Vincencijeva pot 2016

G l a s i l o

v i n c e n c i j a n s k e

d r u ž i n e

Vincencijeva pot

1 MAREC

2016

Iz življenja vincencijanske družine Živeti vero v svojem poklicu

Slovenske izkušnje

Imeti veliko otrok je nekaj normalnega

»Vincencijanska družina – kdo smo in kje se nahajamo?« Misijonska družba – lazaristi (CM)

AMM – Otroci Brezmadežne (OB)

Skupnost duhovnikov in bratov, ki jo je ustanovil sv.

Vincencij Pavelski. Njen glavni namen je oznanjevanje evangelija in služenje ubogim.

Vizitator: Pavle Novak Naslov: Maistrova 2, 1000 Ljubljana Telefon: 01/230-24-64 E-pošta: cm.provincialat@rkc.si Spletna stran: http://www.lazaristi.si

Laiško združenje, ki povezuje otroke in odrasle.

Namen: češčenje Device Marije, posnemanje njenih kreposti in življenje po evangeliju.

Naslov združenja: Dom sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje Odgovorna oseba: Franc Rataj CM Naslov: Trg 7. julija 8, 8259 Dobova Telefon: 041/723-691 E-pošta: franc.rataj@gmail.com Spletna stran: www.amm-brezmadezna.rkc.si

Hčere krščanske ljubezni – usmiljenke (HKL)

Skupnost sester, ki sta jo ustanovila sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac. Njihovo poslanstvo je služenje najbolj potrebnim in ubogim.

Vizitatorica: s. Bernarda Trček Naslov skupnosti: Pod bregom 22, 1231 Ljubljana – Črnuče Telefon: 01/562-90-10 E-pošta: hkl.provincialat@usmiljenke.si Spletna stran: http://usmiljenke.rkc.si Marijine sestre čudodelne svetinje (MS)

Skupnost je nastala na slovenskih tleh in jo je ustanovila s. Leopoldina Brandis. Njihovo prvo poslanstvo je skrb in pomoč bolnikom.

Vrhovna predstojnica: s. M. Irma Makše Naslov: Hrenova 10, 1000 Ljubljana Telefon: 01/422-46-50 E-pošta: ms.vrhovno.vodstvo@rkc.si Spletna stran: http://marijine-sestre.rkc.si Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote (VZD)

Mednarodna laiška katoliška organizacija, ki jo je ustanovil blaženi Friderik Ozanam. Njeno poslanstvo je živeti ljubezen do ljudi, ki so na robu družbe.

Kontaktna oseba: Simona Stegne Naslov: Plečnikov podhod 1, 1000 Ljubljana Telefon: 040/753-425 E-pošta: info@drustvo-vzd.si Spletna stran: www.brezdomec.si

Vincencijeva družina

Laiška skupina, ki deluje po Vincencijevi karizmi sprotne spontane pomoči in služenja ubogim po zgledu usmiljenega Samarijana.

Voditeljica: Monika Klašnja Naslov: Runkova 12, 1000 Ljubljana Telefon: 01/505-10-66 POVEZANI Z VINCENCIJANSKO DRUŽINO: Anin sklad

Ustanova, katere člani so odločeni, da bodo številčnejšim družinam stali ob strani in poskušali nositi del bremena, ki ga nosijo starši teh družin.

Predsednica ustanove: Marija Šterbenc Naslov: Poljanska 6, p.p. 2064, 1000 Ljubljana Telefon: 01/231-56-08 E-mail: anin.sklad@rkc.si Spletna stran: http://anin-sklad.rkc.si Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov (KBBI)

Mednarodno gibanje, ki ga je ustanovil oče Henry François. Namen gibanja je povezovanje bolnikov in invalidov v duhu gesla: »Vstani in hodi«.

Voditelj: Tone Planinšek Naslov: Tabor 12, 1000 Ljubljana Telefon: 041/384-324 E-pošta: tone.planinsek@guest.arnes.si Spletna stran: http://bratstvo.si

Marijanska vincencijanska mladina (MVM)

Študentski dom Vincencij (ŠDV)

Mednarodno laiško združenje mladih. Namen združenja je, da bi mladi v vsakdanjem življenju uresničevali evangelij in bili pripravljeni pomagati drugim.

Kontaktna oseba: s. Andreja Čakš Naslov: Pod bregom 22, 1231 Ljubljana – Črnuče Telefon: 040/828-242 E-pošta: mvm.slovenija@gmail.com

Dom, ki sprejema študente iz vse Slovenije in jim nudi prostor za bivanje, študij, duhovno rast in druženje v času študija.

Ravnatelj: Leopold Charles Valant CM Naslov: Tabor 12, 1000 Ljubljana Telefon: 01/431-13-50 E-pošta: leopoldvalant@yahoo.com Spletna stran: sdv.lazaristi.si

ne e rit z e r p

Že na voljo Pri Celjski Mohorjevi družbi je izšla slikanica za otroke z naslovom

Sveta K atarina Labouré.

Preprost opis življenja sestre Katarine in velike milosti, ki jo je prejela s prikazanjem Brezmadežne leta 1830 v materni hiši hčera krščanske ljubezni, je v knjižici popestren z ilustracijami s. Marije Hvala.

Slikanica je izšla v slovenskem in makedonskem jeziku, da bodo sestre tudi otrokom v Makedoniji lažje predstavile ta zaklad vincencijanske družine.

Knjiga

Moliti z Ludoviko de Marillac je pr av tako pri Celjski Mohorjevi izšla konec februarja.

Podobno kot knjiga Moliti z Vincencijem Pavelskim nam predstavi soustanoviteljico Družbe hčera krščanske ljubezni in kako lahko z njo obogatimo svoje molitveno življenje.

Celjska Mohorjeva družba - obiščite nas v naših knjigarnah s knjižnim in darilnim programom v  Celju, Prešernova 23, T 03 490 14 20 in  Ljubljani, Nazorjeva 1, T 01 244 36 50 in na www.mohorjeva.org

Pirhi, šunka, kruh in hren, naj to le zemeljski bo plen.

Naj Kristus sam Vam bo v zgled, da v nebesih On vam podeli ugled.

JEZUS JE VSTAL IN ŽIVI! ALELUJA! Uredniški odbor

Kazalo

Uvodnik

D

Zlatko Novak

ragi prijatelji Vincencijeve poti!

Smo sredi svetega leta usmiljenja, ki ga obhajamo na željo papeža Frančiška. Kristjani se trudimo, da bi posnemali Jezusa v usmiljenju v svojem vsakdanjem življenju. Če bomo usmiljeni, bomo pokazali, da poznamo Jezusov nauk, da v Jezusa verujemo in mu res pripadamo. Cerkev nas spodbuja, da bi opravljali telesna in duhovna dela usmiljenja. Z njimi izpričujemo, da smo Jezusovi sodelavci in priče njegove usmiljene ljubezni v svetu. Če si bomo za to prizadevali, se bo obličje Božjega usmiljenja odražalo v življenju in delovanju Cerkve.

V letošnjem postnem času mi je bilo dano, da sem poromal v Sveto deželo. Obiskati svete kraje, kjer je naš Gospod Jezus Kristus živel, oznanjal Božje kraljestvo, trpel, umrl in od mrtvih vstal, je kot brati 5. evangelij. V teh krajih, kjer se je začelo krščanstvo in je bila ustanovljena Cerkev, danes živi malo kristjanov. Vzrok je v zgodovinskih in političnih spremembah, ki jih je bilo v teh krajih skozi stoletja veliko. Vesoljna Cerkev zato podpira Kustodijo Svete dežele, v okviru katere frančiškani skrbijo za svete kraje, za svetišča, ki so tam postavljena,

za maloštevilne kristjane in varujejo svetinje naše vere.

Tukaj so večinsko prebivalstvo Judje in muslimani, poleg kristjanov pa so navzoče še številne druge krščanske skupnosti. Pomislili bi, kako da Bog dopušča, da v središčnih krajih Cerkve katoliška vera posebej ne raste in ne navdušuje src.

Ob tem sem v sebi začutil hvaležnost Bogu, da Cerkev živi v moji domovini in v mnogih krajih širom po svetu. Po duhovnikih – apostolih današnjega časa, po naših vernih starših in drugih dobrih ljudeh nam je bila vera oznanjena in nam je po zakramentih vedno znova poživljena. Ko sedaj doma stopim v cerkev, kjer verniki molijo in obhajajo sveto mašo, začutim živo Cerkev.

Da bi tudi vi začutili živo Cerkev ob obhajanju velikonočnih praznikov, vam želim in vam kličem veselo ALELUJO! n

Vincencijeva spodbuda

Da bi nam naš Gospod dal spoznati in razumeti, kakšno spoštovanje dolgujemo Božji besedi, je ženi, ki mu je zaklicala: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile«, odvrnil: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« (sv. Vincencij)

2 Živeti vero v svojem poklicu 4 Postni čas: čas za post 7 Mednarodno srečanje VD 17 V začetku je bila beseda 25 Gospodova pota, le kdo bi jih razumel?

27 Glasbeno življenje na Jožefovem hribu 29 Slovenske izkušnje 31 Imeti veliko otrok je nekaj normalnega

Revija Vincencijeva pot Letnik X, štev. 1 Urednika: Zlatko Novak, Miha Lokovšek Odgovorni urednik: Pavle Novak CM Lektoriranje: Jurij Devetak CM Oblikovanje: Saša Dolšak s.p.

Prelom: Bella Rossa,

Saša Dolšak s.p.

Izdaja: Študentski dom Vincencij Založnik: Atelje 64 d. o. o.

Naslov uredništva:

Vincencijeva pot

Tabor 12, 1000 Ljubljana Telefon: 041 628 863 Fotografija na prvi strani: Zlatko Novak: Družina Štigl Število izvodov: 1450

Glasilo je namenjeno interni uporabi Če želite prejemati revijo Vincencijeva pot, pišite na naslov uredništva ali pokličite na zgoraj zapisano telefonsko številko.

1

Živeti Kristusa

Živeti vero v svojem poklicu Vanja

S

em Vanja, farmacevtka, zaposlena v lekarni. Na začetku delovne poti mi ni bilo najbolj enostavno, saj mi je bilo veliko stvari novih.

Morala sem spoznati vsa imena zdravil, se znajti med mnogimi vprašanji, ki so jih zastavljali pacienti, se seznaniti z birokracijo ipd. Vsega tega se nisem naučila na fakulteti, pač pa sem pridobila s prakso. Najtežje mi je bilo in mi je še vedno spoznanje, da lekarništvo ni le priprava zdravil, pomoč bolnim, svetovanje pri zdravilih, pač pa je tudi soočanje z etično moralnimi vprašanji.

Problem pa je, da niti farmacevti nismo seznanjeni z vsem oz. se tudi nam resnica prikriva. Že na fakulteti nihče ni govoril o tem, kako deluje npr. sama kontracepcija, celo reklame so delali na naših hodnikih.

Sama sem si želela bolj spoznati to področje in spoznati resnico glede hormonske kontracepcije. Odkrila sem, da je ni »tabletke«, ki ne bi bila potencialno možno abortivna. Istomisleča dekleta smo se združile in se odločile, da ustanovimo društvo, ki se bo zavzemalo za življenje. Tako je nastalo Združenje farmacevtov za življenje. Naše poslanstvo je, da se zavzemamo za ohranjanje 2

življenja od spočetja naprej.

V teh časih je težko biti katoličan in pričevati za Boga, ker si za marsikoga čuden. A sama vem, da je to edina prava pot.

Po svojih najboljših močeh se trudim, da bi tudi na delovnem mestu pričevala zanj. Vsakič znova skušam ozavestiti, da so mi stranke, ki jim svetujem, bile poslane, ker potrebujejo pomoč, in da je v njih Jezus, čeprav so kdaj morda neprijazne in slabe volje. Med sodelavkami ne skrivam, da hodim k sveti maši, da molim, ... imam to srečo, da nobena ne nasprotuje veri.

Na delovnem mestu izvajam delni ugovor vesti, kar pomeni, da ne izdajam hormonskih tablet po nezaščitenem spolnem odnosu. Tako imeno-

vana »jutranja tabletka« vsebuje visoko koncentracijo hormonov, kar predstavlja velik stres za telo. Poruši ravnovesje hormonskega sistema in povzroči številne neželene učinke.

V primeru, da je do spočetja že prišlo, prepreči ugnezditev zarodka v maternično sluznico.

Novejši pripravki pa prekinejo življenje tudi že ugnezdenega zarodka.

Sprva se mi zdi, da sodelavke niso razumele, zakaj mi je težko izdajati kontracepcijo in zakaj t.i. jutranje tabletke sploh ne izdajam. Ko pa sem jim razložila, da hormonska kontracepcija dokončno ovulacije ne zavre in lahko deluje tudi tako, da stanjša maternično sluznico, ki tako postane neprimer-

na za ugnezditev zarodka, so začele gledati na to malenkost drugače. Vsaj pri nekaterih sem vsaj malo spremenila pogled in stališče glede te problematike.

Morda se sprašujete, zakaj sem sprejela odločitev, da običajno kontracepcijo vseeno izdajam. Razlog je v ozaveščanju. Želim priti v stik s temi dekleti in jim povedati, da si delajo škodo s tem, ko to jemljejo, želim jim posredovati resnico o spornem delovanju.

Ne želim biti kot večina, ki o vsem tem molči ali pa se raje umakne z delovnega mesta.

Sprejela sem odločitev prve bojne vrste in plavanje proti toku. Priznam, da je to večna borba in da še zdaleč ni lahko.

Vsakič znova se skušam zavedati, da je odgovornost za deja-

nje (jemanje kontracepcije) na strani ženske, ki pride z receptom. Učim se, da prepuščam to odgovornost in ne prevzemam krivde nase. Mnogokrat ženskam žal ne uspem vsega povedati in razložiti. Zelo pa me razveselijo pozitivni odzivi in odločitve deklet, da bodo prenehale z jemanjem kontracepcije, da bodo šle na tečaj naravne metode itd.

Je pa izvajanje ugovora vesti pri nas skoraj nemogoče. V slovenski zakonodaji to žal ni urejeno, sploh za farmacevte.

Pacientova pravica je namreč nad farmacevtovo in tako je potrebno poskrbeti, da pacient dobi, kar želi, pa čeprav hormonske kontracepcije (tako »običajne« kot tiste po nezaščitenem spolnem odnosu) zaradi njihovega delovanja in

posledic ne moremo niti strokovno niti etično zagovarjati.

