Družina in Življenje
15
nas izlivala na druge, bodo drugi deležni te žive vode in se bodo ne le odžejali, pač pa tudi preživeli.
In kako deluje prelivanje žive vode? Preprosto mu lahko rečemo blagoslavljanje. Pomen blagoslavljanja me vedno bolj in vedno močneje nagovarja. Brez njega naša dežela ne bo ozdravela in ne bo rodovitna, njive ne bodo posejane. Blagoslavljati namreč pomeni sejati ali saditi, pomeni polagati v drugega nove možnosti, ki jih do sedaj še ni bilo, se doslej še niso rodile in jih še ne vidimo. Naša zemlja je lačna in žejna blagoslovov dobrohotnosti in dobronamernosti. Vsak človek, pa naj je v naših očeh še tak čudak, globoko v sebi nosi hrepenenje po sprejetju, ne po presojanju, še manj po obsodbi. Ko človeka, namesto da ga obsojamo, sprejmemo tam, kjer je, in takšnega, kakršen je, ga v resnici blagoslavljamo. In blagoslovi v ljudeh rojevajo nove možnosti, ki jih doslej še ni bilo, omogočajo rodovitnost in novo rast. Tisti, ki pravimo, da Gospoda osebno poznamo, in smo izkusili, da je njegova beseda resnična in verodostojna,
smo poklicani, da verujemo tam, kjer ni več vere, da upamo za tiste, ki so izgubili upanje, da ljubimo za tiste, ki so bili razočarani v ljubezni. Le tako se bodo izpolnile Božje obljube iz preroka Izaija, ki pravi: »Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki. Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci vodá« (Iz 35,5–7a). Gospod je pripravljen vstopiti v našo puščavo, v naše pomanjkanje vere, v našo bolezen, v našo stisko …, le prositi ga moramo. Tako preprosto je, da je težko verjeti, da zares deluje. Zato smo poklicani, da vsakdo, tam, kjer je, govori o Božjih obljubah tistim, ki so nanje pozabili. Poklicani smo, da jih spomnimo na upanje na ozdravljenje, da jim pripovedujemo o Očetu, ki je vsemogočen in dober in je Ljubezen sama. Naj nam nikoli ne zmanjka besed sprejemanja, upanja, ozdravljenja. Le tako bo naša dežela iz opustošene dežele ponovno postala rodovitna in se bo v njej utelešala Ljubezen. Vilma
LJUBENSKE POTICE – edinstvena knjiga o cvetni nedelji V osrčju Zgornje Savinjske doline leži kraj Ljubno, ki zadnja leta slovi po čisto posebnem običaju, ki spremlja cvetno nedeljo. Tamkajšnji ljudje nosijo k blagoslovu butare, ki jim rečejo potice. Te so prav posebnih figuralnih oblik, »navadnih« skoraj ni več. Vsaka je posebna, unikatna, v obliki simbolov iz verskega, vsakdanjega in kmečkega življenja (monštranca, klobuk, ovčka ... vse to iz sedmih vrst zelenja oz. lesa. Karolina Vrtačnik je o tem napisala knjigo z naslovom Ljubenske potice. Ta je izšla v formatu A4, ima trde platnice in več kot 120 strani vsebine na visoko kakovostnem sijajnem papirju. Je zelo lepo oblikovana in prinaša poleg besedila še več sto fotografij potic od leta 1912 pa do danes. Ob izidu je cena znižana na 25 evrov, naročiti jo je mogoče pri avtorici na 040/45 98 45.
Knjiga je lahko tudi lepo velikonočno darilo!
Ljubenske potice
Karolina Vrtačnik v sodelovanju z Ljubenci