Page 1


Vsebina

Nagovor ravnateljice 2 Kdo je bilo dekle, po katerem je dobila naša šola ime? 3 Ravnatelji se spominjajo 4 Sprehod skozi čas 16 Koliko nas je bilo 23 Učenci se spominjajo 25 Kako nas vidijo drugi 30 Leva, desna, ena, dva, Minkina smo četica … 32 Nekaj utrinkov iz naših dejavnosti, projektov … 33

2


Pravica pravic je pravica živeti, biti otrok, za srečo rojen, tata in mamo ob sebi imeti in jima padati veselo v objem. Lepa pravica je teči po trati in ne biti kot trava teptan, učiti se brati in biti med brati enakovreden in spoštovan. Rasti kot rastejo jelke in bori, poslušati pesmi, ne pokov granat, in potem enkrat ob majniški zori reči nekomu: Imam te rad! In še: biti duša v svetu brez duše, majhna svetloba sredi velike teme, ali vsaj kaplja v obdobju suše, ne biti nihče, a otrok, ki je vse. Tone Pavček

Nagovor ravnateljice Za nami je 50 let prehojene poti, tlakovane z usodami posameznikov, ki jim je narava namenila življenje z drugačnostjo, in posameznikov, ki so se odločili, da bodo del njihovega življenja vtkali v svojo poklicno pot. Da je bila odločitev ustanoviteljev šole leta 1961 pravilna, nam danes dokazujejo nekdanji učenci, ki so kljub posebnim potrebam sprejeti, uspešni in srečni v družbi, katere del so. Pot, ki smo jo prehodili do sedaj, ni bila lahka, pustila pa je neizbrisen pečat na področju vzgoje in izobraževanja oseb s posebnimi potrebami v Občini Slovenska Bistrica. Kam nas bo vodila v prihodnje, ne vemo, saj smo v današnjem času priča številnim spremembam v družbi in zakonodaji. Zagotovo pa bo, tako kot doslej, povezana s številnimi požrtvovalnimi in razumevajočimi posamezniki, ki si tako ali drugače prizadevajo, da bi bili otroci s posebnimi potrebami deležni njim primerne vzgoje in izobraževanja. Ravnateljica: Klavdija Fridrih 3


Kdo je bilo dekle, po katerem je dobila naša šola ime? Ali naši učenci sploh vedo, po kom se imenuje naša šola in kdo je bila ta oseba? Ali to vedo vsi zaposleni v njej? Kaj pa ostali Bistričani? Naša šola je dobila ime po mladi in pogumni partizanki, ki je bila stara komaj 16, kot so sedaj nekateri naši učenci, ko je izgubila življenje v borbi proti okupatorju skupaj z ostalimi borkami in borci Pohorskega bataljona. Minka Namestnik se je rodila 26. 8. 1926 v Rušah. V družini je bilo šest otrok. Starši so bili lastniki večjega posestva. Z najstarejšo sestro Berto sta najlepša leta otroštva preživeli pri dedku in babici. Sestre se spominjajo, da je Minka gojila do dedka posebno ljubezen in mu kot njegova velika ljubljenka sedi na krilu na vseh družinskih fotografijah. Dedek je zelo rad pripovedoval zanimive zgodbe, s katerimi ju je ob večerih razveseljeval. Minka je bila dobrosrčna in prijazna deklica, a tudi trmasta in uporna. Zelo rada je preživljala čas z živalmi. Še posebno ji je bil pri srcu konj, ki ga je skrbno krmila in krtačila; z njim je navezala prav poseben odnos. Nekega dne, ko je bila Minka pri konju, jo je le-ta nenadoma pohodil. Teta, ki jo je čuvala, je Minko odnesla v hišo in ji oskrbela rano. Medtem ko sta bili v hiši, sta zagledali konja, kako gleda skozi okno, kakor da bi preverjal, ali je Minka dobro. Tik pred vojno je Minka obiskovala meščansko šolo v Mariboru. Tam je pokazala veselje za ročna dela. Veliko je vezla in pletla. Njen zadnji pulover, rdeč pulover, ki ga je spletla, jo je grel v zadnjem boju, kjer je pokazala svoje veliko junaštvo. Bluzo, ki jo nosi na fotografiji in krasi hodnik na šoli, je izvezla sama in prinesla domov prav na dan, ko je pobegnila med partizane. V šoli je bila Minka pridna in delavna. Izučila se je za trgovsko pomočnico. Sestra jo opisujejo kot dekle, ki je ves čas skrbelo za svoj videz. Brila si je noge in negovala obrvi, da so vedno v loku vile nad njenimi modrimi očmi. Lep obraz pa so obkrožali gosti, temni lasje. Še zelo mlada se je med vojno odločila pomagati domači Ruški četi. Partizane je oskrbovala s hrano in obleko, kljub temu da je bilo takrat zelo nevarno sodelovati z narodnoosvobodilno vojsko. Sama je odšla med partizane 13. 10. 1942. Njeno partizansko ime je bilo Sonja. Pridružila se je Ruški četi, padla pa je na Pohorju 8. 1. 1943 kot borka v ženskem vodu Pohorskega bataljona. Zahvaljujemo se Minkinim sestram Nuši, Malki in Lidiji, da so prijazno delile z nami spomine na svojo junaško sestro.

Minka Namestnik - Sonja 4


Ravnatelji se spominjajo Vida Potisk – upraviteljica (1961-1962) Kako se spominjate svojega ravnateljevanja? Hudi časi, skromno, malo denarja. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za tako zahtevno delovno mesto? Imela sem že opravka s takšnimi otroki in tudi zanimalo me je to delo. Kakšni so bili nekoč pogoji za delo? Slabi prostori, premalo zaposlenih, malo denarja in slab pogled na šolo. Se spomnite, koliko otrok je obiskovalo šolo? 37 otrok, to so bili trije oddelki. Kakšna je bila prepoznavnost in odprtost šole v ožjem okolju … v tistem času …? »Slaba prepoznavnost, vsi so mislili, da so v šoli »norci«.« Med katerimi obšolskimi dejavnostmi so lahko izbirali učenci? Obšolskih dejavnosti je bilo zelo malo. Z ostalimi šolami nismo sodelovali. Šola sama pa je imela lepe proslave, kjer so učenci nastopali brez treme. Kakšno je bilo sodelovanje in vključevanje staršev pri vzgoji in izobraževanju? Sodelovanje staršev pri vzgoji je bilo slabo. Kako ste se spopadali z vedenjskimi posebnostmi? Vedenjskih izbruhov nismo imeli, ni bilo živčnih učencev, otroci so sicer bili bolj zaprti, niso bili tako komunikativni, kot so danes. Kakšen je vaš pogled na vzgojo in izobraževanje v šolah danes, v primerjavi z leti, ko ste bili ravnateljica? Danes se ne gleda tako ozko, težje pa je dobiti zaposlitev. V izobraževanju je ogromen napredek, otroci se vključujejo v veliko različnih dejavnosti. V šolah pa ni več kolektivizma, slabo se ukrepa proti nasilju in učitelj ima zelo malo vpliva. Kaj menite o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v večinske osnovne šole? Ideja mi je všeč. Imajo pa učitelji težave pri pouku. Nadarjeni učenci so na izgubi, otrokom s posebnimi potrebami pa se ne dajo vse možnosti za življenje. Spremljate življenje in delo naše šole? Žal ne, ker nisem živela tukaj. Če bi bili sedaj ravnateljica, kaj bi spremenili ali naredili drugače, kot ste v času ravnateljevanja? Gotovo bi kaj spremenila. Spremenila bi takratno kategorizacijo, saj se je nekaterim otrokom zgodila krivica, da so prišli na posebno šolo. 5


Ali pogrešate tista leta? Ne, utrujena sem odšla v pokoj. Vključevanje upokojenih učiteljev v pedagoški proces … Če bi obstajala možnost, ali bi se vključili? Ne, ne. Pedagoških delavcev je preveč. Kako preživljate leta po upokojitvi? Kaj počnete? Nič posebnega.

Marija Jerebic – upraviteljica (1963-1966) Dopolnila sem 89 let in bom poskusila odgovoriti na nekaj vprašanj, kolikor se bom še spomnila. Na OŠ v Slov. Bistrici sem poučevala pod vodstvom ravnatelja Jurija Novaka, ki me je povabil (kot zastopnik tedanje občine - oddelka za šolstvo), naj se prijavim na razpisano prosto mesto ravnatelja Posebne osnovne šole v Slov. Bistrici. Prva ravnateljica je bila ga. Vida Potisk. Ko sem prejela odločbo o imenovanju v.d. »upraviteljice« Posebne osnovne šole, sem s tem nazivom opravljala svoje delo le nekaj več kot tri leta, v izredno težkih pogojih. Obenem pa sem kot izredna študentka Pedagoške akademije v Ljubljani obiskovala predavanja za ortopedagoge in tudi diplomirala. Spominjam se, da sem svoje delo rada opravljala in sem se trudila, da ga, kljub še vedno težkim povojnim časom in težkim pogojem za delo ter obilici obveznosti v svoji družini, opravim dobro. Zaradi preobremenjenosti z vodenjem šole sem se po 3-4 letih ravnateljevanja odločila za delo v razredu, ki me je izredno zanimalo in mi je bilo v zadovoljstvo. Dajalo mi je obilo možnosti tudi za stike s starši otrok in za sodelovanje z njimi, zaradi česar je bilo moje vzgojno-izobraževalno delo uspešnejše. Tudi v primerih kombiniranih motenj v razvoju, zlasti 6


pa še pri vedenjsko težavnih učencih, kjer je bilo potrebno izredno veliko potrpljenja in razumevanja ter primerne rahločutnosti. Po upokojitvi, žal, nisem imela več možnosti sodelovati v vzgojno-izobraževalnem procesu. Nekaj časa sem sicer honorarno delala na osnovni šoli na Črešnjevcu, ko sem v 2. razredu nadomeščala razredničarko in kasneje še eno šolsko leto v oddelku za delovno usposabljanje na osnovni šoli s prilagojenim programom v Ravnah na Koroškem. Kasneje pa sem sprejela ponujeno honorarno delo tajnice v Društvu invalidov Slov. Bistrica. Pozneje pa sem še samo čuvala svoje vnuke. Zadnja leta sem se vključila v dom upokojencev v Polzeli. Sodelujem v bralnem klubu, pevskem zboru in občasno v lastno razvedrilo napišem še kakšno pesem. Zelo rada berem, zlasti leposlovje, recitiram (na pamet Prešerna, Aškerca, Gregorčiča in Župančiča), sodelujem v razpravah o raznih poljudnih temah, včasih iz literature ali vsakdanjega življenja. V kolikor mi dovoljuje zdravje in visoka starost, se udeležujem tudi družabnih dejavnosti. Zelo rada pomagam invalidom.