Nikoli ne bom pozabila dne, ko me je neka gospa »obsodila«, da sem jaz kriva za to, da je zanosila in rodila otroka. Saj sem jo menda pri dvigu materničnega vložka pregovorila, da je zavrnila izdajo izdelka. Bila sem tako šokirana, ko mi je povedala to novico, da sem ostala brez besed. Nisem bila vesela obsodbe, bila pa sem vesela in hvaležna za življenje, ki ga sicer ne bi bilo. Gospa, ki je čakala v vrsti, mi je po njenem odhodu rekla: »Vi bi morali videti, kakšen lep dojenček je to!« Bila sem neizmerno hvaležna Bogu za izrečene besede. Poleg tega je v evangeliju tistega dne bila dana Beseda: In kdor takega otroka sprejme v mojem imenu, mene sprejme (Mt 18,5). n

3

Iz življenja naše družine

Postni čas: čas za post Gregory Gay CM

D

Dragi bratje in drage sestre vincencijanske družine!

Zgodba: Ob obisku v Venezueli sem se srečal s člani različnih vej vincencijanske družine; ljudje so govorili o družbeni in gospodarski krizi v deželi in o njenih posledicah v vsakdanjem življenju. Ljudje morajo čakati v dolgih vrstah, da bi kupili najpotrebnejši živež: kruh, mleko, riž, fižol itd.

Ljudje morajo čakati v dolgih vrstah, da bi kupili milo, pasto za zobe in drugo. Čakati morajo v dolgih vrstah, da bi dobili zdravila in medicinske potrebščine. Čakati morajo v dolgih vrstah na avtobusnih postajah zaradi skrčenih urnikov, ker ni nadomestnih delov in novih gum za vozila v javnem prometu. Čakati morajo v dolgih vrstah, da bi dobili potne vize in čakati v še daljših vrstah na letališčih. Čakati ure dolgo, ne da bi imeli zagotovilo, da bodo dobili, kar želijo. Čakati brez zagotovila, da ne bodo zaslišali neprijetnih besed: Kruha ni več (oziroma tistega, kar kupujejo). Ta izjava pomeni, da bo treba čakati do prihodnjega tedna, kajti ni mogoče stopiti v »dolgo vrsto«, dokler zadnja številka osebne izkaznice ne 4

pride na vrsto točno določenega dne v tednu. Ljudje pa so obenem govorili o pozitivnih učinkih krize in poudarjali, da so se solidarnostne vezi okrepile. Eden od sobratov je izjavil, da jih je sedanji položaj privedel do tega, da so sprejeli skromnejši način življenja in da se je skupnost približala življenju ubogih. Na to socialno, gospodarsko in politično krizo – z njenega negativnega in pozitivnega vidika – je mogoče gledati kot na prehod od križa (krizna situacija) k vstajenju (solidarnost in večje poistovetenje s položajem tistih, ki so revni).

Jezusova zgodba: »In Beseda je meso postala in med nami prebivala« (Jn 1,14). Bog, ki je ljubezen sama, usmiljen in sočuten, ni nikoli zapustil človeštva. »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu« (Heb 1,1-2). Jezus se je pomešal med množice tistih, ki so oblikovali dolge vrste odrinjenih ter so pričakovali in upali, da bodo kot dejavni člani sodelovali v življenju človeške družbe. Jezus je nahranil množice; ne le da nihče ni ostal praznih rok, marveč so nabrali košare in košare ostankov (Mt 6,34-44).

Jezus je razširil svoje brezpogojno odpuščanje grešnikom na »sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,22). Svoje učence je spodbujal, naj bodo do svojih bratov in sester tako sočutni, kot je Bog do njih (Lk 6,36). Zaradi njegovega učlovečenja je mogoče srečati Jezusa v vseh teh dolgih čakajočih vrstah, ki jih je videti v neštevilnih mestih po svetu, dolge vrste mož in žená, ki kličejo ob vsaki uri dneva in zahtevajo, da bi bili priznani kot polnopravni člani družbe.

Nova zgodba: Dá, postni čas je čas za post, toda v tem letu usmiljenja mora naš post dobiti novo obliko, takšno, ki vodi k osebni in skupni spreobrnitvi. Naš post mora biti takšen, da nas nikoli ne bi mogli obtožiti »nedejavnosti, popustljivosti in grešne soudeleženosti pri neznosnih položajih krivičnosti in političnih režimih, ki jih ohranjajo« (Veselje evangelija, 194). Post nas mora prežeti in se nas dotakniti v globinah našega bitja, da bomo mogli spet slišati in razumeti klice naših bratov in sester. In ko slišimo te klice, tecimo na pomoč, kot da bi gorelo (Coste XI, 31). Spomnimo pa se, da moramo ob tem, ko tkemo vezi s tistimi, ki

so na obrobju, »vstopiti v njihovo čutenje … Treba je poskusiti omehčati svoja srca, da bodo sprejemljiva za trpljenje in bedo bližnjega ter prositi Boga, naj nam podeli pravega duha usmiljenja, ki je značilen Božji duh« (Coste XI, 340341). Naš post v tem postnem času naj nam – članom vincencijanske družine – podeli novo srce, sočutno srce, srce, ki bo omogočilo, da vzpostavimo vedno močnejše vezi z našimi gospodi in gospodarji, z neštevilnimi možmi in ženami po svetu, ki so pozabljeni in zapuščeni. Naj bi naš post odseval isti prehod, ki ga doživljajo naši bratje in sestre v Venezueli, prehod od križa (naša lastna krizna situacija) k vstajenju (solidarnost in večje poistovetenje s položajem tistih, ki so revni).

POSTNI ČAS: ČAS ZA MOLITEV

Zgodba: Ob prazniku Go-

spodovega razglašenja v minulem januarju sem se podal k Naši Gospe Prime-Combe; svetišče upravljajo sobratje tuluške province in pastoralna ekipa usposobljenih laikov.

Nekdaj se je na praznovanju zbralo okrog 50.000 ljudi, danes pa pride komaj kakih 300 oseb počastit praznik Naše Gospe, toda vsako nedeljo – če je le mogoče – mašuje en sobrat. Bil sem globoko ganjen ob preprosti veri kakih 50 vernikov, ki so

se zbrali k obhajanju maše. Vsi so bili stari 60 let in več (nobenega mladega ni bilo). Od leta 1990 biva skupina benediktinskih menihov v eni od zgradb na našem posestvu in je povezana s to versko skupnostjo. Ta skupina menihov tvori prav posebno skupnost. Vsak član ima neko poškodbo (hendikep).

Toda ti možje živijo veselo in preprosto ter nudijo okoliškim prebivalcem krepak zgled, kako se lahko prepletata delo in molitev.

Jezusova zgodba: Jezus se je pogosto umaknil od množice in svojih učencev, da

je nekaj časa prebil v molitvi.

Učencem je dejal: »Molíte za tiste, ki vas preganjajo« (Mt 5,44) in sam je molil, »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi« (Jn 17,21).

Vsi poznamo poročilo o njegovi tesnobni molitvi v vrtu Getsemani (Mk 14,32-42).

Istočasno je Jezus pohvalil ponižno molitev cestninarja: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Izjavil je, da se je pobiralec davkov vrnil opravičen na svoj dom, kajti »kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,9-14). Jezus je prav tako pohvalil velikodušen dar uboge 5

Iz življenja naše družine vdove, ki je prišla v Jeruzalem molit (Mk 12,43-44). Preden je zapustil ta svet, je izročil svojim učencem v dediščino molitev, ki združuje dve veliki želji, usmerjeni k Bogu, ter trojno prošnjo glede osnovnih nujnih potreb človeštva.

Jezus pove Očetu dve želji svojega srca: Posvečeno bodi tvoje ime – in: Naj pride tvoje kraljestvo. Sledijo trije prošnji vzkliki: Daj nam kruha, odpústi nam naše dolge, ne vpelji nas v skušnjavo (José Antonio Pagola, Jésus: Appproche historique, Editions de Cerf, 2012). Po svojem učlovečenju Bog razume naše potrebe, razume, da smo strti in ranjeni; v Jezusovi osebi je vse to predstavljeno Očetu.

Nova zgodba: Dá, postni čas je čas za molitev. V tem letu usmiljenja morata naša molitev in naš post dobiti novo obliko, takšno, ki vodi k osebni in skupni spreobrnitvi. »Brez daljših obdobij češčenja, molitvenega srečanja z Božjo besedo, iskrenega pogovora z Gospodom naloge hitro izgubijo svoj smisel; utrujenost in težave nas oslabijo, vnema ugasne. Cerkev nujno potrebuje pljuča molitve« (Veselje evangelija, 262).

Naša molitev in naš post dajeta smisel našemu delu/službi – in naše delo/služba daje smisel naši molitvi in našemu postu. Upam, da si bomo v teh štiridesetih dneh posta 6

ne samo mogli vzeti čas, da prisluhnemo klicem ubogih – in ne samo da bomo ubogim pomagali in jih evangelizirali, ampak da bomo Z UBOGIMI tudi molili. Vrh tega, mar nismo vsi – podobno kot benediktinski menihi pri Naši Gospe Prime-Combe – mar nismo na neki način strti in potrebni ozdravljenja, potrebni molitve drugih? Potemtakem nas naše »poškodbe« (hendikep) ne smejo ovirati – kakor ne ovirajo benediktinskih menihov – pri tem, da prispevamo svoj delež pri gradnji naše skupnosti, združenja, Družbe.

In končno, kaj če bi tudi mi – kakor nenehno prosi pa-

pež Frančišek – prosili ljudi: Prosim, molite zame! In če bi uboge povabili v naše hiše, da bi skupaj z njimi prebili nekaj časa v molitvi? Rad bi vas spodbudil, da bi tako storili – in potem bi lahko v teku velikonočnega časa izmenjali svoje izkušnje o delitvi molitve z našimi gospodi in gospodarji.

Naj nam naša molitev in naš post pomagata, da v tem postnem času v letu 2016 s Kristusom umremo, da bomo na velikonočno nedeljo skupaj z Njim vstali in prepevali alelujo!

Vaš brat v sv. Vincenciju G. Gregory Gay, C.M. n generalni superior

Vincencijeva oporoka

Sprejemanje in darovanje obrekovanja Franc Sodja CM (Iz knjige: F. Sodja, Vincencijeva oporoka)

Prósimo vas, gospodje, da dobrega Boga prosite, naj podeli Družbi duha edinosti, ki ni nihče drug kot Sveti Duh sam, da bo mogla, sama v sebi vedno edina, združevati tiste od zunaj. Mi smo namreč zato tu, da skrbimo za spravo duš z Bogom in ljudi med seboj. (sv. Vincencij)

T

o je dosledno izvajanje osnovne Vincencijeve misli: naš poklic je Jezus Kristus. To je rekel sestram in misijonarjem.

Kaj pa je poklic Jezusa Kristusa, če ne prav to, kar je izrazil Vincencij v gornji prošnji. Poslan je bil od Očeta, da s svojim življenjem in trpljenjem pokaže ljubezen troedinega Boga, s svojo osebno daritvijo spravi človeštvo z Bogom in poveže ljudi med seboj v ljubezni, ki izvira iz večnostnega življenja troedinega Boga.

Torej ni naš poklic nič drugega kot nadaljevanje tega poslanstva večnega Sina, ki je v času, določenem od vekomaj, postal človek, da je začel večno spravo, ki jo nadaljuje Cerkev.

In mi smo inkorporirani, utelešeni v to Cerkev s svojo posebno karizmo, da ponesemo ljubezen Troedinega v svet, zlasti med uboge, da jih spravimo z Bogom in med seboj.

Ta naša misija se mora pričeti najprej med nami. Ne le zato, ker bi sicer s svojim zgledom podirali, kar bi gradili s svojim delom, pa naj bo to oznanjeva-

nje evangelija, strežba bolnikom, lajšanje življenja starcev in osamljenih. Če ne izhaja naše osebno in skupno življenje iz tega vira večne ljubezni treh Božjih oseb, če nimamo toliko duha Jezusa Kristusa, da bi iz nas napravila eno samo ljubečo se družino, potem nimamo ljudem kaj dati. Star pregovor pravi: Nihče ne more dati, česar sam nima. In ne gre samo za to, kaj in kako da posameznik v tej Vincencijevi družini, ampak kaj damo mi kot celota. Če je celota mrtva, bomo širili samo trohnobo. In če bi nas tudi ljudje hvalili zaradi naših apostolskih del, bi vendarle bili le brneč bron, zveneče cimbale. Morda bi celo v svojem najglobljem iskanju zadoščevali svoji sebičnosti, svojemu slavohlepju, v resnici pa bi bili v Cerkvi in njenem poslanstvu mrtva armada, ki išče osebnih ali skupinskih lovorik, pred Bogom pa bi bilo vse to – na videz morda celo uspešno delo – za Božje načrte prazno. Zato ni odveč, da se vrača Vincencij in da se vračamo mi sami k ponovnemu premišljevanju te in

tako odgovorne naloge: graditi skupnost, ki bo rasla iz Božje ljubezni, ki bo odsev ljubezni Očeta in Sina in Svetega Duha. Šele iz te ljubezni bomo zmožni uresničiti Vincencijevo zamisel prav tu in sedaj, ko je svet razdrapan v sovraštvu. Le tako bomo res vedeli in tudi živeli to, kar je rekel ustanovitelj: naš poklic je Jezus Kristus. In zavestno ali ne zavestno bodo ob nas in takem našem skupnem življenju in takem našem apostolatu začutili ljudje Božjo bližino, Božjo ljubezen, Božjo skrb. Zlasti tisti, ki nas najbolj potrebujejo in za katere smo n poslani.

7

Iz življenja naše družine

Mednarodno srečanje VD v Lužnici na Hrvaškem Martina Orožen

N

arodni odbor »Vinkovske obitelji« na Hrvaškem je 16. januarja 2016 v Lužnici pri Zaprešiću, v Duhovno-prosvetnem centru Marijin dvor (samostan sester milosrdnic), pripravil srečanje s člani mednarodnega odbora vincencijanske družine – iz ZDA (njegov sedež je v Chicagu), Anglije in Hrvaške.

K sodelovanju so bili povabljeni tudi člani vej VD iz Slovenije (10 predstavnikov) ter Bosne in Hercegovine. Namen mednarodnega srečanja je bil spoznavalno-sodelovalni, zaznamovan z načrti za prihodnost.

Poglobljeno evharistično bogoslužje je vodil predstojnik »Vinkovske obitelji« (v sodelovanju s slovenskimi lazaristi: P. Novak, J. Zupančič, F. Rataj in L. Valant). Sledilo je predavanje predstavnikov mednarodnega odbora iz ZDA in Anglije v dveh vsebinskih sklopih. Prvi del: »O vincencijanski družini in sodelovanju«, drugi del: »Mednarodni odbor za sodelovanje v vincencijanski družini«.

