Page 1


2 HOROSKOP


VSEBINA

priloga dolenjskega lista

3

4–5 7 8–9

Šport v vseh obdobjih, a z leti previdno Ko je kaj “dve kile, 58 dek” Odpira poti drugim, da bi lažje sprejeli drugačnost 10–11 Biti v razredu skupaj z mlajšim bratcem je malo čudno, a gre! 12 Gasilski dom z igriščem srce vasi 13 Brez nje tudi društva ne bi bilo 14 “Prid’te trgaaaat!” je donelo na Hrvaško 15 V naprstniku vidiš sliko pomladi 16 Zgodbe, podobne pravljicam 17–30 Posebna priloga 31 Za sodobno družino 32 Ljubeče do zapuščenih in trpinčenih živali 33 Vse izžareva optimizem in zdrav humor 34 Igral je z Dunajskimi simfoniki 36 Bruhanje in driska 37 2B s frnikulami 38 Mehika v Dobovi 39 Ciganka na obisku pri Krnčevih 40 Enostarševske družine niso nepopolne družine 40 Ustrezno delovno mesto za invalida 41 Sedaj je rastlinska higiena najpomembnejša 41 Rdeči kostanj 42 Človeška bližina daljnega sveta 42 O Romih in Neromih 43 Ali lahko premagamo kronično utrujenost? 44 Naj bodo naši mladenke in mladeniči zapeljivke in zapeljivci 45 Revolucija nedrčka – potreba po intimi in higieni 46 Križanka Na naslovnici: Slovo od poletja Fotografija: Irena Novak

priloga dolenjskega lista Izdajatelj: Dolenjski list Novo mesto d.o.o., časopisno založniška družba Naslov: Dolenjski list, Germova ulica 4, 8000 Novo mesto Odgovorna urednica Dolenjskega lista: Jožica Dorniž Računalniška izvedba: Igor Rustja Cena oglasov: cela stran 1.380,00 €, pol strani 710,00 €, četrt strani 370,00 €, osmina strani 190,00 € Tisk: SET, d.d., Vevška c. 52, Ljubljana Nenaročenih rokopisov, fotografij, cedejev in disket ne vračamo.

Nezanimivi ljudje? V predvolilnem času smo se preobjedli hvalisanja strankarskih kandidatov in njihovega napihovanja ter ustvarjanja lažnega blišča na vsakem koraku. Prihaja čas, ko bo treba obljube izpolniti, a sedaj nas, volivcev, ne potrebujejo več. Pravijo, da moraš človeku dati moč in oblast, pa boš hitro videl, kakšen je. Pa to ne velja le za politiko. Po domače bi reki: Če si pravi človek, si takšen povsod. Želja po oblasti marsikoga zaslepi. Če imaš denar, lahko plačaš, da te hvalijo, slikajo, snemajo, tudi lepo spremljevalko si lahko privoščiš, ampak vseh ljudi ne moreš ne preslepiti ne kupiti. Da si dober, najboljši, lahko povedo le drugi, prepričljivi pa so le tisti, ki so odkriti. Mediji naj bi bili zrcalo družbe, a tudi ti ne ujamejo celotne slike, vse več jih je, ki lovijo le vrhove - elito, tiste, ki si medijsko pojavljanje lahko plačajo ali izsilijo. Dolenjski list še vztraja in v interesu bralcev neodvisno in s kritično distanco ocenjuje tako politične kot gospodarske in druge tokove. Verjamemo v svoje poslanstvo, zato pišemo tudi o ljudeh, ki so za mnoge medije nezanimivi. Nezanimivi pa so predvsem zato, ker se njihovih zgodb ne da »tržiti«. Naša Živa je drugačna, zelo rada prisluhne ljudem, ki so polni modrosti in bogatih življenjskih izkušenj. Pogovor z Novomeščanko Nevenko Bajer, ki se že leta bori za boljše življenje prizadetih oseb, za to, da bi lažje sprejeli drugačnost, nas ne more pustiti ravnodušne. Njena pozitivna energija, ki prežema celo družino, seva tudi z družinske fotografije. Bajerjeva se je skušala izogniti intervjuju, češ da je le ena od mnogih, ki delajo za dobro prizadetih. A novinarji iz izkušenj vemo, da si prav taki ljudje zaslužijo pozornost, saj to, kar počno, delajo iz srca in zastonj, ne pa iz povzpetništva in koristi. Tega ne potrebujejo, njih poganja drugačna energija. Ljudje, kot je Bajerjeva, delajo ta svet lepši, veseli smo lahko, da jih imamo. In kdor bi se jim kot prostovoljec rad pridružil, ga bodo zelo veseli. V tokratni Živi nismo pozabili tako na starejše kot na mlajše. Naš novinar Igor Vidmar je pripravil zapis o športnem udejstvovanju v zrelih letih. Šport že dolgo ni več samo za mlade, priporočljivo je, da se z njim ukvarjajo tudi starejši, pomembno pa je, da rekreacijo prilagodijo svojim zmožnostim in zdravstvenemu stanju, zato je najbolje je, da za nasvet vprašajo strokovnjaka. Obiskali smo tudi šolarje, in sicer v Osilnici, po številu prebivalcev najmanjši občini v Sloveniji, kjer tamkajšnjo podružnično šolo obiskujejo le štirje učenci. Učiteljica, ki jih poučuje, pa je doma iz Destrnika pri Ptuju. Nenavadna, a zanimiva šola. Imate tudi vi zanimivo zgodbo, izkušnjo ali veste zanjo? Če želite, da bi jo zvedeli tudi drugi, nas pokličite.

Jožica Dorniž Jo žica Dor niž


4

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

Šport v zrelih letih

Šport v vseh obdobjih, a z leti previdno Š

port že dolgo ni več le domena mladih. V taki ali drugačni obliki se mu posvečajo mnogi v srednjih letih, nekateri živijo športno življenje globoko v starost, če lahko za človeka, ki ostane športno aktiven tudi po osemdesetem letu in na primer v teku prekaša marsikaterega mladeniča, sploh rečemo, da je star.

Redno ukvarjanje s športom oziroma vsakodnevna gibalna dejavnost v zrelih letih veliko oziroma največ pripomore, da ostane človek kljub letom zdrav in krepak. Dobrodejni učinek športne vadbe na zdravje starostnikov je dokazan, vendar za starejše ljudi ni primerno kakršno koli ukvarjanje s športom, tudi vsaka športna disciplina v starosti ni primerna. Šport lahko tudi škodi, še posebej če pretiravamo ali izberemo starosti, zdravju in telesni teži neprimerno obliko dejavnosti. Človek je gibajoče se bitje in šele v zadnjem trenutku svojega razvoja, v zadnjih dveh, treh desetletjih, je obsedel. Sodobni način življenja ga je bolj ali manj prisilil večino dneva sedeti, bodisi za mizo za računalnikom ali delovnim strojem bodisi v avtomobilu ali pred televizorjem. Sedeči način življenja je za človeka nekaj nenaravnega, saj se mu v tako kratkem času razvojno ni prilagodil. Da ohrani ravnovesje, je dobro, da vsaj del prostega časa posveti gibanju. Gibanje je zelo pomembno v vseh življenjskih obdobjih. V vseh obdobjih namreč pomaga razviti in vzdrževati moč, vzdržljivost in gibčnost. V otroštvu in mladosti gibanje pripomore k skladnemu telesnemu in duševnemu razvoju, v srednjih letih, ko je človek poklicno najbolj obremenjen, prinaša gibanje oziroma ukvarjanje s športom in rekreacijo telesno in predvsem duševno

razbremenitev, v starosti pa telo ohranja vitalno. Zelo pomemben pa je tudi vpliv na določene sisteme, ki s starostjo postajajo vsem manj učinkoviti. Predvsem gre pri tem za krvožilni sistem pa tudi za trdnost okostja. Skratka, šport nedvomno zavira staranje in človeku pomaga ostati čim dlje mlad.

U p o kko o j i tte e v j e p rra av i e n u tte ek t rre Upokojitev je trenutek, ko dobi človek kar naenkrat precej več prostega časa, kot ga je imel do tedaj. Če je marsikdo do tedaj živel v prepričanju, da za ukvarjanje s športom nima časa, tak izgovor po upokojitvi odpade. Precej več je sicer takih, ki sicer dobro vedo, da je to zadnji čas, da postanejo gibalno dejavni, a volje za začetek nikoli ne zberejo ali pa obupajo že po prvem poskusu. Ni pa malo tudi tistih, ki se z vso ihto zaženejo in ne popustijo. Pri tem je zelo pomembna predvsem izbira prave gibalne dejavnosti, se pravi pravega športa. Tistim, ki se s športom ukvarjajo vse življenje, dejavnosti ni težko z leti sproti prilagajati starosti in svojim sposobnostim. Drugače je s tistimi, ki so se morda s športom ukvarjali v otroštvu in mladosti, ali pa še

tedaj ne, pa bi radi postali aktivni v zrelem življenjskem obdobju. Ti običajno sami niso sposobni izbrati primerne športne dejavnosti, pogosto se zgodi, da podležejo modnim muham in si naredijo več škode kot koristi. Preden se napotite v športno trgovino, da si kupite včasih ne ravno poceni opremo, se o izbiri športa in opreme ter o načinu začetka vadbe posvetuje s strokovnjakom. Temeljit zdravniški pregled je za vsakogar, ki je bil pred tem neaktiven več let ali celo desetletij, nujen. Na to, s katerim športom in na kakšen način lahko začnemo, odloča več dejavnikov od splošnega zdravstvenega stanja, telesne teže, znanja tehnike posameznega športa do ponudbe športnih objektov v okolju, kjer živimo. V Novem mestu je na primer zelo težko ukvarjati se s plavanjem, saj ne Dolenjska ne Bela krajina ne premoreta enega samega plavalnega bazena, če izvzamemo kakšno šolsko “banjo” ali zdraviliške bazene, ki so namenjeni predvsem kopanju in tam resni plavalci nimajo kaj početi.

Z a čče eti po nasv et u ve s t rro o kko ov n a njj a kka Žal vsak osebni zdravnik ni dovolj usposobljen, da bi lahko svetoval pri izbiri ust-


AKTUALNO rezne gibalne dejavnosti in primerni količini in intenzivnosti vadbe. Če ima zdravnik tudi sam več izkušenj s športom, pri tem ni težav, sicer je dobro poiskati tudi nasvet strokovnjaka za športno vadbo, še najbolje pa je, če se ta uskladi z zdravnikom. Tako bo že običajen zdravniški nasvet, naj se človek več giblje, dobil tudi vsebino. Zakaj je pravzaprav izbira primerne športne dejavnosti v zrelih letih tako pomembna? Že po štiridesetem letu se začne človeški organizem postopoma starati, te spremembe pa se začnejo precej hitreje dogajati predvsem po šestdesetem letu. Mišice in vezi izgubljajo svojo prožnost, kosti niso več tako močne in trdne kot prej, manjša je gibljivost v sklepih, čedalje bolj opazne so spremembe v krvožilnem sistemu, mišice izgubljajo predvsem maksimalno in eksplozivno moč, pojavljajo se tudi določene bolezenske spremembe, z vsem tem pa se poveča tudi možnost poškodb. Postopoma tako odpadejo vsi športi, ki zahtevajo hitre in eksplozivne gibe, kjer je večja verjetnost padcev ali trkov med igralci in kjer je intenzivnost tako velika, da prekomerno obremeni srčno-žilni sistem. Obstajajo tudi izjeme - seveda lahko skupina vrstnikov, ki igrajo košarko skupaj že vse življenje, to počne tudi v poznejših letih, saj bodo skupaj s časom igro prilagodili svojim sposobnostim, jo upočasnili in se izogibali močnejšim kontaktom med igralci. Tudi smučar, ki zelo dobro obvlada tehniko vijuganja, bo z manj zahtevnimi smučmi in na bolj blagih strminah lahko užival še zelo dolgo. Vendar izjeme so lahko le tisti, ki nekaj počno že brez večjih prekinitev vse življenje. Spisek starejšim primernih športov je kljub vsemu dovolj dolg. Na njem so predvsem vzdržljivostne dejavnosti, ki po eni strani dobro vplivajo na srce in ožilje ter so največkrat tudi tehnično manj zahtevne.

priloga dolenjskega lista

Sem sodijo športno plavanje (ne kopanje), pohodništvo in planinarjenje, kolesarjenje, smučarski tek, veslanje in tek. Prav tek, ki se ga poleg hoje loti največ ljudi v zrelih letih, skriva kar nekaj pasti. Zdrav človek z normalno telesno težo se ga postopoma loti brez večjih pomislekov, ljudje, ki imajo kašen kilogram preveč ter poleg tega težave s hrbtenico in sklepi, pa naj se mu raje odrečejo in izberejo dejavnost, kjer so sklepi in hrbtenica manj obremenjeni ali pa celo razbremenjeni (plavanje). Dobro je, če se na začetku oglasite tudi v enem izmed fitnesov, kjer deluje že precej visoko strokovno usposobljenih osebnih trenerjev z diplomo fakultete za šport, ki vas bodo z ustreznimi vajami znali dobro pripraviti na začetek ukvarjanja z izbranim športom. Pri vsakem ukvarjanju s športom - tekmovalnim, vrhunskim ali le rekreativnim je zelo pomembno, da je vadba redna. Zgolj občasni navali navdušenja nad vadbo ne dajejo najboljših in ne dolgoročnih učinkov.

P rre e t i rra ava n njj e o j e n o sstt vo in zasv Šport zelo ugodno vpliva na zdravje, vendar le, če ga (tako kot zdravila) jemljemo po meri. Kot povsod drugod tudi v športu pretiravanje bolj škodi kot koristi. Začeti je sicer težko, vendar ko je začetna kriza prebrodena, ko je pozabljeno vnetje mišic po prvih vadbenih urah, vadba postane užitek. Tedaj je treba skrbeti za zmernost. Hitro lahko človeka zanese, da ga stvar zasvoji, da izgubi vsako mero. Zasvojenost je bolezen. Zasvojenost z nikotinom, alkoholom ali drugo, prepovedano, drogo se na videz zelo razlikuje od na

5

primer zasvojenosti s tekom. Vendar tudi tekač lahko kaže vse negativne znake zasvojenosti. Počasi izgublja stik z okolico, v službi se ne more več zbrati, ker ves čas razmišlja le o tem, kako bo šel po delu na tek, kako bo za konec tedna nastopil na tekaški prireditvi in koliko kilometrov mu bo uspelo preteči tisti teden, zanemarja stike z družino, ki se mora povsem podrediti njegovi strasti, postaja razdražljiv in nestrpen. Pretiravanje pripelje do poškodb, ki jih zasvojenec največkrat ignorira, čeprav so znak, da nekaj počne narobe. Ko ga nekega dne ustavi resnejša poškodba, se mu svet podre, nastopi celo abstinenčna kriza.

Te k m o va n ov njj e Starost seveda ni ovira za nastop na tekmovanju, le odnos do tekme se mora spremeniti. V zrelih letih mora imeti večji pomen sodelovanje kot boj za zmago. Če organizem v mladih letih zlahka prenese naprezanje do skrajnih meja, v starosti temu ni tako, saj vsako prekomerno naprezanje lahko pripelje do katastrofe. V zrelih letih mora tekmovanje postati predvsem vzpodbuda za redno vadbo, nastop na tekmovanju pa naj bo prijeten družabni dogodek, kjer se človek sreča s somišljeniki, z ljudmi, ki vsak dan počno isto kot on. Družabni ljudje si bodo tudi za vadbo našli partnerje, s katerimi bo čas med tekom, kolesarjenjem ali pri katerem drugem športu minil hitreje. In tudi kadar bo šlo kaj narobe, si bodo lahko pomagali med sabo, pa čeprav le z nasvetom. Nič pa ni narobe, če želi nekdo vaditi sam, če ga prisotnost nekoga drugega moti. Ljudje smo pač različni.

Vidmar Igor V idmar


ZANIMIVOSTI

7TLMPQVQSPKFLUB$FOUFSWTFäJWMKFOKTLFHBVŘFOKB%PMFOKTLBEFMVKFUVEJ4WFUPWBMOP TSFEJÝŘF/PWPNFTUP LJKFCSF[QMBŘOPOBNFOKFOPWTFNPESBTMJN LJTFPEMPŘBKP[B J[PCSBäFWBOKFBMJQPUSFCVKFKPQPNPŘNFEVŘFOKFNBMJQSJJTLBOKV[BQPTMJUWF4USBOLF TWFUPWBMOFHBTSFEJÝŘBTNPQPWQSBÝBMJ LBLPTPKJNTWFUPWBMLFQPNBHBMFJOLBLÝOF J[LVÝOKFJNBKP[OKJNJ 'JF/PWJUB5BO8BSEPKPJ[.FUMJLF

x4WFUPWBMLJTFNTQP [OBMB QSFE WFǁ LPU EWFNBMFUPNB1SWJǁ TFN QSJÝMB W TWFUP WBMOPTSFEJÝǁF[BSBEJ UFǁBKB[BNBTFSLP1P UFNTFNIPEJMBTLPSBK WTBLESVHJUFEFOOB CSF[QMBǁOPQPNPǁQSJ VǁFOKVTMPWFOÝǁJOFW.FUMJLJÀFQPTFCOPTFNTQP [OBMB[BQPTMFOF LJEFMBKPUBN4P[FMPQSJKB[OJ  SBEJQPNBHBKPJOTPQSFEBOJTWPKFNVEFMV%PCJMB TFNQPNPǁQSJQJTBOKVQSPÝFOKJOQSJJTLBOKVEFMB ;EBKTFQSJQSBWMKBNOBTUSPLPWOJJ[QJU;FMPTFN IWBMFäOBTWFUPWBMOFNVTSFEJÝǁVj

/JOB1BKOJŘJ[3JCOJDF

LMJDF [BLBUFSFTQMPIOJTFNWFEFMB EBPCTUBKBKP 1POVKBKPQBUVEJQPNPǁQSJQSJQSBWBIOBNBUVSP  OVEJKPJOÝUSVLDJKF4LSBULB QSBWJWJSJOGPSNBDJKj

7FSJDB#SLJŗ,FTJŗJ[/PWFHBNFTUB

x1SFEMFUPNEOJTFNW #5$KVTSFǁBMBQSJKBUF MKJDP LJNJKFQPWFEBMB  EBJNB3*$TUPKOJDP [[BOJNJWPQPOVECP [BOBT LJTNPEPNB /BTNFKBMBTFNTFJO PENBIOJMB[SPLP EB KFUPOFNPHPǁF1BS LPSBLPWOBQSFKNFKFOBTNFKBOPEFLMFQPWBCJMP OBTMFEOKJǁFUSUFLWQSPTUPSF3*$B4FWFEBTFNTJ äFEPMHPäFMFMBOB[BKWEFMPWOPSB[NFSKFP[TFÝF LBKOBVǁJUJJOEBUJPETFCF1SFQSJǁBOBTFN EBǁF OFCJCJMPUPQMFHBTQSFKFNBJOOFOFIOFTQPECVEF  CJPTUBMBEPNB/BKWFǁKBOF[OBOLB[BNFTPCJMJ SBǁVOBMOJLJ5VEJQSJUFIQSWJILPSBLJITUBNJ TWFUPWBMLJW[BQPTMJUWFOFNLPUJǁLVQPNBHBMJJO NJKFÝMPQPUFNMBäKF1SWFQSPÝOKF LBLPPCMJLPWBUJ äJWMKFOKFQJT QPJTLBUJPHMBT WTFUPKFCJMPOBFOLSBU MBäKF*[CPMKÝBMBTFNTBNP[BWFTUJOEPCJMBQPUSEJ UFW EB[NPSFN/FQSJǁBLPWBOPKFQSJÝMBTMVäCB  LJNJKFQJTBOBOBLPäP;WFTFMKFNHSFNOBEFMP JOÝFWFEOPQPNJTMJNOBEFLMFUBxWLPUJǁLVjJO KJILEBKQPLMJǁFN

'SBODJ5SÝJOBSJ[ÀLPDKBOB x1POFVTQFÝOFNPQSBW MKBOKVJ[QJUBJ[OFNÝǁJ OFTFNTFQPTWFUPWBM TTWFUPWBMOPEFMBWLP *SFOP"WTFOJL LJNJKF TWFUPWBMBPCJTL4WFUP WBMOFHBTSFEJÝǁB/PWP NFTUP 4WFUPWBMLB W TWFUPWBMOFNTSFEJÝǁV W/PWFNNFTUVKFQPTLSCFMB[BQSBWJQSJTUPQL VǁFOKV/BWPMKPTPNJCJMJUVEJ$%KJ[BVǁFOKF OFNÝLFHBKF[JLB TLBUFSJNJTFNTJQPNBHBMQSJ VǁFOKV5PTFKFJ[LB[BMP[BVTQFÝOPUVEJQSJOB TMFEOKFNPQSBWMKBOKVJ[QJUB4PEFMPWBOKFKFCJMP [FMPLPSFLUOP QSJMBHBKBMJTPNJUFSNJOFTSFǁBOK ;BEPWPMKFOTFN[OBǁJOPNQPNPǁJQSJVǁFOKV  TBKTFNVTQFÝOPPQSBWJMJ[QJUJ[OFNÝǁJOFJOTJ QSJEPCJMQPLMJDj

/BUBÝB'FSMJOJ[ÇVäFNCFSLB x4WFUPWBMLBOB;BWP EV34[B[BQPTMPWBOKF NJKFQSFEMBHBMB EB PCJÝǁFN TWFUPWBMOP TSFEJÝǁF W ÇVäFN CFSLVJOEBTFNJUP QSJ[OB LPU NFTFǁOJ PCJTLOB[BWPEV5BN TFNQSJEPCJMBWFMJLP VQPSBCOJIJOGPSNBDJK LJNJTPNJWQPNPǁQSJ JTLBOKV[BQPTMJUWF5BLPNJKFQSJKB[OBTWFUPWBM LBQPLB[BMB LKFOBTQMFUOJTUSBOJMBILPOBKEFN QSJNFSFäJWMKFOKFQJTBJOLBLPUVEJTBNBTFTUBWJN EPCFSäJWMKFOKFQJT7ǁBTJIQBKFEPWPMKäFQSJKB[OB JOTQPECVEOBCFTFEBTWFUPWBMLFj

xÇF LP TFN TF PE MPǁBMB [B J[CJSP QP LMJDB TPNFOBQPUJMJ WTWFUPWBMOPTSFEJÝǁF  LJEFMVKFQSJ-KVETLJ VOJWFS[J W ,PǁFWKV /BUPTFNTFWQJTBMBW QSPHSBNUSHPWFD4BNB TFNJTLBMBEFMPEBKBMDB  QSJLBUFSFNCJNPSBMBPQSBWJUJPCWF[OPEFMPWOP QSBLTP/JLKFSTFOJTFNVTQFMBEPHPWPSJUJ0CSOJMB TFNTFOBTWFUPWBMOPTSFEJÝǁF TWFUPWBMLBNJKF QSBLTPVSFEJMBW.FSLBUPSKFWJUSHPWJOJW3JCOJDJ oUJLQPMFHNPKFHBEPNB%PQPTMPWPELJOKFTFKF 47&507"-,&10*Àė*5&7 PEQSBWJMBDFMPPTFCOP)WBMFäOBTFN EBJNBNP W,PǁFWKVTWFUPWBMOPTSFEJÝǁF LJNJKFWWFMJLP t QSPTUPSJI3B[WPKOPJ[PCSBäFWBMOFHBDFOUSB/PWPNFTUPOB-KVCMKBOTLJDFTUJ  OBEUSHPWJOBNJ)FSWJT +FMMP  PQPSPQSJNPKFNÝPMBOKVj t ,OKJäOJDJ1BWMB(PMJF5SFCOKF WTBLQPOFEFMKFLPEEP ,TFOKB,JTPWFD[.JSOF t 0CŘJOJÇVäFNCFSL WTBLPTSFEPPEEP x4TWFUPWBMLBNBJNBN t -KVETLJLOKJäOJDJ.FUMJLB JOUPSFLWNFTFDVPEEP MFQPJ[LVÝOKP TBKTUB t -KVETLJVOJWFS[J,PŘFWKF WTBLQPOFEFMKFLPEEP WFEOPQSJKB[OJJOQSJ t .JLMPWJIJÝJW3JCOJDJWTBLUPSFLPEEP QSBWMKFOJQPNBHBUJ4 QPNPǁKPSBǁVOBMOJ t ÀFOUKFSOFKV WTBLJOQFUFLPEEPWQSPTUPSJI,VMUVSOFHBDFOUSB1SJNPäB5SVCBSKB PE ÝLFHB QSPHSBNB TUB NJQPNBHBMJQSJJ[CJSJ 1JÝFUFOBNMBILPOBTWFUPWBMOPTSFEJTDF!SJDONTJBMJQPLMJŘFUFOB  QSBWFHBÝUVEJKB J[WFEF MBTFNÝF[BESVHFQP 7,PŘFWKVTNPEPTFHMKJWJOBUFMÝUJOQPFMFLUSPOTLJQPÝUJNJMFOBQFUFL!MVLPDFWKFTJ

3B[WPKOPJ[PCSBäFWBMOJDFOUFS/PWPNFTUP -KVCMKBOTLBDFTUB /PWPNFTUP XXXSJDONTJtSJD!SJDONTJt5FMFGPOJOt%FMPWOJŘBTWTBLEFMPWOJL NFEJOVSP

0QFSBDJKPEFMOPGJOBODJSB&WSPQTLBVOJKBJ[&WSPQTLFHBTPDJBMOFHBTLMBEBUFS.JOJTUSTUWP[BÝPMTUWPJOÝQPSU0QFSBDJKBTFJ[WBKBWPLWJSV0QFSBUJWOFHBQSPHSBNBSB[WPKBŘMPWFÝLJIWJSPW[BPC EPCKF SB[WPKOFQSJPSJUFUF3B[WPKŘMPWFÝLJIWJSPWJOWTFäJWMKFOKTLFHBVŘFOKBQSFEOPTUOFVTNFSJUWFJ[CPMKÝBOKFLBLPWPTUJJOVŘJOLPWJUPTUJTJTUFNPWJ[PCSBäFWBOKBJOVTQPTBCMKBOKBj


ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

priloga dolenjskega lista

7

Jožica Grum, tovarišica

Ko je kaj “dve kile, 58 dek” N

a začetku septembra prvič praga hrama učenosti ni prestopilo samo na tisoče prvošolčkov, kako je v osnovnošolskem razredu, je v drugačni vlogi začelo na novo spoznavati veliko učiteljic, celo kak učitelj je bil med njimi - najbrž pa so si prav vsi sami izbrali kraj učiteljevanja. Včasih je bilo drugače, pred domala šestimi desetletji je bila iz prve generacije ljubljanskega državnega učiteljišča z dekretom prvič na šolo poslana tudi Jožica Grum; tedaj se je gospa, ki si je letos naložila osmi križ, pisala Primc, tako daleč od doma v ljubljanskih Sneberjah pa dotlej še ni šla, na prehodu v petdeseta leta so bile štajerske Makole domala bogu za hrbtom. Da bo čez dve leti prestavljena na Sladko Goro, ni bilo odvisno od nje, enako ne leto pozneje, ko je šolska oblast določila, da bo Jožica učila v Dolnjem Ajdovcu – od tam pa se gospa, ki je bila celo delovno dobo tovarišica, ni več selila. Štirje otroci iz delavske družine so bili pogosto sami, Jožica, najstarejša, je kmalu poprijela za kuhalnico; gimnazijo je končala med vojno vihro, po osvoboditvi pa je bila zanjo edina prava izbira učiteljišče. “V prvo službo na štajerski konec me je pospremil sosed, železničar, niti sanjalo se mi ni, kam bom prišla,” se spominja Grumova. V šoli je imela sobo, v razredu pa sto sedem prvošolcev, po pol jih je učila dopoldne in popoldne; sicer so v šolo hodili radi, a učili so se težko, veliko je bilo ponavljalcev. Nekateri se šest let niso premaknili iz prvega razreda, velika razlika v starosti je botrovala precejšnji nagajivosti, makolska šola je veljala za “kazensko”. Na Sladki Gori je Grumova učila drugi razred, na ajdovski šoli, do srede šestdesetih let samostojni osemletki, pa hkrati še četrtošolce. Ajdovski prosvetni dom je bil med vojno požgan, nato so ga v šolo obnovili tako, da so učiteljice v njej stanovale. Dokler z možem, mizarjem, nista zgradila hiše, sta se z dvema hčerama stiskala v eni sobi in kuhinji. “Ni nam bilo hudega, še sploh, če upoštevam razmere, v kakršnih so živeli posamezni učenci,” pravi Grumova in pojasni, da so ves čas njenega učiteljevanja otroci k pouku hodili peš celo iz najbolj oddaljenih krajev na Ajdovški planoti, pogosto premočeni, pozimi prezebli. Šola ni premogla veliko učnih pripomočkov, tabla, kreda, računalo in zemljevid – to je bilo vse, s čimer so si pomagali dolga leta. Najbolj revnim otrokom je tovarišica Jožica kupovala zvezke in barvice. Elektriko so na ajdovški konec potegnili šele konec petdesetih let, dotlej ni šlo brez petrolejke, pri njenem soju so nastajale učiteljske priprave. “Otroke je doma čakalo veliko dela, za učenje ni bilo časa, zato sem morala na

roditeljskih sestankih opozarjati starše, naj otrokom vendarle omogočijo, da bodo naredili vsaj naloge,” pravi Grumova in pojasni, da so se mnogi učenci zaposlili takoj po osnovni šoli, posameznim pa je uspelo izšolati se celo za zdravnika, inženirja, dva sta postala duhovnika. Sicer pa razumi, kdor moreš: v petdesetih se je v ajdovški šoli gnetlo prek sto učencev, s čedalje bolj znosnim življenjem pa je število otrok vztrajno upadalo; zdaj je podružnična šola s komaj poldrugim ducatom učencev bolj za spomin na minule čase, vse otroke bi zlah- Jožica Grum med listanjem ka vozili v žužemberški trg. Prav je, da jih spominskega zbornika prve generacije ljubljanskega državnega učiteljišča; na ne, šolo pa vodi učiteljica, ki je bila učenka začetku učiteljevanja so se sešli na tovarišice Grumove. “Izraz tovarišica tedaj deset, kasneje na pet let, zdaj spomine ni označeval le učiteljskega poklica, v pod- obujajo vsako leto. tonu je bilo prijateljstvo, da ne govorim o spoštovanju. Po upokojitvi (sprejela sem jo ja, lepi spomini jo vežejo zlasti na delovanz zelo mešanimi občutki, pogrešala sem je v ajdovškem kulturnem društvu, pod otroški vrvež) sem sredi osemdesetih let njenim vodenjem je igralska skupina uprinekaj časa skrbela za malo šolo, in ko je nek zorila veliko iger, za majhen oder so kulise oče hčeri dejal, da mi ne sme več reči to- izdelali sami. Nenavadno bi bilo, ako tovavarišica, ampak gospa učiteljica, sem se rišice ne bi našli med gasilci in civilno zaščito, nič pa je ni zanimala politika; slednja ji počutila zelo nenavadno.” Ko so se z Ajdovške planote odpravili na je kdaj namenila kako priznanje, nazadnje šolske izlete, so pešačili do vlaka v Mirni je Grumova letos prejela srebrni občinski Peči, na izletih so eni prvič videli morje, grb. “Sicer pa je v mojih letih važno, da drugi pili kokto, najmanj enkrat na leto pa lahko počneš, kar te veseli, meni veliko so vsi trepetali, ko je šolo obiskal nadzornik pomeni branje knjig in reševanje križank.” (pozneje inšpektor, zdaj je svetovalec). “Pri- Besedilo in fotografiji: šel je nenapovedano, preverjal je, ali se drži- Dr Drago ustja ago RRus us tja mo učnih načrtov in ali s snovjo nismo v zaostanku, pri spraševanju pa so se včasih dobro odrezali celo slabši učenci,” se spominja Grumova; nikoli ne bo pozabila fanta, ki ni veliko maral za šolo, na nadzornikovo vprašanje, kako bi drugače povedal “dva cela in 58 stotin kilograma”, pa je kot iz topa izstrelil “dve kile, 58 dek”. Živeti in učiti na vasi je za Grumovo pomenilo nenehno Pročelje šolske stavbe v Dolnjem Ajdovcu na zunaj ni veliko vpetost v vsakdanji drugačno, kot je bilo na začetku petdesetih let, ko je bila z življenjski utrip kra- dekretom že tretjič premeščena tovarišica Grumova.


