Mkd pedenjmožic 1

Page 1

Mladinsko kulturno druĹĄtvo

PedenjmoĹžic



MLADINSKO KULTURNO DRUŠTVO

PEDENJMOŽIC


MLADINSKO KULTURNO DRUŠTVO PEDENJMOŽIC

Urednik: Marko Kumer Fotografije:člani društva MKD Pedenjmožic Založila in izdala: Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik


Kazalo Breda Podbrežnik Vukmir SPOMINSKI ZAPIS O MLADINSKEM KULTURNEM DRUŠTVU PEDENJMOŽIC .... 7 Marko Kumer DESETLETJE MLADINSKEGA KULTURNEGA DRUŠTVA PEDENJMOŽIC..............29 Marko Trobevšek PEDENJMOŽIČEVA LETA ................................................................................67 Mojca Podobnik Maleš MKD PEDENJMOŽIC 1982 – 1992 ...................................................................75 Jernejka Drolec KAKO SE SPOMINJAM OBDOBJA PEDENJMOŽICA ..........................................79 Matevž Bergant SATIRIČNI ŠPEKTAKELJ – UVODNI POZDRAV ..................................................89 Rosana Kleindiest SPOMIN ........................................................................................................93 KRST POD SAVICO PO MOTIVIH FRANCETA PREŠERNA ..................................95



Breda Podbrežnik Vukmir Spominski zapis o Mladinskem kulturnem društvu Pedenjmožic Namen članka Bolj kot resen zgodovinski prispevek naj bo članek spominsko in anekdotično obarvan. Gre za pogled na delovanje Mladinskega kulturnega društva Pedenjmožic, v obdobje pred 30-imi leti. Namen ni le nostalgično obujanje spominov vseh, ki smo zraven sodelovali, pač pa predvsem v spoznavanju pomena kulturnega delovanja mladih kot dokaza, da se tako kalijo in oblikujejo osebnosti, ki so lahko pozneje dejavni v različnih sferah družbenega in družabnega življenja. Društva s svojimi interakcijami, dejavnostmi in vplivom generirajo človeški in socialni kapital. Iz tega mladinskega društva nas je izšlo kar nekaj posameznikov, ki še vedno bolj ali manj uspešno delujemo na različnih področjih, tudi na področju kulture, in vsak na svoj poseben način prispevamo k oblikovanju vrednot in življenja naše skupnosti in različnih strokovnih področij. Društvo lahko uvrstimo v sfero civilne družbe, ki ima povsod po svetu vpliv na demokratizacijo družbe, vpliva na sprejemanje idej, sporočil ali skrbijo za izvrševanje javnega interesa. Na nek način je Pedenjmožic to bil. Ne glede na mladostniško neugnanost, kljubovanje, preizkušanje meja v tedanjem sistemu je bil Pedenjmožic inkubator ustvarjalnosti. Tako bi kazalo presojati tudi druge kulturne dejavnosti, tudi z vidika druženja, prispevanja v mozaik življenja neke občine in mesta. Skratka, učinki so večplastni in dolgotrajni. 7


Začetki Del maturantov, ki smo kamniško gimnazijo zaključili okoli leta 1980, smo že med šolanjem neformalno in interesno oblikovali skupino, ki se je zelo zanimala za književnost, umetnost in kulturo. Sodelovali smo pri izdajanju gimnazijskega glasila, pisali pesmi, hodili v dramo in koncerte, veliko smo brali in imeli svoje skupne popularne avtorje. Že zelo zgodaj smo posegali po moderni literaturi, se navduševali nad modernizmom, reizmom in sodobno poezijo. Včasih je kakšen roman, na primer Sartrov Gnus, presegal naše razumevanje, ampak skozenj smo se vseeno prebijali in nekako o njem tudi razpravljali. Navdušeni smo bili nad Radiom Študent, Filipčičem, Butnskalo, naš kultni avtor je bil Kurt Vonnegut. Sledili smo izdajam sodobne slovenske poezije. Poslušali smo punk, Patti Smith, Velvet underground, Pankrte, rock, čeprav je bil že v zatonu, in se veliko družili. Del dijakov, ki so delovali že v okviru literarnega in dramskega krožka, je želel nadaljevati s kulturnim ustvarjanjem. Mentorica literarnega krožka je bila prof. Mojca Poznanovič, s katero smo ustvarjali glasilo Zeleno, pisali pesmi in spoznavali sodobno književnost. Dramski krožek je vodila prof. Mojca Podobnik (poročena Mojca Marija Maleš), pod njenim budnim očesom smo pripravljali dramske uprizoritve in recitale. Treba je kar iskreno povedati, da nikakor nismo bili na nivoju, kot ga v zadnjem letu kažejo uprizoritve kamniške gimnazije in da nam mnogim ob ogledu gimnazijskih predstav na misel pride vprašanje, kaj vse se bo dobrega razvila iz mladih, ki svoj prosti čas posvečajo umetnosti in kulturi in to na zavidljivem nivoju. Ob spominu na začetke je potrebno poudariti hvaležnost mentoricam, da so se predano in z občutkom za malce težavne in posebne najstnike posvečale mladim potencialom,


prepričano smo, da bolj, kot je od njih zahtevala zgolj službena obveznost. Naj bo ta utrinek namenjen tudi sedanjim profesorjem, ki negujejo, vodijo in pomagajo oblikovati dijake skozi uspešne predstave, celo mjuzikle, ki napolnijo dvorano Kulturnega doma Kamnik. Po končani maturi smo nadaljevali s prof. Mojco Marijo Maleš in leta 1982 ustanovili društvo Pedenjmožic. Februarja 1983 je članek z naslovom Rojstvo ni več daleč v Kamniškem občanu, ki ga je napisal Andrej Klemenc, napovedal ustanovitev Mladinskega kulturnega društva Pedenjmožic. Pri tem je pomembno vlogo odigrala mentorica prof. Maleševa, takrat še Podobnikova. Duh tedanje dobe Živeli smo v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, v času, ko je inflacija je ponorela, ukvarjali smo se s stabilizacijo, veljal je zloglasni 133. člen, ki je omejeval svobodo govora, imeli smo samoupravljanje. V trgovinah je pogosto zmanjkovalo običajnih artiklov. Pojavljala pa so se alternativna gibanja, različne oblike subkulture. Slovenska filmografija je imela bogato bero vse od Karpovega filma Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Butnskale Francija Slaka do Kločičevega Moj ata, socialistični kulak. Slovenski pisatelji so bili družbeno angažirani kritiki in so se glasno zoperstavili šolski reformi jugoslovanskih oblasti, t.i. skupnim jedrom. Društvo slovenskih pisateljev, Nova revija in Mladina so bili glasniki nove dobe. Modernizem se je skoraj izpel, uveljavil se je postmodernizem. Bogato bero pesniških zbirk so zaznamovali pesniki Boris A. Novak, Aleš Debeljak, Veno Taufer, Alojz Ihan, Niko Grafenauer, Milan Jesih in drugi. Med najbolj odmevnimi umetniškimi pojavi je gotovo 9


retrogardistična skupina Neue slowenische Kunst, ki je delovala na glasbenem in likovnem področju in ki je odmevala v tujini. V dramatiki so zlasti izstopali Drago Jančar, Rudi Šeligo, in Dominik Smole, v pripovedništvu pa med drugimi Jančar, Kovačič, Kleč, Gradišnik, Švabić, Lainšček. Na glasbeno sceno je prihrumel punk in na ulicah smo bolj pogosto kot hipije videvali punkerske irokeze in usnjene jopiče z izzivalnimi napisi. Politično je bila naša dežela navidezno stabilna, a gospodarstvo je upadalo. V Slovenski kroniki 20. stoletja beremo: »Maja 1980 je v Kliničnem centru v Ljubljani umrl Josip Broz Tito, ki je ves povojni čas odločilno vplival na politično dogajanje v Jugoslaviji. Kljub priseganju njegovih naslednikov, da se bo »titoizem« nadaljeval (geslo »Tudi po Titu - Tito«) je Jugoslavija pospešeno tonila v ekonomsko, politično in splošno krizo. V prvi polovici osemdesetih let v Sloveniji ni bilo večjih družbenih sprememb: kakor drugod po Jugoslaviji je narašča nezadovoljstvo ljudi. Nesporazumi s centrom (v glavnem kulturniški – npr. skupna programska jedra v šolstvu) niso presegli običajnih trenj in sprva je kazalo, da se bo – tako kot v šestdesetih – politično in kulturno ozračje nekoliko sprostilo. Vendar so se sredi osemdesetih let začeli dogodki, ki so kazali na globlje politične pretrese: s političnimi članki sta se začeli uveljavljati opozicijska revija slovenskih intelektualcev Nova revija in glasilo ZSMS1 Mladina. Večale so se zahteve po zaščiti slovenske integritete, vendar »prispevki za slovenski nacionalni program« (57. številka Nove revije) sprva s strani oblasti niso bili upoštevani.« (str. 37) Repe navaja, da je po Titovi smrti jugoslovansko gospodarstvo iz prikrite krize prešlo v odkrito in 1

Zveza socialistične mladine Slovenije


nenadzorovano agonijo, saj je vlada do Titove smrti najemala tuje kredite in s tem prikrivala krizo, ki je v osemdesetih letih izbruhnila: »Zunanji kazalci krize v začetku osemdesetih let so bili devalvacija dinarja za 30 odstotkov, v naslednjih letih pa naraščajoča inflacija in pomanjkanje nekaterih osnovnih življenjskih artiklov, kot so olje, sladkor, moka, pralni prašek. Za osnovne življenjske artikle so oblasti uvedle bone. Vožnje z avtomobili so oblasti najprej omejile glede na registrsko številko po t.i. sistemu par-nepar, potem pa so bili za bencin uvedeni boni (vsak lastnik je dobil bone za mesečno določeno količino bencina). … Domišljija beograjskih birokratov ni poznala meja: ker so državljani po omenjene artikle pridno hodili v tujino, jih »švercali« čez mejo in zanje zapravljali devize, ki jih je obupno primanjkovalo, so uvedli t.i. depozit (plačilo takse) za prehod meje.« (str. 11) Politični viharji so se začeli s poskusi centralizacije, kasneje pa v Sloveniji s pojavi različnih alternativnih in opozicijskih gibanj, ki so vrh dosegla z razvpito naslovnico Mladine, ki je Tita prikazovala z nacistično svastiko, s 57. številko Nove revije, o kateri so se negativno izrekali

na

različnih

organizacijskih

nivojih

jugoslovanske

komunistične partije – od centralnega komiteja do vaškega odbora nekje na jugu Jugoslavije. Že prej so se dogajali konflikti v sami Zvezi komunistov Jugoslavije med slovenskimi in drugimi predstavniki: »Potem, ko je bil z zmago velikosrbske usmeritve leta 1987 razrešen notranjepolitični spopad v Srbiji, se je začel tudi srbsko - slovenski konflikt, ki je bil hkrati spopad za naravo jugoslovanske federacije (enakopravna skupnost narodov ali Srboslavija.“ (Repe 2001: 17)

11


Alternativna in opozicijska gibanja so bila nadozorovana: »Analiza opozicijskih gibanj je v osemdesetih letih v Sloveniji potekala na dveh ravneh: idejno politični in operativni. Za operativni del je bila zadolžena Služba državne varnosti, ki jo je do leta 1988 nadzoroval Svet za varstvo ustavne ureditve pri predsedstvu SRS2 (vključno z uporabo

“operativno-tehničnih’'

sredstev),

nato

pa

posebna

skupščinska komisija. V Svetu za varstvo ustavne ureditve so bili predsednik skupščine, sekretar Socialistične zveze delovnega ljudstva , sekretar Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, predsednik Republiškega odbora Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojne, predsednik Republiškega sveta Zveze socialističnih sindikatov, predsednik ljubljanskega Mestnega sveta Zveze komunistov Slovenije, predsednik Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije, to je vlade in republiški sekretar za notranje zadeve, predsedoval mu je član Predsedstva Socialistične republike Slovenije.« (Repe, 2001: 31) Proti koncu osemdesetih let je prišlo do usodnih premikov: aretacija četverice, ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, Majniške deklaracije, zahtev po slovenski suverenosti in jasnega ter javnega izražanja nezadovoljstva z državno ureditvijo. Delovanje društva Značilnost mladosti pa je, da vedno najde pot za ustvarjanje in upanje. Mladi člani novonastalega društva se s politiko niso ukvarjali in jih ni zanimala, saj so tkali medsebojne vezi na osnovi skupnih

2

Socialistična republika Slovenija


interesov, med katerimi je bilo gotovo zanimanje za kulturo, ni pa nezanemarljiva tudi želja po skupnem druženju v naklonjenem okolju. Sodeč po članku Prvi rojstni dan Pedenjmožica Brede Vukmir, ki je izšel ob prvi obletnici, je bilo društvo ustanovljeno novembra leta 1982. Žal se statut, zapisniki ali drugi dokumenti niso ohranili, tako da točnega datuma in števila ustanovnih članov nimamo, spomin pa tudi ni najbolj zanesljiv vir za zgodovinska dejstva. Iz tega članka lahko razberemo tudi to, da so člani še pred ustanovitvijo za Kavarno Veronika, torej na zunanjem prizorišču, izvedli recital ciganske poezije, ki je nastal na pobudo Braneta Bičanića. Andrej Klemenc se spominja: »Za promocijo recitala ciganske poezije, ki se je zgodil za kavarno Veronika, se nas je nekaj pogumnežev »našemilo« v ljudiplakate (dva približno 1 x 0,5 m velika kartona smo popisali z informacijami kaj, kje, kdaj in v izvedbi koga se ima zgoditi, jih povezali zgoraj na vsaki strani z vrvicama in si jih vrgli prek glave) in se sprehajalo gor in dol po Kamniku (v glavnem po Šutni). Za tiste čase je bilo to skrajno inovativno. Z današnje perspektive v marketinško mašinerijo ujetega sveta pa je nekako naivno, nedolžno, pa tudi smešno. Takrat so nas ljudje zijali, a se niso smejali, ker so se bali. Danes pa bi se nam smejali, če bi nas sploh opazili.« Že prej omenjeni članek Andreja Klemenca je poročal tudi o dogodkih: z recitalom revolucionarnih pesmi se je društvo vključilo v proslavo, ki jo je organiziral OK SZDL3 Kamnik in o igrici za Dedek Mraz in Marsovčki, s katero je društvo gostovalo v različnih organizacijah in si s tem pridobilo nekaj sredstev za delovanje. Članek poroča tudi o zanimivem recitalu pivske poezije in napitnic, ki je bil izveden v 3

Občinski komite Socialistične zveze delovnega ljudstva

13


gostilni Pod gradom. »Po zdravljici so celo uro stresali upesnjene modrosti, razmišljanja in občutke naših prednikov o sladkem vincu in radosti in tegobah, ki so v žlahti z njim.« Vukmirjeva je eno leto kasneje zapisala: »In kam spadajo slovenske ljudske napitnice in pesmi s pivsko vsebino? V gostilniško okolje seveda. Beseda o vinu, vinski trti in vsem, kar sodi zraven, je tekla (kot tudi vino) v gostišču Pod gradom.« Nastopali so Nejka Drolec, Marko Kumer, Goran Peršin, Polona Keber, Brane Bičanić, Janez Štebe, Marko Fujan, Dušan Sitar, Andrej Klemenc in Miran Kirbus.

