Pavel in Tatjana Fičur: »Jezus je potrpežljivo čakal na najino povabilo

Pavel in Tatjana Fičur prihajata iz Šmarij pri Kopru, poročena sta 17 let ter imata štiri otroke.

Pavel dela kot učitelj matematike v osnovni šoli, Tatjana pa doma skrbi za družino. Pavel in Tatjana, se nam lahko Pavel: Naš najstarejši je Gašper, ki bo Pavel: Ja, v mojem otroštvu je bila najprej predstavita? Kdo sta, od kmalu star 17 let, Zofija ima 15, Jakob Nutella samo zame, zdaj pa si jo delim kod prihajata? 11 in Avgust 8 let. še s 4 otroki in ženo (smeh). In prav Tatjana: Prihajam iz Ocizle pri Kozini, Tatjana: Jaz sem si predstavljala, da je tako. iz štiričlanske družine in imam dve leti bova imela dva otroka, ker izhajam iz starejšega brata. Vera v naši družini je take družine in se mi je zdelo to čisto Pavel, ti si živel s starimi starši. bila nekaj tradicionalnega, vrednote normalno. In tako je tudi na začetku Kako živite zdaj? pa so bile predvsem poštenost, delav bilo, dva otroka, fantek in punčka. Pavel: Živimo z mojim očetom, mama nost, skromnost in družina. Pavel pa si je od vedno želel več otrok. je umrla pred nekaj leti. Imamo sicer Pavel: Bil sem edini otrok v družini, Sva pa v tistem času spoznala nekaj ločeno gospodinjstvo, vendar skrživeli pa smo skupaj z maminimi družin iz Družine in Življenja, ki bimo za očeta, mu skuhamo. V rednih starši, ki so imeli močan vpliv na živ so imele več otrok. In potem se tudi tedenskih stikih smo tudi s Tatjaninimi ljenje naše družine. Največja vrednota midva nisva bala imeti več otrok in sva starši, ki imajo kmetijo in veliko živali. v moji primarni družini je bila delo, bila pri tej odločitvi bolj pogumna. Tako otroci vidijo tudi ta del življenja. delo in še enkrat delo. Potem pa še poštenost in ponižnost. Sem vzgojen v Pavel, če primerjaš svoje otroštvo Kakšna pa je vajina izkušnja tega tradicionalni krščanski družini. Kljub edinca s svojo družino zdaj, sobivanja s starimi starši? Kaj so nekaterim težavam v družini sem ko imata štiri otroke, v čem je dobre strani? vedno čutil ljubezen staršev in nono največja razlika? Pavel: Dobra stran je pomoč pri vartov do mene. Pavel: Malo več je kaosa (smeh). V stvu in razvažanju otrok. Življenje skumoji primarni družini je bilo vse paj pa se mi ne zdi v redu, izkušnja iz Kako sta se odločila za več otrok, urejeno, počiščeno, obroki so bili ob moje primarne družine ni tako dobra. glede na to, da si bil ti, Pavel, rednih urah … V naši družini je več Bi si želel manj vpliva none. Sem si edinec, Tatjana pa je tudi imela izkazovanja ljubezni. moral izboriti »vladavino v hiši«, saj je samo enega brata? Nam lahko Tatjana: V večji družini si je treba bila nona šefica, tako kot je značilno predstavita vajino družino? deliti stvari, se naučiš, da ni vse tvoje. za Istro.

Pavel: V Istri je veljalo, da istrska žena nosi tri vogale hiše, muša pa četrtega. (Še razlaga: muša je izraz za samico osla, značilen za te kraje). Tatjana: Tudi pri nas doma je mama vse vodila.

Tatjana: Samo na določenih področjih (smeh). Pri naju sem kar dovolila, da Pavel prevzame glavno vlogo.

Pavel: Ne, nisva imela težav. Se vse zmeniva. Tatjana: Res je.

Pavel: Ja, tudi v Istri se obračajo stvari, ki so bile včasih samoumevne, tradicionalne.

Pavel: Najina pot se je začela na enem kulturnem večeru, na katerega sem prišel čisto po naključju. Tam je bila ena punca, ki je med predstavitvijo pesniške zbirke vrtela diaprojekcijo svojih fotografij. Fotografije so mi bile všeč, ko sem spoznal avtorico, pa mi je bila všeč tudi ona. Nekaj časa so bila najina srečanja bolj naključna, enkrat pa sva se pridružila organiziranemu nočnemu pohodu na Slavnik, ko me je Tatjana lepo pogledala in sem začutil, da od mene nekaj pričakuje. Po tistem sva postala neločljiva in sva se po šestih letih skupne hoje tudi poročila. Tatjana: Ko zdaj gledava nazaj, ugotavljava, da bi danes ravnala drugače. Bi se prej poročila in prej imela otroke.

