Lazaristi znal sem tudi, da se moram vrniti domov, ker se je moj mlajši brat učil za mehanika, sestre pa so odšle od doma. Nisem smel kar tako zapustiti očeta in mame, dokler se mlajši brat France ne odloči, kaj bo storil. Hvala Bogu, mi ni bilo potrebno zgolj mirno čakati, ampak sem se zaposlil v tovarni kovinarstva Krško, obenem pa pomagal doma pri delu. Da bi pridobil brata Franeta, naj ostane doma, sem mu kupil motorno kolo. Brat se je poskušal zaposliti v Avstriji, a se je kmalu vrnil. Bil je zelo podjeten, saj je že takrat kupil kamion; videl sem, da se bo v življenju dobro znašel.
»Karkoli ste storili mojemu najmanjšemu bratu ali sestri, ste meni storili.« Zanimal sem se za uboge in za invalide. Prav preko njih sem spoznal lazariste. To mi je omogočila pokojna Mimica Pust, sestra g. Toneta in s. Marjete. Leta 1971 sem prišel k lazaristom v Vrapče pri Zagrebu. Ko sem v naslednjem letu pričel z noviciatom v Šentjakobu ob Savi, sem izkoristil priložnost in prosil predstojnika, da bi obiskoval dvoletni katehetski tečaj na ljubljanski Teološki fakulteti. To je bilo zame zelo pomembno in predstojnikom sem za to hvaležen.
Tako sem dobil dodatno duhovno znanje in obogatil tisto, kar sem pridobil v noviciatu. V tem času so v Vrapču gradili novo hišo; ko sem se vrnil, je bila skoraj zgrajena. V Vrapču je bilo tudi precej polja, ki smo ga obdelovali tudi s pomočjo naših dijakov iz cele takratne Jugoslavije. Ljudje so cenili in spoštovali takšno vzgojo mladih, ki so bili pripravljeni delati tudi na polju. Župnija je stalno rasla, bilo je vedno več priseljencev, ki so prihajali iz cele Jugoslavije in iz tujine ter si tu gradili hiše. V cerkvi je bilo posebno lepo, še posebej, ko so prihajali za praznike. Od dijakov in bogoslovcev je bil posebno zanimiv in praktičen Risto Delijanov. Kot dijaški prefekt je bil tudi dovolj strog in je edini bolj poznal značaje teh mladih fantov. Tudi drugi duhovniki so bili odlični pastoralni delavci, hkrati pa tudi gradbeniki. Ko se je g. Risto leta 1981 vrnil v Vrapče, se je naslednje leto posebej posvetil vzgoji mladih dijakov in študentov. Vadil jih
je v pokorščini in ponižnosti, pa tudi nam starejšim ni prizanašal. Na šaljiv način se je dotaknil vsakega, nizke je povišal, visoke pa ponižal.
Zaupanje v Boga Še en dogodek iz mladosti, vreden spomina. Ko sem še delal v tovarni kovinarstva Krško, se mi je na delovnem mestu zgodila nesreča. Pri premikanju železne cisterne se je ta tako zavalila, da me je močno pritisnila in počila mi je ključna in medenična kost, a na srečo ni prišlo do notranje krvavitve. Zaobljubil sem se, da bom poromal na Brezje, ko bom ozdravel. Zaobljubo sem izpolnil, ko sem bil v noviciatu v Šentjakobu. Superior g. Trontelj mi je predlagal: »Pelji se na Brezje z mopedom.« Ta moped mi je kasneje tudi večkrat olajšal pot, ko sem hodil na predavanja na katehetski tečaj. Za vse Bogu hvala! In vse v Božjo slavo! Vse je po Božji milosti. Bog vse obrača na dobro, le vztrajati je treba in mu n zaupati.
Prepustimo se Božji previdnosti in varujmo se, da je ne bi prehitevali.
sv. Vincencij 11