8

POGOVOR

priloga dolenjskega lista

Nevenka Bajer

Odpira poti drugim, da bi lažje sprejeli drugačnost P

rostovoljstvu na mnogih področjih se je z željo, da bi bilo tudi z njenim prispevkom zato nekomu bolje in lažje, zapisala že kot mladinka. Priseljena Novomeščanka, predana krkašica, je v pokroviteljskem odboru Krke, kjer so pred 31 leti prevzeli pokroviteljstvo nad Osnovno šolo Dragotina Ketteja s prilagojenim programom, že od vsega začetka. Odkar sta z možem izvedela za diagnozo svojega danes 20-letnega prvorojenca, strokovnjaki so namreč ugotovili, da psihomotorično zaostaja v razvoju, pa se sicer mati dveh sinov trudi odpirati vrata drugim, ki se znajdejo na podobni poti. Da jim ne bi bilo treba čez vse, kar so morali prestati sami. Nevenka Bajer o prizadetosti govori na glas, pa čeprav s solzami v očeh. Pogosto govori v množini, s spoštovanjem do mnogih posameznikov, brez pomoči katerih bi bile za prizadete številne poti še danes nedosegljive.

Nevenka Bajer

Pri iskanju rešitev za boljši položaj otrok z motnjami v duševnem razvoju ste neutrudni. Za to je treba veliko poguma. Ta pogum najdeš v sebi, ko sodeluješ z drugimi. Vedno sem črpala od drugih, da sem tudi drugim lažje dajala. Moj življenjski moto se nekako vrti okoli tega, da kolikor daš, toliko tudi dobiš. Morda v življenju ne dobiš vedno takrat, ko daš, morda izgubiš, ko daš, a to je motivacija, ki mi jo dajo starši, potrebnejši pomoči, kot sem sama. Potem so tu izobraževanja, ki potekajo, ko se srečaš s prizadetostjo in se moraš z njo sprijazniti. To je pri starših gotovo najtežji proces. Številni starši dolgo časa ne vedo, da imajo prizadetega otroka, tudi nekaj let. Ko izvedo, nastopi šok, nato pa sledi terapija. Ta terapija so ljudje, s katerimi se srečuješ, ki ti dajo tako informacije kot odpirajo poti. S svojim delovanjem se trudim delček teh poti odpirati drugim, da preskočijo del težavnih stopenj, skozi katere gre vsak od nas. Če so te poti malo skrajšane, so mogoče obdobja sprejemanja krajša. Ko sprejmeš, takrat šele lahko rešuješ. Kako sprejemate drugačnost svojega otroka? Jure je pri dvajsetih letih kot sonček, ki mu je treba še pomagati obogatiti dneve na različne načine. Vesela sem, da je ob dopoldnevih lahko med svojimi vrstniki. V varstveno-delovnem centru? Žal ne. Zaenkrat je v Osnovni šoli Dragotina Ketteja v t.i. posebnem programu, ki jo je tudi prej obiskoval. Problematika otrok s posebnimi potrebami je tudi v tem, da varstveno-delovni centri za starejše od 18 let nimajo dovolj prostora za dnevno varstvo. Smo v novi fazi izboljševanja teh pogojev v smislu podaljšanja šolanja, kar je zakonsko

zanj. Ob tem je začela zoreti misel, ki smo jo začutili s starši v društvu za cerebralno paralizo. Takrat še nismo bili v društvu za pomoč duševno prizadetim, ker niti nisem vedela, kam sodimo. Starši se tudi rajši oklepamo društva za cerebralno paralizo, ker je to enostavneje sprejeti. Ko govorimo o duševni prizadetosti, vemo, da gre še za nekaj neznanega. Tisto nekaj je pomoč, ki jo bo otrok potreboval celo življenje. Nekateri starši to težko sprejmejo. Za te starše mi je žal. Priporočam jim, da se vključijo v neko po svoji meri primerno društvo. Mnogi starši najbrž upajo, da se bo otrokovo stanje izboljšalo. Starši si najbolj iskreno lahko povemo, brez ovinkov. Strokovnjaki so tukaj, da nas opozarjajo, vendar morajo pogosto izbirati besede. Ko si čustveno prizadet, nekaterih stvari nočeš slišati. Ene slišiš, pa jih preslišiš. Šele pozneje, čez leta, se mogoče vrneš na to. Sama sem želela vedeti takoj. Žal v našem primeru ni dognanega nič posebnega, diagnoza je psihomotorično zaostajanje v razvoju, ki je zelo splošna. Motorika je bila zelo vidno okvarjena, Jure je shodil pri treh letih. Upali smo, da bo šlo na bolje. Ko se otrok ne oglasi, ko se ne zbudi beseda, vidiš, da so še druge okvare in da je škoda nepopravljiva … Nikoli ni škoda upati, vendar upati na nekaj drugega. V neko drugo pomoč, nek drug način komunikacije. Razvojni vrtec, ki je v nekem obdobju zamrl, je bil moj izziv in izziv staršev, ki so se takrat borili, med njimi sedanji predsednik Zveze društev za cerebralno paralizo Iztok Suhadolnik. Razvojni vrtec je nastal s tremi otroki, tudi takrat so bili problem normativi. Izpostavili smo se tako na občinski ravni kot pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Stopnjevali smo civilno in stro-

že možno do 21. leta, vendar se te možnosti po tem letu krčijo. Zdaj smo v vmesnem prostoru, ko ministrstvo za šolstvo in ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ne stopata skupaj, in sicer tako glede dela kot financiranja. Starši razmišljamo v prid otroka, da se še lahko nekaj nauči, in zagovarjamo vključevanje v šolo. Proces učenja pri teh otrocih je različen, se podaljšuje, odvisno od okolja, v katerem otrok živi. Ni tako kot pri zdravemu otroku, mi ne vemo, v katerem obdobju bodo otroci največ “odnesli”. Želimo obogatiti tako institucionalno kot tudi družinsko življenje. Pravite smo, želimo. Ja, kar mimogrede preidem na to. Meni dajo in jaz dam. Borimo se na več straneh. Skupaj z nekaj starši, ljudmi v izvršnem odboru Sožitja, v pokroviteljskem odboru Krke. V pokroviteljskem odboru ni problem darovati, ker je za mano Krka, Krka mati, v popolnem smislu besede. Kolikor programov ji predstavimo, toliko nam jih podprejo. V Sožitju, združenju staršev, otrok in simpatizerjev oseb z motnjami v duševnem razvoju, pa je tisti del dela, ki me bolj privlači, tako zaradi več neznank kot tudi osebnega interesa, da bo mojemu otroku in drugim boljše. Pred dvajsetimi leti ste na mnogih področjih orali ledino, na primer v prizadevanjih za odprtje razvojne ambulante v novomeškem zdravstvenem domu. Se spominjate, kako je bilo, ko ste se prvič izpostavili, zavzeli za nekaj, kar otroku ni avtomatično pripadlo? Začelo se je že z razvojnim vrtcem. Jure je rojen leta 1988, pri treh letih je bil vključen v redni vrtec, kjer so se pojavile težave zaradi ostalih otrok in dodatnega časa, ki so ga potrebovale vzgojiteljice in negovalke


POGOVOR

9

(FOTOGRAFIJI: I. NOVAK)

kovno iniciativo, da je kmalu prišlo do odprtja oddelka. Ko je bil odprt oddelek s tremi otroki, je bil prihodnje leto že s petimi. Še vedno deluje. Razvojni vrtec se je prijel in je potreben. To, da so otroci integrirani v rednih vrtcih, je še posebej vredno. V tem obdobju se otroci največ naučijo s posnemanjem. Del časa preživijo z zdravimi otroki, to se mi zdi izredno pomembno. Da bo nekdo, ki bo videl pozitiven vzorec, poskusil to ponoviti. Neštetokrat poskusi. Včasih obrodi sadove, včasih je zaman. Vendar če ne poskuša, nikoli ne boš vedel, če bo uspel. Ste kdaj pri zakonodaji in predpisih pogrešali več življenjskosti? To še vedno pogrešam. Tudi v tem obdobju, v katerem se naš otrok nahaja sedaj, med 21. in 26. letom, ko se borimo za kompromis z delno prisotnostjo šolskega programa. Za nas to pomeni še nekaj učenja, ne le varstvo. Vsako obdobje z otrokom z motnjo v duševnem razvoju odpira nova neurejena področja. Upoštevamo smernice stroke in življenja, ki so mi nekako najbolj praktične. To je to, kar slišim kot pomanjkljivost od staršev. Tu skušamo nekaj doseči, udejanjiti v praksi. Pomislite, v institucionalnem varstvu je manjši del prizadetih otrok. Razmišljam o teh, ki so doma. Ana Bevc je znotraj Sožitja odkrila največ teh oseb. Programi vseživljenjskega učenja Sožitja so doprinesli k temu, da smo se dotaknili tistih otrok, mladostnikov in drugih, ki niso mogli do nas. Mnogo otrok, ki so bili sposobni pomagati na kmetiji, je ostalo doma. V teh družinah vse funkcionira, a otrok potrebuje tudi družbo svojih vrstnikov. To skušamo dopovedati skozi klubske dejavnosti v Žužemberku, Šentjerneju in Novem mestu. Mi nekako začenjamo, pripravimo teren, potem se angažira ustanova. Kako pomembno je za vas vključevanje v dejavnosti, ki jih pripravljajo v Sožitju? Brez tega ne bi mogla. To pomeni, da pomagaš otrokom in staršem, ki pomoč potrebujejo, pa ne vedo, kje bi začeli. Lahko je to že en pogovor, ki več zaleže kot terapija, ki se ti upira in za katero ne veš, kakšni bodo rezultati. Vsak od nas staršev je doživel razočaranje, ko se po eni obravnavi pri fizioterapevtu ali logopedu ni nič zgodilo. Seveda se ne zgodi. Treba je prenesti to naprej, povedati, da je treba nešteto obiskov, nekaj let, da se kakšna stvar premakne. Potrpljenje je nekaj, česar starši nimamo prirojeno. Neučakani smo, ker želimo rezultate. Kako negujete vezi z mlajšim, zdravim sinom? Ste se kdaj zbali, da bi se v skrbi za Jureta čutil zapostavljenega? To je vprašanje, na katerega sva ob rojstvu drugorojenega Mihe pomislila oba z možem. V skrbi za to sva se čutila včasih razdvojena. Vendar če imaš željo po pravičnosti, v srcu pa ljubezen do svojih otrok,

priloga dolenjskega lista

Bajerjevi

spontano ne ločuješ, le deliš po potrebah in združuješ. Miha in njegovi prijatelji sprejemajo drugačnost že od malega. Imajo ga za enakovrednega člana, vrstnika, ki ne zmore vsega, čustvuje pa iskreno, kot noben od nas. Mlajši sin je v veliko pomoč in avtoriteta za Jureta. Ob tem pa nikoli ne pozabiva, da je Jure najin otrok in naša skrb. S tem ne obremenjujeva sorojenca in delava za jutri, ko naju več ne bo. Kako okolica gleda na drugačne? Nimam negativnih izkušenj. Vendar me bega, da je premalo ljudi, ki so pripravljeni nekaj malega narediti, razen da stvar finančno podprejo, kar je sicer zelo dobrodošlo. Želela bi, da bi skušali udejanjiti tisti rek: Vsi enaki, vsi enakopravni. Če srečajo takšno osebo, da so do nje prijazni. Naši otroci so včasih zelo zaupljivi, včasih neučakani, zaradi česar izgledajo nevzgojeni ali pretirano tihi. Krka je pred 30 leti prevzela pokroviteljstvo nad Osnovno šolo Dragotina Ketteja. S ponosom sem članica tega odbora že ves čas od ustanovitve, članica sem bila že prej, preden sem doživela takšno lastno izkušnjo. Od začetka smo tem otrokom skušali nuditi nadstandard bivanja. Ko so bili v popoldanskem času z manjšim številom varuhov, smo se tam mladinci pojavljali kot družabni spremljevalci. Sedaj to ni več potrebno, ker ni več toliko otrok, ki bi v domu bivali cel dan. Peljali smo jih na zaključne nagradne izlete, sprva nagradne, se pravi, da so šli le tisti, ki so se najbolj trudili, saj je bilo vseh enostavno preveč. Zdaj gredo vsi. Največ pa velja vsakoletno obdarovanje, ko pride dedek Mraz, tega se otroci zelo veselijo. Pripravimo tudi trgatev na Trški

gori, tako pravzaprav začnejo šolsko leto. Letos bomo nadaljevali nekaj dni v Dolenjskih Toplicah, nekateri v Centru za obšolske dejavnosti v Črmošnjicah, kjer bodo pokazali, kako je, če zanje skrbijo drugi, pa tudi, kako udejanjiti to, kar so se naučili pri skrbi za samega sebe. Obiskali bomo tudi lutkovno gledališče v Ljubljani, pripravljamo izobraževanje za vzgojitelje o avtizmu, o katerem se sicer veliko govori, a malo ve. Kaj kot koordinatorica dejavnosti še lahko naredite? Rada bi obdržala sodelovanje Krke tudi potem, ko otroci odidejo iz šolske stavbe, čeprav Krka sicer že podpira Sožitje. Varstveno-delovni centri z leti postajajo utesnjeni, prevelike enote postajajo preveč birokratske. Ponekod, tudi v Novem mestu, nastajajo bivalne skupnosti, to so manjše organizacijske enote, vendar je problem v tem, da v do sedaj odprtih bivalnih skupnostih lahko bivajo le tisti, ki so lažje ali zmerno prizadeti. Težje prizadetim težko najdemo zaposlitve, ne morejo jih sami izvrševati. Prizadevamo si, da bi bilo za otroke poskrbljeno, vendar da bi sami nekaj aktivno počeli. Se pravi, če je posameznik zmožen oditi na sprehod, jahati, uporabljati pripomočke v športni dvorani, igrati glasbilo, mu skušajmo to ponuditi. Prostovoljci so tu nenadomestljivi kot opora programom, ki se odvijajo zunaj institucionalno zarisanega načrta. Radi bi jih torej pripravili na samostojnost, da bi se odprli, vključili v družbo. Gre za interakcijske dejavnosti, ki nastanejo spontano. To je vredno vsakega truda in iskanja možnosti za udejanjanje še česa.

Irena No Ir ena N o v ak


10 10

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

Na obisku v šoli v Osilnici

Biti v razredu skupaj z mlajšim bratcem je malo čudno, a gre! V

najmanjši občini po številu prebivalcev v državi deluje tudi najmanjša podružnična šola v Sloveniji. Občina Osilnica namreč premore le nekaj več kot 400 duš, podružnično šolo OŠ Fara v Osilnici pa obiskujejo vsega le štirje učenci.

Šestletna Klemen Kovač in Joško Gašparac, ki sta letos prvič sedla v šolske klopi, drugošolec Luka Janeš in Kristina Kovač, ki bo prihodnje šolsko leto začela hoditi na matično šolo v Faro, so prave male medijske zvezde. Kot učenci, ki z obiskovanjem prve triade v domačem kraju med vsemi slovenskimi osnovnošolci najbolj na-

zorno izpričujejo zavedanje države o pomembnosti ohranjanja šol na podeželju in namero ministrstva, da stori vse, da se tovrstnih šol ne bi ukinilo, so deležni pozornosti številnih medijev. Kljub temu da naj bi bili vajeni novinarjev, fotografov in snemalcev, pa so se mali nadobudneži ob mojem obisku obnašali, kot bi se številni njihovi vrstniki marsikje drugod. Potem ko so se posladkali s čokolado, s katero sem želela ob svojem prvem stiku z njimi prebiti led, je morala namreč učiteljica kar malo povzdigniti glas, da so se dečki ponovno posedli vsak v svojo klop. Kristina, edina deklica v razredu, je namreč tako, kot pravijo, da se za deklice menda tudi sicer spodobi, učiteljico ubogala že v prvo.

R a z l i kka a m e d š e sstt - i n sedemle ett n i k i

Prvošolčka Klemen (levo) in Joško (desno) sta primerjala, kdo ima večjo roko.

“Takšni niso bili še nikoli,” je tudi sama malo začudena nad neposlušnostjo učencev povedala učiteljica Tamara Šteger. Pojasnilo za neposlušnost otrok je pripisala dejstvu, da je ostala najmlajšima do konca pou-

Za Tamaro je delo zelo naporno, najtežje pa ji je poučevati okolje, saj je, kot pravi, “veliko govorjenja in poskusov”.

Učiteljica Tamara je ponosna na Lukovo risbo. Lani mu namreč risanje ni šlo.

ka samo še ena šolska ura. “Pa še petek je,” se je spomnila. Otroci so namreč konec tedna že kar malce utrujeni od pouka, kar opaža po tem, da jim uspe v začetku tedna narediti več. Sicer pa je najlepše delati takoj zjutraj oziroma prvi dve šolski uri. “Kasneje niso več tako zbrani,” pravi. Pozna se namreč, kot pravi, da imajo letos v razredu kar dva prvošolčka. Pa ne, da Klemen in Joško še ne bi bila dovolj zrela za šolo! Vendar pa, kot pravi Tamara, ki sicer osebno misli, da je za otroke le malo prehitro, da gredo v šolo že s šestimi leti, se pozna, ali ima otrok 6 ali 7 let. Za primer vzame Luka. “Lani mu risanje ni šlo, letos pa je viden velik napredek. Na risbici prometa je naredil vse tako, kot sem hotela. Celo semafor je narisal,” ga pohvali. Poleg tega so sedaj tudi še skoraj čisto na začetku šolskega leta in otroci še ne vedo prav dobro, kako se morajo v šoli obnašati. Klemen, Luka in Kristina so sicer hodili v vrtec, tako da so se že prej srečali z različnimi dejavnostmi, risanjem, petjem in podobno, za Joška pa je vse to še povem novo. Da o tem, kaj za delo v razredu, v katerem mora učiteljica v okviru istega predmeta podajati učencem snov za tri različne razredne stopnje, pomeni to, da je s prihodom


NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

11

Klemna prišel v šolo Lukin najboljši prijatelj ter da je Klemen “vodja”, ki mu ostali v razredu sledijo, niti ne govori!

Med sebo ečju ojj v n a rre Da je večina obiskovala vrtec, pa ima poleg prednosti tudi svojo “slabo” stran. V vrtec so namreč hodili na hrvaško stran, v Plešče, zato še posebej Klemnu sedaj pri pouku še pogosto uide kakšna hrvaška beseda ali stavek, kot je denimo: “Več sem napisal”, ko hoče povedati, da je že končal. “Ko govorijo z mano, ne govorijo v narečju, opažam pa, da se pri igri med seboj pogovarjajo po osilniško,” pravi Tamara. Otroke zato večkrat opozarja na pravilno slovenščino, priznava pa, da včasih tudi otroci opozorijo njo. Tamara, ki letos že drugo leto poučuje otroke v Osilnici, je namreč doma iz Destrnika, kjer imata svoje korenine tudi, kot pravi za vse tiste, ki za to vasico pri Ptuju še niso slišali, poslanec Franc Pukšič in minister za šolstvo Milan Zver. “Lani, ko sem prišla, sem še veliko uporabljala široke “eje”,« pravi. V neformalnem pogovoru z učenci pa je kdaj tudi uporabila besedi “uhe” in “oke” namesto ušesa in oči, kar pa je bilo otrokom še posebno smešno.

Letos imajo v razredu kar dva prvošolčka, zato ne preseneča, da se učenci med odmori še radi poigrajo “na kmetiji”.

P rre eve č n a l o g ? ! “Lani je bilo še manj otrok. Imeli smo samo tri učence,” pove Tamara. Vendar pa ji je bilo veliko težje kot letos. “Nisem vedela, v kaj se podajam,” priznava. Na moje vprašanje, kako to, da je sprejela službo v kraju, ki je kar tri ure vožnje oddaljen od doma, odgovarja: “Bilo je: vzameš ali ne … in že sem se selila v Osilnico.” Zaradi tega ji sicer ni žal, saj ji tudi zaradi dosti truda, ki ga vlaga v pripravo na pouk – za en razred porabi po 15 minut za en predmet -, ni nikoli dolgčas. Osilničani so jo tudi vsi zelo lepo sprejeli in tudi nove prijatelje si je že našla, vendar pa še vedno močno pogreša domače in prijatelje. “Če ne bi bilo mobitelov in interneta, ne vem, kako bi zdržala,” pravi. Še posebno težko ji je, ker je tako daleč do mesta. “Od doma do Ptuja sem imela le 5 minut vožnje, do Kočevja pa se vozim eno uro,” pravi. Tudi zato pa vsaj zaenkrat še ne razmišlja o tem, da bi v kraju, kjer je dobila svojo prvo službo, ostala za zmeraj. In kaj pravijo o njenem delu učenci, ki se sicer ob športnih dnevih, ogledih kinopredstav in podobnih prireditvah družijo s sovrstniki iz Fare? Kristina, ki je najstarejša in za katero Tamara pravi, da je zelo “brihtna” in dobra na vseh področjih, pravi, da jim daje preveč nalog. A kateri učenec tega ne bi rekel za svojo učiteljico?! Kristina, ki je tudi zelo zgovorna in je do sedaj že sodelovala na največ prireditvah, na katerih nastopajo osilniški učenci, kot sta denimo Petruvo in Miklavževanje, ki so ga pripravili lani, pa ve povedati tudi o tem, kako je hoditi v

Otroke v šolo pripeljejo in jih pridejo iskat starši ali pa stari starši, kot je bilo ob mojem obisku.

šolo, v kateri je skupaj z dve leti mlajšim bratcem v sicer različnih razredih, a vseeno prostorsko v istem razredu. “Malo čudno,” pravi. “A gre,” sem ugotovila, ko sem jih spremljala pri pouku in tudi potem, ko so se Joško, kot prvi, Klemen za njim in nato še Luka najprej postavili v vrsto pred vrati in nato, ko so bili vsi zbrani, strumno odkorakali na hodnik, kjer jih je učiteljica predala v varstvo svojcem, ki so jih prišli iskat. Učiteljica se je nato vrnila v razred, kjer sta imeli s Kristino še uro matematike.

“Otroke v šolo pripeljejo in jih po končanem pouku odpeljejo starši ali pa stari starši,” je povedala Tamara. Tako je bilo tudi ob mojem obisku, saj je po Klemna prišla stara mama, ki pa za razliko od učiteljice, ki sem jo tokrat videla prvič, ni bila neznan obraz. Klemnova babi je namreč gospa Anka, žena nekdanjega osilniškega župana Antona Kovača in mati hotelirja Simona Kovača. Besedilo in fotografije:

M. Lesk o všek -S ve te Lesko všek-S -Sv


12 12

NAŠI KRAJI

priloga dolenjskega lista

Jablan

Gasilski dom z igriščem srce vasi O

b besedi “jablane” ponavadi pomislimo na drevesa s sočnimi in slastnimi sadeži in tudi vas v mirnopeški občini, ki nosi to ime, je nekoč menda bila polna jablan. Danes jih je bolj malo, pravijo Jablanci, sadovnjake so skrčili zaradi širjenja kmetij, a še vedno dovolj, da se jih do sitega najedo. Da je Jablan lepa vas, so zapisali že v preteklosti. In ne le da je Jablan urejena vas, saj je, kljub temu da so ponekod opustili kmetovanje, zemlja vzorno obdelana, kar, roko na srce, nekaterim po pripovedovanju domačinov tudi ne paše, je tudi vas, v kateri so zadovoljni tudi mladi. “Jablan je zakon!” je kot iz topa ustrelil Sebastjan Bobnar, “imamo igrišče in svojo mladinsko sobo v gasilskem domu.” V klubu AJA, kot so ga poimenovali, se mladi družijo, poslušajo glasbo, pogledajo kakšen film, praznujejo rojstne dneve, fantovščine…, na vaškem igrišču pa pridno nabirajo kondicijo. Sebastjan doda, da so tudi očetje postali bolj aktivni, ponavadi se na igrišče spravijo v nedeljo. Druženje mladih podpirajo tudi starejši, saj tako njihova mladež ostaja blizu doma in je ne premamijo gostinski lokali. Tudi sicer sta gasilski dom in vaško igrišče, ki si želijo razširiti z leseno brunarico in tribunami, središče vasi. Tu se zadnja leta zvrsti vrsta družabnih srečanj – od tradicionalnega gasilskega piknika, gasilske veselice, rekreacije, tradicionalnega turnirja trojk ob občinskem prazniku, vaške salamijade in pokušine vin do vaškega silvestrovanja. Gasilski dom v Jablanu je star šele dobrih deset let, tukajšnje prostovoljno gasilsko društvo, ki šteje 142 članov in pokriva območje Jablana, Dolnjega in Gornjega Vrhovega, Goriške vasi, Malega Vrha in ulice Šranga, pa 26 let, pred tem so namreč spadali pod mirnopeške borce proti redečemu petelinu. Gasilski podmladek v tem društvu je na tekmovanjih izjemno uspešen, saj so mladinske desetine že tri leta zapored prvaki GZ Novo mesto, regijski prvak je letos postala mešana mladinska desetina, ki je na državnem prvenstvu osvojila osmo mesto, lani so se njihove mladinke pripravljale tudi za gasilsko olimpijado na Švedskem… Člani in članice sicer ne sežejo tako visoko, so pa v zlati sredini ali malo nad njo.

