D 2009 01

Intervju: Nika Zupanc / Teden mode v Milanu: Lažni optimizem ali siva realnost? / Teheran je peščeno bež barve / Sončenje ali senčenje?

letnik I številka 1 julij-avgust 2009

www.loccitane.si

Priloga D Brezplačna mesečna priloga Dela

Odgovorna urednica Barbara Žnidar Kreativni vodja Sašo Radovič

Oblikovanje in tehnično urejanje Den Baruca, Thenvision Urednica fotografije Mimi Antolović Redaktorica Danaja Vegelj

Stalni sodelavci Lara Baruca

Saša Globačnik Polona Jamnik Teja Lavrenčič Goran Puljić

Tadej Zupančič Sodelavci številke 1 julij-avgust 2009 Bojana Leskovar

Patricija Maličev

Matevž Paternoster Emil Rebek

Aljoša Rebolj Kolumnisti Luka Novak

Katja Škoberne Nika Urbas

Boštjan Vuga Lektorici Meta Adrović Tea Konte

E-mail uredništva info@d-online.si Oglasno trženje Danica Maček

telefon: (01) 47 37 501 e-mail: oglasi@delo.si

Izdajatelj Delo, d.d.

Dunajska 5

1509 Ljubljana Predsednica upravnega odbora Andrijana Starina Kosem Tisk Tiskarsko središče Delo, d.d.

Dunajska 5, Ljubljana Naklada 80.400 izvodov

Imetniki materialnih avtorskih pravic na avtorskih delih, objavljenih v prilogi D, so družba Delo, d.d., ali avtorji, ki imajo z družbo Delo, d.d., sklenjene ustrezne avtorske pogodbe. Prepovedana je vsakršna reprodukacija, distribucija, predelava ali dajanje avtorskih del ali njihovih delov na voljo javnosti v tržne namene brez sklenitve ustrezne pogodbe z družbo Delo, d.d.

dobite pri ...

Armani Collezioni: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Blumarine: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

By Malene Birger: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana Christian Dior: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Diesel: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Dolce & Gabbana: Štefanova 6, Ljubljana Fisico: Twenty3, Tavčarjeva 3, Ljubljana

Giorgio Armani: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Giuseppe Zanotti Design: Monarda, Slovenska 30, Ljubljana

Givenchy: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Jean Paul Gaultier Femme: Wolfova V, Ljubljana Lanvin: Midas MultiDesigner Store, Ljubljana

Lara Bohinc: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana Lea Foscati: Emporium, Letališka 3, Ljubljana Lesilla: Monarda, Slovenska 30, Ljubljana Mango: Letališka 5, Ljubljana

Marc Jacobs: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Marc by Marc Jacobs: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Marjeta Grošelj: Tavčarjeva 4, Ljubljana MaxMara: Miklošičeva 6, Ljubljana Miu Miu: www.miumiu.com

Pedro Garcia: Vale Novak dodatki, Miklošičeva 7a, Ljubljana

Schumacher: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana Sergio Rossi: Štefanova 6, Ljubljana Sonia Rykiel: Wolfova V, Ljubljana

Sportmax: MaxMara, Miklošičeva 6, Ljubljana

Tara Jarmon: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana Te Casan: Vale Novak – trgovina s konceptom, Tavčarjeva 5, Ljubljana Tom Ford: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Valentino: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Valentino Garavani: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Valentino Red: MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana

Yves Saint Laurent: Midas MultiDesigner Store, Ajdovščina 3, Ljubljana Wolford: Tavčarjeva 3, Ljubljana

D

Na naslovnici

Danes je dan D. Pravzaprav dan za D. Oba slogana, s

Tokrat vam ponosno predstavljamo oblikovalko Niko

Foto: Mimi Antolović

tako lepota našega časa kot estetska filozofija sodobnosti,

Haynesa, odzvali pa smo se, času primerno, klicu morja

Ličenje: Maja Šušnjara

katerima smo se predstavili ob napovedi nove priloge, zajemata bistvo. Gre za uredniško odgovoren mesečni izbor

ekskluzivnih in aktualnih tem, ki obravnavajo življenjski slog v arhitekturi, umetnosti, modi, kozmetiki, kulinariki

in sodobnih izzivih popularne kulture. Pogled v svet pa ne pomeni, da smo pozabili na dogajanje tukaj in zdaj.

Vsakdanje potrošništvo nas ne gane. Zanimajo nas izbrani

Zupanc, vabimo vas v kreativni svet kultnega režiserja Todda in sonca, v lepoti in kulinariki ... Logika zapeljevanja v Teheranu pa je tako ali tako posebno doživetje.

Čas je, da enakomisleči strnemo vrste! Vabljeni v dobro družbo!

avtorji, ki imajo o določeni temi res kaj povedati. Morda na

Tokrat boste z nami v prvi številki uživali dva meseca, znova

polja možnosti, na katerih si bo vsakdo lahko sam gradil svoja

mesecu.

prvi pogled ozko profilirana besedila so pravzaprav široka

razmišljanja. Fotografije, večina iz lastne D-produkcije, pa so zgodbe same zase.

pa se beremo 5. septembra in potem vsako prvo soboto v

Barbara Žnidar

Stiliranje: Sašo Radovič Pričeska: Petra Maček za frizerski salon In Model: Barbra (Model Group)

Oblačila in obutev: suknjič Maison Martin Margiela (Wolfova V); čevlji Barbara Bui (Wolfova V); pajkice last modela Post produkcija: Thenvision

8

Intervju: Nika Zupanc

12

Intervju: Todd Haynes

18

Direktno: Velika rezina ljubezni

24

Dodatki v prvem planu

34

Reportaža: Lažni optimizem ali siva realnost?

44

Lepota: Čas za sončenje ali senčenje?

60

Degustator: Klic morja

68

Moda: Škrlatna plima

76

Moda: Barbarella

Balzam in glos za ustnice, Lipbalm and gloss jewel, iz linije Cristal Shine je ne le praktična, temveč nadvse elegantna izbira tega poletja. V embalaži iz srebrne kovine in biserne matice bo ličilo »delovalo« tudi kot modni dodatek.

Dior.

Osončen, svež videz boste dosegli in to popolnoma varno, s pudrom v kamnu, Matt and Shine Sun powder, Infinite Bronze, s svetlečimi in mat mikroniziranimi delci in zaščitnim faktorjem 8. Lancaster.

Krema za sončenje v razpršilcu z zaščitnim faktorjem 30, Fluid body sun creme, z inventivnimi učinkovinami varuje celični DNK, spodbuja tvorbo kolagena in kožo izdatno vlaži. Vsebuje ekstrakt alkekengi calyx, rastlinski glicerin, maslo karite, vitamin E in eterična olja (sivka, geranija). Sisley.

Novost, kremo Liftactiv retinol HA odlikuje patent za samodejno odmerjanje izdelka, ki ohranja stabilnost retinola (znana učinkovina proti gubam), hialuronska kislina pa poveča volumen medceličnega prostora za bolj mladosten videz. Vichy.

Zapestnico iz brušenega akrilnega stekla z rdečimi, zelenimi in belimi kristali, položenimi v tehniki pointiage iz nove kolekcije so poimenovali Especially.

Swarovski.

Maskara Volume glam ultra curl že s svojim imenom pove vse: trepalnice bodo gostejše, daljše, lepše oblikovane in privihane. Bourjois.

Love by Nina je dišava z vonjem po svežem zelenem jabolku Granny Smith, ličiju, češnjevih cvetovih, mandljih, frangipaniju, beli cedri in lesu jablane.

Tudi dizajn stekleničke je kot zeleno jabolko. Ne pozelenite od zavisti, raje uživajte! Nina Ricci.

Moški, pozor! Facial Contour Refiner je fina emulzija, ki jo priporočajo tako za uporabo po britju kot za upadle, viseče konture na obrazu. Polt bo čvrstejša, gladkejša in bolj mladostna. Shiseido Men.

Rdečilo za ustnice, Rouge G, lahko primerjamo z luksuznim draguljarskim izdelkom. Je obrnjena zlata palica, položena vodoravno, z zaobljenimi, ženstvenimi linijami. Predstavljamo skico oblikovalca Lorenza Bäumerja.

Guerlain.

Končno v lekarnah! Tonific® deodorant, ki ne vsebuje alumunijevih soli in ne pušča madežev. Zmanjšuje čezmerno znojenje, nevtralizira vonj in vpija vlago. Z brazilsko mimozo, derivatom kokosovega olja, aloe vero in bambusom. Zanjo in/ali zanj. Nuxe.

Parfumsko mazilo Bergamot Tea združuje intenzivno aromo lističev črnega čaja s kalabrijsko bergamotko. Dodani so še mandarina, grenivka, kardamom in lesne note. L´Occitane.

Svetlo prihodnost in varnost si zagotovite z zlatimi naložbami! Zlato Zlatarne Celje in avstrijske kovnice Ögussa, članice belgijskega združenja Umicore, je na voljo v apoenih 10 g, 20 g, 50 g, 100 g, 250 g, 500 g in 1000 g. Ploščice so iz 24-karatnega zlata, čistine 999,9/000.

— intervju: NIKA ZUPANC

Zibelka. Punčka. Pručka.

Metlica za prah. Luč. Miza.

Zofa. Stol. Nika.

Intervju: NIKA ZUPANC Besedilo: Bojana Leskovar Fotografije: Maarten Van Houten (Lolita), Dragan Arrigler (ostali predmeti) in Nika Zupanc (avtoportret)

8 — julij-avgust 2009

Nagrada Prešernovega sklada za diplomo s področja življenjskih slogov in potrošniških identitet je bila prva, leta 2001. Potem jih je bilo še veliko. Leta 2004 je bila Rising star, najuspešnejša mlada oblikovalka v izboru Britanskega sveta, leta 2005 finalistka za nagrado IYDEY s kolekcijama La Clinique d’amour in La femme et la maison. Nato je razstavljala v Milanu, Glasgowu, Londonu in Honkongu. Njeno ustvarjanje so v tujem tisku opisovali s punk eleganco (Elle USA), s tehno chicom (Buissinesweek) in larger than life (Clear magazine). Urbis, avstralska revija za arhitekturo, jo je leta 2007 uvrstila med 17 najperspektivnejših imen v kreativnih poklicih. Njena luč Lolita je krasila uvodne strani New York Timesa, ko so napovedovali nove trende.

Mislim, da sem na začetku vijačnice. Moja predstavitev v Milanu je bila zelo uspešna, pa to še nič ne pomeni. Še naprej moram trdo delati, vztrajati, predvsem pa imeti dobre projekte in ideje. V Milanu sem se letos neznansko veliko naučila, prvič sem se postavila ob bok velikim oblikovalcem in velikim igralcem na tem polju. Zdaj zares vem, da je zato, da si na tej sceni, potrebnega veliko truda in energije, predvsem pa časa in potrpljenja. Vsaj deset let, takšne so tudi izkušnje velikih. Predvsem pa se tega ne smeš ustrašiti ali bog ne daj, na račun tovrstne dolge vrste začeti sklepati kompromisov.

Na milanskem sejmu pohištva, ki je začetek in konec oblikovalskih poti pohištva (če te tam ni, te ni), je podjetje Moooi (ja, tisti Moooi!) predstavljalo družino njenih svetil Lolita. Moroso, kralj pohištvene industrije, pa za prodajo pripravlja njen stol Tailored chair. Brez pomisleka rečemo, uspelo ji je. Nika Zupanc: »Sem produktna oblikovalka, rada dobro jem, a grem kolikokrat je le mogoče na Šmarno goro. Ne samo zato, da sem fit, Šmarna gora je tudi moj biro. Na poti so nastali skoraj vsi moji projekti«. Oblači se v Oktober, babičine obleke in v eklektični osebni izbor iz preteklih let. »Tistih nekaj kosov, ki visijo v omari, me vedno znova rešuje iz zadrege, kaj obleči. Ko sem v Milanu, grem v trgovine in butike, a so obleke predrage. Morda enkrat, ko bodo začeli pritekati rojaltis ...«. Čemur se ne more odpovedati so – čevlji. »Jih zbiram.« Ima tri leta starega Borisa.

Z romantičnega vidika verjamem v naključja, analitično pa sem prepričana, da se po toliko vloženega dela, stvari morajo zložiti prav, da se logično zgodijo oziroma končajo. Eno lepših naključij je gotovo zgodba z Marcelom Wandersom, notoričnim oblikovalcem in solastnikom enega najbolj razvpitih pohištvenih podjetij. Filozofija podjetja Moooi mi je bila vedno zelo blizu, razumljiva, kot bi jo pisala sama ... Kot oblikovalec ali oblikovalka na eni strani razstavljaš, po drugi strani pa »napadaš« velika podjetja, a prav do Moooija nisem stopila nikoli, preprosto zato, ker so se zdeli preblizu. Naredila sem le to, da sem dala njihov mejl v svojo adremo tistih, ki sem jih vsakič znova povabila na razstavo. In si mislila, če bodo razumeli, bo okej, če ne, pač ne. Najprej sem poslala vabilo za Glasgow in nato za Milano, na vabilu je bil moj stol Maid chair. Čez tri dni je priromal Wandersov mejl, bil je navdušen, stol je hotel videti pred razstavo. V tistem trenutku sem vedela, tako, uspelo mi je, to je turning point. Zgodba se je potem zanimivo razpletla. Ker so ta isti stol rezervirali že iz podjetja Moroso, so se pri Moooiju odločili za svetilko Lolita, ki se je pravkar začela prodajati. Tudi v Sloveniji.

Z razstavo I will buy flowers myself (»Ne, nihče mi ni prinesel rož na otvoritev«) je letos samostojno nastopila na pohištvenem sejmu v Milanu, v Superstudiu Piu. Prvič nekdo iz Slovenije, skupaj z Gorenjem in Trimom. Mini kuhalnik Mrs. Dalloway, ki je na prvi pogled videti kot pudrnica, je Nika razvila posebej za Gorenje, instalacijo The Doll House pa je postavila skupaj s Trimom in uporabila modularni fasadni sistem Qbiss by trimo.

Razstava I will buy flowers myself je od junija v Ljubljani. (»Ja, dobila sem dva šopka rož. Od prijateljice je bil natanko tak kot na vabilu na razstavo.«) — Veliko let je minilo od takrat, ko si nazadnje razstavljala v Sloveniji. Kaj to pomeni, da Slovenije ne potrebuješ ali da Slovenija ne potrebuje tebe ?

Niti eno niti drugo! Jaz potrebujem Slovenijo, potrebujem svoj home base in Slovenija najbrž potrebuje mene. Pred kakšnimi šestimi leti sem v GPS novega avtomobila vtipkala končno destinacijo Pariz. Ker Slovenije takrat še ni bilo na zemljevidu GPS, se je naprava odzvala z navodilom »From this location there is no route guidiance avaliable to your final destination«. To se me je dotaknilo na poseben način, saj sem se metaforično zavedla, da pravzaprav ni v naprej napisane poti, ki bi kazala, kako od tu v oblikovanju delovati navzven, na svetovnem trgu. Slovenija je majhna, investicije na tem področju pa ogromne, obenem je moja referenca stroka, ki jo je tukaj tako rekoč zelo malo. Intuitivno in racionalno sem takoj, že na začetku, doumela, da je zgodba, ki jo želim povedati skozi oblikovanje, samosvoja za Slovenijo in tako avtorska, da potrebuje prizorišče v svetovnem oblikovanju. Moja prva razstava je bila na Londonskem tednu oblikovanja, ki je poleg Milanskega pohištvenega sejma eden izmed najpomembnejših svetovnih dogodkov, na katerih se predstavljajo tudi mladi oblikovalci z vsega sveta. Tam preporosto moraš biti.

— Je takšna pot nujna? Najprej si mlad oblikovalec, uspeš, potem si referenca ...

Lahko kakšno stopničko tudi preskočiš?

Ne vem. To šele odkrivam. Po kateri poti na vrh? Mislim, da ne gre drugače. Da nekdo v tebi prepozna talent in ti omogoči korak naprej. Tako kot vsako področje ima tudi to svoja pravila. Najprej moraš pokazati svoj avtorski izraz. Če je dovolj zanimiv za svetovni revijalni svet, te morda doleti sreča, da te opazi kateri od velikih, vplivnih proizvajalcev sodobnega pohištva, ki na koncu kupi tvojo idejo ter začne izdelek proizvajati in prodajati.

— Štiri leta se pojavljaš v tem globalnem oblikovalskem svetu. Bila si zvezda revij, dve imenitni podjetji Moroso in Moooi sta kupili tvoje ideje in proizvajata tvoje izdelke. Je to že dovolj dolgo, da te vijačnica uspeha potisne naprej sama ali je še vedno nujna tvoja investicija, volja, trma, odločenost, da ti bo uspelo?

— Ne verjameš v naključja?

— Če pustiva ob strani dejstvo, da je proizvodnja tvojega projekta tudi tvoje preživetje, je za oblikovalca dovolj že sam projekt, prototip, dejstvo, da obstaja? Ali je nujno, da ga tudi proda? V smislu notranjega zadovoljstva, izpolnitve notranjega kreda.

Ne, ni dovolj! Mora v proizvodnjo, mora se ga replicirati. Zase sem vedno govorila, da bom produktna oblikovalka takrat, ko bo na trgu moj izdelek iz plastike. Ker to tudi pomeni, da producent verjame v moje delo, da verjame, da se bo dolgo prodajalo in povrnilo ogromno začetno investicijo v orodja. In bo oblikovalska klasika. Tako so nas učili in tako smo se naučili, forma sledi funkciji in projekt se mora uresničiti, mora biti multiple.

— Ohranjaš do svojega produkta intimen odnos? Tudi potem, ko jih je na tisoče in morda stojijo v napačnih stanovanjih, na napačnih mestih?

Morda je bil to moj problem na začetku. Srečevala sem ljudi, ki mojega dela niso razumeli tako, kot sem si jaz želela, da bi ga. In to me je skrbelo. Ko pa sem ugotovila, kako različen razpon ljudi se zanima za mojo luč Lolito, od babic do ljubiteljev kantrija, sem spremenila mnenje. Če ti uspe z enim kosom zintrigirati toliko ljudi, s tem ni nič narobe: Nasprotno, uspelo ti je.

— Si se s tem približala povprečju? Povprečnemu okusu?

Ne, to pomeni, da mi je v povprečno razmišljanje uspelo infiltrirati svoje, ki pa ni povprečno. Skozi produkt, ki je nekaj posebnega. Skozi oblikovanje, ki ima politično dimenzijo, hočem izraziti določeno angažirano stališče, načrtno uporabljam likovne elemente, ki so bili v modernističnem razumevanju oblikovanja tabu, napaka, s tem pa subtilno posegam v življenjski slog. Lolita je tako nekaj novega, ima drugo subtilnost, drugo estetiko. Širi obzorja. Seveda je to od produkta do produkta različno.

Zofe na primer, so limited edition, na njih gledam drugače. Ni bil namen, da bi bile všeč velikemu številu ljudi.

— Kaj te omejuje takrat, ko oblikuješ, tehnologija, misel na kupca, želja, da bi ti uspelo?

Najbolj me zanimajo eksperimenti znotraj stroke, teoretični in praktični. Kje lahko hodim, ne da bi se izgubila. In najraje hodim po robu . Postavim si stroge omejitve in šele takrat sem lahko zares kreativna. Bolj so teme klasične, bolj me zanimajo.

Stol, miza, luč. V kulturnem smislu povedati nekaj novega in hkrati upoštevati tehnološke zmožnosti, jih pretentati, prelisičiti in iz njih potegniti nekaj, kar še ni bilo julij-avgust 2009 — 9

— intervju: NIKA ZUPANC

Omelo Unfatihful, La Femme et la maison by Nika Zupanc

Arhitekturna inštalacija The Doll House, modularni fasadni sistem Qbiss by trimo

Zofa Tapisserie, La Femme et la maison by Nika Zupanc

Svetilka Lolita, Moooi Mizica Scarlet, prototip

Mini Kuhalnik Mrs. Dalloway, Gorenje

Otroški avto Konstantin Beta, La Femme et la maison by Nika Zupanc

10 — julij-avgust 2009

uporabljeno. Pretekle izkušnje so me naučile, da je večina mojih stvari za produkcijo predragih. Tako se zdaj izzivam, ali lahko zgodbe, ki jih pripovedujem na tehnološko zahteven način, povem tudi bolj racionalno. Do sebe sem zelo kritična, malo tistega kar narišem, mi je zares všeč. Tudi zaradi ekološkega vidika si želim, da ne bi delala stvari brez teže. Takšna in drugačna izhodišča potem neprestano vrtim v svoji glavi in, če imam srečo, se na koncu sestavijo v nov inventiven produkt.

— Ti si sama sebi prvi kritik. Kdo je naslednji?

Jurij, moj partner. Je še bolj kritičen kot jaz. Ne potrebujem pohval, trepljanja, potrebujem kritiko. On je moj človek iz ozadja. »A man behind«. Bil bi dober kritik v oblikovanju, ker ima o tem veliko znanja, pozna teorijo in ima predvsem pravi instinkt.

— Si predstavljaš, da bi ti pisal kritike tudi v medijih?

Težko, ker sva osebno povezana. Najbrž ne bi bilo videti relevantno, čeprav bi v resnici bilo.

— Lepota in grdost. Pojma, okoli katerih se vrti svet, ne samo oblikovalski.

Lepota je zame lahko tudi dolgočasna, grdo pa me prej kot ne lahko tudi inspirira.

Zanima me, kako grdo drugače ubesediti, kultivirati.

— Ko rečeš grdo, na kaj pomisliš? Če ostaneva v polju stroke, potem je to nekaj, kar ni artikulirano, predmeti, ki so narejeni nestrokovno, predmeti, ki se izdajajo za nekaj, kar niso. V oblikovanju je to nekaj kar žali vizualno in performativno inteligenco.

— Te to obremenjuje? Si kot arhitekt, ki hodi po cesti in se zgraža nad stavbami, novinarji se neprestano zgražamo nad slabo napisanimi članki?

Na določen način v tem perverzno uživam. V opazovanju banalnega vsakodnevnega okolja. Nad nizkostjo duha sem na neki povsem svojstven način fascinirana, nad njo sem iskreno začudena, ker tako težko doumem, da sploh obstaja. Dokler je to v polju opazovanja, še gre, ko pa začneš zares ugotavljati, da ne gre le za fikcijo, za surrealistični roman, temveč za realnost, v kateri živiš, takrat stvari postanejo neznosne, grde in začneš se spraševati, kako je sploh mogoče, da je toliko stvari tako narobe.

— Če se vrneva na začetek, ko ti zapeljiv ženski glas pove, da iz Ljubljane ni poti tja, kamor hočeš, in upoštevava še dejstvo slabega mestnega urbanizma, katastrofalne arhitekture, oblikovalske polucije, zakaj ostati v Ljubljani? Je ravno to, da je vse narobe, inspirativno?

Zame je Ljubljana inspirativna, čeprav žalujem za tisto Ljubljano iz osemdesetih in devetdesetih let, ki jo poznam samo iz knjig in pripovedovanja tistih, ki so jo živeli.

Takrat je bila unikatno mesto v evropskem kontekstu in jaz sem zagotovo otrok NSK-ja, Kapelice in vsega, kar se je takrat dogajalo. To se me je dotaknilo, četudi z zamikom. Nikoli nisem pripadala nobeni generaciji, s svojo se nisem identificirala, druga je bila že starejša. V primerjavi s tisto Ljubljano je današnja resignirana, ima pa izjemne posameznike. Toda jaz sem se odločila, da bom svojo zgodbo povedala od tukaj. Pa četudi z nalepko slovenske oblikovalke, ki pomeni le še več dela in dokazovanja. Po drugi strani pa je za mojo trmo to še večji izziv.

— Resignirana Ljubljana? Je logično nadaljevanje cvetočih osemdesetih? Bo trajalo? Se trend zdaj že obrača navzgor?

