__MAIN_TEXT__

Page 1

reportaža

Maraton Valencija

Futuristično urejen prihod v cilj

+ DAVID KOPRIVŠEK + foto: Nejc Koprivšek

N

a cilj sem zariplega obraza prisopihal med zadnjimi v razredu. Ves čas me je pod rebri vztrajno zbadalo. Bolela me je trebušna prepona, za kar je bilo krivo njeno preobremenjeno dviganje in spuščanje ob globokem dihanju. Tega takrat še nisem vedel. Bil sem mulec desetih let in razočaran nad neprepričljivim premagovanjem daljših tekaških razdalj pri telovadbi. Vse krivde nisem želel pripisovati bolezni astme, s katero sem se resno bojeval v zgodnjem otroštvu in bil sem prepričan, da tekaške nastope lahko izboljšam. Po daljšem obdobju refleksije sem se prvič spravil teči sam od sebe. Po pouku in ne na ukaz učiteljice. Kljub letom odločitev ni bila otročje lahka, rad pa priznam, da je zaradi nje od takrat marsikaj precej lažje. Tek me spremlja že več kot petnajst let; predstavlja mi idealen način za ohranjanje zdravega počutja v telesu in mislih ter vir sveže energije, s katero so dnevi bolj polni in sproščeni.

Ko poškodba prekriža načrt, ne ohromi pa volje.

Razvoj tekaških navad in ideja o maratonu

Ciencias s Artes y las Ciudad de lo

18

TEK PLUS februar/marec 2013

V Moravški dolini, od koder prihajam, je mati narava s svojim smislom za razgibanost poskrbela za pester izbor tekaških poti. Do nedavnega sem tukaj za svoj tek le redko izbiral trase, daljše od desetih kilometrov, kar je tudi razdalja, na kateri sem se v preteklosti preizkušal v sklopu tekaških prireditev po Sloveniji. Za prihod v cilj sem navadno porabil okoli 40 minut, apetita po tekih, ki bi bili denimo daljši od ene ure, nikoli nisem posebej gojil. Vseeno sem si sredi lanskega leta drznil prekoračiti omenjen časovni okvir in bil sem navdušen nad dodatno prigaranim dobrim počutjem. Stvar sem ponovil in še pred vstopom v leto 2012 sem sklenil, da se v bližnji prihodnosti soočim z mistično maratonsko razdaljo 42.195 metrov. A telesne zmožnosti niso v celoti sovpadale z nadebudno željo in zaradi nenadnega ter nekoliko nepremišljenega stopnjevanja tekaških naporov me je začelo boleti koleno. Mišična struktura in tetive še niso bile dorasle daljšim razdaljam, zato sem začel delati vaje za moč in pri nakupu novih športnih copat nisem gledal na ceno. Spomladi sem ponovno začel redno teči. Kot vedno sem med tekom delal načrte za prihajajoča obdobja in sklenil, da poletje preživim v Španiji. Konec junija sem se res odpravil v Valencijo, na delovno prakso v receptorskem oddelku nekega hotela. Tedaj sem tudi prvič slišal, da se tam v mesecu novembru, ko so temperature za tek idealne (med 10 in 17 stopinj), odvija vedno bolj obiskana maratonska prireditev – El Maratón Divina Pastora Valencia. Letos že 32. po vrsti. Nemudoma sem se prijavil; vzporedno z nastopom sem delal še v hotelu ter začel s pospešenimi pripravami na tekaško tekmovanje. TEK PLUS februar/marec 2013

19


maraton valencija

ã NAELEKTRENO OZRAČJE v štartnem bloku maratoncev.

á TEKMOVALCI na invalidskih vozičkih prvi v štartnem bloku

ã MARATONCI in desetkilometraši sočasno na pot.

ä LAHKO BI SI PRISKRBEL kakšno sponko več.

»

Na delovni praksi v Valenciji sem prvič slišal, da se

tam v mesecu novembru odvija vedno bolj obiskana maratonska prireditev – El Maratón Divina Pastora Valencia. Takoj sem se prijavil.«

Valencija – možnosti za tek in priprava Valencija je s slabim milijonom prebivalcev tretje največje mesto v Španiji, kjer za pobeg od urbanega vrveža poskrbi ogromen mestni park El Jardín del Turia. Urejen je znotraj izsušene rečne struge, ki jo je skozi čas izdolbla reka Turia – le-ta se danes izliva v Mediteransko morje po drugih kanalih. Dolg je približno deset kilometrov in dovolj širok za manjše gozdne površine, vrtove, športna igrišča, kolesarske steze in sprehajališča, na katerih se znojijo številni tekači. V okviru tekaških treningov sem tukaj večino časa beležil svojo prisotnost 20

