CMK magazin #65

CMK MA GA ZIN

FOTKA MESECA

CMK Magazin

Številka 65

Februar 2023

Uredništvo:

Lana Kocjančič

Sodelavci te

številke:

Ualid Amrani

Tia Friedl

Júlia Kóbor

Francesco Melis

Iva

Sara

Stefan Petrovski

Pêro Sŕce

Mirjana Topić

Tia Valand

Graficno oblikovanje in prelom:

v

Júlia Kóbor

Naslov

uredništva:

Center mladih Koper

Gregorčičeva ulica 4 6000 Koper

info@mladi-koper.si 051 393 670 www.cmk.si

Revija je brezplačna.

Foto: Julia Kobor

UVODNIK

Hejhej! Zdaj me lahko že en mesec videvate na vhodni točki v CMK, pa evo, da se pojavim še na vhodu CMK magazina. Jutri bo točno en mesec odkar sem se pridružila ekipi in morda mi je prav zaradi te spremembe najkrajši mesec v letu minil še bolj ekspresno. Poklopilo se je ravno v stilu novo leto, novi začetki, ampak dajmo se zavedat, da je vsak dan dober dan za nov začetek. Če nam nekaj ne paše, dajmo to spremenit, če se počutimo ujeti in utesnjeni pa naj bo to v naših mislih, kraju, zvezi, aktivnostih, družbi ali službi, dajmo nekaj naredit. Včasih so novi začetki težki, včasih nas je strah skočiti v neznano, poskusiti nekaj novega, pogledati na stvari iz novega zornega kota in se preizkusiti v stvareh, o katerih si včasih še sanjati ne bi upali. Pa ravno to kukanje iz našega varnega balončka udobja nam pomaga rasti. In včasih se pač moramo vržti v mrzlo vodo da ponovno zaživimo.

In čeprav je šele februar se ponovno že prebuja tudi narava. Mene je ravno včeraj tako zelo osrečilo spoznanje, da je bila ura že čez pet, ko sem se vračala domov, zunaj pa je bilo še vedno svetlo. In to pomeni, da prihaja pomlad in sonček in topli dnevi. Malo prehitevam letne čase, a če bi pust res pregnal zimo, bi mogli, glede na število res super mask, ki so se prejšnji vikend mudile po CMK-ju, jutri že v kratkih rokavih skakati po cvetočem travniku. Že v februarju nismo počivali, v marcu pa se bomo s pestrim programom prav zares prebudili iz zimskega spanja. Prečekiraj in naštudiraj program naslednjega meseca in se vidimo na kavi, pingpongu, na odru ali pod njim!

Tia

Foto: Ualid Amrani

Happy Ol’ McWeasel

MESEČNA ČAČKARIJA: Iva

Sem Iva, prihajam iz Makedonije, trenutno pa živim Kopru, kjer študiram na Pedagoški fakulteti. Obiskujem prvi letnik na smeri Vizualne umetnosti in oblikovanje. Rišem digitalno in se smatram kot digitalni umetnik/ilustrator; zdaj, ko študiram pa eksperimentiram tudi z drugimi mediji. V svojih delih želim predstaviti nekakšne “subtilno temne teme”, zanimiva inspiracija za ustvarjanje so mi človekova čustva, tudi feminizem in ženstvenost. Moj glavni cilj pri umetniškem izražanju je, da bi se v njem ljudje našli oziroma prepoznali, kar mislim, da je nekako tudi point umetnosti nasploh.

Serija 4 ilustracij z naslovom „The Elements” je, kot že naslov pove, posvečena 4 elementom: vodi, zraku, ognju in zemlji. Predstavljeni so kot človeške figure. Vsaka izmed njih nosi inspiracijo s strani posameznega elementa, navdih pa sem črpala tudi iz psihologije človeka, grške mitologije in sveta emocij.

IG profil: @ivadoodles

Bosna in Hercegovina mIRČI POTUJE:

Ciao! Tokrat vas bom popeljala v Bosno in Hercegovino, na Manjačo v Stričiće. Letos oktobra sta me bratranec Sreten in njegova draga Aleksandra peljala na izlet in spoznavanje okolice Banje Luke. Plan je bil obiskati umetno nastalo jezero Manjača ali Šljivno, rojstno hišo Petra Kočića in kosilo v odlični piceriji (kjer je skorja pice zapolnjena s česnom – njaaaaam!).