Upam, me pa skrbi. Ob vsem kar slišim in vidim, nisem pomirjena. Slovenija pač ni okolje, ki bi bilo ustvarjalno, uporniško, ki bi hotelo povedati nekaj novega. Kar me najbolj skrbi je, da se zdi, da je prav vse v službi turbo kapitalizma in zaslužkarskega povprečja. Prav zato moram tukaj še enkrat omeniti Trimo in Gorenje. Šele v Milanu sem ugotovila, kakšna pustolovščina je bila za obe podjetji moja razstava. Sodelovali so v nenavadnem projektu, dali so mi res proste roke. V projekt so vložili veliko denarja in verjeli, da bo uspešen. Ne vem, če bi se kaj takega lahko zgodilo kje v tujini.

— Pri tebi opažam neko dvojnost. Živiš tukaj, hočeš uspeti zunaj, hočeš uspeti v svetu, kjer postavljajo pravila moški, in hočeš uspeti s tipično ženskimi predmeti. Je tvoj uspeh določen s tem, da si ženska. Bi ti uspelo prej, če bi bila moški?

To je v meni in o tem se ne odločam racionalno. Je zgodba, ki jo valim pred sabo in jo želim povedati prav skozi oblikovanje. Seveda je res, da sem se zavestno odločila, da bom z določeno mero uporništva rušila pravila, ki obstajajo. Skozi stroko, ki sem si jo izbrala, želim vplivati na dojemanje vsakdanjih stvari. V stroki, kjer je malo žensk, nočem sprejemati pravil večine, kakor na drugi strani tudi s svojo ženstveno figuro nisem pričakovana podoba oblikovalca v tem privilegiranem krogu, zato najbrž kdaj dobim kje kakšno točko manj. Ampak bistveno za moje delo je predvsem to, da poskušam z njim artikulirati arhetipe, ki veljajo za izrazito feminilne in je njihov največji greh prav ta, da znotraj stroke še niso bili dovolj artikulirani. Prav zato sem si za naslov letošnje razstave izposodila prvi stavek iz knjige Virginie Woolf Mrs. Dalloway in razstavo tudi v celoti posvetila izrednim ustvarjalkam, ženskam, ki jim je na koncu kljub vsemu spodletelo. Če bi zdaj denimo vpisovala podiplomski študij na ISH, bi si za temo skoraj zagotovo izbrala prav to. Vprašanje, za kaj se jim ni izšlo, kje so zgrešile, kaj jih je ustavilo, kje so se ‘pregrešile’. Camille Claudel, Virginia Woolf, Sylvia Plath ...

— Vse te ženske so morale najprej tekmovati z moškimi, s katerimi so živele in jih ljubile. Oni pa so jih uničevali s svojim ljubosumjem in nerazumevanjem. Ti imaš že v izhodišču srečo, živiš z drugačnim moškim, z njim ti ni treba tekmovati, te spodbuja, razume, ti je v oporo ...

Jurij je po eni strani izreden moški, ki ga močne ženske ne ogrožajo, po drugi strani pa odličen kurator, ki zna zelo dobro delati s (pre)občutljivimi kreativci.

— Uspelo ti je v Milanu, dala si veliko pentljo na razstavo v Ljubljani in v petek zjutraj si se zbudila s tistim znanim stavkom, ki sledi koncu projektov. Kaj pa zdaj? Je tam nekje nekaj kar čaka nate, te intrigira?

Je, je! Že po koncu milanskega sejma, ki je za nas oblikovalce kot silvestrovo, samo da je aprila, sem začela razmišljati o novih projektih, o detaljih, o tistem, kar hočem povedati. Zdaj razmišljam predvsem o oblikovanju novih, inventivnih kosov, za katere je pravzaprav vseeno, ali najdejo svoje mesto znotraj moje kolekcije, pri Morosu ali Moooiju, ali kje drugje.

— Stara si 35 let, dovolj, da rečeš, sem oblikovana oseba. Kaj te je oblikovalo?

No, v oblikovanju si pri 35 letih še vedno mlada oblikovalka, kar je zanimivo, a ima svojo logiko, piliš se s prakso. Vidim tudi sebe, kako rastem v zadnjih štirih letih.

Sicer pa je name najbolj vplivalo obdobje pubertete, K4, Joy Division in avantgardna literatura.

— Si melanholična?

Ne, nisem, čeprav je moje delo tudi malo boleče, melanholično, saj je prav bolečina vsakdanjega življenja tista, ki me kreativno vznemirja.

— Si pa optimist?

Hud optimist. Name so zagotovo vplivali tudi starši, ki so mi dovolili, da sem se, kot hčerka naravoslovcev in poslovnežev, razvijala v eksces, v umetnost. Pa stari starši tudi. Nona je bila nosilka spomenice, zrasla sem v okolju zgodb o bojevanju, o uporu.

Ko sem analizirala svoj uporniški potencial, sem ugotovila, da me porazi pravzaprav spodbujajo in še bolj odločno ženejo naprej.

— Vsi se spomnimo svojih sanj, ko smo se začeli zavedati samega sebe. O čem si ti sanjala?

Hm. Od vedno se mi je zdelo, da moram nekaj narediti in da imam za to zelo malo časa. Najbrž tudi zato, ker sem se družila z ljudmi, ki so bili starejši od mene, za njimi so že bili projekti, jaz pa še nič. Naprej me tako zagotovo ženejo strast do življenja, trma in disciplina. Mislim, da sem sanjala projekte, ki jih zdaj delam. In vedno sem živela tako, kot sem si želela. To, kar počnem danes ni kompromis, so sanje, ki se uresničujejo. julij-avgust 2009 — 11

— intervju: TODD HAYNES

Do prvega vdiha

Igralca Heath Ledger in Charlotte Gainsborough v filmu I’m not there Todda Haynesa

Intervju: TODD HAYNES Besedilo: Patricija Maličev Fotografije: Promocijsko gradivo

»Bova ostala tu?« zvedavo zavrta s pogledom, ko je diktafon že prižgan. »Tako vroče je ... Morda bi bilo bolje, da se dobiva sredi noči in steklenice vode zamenjava za svež šampanjec,« nadaljuje in še sam preveri, ali se kaseta v diktafonu vrti. Okrog naju je živahno festivalsko vzdušje. S pogledom poišče svojega fanta, ki se je pravkar oddaljil od naju. Raziskovati gre mesto. Če bi za katerega ameriškega režiserja lahko rekli, da je »lep, pameten in zanimiv«, bi to gotovo veljalo za Haynesa. Čeprav sprva deluje frivolno, toda samo pri prvih dveh srečanjih, in mestoma zvezdniško nezainteresirano. »Ste res videli vse moje filme?« se presenečen pozanima. Sem. Fenica ...

Med ameriškimi filmskimi režiserji je Todd Haynes edinstvena figura.

Oseminštiridesetletnik je v skoraj tridesetih letih posnel izjemen učenjaški opus – med njimi Assassins: A Film Concerning Rimbaud, Superstar: The Karen Carpenter Story, Poison, Safe, Velvet Goldmine, Far from Heaven in I’m not there – je sicer vodilni predstavnik tako imenovanega ameriškega queer filma.

Predvsem, kot pove kasneje, pa ga je zaznamoval feminizem. Postavni Todd, ki ga odlikuje elegantno artikulirana govorica izobraženca Univerze Brown, kjer je poleg režije študiral semiotiko, se v filmih najraje posveča življenju 12 — julij-avgust 2009

umetnikov, pogosto njegovim prijateljem, raziskovanju pop kulture in njenemu učinku na družbeno resničnost. Velvet Goldmine, v katerem prikaže ustvarjalno erogeni presek Bowieja in Popa v času, ko sta se njuni poti križali, je primer biografskega celovečernega filma, kakršnega redko zasledimo. I’m Not There, zgodba o Dylanu, je že drugačna, mestoma, če izvzamemo inovativno naracijsko strukturo, dolgočasna. Zato pa je čez vse sirkovski Far From Heaven, gotovo navdih za lanskoletni Mendesov Rovolutionary Road. Todd je prijeten, lahkoživ sogovornik. A le na videz. Njegovi premori med odgovori so dolgi in od poslušalca zahtevajo potrpežljivost, ta pa je z navdihujočo vsebino, ki sledi premolkom, poplačana. »Film je zame način, kako prevajam virtualno v resničnost,« pove, »in ne nasprotno. Pravzaprav mi je vseeno, kaj se mi zgodi čez dan, kako živim svoje zasebno življenje – ko snemam in montiram, in še prej, ko pripravljam zgodbo; takrat, in samo takrat, živim. Pomembno je, da človek sestavlja svoje spomine, da jih tu in tam podoživi, da mu je jasno, da se njegovo življenje polni s pravimi stvarmi, da pripusti k sebi prave ljudi …

Vse drugo je manj pomembno«, pove, srkne požirek vode ter si poravna ozke, sivomodre hlače, ki si jih je, zaradi neznosne vročine, pod koleni odrezal nekaj ur prej.

— Začniva z vašim filmom Far from Heaven (Daleč od nebes) o življenju ameriške družine v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za nekakšen poklon kralju melodram iz petdesetih, Douglasu Sirku, vendar ste v film vnesli ideološke napetosti tistega časa, predvsem ko gre za vprašanja spola, seksualnosti in rase ... Kdaj ste se začeli navduševati nad filmi Douglasa Sirka?

S filmi Douglasa Sirka sem se prvič srečal na Univerzi Brown, kjer sem študiral.

Prav v tistem času je preminil Fassbinder, ki je Sirka tudi sam razmeroma pozno odkril. In bil nad njim navdušen. Od takrat so bili Fassbinderjevi filmi drugačni.

Zanimivo, so filmi, za katere, po tistem, ko jih pogledaš, pravzaprav ne veš, kam bi jih dal. No, filmarji opazimo montažo, barve, intenzivnost, uporabo osnovnih barv, filtrov … Toda bolj kot to me je v Sirkovih filmih pritegnila lestvica majhnih psiholoških anomalij. Razumevanje ameriških sanj v petdesetih. Nekaj je na njih, kar ni razumljivo: katere so pravzaprav njihove nosilne vrednote in za kaj pri teh sanjah sploh gre. Pojavljajo se vprašanja, ki jih filmi petdesetih niso razrešili. Vedno so se srečno končali. Zaradi tega sem iz kinodvoran pogosto odhajal nezadovoljen.

Nekaj je manjkalo, ni bilo dovolj. Šele po tistem, ko sem si večkrat ogledal Sirkove mojstrovine, mi je postalo jasno, da je to, da odhajaš iz dvorane srečen, nekaj najbolj neiskrenega. To je pravzaprav dilema večine ameriških filmov sploh.

— Feminizem se je v vaših filmih prvič pojavil v filmu Safe, potem pa še, skupaj s problematikama rasne diskriminacije in homoseksualnosti, tudi v filmu Daleč od nebes.

Seveda je feminizem po končani fakulteti postal moj način gledanja na stvari in svet. Še danes me zmerjajo, da sem feministka. (smeh) Kar pa se tiče filma Daleč od nebes ... Douglas Sirk je bil tisti, ki je iz Rocka Hudsona naredil zvezdo. In danes vsi vemo, kdo in kaj je bil Hudson. Rad imam melodrame, v katerih negativec umanjka.

Hkrati pa se vsi liki zelo trudijo, da bi iz sebe kaj naredili. Ob tem pa vse okoli sebe ranijo. Nehote. Takšne psihodrame so mi resnično pri srcu. Menim, da gre pri obravnavanju tako feminizma kot tudi pri rasni diskriminaciji in homoseksualnosti za podobno vrsto nestrpnosti, vsekakor pa jih ne gre tlačiti v isti koš. V filmu Daleč od nebes skuša mož, ki ga igra Denis Quaid, kot prikrit homoseksualec zadovoljiti svoje potrebe, čeprav je poročen s čudovito in pametno žensko (Julianne Moore).

Temnopolti vrtnar (Dennis Haysbert) skuša živeti v družbi, kjer so temnopolti še vedno manjvredni. In potem je tu ženska, ki skuša tako enega kot drugega skozi svoje trpljenje vrniti v družbo – nepoškodovana.

— Vaše filme pogosto lahko razumemo kot sociološke eseje; ste tako dobro družbeno ozaveščeni ali pa je svoje naredil študij semiotike, da znate prepoznavati pomene znakov v smislu problemov arbitrarnosti in konvencionalnosti v današnjem svetu?

Na Brownu sem se srečal predvsem s teorijo semiotike poststrukturalistov in marksistično teorijo. Na začetku nisem vedel, kaj pomeni; obiskoval sem lekcije programa semiotike v okviru študija angleške literature. Slušatelji so bili po večini temnopolti ali pa je šlo za napiflane Angleže z Oxforda. In oboji so nas, druge, gledali sumničavo, češ, kaj počnemo na teh predavanjih. Ampak to je že druga zgodba.

Toda filozofska in teoretska stališča ne funkcionirajo, razen če jih ne povezujemo neposredno z našimi življenji in izkušnjami. Spomnim se prvih ur predavanja teorije oblikovanja zvoka v filmih. Profesor je predavanje končal nekako takole: Čisto na koncu filma pridemo do obvezne heteroseksualne ljubezenske sekvence … »Kaaaj?« sem se vprašal. Heteroseksualnost je poimenoval kot kulturno izbiro, s katero se naracija v filmih navadno konča.

— Kaj je na Bobu Dylanu tako zanimivega, da je treba kar naprej snemati dokumentarce in igrane filme o njem?

Uaauuu! V redu, tudi meni se ne zdi nič posebnega. Nič posebno originalnega.

Toda po tistem, ko sem prebral številne knjige o njem, ko mi je postalo približno jasno, kdo naj bi bil, sem se začel ukvarjati s tem, kakšni so bili vzvodi, ki so v njegovem življenju sprožali spremembe. Vse njegovo življenje je bilo namreč eno samo spreminjanje. Poleg tega, da je vključil »elektriko v kitaro« v Newportu in so vsi znoreli. (krohot) Uhajanje ustaljeni podobi, ki so jo ljudje imeli in jo imajo

o njem – o tem vemo največ. Od nekdaj je bil »an escape artist«. To je bil njegov mehanizem preživetja. Je nekdo, ki je preživel, nadživel nenehne kulturne pritiske in pričakovanja. Zato, da je lahko ustvarjal naprej, da se je zmogel na novo odkriti samemu sebi.

— Niste mi odgovorili na vprašanje, zakaj Dylan.

Rad imam njegovo glasbo in v mladosti je bil eden od mojih idolov. Toda o njem bi posnel film, čeprav mi ne bi bila všeč njegova muzika. Preveč zanimiv je.

Uteleša ameriško povojno kulturo. Hotel sem prikazati vsa njegova ustvarjalna, intimna obdobja, prehode, ga poskušati sestaviti v celoto. Tudi njegovo nenavadno spreobrnjenje h krščanstvu, ki je bilo skrajno fundamentalistično, ne bi moglo biti dlje od liberalnosti, s katero Dylana sicer povezujejo. In prav zaradi te diskrepance in kontradiktornosti je resnično ameriški. Edini pravi sinonim za Ameriko je namreč kontradikcija.

— Duhovito tragičen je vaš film Superstar: The Karen Carpenter Story, v katerem ste družino Carpenter in glasbeno skupino The Carpenters upodobili z lutkami, po vzoru Barbike in Kena. Že na kolidžu sem želel posneti film z lutkami. Eksperimentirati. Zanimalo me je, ali bo zgodba o zvezdnici Karen Carpenter, o zvezdništvu na sploh, enako delovala, če jo prikažem z lutko, kot bi delovala, če bi v filmu nastopila Meryl Streep. Ali z lutkami lahko imitiramo emocije, sprožajo v nas enake reakcije igralci na zaslonu ... Hotel sem preizkusiti gledalce. Zdelo se mi je, da bi lahko posnel film z lutkami.

In sem ga. Moja prijateljica in sodelavka Cynthia Schneider je hotela, da bi v njem namesto lutk nastopile domače živali, a bil sem dovolj vztrajen. In tako sva sedela v neki newyorški kavarni in po radiu so zavrteli eno od skladb Carpentersov. Pisalo se je leto 1985. Takrat se v glasbi nikakor ni recikliralo sedemdesetih. In rekel sem si, joj, saj Carpentersov nisem poslušal že od otroštva. Kljub temu, da glasba ni tako slaba, smo se pozneje vsi začeli zmrdovati nad njo. Nekaj let pred tem je Karen zaradi posledic anoreksije umrla. Takrat sem si rekel, da bom posnel film o tem ameriškem dekletu. Z lutkami.

— Za vami je film o Bowieju, Dylanu, bo zdaj na vrsti Andy Warhol?

Moja producentka Christine Wachon je že naredila film I Shot Andy Warhol. (smeh) — Vaš pokojni življenjski sopotnik, Jim Lion, je že pred leti napisal scenarij za film o Warholu. Čudovit scenarij! Nisem še resno razmišljal o tem. Vse skupaj je še preblizu.

— Posneli ste dva filma o pop ikonah – ste hoteli z njima demistificirati Bowieja, Iggyja Popa ter Dylana?

Ne, sploh ne. Režiserji, ki to poskušajo storiti, razkriti zlorabo drog ali travmatične partnerske odnose, kot je bil na primer Kaj ima ljubezen s tem o Tini Turner, mi gredo na živce. Hotel sem narediti nekaj povsem nasprotnega. Velvet Goldmine je film o oboževalcu. O tem, kako se poskuša identificirati s svojim idolom, kako razvija svojo predstavo o njem. Vedno so me bolj zanimale zgodbe o ljudeh, ki jim je življenje postavilo omejitve, kot pa tistih, ki so se nenehno poigravali s svobodo.

— Zagotovo to bolj velja za Velvet Goldmine kot pa za I’m not there.

Se strinjam. Gre pa tudi zato, da vam, na primer, Dylanova glasba ni všeč, bližja sta vam Pop in Bowie. Drži? (smeh) Se mi je kar zdelo. Gledali ste ga, ko ste komaj prestopili dvajseta leta. V puberteti.

In to je tudi najlepše pri tem filmu: govori o odraščanju, ki je samo po sebi silno komplicirano. Takrat poskušamo razumeti, kdo smo. Za predstavnike glamrocka je bilo značilno, da so se oblačili v kostume in se večino časa obnašali kot marsovci.

Podobno kot smo to počeli in še počnejo najstniki. Hkrati se poigravajo s seksualno julij-avgust 2009 — 13

— intervju: TODD HAYNES

Igralec Christian Bale in režiser Todd Haynes med odmorom snemanja filma Velvet Goldmine.

identiteto. Glamrock je v tem smislu za marsikoga pomenil odrešitev. Tolažbo.

Sočasno je odprl vprašanja, kaj pomeni nastopati na odru, kako igrati sebe, kako igrati drugega; gre za klasični primer performativnega in identitete, o kateri se teoretiki vprašujejo že od Oscarja Wildea naprej.

— Toda, ali zares veste da sta Pop in Bowie imela ljubezensko razmerje? (smeh) Kaj mi mar! Hotel sem posneti film o dveh močnih umetniških figurah z izjemnim smislom za estetiko. Poleg tega se morate strinjati z menoj, da je k mitu o spolni izbiri in promiskuitetnosti, odnosu Bowie-Pop, veliko pripomogel Bowie sam. Javnosti je namreč kar naprej ponujal sebe v podobi čiste homoerotične želje.

O tem govorijo tudi njegove skladbe. So stvari, ki si jih nisem mogel kar preprosto izmisliti.

— Pogosto je slišati, da so filmarji, ki snemajo filme o popularni glasbi, v resnici frustrirani glasbeni kritiki.

(Iz plastenke popije dolg požirek vode.) Prejle sva se pogovarjala o glasbi. Ugotovila sva, da imava isti okus. Zato bom to razumel kot provokativno vprašanje. Čeprav sem vas hotel vprašati – kako je bilo na koncertu Radioheadov? (smeh) Zagotovo ste pisali o tem.

— Namenoma nisem.

Vidite, imate mero. Tudi jaz jo imam. Nikakor ne mislim, da sem frustriran glasbenik ali celo glasbeni kritik. Jaz imam rad muziko Iggyja Popa, Dylana, Bowieja … In Radioheade. Vsekakor ne morem doživeti tistega, kar na odru, ko z njimi pojejo tisoči in tisoči, doživijo oni. Lahko pa to skušam prikazati v filmu.

Upam, da mi je to vsaj delno uspelo. Glasba ima posebno moč, da ljudi prestavi v drugačna psihična stanja. Ko sem bil mlajši – precej sem se držal zase – sem se večkrat zaprl v sobo in poslušal Joy Division, The Velvet Underground. Ni šlo za žalost, temveč za preverjanje, do kam lahko pahnem določeno emocijo. Koliko časa lahko jokam. Kaj se lahko v teh urah in nočeh v meni transformira. Glasba lahko človeku reši življenje. Pred časom mi je v roke prišlo besedilo o panku in Michelu Foucaultu. Nadrobno je popisoval, kako je bilo na začetku osemdesetih, ko je Foucault poučeval na Berkeleyu, bil je prisoten na underground seksualni in glasbeni sceni San Francisca. Foucault je bil prepričan, da ima filozofija podaljške

14 — julij-avgust 2009

tudi v vsakdanjem življenju. Gre za nekaj, o čemer se tudi v ameriškem neodvisnem filmu zelo malo govori.

(Za trenutek se opraviči ter se s prijateljem, ki se je vrnil, dogovori, kje in kdaj bosta večerjala.) Ko je Foucault pisal o razmerjih oblasti, je vedno poudarjal, da je še najbolje, če jo vzamemo za samoumevno, neizogibno. Verjel je tudi, da so novi užitki in nove identitete možne. Toda potem se je v Beli hiši prikazal Reagan.

— V enem od vaših prvih filmov, Poison, svojo kritiko ameriške družbe zelo subtilno nakažete: otvoritvena sekvenca filma v zaporu prikazuje lik, ki ga igra Scott Renderer. Za rešetke so ga spravili zaradi njegovih »homoseksualnih dejanj«. Ko ga vprašajo, ali se termin, ki ga določa, in ga je kaznjenec vpisal na sprejemni list – homoseksualnost – piše z eno ali dvema besedama, paznik besedo homoseksualnost namenoma s prstom razpolovi na dvoje. Ste hoteli s tem reči, da homo in seksualnost tako stojita kot dve kategoriji?

Natanko tako. Zato, ker združeni v eno besedo povesta nekaj, kar je določljivo.

Seksualnost sama ni določljiva. In človek tudi ne. Med njima, med obema besedama – in o tem je v povezavi s z omenjenim prizorom napisan izvrsten esej – je praznina, nedoločljivost, ki se je ljudje sicer zavedamo, a o njej redko govorimo. To je ta tretja možnost, tretja kategorija. Neizgovorljiva.

— Nekoč ste rekli, da vas ne vznemirja gola rit, temveč to, koliko časa bo ostala nepokrita.

Se ne bi strinjali? Gre za tipično odlaganje užitka. Gola rit, ki se je želite dotakniti, a hkrati veste, da se vam lahko vsak naslednji trenutek izmakne pogledu oči. In dosegu roke.

— Menda razmišljate o tem, da bi posneli film o psihoanalitičarki Anni Freud, Freudovi hčerki.

To je moja želja še iz študentskih let. Kot veste, so ženske v Freudovem življenju odigrale izjemno vlogo. Tako pacientke kot tudi sodelavke pri njegovem delu. In Anna je v tem smislu lik, ki me že vrsto let intrigira. Čeprav, bodo rekli hudobni skeptiki, se zdi nemogoče, da bi se po tistem, ko sem posnel film o Dylanu, zdaj spoprijel še z dediščino Freudovih. (smeh)

— kultura

Besedilo: L. B. Fotografije: Promocijsko gradivo

GLASBA Bat for Lashes – Two suns

Poslušam. Noč v gozdu. Drevesa izrisujejo svojo podobo na sijoči površini polne lune. Bosi koraki lomijo suhe vejice v travi in vsak neznani šum kožo skrči v srh.

