D 2009 03

Intervju: Zdenka Badovinac / Slavje z Burberryjem / Moški novi kult / Kako ustvariti destinacijo / Sonce vzhaja in zahaja

letnik I številka 3 oktober 2009

Priloga D Brezplačna mesečna priloga Dela

Odgovorna urednica Barbara Žnidar Kreativni vodja Sašo Radovič

Oblikovanje in tehnično urejanje Den Baruca, Thenvision Urednica fotografije Mimi Antolović Redaktorica Danaja Vegelj

Stalni sodelavci Lara Baruca

Saša Globačnik Polona Jamnik Teja Lavrenčič Goran Puljić

Matevž Paternoster Emil Rebek

Tadej Zupančič Sodelavci številke 3, oktober 2009 Ana Struna Bregar Kaja Cencelj Saša Hes

Danica Ocvirk Kus Bojana Leskovar Mini

Maja Prijatelj Mladen Šarić Nina Vidovič Kolumnisti Luka Novak

Katarina Škoberne Nika Urbas

Boštjan Vuga Lektorici Meta Adrović Tea Konte

E-mail uredništva info@d-online.si Oglasno trženje Danica Maček

telefon: (01) 47 37 501 e-mail: oglasi@delo.si

Izdajatelj Delo, d.d.

Dunajska 5

1509 Ljubljana Tisk Tiskarsko središče Delo, d.d.

Dunajska 5, Ljubljana Naklada 77.200 izvodov

Imetniki materialnih avtorskih pravic na avtorskih delih, objavljenih v prilogi D, so družba Delo, d.d., ali avtorji, ki imajo z družbo Delo, d.d., sklenjene ustrezne avtorske pogodbe. Prepovedana je vsakršna reprodukacija, distribucija, predelava ali dajanje avtorskih del ali njihovih delov na voljo javnosti v tržne namene brez sklenitve ustrezne pogodbe z družbo Delo, d.d.

Zakaj kupujemo obleke? Pred časom sem v intervjuju

za Delovo Sobotno prilogo povedala, da nekateri le zato, da jih ne zebe. Toda v tokratnem D-ju Tadej

Tudi mi, Nika, tudi mi ...

Dolgo smo pogrešali dobre (naše) kinematografske

Zupančič povzema avtorico Lindo Grant, ki v knjigi

dosežke, ki pa nas letos s Kozoletovim filmom

nakupovanjem – gospe Tinne: »Kot nakupoholičarka

festivalov.

bile shranjene v originalnih škatlah s priloženimi na

Katarina Škoberne se v Finalu, s katerim vedno

tudi vam to dogaja? Srčno upam, da ne.

pod Golovcem, ki so med redno šolsko obveznostjo

Pregovorna različnost ženskega in moškega principa,

samozaščita s puškami merile v tarče. To za današnjo

The Thoughtful Dresser piše o prvi pravi zasvojenki z

je stvari zelo pogosto pustila kar zavite; pol stoletja so roko napisanimi računi, ceno in krajem nakupa.« Se

češ da so ženske z Venere, moški pa z Marsa, ne velja več. Vsaj glede uporabe kozmetičnih izdelkov (in storitev) ne. Eni in drugi bolj ali manj postajamo pleme planeta Kozmetik. Moški bolj oziroma hitreje.

Nika Urbas v rubriki Superego pogreša čase, ko

je slovenska modna industrija premogla izdelke z oznako modna klasika.

Slovenka spet uvrščajo v selekcije uglednih filmskih

končamo D, spominja četic ležečih šestnajstletnic

pri predmetu splošni ljudski odpor in družbena

Na naslovnici

mladino zagotovo spada pod: saj ni res, pa je! Tudi

Fotografija: Mimi Antolović

streljanjem tako kot s kaviarjem (ni vmesne poti,

Ličenje: Maja Šušnjara

sama sem takrat merila v tarče, zato vem, da je s

lahko ga ljubiš ali sovražiš). O zadnjem več preberite v članku Najdražja jajca na svetu.

Barbara Žnidar

Stiliranje: Danaja Vegelj

Pričeska: Matjaž za Mič Styling

Model: Aleksander P. (Immortal Models) Jopa Stefanel

dobite pri ...

Arts Bijoux: Kaptol centar, Zagreb

Maja Mehle: maychulla@yahoo.co.uk

Burberry: www.burberry.com

Marc Jacobs: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

By Marlene Birger: Ginger, Teslina 9, Zagreb

MaxMara: Miklošičeva 6, Ljubljana

Blumarine: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Marjeta Grošelj: Tavčarjeva 4, Ljubljana

Cartier: Tomislav Loboda, Miklošičeva 30, Ljubljana

McQ by Alexander McQueen: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Cesare Paciotti: Slovenska 46, Ljubljana

Oktober: Tobačna ulica 5, Ljubljana

Céline: Victor koncept, Kralja Držislava 10, Zagreb

Christian Dior: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

m*faganel: Maximarket, Trg republike 1, Ljubljana Patrizia Pepe: Petrinjska 2, Zagreb

Church’s: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Pollini: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Diane von Furstenberg: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana

Sonia Rykiel: Wolfova V, Ljubljana

Cliché: Novi trg 6, Ljubljana

Prada: www.prada.com

Diesel: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Sheila Elaine New York: Cliché, Novi trg 6, Ljubljana

D & G: Petrićeva 7, Zagreb

Tara Jarmon: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana

Giorgio Armani: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Valentino: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Dolce & Gabbana: Štefanova 6, Ljubljana DSquared: www.dsquared2.com

Hugo Boss: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Jean Paul Gaultier Femme: Wolfova V, Ljubljana Jil Sander: www.jilsander.com

Kenzo: Emporium, Letališka 3, Ljubljana

Lanvin: Midas MultiDesigner Store, Ljubljana

Sportmax: MaxMara, Miklošičeva 6, Ljubljana Tosca Blu: Frankopanska 9, Zagreb

Valentino Garavani: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Valentino Red: MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Veronique Branquinho: www.veroniquebranhquinho.com

Yves Saint Laurent: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Wolford: Tavčarjeva 3, Ljubljana

8

Intervju: Damjan Kozole

14

Intervju: Zdenka Badovinac

38

Ekskluzivna reportaža: Slavje z Burberryjem

44

Lepota: Organski skener

58

Dekor in dizajn: Razkošje narave

64

Degustator: Najdražja jajca na svetu

67

Moda: In potem je šla.

74

Moda: 6 x 1

82

Finale: Za čast in krajo

Obstojen lak za nohte v odtenku anaka je eden izmed šestih novih odtenkov iz linije Truth. Brez toksičnih sestavin, kot sta toluen in formaldehid! Zoya

Puder, ki bo preprečil neprijetno svetleč videz, izenačil polt in »izbrisal« sledi utrujenosti, je v znani črni lakasti pudrnici tudi nadvse šik kozmetična »nujnost«. Comfort Radiance Compact Makeup z zaščitnim faktorjem 10 (na fotografiji v odtenku B40 beige – désert) ima priložena gobico in čopič. Chanel

Obraz nove parfumske vode, Rose the One, je tokrat svetlolasa Scarlett Johansson. Osnova dišave so vrtnice, dodane pa so še grenivka, mandarina, liči, potonika in sandalovina.

Dolce & Gabbana

Dišavo Donna Karan New York v novi, nebotičniku podobni steklenički v vijoličastem odtenku boste lahko kupovali le določen čas. Uživajte v notah koriandra, ingverja, mandarine, magnolije in tropske smole elemi. Donna Karan

Predstavljamo prve slušalke, ki se aktivirajo le z gibom. Model MH907 naj uporabnik za začetek predvajanja glasbe namesti v obe ušesi in »iztakne« eno slušalko za samodejno prekinitev. Za nadaljevanje predvajanja preprosto znova namestite drugo slušalko v uho. Sony Ericsson

Legendarni serum Advanced Night Repair (ANR) so kupcem ponudili leta 1982. Prodajni rezultati so: 4464 stekleničk na dan/186 na uro/3 na minuto! Napovedujemo nov ANR Synchronized Recovery Complex z inventivnimi učinkovinami za vsestransko obnovo kože. Estée Lauder

Z dvojnim senčilom za oči iz nove jesensko-zimske kolekcije ličil, 2 Couleurs (izbrali smo sivo rožnati odtenek, 055 cocktail look), se lahko po izbiri naličite z mat ali svetlečo se teksturo ali kombinirate oboje. Dior

Morda še ne veste, da nova moška dišava Replay Your Fragrance! vsebuje posebne molekule (ciklodekstrin), ki delujejo kot majhne gobice z »ujetimi« kapljicami dišavnega olja in ob stiku z vodo sproščajo več dišave. Je aromatično sveža, z bršljanovimi listi, cedro in kardamomom. Replay

Učinkovit organski deodorant s kroglico za nego moške kože s hladilnim delovanjem ne vsebuje aluminijevega klorida in parabenov. Sestavine pa, tako zagotavljajo, delujejo protibakterijsko.

Melvita Homme

Dolgoobstojno rdečilo za ustnice Lipfinity (na fotografiji je odtenek 320 essential red coral) je pravzaprav sestavljeno iz dveh: rdečila z barvnimi pigmenti ter vlažilnega bleščila, ki zagotovi vlago in sijaj.

Max Factor

Popolnoma naravno olje za nego telesa v pločevinki, Relaxing Body Oil, iz linije Oliv´ vsebuje ekstrakt listov oljke, dragocena olja in je bogato z antioksidanti. La Clarée®

Pudrasta tekstura z bogatimi olji zagotavlja dolgotrajen učinek odtenka rdečila za senčenje ličnic secret rose, ki je nastalo v sodelovanju z znano francosko oblikovalko damskega perila.

Nivea by Chantal Thomass

— intervju: DAMJAN KOZOLE

Damjan Kozole se je rodil leta 1964 v Brežicah.

Leta 1987 je posnel prvenec, nizkoproračunski Usodni telefon, ki je bil eden prvih neodvisnih filmov v takratni Jugoslaviji. Od tedaj je posnel osem celovečernih filmov, ki so bili uvrščeni na več kot sto festivalov po svetu, prejeli več kot 30 nagrad in priznanj ter pomembne nominacije.

Rezervni deli (2003) so bili celo nominirani za zlatega medveda v Berlinu. Leta 2004 je v družbi legendarnih režiserskih imen, kot so Aki Kaurismäki, Peter Greenaway in pokojni Theo van Gogh, sodeloval pri panevropskem omnibusu Vizije Evrope (Visions of Europe). Z igro Noč ali Klic v stiski se je kot dramatik in režiser preizkusil tudi v gledališču. Kozole je član Evropske filmske akademije in dobitnik Župančičeve nagrade (2008), ki jo mesto Ljubljana podeljuje za izjemne dosežke v umetnosti in kulturi.

Vsi imamo skrivnosti Intervju: DAMJAN KOZOLE Besedilo: Kaja Cencelj Fotografije: Mimi Antolović in arhiv Emotion film

8 — oktober 2009

Damjan Kozole je mednarodno priznan filmski in tudi gledališki ustvarjalec, ki se v svojem ustvarjanju posveča socialnim temam in dosledno proučuje družbenokritične problematike v času, v katerem živimo. Njegovi filmi sprašujejo in dajejo misliti, gledalca nikoli ne pustijo ravnodušnega. Čeprav je bila premiera njegovega novega celovečerca Slovenka že avgusta na 15. filmskem festivalu v Sarajevu, sem Damjana spoznala šele pozneje – ob neprijetnem dogodku, a na ljubem kraju in v prijetnih spominih – v Kinodvoru, kjer smo se zbrali v spomin na mnogo prezgodaj umrlo filmofilko Niko Bohinc. Ko sem naslednje jutro še drugič pogledala Slovenko in odhitela na intervju, sem režiserja in glavno igralko ujela pri kavi in povzemanju vtisov iz Sarajeva. Nina je imela sicer druge obveznosti in čas le za kratko izjavo, a o njej bomo vsekakor še veliko slišali, saj gre za igralko, ki si po mnenju kritiške javnosti, predvsem ameriške, za vlogo v Slovenki zasluži najmanj nominacijo za oskarja.

Slovenka je imela svetovno premiero avgusta v tekmovalnem programu sarajevskega filmskega festivala, na katerem je prejela odlične kritike. Sarajevsko Oslobođenje je po premieri zapisalo, da gre za »odličen film z odlično igralko«; zagrebški Jutarnji list je film uvrstil med najboljše filme sarajevskega festivala; za Screen International je Slovenka »inteligentna metafora za dvomljive vrednote kapitalizma, ki se širijo po novi Evropi«, ledeno hladna Nina Ivanišin pa da »se popolno zlije z vlogo«. S tem se strinja tudi ameriški Variety, ki ne more prehvaliti debitantke Nine, »Sneguljčice, ki kljub nemorali prizorov ustvarja human, če ne celo simpatičen lik«.

Kritike so res dobre. Nino kujejo med zvezde, redkokdaj v tako uglednih revijah napišejo tako navdušene ocene. Sploh za slovenski film.

— Zakaj si izbral Sarajevo za svetovno premiero Slovenke?

Lahko bi izbrali tudi Toronto, ki spada med najmočnejše festivale na svetu, a sarajevski festival je najpomembnejši v regiji, z močno publiciteto v tem delu Evrope. Tudi v Sarajevo prihajajo selektorji in kupci filmov z vsega sveta, hkrati pa informacije hitro pridejo nazaj do Slovenije. Če greš jeseni v distribucijo, je termin sarajevskega festivala idealen. Da je bila odločitev prava, dokazujejo tudi odlični odzivi tamkajšnje publike in dobre kritike, ki vplivajo na pozitivno atmosfero okoli filma pred začetkom v Sloveniji. V času sarajevskega festivala je svetovne pravice za film že odkupila berlinska distribucijska hiša M-Appeal, kar je tudi pomembno.

»Kakšne vrednostne sisteme si lahko zgradi mlad človek, če gleda, denimo, osrednji dnevnik? Kaj so teme? Laži, korupcija ...

Tisti, ki že kaj govorijo o morali ali etiki, so pa tako ali tako najbolj sumljivi.« — Po Sarajevu bo na vrsti cela serija pomembnih festivalov – Toronto, London, Pusan, Montreal, Solun … Film je zaseden do prihodnjega leta, vse do rotterdamskega festivala.

Povabili so nas v uradne programe številnih pomembnih festivalov, že zdaj jih je več kot 20. Toronto, Pusan, Rotterdam, to so resnično močni in prestižni festivali, tja ne prideš zlahka. Pomembno je, da te uvrščajo in predstavljajo skupaj s tistimi iz prve lige.

— Gre film tudi na mednarodni filmski festival Mostra de Valencia, na katerem si pred tremi leti prejel grand prix za najboljši film in nagrado za najboljšega režiserja in so se kritiki razpisali, da »tvoj filmski jezik ni daleč od poetike Kena Loacha«?

Tudi v Valencio gre, od tam je prišlo eno od prvih vabil.

— Film je pravzaprav začel nastajati še v času, ko so na raznih festivalih nagrade pobirali Rezervni deli.

Leta 2003, kmalu po berlinskem festivalu smo z mojim producentom Danijelom Hočevarjem in angleškim producentom Mikom Downeyjem začeli razvijati projekt Temna stran zemlje. Glede na takratni uspeh Rezervnih delov nov projekt ne bi smel imeti težav z uresničitvijo, to se je vsem zdelo logično. Glavno vlogo bi moral igrati Tim Roth, njegov honorar bi plačal angleški koproducent. Ampak čeprav smo imeli angleškega in pozneje še nemškega partnerja, film nikakor ni šel skozi pri Filmskem skladu RS. Dvakrat smo bili pred začetkom snemanja, imeli izbrane vse lokacije, pa se je vsakič ustavilo. Po štirih letih dela pri tem filmu sem nato projekt dokončno pokopal.

— In na podlagi tega scenarija je nato nastala Slovenka?

Pravzaprav se je Temna stran zemlje ukvarjala s podobno tematiko, vendar z drugega zornega kota. Del zgodbe, ki se je dogajal v Sloveniji, sem uporabil kot podlago za scenarij novega filma. Ampak prvotna zgodba je bila povezana z dekletom, ki ni bilo iz Slovenije.

— Torej je lik glavne junakinje zamenjal nacionalnost?

Glavna junakinja je bila najprej Ukrajinka, v naslednji verziji Bolgarka, nato zaradi koprodukcije Bosanka, na koncu pa je postala Slovenka. Skratka, kar nekaj državljanstev je zamenjala.

— Zato tudi naslov filma Slovenka?

Naslov je nastal po naključju. V roke sem vzel Salomonov oglasnik in poiskal rubriko, v katerih dekleta ponujajo spolne usluge. Precej med njimi jih trdi, da so študentke. Prvi, ki sem ga zagledal, je imel šifro Slovenka. A ni lep naslov? Lahko si predstavljaš zelo različne podtone, odvisno od tega, kako ga izgovoriš.

— Ima to kakšno povezavo z nekoč popularno frazo »Tako mlada, pa že Slovenka« o radodarnosti in dostopnosti Slovenk v nekdanji SFRJ? Ne, tega smo se zanalašč izognili. Je le malo preveč preprosta in oguljena fraza. Film ne govori o tem, da Slovenke rade dajo, govori o bolj intrigantnih zadevah.

— V prvih minutah filma Aleksandrina stranka, nemški član evropskega parlamenta, zaradi prevelikega odmerka viagre doživi infarkt. Zakaj ravno slovensko predsedovanje EU? To obdobje daje filmu časovni okvir. Od predsedovanja EU nimata ne Slovenija ne Ljubljana v simbolnem smislu nič. Niti enega obeliska ne, nobene arhitekture.

Zelo hitro smo na to pozabili, na vseh področjih. Slovenka pa nas spominja, da je Slovenija šest mesecev vodila EU. Dobro, nočem biti ciničen, film ni ravno spomenik naši državi, je pa lahko prispodoba naše države. Intimno zgodbo lahko uporabite za metaforo širših ideoloških razsežnosti. Prehod iz adolescence v zrelost je enako težak za Slovenko kot za Slovenijo. V Torontu so zapisali, da sta obe protagonistki v filmu – Slovenka in Slovenija, ohranili svoje dostojanstvo. Hvala bogu, če je res tako.

— Jaz sem sicer bolj čutila intimno zgodbo o študentki.

Seveda, saj gre za zgodbo o študentki, pustiva podtekste. V tem filmu govorim predvsem o tistih mladih, ki navzven delujejo hladno, brezčutno, brezbrižno in tudi nemoralno, v resnici pa so krhki, tankočutni, ranljivi in nesamozavestni.

— Vsekakor film ni enodimenzionalen. Tu so še večplastni medosebni odnosi.

Film je portret mladega človeka, ki sem ga hotel prikazati z vseh možnih zornih kotov. Če bi se dalo, bi junakinjo poslal še na rentgen, da vidimo njeno črno dušo.

Vendar mislim, da jo vidimo tudi brez tega. Bitje, ki išče pot v življenju in nima odnosa do ničesar, niti do lastnega telesa ne.

— In verjetno jih ni tako malo.

Najbrž jih je veliko več, kot si predstavljamo, da jih je. Največkrat v ozadju niso socialne stiske, temveč pohlep in simplificiranje življenja.

— Tudi ona svoje telo prodaja za razkošje, nadstandard. Tega denarja ne potrebuje za preživetje, temveč za stanovanje, za veliko in modno svetilko, ki jo vidi v izložbi, ali za darilo za očeta …

Tako danes živimo. Temu pravijo kapitalizem. Največkrat pa gre za navaden pohlep, le da se to grdo sliši. Proti njemu danes nihče ni odporen. Želeli smo si demokratično kapitalistično ureditev in zdaj jo imamo, s tajkuni, propadlimi tovarnami in lažnivimi oktober 2009 — 9

— intervju: DAMJAN KOZOLE

politiki vred. Kakšne vrednostne sisteme si lahko zgradi mlad človek, če gleda osredji dnevnik? Kaj so teme? Laži, korupcija … Tisti, ki že kaj govorijo o morali ali etiki, so pa tako ali tako najbolj sumljivi. S propadom socializma smo pokopali stare vrednote. Kakršne koli so že bile, so vsaj bile. V odnosih so veljala določena pravila.

Kot družba nismo zgradili novih, svoboda je kot cunami opustošila moralo. Ali ni povsem logično, da je »nekaj imeti« ključen imperativ mladih? Pri tem ne izbirajo sredstev. Saj niso sami krivi, delajo tisto, kar vidijo okoli sebe. Aleksandra v filmu predstavlja takšen tip človeka. Je preprosto pohlepna, čeprav naivna in nesrečna punca.

nevarne in atraktivne kadre je odigrala sama. Z glavo je bingljala iz 11. nadstropja, med njenimi nogami je bil snemalec, na levi strani snemalec zvoka z boomom … Pa še besedilo je imela.

— Da v pol ure zasluži 200 evrov, se spremeni v nekoga, pravzaprav v nekaj drugega, v robota.

Film je bil posnet na formatu cinemascope, ki se pri nas redko uporablja. Ponuja odlične kompozicijske možnosti, hkrati pa je ves čas nevarnost, da slika postane prazna, saj zajema veliko širše vidno polje. Pomembna je bila izbira lokacij, ki ponujajo drugi ali tretji plan. Zame je bilo pomembno, da lokacije delujejo na junakinjo in gledalca. Scenografinja Maja (Moravec, op. p.) je s svojo ekipo poskrbela za lokacije in objekte ter jih opremila, posebnih gradenj nismo imeli.

Glavno izhodišče je bilo, da morajo filmska slika in vsi elementi znotraj nje delovati vizualno dovolj atraktivno, a ne preestetizirano, gre za estetiziran realizem.

Točno tako. Ko hodi po teh hotelskih sobah, da se dobi s tujci, je videti, kot da se preklopi na avtomatskega pilota. Z neznosno lahkostjo opravlja svoj posel, kot da se to ne dogaja njej in njenemu telesu. Tja gre, kot da jo je poslal nekdo na daljinsko vodenje, opravi in se čez pol ure vrne na ulico, kjer v trenutku postane spet študentka.

Ne z izrazom ne z vedenjem, z ničemer ne izraža, kaj se ji dogaja. Nihče na ulici ali kdo od tistih, ki jo pozna, nikoli niti pomisli ne, da je zmožna česa takšnega.

— Niti njena najboljša prijateljica Vesna ne. To je rezultat prepričljive igre debitantke Nine Ivanišin. Čeprav lik Aleksandre ni v ničemer podoben Nini, ji je bil pisan na kožo. Najprej se je upirala, češ, jaz s tem likom nimam nič skupnega, nad nekaterimi njenimi odzivi je bila celo zgrožena. Ampak potem se je nekaj spremenilo. Nekega dne na vaje ni prišla več Nina, temveč Aleksandra. Nina je izjemen talent, tudi v gledališču je zelo dobra. Verjameš ji vsako sekundo pred kamero. Tudi takrat, kadar laže. Takrat je pravzaprav najbolj prepričljiva.

— Je res sama odigrala nevaren prizor, v katerem visi z glavo navzdol iz 11. nadstropja?

Ja, vsaj desetkrat je tisti dan visela tako, velikokrat smo ponavljali, vedno je bilo nekaj narobe. Le široke totale je namesto nje odigrala kaskaderka, vse najbolj

— Pa ste bili vsaj dobro zavarovani?

Seveda smo bili zavarovani, z alpinistično opremo. In to dvojno.

— Je bilo treba kako posebno pripraviti lokacije za snemanje in scenografijo?

»Vsi imamo več obrazov. Eden je tisti, ki ga kažemo navzven, samo mi pa globoko v sebi vemo, kdo v resnici smo. Vsi imamo skrivnosti, včasih zelo mračne in perverzne.« — Za spremembo se lahko v slovenskem filmu prepozna celo urbani glamur, ki ga Ljubljana kot evropska metropola vseeno ima.

Ljubljana je lepo mesto, o tem se že moram strinjati z županom. Kakšnega posebnega glamurja pa v tem mestu nikoli ni bilo. Ne v arhitekturi ne v ljudeh. Če greš na premiero filma v Ljubljani, vidiš, kako so ljudje oblečeni, in ti je takoj jasno, koliko je tukaj glamurja. Po drugi strani pa pridejo na premiero filma v Sarajevu ljudje tako elegantno oblečeni, da misliš, da si v Hollywoodu. Pa je kupna moč tam veliko nižja kot v Sloveniji, torej to ni povezano z denarjem, temveč s stanjem duha. Slovenka je urbani film, v njem je veliko Ljubljane.

— Toda Ljubljana v tvojem filmu ima urbano estetiko in kaže na neko kulturo bivanja tudi onkraj domačih zidov.

Hoteli smo narediti film, ki bi prikazal Ljubljano kot mesto, v katerem živimo.

Takšnega, kot ga vidim in gledam vsak dan. Privlačno, estetsko sliko mesta, ki ne bi manipulirala. In stanovanja takšna, v kakršnih zares bivamo. Res pa je, da se zgodba dogaja v obdobju, ko je Slovenija predsedovala Evropski uniji in se je Ljubljana delala lepša in večja, kot je v resnici. Tudi del tega duha Ljubljane sem hotel ujeti na filmski trak. Z direktorjem fotografije Alešem Belakom sva se trudila ohraniti pravo mejo med estetiko in poštenjem. Kažemo mesto, v katerem živijo tudi ljudje, ki imajo svoje probleme, tesnobe, skrivnosti. Svoje naredijo še luči, ki vedno delujejo urbano in estetsko. Ker ima film veliko nočnih prizorov, kar je glede na zgodbo logično, je tega občutka urbane estetike še več.

— Kdo je poskrbel za vizualno podobo Aleksandre?

Zgodba je zahtevala, da glavna junakinja z ničemer ne izdaja, da se ukvarja s prostitucijo in da nikakor ni videti kurbiš, temveč kot mlada punca, ki se oblači tako kot na stotine njenih sošolk. Z Zoro (Stančič, op. p.), ki je bila kostumografinja, sva se dogovorila, da glavni lik z oblačenjem prej blokira svojo seksualnost, kot pa jo poudarja. Film se dogaja spomladi, v dneh, ko se še nosijo plašči in ko se že pojavlja prva toplota. Vendar glavno junakinjo ves čas zebe – od znotraj. In kadar si v takšnem stanju, te nobena obleka ne more ogreti. Tako kot pri scenografiji smo tudi pri kostumografiji hoteli ujeti estetiko časa, ki ga živimo. Da bo kakšna zdajšnja študentka, ki bo film gledala čez 20 let, lahko rekla svojim otrokom: ja, tam okoli leta 2008 smo se res oblačili tako, kot je v tem filmu.

10 — oktober 2009

Nina Ivanišin je od letos stalna članica Drame SNG v Ljubljani. Igrala je v več študentskih filmih, tudi v kratkem Agape in hrvaškem filmu Naj ostane med nama (rež.

Rajko Grlič), vloga Aleksandre v Slovenki pa je bila njena prva glavna filmska vloga. »Celotno nastajanje filma je bil zelo lep proces. Bili smo izjemno usklajena ekipa, na snemanju smo se dobro ujeli in hitro je nastalo to, kar smo hoteli. Resda je to moja prva glavna vloga v filmu, a vaje smo imeli več mesecev, študirali smo glavne karakterje, tako da sem potem kar hitro prešla v lik Aleksandre. Predvsem pa sem imela pravo vodstvo. To je bila dobra manipulacija igralke, v pozitivnem smislu. Tudi seksualni in nevarni prizor, vse je bilo narejeno timsko, profesionalno in z občutkom. Saj nimam strahu pred višino, ampak že samo to, da so bili ob meni ljudje, ki jim zaupam, ko sem visela iz 11. nadstropja, mi je bilo v veliko psihološko oporo. Tudi priložnost sodelovati s takšnimi profesionalci, denimo s Petrom Musevskim, mi je dalo nekaj. Imela sem veliko podpore ekipe, pravzaprav bi lahko rekla, da smo skupaj, z medsebojnimi odnosi in situacijami ustvarili Aleksandro Slovenko.«

— Glasbena podlaga dua Silence se stilistično imenitno ujema z glavno junakinjo – tako vizualno kot emotivno. Kako to, da si uporabil njihovo staro skladbo Runalong?

S Silence smo že dolgo prijatelji in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo skupaj nekaj naredili. Ko sem začel v montaži sestavljati film, so se pojavila prva čustva: krhkost, osamljenost, strah pred svetom … Kdo zna to boljše ujeti v glasbi kot Silence? Runalong je resda star komad, ampak takoj, ko smo ga postavili na film, je deloval, kot da je bil vedno napisan na kožo Slovenke.

— Si za ta film psihološko preštudiral profil prostitutke?

Ne verjamem, da imajo prostitutke kakšen zelo poseben psihološki profil. Ljudje so, tako kot mi vsi. Vsi se po svoje prodajamo.

— No, saj Aleksandra ni samo prostitutka, ampak tudi študentka.

O tem govori film. Vsi imamo več obrazov. Eden je tisti, ki ga kažemo navzven, samo mi pa globoko v sebi vemo, kdo v resnici smo. Vsi imamo skrivnosti, včasih zelo mračne in perverzne.

— Film malo spominja na La belle de jour Louisa Buñuela. Je bil morda navdih?

Ni bil ravno navdih, imel pa sem ga v glavi. In še kakšnega drugega, denimo Godardovo Živeti svoje življenje. Hotel sem narediti film, ki bi imel vonj po francoskem novem valu.

— Med čakanjem na realizacijo Slovenke – s Filmskega sklada so ti najprej sporočili, da je scenarij »banalen, črnovalovski in preživet« – si kar v svojem stanovanju posnel minimalističen in zelo intimen celovečerec Za vedno.

Film Za vedno je nastal kot izraz frustracij. Če pet let čakaš, res ni veliko dobre volje. Seveda je Za vedno intimen film, kaj pa je bolj intimnega kot zgodbe v lastnih stanovanjih? Tudi Slovenka je intimna, prodajanje lastnega telesa je precej intimno početje.

— Vendar v nasprotju z Za vedno Slovenka ni namenjena samo izbrani publiki.