Predavanji sta bili v angleščini kot tudi diskusija, ves potek pa je prevajala s. Veronika Popić, hrvaška članica mednaro-

Na srečanju je bila predstavljena mnogovrstnost Vincencijeve karizme v svetu.

8

dnega odbora VD. Žal prostor ni bil ozvočen; izvajanjem je bilo težko slediti.

V prvem delu sta bila predstavljena mnogovrstnost in bogastvo Vincencijeve karizme v svetu, saj so v humanitarne programe Misijonske družbe lazaristov vključeni tudi laiki. Samo v ZDA obstaja 260 gibanj, v Angliji 250. Izražena je bila pobuda za mednarodno sodelovanje, za koordinacijo voditeljev projektov posameznih vej VD, ki naj bi jo omogočali »narodni sveti« posameznih držav, ki pa se šele ustanavljajo. V drugem sklopu

je bila predstavljena piramidalna organizacijska struktura mednarodnega odbora VD z imeni nosilcev vodstvenih odgovornosti. Kot vzorec, ki nakazuje poti in možnosti za zaželeno sodelovanje, povezovanje, oblikovanje projektov vincencijanskih vej VD v posameznih državah. Doslej Evharistično bogoslužje je ob somaševanju sobratov lazaristov daroval g. Dario Grbac. se programi izvajajo ločeno.

Nakazane so oblike svetovalPo kosilu smo se ločeno se- kratek zgodovinski oris in veje ne pomoči mednarodnega od- stali predstavniki vej VD Slo- »Vinkovske obitelji« predstabora. Prvenstveno vprašanje: venije, Hrvaške ter Bosne in vila v zgibanki (FAMVIN), Kako vzpostaviti potrebno Hercegovine, da bi se v »dr- v Bosni in Hercegovini pa je mednarodno koordinacijo? žavnem merilu« seznanili z stanje zaradi predhodnih vojDelovanje VD je opredelje- načinom dela posameznih nih in povojnih razmer (tudi no s statuti (kot smernicami vej VD. Na podlagi pogovora verskih, tri veroizpovedi) nedelovanja), ki dopuščajo dolo- predstavnikov posameznih urejeno in precej zapleteno. čeno gibčnost v duhu Vincen- vej VD sta za Slovenijo sintezo Zlasti financiranje projektov cijeve karizme glede na raz- za zaključni skupni pogovor je prepuščeno lastni iznajdljilične razmere oz. izkušnje po pripravila s. Andreja in g. Leo- vosti. kontinentih (ZDA, Evropa, pold. Ob tem soočanju stanja Sklepni zaključek: Obveza Indija, Afrika). Izpostavljeno na tleh nekdanje Jugoslavije za ustanovitev narodnih sveje bilo vprašanje formacije vo- se je pokazalo, da je delo VD tov, ki bodo med seboj uskladiteljev posameznih vej VD. v Sloveniji utrjeno in struk- jali in se dogovarjali za srečaProgram za formacijo vodite- turirano. Posamezne veje VD nja v prihodnosti. To nalogo je ljev so pripravili člani univer- sicer delujejo ločeno, povezu- za Slovenijo prevzel vizitator ze v ZDA, ki jo vodijo lazari- je pa nas vse časopis Vincen- Pavle Novak. Slovo udeležensti. Aktualno pa ostaja vpra- cijeva pot, letne duhovne vaje, cev, že kar pozno popoldne, je šanje financiranja projektov skupna letna srečanja VD oz. bilo zelo prisrčno, res v duhu n in humanitarnih programov, Vincencijev dan. Hrvaška je Vincencijeve karizme. kar po državah ni urejeno.

Deloma so projekti posameznih vej VD podprti iz državnega proračuna, večinoma pa odvisni od donacij in skladov.

Razpoložljiva sredstva za humanitarno delovanje se tako v bratskem duhu Cerkve oz.

Misijonske družbe in Družbe hčera krščanske ljubezni med Udeleženci srečanja so prisluhnili predavanju predstavnikov mednarodnega odbora iz ZDA in Anglije. seboj prelivajo.

9

Iz življenja naše družine

Le vztrajati je treba Jože Omrzu CM

G

od sv. Neže. Ko sem

na god sv. Neže v samostanski kapeli g.

Tonetu Pustu pripravljal oltar za sv. mašo, se je on spomnil svoje tete Neže in mašo daroval zanjo. Somaševal je tudi vizitator Pavle Novak, ki je v molitev vključil tudi svojo sorodnico Nežo. Zato sem se tudi sam pridružil molitvi za mojo teto Nežo.

Ko se danes spominjam otroških let, vidim, da je bila moja teta Neža pomembna opora v naši številčni družini, ne samo pri vsakdanjih delih, ampak tudi v verski vzgoji: molitev rožnega venca v večernih urah, križev pot in branje dobrih knjig. V družini nas je bilo poleg staršev osem otrok, zraven pa še stara mama, za katero je skrbela teta. V maju smo se ob nedeljskih popoldnevih pridružili romanjem v vaško kapelo Marije Pomočnice v Polju. Kapela in križ sta bila okrašena. Otroci iz vasi, pa tudi drugi ljudje, smo tam mo- Redovni brat Jože je velik častilec Matere Božje. lili in prepevali Kraljici maja. ženi, ki sta bili v svojih družiKo sem se dvaindvajsetle»Blagor usmiljenim, nah zapuščeni. Pri nas sta sta- ten vrnil s služenja vojaškega ker bodo usmiljenje novali, dokler je trajala zima. roka, sem razmišljal o svodosegli.« Takšni zgledi so bili za nas ji prihodnosti. Čutil sem se Moji starši so bili usmilje- mlade najboljša vzgojna me- poklicanega v posvečeno žinega srca. V zimskem času so toda, vendar se tega takrat še vljenje. Poskusil sem pri salenekajkrat sprejeli k nam dve nismo zavedali. zijancih, pa nisem uspel. Spo10

Lazaristi znal sem tudi, da se moram vrniti domov, ker se je moj mlajši brat učil za mehanika, sestre pa so odšle od doma.

Nisem smel kar tako zapustiti očeta in mame, dokler se mlajši brat France ne odloči, kaj bo storil. Hvala Bogu, mi ni bilo potrebno zgolj mirno čakati, ampak sem se zaposlil v tovarni kovinarstva Krško, obenem pa pomagal doma pri delu. Da bi pridobil brata Franeta, naj ostane doma, sem mu kupil motorno kolo.

Brat se je poskušal zaposliti v Avstriji, a se je kmalu vrnil.

Bil je zelo podjeten, saj je že takrat kupil kamion; videl sem, da se bo v življenju dobro znašel.

»Karkoli ste storili mojemu najmanjšemu bratu ali sestri, ste meni storili.« Zanimal sem se za uboge in za invalide. Prav preko njih sem spoznal lazariste. To mi je omogočila pokojna Mimica Pust, sestra g. Toneta in s.

Marjete. Leta 1971 sem prišel k lazaristom v Vrapče pri Zagrebu. Ko sem v naslednjem letu pričel z noviciatom v Šentjakobu ob Savi, sem izkoristil priložnost in prosil predstojnika, da bi obiskoval dvoletni katehetski tečaj na ljubljanski Teološki fakulteti. To je bilo zame zelo pomembno in predstojnikom sem za to hvaležen.

Tako sem dobil dodatno duhovno znanje in obogatil tisto, kar sem pridobil v noviciatu.

V tem času so v Vrapču gradili novo hišo; ko sem se vrnil, je bila skoraj zgrajena. V Vrapču je bilo tudi precej polja, ki smo ga obdelovali tudi s pomočjo naših dijakov iz cele takratne Jugoslavije. Ljudje so cenili in spoštovali takšno vzgojo mladih, ki so bili pripravljeni delati tudi na polju. Župnija je stalno rasla, bilo je vedno več priseljencev, ki so prihajali iz cele Jugoslavije in iz tujine ter si tu gradili hiše.

V cerkvi je bilo posebno lepo, še posebej, ko so prihajali za praznike.

Od dijakov in bogoslovcev je bil posebno zanimiv in praktičen Risto Delijanov.

Kot dijaški prefekt je bil tudi dovolj strog in je edini bolj poznal značaje teh mladih fantov. Tudi drugi duhovniki so bili odlični pastoralni delavci, hkrati pa tudi gradbeniki. Ko se je g. Risto leta 1981 vrnil v Vrapče, se je naslednje leto posebej posvetil vzgoji mladih dijakov in študentov. Vadil jih

je v pokorščini in ponižnosti, pa tudi nam starejšim ni prizanašal. Na šaljiv način se je dotaknil vsakega, nizke je povišal, visoke pa ponižal.

Zaupanje v Boga Še en dogodek iz mladosti, vreden spomina. Ko sem še delal v tovarni kovinarstva Krško, se mi je na delovnem mestu zgodila nesreča. Pri premikanju železne cisterne se je ta tako zavalila, da me je močno pritisnila in počila mi je ključna in medenična kost, a na srečo ni prišlo do notranje krvavitve. Zaobljubil sem se, da bom poromal na Brezje, ko bom ozdravel. Zaobljubo sem izpolnil, ko sem bil v noviciatu v Šentjakobu. Superior g. Trontelj mi je predlagal: »Pelji se na Brezje z mopedom.« Ta moped mi je kasneje tudi večkrat olajšal pot, ko sem hodil na predavanja na katehetski tečaj.

Za vse Bogu hvala! In vse v Božjo slavo! Vse je po Božji milosti. Bog vse obrača na dobro, le vztrajati je treba in mu n zaupati.

Prepustimo se Božji previdnosti in varujmo se, da je ne bi prehitevali.

sv. Vincencij 11

Iz življenja naše družine

Gremo na pot ljubezni Klara Domjanicˇ

22.

januarja smo se pevke in pevci župnijskega otroškega zbora zbrali pred kodeljevsko cerkvijo in se odpeljali na duhovni vikend v Bohinj. Ko smo prispeli v kočo, mmm... Takoj smo vedeli, da je to vonj palačink.

Pridružili sta se nam sestri usmiljenki Marta in Vlasta.

Po slastni večerji se je vsak predstavil, saj nas sestri še nista poznali. Potem smo vsi poskakali v pižame in kmalu zaspali ob branju pravljice o zvezdici Zaspanki.

Ko smo se zjutraj oblekli, umili in pozajtrkovali, sta nam sestri pripravili kratek program. Spoznali smo življe-

Sestre usmiljenke so na duhovnem vikendu otroke navduševale za vse dobro. nje Vincencija Pavelskega in o njem izdelali tudi knjižice.

Kmalu je bila ura dovolj, da smo lahko zdirjali za mizo in

Ob druženju so otroci spoznavali življenje Vincencija Pavelskega.

12

načeli Boštjanove odlične makarone.

Prihaja najboljše. Sankanje! Po druženju na snegu smo se peš odpravili v župnišče v Srednjo vas na adoracijo. V dolini se nam je pridružil naš župnik Franček. Tam smo v kapeli obiskali Jezusa, prepevali in molili. Nato smo se peš odpravili nazaj v kočo, kjer nas je čakala najljubša večerja sestre Vlaste – mlečni zdrob, kaj pa drugega. Po večerji nam je g. Franček pripravil igro z bonboni. Kmalu smo utrujeni popadali v postelje.

V nedeljo zjutraj so nas zbudili topli sončni žarki in misel na naše domače. Po zajtrku je sledila maša, nato pa na snegu

Usmiljenke izboljševanje sankaških rekordov. Po okusnih Nadinih štrukljih nas je čakalo pospravljanje in pometanje. Nato smo se odpravili do avtov in se odpeljali proti Ljubljani.

Ko smo prispeli pred našo cerkev, smo poskakali staršem v objem.

Pevke in pevci otroškega župnijskega zbora Kodeljevo in zborovodkinja Nada Sestri Vlasti in sestri Metki smo zelo hvaležni za prijaznost, spontanost ter veselje ob našem skupnem bivanju.

Zahvaljujemo se jima tudi za doživeto in zanimivo posredovanje utrinkov iz življenja sv.

Vincencija Pavelskega. Z njuno pomočjo smo spoznali veličino tega svetnika. Ugotovili smo, koliko dobrega je naredil v svojem življenju potem, ko je prisluhnil Bogu in mu začel slediti – ko je zapustil svoje »staro življenje« ter se je odrekel lastnemu udobju in bogastvu. Od tedaj je imel srce in roke vedno odprte za uboge in njegovo življenje je bilo prežeto z ljubeznijo do bližnjega.

Prav v tem svetem letu usmiljenja nam je sv. Vincencij lahko svetel zgled ljubezni do vseh bratov in sester. Torej, nikoli ni prepozno. Skupaj z njim smo povabljeni, da gremo na pot ljubezni tudi mi! Si n upaš z nami tudi ti?

Mladi so hvaležni sestram za njihov trud.

Na počitnicah pri najboljših sestrah Ema, 9 let

M

oja botra je sestra usmiljenka, zato sem se odločila, da grem k njej v Šentjakob na počitnice za tri dni. Tam so me sestre lepo sprejele in počutila sem se kot doma. Kosilo, zajtrk in večerja so bili odlični, za kar gre zahvala s. Petri in s. Driti.

Pomagala sem jima peči štrudel in naredila svoj lastni štrudel, ki je bil zelo dober. Po večerji sem šla pripravit kapelo za mašo, po zajtrku pa jo pospravit. Z botro sva se veliko igrali, hodili po lužah in se pogovarjali. Te počitnice pri sestrah so me zelo veselile, obljubila sem, da pridem n še kdaj in to je res.

13

Iz življenja naše družine

Berta Golob o materi Brandis s. Kristina Rihar

P

ri Celjski Mohorjevi družbi je sredi decembra 2015 izšla knjižica Berte Golob Plemenita po rodu, plamteča v sočutju, ki opisuje življenje in delo m. Leopoldine Brandis, ustanoviteljice usmiljenk v avstroogrski monarhiji in ustanoviteljice Marijinih sester čudodelne svetinje. V sodelovanju smo knjižico izdale Marijine sestre in sestre usmiljenke.

V minulem letu smo se spominjali 200-letnice rojstva m.