TEK PLUS februar/marec 2013

tudi sam in dostikrat v najbolj nemogočih urah, saj se je delo na recepciji odvijalo v treh izmenah. Ustaljenega življenjskega ritma nisem imel in tudi možnosti za pravi počitek malo. Za povrh je bilo poletje 2012 eno bolj vročinsko neizprosnih v zadnjih nekaj desetletjih, kar so poleg meteorologov na televiziji zatrjevali tudi domačini. Vse našteto me ni preveč motilo in noge so me ubogale. Pil sem zadostne količine vode, redno jedel sadje in zelenjavo ter vestno s podatki izpolnjeval tekaški dnevnik. Proti koncu tromesečja, preživetega v Valenciji, sem ugotovil, da sem skupno pretekel slabih 1000 kilometrov. Za 60 do 70 tedensko narejenih kilometrov sem si tekaške copate nadel približno štirikrat. Enkrat sem izvedel daljši tek (sprva nad 20 km, kasneje nad 30 km), dvakrat zmerni tek (približno 15 km) in pa enega krajšega, sestavljenega iz sprintov. V mislih sem k temu prištel priprave iz prve polovice leta in številne nabrane kilometre iz preteklosti ter si že živo

predstavljal, kako v predvidenem času dobrih treh ur z zmagovalnim nasmeškom na obrazu prečkam ciljno ravnino.

Sindrom iliotibialnega trakta Prenaglil sem se in, če sem še prvi teden v oktobru, glede na spodbudne priprave in utrjeno tekaško samozavest imel namen preteči Ljubljanski maraton, kot predpripravo za Valencijo, sem se že v tednu za tem zaskrbljeno spraševal, če bom navsezadnje sploh zmožen karkoli od načrtovanega preteči. Čez noč sem se namreč začel ubadati z neprijetnimi izžarevajočimi bolečinami v predelu kolka. Poizvedoval sem in prišel do zaključka, da se, najverjetneje zaradi prevelike intenzivnosti tekov zopet srečujem s sindromom iliotibialnega trakta. Pri tem se bolečina med ali po vadbi navadno pojavi na zunanji strani kolena, kar se mi je pripetilo v začetku leta. To pot pa je do vnetnih procesov prišlo v zgornjem delu trakta in le-ti so bili precej moteči že med hojo. Prvič sem zares pozorno prisluhnil telesu in postavil dragocenost zdravja pred načrte in želje ter se odločil za tekaški odmor. Le-tega sem popestril z vsakodnevnimi razteznimi vajami, občasno hojo in s hladnimi obkladki. Izpustil sem Ljubljanski maraton in minilo je več kot mesec dni brez teka – zvestega zaveznika, ki me je vsa ta leta bodril in mi delal prijetno družbo. Na srečo pa sta v tem času

minila tudi razočaranje in posledična jeza nad spodletelimi načrti. Brezkompromisna situacija mi je dobro prevetrila perspektive in močno me je prešinilo spoznanje hvaležnosti ter veselja, da se v prvi vrsti sploh lahko športno udejstvujem v takih okvirih kot pač se. Le eno iskreno željo sem začel gojiti – le-ta je bila, da bi bolečina kar čim hitreje minila, saj bi le tako lahko ponovno začel opravljati svoje dnevne rekreativne teke, ki mi toliko pomenijo. Pred vrati sem pustil svoj mali ego in se v počastitev tega spoznanja maratona v Valenciji z navdušenjem udeležil, čeprav sem vedel, da ga preteči ne bom uspel, niti ga z bolečino te vrste ne bi bilo smiselno preteči.

ã 3 4 zdaj!

Tekmovalni dan Fizično sicer ne brezhiben, a odlično razpoložen sem se 18. novembra znašel na startu maratonske preizkušnje v Valenciji. Jasno nebo, 16 stopinj v zraku, TEK PLUS februar/marec 2013

21


maraton valencija

ã ZAVAROVALNICA DIVINA PASTORA IN AMSTEL - dva izmed glavnih pokroviteljev dogodka.

ã SREDNJA bojna linija ...

â NOVEMBRSKIH TEMPERATUR ne gre podcenjevati.

ã ZMAGOVALNI športni copati.

æ ZMAGOVALEC v cilju

á ... PRVA bojna linija ...