Danes filme delijo na festivalske in tiste, ki so narejeni za široko občinstvo – preproste, na prvo žogo. To se mi zdi absurdno. Če je film namenjen gledalcu, še ne pomeni, da ga lahko podcenjuješ. Mi smo pri Slovenki hoteli združiti oboje. Kar je lahko nevarno, če ti ne uspe, lahko izvisiš na obeh straneh. Prvi odzivi na film pa kažejo, da nam je uspelo narediti kakovosten in gledljiv film, ki je privlačen in provokativen hkrati.

— Glavna junakinja je zelo indiferentna, hladna in močna študentka, ki kot da je svojo nežno plat pokopala že leta nazaj. Pravzaprav se zlomi morda le v zadnjem prizoru, ko poje Bobby Brown goes down Franka Zappa.

Aleksandra je seveda zelo ranljiva, a ran ne kaže, liže si jih sama.

— Eden njenih zadnjih stavkov je: »Prodala bom stanovanje. Hočem normalno živeti.« Lahko razumemo, da se takrat odloči, da se bo nehala prostituirati?

Za Aleksandro po odjavni špici ne odgovarjam več. Nekdo lahko v njenem končnem pogledu vidi to, kdo drug pa kaj drugega. Če mene vprašaš, ne vem, kam jo bo odneslo življenje.

— Te moti, da Aleksandra še naprej živi v glavah gledalcev neko drugo življenje, da se rojeva druga zgodba, morda čisto drugačna od tvoje?

Nasprotno, pomembno se mi zdi, da film v gledalcu, ko pride iz dvorane, nekaj pusti. Da se o njem ljudje pogovarjajo, imajo svoje razlage. Slovenka je film, ki je privlačen za gledalca in hkrati govori o stvareh, ki so pomembne za čas, v katerem živimo. Verjamem, da v kino hodijo predvsem inteligentni ljudje. Zakaj ne bi gledalec užival v zgodbi, ki mu ponuja vpogled v nekaj, kar se v resnici dogaja okoli nas? Slovenka ponuja različne interpretacije, ima suspenz in odlično mlado igralko.

Ali ni to dober razlog, da si ga ljudje ogledajo? oktober 2009 — 11

— kultura

Besedilo: L. B. Fotografije: promocijsko gradivo

GLASBA Muse – The Resistance

Kolikor barv ima platnica petega studijskega albuma zasedbe Muse, toliko različnh elementov najdemo v glasbi na njem.

Skupni imenovalec se zdi misija nemogoče, pa vendar, in morda plošče na neki točki prav zaradi njih, se čisto vsi bizarni elementi plo spojijo in šele skupaj tvorijo mogočno in bogato celoto.

Odzvanjajo:

→ MK Ultra, Uprising, Undisclosed Desires, Exogenesis Symphony

Kratek stik:

→ Radiohead, Queen, Thom Yorke, Depeche Mode, Coldplay, Chopin

A se tega poslušalec zave šele pozneje.

Pri prvem poslušanju se zdi, kot bi strmel v Pollockovo umetnino, ki jo jasneje vidiš in globlje začutiš šele, ko se ji popolnoma približaš ali celo stopiš vanjo. Plošča od poslušalca zahteva pozornost, zbranost, odprtost in čas. Kljub temu da je to delo korak proti širšemu spektru poslušalstva v primerjavi s predhodnikom Black Holes and Revelations, pa je trenutkov, ki bi na prvi mah prevzeli množice, občutno manj. Bellamy se je marca pošalil, da Muse pripravljajo simfonični album in da so namenjeni trkati na vrata radia Classic FM. Šala ni bila daleč od resnice. Na albumu mimogrede srečamo večjezične skoraj lirične napeve, koncertne klavirske parte, v njegovih zadnjih 13 minutah pa prisluhnemo simfoniji Exogenesis v treh delih, ki jo je spisal in odigral sam Bellamy s spremljavo 40-članskega orkestra.

S tako drzno potezo so ljubljenčki glasbene kritike znova zadeli v polno. Tudi tokrat so znali svojo nenavadno odločitev spretno obrniti sebi v prid in očarati vse, ki mislijo, da jih imajo že v žepu.

Skratka: peti album zasedbe Muse je fuzija progresivnega rocka, glam popa, gole elektronike, queenovskih vokalnih harmonizacij, postpunkovskih besedil in rock opere. Album, ki pusti po prvem poslušanju manjši vprašaj nad glavo, po tretjem predvajanju že težko zapusti predvajalnik.

Arctic Monkeys – Humbug

Čudežni dečki angleške glasbene scene se po dveh letih vračajo s tretjim studijskim albumom Humbug, ki je nastal pod producentsko taktirko Josha Homma (Queens of the Stone Age).

Rezultat njihovega sodelovanja ohranja koničaste kitarske rife in neusmiljen ritem, ki smo jih pri Arcticih že vajeni, dodaja pa nekaj globjih not in temačnejših odtenkov, ki hote ali nehote fante pokaže v zrelejši luči.

Naj vas platnica novega dela ne zavede. Arctic Monkeys se iz kotička najstniških fenomenov s tretjo ploščo premikajo v območje resnejših skupin – tistih, ki jih kritiki in sladokusci opazujejo z budnim očesom in z odobravajoče zavihanim kotičkom sicer resnih ust.

Zanimivost: Med snovanjem novih komadov so fantje iskali navdih pri očetih svetovnega rocka – Cream in Jimi Hendrix.

Odzvanjajo:

→ My Propeller, Crying Lightning, Secret Door, Fire And The Thud

Kratek stik:

→ Queens of the Stone Age, The Smiths, The Libertines, Franz Ferdinand

BRANJE Skupina avtorjev: Obama. Zgodovinska pot

Paul Roberts: Konec hrane

Monografija velikega formata s podpisom peres in objektivov ameriškega časopisa The New York Times predstavlja življenjsko pot od skromnih začetkov do vrha prvega temnopoltega predsednika Združenih držav Amerike z dokumentarnimi fotografijami, portreti, govori in komentarji najvidnejših svetovnih kolumnistov. »In tako se je zgodilo, da se je 4. novembra 2008 malo po 23. uri končala ameriška državljanska vojna.« Thomas L. Friedman

Apokaliptični naslov Paula Robertsa, kolumnista uglednih časopisov, kot so The LA Times, The Washington Post in The (UK) Guardian, sicer bralca navda z nelagodnimi pomisleki, hkrati pa odpira vrata različnim razpravam o prihodnosti živilske industrije, ki je v današnjem času prišla do skrajne točke – na našem planetu živi že milijarda predebelih ljudi, na tem istem planetu pa je prav toliko zemljanov podhranjenih. Smiselna dopolnitev Robertsove knjige Konec nafte, ki bo predvidoma izšla prihodnje leto.

(Založba Sanje, 2009, 240 strani)

Carlos Ruiz Zafon: Igra angela (Založba Mladinska knjiga, 2009, 661 strani)

Po uspehu romana Senca vetra se Carlos Ruiz Zafon zapleta v Igro Angela. Njegov jezik je še naprej bogat, poln odtenkov, a kljub temu tekoč in navidezno lahkoten. Napeta zgodba o mladem pisatelju Davidu Martínu spolzi med vrsticami v znamenju Barcelone na začetku prejšnjega stoletja, v znamenju ljubezenskega hrepenenja, sanjah o velikem uspehu in v znamenju nenadnih zasukov, kot jih zna zrežirati le ironična gospa Usoda.

12 — oktober 2009

(Učila, 2009, 424 strani)

→ POPOVKA:

a Madonn tion a Celebr

Sliimy our Face Y Paint

Monika Van Paemel: Marguerite (Študentska založba, 2009, 123 strani)

Flamska pisateljica Monika Van Paemel z besedami slika podobe nekega drugega časa, kot bi s tankim čopičem slikala cvetlične ornamente nad oboki starinskih vil. Junaki njenih pripovedi so povezani in nastopajo v vseh njenih romanih ter tako sestavljajo monumentalno sago zgodovine 20. stoletja (Družina Van Puynbroeckx). Prevod Borisa A. Novaka, spremna beseda izpod peresa Mance Košir.

Knew Mika y Who The Bo h c Too Mu

Lott Pixie ott L e i Pix

NA OGLED 28. grafični bienale

Ali medij ostane enak, tudi ko v svoj jezik vključi nove tehnologije, in ali posedovanje matrice upravičuje tudi izključne pravice razmnoževanja? Takšna in podobna vprašanja si postavlja in nanje hkrati po svoje odgovarja osrednja razstava letošnjega grafičnega bienala Matrica: nestabilna realnost. Na pobudo Mednarodnega grafičnega likovnega centra, v katerem so predlagali tematsko izhodišče osrednje razstave, so ideje razvijali in sooblikovali v galerijah Alkatraz, Ganes Pratt, Jakopič, Kapsula in Škuc, ki so hkrati tudi bienalska razstavišča. www.mglc-lj.si Justseeds, Jesse Purcell, A Gift from the People of the USA

Moises Yagües, Vstopi, če lahko & Izstopi, če lahko

TransArt 09

Do 9. oktobra bo v Bolzanu in okolici že deveta epizoda multimedialnega festivala sodobnih umetnosti, ki združuje glasbo, film, eksperimentalne projekte, plesni teater, videokonference in literarne večere. Danes, 3. oktobra, bo ob 20:30 edinstven glasbeni spektakel LIFE: A Journey Through Time, ki ga je zasnoval Frans Lanting, fotograf revije National Geographic. Kinoprojekcije fotografij bruhajočih vulkanov, arktičnih pokrajin in eksotičnih bitij iz vseh koncev sveta bo spremljala minimalistična glasba Philipa Glassa v izvedbi simfoničnega orkestra Haydn iz Trenta. www.transart.it

Igor Eškinja, Desktop

Jørgen Craig Lello & Tobias Arnell, Prevrnjeni pogled

OKTOBRSKO DOGAJANJE:

→ 3., 17. in 24. 10. – Mestni muzej (Ljubljana) Francoska jesen v Mestnem muzeju → 4. 10. – München (Nemčija) Emiliana Torrini → 5.—9. 10. – Hotel Bernardin (Portorož) Golden Drum → 8. 10. – Cankarjev dom (Ljubljana) Neisha: Cvetni prah ljubezni → 8. 10. – Kino Šiška (Ljubljana) Moritz von Oswald Trio → 14.—17. 10. – Bežigrajska galerija 2 (Ljubljana) Lidija Osterc: Posthumna retrospektivna razstava grafik, risb in slik → 14.—15.11. – Cankarjev dom (Ljubljana) Photonic luminatic, fotografska razstava → 17. 10. – München (Nemčija) Long Night of Museums → 18.—24. 10. – Zagreb (Hrvaška) Zagreb Film Festival → 19. 10.—8. 11. – Mestna galerija 2 (Ljubljana) Miha Štrukelj: Dela na papirju → 22. 10. – Milano (Italija) Nick Cave → 1. 11. – Gradec (Avstrija) Massive Attack → 1., 2. in 3. 11. – Cankarjev dom (Ljubljana) Vokal Xtravaganzza '09 – Perpetuum Jazzile & The Real Group (Švedska) → 6. 11. – Dunaj (Avstrija) Green Day → 6. 11. – Zagreb (Hrvaška) Massive Attack

Vienna Design Week

Neigungsgruppe Design na Dunaju letos že tretjič organizira Vienna Design Week. Enajstdnevni festival dizajna združuje pestro paleto razstav interjerja, industrijskega, grafičnega in eksperimentalnega oblikovanja ter dogodkov v organizaciji lokalnih partnerjev in mednarodnih gostov. Formati dogodkov so različni in multimedialni, od okroglih miz do umetniških instalacij. Lani si je 18.000 obiskovalcev ogledalo 64 dogodkov in razstav na 44 različnih lokacijah, letošnja paradna konja pa sta Arik Levy s Swarowski Crystal Palace in novi produkti Michaela Younga. www.viennadesignweek.at

oktober 2009 — 13

— intervju: ZDENKA BADOVINAC

Ikona v črnem: Tveganje je seksi!

Intervju: ZDENKA BADOVINAC Besedilo: Bojana Leskovar Fotografije: Mimi Antolović

Intervju je nastal tik pred njenim odhodom na bienale v Istanbul (kjer je članica komisije, ki izbira kustosa bienala). Vsi, skupaj s tistimi, ki ne zamudijo kritike dela v Moderni galeriji, priznavajo njeno uveljavitev v mednarodnem prostoru, ki koristi tudi prepoznavnosti galerije.

14 — oktober 2009

Zdenka Badovinac je direktorica Moderne galerije. Zadnjih 16 let. Moderna galerija bo konec oktobra, po skoraj triletni prenovi, spet odprla svoja vrata z razstavo Zorana Mušiča ob 100-letnici njegovega rojstva. Prenovo pa čaka tudi stavba na Metelkovi, kjer se bo na novo oblikoval muzej sodobne umetnosti pod okriljem Moderne galerije. Zgodovino Moderne galerije lahko razvrstimo po obdobjih, ki so jih zaznamovali njeni direktorji; prvi je bil legendarni Zoran Kržišnik. Obdobje Badovinac si bomo, razen po zbirki 2000+ in po sodobno prirejenih retrospektivnih razstavah ter številnih odmevnih mednarodnih projektih, zapomnili po socializaciji prostora Moderne galerije. Odprtja razstav so bila del ljubljanskega umetniškega dogajanja; tam so se zbirali ljubljanski umetniki in Zdenka Badovinac je zagotovo njihova ikona. Skoraj vedno v črnem, »ki dela lepo figuro«, in z naglasom, ki govori o tem, da je doma iz Metlike. Umetnostna zgodovinarka, ki bi si za svoje obdobje izbrala začetek 20. stoletja, »takrat se je vse začelo«, in bi na svoje sicer bele stene v stanovanju obesila, če bi lahko izbirala »o hudo!«, mini zbirko umetnikov, ki se ne bi veliko razlikovali od zbirke 2000+.

— Skoraj tri leta ste brez galerije. Slike brez prostora. In vi brezdomka. Kako ste preživeli brezdomstvo? Že pomanjkanje prostora je velika pomanjkljivost, obremenitev, kaj šele zaprta galerija. S prvim se je Moderna galerija soočila že pred leti; svoje zbirke smo vedno lahko predstavljali le v zelo okrnjenem obsegu. Z adaptacijo pridobimo dva nova prostora, a poslej si Moderne galerije ne moremo zamisliti brez povezave z Metelkovo. Tja se namreč selijo depoji, knjižnica, dokumentacija, restavratorska delavnica, s preureditvijo stavbe na Metelkovi pa pridobimo prostor za predstavitev sodobne umetnosti. Zasnovali smo jo kot muzej 21. stoletja in tako bo Moderna galerija sestavljena iz dveh vsebinsko različnih stavb, muzejev 20. in 21. stoletja.

Metelkova bo za nas velika pridobitev; preizkušamo nove koncepte, ki smo jih začeli že s snovanjem zbirke 2000+. Reorganizacija Moderne galerije, ki bo potekla še do končnega odprtja Metelkove; temelji predvsem na novem pojmovanju muzeja, ki namen več pozornosti dialogu institucije z različnimi javnostmi. Vse večji poudarek je namenjen tudi resnemu raziskovalnemu delu in kritičnemu odnosu do komercializacije. Zdaj muzeji različne javnosti naslavljajo ne le s prezentacijo umetnosti, ampak čedalje bolj tudi z drugimi strokovnimi službami, kot so knjižnica, arhivi, digitalizirano gradivo, pedagoške službe, predavanja, javne diskusije, delavnice, družabni programi.

— Najbrž se tudi vi spomnite radikalnih časov, ko smo zagovarjali idejo, da so muzeji zaprli umetnike in dela za zidovi in so nam, gledalcem, odtujeni, da si želimo umetnost na ulici, na cesti. Hoteli smo, da umetnost pride do nas, da ne hodimo mi v svetišča. Smo se zdaj sprijaznili s tem, da so muzeji in galerije naša nova svetišča?

Od klasičnih avantgardnih gibanj v začetku 20. stoletja pa do danes umetnost podira meje, ki jo ločujejo od življenja. Umetniki so se ves ta čas različno lotevali muzeja; eni so rušili zidove muzejev, drugi so jih hoteli celo požgati. Prav s tem pa se je, nasprotno od pričakovanj, vloga muzeja še krepila in ob koncu 20. stoletja je muzej postal ena od ključnih tem umetnosti. Na relaciji umetnost - muzej so se oblikovali novi žanri, kot je npr. institutional critic, ki obravnava družbenopolitični kontekst muzeja in s tem tudi analizira pogoje lastne produkcije. Več kot očitno je, da umetnost ne more brez institucij, zato bi bilo smešno, če bi še vedno kričali, da je treba muzeje požgati. Umetniki so prenehali z radikalnimi zahtevami in predlagali načine za reorganiziracijo. Predlagajo, naj se muzeji ne zapletajo s kapitalom, ne podležejo ideologiji, kako naj se vedejo do umetnikov, kakšne zahteve lahko umetnik postavlja ob prezentaciji. Ko je Szeemann naredil 5. documento v Kasslu (1972), je bila to prelomnica. V katalogu, ki je pospremil documento, je objavil primer pogodbe med umetnikom in institucijo. Tako so umetniki začeli ozaveščati lastno vpetost v institucije in tudi trg, posebej na zahodu. Na vzhodu pa so bili umetniki bolj kritični do ideologije, političnega sistema in režima; to je bila bistvena razlika med vzhodom in zahodom. V 20. stoletju in tudi še danes se razvijajo različne oblike public arta; umetniki postavljalo dela zunaj muzeja, v javni prostor, pri čemer ne gre več toliko za klasične kipe, ampak bolj za različne intervencije, ki jih ni vedno lahko takoj prepoznati kot umetniško delo. Vsa ta vzporedna razmišljanja, ki združujejo umetnost in življenje, pravzaprav obravnavajo njeno razmerje z institucijo. V 60. letih so umetniki začeli s site specific works, z instalacijami, land artom ipd.; vse našteto je bilo uperjeno tudi proti muzejem in trgu. Tovrstne umetnine so takrat svoj kontekst opisovale predvsem v smislu fizičnega prostora, ki ga naseljujeta tako delo kot gledalec, ki ga mora obhoditi in ga videti iz različnih kotov, določajo ga svetloba prostora, veter, dež ... Drugi umetniki pa so kontekst opisovali kot nekaj, kar bistveno določa trg, kapital, institucije ali pa ideologija, in prav ta linija se je zadržala doslej. Danes bi bilo smešno postavljati radikalne zahteve tako kot v 60. letih, saj zdaj umetniki vedo, kako hitro so se v preteklosti še najbolj kritična dela institucionalizirala in muzealizirala. Muzej je iz fotografij in tekstov, ki so dokumentirali vsa ta začasna in efemerna dela, kot so site specific art, performans, body art idr., naredil umetnine, ki so sčasoma pridobile avro originala.

— Vsekakor na koncu prideš v muzej?!

Tako je. Danes radikalnih idej o zaprtju muzejev ni več, so pa predlogi in kritike.

Mnogi umetniki še zaupajo muzejem, v njih vidijo utopične prostore, ki imajo vsaj potencial prostorov, za katere ni nujno, da jih popolnoma zmeljeta kapital in ideologija, podobno kot to velja tudi za šole, zapore, bolnišnice. In ta potencial je treba nenehno ozaveščati in ga poskušati tudi uresničevati.

— Iz vašega odgovora vidim svet umetnosti kot popolnoma odmaknjen, svet zase, kjer se vi pogovarjate med sabo. Skupina, ki živi sama s sabo, potrebujete pa me le kot kupca, gledalca pravzaprav ne. Se svetovi stikajo samo tukaj?

Menim, da je koncept muzeja kot cerkve, svetega in posvečenega prostora, že stvar preteklosti, zdaj si vedno bolj prizadevamo za odpiranje različnim javnostim.

Ne le o odpiranju prek marketinga, temveč s posebnimi projekti, namenjenimi interaktivnosti in dialogu, v katerem je gledalec enakovreden partner. V tem smislu imajo muzeji, ki stojijo v bolj raznolikih predelih mesta, srečo. Moderna galerija ima smolo, ker je obkrožena z institucijami in ima »uradno« sosesko. Metelkova je bolj zabavna in ima več iztočnic, začeli smo razvijati strategijo z Bunkerjem in z drugimi muzeji ter kulturnimi prostori na Taboru, ki bodo soustvarjali tudi podobo in življenje tega predela mesta. Seveda pa so sosedje samo ena od javnosti, ki pa potrebuje posebne programe, in tako tudi soustvarja muzej. Muzeji stopajo iz slonokoščenih stolpov tudi tako, da se posvečajo širšim socialnim temam; reagirajo na vse, kar se dogaja zunaj njih, na preveliko komercializacijo urbanega prostora, kršitve človekovih pravic, vojne, na vse, kar je v nasprotju z demokratičnimi procesi.

— Se odziva tudi na recesijo? Kako?

Tudi, saj se umetnost veliko ukvarja s kapitalom. Ne morem sicer reči, da smo se v Moderni galeriji posvečali tej temi s kakšnimi posebnimi projekti, saj gradimo prav med recesijo (kar je svojevrsten paradoks). Veliko pa smo se pogovarjali ne le o tem, kako recesija vpliva na zmanjševanje naših sredstev, ampak smo začeli izumljati nove oblike povezovanja muzejev, ki bi nam olajšali delo, in to na mednarodni ravni. Pojavljajo se radikalni predlogi, skupna delitev zbirk, skupni nakupi nekaterih del, ki so za posamične muzeje predragi; tako reagiramo na zmanjševanje sredstev.

Predlogi zadevajo tudi reorganizacijo muzejev. Kriza torej prinaša tudi kaj dobrega, spodbudi pozitivno razmišljanje.

— Pravzaprav ste lahko zadovoljni z recesijo. Najbrž edini?!

Umetnost vedno parazitira na krizi in revščini.

— To pa morate razložiti ...

Jasno, da je to provokativno, a dejstvo je, da umetniki in institucije največ razmišljajo takrat, ko so v to prisiljeni, kar pa ne velja samo za naše področje, tudi sicer. Če analiziramo nekatere znane umetnike in njihove opuse, zlahka ugotovimo, da so bili najboljši takrat, ko so bili revni, ko jih trg še ni razgrabil. Ne gre za to, da bi umetnikom privoščili revščino. Gre za to, da trg postavlja svoje pogoje, zahteva določen tip produkcije, tisto, ki se prodaja. Hkrati umetniki sami vlagajo vedno več denarja v svoje umetnine, kar pa se ne konča vedno najbolje.

— Kdo pa pravzaprav določa, kaj je vredno v umetnosti. Trg? V Sloveniji je trg umetnin še v povojih. Ko govorimo o trgu, govorimo o zahodnem trgu, čeprav hkrati vemo, da so trenutno najmočnejši kolekcionarji v Rusiji. Trg kot fenomen je zanimiv v povezavi s celotnim art sistemom. Ko govorimo o art sistemu, spet govorimo, da je najbolj razvit na zahodu. Gre za mrežo, ki jo sestavljajo muzeji, galerije, umetnostni sejmi, revije, avkcije in zbiralci. Ta sistem določa ceno. oktober 2009 — 15

— intervju: ZDENKA BADOVINAC

— Je cena torej najpomembnejša?

To je relativno, trg določi ceno kot najmočnejše merilo. Vzporedno s trgom potekajo procesi, ki so antitržno usmerjeni, živi umetniška praksa, ki nasprotuje tisti umetnosti, ki se dobro trži. Obravnava jo kot umetnost, ki ni več svobodna, ne rečem, da ni dobra. Sočasno torej potekata oba procesa. Ponudba, ki jo sproža trg. Nanjo vplivajo profesionalci, ki so zelo povezani. Kuratorji in kritiki ter pomembni, izobraženi kolekcionarji ustvarjajo prestižne dogodke, kot so na primer bienali ali documenta. Tak prestižen dogodek tudi vpliva na ceno, in sicer najbolj s posredovanjem dominantne estetske formule, ki jo mora izoblikovati vedno znova, ker ga sicer razcefrajo. Vsak element v tem art sistemu mora kar naprej proizvajati kaj novega, dogajanje torej, ki ustreza funkcioniranju kapitalističnega sistema.

— Umetnost je njegova zrcalna slika Umetnost napoveduje naslednjo stopnjo kapitala, skozi estetske koncepte prepozna družbene procese, intuitivno ali raziskovalno. Oblikuje utopične prostore, ki pa lahko hitro presenetijo s svojim realnim potencialom. Marko Peljhan (in njegov projekt Makrolab) je zanimiv, ker predlaga bivalne oblike, ki bodo zaradi ekoloških problemov lahko kmalu zalo aktualni. Tudi Marjetica Potrč razmišlja podobno; združuje visoko tehnologijo z iznajdljivostjo najbolj revnih slojev prebivalstva.

Zato se ne bom čudila, če bo katerega od njunih projektov kdaj pograbil kapital.

Umetnost se torej vedno manj ukvarja z izmišljenimi svetovi; če pa že, so vedno nekam pripeti in za zanimivi.

»Vse življenje se bojujemo proti lastni lenobi.« — Kdo torej postavlja smernice, kako prepoznati vrednost v trendu?

Težko je vrednost prepoznati v trenutku, ko se novost v smislu trenda zgodi; pri tem je lahko veliko tveganja, če razmišljamo o umetnosti kot o dobri naložbi. Vse, kar se v umetnosti dogaja, se dogaja z razlogom. Vse smernice rojeva določen družbeni kontekst. Nezanimivi so tisti, ki trajajo kratko. Recimo slikarstvo 80. let, ki smo ga pri nas poimenovali nova podoba. Umetniki, ki so ji pripadali, so v začetku dosegali astronomske cene, pozneje pa smo jih zelo hitro pozabili. Ostali so le močni protagonisti, ki so sicer pripadali trendu, niso pa bili tipični predstavniki, kot npr.

Georg Baselitz in Anselm Kiefer. Trendi, ki ne prinašajo nastavkov za nadaljevanje in se vrtijo v istem krogu, so sami sebi namen, nepomembni za prihodnje generacije.

Za zgodovino bo pomembno tisto, kar se ponavlja v naslednji generaciji, na kar se referirajo mlajši umetniki. Picasso je postal Picasso skozi številne nadaljevanja njegovih raziskovanj; če bi bila ta zanimiva samo v okviru njegovega opusa, ne bi nikoli postal veliki Picasso. Nove podobe iz 80. let pa ni več. Pravzaprav trendov danes sploh ni več, vsaj ne v tako močno prepoznavni obliki, kot smo jih poznali nekoč; podobno je v modi. Ko sem hodila v gimnazijo, smo bili v rumenem vsi, če je bil to trend, danes tega ni več. Razlogi so politične in socialne spremembe, ki so se začele dogajati v začetku 90. let. Do takrat je obstajal en sam dominantni, zahodni svet, ki se je predstavljal kot univerzalni, potem pa so se začeli odpirati novi svetovi in v umetnosti se je zgodil velik preobrat. Umetnost je začela zanimati socialnopolitična realnost, ki se je tako močno začela spreminjati pred njihovimi očmi. Temu zdaj ne moremo reči trend, temveč prevladujoče vsebine, ki umetnika zanimajo, a jih obravnava na različne načine in skozi različne medije.

— Ko ste v vlogi kustosinje in postavljeni pred dejstvo, da se morate odločiti o nekom, ki še ni znan, o katerem ne veste, ali ga bo umetniški svet sprejel ali ne, kako se odločate? Greste na juriš ali ste ziheraš?

Ko se odločam, koga bom izbrala, na primer za razstavo, mi je v veliko pomoč koncept razstave. Bila sem kustosinja bienala v Liemericku, ki ima zanimiv koncept.

16 — oktober 2009

Polovico umetnikov kustos izbere sam na podlagi svojega poznavanja umetniškega sveta, drugo polovico pa mora izbrati na podlagi prijav, kar je bil zame težji del.

Izbirati sem morala med avtorji, ki jih nisem poznala in jih nikoli še nisem srečala.

Ker sem zbolela, sem nekaj dni preživela v hotelski sobi, obkoljena s prispelimi deli in se spopadala z njimi. To je bil dober test zame: ali lahko brez referenc prepoznam dobre umetnike.

— In ste test opravili?

Na koncu je razstava delovala usklajeno, nikakor ni bilo mogoče prepoznati te dvojne metode izbiranja. Odločala sem se skladno s konceptom, ki sem si ga določila vnaprej; to je bil moj kriterij izbora. In pa seveda delo samo, ki je moralo imeti večplastno sporočilo; nikoli namreč ne izberem nekoga, ki je preveč preprost.

— Kustos je torej nekdo, ki je izjemno izobražen, pronicljiv, občutljiv ...

Vse to, a mora imeti precej izkušenj. Ko sem bila leta 1999 v mednarodni žiriji beneškega bienala, smo morali v treh dneh obdelati ves bienale, vse paviljone, za enega je bilo na voljo nekaj minut. Večkrat grem v Benetke, pa še vedno ne vidim vsega. Takrat sem se tako disciplinirala, da mi je odmerjen čas moral zadoščati. Vsi, ki smo bili v žiriji, smo imeli za sabo že številne razstave in izkušnje, ki so nam omogočale, da smo zelo hitro prepoznali dobre stvari in tem namenili več časa. Če se zdaj ozrem nazaj, vidim, da smo se še kar dobro odločili, čeprav smo gotovo tudi marsikaj spregledali. Ko izbiram dela za razstavo, za to potrebujem neprimerno več časa.

— Pogledaš, ne vidiš nič in greš naprej, kot da ni bilo nič ...

Haha, nekaj pa že vidiš. Tako dela vsak resen profesionalec; velike razstave, kot sta documenta ali Beneški bienale, gredo pač skupaj s hitrim načinom ogledovanja.

Pa še nikoli jih ne moreš videti v celoti, ker bi potreboval preveč časa. Zato je tudi vprašljivo, če so take mega razstave res še pravi prostor za umetnost.

— Ste se kdaj napačno odločili? Je bila kakšna velika napaka?