Jablanci, ki so povedali veliko zanimivega o svoji vasi (z leve): Franc Bartelj st., Zvonko in Cvetko Papež, Marko Žagar, Marjan Jankelj, predsednik in poveljnik jablanskih gasilcev, in Sebastjan Bobnar.

prebivalcev, obljudenih pa je 34 hiš. V vasi je 17 osnovnošolcev, a letos prvič, odkar pomnimo, med njimi ni nobenega prvošolca,” je nekaj statističnih podatkov nanizal Zvonko Papež, sicer tudi občinski svetnik. A se Jablanci za prihodnost vasi ne bojijo, mladih je dovolj, v vsaki hiši je slišati otroški smeh, pa tudi kar nekaj novogradenj je v vasi. “Res pa je”, je pripomnil Franc Bartelj st., “da to niso nove kmetije.” Bartljeva kmetija, sedaj jo vodi njegov sin Franc, je največja v vasi in menda tudi v mirnopšeki občini. V vasi je šest čistih kmetij, vse se ukvarjajo s prirejo mleka, vsake dva dni oddajo do 3000 litrov mleka, kar na leto znese okoli 1 milijon 200 tisoč litrov. Sicer se vaščani v službo v glavnem vozijo v Novo mesto in to po državni cesti, ki zaradi uničenosti skoraj ne zasluži več tega imena, imajo pa tudi nekaj obrtnikov.

S a m i p o s k rrb beli azv oj v asi vo va z a rra Jablanci so tako kot mnogi drugi kmalu spoznali, da je, če hočeš kaj imeti, najbolje,

P rrv v i č b rre e z p rrv vo š o l c e v ev “V Jablanu, h kateremu sodita tudi zaselka Strmače in Loparji, je danes okoli 150

Prav nič se ne vidi, da je gasilski dom zrasel na nekdanji kmetiji.

da sam poskrbiš za to. Tako so sami leta 1979 napeljali prve telefone, leto kasneje v glavnem tudi vodvodod, potem so poskrbeli še za cesto. Asfaltno prevleko je dala občina, vse ostalo pa so naredili sami. Luč je v vasi posvetila pred 2. svetovno vojno. Kanalizacije še nimajo, so pa nedavno rešili problem odvodnjavanja meteornih voda za dobršen del vasi in naredili ponikalnico na gasilskem zemljišču, za spodnji del vasi so poskrbeli pred nekaj leti. Težave s tem so se začele v večji meri kazati v zadnjem času, ko je veliko neviht z velikimi količinami vode. Ta nima kam odteči, saj je v vasi vse več asfaltnih površin. Lani so v vasi dobili tudi javno razsvetljavo, ob pomoči občine pa uredili tudi divje črno odlagališče in ga ozelenili. Z najemom posebnega kontejnerja za folijo silažnih bal so razbremenili ostale zabojnike za odpadke, pred divjadjo iz gozda pa so vas zavarovali z ograjo. Jablanska rak rana je vodovod oziroma glavni vod do vasi, ki je slab in dotrajan iz azbestno-cementih cevi z veliko okvarami, s slabim pritiskom. Velikokrat se namreč zgodi, da ob večji porabi vode zmanjka. Najraje se to zgodi v nedeljo zjutraj, ko se vaščani urejajo za nedeljsko mašo, gospodinje ponavadi pridno perejo perilo… Zato imajo več ali manj vsi neko alternativo; vodnjaki so tako za tiste, ki imajo živino, nepogrešljivi. Želji po urejenem vodovodnem omrežju se pridružuje še potreba po možnosti širokopasovnih povezav v svetovni splet. Namera občine, da bi ob pomoči države postavila javno e-točko v gasilskem domu, je zaenkrat spodletela. K sreči pa pri njih ni spodletela solidarnost, ta je med vaščani vedno živa. To se je nenazadnje pokazalo tudi letos, ko sta vas pretresla tragična dogodka, ki sta vzela dve mladi življenji. Besedilo in fotografiji:

Mojca Mo jca Žnidaršič


ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

13

Anita Šakič

Brez nje tudi društva ne bi bilo D

ruštvo ustvarjalcev ali Anita Šakič, bi lahko rekli. Čeprav ima društvo 12 članov, je namreč Anita ne le predsednica in gonilna sila društva, ampak tudi edina “ustvarjalka”. Anita namreč oblikuje in izdeluje najrazličnejše okrasne in uporabne izdelke, je graverka, krojačica in šivilja, pa tudi voditeljica ustvarjalnih delavnic, animatorka otroških zabav … Skratka: Anita je vse tisto, brez česar društva ne bi bilo. Društvo ustvarjalcev so ustanovili na Anitino pobudo že leta 1999, od 2004, ko se je preselila iz Kočevja na Brigo, pa ima sedež v Občini Kostel. Če ne bi bilo Anite, danes v občini ob Kolpi, ki ves svoj razvoj stavi na turizem, tudi marsikatere dejavnosti ne bi bilo. Anita denimo v prifarskem vrtcu vodi ustvarjalne delavnice in tudi sicer dobro sodeluje z OŠ Fara, že lani in letos pa je poskrbela tudi za zabavo otrok na največji občinski prireditvi Tamburanje va Kostele. Lani je pripravila celodnevno prireditev Pravljično mesto, letos pa je naredila še korak naprej: frizerski, kuharski in TV kotiček, ustvarjalne delavnice preko celega popoldneva, prebiranje pravljic, karaoke in možnost igranja v peskovniku je strnila pod skupnim imenom “Kostevski direndaj”, prireditev pa je trajala kar tri dni.

Z mo ževo p o m o č j o ož “Sva brez otrok in imava čas,” pojasnjuje Anita svojo skoraj neverjetno ustvarjalno vnemo in moževo pomoč pri delu. Anita namreč izvaja različne ustvarjalne delavnice in je zadnji dve leti na Marofu v Kočevju animatorka zabav ob rojstnih dnevih

otrok, zaradi česar nima prostega skoraj nobenega konca tedna. Veliko dela pa ima tudi doma: izdeluje namreč nakit, slika na steklo in svilo ter dela različne uporabne predmete, poleg tega pa tudi šiva srednjeveška oblačila in različne kostume. Zaradi vsega tega se ji včasih dela nabere toliko, kot priznava, da ji mora priskočiti na pomoč tudi mož. “Vse, kar delam, delam za svojo dušo,” pravi. Svojih izdelkov zato ne prodaja, ampak podarja. Ne glede na to, ali jih podari prijateljem, znancem ali pa kot material za promocijo društva, pa vsi, ki jih dobijo, lahko ugotovijo, da so Anitini izdelki inovativni in unikatni. Takšen je tudi njen najnovejši izdelek: plošča za shranjevanje nakita. Anita se namreč pri delu trudi, da uporablja kot material zavržene izdelke, ki jih tako ponovno naredi uporabne in koristne. Velik del Anitinega doma opravljenega dela predstavlja šivanje. Vse, kar so do sedaj nosili člani njihovega društva na različnih prireditvah, na katerih so predstavljali svoje društvo, pa tudi občini Kočevje in Kostel ter Slovenijo, je namreč sešila Anita. Tega pa ni bilo malo, saj je morala včasih

za kakšno prireditev primerno “opremiti” tudi 50 ljudi.

K o čče e v s kke e i n kko o sstt e l s kke e značilnosti “Vsi člani društva so dejavni,” pravi Anita, ki pohvali tudi ostale člane. Pri tem misli predvsem na njihovo pripravljenost za sodelovanje na različnih prireditvah. Kot pravi, člane društva druži ljubezen do srednjega veka. Zato tudi veliko sodelujejo s Srednjeveškimi popotniki, plod tega sodelovanja je bila tudi njihova udeležba na lanskoletni 10. Prangerjadi v Predgradu, kjer so imeli celo svoj tabor. Da so uigrana ekipa, ki se rada zabava, člani društva dokazujejo celo leto s predstavljanjem po različnih sejmih, sicer pa se redno udeležujejo tudi različnih karnevalov po Sloveniji in sosednji Hrvaški. “Za temo si vedno izberemo kakšno kočevsko ali kostelsko značilnost,” pravi Anita in dodaja, da so letos predstavljali kočevski med, na prvi Kočevski mačkaradi pa so kot “Friderik in Veronika s spremstvom” povzeli zgodbo o tragični ljubezni med grofom Friderikom Celjskim in Veroniko Deseniško, ki sta nekaj časa živela na gradu Fridrihštajn na hribu v pogorju Stojne nad Kočevjem. Anita je bila tedaj Veronika, v tej vlogi pa je znana še danes. V opravi Veronike je namreč nastopila še večkrat: med drugim tudi vsakič, ko so jo turistični delavci povabili, da bi predstavila Kočevsko skozi eno njenih najbolj znanih zgodb. Besedilo in fotografiji:

Lesko všek-S -Sv M. Lesk o všek -S ve te


14 14

NAŠA DEDIŠČINA

priloga dolenjskega lista

Kovinski rog za klic na delo

“Prid’te trgaaaat!” je donelo na Hrvaško T

e dni po vinskih goricah režejo škarje. V manjših vinogradih trgajo prijatelji in znanci, v večjih pa tudi najeti delavci. Danes pridejo tudi iz daljnih držav, v prvi polovici prejšnjega stoletja pa so prišli od tam, do koder se je širil glas roga. Roga?

Po gričih od Bizeljskega preko Pišec proti Sremiču, se pravi v Bizeljsko-sremiškem vinorodnem okolišu, se starejši še spomnijo, kako so upravniki vinogradov (viničarji) z vrha hriba klicali v velike železne rogove in vabili delavce v vinograde. Marsikomu pa zgodba ni poznana in mnogim med njimi jo je v zadnjih desetletjih prav rad povedal Franc Premelč, po domače Puhpinter, z Drenovca pri Bukovju, nedaleč od Bizeljskega. Puhpinterjev rog je 120 cm dolga kovinska cev, zgoraj ožja in na koncu razširjena. Kot piše v knjižici Etnografska zbirka treh generacij avtorice Marije Sušnik, lastnice zasebne etnološke zbirke na Bizeljskem, so z rogom klicali na delo z grajskega posestva, pa tudi z drugih posestev: s Potekarjevega in s posestva Kupce. Izvemo še, da so imeli delodajalci dogovor, ob kateri uri bo kdo klical na delo: prvi so klicali z graščine ob štirih zjutraj. Po nekaterih pričevanjih se je klicanje slišalo do 10 km zračne razdal-

je, medtem ko v Posavskem muzeju Brežice obiskovalcem razlagajo, da do 4 km. Tudi sami smo pred več kot desetletjem slišali Franca Premelča, kako je bizeljskim osnovnošolcem, ki so takrat tudi sami pripravljali raziskovalno nalogo o rogu, predstavil klicanje. Še danes v mojih ušesih odzvanja: “Prid’te koooopaat!” ali pa: “Prid’te braaaat!” No, v nekaterih zapisih piše, da so klicali “Belte (brat, kopat)!”, kar je narečno za pridite. “Največ so prihajali delavci s Hrvaškega,” pripoveduje danes 85-letni Franc, “saj je bilo hrvaško Zagorje vse do izgradnje železnice zelo revna pokrajina. Ob 7. uri zjutraj so delavci že prišli na hrib k cerkvi sv. Antona, kjer so eno uro počivali, nato pa je upravnik - viničar izbral najboljše delavce. Ostali so šli prosit za delo k okoliškim kmetom. Tako se je vse obdelalo brez strojev – kramp, motika, lopata in vile – to je vse, kar je bilo,” se spominja. Delavci so zaslužili po 10 dinarjev na dan, kot pojasni Franc, pa je kilogram sladkorja

Franc Premelč – Puhpinter prav rad pripoveduje zgodbe iz nekdanjih časov.

tedaj stal 18 din, kg mesa v mesnici 15 (na črno zaklanega 10), ena žemlja je stala dinar. Delali so ob svoji hrani, največkrat je bil to kos koruznega kruha, včasih na sredi tudi s kuhanim jajcem, če je družina premogla kokoši. Temu se je reklo pašnjača. Poleg tega so dobili trikrat na dan po deci jabolčnika, pri okoliških kmetih pa tudi kosilo. “Takrat smo imeli pri vsaki hiši žrmlje, da smo si zmleli glavno žito – koruzo, potem smo jedli pa žgance in mleko. Če smo imeli sir, se je pripravljal tudi koruzni kolač. Za malo juž’no (ob 16. uri) smo pojedli latvico kislega mleka in koruzni kruh. V krušni peči so se hkrati pekli trije veliki hlebci kruha in en manjši – postrüžjenk. Tega smo se otroci najbolj veselili, ker smo ga lahko jedli še mlačnega,” še pripoveduje Franc. V Posavskem muzeju v Brežicah imajo v etnološki zbirki razstavljena dva železna rogova, eden je dolg celo 205 cm. Vinogradniki so najbrž idejo za tak način starodavnega “mobitela” dobili v vojski, ki je rogove uporabljala za povelja v bitki. Obiskovalci muzeja rogove spoznajo v okviru vinogradniške zbirke, a jim povečini ni jasno, čemu so služili, zato z zanimanjem prisluhnejo zgodbi o klicanju na delo. Rogove so za klice na delo uporabljali grajski oskrbniki vinogradov v Orešju na Bizeljskem, kot smo izvedeli na terenu, pa tudi veleposestniki drugje po obronkih Kozjanskega. Rog, ki ga hrani Franc Premelč, sta našla s sinom Brankom nekje v šestdesetih letih v bližini Lusthausa, ko so sekali grmovje, in ga shranila. Tako je zanj in za zgodbo o starih časih zvedel še marsikdo. Tudi mi … Besedilo in fotografiji:

Starodavni “mobitel” je bil dolga kovinska cev, iz nje pa se je razlegal klic na delo.

Breda Gornik Br eda Dušič Gor nik


PRI NJIH DOMA

priloga dolenjskega lista

15

Pri Gerjevičevih v Brežicah

V naprstniku vidiš sliko pomladi T

o je zapis o Gabrijeli, Gabi, iz Brežic, ki ima Oskarja. Je hkrati tudi zgodba o Oskarju samem. Predvsem je to zgodba o skupnem življenju Gabrijele in Oskarja Gerjevič. Na zadnji vroč dan letošnjega poletja, tj. prav pred kratkim, ob uri, za katero smo se dogovorili, sta posedela v uti na vrtu njune družinske hiše v Brežicah. Pod to streho v zavetju trte, bršljanove zavese, bližnjih rož in zelenjavnih gred sta postregla s prigrizkom in humorjem, tako kot ponavadi. Gabi je tudi povedala, kako sta se takrat pred leti spoznala in Oskar je pritrdil, da je bilo res tako. Po toliko letih sta torej prav pred dnevi tako igrivo razprostrla ta spomin! In nič naveličanosti v njenem glasu, ki je opisoval mladega navihanega Oskarja izpred let, in nobene naveličanosti v njegovih besedah o mladi Gabi, ki je takrat, tista leta, ravno dobro prišla spet nazaj v Slovenijo iz Dalmacije. Prav prisrčno sta se na omenjeni dan nasmejala drug drugemu ob spominu. Gabi je pri tem še dodala nekaj besed v svojem simpatičnem, komaj zaznavnem hrvaškem naglasu, ki ji je, Slovenki, ostal od šolanja in bivanja na Hrvaškem. “Vesela sem in ponosna, da sem Slovenka. Opažam, da v Sloveniji pri Slovencih manjka tiste srčne trditve, da so Slovenci,” je poudarila Gabrijela in se skupaj z Oskarjem spomnila, kako lepo sta se kot Slovenca počutila z možem pred leti v Zagrebu na otvoritvi njegove fotografske razstave v tamkajšnjem Slovenskem domu. Oskar je izučen krojač. S svojimi 21 leti je bil takrat najmlajši krojaški mojster v

Sloveniji. Je profesionalec, tekstilec stare šole, ki dela “ko singerica”. Ko je bil pri očetu krojaču vajenec, se je začel ukvarjati tudi s fotografijo, v kateri je pozneje našel drugo veliko življenjsko zadoščenje in brezmejno ustvarjalno področje. Tako kot ga poznajo in cenijo zaradi oblačil, ki jih je v življenju sešil – hej, kako bi jih sploh lahko kdaj koli preštel?, vedo zanj in ga spoštujejo tudi zaradi njegovega s fotografiranjem povezanega udejstvovanja. Ob svojih 33 samostojnih fotografskih razstavah, s katerimi je pogosto hudomušno predstavljal “rožice z domačega vrta”, je sodeloval tudi na številnih skupinskih. Kot predsednik brežiškega Foto kluba in pozneje Foto-video kluba se je na tem polju preizkusil tudi kot organizator. “Kadar je Oskar šival in se je oglasila gasilska sirena, sem mu še jaz pomagala oblačiti suknjič uniforme,” je povedala Gabi in s tem povedala, da je njen mož tudi gasilec. “Gasilski častnik druge stopnje …” ji je ob našem pogovoru smeje se pomagal Oskar. “Je rahla skrivnost. Hotel sem biti mizar,” je še pripomnil o poklicih Oskar, ki ima v stanovanju izjemno bogato zbirko naprstnikov. Gabrijela je gradbena tehnica. Tisti dan, ko se je upokojila, ji je njen Oskar doma postavil na mizo poleg šopka listek z napisom: “Dobrodošla, moja upokojenka.” Bilo je 30. decembra 1999. In res čisto slučajno je bil

Gabrijela, “babi Gabi”, kot ji reče mala vnukinja, je za glavno vlogo v neki življenjski zgodbi “prejela” oskarja. In Oskarja, po katerem Gabrijeli marsikdo reče kar Oskar’ca.

“Težko sem se odtujil od filma,” je priznal fotograf Oskar, ki ima v domači temnici še vso fotografsko opremo in celo še celuloidni trak v povečevalniku od zadnjega razvijanja slik.

navzoč takrat pri Gerjevičevih doma na nepozabnem Oskarjevem sprejemu za Gabi tudi pisec tega sestavka. Tisti sprejem se je zgodil nepozabno, kakor se razcveti pomladni dan. Kot uokvirjena slika kakšnega prvega skupnega izleta na spomladanski travnik je spomin na tisti predzadnji december nekako spravljen v hiši Gerjevičevih. Potem ko je Oskar nekoč že bil krojaški vajenec, je zdaj spet vajenec, in sicer računalniški, pri njuni hčerki Marjeti, ki je poročena v Godešiču pri Škofji Loki. Oskar je “ful” v računalništvu, ker to preprosto želi in ker navsezadnje tudi potrebuje, da obdeluje in shranjuje digitalne fotografije. Gabi je rekla, da so bili v fotografiranju najlepši tisti časi, ko je prevladovala črno-bela fotografija in je Oskar sam delal slike v temnici. “Takrat je slika ljudem tudi nekaj pomenila,” je razmislila Gabrijela. Ampak digitalizacija, elektronika in podobne stvari so postale vsakdanjost. Sled mojstra, ki se spozna na elektriko, je v njuni hiši čutiti in, da, tudi videti na vsakem koraku. Ob tem, da je Oskar napeljal precej električnih kablov za vsakdanje potrebe, je še njun sin Blaž opremil svojo rojstno hišo in zdaj hišo svojih staršev z različnimi elektronskimi napravicami, ki razsvetljujejo in lepšajo ter delajo varnejši vsakdan mame in očeta. Zunaj hiše, na vrtu Gerjevičevih, je nevidna črta. “Vrt, se pravi zelenjava in rože, to je moje. Za sadno drevje in travnik pa skrbi Oskar,” je z nagajivim nasmehom pokazala na urejeni prostor Gabrijela. “Ja,” se je nasmejal še Oskar in potem sta povedala še, da on npr. rad cepi več vrst sadja na eno samo drevo in da se tako sadjarjenje obnese. Tako kot mu uspeva tudi pridelovanje hrušk v steklenici, denimo. Besedilo in fotografiji:

M. LLuzar uzar


16 16

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Turistična vodička Mirjam Mikulič

Zgodbe, podobne pravljicam V

eliko slabega, kar je bilo v času po odprtju nekoč zaprtega območja kočevske občine povedanega o njenem rojstnem kraju, je Mirjam Mikulič iz Kočevske Reke vzpodbudilo, da je tudi sama začela turistom predstavljati zgodovino in lepote tega dela Kočevske. Po poklicu gozdarka, ki je še pred koncem 4. razreda osnovne šole prebrala vse knjige v šolski knjižnici, v svoje pripovedi vpleta svoje bogato znanje o gozdu, prosto pot pa pušča tudi domišljiji, zaradi česar so njene predstavitve domačega kraja podobne pravljicam.

Na območju današnje KS Kočevska Reka je bilo včasih 33 vasi, danes pa živijo ljudje samo še v 11 zaselkih. “Če hočeš pokazati, da je bilo včasih tukaj nekajkrat več ljudi, moraš ljudem povedati “pravljico”,” pravi Mirjam. O Kočevski Reki se namreč lahko veliko pove, a je bolj malo za pokazati, saj ni veliko stavbne dediščine. Vendar pa obiskovalci tega običajno tudi ne pogrešajo. Tisto, česar ne vidijo, jim namreč Mirjam pričara s pripovedjo, iz katere vejeta ljubezen in predanost do krajev, o katerih govori, in do narave, ki jih obkroža. Danes turistov ni več toliko, kot jih je bilo v prvih letih po osamosvojitvi. “Vendar pa ljudje k nam še vedno prihajajo,” pravi. Mirjam na leto popelje na ogled svojega rojstnega kraja in njegove okolice od 10 do 15 skupin. Sprva so bili to turisti, ki so prihajali preko Centra za promocijo in razvoj turizma občine Kočevje, kasneje pa tudi planinci, ki so si ob vzponu na najvišji vrh Kočevske, na goteniški Snežnik, želeli ogledati še kaj več. “Sedaj obiskovalci ta prostor bolj odkrivajo s kolesi,” pravi Mirjam in dodaja, da pa tisti, ki to hočejo, še vedno najdejo tudi pot do nje. Veliko jih je, ki pridejo, ker so za njena dobra vodenja in razlage slišali od tistih, ki jih je Mirjam že popeljala skozi zgodovino in geografski oris posameznih krajev in zanimivosti, ki jih je vredno obiskati, njeno telefonsko številko pa obiskovalcem z veseljem zaupajo tudi na pošti v Kočevski Reki.

Ne medv ed, am pak klop! ve mp Mirjam je ogromno v gozdu, zato ne preseneča, da je že velikokrat videla medveda. Srečanje z največjo zverjo pri nas je, kot pravi, vedno adrenalinski dogodek, vendar pa ne neprijeten. Do sedaj še ni imela slabe izkušnje. “Medvedu sem prišla tudi že tako blizu, da sem slišala, kako diha,” pravi. Pa vendar je njen edini napotek oz. nasvet obiskovalcem, ki se podajo v kočevske gozdove, da se morajo v njih bati - ne medveda, ampak najmanjše živalce: klopa! “Vsem vedno povem, da se morajo po vrnitvi domov dobro pregledati in oprhati,” pravi. Pred 22 leti je bila Mirjam med kočevskimi gozdarji ena redkih, ki je imela končano gozdarsko fakulteto. Zaradi tega so se nekateri njeni poklicni kolegi počutili ogrožene, dejstvo, da je bila ženska, pa ji je še dodat-

no oteževalo delo. Šele zadnjih nekaj let, kot pravi Mirjam, opaža, da jo kolegi bolj cenijo. Njihovo spoštovanje si je prislužila z dobrim delom in bogatim znanjem, ki pa ga rada deli, tako z mladimi, ki jim gozdarji v okviru stikov z javnostjo posvečajo še posebno pozornost, kot tudi povsem zasebno kot turistična vodička z vsemi, ki obiščejo Kočevsko Reko.

O t rro o šštt v o vo ugi k o t d rru Leta 2001 si je kot ena od samo dveh zaposlenih na kočevski OE Zavoda za gozdove Slovenije pridobila licenco za turističnega vodnika. V strokovno nalogo, ki jo je tedaj pripravila, je vložila vse svoje znanje o domačem kraju. “Ljudi smo spr va samo vodili po naših krajih, brez zgodb,” pravi. Mirjam je krajem na nekdanjem zaprtem območju KS Kočevska Reka vdihnila zgodbo, ki na podlagi verodostojnih podatkov odgrinja tančico skrivnostnosti in prikazuje Kočevsko Reko v pozitivni luči. “Moje otroštvo je bilo enako, kot so ga imeli otroci kjerkoli drugje,” pravi prepričljivo in dodaja, da je šele v gimnaziji v Kočevju “odkrila”, da živi na območju, ki naj bi bilo nekaj posebnega in o katerem so krožile najrazličnejše zgodbe. “Če je skupina večja, vseh nikoli ne moreš zadovoljiti, je pa uspeh že, če si jih večino,” pravi Mirjam. In njej to uspeva. Kot krajanka, ki živi in dela v Kočevski Reki, saj je zaposlena na tamkajšnji krajevni enoti

ZGS, nehote govori o svojem kraju bolj čustveno, kot bi sicer. Tudi zato pa njene predstavitve obiskovalce še toliko bolj pritegnejo. Bodisi da govori o cerkvi Janeza Krstnika v Kočevski Reki, ki so jo zgradili še ne tako dolgo nazaj na mestu, kjer je stala po II. svetovni vojni porušena cerkev, ali ko predstavlja najdebelejši oreh v Sloveniji, edinstveno rastišče narcis na Krempi, Kočevskoreško jezero ali pa Borovško naravoslovno pot, njene pripovedi obiskovalce navdušujejo na način, kot se običajno otroci navdušujejo nad pravljicami.

Lesko všek-S -Sv M. Lesk o všek -S vete


18 18

priloga dolenjskega lista

POSEBNA PRILOGA

Probanka – pozorna do upokojencev Probanka se zaveda svoje družbene odgovornosti in dejstva, da je vpetost v prostor, kjer deluje, posebnega pomena. Svojo prepoznavnost v našem prostoru je novomeška poslovna enota Probanke, ki za stranke deluje od letošnjega marca, uspela potrditi tudi s svojim pristopom do upokojencev, ki jim namenja še posebno pozornost. Na področju finančnega poslovanja je to še posebej občutljiva skupina, saj potrebujejo upokojenci veliko pozornosti, pogovorov, pojasnjevanj … Že v nekaj mesecih dela so v prijetno opremljenih prostorih na Novem trgu 9 v Novem mestu sprejeli veliko upokojencev in jim predstavili možnosti, s pomočjo katerih lahko ti oplemenitijo svoj denar. Upokojenci morajo znati gospodariti s svojo pokojnino, ki je – vsaj večinoma – premajhna, ostalih virov prihodkov pa ponavadi nimajo. Za njih je pomemben vsak evro, toda - kot pravi ljudski rek - iz majhnega lahko zraste veliko! S pomočjo osebnega bančnega svetovalca pa lažje usmerjajo svoje prihodke in načrtujejo prihranke. Nataša Derganc Štajdohar, direktorica Probankine Poslovne enote Novo mesto, ki pokriva Dolenjsko, Belo krajino in Posavje, je predstavila nekaj posebnosti oz. ugodnosti, ki so namenjene prav upokojencem: “S praktično nagrado bomo obdarili vse upokojence, ki bodo do konca letošnjega leta pri nas odprli splošni transakcijski račun, določenemu številu upokojencev, ki se bodo med prvimi odločili, da k nam prenesejo pokojnino, pa bomo na račun položili tudi denarno nagrado.” Upokojenci se seveda lahko odločijo tudi

za hranilne vloge ali za depozite. Za vodenje splošnega računa, ki je za upokojence nižje kot za ostale komitente banke, nudijo do konca leta še 50-odstotni popust. V Probanki imajo tudi enostaven in prijazen sistem elektronskega bančništva, zaposleni v enoti pa si radi vzamejo čas za predstavitev prednosti elektronskega poslovanja, ki je za komitente lažje, hitrejše in cenejše. Zato postopno tudi vse več upokojencev prevzema ta sodobni način poslovanja, za katerega Probanka nudi brezplačno izdajo SecurID kartice za uporabo osebnega Prospleta. Za tiste, ki nimajo možnosti elektronskega poslovanja, pa je plačilo bančne položnice na bančnem okencu Probanke le 0,80 evra. Do konca leta omogočajo tudi brezplačno pridobitev bančne kartice Maestro in plačilne kartice MasterCard. Do konca leta je tudi prvih 5 dvigov v mesecu na bankomatih drugih bank brezplačnih; prav ta ugodnost je za upokojence zelo dobrodošla. Enako velja za vpogled v stanje na bankomatih različnih bank. Poskrbeli so tudi za stimulativne obrestne mere, ki spodbujajo k odgovornejšemu odnosu do denarja. Če ta leži na osebnem računu, je obrestna mera le 0,20-odstotna, če pa določen znesek vežemo za obdobje od enega meseca do 9 mesecev, se obrestna mera giblje med 3,90 in 5,05 odst. Obresti se seveda povečujejo z daljšo ročnostjo vezave; pri dolgoročnih vezavah se obresti lahko dvignejo celo do 5,75 odst. Varčevalne vloge, ki jih dvigujemo brez napovedi, so obrestovane s 3,40 odst., v primerih, ko mesec dni prej napovemo dvig, pa s 4,20 odst. Ugodnost pri odobritvi kredita. Imetnikom osebnega računa, vodenega v PE Novo mesto, na katerega prejemajo pokojnino, ni potrebno ob najetju kredita plačati stroškov odobritve. Ob vseh teh ugodnostih pa je za upokojence pomembna tudi lokacija poslovalnice in na Novem trgu 9 je ta zares “pri roki”.