Leopoldine Brandis. Za nas je bilo to kakor jubilejno leto, leto m. Brandis. Ob vseh najrazličnejših letih in jubilejih, ki jih obhajamo, je morda v javnosti kot tako ostalo neopaženo, med nami pa se je v tem času kar nekaj premaknilo. Materi Brandis je uspelo povezati v skupnem delu in praznovanju vse tri družbe, ki živimo iz duha sv. Vincencija – usmiljenke, lazariste in Marijine sestre, pa tudi člane teh družb iz različnih držav – predvsem iz Avstrije, točneje z graškimi, saj m. Brandis od tam izhaja in je tam tudi pokopana, pa s Francijo – Parizom, kjer je glavna hiša usmiljenk, po Marijinih sestrah s Hrvaško, Ukrajino, Beninom, na praznovanje v Gradec so

14

prišle usmiljenke iz Nemčije, Madžarske in Romunije …

Naša skupna želja je, da veličino te žene izkopljemo iz pozabe in da bi bila priznana tudi pred vesoljno Cerkvijo.

V četrtek, 28. januarja 2016, je bila na literarnem popoldnevu Vstani in hodi knjižica Berte Golob skupaj z drugimi knjigami predstavljena v prostorih knjigarne na Nazorjevi. Pri predstavitvi je sodelovala tudi avtorica sama in navdušeno spregovorila o m. Brandis, saj jo je pri odkrivanju tega lika ganila njena ustvarjalnost in iznajdljivost, obenem pa izredna duhovna globina. V nadaljevanju prisluhnimo njenim besedam: Sestre so prišle k hiši in me prosile, da bi napisala življenjepis njihove ustanoviteljice.

Naj bo nekaj informativnega, kratkega in berljivega. Pa sem si mislila: Ne smem reči ne, in sem rekla ja. Prinesle so mi gradivo, krajši in daljši prevod nekega debelega nemškega teksta. Začela sem brati in lezla skupaj; bila sem na tem, da jih pokličem in jim rečem, naj ga kar same napišejo. Potem sem pa vseeno poskusila. Najprej prebrati vse te zadeve, tako, po diagonali, na hitro, in se mi je kar temnilo pred očmi. Takoj pa sem ugo-

tovila, da gre za 19. stoletje, da je Leopoldina, takrat še Jožefa Brandis (najprej sem jo izgovarjala Brandìs, ker sem mislila, da gre za Francozinjo, pa so me sestre popravile, da je Brándis), rojena v 19. stoletju, da je hči uglednega grofa z ne vem koliko sorodstva v duhovnih poklicih, in same take lepe reči. Devetnajsto stoletje pa grof pa fevdalizem, pa še malo po diagonali naprej, pa pride marčna revolucija … Padla sem nazaj v šolske čase, ko je bilo o tej dobi povedano, da so bili grofje »tavel'ki« izkoriščevalci; to je bil pa fevdalizem, to se je pa trpelo, to je bila pa tlaka in tako naprej, pa grad gori in grof beži in teče kri … Pa sem si rekla: Aha, poglej, v tem stoletju se ti najde ena grofovska hči in se usmeri v čisto dobrodelnost in to dobrodelnost potem izpelje do konca svojega življenja, do svojih osemdeset, in še čez, let.

Ko sem enkrat videla, za kaj pravzaprav gre, se je začelo oblikovanje besedila. Tudi to je bilo malce težko, ker sem morala ves čas misliti, kaj spustit in kaj povedat, da se bo neka nitka vlekla preko tega njenega življenja in da bo nekaj zaznavnega o njej. Žal nimamo vednosti o teh ljudeh, ki so toliko dobrega naredili v Avstro-ogrski, katere

Marijine sestre

Avtorica knjige o m. Brandis je spregovorila o njenem liku. cesarju so služili naši dedje, tudi moj oče, pa tudi kak vaš oče ali stric. In tako mi je čas postajal, čeprav oddaljen, vedno bolj blizu. In več ko sem vedela o tej sestri Brandis, bolj sem imela pred očmi spomine, ko sem kot otrok srečevala šolske sestre, tudi z nekimi zanimivimi korneti … To vse skupaj se je pletlo potem po meni in počasi je nastajalo besedilo, že prej pa se mi je, jasno, izluščil lik te – več kot plemenite žene.

Ki jo je vzgajala mati, ne kakšne tiste, ne vem kakšne grofovske služabnice, tamle sredi »velikega« Gradca, malo večjega kot Ljubljana, takrat še dolga vas.

Ki je tako hitro zaznala neko tako lepoto o stvareh pa o ljudeh, že kot otrok, tja do kakšnega petega, šestega, sedmega leta starosti!

Ki je znala hitro krotiti v sebi tisto, kar se je je pa vendarle po človeški plati prijelo, kajti malo je postajala domišljava kot deklica, kot otrok. Ampak je to iz sebe nekako izčistila in potem hodila ves čas to svojo strmo pot.

In ki je v Ljubljani, sredi onega stoletja, zdaj že davnega, v tejle mali dolgi vasi, ustanovila posebno skupnost sester bolničark, ki so hodile lahko po domovih oskrbovat bolnike. In so opravljale tudi vsa najbolj »ta umazana« dela. In to z velikim veseljem in z veliko potrpežljivostjo. Te potrpežljivosti so se njene sestre, tako te bolničarke kot sestre usmiljenke, zagotovo krepko lahko učile od nje.

Mene preseneča, da je ta ženska lahko bila v razmerah, v katerih je delala takrat, tako prodorna, tako pogumna, tako odločna in hkrati tako straho-

vito dobra in mila. In obenem tako strašansko resna. In obenem tako izjemno hrepeneča po globoki duhovnosti. In kako strašansko jo je bolelo, tiho v srcu pa na pol naglas, ko niti do svojega osemdesetega leta ni smela prejemati obhajila vsak dan. Redovnica! Živeča v času, ko je spovednik odločil, ali iti k obhajilu, ali ne.

Jasno, to je janzenizem, ki smo ga po malem, vsaj kar nas je takih, zdaj že za na tla in v grob, še zmeraj malo polni. Kar nas je takih, ki pomnimo že daljne čase nazaj, nam je danes težko sprejeti tako strašansko usmiljenega Boga, ko smo bili naučeni videti Boga in čutiti Boga kot strašansko hudega sodnika.

Sestra Leopoldina Brandis je vse to v sebi stehtala v tem primeru v zanjo izjemno kru15

Iz življenja naše družine tem času. Ustanovila, oziroma prevzemala je razne sirotišnice, kaznilnice, tudi v Begunje je hodila na Gorenjsko … Vse to je zmogla kljub svojemu bronhitisu in revmatizmu pa slepoti pa gluhoti, nič je ni zaustavilo.

Nič je ni zaustavilo! Šla je naprej s to svojo maksimo, da je treba ljudem pomagati in da je v vsakem bolnem človeku treba videti trpečega Kristusa. Sama pa tiho trpela. In prevozila to habsburško cesarstvo s takratnimi prevoznimi sredstvi. Kjer so bili vlaki, so bili vlaki, drugod je bila pa pač kočija. In spremljevalko sestro je zmeraj imela s seboj na potovanjih. Te sestre spremljevalke so že jamrale na tistih trdih stolih vlaka, ki se je bogve kako počasi tja proti

Franciji gibal in zibal. Ona jih je mirila samo s tem, da naj pomislijo, kaj pa Kristusovo trpljenje na križu! To je bilo vse, kar je pravzaprav ona mogla dati tem svojim dekletom. In zraven še iz svoje silno silno velike vere in zaupanja, da se bo vse dobro izšlo, če delaš drugim dobro. In to je ona ves čas počela.

Tole, kar je tukaj napisano, ko je bilo končano in ko sem prebrala, sem mislila, saj mogoče je pa kar dobro napisano. Zdaj pa nič več to ne rečem; malo še pregledam in pomislim, oh, pa to bi morala vseeno še malo drugače. Zdaj, kako je, kako ni – če se vam bo ljubilo prebrati, boste sami presodili. Menim pa, da bi današnje medicinske sestre, te, ki se šolajo, morale o teh usta-

noviteljih svojih pra pra prednic in prednikov kaj vedeti, pa sem prepričana, da tudi eden od njih ne ve ničesar, kar je velika škon da. Prav lepo se imejte!

S. Leopoldina Brandis, ustanoviteljica Marijinih sester.

Gora blagrov ob Galilejskem jezeru, kjer je Jezus učencem razodeval skrivnosti Nebeškega kraljestva.

16

Marijanska Vincecijanska mladina

»V začetku je bila beseda« Urška Škrabec

J

e rekel in zapisal Janez davnega leta. Pri nas pa je bila najprej ideja. In po tem je sledila beseda. Kam bi šli? Pri MVM smo vsa ta leta obdelali že kar lep košček Slovenije. Zakaj pa ne bi šli ven? Mogoče Zagreb. »In beseda je bila pri Bogu,« nadaljuje Janez. Tudi pri nas.

Prestolnica sosede, tako blizu, a vendar tako daleč. * Bila je nedelja, 17. prosinca, dan kot že nekaj drugih pred njim, katere je stiskal mraz, a sonce se je raztezalo na vse pre-

tege. Kljub spomladanskemu vzdušju je človek prav hitro lahko ugotovil, da je premalo oblečen. Kakor se spodobi na Gospodov dan, smo tudi mi začeli z nedeljsko sveto mašo v Šentvidu pri Stični. Prilika o Jezusovem prvem čudežu in zelo dotični pridigi šentviškega kaplana Branka nas ni pustila malodušnih… »Imamo pet praznih vrčev. S čim bi jih napolnili, z nečim, česar nimamo na pretek?« nas je nagovarjal. Poleg največkrat pogrešanega ČASA se je nekdo

opogumil in en vrč napolnil tudi z video igricami. Toda mi smo za spremembo časa imeli na pretek. * V dnevih pred našim izletom je blizu Zagreba, pri sestrah v Lužnici potekalo srečanje vincencijanske družine (VFCAP). V ožjem izboru seveda. Med drugim sta bila tam tudi Yancarlos (novi voditelj mednarodne MVM) ter Yasmin (bivša voditeljica mednarodne MVM), ki sta ravno na ta dan odhajala domov. In mi smo jih presenetili na letališču. * Vendar letalo ne

Na zagrebškem letališču z mednarodnim predsednikom MVM-ja.

17

Iz življenja naše družine čaka. Po prijetnem klepetu se je bilo potrebno posloviti, mi pa naprej proti naši drugi postaji, sestre v Zagrebu, ki imajo, mimogrede, čisto zgrešeno številko registracije na avtomobilu. Ko se vozijo okoli, namesto, da bi promovirale Zagreb, promovirajo Reko (RI, »river«). A tudi Zagreb dobro poznajo … Po odličnem čaju, ki so nam ga skuhale, smo se odpravili v center. Obiskali smo zagrebško katedralo ti.

Stepinčevo katedralo, v kateri počiva in čaka na svojo kanonizacijo bl. Alojzij Stepinac, ki se je med vojno tako zelo boril za dobrobit in obstoj kristjanov. Živega ga niso mogli zlomiti, zato so ga poskusili z zažigom njegovega srca uničiti vsaj po njegovi smrti.

Neuspešno. Kot velik človek je bolj kot kdajkoli živ v mnogih srcih. Naj počiva v miru. *

Vincencij pred kapelo sester milosrdnic.

18

Po zagrebških ulicah z burekom v rokah in ustih. Žal nam je lahko, da Zagreba nismo obiskali v času adventa, saj je bojda dobil nagrado za najlepše okrašeno prestolnico Evrope. A kakor pravijo, se nam splača priti nazaj v času velikonočnih praznikov, ko ulice krasijo velikanske pisanice vseh barv. In prav te

ulice so nas pripeljale do prav zanimive makete Zagreba.

Maketa, s praznimi prostori razdeljena na več delov (kateri so resnično dajali vtis, da preko Zagreba teče vsaj pet rek), je pri s. Andreji vzbudilo vprašanje, kaj je to, če je to REKA (voda). Sestra, ki nas je vodila in je že toliko let na Hrvaškem, je seveda vprašanje vzela malo drugače in tako podala odgovor »ne, to je vse Zagreb«. Na glas se zasmejati bi bilo nerodno, zato smo šalo ohranili zase. Do sedaj. Pot smo nadaljevali cik-cak po ulicah Zagreba, ki je na moč spominjal na Ljubljano. Vendar se je v eni stvari razlikoval. V Ljubljani, niti v Sloveniji, nimamo muzeja zlomljenih zvez. Prva misel, da gre za politično zadevo. A ko stojiš pred muzejem samim, vidiš da ni tako.

Marijanska Vincecijanska mladina Pot nas je vodila tudi mimo »Kamenitih vrat«, znanih po požaru leta 1731, v katerem je zgorelo vse, razen podobe Marije, ki je na svojem mestu še danes. Velik kulturni spomenik, ulična molilnica, kraj tišine in spokoja. Tukaj postojijo politiki ob pomembnih odločitvah, navadni smrtniki s svojimi vsakodnevnimi težavami, študentje za uspešno opravljen izpit itd. * Naša naslednja postaja – cerkev sv. Marka iz 14. stoletja, ki je znana predvsem po tem, da stoji na Trgu svetega Marka. In to je na istem naslovu kakor Hrvaški državni zbor.

Skoraj neverjetno, ampak cerkev je v lasti le-tega. Krov cerkve pokrivajo zloščene opeke različnih barv, predstavljene v obliki grba mesta Zagreba ter grba troedine kraljevine Hrvaške, Slavonije in Dalmacije. * Kot vsako mesto tudi Zagreb ne bi bil to, kar je, brez grajske planote, na katero, ne boste verjeli, pelje tudi vzpenjača. Pred nami se je razprostrl čudovit razgled nad mestom, v soju zahajajočega sonca in zdihljajih »oh, kako lepo«. Pot navzdol smo si utrli po stopnicah. Sama sem hodila bolj na slepo, saj sem morala brskati po telefonu in iskati zadnje rezultate smučarskih skokov, Andrej pa mi je varno vodil pot do naše naslednje postaje, materinske hiše sester milosrdnic

ti. »fake« usmiljenk. Sestre, ki po vsem, res čisto vsem (no, razen oblek) spominjajo na usmiljenke, a uradno to niso. Imajo pa v sklopu svoje hiše čudovito cerkev, posvečeno našemu ljubemu Vinku. Seveda smo bili počaščeni, da smo imeli priliko in preživeli nekaj trenutkov z njim ob molitvi in petju. Dragoceni trenutki. * Za nazaj smo se peljali s tramvajem.

Ja, dobri stari tramvaj. Eno postajo. Na »šverc« si dlje nismo upali. Vsekakor je prijalo malo zavetja in dvignjenega podna, saj nas je že pošteno prezeblo na sprehodu.

