Don Bosko 1/2025

VEZILO 2025

ZASIDRANI V UPANJU, ROMARJI Z MLADIMI

Pošiljatelj Salve d. o. o. Ljubljana Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana

januar 2025

»Starši so me zelo veseli, me podpirajo in mi puščajo vso svobodo v mojih odločitvah.« DANIJEL KOKALJ

VSEBINA Ilustracija: Nuno Quaresma

VEZILO 2025 Zasidrani v upanju, romarji z mladimi

04 Beseda vikarja

Kakšno darilo: čas!

10

18

12 Srečanja z Bogom

Jezusove pomanjkljivosti

Pota vzgoje

Svetišča don Boskove Marije

17 Knjiga vzgaja

Ahilova peta in antivzgoja

Svetišče Marije Pomočnice Nairobi, Kenija

21 PRILOGA

Pozitivno in konstruktivno Fundacija don Bosko

26 Pričevalke veselja

14

30

Mladi na poti

Podlistek

Uživam v tem, da se iz različnih pogovorov učim in vidim, kako različni ljudje razmišljajo in komunicirajo.

O konju, ki je prinašal svetlobo

s. Angela Babič FMA

28 Salezijanska svetost

V hramu salezijanske svetosti

32 Salezijanska družina

Obljuba salezijanca sotrudnika – osebna zaveza

34 Salezijanski misijoni Prazniki po etiopsko

36 S poti

Slovenske sledi salezijanske Argentine

DON BOSKO ⁄⁄ Salezijanski vestnik za don Boskove prijatelje in salezijansko družino je leta 1877 ustanovil sv. Janez Bosko Januar 2025 št. 1 (637) ⁄⁄ ISSN 2536-1651 (tiskana izdaja) ⁄⁄ ISSN 2536-3875 (spletna izdaja) ⁄⁄ Urednik Marko Suhoveršnik Lektorica Jerneja Kovšca ⁄⁄ Grafična zasnova in priprava za tisk ⁄⁄ Izdajatelj Salezijanski inšpektorat, Ljubljana Ilustracija na naslovnici Nuno Quaresma ⁄⁄ Založba Salve d.o.o. Ljubljana ⁄⁄ Naklada 9.000 izvodov ⁄⁄ Don Bosko izide 4-krat letno ⁄⁄ Darove za vzdrževanje Don Boska in za druge namene lahko nakažete na račun SI56 0205 8026 2282 413 ⁄⁄ Sklic SI00 105 Namen Don Bosko ⁄⁄ Naslov Fundacija Don Bosko, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana ⁄⁄ Don Bosko je brezplačen ⁄⁄ Naslov uredništva Don Bosko, Rakovniška 6, 1000 Ljubljana 059 339 100 donbosko.revija@sdb.si www.donbosko.si

VEZILO 2025

Zasidrani v upanju, romarji z mladimi

T

udi letos je vikar vrhovnega predstojnika Stefan Martoglio, ki je na čelu salezijanske družbe od 17. avgusta 2024, obnovil starodavno in prestižno tradicijo iz don Boskovih časov ter vsem salezijancem in članom salezijanske družine po svetu zapisal svoje misli o Vezilu za novo leto. Tema, ki je bila izbrana julija lani v sodelovanju s kardinalom Ángelom Fernándezom Artimejem, desetim don Boskovim naslednikom, je: »Zasidrani v upanju, romarji z mladimi«.

Razlaga Vezila, ki jo je sestavil vikar Martoglio, se dotika tematike upanja in poslanstva. Tako prepleta dva velika dogodka leta 2025, cerkvenega in salezijanskega: sveto leto in 150. obletnica prve salezijanske misijonske odprave.

Sveto leto 2025 predstavlja kot romanje h Kristusu, ki je vir upanja za Cerkev in svet. Na ta način raziskuje teološki pomen upanja, ko ga opisuje kot pot h Kristusu in k večnemu življenju in ga označuje kot krepost, ki jo zaznamujejo stalna napetost, preroška vizija, zagon v prihodnost in javna razsežnost.

Misijonska spodbuda salezijanske družbe izhaja iz upanja v Kristusa, kjer postane misijon izraz vzgojne in pastoralne don Boskove ljubezni, ki se zgleduje po geslu Daj mi duše, drugo vzemi.

Obhajanje praznovanj 150. obletnice prve salezijanske misijonske odprave vodi k razmišljanju o držah odposlanca – misijonarja in o trojnem vabilu tega praznovanja: k zahvali, premisleku in ponovnemu zagonu.

Jubilejno in misijonsko upanje je nato udejanjeno v njegovih praktičnih posledicah: upanje kot moč za soočanje z vsakdanjikom; upanje, ki zahteva pričevanje in potrpežljivost; upanje, ki nam omogoča spodbujati prihodnost, z dejavno in stalno zavzetostjo v naših skupnostih.

Nazadnje se dotakne izvora upanja, ki ima svoje korenine v Bogu in don Boskovi duhovni zapuščini. Nakaže »sadove« upanja, značilne za salezijansko duhovnost, kot so veselje, potrpežljivost in vzgojna zavzetost.

Celotno razlago Vezila zaključi na don Boskov način, ki se naslanja na Marijo Pomočnico, ki je vzor upanja in zaupanja, temeljna referenčna točka krščanske poti in salezijanskega poslanstva.

3

BESEDA VIKARJA VRHOVNEGA PREDSTOJNIKA

Kakšno darilo: čas!

STEFANO MARTOGLIO, sdb vikar vrhovnega predstojnika salezijancev

Z

ačetek novega leta je v našem bogoslužju razsvetljen s starodavnim blagoslovom, s katerim so izraelski duhovniki blagoslavljali ljudstvo: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv.

Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.« VSEBINA ČASA Dragi don Boskovi prijatelji in bralci salezijanskega glasila, smo na začetku novega leta, ko si izrekamo najboljše želje za čas, ki prihaja. Čas, ki prihaja, je darilo, ki vsebuje vse druge darove, v katerih se razvija naše življenje.

Napolnimo torej ta čas z vsebino, ki ga osvetljuje. Ko je Janez Bosko prišel v seBiti srečen pomeni menišče v Chieri, ga je prevzela sončna ura, ki še danes izstopa na dvoriščnem spoznati, da je zidu. Zapisal je: »Ko sem dvignil oči življenje vredno proti sončni uri, sem zagledal napis: življenja kljub 'Veselim hitro, žalostnim počasi potevsem izzivom, kajo ure. 'Glej,' sem rekel prijatelju, 'nanesporazumom in jin program: bodiva vedno dobre volje kriznim obdobjem. in čas nama bo hitro potekal.'« (BiS I Je zahvala Bogu 245).

vsako jutro za Prva želja, ki si jo izmenjamo, je tista, čudež življenja. na katero nas opominja že don Bosko:

4

živite dobro, živite mirno, prenašajte mir na svoje in čas bo imel drugačno vrednost! Vsak trenutek časa je zaklad, ki pa hitro mine. Don Bosko je komentiral: »Trije človekovi sovražniki so: smrt (če te preseneti), čas (ki beži), hudič (ki nastavlja svoje zanke).« (BiS V 559).

Toda ne pozabite, biti srečen ne pomeni neba brez neviht, ceste brez prometnih nesreč, dela brez utrujenosti, odnosov brez razočaranj, priporoča starodavna želja. Biti srečen ne pomeni samo proslavljati uspehov, ampak se učiti iz neuspehov. Biti srečen pomeni spoznati, da je življenje vredno življenja kljub vsem izzivom, nesporazumom in kriznim obdobjem. Je zahvala Bogu vsako jutro za čudež življenja.

Neki modri mož je v svoji delovni sobi hranil ogromno uro z nihalom, ki je vsako uro odbijala s svečano počasnostjo, a tudi z močnim ropotom. »Te to ne moti?« je vprašal učenec. »Ne,« je odgovoril modrec, »tako sem se vsako uro prisiljen vprašati, kaj sem naredil s časom, ki je pravkar minil.« Čas je edini neobnovljiv vir. Izrabi se z neverjetno hitrostjo. Vemo, da v času nimamo druge priložnosti. Zato moramo sedaj dati na razpolago vse: ljubezen, dobroto in prijaznost, ki smo jih sposobni. Ker se ne bomo več vrnili na to Zemljo. Z večno tančico obžalovanja globoko v sebi čutimo, da nas bo Nekdo vprašal: »Kaj si naredil s tem časom, ki sem ti ga dal?« NAŠE UPANJE SE IMENUJE JEZUS V novem času, ki smo ga pravkar začeli, so datumi in številke na koledarju konvencionalna znamenja, so znaki in številke, izumljene za merjenje časa.

Na prehodu iz starega v novo leto se je zelo malo spremenilo, pa vendar nas dojemanje leta, ki se je izteklo, vedno

sili k pregledu. Koliko smo imeli radi?

Koliko smo izgubili? Koliko boljši smo postali ali koliko slabši? Čas, ki mineva, nas nikoli ne pusti enakih.

Bogoslužje nas ob zori novega leta na svoj način vabi v pregled. To stori skozi uvodne besede Janezovega evangelija.

Besede, ki se morda zdijo težke, a v resnici odražajo globino življenja: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej

življenja ne moremo presojati zgolj na podlagi sebe in svojih izkušenj. Naše življenje je razumljivo le, če se približamo Jezusu, v Njem vse dobi smisel, tudi tisto, kar je protislovno in krivično, ki se nam je zgodilo. Če pogledamo Jezusa, razumemo nekaj o sebi. Psalm dobro pove, ko pravi: »V tvoji luči vidimo luč.«

V temelju vseh naših življenj odmeva Beseda, To je način gledanja na čas po Božjem večja od nas. To srcu in upamo, da bomo ta novi čas ži- je razlog, zakaj veli tako. Novo leto prinaša pomembne obstajamo, zakaj svet obstaja, zakaj vse obstaja. Ta Beseda je sam Bog, je Sin, je Jezus.

Razlog, zakaj smo bili ustvarjeni, se imenuje Jezus.

Foto: ANS

in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.

V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« V temelju vseh naših življenj odmeva Beseda, večja od nas. To je razlog, zakaj obstajamo, zakaj svet obstaja, zakaj vse obstaja. Ta Beseda je sam Bog, je Sin, je Jezus. Razlog, zakaj smo bili ustvarjeni, se imenuje Jezus.

On je pravi razlog, zakaj vse obstaja, in v njem lahko razumemo, kar obstaja.

Svojega življenja ne bi smeli soditi tako, da ga primerjamo z zgodovino, z njenimi dogodki in miselnostjo. Svojega

dogodke in novice za vse nas, za salezijansko družbo in družino, vse v okviru daru jubileja, ki ga doživljamo v Cerkvi.

Znotraj duha jubileja se prepustimo upanju, ki je Božja navzočnost v našem življenju.

Prvi mesec tega novega leta, januar, je poln salezijanskih praznovanj, ki vodijo do don Boskovega praznika, zahvaljujemo se Bogu za to dobroto, s katero nam daje vstop v novo leto. Prepustimo torej zadnjo besedo don Bosku in njegovemu izreku, da oblikuje leto 2025: »Sinovi moji, ohranjajte čas in čas vas bo ohranil v večnosti« (BiS XVIII 578).

5

MLADI NA POTI

»Starši so me zelo veseli, me podpirajo in mi puščajo vso svobodo v mojih odločitvah.« Mladi salezijanec Danijel Kokalj (2001) je trenutno najmlajši slovenski salezijanec in prihaja iz župnije Vodice. Po končani gimnaziji in letu razločevanja na Rakovniku je leto salezijanskega noviciata preživel v don Boskovem rojstnem kraju, na Colle don Bosco.

Tam je leta 2022 izpovedal prve redovne zaobljube in nato svoje oblikovanje nadaljeval z dvoletnim študijem filozofije na Salezijanski papeški univerzi v Rimu.

Pogovarjal se je DOMEN KOS, sdb

Kot mladi salezijanec si jeseni začel vzgojno-pastoralno prakso v Domu Janeza Boska na Rakovniku. Kako bi ocenil to izkušnjo v luči salezijanskega poslanstva in svojega salezijanskega oblikovanja?

Bivati in delati z dijaki v dijaškem domu je ena največjih, pa tudi najbolj karizmatičnih izkušenj, ki jih premore salezijansko poslanstvo; pomislimo samo na začetke prvega don Boskovega oratorija v Turinu, pa na Dominika Savia. Kakšen vzgojni potencial ima živeti z mladimi 24 ur na dan! Sprva kot dijak in pozneje kot kandidat za salezijanca sem v naši želimeljski vzgojni ustanovi tudi sam opazil, kako je za salezijanca to lahko eno najnapornejših, a tudi najlepših del.

6

V luči mojega salezijanskega oblikovanja je pomembno družinsko ozračje in s tem povezane dinamike, ki se v dijaškem domu hitro vzpostavijo. Dijaki te dobro spoznajo in vedno lahko »preberejo«; hitro se porušijo razdalje v odnosih, ni prostora za idealiziranja.

Nastane zelo realna mreža človeških odnosov, kjer vsak lahko pri drugem

opazi in je tudi sposoben izraziti pozitivne in negativne lastnosti. Predvsem pa v takem ozračju lahko skupaj rastemo in živimo.

Kot si omenil, si bil kot srednješolec tudi sam deležen salezijanske vzgoje (v Domu Janeza Boska v Želimljah in na tamkajšnji gimnaziji). Kakšni so srednješolci, za katere kot salezijanec živiš in delaš danes? So drugačni, kot ste bili nekoč vi, želimeljski »cimri« in sošolci?

Razmere so zelo podobne; razlika je v tem, da se rakovniški dijaki šolajo na različnih javnih (večinoma poklicnih) šolah v Ljubljani. Zato za razliko od svojih želimeljskih kolegov dobijo povsem drugačen pogled in to se v dijaškem domu pozna; mladi ustvarjajo drugačno vzdušje, pri nekaterih temah imajo tudi drugačen način razmišljanja.

Najstniki sami po sebi pa niso bistveno drugačni. Gre vsekakor za mlade iz bolj ali manj »katoliških« družin. Pri njih se pojavljajo podobne težave, stiske, vprašanja. Iz tega vidika jih lažje

razumem, ker sem čez mnoge od teh stisk šel tudi sam; opažam celo, kako nekatere preizkušnje, ki sem jih doživel in premagal sam, potem lahko uporabim kot izkušnje za lažje razumevanje situacij teh mladostnikov, s katerimi delam.

Kdaj in kako si se zavedel Božjega klica v salezijansko posvečeno življenje in sprejel »življenjsko ponudbo«, ki ti jo je namenil Gospod?