No, tako smo se odpravili iz Čelinca proti Banja Luki, kjer nas je maraton zaustavil. Malo smo se lovili po Banjaluških ulicah in naposled prišli na cesto proti Manjači. Najprej smo se kratek čas peljali ob soteski reke Vrbas, nato pa zapustili vijugasto cesto in se podali proti planjavam Manjače. Manjača, območje, ki se razteza med Banja Luko in Mrkonjić Gradom z najvišjim vrhom 1.239m. Za območje je značilen kraški teren, poln udornic in kraških jam. Tu je ena od najglobljih jam v Bosni in Hercegovini, ki doseže globino 302 metrov. Odlikuje jo veliko bogastvo rastlinskega in živalskega sveta, obdano z dvema rekama: Vrbas (na vzhodu) in Sana (na zahodu). Nahaja se na širšem območju imenovanem Zmijanje (centralni del Bosanske Krajine). Območje je znano po svoji edinstveni vezenini s posebno tehniko, ki so jo izvajale tamkajšnje ženske in ki se je uporabljala za okrasitev ženskih oblačil. Julija 2015 je bila uvrščena na seznam Unescove nesnovne dediščine.

Ko smo se dovolj dvignili smo se odpravili do umetno nastalega jezera Manjača ali Šljivno in se sprehodili. Jezero je v poletnih časih zelo obiskano, saj je tam poskrbljeno za počitek, zabavo in športne norosti. Območje jezera se še naprej razvija in v prihodnosti bo za obiskovalce še več aktivnosti in zanimivosti. Nato smo se odpravili še malo naprej z avtomobilom in se pripeljali do rojstne hiše Petra Kočića. Kdo od vas je že slišal zanj? To je bil srbski pisatelj, pesnik in politik, rojen leta 1877 v Stričićih, umrl pa v Beogradu leta 1916. Petar ni imel lahkega otroštva, mama mu je umrla mlada, oče pa se je od žalosti podal v meniško življenje v bližnji samostan Gomionica. Odraščal je z babico in dedkom ter ostalimi 30 otroci. Osnovno šolo je zaključil v samostanu Gomionica, nato nadaljeval v Sarajevu v Veliki Gimnaziji, katero je moral zapustiti zaradi neprimernega vedenja. Srednjo šolo je zaključil v Beogradu, študij pa je nadaljeval na Dunaju – filozofija. Vendar mladi Petar je sanjal Manjačo in njene planjave ter se leta 1904 odločil vrniti nazaj v rodni kraj. Doma se je zaljubil, poročil in povil sinčka, ki je žal hitro odšel na drugi svet. Nekaj let kasneje se mu je rodila hči. Petar je v Bosni in Hercegovini začel politični boj za izboljšanje položaja srbskega prebivalstva, pri čemer se je zavzemal predvsem za izpustitev podložnikov.

Pisal je goreče članke proti avstro-ogrski upravi, sodeloval pri veliki ljudski stavki (1906) in delal na zbiranju srbskih sil. Avstro-Ogrska vlada je v Kočiću videla veliko nevarnost in si prizadevala za zatiranje njegove politične dejavnosti. Zaradi časopisnih člankov in kritike oblasti je bil trikrat aretiran in zaprt. Skupno je v zaporu preživel dve leti, večinoma v samici, kar je slabo vplivalo na njegovo duševno zdravje. Leta 1914 je bil sprejet v umobolnico v Beogradu, kjer je dočakal začetek prve svetovne vojne in dve leti kasneje umrl. V času študentskih let je bil književniško aktiven. Njegovo najbolj znano delo je »Jazavac na sudu«. Petar je bil predstavnik realizma in moderne. Kraj in čas njegovega rojstva sta bila odločilnega pomena za njegovo literarno ustvarjanje in globoko zakoreninjeno ideologijo. S politiko se je ukvarjal iz ljubezni do svojega naroda. Bil je bolj upornik kot revolucionar. Problemov se je lotil sentimentalno in manj racionalno. Vsako leto zadnji vikend v avgustu se odvija Kočićev zbor, to je tradicionalna kulturna manifestacija posvečena književniku Petru Kočiću. Prireditev se je v poklon temu pomembnemu kulturniku pričela davnega leta 1965. Dogodki, kot so likovne razstave, gledališke predstave, literarni večeri, folklorne predstave, ljudska glasba in druga vsebina, vsako leto privabijo veliko število obiskovalcev in ljubiteljev Kočićevega dela. Prve aktivnosti so leta 1934 organizirali člani Kluba akademikov Banjaluka z obiskom Kočićeve rojstne hiše v takratni Kraljevini Jugoslaviji. Do leta 1965 so to bili manj odmevni dogodki, v spomin Petru Kočiću.