In končno smo bili spet na toplem pri sestrah, kjer nas je že čakal golaž, ki je ob tisti uri že dodobra manjkal v naših želodčkih. Ob prijetnem dru-

ženju, petju slovenskih pesmi ter klepetu pa je dan prehajal h koncu. Tako smo se morali posloviti. * Priznam, nikoli nisem razmišljala, da bi šla na izlet v Zagreb. A mesto, tako bogato z zgodovino, bodočimi svetniki in arhitekturo, je škoda, da bi bilo le »poguglano«. Predvsem pa sem hvaležna vsem, ki so se izleta udeležili, da smo tako lahko skupaj napolnili vsaj enega od vrčev. Tistega, s časom. Danes, ko svet tako beži mimo nas in si premalokrat vzamemo le-tega, da bi počeli stvari, ki nas resnično veselijo, taki trenutki/dnevi pomenijo še veliko več. Saj kakor pravijo, čas vedno je. Stvar je le v prioritetah. Poseben boglonej pa sestram iz Zagreba. Bog n povrni!

Celotna odprava pred Stepinčevo katedralo.

19

Duhovne vaje za srednješolce v Šmarjeti (19. – 21. februarja 2016)

Iz življenja naše družine

20

Nedeljsko sv. mašo je daroval g. Leopold Valant.

Nage oblačiti.

nju.

m življe

Aktualizacija us

Duhovna

miljenega Sam

arijana.

Frizuro na plakatu so

se Dovolj! Usmilite

a

in telesn

moje iljenja v dela usm

pa kar mojo kopirali

.

je.

stitev.

u se prileže spro

Po aktivnem dnev

Gospod ji bo spregov oril na srce: Zato, gle j, jo privabim, popelje v puščavo in ji spreg m jo ovorim na srce. Oz 2,1 6.

Marijanska Vincecijanska mladina

o Jezusa.

V kapeli smo imeli tai zejsko molitev, spokor no bogoslužje in nede mašo. ljsko sv.

vanja ovir d s odstranje e vaje so ča

Duhovn

Usmiljen in m Predstavitev dela ses

ilostljiv je Gosp

tram šentjakobske sku

pnosti.

ela s čudovito V domu duhovnosti je kap

... po vsej kapeli.

od!

fresko.

Včasih so bili potujoči pridigarji, med nami pa je bil premikajoči...

su.

Zdrav duh v zdravem tele

21

Iz življenja naše družine

Orodje v Božjih rokah Tone Kovacˇicˇ

Z

a vse, ki me še ne poznate: ime mi je Tone, moje korenine pa izvirajo izpod dolenjskih gričev in ravnic, od koder so doma: pesnik Tone Pavček, harmonikar Lojze Slak, pa tudi ljudski misijonar Anton Pust. Prihajam iz župnije Mirna Peč.

Kako pa naj predstavim sebe? Ne spadam med pesnike, harmonikarje, še manj med Božje glasnike. Kaj pa orodje v Božjih rokah ...? O tem boste presodili v pričujočem zapisu. Čeprav sem kot invalid nezmožen za delo, me je Gospodova pot, tako kot številne preizkušene brate in sestre, po letu in pol življenja doma, najprej odnesla v svet. Kako preživeti v tujem in domačem svetu (bolnišnice, zavodi)? A te priložnosti so mi dale možnost, da sem si skozi življenje izoblikoval svoj osebni "jaz".

Slednjega prav gotovo ne bi bilo, če mi kot trdna opora ne bi stal ob strani očetov stric – duhovnik Ladislav Kovačič.

Mož s trdnim značajem in človek, ki mi je bil kot duhovnik svetel zgled vere. Upam si trditi, da je bila ravno vera tista, ki me je rešila, morda kdaj tudi pred lastnim propadom. Dala mi je moč, da sem kot vernik 22

Tone (na fotografiji zadaj) rad obiskuje prijatelje invalide in jim prinaša vselo vest, da je Bog vedno z nami. najprej vztrajal dvajset let kot pevec na koru.

A sem kaj kmalu začutil, da samo to zame ne bo dovolj.

Zato se mi je po Božji milosti odprlo novo obzorje v začetku 90 let prejšnjega stoletja (leta 1992), ko sem kot popoln neznanec pristopil h Krščanskemu bratstvu bolnikov in invalidov (KBBI) na pobudo Katje Miklič, takratne tajnice, ki je moja rojakinja. Po začetnem strahu in negotovosti v KBBI sem se najprej vprašal, kaj mi

to sploh lahko nudi. Na odgovor ni bilo treba čakati dolgo: videl in spoznal sem mnoge brate in sestre, ki so še mnogo bolj preizkušeni od mene, KBBI pa mi je ponudilo še eno – bistveno možnost. Ta pa je, da sem lahko prek ostalih preizkušenih bratov in sester poglobil svojo vero.

Res da se nikoli v življenju nisem spraševal, kaj in koliko mi vera pomeni. A živeti v zavesti in v strahu z dejstvom: "Kaj, če je moja vera prepli-

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov tva?", ni bilo lahko. Zato sem tudi na to vprašanje kmalu našel odgovor.

Pot v KBBI me je prek prijatelja Zlatka in naših duhovnih asistentov kaj kmalu pripeljala do družbe lazaristov. V dneh, ki sem jih preživljal pri njih v Ljubljani, so vsakdanje mo-

litve zjutraj in zvečer ter vsakodnevna sveta maša pripomogle – in še vedno pomagajo – k poglabljanju moje osebne vere. Zato še kako držijo svetopisemske besede: "Božja pota niso naša pota." Res je.

Prepustiti se voditi božjemu toku naših poti ..., to je nekaj

najlepšega. Kdor ne verjame, naj poizkuša.

Zato pa iskren Bog lonaj vsem, ki pripomorete k temu, da na svojo življenjsko pot vedno zrem z optimizmom v očeh. Hvala vam, dragi prijatelji, za moč in veder pogled n na svet.

Življenjepis ustanovitelja Bratstva Tone Planinšek

K

rščansko bratstvo bolnikov in invalidov je v sozaložništvu z Mohorjevo založbo iz Celja izdalo življenjepis ustanovitelja Bratstva očeta Françoisa.

Javno predstavitev knjige je pripravila Mohorjeva založba v njihovi knjigarni v Ljubljani 28. januarja. Knjigo sva predstavila Darinka Slanovec in Tone Planinšek. Moderator predstavitve je bil prof. Jože Faganel, predsednik društva hemofilikov Slovenije. Predstavitev sva umestila v kratko pripoved o poslanstvu Bratstva doma in po svetu ter o

življenjski poti ustanovitelja Bratstva. Na smrt bolnega novomašnika so poslali domov, naj obiskuje bolnike, ker so pričakovali, da bo kmalu umrl. Ker je ozdravel, so mu škofje dajali nove in nove zadolžitve. Zato je gibanje, ki ga je začel med bolniki, prepustil bolnikom samim, s tem da jih je usmerjal in postal njihov duhovni voditelj. Leta 1945 so imeli prvo srečanje in to je bil uradni začetek Bratstva. Zanimivo je to, da je življenjepis ustanovitelja Bratstva napisal njegov škof. Pri nas Bratstvo n živi od leta 1973.

Krščansko bratstvo želi bralce seznaniti z življenjsko potjo svojega ustanovitelja.

Če bi tudi vi radi imeli to knjigo, sporočite na naslov: Bratstvo, Tabor 12, 1000 Ljubljana, ali naročite po e-pošti tone.planinsek@guest.arnes.si Dar za knjigo je 10€ in poštnina.

Lahko pokličete tudi Toneta na telefon 041 384 324 ali pošljete sms in bo poskrbel, da dobite knjigo.

23

Iz življenja naše družine

Moje predsedovanje ŠDV Miha Okorn

N

ov predsednik je …

Miha! Kaj? Uf, tega pa nisem pričakoval.

In tako se je začelo. 25. februarja 2015 sem bil kot eden izmed študentov Študentskega doma Vincencij (ŠDV) izvoljen za predsednika. Vse se je razpletlo na hitro in moram priznati, da sem bil nad izvolitvijo presenečen. Bil sem sredi 2. letnika, sam pa v taki vlogi do takrat še nisem nastopal. Prve misli so bile: Sem sposoben tega?; Vsak dogodek v ŠDV je pomemben zato, ker povezuje ljudi, med katere se vedno znova Kako to, da ravno jaz?; Ah, pa naseli dobra volja. saj bo šlo. Na začetku ima čloV tem času se je zgodilo da najbolj viden (predvsem vek nekaj pomislekov, saj tereveliko lepega. Organizirali navzven) je bil Dan staršev, na ne pozna, ne ve točno, kaj ga smo veliko dogodkov, mor- ki je tradicija našega Doma. čaka, želi pa le najboljše.

Študenti vsako leto pripravijo dan staršev, kjer se predstavijo z umetniškim programom.

24

Študentski dom Poleg tega smo imeli brucovanje (sprejem novih članov v Dom), martinovanje, miklavževanje, družabne dogodke, razne turnirje, izlet na Šmarno goro, skupno smučanje v Nassfeldu, ravnateljeve zajtrke, izdelovanje velikonočnih venčkov idr. Na teh dogodkih se je zvrstilo veliko ljudi, med katere se je vedno naselila dobra volja. In ko pogledam nazaj, sta mi kristalno jasni dve stvari. Prva je ta, da je bilo to leto lepo in uspešno zato, ker so bili okoli mene in z menoj ljudje, ki jim je bilo vodenje ravno toliko pomembno kot meni, in ker smo med seboj zares dobro sodelovali. Druga stvar pa je ta, da je vsak dogodek na nek način povezoval ljudi, enkrat ene, drugič druge. Pomembno je, da je bilo za čim več ljudi vsaj nekaj, v čemer so se našli. In to je bil cilj celotne vlade in ravnatelja. Želeli smo pritegniti oz. se dotakniti tistih, ki se takih in drugačnih dogodkov v preteklosti niso udeleževali, jim je bilo to neprijetno ali kaj podobnega. In ravno to nam govori Vincencij Pavelski – priti do odmaknjenih, ubogih (ni nujno v materialnem smislu). Koliko nam je v tej smeri uspelo, ne vem, vem pa, da smo se trudili za to.

Seveda delo, ki sem ga opravljal, ni bilo vedno lahko. Včasih imaš že na drugih področjih zasebnega življenja

Študentje ŠDV so ob dnevu žena izkazali pozornost dekletom, s katerimi se v Domu srečujejo vsakodnevno. veliko za postoriti, pa je treba za Dom še napisati ta mail, pa obesiti tisti list na hodnik, poklicati ravnatelja, da rezervira to in ono ipd. Večkrat smo z vlado sestankovali z ravnateljem Leopoldom in to nam je vlivalo novih moči za naprej.

Vedno je treba iti naprej. Tako smo se skupaj prebijali z ene postaje na drugo, postopoma.

Leto se je hitro izteklo in v po-

gonu je že nova vlada, za katero verjamem, da bo uspešna in bo skrbela, da bo Študentski dom naš pravi dom. Sam si želim oz. upam, da smo v tem letu vsaj komu polepšali kakšen dan ali trenutek, ter da bi bil vsak zase »predsednik«, ki povezuje, tudi naprej v življenju. Biti predsednik je bila dolžnost in hkrati velika čast. n

25

Iz življenja naše družine

Prešernovanje Marta Premrl

V

petek, 5.2.2016 smo se zbrali v dvorani Gnidovčevega doma na Prešernovanju 2016.

Si belite glavo s tem, kaj je Prešernovanje? Vam pomagam? Pravilni odgovor poiščite med naslednjimi možnostmi: Prešernovanje je 1. Uganjanje prešernosti 2. Zbor vseh Prešernov 3. Nekoliko drugačen način praznovanja slovenskega kulturnega praznika Če ste izbrali tretjo možnost, ste odgovorili pravilno.

V tem duhu je potekalo letošnje Prešernovanje 2016, ki smo ga že tri tedne prej pripravljali domačini. Zbirali smo različne značilnosti in zanimivosti iz naših krajev in jih v obliki kviza predstavili na petkovih družinskih večerih. Tako je iz nekaterih vprašanj nastal kviz za skupno Prešernovanje.

Majhni in veliki, mlajši in starejši smo se pomerili v poznavanju naših domačih krajev. Tri skupine, izbrane izmed občinstva, so pod budnim očesom žirije odgovarjale na zastavljena vprašanja.

Pri oblikovanju vprašanj so se z izvajanjem slovenskih pesmi pridružili kitaristi, z recitiranjem slovenskih pesmi 26

Na Mirenskem Gradu so pripravili Prešernovanje, na katerem so se pomerili v poznavanju domačih krajev. pa tudi otroci, ki obiskujejo učno pomoč. V tem večeru so naši kraji zasijali v drugačni luči, odkrivali smo le del bogastva, ki ga skrivajo v sebi.

Celo Leonardo da Vinci in

Primož Trubar sta se mudila v teh krajih.

Po razglasitvi rezultatov in podelitvi priznanj smo nadaljevali prijetno druženje ob n dobrotah pridnih rok.

Prošnja Obveščam vas, da že drugo leto v Ljubljani na Taboru zbiram rabljene ortopedske pripomočke, zlasti invalidske vozičke, hodulje in bergle.

Pošiljam jih v Ukrajino, kjer deluje misijonarka s. Barbara Peterlin, ki se skupaj s sosestrami posveča delu z ubogimi. Morda komu doma ti pripomočki delajo napoto, ker jih več ne potrebujete, v Ukrajini pa jih invalidi od zdravstvenih ustanov ne morejo dobiti zaradi revnih razmer in pomanjkanja.

Skupaj s s. Barbaro bom hvaležen za vsak odziv na naslov: Zlatko Novak, Tabor 12, 1000 Ljubljana, tel: 041 628 863

Vincencijeva zveza dobrote

Literarni večer na Prešernov praznik v dnevnem centru Tina Vitez

V

ponedeljek, 8. februarja, smo se tako prostovoljci kot brezdomci dnevnega centra prelevili v prave pesnike. Bil je Prešernov dan, zato smo se odločili, da se tudi mi, kot že zadnjih nekaj let, preizkusimo v literarnem ustvarjanju.

Priprave na literarni večer so bile zelo pestre. Imeli smo likovne delavnice, na katerih smo risali trenutke iz svojega življenja, ki nam veliko pomenijo, pisali smo tudi pesmi.

Osrednja tema je bila »Korak za korakom do sreče«, kar je geslo letošnjega leta. V pesmi smo izlivali svoja čustva, svoje strahove, svoje negotovosti in svoje želje za prihodnost.

Pevski zbor prostovoljcev VZD.

Brezdomci in prostovoljci VZD so se preizkusili v literarnem ustvarjanju.

Vsak je prispeval svoj delež in skupaj smo ustvarili malo knjižico čudovitih pesmi.