Slavko Kleindienst – ravnatelj (1966-1972) Kako se spominjate svojega ravnateljevanja? Bil je razpis in sem se prijavil. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za tako zahtevno delovno mesto? Spodbujali so me. Ravnatelj sem bil štiri leta. Kakšni so bili nekoč pogoji za delo? Ko sem prišel v šolo, je bil internat v strahotnem stanju, pogoji za delo pa zelo slabi. Za vse otroke je bila samo ena banja, balkon je visel, ker ni bil podprt, samo ena učilnica, ki je bila hkrati tudi sušilnica, v popoldanskem času pa je bila v njej vzgojna skupina. Se spomnite, koliko otrok je obiskovalo šolo? V internatu je bilo takrat okoli 60 otrok, v šoli nekoliko manj. Če se prav spominjam, je bilo okrog 40 učencev. 7


Kakšna je bila prepoznavnost in odprtost šole v ožjem okolju … v tistem času …? Šola okolju ni pomenila nič. Učenci so bili izolirani. Vendar so učitelji telesne vzgoje naredili premik. Učenci so se začeli udeleževati različnih tekmovanj, prirejati razstave in izdelovali različne izdelke. Ko smo se začeli vključevati v družbeno življenje, so bili med njimi tudi zmagovalci. To je otroke dvignilo in zelo motiviralo. Med katerimi obšolskimi dejavnostmi so lahko izbirali učenci? Ja, na šoli so bili razni krožki. Nič kaj drugačni od današnjih. Organizirati smo začeli dobro prakso. Kakšno je bilo sodelovanje in vključevanje staršev pri vzgoji in izobraževanju? Kljub temu da so živeli v težavnem okolju, so se starši vključevali v vzgojo in izobraževanje. Sicer pa je bilo takrat veliko otrok pri rejnikih. Kako ste se spopadali z vedenjskimi posebnostmi? Ja, imeli smo nekaj primerov »begunčkov«. Sicer pa se z vzgojno težavnimi otroki srečujete tudi danes. Kakšen je vaš pogled na vzgojo in izobraževanje v šolah danes, v primerjavi z leti, ko ste bili ravnatelj? V tistem času smo s samoprispevkom zgradili šole na Šmartnem na Pohorju, Črešnjevcu… Mislim, da so danes za delo veliko boljši pogoji. Šole imajo boljšo tehniko, opremo. Mogoče celo malo grešimo, ker v šole vlagamo vedno več, otrok pa je vedno manj. Kaj menite o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v večinske osnovne šole? Ob teh pogojih in tem znanju to ni primerno. S socialnega vidika je sicer dobro, ker se ostali otroci naučijo drugačnosti in strpnosti. Njihova edukacija pa trpi. Spremljate življenje in delo naše šole? Ja spremljam. Pa za šolo zbiram star papir. Če bi bili sedaj ravnatelj, kaj bi spremenili ali naredili drugače, kot ste v času ravnateljevanja? Ja, prav gotovo bi se še česa domislil, kar bi otrokom koristilo pri njihovem razvoju. Učitelji so že takrat v času mojega ravnateljevanja delali individualizirane programe in si zapisovali opažanja otrok. Ali pogrešate tista leta? Marsikatera tista leta pogrešam (smeh). Ja, od tukaj pa sem odšel v politiko. Vključevanje upokojenih učiteljev v pedagoški proces … Če bi obstajala možnost, ali bi se vključili? Zdaj več ne, ker sem okupiran z drugimi stvarmi. Kako preživljate leta po upokojitvi? Kaj počnete? Čebelarim, obdelujem vrt, skrbim za ženo, ki je v domu in zelo rad sem v družbi z vnuki. 8


Apeliral bi na ljudi, ki še vedno gledajo te otroke »postrani«. Menim, da lahko vsakega otroka naučimo, da vsaj malo poskrbi zase.

Milica Klokočovnik – ravnateljica (1973 – 1997) Ga. Milica Klokočovnika je bila ravnateljica z najdaljšim stažem na osnovni šoli Minke Namestnik - Sonje. Svojo poklicno pot je začela kot učiteljica 3. razreda. Vmes se je udejstvovala na različnih področjih. Nekaj časa je delala kot ravnateljica vrtca. Na to šolo je prišla po naključju. Začela je kot vzgojiteljica v internatu (Dom učencev). Izobraževanje je nadaljevala s študijem socialnega dela in specialno pedagoškega študija. Med letoma 1971-1972 je na šoli delala kot socialna delavka. Ko je sprejela izziv, da zasede mesto ravnateljice, je bilo to njeno peto delovno mesto. Kako se spominjate svojega ravnateljevanja? Vedno z lepimi spomini. Začela sem v zelo majhnem prostoru v pisarni, sedanji tekstilni delavnici v pritličju. Vsak v sebi nosi neko poslanstvo. Veliko sem pridobila kot nezakonski otrok, saj sem se morala vso svojo mladost boriti. In to ti da moč. Menim, da mora biti ravnatelj dober pedagog, poznati mora pravo in biti hkrati tudi ekonomist. Drugače se ne moreš iti te igre. Kakšni so bili nekoč pogoji za delo? Šola in dom sta bila do leta 1967 v isti stavbi in učitelji so imeli pouk pod perilom, ki se je sušilo. Pod mojim vodstvom se je šola adaptirala in leta 1978 preimenovala iz Posebne osnovne šole v Osnovno šolo Minke Namestnik – Sonje, takrat smo pridobili prizidek šole. Imeli smo svoj vrt, na katerem so delali tako učenci kot zaposleni – to je bilo odlično delovno usposabljanje naših učencev. Se spomnite, koliko otrok je obiskovalo šolo? Na šoli je bilo v času mojega ravnateljevanja največ 167 otrok, v domu največ 76. Na šoli niso bili le otroci z motnjo v duševnem razvoju, temveč tudi socialno ogroženi otroci in otroci z vedenjskimi posebnostmi. 9


Kakšna je bila prepoznavnost in odprtost šole v ožjem okolju … v tistem času …? Šola ni bila prepoznavna samo v Slovenski Bistrici, ampak v Sloveniji. Na vsaj tri pisma, ki smo jih poslali Titu, smo dobili odgovor. Šolo so obiskovali tudi otroci iz drugih občin (Ptuj, Radlje, Maribor), kar pomeni, da je bila šola znana po kvaliteti. Bili smo prva šola v Sloveniji, ki je uvedla mobilno specialno pedagoško službo. Bili smo republiški prvaki v nudenju prve pomoči in gasilski prvaki. Imeli smo zelo uspešen pevski zbor, ki je bil znan tudi po svoji urejenosti. Zelo dejavna je bila tudi folklorna skupina. Na revijah smo bili prepoznavni po dobrem plesu, po urejenosti in po tem, da sem jih jaz kot ravnateljica vedno spremljala. Kakšno je bilo sodelovanje in vključevanje staršev pri vzgoji in izobraževanju? V času mojega ravnateljevanja smo se s starši dobro razumeli. Starši sodelujejo toliko, kolikor so jih učitelji in ostali delavci pripravljeni animirati, motivirati, poučiti in pritegniti. Včasih učitelji naredijo veliko napako, če staršem otroka najprej pograjajo. Takrat starše odvrnemo od sodelovanja. Kaj menite o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v večinske osnovne šole? Delo mobilno specialno pedagoške službe se mi zdi pomembno. Ko otroku v večinski osnovni šoli več ne gre, je naloga defektologa, da s tem seznani učiteljski zbor osnovne šole, starše in otroka pa povabi, da spoznajo Osnovno šolo Minke Namestnik - Sonje. To naj bo strokovni izziv mobilnim specialnim pedagogom! Spremljate življenje in delo naše šole? Delo šole spremljam v celoti že vsa leta, odkar sem upokojena (15 let). Po drugi liniji sem slučajno spet prišla v stik s šolo, kot član sveta šole. Jaz bom umrla kot učiteljica. Osem let sem bila predsednica Društva Sožitje, preko katerega sem ravno tako marsikaj izvedela o delovanju šole. Kako ste se spopadali z vedenjskimi posebnostmi? Z delovno terapijo. Otroke, ki so bili najbolj moteči, sem obravnavala jaz. Z učencem sva sklenila dogovor, ki se ga je moral držati, jaz pa sem ga pri tem vzpodbujala, kontrolirala. Vse otroke z vedenjskimi posebnostmi smo usmerjali v dejavnosti, kjer so se lahko potrdili. Ali pogrešate tista leta? Ne, a poudariti želim, da sem imela odličen kolektiv, vedno se je med nami našel kdo, ki nas je z novo idejo dvignil z dna na vrh. Bili smo ustvarjalni, zagnan kolektiv prav vseh delavcev v zavodu.