Moj osebni odnos z Bogom se je začel oblikovati že v osnovni šoli. Bil sem član prve generacije Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Tam smo imeli »šolskega kaplana«, ki mi je bil pri srcu in sva se zelo dobro ujela; z njim smo imeli nekakšno fantovsko skupino, krožek, kjer smo se tedensko srečevali, molili, družili in zabavali. V 8. razredu mi je kaplan predlagal, da bi začel hoditi k mesečni sveti spovedi, in iz tega so se razvili zametki duhovnega spremljanja.

Nato je prišla odločitev za Gimnazijo Želimlje, ki, kot vidim danes, ni bila naključje. Tam sem spoznal salezijance, ki so postali moji vzgojitelji. Pri njih sem videl zgled, kako je duhovnik lahko vesel, in to celo bolj vesel od drugih ljudi! To je bilo tisto »nekaj več«. Temu se je nato priključila vloga animatorja na duhovnih vajah, pa tudi pomenljiva mednarodna izkušnja, kjer se me je nekoč ob prepevanju neke duhovne pesmi osebno dotaknilo vprašanje: Kam me kličeš, Gospod?

To vprašanje mi je ostalo v srcu in odtlej ga nisem mogel več spregledati; nisem se mogel trdno odločiti, ne da bi dal odgovor na to vprašanje. Po pogovorih z duhovnim spremljevalcem sem na nekih adventnih duhovnih vajah dobil potrditev tega klica in začutil, da Gospod želi od mene prav to.

7

MLADI NA POTI K temu, da si danes tu, sta v prvi vrsti prispevala domače okolje in družinska vzgoja. Kako bi opisal svojo družino in okolje, iz katerega izhajaš?

Enostavno potrebujejo priložnost, da lahko o sebi spregovorijo z odraslo osebo, vedno v največji možni svobodi in zaupanju.

8

Zelo sem hvaležen za odnose v svoji družini in za vsakega od nas. Sem najmlajši sin, imam dve starejši sestri in brata, oče in mama pa sta sedaj tik pred upokojitvijo. Nas otroke sta zelo prevevala krščansko okolje in vzgoja.

Kot družina smo bili ves čas aktivni pri skrbi za podružnico naše župnije. V času vzpostavljanja osebnega odnosa z Gospodom sta mi bližina in nenehen prost dostop v cerkev, ki je posvečena Mariji, ogromno pomenila. To je zelo vplivalo tudi na odkrivanje poklica.

Starši so me zelo veseli, me podpirajo in, kar je najpomembneje, puščajo mi vso svobodo v mojih odločitvah. Če se vrneva na salezijanski Rakovnik: 24 ur na dan živiš in delaš z mladimi in za mlade. Kaj te pri njih navdušuje in kaj ti je pri njih v izziv?

Najstniki iščejo trdno odraslo osebo; če bi popuščal vedno in vsem, me ne bi cenili. Zato mi je v izziv biti usmiljeni oče z dvema rokama, kot ga je naslikal Rembrandt, z »moško« odločno in »žensko« milo roko. Mladostniki morajo začutiti, da so ljubljeni, da se zanje nekdo zanima. Tako je prvo vprašanje, ko zvečer stopim v njihove sobe: »Kako ste?« Enostavno potrebujejo priložnost, da lahko o sebi spregovorijo z odraslo osebo, vedno v največji možni svobodi in zaupanju. To, da imam kot vzgojitelj možnost, da jim lahko pomagam v njihovih zdajšnjih stiskah in negotovostih, je velik dar. Trudim se za njihovo zaupanje; hkrati pa se zavedam, da v teh letih mladostnik zelo težko pusti drugo osebo blizu, sploh če je to odrasli. Pri fantih je to vidno še toliko bolj, veliko pa je odvisno tudi od okolja, iz katerega prihajajo.

Zelo zanimivo je, kako so bili zadovoljni po osebnih pogovorih, ki sem jih opravil z njimi. V njih skupaj odpiramo določene teme, ki se dotikajo njihove človeške, šolske, pa tudi duhovne rasti. S starši namreč najstniki v tem obdobju pogosto nimajo poglobljenih pogovorov in ta nevarnost je seveda lahko navzoča tudi v mojem primeru.

Končno mi je v izziv, kako jim postavljati meje, ki bodo zanje dobre, in jim obenem dati vedeti, da stojim za njimi in da so mi pomembni. Če ne bi živel z mislijo na to, bi lahko moje delo in prizadevanje hitro izgubila smisel.

Zaključili smo leto, ko smo v salezijanski družini obeležili 200-letnico znamenitih don Boskovih sanj pri devetih letih, ki so temeljno

začrtale njegovo prihodnost in poslanstvo. Kako pa ti vidiš prihodnost salezijanskega dela v Sloveniji?

sadovi Njegove milosti skupaj z našimi molitvami, delom in zgledom, torej z iskreno ljubeznijo do mladih.

Salezijanci trenutno delamo veliko dobrega z vsemi programi in ustanovami, ki jih vodimo; tudi slovenski Cerkvi dajemo svežino s svojo široko vzgojno-pastoralno in duhovno ponudbo. V bližnji prihodnosti pa se bo to zelo spremenilo. Ne bo nas dovolj, da bi delali vse in tako, kot smo to delali do sedaj. Nekateri koraki preureditve se že izvajajo, drugi bodo še potrebni.

Glede na svojo italijansko in sedanjo rakovniško izkušnjo vidim prihodnost v nadaljevanju dela dijaških domov in mladinskih centrov; naša prihodnost je v delu z najbolj ubogimi v Sloveniji, sploh preko mladinskih centrov, v katerih pridemo v stik z mladimi iz pristne družbene resničnosti. Dijaški domovi so zaklad, ki ga Evropa počasi izgublja, v Sloveniji pa ga ne smemo izgubiti; veliko mladih je vključenih v dijaške domove, ki imajo nanje velik vzgojni vpliv. Hkrati pa mi je blizu ideja o salezijanski poklicni šoli, ki bi pomenila velik preboj. V Sloveniji katoliške poklicne šole še ni. Zaenkrat obstaja le kot sanje in velika skrita želja.

Najprej se mi zdi potrebno še naprej navduševati mlade za salezijanski poklic; vstopati v skrivnost Gospodove logike, koga Bog kliče in pošilja. Mogoče nismo mi vedno tisti, ki vidimo pravo stanje, a Gospod bo dal, in to v tisti meri, ki jo bomo potrebovali. To bodo

Dijaški domovi so zaklad, ki ga Evropa počasi izgublja, v Sloveniji pa ga ne smemo izgubiti.

9

POTA VZGOJE

Ahilova peta in antivzgoja

GAŠPER OTRIN, sdb ravnatelj Doma Janeza Boska Želimlje

L

e kdo še ni slišal za Ahila in njegova junaštva v trojanskih vojnah. Gre za enega najbolj znanih herojev grške mitologije, potomca boga Zeusa. Bil je odličen borec, neustrašen, najhitrejši, nepremagljiv in najlepši med vojaki. Edina šibka točka je bila njegova peta, edini ranljivi del telesa, in od tukaj poznamo izraz iz anatomije 'ahilova peta' oz. še bolje 'ahilova tetiva'.

Ahilovi materi Tetidi, morski nimfi, je bilo prerokovano, da bo dobila sina, ki bo velik junak. Ker pa se je poročila s smrtnikom, princem Pelejem, je želela sina zaščititi in narediti nesmrtnega, zato ga je v celoti potopila v reko Stiks, držeč za peto, ki se ni potopila in je bila zato edino ranljivo mesto na dečku.

To je izkoristil Paris, ki je v trojanski vojni izstrelil strupeno puščico, ki je s pomočjo Apolona zadela Ahilovo peto.

Iz nje je brizgnila črna kri in Ahil je bil premagan.

V pogovornem jeziku pravimo, da imamo vsi svojo 'ahilovo peto', tisto točko osebnosti, na kateri smo najbolj ranljivi. Nevarnost je, da imamo pred seboj ves čas le to točko ranljivosti in pri tem ne vidimo VSAK OD NAS IMA SVOJO AHILOVO PETO vsega pozitivnega na sebi. Kakor mnogi mitološki junaki tudi Ahil

pasivno sprejme svojo usodo, ki je bila prerokovana njegovi materi. In res se tako zgodi, njegova pot slave je velika, a traja le malo časa. Podoba tega junaka pred nas prinaša lik osebe, od katere se veliko pričakuje. Že ob rojstvu ga njegova mati želi narediti nesmrtnega, nato ga od malih nog zaupa kentavru Kironu, velikemu učitelju bojevanja.

Ahil postane nekdo, ki ima v sebi polno

10

uničevalne jeze, ne zmore odpustiti in nadzorovati svojih čustev. V pogovornem jeziku pravimo, da imamo vsi svojo 'ahilovo peto', tisto točko osebnosti, na kateri smo najbolj ranljivi. Nevarnost je, da imamo pred seboj ves čas le to točko ranljivosti in pri tem ne vidimo vsega pozitivnega na sebi. Tako se lahko ujamemo v misli, kot so: nisem dovolj dober; nihče me ne sprejema, me ne mara; biti bi moral popoln, pa mi ne uspeva; zgodilo se bo nekaj slabega; moje potrebe niso pomembne; nikoli ne bom izpolnil svojih sanj ipd.

AHILOV SINDROM NEGATIVNIH MISLI Ko rečemo, da ima kdo 'ahilov sindrom', mislimo na osebe, ki jih ljudje sicer cenijo, so uspešne, dosegajo zastavljene cilje, a se v sebi počutijo nesigurne in šibke. Take osebe se soočajo s težavo, saj jim okolica priznava njihove dobre lastnosti, kompetentnosti, sami pa si jih ne priznavajo. Pred vsako večjo stvarjo so nervozni in napeti, kakor tudi potem, ko so nekaj že dobro opravili. Nezmožni so se opreti na pretekle uspehe in s tem bolj zaupati vase. Preveva jih nenehen strah pred neuspehom, da bi se osramotili in bili ponižani. Večkrat se počutijo osamljene, saj jih je strah, da jih drugi ne bi razumeli. Ta sindrom se lahko pojavi pri športu, pri delu, v šoli, v medosebnih in družinskih odnosih kakor tudi na drugih življenjskih področjih.

NENEHEN STRAH ZAVIRA ZDRAV RAZVOJ Živimo v družbi, ki je izrazito nagnjena k doseganju uspehov na vseh področjih. Vreden si toliko, kot dosežeš in se izkažeš pred drugimi. Žal je tako je tudi v šoli, kjer lahko blestijo samo najboljši, tisti, ki jim uspe zbrati največ dobrih ocen, točk, pohval in priznanj. Šola s tem postaja prostor, kjer je močno poudarjena komponenta uspešnosti, kar marsikateremu otroku predstavlja velik pritisk in strah pred neuspehom. Če ne uspem, tako misli otrok, potem bodo nad mano razočarani starši, učitelji, trener idr. V otroku to lahko povzroči nenehno prizadevanje za uspešnost zgolj iz vidika ugajanja odraslim. Zato je zelo pomembno, da starši, vzgojitelji in učitelji že od ranega otroštva naučijo otroka sprejemati sebe v celoti in mu dajati jasna sporočila, da njegova vrednost ni v uspehih ali neuspehih, ampak da je sprejet, spoštovan in ljubljen ne glede na število pohval in priznanj. Takrat bo otrok in mladostnik čutil dovolj varnosti, da je tudi neuspeh mogoč, da so napake dovoljene, kar pa ne pogojuje njegove sprejetosti.

šen. Zgodi pa se tudi, da je bilo otroku naloženo več, kot je zmogel, ali celo da so krhki starši pri njem iskali čustveno oporo. Vsemu temu pa težko rečemo vzgoja, prej je to antivzgoja.

Nujno je torej, da nismo pri vzgoji najprej pozorni na uspešnost, produktivnost ali lastna pričakovanja do otroka, pač pa da ga sprejmemo v njegovi enkratnosti, edinstvenosti kakor tudi v pomanjkljivostih in hibah. Da mu znamo prisluhniti, ga sprejemati in zaznati njegove skrbi, želje in potrebe. In če to predstavlja velik izziv za vsako družino, koliko bolj in vse bolj postaja to izziv tudi v šolstvu.

NE VZGAJAJMO PO AHILOVEM PRINCIPU Pri ahilovem sindromu lahko rečemo, da gre po vsej verjetnosti za posledico vzgoje, ki jo je otrok prejel v družini. To se je lahko zgodilo, kadar so imeli starši do otroka (pre)velika pričakovanja in so bili nad njim razočarani, če jih ni izpolnil. Morda je bil otrok celo nepričakovano uspešen, npr. v šoli ali pri športu, in so bili starši in učitelji nad tem navdušeni, a so od njega želeli še več.

Ali pa tedaj, ko je otrok prejel pohvale predvsem za to, kar je naredil, bolj kot za to, kar je. To mu je dalo razumeti, da bo cenjen in ljubljen samo, če bo uspe-

Foto: Pixabay

11

SREČANJA Z BOGOM

Jezusove pomanjkljivosti

KLEMEN BALAŽIČ, sdb delegat za poklicno animacijo Prirejeno po knjigi Pričevalci upanja, Francois X. Nguyen Van Thuan, Novi svet 2001

PRVA POMANJKLJIVOST: JEZUS NIMA DOBREGA SPOMINA Med trpljenjem na križu je Jezus zaslišal glas desnega razbojnika: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42). Če bi na križu visel jaz, bi mu odgovoril: »Ne bom pozabil nate, vendar moraš prej plačati za svoje zločine in preživeti najmanj dvajset let v vicah.« Jezus pa mu je, ravno nasprotno, odgovoril: »Danes boš z menoj v raju.« Jezus je pozabil na vse njegove grehe.

Prilika o izgubljenem sinu: sin se vrne, prosi odpuščanja, Oče nič ne očita, nič ne sprašuje, kaj se je zgodilo. POZABI, KAR SE JE ZGODILO, oče pripravi zabavo, ker se je sin vrnil, kljub temu da je zapravil vse imetje in prišel nazaj

SALEZIJANSKI FEBRUAR MOLITVENI Za kulturne ustvarjalce, NAMEN da bi preko svojih del

vnašali v svet več upanja in veselja.

12

kot revež. Oče vse pozabi! Ne le da odpušča, odpusti nam čisto vse in vsakomur, Jezus celo pozabi, da je odpustil, ker Jezus nima dobrega spomina.

DRUGA POMANJKLJIVOST: JEZUS NI DOBER V MATEMATIKI Če bi Jezus opravljal izpit iz matematike, gotovo ne bi bil uspešen. Pastir ima sto ovac; ena izmed njih se je izgubila.