AVTO TIMES PREDSTAVLJA

0ONUDBA¬VARèEVALNO¬ NALOäBENIH¬MOäNOSTI¬V¬.," ;MJCFSBMJ[BDJKPmOBOĀOFHBUSHBTPUVEJ CBOLFQSFSBTMFTWPKPUSBEJDJPOBMOP WMPHPx[CJSBOKBJOQPTPKBOKBjEFOBSKB ,BLÝOBKFEBOBÝOKBWMPHBCBOLWSFMBDJKJ EPWBSĀFWBMDFW 4QSFNJOKBKPĀFTFUSäOFSB[NFSFJOWFEOP WFĀKBmOBOĀOBPTWFÝĀFOPTUQSFCJWBMTUWBäF EBOFT WQSJIPEOKFQBÝFUPMJLPCPMK TQSF NJOKBKPTUSVLUVSPmOBOĀOFHBQSFNPäFOKB HPTQPEJOKTUFW/PWB-KVCMKBOTLBCBOLBTF [BWFEBUFITQSFNFNCJOTJTLMBEOPTUSFOEJ QSJ[BEFWBTMFEJUJJO[BEPWPMKFWBUJQPUSFCF TWPKJITUSBOL7FEOPCPMKTFPENJLBNPPE USBEJDJPOBMOFHB[CJSBUFMKBEFOBSKBJOQSF W[FNBNPWMPHPmOBOĀOFHBTWFUPWBMDB LJ QSFLQBMFUFSB[MJĀOJImOBOĀOJIJOTUSVNFOUPW TUSBOLBNTWFUVKF [SB[MJĀOJNJWBSĀFWBMOJNJ PCMJLBNJVTUWBSKBDJMKOPSB[QSÝFOPTUUFS QPNBHB PCMJLPWBUJ OBKCPMK PQUJNBMOP TUSVLUVSPQPTBNF[OJLPWFHBGJOBOĀOFHB QSFNPäFOKB

[BHPUBWMKBKPTPDJBMOPWBSOPTU[BTFJOTWPKF OBKCMJäKFQPTFCFK[BSBEJTQSFNFNCOBQP LPKOJOTLFN [ESBWTUWFOFNJOTPDJBMOFNQP ESPĀKVJOLFSCPTUFUBLPMBäKFVSFTOJĀJMJäFMKF WQSJIPEOPTUJ[BLBSKFQPUSFCOPPEÝUFUJ WFĀEFOBSKB-BILPTFPEMPĀJUF[BLBUFSP J[NFEPCMJL/-#1PTUPQOFHBWBSĀFWBOKB  LJUSBKBEPNFTFDFWJOPNPHPĀB HMFEFOB J[CSBOPPCSFTUOPNFSP NPäOPTUWBSĀFWBOKB [SFEOJNJBMJQBUVEJEPEBUOJNJQPMPHJ"MJQB J[CFSFUF/-#3FOUOPWBSĀFWBOKF LJWBN PC[BLMKVĀLVPNPHPĀBSFEFOWJSTSFETUFW P[JSPNBEPEBUFLLQPLPKOJOJ7LPMJLPS äFMJUFWBSĀFWBUJTWPCPEOPQPTWPKJJ[CJSJ TF MBILPPEMPĀJUF[B/-#7BSĀFWBMOJSBĀVO  OBLBUFSFHBMBILPQSPTUPQPMBHBUFTWPKB QSFTFäOBTSFETUWBJOOBUBOBĀJOVTUWBSKBUF QSJISBOLF OBNFOKFOFEPTFHBOKVWBÝJIDJMKFW 1SJUFNWBNMBILPQPNBHBUVEJTUPSJUFW/-# 1MVT LJWBNPNPHPĀB EBTFäFMFOBLPMJĀJOB EFOBSKB[WBÝFHBPTFCOFHBSBĀVOBTBNP EFKOPQSFOFTFOBWBÝWBSĀFWBMOJSBĀVO LKFS TFCPMKFPCSFTUVKF

,BKTUPSJUJTQSJWBSĀFWBOJNEFOBSKFN BMJ[WFĀKJNJ[OFTLJ LJKJIWEPMPĀFOFN *OLBUFSFTPBMUFSOBUJWFLMBTJĀOJNPC USFOVULVOFQPUSFCVKFUF MJLBNWBSĀFWBOKB P[JSPNB LBKQPOVEJUJ /BWPMKPTPSB[MJĀOJOBĀJOJoNBOKJOCPMK UJTUJN LJCJäFMFMJ[BTWPKEFOBSEPCJUJ UWFHBOJ NBOKJOCPMKEPOPTOJ1PNFNCOP OFLPMJLPWFĀJOTPQSJQSBWMKFOJTQSFKFUJ KF EBTFPEMPĀJUFOBQPEMBHJUWFHBOKB LJTUF EPMPĀFOPUWFHBOKF  HBQSJQSBWMKFOJTQSFKFUJJOILSBUJVQPÝUFWBUF DJMK LJHBäFMJUFEPTFĀJþFTF[BWFEBUFUWF /-#QPOVKBUVEJWBSĀFWBOKBJOOBMPäCF HBOKBJOTUFHBQSJQSBWMKFOJUVEJTQSFKFUJ TF WCBOĀOP[BWBSPWBMOJÝLJITUPSJUWBI WBNUPMBILPEPCSPPCSFTUVKF ĀFQBäFMJUF äJWMKFOKTLF[BWBSPWBMOJDF/-#7JUB/B WBSOFKÝPOBMPäCP TFCPTUFNPSBMJPEMPĀJUJ[B NFOKFOBTPWTFNUJTUJN LJäFMJKPTPĀBTOP NBOKEPOPTOP B[BUPUPMJLPNBOKUWFHBOP WBSĀFWBUJJOCJUJäJWMKFOKTLP[BWBSPWBOJ5P WSTUOBWBSĀFWBOKBTPQSJNFSOB[BmOBOĀOP PCMJLPWBSĀFWBOKB CPMKPTWFÝĀFOFWBSĀFWBMDF LJäFMJKPQPTLSCFUJ 7BSĀFWBMOBQPOVECB/-# LJKFOBNFOKFOB [BTWPKPWBSOPTUJOWBSOPTUTWPKFESVäJOF/B ÝJSÝFNVLSPHVTUSBOL UBLPQPMFHÝJSPLFHB SB[QPMBHPKFWFĀPCMJLOBMPäCFOPäJWMKFOK TQFLUSBLMBTJĀOJICBOĀOJIWBSĀFWBOK PCTF TLJI[BWBSPWBOKOBNFOKFOJNWTFNHFOFSB HBUVEJWBSĀFWBOKBWCBOĀOP[BWBSPWBMOJÝLJI DJKBNTUBSÝJMBILP[BJ[PCSB[CP ÝUJQFOEJKP TUPSJUWBIJOWBSĀFWBOKFWW[BKFNOJITLMBEJI JOFOPTUBWOFKÝJQSFIPEWTBNPTUPKOPTUPUSPL ESVäCF/-#4LMBEJ QPTLSCJKP[/-#/BMPäCP7JUP1SWP VQP 7BSOBWF[BWBQSJWBSĀFWBOFHBEFOBSKB LPKFODFNKFOBNFOKFOPWTFäJWMKFOKTLP[BWB SPWBOKF/-#7JUB4FOJPS TSFEOKJHFOFSBDJKJ 7/-#QPOVKBNPCBOĀOFWMPHF LJTPOBK QBOBMPäCFWQSPEVLUF/-#/BMPäCB7JUB WBSOFKÝFJOOBKNBOKUWFHBOFOBMPäCF ILSBUJ .FHB /-#/BMPäCB7JUB.VMUJBMJ/-# QBQPTWPKJOBSBWJJ[SFEOPQSJMBHPEMKJWF TBK 7BSĀFWBOKF7JUB1MVT PNPHPĀBKPWBSĀFWBOKFUBLPWNBOKÝJILPU WWFĀKJI[OFTLJI NFTFĀOPBMJFOLSBUOP  7BSĀFWBOKFWW[BKFNOJITLMBEJIESVäCF LSBULPSPĀOPBMJEPMHPSPĀOP WFWSJIBMJUVKJI /-#4LMBEJKFOBNFOKFOPTUSBOLBN LJ WBMVUBI0NPHPĀBKPOBNPCMJLPWBOKFxWBS äFMJKPPCTQSFKFNBOKVWJÝKFHBOBMPäCF OPTUOFHBSF[FSWOFHBTLMBEBj[OBNFOPN OFHBUWFHBOKBEPTFHBUJWJÝKFQSJĀBLP [BHPUBWMKBOKBPTOPWOFGJOBOĀOFWBSOPTUJ WBOFEPOPTF1SJNFSOPKF[BEPTFHBOKF JOQSFNPTUJUFWOFQSFEWJEFOJIJ[EBULPW  EPMHPSPĀOJIGJOBOĀOJIDJMKFW4SFETUWB

XXXOMCTJ

MBILPOBMPäJUFWFOLSBUOFN[OFTLVBMJQB WBSĀVKFUFQPTUPQOPWNBOKÝJI[OFTLJIQSFL WBSĀFWBMOJIOBĀSUPWJOQSJUFNJ[CFSFUFWSTUP JOTFTUBWPW[BKFNOFHBTLMBEB.FESB[ MJĀOJNJTLMBEJCPTUFJ[CSBMJTFWFEBUJTUFHB  LJWOBKWFĀKJNFSJVTUSF[BWBÝJNmOBOĀOJN DJMKFN SB[NFSBNJOPEOPTVEPUWFHBOKBJO WBÝJNQSFUFLMJNJ[LVÝOKBI7FOEBSOBKWBT OFTLSCJ ĀFTUF[BĀFUOJL1SJJ[CPSVOBMPäCF WBNWQPPCMBÝĀFOJIQPTMPWBMOJDBI/-#OV EJNPTUSPLPWOPQPNPĀ ,BKQBWBSOPTUQPTMPWBOKB ;BWJTPLPTUPQOKPWBSOPTUJFMFLUSPOTLFHB QPTMPWBOKBTNPW/-#QPTLSCFMJ[OBKTPEP COFKÝJNJUFIOPMPHJKBNJJO[OBKWJÝKJNJWBS OPTUOJNJTUBOEBSEJWTWFUPWOFNNFSJMV7TB TQPSPĀJMB LJTJKJIJ[NFOKVKFUBVQPSBCOJLJO CBOLB TPÝJGSJSBOB6QPSBCOJLTFJEFOUJmDJSB TTWPKJNLWBMJmDJSBOJNEJHJUBMOJNQPUSEJMPN JOPTFCOJNHFTMPN LJHBQP[OBMFPO T TWPKJNEJHJUBMOJNQPUSEJMPNQBTFJEFOUJmDJSB UVEJCBOLB;BWBSOPTUQPTMPWBOKBQBNPSBUF QPTLSCFUJUVEJTBNJUBLP EBOF[BäFMFOBPTF CBOJNBEPTUPQBEPWBÝFHBLWBMJmDJSBOFHB EJHJUBMOFHBQPUSEJMBJO[BTFCOFHBLMKVĀBBMJ PTFCOFHBHFTMB/-#VQPSBCOJLPN/-# ,MJLBQPOVKBNPäOPTUEPEBUOF[BÝĀJUFQSJ J[WBKBOKVmOBOĀOJIUSBOTBLDJK[EPEBUOJN WBSOPTUOJNHFTMPN TLBUFSJNVQPSBCOJLJ TWPKPTFCOJSBĀVO[BÝĀJUJKPQSJĀF[NFKOJI QMBĀJMJI OBSPĀJMJIQMBĀJMBWUVKJOP QMBĀJMJIW EPNPWJOJ QSFOPTJINFESBĀVOJ OBLB[PWB OKVEFOBSKBQPTJTUFNV8FTUFSO6OJPOJO OFLBUFSJIESVHJIOBSPĀJMJI6QPSBCBHFTMB OJPCWF[OB KPQBQSJQPSPĀBNPJOTWFUV KFNP EBHBVQPSBCOJLJOBSPĀJKPJOUVEJ VQPSBCMKBKP /PWB-KVCMKBOTLBCBOLBKFMFUPTQPTLSCFMB [BÝFWFĀKPWBSOPTUQPTMPWBOKBTQMBĀJMOJN LBSUJDBNJ6QPSBCOJLJLBUFSFLPMJLBSUJDF/-# TFMBILPOBSPĀJKPOBQSFKFNBOKFWBSOPTU OJI4.4TQPSPĀJM LJWBNTQSPUJQPTSFEV KFKPQPEBULFPPQSBWMKFOJIUSBOTBLDJKBIOB NPCJMOFUFMFGPOF;BCFMFäFOJTPWTJOBLVQJ OBQSPEBKOJINFTUJI CBOLPNBUJI UFMFGPOV  TQMFUVy EPNBJOWUVKJOJ1SJUFNTFMBILP TBNJPEMPĀJUF BMJäFMJUFTQPSPĀJMPQSFKFUJWTB LPLSBU LPQPTMVKFUFTLBSUJDP BMJMF LBEBS USBOTBLDJKBQSFTFäFEPMPĀFO[OFTFL5BLP CPTUFWFEFMJ EBTUF[WBÝPLBSUJDPQPTMPWBMJWJ JOJNFMJNPäOPTUUBLPKÝOKFCMPLBDJKFLBSUJDF PC[B[OBWJTVNMKJWFUSBOTBLDJKF

1SPNPDJKTLPTQPSPĀJMP


20 20

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Z mladimi strokovnjaki in dolgoročnimi cilji Armat je podjetje, ki vse od svojega začetka leta 1993 naglo napreduje. Sprva je bilo sicer usmerjeno predvsem v montažo strešnih kritin, toda Andrej Repše, lastnik in direktor, je od samega začetka razvijal idejo sodobnega podjetja za načrtovanje in gradnjo montažnih objektov. Idejo je kmalu tudi uresničil. Armat danes zares projektira in vodi gradnje montažnih objektov, od proizvodnih in skladiščnih hal ter sejem-

skih dvoran do najrazličnejših trgovinskih in logističnih centrov ter ostalih vrst poslovnih in drugih zgradb. Vodilo Andreja Repšeta je vseskozi kakovost na najvišji ravni; na eni strani okoli sebe zbira mlade, izobražene in inovativne kadre, na drugi strani pa skrbno izbira dobavitelje, tako da ostajajo le preverjeni in najboljši. Armatovi dobavitelji so pravzaprav le proizvajalci iz Slovenije, Nemčije in Avstrije; za velik del


POSEBNA PRILOGA svojih potreb pa imajo v Armatu organizirano tudi lastno proizvodnjo s sklopom sodobne tehnološke opreme za obdelavo vseh vrst pločevin in izdelavo elementov za vgradnjo. Sorazmerno visoka rast podjetja se nadaljuje tudi v zadnjem obdobju, ko se sicer intenzivnost na trgu gradbeništva nekoliko umirja. Sedež podjetja je v Šentjanžu – domačem kraju Andreja Repšeta, medtem ko poslujejo uprava, prodaja, nabava, marketing ter tehnična operativa z razvojem v Novem mestu. V Krmelju poteka proizvodnja, tam sta tudi skladišče in logistika. Armat ima v Sloveniji še dve svoji predstavništvi, v Ljubljani in Celju. V Srbiji, v Beogradu, pa deluje tudi Armatovo hčerinsko podjetje. Cilj Andreja Repšeta, imeti podjetje z okoli 20 zaposlenimi, je že davno presežen; danes ima Armat 50 neposredno zaposlenih, sicer pa preko oddaje del vsakodnevno omogoča “kruh” okoli 250 ljudem. Svoj program pa še razvija in širi. Med novimi programskimi usmeritvami je pomembno omeniti sodoben sklop tehnološke opreme za preoblikovanje pločevin, seveda pa ostaja njihov osredji program načrtovanje, konstruiranje ter inženiring pri vgradnji jeklenih konstrukcij ter fasadnih in strešnih kritin. Pri tem kažejo veliko fleksibilnosti,

priloga dolenjskega lista

posluha za naročnike in tudi veliko novih, izvirnih pristopov. “Idejo arhitektov uvrstimo v prostor in jo oživimo; sledimo sodobnim konstrukcijskim, oblikovnim ter ekološkim zahtevam in trendom,” pravijo v Armatu, kjer se lotevajo tudi obnov in posodabljanj starih objektov, segajo pa tudi na druga področja, vezana na njihovo osnovno dejavnost, kot so protihrupne ograje, prezračevalni fasadni elementi, akustične stene in stropi in še bi lahko naštevali. Konkurenca je velika in kot pravi Andrej Repše, jo spoštujejo, saj se v konkurenčnem okolju vsi hitreje razvijajo. Uspeh podjetja vidi Andrej Repše predvsem v ljudeh. “Plača je le en vidik zadovoljnega zaposlenega; ustvarjalna in spodbudna klima

21

na delovnem mestu ter možnost različnih oblik izobraževanja so tudi zelo stimulativne oblike uspešnega sodelovanja,” pravi naš sogovornik. V njihovi pogodbi o zaposlitvi je zapisana tudi obveznost do izobraževanja, ki ga v zelo veliki meri zagotavlja podjetje. Pozornost je namenjena tudi kako-


vostnemu preživljanju prostega časa; zaposleni v Armatu imajo možnost letovanja v njihovih počitniških kapacitetah in pri tem uživati še v nekaj dodatnih možnostih, ki naredijo letovanje še lepše … V Armatu veliko nudijo svojim zaposlenim, veliko pa od njih tudi pričakujejo; poslovni standardi so visoko postavljeni in v podjetju so mesta le za tiste, ki jih uspejo dosegati. Kljub temu pa v Armatu tako rekoč ni fluktuacije. Njihovim visokim zahtevam pa morajo slediti tudi vsi pogodbeni partnerji. “Moj princip je delitev doseženega, saj rezultate

ustvarjamo skupaj. Zato morajo biti tudi zaposleni v Armatu deležni rezultatov naših poslovnih uspehov,” pravi. Andrej Repše meni tudi, da je prav odgovoren odnos do sodelavcev ključen za uspeh podjetja.

L. J.


DRUŽINSKI KOTIČEK


VRTNARSKI KOTIČEK

,PWTJPCTUBOFKP 5SBLUPSTLFLPTJMOJDFTFQPHPTUPVTUBWJKPWTUSNFNCSFHV [BSBEJ OBǏJOBLPÝOKFQBUVEJWWJTPLJUSBWJ+BQPOTLPQPEKFUKF$BOZDPN LJ HBW4MPWFOJKJ[BTUPQBQPEKFUKF#POVNJ[1SFMFTKBQSJÀFOUSVQFSUV KF TJOPOJN[BUSBLUPSTLFLPTJMOJDF[BWTFUFSFOFJOWTFWJÝJOFUSBWF4P J[EFMLJ LJTFOFVTUBWJKPQSBLUJǏOPQSFEOPCFOPTUSNJOP

1SFJ[LVTQSFEMFUJ 5SBLUPSTLPLPTJMOJDP"4TNP QSFJ[LVTJMJQSFEMFUJ WFOEBSKFÝMP [BTUBSFKÝJNPEFMTQPHPOPNOB [BEOKBLPMFTB "4 ;BSBEJ TQPTPCOPTUJPCWMBEPWBOKBTUS NJOFNFKFJ[KFNOPOBWEVÝJMB  QSJQPNCFQBTFNJNFMQSJ[FMP TUSNFNUFSFOVJOWPäOKJOBW[ EPM LKFSKFMBILP[BSBEJQPHPOB TBNPOB[BEOKBLPMFTBJO[BWPS OB[BEOKJQSFNJQSJSFTJ[KFNOJI OBLMPOJIBMJTSFEOKJIOBLMPOJI JONPLSFN[FNMKJÝǁVQSJÝMPEP [ESTBWBOKBUSBLUPSKB /PWBQPOVECBQPEKFUKB#POVN KFLPTJMOJDBTTFEFäFN$BOZ DPN$.9*NBÝUJSJLPMFTOJ QPHPO UBLPEBCPTUFQSFETUS NJOP[BSBEJTUSBIV EBTFCP QSFWSOJMB QSFKPNBHBMJWJ OF QBLPTJMOJDB+FOBNSFǁJ[KFNOP EPCSPVSBWOPUFäFOB JNBOJ[LP UFäJÝǁFJO[OKPMBILPSFTOJǁOP LPTJNPOBUFSFOJIEPTUPQJOK OBLMPOB1PMFHUFHBTPQSJLP TJMOJDBITTFEFäFNJ[CPMKÝBMJ VǁJOLPWJUPTULPÝFOKB LJEFMVKF WTJTUFNVTUSBOTLFHBJ[NFUBBMJ LPUNVMǁFS UBLPEBUVEJOBUPPT OPWOPGVOLDJKPLPTJMOJDFOJNBN OJUJOBKNBOKÝJIQSJQPNC,PU OBNKFQPWFEBMEJSFLUPSQPE KFUKB#POVN#PäP+VSHMJǁ KFUB LPTJMOJDBOBTMPWFOTLFNUSäJÝǁV CJTUWFOPDFOFKÝBLPUWBWTUSJKTLJI USHPWJOBI LKFSTUBOFFW SPW QSJQPEKFUKV#POVNQBKP EPCJUF[BFWSPW

$BOZDPN$.9 1PHMFKNPLPTJMOJDPTTFEFäFN $BOZDPN$.9CPMKQP ESPCOP5FäLBKFLBSLJ MPHSBNPW [OKPQBMBILPQP QPEBULJIQSPJ[WBKBMDBOBVSP QPLPTJNPEPLWBESBUOJI NFUSPWUSBWOJLB JOUPSB[OPWSTU OFHB4FWFEBKFEFMPOBTUSNJOJ QPǁBTOFKÝF OBSBWOJIUFSFOJI QB KF OFWFSKFUOP IJUSB *NB QPWJÝJOJOBTUBWMKJWPLSNJMPJO TFEFä/KFOBIJUSPTUKFPEEP  LNIWQSWJQSFTUBWJJOPE EP LNIWESVHJQSFTUBWJ .FOKBMOJLKFIJESPTUBUJǁOJ LP TJMOPFOPUP[EWFNBOPäFNB  LJLPTJUBWÝJSJOJNN QB QPHBOKBLBSEBO LJKFUSBKOFKÝJ PEKFSNFOTLFHBQPHPOB1PHPO

KFTUBMFOOBWTBÝUJSJLPMFTB  JNBUVEJ[BQPSPEJGFSFODJBMB  [BWPSTLPSBKOFQPUSFCVKFNP  SB[FOPCQBSLJSBOKV;BSBEJ EPCSJIQOFWNBUJLMBILPIJUSPTU PEMJǁOPVSBWOBWBNPUVEJQSJ WPäOKJOBW[EPM;BWPSFTPOB WTFIÝUJSJILPMFTJI LBSOVEJ ÝFEPEBUOPWBSOPTU.PUPSKF ÝUJSJUBLUOJGVKJUTVSPCJO7  ,.P[JSPNB L8 IMBKFO KF[PMKOJNTJTUFNPN7äJHKF FMFLUSJǁOJ7QPTPEP[BHPSJWP MBILPOBFOLSBUOBUPǁJNP MJUSPWOFPTWJOǁFOFHBCFODJOB 7JÝJOBLPÝOKFKFOBTUBWMKJWBPE EPNN LPTJMOPFOPUPMB ILPEWJHOFUFDNOBEUMFNJ  LBSPMBKÝBQSFIPEQSFLPSB[MJǁOJI OFSBWOJO OBTUBWMKBOKFQBPMBKÝB QMJOTLJDJMJOEFS0CSBǁBMOJLSPH LPTJMOJDFKFNFUSB3B[EBMKB NFELPMFTJ[OBÝBLBSNN

QPNFOJ EBTPOBLPODJImLTOJI OPäFW PCJǁBKOJI[BWTFLPTJMOJDF  WQFUJÝFEPEBUOJOJIBKOJOPäJ LJ J[CPMKÝBKPVǁJOLPWJUPTULPÝOKF 1PMFHUFHBTUSBOTLBPEQSUJOB PNPHPǁBQSFDFKFOPTUBWOPNF

TFNTFKB[VTUBWJMQSFKLPULP TJMOJDB LBKUJQSJEFMVOBNBLTJ NBMOJIOBLMPOJITFKFUSFCBOB TUSPKOBWBEJUJ,PUTFNPNFOJM KFLPTJMOBFOPUBVǁJOLPWJUB TUSPK KFMBILPVQSBWMKJW PCSBǁBOKFWP

,PTJMOBFOPUB TxTUSBOTLJNJWSBUJj ,PTJMOBFOPUBKF LPUTFNPNFOJM  ÝJSPLBNN*NBEWFGVOLDJKJ  JOTJDFSMBILPOBTUSBOJFOPTUBW OPPEQSFNPMPQVUPJOLPTJNP WTJTUFNVTUSBOTLFHBJ[NFUB ǁF QBKF[BQSUB LPTJMOBFOPUBVǁJO LPWJUP[NFMKFUSBWPLPUNVMǁFS ,PTJMOBOPäBTUBOJIBKPǁB LBS

OKBWPOPäFW QSFEWTFNQBMBILP MBOBQBPMBKÝBEPEBUOBSPǁJDBOB TLP[JOKPVǁJOLPWJUPPǁJTUJNP OKFN5SBLUPSKFJEFBMFO[BLPÝ OKPWWFǁKJIWJOPHSBEJI LJJNBKP TQPEOKJEFMLPTJMOFFOPUF USUPQPTBKFOPOBEPLBKTUSNFN 4FEFäOPLPTJMOJDPTFNQSFJ[LVTJM QPCPǁKV+FJ[EFMFL LJTF ǁFTF WWTFIQPMPäBKJIJOOBJ[KFNOJI QPÝBMJN SB[äJWJÝFMFUBLSBU LP TUSNJOBI1SJ[OBUJNPSBN EB WTJESVHJPCTUBOFKP 0HMBTOPTQPSPŘJMP


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

25

Zagotovljena kakovost Melita in Karl Vučajnk iz Brežic nadaljujeta z vodenjem uspešnega podjetja TMS, d.o.o., ki ga je že leta 1989 ustanovil Melitin oče. Prodajo in servis manjše kmetijske mehanizacije so pred štirimi leti preselili na novo lokacijo, kjer imajo idealne pogoje za nazoren prikaz vsega, kar to pod-

jetje ponuja svojim kupcem. Ti pa pretežno prihajajo iz brežiškega in kozjanskega ter krško-sevniškega konca, niso pa redki tudi kupci iz Hrvaške. “Dobivamo tudi klice iz drugih delov Slovenije, saj so našo ponudbo našli na internetu. Splet je dragocen medij, ki podira vse meje,” še doda Melita, ki skupaj z možem ter s še petimi zaposlenimi vodi to podjetje. Kot se skokovito hitro razvija kmetijska mehanizacija, se redno izpopolnjujejo in izobražujejo tudi vsi člani TMS–ja. “Zavedamo se, da je profesionalna informacija za naše kupce bistvena. Skrivnost uspeha je v znanju. Tako gradimo zaupanje kupcev in z leti postajamo tako rekoč partnerji,” pravi Melita Vučajnk in dodaja, da je najbolj zadovoljna, ko ji kupec pove, da je pred desetimi ali še več leti pri njih kupil določen stroj in da je bil zelo zadovoljen. Zato se vrača tudi po nove artikle. “Profesionalna informacija pa je pomembna tudi zato, da je okvar čim manj oziroma da jih ni. Sodobna kmetijska mehanizacija je zelo izpopolnjena in le napačna uporaba ali napačen izbor določenega stroja lahko pripelje do okvare. Osrednji prodajni program so kosilnice različnih vrst – od traktorskih kosilnic do t.i. riderjev, ki imajo sposobnost obrniti se tako rekoč na mestu in so zato primerni za košnjo okoli dreves. Že nekaj časa imajo v svojem prodajnem programu tudi “automowerje”. Tudi v tem programu je šel razvoj hitro naprej in danes izdeluje firma Husqvarna, ki jo zastopa TMS, tovrstne kosilnice, ki jih poganja sončna energija. Poleg ekološke note pa je pomembno tudi to, da delujejo zelo tiho. Husqvarna je proizvajalec, ki skrbi tako za čisto okolje kot tudi za to, da so njihovi izdelki prijazni do ljudi, da jih ne obremenjujejo, saj so oblikovani ergonomsko. Poleg kosilnic – od tistih za različne večje površine do vrtnih – pa prodajajo tudi motorne žage za domačo uporabo in za profesionalne gozdarje ter ostalo orodje za vrtove, parke, gozdove, vinograde … V svoji ponudbi imajo izdelke različnih proizvajalcev, vendar opažajo, da kupci zahtevajo v vseh pogledih (ekološkem, zdravstvenem, cenovnem) najboljše. Najvišjim zahtevam pa ustrezajo izdelki Husqvarna. Seveda pa Melita Vučajnk poudarja, da je najboljši tisti izdelek, ki optimalno ustreza določenemu namenu – pogostosti uporabe, obsegu le-te itd., itd. Zato je tako pomembno svetovanje. V TMS vsako leto organizirajo tudi dan odprtih vrat, ko kupci lahko testirajo novosti in si izmenjajo izkušnje in tako skupaj gradijo še boljše odnose in vzajemno delovanje. V TMS pa svojim kupcem in vsem, ki koristijo njihove storitve, priporočajo, naj stroje servisirajo že pred zimo in se tako izognejo gneči, ki nastane pred začetkom prvih spomladanskih del.