»

Kljub poškodbi sem se odločil sodelovati na

maratonu v Valenciji, čeprav sem vedel, da do cilja ne bom zmogel.«

nedeljsko jutranje sonce in družba približno 15.000 tekačev so poskrbeli za naelektreno vzdušje in ozračje, polno pozitivne energije. Na področju t.i. mesta umetnosti in znanosti Cuidad de los Artes y las Ciencias je bilo 9.000 tekačev pripravljenih na spopad z maratonsko razdaljo in dobrih 6.000 na borbo z 10 kilometri (posebnost maratonske tekaške prireditve v Valenciji je namreč ta, da imata obe skupini tekmovalcev skupni start in prve 4 kilometre tečejo vzporedno, le na ločenih tekalnih površinah). Start je s pet-minutno zamudo uspel v drugem poskusu, saj se napovedovalci, štartna pištola in ognjemet v prvem poskusu niso popolnoma 22

TEK PLUS februar/marec 2013

»

V treh mesecih sem po Va-

lenciji pretekel nekaj manj kot 1000 kilometrov.«

Kiplagat Kosgei (prav tako iz Kenije), s časom 2:07:59 (iz leta 2011), in med ženskami Španka Maria Abel Diéguez, s časom 2:28:08 (iz leta 2002).

ã ŠPANIJA ima v svojih vrstah nekaj izjemnih dolgoprogašev.

Razmišljanje ob (ne)uspehu uskladili. A kdor teče, zlo ne misli, zato ta manjši organizatorski lapsus nejevolje in jeze ni povzročil. Izvajalci prireditve so načeloma za vse dobro poskrbeli in bili radodarni tudi s štartnimi paketi ter z vrečkami sadja, ki so jih delili ob prihodu na cilj. Ob 09:05, takoj za tekmovalci na vozičkih, smo prve metre začeli gristi še vsi ostali. Spremljevalna okolica teka je zelo pestra in v prvih kilometrih smo se srečali z dirkališčem Formule 1, nato smo v kotičkih naših očes zasledili obrise prostrane plaže in obmorska področja, kjer se odvija America's Cup. Zatem smo obšli priznano univerzitetno središče ter neskromni nogometni stadion Mestalla, ob tem pa ves čas bili deležni bučnega navijanja domačinov ob progi in neutrudnih glasbenih spremljav še neuveljavljenih garažnih bendov. Ob tovrstnih zunanjih dražljajih je marsikdo pozabil na svojo tekaško počutje in (ne)pripravljenost. Tudi sam sem se z njimi uspešno zamotil ter prvih 13 kilometrov opravil precej lahkotno. V zgodovinsko bogatem starem mestnem

jedru, kakšen kilometer kasneje, pa mi je prej omenjena poškodba poslala prve opozorilne znake. Vedel sem, da bodo prišli, zato nisem dolgo razmišljal, ali naj jih upoštevam ali ne, in pri 15-ih kilometrih brez grenkega priokusa ter še naprej dobro razpoložen sklenil, da zaključim z nastopom, ki je bil hkrati tudi moj dnevni rekreativni tek, na katerega sem tako dolgo čakal. Temperatura zraka je z vztrajnim naraščanjem spominjala na pravo poletje in tekmovalci so se v nadaljevanju teka ob obronkih živalskega vrta Bioparc, skozi ostale betonske predele mesta in vzdolž mestnega parka dodobra preznojili. Prihod v cilj je bil strukturiran v obliki več kot sto metrov dolgega odra nad zajetno vodno površino poleg muzeja znanosti Museo de las Ciencias Príncipe Felipe, kar je dalo celotnemu športnemu dogodku dodaten magični pečat. Prvi je ciljno črto prečkal Kenijec Luka Kanda (2:08:14), med ženskami pa Etiopijka Birhane Dibaba Adegna (2.29.22). Rekord proge med moškimi predstavniki še vedno nosi Isaiah

Če se malo pošalim, lahko rečem, da je moj rekord na maratonskem nastopu 15 kilometrov. Pa vendar sem z njim pomirjen, saj vem, kakšen del priprav in truda se v njem skriva ter do kakšnih konkretnih spoznanj v zvezi s tekom in življenjem na splošno me je pripeljal. Ne glede na zagotovljeni vložek je športni uspeh nezagotovljena stvar. Obstaja pa še drugi vidik uspeha – tisti življenjski. Pri meni je bil to napredek v načinu razmišljanja in delovanja. Od prireditve in priprav nanjo sem vzel kar se je maksimalno dalo in ni mi žal. Res je, da je velikokrat lažje obupati in pomahati z belo zastavico, a pravi tekaški svet tega pač ne počne. 

+

TEK PLUS februar/marec 2013

23

Profile for David

Maraton Valencija  

Ko poškodba prekriža načrt, ne ohromi pa volje.

Maraton Valencija  

Ko poškodba prekriža načrt, ne ohromi pa volje.

Profile for dave7220
Advertisement