Page 1

letnik 3 (2003), št. 2-3

Studia Historica Slovenica

C Y

M K

C Y

M K

S tudia

H istorica

S lovenica M aribor skozi čas II.

Fotografija na naslovnici Photography on the cover: Portret opata Marijana Pittreicha v križnem hodniku opatije Rein (Foto: Gerhard Dopnner, Gratwein)

Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

2003

2-3


S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 930.85(497.4-18)”1900/1941” 061.2:94(497.4 Maribor)”1903/1941”

Prispevek k zgodovinopisju na slovenskem Štajerskem do 1941 - 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko

Viktor Vrbnjak Prof., arhivist v pokoju Zg. Selnica 1, SI - 2352 Selnica ob Dravi

Na pomlad 1903 se je rodila v središču severne Slovenije - v Mariboru - ena naših najpomembnejših kulturnih in narodnih organizacij: Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko (od leta 1918 oz. 1925 Zgodovinsko društvo v Mariboru; dalje ZDM). Z njegovo ustanovitvijo so bili položeni temelji za načrtno znanstveno preučevanje preteklosti severovzhodne Slovenije. Društvo si je na samem začetku postavilo za cilj: zbiranje in varovanje zgodovinskih, umetniških in narodopisnih predmetov, kakor tudi knjižnih del in arhivalij na slovenskem Štajerskem. S takšno usmeritvijo je društvo tudi načrtno pospeševalo nastajanje slovenještajerskih kulturnih in raziskovalnih ustanov (muzej, knjižnica in arhiv). Društveno glasilo Časopis za zgodovino in narodopisje (dalje: ČZN) je že v poldrugem desetletju do konca Avstro-Ogrske monarhije dokazalo s številnimi razpravami, izvestji in poročili, ki so jih prispevali naši znanstveniki, da si je sposobno osvojiti domače in tuje znanstvene kroge, da je zmožno tekmovati s tujo zgodovinsko znanostjo. Mariborsko Zgodovinsko društvo je z vso svojo dejavnostjo (tudi s popularnimi zgodovinskimi predavanji) od začetka kazalo, da so njegovi cilji kulturni in narodni (ustanovi se naj narodni muzej za slovensko Štajersko, knjižnica in arhiv naj zbirata knjige in arhivalije, pomembne za slovensko Štajersko). Ob nastanku leta 1903 je bilo društvo v veliko moralno oporo pri uresničevanju zamisli o slovenski univerzi, leta 1909 je bilo že povabljeno na mednarodni kongres arheologov v Kairu, naslednje leto med sodelavce avstrijskega spomeniškega varstva (Heimatschutz), na koncu Avstro-Ogrske pa je z narodno ozaveščenostjo, z ugledom naše ožje domovine v tujini veliko pripomoglo, da so se severni deli Slovenije (Mežiška dolina, Podravje in Prekmurje) pridružili osrednjemu slovenstvu oziroma kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zgodovinsko društvo v Mariboru je po prvi svetovni vojni postavljalo naše severne meje za ‘zeleno mizo’ z znanstveno argumentacijo, general Maister pa na terenu z orožjem. Med obema vojnama se je mariborsko Zgodovinsko društvo poleg publicistične dejavnosti (društveno glasilo, njegova priloga Arhiv za zgodovino in narodopis-

185 viktor vrbnjak.indd

185

2.3.2004, 11:53


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

Osnutek naslovne strani Časopisa za zgodovino in narodopisje

je, umetniška topografija idr.) najzavzeteje in najbolj odmevno uveljavljalo v organizaciji kulturnih ustanov, in sicer tistih mariborskih organizacij, iz katerih so po večkratnih preimenovanjih nastali današnji Pokrajinski muzej, Univerzitetna knjižnica in Pokrajinski arhiv. Pred zlomom 1941 je imel Maribor po zaslugi ZDM in njegovih neutrudnih akterjev sistematično izdelano znanstveno strukturo z razvitimi institucijami (razen univerze), 5. februarja 1939 je dal na celjskem sestanku zgodovinarjev pobudo za začetek zborovanj slovenskih zgodovinarjev, imel je nekakšno ‘akademijo znanosti’ ob severni slovenski meji. Mariborsko Zgodovinsko društvo je družabno (člani so bili ena sama ‘velika družina’) in strokovno (raziskovalno) združevalo slovenske razumnike različnih svetovnonazorskih in političnih opredelitev. V letu 2003 poteka sto let od ustanovitve te zgodovinarske organizacije v Mariboru, ki je tako posredno tudi stoletnica slovenskega muzejstva, bibliotekarstva in arhivarstva v širši mariborski regiji. Pomembnost te obletnice je v glavnem narekovala tudi ta spis. Kakor ima vse, kar se je ‘zgodilo’, svojo zgodovino, tako jo

186 viktor vrbnjak.indd

186

2.3.2004, 11:53


S tudia

H istorica

S lovenica

ima tudi ZDM. Preden pa sežemo v ‘povest’ o nastanku in nadaljnjem delovanju tega društva, se želimo nekoliko pomuditi pri stanju avstrijske (zlasti še štajerske) historiografije v stoletju pred ustanovitvijo ZDM, da bi morda prek takšnega krajšega pregleda celoviteje dojeli potrebo in pomen slovenještajerske organizacije na začetku 20. stoletja. Vsi dosedanji pregledi razvoja našega zgodovinopisja povsem upravičeno poudarjajo, da se je začela historiografija pri Slovencih, zlasti pa pri štajerskih, razvijati dokaj pozno. Vzroke za to je treba iskati v poznem nastanku domačih kulturnih središč. Kar je nastajalo po samostanih in pri posameznih posvetnih fevdalcih (npr. celjski grofje), je bilo interno in ni zapustilo globlje historiografske tradicije. To so bile kozmografije in kronike, ki so obvladovale deskriptivno zgodovinopisje na naših tleh vse tja do razsvetljenstva, napisane so bile sprva predvsem v latinščini, pozneje pa tudi v nemščini. Vsebinski napredek so ta dela doživela šele z racionalizmom, ko je faktografsko naštevanje pogosto nepomembnih dogodkov začela zamenjevati zgodovina civilizacije. Avstrijski vladni krogi so v smislu racionalizma težili k enotni nacionalni vzgoji (germanizacija), ki je v prvi vrsti avstrijska in šele potem deželna. Poznavanje avstrijske zgodovine je vlada Marije Terezije smatrala za patriotično vdanost državnim idejam. Zgodovina je sedaj stopila v službo države in gladila pot avstrijskemu patriotizmu, iz katerega so potem izvirala mnoga historiografska dela. Nove, razsvetljenske poglede je v štajersko deželno koncepcijo zgodovine tedaj prinesel Aquilin J. Caesar (1720-92), ‘oče štajerskega zgodovinopisja’. Njegova dela (npr. Annales ducatus Styriae, Graecii 1768-77; Staats-und Kirchengeschichte des Herzogthum Steyermarks, Gratz 1786-88) dokazujejo, da sta ga pri izbiri in obdelavi gradiva vodila razgledanost in pozitivno stališče do države. Nagel gospodarski, politični in duhovni razvoj na prelomu 18. stoletja je terjal skoraj vsako desetletje novi topografski prikaz dežele. Takšna dela v priročni obliki so bila potrebna upravnim uradnikom, učiteljem in drugim, ki so se zanimali za pretekle in sodobne probleme dežele. Večkratnim spodbudam je ustregel Josef K. Kindermann (1774-1801) s statistično-geografskim opisom Štajerske (Repertorium der Steyermärkischen Geschichte, Geographie, Topographie, Statistik und Naturhistorie, Grätz 1798), ki zaradi bogatih, podrobnih podatkov še do danes ni povsem pozabljen. V času jožefinizma, ko sta imeli na avstrijski univerzi posebno veljavo tudi cerkvena zgodovina in pravo, se je začelo v Gradcu plodno učiteljsko in slovstveno delovanje dveh spodnještajerskih Slovencev. Prvi je bil Gašper Rojko (1744-1819), iz Metave pri Mariboru, ki je slovel po radikalnih nazorih in spodbudah ter s svojo zgodovino cerkvenega zbora v Konstanci navdušil celo J. Dobrovskega. Drugi, njegov naslednik v cerkveni zgodovini, je bil Franc Gmeiner (1752-1824), iz Studenic pri Poljčanah, kateremu so cerkvenozgodovinska dela prinesla sloves literarno najdelavnejšega profesorja na graškem liceju v času jožefinske dobe. Korak naprej tako v vsebinskem kot v metodološkem smislu je napravila romantična historiografija. V ponapoleonskem času se je ponovno zdramil avstrijski patriotizem, ki je postopoma preraščal v deželnega. Na Štajerskem se prav ta čas začne plodno in vsestransko delovanje nadvojvode Ivana. Nekoliko je k poznavanju zgodovine, zlasti deželne, pripomogla tudi nova šolska zakonodaja in iz nje sledeči pouk štajerske deželne zgodovine na srednjih šolah. Ko je ljubljanski profesor, pesnik V. Vodnik,

187 viktor vrbnjak.indd

187

2.3.2004, 11:53


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

iskal pomagala za pouk kranjske deželne zgodovine, je segel po Linhartu, ki pa se je moral umakniti kompilaciji deželne zgodovine. Podobno pomanjkanje učbenika je v tem času čutil celjski profesor Iv. A. Zupančič, prigodni pesnik in zgodovinski informator za celjsko okolico. Za pouk primerno knjigo je leta 1815 izdal nekdanji mariborski profesor J. Wartinger, graški arhivar in zgodovinar. Njegovo ime je v naši preporodni književnosti sicer znano; s knjižnim darom, ki so ga pomnožile knjige Iv. Gottweisa in Iv. Narata, je postavil temelj gimnazijske knjižnice, prve zasnove znanstvene knjižnice v Mariboru. Wartingerjeva knjiga (Kurzgefasste Geschichte der Steiermark, Graetz 1815), ki je bila uvedena v vse štajerske gimnazije, je bila pisana z nemškega stališča na naše narodnoprebudno gibanje ni imela podobnega vpliva kot Vodnikovo delo. Njegovi nasledniki na mariborski gimnaziji (G. Mally, J. A. Zupančič, R. G. Puff) so bili vsi slovstveno delujoči, mnogo so popotovali po tedanjem mariborskem okrožju in svoja opažanja z zgodovinskimi reminiscencami priobčevali v tedanjih deželnih glasilih (npr. Der Aufmerksame, Styria, Steyermärkische Zeitschrift idr.). Podobno se je udejstvoval celjski profesor J. G. Seidl, nemški pesnik, ki je v metodi (popotovanja) sledil Zupančiču. Na zgodovinarje romantične dobe pa so nekoliko vplivali tudi Herderjevi slavospevi Slovanom. Bil je čas, ko je preteklost tudi sicer ‘nezgodovinskih narodov’ postala privlačna za mnoge raziskovalce. Prejšnje zgodovinopisje (Caesar idr.) se je smatralo le za repertorij imen in številk ter spornih vprašanj, v mladem človeku ni oživljalo patriotizma in plemenitilo njegovega značaja. Nadvojvoda Ivan je želel kritične zgodovine, kakršno je za Švico napisal J. Müller. Po Štajerski je razpošiljal številne vprašalnice (od leta 1811 naprej), na katere so prav tako številno odgovarjali skoraj tri desetletja (1812-40) uradi in posamezniki. Zbrani so bili dragoceni statistični, topografski, narodopisni in zgodovinski podatki. To gradivo (Göth’sche Serie) se je pozneje večkrat uporabljalo; skorajda svežega je rabil Carl Schmutz za svoj leksikon (Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark, Gratz 1822-3). Delo sta si med drugimi naročila tudi S. Povoden in A. Krempl, slovenska krajevna oz. domoljubna zgodovinarja. Da bi se zbralo čimveč zgodovinskih, predvsem arhivskih virov, je nadvojvoda Ivan razpošiljal še dodatne okrožnice (od leta 1811 naprej), s katerimi naj bi se gradivo registriralo oz. se priporočilo njegovo pošiljanje v deželni muzej (Joanej ust. leta 1811) v Gradcu. Tu se je hkrati na liceju poučevalo deželno štajersko zgodovino. Sedež deželno-zgodovinskega raziskovanja pa je ostal pri Joaneju, kjer je smotrno deloval Wartinger, od leta 1817 uradni arhivar po vprašalnicah zbranega arhivskega oz. zgodovinskega gradiva. Iz istega zavoda izvira ideja, da bi se v kratkih biografijah prikazale pomembne osebnosti iz štajerske zgodovine. Zamisel je ostvaril J. B. Winklern, katerega glavno delo (Biographische und litterärische Nachrichten von den Schriften und Künstlern, Grätz 1810) je še danes mali, sicer pa ne povsem zanesljiv biografski leksikon. Macun se je nanj opiral na škodo lastnega teksta. Nekoliko je iz sistematičnega dela graškega muzeja raslo zbirateljsko delovanje Alberta Mucharja, katerega obširna deželna zgodovina (Geschichte des Herzogthums Steiermark, Grätz 1844-74) bi naj po uporabljenih arhivih predstavljala temeljni kamen za prihodnjo deželno zgodovino. Mucharjeva zagrizenost, ki je bila Slovanom povsem nenaklonjena, je povzročala, da se je vzhodnoštajerska romantična histografija, zastopana z A. Kremplom, bojevala zoper nemške in madžarske sovražnike Slovanov prav z Mucharjevim orožjem. Kakor je on povsod videl ‘Keltogermane’, tako je Krempl povsod iskal Slovane. Število raziskovalcev štajerske deželne zgo-

188 viktor vrbnjak.indd

188

2.3.2004, 11:53


S tudia

H istorica

S lovenica

dovine je raslo, predmarčna leposlovna glasila so razširila krog ljubiteljev domače zgodovine, posebno še Steiermärkische Zeitschrift, na katerega so se naročili mnogi slovenještajerski preporoditelji, kot npr. J. Alič, Fr. Cvetko, Iv. Gottweis, M. Jaklin, A. Murko, A. Krempl, Št. Vraz idr. Sistematično povezati in smiselno organizirati pa zgodovinopisnega dela tedaj ni bilo mogoče. Po posredovanju nadvojvode Ivana je članom bralnega društva pri Joaneju (Muchar, Wartinger) končno le uspelo ustanoviti Zgodovinsko društvo za Notranjo Avstrijo s sedežem v Gradcu. Leta 1843 se je društvo ustanovilo in postalo matica za deželna (provincialna) zgodovinska društva, od katerih je Štajersko nastalo leta 1844. Centralistične težnje osrednjega društva so vodile od nesporazumov k odcepu (štajersko 1849, koroško in kranjsko pa 1850) in ustanavljanju povsem samostojnih deželnih zgodovinskih društev. V Gradcu se je društvo (Historischer Verein für Steiermark) na novo organiziralo leta 1850, razširilo je svoj program; poleg rednih članov je našlo številne sodelavce med podeželsko duhovno in posvetno inteligenco. Na inteligenci je slonela predvsem vsa teža akcesije za deželni muzej in izpolnjevanje društvenih akcij (npr. pisanje krajevnih kronik). Skoraj hkrati z graškim zgodovinskim društvom se je za kronikalno registriranje krajevne oz. deželne preteklosti potegovala cerkvena oblast. Tako sta lavantinska (1855) in sekovska (1856) škofija razposlali obširnejša navodila za pisanje župnijskih kronik, s čimer sta uradno prispevali k sistematičnemu zbiranju krajevnozgodovinskih podatkov. Štajersko zgodovinsko društvo je v tem smislu sledilo nekoliko pozneje, v 70 letih, vendar na osnovi večkratnih redakcij navodil, ki jih je v prvi vrsti opravljal Josef C. Hofrichter (1806-83), krajevni zgodovinar in poznejši notar v Slovenjem Gradcu. Dobro sestavljene kronike je društvo nagrajevalo ali pa jih je javno pohvalilo v lastnem glasilu (Mitteilungen des Historischen Vereines für Steiermark). Pogumnejši in slovstveno ambiciozni pisci kronik, npr. Ig. Orožen (za Celje), F. Raisp (za Ptuj) in J. C. Hofrichter (za Ruše), so za svoje delo poiskali knjižno obliko. Zanimanje za domačo, deželno zgodovino seže pri Ignaciju Orožnu (18191900) vsaj že v leto 1844, ko se je v Joaneju srečal z Wartingerjem in R. Knablom. Na osnovi celjske kronike neznanega pisca iz 15. stoletja in z uporabo arhivalij novejšega časa je Orožen sestavil Celjsko kroniko (1854), ki so jo Celjani pod uredništvom B. Goropevška in s spremno besedo V. Melika izdali leta 1997 kot faksimile. Delo je Anton M. Slomšek postavil za vzor krajevnim kronikam, tudi nemška kritika je knjigo pohvalila, obžalovala pa je, da zaradi slovenskega jezika, v katerem je pisana, ne more biti za vzor nemškoštajerskim kronistom. Orožnovo najobsežnejše in najpomembnejše delo (Das Bisthum und die Diözese Lavant, 1868-93) je bilo natisnjeno samo v nemščini, ker ga je avtor poskušal posredovati večjemu številu strokovno razgledanih bralcev. Spodbude za svoje delo je mogel najti že v podobnem Povodnovem prizadevanju, nekoliko pa tudi pri graškem zgodovinskem društvu, ki je nameravalo izdati cerkveno topografijo Štajerske. Orožnovo delo predstavlja zaradi zanesljivosti nepogrešljiv izvir krajevnozgodovinskih, biografskih in drugih podatkov za precejšen del severovzhodne Slovenije. Sestavljalcem krajevnih, zlasti pa župnijskih kronik je dal Orožen trdno osnovo, kar sta večkrat priznavala tudi M. Ljubša in M. Slekovec, odlična kronista in zgodovinarja. Odmaknjen od graškega historiografskega žarišča je zbiral arheološke spomenike in pisano zgodovinsko gradivo ptujski kronist Simon Povoden (1753-1841), ki sta mu zbudila ljubezen do zgodovine najbrž že Winklern in klasična ptujska tla.

189 viktor vrbnjak.indd

189

2.3.2004, 11:53


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

Zbrane rimske spomenike je po vladnem dekretu vzidal v mestni stolp ter tako ustvaril prvi muzej ‘sub divo’ v Sloveniji. Najdene arhivalije pa je pošiljal v graški deželni muzej. Sprva je pisal krajše članke na osnovi predmetnega slovstva (Pusch, Caesar, Kindermann, Winklern). Poznejše razprave, ki zadevajo rimski Poetovio, srednjeveški fevdalni Ptuj in novoveško cerkveno in politično zgodovino Spodnje Štajerske, so bile pisane na podlagi arheoloških najdb in arhivskih virov. Strah pred nedovršenostjo spisov, nekoliko pa morda tudi prirojena skromnost sta bila kriva, da je Povoden sorazmerno malo objavljal. Njegovi rokopisi, kolikor se jih ni porazgubilo, se hranijo v graškem Deželnem arhivu in so jih od K. Schmutza naprej večkrat uporabljali. Pogosto se je obžalovalo (H. Pirchegger), da Povodnovo delo ni pristopno širšemu krogu bralcev. Neodvisno od Povodna so za domačo zgodovino tedaj delali tudi drugi izobraženci, od katerih so mnogi zaman iskali Atilov grob med Muro in Dravo. Zbirali so se podatki za župnijske kronike (npr. P. Dajnko za velikonedeljsko dekanijo, A. M. Slomšek za vuzeniško župnijo). Neposredno je Povoden vplival na Antona Krempla (1790-1844), avtorja v slovenščini pisane zgodovine Slovencev. Za Kremplovo usmeritev v zgodovino je pomembno že njegovo službovanje v Ormožu (1816-20), ko je napisal epsko pesem o krucih v Ormožu 1704. V času ptujske dobe (1820-6) je bil blizu Povodnu in arheološkim najdbam. Tako je bil v Juršincih (1826-36), ko je začel intenzivneje delati za zgodovino, že interesno oblikovana osebnost. V njegovih obletniških pridigah (za stoletnico cerkve v Juršincih in na Polenšaku leta 1828 oz. 1833) je polno obče- in krajevnozgodovinskih reminiscenc, ki so zaradi stopnjevanega Kremplovega rodoljubja budile ljubezen do deželne preteklosti. S počasno slavizacijo prvotnega prebivalstva na današnjem slovenskem ozemlju je Krempl stopnjeval slovenska čustva do deželne preteklosti. Kakor je bila njegova juršinska doba še dokaj na realnih tleh tedanje zgodovinske znanosti o slovanski pradomovini v Zakarpatju, tako so nasprotno bila že prva leta pri Mali Nedelji (1836-44) izpolnjena z zavestno idejo o avtohtonosti slovenskega prebivalstva na Štajerskem. Takšnemu prepričanju je ostal Krempl zvest tudi v svojem najpomembnejšem zgodovinskem delu, v Dogodivšinah štajerske zemle (1845). Knjiga, ki jo je Krempl pisal in izdajal pod pritiskom predmarčne avstrijske cenzure, je zaradi narodno navdušujočih vložkov (npr. o Otakarju Přemislu) odigrala pomembno narodnoprebudno vlogo pred letom 1848 in bila navzoča tudi v poznejšem narodnopolitičnem razvoju štajerskih Slovencev. Delo v nasprotju z ostalo tedanjo štajersko historiografijo, čeprav je Kremplova knjiga tudi deželna zgodovina, poudarja slovensko narodno, ne deželno patriotično stališče. Pisec s simpatijami spremlja družbenosocialne spremembe na podeželju, daje posebno mesto gospodarskemu razvoju ter ljudski kulturi. To ni več toliko delo o vladarjih in njihovih spletkah, pač pa zgodovina civilizacije nekega naroda oziroma dežele. Vplivalo je tudi na Jožefa Košiča (1788-1867) prekmurskega pisatelja, ki je svojo zgodovino (Zgodbe Vogerszkoga Králesztva, 1848) pisal z naslonitvijo na Krempla. Zgodovinska znanost je od druge polovice 19. stoletja tudi pri nas naglo napredovala, zato so bile spodbude za ponatis oz. predelavo Dogodivšin bolj pieteta do pisca kot nezmožnost Raič-Trstenjak-Šumanovega kroga, da bi ustvaril novo, na sodobnih načelih slonečo deželno historiografsko delo. Za 130-letnico Kremplove smrti (1974) je R. Trofenik, slovenski založnik v Münchnu, izdal Dogodivšine drugič, in sicer z literarnozgodovinskim uvodom A. Slodnjaka.

190 viktor vrbnjak.indd

190

2.3.2004, 11:53


S tudia

H istorica

S lovenica

Kremplove krajevnozgodovinske skice, za katere je uporabil Povodnove rokopise in lastno gradivo, so izhajale vsaj že leta 1839 v prilogi (Vermischte Nachrichten) uradne Grätzer Zeitung. Njegovi nemški spisi, polni zanesenjaštva in nemogočega etimologiziranja, naj bi zavračali A. Mucharjeve trditve o germanskem izvoru prvotne naselitve na Štajerskem. Za štajerske slovstveno in ‘znanstveno’ delujoče posameznike je v predmarčni dobi pomembno, ne glede na narodno pripadnost, da so bili v eni osebi leposlovci in zgodovinarji, da so zgodovinska dejstva pogosto slabo prepesnili, da so delali nesistematično in pri tem ostali večinoma med pesmijo in resnico. Trajnejši, tudi danes uporabni rezultati njihovega dela so predvsem tam, kjer so rabili zanesljivejše vire (Schmutz, Muchar) ali pa kritično registrirali sodobne probleme (Mally, Zupančič, Hofrichter). Za vso ‘historiografsko’ dejavnost tega obdobja moremo reči, da je razen prav redkih izjem skorajda v celoti diletantska. Vzrokov za to je mnogo in ne tičijo samo v razvojni stopnji avstrijske oziroma deželne historiografije. Tudi romantična doba, ki je sicer vzbudila ljubezen in navdušenje za narodno preteklost, je po svoje prispevala k stanju zgodovinopisja pri nas. Nanj gledamo kot na stopnjo razvoja, odvisno od splošnega družbenogospodarskega in duhovnega stanja stare Avstrije v predmarčni dobi. Otrok tega časa je bil tudi mariborski profesor Rudolf G. Puff (1808-65). V romantično razgreti duši se je skrival pesnik in pripovednik, tankočutni opazovalec narave in ljudi, zbiralec in zapisovalec predmetne in duhovne kulture na Štajerskem ter turistični in zgodovinski pisec, katerega dela so še danes nepogrešljiv izvir zgodovinskih in etnografskih podatkov. Puff, rojeni Nemec z zahodnega Štajerskega, se je dobro vživel v naše tedanje razmere in skladno z miselnostjo romantične dobe s posluhom in simpatijami spremljal duhovni razvoj štajerskih Slovencev. V času graške dijaške dobe je skrivaj poslušal duhovita Schnellerjeva predavanja iz svetovne zgodovine, se v joanejski knjižnici spoprijateljil oziroma spoznal z J. Likavcem, poznejšim ljubljanskim bibliotekarjem, in A. Mucharjem, tedaj že priznanim štajerskim zgodovinarjem. Slovenski preporoditelji, tako P. Dajnko, J. Hašnik, J. Matjašič in D. Trstenjak, so ga poučili o slovenstvu, I. I. Sreznevski pa o slovanstvu. Na rednih popotovanjih po deželi, letno po nekaj mesecev, je nabiral topografsko, statistično, arheološko, zgodovinsko, rodoslovno, narodopisno in umetnozgodovinsko gradivo, ki naj bi mu rabilo pri sestavljanju nekakšne turistične enciklopedije za Štajersko. Odlomki iz tega koncepta so izhajali kot samostojne krajevne monografije, tako o Rogaški Slatini (1840), Mariboru (1845), Laškem in Rimskih Toplicah (1847) idr. Topografska in zgodovinska monografija o Mariboru (Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte, Gratz 1847) je rezultat nekajletnega Puffovega zbiranja in preučevanja arhivskih virov, zato je njegova knjiga tudi po 130 letih v marsičem povsem uporabna. Pietetno dejanje je bilo storjeno, da je profesor Franc Vogelnik leta 1999 delo poslovenil in da ga je Založba Obzorja v Mariboru tudi izdala. Prenekatero krajevno zanimivost, ki jo je čas doslej močno spremenil ali je njen nastanek danes neznan, je Puff zapisal tudi v treh zbornikih o Mariboru in okolici (Marburger Taschenbuch, Graz 1853-9). Posebna vrednost tega Puffovega dela je v množici topografskih in etnografskih podatkov za Pohorje in Slovenske gorice. Skromnejša in geografsko manj obsežna je bila historiografska dejavnost v Ptuju delujočih izobražencev. Naj najprej omenim kronista Ferdinanda Raispa (1818-98), vztrajnega zapisovalca drobnih ptujskih dogodkov in pisca zgodovinskih črtic o

191 viktor vrbnjak.indd

191

2.3.2004, 11:53


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

ptujskem gradu, proštijski cerkvi, gradovih na Vurberku in Borlu ter monografije o Ptuju in okolici (Pettau, Steiermarks älteste Stadt und ihre Umgebung, 1858). Delo, ki je prvo v samostojni knjižni obliki obravnavalo topografijo Ptuja in okolice, zasleduje politično, cerkveno in kulturno zgodovino mesta od rimske dobe do prihoda železnice v provincialno podravsko mesto. Njegovo delo pa zanesljivo ni; pomanjkanje primerne izobrazbe je krivo, da sicer skrbno zbrani viri niso dobili kritične obdelave in logične sintetične povezave. Najzanesljivejša so tista Raispova dela, katerih dogodke je sam doživljal, tako gradnjo železnice od Pragerskega do Velike Kaniže (Erinnerugen an die Orient-Eisenbahn von Pragerhof bis Gross-Kanischa, Graz 1860) ali sodobne ptujske dogodke, ki jih je med 1875-98 zapisoval v ptujsko kroniko (Kronik von Pettau). Njegovo vzorno pisanje ptujske uradne kronike (Chronik der landesfürstlichen Kammerstadt Pettau) je leta 1879 nagradilo graško zgodovinsko društvo. Omembe vredno je, da se je gozdar Moritz Seehann (17941866), ki je leta 1847 opozoril R. Knabla na rimske spomenike v ptujski okolici, prepričevalno izrekal za neodtujitev in konservacijo spomenikov na kraju najdišča. Svojo numizmatično zbirko, h kateri je leta 1859 dokupil 150 rimskih kovancev, je poklonil ptujskemu magistratu, ki je tedaj vzdrževal manjšo muzejsko zbirko. Za graško zgodovinsko društvo je v tem času zbiral predvsem Eduard Damisch, uslužbenec pri ptujskem vojaštvu, ki je objavil v graškem zgodovinskem glasilu tudi nekaj krajših spisov o Ptuju in okolici. V podobnem smislu je tu polno desetletje deloval zdravnik Johann Hönisch (1803-87), katerega numizmatično zbirko je za popotovanja skozi Štajersko (1858) občudoval sam Th. Mommsen, medtem ko ga Fr. Pichler v svoji štajerski numizmatiki večkrat s hvaležnostjo omenja. Njegovo in Damischevo zbrano gradivo, tudi njuni regesti, so služili ptujskemu kronistu p. Ludviku Pečku (1804-73) za zgodovino minoritskega samostana (Geschichte des Minoritenklosters, 1861), v kateri se je oziral tudi na socialno stanje nekdanjega haloškega podložnika. V podlehniški kroniki (1863) je zapisal, da mora kot Slovan nekaj prispevati k slovenski zgodovini. Pouk deželne zgodovine, ki se od Wartingerjevih časov ni prekinil, je nudil kronistom dovolj znanja. Na mariborski gimnaziji je bil od 1863 profesor R. Reichel zanjo posebej vnet. Zastareli Wartingerjev učbenik je zamenjal z lastno knjigo (Kurzer Abriss der steirischen Landesgeschichte, 1869), ki je izšla še v predelani in razširjeni izdaji (Abriss der steirischen Landesgeschichte, 1884). Po reorganizaciji gimnazije so tudi letna izvestja prinašala zgodovinske članke profesorjev, kar je bilo za dijake spodbudno. Reichel je v mariborskih gimnazijskih izvestjih 1867 objavil razpravo o priimkih starih Mariborčanov. Njegovim spisom so v izvestjih sledile razprave A. Steinwenterja, tako npr. o Turkih pred Mariborom 1532. Na celjski gimnaziji sta bila v tem času dva pomembnejša profesorja štajerske deželne zgodovine. Prvi, Andreas Gubo, je pisec razprav o Celju in Spodnji Štajerski, znan je predvsem po obsežni, ne pa dovolj zanesljivi in poglobljeni zgodovini Celja (Geschichte der Stadt Cilli, Graz 1909). Delo njegovega naslednika, Mihaela Knittla (1850-1931), je v primerjavi z Gubom skromno. Poznamo ga predvsem po drobnem vodniku po Celju in okolici (1890) in kratkem orisu nemškega jezikovnega otoka v Celju. Poleg Guba je bil najpomembnejši učitelj deželne zgodovine na celjski gimnaziji na koncu 19. stoletja. Na ptujski realki, kjer so predmet poučevali od 1873 naprej, ni bilo pomembnejših učiteljev deželne zgodovine, kot je bil Franc Ferk (1844-1925), poznejši ustanovitelj muzeja.

192 viktor vrbnjak.indd

192

2.3.2004, 11:53


S tudia

H istorica

S lovenica

Pouk deželne zgodovine so vladni krogi smatrali za sredstvo pri vzgoji deželnega patriotizma. Razprava, ki se je razvila na koncu leta 1866 v štajerskem deželnem zboru, je pokazala, da se deželni zbor šteje glede tega vprašanja za naslednika deželnih stanov. Posredi je bila misel o nedeljivosti Štajerske. Nekateri deželnozborski poslanci (npr. Fr. Brandstetter, B. Carneri, K. Reuter, K. Seidl idr.) so bili večkrat navzoči pri izpraševanju tega predmeta in boljše dijake tudi sami nagrajevali. V to, začetno dobo poučevanja deželne zgodovine, sodi tudi zborovanje štajerskih zgodovinarjev v Mariboru. Po leobenskem srečanju zgodovinarjev leta 1873 je bilo to drugo potujoče zborovanje leta 1876 namenjeno predvsem zgodovini Maribora in je imelo za posledico tudi obvestilo ravnateljstva mariborskega učiteljišča, da se naj umetnine in drugi zgodovinski predmeti pošiljajo zavodu za snujočo se kulturnozgodovinsko zbirko na šoli! Z zbranim so želeli ponazarjati pouk deželne zgodovine in dati osnovo za prihodnji mariborski muzej. Maribor je bil takšnemu prizadevanju naklonjen, saj so bili mestni očetje v vedno večjih dvomih glede pošiljanja kulturnozgodovinskih predmetov graškemu Joaneju. Po zaslugi močne domačinske struje z J. Schmidererjem na čelu so se 1884 predale v Gradec le posamezne mestne arhivalije, medtem ko se je drugo zadržalo doma. Misel na osnovo krajevnega muzeja je bila navzoča. Štajersko deželno zgodovino so na graški univerzi začeli nekoliko upoštevati šele po odhodu Schnellerja (1823). V sredi 60 let 19. stoletja je bila ponovno tako malo upoštevana, da se je štajerski deželni zbor branil plačevati nedelavnega učitelja. Rešil jo je Fr. Krones, ko je deležno-zgodovinska raziskovanja postavil na nove temelje. Nanje se je s smrtjo L. Crophiusa (1861) postavilo tudi zgodovinsko društvo za Štajersko, ki je tedaj zamenjavalo romantiko s togo resničnostjo, treznim presojanjem in logičnim povezovanjem zgodovinskih virov. Glasnika novih idej in metod sta v društvu postala Franz Krones (1835-1902) in Josef Zahn (1831-1916). Nanju je vplivala dunajska zgodovinska šola, ki je malo pred tem začela sistematično raziskovati avstrijsko zgodovino (Institut für österreichische Geschichtsforschung). Prejšnje zgodovinarje - diletante so zdaj začeli spodrivati strokovni delavci, celo zgodovinarji z ožjo usmeritvijo (npr. J. Loserth za reformacijo, A. Luschin za pravo, Fr. M. Mayer za francosko dobo, A. Mell za ustavo in upravo, V. Thiel za gospodarstvo). Nove metode s povečanim obsegom dejavnosti so terjale nova glasila (Beiträge zur Kunde steierm. Geschichtsquellen, 1864-1903) ali celo samostojne knjižne ideje (npr. Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, 1875-1903). Ob kritičnem pretresu listin je nastala pomembna štajerska toponomastika (Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, 1893) za srednji vek. Takšna dela so poleg rednih publikacij zgodovinskega društva za Štajersko dajala kar dobro osnovo za zgodovinsko delo, zlasti še za krajevnozgodovinsko raziskovanje. Slovstveno razgledanim kronistom je bilo zdaj delo v mnogem olajšano, redkeje je prihajalo do nepotrebnega etimologiziranja. Vzporedno z delom zgodovinskega društva za Štajersko, pa tudi z njim, so se razvijali tedanji slovenještajerski zgodovinski pisci. Bili so društveniki, ker narodnostno z nemškimi sočlani niso prihajali navzkriž; pisali so v društveno glasilo, sicer nemško, ker lastnega strokovnega glasila niso imeli. Usposobljeni za zgodovinsko delo so tako lahko v primernem trenutku začeli znanstveno delati za svoje ljudstvo v domačem jeziku. Narodnopolitični razvoj pri nas po letu 1848, ko je postala ideja o zedinjenju Slovencev živa, je narekoval tudi zamisel enotne zgodovine vseh

193 viktor vrbnjak.indd

193

2.3.2004, 11:53


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

Slovencev. Ko je Slovensko društvo 1849 razpisalo nagrado za takšno delo, se je po Dežmanovem nasvetu pisanja lotil ljubljanski osmošolec Janez Trdina, poznejši slovenski pisatelj. Čeprav je njegova knjiga (Zgodovina slovenskega naroda) rezultat mladega, neizkušenega in po virih premalo razgledanega pisca, je odlika dela dejstvo, da pisec ni zapadel tedaj običajnemu avtohtonizmu in drugim napakam romantične historiografije. Če Trdinov spis ne bi izšel komaj leta 1866 (sedaj brez njegove vednosti), pač pa takoj po nastanku, bi lahko imel v obdobju obnovljenega absolutizma posebno narodnoprebudno vlogo. Kranjsko zgodovinsko društvo kljub novemu času ali morda ravno zaradi njega, ni bilo sposobno svojega delokroga razširiti na vse slovensko ozemlje. Tudi Cegnarjev predlog (1851), da bi se to društvo združilo s Kukuljevićevim (Družtvo za jugoslavensku povjestnicu), je ostal neuspešen. Preslišan je bil glas A. Einspelerja in A. Janežiča leta 1853, da bi se spisala »prostonarodna zgodovina slovenskega ljudstva« za Mohorjevo družbo. Pri razpisu nagrade za to delo se je poudarjalo, da ni iskan podrobnejši prikaz, pač pa v Kremplovem duhu in stilu pisana knjiga. Bleiweis je mimo tega koncepta pozival kranjsko zgodovinsko društvo: “Daj zgodovino Kranjske dežele v slovenskem jeziku na svitlo! ” Koncept zgodovinskih pokrajin je bil še vse preveč navzoč. Kukuljević je zaman iskal pisca pragmatične zgodovine človeštva, našel pa je med Slovenci, zlasti štajerskimi, precej članstva za svoje društvo. Med prvimi so pristopili J. Ciringer, J. Krajnc, J. Matjašič in Fr. Miklošič. V tem staroslovanskem obdobju slovenske historiografije pa je bilo še vedno več slovenskega oziroma slovanskega navdušenja kot volje in sposobnosti po treznem, kritičnem raziskovanju preteklosti. Lahko bi rekli, da je slovenska historiografija tega časa Linharta in njegov koncept pozabljala, Dežmanovo kritično sodbo pa hote prezirala. Staroslovenstvo je iskalo bojevnika za staro, nekdanjo slavo, ker iz trenutne krize ni videlo izhoda. Našlo ga je v Davorinu Trstenjaku (1817-1890), v metodi in sistemu zgodovinske vede pomanjkljivo izobraženem slovenskem romantiku, ki mu je v Bleiweisovem imenu porinilo v roke zarjavelo orožje: rodoljubno, koristno ‘lepo laž’. V njenem imenu je začel Trstenjak zase usodno bitko, ko se je leta 1853 v Novicah odpravil na ‘znanstveni’ boj za “obrambo naše stare in utrditev nove Slave.” Podpiranje slovstva (zlasti arheologije, mitologije in lingvistike) v domačem jeziku je imel za nujno patriotično dolžnost. Da bi utemeljil navzočnost slovanstva v praprebivalstvu na alpskokraških tleh, je začel polniti tedanje slovensko časopisje. Bleiweis mu je na stežaj odprl svoje Novice. Tudi Janežičeva Slovenska Bčela se ni branila Trstenjakovih spisov. Zoper Trstenjakova dela je nastopil šele K. Dežman, resni znanstvenik, ki mu niso ugajale ne publikacije zgodovinskega društva za Kranjsko, ne spisi “slovanskega preroka Trstenjaka,” ne “njegovega evangelista Hitzingerja.” Pri razkrivanju Trstenjakovih zablod se je skliceval celo na Miklošiča, ki je prav tedaj čistil ljuljko iz slovenske znanosti, podobno kot Levstik iz našega slovstva. Začel se je oster boj za Trstenjakovo ‘znanstvenost’ in huda bitka za dokončno uničenje njegovih misli o avtohtonosti slovenstva na sedanjem slovenskem etničnem ozemlju. Ta naskok pa je bil naperjen v prvi vrsti proti Bleiweisu in vsemu staroslovenstvu, ki je bilo predvsem odgovorno za Trstenjakove zgodovinske zablode. Proti Trstenjakovi zgodovinski ‘učenosti’ niso odslej nastopali samo tuji raziskovalci preteklosti alpskih dežel, ampak so se jim pridružili še domači. Trstenjak je bil široka, panonska narava, ki je pogrešala velike knjižnice in bogate arhive. Ko je čas in z njim razvoj slovenske zgodovinske znanosti preraščal njegovo zgodovinsko rodoljubje in domišljijo, je z

194 viktor vrbnjak.indd

194

2.3.2004, 11:53


S tudia

H istorica

S lovenica

odkritim zadovoljstvom pozdravil napredek slovenskega znanstvenega rodu. Ta se je v sedemdesetih letih 19. stoletja začel šolan vračati z avstrijskih univerz. Novo generacijo slovenskih zgodovinarjev (Fr. Šuklje, A. Kaspret, S. Rutar, J. Apih, Fr. Kos in I. Vrhovec) odlikuje kritičnost in dosleden slovenski koncept, ki ga je najverneje izrazila s Kosovim delom (Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 190228). Njihov nastop pomeni zarezo med prejšnjim diletantizmom in novo zgodovinsko znanostjo, ki bo slovenska po konceptu in jeziku. V sredi šestdesetih let 19. stoletja se je Slovenska matica odločila izdati geografsko-statistični in zgodovinski oris Kranjske in Koroške češkega pisca J. Erbena. Knjigi, ki sta v prevodu izšli hkrati s Trdinovim delom, matičarjev nista povsem zadovoljili. Štajerski odborniki so z J. Vošnjakom na čelu so bili mnenja, da mora Matica izročiti Erbenov tekst za Štajersko pred natisom v pregled oziroma v potrebno dopolnitev. Do ustvaritve tega Erbenovega dela o Štajerski in ostalih slovenskih pokrajinah pa ni nikoli prišlo. Na Vošnjakovo pobudo je bil potem pri Matici osvojen predlog, da se pisce za Štajersko poišče med slovenskimi rodoljubi. Sam Vošnjak se je obrnil na J. Geršaka v Ptuju in z njegovo pomočjo sestavil načrt za takšno knjigo. Leta 1868 je od načrta pri Matici izšel prvi snopič (Slovenski Štajer. Dežela in ljudstvo. Spisali rodoljubi), kateremu je nato čez dve leti sledil še tretji (Slovenski Štajer. Narodno gospodarstvo. Spisal Ivan Geršak), medtem ko drugi in četrti snopič zaradi nesporazumov med slovenještajerskimi rodoljubi ni bil nikoli napisan. Po Geršak-Vošnjakovem načrtu bi naj drugi snopič obsegal popis prebivalstva, četrti pa obravnaval zgodovino. Matica si je zelo prizadevala, da bi za ta poglavja dobila primernega pisca. Še 10 let pozneje se je obračala na J. Majcigerja, mariborskega profesorja. Zaradi večkratnih spodbud, ki so veljale tudi Trstenjaku, se je lotil dela Ivan Lapajne (1849-1931), meščanskošolski učitelj. Njegovo delo (Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev, 1884), močno kompilatorično, pa podobno kot tekst Ivana Macuna, (1821-1883; Književna zgodovina Slov. Štajerja, 1883) ni izšlo pri Matici, pač pa v samozaložbi. Slovenska znanost, tudi zgodovinska, je v osemdesetih letih 19. stoletja že v glavnem prerasla vsebinski obseg in koncept obeh piscev. Večkratne redakcije Macunovega dela so priče razvoja slovenske znanosti, ki njegovega teksta sicer ni povsem odklonila, gledala pa je nanj zelo kritično. Podobno se je deset let pozneje dogajalo Karlu Glaserju (1845-1912) z obsežno knjigo (Zgodovina slovenskega slovstva, 1894-1900), ki ji mladi rod (Oblak, Vidic) ni prizanašal. V novi obliki je Matica, ki je sicer izdala Glaserjevo delo, uresničevala svoj, na pokrajinsko-historičnem principu sloneč program od leta 1892 naprej z zbirko Slovenska zemlja. Tu je pričel S. Rutar s “prirodoznanskim, političnim in kulturnim opisom ” Goriške in Gradiščanske in končal pa Fr. Kovačič leta 1926 z “zgodovinskim opisom ” Slovenske Štajerske in Prekmurja. Ta pokrajinski koncept slovenske zgodovine, ki ga je Matica nadaljevala na škodo narodnega (Fr. Kos) in ga s Kovačičevim delom zaključila, je bil močno navzoč tudi v delu slovenskih zgodovinarjev na Spodnjem Štajerskem v vsem tem obdobju. Odkar je utihnilo Trstenjakovo glasilo (Zora 1872-8 in Vestnik 1873-5), je ostal časnik (Slovenski gospodar, Slovenec idr.), poleg matičnih publikacij (Narodni koledar, 1866-8, Letopis Matice Slovenske, 1869-98, Zbornik Matice Slovenske, 1898-1912) in druge periodike (npr. Slovenski pravnik, 1881-1944; Kres, 1881-6; Dom in svet, 1888-1944; Ljubljanski zvon 18811941; Izvestje Muzejskega društva za Kranjsko 1891-1909 itd.), skorajda edino glasi-

195 viktor vrbnjak.indd

195

2.3.2004, 11:53


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

lo slovenskih zgodovinarjev, tako tudi slovenještajerskih, ki so le deloma našli svoj organ v Voditelju v bogoslovnih vedah (1898-1916) deloma objavljali v samostojnih delih, našli pa svoje trajno glasilo šele s Časopisom za zgodovino in narodopisje (1904). Bistveno za zgodovinopisje tega obdobja na nekdanjem Spodnjem Štajerskem je, da je bilo drobtinčarsko, pogosto obletniško in ni zapustilo pomembnejšega teksta. Za zgodovino so tu delali še vedno predvsem diletanti, ki so prav v tem času imeli zgodovinsko vedo še za orožje v narodnostnem boju. Iz organizacije štajerskega zgodovinskega društva v Gradcu so zrasle deželne ustanove (arhiv, knjižnica in muzej), delovne smernice (pisanje kronik, arheološka raziskovanja) in publicistična dejavnost društvenikov. Ko se je v štajersko organizacijo zgodovinarjev vnesel narodnostni boj, ki je zaradi nemškoliberalnega značaja onemogočil nadaljnje sodelovanje Slovencev in Nemcev (: Proč od Gradca!), so slovenski ljubitelji zgodovine izstopili in za krajši čas ostali brez organizacijske povezave. V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja so na tedanjem Spodnjem Štajerskem za zgodovinsko stroko, poleg Ig. Orožna, največ delali: Jožef Pajek (1843-1901), znan predvsem po zbiranju ljudskega blaga, Matija Ljubša (1862-1934), pisec cerkvenozgodovinskih razprav, in Matej Slekovec (1846-1903), pomemben kronist, krajevni zgodovinar in prvi predsednik Zgodovinskega društva v Mariboru. Primer teh delavcev kaže, da jih je k zgodovini pripeljala ljubezen do domače zemlje ter tradicija in vloga zgodovine med slovenještajersko duhovščino v drugi polovici 19. stoletja. Za Pajka velja, da je od narodopisja in slovstvene zgodovine relativno pozno prešel k cerkvenozgodovinskim obravnavam. Po krajših etnografskih člankih, objavljenih predvsem v Kresu (1881-86), mu je Slovenska matica izdala knjigo (Črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev, 1884), ki je bogata zakladnica narodopisnega gradiva s Podravja in Slovenskih goric. Njegove cerkvenozgodovinske spise (npr. Zgodovina Poličanske župnije, 1898; Marijina cerkev na ‘Gori’ pri Sv. Petru blizu Maribora, 1899; Aus dem Garten der Lavanter Diözese, 1899 idr.) odlikuje množica najrazličnejšega, vmes tudi dobrega gradiva. Pajkovemu delu pa manjka logična obdelava ter lastna sodba. Iz ‘službene’ potrebe je stopil v zgodovinopisje Matija Ljubša, ko je upošteval navodilo o pisanju župnijskih kronik. Pri intenzivnem iskanju podatkov za kroniko Arveža (1896) se je začel sistematično poglabljati v krajevno zgodovino. Po različnih arhivih je nabral veliko gradiva za nastanek župnij v jožefinski dobi, zbral mnogo biografskih podatkov za slovensko duhovščino sekovske škofije in objavil številne zgodovinske črtice po časnikih in revijah. Njegovo obsežno delo o pokristjanjevanju prebivalcev sekovske (danes graške) škofije (Die Christianisierung der heutigen Diözese Seckau, 1911) ima kljub novim poznejšim dognanjem še danes svojo historično vrednost. Prav tako so ceno obdržale Ljubševe razprave o cerkvenoupravnem razvoju župnij na levem bregu Drave v jožefinski dobi. Svoji ožji domovini je posvetil krajši, a temeljit spis (Slovenske gorice, 1925), ki je sad pretresa predmetnega slovstva in lastnih opazovanj. Tudi za Celje, kjer je bival leta pred smrtjo, je pripravil več tekstov, od katerih pa so nekateri ostali v rokopisu, danes jih hranijo v Pokrajinskem arhivu v Mariboru. Seznanjen s krajevnimi okoliščinami slovensko-nemške meje na Štajerskem je bil Ljubša v razmejitvenem obdobju po prvi vojni zanesljiv informator Franu Kovačiča. Ljubševa zbirateljska in krajevnozgodovinska dejavnost je zelo sorodna historiografskemu delu Mateja Slekovca. Podobno kot njega je tudi Slekovca zvabila na

196 viktor vrbnjak.indd

196

2.3.2004, 11:53


S tudia

H istorica

S lovenica

polje domače zgodovine trenutna nujnost. Trg Središče ob Dravi, kjer je Slekovec služboval (1871-8), se je zapletel v pravde o trških pravicah in mladi kaplan je začel raziskovati trške listine. To je bilo odločilno zanj in za njegovo usmeritev v zgodovinsko delo. Zgodovina središkega trga mu je ostala pri srcu. Še leta 1900, ko je imel že mnogo nabranega gradiva, je pisal prijatelju M. Ljubši, da bo “po 20 letih menda že čas, da se resno lotim središke kronike, ki me je dovedla na zgodovinsko polje.” Zato je, kot usodno, tudi zadnje Slekovčevo delo (Kapela žalostne Matere božje v Središču, 1902) posvečeno temu kraju. Odtod je seglo njegovo zanimanje za zgodovino na vse tedanje Spodnje Štajersko in vzporedno na druge slov. dežele. V dobrih treh desetletjih zbiranja virov po arhivih si je nabral obsežno zgodovinsko, predvsem pa krajevnozgodovinsko in biografsko gradivo. Stare matrike je smatral za “dragocen in najzanesljivejši vir za našo domačo zgodovino, a treba je vedeti, kako se pregledujejo in ekscerpirajo.” Z zanesljivimi zapiski pomembnega arhivskega gradiva je hotel pripraviti solidne temelje nadaljnjemu zgodovinskemu raziskovanju. Njegovo gradivo je po letu 1903 prešlo v last Zgodovinskega društva v Mariboru, danes pa ga z društvenim arhivom hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru. Slekovec je bil v poznavanju krajevnozgodovinskih in biografskih podatkov na tedanjem slovenskem Štajerskem avtoriteta. Nanj so se obračali tako domači kot tuji zgodovinarji od Vl. Levca, K. Glaserja do Josefa Zahna. Leta 1884 sam priznava, da so ga začeli upoštevati ne le pri pisanju kronik, ampak so mu celo predlagali, da nadaljuje delo Ig. Orožna. V čast si je lahko štel, da so se “graški gospodje pri svojih zgodovinskih študijah začeli ozirati tudi na slov. del Štajerske ” prav po njegovi zaslugi. Njegove krajevnozgodovinske črtice in razprave so sprva izhajale v časnikih (npr. Slovenski Gospodar, Slovenec, Südsteirische Post), pozneje pa tudi v revijah (npr. Kres, Popotnik, Zgodovinski zbornik, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko). Nekaj njegovih, zlasti daljših spisov (npr. Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju, leta 1885; Odlični Kranjci, leta 1887; Škofija in nadduhovnija v Ptuju, 1889; Vurberg, 1895) je izšlo tudi v ponatisu. Mnogo Slekovčevega dela je ostalo še zakopanega v lepo spisanih krajevnih (župnijskih) kronikah, ki so prava zakladnica za naše krajevno zgodovinopisje. Slekovec je z logično razvrstitvijo snovi in z vzorno obliko sam dal praktični zgled, kako se lahko uresničujejo sklepi škofijske sinode iz leta 1896 glede pisanja župnijskih kronik. Slekovčeva najobsežnejša, pa tudi najlepša kronika je v Ljutomeru. Njen vsebinsko bogat in smiselno razvrščen tekst je bil trideset let pozneje za trdno osnovo Fr. Kovačičevemu zgodovinskemu orisu Ljutomera in okolice. S Slekovcem se zaključuje na Spodnjem Štajerskem doba individualnega zgodovinskega preučevanja. Slekovčev naslednik Franc Kovačič (1867-1939) je bil rojen organizator. Sposobnosti, ki jih je pokazal že v času študija na Hrvaškem je kot prihodnji idejni osnovatelj mariborskih zgodovinskih ustanov začel v mariborskem bogoslovju (1891-4) krčiti slovanske probleme le na slovenske. Zgodnji sad takšnega prizadevanja je društvo bogoslovcev, ki je dobilo leta 1893 ime ‘Slomšek’ in katerega člani so bili zadolženi “vsako leto spisati vsaj dva spisa.” Dela bi pa morala biti takšna, “da bi ž njimi lahko podpirali slovenske liste, politične, leposlovne in znanstvene.” Kratko bivanje na podeželju (na Spodnji Polskavi in v Studenicah) po končanem študiju je v vsebino Kovačičevega dela prineslo še zanimanje za domačo politično in socialno zgodovino. Ker pa je mariborsko bogoslovje potrebovalo profesorja filozofije, so Kovačiča že leta 1895 poslali na študij v Rim (1895-7), kjer je deloma po lastnem

197 viktor vrbnjak.indd

197

2.3.2004, 11:53


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

Dr. Franc Kovačič, spiritus agens Zgodovinskega društva in dolgoletni urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje (PAM, fototeka, inv. št. 4063)

nagibu, deloma spodbujen po rimskih zgodovinskih spomenikih poslušal poleg obvezne filozofije še zgodovinska predavanja. V tem velikem mestu, ki je imelo bogate knjižnice, dobro urejene arhive in muzeje, se je Kovačiču šele pokazala kulturna zaostalost štajerskih Slovencev. Sam pravi, da je bilo v vatikanski biblioteki “nekaj malega del iz Ljubljane, za Štajersko in Koroško pa le nemška dela. Človek je dobil vtisek, da v teh deželah ali Slovencev sploh ni, ali se pa ne zmenijo za svojo zgodovino.” Ko se je leta 1897 vrnil v Maribor, se je Kovačič lotil načrtne organizacije znanstvenega dela. Uspehi so se kmalu pokazali: Kovačič je postal urednik Voditelja v bogoslovnih vedah (dalje:VBV), ki je začel izhajati leta 1898 in ostal v njegovih rokah do leta 1909, ko ga je zaradi spregleda nekega Napotnikovega tiska nenadoma zamenjal Franc Ks. Lukman. To glasilo je nudilo precej prostora tudi slovenski cerkveni zgodovini in tako dalo nekaterim poznejšim sodelavcem Časopisa za zgodovino in narodopisje dobro podlago za nadaljnje zgodovinsko delo. Kovačič je po vrnitvi iz Rima spoznal, da je v našem znanstvenem slovstvu velika praznina, kajti

198 viktor vrbnjak.indd

198

2.3.2004, 11:54


S tudia

H istorica

S lovenica

“visoka znanstvena podjetja so pri nas zelo težavna ali celo nemogoča. Toda rok ne smemo križem držati; kar se dá, moramo storiti. Ako hočemo veljati kot narod, moramo se tudi v znanstvu kolikor toliko postaviti na svoje noge. Zakaj ne bi sami tega imeli, kar sedaj zajemamo iz tujih virov? ” (VBV 1898), 1). Takšno poslanstvo je Kovačič odslej še štirideset let organizacijsko in znanstveno izpolnjeval. Maribor je med spodještajerskimi mesti začel z organizacijo zgodovinskega dela dokaj pozno. Vzroki za to so bili deloma povsem stvarni: Maribor z okolico ni imel registriranih pomembnejših izkopanin kot je po tem slovel npr. Ptuj in deloma tudi Celje z okolico. V Celju so že leta 1882 ustanovili krajevni muzej, ki ga je vzdrževalo tamkajšnje Muzejsko društvo. Ptuj je imel že staro tradicijo, tu so od časa do časa kopali dunajski in graški arheologi. Izkopanine so odhajale v tujino. To je napotilo domoljubne Ptujčane, da so po nasvetu in s pomočjo Franca Ferka (1844-1925), gimnazijskega profesorja, ustanovili leta 1893 Muzejsko društvo, ki je potem skrbelo, da ne bi odtujevali muzealij. Maribor si je pridobil zgodovinske institucije, muzejsko (nemško) in zgodovinsko (slovensko) društvo na začetku 20. stoletja. Škofijski muzej, ki ga je ustanovil škof Mihael Napotnik s sinodo iz leta 1896, je bil v prvi vrsti namenjen zbiranju dotrajanih cerkvenih predmetov. Zavod ni imel javnega značaja in je bil neposredno podrejen škofijski administraciji. Do prve vojne se je v njem nabralo precej kipov, slik, rokopisov, starih knjig itn. Temu muzeju je že od začetka manjkala programska usmeritev in smotrna organizacija. S slednjo je poskušal leta 1898 Fr. Kovačič, ko je priporočal ustanovitev nekakšnega muzejskega društva, ki naj bi gmotno in moralno podpiralo škofijski muzej. Kmalu po njegovi ustanovitvi je Kovačič sporočil prijatelju Slekovcu, da zdaj, ko je muzej dekretiran, ni tistega, kar se pravi ‘nervus rerum’ in pri tem dostavil: “Meni se zdi, da bi bilo dobro ustanoviti Muzejsko društvo, ki bi potem skrbelo za upravo muzeja. Če bi vsak ud plačal le eno krono na leto, bi nekaj bilo. Dalje bi se lahko med seboj posvetovali o tem in onem, jeden sam vsega ne more vedeti in storiti. Po posameznih dekanijah bi naj ljudstvo imelo svoje poverjenike, ki bi zbirali ali vsaj registrirali umetnine in starine. Tako društvo bi s svojimi nasveti tudi lahko pomagalo pri popravljanju cerkva. Priredilo bi včasih lahko kaka predavanja. Kaj mislite Vi o tem? ” Slekovčev odgovor na vprašanje je bil zelo pesimističen in pravi takole: “Glede muzeja je moje mnenje to, da je ideja sicer lepa, a pri nas bode težko šlo, ker se med duhovniki malokdo zanjo zanima. Morebiti bodo mlajši v tem oziru boljši …” Slekovec se je tedaj čutil verjetno zelo osamljenega, zato je Kovačiča vabil v Markovce, da bi “se o marsičem pogovorila,” češ da ima veliko “nabranega blaga, pa ne vem ž njim drugega začeti, kakor kroniko skrpati.” Prav tako, po pismih, je poskušal vpeljati Kovačiča v objektivno pisanje, poudarjajoč, da ima “zgodovina biti na vse strani nepristranska, drugače ni zgodovina, še manj pa učiteljica.” Da bi mogel te cilje doseči, mu svetuje študij listin v graškem Deželnem arhivu. Posebno pa so stiki s Slekovcem, podobno kot malo pozneje tudi s Fr. Bulićem, okrepili v Kovačiču sklep, da mora organizirati knjižnico, muzej in arhiv ter da morajo znanstvena dognanja teh zavodov dobiti lastno glasilo. To je bila v tedanjem nemškem Mariboru zelo drzna misel. Tako imenovani ‘znanstveni klub’, ki je obstajal med leti 1902 in 1903, je to zamisel začel uresničevati. Glavna vloga je bila pri tem dodeljena zopet Kovačiču, ki je rojstvo ideje opisal ob 20-letnici (1923) Zgodovinskega društva v Mariboru takole: “Shajali smo se - po večini duhovniki - vsak teden po enkrat v škofijski pisarni. Pri vsakem sestanku se je sproti volil predsednik, ki

199 viktor vrbnjak.indd

199

2.3.2004, 11:54


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

je tisti večer vodil obravnavo. Obravnavala so se vseskozi le znanstvena vprašanja, največ filozofska, zgodovinska in umetniška. Pri teh sestankih se je dodobra prerešetalo tudi vprašanje o ustanovitvi historičnega društva; o imenu društva se ni nič določilo. Piscu je bila poverjena naloga, da se obrne s tem vprašanjem na širje kroge slovenskega razumništva. Vprašal je za mnenje takrat odlične slovenske znanstvenike v Gradcu, na Dunaju, v Ljubljani. Odgovorili so večinoma vsi in soglasno pozdravili ustanovitev takega društva. Iz Gradca sta se oglasila rajni prof. Kaspret in dr. Murko, z Dunaja dr. Simonič in prav posebno navdušeno takratni vseučiliščnik dr. Šlebinger, ki je 16. februarja 1903 pisal med drugim: 'Nestrpno čakam na posledice zaupnega shoda (namreč zaradi ustanovitve društva). Radoveden sem ali še čutijo štajerski rojaki v sebi kaj domorodnega ognja, odločnosti in podjetnosti. Radoveden sem, ali še živi veliki duh Trstenjakov, Raičev; radoveden sem, ali še imamo pravico - mi mladi - sanjati o slovenskem vseučilišču ali naj resignirano podpišemo testament in čakamo, da naši sosedi ponesejo k pogrebu slovensko narodnost' …” (Kazalo k ČZN I-XX, 1926, str. 4.) V posebnem, narodnostno ogroženem položaju so bili štajerski Slovenci, ko sta Franc Kovačič in Henrik Schreiner, ravnatelj mariborskega učiteljišča, sklicala dne 18. marca 1903 posvetovanje o ustanovitvi slovenještajerske zgodovinske organizacije v prostorih mariborske Čitalnice. Sešlo se je 19 mož - večinoma srednješolskih profesorjev - da bi premislili o možnostih ustanovitve združenja slovenskih znanstvenikov. Posveta so se udeležili: prof. L. Brolih, A. Čižek (poznejši župnik v Slovenjem Gradcu), prof. dr. K. Glaser, prof. dr. F. Kovačič, M. Matek (poznejši stolni prošt v Mariboru), prof. dr. A. Medved, univ. prof. dr. M. Murko, odvetnika dr. R. Pipuš in dr. Fr. Rosina, prof. dr. A. Stegenšek, H. Schreiner (ravnatelj učiteljišča), M. Štrakl (poznejši župnik v Malečniku), prof. I. Vreže in prof. dr. K. Verstovšek. Poročevalec Franc Kovačič, ki je utemeljeval predlog, da se društvo ustanovi, je med drugim poudaril, da morajo štajerski Slovenci napredovati ne samo gospodarsko, ampak tudi na znanstvenem polju. Takšno spoznanje je bilo tedaj še posebej pomembno, ker so se prav takrat ponovno slišali glasovi o slovenskem vseučilišču v Ljubljani. Logično je torej Kovačičevo utemeljevanje novega društva izhajalo prav iz tega dejstva: “Da se pa to doseže, je treba z znanstvenim delom dokazati, da smo Slovenci zreli in sposobni za tak najvišji učni zavod. Pri tem pa obmejni štajerski Slovenci nikdar ne smejo biti samo pasivni gledalci, marveč morajo aktivno sodelovati za tak veliki kulturni smoter. Poleg naravoslovja pa dandanašnji stoje v ospredju historične študije. Vsi narodi preiskujejo z veliko vnemo in natančnostjo svojo preteklost. Tudi štajerski Slovenci štejejo lepo število zaslužnih mož na polju domače zgodovine, a ti so delovali deloma v tujem jeziku, deloma so pa celo osamljeni, zanimanje za domačo zgodovino je premalo splošno in sistematično. Ustanovitev društva za proučevanje domače zgodovine in narodopisja je torej nujna kulturna potreba, je pa tudi eminentno patriotično delo. Zgodovina kot veda sicer ne sme služiti narodnemu šovinizmu in slučajnim težnjam dnevne politike, a neovržno dejstvo je, da baš poznavanje zgodovine vzbuja in vzdržuje v ljudstvu narodno samozavest in vsaka realna, pametna in dalekovidna politika mora iti v šolo k zgodovini.” (ČZN 1928, str. 263) Te Kovačičeve globoko patriotične in za znanost slovenskega Maribora kot za vso severovzhodno Slovenijo, pomembne besede so na predlog Matije Murka našle uresničitev v imenu Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko, katerega prvi del izraža namen, drugi pa etnično pripadnost oz. prostorski obseg

200 viktor vrbnjak.indd

200

2.3.2004, 11:54


S tudia

H istorica

S lovenica

Vabilo Franca Kovačiča in Henrika Schreinerja k pridružitvi Zgodovinskemu društvu za Slovensko Štajersko:“Natančneje poznavanje naše zgodovine in narodopisne individualnosti bo povzdignilo našo samozavest, znanstveno obdelovanje naše zgodovine nam bo pridobilo tudi spoštovanje pri treznih nasprotnikih.” - november 1903 (PAM, Franc Kovačič 1707-1939, AŠ 3/175)

društva. To ime je društvo obdržalo do leta 1925, do spremembe pravil, ko zaradi političnih sprememb po letu 1918 ni bilo več potrebno poudarjati nacionalnega momenta. Društvo se je tedaj preimenovalo v Zgodovinsko društvo v Mariboru. Pol milijona Slovencev, ki do leta 1903 niso imeli niti ene organizacije, ki bi se zanimala za njihovo preteklost, je s požrtvovalnim delom narodno zavzetih posameznikov tako prihajalo do svojega znanstvenega društva. Tedanja Spodnja Štajerska se je s tem začela osvobajati iz izključne domene nemško-štajerskih znanstvenih interesov, ki so se občasno zlili z lažnim zgodovinskim dokazovanjem o južnoštajerskih ‘nemških kulturnih tleh’ in tako pripravljali pot ponemčevalnim akcijam raznih društev (npr. Schulverein in Südmark). Na ustanovnem občnem zboru, dne 28. maja 1903 v Narodnem domu v Mariboru so se navzoči ustanovitelji dobro zavedali, da samo politično delo za obrambo in uveljavljanje slovenskega naroda ne zadošča. Narod si mora ustvariti kulturo kot tudi znanost, če hoče zaživeti v tekmi z drugimi narodi in ne želi propasti pred

201 viktor vrbnjak.indd

201

2.3.2004, 11:54


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

Pravila Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko s podpisi dr. Franca Kovačiča, dr. Radoslava Pipuša in dr. Antona Medveda - 25. marec 1903 (Pokrajinski arhiv Maribor - PAM, Zgodovinsko društvo Maribor 19031981, AŠ 1/4)

nemškim nacionalističnim pritiskom. Nobena znanost pa ni za narod, ki je ogrožen, tako pomembna kot razne panoge zgodovinske vede. Poročevalec, ponovno Franc Kovačič, je med drugim poudaril: “Historično-genetični princip nekako obvladuje vse vede. Vsi narodi preiskujejo svojo preteklost, in tako moramo to delati tudi mi. Štajerski Slovenci imamo može, ki so kakor Krempl, Trstenjak, Orožen, Slekovec posvetili vse svoje moči zgodovini našega naroda. A ti so ostali osamljeni in našo preteklost so nam prikazovali predvsem tujci, slovenještajerske stvari so romale in romajo v tuje muzeje in arhive in o naših starožitnostih pišejo ljudje, ki ne poznajo jezika in nravi našega ljudstva /…/ Mi Štajerski Slovenci tvorimo obenem s Prekmurci znaten del slovenstva, zatorej moramo tudi mi donašati gradivo k skupni slovenski zgodovini /…/ Zgodovinska zavest najbolj zbuja narodno samozavest. Štajerskim Slovencem preostaja le dvoje: ali z obupno, pasivno resignacijo čakati svoje smrti ali pa krepko živeti in napredovati tudi na kulturnem polju, zlasti zgodovinskem /…/

