Letos sem imela srečo. Vreme je bilo lepo, zračnica ni počila, padla nisem in skozi ciljno ravnino sem se tudi tokrat »prebila«, resda zadihana in zaripla v obraz, vendar nepoškodovana. Sama s seboj sem bila v tistih ciljnih minutah povsem zadovoljna in v mislih sem celo odpustila kolesarskemu kolegu, ki mi je okoli petdesetega kilometra pri prehitevanju namenil zgovoren pogled, češ poglej, ženska na kolesu, samo zato, ker sem si med vožnjo prizadevala z zobmi odpreti ploščico sadne rezine in je nisem že »olupljene« pospravila v žep, kot to počnejo profesionalci.