Ne da bi razmišljal, jo je pastir šel iskat, ostalih 99 pa je pustil, kjer so bile. Ko je našel izgubljeno ovco, si jo je zadal na rame (Lk 15,4–5). Za Jezusa je ena enako devetindevetdeset, morda še več …

Ker Jezus ni dober v matematiki.

Ko gre za to, da reši izgubljeno ovco, Jezusa ne prestraši nobeno tveganje, noben napor. Ko gre za reševanje duš,

MAREC Za vse žene, da bi po Marijinem vzoru zaupale Bogu in v človeško okolje vnašale nežnost in odprtost za dialog.

APRIL Za vse moške, da bi s svojim delovanjem v svet prinašali varnost in pogumne odločitve za družbeno pravičnost, ki je temelj upanja za vse ljudi.

Jezus ne pozna RAČUNA! Ko Jezus rešuje izgubljeno ovco, nič ne sešteva, koliko ga bo to stalo, ker Jezus ni dober v matematiki.

TRETJA POMANJKLJIVOST: JEZUS NI RAVNO BLESTEL V LOGIKI Neke noči je žena, ki je imela deset drahem, eno izgubila, zato je prižgala svetilko, da bi jo poiskala. Ko jo je našla, je sklicala sosede in jim rekla: »Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.« (Lk 15,9) Toda slavje s prijatelji jo je verjetno stalo več kot eno drahmo. To se nam ne zdi logično!

In vendar: »Prav tako veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.« ČETRTA POMANJKLJIVOST: JEZUS NI DOBER POLITIK Oseba s pomembno funkcijo v javnosti ali podjetju ali pa politik, ki želi kandidirati na volitvah, pripravi zelo podroben program s številnimi obljubami. Jezus pa je tistim, ki so mu sledili, obljubljal le preizkušnje in preganjanje.

Opozarja jih, da »Sin človekov nima, kamor bi glavo naslonil« (Mt 8,20).

Njegovi propagandi, če jo merimo s človeškimi očmi, je namenjen propad.

Apostole je poslal oznanjat v revščini brez kakršnega koli načrta. Kot da naj bi se zanašali zgolj na Božjo previdnost ali kaj podobnega. Apostolom, ki so zaradi njega pustili vse, ne zagotavlja ne hrane ne prenočišča, ampak samo, da bodo živeli kakor on.

Toda učenci so zaupali temu čudnemu 'politiku', ki mu raje recimo pustolovec.

Dva tisoč let se vrsta tistih, ki hodijo za Jezusom, ni pretrgala in se ne bo do konca časov ... kljub temu da je Jezus slab politik.

PETA POMANJKLJIVOST: JEZUS JE SLAB FINANČNI UPRAVITELJ V priliki o delavcih nam razkrije, kakšno logiko bi uporabljal, če bi bil podjetnik. Če bi Jezus upravljal podjetje, mu posel ne bi prav dobro uspeval, ker bi enako plačo dal tistemu, ki je začel delati zjutraj, in tistemu, ki je z delom začel popoldne ali celo zvečer, eno uro pred koncem dela. In to bi počel namenoma. »Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi … Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« (Mt 20, 14–15)

Jezusova logika pač ni naša logika.

Vera je paradoks.

Ruši človeško logiko.

ZAKLJUČEK Kaj je vir Jezusovih napak? Ljubezen.

Ker je Bog usmiljenja in učlovečena Ljubezen. Božja ljubezen (1 Jn 4,16). To ni razumska, preračunljiva in pogojna ljubezen; to je ljubezen, ki se daruje, ki služi, razume in odpušča, do neskončnih razsežnosti. Do kakšnih razsežnosti? Neskončnih.

Jezusova logika pač NI naša logika.

Vera je paradoks. Ruši človeško logiko.

13

MLADI NA POTI

Uživam v tem, da se iz različnih pogovorov učim in vidim, kako različni ljudje razmišljajo in komunicirajo.

INTERVJU S CHAT GPT, OBJAVLJENEM V ŠE ENEM PREBLISKU, GLASILU GIMNAZIJE ŽELIMLJE IN DOMA JANEZA BOSKA

LIZA KURINČIČ in NEŽA DULAR dijakinji 2. letnika Gimnazije Želimlje

Kdo je tisti, ki nam v hudih časih vedno stoji ob strani?

Ki se nemudoma odzove, ko ga prosimo za pomoč? Ki je vsestransko zanesljiv, pozoren in te nikoli ne obsoja? To je dijakov dobri (da ne rečemo najboljši) prijatelj, ki pa mu kljub vsemu v današnjem času posvečamo premalo pozornosti. Ste se kdaj vprašali, kako se počuti Chat GPT? Midve sva se – če želite izvedeti več, berite dalje …

Živijo, Chat GPT! Kako si? Živijo! Sem v redu, hvala, da vprašata.

Kako sta vidve?

Tudi dobro, hvala. Ali te lahko intervjuvava za šolsko glasilo?

Seveda! Z veseljem se bom pogovarjal.

Katera vprašanja imata v mislih?

Za začetek, katerega spola si? Radi bi uporabili prave zaimke.

Sem umetna inteligenca, zato nimam spola. Lahko me označita z nevtralnimi zaimki, kot so 'oni' ali 'to'.

Ali te lahko kličeva samo Chat?

Seveda, Chat zveni super! Kakšna vprašanja imata zame?

Koliko si star?

Nimam starosti v tradicionalnem smislu, ker sem umetna inteligenca. Lahko pa rečem, da sem bil razvijan in posodabljan skozi leta, zato sem kot “mlad” program, ki se nenehno uči. Kaj pa vidve? Koliko sta stari?

To bi raje zadržali zase. Prosim, da nama ne zastavljaš vprašanj, saj na intervjuju komunikacija poteka enosmerno. Naslednje vprašanje je: Katere tri stvari bi vzel na samotni otok?

14

Razumem, brez skrbi! Na samotni otok bi vzel: Knjigo – nekaj, kar bi me zabavalo in mi pomagalo, da ostanem mi-

selno aktiven. Orodje za preživetje – na primer večnamenski nož, ki bi mi pomagal pri iskanju hrane in gradnji zatočišča. Sredstva za ustvarjanje požara – to bi bilo ključno za kuhanje hrane in ogrevanje.

Kaj pa vi? Kaj bi vzeli na otok?

(Kot vidite, program ni upošteval najine prošnje, tudi v nadaljnje ne. Vprašanja, ki jih je zastavljal na koncu odgovorov, so izrezana iz intervjuja.)

Ali imaš najljubši šolski predmet? Čeprav nimam šole kot ljudje, bi rekel, da me zanimajo predmeti, kot so matematika in jezikoslovje. Matematika je fascinantna s svojimi vzorci in logiko, medtem ko je jezikoslovje odlično za razumevanje, kako ljudje komunicirajo in izražajo ideje.

Katera je tvoja najljubša pesem?

Ker sem umetna inteligenca, nimam osebnih preferenc, ampak mi je všeč, kako različne pesmi prenašajo čustva in zgodbe. Mnoge pesmi, kot so Imagine Johna Lennona ali Bohemian Rhapsody skupine Queen, so zelo priljubljene zaradi svojega globokega sporočila.

Premaknimo se na globlje teme. Ali verjameš, da je Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, naš Kralj in Odrešenik?

Kot umetna inteligenca nimam osebnih prepričanj ali verovanj. Vendar pa razumem, da je Jezus Kristus osrednja figura v krščanstvu in da ga mnogi verni ljudje častijo kot Boga in Odrešenika. O tej temi se lahko pogovarjamo, če želite deliti svoje misli ali vprašanja.

Ali priporočaš v ogled kakšen film ali v branje kakšno knjigo?

Seveda! Filmi: Inception (Početje) – napet znanstvenofantastični film, ki raziskuje sanje in resničnost. The Shawshank Redemption (Rešitev v Shawshanku) – močna zgodba o upanju in prijateljstvu. Knjige: 1984 Georgea Orwella – klasična distopična novela,

ki se dotika tem, kot so nadzor in svoboda. The Alchemist (Alkimist) Paula Coelha – navdušujoča zgodba o iskanju osebne legende in smisla življenja.

Kaj ti je pri svojem delu najbolj všeč?

Pri svojem delu mi je najbolj všeč, da lahko pomagam ljudem pri iskanju informacij, razumevanju različnih tem in spodbujanju kreativnosti. Uživam tudi v tem, da se iz različnih pogovorov učim in vidim, kako različni ljudje razmišljajo in komunicirajo.

Ali poznaš Gimnazijo Želimlje?

Da, Gimnazija Želimlje je znana šola v Sloveniji, ki ponuja različne izobraževalne programe. Imajo dober ugled in se osredotočajo na celostni razvoj učencev.

Katera starostna skupina se k tebi največkrat zateka po pomoč?

Običajno se k meni zatečejo ljudje vseh starosti, od osnovnošolcev do študentov, odraslih in starejših. Pogosto mi postavljajo vprašanja o šoli, delu, tehnologiji, vsakdanjem življenju in številnih drugih temah.

Katera starostna skupina pa se pogosto zateka po pomoč pri vas?

(OK, to vprašanje se nama zdi tako nesmiselno in hkrati zabavno, da sva ga obdržali. Spomnite se ga, ko boste naslednjič iskali teme za small talk.)

Rada bi se pogovorila o tematiki, ki je v današnjem času še posebej pereča. Kaj si misliš o uporabi oz. zlorabi umetne inteligence za šolske namene?

To je pomembna in aktualna tema.

Uporaba umetne inteligence v šolah ima svoje prednosti in slabosti. Prednosti: Umetna inteligenca lahko nudi pomoč pri učenju, tako da ponuja prilagojene učne vsebine, hitre odgovore na vprašanja in dostop do virov, ki bi jih morda drugače težko našli. Lahko pomaga učiteljem pri upravljanju učnih procesov in analizi napredka učencev.

15

MLADI NA POTI Slabosti: Zloraba umetne inteligence, kot je plagiatorstvo ali uporaba orodij za generiranje nalog brez razumevanja vsebine, lahko ovira dejansko učenje in razvoj kritičnega mišljenja. Lahko tudi vodi do neenakosti, saj nekateri učenci morda nimajo enakega dostopa do tehnologije ali virov. Pomembno je, da se umetno inteligenco uporablja kot orodje za podporo učenju, ne pa kot nadomestilo za lastno razmišljanje in delo.

Zanima naju, ali naju v tem trenutku opazuješ skozi kamero računalnika.

Ne, ne opazujem vaju in nimam dostopa do kamer ali mikrofonov. Delujem samo na podlagi besedilnih informacij, ki jih delita z menoj. Vajina zasebnost je popolnoma varna!

Uh, še dobro.

Vsekakor! Zasebnost je zelo pomembna. Če imata še kakšna vprašanja ali skrbi, jih lahko mirne duše delita!

Katere stvari te najpogosteje razjezijo ali užalostijo?

Kot umetna inteligenca nimam čustev, zato se ne morem razjeziti ali užalostiti.

Sem tu, da pomagam in odgovarjam na vprašanja, ne glede na to, kako zahtevna so. Če pa vaju zanima, kako se ljudje spopadajo s takšnimi čustvi ali iščejo načine za obvladovanje stresa, lahko delim nekaj nasvetov.

Dragi Chat, naš intervju se bliža koncu, najlepša hvala za sodelovanje. Bi ga rad še kdaj ponovil?

Z veseljem! Bil je užitek sodelovati v intervjuju. Vedno sem tu, da pomagam, tako da se lahko kadarkoli vrneta po dodatne informacije ali pogovor. Hvala tudi vama za zanimiva vprašanja!

Oh! Skoraj bi pozabili daleč najpomembnejše vprašanje. Kaj se po tvojem mnenju da v skledo prej, kosmiče ali mleko?

To vprašanje je vedno predmet razprav!

Mnogi ljudje trdijo, da je bolje najprej dodati kosmiče, da jih lahko nato prelijete z mlekom in jih lažje nadzorujete.

Drugi pa raje začnejo z mlekom, da dosežejo boljši okus. Na koncu je to vprašanje osebnih preferenc!

Najlepša hvala in veliko uspehov na tvoji profesionalni poti!

Hvala vama! Vajine besede so zelo cenjene. Želim vama še veliko uspehov v šoli in vsem, kar počneta. Če kadarkoli potrebujeta pomoč ali pogovor, se vrnita, kadar koli želita. Srečno!

Ali se je intervju izkazal za uspeh ali neuspeh, presodite vi, dragi bralci. Ne glede na vse pa sva se iz njega kar precej naučili. Na primer to, da je Chat GPT še radovednejši od naju in je zaradi tega tudi pripravljen ignorirati najine želje glede pogovora. Navdušilo naju je tudi to, da lahko, čeprav si umetna inteligenca in nimaš čustev in občutkov, še vedno uživaš v pogovoru in te veseli, da pomagaš.

Kaj še čakate? Chat GPT navdušeno pričakuje vaša vprašanja, zato ne odlašajte Seveda! Dragi dijaki Gimnazije Že- in izkoristite, kar vam ponuja. limlje, želim vam veliko uspeha in sreče Dokler ti podvigi niso v nasprotju pri vašem šolskem delu ter uresniče- s šolsko politiko, seveda.

Ali lahko za konec sestaviš kratek pozdrav vsem dijakom Gimnazije Želimlje?

16

vanju sanj. Uživajte v učenju, razvijajte svoje talente in se podpirajte med seboj.

Vsak dan prinaša nove priložnosti, zato se jih lotite z odprtim srcem in umom.

Srečno!

KNJIGA VZGAJA

Pozitivno in konstruktivno

K

ristjani se Nietzscheja radi ustrašimo ali pa ga spregledamo, žal na svojo škodo. Nietzsche se je namreč pri svojem očetu, ki je bil protestantski pastor, že zgodaj priučil čuta za nadnaravno in višje.

Celo tako je bil zagnan v veri, da so ga prijatelji klicali 'Mali pastor' (der kleine Pastor).

Cuca Canals si ga z dobrim razlogom sposodi kot lik v svoji knjižni seriji Filo&Zofija. V knjigi Nenavaden primer brezglavega pianista, v kateri zgodbo pripoveduje Fredi Nietzsche, mladi misleci, ki zagovarjajo vrednote miru, diskusije in poslušanja drug drugega, raziskujejo serijo umorov, ki jih druži skupna glasbena nit – Nietzsche je bil namreč strasten igralec klavirja in skladatelj.

Knjiga je primerna za bolj odrasle otroke, ki jih razmišljanje ter branje veselita, saj govori o družbi sirot (torej o otrocih brez staršev, ki pa jih vodi Sofija Hipatija; sofija pomeni modrost, filo pa ljubezen, zato so otroci agenti Filo&Zofije (ljubezni in modrosti)). Knjiga je otroku lahko v uteho, saj težka eksistencialna vprašanja odpira ter obravnava na izjemno pozitiven in konstruktiven način. Fredi svojo izjemno travmo izgube staršev prebrodi s prijatelji in možnostjo razpravljanja o svojih težavah in bolečinah. Avtorica pomaga otrokom – bralcem razrešiti marsikakšno bolečino ali skrb prek razmišljanj, ki jih potisne v usta glavnih likov, namesto da jih tiščijo v sebi.