L. J.


26 26

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Se zavedamo pomena čiščenja odpadnih voda? Igor Ilar, vodja Sektorja odvajanja in čiščenja odpadnih voda pri novomeški Komunali, je človek, ki natančno pozna stanje na tem zelo občutljivem in ekološko tako pomembnem področju. Delo sektorja, ki ga vodi, zajema vzdrževanje kanalizacije in čistilnih naprav na območju osmih občin, ki so bile nekoč združene v nekdanji novomeški občini, ob tem pa je delo sektorja tudi praznjenje greznic, snemanje kanalizacije s TV kamero, kar opravljajo tudi za zunanje naročnike, tako kot izvajanje čiščenja kanalizacij. “Javna kanalizacija poteka do točke, kjer sta priključena dva objekta, naprej do posameznega objekta oziroma stavbe pa za kanalizacijo skrbi lastnik. Ta pa lahko pri Komunali naroči določena dela oziroma usluge,” pojasnjuje Igor Ilar.

Pomembne nalo žbe ož a n a l i z a c iijj o v kka Število priključkov na javno kanalizacijo se iz leta v leto povečuje: leta 2006 je bil 301 nov priključek, lani že 409, v letošnjem prvem polletju 277, pričakujejo pa, da jih bo v celem letu že 500. “Na tem področju so bile izpeljane pomembne investicije v vaseh pod Gorjanci (Dolž, Gabrje …), v Občini Dolenjske Toplice v Podturnu in Meniški vasi ter v Občini Mirna Peč v naseljih Šranga in Globodol. Tudi v Novem mestu sta končno dobila ustrezno kanalizacijo vas Ragovo ter naselje Srebrniče. Ta čas pote-

kajo dela tudi v Zalogu v straški občini. V prihodnjih letih pa bo kanalizacijo dobilo tudi območje od Uršnih sel do Birčne in Stranske vasi; za del tega območja že imamo gradbeno dovoljenje,” pravi Ilar. Hkrati ugotavlja, da je odnos do kanalizacije povsem drugačen, kot do vode - problemov okoli tega, česar ne vidimo, se tudi ne zavedamo dovolj. Tak odnos se žal vedno znova potrjuje tudi v vsakdanji praksi, pri pridobivanju služnostnih pogodb in ne nazadnje tudi pri samem priključevanju na javno kanalizacijo, ki je obvezno za vse objekte. Predvsem pri priključevanju na javno kanalizacijo je potrebno prevečkrat angažirati tudi občinske inšpekcijske službe.

H i š n a č i sstt i l n a n a p rra ava o n s kko o določilo z a kko Kljub pospešenemu urejanju kanalizacije pa bodo določeni odročni zaselki tudi v prihodnje še brez te. In tamkajšnjim prebivalcem bodo ostale le greznice, ki jih bodo kmalu morale nadomestiti hišne čistilne naprave. Igor Ilar pravi, da je trenutno na območju, ki ga pokriva novomeška Komunala, še okoli 6000 greznic in le 400 jih letno dobijo v čiščenje. Ker so zakonske omejitve glede praznjenja greznic zelo omejujoče (tako časovno kot tudi prostorsko), je torej praznjenje greznic na čistilni napravi edino dopustno. Lastniki greznic bi te morali prazniti najmanj na štiri leta, strošek pa

Igor Ilar

je okoli 100 evrov. Toda kljub temu je odziv, ki sicer letno narašča med desetimi in petnajstimi odstotki, še vedno slab. Novomeška Komunala tudi s plakati poziva lastnike k odgovornemu in strokovnemu načinu praznjenja greznic, to pa je edino možno le na čistilni napravi. Igor Ilar pravi, da je obstoječa čistilna naprava z zmogljivostjo 45 tisoč PE tehnološko pripravljena za sprejem in obdelavo odpadnih voda, vključno tistih iz greznic. “V procesu čiščenja greznic je voda očiščena enako kot tista, ki priteče po kanalizaciji,” še pojasni sogovornik. Nasprotno pa gnojevke ni mogoče čistiti na čistilni napravi, je pa seveda treba upoštevati izjemno stroga zakonska določila. Sicer pa gradnja novih greznic ni več dovoljena, ker bo po letu 2015 zakonsko zahtevana hišna čistilna naprava tam, kjer ni javne kanalizacije. Te imajo v novomeški Komunali že v svoji ponudbi. Cena je odvisna od tipa in velikosti hišne čistilne naprave. Seveda pa imajo te čistilne naprave ustrezen certifikat. Le na osnovi certifikata in pravilnega delovanja hišne čistilne naprave bo mogoče uveljavljati oprostitve 85 odst. vrednosti takse za obremenjevanje okolja, le certificirana čistina naprava pa zagotavlja zdravo pitno vodo in čisto okolje – torej zdravje ljudi in narave!


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

P r i kka az delo va n ja čis tilnih napr a v v le 7 ov nja čistilnih napra lett u 2 0 0 07 Čistilna naprava

Leto

Velikost PE pričetka obratovanja

Učinki po KPK v %

ČN Straža

1997

5000

93

ČN Dolenjske Toplice

1991

2000

92,6

CČN Novo mesto

1972

45000

89,3

ČN Češča vas

1997

400

90,6

ČN Mirna Peč

1993

1000

86,1

ČN Otočec

1986

1000

94

ČN Brusnice

2003

800

96,1

ČN Gumberk

2003

600

89

ČN Šmarjeta

1980

800

79,3

ČN Globodol

2007

300

86,4

ČN Žužemberk

1985

800

88

ČN Žužemberk nova*

2008

3000

-

ČN Suhadol*

1985

750

82,6

ČN Šmarješke Toplice - nova*

2007

4000

-

ČN Prečna

2007

800

98

ČN Šranga*

2007

100

-

*nove čistilne naprave v fazi poskusnega obratovanja

Mehansko čiščenje na Čistilni napravi Straža

Shema hišne čistilne naprave

27


MODA

40-"3/*,0-&,503+*7(3"+&/*7453&)0 4PMBSOJLPMFLUPSKJWHSBKFOJWTUSFIPTF QSJOBTQPKBWMKBKPÝFMFOFLBKMFUWFOEBS TFJ[MFUBWMFUPLVQDJQPHPTUFKFPEMPŘB KP[BUFLPMFLUPSKF/BUBLOBŘJOTPMBILP WHSBKFOJMFLPMFLUPSKJ LJOF[BIUFWBKP PE[SBŘFWBOKBTJTUFNBOBOBKWJÝKJUPŘLJ 5PQPNFOJ EBVQPSBCOJLVOJQPUSFCOP EPTUPQBUJEPLPMFLUPSKFWJOPE[SBŘFWB UJTJTUFN4PEPCOJTJTUFNJ[BESVäJOTLF IJÝFWWFŘJOJPE[SBŘVKFKPTPMBSOJLSPH QSFECPKMFSKFN [BLBSNPSBCJUJWHSBKFO BWUPNBUTLJTPMBSOJPE[SBŘFWBMOJL LJKF TQPTPCFOPETUSBOJUJUVEJNJLSPTLPQTLF [SBŘOFNFIVSŘLF 5JLPMFLUPSKJJNBKPLBSOFLBKQSFE OPTUJ   TUSFIBPTUBOFSBWOB TBKTPLPMFL UPSKJQPUPQMKFOJWBOKP   WTJQSFCPKJTPäFUPWBSOJÝLPEP EFMBOJJOOJOFWBSOPTUJ[BNBLBOKB TUSFIF

LPMFLUPSxTQSBWJNPjOBTUSFIPOFQP USFCVKFNPBWUPEWJHBMB/FOB[BEOKF OBKFNMFUFHBOJ[BOFNBSMKJWTUSPÝFL  QBÝFVTUSF[FOEPTUPQ[BBWUPEWJHBMP KFQPUSFCFO

,PMJLPLPMFLUPSKFW

7FEOPTFQPKBWMKBWQSBÝBOKFLPMJLP LPMFLUPSKFWWHSBEJUJWTUSFIP/BJO UFSOFUOJITUSBOFITFOBKEFLBSOFLBK TPMBSOJITFUPW[BTFHSFWBOKFWPEFJO UVEJ[BQPEQPSPPHSFWBOKVTUBOPWBOK 0CJŘBKFOTFU[BPHSFWBOKFTBOJUBSOF WPEF[BŘMBOTLPESVäJOPWTFCVKF PLPMJN [CJSBMOFQPWSÝJOFLPMFL UPSKFWUFSMJUSTLJTPMBSOJCPKMFS[ BWUPNBUJLP4FUJTPäFPQUJNJ[JSBOJT TUSBOJQSPJ[WBKBMDFWJOKFSB[NJÝMKBOKFP QPWFŘBOKVBMJQPNBOKÝBOKVVQSBWJŘFOP MFWJ[SFEOJIQSJNFSJI5BLÝFOQSJNFSKF MBILPOFVHPEOBMFHBTUSFÝJOF LBNPS ÀFFOBQPNFNCOBMBTUOPTUOFLBUF CPNPWHSBEJMJTPMBSOFLPMFLUPSKF*EF SJILPMFLUPSKFW LJTPEBOFTOBWPMKPOB BMOBKFKVäOBPSJFOUJSBOPTULPMFLUPSKFW USHVJOTFWHSBKVKFKPWTUSFIP[BUP EB WOBLMPOVTUSFIF¡ėFCPEP LPMFLUPSKJWHSBKFOJWOBLMPONFE¡ JO¡WTNFSJKVHPW[IPEKVHKVHP[B IPEOJVQSBWJŘFOPQPWFŘFWBUJÝUFWJMB LPMFLUPSKFW7QSJNFSJI LPKFPSJFOUJ SBOPTULPMFLUPSKFWJ[WFOPNFOKFOJI PCNPŘJK QBKFQSJQPSPŘMKJWPWHSBEJUJ FOLPMFLUPSWFŘ

/FMF EBKFEBOFTNPHPǏFWHSBEJUJ LPMFLUPSKFWSBWOJOPTUSFIF NPHPǏFKJI KFUVEJLPNCJOJSBUJTTUSFÝOJNJPLOJ/B TMJLJKFQSJLB[BOBWHSBEOKBTPMBSOFHB ;BQSFCPKTLP[JTUSFIPTPOBWPMKPUBLP LPMFLUPSKB7&-69JOTUSFÝOFHBPLOB JNFOPWBOFNBOÝFUF LJ[BHPUBWMKBKP 7&-69 WPEPUFTOPTUTQPKB

4PMBSOJLPMFLUPSKJTFWTUSFIPWHSBEJKPUBLPLPUTUSFÝOBPLOBoEJSFLUOPOBMFUWF

1PEQPSBPHSFWBOKV 4PMBSOJLPMFLUPSKJTFMBILPVQPSBCMKB KPUVEJ[BQPEQPSPPHSFWBOKVTUBOPWBOK ,FSUPQPUSFCVKFNPWIMBEOJIEOFI LP TPODFOVEJNBOKNPŘJ NPSBNPWHSBEJUJ WFŘKPQPWSÝJOPLPMFLUPSKFW1P[JNJCPMK ÝFSF[VMUBUFEPTFäFNPWCPMKQPLPOŘOJI TUSFÝJOBI TBKTPODF[BEFWBWLPMFLUPSKF [WFŘKJNLPUPN/FLPMJLPQPNJTMFLPW TFQPKBWJWQPMFUOFNŘBTV LPLPMFLUPSKJ [CFSFKPWFŘFOFSHJKF LPUKFQPSBCJNP ėFPUFNOFSB[NJÝMKBNPWŘBTVJ[EFMBWF TJTUFNB KFMFUBPCSFNFOKFOTQSFLP NFSOJNVQBSKBOKFNTPMBSOFUFLPŘJOF ;BUPNPSBNPQPTLSCFUJ[BPIMBKFWBOKF TJTUFNBP[[BKFNPEWFŘOFFOFSHJKF 0IMBKFWBOKFTFMBILPWSÝJ[BWUPNBU TLJNJ[QVÝŘBOKFNTFHSFUFUPQMFWPEF  TFHSFWBOKFNNPSFCJUOFHBCB[FOB QSFLPUPQMPUOFHBJ[NFOKFWBMOJLBBMJ QSJLMKVŘJUWJKPOBUPQMPUOPŘSQBMLP LJ UPQMPUPPEWBKBW[FNMKPBMJQPEUBMOJDP 1SJUFNTFNPSBNP[BWFEBUJ EBUPQMP

UOFŘSQBMLFQPUSPÝJKPQSFDFKFMFLUSJŘOF FOFSHJKF[BTWPKFEFMPWBOKF /BUSHVTFQPKBWMKBKPUVEJäFLMJ NBUTLFOBQSBWF LJ[BTWPKFEFMPWBOKF VQPSBCMKBKPUPQMPUP QSJEPCMKFOPWTP MBSOJILPMFLUPSKJI

;BLMKVǏFL ;J[SBCPTPOŘOFFOFSHJKFTTPMBSOJ NJLPMFLUPSKJTJLSFQLP[NBOKÝVKFNP SBŘVOF[BQPSBCMKFOPFOFSHJKP1SJ J[CJSJLPMFLUPSKFWQB[JUFOBJ[HMFE  FOPTUBWOPTUJO[BOFTMKJWPTUWHSBEOKF 1SJLMKVŘLJ OB LPMFLUPS NPSBKP CJUJ LPWJOTLJJOLPOVTOJ TBKKFTUFN[B HPUPWMKFOBEPMHPMFUOBUFTOPTUCSF[ VQPSBCFUFTOJM1SJQSBWMKFOJTFUJQPLSJ WBKPWFŘJOPQPUSFC4FWFEBWTJTUFN LJ CPQPLSJWBMWBÝFQPUSFCFP[QPUSFCF WBÝJIPEKFNBMDFW MBILPWLMKVŘJUFTP MBSOFLPMFLUPSKFFOFHBQSPJ[WBKBMDB PTUBMPQBPEESVHFHB 7PKLP(PMNBKFS


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

29

Pomembna je izbira pravih cevi Podjetje Gaber v Grosupljem ima ime po kraju, kjer živijo njeni lastniki. Mirko Žefran je v domačem Gabru leta 1992 začel s prevozništvom, vzporedno pa je razvijal tudi prodajo kanalizacijskih cevi. Pred petimi leti pa je bila njihova dejavnost že tako razvejana, da so podjetje preselili v industrijsko cono v Grosuplje, kjer je dovolj prostora za veliko skladišče in upravo. Podjetje Gaber ima 62 zaposlenih, glede na načrte za prihodnje pa bo to število še raslo. “Naša prvotna dejavnost je veleprodaja kanalizacijskih cevi za zaščito kablov in drenažnih cevi. Prevoz je bil sprva zamišljen predvsem za lastne potrebe, viške kapacitet pa smo ponudili na trgu,” pripoveduje Mirko Žefran. Kasneje so kupili vseh pet tehničnih trgovin nekdanjega trgovskega podjetja Vele, pa tudi njihove skladiščne prostore v Grosupljem. S tem pa so razširili tudi svoj prodajni program na celotno ponudbo gradbenega materiala. Prvotna dejavnost, prodajo kanalizacijskih cevi, pa so seveda razvijali še naprej. Mirko Žefran pravi, da je napredek tudi na tem področju skokovit, skokovito pa naraščajo žal tudi cene. “Sodobne kanalizacijske cevi so iz plastičnih mas, še zlasti PVC, polipropalen, PDH ter poliester. Surovina za te materiale temelji na nafti, ki pa se nenehno draži; z dražjo surovino pa se viša tudi cena končnega izdelka. Ti materiali so okolju prijazni, strukturirani pa so glede na agresivnost medija, ki teče po njih. Ve d e a j s e b o p rre e t a kka alo ett i , kka “Sodobna industrija ima različne odplake, ki seveda zahtevajo ustrezno kanalizacijsko cev. Zato pričakujemo ob naročilu tudi določene podatke, na osnovi kate-

Mirko Žefran rih lahko priporočimo cevi in zagotovimo garancijo. Najpomembnejša sta podatka o temperaturi medija, ki se bo po določeni cevi pretakal, ter koncentraciji agresivnih vsebin. Glede na te podatke lahko izberemo prave cevi in nudimo garancijo. So pa naročniki, ki varujejo te podatke, češ da so poslovna tajnost … Toda zavarovati moramo okolje in zagotoviti za določen medij najboljše cevi,” pravi. Njihovi naročniki so grad-

bena podjetja, cestna podjetja, komunale, pa tudi individualni kupci. “Za cevi, po katerih teče pitna voda, ni težav. V ponudbi imamo tovrstne cevi zgolj slovenskega porekla, ker so se izkazale za zelo kakovostne in cenovno primerljive. Veliko vrst cevi za druge namene pa uvažamo, ker so se izkazale kot najboljše tako glede kakovosti kot tudi cene,” še razloži. Kako pomembna je izbira pravih cevi, pojasnjuje Mirko Žefran na primeru nekdaj popularne betonske kanalizacije, ki pa ne more zdržati vseh materialov. Glede na svoje lastnosti pa je primerna predvsem za gradnjo avtocest, za meteorne vode, kjer ni agresivnih medijev, itd., medtem ko za kanalizacijo v industrijske namene ne pride v poštev. Tu d i l o g i sstt i kka a Njihova tržna območja so širša Dolenjska, vključno z delom Posavja, Bela krajina ter kočevski konec. Ker imajo trgovine tudi drugje po Sloveniji, pa se vse bolj uveljavljajo tudi izven tega prostora. Današnji čas, ugotavlja Mirko Žefran, ni najbolj naklonjen širjenju podjetništva, saj je pri plačilih vse manj discipline, kar bo treba kar hitro trajno rešiti. Na trgu, ki ga pokriva podjetje Gaber, pa je ponudbe več, kot je povpraševanje. V podjetju Gaber se zavedajo, da je dobro delovati na več frontah, zato so logistične storitve, ki jih lahko nudijo v preostali polovici svojega skladišča, ponudili na trgu. Tako je bilo vzpostavljeno sodelovanje s podjetjem Union, ki pri njih dnevno iztovarja in natovarja do šest tovornjakov. Računalniška podpora omogoča, da poteka izhod blaga glede na roke trajanja in vse teče “kot po maslu”. L. J.


30 30

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Za lepoto je čas vedno pravi Poletje je mimo in vse manj kože bomo kazali. To pa ne pomeni, da se lahko kar sprijaznimo s celulitom, z aknami, z uvelo kožo … Na področju estetike, ki je v današnjem času še zlasti poudarjena, se vrstijo številne novosti, ki pomagajo pri odpravi vseh teh tegob. V Trebnjem je junija letos začel delovati Salon lepotnih ritualov, ki s pomočjo elos tehnologije pomaga pri reševanju številnih tovrstnih težav. Elos tehnologija predstavlja inovativno kombinacijo optične in električne energije, ki omogoča varne in manj boleče posege brez stranskih učinkov. Učinkovita je pri oblikovanju telesa in odstranjevanju celulita, pri odstranjevanju dlak, pri glajenju gubic in tudi pravih gub, pri zdravljenju aken, odpravljanju žilnih nepravilnosti tako na telesu kot tudi na obrazu, učinkovita pa je tudi pri utrjevanju kože. Gre za laserske estetske tretmaje, ki jih izvaja medicinsko izobražen kader.

O d p rra a v lljj a n a , t rra ajno njj e c e l u l i tta o d sstt rra an va n en … njj e ev njj e d l a kk,, a kke Seveda nas je zanimalo, kako posamezen postopek poteka. Najprej smo se ustavili pri odstranjevanju celulita oziroma zmanjševanju obsega pasu. Z združitvijo infrardeče svetlobe, bi-polarne frekvence, vakuuma in globoke masaže boste dosegli izjemne rezultate. V 50 minutah postopka je dosežen učinek, kot bi naredili 12 tisoč trebušnjakov! Po štirih tednih tretmajev, ki so potekali dva- do trikrat na teden, je bil cilj dosežen, pa tudi koža je postala bolj gladka in čvrsta. Za sijočo kožo se je treba rešiti aken - v povprečju zadošča deset tretmajev oziroma en mesec in dosežen je trajnejši rezultat. Dlake so pa že trdovratnejši problem. Za trajno odstranitev dlak je potrebno v povprečju 3 do 5 tretmajev, med katerimi so zaželeni razmaki od 4 tednov za obraz pa do 16 tednov za noge. Postopek z radiofrekvenco in lasersko energijo ob aktivnem hlajenju je neboleč in varen, rezultat pa trajen. Skrivnost in odlika pa sta prav v sistemu dveh virov energije. Gladka in napeta koža (na obrazu, na rokah, dekolteju, stegnih) je želja vseh žensk, a ne le žensk! V štirih korakih omogoča ELOS tehnologija obnavljanje in pomlajevanje kože brez operacij ali kemijskih substanc, varno pa je mogoče s to tehnologijo popraviti tudi žilne nepravilnosti na obrazu. Število tretmajev je odvisno od intenzivnosti pigmentacije oz. žilnih nepravilnosti. Običajno pa želene rezultate pri pomlajevanju dosežemo v treh do petih tednih, pri žilnih nepravilnostih pa že od enega tretmaja pa tja do petih za težje primere.

G l a d kka a kko ož a In še “napad” na gubice in gube okoli oči ali na celem obrazu, vključno z dekoltejem. Lahko se lotimo tudi “pliseja” na trebuhu …

Kombinacija radiofrekvence in optične energije omogoča varnost za vse tipe kože in ne poškoduje povrhnjice. V povprečju se pokažejo rezultati že po treh pa tja do petih tretmajih. Postopek je neboleč in ne moti vsakodnevnega dela in življenja.

L. J.


AVTO TIMES PREDSTAVLJA

priloga dolenjskega lista

31

Test: Hyundai i30 cross wagon 1,6 16V

Za sodobno družino I

zdelava karavana je pogosto nehvaležno delo, saj potencialne kupce zanimajo le prtljažni prostor, povprečna poraba in cena. Prtljažnik mora biti zato čim bolj velik, poraba in cena pa čim manjša. Ostale značilnosti - oblika, kakovost materialov in oprema so ponavadi pomembne.

Zakaj je tako? Karavane ponavadi kupujejo manjši podjetniki, Hyundai pa se je potrudil svoj model i30 cross wagon približati družinam, ki bodo stroje, deske in vreče zamenjali z otroškimi vozički in igračkami. In nalogo so opravili zelo uspešno, saj i30 izgleda moderno, kljub podaljšani in povišani karoseriji v zadnjem delu. Zadnje luči so postavljene visoko, s čimer je zmanjšana možnost njihove poškodbe pri parkiranju. Dozo luksuza pa ponujajo aluminijaste letve v odbijačih. Do “B” stebrička je zunanjost prevzeta iz osnovnega petvratnega i30, prav tako tudi notranjost. Za razliko od starejših modelov korejskega proizvajalca je v i30 očiten napredek pri končni izdelavi in kakovosti vgrajenih materialov. Ostrih robov ni, spoji so čvrsti in natančno izvedeni. Volanski obroč je izdatno nastavljiv in dobro “sede” v roko, na njegovi levi strani so tudi stikala za upravljanje z radiem.

V e l i kko o p rro o sstt o rra a Pred voznikom sta v merilni plošči dva velika (obratomer in merilec hitrosti) ter dva majhna (temperatura vode in merilec količine goriva) okrogla merilnika, med njimi pa displej potovalnega računalnika. V sredinski konzoli sta nameščena radio, ki podpira tudi mp3 datoteke, in samodejna klimatska naprava. V naslonu za roko, med sprednjima sedežema, je tudi velik predal, v katerem se nahajata USB in priključek za iPod, brez katerih si že težko predstavljamo avtomobile v 21. stoletju. Sprednja sedeža sta izdatna in nudita dovolj bočne opore, dovolj je tudi razmaka med komolci. Presenetljivo veliko prostora je tudi

Karavane ponavadi kupujejo manjši podjetniki, Hyundai pa je svoj model i30 cross wagon približal družinam.

na zadnji klopi, čeprav se bosta tam najbolj udobno peljali le dve osebi. Izza druge klopi se razprostira prtljažnik povprečne velikosti, ki v osnovi vase sprejme za 415 litrov prtljage, ob podiranju zadnje klopi pa zraste na 1395 litrov. Podatki so res povprečni, vendar se manjše mere prtljažnika odražajo na povečanem prostoru na zadnji klopi. Zadnja klop se tretjinsko podira, s čimer dobimo skoraj ravno površino. Ravni so tudi robovi, kar olajša nalaganje težjih predmetov. Del osnovne opreme so tudi kljukice in mreža za pripenjanje tovora, v prtljažniku pa boste srečali tudi 12 V vtičnico. O tem, da so snovalci tega vozila mislili na vse, govori tudi dejstvo, da so pod podom prtljažnika še manjše pregrade za drobnarije, peta prtljažna vrata pa se odpirajo dovolj visoko, da se pod njimi pred dežjem skrijejo tudi košarkarji.

Dober tudi “bencinec” Skupen dober vtis o avtu Hyundai i30 cw dviga tudi motor, ki je bil tokrat sicer bencinski, a je za tiste, ki ne naredite vsaj 25.000 kilometrov na leto, le-ta odličen izbor. 1,6-litrski motor razvija 90 kW/122 KM in 154 Nm navora. Štirivaljni motor s štiriventilsko tehniko dela mirno in je več kot dovolj močan, da neobremenjen cross wagon požene do maksimalnih 190 km/h, ob ugodnem pospešku do 100 km/h, ki traja vsega 11 sekund. Poraba pri “bencincih” je veliko bolj raztegnjena kot pri dizlih, saj če sem na odprti cesti i30 vozil z manj kot 7 litrov porabe, se je le-ta v mestu dvignila do 10 litrov. Vozilo lahko skupaj s potniki prepelje do 500 kilogramov tovora, zato je tudi podvozje nastavljeno nekoliko bolj trdo, a tega, razen na t.i. ležečih policajih, ne boste občutili. V zavoju je i30 dolgo nevtralen, pri hitrejšem vstopu v zavoj pa bi želel zdrsniti nos, kar pa je predvidljivo in popravljivo. Vseeno pa bi si v osnovni opremi želel ESP, ki pa ga je potrebno doplačati. Tudi počutje v kabini je zelo dobro, saj je zvočna izolacija ugodna vse do 130 km/h, ko se prične glasneje oglašati motor. To bi se dalo rešiti z dodatno šesto prestavo, ki bi znižala delovne vrtljaje. Ne mislim sicer, da je ročni petstopenjski menjalnik, s katerim je opremljen i30, slab, prav nasprotno, je natančen, hod ročice pa relativno kratek. Hyundai je z i30 naredil velik korak naprej k izdelovanju kakovostnih avtomobilov. To je tudi prvi avtomobil z novim poimenovanjem, ki ga bodo sedaj deležna vsa vozila v Hyundaijevi paleti vozil. Na našem trgu tako že lahko vidimo malega i10, ki je zamenjal model atos, prihaja pa že tudi i20, ki bo zamenjal popularnega getza. Z novim poimenovanjem in kakovostnimi izdelki si bo Hyundai prav gotovo utrdil svoj položaj na trgu.