202 viktor vrbnjak.indd

202

2.3.2004, 11:54


S tudia

H istorica

S lovenica

Proučevanje naše domače zgodovine je torej nujna kulturna potreba.” (ČZN 1904, str. 104) Ustanovitev društva, ki bi združilo vse obmejno slovenstvo, zlasti pa pritegnilo njegovo razumništvo, je bila tedaj kulturno poslanstvo in narodna dolžnost. Mlademu društvu je kratko dobo predsedoval Matej Slekovec, idejno ga je vodil tajnik Fr. Kovačič, podpredsednik je bil H. Schreiner, blagajnik R. Pipuš, odborniki pa J. Košan, M. Ljubša, M. Kožuh, M. Matek, A. Kaspret in A. Stegenšek. Pozneje je v odbor vstopil še Karel Štrekelj. Društvu je kmalu uspelo pritegniti slovensko razumništvo različnih svetovnih naziranj. Vsem je bilo skupno: ukvarjati se z domačo zgodovino ali pa njeno preučevanje na kakršenkoli način pospeševati. Odlični kulturni delavci, ki so vstopili v društvo, med njimi je bilo celo nekaj poklicnih zgodovinarjev, so bili polno jamstvo za uspešno delo. Slovenska javnost je po časnikih pozdravila ustanovitev društva. Nemški listi - zlasti Marburger Zeitung - pa so ga označili kot nov dokaz gibanja ‘proč od Gradca’. Na to ugotovitev so bili ustanovitelji celo ponosni. Namen društva je bil, da goji domačo zgodovino in narodopisje, da podpira raziskovanje domačih starin in umetnin, da zbira in preiskuje arhivsko gradivo za domačo zgodovino, da prireja zgodovinska predavanja in, končno, da izdaja društveno glasilo. To naj bi se po prvotni ideji imenovalo ‘Zgodovinski časopis’, tudi ime ‘Arhiv’ ali ‘Zgodovinski list’ se je predlagalo, obveljala pa je A. Kaspretova misel, češ da naj glasilo že v naslovu poudari gojitev zgodovine in narodopisja. Pri tem je ostalo in list, ki je prvič izšel leta 1904, je dobil naslov: Časopis za zgodovino in narodopisje. Ustanovitev Zgodovinskega društva v Mariboru je bila ob skoraj hkratnem nastanku nemškega muzejskega društva v Mariboru (1902) hud udarec vsemu spodnještajerskemu nemštvu. Muzejsko društvo, katerega vodstvo je bilo v nemških rokah, je najprej organiziralo muzej mesta in najbližje okolice. Zgodovinsko društvo je imelo pri zbiranju muzealij moralno in materialno oporo v slovenještajerskem podeželju. Po Kovačiču je bila ustanovitev društva in njegovega muzeja “naravna in logična etapa v kulturnem razvoju štajerskih Slovencev.” Muzej naj bi imel značaj slovenještajerskega narodnega muzeja, bil bi naj odraz kulturne podobe slovenske pokrajine in njenih ljudi, pričal bi naj o upravičenosti bivanja Slovencev na štajerskih tleh. Do leta 1909 je društvo nabralo že toliko gradiva, da je poleg muzeja nemškega ‘Museumvereina’ lahko odprlo svoj Narodni muzej, ki je dobil prostor v mariborskem Narodnem domu. Arheološka izkopavanja (npr. v Središču ob Dravi, Veržeju, na Hajdini itn.) so množila arheološke eksponate. Zbralo se je veliko etnografskih predmetov. Društvu je zaslužno, da mariborski Slovenci po prvi vojni niso zgolj prevzemali tujih kulturnih ustanov, ampak so jih kvečjemu reorganizirali in vključili v svoje zavode. Ti po zamisli datirajo v letu 1903, tj. v ustanovitvi Zgodovinskega društva. Po združitvi treh muzejskih zbirk (škofijskega muzeja, zbirk Zgodovinskega in Muzejskega društva), dokončno izvedeni leta 1924, se je začela enotna in smotrna dejavnost današnjega Pokrajinskega muzeja v Mariboru, ki z isto upravičenostjo kot Pokrajinski arhiv in Univerzitetna knjižnica v Mariboru slavi v letu 2003 stoletnico začetka svojega delovanja. Nemalo skrbi je društvo posvečalo zbiranju arhivalij. Osnovo arhivske zbirke je predstavljala zapuščina prvega društvenega predsednika M. Slekovca, ki je v letu ustanovitve tudi umrl. Pozneje je društvo zbralo še mnogo urbarjev, listin, letakov,

203 viktor vrbnjak.indd

203

2.3.2004, 11:54


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

Vabilo na eno izmed predavanj (O Skokah v davnih časih), namenjenih širšim ljudskim množicam - 10. julij 1904 (PAM, Zgodovinsko društvo Maribor 1903-1981, AŠ 1/26)

razglasov, korespondenc pomembnejših javnih delavcev tedanje Spodnje Štajerske in rokopisov. Po prvi vojni se je društvo takoj potegnilo za vrnitev naših arhivalij iz tujine, nadaljnja njegova skrb pa je bila posvečena organizaciji arhivskega zavoda. Na seji ZDM 29. marca 1923 je dr. Kovačič obširno poročal o konvenciji (dogovoru) glede razdelitve državnih arhivov Avstrije in ugotavljal, da je ta pomembna zlasti za Spodnje Štajersko, ker se dogovor ozira samo na državne arhive na Dunaju, ne pa tudi na namestniški in Deželni arhiv v Gradcu. Mariborska velika oblast je dala društvu podrobnejše poročilo s pristavkom, da se naj spodnještajerske arhivalije spravijo v Mariboru, kjer se naj osnuje javni županski arhiv, kateremu bi ZDM odstopilo tudi svoje arhivalije. Ob ustanovitvi ZDM je bilo zbiranje srednjeveškega arhivskega gradiva v glavnem že zaključeno. Akcijo je vodil J. Zahn v Gradcu. Veli-

204 viktor vrbnjak.indd

204

2.3.2004, 11:54


S tudia

H istorica

S lovenica

ka zasluga ZDM je bila, da niso na podoben način kot srednjeveške listine romale v Gradec še novoveške arhivalije in vse, kar se tiče narodnega življenja v 19. stoletju na Spodnjem Štajerskem. Zgodovinsko društvo se je predobro zavedalo, da preučevanje domače zgodovine ni mogoče samo ob zbranih arhivalijah in arheoloških najdbah, ampak da so za to potrebni tudi tiskani viri. Že pri ustanovitvi društva je bila strokovna knjižnica pomembna postavka. Osnovni knjižni fond društva (predvsem styriaca) poteka prav tako iz zapuščine M. Slekovca. Njegov društveni naslednik (predsednik od 1904 do 1921) dr. Pavel Turner (1842-1924) - mož evropske razgledanosti, pristopil k društvu 1904 po zgodovinskem predavanju v Skokah pri Mariboru - je svojo bogato korespondenco z rokopisi in knjižnico prav tako volil Zgodovinskemu društvu. Večino njegove rokopisne zapuščine hrani danes Pokrajinski arhiv v Mariboru, knjige (zlasti znanstvene in redke) pa mariborska Univerzitetna knjižnica. Po združitvi nekaterih mariborskih knjižnic si je društvo formalno obdržalo lastninsko pravico. Tako je bilo za njegovo 30-letnico (1933) v tedanji Študijski knjižnici od približno 55.000 zvezkov 60 % last mesta, 30 % Zgodovinskega in 10 % Muzejskega društva. O zgodovinskem razvoju osrednje mariborske knjižnice imamo od začetkov Študijske knjižnice do današnje Univerzitetne knjižnice že mnogo krajših in daljših orisov od prof. Janka Glazerja do dr. Bruna Hartmana. Poleg organizacije arhiva, knjižnice in muzeja je bila že pri ustanovitvi pomembna točka programa društveno glasilo. To je potem, ko so imenovani zavodi samostojno zaživeli, bila tudi glavna društvena dejavnost. Prvi urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje (ČZN, 1904-1940, 1965-) je bil graški profesor Anton Kaspret (1850-1920), znanstvenik, ki je list kmalu dvignil na zavidljivo strokovno raven. Bil je globok znanstvenik, ki v stroki ni poznal ozirov (npr. narodnoobrambni oziri) kot npr. Fr. Kovačič in nekateri drugi mariborski ustanovitelji društva. Deloma so bili prav v tem razlogi za večkratne nesporazume z društvenim tajnikom Fr. Kovačičem. Kaspret se je že pri ustanovitvi društva postavljal na izrazito slovensko, ne pa na pokrajinsko historično stališče. Predlagal je, da naj v prihodnje društvo upošteva oz. obravnava vse slovensko ozemlje. Nekatera njegova nepopustljiva stališča, predvsem pa strogi pogledi na dovršenost tekstov, so bili sokrivi, da se je Kaspret začel odmikati mariborski organizaciji slovenskih zgodovinarjev. Njegov skupnostni, slovenski koncept se je potem še pokazal, in sicer pri ustanavljanju osrednje slovenistično-zgodovinske revije, pri Časopisu za slovenski jezik, književnost in zgodovino. Po letu 1917 je ČZN urejal Fr. Kovačič, ki je s takim delom sicer imel izkušnje, ni pa bil v raznih formalnostih (predvsem kar zadeva jezik) tako natančen in dosleden kot njegov predhodnik. Preobremenjenost in široki interesi, tudi v zgodovinski vedi, so ga odvračali od formalnih strani dobrega urednikovanja. Razmere po prvi vojni tudi niso dopuščale vpogleda v arhivalije izven slovenskih etničnih meja, zato vsebina Časopisa v prvih povojnih letih večkrat ni dosegala začetnih letnikov. ČZN je štel med svoje sotrudnike pomembne slovenske može, ki so pisali sprva predvsem literarnozgodovinske razprave (npr. Fr. Ilešič, J. Glonar, I. Prijatelj, A. Žigon idr.), zgodovinska in narodopisna dela (npr. M. Dolenc, A. Kaspret, Fr. Kos, Fr. Kovačič), cerkvenozgodovinske in umetnostnozgodovinske razprave (npr. M. Ljubša in A. Stegenšek). Po prvi vojni je društvo obseg svojega glasila povečalo, ga vsebinsko obogatilo s podrobnimi krajevnozgodovinskimi spisi, poročili, zlasti pa

205 viktor vrbnjak.indd

205

2.3.2004, 11:54


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

Odbor Zgodovinskega in muzejskega društva v Mariboru - leto 1928; stojijo: Karl Prijatelj, Anton Dolar, Niko Vrabl, Franjo Baš, Pavel Strmšek, Ivo Malgaj, Maks Kovačič, Vladimir Travner, Alojzij Trstenjak, Vinko Močnik; sedijo: Janko Glazer, Josip Tominšek, Franc Kovačič, Alfonz Vales, Matija Heric (PAM, Franjo Baš 1926-1945, AŠ 15)

z bogatimi ocenami publikacij. Bogastvo prvih 20 letnikov ČZN sta bibliografsko obdelala K. Prijatelj in J. Glazer (Kazalo k Časopisu za zgodovino in narodopisje I-XX, 1926). Mladi ljudje, ki so pristopili k društvu sredi dvajsetih let 20. stoletja, so dvignili s svojimi tehtnimi razpravami, ocenami in s formalno dognanostjo ČZN na stopnjo, ki je postala zlasti še po uvedbi tujejezičnih povzetkov, privlačna za širok znanstveni svet. Društvo je kmalu potem, ko je po 1924 pričelo prejemati denarne podpore, zaslovelo s ČZN od Sofije do Uppsale pa tja na zahod. Leta 1931 je s ČZN zamenjavalo svoje publikacije 74 domačih in tujih ustanov. Te so smatrale mariborsko Zgodovinsko društvo za sebi enako. Izid posameznega letnika ČZN je bil pogosto dogodek zase, šteli so ga za znanstveni čudež malega mesta, kjer ni univerze, znanstvene akademije, zavodov z daljšo tradicijo. Društvo je del nalog, ki so jih drugod vršile takšne institucije, odlično opravljalo. Bila je to majhna akademija znanosti. Društvo so vabili na razne proslave (npr. 125-letnica graškega Joaneja, 50-letnica Srpske akademije znanosti itn.). Svečano je bila proslavljena 25-letnica (1928) društva z zastopniki akademije znanosti, univerz in kulturnih ustanov iz vse države. Med ljudstvom je društvo izražalo svojo nacionalno-znanstveno navzočnost z društvenimi občnimi zbori, ki jih je sklicevalo tudi izven Maribora, tako v Celju (1905), Ptuju (1907), Brežicah (1908), Ormožu (1910), Slov. Bistrici (1911) idr. Še bolj pa se je društvo približalo ljudstvu s predavanji na podeželju (npr. Skoke pri Mariboru, 1904) in z raznimi proslavami (npr. 100-letnica St. Vraza 1910, 500-letnica

206 viktor vrbnjak.indd

206

2.3.2004, 11:54


S tudia

H istorica

S lovenica

ustoličenja koroških vojvod 1914, Trstenjakova slovesnost 1917, Raičeva 100-letnica 1927, Aškerčeva spominska plošča 1932 itn.). Širokopotezno delo, znanstvena poglobljenost, organizacijska iznajdljivost pri reševanju gmotnih težav je po 1927 v mnogem pripadla mlademu profesorju Franju Bašu (1899-1967), katerega najpomembnejše in najplodnejše znanstveno obdobje sodi prav v okvir dejavnosti Zgodovinskega in Muzejskega društva. Tu je našel Baš samega sebe, društvo pa po Kovačičevem mnenju “moč, ki jo bo treba trajno pridobiti.” Začelo se je plodno Baševo delo v organiziranju muzejstva, arhivstva, v pridobivanju prostorov za zavode in v znanstveni publicistiki. Podrobneje o tem govori njemu posvečen zbornik (ČZN n. v. 5, 1969), kjer je tudi bibliografija njegovih spisov (I. Žmavc-Baranova), ki segajo na najrazličnejša področja zgodovine, zemljepisa, narodopisja, organizacije stroke (npr. muzejstvo) do raznih vsakdanjih perečih problemov. Baševemu delu sta dajala smer in končni cilj slovenski in kulturni Maribor. Njegove prve študije o Mariboru so dobile sintezo v znanstveni obravnavi (Vodnik po Mariboru, 1932), v mariborskih študijah (Mariborske slike, 1934) in deloma v daljši študiji po drugi vojni (Maribor v avstrijski ustavni dobi, v: ČZN n. v. 1967). Kot je bila Kovačiču pri ustanovitvi društva pred očmi potreba po odpravi kulturne zaostalosti štajerskih Slovencev, tako je bila v Bašu 30 let pozneje prisotna ‘kulturna afirmacija’ Maribora in vse severovzhodne Slovenije. Osnovo za to je imel v Zgodovinskem društvu in njegovem glasilu, v katerem je sodeloval od leta 1927 in bil od leta 1937 do druge vojne skupaj s prof. Jankom Glazerjem (1893-1975) urednik tega lista. Njuni novi in širši pogledi so bili v ČZN kaj kmalu opazni. Glasilo je prav v času, ko sta začela delovati pri Zgodovinskem društvu, pridobilo še večji ugled tudi mednarodno. Baš je želel mariborsko zgodovinsko glasilo sčasoma preusmeriti na modernejšo pot, k izdajanju zbornikov s prispevki najuglednejših predstavnikov zgodovinske znanosti vse države. Leta 1933 je tako prišlo do ptujske številke, leta 1937 pa do jubilejne Kovačičeve številke. Tik pred drugo vojno se je pripravljala t. i. ‘urwaldska’ številka ČZN, ki jo je pa okupacija leta 1941 preprečila. Fr. Baš je še dočakal obnovo časopisa ČZN, mu napisal s predvojnim sourednikom J. Glazerjem tudi ‘napotnico’ (Na pot!, ČZN n. v. 1965), medtem ko zbornika, ki mu ga je društvo posvetilo, ni več dočakal. Za J. Glazerja velja, da je k Časopisu prinesel široke strokovne razglede po domačem in tujem slovstvu, da je podobno kot naši starejši slavisti obvladal narodopisje, da je bil izvrsten poznavalec biografskih ter drugih kulturnozgodovinskih podrobnosti. Odlikoval ga je odličen spomin, ki mu je omogočal prav do poznih let najrazličnejše kombinacije, potrebne pri podrobnem sistematičnem delu. Kar najhitreje je znal poiskati pravi vir. Iz tega so nikla njegova literarnozgodovinska, krajevnozgodovinska oz. splošno kulturnozgodovinska, etnografska ter druga dela. Poleg Baša je bil najpogostejši in tudi najprodornejši ocenjevalec kulturnozgodovinskih del in publikacij, ki so zadevale vsebinski in prostorski obseg Zgodovinskega društva. Za njegove ocene je bistveno, da so bile resnično ocene, že male razprave, s katerimi je prikazovano oz. ocenjevano delo največkrat v mnogem dopolnil z neznanim gradivom ali pa je sodbe, zastopane v teh delih, ovrgel ali bistveno popravil. V podobnem razmerju, kakor sta bila glede formalne strani urejanja društvenega glasila Fr. Kovačič in A. Kaspret, sta bila tudi Fr. Baš in J. Glazer. Razlika je predvsem samo v tem, da slednjih ni ločevala daljava, da sta pri vsakdanjem delu

207 viktor vrbnjak.indd

207

2.3.2004, 11:54


V. Vrbnjak: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva

Čestitke dr. Antona Korošca ob 25-letnici delovanja Zgodovinskega društva - 1. september 1928 (PAM, Zgodovinsko društvo Maribor 1903-1981, AŠ 10/1904)

za Zgodovinsko društvo postala iskrena prijatelja, ki sta si nesebično pomagala. Baševe misli, ki so včasih vrele kot gejzir, ne da bi mogle sproti dobiti primerno logično izrazno sredstvo, je Glazer mnogokrat stilistično in logično dopolnil v tolikšni meri, da bi ga mogli upravičeno smatrati za soavtorja (npr. Bašev življenjepis za Fr. Kovačiča, ČZN 1939). Glazer je bil med redkimi sodelavci predvojnega ČZN, ki so dočakali obnovitev glasila leta 1965 in pri katerem je tudi še sodeloval. Publikacije, posebnega zvezka ČZN, ki so jo pripravili dediči velikih idej, za katere so živeli in delali najodličnejši člani Zgodovinskega društva, posebne, njemu namenjene knjige, pa ni več dočakal. Njegovo znanstveno publicistiko beleži bibliografski oris I. Žmavc-Baranove, ki ga je Zgodovinsko društvo izdalo za Glazerjevo 60-letnico (1953), dalje pa občasne biografije sodelavcev mariborskih visokošolskih zavodov oz. univerze, ki jih je sestavljal St. Kos v publikacijah teh zavodov. Poleg periodičnega glasila je društvo izdalo še več samostojnih publikacij svojih sodelavcev. Že 1903 se je sklenilo, “da Ljubša spiše navodilo za župnijske in šolske

208 viktor vrbnjak.indd

208

2.3.2004, 11:54


S tudia

H istorica

S lovenica

kronike, Stegenšek za župnijske in dekanijske arhive, Kaspret za rodbinske in občinske arhive, Kovačič o izkopanju gomil in Majcen o narodopisju.” Od tega programa sta potem pod zglavjem ‘Zgodovinska knjižnica’ izšli samo dve knjižici (Krajevne kronike, 1905; Prazgodovinske izkopine /izkopanine/, 1906). Pomemben, prav kulturni dogodek je bil za društvo izid Kovačičevega dela o Središču ob Dravi (Trg Središče, 1910). Med obema vojnama je tej najlepši zgodovini trgov na Slovenskem sledil še Kovačičev zgodovinski prikaz tedanjega ljutomerskega sreza (Ljutomer. Zgodovina trga in sreza, 1926), nato Štrekljeva Historična slovnica slovenskega jezika (1920), Maroltov opis cerkvenokulturnih spomenikov Celja (Dekanija Celje, 1931, 1932; izšlo kot 3. zvezek Umetnostnih spomenikov Slovenije). Z razvojem ČZN kot pobornika zgodovinskih in narodopisnih razprav je povezana ustanovitev Arhiva za zgodovino in narodopisje (1930-8), priloge k ČZN, ki je prinašala gradivo kulturnozgodovinske, etnološke in narodnopolitične narave. S tem je bila dana trajna smer tedanjemu Banovinskemu arhivu v zbiranju, urejanju in raziskovanju narodnozgodovinskih arhivalij, zlasti podravskih in pomurskih Slovencev. Arhiva so izšle tri knjige: Kovačičeva priredba Slomškovih pisem (1930-32), Šašelj-Ramovševo Narodno blago iz Roža (1936-37) in Baševo Gradivo za zgodovino prevrata v Podravju in Pomurju (1938). Mariborsko Zgodovinsko društvo, ki je postalo po prvi svetovni vojni idejna matica vsega znanstvenega dela v Mariboru, je bilo pobudnik (1923) varaždinskega sestanka zgodovinarjev severovzhodne, pa tudi ostale Slovenije. Pozneje, v času Baševega intenzivnega dela pri društvu, je prav mariborska zgodovinska organizacija precej pripomogla k tesnejšemu in enotnemu delu med slovenskimi zgodovinarji. Zborovanja slovenskih zgodovinarjev so bila sprva zasluga prav Baševih organizacijskih sposobnosti. Na prvem slovenskem zborovanju zgodovinarjev v Ljubljani leta1939 je Baš predaval o aktualnih problemih naših arhivov; pri drugem leta 1940 na Ptuju in na Ptujski gori je bil levji delež organizacije naložen prav Bašu, ki je tedaj prevzel obvezo, da organizacijsko pripravi še tretje zborovanje v Mariboru, ki naj bi bilo za otvoritev Pokrajinskega muzeja leta 1941. Okupacija je to namero preprečila in za pet let ustavila delo Zgodovinskega društva. Zgodovinsko društvo v Mariboru je lahko s svojo prehojeno potjo, ki smo ji nekoliko sledili skoraj 40 let, od ustanovitve pa do aprilskega zloma leta 1941, z vso upravičenostjo zadovoljno in ponosno na uspehe. Opravilo je veliko narodno poslanstvo v času dvojne monarhije, ko so se Slovenci, ogroženi s strani druge narodnosti, borili za osnovne človeške pravice in z znanostjo potrjevali svojo nacionalno navzočnost na svoji slovenski zemlji. Zgodovinsko društvo v Mariboru je po splošnem spoznanju ‘visoka šola’ znanstvenih teženj štajerskih Slovencev od začetka 20. stoletja do aprilske katastrofe 1941. Novi časi po drugi svetovni vojni so sicer društveno delovanje obnovili, dali pa so mu drugačno podobo, ki dalj časa ni bila posebno privlačna.

209 viktor vrbnjak.indd

209

2.3.2004, 11:54


viktor vrbnjak.indd

210

2.3.2004, 11:54


S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 930.85(497.4 Maribor):929 WOLF H.

Maribor, mesto prvih ustvarjalnih začetkov Huga Wolfa - Ob 100. obletnici skladateljeve smrti

Manica Špendal Dr., zaslužna profesorica Gosposvetska ulica 19b, SI - 2000 Maribor

Stoletnica smrti Huga Wolfa, 22. februarja 2003, je bila povod tudi za nas v Mariboru, da počastimo spomin na tega velikega avstrijskega skladatelja (po prednikih slovenskega rodu), najpomembnejšega ustvarjalca poznoromantičnega samospeva. Opozorili smo na čas med letoma 1873 in 1875, ko je Wolf obiskoval dva razreda gimnazije v Mariboru in se je prav tu začela njegova bogata ustvarjalna pot. Priložnost za spoznavanje Wolfovega mariborskega obdobja je bilo odprtje razstave arhivskega gradiva, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor, 21. februarja. Gradivo vsebuje Wolfove skladbe; med njimi je največ fragmentov (tudi avtografi),1 fotografije, skladateljeva pisma, spričevali idr.2 1

2

Med avtografi so trije fragmenti: skica skladbe za mešani zbor in klavir op. 17/1 Der Morgen (Jutro) - začetek skladanja 12. april 1876, fragment samospeva, napisanega 14. aprila, Das taube Mütterlein (Naglušna mamica) in fragment skladbe za zbor, soliste in orkester Die Stunden verrauschen (Ure izzvenevajo) na besedilo Gottfrieda Kinkla, ki je nastala pomladi (marca?) 1878; v katalogu Hugo Wolf, katalogi XIII, ki ga je izdal Pokrajinski arhiv Maribor (PAM) leta 2003, je na strani 17 napačno označen naslov omenjene skladbe - pravilno se glasi Die Stunden verrauschen (Ure izzvenevajo): ‘Hei unter der Linde’ (Hej pod lipo). Fragment je izšel v zbirki Wolf - Gesamtausgabe, Band 17/3, kjer je objavljena tudi fotografija skice skladbe, ki je ohranjena v PAM. Vse tri fragmente navaja tudi berlinska muzikologinja Magret Jestremski v svoji knjigi Hugo Wolf Skizzen und Fragmente, Untersuchungen zur Arbeitsweise, Hildesheim-Zürich-New York 2002 (str. 122, 123). Po odprtju razstave je PAM skupaj z Zgodovinskim društvom dr. Franca Kovačiča organiziral koncert. V Kazinski dvorani SNG Maribor so sopranistka dr. Jutta Seifert Unkart in pianistka dr. Liselotte Theiner (obe z Dunaja) ter mariborska pianistka Adriana Magdovska prvič v Mariboru izvedli najzgodnejše Wolfove klavirske skladbe in samospeve, ki so nastali v času njegovega šolanja v Mariboru, leta 1875. Dunajski umetnici sta še izvedli nekaj samospevov iz Wolfovih zbirk Mörikejeve in Španske pesmarice. Koncertna poslovalnica v Mariboru je pripravila v počastitev Wolfove 100. obletnice smrti koncertni recital basbaritonista Nevena Belamarića (pri klavirju ga je spremljal graški pianist Gerhard Zeller); na sporedu so bili samospevi iz Wolfove Mörikejeve in Eichendorffove zbirke ter Michelangelovi spevi. Wolfove skladbe pa so bile na sporedih tudi v času festivala Glasbeni september (Italijanska serenada v izvedbi Festivalskega komornega orkestra, 18. in 19. septembra, in nekaj samospevov iz Mörikejeve zbirke. Zadnje sta izvajali mezzosopranistka Randi Stene in pianistka Isabella Simon). Zgodovinsko društvo pa je pripravilo tudi dve predavanji (12. marca): O življenju in delu Huga Wolfa je govorila dr. Manica Špendal, o patografiji Huga Wolfa pa dr. Viljem Brumec.

213 manica spendal.indd

213

2.3.2004, 11:56


M. Špendal: Ob 100. obletnici smrti Huga Wolfa

Avtograf fragmenta kompozicijske skice skladbe za mešani zbor in klavir Der Morgen (Jutro) op. 17/1, nastale leta 1876 (Pokrajinski arhiv Maribor - PAM, Hugo Wolf 1860-1903, AŠ 1)

Eksponati na razstavi so bili iz nekdanje zbirke Muzeja Huga Wolfa v Slovenj Gradcu, ki jo je uredil avstrijski glasbeni publicist Hans Wamlek, gradivo zanjo pa mu je posodila (leta 1943) Wolfova nečakinja (hčerka Wolfove starejše sestre Modeste) Kornelia Strasser iz Gradca. Veliko predmetov se je po drugi svetovni vojni izgubilo, tako popis gradiva, ki ga hrani PAM, ni popoln pa tudi skladbe niso natančno opredeljene. Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu (v takratnem Windischgrazu). Da je bila Wolfova mati Katarina Nussbaumer, rojena v Naborjetu (Malborghetto) v Kanalski dolini, slovenskega rodu, je bilo že dolgo znano. Njen oče Gašper (Caspar), doma iz Mojstrane na Gorenjskem, se je sprva pisal Orehovnik, a je pozneje svoj priimek germaniziral v Nussbaumer. Vsi pomembnejši avtorji monografij o Hugu Wolfu navajajo, da je bil po materi slovenskega rodu. Nemški muzikolog Kurt Honolka je prvi omenil v svoji monografiji Hugo Wolf, sein Leben, sein Werk, seine Zeit (iz leta 1988) izsledke nekdanjega ravnatelja glasbene šole v Slovenj Gradcu Jožeta Leskovarja, da je bil Wolf tudi po očetovi strani slovenskega rodu. Spodbudo za raziskavo je Leskovar našel v najpodrobnejšem rodovniku Waltherja Rauschenbergerja iz Frankfurta, objavljenem leta 1940 v Leipzigu, kjer je zapisano, da izhajajo očetovi predniki Huga Wolfa iz Šentjurja pri Celju. Tam je pregledal stare župnijske krstne knjige do leta 1667, ko je mogoče slediti rod Wolfov in ugotovil, da je prapraded Huga, Joseph, rojen 12. marca 1707 v kraju Grobelno,

214 manica spendal.indd

214

2.3.2004, 11:56


S tudia

H istorica

S lovenica

Katalog gimnazije v Mariboru (PAM, Klasična gimnazija Maribor 1776-1959)

zapisan s priimkom Vouk (Vougk). Ime je germaniziral v Wolf prapradedov krstnik, ko je zapisal nemško ime Wolf. Njegov sin Maximilian, ki se je leta 1760 preselil v Slovenj Gradec, je nato nadaljeval rod z imenom Wolf. Hugo se je vključil v nemški skladateljski krog in tako ga moramo tudi obravnavati. Wolfov oče Filip je bil krznar in trgovec z usnjem ter glasbeni entuziast (igral je klavir, violino, kitaro, flavto in harfo), osnoval pa je tudi hišni orkester. Sinu Hugu je že kot štiriletnemu otroku posredoval prve osnove klavirske in violinske igre. Za obe glasbili je bil Hugo nadpovprečno nadarjen, imel je tudi izreden glasbeni spomin in absolutni posluh. Ko je dopolnil osem let, ga je oče peljal v Celovec v gledališče na predstavo opere Belisario Gaetana Donizettija, ki je nanj naredila močan vtis. Glasba ga je ta večer povsem zasvojila in te zasvojenosti se od takrat ni mogel več otresti. Od leta 1865 do 1869 je obiskoval dvojezično osnovno šolo v rojstnem Slovenj Gradcu; bila je edina šola, ki jo je končal. Od 1870 do 1871 ga je oče vpisal v nižjo gimnazijo v Gradcu, a je ostal tu le eno polletje. Odpustili so ga

215 manica spendal.indd

215

2.3.2004, 11:56


M. Špendal: Ob 100. obletnici smrti Huga Wolfa

z utemeljitvijo, da “njegovo znanje ne zadovoljuje.” Šolanje je nadaljeval v konviktu benediktinskega samostana Šentpavel (St. Paul) v Labotski dolini na Koroškem, a tudi tu neuspešno (ob koncu prvega polletja drugega razreda je imel kar dve nezadostni oceni, iz latinščine in slovenščine). Končno je poskusil še enkrat nadaljevati šolanje na gimnaziji v Mariboru (takratnem Marburgu). Sem je prišel kot trinajstletni deček jeseni 1873, skupaj z mlajšim bratom Gilbertom in starejšo sestro Modesto. Wolfovi biografi navajajo naj bi dve leti stanovali pri stricu Liebezeitu, vendar ne omenjajo točnega bivališča. Iz dveh ohranjenih spričeval v PAM lahko ugotovimo, da je Hugo prvo leto stanoval pri stricu v takratni Kazinski ulici (Kasinogasse 169), v današnji Miklošičevi ulici (vendar te hiše danes ni več), drugo leto pa v Bürgergasse 188 (današnji Mladinski ulici 5) pri sestri Modesti. Na gimnaziji v Mariboru so ga sprejeli v tretji razred. Tudi tu se ni dobro počutil. Šolski predmeti ga niso zanimali, le glasba. Redno je študiral in preigraval klavirske izvlečke simfonij dunajskih klasikov, posebno Beethovna. Sošolci za njegovo glasbeno navdušenje niso imeli razumevanja. To ga je jezilo in žalilo do razdraženosti. Vendar pa so ga, kot kaže, imeli radi, ker so ga imenovali “Wölferl ” (volkec). V šoli je bil neuspešen; v tretjem razredu je bil po uspehu dvanajsti od šestindvajsetih dijakov, v četrtem pa predzadnji (v prvem) in zadnji (v drugem polletju). Zelo rad je sodeloval na cerkvenih koncertih pri mašah v stolnici; v orkestru je bil med prvimi violinisti. Ker je hotel velikokrat nastopati, je začel zanemarjati pouk, pa tudi jutranjih šolskih maš se ni udeleževal. 27. junija 1875 je sodeloval pri izvedbi maše v g-molu Johanna Nepomuka Hummla. Ko mu je profesor verouka dr. Žager očital, da se ni udeležil jutranje maše, mu je odvrnil, da je pri maši igral v orkestru. Žagerja s takšnim odgovorom ni zadovoljil. Neprijetnemu razgovoru je prisostvoval Wolfov sošolec Richard Kukula, ki je pozneje povedal, da je Wolf najprej napade profesorja stoično prenašal, ko pa je Žager v jezi vzkliknil “Ta prekleta glasba,” je sklenil, da zapusti Maribor in prosi očeta, da mu omogoči študij na konservatoriju na Dunaju. Ohranjeno je pretresljivo pismo, ki mu ga je pisal in v katerem mu zatrjuje, da potrebuje glasbo kot “hrano in pijačo /…/ Ker pa vi nikakor nočete, da bi postal muzik - ne muzikant, kot vi mislite - bom pač ubogal in se posvetil kaki drugi stroki. Bog daj samo, naj se vam ne odpro oči potem, ko bo že prepozno, da bi se lotil glasbe…” Problem glede nadaljnjega študija je rešila očetova sestra Katarina Winzenzberg, ki je bila pripravljena za 16 goldinarjev na mesec svojega nečaka Huga nastaniti pri svojih dveh hčerkah; obe sta študirali na konservatoriju na Dunaju. Ko je oče v to privolil, je Wolf septembra 1875 zapustil Maribor in se podal na Dunaj. Na konservatoriju je študiral klavir pri Wilhelmu Schennerju in harmonijo pri Robertu Fuchsu. Vendar pa tudi na konservatoriju ni vztrajal več kot dve leti. Neredno je obiskoval pouk predmetov, ki ga niso zanimali, večkrat je prišel tudi v konflikt z učiteljem kompozicije, ker ga njegove metode niso zadovoljevale. Po dveh letih (1877) so ga odpustili in se je nato sam glasbeno izpopolnjeval; študiral je zlasti dela Bacha, Beethovna, Schuberta, Schumanna in Berlioza. Že od leta 1875, ko je prvič na Dunaju slišal Wagnerjevega Tannhäuserja in se z Wagnerjem ob tej priložnosti v hotelu Imperial tudi osebno seznanil, je postal njegov fanatični privrženec. Leta 1881 je dobil mesto drugega dirigenta opere v Salzburgu, a se je kmalu vrnil na Dunaj, kajti tudi tu so ga odpustili, ker je med pevskimi vajami preigraval na klavirju partituro Wagnerjeve glasbene drame Tristan in Izolda. Že ta kratka epizoda nakazuje bistvo Wolfovega značaja. Bil je neprizanesljivo obseden s svojimi idejami in

216 manica spendal.indd

216

2.3.2004, 11:56


S tudia

H istorica

S lovenica

Avtograf fragmenta samospeva Das taube Mütterlein (Gluha mamica); 14. april 1878 (PAM, Hugo Wolf 1860-1903, AŠ 1)

ideali (to se je pokazalo že v Mariboru) in jih je neizprosno vsiljeval svojemu okolju. Njegovi zgledi, ki jim je sledil vse svoje kratko in od hude bolezni zaznamovano življenje, so bili Richard Wagner, Anton Bruckner in pesniki, katerih dela je izbral za svoje uglasbitve. Posebno je cenil tudi Heinricha von Kleista in njegovo dramo Penthesilea. Od leta 1884 do 1887 je bil Wolf kritik pri dunajskem tedniku Das Wiener Salonblatt in v svojih člankih poveličeval Wagnerja in Brucknerja, zelo kritičen pa je bil do Johannesa Brahmsa. Od leta 1887, ko mu je umrl oče, je živel kot svobodni umetnik, finančno odvisen od prijateljev. Vendar pa ga to ni zlomilo, nasprotno, prav leta 1888 se začenja njegov velik ustvarjalni vzpon. Samospevi so nastajali drug za drugim (skomponiral jih je tudi dva do tri na dan) in postal je eden najpriljubljenejših skladateljev na Dunaju. Izdajati so začeli njegove skladbe in jih redno vključevati v koncertne sporede (na pevskih recitalih je soliste pogosto sam spremljal na klavirju). Še v času Wolfovega življenja so na Dunaju leta 1897 ustanovili Društvo Huga Wolfa, ki obstaja še danes. Leta 1898 sta ga sestra Katarina (Käthi) in prijateljica Melanie Köchert - ob navideznem zboljšanju zdravja - odpeljali na morje (v Trst, Piran, Opatijo, Lovran, Mali Lošinj), zadnjič je takrat tudi obiskal mater. Eno leto (od 1897 do 1898) je preživel v privatni dunajski bolnišnici. Po poskusu samomora so ga odpeljali v umobolnico, kjer je 22. februarja 1903 umrl. Pokopan je na dunajskem Centralnem pokopališču.

217 manica spendal.indd

217

2.3.2004, 11:56


M. Špendal: Ob 100. obletnici smrti Huga Wolfa

Fotokopija Wolfovega rokopisa fragmenta Klavirske sonate, op. 1; nastala v Mariboru od 11. do 29. aprila 1875 (PAM, Hugo Wolf 1860-1903, AŠ 1)

Hugo Wolf je bil najvidnejši skladatelj poznoromantičnega samospeva. Čeprav je pisal umetniško vredna dela tudi v drugih kompozicijskih zvrsteh (klavirske skladbe, zbori a cappella s klavirsko in orkestrsko spremljavo, komorna dela: Italijanska serenada in Intermezzo za godalni kvartet ter Godalni kvartet v d-molu, simfonične skladbe: simfonična pesnitev Penthesilea, Scherzo in Finale za veliki orkester ter Italijanska serenada za mali orkester, opero Corregidor, operni fragment Manuel Venegas, scensko glasbo za soliste, zbor in orkester k Ibsenovemu gledališkemu delu Das Fest aus Sohaug idr.), zavzemajo središčno mesto v njegovem opusu samospevi. Okoli 300 jih je komponiral na pesmi Heineja, Lenaua, Goetheja, Mörikeja, Eichendorffa, Kellerja, Heyseja, Geibela, Michelangela, Shakespeara, Byrona, Körnerja, Reinickeja, Rückerta, Kernerja, Hebbela idr.). Pomenijo dopolnitev tradicije samospeva in obenem začetek novega obdobja v tej zvrsti. Kar jih posebno odlikuje, je popolna vraščenost glasbe z vsebino tekstovne predloge tako v pevskem glasu kot v klavirskem partu. Slednji ni le spremljava, marveč nadgrajuje pevski glas in daje vtis samostojne orkestrske skladbe. Wolf je v samospev prenesel Wagnerjev način oblikovanja, po katerem pevski

3

V svojem dnevniku je Wolf nastanek Sonate opisal takole: “V nedeljo, 11. aprila sem ob 1/2 9 začel pisati sonato, v ponedeljek, 12. aprila sem ob 3/4 na 12 v Mestnem parku dalje pisal in nato ob 5 do 1/4 na 8 v gozdu nad Tremi ribniki. Nadaljeval sem v torek, 13. aprila, ob 3 do 3/4 na 5. V petek, ob 16., ob 1/2 12 do 1/2 5 sem se s prekinitvijo nadaljeval zvečer, približno ob 1/4 na 9 do 1/2 10 in 29. aprila, 5 minut po 3/4 na 5 popoldne.”

218 manica spendal.indd

218

2.3.2004, 11:56


S tudia

H istorica

S lovenica

glas poje besedilo v smislu govorjenega petja (Sprechgesang) in kromatično zasnovanega harmonskega stavka. Na tej osnovi je zgradil svojski slog, ki v nekaterih primerih kaže že prvine ekspresionizma. Njegov čut za bogato zvočnost (tonaliteto pojmuje že svobodneje) pa ga približuje tudi impresionizmu. Wolf je začel skladati v prvi polovici leta 1875, ko je kot 15-letni dijak obiskoval četrti razred gimnazije v Mariboru. Prva skladba je bila Sonata za klavir op. 1. v Es-duru. Njen nastanek je Wolf natančno opisal v svojem dnevniku, ki ga hrani Glasbena zbirka Nacionalne knjižnice na Dunaju.3 Komponiral je od 11. do 29. aprila na sprehodu skozi Mestni park in v gozdu nad Tremi ribniki. Sonato je posvetil svojemu očetu Filipu (“Gewidmet dem Herrn Philipp Wolf von Hugo Wolf Op. 1 ”), ostala je nedokončana. Obsega uvodni Adagio (v Es-duru) kot prehod k stavku Allegro in Menuet s triom. Avtograf je v Glasbeni zbirki Mestne in deželne knjižnice na Dunaju. Druga klavirska skladba so Variacije op. 2, v G-duru; nastanek na naslovni strani ni označen, vendar so iz leta 18754. Posvetil jih je prav tako svojemu očetu. Ohranjeni dokument, napisan s črnilom kaže (po ugotovitvi dunajskega glasbenega publicista Hansa Jancika), da so domnevno prav Variacije op. 2, skladba, ki jo je Wolf predložil Richardu Wagnerju ob svojem obisku 12. decembra 1875 v dunajskem hotelu Imperial. Poleg klavirskih stvaritev izhaja iz leta 1875, torej iz zadnjega leta njegovega šolanja v Mariboru, še pet samospevov op. 3: Nacht und Grab (Noč in grob) op. 3, št. 1, komponiran na besedilo pesnika Heinricha Zschokkeja in štirje samospevi na pesmi Johanna Wolfganga von Goetheja: Sehnsucht (Hrepenenje) op. 3, št. 2, Der Fischer (Ribič), op. 3, št. 3, Wanderlied (Popotnikova pesem) op. 3, št. 4 in Auf dem See (Na jezeru), op. 3, št. 5. Posebno zanimiv je samospev Na jezeru, ki kaže že nekaj značilnosti poznejšega Wolfovega oblikovanja v tej kompozicijski zvrsti. Na avtografih (hrani jih Mestna in deželna knjižnica na Dunaju) nista označena datum in kraj nastanka. Vseh pet samospevov je izšlo v izdaji Hugo Wolf, Zbrana dela, pri Muzikološki založbi na Dunaju (samospevi št. 1, 2, 3 in 5 leta 1976, št. 4 pa 1998). Na naslovni strani vseh petih samospevov je zapisan datum: pred sredino septembra 1875. Pri samospevih št. 1, 2, 3 in 5 piše: V Mariboru ali Slovenj Gradcu, le pri natisu pesmi Wanderlied kraj ni označen. Na avtografu je navedeni samospev naslovljen kot Wanderlied, pri natisu pa le Pesem J. Wolfganga v. Goetheja (Gedicht von J. Wolfgang v. Goethe). Skladbe, ki jih je Wolf komponiral v prvi polovici leta 1875, so dokaz njegove velike glasbene nadarjenosti, saj jih je napisal pred študijem kompozicije na Konservatoriju na Dunaju, torej kot samouk. Za nas imajo posebno vrednost, ker so

4

Po mnenju večine avtorjev monografij in raziskav o H. Wolfu (Frank Walker, Kurt Honolka, Leopold Spitzer, Hans Jancik, Dieter Fischer-Dieskau idr.) je Wolf Variacije za klavir op. 2 napisal v mariborskem obdobju. Tako npr. piše H. Jancik tudi tole: “... Variacije op. 2 so najzgodnjejša, v celoti ohranjena Wolfova skladba ” (Jancik H. Klavierkompositionen, Sämtliche Werke 18, Wien 1974, uvod). HeinzKlaus Metzger in Rainer Riehn uvrščata variacije opus 2 med dokončane skladbe (Musik-Konzepte, 75 Hugo Wolf, Karlsruhe 1992, str. 138). M. Jestremski pa na osnovi osnutka v rokopisu ugotavlja, da so Variacije op. 2 fragment. Po tem po peti variaciji namreč nastopi tema fuge, kar kaže - po mnenju avtorice - na “koncepcijo zaključne fuge k le-tem (le v fragmentu) ohranjenim variacijam.” Nastale pa so decembra 1875, torej ko je Wolf že bil na Dunaju (M. Jestremski, ibid., str. 84).

219 manica spendal.indd

219

2.3.2004, 11:56


M. Špendal: Ob 100. obletnici smrti Huga Wolfa

nastale v naših krajih (Maribor, Slovenj Gradec) in jih je komponiral skladatelj, ki se je kmalu zatem na Dunaju uvrstil med najpomembnejše ustvarjalce samospeva, najprej z zbirko 53 samospevov na pesmi Eduarda Mörikeja, ki jih je komponiral v osemindvajsetem letu (od februarja do novembra 1888) in sodijo med najpogosteje izvajane Wolfove stvaritve. Posamezne uglasbitve pesmi Eduarda Mörikeja, nemškega liričnega pesnika (1864-75), ki ga je prav Wolf rešil pozabe in ga predstavil tudi zunaj nemškega govornega območja, zajemajo bogat lirični izrazni spekter pesnikovega opusa, so ljudsko naivne, meditativne, fantastične, humorne, religiozne itn. Po izvirnosti in smeli uporabi novejših sredstev izražanja pa so enkratne. Že naslov Pesmi Eduarda Mörikeja za glas in klavir, komponiral Hugo Wolf, kaže, da se je Wolf intenzivno poglobil v Mörikejev čustveni svet in skušal vsebino njegovih verzov čimbolj enakovredno uglasbiti ter v njih združiti vse dosežke dotakratnih ustvarjalcev samospeva, Franza Schuberta, Roberta Schumanna, Carla Loeweja in novih Wagnerjevih kompozicijskih načel.5 Po izvirnosti in smeli uporabi novejših sredstev izražanja so Wolfove uglasbitve Mörikejevih pesmi enkratne. Prve samospeve na Mörikejeve pesmi (Gedichte von Eduard Mörike) je Wolf začel komponirati že leta 1878, od leta 1888 so zanj postale pravi magnet, pozneje je zaupal prijatelju, da je prav prek intenzivnega dela v Mörikejevi poeziji po dolgem iskanju in tavanju našel samega sebe. Štiriinštirideset samospevov je napisal v Perchtoldsdorfu blizu Dunaja, v počitniški hiši prijatelja, pravnika dr. Heinricha Wernerja (od leta 1973 je tu Muzej Huga Wolfa). Ta kraj je Wolf poznal že od leta 1880 in tu se je počutil zelo dobro, saj je večkrat zatrjeval, da je tu preživel najsrečnejši čas življenja. Sredi januarja 1888 se je ponovno za daljši čas preselil v Perchtoldsdorf in se tu intenzivno posvetil komponiranju. Do februarja 1888, potem ko je končal (16. februarja) prvi samospev Der Tambour, je do 26. februarja napisal še sedem novih pesmi. Do 18. maja je komponiral še triinštirideset samospevov (po dva do tri na dan). Od 4. do 11. oktobra jih je v Unterachu ob jezeru Attersee (v hiši prijatelja F. von Ecksteina) napisal še devet in 26. novembra 1888 končal v Perchtoldsdorfu še zadnjega, Abschied (Slovo). Na pesmi nemškega liričnega pesnika Josepha von Eichendorffa (Gedichte von Joseph von Eichendorff) je Wolf komponiral dvajset samospevov v letih od 1880 do 1888, torej sredi ustvarjanja Mörikejeve zbirke. Najprej je skomponiral dva samospeva Die Nacht (Noč) in Erwartung (Pričakovanje) leta 1880, štiri naslednje: Der Soldat I, II (Vojak I, II), die Zigeunerin (Ciganka) in Nachtzauber (Nočni čar) v letih 1886 in 1887, zadnjih trinajst pa leta 1888; med slednjimi je znan tudi samospev Die verschwiegene Liebe (Zamolčana ljubezen). Samo kratek časovni presledek je ločil nastanek Mörikejevega cikla samospevov od Goethejeve zbirke. Že 10. oktobra 1888, ko je končal Mörikejevo zbirko, je Wolf 24. oktobra (1888) začel komponirati samospeve na Goethejeve pesnitve. Zbirko Pesnitve Johanna Wolfganga von Goetheja (Gedichte von Johann Wolfgang von Goethe) je sklenil 12. februarja 1889. Preobrat od lirično usmerjenih Mörikejevih

5

Med samospevi v Mörikejevi zbirki izstopa še posebno samospev Auf eine Christblume (Na božično zvezdo), ki je eden najbolj svojskih Wolfovih skladb v tej zvrsti. V srednjem delu samospev zaznamujejo nonakordi, ki ustvarjajo t.i. ‘Tristanovo zvočnost’.

220 manica spendal.indd

220

2.3.2004, 11:56


S tudia

H istorica

S lovenica

Dnevnik, ki ga je Hugo Wolf pisal v Mariboru leta 1875 v času nastajanja Sonate za klavir, op. 1 (PAM, Hugo Wolf 1860-1903, AŠ 1)

pesnitev k bolj vedrim in dramatično naravnanim Goethejevim kaže na veliko Wolfovo sposobnost vživljanja v nov, povsem drugačen čustveni svet. Zbirko sestavlja 53 samospevov, Med temi je deset uglasbitev pesmi iz Wilhelma Meistra, sedemnajst iz zbirke West-östlicher Divan, tri mitske pesnitve, tri balade in še osemnajst drugih pesmi. Med najpopularnejše samospeve sodijo štiri pesmi Mignon (I-III) in romanca Mignon (Kennst du das Land, Poznaš ta kraj) iz Wilhelma Meistra. Leto po uglasbitvah Goethejevih pesnitev je Wolf pozimi 1889/90 komponiral Špansko pesmarico (Spanisches Liederbuch). Le-ta je posledica Wolfovega zanimanja za špansko literaturo, plese, glasbo (podobno kot opera Corregidor). V Španski zbirki so uglasbitve številčno bogatega izbora španskih pesmi 16. in 17. stoletja (v nemškem prevodu pesnikov Emanuela Geibela in Paula Heyseja). Polovica avtorjev pesnitev v zbirki ni znana, drugo polovico pa sestavljajo pesmi najvidnejših španskih pesnikov. Med 44 samospevi je sedemnajst komponiranih na pesmi Miguela de Cervantesa, Lope de Vega in portugalskega klasika Luiza de Camoesa. Še pred natisom zbirke jo je Wolf razdelil na dva dela. V prvem so sakralne pesmi, ki so nedvomno Wolfove najvrednejše umetniške stvaritve. Med njimi še posebno skladbe Führ mich, Kind nach Bethlehem (Popelji me otrok v Betlehem!), Wunden trägst du, mein Geliebter (Ranjen si, moj ljubi), Herr, was trägt der Boden hier (Gospod, kaj nosi zemlja tu) in morda izpovedno najmočnejša Müh'voll komm’ich und beladen (Prihajam z žalostno in grešno dušo). Zadnji večji ciklus samospevov Italijanska pesmarica (Italienisches Liederbuch), vsebuje 22 samospevov na nemške prevode italijanskih ljudskih pesmi Paula Heyseja (avtorjev A. Dalmedica, O. Marcoaldija, G. Tigrija in N. Tommasea). Wolf je zbirko komponiral v letih 1890-91 (prvi del) in 1896 (drugi del). Med pogosto izvajanimi so posebno samospevi Auch kleine Dinge können uns entzücken (Tudi

221 manica spendal.indd

221

2.3.2004, 11:56


M. Špendal: Ob 100. obletnici smrti Huga Wolfa

Avtograf fragmenta skladbe za zbor, soliste in orkester Die Stunden verrauschen (Ure izzvenevajo) : Hei unter der Linde (Hej pod lipo); pomlad 1878 (PAM, Hugo Wolf 1860-1903, AŠ 1)

drobne reči nas morejo očarati), Wir haben beide lange Zeit geschwiegen (Dolgo časa sva oba molčala) in Mein Liebster hat zu Tische mich geladen (Moj ljubi me je povabil k obedu). Trije Michelangelovi spevi za bas, v izvirnem naslovu Drei Gedichte von Michelangelo, so zadnje Wolfove skladbe. Komponiral jih je v času med 18. in 28. marcem 1897, tri mesece pred zadnjim izbruhom duševne bolezni. Z njimi je sklenil svoj veličastni skladateljski opus. Vse tri skladbe (v nemškem prevodu Walterja Roberta Tornowa): Wohl denk ich oft an mein vergang’nes Leben (Rad se spominjam svojega minulega življenja), Alles endet, was entstehet (Vse premine, kar nastane) in Fühlt meine Seele (Odsev moje duše), je napisal na Michelangelove ljubezenske verze, ki jih je pesnik posvetil prijateljici – pesnici Vittorii Colonni. Preveva jih globok in mračen pesimizem. Tudi v glasbi prevladuje pesimistično razpoloženje, kar kaže redukcija glasbenih sredstev, enostavna oblikovna struktura, zvočna askeza,

6

Opero Corregidor je Wolf komponiral v Perchtoldsdorfu od 1. aprila do 1. maja 1895 in nadaljeval nato še v Matznu na Tirolskem. Partituro je končal v devetih mesecih. Praizvedba Corregidorja je bila leta 1896 v Mannheimu. Prvo izvedbo v Mariboru je režijsko pripravil Wazlaw Orlikowsy, scenograf je bil Wolfram Skalicky, kostumografka pa Vlasta Hegedušić, dirigiral je Stane Jurgec. V glavnih vlogah

222 manica spendal.indd

222

2.3.2004, 11:56


S tudia

H istorica

S lovenica

Spominska plošča Hugu Wolfu na pročelju hiše v Mladinski ul. 5 v Mariboru, kjer je živel od leta 1874 do 1875 (foto: Vinovrški)

čustvena resnoba in izražanje preprosto recitiranih spevov. Wolf je v pismu prijatelju Oskarju Groheju opozoril zlasti na drugo skladbo: “Pomembnejša se mi zdi druga pesem, ki jo imam za najboljšo, ki sem jih do zdaj ustvaril. Če te ta ne presune tako, da izgubiš razum, potem ga nisi nikoli imel…” V Mariboru smo po letu 1890, podobno kot v Slovenj Gradcu, posvetili Wolfovemu ustvarjalnemu opusu večjo pozornost: leta 1990 (ob 130. obletnici rojstva) je mariborski operno-baletni ansambel v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru

7

so nastopili Jože Kores, Svetlana Čursina Magdić in Emil Baronik. Vodstvo Univerze je leta 1995 predlagalo Mestni občini Maribor, da poimenuje pomembnejšo ulico po Hugu Wolfu. V času stare Avstrije je nosila po njem ime ulica v nekdanjem Koroškem predmestju (od 24. avgusta 1904 do konca prve svetovne vojne). Med drugo svetovno vojno so po Wolfu imenovali

223 manica spendal.indd

223

2.3.2004, 11:57


M. Špendal: Ob 100. obletnici smrti Huga Wolfa

2. marca prvič v takratni Jugoslaviji uprizoril Wolfovo edino dokončano opero v štirih dejanjih Corregidor (Der Corregidor),6 v koncertne sporede smo pogosteje vključevali Wolfove stvaritve, zlasti samospeve. Skromen poklon skladatelju pa je bilo tudi odkritje spominske plošče na pročelju hiše v Mladinski ulici 5, kjer je Wolf živel od leta 1874 do 1875. Šestnajstega oktobra 1995 je ploščo (ob 20. obletnici Univerze v Mariboru) odkril takratni rektor dr. Ludvik Toplak. Predsednik Dunajskega mednarodnega društva Huga Wolfa, prof. Leopold Spitzer, je ob tej priložnosti označil Wolfovi leti bivanja v Mariboru kot ‘prelomni’, saj je Wolf dokazal, da je “… rojen za glasbo, njegovo delo pa zdaj pripada vsemu svetu”.7 Pritrdimo lahko le besedam skladatelja Tomaža Sveteta, ki je med drugim zapisal: “Svetovni sloves Huga Wolfa je nesporen in njegova umetnost je že zdavnaj postala univerzalna kulturnoglasbena dobrina, zato bi z ignoriranjem pomembnosti in sploh obstoja njegovega mariborskega obdobja ne delali krivice skladatelju, temveč sami sebi.”8

ZUSAMMENFASSUNG Der hundertste Todestag Hugo Wolfs war der Anlass die Erinnerung an diesen grossen österreichischen Komponisten (nach seinen Vorfahren slowenischer Herkunft), einen der wichtigsten Schöpfer des spätromantischen Liedes, zu erwecken. In Maribor besuchte H. Wolf zwei Jahre (1873-75) das Gymnasium und begann hier seinen reichen schöpferischen Weg. In der Zeit von 11.-29. April 1875 schrieb er seine erste Komposition, Sonate für Klavier, Op.1 und widmete sie seinem Vater Philipp. Das Werk entstand beim Spaziergang durch den Stadtpark und im Walde bei den ÖNB aufbewahrt sind). Im Pokrajinski arhiv (Landesarchiv) Maribor sind auch einige Manuskripte (Fragmente und Skizzen einiger Kompositionen, Photos, Briefe u. a.) erhalten. Besonders wertvoll sind drei Komposition für den gemischten Chor und Klavier, Op. 17/1 - Der Morgen (1876), Fragment des Liedes Das taube Mütterlein (1878) und Fragment der Komposition für Chor, Solisten und Orchester Die Stunden verrauschen (1878). Die erwähnten Archivmaterialien wurden am 21. Februar 2003 in einer Ausstellung zum ersten Mal präsentiert. Sie stammen aus der Sammlung des Hugo Wolf Museum in Slovenj Gradec, die der österreichische Musikpublizist Hans Wamlek in Jahre 1943 erstellt hat. Die Materialien bekam er von der Nichte H. Wolfs (Tochter der H. Wolfs Schwester Modesta), Kornelia Strasser aus Graz. Viele Gegenstände sind nach dem zweiten Weltkrieg verschollen, das Verzeichnis der Gegenstände, das im Archiv im Maribor erhalten ist, ist nicht vollständig.

8

Frančiškansko ulico (današnjo Ulico Vita Kraigherja). Njegovo ime je nosila tudi Višja dekliška šola (poslopje nekdanje Klasične gimnazije, današnje Pravne fakultete). Tomaž Svete, V deželi zamujenih priložnosti, Večer, 12. marec 2003.

224 manica spendal.indd

224

2.3.2004, 13:31


S tudia

H istorica

S lovenica

Literatura 1. Ernst Decsey, Hugo Wolf - Das Leben und das Lied, Berlin 1921. 2. Ernest Newman, Hugo Wolf, Leipzig 1911. 3. Frank Walker, Hugo Wolf - Eine Biographie, Graz 1953. 4. Erik Werba, Hugo Wolf und seine Lieder, Wien 1984. 5. Kurt Honolka, Hugo Wolf - sein Leben, sein Werk, seine Zeit, Stuttgart 1988. 6. Andreas Dorschel, Hugo Wolf (prevod Borut Trekman), Celovec 1990. 7. Margret Jestremski, Hugo Wolf - Skizzen und Fragmente. Untersuchungen zur Arbeitsweise, Studien und Materialien zur Musikwissenschaft, Band 25, HildesheimZürich-New York 2002. 8. Dietrich Fischer-Dieskau, Hugo Wolf - Leben und Werk, Berlin 2003. 9. Hugo Wolf in Slovenci, Hugo Wolf 1860-1903, Ob 130. obletnici rojstva, Slovenj Gradec 1990. 10. Manica Špendal, Hugo Wolf ‘Der Corregidor’, Gledališki list SNG Maribor (Opera in Balet 1989/90), Ob 130-letnici rojstva Huga Wolfa. 11. Manica Špendal, Hugo Wolf v naši kulturni zavesti po letu 1990, Iz mariborske glasbene zgodovine, Maribor 2000, str. 253-259. 12. Manica Špendal, Hugo Wolf, Katalogi XIII, Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 2003. 13. Manica Špendal, Koncertni list koncerta Ob 100-letnici smrti Huga Wolfa, 21. februar 2003 (organizatorja Pokrajinski arhiv Maribor in Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča). 14. Manica Špendal, Koncertni list Koncertne poslovalnice Maribor, Ob stoti obletnici smrti Huga Wolfa, 29. marec 2003. 15. Tomaž Svete, V deželi zamujenih priložnosti, Večer, 12. marec 2003. 16. Fotokopije notnega gradiva (avtografi in natisi skladb Huga Wolfa) Mestne in deželne knjižnice na Dunaju (Glasbena zbirka). 17. Fotokopija (dve strani) dnevnika Huga Wolfa iz leta 1875, Nacionalna knjižnica na Dunaju (Glasbena zbirka). 18. Leopold Spitzer, Konzert für Klavier und Violine (Vorwort), Hugo Wolf. Sämtliche Werke. Kritische Gesamtausgabe, XV/4, Wien 1994. 19. Leopold Spitzer, Hugo Wolf, Nachgelassene Lieder für eine Singstimme und Klavier IV, Fragmente, Sämtliche Werke. Kritische Gesamtausgabe, Band 7/4, Musikwissenschaftlicher Verlag, Wien, 1998. 20. Hans Jancik, Hugo Wolf, Klavierkompositionen, Sämtliche Werke. Kritische Gesamtausgabe, 18, Musikwissenschaftlicher Verlag, Wien 1974. 21. Wolfgang Suppan, Wolfiana in der ‘Sammlung Wamlek’, Graz, Österreichische Musikzeitschrift, 1960, 15. J., S. 103-106. 22. Heinz-Klaus Metzger, Rainer Rhien, Musik-Konzepte 75, Hugo Wolf, Karlsruhe 1992.

225 manica spendal.indd

225

2.3.2004, 13:31


manica spendal.indd

226

2.3.2004, 13:31


S tudia

H istorica

S lovenica

80 let prof. dr. Jožeta Koropca

Dr. Jože Koropec se je rodil 17. marca 1923 na Bukovcu pri Zgornji Polskavi. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1948 diplomiral iz zgodovine in geografije, v letu 1970 pa je na isti fakulteti tudi doktoriral. Leta 1983 je postal redni predavatelj na Pedagoški akademiji v Mariboru, kjer je bil leta 1972 imenovan za docenta, za izrednega profesorja 1978 in za rednega profesorja leta 1984. V letu 1989 se je upokojil in leto pozneje prejel naslov zaslužnega profesorja. Svoje raziskovalno delo je dr. Jože Koropec posvetil raziskovanju zemljiških gospoščin na slovenskem Štajerskem. Posvetil se jim je do te mere, da je do danes ostalo le še nekaj neraziskanih gospoščin. Pri svojem raziskovanju je upošteval malo uporabljen, a za gospodarsko zgodovino zelo pomemben vir, namreč t.i. imenjske cenitve iz 1542. in 1543. leta. Ob zemljiških gospoščinah na slovenskem Štajerskem se je dr. Jože Koropec znanstveno zanimal za družbenosocialni položaj slovenskega podeželja v 16. in 17. stoletju ter za kmečka upora v letih 1573 in 1635. Tretje področje raziskovanja so starejše matične knjige, ki so bile v zgodovinopisju premalo upoštevane. Dragocenost znanstvenih dognanj dr. Jožeta Koropca leži v tem, da temeljijo skoraj izključno na arhiviranih virih doma in v tujini. Dr. Jože Koropec je bil namreč med prvimi povojnimi zgodovinarji, ki so intenzivno raziskovali v tujini. Kot stalnega gosta ga poznajo v obeh čitalnicah Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu, kar mu je med zgodovinarskimi kolegi in avstrijskimi arhivarji prineslo sloves temeljitega in vztrajnega raziskovalca. Dr. Jože Koropec je izsledke raziskovalnega dela predstavljal na mnogih znanstvenih simpozijih doma in v tujini, med drugimi tudi na Mednarodnem simpoziju Modinci, katerega odbornik je bil več kot petnajst let, za kar je prejel priznanje dežele Štajerske. Prav tako se je udeleževal zgodovinarskih posvetovanj in kongresov po Sloveniji in Jugoslaviji, kjer je svoja znanstvena dognanja predstavljal svojim stanovskim kolegom. Dr. Jože Koropec se je vedno rad odzival vabilom na predavanja, kjer je poslušalcem na njemu lasten in izredno zanimiv način, ki je ljudi vedno zelo pritegnil, predstavil zgodovino njihovega kraja in njihovih ljudi. S svojim delom na področju izobraževanja je dr. Jože Koropec postal začetnik višješolskega in od leta 1986 tudi visokošolskega študija zgodovine v Mariboru. V tridesetih letih pedagoškega dela je vzgojil cele generacije bodočih zgodovinarjev, med katerimi so danes, prav po njegovi zaslugi, tudi odlični strokovnjaki. Pri študentih je znal vzbuditi zanimanje za slovensko zgodovino, posebej pa še za preteklost slovenske Štajerske. Pri tem je imelo največjo vlogo njegovo bogato znanje. Dr. Jože Koropec velja tudi za pobudnika splošnega raziskovalnega dela. Kot urednik je bil glavni ustvarjalec Nove vrste Časopisa za zgodovino in narodopisje (1965-1984). Po nasilni prekinitvi leta 1941 je ta publikacija pod njegovim vodstvom ponovno pridobila sloves ugledne znanstvene revije Maribora in njegove Univerze. Ob uredniškem delu pa je tudi veliko objavljal in s številnimi prispevki postal eden izmed najbolj agilnih sodelavcev. Dr. Jože Koropec nedvomno sodi k tistim slovenskim povojnim raziskovalcem na Štajerskem, ki imajo največ zaslug za odkrivanje

229 jubileji Mlinaric Koropec.indd

229

2.3.2004, 11:58


J. Mlinarič: 80 let prof. dr. Jožeta Koropca

Dr. Jože Koropec (avtor neznan)

slovenske preteklosti starejših obdobij, zlasti še preteklosti slovenske Štajerske. S tem je izpolnil nalogo, ki sta si jo na začetku stoletja zadala Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko (1903) in Časopis za zgodovino in narodopisje (1904) ter njuni člani in sodelavci, med njimi tudi dr. Franc Kovačič. Ob tej priložnosti bi radi izrekli odličnemu in neumornemu raziskovalcu in posredovalcu vednosti o preteklosti naših krajev in o življenju naših ljudi zahvalo za neumorno delo, ki ga šteje za svoje poslanstvo. Spoštovani osemdesetletnik, dragi prijatelj! Kakor si se vsako jesen po truda polnem delu veselil obilnih sadov svojega vinograda, tako se moreš v jeseni življenja s ponosom ozreti na obilne sadove svojega raziskovalnega dela. Jože Mlinarič

230 jubileji Mlinaric Koropec.indd

230

2.3.2004, 11:58


S tudia

H istorica

S lovenica

Doc. dr. Janez Marolt - šestdesetletnik

Pravičnega moža v njegovi volji ne omaje zastrašujoč pogled tirana, niti množica zdivjana, če mu kaj nepoštenega veli. Horac, Pesmi III, 3 1-4 (Prevedel Kajetan Gantar) Doc. dr. Janez Marolt se je rodil 6. avgusta 1943 v delavski družini v Nožicah pri Kamniku. Po končani gimnaziji, ki jo je z odličnim uspehom končal v Pazinu, se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Po končanem teološkem študiju, ki ga je leta 1971 zaključil z magisterijem, je na Teološki fakulteti v Zagrebu prijavil doktorsko disertacijo z naslovom Kartuzijani na Slovenskem - vloga, vpliv in pomen in jo v letu 1972 tudi oddal. Tedaj se je odločil za drugo življenjsko pot in je zato še istega leta vpisal na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študij zgodovine in primerjalne književnosti. Nemiren duh, željan videti čim več sveta, spoznavati ljudi in obogatiti svoje znanje, je najprej odšel v Anglijo, kjer je v Londonu ob delu opravil Lower Cambridge Exemination iz angleškega jezika. Po vrnitvi domov je ostal brez gmotnih sredstev in se je moral preživljati na najrazličnejše načine, s prevajanjem, z inštrukcijami in z delom preko Študentskega servisa. V letu 1966 se je podal na študijsko potovanje po Egiptu, Izraelu, Jordaniji, Cipru in Grčiji. Leta 1967 je tri mesece pešačil po Italiji - od Firenc preko Rima do Neaplja in Sicilije in pričel z učenjem italijanščine. Peš je prekrižaril tudi Španijo in Anglijo in se izpopolnjeval v jezikih obeh narodov in tudi v nemškem jeziku. Jubilant je bil na Filozofski fakulteti demonstrator na Oddelku za zgodovino pri profesorjih dr. Jožetu Kastelicu, dr. Viktorju Korošcu in dr. Franu Zwittru. Pri prof. Korošcu je opravil seminar z naslovom Interpretacija Hamurabijevega zakonika. Leta 1977 je diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Diplomsko nalogo iz zgodovine (predmet A) z naslovom Kranjski deželni stanovi in njihova spomenica o stanovskih svoboščinah, pritožbah in željah leta 1790 Leopoldu II. je zagovarjal pri akademiku dr. Franu Zwittru, diplomsko nalogo iz primerjalne književnosti (predmet B) z naslovom Vrednostni pojmi in kriteriji v literarni kritiki Franceta Vodnika pa je zagovarjal pri prof. dr. Janku Kosu. Doktorsko disertacijo z naslovom Zgodovina naših krajev od leta 235-284 v luči Scriptores historiae Avgustae je leta 1990 uspešno zagovarjal na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nato je bil istega leta promoviran za doktorja zgodovinskih znanosti. Besedilo disertacije in prevod latinskega vira s tekstnokritičnim komentarjem in opombami je pripravljeno za objavo.