Pavel: Jaz sem v osnovi inženir elektrotehnike. Po naključju sem, še z nedokončano višjo šolo, »padel« na gimnazijo kot učitelj računalništva. Ugotovil sem, da mi je to delo pisano na kožo. Ker z višjo šolo nisem izpolnjeval pogojev, po določenem času tega dela nisem mogel več opravljati. Potem sem bil povabljen v osnovno šolo (prav to, v kateri sem zaposlen tudi sedaj). Tudi na tej šoli sem po določenem času ostal brez službe, ker še vedno nisem imel ustreznega »papirja.« Potem sem nekaj let poučeval fiziko na dveh gimnazijah. Nikjer nisem mogel ostati in na neki točki sem si rekel, da imam dovolj tega, da vsako službo izgubim samo zato, ker mi manjka ustrezna diploma, čeprav imam znanja, izkušenj in veselja do tega dela dovolj.

S Tatjano sva se pogovorila in ugotovila, da lahko s prihranki dve leti skromno živimo brez moje plače in pri 33 letih sem se, 23 dni pred rojstvom drugega otroka, vpisal v 1. letnik pedagoške fakultete, ki sem jo v celoti končal v treh letih. Postal sem sošolec nekaterim svojim dijakom. Potem sem bil povabljen na Fakulteto za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije v Kopru, kjer sem bil 10 let asistent. Če bi hotel ostati na tej fakulteti, bi moral narediti doktorat, kar bi pomenilo postati »odsotni oče,« česar pa si nisem želel. Ponovno sem se zaposlil na osnovni šoli, kjer poučujem matematiko in ob tem neizmerno uživam.

Pavel: Več ljudi me je še v času študija elektrotehnike prosilo za pomoč pri matematiki ali fiziki in tako sem ugotovil, da znam dobro razlagati snov. Zanimivo je tudi to, da sem iz časa svoje osnovne šole živel v prepričanju, da s krščanskim pedigrejem ne prideš kot učitelj na nobeno šolo, zato o tej možnosti sprva nisem niti razmišljal, prav tako sta me takrat bolj zanimali elektrotehnika in robotika.

Pavel: To je poseben, zame izpopolnjujoč, izziv. Učenje na daljavo pomeni, da nisi blizu učencem v fizičnem smislu. Ne moreš hoditi med njimi, pogledati, kaj si zapisujejo v zvezek, vmes kaj vprašati. Jaz vse svoje ure izvajam preko videokonference in še nekaterih drugih orodij. Imam malo več opreme; pišem po monitorju kot po tabli, da učenci vidijo napisano na svojih ekranih, vmes postavljajo vprašanja … To je svojstven izziv, saj poteka aktivna interakcija. Nekateri učenci imajo tudi tehnične težave oz. težave s povezavo, zato razumem, da niso vedno vsi prisotni pri pouku. Sedaj mora učenje temeljiti na zaupanju in odgovornosti. Jaz moram zaupati učencem, da bodo naredili, kar jim naročim, oni pa morajo čutiti odgovornost, da izpolnijo svoje obveznosti. Drugače ne gre.

Pavel: Marca, v prvem valu, je potekalo šolanje na daljavo po principu »skoči v vodo in plavaj.« Sedaj pa mislim, da smo se vsi – tako učitelji kot učenci – dobro pripravili. Čeprav smo upali, da do šolanja na daljavo ne bo prišlo, smo naredili vse, da se na to možnost pripravimo. In zdaj smo tukaj, plavamo. Plavamo pa precej bolje kot marca. O odgovornosti se z učenci pogovarjam.

Tatjana: Biti doma, mama in žena, 24 ur na dan, je dostikrat težje kot biti v službi. Velikokrat se počutiš neopaženo in težko prosiš za pomoč, ker misliš, da moraš narediti vse sam, saj si doma. Občutek imaš, da se premikaš samo med kuhinjo in pralnim strojem. Nekaj pospraviš, pa je spet nekdo lačen … So izzivi. Ampak to je bila odločitev po četrtem otroku, ki ima tudi prednosti. Vse je bolj umirjeno, dan poteka mirno. Že zjutraj se to vidi. S Pavlom začneva dan skupaj. Vsak dan mi v posteljo prinese čaj, že nekaj let. To je najin trenutek, ki si ga vzameva zase.