Izšla je tudi zloženka

(uredniški odbor Saša Capuder, Igor Podbrežnik in Rosana Kleindienst, besedilo Marko Kumer). V letu 1983 je bil izveden recital Za tebe ljubezen moja – recital ljubezenske poezije (dvorana Veronika). Nastopali so Breda Vukmir, Meta Lah, Nejka Drolec, Polona Keber, Rosana Kleindienst, Mateja Griljc, Nuša Slabe, Saša Capuder, Marko Kumer, Miran Kirbus, Marko Fujan, Goran Peršin, Marko Trobevšek in Dušan Sitar. Ponovno je izšla zloženka (uredniški odbor Breda Vukmir, Saša Capuder in Igor Podbrežnik), besedila za recital pa so izbrali Marko Kumer, Goran Peršin in Marko Fujan. Oblikovanje smo prepustili Barbari Mihelič, ki je oblikovala tudi logo društva. Nadaljevali smo s sodelovanjem na občinskih proslavah, ki so bile na začetki 80-ih let seveda drugačne vsebine kakor danes: z interpretacijo pesmi so člani sodelovali na proslavah ob dnevu Osvobodilne fronte in ob dnevu republike.


Logotip društva, oblikovanje Barbara Mihelič

Spomladi leta 1984 je sledil recital Štirje rahli vozli v mali dvorani nad Maleševo galerijo, zasnovan na besedilih in odlomkih iz sodobne poezije, psihoanalize in publicistike. Režijo je prevzel Marko Kumer, nastopajoči pa so bili: Marko Kumer, Marko Fujan, Goran Peršin, Breda Vukmir, Dušan Sitar, Matjaž Gregl, Primož Trobevšek. V decembru leta 1984 je članek MKD Pedenjmožic: Recital in občni zbor priobčil naslednja dejstva: »Po daljšem premoru je spet začelo delati Mladinsko kulturno društvo Pedenjmožic. V petek, 23. novembra, smo v dvorani nad Maleševo galerijo ponovili recital 4 rahli vozli, prvič uprizorjen že spomladi. To pot se je predvsem publika precej bolje 15


izkazala: zaradi hudega navala (čez 30 ljudi) je bilo komaj dovolj stolov za vse. Da gre res za ogromno število, pove podatek, da so prvi predstavitvi recitala prisostvovali samo štirje navdušenci.« Besedila za recital je izbral Marko Kumer, teksti so bili obarvani s eksistencialno tematiko. Članek omenja še posebne težave društva: neredno prihajanje na vaje in nezanimanje s strani publike. Za recital Štirje rahli vozli je avtor Marko Kumer dobil navdih pri konceptu lepljenke Ljubiše Ristića iz Misse in A Minor v Mladinskem gledališču.

Recital

je

po

svojem

konceptu,

vsebini

in

eksperimentalnosti odstopal od enostavne dramaturgije recitalov, ki je slonelo predvsem na doživetem branju liričnih besedil Člani so sodelovali na slovesnosti ob dnevu republike, gostili recital radovljiških kulturnih prijateljev Po meri naših sanj (med njimi je bil tudi Miha Mazzini), pripravili novoletno predstavo in pogovor o knjigi Georga Orwella 1984 z gostom dr. Bogomirjem Kovačem. Leta 1985 so sodelovali z recitacijami na sprejemu štafete mladosti na Titovem trgu in pripravili predstavo Bertolta Brechta Ukrep, učni komad. Predstavo je režiral Marko Kumer, nastopali so: Matevž Bergant, Matjaž Gregl, Karla Kač, Rosana Kleindienst, Irena Kleindienst, Marko Kumer, Nadja Tomšič, Breda Vukmir in Andreja Vukmir. Naslednje leto je sledila predstava Multimedijalni satirični špektakelj – v čast dr. Franceta Prešerna. Predstava je presegla dotedanje ambicije in ni bila več zgolj recital. Namenjena je bila praznovanju slovenskega kulturnega praznika, vendar samosvoje in drugače: »Ni čudno, da smo se v teh žalostnih časih raje odločili za antiproslavo, za


satiro,« je v članku Pedenjmožicev »satiričen špektakelj« maja 1986 v Kamniškem občanu zapisal Marko Trobevšek. »Začeli smo z glasno koračnico, ob kateri je rdeče osvetljen proletarec vneto delal (vrtal luknjo v desko). Ta točka se je ponavljala skozi ves recital. Z njo smo ločili med sabo vsebinske enote, obenem pa je kot nekakšen memento moti spominjala na eno osrednjih misli predstave – vse večjo odtujenost kulture množicam (dopuščamo tudi druge interpretacije). Slavnosti govor je imel predsednik »gasilskega društva«. Z govorom smo posneli duha kulturnih prireditev na ravni krajevnih skupnosti.« S skeči so bili prikazani šolska obravnava Prešerna, »kulturni život« v vojski, rdečo nit je vlekel Cankar s svojimi razmišljanji o kulturi, citirani so bili polemični odlomki iz različnih razprav o kulturi, na primer Šuvarjeve grožnje4 slovenskemu pisateljskemu društvu s četo vojakov.« Satirično noto je izostril ansambel Veseli tišlarji z melodijami narodnozabavne glasbe in Prešernovimi besedili. Zadnji skeč je bil aktualno obarvan – vsi nastopajoči so bili aretirani zaradi ilegalnega sestanka pod pretvezo kulturnega delovanja. Zagotovo je špektakelj že presegal prejšnja bolj kot ne naivna prizadevanja na ravni recitalov, saj je bil dobra, satirična predstava, še danes pa je v spominu ostala glasba s Prešernovimi besedili in kritična ostrina do povprečnega razumevanja kulturnega udejstvovanja in banaliziranje umetnosti v zabavo, pozabo in nerazumevanje. Niso manjkale tudi kritične puščice, naperjene v tedanjo družbeno stvarnost. Možno je 4

Stipe Šuvar: hrvaški in jugoslovanski politik, sociolog in unverzitetni profesor, član predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije in jugoslovanske zveze komunistov, avtor šolske reforme. »Leta 1983 so v Sloveniji prvi začeli odkrito nasprotovati centralistični politiki, ki je skušala skozi t.i. skupna programsa jedra unificirati šolske programe (pri pouki književnosti naj bi v skupnem programu posamezni narodi imeli toliko odstotkov svoje književnosti, kolikor jih je bilo v skupnem seštevku). Za obrambo samostojne šolske in kulturne politike so se zavzeli slovenski intelektualci – najprej posamično potem pa tudi prek Društva slovenskih pisateljev.« (Slovenska kronika XX. stoletja, str. 38).

17


trditi, da so nekatere ideje aktualne še danes, zlasti banaliziranje z narodnozabavno glasbo, kjer je bil dosežen učinkovit kontrast v kombinaciji zabavljaštva in umetnostnih besedil. Prešeren v vsako slovensko vas – zakaj pa ne. Naslednje leto je šlo društvo s kritičnostjo še dlje in se lotilo zamolčevanega kamniškega pesnika Franceta Balantiča. Za 14.6. je bil na Malem gradu napovedan recital Balantičeve poezije. Recital je režiral Marko Trobevšek, nastopajoči pa so bili Jernejka Drolec, Matevž Bergant, Dušan Sitar in Marko Trobevšek. Recital je bil onemogočen, v resnici prepovedan, zato je bil ponovno izveden 7.11. v isti izvedbi. Marko Kumer je za razstavo o Pedenjmožicu zapisal: »Pravzaprav je bil formalno prestavljen zaradi prizorišča, ki bi utegnilo za obiskovalce biti nevarno. Bolj jih je žulila nevarnost Balantičevega angažmaja na napačni strani zgodovine. Prepoved je močno odmevala tudi v širšem slovenskem prostoru in člane društva ovenčala z romantično avreolo mučeništva. Prav je, da omenimo sodelavce, ki so se takrat najbolj izpostavili: režiserja in recitatorja Marka Trobevška in nastopajoče Matevža Berganta, Jernejko Drolec in Dušana Sitarja. 7. novembra so bile PESMI FRANCETA BALANTIČA uprizorjene v dvorani Veronika. Še prej so se bili predstavniki društva primorani soočiti z lokalnimi političnimi trdorokci in predstavo prisiljeni umestiti v literarno-zgodovinski kontekst, ki ga je zagotovil France Pibernik. Nenavadno, avantgardistično scenografijo je zasnoval Andrej Kocjan. Sami igralci so se pojavljali na prizorišču v maniri senčnega gledališča.« Marko Trobevšek teh dogodkov spominja takole (osebni zapis): »Spomnim se tudi, da so v zvezi z Balantičem imeli člani društva


sestanek z občinarji in da smo ga nenapovedano snemali. Predstavniki občine si v bistvu niso upali reči, da ne dovolijo snemanja, in so potem nastopali dosti bolj civilno, se mi zdi. Najprej smo mislili, da se posnetek ni posrečil, vendar se je, potem pa smo kaseto izgubili. Glede Balantiča pa me je bilo itak najbolj groza, da ga ne bi prepovedali, ker en teden pred napovedanim recitalom še pojma nisem imel, kako bi ga na Malem gradu sploh izpeljali. Vem tudi, da je bila namesto recitala na ta večer potem nekakšna demonstracija, za katero mi ni nihče povedal, kot me tudi ni nihče povabil na občinsko prireditev, posvečeno Balantiču, ne spomnim se, kdaj je bila, vendar enkrat po osamosvojitvi. Vem pa, da je v prvi vrsti sedel eden občinskih predstavnikov, s katerimi smo se pregovarjali o recitalu na sestanku. Sam recital je tudi na začetku slabo kazal, ker je Kocjan zasnoval tako sceno, da je nismo znali postaviti (pod strop smo morali obesiti krog in nanj nalepiti pavz papir) in tudi nismo čisto vedeli, kam bi dali potem recitatorje. Za glasbo so bili odlomki iz Šostakovičeve sedme leningrajske simfonije. Se spomnim tudi, da je profesor Pibernik, ki je prišel predavat, plačal vstopnino, ker ga niso poznali, on pa ni nič rekel. Smo mu na mojo intervencijo vrnili denar, honorarja pa itak ni hotel.« Igor Podbrežnik je o tem dogajanju zapisal: »Odpovedi prireditve so sledili sestanki z odgovornimi iz občinske kulturne politične elite. Vsi so nas prepričevali, da je z našim recitalom vse v redu, vendar – ali ne bi naše mlade energije raje usmerili v bolj produktivne vode. Katere vode naj bi to bile, nam ni znal povedati nihče, kar je v nas le krepilo mladostno uporništvo.« (Podbrežnik, 2002:17)

19


Formalno je bil recital odpovedan, ker na Malem gradu ni bilo varno za obiskovalce, za ponovitev pa so predstavniki občinske oblasti zahtevali, da ji dodamo literarno-zgodovinski kontekst, zato smo povabili poznavalca in raziskovalca pesniškega opusa Franceta Balantiča prof. Franceta Pibernika, da je pripravil predavanje o pesniku. Treba pa je dodati, da se mladi člani društva Pedenjmožic niso nameravali politično izpostaviti ali s priznanjem pesništva Franceta Balantiča kakor koli politično ali svetovno nazorsko izpostaviti pomanjkljivosti ali prednosti slovenske zgodovine. Iskreno je treba povedati, da je bila tema izbrana zaradi provokativnosti, saj smo vedeli za zamolčevanje in vedeli, da bo marsikdo najmanj v zadregi glede recitala pesmi Franceta Balantiča zaradi njegove kratke, a žal dosmrtne domobranske epizode. V resnici nismo želeli pisati kamniške kulturne zgodovine, a nam je to kljub temu uspelo. O tem dogodku je poročal tudi Rudi Kotnik na Radiu Študent: »Pesmi Franceta Balantiča – razvaline Malega gradu – sobota, 14. junij – zvečer ob deveti uri in petnajst minut – MKD Pedenjmožic. To je bil tekst plakatov, razobešenih po Kamniku, ki so zadnji dan skrivnostno izginili. Verjetno večina, ki so se zbrali, da bi prisluhnili poeziji, ni bila presenečena ob dejstvu, da so občinski možje to dejanje preprečili. … Toda zgodilo se je tako, kot se na provinci mora zgoditi – organizatorji so bili klicani na razgovor z občinskimi možmi, ki jih je predstavljal predstavnik SZDL, pravzaprav jim je anonimna oblast preko tega predstavnika sporočila prepoved. Da bi spoznali značaj dialoga, ni potrebna obnova. Zadosti je tale delček: predstavnik SZDL je začel s silno počasnim, s premori prekinjenim govorjenjem, kar spodbudilo predstavnika Pedenjmožica, da je rekel, da nimajo časa, in ga poprosil, naj govori hitreje. Rezultat: odgovorni tovariš je začel tolči


po mizi. Četudi menimo, da nam gre za poezijo samo, je to iluzija, in naj je namera Pedenjmožica iskreno naravnana v čisto poezijo, nosi s seboj ideološki presežek. Toda tudi kot provokacija ruši ideološke okove in vodi k poeziji sami. Provokacije so spremljevalke tabujev. … Če ne drugega, nam ostane vsaj zabava ob opazovanju, kako se uteleša stalinistični diskurz v najčistejši obliki. Na provinci smo pred metropolo na boljšem za ta užitek. To pa je tudi nekaj.« Kasnejša raziskovanja arhivskega gradiva so pokazala, da »je bila prestavitev »uradno opravljena zaradi postopka pri prijavi te prireditve. Moteči naj bi bili, poleg kraja in časa načrtovane prireditve, tudi črno-beli plakati z Balantičevo podobo in s podpisom, »kar je bilo vsekakor oblikovano s premalo taktnosti«. Pri tem je v informaciji dodano tudi pojasnilo, da France Balantič »kot pesnik ni sporen, sporen pa je kot človek in predvsem zaradi svoje sovražne naravnanosti v času NOB. Zato se recital Balantičeve poezije ne more prepovedati, vendar je nujno potrebno najti primeren čas in ustreznejši prostor.« (Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), KAM 127 – Občinski komite Zveze komunistov Slovenije Kamnik, šk 35, a. e. 206)« (Kotnik 2010: 33) Kljub resnosti in pomenu znamenite 57. številke Nove revije in kljub izkušnji z recitalom Balantičeve poezije so člani društva premogli toliko humorja, da društvu pripravili inscenirano sejo t. i. ad hoc “partijske

celice

brezkompromisno”