10


Darinka Jelid - Bizjak – ravnateljica (1997 – 2000) Kako se spominjate svojega ravnateljevanja? Spominov na svoje ravnateljevanje ne ocenjujem in ne ločim na dobre in slabe, ker verjamem, da se človeku nič ne zgodi zaman. Od vsakega človeka, ki ti pride nasproti, od vsakega človeka, s katerim greš v korak, od vsakega dogodka, katerega soustvarjalec si, nekaj pridobiš za svojo osebnostno rast. Tako sem tudi jaz v tem obdobju veliko pridobila in menim, da tudi dala. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za tako zahtevno delovno mesto? Sama se ne bi nikoli odločila postati ravnateljica, ker sem bila med učenci srečna. Spodbudo je dala ga. Klokočovnik. Njeno idejo sem najprej odklonila, počasi pa sem jo sprejela za svojo. Kakšni so bili nekoč pogoji za delo? V našem zavodu se je dajal vedno velik poudarek ustvarjanju dobrih pogojev za delo učencev in zaposlenih, tako tudi v času mojega ravnateljevanja. V skladu z denarnimi sredstvi smo kupovali strokovno in leposlovno literaturo, didaktične pripomočke, se izobraževali in sistematično obnavljali šolsko zgradbo ter dom in posodabljali opremo v njih. Čutilo pa se je pomanjkanje učbenikov in delovnih zvezkov. Danes jih imamo že veliko, vendar še vedno ne za vse razrede in vse predmete. Se spomnite, koliko otrok je obiskovalo šolo? Že nekaj let je bilo prisotno upadanje števila otrok, tako tudi v mojem mandatu. V šolskem programu so se na nižji stopnji pojavile prve kombinacije dveh razredov, na višji stopnji pa so bile zadnje paralelke. Število učencev v posebnem programu pa se je višalo, prav tako število uporabnikov varstveno delovnega centra, ki je zaživel v začetku šol. leta 1997/98 v prostorih doma. V šol. letu 1997/98 je bilo na šoli v devetih šolskih oddelkih 60 učencev in v posebnem programu 14 ter v varstveno delovnem centru 11 uporabnikov. V šol. letu 1998/99 je bilo v osmih šolskih oddelkih 50 učencev in v posebnem programu 16 ter v varstveno delovnem centru 14 uporabnikov. V šol. letu 1999/2000 pa je bilo v osmih šolskih oddelkih 45 učencev, v posebnem programu 20 in v varstveno delovnem centru 13 uporabnikov. Kakšna je bila prepoznavnost in odprtost šole v ožjem okolju … v tistem času …? Šola je širila odprtost v okolje in bila v njem prepoznavna z razstavami, proslavami, nastopi folklorne skupine in pevskega zbora, z udeležbo na tekmovanjih in natečajih, z delovno prakso… Med katerimi obšolskimi dejavnostmi so lahko izbirali učenci? Učencem smo nudili možnosti vključevanja v najrazličnejše interesne dejavnosti (gibalni, pravljični, lutkovni, računalniški, folklorni, športni, likovni, gospodinjski, tehnični, knjižnični in ročnodelski krožek, pevski zbor, Orffova skupina, hranilnica…), ki so tako v šoli kot v domu bogatile njihov prosti čas ter omogočale zadovoljevanje otrokovih interesov in potreb po aktivnosti, ustvarjalnosti ter uveljavljanju znotraj in zunaj zavoda.

11


Katerim oblikam dela s starši ste namenjali pozornost? Veliko pozornost smo namenjali sodelovanju s starši, tako v šoli kot v domu. Potekalo je preko pisnih obvestil, pogovornih ur, roditeljskih sestankov, hišnih obiskov, predavanj, delavnic in družabnih srečanj. Dobro sodelovanje se je vselej odražalo na učencih, kar je bil naš namen. Kako ste se spopadali z vedenjskimi posebnostmi? Naših otrok nismo nikoli obravnavali primerjalno enega z drugim, ampak vsakega kot osebnost zase, primerjalno z njim samim. Za njihove težave (učne, vedenjske,…) smo iskali vzroke in jih poskušali odpravljati sami ali pa ob pomoči staršev, ustreznih strokovnjakov in institucij. Kakšen je vaš pogled na vzgojo in izobraževanje v šolah danes, v primerjavi z leti, ko ste bili ravnateljica? Veliko razmišljam o današnjem času, ki je postal negotov in so ga ustvarili ljudje, ki jim je moto življenja denar (in močno krojijo naša življenja), o družini, ki se bori za preživetje in ne zmore več opravljati svoje prvobitne vloge in o šoli, ki se vsakih nekaj let ubada s spremembami učnih načrtov, katerim manjka prežetosti s splošnimi človeškimi vrednotami in najpomembnejšega cilja – vzgoje ljubezni, ki je temelj vsega. Ko bi bili odrasli sposobni brezpogojne ljubezni, se ne bi več ubadali z obstojem oddelkov in kaj bodo rekli sosedje, temveč bi vsakemu otroku omogočili šolanje v programu, ki bi ga zmogel in mu tako omogočili nasmejano otroštvo in kasneje srečno življenje.

Tanja Nikolovski – ravnateljica (2000 – 2004) Kako se spominjate svojega ravnateljevanja? Če izhajam iz delovnega mesta ravnatelja………ja, sem uživala, ker sem lahko realizirala svoje ideje. V delo sem maksimalno vložila svoj trud in energijo. V tem času sem naredila dovolj. Bilo je veliko investicij (streha, zamenjava oken, oplesk razredov …). Šola je postala barva, dobila je tudi logotip. Skratka, kljub temu da je delo zahtevalo celega človeka, sem uživala.

12


Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za tako zahtevno delovno mesto? Da pridem na osnovno šolo Minke Namestnik - Sonje………..bila sem povabljena iz šole, naj se prijavim na razpis ravnateljice. Sicer sem se že dve leti pred tem pripravljala za morebitno ravnateljevanje. Kakšni so bili nekoč pogoji za delo? Takrat se je največji poudarek dajal informatizaciji (računalniki v šole, uporaba le-teh pri pouku …). Ja, pogoji so bili dobri, vendar ne najboljši. Se spomnite, koliko otrok je obiskovalo šolo? V tistem času, okrog leta 2004, mislim, da je bilo okrog 70 učencev, seveda skupaj z gojenci v domu. Kakšna je bila prepoznavnost in odprtost šole v ožjem okolju … v tistem času …? V mojem obdobju dokaj dobra. Bili smo prisotni na prireditvah, v medijih. Okolica nas je dobro sprejemala. Med katerimi obšolskimi dejavnostmi so lahko izbirali učenci? Neke velike razlike ni. Takratne dejavnosti so bile podobne zdajšnjim. Razpisale so se glede na interese otrok in kader, ki smo ga imeli. Kakšno je bilo sodelovanje in vključevanje staršev pri vzgoji in izobraževanju? Konstanten problem naših šol. Sodelovanje staršev s šolo je bilo odvisno od njihovega socialnega statusa ter oddaljenosti njihovega kraja bivanja od šole, zaradi česar velikokrat niso mogli priti na pogovorne ure in na roditeljske sestanke. Kako ste se spopadali z vedenjskimi posebnostmi? V mojem spominu ni ostal noben težak ali neobvladljiv problem. Kakšen je vaš pogled na vzgojo in izobraževanje v šolah danes, v primerjavi z leti, ko ste bili ravnateljica? Žal ugled učitelja v družbi pada. Vedno več dela, ima pa vedno manj pravic. Mi sami pa premalo poskrbimo, da bi si ugled dvignili. Kaj menite o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v večinske osnovne šole? Osebno menim, če gre za lažje specifične učne težave ter primanjkljaje in če se otrokom nudi ustrezna strokovna pomoč, je to sprejemljivo. Žal pa imamo danes vse preveč otrok s težjimi specifičnimi učnimi težavami v večinskih osnovnih šolah, kar v prvi vrsti ni dobro niti za njihov osebni razvoj niti intelektualni. Spremljate življenje in delo naše šole? Iskreno rečeno ..., zadnji dve leti sem ga spremljala preko spleta. Če bi sedaj bili ravnateljica, kaj bi spremenili ali naredili drugače, kot ste v času ravnateljevanja? Spremenila ne bi nič. Nadaljevala bi svojo vizijo. Trudila bi se, da bi se izboljšali pogoji dela, tako za učence kot delavce. Skrbela bi za prepoznavnost šole v ožjem in evropskem 13


merilu. Delavce bi motivirala za določene projekte in jih spodbujala k razvijanju novitet na področju otrok s posebnimi potrebami. Ali pogrešate tista leta? Leta ravnateljevanja!!! Ja, pogrešam jih. V tistih štirih letih sem dala šoli svoj pečat. Vse najboljše, šola. Sva enako stari .

Breda Pinter – ravnateljica (2004 – 2010) Kako se spominjate svojega ravnateljevanja? Ravnateljevati sem začela leta 2004 in sem bila ravnateljica do leta 2010. To je bilo eno izmed bolj napornih obdobij mojega življenja. Čeprav sem pred tem počela že marsikaj v naši ustanovi, je bilo to delovno mesto najbolj odgovorno, velikokrat tudi stresno. Moram pa reči, da je bilo to lepo obdobje, polno uspehov, saj smo pridobili certifikat kakovosti in sodelovali v dveh mednarodnih projektih, in sicer v Comeniusu na temo Inkluzija, kjer smo sodelovali z Dansko in Norveško ter v projektu Leonardo da Vinci, na temo Sodelovanje s starši, kjer smo sodelovali z Grčijo in Francijo. Izmenjali smo delovne izkušnje in se drug od drugega veliko naučili. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za tako zahtevno delovno mesto? To delovno mesto mi je predstavljalo izziv, saj sem šla skozi vsa pedagoška delovna mesta na šoli, od vzgojiteljice v domu, mobilne specialne pedagoginje, do pomočnice ravnateljice. Stremela sem k svojemu osebnemu razvoju, zato odločitev ni bila težka. Kakšni so bili nekoč pogoji za delo? Težko ocenjujem, kakšni so bili pogoji za delo ravnateljev, rekla bi, da zelo zahtevni, saj se srečujemo z različnimi zahtevami ministrstva in sodelavcev na eni strani ter staršev in otrok na drugi. Vemo, da so materialni pogoji pogojeni z velikostjo šole. Smo majhna šola, zato dobimo manj sredstev. Ne glede na to menim, da moramo delati s srcem, saj sem v mednarodnem sodelovanju opazila, da delajo v Grčiji in Franciji v veliko slabših materialnih pogojih, vendar delajo s srcem, veseljem in ljubeznijo do otrok. To se mi zdi bolj pomembno od materialnih pogojev.