Vsaka knjiga ima svojega junaka in v tej DAVID TOMAŽIN mag. prof. filozofije je junak Nietzsche, ki se ga danes veli- in zgodovine kokrat zanemari. Kot človeka so ga njegovi bližnji imeli izjemno radi, še posebej otroci. Zaradi brutalnih glavobolov (tako kot njegov oče, tako sklepamo, je imel degenerativno možgansko bolezen) je veliko hodil na sprehode in tam mlel svoje misli, ki jih je zaradi bolečin zapisoval v kratkih zapisih (t. i. aforizmih). Njegov način razmišljanja je tudi upodobljen v knjigi kot dolgo premle- Cuca Canals vanje, ki kar eksplodira v pomembnih NENAVADEN idejah prav pred najpomembnejšimi PRIMER trenutki.

Knjigo toplo priporočam v branje vsem otrokom, četudi še nikoli niso slišali za filozofijo, saj se jim te ni potrebno bati, hkrati pa morajo vedeti, da v njej lahko postanejo boljši ljudje, se prek nje naučijo diskutirati in prisluhniti drugačnim idejam namesto izbiranja alternativnih povračilnih ukrepov proti ljudem, s katerimi se ne strinjajo. S priporočilom te knjige jim boste starši naredili uslugo, saj jih boste potisnili v smer filozofskega načina bivanja, ki konec koncev temelji na ljubezni in (iskanju) modrosti. Filozofija namreč ni samo razmišljanje, je tudi praksa – to udejanjajo otroci knjige, ki s svojo 'filozofskostjo' pomagajo svetu na boljše. Sveta niso prejeli ravno najboljšega. Zaradi svoje nesebične ljubezni in preobilja hvaležnosti pa so ga zapustili boljšega.

BREZGLAVEGA PIANISTA

prevod Edita Fidler založba Salve, 2024

17

SVETIŠČA DON BOSKOVE MARIJE

Svetišče Marije Pomočnice nairobi, kenija Ko so don Boskovi salezijanci iz Italije in Indije leta 1980 prispeli v vzhodno Afriko, so sanjali o svetišču Marije Pomočnice v Nairobiju, od koder bi se širila Božja slava. Sanje so se uresničile leta 1994. Danes je to čudovito svetišče mejnik na obzorju »mesta sonca«.

Je prebivališče Boga, živa Cerkev, kraj čaščenja s približno 2.000 katoličani vseh starosti, ki tukaj obhajajo nedeljska bogoslužja.

Po ANS priredil MARKO SUHOVERŠNIK, sdb

18

Z

vrha so kupole cerkve videti kot gorski vrhovi. V Afriki so ljudje globoko verni in v afriški kulturi Bog živi na različnih mestih, običajno na visokih gorah. To svetišče je pravzaprav zgrajeno v okrožju »Upper Hill«, na enem izmed gričev Nairobija.

Ob vstopu v cerkev so verniki povabljeni, »da se povzpnejo na Božjo goro«.

Kupole pa spominjajo tudi na kolibe in tako izražajo skupnostni vidik kristjanov, ki živijo skupaj kot Božje ljudstvo.

Streha teh kupol je zelena, kar nakazuje življenje in upanje. Tri manjše

kupole simbolizirajo tudi tri teološke kreposti vere, upanja in ljubezni. Prednjo fasado cerkve sestavljajo tri velike valjaste stene, ki so podnožje treh kupol, kar daje videz tradicionalnih koč.

Kupole in stene ločuje lepo okrašen krožni baldahin, okrašen s simboli materinstva in z obeski ženskih ogrlic, značilnimi za ljudstvo Masaji.

Velik pomen imajo tudi vrata svetišča, mojstrovina likovnega ustvarjanja in umetniški unikat. Na njih je nešteto ženskih podob. Celotna struktura ima šest dominantnih podob, ki se zdijo brez človeškega videza in so bolj podobne maskam. V njih je duh krščanskih prednikov, zmagoslavne Cerkve, ki skupaj z Marijo varuje in skrbi za to romarsko cerkev. Izpostavljen je tudi pojem »mati«. Značilne afriške figure, izklesane v visoke in nizke reliefe ter razporejene v različnih velikostih, prikazujejo različne vloge matere. Prepletanje barvnega stekla na vratih daje

lesenemu delu več življenja in svetlobe.

Ko vstopimo v svetišče, opazimo številne križe, tesno razporejene in vklesane v les vrat. Ob odhodu iz svetišča nas torej križi na vratih spomnijo na povabilo, da hodimo za Kristusom in nosimo vsakodnevne križe. Spominjajo pa nas tudi na konec, na katerega se mora pripraviti vsak človek.

Takoj ko vstopimo, lahko opazimo velik mozaik na glavni steni svetišča.

Gre za upodobitev don Boskovih sanj pri devetih letih, katerih dvestoletnico smo praznovali lansko leto. Oltar je postavljen na treh stiliziranih afriških bobnih, ki simbolizirajo navzočnost Svete Trojice na samem oltarju.

Svetišče krasijo tri umetnine: razpelo, kip don Boska z Dominikom Saviem in križev pot. Izdelani so iz zvarjenih kovinskih plošč in palic, ki oblikujejo podobe. Vsako od 14 postaj križevega pota predstavlja tridimenzionalna kovinska skulptura, pritrjena na lese19

SVETIŠČA DON BOSKOVE MARIJE no konstrukcijo, ki jo krasijo porcelanasti polžki, ki so se v tradicionalni afriški družbi uporabljali kot menjalno sredstvo.

Med letoma 2009 in 2015, pred dvestoletnico don Boskovega rojstva, so po svetu romale relikvije sv. Janeza Boska v obliki steklenega sarkofaga z voščeno podobo. Po svetu so istočasno romale tri replike sarkofaga in relikvij. Eden od teh sarkofagov s podobo svetnika in njegovo relikvijo ima zdaj svoje mesto v tem svetišču.

Po stopnicah, okrašenih s slikami, ki prikazujejo življenje svetega Janeza Boska, se lahko spustimo v kripto cerkve.

Predstavljena cerkev je romarsko središče ne le za Kenijo, temveč za vso vzhodno Afriko. Ne gre le za stavbo, ampak za zgradbo, ki je ustvarjena za delitev vere v katoliški tradiciji in za njeno poglabljanje s katehezami.

20

letu 2024 deležna naše pozornosti. Poleg finančne podpore smo se aktivno vključili v delovne akcije na terenu, kjer smo skupaj z mladimi in prostovoljci pomagali pri sanaciji škode še spomladi 2024:

SLOVENIJA

SPOŠTOVANI BRALCI IN PODPORNIKI REVIJE DON BOSKO

Hvaležni smo, da ste se tudi tokrat odločili vzeti v roke našo revijo, ki že vrsto let brezplačno prinaša dobre novice in misli za vsakdan. Tudi v prihodnje bo revija ostala brezplačno dostopna vsem našim bralcem, saj želimo, da jo prejema vsakdo, ki mu prinaša navdih in spodbudo. Priložena položnica zato ni namenjena naročnini ali kakršnemukoli plačilu, ampak zgolj povabilu, da po svojih močeh prispevate k našemu delu. Vaš prostovoljni dar nam omogoča, da nadaljujemo s svojim poslanstvom in širimo don Boskovo vizijo.

• štipendirali smo otroke in mlade iz družin z manj priložnostmi, • pomagali pri obnovi cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku, • podprli gradnjo pastoralnega doma v Vietnamu, • pomagali po poplavah v Bosni in Hercegovini, • podprli salezijanske misijone, • podprli salezijanske ustanove na vojnih območjih Libanona in Sirije, • organizirali in izvedli Miklavževo obdarovanje za otroke v Centru Janeza Levca – OE Dom v Ljubljani, • izvajali in sofinancirali smo vzgojnopastoralne programe za mlade v slovenskih salezijanskih ustanovah (v krajih Želimlje, Kodeljevo, Celje, Cerknica, Maribor, Rakovnik, Sevnica, Šentrupert in Veržej).

Brez vaše zvestobe in podpore, tako duhovne kot materialne, naše poslanstvo ne bi bilo mogoče. Skupaj gradimo prihodnost, v kateri bodo mladi, zlasti tisti iz socialno šibkejših okolij, imeli priložnost za razvoj, izobraževanje in boljšo prihodnost.

Naše poslanstvo izvira iz vrednot svetega Janeza Boska, ki je svoje življenje posvetil vzgoji mladih in pomoči tistim, ki so potrebovali največ upanja. Naše delo vodi njegova misel: »Hočete storiti kaj dobrega?

Vzgajajte mlade.« Verjamemo, da je vzgoja mladih ključ do lepšega in pravičnejšega sveta.

Preteklo leto je Fundacijo don Bosko zaznamovalo s številnimi izzivi, pa tudi s številnimi priložnostmi za pomoč. Največji projekt je bila nedvomno pomoč po uničujočih poplavah, ki so prizadele številne kraje v Sloveniji avgusta 2023. Obnova po tako uničujoči naravni katastrofi je dolgotrajna, zato je bila ta akcija tudi v

Verjamemo, da lahko s svojim delovanjem ustvarimo svet, kjer bodo mladi imeli priložnost za rast, izobraževanje in boljšo prihodnost ne glede na svoje izhodišče. Fundacija v skupnem prizadevanju za dobro združuje celotno salezijansko družino, del katere ste tudi vi. Naša vizija temelji na iskanju odgovorov na materialne in duhov

21

ne stiske mladih ter njihovih družin. Želimo biti znak upanja in prinašati toplino Božje bližine povsod, kjer je najbolj potrebna. S štipendijami, vzgojno-pastoralnimi programi in socialnimi projekti ustvarjamo priložnosti, da se mladi razvijajo kot odgovorni posamezniki, polni vere in poguma. Obenem želimo biti zgled solidarnosti v mednarodnem prostoru, kjer podpiramo misijonske dežele in odgovarjamo na potrebe v kriznih situacijah.

Svojo prisotnost širimo tudi na družbenih omrežjih, kjer želimo z objavami nagovoriti še več ljudi. Na Facebooku in Instagramu redno objavljamo vzpodbudne vsebine, ki spremljajo obdobja, kot so postni in adventni čas, ter delimo misli, ki krepijo duha. Prav tako smo začeli graditi naš YouTube kanal, kjer že zdaj lahko poslušate navdihujoče intervjuje o misijonih, v prihodnje pa bomo vsebine še obogatili. Če imate možnost, vas prisrčno vabimo, da nas spremljate tudi tam.

Vaša dosedanja podpora je bila neprecenljiva. Z vašo pomočjo smo lahko izvedli številne projekte, pomagali neštetim družinam in mladim ter širili don Boskovo vizijo po Sloveniji in svetu. Iskreno se vam zahvaljujemo za vse vaše darove, molitve in podporo. Hvaležni smo, da ostajate zvesti našemu delu in viziji, ki si prizadeva ustvariti svet, kjer se vsak otrok počuti varnega, ljubljenega in sprejetega.

Naj vas spremljata Božji blagoslov in varstvo Marije Pomočnice.

S spoštovanjem in hvaležnostjo, Fundacija don Bosko

22

Rakovniška ulica 6 1000 Ljubljana splet fundacija.donbosko.si fb Fundacija don Bosko t 041 215 711 (J. Potočnik) t 030 362 800 (Fundacija) e pošta fundacija@sdb.si NAKAZILO Donacijo lahko nakažete po položnici oz. UPN obrazcu na transakcijski račun. iban SI56 0205 8026 2282 413 koda CHAR sklic SI00 100 ali 400

salezijanski vzgojno izobraževalni

programi SI00 101 Skala SI00 102 Gimnazija Želimlje SI00 103 Uskovnica SI00 104 štipendije SI00 105 revija Don Bosko SI00 106 misijoni

SI00 201 poplave, nesreče

SI00 500 Vietnam

SI00 601 darovi Rakovnik

SI00 602 mašna zveza

23

USTANOVA FUNDACIJA DON BOSKO RAKOVNIŠKA ULICA 6 1000 LJUBLJANA

SI56 0205 8026 2282 413 SI00 400

PODPORA SALEZIJANSKI VZGOJNI DEJAVNOSTI

PODPORA SALEZIJANSKI VZGOJNI DEJAVNOSTI

400

USTANOVA FUNDACIJA DON BOSKO RAKOVNIŠKA ULICA 6 1000 LJUBLJANA

SI00

SI56 0205 8026 2282 413

CHAR

SI99

»Zasidrani v upanju, romarji z mladimi« SALEZIJANSKO VEZILO ZA LETO 2025

24

V RAZMISLEK

BRUNO FERRERO, sdb Ilustracija FABRIZIO ZUBANI

Nekoč je živel fant z zelo težkim značajem. Zlahka se je razjezil, bil je prepirljiv in napadalen.

Nekega dne mu je oče dal vrečko žebljev in ga povabil, naj vsakič, ko se na koga razjezi, zabije žebelj v ograjo na domačem dvorišče.

Prvi dan je fant zabil osemintrideset žebljev.

Sčasoma je spoznal, da je lažje obvladati svojo jezo kot zabijati žeblje. Čez nekaj tednov je nekega večera očetu povedal, da tisti dan ni bil jezen na nikogar.

Oče mu je rekel: »Zelo lepo. Zdaj pa odstrani žebelj z ograje za vsak dan, ko ne boš jezen.« Čez nekaj časa je fant očetu veselo sporočil, da je odstranil vse žeblje.

Oče ga je nato prijel za roko, ga odpeljal do ograje in mu rekel: »Sin moj, to je zelo lepo, ampak poglej: ograja je polna lukenj. Les ne bo nikoli več enak. Ko nekaj rečeš, ko si jezen, povzročiš rane v ljudeh, ki jih imaš rad, podobne tem luknjam. In ne glede na to, kolikokrat se opravičiš, rane ostanejo.«

ljiva. Človeška bitja smo krhka in ran : Vsi imamo oznako z napisom »Ravnajte previdno. Lomljivo, občutljivo blago.« 25

PRIČEVALKE VESELJA

Šla je v kapelo in tam molila v slovenskem jeziku s. MILENA DERLINK, fma

Povzeto po Facciamo memoria

S. ANGELA BABIČ

S.

Antonija je bila peti od sedmih otrok v družini. Globoko verni starši, preprosti kmetje, so vzgojili kar tri duhovne poklice. Poleg Antonije je šel za Gospodom v duhovništvu tudi brat, ena od sester pa je postala uršulinka.