Prav katastrofalna ne. Spomnim pa se dogajanja okoli izbora avstrijskega predstavnika za bienale v Sao Paolu, ko sem bila polna dvomov. Povabili so me, da bi bila njihova selektorica. Takrat je bilo v Avstriji čudno politično vzdušje.

Prisotnost Haiderja v desni koalicji je tako jezila umetnike, da so ignorirali ali problematizirali vse prireditve, ki so imele nacionalni značaj. Sprejela sem vabilo, ne da bi vedela, v kaj natanko se spuščam. Kaj torej storiti? Odločila sem se za izbor dela, ki se je referiralo prav na to konkretno situacijo. Marsikdo je seveda mislil, da to ni najboljše. V Sao Paolo smo poslali fiktivnega umetnika, skupino, ki se je skrila za namišljenim imenom. To je bil statement umetnikov in tudi moj, da podobo Avstrije v tistem trenutku lahko predstavlja le fiktiven umetnik. Nekateri so seveda mislili, da na tako renomirano prireditev ne bi smela poslati takega koncepta, vendar ga je tudi marsikdo tam pohvalil; spomnim se, da ga je kritičarka v Flash Artu takrat ocenila kot enega bolj zanimivih.

— Vas kritika prizadene?

Seveda, s kilometrino pa jo moraš znati racionalizirati. Vedeti moraš, kdaj gre za zavist, zlobo, nagajanje, nevednost; to ignoriraš. Če pa te kritizira nekdo, ki ga ceniš, se moraš nad njegovo kritiko zamisliti.

— Ko je bila v Ljubljani Manifesta, ste bili do kritikov zelo ostri, rekoč, da uničujejo mlado prireditev, ki se šele postavlja na noge.

Ljubljana ni preveč prijazno mesto do takšnih prireditev. Kustosinje, ki so takrat sodelovale in so zdaj zelo ugledne strokovnjakinje, se še vedno spomnijo tega

dogajanja kot travmatičnega. Ne le zaradi precej slabega obiska, ampak tudi zaradi kritičnosti ljubljanske umetniške scene. Tretji kustos je bil Francesco Bonami, izjemno ugleden in uveljavljen, a jim vsem trem ni uspelo ustvariti nečesa, kar bi dolgoročno vplivalo na razvoj naše lokalne art scene, kar je bil tudi eden od namenov prireditve. Za to pa niso bili krivi samo kustosi; vprašati bi se morali, kaj smo mi sami storili za to, da bi taka prireditev uspela. Manifesta je nomadski bienale, ki se naseljuje zunaj velikih umetniških središč in se vsakič znova sooča z drugačno lokalno situacijo; ima precej težko nalogo, kako vzpostaviti stik z domačimi akterji.

Moderna galerija je takrat promovirala zbirko Arteast 2000+; predstavili smo jo na Metelkovi, in ta postavitev je malce celo konkurirala Manifesti. Tuji kuratorji in profesionalci so bili začudeni nad tem, kaj vse se je po vojni na vzhodu dogajalo; zanje je bilo to res pravo odkritje.

»Kritizirali so nas, da kupujemo nevredno vzhodno umetnost, kar se je pozneje izkazalo kot dober nakup.« — Govorite o ljubljanski umetniški sceni. Kdo je to?

Ljubljanska umetniška scena, tako kot tudi scene drugod, ne kaže vseh, ki tu ustvarjajo, ni zrcalna slika vsega, kar obstaja. Tudi ni rečeno, da je kazalnik vsega najboljšega, kar se ustvarja. Vedno marsikaj po krivici ostane nevidno. To so prevladujoče barve nekega kulturnega prostora, ki jih oblikujejo tisti, ki so najbolj aktivni in močno prisotni v javni izmenjavi mnenj in prezentacij, umetniki, kustosi, teoretiki, art loverji, prostori, ki imajo takšne ali drugačne reference.

— Torej živo dogajanje?

Sestavljajo ga tisti, ki vtkejo interes ne le v lastno delo, ampak tudi v ustvarjanje lokalnega networka; tako se ustvarja scena. Ko smo ostali brez prostora, smo na iniciativo Alenke Gregorič iz Škuca začeli z eno leto trajajočim programom Gostim Moderno galerijo in hoteli ustvariti platformo za sodobno umetnost. Če pogledamo, kdo vse je sodeloval v mreži Gostim Moderno galerijo, lahko vidimo, kateri prostori so agilni in hočejo skupno sceno. To je tudi na tujem naletelo na pozitiven odmev, saj take skupne akcije niso prav pogoste. Pravkar je bilo odprtje Mednarodnega grafičnega bienala, ki prav tako povezuje različne prostore. To sceno krepi.

— Kateri umetniki so najbolj aktivni?

V socialnem smislu so to gotovo še vedno Irwini, pa Tadej Pogačar, ki celo vodi edini pravi artist run space, veliko akterjev združuje Marko Peljhan, precej pa je tudi mladih, ki delujejo na Metelkovi, v Rogu ali sodelujejo pri časopisu Reartikulacija. Vse več mladih pa širi svoj network prek spleta, tudi prek študija v tujini. Pa vendarle še premalo. Veliko več umetnikov, ki študirajo v tujini, srečujem na primer v Albaniji, Romuniji. V revnejših državah, v vsaj na videz bolj odmaknjenih od aktualnega dogajanja, kjer so se prisiljeni znajti in biti aktivnejši pri iskanju mednarodnih povezav.

— Hočete reči, da moramo biti prisiljeni v to, da smo aktivni?

Seveda, saj se vse življenje bojujemo proti lastni lenobi.

ustanovili zbirko Arteast 2000+ in bili s tem konceptom prvi na svetu, kar je bilo veliko tveganje. Za to zbirko smo imeli več svetovalcev. Da smo se dobro odločili, dokazujejo posnemovalci zbirke, ki imajo podoben koncept, na primer v Avstriji in Nemčiji. Na zadnji documenti v Kasslu so bili nekateri umetniki predstavljeni kot čisto odkritje. Zofija Kulik je bila na primer ena glavnih zvezd- odkritje, a smo jo na razstavi Body and the East (1998) pokazali že mi.

— Ko je nastajala zbirka Arteast 2000+, ste dejali, da imajo sponzorji raje šport. Še vedno?

Seveda, a so med tistimi, ki nam pomagajo, res veliki poznavalci. Pozna pa se tudi recesija. Sponzorstvo se danes spreminja v partnerstvo, resne sponzorje zanima ne le mecenstvo, temveč partnerski projekti.

»Več kot očitno je, da umetnost ne more brez institucij, zato bi bilo smešno, če bi še vedno kričali, da je treba požgati muzeje.«

— Eni zmagamo, drugi pa ne. Pravite, da umetniško delo dobi pravo vrednost šele z distance. Za zbirko Arteast 2000+ ste kupovali dela še neuveljavljenih umetnikov. Kolikšno je tveganje?

— Danes lahko vse vidimo na spletu, sprehodimo se skozi galerije, in to zelo udobno, skozi muzeje. A je res treba videti umetnine in vivo?

Lahko se zelo zmotiš. Kot kustosinja Moderne galerije težko tvegam, vedno se posvetujem. Ne glede na to, koliko sam sebe ceniš in spoštuješ. Sta pa za kustosa in kolekcionarja seveda tveganje in negotovost najbolj seksi. Leta 2000 smo

Seveda, vsaj večino. To je kompleksna izkušnja, za kustose je to posebej nujno.

Umetniško delo ni samo objekt, v resnici pride do srečanja med umetnino in gledalcem nekje na sredini, med delom in tabo. oktober 2009 — 17

— intervju: ZDENKA BADOVINAC

— Kaj pa ponaredki? Kako jih prepoznati?

Dober poznavalec to takoj ugotovi; so nekateri trenutki v umetnini, ki so neponovljivi. Tudi pri nas je veliko ponaredkov, recimo Mušiča, vendar jih naša strokovnjakinja za Mušiča Breda Ilich Klančnik prepozna takoj.

— Kaj pa, če je ponaredek tako dober, da ga nihče ne prepozna?

To je že filozofsko vprašanje, ki je sprožilo veliko umetniških konceptov. Eden najzanimivejših je plod umetnika, ki se med drugim podpisuje tudi kot Maljevič iz Beograda. Umetnik iz podobnega kroga je nekoč dejal, da je bistvena razlika med abstraktno sliko in kopijo te abstraktne slike v tem, da kopija ni abstraktna slika, ampak konceptualno delo.

— To je že koncept. Če kupiš ponaredek, pa ga ne prepoznaš, ga vidiš kot original? Če ni mogoče prepoznati razlike med kopijo in originalom in je kopija res vrhunski izdelek, se je treba opredeliti glede na namen. Eden meni najljubših muzejev je Puškinov muzej v Moskvi, ki hrani vrhunske kopije najpomembnejših del iz umetnostne zgodovine. Te kopije so bile narejene v študijske namene, prej sem govorila o konceptualnih kopijah. Obstajajo pa tudi vrhunske kopije, ki so namenjene zgolj prevari. Vse je odvisno od namena. Še en dokaz več, da umetniško delo ni le njegova fizična pojavnost.

— Ste že kdaj kupili ponaredek?

Ne. — So vas kdaj kritizirali, ker ste za galerijo kupili določeno sliko?

Kritizirali so nas, da kupujemo nevredno vzhodno umetnost, kar pa se je pozneje izkazalo kot dober nakup. Poceni smo kupili tudi dela zahodnih avtorjev, kot je danes velika zvezda Anish Kapoor. Dela smo kupili za zelo malo denarja, zdaj so morda vredna celo milijon evrov.

— Če bi lahko izbrali zgodovinsko obdobje, v katerem bi delali?

Na začetku 20. stoletja. Ker se je takrat vse, kar se dogaja danes, začelo. Ustanovljen je bil Museum of Modern Art v New Yorku, leta 1929, in takrat so se ukvarjali s podobnimi vprašanji, s katerimi se danes ukvarjamo mi, ko ustanavljamo muzej sodobne umetnosti. Gertrude Stein je takrat kritizirala prvega direktorja MOMA Alfreda Barra, da sodobna umetnost ne sodi v muzej, ker so bile njene predstave o muzeju predstave o zaprašenem kraju, kjer se nič ne dogaja. No, zgodovina jo je demantirala! Barr je takrat novo filozofijo muzeja zakoličil za vse stoletje, zdaj jo je treba redefinirati.

18 — oktober 2009

— Nekajkrat so vam očitali, da bi morale biti vaše razstave bolj komercialne.

Kaj razumete pod tem pojmom?

Razlaga je preprosta. Veliki muzeji, ko je na primer Tate v Londonu, so prisiljeni v trženje tako imenovanih razstav blockbusters. Te so namenjene številnim obiskovalcem, k razumevanju umetnosti pa ne prinašajo nobene dodane vrednosti, nobenih novih pogledov in interpretacij. Picassovo razstavo postaviš podobno, kot so jo že večkrat prej drugi. Če imaš veliko denarja, to ni težko. Nobene nove refleksije, nobenih novih primerjav, novih drznih tez. Samo pridobivanje denarja.

Naprednejši muzeji se vse bolj posvečajo raziskavam, proizvajajo nova znanja.

Moderna galerija je bila uvrščena med deset muzejev na svetu, ki imajo vizijo za prihodnost in poskušajo redefinirati obstoječe kanone, in sicer v knjigi Mögliche Museen, ki jo je lani izdala ugledna nemška založba Walther König. Mi razumemo muzej kot resno raziskovalno institucijo in ne le kot razstavni prostor, ki samo utrjuje tisto, kar je bilo že zdavnaj etablirano. Veliki muzeji so zato kritizirani, postali so industrija. Povezujejo se s problematičnimi sponzorji … Problematične so tudi trgovine in restavracije, če je njihov obstoj namenjen izključno pridobivanju sredstev in ne znajo uskladiti ponudbe s programom muzeja.

»Umetnost se torej vedno manj ukvarja z izmišljenimi svetovi; če pa že, so vedno nekam pripeti in zato zanimivi.« — Ko ste leta 1993 postali direktorica Moderne galerije, ste dejali, da boste lokalne heroje plasirali v mednarodne okvire. Ste jih res?

Moderno galerijo smo v tem času postavili na mednarodno karto sveta in tako avtomatično pomagali lokalnim umetnikom pri prepoznavnosti, da so jih tujci opazili.

— Je vzhod še vedno samo zanimiv ali je postal v tem času enakopraven partner zahodu?

Ne, desetletje in pol je bil zahod na lovu za svežo krvjo ne le iz vzhoda, tudi iz Afrike in Južne Amerike, dogajal se je nekakšen safari. Enakovreden partner zahodu bomo postali šele takrat, ko bomo razvili primerljivo znanje o lastni umetnosti, ustvarili podobne pogoje produkcije in razvili podobno infrastrukturo.

— Vam to, da smo v Evropski uniji, pri tem kaj pomaga?

Seveda, potegujemo se za sredstva iz evropskih programov za kulturo in hkrati ohranjamo kritično distanco do vseh njenih procesov, ki temeljijo zgolj na interesih kapitala in postavljajo nove meje in nove ovire svobodnemu pretoku ljudi in idej.

— intervju: TOMMASO AQUILANO IN ROBERTO RIMONDI

Razpeta med sanjami in tehniko Intervju: TOMMASO AQUILANO IN ROBERTO RIMONDI Besedilo: Emil Rebek Fotografije: Marta Pracchi (portret) in Stefano Moro (kolekcija) Tommaso Aquilano in Roberto Rimondi sta na nepredvidljivi modni poligon stopila samozavestno in ne oziraje se na tamkajšnja pravila igre začela svoj vihravi pohod proti modnemu Olimpu. V samo štirih letih sta se iz mladih talentov skozi svoje modne zgodbe – po nekajletnih izkušnjah v oblikovalskih studiih italijanske modne hiše Max Mara, odločnih začetkih s 6267 in uspehih na čelu znamke Malo – prerinila v prvo ligo italijanskih modnih oblikovalcev.

Tam sta se dokončno utrdila pred letom dni, ko sta poleg svoje kolekcije Aquilano.Rimondi več kot dostojno predstavila svojo vizijo na čelu znamke Gianfranco Ferré. V času, ko se zdi prihodnost ene najslovitejših italijanskih modnih hiš zaradi njenega finančnega položaja negotova, je prav optimizem dveh mladih oblikovalcev najsvetlejši žarek upanja v sicer temnem tunelu, v katerem se je znašlo podjetje kmalu po smrti mojstra Ferréja.

20 — oktober 2009

Bil je petek popoldne, ko smo bili dogovorjeni na sedežu podjetja Gianfranco Ferré v ulici Pontaccio, v osrčju četrti Brera, po mnenju večine najlepšega predela v tistih dneh sicer sivega Milana. Le nekaj tednov po končani modni reviji sem tako znova vstopil v prostorno dvorano. Prazna se zdi še mogočnejša, obleke, ki so tokrat namesto na manekenkah razstavljene na obešalnikih, pa se bohotijo kot prave skulpture. V sebi nosijo glasna sporočila osemdesetih, bogate ovratnike v slogu kraljice Elizabete I., predvsem pa še vedno močan vpliv Ferréjeve dediščine. Aquilano in Rimondi, ki sta na čelu oblikovalskega studia – po nekaj neuspelih poizkusih – nasledila leta 2007 umrlega oblikovalca, več kot dostojno nadaljujeta zgodbo najslovitejšega arhitekta med modnimi oblikovalci.

Oblikovalski par, ki se pri svojem delu iz dneva v dan srečuje z nasprotujočimi si pogledi na modno realnost, je prav svojo nenehno konfrontacijo izkoristil kot prednost. Pravita, da med njima ni prepirov, prej je to konstruktiven dialog. Če ga začne Tommaso, ga kaj kmalu prekine višji in precej manj diplomatski Roberto in čez čas konča Tommaso, ki mu naveličano obrne hrbet in zavije z očmi. Pri tem nista glasna in prav tako ne ihtava, svoje argumente postavljata na tehtnico in tako v svoji modni pripovedi več kot uspešno združujeta najiskrenejša čustva s suhoparnim razumom, brezmejno domišljijo z nosljivostjo in – brez tega pri njiju ne gre – sanje s tehniko.

— Ponujeno mesto kreativnih direktorjev na čelu kolekcije Gianfranco Ferré (pred dobrim letom in pol sta bila najprej zadolžena za žensko kolekcijo, nekaj mesecev pozneje so jima dodelili še moško, op. p) je bila verjetno za vaju pomembna potrditev. Se še spominjata, kaj sta občutila, ko sta pred malo več kot letom dni prejela povabilo k sodelovanju?

T. A.: Za hip sva se ustavila. Vzela sva si čas za razmislek, saj sva morala v miru preučiti, ali imava dovolj časa in izkušenj za tako zelo pomembno nalogo.

— Kako sta se lotila novega izziva? Od kod sta začela?

T. A.: Najprej sva preučila zgodovino modne hiše. Ko se soočiš z novo znamko, moraš spoznati njen stil in poskušati razvozlati koncept in filozofijo. Ko jih osvojiš, se ti v glavo nezavedno prikradejo prizori iz njene preteklosti. Šele ko ti jih uspe za nekaj časa potisniti stran, pri sebi spoznaš, kako bi lahko tradicijo predstavil na novo. Prav ta pot, nova in drugačna, je tista, po kateri je treba iti.

— Sta imela priložnost osebno spoznati Gianfranca Ferréja?

T. A.: Roberto je imel pri gospodu Ferréju pred veliko leti pogovor za službo, a je tik zatem prejel poziv v vojsko in so načrti splavali po vodi. Sam sem ga prvič srečal na nekem modnem dogodku na slovitem rimskem trgu Navona. Zadnjič sva ga videla skupaj na večerji, ki so jo pri italijanskem Vogue pred leti priredili za zmagovalce natečaja Who Is On Next?, a se ob tisti priložnosti nisva pogovarjala z njim.

— Po kolekcijah, ki sta jih doslej prikazala za modno hišo Gianfranco Ferré, je jasno, da sta v njegove čevlje stopila nadvse pogumno. Vaju je kdaj spreletel občutek strahu, da sta pri svojem početju morda preveč odločna?

T. A.: Nikoli nisva obžalovala izbranega načina. Naj ne zveni naduto, prej nasprotno, a ko moraš repozicionirati neko znamko, ni vmesnih poti.

— Lanski september je bil za vaju najbrž histeričen, saj sta takoj po prvi modni reviji znamke Gianfranco Ferré premierno predstavila še svojo znamko Aquilano.Rimondi? Kako sta preživljala tiste dni?

T. A.: Navdušenje se je prepletalo z adrenalinom. Izbrala sva si za naju povsem novo pot in pri tem naletela tudi na ovire, a niti za en sam trenutek se nisva predala malodušju.

— Od kod ves ta zagon?

T. A.: Gre za star koncept tveganja. V trenutku, ko je videti, da se ti bo svet sesul, v sebi odkriješ nove moči, ki te ponesejo naprej.

— Je bilo šest mesecev pozneje, ko sta pripravljala naslednji kolekciji, že kaj lažje?

T. A.: Nikakor. Vsaka sezona predstavlja novo zgodbo in nov začetek. Verjamem, da za oblikovalca ne obstaja trenutek, ko bi si lahko privoščil počitek in se pri tem počutil gotovega, da ima stvari pod nadzorom. Prav ko ti gre najbolje, moraš znova najti način, da bi lahko pokazal še več.

»V trenutku, ko se zazdi, da se ti bo svet sesul, v sebi odkriješ nove moči, ki te ponesejo naprej.« — Le dan pred vajino zadnjo revijo ženske mode za hišo Gianfranco Ferré (medtem sta sicer prikazala tudi že žensko modo za prihodnje poletje op. p.) so upniki napovedali prisilno poravnavo podjetja IT Holding, ki je lastnik družbe Gianfranco Ferré. Kako sta se spopadla z nastalimi razmerami, ki so bile na predvečer modne revije za vaju že tako ali tako nemirne?

R. R.: S tem se nisva obremenjevala. Vedela sva za težave, a najina naloga je bila ustvariti čim lepšo kolekcijo. Tudi zaradi zaposlenih v modni hiši, ki so se ves čas trudili z nama in nama stali ob strani, da ne bi občutila težav, povezanih s položajem modne hiše.

T. A.: (se pridruži) Če smem … Ta novica je bila nekako tudi najina prednost. Zbudila je pozornost in usmerila pogled javnosti na modno hišo. To nama je navsezadnje dalo še dodaten zagon.

— V zadnjih petih letih sta ustvarjala na čelu znamk 6267, Malo, Gianfranco Ferré in Aquilano.Rimondi. Koliko časa potrebujeta, da za seboj zapreta vrata ene od zgodb in na stežaj odpreta vrata novi?

R. R.: Vsakemu sodelovanju se povsem predava. Zagotovo je težko puščati stvari za seboj, a naprej te žene dejstvo, da te na poti čakajo novi izzivi.

— Zdaj sta razpeta med vajino kolekcijo in tisto, ki jo pripravljate za Ferréja.

Kako krmarite med obema?

T.A.: Ferré je Ferré. Stil in filozofija v njegovem ozadju sta jasno začrtana. Njegova ženska ima tradicijo, morava jo le posodobiti in prilagoditi zahtevam trga. Najina kolekcija je po drugi strani neke vrste ex novo, razvijajoča se zgodba o ženski, ki jo šele ustvarjava.

— Povsem nasprotujoča si koncepta, torej.

T. A.: Res je. V Ferréjevem primeru upravljava zgodbo, v najinem pa jo šele ustvarjava. Na eni strani naju vodi spoštovanje, na drugi raziskovanje. Prav zaradi tega ima pri ustvarjanju zase precej bolj proste roke kot pri tistem za Ferréja.

— Katera od obeh poti je za kreativnega direktorja lažja?

T. A.: Vsaka skriva svoje pasti. Pri ustvarjanju za Aquilano.Rimondi še vedno iščeva lastno identiteto, medtem ko morava pri Ferréju utrditi položaj blagovne znamke in ji vsakič znova dodati nekaj novega.

oktober 2009 — 21

R. R.: Po končanih modnih revijah sva se ujela v zelo resno razpravo o omenjeni temi, saj je Tommaso tokrat za sebi bližjo začutil najino avtorsko kolekcijo, sam pa sem se tokrat bolj poistovetil z modo, ki sva jo ustvarila za Ferréja.

T. A.: (ga prekine) Oprosti, mislim, da se nisva razumela. Obe kolekciji imam rad, odvisno je le, s katerega zornega kota gledam nanje.

R. R.: Tommaso, mode ne moreš doživljati objektivno, pomembnejša je njena čustvena plat. Tudi jaz imam rad obe kolekciji, ampak tokrat mi je bližje Ferréjeva.

(Tommaso pri tem zavije z očmi in da jasno vedeti, da nima smisla nadaljevati, saj se glede tega ne bosta strinjala.)

— Vidim, da je ustvarjanje v paru vse prej kot dolgočasno.

T. A.: Denimo, da je bil to praktični prikaz. (smeh) — Se pogosto spreta in ujameta v podobne razprave?

T. A.: Mislim, da gre bolj za dialoge, ki ti ne nazadnje pomagajo rasti.

— Nekje sem prebral, da naj bi bil Roberto bolj tehnični tip, Tommaso pa sanjač.

R. R.: (navdušeno vskoči) Drži! Popolnoma drži!

T. A.: (osorno pogleda Roberta) Vsekakor, a saj veš, da tehnika brez sanj nima nobene vrednosti.

22 — oktober 2009

— Me bosta hotela prepričati, da v takem slogu ustvarjata že vsa ta leta?

R. R.: Seveda.

T. A.: Pravzaprav res, jaz sanjam, on pa sanje prenaša v prakso.

— Če sodimo po rezultatih, gre za zmagovalno kombinacijo. Kako pa si naloge porazdelita zunaj ateljeja?

T. A.: Takrat je vse obrnjeno glavo. Jaz sem bolj odločen, on pa je sanjač.

R. R.: Ko delava, imam sam vse pod nadzorom, Tommasu pa se zgodi, da kaj pozabi.

V zasebnem življenju pa je on tisti, ki me rešuje iz zagat. Ne zapomnim si niti kode svoje bančne kartice, torej še po nakupih ne morem sam.

T. A.: Delo je zame strast in predstavlja moje sanje. Za Roberta pa je hkrati tudi nekaj povsem tehničnega.

— Bogati arhivi so prednost ustvarjanja na čelu modne hiše z bogato tradicijo.

Ali so tudi najpogostejši vir vajinih navdihov?

T. A.: Dogovorila sva se, da pri Ferréju ne bova sledila natančno začrtanim zgodbam.

Ne naslanjava se na različna obdobja, ampak raje iščeva bolj osebne navdihe. Tudi Ferréjev stil je bil namreč vedno zelo oseben. Veliko pozornosti posvečava oblikam.

Pri tem sva tako natančna, da sva na koncu pogosto že prav obsedena z njihovim raziskovanjem.

— Za vajine kreacije so zapisali, da so kot nosljive sanje. Kako pomembna je ta domišljijska komponenta pri vajinem delu?

R. R.: Vedno začnem najprej oblikovati tisto, kar bi si v nekem trenutku najbolj želel ustvariti. Na pol poti obupam – ne vem, morda je to le moj način dela, dejstvo je, da je prav ta značilnost vzrok najinih številnih prerekanj – in ne želim videti ničesar, kar ni nosljivo. Hočem – poudarjam, hočem in ne želim – oblačila, ki ji ženske lahko nosijo.

T. A.: … da bi me nato štiri dni pred revijo prosil, če bi lahko oblikoval kaj bolj posebnega.

R. R.: Seveda, da bi sam lahko medtem nadaljeval ustvarjanje bolj komercialnih oblačil.

— To pomeni, da približno deset dni pred revijo izločita iz kolekcije manj nosljiva oblačila?

T. A.: Navadno res. Ko delava, začneva z oblikovno močnimi kosi, ki jih pozneje poenostavljava. Tako je bilo tudi tokrat, ko sva dobila navdih za kolekcijo v geometrijskih telesih.

— Od kod navdušenje nad geometrijo?

R. R.: Dva meseca pred modno revijo je naša oblikovalka nakita v studio prinesla poldrage kamne, ki so nas s svojo strukturo, oblikami in barvami tako navdušili, da so postali najin tokratni navdih.

T. A.: Ko sva začenjala raziskovati oblike, sva izhajala iz rezov, ki sva jih odkrivala na teh kamnih. Ustvarjala sva povsem nosljiva oblačila, ki pa so temeljila na drugačnih oblikah, kot smo jih bili zanje vajeni doslej.

R. R.: Želela sva si, da bi imelo občinstvo, ko bi odhajalo iz dvorane, jasno mnenje o tem, ali jim je bila prikazana moda všeč ali ne. Čutila sva, da jih ne smeva pustiti ravnodušnih.

— Kako se soočata s kritikami?

T. A.: Dobrodošle so, predvsem če prihajajo iz ust nekoga, ki je stvari res videl in ne le gledal. Če je konstruktivna in nama pomaga na najini nadaljnji poti, je vedno koristna. Prav nasprotno pa je, kadar je sama sebi namen in izrečena samo zato, ker nekomu ni všeč blagovna znamka.

R. R.: Ali pa ker se nekomu zdi zabavna.

— Sta bila v zadnjem času kdaj okrcana samo zaradi tega, ker se je komu to zdelo zabavno?

R. R.: Ko so pisali o najini prvi moški kolekciji (za hišo Gianfranco Ferré sta jo prikazala lansko poletje, op. p.), so se pošalili na najin račun, češ da sem se sam oblekel v povsem oprijeta oblačila, Tommaso pa si je izbral na videz prevelike hlače.

Razumel sem, kam so merili, a pripomba se mi je zdela cenena. Mar se ne bi raje usmerili k temu, kaj sva prikazala na brvi, kot pa na to, kako sva se oblekla?

T. A.: Čeprav delava skupaj, sva različna. Če sem se tistega dne počutil dobro v širokih hlačah, zagotovo ne bom izbral ozkih samo zato, ker se je zjutraj tako zahotelo njemu. In če se to zgodi, to še niso prvi znaki shizofrenije. Saj se nama ni treba oblačiti kot dvojčkom! Ne zdi se mi prav, da to, kako sva bila oblečena, vpliva na oceno najinega dela. Hkrati pa so s tem posegli v najino zasebnost, kar mi ni všeč.

Zasebnost je samo moja!

R. R.: Če se odločiš svoje delo predstavljati na modnih revijah, se moraš znati sprijazniti tudi s kritikami. Sicer je bolje, da svojih oblek ne pokažeš nikomur. Z modno revijo sprejmeš tveganje, da prikazana moda ne bo všeč vsem. A kot rečeno, ko bi bile kritike vsaj objektivne!

»Verjamem, da za oblikovalca ne obstaja trenutek, ko bi si lahko privoščil počitek in se pri tem počutil gotovega, da ima stvari pod nadzorom. Prav ko ti gre najbolje, moraš vedno znova najti način, da bi lahko pokazal še več.« — Ali kritike, ki sta jih deležna za vajino ustvarjanje za Ferréja, doživljata drugače od tistih, ki jih namenijo vajini kolekciji?

T. A.: Sam jih doživljam enako.

R. R.: Mene bolj zmoti, če kritizirajo Ferréja. S to kolekcijo se bolj izpostavljava, morda se pri njej celo bolj trudiva (Tommaso na tem mestu odvrne, da se s tem ne strinja, op. p.), predvsem pa sva pri njenem ustvarjanju obkrožena z ljudmi, ki te ves čas opazujejo pri delu in tega primerjajo z načinom, ki so ga bili vajeni doslej.

T. A.: Delati za Ferréja je posebna obveza, saj ustvarjaš za znamko, za katero si želiš, da bi bila opažena. S tem si nalagava še dodatno odgovornost v primerjavi z ustvarjanjem za Aquilano.Rimondi. Če bo pri zadnji kaj narobe, bo težava predvsem najina, če bo kaj narobe s Ferréjem, se bodo posledice prenesle na znamko. Mislim, da je bolj kot v doživljanju kritike razlika predvsem v odgovornosti, s katero se lotiva vsakega projekta.