MKD

Pedenjmožic”,

obsodila

pisanje

ki

“peščice

je

“ostro

in

dezorientiranih

slovenskih intelektualcev.” S tega zgodovinskega dogodka, ko smo se temeljito ponorčevali iz politične histerije ob izidu prispevkov za Slovenski nacionalni program, pa se je celo ohranila fotografija. 21


Dejavnost so člani razširili na razstavo fotografij, literarni večer s Srečkom Zajcem in igralcem Vojkom Zidarjem ter priredili koncert takrat zelo priljubljene skupine Marka Stabeja Melanholiki. Naslednje leto so sledili drugi dogodki. Ideološko-politične pretrese so Pedenjmožici umirili z novo različico retrogardističnega dogodka SATIRIZHNI SHPEKTAKEL v dvorani Veronika in ga že aprila ponovili v dvorani Kina dom Kamnik. Pod režijo so se podpisali tokrat vsi nastopajoči: Dušan in Sandi Belcijan, Matevž Bergant, Irena in Rosana Kleindienst, Igor Podbrežnik, Matjaž Ribaš, Dušan Sitar, Robert Smolnikar, Mare Škraba, Marko Trobevšek, Andreja Vukmir, Andreja Vidmar, Marija Jurjevec in Zdravko Koželj. Tako se je ustvarjalnost širila s preprostih recitalov na druga področja ustvarjanja. Posebej je treba izpostaviti do sedaj edino zbirko kamniške mlade poezije z naslovom Tempora mutatur, pesmi je zbral in uredil Marko Kumer. Vse, kar je zapisano, ostane, tako so ostali v spominu tudi prvi pesniški poskusi mladih pesnikov. V zbirki je objavilo svoje pesmi enajst avtorjev. Izdajo knjige so sofinancirali ZSMS Kamnik in ZKO Kamnik. Knjižice ni več moč dobiti. Razprodana je bila v dveh dneh. Naslov je povzet po reklu kamniškega slikarja Dušana Lipovca Tempora mutantur et nos mutamur in illis (časi se spreminjajo in ljudje z njimi). Pesmi so objavili: pesmi pa so objavili (po abecednem redu: Dušan Bombač, Tarik Ćeman, Nejka Drolec, Igor Grošelj, Marša, Mitja Matjan, Edo Pavlič – Sherpa, Andrej Rifel – Felan, Mare Škraba, Kati Šuštar in Meta Tušar. Izšla je še ena zbirka z istim naslovom in z objavami naslednjih pesnikov: Andrej Rifel – Felan, Nejka Drolec, Igor Grošelj, Katarina Šuštar, Marko Peterlin, Meta Tušar, Dušan Bombač, Primož Trobevšek, Tina Vrhovec, Uroš


Potočnik, Iztok Čebašek, Nuša Kern, Jane Žagar, Dušan Pečavar, Nadja Tomšič, Miro Pogačar, Nina Petrovčič in Mare Škraba. Zbirko je omenil v Literarnem leksikonu komparativist in akademik dr. Janko Kos. Leta 1990 je izšlo nadaljevanje zbirke z istim imenom, a drugo pesniško zasedbo. Sledil je recital pesmi in šansonov Jacquesa Preverta. Največ zaslug zanj je imela Andreja Vukmir, največ navdušenja so požele pevke izvirnih francoskih šansonov Jernejka Drolec, Nuša Fujan, Thea Friškovec, Eva Jaklič, Andreja Vidmar in Andreja Vukmir, pri klavirju jih je spremljal Miran Antonin. Recitirali pa so Dušan Belcijan, Jernejka Drolec, Dušan Sitar, Marko Kumer, Igor Grošelj, Katarina Šuštar, Andreja Vidmar in Andreja Vukmir. Pobudo za fotografske razstave je dal Marko Trobevšek, najbolj odmevna pa je bila v letu 1988 v prostorih Galerije Ideja. O fotografski razstavi je pisal v Kamniškem občanu januarja 1989 slikar Dušan Lipovec. Govornik je bil Janez Majcenovič, Lipovec pa je zapisal, da razstavljene fotografije zastopajo skoraj vse klasične žanre, izstopajo pa zanimivi detajli aktov in študijski portreti, izseki iz narave v razponu od drobnega detajla do krajinske panorame, od klasičnega fotografskega pristopa do eksperimentiranja. Razstavljali so Brane Bičanić, Nejka Drolec, Stane Kočar, Martina in Matjaž Ozimek, France Stele, Marko in Primož Trobevšek, Miha Zabret. O nadaljevanju je Marko Kumer za razstavo o letu 1990 napisal: »Stara generacija se je umaknila, v društvu so se pridružili mlajši prodorni člani s svežimi idejami med njimi tudi danes legendarni igralec Uroš Potočnik, ki je skupaj z Iztokom Polancem in režiserko 23


Meto Rostan nastopil v priredbi drame P. Czinnerja MASKA SATANA. Sodelovala sta še scenograf Uroš Vrenjak in kostumografinja Vesna Podjed. In še to: dočakali smo izid knjige – pesniške zbirke TEMPORA MUTANTUR 2. Spet jo je uredil Marko Kumer in oblikovalka Katarina Šuštar.« Naslednje leto je Nadja Tomšič režirala dramo Matjaža Zupančiča Izganjalci hudiča, igrali pa so nastopali Sabina Pajntar, Tina Vrhovec, Dimitrij Belec in Uroš Potočnik. Predstavili so se na velikem odru – v dvorani Kina dom in bili uvrščeni na redno letno srečanje kamniških gledaliških skupin. Na noč čarovnic je Uroš Potočnik s svojimi prijatelji – Sabino Pajntar, Tino Vrhovec, Dušanom Bombačem, Katjo Kukovič, Anko Pirš, Mitjem Belcem in Iztokom Polancem pripravil priložnostno predstavo, na katero je vabil plakat Polone Lovšin, zdaj uveljavljene slovenske ilustratorke. In konec? »Mladinsko kulturno društvo PEDENJMOŽIC v svoji izvirni postavi ni več delovalo. Nekateri so pospešeno končevali študij, nekateri so bili že v službah in so si ustvarili družine. 3. oktobra tega leta je najbolj propulziven član Uroš Potočnik v dvorani Veronika uprizoril predstavo IN KER VSAK ČLOVEK …. /tragedija na moderne čase/. K sodelovanju je pritegnil nove člane, igralce Gašperja Kepica, Špelo Koleša, Natašo Kvas, Saša Sušnika, Iztoka Polanca in Mašo Podmiljšak. Sceno je zasnoval Jan Outrata. Špela Koleša je pod blagovno znamko MKD Pedenjmožic tudi naslednje leto (1993) režirala dramo Alberta Camusa NESPORAZUM, v kateri je zablestela Barbara Medvešček - ob Urošu Potočniku še ena, ki je na profesionalno umetniško pot


gledališke kariere stopila v MKD Pedenjmožic. Od tu dalje pa se sled za društvom izgubi.« (Marko Kumer) Za konec naj navedemo še nekaj spominskih utrinkov predsednika MKD Pedenjmožic Matevža Berganta: »Daleč so osemdeseta, ampak kakšne podrobnosti se pa še spomnim. Npr, nekateri Pedenjmožici so dosti hodili po hribih, pod modrim in varnim vodstvom Marka Trobevška. Radi so obiskovali kamniške lokale Mitnica, Tenis bar, Pod gradom in Pri Bundru. In diskoteko Šporn seveda. Avtov niso imeli, zato so mnogo pešačili in bili zato v odlični formi. Hausbalov je bilo hudičevo malo, saj se naših staršev ni in ni dalo premakniti iz hiš ali poslati na počitnice. Tone Ftičar nam je posodil videokamero, s katero smo posneli eno od predstav Satiričnega špektaklja, a je kaseta izginila neznanokam, zato ni dokazov, da je predstava sploh bila?. Pedenjmožic ni imel lastne Osnovne organizacije ZK, kot je bila takrat sicer splošna navada, smo pa s Partijo dobro sodelovali.Vsaj nekaj časa.“ Marsikaj iz preteklosti danes drugače sodimo kot v trenutku, ko se je dogodek odvijal. Kot je v pogovoru dejal Marko Kumer, bi test časa prenesli recitali Štirje rahli vozli, Satirični špektakelj in

recital

Balantičeve poezije. Pomembno je, da je bil Pedenjmožic okolje, iz katerega so izšli dejavni posamezniki, celo dva igralcam Uroš Potočnik in Barbara Medvešček. Zanimivo je tudi, da so si dijaki in kasneje študentje zaželeli nadaljevanja kulturnega snovanja z mentorico, svojo srednješolsko profesorico prof. Mojco Marijo Maleš. S tridesetletno

zamudo

ji

izrekamo

zahvalo.

Na

„ruševinah“

Pedenjmožica pa je nastal Pridenmožic, za katerega je njegov predsednik Goran Završnik namignil, da ime nikakor ni bilo naključje 25


glede na stanje MKD Pedenjmožic v fazi, ko je ustvarjalnost pošla. Lahko smo zadovoljni tudi s takšnim koncem, saj prav zavoljo Pridenmožica uživamo na kvalitetnem poletnem festivalu Kamfest. Literatura in viri Matevž BERGANT, Marko KUMER, 2015. Pedenjmožiceva čitanka, ob razstavi DESETLETJE PEDENJMOŽICA 1982-1993. Kamnik, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik. Andrej KLEMENC, 1983. Rojstvo ni več daleč. Kamniški občan, 14. februarja 1983, str. 6. Andrej KOTNIK, 2010. Oris začetkov demokratičnih procesov na Kamniškem sredi osemdesetih let. V: Demos na Kamniškem, ur. Igor Podbrežnik. Kranj: Žalar, Vaš stik z javnostjo. Str. 26-45. Rudi KOTNIK, 1986. Kako se v Kamniku govori hitreje. Radio ŠTUDENT, 1986. V: M. Bergant, M. Kumer, 2015, Pedenjmožiceva čitanka, ob razstavi DESETLETJE PEDENJMOŽICA 1982-1993. Marko KUMER, 2015. Desetletje Mladinskega kulturnega društva Pedenjmožic 1982-1993 – razstava. Igor PODBREŽNIK, 2002. Od civilnih družbenih gibanj do političnih strank v oblastne organe v kamniški občini. V: Kamniški zbornik, XVI. Kamnik, Občina Kamnik. Str. 15-24. Božo REPE, 2001. Slovenci v osemdesetih letih. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije. SLOVENSKA kronika XX. stoletja, 2008. Ljubljana, Nova revija. M. T., 1984. MKD Pedenjmožic: Recital in občni zbor. Kamniški občan, 24. decembra 1984, str. 4.


Marko TROBEVŠEK, 1986. Pedenjmožicov »satiričen špektakelj«. Kamniški občan, 26. maja 1986, str. 4. Breda VUKMIR, 1983. Prvi rojstni dan Pedenjmožica, Kamniški občan, 26. decembra 1983, str. 8.

27



Marko Kumer Desetletje Mladinskega kulturnega društva Pedenjmožic 1982-1993 Kako smo nastali in ali smo sploh kdaj razpadli Del generacije maturantov iz leta 1982, ki je sodelovala v dramskih krožkih in jo je zanimala umetnost in predvsem literature, se nekako ni hotel sprijazniti z dokončnim razhodom. Imeli so polno glavo zamisli in jih želeli uresničiti v različnih smelih umetniških projektih. Pozneje so se jim postopno priključevali tudi pripadniki starejše, predvsem pa mlajših generacij. Brane Bičanič se je spomnil tudi imena in si zamislil prve projekte.

Ciganska poezija na Viru pri Domžalah: Brane Bičanič, Nejka Drolec in Saša Capuder, 1982

29


Mentorica, ki je nekako popazila, da stvari niso čisto zbezljale, je bila takratna gimnazijska profesorica slovenskega jezika Mojca Podobnik. Čez glavo so ji zrasli leta 1986. Kadar jim je zaškripalo, predvsem pri denarju, so se obrnili na Toneta Ftičarja. Mojca je bila mati in Tone oče Pedenjmožica, oba so pogosto zatajili. 1982

Tone Ftičar ni recitiral, Milan Kurbus je pravzaprav Miran Kirbus in seveda Janez ni Štefuc ampak Janez Štebe.

30


Prvi projekt društva je bil RECITAL PESMI CIGANOV, uprizorili so ga leta 1982 na dvorišču za Kavarno Veronika predvsem na pobudo Braneta Bičaniča. Predstavo so ponovili

v dvorani na Viru pri

Domžalah, ohranilo se je nekaj sicer izjemno redkih fotografij nastopov.

