BOSANSKI PLANINSKI KONJI

Ste že slišali za Bosanske planinske konje na petrinjskem Krasu?

Na stičišču občine Koper in občine Kozina se nahaja tudi stičišče med divjim in udomačenim – tam se na 40 hektarjih pašnikov petrinjskega Krasa pase čreda veličastnih kopitarjev, za katere skrbijo člani Mednarodnega združenja rejcev Bosanskih planinskih konj (BPK).

Gre za čistokrvne predstavnike pasme Bosanski planinski konj, saj veste, tista kobila, na kateri je tovoril sol že Martin Krpan. Namen združenja je selektivna reja pasme, da bi ohranili njene izvorne značilnosti, saj je zaradi križanja z drugimi pasmami, predvsem z arabsko, in zaradi opustošenja med vojno pasma Bosanski planinski konj namreč v izumiranju.

Bosanski planinski konji so zaenkrat najštevilčnejši na območju Bosne in Hercegovine, po letih prizadevanj slovenskih rejcev pa so bili priznani tudi kot avtohtona pasma Slovenije. So nizke rasti, njihova dlaka pa je navadno črna ali temno rjava. Včasih se pojavi tudi lisičja, plavkasta ali sivo-rjava barva. To pasmo uvrščamo med primitivne oziroma primigene pasme, njihova prednost pa sta odpornost in vzdržljivost. Ti konji so nezahtevni za vzrejo, dobro izkoriščajo krmo, so mirnega značaja in delavni. V osnovi je Bosanski planinski konj tovorni konj, v preteklosti pa so bili nepogrešljivi tudi za Planinsko zvezo Slovenije, saj so pomagali oskrbovati planinske domove.

Pašne površine na petrinjskem Krasu so namenjene odraščanju in socializaciji žrebičkov, ki bodo nekoč postali plemenski žrebci in bodo zagotovili kakovostno selektivno rejo pasme, s tem pa njeno ohranitev ne le v Sloveniji, temveč tudi v drugih evropskih državah. Kamniti pašniki so najboljši približek njihovemu naravnemu okolju in tam se gibljejo prosto. Kadar potrebujejo zavetje pred vremenom, se postavijo pod drevesa, kadar so žejni, jim je na voljo kal z vodo. Pozimi se jih sicer dodatno hrani s senom, prav tako se jim po potrebi pripelje vodo, vendar so večino časa prepuščeni njihovemu najljubšemu početju: paši.

Kadar pomislimo na konje, si navadno predstavljamo velikansko žival v majhnem boksu s podkvami na kopitih, popolnoma udomačeno in pripravljeno, da nanjo vržemo sedlo in odjezdimo sončnemu zahodu naproti. Vendar ne daleč obstaja drugačna realnost – manj velikanski, a nič manj veličastni konji, ki bosonogi prosto tekajo ob sončnem zahodu in ohranjajo svojo pasmo živo.

Avtorica: Sandra Končan