Nočni gozd je poln podob, ki drezajo v domišljijo in za desnim ramenom se nenehno pojavlja slutnja, da nisem sama. V daljavi klic osamljenega volka …

Natashina senca se imenuje Pearl. Svetlolasa prijateljica noči se odziva drugače, ima svojo pot in svoje misli in tu pa tam se prikaže v kateri od podob na plošči Two Suns. Njene sanje slišite v pesmi Pearl’s dream in so modre barve, Pearl pa se v osamljenih nočeh, malo pred jutranjo zarjo, prepušča petju siren – Siren song.

Natasha Khan, alias Bat for Lashes, ima v žilah mešano kri. V 29-letni umetnici, ki buri duhove na evropskih lestvicah, se prepletata Pakistan in Anglija. In v tem primeru besedna zveza »buri duhove« ne bi mogla biti bolj točna – dimenzija, v katero te ponese njena nova plošča Two Suns, v globinah duha prebudi žival.

Tisto žival, ki jo pod belimi srajcami in dolgočasnimi kravatami tlačimo vsak dan, od osmih do treh. Tisto zver, ki jo v rekah pločevine posedemo na udoben sedež, pripnemo z varnostnim pasom in iztržemo iz njene narave, da bi čim hitreje pozabila svoje nagone.

Bat for Lashes je v Britancih spet zanetila ogenj. V svoji glasbi uporablja prvinske ritme in brska po zakladnici pravljic in zgodb iz drugega časa. Kot bi v glasbo prelila delo Clarisse Pinkole Estes Ženske, ki tečejo z volkovi in se ozirala v nočno nebo, kjer so v ozvezdjih že napisana besedila za glasbo, ki zabriše čas in se s šamanskimi obredi zasidra globoko v naših ušesih.

A Natasha predrzno zaigra ravno na tiste najgloblje strune. Z nesramno nežnim glasom poje o iskanju kraja, ki bi ga imenovala dom, prepeva o ognju v očeh in o nočeh, ko je postelja prazna in nimaš nikogar, ki bi se privil k tebi. Prepeva o tistem delu osebnosti, ki bi ga vsak najraje kar izbrisal. Pozornost premakne natanko na tisto senco, ki se je sramujemo in ne bi smela obstajati – vsaj tako bi si vsi mi želeli. Pa ni tako. Je tam in potrka na vrata vesti, ko si to najmanj želimo.

→ PODZEMNI TRESLJAJI:

on w n Mans Marily h End of Lo g The Hi

s Peache Cream I Feel

ay of Tod sters a M y n Ti ons Skelet

16 — julij-avgust 2009

Ne, ni plošča na prvo žogo, in ne, ni plošča, ki bi polnila stadione. Je pa zagotovo plošča za večer ob svečah in plošča za intimne klube, kjer lahko občinstvo Natashi Khan pogleda v oči. In njen pogled v kombinaciji s pravljičnim glasom lahko koga tudi začara … kar stopite bliže.

Odzvanjajo: → Siren Song, Daniel, Glass, Pearl’s Dreams Kratek stik: → Kate Bush, Stevie Nicks, PJ Harvey, Tori Amos, Siouxsie and the Banshees, The Cocteau Twins, Dead Can Dance, The Cure

→ ZA POLETNI ASFALT:

erse e Mode Depech of the Univ s d Soun

es s Incubu ts & Melodi n e m u n o M

n Horizo U2 on the e n i L No

Kasabian – West Rider Pauper Lunatic Asylum

V tretje gre rado. V tretje gredo tudi Kasabian s koceptualnim West Rider Pauper Lunatic Asylum, glasbeno kuliso imaginarnega filma, ki se dogaja v zahodnem Yorkshiru, dve stoletji nazaj. Album je v Veliki Britaniji že dosegel najvišja mesta. Band, ki je po drugi plošči Empire ostal brez enega od dveh osrednjih avtorjev, pa ni izgubil ostrine in edinstvenih glasbenih prebliskov, ki s svojo surovostjo dosežejo najgloblje kotičke poslušalčevega ušesa.

Svoj ščepec vesolja k plošči dodaja tudi producentski dirigent Dan the Automator (Gorillaz). S Pizzornom sta skoraj urno umetnino snovala med Leicestrom in San Franciscom. K Kasabianski indie drži spada tudi podarjeni singel na uradni spletni strani.

Zanimivost: singel Fast Fuse se je znašel tudi v glasbeni kulisi videoigre FIFA 09.

Bat for lashes Two suns

Placebo – Battle for the sun

»Potrebujem menjavo kože,« poje Molko v eni od zadnjih stvaritev iz nove plošče Battle for the sun. In če ploščo slečemo njihove črnine, njihovih ličil, njihove enfant terrible fame, zaslišimo močno željo po novem izražanju, po novih izzivih in … svetlobi. Placebo so vse spretno zavili v preverjeno formulo – nalezljivi, zasvajajoči ritmi, umazani kitarski rifi in sintovje, ki se spogleduje z osemdesetimi.

Svežino plošči prinašata dve posebni figuri – novi član zasedbe, bobnar Steve Forrest in producent Dave Bottrill, stalnica pa sta prepoznavni ton Molkovega glasu in Olsdalova neposrednost.

Zanimivost: druga melodija na plošči nosi ime, ki si ga je band nadel, preden je postal Placebo.

BRANJE Marko Vezovišek – Kuba Libre (Založba Sanje, 2009, 176 strani)

Marko Vezovišek je predvsem duhovit in satiričen pisec besedil songov in kabaretov, z romanom Kuba Libre (ki ga je gledališče Vite Mavrič, Cafe Teater tudi uprizorilo) pa stopa tudi v pisateljske vode – in pri tem ne izgublja odrske igrivosti. Zgodba skozi različne glasbene sloge razkriva Marjanino odraščanje in bralca odpelje v čase, ko so bile trgovine na pol prazne in je imelo nakupovanje v Avstriji prizvok prestiža, ko ni bilo napisa ali slogana z ideološkim predznakom in ko je bil kapital prezira vreden. Razvedrilni roman, ki nas skozi različne epizode in barvite značaje nostalgično popelje v dobre stare čase.

Kate Mosse – Grobnica

(Založba Mladinska knjiga, 2009, 489 strani)

Kate Mosse tudi v tem romanu preplete usodi dveh ženskih likov – sedemnajstletno Parižanko Leonie Vernier, ki leta 1891 s starejšim bratom Anatolom najde opuščeno vizigotsko grobnico, in mlado avtorico Meredith Martin, ki v letu 2007 potuje skozi Francijo zaradi svojih raziskav o skladateju Claudu Debussyju. Zbledela fotografija in klavirska skladba Sepulchre 1871 predstavljata vez z njeno preteklostjo, na podeželju Carcassonne pa najde odgovore na svoja vprašanja.

Ray Kluun – Vdovec

(Založba Mladinska knjiga, 2009, 325 strani)

Na kateri konec sveta se človek zateče po svoj smisel?

Po ženini smrti Stijn odklopi vse. Svoj del podjetja preda poslovnemu partnerju, dan zamenja za noč, svoj hedonistični način življenja v amsterdamskih in španskih klubih pa stopnjuje do samodestruktivnosti. Hčerkico Luno raje preda prijateljem, a se na neki točki sooči z dejstvom, da mora črepinje svojega življenja ponovno sestaviti. Poda se na dolgo pot. Luna odpotuje z njim.

Steven Hall – Zapisi iz žrela (Založba Sanje, 2009, 398 strani)

Eric Sanderson izgubi spomin. Ko odpre oči ne prepozna lastne spalnice.

Ne lastnega obraza. Eric Sanderson 1.0 po stanovanju pušča sporočila in napotke s pomočjo katerih Eric Sanderson 2.0 ugotovi, da je to njegova n-ta ponovitev.

Prvenec Stevena Halla bralcu postreže s surealistično izvirnim jezikom, svežino in grafično dovršenostjo v obliki tipografskih iger in kod. Kaj je morski pes, ki zasleduje Sandersona, in kako ga lahko ta premaga?

NA OGLED Madonna

bo tudi k nam pripeljala svoj Sticky & Sweet Tour, ki so ga označili kot eksplozivni spektakel za vse čute. Ljubljana bo lepljiva in sladka 20. avgusta.

Kraljica popa v njem znova dokazuje, da je vredna svojega nadimka. → 20. avgust – Hipodrom Stožice (Ljubljana)

Bruce Springsteen & The E Street Band

prihajajo v sklopu svoje evropske turneje tudi v našo neposredno bližino.

Devetnajskratni grammyjevec na evropski turneji predstavlja niz svetovno znanih uspešnic in novo ploščo Working On a Dream (januar 2009) – šestnajsto studijsko stvaritev, ki je v dvanajstih državah po svetu že zlata ali platinasta. → 5. julij – Dunaj (Avstrija) → 23. julij – Videm (Italija)

POLETNI KONCERTNI ODRI:: → 6. julij – Padova (Italija) – Moby → 7. julij – Verona (Italija) – Elton John → 8. julij – Pula (Hrvaška) – Elton John → 10. julij – Križanke (Ljubljana) – David Byrne (Talking Heads) → 12. julij – Križanke (Ljubljana) – Morcheeba → 17. julij – Trst (Italija) – Santana → 18. julij – Villafranca, Verona (Italija) – Placebo → 19. julij – Tarvisio (Italija) – Goran Bregovič → 23. julij – Graz (Avstrija) – Linkin Park → 24. julij – Benetke (Italija) – Simple Minds → 2. avgust – Lago di Fusine, Tarvisio (Italija) – Paolo Conte → 9. in 10. avgust – Zagreb (Hrvaška) – U2 → 26. avgust – Wiesen (Avstrija) – Leonard Cohen → 31. avgust – Videm (Italija) Coldplay

julij-avgust 2009 — 17

— direktno

Besedilo: Tadej Zupančič Fotografije: Promocijsko gradivo

Velika rezina ljubezni Splošno priznana resnica je, da vsaka generacija potrebuje Fleur Cowles; ne zaradi 22 milijonov (današnjih)

Leta 1999 je začela delati za The Face. Ko je Logan svoje revije (The Face, Areno in Areno Homme+) prodal

Flair, ki je izhajal med februarjem 1950 in januarjem 1951; prav tako ne zaradi njenega obsesivnega prijateljevanja

je sprejela, svojim kolegom na Dazed & Confused pa za prestop povedala tik pred izidom prve številke Facea, za

dolarjev izgube, kolikor jih je legendarna urednica naredila z dvanajstimi številkami skoraj mitičnega mesečnika

z vsemi, ki so kaj pomenili v kakršni koli smetani ali eliti (sodelavci Flaira so bili Jean Cocteau, Simone de

Beauvoir, Salvador Dali, Tennessee Williams, Lucian Freud, vojvodinja Windsorska in Winston Churchill).

Vsaka generacija potrebuje Fleur

Cowles zato, ker je bila inspirativna in inspiracijska. Poleg tega pa je ob neki

priložnosti dejala: »Vsako minuto imam po eno idejo.«

Vsaka generacija potrebuje tudi Nicka Logana. Nick Logan je po uspešnem

urejanju revij New Musical Express

velikanu Emapu, so ji novi lastniki ponudili položaj modne direktorice Facea ter uredništvo nove revije; ponudbo

katerega je naredila styling za naslovnico. »Zelo hudo mi je bilo.« Obljubljena nova revija je bila šestmesečnik Pop,

v katerem se je v resnici izoblikovala kot urednica in stilistka: radikalna, nesterilna modernost, super ekskluzivnost in moda, moda, moda. Ter prelivanje

uredniškega dela revije v oglase (in narobe; včasih preprosto ni bilo jasno, kaj je reklama in kaj članek). Vse to – ter njen krog prijateljev, od kreatorjev,

kreatork in manekenk do fotografov – je postalo magnet za oglaševalce, Pop pa je postal modni Camelot.

ter Smash Hits v 70. letih minulega

In zdaj Love, revija o »modi in slavi«,

in kulturno biblijo, mesečnik The

izdajati britanski del konglomerata

stoletja začel izdajati modno, socialno Face; The Face je za marsikoga ne le definirala 80. leta, ampak jih je s

svojo prodornostjo in eksplozivnostjo

pravzaprav izumila. Logan je potreben zato, ker je bil tako vizionar kot praktik in je hotel, da bi bile barvne revije na

sijajnem papirju za vse, ne le za visoko družbo ali elito. Poleg tega pa je dejal: »Posvetilo se mi je, da je šlo za modo

tudi, ko so člani The Jam popolnoma naravno pozirali pred kamero.«

Katie Grand, urednica šestmesečnika Love, je oboje, torej Cowlesova in

Logan naše generacije. Je vizionarka in praktik, je inspirativna in inspiracijska.

Poleg tega je razložila: »Kul si, ko ne

razmišljaš o tem, kako bi bil kul.«

Grandova se je rodila leta 1971 v Leedsu, odraščala pa v Birminghamu.

Z modo je postala obsedena pri

dvanajstih, ko je oče, sicer onkolog, domov prinesel britansko Vogue. S

študijem na Central Saint Martins ni bila posebno zadovoljna, zato pa je spoznala fotografa Rankina, ki je z Jeffersonom Hackom izdajal revijo Dazed & Confused. Pridružila se

jima je leta 1993, pri drugi številki,

že za tretjo pa je dosegla, da so začeli pokrivati tudi modo, ki je bila dotlej prepovedana. »Popolni idioti smo bili,

vendar hkrati popolnoma neustrašni

– prekleto arogantni in naivni,« se je

Grandova spominjala za Times. V tem

času je postajala tudi vedno bolj znana

stilistka. Za Hint je dejala: »Moj bog, ne vem, kako bo to slišati. Nočem zveneti kot brezveznica, vendar pa res razumem modo, zgodovino mode in obrtno spretnost ter resnično spoštujem fantastične stvari, ki so jih ljudje naredili z oblekami. Veliko pa je stilistov, ki ne vedo veliko ... o ničemer pravzaprav.«

18 — julij-avgust 2009

ki jo je za letošnje valentinovo začel

Condé Nast. Pa ne gre le za Pop z novim založnikom in imenom? Če

sodimo po številki pomlad/poletje 2009, pravzaprav ne: Love ni Pop,

ampak je še bolj pop Pop. Recimo: na strani 162 je fotografija Josha Olinsa,

na kateri je Agyness Deyn s peroksidno pričesko in v Lanvinovi modri satenasti obleki (2186 funtov ali dobrih 2500

evrov), z veliko Lanvinovo verižico iz pleksistekla in kristala (1902 funta

ali 2230 evrov), z belimi čipkastimi rokavicami za 14 funtov (16 evrov) in

tiaro za 17 funtov (20 evrov). Tiara je

iz neke bižuterije v Sohu. Stilistično mešanje ekskluzive in široke potrošnje

je dandanes že precej star trik, vendar

pa se magija – oziroma kar alkimija

– Katie Grand pozna drugje: ker ima Deynova nekoliko našobljene, močno našminkane ustnice, je videti kot še

posebno zapeljiva mešanica Elizabete II. in Marilyn Monroe. Ta kombinacija

– in to je tipična Grandova – pa je pravzaprav manj eksplozivna, kot bi

se lahko zdelo na prvi pogled: obe,

britanska kraljica in Monroejeva, sta se namreč rodili leta 1926. Le kako se

nismo sami tega spomnili? Zato, ker se nismo, Katie Grand pa se je. To je

torej vse v redu in je zanimivo in super.

Problem pa je drugje: med ljudmi –

igralci, pevci, pevkami, manekenkami,

kreatorkami – ki jih v Love »ljubijo«.

V prvi številki naj bi resda predstavljali

»ikone naše generacije«, vendar pa

Pixie Geldof tudi po omembi v Love ne bo ikona, razen če ta beseda res že ni popolnoma prazna; samo hlastanje po slavi in čudovita embalaža v teh zanimivih časih namreč vsekakor nista dovolj. Ali pač?

Sten d.o.o., Zaloška 165, Ljubljana, 01/546 12 00

w w w . s t e n . s i Prodajalne Sten Time: Ljubljana - Citypark, Mestni trg, BTC dvorana A; Maribor - Europark Sten Time Exclusive

— daljnogled

Besedilo: Goran Puljić Fotografije: Reuters, Matevž Paternoster in arhiv proizvajalcev

Igralec Klaus Kinski z družino pred Bulgarijevo izložbo leta 1965.

OBVEZNO: »Coffee table« novost – Vogue Living

V tujini je že na prodaj novi »must have« za vašo modno knjižno zbirko.

Knjiga spektakularnih domovanj in vrtov znanih ljudi iz sveta mode,

glasbe in umetnosti. Vedno je zanimivo pokukati čez živo mejo, če pa se nam ob tem pogled razpre na več kot 400 barvnih fotografij čistega

luksuza in zasebnosti ljudi, ki danes definirajo, kaj je dober okus, potem

še toliko bolj. Med fotografi sta tudi legendarna François Halard in Bruce Weber, spremno besedo je napisal nihče drug kot Calvin Klein, uvod pa sam Hamish Bowles, uredniška ikona revije Vogue. Založba Knopf.

(www.aaknopf.com)

Predstavnik šeste generacije Bulgarijev, pravnuk Sotirisa Bulgarija, Francesco Trapani pravi: »Naj si gre za nakit, ure ali čokoladne praline, mi hočemo biti zmeraj najboljši.«

Elizabeth Tayor leta 1967.

Sophia Loren z eno svojih najljubših ogrlic zbamke Bulgari.

daljnogled

VIDENO: Bulgari praznuje 125 let

Obiskovalci retrospektivne razstave nakita ob 125-letnici obstoja

V šestdesetih letih preteklega stoletja pa se je zgodila ljubezen na prvi

dvoran rimskega Palazzo delle Esposizioni, bodo potrebovali najmanj

Bulgari med snemanjem znamenite filmske megaprodukcije Kleopatra,

Razstava »Bulgari – Tra Eternità e Storia« oziroma »Bulgari – med

je bila ena boljših stvari, kar se tiče snemanja Kleopatre, prisrčni mali

draguljarske hiše Bulgari (Bvlgari), ki se razteza skozi osem razstavnih

sončna očala, če že ne svetlobni ščit, je zapisal neki kritik ob odprtju.

večnostjo in zgodovino« obiskovalca zaslepi s sijem plemenitih kovin in

dragih kamnov, ujetih v brezčasno oblikovanje več kot 500(!) razstavljenih

eksponatov, ki so del retrospektivne Bulgarijeve kolekcije (originali, ki jih je draguljarska hiša odkupovala vse od leta 1997 pod vodstvom kuratorke

Amande Triossi posebej za razstavo in bodo konec tega leta naprodaj na

newyorški dobrodelni dražbi, katere izkupiček je del dobrodelnega projekta Save the Children), približno polovico razstavljenih eksponatov pa so na

ogled posodili lastniki manjših (in večjih) zasebnih zbirk. Grški zlatar Sotirio

Bulgari se je rodil leta 1857 v Epiru, od koder se je v zgodnjih osemdesetih letih 19. stoletja izselil v Rim in tam odprl starinarno, v kateri je pozneje

začel izdelovati srebrne zapestnice, broške in ogrlice v neohelenističnem

slogu. Ko se je preselil na danes znamenito Via dei Condotti 10, je programu dodal kose dragocenejšega nakita in zapestne ure, pozneje pa je draguljarno prepustil potomcem, ki so jo uspešno, kot nam retrospektivno razkriva razstava, vodili skozi različna umetnostnozgodovinska obdobja.

20 — julij-avgust 2009

pogled: kinematografija in Bulgari. Elizabeth Taylor, ki je odkrila hišo

je v svoji knjigi Moja ljubezenska vez z nakitom zapisala: »Brez dvoma

Bulgarijev butik. Skoraj vsako popoldne sem šla malo pogledat noter.«

V družbi različnih spremljevalcev, tako njenega tedanjega moža Eddija Fisherja, ki je v Bulgariju poskusil rešiti njun zakon, kot v družbi poznejše

ljubezni svojega življenja, igralca Richarda Burtona, ki mu je v isti trgovini z nakupom znamenitih smaragdov uspelo prej omenjeni zakon

uničiti. Med znanimi imeni, ki so prisegala na Bulgari, je treba omeniti filmske dive (katerih nakit predstavlja rdečo nit razstave, ki jo subtilno spremlja glasba iz Fellinijevega filma »8½« ), kot so Sophia Loren, Audrey Hepburn in Ingrid Berman ter Claudia Cardinale in Romy Schneider.

Dolce vita razpoloženje doseže vrhunec v vitrini s stokaratno ogrlico Anne

Magnani ter z diamanti in smaragdi iz zbirke Gine Lollobrigide. Že slavni Andy Warhol je dejal, da »je Bulgarijev butik najpomembnejša galerija sodobne umetnosti«, zato lahko tudi mi razstavo hladnokrvno razglasimo za poletni »must see« za vse ljubitelje lepih umetnosti. Na ogled do 13. 9. 2009 v Rimu. (www.bulgari.com, www.palazzoesposizioni.it)

PREBRANO: Mademoiselle – Coco Chanel, Summer 62

Pariz, poletje 2009: Skozi urejene parke se sladkasto vije vonj Chanel N° 5 vse od zloščenih oken izložbe na Rue Cambon prek Elizejskih poljan do

tržnice Porte de Clignancourt, kjer na policah starinarn med porcelanastimi figuricami in starimi preprogami lahko uzreš Chanelovo torbico iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Še zmeraj enako ekskluzivna, če ne še

bolj. Po enaki ceni (če ne še nekoliko dražja). Karl Lagerfeld v uvodu

POŠKROPLJENO: Dežne kaplje slovenske mode

novoizdane knjige Mademoiselle – Coco Chanel, poletje 62 pravi, da je

Na modni reviji BMW, ki je potekala v prostorih ljubljanskega Viba filma,

»bilo leto 1962 v nekem smislu njeno zadnje leto kot kraljice mode«. V

so slovenski oblikovalci s predstavitvijo kolekcij za sezono jesen-zima

čudovitih fotografijah legendarnega Douglasa Kirklanda je ujeta osupljiva

2009 dokazali, da imamo kljub slabemu položaju v slovenski tekstilni

moč Coco Chanel, da vzbudi zanimanje, navduši in navdihne tako z besedo

industriji odlične avtorske zamisli v modnem oblikovanju, ki bi lahko

kot s svojo vidno podobo v mestu, ki mu je pripadala. Ravno ob zaključku

ob primerni finančni podpori prerasla v pravi pret-a-porter. Ob bok

naše redakcije pa po vsem Parizu veliki oglaševalski plakati že vabijo v

že uveljavljenim imenom iz slovenske modne scene, kot so Akultura,

kinodvorane na ogled filma o življenju v zgodnjih letih Coco Chanel in

Oktober, Zoran Garevski, Nataša Peršuh, Almira Sadar, Studio Draž, JSP,

poti, ki jo je pripeljala na modni prestol, z naslovom Coco Before Chanel.

Cliché in Barbara Podlogar, so se več kot uspešno s kolekcijami predstavili

V glavni vlogi mlade Coco je Audrey Tautou (spomnimo se je iz Amélie),

tudi Ana Jelinič, Arijana Gadžijev, Ivan Rocco, Degenerotika, Matevž

ki je kot obraz znamke Chanel zamenjala Nicole Kidman.

Faganel in Nataša Hrupič. Prve vrste povabljencev so revijo opazovale

JSP

pod polivinilom, saj je ves čas modne revije deževalo, manekenke pa so korakale v črnih gumijastih škornjih pod ogromnimi črnimi dežniki in tako

ustvarjale apokaliptično razpoloženje, ki je v slovenski modi tudi simbolno

Ana Jelinič

več kot zaželeno!

UJETO: »People by Eve Arnold«

Pri založbi Thames & Hudson je izšla novost »coffe table« s fotografskimi

podobami znanih osebnosti iz časov zlatega Hollywooda. Fotografinji Eve

Arnold, ki velja za pionirko tovrstne portretne fotografije, je uspelo skozi oko kamere ujeti detajl trenutka, ki znane predstavlja brez zvezdniškega

blišča in velikokrat v intimni sproščenosti, ki jo v tistih letih pri portretistih nismo bili vajeni. Tako nas denimo namesto zapeljive mačke MM, pričaka

Monroe kot igriva, dekliško razposajena igralka, ujeta v ukradenih trenutkih med snemanji. Za poletna jutra na kavču!