14


Se spomnite, koliko otrok je obiskovalo šolo? Če se osredotočim na obdobje mojega ravnateljevanja, je bilo od 40 do 50 otrok. Število se ni bistveno spreminjalo. Kakšna je bila prepoznavnost in odprtost šole v ožjem okolju … v tistem času …? Vsa leta mojega ravnateljevanja smo si prizadevali za prepoznavnost šole. Sodelovala sem z ostalimi ravnatelji, s katerimi sem vzpostavila stike že kot mobilna specialna pedagoginja v bistriški občini, tudi v Makolah, Poljčanah in Laporju. Prepoznavnost je prišla še posebej do izraza, ko smo pridobili certifikat kakovosti, saj smo si za prepoznavnost resnično prizadevali. Med drugim smo se začeli udeleževati občinskega, regijskega in državnega lutkovnega tekmovanja. Začeli smo tudi sodelovati z domom ostarelih v Poljčanah, z 2. osnovno šolo Slovenska Bistrica pa smo intenzivno sodelovali že od njene ustanovitve. Mislim, da smo izrabili veliko možnosti. Veliko prepoznavnost nam je prinesel tudi mednarodni projekt Leonardo da Vinci, saj je bila posneta dokumentarna oddaja, ki je bila predvajana na RTV SLO. Med katerimi obšolskimi dejavnostmi so lahko izbirali učenci? Za interes otrok je bilo vedno dobro poskrbljeno, saj so lahko izbirali med različnimi dejavnostmi. Dejavnosti so bile ves čas aktualne, je pa res, da se z raznimi pravilniki zaostruje njihova izvedba. Zelo previdni smo bili pri izvajanju plavanja in planinarjenja, ker zahtevata izpolnjevanje določenih pogojev. Najbolj obiskani dejavnosti sta bili plavanje in računalništvo. Slednja je največji magnet za otroke. Katerim oblikam dela s starši ste namenjali pozornost? Formalne oblike sodelovanja s starši smo vedno redno izvajali. Neformalno pa smo izvajali delavnice za starše, druženja, kostanjev piknik, pohode in izobraževanja v okviru projekta Leonardo Da Vinci, v katerega je bilo intenzivno vključenih 12 staršev. Kljub pestri ponudbi neformalnih oblik druženja s starši, odziv ni bil vedno takšen, kot smo si ga želeli. Kako ste se spopadali z vedenjskimi posebnostmi? Vedenjske posebnosti smo vedno resno obravnavali, pri delu z učenci smo bili dosledni in hitro ukrepali, predvsem pa smo ubirali strokovne pristope. Običajno so vedenjsko problematiko najprej poskušali rešiti učitelji, razredniki v šoli oz. vzgojitelji v domu, nato smo vključili socialno delavko in šele nato sem posredovala jaz. Primerov z večjimi vedenjskimi odstopanji ni bilo veliko, pred letom 2004 jih je bilo veliko več, še posebej v domu. Kakšen je vaš pogled na vzgojo in izobraževanje v šolah danes, v primerjavi z leti, ko ste bili ravnateljica? Danes v šolah bolj prevladuje izobraževanje kot vzgoja, starši in učenci imajo preveč pravic, avtonomija učitelja je zelo načeta. Želela bi si, da bi bilo tako kot včasih, ko sem še jaz hodila v šolo, saj je učitelj nekaj pomenil. To zelo pogrešam, prav tako se zgražam nad tem, da starši jemljejo pravico v svoje roke in pričakujejo da bo samo šola vzgajala, saj nekateri starši ne znajo postavljati meja otrokom. To se odraža tudi v razredu, kjer najdemo nasilne učence in tako je na račun nekaterih posameznikov cel razred prikrajšan. Moram pa poudariti, da na naši šoli ni takšnih problemov, govorim o slovenski šoli nasploh.

15


Kaj menite o vključevanju otrok s posebnimi potrebami v večinske osnovne šole? Mislim, da bi morali ohraniti šole s prilagojenim programom, saj so edina prava pomoč otrokom z učnimi težavami in s primanjkljaji v razvoju. Na šolah se lahko zelo trudijo, ampak tega znanja, ki ga imamo mi defektologi, učitelji s tečaji ne morejo pridobiti in ne morejo učencem ustrezno pomagati. Težko je otrokom, staršem in učiteljem, ki se ukvarjajo s temi težavami, ker otroci niso v pravem programu. Otroci z znižanimi intelektualnimi sposobnostmi ne morejo biti uspešni in srečni v prezahtevnem programu.

16


Sprehod skozi čas - IZ ŠOLSKE KRONIKE Razvoj zavoda 5. decembra 1961 je šola odprla svoja vrata prvim devetindvajsetim učencem in učenkam ter petim delavkam. Ustanovljena je bila na pobudo Sveta za šolstvo in Sveta za socialno varstvo Slovenska Bistrica z odločbo z dne 20. 10 1961. Prvotno se je imenovala Vzgojni zavod za duševno prizadete otroke. Leta 1962 se je preimenovala v Posebno osnovno šolo, leta 1978 pa je dobila ime po borki Pohorskega bataljona Minki Namestnik – Sonji in od tedaj se imenuje OŠ Minke Namestnik – Sonje. Šola je pričela z usposabljanjem lažje duševno prizadetih otrok v skromnih in dotrajanih prostorih bivšega Dijaškega doma Anice Černejeve na Partizanski cesti 10, v katerih je bil tudi internat. Prva upraviteljica šole in internata je bila ga. Vida Potisk. Vpis učencev v šolo je iz leta v leto naraščal. Širila je obseg svojega dela in s tem se je večala tudi potreba po urejenih delovnih prostorih. Tako je šola februarja 1967 pridobila polovico izpraznjenih prostorov stare osnovne šole na Partizanski cesti 20, s pripadajočim vrtom. Čeprav so se delovni pogoji izboljšali, še vedno niso bili povsem ustrezni in pouk je zaradi skromnega števila učilnic potekal v dveh izmenah. V šolskem letu 1967/68 se je šola razvila v popolno osemletko in posledično je postal njen internat pretesen za potrebe gojencev. Z denarjem od samoprispevka za gradnjo in obnovo šolskih prostorov je bil v letu 1971 prenovljen internat. Tako je spomladi leta 1972 dobilo 63 gojencev, ki so živeli v internatu tudi ob sobotah, nedeljah in praznikih, primerne pogoje za domsko bivanje. Največ gojencev je bilo v internatu leta 1976/77, in sicer 81. V šolskem letu 1973/74 je bilo v šolo vpisano 167 učencev, največje število vpisanih učencev v zgodovini šole. Razporejeni so bili v 15 oddelkov. Dotrajani prostori v šolski zgradbi, ki je bila stara več kot 200 let, so postali za učence ogrožajoči. Kričali so po obnovi. Jeseni leta 1973 je bila po sklepu delovnega inšpektorja najprej zaprta učilnica v drugem nadstropju, ker se je rušil strop, avgusta 1974 so se podrli vsi stropi v učilnicah in delavnicah, junija 1975 pa je šola ostala brez matične zgradbe, saj jo je dala delovna inšpekcija zaradi dotrajanosti prostorov v celoti zapreti. Učenci so gostovali v Osnovni šoli Pohorskega odreda v Vošnjakovi ulici, kjer so imeli na razpolago šest učilnic v dopoldanskem in devet popoldanskem času. Februarja 1978 so se vrnili v temeljito prenovljeno zgradbo z novimi učilnicami, delavnicami, učnim stanovanjem, telovadnico, kabineti, dvema garderobama, knjižnico, upravnimi prostori, centralnim ogrevanjem in poukom samo dopoldan.

Šola in dom od 1961 – 1967 17


V šol. letu 1978/79 je začel na šoli z delom en oddelek podaljšanega bivanja s petnajstimi učenci. Veliko svojih prostočasnih dejavnosti je lahko izvajal na v tem letu asfaltiranih površinah šolskega dvorišča in domskega igrišča. V šol. letu 1991/92 je na šoli kot novost zaživel oddelek za delovno usposabljanje s petimi učenci z zmernimi motnjami v duševnem razvoju (prvi oddelek delovnega usposabljanja je bil organiziran že v šol. letu 1971/72 s šestimi učenci, vendar je bil ob polletju ukinjen), kateremu se je v naslednjem letu pridružil še en oddelek otrok s kombiniranimi motnjami. V šolskem letu 1994/95 so se oddelki preimenovali v oddelke vzgoje in izobraževanja, danes pa so to oddelki posebnega programa. Svojo dejavnost so najprej izvajali v pritličnih prostorih današnje Ljudske univerze, nato v Marinškovem domu, s šol. letom 2008/09 pa so v domu šole. V šol. letu 1992/93 je bila vpeljana še ena novost - mobilna specialno pedagoška služba za potrebe učencev z učnimi težavami v večinskih (rednih) osnovnih šolah. Zaradi lažje realizacije šol v naravi je šola v šol. letu 1995/96 kupila stanovanje v Izoli, ki se sedaj uporablja tudi za letovanje delavcev. V šol. letu 1996/97 je dom šole dobil prizidek z dvigalom za odprtje enega oddelka varstveno-delovnega centra, ki ga je financiralo Ministrstvo za zdravstvo in socialno skrbstvo RS. Svoje uporabnike, stare nad 18 let, je sprejel 1. 10. 1997. Dejavnosti vodenja, varstva ter organizirane zaposlitve odraslih invalidnih oseb z motnjami v razvoju pod posebnimi pogoji je začel izvajati 1. 10. 1997. S 1. januarjem 2004 se je VDC priključil VDC Polž v Mariboru, danes pa je v svoji, novi zgradbi. V letu 2004 je pridobitev zavoda postala multisenzorna soba za sprostitev in multisenzorno učenje za učence posebnega programa, pa tudi za šolske učence v prostorih doma šole. Aprila 2011 pa je šola odprla še Center za svetovanje za otroke, starše in strokovne delavce na področju posebnih potreb. Upraviteljici, ravnatelj, ravnateljice Prva upraviteljica šole in internata je bila ga. Vida Potisk. 1. januarja 1963 pa je »upraviteljske posle« prevzela ga. Marija Jerebic. Ga. Potisk in ga. Jerebic sta orali prve brazde na področju izobraževanja otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju v občini Slov. Bistrica. Ob prostorskih stiskah sta se ubadali še s pomanjkanjem strokovnega kadra in z njegovo neizkušenostjo. Vendar je njuna ljubezen do dela z otroki z lažjo motnjo v duševnem razvoju premagala vse ovire, ki so se pojavljale pri organizaciji vzgojno-izobraževalnega dela. Za njima so bili na delovno mesto ravnatelja imenovani še: g. Slavko Kleindienst ( 1966 – 1972), ga. Milica Klokočovnik (1973 – 1997), ga. Darinka Jelid - Bizjak (1997 – 2000), ga. Tanja Nikolovski (2000 – 2004), ga. Breda Pinter (2004 – 2010) in ga. Klavdija Fridrih (od 1. 9. 2010 naprej). Pedagoški delavci Od 5. 12. 1961 do danes se je v zavodu izmenjalo veliko pedagoških delavcev. Učiteljev in vzgojiteljev - defektologov pa je vseskozi primanjkovalo. Večina pedagoških delavcev si je pridobila strokovno izobrazbo z izrednim študijem ob delu (PA v Ljubljani, smer defektologija). Prva leta po ustanovitvi šole so bili učitelji zelo obremenjeni, saj je večina 18