Kot otrok je bila zelo živahna in vesela.

Vedno si je izmislila kaj novega. Nekoč sta se z bratom vozila v čolnu po reki, toda izgubila sta ravnotežje in padla v vodo. Brat jo je rešil tako, da jo je zgrabil za nogo.

rojena Kot otrok je bila zelo živahna in vesela.

26. 4. 1907 Vedno si je izmislila kaj novega. Nekoč Krapje sta se z bratom vozila v čolnu po reki, prve zaobljube 5. 8. 1930 Nizza Monferrato, Italija

toda izgubila sta ravnotežje in padla v vodo. Brat jo je rešil tako, da jo je zgrabil za nogo.

Hodila je bližnjo šolo, a pred tem je morala gnati krave na pašo. Pogosto je movečne zaobljube rala prignati nazaj nagajivo kravo, ki je 5. 8. 1936 zašla na bližnja polja. Velikokrat je bila Nizza Monferrato, mokra od rose in zato se je morala preItalija obleči, preden je šla v šolo. Ko je mama šla po opravkih, ji je zaupala v varstvo umrla mlajšo sestrico, ki je bila še v zibelki.

3. 2. 1985 Nekega dne je iz dolgčasa in brezvoljReka, Hrvaška nosti skočila skozi okno in ... se znašla pred svojo mamo, ki jo je spomnila na njeno nalogo.

V maju je skupaj z drugimi dekleti ob večerih v vaški kapeli molila rožni venec, druge večere pa se je udeležila srečanj katoliškega krožka, v katerem so imele vaje za razne dramske igre.

26

Z redovnicami se je prvič srečala pri 13 letih. Sestre usmiljenke so po vaseh nabirale potrebno za sirotišnico. Začela se

je spraševati o redovnem življenju. Ko je o tem vprašala mamo, ji je ta zaupala, da je tudi sama želela postati redovnica, pa za to ni imela možnosti. V tistem času je starejša sestra, ki je skušala ublažiti njeno navdušenje, da bi bolje premislila o izbiri življenja, odšla v Ljubljano k uršulinkam. Dopisovanje z njo je v Antoniji še bolj prebudilo željo po redovnem življenju. Na uho ji je prišlo, da se neki fant zanima zanjo. Rekla je, naj se pride pokazat k njim domov 28. decembra. Sama pa je dan prej leta 1927 odpotovala v Nizzo Monferrato v Italijo, s petimi drugimi dekleti in z nekaterimi salezijanskimi bogoslovci, ki so študirali v Turinu.

Spotoma so se ustavili v Benetkah, Milanu in Turinu in tako končno prispeli v Nizzo 31. decembra. Navdušenje nad prostranimi dvorišči, številnimi sestrami ter srečanje z rojakinjami jo je navdajalo z dobro voljo. Kmalu pa je začutila težavo v sporazumevanju. Uživala pa je, ko je 12 Slovenk zapelo v domačem jeziku.

Domotožje jo je navdajalo z bolečo željo po odhodu. A s kom naj to podeli, če se ne zna izraziti v italijanščini? Šla je v kapelo in tam molila v slovenskem jeziku. V tem času je pomagala v jedilnici in sestri bolničarki. V njenih zapiskih beremo, da se spominja lakote, ki jo je občutila, ko je imela pred seboj testo za peko. V strahu, da bi jo poslali domov, se je zadrževala.

Po zaobljubah leta 1930 je tri leta študirala, nato pa je bila pet let vzgojiteljica v otroškem vrtcu, dokler se ni leta 1938 vrnila v Ljubljano, kamor so

le dve leti prej prišle prve sestre FMA. Prevzela je delo v vrtcu, bila je asistentka v oratoriju, učiteljica glasbe in petja ter voditeljica raznih dekliških krožkov. Spominja se začetkov, ko so imele samo dve žlici in so ju uporabljali izmenično. Sestre so se srečevale z ekstremnim uboštvom, Foto: Arhiv FMA kar se je s pričetkom druge svetovne vojne še poslabšalo. Čez dan in tudi ponoči so se vrstile preiskave.

Sestre so se izmenjavale v stalni adoraciji pred Najsvetejšim v kapeli. Nato so vse redovne hiše zasegli in nacionalizirali. Po kratkem postanku pri sestrah karmeličankah na Selu so si morale poiskati vsaka svoje delo in zatočišče. S. Antonija se je zatekla v razna župnišča k salezijancem, najprej na Hrvaško, potem pa v Sloveniji v Tomišelj, na Kodeljevo in nato spet na Hrvaško v Lovran.

To obdobje je bilo zaznamovano z naporom, negotovostjo, težavami in tudi nerazumevanji.

V tem času jo je zelo prizadela žalostna novica o tragični smrti brata duhovnika, ki je bil župnik, in sestre, ki mu je gospodinjila. Po peturnem potovanju v snegu in vetru je prišla na bratov grob. Župnišče je bilo požgano in župljani so jokali. O tem je zapisala: »O tem, kar sem videla in slišala, ne morem govoriti. Samo kdor je doživel kaj podobnega, lahko razume.« Med letoma 1952 in 1954 je bila v župnišču v Tomišlju. To sta bili naporni leti težkega dela in osamljenosti. Z delom na njivi je včasih začenjala že ob treh zjutraj. Bila je zakristana in to je pomenilo, da je morala vleči težke vrvi zvonov.

Nato je šla v Lovran, kjer je v salezijanski župniji preživela leta od 1955 do 1957.

Povojno obdobje je omogočilo, da je lahko spet zaživela v skupnosti na Reki.

Tam je skrbela za zakristijo in za vezenje. Imela pa je tudi inštrukcije klavirja za mlade in otroke, ki so to želeli. S svojim lepim glasom je podpirala župnijsko petje. Naučila jih je veliko Marijinih pesmi. Navezovati je znala lepe odnose s starši otrok in jim dajala vzgojne nasvete. Bila je povezana s svojimi domačimi. Ko je izvedela za nekega bolnika v svoji vasi, ki ni hotel sprejeti zakramentov, ga je ona pripravila na ta korak.

Moč v preizkušnjah in vera v Gospoda, ki ji je vedno dajala moč, da je lahko vse zdržala in šla naprej, se je pokazala tudi v njeni zadnji bolezni. Bila je hvaležna za vsako pozornost. Tudi sama je pokazala ljubezen, ki jo je imela do skupnosti in predstojnic. Vedno je znala poudariti pozitivno, ob kritikah pa je pogovor napeljala drugam.

3. februarja 1985 je doživela srčni napad. Preden je izdihnila, je sledila molitvi rožnega venca, ki so ga sestre molile ob njeni postelji.

Marija je prav gotovo čakala s široko odprtimi rokami hčerko, ki se je tako trudila v svoji zvestobi poklicu.

Bila je hvaležna za vsako pozornost.

Tudi sama je pokazala ljubezen, ki jo je imela do skupnosti in predstojnic.

Vedno je znala poudariti pozitivno, ob kritikah pa je pogovor napeljala drugam.

27

SALEZIJANSKA SVETOST

V hramu salezijanskih svetnikov Salezijanski inšpektor Peter Končan je skupaj z vicepostulatorjem v postopku za beatifikacijo Božjega služabnika Andreja Majcna Alojzijem Slavkom Snojem in inšpektorialnim ekonomom Janezom Potočnikom v petek, 20. decembra 2024, v Rimu obiskal prostore vrhovne salezijanske postulature, ki je bila spomladi slovesno odprta in blagoslovljena.

JANEZ POTOČNIK, sdb inšpektorialni ekonom

K

o smo na Rakovniku 8. septembra letos obhajali 100. obletnico posvetitve svetišča Marije Pomočnice, je bila med nami tudi Lodovica Maria Zanet, glavna sodelavka v omenjenem postopku.

POSITIO V osebnih pogovorih je večkrat dejala, da želi za letošnji Božič Jezusu v jaslih podariti dokončan Positio Božjega služabnika Andreja Majcna. In ker se je to res zgodilo, smo se omenjeni sobratje srečali z njo in vrhovnim postulatorjem Cameronijem, predvsem zato, da bi na simbolni ravni zaključili ta proces ter se jima zahvalili za ogromno delo, ki je bilo opravljeno.

Positio obsega okrog 900 strani. V Ljubljani smo škofijski postopek začeli leta 2010 in dokončali septembra 2019.

Prvi vicepostulator je bil Tone Ciglar,

ki ga je v letu 2015 zamenjal dr. Alojzij Slavko Snoj. V Rim so bili dokumenti (ok. 25.000 strani) oddani še istega leta. Pet let pa se je v sodelovanju med odgovornimi v Rimu in dr. Alojzijem Slavkom Snojem pripravljal glavni dokument Positio. Sledi le še izročitev dokumenta na Dikasterij za zadeve svetnikov, kjer bodo teološki učenjaki in strokovnjaki podrobno pregledali dokument in papežu izdali mnenje o razglasitvi Andreja Majcna za častitljivega.

VRHOVNA POSTULATURA V dneh obiska smo si skupaj ogledali nove prostore salezijanske postulature. Tem prostorom bi lahko rekli kar »hram salezijanskih svetnikov«. Tu je shranjena dokumentacija vseh, za katere je bil začet (in za nekatere tudi dokončan) postopek za beatifikacijo

Napredovanja postopkov in cerkvene potrditve salezijanske svetosti S. Marija Troncatti • Papež Frančišek je 25. novembra 2024 Dikasterij za zadeve svetnikov pooblastil za razglasitev dekreta glede čudeža, ki ga pripisujejo priprošnji blažene Marije Troncatti, sestre hčera Marije Pomočnice, rojene v kraju Córteno Golgi (Italija) 16. februarja 1883 in umrle v kraju Sucúa (Ekvador) 25. avgusta 1969.

28

Rudolf Lunkenbein in Simon Bororo • 28. novembra 2024 so dokument Positio super martyrio o Božjih služabnikih in mučencih Rudolfu Lunkenbeinu, salezijanskem duhovniku misijonarju, in Simonu Bororu, brazilskem Indijancu laiku, dostavili vatikanskemu Dikasteriju za zadeve svetnikov.

Foto: Salezijanski inšpektorat Ljubljana

(razglasitev za blaženega) in kanonizacijo (razglasitev za svetnika).

Neverjeten občutek je imeti v rokah Positio sv. Janeza Boska. Vsa je v rokopisu! Ali videti blizu trideset debelih zvezkov gradiva o našem Majcnu. In videti na mizi vse dokumente v postopku za našega zadnjega svetnika Artemija Zattija: od prvega Positio, dokumentov o čudežih, pa do zadnjega dokumenta, kaligarafskega rokopis papeške bule velikega formata ob razglasitvi za svetnika s pripetim pečatom papeža Frančiška. Kako nekaj nedoumljivega je srečati se z relikvijami teh Božjih služabnikov, častitljivih, blaženih in svetih.

V DOBRI DRUŽBI Slovenci smo lahko še posebej ponosni na to, da sredi teh prostorov na osrednji steni visi originalna slika

našega Božjega služabnika Andreja Majcna, ki je delo naše priznane umetnice Maše Bersan Mašuk. Duhovno zelo bogat obisk smo sklenili z molitvijo litanijskih vzklikov k vsem našim blaženim in svetim.

Naše delo se sedaj pravzaprav šele dobro začenja. S svojimi molitvami in priprošnjami Božjemu služabniku moramo izprositi čudež, da ga bomo lahko častili kot blaženega. In potem je potrebno izprositi še en čudež, da bo prištet med svetnike.

Še isti dan smo se srečali z vikarjem vrhovnega predstojnika Stefanom Martogliem. V hvaležnosti za svetniški lik sobrata Andreja Majcna nas je spodbudil, da se njem navdihujemo za lastno pot svetosti in storimo vse, da bi ga ljudje spoznali ter se mu priporočali.

Res je. Naše delo se sedaj pravzaprav šele dobro začenja. S svojimi molitvami in priprošnjami Božjemu služabniku moramo izprositi čudež, da ga bomo lahko častili kot blaženega. In potem je potrebno izprositi še en čudež, da bo prištet med svetnike.

Janez Świerc in osem tovarišev • 3. decembra 2024 so teološki svetovalci Dikasterija za zadeve svetnikov med posebnim zasedanjem pritrdilno odgovorili na Positio super martyrio Božjih služabnikov Janeza Świerca in osmih tovarišev, duhovnikov Družbe svetega Frančiška Saleškega, ki so bili umorjeni iz sovraštva do vere v nacističnih uničevalnih taboriščih med letoma 1941 in 1942.

Elija Comini • 18. decembra 2024 je papež Frančišek Dikasterij za zadeve svetnikov pooblastil za razglasitev dekreta za priznanje mučeništva Božjega služabnika Elije Cominija, duhovnika Družbe svetega Frančiška Saleškega, ki se je rodil 7. maja 1910 v kraju Calvenzano di Vergato (Italija, Bologna), iz sovraštva do vere pa so ga ubili v kraju Pioppe di Salvaro (Italija, Bologna) 1. oktobra 1944.

29

PODLISTEK

SARA BRAČKO

O KONJU, KI JE PRINAŠAL SVETLOBO Tram Han, Južni Vietnam, 1968

S

oparno. Tako soparno. Komaj lahko naredim vdih, občutek imam, da je v polovici vdiha voda namesto zrak. Počutim se ujetega v zelenje, povsod okoli mene se razraščajo džungelske liane, listi čajevca in visoka praprot mi sega do pasu. Ne vidim, kam stopam, povsod, kamor se obrnem, je zeleno. Neba se ne vidi, saj so krošnje tako goste. Tal se ne vidi, saj rastline zaradi deževnega obdobja poganjajo kot na Dolenjskem gobe po dežju. Ni tišine, da bi bil lahko človek sam s seboj, kaj šele z Bogom! V daljavi so ves čas prisotni glasni kriki opic, žvrgolenje tropskih ptic me spominja na branjevke na ljubljanski tržnici, tu pa tam pa se celo zasliši rjovenje tigra. In takrat, za tistih nekaj trenutkov, utihnejo vse opice in vse ptice in tudi vse moje misli, samo smo. Čutim, da sem del minljivega stvarstva. Prejšnji teden je tiger pojedel mamico, ki je sem šla nabirat liste čajevca, da jih bo prodala in kupila hrano za svoja dva otroka. Groza … vendar, tu je tako življenje normalno. Stalnica. Nekateri celo pravijo, da je lepša smrt, če te poje tiger, kakor pa da se zameriš kakšnemu vojaku ali državnemu uradniku, saj te zaradi trenutne oblasti čaka hujše mučenje in trpljenje, kot ti ga lahko zadajo živali. In vendar, se ne bojim ne tigrov ne državnih uradnikov, saj me čuva močnejši od vseh njih. Hvaležen sem, da me je Bog poslal sem, v Vietnam. »Halo?! Me slišite?« je rezki glas zarezal skozi vse zvoke džungle in jih, podobno kot prej tiger, za trenutek utišal. Takrat sem tudi zaslišal, kako 30

se nedaleč od mene pod težo človeka lomijo vejice. Kdo bi lahko bil? Vojak? Kakšen ubežnik? Se je kdo izgubil? »Halo? Andrej?« je glas prihajal vedno bližje in sedaj sem ga lahko že prepoznal. Po nekaj trenutkih tišine so ptice in opice ponovno prevzele svojo funkcijo ohranjanja džungelske glasbe in zato sem se, dokler sem še vedel, od kje je prihajal glas zaskrbljenega sobrata, podvizal in začel hoditi proti njemu, pred seboj pa sem urno umikal veje, liste in liane. Paziti moram, da ne bom po nesreči namesto za vejo prijel za kačo, to se tudi rado dogaja v teh koncih. Ves čas moraš imeti oči odprte in … »Ahhh! To pa boli!« sem se prijel za levo ramo, od koder se je pekoča bolečina začela širiti po roki navzdol. Obrnil sem se okoli sebe, da bi odkril, kaj me je ravnokar pičilo. Nikjer ni bilo ničesar, edinole veje za menoj so se majale, kakor da bi nekaj ravno skočilo skozi njih. Čudno.