RAZSTAVLJENO: Kralj kiča Jeff Koons v Londonu

Prva samostojna razstava nespornega kralja sodobne umetnosti (preden se je pojavil Damien Hirst), ki je svoja dela, ki so izvirala iz estetike kiča,

Knjiga Mademoiselle prikazuje življenje Coco Chanel v poletju leta 1962.

prodajal za takrat nepojmljive vsote, je od 2. julija na ogled v londonski Serpentine Gallery. Ameriški umetnik, znan predvsem po svojih gigantskih

skulpturah iz balonov, kipcu Michaela Jacksona, prevlečenim z zlatimi lističi, in po nazorni produkciji umetnosti, ki se spogleduje (no, še kaj več,

kot le spogleduje) s spolnostjo, ki jo je ustvarjal z bivšo ženo, nekdanjo

pornografsko starleto, pozneje pa političarko, tudi Slovencem dobro znano

Pri založbi Taschen je izšla knjižna novost, ki predstavlja delo Jeffa Koonsa, vse od portretov bivše žene Ciccioline, do skulpture Hanging Heart, ki ga je uvrstila med najdražje umetnike našega časa.

Cicciolino. Ker je lani cena za njegovo skulpturo Baloon Flower dosegla

vrtoglavih 12.9 milijona(!) angleških funtov, je kar presenetljivo, da se s prvo samostojno razstavo predstavlja na Otoku Koons šele danes. Razstava se osredotoča na dela iz serije Popeye, ki se je začela leta 2002. Direktorica

londonske Serpentine Gallery je serijo opisala kot duhovito sodobno s pridihom trenutne finančne svetovne situacije (lik Popaja ima namreč

močno »cajtgajstovsko« konotacijo z gospodarsko depresijo ZDA 30. let prejšnjega stoletja). Kakor koli, če vam je všeč ali ne, vam priporočamo ogled na lastne oči, da boste vedeli, o čem ves svet ta hip govori! Razstava je na ogled vse do 13. septembra (www.serpentinegallery.org). Pri založbi Taschen pa je izšla še ena novost »coffe table«, in sicer zbirka fotografskih reprodukcij Koonsove umetnosti z naslovom Jeff Koons.

julij-avgust 2009 — 21

— interpretirano

Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: Osebni arhiv Repetitor

»Vse, kar vidim, je prvic!« O tem, kako je britpop izrinil beograjski turbofolk Konec jeseni 2005 v Beogradu Milena Milutinović in Boris Vlastelica spoznata Ano-Marijo Cupin. Čeprav nihče od trojice

ne obvlada glasbenih inštrumentov, ustanovijo indie rokovsko skupino Repetitor in po nekaj mesecih nastopijo na odru

beograjskega kluba Blue Moon. Danes imajo Repetitor na spletnem profilu Myspace nekaj tisoč prijateljev, koncerte po vseh

večjih mestih nekdanje Juge, dodelan imidž in status ene gonilnih sil tako imenovane nove srbske scene, ki je začela svoj mladostniški pohod po Beogradu in načela ustaljeno srbsko turbofolk etiketo. Repetitor in druge mlade rokovske skupine so

zamajali temelje prejšnje kulture in z vizijo »umetnost zaradi umetnosti« postali značilni bendi nove generacije. Bendi, ki po

vzoru britpopa ne spreminjajo zgolj dogajanja na alternativni glasbeni sceni, ampak posegajo tudi na področje življenjskega sloga in narekujejo modne smernice, ki so prej obvezne zlate pasove in torbice s kičastimi imeni italijanskih blagovnih znamk zamenjali z dolgimi lasmi, allstarkami, oprijetimi kavbojkami in razvlečenimi majicami skupine The Ramones.

Sredina avgusta. Sziget, največji madžarski glasbeni festival, zaznamujejo vročina, morje šotorov, gneča in na kupe praznih

steklenic. Neznosno soparno je, zrak je nekako prenatlačen, nekje v ozadju igrajo The Kooks. Tip z ogromnimi sončnimi očali, oprijetimi rdečimi kavbojkami in pričesko v stilu Richarda Ashcrofta me v polomljeni angleščini sprašuje, ali sem iz

Skandinavije (»Švedska, mogoče?«) in kako dolgo sem potovala do Budimpešte. Zavzdihnem in začnem počasi razlagati

politično zgodovino Jugoslavije, da bi tako laže razložila, kje natančno je Slovenija. »Slovenka, ustavi se. Kako je kaj na Metelkovi?« me prekine v tekoči srbščini. Miloš je rojen Beograjčan, ki v prostem času v očetovi garaži brenka na

električno kitaro in očitno prezira slovensko etiketiranje beograjske kulture kot turbo, kmalu ugotovim. Logično. Tip je za

svojo modno inspiracijo izbral mešanico Paula McCartneyja pri triindvajsetih, Johnnyja iz The Ramones in pevca skupine

Arctic Monkeys, Alexa Turnerja, ter vse skupaj nadgradil s telesno držo popolne odtujenosti in brezbrižnosti, ki je značilna

za frontmena britanske skupine Oasis. »Vidiš, pri Slovencih je narobe predvsem to, da vso Srbijo enačite s Ceco. Potem za novo leto okupirate splave in ulice v centru Beograda, opazujete blondinke v ponarejenih zlatih Cavallijevih sandalih in ste ponosni, češ, zdaj pa poznamo pravo Srbijo,« zgroženo razlaga in vsaj deloma se moram z njim strinjati. V resnici je imela prestolnica Srbije vedno svoj kulturni utrip, urbani slog in prave trende, ki nimajo nič skupnega s turbofolk kulturo, ki jo

v velikem slogu oglašuje in izvaža Pink TV. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih je Beograd veljal za kulturno

središče nekdanje Jugoslavije, za kalilnico novih trendov in se ni dosti razlikoval od drugih evropskih prestolnic. Cvetela Repetitor Sve što vidim je prvi put

je raznovrstna filmska, literarna, gledališka in glasbena kultura, Beograd je pridobival tehtno prepoznavnost. »Ni mi jasno,

zakaj Srbije še vedno nihče ne prepozna po novih glasbenih, umetniških in modnih smernicah, ki svoj navdih sicer jemljejo v britanski rokovski kulturi, a jo znajo ravno prav prilagoditi razmeram, ki so specifične za ta del Evrope,« je začuden Miloš. »Beograjska alternativna kultura je iz leta v leto močnejša. Mogoče zato, ker so ji razmere trenutno naklonjene.

Politika je nestabilna, mediji razdvojeni. Če sem iskren, pri vsem skupaj niti ne gre za to, da bi si želel revolucionarne spremembe. Stvar je namreč veliko bolj preprosta – v tej kulturi sem se našel.«

In Miloš še zdaleč ni edini. Nova generacija beograjskih umetnikov, glasbenikov in alternativcev z Repetitor na čelu je začela spodbujati umetnost, katere smotra ni treba upravičevati, izoblikovala je svoj način življenja in začela razširjati svoje modne trende, ki nimajo nič skupnega s krznenimi plašči, globoko izrezanimi majicami in Guccijevimi pasovi. Po novem se nosijo raztrgane kavbojke, preširoke majice, piflarska očala z debelimi okvirji, trakovi v laseh, balerinke in obleke v slogu Lily Allen. Prepričljivo. Manj zvenečih oblikovalskih imen imaš na sebi, bolje je. Poanta nove mode je namreč v brezbrižnosti. Pa čeprav le navidezni.

22 — julij-avgust 2009

m,

— nakup

4

3

24 — julij-avgust 2009

5

1 2 3 4 5

2

Sandala Pedro Garcia Pas Blumarine Zapestnica Blumarine Sandala Valentino Garavani Torba Sonia Rykiel

1

Novi glam rock

Poletno prijazen, ozadje svetlo, poudarki kovinski. Kriči po džinsu. (Jasno.) Plaža (mestna) vabi, ozračje je sproščeno. Videz?

Sproščen, a nevarno eleganten. S poudarki, ki sijejo. Za žensko, ki je lahko le – ženska.

Dodatki v prvem planu Fotografije: Mimi Antolović Besedilo: Polona Jamnik

julij-avgust 2009 — 25

— nakup

1

1 2 3 4 5 6 7

2

Torba Giorgio Armani Sandala Sergio Rossi Deodorant Bavx, L’Occitane Pulover Lanvin Ura Diesel Gel za prhanje Bavx, L’Occitane Parfum The one, Dolce & Gabbana

3

4

26 — julij-avgust 2009

Ton na ton

Naj bosta žlahtno in kakovost ključ za izdelan poletni videz. Zlasti v barvah, ki jih kličemo nevtralne. Poceni je enako ponošeno, zlasti, ko gre za rjavo in nevtrale.

In ker pisani vzorci v kontrastnih barvah niso mačji kašelj, bo v modo usmerjen gospodič sestavljal preprosto in z občutkom – ton na ton.

5

7

6

julij-avgust 2009 — 27

— nakup

1

3

6

2

Poletno za vedno

Le v koraku ali dveh. Z dodatki, ki so ultrapočitniški.

Balerinke (pod bikinke), čez boke rese, prek komolcev velikanske zapestnice. Mehko, udobno (in, ah, klasično.)

A neskončno spogledljivo! Razkrivajte medeno poletno polt, počasi, od glave do pet.

5

4

1 2 3 4 5 6

28 — julij-avgust 2009

Torba Marjeta Grošelj Balerinke Jean Paul Gaultier Očala Tom Ford Sandala Giuseppe Zanotti Design Zapestnice Max Mara Sandala Dolce & Gabbana

sienna miller za

nova dišava

— dizajnerji

Besedilo: Goran Puljić Fotografije: Arhiv Givenchy

Skica večerne obleke je bila unikatno izdelana za manekenko in igralko Laetitio Casto za premiero njenega filma »Visage« režiserja Tsai Ming-Lianga v Cannesu letošnjega maja. Riccardo Tisci je z oblikovanjem obleke za drago prijateljico v visoki nosečnosti želel ujeti lepoto ženskega telesa, kar mu je (seveda tudi s pomočjo skrbno izbranega modela) tudi uspelo.

Givenchy: zgodba o ponovnem uspehu Sabrina in Zajtrk pri Tiffanyju. Hepburnova pa je tudi pomembno določila tip Givenchyjeve ženske: perfekcija linij z ozkimi boki in dolgim labodjim vratom. In rodila Gyvenchyjevo dolgo črno obleko. Prefinjeno krojenje hrbtnega izreza te znamenite obleke iz Zajtrka pri Tiffanyju in dolge črne rokavice ter ustnik za cigareto sredi belega dneva v sončnih očalih so bili takratna modna zapoved, na katero se Givenchy naslanja še danes.

»Le Nigtinghale« je s svojimi tremi prekati in dvojnim dnom kultna torbica hiše Givenchy. Prvič so jo lansirali v jesensko-zimski kolekciji leta 2006, odtlej pa se v prenovljeni podobi pojavlja v kolekcijah te modne hiše in zagotovo ostaja it bag.

Hubert de Givenchy je že pri sedemnajstih zapustil rojstni Beauvais in se odpravil iskat znanje v povojni Pariz, kjer je še veljalo, da se stare veščine in skrivnosti couturierjev (ženskih krojačev) predajajo prek mojstrov (sam se je učil od Fartha, Pigueta, Lelonga in v znamenitem salonu Else Schiaparelli na Place Vendôme) na vajence.

Aktualna pomladno poletna kolekcija 2009 se v globinah črnine igra z (a)simetrijo, zakritostjo in odkritostjo in precizno uporabo trakov kot arhitekturnih elementov, ki gradijo všečne celote z detaljem spredaj in velikokrat tudi le zadaj.

30 — julij-avgust 2009

Že v svojem zgodnjem oblikovalskem obdobju je definiral bistvo svojega oblikovanja, torej nekakšen sproščeni šik, lahko bi ga poimenovali tudi demokratizirani luksuz. Leta 1952 so bili to predvsem dvodelni kompleti krila z visokim pasom in bele ženske bluze z nabranimi rameni in rokavi, ki se je vpisala v modno zgodovino (ta trenutek tako v novih kolekcijah za jesen in zimo, kot tudi v pariških vintage butikih doživlja po osemdesetih letih že svoj drugi preporod!). Posebnost ni bila le v dizajnu, bluze so bile prvič izdelane kar iz surovega bombaža, sicer rezerviranega za »potrošni material« pri krojenju.

Kljub krogu oboževalk in pojavljanju na naslovnicah pa je Givenchy v zgodnjih petdesetih potreboval muzo, ki bi definirala njegov slog in bila tudi medijsko ambasadorka njegovega dela.

Našel jo je v Audrey Hepburn, ki je na prvo pomerjanje prišla v ozkih hlačah, T-shirt majici in z gondoljerskim klobukom. Nastala je vez umetnika in muze ter vez dveh zaupnih prijateljev, ki je trajala več kot štirideset let in doživela prvi triumf že v filmih

Danes so Audrey Hepburn, Lauren Bacall, Greto Garbo, Elizabeth Taylor, Marlene Dietrich, Grace Kelly ter Jacquelline Keneddy – Onassis nasledile nove muze, kot so Natalia Vodianova, Laetitia Casta in Jeniffer Conelly. Givenchy pa je bil tudi moški, ki se je v zadnjih letih profesionalnega vodenja znamke dobro zavedal časa, v katerem živi, in se tako leta 1988 priključil skupini LVMH (Louis Vuitton Moët Hennessy). Po upokojitvi leta 1995 je delo v njegovem studiu uspešno nadaljevala trojica mladih oblikovalcev: John Galliano, Alexander McQueen in Julien MacDonald. Prava prelomnica pa se v zgodovini Givenchyja zagotovo zgodila leta 2005, ko je oblikovalski prestol zasedel Riccardo Tisci in v znamko vtkal vso svojo ljubezen do detajlov in črnine, ki jo je prinesel z rodnega juga Italije, ter discipline in modnega vizionarstva, ki ju je izpilil med študijem na londonskem Saint Martinsu. Če so modno zgodovino prevzema velikih blagovnih znamk pred približno desetletjem pisale hipnotične podobe črnih volanov in usnjenih korzetov, s katerimi je naslovnice modnih revij zasedel Tom Ford za Yves Saint Laurent, in reklamne kampanje, ki jih je ustvaril za Gucci, potem je za tovrstni šok pri kolekciji jesen-zima 2008 poskrbel ravno Riccardo Tisci. V prejšnjih kolekcijah je iskal duha časa, se trudil svoje oblikovanje vpeti v okove renomirane matične hiše, lansko zimo (oziroma pri lanski kolekciji) pa mu je to uspelo. Brez lažne skromnosti, z izpostavljanjem lastnega genija (in ega?). Gotska, romantična podoba bojevnic z nabranimi bluzami v ozkih črnih hlačah z visečimi verižicami nas je presunila v svoji navidezni preprostosti, ki je pravzaprav premišljena izčiščenost modnega oblikovanja, ki je podrejeno zgolj avtorski viziji, ki se »kot po naključju« zdi tako zelo »Givenchyjeva prihodnosti«. In to je tisto, kar renomirane blagovne znamke potrebujejo za prihodnost. Prave vizionarje, ki v nas prebudijo hrepenenje po lepem, kar se kaže tudi pri letni bilanci, še posebno v obdobju finančne krize. Kolekcija pomlad-poletje 2009 znamke Givenchy je naprodaj tudi pri nas v ljubljanskem Midasu.

— detajl

Besedilo: Polona Jamnik Fotografije: Reuters

Bikini S kozarcem rdecega med prsti. V Cannesu, pred hotelom Carlton, 1958.

Kultne in oboževane. Med kopalkami za pomlad in poletje 2009 hodijo v prvi vrsti.

Davno pred bikinkami

Dvodelna oblačila so sredozemski narodi nosili davno pred našim štetjem, kar dokazujejo stenske risbe, mozaiki in freske.

Eksplozija Bikinija

Tik po končani vojni so Američani leta 1946 pognali v zrak atol Bikini, kreatorja Louis Réard in Jacques Heim pa (vsak na svojem koncu) s stolov modno srenjo, ko sta v modno orbito izstrelila tri krpe in z njimi prekrila prekrila zgoraj bradavice, spodaj pa le ... Ženske, ki so iz vojne prikorakale na moč emancipirane, v hlačah in samozavestne kot še nikdar, so glasno pozdravile modni izum.

Brigitte Bardot in Bondovke

Marilyn Monroe in tudi druge filmske zvezdnice so kultnim trikotnikom dokončno utrle pot. Z glasom in stasom. Zlasti Ursula Andress, ki je v nepozabnem prizoru iz prvega Bondovega filma Dr No leta 1962 iz vode v modne anale prikorakala, kot da na sebi ne bi nosila ničesar (oziroma bikini v barvi kože). Revolucijo v modnem svetu je zanetila fotografija Brigitte Bardot iz leta 1956, na kateri je v bikiniju iz gingama z naborki obnorela svet.

Prvi bikini

Bile so kvačkane, obrobljene in okrašene z rožami. V Franciji so bile v petdesetih letih tako priljubljene, da so povsem zasenčile enodelne kopalke. Na mestnih plažah so bili trikotniki preveč drzni, zato so ženske svoje obline razkazovale v bolj zaprtih modelih kopalk, z višjim pasom in robovi, ki so nizko objemali stegna. Konzervativni Američani so klonili šele sredi šestdesetih, v sedemdesetih pa so se pojavili značilni trikotniki, ki so jih povezovali le trakci.

Slog

Bikini so dodatek k poletni ruti ali bleščeč večerni kos. Prvo sezono robovi silijo k popku, drugo komaj, da prekrijejo sramno kost, tretjo sezono hlačke s trakom privežejo k modrcu. Ukrojite si svoje in za telo, ki je vaše.

Kako

Najzahtevnejši so trikotniki. Ustreza jim natančno določena velikost prsi, ki štrlijo na pravem mestu in v pravi višini. Prej deške kot ženske. Pravi bikini se zavezuje s trakci. Ti so uporabni in zapeljivi. Podaljšajo noge, trup in vrat. Na golem telesu prevzamejo vlogo vzdolžnih linij, ki telo stisnejo in podaljšajo. Priporočamo.

Privoščite si bikini, ki ima vaše telo rad, za »bonnes vacances« z anatomskim krojem, odrešilno barvo in primernim vzorcem.

D&G

Norman Parkinson. Na sliki Jerry Hall, Ocho Rios, Jamajka, 1975.

32 — julij-avgust 2009

— reportaža

Besedilo: Emil Rebek Fotografije: AFP, Epa, Reuters, arhivi modnih hiš

Lažni optimizem ali siva realnost?

Naključni obiskovalci Milana so prejšnjih nekaj dni težko sledili sezonam, s katerimi smo se spogledovali tisti, ki smo bili v italijanski modni metropoli poslovno. Medtem ko so temperature krepko presegle 30 stopinj in tako napovedovale še komajda vzdržno poletje, so v izložbah nekaterih najelitnejših ulic v središču mesta svoje žaromete že usmerili v težke plašče, bogato krzno in kar se da visoke škornje. In ko so se mimoidoči spraševali, kaj za vraga počnejo zimska oblačila v izložbah sredi junija, so nam za težkimi vrati nekaterih najimenitnejših lokacij v mestu premierno razkrili tudi že moško modo za prihodnja pomlad in poletje.

V modi smo tako obrnili nov list. Na koledar smo naposled že tudi uradno zapisali 2010 in s pravkar predstavljenimi kolekcijami vstopili v novo modno desetletje. Zagotovo s težjimi koraki kot kadar koli doslej, a zato z nič manj sijočim nasmehom. Moda tudi tokratno krizo preživlja dostojno in ob vsaki priložnosti na veliki oder stopa skrita za tančico zaigrane, a nič manj prepričljive ekskluzivnosti v slogu: »Komu mar, kako globoka je kriza, pomembno je, da jo prebrodimo s stilom!« A stil se skriva v duši in zdi se, da ta še ni pripravljena na zapovedi modnih sezon in lažnemu optimizmu vdane barvne eksplozije z milanskih modnih brvi. Bistvo moškega oblačenja ostaja siva. Ujeta v njene najrazličnejše odtenke, ki so jih za prihodnje poletje podpisali pri Pradi in z njimi postavili nove temelje moške mode.

34 — julij-avgust 2009

Čeprav se je tokrat v italijansko modno prestolnico zgrnilo manj kupcev, urednikov in novinarjev, kot smo jih bili vajeni v preteklosti, je bilo razpoloženje zagotovo bolj optimistično kot pred nekaj meseci. Kriza je še vedno prisotna in nihče si z gotovostjo ne upa napovedati, kdaj naj bi znova zadihali s polnimi pljuči.

Toda modne hiše in njihovi kupci so, kot kaže, medtem pripravili odgovor nanjo. Po prvem šoku, ki je povsem ohromil industrijo, so preučili možnosti za boljše sodelovanje in povečali fleksibilnost obojestranskih dogovorov. Nekatere modne hiše, med drugimi so o tem javno spregovorili pri Dolce & Gabbani, so se odločile spustiti cene svojim izdelkom, druge pa obljubljajo poznejše dostave oblačil, s čimer naj bi skrajšale obdobje, v katerem so prodajalci zaradi takojšnjih plačil na izgubi. Gospodarske razmere so spremenile pogoje sodelovanja in oboji so se zato tokratnih predstavitev lotili z novim zagonom.

Zadnje čase zaspano mesto je znova začutilo svojo priložnost in se na tokratno modno dogajanje ni odzvalo nič manj vdano kot doslej. Čeprav večina državljanov s škornja ob jutranjem espressu še vedno najraje ugiba, s kom naj bi spal njihov premier in koliko ga je to – če sploh – stalo, se zdi, da so prebivalci Milana že pred začetkom tokratnega modnega cirkusa vendarle opazili, da se mesto prebuja. »Spet se nekaj pripravlja, kajne?« je bila radovedna prijateljica, ki je z navdušenim pogledom ošvrknila že-ne-vem-katerega-po-vrsti mladeniča, ki je odhitel mimo, ko sva v stari kavarni v središču srebala kavo. Prav številni manekeni, ki preplavijo Milano, so tisti, ki prebivalce prvi opozorijo, da je mesto pripravljeno na

novo invazijo modnih navdušencev. Ulice v središču so bile že dobrih deset dni pred uradnim začetkom modnega dogajanja polne suhljatih, a dobro grajenih mladeničev bolj ali manj poudarjenih ličnic, ki so kljub neznosni vročini svojo priložnost lovili v kar se da oprijetih kavbojkah ter široko raztegnjenih in veliko gole kože razkrivajočih majicah. Njihova logika je preprosta: »Dress to impress!« Medtem ko so nekateri nase opozarjali s svojim oblačenjem, je za druge dovolj, da o njih krožijo dovolj sočni trači. Brazilski maneken Jesus Luz, ki je vodil kolono sklepnega defileja modnega dvojca Dolce & Gabbana, namreč bolj kot po svojih modnih angažmajih slovi po čedalje bolj glasnih namigih, da naj bi bil vse od snemanja z Madonno – sodeloval je na njenem letos zagotovo najbolj opevanem fotografiranju s Stevenom Kleinom za ameriško revijo W – njen ne preveč uspešno skriti ljubimec. Čeprav to oba zanikata, se lahko prav obrekovanju zahvali, da smo ga tokrat videli v Milanu, kjer je tako kot njegov v modnih krogih precej bolj cenjeni kolega David Gandy nastopil ekskluzivno na modni reviji Dolce & Gabbana. Taista prijateljica, ki se ni pritoževala čez mlado golo kožo, pa mi je še v isti sapi potarnala čez vse tiste izložbe na imenitnih uličicah, ujetih med sloviti ulici Montenapoleone in Spiga, ki so v tem času svoje poletne podobe čez noč zamenjale s težkimi zimskimi plašči, krznom in najfinejšim kašmirjem. »Kar slabo mi je, ko grem mimo,« je vztrajala. A podobnim komentarjem navkljub je moda tudi tokrat ostala nečimrna, letošnje poletje pa potemtakem zanjo pozabljeno, še preden se je koledarsko sploh

Prada julij-avgust 2009 — 35

— reportaža

začelo. Težkim časom se poskušajo v modni industriji zoperstaviti tako, da vztrajno prehitevajo modne sezone in tako poskrbijo, da oblačila, ki jim jih uspe prodati, hipoma zastarajo in si poskušajo z njimi nastale stroške pokriti s prodajo po polovični ceni že precej pred predpisanim datumom uradnih razprodaj.