V istem letu so že pripravili tudi prvo novoletno igrico - Dedek Mraz in Marsovčki. Konec decembra pa so v gostišču Pod gradom v Kamniku pripravili odmeven RECITAL PIVSKE POEZIJE, ki ga je spremljal umetniški list. Iz njega objavljamo stran z imeni sodelujočih. 1983

Prizor z recitala ljubezenske poezije: Marko Trobevšek, Polona Keber in Miran Kirbus

31


Maja tega leta je društvo pripravilo v dvorani Veronika recital ljubezenske poezije, naslovljen po Prevertovi pesmi Za tebe ljubezen moja. Pesmi je izbrala trojica Marko Kumer, Goran Peršin in Marko Fujan. Nastopili pa so Breda Vukmir, Meta Lah, Nejka Drolec, Polona Keber, Rosana Kleindienst, Mateja Griljc, Nuša Slabe, Saša Capuder, Marko Kumer, Miran Kirbus, Marko Fujan, Goran Peršin, Marko Trobevšek in Dušan Sitar. Spet je izšla zloženka, ki jo je oblikovala Barbara Mihelič. Otrokom so decembra namenili novoletno predstavo Čarodej Čarovrh. 32


Iz predstave Čarodej Čarovrh sta se ohranili fotografiji, na katerih lahko na prvi spoznamo Sašo Capuder, Andrejo Vukmir, Martino Kemperl, Matjaža Ozimka in neznanega čarodeja Čarovrha ter Marka Trobevška, -------, Rosano Kleindienst, Staša Ozimka, Martino Kemperl in Dedka Mraza na drugi.

33


1984

Slika 1: Ĺ tirje rahli vozli: osnutek za plakat in plakat

34


Spomladi je Marko Kumer pripravil avtorski projekt Štirje rahli vozli, zasnovan na besedilih in odlomkih iz sodobne poezije, psihoanalize in publicistike. Premiera v mali dvorani nad Maleševo galerijo je postala znamenita, ker se je udeležilo manj obiskovalcev kot je bilo nastopajočih – to so bili ob Kumru verjetno še Marko Fujan, Goran Peršin, Breda Vukmir, Dušan Sitar, Matjaž Gregl, Primož Trobevšek in beli mišji samec dr. Jezernik.

Slika 2: Dramaturška razčlemba predstave Štirje rahli vozli

Ponovitev 22. novembra istega leta je privabila bistveno več ljubiteljev sodobnega gledališča. Decembra smo gostili tudi naše prijatelje – recitatorje in glasbenike iz Radovljice, ki so pripravili predstavo PO MERI NAŠIH SANJ, med glasbeniki je bila zasedba Preja in luč Boštjana Sokliča, med literati pa danes kultni kolumnist Miha Mazzini. Izostala ni niti novoletna predstava, uprizorjena je bila simpatična Strašna bratec in sestrica. Prav ta predstava je sprožila dejansko 35


zlonamerne govorice o pijanem Dedku Mrazu oblečenem v – pozor! ČRN kostum. Januarja naslednje leto je zlonamerna natolcevanja v lokalnem glasilu odločno zavrnila Breda Vukmir.

Slika 3: Občinstvo na recitalu radovljiških prijateljev: Matjaž Grkman, Lojz Žabkar, Srečo, Neja Robič, ki recitira in Dušan Lipovec.

1985 To leto je zaznamovala vizualno nekoliko provokativna priredba učnega komada Bertolta Brechta UKREP v mali dvorani nad Maleševo galerijo v režijski postavitvi Marka Kumra, nastopali pa so: Matevž Bergant, Matjaž Gregl, Karla Kač, Rosana Kleindienst, Irena Kleindienst, Marko Kumer, Nadja Tomšič, Breda Vukmir in Andreja Vukmir. Predstavo si je ogledal tudi bodoča vodja sindikalne opozicije France Tomšič.

36


Slika 4: Inačica plakata, kakor si jo je zamislil njen avtor Marko Kumer in ob njej inačica, ki je prišla iz tiskarskega stroja.

37


1986 Tega prelomnega leta je umetniško pobudo iz Kumrovih rok prevzel Marko Trobevšek in pripravil med kamniškim občinstvom najbolje obiskani projekt društva MULTIMEDIJALNI SATIRIČNI ŠPEKTAKELJ v čast dr. Francetu Prešernu. 6. februarja so v dvorani Veronika navdušeno ploskali lepljenki tovarniških pesmi, in travestij znanih komadov in odlomkov aktualnih nebuloz. Aprila so si spektakel ogledali še v Kulturnem domu na Duplici. O njem pa je Marko Trobevšek takole zapisal v Kamniškem občanu: V začetku aprila smo člani Mladinskega kulturnega društva Pedenjmožic na Duplici ponovili 'Satiričen špektakelj' – predstavo, s katero smo letos proslavili slovenski kulturni praznik. V Kamniku smo z njim navdušili kakšnih sto obiskovalcev v dvorani nad Veroniko, povabili pa so nas še na Duplico. Tudi tu smo »vžgali«, čeprav pred precej prazno dvorano. Vsako leto se znajdemo v zadregi, ko je treba dostojno proslaviti Prešernov dan. Zavedamo se namreč, da še posebej v kulturi, vedno težje karkoli slavimo. Ni čudno, da smo se v teh žalostnih časih raje odločili za »antiproslavo«, za satiro. Čimbolj celovito smo poskušali zajeti slovensko kulturno vprašanje v program, dolg tri četrt ure. Začeli smo z glasno koračnico, ob kateri je rdeče osvetljen proletarec vneto delal (vrtal luknje v desko). Ta točka se je ponavljala skozi ves recital. Z njo smo ločili med sabo vsebinske enote, obenem pa je kot nekak šen »momento mori« spominjala na eno osrednjih misli predstave – na vse večjo odtujenost kulture množicam (dopuščamo tudi drugačne interpretacije). Slavnostni govor je 38


imel »predsednik gasilskega društva«. Z govorom smo posneli duha kulturnih prireditev na ravni krajevnih skupnosti. Sledila je provokacija občinstva: recitirali smo dve pesmi, eno Prešernovo in eno J. V . Koseškega. Polovica dvorane je ploskala. Ko smo povedali, da smo Prešernovo pesem namenoma napovedali kot Veselovo, se je smejala (druga) polovica poslušalcev. S tremi skeči smo se obregnili ob obravnavanje Prešerna v šoli in ob »kulturni život« v vojski. Do konca 'špektaklja' je rdečo nit vlekel Cankar s svojimi razmišljanji o kulturnem vprašanju. Ob njem smo citirali različne polemike o kulturi iz naše zgodovine in sedanjosti. Nasprotujoča si mnenja naših 'velikih mož' so očitno delovala bolj komično kot smo sami hoteli, saj so se obiskovalci v Kamniku smejali celo zelo resnim in žalostnim stvarem. Daleč najbolj odmevna je bila ponovitev zna menite Šuvarjeve grožnje slovenskemu pisateljskemu društvu s četo vojakov. Glede kulturnih problemov (kultura za »ljudstvo«, avtonomnost nacionalne kulture, položaj umetnika in umetnosti v družbi) smo ponujali tudi naše rešitve. Odločili smo se, na primer, popularizirati Prešerna pod geslom PREŠERNA V VSAK O SLOVENSKO VAS. Naš ansambel Veseli tišlarji je odpel več njegovih pesmi na melodije t. i. narodnozabavnih polk in valčkov. Ob tej točki je navdušenje publike doseglo višek. Upamo, da ne zaradi resnega odobravanja naše metode. Predvsem pronicljive Cankarjeve misli so počasi zresnile obiskovalce. Izkazalo se je, da je s svojim delom tedaj in daleč naprej v sedanjosti razkrinkal 'objektivne in subjektivne faktorje', ki ovirajo kulturni napredek. Pred koncem smo bili vsi nastopajoči aretirani zaradi ilegalnega sestanka pod pretvezo kulturnega delovanja. Končali smo na 39


trdnih tleh: s člankom iz tedaj še svežega Teleksa o protestnem zborovanju slovenskih umetnikov v Cankarjevem domu konec lanskega leta. Spremljal ga je posmrtni marš na harmoniki. Ker se je 'špektakelj' izkazal za zelo uspešnega, ga bomo priredili ob naslednjem kulturnem prazniku še enkrat. Edino prestavili ga bomo na december, ko obhajamo obletnico Prešernovega rojstva in ne smrti. Da nam ne bo kdo očital pesimizma. Snovi za novo predstavo je dovolj, od Trubarja naprej, gotovo pa je bo veliko prineslo tudi to leto.«

Slika 5: Ročno izpisana plakata za SATIRIČNI SPEKTAKEL, levo 1986 in desno 1987

40


Slika 6: Vabilo za recital, ki ga ni bilo (avtor Marko Trobevšek).

Že junija pa naj bi sledil za Pedenjmožice prelomen RECITAL BALANTIČEVE POEZIJE na razvalinah Malega gradu, a je bil prepovedan. Pravzaprav je bil formalno prestavljen zaradi prizorišča, ki bi utegnilo za obiskovalce biti nevarno. Oblastnike je bolj žulila 41


nevarnost Balantičevega angažmaja na napačni strani zgodovine. Prepoved je močno odmevala tudi v širšem slovenskem prostoru in člane društva ovenčala z romantično avreolo mučeništva.

Slika 7: Andrej Kocjan: scena za recital Balantičeve poezije, skica s kemičnim svinčnikom, 1986

42


Prav je, da omenimo sodelavce, ki so se takrat najbolj izpostavili: režiserja in recitatorja Marka Trobevška in nastopajoče Matevža Berganta, Jernejko Drolec in Dušana Sitarja. 7. novembra so bile PESMI FRANCETA BALANTIČA uprizorjene v dvorani Veronika. Še prej so se bili predstavniki društva primorani soočiti z lokalnimi političnimi trdorokci in predstavo prisiljeni umestiti v literarno-zgodovinski kontekst, ki ga je zagotovil profesor France Pibernik. Nenavadno, avantgardistično scenografijo je zasnoval Andrej Kocjan. Sami igralci so se pojavljali na prizorišču v maniri senčnega gledališča.

Pesmi Franceta Balantiča so bile tako uprizorjene v sklopu prireditve MLADOST V JESENI – Dnevi mlade kulture v Kamniku 7. novembra leta 1986 ob 18.00 v dvorani Veronika. Dnevi so se nadaljevali z odprtjem fotografske razstave nad Maleševo galerijo, literarnim večerom s pesnikom Srečotom Zajcem in igralcem Vojkom Zidarjem in s koncertom takrat zelo priljubljene skupine Marka Stabeja MELANHOLIKI (O Anja, o tebi se mi sanja) v kamniškem Zavodu za usposabljanje invalidne mladine. 43


1987 Ideološko-politične pretrese so Pedenjmožici umirili z novo različico retrogardističnega dogodka SATIRIZHNI SHPEKTAKEL v dvorani Veronika in ga že aprila ponovili v dvorani Kina dom Kamnik. Pod režijo so se podpisali tokrat vsi nastopajoči: Dušan in Sandi Belcijan, Matevž Bergant, Irena in Rosana Kleindienst, Igor Podbrežnik, Matjaž Ribaš, Dušan Sitar, Robert Smolnikar, Mare Škraba, Marko Trobevšek, ki je resnici na ljubo najbolj zaslužen za uspelo predstavo, Andreja Vukmir, Andreja Vidmar, Marija Jurjevec in Zdravko Koželj. 1988 To

je

bilo

leto

posvečeno

predvsem poeziji. Člani so izdali prvo

knjigo

mlade

kamniške

poezije, naslovljeno TEMPORA MUTANTUR, v uredniškem izboru Marka Kumra. Sledilo je tudi nekaj predstavitvenih recitalov skupine

mladih

kamniških

literatov. Junija so nas razveselili z recitalom

PESMI

JACQUESA

PREVERTA IN ŠANSONI v dvorani Veronika.

44


Slika 8: MatevĹž Bergant: scenografija recitala ĹĄansonov

45


Člani MKD Pedenjmožic na novoletni turneji po Sloveniji: stojijo Martina Kemperle, Matjaž Ozimek, Irena Kleindienst, Andreja Vukmir, Nejka Drolec in šofer kombija; čepita Nadja Tomšič in do roka oddaje besedila še neidentificirani član.

Največ zaslug zanj je imela Andreja Vukmir, največ navdušenja so požele pevke izvirnih francoskih šansonov

Jernejka Drolec, Nuša

Fujan, Thea Friškovec, Eva Jaklič, Andreja Vidmar in Andreja Vukmir, pri klavirju jih je spremljal Miran Antonin. Recitirali pa so Dušan Belcijan, Jernejka Drolec, Dušan Sitar, Marko Kumer, Igor Grošelj, Katarina Šuštar, Andreja Vidmar in Andreja Vukmir. 1989 Tega leta so politični pretresi v takratni državi Jugoslaviji stare člane umetniško skoraj popolnoma pasivizirali in jih angažirali drugače. Tako se iz tega leta spominjamo le dveh fotografskih razstav in 46


novoletne otroške igrice Znalčkove dogodivščine. 1990

Stara generacija se je umaknila, v društvu so se pridružili mlajši prodorni člani s svežimi idejami med njimi tudi danes legendarni igralec Uroš Potočnik, ki je skupaj z Iztokom Polancem in režiserko Meto Rostan nastopil v priredbi drame P. Czinnerja MASKA SATANA. Sodelovala sta še scenograf Uroš Vrenjak in kostumografinja Vesna Podjed. In še to: dočakali smo izid knjige – pesniške zbirke TEMPORA MUTANTUR 2. Spet jo je uredil Marko Kumer in oblikovala Katarina Šuštar.

47


1991

48


Januarja tega leta nas je za vedno zapustila Meta Rostan, tista topla in vsem draga oseba, ki je živela hitro in umrla mlada komaj 23 pomladi. Še vedno jo pogrešamo.Nadja Tomšič je režirala dramo Matjaža Zupančiča IZGANJALCI HUDIČA, v njej so nastopali Sabina Pajntar, Tina Vrhovec, Dimitrij Belec in Uroš Potočnik. Predstavili so se na velikem odru v dvorani Kina dom in bili uvrščeni na redno letno srečanje kamniških gledaliških skupin. Na noč čarovnic je Uroš

Potočnik s svojimi prijatelji – Sabino Pajntar, Tino Vrhovec, Dušanom Bombačem, Katjo Kukovič, Anko Pirš, Mitjem Belcem in Iztokom Polancem pripravil priložnostno predstavo, na katero je vabil plakat Polone Lovšin, danes cenjene ilustratorke. 1992 Mladinsko kulturno društvo PEDENJMOŽIC v svoji izvirni postavi ni več delovalo. Nekateri so pospešeno končevali študij, nekateri so bili že v službah in so si ustvarili družine. Tretjega oktobra tega leta je 49


najbolj propulziven član Uroš Potočnik v dvorani Veronika uprizoril predstavo IN KER VSAK ČLOVEK …. /tragedija na moderne čase/. K sodelovanju je pritegnil nove člane, igralce Gašperja Kepica, Špelo Koleša, Natašo Kvas, Saša Sušnika, Iztoka Polanca in Mašo Podmiljšak. Sceno je zasnoval Jan Outrata. Špela Koleša je pod blagovno znamko MKD Pedenjmožic tudi naslednje leto (1993) režirala dramo Alberta Camusa NESPORAZUM, v kateri je zablestela Barbara Medvešček - ob Urošu Potočniku še ena, ki je na profesionalno umetniško pot gledališke kariere stopila v MKD Pedenjmožic.