231 jubileji Mlinaric.indd

231

2.3.2004, 11:58


J. Mlinarič: Doc. dr. Janez Marolt - šestdesetletnik

Dr. Janez Marolt (foto: Majhenič, Domžale)

Dr. Marolt se je po diplomi na Filozofski fakulteti leta 1977 zaposlil na VII. Gimnaziji Vič v Ljubljani kot profesor zgodovine, pri izbirnih praktičnih znanjih pa je imel za četrti letnik angleščine predmet iz konverzacije. Po treh letih se je javil na razpis Akademije za gledališče, radio, film in televizijo za mesto knjižničarja - vodjo za tujo periodiko. Na Akademiji je imel v okviru Svobodne katedre na oddelku za dramaturgijo v letih 1980-1985 za študente več predavanj z antično tematiko. Leta 1980 je opravil strokovni izpit iz bibliotekarstava in je istega leta ponovno odšel na pot po Bližnjem vzhodu. Od leta 1986 je sodeloval pri pripravi gradiva za terminološki slovar za področje filma na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in bil član ožje redakcije. Postal je tudi član mednarodnega združenja za gledališke raziskave. Prvega marca 1987 se je dr. Marolt zaposlil na Pedagoški akademiji Univerze v Mariboru (danes Pedagoški fakulteti). V študijskem letu 1988/89 je opravljal naloge predstojnika Raziskovalnega inštituta in vodil koordinacijo raziskovalnega dela. V

232 jubileji Mlinaric.indd

232

2.3.2004, 11:58


S tudia

H istorica

S lovenica

letih 1991-1995 pa je bil tudi predstojnik Oddelka za zgodovino Pedagoške fakultete. Jubilant na Oddelku za zgodovino predava zgodovino antike in Starega Vzhoda. Oba predmeta predava tudi na oddelkih za zgodovino in arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaradi odličnega znanja latinskega jezika ima od leta 1989 na Medicinski fakulteti iste univerze predavanja iz latinske medicinske terminologije za študente 1. letnika splošne medicine in stomatologije. Pedagoška dejavnost jubilanta je izredno pestra. Njegova predavanja so odlično pripravljena in živahna, zato so tudi dobro obiskana. Odlikuje ga pravi človeški odnos do študentov, saj nikoli ne nastopa s katedrsko vzvišenostjo. Zato ni nič nenavadnega, da se odloči letno okoli dvajset študentov za pripravo seminarskih in diplomskih nalog prav pri njegovih predmetih. Študentje poglabljajo svoje znanje na dobro pripravljenih ekskurzijah. Jubilant namreč že od leta 1990 pripravlja vsako leto tako za študente oddelkov za zgodovino obeh slovenskih univerz kakor tudi za profesorje srednjih šol, tematsko in vsebinsko zaokrožene ekskurzije (klasična Grčija s Kreto, antična Italija, Stari Vzhod: Izrael, Egipt, Sinaj). Na povabilo Kluba mladih zgodovinarjev oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani od leta 1995 vodi ogled antične Emone. Od leta 1990 tudi sodeluje v okviru osnovnih in srednjih šol v programu Mladi za napredek Maribora. Bibliografija dr. Marolta je vsebinsko zelo raznolika. Za svoje znanstveno delo ima odlične predpogoje, saj ob strokovni izobrazbi iz antične zgodovine in zgodovine Starega Vzhoda dobro obvlada latinski in grški jezik. Njegovo zgodnje znanstveno-raziskovalno delo je bilo posvečeno proučevanju problema zgodovinskega teksta pod naslovom Historia Avgusta oziroma Scriptores historiae Augustae. Že dalj časa ima pripravljen za tisk celotni prevod omenjenega teksta s tekstnokritičnim aparatom in komentarjem ter uvodno študijo. Naš namen ni, da bi naštevali številne krajše razprave in prispevke ter članke. Omenimo naj le dve obsežnejši razpravi, ki se ukvarjata z njemu najljubšo tematiko: Primerjava med Hamurabijevim zakonikom, Pentatevhom Peteroknjižjem in zakonikom XII plošč (Časopis za zgodovino in narodopisje, NV 34/1998) in Antična arhitektura (Grafenauerjev zbornik, 1996). Jubilant tudi vsestransko sodeluje pri organizaciji in pripravi znanstvenih simpozijev zgodovinske stroke ter v mnogih institucijah doma in v tujini. Bil je ali pa je še član več komisij, ki sta jih imenovali republiški ministrstvi: Ministrstvo za znanost in tehnologijo in Ministrstvo za šolstvo in šport. V letih 1998 in 1999 je sodeloval v ekspertni skupini za ocenjevanje raziskovalnih programov s področja družboslovnih ved. V sklopu programa seminarja Sveta Evrope za zgodovino in Ministrstva za šolstvo in šport je leta 1995 vodil delovno skupino, ki je oblikovala predlog kurikuluma zgodovine. V letih 1990-1992 je sodeloval v ekspertni skupini Ministrstva za kulturo pri oblikovanju Republiškega programa kulture. Omenimo naj tudi, da ga je v letih 1992-1994 Skupščina Republike Slovenije imenovala za člana upravnega odbora Prešernovega sklada. Dr. Marolt je član več društev ali v njih aktivno sodeluje. Je član Društva za humanistične študije in član Arheološkega društva ter Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru. V letih 1988-1992 pa je opravljal dela tajnika Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Je tudi član društva znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije. Pri Založbi Borec, Cankarjevi založbi, Državni založbi Slovenije in pri Slovenski izseljeniški matici že vrsto let sodeluje s fotografskimi prispevki ter

233 jubileji Mlinaric.indd

233

2.3.2004, 11:58


J. Mlinarič: Doc. dr. Janez Marolt - šestdesetletnik

s prevajanjem člankov in abstraktov, pri Planinski zvezi Slovenije pa je v letih 19881992 aktivno sodeloval v založniškem svetu. Trška občina Mogersdorf na Gradiščanskem mu je leta 1994 ob podelitvi zlate igle za posebne zasluge pri promociji kraja Mogersdorf podelila častno listino za zasluge za sodelovanje pri organizaciji vsakoletnih simpozijev ‘Mogersdorf (Modinci)’. Občinski svet občine Domžale mu je kot predsedniku organizacijskega odbora podelila nagrado občine za izvedbo več jubilejnih prireditev za obeležitev 100. obletnice rojstva opernega pevca Jožeta Gostiča. Zanimanje in dejavnost dr. Janeza Marolta sega na številna področja javnega življenja, za kar priča njegova pestra bibliografija. Z njegovim prihodom za predavatelja za antično zgodovino in Stari Vzhod je oddelek za zgodovino Pedagoške akademije oziroma današnje Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru pridobil odličnega strokovnjaka in pedagoga, študentje so dobili z njim odličnega predavatelja, njegovi sodelavci pa odličnega kolego. Jubilant združuje v sebi lastnosti dobrega pedagoga-učitelja in vzgojitelja, strokovnjaka, zlasti pa človeka v pravem pomenu besede. Slednje je danes kaj redka lastnost. Care sexagenarie: ob Tvoji šestdesetletnici Ti želimo še naprej trdnega zdravja in dobre volje ter obilo energije za Tvoje nadaljnjo pedagoško in znanstveno delo ter Ti kličemo: “Ad multos felices annos! Sit tibi propitius Omnipotens! ”

Jože Mlinarič

234 jubileji Mlinaric.indd

234

2.3.2004, 11:58


J. Mlinarič: Doc. dr. Janez Marolt - šestdesetletnik

Dr. Janez Marolt (foto: Majhenič, Domžale)

Dr. Marolt se je po diplomi na Filozofski fakulteti leta 1977 zaposlil na VII. Gimnaziji Vič v Ljubljani kot profesor zgodovine, pri izbirnih praktičnih znanjih pa je imel za četrti letnik angleščine predmet iz konverzacije. Po treh letih se je javil na razpis Akademije za gledališče, radio, film in televizijo za mesto knjižničarja - vodjo za tujo periodiko. Na Akademiji je imel v okviru Svobodne katedre na oddelku za dramaturgijo v letih 1980-1985 za študente več predavanj z antično tematiko. Leta 1980 je opravil strokovni izpit iz bibliotekarstava in je istega leta ponovno odšel na pot po Bližnjem vzhodu. Od leta 1986 je sodeloval pri pripravi gradiva za terminološki slovar za področje filma na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in bil član ožje redakcije. Postal je tudi član mednarodnega združenja za gledališke raziskave. Prvega marca 1987 se je dr. Marolt zaposlil na Pedagoški akademiji Univerze v Mariboru (danes Pedagoški fakulteti). V študijskem letu 1988/89 je opravljal naloge predstojnika Raziskovalnega inštituta in vodil koordinacijo raziskovalnega dela. V

232 jubileji Mlinaric.indd

232

10.3.2004, 8:20


J. Mlinarič: Doc. dr. Janez Marolt - šestdesetletnik

Dr. Janez Marolt (foto: Majhenič, Domžale)

Dr. Marolt se je po diplomi na Filozofski fakulteti leta 1977 zaposlil na VII. Gimnaziji Vič v Ljubljani kot profesor zgodovine, pri izbirnih praktičnih znanjih pa je imel za četrti letnik angleščine predmet iz konverzacije. Po treh letih se je javil na razpis Akademije za gledališče, radio, film in televizijo za mesto knjižničarja - vodjo za tujo periodiko. Na Akademiji je imel v okviru Svobodne katedre na oddelku za dramaturgijo v letih 1980-1985 za študente več predavanj z antično tematiko. Leta 1980 je opravil strokovni izpit iz bibliotekarstava in je istega leta ponovno odšel na pot po Bližnjem vzhodu. Od leta 1986 je sodeloval pri pripravi gradiva za terminološki slovar za področje filma na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in bil član ožje redakcije. Postal je tudi član mednarodnega združenja za gledališke raziskave. Prvega marca 1987 se je dr. Marolt zaposlil na Pedagoški akademiji Univerze v Mariboru (danes Pedagoški fakulteti). V študijskem letu 1988/89 je opravljal naloge predstojnika Raziskovalnega inštituta in vodil koordinacijo raziskovalnega dela. V

232 jubileji Mlinaric.indd

232

2.3.2004, 12:01


S tudia

H istorica

S lovenica

letih 1991-1995 pa je bil tudi predstojnik Oddelka za zgodovino Pedagoške fakultete. Jubilant na Oddelku za zgodovino predava zgodovino antike in Starega Vzhoda. Oba predmeta predava tudi na oddelkih za zgodovino in arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaradi odličnega znanja latinskega jezika ima od leta 1989 na Medicinski fakulteti iste univerze predavanja iz latinske medicinske terminologije za študente 1. letnika splošne medicine in stomatologije. Pedagoška dejavnost jubilanta je izredno pestra. Njegova predavanja so odlično pripravljena in živahna, zato so tudi dobro obiskana. Odlikuje ga pravi človeški odnos do študentov, saj nikoli ne nastopa s katedrsko vzvišenostjo. Zato ni nič nenavadnega, da se odloči letno okoli dvajset študentov za pripravo seminarskih in diplomskih nalog prav pri njegovih predmetih. Študentje poglabljajo svoje znanje na dobro pripravljenih ekskurzijah. Jubilant namreč že od leta 1990 pripravlja vsako leto tako za študente oddelkov za zgodovino obeh slovenskih univerz kakor tudi za profesorje srednjih šol, tematsko in vsebinsko zaokrožene ekskurzije (klasična Grčija s Kreto, antična Italija, Stari Vzhod: Izrael, Egipt, Sinaj). Na povabilo Kluba mladih zgodovinarjev oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani od leta 1995 vodi ogled antične Emone. Od leta 1990 tudi sodeluje v okviru osnovnih in srednjih šol v programu Mladi za napredek Maribora. Bibliografija dr. Marolta je vsebinsko zelo raznolika. Za svoje znanstveno delo ima odlične predpogoje, saj ob strokovni izobrazbi iz antične zgodovine in zgodovine Starega Vzhoda dobro obvlada latinski in grški jezik. Njegovo zgodnje znanstveno-raziskovalno delo je bilo posvečeno proučevanju problema zgodovinskega teksta pod naslovom Historia Avgusta oziroma Scriptores historiae Augustae. Že dalj časa ima pripravljen za tisk celotni prevod omenjenega teksta s tekstnokritičnim aparatom in komentarjem ter uvodno študijo. Naš namen ni, da bi naštevali številne krajše razprave in prispevke ter članke. Omenimo naj le dve obsežnejši razpravi, ki se ukvarjata z njemu najljubšo tematiko: Primerjava med Hamurabijevim zakonikom, Pentatevhom Peteroknjižjem in zakonikom XII plošč (Časopis za zgodovino in narodopisje, NV 34/1998) in Antična arhitektura (Grafenauerjev zbornik, 1996). Jubilant tudi vsestransko sodeluje pri organizaciji in pripravi znanstvenih simpozijev zgodovinske stroke ter v mnogih institucijah doma in v tujini. Bil je ali pa je še član več komisij, ki sta jih imenovali republiški ministrstvi: Ministrstvo za znanost in tehnologijo in Ministrstvo za šolstvo in šport. V letih 1998 in 1999 je sodeloval v ekspertni skupini za ocenjevanje raziskovalnih programov s področja družboslovnih ved. V sklopu programa seminarja Sveta Evrope za zgodovino in Ministrstva za šolstvo in šport je leta 1995 vodil delovno skupino, ki je oblikovala predlog kurikuluma zgodovine. V letih 1990-1992 je sodeloval v ekspertni skupini Ministrstva za kulturo pri oblikovanju Republiškega programa kulture. Omenimo naj tudi, da ga je v letih 1992-1994 Skupščina Republike Slovenije imenovala za člana upravnega odbora Prešernovega sklada. Dr. Marolt je član več društev ali v njih aktivno sodeluje. Je član Društva za humanistične študije in član Arheološkega društva ter Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru. V letih 1988-1992 pa je opravljal dela tajnika Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Je tudi član društva znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije. Pri Založbi Borec, Cankarjevi založbi, Državni založbi Slovenije in pri Slovenski izseljeniški matici že vrsto let sodeluje s fotografskimi prispevki ter

233 jubileji Mlinaric.indd

233

2.3.2004, 12:02


J. Mlinarič: Doc. dr. Janez Marolt - šestdesetletnik

s prevajanjem člankov in abstraktov, pri Planinski zvezi Slovenije pa je v letih 19881992 aktivno sodeloval v založniškem svetu. Trška občina Mogersdorf na Gradiščanskem mu je leta 1994 ob podelitvi zlate igle za posebne zasluge pri promociji kraja Mogersdorf podelila častno listino za zasluge za sodelovanje pri organizaciji vsakoletnih simpozijev ‘Mogersdorf (Modinci)’. Občinski svet občine Domžale mu je kot predsedniku organizacijskega odbora podelila nagrado občine za izvedbo več jubilejnih prireditev za obeležitev 100. obletnice rojstva opernega pevca Jožeta Gostiča. Zanimanje in dejavnost dr. Janeza Marolta sega na številna področja javnega življenja, za kar priča njegova pestra bibliografija. Z njegovim prihodom za predavatelja za antično zgodovino in Stari Vzhod je oddelek za zgodovino Pedagoške akademije oziroma današnje Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru pridobil odličnega strokovnjaka in pedagoga, študentje so dobili z njim odličnega predavatelja, njegovi sodelavci pa odličnega kolego. Jubilant združuje v sebi lastnosti dobrega pedagoga-učitelja in vzgojitelja, strokovnjaka, zlasti pa človeka v pravem pomenu besede. Slednje je danes kaj redka lastnost. Care sexagenarie: ob Tvoji šestdesetletnici Ti želimo še naprej trdnega zdravja in dobre volje ter obilo energije za Tvoje nadaljnjo pedagoško in znanstveno delo ter Ti kličemo: “Ad multos felices annos! Sit tibi propitius Omnipotens! ”

Jože Mlinarič

234 jubileji Mlinaric.indd

234

2.3.2004, 12:02


S tudia

H istorica

S lovenica

Doc. dr. Anton Ožinger - šestdesetletnik

V vsakodnevnem boju med človekom in naravo slednja - brez trohice prizanesljivosti in izjem - vsakomur pokaže, kar mu gre. In dobro je tako. Tu in tam sicer kdo celo ‘pozabi’, da je samo delček narave in - poln vroče želje po doživetju lastne večnosti - miselno nenadoma prestopi v višave Olimpa. Nadaljevanje poznamo. Naše zemeljsko življenje si merimo v letih. Zagotovo edina ura na Zemlji brez potrebnega vira energije, biološka ura, je našemu znancu, diplomiranemu teologu in diplomiranemu zgodovinarju, duhovniku Mariborsko-lavantinske škofije, arhivistu, znanstveniku, publicistu in končno univerzitetnemu učitelju docentu dr. Antonu Ožingerju decembra 2003 naštela okroglih 60. Rojen je bil 2. decembra 1943 v Sv. Marjeti niže Ptuja - tedaj St. Margarethen natanko na časovni polovici nacističnega gospostva na slovenskem Štajerskem. Nič kaj lepi časi, a kmalu je bilo drugače. Rdeča zvezda svobode in revolucije je na tem delu Ptujskega polja žarela tako močno, tako rdeče, da je tamkajšnjim domačinom ‘prostovoljno’ dokončno spremenila uradno ime njihove vasi v Gorišnica. Malemu Antonu pa je namenila prav posebno poklicanje. V letih najhujše zunanje izolacije države je leta 1950 vstopil v tedanjo nižjo gimnazijo. Po osmih letih se je bilo treba odločiti, kako naprej. Zapustil je domače okolje in se leta 1958 kot novinec znašel na nadškofijski klasični gimnaziji v Zadru. Mesto kot živa zgodovina ter priča večtisočletne nepretrgane naseljenosti, in šola kot sinonim za tradicijo klasicistične intelektualne rasti, bi rekli. Zadar mu je dal obilne temelje eruditstva, po katerem danes slovi. Navsezadnje je od tam tudi njegovo poznavanje glagolskih pismenk, s katerimi vzbuja začudenje pri vsakem, ki jih - seveda prvikrat v življenju - vidi na njegovih osebnih rečeh od denarnice naprej. Z maturitetno diplomo v žepu se je leta 1962 vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Študij teologije je bil v tistem času po neki čudni, nedoumljivi logiki jugoslovanskega obrambnega ministrstva tako preprost in nezahteven, da se ga je očitno dalo kar na polovici prekiniti zavoljo odrejenega vojaškega roka. Tako je leta 1965 odšel na osemnajstmesečno služenje v zahodnomakedonsko obmejno mestece Debar. V sloviti debarski soseski reke Radike se je v stikih z domačini gotovo malce naučil tam prevladujoče albanščine, zdravo planinsko okolje in dobra hrana pa sta mu vlili dodatnih življenjskih moči za nadaljevanje študija. Leta 1968 je postal duhovnik Mariborsko-lavantinske škofije in po enoletnem duhovnopomočniškem stažu v nadžupniji Slovenske Konjice diplomiral. Kaplansko mesto je dobil najprej prav tam in kmalu nato v Šentjurju pri Celju. Leta 1970 se je odločil za nov študij. Kot študent ob delu se je vpisal na enopredmetno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že naslednje leto ga je tedanji mariborski ordinarij dr. Držečnik imenoval za župnijskega upravitelja na Žusmu. Študij mu je bil v veliko veselje, saj je ljubljanske profesorje konkretno opozoril nase, ti pa so se mu oddolžili z dodelitvijo študentske Prešernove nagrade. Prišlo je, zanj v vseh pogledih tako usodno, leto 1975: v prvi polovici leta je umrl dotedanji škofijski arhivar Jakob Richter, kateremu je prav Ožinger napisal nekrolog in uredil bibliografijo (Časopis

235 jubileji Hozjan.indd

235

2.3.2004, 13:33


A. Hozjan: Doc. dr. Anton Ožinger - šestdesetletnik

Dr. Anton Ožinger (foto: D. Friš)

za zgodovino in narodopisje, letnik 46 = NV 11 (1975), št. 2); junija je diplomiral iz zgodovine in si tako pridobil naziv diplomirani zgodovinar; le nekaj dni zatem ga je ordinarij razrešil nadaljnje redne pastoralne službe in ga imenoval za novega škofijskega arhivarja, se pravi za Richterjevega naslednika, kar je hkrati pomenilo začetek njegovih ‘mariborskih’ let; še isto leto je v Kroniki izšla njegova prva znanstvena objava o študentih iz slovenskega prostora na dunajski univerzi v poznem srednjem veku. Novopečeni arhivar se je moral na tem delovnem mestu od samega začetka spoprijemati s celo vrsto, nam danes neznanih težav in nenormalnih okoliščin. Tedanji mariborski škofijski arhiv je bil organizacijsko navezan na sosednji Pokrajinski arhiv Maribor. Osamosvojil se je šele po demokratičnih spremembah v novi Republiki Sloveniji, ko je postal sestavni del škofijske pisarne. Kljub vrsti razočaranj in osebnih nesporazumov je Ožinger tu vztrajal vse do 2001, ko je po 26 letih dal slovo arhivu in škofiji. Dolga doba, v kateri pa naš jubilant ni držal križem rok. Naspro-

236 jubileji Hozjan.indd

236

2.3.2004, 12:05


S tudia

H istorica

S lovenica

tno, dozorel je v enega najboljših živečih poznavalcev cerkvene zgodovine apud Slovenos. K sreči je - za razliko od njegovega predhodnika in vzornika Richterja, ki bi si nedvomno zaslužil isti naziv - svoje znanje in raziskovalno marljivost okronal s pridobitvijo najvišjega znanstvenega naziva doktor zgodovinskih ved. Januarja 1994 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani ubranil disertacijo Cerkvene razmere na slovenskem Štajerskem v času goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa (1750-1774) v luči njegovih vizitacij. To znanje je tri leta prenašal na študente zaključnega letnika teologije v Mariboru v obliki predavanj o zgodovini matične škofije. S pridobitvijo akademskega naziva docent (1996) pa je lahko začel predavati tudi na Univerzi v Mariboru. Med 1996 in 2001 je študentom enopredmetnega programa Slavistika na Pedagoški fakulteti honorarno predaval predmet Kulturna zgodovina Slovencev. Tisto leto se je dokončno odločil zaključiti delovno dobo na škofiji in se redno zaposlil na isti fakulteti kot docent za zgodovino srednjega in novega veka. Od 1975 naprej je torej Ožinger - strokovno gledano - zgodovinar in arhivar (danes s samodejno priznanim strokovnim nazivom arhivist). Delovna leta mu je zapolnjevalo urejanje arhivskega gradiva, bodenje z raznimi ‘nadrejenimi’ in predvsem tisto, kar je trajno - znanstvenoraziskovalno delo. Kar kmalu je prevzel prvo težjo nalogo, urednikovanje škofijskega spominskega Zbornika ob 750-letnici mariborske škofije 1228-1978 (Maribor 1978). Dela je moralo biti precej, saj, sodeč po kolofonu knjige, ni imel pomoči ob takih izdajah običajnega uredniškega odbora. Dovolj je povedati, da je mariborski škofijski ordinariat v vsem 20. stoletju samostojno izdal in založil malo klasično zgodovinskih monografij. Izstopata pravzaprav le dve - Kovačičeva Zgodovina lavantinske škofije 1228-1928 in omenjeni zbornik, kjer je Ožinger dodal kratek tekst. Kot urednik in sourednik ter hkrati soavtor krajevnozgodovinskih zbornikov je pozneje nastopil še dvakrat: Lovrenc na Pohorju skozi stoletja 1091-1991 (Lovrenc na Pohorju 1991) in Konjiško: 850 let pražupnije 1146-1996 (Slovenske Konjice 1996). Leta 1979 je na podlagi njegovih dveh objav o dunajskih študentih iz slovenskega prostora dobil Knafljevo štipendijo za študij in delo v dunajskih arhivih. Nato je po slabem desetletju sledila njegova odločitev o prepisu vizitacijskih zapisnikov savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije v času njenega prvega ordinarija Karla Mihaela grofa Attemsa in pripravi teksta za tisk. Zagotovo je bil to doslej najobsežnejši jubilantov projekt, ki ga je časovno okupiral vsaj dobri dve leti, če pa tem letom prištejemo še pisanje disertacije, pa še več. Vizitacije savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije = Atti delle visite pastorali nell’ arcidiaconato di valle Saunia della arcidiocesi di Gorizia = Die Berichte der Pastoralvisitationen im Archidiakonat Saunien der Erzdiözese Görz 1751-1773 (Ljubljana 1991, 922(!) str.) predstavljajo čudovit vpogled v stanje cerkvene uprave in organiziranosti, pa tudi vsakdanje kulture, mišljenja in značajskih obrazcev prebivalstva med rekama Dravo in Savo na slovenskem Štajerskem tik po ustanovitvi nove goriške nadškofije sredi 18. stoletja. Po obsegu so izreden, monumentalen tekst, zato bodo dovolj besede predstavljalca knjige prof. dr. Franceta M. Dolinarja. Ta je “želel izraziti svoje občudovanje prof. Antonu Ožingerju za opravljeno /…/ garaško /…/ delo.” Uvodna študija Cerkvene razmere v oglejskem patriarhatu sredi 18. stoletja in ustanovitev goriške nadškofije (prav tam, str. 11-47) je v zelo razširjeni obliki tvorila ogrodje disertacije s skorajda identičnim naslovom (gl. zgoraj). Tretji večji Ožingerjev projekt je nedvomno zahtevna priprava regest škofijskih

237 jubileji Hozjan.indd

237

2.3.2004, 12:21


A. Hozjan: Doc. dr. Anton Ožinger - šestdesetletnik

listin. Listine lavantinske škofije v Pokrajinskem arhivu Maribor (Maribor 1989, 148 str.) so pravi preizkus znanja avtorja, saj mora razrešiti in opozoriti na mnoge stranske vsebinske momente vsake listine, ki se pojavijo ob kompleksni obdelavi virov. To ni tako težka naloga, če obdeluješ pet ali deset listin. Če pa jih moraš 324, kot so zaobjete tukaj, se lahko delo ob avtorjevi pomanjkljivi usposobljenosti spremeni v mukotrpno brskanje po literaturi. No, rezultat je tukaj sijajen. Anton Ožinger se zna poglobiti v vir in izluščititi celoto njegove sporočilne in mnogih sekundarnih vrednosti. Že iz napisanega lahko sklepamo, da se je jubilant doc. dr. Ožinger specializiral v prvi vrsti za cerkveno zgodovino našega prostora. Ta sklop dejansko tvori srčiko njegovih raziskav, ni pa seveda edini. A le preletimo, kaj vse je doslej obdeloval s tega področja. Najdragocenejši so gotovo sintetični teksti o zgodovini cerkve kot take na večjem zaokroženem prostoru, bodisi za celotno slovensko ozemlje, npr. sestavek Kriza cerkvenega življenja in reformacija na Slovenskem v monografiji Zgodovina cerkve na Slovenskem (Celje 1991, str. 93-112) bodisi o mariborski škofiji - o njeni zgodovini, o njenih škofih, o prenosu škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor, o cerkvenoupravni razmejitvi in cerkvenih razmerah na njenem prostoru itn. Posveča se različnim vidikom zgodovine posamičnih pražupnij oziroma župnij Maribor, Hoče, Ptuj-Sv. Jurij, Ptuj-Sv. Peter in Pavel, Lovrenc na Pohorju, Slovenske Konjice, Ljutomer, Fram, Laško, Štrigova, Razkrižje, Brežice, Slovenska Bistrica in Olimje. Od redovnih ustanov na Slovenskem je pisal o velikonedeljskih križnikih, o ljubljanskh frančiškanih, ptujskih minoritih ter o olimskih pavlincih. Posebej piše tudi o znanih in manj znanih posameznikih iz cerkvenih vrst, od kardinala Missie, škofov Antona Martina Slomška in Ivana Jožefa Tomažiča, do nekrologov za posamezne duhovnike mariborske škofije. Sestavkov ni smiselno naštevati, saj jih je veliko. In kar je še posebej občudovanja vredno - so izredno časovno in vsebinsko raznovrstni, saj časovno segajo od visokega srednjega veka do novejše zgodovine. O njihovi vsebinski raznolikosti pa navajam primera iz Ptuja in Maribora. Mašna ustanova Maruše Bodkovič na Ptuju iz leta 1632, v: Ptujska župnijska cerkev Sv. Jurija…(Ptuj 1998, str. 231-235) je sestavek, ki mu v slovenski strokovni literaturi najdemo zelo malo konkretnih vsebinskih primerjav, saj se avtorjem običajno ne zdi tako pomembno objavljati posamičnih zadev na podlagi odkritega skromnega arhivskega gradiva. Dnevniški zapisi kurata v mariborski kaznilnici (1889-1913) (Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 70 = NV 35 (1999), št. 1-2, str. 185-102) pa so vsebinsko sploh dokaj nenavadna in minuciozna razprava, ki razkriva del dolgo tabuiziranega in zato povsem neznanega življenja v naših zaporih, npr. opis obreda blagoslovitve kaznilniške kapele in tamkajšnjega glavnega oltarja, kratki opisi protokola pomilostitev itn. Njegov cerkvenozgodovinski sklop pa ni edini. Naslednji sklop je namreč arhivski, tisti, ki ga predstavi kot odličnega poznavalca in ocenjevalca identifikacije ter vrednosti historičnih virov. Ožinger je obdelal in popisal več arhivskih fondov. Od objav so znane Župnija in dekanija Hoče 1146-1945 (Maribor 1982 - skupaj z Jožetom Mlinaričem), kjer je popisan obsežen ohranjen fond pražupnije Hoče, najstarejše župne postojanke na današnjem širšem mariborskem in dravskopoljskem področju sploh, in Vodnik po arhivu župnije sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru (v: Zbornik župnije sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru, Ljutomer-Maribor 1990, str. 131-133), pa Arhivski fondi za občino Slovenska Bistrica

238 jubileji Hozjan.indd

238

2.3.2004, 12:21


S tudia

H istorica

S lovenica

(v: Zbornik občine Slovenska Bistrica II, Slovenska Bistrica 1983, str. 455-458). Sem vsekakor sodi tudi več objav, nastalih na podlagi obdelave enega samega vira, npr. Codex Henrici - malo poznana znamenitost Maribora (Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 54 = NV 19 (1983), št. 1-2, str. 24-28. Prištejmo mu še v zadnjem obdobju vedno opaznejši in bogatejši sklop razprav in objav politično-, kulturno- ter slovstvenozgodovinske vsebine. Nastajajo bodisi kot samostojne znanstvene objave bodisi kot referati na znanstvenih konferencah. Jubilant se je z vabljenimi prispevki udeležil mnogih simpozijev in srečanj, na mnoge pa ga je pripeljala želja po izpopolnitvi védenja. Prav tako je objavil več knjižnih ocen, poročil in polemik ter dnevnopublicističnih člankov. Odkar se posveča pedagoškemu delu na univerzi, pa je bil tudi mentor in somentor več diplomantom. S tem smo posegli v njegovo najnovejše in časovno najkrajše poklicno udejstvovanje. Malo pred odhodom prof. dr. Jožeta Mlinariča v pokoj je Oddelek za zgodovino na Pedagoški fakulteti z njim znova pridobil cenjenega in uglednega strokovnjaka za cerkveno zgodovino. Delo univerzitetnega učitelja je danes izredno dinamično in dejansko naporno, vendar Ožingerju ne povzroča glavobolov. Nasprotno, rad vidi enostavne rešitve problemov in rad poprime v situacijah, ko je preprosto treba biti fizično navzoč in pristaviti svoj signum. Je dolgoletni član Arhivskega društva Slovenije in ustanovni član ter aktualni odbornik novega tukajšnjega Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru. Prosti čas si - med drugim - izpolnjuje tudi z nego svojega vinograda, katerega sadove rad velikodušno deli na društvenih prireditvah. Politika ga nikoli ni tako aktivno zanimala, da bi se včlanil v katerokoli od strank. Naš šestdesetletnik se odlično počuti v domačih akademskih krogih. Zaželimo mu še za naprej dobrega počutja, obilico raziskovalne vneme in predvsem tiste njegove hudomušnosti ter iskrivosti, po katerih upravičeno slovi. Andrej Hozjan

239 jubileji Hozjan.indd

239

2.3.2004, 12:21


jubileji Hozjan.indd

240

2.3.2004, 12:21


S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 271.12:929 PITTREICH M. 1.01 Izvirni znanstveni članek

Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771) Jože Mlinarič Dr., akademik, zaslužni profesor Ljubljanska ulica 3/A, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Avtor prispevka je na podlagi arhivskih virov in literature prikazal življenje Mariborčana Frančiška Ferdinanda Pittreicha (rojenega l. 1708 v trgovski družini), poznejšega opata cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771) z redovnim imenom Marijan ter njegove zasluge za lasten samostan in podrejene mu samostane, med katere sta sodila tudi stiški in kostanjeviški samostan. Frančišek Ferdinand se je leta 1716 šolal na znameniti župnijski šoli v Rušah pri Mariboru, leta 1718 pa pri graških jezuitih. Leta 1745 je bil izvoljen za predstojnika Reina. Dokončal je delo svojega predhodnika, opata Placida Mallyja - prezidal je samostansko cerkev v poznobaročnem slogu in poskrbel za ureditev njene notranjščine. Skrbno je vzdrževal tudi ustanovo svojega predhodnika, samostanski hišni študij, namenjen ne le mlajšim redovnikom reinske cisterce, temveč tudi redovnikom iz drugih cistercijanskih samostanov. Kot generalni vikar je vzdrževal prijateljske stike s predstojniki stiške in kostanjeviške opatije in skrbno bdel nad njunim življenjem. Marijan Pittreich se s svojim delom ni zapisal le v zgodovino reinskega samostana, ampak tudi v zgodovino pravkar omenjenih opatij.

Ključne besede: Maribor, Marijan Pittreich (1708-1771), cistercijanski opat (1745-17719, samostan Rein pri Gradcu. Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 3 (2003), št. 2-3, str. 243-263, 77 cit., 5 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

243 mlinaric.indd

243

2.3.2004, 12:06


J. Mlinarič: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771)

V letu 1129 ustanovljeno opatijo Rein, iz katere je bila poseljena tudi stiška opatija, je skozi njeno zgodovino vodilo kar nekaj predstojnikov, doma s slovenskega ozemlja. V novem veku so to bili: Martin Duelacher iz Celja (1549-1559), nekaj let župnik krške in celjske župnije, Jernej Grudenegg iz Škofje Loke (1559-1577), Jurij Freyseisen iz Luč ob Savinji (1577-1605) in Mariborčan Marijan Pittreich (17451771). Naj omenimo, da je Frančišek Ferdinand v matrikah graške univerze leta 1718 zabeležen kot “Pitterich Franciscus, nobils, Slavus, Marburgensis,” leta 1722 pa kot “Pitrich Franciscus, civis, Styrus Graecensis.” Večina Mariborčanov je zapisana kot “Styrus, Marburgensis,” sicer pa so študenti, tudi tisti s podeželja, zelo redko označeni kot “Slavus.” Ali gre pri prvem zapisu v matrikah za napako, ali pa se je Frančišek Ferdinand izrekel za Slovenca? Slednje bi bilo zelo nenavadno, hkrati pa izredno zanimivo!1 V reinsko redovno skupnost sta vstopila tudi dva Mariborčana, ki sta se uveljavila na glasbenem oziroma znanstvenem polju. Leta 1725 rojeni Patricij Elsasser se je posvetil cerkveni in svetni glasbi. Bil je komponist, tenorist in vsestranski glasbenik.2 V letu 1819 rojeni Rupert Rosegger pa se je poleg glasbe in pesništva posvetil znanstvenemu in raziskovalnemu delu ter je pisec številnih razprav o zgodovini in umetnosti na Štajerskem.3 *** Frančišek Ferdinand Pittreich, poznejši opat v Reinu, je sodil k znameniti rodbini mariborskih trgovcev, od katerih so se nekateri uveljavili v javnem življenju predvsem kot člani mestnega sveta. Premožnost je nekaterim članom te rodbine omogočila šolanje na Ruški šoli pri Mariboru, nekaterim pa tudi pri graških jezuitih. Tako je npr. že prvi znani član te rodbine Jožef Anton obiskoval Ruško šolo (1687) in za njim sta jo obiskovala še dva: Frančišek Ferdinand (1716) in Mihael Hieronim (1720), ki je postal doktor svetnega in cerkvenega prava.4 Večina žena se je poročila v premožne mariborske trgovske družine (npr. Saligari, Koberweini, Tiernbergerji). O ugledu te rodbine priča tudi dejstvo, da so si imenitnejši meščani radi izbirali v

1

Jože Mlinarič, Celjan Martin Duelacher, župnik v Leskovcu pri Krškem in v Celju ter opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1549-1559), Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 50 (1996), str. 203-221; Martin Wild, Die Äbte von Rein, v: Stift Rein. 850 Jahre Kultur und Glaube, Rein 1979 (v nadaljevanju: Stift Rein), str. 56; Jože Mlinarič, Jurij Freyseisen iz Luč ob Savinji, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1577-1605), v: Vita artis perennis. Ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca, Ljubljana 2000, str. 269-286; Johann Andritsch, Die Matrikeln der Universität Graz, Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz 1711-1765, Band 6/4, Graz 2002, št. 125, str. 4, in št. 204, str. 66. 2 Norbert Müller, Bedeutende Reiner Konventualen, v: Stift Rein, str. 414; Robert Beigl, Liturgie und Musik des Stiftes, v: Stift Rein, str. 422. 3 Norbert Müller, Bedeutende Reiner Konventualen, v: Stift Rein, str. 415. 4 Jože Mlinarič, Seznam imen iz Latinske kronike, v: Ruška kronika, Ruše 1985 (v nadaljevanju: Mlinarič, Ruška kronika), str. 173, 221, 226.

244 mlinaric.indd

244

2.3.2004, 12:06


S tudia

H istorica

S lovenica

njej botre svojim otrokom in priče pri poroki.5 Domnevamo, da so se Pittreichi priselili v Maribor najkasneje sredi 17. stoletja iz Gradca, saj jim je vedno bolj cvetoče gospodarstvo v našem mestu zagotavljalo materialno eksistenco. Prvi znani Pittreich Jožef Anton se omenja leta 1687 kot učenec Ruške šole, ki se je pozneje posvetil trgovskemu poklicu. Morda je bil to ded Frančiška Ferdinanda.6 Na začetku 18. stoletja se omenja Marija Pittreich in tedaj sta umrli dve članici družine Pittreichov: Marija Barbara (1704) in Ana Marija (1705).7 Oče Frančiška Ferdinanda Janez Mihael, ki je bil leta 1706 v službi graškega trgovca Klavdija Condatha, se je 1699 poročil z vdovo Marijo Gertrudo Leitner, s katero je živel le kratek čas, saj je bil že leta 1706 vdovec.8 Janez Mihael je v omenjenem letu vzel za ženo Marijo Katarino, hčer Frančiška Tiernbergerja, člana mestnega sveta in mestnega blagajnika ter Katarine Terezije.9 Janez Mihael je imel z Marijo Katarino naslednje otroke: - Frančiška Ferdinanda, ki ga je 4. aprila 1708 v mariborski župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika krstil kaplan Gregor Jereb. Otroku sta bila botra mariborski poštni mojster Ferdinand Hizelperger in Gertruda Schlosko, oba iz uglednih mariborskih družin.10 - Marijo Jožefo, krščeno 21. marca 1707. Botra sta ji bila Andrej Schlosko in Katarina Hizelberger. Marija Jožefa se je leta 1726 poročila z Gregorjem Jožefom pl.

5

Npr. prva žena Janeza Mihaela Pittreicha Marija Gertruda je bila krstna botra 28. XII.1699. Škofijski arhiv Maribor, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Krstna knjiga 1683-1700 (v nadaljevanju: Krstna knjiga), str. 824. Objava: Jože Mlinarič, Gradivo za zgodovino Maribora (v nadaljevanju: GZM), XXV. zv., str. 220. 6 Mlinarič, Ruška kronika, str. 173. Mihael je bil 21. junija 1700 poročna priča. Škofijski arhiv Maribor, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Poročna knjiga 1700-1748 (v nadaljevanju Poročna knjiga), str. 430. Objava: GZM XXVII, str. 4. Marija je bila krstna botra 7. januarja 1703 Krstna knjiga, str. 56. 7 Marija Barbara je umrla 26. decembra 1704. Škofijski arhiv Maribor, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga 1664-1762 (v nadaljevanju: Mrliška knjiga), str. 181. Objava: GZM XXVIII, str. 122. Ana Marija je umrla 14. aprila 1705. Mrliška knjiga 1664-1762, str. 182. Objava: GZM XXVIII, str. 123. 8 Poročila sta se 19. oktobra 1699: “Joannes Michael Pittreich, tunc in servitio apud dominum Claudium Condath mercatorem Graecensem.”Poroko je opravil Klemens Škrjanec, magister chori. Priči sta bili: Klavdij Condath in Janez Meninger. Poročna knjiga 1646-1699, str. 417. Objava: GZM XXVI, str. 242. Nevesta je bila iz ugledne graške družine in se omenja 28. novembra 1699 kot krstna botra. Krstna knjiga 1683-1700, str. 824. Objava: GZM XXV, str. 120. 9 Poroka je bila 7. junija 1706. Poročil ju je mariborski župnik Klemen Škrjanec. Priči sta bili Ferdinand Hizelberger in Krištof Guetsolt. Poročna knjiga 1700-1748, str. 476. Objava. GZM XVII, str. 27. Nevesta Marija Katarina je bila hči mariborskega mestnega svetnika in blagajnika Frančiška Tiernbergerja in tedaj že pokojne matere Katarine Terezije. Iz leta 1709 sta ohranjeni dve blagajniški pobotnici. Tedaj je mestni blagajnik Frančišek Tiernberger poravnal “herrn Pidtreich alhier ” denar za čeber smodnika in pet korcev ovsa. GZM XXII, str. 118. 10 Krstna knjiga III. 1701-1733, str. 200.

245 mlinaric.indd

245

2.3.2004, 12:06


J. Mlinarič: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771)

Azulo, poštnim mojstrom v Ernovžu (Ehrenhausen).11 - Marijo Charlotto, krščeno 22. marca 1709; krstil jo je duhovnik Frančišek Renkl, botra pa sta bila Andrej Schlosggo in Katarina Hizlberger. Umrla je še v istem letu.12 - Marijo Ano, ki jo je 15. aprila 1710 krstil kaplan Gregor Jereb. Botra sta bila Andrej Schlosko in Katarina Hizelberger. - Janeza Mihaela, ki ga je 25. aprila 1711 krstil župnik dr. Bernard Pechel. Botra sta bila mestni sodnik Andrej Schlosko in Katarina Hizelberger. - Marijo Katarino, ki jo je 9. decembra 1712 krstil kaplan Gregor Jereb. Botra sta bila zgornja. - Marijo Elizabeto, ki jo je 19. novembra 1713 krstil kaplan Gregor Jereb. Botra sta bila zgornja. Leta 1737 se je poročila z Antonom Frančiškom, sinom Janeza Jurija Koberweina, oskrbnikom mariborskega gradu. 19. februarja ju je poročil nevestin brat cistercijan Marijan Pittreich.13 - Katarino, umrlo kot otrok v letu 1715.14 - Marijo Terezijo, ki se je leta 1739 poročila z mariborskim trgovcem Antonom Jožefom Frölichom in po njegovi smrti leta 1744 z Janezom Jakobom Schneiderjem, s sinom celjskega zvonarja Konrada.15 Janez Mihael je bil pokopan kot član notranjega mestnega sveta 9. januarja 1716.16 Njegova vdova Marija Katarina se je 1717 poročila z mariborskim trgovcem Francem Antonom Saligarijem. Pred pričami Jurijem Menhardtom in Matijem Pradtmannom jo je 19. aprila poročil mariborski župnik Janez Pavel Strašek.17 Franc Anton Saligari je umrl 3. januarja 1733, k večnemu počitku pa so ga položili 23.

11

Prav tam, str. 161. Marija Jožefa in Gregor Jožef pl. Azula sta se poročila 2. oktobra 1726. Priči sta bila mestni sodnik Jurij Miketitsch in Ptujčan Ferdinand Tiernberger. Poročil ju je župnik Janez Pavel Strašek. Poročna knjiga 1700-1748, str. 638. Objava: GZM XXVII, str, 122. 12 Krstna knjiga 1701-1733, str. 226. Umrla je 9. decembra 1709. Mrliška knjiga 1664-1762, str. 199. Objava: GZM XXVIII, str. 134 in 135. 13 Krstna knjiga 1701-1733, str. 281, 330 in 354. Marija Elizabeta in Anton Frančišek Koberwein sta se poročila 19. februarja 1737. Poročni priči sta bila Janez Ernest Hizelberger, član mestnega sveta in poštni mojster, in Janez Mihael Renkl. Poročna knjiga 1700-1748, str. 753. Objava: GZM XXVII, str. 182. 14 Katarina je umrla 20. novembra 1715. Mrliška knjiga 1664-1762, str. 219. Objava: GZM XXVIII, str. 150. 15 Marijo Terezija in Anton Jožef Frölich sta se poročila. Priči sta bila Janez Ernest Hizelberger, mariborski svetnik in poštni mojster, in Janez Melhior Renkel, prefekt na mariborskem gradu. Poročil ju je župnik Jurij Ludvik pl. Kliess. Marija Terezija se navaja 1739 kot hči pokojnega Janeza Mihaela Pittreicha, mestnega svetnika in trgovca, ter Ane Marije. Poročna knjiga 1700-1748, str. 751. Objava: GZM XXVII, str. 195. Marijo Terezija in Janez Jakob Schneider sta se poročila 11. novembra 1744. Priči sta bila Mihael Aichmayr, mestni svetnik, in Frančišek Koberwein, prefekt na mariborskem gradu. Poročil ju je Mihael Anton Stern, korni mojster. Poročna knjiga 1700-1748, str. 787. Objava: GZM XXVII, str. 224. 16 Mrliška knjiga 1664-1762, str. 221. Objava: GZM XXVIII, str. 152. 17 Poročna knjiga 1700-1748, str. 560. Objava: GZM XXVII, str. 79.

246 mlinaric.indd

246

2.3.2004, 12:06


S tudia

H istorica

S lovenica

Vpis krsta Frančiška Ferdinanda Pittreicha dne 4. aprila 1708 (Škofijski arhiv Maribor, župnija sv. Janeza Krstnika v Mariboru, krstna knjiga 1701-1733, str. 200)

januarja.18 Marija Katarina je umrla 28. decembra 1739 in so jo naslednjega dne pokopali med oba pokojna moža v družinski grobnici v notranjosti mariborske župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika.19 Večina članov rodbine se je ukvarjala s trgovskimi posli in nekatere članice rodbine so se tudi poročile v družine trgovcev. Nekateri so se posvetili tudi drugim dejavnostim. Omenimo naj Frančiška Ksaverija Pittreicha, sina Jakoba in matere Marije Ane, ki je bil knjigovez.20 Kje so Pittreichi spočetka prebivali, ni znano. Glede na številno družino smemo domnevati, da so imeli v lasti več hiš. Le za knjigoveza Franca Pittreicha, ki je morda identičen s prej omenjenim Pittreichom vemo, da je živel v 1. mestni četrti na današnjem Grajskem trgu. Danes je to dvojna nadstropna hiša (danes številka 6), ki je povsem prezidana in je še leta 1880 štela dve številki. Pittreich je živel v hiši na tedanji številki 5 in ki je konec 18. stoletja prešla v druge roke: od leta 1795 je bila last rodbine Löw, po letu 1822 pa družine Kaufmann.21

18 19

20

21

“Franciscus Antonius Sallgarii, senator et mercator.” Mrliška knjiga 1664-1762, str. 265. Objava: GZM XXVIII, str. 84. Mrliška knjiga 1664-1762, str. 286. Objava : GZM XXVIII, str. 200. Ignaz Orožen (Das Bisthum und die Diözese Lavant I, Marburg 1875, str. 533) Navaja, da so Marijo Katarino pokopali v cerkvi sv. Janeza Krstnika. Jože Curk (Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1875, Viri Pokrajinskega arhiva Maribor, Maribor 1985, str. 45) pa trdi, da so Marijo Katarino položili k večnemu počitku v cerkvi sredi med oba pokojna moža. Danes nagrobnika ni več najti. Za druge Pittreiche ne vemo, na katerem od obeh mariborskih pokopališč so bili pokopani. Večino Mariborčanov so tedaj položili k večnemu počitku na pokopališču pri cerkvi sv. Ulrika v Graškem predmestju. Poročila sta se 27. januarja 1743. Poročna knjiga 1700-1748, str. 779. Objava: GZM XXVII, str. 218. 8. aprila 1762 so pokopali Marijo, hčer Frančiška Pittreicha, staro tričetrt leta. Mrliška knjiga 1664-1762, str. 339. Objava: GZM XXVIII, str. 262. Rudolf Gustav Puff, Marburg in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte I. Band, Gratz 1847; Jože Curk, Dopolnitve k prevodu Rudolf Gustav Puff: Maribor, njegova okolica, prebivalci

247 mlinaric.indd

247

2.3.2004, 12:06


J. Mlinarič: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771)

V letu 1716 srečamo osemletnega Frančiška Ferdinanda Pittreicha na Ruški šoli, na kateri je dobil svojo prvo izobrazbo, ki mu je odprla pot do višjih študijev pri graških jezuitih. Ruška šola je bila pred ustanovitvijo jezuitske gimnazije v Mariboru edini študijski zavod na območju Slovenske Štajerske, ki je imel značaj nižje gimnazije in na kateri se je v letih od 1645 do 1760 šolalo okoli šest tisoč mladih ljudi iz notranjeavstrijskih dežel, a tudi iz sosednjih in tudi bolj oddaljenih dežel. Veliko učencev te šole je pozneje doseglo visoke cerkvene službe in se uveljavilo v svetnih poklicih.22 Na Ruški šoli sta se poleg Frančiška Ferdinanda iz te rodbine šolala še dva: Jožef Anton (1687), ki se je pozneje posvetil trgovskemu poklicu, in Mihael Hieronim (1720), ki je postal doktor svetnega in cerkvenega prava.23 Že kmalu po ustanovitvi Ruške šole (1648) se je na njej šolal Janez Friderik Schillinger, doma iz Leobna, poznejši reinski opat Kandid (1673-1684). Tod pa se je šolalo tudi nekaj kasnejših reinskih profesov (po zaobljubi sprejetih rodovnih članov), doma predvsem iz Gradca, ter trije kasnejši reinski profesi, doma iz Maribora: Ferdinand Mulz (1694), Klavdij Marches (1703) in Anton Ruess, p. Adrijan (1721).24 Ko se je Frančišek Ferdinand Pittreich vpisal na Ruško šolo - bilo je to v letu očetove smrti - je bil eden izmed 82 učencev, med katerimi sta bila tudi kasnejši cistercijan v Reinu Thinn Jožef Anton iz Gradca in Janez Jurij Perghoffer iz Frohnleitna, ki je pozneje vstopil k cistercijanom v Lilienfeldu.25 Leta 1717 se je Frančiškova mati kot vdova poročila z mariborskim trgovcem Francem Antonom Saligarijem, tako da je bila mlademu Frančišku Ferdinandu dana možnost študija pri graških jezuitih. 1718 je v univerzitetnih matrikah vpisan kot parvist. Omenimo naj, da je iz rodbine Pittreichov leta 1723 v Gradcu študiral tudi neki Mihael.26 Frančišek Ferdinand je po končanem študiju dosegel čast magistra filozofije in bakalavreat iz teologije. Svojo redovniško pot je slednji pričel v letu 1723, ko se je kot petnajstletnik odločil vstopiti k cistercijanom v Reinu, kjer je 19. novembra 1724 naredil redovne zaobljube. Duhovniško posvečenje mu je 12. aprila 1731 v grajski kapeli škofijske rezidence na gradu Seggau pri Lipnici podelil sekovski škof Leopold III. Ernest

in zgodovina, Maribor 1999, str. 322- 323. 22

23 24

25 26

Frančišek Ferdinand Pittreich se navaja v Ruški kroniki (str. 221): ”Pittreich Franciscus Marburgensis.” Jože Mlinarič, Seznam imen iz Latinske kronike, v: Ruška kronika, Ruše 1985 (v nadaljevanju: Mlinarič, Ruška kronika), str. 133-246. Prim. Drago Augustinovič, Ruška šola, v: Ruška kronika, str. 43-128. “Pittreich Josephus Antonius nobilis Marburgensis” in “Pittreich Michael Hieronymus Marburgensis.” Mlinarič, Ruška kronika, str. 173 in 226. Prav tam, str. 182, 202 in 227. V Rušah so se šolali še naslednji kasnejši reinski cistercijani: Senbler Kajetan iz Gradca, pozneje p. Bonifacij, leta 1690 (str. 177), Mulz Anton iz Lipnice, p. Kazimir, leta 1710 (str. 212), Mandl Gregor iz Gradca, p. Bazilij, leta 1711 (str. 214), Posauner Blaž iz Gradca leta 1711 (str. 215) in Thinn Jožef Anton iz Gradca leta 1716 (str. 222). Prav tam, str. 221-222. Johann, Andritsch, Die Matrikeln der Universität Graz 1711-1765, Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz, Band 6/4, Graz 2002, št. 125, str. 41. “Bittereich Michael, civis, Styrus.” Prav tam, št. 116, str. 71.

248 mlinaric.indd

248

2.3.2004, 12:06


S tudia

H istorica

S lovenica

grof Firmian. Pittreich je opravljal razne samostanske službe. Pričel je kot magister novincev, a je to službo opravljal le eno leto, nakar je bil tri leta spiritual in kasneje praznični pridigar. V letih 1740-1742 je bil oskrbnik v Reinskem dvoru v Gradcu, nato do leta 1744 župnik na samostanski župniji Sv. Egidija v Semriachu, ko je prevzel v duhovnem pogledu za opatom najpomembnejšo službo, službo priorja.27 Po smrti opata Placida Mallyja 14. februarja 1745 je bil Marijan Pittreich izvoljen za njegovega naslednika. Da je dosegel opatovsko čast ni nič nenavadnega, saj je bilo že skorajda v navadi, da je to mesto zasedel samostanski prior. Volitvam 10. maja istega leta je predsedoval Benedikt Hell, opat cistercijanskega samostana v Neubergu na Štajerskem. Ker samostanska cerkev v Reinu še ni bila dokončana, je opat Lilienfelda Krizostom Wieser (1716-1747), sicer tudi generalni vikar, 7. junija Pittreicha infuliral v svojem samostanu. Novega opata je čakalo veliko delo - dokončanje zidave samostanske cerkve, ki je bila sicer že v letu 1742 pozidana do te mere, da so jo že blagoslovili, vendar je bila skoraj brez opreme. Opat Marijan se je lotil dela z vso energijo, tako da je lahko že dve leti po prevzemu opatovske službe cerkev posvetil. Za cerkev je že v prvih petih letih oskrbel veliko opreme in nato za njeno lepoto skrbel ves čas do svoje smrti. Druga njegova skrb pa je veljala ustanovi hišnega študija za domače mlade redovnike kot tudi za tiste v samostanih generalnega vikariata, h kateremu so sodili tudi samostani na Kranjskem in Koroškem. Od leta 1751 je bil Pittreich odposlanec štajerskih deželnih stanov, leta 1771, torej v letu njegove smrti, pa ga je cesarica Marija Terezija imenovala za dednega dvornega kaplana. Skrb je posvečal tudi redovnemu naraščaju, saj je leto po njegovi smrti štel konvent poleg opata še enainštirideset redovnikov. Opat Marijan Pittreich je v letu 1754 nevarno zbolel, a je kmalu okreval. V zahvalo za ozdravitev je podaril zlato srce mariborski minoritski cerkvi, v kateri je bil od leta 1747 na glavnem oltarju znameniti kip Marije Matere milosti. Pogosto je bival v Gradcu ali pa na samostanskem gradu Rohr pri Wildonu, kjer ga je 13. februarja 1771 tudi dohitela smrt. Umrl je v 63. letu starosti ter po oseminštiridesetih letih redovnega življenja in šestindvajsetih letih opatovske službe. Prepeljali so ga v Rein in ga položili k večnemu počitku v grobnici pod prezbiterijem samostanske cerkve. Medtem ko so konventuali njegovemu nasledniku postavili pod cerkvenim korom impozanten nagrobnik, pa je bil Pittreich deležen le skromnega napisa.V križnem hodniku opatije Rein visi portret opata Marijana Pittreicha s kratkim življenjepisom, ki se glasi: “Marianus Pittreich XLIII Runae Abbas, frevens regularis Disciplinae Custos, ac Praecipuus Marianae pietatis Custor; Suos non tantum verbo docuit Filios, sed exemplo quoque traxit. Prioratus dignitatem / abbatiali comutavit mitra, vix investitur pedo, jam ex singulari summi Pontificis indultu suam sibi subarrhavit solemni consecratione Sponsam, ecclesiam namque Runensem, quam e ruderibus quidem recens / natam duxerat, est viduam splendidis dotatam picturis reliquerat. Ab eo Chorus et Refectorium nitide exornata, nec non Bibliotheca libris Ferdinandi Archiducis omnimode aucta, qua in re nec labore victus / sumptimus umquam vincendus fuerat, utpote insignis scientiarum amator, strenuusque promotor. In Deputatorum Styriae collegio Patremm patriae suma cum dexteritate egit, sexque viduatis

27

Norbert Müller, Got gibt den schaffenden Stärke, v: Segmente. Schriften des Reiner Kreises Nr. 7. Rein 1997 (v nadaljevanju: Segmente), str. 21.

249 mlinaric.indd

249

2.3.2004, 12:06


J. Mlinarič: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771)

Monasteriis mitratos dedit Praesules. Hisce positis meritis gloria nominis ejus apud posteros nunquam contabescet. Obiit anno 1771 22tia februarii in Dominio Rohr.” Pittreichov naslednik je bil 18. julija 1771 izvoljeni Gerhard Schobinger.28 Opatova skrb za dokončanje zidave in opremo samostanske cerkve Danes najbolj vidne zasluge opata Pittreicha so dokončanje reinske samostanske cerkve v poznobaročnem stilu in ureditev njene notranjosti - prečudovite baročne opreme. Z obsežnimi prezidavami cerkve je pričel Pittreichov predhodnik opat Placid Mally in te so trajale od 1710 pa do 1747. V letu 1738 je Placid pričel z gradnjo impozantne cerkve in skoraj deset let je trajalo, da so odstranili staro romansko cerkev z izjemo skromnih ostankov. Na njenem mestu so zgradili čudovito baročno cerkev.29 V času 17. in 18. stoletja so si predstojniki tudi cistercijanskih samostanov prizadevali v skladu z materialnimi možnostmi ustanove za preureditev samostanskega kompleksa, zlasti še cerkve, v smislu novega stilnega okusa, baroka. Tedaj so nastajale impozantne baročne cerkve in urejeni razkošni prostori (npr. sprejemnice in knjižnice), s katerimi so opatje poudarjali premožnost in pomen svoje ustanove in seveda tudi lastne osebe. Prezidave in opremljanje samostanskih poslopij so bile zato bolj prestižnega pomena kakor pa dejanske potrebe.30 Tudi stiški in kostanjeviški samostan sta doživela prezidave, dozidave in dobila odlično opremo. Oba, po svoji prvotni zasnovi romanska samostana, sta po temeljitih gotskih prezidavah doživela v 17. in 18. stoletju največje spremembe, zlasti še samostanski cerkvi. Stiški samostan je v gradbenem smislu doživel največje spremembe pod opatom Jakobom Reinprechtom (1603-1625), prostore pa so opremljali vsi njegovi nasledniki.31 Kostanjeviški samostan pa je doživel največje spremembe pod opatom Aleksandrom baronom Tauffererjem (1737-1760), ki je gradil in opremljal samostanske prostore prav v času Marijana Pittreicha in njegovega predhodnika Placida Mallyja. Z gradnjami je Aleksander začel v letu 1737, vendar vseh svojih načrtov zaradi pomanjkanja denarja ni mogel uresničiti. Leta 1738 so bili načrti za prezidave v kostanjeviškem samostanu že pripravljeni in jih je Aleksander poslal opatu Placidu kot generalnemu vikarju v skladu z redovnimi navadami na vpogled.32 Medtem ko je bil samostanski kompleks v Reinu v letu 1720 v glavnem barokiziran, je začel opat Placid svoje zadnje veliko dejanje - prezidavo samostanske

28 29

30 31 32

Martin Wild, Die Äbte von Rein, v: Stift Rein, str. 58; Segmente, str. 21-22. Segmente, str. 12, 14-18. Podroben opis prezidav in opremljanja cerkve: Alenus Lehr, Diarium Runense (1727-1775), in v Segmente, str. 14-15. Prim. tudi: Kurt Woisetschläger, Das Kunstschaffen im Bereich des Klosters Rein, v: Stift Rein, str. 77-93. Arhitektura in umetnost pri cistercijanih: Jože Mlinarič, Kostanjeviška opatija 1234-1786, Kostanjevica na Krki 1987 (v nadaljevanju: Mlinarič, Kostanjeviška opatija), str. 61-72. Prim. Marijan Zadnikar, Stična. Znamenitosti najstarejšega slovenskega samostana, Ljubljana 1990; Marijan Zadnikar, Kostanjeviški klošter, Ljubljana 1994. Arhiv Rein (dalje AR), Martinus Wild, Regesta Runae intermonastica, št. 4176, pismo pred 23. marcem 1738 (Kostanjevica). Prim. Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 446.

250 mlinaric.indd

250

2.3.2004, 12:06


S tudia

H istorica

S lovenica

Portret opata Marijana Pittreicha v križnem hodniku opatije Rein (foto: Gerhard Dopnner, Gratwein)

cerkve. Avgusta leta 1742 je moral biti prezbiterij dokončan do te mere, da je lahko opat cerkev blagoslovil in v njej 19. avgusta opravil slovesno bogoslužje. Opat Placid je k slavju povabil vrsto cistercijanskih opatov, vendar kronist pater Alanus Lehr ne omenja prisotnost stiškega opata Viljema Kovačiča in kostanjeviškega predstojnika Aleksandra Tauffererja. Malo verjetno je, da Placid k slavju ne bi povabil predstojnikov najbližjih cisterc.33 Znano pa je, da je Placid povabil opata Aleksandra

33

Segmente, str. 17.

251 mlinaric.indd

251

10.3.2004, 8:18


J. Mlinarič: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771)

k praznovanju svojega zlatega mašniškega jubileja, ki je bil 7. oktobra 1742.34 Opat Pittreich je dokončal zidavo poznobaročne samostanske cerkve in jo opremljal več kot dvajset let. Zidava je bila konec leta 1747 do te mere dokončana, da je opat 5. novembra posvetil svetišče v čast Marijinega vnebovzetja.35 V njej je že marca istega leta opravil pontifikalno mašo stiški opat Viljem.36 Pri rušenju stare cerkve so pustili stari stolp, ki ga je dal opat Pittreich povsem obnoviti in ki je dobil sedanjo podobo šele leta 1782. Cerkev je na novo pozidal slavni graški arhitekt Janez Jurij Stengg, medtem ko so pri opremljanju cerkve (poslikave, oltarji, korne klopi, slike, kipi) sodelovali številni umetniki. Oltarje sta s slikami in kipi opremila predvsem kipar Matija Leitner in slikar Amonte v letih 1745-1750. Pittreich je za delo pridobil tudi Filipa Jakoba Strauba. Medtem ko je imenitne korne klopi in cerkvene klopi za cerkev priskrbel opat Placid (1743), pa je korne klopi na orgelski empori oskrbel Pittreich (1749).37 Najlepše delo pa so cerkvene freske, ki so delo Tirolca Jožefa Adama Mölka iz 1766. Pittreich se je za poslikavo stropa v letu 1763 pogajal s slikarjem Antonom Jožefom Lerchingerjem iz Rogatca, ki naj bi z delom začel naslednje leto. Slikarije naj bi bile po vzoru tistih v Marijini cerkvi v Rušah pri Mariboru, a brez štukatur. Do izvršitve pa ni prišlo, zato je delo poveril Mölku. Pittreich je izdelavo čudovitega glavnega oltarja naročil pri graškem kiparju Jakobu Peyerju 1768. Oltarna podoba z motivom Počastitev pastirjev Novorojenega deteta je delo Janeza Martina Schmidta (Kremser Schmidt), ki je naročilo že Pittreichovega naslednika, opata Gerharda Schobingerja, iz leta 1779. Podoba je bila sprva v Marijini cerkvi v Strassenglu, ki je sodila k reinski opatiji, od leta 1819 pa je na glavnem oltarju reinske cerkve.38 Opatova skrb za reinski samostanski študij Medtem ko so si v srednjem veku in deloma tudi v naslednjih stoletjih kandidati za duhovniški poklic pridobili osnovno izobrazbo (studia primitiva) ter deloma tudi teološko izobrazbo predvsem pri stolnih in nekaterih pomembnejših župnijskih cerkvah, pa so bili redovniki deležni izobrazbe za samostanskimi zidovi. Cerkveni koncil v Vienni je leta 1311 predpisal za vse redove t.i. hišni študij, ki so ga uvedli tudi cistercijani. Bolj nadarjene člane cistercijanskih konventov pa so predstojniki pošiljali že v srednjem veku na višje študije na univerze. Za redovnike naših cisterc je prišla v prvi vrsti v poštev dunajska univerza. Ti so bivali v t.i.. kolegiju sv. Nikolaja. Znano je, da je v letih 1443-1468 na Dunaju študiralo pet stiških menihov,

34

AR, rokopis 137/7, št. 78 in 94, pismo z dne 7. oktobra 1742 (Rein). Segmente, str. 23-25. 36 AR, Alenus. Lehr, Diarium Runense 1747, str. 8, pismo z dne 10. marca 1747. Prim. Jože Mlinarič, Stiška opatija 1136-1784, Novo mesto 1995 (v nadaljevanju: Mlinarič, Stiška opatija), str. 748. 37 Stift Rein, str. 82. Opis vsebine fresk: Norbert Müller, Stift Rein, Christliche Kunststätten Österreichs, Nr. 220, Salzburg 1993, str. 11-14. Opis oltarjev in opreme: prav tam, str. 14-19. 38 Prav tam, str. 14-15; Stift Rein, str. 81-82. 35

252 mlinaric.indd

252

2.3.2004, 12:07


S tudia

H istorica

S lovenica

medtem ko so kostanjeviškim redovnikom majhni samostanski dohodki v srednjem veku to onemogočali.39 Zahteva tridentinskega cerkvenega koncila (1545-1563), ki je terjal višjo izobrazbeno raven duhovščine, je veljala tudi za menihe, ki so se pripravljali na prejem mašniškega posvečenja. Zato sta poslej cerkvena in redovna oblast samostanskim predstojnikom nalagali skrb za izobraževanje podrejenih. V letu 1593 je Francesco Barbaro, kasnejši oglejski patriarh (1593-1616), opravil po naročilu Rima vizitacijo tudi naših samostanov. Iz vizitacijskega zapisnika je razvidna zlasti njegova skrb za boljšo izobrazbo redovnikov. Stiškemu in kostanjeviškemu opatu je zabičal, naj poskrbita za samostansko šolo in za trajno izobraževanje zlasti mlajših redovnikov. Tudi cistercijanski vizitatorji so opate neprestano spodbujali, naj pošiljajo določeno število redovnikov na višje študije.40 Tudi za menihe kostanjeviškega in stiškega samostana so se odprle nove in cenejše možnosti izobraževanja z ustanovitvijo jezuitske univerze v Gradcu leta 1585. Nekaterim menihom je šolanje pri jezuitih odprlo pot do pomembnejših služb v konventu, celo do opatovske časti. Omenimo naj le primer Jurija Urbaniča, kostanjeviškega profesa, ki je sprva postal prior, nato pa je bil v letih 1603-1618 opat, ki so ga za to čast predlagali “zaradi njegovih vrlin in izobraženosti.” Zanj je rečeno, da je bil obdarjen z duševnimi vrlinami in izveden v teologiji, saj je bil odličen študent pri graških jezuitih, med drugim tudi dober latinist, ki je po potrebi pridigal tudi v nemškem jeziku in je bil vešč tudi italijanskega jezika.41 Naši cistercijani, študenti pri graških jezuitih, so bivali v jezuitskem kolegiju ali pa so prosili za sprejem v deželnoknežji Ferdinandeum. Študenta, ki je bival v kolegiju, so morali opatje oskrbeti s knjigami, obleko in posteljnino, kar je po zatrdilu rektorja kolegija leta 1592 veljalo šestdeset tolarjev letno.42 Veliki izdatki so predstojnikom samostanov onemogočali šolanje večjega števila sobratov. Samostan Rein pri Gradcu je imel v štajerskem deželnem glavnem mestu svojo hišo, t.i. Reinski dvor, kjer so prebivali njegovi redovniki, ki so se izobraževali pri jezuitih. V dvoru so našli bivališče tudi mnogi stiški in kostanjeviški redovniki, ki so se mogli na ta način tudi začasno vključiti v redovno skupnost. Bivanje in oskrba je stala opata manj kakor oskrba v jezuitskem kolegiju, zato pa je bilo prošenj za sprejem več kakor pa je bilo možnosti za sprejem. Višina preživnine sicer ni bila velika, vendar jo marsikateri predstojnik naših cisterc zaradi pomanjkanja sredstev ni mogel poravnati.43 Tako se je npr. kostanjeviški opat Aleksander Taufferer reinskemu opatu Placidu opravičeval, da zaradi pičlih dohodkov ne more poravnati preživnine za nekega svojega sobrata.44

39

Prim. Jože Mlinarič, Izobraževanje in izobrazba pri cistercijanih s poudarkom na stiški in kostanjeviški opatiji, v: Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996 (v nadaljevanju: Mlinarič, Grafenauerjev zbornik), str. 257-270; Jože Mlinarič, Kostanjeviška opatija, Izobraževanje članov cistercijanskih konventov, str. 93-101. 40 Nadškofijski arhiv Udine/Videm, Acta a parte imperii. Abbazia di Sittich., dokument z dne 31. oktobra 1593. 41 Prim. Mlinarič, Grafenauerjev zbornik, str. 264. 42 AR, Alenus Lehr, Collectaneum Runense antiquitatum, str. 464-465. 43 Mlinarič, Grafenauerjev zbornik, str. 266. 44 AR, B XIV, dokument z dne 8. oktobra 1739 (Straža).

