijo, jaz pa sem na poti izgorelosti, ko vozim slalom med družino in službo, kjer so zahteve še vedno velike. Kako naj poskrbiva zase in za najin odnos? Rad bi tudi pomagal ženi, ki se ji meša od vseh skrbi, pa ne vem, kako. In ne bi rad, da bi naju ta preizkušnja čisto oddaljila. Tine

Tine, kako domače nama zveni tvoj zapis o dogajanju v vajinem zakonu in družini v teh korona časih! Tudi midva se lahko prepoznava v značilnostih občutkov, ki jih doživljata z ženo.

Najprej se nama zdi, da na tovrstne izjemne okoliščine v življenju v resnici nikoli ne moremo biti »dovolj pripravljeni«. Pogosto si želimo, da bi takrat, ko se znajdemo v zapleteni in naporni situaciji, dogodki okoli nas še naprej tekli mirno in neutrujajoče ali nas celo obšli, ker nam skušnjave v mislih takšno iluzijo slikajo kot idealno rešitev. V iskanju rešitve, ki bi nam ustrezala, nam je znana in smo je navajeni, celo molimo za to, da bi se življenje normaliziralo, kar v bistvu pomeni, da »se ne bi nič spremenilo« in bi se še naprej počutili varno in lagodno.

Takrat, ko smo v »zosu«, to realnost tako težko vidimo, ker si je ne zmoremo priznati – podzavestno namreč čutimo, da preizkušnja od nas zahteva konkretno dejanje in spremembo nas samih ter našega odnosa do nastalih okoliščin. A kaj, ko »na prvo žogo« nismo pripravljeni zapustiti »cone udobja« (utečenih življenjskih navad) in se podati na naporno pot, ki pa edina vodi v svobodo! Ja, v svobodo – ker situacija, ki jo opisuješ, je pravzaprav neke vrste zapor, v katerega se zaradi napačnega odnosa zapiramo kar sami ali pa – v primeru zakona – zakonca zapirava drug drugega.

Kadar so časi naporni, naše razmišljanje navadno poteka v več fazah. Začne se s samopomilovanjem, ko po nekaj napetih dneh enega ali drugega vedno bolj zaposlujejo misli: kdaj bo tega konec? To je res naporno, pa še ponoči sem slabo spal/spala. Ne vem, če bom to zmogel/zmogla! Zakaj se nam to dogaja? Lahko je sosedom, ki imajo pomoč na dosegu roke in že tako samostojne otroke! Jaz pa moram narediti še naloge z otroki, pa pospraviti in pomiti celo stanovanje, skuhati kosilo, oprati perilo, zlikati, narediti še dodatno delo za službo, pred hišo pograbiti listje, ki odpada z dreves in pomiti okna in teraso, predvsem pa moram ves čas animirati otroke – tako pri delu za šolo kot pri igri …

Fazi samopomilovanja sledi faza obtoževanja sozakonca: kje pa je on? Spet moram narediti vse sama, on pa je lahko mirno še popoldne v službi (doma za računalnikom s službenimi zadevami). Le kaj dela že pol ure na WCju? Gotovo je na Facebooku! Kdaj mu je nazadnje kapnilo, da bi mi skuhal kavo? In na drugi, moški strani: Hm, kako to, da še ni kosila? Jaz imam potem še en sestanek in spet ne bom uspel v miru pojesti … samo jaz se moram celo popoldne ukvarjati z otroki, ona bi pa samo nekaj pospravljala in prala … sploh je ne zanima, s kakšnimi problemi se ukvarjam v službi …

Ko obe fazi – samopomilovanje in obtoževanje – »še topli« zmečemo skupaj v »multipraktik svojih možganov« in pritisnemo gumb za mešanje, gnetenje in stepanje, nastane lepljiva zmes občutka nemoči, zamere do najbližjih in še koga zraven, nepripravljenosti za pogovor, očitkov, nerganja in depresivnosti: »Saj sem itak jaz naredil/naredila vse, kar sem lahko, pa ni nič bolje!«

Drži. V tem primeru ni nič bolje in ne more biti bolje. Lahko pa je slabše – tako, da celo iz »motorja multipraktika« prav pošteno zasmrdi. A tega si res ne želimo. Ko se tega zavem/ zaveva, je pred nama pomembno vprašanje: Kaj bova storila? Kaj lahko storim jaz? Kaj lahko stori moja žena in – nenazadnje – kaj lahko stori Bog? Kam naju vodijo misli in trenutni občutki? Ali je prav, da se pustiva voditi tem občutkom?