Potekale so tudi vaje pevskega zbora, kjer so se prosto-

voljci Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote podali v svet petja in nam na literarni večer zapeli lepe pesmi.

Prireditev se je pričela ob 19. uri, takoj po večerji. Najprej smo si ogledali filmček, kjer smo lahko videli, kaj vse so brezdomci dosegli v preteklem letu, potem pa smo prešli na osrednjo temo – literarna dela. Prostovoljci in brezdomci smo posamezno prihajali na oder in poslušalcem prebirali svoja besedila. Bilo je res prijetno vzdušje. Na koncu je za posladek sledila zakuska, ki smo jo pod vodstvom našega Aleksa pripravljali ves dan. n

27

Iz življenja naše družine

Imeti veliko otrok je nekaj normalnega Zlatko Novak

Vzadnjih dveh letih objavimo v vsaki številki Vincencijeve poti kak prispevek o delovanju ustanove Anin sklad ali pa predstavimo eno izmed družin, ki jih sklad povezuje. V tokratni številki bomo spoznali družino Štigl z Razborja pod Lisco, ki jo odlikuje živa vera, marljivost in ljubezen do glasbe. Alenka in Peter Štigl sta poročena 18 let, starša petih pridnih otrok: Jane (15), Eme (13), Jakoba (11), Neže (5) in Monike (3). Makadamska hribovska cesta me je pripeljala do nove hiše na samem, kjer je družinska sreča, ki veje iz njihovega življenja, vir navdiha za vsakega obiskovalca.

Kako je začela nastajati vaša družina?

Alenka: S Petrom sva se spoznala leta 1993 na mladinskih veroučnih srečanjih v Zidanem Mostu. V domači župniji sem kot dijakinja srednje glasbene šole s klaviaturami spremljala mladinske pesmi.

Iz Loke pri Zidanem Mostu je prihajala skupina fantov, izmed katerih sta dva igrala kitare. Tako smo skupaj pripravljali lepo nedeljsko bogoslužje.

Naša prijateljska povezanost je privedla tudi do kakšnih sku28

Peter in Alenka Štigl pravita da je starševstvo dar, za katerega sta Bogu neizmerno hvaležna. pnih izletov in silvestrovanj v župnišču. Ko sva se leta 1998 poročila, smo ostali povezani v cerkvenem mešanem pevskem zboru. V Zidanem Mostu sem bila skoraj dvajset let organistinja. Pri mojih starših smo imeli manjše stanovanje. Ko se je družina večala, sva začela razmišljati o gradnji hiše.

Peter: Tukaj na Razborju ima stric kmetijo, ki je čisto ekološka in na katero smo že prej hodili pomagat delat. Ker je veliko zemlje v strmini, vsega dela ne moremo opraviti s stroji in se veliko dela tudi ročno.

Stric nam je ponudil parcelo, kjer smo pričeli z gradnjo hiše.

Alenka: Zdaj so že tudi otroci tako pridni, da primejo za vsako delo. Vsaka roka se

pozna. Že spomladi začnemo z delom v rastlinjaku, kjer si pridelamo razne vrtnine. Vseskozi skrbimo, da se sami čim bolj oskrbujemo z živili. Obdelujemo tudi večji njivi, kjer si pridelamo veliko prehrane. Otroci pomagajo pri vseh delih.

Vzgajava jih tako, da so zadovoljni s tem, kar imamo. Kadar sva z možem razpeta med službo, nama stari starši priskočijo na pomoč pri varstvu otrok.

Kje sta zaposlena?

Alenka: Jaz sem učiteljica glasbe v osnovni šoli v Rimskih toplicah.

Peter: Jaz sem zaposlen kot premikač na Slovenskih železnicah in se vozim na delo v Ljubljano.

Anin sklad Kje pa otroci obiskujete šolo?

Jakob: Prvih pet razredov obiskujemo na podružnični šoli v Loki pri Zidanem Mostu. V šolo se peljemo z mamo, ko gre v službo. V Loki je zraven šole še vrtec, ki ga obiskujeta najmlajši sestri. Jaz se učim igrati tudi diatonično harmoniko.

Jana: Jaz obiskujem že srednjo vzgojiteljsko šolo v Celju, kjer mi je zelo všeč in kamor se vozim vsak dan z vlakom.

Do vlaka me zapeljejo starši.

Igram flavto, sedaj se bom pa v šoli učila še klavir.

Ema: V višje razrede osnovne šole se vozimo z avtobusom v Sevnico. Obiskujem tudi glasbeno šolo, kjer se učim igrati violino.

Neža: Jaz hodim zelo rada v vrtec, kjer tudi pojem pri zboru.

Alenka: Zjutraj je pri nas tisti trenutek, ko je največ dela, saj je potrebno otroke razvoziti v šolo, loviti minute do odhoda avtobusa in priti pravočasno v službo. Ko pridem v službo, moram najprej zbrati misli in dvakrat vdihniti, da lahko začnem z delom.

Ali morata starša otroke spodbujati k delu in učenju?

Alenka: Otroci so si med seboj različni in odražajo raznovrstna zanimanja. Ema je umetniško nadarjena, Jana se navdušuje za družinsko gospodinjska dela. Pri vsakem

Pri Štiglovih je doma glasba, vesela pesem in medsebojno spoštovanje. otroku skušava najti njegovo močno področje in mu omogočiti, da ga razvija. Jakob zelo hitro napreduje v igranju na harmoniko. V družini imamo dogovore, ki se tičejo našega skupnega dela. Z možem sama vsega dela ne zmoreva, hkrati pa to tudi ne bi bilo prav. Določeno imamo, kdo skrbi za katero opravilo. Če je kdo upravičeno zadržan, si delo razporedimo. Otroci pomagajo in že tudi samostojno opravljajo razna gospodinjska dela. Jana je čez poletje glavna v kuhinji, Jakob pomaga očetu pri zunanjih delih. Za učenje imata starejši dve dekleti že sami skrb in odgovornost, mlajše pa je potrebno še malo spodbujati.

Ali si vidva poleg skrbi za otroke uspeta vzeti kaj časa tudi zase?

Alenka: To je kar nuja. Če nimava časa zase, se to pozna na kvaliteti odnosov v družini. Dejavna sva bila v molitveni skupini v Zidanem Mostu, udeleževala sva se zakonskih skupin. Bila sva na seminarjih, ki jih v okviru gibanja Družina in življenje pripravljata zakonca Sitar.

Vse to je obogatitev za najino zakonsko življenje.

Peter: Ko smo začeli hoditi na srečanja Aninega sklada, smo tam srečali same družine, ki imajo veliko otrok in to je naredilo posebno vzdušje.

Prej, ko smo še živeli v Zidanem Mostu, so nas včasih čudno gledali, saj smo bili ena redkih družin s štirimi otroki.

Na Razborju, kjer živimo sedaj, je povsem drugače, saj je tukaj več družin z več otroki.

Starševstvo je dar in neizmerno sva hvaležna zanj.

29

Iz življenja naše družine Alenka: Ko smo izvedeli da je imeti veliko otrok nekaj za Anin sklad, smo se vklju- normalnega. čili. Prva leta se še nismo Je tako tudi v kraju, kjer živite? uspeli udeleževati srečanj.

Alenka: Tudi tukaj na RazZadnja leta pa z velikim veseljem hodimo na prireditve, borju je veliko mladih družin, na katerih srečujemo družine ki imajo po tri ali štiri otroke. s podobnimi težavami. Vre- Kot priseljenci smo se lepo dnote, po katerih živijo v teh vključili v novo okolico, otrodružinah, so čisto druge kot ci so si hitro našli vrstnike, tov svetu, in to nam da vedno plo smo sprejeti in počutimo novih moči. Izkušnjo imamo, se prijetno. Vključili smo se v da so ti ljudje odprti in pre- življenje kraja. Otroci radi soprosti; hitro steče pogovor delujejo v gledališki skupini, in medsebojno spoznavanje. navdušujejo se tudi nad folkloTako smo spoznali že veliko ro. Sama vodim cerkveni pevnovih družin. Starejši dekleti ski zbor, pri katerem sem lepo sta preko Aninega sklada do- sprejeta. Čeprav sem ob petbili ponudbo in se udeležili kih, ko imamo pevske vaje, že duhovnih vaj in tabora angle- izžeta od službe, me tista vaja ščine v Kančevcih. Na enem dvigne in mi da novih moči za izmed srečanj smo spozna- ves prihodnji teden. Starejši li gospo, ki nam je prijazno dve hčerki že pojeta na koru, ponudila ugodno letovanje pa tudi sin se že občasno prina morju. Po štirih letih smo druži. Mož ostaja doma za varsi lahko privoščili petdnev- stvo otrok in se tako žrtvuje v ni dopust na morju. Vidimo, odpovedi petju v zboru.

Januarja letos je Jakob -pravi mali Avsenik- na mednarodnem tekmovanju v Begunjah osvojil zlato priznanje v igranju harmonike.

30

Dejavni ste tudi na glasbenem področju.

Alenka: V glasbeni šoli v Laškem smo leta 2013 nastopili na tematiko: družina se predstavi. Za to priložnost sem priredila nekaj ljudskih pesmi v venček. Lani smo nastopili v glasbeni šoli v Sevnici, minulo jesen pa na Televiziji Slovenija v oddaji Obzorja duha. Z glasbenimi nastopi sodelujemo tudi na srečanjih Aninega sklada.

V današnjem času se srečujemo s pojavom, da krščanska družina ni več sposobna prenesti vere na otroke, tudi zaradi zunanjih kvarnih vplivov. Se kaj bojita za vajine otroke?

Peter: Mi smo imeli priložnost spoznati g. Tonija Kmeta, ki nam je predstavil živo vero v Jezusa. Živa vera je nekaj čisto drugega, kot če imaš le tradicionalno vero.

Alenka: Za versko vzgojo se trudiva najprej z zgledom, z molitvijo in rednim obiskovanjem nedeljskih in prazničnih maš.

Doma molimo skupaj, kadar imamo skupno kosilo, pa tudi takrat, ko ima kdo kakšne težave ali se spopada s težko preizkušnjo. Zvečer pred spanjem otroke pokrižava, da kličeva nanje Božji blagoslov in se Bogu hkrati zahvaliva. Otroci zvečer zmolijo sami, midva pa zmoliva skupaj, ko končujeva dan. Zaupati morava, da bodo otroci v življenju hodili po pravi poti. Si-

Anin sklad cer se pa na napakah učijo. Ko pridejo kakšne težave, stopimo skupaj in si pomagamo.

misleke ali upore. Vidiva, da z leti te vrednote osvojijo in cenijo, a za to jih je potrebno vzgajati že od malih nog.

Smo v svetem letu usmiljenja.

Alenka: Danes družina s Kako si v vaši družini odpušča- svojim zgledom nagovarja ljute, ko pride do kakšnih nespo- di, saj jih spominja na Boga. razumov?

Včasih me kakšna sodelavka, Peter: Včasih je težko od- ki ima enega ali dva otroka, pustiti, vendar je treba. S po- sprašuje, kako jaz zmorem vse govorom je potrebno problem delo in skrbi. Enostavno zmopogledati z obeh plati in ga rem, z Božjo pomočjo. Temelj razrešiti, in to še isti dan. za vse je že med nama z moPri vsakem otroku je treba najti njegovo žem. močno področje in mu omogočiti, da ga Kako se pripravljate na veliko razvija.

Vidim, da vam dom veliko ponoč?

Imate v spominu kakšna posebPeter: Priprava poteka že meni.

Peter: Hišo smo si zgradina družinska doživetja? skozi ves postni čas, ko si vsak Alenka: Za božične prazada neko postno odpoved ali li popolnoma sami. Mojster se potrudi za kakšno dobro je bil tukaj le dva dni, da smo znike smo imeli čudovito izdelo. Sama priprava na veli- zastavili prave kote. Pri delu kušnjo. Ker smo bili vsi prosti konočno praznovanje je tudi so nama pomagali že otroci in doma, smo nameravali ponadvse prijetna; otroci barva- in nekaj naših prijateljev. Tudi storiti razna dela. A odvijalo jo pirhe, Jakob nosi po hišah vsa mizarska dela smo opravili se je drugače. Obiskat nas je prišlo več družin z otroki. To blagoslovljen ogenj. Vsi skupaj sami.

Alenka: Ko smo gradili, je je bilo nekaj tako lepega, da nesemo k blagoslovu jedila v bila to kar velika žrtev. Vsak smo si vzeli čas in se podarjali župnijsko cerkev.

Lani je potekala v Rimu sinoda dan smo se vozili na gradbi- drug drugemu. To je bilo prio družini, ki je družino prepošče še iz Zidanega Mosta in jetneje, kot če bi šli na ne vem znala kot oznanjevalko Boga v s seboj vozili tudi hrano. Ob kakšne počitnice ali zabave. sedanjem svetu. večerih smo se vračali utruje- Vzdušje v našem domu je bilo Peter: Pričevanje je zelo ni in umazani. Večje delovne prav nebeško in pogrešali nipomembno, zlasti v tem času, akcije smo imeli v času poči- smo nobenih materialnih doko se želi razvrednotiti druži- tnic, da sem lažje skrbela za brin. Tudi mudilo se nam ni no. Nama se zdi pomembno, vse potrebno. V novi hiši živi- nikamor. da družino sestavljajo oče, mo od jeseni 2013 in počasi jo mama in otroci. Trudimo se bomo dogradili. To, da je mož Čestitam vam k zgledneživeti v Božji resnici, da so sposoben za toliko različnih mu družinskemu življenju nam krščanske vrednote naj- del, je poseben dar. Tudi ko in pričevanju vere ter vam pomembnejše in jih posta- sem bila s katerim od dojenč- želim veliko Božjega blagovljamo v ospredje. Vidiva, da kov v bolnišnici, je doma vodil slova in družinske sreče. n otroci to sprejemajo, čeprav vso gospodinjstvo in skrbel za imajo kdaj tudi kakšne po- otroke.

31

Moje korenine

Slovenske izkušnje Jan Vakulchak

S

poštovani bralci Vincencijeve poti! Sem Jan Vakulchak, bogoslovec Misijonske družbe iz Ukrajine, ki sem v tem letu na pastoralni praksi v Sloveniji. Rojen sem bil leta 1990 v kraju Turija Remeta v Zakarpatju.

Doma imam poleg staršev še starejšega brata. Osnovno šolo, ki traja pri nas devet razredov plus dva dodatna, sem obiskoval v domačem kraju.