Bor ut Št ajnaher Borut Štajnaher


32 32

NEVIDNE NITI

priloga dolenjskega lista

Ljubeče do zapuščenih in trpinčenih živali K

atico Golobič povezujejo Novomeščani predvsem z jezikovno šolo Yurena. Kako tudi ne, saj se bo v Yureni samo to jesen učilo tujih jezikov kar tisoč slušateljev. Med njimi so otroci od četrtega leta starosti pa do upokojencev, ki jim nudijo tečaje po ugodnih cenah, hkrati pa še prijetno družbo. Največ slušateljev je vpisanih na angleščino, poučujejo pa še francoščino, nemščino, italijanščino, španščino, portugalščino, ruščino in slovenski jezik za tujce. Poleg tujih jezikov – je profesorica angleščine in francoščine – pa ima Katica Golobič še nekaj močnih “nevidnih niti”.

Pravi, da je po duši predvsem kuharica, kar dobro vedo tisti, ki so deležni njenih številnih “hodov”. Ko gosti, gosti z veliko različnimi in odličnimi jedmi in pri tem zelo uživa. Je tudi dobra šivilja, opremljena s kar nekaj stroji, le časa ji zmanjkuje za to veselje, ki se ga je navzela po mami, lotila pa se ga je predvsem iz potrebe, saj je bila že kot otrok rada lepo oblečena. Njena najgloblja vez pa pelje do živali. V Yureni je Katica odstopila prostor Društvu za zaščito živali in tako je tudi v Novem mestu uradni prostor za reševanje živali. “Težko je slišati, kaj šele videti, kaj vse hudega ljudje povzročijo živalim. Namesto da bi poskrbeli za kastracijo in sterilizacijo, nemočne mladičke odvržejo, zgodi se, da jih zastrupijo, utopijo itd.,” žalostna ugotavlja. Društvo, ki ima tudi nekaj sponzorjev, je zato plačalo že veliko denarja za zdravljenje zapuščenih muck in kužkov in tako popravlja grozovitosti nemarnih in neosveščenih

lastnikov. Tudi sama je imela kužka, ki ga je eno leto starega in zapuščenega pobrala na cesti; lani je – pri 17 letih starosti – poginil. Ima pa še štiri muce. “Večje število mačk je v mestu sicer vprašljivo, seveda če lastnik ne nudi živalcam ustreznih pogojev. Pozorni moramo biti tudi do sosedov, da jih živali ne motijo in jim ne delajo škode.” V društvu dobivajo vse več klicev, kar potrjuje, da postajamo vse bolj osveščeni in da trpinčenje živali boli tudi tiste, ki to vidijo ali slišijo. Včasih sicer za ceno dobrososedskih odnosov ljudje ne prijavijo nemarnega ali grobega odnosa do živali, toda izkušnje kažejo, da prej ali slej pride to na dan. Tudi skrb za senco in vodo v poletni vročini je nujna, in če lastnik tega ne upošteva, ga je treba pač opozoriti. V društvu rešujejo različne situacije, eden od primerov je, ko je pes mučil in trajno pohabil mačke … Pa vendar ni krivd pes, ampak lastnik! Katica je zadovoljna, ker se tudi naša zakonodaja

zaostruje glede prekrškov nad živalmi. Lastnik, ki odvrže svojo žival in jo s tem prepusti nemilosti, je lahko kaznovan z letom dni zapora. Marsikdo se ne zaveda, da ima živo bitje, ki je potrebno razumevanja in skrbi, izživljaje nad živalmi in nemarno ravnanje z njimi mora biti kaznovano. Novomeško društvo – tako kot podobna društva po Sloveniji, s katerimi sodelujejo – skrbi za osveščenost; obiskujejo tudi vrtce in šole. Katica je še posebno zadovoljna, da je v okviru interesnih dejavnosti na novomeški gimnaziji nastal tudi koristen projekt na temo zaščite živali. Prijetno je bila presenečena tudi ob klicu socialne službe iz Posavja – pozanimali so se, kako naj ravnajo v primeru, ko je šla lastnica v dom za ostarele, njen ljubljenček pa je ostal sam. “Živali človeku veliko nudijo, še zlasti starejši in osamljeni ljudje jih potrebujejo kot svoje prijatelje,” pravi Katica. Tudi sama doživlja živali kot prijatelje - jih čuti, jih spoštuje, jih ima zares rada. Zaveda se, da so ljudje, ki imajo zadržke in se živalim ne morejo približati tako zelo kot ona, imajo pa hkrati lep odnos do njih in opozorijo na osamljenega kužka, na pozabljeno mucko … Društvo se nato poveže z zavetiščem, ki ga vodi Marjan Turk, in skupaj skušajo poiskati dom za še eno od številnih zavrženih živali. Katica pa ima za vsakega najdenčka ali zapuščenčka tudi prijazno ime. Od okoli sto članov novomeškega Društva za zaščito živali je sicer aktivnih le peščica, toda s predsednico na čelu in Katico kot “mamo” društva oz. zapuščenih in trpinčenih živali to deluje v dobro živalcam in ljudem, ki v mestu sobivamo z njimi. V ospredju skrbi pa so seveda ta majhna in od ljudi odvisna bitja. Ko Katica Golobič razlaga o njih, se zdi, da ne govori le več tujih jezikov, ampak govori tudi jezik živali.

Lidija Ježž Lidi ja Je

Telefonska številka Društva za zaščito živali je 07 30 20 200.


ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

33

Polona Pavlin, samostojna kulturna delavka

Vse izžareva optimizem in zdrav humor P

olono Pavlin iz Črnomlja je umetnost mikala že od malih nog. Ni torej čudno, da se je odločila za šolanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, nadaljevala pa s študijem likovne pedagogike na ljubljanski Pedagoški fakulteti. Priznava, da se za to fakulteto ni odločila zato, ker bi jo mikalo poučevanje, čeprav ve, da je danes dobro, če ima človek pri zaposlitvi več možnosti. Privlačilo jo je predvsem likovno ustvarjanje. Pavlinova se je že med študijem ukvarjala s scenografijo in izdelovala maske, ki so si jih igralci natikali na glave. S tem si je pridobivala izkušnje, hkrati pa je njeno delo spoznavalo vse več ljudi. To pa ji je prišlo še kako prav, ko je postala samostojna kulturna delavka. Čeprav vse delo opravlja z velikim veseljem, ga vseeno deli na tisto, s katerim zasluži za preživetje, in ono - za dušo. A vse, kar Polona naredi, izžareva optimizem, pozitivno energijo, zdrav humor. Pravi, da gotovo tudi zato, ker svoje življenje in delo jemlje z optimistične plati. Navdih pa ji daje tudi okolje, v katerem živi. Življenje si je uredila v več kot sto let stari idilični hišici nad Lahinjo ob poti iz Črnomlja v Vojno vas. Za preživljanje Polona izdeluje kostume za maskote za popestritev različnih prireditev, ročne lutke in marionete za lutkovne predstave, oblikuje scenske prostore in izdeluje scenske rekvizite. Naredila je dekoracijo za TV igrico in kostume za Gledališko skupino Zik Črnomelj. Poslikala je že marsikateri lokal. Zase in za prijatelje izdeluje tudi pustne in novoletne kostume, za prodajo pa ne, ker pravi, da bi bili predra-

Tudi na svojem vrtu Polona najde marsikaj, kar preoblikuje po svoje.

gi. Polonini izdelki so namreč narejeni natančno in zanje porabi veliko časa. In vse naredi sama: nariše načrt, izbere material, vreže in sešije. Gre za unikatno delo. Pri njej ni serijske izdelave, veliko pa je ročnega dela. V pomoč sta ji zgolj šivalni stroj in stroj za brušenje spužve. “Naročniki mi v glavnem zaupajo ohlapne želje, tako da je še vedno dovolj prostora za umetniško ustvarjanje. Seveda je najpomembnejša ideja in doslej mi je uspelo uresničiti prav vse. V začetku me je bilo sicer strah, da katere od želja naročnikov ne bom mogla uresničiti. Sedaj pa vem, da je mogoče narediti prav vse, tisto, kar je težko izdelati, pa je zame še večji izziv. Na srečo je pri nas zelo velika izbira materialov za kostume,” pravi Polona, ki prizna, da se ji je včasih težko posloviti od katere od prisrčnih maskot, saj se ji zdi, da jim je nekako vdihnila dušo. V njih je pač pustila del sebe. Vendar pa je vesela, ko vidi zadovoljne naročnike, in marsikdo ji prizna, da ji je uspelo celo bolje, kot si je predstavljal.

M o č m a s kke e še živi

Polona Pavlin uživa v slikanju karikatur.

še rada delala, Polono posebej privlačijo maske. Tako zelo, da je pri znanem lutkarju Ediju Majaronu celo diplomirala iz mask, od starodobnih do sodobnih in za različne priložnosti, pa naj gre za lovske, mrliške, strašilne, gledališke, pustne, karnevalske, obredne ali zaščitne. “Maska kot človekov drugi obraz manipulira s svojim nosilcem. Tako preobrazi, skriva in ščiti hkrati. Pojav maske izrine iz nas predstavo osebe, ki je skrita za njo, četudi je ne poznamo. Vidimo in doživljamo samo tisto, kar maska predstavlja,” pravi Pavlinova, ki jo je pritegnila mističnost energije, slikovit, barvit, impresiven izraz maske, ki v nekaterih primerih vzbuja srh. Prepričana je, da moč maske živi in se ni izgubila v “pokopanih kulturah”. In gotovo so tudi maske ena od inspiracij za Polonino ustvarjalno delo.

Polona se s svojim delom lahko preživlja, vendar dela zelo veliko. “In pri tem mi ni treba živeti v Ljubljani ali katerem drugem velikem mestu. Ni namreč pomembno, kje človek živi, da uspe. Dober glas gre vseeno Besedilo in fotografije: Bezek ek-Jakše ek -Jakše naokrog, ljudje zvedo zate in pridejo k tebi,” Mirjam Bez ve iz izkušenj. Ko pa Poloni dopušča čas, se za dušo ukvarja s kiparstvom, slikarstvom, risanjem, ilustriranjem. Zlasti rada slika karikature. Z deli se je predstavila že na osmih samostojnih razstavah. In ob vsem tem za hobi zida še kamnito ograjo na strmem vrtu pri hiši, ki si ga je uredila prav svojevrstno in v svojem stilu. A ob vsem, kar rada počne in kar bi Maske so Polonina strast.


34 34

NA MLADIH SVET STOJI

priloga dolenjskega lista

Saksofonist Jan Gričar

Igral je z Dunajskimi simfoniki J

an Gričar iz Trebnjega je na pr vi pogled povsem običajen srednješolec, a v resnici se za podobo prijaznega fanta skriva tudi velik talent - na letošnjem evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov na Dunaju, ki predstavlja eno največjih tovrstnih prireditev v Evropi, se je uvrstil v finale, igral je z Dunajskimi simfoniki. Na to tekmovanje, ki se odvija na dve leti, vsaka država prijavi le enega predstavnika, ki ne sme biti starejši od 19 let, kar pomeni, da je Gričar trenutno eden najboljših slovenskih in evropskih mladih glasbenikov. “Saksofon vadim vsak dan po kake tri ure, tudi med počitnicami, glasbeniki si ne moremo vzeti kar en mesec odklopa, ker bi potem potrebovali kar nekaj časa, da bi spet prišli v formo, sploh pihalci moramo skrbeti, da so naše ustnice ves čas aktivne,” pove dijak drugega letnika Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana, ki so ga obveznosti na šoli prisilile v bivanje v dijaškem domu, za vikend pa se rad vrača v Trebnje, kjer ima še vedno veliko prijateljev. “Na naši šoli imamo dopoldne pouk splošnih predmetov, popoldne pa še ure inštrumentov, velikokrat se vse skupaj razvleče čez cel dan,” pojasni in doda, da čez vikend nadoknadi, za kar mu med tednom zmanjka časa; blizu mu je šport, predvsem košarka, nogomet in hokej na rolarjih, nekaj časa nameni tudi računalniku. Domneva, da si glasbeniki njegovega kova ne morejo privoščiti poškodb, do katerih bi lahko prišlo med nedolžnim košarkarskim spopadom, se je izkazala za pravilno. “Res se bojim, da bi si prste polomil, zato sem zelo pazljiv in ne igram “na polno”.”

O d t rro o b e n tte e d o s a k s o ffo ona Usoda je Gričarja, ki izhaja iz povsem povprečne trebanjske družine, v kateri se

poleg njega nihče drug ne ukvarja z glasbo, do saksofona pripeljala na prvi pogled povsem naključno, čeprav kar nekaj teorij govori, da naključij pravzaprav ni. “Kot otrok sem na televiziji gledal narodnozabavne ansamble in občudoval trobente pa klarinete; ko so me starši pripeljali v Glasbeno šolo Trebnje, sem za začetek poskusil s saksofonom, bil sem navdušen, na trobento in klarinet pa nikoli več nisem niti pomislil,” se spominja na dogodke iz tretjega razreda osnovne šole. Vesel je, da ga je v roke dobil odličen učitelj saksofona, David Kocijan. “On je res dober pedagog,” je povedal Gričar, ki prizna, da ga je tudi on navdušil za glasbeno pot. “Kocijan me je pripravljal tudi na sprejemne izpite za vpis v srednjo šolo, že pred tem tudi na tekmovanja.” Mladi glasbenik se lahko pohvali z zmago na državnem tekmovanju leta 2007, skupaj z Bronjo Nader in Majo Mežan je leto prej zmagal tudi na mednarodnem tekmovanju, a to je le delček njegovih dosežkov, ki se jih je v zadnjih letih nabralo kar precej. “Ta priznanja odražajo neko znanje, čeprav tekmovanja v glasbi niso najpomembnejša, smisel je v izražanju skladateljevega mišljenja,” meni Gričar, član Občinskega pihalnega orkestra sv. Ruperta, s katerim je pred kratkim na promociji nove plošče spremljal odlično vokalno zasedbo Katrinas.

Jan Gričar je na prvi pogled povprečen srednješolec, a za razliko od svojih vrstnikov veliko časa nameni igranju saksofona. Konec avgusta, ko so mnogi še brezskrbno počitnikovali, je šel za en teden v Podsredo, kjer se je udeležil intenzivnih vaj.

kam me bo odneslo,” zaključi to temo in ostaja odprt za nove priložnosti. Kljub svoji mladosti se zaveda, da imajo danes največ možnosti za uspeh ljudje, ki vedo, kaj hočejo, in so se za dosego cilja pripravljeni tudi čemu odpovedati.

Janja Ambro Jan ja Ambr o žič

Odločil se je za klasik o klasiko

Razen Jana nihče iz družine Gričar ni glasbenik, a ga starši in drugi sorodniki kljub temu ves čas podpirajo. Pomembno vlogo pri odločitvi za glasbeno pot je imel tudi njegov učitelj saksofona iz Trebnjega David Kocijan.

Ker zadnja leta novi narodnozabavni ansambli rastejo kot gobe po dežju, in če se spomnimo, da ga je v glasbeno šolo pripeljalo navdušenje nad tovrstno glasbo, je na mestu vprašanje, če razmišlja o tem, da bi se pridružil kateri od teh zasedb. “Zaenkrat me to ne zanima. Izbral sem si klasično smer saksofona na srednji šoli in želim nadaljevati študij na fakulteti, morda celo v tujini, kasneje se vidim kot koncertni saksofonist in učitelj tega inštrumenta,” pove in pristavi, da imajo v Sloveniji glasbeniki veliko možnosti za kariero, čeprav se mnogi raje odločijo za odhod v tujino, tako na primer flavtistka Irena Grafenauer, klarinetist Mate Bekavac, saksofonist Miha Rogina. “Ne vem,

Čeprav si ne sme privoščiti poškodb, rad meče na koš, ki ga ima tudi na domačem dvorišču.


DOBER TEK


36 36

PIKIJEV KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Bruhanje in driska O

bolenja prebavnega trakta so pogosto vzrok za obisk veterinarja in predstavljajo velik izziv v smislu diagnostičnih in terapevtskih sposobnosti veterinarja. Prva težava je v tem, da nekateri klinični znaki, kot sta bruhanje in driska, po eni strani kažejo na obolenja prebavnega trakta, po drugi strani pa so nespecifični. Lahko imajo namreč veliko vzrokov, vključno z boleznimi drugih organskih sistemov. Druga težava je v tem, da bruhanje in driska nista nujno prisotna, kadar gre za prebavne motnje, in se ju lahko spregleda. Zato so bistvenega pomena natančna anamneza in temeljit klinični pregled pacienta ter drugi diagnostični postopki (RTG, UZ, endoskopija) in preiskave (hemogram, biokemija, preiskava blata...). Le tako lahko veterinar predpiše ustrezno terapijo, ki je ključnega pomena za ozdravitev pacienta. Akutno vnetje želodca in črevesja je kompleksno obolenje, ki vsebuje elemente obeh, le-ti pa se na nekaterih področjih prekrivajo in povezujejo. Akutni gastritis (akutno vnetje želodca) se razvije zaradi zauživanja določene hrane (pokvarjena, bakterijski toksini v njej, alergija na hrano, tujek), infektivnih agensov (bakterije, virusi, paraziti) in toksinov (kemični, rastline, glive, organske motnje, zdravila: nesteroidni analgetiki (acetilsalicilna kislina (Aspirin), karprofen (Rimadyl)...) in nekateri antibiotiki (cefalosporini)). Klinični znak je akutno bruhanje, najpogosteje hrane in žolča, lahko so prisotne majhne količine krvi. Prizadete živali so navadno neješče in potrte, lahko se pojavijo tudi vročina in bolečine v trebuhu. Bistvenega pomena za postavitev diagnoze sta anamneza in klinični pregled. Pri resno bolnih je priporočljivo pregledati z rentgenom in ultrazvokom. Če bruhanje po enem do treh dneh ne preneha, so potrebne krvne preiskave, biokemijske preiskave seruma in analiza urina. Diferencialno diagnostično pridejo v poštev: tujek v prebavilih, obstrukcija, parvovirusni enteritis (na začetku zgleda kot akutni gastritis, lahko se pojavi tudi pri popolnoma vakciniranih pacientih!), uremija, diabetična ketoacidoza, hipoadrenokorticizem (zmanjšano delovanje nadledvične žleze), bolezni jeter, hiperkalcemija, pankreatitis (vnetje trebušne slinavke). Terapija je sestavljena iz parenteralne tekočinske terapije (Ringerjeva raztopina, fiziološka raztopina z dodatkom KCl pri močnem bruhanju, daljši neješčnosti in hipokalemiji) ter 24-urnega posta in odvzema vode. Pri mladih živalih je nevarnost hipoglikemije, zato moramo po potrebi dodajati glukozo v infuzijske raztopine. To navadno zadošča, da se zaustavi bruhanje. Če ne, je indicirana uporaba centralnih antiemetikov (zdravila proti bruhanju) in sredstev za zniževanje želodčne kisline (Ranital). Uporaba antibiotikov in kortikosteroidov je redka.

Pomembno je tudi, da so živali tekom okrevanja na dietni hrani oz. hrani, ki ne obremenjuje preveč želodca. Akutni enteritis (akutno vnetje črevesja) nastane zaradi infektivnih agensov (paraziti, bakterije, virusi, rikecije), toksinov in zdravil (antihelmintiki, protivnetna zdravila...), hrane (alergija na hrano, spremembe v obroku, prenažrtje), ekstraintestinalnih vzrokov (ledvična odpoved, bolezni jeter, hipoadrenokorticizem, pankreatitis) in idiopatskih oz. neklasificiranih vzrokov (hemoragični gastroenteritis). Razen parvoviroze je vzrok redko diagnosticiran, ker večina prizadetih živali spontano ozdravi, čeprav je včasih potrebna podporna terapija.

Klinični znaki so: pojav driske iz neznanega vzroka, predvsem pri mladičih, z ali brez bruhanja, dehidracija, vročina, neješčnost, depresija, bolečina v trebuhu. Diagnozo skušamo postaviti na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in pregleda fecesa. Flotacija in direktna preiskava fecesa sta zmeraj indicirani, ker paraziti lahko poslabšajo obolenje, četudi niso glavni vzrok. Potreba po drugih diagnostičnih postopkih je odvisna od resnosti obolenja in nevarnosti širjenja infekcije. Klinično blago vnetje črevesja se navadno zdravi simptomatsko. Akutna diareja se pojavlja v različnih oblikah glede na vzrok, na kar moramo diferencialno diagnostično tudi pomisliti: 1.) nefatalna, preneha sama od sebe (neprimerna prehrana, paraziti, eksogeni toksini); 2.) potencialno življenje ogrožujoča (parvovirus, salmoneloza; sindrom hemoragičnega gastroenteritisa); 3.) ekstraintestinalna oz. sistemska bolezen (pasja kuga, leptospiroza; metabolične motnje-uremija, hipoadrenokorticizem. Če ima žival vročino in krvavo blato, potem delamo dodatne teste: krvno sliko (neutropenija), ELISA parvovirusnega antigena v fecesu, krvni sladkor (hipoglikemija), serumske elektrolite (hipokalemija). RTG in UZ trebuha delamo po lastni presoji ob bolečini v trebuhu, neznanih masah, obstrukciji ali tujku. Navadno zadostuje simptomatsko zdravljenje (nadomeščanje tekočin, antidiaroiki, antiemetiki, antibiotiki, dieta). Vzrok je navadno neznan ali pa je virus, za katerega ni specifične terapije. Najnovejše raziskave kažejo, da so majhni obroki hrane večkrat na dan boljši kot post, in sicer v primeru, če žival hrane ne izbruha in se driska bistveno ne poslabša. Če pa se hrano vendarle odvzame, jo ponudimo spet čim prej. Nekatere živali potrebujejo parenteralno prehrano, da vzpostavijo pozitivno bilanco dušika. Žival po petih do desetih dneh preide na normalno prehrano. Akutni gastritis je najverjetneje najpogostejši vzrok akutnega bruhanja pri psih. Večina teh živali ni resno bolna, nekatere so le depresivne in samo peščica ima življenje ogrožujočo bolezen. Zaradi izredne regenerativne sposobnosti črevesnega epitela večina akutnih bolezni preneha sama od sebe. Večina psov z akutno diarejo se navadno odzove na simptomatsko in podporno terapijo ne glede na primarni vzrok. Vendar pa je specifična diagnoza bistvenega pomena pri parazitarnih infekcijah in boleznih, pri katerih so akutni gastrointestinalni znaki posledica sistemskih bolezni in metaboličnih motenj (zastrupitev z organofosfati, hipoadrenokorticizem).

Simon Zupanc, dr. vet. med


ZABAVNA GLASBA

priloga dolenjskega lista

37

2B s frnikulami 2

B je belokranjska glasbena sk upina, ki jo sestavljajo Gašper, Primož in Jernej Mihelič. Trije bratje iz Vinice se z glasbo ukvarjajo že od otroštva. Gašper je bil prvi, ki je začel v 2. letniku srednje šole glasbo spoznavati bolj profesionalno, saj se je vpisal v šolo petja. Jernej ima v sebi ustvarjalno žilico. Skozi leta se je v njegovi malhi nabralo veliko pesmic, ki bodo zdaj izšle na njihovi prvi plošči. Primož pa goji naklonjenost predvsem do elektronske glasbe, pri ustvarjanju pa se je odlično izkazal predvsem kot aranžer in pianist.  Jernej in Gašper sta na začetku nastopala sama na raznih nastopih v domačem kraju. Poleg priredb sta pela tudi lastne skladbe. Ko se je število lastnih pesmic povečalo na devet, sta se odločila, da bosta posnela ploščo. Gonilna sila je bil Jernej, ki si je zamislil nekoliko drugačen pristop: “Glasba mora imeti svojo zgodbo, neko težo, prepoznavnost in značaj. Zato bomo vse, kar je v naši moči, naredili sami.” Tako so se lotili projekta. Najprej so posneli nekaj demo skladb, Primož je dodal klavir in pesmi so dobile novo obliko. Ker sami niso multiinstrumentalisti, so poiskali pomoč. Pri prvem singlu, ki je izšel februarja 2008, so za sodelovanje zaprosili saksofonistko Ano Šimenc. Ta je na snemanje pripeljala še bobnarja, ki je nato sodeloval pri celem projektu. Prvi singel je nekoliko džezovsko obarvan, zato verjetno ni našel prostora na vsakem radiu, vrti pa se na Valu 202. Drugi singel Življenje je igra, ki je izšel pred kratkim in se že vrti po radijskih postajah, je spet nekaj posebnega, saj se v njem med seboj prepleta kar osem instrumentov, in sicer klavir, električne orgle, bas, električna kitara, akustična kitara, bobni, orglice in bisernica. Pri snemanju so sodelovali državni prvak v igranju na blues orglice Robi Ivančič, vsestranski in nepogrešljivi Jani Lipičnik z basom, bobnar Enos Kugler, njihova prijateljica Klavdija Jaketič pa je v roke vzela bisernico. Besedilo pesmi govori o tem, kako je potrebno življenje jemati le kot igro, v kateri se ne smeš predati. Jernej Mihelič pravi: “Večji del projekta je nastal v studiu Lipičnik v Straži, pri Janiju Lipičniku. Zahvaljujemo se mu za vse nasvete, solistične vložke in drugo pomoč. Za

končno zvočno podobo in mastering bo poskrbel Primož, ki se je preteklo leto tudi bolj poglobil v obdelavo zvoka.” In kakšno glasbo imajo najraje bratje iz Vinice? Takole pravijo: “Naši okusi do glasbe so si zelo podobni in se ne razlikujejo preveč. Radi imamo dobro glasbo, to so pesmi, ki imajo nek značaj, ki te že ob prvem poslušanju pritegnejo in potem trajajo ...” Gašper ima najraje pesmice, ki jih pojejo dobri, šolani pevci, Primožu od nekdaj bolj ugajajo urbane zvrsti, kot so house, techno in rave, Jernej pa se sprošča ob starem bluesu, džezu in loungeu. Za skupino 2B je že nekaj nastopov in celovečerni koncert, ki je bil lani novembra v Črnomaljski kavarni. Takrat je z njimi nastopila kot gostja tudi odlična belokranjska pevka Tina Kocjan. Trio je letos poleti nastopil tudi v kampu Kolpa v Vinici. Tokrat je z njimi kot gostja nastopila pevka Maja Požar. Člane skupine pri njihovem delu podpirajo tako domači kot tudi znanci in prijatelji. V domačem kraju in drugod so odzivi pozitivni in s tem tudi podpora raste. Jernej pravi: “Ko vidiš, da te iz dneva v dan posluša vse več ljudi, je to znak, da delaš dobro. Že lani na koncertu v kavarni smo bili zelo presenečeni nad odzivom. Prišli so tudi ljudje, ki jih še nikoli nismo videl, in po koncertu so nas pohvalili.” Glasba skupine 2B se giblje nekje med popom in rockom. Na plošči bodo tako ljubezenske balade kot tudi trdi rock ritmi. Besedila govorijo o ljubezni, odnosih med ljudmi, o nekaterih trenutkih, ki ti spremenijo življenje. Fantje za zdaj še nimajo podpisane založniške pogodbe. Ko bo njihov studijski projekt končan, bodo album po-

nudili nekaterim našim založniškim hišam. Če ne bo zanimanja, bodo ploščo izdali v samozaložbi. Album bo nosil naslov Frnikule. 2B zaenkrat nimajo menedžerja, PR službe in podobnih ljudi, vendar, kot pravijo sami, jim gre vseeno dobro. Verjamemo, da se z dobro glasbo lahko daleč pride. In na koncu še njihovo mnenje o glasbeni sceni v Beli krajini: “V Beli krajini je z glasbo podobno kot z turizmom. Imamo potenciale, vendar se jih ne upamo predstaviti in ponuditi. Morda je problem v posameznikih, morda pa tudi v celi skupnosti. Tamburaški orkester Dobreč je že pet let zapovrstjo najboljši v Sloveniji. Po moje ga ne pozna niti vsak deseti Slovenec. Vidiš pa enega pojočega Štajerca, ki ga na žalost poznamo vsi. Takšnih in podobnih primerjav je kar veliko.”

R udi Vlašič

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Mala. Med prejetimi odgovori smo izžrebali nagrajenko Marijo Vovk iz Ljubljane. Novo nagradno vprašanje: Kakšen naslov bo nosil prvi album skupine 2B, ki jo predstavljamo v današnji Živi? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 20. oktobra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.