Slika 9: Uroš Potočnik in Barbara Medvešček na recitalu Prešernove

50


poezije leta 2000

Od tu dalje pa se sled za druĹĄtvom izgubi.

51


Mlada kamniška poezija Člani društva Pedenjmožic so se leta 1988 odločili izdati pesniški zbornik mladih kamniških in okoliških pesnikov. Naslovili so ga TEMPORA MUTANTUR po začetku priljubljenega rekla legendarnega kamniškega slikarja Dušana Lipovca Tempora mutantur et nos mutamur in illis (časi se spreminjajo in ljudje z njimi). Izbor in uredniško tlako je opravil Marko Kumer, knjigo je oblikoval Marko Trobevšek, pesmi pa so objavili (po abecednem redu): Dušan Bombač, Tarik Ćeman, Nejka Drolec, Igor Grošelj, Marša, Mitja Matjan, Edo Pavlič – Sherpa, Andrej Rifel – Felan, Mare Škraba, Kati Šuštar in Meta Tušar.

Sledilo je tudi nekaj predstavitvenih recitalov skupine mladih kamniških literatov. Knjižico je prizadevnim članom društva uspelo razprodati v pičlih dveh dneh – dandanes pa boste težko našli kak 52


izvod te redke zbirke. Dosti več je ostalo druge zbirke TEMPORA MUTANTUR – Mlada kamniška poezija 2. Tudi tokrat je pesnikom dihal za ovratnik Marko Kumer, knjigo je oblikovala Katarina Šuštar, pesmi so prispevali (tokrat si sledijo po drugačnem redosledu): Andrej Rifel – Felan, Nejka Drolec, Igor Grošelj, Katarina Šuštar, Marko Peterlin, Meta Tušar, Dušan Bombač, Primož Trobevšek, Tina Vrhovec, Uroš Potočnik, Iztok Čebašek, Nuša Kern, Jane Žagar, Dušan Pečavar, Nadja Tomšič, Miro Pogačar, Nina Petrovčič in Mare Škraba. Urednik Kumer je močno zamočil, ko je pri objavi Čebaškove pesmi Kukavičji kukci izpustil zadnji, bistveni verz, ki je vseboval tudi t.i. grdo besedo na ku in si logično nakopal sum cenzure. Velikan slovenske primerjalne književnosti – legendarni dr. Janko Kos je opazil zbirki in jih celo uvrstil v leksikon Slovenska književnost! Razstave, predvsem fotografske in pobuda za izdajanje fotografske revije Predvsem po zaslugi Marka Trobevška so v sklopu kulturnega društva pripravili tudi niz fotografskih razstav. Najbolj odmevna je bila tista iz leta 1988, ko so se MLADI KAMNIŠKI FOTOGRAFI predstavili v Galeriji Ideja. Razstavljali so: Stane Kočar, Jernejka Drolec, Martina Ozimek, Matjaž Ozimek, Marko Trobevšek, Brane Bičanić, France Stele, Primož Trobevšek in Miha Zabret. O razstavi je pisal Dušan Lipovec. Ker pa je kovačeva kobila običajno bosonoga, so premiere, predstave in recitali ostali brez dostojne fotografske dokumentacije. No, pa tudi zato, ker so bili vsi potencialni fotografi vpleteni v nastajanje in izvedbo predstav. V konec osemdesetih let datira tudi pobuda za izdajanje slovenske fotografske revije. Potencialni uredniški odbor so sestavljali Brane 53


Bičanić, Marko Kumer, Marko Trobevšek, Stane Kočar, Dušan Lipovec in France Stele, ki je bil najbolj zagnan in resen. Žal do realizacije ideje ni prišlo.

Medsebojne komunikacije v analogni dobi Koliko truda je bilo včasih vloženega, da se je ekipa sploh zbrala ob isti uri na istem mestu. Da, to je bil čas brez interneta, brez mobilnih in v glavnem celo brez stacionarnih telefonov. Uporabljali smo na primer telefonske govorilnice. In za ilustracijo, društvena sekretarka je poslala vsakemu posebej personalizirano – ročno izpisano dopisnico!

54


Slika 10: Dopisovanje Mete Rostan Marku Kumru, 1990

Člane in simpatizerje so obveščali s pomočjo ročno izrisanih in izpisanih plakatov in letakov. Le redko jim je uspelo ujeti rok izida vodilnega lokalnega medija – časopisa Kamniški občan. Spodnji poziv je vendarle bil natisnjen novembra leta 1987. Mi in oblast – Pedenjmožic v krempljih politike Na začetku je bilo idlično. Zgledno so recitirali na primer na osrednji občinski slovesnosti ob dnevu republike v Šolskem centru Rudolfa Maistra, pa na slovesni seji ob dnevu Osvobodilne fronte v Izobraževalnem centru Rudolfa Maistra in tudi na sprejemu štafete 55


mladosti na Titovem trgu. Malo subverzivnega podtona je že bilo, a ne toliko, da bi jih pogruntali. Idile je bilo konec leta 1986. Najbolj direkten trk z oblastjo so doživeli ob prepovedi recitala Balantičeve poezije na Malem gradu – formalno zaradi nevarnega prizorišča. Neformalno – zadeve niso postavili v ustrezen kontekst. Pozneje je bilo kontekstu nekako zadoščeno s teoretskim okvirom raziskovalca – literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika. Še prej se je nekaj napol prestrašenih in napol petelinastih predstavnikov društva bilo primorano soočiti z močno nervoznimi predstavniki partije, SZDL-ja in borčevske organizacije. O spodletelem »srečanju /izmenjavi mnenj« s takratno oblastjo je takrat poročal tudi Radio Študent, zgodovinar Andrej Kotnik pa je o takratnem dogajanju v zborniku Demos na Kamniškem iz leta 2010 zapisal: V juniju leta 1986 so kamniški kulturniki želeli na Malem gradu pripraviti recital poezije Franceta Balantiča, ki pa je bil nato prestavljen. OK ZKS Kamnik je bil v zvezi s tem informiran, da je bila prestavitev 'uradno opravljena zaradi postopka pri prijavi te prireditve'. Moteči naj bi bili, poleg kraja in časa načrtovane prireditve, tudi črno-beli plakati z Balantičevo podobo in s podpisom, 'kar je bilo vsekakor oblikovano s premalo taktnosti'. Pri tem je v informaciji dodano tudi pojasnilo, da France Balantič 'kot pesnik ni sporen, sporen pa je kot človek in predvsem zaradi svoje sovražne naravnanosti v času NOB. Zato se recital Balantičeve poezije ne more prepovedati, vendar je nujno potrebno najti primeren čas in ustreznejši prostor'. (Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), KAM 127 – Občinski komite Zveze komunistov Slovenije Kamnik, šk 35, a. e. 206) 56


Slika 11: Dopis, ki sta ga na “oblastne structure” naslovila predsednik društva Matevž Bergant in Marko Trobevšek, podpredsednik društva ter obenem režiser Balantičevega recitala

57


Slika 12: Rudi Kotnik: Kako se v Kamniku hitreje govori (Prispevek na Radiu Ĺ tudent o dogajanjih v Kamniku )

58


Slika 13: Leta 1989, ob aretaciji četverice političnih zapornikov (Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič in Franci Zavrl) se je MKD Pedenjmožic kolektivno včlanil v Odbor za varovanje človekovih pravic in svoboščin.

Pedenjmožic je bil tolikanj neolikan, da so se bili naši nasledniki primorani manifestativno in distinktivno poimenovati kot PRIEDENMOŽIC. 59


Družabno življenje ali prizorišča našega druženja Društvo je imelo domicil v mali dvorani nad Galerijo Miha Maleš. Tu so se zbirali, sestankovali, kovali načrte, vadili, tudi uprizarjali in seveda tudi praznovali. Največji frajerji so bili brez dvoma tisti, ki so posedovali ključe do posvečenih prostorov, ki jim jih je v brezplačen najem benevolentno oddajala kamniška izpostava Zveze kulturnih organizacij (=Tone Ftičar).

Slika 14: To je ta znamenita mala dvorana nad Maleševo galerijo: krasita ju fotomodela: članici Sabina Pajntar in Katja Kukovič, fotomojster je bil Marko Trobevšek.

Po napornih vajah in premierah nas je v pomanjkanju mladinskih in kulturnih hramov zaneslo v gostinske lokale. Najbolj priljubljena sta bila bar Mitnica na začetku tedanje Kidričeve ceste in gostišče Pod gradom v izteku te iste ceste. V toplejših mesecih smo radi obikali tudi Tenis bar ob gostilni Pod skalo, ter včasih gostilni Planinka in Pri Bundru.

60


Slika 15: To je raritetni posnetek Marka Trobevška iz bara Mitnica. Na njem sta se znašla Marko Kumer in Matjaž Gregl, na desni pa je še simpatizer društva Sašo Baras.

Tudi stanovanje Marka Kumra na Ljubljanski cesti 1 č se je s svojo centralno lokacijo med komenškim in tuhinjskim koncem izkazalo kot zelo prikladno zbirališče članov društva. Od tu dalje se je pot nadaljevala po običajni transverzali.

Slika 16: Brata Trobevšek in Kumer pri načrtovanju recitalov

61


Prelomna datuma vsakega delovnega leta sta bila redni letni občni zbor Pedenjmožicev in pa legendarni poletni društveni piknik, posebej na tega zadnjega imamo vsi zelo lepe spomine, ki pa se med seboj drastično razlikujejo. Kot da bi ne bili na istem dogodku!

Slika 17Koledarček društva s posebej označenima prelomnima datumoma

62


Na enem od teh piknikov je Dušan Matevžu, ki še ni imel izpita, posodil avto, vožnja je trajala le deset metrov – do prvega drevesa.

Slika 18: Utrinek z društvenega piknika

Sklep Imeli smo se lepo in imeli smo se radi, nekateri tako zelo, da so se med sabo celo omožili in oženili. Nekoliko smo vzdramili bolj kot ne zaspano kamniško srenjo. Po nekaj letih prekinitve se je pojavila nova ekipa z Goranom Završnikom na čelu in nadgradila naše delo ter oživila tudi Dom kulture in festival Kamfest. Ali če za sklep povzamem našega zadnjega predsednika Matevža Berganta: »Kaj nam bo kulturno društvo, zdaj imamo politične stranke!« Člani in sodelavci /tudi tisti, ki so sodelovali le z objavami v pesniških zbornikih ali na fotografskih razstavah/ Avbelj, Grega Belcijan, Dušan 63


Belcijan, Sandi Belec, Dimitrij, Bergant, Matevž Bičanić, Brane Bombač, Dušan Capuder, Saša Čebašek, Iztok Ćeman, Tarik Drolec, Jernejka Friškovec, Thea Fujan, Marko Fujan, Nuša Grčar, Cene Gregl, Matjaž Griljc, Mateja Grošelj, Igor Jaklič, Eva Jurjevec, Marija Kač, Karla Keber, Polona Kern, Nuša Kirbus, Miran

64


Kleindienst, Irena Kleindienst, Rosana Klemenc, Andrej – Pk Kočar, Stane Koleša, Špela Koželj, Zdravko Kukovič, Katja Kumer, Marko Lah, Meta + Matjan, Mitja Medvešek, Barbara Ozimek, Martina Ozimek, Matjaž Pajntar, Sabina Pavlič, Edo – Sherpa Pečavar, Dušan Peršin, Goran Peterlin, Marko TM Petrovčič, Nina TM Podbrežnik, Igor Pogačar, Miro Potočnik, Uroš Radej, Brigita 65


Ribaš, Matjaž Rifel, Andrej – Felan + Rostan, Meta Rus, Andrej Slabe, Nuša (Anamarija) Smolnikar, Robert Stele, France Škraba, Mare Štebe, Janez Šuštar, Katarina Tomšič, Nadja Trobevšek, Marko Trobevšek, Primož Tušar, Meta Vidmar, Andreja Vrhovec, Tina Vukmir, Andreja Vukmir, Breda Zabret, Miha Žagar, Jane