Ko to šolo končaš, si star 17 ali 18 let in je to skoraj primerljivo s končano srednjo šolo v Sloveniji. Potem greš lahko študirat ali pa se zaposliš, vendar nimaš nobene diplome ali poklica. Če služba, ki jo boš opravljal, to zahteva, Ukrajinski bogoslovec Jan hrani lepe spomine na otroška leta, ko so se na njegovi se moraš dodatno usposobiti. domači župniji lazaristi veliko posvečali mladim.

Odločitev za duhovniški poklic

ristom. S sedemnajstimi leti sem šel k lazaristom v Kijev, ki Na duhovništvo sem mislil je 800 kilometrov oddaljen od že v času osnovne šole. A sem domačega kraja. Po opravljeni imel pomisleke, kako bom jaz kandidaturi sem začel dveleduhovnik, saj sem preprost člo- tni noviciat v Harkovu. Potem vek z vasi. V moji domači žu- sem se leta 2010 vpisal v bogopniji delujejo lazaristi, ki iz Pe- slovje v Kijevu. rečina oskrbujejo šest župnij.

Iz otroštva se spomnim, Najprej sem se o želji postati da so v naši župniji delovali duhovnik pogovoril z župni- slovaški lazaristi, ki so se vekom, kasneje pa sem to razodel liko posvečali nam mladim še domačim. Sprva sem želel in prirejali razna srečanja. Pri postati škofijski duhovnik, a nas so delovale tudi sestre resem se odločil za vstop k laza- dovnice, ki so nas učile vero32

uk. Ta je potekal popoldne, po končanem pouku v šolskih prostorih. Nekoč me je eden izmed duhovnikov povabil, da bi postal ministrant. Z velikim veseljem sem ministriral in hodil k maši, ki je pri nas vsako nedeljo in dvakrat med tednom. Kot ministrant sem imel tako veliko stika z duhovniki in bogoslužjem.

V Ukrajini so ljudje do duhovnikov v večini spoštljivi, ne glede na to ali je to katoliški, pravoslavni ali grkoka-

toliški duhovnik. To spoštovanje se je poglobilo v času komunizma, ki je duhovnike zelo preganjal in zapiral cerkve. Ker takrat duhovnikov ni bilo po župnijah, so se verniki tajno zbirali po domovih in na skrivaj skupaj molili. Skozi zgodovino so bili duhovniki tudi tisti, ki so bili najbolj izobraženi, na podeželju pa so še danes. A od duhovnikov se zahteva, da živijo dostojno, da ne pohujšujejo ljudi. Pri nas je navada, da kadar greš mimo cerkve ali kapele, se pokrižaš ali pokloniš, starejši moški se tudi odkrijejo. Tako ravnajo tudi pravoslavni in grkokatoliki.

Vojna na vzhodu Ukrajine V zadnjih dveh letih poslušate o vojni v Ukrajini. Nekateri mislijo, da poteka vojna po vsej državi. Ne, vojna je le na vzhodu, saj je Ukrajina zelo velika. Njena velikost je 603.700 km2, kar je za 30 Slovenij. Prebivalcev v Ukrajini je 44 milijonov. Na vzhodu pri ruski meji sta regiji Donetsk in Lugansk.

Na tem območju spodbujajo

vojno separatisti, ki težijo po odcepitvi od Ukrajine. Z denarjem in orožjem jih podpira Rusija. Sprva so se proti Ukrajincem borili le ruski vojaki, sedaj pa Rusi plačujejo tudi najete borce iz raznih drugih držav, da se bojujejo proti Ukrajincem. Na tem območju je velika blokada medijev, tako da ljudje sploh ne vedo, kakšno je realno stanje in verjamejo ponarejenim medijskim informacijam.

Ker so vsi medijski kanali prekinjeni, ljudje ne morejo priti do verodostojnih informacij in zato tudi drugače razmišljajo. Nekateri Ukrajinci so se tako obrnili na rusko stran, saj so jim Rusi omogočili, da so se preselili v Rusijo. Veliko teh je tudi ostalo v Ukrajini, saj so Rusi zanje pozidali večja področja. Podobno je tudi na Krimu, kjer lahko govorimo o ruski diktaturi.

Po vsej Ukrajini se vojna kriza čuti na ekonomskem in moralnem področju. Veliko mladih fantov z zahoda Ukrajine so vpoklicali v vojsko. Že več kot dva tisoč jih je padlo in so jih domov vrnili v krstah.

Zato se je sedaj začel nek upor

Nekoristno bi bilo dajati pouk, ne pa zgleda.

sv. Vincencij

proti vzhodu Ukrajine, češ zakaj se fantje z vzhoda Ukrajine ne bojujejo za domačo zemljo. V Ukrajini je bilo prej služenje vojske prostovoljno in plačano, sedaj so pa uvedli obvezno služenje.

Moje doživljanje Slovenije Pri lazaristih v Sloveniji sem sedaj že dobrih pet mesecev in spoznavam razmere ter delo sobratov. Pomagam pri delu v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Nekaj časa sem pomagal pri delu v domovih upokojencev v Štepanji vasi v Ljubljani in Celju.

V Ljubljani nosim sv. obhajilo nekaterim starejšim vernikom na njihove domove.

Opažam, da je v Sloveniji nekoliko drugače kot v Ukrajini. Slovenija je majhna država in med posameznimi kraji ni večjih razdalj. Materialno je zelo razvita in zaradi majhnosti se lažje pomaga potrebnim ljudem. Razvite so nekatere dejavnosti, ki so pri nas še bolj na začetku: npr. domovi za upokojence, šport, s katerim se ukvarja veliko ljudi. Ukrajinci se od športov najbolj navdušujemo nad nogometom.

Glede moralnega stanja se mi zdi, da če ima človek preveč materialnih dobrin, se na duhovnem področju zapusti.

V cerkev gre le po zakramente, duhovnika potrebuje še za pon greb, veliko več pa ne.

33

Ozelenela veja

Gospodova pota, le kdo bi jih razumel?

Mateja Debeljak

O

ktobra 2010 sem bila povprečna brucka. Uvajala sem se v študij in samostojno življenje v Ljubljani, bila aktivna v več skupinah, se za vikende vračala domov k družini, v kateri marsikaj ni bilo v redu. Oče je imel težave s pitjem, se zapiral vase, zahteval od nas, da bi bili po njegovih željah in nam dajal vedeti, da nikoli nismo dovolj dobri. Mama se je zatekala v svoje delo, v odnose in verjela, da je ona tista, ki mora poskrbeti za cel svet, narediti vse za to, da bo mir pri hiši in da zase ne sme zahtevati ničesar. Otroci pa – vsak zgodba zase. Živeli smo drug mimo drugega in vsak po svoje iskali hrano za svoja lačna in ranjena srca. Decembra se je zgodba še dodatno zakomplicirala – mami so odkrili že močno razvitega raka. Bilo je težko, a vendar sem se trudila, da sem medtem, ko sem bila v Ljubljani, živela kot študenta: hodila na fakulteto, se družila s prijatelji, hodila na razna srečanja … in tako sem 22. decembra 2010 s še nekaterimi mladimi iz naše študentske skupine prvič prišla v Dnevni center za brezdomce, ki deluje v

34

V VZD je Mateja dobila občutek sprejetosti, varnosti, občutek, da je nekomu mar zanjo. okviru Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote.

Vem, da mi je bilo težko iti, da me je bilo strah. A ko sem bila tam, sem se počutila sprejeto, prejela mnogo pozornosti od brezdomcev in bilo mi je lepo.

10. januarja 2011 pa sem se (kakšnih 15 ur po mamini smrti) srečala z vodjo Dnevnega centra, da bi se z njo pomenila glede prostovoljnega dela z brezdomci.

Sedaj, dobrih 5 let kasneje pravim, da sem takrat, ne da bi vedela, dobila novo družino.

V teh dobrih petih letih sem v Dnevnem centru preživela mnogo, res mnogo ur in doživela že mnogo vsega. Od začetkov, ko sem še spoznavala ljudi in način dela, prvih bolj samostojnih korakov, ko sem v skladu s svojim značajem hitro pokomandirala vse

po vrsti in zelo zagreto skrbela, da so vsi brezdomci delali vezice. Kasneje pa sem postajala vedno bolj samostojna in postala dnevna vodja, tutor, delala prek študentskega servisa in sedaj sem tam prav redno zaposlena.

Bilo je (in je še) veliko učenja, bitk, iskanj. Le to se je začelo z vprašanji: »Le zakaj sem toliko utrujena po vsakem srečanju z brezdomci, če pa se ni dogajalo nič posebnega?« »Kaj hočejo ti zaposleni od mene, ko govorijo o nekih ranah, o problematičnosti v naši družini, o tem, da se sploh ne čutim, da bi morala marsikaj spremeniti?« Sem vmes že kdaj poskušala razumeti, sprejeti kaj zase, a se tudi večkrat »spuntala« v smislu, da to ni zame, da je pretežko, da v tem ne vidim smisla …, da bom le

prostovoljka, za vse ostalo se pa ne bom menila. A vendar je bilo tam nekaj mikavnega, nekaj kar me je vleklo naprej.

Občutek sprejetosti, varnosti, občutek, da je nekomu mar zame (in da je dovolj trmast, da mi kljub stotim zavrnitvam skuša priti naproti tudi stoprvič, ker si želi, da bi jaz imela več od življenja). Danes sem jim za to neznansko hvaležna!

Menim, da me ima Bog zelo rad, da mi je vse to omogočil in da so zaposleni v Društvu čudovita orodja v njegovih rokah. Če samo pomislim, kako bolj polno živim danes kot kdajkoli prej. Da končno doživljam, kako je, ko ti ni treba nositi kupa mask, se prilagajati vsem in poskrbeti za vse, da bi bil sprejet in nekaj vreden.

Kako je biti sprejet do te mere, da ti drugi, tudi ko narediš kaj narobe, sporoča: »Ti si še vedno v redu in te zaradi tega nimam nič manj rad/a« in »Ne boj se, nisi sama«.

Zame, ki sem bila navajena, da moram biti vedno močna, samozadostna, zmeraj nasmejana in ustrežljiva … je velika osvoboditev, da sem tu lahko tudi majhna, krhka, da lahko izrazim, kaj doživljam (tudi to je nekaj novega – prej sem delovala kot robot in si nisem dovolila skoraj ničesar čutiti), se ob sodelavkah zjočem in kot mali otrok iščem pri njih toplino, sočutje, tolažbo …

Mateji so se v VZD uresničile njene dolgoletne želje. ljubezen. In jo tudi najdem.

Zato ker prejemam ljubezen, jo lahko tudi dajem. Ker je prostor zame, da sem tam, z vsem, kar sem in ker se lahko jaz ob zaposlenih nahranim in spočijem, se lahko tudi z več sočutja, razumevanja … in umirjenosti posvetim vsem ostalim.

Vse življenje sem si želela, da bi me ljudje resnično videli. Da bi videli mojo lakoto po ljubezni, prepoznali bolečino skrito za nasmehom

in me resnično slišali v moji zgodbi, v mojem razmišljanju in doživljanju. Da bi me imeli radi. Zdaj se je moja dolgoletna prošnja uresničila na še boljši način, kot bi si ga lahko kdajkoli v sanjah zamislila. In uresničila se je do te mere, da imam celo službo tam, kjer je moj Dom. "Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje." n

35

Od tu in tam

Glasbeno življenje na Jožefovem hribu Miha Lokovšek

V

Domu sv. Jožef, pod okriljem katerega deluje tudi Orglarska šola, smo vedno znova veseli, da se izvedbi najrazličnejših programov in izobraževanj, ki so namenjeni zlasti slušateljem naše orglarske šole, pridružuje tudi lepo število drugih udeležencev, pa naj gre za tečaj petja psalmov, delavnico ljudskega petja, udeležbo zborov na tradicionalni reviji otroških in mladinskih cerkvenih zborov ali za zdaj že znani vsakoletni orgelski seminar.

Tretje januarsko sobotno dopoldne smo v cerkvi sv. Jožefa tako izvedli tečaj petja psalmov, ki je bil namenjen cerkvenim glasbenikom celjske škofije in širše. Veseli nas, da se je zbralo kar nekaj tečajnikov, ki so zapolnili prve klopi cerkve. Zbrani smo bili iz bližnjih krajev, nekaj pa jih je prišlo tudi iz nadškofije Maribor.

Ob uvodni besedi direktorja Doma lazarista Jožeta Planinška, ki med drugim poučuje tudi liturgiko na orglarski šoli, smo slišali, kako so psalmi človekov odgovor na Božjo besedo, zato so prav psalmi že vso zgodovino tudi osrednja človekova molitev, ki v polnosti zaživi, ko je peta.

36

Andreja Golež (desno) tudi sicer poučuje na Orglarski šoli sv. Jožefa Celje.

Tečaj je vodil Simon Jager, akademski cerkveni glasbenik in učitelj orgel; nedavno je bil predstavljen tudi v Cerkvenem glasbeniku. Udeležence je poučil o osnovah psalmodije oziroma nauka o petju psalmov. Gre za petje svetopisemskih pesmi v nevezani obliki, ki so jih uporabljali že v zgodnjih stoletjih krščanstva. Za razliko od običajnih pesmi psalmi ne poznajo ne kitic in ne rim; kar so namreč pri pesmih kitice, so pri psalmih vrste ali verzi, ki po navadi izražajo eno misel. Ob različnih tono-

vskih načinih so tako psalmi bogata dopolnitev in sestavni del bogoslužja pri maši. Pomembno je, da psalmov, ki so Božja beseda, nikakor ne moremo nadomestiti z drugimi besedili.

V naši orglarski šoli menimo, da je cilj učenja − bodisi petja psalmov bodisi igranja orgel ali pridobivanja katerega koli drugega znanja − prenašanje tega v življenje župnij ali drugih cerkveni glasbi namenjenih okolij. Tudi zaradi tega v Domu sv. Jožef Celje pripravljamo sklope Glasba na hribu in Večeri v atriju, kjer

se predstavljajo domači in tuji vrhunski, mednarodno priznani glasbeniki. Vsaj dvakrat v sezoni k sodelovanju povabimo priznane organiste, ki z izvedbo orgelskega večera našim učencem in ljubiteljem glasbe od blizu in daleč predstavljajo zgled in spodbudo za nadaljnje delo.

V zadovoljstvo nam je, da smo v januarju lahko gostili izjemni organistki Andrejo Golež in Nino Frank. Članici dua Organum Plenum sta v naši cerkvi sv. Jožefa, ki omogoča izvedbo del za dvoje orgel, v pestrem programu poslušalcem izvabili navdušenje in iskrene aplavze, saj sta z neverjetno preprostostjo vrhunsko izvedli nekaj najzahtevnejših orgelskih del. Organistki sta svoje znanje in izku-

Na tečaju ljudskega cerkvenega petja so se nam pridružili tudi snemalci RTV Slovenija. šnje nabirali v tujini, za kar sta prejeli številne nagrade. Sta tudi soustvarjalki marsikatere zgoščenke.