— Kaj si lahko še želita na vajini poti na čelu modne hiše Gianfranco Ferré?

R. R.: Rada bi, da postanejo modne revije te znamke pomemben dogodek v sklopu milanskega tedna mode. Da bi obiskovalci ob svojem prihodu povedali, da so v Milano prišli tudi zato, ker bi radi videli, kaj so novega pripravili pri Ferréju.

In seveda, da bi se najina moda čim bolje prodajala. Šele ko vidiš ljudi v svojih oblačilih, veš, da si zadel v polno. oktober 2009 — 23

— daljnogled

KRATKI FILM JANA CVITKOVIČA v tekmovalmem sporedu beneškega festivala

To je zemlja, brat moj je zadnji film scenarista in režiserja Jana Cvitkoviča, ki je bil premierno predvajan v tekmovalni sekciji Corto Cortissimo na prestižni 66. beneški Mostri. Filmski festival sodi med najpomembnejše festivale; direktorju festivala Marcu Müllerju vsak september uspe privabiti na mali beneški otok Lido številne hollywoodske zvezdnike. Letos so za glamur poskrbeli Matt Damon, Ethan Hawke, Nicolas Cage, George Clooney, Viggo Mortensen in Sylvester Stallone. Tudi brez elegance večernih toalet igralk Eve Mendes, Julianne Moore, Tilde Swinton ali starlete Paris Hilton ni šlo. Benetke so obiskali tudi politiki: venezuelski predsednik Hugo Chávez, sin italijanskega premiera Pier Silvio Berlusconi in francoski minister za kulturo Frederic Mitterand. Po rdeči preprogi se je sprehodil celo modni vrh – ustvarjalni genij Tom Ford, ki je festival obiskal v novi vlogi, in sicer kot režiser svojega prvenca A single man. Doslej so na Mostri zmagovala sama velika režiserska imena, kot so Kurosawa, Antonioni, Buñuel, Wenders, Godard, letos je nagrado dobil manj znani izraelski režiser Samuela Maoza, na festivalu pa so ustavili Patrice Chéreau, Michael Moore, Abel Ferrara, Werner Herzog in Oliver Stone. Skoraj stalni gost je tudi Jan Cvitkovič, ki je leta 2001 prejel nagrado lev prihodnosti za celovečerni film Kruh in mleko.

Pred leti je na festivalu predstavil kratki film Srce je kos mesa, letos pa se je vrnil s kratkim filmom To je zemlja, brat moj, ki je pravzaprav napoved njegovega novega celovečernega filma Arheo.

Film sestavljajo na videz med seboj popolnoma ločeni prizori – srečevanje moške, ženske in otroške figure v določenih situacijah, ki so izrazito elementarni in ne obstajajo z določenim razlogom ali moralnim sporočilom. V katalogu beneškega festivala je bilo tako namesto sinopsisa filma zapisano le potovanje v središče stvari, sledil pa mu je režiserjev komentar, da v filmu išče prisotnost

tistega, čemur nekateri rečejo Bog. Čeprav se sliši zelo metafizično, Cvitkovič meni, da ne gre za posebno metafiziko, temveč za radikalno poenostavljanje stvari. »To je moj tretji film, v katerem ljudje ne govorijo, v tem pa se skoraj tudi ne premikajo več. Zato se je gledalec prisiljen osredotočiti na atmosfero kadra, ki sama po sebi izraža bistvo stvari. Bistvo pa seva iz zemlje, iz kamna, iz zvoka, iz teles.« Za režiserja film v večini primerov postaja le derivat literature, slika pa vizualna podpora različnim literarnim zvrstem. Zato se je odločil, da filmske kadre spoji s svojo poezijo, ki jo je izdal v zbirki Lačna žival (Myra Locatelli, 2008). »Zbirka govori o bolj ali manj isti stvari kot film, in ko sem ju združil, se je pred mano odprla neka nova, zelo močna dimenzija.« Po njegovem mnenju gre za precej radikalen film, v katerem je opustil vsakršno naracijo in predvidljivost vzročne-posledičnosti. »Klasična naracija je tipična človeška bergla, naslonjena na umetno izmišljeno količino, ki se imenuje čas. S tem sicer ni prav nič narobe, le dolgočasiti me je začelo. Bolj me vznemirja podiranje zidu med zavestjo in podzavestjo, preboj v podzavest, ki je nekakšen odraz univerzuma. In občutek bližine bistva je tisto edino, kar mene trenutno v umetnosti zanima.« Film je bil posnet v dveh dneh na lokacijah v bližini kraškega Doberdoba v Italiji. Za to izjemno scenografijo je zaslužen producent filma Igor Prinčič (Transmedia), ki je predlagal, da se med snemanjem nastanijo v Gradini nad Doberdobom. »Območje se mi je zdelo tako fascinantno, da sem kar tam posnel ves film.« Finančno so projekt podprli Filmski Sklad RS, italijanski sklad FVG Film commission in KB1909 iz Gorice. Glavni igralci, ki ta mesec že snemajo novi Arheo, so le trije: Medea Novak, Niko Novak in Tommaso Finzi. »Moški, Ženska in Otrok. Več ne potrebuješ,« zagotavlja Cvitkovič.

daljnogled

Besedilo: G. P., K. C., B. Ž.

Fotografije: arhiv proizvajalcev, Jožko Rutar, Miha Fras in Illusion

Diesel na ljubljanskem gradu

Znamka Diesel, ki že dolgo ni več le sinonim za dober džins, temveč zgodba o uspehu z izdelano podobo in prebojem v modni vrh, se je v Sloveniji prvič predstavila s samostojno modno revijo. V sklopu modnega dogodka, ki je z izborom glasbenih učinkov, scenografije in luči pričaral »meteorološke« pojave, kot so megla in sneg, pa tudi spodbudno svetlobo jutrišnjega dne, se je predstavila aktualna kolekcija za jesen in zimo 2009– 2010. Znova jo je oblikoval kreativni direktor Wilbert Das; kot ključne kose ženske garderobe (poleg džinsa) je izpostavil plašč in svilene tope ter perilo. Dieslov moški ostaja možat, a nikakor vsakdanji; dobro krojenim hlačam, ki koketirajo s smokingom, se pridružuje vojaški slog z veliko svobodnega duha, značilnega za znamko.

Paša za oči pa je bila predstavitev Dieslove kolekcije black label oziroma kot pravijo pri DSL: Diesel Black Gold. Črno zlato je vsekakor in in hot. Toni Milesa Davisa (Kind of Blue) pa so navdihnili izbrano linijo kolekcije, ki pooseblja glamur velike depresije tridesetih let prejšnjega stoletja. Zelo aktualno: kadar nimaš nič oziroma malo, je zelo pomembno, da z videzom zadeneš pravo noto. Oviti v glamur torej, ki nam vzbuja upanje, da bo minila tudi ta (otožna) noč.

24 — oktober 2009

Oktober septembra

Novi Center urbane kulture Kino Šiška se je odlično izkazal tudi kot prizorišče za modno revijo Oktober za jesen/zimo 2009/10. Uroš Belantič je predstavil sklop modelov v črni, sivi barvi in odtenkih fuksije z značilnim podpisom te blagovne znamke: nikakršnega odvečnega okrasja, čistost linij pa je »zmehčana« s tanko pletenino in svilo. Črne pajkice niso učinkovale retro, temveč kot brezčasen in pravzaprav nepogrešljiv kos za kombiniranje. Pomislili smo, da je izbor materialov verjetno temeljil na ekonomskem izračunu. Kar pa ni slabo, kvečjemu preudarno.

Koncept revije, ki si ga je zamislil Valter Kobal, je bil zasnovan na prepletanju filmske percepcije (bili smo vendar v nekdanjem kinematografu): spremljanju posnetega na filmskem platnu in dogajanja v živo. Glasbena spremljava s Sylvie Vartan in Shocking Blue na nosilcih zvoka se nas je nostalgično dotaknila. Modeli bodo naprodaj v New Yorku, Milanu, Hongkongu, Parizu, Seulu, Moskvi, St. Peterburgu, Tokiu, Londonu in Sofiji. Najbližji naslov pa je seveda njihov prodajno-razstavni prostor na Tobačni 5 v Ljubljani.

MAISON MARTIN MARGIELA: 13-krat belo

Oblikovalska hiša Maison Martin Margiela si je s svojimi kolekcijami oblačil ustvarila izrazito identiteto, ki jo s prepoznavno estetiko letošnjo jesen nadgrajuje s serijo dodatkov za dom. Bela barva, bombažne tkanine, reciklaža in pretvorba že znanih stereotipov ter mešanica slogov in zgodovinskih obdobij so tisto, kar kolekciji daje prepoznavnost s smislom za humor, kar od MMM tudi pričakujemo: Koledar iz vezenih bombažnih listov, ki imajo »po uporabi« funkcijo seta 12 prtičkov; snežna krogla, ki je predimenzionirana in prazna, v njej so le snežene bleščice, in prostor za lastnikove spomine in fantazije; pisalo s peresom, ki kljub

vgrajeni »moderni tehnologiji« posnema estetiko prejšnjih stoletij; ruske babuške, znane matrjoške/babuške v popolni anonimnosti bele barve, ročno izdelane v Rusiji in luči – steklenice, ročno izdelane namizne svetilke, ki so nastale z reciklažo odpadnih steklenic različnih velikosti in oblik. Kolekcija White Objects je napoved razvoja na področju notranjega oblikovanja in arhitekture, zagotavljajo pri Maison Martin Margiela. Od oktobra je kolekcija 13 dodatkov za dom na voljo v vseh butikih MMM in butikih z več blagovnimi znamkami.

NOVO: Balmain Homme

Balmain je legendarna francoska znamka, ki je svoj preporod doživela z žensko kolekcijo raztrganih kavbojk, ramenskimi vložki in suknjiči v slogu pokojnega kralja popa MJ. Ko se je v začetku letošnjega leta začelo šušljati, da za jesen in zimo 2009–2010 Balmainov oblikovalec Christoph Dacarnin pripravlja premierno moško kolekcijo Balmain Homme, je ta že dobila svoje prve oboževalce (in najbrž tudi sovražnike), in to še preden so jo videli. Po modnih blogih so se bolj in manj informirani modni poznavalci spraševali, kaj lahko od Dacarnina, ki je imenu s tradicijo vdihnil pri ženskih kolekcijah rokersko uporništvo in že skoraj avantgardo, pričakujejo pri moški kolekciji. Uspešno se je v velikem loku ognil tveganja, da bi iznakazil moškost kolekcije zaradi želje po izstopanju in tako ustvaril kolekcijo, ki je kljub uporniškemu duhu povsem konformistična, všečna in predvsem prodajna. Moški, ki kaj vedo o modi, si večinoma ne želijo biti oblečeni kot fashion freaki in zdi se, kot da je na te kupce ciljal tudi Decarnin. Obleka, trenčkot, T-majica in džins so ključni kosi kolekcije, ki je namenjena vitkemu in zanimivemu mlademu moškemu z uporniškim pogledom, ki ga v kampanji pooseblja Clement Chabernaud (na fotografijah Karima Sadlija), ter seveda vsem tistim, ki bi to radi bili. In verjemite, ni jih malo. Zato mislimo, da bomo o znamki Balmain Homme v prihodnje še slišali. Za zdaj pa predogled najbolj vroče moške kolekcije letošnje jeseni.

oktober 2009 — 25

— ANNA WINTOUR

Fotografije: Reuters in Illusion

Zadržan nasmešek iz prve vrste ANNA WINTOUR Besedilo: Nika Urbas

26 — oktober 2009

Zadnji mesec pospešeno rišem, skiciram svojo novo kolekcijo.

Včasih mi uspeva, včasih zrem skoz okno in meditiram, včasih okno zamenja televizija. To se je zgodilo tudi včeraj, ko sem, bolj za šalo, med delom pogledovala na televizijski zaslon. Za čuda sem se celo zavedala, kaj gledam. Predvajali so nanizanko Ugly Betty, po slovensko Grdi raček. Verjetno se za koga, ki modo jemlje na smrt resno, skoraj ne spodobi razlagati naokoli, da se mu je oko ustavilo tudi ob tej hudo karikirani in ne prav zahtevni parodiji (in to med kreiranjem, ojej!). Pa kaj, včasih prija tudi to. Resnica o modni sceni se ne razlikuje veliko od klišejsko predstavljenega cirkusa v nanizanki. En detajl je enak: v modnem svetu vlada hierarhija, kar zlasti velja za uredništva.

Po pričakovanju so bile dvorane od prvega dne predvajanja filma nabito polne. Anna Wintour je v Londonu tako slavna kot se za prvo damo modne industrije tudi spodobi. Tisti, ki so pričakovali naslajanje nad čudaškim vedenjem ali sadističnim izživljanjem nad njemimi podrejenimi, so bili verjetno precej razočarani. Film namreč prikazuje žensko, ki zbrano spremlja vsak proces nastajanja revije, z zanimanjem posluša predloge na sestankih in se, ko pride prava priložnost, tudi nasmeji, pošali na svoj račun. Za vse tiste, ki mode ne ljubijo preveč (o njih ima Anna Wintour dodelano teorijo, s katero se film pravzaprav začne), bodo osupli nad natančnostjo in vnemo, ki sta potrebni za to, da se ustvari modna biblija, kot nekateri radi imenujejo Vogue.

»Glavna urednica, tedaj Grace Mirabella, jo je vprašala, kaj si želi delati pri reviji.

Anna Wintour je skozi zatemnjena očala kratko in jedrnato odgovorila: ‘Želim prevzeti vaše delo.’«

The September Issue je film, ki predstavlja Anno Wintour tudi zasebno. Kdo je v resnici AW, od kod prihaja, kako ji je uspelo?

Preden je dočakala funkcijo, o kateri je bila že od mladosti prepričana, da ji pripada, se je rojena Londončanka kot modna urednica preizkusila pri drugih dveh ameriških modnih revijah Harper’s Bazaar in Viva. Sledilo je imenovanje na mesto glavne urednice britanskega Voguea. To službo je sprejela le zato, ker so ji iz vodstva ameriškega podjetja, ki ima v lasti izdajateljsko znamko Vogue, prišepnili, da je to zanjo le vmesna postaja; takoj, ko bo čas pravi, poklicana nazaj v New York. Pravzaprav je enkrat že bila na pogovoru za službo na Vogue USA, a se je ta klavrno končal že po nekaj minutah. Glavna urednica, tedaj Grace Mirabella, jo je vprašala, kaj si želi delati pri reviji. Anna Wintour je skozi zatemnjena očala kratko in jedrnato odgovorila: »Želim prevzeti vaše delo.«

Če iluzije iz omenjene nadaljevanke pretopim v realnost, bo hitro jasno, na koga ciljam. Upam, da se prevod ne bo nikoli pojavil na njeni mizi, kajti že v naslednjem stavku bom omenila dva vzdevka, ki ju baje ne sliši prav rada. V mislih imam Anno Wintour, glavno in odgovorno urednico ameriške izdaje revije Vogue oziroma Editrix, kot jo imenujejo eni ali Nuclear Anna, kot so jo poimenovali drugi. Nedvomno velika avtoriteta v svetu mode, o kateri imajo mnogi svoje teorije, veliko nekdanjih sodelavcev je ne bo ohranilo v lepem spominu, nekateri jo sovražijo, drugi se je bojijo, tretji so prepričani, da v resnici sploh ni človek. Kakor koli že, Anna Wintour je sposobna in odločna ženska, ki ne izgublja časa ob malenkostih, ne razvaja in ne treplja po ramenih, ko ga kdo polomi, in ne govori o sebi. Nikoli.

Če ne vidi, pa čuti

Anna Wintour je postala navdih. O njej vem dovolj, da to lahko priznam. Njeni dosežki so jasni vsakomur, ki modo pozna vsaj od daleč. Sicer pa so podatki o njenem delu dostopni na spletu.

A dolgočasno naštevanje priznanj me redkokdaj tako navduši kot znanje in sposobnosti, ki botrujejo poklicnemu vzponu posameznika. Anna Wintour ima obojega veliko.

Enajstega septembra so v londonskih kinematografih začeli predvajati zelo težko pričakovani film z naslovom The September Issue. Dokumentirani film, ki ga je režiral RJ Cutler, prikazuje nastanek septembrske izdaje ameriškega Voguea. Anno Wintour je Cutler je skupaj s snemalcem vestno spremljal skoraj leto dni; z njo sta potovala v Pariz, jo ujela med kramljanjem s hčerko v njeni dnevni sobi, se spopadala s čustvenimi izbruhi njenih podrejenih, posnela dogajanja na snemanju editorialov in vmes zabeležila nekaj zanimivih in utemeljenih izjav te slovite urednice modne revije.

V London je prišla v svojih tridesetih letih, noseča, med urednikovanjem pa je uredništvo pretresla z vsakodnevnimi odpuščanji, odločnimi, a kratkimi navodili in neverjetno visokimi kreativnimi zahtevami. V tistih časih, torej v drugi polovici osemdesetih, so Vogue še vedno brali in listali kot nekakšno umirjeno, resno publikacijo o modi, ki je rezervirana le za tiste, ki so in fashion. Takratni časi so zahtevali spremembe (kot danes) in vizija takrat še vedno medijsko ne tako znane Anne Wintour je bila popolno nasprotje vsemu obstoječemu. Modo je želela odrešiti resnosti, rezerviranosti in jo predstaviti na vesel, čuten, seksi način.

Moda kot nekaj, kar osrečuje vsakogar. O tem, kakšen šok je moral biti njen prihod za takratno uredništvo, govori podatek, da je celo urednico za modo s strogim nadzorom in redkobesednostjo, ki so jo včasih prekinili boleče neposredni, kritični stavki, tako spravila ob pamet, da je z lastno odpovedjo končala tudi sama.

Takrat že poročena Anna je ob selitvi v London s pogodbo dobila tudi možnost rednega povratnega poleta s concordom v New York, varuško in stanovanje. Tudi opremljanje pisarne je v celoti plačalo podjetje, kar je bilo za Wintourjevo nekaj samoumevnega.

Znano je, da je Anna Wintour vedno ob nastopu nove službe najprej korenito prenovila pisarno, ukazala porušiti kakšen zid, zamenjala okna, pohištvo in iz preproste potrebe po zračnem

prostoru brez zadržkov prevzela še sosednjo pisarno. Od začetka uredniške kariere uporablja isto mizo, veliko, belo, minimalistično ploščo, ki stoji na slokih jeklenih nogah, brez predalov. Ena njenih nekdanjih asistentk je razkrila, da je miza vedno potovala z njo.

Sveto pravilo pa je bilo, da se ob koncu dneva to mizo pospravi, zlošči in poskrbi, da je ob njenem prihodu v službo prazna. Če se to ni zgodilo, je urednica izgubila živce in z znižanim glasom obtoževala asistentko, da v neredu pač ne more ustvarjati. Menda takrat, ko je zatopljena v delo, sedi prav po moško, z nogami narazen. V Chanelovem kostimu in salonarjih Manolo Blahnik, seveda.

Ko so jo poklicali nazaj v New York in ko je začela urednikovanje, jo je vseeno najprej čakalo mesto urednice revije House & Garden, ki prav tako sodi v založniško hišo Conde Nast. Kot da bi si želela krajšati čas med čakanjem na pravi ulov, je korenito spremenila videz revije, se poigrala z vsebino in vanjo vnesla nekaj, kar do tedaj ni bilo ravno v navadi. Uvedla je zgodbe o zvezdnikih, njihovih vrtovih, domovanjih in z njimi nadomestila strani, kjer so pred tem nastopali le profesionalni modeli. Žal tak pristop pri bolj konzervativnih bralcih revije, ki so občudovali nasvete o opremljanju hiš in vrtov, ni najbolje uspel. Veliko bolj uspešen pa je bil v reviji Vogue, kjer je kot glavna in odgovorna urednica nastopila novembra leta 1988. Anna Wintour je bila prva, ki je, v bitki s konkurenčno revijo Elle v editoriale vnesla cenovno dostopnejšo modo. V časih, ko še ni bilo fenomena poceni uličnih modnih znamk, kaj šele, da bi se v njih pojavila kakšna zvezdnica, je bilo to skorajda šokantno. Brez zadržkov je manekenkam plačevala neizmerno visoke vsote za snemanja in pripomogla k pojavu super modelov, ki jih poznamo iz devetdesetih. Predvsem pa je ves čas zavestno gojila pozitivno, srečno podobo o modi.

Modeli, ki so pred tem pozirali resno, dramatično, so se nenadoma smejali. Objete, vesele manekenke, ki so se odpravljale na zabave ali se obmetavale s snegom v mondenih letoviščih, pa so sporočale, da uživajo življenje. Moda in njena filozofija sta postali dostopnejši.

Anna Wintour se je hitro razvila v modno ikono s prepoznavno pričesko, črnimi očali Ray Ban in brezhibnim videzom. Pravi razlog za to, da nosi očala ves čas (tudi ponoči), je, da zelo slabo vidi. Iz strahu pred tem, da se ji vid ne bi še poslabšal, se ne loči od zatemnjenih očal. Slabovidnost je podedovala po svojem očetu.

Chilli Charlie, kot so ga zaradi zadržanosti in trde roke pri vodenju poimenovali sodelavci na uredništvu časnika Evening Standard, je bil vseskozi njen vzor in opora. Poleg očeta je iskren odnos, poln obojestranskega zaupanja, razvila le še s tedanjim možem (s katerim ima dva otroka) in je, morda ironično, po poklicu psihiater, sicer specializiran za samomore med najstniki. Po naravi izrazito nedružabna se je med uspešno kariero lahko zaupala le njemu. V prvih letih, ko je njeno pokončno držo skušalo spodkopati precej napeto in na trenutke sovražno vzdušje v prostorih uredništva, ji je stal ob strani kot redni dnevni telefonski sogovornik. Pravijo, da bi

oktober 2009 — 27

— ANNA WINTOUR

brez njegove opore, neskončne potrpežljivosti in psihoanalitičnih tehnik težko ohranila razsodnost.

Garderobni ponòr

Anna Wintour je bila od nekdaj videti tako, kot bi stopila iz editoriala. Način, kako ljudje, ki se jim moda pretaka po žilah, dojemajo imidž, je za vse druge verjetno popolna uganka.

Anna se je, na primer, pojavila na pikniku na plaži (ob srečanju starih prijateljev, ki so naivno mislili, da bo sedela na pesku in pela ob brenkanju na kitaro) od glave do pete oblečena v bel, plisiran, razgiban komplet Isseya Miyakeya. Torej, namesto v kratkih kavbojkah v ortodoksni high-end ekstravaganci. Kot se spodobi za vrhunskega esteta.

»The September Issue je film, katerega namen je osvetliti modni tok. September je kot januar v modnem svetu.« Po tihem je razpredla svojo mrežo pri oblikovalcih, ki so se začeli uveljavljati. Ti so ji odstopili najboljše kreacije, ki jih je nosila preden je prevzela Chanelove kostime za svojo delovno uniformo.

Oprijetim tvidastim suknjičem in mini krilom te pariške modne hiše se tudi med nosečnostjo ni odrekla. Krilo je zadaj preprosto razparala in tako naredila prostor za trebuh. V osemdesetih letih izbira seksi nosečniških kreacij pač ni bila prav pestra. Njena

28 — oktober 2009

ljubezen do mini krila pa se je razvila že v zgodnjih najstniških letih, ko so jo zaradi nenehnega krajšanja rjave šolske uniforme (do te barve je še vedno zadržana) tolikokrat grajali, da je na koncu, pri šestnajstih, šolo zapustila.

prepustijo, ko pridejo na vrsto njene korekture. Med njimi tudi tako velika imena, kot so Miuccia Prada, Donatella Versace, Marc Jacobs. Le malokdo si drzne sporeči z njo. Znana je, na primer, dolgoletna zamera do oblikovalca Azzedina Allaie. Znano je tudi to, da je Anna Wintour najbolj pripomogla k vzponu Johna Galliana. Prav ona je namreč poskrbela za dragoceno publiciteto takrat mladega modnega oblikovalca in prišepnila odgovornim pri Diorju, naj se ob zamenjavi odločijo prav zanj.

Ko zdaj novinarji z začudenjem pišejo o tem, da morajo vse zaposlene na uredništvu Voguea nositi visoke pete in biti suhe, pozabljajo na bistvo: moda je vizualni medij. Zaznavamo jo z očmi; informacija, ki jo oddaja tisti, ki se predstavlja s svojim videzom, je neprecenljiva. Zaznati je namreč mogoče, koliko občutka, strasti in ljubezni ta oseba goji do lepote. Videz je naša komunikacija, vstopnica, ki odpira vsa vrata. Kdo bi si lahko predstavljal, da bodo za belimi mizami v zračnih prostorih hiše Conde Nast sedela dekleta v leviskah in, ojej, ugicah, kar je isto kot črne plastične vreče za odpadke?!

Po dvajsetih letih njenega vladanja postajajo vse glasnejše govorice o umiku te slovite urednice. Eno od imen, ki se pojavlja kot njena naslednica, je Carine Roitfeld, zdajšnja urednica francoske izdaje revije Vogue. Čas bo pokatzal, kako se bo izteklo. Že zdaj pa vemo, da tako edinstvene osebnosti v modnem svetu ni mogoče najti tako hitro. Anna Wintour je ženska, ki se je rodila z vizijo in do potankosti razume likovno govorico. Moda, ki jo opazujemo v revijah, in moda, ki jo ustvarja industrija, se giblje v smeri, ki jo je začrtala prav ona. In to velja tako za ameriški kot tudi za evropski trg.

Dandanes ima Anna Wintour, vsaj tako predvidevam, nepregledno število oblačil, saj je lahko obdržala vse obleke, ki so prispele v uredništvo, kar je bila tudi ena od njenih zahtev ob podpisu pogodbe. Poleg tega ji oblikovalske hiše nenehno pošiljajo sveže kreacije, torbice, čevlje, nakit ... Videti gospo Wintour v obleki, ki jo je kreiral, za oblikovalca ni le velika čast, pač pa tudi zagotovilo, da je pri njej dobro zapisan. Kot je strog njen delovnik, je strog tudi njen vsakodnevni lepotni ritual. Vstaja malo pred peto zjutraj, odigra uro tenisa, nato pa jo profesionalno naličijo in ji uredijo pričesko. Do osme ure je v pisarni.

»Videz je naša komunikacija, vstopnica, ki odpira vsa vrata. Kdo bi si lahko sploh predstavljal, da bodo za belimi mizami v zračnih prostorih hiše Conde Nast sedela dekleta v leviskah in, ojej, ugicah, kar je isto kot v črnih plastičnih vrečah za odpadke?!« Na vrhu piramide

Znano je, da se Anna Wintour ne ukvarja le z urednikovanjem.

Redno jo kličejo vodilna modna podjetja in prosijo za nasvet pri izboru novega oblikovalca ali modnega svetovalca. Kar precej oblikovalcev jo pred predstavitvijo kolekcije pokliče, da ji pojasni svoj aktualni koncept. Anna Wintour odloča o slehernem detajlu, ki zadeva podobo in obliko objav: skoraj vsak čevelj, vsak prstan, vsak las je posnet z razlogom. Ali pa ga ni. Glede na finančne prednosti velikega ameriškega trga ni nič čudnega, da se oblikovalci tej zloglasni urednici brez odlašanja popolnoma

Veliko profesionalcev jo opisuje kot izredno nadarjeno osebo, ki živi, kot da je na modni misiji. Kot je v filmu dejala Candy Pratt Price, glavna in odgovorna urednica spletne strani style.com, je moda kot cerkvena skupnost, v kateri Anna igra vlogo papeža. Še najlepša primerjava je tista, ki jo je o njej nekoč izrekla zdaj že pokojna Isabella Blow: »Je kot concorde, ki kot puščica drvi skozi oblake«. Prav tako ekscentrična Blowova je svojo poklicno pot začela prav pod Anninim mentorstvom.

Roman in film z naslovom Hudičevka v Pradi sta torej le izsek iz vedenjskega arzenala in načina miselnega sveta AW. Pravzaprav sta le fikcija. Kdor želi razumeti pravo delovanje te osupljivo mirne in odločne ženske, naj si ogleda njen dokumentirani portret.

Kot pravi ob koncu, je prav odločnost njena največja prednost. Pa šibkost? Njeni otroci. Kaj pa bi Anna Wintour v svojem življenju še rada izboljšala? Backhand.

The September Issue je film, katerega namen je osvetliti modni tok. September je kot januar v modnem svetu. Z jesenjo se začnejo nove modne zgodbe, ki se kasneje prelijejo v pomladno-poletne kolekcije. Ob tako razvejeni industriji je odgovornost urednice največje modne revije na svetu velikanska. »Moda je resen posel, čeprav je njen namen zabavati. Ljudje, ki modo jemljejo resno ter se z užitkom oblečejo po zadnjih smernicah v čudovita, slikovita oblačila, pa so lucidni, inteligentni, sposobni, nikakor pa ne neumni, kot si to rad predstavlja »nasprotni tabor«. Tako pravi Anna Wintour, ki še zatrjuje, da je moda vedno del napredka in se nikoli ne ozira nazaj.

Ko se bo prihodnjič katera od slovenskih novinark spraševala, katera je slovenska Anna Wintour, naj raje zamahne z roko. Take pač (še) nimamo.

— interpretirano

Fotografije: osebni arhiv Rumi Lenora

Besedilo: Danaja Vegelj

Pristna fascinacija?

O polpismenih najstnicah in blogih z učinkom

»You were always singing along« je Amanda petega septembra zapisala na spletni strani svojega bloga Moderniteter in njena realnost ni bila dosti drugačna od moje. Polna lepih majhnih kičastih detajlov, vsakodnevnih malenkosti, porcelanastih krožnikov z zlato obrobo, gromozanskih pentelj za v lase, dobre glasbe s starega gramofona, fotografij na polaroidnem papirju in z oblekami natlačene omare. In Chanelovih škornjev. Njena švedska jesen je bila strašno otipljiva, vonj borovcev pa skoraj resničen.