253 mlinaric.indd

253

2.3.2004, 12:07


J. Mlinarič: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771)

Sčasoma je graška jezuitska univerza dobila nekaj konkurentov, vendar so te izobraževalne ustanove zaradi oddaljenosti in še iz drugih razlogov bile za naše cistercijanske samostane manj ugodne. V letu 1623 je bila ustanovljena benediktinska univerza v Salzburgu, na kateri se je šolalo nad petdeset cistercijanov, med njimi so bili trije iz stiškega konventa.45 Za naša samostana tudi ni bila zanimiva izobraževalna ustanova v Lepoglavi, ki je leta 1683 prejela privilegij podeljevanja akademske stopnje iz filozofije in teologije. Izjema je bil Aleksander baron Taufferer, ki je pri pavlinih absolviral teologijo.46 Okoli leta 1742 so benediktinci iz Št. Lamberta (St. Lambrecht) ustanavljali akademijo v Manndersdorfu pri Dunaju in so povabili tudi cistercijane, naj bi na njej študirali. To povabilo pa so cistercijanski opatje odklonili z utemeljitvijo, da njihov študijski program za cistercijane ni ustrezen, da je zanje najboljši program graške jezuitske univerze ter da imajo študentje možnost bivanja v Reinskem dvoru, kjer “si morejo pridobiti znanost in se naučiti discipline.” Zgornjemu mnenju vetrinjskega opata Benedikta Mulza sta se pridružila tudi stiški opat Viljem Kovačič in kostanjeviški opat Aleksander Taufferer.47 Proti koncu svojega življenja je reinski opat Placid Mally (1710-1745) začel razmišljati o ustanovitvi organiziranega domačega hišnega študija, namenjenega ne le reinskim konventualom, ampak tudi konventualom iz drugih samostanov svojega generalnega vikariata (samostanov na Kranjskem in Koroškem). Svojo namero je opat Placid leta 1740 sporočil stiškemu predstojniku Viljemu Kovačiču, ki mu je tudi omenil, da je imel v letih 1737-1740 na študiju pri graških jezuitih tri sobrate, na Dunaju pa enega. Za ustanovitev hišnega študija se je Placid po lastnem zatrjevanju odločil iz dveh razlogov. Hišni študij bi bil cenejši, bivanje redovnikov v redovni skupnosti pa zanje koristnejše. Študij pri jezuitih je bil tudi zelo drag, saj je znano, da so ti leta 1692 za petletno šolanje enega študenta zahtevali pet tisoč goldinarjev. Placid je bil mnenja, da se bodo zmanjšali stroški za šolanje lastnih redovnikov, ki ne bodo prebivali več v samostanskem dvoru v Gradcu, še bolj pa stroški opatov drugih cistercijanskih samostanov. Opat Placid je bil prepričan, da je tudi za redovno življenje mlajših cistercijanov bolje, da živijo doma v redovni skupnosti. Zanimive so njegove besede, zapisane v pismu stiškemu opatu Viljemu, češ “da je za menihe bolje, če ostanejo znotraj samostanskih zidov neuki, kakor pa med laiki učeni.”48 V tej zvezi naj omenimo, da so v kroniki graške jezuitske univerze zabeleženi številni ekscesi študentov, kot medsebojni pretepi, pretepi z meščani, z vojaki in mestno stražo in ob katerih je pogosto tekla tudi kri. Kazen za take ekscese je bila izključitev iz univerze ali Ferinandeuma, kjer so prebivali, ali pa zapor v univerzitetnem karcerju.49 Razumljivo je, da mišljenje in življenje študentov iz vrst

45

46 47 48 49

Dokument z dne 4. novembra 1696 (Salzburg). Aleksander Graf, Rein und Sittich, v: Cistercienser Chronik L(1938), št. 903. Prim. V. Redlich, Die Matrikel der Universität Salzburg 1639-1810. Salzburger Abhandlungen und Texte aus Wissenschaft und Kunst Band V, Salzburg 1935. D. Franković, Povijest školstva i pedagogije u Hrvatskoj, Zagreb 1958, str. 43 in 40. Prim. Mlinarič, Grafenauerjev zbornik, str. 267. AR, rokopis 137/11, št. 200 in 20, pismi z dne 14. julija in 10. avgusta 1742. AR, A lat. X, pismo z dne 7. marca 1740. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 750-752. Johann Andritsch, Die Matrikeln der Universität Graz 1663-1710. Publikationen aus dem Archiv der Universität Graz Band 6/3, Graz 1987, str. IX-XI.

254 mlinaric.indd

254

2.3.2004, 12:07


S tudia

H istorica

S lovenica

laikov ni ugodno vplivalo na življenje in obnašanje redovnikov. Znano je, da so se v Reinskem dvoru izkazali za neredne tudi nekateri stiški študentje: pogosto so brez dovoljenja in naskrivaj zapuščali dvor in zahajali v tuje hiše. Placid tudi zatrjuje, da so imeli slednji navado vpiti, češ da niso reinski profesi in da so v dvoru le gostje, pa da jim je zato dovoljeno živeti bolj sproščeno.50 Svoj načrt je opat Placid uresničil v zadnjem letu svojega življenja (1745). Placidovo delo je prevzel in nadaljeval njegov naslednik, opat Marijan Pittreich, in ga uspešno vodil več kakor četrt stoletja. Bil je prepričan v koristnost ustanove, saj je pred izvolitvijo za opata (1745) v Reinskem dvoru v letih 1740-1742 opravljal službo ekonoma in mu življenje študentov ni bilo nepoznano.51 Že v prvem študijskem letu je bilo na hišnem študiju v Reinu šest domačih menihov in stiški profes Leopold Vogl, doma z Dunaja, ki je v letih 1745-1747 študiral filozofijo, nato pa v letih 1747-1748 teologijo.52 Leta 1747 se je Vogl s štirimi reinskimi redovniki pripravljal na obrambo tez pred jezuitskimi profesorji.53 Na hišnem študiju je bil v letih 1751-1752 tudi stiški profes Frančišek Ksaverij baron Taufferer, poznejši opat (17641784), ki je po študiju filozofije pri graških jezuitih odšel na študij na rimsko Gregoriano.54 V Reinu je študiral v letih 1750-1752 tudi stiški menih Aleksander Kastner.55 Nekateri redovniki so se zadovoljili z osnovnim študijem iz filozofije in teologije, drugi pa so nadaljevali višje študije pri graških jezuitih. Nekateri od slednjih so tudi v tem času bivali v Reinskem dvoru v Gradcu. Posamezniki pa so prejeli osnovno znanje iz filozofije in teologije v domačem samostanu. Tako je npr. kostanjeviški opat Leopold Buseth (1772-1786) profesu Aleksandru Hallerju baronu Hallersteinu, zadnjemu kostanjeviškemu opatu, ki je študije absolviral na rimski Gregoriani, zaupal v samostanu predavanja iz teologije.56 Predvsem od sredine 18. stoletja se je svetna oblast vedno bolj vmešavala v življenje samostanov in življenje redovnikov, tako npr. tudi glede sprejema novincev in izobrazbe menihov. Marija Terezija je npr. od predstojnikov zahtevala, naj imajo na študijih vedno po dva redovnika. Leta 1754 je notranjeavstrijska vlada odredila, naj predstojniki pošiljajo svoje sobrate za dve leti na študij v Gradec.57 Leta 1775, torej tik pred razpustitvijo večine cistercijanskih samostanov, je vlada zahtevala, naj posamezni redovi ustanovijo skupni študij za vse postojanke svojega reda, in to po možnosti v deželnem glavnem mestu. Cesar Jožef II. pa je šel še dalje in je ukinil vse hišne študije in škofijske seminarje in je predpisal za vse redovnike enoten štu-

50

“… palam clamare: Non sumus professi Runenses, sed hospites, ergo libertate nostra nobis vivere licet.” AR, A lat IX, 21, pismo z dne 24. oktobra 1740 (Rein).

51

Segmente, str. 21. AR, A lat X, pismo z dne 28. januarja 1746 (Stična). Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 268. AR, Alenus Lehr, Diarium Runense 1746-1747.

52 53 54 55 56 57

Mlinarič, Stiška opatija, str. 752-753. Prav tam. Jožef Benkovič, Kranjski bogoslovci v Rimu, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, VIII (1898), str. 61-62); Alexander Graf, o.c., str. 268-269. AR, Regesta Runae intermonastica, št. 4566, dokument pred 16. februarjem 1754.

255 mlinaric.indd

255

2.3.2004, 12:07


J. Mlinarič: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771)

Rein, samostanska cerkev (foto: R. Weindl, Berchtesgaden)

dij v generalnih seminarjih, ki naj bi jih vzdrževal verski sklad.58 S tem je bil ukinjen tudi hišni študij v Reinu, česar pa opat Pittreich ni več doživel (umrl je leta 1771). Opat Pittreich je poskrbel tudi za povečanje samostanske knjižnice, ki je omogočala poglobitev študija. 1758 je namreč kupil v Gradcu preostanek knjižnice Ferdinanda II. in jo namestil v poseben prostor samostanske knjižnice, v današnji razstavni knjižnični prostor.59 S tem, ko je Pittreich skrbel za dobro delovanje hišnega študija, mu smemo pripisati zasluge za dvig izobrazbene ravni ne le lastnega konventa, ampak tudi vseh samostanov generalnega vikariata in s tem tudi redovnikov samostanov Stične, Kostanjevice in Vetrinja.

58 59

Ludwig L Lekai, Geschichte und Wirken der Weissen Mönche. Der Orden der Cistercienser, Köln 1958, str. 183. Manjši del knjižnice je dala cesarica Marija Terezija prenesti na Dunaj, večji del pa si je pridobila opatija. Peter Wiesflecker, Stift Rein und die Landesfürsten, v: Erlesenes und Erbauliches. Kulturschaffen der Reiner Mönche, Rein 1903, str. 185-186. Pittreich je poskrbel tudi za ureditev arhivskega fonda. Po opatovem naročilu je samostanski oskrbnik Janez Jakob Holzerarhiv na novo uredil in naredil obsežen popis. Norbert Müller, Stiftsarchiv - Geistige Bewahrungsstätte, v: Erlesenes und Erbauliches. Kulturschaffen der Reiner Mönche, Rein 1903, str. 117.

256 mlinaric.indd

256

2.3.2004, 12:07


S tudia

H istorica

S lovenica

Skrb opata kot generalnega vikarja za podrejene samostane Opatu Marijanu Pittreichu je bila kot generalnemu vikarju zaupana skrb tudi za stiški in kostanjeviški samostan. Nadziral je redovno življenje in skrbel, da so se redovniki ravnali po redovnih pravilih. Uvid v stanje na postojankah si je v skladu z redovnimi pravili pridobil z vizitacijami, na katerih je redovnikom dajal napotke za odpravo pomanjkljivosti. Predsedoval je tudi volitvam novih predstojnikov, pri čemer si je na vso moč prizadeval, da bi prevzeli vodenje opatij ljudje, sposobni voditi duhovno in gospodarsko življenje redovnih postojank. Poskrbel je, da je po smrti predstojnikov prišlo čimprej do izvolitve naslednikov. Slednje je bilo izrednega pomena v času, ko je svetna oblast vedno bolj posegala v zadeve samostanov in je pogosto odlašala z dovoljenji za volitve predstojnikov. Oblast je želela, naj bi postali predstojniki njej všečne osebe. Redovnikom, ki naj bi dosegli višjo izobrazbo pri graških jezuitih,

Rein, razstavni prostor samostanske knjižnice (foto: dr. Kurt Roth)

257 mlinaric.indd

257

10.3.2004, 8:19


J. Mlinarič: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771)

je omogočil bivanje v Reinskem dvoru. S tem je samostanom zmanjšal stroške za študij njihovih članov in možnost študija večjemu številu redovnikov. Nekaj redovnikov je sprejel tudi na hišni študij v reinskem samostanu. Že iz zgornjih razlogov je predstojnike naših cisterc stiška opata Viljema Kovačiča (1734-1764) in Frančiška Ksaverija barona Tauffererja (1764-1784) ter kostanjeviška opata Aleksandra barona Tauffererja (1737-1760) in Leopolda pl. Busetha (1760-1772) z reinskim opatom Marijanom, kot tudi že z njegovim predhodnikom, Placidom Mallyjem, vezalo iskreno prijateljstvo, povezano s hvaležnostjo. Naši opatje so iskali pri Pittreichu pomoč in nasvet in mu v svojih pismih zaupali svoje stiske ter izražali žalost in veselje. Zato ni nič nenavadnega, da najdemo dandanes v razstavnem prostoru reinske knjižnice njihove portrete. V tem so se tudi reinski opatje ravnali po običaju tedanjega časa, ko so si samostanski predstojniki oskrbeli portrete znamenitih osebnosti in oseb, s katerimi so bili intimno povezani. Iz korespondence je razvidno, da so si tudi opatje naših cisterc oskrbeli portrete Pittreicha in Mallyja, o katerih pa ni danes, žal, ničesar znanega.60 V Kostanjeviškem samostanu je že leta 1737 visel v opatovi spalnici portret Placida Mallyja.61 Leta 1746 je opat Aleksander Taufferer prosil Pittreicha za njegov portret in ga je januarja 1747 tudi prejel. Aleksander se mu je zanj zahvalil in mu sporočil, da je njegov portret ‘pridružil’ na steni refektorija portretom duhovne in svetne gospode. Poigrava se tudi z besedami: “Zahvaljujem se prečastitemu Marijanu za Marijana, ki krasi Marijin studenec (sc. Kostanjeviški samostan).”62 Marijan pa je dobil Aleksandrov portret leta 1755.63 V istem letu je reinski opat prosil stiškega opata Viljema za njegov portret in obljubil svojega. Viljemov naslednik, opat Frančišek Taufferer, je 1767 poslal Pittreichu svojo podobo z željo, da prejme njegovo, kar se je zgodilo že konec istega leta.64 Za oba stiška opata tako natanko vemo, od kdaj sta v Reinu, medtem ko od kostanjeviških opatov vemo le za Aleksandra Tauffererja, za portret njegovega naslednika, Leopolda pl. Busetha, pa ni znano, kdaj je prišel v Rein. Kostanjeviški in stiški opatje so se radi oglasili v Reinu pri opatu Pittreichu, zlasti še na svoji romarski poti v Mariazell ali ob opravkih na Dunaju ali v deželnem glavnem mestu Gradcu. Za kostanjeviškega opata Aleksandra domnevamo, da se je udeležil slavja petdesetletnice duhovništva Pittreichovega predhodnika, opata Placida, leta 1742.65 Na jesen leta 1753 pa se je Aleksander skupaj s svojim tajnikom Leopoldom Busethom pridružil svojemu bratu in njegovi družini ter rektorju graškega jezuitskega kolegija na poti v Vorau k redovnim zaobljubam svojega nečaka pri tamkajšnjih korarjih - avguštincih. Iz Voraua so se podali na romanje v znano

60

61 62

63 64 65

Ob ukinitvi kostanjeviškega samostana (1786) navaja inventarni popis premičnin tudi 5 portretov redovnih oseb v lakiranih okvirjih. Arhiv Republike Slovenije, Sam. A II, knjiga 9, str. 137. Prim. Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 464. AR, B XIV, pismo z dne 7. novembra 1737 (Kostanjevica). “… Grates / …/ refero reverendissimo Mariano pro Mariano Marianos Fontes illustrante …” AR, B XIV, pismo z dne 12. januarja 1747 (Kostanjevica). Prim. Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 464. Prav tam, str. 464-465. AR, A lat IX, 21, pismo po 8. februarju 1755 (Rein); AR, A lat X, 22, pismo z dne 3. novembra 1767 (Stična). Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 748 in 791. AR, rokopis 137/7, št. 78 in 84, pismo z dne 7. oktobra 1742 (Rein).

258 mlinaric.indd

258

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

Marijino božjo pot v Mariazell, ob vrnitvi domov pa so obiskali Rein in njegovega predstojnika, opata Pittreicha, in se zadržali pri njem 29. in 3o. septembra.66 Stiški opat Kovačič je bil v Reinu marca 1747 in je ob zlatem jubileju redovnih zaobljub reinskega meniha Viljema Sprengerja opravil v samostanski cerkvi pontifikalno mašo.67 15. junija 1754 pa se je Kovačič s svojim tajnikom, patrom Antonijem Gallenfelsom, ob vrnitvi z Dunaja, ustavil tudi v Reinu.68 Kovačičev naslednik, opat Frančišek Ksaverij baron Taufferer, se je dve leti po svoji izvolitvi (1766) srečal z opatom Pittreichom, ko se je v spremstvu svojega profesa Benedikta Lauricha in kostanjeviškega profesa Ksaverija barona Barba mudil po opravkih v Gradcu. Bivali so v reinskem dvoru od 24. februarja do 15. marca in se naslednjega dne skupaj z opatom Pittreichom podali v Rein, odkoder jih je vodila pot v Mariazell.69 Opatje naših samostanov so pri Pittreichu iskali nasvet v različnih redovnih zavezah. Tako je kostanjeviški opat Aleksander leta 1746 prosil opata Pittreicha za “uradno tolmačenje glede priviligiranih oltarjev,” stiški opat Viljem pa si je želel razlago glede postne postave, ki jo je odredil za samostane papež Aleksander VII. (1655-1667). Odredba je bila zelo stroga in je begala mnoge predstojnike. Opat Kovačič se je tudi odločil, da bo v Stični vpeljal redovno življenje po zgledu Reina. Poudarjal je, da se v tem samostanu natanko ravnajo po redovnih pravilih, statutih in po odredbah generalnih kapitljev ter vrhovne cerkvene oblasti. Kovačič je zato v dvomljivih zadevah prosil za mnenje opata Pittreicha. Kostanjeviški opat Aleksander je želel tesnejše “duhovne povezanosti ” samostana z reinsko cisterco. Zato je dosegel, da so jo leta 1747 v obeh samostanih pisno sklenili. Pogodba je določala, da v obeh samostanih opravijo za vsakega pokojnega redovnika slovesno mašo zadušnico in da opravi vsak menih z mašniškim posvečenjem po eno tiho mašo, kleriki in bratje konverzi pa zmolijo v dobro pokojnega po sedem psalmov.70 V drugi polovici 16. stoletja je vrhovno redovno vodstvo samostane ali več pokrajin podredilo enemu izmed opatov, imenovanemu generalni vikar ter mu dalo velika pooblastila. Ta je bil dolžan skrbeti za duhovno in materialno oskrbovanost podrejenih postojank, nadzirati njihovo redovno življenje in redno opravljati vizitacije. Voditi je moral volitve novih predstojnikov ter je imel pravico predstojnike po potrebi tudi odstavljati. Službo generalnih vikarjev za samostane na Kranjskem in Koroškem so skoraj redno opravljali reinski opatje. Iz vizitacijskih zapisnikov druge polovice 17. stoletja in naslednjega stoletja se zrcali skrb reinskih opatov za naše cisterce: predstojnike so opominjali, naj skrbijo za pravo redovno življenje in za gospodarstvo ter nekajkrat zgladili spore med konventom in predstojniki.71 Živahna korespondenca opatov obeh dolenjskih cisterc z reinskimi opati, zlasti še

66 67 68

AR, Alenus Lehr, Diarium Runense 1753. AR, Alenus Lehr, Diarium Runense 1747, str. 8, pismo z dne 10. marca 1747 (Stična). AR, Alenus Lehr, Diarium Runense 754, str. 38, pismo z dne 15. junija 1754. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 748.

69

AR, Alenus Lehr, Diarium Runense 1766, pismo z dne 15.-17. marca 1766. Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 791.

70

Duhovna zveza je bila potrjena s pečati 31. maja 1747. AR, B XIV. Prim. Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 456. Mlinarič, Stiška opatija, str. 463 sl.; Jurij Freyseisen, str. 276 (prim. opombo št. 1).

71

259 mlinaric.indd

259

2.3.2004, 12:09


J. Mlinarič: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771)

s Placidom Mallyjem in Marijanom Pittreichom, razkrivajo naklonjenost Reina do naših redovnih postojank. Aprila 1760 je umrl kostanjeviški opat Aleksander baron Taufferer. Izvolitev njegovega naslednika se je zavlekla kar za pol leta. K volitvam je namreč morala od 16. stoletja sem dati privolitev svetna oblast, ki se je vedno bolj vmešavala v redovne zadeve in je poskušala vplivati na izbor zanjo ‘primerne’ osebe.72 Zgornje nevarnosti se je zavedal tudi opat Pittreich in si je zato prizadeval za čimprejšnjo izvolitev novega predstojnika. Ob volitvah novega opata je ta opravil tudi temeljito vizitacijo. Za opata je bil izvoljen Leopold pl. Buseth.73 Maja 1764 je umrl stiški opat Viljem Kovačič. Marijan Pittreich se je odpravil najprej k volitvam novega predstojnika v Vetrinj na Koroškem, nato pa k volitvam v stiški samostan ter na vizitacijo obeh kranjskih cisterc. V opatovem spremstvu sta bila tudi reinski prior Kandidus Foregger in profes Jožef Pittreich, verjetno Marijanov sorodnik, in novoizvoljeni vetrinjski opat Bernard Winterl. Iz Vetrinja so odšli 24. septembra ter se podali preko Ljubelja v Tržič, kjer sta jih pričakala kostanjeviški opat Leopold Buseth in tamkajšnji stiški upravitelj. Nato jih je pot vodila preko Kranja v Ljubljano, kjer jih je Buseth pogostil v kostanjeviškem dvorcu. 27. septembra so bile v Stični volitve in izvoljen je bil Frančišek Ksaverij baron Taufferer. Marijan Pittreich je tam opravil tudi temeljito vizitacijo, ki jo je nameraval opraviti tudi v kostanjeviškem samostanu, a mu je pot v Kostanjevico preprečilo močno neurje. Zato se je odločil za vrnitev domov. 30. septembra se je napotil preko Ljubljane in Ljubelja ter Koroške domov v Rein. To je tudi zadnje znano bivanje opata Marijana na Kranjskem.74 Za leto 1768 je bilo sklicano zasedanje generalnega kapitlja v francoski Citeaux, ki naj bi se ga nujno udeležili tudi predstojniki ali njihovi zastopniki vseh avstrijskih samostanov. Zadevo je za svoj generalni vikariat urejeval opat Pittreich, a je pri podrejenih opatih naletel na težave, saj so se branili težavne in dolge poti v Francijo in se pri tem izgovarjali na svoje slabo zdravstveno stanje in na prezaposlenost ter na velike potne stroške. Stiški opat Frančišek je Pittreichu predlagal, naj bi se opatje sestali v Reinu in obravnavali zadeve v zvezi z generalnim kapitljem. Predlagal je, naj bi se zbrali v Reinu pod pretvezo, da bodo romali v Mariazell, kamor naj bi kasneje tudi šli. Hoteli so se namreč izogniti nadzorom svetne oblasti, ki so jo čutili na vsakem koraku. Tudi stiški in kostanjeviški opat sta si na vso moč prizadevala, da bi jima ne bilo treba oditi na generalni kapitelj. Končno se je opat Pittreich odločil, da pošlje v imenu vseh samostanov svojega generalnega vikariata v Citeaux zastopnika.75 Reinski arhivar in kronist, pater Alanus Lehr, ki je v samostanu preživel čas od 1727 do 1775, torej tudi ves čas opatovske službe Marijana Pittreicha,76 sicer hvali njegove zasluge za reinski samostan, vendar mu očita nekaj negativnih značajskih

72 73 74 75 76

Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 481-482. Prim. Metod Mikuž, Vrsta stiških opatov, Ljubljana 1941, str. 56. Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 465-466. AR, A lat IX, 22, dokument z dne 28. septembra 1764 (Stična). Prim. Mlinarič, Stiška opatija, str. 779780. Prav tam, str. 783-784. Stift Rein, str. 413-414.

260 mlinaric.indd

260

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

Pergamentna listina s pečatom opata Pittreicha (desno) in opatije (levo) z dne 13. januarja 1763 (Arhiv samostana Rein)

potez, npr. nagnjenje k razsipništvu, strast do igre ter protežiranje nekaterih oseb v pogledu gospodarskih zadev, kar pa ne razvrednoti opatovih prizadevanj za lastno duhovno ustanovo in za samostane njegovega generalnega vikariata. Mariborčan Marijan Pittreich se je zato s svojim delom zapisal ne le v zgodovino reinske opatije, ampak tudi v zgodovino cistercijanskih samostanov na Kranjskem in Koroškem, torej tudi v zgodovino stiške, kostanjeviške in vetrinjske opatije.77 *** Franz Ferdinand, z redovnim imenom Marijan, se je rodil 4. aprila 1708 kot sin mariborskega trgovca Janeza Mihaela in Marije Katarine, rojene Tiernberger. Po smrti očeta (1716) se je njegova mati v naslednjem letu poročila z mariborskim trgovcem Frančiškom Antonom Saligarijem ter je umrla leta 1739. Marijo Katarino so skupaj z obema možema pokopali v mariborski župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika. Premožni starši so svojega sina poslali na znamenito župnijsko šolo v Rušah pri Mariboru (1716) in leta 1718 na študij h graškim jezuitom. Pozneje je sin dosegel čast magistra filozofije in bakalavreat iz teologije. Leta 1724 je pri cistercijanih v Reinu položil redovne zaobljube in bil leta 1731 posvečen v duhovnika. Opravljal

77

Segmente, str. 22.

261 mlinaric.indd

261

2.3.2004, 12:09


J. Mlinarič: Mariborčan Marijan Pittreich, opat cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu (1745-1771)

je razne samostanske službe, dokler ga niso leta 1745 sobratje izvolili za svojega predstojnika. Hkrati je opravljal tudi službo generalnega vikarja za cistercijanske samostane na Kranjskem in Koroškem. Umrl je leta 1771 na samostanski posesti Rohr pri Wildonu, pokopali so ga v samostanski grobnici v Reinu. Pittreich je v Reinu dokončal delo svojega predhodnika, opata Placida Mallyja, prezidal je veličastno samostansko cerkev v poznobaročnem slogu ter jo opremljal vse do smrti. V cerkvi pa so najlepše vsebinsko bogate freske, delo Jožefa Adama Mölka iz leta 1766. Pittreich je skrbno vzdrževal tudi ustanovo svojega predhodnika iz 1745, samostanski hišni študij, namenjen ne le mlajšim reinskim redovnikom, temveč tudi redovnikom iz drugih cistercijanskih samostanov. Kot generalni vikar je vzdrževal prijateljske stike s predstojniki stiške in kostanjeviške opatije, o čemer pričajo njihovi portreti v razstavnem prostoru samostanske knjižnice ter bogata korespondenca. Znano je, da so se predstojniki obeh naših cisterc radi oglašali v Reinu pri svojem generalnem vikarju. Pittreich je tudi skrbno nadziral redovno življenje na podrejenih samostanih in skrbel, da so se redovniki ravnali po redovnih pravilih. Uvid v življenje so mu omogočile vizitacije, na katerih je konventom dajal koristne napotke za odpravo pomanjkljivosti. Predsedoval je volitvam novih predstojnikov, pri čemer si je na vso moč prizadeval, da bi prevzeli vodenje opatij sposobni ljudje. Pittreich je pridobil za samostan večino knjig iz t.i. Ferdinandejske knjižnice v Gradcu ter poskrbel za ureditev samostanskega arhiva. Opat Marijan Pittreich se s svojim delom ni zapisal le v zgodovino reinskega samostana, temveč tudi v zgodovino stiške in kostanjeviške opatije.

262 mlinaric.indd

262

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

Jože Mlinarič MARIAN PITTREICH, ABT DES ZISTERZIENSERSTIFTES REIN BEI GRAZ (1745-1771), GEBÜRTIG AUS MARIBOR ZUSAMMENFASSUNG Franz Ferdinand, mit dem Ordensnamen Marian, wurde am 4. April 1708 als Sohn des Handelsmanns und Senators Johann Michael und der Maria Catharina, geborene Tiernberger geboren. Nach dem Tod seines Vaters (1716) ehelichte seine Mutter im darauffolgendem Jahre Franz Anton Saligari, einen Handelsmann aus Maribor. Sie starb im Jahre 1739 und wurde zu ihren beiden verstorbenen Ehemännen in der städtischen Pfarkirche zum Hl. Johannes dem Täufer beigesetzt. Die wohlhabenden Eltern sandten ihren Sohn auf die berühmte Pfarrschule nach Maria Rast bei Maribor (1716) und danach (1718) auf das Studium bei den Grazer Jesuiten. Später erlang Pittreich die Würde eines Magisters der Philosophie und Bakalaureates der Theologie. Im Jahre 1724 legte er im Zisterzienserkloster Rein die Profess ab und erhielt im Jahre 1731 die Priesterweihe. Nach verschiedenen Klosterämtern wählten ihn im Jahre 1745 seine Mitbrüder zum Klostervorsteher und als solcher bekleidete er auch das Amt eines Generalvikars auch für die Klöster in Krain und Kärnten. Nach seinem Tod im Jahre 1771 auf dem Stiftsgute in Rohr bei Wildon wurde er in der Klostergruft zu Rein beigesetzt. Abt Pittreich vollendete das Werk seines Vorgängers, des Abtes Placidus Mally, den Umbau der imposanten Klosterkirche im Spätbarock und besorgte für sie eine prächtige Ausstattung. Das eindruckvollste Werk sind aber die Freskes vom Maler Joseph Adam Mölk aus dem Jahre 1766. Der Abt Pittreich unterhielt auch die von seinem Vorgänger im Jahre 1745 gegründete schulische Institution,das sogenannte Klösterliche Hausstudium, welches nicht nur für die einheimischen jungen Ordensleute, sondern auch für die der anderen Zisterzienserklöster bestimmt war. In der Funktion eines Generalvikars pflegte er freundschaftliche Beziehungen zu den Äbten von Sittich und Landstrass, worüber die Porträts der Äbte in dem Austellungsraum der Stiftsbibliothek und eine rege Korrespondenz bezeugen. Bekanntlich statteten die Äbte unserer zweier Zisterzienserklöster ihm als seinem Generalvikar mehrere Besuche ab. Als Generalvikar übte Pittreich eine sorgfältige Aufsicht über die ihm unterstellten Klöster aus, damit die Ordensleute ihre Ordenspflichte den Ordenssatzungen gemäss fleissig nachgingen.Eine Einsicht in das Ordensleben erreichte er durch die Visitationen, anlässlich derer er den Konventen nützliche Ratschläge für die Abschaffung der Mängel darbot. Als Vorsteher bei den Äbtewahlen trug er mit ganzer Kraft die Obsorge, damit taugliche Klostervorsteher gewählt würden. Pittreich erwarb für das Kloster den Groszteil der Ferdinaneischen Bibliothek in Graz und liess das klösterliche Archiv neu ordnen. Abt Marian Pittreich hat sich durch seine Leistungen nicht nur in der Geschichte des Stiftes Rein, sondern auch in der Geschichte der Abteien Sittich und Landstrass einen festen Platz gesichert.

263 mlinaric.indd

263

2.3.2004, 12:09


mlinaric.indd

264

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 323.2(497.4 Maribor)”18” 94(497.4 Maribor)”18” 1.01 Izvirni znanstveni članek

Narodnopolitične razmere v Mariboru v času marčne revolucije in neoabsolutizma Janez Cvirn Dr., redni profesor Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana e-mail: janez.cvirn@uni-lj.si

Izvleček: V času revolucije 1848 si je večina mariborskih meščanov prizadevala za konec fevdalizma, uveljavitev ustavnega življenja in parlamentarne demokracije, v nacionalnem smislu pa je dajala prednost Avstriji pred Nemčijo. Po porazu revolucije in vzpostavitvi neoabsolutističnega režima je bil del mariborskih meščanov izjemno kritično razpoložen do režima. Toda koristi, ki jih je prinašala gospodarska konjuktura, so kmalu omilile nezadovoljstvo meščanstva. Nacionalno vprašanje (oz. odnos med Nemci in Slovenci), ki ga je aktualizirala revolucija, je v petdesetih letih navzven mirovalo, čeprav je proces nacionalne diferenciacije potekal na škodo slovenstva.

Ključne besede: Maribor, politična zgodovina, sredina 19. stoletja, nacionalno vprašanje, meščanstvo.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 3 (2003), št. 2-3, str. 265-281, 70 cit., 3 slike. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

265 Cvirn.indd

265

2.3.2004, 12:09


J. Cvirn: Narodnopolitične razmere v Mariboru...

Vesti o revolucionarnih dogodkih v Franciji in nemških deželah so v prvih marčevskih dneh leta 1848 v vsakdanje življenja Maribora vnesli izjemno dinamiko. Ko je 16. marca 1848 ‘po železni cesti’ v mesto ob Dravi prišla novica, da je cesar Ferdinand I. odpustil Metternicha, ukinil cenzuri in obljubil ustavo, je vse sloje mestnega prebivalstva zajelo nepopisno navdušenje. Takšnega veselja v Mariboru že dolgo ni bilo. Po mestnih ulicah je glasno odmevalo: “Tiskovna svoboda in konstitucija,” še večkrat pa je bilo slišati navdušene klice: “Živel cesar Ferdinand I! “1 Očitno so podobno kot drugod po Slovenskem - tudi mariborski meščani v prvi vrsti razumeli napovedane spremembe kot dar premilostljivega cesarja. Politika je čez noč postala meščanska moda, lakota po novicah iz domovine in tujine je dobila neslutene razsežnosti. Tiskani letaki, kot sta bila Castellijev Was ist denn jetzt g’schehn in Wien? ali Rossekov Was ist denn jetzt g’schehn in Gratz? Eine Erklärung für die guten steirischen Landleut außer Gratz, so tudi Mariborčane spodbujali k razmišljanju in razpravi o aktualnih političnih problemih časa. Med revolucijo je imelo izjemno vlogo nemško časopisje iz Gradca, po katerem je mariborsko meščanstvo posegalo že v predmarčnem obdobju, že maja 1848 pa so v Mariboru poskušali ustanoviti tudi ‘nemške novine’, ki naj bi jih urejal gimnazijski profesor Puff,2 vendar do izida nikoli ni prišlo. Podobno kot po večjih mestih in trgih na Slovenskem pa so meščani že v naslednjih dneh ustanovili narodno stražo, ki je štela okoli 400 mož v petih četah.3 Z nacionalno gardo je dobilo mariborsko premožnejše meščanstvo odločilni vpliv na ves prihodnji razvoj. Mariborska narodna straža, ki si je zadala za cilj varovanje javnega reda in miru, je imela z razvojem revolucije vedno več dela.4 Iz poznejših poročil lahko sklepamo, da je zlasti nižje družbene sloje (pomočnike, vajence, delavce), ki so se ob naraščajoči draginji le s težavo prebijali skozi življenje, zajel nemir, ki ga ni bilo lahko pomiriti. Skupina mladih demokratov, ki se je zbirala pri Fr. Caminolliju v današnji Gregorčičevi ulici, je vedno glasneje zahtevala demokratsko spremembo družbenega sistema.5 Mačja muzika, s katero so nezadovoljneži obračunavali z osovraženimi osebami, je bila v revolucionarnih dneh v Mariboru dokaj

1

Franjo Baš, Leto 1848 in Maribor, v: Franjo Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Maribor 1989 (dalje: Baš, Leto 1848 in Maribor), str. 146; Franjo Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, v: Franjo Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Maribor 1989 (dalje: Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi), str. 153.

2

Fran Ilešič, Korespondenca dr. Josipa Muršca, v: Zbornik znanstvenih in poučnih spisov, VII. zvezek, Slovenska matica, Ljubljana 1905 (dalje: Ilešič, Korespondenca dr. Josipa Muršca); Cafovo pismo Muršcu z dne 27. maja 1848. Baš, Leto 1848 in Maribor, str. 146. Tragične epizode iz delovanja mariborske narodne straže se Gustav Kokoschinegg spominja takole: “Noch eines mir erinnerlichen Vorfalles dem Jahre 1848 muß ich erwähnen: der Erschießung armer, nach der Heimat entflohener Husaren. Diese waren in Kärnten desertiert und es wurde die Nationalgarde in Marburg beauftragt, die armen, ihrer Heimat zueilenden, drauabwärts Fliehenden aufzuhalten und zu verhaften. Die Nationalgarde unterzog sich dem traurigen Geschäfte, ging den Armen entgegn und nahm sie gefangen. Einige wurden im Kasernhofe erschossen, was natürlich ungeheueres Aussehen erregte.” Gustav Kokoschinegg, Erinnerungen aus meinem Leben, Graz 1914 (dalje: Kokoschinegg, Erinnerungen aus meinem Leben), str. 22.

3 4

5

Baš, Leto 1848 in Maribor, str. 147.

266 Cvirn.indd

266

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

pogosta. Že kmalu po izbruhu revolucije so Mariborčani zagodli mačjo podoknico redemptoristom, ki so veljali za simbol starega režima.6 Glasne demonstracije so bile tipične proti mariborskemu deželnozborskemu poslancu Gasteigerju, ker je (6. julija 1848) glasoval za sklep razširjenega deželnega zbora o sprejemu zakona o zemljiški odvezi proti odškodnini (podložnik naj bi nosil 60 % odkupnine).7 Mariborskega poslanca so ob vrnitvi iz Gradca Mariborčani sprejeli z žvižganjem, zvečer pa so priredili mačjo godbo pred njegovo hišo, poskušali so vdreti v njegovo žganjarno in izprazniti njegovo skladišče sadja, tako da je potrebovala narodna straža tri ure za vzpostavitev reda.8 Še ostrejše so bile demonstracije proti Marku Glazerju v Malečniku, ki so mu demonstranti izpraznili klet in živilske shrambe ter tako pokazali, da v Mariboru poleg meščanstva obstaja še obrtniški proletariat, ki ga močno stiskajo draginja in slabe delovne razmere.9 Večina mariborskega meščanstva si je ob strašnih novicah z Dunaja in zlasti iz bližnjega Gradca ter ob alarmantnih vesteh o kmečkem gibanju, ki ga ni pomirilo niti Slomškovo pastirsko pismo 6. aprila niti provizorični patent štajerskih deželnih stanov 11. aprila 1848 z obljubo kmečke odveze,10 iskreno prizadevala ohraniti trez-

Vischerjev bakrorez na razglednici iz leta 1914 (PAM, fototeka, inv. 1609)

6 7 8 9 10

Kokoschinegg, Erinnerungen aus meinem Leben, str. 21. Bogo Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, Zgodovinski časopis - ZČ, letnik 2-3 (1948/49) (dalje: Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848), str. 42. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 153, 156. Prav tam, str. 156. Grafenauer, Slovenski kmet v letu 1848, str. 38.

267 Cvirn.indd

267

2.3.2004, 12:09


J. Cvirn: Narodnopolitične razmere v Mariboru...

ne glave in je javno podpirala prizadevanja štajerskih deželnih oblasti za pomiritev duhov. Ob pozivanju k redu in miru se je mariborsko meščanstvo jasno zavzemalo tudi za interese četrtega stanu (kmeta) in za sprejem zemljiške odveze brez odškodnine, zahtevalo garancijo za osebno svobodo, zastopstvo meščanov in kmetov v pravem ljudskem predstavništvu, odpravo užitnin in časnikarskega kolka, pravico meščanov voliti in odstavljati župana in mestni odbor, hkrati pa se je zavzela za naslonitev Avstrije na Nemčijo in za odmaknitev od Rusije.11 Toda spontanih nastopov nižjih družbenih slojev, ki so pod vplivom delovanja Demokratičnega društva v Gradcu terjali korenite družbene spremembe, ni odobravalo. Ob demonstracijah proti Gasteigerju in Glaserju, ki so za kratko razdvojile celo narodno stražo, se je pokazalo, da velika večina mariborskega meščanstva ne odobrava radikalizacije revolucije. Zaradi nestrinjanja s tistimi gardisti, ki so odobravali demonstracije, je za nekaj časa odložil poveljstvo narodne straže Ferdinand Rast; poveljstvo je spet prevzel šele potem, ko se je manjšina podredila večini ter tudi sama obsodila demonstracije.12 Še pred izbruhom oktobrske revolucije na Dunaju se je večina mariborskih meščanov povsem poistovetila s programom in cilji 22. septembra 1848 v Gradcu ustanovljenega Centralnega društva za ustavno svobodo in zakoniti red (Central-Verein für konstitutionelle Freiheit und gesetzliche Ordnung), ki je poskušalo nevtralizirati vse odločnejše delovanje demokratov.13 Zato so bili do oktobrske revolucije zadržani in skeptični do tistih članov narodne garde, ki so se 11. oktobra 1848 (skupaj z graškimi četami) odpravili na pomoč obleganemu Dunaju.14 (Prišli so le do Semmeringa, kjer so jih zajeli Jelačićevi graničarji, jih kaznovali s 25 udarci po podplatih in jih napotili domov).15 Po zmagi nad oktobrsko revolucijo na Dunaju so se tudi v Mariboru okrepile tiste meščanske sile, ki so nasprotovale vsemu, kar je bilo v nasprotju s ‘čistim konstitucionalizmom’, t j. brezpogojni ohranitvi avstrijskega cesarstva na podlagi meščanske reda. Novi meščanski stvarnosti je precej ustrezal proglas štajerskega deželnega glavarja z 8. novembra 1848, ki je opravičeval dunajske protirevolucionarne ukrepe: “Zanesite se pa tudi eden na drugega, preberite slavne bukve naših zgodb, ino najšli bote, de Nemški Štajerc Slovenskega nikdar zapustil ni, tudi Slovenec je Nemcu vselej roko podal. Zdaj pa je skoz svobodo postala nova lepa zaveza, ki vse obseže: naj bo tudi terdna, inu naj v veličatni edinosti z ljubeznijo do Cesarja ino do domovine našim prihodnim unukam pokaže, kak čversto je pomagalo Štajersko ljudstvo v nepremenljivi bratovšni zopet postaviti veličastno in edino Avstrijo, našo vsih domovino…”16 Že aprila 1848 je v ospredje političnih debat stopilo tudi moderno nacionalno vprašanje, ki vse do konca predmarčnega obdobja ni igralo vidnejše vloge. Zlasti

11 12 13 14

15 16

Baš, Leto 1848 in Maribor, str. 146; Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 153. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 156. Gerhard Pfeisinger, Die Revolution von 1848 in Graz, Wien 1986, str. 208. Gerhard Pfeisinger, Meje revolucije. Revolucija leta 1848 na Štajerskem, Slovenci in Dunajska oktobrska revolucija, ZČ, letnik 50 (1996), št. 4, str. 551; Pfeisinger navaja, da se je proti Dunaju napotilo 85 članov mariborske narodne garde. Baš, Leto 1848 in Maribor, str. 148. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 156-157.

268 Cvirn.indd

268

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

razpis volitev v frankfurtski parlament in (sicer na moč previdna) agitacija za zedinjeno Slovenijo sta tudi v Mariboru razburkala duhove. Velika večina mariborskih meščanov se je nedvoumno opredelila za Frankfurt in na volitvah 3. maja 1848 za poslanca v frankfurtski parlament izvolila profesorja na mariborski gimnaziji Georga Mallya.17 Redki posamezniki, ki so opozarjali na nevarnost razpada Avstrije in se celo zavzemali za program zedinjene Slovenije, so bili razglašeni za prenapeteže in celo rusofile. Pod vplivom ‘prepira o barvah’ med nemškimi in slovenskimi študenti v graški akademski legiji na začetku maja 184818 se je tudi mariborska narodna straža, zlasti njena dijaška četa, morala soočiti s slovensko-nemškimi trenji. Njen poveljnik profesor Puff je spor rešil na enostaven način: Nemcem je prepovedal nositi frankfurtske in Slovencem slovenske kokarde, obojim pa dovolil le zeleno-belo štajerske značke.19 Profesor verouka na mariborski gimnaziji Jurij Matjašič, prizadevni mentor slovenskih dijakov, zbranih v neformalnem Slovenskem klubu, ki je od januarja 1846 izdajal prvi slovenski rokopisni list z imenom Sprotuletna vijolica, se je kmalu po izbruhu revolucije izognil mačji muziki ‘nemških nestrpnežev’ le po zaslugi dijaške čete narodne garde s Puffom na čelu, ki so razpršili demonstrante.20 Prav gimnazijski profesor Puff si je v revolucionarnem letu pridobil največ zaslug za pomiritev nacionalnih strasti. V svojem življenjepisu je zapisal: “Leta 1848 sem pisal zgolj uvodnike in sporočila za spravo in poglabljanje stikov med nemštvom in slovanstvom. Dogodki so bili deloma preveč zoprni in preboleči. - Zraven tega sem bil zaposlen s služenjem v mariborski narodni gardi, in to posebno zato, ker se mi je zdelo pomembno, da neutegoma pod svojim poveljstvom združim odrasle študente naše tukajšnje šole v urejeno vojaško enoto, hkrati pa bi tudi imel možnost, da bi jih do konca šolanja povezoval v strogem redu ter obenem tudi takoj zvedel, če bi jih tujci poskušali zlonamerno zapeljati, in to preprečil. - V vojaških igrah je mladina pozabila na nezrelo politiziranje. Moja preprečevalna prizadevanja so bila uspešna, saj se ni noben študent nikdar udeležil nobenega ekscesa, razgrajanja v Mariboru. Vsi izpiti so redno potekali, tako da sem 21. junija 1848 zaključil šolsko leto, hkrati pa po lastni presoji tudi razpustil vojaško enoto.”21 Kljub zavzemanju za sodelovanje na volitvah v frankfurtski parlament, agitaciji za močno, demokratično združeno Nemčijo, v okviru katere si bodo Nemčija in Avstrija, Germani in Slovani zagotovili lepšo prihodnost, je bila velika večina mariborskega meščanstva v odnosu do vprašanja nemške združitve - seveda z redkimi izjemami - izrazito avstrijsko usmerjena. Takšno stališče je povsem prevladalo v

17

Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru I., Časopis za zgodovino in narodopisje - ČZN, letnik 41/NV 6 (1970), št. 1, str. 73.

18

Gerhard Pfeisinger, Meje revolucije. Revolucija leta 1848 na Štajerskem, Slovenci in Dunajska oktobrska revolucija, ZČ, letnik 50 (1996), št. 4, str. 547. Baš, Leto 1848 in Maribor, str. 147; Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 154. Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru I., ČZN, letnik 41/NV 6 (1970), št. 1, str. 76-77. Rudolf Gustav Puff, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999 (dalje: Puff, Maribor), str. 11. Toda poleti 1848 so se nekateri dijaki gimnazije udeležili mačje godbe, prirejeni poslancu Fr. Gasteigerju, za kar so bili leta 1850 kaznovani. Prim. Viktor Vrbnjak, Narodnopolitična podoba Maribora z okolico v sredi 19. stoletja, v: Grafenauerjev zbornik, ur. Vincenc Rajšp, ZRC SAZU Ljubljana 1996 (dalje: Vrbnjak, Narodnopolitična podoba Maribora), str. 537.

19 20 21

269 Cvirn.indd

269

2.3.2004, 12:09


J. Cvirn: Narodnopolitične razmere v Mariboru...

Društvu za posredovanje med slovansko in nemško narodnostjo (Verein zur Vermittlung der slavischen und deutschen Nationalität), ki so ga ustanovili v drugi polovici maja 1848. Društvo, ki si je zadalo za cilj spravo med obema narodoma, se je v svojem programu zavzelo za močno in enotno Avstrijo, v kateri naj bi bili vsi narodi popolnoma enakopravni.22 Toda dejavnost društva, ki je “predvidevalo samostojno obravnavanje in reševanje slovenskih narodnostnih potreb po Slovencih in nemških po Nemcih ” (torej po sistemu narodnostnih kurij), se je postopoma vse bolj usmerjala k nevtraliziranju akcije za zedinjeno Slovenijo, ki v Mariboru očitno ni imela prevelikega uspeha.23 Za idejo zedinjene Slovenije se je še najbolj zavzemal ozek krog preporoditeljev iz predmarčnega obdobja, v glavnem samih duhovnikov. Ti so konec maja 1848 začeli z akcijo za uresničitev slovenještajerske variante zedinjene Slovenije, po kateri naj bi se štajerski Slovenci združili v eno (lavantinsko) slovensko škofijo.24 Tako je na začetku junija Slomšek poročal celjskemu opatu Matiji Vodušku: “Marposka duhovšina nas je poslal vprašat, ali bi nam ne bilo po volji jih v našo skerb prevzeti? Ne branim se ne, pa tudi ne silim. Blizo Gradca ni dobro biti.”25 Agitacija za ‘slovensko stvar’ v Mariboru očitno ni bilo najbolj lahko opravilo. Oroslav Caf je 21. aprila 1848 v pismu Muršcu največje upanje polagal na graške študente in srednješolske dijake v Celju in Mariboru: “Kajti od drugod ne vem, da bi nam pomoč došla: duhovnikom je škof roke zvezal, naši uredniki (Beamte), profesorji so Nemci, mestjan je ponemčen, kmet pak ne utegne, ker gospodo preganja.”26 Toda peticijsko gibanje za zedinjeno Slovenijo je imelo številne nasprotnike. Tako je Oroslav Caf v pismu Muršcu 25. maja 1848 v zvezi s slabim uspehom podpisovanja peticije zapisal: “Nemški ino ponemčeni uredniki ino kerčmarji so nam tikaj najbolje na poti, ter od podpisovanja na naše Slovenske prošnje ‘z Rusi’ strašijo - Bog daj prekletim bureaukratom skoro konec.”27 In dva kasneje dodal: “Te preklete pare pravijo ljudstvu: ‘Le neposlušajte duhovnikov, ne podpišite se, deržite se raje Nemcev, zakaj? Duhovniki pre to delajo, da bi se ženili radi, če pak, ve, z Nemci deržite, ne boste imeli ne tlake opravljati, ne desetine, desetega peneza, kazni, veršnika, ne mešnikom meš, pogrebšine, pač štole plačevati.”28 Zato ne preseneča, če se tudi večina slovenskih rodoljubov ni posebej razburjala, ko so na seji deželnega zbora 9. avgusta 1848 tudi slovenski poslanci glasovali za nedeljivost štajerske dežele. Redki so bili tisti, ki so se javno zavzemali za polno enakopravnost slovenskega jezika, saj so jim kmalu nalepili etiketo panslavistov. Ali kot je zapisal neznani dopisnik Celjskih Slovenskih Novin v članku Mi Slovenci nemoremo se za čisto svobodne deržati (22. julija 1848): “Či je gdo za slovenšno vnet, tega majo za panslavista, za takšiga človeka, kteri bi rad vse Slavjane (Slovence, Horvate, Dalmatince, Slavonce,

22 23

24 25 26 27 28

Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 154. Mariborsko peticijo za zedinjeno Slovenijo z dne 17. junija 1848 je podpisalo 55 podpisnikov, od tega 52 dijakov. Prim. Stane Granda, Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, Ljubljana 1999, str. 318-323. Vrbnjak, Narodnopolitična podoba Maribora, str. 535. Prav tam. Ilešič, Korespondenca dr. Josipa Muršca, str. 22. Prav tam, str. 25. Prav tam, str. 26.

270 Cvirn.indd

270

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

Serble, Božnjake, Bolgare, Čehe, Polake, Ruse) pod eno kraljestvo spravil. Saj tega nobeden Slovenc ne želi, vender Nemci to od nas mislijo, morebiti zato, ker sodijo, da smo mi takši ljudi, ko so oni, kteri niso mira meli, dokler niso vse nemške dežele v eno nemško cesarstvo zjedinili /.../ Če mi za našo slovenšino govorimo, či smo za njo vneti, pa nas Nemci za panslaviste, za puntarje in za svoje neprijatelje majo, al se moremo za čisto svobodne deržati? Kteri narod je svoboden, či za svoje niti govoriti nesmije? Mi gotovo nismo tak svobodni, ko so Nemci!”29 Moč tradicije in pragmatični razlogi so bili očitno močnejši od modernega nacionalnega principa, saj so bili tudi mnogi slovenski ‘rodoljubi’ prepričani - podobno kot deželnozborski poslanec Gasteiger -, da bo novooblikovano mariborsko okrožje za slovenski del Štajerske zadostno poroštvo za jezikovno (nacionalno) enakopravnost.30 Svoje je naredil tudi očitek separatizma, ki ga je nemška stran naslavljala na Slovence. Tako je Caf 25. decembra 1848 z žalostjo ugotavljal: “Le Bogu bodi potoženo, da je v našem Marburze za Slovenščino vse tako rahlo ino leno - onde potrebujemo pač močno Slovenskega družtva - g. Dr.! nagovorite - nagnite g. Matjašiča - Knupleža da vstaneta o tej reči za Slovenstvo…”31 Močna štajerska in avstrijska zavest Mariborčanov je prišla do polnega izraza ob blagoslovitvi zastave mariborske narodne straže (18. septembra 1848) na Glavnem

Razglednica, odposlana leta 1898 (PAM, fototeka, inv. 1612)

29 30 31

Celjske Slovenske Novine, 22. julija 1848. Peter Burian, Die Nationalitäten in ‘Cisleithanien’ und das Wahlrecht der Märzrevolution 1848/49. Zur Problematik des Parlamentarismus im alten Österreich, Graz-Köln 1962, str. 127. Ilešič, Korespondenca dr. Josipa Muršca, str. 30.

271 Cvirn.indd

271

2.3.2004, 12:09


J. Cvirn: Narodnopolitične razmere v Mariboru...

trgu, ki je bila največja manifestacija revolucijskega Maribora.32 Zastava z mariborskim grbom v belem in zelenem zastavnem polju, poudarjena z dvema trakovoma, enim v frankfurtskih in drugim v ‘ilirskih’ barvah, pa frankfurterica, štajerska in cesarska zastava, ki so visele z rotovža, so lepo izražale štajersko identiteto in pripadnost Avstriji, pa tudi načelno težnjo po nacionalni koeksistenci, kakršna je vladala pred revolucijo. Tradicionalnemu gledanju na nacionalna razmerja sta se pridružila tudi oba predstavnika Slovencev, gardni kaplan Knuplež in magdalenski župnik Treplak, ki sta na slovesnosti oba govorila nemško.33 Kljub napredujoči moderni nemški in slovenski nacionalni identiteti močne štajerske zavesti in občutka pripadnosti Avstriji ni omajal niti izbruh in krvavi zaključek oktobrske revolucije na Dunaju. Za razliko od male skupine demokratov, ki so si do konca prizadevali za veliko Nemčijo na celotnem ozemlju Nemške zveze (a tudi za združeno Italijo in samostojno Madžarsko), je večina mariborskega meščanstva vedno bolj poudarjala “Avstrijo v njenem nemškem značaju ”34 in se je poistovetila s politiko nove vlade kneza Schwarzenberga, ki se je (v interesu Nemčije in Evrope) odločno zavzela za ohranitev Avstrije. Zavrnila je predlog frankfurtskega parlamenta, po katerem naj bi postal del združene Nemčije le del monarhije, drugi del pa bi bil z njo zgolj v personalni zvezi.35 Ustavnopravno ureditev Avstrije si je zamišljala v skladu s programom nemškega centra v kromeriškem parlamentu, ki je predstavljal nekakšen kompromis med centralizmom in federalizmom historično političnih individualitet. Neoabsolutizem Čeprav je bilo tudi mariborsko meščanstvo nezadovoljno zaradi razpusta kromeriškega parlamenta in oktroiranja ustave, so se po zmagi protirevolucije duhovi v Mariboru za nekaj časa umirili. Reforme, ki jih je začela izvajati Schwarzenbergova vlada, so namreč mestu ob Dravi prinesle kar nekaj koristi. Z vpeljavo občin, (leta 1850 so se v mestno občino Maribor združili nekdanje notranje mesto, Graško, Koroško in Magdalensko predmestje ter Melje)36, oblikovanjem okrajnega glavarstva in zlasti okrožja, ki je obsegalo celo Spodnjo Štajersko,37 je Maribor postal pomembno upravno središče, načrtna liberalna gospodarska politika pa mu je odpirala lepe gospodarske perspektive.

32 33 34 35

36 37

Baš, Leto 1848 in Maribor, str. 147. Prav tam. Prav tam, str. 148. 27. oktobra 1848 so poslanci v Frankfurtskem parlamentu z veliko večino glasov potrdili člena 2 in 3 osnutka nemške ustave. Prvi je določal, da ne more biti noben del Nemčije združen z nenemškimi deželami v enotno državo, po drugem pa bi mogla biti zveza med takšnimi deželami in katerimkoli delom Nemčije le “čista personalna unija.” Vrbnjak, Narodnopolitična podoba Maribora, str. 536-537; Baš, Maribor v avstrijski upravni dobi, str. 157. Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, str. 158; Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru I., ČZN, letnik 41/NV 6 (1970), št. 1, str. 73.

272 Cvirn.indd

272

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

Toda postopna odprava političnih pravic, pridobljenih v času revolucije, je med mariborsko meščanstvo spet vnesla nemir. Še pred silvestrskim patentom (31. decembra 1851), s katerim so v monarhiji dokončno obnovili absolutizem, so policijski ovaduhi v Mariboru beležili spontane izbruhe nezadovoljstva z novim režimom. Po poročilu ritmojstra Koppitscha na 12. žandarmerijsko poveljstvo v Gradec (30. januarja 1851) naj bi se na plesu v gostilni Pri vrbi (29. januarja 1851) mnogi udeleženci ukvarjali tudi s političnimi zadevami (“Eljen Kosuth’ soll namentlich an der Tagesordnung gewesen sein ”). V Mariboru pa naj bi obstajal celo “Club des Junge Marburgs,” ki da je izjemno kritičen do vlade in režima.38 Po obnovi absolutizma si je Maribor prislužil celo sloves pravega republikanskega gnezda. Meščanstvo je bilo ostro razpoloženo do ‘stebrov neoabsolutizma’, še zlasti do vojske. Ko sta bili v noči iz 19. na 20. marec 1853 dve pehotni četi vojaštva zaradi močnega sneženja prisiljeni prekiniti svoje potovanje z vlakom in si v Mariboru poiskati prenočišče, je vojaštvo na svoji koži občutilo, kako nepriljubljeno je pri mariborskem meščanstvu. Večina jih je bila deležna sprejema, kakršnega je uprizoril pek Maresch v Magdalenskem predmestju, ki je vojakom dejal: “In če bi bili med vami tudi Hrvatje, vas ne sprejmem! To bom že videl - če mi pride kakšen v hišo, ga vržem ven.”39 Tako si je morala vojska - kot je poročalo poveljstvo 1. armade na najvišje vojaško poveljstvo - dobesedno s silo izsiliti vstop v prostore in le njeni trdni disciplini naj bi se bilo zahvaliti, da ni prišlo do krvavih izgredov.40 Številna policijska poročila so ugotavljala nezadovoljstvo z mladim cesarjem, saj so mnogi videli v njem glavnega krivca za nastale razmere. Po atentatu nanj leta 1853 so oblasti zabeležile vrsto protidržavnih izpadov. Ključavničarski pomočnik Michael Schmied, po rodu iz Bavarske, je 20. februarja 1853 v Wibmerjevi kavarni v Mariboru izjavil: “To je bil pa en bedast tič, da je tako slabo zadel. Tako kot je ne more ostati in ko bo prišel čas, bomo tudi mi zagrabili. Vsepovsod že vre in vse bo preč.”41 Še ostreje pa je proti cesarju in obstoječemu režimu nastopil kaplan pri predmestni ‘slovenski’ župniji Device Marije v Mariboru Franc Simonič, ki je na začetku marca v kolodvorski restavraciji, seveda razgret od vina, na zdravico enega izmed gostov na cesarjevo zdravje, izjavil: “Ni kaj, tega frkavca bomo zvrgli, pa Rusom naproti.”42 Policijski agent, ki so ga leta 1853 poslali v Maribor z nalogo, da preuči mnenje in razpoloženje prebivalstva, je bil prepričan, da se v nobenem drugem mestu niso izražali bolj nesramno in brezobzirno o svetni in duhovski gosposki, kakor

38 39 40 41

42

ŠDA (Štajerski deželni arhiv), Gub. Präs. 113/1851, poročilo ritmojstra Koppitscha z dne 30. januarja 1851. ŠDA, Gub. Präs. 714/1853, poročilo ritmojstra Koppitscha poveljstvu 12. žandarskega regimenta v Gradcu z dne 21. marca 1853. ŠDA, Gub. Präs. 714/1853; poročilo notranjega ministra Bacha štajerskemu namestniku Burgerju z dne 26. marca 1853. ŠDA, Gub. Präs. 444/1853, prijava okrajnega glavarja na okrožje z dne 1. marca 1853. Schmieda je policija prijela 27. februarja 1852, naslednje jutro pa še tkalska pomočnika Karla Newalda in Adalberta Krasserja ter mizarskega pomočnika Josefa Handlerja, ki naj bi se strinjali s Schmiedovo izjavo. ŠDA; Gub. Präs. 619/1853, poročilo okrožnega glavarja Vincenca pl. Ritschla štajerskemu namestniku z dne 16. marca 1853; prim. tudi Vrbnjak, Narodnopolitična podoba Maribora, str. 540.

273 Cvirn.indd

273

2.3.2004, 12:09


J. Cvirn: Narodnopolitične razmere v Mariboru...

so to delali Mariborčani. Saj je celo o svojem bratrancu, trgovcu z železnino Ivanu Žerjavu trdil, da je zagrizen republikanec, ki da je med drugim izjavil: “Ministri so ščurki, ki bodo z denarnimi prisilami izstisnili iz državljana in ljudstva vse, da bosta nemaniča, nakar bosta postala neumni ovci. Toda: gorje vam črnožoltim! Gorje vladi! Vse je zapisano, kako ti zločinsko tiraniziraš, kako ti ljudstvo goljufaš, koliko si poneverila, kako malo si obdržala, kako si se zaobljubljala in kako si besedo prelamljala. Gorje tebi! ”43 Na začetku julija 1853 je vodja 12. žandarmerijskega regimenta v Gradcu v poročilu o političnem razpoloženju prebivalcev Maribora štajerskem namestniku podrobno orisal nelojalno zadržanje dela mariborskega meščanstva.44 Poročilo pravi, da seveda vsi Mariborčani še zdaleč niso protidržavno usmerjeni, da pa javno mnenje terorizira kakšnih 30 politično neprimernih oseb. V Mariboru vlada “politično nevarno vzdušje, ki pa ga ne moremo pripisati celotnemu meščanstvu, temveč le manjšemu številu meščanov in njihovih sinov.” Prebivalstvo Maribora terorizira kakšnih 30 posameznikov (govori se o “mladih Mariborčanih ”), proti katerim ne pomaga nobeno uradno sredstvo in ti v gostilnah in na javnih mestih še vedno nadaljujejo s svojim nekorektnim nastopanjem. Med temi ljudmi so najbolj protidržavno nastrojeni gospodje Ferlinc, Götz in Eisel, tudi krojaški mojstri Heumayer, Meissner in Messerschmied, mizar Vinkovič, čevljar Klemenčič, apotekar Eichholzer, krojač Wratschko, usnjar Felber, trgovec z železnino Žerjav, špediter Mohor, vodja urarske delavnice Passnacht, občinska uradnika Proy in Komauer ter kurir pri pešpolku Kinsky Maring. V glavnem se zbirajo v gostilnah Koss in Spallek, na Kolodvoru, v hotelu Mesto Dunaj in v Tappainerjevi pivnici. Ti posamezniki po mnenju žandarmerije nimajo prevelikega vpliva na prebivalstvo, saj je krog, v katerem se gibljejo ozko omejen. Vendar pa to še ne pomeni, da njihova stališča in pogledi niso škodljivi in da nimajo prav nobenega vpliva na prebivalstvo. Te osebe bi verjetno bile v kritičnem trenutku sposobne poskusiti s svojimi idejami vplivati na nižje meščanske sloje in delavce, zato so nevarne. Vendar pa oblasti proti omenjenim osebam niso niti poskusile ukrepati. Šele v zadnjem času (ob binkoštih) je župan Reiser - po svoji vrnitvi z Dunaja, kjer se je zagovarjal zaradi marčevskega sovražnega nastopa nasproti vojski - več omenjenih oseb uradno povabil na občino in jim ob asistenci žandarmerije izrekel ostro opozorilo. Seveda pa je bilo vse to premalo. Gostilno pri Spalleku, nadaljuje poročilo, lahko označimo za glavno zbirališče slabo mislečih. Mestne oblasti niso storile dovolj, da bi se stanje spremenilo. Župan je upravnik nekega cerkvenega posestva, notar in realitetni posestnik, zato svoje županske službe ne opravlja korektno. Župan je sicer časten mož, vendar je slaboten in ne ve, kako naj bi izvajal nadzor nad omenjenimi osebami. Občinski uradniki Proy, Komauer in Cirmann so ljudje, ki ne ustrezajo poklicu, ki ga opravljajo. Prva dva sta osebi z dvomljivim mišljenjem in tudi sama pripadata omenjeni kliki. Mestni stražmojster Zetti je star, bolan možakar, ki lahko fungira le kot izklicevalec pri licitacijah, medtem ko želi ostanek svojega delovnega dne preživeti v miru. Drugi

43 44

Vrbnjak, Narodnopolitična podoba Maribora, str. 544. ŠDA, Gub. Präs. 602/1853, dopis poveljstva 12. žandarmerijskega regimenta štajerskemu namestniku z dne 4. julija 1853.