66


Marko Trobevšek Pedenjmožičeva leta Pedenjmožiceva leta so se zame začela že zdavnaj pred ustanovitvijo društva, in sicer kmalu potem, ko sem začel hoditi v kamniško gimnazijo. Najprej je bil dramski krožek; čisto lahko, da me je zraven povabila mentorica, profesorica slovenščine, Mojca Podobnik. Véliki vsakoletni podvig krožka je bila novoletna igrica za otroke (mislim, da takrat, okrog leta 1980, božiča še ni bilo). Z njo smo gostovali po podjetjih in ustanovah in bila je pravi komercialni uspeh; verjetno je bil zato pomemben del dejavnosti krožka žur, če ne celo kak nagradni izlet. Po predstavi smo se praviloma ozrli po kakšni gostilni, in tako sem kmalu spoznal, da mora biti za krožkom nekakšna skrivnost, ki druži posvečene še po tistem, ko imajo navadni smrtniki navado in dolžnost iti spat. Soroden krožek, v katerem sem se ravno tako kmalu znašel, je bil literarni; tega je vodila Mojca Poznanovič. Namenjen je bil učenim pogovorom in izdajanju ciklostilnega literarnega zbornika Zeleno (lo verde, que te quiero! – le kdo ni bil v Lorcov fen v gimnaziji?), mislim pa, da smo pripravljali tudi recitale. Danes nisem več prepričan, koga sem spoznal pri katerem krožku – podobi sta se nekoliko prekrili, ker se je prekrivalo tudi članstvo. Vem pa, da me je, zelenca, generacija tedanjega tretjega gimnazijskega letnika fascinirala, da je bilo kaj. Brane Bičanič je, ob tem, da se je že tedaj razumel na večino stvari, sijajno igral kitaro in prepeval; Meta Lahova je znala vse jezike; razgledani Goran Peršin je očitno razumel bistvo poezije; Marko Kumer se ni silil v ospredje, zato sem šele sčasoma spoznal, da je 67


prebral vse knjige in poslušal vse plošče; za zavzetega in razmišljujočega Pka (Andreja Klemenca) je bilo ravno tako jasno, da ni navaden človek in da iz njega še nekaj bo … vsi skupaj pa so živeli v svetu, v katerega sem sam šele vstopal, v svetu kulture in umetnosti z velikima začetnicama. To je v mojih očeh povzdignilo vsakogar v druščini, tudi če mi njegove posebne zasluge še niso bile znane. Iz gimnazijskega časa imam v najlepšem spominu ponovitve novoletnih igric za dijake in učitelje. Vsako leto smo predstavo priredili, tako da smo iz nje napravili nekakšno zafrkancijo, in to je bil potem velik hit. Same praznične predstave za otroke pa so tudi vez s poznejšim delom, saj so se v Pedenjmožicu ohranile, no, vsaj nekaj časa. Prvi večji društveni podvig, pri katerem sem sodeloval, je bil recital ciganskih pesmi. Srečanje z drugačno poezijo je bilo zame dragoceno, moram pa tudi pohvaliti iskalsko fantazijo tistega, ki se mu je zamisel utrnila. Nekaj podobnega bi lahko rekel za recital pivske poezije; zdi se mi sicer, da pri njem nisem nastopal (ali pač?), spomnim pa se uspešnega nastopa v gostilni Pod Gradom, kot tudi birtovih skrbi v zvezi z bohemskimi nagnjenji mladih kulturnikov. Menda je bil najočitnejši znak osamosvojitve društva od krožkov to, da smo dobili lep, nov prostor sredi Kamnika, nad Maleševo galerijo. Ne bo narobe, če na splošno pohvalim ugodne razmere osemdesetih let, ki so mladinskemu kulturnemu društvu kaj takšnega nudile. V dvoranici smo se z enako predanostjo posvečali vajam, predstavam in proslavljanju, proslavljali pa smo tako svoje dosežke kot tisto, kar je prinesel koledar, posebej novo leto in pomlad (le da slednjo na 68


pikniku kje za Tunjico). Ne vem, kako je prišlo do tega, da sem za nekaj časa postal pomemben član društva, se pravi ud, ki je uresničeval lastne zamisli. Zdi se mi, da sem nekaj besede imel že pri recitalu pesmi Jacquesa Préverta, za katerega smo dobili navdih pri večeru šansonov, ki so ga nekaj let prej pripravili v celjski gimnaziji in na katerem je nastopala naša tedanja članica Tea Friškovec. Zares moje so bile tri predstave. Dve od njih smo poimenovali Satirični špektakelj. Bili sta mešanica vsega mogočega, od recitacij do pevskih točk in dramskih prizorov, skoraj kabarejski, pripravili pa smo ju obakrat v proslavo Prešernovega dne. Večinoma humoristično sta se lotevali vprašanj v zvezi s kulturo, od abstraktnejših in večnih do takšnih v zvezi z jugoslovanstvom in sploh z dnevno politiko. To so bili časi, ko so se najbolj množični mediji, se pravi radio, televizija in dnevno časopisje, ogibali kočljivih tem ali pa so jih obravnavali tako, da bi bilo vseeno – oziroma bolje –, če jih ne bi. Tako smo si dosti simpatij pri občinstvu pridobili s predrznostjo; kot znaten del tedanje kulture nasploh smo postali ventil, pa tudi ventilator. Posebej sta mi ostali v spominu dve predelavi Krsta pri Savici, menda obe v prvem Špektaklju. Eno je ustvaril Matevž Bergant, in sicer na temo šolske reforme z usmerjenim izobraževanjem, za katero se nam je zdelo, da je bilo poskus degradacije srednjega izobraževanja. (Podobno danes, ko se srednje izobraževanje z gimnazijo vred degradira tako rekoč samo, vidimo poskus degradacije visokega šolanja v bolonjski reformi. Včasih se človek ne more izogniti vtisa, da nam je Evropska skupnost v nekaterih pogledih nadomestila federativno Jugoslavijo.) Ključni prizor, vsaj z vidika zakulisja, je bil v 69


Črtomirovi spreobrnitvi, ker mu je bilo v ta namen na sceni treba umiti glavo – torej simbolno oprati možgane. Belcijanov Dušan, ki ga je igral, se je temu odločno uprl, a nazadnje sprejel žrtev, s čimer se mi je močno prikupil. V značilen konflikt se je Matevž, ki je bil ne la avtor priredbe Krsta, temveč tudi predsednik društva, zapletel še z menoj. Ni mi bilo všeč, da je v besedilo vključil tedanjo priljubljeno politično geslo – Kdor ni z nami, je proti nam. Trdil sem, da zaradi tega trpi estetski nivo, Matevž pa me je obtožil poskusa cenzuriranja njegovega besedila, kar sem vzel hudo osebno. Ne spomnim se, čigava je obveljala, niti tega, zakaj sem se v resnici vtaknil v njegov tekst. Čisto možno, da sem se res ustrašil. Krst pri Savici sem predelal tudi sam, in sicer tako, da se je odvijal po drugi vojni, v času nacionalizacije in kolektivizacije. Črtomir je bil okostenel človek starih idej, kljub prepovedi je redil koze, dramski konflikt pa sta ustvarila Bogomila, ki je opustila kulaške predsodke, in dodan lik, delavec Lojze, ki je Črtomirja najprej zlepa skušal spreobrniti. Lojzetov stan so simbolizirali, tako kot v Pavlihi, delovni pajac, velikanski ključ (orodje namreč) in kladivo, Črtomir je držal v rokah srp. Ko pregovarjanje ni uspelo, sta se spopadla. Lojze (Sitarjev Dušan) je izmenično udarjal s ključem in kladivom, ob vsakem drugem udarcu je kladivo tako prekrižal s srpom, s katerim se je bojeval Črtomir, in nastala je nova, konfliktna podoba sovjetskega simbola. Za vsak primer – če komu ne bi bilo jasno – smo zid v ozadju osvetlili rdeče. Tudi za publiko je bila ta vizualizacija kar huda. Spomnim se, da mi je ena od gledalk potem rekla, da smo z njo šli predaleč. To ponazarja značilni kritični pristop tistih časov. Še bolj moj je bil France Balantič. Zanimati me je začel kot Kamničan 70


in kot ne čisto dovoljen pesnik. Čeprav je zbirka njegovih pesmi že izšla, sem o njem med študijem komaj kaj slišal, v literarno življenje pa so ga vrnili šele s simpozijem leta 1994, ki so ga v ta namen organizirali in ki je bil posvečen tudi Ivanu Hribovšku, pesniku nekoliko podobne usode. (Ker sem vmes iz Balantiča na slovenščini diplomiral, so me celo povabili k sodelovanju, referat pa sem potem posvetil bolj Hribovšku kot Balantiču.) Zmeraj so mi bile najbolj všeč Balantičeve ljubezenske pesmi, malo zato, ker so nadaljevale izročilo erosa in tanatosa, kot ga je oblikoval meni ljubi Alojz Gradnik, malo zato, ker so bile precej erotične, kot Zublji nad prepadom, a tudi prosojne, kot ena druga, ki jo znam še na pamet, njen naslov pa sem pozabil. Začetek gre takole: Položi, mi, dragi, bolni obraz čez trudno sijoče oči. Daj, da začutim na licu zadnji, zamolkli udarec krvi. Priprave na recital so tekle kar resno, zdi se mi, da se je Balantič vsem sodelujočim prikupil. Enkrat vmes sem se domislil, da bi predstavo postavili na Malem gradu; zaradi duha usodnosti, ki pesmim ni tuj, se mi je zdelo, da bi bila primerna razsvetljava z baklami. Oblikoval sem plakat s Tršarjevim portretom Balantiča ter s faksimilom ene krajših pesmi, Grega Avbelj ga je lepo natisnil in nalepili smo ga po Kamniku. No, potem pa se je izkazalo, da recitala ne bo. Bil sem prav vesel, saj sem zamujal z režijo in še nisem zares imel zamisli o tem, kako bi recitacije na prostem sploh izpeljali. Pokazalo pa se je, da ne gre več samo za to. Politična razsežnost dogodka je bila večja, kot sem mislil, 71


dogajanje me je nekoliko zaobšlo in nekatere reči so se prevesile. Nekaj ljudi je namreč ob najavljeni uri prišlo na najavljeni kraj na neobstoječo prireditev in to je bil že kar nekakšen protest in izraz neke politične volje. (Podoben občutek sem imel nekoliko pozneje, verjetno že tam okrog osamosvojitve ali po njej, ko so Balantiču uradno posvetili prireditev nad Veroniko in me niso povabili zraven, pač pa sem na fotografiji videl sedeti v prvi vrsti koga od onih, s katerimi smo si bili ob prvem poskusu v laseh. Bog ve – bi šel, če bi me vabili, prvič in drugič? Kaj pa vem, verjetno ne.) Na sestankih z občinarji je bilo nekaj nervoze na obeh straneh. Pri kakšnem predstavniku Zveze borcev je bilo opaziti, da mu je misel na javen recital Balantičeve poezije povsem nepredstavljiva, nam pa je bila nepredstavljiva vsaka druga rešitev. Danes, se mi zdi, lahko razumem obe stališči – bili so taki časi. Nazadnje smo se dogovorili, da recital sme biti, vendar s študijskim pristopom in ne na Malem gradu, temveč v dvorani nad Veroniko. Nekatera znamenja so slabo kazala tudi za drugi poskus. Plakat smo to pot dobili zares grd (svetlo rjave črke na obledeli svetlo modri podlagi) in ga verjetno sploh nismo uporabili, pa saj niti ni bilo potrebno; za obisk nam res ni bilo treba skrbeti. Potem je bila težava s sceno – Andrej Kocjan si jo je prav fino zamislil, kot okrogel obroč pod stropom, s katerega je visel zastor iz pavz papirja, nam pa se še dan pred recitalom ni sanjalo, kako bi to sestavili. Nazadnje se je menda Dušan domislil, da je obroč treba najprej na tleh oblikovati in povezati navznoter ter ga potem dvigniti – in je šlo. Ko smo naslednji večer oprezali za profesorjem Pibernikom, s katerim smo bili dogovorjeni za kratko uvodno predavanje, ga ni in ni bilo. Nazadnje 72


smo ga zalotili, ko je plačeval vstopnino, in mu dejanje v zadnjem trenutku preprečili (čigava je bila ne preveč slana zamisel, da smo pobirali vstopnino, se k sreči ne spomnim; čisto lahko, da smo jo sprejeli iz objestne zafrkancije, ki je v življenju društva na splošno igrala neko vlogo). In je steklo. Izbor pesmi je bil kratek, za marsikoga prekratek, a izbral sem pač samo tiste, ki so mi bile zares všeč. Za glasbeno spremljavo so bili odlomki iz Šostakovičeve Leningrajske simfonije. Mnogim od teh, ki so prišli, se je zdelo, da so opravili neko ne čisto postransko dolžnost. Nam tudi. Tega, kako se je moje pedenjmožicevanje potem nehalo, se spominjam še slabše kot začetkov. Zdi se mi, da je bila nekakšna naravna smrt – kar prišlo je tako, da se naenkrat ob petkih zvečer nismo več zbirali nad galerijo, naenkrat je bilo nekaj drugega, morda tudi kaj nesrečnega, kaj vem kaj. Nastala je še kakšna predstava, pripravili so jo mlajši, potem pa naenkrat tudi Pedenjmožica ni bilo več. Na obzorju novih časov je na njegovo mesto stopil Pridenmožic, pri tem društvu pa nisem nikogar več poznal.

73



Mojca Podobnik Maleš MKD Pedenjmožic 1982 – 1992 Najprej smo bili gimnazijska profesorica in dijaki enega izmed 4. in enega izmed 3. razredov. Bila sem njihova učiteljica slovenščine na Gimnaziji Rudolfa Maistra Kamnik. Potem smo bili vse bolj mentorica in zagreti krožkarji, zanimalo nas je vse, a vrtinčili smo predvsem energijo ustvarjalnosti znotraj literarnega, dramskega, glasbenega, recitalskega,

provokativnega,

navdihujočega. In potem smo bili še izpostavljeni posamezniki z imeni pod šolskimi in občinskimi proslavami, recitali, novoletnimi predstavami za otroke. Krožkarji so od mene želeli več, torej smo šli na svoje - v Mladinsko kulturno društvo Pedenjmožic, ki smo si ga »kot mimogrede« ustanovili. Pri imenu društva nismo bili prav izvirni, a vedeli smo, da iz majhnega vedno zraste nekaj večjega – sama sem bila takrat navdušenka nad Župančičem, manj nad Grafenaurjem, a izbrano ime Pedenjmožic smo prepoznali za dvojno majhno, čeprav smo v glavah delali že velike stvari, o tem smo bili vsi prepričani, z menoj vred. Ideje so se iskrile, talenti so prekipevali,

vključevali so se novi

somišljeniki, vsakdo je pripeljal še koga, od drugod. Razumevanja za naše umetniško in manj umetniške prijeme v širšem lokalnem smislu ni bilo prav veliko, tudi odziva pri poslušalcih in gledalcih ne. A to nas ni ustavilo, bili smo mladi, predvsem navdušenci sami nad sabo, želeli smo orati ledino v drugačnem ustvarjanju kulturne klime, bili so vzponi in padci, slednjih je bilo 75


najbrž več.