Vse je bilo na svojem mestu: obleke z rožami, usnjene jakne, kristalni kozarci za vino, od mraza pordela lica, pogrinjki na mizi in stekleničke parfumov v kopalnici.

»Pa inspiracija? Tista, ki izhaja iz celote, ki promovira subtilno izražene emocije in pristnost, potrjuje, da je smisel mode še vedno v osebnem stilu, ki lirično združuje prebrano literaturo, glasbo, filme, modo, ljubezen, žalost, strah in neizmerno srečo.« Podzavesten upor nepomembnim modnim blogom, ki so si podobni kot jajce jajcu in ki so se po čudnem naključju znašli med mojimi spletnimi zavihki, se je začel že pred leti, ko je popustilo navdušenje nad polpismenimi najstnicami in njihovimi vsakodnevnimi objavami stilskih kombinacij z oblačili iz Zare in Top Shopa. Predvsem zato, ker se je vsebina reproducirala iz minute v minuto in ker nisem več zmogla ugotoviti, kaj je na množičnem trgu v tistem trenutku bolj in, Balmainove sandale knock-off s srebrnimi zakovicami ali variacija belega, moško krojenega suknjiča v slogu Stelle McCartney. Definicija bloga kot spletnega dnevnika, medija, ki združuje vizualno z verbalnim (ali bolje s pisanim), se je dobesedno izgubila s prevodom in blog je postal platforma za reprodukcijo fotografij na temo »danes sem za v mesto oblekla to in to«. Pa inspiarcija? Tista, o kateri bereš v angleškem Dazed & Confused, tista, ki je Susie Bubble iz navdušene blogerke spremenila v sodelavko trendovskega spletnega portala Dazed Digital in ki je Sartorialista spremenila v enega najuglednejših modnih strokovnjakov na svetovnem trgu? Inspiracija, ki izhaja iz celote, ki promovira subtilno izražene emocije in pristnost, ki potrjuje, da je smisel mode še vedno v osebnem stilu, ki lirično združuje prebrano literaturo, glasbo, filme, modo, ljubezen, žalost, strah in neizmerno srečo?

Včasih za ponazoritev zadostuje že slika starih čevljev v kotu, pomečkanih rjuh na postelji in kupa knjig na nočni omarici. Dokazano. Ker pove veliko več kot popačena silhueta pred ogledalom s fotoaparatom v roki. Ker navduši in ker ji verjameš. Ker potem vzbudi zanimanje in postane navdih. Poleg Amande in Olivije iz okolice švedskega mesta Malmo, ki že nekaj let ustvarjata estetsko dovršen blog Moderniteter, ameriškega The Sartorialista in Britanke Susie Bubble, so zaradi inventivnosti in osebne angažiranosti med uredniki modnega tiska priljubljeni tudi blogi The Cherry Blossom Girl, ki ga v zanjo značilnem subtilnem slogu piše francoska modna oblikovalka Alix; blog 4th and Bleeker in Fashiontoast, kjer Američanka Rumi objavlja svoje drzne modne domislice, ki so med drugim povečale priljubljenost nekoč alternativnih, danes pa čedalje uspešnejših modnih oblikovalcev tipa Maison Martin Margiela in Alexander Wang. Rumi je dobesedno izumila trikoje v kombinaciji z usnjenimi jaknami, pletenimi jopami in motorističnimi škornji, nekakšno grobo eleganco, ki je tako neznačilna za ameriško Kalifornijo. Njena nežnost v povezavi s stilom rokerskih zvezd šestdesetih in sedemdesetih let deluje kontradiktorno, a seksi, ostrina v izražanju pa prepričljivo in sveže. Zaradi spletnega dnevnika ima stalno mesto na seznamu vabil na najbolj zaželene modne zabave v Ameriki in status ene najbolj uspešnih blogerk, ki s svojim dovršenim, a drznim in drugačnim stilom navdihuje množice po svetu. Navdih je postal njen vsakdanjik, njen življenjski slog, ki je po eni strani divjaško uporniški, po drugi strani pa poln glamurja in elegance, ki sta na videz tako značilna za modni svet. In ljudje ji zavidajo. Pa ne zato, ker ima »tiste« Burberryjeve gležnjarje in Pradino torbo iz zadnje kolekcije. Ljudje ji zavidajo celoto; življenje, ki je vsakdanje in glamurozno hkrati, posedanje na peščenih obalah Tihega oceana, dopust na Tajskem, izlet v samopostrežno trgovino. Deluje namreč strašansko srečna, njen vsakdanjik pa izrazito pristen. Ker zna komunicirati in ker verjetno ve, kaj dela.

moderniteter.devote.se www.thesartorialist.blogspot.com stylebubble.typepad.com www.thecherryblossomgirl.com 4thandbleekeragency.blogspot.com www.fashiontoast.com

oktober 2009 — 29

— reportaža

Fotografije: Maja Hitij

Šampanjec za vse!

Besedilo: Nina Vidovič

»Saj ne more biti res, da so zdaj vsi tipi z modne scene videti kot kloni Viktorja in Rolfa!« je prvi komentar, ki ga od teatralnega moškega za sabo ujamem pred začetkom modnega maratona, imenovanega Fashion’s Nigt out. Lokacija: butik Jil Sander, Berlin Kudamm, nakupovalna ulica, ki je že videla boljše čase in na kateri se gnetejo prav vsa zveneča imena modne industrije.

Pobuda: modni dogodek, ki naj bi ga v svoji preračunljivi glavi skovala glavna urednica ameriške institucije Vogue Anna Wintour za oživitev modne panoge, načete od recesije. Šlo naj bi za globalno, vse do polnoči trajajoče proslavljanje mode s šopingom za vse, tudi navadne ljudi. Sploh med nadležno recesijo, ko je zapravljalni optimizem pošteno načet in je najnovejša Pradina torbica prej kriminalno dejanje kot pa razlog za dobro počutje.

Sprva sem bila skeptična, ali se bodo poleg navadnih smrtnikov proslave udeležili tudi kupci, ki v svojih denarnicah še imajo optimizem, a sem kmalu ugotovila, da so minimalistično opremljen butik tega večera res zasedle stalne stranke, pretežno sestavljene iz starejših dam, med katere se je pomešalo nekaj bledoličnih mladeničev in bogatih najstnic. In en moški v korzetu. Vsi srkajo šampanjec. Na vrsti je modni šov, manekenke nosijo najnovejše

30 — oktober 2009

skulpturalne modele iz zimske kolekcije, brez ličil, dame se zgražajo nad manekeni fantki, ki v novih linijah Sanderjeve leseno stopajo mimo njih in so videti napihnjeno in sestradano hkrati.

Defile, aplavz, butik se začne prazniti, odziv je pozitiven. Starejši plejboj, ki med pogovorom ne sname svojih sončnih očal, pravi, da se počuti odlično, všeč mu je dogodek: »Z ženo sva vesela, da se tukaj na Kudammu sploh kaj dogaja,« mi pove in s tem potrdi dejstvo, o katerem se že dolgo šušlja, da stari zahodni in bogati del mesta počasi odevajo pajčevine. Iz samega veselja je par celo nekaj kupil, čeprav žena dela pri Escadi, ki je le teden prej razglasila stečaj. Podobno gre dami, ki navdušena od malce drugačne četrtkove noči že zbira med oblekami na stojalu. Sploh ji je všeč, da je s povabilom dobila rožnat trakec, ki ji omogoča »da ima zdaj dostop povsod«. Ko se spustim nekoliko nižje po bulvarju, mi postane jasno, kaj trakec pomeni: Rolex ima vrata povsem zaprta, čeprav znotraj mrgoli strank, pri Louisu Vuittonu je pred vstopom prav tako »zaželeno« da pokažete zapestje oz. trakec. Pri Ermengildu Zegna med kravatami leži mastno bedro svinjskega pršuta, tudi tukaj je klientela starejšega izvora, poleg ukrojenih oblek ponujajo še sir in šampanjec. Režeč se poslovodja me ob vprašanju, kako je zadovoljen z nocojšnjo pobudo, galantno

pospremi do vhoda, s sirastim zadahom odgovori, da Zegna ne daje izjav in naj se le ozrem naokoli, strank se kar tre. Ko grem še mimo Chanela, malo pred deseto uro zvečer, mimo mene hodijo predvsem lepo oblečene, rusko govoreče ženske, vse v visokih petah, opulentno dišeče, z urejenimi pričeskami. Bogati Rusi so v zadnjih letih zamenjali nekdanje Altes Geld, kot tukaj imenujejo stare premožne meščanske družine Berlina, zato je za prestižne butike obvezno, da imajo rusko govoreče osebje. Tudi denimo znamka visoke mode COS, ki spada pod modni imperij H & M, ima na Kudammu rusko govoreče modne svetovalke.

Ura je malo čez deseto uro zvečer, nakupovalni bulvar se je že napolnil, povsod pred butiki so gruče, vrti se klubska glasba, ljudje srkajo šampanjec, začenja se nočno razpoloženje. Naslednja postojanka je nakupovalna hiša Kadewe, ki je nekaj takšnega, kot je Niemann Marcus v New Yorku ali Harrods v Londonu.

Le da berlinski veleblagovnici pretijo hudi časi. Zunaj goste pričaka rdeča preproga, nakupovalna mrzlica je že v polnem teku. Postreščki vehementno tekajo s kozarci penine in vina sem ter tja, pred Tifannyjem in Gabanno strežejo prigrizke, glasba v spodnji etaži je glasna, klientela še vedno lepo oblečena, vsi hitijo

sem ter tja z zlatimi vrečkami, ki si jih je posebej za ta dogodek omislil Vogue. Nasproti mi pride par, dama je vesela in nasmejana, zadovoljna nosi dve vrečki, eno znamke Tod´s, eno Miu Miu. »Zelo sem srečna, razpoloženje je sanjsko, ideja se mi zdi super, tako bi moralo biti večkrat, tudi če je dolgo v noč,« mi pove. Na vprašanje, ali meni, da si bo s tem prestižna modna industrija nekoliko opomogla, mi odgovori njen mož: »Moja žena je zelo dobra v oživljanju blagovnih znamk.« Oba se prisrčno nasmejita in zavijeta k Diorju.

Navdušena je tudi dama, ki je pravkar z žrebom zadela srebrno zapestnico: »Mislim, da je treba z nakupi, čeprav majhnimi, tole veleblagovnico (Kadewe, op. p.) ohraniti pri življenju, še posebno v teh časih,« mi pove vesela zaradi nagrade. Tudi ona je tega večera z veseljem nekaj kupila, čeprav je bil samo parfum.

»Šlo naj bi za globalno, vse do polnoči trajajoče proslavljanje mode s šopingom za vse, tudi navadne ljudi. Sploh med recesijo, ko je zapravljalni optimizem pošteno načet in je najnovejša Pradina torbica prej kriminalno dejanje kot pa razlog za dobro počutje.«

lista pomembnih imen, ki ji vsakič priskočijo na pomoč, ko gre neizprosni urednici morda za zobe.

Le nekaj ur zatem, ko se so se še zadnji modni navdušenci v Berlinu že odpravili spat, je Fashion’s Night out v New Yorku dosegel svoj vrhunec. V vsakem znanem butiku je kar mrgolelo zvezdnikov in modnih gurujev, Twitter je bil prenasičen z navdušenimi twitti in objavami, kje je kdo opazil kateri znani obraz in modna procesija je premamila tudi še tako načete kreditne kartice. Celo sama ledena kraljica Anna Wintour je podpisovala majice in jih delila ljudem, histeričnim od zvezdniškega kulta. Množicam. Tudi tukaj je bilo razpoloženje ekstatično.

Bolj ko sem spremljala dogajanje, bolj mi ni dala miru misel, da je gospe Wintour uspelo neverjetno. Z idejo, ki je nekoč Marie Antoinette stala glavo, je dobrih 200 let pozneje še trdneje določila svoj neomajni status modne kraljice. Morda si je mislila, da če ljudje nimajo denarja za dizajnerska oblačila, naj potem vsaj en večer pijejo penino, se lepo oblečejo in počutijo dobro ter si nato na koncu večera kupijo, denimo, novo šminko. In tako pozabijo na vsakodnevne skrbi. Ali kot bi danes rekla Marie Antionette: »Šampanjec za vse!«

Navdušenje strank se nadaljuje tudi pri naslednji sogovornici, od glave do peta odeti v dizajnerske kose oblačil, pa tudi pri študentkah, ki so se po vzoru igralk iz nanizanke Seks v mestu prišle zabavat in so kljub skromnemu budžetu za šoping navdušene nad iniciativo. Počasi že sumim, da so sogovorniki morda popili preveč šampanjca, ko uzrem glavno urednico nemške različice Voguea, ki, mimogrede, letos praznuje 30 let izhajanja. Gospa Christiane Arp se v skladu s svojo Chanelovo torbico ustavi na Chanelovem otoku za ličenje in si pri izurjenem vizažistu pusti osvežiti make up. »Mislim, da je odlično, kar smo danes dosegli, resonanca je zelo dobra, in uspelo nam je to, kar smo hoteli, privabiti tudi takšne kupce, kot je na primer gospa, ki še nikoli ni bila pri Tiffannyju ali Burrberryju in je zaradi naše pobude nocoj pogumnejša in si upa pokukati tudi v takšne trgovine,« mi občutke o dogodku opiše sivooka glavna urednica. »Šoping je v DNK vsake ženske in menim, da nam kriza ne bi smela predpisovati, ali se bomo zaljubile v par čevljev ali ne,« še doda svetlolasa urednica, ki je ta večer obiskala že vse butike velikih modnih blagovnih znamk in jo zaradi tega že pošteno žulijo njeni čevlji YSL. Medtem ko jo intervjuvam, se ves čas sprašujem, zakaj se o njej ne piše in omedleva tako kot nad žolčnima konkurentkama Roitfeldovo in Wintourjevo, saj gospa Arp s svojim aristokratskim videzom daleč prekaša svoje stanovske kolegice, pa tudi nemški Vogue suvereno vodi s solidno naklado in številom oglasov.

Ko naslednje jutro vidim fotografije iz Fashion’s Night Out iz New Yorka, mi postane jasno, zakaj. Tako kot v filmu Hudičevka v Pradi ima njena ameriška različica Anna Wintour The List, to je Christiane Arp, glavna urednica pri nemški izdaji revije Vogue oktober 2009 — 31

— drobnogled

Besedilo: Goran Puljić Fotografije: arhiv proizvajalcev

1

KRZNO: ZA ALI PROTI?

Moda zagotovo ni ta, ki bo našla (pravilen) odgovor. Zatorej se moralno ne bomo opredeljevali, saj je proti koncu leta 2009 ob vsej ozaveščenosti in ponudbi odličnega tekstilnega krzna to golo sprenevedanje. Kot so seveda tudi vegetarijanci, ki jedo ribe, in nasprotniki krzna, ki prisegajo na mehak velur in napo. Kakor koli, »etična« bitka je za krzno izgubljena. Pa tista druga? To sezono se zdi, kot da se krzno poskuša »na skrivaj« prav po živalsko prihuliti k modnim dodatkom, kjer nima kaj iskati. Ali pač?

2

4

3

5

6

16

BOJEVNIŠKA ZAPESTJA

Čas je za cuff, masivno zapestnico, ki s težko kovino z izdelanimi detajli vklene zapestje in ga takoj spremeni v artefakt stila. Na goli koži ali čez tanek črn kašmir. Ni rezervirano zgolj za umetnice, direktorice galerij in ostarele dame z izdelanim slogom. Čeprav se moramo ravno njim zahvaliti, da je cuff preživel obdobja charm bracelet, plastičnih biserov, diskretnih spominkov na birmo in obhajilo, zapestnic prijateljstva in gumijastih obročkov z različnimi družbeno ozaveščenimi sporočili. Vse lepo in prav. A zdaj je čas, da se vklenete. Če najdete doma ali na bolšjem trgu kakšen vintage primerek, toliko bolje!

17

7

21 18

22 19

20

OPERA

Ne le da imamo v Ljubljani prenovljeno operno hišo in da, kot smo pisali v prejšnji številki D-ja, kostume za največje premiere svetovnih opernih hiš letošnjo sezono snuje veliko priznanih modnih oblikovalcev, tudi drugače je vonj po težkih žametnih zavesah, brokatu in baročnih čeveljcih in napudranih lasuljah omamno prhnil iz starinskega kristalnega parfumskega razpršilca. Če ga še ne vonjate v domačem zraku, priporočamo, da ... Greste za nosom, vse do najbližjih modnih prestolnic. Za alergike (takšne in drugačne) pa je na voljo minimalistična alternativa D & G, majica s portretom legendarne Marie Callas.

Obstaja tudi v različici, na kateri je upodobljena milanska Scala.

23

25

24

26

27

32 — oktober 2009

DIVJE

8

9

10

Tigrast vzorec, kot bi ga videla pokojna Andy Warhol in Stephen Sprouse: skozi neonski barvni filter vse od rožnate prek modre do rumene, rdeče in zelene. Če bi bili letošnji živalsko navdihnjeni modni dodatki manj divji in bolj umirjeno elegantni, bi lahko tvegali prestop meje dobrega okusa, ali (kar je še večji modni faux pas) že videna kopija oblačenja v osemdesetih po svetu, v devetdesetih na Balkanu in prelomu tisočletja v Rusiji. Tako pa ... Pritegnejo pozornost.

Vsekakor!

KRZNO: ZA ALI PROTI? 1 - Sandala Miu Miu; 2 - Torbica Cartier; 3 - Gležnjar Nicholas Kirkwood; 4 Torbica Blumarine; 5 - Salonar Alessandro Dell’Acqua; 6 - Torbica Miu Miu; 7 Ogrinjalo Miu Miu / DIVJE! 8 - Očala Sonia Rykiel; 9 - Zapestnici Louis Vuitton; 10 - Jopič Blumarine; 11 Salonar Blumarine; 12 - Salonar Casadei; 13 - Potovalna torba Blumarine; 14 - Balerinka Etro; 15 - Salonar Jimmy Choo / BOJEVNIŠKA ZAPESTJA 16 - Oasis; 17 - Dannijo; 18 - Erickson Beamon; 19 - Tous; 20 - Chanel / OPERA 21 - Obleka D & G; 22 - Okrasni glavniček Bottega Venetta; 23 - Salonar Céline; 24 - T-majica D & G; 25 - Prstan »Sissi«, Pasquale Bruni; 26 - Očala z držalom Camilla Dietz Bergeron; 27 - Torbica Nina Ricci /

11

12

14

13

15

JESENSKA PRIPOVED 28 - Kolo Fendi; 29 - Nova kolekcija gumijastih škornjev Emporio Armani; 30 Gumijasti škornji s krokodiljim potiskom, Hunter & Jimmy Choo; 31 - Odeja iz kašmirja in volne Hermès z usnjenim trakom za oprtanje; 32 - Sandala Burberry; 33 Nakupovalna torba Roccobarocco; 34 - Usnjen etui z akvarelnimi barvami , čopičema in gobico, Hermès; 35 - Visokokoncentrirano eterično dišeče olje v rolonu v vonju: mošusa, koriandra, vanilje ali grenivke.

Kiehl’s /

29

drobnogled

28

31

JESENSKA PRIPOVED

Naravna barvitost se počasi razkošno obdaja z jesensko pozlato. Ujemite jo na slikarskem platnu, na pikniku na angleškem podeželju ali med obiranjem oljk v Toskani ali na Krasu. Gumijastim škornjem pa je ob jesenskih nalivih po novem dovoljen tudi vstop na mestne tlakovce, sploh če so to dizajnerske izvedbe, ki jih predstavljamo tokrat.

V zamolklih odtenkih ali z luksuznim potiskom!

30

32

33

34

35

oktober 2009 — 33

— dobesedno

Besedilo: Goran Puljić Fotografija: Jonas Lindström

Igralec, didžej, moderator, literarni urednik, kritik in televizijski voditelj, so nazivi s katerimi opisujejo DD. Ujeli smo ga v Berlinu. Na ljubljanskih ulicah je pred leti s svojo izdelano podobo poskrbel za novi val stilskega navdušenja in dojemanja lastne zunanjosti kot izraznega platna, podaljška osebnosti, če želite.

Na slovenskih TV-zaslonih si ga bomo veliko bolj kot po T-majicah z lastno karikaturo zapomnili po prodornem pogledu, ki ga namenja svojim gostom.

Drugačen, resen in iskren. Tako ne 2009! A Dražen Dragojevič ni nikakršen romantik, ki beži v svet literarnih junakov. Če ima to, česar Ljubljani tako zelo primanjkuje za kozmopolitski predznak, lahko potem to še imenujemo zeitgeist?

Dražen Dragojevič — Katerega literarnega junaka bi upodobili na odrskih deskah, če bi imeli na voljo pet minut?

Plešasto pevko.

— Kaj se počne na sončen jesenski dan v Berlinu?

Preboleva.

— Mišice, polt iz solarija in všečna modnost. Prezirate?

Pravijo, da v sili hudič še muhe žre.

— Trije najboljši klubi po vašem izboru v Berlinu ta hip?

Glede na prizorišče Berhain. Glede na glasbo Dry Guillotine.

Glede na kulturo Broken Hearts Club.

— Šoping. Nuja, užitek ali natančen projekt, ki zahteva vso predanost?

Vse to in še več.

— Kaj prinaša prihodnost?

Farso. Če naj se zgodovina ponavlja.

— Ljubite knjige, ljubite elektroniko (glasbo). Kako pa vam je pri srcu branje knjig v elektronski obliki?

Fetiš vztraja pri tiskani obliki. Vendar ne razumite narobe – čim več izraznih oblik, toliko bolje.

— Zadnji obvezen kos?

Modri žametni čeveljci Mjölk.

— Ste optimist?

Z nasmehom pod solzami.

— Zadnja pesem, ki vam ne gre iz glave?

Gossip: Love Long Distance.

— Neizpolnjena želja iz otroštva? Še vedno čakam, da mi vrnejo dudo.

— Knjiga na nočni omarici ta hip ... Andrej E. Skubic: Lahko.

— Kdaj, če sploh kdaj zavestno, ste se odločili, da ne boste uniformiran konformist kot večina vaših vrstnikov?

Gre za osebni izraz, reflektirano držo, ne apriorno odločitev.

Nekonformizem sam po sebi ni vrednota. Saj veste – conform to deform.

— V Ljubljani ste voditelj, igralec, dobitnik nagrade za modni stil. Kdo ste v milijonskem mestu?

Neznanec z nenavadnim imenom.

— In kaj vam je ljubše?

Biti vmes.

— Kaj ste kot deček sanjali, da boste po poklicu?

Strojevodja.

— Stil se začne ... z reflektirano osebno držo.

— Kakšen bralec je Dražen?

Nikoli ne bere leže.

— Najlepši erotični prizor v literaturi?

H koreninam. Prizor iz Epa o Gilgamešu, ko naslovni junak žaluje za Engidujem, ko izvemo, da je Gilgameš ljubil Engiduja, kot ne bi mogel nikoli ljubiti nobene ženske.

— In konča ... s »postranskim« modnim detajlom.

— Ste kdaj pisali pesmi?

V srednji šoli. Eno pesem.

— Očala, klobuk, T-majica z vašo karikaturo. Stil z veliko začetnico! Kaj bo naslednja stopnja?

Kot obljubljeno, salonarji. Le pri številki se mi malo zatika.

— In?!

Cenim vse, ki pravočasno odnehajo.

34 — oktober 2009

— Je v življenju lažje njim ali vam?

Z lahkostjo bivanja je vedno problem. Baje je neznosna.

— Oster kritik modnih publikacij ste. Kakšen se vam zdi D? Nisem kritik modnih publikacij kot takih, pač pa površnih sodb in poenostavitev v njih. D deluje.

— direktno

Fotografija: Judah Passow

Zakaj kupujemo obleke?

Besedilo: Tadej Zupančič

Ljubeča, topla mati in soproga. Emily Tinne je bila iz premožne družine – obogateli so, tako kot veliko ljudi v Liverpoolu, s kavo, bombažem, špedicijo in rumom –, njen mož pa je bil družinski zdravnik. Ko je leta 1966, v starosti 80 let, umrla, so odkrili njeno neverjetno zapuščino: na stotine večernih in koktajl oblek, klobukov, kostimov, čevljev, jopic, plaščev in krzna, ki jih je nakupila med letom 1910 in drugo svetovno vojno (ko so bile tudi obleke na karte). Njeni družini se ni niti sanjalo, da je Tinnova kupovala obleke; hči Alexine, denimo, se je spominjala samo tega, da je »mama nosila precej nezanimive črne obleke«.

Linda Grant je v svoji vedno zanimivi knjigi The Thoughtful Dresser (Razmišljanja o oblačenju, Virago, London 2009) razvila tezo, da je bila Tinnova pravzaprav prva prava zasvojenka z nakupovanjem: »Kot nakupoholičarka je stvari zelo pogosto

pustila kar zavite; pol stoletja so bile shranjene v originalnih škatlah s priloženimi na roko napisanimi računi, ceno in krajem nakupa.« (Med njenimi oblekami sicer ni bilo nobenih velikih oblikovalskih imen, ampak je šlo za konfekcijo; družina Tinne je »zbirko« podarila liverpoolski Walker Gallery, kjer je bila razstavljena leta 2005.)

In kaj je bil povod za nakupoholizem Emily Tinne? »Prepričana sem, da je nakupovala zato, ker je v tem uživala,« je prepričljiva Grantova. »Morda je res začela nakupovati zato, ker se je dolgočasila, kot meni njena hči, in je to potem postala navada; njen mož je delal dolge ure, doma ni imela veliko dela, saj je imela služinčad, rada pa je hodila v trgovine zaradi samih trgovin, plačevanje za blago pa je bilo pravzaprav postranski del te izkušnje.« Uživanje je srž knjige (ki je pognala iz njenega bloga www. thethoughtfuldresser.blogspot.com). Grantova, sicer ugledna pisateljica in, kot pravi zase, une femme d’un certain âge, ima zelo »skromen cilj«, namreč »bralce osvoboditi dvomov in negotovosti, ki se porajajo, ko začnejo razmišljati o oblekah ali pa, še huje, ko začnejo o njih govoriti, potem pa jih nekdo pokara, da bi se morali ukvarjati s čim pomembnejšim, denimo usodo planeta. Ali vojno v Iraku. Ali pa stopalom Wayna Rooneyja.« Polega tega pa verjame, da ima(mo) do nakupovanja pravico: »Pravico imam, da hodim po Bond Streetu in pravico imam, da vstopim v Hermès in jih vprašam, kako dolga je čakalna lista za torbico Birkin. (‘Čakalna lista je zaprta, gospa, lahko pa vas damo na čakalno listo za čakalno listo.’)« Marsikdo je lahko prepričan, da gre pri nakupovanju le za pohlep in pridobivanje stvari in Marxovo »lažno zavest«, vendar pa gre, po njenem mnenju, za pravo revolucijo: ne nazadnje je shopping glagolnik, ki se je (v angleščini) pojavil šele sredi 18. stoletja, saj nakupovanje, kot ga razumemo zdaj, do takrat sploh ni obstajalo. »Za ženske z ustreznimi finančnimi sredstvi v novem meščanskem razredu je bilo nakupovanje revolucionarno in emancipacijsko dejanje, saj so zaradi njega lahko zapustile domove. Do takrat je blago namreč prihajalo na dom.«

Revolucionarno in emancipacijsko je eno, še bolj pomenljiva pa je odrešilna vloga oblek. Denimo v primeru Catherine Hill iz Toronta, lastnice prvega butika v Severni Ameriki, v katerem so na začetku 70. let prejšnjega stoletja in na začetku njunih karier prodajali Armanija in Ferréja. Hillova, madžarska Judinja (iz zdaj slovaškega mesta Košice), je bila v Auschwitzu, v Kanado pa je kot bosa begunska sirota – njena mati je bila umorjena v taborišču, oče je umrl za tifusom – prišla leta 1947. Obleke »sicer niso izbrisale spominov na grozote in nasilje, vendar pa so ji ponujale balzam in udobje«, piše Grantova. »Nekateri, ki so preživeli zelo travmatične dogodke, najdejo zatočišče v glasbi, slikanju, literaturi, vrtu ali dolgoletni terapiji. Za Catherine je bilo dovolj, da je bila med lepimi oblekami.« Svoj butik, Chez Catherine, je zaprla leta 2002. »Bilo je podobno kot vojna,« je pojasnila Grantovi. »Bila sem svobodna, nisem bila zaprta, a sem imela občutek, da je vse polzelo stran od mene, da sem se utapljala in da nisem mogla ničesar narediti. Trgovino sem morala zapreti, ker nisem mogla odkriti usode.« Hillova, ki »ni kul, ampak je vroča«, nikoli ne nosi črnine.

»Marsikdo je lahko prepričan, da gre pri nakupovanju le za pridobivanje stvari in Marxovo ‘lažno zavest’, vendar pa gre za pravo revolucijo: ne nazadnje je ‘shopping’ glagolnik, ki se je (v angleščini) pojavil šele sredi 18. stoletja.« Vendar tudi to ni vse: The Thoughtful Dresser je polna prijaznih, uporabnih kratkih zgodovin čevljev in torbic (mama Linde Grant je bila prepričana, da »torbica res zaokroži videz«), koristnih citatov, sprehodov skozi vlogo oblek v literaturi (v delih Jane Austen, Ivy Compton-Burnett, Emila Zolaja, Samuela Pepysa, Virginie Woolf in Edith Warton) ter skic o vlogi velikih modnih kreatorjev, skupaj s Christianom Diorjem, Coco Chanel in Paulom Poiretom. »Vse nas skrbi, kako smo oblečeni. Če ne nas ne, smo nori. Samo dojenčkom je vseeno, kaj nosijo, pa še to samo zato, ker jim ni nihče pokazal ogledala,« pravi. Ja, sijajna knjiga.

oktober 2009 — 35

— detajl

Besedilo: Polona Jamnik Fotografije: Reuters

Štirideseta so na platnu in ulici slavila oprijet pas in dvignjen ovratnik. Z nepremočljivim klobukom in v slogu.