274 Cvirn.indd

274

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

mestni policijski mojster Dang (Danko) je veliko bolj sposoben in je tudi seznanjen z razmerami, vendar se zaveda, da živi od meščanov - in s tem je vse povedano.45 Štajerski namestnik je zaradi tega poročila zahteval od okrožnega glavarja, da nemudoma uredi razmere v Mariboru, zato je 5. avgusta 1853 okrožna vlada sklenila s policijo preveriti stanje na mariborski občini, zlasti zadržanje uradnikov Proya, Komauerja in Cirmanna, ki naj bi bili (zlasti prva dva) sumljivega političnega prepričanja. Istega dne je okrožni glavar poslal dopis mariborskemu županu Reiserju in ga obtožil, da mestna oblast doslej ni storila ničesar proti 30 nezadovoljnežem v mestu, ki s svojimi idejami terorizirajo prebivalstvo. Od župana je zahteval, naj končno z odločnim nastopom paralizira njihovo delovanje in vpliv v mestu. Občini je okrožna vlada naložila, naj mestna policija strogo nadzira nezadovoljneže, predvsem moralnost njihovega obnašanja in govore na javnih mestih, o vseh dogodkih naj natančno poroča okrožnemu uradu ter še posebej preveri delovanje imenovanih občinskih uradnikov.46 Mariborski župan Reiser je 4. oktobra 1853 okrožnemu uradu poslal obsežen odgovor, v katerem je navedel, da zadeve v Mariboru nikakor niso tako kritične, kot bi jih hoteli nekateri prikazati. Diskusije o političnih zadevah na javnih mestih so v Mariboru že nekaj časa prepovedane, toda če kdo na javnem mestu, v gostilni, da

Reprodukcija Reitter-Sandmannove litografije, ki jo je izdal zavod Reiffenstein-Kösch leta 1861 (PAM, fototeka, inv. 1619)

45 46

Prav tam; prim. tudi Vrbnjak, Narodnopolitična podoba Maribora, str. 541-543. ŠDA, Gub. Präs. 134/1853, dopis okrožne vlade v Mariboru županu Othmarju Reiserju z dne 5. avgusta 1853.

275 Cvirn.indd

275

2.3.2004, 12:09


J. Cvirn: Narodnopolitične razmere v Mariboru...

kakšno pripombo čez vlado, ali če kak obrtnik v navzočnosti svojih delavcev izrazi svoje politično prepričanje, se tega ne da nadzorovati, saj so sredstva lokalne policije za kaj takšnega veliko premalo. Kar pa se tiče občinskih uradnikov, verjetno res niso takšni, kot bi morali biti. Pravico nameščanja uradnikov ima le občina in dokler uradniki s svojim ravnanjem ne napravijo očitnega kaznivega dejanja, jih ne more brez razloga odpustiti.47 Od konca leta 1853 v spisih štajerskega namestništva skoraj ne najdemo takšnih in podobnih poročil. Očitno je lokalnim oblastem uspelo pomiriti nezadovoljneže, čeprav je strah pred njimi obstajal še naprej. V tem smislu gre razumeti reakcijo žandarmerije na prošnjo mariborskega kaplana Martina Knuplescha za dovoljenje ustanovitve Katoliškega pomočniškega društva v Mariboru leta 1854, ki naj bi (podobno kot graško društvo) skrbelo za izobraževanje obrtniških pomočnikov v katoliškem duhu.48 Policijske oblasti so menile, da v Mariboru ni potrebe po ustanovitvi tovrstnega društva, saj v Mariboru ni veliko rokodelskih pomočnikov s stalnim prebivališčem. Trenutno ima Maribor okoli 4200 prebivalcev in četudi velik del prebivalstva pripada obrtniškemu stanu, je pri njih zaposlenih le malo pomočnikov, ki bi že dolgo časa živeli v mestu. V manjših mestih, kjer je velika konkurenca delavcev, obrtniki pomočnikov ne morejo zaposliti za dlje časa. Poleg tega pa si pomočniki želijo, da bi si našli zaposlitev v večjih in pomembnejših mestih, saj so tam večje mezde in večje možnosti za ustalitev. Ustanovitev društva za tistih nekaj pomočnikov, ki so jih razmere prisilile, da so dlje časa v Mariboru, bi bila potratna. Vendar pa obstajajo tudi višji policijski razlogi za prepoved ustanovitve takšnega društva: “Dogodki leta 1848 in številne vladi sovražne demonstracije, ki so se takrat pojavile v Mariboru, jasno kažejo, kakšno zaupanje do lojalnega mišljenja tamkajšnjih delovnih in obrtniških razredov lahko imamo. Da ta malopriden duh zlasti pri mariborskem delavskem razredu še vedno ni popolnoma izkoreninjen, o tem govore ne le mnogi dogodki iz zadnjega časa, temveč tudi na splošno v javnosti prevladujoči nazori.” Po mnenju policije bi dali z ustanovitvijo društva temu sloju samo možnost, da razširja državi škodljive ideje, kar bi v končni konsekvenci lahko privedlo do možnosti subverzivnih povezav med pomočniki iz drugih krajev in celo držav. Čeprav je žandarmerija direktno predlagala, naj namestništvo ne dovoli ustanovitve društva (še toliko bolj, ker tudi graško društvo obstaja samo na papirju), so oblasti 22. aprila 1855 statute mariborskega društva le potrdile,49 društvo pa je končno začelo z delom na začetku leta 1856.50 Z zaostrovanjem politične represije so se tudi Mariborčani izogibali javnemu izražanju političnih stališč. Policijski agent, ki je leta 1853 poročal o političnem razpoloženju prebivalstva, je imel pri svojem delu le malo uspeha, saj naj bi bil strah pred špiclji zelo velik.51 Mariborčani naj bi se govorjenju o političnih stvareh raje

47 48 49 50 51

Prav tam. ŠDA, Gub. Präs. 5-219-1854; prim. tudi Eduard Staudinger, Die Bildungs-und Fachvereine der Arbeiter in der Steiermark von 1848 bis 1873, rok. dis., Graz 1977, str. 36-37. Prav tam. Vrbnjak, Narodnopolitična podoba Maribora, str. 547. Prav tam, str. 544.

276 Cvirn.indd

276

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

izogibali, če pa so že načenjali politične teme, so bili pri tem izjemno previdni.52 Vseeno je lahko agent pri posameznikih ugotavljal sovražen odnos do duhovščine in kritiko finančnega stanja države, ki so jo dolžili javne goljufije.53 Pri vseh je opazil neprikrito razočaranje nad razmerami in upanje na skorajšnje spremembe, na “dan rešitve in maščevanja, ki po njihovem mnenju mora priti.”54 Tudi v drugi polovici petdesetih let, ko je policijski pritisk nekoliko popustil, se politično razpoloženje prebivalstva ni bistveno spremenilo. V sicer skopih poročilih mariborskega okrožnega komisarja o razpoloženju prebivalstva v celotni mariborski kresiji se kot rdeča nit ponavljajo podatki o nezadovoljstvu z draginjo, visokimi davki in katastrofalnim finančnim položajem države, o pričakovanju, da bo vlada končno uspela rešiti valutno vprašanje in konsolidirati državne finance.55 V tem okviru so Mariborčani dokaj enotno presojali konkretne ukrepe vlade na fiskalnem in gospodarskem področju. Tako je npr. prodaja južne železnice (1858) naletela med večino prebivalstva na negativen odmev (ljudje so menili, da jo je država prodala prepoceni), medtem ko je sprejem zakona o obrtni svobodi (1859) - kljub bojazni posameznikov, da se bo povečala konkurenca - večina Mariborčanov sprejela z odobravanjem in velikim upanjem na izboljšanje gospodarskih razmer.56 Nekoliko manj enotno pa so Mariborčani presojali zunanjo politiko monarhije. Na odobravanje je naletela zlasti vladna ‘politika nevtralnosti’ v času krimske vojne (1853-1856), bolj deljeno pa so Mariborčani presojali avstrijsko politiko do Piemonta in Francije. Velika večina jih je sicer obsojala ‘roparsko politiko’ Francije, zlasti Napoleona III., ki so ga Mariborčani že ob koncu leta 1858 obtoževali, da zgolj nadaljuje osvajalno politiko svojega strica, nekateri pa so vseeno menili, da bi se Avstrija morala prostovoljno odreči italijanskim deželam, saj ogromni izdatki za vojsko, nameščeno v Italiji, negativno vplivajo na ekonomske razmere v državi. Mariborsko meščanstvo je bilo skoraj soglasno v zavračanju konkordata (1855), pri čemer negativnega odnosa do katoliške cerkve ni “povzročila” dejavnost domačega klera. Nasprotno. Kljub kritiki konkordata in povečane vloge cerkve v javnem življenju, so se Mariborčani z veseljem pripravljali na selitev sedeža lavantinske škofije v Maribor. To se je pokazalo tudi ob slovesnosti leta 1859. Narodnostne razmere Slovesna namestitev Slomška v Mariboru je pokazala, da se v neoabsolutističnem desetletju nacionalne razmere v mestu ob Dravi niso bistveno spremenile. V petdsetih letih se je pokazalo, da je bil Matija Majar prevelik optimist, ko je 2. junija 1850 v pismu Muršcu zapisal: “Naša stvar ne stoji na tako slabih nogah, kakor se vlastenci boje, in kakor soprotivniki žele. Naš pravopis je službeno upeljan - Slovenci

52 53 54 55 56

Prav tam, str. 544-545. Prav tam. Prav tam. Prim. ŠDA, Gub. Präs. 5-462-1854; poročila o razpoloženju ljudstva 1854-1860. Prav tam.

277 Cvirn.indd

277

2.3.2004, 12:09


J. Cvirn: Narodnopolitične razmere v Mariboru...

so izbudjeni, oni vejo, da so Slovenci, oni vejo, da bi se imela slovenščina upeljati u učilišča in u pisarnice. Da toliko pritožujemo in jokamo nad krivico ktera se nam dela naproti svetoj jednakopravnosti, ravno to je najveselejše znamenje - da smo zbudjeni in da nas bolji časi čakajo.”57 Po navedbah Davorina Terstenjaka naj bi namreč do konca neoabsolutizma “naraslo število ljudi v Mariboru, ki so se zavestno šteli med Slovence, na približno dvanajst.”58 Njihovo prizadevanje za uveljavljanje slovenščine je bilo oteženo, kar se je pokazalo leta 1860, ko so slovenski profesorji na mariborski gimnaziji brez uspeha zahtevali utrakvizacijo nižje gimnazije.59 Zato ne preseneča, če so slavjanofilu Ivanu Sergejeviču Aksakovu, ki se je konec maja 1860 mudil v Mariboru, Trstenjak, Raič in Majciger ob kosilu deprimirano zatrjevali: “Mi nismo ne Avstrijci ne Nemci /…/ Če se bo tod pojavila ruska zastava, bomo Rusi. Če se ne bo pojavila, bomo pa gledali, da bomo postali francoski državljani.”60 Tudi jezikovne razmere se niso bistveno spremenile. Razmerje med nemščino in slovenščino je bilo še vedno takšno, kakršnega je pred revolucijo opisal Puff: “Življenje v Mariboru je povsem nemško, pa čeprav je na najbližjem podeželju slovensko opredeljeno; skoraj vsi domači Mariborčani obvladajo oba jezika, služabniški sloj navadno že po enem letu, ki ga preživi v mestu; le-ta izvira skoraj izključno iz slovenskega življa, ki ima svoje vrline, pa tudi hibe.”61 Seveda so se “mili slovenski glasovi ” slišali tudi ob različnih javnih slovesnostih kot npr. ob proslavi 100-obletnice mariborske gimnazije,62 vseeno pa je imela slovenščina le drugorazreden pomen. To se je pokazalo tudi ob slovesni namestitvi Slomška, ko je Božidar Raič v Novicah (21. 9. 1859) okrcal slovenske duhovnike, da so na slovesnosti govorili nemško: “Vse duhovnike so pogostili nekaj v vladikovem poslopju, nekaj v semenišči, kjer se je itak samo po nemškem napijalo, čeravno so sami domači gospodje bili; skoro bi nas tega slobodno sram bilo! ” To je bila posledica okoliščin, ki jih je ob obletnici čitalnice Janko Sernec označil z besedami: “Ako smo se na javnih mestih posluževali svojega jezika, so nam Nemci in nemškutarji očitali neuljudnost, ker se jim je zdel slovenski jezik dober samo za kmete.”63 Nemščina je bila še vedno skoraj samo jezik uradov, trgovine in obrti ter javnega življenja. Slovenščina si je pridobila nekaj več pravic le v šolstvu. Toda sprememba na bolje se ni toliko kazala v osnovnem šolstvu (šoli pri ‘slovenski fari’, današnji

57 58 59

60 61 62 63

Ilešič, Korespondenca dr. Josipa Muršca, str. 47. Davorin Trstenjak, Dr. Matija Prelog. Doneski k zgodovini dušnega prerojenja na Štajerskem, Zora, Maribor 1872, str. 65. S svojo zahtevo so naleteli na odločno nasprotovanja svojih nemških sotovarišev (zlasti dr. Adalberta Svobode, poznejšega dolgoletnega urednika graške Tagespost), ki so uspeli preprečiti vsakršno spremembo. Raiča je sklep tako razburil, da je v Novicah objavil serijo člankov z naslovom Slovenščina in srednje učilišče v Mariboru, v kateri je močno okrcal svoje nemške kolege, s tem pa si je nakopal dodatne težave. Položaj slovenščine se ni izboljšal, Raič in Lipež pa sta izgubila službo. Prim. Bruno Hartman, Slavjanofil Ivan Sergejevič Aksakov v Mariboru leta 1860, ČZN, letnik 55/NV 20 (1983), št. 12 (dalje: Hartman, Slavjanofil Ivan Sergejevič Aksakov v Mariboru), str. 132-133; Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru I., v: ČZN, letnik 41/NV 6 (1970), št. 1, str. 84, 88-89, 93. Hartman, Slavjanofil Ivan Sergejevič Aksakov v Mariboru, str. 139. Puff, Maribor, str. 157. Vrbnjak, Narodnopolitična podoba Maribora, str. 532-533. Dragotin Lončar, Iz literarne zapuščine dr. Janka Serneca, Veda, letnik IV (1914), str. 288.

278 Cvirn.indd

278

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

frančiškanski cerkvi Sv. Device Marije sredi mesta in predmestni cerkvi Sv. Magdalene na desnem bregu Drave sta bili do sprejema novega državnega zakona o osnovnem šolstvu leta 1869 utrakvistični)64 kot na mariborski klasični gimnaziji, kjer je slovenščina postala obvezni učni predmet za slovenske dijake.65 (V šolskem letu 1850/51 so se k pouku slovenščine vpisali skoraj vsi dijaki),66 število učnih ur pa se je od leta 1853, ko jo je začel poučevati Božidar Raič, podvojilo (na dve uri tedensko v vsakem razredu).67 Na mariborski gimnaziji je v petdesetih letih poučevala vrsta pomembnih narodno-prebudnih delavcev, kot so bili npr. Jurij Matjašič, Davorin Trstenjak, Božidar Raič, Viktor Lipež, Josip Šuman, Janez Miklošič in Janez Majciger, ki so med slovenskim dijaštvom krepili narodno zavest.68 Mariborska klasična gimnazija (ne pa tudi realka) je “odigrala pomembno vlogo narodnega ozaveščanja spodnještajerskega intelektualca v času pred premestitvijo škofijskega sedeža v Maribor.”69 Še vedno pa je proces nacionalne diferenciacije potekal na škodo slovenstva. Tako je Fran Jazbec v rokopisnem listu mariborskih bogoslovcev leta 1860 vzroke za slabo stanje slovenskega slovstva in neugodne narodne razmere opisal z besedami: “Kje pa je uzrok tega slabega napredka?/…/ 1.) da je naš narod še premalo omikan, da bi rad in sploh bukve in časopise prebiral /…/ 2.) je gerda nemškutarija kriva, da smo tako slabi. Ko bi vsak Slovenec, ki se na slovenski gimnazii izobražuje, trden Slovenec ostal, kako veselo bi to bilo, kako bi cvetelo slovensko slovstvo, kako bi bila slovenščina v časti! /…/ Namesto, da bi vsako leto kakih 50 ali še več iskrenih rodoljubov med Slovence prišlo, jih pride če dobro štejem k večemu 10, in vsi drugi (40) so hudi nemškutarji. Posebno zadene to ‘muštačasto’ gospode, škrice i.t.d.”70 *** Izbruh revolucije 1848 je tudi v Mariboru razgibal politično življenje. Mariborsko meščanstvo je z navdušenjem pozdravilo padec Metternicha, konec cenzure in obljubo ustave. Pokazalo je tudi naklonjenost terjatvam kmetov po zemljiški odvezi. Nižje družbene sloje (pomočnike, vajence, delavce), ki so se ob naraščajoči draginji le s težavo prebijali skozi življenje, je zajel nemir, ki ga ni bilo lahko pomiriti. Skupina mladih demokratov, ki se je zbirala pri Fr. Caminolliju, je vedno glasneje za-

64 65

66 67

68 69 70

Janko Glazer, Iz zgodovine mariborskega šolstva, ČZN letnik 34 (1939), št. 3-4, str. 240-241. Slovenščina se je kot učni predmet uveljavila že v letu revolucije: od začetka šolskega leta 1848/49 jo je brezplačno poučeval profesor verouka Jurij Matjašič, od začetka šolskega leta 1850/51 pa še na novo nameščeni profesor verouka Davorin Trstenjak. Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru I., ČZN, letnik 41/NV 6 (1970), št. 1, str. 86-87. Prav tam. V prvih šestih letnikih gimnazije je poučeval slovenščino, v sedmem hrvaščino v primerjavi s slovenščino in v osmem starocerkveno slovanščino in literarno zgodovino. Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru I., ČZN, letnik 41/NV 6 (1970), št. 1, str. 86-87. Prim. Jan Šedivy, Profesorji klasične gimnazije v Mariboru I., ČZN, letnik 41/NV 6 (1970), št. 1, str. 70-109. Vrbnjak, Narodnopolitčna podoba Maribora, str. 532. Matija Munda, Zgodovinski pregled literarnega in društvenega življenja v mariborskem bogoslovju, ČZN, letnik 24 (1928), str. 117-118.

279 Cvirn.indd

279

2.3.2004, 12:09


J. Cvirn: Narodnopolitične razmere v Mariboru...

htevala demokratsko spremembo družbenega sistema. Velika večina mariborskega meščanstva je zagovarjala zmernejša stališča, katera so bila zapisana v programu graškega Centralnega društva za ustavno svobodo in zakoniti red (Central-Verein für konstitutionelle Freiheit und gesetzliche Ordnung). Revolucionarno leto je aktualiziralo tudi nacionalno vprašanje. Do večjih nacionalnih nasprotij med Nemci in Slovenci ni prišlo. V odnosu do nemškega vprašanja se je večina mariborskih meščanov strinjala z avstrijskim stališčem in je nasprotovala takšni združitvi Nemčije, ki bi bila v nasprotju z interesi Habsburške monarhije kot evropske velesile. Takšna stališča je zastopalo Društvo za posredovanje med nemško in slovansko narodnostjo. Ideja zedinjene Slovenije se je večini zdela preradikalna, čeprav načeloma nihče ni nasprotoval zahtevam po nacionalni (jezikovni) enakopravnosti. Mariborsko meščanstvo je bilo zelo razočarano nad rezultati revolucije. V prvih letih neoabsolutističnega režima je Maribor zaslovel kot pravo republikansko gnezdo. Vse do srede petdesetih let je bil - kot kažejo policijska poročila - del mariborskega meščanstva izjemno kritično razpoložen do režima. Toda koristi, ki jih je Mariboru prinašala gospodarska konjuktura, so postopoma omilile stopnjo nezadovoljstva. Leta 1859 je Maribor postal sedež lavantinske škofije, kar je pozitivno vplivalo na razvoj slovenstva v mestu. Toda slovensko narodno gibanje je bilo v petdesetih letih omejeno na nekaj slovenskih intelektualcev, v glavnem duhovnikov, ki so si prizadevali za okrepitev slovenščine v šolah in v javnem življenju. Proces nacionalne diferenciacije se je odvijal na škodo slovenstva. Načrtnejše narodno delovanje je prinesla šele obnova ustavnega življenja, ko je Maribor - kljub šibkosti slovenskega meščanstva - postal središče slovenskega narodnega gibanja na Spodnjem Štajerskem. To svojo vlogo je ohranil še globoko v sedemdeseta leta.

280 Cvirn.indd

280

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

Janez Cvirn THE NATIONAL POLITICAL SITUATION IN MARIBOR AT THE TIME OF THE MARCH REVOLUTION AND OF NEO-ABSOLUTISM ABSTRACT The outburst of the 1848 Revolution dynamised political life in Maribor. The Maribor bourgeoisie greeted the fall of Metternich, the end of censorship and the promise of a constitution, with enthusiasm, also indicating favour towards the claims of peasants as to release from land. Lower social strata (assistants, apprentices, workers), who could barely have ends meet, due to the costliness, and unrest pervaded, which was very difficult to suppress. A group of young democrats around Fr. Caminolli, had requested ever more loudly for the democratic change of the social system. A great majority of the Maribor citizenry favoured more moderate stances, as were to be found written down in the Gradec/Graz Central Committee for Constitutional Freedom and Legal Order (Central-Verein f端r konstitutionelle Freiheit und gesetzliche Ordnung). The revolutionary year also brought the national question to the forefront. Major national conflicts between Germans and Slovenes did not come about. As to the German question, the majority of the Maribor bourgeoisie upheld the Austrian position and were against the unification of Germany, which was at variance with the interests of the Habsburg Monarchy as a European grand power. Such positions were supported by the Society for the Mediation Between the German and the Slav Nationality. The idea of a united Slovenia seemed too radical to the majority, though at the level of principles, no one opposed claims for national (linguistic) parity. The Maribor citizenry was much disappointed with the results of the Revolution. During the first years of the neo-absolutist regime, Maribor gained fame as a true republican stronghold. Until the middle of the fifties - police reports indicate - a part of the Maribor citizenry was extremely critically disposed towards the regime. But benefits brought about by the economic growth, soon mitigated the citizens dissatisfaction. In 1859, Maribor became the seat of the Lavantine Bishopric, having a favourable impact upon the development of Slovenianhood in the town. But the Slovene national movement in the fifties was still limited to a few Slovene intellectuals, mainly priests, endeavouring to enhance the Slovene language in schools and in public life. The initiated process of national differentiation evolved to the detriment of Slovenianhood. A more planned mode of national activity came about with the renewal of constitutional life, when Maribor, in spite of the weak Slovene citizenry, became the centre of the Slovene national movement in Lower Styria. It retained such a role weel into the seventies.

281 Cvirn.indd

281

2.3.2004, 12:09


Cvirn.indd

282

2.3.2004, 12:09


S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 343.81(497.4 Maribor)”1886/1945” 1.01 Izvirni znanstveni članek

Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve France Filipič Publicist v pokoju Krajnčičeva ulica 5, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Celotna razprava je razdeljena na dve poglavji. Prvo obsega obdobje od ustanovitve kaznilnice do 1941, drugo pa vojni čas do maja 1945. V ospredju sestavka je obravnava zgodovine političnih obsojencev, razprava pa odpira poglede tudi na vsa pomembnejša dogajanja v zavodu v obravnavanem obdobju, podrobno so predstavljene vse organizacijske spremembe od ustanovitvenega postopka do zamenjave vodstva ob koncu prve svetovne vojne in prisilnih okupatorjevih ukrepov med drugo svetovno vojno. Med osebnostmi v vodstvu kaznilnice po svoji vlogi izstopa ravnatelj Niko Vrabl, ki je zasedel to mesto oktobra 1924. Moška kaznilnica v Mariboru je v razpravi predstavljena tudi kot sestavni del mestnega gospodarstva in kot objekt, ki mu politična javnost posveča posebno pozornost.

Ključne besede: Maribor, moška kaznilnica, 1886-1945, politični obsojenci, Niko Vrabl. Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 3 (2003), št. 2-3, str. 283-362, 434 cit., 15 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

283 filipic.indd

283

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

Politični obsojenci v moški kaznilnici v Mariboru med letoma 1889-1941 Na desnem bregu Drave v Mariboru so med leti 1884 in 1889 na ozemlju med Pobreško cesto, splošno bolnišnico in železniško progo na štirih hektarjih zrasle jetniške stavbe in pomožna poslopja moške kaznilnice. Gradnjo, ki jo je financiralo avstrijsko ministrstvo za pravosodje, je vodil nadinženir Franz Maurus, projektant je bil inženir R. von Neupauer, gradbeniki pa Robert Marco, H. Hardt in mestni gradbenik A. Franz.1 Kaznilnica je bila zgrajena na nekdanjem posestvu barona Rasta in na Göblovem zemljišču,2 gradnja je bila dokončana 1. oktobra 1889, istega dne je osebje zasedlo svoja mesta in so bili pripeljani prvi kaznjenci.3 Uradno obratovanje kaznilnice se je pričelo 6. oktobra 1889 z otvoritveno slovesnostjo, blagoslovitvijo in posvetitvijo kaznilniške katoliške kapele. Na tej slovesnosti je nadinženir Franz Maurus izročil kaznilniške stavbe višjemu državnemu pravniku dr. Leitmajerju, zastopniku ministrstva za pravosodje, ta pa je upravo kaznilnice predal novoimenovanemu naddirektorju Antonu Markovichu.4 Cerkvene obrede je ob otvoritveni slovesnosti opravil stolni kanonik Franc Kosar.5 Do propada monarhije se je službeni naziv ustanove glasil Kaiserliche-königliche Männer-Strafanstalt (Cesarsko kraljeva moška kaznilnica).6 Anton Markovitcz je upravljal zavod do 1899, ko je bil prestavljen v Gradec, nasledil ga je Josef Reisel, ki se je upokojil 1912. leta, za njim je prevzel kaznilnico Alois Serda (razrešen leta 1918 po prevratu), v novi državi ga je nasledil Julij Fischer, ki je bil na tem mestu do 1924, nato pa je bil do leta 1941 na čelu kaznilniškega kolektiva Niko Vrabl.7 V kaznilnici je bilo prostora za 542 kaznjencev, dejanska zasedba pa je v teku let zelo nihala. Ob koncu 1889 je bilo v njej zaprtih samo 108 jetnikov, nato pa se je število naglo večalo. Leta 1895 leta je bilo preseljenih 100 kaznjencev iz ljubljanske kaznilnice, ki je bila ob potresu težko poškodovana. Ob koncu 1899 se je povzpelo število jetnikov na 633, torej daleč nad možnostmi nastanitve. 1903 je prispel prvi jetnik iz Kopra, 1914 je bilo zaradi vojnih razmer iz Kopra preseljenih v Maribor 148 in leto pozneje še 180 jetnikov. Konec 1921 se je znašlo pod streho mariborske kaznilnice 661 jetnikov - to število pozneje nikoli ni bilo preseženo. Vsa leta do januarja 1941 je mariborska kaznilnica sprejela 14.694 jetnikov.8 Kaznilnico so sestavljale stavbe znotraj obzidja ter tri večje stavbe zunaj njega v skrbno negovanem parku. Od Pobreške ceste je vodila dovozna cesta skozi park k 1

Pokrajinski arhiv Maribor, fond Moška kaznilnica v Mariboru (dalje PAM), Kronika (Chronic), str. 3-4 (dalje Kronika); rokopis, ki navaja zgodovinske dogodke moške kaznilnice v Mariboru od ustanovitve leta 1889 do (s presledki) 1913. 2 Podatek Nika Vrabla iz rokopisa njegove osebne izjave avtorju, rokopis hrani avtor. 3 Podatki iz Kronike, kakor jih navaja Anton Ožinger v članku Dnevniški zapisi kurata v mariborski kaznilnici (1889-1913), Časopis za zgodovino in narodopisje (dalje ČZN), letnik 70/NV35 (1999), št. 1-2, str. 175-202 (dalje: Ožinger, Dnevniški zapisi kurata v mariborski kaznilnici). 4 Podatki iz Kronike, str. 2-5. 5 Prav tam. 6 Prav tam. Glej tudi: Ožinger, Dnevniški zapisi kurata v mariborski kaznilnici. 7 PAM, fond Moška kaznilnica, Seznami paznikov in jetniškega osebja za leta 1939, 1940, 1941 (januar), tudi dodatni seznam v Kroniki. 8 PAM, fond Moška kaznilnica, Seznam kaznilniškega osebja in jetnikov 1. januarja 1941.

284 filipic.indd

284

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Lokacijski načrt za izgradnjo moške kaznilnice, zgrajene v letih 1884-1889 ob Pobreški cesti št. 20 v Mariboru (PAM, fond Zavod za urbanizem Maribor)

enonadstropnemu vhodnemu poslopju, ob katero je bilo levo in desno priključeno pet metrov visoko obzidje, ki je obdajalo osrednje kaznilniške stavbe. Na dvorišču za vhodnim poslopjem je stalo enonadstropno poslopje, v katerem sta bili pisarni poveljnika paznikov in stražnega poveljnika ter prostori za kasarniške paznike, v njenem prvem nadstropju pa so bili razmeščeni na desni tako imenovani mladinski oddelek za mladoletne zapornike, na levi pa kaznilniška bolnišnica s 52 posteljami in lekarno. Pravokotno na čelno stavbo je bila postavljena osrednja dvonadstropna upravna stavba s pisarnami, ravnateljevo sprejemnico in kuhinjo v pritličju ter s katoliško in pravoslavno cerkvijo ter šolskimi prostori, prostori za glasbene in godbene vaje ter knjižnico v nadstropju. Na upravno stavbo je bila priključena centrala, iz katere so potekali, razporejeni v obliki zvezde, štirje trinadstropni zaporniški trakti s samotnimi celicami (samicami) in skupnimi zapori. Znotraj obzidja je bilo še nekaj pomožnih poslopij z delavnicami, povsem na jugu stavbenega kompleksa pa je bilo, deloma pod okni zaporniških traktov, na obsežnem, s travo pokritem prostoru

285 filipic.indd

285

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

pet krožnih poti, po katerih so se jetniki pod nadzorstvom paznikov v določenem času sprehajali.9 Visoko nad Pobreško cesto na robu parka sta stali dve nadstropni stavbi s stanovanji za vodstvene delavce kaznilnice ter, skrita med drevesi, mrtvašnica. Zunaj obzidja, ob katerem so do 1920 patruljirale vojaške straže, nato straže, sestavljene iz paznikov, so segali proti vzhodu do železniške proge sadovnjaki in vrtovi, na katerih so zaporniki pridelovali zelenjavo, pod Pobreško cesto pa so do dravskega obrežja segale strmine, poraščene s trstičjem. Ko je kaznilniška uprava 15. novembra 1925 prevzela veleposestvo Fritza Scherbauma pri Sv. Miklavžu na Dravskem polju, je bil tam urejen oddelek za svobodnjake, podoben oddelek je bil urejen tudi znotraj kaznilniškega kompleksa ‘pri živinoreji’.10 Z razpisom ministrstva za pravosodje (29. julija 1929) je bil pri mariborski kaznilnici ustanovljen poseben oddelek za ‘očuvalno pridržanje’ kaznjencev po odsluženi kazni. Do prevrata 1918 so prihajali v mariborsko kaznilnico kaznjenci iz različnih avstrijskih krajev, pred 1941 pa predvsem iz Slovenije ter okrožnih sodišč v Šibeniku in Splitu, v velikem številu pa so prihajali muslimanski obsojenci (Albanci) iz takratne Južne Srbije, med njimi tako imenovani ‘odmetniki’. Sicer pa so prihajali še iz kaznilnice v Lepoglavi, Nišu, Skopju, iz Sremske Mitrovice, Zenice, Stare Gradiške in Požarevca.11 Albanci so bili praviloma obsojeni na 20 let ječe v okovih. Vsi kaznjenci so morali delati, bodisi da so bili zaposleni v kaznilniških delavnicah ali v zaporniških celicah. Mariborska kaznilnica se je tako v teku desetletij razvila v pomembno gospodarsko organizacijo, ki s svojimi obrtnimi izdelki ni posegala samo v mestno gospodarstvo, temveč tudi širše po državi. Niko Vrabl je v izjavi avtorju navedel, da so, na primer, v mizarski delavnici izdelali opremo za vsa srbska sreska središča in vso opremo za novoustanovljeno okrožno sodišče v Murski Soboti.12 Zaporniki so bili zaposleni večinoma znotraj kaznilnice, vsa leta obstoja pa so bile posamezne skupine, največ do 30 oseb, pod vodstvom paznikov poslane kot pomoč pri javnih delih ali pa so jih najele zasebne gospodarske organizacije. V seznamu osebja moške kaznilnice v Mariboru za 1. januar 1941 vidimo, da so bili zaporniki zaposleni v krojaštvu, čevljarstvu, tkalstvu, mizarstvu, pleskarstvu, sodarstvu, kolarstvu, slamarstvu, v knjigoveznici, pri izdelavi papirnatih vrečic, kovaštvu, kleparstvu, ključavničarstvu, metlarstvu, košarstvu, v pekarni in v pralnici, pri poljedelstvu, vrtnarstvu in pri živinoreji. Zaslužki kaznjencev so bili minimalni, odvisni od njihovega disciplinarnega razreda, ki jih je bilo troje. Dnevni penzum naj bi bil znašal v prvem razredu 6, 9 in 27 para, 9, 15 in 36 para v drugem ter 15, 24 in 54 para v tretjem razredu.13 Ob dograditvi je bila mariborska kaznilnica najmodernejše urejena kaznilniška zgradba v Avstro-Ogrski in je veljala kot vzor vsem drugim, tudi po svojem sistemu. Kot prva je imela posebni oddelek za mladostne prestopnike.14 Po predpisih,

9

PAM, fond Moška kaznilnica, Načrt kaznilnice. Prav tam; glej tudi izjavo Nika Vrabla, pri avtorju. 11 40 let mariborske moške kaznilnice, Mariborski Večernik Jutra, 5. oktobra 1929. 12 PAM, fond Moška kaznilnica, Seznam kaznilniškega osebja in jetnikov 1. januarja 1941. 13 Prav tam; glej tudi: Arhiv Jugoslavije (dalje AJ), A-I-ms/1-6, Podatki o prejemkih kaznjencev v dopisu uprave moške kaznilnice v Mariboru upravi kazenskega zavoda v Sremski Mitrovici, N 3780/25. 14 Nekaj statistike moške kaznilnice v Mariboru, Mariborski večernik Jutra, 12. novembra 1930. 10

286 filipic.indd

286

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

veljavnih do konca leta 1929, se je v njej izvrševala kazen ječe in težke ječe, od januarja 1930 pa po novem kazenskem zakoniku v ločenih oddelkih kazni ‘robije’, ‘zatočenja’, strogega zapora in zapora. Obsojenci iz mladostniškega oddelka so v kaznilnici obiskovali šolo, ki sta jo vodila kaznilniška učitelja, nepismeni pa analfabetski tečaj. Vsi obsojeni so bili ločeni v tri oddelke: oddelek za mladostnike, ‘robijaše’ in povratnike.15 Z novim letom 1930 je bil v izvrševanju kazni uveden tako imenovani irski sistem. Po tem sistemu je moral sleherni kaznjenec najprej v samico in šele nato v skupni zapor, pozneje pa je lahko prešel v poseben oddelek kot polprosti kaznjenec z možnostjo predčasnega pogojnega odpusta.16 Med obema vojnama so morali kaznjenci, ki so prišli na novo, za dva ali tri dni v celice v podpritličju upravne zgradbe, kjer so bile še kazenske temnice, skladišča, pekarna, kopalnice, pa tudi nekatere delavnice.17 Kaznilnico so vodili (po stanju 1. januarja 1939, ob 50. obletnici ustanove): uradniki - upravnik, rimskokatoliški duhovnik, blagajnik, ekonom, pisarniški uradnik in knjigovodja; honorarno osebje - zdravnik in pravoslavni duhovnik; dodeljeno osebje - učitelj (v večini obdobij dva); kot uradniški pripravnik poveljnik paznikov, šest strokovnih poslovodij (število se je menjavalo) ter 67 paznikov na različnih področjih.18 Ob ustanovitvi je imelo vrhovno nadzorstvo nad mariborsko kaznilnico državno tožilstvo v Celju,19 ob ustanovitvi okrožnega sodišča in državnega tožilstva v Mariboru pa so s 1. januarjem 1898 prešli ti posli na državno tožilstvo v Mariboru.20 Podatki o pobegih iz kaznilnice na svoj način dopolnjujejo njeno zgodovinsko podobo. Kljub pet metrov visoki ograji je v vseh obdobjih prihajalo do pobegov. Prvi poskus rešiti se z begom kaznilniškega življenja sega v najzgodnejše obdobje po ustanovitvi zavoda. 2. junija 1890 je devet kaznjencev poskušalo spektakularno pobegniti tako, da so iz spalnice skozi strop vdrli na podstrešje, tam so se oskrbeli s civilnimi oblačili in se nato začeli spuščati po strelovodu na dvorišče. Pri tem so jih odkrili, sprožen je bil splošen alarm, ob ostrem streljanju so pazniki ubežnike polovili in jih spravili na varno v samice.21 Statistika kaže, da v splošnem pobegi iz kaznilnice niso bili uspešni. Kot primer navajamo statistiko pobegov za obdobje 20 let; med 1919 in 1939 je pobegnilo 116 obsojencev in pridržancev, od teh jih je bilo ponovno prijetih 87, prostovoljno so jih je vrnilo 11, med pobegom jih je umrlo 6, samo 12 jih je uspešno zbežalo.22 Za zgodovino mariborske kaznilnice so pomembni podatki o umiranju zapornikov. Od ustanovitve kaznilnice do 1. januarja 1941 jih je umrlo 577, največ v letu

15 16 17 18 19 20 21 22

Prav tam. PAM, fond Moška kaznilnica, Seznam kaznilniškega osebja in jetnikov 1. januarja 1941. Podatek Nika Vrabla iz rokopisa njegove osebne izjave avtorju, rokopis hrani avtor. PAM, fond Moška kaznilnica, Seznam kaznilniškega osebja in jetnikov 1. januarja 1941. Pol stoletja mariborske kaznilnice, Jutro, 9. februarja 1939; PAM, fond Moška kaznilnica, Seznam kaznilniškega osebja in jetnikov 1. januarja 1941. 40 let mariborske moške kaznilnice, Mariborski Večernik Jutra, 5. oktobra 1929. Opis je naveden iz Kronike; glej tudi: Ožinger, Dnevniški zapisi kurata v mariborski kaznilnici. PAM, fond Moška kaznilnica, Seznam osebja in kaznjencev Moške kaznilnice v Mariboru, 1. januarja 1940.

287 filipic.indd

287

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

1918, ko je epidemija gripe pobrala 78 žrtev.23 Niko Vrabl je v svoji izjavi avtorju navedel, da so med njegovim ravnateljevanjem umirali predvsem Albanci iz takratne južne Srbije. Med vzroki smrti je v ospredju tuberkoloza, tudi kot posledica izčrpanosti kaznjencev, deloma zaradi težkega dela in pomanjkljive prehrane. V mnogih izjavah bivših zapornikov so poudarjeni podatki o lakoti, ki jih je vedno pestila, plesnivem kruhu, pomanjkanju mesa in o neugodnih življenjskih okoliščinah v kaznilnici ob hudem mrazu, ki so mu bili v zimskih mesecih izpostavljeni v nezakurjenih sobah, kljub dvema odejama, s katerima so se pokrivali. Ne ravno redek vzrok smrti naj bi bil samomor.24 Prvi smrtni primer v mariborski kaznilnici je vpisan 28. junija 1890, ko je umrl na 8 let ječe obsojeni zapornik, rudar iz Trbovelj.25 Ob zgodovini mariborske kaznilnice ne moremo mimo podatkov o odnosu kaznilniškega vodstva do verske problematike. Število članov posameznih verstev se je v letih naglo menjavalo. Vedno je bilo največ katoličanov, v posameznih obdobjih pa znatno število pravoslavnih in muslimanov. Od ustanovitve kaznilnice do 1941. leta je imel pomembno nalogo v njej katoliški kurat, njegovo mesto je bilo sistematizirano, prejemal je redno plačo z dodatki. Njegova osnovna naloga je bila dušnopastirstvo, v določenih obdobjih pa je opravljal tudi dolžnosti, ki niso bile neposredno povezane z njegovo službo - posredoval je poštne pošiljke kaznjencem, vodil mrliško matično knjigo in odločal o predlaganju pomilostitev.26 V zgodovini mariborske kaznilnice sta bila pomembna dva kurata, Alois Sver (1889 do 1906) in Pavel Zavadlal (od 20. decembra 1918 do 3. februarja 1919 in od 1. januarja 1920 do aprila 1941). Sver je zasnoval zavodsko kroniko (Chronic), ki jo je redno pisal do 1893, deloma tudi do 1906; po njegovem odhodu je zamrla do 1912, nato pa zaživela še za leto dni.27 Kronika je neprecenljiv vir za prva leta zgodovine mariborske kaznilnice, v njej je, razumljivo, poudarjeno versko življenje in dogodki v zvezi z njim, na njenih 212 straneh, popisanih večinoma v gotici, pa se za obširnim opisom slavnosti, ki so bile 6. oktobra 1899 ob uradnemu začetku delovanja kaznilnice, zvrstijo zapisi o smrtnih primerih kaznjencev. Opisani so pogosti obiski pomembnih osebnosti iz cerkvenega življenja, oblastnikov in vojaških osebnosti. Navedeni so obisk mariborskega (lavantinskega) škofa dr. Mihaela Napotnika 11. aprila 1892, obisk generalnega inšpektorja avstrijskega policijskega korpusa Ernesta Johanna barona Giesl von Gieslingen s skupino višjih oficirjev 6. septembra 1892, obisk člana dinastije nadvojvode Evgena 1. aprila 1901, ter obisk japonskih poslancev 8. januarja 1902. Precejšen poudarek je dan podrobnejšemu opisu pomilostitev kaznjencev in njihovemu odpustu. Med podatki, ki jih vsebuje kaznilniška kronika, naj omenimo zaznamek o prihodu 12 težkih kriminalcev 30. decembra 1890 iz Garstena, kjer so bili neobvladljivi. Tudi v Mariboru so se obnašali napadalno, nekega dne so nevarno ogrozili

23

Prav tam.

24

Opis je naveden iz Kronike; glej tudi: Ožinger, Dnevniški zapisi kurata v mariborski kaznilnici. Prav tam.

25 26 27

Podatek Nika Vrabla iz rokopisa njegove osebne izjave avtorju, rokopis hrani avtor. Ožinger, Dnevniški zapisi kurata v mariborski kaznilnici.

288 filipic.indd

288

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Reprodukcija slike moške kaznilnice v Mariboru po aeroposnetku iz balona, narejenem 9. junija 1912 (PAM, fond Moška kaznilnica)

sojetnika in se uprli paznikom, ki pa so jih v kratkem spopadu obvladali in strpali v samice. Naj ob tem omenimo, da je bila služba paznikov, ki so bili do 1918 vojaške osebe, nato pa civilisti, odgovorna in tudi nevarna; bili so oboroženi s sabljami, v izjemnih primerih tudi s puškami in bajoneti ter v nočnem času s samokresi. V zgodovini kaznilnice je nekaj primerov, ko je prišlo do spopadov med kaznjenci in pazniki; izjemen je bil 4. julija 1934 poskus pobega dveh kriminalnih jetnikov, Ivana Laknerja in Stanka Pančurja, ki sta smrtno ranila paznika desetarja Ivana Peterina. Oba sta bila pred okrožnim sodiščem v Mariboru obsojena na smrt in 25. februarja 1935 justificirana.28 Med opisi zgodovinskega obeležja mariborske kaznilnice navajamo še podatke o prihodu in odhodu kaznjencev. Vsak, ki je bil pripeljan v zavod, je bil vpisan v matično knjigo z osebnimi podatki in podatki o poteku izvršitve njegove kazni, prejel je matično in hišno številko. Tako je npr. Rodoljub Čolaković prejel matično številko 12.118, hišno številko pa 133, Josip Broz je bil vpisan pod številkama 12.399 in 483, Boris Kidrič pa pod 12.159 in 585.29 Kaznjenci so prihajali v mariborsko kaznilnico z mariborskega okrožnega so-

28 29

PAM, Podatki iz Kronike. Podatki o kaznjencih Pančurja in Laknerja, glej: Okrožno sodišče v Mariboru, sodni spis Kzp 82/34. Podatek Nika Vrabla iz rokopisa njegove osebne izjave avtorju, rokopis hrani avtor.

289 filipic.indd

289

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

dišča v spremstvu jetniških paznikov, z drugih sodišč v državi pa v spremstvu orožnikov. Kadar so bile pripeljane večje skupine, je železniška postaja v Mariboru postavila vagon z jetniki na progo v neposredni bližini kaznilnice. Po prestani kazni so bili odpeljani na predstojništvo mestne policije in odtod z odgonom odposlani v domače občine. Izjemoma je Borisa Kidriča smel oče, univerzitetni profesor, odpeljati neposredno iz kaznilnice.30 O pomembnih problemih, povezanih z usodo kaznjencev, je razpravljal posvetovalni odbor, ki ga je vodil vsakokratni ravnatelj kaznilnice, njegovi zunanji člani pa so bili predstavniki sodne oblasti.31 1892. leta je bilo ustanovljeno Društvo za pomoč odpuščenim kaznjencem, ki ga je prav tako vodil ravnatelj kaznilnice.32 *** Prvo poglavje naše razprave smo osvetlili z nekaterimi pomembnejšimi podatki o nastanku in delovanju kaznilnice v Mariboru, ki je bila od vsega začetka na vidnem mestu v vsakdanjiku mesta kot gospodarska organizacija pa tudi kot političen dejavnik. V naslednjih poglavjih bodo predstavljeni podatki o prisotnosti političnih obsojencev skozi različna obdobja delovanja kaznilnice. Teh je bilo v odnosu do kriminalnih jetnikov komaj za nekaj odstotkov, vendar njihova usoda predstavlja tudi del mestne zgodovine. Do podatkov o zgodovini političnih obsojencev smo se mogli dokopati le v omejenem obsegu, ker ni na razpolago matičnih knjig z vpisi in karakterizacijami posameznikov. Vendar je bilo mogoče najti obilico podatkov v dokumentih bivšega kaznilniškega arhiva, ki so se ob povojni ukinitvi ustanove znašli v pokrajinskem in škofijskem arhivu, ter v arhivu Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru, Arhivu republike Slovenije (v fondu arhiva CK ZKS in v fondu Muzeja novejše zgodovine) in Arhivu Jugoslavije v Beogradu, ki je prevzel tudi dokumentacijo arhiva CK ZKJ. Ob arhivskem gradivu smo uporabili še znanstveno literaturo z objavami o mariborski kaznilnici, spominske zapise v časopisju in revijah, spominske izjave v različnih muzejih in arhivih ter dokumentarno gradivo, ki ga je ohranil in predal Univerzitetni knjižnici v Mariboru dolgoletni ravnatelj kaznilnice Niko Vrabl. Ta je avtorju dal na razpolago kaznilniško dokumentacijo, h kateri je zapisal obširna kritična dopolnila, ki jih je osvetlil še z obširnim osebnim pričevanjem o svojem delovanju v kaznilnici. Za obdobje od ustanovitve kaznilnice pa do konca prve svetovne vojne so v arhivu Pokrajinskega arhiva v Mariboru (PAM) ohranjeni dokumenti za 142 zapornikov, ki niso bili povezani s kriminalom in jih, s pridržkom, večinoma lahko uvrščamo med politične. Do 1909 prevladujejo obsojenci, ki so se žaljivo izražali o vladarju ali o kakšnem članu dinastije, nekateri med njimi pa so bili obsojeni tudi zaradi kaljenja javnega reda in miru. V naslednjih letih, do konca prve svetovne vojne, pa je ta podoba spremenjena: obsojenci so pripeljani v kaznilnico zaradi

30 31 32

Prav tam. Prav tam. Prav tam.

290 filipic.indd

290

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

protidržavnih izdaj, vohunstva in delovanja v ilegalnih, protidržavnih organizacijah (v Trstu). Prvi ‘nekriminalni’ jetnik, ki je prestopil prag mariborske kaznilnice, je bil Josef Wurst z Dunaja, ki je bil od tam pripeljan zaradi žalitve vladarja. Med množico jetnikov, ki niso bili povezani s kriminalom, naj v naslednjih letih omenimo Antona Krizmana iz Gaberja, ki je bil 14. julija 1914 obsojen pred okrožnim sodiščem v Mariboru zaradi žalitve vladarja in ker je izjavil, da Slovenci težimo za tem, da se združimo s Srbi; iz kaznilnice je bil odpuščen 16. septembra 1917. Leto pozneje, 23. marca 1915, je prispel don Johann Vinodolac, duhovnik s Cresa, ki si je prislužil 14 mesecev težke ječe z izjavo, da je bil atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda upravičen in da Nemci sovražijo Srbe; 30. septembra 1915 je bil odposlan s policijsko eskorto v avstrijsko policijsko jetnišnico za politične jetnike v Göllersdorfu. 15. aprila 1915 je bil pripeljan Ante Filipić, študent trgovske akademije v Zagrebu, doma iz Milne na Braču, ki je bil 15. marca 1915 obsojen pred deželnim sodiščem v Zadru na 20 mesecev težke ječe zaradi delovanja v ilegalni protidržavni organizaciji hrvaške narodnorevolucionarne mladine. Njegova politična podoba, kot je razvidna iz kaznilniškega spisa, je zelo zanimiva, saj je odigral pomembno vlogo v povezovanju narodnoosveščene mladine na slovanskem jugu že pred prvo svetovno vojno, posebno tesne so bile tudi njegove zveze s slovenskim preporodovskim gibanjem. Filipić je moral 8. januarja 1916 v Göllersdorf. 19. maja 1915 je bil pripeljan Albert Jung iz Šmihela na Koroškem, ki je bil v Celovcu obsojen na 18 mesecev strogega zapora, ker je vzklikal: “Živela Srbija, dol z Avstrijo! ” Tudi Albert Jung je bil 16. junija 1916 odveden v Göllersdorf. Posebno, doslej v zgodovini mariborske kaznilnice povsem prezrto poglavje je jetniška usoda Hercegovcev in Dalmatincev, vojaških obsojencev, ki so bili pripeljani v Maribor med 27. avgustom 1916 in 3. majem 1917. Od 27. avgusta 1916 do 31. decembra 1916 so pripeljali v mariborsko kaznilnico 16 Hercegovcev, ki so se v prvih mesecih vojne, kljub temu da so bili avstrijski državljani, vključili v črnogorsko pastrovsko četo; izredna poljska in trdnjavska vojaška sodišča so jih večino obsodila na smrt z obešanjem, potem pa so jim bile kazni znižane na 15 do 20 let strogega zapora. Med 26. aprilom 1917 in 3. majem 1917 pa je bilo pripeljanih 31 Dalmatincev, ki so se v začetku vojne vključili v črnogorsko spodnjegrbljansko četo in so potem, ko so bili zajeti, doživeli enako usodo kot njihovi tovariši Hercegovci. Od 48 pripeljanih črnogorskih vojakov jih je 12 umrlo v kaznilnici, 9 jih je bilo odpuščenih 5. julija 1917, ostali pa so bili pomiloščeni - kot piše v kaznilniški dokumentaciji - 4. novembra 1918, ko je kaznilnico prevzemala jugoslovanska država.33 V osebni dokumentaciji obsojenih vojakov črnogorske vojske je obilica za zgodovino pomembnih podatkov.34 *** 4. decembra 1918 je kot njen prvi ravnatelj v novi državi prevzel kaznilnico Julij

33 34

PAM, fond Moška kaznilnica v Mariboru,Osebna dokumentacija o črnogorskih kaznjencih. Prav tam.

291 filipic.indd

291

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

Fischer, ki je na tem mestu služboval do 21. februarja 1924.35 Življenje kaznjencev se z njegovim prihodom ni mnogo spremenilo, saj ga je še naprej krojil kaznilniški hišni red, ki je bil veljaven do tedaj. Omeniti pa velja, da je 11. decembra 1918 nastopil službo kot kaznilniški učitelj (z nazivom nadučitelja) Miško Cizelj, ki je potem opravljal svojo službo do 21. oktobra 1938. Mnogi kaznjenci, ki so prišli v mariborski kaznilnici z njim v stik, ga omenjajo v svojih spominih kot dostopnega človeka, ki se je trudil, da se ne bi pregrešil nad človekovim dostojanstvom. 31. decembra 1918 je bilo v mariborski kaznilnici 214 kaznjencev. Med letom jih je, kot smo že navedli, zaradi gripe umrlo 78, odpuščenih je bilo 165, med njimi vsi Hercegovci in Dalmatinci.36 Kot prvi jetniki v tem obdobju, ki niso bili povezani s kriminalom, so bili v mariborsko kaznilnico pripeljani vojaški uporniki iz najzgodnejšega obdobja po koncu prve svetovne vojne. Po znanih podatkih sta kot prva prispela 13. avgusta 1919 Maks Soršak s Spodnje Polskave, mizar, in Jakob Turk s Hudega Vrha na Blokah, tovarniški delavec. Zaradi sodelovanja pri vojaškem uporu v Mariboru 22. julija 1919 sta bila z razsodbo sodišča štajerskega vojaškega obmejnega poveljstva 27. julija 1919 obsojena na 10 let težke ječe; 3. septembra 1919 sta bila pomiloščena in odpuščena iz kaznilnice. 25. avgusta 1919 se je znašel v mariborski kaznilnici Valentin Belec iz Sv. Benedikta v Slov. goricah, sodar. Obsojen je bil z razsodbo okrožnega sodišča v Mariboru 30. julija 1919 zaradi zapeljevanja vojakov k prelomu vojaške službe, in sicer na leto in pol težke ječe; iz kaznilnice je bil odpuščen 1. avgusta 1920. 12. septembra 1919 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Josip Nerad iz Dobrovc pri Mariboru, tovarniški delavec, skupaj s petimi tovariši (Franc Planinc, Ivan Vavpotič, Nikolaj Pezdirc, Štefan Zemljarič in Vincenc Pintar). 2. avgusta 1919 so bili obsojeni od ‘prekega’ vojnega sodišča v Dravogradu (razen Štefana Zemljariča) na smrt z ustrelitvijo, ker so snovali upor proti vojaškim poveljnikom, kazen pa jim je general Rudolf Maister spremenil na 15 let težke ječe, medtem ko je prejel Štefan Zemljarič kazen 9 let ječe. Vsi so bili med prestajanjem kazni ponovno pomiloščeni in 3. septembra 1920 odpuščeni iz kaznilnice. Leto za vojaško uporniško skupino, 13. oktobra 1920, je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Josip Vidmajer s Prevalj, ki je poskušal v socialnih nemirih 1. avgusta 1920 zažgati poslopje tiskarne Družbe Sv. Mohorja na Prevaljah. Porotno sodišče v Mariboru ga je 2. oktobra 1920 obsodilo na 3 leta težke ječe.37 V predaprilski Jugoslaviji je bilo zaprtih 91 jetnikov, ki so bili obsojeni zaradi komunizma ali pa so bili vsaj povezani z revolucionarnim delavskim gibanjem. Za zapahi mariborske kaznilnice se je v omenjenem obdobju znašlo tudi 30 do 35 političnih zapornikov, ki so pripadali v državi prepovedanim političnim gibanjem, med njimi hrvaški nacionalisti, ustaši, hitlerjevski narodni socialisti in en italijanski vohun. Kot prvi komunistični obsojenec je prestopil prag mariborske kaznilnice Jernej Toplak, delavec iz Celja, a mu je bila potem kazen znižana na 2 leti; v kaznilnico je

35 36 37

PAM, fond Moška kaznilnica, Seznam osebja in kaznjencev Moške kaznilnice v Mariboru, 1. januarja 1940. Prav tam. PAM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Osebni dokumenti.

292 filipic.indd

292

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

bil pripeljan 2. novembra 1921.38 27. junija 1923 je bil pred okrožnim sodiščem v Mariboru obsojen na 3 leta težke ječe Franc Schwarzenberg, mizar iz Stare Kaniže na Madžarskem. V njegovih osebnih dokumentih je kot datum prihoda v kaznilnico vpisan 8. avgust 1922.39 V Mariboru je bil aretiran kot begunec iz Madžarske, voditelj obširne mreže Madžarov, ki so po padcu sovjetske Madžarske zbežali v Jugoslavijo ter ustanavljali po vsej državi komunistična oporišča. Schwarzenberg je bil odpuščen iz kaznilnice 4. aprila 1925 ter izgnan na Madžarsko. 23. junija 1923 je bil v večji skupini Albancev pripeljan iz Lepoglave Ajdin Ibraimović, poljedelec, musliman, rojen v Donji Konjari, 4. oktobra 1922 obsojen pred prvostopenjskim sodiščem v Skopju na 10 let ‘robije’;40 19. septembra 1924 je bil oproščen in odpuščen. Istega dne (23. junija 1923) je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico tudi Alim Feta, musliman, poljedelec iz Trnovcev, občina Ivanjevac, obsojen v Skopju, 5. aprila 1921, na 20 let robije v okovih; po ponovni amnestiji je bil odpuščen iz kaznilnice 1. marca 1934.41 Oba sta bila obsojena zaradi razbojniških dejanj, ki sta jih storila kot člana nasilniških skupin Albancev. Podrobna raziskava bi morda v ravnanju obeh lahko ugotovila tudi politično motivacijo. Med obema vojnama so bili Albanci, množično prisotni v mariborski kaznilnici, vodeni kot kriminalci, nekateri med njimi pa so prišteti ‘odmetnikom’ - političnim disidentom. 23. avgusta 1926 je prispelo 50 muslimanskih kaznjencev, večinoma Albancev (Arnautov) iz Skopja, vsi so bili obsojeni na 20 let robije s težkimi okovi.42 19. avgusta 1927 je prispelo, prav tako iz Skopja, 40 muslimanskih kaznjencev, večinoma Albancev, ki so bili prav tako obsojeni na 20 let ‘robije’ s težkimi okovi.43 Doslej našteti podatki o navzočnosti Albancev v mariborski kaznilnici opozarjajo na nujnost podrobne raziskave vzrokov za njihove zaporniške kazni, da bi ugotovili in ovrednotili moralne razsežnosti njihovega prestajanja kazni. 30. septembra 1924 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Alojz Sedej, uradnik iz Ljubljane, vidna osebnost v slovenskem komunističnem gibanju, obsojen pred okrožnim sodiščem v Celju 15. julija 1924 na 13 mesecev težke ječe.44 Ko je 21. februarja 1924 višji ravnatelj kaznilnice Julij Fischer končal svojo službo, so bila nesoglasja med političnimi strankami v Sloveniji, ki so želele družbeno pomembno mesto vodje mariborske kaznilnice zasesti s svojim človekom, razlog, da je kaznilnica ostala do oktobra 1924 brez vrhovnega vodje; v tem času je opravljal ravnateljske posle Anton Šlander, ki je bil nastavljen 11. avgusta 1923 kot upravnik kaznilnice. Šele 21. oktobra 1924 je bilo Niku Vrablu, okrožnemu sodniku v Mariboru, zaupano začasno vodstvo kaznilnice. V zgodovino kaznilnice je stopil človek, ki je nato v sedemnajstih letih zavodu, ki ga je vodil, vtisnil svoj pečat kot strog, dosleden in upravno sposoben, po pričevanju mnogih pa tudi trd

38 39 40 41 42 43 44

Prav tam. PAM, fond Moška kaznilnica, Sodni spis Vr VII 422/22-41, Okrožno sodišče Maribor. AJ, fond Arhiv delavskega gibanja (dalje ARPJ), Sodni spis, št. 3. PAM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Osebni dokumenti. AJ, Letno poročilo moške kaznilnice v Mariboru za leto 1926, Preds.35/27, A-I-MS/1-6. AJ, F-85, A I-MS/1-6. Arhiv Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru (dalje A MNOM), fond Moška kaznilnica v Mariboru.

293 filipic.indd

293

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

Notranjost moške kaznilnice v Mariboru leta 1940 (PAM, fond Moška kaznilnica)

in neizprosen upravljavec. Bil je študent na praški in graški univerzi, kot sodnik je služboval v Ljutomeru, Gornji Radgoni in v Mariboru. V javnosti se je pojavljal povezan s kulturnim življenjem mesta, deloval je kot član raznih društev, angažiran v zadružništvu, bil pa je tudi uspešen zgodovinar - kot urednik in pisec zgodovinskih razprav. Vrablov položaj v kaznilnici je bil precej časa strankarsko sporen. 4. julija 1926 je bil imenovan za višjega ravnatelja, nato junija 1932 upokojen, a že čez mesec dni reaktiviran. Na položaju višjega ravnatelja je ostal do 30. aprila 1941, ko ga je okupator odpustil iz službe. Po koncu vojne je sicer ponovno prevzel vodstvo kaznilnice, a bil že 28. septembra 1945 aretiran, češ da je sodeloval z okupatorjem, toda 29. aprila 1946 je bil brez sodbe izpuščen in nato upokojen.45 26. februarja 1925 je bil priveden v mariborsko kaznilnico Ivan Strojin, rudar, stanujoč v Trbovljah, ki je bil 27. novembra 1924 obsojen pred okrožnim sodiščem v Celju zaradi sodelovanja v spopadu trboveljskih delavcev z Orjuno 1. junija 1924

45

Iz osebne dokumentacije, ki jo je avtorju posredoval Niko Vrabl.

294 filipic.indd

294

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

v Trbovljah; obsojen je bil na dve leti težke ječe. Strojin je prestal kazen 24. marca 1926 ter bil odpuščen.46 Verjetno 20. novembra 1926 je bil priveden v mariborsko kaznilnico Benedikt Skitarelić, delavec s Paga, ki je bil 16. novembra 1926 obsojen pred okrožnim sodiščem v Šibeniku zaradi propagiranja komunizma na 18 mesecev in 10 dni težke ječe. Skitarelić je bil odpuščen iz kaznilnice 11. febrauarja 1928.47 Kot je mogoče razbrati iz kaznilniške dokumentacije, je v letu 1926 prišlo v zavodu do določene krize, ki se je izrazila v vznemirjenosti med zaporniki. V tem letu se je med večinoma katoliškimi kaznjenci pojavilo v večjem obsegu gibanje za prestop v pravoslavno vero, ki pa je pri vodstvu kaznilnice zadelo na odločen odpor.48 10. aprila 1926 je državni pravnik in hišni poverjenik mariborske kaznilnice dr. Graselli zaslišal Nika Vrabla in nekatere uslužbence glede pritožb na višjem državnem pravdništvu v Ljubljani; v ospredju zaslišanja sta bila dva osnovna elementa: v pritožbi na višje državno pravništvo je bilo navedeno, da se je v zadnjem času izredno poslabšala prehrana kaznjencev, opisani pa so bili tudi dogodki, povezani s poskusom pobega petih kaznjencev 23. decembra 1924.49 25. decembra 1924 je pet kaznjencev poskušalo pobegniti iz tkalske delavnice, napadli so paznika Andreja Pavšiča, ga podrli na tla, ga davili in nato zvezali ter mu zamašili usta s cunjo. Pavšiču so prišli na pomoč pazniki, ga osvobodili in napadalce ukrotili. Vseh pet napadalcev je okrožno sodišče v Mariboru obsodilo na kazni od leto dni zapora do dve in pol leta težke ječe.50 Med 26. in 31. avgustom 1927 je potekala v mariborski kaznilnici prva pomembnejša stavka, ki je globoko posegla v kaznilniško življenje ter znova odkrila napetosti, ki so ob določenih neurejenih razmerah prihajale do izraza že v daljšem obdobju. 26. avgusta 1927 so vsi kaznjenci skupnega zapora - bilo jih je 380 - razen muslimanov odklonili opoldanski obrok, češ da je slab. Istega dne popoldne je odpovedalo delo v krojaški delavnici 11 kaznjencev, trdili so, da so lačni in zaradi tega ne morejo delati, popoldne pa je kaznilniški upravi prišel v roke listek z besedilom, ki je pozivalo vse kaznjence ‘sodruge’ na skupni odpor z gladovno stavko ter odpovedjo dela in navajalo zahteve, ki so presegale zahtevo po izboljšanju hrane. Kaznjenci so hoteli kurjavo po sobah, za posameznika tretjo odejo, redno posredovanje pošte, sveže rjuhe vsak mesec, kupovanje hrane iz privatnega denarja, dobivanje paketov od doma, milo in ščetko za zobe ter odstranitev kaznilniškega upravitelja Antona Šlandra in kuhinjskega paznika Miroslava Ferjančiča. Zapisano je bilo: “Ven s krvolokom Šlandrom in Ferjančičem.” 29. avgusta 1927 je bila gladovna stavka zlomljena, razen štirih so ostali odšli na delo; štirje, ki so bili očitno voditelji stavke, so odklanjali hrano do 31. avgusta, na koncu pa je od četverice samo na smrt obsojeni in na 18 let težke ječe pomiloščeni kaznjenec Franc Stergar (neznano do kdaj) vztrajal pri gladovni stavki. Anton Šlander je udeležence stavke kaznoval z

46 47 48 49 50

PAM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis Vr. VII, 492/2, Okrožno sodišče v Mariboru. Arhiv Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru (dalje A MNOM), fond Moška kaznilnica v Mariboru. AJ, A-I-MS/1-6, Letno poročilo moške kaznilnice v Mariboru za leto 1926, Preds. 35/27. AJ, F-85, A-I-MS/1-6. Prav tam.