Sčasoma je med mano in Pedenjmožici desetletna

starostna razlika vse bolj postajala podobna cenzuri - Pedenjmožici so se mi vse prevečkrat zdeli predrzni, preveč provokativni, torej so mi zrasli čez glavo, kot so ugotovili sami. Sočasno so se druge aktivnosti začele lepiti name, društvo in delo v njem mi je bilo pravzaprav kratka, a navdihujoča avantura. Prišle pa so še drugačne priložnosti, službeno najpomembnejša je bil prestop med ravnatelje l. 1984, istega leta sem postala tudi predsednica takratne Kulturne skupnosti v Kamniku – naj danes na tem mestu (ob veselem dnevu kulture) omenim vsaj eno dejavnost, ki me je takrat zelo zaposlovala - aktivno sem sodelovala pri pridobivanju in urejanju teh prostorov knjižnice, kjer smo danes zbrani. In bila takrat sila ponosna, da smo v Kamniku pridobili nove prostore za sodobno knjižnico. Ni čudno torej, da je Društvo že kar nekaj časa živelo svoje življenje, jaz pa svoje, potem pa smo se kar porazgubili, morda so tudi talenti omagali, kdo ve… Več kot tridesetletni čas, ki je od naših skupnih začetkov takrat minil, nas je očitno popeljal v zrelost. Danes je dobra priložnost obuditi spomine na te naše skupne mlade poti. Ustanovni člani, ki ste se domislili te razstave in predstavitve, ste očitno ohranili tudi živahnost srca, saj z vašim aktivnim pristopom še vedno bije za kulturno razgiban in zanimiv Kamnik. Ob zaključku naj izpostavim še tisto, na kar smo lahko vsi skupaj ponosni, na aktualno Kulturno društvo Priden možic, ki že vrsto let kroji predvsem poletno kulturno podobo Kamnika. Kamfest je že dolgo prepoznavna znamka našega mesta. Z 76


občudovanjem lahko ugotavljam, kaj vse zmore organizirana mladina na področju življenja, ki smo ga nekoč organizirano soustvarjali tudi mi. In za vse nas, ki smo nekoč ustanovili Pedenjmožica, je pomenljivo, da imamo tako zanesljivega, pridnega naslednika – zagotavlja nam, da bo Kamnik še dolgo na zemljevidu kvalitetnega kulturno-umetniškega ustvarjanja. 3. december 2015, ob otvoritvi razstave v kamniški knjižnici

77



Jernejka Drolec Kako se spominjam obdobja Pedenjmožica Moje kulturno - umetniško udejstvovanje

Slika 19: Ponovitev recitala ciganske poezije na Viru pri Domžalah, 1982 (Saša Capuder sedi, Jernejka Drolec pleše, Andrej Klemenc kaže hrbet)

Če začnem sestavljati drobce spomina na obdobje Pedenjmožica zraven sem bila od samega začetka - mi najprej pride na misel zgodbica povezana s prvim nastopom tega društva - recitalom ciganske poezije. Na predstavo sem štopala, saj avtobusi na relaciji Kamnik-Tuhinjska dolina niso vozili ravno pogosto, v tistih časih pa nas starši seveda niso vozili po naših prostočasnih dejavnostih. Tako sem oblečena za nastop, v živobarvnem dolgem krilu (kar za najstnico v kavbojkah sploh

ni bilo običajno) in z močno našminkanimi

ustnicami, skratka z vpadljivim izgledom,

ob cesti z dvignjenim

palcem štopala. In kdo mi je ustavil? Profesor fizike na kamniški 79


gimnaziji, legendarni Ciril Jaklič, strah in trepet mnogih gimnazijcev. Takoj je videl, da sem se nenavadno opremila in me je vprašal , če grem na randi? Z mešanico strahu pred avtoriteto, sramu in ponosa sem povedala, kam grem. Recital je bil na dvorišču za kavarno Veronika - moj prispevek je bil minoren, malo sem tresla tamburin za spremljavo, medtem ko je Brane Bičanič spomnim se niti,

pel in igral kitaro. Ne

koliko občinstva smo imeli. Nekaj znancev in

prijateljev, če se ne motim. Največ dela sem imela s premagovanjem treme pred nastopom. Bila sem počaščena, da so me v svojo družbo sprejeli - tako se mi je zdelo - nadarjeni ljudje, ki sem jih kot leto ali dve mlajša takrat občudovala: Goran Peršin, Meta Lah, Saša Capuder in Brane Bičanič. Prav on je, po mojem mnenju, takrat zaradi svoje karizme in glasbene talentiranosti in ob podpori naše mentorice Mojce Podobnik na začetku pomembno prispeval k temu, da smo radi prihajali na ta kulturno obarvana srečanja. Z današnje perspektive, smo v celotnem obdobju Pedenjmožica, veliko časa zabili ob posedanju ob pivu ali čaju in ob razpravljanju, v katerem smo razvijali kritično distanco do dogajanja okoli nas. K sreči so bili, poleg mentorice, med nami tudi taki, ki so skrbeli za organizacijo in ki so znali postavljati roke za posamezne projekte in priganjati ter so bili samoiniciativni pri gledališko recitatorskem in drugem kulturnem delu. Še preden je Pedenjmožic nastal, sem se pridružila gimnazijskemu dramskemu krožku, tu smo se omejili na pripravo otroške igrice za Dedka Mraza. Naslova in vsebine se ne spomnim. Igrala sem stransko vlogo deklice z dvema čopkoma, ki v enem delu predstave spominja na Rdečo kapico oz. na predelan prizor iz Rdeče kapice. 80

S to


novoletno igrico smo gostovali v eni od osnovnih šol v Tuhinjski dolini. Vsekakor se spomnim občutka, ko smo se na to predstavo pripravljali več tednov in pod mentorstvom Mojce Maleš, takrat Podobnik, vadili in potem smo odigrali v kakšne pol urice in vsega je bilo konec. To je bil trpek občutek praznine, kot občutek izgube nečesa velikega. Veš, da si v predstavo dal ogromno sebe, potem ko je vse končano, pa v sebi začutiš ogromno praznino. To mi je bilo novo in grozno.

Slika 20: Dedek Mraz v decembru Orwellovega leta. Dedek je dokaj vitek zaradi stabilizacijskih ukrepov Zveznega izvršnega sveta Socialistične federativne republike Jugoslavije. Od leve proti desni: Jernejka Drolec, Meta Lah, Nadja Tomšič, Dedek Mraz in Rosana Kleindienst.

81


Sprašujem se, zakaj sem bila del ustvarjanja in delovanja druščine imenovane Pedenjmožic? Najbrž zato, ker so ti ljudje odpirali nova obzorja, ker smo skupaj rasli in bolj ali manj zavestno odkrivali , da nam kultura in umetnost dajeta tisto

subtilno dimenzijo, ki jo

najdemo izza, torej duhovno hrano.

Slika 21: Recital Za tebe ljubezen moja (od leve proti desni: Dušan Sitar, Meta Lah, Jernejka Drolec in Rosana Kleindienst

82


Ambicije, da bi delovala v ospredju, nisem imela.

Bilo mi je

pomembno biti zraven in, da sem sprejeta. Ta skupina je vedno bila vključujoča, kdor je imel željo, je lahko prišel zraven in našel svoje mesto. Še posebej so ga našli tisti, ki so bili po naravi samoiniciativni in ustvarjalni. Tega smo rabili veliko, kajti bili smo bolj ali manj samouki. Takrat ni bilo toliko delavnic, tečajev

in podobne

izobraževalne ponudbe, kot zdaj. Spomnim se edino, da nam je Rosana Kleindienst, ki je bila na nekem igralskem tečaju, povedala za nekaj dihalnih, gibalnih in glasovnih vaj, ki so mi krvavo koristile. Recimo ena takih osnovnih je bila, kako se pred nastopom sprostiš , da se otreseš hromeče treme. Ker nismo imeli ali pa se nismo dovolj potrudili poiskati možnosti za ustrezno gledališko izobraževanje, smo bili na odru relativno togi. Zdi se mi, da smo bili v času recitala ljubezenske poezije, nastopajoči, skupaj z mano Rosana Kleindienst, Goran Peršin, Marko Trobevšek, Polona Keber, Dušan Sitar, vsi oviti v oblak zaljubljenosti ali pa opiti od intenzivnih romantičnih čustev - svojih in literarnih. Za kostume smo prosili šiviljo, da je za ženski del nastopajočih sešila preprosta oblačila, ki naj bi po preprostosti spominjala na rimske toge. Kupili smo blago za te kostume v karmin rdeči, oranžni in vijolični barvi. Nastop je bil v dvorani nad Kavarno Veronika, ki je bila takrat v domeni Toneta Ftičarja in je bila močno središče kamniškega kulturnega dogajanja. Sodelovala sem tudi pri recitalu pivskih pesmih. Ideja je bila zamišljena dobro - recital smo umestili v avtohtono okolje, kar v gostilno Pod gradom. Toda naše besede so se preveč izgubile v gostilniškem šundru. Kakšne reklame za to nismo naredili, nekaj 83


publike v gostilni pa smo vseeno imeli. Recital je bil dober, publika pa neodzivna. Skoraj ponarodele pivske pesmi smo recitirali in ne peli, najboljši je bil s svojim rezkim glasom Brane Bičanič . V času priprav na ta, in mogoče tudi že prejšnji recital, smo se začeli dobivati v gostilnah. Te so postale kraj našega kreativnega druženja in resnici na ljubo – to velja predvsem za moški del - tudi druženja z alkoholom. Takrat se mi je zdelo, da se za takimi omizji krešejo intelektualne debate. Predvsem pa je bilo veliko šal in smeha. Morda nas je povezovalo predvsem to, da smo se lahko brez odvečnih zadreg sprostili in obenem našli nek višji smisel v ustvarjanju amaterskega avantgardnega postavitvah

kulturnega del,

življenja

v

Kamniku.

Ob

odrskih

smo brali romane, eseje, poezijo,

gledali

umetniške filme, veliko razpravljali, se norčevali in skušali razvijati kritičen odnos do banalne vsakdanjosti. V razmišljanju smo bili vzvišeni. Hodila sem tudi na vaje za recital pesmi Jacquesa Preverta v režiji Andreje Vukmir, čeprav je bil to v prvi vrsti bolj način druženja s prijatelji. Tu sem nastopala kot

spremljevalna vokalistka pri

glasbeno-pevskih vložkih priljubljenih pesmi kot sta bili na primer Au Champs Elysee ali Je Ne Regrette Rien. Samoiniciativnost in organizacijske sposobnosti je z

režijo dveh

gledaliških iger izkazal tudi Marko Kumer. Tudi sicer je bil zaslužen za mnoge izvedbe naših del. Pri njem doma, v njegovi sobi- enemu naših zbirališč- so se na pogostih obiskih kovale mnoge zamisli, ki so se pozneje izoblikovale v naših predstavah. V gledaliških igrah v režiji Marka Kumra, Mete Rostan in Nadje Tomšič, nisem imela nobene vloge, a sem pri Pedenjmožicu vseeno vztrajala. 84


Najbolj razkošen je bil zagotovo Satirični špektakelj. O njem žal ni drugega materialnega dokaza, kot vabilo na plakatu. Posneli nismo nobene fotografije, niti se ni ohranil video zapis, čeprav nas je nekdo posnel, a

je potem baje, film presnel z nekim pomembnim

družinskim dogodkom. Mislim, da je bil Satirični špektakelj vrhunec našega delovanja. Uprizorjeni sta bili celo dve različici. Verjetno smo se nastopajoči z njim celo mnogo boj zabavali kot občinstvo. Sama sem nastopala v prvi različici - nastopala sem v triu pevk, ki smo z avbami na glavi v narodnozabavni izvedbi prepevale Prešernove pesmi. (O Vrba srečna vas domača, Kaj pa je tebe treba bilo, Ko brez miru okrog divjam... ). Zabaven pristop nam je nudil ogromno veselja že med vajami pa tudi na nastopih. Iz druge izvedbe mi je v spominu ostali prizor, ko oseba, ki je predstavljala političnega funkcionarja nekoga zaslišuje - »mu pere glavo«. To smo uprizorili z dobesednim šamponiranjem in pranjem glave z vodo. Satirični špektakelj je bil projekt Marka Trobevška, pomemben vsebinski vložek je prispeval Matevž Bergant s prepesnitvijo Prešernovega Krsta pri Savici, tako, da so se pogovarjali Črtomir - okoreli nasprotnik reforme šolstva, Bogomila – bivša Črtomirova zaveznica in duhovnik Stipe (navdih zanj je bil takratni politik Stipe Šuvar) – glasnik novih časov. Iskrivi Matevž Bergant je sicer svoj literarni talent poskusil razviti mimo društva po samostojni poti pisanja doktor romanov, ki pa se ni nadaljevala. Njegov prvenec z naslovom Gizela je ostal v fazi pretipkanega rokopisa. Sicer pa je Satirični špektakelj, kljub omejenim virom in amaterskemu kadru,

postal sijajna kompleksna predstava, ki je

vključevala recitacije, petje, igro,

posebno osvetlitev in uporabo

različnih rekvizitov. Škoda, da takrat še nismo imeli na voljo današnje tehnologije, ki omogoča takojšnjo objavo vsega. Nismo razmišljali ne 85


o promociji, ne o gostovanjih, pa arhiviranju, kaj šele o morebitnih zaslužkih z nastopi. Smo samo ustvarjali in se ob tem zabavali, nismo pa se tržili. Odziv občinstva je bil izjemen in morda smo tedaj prvič postali bolj opazni. Toda s samo s satiro, po mojem mnenju takrat še nismo bili družbeno moteči element tedanji občinski oblasti. To se je zgodilo kasneje. Velik in nesluten rom-pom-pom v Kamniku je nastal zaradi recitala pesmi Franceta Balantiča. Ta ne bi bil nič posebnega, če se ne bi vpletlo dogajanje v političnem zakulisju. Namreč Balantič je bil v drugi svetovni vojni v vrstah domobrancev in je bil zato zamolčan med slovenskimi pesniki. Kamničani smo zanj vedeli, in ker je bil skrit in tako rekoč prepovedan, je bil še večji izziv za nas mlade. Nudil nam je tudi možnost upiranja in dokazovanja poguma, kar je pač značilnost vsake

nove generacije najstnikov. Sama sem bila s

Tonetom

Ftičarjem zadolžena za obveščanje o našem recitalu Balantičevih pesmi, ki so jih nekateri sicer brali, nihče pa se jih ni do takrat upal javno predstaviti.