38 38

DOMAČE VIŽE

priloga dolenjskega lista

Mariachi La Paloma

Mehika v Dobovi M

iran Šetinc je bil eden od pobudnikov za nastanek skupine, ki so jo potrebovali za norčije ob dobovškem fašjenku ali pustu. To je bilo spomladi leta 2005, ko je druščina, ki je bila odeta v mehiška svatbena oblačila, potrebovala glasbo. Pa so fantje, danes jih je v skupini deset, ustanovili ansambel. Poimenovali so ga Mariachi la Paloma. Še isto leto se je podala karnevalska druščina na karneval v Kotor v Črni gori, s seboj so povabili tudi Mariache, ki so nastopili pred trideset tisoč gledalci, in poželi nepozabne ovacije. To jim je dalo zagon, da so vadili in nastopali. Nabavili so oblačila. Najprej sombrere, nato hlače, srajce, rute, suknjiče in čevlje. Dedci delujejo kot sekcija Kulturnega društva Dobova, nastopajo pa na dobrodelnih prireditvah, rojstnodnevnih zabavah, na odprtjih trgovskih centrov in drugod, kamor jih pač povabijo. In povabil je veliko. Niso znani le v brežiški občini, v kateri so doma, pač pa po vsej Sloveniji, saj imamo Kranjci radi mehiško glasbo. Z žensko vokalno skupino Coronke pripravljajo koncert, ki si ga bo moč ogledati 11. oktobra v dobovškem kulturnem domu. In kdo so možje, ki sestavljajo Mariache la Paloma in ljubijo poleg glasbe, ki jo izvajajo, tudi hrano dežele, iz katere prihajajo glasba in pesmi in ki izvabljajo pri nežnejših dušah solze v oči?

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Ne. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Slavko Markovič iz Zagrada. Novo nagradno vprašanje: Kaj pomeni v Dobovi in njeni okolici izraz fašjenk? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 20. oktobra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.

Jože Pilpah je najstarejši član, ki stanuje v Selah pri Dobovi. Upokojenski čas si krajša z igranjem v ansamblu Franca Ocvirka, nepogrešljiv je pri Dobovskih rogistih in v skupini Mariachi, kjer se ne more ločiti od kontrabasa. Z glasbo se aktivno ukvarja že 52 let in mnogi ga poznajo še iz časov, ko je igral pri nekdaj zelo priljubljenih Dobrih prijateljih. Preden je odšel v zasluženi pokoj, je delal pri Integralu kot mehanik. Jože Lepšina je poslovodja v trgovini s kmetijskim materialom, je navdušen član Lovskega društva Dobova, prekaljen glasbenik, ki je igral v več skupinah, še vedno je član Dobovskih rogistov, sicer pa igra kitaro. Doma je iz Sel pri Dobovi. Jože Petelinc je prodajalec rož v firmi Siflor, zato veliko potuje po Sloveniji. Glasbi so predani vsi družinski člani, Jože ne more brez rogistov in oni ne brez njega. Pri Mariachih igra trobento, a tudi brez njegovega petja bi težko shajali. Je tudi član ansambla Posavski muzikantje, na pomoč pa priskoči še ansamblu Dobovskih pet. Bojan Petelinc je zaljubljen v trobento, ki ga je ponovno prevzela po dvajsetletnem premoru, ko so ga povabili k Dobovskim rogistom ter pozneje k Mariachem. Po poklicu je elektrotehnik iz Sel Pri Dobovi. Marko Petelinc je najmlajši član, ki usklajuje svoje srednješolske obveznosti z zadolžitvami v ansamblu. Igra trobento, obiskuje pa elektrotehnično srednjo šolo v Krškem, kjer ga lepo gledajo predvsem dekleta. Saj veste:fant je postaven, zraven pa še trobento igra. Bogomir Bogovič je član Gasilskega pihalnega orkestra Loče, pri Mariachih igra kitaro in poje. Zaposlen je v delavnicah slo-

venskih železnic, s prijateljem pa poleg številnih obveznosti nastopata kot glasbeno pevski duet, ki je zaželen na različnih družinskih in družabnih srečanjih. Anton Ferenčak je bil zaposlen na slovenskih železnicah kot preglednik, zdaj pa je upokojenec, ki se ne more ločiti od kitare in petja. Bil je član več narodno - zabavnih ansamblov, s katerimi je videl dobršen del sveta, spoznal veliko novih ljudi, predvsem pa sebe. Darko Molan je iz Malega Obreža, zaposlen je kot svetovalec na civilni zaščiti v Brežicah. Z narodno - zabavnimi ansambli, katerih član je bil, je prepotoval vso Slovenijo, igral pa je tudi na tujem. Ima lep glas, ki ga podpre z igranjem na kitaro, da zmrazi marsikatero samsko obiskovalko prireditve, na kateri nastopajo Mariachi. Jože Zagmajster igra trobento, nista pa mu tuja niti harmonika niti petje. Ob koncu pomladi je padel s češnje, ko se je namenil posladkati z rdečimi sadeži, in je že kar nekaj časa na bolniški, a prijatelji upajo, da bo okreval in se jim kmalu pridružil. Vse življenje je preživel na kmetiji kot kmetovalec in vinogradnik. Njegovo vino, ki ga pridela z družino v Stari vasi pri Bizeljskem, je znano daleč naokoli. Pri pitju upošteva spoznanje:malo je koristno. Robert Deržič se je glasbeno uril in izuril v Gasilskem pihalnem orkestru Loče, bil je tudi član Dobovskih rogistov, v skupini Mariachi pa je zadolžen za usklajevanje urnikov vaj in nastopov. Igra na tamburin in poje, sicer pa je poklicni gasilec na letališču Cerklje ob Krki.

Toni Gašperič


V KUHINJI PRI NAŠIH BRALCIH

priloga dolenjskega lista

39

Stane Krnc kuha za ŽIVO

Ciganka na obisku pri Krnčevih P

ravijo, da so nemalokrat moški boljši kuharji kot ženske, tudi avtorji najboljših kuharskih knjig so moški. Očitno še vse preveč stereotipno obravnavamo vlogo moškega in ženske v skupnem gospodinjstvu oziroma v družini, torej da je delo ženske bolj v kuhinji, moškega pa pri težjih opravilih. Res pa sploh ni enostavno najti razmeroma znane osebnosti, ki bi se sukala okoli štedilnika, še manj, če naj bi kuhala za javnost, tudi za bralce naše Žive. Tako je tudi predsednik sevniške območne obrtne zbornice Stane Krnc, tudi predsednik Društva salamarjev Sevnica, z najdaljšo tradicijo prirejanja salamijad pri nas, kar nekaj časa tehtal, kaj neki bi skuhal za nas. Kot je povedala njegova soproga Zinka, se Stane pač ne ukvarja dosti s kuho, saj mu njegovo terensko delo tega niti ne omogoča. Stane ima namreč od leta 1994 tesarsko in krovsko obrt. Pravijo, da izdeluje “strehe z navdihom”. Poprej je bil zaposlen v najstarejšem sevniškem podjetju v Kopitarni, zatem je postal direktor njenega hčerinskega podjetja Kooping, ki se je od leta 1992 ukvarjalo pretežno z vzdrževanjem objektov. Tesarstvo - krovstvo Krnc ima sedež v Žurkovem Dolu pri Sevnici. Stane je začel s tremi sodelavci, zdaj jih ima 10. Največ dela v Posavju, od Brežic do Radeč. Po poklicu je gradbeni tehnik. Imel je strica Staneta (po mamini strani), ekonomista, ki je delal v gradbeni firmi Beton Zagorje. Med drugim je bil tudi pripravniški mentor pokojnega predsednika države Janeza Drnovška. Ko je obiskoval zadnje leto sevniške osnovne šole, so povečevali njeno veliko poslopje in sploh na veliko se je takrat gradilo, zato se je odločil za tak poklic. Da je izbral nevaren poklic, je skusil na lastni koži pozimi leta 2001. Z ledenega balkona novogradnje je padel 6 metrov globoko … Odnesel jo je s težjimi poškodbami. Stane nima časa za kuho, kar nekaj pa da na družinsko tradicijo – izdelovanje salam, kajti njegov že pokojni oče je bil odličen salamar, saj je prvi trikrat zmagal na “materi vseh salamijad” v sevniški trški Gostilni Vrtovšek in dobil pokal v trajno last. Mama je hranila prašiče, potem so pa moški “vzeli stvar v roke”, se pravi Stanetov oče in brat Tomaž. Prvo salamo je Stane sam izdelal pri 17 letih. Sodeluje z Madžari iz Bekescsabe, kjer se na njihovem Kolbaszfestivalu v štirih dnevih zbere okrog 80.000 obiskovalcev. Madžarski salamarski prijatelji pravijo, da so Sevničani njihovi prvi sosedje, ker ni podobne prireditve nikjer na Madžarskem, in glede na tradicijo vzorniki. Na festivalu v Bekscsabi so Sevničani spoznali tudi okusno jed – to je ciganka, ki jo je Krnc že večkrat izdelal tudi sam in jo prilagodil svojemu okusu.

“Ciganka ima ime zato, ker imajo Madžari dosti ciganov (Romov). Ko so kmetje imeli koline, so prišli ti prosit za koline. A jim niso dali pravih kolin, ampak vsakega po malem, da so se jih pač rešili. Potem so se pač cigani po svoje znašli in zmešali po svoje,” razlaga Stane. “Prvič smo na Madžarskem jedli najboljšo ciganko. Zdaj se mi zdi, da so se preveč skomercializirali in preveč prevladujejo jetra. Osnovni recept pa je: tretjina svinjskih jeter in tretjina mase za klobase in tretjina mase za krvavice. Jaz v krvavice ne dajem krvi. Se mi zdi, če ni krvi, da bolj občutiš vse začimbe in sestavine. Se mi zdi, da kri ubije celotno vsebino. Dodam peteršilj, sol, poper, pimet, malo naribane skorjice limone, majaron, to vse na koncu. Preden zmeljem in zmešam ter zavijem v mrežico – pečko, dodam še dve zdrobljeni veliki suhi žemlji in dve jajci na 5 kg mase. Ciganka je postala madžarska specialiteta, ki jo spečejo pred ljudmi. To mora biti sveže pripravljeno, skuhano, pečeno. Ker so notri jajca, mora biti takoj termično obdelano. Ni tanka kot pleskavica, ampak bolj kupček. Začimbe se prepletajo in treba je uje-

Stane, Zinka in Jaka pred obilno pojedino.

Stane polaga ciganko v pekač.

ti neko sorazmerje, včasih se tudi ne posreči … A ne smeš pretiravati! Kot prilogo dodajo vloženo papriko in kislo zelje,” pravi Stane. Ciganka se peče na 150 stopinjah okrog 40 minut. Gospa Zinka pa je k obilni pojedini, ki je nastala v sodobni kuhinji lepo urejene družinske hiše Krnčevih v Žurkovem Dolu, prispevala še rolado - slaščico, ki sta se je najbolj razveselila sinova Žan in Jaka. V mojem želodcu po obilni porciji (Stane ima pač velike dlani!) slastne jedi ni bilo več prostora. Z užitkom sem namreč pospravil ciganko do zadnjega grižljaja. Besedilo in fotografije:

ercc PPaa v el PPer er


40 40

DRUŽINSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Enostarševske družine niso nepopolne družine K

o govorimo o družinah, imamo v mislih običajno idealizirane predstave o tem, kaj naj bi družina bila. Te predstave pa mnogokrat ne ustrezajo realnosti. Realnosti najbolj ustreza to, da o tipični družini ni mogoče posplošeno govoriti ne v slovenskem prostoru in ne v Evropi. Opraviti imamo z veliko raznovrstnostjo oblik in načinov družinskega življenja. Dr. Tanja Rener, prof. sociologije družine, meni, da se zaradi spreminjanja družinskih oblik družina ni znašla v krizi, temveč se le uspešno prilagaja okoliščinam. Raziskave, opravljene v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na fakulteti za družbene vede, kažejo na to, da narašča delež enostarševskih družin, med katerimi močno prevladujejo materinske enostarševske družine. Narašča pa tudi delež reorganiziranih družin. To so tiste družine, v katerih je vsaj eden od staršev socialni starš, običajno pa nastanejo po razvezah staršev, ko si ti ponovno oblikujejo družinsko življenje. Pojavi, kot so: raznovrstnost družinskih oblik, zniževanje

rodnosti, številčnejše ločitve, zmanjševanje pomena zakonske zveze…, med ljudmi vzbujajo prepričanje, da se je družina znašla v resni krizi. V sociologiji pa so to le kazalci uspešnega prilagajanja ljudi na spremenjene družinske razmere. Raznovrstnost družinskih oblik in načinov življenja je sporna predvsem za vse tiste, ki so prepričani, da bi morala religiozno in pravno sankcionirana oblika “klasične” dvostarševske družine poročenih

PRAVNI NASVET

Ustrezno delovno mesto za invalida Delavec, po poklicu ekonomski tehnik, na delovnem mestu komercialist – V. tarifni razred, je pridobil invalidnost III. kategorije s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu. Delodajalec mu je zaradi invalidnosti odpovedal pogodbo o zaposlitvi in mu hkrati ponudil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto receptorja, ki je razvrščeno v IV. tarifni razred in za katerega bi mu pripadala precej nižja osnovna plača, kot jo je imel na delovnem mestu komercialista. Delovno mesto receptorja bi glede na svojo preostalo delovno zmožnost lahko opravljal, kar izhaja iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije. Sprašuje, ali mu je delodajalec ponudil ustrezno delovno mesto. Delodajalec mora invalidu zagotoviti ustrezno delo. Iz 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov izhaja, da je ustrezno delo tisto delo, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter preostali delovni zmožnosti. Če delodajalec razpolaga z delovnim mestom, ki je za invalida ustrezno, je dolžan le-tega premestiti na to delovno mesto. To obveznost ima do delavca, ki je pri njem zaposlen za nedoločen čas, in jo mora izpolniti, ko postane delavčeva odločba o priznani invalidnosti dokončna. Premestitev se izvede po 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, iz katerega izhaja, da delodajalec

delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti in mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu. Iz istega določila tudi izhaja, da je odpoved pogodbe dovoljena le v primeru, če se delavcu ponudi ustrezno delovno mesto. V našem primeru je delodajalec ponudil delavcu neustrezno delovno mesto. Delavec je ekonomski tehnik in ima V. stopnjo izobrazbe. Za delovno mesto receptorja se zahteva IV. stopnja izobrazbe, kar je nižja stopnja izobrazbe, kot jo ima delavec. Zato to delovno mesto zanj ni ustrezno, čeprav ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Ker delovno mesto receptorja za delavca ni ustrezno, mu delodajalec tudi ne bi smel odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Če je v interesu delavca, da sprejme delovno mesto receptorja, je dopustno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto na podlagi 47. člena Zakona o delovnih razmerjih. Pri tem naj bo invalid pozoren tudi na plačo za novo delovno mesto. Delodajalec plačuje invalidu plačo za delovno mesto, za katerega je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Poleg plače prejema invalid od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nadomestilo za invalidnost, ki bi v našem primeru znašalo 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti, in to ne glede na višino plače na novem delovnem mestu.

anja Vizjak izjak,, univ. dipl. pravnica V an ja V izjak ZSSS Območna organizacija Dolenjske in Bele krajine

partnerjev s hierarhičnimi razmerji med generacijami in patriarhalnimi razmerji med spoloma obvladati za vselej in za vsako ceno. Zgodovinske raziskave kažejo, da se tradicionalno ali predmoderno družinsko življenje v bistvenih razsežnostih skorajda ni razlikovalo od sodobnega. Bilo je dinamično, raznovrstno in le redko idilično. Terminologija “popolne in nepopolne” družine se je ohranila vse do danes. Dr. sociologije družine T. Rener meni, da je to poimenovanje popolnoma neprimerno, stigmatizirajoče in empirično zgrešeno. Hkrati pa pojasnjuje, da oblika družine prav nič ne pove o razmerjih, ki v njej potekajo, še manj pa o “kakovosti” teh razmerij. Kdo lahko potemtakem govori o družini kot nepopolni? Zagotovo je maksimalna korist za otroka, če ima oba starša. Starša, ki se imata rada, se spoštujeta, skrbita za negovanje medsebojnih odnosov in se trudita drug za drugega. Kaj pa, kadar ne znata poiskati poti iz stiske in vsak rešuje svojo stisko in nezadovoljstvo na svojstven način, bodisi v alkoholu, depresiji, agresiji…? Kako pa živijo otroci v popolnih družinah, kjer vladajo alkohol, nasilje in raznovrstno trpinčenje? Kadar zveza ni več kakovostna, je bolje za vse družinske člane, da se partnerja razvežeta, a še vedno ostajata v vlogi staršev. Ob ločitvi naj bo glavno izhodišče skupno starševstvo. Nikakršnih empiričnih dokazov o tem, da bi enostarševske družine vzgajale drugače kot dvostarševske, namreč ni. Enostarševske družine so drugačne od drugih oblik družine predvsem zato, ker zaradi nižjih dohodkov živijo v bistveno težjih življenjskih razmerah. Dr. Rener pojasnjuje, da gre za splet dejavnikov, ki morda povzročajo, da se v enostarševskih družinah živi težje, nikakor pa ni mogoče reči, da ta oblika družine “producira” razvajene, deviantne, prikrajšane otroke. Hkrati pojasnjuje še, da nesamostojnost otrok in držanje starševskega gnezda ni posledica materinske vzgoje, temveč je to posledica popolnoma drugačnih okoliščin. Otroci potrebujejo materialno, čustveno in intelektualno podporo svojih staršev. Ali to dobijo v popolni ali nepopolni družini, je čisto vseeno. Pomembno je le, da so vsega tega, kar potrebujejo, deležni. To, ali družina otroka razume in podpira, nikakor ni odvisno od materialnega standarda v družini. Veliko družin, ki materialno slabo stojijo, svoje otroke izredno močno intelektualno in čustveno podpira. Le ti otroci bodo za plovbo v življenju relativno dobro opremljeni. Ugotovitve pa kažejo, da v Sloveniji približno četrtina otrok nima družinske podpore in jo pogreša. Živijo ti otroci v “popolnih” ali “nepopolnih” družinah? Poskrbimo, da bodo otroci dobili to, kar za življenje potrebujejo, in se ne obremenjujmo s tem, v kakšni družini so odraščali. To nam bodo tako in tako povedali oz. pokazali oni sami skozi svoje življenje…

Mate Mat eja PPe e tric, univ. dipl. pedag.


VRTNARSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

41

Sedaj je rastlinska higiena najpomembnejša O

ktobra razmišljamo predvsem o dveh vrstah del, in sicer o urejanju grobov in sajenju spomladi cvetočih čebulnic. Seveda pa to ni naše edino opravilo, saj moramo pospraviti tudi tiste okenske in balkonske rastline, ki jih nameravamo prezimovati. Okenske in balkonske rastline še vedno cvetijo, le nekoliko več dela imamo z njimi. Če smo jih morali v poletnem času zelo pogosto zalivati, jih moramo sedaj redno čistiti. V tem času je rastlinska higiena najpomembnejša, saj lahko že najmanjši ostanek cvetnega lista povzroči gnilobo. Zato sproti odstranjujemo odcvetele cvetove. Rastline, ki jih nameravamo prezimiti, pa moramo sedaj zaliti proti koreninski gnilobi. V ta namen uporabljamo Previcur in Octave. Če prezimujemo nageljne, jih vsaj dvakrat poškropimo s pripravkom Topas ali Systhane, da preprečimo rjo in pepelasto plesen. Istočasno poškropimo še navadne pelargonije, da preprečimo pojav rje. Fuksije, spreminjavke, heliotropium, hibiskus in abutilon moramo poškropiti s pripravkom Mospilan, da preprečimo širjenje rastlinjakovega ščitkarja. Ta se namreč v toplem stanovanju lahko hudo namnoži. Škropljenje po 10 dneh ponovimo. V tem mesecu moramo pripraviti gredice, ki jih nameravamo zasaditi s spomladi cvetočimi čebulnicami, kot so tulipani, narcise in mnoge druge. Z gredic, v katere nameravamo posaditi čebulnice, najprej dobro očistimo plevel in jih zrahljamo. Priporočljivo je, da tla tudi dobro pognojimo, posebej če želimo te čebulnice ohraniti za

več let. Do konca meseca pa moramo čebulnice tudi posaditi, saj se morajo do zime še dobro ukoreniniti, da bodo lahko prezimile in spomladi bogato zacvetele. Pred posaditvijo pa jih še razkužimo. To storimo tako, da jih namočimo za 1 uro v raztopino pripravka Previcur in Octave. Oktobra pa je čas tudi za preureditev grobov, saj je večina poletnega cvetja prenehala cveteti. Zamenjalo ga bo jesensko cvetje. Včasih smo ob tej priložnosti uporabljali zgolj mačehe in marjetke. Sedaj pa je izbor rastlin iz leta v leto večji. Letos so pravi hit encijani in jesenska resa. Preden

pa rastline posadimo, ne smemo pozabiti, da potrebujejo za rast in cvetenje hrano. Besedilo in fotografije:

Slavk vko Sla vk o Zgonec

Rdeči kostanj Kostanjevi cvetovi nam dajo pripravek, ki nam pomaga ob pretirani zaskrbljenosti za naše družinske člane, naše prijatelje in znance. Ta cvetna rosa preobraža našo pretirano navezanost v notranjo mirnost in v vero, da se bo vse dogajalo v najlepšem redu. Najbolj značilni stavki zaskrbljene osebe: “Takoj ko se sin odpravi od doma, me že začne skrbeti, pa saj se mi ne zdi, da pretiravam, samo poglej si, kaj piše v časopisih.” “Kristina je imela v zadnjem času kar nekaj prehladov, zelo me skrbi, kako bo z njo.” “Na avtocesti se je zgodila nesreča. Ravno tam so se peljali naši domači, zelo me skrbi, kako je z njimi. Ne dobim jih na telefon, joj, upam, da so še živi.” Bližnji sorodnik divjega kostanja, ki cveti z belimi cvetovi, je tudi rdečecvetni divji kostanj (Aesculus x carnea Hayne). Cvetni pripravek tega kostanja se uporablja v tistih trenutkih, ko naša skrb za druge preraste okvirje in se prelevi v zaskrbljenost in strah o vseh možnih črnih scenarijih, kaj naj bi se zgodilo našim bližnjim. Skrb za druge je sicer lahko zelo lepa lastnost, saj kaže našo sočutnost in

ljubezen do tistih, ki so nam zelo blizu. Vendar pa če skrb postane zaskrbljenost in če nam po glavi rojijo temne misli, s tem ne koristimo drugim, še manj pa samemu sebi. Saj se ob tem počutimo nemočne. V cvetnem zdravljenju se rdeči kostanj priporoča predvsem za preveč zaskrbljene starše, ki imajo sicer svoje ljubljene radi, vendar so ob tem lahko preveč zaščitniški in polni skrbi, kaj bi lahko šlo vse narobe. Ko pa kaj ne gre po ustaljenem redu, je njihova prva misel najbolj črn scenarij, kot sta nesreča in smrt. To je naporno in izčrpavajoče, tako za njih kot tudi za druge. Torej, rdeči kostanj koristi staršem, ki pretirano skrbijo in jih je strah za svoje otroke, bližnje in tudi za domače ljubljenčke. Poleg tega lahko pomaga tistim otrokom, ki so pretirano zaskrbljeni za svoje starše.

Jan KKozamer ozamer nik ozamernik nik,, BFRP


42 42

BERITE Z NAMI

priloga dolenjskega lista

Khaled Hosseini: Tisoč veličastnih sonc

Človeška bližina daljnega sveta D

an za dnem nas zaliva poplava informacij, med katerimi je veliko takih, ob katerih bi nas moralo do dna srca zmraziti in globoko pretresti. A se nas prizori trpljenja in umiranja z mnogih koncev sveta, podobe grozot in razčlovečenja sploh več ne dotaknejo, kot da ne gre za ljudi, za bitja, kakršni smo mi sami. Najbrž so se večine nas na tak način dotikala oziroma so zdrsnila mimo nas tudi dogajanja v daljnem Afganistanu, nesrečni deželi, kjer že desetletja divjajo spopadi in kjer ljudstvo trpi zdaj pod tem zdaj pod onim domačim ali tujim vojaškim škornjem. A če v roke vzamemo knjigo Tisoč veličastnih sonc, najnovejši roman afganistanskega pisatelja Khaleda Hosseinija, daljna dežela stopi s človeško polnostjo pred nas in se nas globoko dotakne. Taka je moč dobre literature. Khaled Hosseini je ta čas gotovo najbolj znani in slavni afganistanski pisatelj, četu-

Za lepši jezik

O Romih in Neromih V vsakdanjem pogovoru, ko nanese beseda na Rome, ponavadi kot protipomenko uporabljamo besedo civili. A te besede v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ne boste našli, vsaj ne v takem pomenu. SSKJ razlaga, da je to: 1. obleka, ki ni uniforma (preobleči se v civil, človek v civilu, civilno, nevojaško življenje) in 2. kdor ne nosi uniforme, zlasti vojaške (Na proslavi so bili tudi civili.). Romi sicer še nosijo tradicionalna oblačila, ki pa niso uniforme, zato tudi za tiste, ki niso Romi, ne moremo reči, da so civili. Najustreznejši izraz je torej Neromi (Prireditve ob romskem prazniku se je udeležilo tudi veliko Neromov.). In to zapisano z veliko začetnico. Beseda Rom namreč zaznamuje prebivalca in jo pišemo z veliko začetnico. Pri besedi Nerom pa se velika črka prenese na začetnico. Prav tako pišemo z veliko začetnico tudi ostale prebivalce, katerih poimenovanja imajo predpono NE-. Torej: Neslovenec, Nezemljan … (Na seznamu tekmovalcev je tudi veliko Neslovencev).

Irena apežž Ir ena PPo o t očar PPape ape

di piše v angleščini in živi že več kot tri desetletja zunaj domovine, predvsem v Združenih državah Amerike. V Afganistanu je živel le do svojega enajstega leta, potem pa odšel v Pariz, kjer je oče služboval kot diplomat. V domovino se ni več vrnil, saj je po sovjetskem vdoru v Afganistan oče zaprosil za politični azil in se je družina za stalno naselila v Ameriki. Khaled je doštudiral medicino, delal kot interni zdravnik, od leta 2006 pa je ameriški glasnik Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce. V svetovni pisateljski vrh ga je ponesel že njegov prvi roman, ki je leta 2003 izšel pod naslovom Tek za zmajem. Roman se je uvrstil med tri najbolj prodajane knjige ZDA, v treh letih so ga prodali v štirih milijonih izvodov. Preveden je v številne jezike (imamo ga tudi v slovenščini) in po njem so lani posneli tudi celovečerni igrani film. Pisatelj v romanu skozi zgodbo o prijateljstvu med dvema dečkoma, pripadnikoma različnih narodnostnih skupnosti, izrisuje socialno in kulturno podobo Afganistana v burnem in krvavem obdobju, od padca monarhije do padca talibanskega režima. Tudi v svojem drugem romanu Tisoč veličastnih sonc, ki je izšel v izvirniku lani, je pisatelj ubral podobno pot, kot jo je v svoji veliki uspešnici. Za ozadje pripovedi je vzel Afganistan v času od vzpona komunističnega režima, sovjetske invazije in večletnih državljanskih vojn do strahovlade talibanov in njihovega padca, nosilca dogajanja pa tokrat nista moška, ampak ženski, kar je zanimiv premik v optiki gledanja in podajanja dogodkov. Ženski kot nosilki dogajanja v deželi z islamsko kulturno tradicijo namreč ne moreta biti dejavni v zunanjem dogajanju. Politične prevrate, vojne spopade in vsakršno nasilje, ki je desetletja vtiskalo tragičen pečat življenju v Afganistanu, lahko le trpno občutita na svoji lastni koži in kot se odraža v intimnejšem krogu družine. Tako sta pravzaprav srce in koža afganistanskega trpečega ljudstva, ne pa njegova nora, z ideologijami zamejena glava.