Trenčkot Osnovno oblačilo

Poleg džinsa, črnega usnja, bele T-majice in allstark je eden temeljev garderobe, ki se požvižgajo na formalno in pravila, iščejo navdih pri preprosto-vsakodnevnem in vojaškodelavskem, da postanejo kar se da učinkoviti, udobni, namenjeni užitkom.

Najprej je bil Walking Burberry.

Thomas Burberry, angleški trgovec in suknar, je na začetku prejšnjega stoletja iz bombažnega gabardena, ki ga je impregniral, izdelal ohlapno krojen dežni plašč, podoben delovni halji. O glamurju ne duha ne sluha. V udobnem in vsestransko uporabnem oblačilu (z epoletami, manšetami s pasovi za zaponke, kovinskimi obroči za pripenjanje vojaške opreme in drugim …) so se angleški oficirji med prvo svetovno vojno plazili po strelskih jarkih. Od tu ime.

Kot ustvarjen za ramena porednih fantov in zapeljivih deklet.

V štiridesetih trenčkot (z močno zategnjenim pasom na ženskah v ubijalsko visokih petah) pride iz strelskih jarkov pred kamere in pod luči žarometov. Odslej bo oblačil oprijete komplete in oglate silhuete žensk, ki so iz druge svetovne vojne stopile samozavestne in oblečene po moško. Marlene Dietrich in Greta Garbo ga posvojita brez besed.

Izjemno šik in razkošen se košati na plečih najbolj vročih tajnih agentov, vohunov in detektivov ter jemlje sapo s filmskih platen.

Humprey Bogart in Jacques Clouseau nosita trenčkot.

Zvest osnovnim proporcem sledi smernicam: kot šablona in navdih.

Yves Saint Laurent konec šestdesetih let ustvari ultrakratkega.

Krilo je mini, plašč tudi. Oprijet in do gležnjev prekrije dolge silhuete v sedemdesetih. V osemdesetih postane vodilni kos, ki s širokimi rameni in epoletami varuje žensko na položaju.

Od takrat je n-krat predelan in poustvarjen. Iz žameta, umetnih vlaken, svilen, usnjen, vsakršen.

Kakšen je letošnji?

Kroj in material sta klasična. Površniki so bombažni, volneni, iz semiša ali gabardena. Blišč in visokotehnološki materiali odpadejo. Preverjeno elegantni boste v ozkem kroju, ki bo prepasan, z dolžino pod koleni. Modno predrzni boste v prostornih oblikah, ki bodo ohlapno visele, plašč bo širok, nič oprijet za močno sproščen slog. A pazite, da bo, kar bo pod plaščem in poleg njega kar se da izbrano. Trenč je plašč, ki ne prenese banalnosti.

Arthur Elgort, Vogue, avgust 1991.

Burberry Prorsum 36 — oktober 2009

— superego

Fotografija: Mimi Antolović

Vsakomur se kdaj pripeti, da kam zaide brez pravega razloga ali načrta. A kljub začetku brez pravega smisla se na koncu dne izkaže, da je za vse le bil razlog, celo dober. V najboljšem primeru so posledice lahko celo navdihujoče. Nekaj takega sem na začetku poletja doživela tudi sama.

Torej. Sem tiste vrste človek, ki želi imeti vedno vse pod nadzorom. Sem tudi tiste vrste človek, ki nikakor, nikoli in nikdar ne odide nekam le zavoljo lepega vremena. Še zlasti ko gre za potovanja, hrano in oblačenje – pač rada načrtujem.

Tistega julijskega sobotnega jutra pa sem se med potresavanjem na sedežu centralne linije londonske podzemne železnice spraševala, kaj se pravzaprav grem in kam grem. Pristala sem na Portobellu, slovitem marketu, polnem, no, modnih dobrot. Zvečer, ko sem se v ekstazi lastnega zadovoljstva nad videnim v ogledalu muzala ob plenu v obliki še nikoli nošenih vintage strupeno ozkih zlatih tvidasto potiskanih usnjenih hlač znamke Ralph Lauren, mi je postalo jasno, da notranjega glasu ni dobro zanemarjati. Sploh ne, če šepeta sladke besede o stilu.

Ko mi včasih kdo postavi tisto najbolj zoprno vprašanje, koliko časa na dan porabim za svoj videz, vedno odgovorim drugače – sem slaba lažnivka. Najprej, seveda, na skrivaj zavijem z očmi in si mislim, da moda ni časovna enota. Pomembno je, da je človek zadovoljen z odsevom v ogledalu. Kaj je čas res edino merilo, ki ga moramo upoštevati? Kljub temu pa redko komu upam priznati, da moja že tako nadzorovalna narava zares pride do izraza pri obredu oblačenja. Se pravi, kjer je stil, tam ni naključij, tako nekako zveni moje vodilo.

Ko sem se tistega večera vrtela pred velikim ogledalom, sem spoznala, da je moj svet oblačenja sestavljen iz dveh nasprotij.

Stil gradim premišljeno, z možgani, nakupujem pa svobodnega duha, s srcem.

V Londonu sem že skoraj pet let. Zelo dobro se spominjam, kako sem v petletki prej skrbno zbirala zalogo garderobe za svoje novo življenje. Ena mojih najljubših lovskih točk je bila tista tiha, vedno dobro založena in skrivnostno osamljena trgovinica IUV v enem izmed trgovskih centrov. Ves vrvež, ki ga tako smrtno sovražim, je bil pred to, po fino obdelanem usnju dišečo usnjarsko skušnjavko. Le v njej ne. Mmmm, name je delovala kot magnet.

Prodajalke sem vedno znova spraševala, kako to, da nihče ne razgrabi neskončno zapeljivih usnjenih hlač, jaken, kril, vse v najbolj izmuzljivih konfekcijskih številkah, 36 in 38. Kako to, da mi ni treba ničesar vnaprej rezervirati, saj bojazen, da mi bo kdo izmaknil tisto svetlečo luksuzno potiskano jakno v barvi robide ali matirano bel oster guccijevski površnik, preprosto ni obstajala.

Ljubi me nežno

Usnjeni jopič in krilo Jean Paul Gaultier Femme

Besedilo: Nika Urbas

Včeraj zjutraj sem stopila v ozko, do kolen segajoče usnjeno krilo v opojni vijoličasti barvi z nevarnim razporkom na eni strani in se do večera skoraj že otepala komplimentov mimoidočih. Ko se je že mračilo in se je mimo mene upočasnjeno zapeljala dama v bentleyju z očitnim namenom preverjanja znamke tega prelepega krila, sem žalostno zavzdihnila. Pogrešam tisto trgovinico in njene skrite zaklade. Pogrešam pa tudi čase, ko je Slovenska modna industrija premogla izdelke z oznako modna klasika.

»Pogrešam čase, ko je slovenska modna industrija premogla izdelke z oznako ‘modna klasika’.« Koža je in, vedno!

Usnje je skorajda vsako leto na modnih brveh, letos pa se o njem govori še z večjo vnemo. Za to ima veliko zaslug še ena vrnitev oziroma vpliv osemdesetih let. Letošnja zgodba o usnju je pika na i k mehki, prefinjeni garderobi v kameljih, rjavih in sivih odtenkih.

Usnje kot fetiš? Ne ne, to ni turbo scena, bejbi. Usnje moramo razumeti kot najfinejšo drugo kožo, ki harmonično dopolnjuje preostale dragocene materiale, kot sta volna in kašmir. Ta gladka, sijajna in voljna tekstura najlepše pride do izraza v obliki ozkih kril, oprijetih hlač in visokih, čez kolena segajočih škornjev.

Usnje, na katero mislim, je tisto prefinjeno, dišeče, kot maslo gladko in kot koža upogljivo usnje. Italijansko usnje, capito?

Italijani, zaljubljeni v svojo kulturo, poveličujejo svoje usnjarske izdelke, jih kupujejo z zanosom in nosijo s spoštovanjem. Ves ta ponos pa še oplemenitijo z najmodnejšimi oblikovalskimi pristopi. Italijanska usnjena oblačila, obutev in modni dodatki sodijo na vrh lestvice predmetov poželenja po vsem svetu. Zakaj kaj takšnega ni uspelo slovenski usnjarski industriji, je težko pojasniti na kratko. Vsekakor pa bo letošnji trend številka ena potrkal na srce marsikateri modni navdušenki, ki se bo, morda s pomočjo svoje mame, spomnila časov, ko je Slovenija ponosno na trg pošiljala take usnjene izdelke, za katerimi bi se danes ozirala marsikatera, vsega lepega vajena glava na Sloane Streetu.

London in odnos do usnja – nič ni tako kompleksnega.

Londončanke, ki se ob prvi napovedi modne novosti brez odlašanja

za v službo namažejo s črno šminko, ženske, ki se brez zadrege po mestu sprehajajo v tako kratkih mini krilih, da se jim skoraj reče pas, in svoje službene odmore najraje zapravijo za ličenje, preoblačenje ali kupovanje (še višjih) pet, se usnja v resnici bojijo.

Pravzaprav jih veliko ne loči med pravim ali umetnim usnjem, vsaj na pogled ne.

Ko se je začelo usnje pojavljati na modnih brveh, so stilisti v raznih pogovornih oddajah o modi zaskrbljeno zmigovali z glavo in se spraševali, kako se bo to nosilo, saj koža vendar ne bo dihala.

Očitno se je miselnost modnih strokovnjakov takoj usmerila k cenovno dostopnejši modi; takšni, kjer črne usnjene hlače za sto funtov na etiketi skrivajo tisti grozeči zapis: 100 % PVC. Izdelki iz pravega, fino obdelanega usnja so v Londonu silovito dragi.

Ko me v mojih zlatih laurenkah opazi kateri od teh modnih poznavalcev, se na koncu iz navdušenja nad stilom obraz spremeni v začudenega, ko se pogovor prelevi v dialog: »To je pravo usnje.« »O moj bog, pravo usnje?!« »Ja, pravo usnje« »Lubica, saj ti si prava bogatunka.« Nisem, prihajam pa iz države, ki me je naučila stvar ali dve o usnju. Tiste Britanke, s katerimi si delim to strast, se ta mesec od usnja skorajda ne ločijo. Tilda Swinton, Cheryl Cole, Alexa Chung, Emma Watson, Jemima Khan so le nekatera od znanih imen z britanske scene, ki dokazujejo, da je usnje veliko več kot le spomin na punk generacijo ali, še huje, poceni način zapeljevanja.

Usnje je inteligentna izbira samozavestne, moderne urbane ženske z izdelanim občutkom za materiale.

Prikrita stalnica

Stilisti bodo ob naslednji trditvi hiteli prikimavati. Največje veselje je, ko katera od modnih novosti pride na ulice vplivnega mesta ter v kombinacijah z drugimi kosi nosi pečat prav te prestolnice.

Ljubljana – zdaj je tvoj trenutek! Letos modno usnje je ljubljanski modni sceni pisano na kožo. Dramatičnost, dragocenost in nadzorovana erotika, vse to bi lahko bil del modne identitete stajliš Ljubljančank. Spomnim se dolgoletne priljubljenosti ultradolgih usnjenih rokavic, ki to sezono polnijo strani tujih modnih revij.

Kdaj se je to že nosilo v Ljubljani! Tudi z visokim škornji je tako.

Ljubljana jih pozna. Zdaj je čas, da se jih tudi pokaže. oktober 2009 — 37

— ekskluzivna reportaža

Fotografije: Gueorgui Pinkhassov, Magnum Photos in arhiv modne hiše Burberry

Slavje z Burberryjem Besedilo: Emil Rebek

Londonska moda je te dni nazdravila v soju močnih žarometov. Ob 25. obletnici svojega tedna mode in prav tolikih letih, odkar je bila ustanovljena tamkajšnja modna zbornica, se je britanska prestolnica odela v mogočen sij, ki je zdolgočaseno modno javnost prepričal, da je sposobna ponuditi več kot le najboljši nabor mladih talentov. To je na koncu odločno potrdila hiša Burberry, ki se je v znamenje spoštovanja do britanskega modnega dogajanja vrnila na Otok in s svojo znamko Prorsum sklenila tokratni londonski modni teden. Z večerom izvrstne mode, z imenitnimi imeni zapolnjenimi prvimi vrstami in najbolj pričakovano zabavo tistih dni nas je London tokrat prepričal, da se – vsaj za trenutek – lahko kosa z bolj uveljavljenimi modnimi konkurenti.

38 — oktober 2009

Po osmih letih gostovanj v Milanu se je ob jubileju londonskega modnega dogajanja na britanske modne brvi vrnila znamka, ki je s svojo bogato 153-letno tradicijo zagotovo eden izmed stebrov tamkajšnjega modnega ponosa. Z vrnitvijo na Otok naj bi skupaj s svetovno znano britansko modo mestu povrnila pomen in privabila zahtevno javnost, ki si je doslej dneve londonskega modnega tedna pogosto izbrala za oddih med newyorškim vrvežem in hudim tempom Milana in Pariza. Poleg Burberryja so se pri tej priložnosti z londonskim modnim poligonom znova srečali tudi Antonio Berardi, Matthew Williamson, Pringle of Scotland, Jonathan Saunders in dvojec Clements Ribeiro. Pridružili so se povratnici Vivienne Westwood, ki je s svojo kolekcijo Red Line to naredila že februarja. Medtem ko postaja koledar londonskega modna tedna čedalje obsežnejši, pa tamkajšnja modna zbornica ne skriva želja, da bi mu pomen lahko dodala prav tista tri pomembna imena, ki vztrajajo v Parizu: Alexander McQueen, Stella McCartney in John Galliano. Da je mesto povsem zadihalo z modo, pričajo tudi besede tamkajšnjega župana Borisa Johnsona, ki je za Grazia Daily povedal, da je ponosen, da se je vrnila znamka s tako bogato

Christopher Bailey in Victoria Beckham Liv Tyler, Emma Watson in Gwyneth Paltrow

Robert Konjic in Julia Restoin-Roitfeld

Alexa Chung in Agyness Deyn

tradicijo: »Burberry predstavlja značaj našega mesta – s tem ko meša našo slavno tradicijo z bleščečim in drznim stilom.« Burberry že vsa leta ohranja britanskega duha, ki združuje bogato tradicijo, aristokracijo, značilne vzorce tartan ter trenčkote z divjim in z rockovsko kulturo prežetim Londonom. Burberry so Kate Moss, Stella Tennant, Lily Donaldson, Agyness Deyn in zadnja v seriji njihovih obrazov – igralka Emma Watson. »Zanimajo me sproščene osebe, prefinjene in elegantne, a ne preveč zategnjene in brezhibne. Burberry govori o tradiciji, a o tradiciji, ki je smiselna v tem trenutku. Zagotoviti je treba, da je to, kar počneš, smiselno v času, ki ga živimo,« je Christopher Bailey, 38-letni kreativni direktor znamke, razlagal za Independent v pričakovanju svojega londonskega debija, obenem pa v svojem blogu na strani NY Times s svojimi (resda zelo kratkimi) zapisi odšteval dneve.

Mamil nas je z asketskimi posnetki z njemu zelo ljubega iPhona. Že pred velikim dnem B (B kot birthday londonske mode, kot British in nenazadnje kot Burberry ali Bailey) nas je prepričal, da se pripravlja nekaj veličastnega, pri tem pa na fotografijah razkril tudi svojo obsedenost s čokoladnimi bomboni maltesers.

Big Ben, Temza in Houses of Parliment so več kot slikovita kulisa Chelsea College of Art and Design, ki je ob tej priložnosti gostil Burberryjevo vrnitev v ogromnem šotoru, pred katerim se je razprostirala ogromna fotografija Maria Testina iz njihove zadnje oglaševalske kampanje. Dogajanje pred dvorano, pred katero se je gnetlo slavnih radovednežev, je še najbolj spominjalo na premiero katerega od pomembnih filmskih festivalov. In medtem ko je več kot 1200 obiskovalcev vstopalo z ličnimi vabili, majhnimi

kovinskimi srebrnimi karticami, proti dvorani, so številni zbrani fotografi vabili zvezdnike pred svoje bliskavice in nadležne objektive. Na njihovo veliko zadovoljstvo je bila zvezdniška ekipa, ki je bila pripravljena, da zasede svoja mesta v prvi vrsti, tokrat res bogata. Poleg Emme Watson, obraza letošnje kampanje, je sedela Gwyneth Paltrow. V zares dolgi prvi vrsti – približno 40 metrov – pa so se med drugimi zvrstili še Liv Tyler, Mary-Kate Olsen, Mario Testino in Victoria Beckham. Christopher Kane, eden največjih londonskih modnih talentov, že med pripravami na svojo modno predstavitev ni skrival velikega navdušenja nad dogajanjem: »Ta injekcija pozornosti, ki jo London dobiva te dni, je odlična za vse nas.« Kako tudi ne, ko pa se je v mesto po daljši odsotnosti vrnila tudi Anna Wintour (ve se, da je prav Kane eden njenih ljubših predstavnikov nove modne garde, menda naj bi odobritev za svojo kolekcijo, ki jo prikazal v Londonu, od železne modne lady dobil že kakšen teden pred tem na predstavitvi, ki jo je zanjo pripravil v Parizu), ob njej pa tudi številna druga pomembna modna novinarska peresa, kupci in tudi vrhunske manekenke.

Ob velikem Burberryjevem finalu ni manjkal prav nihče, ki v modnem Londonu v tem trenutku kaj pomeni. Prišli so, da bi ob zvokih akustičnih izvedb skupin Editors, Fleetwood Mac, Dava Stewarta in Micka Jaggerja na sterilno beli modni brvi pospremili sicer svežo, a precej bolj pretenciozno kolekcijo, kot smo jih bili od Baileya vajeni doslej. Močno poudarjena ramena, kratka krila, številne draperije in nežne pastelne barve bodo s srebrnimi poudarki zaznamovale prihodnje Burberryjevo poletje in tako predstavile povsem nov obraz enega najbolj klasičnih oblačil – trenčkota. Ob dežju srebrnih, počasi padajočih in močno svetlikajočih se lističev

je skladbo Not 19 Forever v izvedbi skupine the Courteeners preglasil bučen aplavz zbranih v nabito polni dvorani, ki pa ni opogumil kreativnega direktorja Christopherja Baileya, da bi občinstvu ponudil kaj več kot hiter in sramežljiv poklon.

Precej bolj nasmejan in sproščen je bil na zabavi, ki je bila po končani reviji. Z Angelo Ahrendts, vodjo uprave družbe Burberry, sta jo namreč pripravila v prostorih Burberryjevega sedeža, ki so jih pred kratkim odprli v Horseferry House in jih za to priložnost opremili z ogromnimi zasloni, na katerih so se odvijali grafični prikazi njihovega najslovitejšega karirastega vzorca, videoposnetki s pravkar končane modne revije in njenega zakulisja ter številni komentarji, ki so jih ob tem dogodku oboževalci zapisali na Facebooku ali Twitterju. Prav pisanju podobnih sporočil in blogov so namenili posebno sobo, v kateri so se z veseljem zadrževali tudi številni znani obrazi, ki so s svojim prihodom počastili ta dogodek. Ob zvokih britanske skupine The Kooks in glasbi po izboru gostujočih didžejk, sicer pa bolj znanih otoških ikon stila, manekenk Agyness Deyn in voditeljice Alexe Chung, se je zabava v pritličju sicer v osmih nadstropjih razprostirajočega se Burberryjevega domovanja nadaljevala še dolgo v noč. Medtem ko je Bailey poudarjal, kako zelo je srečen, da so se mu le uresničile želje, da bi kolekcijo predstavil v Londonu, kamor po njegovem mnenju tudi sodi, so po prostranih sobanah odmevale besede Luka Pritcharda, pevca skupine The Kooks, med prepevanjem njihovega največjega hita: Always Where I Need to Be. »Ker jaz sem vedno tam, kjer moram biti, in sem vedno mislil, da bom nekoč s tabo.«

oktober 2009 — 39

— nakup

Scenografija: Elektro neon Milan Vovk s. p.

1

Nova dama

Izjemno prefinjena in super intelektualka.

Ob poudarkih, ki ne učinkujejo mladostno, kaj šele kičasto. Kadar je črna bleščeče lakasta, postane samozadostna. Nobenih srebrnih, ali, o kako banalno, zlatih priponk.

Za vrat naj diha retro, žlahten kot le kaj.

Ključne so torej balerinke (zgolj v izvedbi večerno ali gala), h katerim se bo izvrstno podala kdo drug kot Kelly iz podobnega časa.

2

4

5

Detajli Fotografije: Mimi Antolović Besedilo: Polona Jamnik

3

6

40 — oktober 2009

7

8

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Balerinka Dior Sončna očala Prada Parfumska voda Jasmin Noir, Bulgari Tekoči puder Parure Gold, Guerlain Broška Sonia Rykiel Nalivno pero Cartier Torbica clutch Marjeta Grošelj Balerinka Sonia Rykiel Torbica Valentino

9

oktober 2009 — 41

— nakup

1

2

Med prsti cigara

Ob dodatkih iz usnja in kašmirja. Na mestih in krajih, na katerih vladajo modna pravila klasike in se pogodbe podpisujejo v oblekah s telovnikom. Našteto peljite skozi mlin sodobnosti. Sprostite se in zajemite sapo. V beli oprijeti (a razpeti) srajci in z rokavi, ki bodo obvezno zavihani, v razvlečenem džinsu baggy in s pridihom boemskega. Dominanten modni akord zveni na Tom Ford.

1 2 3 4

4 3

42 — oktober 2009

Klobuk Hugo Boss Gležnjar Hugo Boss Pas Kenzo Vžigalnik in namizna ura Cartier

— dišave

Besedilo: B. Ž.

Fotografije: Illusion

D & G slovesno predstavlja pet novosti, ki so jo poimenovali Prva antologija dišav: izzivalno 1 Le Bateleur, neukrotljivo 3 L’Impératrice, čutno 6 L’Amoureux, drzno 10 La Roue de la Fortune (na fotografiji) in skrivnostno 18 La Lune.

Idejo so dobili v igri tarot (igra z 78 kartami, ki izvira iz 15. stoletja). In zanimivo, tokrat predstavljena dišava 10 je namenjena obema spoloma!

D & G

V dišavo Sensuous, ki ta mesec šele prihaja v naše parfumerije, so ujeti topli akordi lesa (inventivni pristop hiše Estée Lauder), ambre, lilije, magnolije, cvetnih lističev jasmina, sandalovine in črnega popra. Dišavo predstavljajo Gwyneth Paltrow, Elizabeth Hurley, Hilary Rhoda in Carolyn Murphy, ki zastopajo štiri starostne skupine morebitnih uporabnic.

Estée Lauder

Idylle je nova parfumska voda, ki so jo uvrstili v cvetno skupino dišav. Za kreacijo sestavin stoji hišni parfumer Thierry Wasser, ki je uporabil bolgarsko vrtnico, potoniko, frezijo, lilijo, šmarnico, pačuli in beli mošus. Stekleničko je oblikoval tudi pri nas znani Ora Ito. Predstavitveni spot za Idylle je režiral Paolo Roversi, »glavno vlogo« pa je dobila igralka Nora Arnezeder, mladi up francoskega filma.

Guerlain

Sončna boginja, na predstavitveni fotografiji obdana z zlatom in svetlobo, predstavlja novo inačico že znane parfumske vode Alien. Tokrat je toaletna voda v steklenički, ki spominja na dragocen ametist, v njej pa se prelivajo dišavne note mandarine, šopka belega cvetja, maroškega jasmina, belega jantarja in kašmirskega lesa. Kot da ni s tega sveta ...

dišave

Thierry Mugler

oktober 2009 — 43

Pulover D & G Ogrlica Tosca Blu

— lepota

Organski skener Prikrit pogled, odkrit pogled, zapeljiv pogled, prebadajoč pogled, neusmiljen pogled, usoden pogled, najlepši pogled ... Ženske so bile od nekdaj zvite, saj so se zavedale moči svojih oči, skrivnega orožja, ki ob ustrezni negi, pravilni kombinaciji ličil in, če je treba, tudi s pomočjo manjših estetskih popravkov zlahka uroči še tako hladnega korenjaka.

Fotografije: Mladen Šarić Ličenje: Saša Joković Pričeska: Milena Maršić (Salon Glamour) Stiliranje: Petar Trbović Model: Kristina Šalinović (Talia Model) Postprodukcija: Mladen Šarić Besedilo: Teja Lavrenčič

SKRIVNOSTI ZAPELJIVEGA POGLEDA

Priznajte si, trepalnice so poleg las edini keratinski izrastki na telesu, ki nam zares ustrezajo: bolj ko so temne, košate in dolge, lepši okvir dajejo našim očem.

Zato so vedno obstajali pripomočki, s katerimi so si ženske ta zapeljivi del še polepšale. Najprej so uporabljale zmes lepljivih, mastnih smol in premogovega prahu. Tovrstna ličila so bila znana v kulturah, ki so imele »liberalen« odnos do ženskega telesa (večina antičnih, številne afriške, azijske, pacifiške in zgodnjeameriške) in v tistih, ki so zagovarjale drugo skrajnost – popolno zakrivanje telesa, z izjemo oči, torej v islamskih. Nasprotno pa se je evropska moda vse do 20. stoletja nadvse bala pogleda, ki lahko uroči. Šele leta 1957 se je pojavila prva sodobna maskara. Kremno-tekoči izum Helene Rubinstein, imenovan Mascaramatic, se je skrival v tubi s spiralno krtačko za nanašanje. Od zadev, s katerimi so si ženske lepšale trepalnice, potem ko so v grafitno osnovo kanile nekaj vode ali kar pljunile vanjo, je minilo junaško obdobje pekočih oči in najrazličnejših alergij. Prišla je zlata doba očesnega okrasja – 70. leta: klešče za vihanje, umetni čopki, krtačke in spirale, ki ločujejo trepalnice, nega s kunjim oljem, podaljševanje s pudrom idr. Dandanes je maskara še vedno bistveni del skoraj vsake ženske toaletne torbice, največkrat bolj nepogrešljiva kot katero koli drugo ličilo. Kako velik je njen učinek, pove iskreno priznanje slavne Elizabeth Taylor: »Maskari se nikoli ne odpovem, niti takrat ne, ko se sploh ne naličim. Čeprav imam po naravi temne trepalnice, se mi zdi, da brez maskare moj pogled ne bi imel pravega izraza. Poleg lepotilnega učinka pa imajo sodobne maskare še eno pomembno lastnost: olja, proteini, keratin in druge blagodejne učinkovine te zapeljive očesne dlačice tudi negujejo, jih krepijo in jim podarjajo prožnost.

JE MASKARA PRETEKLOST?

Trepalnice imajo vsaj dve prednosti pred lasmi: njihova barva je trajna, torej s starostjo ne posivijo, pa tudi njihova rast, razen ob bolezni, ne nazaduje. Na zgornji veki imamo od 90 do 160 dlačic, ki dosežejo od osem do 12 milimetrov, na spodnji veki pa poganja od 75 do 80 trepalnic in so dolge od šest do osem milimetrov. Živijo le nekaj mesecev, potem odpadejo, a jih nadomestijo nove, tako izpadanja navadno niti ne opazimo.

Dolžina in gostota trepalnic sta genetsko določeni, prav tako barva in hitrost rasti. S skrbno običajno nego postanejo trdnejše in prožnejše, nikakor pa gostejše in daljše, čeprav so jih naše babice nadvse skrbno mazale z ricinusovim ali oljčnim oljem. No, maščoba jim je vsekakor dobro de. Nedavno pa so se stvari korenito spremenile. Na trgu so se pojavili različni izdelki, ki zares vplivajo na rast trepalnic. Eno od njih in prvo, ki ga je za uporabo odobrila tudi FDA, se imenuje Latisse. Po nekajtedenski redni uporabi naj bi bile naše trepalnice daljše, temnejše in tudi gostejše. Malce manj prepričljivi so morebitni stranski učinki: ker se Latisse nanaša na veke, lahko te potemnijo, morda začasno, lahko pa tudi trajno. Ob stiku z beločnico lahko povzroči rdeče in srbeče oči. In najhuje: v nekaterih primerih lahko Latisse vpliva na spremembo barve oči, kar je prav tako lahko trajno. Cena: okoli 90 evrov.

Narašča tudi priljubljenost kirurških posegov za zgostitev trepalnic. Gre za presajanje mešičkov trepalnic, kar so doslej izvajali le pri ljudeh z opeklinami ali pa pri bolnikih, ki so trepalnice izgubili zaradi kemoterapije in obsevanja. Cena: 3000 dolarjev za posamezno veko.

Odkar so operacijo pred tremi leti prvič izvedli v estetske namene, se je njihovo število povečalo za približno štirikrat.

Obleka By Malene Birger Ogrlica CĂŠline

Srajca Patrizia Pepe Ogrlica CĂŠline

ZANIMIVO

→ Maskara je od trenutka, ko jo prvič odprete, uporabna približno šest mesecev, vendar le, če z njo ravnate pravilno. Po nanašanju jo morate vedno dobro zapreti, saj stik z zrakom, vlago in toploto lahko poruši ravnotežje njenih sestavin. → Zgodi pa se, da imajo otroci barvo oči, ki jo z dominantno-recesivnim dedovanjem ne moremo razložiti.

Barva naših oči je rezultat delovanja številnih genov na različnih mestih genotipa. To nam da številne možne kombinacije, ki se lahko pokažejo v barvi oči. Geni za to lastnost naj bi določali nastanek, količino, vrsto in razporeditev melanina v šarenici. Kako so ti geni med seboj povezani, kje natanko ležijo, koliko jih zares je ter številne druge stvari v zvezi z delovanjem teh genov pa so še vedno velika neznanka. → Ko je Shenise Farrell iz Velike Britanije na internetu prebrala, da ji lahko v Panami z operacijo spremenijo barvo oči iz rjave v modro, se je zanjo takoj odločila.