Poleg vse te kulturne vsebine je na prireditvi moč videti bikoborbo. To ni tista bikoborba, ki nam je poznana iz Španije, ne, to je čisto nekaj drugega. Tukaj v »ring« najprej spustijo dva bika, ki se najprej malo pogledujeta, paseta, sprehajata ter kasneje s pomočjo bučne publike spopadeta in si skočita v roge. Najboljši bik oz. njegov lastnik dobi nagrado Jablan.

Ob koncu ogledov in sprehodov smo se enoglasno odločili obiskati Picerijo Caffe Kola in si privoščiti slastno pico. Tako se je zaključil naš poldnevni izlet v okolici Banja Luke.

Pripravila: Mirjana Topić - Mirči potuje

Sarin dnevnik

Prispevek je poobjava iz časopisa Kralji ulice - prvega časopisa pri nas, ki naslavlja brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja v Sloveniji.

Ulična prodaja cestnega časopisa zagotavlja brezdomnim in socialno izključenim ljudem legitimen vir zaslužka, pozitivno izkušnjo plačanega dela, ki jim pomaga pri izboljšanju samopodobe, priložnost za pridobivanje delovnih navad, izkušenj ter veščin, ki jim olajšajo dostop do družbenih virov in njihovo ponovno vključevanje v družbo.

Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice je samostojna nevladna humanitarna organizacija z nepridobitnimi cilji. Njihovi programi so namenjeni brezdomnim in drugim socialno izključenim skupinam

prebivalstva.

Več:

http://www.kraljiulice.org/

FB: @KraljiUlice

Hello!

My name is Francesco, I am 22 years old and I come from Cagliari, Sardinia, Italy.

I can describe myself as a sociable person, sometimes a person of few or too many words (it depends on the mood), I am a person of a thousand passions among which music is perhaps the greatest.

In 2020, after only one year of university, I decided to press pause on my studies for family reasons. That’s how I approached the world of graphic design, after a year as a self-taught with the various programmes I evaluated a course, after which I wanted to gain experience in the field of graphic design but also a life experience, that’s how I found through an association in my area the European Solidarity Corps. After finding the project that suited me, I received an email to interview with the members of CMK, the next day I was selected.

ESE volunteers

I love working at the centre, creating graphics for events, occasionally taking photos at the events they organise... It’s all very stimulating. Koper is a beautiful city, having the sea nearby for an islander like me is always nice. Less nice is the cold, I’ll try to get used to it.

I hope to be able to visit the whole of Slovenia.

See you!

Francesco

LITERARNA ZIBELKA:

Pêro Sŕce

I.

ime mi je Nataša

danes so po radiu napovedali mojo smrt fantastično to je moj mož princ Filip in njegov harem

happy life flippy flop

nihče me ne tepe

Homer mi kuha kavo

pred spanjem poslušava nasilno živalsko parjenje

navihano se smejiva

včasih si domišljam da sem kumarica

II.

zdravo ime mi je Nataša sem za posvojitve a proti splavom navdihujejo me wc školjke

nihče me ne tepe

raje tepem jaz ostale

tiste šestletnice ki jih za tem pojem

pojem svobode me vedri pojem kdaj tudi tja v tri dni: zdravo ime mi je

Nataša …

III. zdravo ime mi je Nataša moje bolhe so vse naličene to je moj mož princ Filip in njegov harem

nikoli več ne bom hodila po parketu nikoli več ne bom

hodila po parketu

nihče me ne tepe

zdravo ime mi je Nataša

imam najdaljši vrat na severni polobli ob sredah kadim hašiš

ne maram čokolade z orehi

moja najljubša žival je polarna činčila laž laž laž laž

samo eno od naštetega drži resnica

to so samo nekatera od mnogih splošnih dejstev o meni

laž

danes grem na Bahame začeti znova deliti nova dejstva o sebi

50/50

sledi oglas: si binarni sistem ki rad manipulira?

potem si kot Nataša

potem sta eno in isto

potem pojdi z njo

danes Bahami jutri vesolje laž? hoj znat

Rekordno število

Veganuary udeležencev + kako dalje?