Pri več otrocih si je včasih težko vzeti čas za biti v dvoje, vendar vidiva, da je nujno in poživljajoče. Dobro je tudi to, da sem vedno doma; ko se otroci vračajo iz šole in mož iz službe, jih pričakam. Če je mama doma, je hiša dom. In naša hiša je dom. Tudi če si doma, si moraš vzeti čas zase in to izkoristim, ob dopoldnevih grem ven, v naravo. Fotografiranje in risanje je del mojega življenja. Ko so bili otroci majhni, sem to dala malo na stran, sedaj pa, ko otroci odraščajo, se udeležujem extemporov, slikarskih delavnic. Ko dan preživim s čopičem, je moj dan popoln. Se umirim, sprostim in sem pripravljena na nove izzive.

Tatjana: Ja in ne. Ni še urejen, je bil v načrtu. Se še malo selim. Ves čas, ko sva gradila hišo, sva imela v načrtu en tak prostor.

Tatjana: Fotografija je ujet trenutek, slika pa nastaja. Narediš prvo potezo, pa še ne veš, kaj bo nastalo. Rezultat je presenečenje. Moj stil je med abstraktnim in realističnim. (Pavel vmes pokaže Tatjanino sliko ribe). Razvila sem en način risanja, ki prehaja v krščansko tematiko. Vidim, kako se v risanju odraža moja duhovna pot. Ko slikam, to traja več ur skupaj. Zato ob majhnih otrocih tega nisem delala, ker ni šlo. Tudi zato na slikarskih delavnicah uživam, ko sem več ur v nekam drugem svetu. Pavel: Tatjana je s slikami opremila naše župnišče.

Tatjana (smeh). Pavel: Ne še, ker čaka na nekoga, ki bi zabil žeblje. Nam manjka dovolj visokih in dovolj močnih pri hiši. J

Pavel: Moja žena je zelo potrpežljiva in trpežna. In takrat jo je že več dni nekaj bolelo. Tisti petek zjutraj sem jo moral na hitro odpeljati v porodnišnico v Izolo. Tam so nama povedali, da je porod nemogoče ustaviti. Zdravnik porodničar mi je slikovito povedal: lahko imate smeh in solze in vse vmes.

Sam pri sebi sem si mislil: Bog, ok, če nam privoščiš smeh, bo super, če bodo solze, bomo potrpeli, tisto vmes me pa skrbi. Tako zgodaj rojen otrok mora priti do Ljubljane. Tatjano so nameravali peljati z rešilcem, vendar je bila avtocesta zaprta zaradi dveh prometnih nesreč. Policisti so svetovali prevoz s helikopterjem. Tatjana: Sem imela zastonj polet čez pol Slovenije. Pavel: Jaz sem prišel v Ljubljano tri ure kasneje in ravno še ujel porod. V porodni sobi je bilo veliko ljudi, meni pa so rekli: »Samo k ženini glavi se postavite in dajte mir.« In potem se je rodil Jakob. Imel je 34 centimetrov in 760 gramov. Poslali so me ven in mi rekli, da ga bom lahko videl, ko ga bodo uredili. Takrat sem o rojstvu med drugim obvestil našega župnika in Danija Siterja. In vem, da je tudi po njuni zaslugi veliko ljudi molilo za Jakoba.

Pavel: Vse skupaj je trajalo 84 dni, 60 dni je bil v Ljubljani, potem pa so ga prestavili v Izolo.

Pavel: Jakob je bil sprva na 42% kisiku. Tatjana: En teden sem bila tudi sama v Ljubljani z njim, potem pa so mi druge mamice svetovale – glede na to, da smo imeli doma že dva otroka, ki sta me potrebovala, naj grem raje domov in se, dokler je Jakob v inkubatorju, posvetim starejšima otrokoma ter se vrnem, ko bom lahko »kengurujčkala.« Ko ga bom dobila k sebi. Je težko pustiti otroka v bolnišnici, vendar mislim, da sem se prav odločila. Vsak drugi dan smo v Ljubljano peljali moje mleko zanj. Ko so ga prepeljali v Izolo, pa sem bila z njim.

Tatjana: Bil je čudovit občutek. Ko so mi ga položili na mojo golo kožo, mu je raven kisika v krvi takoj narasla, da ni več potreboval toliko dodatka kisika. In zatem vsak dan manj.