Po posegu so se neprijetnosti kar vrstile: strašne bolečine in skoraj popolna izguba vida. Ob vrnitvi domov jo je domači zdravnik takoj poslal na operacijo, kjer so ji odstranili modre vsadke in popravili poškodovano šarenico. Kirurg dr. Ali Mearza je povedal: »Ko je prišla, je bila že skoraj slepa. Ljudem toplo priporočam, da se tovrstnih posegov izogibajo.« → Dvajsetletni ameriški delavec Josh Rahn ima prav poseben konjiček. Posebno rad se loteva raznih lepotnih popravkov na svojem telesu, in to nadvse bizarnih. Nazadnje se je domislil tetovaže očesnih zrkl in se s tem pridružil skupinici osmih ljudi, ki so se že odločili za takšen poseg. Mojster Howie iz New Yorka, ki je na Rahnovem organu za vid izvedel »operacijo«, je pred izdelavo tetovaže vadil na poginuli svinji: »Preizkusil sem tri metode nanosa, ki zagotavljajo obstojnost barve. Pri tem sem uporabil različne igle, različno kombinirane barve, poleg tega pa sem barvo vbrizgal pod različnimi koti.

Poseg je zahteval več kot 40 vbodov z iglo.« Dvajsetletni delavec je operacijo dobro prestal in vsaj za zdaj nima nobenih zapletov z vidom.

Bioserum za nego kože okoli oči, Eye Contour Care.

Melvita

Maskara False Lash Effect.

Max Factor

Emulzija Flash, Multi–Perfection Instant Rescue Eye Treatment, Capture Total.

Dior

Balzam Ultra Rich Eye Balm.

L´Occitane

Emulzija Liftactiv Retinol HA Yeux.

Vichy

Krema za nego oči in ust, Perfect Cream for Eyes in Lips, iz linije Progressif.

Carita

Senčilo Creative Eyes.

Nivea & Chantal Thomass

Komplet senčil Volga Princess.

Guerlain

Ogrlica Arts Bijoux

POPOLNA PODLAGA

Žal magičnega pogleda ni mogoče pričarati le z ličili. »Slikanje« je lahko zelo učinkovito šele takrat, ko je »slikarsko platno« dobro napeto in preparirano. Torej, posvetite se najprej ustrezni negi. Koža v okolici oči je namreč trikrat tanjša kot na drugih delih obraza, pa tudi bolj suha je in manj prekrvavljena.

Hkrati jo nehote, vendar neprestano mučimo še z obrazno »telovadbo« – mimiko, ki pušča nezaželene sledi – gube. Kako se ji lahko oddolžimo?

Poskrbite, da je koža vedno izdatno navlažena. Uporabljajte le posebne kreme, ki ne dražijo sluznice. Po 25. letu nego oplemenitite še s posebnimi izdelki proti mimičnim gubam, pozneje pa tudi s serumi, ki zavirajo in izboljšujejo videz globokih gub.

Nadvse zoprni so tudi podočnjaki. Z njimi se lahko spopademo na več načinov, nekaj jih navajamo tudi v nadaljevanju članka .

— Nega: Redno uporabljajte pripravke, ki vsebujejo posebne snovi za poživitev, denimo kofein. Ta naj bi izboljšal prekrvavitev tudi v najtanjših krvnih žilicah. In kako nanašamo tovrstne izdelke? Vzemite malce kreme in počakajte, da se stopi na prstnih blazinicah. Nato jo z lahnimi krožnimi gibi zelo previdno vtrite v kožo ali pa jo s prstancem nežno razmažite. Pri tem napnite očesne mišice, da se koža čim manj razvleče.

— Prekrivanje s korektorjem: Ta naj bo le za odtenek svetlejši od vaše polti. Z njim podočnjake prekrijte z rahlim tapkanjem: začnite pri nosu in nadaljujte v smeri proti zunanjemu kotičku oči. Pazite, da korektor ne bo premasten, ker sicer slabše prekriva. Da bi bil še obstojnejši, ga prekrijte s tekočim in brezbarvnim pudrom v prahu. Pri ličenju se izogibajte temnim in rdečkastim odtenkom. Uporabljajte tople tone, saj bo tako koža videti bolj sveža.

— Hladni obkladki: Prekrvavitev spodbudite s kosmi vate, namočenimi v ledeno mrzlo vodo ali na kritičnih predelih uporabite ledene kocke.

Prekrvavitev se bo izboljšala tudi, če napolnite umivalnik s hladno vodo, vanj potopite obraz in nekajkrat odprete in zaprete oči. Ta zvijača pomaga tudi pri rdečih očeh.

PO »ZLATI« POGLED H KIRURGU

Kadar običajni negovalni postopki niso uspešni, je morda čas za razmislek o obisku estetskega kirurga. S pomočjo različnih tehnik lahko dandanes kirurgija vek naredi marsikateri čudež: odstrani odvečno kožo, mešičke maščobe in podočnjake. Lahko popravi poškodovano ali natrgano mišico, omogoči mlajše poteze (konturo) veke, pri nekaterih celo popravi vid in funkcijo očesa.

Poseg na vekah lahko strokovnjaki opravijo pri kateri koli starosti. Polnost zgornje veke pri dvajsetih, tridesetih ali celo štiridesetih letih je pravzaprav lahko posledica spuščenega čela in obrvi in v tem primeru je ustrezna operacija browlift.

Z blefaroplastiko odstranijo odvečno kožo, vendar pri tem ne izboljšajo njene kakovosti. Črtice in gubice lahko odpravijo s kemičnim pilingom ali z laserskim resurfacingom, za glajenje tako imenovanih »kurjih nožic« pa lahko uporabijo botoks.

— lepota

Besedilo: Mini Fotografije: Mimi Antolović Model: Samuel (Bronz)

Moški novi kult Če so si ženske nekoč le želele, da bi imeli moški več občutka in posluha za urejenost, so danes vesele, če si lahko v kopalnici izbojujejo prostor za kakšen izdelek več kot oni. Pregovorna različnost ženskega in moškega principa, češ da so ženske z Venere, moški pa z Marsa, ne velja več. Eni in drugi bolj ali manj postajamo pleme planeta Kozmetik.

Moški menijo, da kult osebne nege ženske mami v svet stekleničk neštetih oblik, iz katerih omamno dišijo teksture mavričnih not.

Dnevno rutino jim dopolnjujeta šampon in balzam, skrbno izbrana za določeno potrebo lasišča z vonjem, ki ne spira le sivih las, ampak tudi dnevne skrbi. Velika steklenička mila se peni v iluzijo tisočih mehurčkov, kot da dežne kapljice polzijo s tropskih cvetlic in palm, ko ob dotiku s kožo pršijo in prijetno hladijo. Tu je še osvežujoč piling za pete, ki gladi grobo povrhnjico, z vonjem ostre mete in tople sivke. Po prhanju je nepogrešljivo razvajanje z losjonom za telo. Danes prija zrela grenivka, jutri kokos, morda mandelj ali marelica, v deževnih dneh dobro dene pomirjujoča aloja. Občutek ugodja vzbuja tudi čistilo za obraz, pogosto v preveliki tubi, ki je hkrati čistilo in vlažilo. V premišljenem vrstnem redu si sledijo krema za oči, vlažilec za obraz, skrbno izbrana zobna pasta, ustna voda in deodorant.

Nega obraza ni novodobna kaprica. Bila je pomemben del dnevnega obredja Egipčanov in faraonov, dekadence rimskega imperija in Aleksandra Velikega. Najpreprostejša plemena so poznala ter uporabljala ličila in barvila za kozmetične in medicinske namene ter za psihološke priprave na bitko. V elizabetinski dobi so bili nepogrešljivi pobeljeni lasje, puder in močne dišave. Z represijo viktorijanske dobe je negovanje moških pojenjalo, v 20. stoletju nihalo skladno s trendi, danes pa je moška nega neizogibna, s stališča marketinga pa najbolj ekspanzivna. Enaka skrb se posveča tudi oblikovanju telesa, zob in poraščenosti. V svet moških vdirajo tudi maske, pilingi, vlažilci, britje in voskanje predvsem nezaželenih odvečnih dlak po telesu in hkrati ohranjanje tistih na glavi. Če so moški kdaj ženskam očitali, da so zasvojene z nego in modo, so tudi oni postali prav takšni odvisniki v najboljšem pomenu besede.

Ženski del kopalnice torej prepoznamo po desetinah raznovrstnih izdelkov, medtem ko drugo stran določata le zobna ščetka in ena sama steklenička, ki s temno embalažo in grafiko namiguje na moški princip, z odebeljenim logom, ki oglašuje temeljito nego telesa in las hkrati. Voda, milo in britvica naj bi bili edini zvesti moški spremljevalci. Pa to res drži? Hm, niti ne!

Ženske pri vsej svoji skrbi za telo vedno najdemo kakšno pomanjkljivost ter smo negotove in nezadovoljne s kakšnim delom svojega telesa. Danes se nam zdi, da imamo prevelik nos, jutri imamo preširoke prste na nogah. Ko je oglaševalska industrija odkrila, da je enako tudi z moškimi, ki sicer znajo svoje nezadovoljstvo dobro prikrivati, so hitro zapolnili novo tržno nišo. Na začetku so se pojavljali zgolj oglasi proti plešavosti, zdaj merijo na moškega od glave do peta. V nasprotju z ženskami ga ne zanimata pripovedništvo in zgodba o izdelku, temveč si želi hiter učinek in jasen napotek, kako ga doseči. Nastajajo oglasi, namenjeni posebnim moškim potrebam. S televizijskih zaslonov jih nagovarjajo z zgodbami o šamponu, ki pomirja in pomaga, da se ne razjezijo, tudi ko jim dekle razbije; o deodorantu, ki obnori svet, vsa dekleta v pisarni, vse mimoidoče, on pa odišavljen za seboj pušča razdejanje enako orkanu. Medmrežje je polno promocij in fotografij, na katerih so namesto deklet, ki se razvajajo v masažnih salonih, savnah in telovadnicah z različnimi izdelki, zdaj tudi

»Eni in drugi bolj ali manj postajamo pleme planeta Kozmetik.« Sicer ne smemo posploševati celotne moške populacije in dobrih treh milijard ljudi metati v en koš. So nekateri, ki jim zjutraj oblačenje, zajtrk in nega ne vzamejo niti deset minut, preden odhitijo v dan, in drugi, ki ne zmorejo brez doslednega obreda nanašanja negovalnih izdelkov. Skupini se zagotovo razlikujeta starostno, po družbeni pripadnosti, finančni zmožnosti, razgledanosti in prepričanjih, seveda z izjemami.

52 — oktober 2009

— lepota: Moški novi kult

moški. Čedalje več je forumov in spletnih strani za moške, ki podobno kot nekoč Jonas nagovarjajo in učijo, kako narediti najboljši prvi vtis. Poleg klasičnih tem: denarja, avtomobilske moči, konjičkov, športa in zdravja ter mode, so nepogrešljive rubrike v stilu: pet korakov do popolnega telesa, pet najnovejših izdelkov, pet vrhunskih naprav za urejanje, pet izdelkov za boljšo kožo in še: nepogrešljivi izdelki, brez katerih ne gre.

Sodobnemu moškemu je danes jasno, da zgolj vodica po britju ni dovolj. Seznanjen je z dejavniki, kot so temperature pod nič stopinj in centralno ogrevanje, pomanjkanje vlage, onesnažen zrak ter UVžarki in veter, ki kožo razdražijo, zaradi česar postane suha, srbeča in utrujena. Pri preprečevanju poškodb zunanjih dejavnikov in proti prezgodnjemu staranju so na voljo številni negovalni izdelki za različne tipe kože in predele telesa. Kreme, losjoni, maske in na splošno vsi izdelki, namenjeni moški negi, se razlikujejo od ženskih in so prilagojeni njihovi koži, ki je debelejša in izloča več maščobe. Zato se hitreje začne svetiti, teksture vsebujejo več vlažilnih in manj hranilnih sestavin, ravno nasprotno kot pri ženskah, ki si lahko preveč svetlečo polt popravijo z ličili.

»Če so si ženske nekoč zgolj želele, da bi imeli moški več občutka in posluha za urejenost, so zdaj vesele, če si lahko v kopalnici izbojujejo prostor za kakšen izdelek več kot oni.« Tudi britje ni več takšno kot včasih. Proces je iz nuje prešel v pravi negovalni obred z brivskimi penami, ki vsebujejo vitamine, olja, aloe vero in tako že med britjem kožo navlažijo. Na trgu so kakovostni brivski aparati za mokro in suho britje, s premikajočimi se glavami in rezili, ki ne dražijo povrhnjice. Pri negovanju obraza je čedalje pomembnejši piling, ki globinsko očisti in odstrani odmrlo kožo ter odmaši pore. Najpomembnejši dejavnik, ki omili znake staranja in koži vrne vlago in mehkobo, pa je vlažilna krema.

S pojavom naravne kozmetike se je na trgu povečalo tudi število moških izdelkov, saj je tudi tu pomembno ločevanje ženskih in moških negovalnih krem.

V moški toaletni omarici najdemo najrazličnejše pripomočke za lažje urejanje. Od električne zobne ščetke, močnega sušilca za lase, brivnika, ki se prilega arhitekturi obraza, do seta za nohte

54 — oktober 2009

in povečevalnega zrcala. Vse stvari so podvojene in posebno prilagojene v potovalni toaletni torbici.

Poleg učinkovitosti izdelka je zelo pomemben ličen videz. Barve se gibljejo od svetlih, belih, sivih in srebrnih tonov proti temnim, modrim, črnim. Stekleničke nikoli ne krasijo cvetlice in podobni pisani vzorci, temveč je moška grafika prefinjena in preprosta, poleg vsega pa so izdelki oblikovani ergonomsko, da uporabljeni vzbujajo dober občutek.

Kar je bilo še pred nekaj leti izjema, zdaj postaja stalnica.

Gospodje redno hodijo v masažne salone, solarije, na pedikuro in manikiro, k frizerju in v športne dvorane ter tudi v parfumerije in salone za nego obraza. Čedalje večje je povpraševanje po sredstvih proti poraščenosti. Včasih so si le plavalci, kolesarji, bodibilderji in moški striptizeti odstranjevali dlake na nogah in prsih, zdaj to počnejo moški različnih let, poklicev, spolne usmerjenosti ter družbene in verske pripadnosti. Izbirajo med voskanjem, elektrolizo, puljenjem, laserskim odstranjevanjem ali zgolj krajšanjem dlak na različnih delih telesa. Najpogostejša mesta so vrat, hrbet, prsi, obrvi, noge, členki, ušesa, nos, zalisci in prsti. Modno je depiliranje predela bikinija za večjo estetsko in seksualno privlačnost ter občutek čistosti. Ženske imamo za zakrivanje napak in poudarjanje posebnosti na voljo veliko več sredstev. Spremenimo si barvo las in vstavimo lasne podaljške, obujemo pete in v hipu smo višje, z ličili skrijemo nepravilnosti in si polepšamo oči ali usta. Moški toliko prevar nimajo na voljo, zato se morajo še bolj osredotočiti na tisto, kar jim je dano. Prevzame že sam pogled na negovano polt, zdrave zobe, sveže lase in urejene obrvi. Zagotovo pa so moški v prednosti, kar zadeva leta. Starajo se počasneje kot ženska, prav tako se jim veliko pozneje naredijo prve gubice. Pojavijo se nenadoma in so takrat izrazita sprememba, vendar jim dodajo šarmantnost. Ste že kdaj slišali, da bi moški rekel, kako je ženska šarmantna z vsemi gubicami? Medtem ko nas Sean Connery in Brad Pitt s svojo zrelo podobo veliko bolj navdušujeta zdaj, z vsemi skrivnostnimi linijami okoli oči, kot prej v njunih mlajših letih.

Prodaja moške negovalne kozmetike narašča sorazmerno s ponudbo in konkurenco. Trg je v razcvetu in ponuja izdelke, ki so namenjeni vsemu, za kar moški pred leti niso niti vedeli, da potrebujejo! Ko pa preizkusijo, so celo zvestejši kupci kot ženske.

— definitivno

Besedilo: B. Ž.

Fotografije: Illusion

Balzam za nego kože po britju, After shave balm, L´Occitan for Men. L´Occitane

1|1

Čistilni gel Micro-Purifying Cleansing Gel, Dermo System.

Dior Homme

Ne gre le za umivanje in britje, temveč tudi za skrb, da vam ne bodo poganjale dlake iz ušes in temena: današnji kanoni lepote in onesnaženost okolja zahtevajo svoje.

Zaščita je nujna, če nočete »nastopati« z luskinasto, izsušeno kožo in nenegovanim videzom. Drugi ne bodo ocenjevali le, kakšne nogavice, obutev in uro nosite, temveč tudi, ali hodite naokoli z zamašenimi porami, vonjem po potu in izsušenim tenom. Ne spodobi se pa tudi lepo ni. Kozmetična industrija je »zaslutila« nove potrebe moških, tako da je ponudba zanje enakovredna tisti za ženske, ponekod postaja celo tržno uspešnejša.

Novi časi, nova pravila ... Za »zanikrnost« preprosto ni več izgovora. Gre za samospoštovanje.

Nega za okoli oči, Under Eye Circles Corrector, Dermo System.

Dior Homme

Koncentrirana korektivna nega proti gubam z UVA-zaščito, Reti-Fill.

Vichy Homme

Negovalni kompleks z eteričnim oljem divjega brina, Youth Concentrate for Men, Cade.

L´Occitane

oktober 2009 — 55

— dekor & design

Izbor in besedilo: S. G. Fotografije: Helsinki Design Week, Ligne Roset/Roset S. A., Duravit, Bsweden

Savna kot osrednji prostor stanovanja

Severnoameriški Indijanci so svoj spiritualni obred, s katerim so se zdravili, sproščali in čistili, imenovali inipi. Pleme Lakota še zdaj izvaja to ceremonijo, ki je eden od sedmih svetih obredov.

Prav ta ceremonija je bila navdih, da so pri Duravitu zasnovali drugačno savno, kot smo jih vajeni: bistvo je, da želijo iz savne ustvariti enega osrednjih prostorov srečevanja, zato je umeščena sredi dnevne sobe in ne več v temne kleti ali odročne dele hiš kot doslej. Savna tako postane svetel prostor, svetišče za sproščanje in dobro počutje v središču stanovanja. Minimalistična sodobna oblika, kjer je vse odvečno odstranjeno in vsa tehnika očem skrita, pa poskrbi, da bo ta savna lepo dopolnila tako modernejše kot bolj klasične interjerje. Si upate?

Tedni oblikovanja

Septembra sta se skoraj drug za drugim zvrstila kar dva pomembna dogodka: Helsinki design week je bil od 4. do 13. septembra, od 24. do 27. septembra pa mu je sledil 100 % Design v Londonu.

Zadnji je največji angleški dogodek, ki predstavi nove smernice in rešitve v notranji opremi in arhitekturi. Rdeča nit helsinškega tedna oblikovanja je bila letos dostopnost dizajna in križanje ustvarjalnosti profesionalnih oblikovalcev z idejami »navadnih« ljudi. In prav s tem so Finci znova zadeli v polno: preprosto ustvarjanje, ki se ga lahko loti vsakdo, je namreč v polnem zamahu, nerazumljiv in pogosto tudi neuporaben dizajn se umika preprostim, izvirnim »domačim« rešitvam, ki bolj kot po popolnosti oblike slovijo po simpatičnosti in osebnem pečatu. O londonskem 100 % Designu pa več v prihodnji številki, do takrat pa preverite spletno stran www.100percentdesign.co.uk.

56 — oktober 2009

Luč Dolly

Bsweden, ki vsako leto predstavi kar nekaj svežih, novih in nekoliko po skandinavsko norih idej, letos stavi na Dolly. Ta luč, ki si jo je zamislila oblikovalka Louise Henderstorm, je predvsem funkcionalna, hkrati pa kaže čas in svet, v katerih živimo. Louise je pri oblikovanju navdihnila vrteča se Zemlja, ki se – kot luč Dolly – vrti okoli svoje osi. Za ekoučinek dodajte še varčno flourescenčno žarnico in obračajte svet – ali vsaj Dolly – po svoje.

Drugačna knjigarna

Knjigarne in knjižnice so oaze znanja in miru, a žal premalokrat tudi center kulturnega življenja ali celo druženja. Prav zadnje je bilo izziv za brazilskega arhitekta Isaya Weinfelda, ki je zasnoval knjigarno The Livraria da Vila v brazilskem Sao Paulu. Ta sodobna zasnova tako ne ustvarja le arhitekturno zanimive rešitve, temveč preoblikuje knjigarno tudi v prostor za druženje, v katerem lahko vsakdo ure dolgo nemoteno brska po knjigah.

dekor & dizajn

Težko si je zamisliti, da je na mestu, kjer zdaj stoji velika kocka, ki spominja na odprto knjigo, kadar je notranjost osvetljena (in knjigarna odprta), nekdaj stala povsem običajna dvostanovanjska hiša. Ozka ulica ni dovoljevala širitve, zato je arhitekt izkoristil možnost podkletitve, kjer je zdaj oddelek z otroško literaturo, ob njem pa je majhen oder, kjer so predavanja in razni tečaji. Livraria da Vila ima nizke strope, ki dajejo občutek zasebnosti, temni toni pa še poudarijo navidezno neskončnost knjižnih polic. Zdi se, da so knjige povsod, kamor seže pogled, kar še poudari prijetnost ambienta. Posebnost so steklena vrata, ki jih sestavljajo same knjižne police. Kadar je knjigarna odprta, so videti kot listi knjige, kadar pa je zaprta, so ena sama neskončna izložba knjig.

Sedežna sestavljanka

Blagovna znamka Ligne Roset je pred kratkim predstavila revolucionarno novost – sedežno garnituro, ki jo lahko sestavljate na več načinov, odvisno od navdiha ali omejitev prostora. Oblikovalca Philippa Nigra je navdihnila sodobna umetnost s principom dodajanja in s tem ustvarjanja nove realnosti. Pozabite torej za trenutek na simetrijo in enoličnost, ki ju je kar (pre) pogosto mogoče najti v naših ih domovih, in po svoje rešite ite sestavljanko iz Ligne Roseta.

oktober 2009 — 57

— dekor & dizajn

Fotografije: promocijsko gradivo

Razkošje narave Park hotel Bohinj, prvi ekološki hotel v Sloveniji, ki se ponaša tudi s petimi zvezdicami.

Besedilo: Maja Prijatelj

Na robu Triglavskega narodnega parka, s pogledom na pomirjujoče zelenilo in mikavne Julijce so zgradili hotel, ki mu po trajnostni usmerjenosti skoraj ni para v srednji Evropi, po prestižu pa mu je doma kos le najprestižnejši hotel na Obali.

Tisti, ki največji biser pod Triglavom obiskujejo že leta, zagotovo nosijo velik delež krivde, da je po turistični razvitosti ostal nekje na koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Za ceno miru in neokrnjene narave so mu, kot žena nezvestemu možu, ki je sicer vzoren oče, pripravljeni odpustiti premalo kakovostne namestitve, enolično kulinarično ponudbo in en sam prireditveni prostor, katerega repertoar – paradoksalno – določata množični (ne) okus. Toda tistim, ki so v Bohinj prihajali kot otroci in se vanj vračajo s svojimi otroki, ali tujcem, ki jim uspe ločiti Slovenijo in Slovaško, zatem pa še Blejsko in Bohinjsko jezero, okoliški hribi in smučišča, bohinjska zaseka in goveja muzika že dolgo ne zadostujejo. Z mislijo nanje in tudi na poslovneže, ki za nove ideje potrebujejo višji odmerek kisika, so v Bohinjski Bistrici junija odprli hotel, ki je kar najbolj izkoristil naravne danosti in jih tehnološko oplemenitil, tako da je škoda za naravo čim manjša, užitek za človeka pa čim večji.

Zunaj je notri, notri je zunaj V naravni oljeni les odeta fasada se dopolnjuje z zelenjem bližnjih travnikov in okoliških hribov, sodobna oblikovanost hotela z naklonsko ravno streho in steklenim zunanjim pročeljem sob pa deluje urbano, toda ne hladno. Skozi zastekljeno pritličje pogled vstopi v restavracijo, ki si je ime izbrala kar po nadmorski višini našega najvišjega vršaca. Ali je v njej mogoče doseči tudi kulinarične vrhunce, nam ni uspelo preveriti, toda iz knjige vtisov na recepciji je razbrati, da je prav kulinarika posebno navdušujoča.

zrakom, srebaš zeleni čaj, saj je zaradi celotne pročelne zastekljene stene občutek notri enak občutku zunaj.

Podobno je v prostornih sobah, ki gledajo na Julijce ali spokojno podeželsko veduto. Sto dve sta, opremljeni s pohištvom iz tika in parketom iz ameriškega oreha. V vsaki je postelja s kraljevsko visoko vzmetnico in, za okus ljubitelja narave, ki si želi čim več časa preživeti v njej, morda celo prevelika televizija z LCDzaslonom, prek katerega je mogoče upravljati vso tehnologijo v sobi. Prostrana kopalnica je opremljena bodisi s kadjo bodisi s stekleno steno pregrajenim tušem, ogrevanim odložiščem brisač ter ploščicami, ki so videti kot lesene deske.

»Pravi adut hotela ni zgolj prestižnost, temveč energetska varčnost, učinkovitost in povezanost z vodnim parkom Bohinj.« (Raz)vajeni največjega prestiža bodo na račun prišli z najemom predsedniškega apartmaja v najvišjem, četrtem nadstropju z lastnim masažnim bazenom in teraso ali kar celotnega četrtega nadstropja, v sklopu katerega so bazen, bar in terasa za sončenje.

Med našim obiskom je bil hotel po julijskem in avgustovskem vrhuncu sezone spokojen, predsedniški apartma za 450 evrov na osebo pa je bil zaseden.

Šef kuhinje in njegova asistentka, nakazujeta takšne ambicije.

Sladkosnede pa bo razveselila priznana slaščičarka, ki legendarne blejske kremne rezine odslej pripravlja v Bohinju, ki se bodo imenovale bohinjske kremne rezine, se pošali direktor hotela Anže Čokl.

Poskrbeli so tudi za običajne smrtnike, čeprav se zavedajo, da od okoli 70 do 110 evrov za prenočitev v navadni sobi ni malo.

S posebno mislijo na družine z majhnimi otroki so sedem sob opremili s štirimi ležišči in kuhinjsko nišo. Po besedah asistentke direktorja Nataše Andlovec gredo te sobe za med, dobro zasedenost jim obeta tudi bližina sosednjega vodnega parka, do katerega vodi podzemni hodnik. Mlade starše ali njihove otroke bo razveseljevala še mini kino dvorana, bolj družabne pa dvorana za kegljanje s petimi stezami. Tudi osem konferenčnih dvoran je varovalka za mrtvo sezono; ena je namenjena porokam, v največji v prvem nadstropju pa svoje znanje v zdravljenju z bioenergijo predstavlja svetovno priznani zdravilec Zdenko Domančić.

Pogled, še vedno od zunaj, skozi restavracijo ponese v hotelsko preddverje, ki ga, kot vso notranjost, zaznamujejo naravni materiali: les, kamen in steklo. Iz naslanjača v kavarni lahko ob slabem vremenu brez slabe vesti, da pljuč ne polniš s čistim

Hotel na naravni pogon Toda pravi adut hotela ni zgolj prestižnost, temveč energetska varčnost in učinkovitost, za kateri je bilo uporabljenih toliko do okolja prijaznih tehnologij, da jih je težko najti na kupu pri

58 — oktober 2009

katerem drugem srednjeevropskem hotelu, pove Anže Čokl.

Temu primerna je bila višja investicija v gradnjo, toda dolgoročno jo bodo upravičili nižji obratovalni stroški, zaradi manjših izpustov toplogrednih plinov bo manjši tudi negativni vpliv na okolje v primerjavi s podobno velikimi hoteli.

V hotelu se sočasno proizvajata toplotna in električna energija, s čimer se po besedah Čokla prihrani do 30 odstotkov primarne energije v primerjavi z ločeno proizvodnjo. »Sistem deluje podobno kot motor z notranjim izgorevanjem v avtu – s to razliko, da damo toploto v vodo, elektriko, ki se pri tem pridobi, pa porabimo za napajanje hotela in vodnega parka –, le da je celotni izkoristek pri avtomobilskem motorju 30-odstoten, pri nas pa zaradi uporabe preostale toplote od 70- do 90-odstoten.« V neposredni bližini hotela so izkopali 430 metrov globoko vodno vrtino, iz katere brizga voda pod pritiskom. Toplotne črpalke jo uporabljajo za ogrevanje sanitarne vode in ogrevanje objekta in vodnega parka. Ko gostje vodo uporabijo, se jo delno izkoristi za izplakovanje sanitarij, šele potem se jo z odplakami spusti v kanalizacijo. Tudi voda iz tušev in umivalnikov ne gre neposredno v kanalizacijo, temveč jo zberejo v posebnih rezervoarjih, v katerih ji toplotne črpalke odvzamejo preostalo toploto, ki se znova vrača v sistem, ohlajena voda pa odteče v kanalizacijo. Poleti toplotne črpalke takšno ohlajeno vodo pošljejo v hladilno-grelne grede, ki hladijo prostore hotela.

»Sedem sob s štirimi ležišči in majhno kuhinjsko nišo je opremljenih s posebno mislijo na družine z majhnimi otroki.« Namesto dovajanja električne energije iz zunanjega električnega omrežja to proizvaja lastna energetska postaja, ki skrbi tudi za poganjanje toplotnih črpalk in celotno napajanje hotela in vodnega parka. »Energetska postaja proizvede električno energijo, ki zadošča za povprečno hotelsko porabo. V hudi zimi bomo električno energijo dovajali iz zunanjega omrežja, ob presežkih pa jo bomo lahko pošiljali nazaj v omrežje,« razlaga Čokl.

Kot rečeno, temperature v prostorih ne uravnavajo klasične klimatske naprave, temveč talno ogrevanje in hladilno-grelne grede, ki imajo namesto vrtljivih delov šobe. Šoba pošlje zrak skozi

oktober 2009 — 59

— dekor & dizajn: Razkošje narave

režo navzgor, zaradi fizikalnih zakonov se ta prilepi na strop, potuje tik pod njim, se pol metra pred steklom spusti proti tlom in spet zakroži nazaj.