Udeleženci orgelskega seminarja so bili navdušeni, zato vabljeni k udeležbi tudi letos!

Z opisanim sledimo poslanstvu naše orglarske šole, ki znotraj celjske škofije in širše skrbi za izobraževanje, vzgojo in duhovno rast organistov ter zborovodij. Spodbuditi želimo poseben čut in vzgajati za kulturo glasbenega življenja po župnijah in drugih okoljih, kjer se srečujemo s cerkveno glasbo.

Med prihajajočimi dogodki posebej vabimo na delavnico ljudskega petja s Tomažem Nagodetom, ki bo v soboto, 2. aprila 2016, in k prijavam na seminar za organiste, ki bo v soboto, 23. aprila 2016. Vodila ga bosta priznana švicarska organista Jonas Herzog in Christian Scheifele. Sicer pa vedno vabljeni in dobrodošli n na Jožefovem hribu!

37

Od tu in tam

Miklavževanje v Dobju pri Planini s. Polona Vidic HKL

N

a pobudo dobjanskega duhovnega pomočnika, lazarista g. Janeza Puhana, si je pred tremi leti miklavževanje utrlo pot tudi med župnijske otroke v dobjansko cerkev. Tako smo oratorijski animatorji tudi letos, na predvečer godu svetega Nikolaja, pripravili pot svetemu Miklavžu in njegovim pomočnikom.

Prav za to priložnost smo osvojili poučno igro Dobrinček, ki v besedi in glasbi navdušuje za dobro. Angel Dobrinček iz nebes žalostno gleda na zemljo, saj se ljudje ne marajo, si ne pomagajo, se prepirajo, utapljajo v zavisti in kopičenju materialnih dobrin. Odloči se, da bo temu naredil konec. Odleti na zemljo, tam pa ljudi pouči drugačnega načina medsebojnih odnosov. Povabi jih, naj si med seboj pomagajo, naj se imajo radi, naj bodo zadovoljni s tem, kar imajo, naj svoje bogastvo radi delijo s tistimi, ki so v pomanjkanju. Šolske otroke spodbuja k učenju in jih svari pred lenobo.

Z igrico smo navdušili okrog 100 otrok, njihovih staršev in ostalih župljanov, ki so prišli na miklavževanje in jih tako uvedli v drugačne, nebeške sfere, kjer vladajo ljubezen, Na po38

Oratorijski animatorji so v Dobju pripravili miklavževanje in se za to priložnost naučili igro Dobrinček, ki v besedi in glasbi navdušuje za dobro. budo dobjanskega duhovnega pomočnika, lazarista g. Janeza Puhana, si je pred tremi leti miklavževanje utrlo pot tudi med župnijske otroke v dobjansko cerkev. Tako smo oratorijski animatorji tudi letos, na predvečer godu svetega Nikolaja, pripravili pot svetemu Miklavžu in njegovim pomočnikom.

Prav za to priložnost smo osvojili poučno igro Dobrinček, ki v besedi in glasbi navdušuje za dobro. Angel Dobrinček iz nebes žalostno gleda na zemljo, saj se ljudje ne marajo, si ne pomagajo, se prepirajo, utapljajo v zavisti in kopičenju materialnih dobrin. Odloči se, da bo temu naredil konec. Odleti na zemljo, tam pa ljudi pouči drugačnega načina medsebojnih odnosov. Povabi jih, naj si med seboj pomagajo, naj se imajo radi, naj bodo zadovoljni

s tem, kar imajo, naj svoje bogastvo radi delijo s tistimi, ki so v pomanjkanju. Šolske otroke spodbuja k učenju in jih svari pred lenobo.

Z igrico smo navdušili okrog 100 otrok, njihovih staršev in ostalih župljanov, ki so prišli na miklavževanje in jih tako uvedli v drugačne, nebeške sfere, kjer vladajo ljubezen, veselje, medsebojna pomoč in razumevanje. Vrhunec večera je otrokom in ostalim navzočim pričaral prihod svetega Miklavža v spremstvu pomočnikov, angelov in njegovih nasprotnikov, hudičkov. Slednji v Dobju niso našli svojih privržencev. Sveti Miklavž in angeli so obdarili pridne otroke, hudički pa so morali oditi, saj je angelček Dobrinček vse navzoče spreobrnil in navdušil za n dobroto.

Kristus je naš popoln vzor ljubezni do uboštva

N

aš Gospod, najvišji gospodar, stvarnik in zakoniti lastnik vsega bogastva, je videl velik nered, ki ga pohlepnost po bogastvu širi po svetu, zato je hotel prinesti zdravilo s tem, da je ravnal nasprotno. Uboštvo je bilo prvo, kar je naš Gospod na svetu živel in učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« Naš Gospod je začel delati in učiti. Prvo, kar pride na ustnice, je tisto, s čimer se srce najbolj ukvarja. Ker je torej naš Gospod začel oznanjevanje z besedami: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo,« je v tem znamenje, da je uboštvo zelo ljubil in cenil.

O ko bi nam Bog izkazal milost in nam odstranil zaveso, ki zakriva lepoto uboštva; ko bi v svoji dobroti odmaknil vse koprene, s katerimi nam svet in naše samoljubje zastirata pogled, bi nas hitro prevzeli čari te kreposti, ki je tako privlačila srce in čustva Božjega Sina.

Uboštvo je bila krepost Božjega Sina: hotel jo je imeti zase, najprej je o njej poučeval in hotel biti učitelj o njej.

Pred njim ni nihče vedel, kaj naj bi bila krepost uboštva;

niso je poznali. Bog ni hotel, da bi jo učili preroki; zadržal jo je zase in jo sam poučeval.

V stari zavezi je niso poznali; cenili so le bogastvo. Uboštva niso upoštevali, ker niso poznali njegove vrednosti, njeno lepoto si je zadržal Božji Sin, ki jo je oznanjal z besedo in zgledom.

O srečno in prebogato uboštvo, ki ga je na tako občudovanja vreden in popoln način živel naš Gospod! Bogat je bil, pa je zaradi nas postal ubog.

Brez popotne torbe je hodil od vasi do vasi. Niti kamna ni imel, kamor bi glavo naslonil. Ni bil reven le v življenju, ampak tudi ob smrti. Pri uboštvu je šel do take stopnje, da

je umrl gol na križu. Na sebi ni imel ničesar, razen morda kake skromne krpe zaradi dostojnosti. In mi naj bi gledali Jezusa pribitega na križ, ne da bi se navdušili za izvrševanje te kreposti? Kdo naj bi bil bogat, potem ko je Božji Sin hotel biti ubog?

Molitev h Kristusu za krepost uboštva O moj Zveličar, ki si izkusil uboštvo in bil popolnoma slečen, daj nam milost, da ti postanemo podobni.

Vzeto iz knjige: Carlo Riccardi CM Evangeljska popolnost (Zbrane misli sv. Vincencija Pavelskega) Prevod: Stanko Boljka CM n

39

Molitev

Blagoslov starega človeka Franc Špelicˇ

Na pobudo dobjanskega Blagoslovljeni tisti, ki razumejo, da so moje noge postale počasne in da se mi roke tresejo.

Blagoslovljeni tisti, ki mislijo na to, da moja ušesa le s težavo slišijo in da ne razumem takoj vsega.

Blagoslovljeni tisti, ki upoštevajo, da moje oči ne vidijo več dobro.

Blagoslovljeni tisti, ki ne zmerjajo, če mi kdaj pade kaj iz rok, in mi pomagajo najti moje stvari.

40

Blagoslovljeni tisti, ki se mi nasmejejo in se spustijo v prijazen klepet.

Blagoslovljeni tisti, ki so obzirni do mojih težav in nadlog in lajšajo moje bolečine.

Blagoslovljeni tisti, ki mi dajo čutiti, da sem ljubljen človek in z menoj ljubeznivo ravnajo.

Blagoslovljeni tisti, ki so ob meni, ko se odpravljam na pot v večnost.

Pomagajo mi misliti na dobrega Boga.

Prav gotovo jih ne bom pozabil, ko bom enkrat prišel k Njemu!

Koliko moči je potrebovala Metka Klevišar

N

avadno si predstavljamo, da potrebuješ veliko moči za težka fizična dela, da na primer kaj težkega preneseš, zvrtaš, postaviš in tako dalje. Vse to pa je malenkost v primerjavi s stvarmi, ki so na videz drobne in čisto nepomembne, pa vendar zahtevajo od človeka izredno veliko.

Tako mi je pripovedovala gospa, ki se je dolgo časa odpravljala na obisk k hudo bolni znanki v sosednji vasi. »Ne morete si predstavljati, koliko moči sem za to potrebovala.

Dolgo je tudi trajalo, preden sem se res odpravila na pot.

Prav nič nisem vedela, kaj naj ji rečem, kako naj jo potolažim. Bala sem se, da bom še sama začela tam jokati v svoji nemoči.« Poklicala me je v tisti svoji nemoči in sva se dolgo pogovarjali. Ni bilo druge poti, kot da skoči v to neznano situacijo, pripravljena, da bo odgovarjala na izzive, ki se bodo v tistem trenutku pokazali. Nič ni vedela, kakšni bodo ti izzivi.

In potem je res šla. Pogovor z bolnico je stekel. Vse se je dogajalo, bili sta veseli in žalostni, jokali sta in se smejali.

Bolnica je bila izredno vesela in je želela, da se še srečata.

Pa tudi ta gospa, ki jo je tako skrbelo, kako se bo vse skupaj izteklo, je bila zelo zadovoljna.

Pravi, da bi ji bilo zelo žal, če iz strahu sploh ne bi šla, ker je tudi sama ob tem obisku veliko pridobila.

Ob tem mi prihajata na misel starejši gospod in njegova žena, ki ne moreta in ne moreta zbrati poguma, da bi obiskala prijatelja, ki je sedaj že dobro leto v domu za stare.

Ne, na dom pa res ne bosta niti

pomislila, kaj šele, da bi šla tja.

Tudi, če bi ju bil prijatelj zelo, zelo vesel. Verjetno pa v svojem razmišljanju ne dopuščata možnosti, da se tudi sama lahko enkrat znajdeta v domu.

Kakšna katastrofa je to potem, če prej celo življenje to možnost tako zavračaš.

Največ poguma ne potrebujemo za kakšne izredne stvari, ampak za čisto preproste človeške – da ne bežimo n stran od bolnikov.

41

Na poti k svetosti

Gnidovčeva nedelja v Ljubljani Lojze Gajšek CM

Š

kof Janez Frančišek Gnidovec je umrl 3. februarja 1939 v Ljubljani.

Sedaj so njegovi smrtni ostanki v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, kjer je bil posvečen v škofa. Njegove obletnice smrti smo se spomnili tudi letos.

Glavna slovesnost je bila v nedeljo 31.01.2016. Nanjo smo se pripravljali z molitvijo pred Najsvetejšim v petek, soboto in nedeljo. V nedeljo smo molili pred Najsvetejšim uro pred slovesno mašo, ki jo je ob 17. uri vodil ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar.

Letošnja tema je bila: JANEZ FRANČIŠEK GNIDOVEC – ŠKOF BOŽJEGA USMILJENJA. Škof je v homiliji med drugim povedal: »Škof Gnidovec je pastir po Božjem Srcu, ki je z vsem svojim bitjem nagovarjal in oznanjal svojim ljudem Božjo dobroto in usmiljenje. Gnidovec je bil človek Božje besede in zavzetega pogovora z Bogom v molitvi. Vse je daroval zato, da bi pokazal veliko Božjo ljubezen in usmiljenje nebeškega Očeta do svojih otrok.

V svojem duhovniškem in še posebej v škofovskem poslanstvu je častitljivi Božji služabnik Gnidovec na vse možne

42

V Ljubljani so obhajali slovesnost Gnidovčeve nedelje. načine vabil ljudi k spreobrnjenju in sprejetju Kristusove ljubezni v svoje življenje. Priporočal je in spodbujal redno spoved tako za mlade ljudi v Škofovih zavodih kot pozneje v svoji škofovski službi. To je delal z govorjeno in pisano besedo; lahko nam je zgled gorečega oznanjevalca in priprošnjik pri našem prizadevanju za novo evangelizacijo.« Škof Šuštar je še poudaril: »V Gnidovčevem življenju najdemo dolgo vrsto dogodkov in znamenj usmiljenja. Njegovo delo in življenje izražata v zelo bogati meri to, kar nas papež Frančišek posebej vabi, da bi izvrševali telesna in duhovna dela usmiljenja. Tako odkri-

vamo, kako nam je lahko spremljevalec in učitelj v letu usmiljenja.« Cerkev je z razglasitvijo škofa Gnidovca za častitljivega Božjega služabnika povedala, da je vreden oltarja. Potreben pa je še od Cerkve priznan čudež. To pa je sedaj predvsem naša naloga: moramo ga spoznavati, odkrivati, da je bil Božji človek, se mu priporočati, prihajati tudi na njegov grob v cerkvi Srca Jezusovega, se od njega učiti krščansko živeti in moliti za njegovo beatifikacijo.

Koliko ga spoznavamo in doživljamo kot Božjega človeka?

Koliko zaupamo v njegovo priprošnjo? n

Za razvedrilo

Nagradna križanka Pripravila s. Katarina Jereb HKL

REŠITEV: Rešitev je sestavljena iz dveh besed in označuje ime svetnice, ki jo obhajamo 4. januarja. Najdete jo na poljih, ki so označena s številkami v levem zgornjem kotu.

43

Za razvedrilo Rešitev križanke napišite na dopisnico ali na list in ga dajte v kuverto, pripišite svoje ime, priimek in naslov ter pošljite do do 1. maja 2016 na naslov uredništva: Vincencijeva pot Tabor 12 1000 Ljubljana Čakajo vas tri knjižne nagrade.

44

Pravilna rešitev iz prejšnje številke se glasi: BOŽIČ Knjižne nagrade prejmejo: • 1. nagrada (KNJIGA: Anton Pust: Vincencijevi misijonarji v Sloveniji in njihove postojanke): Vincenc Ravnjak, Erjavčeva 25 a, Celje • 2. nagrada (KNJIGA: Franc Sodja: Pred vrati pekla): Dragica Grand, Norički vrh 51, Gornja Radgona • 3. nagrada (KNJIGA: Anton Nadrah: Popolna posvetitev Bogu): s. Makarija Meglič, Zavrti 45, Mengeš Čestitamo!