Svet med vrsticami

59 Kotiček za informacije 2 Tekstilna industrija Tekstilna industrija ima v gospodarsko privilegiranih državah dolgo tradicijo. Vendar pa smo od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje priča številnim selitvam proizvodnje tekstilne industrije v države s poceni delovno silo. Evropske države in ZDA so dolgo časa želele zaščititi svoje trge, zato so zaračunavale visoke carinske dajatve in kvote na uvožena oblačila. Leta 1974 je bil podpisan tekstilni sporazum (Multi Fibre Agreement).

Njegov cilj je bil doseči postopno odprtje zaprtih trgov, in sicer tako, da to ne bi imelo negativnih posledic za trg. V resnici je bil namen ta, da bi vsa oblačila, uvožena v ZDA in Evropo, ustrezala določenim kvotam. Leta 1995 je bil uveden nov ukrep. To je bil sporazum o tekstilu in oblačilih (Agreement on Textiles and Clothing), ki je nastal pod okriljem Svetovne trgovinske organizacije. Sporazum je veljal deset let, med tem časom pa so trgovinski zakoni postajali vse bolj prožni. Leta 2005, ko je sporazum prenehal veljati, se je tekstilni trg popolnoma sprostil, kar je vodilo v zmanjševanje tekstilne industrije v gospodarsko privilegiranih državah in v še večjo proizvodnjo oblačil v neprivilegiranih, zlasti v azijskih državah. Poceni delovno silo z visoko moralo dela lahko nudijo predvsem države jugovzhodne in južne Azije. Po drugi strani pa je na primer pričakovati, da male države, ki so popolnoma odvisne od tekstilne industrije, ne bodo mogle konkurirati Kitajski ali Indiji.

Celoten postopek proizvodnje je mogoče razdeliti v več preprostih in neodvisnih nalog. Čeprav dandanes nekatere izmed njih izvajajo stroji, jih večina zahteva natančno ročno delo.

Tekstilna industrija in industrija oblačil sta poznani po sistemu poddobave, v katerem tekstilno podjetje pošlje naročila več poddobaviteljem, ki nato izvedejo zelo specifične naloge (na primer sešijejo dele oblačil, vstavijo zadrge, pobarvajo tekstil itd.). Podjetja seveda želijo čim bolj zmanjšati stroške proizvodnje in iščejo najcenejše poddobavitelje, na katere nato prenesejo odgovornost in tveganje take proizvodnje. Tekstilna podjetja se tako znebijo etične odgovornosti za delovne pogoje delavcev in se lahko osredotočijo le na oblikovanje, oglaševanje in marketing.

To pomeni, da se proizvodnja pogosto seli v kraje, kjer je delovna sila najcenejša, delavcem pa ni treba imeti nobenih kvalifikacij. Največji delež zaposlenih v teh tekstilnih podjetjih predstavljajo mlade ženske, ki v večini primerov nimajo druge izbire, kot da delo sprejmejo. Njihove plače so zelo nizke, pogosto pod pragom preživetja, dela se 12 do 14 ur na dan, pri čemer prisilne nadure niso nobena redkost. Higienski pogoji na delovnem mestu so zaskrbljujoči, ženske se pogosto spolno zlorablja in ponižuje. Sindikalne dejavnosti so utišane ali kar zakonsko prepovedane..

Viri: Hildegunn Kyvik Nordås (2004): Discussion Paper No 5: The Global Textile and Clothing Industry post the Agreement on Textile and Clothing. [na spletu] Dostopno na: http://www.wto.org/english/res_e/booksp_e/discussion_papers5_e.pdf (dostop: 9. 9. 2011).

Kulhánková Tereza, Ruferová Zuzana (2009): Šaty dělají člověka... A kdo dělá šaty? Bavlna a pracovní podmínky v textilním průmyslu. Brno: Společnost pro Fair Trade.

Nadaljnje informacije: Špačková, Šárka (2005): Důsledky globalizace oděvního průmyslu pro rozvojové země a iniciativy za jejich zmírnění. Diplomsko delo. [na spletu] Dostopno na: www.nazemi.cz (dostop: 9. 9. 2011).