Tatjana: Nisva se spraševala zakaj, sem pa ugotovila, zakaj se nama je to zgodilo. Da se okrepiva v veri. Ta dogodek je bil za naju kot padec s konja za svetega Pavla. Zame je bil to Božji dotik. Jakoba sem prvič videla zvečer na

Porodničar mi je slikovito povedal: lahko imate smeh in solze in vse vmes. Sam pri sebi sem si mislil: Bog, ok, če nam privoščiš smeh, bo super, če bodo solze, bomo potrpeli, tisto vmes me pa skrbi.

dan, ko sem rodila. In ko sem videla to nemočno bitjece, sem šele začela jokati in začutila stisko. In šele v tistem trenutku sem se spomnila na Boga in ga začela klicati. Začutila sem močno svetlobo, ki me je pomirila in mi napolnila srce. Bila sem pomirjena in se nisem več bala. Pavel: Zdravniki ti povedo, da prve štiri dni po porodu ne morejo napovedati ničesar. Potem nama je pediater povedal, da se iz Jakobovega gibanja vidi, da ima voljo do življenja. V nedeljo, dva dni po porodu, smo pripeljali v Ljubljano našega župnika Igorja Loviščka, ki je Jakoba v inkubatorju krstil. Tatjana: Jakob se je rodil na Veliki petek ob treh popoldne in bil krščen na Veliko noč. V tem sva videla znamenje za najino vero. Potem sva izvedela tudi, da je veliko ljudi molilo zanj in za nas. Pavel: Jakoba so potem več let spremljali v razvojni ambulanti in na zadnjem pregledu nam je pediatrinja rekla, da ima naša zgodba srečen konec, da pa niso vse zgodbe take. In ob prihodu iz ambulante sem zagledal osemletnega fanta s kisikovo jeklenko in cevkami za dihanje v nosu. In sem se zavedel, kaj bi lahko pomenilo tisto »vse vmes«, o čemer nama je govoril zdravnik.

Pavel: Tatjanin ginekolog nama je v četrti nosečnosti naročil, da morava ob najmanjši bolečini takoj priti na pregled. In se je, v 32. tednu, res pojavila bolečina. Šla sva v bolnišnico in so takoj ugotovili okužbo z bakterijo. Tatjana je dobila antibiotik in Avgust se je rodil ob roku. Tatjana: Tudi po Avgustu sva si še želela otrok, vendar nama ni bilo dano, imela sem še štiri spontane splave. Tako, da sva Bogu hvaležna za štiri otroke, ki so nama dani.

Pavel: Danija in Vilmo sva spoznala, ko sta prišla na povabilo zakoncev Marzi pričevat v Ankaran. Midva sva že bila v zakonski skupini v Šmarjah, ki pa takrat še ni delala po DiŽu. Ko sva v skupini slišala več o DiŽu, sva šla na temeljni seminar k sv. Jožefu. Tatjana: Na tem seminarju me je nagovoril stavek iz Razodetja: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3, 20) Takrat sem si živo predstavljala, kako me Jezus že vsa ta leta čaka pred vrati, da mu jih odprem.

Zatem smo se v naši zakonski skupini odločili, da začnemo delati po DiŽevem programu in ker sem sama prva preštudirala gradivo, sva nekako postala voditeljski par.

Tatjana: Jaz sem Pavlu predvsem hvaležna, da me sprejema takšno, kakršna sem. In kadar sama sebe ne morem sprejeti v svoji nepopolnosti, me Pavel vseeno sprejema. To mi je zelo lepo. Čutim, da me ima rad; mene in otroke. In veliko mi pomeni, da imava skupne vrednote. Da nama je družina obema pomembna. Pavel: Tatjani sem hvaležen, da je prevzela skrb za družino, da ji je predana. In da kljub temu, da ne prihaja iz Istre, podpira tri vogale v hiši. Tatjana: Hvaležna sva tudi, da imava drug drugega in da sva bila skozi preizkušnjo nedonošenčka deležna velike Božje milosti. Pavel: In hvaležna sva za DiŽ. Tatjana: Ko sva prišla v DiŽ, sem presenečeno ugotovila, da se z ženami v DiŽu lahko pogovarjam in pogovori ne zaidejo v opravljanje drugih. To je bilo zame nekaj novega. Ko na primer pridemo na duhovnopočitniški teden v Veržej, hitro najdem sogovornike, tudi med ljudmi, s katerimi se prej nismo poznali. Počutimo se sprejete, delimo si podobne vrednote. To nama veliko pomeni.

vsi, ki bodo brali ta intervju. ●