VEGANUARY

Januarja je bilo skoraj nemogoče zgrešiti marketing večjih veleblagovnic, ki so tedensko ponujale znižane veganske proizvode in nas spodbujale k preizkušanju veganskih receptov. Promocija uporabe izdelkov rastlinskega izvora je bila povezana z vedno bolj razširjenim projektom Veganuary. Ideja se je začela leta 2014, ko sta zakonca iz Britanskega Yorka s svojo neprofitno organizacijo pozvala ljudi, naj se za en mesec odpovejo živalskim izdelkom. Gibanje se je začelo iz želje po zaščiti planeta, preprečevanju trpljenja živali in izboljšanju zdravja ljudi. Ideja se širi, odziv je iz leta v leto bolj uspešen in januarja 2023 se je v Sloveniji na Veliki Veganski izziv, ki ga organizira Slovensko vegansko društvo, prijavilo preko 1500 oseb.

A kaj se zgodi, ko je januarja konec? Koliko izmed udeležencev izziva se vrne nazaj k starim prehranjevalnim navadam in koliko, če sploh kdo, jih zaradi tega izziva spremeni svoj življenjski stil? Globalna anketa lanskega izziva je pokazala, da kar 36% udeležencev tudi po koncu izziva nadaljuje z vegansko prehrano, več kot 70% pa jih je zagotovilo, da bodo zmanjšali vnos živil živalskega izvora.

SPREMINJANJE NAVAD

A zakaj bi sploh spreminjali svoje navade? Je to res tako težko oziroma kako se tega lotiti? Prehod na veganstvo se lahko zdi zastrašujoč, sploh če je naša prehrana prej temeljila na produktih živalskega izvora. Pogosta je zaskrbljenost, da je veganska prehrana enolična in dolgočasna, draga in da z njo ne moremo dobiti vseh potrebnih hranil. A vse te skrbi so odveč, če se zadeve lotimo na pravi način, jemo raznoliko in pazimo, da dnevno vnesemo dovolj kalorij. In ja, v vsej hrani rastlinskega izvora najdemo tudi beljakovine (ne samo v stročnicah, oreščkih in semenih) in več kot dovolj za telo potrebnih gradnikov beljakovin - esencialnih aminokislin. Ob polnovredni rastlinski prehrani je torej skrb za dovoljšen vnos beljakovin povsem odveč.

Kaj pa vitamin B12? Vitamin, ki je pomemben za tvorbo rdečih krvnih celic, nevrološke funkcije in sintezo DNK proizvajajo določene bakterije, ki so prisotne v naravi. Zaradi higienskih standardov in sterilnosti prehrane, pomanjkanje trpi več kot 40% ljudi (ne le veganov). Prav tako večini živalim na farmah vitamin B12 v prehrano dodajajo umetno, saj ga v naravni obliki ne dobijo dovolj. S tem, ko prehranski dodatek jemljemo sami, tako le skrajšamo del verige.

Če na zadevo ne gledamo iz vidika kaj bomo izgubili, ampak kaj vse bomo pridobili in česa vse se bomo naučili, prehod na veganstvo ni prav nič strašna preizkušnja.

Z dobro načrtovano vegansko hrano doprinesemo k boljšemu počutju ter znatno zmanjšamo tveganje za razvoj srčnih obolenj, kapi, sladkorne bolezni in povišanega holesterola. Vegani imajo v primerjavi z vsejedci, in tudi vegetarijanci, višji dnevni vnos vlaknin in najnižje ravni nasičenih maščob in holesterola. Konec koncev je prepričanje, da je veganska prehrana zelo restriktivna precej ozkogledno. Že res da se nam to, da se odrečemo mesu, mleku, siru, jajcem na začetku zdi ekstremno. A še vedno nam na voljo ostane cel spekter sadja in zelenjave, stročnice, raznorazna žita (ja, obstaja še kaj več kot le riž in ovseni kosmiči), veganskih je tudi večina testenin, kruha, krekerjev,...

Danes lahko s pomočjo interneta, veganskih kuharskih blogov in profilov na družabnih omrežjih najdemo recepte za tisoč in eno vegansko jed - od izvirnih rastlinskih mojstrovin do prilagojenih tradicionalnih receptov.

Če pa se vseeno ne moremo odpovedati klasičnim sladkarijam, okusu mesa in mlečnih izdelkov pa imamo srečo, saj je na trgu vedno več rastlinskih nadomestkov, ki se približujejo, če ne kar enačijo z okusom izdelkov živalskega izvora.

Poleg zdravstvenega vidika prehoda na veganstvo pa sta pomembna še dva: vpliv živinoreje na okolje in seveda trpljenje živali.