295 filipic.indd

295

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

zaporom v samici in postom.51 Ravnatelj kaznilnice Niko Vrabl je kaznovanim znižal kazni, Šlander pa je temu nasprotoval in se pritožil na višje državno pravdništvo v Ljubljani.52 9. septembra 1927 je mariborska kaznilnica v dopisu pravdnemu ministru, na iniciativo kaznilniškega zdravnika dr. Franja Jankoviča, predlagala, da se desetim kaznjencem muslimanom, ki so bili bolni ali od starosti oslabljeni, za tri mesece snamejo okovi, kar pa je ministrstvo z dopisom 13. decembra 1927 zavrnilo.53 V letih 1927 in 1928 ni prestopil praga mariborske kaznilnice noben politični obsojenec, 11. februarja 1928 je bil odpuščen Benedikt Skitarelić, tako da konec leta 1928 ni bilo nobenega političnega obsojenca. Z letom 1928 se je končevalo obdobje pred uvedbo šestojanuarske diktature, zaznamovano z značilnostih, ki so se izoblikovale od prevrata 1918. leta; v tem obdobju je bilo zelo malo političnih obsojencev. Kot smo že omenili, so še vedno veljali predpisi o izvrševanju kazni na osnovi staroavstrijskega zakona od 1. aprila 1872.54 Poročilo kaznilnice za leto 1928 navaja nekatere podatke, ki so se v zadnjih desetih letih le malo spreminjali. Tako je bilo med 559 kaznjenci 375 Slovencev, 132 ‘Srbohrvatov’, 42 ‘Arnavtov’, 13 Turkov, 11 Nemcev in 4 Madžari. Po veroizpovedi je bilo 477 katoličanov, 112 muslimanov, 8 protestantov, 1 ‘grkokatolik’ in 1 brez konfesije. Največ kaznjencev je bilo zaposlenih v čevljarski delavnici - bilo jih je 55, v krojaštvu 44, v knjigovezništvu in tkalstvu 18, v kovaštvu in ključavničarstvu 14 itd. V poročilu so posebej navedeni podatki za obrate v režiji privatnih podjetnikov, ki jim je kaznilnica (proti plačilu) dajala na razpolago samo delovne moči: tako je bilo zaposleno v metlarni 20 kaznjencev, pri strojnem izdelovanju papirnatih vrečic 20 in ročnem 50 kaznjencev. Letno poročilo je navedlo tudi podatke o skrčenju hrane kaznjencem; zaradi nezadostnih kreditov so bile sredi leta znižane porcije kruha od 700 na 560 gramov, iz prehrane je bil izločen fižol, znižale so se količine mesa. V poročilu je obširno navedeno delovanje šole za mladoletne in analfabetskega tečaja, zanimivi so podatki o delovanju pevskega in godbenega tečaja, med drugim je navedeno, da je 21. oktobra 1928 podporno društvo za odpuščene kaznjence priredilo koncert, glasbene točke so izvajali izključno kaznjenci, koncertu pa naj bi prisostvovali številni javni delavci iz mesta in skladatelji Adamič, Mirk in Dev.55 *** Obdobje od začetkov šestojanuarske diktature do okupacije 1941. leta je za zgodovino političnih obsojencev v mariborski kaznilnici najpomembnejše. Le-ti so bili pri-

51

52 53 54 55

Potek stavke je podrobno opisal Niko Vrabl v dopisu ministrstvu za pravosodje v Beogradu, 2. septembra 1927. AJ, F-85, A-I-MS/1-6. AJ, F-85, A-I-MS/1-6, Pritožba kaznilniškega upravitelja Antona Šlandra višjemu državnemu pravdništvu v Ljubljani, 5. septembra 1927. AJ, F-85, A-I-mf/1-6. AJ, F-85, A-I-MS/1-6, Letno poročilo Moške kaznilnice v Mariboru za leto 1928. Prav tam.

296 filipic.indd

296

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

peljani v največjem številu, nekajkrat v večjih skupinah, med njimi so bile izjemno pomembne slovenske in jugoslovanske osebnosti. Značilne za to obdobje so ponovne gladovne stavke, s katerimi so politični obsojenci pridobili določene olajšave v kaznilniškem vsakdanu in jim je bil priznan položaj političnih zapornikov. 25. aprila 1929 je prestopil prag mariborske kaznilnice prvi politični obsojenec v tem obdobju, Josip Dužević, skojevski aktivist iz Starigrada na Hvaru, trgovski pomočnik, ki ga je okrožno sodišče v Mariboru 18. aprila 1929 obsodilo na dve leti težke ječe. Dužević je bil 1928 delegat na V. kongresu Komunistične mladinske internacionale in na V. kongresu kominterne v Moskvi, ob svojem ilegalnem prehodu meje na Kozjaku v Marenbergu (Radljah) je bil aretiran in v Mariboru postavljen pred sodišče. Iz mariborske kaznilnice je bil odpuščen 9. novembra 1930.56 Dužević je o svojem bivanju v mariborski kaznilnici napisal izčrpne spomine. V njih je opisal mnoge podrobnosti kaznilniškega vsakdanjika, svoje občutke, ko se je znašel v samici v ‘strogi osamljenosti’, in mraz, ki ga je moral prenašati v zimskem času. Za zgodovino mariborske kaznilnice so pomembni njegovi podatki o tem, kako je stopil v stik s političnimi kaznjenci, ki so v letih 1929 in 1930 postopoma prihajali v kaznilnico, kako je bil v stiku z njimi udeležen ob pripravah na gladovno stavko, do katere je prišlo 15. septembra 1930 in je v tem času pomenila prvi pomembni spopad političnih obsojencev s kaznilniško upravo.57 17. julija 1929 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Ladislav Goršek, rudar iz Zagorja ob Savi, ki je bil obsojen 18. junija 1929 pred okrožnim sodiščem v Celju zaradi komunistične dejavnosti na dve leti težke ječe. Odpuščen je bil 11. decembra 1930.58 18. avgusta 1929 sta bila v mariborsko kaznilnico pripeljana Gušte Šprljan iz Vodic pri Šibeniku in Benedikt Skitarelić s Paga (povratnik), oba delavca, 4. maja 1929 pred okrožnim sodiščem v Šibeniku obsojena zaradi komunistične dejavnosti vsak na 6 mesecev zapora, kazen pa jima je višjestopenjsko sodišče v Splitu zvišalo na dve leti ‘robije’. Gušte Šprljan je bil odpuščen 25. decembra 1930, Benedikt Skitarelić 27. decembra 1930. Vsi štirje zaporniki, ki so prispeli v mariborsko kaznilnico 1929. leta, so bili obsojeni po členu 1 (in členu 2) zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi (ali kot je bilo v sodbah zapisano, “po zakonu z dne 6. januarja 1929 ”). V obdobju med 1929 in 1941 so bili politični delikventi skoraj brez izjeme obsojeni po tem zakonu, večina med njimi pred državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu.59 Čas po razglasitvi šestojanuarske diktature je polnil jugoslovanske kaznilnice s političnimi obsojenci, največ komunisti, prvi štirje, ki so se znašli 1929 v mariborski kaznilnici, so bili predhodnica skupin, ki je prispela v letih 1930 in 1931.

56 57

58 59

Arhiv R Slovenije II (dalje AS II), fond CK ZKS, Sodni spis Josipa Duževića, Vr VI 1048/28. AJ, fond ARPJ, Spomini Josipa Duževića,. Obširne spomine so na življenje v Moški kaznilnici v Mariboru napisali še Gustav Šprljan, Josip Kocman, Rodoljub Čolaković (‘Kazivanja o jednom pokolenju’, Zagreb 1964, I. del, izšel v prevodu Frančka Škafarja 1967. leta pri DZS v Ljubljani), Josip Broz, dr. Salamon Levy, Nikola Rubčić in Živko Živković. AS II, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis Vr. VI 857/29. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis Benedikta Skitarelića Vr 121/29-48, in sodni spis Gušte Šprljana Vr 121/29; oba okrožno sodišče Šibenik.

297 filipic.indd

297

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

Kaznilniška kapela (PAM, fond Moška kaznilnica)

V tem času je prišlo tudi do pomembnih sprememb jetniških pogojev v jugoslovanskih kaznilnicah. Omenili smo že uvedbo irskega sistema v organizaciji kaznilniškega življenja in novi kazenski zakonik o izvrševanju kazni na prostosti (Zik), s 4. januarjem 1932 pa je pričel veljati tudi novi kaznilniški hišni red, ki je bil mnogo milejši od dotedanjega.60 Z razpisom ministrstva za pravosodje je bil 1929 v mariborski kaznilnici ustanovljen poseben oddelek za ‘očuvalno odredbo’, ki je predvideval pridržanje obsojencev po prestani kazni v smislu paragrafa 51 kazenskega zakonika. Pridržanci so bili zaposleni v delavnicah skupaj z obsojenci iz skupnega zapora, ponoči pa so bili v posebnem oddelku v skupini B; za nje je veljal isti hišni red kot za ostale zapornike.61 Kljub olajšavam, ki naj bi se bile uveljavljale v letih po razglasitvi šestojanuarske diktature v življenju zapornikov v kaznilnicah, pa mnoga pričevanja bivših političnih jetnikov v mariborski kaznilnici govore o trdem, brezdušnem režimu, ki je vladal v njej predvsem v prvi polovici tridesetih let. Vsekakor je danes posamezne navedbe treba jemati s primerno kritičnostjo in zgodovinarjeva dolžnost je, da se dokoplje do čim objektivnejše zgodovinske resnice. Raziskave dosedanjih podatkov o položaju obsojencev v mariborski kaznilnici med obema vojnama, ki smo jih tudi vključili v našo razpravo, odkrivajo obtožujoča dejstva, Niko Vrabl pa je očitke o režimu brezdušnosti in nasilja v času, ko je bil na čelu mariborske kaznilnice, vse do smrti striktno zavračal, češ da se je pri vseh odločitvah in ukrepih vedno ravnal po za-

60 61

Podatek Nika Vrabla iz rokopisa njegove osebne izjave avtorju, rokopis hrani avtor. Prav tam.

298 filipic.indd

298

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

konu.62 Vrablova trditev odpira pot k razumevanju razmer v mariborski kaznilnici med vojnama. Kaznilniška uprava na eni strani kot izvrševalka odredb sistema takratne oblasti in kolektiv jetnikov na drugi sta bila dva nasprotujoča si svetova. Izvajalci kaznilniškega režima so se pogosto posluževali brezdušnega avtomatizma, za katerim so se ogradili kot uradniki in kot ljudje. Če si nekoliko podrobneje ogledamo njihovo ravnanje, taktiko, ki so jo uporabljali v odnosu do jetnikov, je na prvi pogled vidnih nekaj izrazitih posebnosti. Predvsem so se ravnali po pravilu, da jetnik ne more ničesar zahtevati, jetnik lahko samo prosi. Poleg tega izstopa še drugi aksiom: jetnik lahko govori samo v svojem imenu, ne pa kot zastopnik večje jetniške skupnosti, kolektiva, saj je ta pomenil neko povezano silo, medtem ko je bilo posameznika lažje obvladati. Zato se je kaznilniška uprava trudila, da je jetnike, predvsem politične, osamila, da bi jih odtrgala od zunanjega sveta, znotraj kaznilnice pa jim preprečila, da bi lahko s svojimi vzpodbudami vplivali na kaznilniški jetniški kolektiv. Razumljivo je, da so se, predvsem politični obsojenci, borili zoper takšen režim in v kaznilnici poskušali uveljaviti - ponovno z gladovnimi stavkami - vsaj tiste minimalne zahteve, ki bi jih pripomogle k boljšim življenjskim pogojem. Jetniki, ki so v tridesetih letih prihajali v Maribor iz zaporov in kaznilnic na jugu države, so sicer bili vajeni brutalnega ravnanja kaznilniškega osebja, toda ne takšnega nasilja, ki se je skrivalo za sistemom brezdušnega reda, kjer se je uveljavljanje uredbe tolmačilo po črki (Vrablova izjava). Zato bo moral zgodovinar, da bi razpoznal stvarnost kaznilniškega režima v mariborski kaznilnici, upoštevati in oceniti človeško odgovornost posameznika na njegovem službenem mestu v upravljanju kaznilnice. 11. januarja 1930 so bili pripeljani iz Celja trije politični obsojenci komunisti, vsi obsojeni pred okrožnim sodiščem v Celju. 17. julija 1929 sta bila v večji skupini organizatorjev KPJ obsojena Josip Kocman, čevljarski pomočnik iz Celja, na dve in pol leta ‘robije’ ter Jakob Butala, krojaški pomočnik v Celju, sicer aretiran kot član 18. pešpolka v Banjici pri Beogradu, obsojen na 3 leta ‘robije’. Oba sta vso svojo kazen odslužila v mariborski kaznilnici, Josip Kocman je šel na prostost 17. januarja 1932, Jakob Butala pa 17. julija 1932.63 Alojz Kerše, delavec iz Laškega, je bil obsojen 16. novembra 1929 na leto in pol zapora; iz mariborske kaznilnice je bil odpuščen 1. aprila 1931.64 V januarju 1930 se je znašlo v mariborski kaznilnici 7 političnih obsojencev, ki so postopoma, kljub temu da so bili izolirani, vzpostavili medsebojni stik. Iskali so možnosti, kako bi pripravili kaznilniško upravo do tega, da bi jim izboljšala življenje pogoje, niso pa bili dovolj močni in sposobni, da bi se spopadli z vodstvom. Položaj se je spremenil šele, ko so prispeli v Maribor politični obsojenci iz kaznilnice v Sremski Mitrovici, to pa so bili Rodoljub Čolaković, Radomir Vujović in Ljubomir Dolić, ki so prag mariborske kaznilnice prestopili 15. februarja 1930. Rodoljub Čolaković, študent iz Bjeline, je bil 26. oktobra 1921 pred zagrebškim

62 63 64

Prav tam. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis Vr VII 22/29, Okrožno sodišče v Celju. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis Vr VII 370/29, Okrožno sodišče v Celju.

299 filipic.indd

299

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

‘sodnim stolom’ obsojen zaradi sodelovanja pri atentatu na upokojenega notranjega ministra Draškovića na 15 let robije, to kazen pa mu je ‘stol sedmorice’ znižal na 12 let.65 Radomir Vujović, študent iz Požarevca, je bil 18. februarja 1928 pred prvostopenjskim sodiščem v Beogradu zaradi komunističnega delovanja obsojen na 9 mesecev zapora, apelacijsko sodišče v Beogradu pa mu je kazen zvišalo na 5 let ‘robije’.66 Ljubomir Dolić, študent iz Bosanskega Šamca, je bil zaradi svoje komunistične dejavnosti v Zagrebu obsojen 7. oktobra 1929 pred državnim sodiščem za zaščito države na kazen 6 let in 20 dni ‘robije’.67 Vsi trije so bili zaradi spopada z vodstvom kaznilnice v Sremski Mitrovici premeščeni v Maribor,68 s seboj pa so prinesli določene izkušnje v ravnanju z vodstvom kaznilnice. Z njihovim prihodom se je pričelo v mariborski kaznilnici novo obdobje v odnosih političnih obsojencev z vodstvom zavoda, postopoma so se ti zaostrovali ter dosegli vrh v gladovnih stavkah, ki so zahtevale celo smrtno žrtev. 25. aprila 1930 je prispela iz Beograda četverica jetnikov, obsojenih 14. aprila 1930 pred državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu zaradi komunističnega delovanja v Ljubljani. Vsi štirje so bili člani ljubljanske skojevske skupine, njihov vodja pa je bil Boris Kidrič, dijak osmega razreda gimnazije, član pokrajinskega komiteja SKOJ. KPJ in SKOJ sta v Sloveniji odgovarjala režimu diktature po šestem januarju 1929 z oživljeno propagandno dejavnostjo. Boris Kidrič je bil pobudnik razširjanja ilegalnih letakov na dan 4. novembra 1929 pred obletnico oktobrske revolucije, sodeloval pa je tudi pri izstrelitvi raket 6. novembra zvečer z ljubljanskega gradu. Policija ga je aretirala 7. novembra, pred sodiščem v Beogradu je bil obsojen na leto dni strogega zapora.69 Kidrič je bil odpuščen iz kaznilnice 7. novembra 1930. Viktor Kobal, delavec v Ljubljani, je prejel v Beogradu kazen 10 mesecev strogega zapora, Anton Lulik, delavec v Ljubljani, in Oton Makovec, knjigovez v Ljubljani, pa sta prejela vsak po 9 mesecev strogega zapora; Kobal je bil odpuščen iz kaznilnice 4. septembra 1930, Lulik in Makovec pa 4. avgusta 1930.70 Povečano število političnih obsojencev v mariborski kaznilnici je vzpodbudilo Rodoljuba Čolakovića in Radeta Vujovića, da sta se lotila akcije za izboljšanje njihovega življenjskega položaja.71 Vzpostavila sta stik z ostalimi zaprtimi komunisti, si ilegalno ‘dopisovala’ z njimi in jih pripravljala na možnost gladovne stavke. Potem ko je Čolaković Niku Vrablu ob njegovih obiskih v celicah večkrat brezuspešno predložil zahteve političnih obsojencev, da jih iz samic premestijo v skupno sobo, da dobijo dovoljenje za več sprehodov, si lahko kupujejo hrano za svoj denar in dobijo več knjig, se je kolektiv političnih obsojencev odločil za stavko.72 Gladovna stavka se je začela 15. septembra, udeleženci pa so zahtevali:

65 66 67 68 69 70 71

72

Rodoljub Čolaković, ‘Kazivanja o jednom pokolenju’, Zagreb 1964. Podatki iz zbornika Revolucionarna misao i delo braće Vujović, Požarevac 1981. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis D.S.1118/29. Rodoljub Čolaković, ‘Kazivanja o jednom pokolenju’, Zagreb, 1964. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis D.S. 9/30. Tito v mariborski kaznilnici in čas obnove KPJ v Sloveniji, v: Titova pot skozi robijo in obdobje obnove partije, Maribor 1978. Rodoljub Čolaković, ‘Kazivanja o jednom pokolenju’, Zagreb 1964. Prav tam.

300 filipic.indd

300

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

prestavitev v drugo kaznilnico, prejemanje hrane od svojcev (pakete), nakup priboljškov za osebni denar, prestavitev v skupni zapor, zadostno kurjavo in razsvetljavo. Pri gladovni stavki so - po poročilu vodstva kaznilnice - vztrajali Dužević, Goršek, Kerše, Šprljan in Skitarelić tri, Dolić pet dni, Kocman in Butala šest, a Čolaković in Vujović deset dni. Rezultati so bili sicer skromni, vendar so obsojenci dosegli, da so jih premestili v samotne celice, ki so ležale na južni strani zgradbe, lahko so prejeli več knjig in dovoljeno je bilo do osmih zvečer imeti prižgano luč. Obširno sta v svojih spominih stavko opisala Josip Dužević73 in Rodoljub Čolaković.74 Iz dokumentacije o tej gladovni stavki (v A MNOM in AJ), je razvidno, da je v mariborski kaznilnici prišlo do precejšnega preplaha, zlasti ker so stavkajoči zahtevali prestavitev v skupno sobo. Dva dni po začetku stavke, 17. septembra 1930, je upravnik kaznilnice Niko Vrabl v dopisu ministrstvu za pravosodje, oddelku za kazenske zavode v Beogradu, ne da bi ministrstvo v tem dopisu obvestil, da poteka gladovna stavka, prosil za privoljenje, da lahko politični obsojenci komunisti - naštel je vseh deset, ki so stavkali - ostanejo v samotnih celicah več kot eno leto, po potrebi tudi do treh let.75 Ohranjen je koncept odgovora ministrstva za pravosodje z 20. septembra 1930 z odobritvijo Vrablovega predloga.76 Čolaković v svojih spominih piše, da Borisu Kidriču, ki se je želel pridružiti stavki, tovariši tega niso dovolili, ker naj bi bil čez nekaj dni odpuščen. Čolaković in Vujović sta prenehala stavkati na prigovarjanje hišnega zdravnika dr. Franja Jankoviča in ob posredovanju kaznilniškega učitelja (Miška Cizlja ali Andreja Jakca) z vodstvom kaznilnice.77 Politični obsojenci so morali v svojih celicah na dan izdelati določeno število papirnatih vrečic, sicer pa so se lahko izobraževali; Čolaković je bil 3. januarja 1931 nastavljen kot pisar v kaznilniškem knjigovodstvu, Jakob Butala od 1. aprila 1931 kot krojač v posebni celici, enako Josip Kocman do odhoda (17. januarja 1932) kot čevljar.78 3. marca 1931 je prispel v mariborsko kaznilnico Borislav Lalić iz Zadra, brez poklica, avanturist, ki je bil 29. decembra 1930 pred okrožnim sodiščem v Mariboru obsojen kot italijanski špijon na 5 let strogega zapora, kazni pa ni odslužil, ker je 7. decembra 1933 v Mariboru umrl. Lalić ni imel nobenih stikov s komunističnimi obsojenci.79 Do aprila 1931 so se v mariborski kaznilnici iztekle kazni vsem političnim obsojencem komunistom razen Ljubomiru Doliću, Radu Vujoviću, Josipu Kocmanu, Jakobu Butali in Rodoljubu Čolakoviću. Ta peterica se je pričela aprila 1931 dogovarjati za ponovno gladovno stavko, da bi si z njo priborila prehod iz samotnih celic

73

74 75 76 77 78 79

AJ, fond ARPJ, Spomini Josipa Duževića,. Obširne spomine so na življenje v Moški kaznilnici v Mariboru napisali še Gustav Šprljan, Josip Kocman, Rodoljub Čolaković (‘Kazivanja o jednom pokolenju’, Zagreb 1964, I. del, izšel v prevodu Frančka Škafarja 1967. leta pri DZS v Ljubljani), Josip Broz, dr. Salamon Levy, Nikola Rubčić in Živko Živković. Rodoljub Čolaković, ‘Kazivanja o jednom pokolenju’, Zagreb 1964. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dopis Moške kaznilnice v Mariboru ministrstvu za pravosodje, št. 69/30. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dopis št. 89683. Rodoljub Čolaković, ‘Kazivanja o jednom pokolenju’, Zagreb 1964. PAM, fond Moška kaznilnica, Dokumentacija o Moški kaznilnici v Mariboru. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis št. Kzp VI, .2606/30.

301 filipic.indd

301

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

v skupno sobo. Toda preden je gladovna stavka izbruhnila, je prišla iz lepoglavske kaznilnice 7. maja 1931 skupina štirih političnih obsojencev komunistov, za katere je uprava lepoglavske kaznilnice odposlala 8. maja 1931 sporočilo, da so “iniciatorji in intelektualni začetniki poskusa renitentnosti ter nevarni za red in varnost v tem zavodu.” Prispeli so Josip Broz, Jovan Trajković, Stevan Čolović in dr. Salamon Levy. Povsem v nasprotju s pravkar navedeno oceno, pa je vodstvo lepoglavske kaznilnice dva dni pozneje, torej 10. maja 1931, sporočalo v Maribor podatke o Josipu Brozu, navajajoč, “da je bil Josip Broz ves čas zaposlen v zavodski električni centrali in imel nasploh na skrbi zavodsko električno napeljavo, bil pri delu zelo vesten in zanesljiv, tako da je tudi zunaj ustanove izvrševal opravila na električnih napeljavah in niti enkrat ni prišel v nasprotje z disciplino.”80 Ohranjeni so naslednji podatki za omenjene štiri obsojence: Josip Broz (Kumrovec v Hrvaškem Zagorju) je bil aretiran 4. avgusta 1928 in v tako imenovanem bombaškem procesu 14. novembra 1928 obsojen na 5 let strogega zapora; Jovan

Kaznjenci moške kaznilnice v Mariboru pri delu v krojaški delavnici leta 1940 (PAM, fond Moška kaznilnica)

80

AJ, F-87, A-I-MS 1/36, Dopis uprave lepoglavske kaznilnice uprave Moške kaznilnice v Mariboru, zaupno, št. 25, 8. maja 1931.

302 filipic.indd

302

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Trajković (Pančevo), študent, je bil obsojen pred Državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu 11. decembra 1929 na 12 let ‘robije’ in 9. novembra 1933 prestavljen v Sremsko Mitrovico;81 Stevan Čolaković (Beograd), študent, je bil obsojen 25. maja 1929 pred Državnim sodiščem za zaščito države v Beograd, prestavljen v Sremsko Mitrovico 9. novembra 1933;82 dr. Levy Salamon (Sarajevo), zdravnik, je bil obsojen pred Državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu 10. aprila 1930, prestavljen v Sremsko Mitrovico 9. novembra 1933.83 Kaznilniška uprava jih je razporedila po samicah, tako da so bili v traktu ‘samotni A’ - Broz, Butala, Čolović, Kocman in Vujocić, a v traktu ‘samotni B’ - Čolaković, dr. Levy in Trajkocić.84 Na traktu ‘samotni B’ sta Rodoljub Čolaković in dr. Salamon Levy že v nekaj dneh vzpostavila zvezo. Čolaković je poslal Levyju pismo z vprašanji o razmerah v lepoglavski kaznilnici. Dr. Levy mu je napisal odgovor, vendar je to pismo prišlo v roke upravniku kaznilnice Niku Vrablu. Že 16. maja 1931, torej devet dni po prihodu skupine iz Lepoglave, je Vrabl prepis pisma poslal pravosodnemu ministrstvu z vprašanjem, ali naj obravnava obsojene komuniste kot politične kaznjence in kakšnih svoboščin oziroma olajšav naj bodo deležni komunistični obsojenci v mariborski kaznilnici.85 4. junija 1931 je ministrstvo za pravosodje odgovorilo, naj se vodstvo mariborske kaznilnice v ravnanju s komunističnimi obsojenci ravna po členih št. 75 in 76 zakona o izvrševanju kazni odvzema svobode.86 Navedena člena sta namreč med olajšavami za določeno vrsto obsojencev predvidevala izvajanje kazni v skupnem zaporu - ki naj bi bil udobnejši kot za ostale obsojence - možnost pogostejših obiskov svojcev in obsežnejši sprejem pisem, nabavo knjig in časopisov tudi zunaj kaznilniške knjižnice itd. Tri dni pozneje, 7. junija, so se komunistični obsojenci v mariborski kaznilnici že vselili v skupno sobo. V njej se je znašlo osem obsojenih komunistov: Josip Broz, Jakob Butala, Rodoljub Čolaković, Stevan Čolović, Josip Kocman, Salamon Levy, Jovan Trajković in Radomir Vujović. Kako je potekalo njihovo življenje v skupni sobi? Največ podrobnosti o njihovem sožitju je opisal Rodoljub Čolaković v knjigi spominov z naslovom Pripoved o neki generaciji, ki je izšla 1967. leta v Ljubljani v prevodu Frančka Škafarja.87 Iz nje povzemamo nekatere posameznosti. Dan po vselitvi v skupno sobo si je kolektiv obsojenih komunistov izvolil svoj partijski komite v sestavi Josip Broz, Rodoljub Čolaković in Jovan Trajković; za sekretarja komiteja so izvolili Josipa Broza. Prva naloga komiteja je bila določiti interni

81 82 83 84

85 86

87

Dr. Pero Damjanović, Josip Broz Tito, življenjepisni prispevek, v: ‘40 let na čelu ZKJ’, Ljubljana 1977. AJ, fond neurejeno gradivo, Sodni spis D.S. 1434/29. AJ, fond ministrstva za pravosodje, neurejeno gradivo, Sodni spis D.S.2020/29. Razmestitev posameznih obsojencev je, poleg iz njihovih osebnih spisov, razvidna tudi iz spiskov prošenj za mesečni nakup/prošnje za mesec maj 1931. AJ, F-87, A-I-MS/1-6. AJ, fond ministrstva za pravosodje, neurejeno gradivo, Dopis uprave Moške kaznilnice v Mariboru ministrstvu za pravosodje 16. maja 1931, zaupno, 16/31. Ohranjen je odgovor (koncept) ministrstva za pravosodje upravi mariborske kaznilnice z datumom vpisa 4. junij 1931. AJ, fond ministrstva za pravosodje, neurejeno gradivo. Rodoljub Čolaković, ‘Kazivanja o jednom pokolenju’, Zagreb 1964.

303 filipic.indd

303

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

hišni red in načrt za skupno marksistično izobraževanje. Kljub prehodu v skupno sobo je bilo kaznilniško življenje za kolektiv še vedno težavno, nadaljevalo se je prisilno delo, hrana je bila enako slaba kot pred tem, prejem paketov od doma ni bil dovoljen, luč je smela goreti samo do osmih zvečer. Butala in Kocman sta odhajala v celice, kjer sta opravljala svoj poklic, Čolaković je delal v knjigovodstvu, Broz je hodil nekaj časa v kaznilniško elektrarno, vendar je nalašč pokvaril vse, kar so mu dali v roke, tako da so ga kot ‘nesposobnega’ kmalu odslovili in je potlej skupaj z ostalimi izdeloval papirnate vrečke. V takih razmerah je lahko potekal skupni študij kot osnova marksističnega izobraževanja samo zvečer in ob nedeljah popoldne. Študij je potekal po načinu, kot se je uveljavljal v drugih jugoslovanskih kaznilnicah, predvsem v Lepoglavi in v Sremski Mitrovici. V svojih spominih je Čolaković naštel dela skromne marksistične knjižnice, ki so jo zbrali: Marx (Beda filozofije in Kritika politične ekonomije), Engels (Anti-Dühring), Lenin (Država in revolucija), Roza Luxemburg (Akumulacija kapitala), Kautski (Ekonomski nauk Karla Marxa), Hilferding (Finančni kapital), Bauer (Draginja), Hegel, (Logika, Filozofija zgodovine in fenomenologija duha). Prejemali so več revij, domačih in tujih, med njimi Socialna misao, Narodno blagostanje, Srpski književni glasnik, Ruski arhiv in londonski Ekonomist. Vujović je ob pomoči tovarišev dopolnjeval prevod Anti-Dühringa, Broz se je učil angleščine in študiral filozofijo, Vujović je študiral Hegla (Logiko, Filozofijo zgodovine in fenomenologijo duha), Trajković predvsem Akumulacijo kapitala Rose Luxemburg, Čolaković je prevajal Hilferdinov Finančni kapital - prevod je končal do konca svoje ječe, saj je lahko v pisarni prevajal vsak dan dve do tri ure. Vsako nedeljo popoldne so potekala predavanja z razpravo. Predavanja so bila iz politične ekonomije, zgodovine delavskega gibanja, filozofije, gospodarske geografije, o ruski revoluciji, o socialistični graditvi v ZSSR, o književnosti itd. S posebnimi prireditvami so se spominjali različnih partijskih obletnic, proslavljali so 1. maj, obletnico oktobrske revolucije itd.88 Ritem dela in način življenja obsojencev - komunistov je oblikovala partijska organizacija. Konec 1931. leta je Vrabl dovolil, da so si kupili majhno železno peč, kar je omogočilo, da so lažje prebili zimo. Medtem je bil sprejet nov hišni red, ki je obsojencem omogočal, da so sprejemali pakete do pet kilogramov na mesec. V kaznilniškem arhivu je ohranjenih tudi nekaj dokumentov s predlogi za pogojni odpust.89 Za prvo četrtletje leta 1932 piše v seznamu,90 ki ga je podpisal upravnik kaznilnice, da se Josip Broz “jednoglasno ” ne priporoča, ker je nepoboljšljiv komunist. Dodana je pripomba, da jetnik za pogojni dopust niti ne zaproša. Pri imenih Jakob Butala in Radomir Vujović je prav tako napisano, da se soglasno ne priporočata, a s kratkim pripisom namesto obrazložitve - “kakor Broz.” Za kaznilniško upravo je bil torej Titov vzgled značilen in odločilen - kljub temu da je upravnik Vrabl vselej poudarjal, da lahko vsak obsojenec govori le v lastnem imenu, kar je bil splošni aksiom vseh kaznilniških uprav v Jugoslaviji.91 Znana in ponovno publicirana je

88 89 90 91

Prav tam. AJ, fond ministrstva za pravosodje, neurejeno gradivo. Prav tam. Podobno stališče je Niko Vrabl izražal še med leti 1970 in 1974 v pogovorih z avtorjem o razmerah v kaznilnici.

304 filipic.indd

304

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Titova izjava z dne 12. februarja 1932 o tem, zakaj noče zaprositi za pogojni odpust. Istega dne je podobno izjavo kot Tito na kaznilniški upravi podalo še nekaj komunistov iz skupne sobe - ohranjene so izjave Jakoba Butale, Rodoljuba Čolakovića, Stevana Čolovića in Radeta Vujovića.92 Vsi štirje so k pojasnilu, zakaj nočejo prositi za pogojni dopust, dodali, da zahtevajo edino popolno amnestijo. Pri Titovi izjavi pa tudi tega dodatka ni; vsekakor se kaže v tem posebna črta njegovega značaja. Iz razpoložljivih podatkov o bivanju komunističnih obsojencev v mariborski kaznilnici v skupni sobi je očitno, da je bil Tito ne samo po svojem dotedanjem položaju v vodstvu KPJ, temveč predvsem zaradi svoje sposobnosti presoje, odločanja in neposrednosti v občevanju z ljudmi, osrednja osebnost med njimi. V okviru naše razprave smo obširneje navedli podatke o položaju kolektiva komunističnih obsojencev v skupni sobi mariborske kaznilnice, ker je njihov način socialnopolitičnega izobraževanja, ki so ga imenovali Univerza Djura Djakovića, na ravni, nepojmljivi tudi za kaznilniške razmere v zgodovini mariborske kaznilnice, brez primere.93 Skupno življenje komunističnih obsojencev je doživelo v letih 1932 in 1933, ko se je z odhodom Josipa Broza končalo, večkratne spremembe. 17. januarja 1932 je odšel na svobodo Josip Kocman, 17. julija 1932 pa Jakob Butala; medtem sta bila 31. maja 1932 pripeljana Celjana Vinko Dečak, trgovski pomočnik, in Valentin Mlinarič, delavec, ki sta bila 14. maja 1932 pred okrožnim sodiščem v Celju obsojena kot komunista, Dečak na dve leti, Mlinarič pa na leto in 10 mesecev robije.94 26. oktobra 1932 sta se poslovila Radomir Vujović in Rodoljub Čolaković; z eskorto (vojaško stražo) sta bila pospremljena v njun rojstni kraj. Čez pol leta, 15. aprila 1933, sta se tovarišem v skupni sobi pridružila Ivan Ranzinger in Josip Just, oba steklarja iz Hrastnika, ki sta bila, obtožena komunističnega delovanja, obsojena 18. januarja 1933 pred okrožnim sodiščem v Celju vsak na dve in pol leti robije.95 Sredi julija 1933 je bil pripeljan Janez Perenič, defektolog iz Ljubljane, ki je bil pred aretacijo v vodstvu KPJ v Sloveniji; 1. junija 1932 je bil pred okrožnim sodiščem v Ljubljani obsojen na leto dni zapora.96 O tem, da bi ga bili pridružili komunističnim obsojencem v skupni sobi, ni podatkov. 31. oktobra 1933 je bil pripeljan iz sodnih zaporov v Ljubljani Dušan Kermavner, diplomirani pravnik, ki je živel v Ljubljani; 30. maja 1933 je bil obsojen pred okrožnim sodiščem v Ljubljani na 6 mesecev zapora, apelacijsko sodišče pa mu je kazen zvišalo na 3 leta robije;97 Kermavnerja niso pridružili zapornikom v skupni sobi. 9. novembra 1933 so bili premeščeni v kaznilnico v Sremski Mitrovici Stevan Čolović, dr. Salamon Levy, Vinko Dečak, Ivan Ranzinger, Josip Just, Valentin Mlinarič in Janez Perenič, 13. novembra 1933 pa je bil z eskorto pospremljen v Za-

92 93 94 95 96 97

Original Titove izjave hrani A MNOM, Rodoljuba Čolakovića AS II, fond A CKZKS, Jakova Butale, Stevana Čolakovića in Radeta Vujovića A MNOM. Krsto Popivoda, Marksistično izobraževanje partijskih kadrov, v: ‘40 let na čelu ZKJ’, Ljubljana 1977. AS II, fond A CK ZKS, Okrožno sodišče v Celju, Sodni spis Kzp VI 411/31. AJ, fond ministrstvo za pravosodje, neurejeno gradivo, Sodni spis VIII. Kzp 80/33. AJ, fond ministrstvo za pravosodje, neurejeno gradivo, Sodni spis D.S. 12/32. Sodni spis Kzp 421/33-65, Okrožno sodišče v Ljubljani, ni znano, kje je spis.

305 filipic.indd

305

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

greb Josip Broz, ki naj bi odslužil še šestmesečno kazen v Ogulinu. Na pragu je bilo leto 1934 in z njim prihod večjih skupin obsojenih komunistov, ki pa so bivali v mariborski kaznilnici samo prehodno. Od komunističnih obsojencev je novo leto v kaznilnici dočakal samo Dušan Kermavner. Posebno mesto v zgodovini mariborske kaznilnice zavzema Ivan Ljevaković iz Lipika v Slavoniji, ki je bil pred sodnim stolom v Zagrebu zaradi terorizma obsojen na smrt z obešanjem, a mu je bila kazen spremenjena v dosmrtno robijo. V Maribor je bil pripeljan iz kaznilnice v Sremski Mitrovici, verjetno 17. avgusta 1932, morda celo že v začetku marca 1932, 15. septembra 1932 pa je bil iz Maribora odposlan v kaznilnico v Zenici. Ljevaković je v Mariboru pisal dnevnik o svojih doživljajih v kaznilnici v Sremski Mitrovici. Rokopis je ohranjen v dokumentaciji o mariborski kaznilnici v arhivu Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru, ohranjeno pa je tudi obširno pismo, ki ga je Ljevaković 10. oktobra 1932 poslal svojemu bratu Petru z obširnim opisom svojih odnosov do politike HSS in s poglobljenim razglabljanjem o svojih političnih ambicijah nasploh. Med Ljevakovićevimi dokumenti v arhivu MNOM pa je še priloga k njegovemu dnevniku, tri strani obsegajoč zanimiv rokopis z razmišljanjem o doživetjih zapornika v kaznilnici, intimna izpoved človeka, ki sta mu samota in odtujenost od sveta narekovala obračun s samim seboj.98 *** 4. maja 1934 je bila pripeljana v mariborsko kaznilnico doslej največja skupina jetnikov, obsojenih zaradi komunističnega delovanja. 26. marca 1934 je bil pred okrožnim sodiščem v Celju obsojen Viljem Vresk, rudar iz Trbovelj, na 8 let robije, apelacijsko sodišče v Ljubljani pa mu je znižalo kazen na 4 leta robije.99 9. aprila 1934 so bili pred okrožnim sodiščem v Celju obsojeni: Josip Turk, ključavničar iz Kaplje vasi, na 2 leti in 3 mesece robije, Slavko Šlander, zobotehnik iz Celja, na 3 leta robije, Anton Rader, občinski tajnik iz Legna, na 3 leta robije, Branko Diehl, diplomirani filozof iz Celja, na 3 leta robije, Franc Hribar, tkalski mojster iz Št. Pavla pri Preboldu, na 2 leti in 6 mesecev robije in Vilko Šlander, ključavničar iz Št. Pavla pri Preboldu, na 2 leti in 3 mesece robije. 18. maja 1934 je bil pripeljan Rudi Hribar, krojač iz Št. Pavla pri Preboldu, obsojen prav tako 9. aprila 1934 pred okrožnim sodiščem v Celju na 2 leti in 3 mesece robije.100 Skupina je predstavljala jedro KPJ v obdobju obnove stranke v Celju in njegovem širšem zaledju, njen glavni organizator in duhovni vodja pa je bil Slavko Šlander, ki je bil neposredno povezan s pokrajinskim vodstvom KPJ v Sloveniji. 30. junija 1934 sta bila pripeljana v mariborsko kaznilnico Kazimir Koželj - Rugelj, trgovski nameščenec v Celju, in Viktor Arzenšek, ključavničar iz Celja, ki sta

98 99 100

AJ, fond ministrstvo za pravosodje, neurejeno gradivo, Okrožno sodišče Zenica, Sodni spis 4408/32. Sodni spis. AS II, fond A CK ZKS, Okrožno sodišče v Celju, Sodni spis Kzp V 815/33.

306 filipic.indd

306

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

bila aretirana zaradi suma komunističnega delovanja. Kazimir Koželj - Rugelj je bil 9. aprila 1934 pred okrožnim sodiščem v Celju obsojen na 2 leti in 6 mesecev robije, Viktor Arzenšek pa 25. junija 1934 na 2 leti robije.101 Vsi, ki smo jih našteli v tem poglavju, so bili zaprti po samicah v mariborski kaznilnici samo prehodno. Kot je razvidno iz kaznilniške dokumentacije, je ministrstvo za pravosodje na zahtevo kaznilniške uprave dovolilo njihovo premestitev v kaznilnico v Sremski Mitrovici. 9. julija 1934 so bili Rudolf Hribar, Slavko Šlander, Jožef Turk, Anton Rader ml., Viljem Vresk, Franc Hribar, Branko Diehl in Vilko Šlander v spremstvu dveh policijskih organov in treh članov mariborske orožniške čete eskortirani v Sremsko Mitrovico. Na isto pot sta bila 31. julija 1934 iz mariborske kaznilnice pospremljena še Kazimir Koželj - Rugelj in Viktor Arzenšek. V naslednjem kratkem obdobju ni bilo v mariborski kaznilnici nobenega političnega obsojenca. Iz obširne korespondence med vodstvom mariborske kaznilnice (Niko Vrabl) in ministrstvom za pravosodje je očiten strah kaznilniške uprave, da bi komunistični obsojenci, ki bi po treh mesecih samotnega zapora bili premeščeni v skupne sobe in k delu skupaj z drugimi jetniki, med njimi propagirali komunizem. Tako je uprava kaznilnice dosegla, da so bili vsi komunistični obsojenci v letu 1934 do julija 1934 premeščeni v Sremsko Mitrovico. Dosegla je tudi, da je bila skupina treh komunističnih obsojencev, ki so bili pripeljani v mariborsko kaznilnico 27. oktobra 1934, že 14. novembra 1934 premeščena v Sremsko Mitrovico. 27. oktobra so bili pripeljani v mariborsko kaznilnico Izak Feuerberg, študent medicine v Ljubljani, Ivan Spolenak, kovaški mojster na Bregu pri Ptuju, in Ivo Židan, študent tehnike v Ljubljani. Vsi trije so bili žrtve obsežnih aretacij komunistov v aprilu in maju 1934, ki so segle v sam vrh pokrajinske organizacije KPJ, zajele pa tudi visokošolsko populacijo. Na procesu pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, 26. junija 1934, so bili obsojeni Izak Feuerberg na 2 leti in 6 mesecev robije, Ivan Spolenak na 3 leta in 6 mesecev in Ivo Židan na 4 leta robije.102 V Mariboru so manj kot tri tedne preživeli v samotnih celicah.103 Prva politična obsojenca, ki sta bila pripeljana v letu 1935 v mariborsko kaznilnico, sta bila Milan Apih, učitelj iz Maribora, in Vranc Vrunč, prav tako učitelj iz Maribora, znana kulturna delavca, do aretacije vodilni osebnosti v mestni organizaciji Sokola, Apih kot načelnik in Vrunč kot njegov namestnik. Obširna akcija KPJ z letaki in napisi ob 1. maju 1934 je sprožila aretacije mariborskih komunističnih aktivistov, zaprta sta bila tudi Apih in Vrunč, ki sta bila nato v večji skupini obtožencev 17. januarja 1935 pred okrožnim sodiščem v Mariboru obsojena, Milan Apih na 4 leta robije, Franc Vrunč pa na 3 leta robije. 18. februarja 1935 sta bila pripeljana v mariborsko kaznilnico, 23. marca 1935 pa odposlana v kaznilnico v Sremski Mitrovici.104 29. maja 1935 je bil v mariborsko kaznilnico pripeljan Marjan Pavičić, mornar

101 102 103 104

AS II, fond CK ZKS, Sodni spis Viktor Arzenšek V Kzp 338/34, sodni spis Kazimir Koželj-Rugelj 815/33. AS II, fond CK ZKS, Sodni spis Kzp 1600/33. PAM, fond Moške kaznilnice v Mariboru. Prav tam; A MNOM, Sodni spis VI Kzp 581/34.

307 filipic.indd

307

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

iz Dubrovnika, ki je bil 19. junija 1934 pred okrožnim sodiščem v Dubrovniku kot komunistični aktivist obsojen na 2 leti in 6 mesecev robije. V mariborski kaznilnici je prebil manj kot mesec dni, saj je bil že 25. junija 1935 prestavljen v kaznilnico v Sremski Mitrovici. Konec maja 1935 je bil v mariborsko kaznilnico pripeljan Kazimir Tone Tomšič, visokošolec iz Ljubljane, ki je bil 12. marca 1935 pred okrožnim sodiščem v Ljubljani zaradi komunističnega delovanja obsojen na 2 leti in 6 mesecev robije. Tudi on je bil 25. junija 1935 premeščen v kaznilnico v Sremski Mitrovici.105 17. in 18. junija 1935 je v kaznilnici v Nišu večja skupina zapornikov sodelovala v uporu proti zavodski upravi. Udeleženci upora so bili nato kaznovani z zaporom v temnici z zvezanimi rokami in nogami, odvzemom hrane, trdim ležiščem itd. 15. julija 1935 je bil del kaznovanih upornikov iz Niša pripeljan v mariborsko kaznilnico: Groznik Ferdinand, Cenc Franjo, Vojvodić Vaso, Golub Ivan, Rečnik Anton, Savić Dragić. 18. julija 1935 je kaznilniški zdravnik dr. Šantel z dopisom kaznilniški upravi v Mariboru predlagal, naj bi bili obsojenci iz Niša zaprti v temnici z okovi na rokah in nogah samo dvakrat na teden, češ da je predvidena kazen z zdravniškega stališča neizdržljiva.106 Z uporniki iz niške kaznilnice je bil pripeljan v Maribor tudi Josip Štimec, mehanik iz Varaždina, ki je bil 20. decembra 1934 pred Moravskim divizijskim sodiščem zaradi “mržnje proti ureditvi države in vojske ” kaznovan na 5 let strogega zapora. Štimca je mariborska kaznilnica vodila kot vojaškega obsojenca, iz njegove osebne dokumentacije pa je razvidno, da je bil zaradi sodelovanja pri uporu v Nišu v mariborski kaznilnici 20 dni v zaporu v celici z okovi na nogah in da je bil iz mariborske kaznilnice odpuščen 30. oktobra 1939.107 20. avgusta 1935 je bilo pripeljanih iz kaznilnice v Lepoglavi 13 obsojencev Hrvatov.108 V Maribor so bili premeščeni po uporu proti kaznilniški upravi.109 Med njimi so prevladovali skrajni hrvaški nacionalisti - frankovci, nekateri med njimi pa so se v tem času že nagibali h komunistični ideologiji.110 Ministrstvo za pravosodje jih v dopisu kaznilnici v Lepoglavi 26. avgusta 1935 imenuje “teroristi intelektualci,”111 medtem ko jih upravnik mariborske kaznilnice v dopisu ministrstvu za pravosodje 2. novembra 1935 imenuje “obsojenci teroristi.” Večina obsojenih je bila udeležena pri ustaškem terorističnem podvigu, napadu na orožniško postajo v Brušanih (v Liki) 6. in 7. junija 1932 ali pa so bili organizatorji ustaških postojank na Hrvaškem. Obsojeni so bili na procesu pred sodiščem za zaščito države (14.-20. julij 1933) v Beogradu, na katerem je bivši oficir Juraj-Juco Rukavina prejel kazen 18 let robije,

105

AJ, fond ministrstvo za pravosodje, neurejeno gradivo, Sodni spis VI. Kzp 79/34; AS-II, fond A CK ZKS Sodni spis VI. Kzp 1044/34. 106 PAM, fond Moške kaznilnice v Mariboru. 107 Prav tam. 108 Prav tam. 109 AJ, fond ministrstva za pravosodje, neurejeno gradivo, Dopis ministrstva za pravosodje upravi kazenskega zavoda Lepoglava, 26. avgust 1935. 110 Ivo Bernardić, Život izza željeznih rešetki, brez datuma, str. 88-100. 111 AJ, fond ministrstva za pravosodje, neurejeno gradivo, Dopis ministrstva za pravosodje upravi kazenskega zavoda Lepoglava, 26. avgust 1935.

308 filipic.indd

308

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Knjigoveznica leta 1940 (PAM, fond Moška kaznilnica)

na drugem procesu pred sodiščem države (29. junij - 10. julij 1933) v Beogradu, na katerem sta med drugimi prejela Josip Japunčić 15 let in Berislav Bedeković 18 let robije, ter na procesu pred okrožnim sodiščem v Gospiću (11. oktober 1933). V Maribor so bili pripeljani Šime Balen, Berislav Bedeković, Josip Čačić, Ante Dobrila, Cvjetko Hadžija, Josip Japunčić, Bojan Kugler, Janko Matijaš, Djuro Matoničkin, Nikola Marković, Nikola Rajković, Juraj-Juco Rukavina, Vladimir Sečka in Dragutin Vlahović.112 Razporejeni so bili po samicah. Takoj po prihodu so se začeli upirati in dokazovati kaznilniški upravi, da so politični obsojenci, zaradi česar jim pripadajo določene olajšave. Potem ko je 9. septembra 1935 ministrstvo za pravosodje izdalo tako imenovano Miškulinovo uredbo,113 ki je političnim obsojencem priznavala pomembne olajšave, so obsojenci Hrvati svoj odpor zaostrili in zagrozili z gladovno stavko. 2. novembra 1935 se je Niko Vrabl v imenu kaznilniške uprave z dopisom obrnil na ministrstvo za pravosodje v Beogradu s vprašanjem, ali je res, da veljajo v kazenskih zavodih v Sremski Mitrovici in v Lepoglavi za obsojence teroriste razne olajšave in priboljški, kakor za “custodio honesto.” 6. novembra 1935 so obsojenci

112 113

AJ, fond ministrstva za pravosodje, neurejeno gradivo, št. 6282/35; Fikreta Jelić-Butić, Prilog proučavanju djelatnosti ustaša do 1941, Časopis za suvremenu povijest, (1969), št. 1-2, str. 55-91. AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Septembrska uredba, podpisal minister za pravosodje dr. M. Miškulin.

309 filipic.indd

309

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

Hrvati odklonili hrano. Stavkali so samo en dan, ker je bilo njihovim zahtevam delno ugodeno.114 Kakšen je bil odgovor ministrstva za pravosodje upravi mariborske kaznilnice iz razpoložljivega zgodovinskega gradiva o mariborski kaznilnici ni razvidno, razberemo pa lahko, da so bili obsojenci Hrvati 19. novembra 1935 premeščeni v kaznilnico v Sremski Mitrovici.115 21. avgusta 1935, dan po prihodu skupine Hrvatov iz lepoglavske kaznilnice, je bil iz kaznilnice v Sremski Mitrovici v mariborsko kaznilnico pripeljan Nikola Rupčić, študent gozdarstva iz Zagreba, ki je bil 26. maja 1933 pred državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu zaradi svojih zvez z organizatorji ustaške organizacije obsojen na 3 leta robije.116 Istočasno z Rupčićem so bili obsojeni kot organizatorji ustaških akcij Vladimir Sečka, Antun Dobrila in Dragutin Vlahović, ki pa so bili po obsodbi poslani v lepoglavsko kaznilnico. Rupčić s skupino obsojenih Hrvatov v Mariboru ni imel neposredne zveze, 4. oktobra 1935, ko se mu je iztekla kazen, je bil odpuščen iz kaznilnice.117 11. julija 1936 je bil iz kaznilnice v Lepoglavi pripeljan Ivan Marinković, profesor na gimnaziji v Koprivnici, obsojen 9. avgusta 1935 pred okrožnim sodiščem v Bjelovaru kot organizator KPJ na 7 mesecev strogega zapora; kazen mu je stol sedmorice zvišal na 3 leta robije.118 Tudi Marinković je bil 6. februarja 1937 premeščen v kaznilnico v Sremski Mitrovici.119 Oktobra 1935 so se pričele v Jugoslaviji obsežne aretacije komunistov. 14. novembra 1935 je v Zagrebu padel v roke policiji Djordje Mitrović, sekretar ZEMBILJA, državnega biroja komunistične stranke, ki je bil operativni organ biroja centralnega komiteja za neposredno vodenje vsega dela strankinih organizacij v državi. Istočasno z Mitrovićem pa je policija aretirala Franja Kralja, člana PK KPJ za Hrvatsko in Slavonijo. Na osnovi poročil o delovanju KPJ v državi, ki jih je policija našla pri Mitroviću, in poznejših razkritij komunističnih organizacij v državi, so se v naslednjih mesecih razširile aretacije komunistov po vsej državi. Med aprilom in julijem 1936 so se pred državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu zvrstili procesi, na katerih so bili med velikim številom obtožencev postavljeni pred sodni senat tudi obsojeni komunisti, ki so bili med avgustom 1936 in februarjem 1937 zaprti v kaznilnici v Mariboru. 11. avgusta 1936 je bilo pripeljanih iz kaznilnice v Sremski Mitrovici v mariborsko kaznilnico 26 obsojenih komunistov,120 ki so bili pred državnim sodiščem za zaščito države obsojeni na petih procesih:

114

AJ, fond ministrstva za pravosodje, neurejeno gradivo, št. 6282/35; Nikola Rubčić, Robija, Zagreb 1936. 115 Ivo Bernardić, Život izza željeznih rešetki, brez datuma, str. 88-100. 116 A MNOM, Osebni spis Nikole Rupčića. 117 Prav tam. 118 Sodni spis Kzp 456/35, objavljen v monografiji Đura Zatezala in Tomislava Majetića o Ivu Marinkoviću, Karlovac 1975. 119 Prav tam. 120 A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dopis uprave kazenskega zavoda v Sremski Mitrovici upravi kazenskega zavoda v Mariboru št. 9619, 10. avgusta 1936.

310 filipic.indd

310

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

4. aprila 1936: - Pavle Dursanović, član CK SKOJ in partijski inštruktor, ki se je šolal na KUNMZ v Moskvi - 3 leta robije. - Ivan Sabolek, organizacijski sekretar CK SKOJ, strojni ključavničar - 3 leta robije. - Mirko Tomičić, član CK SKOJ, študent medicine iz Zagreba, sekratar PK SKOJ za Hrvatsko - 2 leti strogega zapora. 30. aprila 1936 (okrožno sodišče Sremska Mitrovica): - Aleksandar Radić, delavec, doma v Adaraševcih - 1 leto strogega zapora. 4. junija 1936: - Ivan Brijaček, krojaški pomočnik iz Zagreba - 2 leti robije, - Vladimir Brkić, dijak vojne akademije iz Slavonske Požege - 1 leto in 6 mesecev robije, - Zvonimir Brkić, geometer iz Slavonske Požege - 1 leto robije. - Milan Hofman, zasebni uradnik iz Zagreba - 1 leto in 6 mesecev robije. - Viktor Ivičić, diplomirani filozof iz Beograda - 1 leto in 6 mesecev robije. - Franjo Kralj, delavec iz Zagreba - 3 leta robije. - Sigmund Kraus, absolvent prava iz Zagreba - 2 leti strogega zapora. - Antun Suknaić, študent prava iz Zagreba - Djordje Mitrović, knjigovez iz Zagreba - 5 let robije. 13. junija 1936: - Teodor Krivak, graver iz Zagreba - 3 leta robije. - Zvonimir Svjetličić, uradnik iz Zagreba - 5 let robije. - Mirko Vanič, ključavničar iz Zagreba - 3 leta robije. - Miloš Zidanšek, magaciner v Zagrebu - 2 leti robije. 9. julija 1936: - Josip Bosak, krojač iz Beograda - 5 let robije. - Mihajlo Bumbulović, mizarski delavec iz Beograda, instruktor CK KPJ, ki se je šolal v Moski - 6 let robije. - David Demajo, krojaški mojster iz Beograda - 3 leta robije. - Neftali Demajo, bančni uradnik iz Zemuna - pet in pol leta robije. - Jovan Jerković, keramični delavec iz Beograda - 4 leta robije. - Đevad Maglajić, državni uradnik iz Beograda - 2 leti robije. - Trajko Stamenković, absolvent prava iz Zagreba, sekretar PK KPJ za Srbijo - 6 let robije. - Štefanić Vladimir, ključavničar iz Beograda - 3 leta robije.121 Obsojenci z navedenih procesov so bili dan, najpozneje dva dni po izrečeni sodbi prepeljani iz zaporov sodišča za zaščito države v kaznilnico v Sremski Mitrovici,

121

AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo.

311 filipic.indd

311

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

znano po svojem brezobzirnem in nečloveškem ravnanju s političnimi obsojenci.122 Direktor kaznilnice v Sremski Mitrovici Petrović je takoj po svojem prihodu začel kratiti političnim obsojencem njihove že priznane pravice, kar je med njimi izzvalo nemire in proteste. Ko je 10. avgusta 1936 minister za pravosodje dr. Dragiša Cvetković preklical ‘Miškulinovo odredbo’,123 so se nemiri v kaznilnici v Sremski Mitrovici še stopnjevali, ministrstvo za pravosodje pa je ukrepalo, izbralo med novimi obsojenci 26 tistih, za katere je menilo, da so najbolj nevarni za red in mir v kaznilnici in jih poslalo v Maribor - strogi režim v mariborski kaznilnici naj bi jih ukrotil. Ministrstvo za pravosodje je 10. avgusta 1936124 poslalo mariborski kaznilnici dopis s seznamom obsojencev, ki naj bi bili prestavljeni tja iz kaznilnice v Sremski Mitrovici, dopisu pa dodalo opombo, da je za navedene obsojence predpisalo poseben režim in da priporoča upravi, da proti njim uporablja najstrožji predpis, ki velja za vse ostale obsojene kriminalce in jim prepreči sleherni stik z ostalimi. Skupina političnih obsojencev je potovala iz Sremske Mitrovice v Maribor dva dni, od 10. na 11. avgust 1936, obsojenci so bili vklenjeni in še pripeti h klopem v vagonu. Proti večeru 11. avgusta so prispeli v Maribor; tu se je vlak ustavil preden je zapeljal na železniški most, vagon z obsojenci so železničarji odklopili od kompozicije in potisnili pred bližnjo kaznilnico. Obsojence so orožniki odgnali v kaznilnico, kjer jih je na dvorišču pričakal ravnatelj Niko Vrabl. V krajšem nagovoru jih je opozoril, da v tej kaznilnici vlada strog red in da jih čakajo hude kazni, če se bodo pregrešili proti njemu.125 Nato so morali v klet, kjer so jih ostrigli, skopali in preoblekli, po prebiti noči v kleti pa so jih porazdelili po samicah, sleherni med njimi pa je moral še posamično k ravnatelju Niku Vrablu v njegovo pisarno. V samicah so bili zaporniki drug od drugega strogo ločeni, kljub temu pa so takoj začeli s trkanjem ob steno vzpostavljati stike. Kogar so pazniki zalotili, je prejel disciplinsko kazen in je moral v klet v temnico.126 Kazni je izrekal upravnik kaznilnice Niko Vrabl, v njegovi odsotnosti pa namestnik, učitelj Miško Cizelj, na raportu, na katerega so pazniki pripeljali kaznjenca, ki je zagrešil kakšen prestopek. Pri prestajanju kazni v kleti so Anton Suknaić, Zvonko in Vladimir Brkić ter Trajko Stamenković težje zboleli (vnetje rebrne mrene, začetki tuberkuloze), tako da je posvetovalni odbor mariborske kaznilnice sklenil, da za Antona Suknaića in Zvonimirja Brkića zaradi bolezni predlaga pogojni odpust, za Vladimirja Brkića pa pomilostitev, ki naj bi jima znižala kezen.127 Predloga posvetovalnega odbora mariborske kaznilnice pravosodno ministrstvo ni upoštevalo, saj so vsi štirje odslužili svojo kazen do konca. Kljub hudi osamelosti so politični obsojenci v mariborski kaznilnici v glavnem prek trkanja na stene vzpostavljali zveze med seboj, od časa do časa pa se jim je ob nedeljah pri obisku kaznilniške cerkve tudi posrečilo drug drugemu predati 122 123 124 125 126 127

Savo Kržavec, Robija, Beograd 1979, str. 330-338. AJ, fond ministrstvo za pravosodje, izločeno gradivo, Ministrstvo za pravosodje št. 80504, odredba z dne 10. avgusta 1936. Prav tam. Izjave Teodorja Krivaka, Milana Hofmana, Zvonka Brkića in Mirka Vanića, pri avtorju. Prav tam. AJ, Fond ministrstvo za pravosodje, izločeno gradivo, 35. seja posvetovalnega odbora, zapisnik št. 6322/36, 30. septembra 1936.

312 filipic.indd

312

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

pismeno sporočilo. Že od začetka je tako teklo dogovarjanje, da bi s skupnim nastopom, takoj ko bi bilo mimo trimesečno obdobje prvostopenjske kazni, dosegli premestitev v skupne prostore.128 Ali so politični obsojenci v mariborski kaznilnici v tem času imeli kakšno zvezo z zunanjim svetom? Podatkov o tem ni, morale pa so obstojati, saj je komaj verjetno, da bi se povsem slučajno na isti dan, 24. oktobra 1936, pričela gladovna stavka v kaznilnici v Mariboru in Sremski Mitrovici. Poglejmo, kako so potekali dogodki, ki so vodili k omenjeni gladovni stavki: 13. oktobra 1936 je kaznilniška uprava premestila 8 obsojencev s krajšimi kaznimi iz samotnih celic v skupno sobo, v manjšo skupno sobo pa še posebej tri obsojence, ki so bili že drugič na robiji.129 20. oktobra 1936 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico iz kaznilnice v Stari Gradiški Miško Sigečan, poljedelec iz kraja Bakić, pošta Slatina, obsojen pred okrožnim sodiščem v Osijeku 8. julija 1936 na 3 leta robije, ker je propagiral samostojno hrvaško državo z dr. Mačkom na čelu.130 22. oktobra 1936 so bili politični obsojenci, ki so bili prestavljeni v dve skupni sobi,

Kaznilniški zdravnik dr. Ivan Jurečko v lekarni leta 1940 (PAM, fond Moška kaznilnica)

128

Izjave Teodorja Krivaka, Milana Hofmana, Zvonka Brkića in Mirka Vanića, pri avtorju. AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Zapisnik, sestavljen v Moški kaznilnici v Mariboru, 4. novembra 1936. 130 A MNOM, Okrožno sodišče v Osijeku Kzp 755/36, sodba priložena osebnemu spisu. 129

313 filipic.indd

313

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

obveščeni, da bodo morali odslej opravljati obvezno kaznilniško delo. Naslednjega dne, 23. oktobra 1936, sta jim dva obsojenca - kriminalca prinesla na nosilih papir za izdelovanje vrečic, vendar so delo zavrnili. Zaradi tega so morali 24. oktobra 1936 zjutraj na raport, na katerem jih je nadučitelj Miško Cizelj - ravnatelj Niko Vrabl je bil na dopustu - kaznoval s 7 dnevi zapora v disciplinskih celicah v kleti.131 Še istega dne, ko so nastopili kazen, to je 24. oktobra 1936, so odbili hrano in pričeli gladovno stavkati.132 Ko so ostali politični obsojenci komunisti na dopoldanskem sprehodu 24. oktobra 1936 ugotovili, kaj se je zgodilo z njihovimi tovariši iz skupnega zapora, so prav tako začeli gladovno stavkati. Takoj se jim je pridružil tudi Ivo Marinković, čez dva dni pa še šest kriminalnih obsojencev. Upravnik mariborske kaznilnice Niko Vrabl je 31. oktobra 1936 poročal ministrstvu za pravosodje133 o gladovni stavki, navedel je, da je začelo stavkati 25 komunistov, ki kot razlog navajajo, da so se jim odvzele razne ugodnosti, ki so jih imeli - in jih baje še imajo - v drugih zavodih obsojenci - komunisti in ob tem zahtevajo, da se jim te ugodnosti, ki so jim bile odvzete z razpisom ministra za pravosodje z dne 10. avgusta 1936, vrnejo in da se vsi premestijo nazaj v Sremsko Mitrovico oziroma v tisti zavod, v katerem obsojenci - komunisti take beneficije uživajo. O tem, kakšne so bile zveze obsojencev komunistov s kriminalnimi obsojenci, ni podatkov; iz razpoložljivih podatkov tudi ni razvidno, koliko časa so obsojenci kriminalci vztrajali v gladovni stavki. Ko se je gladovna stavka pričela, je bil ravnatelj kaznilnice Niko Vrabl - kot je bilo že navedeno - na dopustu, Miško Cizelj pa je tudi drugo skupino stavkajočih kaznoval s 7 dnevi zapora v disciplinskih celicah.134 Vrabl se je vrnil z dopusta 27. oktobra 1936, naslednjega dne pa so bili stavkajoči obsojenci po odredbi in v pristojnosti kaznilničnega zdravnika dr. Jurečka prvič umetno hranjeni.135 Hranjenje je potekalo pod najhujšo prisilo in celo s cevčico, potisnjeno skozi nos, ker obsojenci niso hoteli odpreti ust; soglasni so podatki o tem, da so obsojenci pri prisilnem hranjenju pretrpeli hude muke.136 24. oktobra 1936 so pričeli gladovno stavkati tudi politični obsojenci v kaznilnici v Sremski Mitrovici.137 Ti so stavko prekinili že 28. oktobra 1936, ko jim je bila razglašena odredba pravosodnega ministrstva, s katero je bila ukinjena odredba z dne 10. avgusta 1936 in ponovno uveljavljena odredba z dne 9. septembra 1935 (Miškulinova odredba).138 Ravnatelj mariborske kaznilnice Niko Vrabl je šele 31. oktobra 1936 obvestil mi131 132 133 134 135 136 137 138

AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Zapisnik, sestavljen v Moški kaznilnici v Mariboru, 4. novembra 1936. Prav tam. AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Dopis št. 6899. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis št. Kzp VI, .2606/30. Prav tam. Izjave Zvonka Brkića, Milana Hofmana, Teodorja Krivaka, Antona Suknaića in Mirka Vanića, izjave pri avtorju. AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Dopis upravnika kaznilnice v Sremski Mitrovici Dušana Petrovića ministrstvu za pravosodje, pov. št. 232, 24. novembra 1936. Zakon o izvrševanju kazni z odvzemom svobode.

314 filipic.indd

314

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

nistrstvo za pravosodje o gladovni stavki v kaznilnici. Bil je prepričan, da bo zlahka opravil s stavkajočimi, dogodki, povezani s stavko, pa so se obrnili v nepričakovano smer. Niko Vrabl je odredbo ministrstva za pravosodje o ponovni uveljavitvi Miškulinove odredbe prejel šele 31. oktobra dopoldne. O spremembi odredbe je takoj obvestil stavkajoče, ti pa so izjavili, da bodo s stavko nadaljevali, deloma zato, ker želijo biti premeščeni nazaj v Sremsko Mitrovico ali v kakšno drugo kaznilnico, deloma pa tudi zaradi tega, ker v odredbi iz 28. oktobra 1936 ni povedano, da jim ni treba delati, da lahko kadijo po svoji volji in da se jih ne sme siliti v cerkev. Vrabl je stavkajočim odgovoril, da tem njihovim zahtevam ne more ugoditi, dokler ne prejme drugačne odredbe ministrstva za pravosodje in da vztraja pri predpisih Zik in določilih hišnega reda. Nepopustljivost stavkajočih je imela tragične posledice: 31. oktobra 1936 ob 17.55 je na bolniškem oddelku mariborske kaznilnice umrl Djordje Mitrović, ki je že od prvega dne sodeloval pri gladovni stavki. V noči od 30. na 31. oktober 1936 je Mitroviću, ki je začel bolehati, odkar je bil aretiran in na policiji pretepen, postalo slabo. Obiskal ga je Franjo Čeh, bolniški zdravnik, ki je ugotovil njegovo stanje in o tem zjutraj obvestil kaznilniškega zdravnika. Ta je takoj obiskal Mitrovića v celici ter odredil prenos v kaznilniško bolnišnico. Mitrović je v bolnici odklanjal vsako hrano in zdravila, umetno hrano pa je na silo izbruhal. Samo popoldne je na veliko prigovarjanje spil skodelico čaja s konjakom in po zdravnikovi ordinaciji 15 kapljic tincture digitalis.139 Zvonko Brkić je bil med gladovno stavko v celici poleg Mitrovićeve. V izjavi, ki jo je dal leta 1972,140 je povedal, da je videval Djordja Mitrovića vsak dan na sprehodu in da je Mitrović zelo slabo izgledal. Po Brkićevem mnenju je bil Mitrović voditelj stavke, pri njem so se zbirale vesti, on je obveščal posameznike in je tudi njega obvestil o začetku stavke; sicer pa naj bi bila v vodstvu še Mihajlo Bumbulović in Trajko Stamenković. “Djordje Mitrović je umrl osmi dan stavke,” je navedel Zvonko Brkić, “bil je v celici zraven mene, vso noč pred smrtjo je vzdihoval, šele zjutraj, ko so normalno odpirali celice, so ga odpeljali v bolnico, kjer je umrl še istega dne.” Dan po Mitrovićevi smrti je Vrabl na hodniku sklical vse stavkajoče, jim sporočil, da je Mitović mrtev in da bo še kdo umrl, če ne bodo prenehali s stavko.141 Politični obsojenci v mariborski kaznilnici so prenehali gladovno stavkati 2. novembra 1936. Izjema je bil le Jovan Jerkić, ki je vztrajal do 3. novembra 1936; s stavko je končal na prigovarjanje Radomirja Pašića, odposlanca ministrstva za pravosodje, ki je 3. novembra 1936 prispel iz Beograda.142 Istega dne so Djordja Mitrovića pokopali na pokopališču na Pobrežju v Mariboru. Radomir Pašić se je 3. novembra 1936 popoldne in naslednjega dne mudil v mariborski kaznilnici, kjer je raziskoval okoliščine gladovne stavke političnih obsojencev; o svojih ugotovitvah je 5. novembra 1936 predložil ministru za pravosodje v

139

Izjava Franja Čeha, pri avtorju.