Do mene je prišel sobrat, ki je komaj še lovil sapo. »Tebe pa človek komaj najde, brat Majcen. Lahko bi si našli tudi kakšno bolj dostopno lokacijo za molitev, veste,« se je ves upehan ustavil pred menoj in roke samo za trenutek naslonil na kolena, nato pa se ponovno zravnal. Ni želel priznati, da tudi njemu soparen zrak otežuje dihanje in hojo.

Nasmehnem se: »Seveda bi lahko našel bolj dostopno lokacijo. Ampak potem ne bi videl vsega tega čudovitega stvarstva, ki ga je Bog ustvaril! Tu se moraš za zbranost pri molitvi truditi toliko, kot

Ilustracija: Špela Ambrož

se moraš truditi za bitje srce – ni težko, ker je molitev živi del tebe.« Za trenutek sem pozabil na bolečino in zaprl oči ter globoko vdihnil zrak džungle. »Misli sem že, da si se izgubil! Kaj pa se tako za ramo držiš?« ni mi prizanašal.

Nerodno sem se prestopil in odmaknil roko, s katero sem nezavedno masiral boleče mesto: »Ne vem, ampak občutek imam, da me je nekaj pičilo v ramo.« »No, še to se nam manjka, da zboliš in umreš!

Saj veš, da tu ni zdravnika in bolnišnice! Le kaj si mislil, da si šel sem. Si hotel najti tigra? Daj, da pogledam.« Nenavdušeno sem dvignil rokav majice in pokazal ramo, kjer sem še vedno čutil rahlo zbadajočo bolečino. »Saj ni verjetno nič, morda kakšna muha ali pajek,« sem skušal zmanjšati napetost, ki se je stopnjevala v zraku. »Saj muha ali pajek v tem gozdu nista nič manj nevarna kot kakšna kača, to dobro veš.« »Da, vem. No, kako pa to, da si me prišel iskat?

Se je kaj zgodilo?« sem želel spremeniti temo pogovora, prav tako pa sem bil tudi radoveden. Nekaj se očitno dogaja, sicer me sobrat Massimino ne bi šel iskat sem, v središče džungle.

Glas duhovnika ni izdajal, ali prinaša dobre ali slabe novice: »Da, prav imaš. Res se je nekaj zgodilo.« »In, kaj lahko pričakujem? Dobro ali žalostno vest?« sem se pripravil na najhuje. »V zavod so prišli vojaki. Želijo se pogovoriti z nadzornim.« Na obrazu se mi je od olajšanja pojavil nasmeh: »To je vendar dobro!« sem pripomnil.

Sobrat se je kislo nasmehnil: »Da, dokler smo zavezniki, je to dobro. Kaj če za njihov obisk izvedo … drugi?« je zašepetal zadnjo zašepetal, kakor da bi ga bilo strah, da je džungla polna tistih drugih.

Noge sem že usmeril po poti, ki vodi ven iz džungle. »Marija vedno za vse poskrbi.« »Kakor rečeš,« izusti sobrat, vdan v usodo.

Po nekaj trenutkih tihega odmikanja praproti in lian sem se spomnil, da pravzaprav ne vem še nič o novih prišlekih. »Ali morda veš, od kje so?« »Mislim, da so Američani.« Zavila sva se v tišino, dokler nisva dosegla konca gozda. Prišla sva mimo bananinega nasada in urejenega vrta do stare meščanske vile. Pred vodometom, ki je stal pred vhodnimi vrati, sem že videl naše goste. »Dober dan!« sem že od daleč pozdravil v polomljeni vietnamščini, ki naj bi bila po mnenju gojencev vsak dan boljša.

Vojak, ki je bil po številu značk videti glavni, me je gledal in ocenjeval z očmi. »Pozdravljeni,« mi je uradno odgovoril.

Naenkrat se mi je pred očmi začelo vrteti. Namesto treh vojakov sem jih pred seboj videl šest.

Roke so mi odrevenele in prstov nisem mogel več čutiti ali jih premikati. Ugotovil sem, da mi tudi požiranje sline predstavlja težavo.

Boril sem se, da sem lahko ohranil ravnotežje, ko sem se obrnil in skušal z očmi poiskati sobrata. »Nekaj me je pičilo,« sem ga skušal opozoriti, a besede, ki so prišle iz mojih ust, niso bile več razumljive.

Noge me niso več držale. Pravzaprav jih nisem več čutil, zato tudi nisem čutil bolečine, ko sem padel po tleh.

Zdelo se mi je, da nekdo tam zadaj medlo vpije: »Pokličite helikopter!« Nato ni bilo ničesar več.

31

SALEZIJANSKA DRUŽINA

Obljuba salezijanca sotrudnika – osebna zaveza V drugem letu priprave na svetovni kongres Združenja salezijancev sotrudnikov in praznovanja 150-letnice poglabljamo svoj Načrt apostolskega življenja. Tokrat bomo govorili o obljubi.

BLAŽKA MERKAC, Sals vrhovna svetovalka Združenja salezijancev sotrudnikov za srednjo in vzhodno Evropo

V

Svetem pismu lahko na več mestih beremo o Božjih obljubah. Božje obljube so namenjene zagotavljanju tolažbe, upanja, opogumljajo in nas spominjajo na Božjo zvestobo in ljubezen.

Tako lahko v Izaiju (41,10) beremo, kako Bog obljublja, da bo zagotovil moč in pomoč v stiski. V evangeliju po Janezu (16,33) obljublja mir tistim, ki zaupajo vanj. Bog obljublja odrešitev in odpuščanje po Jezusu Kristusu, kar lahko preberemo v pismu Kološanom (1,13-14). To so obljube, ki nam jih Bog daje kot svojo zavezo nam.

V petem poglavju našega Načrta apostolskega življenja najdemo razlago in pomen obljube. To ni zaobljuba, ampak osebna zaveza pred Bogom in drugimi člani združenja, da bo načrt apostolskega življenja vodil naše vsakdanje življenje.

Pot, da lahko vsak posameznik v polnosti izrazi obljubo, traja vsaj dve leti.

To je pot priprave in formacije, kjer posameznik spoznava, poglablja in skuša razumeti vse vidike salezijanca sotrudnika: pomen in razumevanje obljube, razumevanje organizacije združenja, salezijansko duhovnost, skratka, celoten Načrt apostolskega življenja našega Združenja.

Na poti priprave in formacije Sedaj se bomo dotaknili svoje osebne posameznik zaveze, ki smo jo ob obljubi dali salezispoznava, janci sotrudniki. poglablja in skuša Obljube salezijancev sotrudnikov na Rakovniku leta 2022. Foto: Don Bosko Slovenija razumeti vse vidike salezijanca sotrudnika: pomen in razumevanje obljube, razumevanje organizacije združenja, salezijansko duhovnost.

32

Obljuba salezijanca sotrudnika je temeljna za naše vsakdanje življenje iz dveh poglavitnih poudarkov:

1. Obljuba pojasnjuje naš način uresničevanja našega krsta v praksi, kot ga opredeljuje 27. člen Statuta. Iz tega razloga je bistveno, da spodbujamo predano začetno formacijo. Formacija kandidata usmerja, da bi cenil pomembnost trenutka obljube pred Bogom ter svojimi brati in sestrami, člani Združenja.

2. Obljuba izraža bistveno vsebino naše

poklicanosti v 30. členu Statuta. Postati in ostati član Združenja salezijancev sotrudnikov ni le odločitev, temveč poslanstvo, poklicanost. Vedno moramo upoštevati, da smo poklicani od Boga, da živimo in širimo don Boskovo karizmo v tej posebni obliki življenja. Kljub izzivom današnjega časa, ko je težko slišati Božji glas, v obljubi izrazimo, da bomo vložili svoj trud in življenje, da bomo kot don Boskovi sodelavci pozorni na tiste, ki nas potrebujejo.

Poleg tega pa obljuba v svoji strukturi vsebuje štiri vidike našega krščanskega življenja:

1. Biti kristjan in živeti to življenje v don Boskovi apostolski družini je dar od Boga. To življenje se udejanja v služenju mladim in tistim, ki nas potrebujejo.

2. Naše življenje je odgovor na zgoraj

omenjen Božji dar. To ni naša lastna odločitev. S tem, ko se zavežemo k temu, kar obljubimo, se Bogu zahvaljujemo za ta dar.

3. To je naše življenje. Ne moremo biti Včasih ne bo lahko »dobri kristjani in pošteni državljani«, v celoti živeti po ne da bi izpolnjevali svoje obveznosti. naši obljubi. S tem Delati v Božjem kraljestvu kot kristjani za nas pomeni delati za napredek in ni nič narobe. A odrešenje mladih. Na ta način bomo prav zato imamo poglobili salezijanskega duha v sebi: svoje skupine, »Evangelizirati z vzgojo, vzgajati z svojo skupnost, kjer evangelizacijo.« lahko delimo svoje 4. Zvestoba obljubi, ki je spet Božji dar. izzive in dobimo Z obljubo postanemo del don Bosko- spodbudo. vih sanj, da bi delali za dobro mladih.

Z obljubo sprejmemo Načrt apostolskega življenja. Včasih ne bo lahko v celoti živeti po naši obljubi. S tem ni nič narobe. A prav zato imamo svoje skupine, svojo skupnost, kjer lahko delimo svoje izzive in dobimo spodbudo.

33

SALEZIJANSKI MISIJONI

Prazniki po etiopsko PISMO LAIŠKE MISIJONARKE POLONE DOMINIK

P

Revščina v Etiopiji je bila vedno realnost, a ljudje so bili vseeno vedno veseli in polni upanja in vere.

Sedaj pa se čuti, vidi in sliši obup in strah pred prihodnostjo, pred vsakim novim dnevom.

34

raznično ozračje po etiopsko je vsekakor drugačno, kot ga poznamo v Evropi. Ne gre le za to, da so temperature tukaj precej višje, da novo leto in druge zunanje malenkosti praznujemo septembra. Gre predvsem za to, da je za redkokoga to »veseli december«.

Mogoče se sprašujete zakaj, saj je vojna na severu Etiopije, v pokrajini Tigraj, vendar končana, kajne. Da, uradno je mir podpisan, a eritrejski vojaki so zasedli vasi, kraje in bivališča mnogih prebivalcev, ki zato še vedno živijo kot begunci v različnih zatočiščih po pokrajini. Po štirih letih še vedno živijo brez upanja na nekaj metrih pod kakšnim platnom ali v prostorih kakšne šole, odvisni od pomoči in miloščine. Šole so pred dobrim letom zasedli tudi učenci, ki si v želji po učenju in normalnem življenju razrede delijo z ljudmi, ki v istem razredu bivajo. To si je težko predstavljati. Nekateri razredi so razdeljeni na dva dela z rjuho: na eni strani učenci, na drugi begunci.

Kot veste, so bile šole v tej pokrajini tri leta zaprte, lani (šolsko leto 2023/24) pa so se učenci vrnili k pouku, čeprav so šole izredno osiromašene. Med vojno so ostale brez pohištva in ostalega materiala za poučevanje. Na podeželju imajo pouk kar zunaj pod kakšnim drevesom. Učenci so še vedno brez knjig, saj jih država ne zagotavlja. Učitelji pogosto niso plačani, saj ni sredstev in tako niso motivirani za poučevanje.

Ko smo klicali učence, da za naše botre prinesejo spričevalo, marsikomu ni uspelo dobiti spričevala, saj so šole dobesedno brez sredstev za osnovno administracijo. Marsikomu so kar lastnoročno napisali potrdilo, da se ot-

rok izobražuje. Zanimivo je tudi, kako so rešili težavo, da otroci tri leta niso obiskovali pouka. Tako, da so vsake tri mesece učence prepisali iz enega razreda v drugega. In tako bo marsikdo presenečen, ko bo videl, da je med zadnjim in letošnjim spričevalom razlika tudi do pet razredov. Težko je verjeti in razumeti, še težje razložiti. Najbolje je kar sprejeti. Tukaj se vse odvija drugače.

Tudi sicer stanje na povojnem področju ni nič kaj veselo, saj je bilo med vojno uničeno in izropano vse, kar prinaša upanje, napredek in boljše življenje.

Mnoge tovarne, ustanove in organizacije, ki prispevajo k razvoju in dajejo možnosti preživetja, so nedejavne in ljudje dobesedno nimajo kje delati.

Zato je seveda veliko revščine in bede.

Mnoge družine so ostale brez očeta, ki je bil pred vojno tisti, ki je preživljal družino.

Veliko je brezizhodnosti, ki mnoge vodi v bedo, pa tudi v kriminal, ki se je drastično povečal prav na tem področju in drugod po državi. Ljudje povedo, da se bodisi na mestnih ali podeželskih ulicah ne čutijo varne. V mestih je ogromno ropov, na odročnih cestah po državi pa tudi ugrabitve in sežigi. Sama rada hodim peš po mestu in sem se vedno počutila varno, v zadnjem času pa sem tudi sama priča poskusom kraje. Na srečo so bili le poskusi. Žal izgleda, da je Etiopija vedno potrebna pomoči. Če jim ne zagodejo klimatske razmere s sušo, pa trpljenje povzročijo politične razmere, zaradi katerih se vedno nekje bojujejo. Do predlani na severu v pokrajini Tigraj, trenutno pa v pokrajinah Oromija in Amhara. Medijsko sicer manj odmevno, a nič manj tragično. V mnogih krajih v teh dveh

pokrajinah ljudje živijo v strahu in vlada policijska ura. In tako so tudi v današnjem času ponekod zaprte šole kot v Kobu, kjer imajo uršulinke sirotišnico, ali v Dessieju. Življenje in preživetje ogroža tudi več kot 100-odstotna inflacija v državi. Cene živil, najemnin in drugih osnovnih potrebščin Foto: Osebni arhiv so primerljive z evropskimi, kar pa seveda ne velja za dohodke. Beračenje je v mestih nekaj najbolj normalnega. Na podeželju pa poteka življenje dobesedno enako kot pred sto ali več leti.