morala delati sedem dni v tednu (v šoli in še v internatu). Znanja so širili s strokovnimi ekskurzijami v sorodne zavode po Sloveniji in tujini, s študijskimi konferencami, obiski seminarjev, hospitacijsko dejavnostjo, sodelovanjem na študijskih skupinah, spremljanjem strokovne literature… Učenci in zaposleni Prvi učenci, ki jih je šola sprejela, so bili učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Pozneje so ob njih našli mesto še učenci z več motnjami, učenci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju ter odrasle invalidne osebe. V večini so prihajali iz občine Slovenska Bistrica, nemalo pa jih je bilo tudi iz drugih, predvsem sosednjih občin. Za prvih devetindvajset učencev je skrbelo pet delavk: tri učiteljice (ga. Vida Potisk, ga. Julijana Štibler, ga. Florentina Metlika), kuharica in čistilka (ga. Milka Blažič in ga. Ida Podgrajšek). Z večanjem števila učencev in oddelkov se je večalo tudi število zaposlenih. Delovna mesta so se sistemizirala v skladu z zakonskimi določili. Pogojena so bila s številom učencev, oddelkov ter čistilnih površin. Tako so za skladno, učinkovito in kakovostno delo skrbeli naslednji profili delavcev: ravnatelj, pomočnik ravnatelja, učitelj, vzgojitelj, nočni vzgojitelj, varuh, socialni delavec, logoped, zdravstvena delavka, računalnikar, knjižničar, psiholog, poslovni sekretar, računovodja, kuharica, kuhinjska pomočnica, čistilka, šivilja (in perica in garderoberka), hišnik, delavec iz javnih del in prostovoljec.

Učenci na reviji pevskih zborov 1986 Vzgojno-izobraževalni programi Šola je začela svojo dejavnost s prilagojenim programom za posebno šolo v treh oddelkih – v enem prvem in dveh drugih razredih. Počasi je prerasla v osemletko. Danes izvaja program devetletne osnovne šole s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom. Skozi leta je šola razširila svojo dejavnost še s posebnim programom vzgoje in izobraževanja za učence z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, z mobilno specialno pedagoško službo in z dejavnostjo vodenja, varstva ter organizirane zaposlitve odraslih invalidnih oseb z motnjami v razvoju. Ves čas svojega obstoja pa je nudila tudi program domske vzgoje, v začetku le za otroke s posebnimi potrebami, pozneje pa tudi za mladostnike s posebnimi potrebami. 19


V času delovanja naše šole je doživljala slovenska šola številne prenove in z njo se je prenavljala tudi naša šola. Žal pa je bila ob vpeljevanju vseh sprememb deležna najmanj pozornosti, tako kot ostale osnovne šole za otroke s posebnimi potrebami v Sloveniji. Vedno je primanjkovalo časa in možnosti za priprave na novosti (načrti), ki so sledile spremembam v večinskih osnovnih šolah. Zaposleni so se ves čas srečevali s pomanjkanjem učbenikov, delovnih zvezkov in didaktičnega materiala za naše učence. Prvo »čitanko« so dobili šele v šol. letu 1969/70. V osemletki ni bilo nikoli učbenikov za vse predmete in vse razrede (učenci so od nekdaj imeli možnost brezplačne izposoje obstoječih učbenikov v šoli), prav tako delovnih zvezkov, s čimer se srečujemo še danes. To predstavlja veliko dodatnega dela za pedagoške delavce, ki se poleg tega srečujejo še s kombiniranimi oddelki učencev iz dveh in treh razredov. Šola je izvajala vzgojno-izobraževalno delo na osnovi predpisanih predmetnikov in učnih načrtov. Učenci so dosegali različne učne uspehe v skladu s svojimi sposobnostmi in interesi. Pri tem so jih spodbujali pedagoški delavci in starši, kakor tudi strokovne službe. V njihovo dobro so včasih tudi ponavljali in podaljševali šolanje, kar je vedno imelo pozitivne učinke na njihov nadaljnji razvoj in samostojnost. Velik poudarek se je dajal predpoklicnemu usposabljanju učencev višje stopnje. Tako so učenci 7. in 8. razreda vsako leto opravljali štirinajstdnevno delovno prakso v delovnih organizacijah in pri obrtnikih ter bili prepoznani kot pridni delavci. Delovne izkušnje so si pridobivali tudi z obiranjem grozdja in jabolk v KK Slov. Bistrica. Danes opravljajo delovno prakso le učenci 9. razreda devetletke, in sicer en teden. Pedagoški delavci so učence prijavljali na različne natečaje in jih vodili na vsa možna tekmovanja (iz matematike, športa, tehnike…), ki so bila organizirana za naše šole. V teh letih so osvojili veliko priznanj, dosegli veliko pomembnih uspehov v zadovoljstvo njih samih in ostalih učencev, učiteljev ter staršev. Velike možnosti za uspeh, zadovoljevanje svojih interesov, razvijanje znanj in veščin ter posledično oblikovanje pozitivne samopodobe pa so imeli učenci tudi z vključevanjem v najrazličnejše interesne dejavnosti, ki so se zvrstile v petdesetih letih delovanja šole (planinci, taborniki, folklora, pevski zbor, lutkovna skupina Minke, Minkina likovna kolonija, glasilo Pikapolonica – začetek izhajanja v šol. letu 1969/70, bralna značka – prvo sodelovanje v šol. letu 1973/74...). Skrb za zdravje Šola je od svoje ustanovitve naprej nudila učencem in gojencem doma tople obroke. Mnogi so imeli zaradi šibkega socialno-ekonomskega položaja malico in kosilo brezplačno. Poskrbljeno je bilo za redne letne zdravstvene in zobozdravstvene preglede. Marsikomu je bil v okviru letovanj in šol v naravi (Strunjan, Debeli Rtič, Poreč, Punat, Izola,…) omogočen prvi stik z morjem in ušmi. V okviru planinskih taborov so se seznanjali s spretnostmi in veščinami planincev, različnimi načini preživljanja prostega časa ter zdravega življenja z naravo. Vključenost v nekdanjo Pionirsko zadrugo je učencem omogočala pridobivanje praktičnih znanj vrtnarjenja, ki so ga koristno uporabljali pri delu na šolskem vrtu in najeti njivi. Ob tem so se naučili ne le pridelovati hrano, ampak tudi skrbeti za družino in varčevati. Danes je šola vključena med Zdrave šole.

20


Obisk reševalcev ( 2011)

Šola v zadnjih letih Šola je sistematično razvijala pristope, ki so vodili h kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela. To je dosegala s strokovnim znanjem, nenehnim izpopolnjevanjem, timskim delom, dobrimi medsebojnimi odnosi, upoštevanjem učenčevih posebnosti, njihovih potreb po sprejetosti, uspešnosti in sreči ter s tesnim sodelovanjem s starši in okoljem. V zadnjih letih je šola sodelovala je v dveh mednarodnih projektih: Comenius: Inkluzija (2003 – 2006) in Leonardo da Vinci: Delo s starši (2005/06). Močno pa se je povečalo tudi število »domačih« projektov, s katerimi je dvigovala kakovost vzgojno-izobraževalnega dela in prepoznavnost šole. Del svojega vsakodnevnega dela smo strnili v projekt: Izdelam, uporabljam, se učim, cilj katerega je bila izdelava učnih in specialno didaktičnih pripomočkov za delo z učenci. Ob zaključku projekta smo izdali priročnik za interno uporabo in se z razstavo pripomočkov predstavili širši javnosti.