Štirje dnevi modne prevetritve

Kljub temu so razen za največje modne navdušence razstavljena zimska oblačila v tem trenutku pravzaprav prej moteča kot ne, predvsem ker se temperature v Milanu že več kot mesec vztrajno dvigajo v nevzdržne višave. Manjšo ohladitev v pravkar minulem tednu moške mode smo zato pričakali s toliko večjim olajšanjem. Čeprav je bilo število modnih revij najmanjše v zadnjih nekaj sezonah, ni bilo časa za predah. Tokratno modno dogajanje so po glasnih pritiskih modnih obiskovalcev iz tujine s petih zmanjšali na slabe štiri, v katere so razporedili 39 modnih revij in več kot 50 vzporednih predstavitev. V italijanski modni zbornici so še posebno zadovoljni, da se je v uradni koledar s svojima kolekcijama vrnila

Kolekcije, ki jih za modno hišo Calvin Klein ustvarja talentirani Italo Zucchelli, so prave študije razvoja tkanin in njihove obdelave. Na videz minimalistične kolekcije ene najslovitejših ameriških modnih hiš vedno znova temeljijo na novih tehnologijah, ki se kažejo v peresno lahkih oblačilih.

36 — julij-avgust 2009

modna hiša Dolce & Gabbana, s katero jim je, kot kaže, le uspelo zgladiti dolgoletni spor zaradi nezadovoljstva modne hiše z dodeljenimi termini modnih revij, da sta se iz New Yorka v Milano tokrat preselila Z Zegna in – resda samo s predstavitvijo – Marc Jacobs ter da so se ob svoji 75-letnici za modno revijo odločili tudi pri Canaliju, enem najpomembnejših stebrov italijanskega klasičnega moškega oblačenja. Kljub temu smo v koledarju pogrešali nekaj imen, ki so v preteklosti krojila italijansko modno dogajanje, med drugim znamke Alessandro dell’Acqua, Fendi, Antonio Marras, Marni, Krizia in Belstaff. Še bolj je zbrane v Milanu dan pred začetkom presenetilo uradno sporočilo iz pisarne za odnose z javnostjo Alessandra dell’Acque. V Neaplju rojeni oblikovalec, ki je že nekaj let eden najpomembnejših predstavnikov italijanskega modnega novega vala in eden redkih iz te generacije ter ima velik ugled tudi na ameriškem trgu, je namreč ob tej priložnosti sporočil: »Moška kolekcija za pomlad in poletje 2010 in ženska predkolekcija znamke Alessandro dell’Acqua bosta izdelani brez moje odobritve in, kar je še huje, ne da bi imel možnost preveriti skladnost izdelkov

Če bi morali eno izmed tokrat prikazanih kolekcij označiti s pridevnikom posh, potem si ga zagotovo prisluži bleščeča se moda znamke Dolce & Gabbana.

Oblikovalca sta moškost za prihodnje poletje ujela v jakni z vezeninami, posuti z močno svetlikajočimi se kristali, strganih kavbojkah in majhni ročni torbici.

z dostavljenimi skicami.« Poudaril je, da je ravnanje podjetja Cherry Grove, ki skrbi za proizvodnjo in distribucijo njegovih oblačil, nezaslišano in da se ne more poistovetiti s kolekcijama, podpisanima z njegovim imenom. Podjetje Cherry Groove je sicer obtožbe takoj zavrglo, a kot poroča najažurnejši italijanski dnevnik MFF, je dodatna ovira za nemoteno sodelovanje težek položaj podjetja, ki upravlja kolekcije dell’Acque.

Med refleksijo in bleščavim glamurjem

Nekatera vodilna imena modnega made in Italy so nas poskušala prepričati, da bo po obdobju, skozi katerega si modna industrija utira pot s težkimi koraki, vendarle čas za optimizem. Če še ne v finančnih izkazih, pa vsekakor po prikazanih kolekcijah. Te so velikokrat svoj navdih črpale tudi v moški premieri Riccarda Tiscija za Givenchy, predstavljeni pred letom dni v Parizu. Klerikalna zadržanost, ki se meša z elementi, izposojenimi v ženski modi, in na drugi strani agresivnimi detajli iz urbanega podzemlja, so se iz Tiscijeve domišljije in Givenchyjeve brvi tokrat preselili še v

Celo Tomas Maier, oblikovalec, ki že vrsto let kuje zgodbo o uspehu pri luksuzu predani italijanski modni hiši Bottega Veneta, je tokrat podlegel želji po lahkotnem oblačenju in barvitosti. Vajeni njegove izrazito klasično linije moških oblačil, smo tistega jutra presenečeni spoznavali, da je Bottega Veneta lahko tudi ležerna in med seboj meša tanke črte, pisane šale in jopice z vzorci tie & dye.

Dvojčka Dean & Dan Keaten, bolj znana kot Dsquared2,sta nas namesto z vabili tokrat z rdečimi klobučki povabila na kampiranje v Kanado.

Pripravila sta natančno takšno modno revijo, kot smo jo od njiju pričakovali. Dober šov z druščino razgaljenih manekenov, zabaven scenarij in preprosto, nosljivo modo, v kateri še vedno izstopajo predvsem izvrstno krojena oblačila iz džinsa.

Neil Barrett je za prihodnje poletje pripravil urbano kolekcijo, ki združuje izvrstno krojene jakne z mehko padajočimi hlačami komajda nakazanega orientalskega pridiha. Zvest klasičnim moškim barvnim odtenkom je presenetil z zanj sicer nenavadnimi vzorci, a poskrbel, da ti v skladu z njegovim oblikovanjem ostanejo diskretni in zaradi tega zvesti temu, s čimer se je odlični angleški oblikovalec – zaslovel je kot prvi oblikovalec moške kolekcije pri Pradi – dokazal v preteklosti.

Prada se je z najnovejšo kolekcijo proslavila kot najvplivnejša delujoča modna hiša v Milanu. Pri predstavitvi sta jasno sporočilo in doslednost pospremila eno boljših kolekcij, zasnovane na vseh odtenkih sive, moške mode v zadnjem obdobju.

širšo modno areno in se tam srečali z prikrito čutnostjo junakov iz fotografskih modnih prispevkov Stevena Kleina, verjetno ta hip najvplivnejšega fotografa modnega dogajanja. Klasično moško oblačenje, prežeto z bogato italijansko krojaško tradicijo, so modne hiše tokrat premešale z ulično modo in kostumi, izposojenimi v eksotičnih folklorah. Moški, ki se torej ne boji več obleči koralno rdečih, turkiznih ali kričeče rožnatih oblek, srajce zamenjati z napol prozorno do kolen segajočo tuniko ali pa si izbrati oprijetih hlač in tako pokazati obliko svojih treniranih stegen.

In če gre verjeti Miucci Prada, ni moški nič manj moški, tudi če pod klasično krojenimi hlačami skriva ... mrežaste nogavice! S svojo jasno začrtano modno pripovedjo v najrazličnejših odtenkih sive je presunila številne zbrane v hladnem, tunelu podobnem prostoru.

Z mešanjem komajda zaznavnih svetlo sivih odtenkov s tistimi, ki že prehajajo v črno, in s senčenjem s pomočjo perforiranih tkanin je predstavila svojo vizijo modnega urbanega moškega. Opozorila

Potem ko se je Guccijeva kolekcija za prihodnje poletje začela z brezhibno moško obleko v belem, je Frida Giannini moškega, ki si ga je zamislila na počitnicah v Riu, iz klasičnih oblačil preoblekla tudi v precej bolj športne oprave, med katerimi so izstopale tiste, za katere se je navdahnila v kombinezonih za potapljanje in kajtanje.

nas je, da četudi gledamo črno-bel film, so sivine tiste, ki štejejo.

A kdor želi pustiti pečat in zaznamovati sezono, mora imeti pogum, da izpove svojo zgodbo, ne da bi se pri tem oziral na vse premnoge kompromise, ki jih sicer narekuje modni posel. Verjetno manj optimistična od drugih, a morda prav zaradi tega toliko bolj iskrena Miuccia Prada, ki že vrsto let velja za največjo italijansko modno vizionarko, je tokrat razkrila še en obraz njej ljubega minimalizma.

Predstavila je kolekcijo, ki bo ne le zaznamovala prihodnjo modno sezono, ampak zagotovo ostala zapisana kot ena najvplivnejših modnih referenc tega modnega obdobja.

Prav zato so med letošnjimi kolekcijami toliko bolj iskreno učinkovale minimalizmu zapisane kolekcije modnih znamk Neil Barrett, Calvin Klein, Giuliano Fujiwara in Burberry Prorsum.

Močan pečat je pustil tudi Alexander McQueen, čeprav je tokrat svoj milanski termin namesto z modno revijo zapolnil s predstavitvijo na severnem obrobju mesta, pospremljeno z videom, ki ga je posebej

Christopher Bailey je tudi tokrat za Burberry Prorsum predstavil svežo vizijo klasičnega trenča, najslovitejšega oblačilnega kosa te modne hiše, in na koncu na modno brv pospremil tudi kolekcijo barvitih dežnih jopičev iz kolekcije Burberry Sport. Naslednja njihova predstavitev ženske mode končuje septembrski modni teden v Londonu, kdo ve, če bo moška ostala zvesta Milanu?

za to priložnost posnel s slovitim fotografom Davidom Simsom. »Analyse That!« je poimenoval kolekcijo, v kateri skozi številne detajle in obdelave večinoma mehko padajočih oblačil raziskuje življenje in travmatične trenutke navideznega umetnika. Pri tem pa sprašuje, ali ni napočil trenutek, da tudi sam preživi nekaj časa s svojim življenjem. Medtem ko so nekateri razmišljali o svojem bistvu, so drugi na ogled postavili bleščavost, posvečeno staremu Hollywoodu, velike torbe zamenjali z ličnimi majhnimi torbicami, ki tudi v moško oblačenje znova vnašajo francoski termin zanjo – pochette, in kot je to lani pokazal Tisci, moškega oblekli v najbolj kričeče odtenke fuksije.

Moda je tako še naprej zvesta svojim številnim obrazom. A ko za hip odvrže svojo masko, se nas dotakne s svojim bistvom. Pa čeprav le v vseh odtenkih sive.

julij-avgust 2009 — 37

— drobnogled

Besedilo: Goran Puljić Fotografije: Arhiv proizvajalcev

5

2

6

drobnogled

4 1

3

NOVA KOŽA

7

Pravijo: »Skin is in!« in očitno imajo prav. Sofisticirani odtenki kožne barve so obarvali modne dodatke, kot bi jih posul dragoceni prah baročnih pudrnic. Dama, klasika in slog. Že res, a s precej spogledljivosti mlade Lolite, ki pravzaprav ne bi. Pa vendarle bi ...

Utrgajte si svoj še nežno zaprt in bledikavo rožnat cvetni popek!

»BIKOLOR« V ŠPORTNEM DUHU

13

12

Črna in bela, kraljici vseh barv, ki sta tokrat modno pisto zamenjali za igrišče na mivki, parket telovadnice, zeleno trato igrišča za golf in ulice New Yorka in (zakaj pa ne?) Ljubljane. Ne pozabite na osvežitev: priporočamo Coca Colo Light v omejeni seriji z oblikovalskim podpisom na steklenički. Ker je nizkokaloričen »fashion statement«!

11

8

9

14 10

15

38 — julij-avgust 2009

16

POGLED V PRIHODNOST

1 - Krema za nego stopal, Barefeet Fantasy. KenzoKi, 2 - salonar Christian Louboution, 3 - sandala Givenchy, 4 - ogrlica Lanvin, 5 - broška Annamaria Camilli, 6 - salonar Icone, 7 - torbica Fendi, 8 - žoga za odbojko Y3 (Yohji Yamamoto za Adidas), 9 - jahalna torba Hermès, 10 - sandala Balenciaga, 11 - dvokolesnik na električni pogon Chanel, 12 - kolo »Fixed Gear«, Condor Bikes & Richard James, 13 - Coca Cola Light, oblikovanje steklenicke: Manolo Blahnik, 14 - set za kontaktne leče Prada, 15 - set za golf Prada, 16 - sandala Gianfranco Ferré, 17 - torbica Proenza Schouler, 18 - sandala Yves Saint Laurent, 19 - prstan »Dolce Vita« s kristali Swarovski, Mawi, 20 - škorenj Proenza Schouler, 21 - stol Demissch Denant, oblikovanje Maria Pergay (sodobna klasika iz 1970), 22 - kovček Samsonite Black Label, oblikovanje Alexander McQueen, 23 - puder v kamnu za osončen videz, Sun Glow, Sisley, 24 - zapestnica Yves Saint Laurent, 25 - sandala Ralph Lauren Collection, 26 - prstan Louis Vuitton, 27 - torbica Cesare Paciotti, 28 - pisalo »Quadrille« iz kolekcije Prestige, Dupont, 29 - torbica »clutch« Roger Vivier Haute Couture, 30 - Peugeot 308 CC, 31 - Audi S5 Cabriolet, 32 - BMW Z4, 33 - Corvette C6 Cabriolet, 34 - Mini Cabrio.

17

Galaktične skulpture, ki v poletno modo vnašajo odprte škornje na golo nogo ter ... zvezdni prah!

18 22 21

19

ZLATA MRZLICA

Izjemni časi kličejo po izjemnih ... nakupih. Finančni svetovalci priporočajo vlaganje v zlato. Nekaj predlogov za modne investicije prihajajoče sezone v slogu »Ag«!

20 23

ZGORAJ BREZ

Takšna je letošnja modna zapoved v avtomobilizmu. V najrazličnejših cenovnih, oblikovnih in siceršnjih njih razredih. Veter v laseh in »free spirit« sta obvezna dodatka k letošnjim cestnoprometnim predpisom. Pa vetrna pregrada in sončna očala. Srečno pot!

30

28 25

34 31

33

26

24

32 27 29

julij-avgust 2009 — 39

— dobesedno

Besedilo: Goran Puljić Fotografija: Mimi Antolović

Almira Sadar — Pomlad, poletje, jesen ali zima? In zakaj? Pomlad,

poletje, jesen, zima. Zaradi sonca, vetra, dežja, meglic, snega, vročine, mraza.

— V čem ste obuti doma? Obuta ali bosa.

— Katero uveljavljeno slovensko tekstilno znamko bi si želeli

— Kulinarična dobrota, ki jo najbolje pripravite? Češnjev

potrebujemo! Small, smaller, the smallest.

zavitek.

— Letošnje poletje bo.... Dolgo in vroče.

— Kdo je vaša holivudska muza? Kaj uteleša? Audrey

— Kaj je za vas prestiž? Osebna svoboda.

Hepburn. Uteleša modo petdesetih.

— Kaj bi bili, če ne bi bili ...? Vsak poklic je lahko kreativen.

s svojim oblikovanjem izvleči iz recesije? Samo svojo. Za

— Imajo Slovenke smisel za modo? Pa Slovenci? Moda je del

večjim zaupanjem v slovenske tekstilne znamke bi lahko vsaj

prostora, vrednosti, ideologij. Ljudje z oblačenjem izražajo

modna. Majhna hipijevska obleka.

okolja, družbe, ekologije, glasbe… »Nekatere obleke ničesar

— Vonj, ki vas popelje v otroštvo, je vonj po ...? Otroštvu.

krizo slovenske tekstilne industrije niso krivi oblikovalci. Z simbolno pomagali že slovenski kupci po zgledu hrvaških, ki s ponosom nosijo domače blagovne znamke.

— Visoke pete na ženski nogi ... Dopolnite! …niso primerne

življenja, je masovna komunikacija, ki izraža odnos do časa, sami sebe, njihova oblačila govorijo o njihovem odnosu do ne rečejo, a vse povedo.« (pregovor)

za dež, bolje je obuti gumijaste škornje.

— Linija za moške? Nekoč? Nekoč.

— Rdeča šminka je kliše za glamur in seksapil. Predlagajte

— Oblačite svojega moža? On je »oblekel« vaš butik.

— Vaša maturantska obleka je bila ... Bi bila danes spet

— Se bojite teme? Tema je kot črna barva.

— Kaj vas zdaj zabava? Vaša vprašanja.

Oblačim, slačim, obuvam, sezuvam, perem, likam … idealna

— Prvi filmski prizor, ki se vam prikaže, ko zaprete veke?

Krzno in usnje nikoli? Krznena kučma in usnjeni škornji na

— Skrita razvada? Če je skrita, naj skrita ostane.

— Z vami v glavni vlogi? Tudi s stransko vlogo sem

mučenje živali!

— Grda skrita razvada? Če je tudi grda, naj bo še bolj skrita!

— Tokio v treh slovenskih besedah. Red-kaos, tradicija-

— Slovenski modni potencial obstaja. Ima kaj možnosti za

novega! Iskriva misel.

— Ali lisica iz blaga kaže vašo okoljevarstveno ozaveščenost? sprehodu po škripajočem snegu pri minus petnajst. Samo ne

sodobnost, kimono-Rei Kawakubo.

Almira Sadar je po izobrazbi modna oblikovalka in arhitektka. V vsakdanjem življenju je profesorica na Oddelku za oblikovanje tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, lastnica uspešne lastne modne blagovne znamke in ženska s skrivnostnim nasmeškom ter neusahljivim virom idej, ki jih po navadi s kančkom hudomušnosti izrazi v svojih kreacijah. Skrivnostni nasmešek je tokrat skrila za svojo prepoznavno lisico, koliko pa je njeno vsakdanje življenje vsakdanje, pa presodite sami.

40 — julij-avgust 2009

— Ljubljana v treh tujih besedah. In prevod, če mislite, da ga

žena.

uspeh doma? Kaj je danes »doma« – Ljubljana, Slovenija, Evropa?

Današnji in jutrišnji dan.

zadovoljna.

— Česa si želite v tem letu? Dolgo leto.

— superego

Besedilo: Nika Urbas Fotografija: Reuters

klasika. Odlikuje jih prijaznost do ženskega telesa, drugačnost,

navidezna sproščenost in – glede na kroj – velika izbira materialov. Zaznamuje jih neka nedoločljiva mera samozavesti.

Ta ženskam sporoča, da so lahko privlačne tudi če ne nosijo

John Rocha

hlač, ki za vsako ceno tesno oprijemajo njihovo zadnjico in stegna. Prvo pravilo pri izbiri moder nih hlač je, da so razne

»oprijetke« izrazito out. Izjema velja le za nove, žlahtnejše in

drapirane prefinjeno pletene pajkice in za nekaj odličnih ozkih cigaretastih hlač. Te že nekaj sezon zapovrstjo izdeluje Burberry,

za zimsko kolekcijo pa se mu je pridružila še obujena britanska znamka Ossie Clark.

Naj razčistimo, peg hlače niso hlače na korenček. Osemdeseta

so bila v modnem smislu zelo kompleksno in revolucionarno

Morda je krivo življenje izven slovenskih

obdobje. Zasnovalo je vizijo, ki se še kar razvija. Poglejmo primer

meja morda pa tudi čista narodna zavednost,

oblike hlač. Ta je takoj ob prevladi minimalizma devetdesetih letih

ki je pripomogla k temu, da se sredi vrveža,

začela veljati za skrajno sovražnico privlačnosti. Spomnim se, kako

ki vlada v Londonu la lovu za navdihom

smo se včasih spraševali, ali bomo kdaj še tako trapasti, da jih bomo

rada ozrem po slovenski preteklosti. Trenutne

svetovne modne smernice so kot ustvarjene

zato, da se ob njih vleče vzporednico s

slovensko modno zgodovino. Tudi mi smo imeli

svoja osemdeseta in, kako čudovito, svetu se

še sanja ne o njih. Čudovito zato, ker nam daje

to priložnost za razvoj nečesa še ne videnega,

nečesa, kar razume le Slovenec in s ponosom

nosi, ker je naše. Osemdeseta z Miss Sporty in

navkljub večnemu kroženju mode lahko še občudovali. Zdaj je London

Retro legenda

Matejo Svet pa z ozkimi pletenimi puloverji in

namenjene mlajši trendovski modni publiki. Peg hlače so v Londonu za

jesen-zimo 2009/10 predstavili pri znamkah Luella (z najbolj angleško

izgledujočo, tvidasto in prefinjeno drapirano verzijo), Vivienne Westwood

Red Label (nekaj modelov je na elastiko, pretiravanje v volumnom pa je

obvezno), Paul Smith Women (kolekcija zaobjema tipično ‘angleškost’ in

blesti v krojaških sposobnostih), Gilles, Marios Schwab, Kinder Aggugini,

Jaeger, TopShop Unique (njihova verzija je v celoti izdelana iz bleščičnih

smučarskimi dresi, ki jih je nosil Bojan Križaj bi

materialov, namenjena je vsakodnevni nošnji). Na voljo so tudi v modnih

bila lahko prava iztočnica za slovenski TopShop, če

oddelkih v vseh blagovnicah, od Johna Lewisa dalje. Skoraj brez izjeme so

bi hoteli. Malo kiča, malo retra in veliko osebne identitete

hlače izdelane iz finih tanjših materialov, ki lepo padejo, in kljub bogatejšemu

se lahko najde v tej, še nedotaknjeni inspiraciji. Osemdeseta in

gubanju ne odebelijo postave. So različnih dolžin, večinoma imajo visoko krojen

skupina Videosex, kaj ni to naša različica britanske Siouxie Sioux. Pa

potem še ves ta bogati spekter pravljic, bajk in legend. Lepa Vida bi lahko

z njimi preplavljen. Vzporedno z oblikovalskimi hišami visokega

cenovnega razreda jih ponujajo tudi srednje cenovne znamke, celo tiste

pas. Toda pozor! Brez kul-faktorja je nošenje teh hlač brez pravega učinka. Zelo

pomembno je vedeti, da peg hlače nikakor ne smejo izgledati preveč postavljeno,

služila za muzo, ki bi ‘pomagala’ ustvariti nekakšno slovensko Versacejevsko

V osemdesetih letih se je predstavilo neverjetno število

poravnano ali togo – kot da bi se preveč trudili. Tiste, ki peg hlače znajo nositi, si

podobo Slovenke kot hrepeneče lepotice. Še bolj navdihujoč pa je lik Martina

in predvsem aktualno moderne kose: Thierry Mugler,

stisnejo s pasom. Peg hlače morajo dihati in se razpustiti v razkoraku. K njim pa

divo, ki z dolgimi, plapolajočimi, eteričnimi in modernimi oblekami predstavlja

Krpana. Ja, ta mišičast, preprost in pošten korenjak. Pustimo čokatost in

modnih genijev, ki so ustvarili še za danes veličastne, večne Claude Montana, Azzedine Alaia. Na višku kreativnosti

mišično maso ob strani in si predstavljamo vitkega manekena z modne

so bili japonski oblikovalci kot so Issey Miyake, Rei

kul. Nosil je ravno prav nonšalantno odpeto srajco z zavihanimi rokavi

– androgeni minimalizem. Christian Lacroix je pretresel

piste, ki nosi Krpanova oblačila. Naš Martin Krpan je bil oblečen zelo iz spranega bombaža. Neskončno občudujem njegove hlače, ki so po eni strani strogo moške, obenem pa spuščene na boke in izrazito sproščene v svoji krojaškoti. Ta mehkoba gub in dolg sedalni

del sta kaj drugega kot trenutno najbolj vroče hlače s svetovne modne scene, znane po imenu hlače peg. V kombinaciji

estetska načela visoke mode s pisanostjo, razkošnimi

posebnega naprezanja lahko ulovi pri znamki Marjeta Grošelj, ali pa s kakšno

folklornimi krili in nezaslišano teatralnostjo, ki je bila

kombinacija se danes bere in izgovarja na podoben način, kot se ob izteku leta spremlja pregled dogodkov.