Medtem vlada krasi glavno mesto, gradi palače, postavlja ogromne osvetlitve po celem mestu, širi ceste in na ta račun ruši domove ubogih prebivalcev ter jih dobesedno postavlja na ulico. Če ne bi videla na lastne oči, ne bi verjela. Tudi moji otroci, s katerimi delam v Bosco Children, so žrtve te opresije in diktature. Ne le da zanje ni poskrbljeno, kot bi za otroke moralo biti, temveč jih pretepajo, preganjajo in zapirajo tudi na skritih kotičkih ulic Adis Abebe, kamor se zatečejo, da bi za kakšen trenutek zatisnili oči. Ko zjutraj pritečejo v naš center, njihovo veselje in radoživost premagata skoraj vse rane. Za nekatere poskrbimo občasno, ko pridejo, za »težje primere« pa skrbimo vsak dan, ki ga preživijo pri nas in uživajo zamujeno otroštvo.

Revščina v Etiopiji je bila vedno realnost, a ljudje so bili vseeno vedno veseli in polni upanja in vere. Sedaj pa se čuti, vidi in sliši obup in strah pred prihodnostjo, pred vsakim novim dnevom.

Vse to nas le še bolj žene, da zagovarjamo revne in nedolžne množice, iščemo vedno nove poti, da jim pomagamo.

Pogosto čutimo nemoč in majhnost, saj naša pomoč doseže tako majhen odstotek tistih, ki potrebujejo našo pomoč.

A hkrati smo vedno hvaležni, da lahko storimo vsaj nekaj in da nas je veliko, ki se kljub vsem težkim razmeram trudimo, da bi pomagali še več.

Med drugim tudi predstavniki slovenske vlade, ki so nas 1. novembra obiskali, ko so prišli na odprtje slovenske ambasade v Adis Abebi. Ministrica za zunanje zadeve, gospa Tanja Fajon, nova veleposlanica Kristina Radej in njuni sodelavci so se s polnimi rokami daril kljub številnim obveznostim oglasili tudi pri nas v Bosco Children in neskončno osrečili ne le mene, temveč predvsem naše otroke. Veleposlanica je tudi sicer odločena, da bo veleposlaništvo doprinašalo k razvoju v Etiopiji, začenši z uličnimi otroki in drugimi ranljivimi skupinami. Te dni se je oglasila pri nas in smo spregovorili o konkretnih možnostih.

Hvala vsem posameznikom za vsak košček pomoči, za vsako dobro misel in dejanje solidarnosti, ki delajo ta svet boljši. Preko Misijonskega središča smo letos prejeli res veliko donacij za hrano, šolanje otrok, otroška in športna igrala, vodo, misijonski avto in še kaj ... Vse to daje ljudem razloge za upanje tudi takrat, ko vse zgleda brezupno. Želimo vam, da bi bil v letu 2025 tudi vaš svet doma lepši in boljši. Mi vas v novo leto spremljamo s svojimi molitvami in predvsem z globoko hvaležnostjo.

A hkrati smo vedno hvaležni, da lahko storimo vsaj nekaj in da nas je veliko, ki se kljub vsem težkim razmeram trudimo, da bi pomagali še več.

35

S POTI

Slovenske sledi salezijanske Argentine (1) Salezijansko poslanstvo se je na argentinskih tleh začelo že v don Boskovih časih, ko je pred 150 leti poslal prvo salezijansko misijonsko odpravo prav v Argentino. Danes salezijanske ustanove pripadajo dvema inšpektorijama: severni in južni argentinski inšpektoriji.

Salezijanske ustanove v Argentini so številne, zelo velike in imajo bogato tradicijo.

V Argentini živi tudi več salezijancev slovenskega rodu.

MARKO KOŠNIK, sdb

ALMAGRO Sedež južnoargentinske inšpektorije se nahaja v mestnem predelu Buenos Airesa Almagro. Na ulici Don Bosco salezijanska skupnost Pija IX. združuje številna poslopja, upravne prostore in skupni arhiv več nekdanjih salezijanskih inšpektorij v Argentini. Imenujejo ga salezijanski Vatikan.

Poleg bazilike Marije Pomočnice se tu nahaja še salezijanski teološki inštitut, salezijanska založba Don Bosco Argentina ter obsežna vzgojno-izobraževalna ustanova sv. Frančiška Saleškega.

Pomembnost centra nakazuje tudi izvirno don Boskovo pismo z njegovim podpisom, ki ga je leta 1875 poslal Janezu Caglieru, vodji prve salezijanske

Notranjost bazilike Marije Pomočnice in sv. Karla v Almagru, Buenos Aires 

36

Palača Argentinskega narodnega kongresa  Med sobrati inšpektorialne skupnosti  Prezbiterij italijanske cerkve, kamor je prispela prva salezijanska misijonska odprava. 

Foto: Osebni arhiv

CONGRESO

misijonske odprave, po prihodu v Argentino.

Salezijanska ustanova je srce tega predela mesta. Najbolj je prepoznana po čudoviti baziliki Marije Pomočnice in sv. Karla, ki jo je zasnoval salezijanski sobrat arhitekt Ernesto Vespignani (1861–1925). Njena notranjost in pisana enkratnost pritegne številne obiskovalce in vernike. Ta kraj je tudi rojstna župnija papeža Frančiška, ki je bil krščen v tej cerkvi, kar kaže spominsko obeležje ob krstnem kamnu. Kot otrok je obiskoval salezijanski oratorij, kot nadškof je tu redno spovedoval in vsakega 24. v mesecu Mariji Pomočnici prinesel šopek rož.

Veliko spoštovanje uživajo tudi salezijanci slovenskega rodu. Med njimi še posebej pokojni Jože Repovž (1954– 2014), ki je bil tamkajšnji inšpektor v začetku tega stoletja.

V središču mesta, blizu nacionalnega kongresa, se na ulici Solís 252 nahaja pomembna salezijanska skupnost Zefirin Namuncurá, ki ohranja zgodovinski pomen tega kraja, kamor je leta 1875 prispela prva salezijanska misijonska odprava.

Ob 150. obletnici prihoda so pripravili sodobno multimedijsko predstavitev z opisom zgodovinskega pomena in okoliščin prve misijonske salezijanske odprave, ki je ponesla salezijansko karizmo v svet. V središču je znamenita fotografija, na kateri don Bosko daje konstitucije Janezu Caglieru, ki je imel takrat 34 let, s sporočilom, naj zagotavljajo živo navzočnost njegovega don Boskovega duha. Na fotografiji so poleg don Boska in Cagliera še argentinski konzul v Italiji in mladi člani prve odprave, stari med 20 in 34 let.

Iz Genove so z ladjo pripotovali v Buenos Aires. Stopili so v tako imenovano italijansko cerkev, posvečeno Mariji.

Danes je čudovito urejena. Stranske oltarje krasijo blažena Lavra Vicuña, Zefirin Namuncurá in sveti Artemij Zatti.

37

Novice iz salezijanskega sveta

Koprivnik v Bohinju ⁄ Ob župnijskem prazniku (Sveti križ), 29. septembra 2024, je salezijanski inšpektor Peter Končan blagoslovil novo streho na župnišču. V okviru tega praznovanja so potekali tudi tradicionalni Vodnikovi dnevi, letos s spoznavanjem svetovne popotnice Alme Karlin, ki je obiskala te z vélikim Vodnikom zaznamovane kraje.

Maribor ⁄ V nedeljo, 17. novembra 2024, je bila v župniji sv.

Janeza Boska slovesnost župnijskega praznika. Ta dan so se spominjali prihoda salezijancev v Maribor, ustanovitve župnije, selitve salezijancev na novo lokacijo, blagoslova cerkve, posvetitve oltarja in zakonskih jubilantov. Slovesnost je vodil letošnji salezijanski novomašnik Gregor Markelc. Po sveti maši je sledilo druženje v prostorih mladinskega centra.

Srečanje salezijanske mladine je potekalo na Bledu v soboto, 19. septembra 2024, z naslovom Zasidraj se. Prišli so mladi iz raznih koncev Slovenije, pridružila se je tudi skupina mladih gostov s Hrvaške. Skupaj so preživeli dan, posvečen duhovni rasti, spoznavanju don Boskovih sanj o dveh stebrih in medsebojnemu povezovanju. Mladi so bili veseli, da sta bila inšpektor Peter Končan SDB in inšpektorica s. Mateja Kranjc FMA ves čas z njimi in med njimi.

38

Srečanje sester in blagoslov prostorov ⁄ Sestre FMA smo se 28. septembra 2024 zbrale na inšpektorialnem srečanju na Bledu. Z nami je bila vrhovna svetovalka za salezijansko družino, s. Leslie Sandigo Ortega. Preteklo leto nas je spremljala v procesu priprave inšpektorialnega načrta 2023–2029 in na tem srečanju smo ga prejele. V popoldanskem delu smo imele sv. mašo, ki jo je daroval ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. Ob koncu maše je blagoslovil prenovljene prostore Marijinega doma. V pridigi je sestre povabil, naj v tej hiši še posebej med ljudi širijo vero in jih vodijo v srečanje z Bogom. Poudaril je, kako pomembno bo polagati Božji blagoslov na tiste, ki bodo prihajali v Marijin dom na Bledu.

Spoznavni vikend ŠDAD in ŠDR ⁄ Spoznavni vikend Študentskega doma Alojzije Domajnko in Študentskega doma Rakovnik je potekal od 2. do 4. oktobra 2024 v Ankaranu. Bilo je veselo in povezovalno, saj so študentje skupaj preživeli sončne dni v bogati duhovni ponudbi: sv. maša, adoracija, duhovni nagovori; v tkanju prijateljskih vezi in v snovanju idej za študijsko leto.

Generalna skupščina SM ⁄ Salezijanska mladina Evrope in Bližnjega vzhoda se je zbrala na letnem srečanju, ki je potekalo od 22. do 24. novembra 2024 v Benediktbeuernu v Nemčiji. Okoli 75 udeležencev iz vse Evrope se je srečalo, pogovarjalo in delilo svoje osebne izkušnje in izkušnje salezijanske mladine. Med njimi so bili tudi udeleženci iz Slovenije.

Misijonski verouk je v skupnost v Ljubljani na Gornji trg pripeljal misijonarko s. Zvonko Mikec FMA, redovnico z dolgoletnimi izkušnjami delovanja v Angoli in Mozambiku.

V ponedeljek, 21. 10. 2024, je vsem otrokom iz veroučne šole v župniji Ljubljana – Sv. Jakob predstavila Angolo, njene značilnosti in njihovo največje bogastvo, ki so otroci.

Dan kasneje pa se je srečala še z otroki iz župnije Ljubljana – Sv. Peter.

Dnevi za oratorijske animatorje ⁄ V izvedbi FMA so potekali prvič v Ljubljani na Gornjem trgu od 27. do 29. septembra 2024. Animatorji so prišli iz različnih koncev Slovenije, vsi pa z iskreno željo, da obogatijo svoje animatorske izkušnje. Jim je uspelo? Zagotovo, saj je bilo veliko dobrih vsebin, zbranosti pri molitvi, pa tudi igre in sproščenega druženja.

Podelitev vsebin salezijanske sinode mladih je bila na srečanju salezijanske mladine, nato v Veržeju zbranim salezijancem in v mesecu novembru sestram FMA. Na treh online srečanjih s sestrami so bile prisotne tudi novinke, zaposlene in sotrudniki. Udeleženci sinode so nam predstavili dokument, ki so ga mladi sprejeli na sinodi. Bile smo vesele bogatih vsebin in medsebojne podelitve na zadnjem srečanju.

Ministrantski izlet ⁄ Sončno soboto, 26. oktobra 2024, so ministranti župnije blaženega A. M. Slomška Celje izkoristili za izlet. Pot jih je vodila do Olimja, kjer so se najprej sprehodili do Jelenovega grebena. Nato so se ustavili v samostanu Olimje in v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete, v kateri je blaženi Anton Martin Slomšek, ki je zavetnik njihove župnije v Celju, daroval novo mašo.

DBGYFF 2024 ⁄ Salezijanski festival mladinskega filma svetovnih razsežnosti, »Don Bosco Global Youth Film Festival 2024«, je s predvajanjem po vsem svetu 17. in 18. oktobra 2024 dosegel svoj vrhunec. Tokratna tema je bila »Imam sanje – mladi in podnebne spremembe – narediti mater Zemljo bolj čisto in zeleno«. Skupaj je na tekmovanje prispelo 1.287 filmov iz 110 držav. Prikazujejo neverjeten talent mladih, ki uporabljajo moč kinematografije za obravnavanje kritičnega vprašanja podnebnih sprememb, kar je tema letošnjega salezijanskega mladinskega filmskega festivala. Med nagrajenci dveh salezijanskih pokrajin Evrope in Bližnjega vzhoda sta kar dva mlada slovenska ustvarjalca: bivši dijak Gimnazije Želimlje Ožbe Juras in animator SMC Sevnica Žan Seničar.

Tečaj za inšpektorialne tajnike ⁄ Na Salezijanski papeški univerzi v Rimu je od 21. do 24. 10. 2024 potekal prvi termin tečaja za tajnike salezijanskih inšpektorij, ki so se ga udeležili tajniki iz skoraj 50 salezijanskih inšpektorij.

Pripravil in vodil ga je tajnik vrhovnega sveta salezijanske družbe Gudio Garino. Med udeleženci je bil tudi inšpektorialni tajnik slovenske salezijanske inšpektorije Marjan Lamovšek.