Razstava pripomočkov, april 2011 21


Projekti Kakovost za prihodnost vzgoje in izobraževanja (z njim si je šola pridobila certifikat kakovosti) ter inovacijska projekta Vrstniško učenje in Jutranji pozdrav so postali način življenja. Kot stalnica pa so se izvajali Zdrava šola, Lutkovna skupina Minke, Minkina likovna kolonija, Delovna praksa in proizvodno delo, Šolsko glasilo Pikapolonica, Šola v naravi posebni program, Specialna olimpijada, Dan odprtih vrat v Domu učencev, Novoletni bazar, Zbiranje odpadnega papirja, Informiranje javnosti o delu šole in dogodkih, Potujoča torbica. Šola je povečala svojo prepoznavnost v okolju z razstavami izdelkov otrok (vsakoletna razstava v Lesnini EMMI), Minkino likovno kolonijo (udeleženci učenci večinskih osnovnih šol in vrtcev), lutkovnimi predstavami Lutkovne skupine Minke (občinska in območna tekmovanja, sodelovanje na Festivalu aktivnosti v Ljubljani), odrskimi uprizoritvami (vključeni vsi učenci) ob materinskih dnevih (materam učencev, javnim uslužbenkam Občine Slovenska Bistrica na 2. osnovni šoli Slov. Bistrica, starostnikom v Domu dr. Jožeta Potrča v Poljčanah, upokojenim delavcem šole) in z akcijami zbiranja starega papirja. K prepoznavnosti šole pa so veliko prispevali tudi izjemni uspehi učencev na področju atletike.

Predstavitev starostnikom v Domu dr. Jožeta Potrča (marec 2011)

Tako so samo v preteklem šolskem letu učenci osvojili zlato medaljo v štafeti na Državnem prvenstvu v atletiki za OŠPP, 12 medalj na Področnih športnih igrah (4 zlate, 3 srebrne in 5 bronastih) ter tri zlate, dve srebrni in eno bronasto medaljo na specialni olimpijadi. Zaposleni smo zelo ponosni na dosežke učencev. Ne samo na tiste, ki prinašajo medalje in priznanja, ampak predvsem na tiste, ki navzven niso tako opazni, pa vendar učencem naše šole omogočajo čim večjo samostojnost in uspešnost v kasnejšem življenju. Naše največje zadovoljstvo je sprejet, srečen, zadovoljen in uspešen član družbe, ki je nekoč del svojega življenja delil z Osnovno šolo Minke Namestnik-Sonje.

Državno prvenstvo v plavanju OŠPP (2011) 22

Državno prvenstvo v atletiki za OŠPP (2011)


Državno prvenstvo v atletiki za OŠPP (2011) Specialna olimpijada (2011)

Kaj bo kronika pisala o nadaljnjem razvoju zavoda, ni odvisno samo od novega Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in prestrukturiranja zavodov za izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami, temveč tudi od družbenega razumevanja otrokove drugačnosti in njegovih potreb po sprejetosti, sreči in uspešnosti.

23


Koliko nas je bilo? Graf 1: Število učencev v Prilagojenem programu devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom v letih od 1961 do 2011

2009/2010

2007/2008

2005/2006

2003/2004

2001/2002

1999/2000

1997/1998

1995/1996

1993/1994

1991/1992

1989/1990

1987/1988

1985/1986

1983/1984

1981/1982

1979/1980

1977/1978

1975/1976

1973/1974

1971/1972

1969/1970

1967/1968

1965/1966

1963/1964

180 160 140 120 100 80 60 40 20 0

1961/1962

Število učencev

Skozi šolska vrata je vstopilo največ učencev v šolskem letu 1973/74 in sicer kar 167. Od šolskega leta 1987/88 dalje pa število učencev nenehno upada. Velik upad je v zadnjih letih neposredno povezan s procesom integracije in inkluzije.

Leto

Graf 2: Število učencev in mladostnikov v Programu domske vzgoje za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami v letih od 1964 do 2011 Do šolskega leta 1990/91 je število učencev in mladostnikov nihalo navzgor in navzdol. Pozneje se iz leta v leto kaže upad. Danes imamo v program domske vzgoje vključenih 13 učencev in mladostnikov.

19 64 19 /19 66 65 19 /19 68 67 19 /19 70 69 19 /19 72 71 19 /19 74 73 19 /19 76 75 19 /19 78 77 19 /19 80 79 19 /19 82 81 19 /19 84 83 19 /19 86 85 19 /19 88 87 19 /19 90 89 19 /19 92 91 19 /19 94 93 19 /19 96 95 19 /19 98 97 20 /19 00 99 20 /20 02 01 20 /20 04 03 20 /20 06 05 20 /20 08 07 20 /20 10 09 /2 01 1

90 80 70 60 50 40 30 20 10 0

Podatka za šolsko leto 1968/1969 ni na voljo. 24


Graf 3: Število učencev v Posebnem programu vzgoje in izobraževanja v letih od 1991 do 2011 Število otrok vsa leta niha. Najmanj jih zasledimo prvo leto ob otvoritvi, največ pa v šolskem letu 2002/03, in sicer kar 22.

25

Število učencev

20 15 10 5

19 91 / 19 199 92 2 / 19 199 93 3 / 19 199 94 4 / 19 199 95 5 / 19 199 96 6 / 19 199 97 7 / 19 199 98 8 / 19 199 99 9 / 20 200 00 0 / 20 200 01 1 / 20 200 02 2 / 20 200 03 3 / 20 200 04 4 / 20 200 05 5 / 20 200 06 6 / 20 200 07 7 / 20 200 08 8 / 20 200 09 9 / 20 201 10 0 /2 01 1

0

Leto

Graf 4: Število učencev v Varstveno delovnem centru v letih od 1997 do 2003

Število oseb

Število uporabnikov Varstveno delovnega centra je bilo najnižje ob njegovi otvoritvi, in sicer . 11. Skozi leta je njihovo število naraščalo. Ob priključitvi k Varstvenemu delovnemu centru Polž Maribor jih je bilo 18.

20 18 16 14 12 10 8 6 4 2 0 1997/1998

1998/1999

1999/2000

2000/2001

2001/2002

2002/2003

Leto

25


Učenci se spominjajo B. Kako bi s tremi besedami opisali šolo, ki ste jo obiskovali? Na kaj pomislite, ko se nanjo ozrete? Kot trileten otrok sem imel hudo poškodbo glave. Bil sem skoraj mrtev. Dva meseca in pol sem bil v nezavesti. To mi je pustilo nekaj posledic. Spomnim se nekaterih učiteljev, ki jih še videvam v Slovenski Bistrici. Posebej se spomnim svetlolase učiteljice Darinke, ki me je v zadnjem razredu spodbujala: »Beno, pojdi naprej v šolo v Maribor. Dober učenec si. Saj bo šlo.« Tako sem se vpisal v kovinarsko šolo v Mariboru. Šolo sem uspešno končal. Pripravništvo sem opravljal v Monterju v Poljčanah. Iskal sem službo. Naredil sem poklicno šofersko šolo in imam opravljen izpit za A-, B-, C- in Ekategorije. Nekaj let sem delal pri privatniku kot šofer tovornjaka. Nato sem dobil službo pri Planiki kot viličarist. Po preimenovanju podjetja sem še vedno zaposlen na istem delovnem mestu. Z veseljem grem v službo in rad opravljam svoje delo. Ste si ustvarili družino? Imam dva sinova, stara 12 in 14 let. Žena je zaposlena kot poslovodkinja v trgovini z otroškim tekstilom in igračami. Česa ste se naučili v naši šoli in je za Vas zdaj v življenju pomembno? V šoli smo veliko praktično delali, tudi ročna dela. Spletel sem si pulover, ki ga imam še danes. Delali smo marsikaj. Slikali smo smučarje skakalce, za nagrado pa smo šli gledat tekmo v smučarskih poletih v Planico. To je bilo pravo doživetje! Kateri predmet ste imeli v šoli najraje? Najraje sem imel telovadbo. Bil sem dober športnik. Moj mentor, gospod Vlado Ostruh, me je spodbujal in dobro pripravljal na vsa športna tekmovanja. Vedno sem tekmoval v več disciplinah in dosegal dobre uvrstitve. Tekmoval sem v teku na 60 metrov, štafeti, metu krogle, skoku v daljino in v šahu. Katerega učitelja se spomnite? Rad se spomnim učiteljice Malčke, ki me je učila v 1. razredu in je bila res dobra učiteljica. Kaj Vam je iz časa Vašega šolanja ostalo najbolj v spominu? V šoli smo imeli veliko proslav ob različnih priložnostih. Rad sem nastopal z recitacijo ali kako drugače. Do 7. razreda sem nastopal na vsaki proslavi. V spominu mi je žal ostalo poleg lepih tudi nekaj manj lepih dogodkov. Posebej se spomnim nekaterih učiteljev, ki so bili strogi. Najbolj smešen se mi je takrat zdel en dogodek. V domu je začela delati mlada simpatična vzgojiteljica. S sošolcem sva bila sedmo- ali osmošolca. Ko je dežurala, sva ji napletla nitke čez hodnik, da se je zapletla in se je morala izmotati iz njih. Midva sva jo skrivaj opazovala. Res je bilo smešno. Najino dejanje pa je imelo nekaj neprijetnih posledic.

26


Jožica Kako bi s tremi besedami opisali šolo, ki ste jo obiskovali? Na kaj pomislite, ko se nanjo ozrete? Bilo je dobro, veliko sem se naučila. Rada se spomnim se, kaj sem tukaj doživela. Kaj Vam je iz časa Vašega šolanja ostalo najbolj v spominu? Kar vse, pouk, prijateljstvo, sošolci. Pa dogodek iz petega razreda, ko sta sošolca metala kocke po razredu. Se koga posebej spomnite? Zakaj? Razredničarke, ker je bila prijazna in nam je velikokrat dala bombone. Česa ste se v šoli naučili in je za Vas ključnega pomena? Naučila sem se ročnih spretnosti, kvačkati. Kateri predmet ste imeli najraje? Likovno vzgojo. Česa se najprej spomnite, če pomislite na osnovno šolo? Popoldanske učne ure in druženje z ostalimi v domu. Katera je bila Vaša najljubša malica? Vse je bilo dobro. Ste se zaljubili v sošolca? Smeh. No, ja, tako pač, mislim, da so se drugi zaljubili v mene. Kje ste nadaljevali šolanje? Na živilski šoli v Mariboru. Ste dolgo iskali zaposlitev? Nadaljevala bom šolanje in želim postati tehnik slaščičar. Ste si ustvarili družino? Želim si ustvariti družino.