John Galliano. Modna ikona Grace Jones še danes velja za

Zelo šik je, če se jih nosi skupaj z odlično krojenim suknjičem in skrajno

imenom Novi Romantiki, ki je razvilo ritual oblačenja in

inspiracija – to so manekenke v zaodrju – je ravno pravšnja iztočnica pri

ki jo za modno hišo Dior zadnji dve desetletji ustvarja

in volumen je postal nov navdih. Proporci so se popolnoma spremenili od tistih še vedno precej predvidljivih iz

sedemdesetih let. Nastal je novi glamur, ki je navdih črpal tudi iz športa, ter je poudarjal svobodomiselnost, dramo, brezmejnost izražanja.

Se pravi, ne s posebnim zanosom, rutinirano in malce

Ena zadnjih modernih uspešnic z modnih pist, ki

zelo blizu, kljub temu pa se vsako sezono na modnih

izraz peg trousers se v Londonu omenja povsod. Prav

naveličano. Originalna osemdeseta so večini še vedno

brveh zvrsti njihova nova verzija, ki na svoj način slavi to obdobje. Osemdeseta ustvarjajo hrepenenje po modnem

hedonizmu, svobodi, glamurju in pretiravanju brez obsojanja. To je bilo desetletje ekscentričnosti, poguma, veselja do življenja, plesa, strasti in barv.

navidezno sproščeno Rašicino pletenino, ki delno odkriva svetleč ali kontrastno

potiskan top pod njo.

ličenja na umetniško raven. Telo se je osvobodilo oprijetosti

Osemdeseta in hlače na korenček. Ta klišejska

nečim avantgardnim Zorana Garevskega, ultramodernim dodatkom, ki se ga brez

kasneje navdih za sapo jemajoče kolekcije visoke mode,

moderno Slovenko, ki črpa navdih iz svoje preteklosti svetovnim modnim smernicam.

42 — julij-avgust 2009

Če zdaj trend prevedem v slovenski modni jezik, se peg hlače čudovito nosi z

nedotakljivo, prav tako David Bowie, nastalo je gibanje z

in se z močno dozo osebne identitete postavlja ob bok

pristoji skoraj vse.

Kawakubo in Yohji Yamamoto, ki so ustoličili nov stil

s Krpanovim črnim, širokokrajnim klobukom, ravno

prav ostrim make upom in visokimi petami že vidim

visoko krojen pas spustijo, da ta pade pod popek. Potem pa jih na videz nonšalantno

spominjajo na to desetletje je nova silhueta hlač. Angleški

tako priljubljene so še vedno harem hlače, sweaty hlače (krojaška različica trenirkastih hlač) in široke moške

hlače, ki v ženski modi že naznanjajo prihajajoče obdobje moškega minimalizma. V resnici pa so vse te tri različice

skupek celote, ki sliši na ime peg. Peg hlače so postale nova

visokimi petami v stilu newyorškega oblikovalca Philipa Lima. Njegova stalna snovanju osebnega stylinga. Poleg suknjičev je njihov priljubljen zaveznik tudi svilena bluza (pomislite na ostarelo pisateljico in ljubiteljsko detektivko Jessico Fletcher iz nanizanke Umor je napisala, ki s svojimi naftalinsko prepojenimi bluzami z nabranimi rokavi in naborki na otoški modni sceni vsako sezono doživi omembo v kakšnem modnem članku v smislu tako nekul, da je kul).

Tretja ljubica, ki se zelo poda k peg hlačam pa je preprost top oziroma majica iz jerseya z obveznimi podloženimi rameni. Omenjeno kombinacijo zelo dobro nosi ta čas nabolj vroča britanska igralka Keira Knightley. Igralka je sicer znana po tem, da nikoli ne nosi oblačil, ki klišejsko veljajo za seksi, pač pa se oblači na androgen način. Androgenost – ravno ta beseda, je ključ do

razumevanja nove mode, in z njo peg hlač. Pa tudi za razumevanje novega vala, ki se v Londonu vse bolj krepi. Namreč, kombinacija intergalaktičnega futurizma in nomadstva, ki je to podprt z inovativnim krojaškim pristopom in zavestjo o novi, odločni in neupogljivi ženski.

— definitivno

Besedilo: B. Ž.

Fotografija: Illusion

— lepota Visoka (50) sončna zaščita vedno in povsod, Protective UV care antipollution.

Chanel

Čistilni žele za obraz, Cleansing-ice jelly, pred uporabo shranite v hladilnik!

KenzoKi

1|3 Pravilo številka ena: ni pravil! Pravilo številka dve: bolje več kot manj, vsaj glede nege. Mešana in nečista, celo aknasta koža naj ne postane »sirota Jerica«, pa nikar ne mislite, da se s temi težavami spopadajo le pubertetniki.

Raziskave kažejo, da se nevšečnosti v zreli dobi zadnje čase celo povečujejo. Deloma so vzrok hormoni, precej onesnaženo ozračje, vsekakor napačna izbira negovalnih pripravkov, tudi napačna prehrana (in seveda pridelava in predelava živil), če hočete. Če se boste težav lotili celostno, vam bo zagotovo uspelo. Kar se dandanašnji tudi zelo rado pozablja, je, da visok zaščitni faktor ni le obvezna utenzilija za na plažo, kaj sonce »žge« tudi na poti po mestnih opravkih. Ne skrbite: nadvse sofisticirane sestavine in formulacije novodobnih krem in losjonov vas ne bodo pobelile, kot bi padli v apno, ali svetleče namastile: ne, odlično vas bodo zaščitile z nevidnim filmom, tudi pred onesnaženim zrakom. In obenem negovale. Če pa bi bili radi belle de jour, je odlična priložnost, da preizkusite to kremo. Pa še raven kortizola, ki so ga izmerili v slini pred in po uporabi tega proizvoda (saj ni res, pa je), se vam bo po izsledkih raziskave, ki so jo izvedli v laboratorijih hiše Kenzo, občutno znižala! Kar pomeni, da bo vaša koža zagotovo manj »pod stresom«

Bodite forever B21, s kremo, ki ima izjemno vlažilno delovanje.

Super-moisturizing concentrate.

Orlane

Krema z učinkovinami belega lotusa dela čudeže. Belle de jour.

KenzoKi

Vlažilna nega za mešano in mastno kožo, Anti-imperfection care, Aroma-Perfection®.

Nuxe

julij-avgust 2009 — 43

Čas za sončenje ali senčenje?

Barbara Žnidar, Fotografije: Mimi Antolović Besedilo: T. L. Ličenje: Tina Fabjan, vodja umetnikov ličenja Max Factor Pričeska: Petra Maček za frizerski salon In Stiliranje: Danaja Vegelj Post produkcija: Thenvision Model: Zlata (Model Group)

Kopalke Fisico

V knjigi dr. Richarda Hobdaya The Healing Sun lahko preberemo: »Sončenje je starejše od zapisane človeške zgodovine. Primitivna plemena, majhni otroci in živali nagonsko iščejo njegove blagodejne učinke. Dokaze o pomembnosti sonca za zdravje, lahko najdemo v vseh zgodovinskih obdobjih, pri vseh ljudstvih, divjakih ali civiliziranih. Babilonci, Egipčani in Asirci so imeli sončne vrtove, Grki heliose, Rimljani solarije.« Sonce je lahko vaš prijatelj še dandanes, seveda le, če ga ni preveč in če smo nanj ustrezno pripravljeni.

Zvezda, ki ne prenese izkoriščanja

Dermatovenerologi pri nas in po svetu se strinjajo: namerno ali nenamerno ponavljajoče se izpostavljanje ultravijoličnim žarkom ter sončne opekline zvišujejo tveganje za razvoj kožnega raka. Posledice se v koži seštevajo iz leta v leto. Zagorelost kmalu izgine, kožni rak pa se lahko pojavi šele veliko kasneje. Žal je tako, da nam največ modrosti prinesejo lastne izkušnje, predvsem bridke; morda nas lahko vsaj malce strezni dejstvo, da sonce ne prizanaša niti zvezdam.

Brooke Shields, denimo, ki se je že pred desetimi leti nehala nastavljati sončnim žarkom, je šele pred nekaj meseci spoznala, da nespametno sončenje ni najbolj koristno. Igralka je na obrazu namreč opazila manjšo spremembo in obiskala zdravnika. »Zdravnik mi je vzel vzorec kože, rezultati raziskave pa so pokazali, da gre za predkarcenogeno stanje,« je izjavila in dodala, da ni bojazni za njeno zdravje, saj so sumljivo tkivo takoj odstranili. Kljub temu jo je neljubi dogodek tako vznemiril, da se je odločila javno spregovoriti o svojih nekdanjih razvadah in ljudi opozoriti na nevarnost pretiranega sončenja. »V mladosti sem bila prepričana, da je sončenje zdravo. S prijateljicami sem vse dneve preživljala na strehi newyorškega doma. Plaže sploh nismo potrebovale,« se spominja igralka.

Medalja pa ima tudi drugo plat. Vse več strokovnjakov nasprotuje pretiranemu varovanju pred UV-žarki, saj naj bi se že kazale posledice premajhne izpostavljenosti soncu. Tako kot rastline ne morejo živeti brez sončne svetlobe, saj je ta nujna za fotosintezo in druge procese, tudi človek potrebuje naravno svetlobo, ki je bila vedno običajen del njegovega življenja. Dandanes ljudje že trpijo zaradi hudega pomanjkanja vitamina D, zlasti v hladnejših mesecih. Tudi sicer za zdravje in počutje potrebujemo svetlobo s polnim, naravnim spektrom. Pomislek: za zadovoljiv dnevni odmerek vitamina D naj bi zadostovalo že 15 minut sonca! Vsekakor sonce ni naš sovražnik, saj razumna količina sončnih žarkov dokazano izboljšuje razpoloženje ter pozitivno vpliva na nekatere bolezni, če ga le ni preveč.

Kdaj je čas za alarm

Zagotovo se vam je že pripetilo, da ste zaradi nepazljivosti, nečimrnosti, lenobe, utrujenosti ali česa petega šele zvečer, ko ste se po »napornem« dopustniškem dnevu legli v mehko posteljo, ugotovili, da ni prav udobna.

Pa ne zaradi stare, premehke ali pretrde žimnice, temveč zato, ker vas je sonce dobesedno zažgalo. Profesor Andres Mills iz Glasgowa, vodja raziskave, ki je pokazala, da večina ljudi sploh ne opazi, da jih je »osmodilo«, pojasnjuje: »Večina ljudi tudi 48 ur po sončenju ne ve za sončne opekline. Najpogostejši krivec zanje so nevarni UV-žarki, ki na koži sprožijo videz opeklin in pordele kože tudi dva dni po čezmernem sončenju. Premalo ljudi se zaveda, da je že nežno pordela koža znak poškodb, nastalih zaradi UV-žarkov, poleg tega pa tudi najnežnejše opekline povečajo možnost za razvoj kožnega raka.« Zato so znanstveniki združili moči in hitro ukrepali. Razvili so tako imenovane pametne obliže, ki s spremembo barve na rožnato opozorijo, da se je čas varnega sončenja iztekel. Delujejo tako, da se prilagodijo koži posameznika; barva pri tistih z izrazito svetlo poltjo se spremeni prej kot pri ljudeh temnejše polti. Seveda pa se morate zavedati, da vas obliži ne zaščitijo pred sončnimi žarki, zato ne smete pozabiti na redno nego s sredstvi, ki vsebujejo UV-filtre, izbrani zaščiti pa naj bi se prilagodili tudi obliži.

Znanstveniki pravijo, da so z njimi naredili korak naprej pri skrbi za kar najbolj varno sončenje. Najnovejši počitniški dodatki so v Veliki Britaniji že na voljo, in sicer v obliki zapestnice ali nalepke.

Kopalke Fisico

PRAVILA SPOGLEDOVANJA

→→ Sončnim žarkom se izogibajmo med 11. in 15. uro, saj so takrat najmočnejši. →→ Po smernicah EU moramo nanesti 2 mg sredstva za zaščito pred soncem na vsak kvadratni centimeter kože, študije pa kažejo, da nanesemo samo pol ali četrtino tega. →→ Za ustrezen učinek naj bi se med sončenjem s kremo mazali približno na dve uri, vsekakor pa po kopanju ali tuširanju. →→ Zaščitno sredstvo moramo nanesti najmanj uro pred odhodom na plažo. →→ Izpostavljanje soncu v prvih treh dneh moramo omejiti na minimum; sončimo se zjutraj in zvečer. Vse drugo je škodljivo in povzroča prezgodnje staranje kože in druge hujše poškodbe. →→ Čas izpostavljanja soncu povečujemo postopoma. →→ Bodimo pozorni na alergično reakcijo, še posebej, če jemljemo zdravila. →→ Po obilnem obroku se je soncu bolje izogibati.

Zaščita za obraz in dekolte (z zaščitnim faktorjem 50+): Micro fluid, Capital soleil.

Vichy

Nega po sončenju: After-sun care.

Sisley

Vlažilna emulzija za teniranje: Active moisture tinted lotion SPF 15.

Chanel

Losjon za samoporjavitev: Sunshine lotion, Castanha do pará.

L´Occitane do Brasil Hranilno olje za nego telesa in las: Summer oil, Buriti do pará.

L´Occitane do Brazil

Sandali Giuseppe Zanotti Design

UV filtri za »večno« mladost

mazljivi in kožo obarvajo v belo, kar je malce moteče. Nanotehnologija je slednji Dolgo smo si pod pojmom krema za sončenje predstavljali problem že odpravila, vendar se je takoj le zaščito pred sončnimi opeklinami, ki jih povzročajo pojavil nov pomislek: nanodelci so tako kratkovalovni UVB-žarki. Prav tako smo dolgo mislili, da se majhni, da morda zlahka prodrejo v pred dolgovalovnimi UVA-žarki ni treba zaščititi; toda tudi ti krvni obtok. Nadaljnje raziskave bodo vplivajo na kožo. Med drugim se zaradi njih koža hitreje stara: pokazale, ali so strahovi upravičeni, za UVA- žarki tvorijo proste radikale, ki napadajo celice v svoji zdaj pa se strokovnjaki strinjajo, da je okolici, poškodujejo celično membrano in povzročajo genetske sredstva za zaščito pred soncem vsekakor poškodbe, kar lahko poruši občutljivo ravnovesje celičnih bolje oziroma celo nujno uporabljati. In funkcij. Pospešujejo tudi sicer naravno razgradnjo veznega kaj nas čaka v prihodnosti? tkiva, ki je sestavljeno iz elastina in kolagena. Koža posledično izgubi prožnost in vlažnost, pojavijo se gube oziroma se še poglobijo. Evropska komisija je problem prepoznala in leta Izvleček brokolija telesu omogoča, da se lažje bojuje z ultravijoličnimi sončnimi 2006 izdala priporočilo, naj kreme za sončenje vsebujejo vsaj žarki, so ugotovili raziskovalci na Johns Hopkins School of Medicine. Če bi minimalno zaščito pred UVA-žarki, katerim smo izpostavljeni izdelali kozmetične izdelke z izlečkom brokolija, bi ti lahko imeli značilnosti ne le med sončenjem, ampak tudi v senci, v oblačnih dneh in krem za sončenje brez stranskih učinkov. Sulforafan, ki ga je največ v tri dni tudi za zaprtimi okni. »Tudi izdelki za vsakodnevno nego in starih brokolijevih kalčkih, namreč aktivira nastajanje t. i. encimov druge faze dekorativna kozmetika vsebujejo UV-filtre. Pri teh izdelkih bi v celicah. Ti nevtralizirajo poškodbe DNK v koži, ki nastajajo pri čezmerni morala biti na prvem mestu skrb za zaščito pred prostimi radikali izpostavljenosti soncu ter hkrati blažijo vnetja, ki lahko pospešujejo razširjanje in prezgodnjim staranjem kože. Oboje povzročajo globoko rakavih obolenj. Učinek brokolija so sprva raziskovali na miših, pred kratkim prodirajoči UVA-žarki,« razlaga dr. Heike Flösser-Müller, pa so testirali tudi šest zdravih prostovoljcev. Osredotočili so se na dve točki strokovnjakinja za zaščito kože pred sončnimi žarki pri BASF na hrbtu, ki so ju izpostavili ultravijoličnim žarkom. Ena od točk je ostala Technical Support Cosmetic Solutions. Vendar pa tudi najboljši nezaščitena, drugo pa so namazali z izvlečkom brokolijevih kalčkov; izkazalo kemijski in mehanski filtri ter kreme za sončenje z najvišjim se je, da so bila predvidevanja o učinku brokolija pravilna. Predel kože, ki so zaščitnim faktorjem ne morejo zaustaviti vseh žarkov. Nekatere ga namazali, je bil namreč povprečno 37 odstotkov manj pordel in vnet, prav snovi lahko ta problem omilijo. Antioksidanti, posebne oblike slednja znaka pa kažeta na prizadetost kože. vitaminov C in E, nevtralizirajo proste radikale in zaščitijo kožne celice pred oksidacijo. Učinkovine iz kamilice in Ker tovrstna kozmetika za zdaj še ni na voljo, vam svetujemo, da poleti jeste provitamina B5 delujejo protivnetno in negovalno. Vitamin veliko brokolija ali si celo pripravljate brokolijeve kalčke. Poleg tega lahko A omili razgradnjo veznega tkiva zaradi premočnega UVAkožo zaščitite tudi z uživanjem prehranskih dopolnil z betakarotenom. sevanja, sproži se obnova celic, globina gub pa se zmanjša.

Tovrstne tablete, ki vsebujejo vitamina A in E, povečajo količino pigmenta Priznani ameriški dermatolog in profesor Chris Griffiths v koži in tako skrajšujejo čas, potreben za lepo porjavitev. Hkrati nas tudi pravi: »Če bi radi preprečili nastanek globokih gub in izvrstno varujejo pred prostimi radikali. Tablete začnemo jemati dva do drugih poškodb kože zaradi sonca, uporabljajte kremo za štiri tedne pred intenzivnejšim sončenjem. Da karoten bistveno pripomore sončenje.« Pri daljšem sončenju vam svetujemo, da obraz k zaščiti kože pred škodljivimi vplivi ultravijoličnih žarkov, je potrdila še dodatno zaščitite s pokrivalom. Če boste nastanek tudi raziskava znanega dermatologa, profesorja H. Golniška. Pri osebah, gubic preprečili, pa boste prihranili tudi pri njihovem ki so pred sončenjem in po njem uživale karoten, so bile pri enaki odpravljanju. Predvsem pa popijte zadosti vode in ne izpostavljenosti sončnim žarkom ugotovljene znatno blažje pordečitve pozabite na vlažilne kreme. kože kot pri tistih, ki ga niso uživale.

Podobno kot izvleček brokolija pa strokovnjakom z Univerze v Pogled v prihodnost Washingtonu v zadnjem času veliko upanja vliva še ena snov, ki Poznamo dve vrsti sredstev za zaščito pred soncem. naj ne bi imela nezaželenih učinkov, in sicer kofein. Znanstveniki Prva vsebujejo kemične filtre, se vpijejo v kožo so namreč odkrili, da kofein uničuje celice, poškodovane zaradi in odbijajo nevarne žarke; v stiku s sončnimi ultravijoličnega sevanja, zdrave celice pa žarki namreč sprožijo kemično reakcijo. Druga pušča nepoškodovane. »Izsledki raziskave vsebujejo mineralne filtre, najpogosteje cinkov nakazujejo, da bi lahko z neposrednim oksid in titanov dioksid , ostanejo na površju kože nanosom kofeina na kožo – morda v obliki in tvorijo fizični ščit pred žarki, ki jih odbijajo. kreme za sončenje – zmanjšali ali zavrli Pomanjkljivosti: kemični filtri imajo po mnenju škodljive učinke ultravijoličnih žarkov,« nekaterih strokovnjakov nekatere stranske, je povedal dr. Paul T. Nghiem. nezaželene učinke, mineralni filtri pa so težje

2|3

Vlažilna tekoča barvna podlaga, Moisturizing foundation, v odtenku 103, ck. Calvin Klein

Čisto in nežno. Mehko kot svila. Da bo vaš ten še bolj brezhiben, polt prosojna in sijoča. Naj vaše oko zažari, naj pogled na široko odprejo nežni pastelni odtenki na vekah! Dovolite, da se fina tekstura ličil iskri v sončnih žarkih ... Trepalnice odenite v zelenomodro, nohte pa v mlečno belino ali rožnati porcelan.

Balzam za ustnice, Color reviver balm, Lip glow. Dior

Lak za nohte, Wonder nail, 604 nail whitener.

IsaDora

Lak za nohte, 471 ming.

Chanel

Puder v prahu, High definition radiance loose powder, Capture totale. Dior

Vodoodporna maskara, Mascara waterproof, 25 blue cruise.

Guerlain Komplet štirih senčil za veke, Four shades, 405 perles des mers.

Guerlain

52 — julij-avgust 2009

— lepota

Besedilo: T. L. Fotografije: Mimi Antolović Ličenje: Maja Šušnjara Pričeska: Manó za Mič Styling z izdelki Paul Mitchell Model: Hana (Model Group)

Čudežne morske »cvetlice«

Alg najbrž nimate v najlepšem spominu. »Cvetoče« morje je precej zoprno za plavalce, sicer pa so nekatere vrste alg tudi zelo koristne. Francoski zdravnik Rene Quinton je že leta 1897 dokazal, da se lahko bela krvna telesca tvorijo v morski vodi, kar za druge snovi ne velja. Zato so morske alge idealno sredstvo za

oskrbo kože z vsemi hranilnimi učinkovinami. V kozmetični industriji za izdelavo negovalnih izdelkov uporabljajo približno 50 različnih vrst teh »cvetlic«; poglejmo, katere od njih so še posebno blagodejne.

Aosa, zelena morska alga, varuje kožno tkivo pred pritiski in napetostjo ter zagotavlja celični strukturi povezanost in moč. Zaradi svojih encimskih lastnosti zavira nastajanje gub; koža je prožnejša, saj

ohranja strukturo kolagenskih in elastinskih vlaken ter pospešuje sintezo kolagena. Aosa pomaga tudi pri

obnavljanju celic; spodbudi delitev celic, varuje epidermis pred staranjem ter hkrati povečuje vitalnost in sijaj kože. Laminaria digitata, ta dva metra dolga zel, sodi v družino Laminariaceae. Preživetje med oseko

ji omogoča vrhnja plast, bogata s polisaharidi. Med vsemi algami vsebuje največ vitaminov, mineralov in aminokislin.

—— Minerali – magnezij, kalij, kalcij, silicij – s svojimi ionskimi lastnostmi vplivajo na vitalnost celice.

Preprečujejo, da bi se celice krčile, in sicer tako, da omogočajo ravnovesje vlažnosti.

—— Aminokisline – cistin, lisin, aspartan, glutamin, prolin, metionin, triptofan, arginin, ornitin – prehranjujejo in obnavljajo fibroblastne celice, ki spodbujajo tvorbo kolagena in elastina.

—— Vitamini so zelo pomembni; če jih primanjkuje, se pojavijo razširjene kapilare, koža izgubi čvrstost, postane suha in se lušči.

Rojena iz morske pene V grški mitologiji Afrodita, rojena v školjki, v egipčanski Hathor … Tokrat smo si jo izbrali kot »maskoto« za vse blagodejne lepotilne učinkovine, ki prihajajo iz morja .

Iz morskih globin dobivamo lepotilne učinkovine, s katerimi je lahko naš videz še popolnejši: alge, morska sol,

kaviar, biseri, minerali, morske kisline, lososovo olje idr. Raziskave so pokazale, da vsebujeta morska voda in njen koncentrat harmonično ravnovesje vseh elementov, potrebnih za življenje. Sestava mineralov in mikroelementov, ki jih najdemo denimo v morskih algah, je biološko podobna medcelični tekočini v človeškem organizmu. Koža, ki je

izmenjevalni organ, hvaležno sprejme to poživljajočo »sestrsko« snov kot svojo lastno in pridobi vlago, vitalnost ter gladek in mladostni videz. Zato sploh ni čudno, da Afrodita, rojena iz morske pene, velja za najlepšo boginjo.