140

Izjava Zvonka Brkića, pri avtorju. Prav tam. AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Poročilo odposlanca ministrstva za pravosodje Radomirja Pašića, predloženo ministrstvu za pravosodje z datumom 5. november 1936, pov. št. 1554.

141 142

315 filipic.indd

315

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

Beogradu obširno poročilo.143 Med drugim je navedel, da so s stavkajočimi prestrogo ravnali, ko so za neposlušnost morali v zapor v hladne kletne prostore, katere je sam pregledal in ugotovil, da so vlažni. Kljub temu pa je v poročilu izrekel ugodno oceno o ravnanju kaznilniške uprave z zaporniki med stavko, pohvalil je red, ki vlada v zavodu. Podprl je predlog, da bi politične obsojence premestili iz mariborske kaznilnice v drug zavod in navedel, da je treba upravnika opozoriti, kar je že tudi sam storil, da mora, dokler prestavitev ne bo uresničena, upoštevati določila iz avgusta 1935144 ter obsojencev ne sme siliti k delu. Na koncu svojega poročila je Pašić navedel, da se je študent prava Aleksander Radić v njegovi prisotnosti odrekel komunizmu in bi bilo na mestu, da se ga takoj pogojno odpusti iz kaznilnice.145 Po tem priporočilu je bil Radić že 7. novembra 1936 pogojno odpuščen.146 Takoj po končani stavki 3. novembra 1936 je kaznilniška uprava politične obsojence prestavila v dve sobi skupnega zapora. Anton Suknaić je v povojni izjavi opisal življenje v skupni sobi kot najlepši čas, ki ga je kdaj doživel, zlasti zaradi tovarištva, ki je vladalo med zaporniki.147 Sojetniki v skupni sobi pa v mariborski kaznilnici niso ostali dolgo: 21. novembra 1936 je bil odpuščen Lovro Šperac, 25. novembra 1936 Teodor Krivak, 1. januarja 1937 Anton Suknaić in 12. januarja 1937 Zvonimir Brkić. 6. februarja 1937 so bili v kaznilnico v Sremski Mitrovici premeščeni: Vladimir Brkić, David Demajo, Neftali Demajo, Pavle Dursanović, Milan Hofman, Viktor Ivičić, Sigmund Kraus, Đevad Maglajlić, Ivan Sabolek, Zvonimir Svjetličić, Vladimir Štefanić, Mirko Tomičić, Mirko Vanić. Mihael Zidanšek in Ivan Marinković. Josip Bosak, Ivan Brijaček, Mihajlo Bumbulović, Ivan Jerković, Franjo Kralj in Trajko Stamenković pa so bili 8. februarja 1937 premeščeni v Niš. V kratkem obsegu pričujoče razprave si je težko ustvariti popolno podobo o človeških razsežnostih stavke, o nepopustljivem boju komunističnih obsojencev, o ponižanju, ki so ga morali pretrpeti, in razčlovečenju, ki so mu bili podvrženi. Usodo političnih obsojencev iz leta 1936 lahko zato označimo kot osrednje poglavje v zgodovini političnih obsojencev v moški kaznilnici v Mariboru. *** 9. marca 1937 sta bila pripeljana v mariborsko kaznilnico Vilko Šlander, ključavničarski pomočnik iz Latkove vasi, in Josip Marko, odvetniški pripravnik iz Celja, oba obsojena 20. novembra 1936 pred okrožnim sodiščem v Celju zaradi propagiranja komunizma na 2 leti robije, kazen pa jima je stol sedmorice v Zagrebu znižal na leto in pol.148 Šlander je bil šele 26. februarja 1936 odpuščen iz kaznilnice v Sremski

143 144 145 146 147 148

Prav tam. Mišljena je septembrska Miškulinova uredba. Prav tam. AS-II, fond A CK ZKS, Podatek iz osebnega spisa. Izjava 24. november 1973, pri avtorju. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis Kzp 528/36.

316 filipic.indd

316

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Metlarska delavnica leta 1940 (PAM, fond Moška kaznilnica)

Mitrovici, kjer je odslužil kazen dveh let in tri mesece robije.149 14. aprila 1937 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Jožef Korošec, poljski delavec iz Krčevine pri Vurbergu, ki je bil pred okrožnim sodiščem v Mariboru 17. marca 1937 obsojen na 1 leto in 8 mesecev robije, ker je razširjal letake Ljudske fronte pod naslovom ‘Slovensko ljudstvo noče vojne’ in ‘Kaj se dogaja v Španiji?’.150 Sodba je bila značilna za obdobje, ko je bila na oblasti Stojadinovićeva vlada JRZ, ki je ljudskofrontno gibanje obsojala kot eksponent komunizma.151 15. maja 1937 je mariborska kaznilnica sprejela večjo skupino komunističnih obsojencev iz Skopja; skupina je v dokumentih imenovana ‘črnogorska’. Njeni člani so bili:152 - Radivoj Vukićević, študent prava iz kraja Babino polje, Berane, obsojen 13. januarja 1937 pred okrožnim sodiščem Berane zaradi propagande komunizma na 1 leto robije.153

149 150 151 152 153

Prav tam. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru , Sodni spis VII Kzp 136/37. Prav tam. AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Spisek obsojencev, obsojenih po zakonu o zaščiti države v Moški kaznilnici v Mariboru, dokumentacija za leto 1937. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis Kzp 337 in 295/36,

317 filipic.indd

317

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

- Vukadin Mićović-Vukadinović, dijak iz Mašte, Berane, obsojen 13. januarja 1937 pred okrožnim sodiščem Berane zaradi propagande komunizma na 1 leto robije.154 - Živko Živković, dijak iz Buč, Berane, obsojen 16. maja 1936 pred okrožnim sodiščem Berane zaradi napada na orožniško patruljo na 12 let robije.155 - Stevan Delević, poljedelec iz Pešce, Berane, obsojen 16. maja 1937 pred okrožnim sodiščem Berane zaradi napada na orožniško patruljo na 12 let robije.156 - Mirko Vešović, poljski delavec iz Lužaca, Berane, obsojen 16. maja 1936 pred okrožnim sodiščem Berane zaradi napada na orožniško patruljo na 12 let robije.157 - Petar Vešović, dijak iz Lužaca, Berane, obsojen 16. maja 1936 pred okrožnim sodiščem Berane zaradi napada na orožniško patruljo na 3 leta robije.158 Usoda ‘črnogorske’ skupine v mariborski kaznilnici je bila svojevrstna. Radivoj Vukićević je bil odpuščen 29. julija 1937,159 Vukadin Mićović-Vukadinović 11. avgusta 1937,160 a Petar Vešović 10. januarja 1939.161 V začetku junija 1940 so bili Stevan Delević, Mirko Vešović, Živko Živković in Savo Mitrović (v mariborske zapore je prišel novembra 1939) premeščeni v zapore okrožnega sodišča v Beranah, kjer so čakali na obnovo procesa 16. maja 1936.162 Ko je skupina 19. maja 1937 prispela v Maribor, sta bila Vilko Šlander in Josip Marko še v samicah. Stevan Delević je vzpostavil stik z njima, da bi pripravili gladovno stavko in z njo izsilili prehod vseh političnih kaznjencev v skupno sobo. Upravnik kaznilnice Niko Vrabl je zvezo med njimi odkril in trojico kaznoval.163 Zato sta 13. junija 1937 Vukavinović-Mićović in Vukićevič pričela z gladovno stavko;164 dan pozneje sta bila Šlander in Marko že premeščena v skupno sobo.165 Vukadinović-Mićović in Vukićević sta 21. junija 1937 prenehala gladovno stavkati, zato sta bila premeščena v skupno sobo k Šlandru in Marku,166 ostale člane skupine pa je Vrabl porazdelil v druge samice. Ko pa so tudi ti pričeli z gladovno stavko, 154 155 156 157 158 159 160 161 162 163 164 165 166

Prav tam. AS-II, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis Kzp 6/36-280 in spisek obsojencev, obsojenih po zakonu o zaščiti države. Prav tam. Prav tam. Prav tam. AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Spisek obsojencev, obsojenih po zakonu o zaščiti države v Moški kaznilnici v Mariboru, dokumentacija za leto 1937. Prav tam. Prav tam. Živko Živković, Od zapora do zapora, Večer, Maribor, 13. julija 1976. AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Dopis uprave Moške kaznilnice v Mariboru ministrstvu za pravosodje, 18. junija 1937. Prav tam. Prav tam. AJ, fond za pravosodje, izločeno gradivo, Dopis uprave Moške kaznilnice v Mariboru ministrstvu za pravosodje št. 3853/37, 21. junija 1937.

318 filipic.indd

318

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

jim je Vrabl dovolil premestitev v skupno sobo,167 vendar so morali odslej hoditi na delo, Mirko Vešović in Delević v krojaško delavnico, Peter Vešović in Živković pa v knjigoveznico.168 Dovoljeno pa jim je bilo, da so si nabavili majhno železno peč in tono premoga. 28. septembra 1937 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Dragoslav Pavlović, študent tehnike iz Beograda, obdolžen razširjanja komunistične literature in 25. septembra 1937 pred državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu obsojen na 2 leti strogega zapora.169 Dragoslav Pavlović je kmalu po prihodu vzpostavil stik s članom ‘črnogorske’ skupine Živkom Živkovićem, kar pa je kaznilniška uprava odkrila, zato sta bila na kazenskem raportu pri upravniku oba kaznovana, Pavlović na 15 dni ‘kleti’ (disciplinske celice v kleti) in Živković na 21 dni kleti. Kazen sta začela prestajati 2. novembra 1937.170 Vendar je akcija ‘Črnogorcev’ kljub temu uspela, 29. novembra 1937 je bil Dragoslav Pavlović premeščen v skupno sobo, v kateri so bili slovenski komunisti.171 17. decembra 1937 je bil v mariborsko kaznilnico pripeljan Ljubomir Jevremović, študent prava iz Štipa, obdolžen komunistične propagande in 15. decembra 1937 pred državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu obsojen na 2 leti strogega zapora.172 14. januarja 1938 pa je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Adolf Šrajber, trgovec iz Sarajeva, obdolžen skladiščenja komunistične literature in 12. januarja 1938 pred državnim sodiščem za zaščito države obsojen na 1 leto in 6 mesecev robije.173 Šrajber se je odpovedal komunizmu in bil 9. avgusta 1938 pogojno odpuščen. Odklonil je tudi, da ga premestili k ostalim političnim zapornikom - komunistom.174 Tekli so poletni meseci leta 1938, politični obsojenci v mariborski kaznilnici pa so ponovno pripravljali stavko, s katero so hoteli doseči, da bi tudi ‘Črnogorce’ priznali kot politične jetnike in vse politične obsojence v kaznilnici združili v eno sobo. 9. junija 1938 so pričeli gladovno stavkati Dragoslav Pavlović, Ljubomir Jevremović in Josip Korošec ki so bili skupaj v eni sobi (Vilko Šlander in Josip Murko sta bila že odpuščena).175 Upravnik kaznilnice Niko Vrabl je v dopisu pravosodnemu ministrstvu 11. junija 1938 poročal, da je osnovna zahteva stavkajočih, da se ‘Črnogorce’ obravnava kot politične obsojence in se jih premesti v skupno sobo z ostalimi.176 Ko je začel zavodski zdravnik dr. Jurečko stavkajoče prisilno hraniti, so tudi ‘Čr167

Živko Živković, Od zapora do zapora, dnevnik Večer, 6. julija 1976. Prav tam. 169 A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis D.S., št. 5/37. 170 Živko Živković, Od zapora do zapora, dnevnik Večer, 6. julija 1976. 171 Prav tam. 172 A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis D.S. št. 27/37. 173 A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis D.S. št. 34/37. 174 AS-II, fond CK ZKS, Dopis uprave Moške kaznilnice v Mariboru št. 3154/38 ministrstvu za pravosodje, 11. junija 1938. 175 Prav tam. 176 Prav tam. 168

319 filipic.indd

319

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

nogorci’ Stevan Delević, Živko Živković ter Petar in Mirko Vešović 16. junija 1938 začeli gladovno stavkati. Niko Vrabl, ki je o stavki naslednji dan poročal ministrstvu za pravosodje,177 je opozoril tudi, da lahko pri Dragoslavu Pavloviću, ki ima srčno napako, kljub umetnemu hranjenju nastopi smrt. Peti dan stavke je Stevan Delević pričel bruhati kri, dve leti trajajoči boj obsojenih komunistov s kaznilniško upravo se je bližal višku.178 Ministrstvo za pravosodje je 20. junija 1938 upravi mariborske kaznilnice poslalo dopis, v katerem je bilo navedeno, da je minister odredil premestitev obsojencev Stevana Delevića, Živka Živkovića ter Mirka in Petra Vešovića v skupno sobo z obsojenci komunisti.179 Istega dne je ministrstvo za pravosodje poslalo dopis banu Dravske banovine, da naj posreduje za sprejem kaznjencev iz mariborske kaznilnice v banovinsko bolnišnico v Mariboru.180 Politični obsojenci v mariborski kaznilnici so s tem dosegli pomembno zmago. Živko Živković je v spominih opisal, kakšno je bilo snidenje ‘Črnogorcev’ s tovariši v skupni sobi in kako so si v naslednjih dneh uredili skupno življenje.181 Navedel je podrobnosti o tem, kako so si, po vzorcu socialnega in političnega izobraževanja v kaznilnici v Sremski Mitrovici, organizirali študij. Čeprav so z gladovno stavko v juniju 1938 dosegli uspeh, so kmalu začeli razmišljati o ponovni stavki, s katero bi predvsem izsilili prestavitev v kaznilnico v Sremski Mitrovici, hoteli so pa tudi doseči pridobitev ugodnosti Miškulinove odredbe iz 1935. leta v vsem obsegu. 9. novembra 1938 je Dragoslav Pavlović na raportu pri upravniku kaznilnice izjavil, da bodo vsi politični obsojenci naslednji dan začeli gladovno stavkati in da bodo stavkali tako dolgo, dokler ne bodo dosegli vseh pravic, ki jih imajo politični obsojenci v Sremski Mitrovici oziroma tako dolgo, dokler jih ne premestijo k tovarišem v Sremsko Mitrovico.182 Upravnika je opozoril, da bi bila stavka lahko usodna za kaznjenca Stevana Delevića, ki da je tuberkulozen.183 10. novembra 1938 se je začela gladovna stavka obsojencev komunistov, ki se ji je pridružil tudi hrvaški nacionalist Miško Sigečan. 13. ali 14. dan stavke je prišel Rade Pašić, inšpektor pravosodnega ministrstva, ki so ga komunisti v mariborski kaznilnici že poznali; stavkajočim je obljubil, da se bo, če nehajo stavkati, zavzel za izpolnitev vseh njihovih zahtev, razen zahteve po premestitvi v Sremsko Mitrovico. Na Pašićev predlog stavkajoči niso pristali, pač pa so na njegovo prigovarjanje začeli sprejemati čaj. S stavko so končali 26. novembra, potem ko jih je bilo obljubljeno, da bodo njihove zahteve izpolnjene - razen prestavitve v Sremsko Mitrovico.184 177 178 179

AS-II, fond CK ZKS, Dopis uprave Moške kaznilnice v Mariboru št. 3237 ministrstvu za pravosodje, 1. junija 1938. Prav tam. AS-II, fond CK ZKS, Dopis ministrstva za pravosodje št. 63975 upravi Moške kaznilnice v Mariboru, 20. junija 1938.

180

AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Dopis ministrstva za pravosodje, zaupno št. 875, upravi Moške kaznilnice v Mariboru, 20. junija 1938. 181 Živko Živković, Od zapora do zapora, dnevnik Večer 9. julija 1976. 182 Prav tam. 183 Prav tam. 184 AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Dopis uprave Moške kaznilnice v Mariboru št. 6312/38 ministrstvu za pravosodje, 27. novembra 1938.

320 filipic.indd

320

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

19. novembra 1938 sta bila v mariborsko kaznilnico sprejeta Vasa Roknić, študent prava iz Beograda, in Milinko Kušić, študent prava iz Beograda, oba obsojena 17. novembra 1938 pred državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu, vsak na 1 leto robije.185 Oba sta bila obtožena razširjanja komunističnega propagandnega gradiva.186 Vasa Roknić je bil 9. septembra 1939 predčasno odpuščen iz mariborske kaznilnice, Milinku Kušiću pa se je kazen iztekla 16. avgusta 1939. Milinko Kušić in Vasa Roknić sta se pridružila skupini obsojenih komunistov v kaznilnici.187 Sredi marca 1939, ko je potekala gladovna stavka v kaznilnicah v Sremski Mitrovici in Lepoglavi, so se v javnosti razširile govorice, da tudi v mariborski kaznilnici stavkajo obsojeni komunisti. 6. marca 1939 so se v mariborski kaznilnici oglasili odvetniki dr. Vekoslav Kukovec, dr. Karl Škapin in odvetniški pripravnik dr. Kraigher, da bi intervenirali v korist obsojenih komunistov.188 Z dopisom 9. marca 1939, ki je bil po pomoti naslovljen na mariborsko jetnišnico, se je 22 celjskih odvetnikov zavzelo za pravice političnih obsojencev v mariborski kaznilnici.189 10. marca 1939 pa je prispel na naslov mariborske kaznilnice dopis iz Vršca, v katerem so se podpisani Brankov Obrad in 66 podpisnikov zavzemali za pravice političnih obsojencev, ki naj bi stavkali v mariborski kaznilnici.190 10. marca 1939 je upravnik mariborske kaznilnice Niko Vrabl poročal upravniku policije v Ljubljani o prejemu dopisnice z zahtevo za amnestijo za politične obsojence v mariborski kaznilnici; dopisnico je podpisalo nekaj oseb samo z osebnimi imeni.191 24. marca 1939 pa je upravnik Vrabl poročal ministrstvu za pravosodje o nepodpisanem letaku z naslovom Vsej javnosti, ki je obveščal o gladovni stavki v kaznilnicah v Sremski Mitrovici, Lepoglavi in v Mariboru; letak je vseboval tudi podroben opis razmer v mariborski kaznilnici.192 Za osvetlitev razmer v zavodu v tem času je zanimiv mesečni obračun hrane za maj 1939 (edini ohranjen v dostopnem gradivu). Takrat je bilo izdanih 15.682 obrokov, za katere je bilo porabljeno med drugim 11.686 kilogramov kruha, 346 kilogramov in 700 gramov svinjskega mesa, 555 kilogramov in 812 gramov masti, 2501 kilogramov in 10 gramov fižola, 2894 kilogramov in 200 gramov krompirja, 271 kilogramov in 390 gramov testenin itd. - vse za zdrave obsojence, za bolnike pa 455 kilogramov in 152 gramov kruha, 44 kilogramov in 660 gramov teletine, 21 kilogramov in 300 gramov svinjskega mesa, 18 kilogramov in 785 gramov masti, 46 kilogramov ocvirkov, 97 kilogramov in 810 gramov fižola, 141 kilogramov in 10

185 186 187 188 189 190 191

192

A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis D.S. 16/38, Živko Živković, Od zapora do zapora, dnevnik Večer 9. julija 1976. Prav tam. AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Dopis upravnika Moške kaznilnice v Mariboru Nika Vrabla ministrstvu za pravosodje, pov. 5/39, 7. marca 1939. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dopis celjskih odvetnikov na naslov upravi jetnišnice v Mariboru, 9. marca 1939. AS-II, fond A CK ZKS, Dopis upravnika Moške kaznilnice v Mariboru Nika Vrabla ministrstvu za pravosodje št. 1527/39, 10. marca 1939. AS-II, fond A CK ZKS, Dopis upravnika Moške kaznilnice v Mariboru, Nika Vrabla upravniku policije v Ljubljani št. 1528/39, 10. marca 1939, AS-II, fond A CK ZKS - letaki Rdeče pomoči, Letak ‘Vsej javnosti’.

321 filipic.indd

321

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

Tkalnica leta 1940 (PAM, fond Moška kaznilnica)

gramov testenin, 442 kilogramov in 100 gramov krompirja itd.193 Iz poročila, ki ga je 14. junija 1939 upravnik Niko Vrabl poslal ministrstvu za pravosodje,194 povzemamo, da je obsojenec Miško Sigećan med 1. in 14. junijem 1939 odklanjal hrano, z gladovno stavko naj bi izsilil premestitev v kaznilnico v Sremski Mitrovici.195 Iz Vrablovega poročila, poslanega 17. junija 1939 na prej navedeni naslov, pa je razvidno, da so se 14. junija 1939 javili na raport iz sobe za politične obsojence Stevan Delević, Živko Živković, Mirko Vešović, Vaso Roknić in Milinko Kušić ter zahtevali pojasnilo, kakšno je zdravstveno stanje obsojenca Miška Sigećana, ki je odklanjal hrano, in kako je z njegovo premestitvijo v Sremsko Mitrovico. Ker je Niko Vrabl pojasnilo odklonil, češ Miško Sigećan ni njihova skrb, ker sme v kaznilnici vsak obsojenec skrbeti samo za sebe, je vseh 5 obsojencev naslednji dan odklonilo hrano, gladovno pa so stavkali samo 2 dni.196 3. oktobra 1939 so svojci Stevana Delevića, Živka Živkovića in Mirka Vešovića,

193 194 195 196

A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dopis upravnika Moške kaznilnice v Mariboru Nika Vrabla ministrstvu za pravosodje št. 3457/39, 1. junija 1939. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dopis upravnika Moške kaznilnice v Mariboru Nika Vrabla ministrstvu pravosodje št. 3767/39, 14. junija 1939. AS-II, fond A CK ZKS, Dopis upravnika Moške kaznilnice Nika Vrabla ministrstvu za pravosodje št. 3871/39, 17. junija 1939. Prav tam.

322 filipic.indd

322

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

zapornikov v mariborski kaznilnici, ter Branka in Save Mitrovića, člana ‘črnogorske’ skupine, ki sta bila zaprta v kaznilnici v Požarevcu, pri ministrstvu za pravosodje v Beogradu vložili prošnjo za pomilostitev peterice, ki je bila maja 1936 obsojena pred okrožnim sodiščem Berane, vseh pet po 12 let robije.197 V imenu uprave mariborske kaznilnice, na katero se je ministrstvo za pravosodje v Beogradu obrnilo, da poda svoje mnenje o upravičenosti vložene prošnje, je pravnik Niko Vrabl 24. oktobra 1939 odgovoril, da uprava meni, da ni razloga za njihovo pomilostitev.198 Z omenjenim Vrablovim dopisom se (v razpoložljivem gradivu o političnih obsojencih v mariborski kaznilnici) zadnjič soočamo z zgodovino tako imenovane ‘črnogorske’ skupine komunistov, ki so bili 28. aprila 1937 premeščeni iz kaznilnice v Skopju v Maribor. Skupina je bila, kot je razvidno iz spominskih zapisov Živka Živkovića, med bivanjem v mariborski kaznilnici večino časa ilegalno v stiku z organizacijo KPJ v Beranah in s pokrajinskim komitejem KPJ za Črno goro, Sandžak, Kosovo in Metohijo. S privolitvijo imenovanih organov KPJ se je skupina v letu 1939 lotila akcije za revizijo sodnega procesa v Beranah, ki se je končala z izrekom obsodbe 16. marca 1936. Ko je okrožno sodišče v Beranah privolilo v revizijo procesa, so bili Stevan Delević, Mirko Vešović, Živko Živković in Savo Mitrović (ki je prišel 12. februarja 1940 iz kaznilnice v Požarevcu v Maribor) premeščeni iz Maribora v sodne zapore v Beranah, kjer naj bi dočakali revizijo procesa.199 *** S priključitvijo Avstrije k Nemčiji marca 1938 se je protidržavno delovanje privržencev nacionalnega socializma - hitlerjevcev - v Sloveniji okrepilo, povečal se je tudi obseg sodnih postopkov proti njim, obsojenci pa so iz sodnih zaporov pričeli prihajati v mariborsko kaznilnico. 26. oktobra 1939 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Franc Strnad, delavec iz Teharij pri Celju, obtožen ilegalnega delovanja kot hitlerjevec, obsojen 13. oktobra 1939 pred okrožnim sodiščem v Celju na 2 leti robije.200 27. novembra 1939 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Adam Stoss, trgovski potnik iz Antunovca, srez Pakrac na Hrvaškem, obtožen ilegalnega delovanja kot hitlerjevec, obsojen 17. novembra 1939 pred okrožnim sodiščem v Celju,na 3 leta robije.201 7. decembra 1939 sta bila pripeljana v mariborsko kaznilnico Ernest List, slikarski mojster iz Pobrežja v Mariboru, in Ervin Pernat, delavec iz Črešnjevca, obtožena ilegalnega delovanja kot hitlerjevca, obsojena pred krožnim sodiščem v Mariboru, Ernest List na 3 leta robije, ki mu jo je Apelacijsko sodišče v Ljubljani zvišalo na 5

197 198 199 200 201

A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dokumenti o ‘črnogorski’ skupini. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dopis upravnika Moške kaznilnice v Mariboru Nika Vrabla ministrstvu za pravosodje št. 6498/39, 24. oktobra 1939. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dokumenti o ‘črnogorski’ skupini, A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, .Sodni spis V. Kzp 558/39-16. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis V. Kzp 554/39-36.

323 filipic.indd

323

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

let, in Ervin Pernat na 2 leti in 1 mesec robije.202 Obsojenca so prijeli 19. aprila 1939 pri izobešanju hitlerjevske zastave na Magdalenski cerkvi v Mariboru.203 21. februarja 1940 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Jakob Judt, delavec iz Crvenke, občina Kula (Dunavska banovina), obtožen ilegalnega delovanja kot hitlerjevec, obsojen 29. novembra 1939 pred okrožnim sodiščem v Mariboru na 1 leto in 6 mesecev robije.204 6. junija 1940 so bili iz mariborske kaznilnice premeščeni v Zenico Ernest List, Ivan Mihič, Ervin Pernat in Herman Trop, vsi našteti v dopisu uprave mariborske kaznilnice 6. junija 1940 okrožnemu sodišču v Mariboru.205 Za Hermana Tropa in Ivana Mihiča v dokumentaciji o zgodovini mariborske kaznilnice ni podatkov o njunem prihodu v kaznilnico, osebni podatki pa so naslednji: 206 Herman Trop, šofer iz Maribora, Ivan Mihič, skladiščnik iz Maribora. Iz osebnih spisov Franca Strnada, Adama Stossa in Jakova Judta je razvidno, da so bili tudi oni 6. junija 1940 premeščeni iz mariborske kaznilnice v Zenico.207 V drugi polovici marca 1940 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Josip Ferenčak, privatni uradnik iz Vidma ob Savi, obtožen propagande za nacistično Nemčijo, obsojen 13. marca 1940 pred okrožnim sodiščem v Celju na 4 leta in 2 meseca robije.208 5. septembra 1940 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Alojz Lesjak, posestnik iz Sv. Marka niže Ptuja (Bukovci), obtožen propagande za nacistično Nemčijo, obsojen 24. avgusta 1940 pred okrožnim sodiščem v Mariboru na 1 leto in 2 meseca robije.209 22. novembra 1940 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Vladimir Aksentijević, študent iz Obrenovca, obtožen propagande komunizma, obsojen 11. novembra 1940 pred državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu na 10 mesecev strogega zapora.210 13. decembra 1940 so sprejeli v mariborsko kaznilnico Velimira Bogavaca, advokatskega pripravnika iz Bijelega polja, obtoženega propagande komunizma, ki je bil obsojen 9. maja 1940 pred državnim sodiščem za zaščito države v Beogradu na 2 leti strogega zapora.211 28. decembra 1940 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Gligorije Ernjaković iz Martincev pri Sremski Mitrovici, diplomiran filozof, obtožen snovanja organizacije KPJ, obsojen 24. decembra 1940 pred državnim sodiščem za zaščito države v Beo-

202

A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis VI. Kzp 533/39-87. Prav tam. 204 A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis VI. Kzp 1311/39. 205 A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dopis uprave Moške kaznilnice v Mariboru okrožnemu sodišču v Mariboru, 6. junija 1940. 206 Prav tam. 207 A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Osebni spisi. 208 A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis (rokopis) VI. Kzp 27/40. 209 A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis VI. Kzp 594/40-38. 210 AJ, fond ministrstva za pravosodje, izločeno gradivo, Sodni spis Vladimirja Aksentijevića D.S. 88/40. 211 Podatki iz izjave Velimirja Bogavca avtorju 16. maja 1973. 203

324 filipic.indd

324

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Zunanjost moške kaznilnice v Mariboru leta 1940 (PAM, fond Moška kaznilnica)

gradu na 2 leti strogega zapora.212 2. januarja 1941 so sprejeli Franca Kosa, posestnika iz Borejcev v Prekmurju, obtoženega protidržavnih izjav. Obsojen je bil 31. avgusta 1940 pred okrožnim sodiščem v Murski Soboti na 1 leto strogega zapora.213 25. januarja 1941 se je sam javil v mariborski kaznilnici Štefan Težak, mali posestnik v Belskem Vrhu, občina Zavrč, obtožen propagande za Nemčijo, obsojen 24. avgusta 1940 pred okrožnim sodiščem v Mariboru na 1 leto strogega zapora.214 5. februarja 1941 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Franc Simonič, rudar iz Trnovskega Vrha v Slov. goricah, obdolžen propagande za Nemčijo, obsojen 21. januarja 1941 pred okrožnim sodiščem v Mariboru na 1 leto in 2 meseca robije.215 5. marca 1941 so pripeljali Wilfrieda Hofmanna, študenta tehnike iz Bukovžlaka pri Celju, obtoženega propagande za Nemčijo, obsojenega 10. februarja 1941 pred okrožnim sodiščem v Celju na 2 leti strogega zapora. Hofmann je bil 2. aprila 1941 odpeljan iz Maribora v kaznilnico v Zenici.216

212 213 214 215 216

AS-II, fond A CK ZKS, Podatki iz izjave Gligorija Ernjakovića (brez datuma), sodni spis D.S. 98/40. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis VI Kzp 255/40-22. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis VII Kzp 597/40-1. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Sodni spis VI. Kzp 3/41. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru , Sodni spis VI Kzp 668/40.

325 filipic.indd

325

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

15. marca 1941 je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico Andrej Stegnar, čevljarski pomočnik iz Tržiča, obtožen razširjanja komunističnih letakov, obsojen 19. novembra 1940 pred okrožnim sodiščem v Ljubljani na 2 leti strogega zapora. Kazen mu je apelacijsko sodišče v Ljubljani spremenila na 2 leti robije.217 V drugi polovici marca 1941 so bili Aksentijević, Bogavac in Ernjaković premeščeni iz samotnih celic v skupno sobo. Prvi dan so si v največji slogi uredili življenje, se skupaj učili ruščino, brali in diskutirali. Gligorije Ernjaković, ki se je že v samotnem zaporu ukvarjal z učenjem slovenščine, se je zdaj trudil, da bi svoje znanje čim bolj izpopolnil.218 Odmevi demonstracij proti pristopu Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu, ki so potekale 27. aprila 1941 v Mariboru, so dosegli tudi kaznilnico. V dneh do 6. aprila 1941 sta vladala v njej splošna negotovost in napetost. Ko se je 6. aprila 1941 Jugoslavija znašla v vojni in so čez dan nemški avioni preletavali Maribor, je ravnatelj kaznilnice Niko Vrabl najprej okrepil zunanje straže, zlasti stražo pred vhodom, stražarji pa so bili postavljeni tudi po hodnikih.219 S sestavljanjem straže so bile velike težave, saj je bilo 26 paznikov poklicanih na orožne vaje,220 vpoklican pa je bil tudi njihov poveljnik.221 Po podatkih Gligorija Ernjakovića naj bi bili pazniki 6. aprila 1941 v strahu pred bombardiranjem nekatere kaznjence odpeljali v klet, kjer so prebili dva dni in dve noči brez odej na kupih premoga.222 V ponedeljek, 7. aprila 1941 popoldne, so bili minirani vsi trije mariborski mostovi prek Drave, v kaznilnici so bili o pripravljajočem se miniranju obveščeni, saj so ležala kaznilniška poslopja v neposredni bližini železniškega mostu; pazniki so prejeli navodila, da morajo biti odprta vsa okna, da se ob eksploziji ne bi zdrobile šipe.223 Eksplozija, ki je porušila železniški most, je bila tako močna, da so delci traverz prileteli celo blizu mrtvašnice na Pobreški cesti.224 Zdi se, da je neposredno po tej eksploziji izbruhnil v kaznilnici upor kaznjencev.225 Trajal je dva dni, pazniki so ga zadušili šele, ko je prišlo v centrali (v prostoru, kjer se stikajo posamezni trakti) do streljanja. Obsojenci so razbijali po vratih in grozili, da jih bodo zlomili.226 8. aprila 1941 so prispeli v Maribor prvi oddelki 132. strelske divizije 51. korpusa nemške armade in še istega dne prodrli tudi prek porušenega, vendar prehodnega

217 218 219 220 221 222 223 224 225

226

A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Osebni spis Andreja Stegnarja. Izjava Gligorija Ernjakovića, pri avtorju. Dopis uprave Moške kaznilnice v Mariboru, 2. avgusta 1945, ministrstvu za pravosodje, prepis v arhivu Stanislava Goloba, ki je bil aprila 1941 poveljnik paznikov. Prav tam. Prav tam. Izjava Gligorija Ernjakovića, pri avtorju. Izjava Jožeta Hribarja, 11. februarja 1973, pri avtorju. Prav tam. Izjava Ivana Bezka, ki je bil tedaj poveljnik straže, 16. februarja 1973, pri avtorju; Izjava Jožeta Hribarja, 11. februarja 1973, pri avtorju; AS-II, fond A CK ZKS, Podatki iz izjave Gligorija Ernjakovića (brez datuma), sodni spis D.S. 98/40. Po podatkih Gligorija Ernjakovića naj bi se nekateri kaznjenci upirali že v nedeljo 6. aprila 1941. Izjava Ivana Bezka, 16. februarja 1973, pri avtorju

326 filipic.indd

326

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

železniškega mostu na desni breg Drave.227 V tem času je v kaznilnici uporniško razgrajanje doseglo vrhunec. Ko je prodrla nemška predhodnica prek Drave, sta šla nemškim vojakom naproti Miroslav Filipčič, poslovodja oddelkov za papir, in nadzornik pristav Maks Farkaš. Po podatkih Miroslava Filipčiča naj bi nemške vojake zaprosila, da bi pomagali zatreti upor v kaznilnici, ti pa tega niso bili pripravljeni storiti.228 9. aprila 1941 naj bi se, po podatkih Nika Vrabla, v kaznilnici zopet začelo normalno delo.229 15. aprila 1941 dopoldan je Vrabl prejel dopis nemške policije v Mariboru, naj uprava kaznilnice posluje še naprej po dotedanjih predpisih in z dotedanjim osebjem, Niko Vrabl pa je kot upravnik kaznilnice odgovoren za red in mir v zavodu. Toda že popoldne istega dne je paznik Ivan Lešnik, član kulturbunda, predložil pooblastilo dr. Gerharda Pfrimerja, ki je prevzel policijo v Mariboru, “da naj (Lešnik, op. ur.) vodi nadzorstvo nad vsem poslovanjem v kaznilnici, in da ima pravico vpogleda v vse spise in dostop do vseh prostorov.” Niko Vrabl je, navajajoč 1945. leta ta podatek v dopisu ministrstvu za pravosodje, pristavil: “Ta Lešnikova pravica do kontrole pa je ostala zgolj na papirju, ker taki nalogi zaradi svoje skromne inteligence ni bil kos, česar se je sam dobro zavedal.”230 Sicer pa je Niko Vrabl v istem dopisu ob koncu navedb o položaju dotedanje kaznilniške uprave v prvih tednih okupacije zapisal: “Kljub temu da je bila v Mariboru že nemška civilna uprava, sem do zadnjega tedna v aprilu uradoval slovensko. V splošnem so me pustili v miru, brez dvoma zaradi tega, ker niso imeli primernih ljudi, ki bi prevzeli zavod.”231 Vrabl je v istem dopisu tudi navedel podatek, da so po umiku jugoslovanske vojske iz Mariboru oboroženi člani nemškega kulturbunda poskušali zasesti kaznilnico, kar pa se jim ni posrečilo.232 30. aprila 1941 je zastopnik mestne občine Maribor, dr. Otto Badl, namestnik političnega komisarja za Maribor, v spremstvu dveh magistratnih uslužbenk prišel v kaznilnico ter razrešil dotedanjo kaznilniško vodstvo.233

227

Primerjaj: Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, Ljubljana 1960 (Mikuž navaja sicer za vkorakanje nemške vojske v Maribor datum 9. april 1941); Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, Maribor 1968; Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 19411945, Ljubljana 1976. 228 “1941 je bila strašna rabuka, ko so kaznjenci slišali, da prihajajo Nemci.Upravnik je telefoniral na državno brambo, odkoder pa niso hoteli priti na pomoč, pač pa sva šla jaz in Farkaš naproti Nemcem, ki so prišli čez most in to sva šla z velikim strahom: oni pa so bili prijazni, obžalovali so, da nam ne morejo pomagati, da imajo druge naloge.” Izjava Miroslava Filipčiča, 12. februarja 1973, pri avtorju. 229 Izjava Nika Vrabla, 1. marca 1971, pri avtorju. 230 Dopis uprave Moške kaznilnice v Mariboru, 2. avgusta 1945, ministrstvu za pravosodje, prepis v arhivu Stanislava Goloba, ki je bil aprila 1941 poveljnik paznikov. 231 Prav tam. 232 Prav tam. 233 Prav tam.

327 filipic.indd

327

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

Politični obsojenci v moški kaznilnici v Mariboru v obdobju okupacije 19411945 S prihodom dr. Otta Badla v moško kaznilnico v Mariboru se je pričelo za zavod novo obdobje njegove zgodovine. Dr. Badel je kot namestnik političnega komisarja okupatorske oblasti za mesto Maribor takoj objavil odpust iz službe 28 nameščencem kaznilnice, med njimi celotnemu kaznilniškemu vodstvu, in dal izplačati ostalemu osebju dotedanje mesečne plače.234 30. aprila 1941 zvečer je prišel v kaznilnico Rudolf Sertić, bivši avstroogrski oficir, ki je že ob koncu prve svetovne vojne prevzel kaznilnico v imenu nove države; sporočil je, da ga je politični komisar za mesto Maribor Fritz Knaus določil za ‘komisaričnega’ vodjo kaznilnice, čeprav je “pravzaprav Slovenec.”235 Po nekaj dneh je bilo 9 odpuščenih paznikov sprejetih nazaj v službo, saj z zmanjšanim številom nameščencev ni bilo mogoče redno poslovanje.236 Toda od paznikov, ki so ostali v službi, sta morala čez nekaj tednov Anton Močnik in Anton Pirc v izgnanstvo, od odpuščenih pa je ista usoda zadela Ivana Bezka, Maksa Farkaša, Miroslava Ferjančiča in Stanka Gradišnika.237 1. maja 1941 je Rudolf Sertić kot ‘komisarični’ vodja kaznilnice izdal Niku Vrablu posebno potrdilo o odpustu.238 3. maja 1941 je vnovič nastopil službo v kaznilnici Anton Šlander, ki je bil leta 234

Iz izjave Nika Vrabla 1. marca 1971, pri avtorju, in Matije Vilfana, 1972, pri avtorju. Dr. Otto Badl je odpust izvršil na osnovi dopisa šefa civilne uprave v Spodnji Štajerski z dne 28. aprila 1941 z delovodno oznako E.-Z1. U/VI Ma 6/1 1941, naslovljen Političnemu komisarju mesta Maribor v Mariboru z navedbo predmeta: “Kaznilnica Maribor, nadaljnja uporaba dosedanjega osebja. (Dopis je v prepisu ohranil Niko Vrabl, vendar brez navedbe vira). Šef civilne uprave je sporočal, da je na osnovi ocen varnostne službe (SD) takoj odpustiti oziroma na osnovi dejstva, da je jugoslovanska država razpadla in je smatrati s tem, da je njihovo službeno razmerje končano, ne da bi imeli kakšno pravico na pokojninske zahtevke, naslednje nameščence: Niko Vrabl, Pavel Zavadlal, Maks Farkaš, Franc Fekonja, Stanko Golob, Josip Jurca, Anton Kovič, Franc Čeh, Ivan Bezek, Jakob Zalokar, Alojz Gulič, Alojz Rupnik, Matija Vilfan, Anton Pengov, Josip Murgelj, Angel Kolenc, Anton Sergo, Maks Primožič, Edvard Sterlič, Slavko Hrovat, Vladimir Čač, Marcel Gustin, Josip Lipnik, Metod Pavlin, Josip Glas, Franc Markovič, Josip Podkubovšek, Ludvik Slanc.” Druge kaznilniške uradnike je odlok šefa civilne uprave razvrstil v skupino tistih, ki lahko ostanejo v službi, iz te skupine pa so posebej bila navedena imena Nemcem prijaznih oseb in tistih, ki so se priznavali za Volksdeutscherje. (Prepis dopisa pri avtorju).

235

Izjava Nika Vrabla, 1. marca 1971, pri avtorju. Kot osvetlitev Sertićeve osebnosti je Niko Vrabl v svoji izjavi zapisal: “Povedal mi je (Sertić), da je Knaus kot ‘enoleten prostovoljec’ služil vojaščino pri polku, pri katerem je bil Sertić aktiven oficir, ter se je v Mariboru spomnil nanj in ga kot bivšega kaznilničnega uradnika določil za to službo. Sertića sem poznal kot dobrega človeka in vestnega uradnika, ki nam ni mogel škodovati. Tožili so ga, da s pazniki govori slovenski, kar je bil takrat neodpustljiv greh.” 236 V službo so bili ponovno sprejeti: Stanko Golob, Anton Kovič, Franc Čeh, Jakob Zalokar, Matija Vilfan, Josip Murgelj, Maks Primožič, Slavko Hrovat in Josip Lipnik. Podatki iz izjave Nika Vrabla, 1. marca 1971, Slavka Hrovata, decembra 1972, Stanka Goloba, izjava februarja 1973; vse izjave pri avtorju. 237 Izjava Nika Vrabla, 1. marca 1971, pri avtorju, in izjava Stanka Goloba, izjava februarja 1973, pri avtorju. 238 Prepis v arhivu Nika Vrabla. Ta se je moral do septembra 1941 izseliti iz službenega stanovanja, konec septembra 1941 se je zaposlil kot pisarniški uradnik pri mestnem davčnem uradu v Mariboru, nato od novembra 1941 do konca januarja 1942 pri pisanju kartotek na policiji, od februarja 1942 do osvoboditve pa kot strokovni delavec pri zavarovalnici Südmark. Podatki iz arhiva Nika Vrabla.

328 filipic.indd

328

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Dr. Ivan Jurečko v kaznilniški bolnišnici leta 1940 (PAM, fond Moška kaznilnica)

1933 upokojen kot upravni uradnik, ob začetku okupacije pa je prišel v Maribor z zasedbenimi silami. Pazniki, ki so bili med vojno v službi v mariborski kaznilnici, so ga opisali kot “zelo hudega Nemca.” (Maja 1943 je bil premeščen iz kaznilnice v zasedene vzhodne pokrajine.)239 Nova uprava mariborske kaznilnice je takoj zasegla kaznilniško knjižnico. Po podatkih, ki jih je navedlo vodstvo kaznilnice 6. junija 1945 ministrstvu za pravosodje, je bilo sežganih 6075 knjig, od tega 4211 slovenskih.240 239 240

PAM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Seznam uradnikov in nastavljencev Moške kaznilnice v Mariboru iz druge polovice leta 1943. Prepis poročila iz arhiva Nika Vrabla. Ta je v dopisu navedel, da so bile knjige verjetno uničene na iniciativo Ivana Lešnika, ki je bil član B. in zaupnik nemške policije tudi obratni poverjenik Štajerske domovinske zveze.

329 filipic.indd

329

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

Politični kaznjenci, obsojeni zaradi hitlerjevske propagande, so bili ob prihodu Nemcev med voditelji upora, ki je izbruhnil v kaznilnici.241 Zelo veliko je moralo biti njihovo razočaranje, ko niti 30. aprila 1941, ko je prevzela kaznilnico okupatorska uprava, niso bili izpuščeni. Tako je Josip Ferenčak, obsojen od okrožnega sodišča v Celju zaradi hitlerjevske propagande na štiri leta in 2 meseca strogega zapora, 3. maja 1941 napisal mariborskemu odvetniku dr. Reismanu, naj v njegovem imenu pri “Vrhovnem organu nemške civilne oblasti za Spodnještajersko vloži prošnjo za izpust na svobodo.”242 Šele 9. maja 1941 je posebna komisija v kaznilnici odredila odpust kaznjencev hitlerjevcev, med njimi Josipa Ferenčaka, Franca Kosa, Franca Simoniča in Alojza Lesjaka.243 Iz celice so pred komisijo prignali tudi Andreja Stegnarja, ki so mu iz skladišča že vrnili civilno obleko, pa je komisija njegov odpust zavrnila, češ da je bil obsojen zaradi komunizma in mora odslužiti svojo kazen.244 Stegnar je moral nato za nekaj časa celo v klet v samotno celico, dokler ni prišel 19. junija 1941 v skupno sobo, v kateri so bili Aksentijević, Bogovac in Ernjaković.245 Položaj teh treh obsojencev komunistov pa je bil po izjavi Velimirja Bogovca in Gligorija Ernjakovića pod novo kaznilniško upravo vse do 22. junija 1941 zelo ugoden. Njihova soba z dvema velikima oknoma je bila sončna, obrnjena proti vzhodu, pazniki so jim bili naklonjeni, dobivali so pakete, za svoj denar so si lahko kupovali hrano in ves dopoldan so lahko prebili zunaj sobe na prostem sprehodu.246 Z 22. junijem 1941 pa se je položaj za politične obsojence v mariborski kaznilnici zelo spremenil. Od zunaj se ni dalo nič več dobiti, sprehod je bil omejen na pol ure na dan in to samo po odrejeni stezi, nastopila je huda lakota in od časa do časa so morali trije - Aksentijević je odšel v začetku julija 1941, potem ko je odslužil svojo kazen, s transportom v Srbijo247 - zopet v samotne celice. Velimir Bogavac je tako od dveh let strogega kaznilniškega zapora 14 mesecev prebil v samici.248

241 242 243 244

245 246

247

248

Izjava Ivana Bezka, ki je bil tedaj poveljnik straže, 16. februarja 1973, pri avtorju. Pismo v A MNOM. Podatki iz njihovih kaznilniških osebnih spisov v A MNOM. Iz izjave Andreja Stegnarja, avgusta 1972, pri avtorju. Stegnar je v izjavi okrivil Nika Vrabla, da je on takrat sodeloval pri komisiji, ki je odločala o odpustu političnih obsojencev, in da je bil Vrabl tisti, ki je komisijo opozoril, da je bil Stegnar kaznovan zaradi komunistične propagande. Vrabl pa je v svoji izjavi navedel, da se samo spominja, da je neka komisija odpustila nekaj obsojencev hitlerjevcev. Iz izjave Andreja Stegnarja, avgusta 1972, pri avtorju. O tem je napisal Velimir Bogavac v svoji izjavi: “Maj je bil sončen in lep, v nasprotju z aprilom, ki je bil hladen. Mi smo se lahko sprehajali od osme do dvanajste, in to ne samo po stezi, temveč povsod znotraj obzidja. Včasih smo se celo slekli in sončili na travi, kar se prej nikoli ni dogajalo v Mariboru, kjer si se vedno moral zadrževati na stezi in se je takoj, stopit z nje smatralo, da poskušaš zbežati. Bilo je verjetno nekaj dni pred 22. junijem 1941, ko nas je presenetil upravnik, ko smo ležali na travi in se sončili. Pozdravil nas je slovensko z »dober dan«, mi smo vstali in se zravnali, kot je to bilo po pravilih, on pa je dejal, nič, nič, vi samo sedite. Mi smo bili v zadregi, ali naj sedemo, on nas je vzpodbudil, sedli smo in se pogovarjali, na koncu pa nam je zastavil vprašanje, če si želimo domov. Mi smo mu odgovorili, da si to zelo želimo, on pa je dejal, da upa, da se bo to kmalu zgodilo.” Vladimir Aksentijević je na transportu za Srbijo pobegnil z vlaka, se priključil partizanom in bil leta 1941 komisar 1. bataljona Posavskega odreda. Konec februarja 1942 je prišel po izdaji v roke Nedićevim silam. Nekaj tednov je prebil v valjevskem zaporu, 27. marca 1942 pa je bil v Obrenovcu obešen. Umrl je kot junak, 14. decembra 1949 je bil proglašen za narodnega heroja. Podatki v zborniku Narodni heroji Jugoslavije, Beograd 1975. Iz izjave Velimirja Bogavca, 16. maja 1973, pri avtorju.

330 filipic.indd

330

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Spremembe v kaznilniškem režimu pa ni povzročil samo začetek vojne med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, temveč so na to vplivale predvsem zamenjave v njenem vodstvu. Z 9. julijem 1941 je namreč po nalogu pravosodnega ministrstva nemškega rajha vodstvo kaznilnice prevzel vladni svetnik dr. Otto Emmerich, ki je pripeljal s seboj tudi svojega namestnika upravnega nadinšpektorja inž. Emanuela Vuckovica iz Trsta.249 S 1. avgustom 1941 je začel veljati v kaznilnici nov hišni red, ki je zožil pravice do sprehoda in določil deveturni delavnik (politični obsojenci so v svoji sobi ali v samotnih celicah ‘pukali’ perje, krpali vreče in lepili papirnate vrečice).250 Odnos paznikov do njih se je spremenil, tisti pazniki, ki so bile že prej zelo strogi, so zdaj nastopali še ostreje, trije, štirje pazniki pa so vzpostavili do političnih obsojencev zaupen odnos; sporočali so jim novice s fronte in tudi pripovedovali o prvih partizanskih akcijah v Sloveniji, od časa do časa pa so prinesli naskrivaj tudi dodatno hrano.251 Rudolf Sertić je bil v službi v mariborski kaznilnici do 23. novembra 1942, ko je bil prestavljen v graško kaznilnico.252 Tudi dr. Emmerich ni bil dolgo v Mariboru kot upravnik kaznilnice. Leta 1942, po podatkih Nika Vrabla že 1. januarja 1942,253 ga je nasledil Hermann Dicknether, vladni nadsvetnik, ki je potem vodil mariborsko kaznilnico do konca vojne.254 V prvi polovici 1942. leta se je začelo v mariborski kaznilnici za politične obsojence, zaprte med okupacijo, novo obdobje. Kolikor je mogoče razbrati iz ohranjenih podatkov, so začeli februarja 1942 prihajati transporti obsojencev iz kaznilnic in zaporov iz Nemčije ter iz avstrijskih in čeških pokrajin, ki jih je Nemčija zasedla. Po nepopolnih podatkih je bilo od februarja 1942 pa do konca vojne pripeljanih v kaznilnico v Maribor ob neugotovljenem številu kaznjencev, obsojenih za kriminalne delikte, okrog 300 političnih obsojencev, med njimi 174 obsojenih zaradi pripravljanja veleizdaje in zaradi veleizdaje, 36 obsojenih zaradi poslušanja tujih radijskih postaj, 19 zaradi dejavnosti, ki je ‘razkrajala’ nemško armado, itd.255 Zanimiva je socialna slika političnih obsojencev, obtoženih priprav na veleizdajo: med njimi je bilo 42 industrijskih delavcev, 30 zaposlenih na železnici, 22 rudarjev, 20 iz obrtnih poklicev, 19 nameščencev, 19 pomožnih delavcev, 18 z raznimi poklici (kmetje,

249

PAM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Dopis predstojništva Moške kaznilnice v Mariboru 12. julija 1941 šefu Civilne uprave v Mariboru (brez delovodne številke). 250 Iz izjave Gligorija Ernjakovića, leta 1973, pri avtorju. 251 Iz izjave Gligorija Ernjakovića, leta 1973, pri avtorju. Ernjaković si je posebej zapomnil paznika Josipa Murglja, ki je bil političnim obsojencem zelo naklonjen. Tudi Velimir Bogavac je navedel v svoji izjavi Josipa Murglja kot zelo zaupnega človeka in paznika bolničarja (Franca Čeha) kot zelo uvidevnega. 252 PAM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Seznam uradnikov in nastavljencev Moške kaznilnice v Mariboru iz druge polovice leta 1943. Sertić je nekaj časa v letu 1943 vodil upravo mariborskih sodnih zaporov. 253 Izjava Nika Vrabla, 1. marca 1971, pri avtorju. Verjetno je bil dr. Otto Emmerich predstojnik do sredine 1942, sodeč po izjavi Slavka Hrovata, ki je o Emmerichu povedal, da je “nacist, a pravičen, Slovencev ni zafrkaval, bil je proti nekdanjim kulturbundovcem, ki so hodili tožiti Slovence, da bi dosegli njihovo izselitev, je pomagal in jih zagovarjal. “ Izjava, decembra 1972, pri avtorju, “da se je sicer drl, a ni bil slab.” 254 PAM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Seznam uradnikov in nastavljencev Moške kaznilnice v Mariboru iz druge polovice leta 1943. 255 Prepis poročila iz arhiva Nika Vrabla.

331 filipic.indd

331

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

trgovski pomočniki), 2 strojevodja cestne železnice, itd. Med tistimi, ki so bili obsojeni zaradi poslušanja tujih radijskih postaj, jih je bilo 5 z intelektualnimi poklici (učitelj, profesor, duhovnik), 8 delavcev, 4 nameščenci, 4 zaposleni na železnici, 5 z obrtnimi poklici, 6 z raznimi poklici in 4 z neznanimi poklici. Večina obsojenih zaradi priprav na veleizdajo ali zaradi veleizdaje je v spisih označena (če je bilo dejanje, za katero je bilo izrečena sodba, storjeno v vojnem času) kot Kriegstäter - vojni storilec; tem naj bi se kazen začela računati šele ob koncu vojne.256 V posameznih primerih pa se je zgodilo, da je bilo označba Kriegstäter preklicana, če je bil storilec prej rekrutiran in bi moral v vojsko.257 Prvi znani transport političnih kaznjencev, obsojenih pred sodišči nemškega rajha, je prišel v mariborsko kaznilnico 11. februarja 1942. V njem so bili: Aleksander Gruber, rudar iz Vorderberga, ki ga je 26. junija 1941 višje deželno sodišče na Dunaju na razpravi v Gradcu obsodilo - obtožen je bil priprav na veleizdajo - na 3 leta kaznilniškega zapora,258 Johann Roch, varilec iz Hafendorfa na Štajerskem, obsojen 25. februarja 1941 pred 2. senatom tako imenovanega ljudskega sodišča - Volksgerichthof, obtožen priprave na veleizdajo, na razpravi v Gradcu obsojen na 6 let kaznilniškega zapora,259 ter Ludwig Fröller, klepar iz Haffendorfa (Štajerska), obtožen priprav na veleizdajo, obsojen na istem procesu kot Johann Roch na 4 leta kaznilniškega zapora.260 Aleksaner Gruber je pripadal komunistični stranki Avstije (KPA), ki je imela svoje organizacije v Eisenerzu in Leoben-Donawitzu že pred priključitvijo Avstrije k Nemčiji, po letu 1938 pa je razširila svoje delovanje s povezavami na Dunaju, v Mariboru in s sabotažno skupino Franca Ivančiča v Hieflauu. Ta je delovala z zvezami in na Jesenicah kot del dejavnosti organizacije TIGR.261 Gruber je prišel h komunistom iz vrst avstrijske socialistične mladine. V obrazložitvi sodbe višjega deželnega sodišča na Dunaju je med drugim kot razlog za odmero kazni Gruberju in tovarišem navedeno, da so pripadniki KPA, ki si je (leta 1938) postavila kot cilj tudi nasilno odcepitev Ostmarke (Avstrije od rajhovskega ozemlja) in vzpostavitev svobodne in neodvisne Avstrije. Aleksander Gruber je bil s svojo skupino pripeljan iz Gradca. Kazen se mu je iztekla 26. oktobra 1943, iz njegovega osebnega spisa je razvidno, da je bil takrat tudi odpuščen. Johann Roch in Ludwig Fröller sta bila zaposlena v Böhlenwerke v Kapfenbergu, pripadala pa sta komunistični organizaciji v Hafendorfu, ki jo je vodila Desideria Breitler, obsojena skupaj z Rochom in Fröllerjem na 10 let strogega zapora v kaznilnici. Roch in Fröller sta bila pred sodbo zaprta v kaznilnici Karlau v Gradcu, od tam pripeljana septembra 1940 v preiskovalne zapore Berlin Alt-Moabit in sta bila v Berlinu pred Volksgerichthofom tudi obsojena.262 256 257 258 259 260 261

262

Podatki iz abecednega registra Moške kaznilnice v Mariboru za obdobje okupacije v KPD Dob. Prav tam. AJ, F-95, A-I-MS/1-6, Kaznilniški osebni spis. AS II, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Kaznilniški osebni spis. Razvidno iz Rochovega kaznilniškega spisa v AS II. Iz kaznilniškega osebnega spisa Aleksandra Gruberja, glej tudi opombo št. 256. Zvezo z Ivančičem je obdelal tudi dr. Tone Ferenc v knjigi Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940, Ljubljana 1977. Razvidno iz Rochovega kaznilniškega spisa v AS II.

332 filipic.indd

332

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Hišni red za bolnišnico moške kaznilnice v Mariboru iz leta 1932 (PAM, fond Moška kaznilnica)

27. marca 1932 sta bila pripeljana v mariborsko kaznilnico iz graških zaporov Josef Leitner, trgovski pomočnik iz Kapfenberga, ki ga je 2. senat Volksgerichthofa v Berlinu obsodil 18. februarja 1941 na 8 let kaznilniškega zapora,263 in Alfred Sibitz, trgovski pomočnik iz Brucka na Muri, ki je bil na istem procesu kot Josef Leitner prav tako obtožen za pripravo na veleizdajo in podporo sovražniku ter obsojen na 12 let kaznilniškega zapora.264 Iz dokumentacije Leitnerjevega osebnega spisa je razvidno, da naj bi bil skupaj z njim pripeljan v Maribor politični obsojenec Albert Anschütz, o katerem ni podrobnejših podatkov. Skupino, v kateri sta bila obsojena Leitner in Sibitz, so sestavljali večinoma člani KPA iz Kapfenberga, skupina je vzpostavila stike z Eisenerzem, Leobnom, Donawitzem, njena osrednja dejavnost je potekala med Bruckom na Muri in Kapfenbergom, segala pa je tudi na Dunaj. Svoj vpliv je uveljavljala zlasti v Böhlerwerke v Kapfenbergu (5000 delavcev). Alfred Sibitz je bil politično izredno oblikovana osebnost, v Ljubljani, ker je služboval njegov oče kot železničar, je obiskoval tri razrede osnovne šole, bil nato po preselitvi v Bruck na Muri med letoma 1926-1929 pri socialistični delavski mladini, nato član SPÖ (socialistične stranke Avstrije), med letoma 1930

263 264

Iz kaznilniškega osebnega spisa Josefa Leitnerja v AS II. Iz sodbe Volksgerichtshofa, Berlin, 20. februarja 1941, 6 J, 36)41 g, 2 H, 116/40, iz Sibitzevega

333 filipic.indd

333

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

in 1932 član republikanskega Schutzbunda, prešel nato v klerikalno Vaterländische front, a se konec tridesetih let pridružil komunistom. Povsem drugega kova je bil Josef Leitner, ki se je kot socialist, potem ko je bil leta 1933 izključen iz SPÖ (sicer simpatizer nacizma), leta 1939 pridružil komunistom, a se leta 1940, potem ko je bil mobiliziran v pomožno orožništvo, javil oblastem. Preiskava je o njem ugotovila, “da ni bil terorist.” V mariborski kaznilnici je Sibitz delal v pekarni in bil med sojetniki in slovenskimi pazniki izredno priljubljen, Leitner pa je bil bolničar.265 23. januarja 1941 je bila pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju obsojena na razpravi v Gradcu skupina 17 članov celice KPA v Kapfenbergu, zaposleni v Böhlenwerke. Iz te skupine je bil, verjetno v prvi polovici leta 1942, pripeljan v mariborsko kaznilnico Avgust Rosenblattl iz Kapfenberga, prebiralec, od leta 1924 zaposlen v Böhlenwerku. Njegovo politično usmerjenost osvetljuje značilen odstavek v obrazložitvi obsodbe na 6 let strogega kaznilniškega zapora: “Obtoženi, ki je bil vzgojen v marksističnem duhu, je bil v svoji mladosti član socialistične delavske mladine (SAJ), 1932 je pristopil v socialdemokratsko stranko in v njeno vojaško formacijo republikanski Schutzbund. Tej formaciji je pripadal do februarja 1934, ko je bila prepovedana, bil pa je tudi aktiven udeleženec februarske vstaje 1934.” 22. maja 1941 je bila pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojena skupina članov celice KPA Leoben-Donawitz, ki je bila ustanovljena leta 1934, nato prekinila svoje delovanje in bila obnovljena leta 1939. Član te celice je bil strugar Anton Pirker iz Donawitza, obsojen na 6 let strogega kaznilniškega zapora. V mariborsko kaznilnico je bil pripeljan verjetno v prvi polovici leta 1942.266 V rudarskih in železarskih krajih Eisenerz, Hieflau in Vorderberg je delovala od leta 1936 celica KPA, katere člani so bili 26. junija 1941 obsojeni na razpravi v Gradcu pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju; član te skupine Johann Grossmann, delavec v železarni v Eisenerzu, je bil obsojen na 3 leta strogega kaznilniškega zapora in verjetno pripeljan v mariborsko kaznilnico v prvi polovici 1942.267 Julija in avgusta 1940 je bila razkrita in obsojena na razpravi v Gradcu pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju skupina KPA iz Mürzzuschlaga. V njej je bil obsojen Franz Kaiser, mizarski pomočnik iz Mürzuschlaga, na 4 leta in 6 mesecev strogega kaznilniškega zapora. Tudi on je bil, verjetno v prvi polovici leta 1942, pripeljan v mariborsko kaznilnico.268 6. decembra 1941 je bila pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na razpravi v Gradcu obsojena skupina 11 članov celice KPA, ki je delovala v širšem zaledju Kapfenberga. Alois Baumgartner, ustanovitelj celice, pečar iz Scholldorfa, je bil obsojen na 6 let, Franz Hammer, urar iz Alt-Schleininga, pa na 3 leta strogega kaznilniškega zapora, oba sta bila v letu 1942 pripeljana v mariborsko kaznilnico.269

265 266 267 268 269

kaznilniškega spisa v AS II. Prav tam. Dok. štev. 8080 v DÖW. Dok. štev. 7884 v DÖW. Kaiser je bil aretiran že 23. avgusta 1940. Dok. štev. 9723 v DÖW. Dok. štev. 972, DÖW.

334 filipic.indd

334

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Jeklolivar Siegfried Tragger, zaposlen pri Vereinigte Wiener Metallwerken, je spomladi 1940 v Feldbachu in Gleichenbergu na Gornjem Štajerskem ustanovila celico KPA s šestimi člani. Spomladi 1941 se je preselil na Dunaj, si tu oskrbel napravo za razmnoževanje, začel tiskati komunistične letake in bil pri tem aretiran. 8. decembra 1941 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen na 10 let strogega kaznilniškega zapora. Ni znano, kdaj je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico.270 16. aprila 1942 je bil iz mariborskih sodnih zaporov premeščen v mariborsko kaznilnico učitelj Franc Ferluga iz Ruš, ki je pred aretacijo, 10. februarja 1942, stanoval v Gradcu. 31. marca 1942 ga je kazenski oddelek komandanta varnostne policije in varnostne službe v Spodnji Štajerski v Mariboru na razpravi obsodil zaradi poslušanja slovenskih oddaj radia London na 5 let strogega kaznilniškega zapora.271 19. maja 1942 je prišel iz zaporov višjega deželnega sodišča na Dunaju v mariborsko kaznilnico Franz Darrer, privatni uradnik iz Mürzzuschlaga, obtožen priprave na veleizdajo, na razpravi pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju v Gradcu obsojen na 7 let in 6 mesecev strogega kaznilniškega zapora.272 Čeprav ni podatkov, pa je verjetno, da sta hkrati z njim prišla Franz Glatz, kurjač na lokomotivi iz Mürzzuschlaga, in Karl Ninaus, pomožni delavec iz Mürzzuschlaga, ki sta bila obtožena istega dejanja kot Franz Darrer in na sodni razpravi obsojena vsak na 10 let strogega kaznilniškega zapora. Na isti sodni razpravi obsojeni Josef Zeilbauer, mizarski pomočnik iz Mürzzuschlaga, ki mu je sodišče prisodilo 6 let strogega kaznilniškega zapora, pa je bil pripeljan v mariborsko kaznilnico šele 24. julija 1942.273 29. maja 1942 so bili pripeljani s transportom iz policijskega zapora na Dunaju v Maribor politični zaporniki (uporniška skupina proti nemškemu rajhu s Koroškega), ki so bili obsojeni na sodni razpravi od 16. do 18. februarja 1942 pred 2. senatom Volksgerichtshofa na Dunaju; obtoženi so bili ne samo priprave na veleizdajo, temveč tudi veleizdaje in pomoči sovražniku. V skupini, pripeljani v Maribor, so bili: Leopold Gabernigg, knjigovez iz Celovca, obsojen na dosmrtni strogi kaznilniški zapor, Josef Trapo, trgovski sluga iz Celovca (Slovenec), in Heinrich Kanholzer, mehanik iz Celovca, oba obsojena na 10 let strogega kaznilniškega zapora, Rupert Valet, kmet iz Kazaz (pri Žrelcu), obsojen na 8 let strogega kaznilniškega zapora, Franz Oberdorfer iz Celovca, mizarski pomočnik, obsojen na 7 let strogega kaznilniškega zapora, Franz Haderlapp, krojač iz Lobnika (Slovenec), obsojen na 6 let strogega kaznilniškega zapora, Egon Überfellner, stavec iz Celovca, ki je bil med najbolj izpostavljenimi obtoženci na procesu, in Walter Petscharnigg, pek iz Celovca, obsojen na 4 leta zapora. Od ostalih članov skupine je bil Killian Schauss, pekovski pomočnik iz Celovca, obsojen na smrt kot deželni vodja KPA in kot osrednji organizator odporniškega gibanja, ki pa ni združevalo samo komunistov.274

270 271 272 273 274

Dok. štev. 8164, DÖW. Kaznilniški osebni spis Franca Ferluge v AS II. AJ, F-94, A-I, MS/1-6, Dok. štev. 7776, 7786, 7896 v DÖW, kaznilniški osebni spis Franza Darreja. Prav tam. AJ, F-94, A-IMS/1-6, Kaznilniški spis Franza Oberdorferja.