Prednosti takšnega sistema sta tišje delovanje in varčevanje z električno energijo. Za večjo učinkovitost hladilno-grelnega sistema so na vseh oknih nameščeni senzorji, ki po določenem časovnem zamiku izklopijo hladilnogrelno gredo, kadar je odprto okno in je v sobi gost.

Slovenska kakovost Premišljeno je zasnovana tudi hotelska razsvetljava. Večina svetil znotraj in zunaj objekta izrablja tehnologijo power LED, ki ne oddaja toplote, porabi do 40-krat manj električne energije kot primerljivo svetla navadna ali halogenska žarnica in ima do tisočkrat daljšo življenjsko dobo. »Celotni hodnik v nadstropju za razsvetljavo porabi toliko električne energije kot navadna stovatna kuhinjska žarnica, hodnik v primerljivo velikem hotelu pa tri kilovate, torej tridesetkrat manj,« ponazori Čokl.

Da bi iz hotela ušlo čim manj toplote, so stene izolirane nadstandardno, stekla pa imajo najnižji faktor prehajanja toplote, s čimer je zagotovljena minimalna prehodnost in izguba toplote skozi plašč objekta. Za energetsko varčnost in okoljsko prijaznost pranja skrbijo varčni pralni in likalni stroji, veliko količino toplote, ki se sprošča pri pranju in likanju, pa toplotne črpalke odvzamejo in preusmerijo v sistem za dogrevanje tople sanitarne vode.

Poleg omenjenih tehnologij v hotelu ločeno zbirajo pet vrst odpadkov, zaradi koristi za lokalno skupnost zaposlujejo osebje iz bližnje okolice, tehnologijo, posteljnino in brisače pa so kupili pri slovenskih proizvajalcih.

Kljub vsemu hotel ni ogljično nevtralen, kar je po besedah njegovega direktorja Anžeta Čokla nemogoče predvsem zaradi kuhinje, ki za svoje delovanje potrebuje plin. A so tudi pri snovanju kuhinje mislili na okolje; namesto klasičnih nap, ki so zaradi močnih ultravijoličnih žarnic energetsko bolj požrešne, ima kuhinja poseben integriran strop, ki maščobo iz odsesanega zraka odstranjuje s pomočjo centrifugalne sile.

60 — oktober 2009

— dekor & dizajn

Fotografija: osebni arhiv pisca

»Arhitekt Marko Šlajmer je s kiparjem Janezom Boljkom kot avtorjem skulpture zasnoval ploščad z razglednim stolpom kot spomenik sodelovanja jugoslovanskih in italijanskih borcev osvobodilnih sil goriške in beneške regije proti okupatorju v drugi svetovni vojni.«

Zgodaj spomladi je bilo območje dovoza do stolpa živo rumeno. Ko si se vzpenjal po ozki cesti iz Gonjač proti središčni točki Goriških brd, se ti je dozdevalo, kot da stolp raste iz cvetov grmičaste forzicije.

Betonsko ploščad iz pranih kulir plošč so obdajale takrat še mlade srebrno zelene cedre. Na zahodnem delu ploščadi si opazil najprej pravokotne izreze z zasaditvijo nizkega bora. Za njimi je nizek blok iz umetnega kamna nosil bronasto reliefno skulpturo. Pravokotna ploščad z izrezi, skulpturo, tremi stožčastmi prefabriciranimi betonskimi cvetličnimi lonci na tankem kovinskem ogrodju in z razglednim stolpom je bila kot modernistični ansambel leta 1961 postavljena na vrh hriba Mejnik. Arhitekt Marko Šlajmer je s kiparjem Janezom Boljkom kot avtorjem skulpture zasnoval ploščad z razglednim stolpom kot spomenik sodelovanja jugoslovanskih in italijanskih borcev osvobodilnih sil goriške in beneške regije proti okupatorju v drugi svetovni vojni.

Spominjam se raznobarvnih mačeh, posajenih v stožčaste cvetlične lonce. Vzpenjanje po 144 stopnicah na 23 metrov visok stolp je bila ena mojih prvih izkušenj višine. Občutenje moči vetra, ki je večja na vsakem od štirih podestov, je še pripomogla, da sem se na vrhu najprej držal za osrednje jedro in se šele čez čas upal približati kovinski ograji. Pozimi ali zgodaj spomladi je ob močni burji stolp na vrhu opazno nihal v eno smer. Razgled s stolpa, veter, nihanje in pogled ob dveh betonskih jedrih navzdol na ploščad so v meni, štiriletniku, ustvarili močan vtis razsežnosti: Goriška brda so bila zame razgledni stolp na Mejniku, 321 metrov nad morjem. Stolp je postal razsežnost; naj je to bil prostor hlajenja poleti, ko so soparne meglice zlivale krajino Tržaškega zaliva, Krasa in Furlanije z gričevjem Brd okoli stolpa v mehko krajinsko sliko, ali pa pozimi, ko je ob jasnem dnevu mrzel zrak rezal silhueto Karnijskih in Julijskih Alp ter Trnovske planote. Spomenik borcem kot razgledni stolp je tako postal sredstvo pogleda, ki mu je mejo določalo le obzorje, naravna in ne ideološka topografija. Leta 1961 je bil neprekinjeni pogled s stolpa na krajino dveh sosednjih držav, Jugoslavije in Italije, sredstvo spomina na sodelovanje borcev in hkrati vizija prihodnjega enotnega evropskega prostora.

Kako ustvariti destinacijo Besedilo: Boštjan Vuga

Drzna konstruktivna rešitev dveh sovprežnih betonskih vertikalnih jeder, kjer eno nosi konzolne okrogle stopnice, drugo pa ga s štirimi podesti nanj pripenja, ustvarja elegantno strukturo modernističnega razglednega stolpa v krajini. Sto štirideset centimetrov široke stopnice so izdelane iz enakih prefabriciranih elementov, ki se nizajo okoli jedra. Lahka kovinska ograja z vertikalnimi prečkami je sidrana v vsako drugo stopnico. Radijska in televizijska antena zaključuje vertikalo stolpa. Nepravilna mreža bronaste skulpture na 40 centimetrov visokem podnožju spominja na strukturo trt okoliških vinogradov.

Arhitekte in kiparje, oblikovalce velikega števila spomenikov druge svetovne vojne na območju nekdanje Jugoslavije je združevala težnja po inventivnosti, po novi umetniški kakovosti. Spomeniki so bili tako izpolnitev takrat novih konceptov in izraznih sredstev, uresničitev najbolj drznih in smelih krajinskih, arhitekturnih in kiparskih rešitev. To so bila vizionarska in inventivna dela, s katerimi so med seboj tekmovali mesta in kraji. Ustvarjali pa so jih najboljši državni umetniki. Nekropolis arhitekta in kiparja Bogdana Bogdanovića v Prilepu v Makedoniji, spominski park Kozara v Bosni in Hercegovini kiparja Dušana Džamonje, nekropolis na otoku Rabu arhitekta Edvarda Kardelja so na primer postali naprej učne in študijske, potem pa tudi destinacije bolj ali manj naključnih obiskovalcev, turistov, novi krajinski prostori, nove točke na mentalnih kartah.

Kako torej lahko arhitekt ustvari novo destinacijo? Kaj je dodana vrednost arhitekturnega objekta? Je to naše novo doživetje? Ali to ustvari novo destinacijo?

Vzemimo kot primer Pot spominov in tovarištva, 34 kilometrov dolgo pot okoli Ljubljane, speljano po trasi bodeče žice, danes rekreativno stezo kolesarjev, tekačev in sprehajalcev. Ali pa nova ureditev mestne plaže v Zadru, kjer se iz majhnih odprtin v kamnitih blokih širi zvok morskih orgel, globinski zvok morskega valovanja skozi sistem cevi pod plažo. Tam vidiš sprehajalce, ki čepijo ali ležijo na tleh, z ušesom prislonjeni na odprtino, in tako srkajo zvok iz globine. Ali pa vodnjak v Solkanu, spomenik tisočletnici omembe kraja, ki je postal prizorišče otroške igre na trgu. Ne nazadnje tudi spomenik v Brdih, ki je razgledni stolp. Vsem tem je skupen odmik od glavnega namena projekta, skupna jim je dodana vrednost v javnem prostoru.

Vsem je skupna ambicija arhitekta, da s projektom ustvari več kot tisto, za kar je dobil naročilo, da ustvari novo destinacijo.

Pred nekaj dnevi sem se po več kot desetih letih znova povzpel na stolp. Poletno jutro, kmalu po deveti uri. Spodaj sem čakal, da se je avtobus nizozemskih turistov počasi razgledal z vrha stolpa. Nekdo je poskušal prebrati slovenski verz Franceta Bevka, vgraviran v ploščo na betonskem jedru stopnišča.

oktober 2009 — 61

— dekor & dizajn

Fotografije: Danica Ocvirk Kus

Besedilo: Ana Struna Bregar

Paviljon Paviljon arhitektov SANAA v Londonu Izviren in neponovljiv paviljon, ki je presegel marsikatera pričakovanja, sta letos v Londonu zasnovala japonska arhitekta Kazuyo Sejima in Ryue Nishizawa, ki vodita svetovno priznani arhitekturni biro SANAA. Povabila ju je umetniška galerija The Serpentine Gallery, da na njenem travniku v Hyde Parku za letošnje poletje oblikujeta začasni paviljon. Vodstvo galerije je v nekem intervjuju celo dejalo, da je to najlepši paviljon, ki so jih imeli doslej.

The Serpentine Gallery je ena najprivlačnejših londonskih galerij, ki je osredotočena na sodobno umetnost. Poleg začasnih in stalnih razstav se ukvarjajo še z arhitekturo, imajo pa tudi izobraževalne in druge kulturne programe. Stavba galerije je bila zgrajena leta 1934 kot čajni paviljon, leta 1970 pa je postala galerija. Ker je arhitektura tudi umetnost, ki pa je žal znotraj galerije ne morejo realno razstavljati, so se pred devetimi leti odločili za inventiven način razstavljanja arhitekturnih objektov. Tako zdaj vsako leto povabijo enega najbolj priznanih svetovnih arhitektov ali arhitekturnih birojev, ki v Londonu niso še nikoli gradili, da na travniku pred galerijo oblikujejo začasni letni paviljon. Zanimiva pobuda obiskovalcem omogoča, da imajo možnost doživetja nenavadnih prostorskih učinkov, ki jih ponuja enkratna sodobna arhitekturna praksa. Prvi paviljon je leta 2000 zasnovala angleška arhitektka iranskega rodu Zaha Hadid, sledili so Daniel Libeskind

62 — oktober 2009

2001, Toyo Ito 2002, Oscar Niemeyer 2003, MVRDV 2004 (nerealizirano), Álvaro Siza in Eduardo Souto de Moura s Cecil Balmond 2005, Rem Koolhaas in Cecil Balmond 2006, Olafur Eliasson in Kjetil Thorsen 2007, Frank Gehry 2008.

Paviljon je predviden za posebni kulturni program, predstavitve filmov, pogovore, promocije in kavarno. Letošnji dvodnevni maraton poezije, ki bo 17. in 18. oktobra, bo zadnji dogodek v paviljonu Sanaa. Nato ga bodo podrli in prodali najboljšemu ponudniku. Sredstva bodo namenili skladu za nadaljnje aktivnosti galerije, saj se financira večinoma iz donatorskih sredstev.

Kazuyo Sejima in Ryue Nishizawa sta z oblikovalskim spreminjanjem naravnih podob in gradiv ustvarila razne simbolike.

Predvsem sta povezala paviljon, ki ga sestavljajo le kot ogledalo bleščeča organska ploskev strehe in enako bleščeči stebri, s parkom v nedeljeno celoto. Arhitekta razlagata, da je na koncept vplivala, njima lastna, japonska kultura. V njunem projektu je opazno organsko oblikovanje vrtov in lahkotne arhitekture, značilno za azijske kulture. Zelo nazorno je uporabljena ravna površina, ki sicer v naravi ne obstaja, a se je pri preoblikovanju obstoječega naravnega okolja v ravno ploskev najprej pojavila v japonski kulturi. Ravna aluminijasta streha paviljona, ki se zrcali kot ogledalo, spominja na gladko odsevno površino vode, ki je

eden najpomembnejših elementov japonskega vrta. Zanimivost japonske in kitajske vrtne kulture je tudi, da je oblikovanje vrtov podrejeno zaznavanju naravnih pojavov. Tako je paviljon arhitektov Sanaa vedno zrcalo svoje okolice, podobe dežnih kapelj, premikajočih oblakov na nebu, rastoče trave, premikajočih se drevesnih listov, mimoidočih obiskovalcev itd.

Paviljon je oblikovan kot prosta površina za različne aktivnosti.

Velik je malo več kot 500 kvadratnih metrov. Ne omejujejo ga stene, razen nekaj prosojnih elementov zaradi vetra. Arhitekta sta zasnovala tudi barvite, za oči privlačne stole. Vsa osvetlitev je umeščena v tla in se odseva v stropu. Zasnova paviljona omogoča nemotene poglede čez paviljon v park in spodbuja k obisku z vseh strani. Na naključno razporejenih stebrih se paviljon na enih mestih skoraj približa tlom, drugod pa visoko dvigne. Arhitekta pojasnjujeta, da je bil glavni namen paviljona ustvariti podaljšek parka, zavetje za obiskovalce.

Letošnji paviljon arhitektov Sanaa ustreza visokim estetskim merilom in nesporno priča o svojem času ter posreduje sporočila z edinstvenimi lastnimi signali, v lastni arhitekturni govorici. Postal je del arhitekturne in umetnostne zakladnice, saj izraža izvirnost in neponovljivost svoje zgradbe, ki temelji na kakovostnih oblikovnih značilnostih.

— degustator

Besedilo: S. G. Fotografije: Matevž Paternoster

Najdražja jajca na svetu Kaviar — izdelovalec iker

→ Beseda kaviar izvira iz perzijske besede khag-avar, ki pomeni izdelovalec iker. S to besedo so tam poimenovali tudi jesetre, iz katerih pridobivajo najbolj cenjene vrste kaviarja. Sicer pa ta jed kraljuje na krožnikih že od 19. stoletja, ko so ga kuharji iz Rusije prenesli v Francijo.

Velja za hrano bogatih, zanimivo pa je tudi, da so ga na začetku 19. stoletja v ameriških barih (salunih) stregli kot brezplačen prigrizek, saj se je zaradi njegove slanosti bolj pilo pivo. Od tedaj velja za eno najprestižnješih jedi. Pa še to: pri kaviarju ni vmesne poti: lahko ga le ljubiš ali sovražiš.

Najboljše so po navadi povsem preproste stvari. S tem bi se strinjali tudi ljubitelji kaviarja, te priljubljene specialitete, izdelane iz soljenih in začinjenih ribjih iker. Skrivnost uživanja kaviarja je povsem preprosta: najboljši je namreč s sveže popečenim kruhom ali toastom ter kančkom masla. Če se boste z njim razvajali za kakšen dolg nedeljski zajtrk, si zraven privoščite pravi čaj z mlekom, ob drugih urah dneva pa obvezno – šampanjec.

Kaviarjev je več vrst, od lososovega do tunovega, a poznavalci pravijo, da je edini »pravi« jesetrov. Med najbolj cenjene sodijo kaviarji iz Kaspijskega morja, še posebno tisti, ki so pridobljeni iz vrst oseter, onuga in beluga. Ti so navadno črne ali modro črne barve, redkeje so tudi temno sivi ali celo beli. Posebnost, ki je danes tako rekoč ni več mogoče dobiti, je kaviar zlate barve, ki ga pridobivajo iz vrste jesetra sterlet. Ker pa je ta riba že na robu izumrtja, ga na policah tudi najbolje založenih trgovin ni več.

Svežega morate hraniti na hladnem, idealna temperatura je od –3 do 1 stopinje Celzija. V takšnih razmerah ga lahko hranite od enega do štirih tednov, odvisno od tega, kako svež je bil ob nakupu.

In brez skrbi, tudi na tako nizki temperaturi ne bo zmrznil, saj ga pred tem varuje velika vsebnost olj. Ob nakupu svežega kaviarja je dobro upoštevati mnenje strokovnjakov, da je treba kar tam – torej v trgovini – kaviar natančno povohati. Vonj svežega kaviarja bi moral spominjati na sol, nikakor ne na ribe – če je tako, se zaužitju raje odpovejte. Ko boste kozarček odprli, morate vsebino pojesti najpozneje v dveh dneh.

Tudi s pasteriziranim kaviarjem – tega boste najpogosteje našli v slovenskih trgovinah – je treba ravnati previdno: vselej ga hranite v hladilniku, ko pa boste kozarec odprli, ga prekrijte še s plastično folijo, da ribja jajčeca ne pridejo v stik z zrakom, kar lahko skrajša njegovo »življenjsko« dobo. Odprt kozarček pasteriziranega porabite tednu dni.

Kaviar je jed, ki jo je najbolje zaužiti samo – brez nepotrebnega dodajanja okusov in začimb. Postreže se ga zelo hladnega v nekovinski posodi (ta lahko namreč doda kovinski okus), ki je postavljena v večjo posodo, polno ledu. Tako bo tudi med počasnim okušanjem in uživanjem ostal hladen. Odličen je le s svežim maslom na popečenem kruhu, neslanem krekerju ali kruhovi palčki. Njegovi pravi ljubitelji bi morda ugovarjali, a pogosto se ga uživa tudi s kislo smetano, trdo kuhanim jajcem, čebulo ali limono; tako lahko izpopolnite predvsem okus manj kakovostnega kaviarja. Pri tem seveda postrezite šampanjec ali – za prave ruske užitke – čisto vodko. To je edina pijača, ki jo veliki ljubitelji in poznavalci kaviarja ob tej izjemni jedi sploh dovolijo. Pri uživanju kaviarja pa velja še eno pravilo – manj je več. Resnični okus zaživi v majhni količini, tako da po navadi postrežemo le eno do dve žlici na osebo.

In kako je s ponudbo pri nas? Najpogosteje boste naleteli na manj kakovosten in cenovno dokaj ugoden črni kaviar morskega zajca. Za najdražjega na svetu, kaviar Almas, ki ga iz jesetra vrste beluga pridobivajo v Iranu, pa boste morali odleteti v London. V tamkajšnji Caviar House & Prunier si lahko kupite (ali zgolj ogledujete) beli kaviar Almas v pločevinki iz 24-karatnega zlata za kar približno 17.000 evrov. Avto ali kaviar, torej?

64 — oktober 2009

— degustator

Fotografija: Matevž Paternoster

Sonce vzhaja in zahaja Besedilo: Luka Novak

»Bi še eno kavo, darling?« me podreza lastnica kafiča, okroglolična šestdesetletnica s črnimi ovalnimi očali, ki si je ta lokalček sredi Key Westa, najjužnejše točke ZDA, le kakih sto kilometrov oddaljene od Kube, izbrala za svoje poslanstvo. Gotovo kakšna nepremičninska agentka v pokoju, ki je vse finančne katastrofe in recesija ne ganejo več. Njen svet je sestavljen iz zeliščnih čajev in kubanske kave. Mirno sedi za svojim lesenim pultom in vsako kavo pripravi z ljubeznijo. Dolar na dolar morda ni ravno palača, je pa solidna plača, ki jo potem najbrž porabi za margarito, medtem ko zamišljeno opazuje Sunset Celebration, ki jo vsak večer uprizorijo ob zvokih latino plesne glasbe za upokojene pare.

»Temno pražena kubanska kava je kot močna vroča čokolada, nabita s kofeinom.« Menda smo zamudili spektakel stoletja, ker nismo ujeli tega velesončnega zahoda. Lahko se vkrcaš na gusarsko ladjo in z njo dirkaš gor in dol po zalivu, medtem ko nad teboj zahaja sonce karibskega morja. Ampak mi smo takrat, ko smo se skozi verigo z mostovi povezanih otočkov Florida Keys pripeljali iz Miamija, najprej iskali hrano, ne čustev.

Naš obred iskanja restavracij v neznanih krajih je zahteven. Sam z vodičem v roki vodim raziskovalno kolono, v kateri korakajo štirje

Daltoni. Kot faloti v črtastih kombinezonih, ki jih Srečni Luka žene nazaj v kaznilnico, skušajo žena in trije otroci pobegniti in se pritožujejo, češ, ali se ne bi morda že enkrat ustavili in pač kaj pojedli. Saj je vendar naokrog toliko saloonov!

V Key Westu smo že iz avta za vsak primer rezervirali dokaj dobro ocenjenega »new American«, ki pa smo ga na kraju samem škartirali. Sicer simpatična kolonialna hiška ob obali je dajala vtis »finoče«, kombinirane s predragim turističnim nategom. Takoj smo šli naprej do baje pristnega Kubanca, ki pa je razočaral s svojo depresivno podobo v bližini kasarne. Hitro so moji Daltoni prebegli proti živahni obali, kjer smo potem sedli v najbolj nabasano oštarijo, El Meson de Pepe. Juha iz črnega fižola je bila močna kot rum in ropa vieja, natrgana govedina v paradižnikovi omaki, je bila mehka kot sončni žarki, ki so nas oblivali. Žena se je mastila z loncem svinjine v želatini, ki jo je spominjal na Prekmurje, zraven je igral kubanski bend. In zahajajoče sonce se je smejalo, kaj šele usta mojih Daltonov! »Bi vseeno eno od naših kav, sweetie?« spet zaslišim lastnico kafiča. Temno pražena kubanska kava je kot močna vroča čokolada, nabita s kofeinom. Mirni možakar s hemingvejevsko brado pri sosednji mizi zbrano prebira Journal of Preventive Medicine, medtem ko si brez vsakršne slabe vesti nažiga majhno kubanko.

Kikirikanje prebije zvok debelega chopperja, ki predrami mojega

Daltončka in njegovo kokodakanje zamenja z vzkliki navdušenja: »Oči, petelini so kar na ulici!« Skupina upokojencev izmenjuje izkušnje z bolj ali manj propadlimi naložbami in eden od njih si naroči zamrznjeno margarito, ob kateri bo počakal na kosilo v eni od neštetih restavracij surf’n’turf z jastogi in marmoriranimi stejki.

Ampak Key West je mestece, kjer je na ulici več Pulitzerjevih nagrajencev kot pa petelinov. Vsi pisatelji si tam iščejo miru pred kokljami. Hemingwayeva hiša v sosednji ulici je zelena in v njej še vedno živijo potomke njegovih mačk, ki so pazile na to, da se mu koklje ne bi preveč približale. Ampak tip je bil prebrisan. V svoji delovni sobici v prvem nadstropju je imel mir pred svojo kokljo, histerično urednico francoskega Voguea, tako da si je lahko točil rum po mili volji.

V njegovem romanu The Sun Also Rises (Sonce vzhaja in zahaja) trije prijatelji sedejo za mizo in si naročijo tri steklenice hladnega vina. Tako, tri, za vsakega eno. Ta navada je izginila iz sodobnih gostiln. Vsak spije en kozarec ali dva. Hemingway je spil kako flašo več, pa je lahko nastal tudi kak roman več. Kajti pogled na Kubo je inspirativna zadeva, tako kot dim kubanke, ki ti jo na ulici zrola brkati možicelj. Tako diši, tako je vlažna, da jo lahko pokadiš zjutraj po jogi. In napišeš kako poglavje več. V tistem hladu, ki ga zbuja tropska sapica, medtem ko sonce vzhaja. In zahaja.

oktober 2009 — 65

moda

In potem je šla.

Fotografije: Saša Hes za Amater Stiliranje: Danaja Vegelj Ličenje: Ana Lazovski Model: Tjaša Stanič

oktober 2009 — 67

Plašč Jean Paul Gaultier Bodi Wolford Krilo Jean Paul Gaultier Nogavice Max Mara Škornji Veronique Branquinho

Plašč Valentino Srajca Tara Jarmon Pajkice Oktober Čevlji Church’s Klobuk Sheila Elaine

Plašč Oktober Srajca m*faganel Hlače Yves Saint Laurent Klobuk Jil Sander

Plašč Tara Jarmon Hlače Maja Mehle Bodi Wolford Škornji Diane von Furstenberg Rokavice Prada

Plašč Sportmax Hlače Blumarine Klobuk Cliché Torba Marjeta Grošelj

6x1 Fotografije: Mimi Antolović Stiliranje: Danaja Vegelj Ličenje: Maja Šušnjara Model: Aleksander P. (Immortal Models)

74 — oktober 2009

Jakna Giorgio Armani Hlače in majica Oktober Škornji DSquared

Kapa Diesel Očala Ray Ban Srajca McQ by Alexander McQueen Hlače Diesel Škornji Burberry

Usnjena jakna Oktober Majica Motorhead Merchandize HlaÄ?e Diesel Ĺ kornji Burberry

Srajca Prada Brezrokavnik Diesel Metuljček Hugo Boss Hlače Diesel Škornji Cesare Paciotti

Suknjič Dolce & Gabbana Pulover Stefanel Hlače Giorgio Armani Škornji DSquared

Plašč Dolce & Gabbana Puli Diesel Hlače Lanvin Škornji Cesare Paciotti Torba Pollini Dežnik Giorgio Armani

— finale

Fotografija: Matjaž Tančič

Za čast in krajo Besedilo: Katarina Škoberne

Čez sedem let vse pride prav. No ja, ali pa čez 25. V drugem letniku gimnazije sem se prvič srečala s predmetom samoupravljanje s temelji marksizma (STM). (Prvi letnik sem preživela v ZDA, zato mi je ta privilegij umanjkal.) Splošno mnenje je bilo, da nam niti vrstica iz učbenika STM ne bo nikoli koristila – včasih se je zdelo, da ima to mnenje tudi predavateljica – in vendar smo načela združevanja dela in sredstev v skupno korist pridno ponavljali za večinoma dobre ocene. Podobno koristen je bil tudi predmet splošni ljudski odpor in družbena samozaščita, a ta mi je podaril vsaj neprecenljiv spomin četice ležečih šestnajstletnic, ki s puškami merijo na tarče pod Golovcem. Ne bi verjela, če ne bi doživela. Verjeli v STM ali ne, se nam je v podzavest generacije vtisnila vrednota dela za čast (in včasih slavo) namesto za plačilo. To častno levičarsko načelo so s pridom izkoriščale znanstvene in medijske organizacije (kjer je diskurz pogosto mejil na namige, da bi morali plačevati tisti, ki se kažejo, namesto da so za to plačani), in to ne zgolj v samoupravnih ureditvah.

Zataknilo se je pri porazdelitvi dobička – kje pa bi se? Načelo smo poznali vsi: vsem enako; implicitno orwellovsko prakso pa tudi, vsem enako, potem pa še nekaterim še malo enako ali pa tudi neenako. Pozneje je praksa postala bolj eksplicitna oziroma kot se je izrazil biograf enega ruskih oligarhov: Preden so se prebivalci Novosibirska lahko zavedeli, kaj jih je doletelo, se je nekoč njihovo zlato naftno bogastvo prelilo v tekajoče modre majice na nogometnem stadionu v zahodnem Londonu – ki niso več last prebivalcev Novosibirska oziroma so last enega samega.

Ko smo dobri dve desetletji za tem v Sloveniji začeli projekt, ki je svobodnim oglaševalskim ustvarjalcem po svetu omogočil, da z enakimi možnostmi prodajajo svoje ideje, sem redno naletela na vprašanje: »Pa se vam ne zdi tole malo komunistično, da lahko zdaj kar vsak ustvarja oglase, predvsem glede na to, od kod ste?« Ne, pač pa se mi zdi demokratično, da lahko vsak sodeluje, a

82 — oktober 2009

vendar so cene različne in plačilo odvisno od kakovosti.

To je bilo nekaj let pred tem, ko je združevanje dela in sredstev za skupno dobro na, denimo, Wikipediji postal tako razširjen fenomen, kot je danes in nekaj let pred tem, ko je crowdsourcing (črpanje ekspertize in dela množic, po internetu omogočeno sodelovanje) dobil ime. So pa delo in sredstva pod geslom open source z veseljem brezplačno združevali računalniški programerji, njihovi manifesti pa so sumljivo dišali po naših nekdanjih učbenikih za STM. Medtem so rezultate njihovega brezplačnega dela, programsko opremo, ki so jih skupaj ustvarili zanesenjaki vsega sveta, s še večjim veseljem v tržne namene uporabljale večje korporacije in seveda se je zataknilo – kje že? Nato je nekdanji zagovornik Open Sourcea Jaron Lanier v New York Timesu zapisal svoj manifest, svoj J’accuse, z naslovom Zahtevam plačilo za svoje delo (sicer ga bo nekdo drug). Jaron očitno ni hodil k STM (ali pa je kontrolke namesto njega pisal nekdo drug) in je poudaril več kot očitno dejstvo, da naj bi ob prehodu na medmrežje v gospodarstvu še naprej veljala enaka pravila (predvsem intelektualne) lastnine kot v kapitalističnem svetu – in vendar se še nekaj let po tem založniški in preostali svet še vedno sprašujeta kako, kdo in koliko naj zasluži z vsebinami na spletu.

Pa se je spet zataknilo. Ko je bilo že preverjeno, da je poskus samoupravljanja poražen in je bilo vsem vse kristalno jasno kot že pred stotimi leti, je danes spet jasno samo to, da splet redno najeda v zaslužek »starega« gospodarstva. Novega – spletnega – modela zaslužka večinoma še ni, poskusi pa imajo znova sumljiv priokus STM. Čez 25 let vse pride prav. Upam le, da se bo tokrat mogoče izogniti šestnajstletnicam s kalašnikovkami, a ni nujno, da bo tako: Vedno znova me čudi, kako čedalje več ljudi (predvsem moškega spola) upa javno priznati, da je Bikini Girls with Machine Guns ena njihovih najljubših pesmi, če temu lahko tako rečemo, da ne govorimo o tem, da so dekleta, ki so bila deležna vzgoje z orožjem preplavila prestolnice, v katerih tega niso bilo vajeni in so to vlogo več kot pripravljena odigrati. Smo v eni generaciji odtekli cel (bolj ali manj) častni krog?