54 — julij-avgust 2009

++ Vitamin A vzdržuje zdravo kožo, lasišče in sluznico, deluje pa tudi kot antioksidant.

++ Vitamin B1 (tiamin) ima pomembno vlogo pri nastajanju zdravih živčnih celic in pomaga pri razgradnji ogljikovih hidratov.

++ Vitamina C in E sta močna antioksidanta.

—— Mikroelementi so katalizatorji, ki pospešujejo hitrost bioloških reakcij in najgloblje prodrejo v kožo. ++ Baker ohranja zdrave kosti, ožilje in živčne celice, saj pomaga pri tvorbi hemoglobina. ++ Železo je najpomembnejši prenašalec kisika po telesu.

++ Cink pomaga pri tvorbi proteinov in je bistven za rast, ohranjanje in regeneracijo vseh delov človeškega tkiva.

Karagenan je gel iz posebne vrste alg, ki ga uporabljamo za zgostitev kozmetičnih izdelkov. Je odličen

vlažilec. Fucus vesiculosus se pogosto uporablja za odpravo celulita ter za odvajanje tekočine iz telesa.

Halopteris scoparia je alga s sestavo, zelo podobno ženskemu hormonu estrogenu in pomaga zreli koži, ki zaradi pomanjkanja hormonov postaja tanka in mlahava. Rdečkasta morska solata Chondrus crispus

je pravi fenomen. Skupaj z zgoščenimi minerali, ki jih je, mimogrede, ena alga sposobna shraniti kar v petdesettisočkrat večji količini kot morje, je rastlinica polna tudi polisaharidov. Pripisujejo ji pomembno vlogo pri gradnji celične strukture. Čudodelna morska sestavina je tudi Cystoserine, izvleček rjave alge, ki topi maščobne celice.

Namig za domače razvajanje Posušene alge lahko uporabimo za kopel; v domači kadi si lahko pričaramo pravcati ocean. Voda mora biti dovolj topla, vendar največ 39 stopinj Celzija, da se telo spoti; pore se odprejo in začnejo izločati toksine. Trajanje: največ 30 minut. Tudi telesne obloge iz alg so odlične za lepšo polt in odpravo celulita, saj pospešujejo prekrvavitev in izločanje vode ter strupenih snovi. Potrebujete: eno skodelico morske soli, eno skodelico rjavih alg v prahu, dve žlici oljčnega olja. Prahu iz alg primešajte vročo vodo, da dobite kremno zmes, nato pa dodajte še druge sestavine. Nanesite jo na obraz, pustite stati 20 minut in nato sperite. Ostanek lahko nanesete na kožo po vsem telesu, jo ovijete s plastično folijo in po 10 minutah sperete.

Obvezna negovalna začimba

Slanico uporabljajo v talaso centrih v obliki bisernih kopeli, kjer izkoriščajo

morja, ki vsebuje veliko magnezija, kalija, železa in joda; zlasti magnezij

opešane funkcije organizma, krepi telesne obrambne sposobnosti, deluje

Med naravnimi proizvodi je najbolj priljubljena morska sol iz Mrtvega zelo močno poživlja presnovo v koži. Morska sol odvzame telesu vodo in strupene snovi, ne da bi ga izsušila.

Kopel: pol kilograma naravne, neprečiščene soli stopite v vroči vodi

in zlijte v kopalno kad. Dotočite vodo in počakajte, da doseže idealno

temperaturo – 37 stopinj Celzija. Najbolj zdravo je, da ostanete v kopeli 15 minut. Potem se oprhajte, zavijte v kopalni plašč in pol ure počivajte.

Kreme ne potrebujete, ker voda, ki je še na koži, ne izhlapi, ampak se veže s soljo in kislinami.

Piling iz morske soli odpre in očisti pore, zgladi kožo in jo pripravi za

nadaljnjo nego. Dve skodelici morske soli dobro premešajte s četrtino skodelice tople vode in s skodelico oljčnega olja. Mešanico zajemite v dlan

in si z njo zdrgnite telo od nog navzgor; zelo skrbno zmasirajte predvsem kritična mesta.

Slanica (acqua madre)

Slanica je visokokoncentrirana sulfatna voda, ki vsebuje tudi minerale, kot so brom, jod in magnezij. Nastaja pri naravnem pridobivanju soli v

Sečoveljskih solinah. Ko odstranijo kristalizirano sol, ostane na dnu

namreč vplivajo na kožo, ki postane mehkejša, napeta in zaradi blažilnega

njen toplotni, kemični in mehanski učinek. Spodbuja in osvežuje

učinka tudi čistejša. Fango je tudi odlično sredstvo za piling. S toplotnim

pomirjevalno, spodbuja krvni obtok, s tem pa poveča dovajanje kisika,

odpadnih snovi iz telesa ter tako spodbuja razstrupljanje telesa in topljenje

zaradi česar postane koža prožnejša, napeta, lepša in bolj zdrava, videz pa

bolj mladosten.

Domača nega:

—— Vodi v kopalni kadi (od 25 do 38 stopinj Celzija) dodajte slanico v

minimalnem razmerju 1 : 3. Trajanje: največ 25 minut. Pozor! Če ne

boste upoštevali navodil in si boste pripravili prevročo kopel, tretma

ne bo učinkovit, saj vroča voda onemogoča vsrkanje mineralov iz soli. Pred kopeljo vlažno kožo nežno, a temeljito zdrgnite s solnim pilingom; tako boste odstranili odmrle celice in pospešili krvni obtok.

—— Dobrodošla je tudi kot pripomoček za učinkovitejšo savno: za mehko in gladko kožo med savnanjem vtirajte v kožo razredčeno slanico.

Črno morsko zlato

Morsko blato ali fango ni najbolj privlačna in najbolj dišeča stvar na svetu,

a je za lepšanje in zdravljenje nekaterih bolezni izjemno učinkovita. Zelo cenjene so, denimo, z minerali bogate usedline iz močvirij Črnega morja, pa tudi naša, s slanico obogatena istrska ilovica, ki se v solinah navzame

učinkom sodeluje pri presnovi organizma, pospešuje izločanje znoja in celulita.

Domača nega

—— Zdravilno blato zmešamo s toplo vodo ali kamiličnim čajem v gosto

kašo in ga z mehkim čopičem nanesemo na mesta s celulitom. Pod posušeno masko se koža segreje, tako da je prekrvavljenost večja. Po 15 do 20 minutah masko pod prho zmehčamo in speremo.

—— Iz solnega blata si lahko pripravite tudi obrazno masko, ki odstrani

nečistoče, gladi gube in kožo poživi. Najbolj učinkovita je po savnanju.

—— Posebej pripravljeno zdravilno blato lahko tudi uživamo. Podobno kot

čaj iz alg, je tudi napitek iz fanga precej nenavadnega okusa, vendar pa je nadvse učinkovit: organizem razkisa in notranje očisti. Enkrat dnevno spijte kozarec vode ali jabolčnega soka, v katerega vmešajte čajno žličko blata v prahu.

mineralov v izredno visoki koncentraciji, ni kar tako.

Druge morske specialitete

slanico po naravni poti, ker tako pridobljena ne vsebuje dražilnih substanc

Blatne obloge so izvrstne predvsem pri degenerativnih spremembah

liofilizacijo, ki so ji odvzeli toliko natrija, da je preostanek po sestavi

nespremenjeno kemično učinkovitost.

bolečinah, kroničnem revmatizmu in v kozmetične namene. Odlično

solinskega bazena gosto koncentrirana tekočina – slanica, ki vsebuje tudi

ilovico z dna bazena. Z medicinskega stališča je pomembno, da pridobivajo (alergenov). Pred uporabo je ni treba čistiti in filtrirati, zato ohranja

gibalnega sistema (bolečinah v hrbtenici, križu, sklepih), pri mišičnih

Oligomer je kristalizirana morska voda, pridobljena s t. i. zamrzovalno

podoben krvni plazmi; ima remineralizacijsko moč in vsebuje izjemno veliko elementov v sledovih, nujno potrebnih za človeški organizem.

julij-avgust 2009 — 55

— lepota: Rojena iz morske pene

Izvirska morska voda, ki so jo pred nekaj leti odkrili na kopnem v bližini

Atlantskega oceana, je edinstven pojav na svetu. Tamkajšnja izvirska

voda, ki potuje skozi zemeljsko skorjo deset let, pa je bogata z minerali

in elementi v sledovih in ima izjemno regeneracijsko moč. Biseri ne

pričarajo le čudovitega nakita, temveč tudi lepo polt. Vsebujejo minerale in aminokisline, ki skrbijo, da naša koža ni ohlapna. Prav tako se z njimi

lahko učinkovito bojujemo proti gubicam in koži zagotovimo poseben sijaj. Kaviar ni zgolj gurmanska specialiteta, marveč tudi čudežni

lepotni eliksir, saj vsebuje hranilne snovi, ki jih koža v celoti in z lahkoto sprejme. Morske kisline ščitijo in obnavljajo. Že ko vdihujemo

Nekaj namigov za spomladansko morsko razvajanje:

—— Kopel multi jet za razstrupitev, ki traja 20 minut. Odlično učinkuje

na povečano izločanje toksinov iz telesa. Priporočajo jo kot pomoč

pri shujševalnih in anticelulitnih programih ter občutku težkih nog in

napetosti. Kopel pripravijo v vrhunski masažni kadi s 140 vodnimi in 40 zračnimi masažnimi šobami, kar zagotavlja temeljito masažo vseh predelov telesa. S pomočjo posebnega svetlobnega efekta »star light«,

različnih dodatkov za kopeli in kromoterapije vas bo masaža popeljala v stanje najgloblje sprostitve.

morski zrak, nam morske kisline dajo nov, svež zagon in telo prepojijo z

—— Mediteranska obloga s kopeljo traja 40 minut. Telo najprej namažejo

kisline, kožo prebudijo in prekrvavijo, zato lažje diha. Morski janež je

sledi morska kopel. Program je odličen način odstranjevanja nečistoč,

Vsebuje veliko mineralov, zaradi nenehnega pršenja morja pa ima še eno

minerale.

učinkovino za hitrejšo obnovo kožnih celic. Izdelki, ki vsebujejo morske rastlina z mesnatimi listi, ki tudi ob naši obali raste iz skalnih razpok.

lastnost, ki so jo poznali že mornarji pred stoletji: vsebuje veliko vitamina C. Na dolgih potovanjih so z njo premagovali skorbut. Lososovo olje

koristi srcu. Bogato je z maščobami omega 3, s katerimi uravnavamo krvno

maščobo v telesu, zlasti v jetrih.

Razvajane v centrih lepote

»Thalassa« je grška beseda za morje. Leta 1869 je francoski zdravnik

La Bonadier D’Arachon skoval izraz »talasoterapija« s katerim je želel poimenovati postopek zdravljenja bolezni s pomočjo kopanja v morju.

Vendar pa so stari Rimljani že 60 let pr. n. št. romali k morskim obalam

v upanju, da bodo našli naravne načine zdravljenja in pomladitve. Danes

»talasoterapija« ne označuje le uporabe morskih proizvodov za zdravje in lepoto s pomočjo starodavnih in modernih tehnik, temveč se nanaša na

celoten način preživljanja prostega časa in rekreacije, ki ga ponuja morje: od sprehodov in kolesarjenja v solinah in ob obali do zdrave in pestre sredozemske kuhinje.

56 — julij-avgust 2009

z mešanico soli, oljčnega olja in sredozemskih zelišč, po 20 minutah pa

saj s soljo odstranijo odmrlo povrhnjico, zaradi česar koža lažje vpije

—— Aquablitz traja 30 ali 60 minut in je revolucionarni način odpravljanja celulita na nogah s pomočjo morske vode in eteričnih olj v kombinaciji z

vakuumsko masažo. Posebna tehnika vibriranja, vlečenja in raztezanja zagotavlja optimalen učinek. Namen je zmanjšanje maščobnega tkiva

in odpravljanje zastoja vode ter odvajanje toksinov iz telesa. Učinek se, glede na tip celulita, pokaže po petih do desetih terapijah.

Info: Terme & Wellness LifeClass, Portorož

ZANIMIVO →→ Kilogram morskih alg vsebuje toliko aktivnih učinkovin kot približno sto tisoč litrov morske vode. →→ Alge vplivajo tudi na jetra, ki so najpomembnejši razstrupljevalni organ v telesu. Iz krvi hitreje filtrirajo odvečni estrogen, ženski hormon, ki je soodgovoren za značilni videz celulita. →→ Neka nemška morska biologinja je odkrila zanimivo tržno nišo: izdelala je vino iz morskih alg.

Doktorica Inez Linke pravi, da ima vino s 16 odstotki alkohola, ki je pridelano iz rjave alge Laminaria saccharina, okus, podoben šeriju, in je zelo zdravo.

Morsko rastlinje zori osem metrov globoko v vodi okoli pol leta, potem pa ga oberejo potapljači.

Linkejeva pravi, da si je vino, ki je v Nemčiji naprodaj za dobrih dvajset evrov, že pridobilo krog ljubiteljev, med katerimi so tudi kuharski mojstri, ki ga uporabljajo za koktajle in izbrane jedi. →→ Termomineralna voda, ki so jo leta 1994 odkrili v neposredni bližini centra Terme & Wellness Palace v Portorožu, priteka iz vrtine, globoke 705 metrov, in ima ob izviru 23 stopinj Celzija. Je edinstvena v tem delu Evrope, saj poleg žvepla vsebuje tudi natrijev klorid in druge sestavine morskega porekla ter tako združuje zdravilne lastnosti kopenske mineralne vode in morske vode. Plavanje v bazenih s termomineralno vodo blagodejno učinkuje na kožo, dihala in dobro počutje. →→ Kot zdraviliški kraj je bil Portorož znan že v 13. stoletju. Takrat so benediktinci iz samostana Sv. Lovrenca z morsko vodo in s slanico zdravili revmatizem, čezmerno težo in vodenico.

— definitivno

Besedilo: B. Ž.

Fotografija: Illusion

3|3 Alfa in omega nege je temeljito čiščenje, denimo z mešanico sredozemske soli, hranilnega mandljevega olja ter olja mareličnih in grozdnih pešk. Z organskim izvlečkom citronke in vitamina A spodbuja mikrocirkulacijo in koži daje občutek popolne svežine. Blagodejna masaža z naravnimi olji vas bo poživila in hkrati izboljšala tonus. Če imate celulit, se ga temeljito lotite; poleg obveznega gibanja, veliko vode in izbrane diete tudi s posebnimi masažnimi tehnikami vtiranja gela, Chanelovo novostjo, ki vpliva na zmanjšanje in volumen maščobnih celic, odplavlja nakopičene strupe ter poskrbi za čvrstost in elastičnost tkiva. Čas je tudi za popolno razvajanje, luksuz v prestižni embalaži: fina, bogata krema poleg popolne nege in vlaženja telo ovije v meglico dišave Chance. Čas za akcijo: takoj! Rdeča nit: vztrajnost in doslednost.

Nasvidenje, celulit! Slimming Anti-cellulite Gel, iz linije Body Excellence Slim, Précision. Chanel

Čvrstost polti popolnoma naravno. Firming Body oil, 100% naravno. Bio Beauté® by Nuxe

Razkošno vlaženje.

Moisturizing Body Cream iz dišavne linije Chance eau fraîche. Chanel

Nežno čiščenje s soljo in citronko.

Verbena Body Salt Scrub. L´Occitane

julij-avgust 2009 — 57

— diťave

Besedilo: B. Ĺ˝.

Fotografije: Illusion

Ko si boste zaĹželeli prave mediteranske osveĹžitve od glave do peta, sezite po stekleniÄ?ki citronove poletne diĹĄave z limono, Verbena Citrus. Citronov izvleÄ?ek je s Korzike, limonovo olje s Sicilije, grenivka iz italijanskega ĹĄkornja. V trenutku boste laĹžje zadihali! L´Occitane.

Dior.

Pravzaprav je bila prva Flora ekskluzivno dizajnirana za Grace, monaĹĄko princeso, leta 1966. In zanimivo: ni ĹĄlo za diĹĄavo, temveÄ? za ovratno ruto. Flora, ki pa vam jo predstavljamo tokrat, je tako elegantna in klasiÄ?na kot mladostna in spontana diĹĄava.

Flora by Gucci.

58 — julij-avgust 2009

L´Eau d´Issey zanjo in zanj se letos predstavlja v inaÄ?ici Eau d´EtĂŠ Summer Edition. Z novo poslikavo stekleniÄ?k in vonjem po roĹžni vodi, potoniki, hruĹĄki ter cipresi, koriandru in vetiverju.

Â

Issey Miyake.

Kolekcija diĹĄav Rock´n je bogatejĹĄa ĹĄe za eno stvaritev. Prva je bila Rock´n Rose, sledili sta ji Rose Couture in Rose PrĂŞt-Ă Porter. ÄŒas je za sanje: Rock´n Dreams, z orientalsko-lesnimi notami, za vroÄ?ico tega poletja! Valentino.

diĹĄave

SveĹži citrusi s ĹĄÄ?epcem kardamoma in Ä?rnega Ä?aja, jasminom in sandalovino zaokroĹžujejo novo olfaktorno kreacijo.

Escale Ă PondichĂŠry nas popelje v nekdanjo francosko kolonijo v Indijo, ĹĄe vedno znano kot Âťfrancoska riviera vzhodaÂŤ. Vsaj v mislih boste tam, Ä?eprav boste hiteli po razgretih mestnih ulicah, odiĹĄavljeni seveda!

— degustator

Besedilo: S. G. Fotografije: M. P.

Klic morja Svež rožnato rdeč škamp: verjetno skoraj ni sadeža morja, ki bi ga očitneje povezovali z lahko poletno morsko kulinariko.

Pa jih v resnici poznamo, ko v Dalmaciji z lačnimi očmi naročimo veliko porcijo škampov v buzari ali si jih kje drugje privoščimo na žaru? Je za najbolj sveže res treba potovati daleč pod primorske borovce ali jih je mogoče najti tudi drugod?

Kuharski mojster Janez Bratovž, lastnik priznane restavracije JB v Ljubljani, ki med gurmani slovi (tudi) po morskih jedeh, si je v oblačnem četrtkovem dopoldnevu odtrgal nekaj uric in pojasnil, pokazal in dokazal, kaj je zares dober škamp in kako ga pripraviti.

60 — julij-avgust 2009

ČIM VEČJI, TEM BOLJŠI Na splošno velja, da škampom z velikostjo raste tudi cena. Pri tem je pomembno upoštevati, da je končni izkoristek mesa od polovice do treh četrtin skupne teže škampa. V slovenskih trgovinah je mogoče najti več vrst škampov: z oklepom ali brez, sveže ali zamrznjene. Priprava jedi iz njih je preprosta: lahko jih pečemo na žaru, kuhamo, dušimo, tudi cvremo. Lahko jih mariniramo surove, naredimo v buzari, rižoti, juhi, solati in celo v sendviču. Le pogumno torej, ugriznite v svež okus morja.

sestavine sveže ter da se jih predolgo ne peče ali kuha.

Tako se namreč uniči tisti pravi okus morja.

Škampi so morski raki, ki sodijo med najbolj priljubljene morske jedi in jih lovijo povsod po svetu. Poznamo jih več vrst, a v grobem jih lahko razdelimo na toplovodne in hladno vodne. Zadnji so navadno manjši, a bolj mesnati. Kot je povedal chef Bratovž, so najboljši in tudi po svetu zelo cenjeni prav jadranski škampi; natančneje tisti iz Kvarnerja.

Tam sta temperatura in globina morja najprimernejši, svoje pa prispeva tudi za škampe manj stresen način lova – z vršami. Ti kvarnerski škampi so navadno tudi najbolj sveži. Tisti, ki pridejo k nam iz bolj oddaljenih krajev, iz Norveške, Švedske, tudi Škotske, imajo zaradi mrzle vode debelejše oklepe, navadno (ni pa nujno) tudi niso povsem sveži: da so videti kar najbolj rožnati in sveži, jih namreč poškropijo s sulfidom. »Ko takšnega škampa na primer spečeš na žaru, se iz njega pocedi oranžna tekočina,« je še dodal Bratovž.

Če pustimo ob strani kompleksne (in odlične) jedi, ki jih Bratovž iz škampov pripravlja svojim gostom (fotografije so zgovorne), kako pa jih lahko najbolj preprosto pripravimo doma? »Priprava naj se razlikuje glede na velikost škampov,« pojasnjuje. Največji sodijo v prvo kategorijo (po navadi jih je v kilogramom približno 12) in so tudi najdražji. Te se najenostavneje pripravi na žaru z oljčnim oljem. Druga kategorija so nekoliko manjši (in tudi cenejši), v kilogramu pa jih je navadno od 18 do 20. Ti so odlični na primer v rižoti.

Najmanjši škampi sodijo v tretjo kategorijo; zanje predlaga, da jih preprosto izboljšamo s soljo, belim poprom, oljčnim oljem in limonovim sokom ter jih ponudimo surove.

Naš sogovornik se pri pripravi jedi s škampi drži pravila, da uporablja sestavine, ki rastejo na območju, od koder so škampi. »Okus škampov se odlično poda na primer k agrumom, pa k mlademu korenju, tudi marelicam… Sicer pa zagovarjam idejo, da se okusa škampov ne sme prekriti z drugimi okusi. Odlični so na primer preprosto pečeni na žaru z belim kruhom in oljčnim oljem, tudi s fuži, njoki ali v rižoti so izvrstni,« je še povedal. Pri pripravi je najpomembneje, da so

Kako jih najbolj elegantno jesti? Pozabite na eleganco in pribor, lotiti se jih je treba z golimi rokami. Po navadi se najprej lotimo repa, kjer je največ mesa, nato je na vrsti oklep od oči do začetka repa, od koder po odstranitvi nog preprosto izsesamo meso.

Pri večjih škampih se na koncu lotimo še klešč, ki jih s posebnimi uklešči razpremo in izluščimo meso.

Le kdo bi se oziral, kako je videti, ko gre za pristne kulinarične užitke, kajne?

Marinirani škampi na solati iz manga in svežih kumaric z limetinim zrakom

JB, ZEMLJA – MORJE Janez Bratovž je pred dobrim letom – kot eden redkih slovenskih kuharskih mojstrov – izdal knjigo svojih izbranih receptov Zemlja – morje, Okusi iz Slovenije, ki jih ustvarjal, preizkušal, pripravljal in kuhal v zadnjih petnajstih letih. Knjigo je z izjemnimi fotografijami opremil Janez Pukšič, za oblikovanje pa je poskrbel Žare Kerin. Lani je bila izbrana za najlepšo slovensko knjigo. V knjigi je zbranih 75 receptov, med njimi tudi recept za ocvrte škampe v poru in sezamu ter česnovo juho s škampovimi repki in morske sadeže na brokolijevi peni. Velja poskusiti, a ob neuspehu ne obupajte. Kot je v uvodu knjige zapisal profesor Janez Bogataj: »Janez Bratovž potuje na vrh gastronomskega Olimpa v različnih smereh. Na vsaki se je nekaj naučil, jo spoznal in predvsem dopolnil s svojo ustvarjalnostjo – avtorstvom.« In s tem se je nemogoče kosati.

Ocvrti škampi v kadafu na kremi iz krompirja in limete

Zeleni beluši, kuhani v riževem listu, s škampi in oljčnim oljem

julij-avgust 2009 — 61

— degustator

Besedilo: Luka Novak Fotografija: M. P.

“Skratka, pol litra prosecca,” je povzemal

Beneški trgovec

natakar in si zapisoval naročilo, “paštica s

sipicami in školjkami, masleni rezanci za otroke

(“te prinesite takoj!”), špageti z ragujem po bolonjsko,

paštafižol, potem pa še meso klobasic z zapečeno polento

in bakala s fižolovo solato.” In nagnemo kozarce, medtem ko

nam z vozička za sladice pomenljivo mežikajo malinova, limonina in

čokoladna pita. Zraven se smehljajo sveže jagode, ki jih birt pridno zaliva

z limoninim sokom. Nemški par pri sosednji mizi zadovoljno prede. Tony del

vse drugače ali tako, kot je

Spin je treviška inštitucija, kjer tako kot v dunajski Plachutti visijo slike znanih

gostov, od Woodyja Allena do Clintona. A gosti v Tony del Spin so drugačni, niso

znani na prvi pogled in večinoma se zdi, kot da bi poskakali iz kakega mafijskega filma.