Pisatelj je v romanu izpisal zgodbi dveh generacijsko in po socialnem izvoru povsem različnih žensk. Marjam je preprosta, neizobražena nezakonska hči, ki jo proti njeni volji poročijo s precej starejšim možem, čevljarjem v Kabulu, Lajla pa je veliko mlajša, lepotica iz izobražene kabulske meščanske družine, ki v raketnem napadu na mesto izgubi oba starša in se v želji, da zaščiti še nerojenega otroka, poroči kot druga žena z Marjaminim možem. Obe sta deležni tradicionalne usode žena v patriarhalnem islamskem svetu, kar pomeni, da sta zvečine zaprti v hiši, napol sužnji možu ter žrtvi pogostega pretepanja in šikaniranja. Med ženskama se kljub generacijski in družbeni razliki razvije pristno in globoko prijateljstvo, ki ga Marjam nekega dne potrdi z največjo možno žrtvijo – lastno življenje žrtvuje za prijateljico in simbolno za prihodnje boljše, ženske vrednejše življenje. Nesebična ljubezen do sočloveka, ki je v grozotah afganistanskih razmer videti, kot da je za vedno izginila s sveta, je tisto žarenje tistih tisočerih veličastnih sonc, ki jih pisatelj omenja v naslovu knjige. Slovenski prevod romana, ki prihaja k nam dokaj hitro, je izdala založba Mladinska knjiga, kot prevajalka pa je podpisana Darja Divjak.

Markkel eljj Milan Mar


ZDRAVSTVENI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

43

Ali lahko premagamo kronično utrujenost? M

nogi, po nekaterih podatkih 20 do 30 odst. tistih, ki vstopajo v ambulante svojih zdravnikov, tožijo zaradi utrujenosti, ki jo čutijo v vsakem kotičku telesa. Telo lahko izčrpajo različni dejavniki. Če ste kronično utrujeni več mesecev in če ne veste, kaj je vzrok za to, se o tem vsekakor posvetujte s svojim zdravnikom.

Sedite cel dan za mizo, nikoli se preveč ne naprezate, pa ste vseeno utrujeni. Kako je to mogoče? Težava je lahko ravno v tem, da niste izpostavljeni fizičnim naporom. Strokovnjaki ugotavljajo, da je telesna neaktivnost lahko vzrok lenobnosti in utrujenosti. Redna telovadba in telesni napori na drugi strani tako zagotavljajo višjo energetsko raven celotnega telesa. Skratka, že razmeroma kratkotrajna hitra hoja vas bo mnogo bolj spočila kot nekajurno poležavanje. Telesna aktivnost blagodejno vpliva tudi na spanec, ki pomembno zmanjšuje utrujenost. Le spomnite se,

kako dobro ste prespali tiste noči, ko ste se čez dan sprehajali ali malo delali na vrtu.

Zago e s i p o č i tte ek ott o v i tte Zvečer zgodaj odidete v posteljo, zjutraj zgodaj vstanete, pa ste vseeno ves čas izčrpani. Zakaj? Eden od povzročiteljev utrujenosti, ki ga pogosto spregledajo celo zdravniki, je obstruktivni zastoj dihanja med spanjem. Ta prekinitev dihanja nastane, ko se tkivo žrela stisne in tako zapre dihalno pot. Oseba v takem primeru čez kakih 20 do 40 sekund dejansko preneha dihati. Ko se to zgodi, se človek zbudi in šele tedaj ponovno zadiha. Tako prebuja-

nje je kratkotrajno, a se lahko ponovi tudi do stokrat na noč! Na ta način izgubimo znaten del spanca, in to najpomembnejšega globokega spanca, ki obnavlja naše moči. Utrujenost ni edina posledica prekinitve dihanja med spanjem. Zaradi zmanjšanega vnosa kisika v organizem lahko taka stanja privedejo do motenj srčnega utripa (celo infarkta) in povišanega krvnega pritiska. Če menite, da so take nočne težave vzrok vaši kronični utrujenosti, se o tem čim prej posvetujte z osebnim zdravnikom, še bolje s specialistom za motnje spanca. Za zmanjševanje in celo odpravljanje neprijetnih prekinitev dihanja med spanjem poznamo številne metode zdravljenja. Pomagajo že nekatere spremembe v načinu življenja. Med najučinkovitejše sodijo zmanjšanje količine telesne maščobe in zmanjšanje uživanja alkoholnih pijač. Še posebej slednje je lahko zelo koristno, saj lahko uživanje alkohola pred spanjem pokvari spanec in prispeva k utrujenosti.

Tr z a n njj e m i š i c i n e o b rra ačan njj e v p o sstt e lljj i p rre Pri okoli 8 odst. ljudi oziroma pri vsaj 15 odst. starejših od 50 let med spanjem opažamo trzanje (predvsem nožnih) mišic in pogosto preobračanje. Mnogi ljudje se tega sploh ne zavedajo, zato pa to še kako dobro občuti njihov partner v postelji. Zdravniki še vedno niso povsem prepričani, kaj je vzrok tem nehotenim gibom. Znano pa je, da lahko tako premikanje povzroča utrujenost, ker moti sen in ker se lahko pojavi tudi po večstokrat na noč. Zato ni čudno, da so take osebe čez dan zaspane. Nočnega premikanja nog verjetno ne moremo povsem ukiniti, poznamo pa zdravila, s pomočjo katerih zmanjšamo število nočnih prebujanj in s tem tudi utrujenost preko dneva.

Ivo Iv o Belan, dr. med.


44 44

MODA

priloga dolenjskega lista

Naj bodo naši mladenke in mladeniči zapeljivke in zapeljivci Vsako leto nergamo, ko nas zjutraj zbujajo megla in dežne kaplje. Ko zunanje temperature povzročajo neželene reakcije, gledamo v nebo, ali se že morda kje zbirajo odrešilni, a nenevarni, osvežujoči oblaki. V mislih imam zaton poletja, ki ga je, hkrati z brezskrbnim poležavanjem na soncu, namakanjem v kopališčih s sladko in slano vsebino, počitnicami, pustolovščinami, počasi konec. Pričenja se jesen, novo šolsko in študijsko leto, številne obšolske dejavnosti in obveznosti ter skrbi. In ker smo v prejšnji Živi govorili o malčkih, naj sedaj ne pozabimo na naše mladenke in mladeniče, ki jim želimo ob vsem naštetem tudi veliko sprostitve in nestresne izbire jesensko-zimske oprave. Z že siceršnjo jesensko črno in sivo-rjavo barvitostjo si boste lahko privoščili mešanje barv, vzorcev, materialov, ki se to jesen znova zlivajo z vzdušjem in stilom hipijev iz sedemdesetih let, z etno figuraliko in z nikoli do konca izpeto modno pustlovščino o patchworku. Mladosten in zapeljiv videz se poigrava z videzom himalajskih pastirjev, rustikalnimi, vezenimi, volnenimi, usnjenimi in tudi svilenimi opravami. In če smo bili vse poletje z rožami na vseh vrstah oblačil, bomo z njimi nadaljevali tudi v jesen-

skem “cvetličenju”. Vrtnice z mešanicami številnega živobarvnega cvetja, ki bo dopolnjevalo obleke, bluze, hlače, zimske vetrovke, plašče idr. Modne smernice mladim predlagajo vijolično, zeleno, rdečo in to v sestavljankah. Vzorčne sestavljanke so dovoljene povsod, tudi na modnih dodatkih. Modni dodatki so seveda lahko tudi v prelivajočih se ali strogo začrtanih geometrijskih likih, v modi so velike in praktične torbe, praktična in predvsem zdrava obuvala. Dolžina krila, obleke ni posebej pomembna, ker je bistveno dobro počutje tiste, ki ju bo oblekla. Še vedno si boste samozavestnejše lahko omislile kratke, napihnjene ali dolge, oprijete in v škornje zatlačene hlače. Seveda boste nadgradile Robin Hoodov stil s krajšim zgornjim jopičem, jaknico ali puloverjem. Še vedno pa tako za dekleta kot za fante velja lastna kreacija. Oblačite se v oblačila, ki bodo za vas udobna, praktična in predvsem takšna, v kakršnih boste pred svojimi vrstniki izgledali kot prave zapeljivke in

zapeljivci. In ne pozabite pri vsem tem tudi na poletne lepotne grehe na koži in laseh, kjer so ostali kakšni sledovi vaših počitnic. V novem letnem času obogatite in ustrezno poskrbite za lase, ki sta jih poškodovala sonce in morska sol. Odstrižite razcepljene konice, po potrebi barvo oživite s kakšnim vitaminskim prelivom. Naredite peeling kože, da boste odstranili odmrle celice in da bo koža na otip mehkejša in tudi na videz bolj gladka. Če vam je poletje podarilo lepo barvo, je telo hkrati tudi izsušilo, in encimi, ki skrbijo za naravno vlažnost kože, v jesenskem času potrebujejo pomoč od zunaj. Privoščite si kakšno bogato vlažilno mleko, ki vsebuje hialuronsko kislino, glicerin ali propilen glikol, in po vsakem prhanju temeljito nahranite svojo kožo. Sledite svojim staršem in zagotovo vas bodo razumeli, ko boste tudi vi želeli poskrbeti za svoj zdrav in hkrati zapeljiv mladosten videz. Naj bo v novem šolskem in študijskem letu veliko lepega in koristnega! mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad


priloga dolenjskega lista

Revolucija nedrčka – potreba po intimi in higieni Spodnje perilo je v tem stoletju dobilo pomembno estetsko vlogo, ki pa je danes nerazdružljiva z varovalno in higiensko. Iz različnih tkanin (predvsem bombaža) ali pletiva je nastala mala kolekcija spodnjih oblačil: hlačke, majice, nedrčki, stezniki, kombineže, pižame in tudi kopalne kostume lahko štejemo zraven. Najbolj revolucionaren je vsekakor nedrček, ki spreminja obliko in postaja nepogrešljivi del ženske garderobe. Mary Phelps Jacob je leta 1914 v ZDA patentirala kroj nedrčka, oblikovanega iz dveh robcev in ozkih trakov. Do srede 20-ih let so bili nedrčki brez kosti, zaradi oblike so sploščili prsi in jih potiskali navzdol. Postali so zelo modni, ko so prišle v modo domače in pozneje tako imenovane koktajl obleke, pogosto narejene iz koprenastih, polprozornih tkanin. Ob izdelovanju steznikov z všitimi kostmi so se kmalu pojavili tudi nedrčki, ki so imeli všite kosti in košarice različnih velikosti. Nedrček, ki je bil pod prsmi z držki pritrjen na spodnje krilo ali hlačke, predstavljen že v 30-ih, je postal popularen šele v 60-ih, ko so spremembe v modi ustvarile potrebo po bolj praktičnem in manj zapeljivem spodnjem perilu. Takrat so izdelovali komplet nedrčka, hlačk in spodnjega krila, kar se je v modo vrnilo tudi pred nekaj leti. V 50-ih so postali priljubljeni tudi nedrčki brez naramnic, in to zaradi oblek, ki so razkrivale ramena. Vse do danes je prihajalo do velikih sprememb v oblikovanju spodnjega perila, način nošenja pa je postal odraz individualne izbire.

Tudi v Sloveniji smo lahko ponosni na svoje oblikovalce in izdelovalce nedrčkov ter ostalega spodnjega perila, njihove kreacije za vse postave, vse priložnosti, vse “kaprice”, vse užitke. In modne smernice pri naših “Lisca” kreacijah so tudi za prihajajočo sezono več kot samo za oko. mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad

45

OVEN – V oktobru se boste vsega lotevali hitro in pogosto nepremišljeno. Finančne težave boste premagovali na različne načine, včasih bodo morda rešitve tudi malce sumljive. Odnos s partnerjem bo spremenljiv, odvisen od vašega razpoloženja. BIK – V oktobru boste težko usklajevali povečan delovni tempo in družinske obveznosti. Na delovnem mestu se boste preveč posvečali malenkostim, ki ne zaslužijo vaše pozornosti, in se premalo angažirali tam, kjer je to res potrebno. DVOJČKA – Poslovni tempo bo v oktobru zajadral v mirnejše in predvsem bolj predvidljive vode. Ostajalo vam bo več prostega časa, ki ga boste lahko posvetili družini, prijateljem in sorodnikom. V primeru zdravstvenih težav ne odlašajte z obiskom pri zdravniku. RAK – Imeli boste več energije kot običajno. Pa tudi bolj družabni in komunikativni boste. Zahvaljujoč optimizmu boste izboljšali odnose z okolico. Zaradi slabe koncentracije se boste težko spravili za knjigo. Prosti čas izkoristite za šport. LEV – V oktobru vam bo večina stvari šla kot po maslu. Odnosi z okolico se bodo izboljšali. Domača klima bo prijetna in pomirjujoča. Največ skrbi vam bodo ta mesec povzročale nepremičnine. Možni so nepredvideni stroški. Pri sprejemanju odločitev se nikar ne prenaglite! DEVICA – S sodelavci boste ta mesec lažje našli skupni jezik. Ker se boste na delovnem mestu boljše počutili, boste imeli tudi več energije za reševanje različnih poslovnih izzivov. Največ ljubezenske sreče pa čaka samske device. TEHTNICA – Na delovnem mestu bodo zadeve tekle po ustaljenem redu. Nekaj več težav boste morda imeli le pri komunikaciji z nadrejenimi. Svetujem vam več diplomacije! Odnos s partnerjem bo boljši, če boste pokazali več razumevanja za njegove težave. ŠKORPIJON – Imeli boste veliko energije in polni boste pozitivnega elana. Pazite, kako boste razporedili svoje moči in si organizirali čas. Z iskrenimi pogovori boste rešili marsikatero zadrego. Prosti čas posvetite športnim dejavnostim. STRELEC – Z odporom se boste lotevali rutinskih poslovnih nalog. Pogosto se vam bo zdelo, da vaše sposobnosti niso popolnoma izkoriščene in da vas drugi ne cenijo dovolj. Več pozornosti posvetite denarju – nadzorujte izdatke in ne zapravljajte denarja za neumnosti. KOZOROG – Na delovnem mestu se bo vse odvijalo z neverjetno hitrostjo. Včasih boste le s težavo sledili hitremu tempu, spreminjanju odločitev in muham poslovnih partnerjev. Z rednim razgibavanjem in sproščujočimi dejavnostmi boste lažje kos vsem izzivom in stresom. VODNAR – Na delovnem mestu boste zahvaljujoč svoji intuiciji, ustvarjalnosti in bistroumnosti kos vsem težavnim situacijam. Z vsakim uspehom bo rasla vaša samozavest. Ker se doma ne boste želeli prepirati, boste popustljivejši. RIBI – Veliko boste razmišljali o različnih stvareh. Posledica tega bo, da boste spremenili nekatera svoja stališča in postali bolj dovzetni za mišljenje in želje drugih. Nekoliko več pozornosti posvetite zdravju - poskrbite za večjo odpornost.


46 46

priloga dolenjskega lista

KRIŽANKA

9 . Ž i v i n a n a g rra a d n a k r i ž a n kka a

9. Živina nagradna križanka Sponzor tokratne križanke je podjetje Krka, d.d., s Šmarješke ceste 6 v Novem mestu, ki podarja praktične nagrade. Pravočasno smo prejeli 279 rešitev osme Živine nagradne križanke. Trgodom, d.o.o., iz Ljubljanske ceste 26 v Novem mestu podarja darilne bone v vrednosti 40, 30 in 20 evrov Zdenki Vranič iz Črnomlja, Pavli Punčuh iz Kostanjevice na Krki in Ivanu Rovanu iz Novega mesta. Nagrajencem čestitamo! Rešitve tokratne križanke pošljite do ponedeljka, 20. oktobra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, na pisemsko ovojnico pa pripišite “9. Živina nagradna križanka”. Ovojnico brez poštne znamke lahko oddate v nabiralnik pri vhodu v stavbo uredništva v Novem mestu.

Pravilna rešitev 8. Živine nagradne križanke se, brano v vodoravnih vrsticah, glasi: BINKOŠTI, IZTOK ČOP, OP, KLINA, FIKSATIV, ITA, KE, ZORN, RAC, ISMENA, AKTIVATOR, RAŠPLA, NAPERA, PREVARE, ZADRŽEK, REZA, OPNA, AS, HU, EKA, TL, EKS, TRON, KRN, RAHMANINOV, LUKA ŠPIK, OZIMEC, ATAL, SPA, PIKICA. Če boste izžrebani, potrebujemo vaš podpis, da se strinjate z objavo osebnih podatkov. Ime: ......................................................................................... Priimek: ..................................................................................... Naslov: ....................................................................................... ................................................................................................................. Podpis: ........................................................................................


HOROSKOP

47

56+&+&;*,&4&-"),0Ç&4&%"+6ƀ*5&

,054&+*)#07&ƀ*/"À&-&ƀ&;-&5 EWBLSBUEPQPMEOFJOFOBLPQPQPMEOF1SJVǁFOKVTPEFMVKFKP  WVSBITFQPTBNF[OJLQPNFUPEJATVQFSVǁFOKFOBVǁJ USJKFTUSPLPWOKBLJ1SPGFTPS[BBLUJWJSBOKFJOTQSFNMKBOKF UPMJLP LPUCJTFQPLPOWFODJPOBMOJNFUPEJWFOFNÝPMTLFN QPTMVÝBOFHBHSBEJWB TUSPLPWOKBL[BEFMP[NPäHBOTLJN MFUV EPVS

TQPECVKFWBMOJLPNJOTWFUPWBMFD[BPTFCOPTUOPSBTU  *NBUFNPäOPTU EBWBTUSFOJSBOFTBNPQSPGFTPSUVKFHB ,PUm[JPMPÝLBQPEQPSBLWFǁKJVǁMKJWPTUJW[QPSFEOPQPUFLB KF[JLBBNQBLNBOBHFS[EPMHPMFUOJNJJ[LVÝOKBNJWPEFOKB WNVMUJOBDJPOBMLJ5BLP[ESVäJUFVQPSBCPBOHMFÝLFHB xÀUJSJLSBUIJUSFKFEPWBÝJIKF[JLPWOJIDJMKFWj BOUJTUSFTOJQSPHSBN LKFSQPMFHNPäHBOTLFHBTQPECVKFWBM OJLBEPäJWMKBUFCJPNBHOFUOJSFTPOBOǁOJTJTUFN LJTTWPKJN KF[JLBWLPOLSFUOJIQPTMPWOJITJUVBDJKBI LBSJ[NBUJǁOJI 4MJÝJTFLPUǁBSPCOBGPSNVMB BOBHSF[BUPÇFPEMFUB NBHOFUOJNQPMKFNVSBWOBWBNFEDFMJǁOJNFUBCPMJ[FN  QSF[FOUBDJKBIJOPCUFNEPäJWJUFQPTMPWOPJOmOBOǁOP KPVTQFÝOPJ[WBKBKPWFEJOFNTMPWFOTLFN)PMJTUJǁOFNDFOUSV VQPSBCMKBUFNBTBäOJTIJBUTVTUPMJOEPäJWJUFCMBHPEFKOF TWFUPWBOKF ,BSOJPOW;H1JSOJǁBIQSJ.FEWPEBI LKFSTFVTQFÝOPUSFOJ VǁJOLFLJTJLPWFLVSFQPES"SEFOV  7TFCJOF LJKJIQPTMVÝBUF TPQSJMBHPKFOFWBÝJNQPUSF SBKPÝUFWJMOJVTQFÝOJTMPWFOTLJQPTMPWOFäJ NBUVSBOUJTFQSJQ CBN SBWMKBKPOBNBUVSP TSFEOKFÝPMDJOBQPQSBWOFJ[QJUF ÝUVEFOUKF OBJ[QJUFOBVOJWFS[J MKVEKFPEQSUFHBEVIB[WJTPLJNOJWPKFN *[LVÝOKFVEFMFäFODFWNFUPEFTVQFSVŘFOKBW [BWFTUJQBQSFQSPTUP[BSBEJWFTFMKBEPOPWFHB ,BSOJPOV 1SJVǁFOKVUVKFHBKF[JLBVQPSBCMKBKPOBKTPEPCOFKÝP x7,BSOJPOVTFUSFOVUOPVǁJNSVÝǁJOP4PEFMPWBOKF NFEJDJOTLPUFIOPMPHJKP LKFSTJSPLPQPEBKBUBEWF[OBOPTUJ [OKJNJCPNÝFOBEBMKFWBMB LFSKFJ[PCSBäFWBOKFQSJOKJI NFEJDJOBJOQFEBHPHJLBP[BOESBHPHJLB [FMPVǁJOLPWJUP(PTQB5BUKBOB'JOL HMBWOBEJSFLUPSJDB 5SJNB 5SFCOKF .FUPEBA4VQFSMFBSOJOHUFNFMKJOBOFLBUFSJITQP[OBOKJI UVKJI[OBOTUWFOJLPW LJQBTPKJIW,BSOJPOVQSJMBHPEJMJJO A6ǁFOKFQPUFKNFUPEJNJKFQPNBHBMPQSJEPCJUJ[BEPTUOP UBLPSB[WJMJTWPKPNFUPEP LJKFTMPWFOTLBQPTFCOPTUJOKF [OBOKF[BOPWFQPEWJHFJOWFTFMKF[BOBEBMKOKJÝUVEJK1SBW QSJOBTOFVQPSBCMKBOJIǁFESVH5VEJQPTWFUVTFQPEPCOF UBLPTFKFEWJHOJMBNPKBTBNP[BWFTU OBVǁJMBQBTFNTF NFUPEFVQPSBCMKBQSFEWTFNUBN LKFSKFDJMKLBSOBKCPMK UVEJQTJIJǁOPJOm[JǁOPQSFNBHPWBUJPWJSF LJTFQPKBWJKPOB QPWFǁBUJQTJIPGP[JǁOJQPUFODJBMQPTBNF[OJLB äJWMKFOKTLJQPUJWTBLFHBPEOBTj;BMB3PǁOJL LJKFQPUSFOJOHV QPNFUPEJ4VQFSMFBOJOH,BSOJPOOBSFEJMBNBUVSP 1SJNFUPEJ4VQFSMFBSOJOH,BSOJPOWDFMPUJBLUJWJSBUF TWPKFTQPTPCOPTUJJOTFVǁJUFLPU[ESBWPUSPLEPÝFTUFHBMFUB x1SPHSBNQSJMBHPKFONPKJNQPUSFCBNJOäFMKBNNFKF LJOFPCSFNFOKFOPTQSFKFNBOPWFJOGPSNBDJKF7,BSOJPOV 1BSBMFMOPCPTUFSB[WJMJÝFOFLBUFSFESVHFWFÝǁJOF OBWEVÝJM5VKKF[JLTFNW,BOJPOVPTWBKBMOBIJUFSJOILSBUJ TF[OBKTPEPCOFKÝPNFEJDJOTLPUFIOPMPHJKPTQSFNMKBKP  QSBWJMOPEJIBOKF LJKFW[FMPUFTOJLPSFMBDJKJTTQSPÝǁFOJN TQSPÝǁVKPǁOBǁJO%BKFCJMPVǁFOKFUVEJVǁJOLPWJUP QPUSKV NPäHBOTLJWBMPWJJO[NPäHBOTLJNTQPECVKFWBMOJLPN[ KFKPNFSMKJWJSF[VMUBUJNPKFHB[OBOKBOB[BǁFULVJOLPODV TUBOKFN EJIBMOPQPWSBUOPJOGPSNBDJKPTFTQPECVKBQSFIPEWBMGB USFOJOHBUVKFHBKF[JLBj(PTQPENBH3BEPWBO+FSFC ǁMBO TUBOKFJOUBLPBLUJWJSBUFTQSFKFNBOKFJOGPSNBDJKWDFMPUOJI  QP[PSOPBLUJWOPQPTMVÝBOKF TQPNPǁKPLBUFSFHBTFCPTUF VQSBWF"CBOLFEE -KVCMKBOB J[PHOJMJNBSTJLBUFSFNVOFTQPSB[VNVWLPNVOJLBDJKJ NPäHBOJI A,BSOJPOPWJQSPHSBNJNFWDFMPUJ[BEPWPMKVKFKP5PKF 1PMFHUFHBTFBLUJWJSBEPMHPSPǁOJTQPNJOJOQPWFǁB  WFǁKBnFLTJCJMOPTUNJÝMKFOB LJWBNCPPNPHPǁBMBQPWFǁBUJ LWBMJUFUB LJEBKFLPOLSFUOFEFMPWOFSF[VMUBUF(PTQPE PCǁVUMKJWPTU[B[B[OBWBOKFOPWPTUJ IJUSFKFCPTUFSFÝFWBMJ J[LPSJTUFLNPäHBOTLJILBQBDJUFU[BQFUJOP ;ESBWLP1PǁJWBMÝFL EJSFLUPS5FSNF0MJNJB QSPCMFNF EPCJMJOPWFJEFKF 6ǁFOKFKFUBLPUSJEPÝUJSJLSBUIJUSFKÝFLPUQSJLPOWFO A5FEFOW,BSOJPOVKFCJMTQSPTUJUFW[BEVÝPJOUFMP 5SFOEJWTWFUVLBäFKP EBKFTPEPCOJǁMPWFLWTWPKTWFU DJPOBMOJINFUPEBI 1PMFHPEMJǁOJIQSPGFTPSKFWTP[NFEJDJOTLPQSFJ[LVÝFOJNJ LWBMJUFUFQPTUBWJMOBQSWPNFTUP;%3"7+&JO;/"/+& 7VSOFNUSFOJOHVUVKFHBKF[JLBPEQPOFEFMKLBEP QSPHSBNJQPTLSCFMJ[BOBÝPEVÝPJOOBNQPMFQÝBMJEOFWF 1SJUFKNFUPEJTUB[ESVäFOJQSBWUJEWFWSFEOPUJ,BKKF QFULBPTWPKJUFUPMJLP[OBOKB LPUCJHBQPLPOWFODJPOBMOJ QSJOKJI3BEPKLBƀVǁFL3FNJD ESNFE TQFDJBMJTUPUPSJ QSBW[BQSBWOBKCPMKESBHPDFOP ,BUFSBWMBHBOKBTFOBN NFUPEJWEPVSBI,BSOFLBKKFQSJNFSPW LPOFLEP  OPMBSJOHPMPH OBKCPMKPCSFTUVKFKPJOTPOBKCPMKEPCJǁLPOPTOB 7SB[WJUFN LJW[BǁFULVUFEOBOFHPWPSJÝQBOÝǁJOF QPQFUJIEOFIMBILP TWFUVKF[BUPSFKäFOFLBKMFUOBKCPMK*/EBSJMPQPWF[BOP[ WPEJTFTUBOFLWÝQBOTLFNKF[JLV4JDFSQBTF[OBOKFEFTFUJI [ESBWKFNJO[OBOKFN ;BEPEBUOFTUSPLPWOFJOGPSNBDJKFWBNKFOBWPMKPTWF UVKJIKF[JLPWW,BSOJPOVNFSJOB[BǁFULVJOQPPQSBWMKFOFN 1SBW[BUPTFNOPHJWSBǁBKPW,BSOJPOPWDFOUFSOB UPWBMLB[BPTFCOPTUOPSBTUHPTQB#MBOLB(BÝQFSMJO UFM USFOJOHVHMFEFOBFWSPQTLFTUBOEBSEF[OBOKBUVKJIKF[JLPW  OFLBLÝOFEFMPWOFQPǁJUOJDF OBLBUFSJITFQPMFHOPWJI   FNBJMCMBOLBHBTQFSMJO!TJPMOFU TLMBEOP[MFTUWJDP4WFUB&WSPQF 5SFOJOHQPUFLBUBLP EBOBKQSFKFOPÝPMTLPVSPQPTMVÝBUF [OBOKUVKFHBKF[JLB OBVǁJUFUVEJPCWMBEPWBOKBTUSFTB TQPNPǁKPNPäHBOTLFHBTQPECVKFWBMOJLBKF[JLPWOFWTF */'0 CJOF QSJMBHPKFOFWBÝJNQPUSFCBN OBTMFEOKPVSPQBKJI  $FOUFS,BSOJPOEFMVKFPEMFUB MBOJTFKFUSFOJSBMP WJOEJWJEVBMOFNQPHPWPSVTQSPGFTPSJDPBLUJWJSBUF5BLP PLPMJVEFMFäFODFW PEUFHBQPWSBUOJLPW

0HMBTOPTQPSPŘJMP

0ELSJUBKFTLSJWOPTUÀBOHSJMBOBKEPOPTOFKÝBOBMPäCB KFOBMPäCBW[OBOKFJOW[ESBWKFUFSNMBEPTUVNB6ǁFOKF QPUFLBPESPKTUWBEPTNSUJ UFNVTFEBOFTǁMPWFLOFNPSF J[PHOJUJ7TJTNPTFäFLEBKTQSBÝFWBMJOBLBLÝFOOBǁJOTF VǁJOLPWJUPVǁJUJ LPJNBNPUBLPNBMPǁBTB


48 48

KRIŽANKA

Živa, avg. 2008  

Živa, mesečna priloga Dolenjskega lista 4–5 Šport v vseh obdobjih, a z leti previdno 7 Ko je kaj “dve kile, 58 dek” 8–9 Odpira poti drugim,...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you