Mirko Kako bi s tremi besedami opisali šolo, ki ste jo obiskovali? Na kaj pomislite, ko se nanjo ozrete? Dobro, norije, učitelji. Ko grem mimo šole, obujam lepe spomine na šolske dni. Kaj Vam je iz časa Vašega šolanja ostalo najbolj v spominu? Najbolj sem si zapomnil, da nisem smel na zaključni izlet, ker nisem bil preveč priden. 27


Se koga posebej spomnite? Zakaj? Da, ravnateljice, ga. Milice Klokočovnik. Pri njej sem bil večkrat na razgovoru, ko smo kaj ušpičili. Česa ste se v šoli naučili in je za Vas ključnega pomena? Pridobil sem predvsem delovne navade. Naučil sem se delati na vrtu, kuhati…. Kateri predmet ste imeli najraje? Najraje sem imel gospodinjstvo. Katera je bila Vaša najljubša malica? Pri hrani nisem bil nikoli izbirčen. Nisem imel najljubše malice, ker je bilo vse zelo dobro. Ste se zaljubili v sošolko? Ne, nisem. Kje ste nadaljevali šolanje? Šolanje sem nadaljeval na živilski šoli v Mariboru, kjer sem si pridobil poklic mesarja. Ste dolgo iskali zaposlitev? Da, nekaj časa sem iskal zaposlitev, nato pa sem jo dobil. Sedaj že 7 let delam v mesnici v Slovenski Bistrici. Ste si ustvarili družino? Zaenkrat še ne.

Igor Kako bi s tremi s besedami opisali šolo, ki ste jo obiskovali? Na kaj pomislite, ko se nanjo ozrete? Učitelji, malica, uspeh. Spomnim se predvsem na dobre ljudi. Ko sem v Slovenski Bistrici, se v šoli včasih tudi oglasim. Kaj Vam je iz časa Vašega šolanja ostalo najbolj v spominu? Najbolj sem si zapomnil valeto, kjer smo se imeli zelo lepo. Družili smo se in plesali. V 8. razredu sem za odličen uspeh dobil tudi Županovo petico. Se koga posebej spomnite? Zakaj? Najbolj sem si zapomnil učiteljico, gospo Darinko Jelid - Bizjak. Bila je moja razredničarka. Česa ste se v šoli naučili in je za Vas ključnega pomena? Naučil sem se veliko stvari za življenje. Tako zdaj znam npr. šivati, likati in tudi kuhati. Sam zašijem kakšen gumb, spečem palačinke… Katerega učitelja se spomnite? Najraje sem imel ga. Darinko Jelid - Bizjak. Veliko mi je svetovala in pomagala. 28


Se še spomnite kakšnega smešnega dogodka iz časa šolanja? Najbolj smešno je bilo na valeti. Moral sem pokazati, kako sem močan, tako da sem na ramenih nosil sošolko. Kateri predmet ste imeli najraje? Najraje sem imel matematiko in športno vzgojo. Katera je bila Vaša najljubša malica? Malica je bila zelo dobra. Najraje sem imel čokoladni namaz in kakav ter mlečni zdrob. Ste se zaljubili v sošolko? Smeh. Ja, zaljubil sem se. Kje ste nadaljevali šolanje? Šolanje sem nadaljeval na 3-letni strojni šoli v Mariboru in ga uspešno zaključil. Ste dolgo iskali zaposlitev? Zaposlitev še iščem. Želim si, da bi se lahko zaposlil kje v bližini domačega kraja. Ste si ustvarili družino? Družine še nimam, imam pa punco.

Marinka Kako bi s tremi besedami opisali šolo, ki ste jo obiskovali? Na kaj pomislite, ko se nanjo ozrete? Uh, dobra, vzorna, včasih pa je bilo tudi hudo. Včasih sem se vprašala: »Zakaj sem tukaj pristala?« Kaj Vam je iz časa Vašega šolanja ostalo najbolj v spominu? Lepe ocene, saj sem dobila dovolj znanja, da sem se lahko šolala še naprej. Tekmovanje v teku in odbojki. Se koga posebej spomnite? Zakaj? Razredničarke Darinke Jelič - Bizjak, ker je bila dobra razredničarka, ker je znala prisluhniti težavam. Česa ste se v šoli naučili in je za Vas ključnega pomena? Discipline in delavnosti. Kateri predmet ste imeli najraje? Gospodinjstvo, ples in folkloro. Katera je bila Vaša najljubša malica? Tople malice in red pri malici. 29


Ste se zaljubili v sošolko? Ne. Kje ste nadaljevali šolanje? Na živilski šoli in postala sem slaščičarka. Ste dolgo iskali zaposlitev? Nisem dobila zaposlitve kot slaščičarka. Ste si ustvarili družino? Ja imam dva sina, katera hodita še v osnovno šolo. Z možem obdelujeva precej veliko kmetijo.

30


Kako nas vidijo drugi Osnovna šola Minke Namestnik - Sonje je šola, kjer sva si ogledali veliko nastopov. Tam so otroci, ki se učijo bolj počasi. Vsakič, ko jih vidiva, si želiva, da bi bili brez težav in da bi jim lahko pomagali. Prišli so tudi nastopat k nam v šolo. Zelo smo jim ploskali. Hana in Lucija, 9 let

Vaša šola mi pomeni nepogrešljivo vzgojno-izobraževalno ustanovo. V njej se "najdejo" učenci z znižanimi sposobnostmi. Ob zelo usposobljenih strokovnih delavcih na tem področju se razvijajo, da se dokažejo po svojih najboljših močeh. Tu najdejo svojo pot v življenje. učiteljica Irena z OŠ A. Ingoliča Zg. Polskava

Vaša šola nudi prijazen dom otrokom z motnjami v duševnem razvoju. Učitelji jim pomagajo pri učenju. Zanimive so njihove razstave ročnih del in risbic. Spomnim se jih s pustne povorke. mimoidoča upokojenka

Vem, da vašo šolo obiskujejo otroci, ki zaostajajo v duševnem in telesnem razvoju. Šola je pomembna in koristna, otroci se pri vas zelo dobro počutijo. To sem videla, ko sem bila pri vas na obisku. Velikokrat vas srečam tudi v mestu in ko ste na sprehodu. Pred časom sem bil pri vas na obisku. Zelo lepo ste me sprejeli. Učencem sem pokazal ter predstavil doma izdelano igračo, s katero smo se igrali kot otroci. Učenci so z zanimanjem 31


poslušali in si ogledali igračo iz naravnega materiala. Na koncu so si izdelali »drglec«, narejen iz oreha, lesenih palčk ter vrvice. Na vas imam lep spomin. Mara in Cvetko, upokojenca

OŠ Minke Namestnik Sonje je »počasna šola«. Kosilo imajo v domu, ki se nahaja v bližini. Nekateri otroci so lahko tam cel teden, tam tudi spijo in se učijo ter zabavajo. Učenje na tej osnovni šoli je bolj zabavno. Imajo majhno telovadnico. Učiteljice so stroge. Je malo otrok in učiteljev. Moja sestra rada hodi v šolo. V razredu ima samo štiri sošolce. učenka iz OŠ v Oplotnici

32


Leva, desna, ena, dva, Minkina smo četica … Smo osnovna šola s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom, ki vzgaja in izobražuje otroke s posebnimi potrebami in izvaja naslednje programe: prilagojeni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, posebni program vzgoje in izobraževanja, program domske vzgoje za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, mobilno specialno pedagoško službo, ki nudi dodatno strokovno pomoč otrokom s posebnimi potrebami v drugih vzgojno-izobraževalnih institucijah.

Prilagojeni program devetletne osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom Prilagojeni izobraževalni program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom je namenjen učencem, ki v času šolanja v primerjavi z vrstniki ne dosežejo enakovrednega izobrazbenega standarda in zato potrebujejo prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom, prilagojene metode in oblike dela ter ustrezne kadrovske in druge pogoje. V prilagojeni izobraževalni program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom se lahko usmerijo otroci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju in otroci z več motnjami, ki imajo tudi lažje motnje v duševnem razvoju.

Posebni program vzgoje in izobraževanja Otroci, mladostniki in odrasli z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju potrebujejo vse življenje različno stopnjo pomoči. Zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju niso nikoli popolnoma samostojne. S posebnimi vzgojno-izobraževalnimi procesi pa njihovo stopnjo samostojnosti in neodvisnosti lahko razvijamo do optimalnih meja. Program je usmerjen k ustvarjanju pozitivnih emocionalno-socialnih odnosov, vzdrževanju in spodbujanju spontanih aktivnosti, ohranjanju in krepitvi otrokovega zdravja ter pravilnega telesnega in gibalnega razvoja, pridobivanju izkušenj o ljudeh, predmetih in pojavih v okolju, razvijanju govora in drugim načinom sporazumevanja ter oblikovanju higienskih in drugih navad. Program se dopolnjuje s terapevtskimi vsebinami gibalne, likovne, glasbeno-ritmične dejavnosti in delovne terapije.

Mobilna specialno pedagoška služba Mobilno specialno pedagoško službo v šolskem letu 2011/12 opravlja 7 strokovnih delavk, na 8-ih večinskih osnovnih šolah ter 4-ih podružnicah občin Slovenska Bistrica, Oplotnica in Makole.

33


Strokovne delavke - defektologinje, nudijo dodatno strokovno pomoč učencem, ki so bili po zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami usmerjeni v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Te skupine učencev so: - otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, - otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, - gibalno ovirani otroci, - dolgotrajno bolni otroci, - otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, - otroci z več motnjami. Obseg in način izvajanja dodatne strokovne pomoči se določi z odločbo o usmeritvi in v skladu s standardi in normativi, ki jih določi minister, pristojen za šolstvo za posamezna področja vzgoje in izobraževanja. Dodatna strokovna pomoč (DSP) defektologa se izvaja za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj izven oddelka ali v oddelku. Individualna in skupinska učna pomoč (ISP) pa je namenjena učencem, pri katerih se pojavljajo specifične in splošne učne težave. Učna pomoč se izvaja po dogovoru izven pouka.