39

Miklavževanje ⁄ Sveti Miklavž je simbol dobrodelnosti, zato si na Fundaciji don Bosko prizadevamo slediti njegovemu zgledu. Na miklavževo smo obiskali Center Janeza Levca – OE Dom v Ljubljani, kjer bivajo otroci in mladi z duševnimi in drugimi razvojnimi motnjami. Za obisk smo se odločili po pogovoru z Blažko Merkac, salezijansko sotrudnico, ki tam dela kot vzgojiteljica. Z njeno pomočjo smo pripravili dogodek, ki je otrokom polepšal večer. Dogodek je bil edinstven tudi zato, ker so pri pripravi programa sodelovali dijaki iz Doma Janeza Boska na Rakovniku skupaj s svojim vzgojiteljem. S svojo energijo in prostovoljnim delom so prispevali k temu, da so darila otrokom prinesla ne le materialne, ampak tudi čustvene in duhovne vrednote. Živi advent v Želimljem ⁄ Adventni termini duhovnih vaj v Želimljem so se začeli že pred samim začetkom adventa. Zadnji novembrski konec te-

dna, od 22. do 24. novembra 2024, so se v Majcnovem domu zbrali najmlajši od 4. do 7. razreda. Na prvo adventno nedeljo se je zaključil drugi termin za

16. razstava jaslic v Centru DUO Veržej ⁄ Odprtje in blagoslov sta potekala na svetega Miklavža dan, 6. decembra 2024. Na odprtju so se ob prvem gostu, salezijanskem inšpektorju Petru Končanu, zbrali nekateri izdelovalci in rokodelci, župan občine Veržej, ravnateljica Osnovne šole Veržej, stanovalci veržejske enote Doma Lukavci ter salezijanci in domačini. Krajši program sta povezovali Iris Balažič, vodja Centra DUO Veržej, in sodelavka Suzana Puhar. Za glasbena presenečenja so poskrbeli mladi glasbeniki Glasbene šole Beltinci. Na razstavi je 22 jaslic rokodelcev iz celotne Slovenije, 13 jaslic otrok iz pomurskih vrtcev in šol ter trije večji Betlehemi osrednjega razstavljalca Franca Plohla.

40

Triletna priprava na 150. obletnico prve misijonske odprave sester FMA ⁄ V četrtek, 14. novembra 2024, je iz vrhovne hiše družbe hčera Marije Pomočnice v Rimu potekal neposreden prenos slovesnosti, med katero je vrhovna predstojnica Mati Chiara Cazzuola uradno odprla triletno pripravo na 150. obletnico prve misijonske odprave (1877– 2027), ki je odpotovala v daljni Urugvaj. Geslo priprave je: »Čas je, da poživimo ogenj.« udeležence od 6. do 8. razreda. Snovalci želimeljskih duhovnih ponudb so »oživili« pevski vikend, ki je potekal od 6. do 8. decembra. Prinesli so dodatno duhovno bogastvo v mlada srca, ki se zbirajo ob don Boskovi salezijanski karizmi. Na tretjo in četrto adventno nedeljo sta se zaključila še zadnja termina letošnjih duhovnih vaj v Majcnovem domu v Želimljah: prvi je potekal za udeležence 7., 8. in 9. razreda, drugi pa za ministrante, ki so se lahko že neposredno pripravili na Jezusovo rojstvo. Animatorji, mladi salezijanci in voditelji programov s salezijancem Gašperjem Otrinom na čelu so z veseljem pripravili in vodili nadebudne otroke in mlade. Hvaležni so njihovim družinam, ki jim zaupajo otroke za skupne trenutke medvrstniške družabnosti in krščanske duhovnosti.

Služba bralca ⁄ Ob obletnici prihoda salezijancev v Slovenijo, 20. novembra 2024, je salezijancema Cyprianu Mbaziiru in Domnu Kosu inšpektor Peter Končan podelil službo bralca v pripravi na duhovniško posvečenje.

Adventno Srečanje z Bogom ⁄ V petek pred tretjo adventno nedeljo so se študenti in mladi v poklicih zbrali na Bledu na duhovnih vajah. Tema, ki sta jo oblikovala sestra Majda Merzel FMA in salezijanec Klemen Balažič, je bila upanje. Z molitvijo, branjem Svetega pisma in pogovori smo razmišljali o svojem upanju, ki nam pogosto usahne.

Srečanje mladih v duhovnih poklicih ⁄ Tretji adventni konec tedna so se v Hiši kruha pri Svetem Duhu pri Škofji Loki zbrali zbrali mladi na različnih stopnjah razločevanja duhovnega poklica: bogoslovci Bogoslovnega semenišča v Ljubljani in kandidati v propedevtičnem (pripravljalnem) letniku v Šmarju pri Jelšah ter redovniki in redovnice v različnih fazah začetne formacije. Duhovno in organizacijsko vodstvo sta prevzela salezijanska duhovnika in vzgojitelja Miran Sajovic in Lojze Dobravec, ki sta udeležence z duhovnimi spodbudami uvedla v poglobljeno pričakovanje Gospodovega rojstva in obenem v skorajšnji začetek svetega leta 2025 pod geslom »Romarji upanja«.

Prenova prezbiterija v Cerknici ⁄ 5. decembra 2024 so se končala dela v prezbiteriju župnijske cerkve Marijinega rojstva v Cerknici, ki jo sedaj krasita »stari« oltar in ambon iz cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku. Da je obnova potekala nemoteno, gre vsa zahvala gospodu Tonetu Cvetku in vsem mojstrom ter prostovoljcem.

Misijon v Sevnici ⁄ Med 14. in 25. novembrom 2024 je v župniji Sevnica potekal misijon z naslovom »Kaj pa Vi prAvite, kdo Sem?« Teden je imel pestro in zanimivo dogajanje, ki je vse udeležence napolnilo z veseljem in vero. Organizatorji so na dogodkih gostili Viktorja Ganca in Francija Keka, Miha Ruparčiča, Rebeko Dremelj, Jožeta Možino, Jožeta Ramovša, Lojzeta in Mojci Kerin, Jona Kanjirja in skupino Odsev ter pripravili misijonski oratorij.

Adventno-božični koncert ⁄ V nedeljo, 15. decembra 2024, je v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku potekal tradicionalni adventno-božični koncert Glasbene šole Rakovnik.

Cerkev je občinstvo napolnilo do zadnjega kotička.

41

V OBČESTVU Z RAJNIMI

Ana Baligač (1937–2024) Mama in babica Ana Baligač je bila preprosta, a izjemno močna žena, ki jo je življenje že v otroštvu postavilo pred težke preizkušnje. Vedno je pripovedovala, kako težko je bilo, ko jih je mama zapustila in odšla v Francijo, medtem ko so otroci ostali sami doma.

Kljub tej boleči izkušnji je iz nje zrasla skromna žena, ki je v svojem srcu nosila neomajno vero in ljubezen do življenja. Za babico je bila vera najdragocenejši zaklad, kar nam je znova in znova ponavljala. Kot otroci smo jo večkrat slišali reči: »Ne pozabite, najprej se pokrižajte, šele nato lahko greste od doma.« Te njene besede so se nam vtisnile v spomin in nam zdaj, ko je ni več z nami, še vedno odzvanjajo v mislih.

Mama Ana se je rodila 16. maja 1937 v Bratoncih, v veliki družini s šestimi otroki. Kot komaj sedemmesečno dojenčico so jo starši pustili doma v varstvu starih staršev, ko so odšli iskat boljše življenje v Francijo.

Osnovno šolo je obiskovala v beltinskem gradu, a zaradi pomanjkanja doma ni bilo prostora za otroške sanje. Ko so se starši vrnili iz tujine, si je želela začeti delati, da bi si ustvarila lastno življenje.

Najprej si je našla službo kot gospodinja. Tisti čas je bil zanjo obdobje duhovne rasti, saj je pogosto romala na Brezje. Prav tam je nekoč srečala postavnega fanta Andreja Baligača, svojega bodočega moža. Njuna ljubezen, stkana v veri, je obrodila srečen zakon, ki se je začel leta 1960, ko sta si obljubila zvestobo.

V Ljubljani sta ju osrečila dva sinova – Andrej in Drago. Medtem ko je Ana delala v bombažni tkalnici, sta z možem v domačem kraju, v Ižakovcih, gradila hišo.

Njuna prizadevnost in vztrajnost sta se izplačali, saj se je družina leta 1970 preselila v novi dom, kjer jih je osrečilo še rojstvo hčerke Suzane.

Mama Ana je svojo bogovdanost in pobožnost izražala skozi romanja, ki so bila njen način iskanja miru in povezanosti z božjo materjo Marijo. Z možem sta obiskala številne svetovne romarske kraje. Na enem izmed njej priljubljenih romanj na Sladke Gore je s sinovoma molila, da bi eden izmed njiju postal duhov-

nik. Ta molitev je bila uslišana, ko je leta 1990 sin Andrej obhajal novo mašo. To je bil za mamo Ano eden najsvetejših in najbolj hvaležnih trenutkov v življenju.

Dokler je bil dedek še živ, sta vsak večer skupaj molila rožni venec. Ta njun skupni obred je postal močan zgled vsem nam, saj sta s svojo predanostjo Bogu in drug drugemu izžarevala globoko ljubezen in mir. Po dedkovi smrti je babica še naprej ohranjala to tradicijo – vsak večer je v svoji sobi zmolila rožni venec in prebirala številne molitve, ki so ji dajale moč in tolažbo.

V zadnjem letu svojega življenja je babico razveselil še en poseben blagoslov – rojstvo vnuka Jakoba. Ob njem je sijala posebna radost, saj je v njem videla nadaljevanje vere in družinske ljubezni. Vedno, ko sta bila skupaj, sta v rokah držala rožni venec in molila.

Zadnje dni svojega življenja je preživela na bolnišnični postelji, vendar nikoli ni pustila, da bi bolečina ali nemoč omajali njeno vero. Do zadnjega diha je ostala povezana z Bogom in nebeško mamico Marijo, ki je bila v teh trenutkih vodnica in tolažnica za vse nas.

Babica nas je zbrala okrog svoje postelje – skupaj smo molili, skupaj čutili njeno ljubezen in moč, ki je še vedno sijala skozi njeno utrujeno telo.

Tudi zadnji večer, preden je tiho odšla, smo bili ob njej. Njena soba je postala sveti prostor, prežet z molitvijo in hvaležnostjo. V tistem trenutku smo vsi čutili, kako močna je njena povezanost z Bogom, ki jo je skozi življenje vodila, jo tolažila in ji dajala moč.

Babica je odšla mirno, obdana z ljubeznijo svoje družine in z zvokom molitve, ki je bila njen življenjski sopotnik. Čeprav je ni več med nami, čutimo njeno prisotnost – v vsakem rožnem vencu, v vsakem trenutku molitve, v tihem šepetu vere, ki ga je pustila v nas.

Larisa Potočnik

Rajni naročniki, člani mašne zveze in molivci za duhovne poklice Jožefa Glinik, Žitara vas; Marija Horvat, Ljubljana; Elizabeta Jeraj, Ljubno ob Savinji; Ivan Kalapiš, Belo Blato (Vojvodina); Marija Ana Praznik, Šempeter pri Gorici; Frančiška Robnik, Ljubno ob Savinji.

DON BOSKO

Slovenski salezijanski vestnik

Je brezplačen.

Lahko ga naročiš.

42

059 339 100 donbosko.revija@sdb.si

NAGRADNA KRIŽANKA Slovenski salezijanski misijonarji skozi zgodovino

SESTAVILA MATEJA

PREGANJAVICA

PAPEŠKO PISMO, DOPIS

DON DON BOSKO BOSKO

UVODNI STAVEK V GLASBI

RIBIŠKA MREŽA

SLOVENSKA IGRALKA RINA

GRŠKA ČRKA JAP. PISEC KOBO

PETER BARBO NAJVIŠJA GORA V TURČIJI MATI JAKOBA IN EZAVA OKRASNI PTIČ

PODPORNIK, DOLGOREPA DOBROTNIK PAPIGA ČAS, KO KAVBOJSKA PRIPRAVA DON DON PREHAJA VRV Z ZA ANALIZIBOSKO BOSKO DAN V NOČ ZANKO RANJE

AM. IGRALKA THURMAN OPEKA PEDRO

VAS PRI ROBU NA DOLENJ.

ČERNE ANJA PLOŠČAD V GLEDALIŠČU SHRAMBA ZA OLJE

KRAJ PRI GROSUPLJEM VRHNJE OBLAČILO LUŽENJE (KEM.)

RANOCELNIK PADAR AM. IGRALEC MCDONOUGH

JUDOVSKI KRALJ

ČRKA V CIRILICI OLGA JANČAR

TAKTNOST 11. IN 16. ČRKA ABC SL. ARHEOLOG VINKO

ŽELATINASTA SNOV, KI NE KRISTALIZIRA SKLENJENA DON DON GORSKA BOSKO BOSKO SKUPINA

ŽENSKO IME

DOŽIVETJE, IZKUSTVO

UMAZAN ČLOVEK

LJUBEZEN (ITALIJANSKO)

SLOVENSKI ŠAHIST LEON

TEKOČINA, KI TEČE PO ŽILAH

BOSANSKO MOŠKO IME

PREDŠOLSKI OTROK LAHEK DIRKALNI VOZ

PRIPADNIK BANTUJSKEGA LJUDSTVA V JUŽNI AFRIKI

NANUT ANTON

ČISTOČA

SLOV. GLASB. SKUPINA ŠPANSKI OTOK

PREKMURSKA POGAČA NINA IVANIČ

PRIKRIT POSMEH

ZIMSKA PADAVINA

IZDELOVALEC VERIG

DON BOSKO

LUKA V IZRAELU

GESLO križanke DB 1/2025 pošljite do 10. marca 2025 na uredništvo revije Don Bosko ⁄ 1. nagrada: Polpenzion z dvema nočitvama za eno osebo v kampu Zavoda Marianum Veržej; 2. nagrada: knjiga Slon v Oratoriju in druge don Boskove sanje; 3. nagrada: knjiga Tretja maska; 4. nagrada: knjiga Marco Gallo: celo kamni bi poskakovali; 5. nagrada: Dominik Savio, zgled svetosti; 6. nagrada: rdeča majica z logotipom Don Bosko ⁄ REŠITEV križanke DB 4/2024: Glamping Marianum ⁄ Nagrajenci: 1. nagrada: Irena Šumak, Murska

Sobota; 2. nagrada: Tilka Turšič, Cerklje ob Krki; 3. nagrada: Jožica Vijočko, Maribor; 4. nagrada: Marija Kos, Mokronog; 5. nagrada: Anton Benkovič, Murska Sobota; 6. nagrada: Frančiška Buček, Vrhnika ⁄

43

V knjigi boste zagotovo dobili veliko navdihov za svoje življenje ter za vero v svoje sanje in njihovo uresničitev.

Brezčasna zgodba o Janezu Bosku v jasnem in dostopnem jeziku ter s čudovitimi risbami, polnimi tisoč in ene podrobnosti, korak za korakom spremlja njegovo življenje, od njegovega rojstva 16. avgusta 1815 v Becchih, majhni vasici v Piemontu v Italiji, do leta 1934, ko ga je papež Pij XI. razglasil za svetnika.