Benečija, zaledje beneške republike. Medtem ko je Serenissima bojevala bitke za prevlado na

morju, so ji kmetje v sosednjih mestnih državicah okopavali artičoke in gojili trte, da bi trgovci lažje poplaknili začinjeno hrano iz daljnih dežel. Če se iz Trevisa zapelješ proti severu, preko

Belluna prej ali slej prideš do Cortine d’Ampezzo, kjer izvira tudi reka Drava. Tu se stikata

štajerski in beneški svet, le da je vino, ki ga pridelajo beneški kmetje, drugačno. Bolj beneško.

Bolj nebeško.

Conegliano in Valdobiaddene, ki v osrčju Benečije predstavljata apelacijo vina prosecco, sem si vedno slikal kot zatohli vasici, kjer lokalni kmetje previdno nalivajo svojo penino v premajhne kozarce, pri čemer stiskaško režejo kako domačo salamo. Nič takšnega nas ni pričakalo, ko smo

se zapeljali skozi srednjeveško obzidje. Prijazni hotel, renesančni palazzetto iz leta 1462, je za

treba. Pred vhodom v grad se

je trlo v modro in belo oblečenih

Benečanov, ki so grickali še vroče focaccie

s speckom in lardom, pri čemer je imel vsak v

rokah velik kelih za pokušanje. Tega bo zdaj treba

pridobiti, nato pa še velikokrat napolniti! Razen redkih

Dunajčanov, ki so se delali še bolj fine od domačinov, tujca ni

bilo na spregled nikjer nobenega. To je dogodek za posvečene! sem

razmišljal in tekal od enega proizvajalca do drugega. Ta jih pridela sedemdeset tisoč steklenic, oni tam pa kar milijon in pol. Tale tukaj je

močan v Ameriki, oni je bolj bio. Vsi pa so isti, vsi imajo en produkt:

penino prosecco. Brut, z do 6 g sladkorja na liter (baje ga je nekaj celo v suhih šampanjcih), extra dry z do 12 g na liter, in tako naprej do desertnih. Življenje je lepo.

prijazno ceno ponujal terasast vrtiček, kjer sem si že predstavljal svoje jutro ob sončnem vzhodu.

Iz velikih renesančnih dvoran smo stopili na grajsko teraso in se

utelešenje predstavljal bolj plastično. Pohod na coneglianski grad so otroci vzeli kot priložnost

belih ovčic. Krog nas so se drenjali rahlo omotični Italijani v polo

Tu blizu je svoja oznanenja slikal Cima da Conegliano in se krepčal s proseccom, da bi si božje za teženje, midva pa športno. Nagrada bo sladka. Na vrhu nas konec koncev čaka sto

beneških trgovcev, in to s proseccom. Gotovo bo tudi kaj za jesti, ampak sumljivo malo ljudi se potika tu gor za tako velik vinski sejem. Morda so nas nategnili, morda gre za par brezveznih štantov, kjer par lokalnih kmetov dejansko samo

stiskaško reže domačo salamo? Kje so fanfare, zastave, kje Castiglione in njegov dvorjan? Kje so veliki kelihi ledeno ohlajene penine, ki utopi vse skrbi, nogé po dolgem vzponu pomiri?

A ljubezni trud zaman. Taksist nam med vožnjo do drugega, tokrat pravega gradu, kakih deset kilometrov iz Conegliana, kratko pojasni, da smo po nepotrebnem pustili avto doma, saj se na sejmu pije bolj malo in je konec koncev le pokušina. Bolj malo, da se pije? Na sejmu vina? Torej je kljub vsemu vse res: nalivajo jo v premajhne kozarce in zraven stiskaško ...? Nee,

to enostavno ne more biti res. Ko se bomo vzpeli na vrh, tokrat pravega griča, bo vse drugače: pričakale nas bodo renesančne figure, ki bodo s cingljajočimi plesi pričarale tako rekoč mehurčkasto zgodovino Benečije, mi pa se ga bomo ulili kot dvorni norčki. In res. Na vrhu griča je bilo 62 — julij-avgust 2009

zazrli v jasno modrino zahajajočega dne. Na nebu je krožilo nekaj majicah in kaki hlačah. Ženske so nosile turkizne tunike na kavbojke ali pa rahle obleke iz rumenkasto potiskanega šifona. V želodcu mi

je zakrulilo, kot da bi res pojedel le nekaj rezin salame. Pa saj sem jih! Resnica je bila torej nekje vmes. Salamo so rezali stiskaško, a vino, vino so pa točili v velike kozarce. In tam spodaj pod teraso so stregli sir. Pa na glavnem trgu bo gotovo kakšna pica, ne?

— dekor & design

Besedilo: S. G. Fotografije: Promocijsko gradivo

Uboj prašička šparovčka

Ekscentrični oblikovalec Marcel Wanders, ki že nekaj časa ustvarja za

kultno blagovno znamko Moooi, je z nizozemskim proizvajalcem belomodrega porcelana Royal Delft zasnoval vazo, ki upodablja današnjo

digitalizacijo in čas izumrtja fizičnega denarja. Vaza z imenom The Killing of a Piggy Bank ponazarja trenutek, v katerem se zlato kladivo dotakne

porcelana in tik preden se zadnji razpoči. Izdelek pa je mogoče razumeti tudi kot humoren komentar na recesijo: Je lahko dandanes v hranilniku iz

dekor & dizajn

belega porcelana z zlatimi dodatki še kaj drugega kot šopek rož?

Londonska mešanica rocka in baroka: bar deVigne in restavracija deVille

V hotelu Mandeville sta ena trenutno najbolj trendovskih barov in

restavracij v Londonu. Zadnjo je zasnoval svetovno znani oblikovalec prostorov Stephen Ryan, ki je v ustvaril izjemno mešanico slogov, barv in vtisov – a prostor kljub temu deluje elegantno. Bogato okrašene stene

z baročnimi potiski v restavraciji pa so v popolnem nasprotju s sijočim barom deVigne iz stekla in ogledal. Oba prostora osvetljujejo kičasti

stekleni lestenci iz 60. let. Fuzija stilov je popolna: prevladujejo sicer srebrna, čokoladno rjava in bela barva, a drobni elementi, kot so oljne slike,

beneške maske, ki na stenah služijo kot luči, in drugi dodatki poskrbijo, da se prostor ne izgubi v barvni monotonosti, temveč zažari kot svet, kjer sta

združeni preteklost in sedanjost. Restavracija je pred kratkim prejela tudi

nagrado AA Rosette za kulinarično odličnost. Vredno obiska torej – zaradi ambienta in jedi (ali vsaj kepice organskega sladoleda).

64 — julij-avgust 2009

Klop, ki je lahko tudi ležalnik

Dva v enem: leseno klop, ki je lahko tudi vrtni stol, si je zamislil tajvanski

oblikovalec Chih-Kang Chu za podjetje Dazzle Design. Povsem preprosta oblika, grob, navidezno neobdelan les in vsestranska uporabnost. Da iz

preproste klopi nastane udoben ležalnik, so dodali dve nogi, oba kosa

zlepili, nato pa ju odstranili. Ko imate v rokah končni izdelek, ju lahko tako povsem po svoje sestavljate. Za še večje udobje je površina klopi, ki

se spremeni v naslonjalo za hrbet, rahlo izdolbena, za varnost pa poskrbijo povsem nevidni jekleni nastavki. Seveda izdelka ni spregledala komisija za red dot ter klopi in ležalniku Dong-Dong-Chiang podelila nagrado.

Peter Saville zasnoval razstavno-prodajni prostor za danski Kvadrat

Legendarni manchestrski grafični oblikovalec Peter Saville (zaslovel je z ovitkom albuma Blue Monday skupine New Order), ki je s svojim

modernističnim stilom redefiniral svet vizualij in zabrisal meje med

umetnostjo, oblikovanjem in oglaševanjem, je tokrat v sodelovanju

z arhitektom Davidom Adjayejem stopil tudi v svet arhitekture. Za dansko tekstilno podjetje Kvadrat, s katerim sodeluje zadnjih pet let, je zasnoval londonski razstavno-prodajni salon, ki tako kot vsa Savillova dela izraža izjemno drznost in drugačnost. Prostor se razprostira v dveh

etažah, kljub hladnemu betonu, ki ga pokriva, pa je ustvarjalcema uspelo

Ograjeno s čipkami

Nizozemska oblikovalska hiša Demakersvan je zasnovala najnežnejšo

ograjo: spletena je iz enake kovine kot običajne žičnate ograje, a zaradi različnih čipkastih vzorcev, ki posnemajo cvetje, vodne kapljice ali

listje, deluje precej bolj prijazno. Z njo je mogoče ograditi tako vrtove

in terase, kot tudi zamejiti notranje prostore ali jo uporabiti za ograjo stopnišč in kot okras fasad. Združitev krhke, občutljive čipke z grobo žico nakazuje nasprotje med mejami, ki jih postavljajo pregrade, in prijaznostjo čipke na eni ter med industrijo in obrtjo na drugi strani.

zadržati naravno svetlobo. V zgornji etaži so pisarne, spodnji razstavnoprodajni prostor pa je zasnovan kot preprosta betonska površina, iz katere

se odpirajo celice z razstavnimi eksponati – blagom. Edina oprema je dolga betonska miza s klopmi in stoli, ki je namenjena sestankovanju pa tudi večerjam s poslovnimi partnerji. Osnovni element je stopnišče, ki se

razprostira čez celotno dolžino prostora, osvetljuje pa ga večbarvno steklo, ki na vsako stopnico meče luč drugačne barve. Barvito stopnišče je prava

protiutež industrijskemu in hladnemu betonu, ki prevladuje v prostoru, in zdi se, kot bi zrl v tridimenzionalno različico Savillove oblikovne rešitve za že omenjen album skupine New Order.

julij-avgust 2009 — 65

— dekor & dizajn

Besedilo: Boštjan Vuga Fotografija: Osebni arhiv pisca

Logika zapeljevanja Pred mesecem dni sem se vrnil iz Irana. V Teheranu in Esfahanu sem

klein modra barva keramičnih ploščic na ehwanih, vhodih v džamije.

teheranskim arhitektom v okviru Physical Development Research Centra

kupol. Zadnje fasade, tiste neizpostavljene so vedno brez ornamentov,

preživel teden dni. Kot deveti tuji arhitekt sem dva dni izbranim mlajšim

predstavljal produkcijo in način projektiranja v našem biroju, odgovarjal

na vprašanja o organiziranju arhitektov v Sloveniji ter o procesnih

Turkizno modra in peščena barva fraktalnih ornamentov v notranjosti vedno nebarvne, peščene.

mehanizmih, ki naj bi omogočala končno kakovost posameznega

Potem se uležeš na hladna tla pod kupolo, strmiš navzgor toliko

dinamičnim okoljem 13-milijonskega megalopolisa Teherana znotraj

povsem nove kalejdoskopske oblike. Vonjaš težek zrak pod kupolo

arhitekturnega objekta. Vzpostaviti sem poskušal relacijo med izrazito 70-milijonskega Irana in Ljubljane, glavnega mesta s 300.000 prebivalci v dvomilijonski Sloveniji.

Na koncu teh posebnih delavnic se je vnela razprava, ki se je oddaljila od čiste arhitekturne tematike. Morda so jo spodbudile

»formule«, besedne zveze, s katerimi poimenujemo osnovne ideje, prostorske koncepte naših arhitekturnih projektov, le-te so bile temelj predavanja, pa seveda širok spekter znanja mojih sogovornikov. Debata se je tako počasi širila v parapolje fizikalnih

zakonitosti in kognitivnih znanosti, in sicer prek entropičnih

stanj družbe, katalitičnih učinkov singularnega arhitekturnega objekta v prostorih z majhno kritično maso pa vse do kakovosti

nefokusiranega, perifernega pogleda, ki spreminja retinalno podobo v novo mentalno in telesno doživetje. In odpira polje

za polifonijo občutenj. Ko vizualna percepcija določenega prostorskega ambienta ne nadvladuje več dotika, vonja in

okusa, ki ta ambient opredeljujejo, ga delajo posebnega in zapomljivega. In prav z bogastvom občutenj smo razpravo

končali tam, kjer se stikata preteklost in prihodnost

kakovostnega arhitekturnega objekta: v bazični, rudimentarni, prvinski in hkrati novi prostorski izkušnji. V tistem, kar

povezuje meandrasti vhod v džamijo, kjer se ti notranjost

molilnic razkriva z delno prepustnimi ornamentiranimi stezami, z vhodom v razstavno poslovno stavbo Arcadia

v Ljubljani. Postopno razkrivanje, gradnja presenečenja, logika zapeljevanja.

Dva dni Esfahana, vožnja ob robu Slanega jezera do Teherana in štiri dni Teherana.

Barva Esfahana je peščeno bež + intenzivno modra

+ flourescenčno zelena. Zelena barva reflektorjev, s katerimi zvečer osvetljujejo zelena drevesa. Intenzivna,

66 — julij-avgust 2009

časa, dokler se ti vzorec ne začenja razgrajevati in združevati v

in kopreno prahu, ki jo predira močna dnevna svetloba. Kupola učinkuje, kot da bi lebdela na svetlobi. Arhitekturni trik, kako težkemu telesu odvzameš težnost; osvetliš ga od spodaj.

Teheran je peščeno bež barve. Diši po prometni gneči. Tkivo

megalopolisa, kjer je najdaljša cesta, ki se od juga dviguje proti severu, dolga 24 kilometrov, je podlaga za gorski greben, ki Teheran ločuje od Kaspijskega morja. Na gori se spreminjajo barve, v mestu ne. Na vrhu je sneg, potem rdečkasta rjavina prehaja v vijoličasto zelenilo, ki se zliva z barvo cvetov v parkih v tem delu mesta. Bolj bogat kot si, tem višje

živiš, bliže si gori. Bolj bogat kot si, bolj se spreminjajo barve tvojega življenjskega prostora. V Teheranu statusni položaj sledi topografiji mesta. Na južni strani so konglomerati zbitih bež predelov, na severu pod goro pa vile z barvnimi strehami, obdane z javorjevimi drevesi.

Mlajše Teherančanke v severnem delu mesta se

pokrivajo z rutami in šali močnih barv in znanih vzorcev.

Predzadnji

dan

gostitelji

priredijo

pravo

underground zabavo, v veliki dnevni sobi

enega izmed arhitektov. Dekleta so brez rut, s spuščenimi lasmi, v globoko dekoltiranih

superelegantnih barvnih oblekah. Brez črnine.

Pije se, kadi različne pipe, posluša in pleše na novi iranski rap in house. Underground je pravzaprav sinonim za klubski dogodek v zasebnih prostorih, kjer ne veljajo pravila monokromatske islamske republike. Plesna glasba je v javnosti prepovedana, prav tako poklic ali dejavnost didžejev. Edino

verska glasba lahko spodbudi telesni premik, med molitvijo.

Zasebna dnevna soba se tako spremeni v diskoteko, mesto

srečanja. Zapeljevanje se dogaja v dnevni sobi.

Po zabavi se s taksijem spuščam proti hotelu, nekje na sredini

mestne topografske višine. Kolega, moj vodnik, walking

wikipedia, z obrazom kot iz kakšne staroperzijske skulpture

in z doktoratom iz nomadske arhitekture, mi v brezhibni

angleščini pojasni, da je v Teheranu več ulic, kjer se dekleta

in fantje ločeno vozijo gor in dol ter se zapeljujejo s pogledi

iz avta v avto. To menda traja približno uro v določenem

dnevu. Ulica v tistem času postane lounge, klub, mesto

srečanja. Potem se preselijo v zasebne prostore.

Ko vstopita v kraljevo palačo v Esfahanu, pojdita

vsak v svoj kot. Med vama je po diagonali več kot

deset metrov. Šepetajta v zid, obrnjena stran drug od

drugega. Zvok besed se prenaša navzgor po zidu, nato

po ločni konstrukciji na drugo stran k drugi osebi.

Z nosom se dotikata kamnitega vogala, poslušata

besede drugega. Ne vidita ničesar.

moda

Škrlatna plima Fotografije: Aljoša Rebolj, studio Bomba Stiliranje: Sašo Radovič in Goran Puljić Ličenje: MINI Pričeska: Manó za Mič Styling z izdelki Paul Mitchell Model: Nina O. Post produkcija: Miha Matevžič Asistent fotografa: Maj Pavček

julij-avgust 2009 — 69

Obleka Yves Saint Laurent Torbica in broška Sonia Rykiel

Hlace in top s kapuco Jean Paul Gaultier Femme

Obleka Yves Saint Laurent

Obleka Givenchy

Obleka Yves Saint Laurent Obutev Cesare Paciotti Stol www.hexim.si

Kopalke Wolford Torbica Marjeta Grošelj

Barbarella Fotografije: Mimi Antolović Stiliranje: Danaja Vegelj in Goran Puljić Ličenje: Maja Šušnjara Model: Barbra (Model Group) Zahvaljujemo se trgovinama Wolford in Vale Novak – trgovina s konceptom.

76 — julij-avgust 2009

Obleka Wolofrd Plašč Tara Jarmon Gležnjarji Te Casan

Bodi Armani Collezioni Plašč Sportmax

Top in obleka Mango Sandali Miu Miu Zapestnica By Malene Birger

HlaÄ?e Marc Jacobs BroĹĄka Les Petites Zapestnici Wolford

— finale

Besedilo: Katja Škoberne

Od včeraj Tu in tam se z mislimi, včasih pa tudi fizično, vrnem tja, od koder izviram. V državo od včeraj kot mi je nekoč ob neki

čestitki navedel britanski znanec. Ni slabo za dekle iz majhnega mesta (Ljubljane) v državi od včeraj. Ob začetkih moje druge emigracije, te v Londonu, sem bila najglasnejši glasnik majhne države. Morda ne toliko zaradi domoljubja, saj je pojem doma zame od prve emigracije v otroštvu, v ZDA - precej zamegljen, bolj zaradi ponosa in potrditve, da vendarle obstajava, moja država in z njo jaz. Včasih sem po daljšem promocijskem monologu dobila prijazno pokroviteljski: Da, smo slišali, da je zelo lepo, in prav civilizirano, pri vas na Slovaškem; včasih zgolj dvoumni nasmešek in nekajkrat namig, naj vendar ne

poudarjam od kod sem, saj sicer nihče ne bi bil razbral … V primerjavi z manjšinami in priseljenci z območij, ki so običajni

viri zdomstva, in ki svojo “drugorazredno” usodo glede na izkušnje že pričakujejo, jaz na ta status nisem bila pripravljena,

posebno ne iz strokovnih in gospodarskih krogov. Prav nasprotno, zdelo se mi je, da nam, da mi svet pripada in, dokler me ni izkušnja izučila drugače, da imamo pravico do uspeha kot vsakdo drug. Za tovrstno samozavest sem odraščala v idealni

kombinaciji: egalitarni meritokraciji ZDA, kjer velja večkrat potrjeno prepričanje, da vsakdo lahko doseže vse, in v mali podalpski deželi, kjer se vsi spoznamo na vse.

Menda je prav ta občutek, da nam uspeh pripada, tisto, kar najpogosteje manjka ženskam v poslu; tisto, kar nam

onemogoča, da bi prebile zadnjih pet odstotkov ali naredile ključne zareze v pregovornem steklenem stropu. In hkrati je občutek, da ti uspeh pripada, tista lastnost, ki omogoča ustvariti novo podjetje, naj bo država ali družba.

Clotaire Rapaille v kultni The Culture Code Americane, torej državljane države od predvčerajšnjim, primerja z najstniki, v

nasprotju od, na primer, Nemcev, za katere je koda kaj drugega kot – red. To dokaže na primeru lego kock, ki v Nemčiji nikoli niso zares uspele, saj so bila navodila nejasna in otroci zato niso zmogli sestaviti predpisanih oblik, medtem ko so ameriški

otroci z veseljem in brez navodil sestavljali vse mogoče nepredpisane oblike. Američani so po njegovem najstniki, ker živijo v zmedi in protislovjih vedno znova vzniklih sanj in razočaranj. Po Rapaillu je ameriška koda za ljubezen in lahko bi rekli

življenje nasploh – zavajajoče pričakovanje. Tisto, ki jih nagovarja, naj iščejo ideal, in to vsakič znova. Mimogrede, nikjer ne poznam toliko ljudi, ki verjamejo v poroko, kot v ZDA. Velik del jih vajo zato ponavlja vsaj do tretjega poskusa. Podobno je z ustanavljanjem podjetij – želja po uspehu, po idealu podjetništva je močnejša od strahu pred neuspehom oziroma izkušnji,

kot jo imenujejo. Tako sem, posebej v zadnjem času, pogosto vabljena, da govorim o svoji izkušnji. Vodjem mladih podjetij

sicer že nekaj let z odra delim pozitivne in negativne izkušnje in ob začetkih sem se redno neprijetno stresla ob vprašanju: Imam to in to idejo, naj ustanovim svoje podjetje? Ne zgolj

zato, ker so bili koncepti v glavnem zunaj mojega področja znanja, predvsem zato, ker na vprašanje, ki bi se pravzaprav

moralo glasiti: Mi bo uspelo? ne more odgovoriti nihče, razen

morda pridigarjev blagostanja, prosperity gospela z juga

ZDA, tistih, ki jih vsako nedeljo nagovarjajo, naj vendarle ustanovijo podjetje, prodajo hišo, gredo na svoje itd. – in nato,

ko jim uspe, vrnejo desetodstotni prispevek, hvala lepa. (In če vam ne uspe, nam ne trkajte na vrata, hvala lepa.) Zato sem začela obračati vprašanje na: Če ustanovite podjetje, kakšen je

najslabši možen scenarij, če vam ne bi uspelo in ali ga lahko prenesete? V ZDA običajno dobim odgovor: Bo pa dobra

izkušnja, bomo bogatejši stopili v prihodnost, tako ali drugače.

V Britaniji so odgovori bolj raznoliki, eden najpogostejših tistih z mojega konca sveta pa je: Če ne uspe, ne bom mogel

domov. Na kar bi najraje odgovorila s citatom Toma Wolfa, tako ali tako nikoli ne moreš več domov, pa ne. V tem primeru

si dvoumen nasmešek privoščim jaz, in prikimam. Razumem.

Države od včeraj neuspeha ali izida v nasprotju od pričakovanj ne razumejo kot izkušnje, za to še nimajo dovolj samozavesti.

Niti tiste najstniške.

82 — julij-avgust 2009

Vichy je ustvaril protokol za popolno odpravljanje gub, ki deluje na vse gube: trajne, reverzibilne in nastajajocˇe.

Rezultati so vidni že po 4 dneh.*

LIFTACTIV RETINOL HA POPOLNA NEGA PROTI GUBAM – SPF 18

Trajne gube se zapolnijo v 1 mesecu.

Reverzibilne gube so ublažene.

Nastajajocˇe gube so nevtralizirane. Že po 4 dneh je 80% žensk obcˇutilo, da je njihova koža pomlajena.** * Samoocena 109 žensk glede obcˇutka gladkosti in kakovosti kože. ** Samoocena, 56 žensk.

V Laboratorijih Vichy so odkrili obstoj treh vrst gub, ki so hkrati prisotne na obrazu:

Trajne, globoko zarezane gube.

Reverzibilne gube, katerih izrazitost se tekom dneva spreminja.

Nastajajocˇe gube, ki bodo v prihodnosti postale izrazitejše.

NOVO

NOVO RETINOL+A nove generacije združen s HIALURONSKO KISLINO za večjo učinkovitost.

Gube so zapolnjene + nemudoma zglajene.

Po priporočilu vašega farmacevta.

ZDRAVJE JE LEPO www.vichy.si

Tudi ti lahko plačuje s telefonom Uporabi Moneto enostavno in varno na več kot 6900 plačilnih mestih.

www.simobil.si/moneta Si.mobil d. d., martinska 134b, SI-1000 Ljubljana