Program domske vzgoje za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami Šola izvaja domsko vzgojo zaradi celovitega izvajanja vzgojno–izobraževalne dejavnosti. Program domske vzgoje oblikujemo samostojno in v skladu s strokovnimi smernicami za domsko varstvo, celodnevno oskrbo, nego, vzgojo ter pomoč pri izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ki se šolajo po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Vzgojna dejavnost vključuje zdravstveno vzgojo, delovno vzgojo z domačim učenjem, ustvarjalne in športne dejavnosti. V okviru zmogljivosti šola s predhodnim soglasjem ustanoviteljice izvaja tudi domsko vzgojo za dijake nižjega poklicnega izobraževanja, nekdanje učence šole. Dom učencev je namenjen otrokom, ki zaradi oddaljenosti ne morejo dnevno prihajati redno k pouku, v nekaterih primerih so prisotne slabše socialne razmere, vsi pa potrebujejo individualno učno pomoč za uspešno izvedbo vzgojno-izobraževalnega dela. Učenci bivajo v domu od ponedeljka do petka. V njem imajo urejene prostore za bivanje, učenje, prehrano in preživljanje prostega časa.

Nekaj utrinkov iz naših dejavnosti, projektov … Vrstniško učenje Vrstniško učenje je način življenja doma šole. Izvajamo ga 4. šolsko leto. V načrtovane dejavnosti izkustvenega učenja so vključeni dijaki, prostovoljci sodelujočih šol in otroci doma šole. Sodelujemo s Srednjo šolo Slovenska Bistrica, Srednjo zdravstveno šolo Maribor,

34


Fakulteto za zdravstveno nego Maribor, Centrom za pomoč mladim Maribor, Slovensko filantropijo in drugimi zunanjimi sodelavci. Skupaj s Slovensko filantropijo bomo poskušali izvesti usposabljanje prostovoljk in prostovoljcev.

Vrstniško učenje, 2010

Jutranji pozdrav Kot topel sončni žarek nas naš Jutranji pozdrav vsak ponedeljek znova popelje novemu delovnemu tednu naproti. Izvajamo ga vsak ponedeljek zjutraj. Vanj smo vključeni popolnoma vsi: učenci, učitelji, varuhi, tehnični delavci… Skozi aktivnosti želimo vplivati na izboljšanje medsebojnih odnosov, socialno komunikacijskih spretnosti, ekološko ozaveščenost učencev ter vzpodbuditi veselje do branja. Letos smo se »VESELO PODALI NA POT«, skrbimo za varnost in na zanimiv način spoznavamo zdrav način življenja, poskusili smo tradicionalni slovenski zajtrk, obeležujemo pomembne praznike, rojstne dneve, skupaj potujemo s knjigo v svet znanja…

Jutranji pozdrav šol. letu 2010/2011 35


V okviru jutranjega pozdrava smo razvili šolsko himno »Minkina smo četica.« Leva, desna, ena, dva Minkina smo četica. V šolo radi gremo vsi, saj uspešni tam smo mi. Se učimo, plešemo, rajamo pa tud nagajamo. Se učimo, skačemo, pa vendar v srcu dobri smo. Vsako jutro pridemo, da v glave znanje zlijemo. V krogu zbrani zdaj smo vsi, zato zapojmo pesem si. Leva, desna, ena, dva, pridi zdaj še ti in ti in zaploskaj en, dva, tri, postani moj prijatelj ti.

Lutkovna skupina Minke Otroci z nastopanjem razvijajo gledališko, kulturno in ustvarjalno dejavnost, krepijo samozavest in razvijajo estetsko zaznavanje. Tudi v letošnjem šolskem letu pripravljamo lutkovno predstavo, s katero se bomo udeležili občinske revije odraslih in otroških lutkovnih skupin v Slovenski Bistrici, sodelovali bomo na materinskem dnevu in se predstavili v okviru festivala Igraj se z menoj v Mariboru.

Lutkovna skupina, 2011

36


Minkina likovna kolonija Letos organiziramo že 7. Minkino likovno kolonijo. Na njej sodelujejo učenci osnovnih šol občin Slov. Bistrica, Makole, Poljčane in Oplotnica ter tudi predšolski otroci iz vrtca Otona Župančiča iz Slovenske Bistrice. Namen kolonije je ustvarjalno druženje učencev, spletanje prijateljstev in predstavitev likovnih sposobnosti naših otrok učencem rednih šol in javnosti; mentorjem pa daje priložnost za izmenjavo mnenj in delovnih izkušenj.

Minkina likovna kolonija, junij 2011 Dan odprtih vrat v Domu šole Večkrat smo poudarili, da je naša šola "šola odprtih vrat". Enako bi lahko trdili za dom, ki sicer skozi ozka odprta vrata ponuja bogato življenje otrokom in mladostnikom. Trudimo se, da se čim manj obračamo nazaj. Z majhnimi, vendar odločnimi koraki stopamo naprej. Vse, kar počnemo, objavimo v medijih in na naši spletni strani, hkrati pa odpremo vrata obiskovalcem v začetnem decembrskem času. Takrat z veseljem pokažemo, kaj smo počeli in kako se počutimo.

Dan odprtih vrat, november 2011 37


Zbiranje odpadnega papirja Vsako leto učenci šole izvedejo eno ali več akcij zbiranja odpadnega papirja. Krajane Slovenske Bistrice obvestijo o datumu pobiranja in z organiziranim odvozom ter pridnim delom pospravijo precej kilogramov papirja. Na ta način učenci skrbijo za čisto okolje ter razvijajo delovne navade. Najlepše pa je, ko si lahko nato privoščijo bogatejše dejavnosti.

Potujoča torbica Dejavnost Potujoče torbice je letos posvečena ugankam o bitjih, predmetih in pojmih. Spodbuja skupno branje ugank v Cicibanu in knjigah ugank. Učenci skupaj s starši, učitelji, vzgojitelji, prijatelji in knjižničarko berejo uganke, jih skupaj razvozlavajo ter rešujejo naloge iz potujoče torbice. Ob tem spoznavajo bistvene značilnosti uganke, bistvene lastnosti bitij, predmetov in pojmov iz ugank ter razvijajo zmožnosti logičnega razmišljanja. Snooezelen Snooezelen, multisenzorna soba, je soba za sproščanje. Spodbuja raziskovanje, gibanje, socializacijo, učenje, obvladovanje nevarnosti in razumevanje. Vse to pa vodi k celostnemu in integralnemu razvoju čutil in celostnemu razvoju otroka. Učenci na ta način pridobivajo pomembne in pozitivne izkušnje o svojih čutilih ter se preko tega umirjajo in lažje koncentrirajo. Snooezelen terapija omogoča optimalnejše učenje.

38


Specialna olimpijada Učenci posebnega programa vzgoje in izobraževanja sodelujejo na specialni olimpijadi že več let. Njen namen je ohranjanje psihofizičnih sposobnosti in vsesplošna socializacija oseb z motnjami v duševnem razvoju. Ponuja tekmovanje v različnih športih in na različnih težavnostnih nivojih. Tukaj je vsak tekmovalec zmagovalec. Slogan specialno-olimpijskega gibanja se namreč glasi: »Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu.«

Specialna olimpijada, 2011

Center za svetovanje za otroke, starše in strokovne delavce na področju posebnih potreb Vsi, ki smo neposredno povezani z vzgojo in izobraževanjem otrok, vemo, da je informiranje ter medsebojno sodelovanje med šolo, starši, učitelji ter strokovnimi delavci ključnega pomena. Kljub vsem oblikam pomoči ter informiranja pa se še vedno pojavlja veliko vprašanj, ki vedno znova zahtevajo odgovore, včasih le potrditve ali pa samo vzpodbudo in posluh. Strokovne delavke svetujejo staršem, kadar potrebujejo svetovanje o učinkovitih in uspešnih strategijah pridobivanja znanja ter oblikovanja učnih navad, kadar potrebujejo svetovanje in pomoč pri zagotavljanju spodbudnega okolja za učenje, kadar potrebujejo svetovanje za otroka z učnimi težavami ali otroka s posebnimi potrebami, kadar potrebujejo svetovanje za učinkovito delo z otrokom, ki ima vzgojne/disciplinske težave… Svetujemo učencem, kadar želijo izboljšati kvaliteto učenja, razviti učinkovite strategije in tehnike učenja, krepiti socialno učenje, razviti učinkovitejšo komunikacijo, krepiti samopodobo… Svetujemo strokovnim delavcem, kadar želijo svetovanje za učinkovito delo z učenci, ki imajo vzgojne/disciplinske težave, kadar želijo svetovanje o premagovanju učnih in specifičnih učnih težavah, izboljšati poučevanje učencev z učnimi težavami in učencev s posebnimi potrebami… Novost Centra je program SNAP, s pomočjo katerega si pridobimo podrobnejši vpogled v sposobnosti ter težave otrok starih od 5. do 14. leta. 39


40


BILTEN OB 50-letnici OSNOVNE ŠOLE MINKE NAMESTNIK - SONJE Izdala: Osnovna šola Minke Namestnik - Sonje Gradivo zbrale: Mobilne specialne pedagoginje Gradivo uredile: Darinka Jelid – Bizjak, Katja Sagadin, Sonja Tarča Oblikovanje: Klavdija Fridrih Lektoriranje: Darinka Jelid - Bizjak Naslovnica: Tanja Leskovar Fotografije: Arhiv šole Tisk: IMPOS d.o.o, Slov. Bistrica Naklada: 200 izvodov December 2011

41

Bilten ob 50-letnici Osnovne šole Minke Namestnik - Sonje  

Šolsko leto 2011/12

Bilten ob 50-letnici Osnovne šole Minke Namestnik - Sonje  

Šolsko leto 2011/12

Advertisement