Recital je bil predviden na Malem gradu in

napovedovali smo ga s plakati in z objavo v Kamniškem občanu. A se je zapletlo. Višje inštance na občini so odločile, da bi bila to prehuda provokacija. Obešeni plakati so bili odstranjeni in recitala ni bilo. Kaj se je dogajalo v ozadju niti ne vem, nekateri iz naše druščine so bili deležni zaslišanj in groženj občinskih struktur. Takrat šele se je uporniški duh, ki je bil prej zgolj nekakšna poza, okrepil, uporništvo ni moglo biti več abstraktno, saj je dobilo realne nasprotnike. Ta recital smo pozneje ob posredovanju literarne stroke, vendarle izpeljali, toda v dvorani nad kavarno Veronika.

Ker je šlo za

zamolčanega pesnika, nas je nastopajoče recitatorje arhitekt Andrej Kocjan kot scenograf postavil za steno iz prosojnega papirja v maniri 86


japonskega senčnega gledališča – to je bilo spet nekaj novega, sama postavitev teh senčnih sten pa je bila za nas velik tehničen zalogaj. Zraven sem bila tudi pri izdaji pesmi. Marko Kumer je namreč zaslužen, da sta izšli dve izbirki pesmi mladih kamniških pesnikov z naslovom Tempora mutantur 1 in Tempora mutantur 2. V teh pesmih smo izlivali svoja občutja, raziskovali in razgaljali svoja bolj tankočutna doživljanja sveta in se počutili pesnike. Tudi ob nastajanju zbirke smo se večkrat dobili in če se prav spomnim, celo brez prave potrebe, bolj zaradi občutka pripadnosti tej novoprevzeti pesniški vlogi. Tako se spomnim druženja z Igorjem Grošljem in Maretom Škrabo. Zbirki smo po izidu predstavljali na turneji – z recitacijami izbranih svojih pesmi po nekaterih šolah in enkrat celo v Ljubljani v viški knjižnici. Blagajničarske izkušnje V obdobju

svojega študija sem

društvene blagajničarke. To je

določen čas prevzela funkcijo pomenilo, da sem imela tudi

štampiljko in da sem za pridobitev potrebnih podpisov sodelovala s takratnim predsednikom društva - Matevžem Bergantom. Takrat so še vsi računi šli skozi pregled nadzorne institucije Službe družbenega knjigovodstva SDK. Kar se tiče Pedenjmožica smo prek društvenega računa poravnavali stroške za nabavo rekvizitov za nastope in občasno kakšne skupne večerje, ki smo si jih na naročilnico privoščili po

naših, sicer redkih nastopih. Po končanem mandatu sem

blagajniške posle predala Meti Rostan.

87


Namesto sklepa Sodelovanje v Pedenjmožicu je bilo učenje medsebojne podpore, odgovornosti, nastopanja in s tem utrjevanja samozavesti

ter

utiranja lastne poti v družbi. V okviru Pedenjmožica sem izkusila projektno delo, v njem sem se počutila koristno in odgovorno za zaupano nalogo. Pri Pedenjmožicu sem začutila princip vključevanja, če si se le hotel priključiti, si lahko sodeloval. In to je bilo tisto kar smo potrebovali. Pred tem sem se iskala v športu, a sem hitro ugotovila, da tam zame ni prostora, ker so delovali po principu izločevanja. Pri Pedenjmožicu je bilo vzdušje drugačno in delovanje bistveno manj strukturirano. Lahko smo se prepustili kreativnosti in številnim dolgim brezkoristnim, včasih tudi brezplodnim pogovorom. Poleg tega so bili vzgibi za naše druženje in snovanje kulturnih projektov močno obarvani tudi z medsebojnimi ljubezenskimi iskricami ter bolj ali manj uslišanimi zaljubljenostmi. Kar nekaj parčkov, krajšega ali daljšega veka, je nastalo iz srečevanj v okviru delovanja Pedenjmožica. Čeprav nismo imeli namena spreminjati sveta, smo s svojim delovanjem kljub vsemu vplivali tudi na stanje duha in bili pomemben del kamniškega kulturnega dogajanja.

88


Matevž Bergant Satirični Špektakelj – uvodni pozdrav Dragi naši sovaščani, gostje in ostali. Leto je kaj hitro naokoli in že je minilo dvanajst mesecev od zadnje priložnosti, ob kateri smo proslavili obletnico rojstva našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Priznati moram, da smo v naši vasi v tem času uredili in postorili mnogo stvari, ki jih je bilo treba itak postoriti. Mnoge od njih imajo neposredno povezavo s kulturo, mnoge pa tudi posredno, nekatere pa, kot na primer postavitev spomenika našemu Rojaku –pesniku Slavcu, pa so kar kultura sama v vsem pomenu besede same. Torej, naj naštejem glavna opravila, ki smo jih opravili: a novo smo ofrajhali naš zadružni dom – seveda ob pomoči vseh objektivnih sil, posebej nas gasilcev; v našo prelepo reko smo naselili celo vrsto novih rib, ki jih pred osvoboditvijo sploh še ni bilo – zahvala gre našim prizadevnim ribičem; izkopali smo nove, pomembne kilometre kanalizacije in vodovoda; v oddaljene kmetije na bližnjih hribih smo napeljali telefon, da naš kmet ne bo več ponoči mislil na breje telice in svinje, ampak bo le potelefoniral naokoli veterinarjev; na sejah samoupravnih organov smo večkrat ostro obsodili razne nesprejemljive pobude od vsepovsod, ki se ne skladajo z ustavo in samoupravnimi akti naše krajevne skupnosti. Naše gasilsko društvo pa se je tudi večkrat izkazalo pri vsakodnevnih opravilih, na primer v slučaju požara pri Korenovih, ko smo s pravočasno intervencijo preprečili udušitev domačih živali v hlevu. Pozimi, ko je zapadel sneg kot vsako zimo in ko je bilo zagroženo, da se bodo nekatere strehe zaradi teže podrle same nase, smo s skupno 89


močjo očistili prenekatero streho. Naj omenim še, da so vodjo mladinske gasilske čete Frančka pri vojakih predlagali za vzornega vojaka, kar nas je precej razveselilo in smo zato zelo ponosni. Takih in podobnih uspehov bi lahko naštel še več, ampak raje se vrnimo na kulturno teritorijo, ker je pač sedaj čas za to stvar. Kultura je v naši vasi dobesedno zacvetela v najlepših barvah in odtenkih. Pevsko društvo in mladinsko kulturno društvo Pedenjmožic sta ponudila našemu človeku premnoge kulturne trenutke, ki so ga vsaj za trenutek odtegnili od njive in štale ter ga notranje napolnile. Gromki glasovi pevcev, ki jih bomo poslušali tudi danes, so zapeli o bližnji in daljni junaški preteklosti in boju našega delovnega človeka za vsakdanji kruh. Mladinci iz Pedenjmožica so jeseni pripravili cel kup prireditev pod skupnim naslovom Mladost v jeseni, ki so vse, z izjemo ene, zapustile v gledalcih pozitivne asocializacije. Omenil bi še debatni krožek v okviru mladinske organizacije, ki vsak mesec pripravlja

pogovore

z

zanimivimo

osebnostmi

iz

zgodovine

delavskega gibanja in njihovimi družinskimi člani, kar nam omogoča kompleksen pregled vsega dogajanja. Tudi naša gasilska godba ne miruje, ampak nam večkrat pripravi presenečenja na svojih rednih koncertnih zabavah. Omenimo naj še večji problen, ki nastopi vsako leto enkrat, ko pride k nam zabaviščni park in ko naša mladež, namesto da bi se posvečala šoli in delu na njivi raje zapravlja denar na ringelšpilu in igralnih avtomatih. Prosim starše, da otroke trdo primejo z domačimi opravili. Zdaj pa nekaj besed o današnjem programu: najprej nekaj pesmi iz tovarniških glasil, ki opisujejo trenutni položaj našega delavca; zatem naš pevski zbor s priredbami Prešernovih pesmi in naši priznani 90


igralci, vključujoč mojo malenkost s priredbami epohalnega epa Krst pod Savico. Pesmi in epe smo s skupnimi močmi prevedli v jezik, ki je našemu človeku bližji od Prešernovega metafizikalnega jezika. Vmes pa bo tovariš sekretar podal moralno-politično oceno našega Prešerna, ki ga vse prevečkrat gledamo le v lepi luči. Želim vam mnogo kulturnih trenutkov. Hvala!

91



Rosana Kleindiest Spomin Srečanje s Pedenjmožici ob razstavi našega delovanja, je obudilo mnoge spomine takratnega časa. Lepe spomine, na trenutke skupnega snovanja, ko so se kresale ustvarjalne iskre, včasih navdahnjene z lepoto, ljubeznijo, včasih z uporom, nestrinjanjem z obstoječim. Živi spomini kot cvetlice prihajajo na površje: Pri ciganski poeziji smo bili tako zagnani, da smo z vajami nadaljevali kar na ulici pozno v noč, včasih že bolj proti jutru. Zelo pristno smo doživljali in se vživeli v strasti in bolečine ciganov. Hodili smo po ulicah, Brane je igral kitaro, mi smo pa peli in pele so naše duše. Ja. Včasih smo izumili kakšne posebne kombinacije za posebne efekte. Da bi ja približali visoko pesem ljudstvu in razširili njegova sporočila, smo združili Prešernovo poezijo in »govejo« glasbo Franc Koširja. Ko sva s sestro doma v kleti komponirali in brusili najin pevski talent, sva vmes zajadrali še v operne vode. Zaradi jakosti najinih glasov, ki so se razlegali na cesto, je kolesar skoraj padel po tleh, ha,ha,ha. Bili smo tudi sami svoji vizažisti, scenografi, kostumografi. Za večer ljubezenske poezije, smo si punce skreirale posebne obleke, v grškorimskem stilu boginje Ljubezni, Venere oziroma Afrodite. Pa za mlajše otroke smo bili tudi navdahnjeni. Pisali smo svoje predstave in se pri tem neznansko zabavali. Seveda smo bili najbolj 93


inspirirani v nočnih urah. Ideje so kar vrele. Med pisanjem novoletne igre pri Nuši doma na Bakovniku, smo spekli še kremšnite in se potem v jutranjih urah s pladnjem v roki odpravili v Kamnik. Na skupne vaje, seveda, da utelesimo pravkar napisan tekst in glavne akterje: profesor Baltazarja, tri marsovčke, hudobno vilo, Janija, Andrejo pa ata in mamo. Pri Brechtu sem zamenjala spol, sem bila mladi vojak in so me na koncu vrgli v apneno jamo. Dvojna transformacija. Posebna izkušnja. Smo imeli posebne svetlobne efekte na predstavi. Ampak obiska pa ni bilo veliko – pretežka tema, pa tudi v promocijo nismo vložili toliko pozornosti kot v samo igro. Smo pa uporabili za takrat izvirno promocijsko obliko za eno drugo prireditev, pa ne vem točno katero… Bili smo sendviči: karton s tekstom na eni prednji strani telesa in karton s tekstom na hrbtu in smo hodili gor in dol po Kamniku ter vabili na dogodek. Starodobni facebook. Vse, kar smo počeli, nam je bilo v veselje, v zabavo, v izziv. Dolgčasa nismo poznali, kvečjemu bi raztegnili dan in noč za realizacijo naših idej. In ko smo se srečali, sem na glas pomislila: Zdaj je pa čas za nadaljevanje, a ne? Pa je padla ideja, da bi bili lahko upokojensko kulturno društvo, še bolje kulturno društvo veteranov ( ker še nismo upokojenci, pa vprašanje, če bomo sploh kdaj klasična generacija upokojencev) In je bila večina zbranih kar za stvar.No, bomo videli, kako bo veter zapihal. Ideje zagotovo imamo. Vsak je šel svojo pot, si nabral novih znanj, izkušenj. Bi znalo biti zanimivo… 94


Krst pod Savico po motivih Franceta Prešerna Nastopajo: Črtomir – okoreli nasprotnik reforme šolstva; Bogomila – bivša Črtomirova zaveznica; Stipe – glasnik novih časov (duhovnik) Stipe: Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! Tako so peli reformatorjev glasovi, po Šentfloru, na zemlji in v vodi, da smo misli ene mi sinovi. Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, da poslušat mor´mo uk ta novi. Črt, ravnaš po svoji slepi glavi, Po ljudski volji ne, ta pravi. Bogomila: Povsod okrog se slišijo odmevi, na ideje tvoje je polegla slana, pognali nate so se strašni gnevi. Mar meniš, da nebeška mana, gimnazije gnilobne bli so dnevi, le kratka pot ji bla je dana. 95


Kaj misliš, al bilo je vredno, da delavec te zavrgel je za vedno? Stipe: Povem sedaj ti nauke take. Ljubav naroda ta uživat res ne more, kdor delal reformatorje je za bedake, predrznil delat naokrog razdore. Nekoč slepil sem tudi jaz rojake, potem spregledal sem, vsakdo to zmore. Kdaj ugasnila bila bi kriva vera, prihranjena bila bi solza marsikatera.

Tvoj pot je v Belo mesto, da položil nate roke Emil bo, ak duh te žene, ko ljudstvo si zastrupljal, oteti brate, spodobneža te storil bo, kot mene. Nagrade čakajo tebe bogate, povsod okrog, ne zamudi je nobene, le brž v Ljubljano, Emil te že pričakuje, da posveti te, prežene demone te tuje.

96


Črtomir: Prav praviš, da ne smem jaz upat sreče, ki vedno je in bo sovražna meni, dosegel oča zmage ni sloveče, končal življenje v šumi je zeleni. Umorile mater dileme so pereče, kdo možje so, pred vrati postrojeni, profesorji humani speljali mene v zmoto, vcepili razredno mi slepoto.

V deželi novi vetri že pihljajo, od Bogomile drage moram iti, le kje, le kje imel sem glavo, kako sem moral se slepiti. Zdaj vem, za mene, tebe, kaj je pravo, nihče več ognja ne more pogasiti, nespametno ravnanje moje, zabloda, novim rodovom mračnosti bo oda.

Razlagajo tam v Belem mesti, mu bukve modre, proste zmote vsake.

97


Svečenik reforme on postane, zmesti ne pusti se več, ideje take kot nekdaj, povsod po blatu vlači. Prelesti mnoge vidi, učeč nevedne tam bedake Bogomila šla po belem sveti, oznanjat nove je resnice, znanje. Zdaj na tebi je, da se ti posveti, kdor ni z nami, proti nam je.

98


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.