Ko so bili najini otroci (imava jih pet) majhni, sva si v različnih obdobjih lahko zelo različno vzela čas za naju. Tudi midva nisva imela redne pomoči staršev in dobro poznava to stisko. Največkrat sva najin randi izvedla kar doma – pogledala kakšen film, poslušala oddajo ali pa sva izbrala kak članek iz revije DiŽ in se o njem pogovarjala. Ko sva otroke spravila spat (ko so bili mlajši, je bilo to ob 20. uri), sva si pripravila topel napitek in si vzela čas za pogovor.

Videla sva, da si morava ta čas za naju jasno določiti, sicer ga enostavno zmanjka. Ne smeva dovoliti, da bi nama občasne nujne prilagoditve ta čas vzele! Druga stvar, ki je zelo pomembna, pa je tudi vzpostavitev reda z otroki – med spanjem naju ne potrebujejo, pa tudi čez dan se za krajši čas lahko igrajo sami – šolajoči popazijo na mlajše člane družine.

Seveda pridejo v življenju tudi »sušna« obdobja, v katerih pa prav zaradi naporov lahko najbolj intenzivno zoriva v veri, upanju in ljubezni. Lansko jesen se je zdravstveno stanje najinega sina močno poslabšalo in je bil 5 mesecev v bolnišnici. V tistem obdobju sva se vsak dan menjavala na obiskih pri njem. Klasičnega »časa za naju« ni bilo.

Med enomesečnim zdravljenjem na intenzivnem oddelku, ko sva k njemu lahko hodila oba (kadar sva si uspela zagotoviti varstvo), sva v avtu skupaj molila rožni venec. Ta molitev naju je povezala in močno zbližala. Kljub vsemu stresu in skrbem sva bila dosti bolj pozorna eden do drugega. Ves balast in nepotrebne skrbi so odpadle. Nujne stvari in dolžnosti so prevzeli drugi otroci, občasno pa tudi sorodniki in prijatelji (zakuriti v peči, skuhati kosilo, varstvo najmlajše …). Ko danes gledava nazaj, lahko rečeva, da je bil to tudi čas za naju – odmerjen po Božjem pogledu na situacijo.

Bistvo je bilo v najini odločitvi (ali neodločitvi) za pravo perspektivo. Ob tem se spomnim srečanja s švicarskim puščavnikom Nicolasom Buttetom pred leti, ko je dejal: »Vsi naši problemi, ki se zdijo ogromni in so včasih resnični, postanejo čisto majhni, ko nanje pogledamo z Božjim pogledom!«

Pri tem nama pride na misel tudi citat iz Svetega pisma: »Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju«. (Filipljanom 4,12). Danes veva tudi to, da je obdobje z majhnimi otroki v zakonu hkrati z naporom in odrekanjem tudi velik in enkraten dar v šoli umiranja samemu sebi – v šoli zorenja za večnost.

Dragi Tine, prepričana sva, da bosta z ženo našla odgovor na vprašanja, ki se vama odpirajo. Kot oče gotovo kdaj svoje otroke posadiš »na konjička« in jih nosiš okrog, da »so večji« in da vidijo dlje … Potrebno je pustiti, da nas tudi Bog včasih »dvigne na svoje rame« in potem vidimo dlje in vidimo v pravi perspektivi. Mož ve, kaj žena potrebuje in to lahko stori zanjo. In žena ve, kaj potrebuje mož in lahko stori dejanje ljubezni zanj. Mala dejanja z veliko ljubezni! ● Petra in Lojze Kokalj

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.