ZA OKOLJE

Živinoreja povzroča bistveno več izpusta toplogrednih plinov kot vsa prometna infrastruktura skupaj, je največji onesnaževalec pitne vode, eden največjih razlogov za degradacijo zemlje in zaradi uničevanja ekositemov, tudi za izumrtje drugih živalskih vrst. Ko z grozo gledamo na izsekavanje pragozdov se pravzaprav sploh ne zavedamo, da ga je 70% izsekanega prav zaradi potreb živinoreje (pašniki, soja in žito za živino). Zastrašujoč je podatek, da zdaj že kar 30% vsega kopnega dela planeta zaseda živinoreja in pridelava hrane zanjo. Verjetno nikoli ne pomislimo koliko vode, zemlje, hrane in energije je potrebne za proizvodnjo enega zrezka, a že podatek, da bi lahko z naravnimi viri, potrebnimi za prehrano enega vsejeda nahranili 7 vegetarijancev ali 20 veganov, lahko v nas vzbudi kar nekaj nelagodja.

ZA ŽIVALI

In potem so tukaj še živali, bitja, ki so zaradi naših prehranjevalnih navad najbolj neposredno prizadeta. Živali so na tak ali drugačen način prisotne v naših življenjih in ljudje radi poudarjamo, našo ljubezen do živali in žalujemo ob njihovem trpljenju in smrti. A še vedno delamo veliko razliko med hišnimi ljubljenčki in živalmi, ki pristanejo na krožniku. Uživanje mesa je namreč tekom let postala navada in nekaj vsakdanjega, pri tem pa se je produkt popolnoma alieniral od izvora in proizvodnje. S prehodom na veganstvo lahko pomagamo končati krutost do živali. tem, ko se odpovemo živalskim produktom, zmanjšujemo povpraševanje na trgu in manj kot bo povpraševanja, manj živali bo gojenih, trpinčenih in usmrčenih na farmah in v klavnicah.

Imamo privilegij, da živimo na delu sveta kjer imamo možnost izbirati kaj in kako bomo jedli. Kot družba imamo možnost, da lahko z manj viri na manj zemlje in z manj emisijami proizvedemo več, bolj zdrave, trajnostne in etične, hrane ter s tem odpravimo nepotrebno trpljenje in smrt več milijonov živali letno. Že samo z zmanjšanjem porabe produktov živalskega izvora lahko postanemo pozitivna sprememba, ki jo svet potrebuje.

Vsak dan, z vsakim obrokom imamo možnost, da naredimo, četudi majhen korak za svoje zdravje, dobrobit planeta in življenja živali.

Napisala: Tia Valand

Viri:

https://veganuary.com/ http://www.vegan.si/ https://www.health.com/nutrition/veganuary

Winters, Ed. This Is Vegan Propaganda: (And Other Lies the Meat Industry Tells You)

Več na FB

“Kletka”

A single frame of photography preserves a moment in time for all time. The beauty of the world, the beauty of existence, and the beauty of the human experience are all discernible within that framework.

Every image has a story to tell, and photography enables us to experience the world in fresh and unique ways. It serves as a reminder to value the simple things and fleeting moments that are all too frequently overlooked in our hectic life. It enables us to experience life from a different angle and see the world through someone else’s eyes.

The wonder of photography is that it enables us to record and preserve moments so that we may look back on them in the future. It’s a means of story-telling, emotion-expression, and artistic creation. It’s not just about shooting pictures; it’s about capturing the beauty of the world around us and the soul of a particular moment.

Photography has the ability to inspire us, affect us, and change the way we perceive the world. It allows us to express our creativity, communicate without using words, and keep a visual journal of our lives. Each snapshot has the power to provoke feelings and memories, whether it’s a portrait of a loved one, a breathtaking landscape, or a candid moment that tells a story.

Photography is such a potent and profound art form because of its beauty.

„Kletka” is a photography project that aims to capture the essence of moments, the beauty of life, and the emotions that are often left unsaid. It began as a spark of an idea and a desire to share my work with others, to give a platform for people to see the world through my lens.

As a student, photography is a hobby for me, but I hope that in the future, Kletka will grow into a platform for not just my work, but for other artists as well. A place where we can come together, share our perspectives and inspire one another to see the world in a new and different way.

WEB: https://sites.google.com/view/kletkaa/home?authuser=0 IG: @____kletka____

Stefan Petrovski