335 filipic.indd

335

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

Zgodovina delovanja te skupine avstrijskega protifašističnega gibanja je v veliki meri raziskana. Obširni zapis v Delu 13. marca 1975 izpod avtorjevega peresa in obširna objava dr. Toneta Ferenca Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji, spomladi 1940 sta osvetlila delež skupine v boju proti hitlerjevski tiraniji. V Mariboru so bili člani skupine porazdeljeni po samotnih celicah, v katerih so bili, po izjavi Gabernigga in Haderlappa, dve leti ob zelo slabi hrani, tako da je Gabernigg shujšal na 48 kilogramov. Franz Oberdorfer je umrl v mariborski kaznilnici 28. julija 1942.275 15. junija 1942 so prišli v mariborsko kaznilnico s transportom iz kaznilnice Stein ob Donavi Wolfgang Szabo, tkalski pomočnik iz Gainfarna pri Badnu, obtožen priprave na veleizdajo, obsojen 14. novembra 1941 pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na 5 let strogega kaznilniškega zapora;276 Alois Novak, delavec iz Ohnišovca na Češkem (tedaj v protektoratu), obtožen skrivanja orožja, obsojen 26. januarja 1942 pred I. kazensko zbornico nemškega deželnega sodišča v Pragi na 5 let strogega kaznilniškega zapora,277 in Vladimir Pavlik iz Kremzierja na Moravskem (tedaj protektorat), zobni tehnik, obtožen priprav na veleizdajo, obsojen 17. septembra 1941 pred 1. senatom Volksgerichthofa na Dunaju na 6 let strogega kaznilniškega zapora.278 Z istim transportom, 15. julija 1942, je iz kaznilnice Stein ob Donavi prek sodnih zaporov v Gradcu prišel v mariborsko kaznilnico Manek Wenzel, profesor iz Turnovega (tedaj protektorat), obtožen poslušanja tujih radijskih postaj, obsojen 16. decembra 1941 pred 2. zbornico posebnega sodišča pri nemškem deželnem sodišču v Pragi na 2 leti kaznilniškega zapora.279 Od začetka avgusta do sredine septembra 1942 so bili obsojeni na kaznilniške kazni pred sodišči nemškega rajha člani odporniških skupin in posamezniki, sovražno razpoloženi proti nemški državi, ki so verjetno v drugi polovici leta 1942 leta prispeli v mariborsko kaznilnico. Datum prihoda za obsojence iz tega obdobja je znan samo za Rajmuda Topolnika, upokojenega železničarja iz Šoštanja, ki je prišel v mariborsko kaznilnico 22. avgusta 1942, obsojen pa je bil 15. avgusta 1942 od kazenskega oddelka komandanta varnostne policije in varnostne službe v Mariboru zaradi poslušanja tujih radijskih postaj na 5 let kaznilniškega zapora. Topolnik je v mariborski kaznilnici že 30. decembra 1942 umrl.280 3. avgusta 1942 je bil pred II. senatom Volksgerchtshofa v Gradcu obsojen na 10 let strogega kaznilniškega zapora Öhlschlägel, rudar iz Fohnsdorfa, član celice KPA v Dietersdorfu; skupaj z Öhlschläglom je bilo obsojenih še 5 članov njegove skupine na kazni od dveh do sedem let strogega kaznilniškega zapora. Obtožba se je glasila: veleizdaja, pridobivanje sredstev za KPA, plačevanje prispevkov za KPA, nabiralne akcije, letaki.281

275 276 277 278 279 280 281

Prav tam. AS II, fond A CK ZKS, Kaznilniški spis Wolfganga Szaba, Vladimirja Pavlika in Aloisa Novaka. Prav tam. Prav tam. AJ, F-96, A-IMS/1-6, Kaznilnični osebni spis Wenzla Maneka. AJ, F-94, A-I-MS/1-6, kaznilniški osebni spis Raimunda Topolnika. Dok. štev. 1440, 4309, 897, v DÖW.

336 filipic.indd

336

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

4. avgusta 1942 sta bila pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojena Josef Maier in Herbert Rossmann, oba rudarja iz Fohnsdorfa, Maier na 5 let, Rossmann na 7 let strogega kaznilniškega zapora, obtožena priprave na veleizdajo, češ da sta delovala v KPA. Josef Maier je bil že 14. avgusta 1941 aretiran in tako skoraj letno dni v preiskavi.282 Samo dan pozneje, 5. avgusta 1942, je bila pred Volksgerchtshofom v Gradcu obsojena skupina 7 članov KPA v Fohnsdorfu: Alois Kamnik, valjar pločevine iz Fohnsdorfa, Anton Blatnik, rudar iz Fohnsdorfa, in Maximilian Stümpfl, ključavničar iz Dietsdorfa, vsak na 10 let strogega kaznilniškega zapora. Obtožba je bila formulirana kot večinoma ob podobnih razpravah: priprava na veleizdajo. V Maribor so bili pripeljani 15. marca 1943.283 25. avgusta 1942 je bila pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojena skupina 8 članov KPA iz širšega zaledja Gradca. V sodnem gradivu o tej skupini je osvetljena mreža organizacij KPA, ki so bile vezane na središče v Frohnleitnu, s svojimi zvezami pa so segale v različna industrijska središča, tako v Kapfenberg, Bruck na Muri in sam Gradec. Osrednja osebnost skupine je bil Johann Silly, pomožni delavec, ki je stanoval v kraju Mauritzen pri Gradcu, bil član KPA že med leti 1930 in 1934 in se od pomladi 1939 na pobudo organizatorja KPA v Frohnleitnu Leopolda Tajeka znova začel udejstvovati v stranki. Vse do septembra 1939, ko je bil Tajek aretiran, je Silly plačeval mesečni prispevek po 50 pfeningov, nato pa je organiziral podporno akcijo za Tajekovo ženo, v katero so se vključili Richard Spalt, Anton Mariacher in Johann Theusl, vsi pomožni delavci iz Frohnleitna (po obsodbi so bili vsi odpeljani v mariborsko kaznilnico), in še štiri osebe iz istega procesa. Johann Silly je bil obsojen na 13 let strogega kaznilniškega zapora, Richard Spalt na 10 let, Anton Mariacher na 7 let in Johann Theusl na 6 let strogega kaznilniškega zapora, drugi člani skupine pa na nižje zaporne kazni.284 Organizaciji KPA, ki jo je spomladi 1939 v Frohnleitnu obnovil Johann Tajek, je pripadala tudi skupina 10 članov iz krajev ob železnici med Gradcem in Bruckom na Muri, ki so je sestavljali železniški uslužbenci in ročni delavci. Skupina je bila obsojena 27. avgusta 1942 pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu, 5 članov skupine je bilo 2. oktobra 1942 pripeljanih v mariborsko kaznilnico. To so bili: Josef Zalokar, uslužbenec na železnici iz Pernegga, Leopold Painer, pomožni delavec na železnici, iz Wannersdorfa, Alois Prettenthaler, tovarniški delavec iz Mautstatta, okraj Bruck na Muri, Koloman Steinkellner, uslužbenec na železnici Peggaua, in Franz Lienzer, uslužbenec na železnici, iz Mixnitza, okraj Bruck na Muri. Skupina se je, zlasti po prizadevanjih Leopolda Painerja, vključila v podporno akcijo, ki jo je organiziral Johann Silly v pomoč družinam zaprtih članov KPA iz Kapfenberga. Iz sodnega gradiva je razvidno, da sta bila Alois Prettenthaler in Josef Zalokar organizatorja KPA s širše zastavljenimi cilji, saj sta se zavzemala za nujno vzpostavitev zvez med komunisti iz Gradca do Gornje Štajerske … Člani skupine so razširjali komunistične letake z naslovi Novi red v Evropi, Obisk Molotova v Berlinu in Ponovna Rooseweltova izvolitev. Alois Prettenthaler je bil obsojen na

282 283 284

Dok. štev. 17512, 1448, b, e, 897, v DÖW. Dok. štev. 1441, 17512, v DÖW. Dok. štev. 8246a, 6345a, 17512, 3378, 8577, 7903, 8578, v DÖW.

337 filipic.indd

337

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

13 let strogega kaznilniškega zapora, Josef Zalokar na 12 let in Leopold Painner, Koloman Steinkellner ter Franz Lienzer na 8 let strogega kaznilniškega zapora.285 2. oktobra 1942 je bil iz graških zaporov pripeljan v mariborsko kaznilnico tudi Robert Puntigam, mizarski pomočnik iz Leobna, prvič obsojen že 16. maja 1935 pred okrožnim sodiščem v Leobnu na 6 let strogega kaznilniškega zapora, drugič pa 28. novembra 1940 kot član KPA, obsojen v skupini članov KPA iz Leobna in Leitendorfa pred 12. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu na 3 leta in 6 mesecev strogega kaznilniškega zapora.286 3. oktobra 1942 pa je bil iz graških sodnih zaporov v mariborsko kaznilnico pripeljan Paul Stallmeister, elektrikar, rojen v Nikolajevu v Rusiji, sicer pa stanujoč v Frohnleitnu. V skupini sedmih članov KPA v Frohnleitna je bil obsojen 26. avgusta 1942 pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu na 7 let strogega kaznilniškega zapora. Stallmeister in njegova skupina so pripadali krogu, ki je na pobudo Johanna Sillyja zbiral sredstva za ženo Johanna Tajeka in za svojce zaprtih kapfenberških komunistov.287 9. oktobra 1942 je prišel iz graške kaznilnice Karlau v mariborsko kaznilnico Anton Pušnjak, strugar, ki se je rodil v Selnici ob Dravi, bil jugoslovanski državljan, živel pa je v Brucku na Muri. Istega dne je prišel tudi Ernst Krischläger, pleskar iz Kapfenberga. Pušnjak in Kirschläger sta pripadala devetčlanski mladinski skupini KPA v Kapfenbergu, katere člani so bili zaposleni večinoma v Böhlewerke. Pušnjak je bil obtožen ustanovitve celice KJV (komunistične mladinske zveze), pridobivanja članov zanjo in posredovanja komunističnega tiska. Skupina je bila obsojena 25. aprila 1941 pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu. Pod obtožbo priprave na veleizdajo je sodišče prisodilo Ernstu Kirschlägerju 7 let, Antonu Pušnjaku pa 3 leta in pol strogega kaznilniškega zapora.288 Skupina je tudi zbirala prispevke za podpiranje družin kapfenberških komunistov, delovala pa je že od jeseni leta 1939.289 1. oktobra 1942 je prišel v mariborsko kaznilnico Karl Wagner, strojnik iz Kapfenberga, ki je bil 28. avgusta 1942 pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen na 10 let strogega kaznilniškega zapora. Obtožen je bil zbiranja prispevkov za svojce zaprtih komunistov, aretiran pa je bil 17. aprila 1941. Med njegovimi kaznilniškimi spisi vzbuja pozornost pismo njegovega brata Ruperta Wagnerja, ki je kot SS-Oberschahrführer pripadal posadki koncentracijskega taborišča Mauthausen-Gusen. V pismu, datiranem 7. oktobra 1942, naslovljenem na predstojništvo mariborske kaznilnice, se je zavzemal za dodelitev ustreznega dela svojemu bratu in za možnost poslati mu pismo in ga sprejeti zunaj rednega dopisovanja. Odgovora na to pismo med Wagnerjevimi kaznilniškimi akti ni. Med 11. in 14. septembrom 1942 je v Celovcu zasedal 7. senat višjega deželnega sodišča na Dunaju, zvrstile so se razprave, na katerih so bili obsojeni politični za-

285 286 287 288 289

Dok. štev. 7897, 8576, 3108, 695, v DÖW. Kaznilniški osebni spis Ruperta Puntigama v PAM. Dok. štev. 7705, v DÖW. AS II, fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Paula Stallmeisterja. A MNOM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Kaznilniški osebni spis Antona Pušenjaka. Prav tam.

338 filipic.indd

338

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

porniki po obsodbi verjetno še leta 1942 pripeljani v mariborsko kaznilnico.290 11. septembra 1942 je bil obsojen na smrt Johann Koban iz Št. Vida ob Glini, strojevodja, zaradi izjav ob obsodbi 10 železničarjev iz Št. Vida ob Glini aprila 1942, češ da bodo tisti, ki zdaj obsojajo, tudi prišli na vrsto. Kobanu je prisodilo sodišče 4 leta strogega kaznilniškega zapora.291 12. septembra 1942 je bil obsojen Ettinger Ludwig, pomožni delavec iz Celovca, na 6 let strogega kaznilniškega zapora. Ettinger je bil obtožen propagande komunizma, o njem je v obsodbi navedeno, da je v gostilni Eber v Celovcu po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo izjavil, da Nemčija ne bo nikoli zmagala, on pa se priznava za komunista in ga od tega prepričanja, ki ga zastopa tudi nasproti oblastem, ne more nihče odvrniti, tudi če ga ubijejo.292 14. septembra 1942 je bil skupaj z dvema sinovoma obsojen Johann Tidl, strojevodja iz Spittala ob Dravi, na 7 let strogega kaznilniškega zapora (sinova Johann Tidl, visokošolec, na 4 in Alois Tidl, dijak, na 2 leti in šest mesecev strogega kaznil-

Osebje moške kaznilnice v Mariboru ob 50-letnici delovanja 1. oktobra 1939, v sredini upravnik Niko Vrabl (PAM, fond Moška kaznilnica)

290 291 292

Štev. 4848, v DÖW. Dok. štev. 8691, v DÖW. Dok. štev. 8272, v DÖW.

339 filipic.indd

339

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

niškega zapora). V obrazložitvi kazni je bilo med drugi zapisano: “V letu 1934 član prepovedane KPA, blagajnik in vodja propagande v Bludenzu, zaradi ilegalnega delovanja odpuščen iz službe pri avstrijski zvezni železnici, v letu 1937 ponovno nastavljen. Na oba svoja sinova, Johanna in Aloisa je vplival v komunističnem duhu. V letu 1941 je bil starejši sin vpoklican v RAD (Reichsarbeitsdienst), pogosto dopisovanja med očetom in sinom je potekalo v komunističnem duhu. Mlajši sin Alois, osnovnošolec, je samostojno izdeloval komunistične letake in jih razdeljeval na celotnem mestnem območju.”293 14. septembra 1942 je bil obsojen Franz Scheriau, pleskarski pomočnik iz Gorič blizu Celovca, na 12 let strogega kaznilniškega zapora. Scheriau je bil obtožen poslušanja tujih radijskih postaj in branja letaka, ki ga je julija 1941 izdala KPA. Že od novembra 1941 je bil zaprt v koncentracijskem taborišču Mauthausen.294 3. novembra 1942 je iz sodnih zaporov v Mariboru prišel v kaznilnico Emil Klantschnik (Klančnik) iz Vojnika, delavec, obtožen poslušanja tujih radijskih postaj, ki ga je kazenski oddelek komandanta varnostne policije in varnostne službe v Mariboru obsodil 11. avgusta 1942 na eno leto in pol zapora. Emil Klantschnik je bil odpuščen iz mariborske kaznilnice predčasno, 2. julija 1943.295 V drugi polovici leta 1942 so se iztekle kazni vsem trem obsojencem komunistom, ki so bili v kaznilnici že pred 6. aprilom 1941 . Kot prvi je zapustil mariborsko kaznilnico 21. avgusta 1942 Gligorije Ernjaković, ki so ga odpeljali v mariborske sodne zapore, od tod pa 17. septembra 1942 na Borl. Od tam je bil odpuščen 5. ali 6. decembra 1942, nato je bil do osvoboditve zaposlen pri stavbnem podjetju Lackner, Schnepf und Herz, najprej v Hočah pri Mariboru nato v Eisenerzu.296 20. septembra 1942 je bil prestavljen iz kaznilnice v mariborske sodne zapore Andrej Stegnar, ki je od tod moral konec oktobra 1942 na Borl. Od tam je bil odpuščen hkrati z Gligorijem Ernjakovićem; tudi on je odšel na delo, bil je leto dni zaposlen v Münchnu, od tod pa je sredi 1943 šel na Gorenjsko v partizane.297 Kot zadnji iz te skupine je zapustil mariborsko kaznilnico Velimir Bogavac, 4. decembra 1942 je bil prestavljen v sodne zapore v Mariboru, od tod po desetih dneh transportiran v Zagreb in nato prek Sarajeva v Črno goro. Skoraj 5 mesecev so si ga podajali ustaši, četniki in Italijani, dokler ga niso Italijani pri zamenjavi ujetnikov 10. maja 1943 v Gradacu pri Nikšiću predali partizanom.298 Navedli smo predvsem tiste, za katere so bili na voljo podrobnejši podatki.299 *** 15. januarja 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju, na 293 294 295 296 297 298 299

Dok. štev. 8566, v DÖW. Dok. štev. 1049, 15655, v DÖW. AS II. fond A CK ZKS, Kaznilniški spis Emila Klantschnika. Iz izjave Gligorija Ernjakovića, leta 1973, pri avtorju. Iz izjave Andreja Stegnarja, avgusta 1972, pri avtorju. Iz izjave Velimirja Bogavca, 16. maja 1973, pri avtorju. KPD Dob, Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945.

340 filipic.indd

340

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

razpravi v Gradcu obsojen na 12 let strogega kaznilniškega zapora August Zselezen, pomožni gradbeni delavec iz Frohnleitna. Za stereotipno formulacijo, navedeno v sodbi, da je kriv priprave na veleizdajo, se skrivajo podatki o zanimivi politični osebnosti, ki se je svojevrstno uveljavljala v javnem življenju. Iz sodnega spisa je razvidno, da je bil Zselezen od mladih let v levičarskem taboru, da je bil med leti 1927 do 1933 član republikanskega Schutzbunda in v tem času že ožji znanec Johanna Tajeka, organizatorja KPA v Frohnleitnu. Ko je Tajek spomladi 1939 obnavljal organizacijo KPA v Frohneitnu, ga je Zselezen opozoril na Johanna Sillyja in se je pozneje celo pridružil ožjemu Sillyjevemu krogu članov in simpatizerjev KPA, ki so dajali prispevke za družine zaprtih komunistov, vzpostavil pa je tudi zvezo med Sillyjem in Paulom Stallmeisterjem.300 Zselezen je bil 11. julija 1941 pred sodiščem 188. divizije v Gradcu pod obtožbo razkrajanja vojaške sile obsojen na leto dni zapora, ki ga je odslužil do 20. maja 1942 v času, ko je bil pri vojakih. Kot vojak je bil potem tudi prestavljen v preiskovalni zapor. 19. februarja 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen na 7 let strogega kaznilniškega zapora Leopold Pieber, mesarski pomočnik in zavarovalni agent iz Bocksdorfa. Pieber naj bi se bil januarja 1941 vključil v KPA.301 Istega dne in pred istim sodiščem je bil na razpravi v Gradcu na 3 leta strogega kaznilniškega zapora obsojen Friederich Goldgruber, valjar iz Kapfenberga. Goldgruber je bil že 24. septembra 1942 aretiran “zaradi sodelovanja v KPA.”302 23. februarja 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu zaradi “sodelovanja s KPA” obsojen na 4 leta strogega kaznilniškega zapora Alois Laresser, rudar iz Bärnbacha. Ta je kot član KPA pripadal skupini devetih članov, v sodnih spisih imenovani kot Hieblergruppe, ki je bila hkrati z njim postavljena pred sodišče.303 24. februarja 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen na 4 leta strogega kaznilniškega zapora Wilibald Fratnik, rudar iz Rosenthala. Fratnik je pripadal skupini članov KPA, katere sedem članov je bilo hkrati z njim postavljenih pred sodišče.304 25. februarja 1943 so bili pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu v skupini petih obtožencev zaradi članstva v celici KPA obsojeni Karl Briegler, rudar iz Voitsberga, na 4 strogega kaznilniškega zapora, Friederich Schmidt, rudar iz Tregista in Josef Guggi, mizar in tesar iz Rosenthala, pa na 3 leta strogega kaznilniškega zapora.305 25. februarja 1943 sta bila pred 7. senatom okrožnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu v skupini štirih obtoženih rudarjev iz Pichlinga in Bäjrnbacha obsojena Kaiser in Josef Reiter iz Pihlinga na 4 leta strogega kaznilniškega zapora. V obrazložitvi sodbe je ob znani formulaciji “obsojen zaradi priprav na veleizdajo ” še dodatno, da so obsojenci prispevali denarne zneske za organizacijo KPA v Voitsber-

300 301 302 303 304 305

Dok. Dok. Dok. Dok. Dok. Dok.

štev. štev. štev. štev. štev. štev.

8577, v DÖW. 679, 9769, v DÖW. 1448d, 400, 404, 407, v DÖW. 9719, v DÖW. 3319, 9721, v DÖW. 9722, v DÖW.

341 filipic.indd

341

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

gu.306 Skupina obsojencev, od katerih sta bila Kaiser in Reiter odpeljana v mariborsko kaznilnico, je zavzemala pomemben položaj v organizaciji KPA na avstrijskem Štajerskem. 1. marca 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu Johann Kainer, mizarski pomočnik iz Pinkafelda na Gradiščanskem, obtožen priprave na veleizdajo, obsojen na 2 leti in 6 mesecev strogega kaznilniškega zapora. Razprava je bila prva v vrsti kazenskih razprav, ki so v naslednjih tednih zajele prebivalce z Gradiščanskega, ki so bili obtoženi političnih deliktov. Kainer je bil zaposlen v Gradcu in obsojen kot vojak.307 2. marca 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen Josef Fekete, stavbni delavec iz Rechnitza na Gradiščanskem, na 5 let strogega kaznilniškega zapora. Fekete je bil obtožen priprave na veleizdajo, ker je dajal prispevke za družine zaprtih komunistov.308 4. marca 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen Aleksander Friesl, tkalec iz Pinkafelda, ki je bil aretiran kot vojak na vzhodni fronti. Frieslu je sodišče prisodilo 3 leta strogega kaznilniškega zapora, ker je bil od leta 1939 član KPA in je dajal prispevke za družine zaprtih komunistov.309 5. marca 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen tudi Eligius Kedl, brivec iz Stadtschleininga na Gradiščanskem, na 7 let kaznilniškega strogega zapora. V obrazložitvi sodbe je bilo navedeno, da je dajal prispevke za Rdečo pomoč. Kedl je bil ubit ob koncu vojne v kaznilnici Stein na Donavi.310 Obsojen je bil v skupini osmih članov KPA, večinoma iz Schlaininga in Goberlinga. 11. marca 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen Johann Klampfl, rudar iz Kirchberga, na 3 leta strogega kaznilniškega zapora. Klampfl je bil od leta 1940 član KPA, njegova skupina sedmih obtožencev je bila organizacijsko vezana na središče v Voitsbergu, v njo so bili vključeni sami rudarji, vodil pa jo je Franz Jamernegg. Član te skupine je bil tudi Karl Sattler iz Pichlinga, ki je bil kot Klampfl na istem procesu obsojen na 3 leta strogega kaznilniškega zapora.311 11. marca 1943 je bil prav tako pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obtožen pomožni elektrikar v Böhlerwerke Franz Fuchs iz Kapfenberga in obsojen na 10 let strogega kaznilniškega zapora. Fuchs, ki sicer ni bil v nobeni organizaciji, a je bil zelo razborit in že osemnajstkrat predkaznovan, je javno grozil, da bodo prišli Rusi in se znesli nad nacisti, na steno javnega stranišča(!) pa je zapisal: “Delavec, vzdrami se, vrzi jarem s sebe, dol s Hitlerjem! ”312 6. aprila 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Celovcu obsojen na 4 leta strogega kaznilniškega zapora Heinrich Janesch,

306

Dok. štev. 9723, v DÖW. Dok. štev. 9774, v DÖW. 308 Dok. štev. 9776, v DÖW. 309 Dok. štev. 8593, v DÖW. 310 Dok. štev. 8687, 6237, 11.497, v DÖW. 311 Dok. štev. 9732, 1448b, v DÖW. 307

342 filipic.indd

342

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

zidarski pomočnik iz Celovca. V obtožnici so mu očitali, da je od Josefa Trappa, ki je od leta 1938 pripadal KPA in bil član skupine Kiliana Schaussa,313 od decembra leta 1939 prejemal plačilne znamkice stranke ter jih vnovčil.314 8. aprila je bil pred 8. senatom Volksgerichtshofa na razpravi v Gradcu obsojen na 4 leta strogega kaznilniškega zapora Rudolf Leitner, ključavničar iz Kapfenberga. Leitner je bil aretiran 20. oktobra 1942, ker je pripadal celici KPA. V obrazložitvi sodbe se je za običajno formulacijo priprave na veleizdajo dalo razpoznati široko razvejane povezave celice KPA, ki ji je pripadal obsojenec, vse do Gruberjeve skupine v Weitzu in do orožniškega poveljnika Franza Hieblerja iz St. Oswalda pri Gradcu, katerega skupina je delovala med Gradcem in Kapfenbergom in je bila enako kot Gruberjeva pred razkritjem Leitnerjeve v celoti obsojena na smrt.315 13. aprila 1943 je bil v skupini štirih članov KPA iz Voitsberga pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen Eduard Scherz, pomožni delavec iz Voitsberga. Scherz, ki je bil pred aretacijo zaposlen pri gradnji firme Ast, je leta 1940 stopil v KPA; obremenilno zanj je bilo, da je pred letom 1934 pripadal republikanskemu Schutzbundu.316 Sodišče mu je prisodilo 5 let strogega kaznilniškega zapora. 14. aprila 1943 je v skupini sedmih obtožencev, osumljenih članstva v KPA, ki so večinoma prebivali v Köflachu in Gradenbergu, pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen Anton Wretschko, rudar iz Köflacha, na 5 let strogega kaznilniškega zapora. Wretschko je bil naprej v dvajsetih letih član SPA, nato KPA, ki se ji je spet pridružil 1940. leta.317 15. aprila 1943 je bila pred 7. senatom deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojena skupina treh članov KPA, Josef Nöhrer, rudar iz Voitsberga, na 6 let strogega kaznilniškega zapora, Franz Katzler, ključavničar iz Voitsberga, na 5 let strogega kaznilniškega zapora in Albin Schlehner na 4 leta strogega kaznilniškega zapora.318 16. aprila 1943 sta bila v skupini osmih obtoženih, osumljenih članstva v KPA, pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojena Ignaz Pillmaier, premikač iz St. Michaela, na 6 let strogega kaznilničnega zapora in Franz Moser, progovni čuvaj iz St. Michaela, na 4 leta strogega kaznilniškega zapora.319 16. aprila 1943 je bila pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojena skupina šestih železničarjev iz Leobna in Donawitza, obtožena članstva v KPA, med njimi Richard Wagner, premikač iz Leobna, in Franz Novak, nadzornik premikačev iz Leobna, na šest let strogega kaznilniškega zapora, ter Anton Gaishofer, svetilničar iz Donawitza, na 5 let strogega kaznilniškega zapo-

312 313 314 315 316 317 318 319

Dok. štev. 8647, v DÖW. Dok. štev. 8275, v DÖW. Prav tam. Dok. Dok. Dok. Dok. Dok.

štev. štev. štev. štev. štev.

364, 400, 408, v DÖW. 9741, v DÖW. 9739, v DÖW. 9744, 1448b, 7898, v DÖW. 9805, 6345b, v DÖW.

343 filipic.indd

343

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

ra.320 Istega dne je bil pred istim sodiščem obsojen Viktor Koch, železniški sprevodnik Judendorfa, zaradi poslušanja tujih radijskih postaj prav tako na 6 let strogega kaznilniškega zapora.321 20. aprila 1943 so pripeljali iz zaporov v Leobnu Isidorja Wilhalma, ki je bil obtožen razširjanja vznemirljivih vesti in 24. marca 1943 pred izrednih sodiščem za sodni okraj Leoben obsojen na dve leti strogega kaznilniškega zapora.322 4. maja 1943 sta bila pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu v skupini sedmih železniških uradnikov iz Knittelfelda obdolžena delovanja za KPA Ferdinand Winkler in Johann Dann, obsojena na 6 let strogega kaznilniškega zapora.323 Istega dne je bil pred istim sodiščem v skupini sedmih železniških uradnikov, prav tako iz Knittelfelda, obsojen Alois Knoll na 6 let strogega kaznilniškega zapora. Knoll je bil v dvajsetih letih član SPA, vključen v socialdemokratsko železničarsko zaščito in član železničarskega Schutzbunda.324 5. maja 1943 so bili pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obdolženi članstva ali sodelovanja s KPA Matthäus Sattler iz Knittelfelda, ključavničar na železnici, obsojen na 6 let strogega kaznilniškega zapora, Franz Zitz, železniški nameščenec iz Knittelfelda, na 5 let strogega kaznilniškega zapora in Anton Neubauer, brusač iz Gabernitza in železniški nameščenec, na 2 leti in 6 mesecev strogega kaznilniškega zapora.325 Istega dne je isto sodišče sodilo skupini petih železniških nastavljencev iz Knittelfelda, ki so bili obdolženi sodelovanja s KPA (plačevali so za Rdečo pomoč). Isidor Valentinitsch, Otto Maxrieser, Johann Kyslik in Ignatz Kühlberger so dobili vsi enako kazen: vsak 6 let strogega kaznilniškega zapora. Skupina je bila v zaporu že od avgusta leta 1942.326 6. maja 1943 sta bila pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu v skupini šestih obdolžencev, večinoma železniških nastavljencev iz Knittelfelda, obsojena zaradi sodelovanja s KPA Josef Maierhofer na 6 in Rudolf Hierzensberger na 5 let strogega kaznilniškega zapora.327 Ne povsem razjasnjena je vloga nacistične ‘justice’ v primeru Heinricha Weidbacherja, cestarja iz Eisenerza, ki je bil na razpravi pred 2. senatom vojnega sodišča 18. septembra 1942 v skupini 14 obdolžencev, večinoma iz Eisenertza in Vorderberga, obsojen na smrt, vendar ga med enajstimi, ki so bili obsojeni na enako kazen, ni doletela njihova usoda, saj je iz spisa z datumom 10. maj 1943 razvidno, da mu je bila določena kazen 7 let strogega kaznilniškega zapora. Skupini obsojenih, ki je bila sestavljena večinoma iz rudarjev, je obtožnica očitala “pomoč sovražniku, težja priprava na veleizdajo, zločin uporabe razstreliva in zločin poslušanja tujih radijskih postaj.”328

320 321 322 323 324 325 326 327 328

Dok. štev. 9806, 3118, v DÖW. Dok. štev. 9807, v DÖW. AS II, fond A CK ZKS, Kaznilniški spis Isidorja Wilhalma. Dok. štev. 9801, v DÖW. Dok. štev. 9797, 13156d, v DÖW. Dok. štev. 9802, 6345b, 3890, v DÖW. Dok. štev. 9803, 13.158d, 6345b, v DÖW. Dok. štev. 3890, 13.158b, v DÖW. Dok. štev. 3312, v DÖW.

344 filipic.indd

344

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

11. maja 1943 je bila iz zaporov v Gradcu v mariborsko kaznilnico prestavljena skupina štirih političnih obsojencev iz Pinkafelda, industrijskega kraja na Gradiščanskem, ki so bili obtoženi priprave na veleizdajo in obsojeni na razpravi v Gradcu 3. marca 1943 pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju. S tega sojenja, na katerem se je zagovarjalo 8 obtožencev, so bili pripeljani v Maribor štirje: Robert Stecker, tkalec iz Pinkafelda, in Alexander Linhart, tkalec iz Grafenchachena-Unterwaldbauerna, obsojena na 8 let strogega kaznilniškega zapora, ter Karl Pröll, tkalec iz Pinkafelda, in Franz Haas, letalski mehanik iz Pinkafelda, obsojena na 4 leta strogega kaznilniškega zapora.329 S prihodom te skupine in nekaj posameznikov pred njo se je povečal pritok političnih obsojencev iz vzhodnejšega predela Avstrije, iz Gradiščanskega. Večina obsojenih v skupini osmih obtožencev je bila zaposlena v tekstilni industriji v Pinkafeldu. Podrobnosti o njihovem ilegalnem delovanju iz izreka sodbe sicer ni mogoče razbrati, iz podatkov pa je razvidno, da sta bila prva dva, obsojena na časovno večjo kazen, aretirana julija 1941, druga dva pa mesec dni pozneje, to je bilo v času, ko je gestapo v tekstilni tovarni Putsch v Pinkafeldu razkril še eno celico KPA s tremi člani, ki so bili sicer že 29. januarja 1943 obsojeni pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu, v Maribor pa so bili prepeljani šele 26. januarja 1944.330 Skupina Roberta Steckerja in tovarišev iz Pinkafelda je pripadala mladinski organizaciji KPA.331 11. maja 1943 sta bila premeščena iz sodnih zaporov v Mariboru v mariborsko kaznilnico Alois Lednik, krojač iz Celja, obtožen poslušanja tujih radijskih postaj, ki ga je kazenska zbornica (Strafkammer) pri sodišču v Mariboru 29. aprila 1943 obsodila na 3 leta strogega kaznilniškega zapora, in Franz Krempl iz Zgornje Kungote, ki mu je bila izrečena 8. maja 1943 kot mladoletniku (za neznan prestopek) kazen dveh mesecev zapora.332 1. junija 1943 je prišel iz graških zaporov v mariborsko kaznilnico Josef Luif, tkalec iz Pinkafelda, ki je bil obtožen priprave na veleizdajo in na razpravi v Gradcu 4. marca 1943 pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju obsojen na 4 leta strogega kaznilniškega zapora.333 3. junija 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen zaradi delovanja za KPA Leopold Dockal, pomožni delavec iz Pinkafelda, na 3 leta strogega kaznilniškega zapora.334 17. junija 1943 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen zaradi delovanja v KPA Josef Bilek, čevljar iz Gloggnitza, na 15 let strogega kaznilniškega zapora.335 18. junija 1943 sta bila pred 6. senatom Volksgerichtshofa v Gradcu v skupini petih obtožencev (od teh so bili štirje v službi na železnici) obsojena zaradi plačevanja prispevkov ilegalnim Rdečim sindikatom (RGO) - kot je navedeno v sodbi

329 330 331 332 333 334 335

Dok. štev. 7901, 9775, 1448b, 8523, v DÖW. Prav tam. Prav tam. AS II. fond A CK ZKS, Kaznilniški spis Alojza Lednika. AS II. fond A CK ZKS, Kaznilniški spis Josefa Luifa. Dok. štev. 8592, 11.425, v DÖW. Dok. štev. 6239, 1448a, v DÖW.

345 filipic.indd

345

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

- Josef Wedenig iz Gradca, nadzornik premikačev na železnici, na 15 let strogega kaznilniškega zapora ter Karl Kötscher, pivovarniški delavec iz Gradca, na 7 let strogega kaznilniškega zapora. V obrazložitvi sodbe je navedeno, da so obsojenci, dvojica med njimi je bila obsojena na smrt, podpirali družine političnih zapornikov in da so poslušali tuje radijske postaje.336 21. junija 1943 je bil pred 6. senatom Volksgerichtshofa v Gradcu v skupini osmih obtožencev različnih poklicev iz Gradca obsojen na 5 let strogega kaznilniškega zapora Eduard Haubenwallner, uslužbenec bolniške blagajne iz Gradca, obdolžen podpiranja družin političnih zapornikov.337 Pred 6. senatom Volksgerichtshofa v Gradcu sta bila Max Schusching in Fanz Wertitsch obsojena na 5 let strogega kaznilniškega zapora. Obrazložitev obsodbe: priprava na veleizdajo.338 Pred 6. senatom Volksgerichtshofa v Gradcu je bil v skupini petih obtožencev, večinoma zaposlenih na glavni železniški postaji v Gradcu, 23. junija 1943 obsojen pomožni delavec Josef Koch na 4 leta strogega kaznilniškega zapora. Koch je bil obtožen, da je dajal prispevke za Rdečo pomoč, od članov njegove skupine pa

Uradništvo moške kaznilnice v Mariboru ob 50-letnici delovanja 1. oktobra 1939. Sedijo od leve: učitelj Andro Jakac, rimokatoliški duhovnik Pavel Zavadlal, upravnik Niko Vrabl, blagajnik Anton Močnik, ekonom Albert Zavodnik. Stojijo od leve: Franc Fekonja, Ivan Berčič, Djurdje Lazić, Maks Farkaš, Ivan Kanič, Miroslav Filipčič, Stanko Golob (PAM, fond Moška kaznilnica)

336 337 338

Dok. štev. 4349, 10991, v DÖW. Dok. štev. 4309, v DÖW. Dok. štev. 6239, 10.677, 3192 v DÖW.

346 filipic.indd

346

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

sta bila dva obsojena na smrt kot vodilna organizatorja KPA organizacije na glavni železniški postaji v Gradcu.339 Pred 6. senatom Volksgerichtshofa v Gradcu sta bila istega dne, 23. junija 1943, v skupini štirih obtožencev, večinoma tudi zaposlenih na železniški postaji v Gradcu, obsojena Rudolf Predan, premikač iz Gradca, na 8 let in Ferdinand Bundschuh, železniški nadčuvaj iz Gradca, na 6 let strogega kaznilniškega zapora. Bila sta - enako kot Koch - obtožena dajanja prispevkov za Rdečo pomoč.340 24. junija 1943 je prišel iz jetnišnice v Celovcu v mariborsko kaznilnico Otto Brandstätter, usnjar iz Celovca, ki ga je 7. senat višjega deželnega sodišča na Dunaju 7. aprila 1943 zaradi protidržavnih hujskaških govorov obsodil na razpravi v Celovcu na 3 leta zapora.341 28. junija 1943 je bil pred 6. senatom Volksgerichtshofa v Gradcu obsojen na 8 let strogega kaznilniškega zapora August Weyland, ključavničarski pomočnik iz Gradca. Weyland je bil že kot član republikanskega Schutzbunda leta 1934 obsojen zaradi udeležbe pri delavski vstaji. Običajna obrazložitev obsodbe Volksgerichtshofa: priprava na veleizdajo.342 29. junija 1943 je bil pred 6. senatom Volksgerichtshofa v Gradcu v skupini šestih obtožencev obsojen na 3 leta strogega kaznilniškega zapora Alfred Setschen, varilec, mojster v vajenski šoli v Gradcu. Obtožen je bil plačevanja prispevkov za Rdečo pomoč in članstva v rdeči strokovni organizaciji.343 1. julija 1943 sta bila pred 6. senatom Volksgerichtshofa v Gradcu obsojena na 6 let strogega kaznilniškega zapora August Krenn, pomožni delavec iz Göstinga, in Anton Poschl, kovač iz Gradca. V obrazložitvi sodbe je bilo navedeno, da sta delovala za KPA in razširjala komunistični tisk.344 21. junija 1943 je bil pred 6. senatom Volksgerichtshova v Gradcu v skupini osmih obtoženih obsojen na smrt in nato 3. julija 1943 pomiloščen na 15 let strogega kaznilniškega zapora Franz Matoschowsky, uradnik pri bolniškem zavarovanju iz Gradca. Obrazložitev sodbe: podpora zapornikom.345 13. julija 1943 so iz zaporov v Leobnu v mariborsko kaznilnico prepeljali Matthäusa Reiterja, minerskega mojstra iz Brucka na Muri. Izredno sodišče za sodni okraj Leoben ga je 9. junija 1943, obtoženega poslušanja tujih radijskih postaj, obsodilo na 3 leta strogega kaznilniškega zapora.346 22. julija 1943 sta bila v skupini desetih obtožencev, Slovencev iz avstrijske Koroške, obsojena pred 6. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Celovcu Johann Uschnik, imenovan Malander iz Sele-Fara, gozdni delavec, na 2 leti in Franz Piskernik z Obirskega, kmečki delavec, na leto in pol zapora. Obtožnica jima je očitala zvezo s koroškimi partizani.347 339 340 341 342 343 344 345 346 347

Dok. štev. 6239, 4791, v DÖW. Dok. štev. 4760, 4795, 6239, v DÖW. A MNOM, fond moška kaznilnica v Mariboru, Kaznilniški osebni spis Otta Brandstätterja. Dok. štev. 1448, 4789, 4103, v DÖW. Dok. štev. 4104, v DÖW. Dok. štev. 4789, 6239, v DÖW. Dok. štev. 4309, v DÖW. AS II. fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Mathäusa Reiterja. Dok. štev. 3317, 3068, v DÖW.

347 filipic.indd

347

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

5. oktobra 1943 je prišel iz kaznilnice v Straubingu v mariborsko kaznilnico Alois Hroch, kriminalni uradnik iz Gradca, ki je bil obtožen priprave na veleizdajo in pred 6. senatom Volksgerichtshofa v Gradcu 25. junija 1943 obsojen na 6 let strogega kaznilniškega zapora. V sodbi je bilo navedeno, da je Hroch “dajal prispevke kot podporo za marksistične zapornike in je tako kriv veleizdaje.”348 23. decembra 1943 je prišel iz sodnih zaporov v Gradcu v mariborsko kaznilnico Franz Chruschz, delavec iz Luboma na Češkem, ki ga je sodišče v Ratiboru 1. novembra 1943 zaradi stikov z vojnimi ujetniki obsodilo na 9 mesecev zapora. Chruschz je v Mariboru odslužil svojo kazen 14. junija 1944.349 V letu 1943 je bilo pripeljanih v mariborsko kaznilnico 154 političnih obsojencev. V našem sestavku smo navedli podrobnosti samo o osebah, ki so bile obsojene na sodnih razpravah in se pomembneje vrisujejo v zgodovino avstrijskega odporniškega gibanja. Velik del obsojenih je pripadal organizacijam KPA, ali pa je z njimi vsaj sodeloval, znaten del teh je v dvajsetih in tridesetih letih pripadal avstrijskim socialistom, med njimi so bili nekateri, ki so bili člani republikanskega Schutzbunda in so bili udeleženci vstaje leta 1934. Leta 1943 je bilo odpuščenih iz mariborske kaznilnice 13 političnih obsojencev: 31. maja 1943 Franz Neumann, 3. julija 1943 Anton Matl, 2. julija 1943 Emil Klantschnik, 21. julija 1943 Hubert Pressinger, 24. septembra 1943 Anton Pušnjak, 25. septembra 1943 Wenzel Manek, 8. oktobra 1943 Josef Klein, 25. oktobra 1943 Aleksander Gruber, 27. novembra 1943 Miodrag Timotić, 14. decembra 1943 Alfonz Eberl, 22. decembra 1943 Stanislaus Maresch, 23. decembra 1943 Stefan Sdolschek in Josef Wyhanovsky.350 29. novembra 1943 je umrl v kaznilnici Josef Bilek, 1. decembra 1943 pa Johann Planinz.351 30. julija 1943 je bil prestavljen Johann Schlägl v vojaško taborišče Torgau (Danzig), 28. oktobra 1943 Rupert Puntigam (verjetno) v kaznilnico v Gradec.352 6. junija 1943 je moral Josef Mittner k vojakom, prav tako 27. junija 1943 Johann Otterer.353 Kljub velikemu številu političnih obsojencev, ki so bili leta 1943 poslani v mariborsko kaznilnico, ni bilo med njimi opaziti kakšnega pomembnejšega povezovanja, ki bi morda pripeljalo do enotnega nastopa v boju za izboljšanje njihovega položaja ali pa celo do upora. Osnovni razlog za takšno stanje je bilo nedvomno dejstvo, da jih je kaznilniška uprava večinoma zadrževala po samotnih celicah in so tako lahko imeli med seboj zelo omejene stike. Tudi na sprehodih so bili po hišnem redu oddaljeni drug od drugega in niso smeli govoriti med seboj.354 Novice o dogajanjih na fronti in splošnem položaju v svetu so prihajale k njim v glavnem prek skrivoma posredovanih sporočil posameznih slovenskih paznikov.355

348 349 350 351 352 353 354 355

Dok. štev. 6 239, v DÖW. AJ, F-96, A-I-MS/1-6, Kaznilniški spis Franza Cruschza. KPD, Dob, Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945. Prav tam. Prav tam. Prav tam. Hišni red od 1. avgusta 1941. Po izjavi Velimirja Bogovca so nemški jetniki tudi dobivali list Der Leuchtturm, posebej namenjen

348 filipic.indd

348

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

V kolektivu paznikov mariborske kaznilnice je leta 1943 zaradi neuspehov Nemčije na frontah in oživljenega narodnoosvobodilnega gibanja v Mariboru prihajalo do vse večje diferenciacije. Povečal se je prepad med slovenskimi pazniki iz predvojnega časa in pazniki, ki so prihajali iz ‘rajha’, kakor se je takrat reklo, iz kaznilnic predvojne Nemčije. Toda tudi med slovenskimi pazniki so bile razlike, manjša nemčurska skupina se je obnašala ovaduško in je zasledovala zavedne slovenske paznike na vsakem koraku. Že maja 1941 je skupina Nemcem naklonjenih paznikov (Ivan Lešnik, Franc Sipoš, Viktor Novak, Roman Stramič, Jožef Felzer in Jožef Žibek) vložila pri mariborskem okrožnem vodstvu Štajerske domovinske zveze - potem ko očitno niso našli dovolj razumevanja pri vodstvu kaznilniške uprave - posebno peticijo, v kateri so se pritožili, da nekateri pazniki, ki so bili ob prihodu Nemcev do le-teh sovražni, zasedajo v kaznilnici najboljša mesta in “samo čakajo na trenutek, ko bo komunizem prevladal.”356 Kaznilniška uprava se je zavedala razmer v kolektivu paznikov, nanje je posebej opozorila na skupnem sestanku vseh uslužbencev kaznilnice septembra 1943, v dneh po kapitulaciji Italije. Ohranjen je upravnikov govor s tega ‘apela’, dokument, ki zgovorno priča o takratnem vzdušju med pazniškim kadrom v kaznilnici. Upravnik Hermann Dicknether je glede na položaj po kapitulaciji Italije opozoril na dejstvo, da se nekaterim uslužbencem zdaj zdi že nevarno, da bi javno nastopali kot Nemci, “da se jim pozneje ne bo očitalo, da so bili za Nemčijo.” Nadalje je Dicknether ugotavljal, da nekateri uslužbenci nikakor nočejo uporabljati “nemškega pozdrava ” (Heil Hitler), da pa “je to dolžnost slehernega nemškega uradnika v službi in zunaj nje.” “Kot nadaljnje znamenje spremembe položaja ” pa je Dicknether navedel “vedno pogostejše uporabljanje slovenskega jezika v službi in na cesti ”; pokazal je sicer razumevanje za to, da nekdo, “ki mu je slovenščina materni jezik, katerega pač ni mogoče pozabiti,” občuje slovensko v zasebnem krogu, “da pa je to nevredno nemškega uradnika, če se to dogaja v javnosti.” Precejšen del svojega govora je Dicknether posvetil problemu nesloge in razdvojenosti v kaznilniškem kolektivu, pozivajoč k slogi “med nemškimi kameradi iz rajha in iz Spodnje Štajerske.”357 Že 1942. leta so nekateri pazniki navezali prve stike z narodnoosvobodilnim gibanjem. Tako je Stanislav Golob hodil na sestanke k Dušanu Žnuderlu, vrtnarju na Ljubljanski cesti 7, ki je bil skupaj z očetom Konradom v organizaciji OF s središčem pri Francu Potočniku na Žolgerjevi šoli. Golobu je bilo naročeno, naj obvešča organizacijo o stanju in dogodkih v kaznilnici in naj bo v pomoč političnim obsojencem. V kaznilnici je bil Golob v tesnem stiku s Francem Ferlugom, zapornikom, učiteljem iz Ruš, ter s paznikom Francem Čehom in Jankom Zemljičem.358 Jože Hribar je bil še od 1942 povezan z narodnoosvobodilnim gibanjem v Lu-

356

357 358

zapornikom v kaznilnicah. Prepis zapisnika, sestavljenega 24. julija 1945 pri Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, podružnica za severovzhodno Slovenijo v Mariboru, iz arhiva Stanislava Goloba. PAM, fond Moška kaznilnica v Mariboru, Govor z naslovom Meine Kameraden in s podpisi paznikov. Iz izjave Stanislava Goloba, pri avtorju.

349 filipic.indd

349

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

kovici, od koder je bil doma, sredi 1943 je sicer moral v Maribor na gestapo na zaslišanje, vendar mu zvez z NOB niso mogli nič dokazati.359 Paznik Janko Zemljič je prišel v stik z organizacijo OF sredi leta 1942 prek aktivistke Kriste Papič; v letu 1943 je dajal svoje stanovanje na Pobreški cesti 6 na razpolago ilegalcem za sestanke in prenočevanje, proti koncu 1943 pa so se njegove zveze z okrožnim vodstvom osvobodilnega gibanja v Mariboru tako poglobilče, da je bil celo udeležen pri izdelavi načrta za osvoboditev političnih obsojencev v mariborski kaznilnici. V njej se je povezal s skladiščnikom Rihardom Rajherjem in s šoferjem Martinom Gorjakom.360 V tem času je imel stike z narodnoosvobodilnim gibanjem že tudi paznik Mirko Hancman.361 *** 7. januarja 1944 so zavezniški avioni zakrožili nad Mariborom in odvrgli tovor bomb nad tezensko tovarno letal.362 Bombe so zadevale svoje cilje daleč od kaznilnice (drugače pa je bilo pri bombnem napadu na Maribor 14. oktobra 1944, ko so letala poskušala razrušiti železniški most čez Dravo in je nekaj bomb padlo tudi na kaznilniška poslopja).363 Mariboru je vedno bolj grozilo vojno razdejanje, toda okupacijske oblasti so v kaznilnico še vedno dovažale transporte političnih obsojencev. Tako je januarja 1944 prišlo iz graških zaporov pet političnih obsojencev: Alfred Hofer in Josef Catomio, tkalca iz Pinkafelda, obsojena 29. januarja 1943 pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu. Obtožena sta bila priprave na veleizdajo, Hofer je bil obsojen na 3 leta in pol, Catomio pa na 3 leta strogega kaznilniškega zapora.364 Tretji je bil Franz Hofer, prav tako tkalec iz Pinkafelda, obtožen priprave na veleizdajo v skupini osmih obtožencev, obsojen pred istim sodiščem 28. januarja 1943 na 5 let strogega kaznilniškega zapora.365 Četrti je bil Josef Rosicky, uradnik pri mestni hranilnici v Brnu, ki ga je 1. kazenski senat višjega deželnega sodišča v Breslauu, obtoženega priprave na veleizdajo, že 12. avgusta 1941 obsodil na 5 let strogega kaznilniškega zapora.366 Zadnji je januarja prišel Franz Zitz, mašinist na železnici iz Knittelfelda, obtožen priprave na veleizdajo, obsojen 5. maja 1943 pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju v skupini osmih obtožencev na 5 let strogega kaznilniškega zapora.367 359 360 361 362 363 364 365 366 367

Iz izjave Jožeta Hribarja, pri avtorju. Milica Ostrouška, Kljub vsemu odpor, II. Mirko Hancman, izjava, februarja 1973, pri avtorju. Milica Ostrouškova, Kljub vsemu odpor II, stran 154. Dopis Uprave Moške kaznilnice v Mariboru, 6. junija 1945, ministrstvu za pravosodje v Ljubljani. Iz arhiva Nika Vrabla. AS II, dok. štev. 5236, Kaznilniški osebni spis Josefa Catomia; v DÖW. Dok. štev. 1273, 9760, 1448b, v DÖW.; AS II. fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Franza Hoferja. AS II, fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Josef Rosicky. AS II, fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Franz Zitz.

350 filipic.indd

350

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Na skupino, kateri sta v Pinkafeldu pripadala Alfred Hofer in Josef Catomio, smo opozorili že ob prihodu političnih obsojencev iz Pinkafelda 11. maja 1943.368 Franzu Hoferju je obtožnica očitala, da je bil med letom 1939 in junijem 1941 član KPA in da je razširjal komunistični tisk.369 9. februarja 1944 je bil pred 5. senatom Volksgerichtshofa na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen Andreas Thaler, sluga v uradu iz Perchtolddorfa, zaradi neprijave sovražnega dejanja na 3 leta zapora.370 30. januarja 1944 je moral iz mariborske kaznilnice v vojsko politični obsojenec Johann Buxbaum, 19. februarja pa Ernest Kraussenecker.371 14. marca 1944 je odšel iz mariborske kaznilnice prvi veliki transport političnih obsojencev, ki so jih prestavili v druge kazenske zavode in zapore, pa tudi v koncentracijska taborišča. Prišlo je do preobrata v zgodovini mariborske kaznilnice. Ali je odvažanje političnih obsojencev pospešil strah pred bombardiranjem ob železniškem mostu tako izpostavljene kaznilnice ali pa morda vse bolj okrepljeno delovanje partizanskih enot v širšem mariborskem zaledju? Zanesljivega odgovora na to vprašanje ni. 14. marca 1944 je bilo iz mariborske kaznilnice odpeljanih v graško jetnišnico 18 političnih obsojencev: Karl Briegler, Johann Brenner, Urban Egler, Wilibald Fratnik, Franz Kaiser, Johann Klampfl, Alois Lembacher, Alois Laresser, Josef Nöhrer, Herbert Rossmann, Josef Reiter, Karl Sattler, Karl Stücker, Hugo Steyrer, Eduard Scherz, Albin Schlehner, Anton Tarmann in Anton Wretschko.372 Že 13. marca 1944 je bil odpeljan iz mariborske kaznilnice Josef Trapp, 17. marca pa je moralo z gestapom ker 9 političnih obsojencev: Zdenek Dworaček, Franz Fuchs, Friederich Hirtl, Franz Glatz, Josef Lackinger, Karl Ninaus, Josef Zalokar, Alfred Sibitz in Siegfried Tragger. Istega dne je moral politični obsojenec Friderich Schmied iz mariborske kaznilnice v kaznilnico Zwieckau.373 23. marca 1944 je prišel v mariborsko kaznilnico Josef Schinnerl, mazač iz Diemlacha (Kapfenberg), ki ga je izredno sodišče za sodni okraj Leoben, obtoženega poslušanja radijske postaje Moskva in razširjanja vesti te postaje, 3. marca 1944 obsodilo na 5 let strogega kaznilniškega pripora.374 24. marca 1944 je bil iz mariborske kaznilnice prestavljen političnih obsojenec Josef Heger v kaznilnico Siegburg.375 Istega dne so prišli s transportom z Dunaja v koncentracijsko taborišče Mauthausen: Alfred Sibitz (59446), Josef Trapp (59456), Josef Zalokar (59477, umrl 11. junija 1944), Karl Ninaus (59422, umrl 24. novembra 1944), Siegfried Tragger (59466), Johann Slemenschek (59452, prestavljen 1. decem-

368 369 370 371 372 373 374 375

Iz izjave Jožeta Hribarja, pri avtorju. Dok. štev. 1273, 9760, 1448b, v DÖW; AS II. fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Franza Hoferja. Dok. štev. 11.095, v DÖW. KPD Dob, Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945. Prav tam. Prav tam. AS II, fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Josef Schinnerl. KPD Dob, Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945.

351 filipic.indd

351

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

bra 1944 v Auschwitz).376 13. aprila 1944 sta bila iz graških zaporov v mariborsko kaznilnico prestavljena Friederich Bubeniček, delavec iz Moravske Ostrave, ki ga je II. zbornica posebnega sodišča pri nemškem deželnem sodišču v Brnu, obtoženega za delovno sabotažo, 16. februarja 1944 obsodila na 2 leti zapora,377 in Jaroslav Kozak, elektromehanik iz Kolina, ki ga je II. zbornica posebnega sodišča pri nemškem deželnem sodišču v Pragi, obtoženega za razširjanje vznemirljivih vesti, 4. marca 1944 obsodila na 2 leti zapora.378 19. aprila 1944 so bili iz mariborske kaznilnice odpeljani v kaznilnico v Bernau politični obsojenci Josef Holzapfel, Karl Kracher in Ciryll Rösel.379 4. maja 1944 je bil v mariborsko kaznilnico iz zaporov v Gradcu prestavljen Karl Münzfeld, trgovec iz Rennscheidena, ki ga je obtoženega podkupovanja in izdaje, 15. decembra 1943 obsodilo vojaško sodišče Admirala Aeglisa na 2 leti in 3 mesece strogega kaznilniškega zapora.380 V maju 1944 se je pričel veliki umik političnih obsojencev iz mariborske kaznilnice. 19. maja 1944 je bil v mariborski kaznilnici sestavljen transport, s katerim je odšlo 48 političnih obsojencev v bavarsko kaznilnico Bernau: Anton Blatnik, Johann Embacher, Johann Grossman, Paul Graf, Anton Gaishofer, Jakob Hennenfeind, Franz Holzer, Franz Hofer, Anton Job, Hermann Kahl, Josef Koch, Franz Küberl, Leopold Krejči, Ignaz Kühlberger, Alois Knoll, Eligius Keal, Gottfried Kupka, Franz Lienzer, Josef Long, Anton Mulec, Franz Moser, Fudolf Mainz, Stanislaus Podsedniček, Franz Piskernik, Rudolf Predan, Augustin Raus, Gustav Riedl, Richard Spalt, Johan Silly, Josef Schneider, Willy Saalfeld, Erwin Steiner, Koloman Steinkellner, Franz Schafzahl, Johann Tajek, Johann Theusl, Mathias Themel, Richard Urx, Johann Uschnik, Rudolf Veit, Franz Vacek, Isidor Walentinitsch, Wenzel Wik, Wenzel Wyrubal, Robert Weber, Franz Wertitsch, Theobald Weisenhofer, Emil Zollan.381 Istega dne je odšlo z drugim transportom 18 političnih obsojencev v jetniško taborišče Griebe pri Ceswigu (Gefangenenlager Griebo bei Ceswig), kjer so potekala dela pri regulacije Elbe:382 Ferdinand Bundschuh, Johann Dan, Karl Gritsch, Karl Kotscher, Wiktor Koch, Johann Koban, Johan Kyslik, August Krenn. Hermann Lex, Ferdinand Martinz, Benedikt Petrič, Anton Pöschl, Ignaz Pillmajer, Albert Skledar, Erwin Steiner, Johann Schmarautzer, Max Schuschnig, Johann Weinhandl.383 26. maja 1944 je bilo z velikim transportom prestavljenih v kaznilnico Zwieckau 43 političnih obsojencev: Franz Darrer, Anton Dietrich, Ludwig Ettinger, Ludwig Fekete, Ludwig Fröller, Leopold Gabernigg, Friedrik Goldgruber, Josef Hubmann, Julius Hochreiter, Franz Haas, Alfred Hoffer, Alfred Jöllinger, Alois Kamnik, Heinrich

376 377 378 379 380 381 382 383

Seznami transportov jetnikov v koncentracijsko taborišče Mauthausen 1944-1945. AS II. fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Bretislava Bubenička. AS II, fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Jaroslava Kozaka. KPD Dob, Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945. AS II. fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Karla Münzfelda. KPD Dob.Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945. Prav tam. Prav tam.

352 filipic.indd

352

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

Kanholzer, Georg Kaiser, Johann Kainer, Anton Koller, Alexander Linhart, Anton Lambauer, Karl Lerche, Rudolf Leiner, Franz Michel, Josef Maierhofer, Franz Magerl, Franz Novak, Anton Neubauer, Alois Prettenthaler, Theodor Pawoutz, Anton Pirker, Franz Reiter, August Rosenblattl, Mathäus Sattler, Johann Stiboler, Alois Trausnig, Johan Ä Fidl, Egon Überfellner, Rupert Valet, August Vayland, Karl Wagner, Josef Wedenig, Heinrich Weisbacher, Ferdinand Winkler in Franz Zitz.384 Istega dne so šli še trije politični obsojenci iz mariborske kaznilnice s transportom v kaznilnico Bautzen: Radivoj Bučič, Franz Ehmann in Alois Lehner.385 2. junija 1944 so odšli iz mariborske kaznilnice v kaznilnico Zwickau Leopold Dockal, Eduard Haubenwallner in Heinrich Janesch.386 8. junija 1944 je bil prestavljen v mariborsko kaznilnico iz graških zaporov trgovski potnik Emil Kaufmann iz Dornbirna, ki ga je sodišče vojaške komandature Berlin, izpostava Dunaj, obtoženega “razkrajanja armade,” 19. februarja 1944 v Innsbrucku obsodilo na 2 leti zapora.387 9. junija 1944 je bilo iz mariborske kaznilnice v kaznilnico Zwickau prestavljenih 6 političnih obsojencev: Matthias Musbacher, Otto Maxrieser, Josef Marei, Franz Rötschädl, Alfred Setschen in Richard Wagner.388 15. junija 1944 so bili iz mariborske kaznilnice v kaznilnico Bremen-Oslebshausen prestavljenih trije politični obsojenci: Anton Eherer, Alexander Friesl in Johann Lesky.389 16. junija 1944 je so poslali iz mariborske kaznilnice v vojaške zapore v Torgauu političnega obsojenca Franza Prohaska.390 Istega dne je odšel iz mariborske kaznilnice transport 9 političnih obsojencev v jetnišnico Lingen. V njem so bili: Rudolf Hampl, Johann Haring, Alois Jeschownik, Hans Kaufer, Johann Liker, August Malek, Anton Mayer, Lorenz Petek in Josef Petertyl.391 17. junija 1944 je bil pred 7. senatom Volksgerichtshofa pri višjem deželnem sodišču na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen na 2 leti strogega kaznilniškega zapora Paul Kawczinski, učitelj iz Gamlitza, obtožen “razkrajanja vojske.”392 Obtoženec naj bi bil odobraval bombardiranje nemških mest. 23. junija 1944 je bil prestavljen iz mariborske kaznilnice v kaznilnico Gräfentonca politični obsojenec Stefan Kobler.393 30. junija 1944 je bil iz mariborske kaznilnice v kaznilnico Zwieckau prestavljen politični obsojenec Isidor Milhalm.394

384 385 386 387 388 389 390 391 392 393 394

Prav tam. Prav tam. Prav tam. AS II, fond A CK ZKS, Kaznilniški osebni spis Emila Kaufmanna. KPD Dob, Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945. Prav tam. Prav tam. Prav tam. Dok. štev. 9237, v DÖW. KPD Dob, Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945. Prav tam.

353 filipic.indd

353

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

V prvi polovici 1944. leta so bili iz mariborske kaznilnice odpuščeni: Johann Melan, 15. februarja 1944, Eduard Jerabek, 3. marca 1944, Stanislaus Chrudina, 8. marca 1944, Johann Farkasch, 26. marca 1944, Matthias Sedivec 17. aprila 1944, Josef Guggi 20. aprila 1944, Otmar Rezek, 30. aprila 1944, Andreas Schleich, 7. maja 1944, Heinz Mohle, 17. maja 1944, Robert Giard, 25. maja 1944, Franz Chruschz, 14. junija 1944, v kaznilnici pa so umrli: Gerhard Löffler, 2. februarja 1944, Rudolf Hierzenberger, 19. februarja 1944, Adolf Stengl, 20. marca 1944, Josef Matschitsch. 27. aprila 1944.395 V prvi polovici 1944. leta je prišlo po doslej znanih podatkih v mariborsko kaznilnico samo 6 političnih obsojencev, medtem ko so jih kar 187 odpeljali v druge kaznilnice ali drugam v zapore ali koncentracijska taborišča. 11 političnim obsojencem se je v tem času iztekla kazen, štirje so umrli.396 V pol leta se je število političnih obsojencev v mariborski kaznilnici zmanjšalo za dve tretjini. V prvi polovici leta 1944 je bilo razkrito ilegalno delovanje treh med seboj povezanih paznikov v mariborski kaznilnici. Že 2. maja 1944 je bil izdan Janko Zemljič, aretiran in 11. julija 1944 ustreljen v Pamečah kot talec. Junija 1944 je bil aretiran Rihard Rajher, najprej obsojen na smrt, nato pomiloščen in odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau, odtod pa v Mauthausen.397 Junija 1944 je bil aretiran tudi Martin Gorjak, ki je enako kot Rihard Rajher moral v koncentracijsko taborišče Dachau, nato v Natzweiler, osvobojen pa je bil v Mauthausnu.398 Podobno usodo je doživel tudi Mirko Hancman, ki je bil aretiran 6. junija 1944 in nato odpeljan v Dachau.399 Jože Hribar, ki je vzdrževal ilegalno zvezo z Lukovico, je začutil, da mu je gestapo za petami, zato ni počakal na aretacijo, temveč se je 17. septembra 1944 skupaj z ženo odpravil v partizane; prek zvez je odšel na Paški Kozjak, kjer se je vključil v XIII. SNOUB Mirka Bračiča.400 Povsem nepregledna je življenjska usoda Franza Tomana, trgovskega nastavljenca iz Wörgla, ki je bil aretiran 26. junija 1942. Bil je v koncentracijskem taborišču Flossenbürg, po 8. januarju 1943 pa v Dachauu. 11. julija 1944 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu obsojen na 3 leta strogega kaznilniškega zapora; obtožen je bil sodelovanja s KPA, v obtožbi pa je bil tudi naveden podatek, da je bil že 20. aprila 1935 pred deželnim sodiščem v Innsbrucku na oddelku II zaslišan zaradi svojih zvez z ilegalno SPA.401 18. julija 1944 je bil pred 7. senatom višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu na 5 let strogega kaznilniškega zapora obsojen Anton Gfader, upokojenec iz Gerasdorfa, obtožen “razkrajanja vojaške sile.” Gfader naj bi bil izjavil, “da je Avstrijec in da ne priznava Velike Nemčije.”402 4. avgusta 1944 so bili politični obsojenci iz mariborske kaznilnice prvič prestav-

395 396 397 398 399 400 401 402

Prav tam. Prav tam. Milica Ostrouškova, Kljub vsemu odpor, II. Prav tam. Iz izjave Mirka Hancmana, pri avtorju. Iz izjave Jožeta Hribarja, pri avtorju. Dok. štev. 2661, 3863, 10.037, v DÖW. Dok. štev. 10.066, v DÖW.

354 filipic.indd

354

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

ljeni v kaznilnico Stein na Donavi; tja so bili odpeljani: Alois Baumgartner, Radovan Berčič, Franz Matoschowsky in Friedrich Schmied.403 Iz abecednega registra političnih obsojencev v mariborski kaznilnici med letoma 1941 in 1945 ni mogoče povsem jasno razbrati, kakšna je bila usoda političnega obsojenca Boška Trivića, ki je verjetno 17. avgusta 1944 pobegnil.404 Dnevi od 18. do 20. septembra 1944 so bili v mariborski kaznilnici vznemirljivi, saj so politični obsojenci tri dni zaporedoma odhajali v graško jetnišnico. Prvega dne, 18. avgusta 1944, so s transportom odšli: Anton Gfader, Anton Mariacher, Anton Märzendorfer, Geogres van de Papeliere, Acmet Pylla, Alois Skledar, Josef Selitsch, Franz Stradne, Valentin Tetlensholzer in Robert Zeisel. 19. septembra 1944 je bilo na transportu samo 6 oseb: Paul Kavczinski, Patros Kalidis, Josef Kellner, Albin Niessner, Josef Senfter in Ferdinand Schreiberer. 20. septembra 1944 je bilo na transportu 8 oseb: Johann Haring, Georgios Karankantakis, Anagiros Lambru, Sezafin Rattopulos, Speridion Stergiou, Johann Schlägl. Adolf Schaffel in Franz Tomann.405 Istega dne, 20. septembra 1944, so pripeljali v mariborsko kaznilnico političnega obsojenca Albina Witscharja, zaposlenega v vojnoujetniškem taborišču Kletschachu pri Leobnu, ki ga je senat 7. višjega deželnega sodišča na Dunaju 19. aprila 1944 obsodil na 18 mesecev zapora; obdolžen je bil razširjanja sovražnih vesti.406 13. oktobra 1944 je bil iz mariborske kaznilnice premeščen v ‘delovno hišo’ Suben politični obsojenec Josef Bartoniček.407 14. oktober 1944 je bil za Maribor usoden dan, saj so zavezniška letala z bombami zasula središče mesta, hudo poškodovani so bili sodni zapori, nekaj bomb je padlo tudi na obrobje kaznilnice, porušena je bila ena od obeh uradniških stanovanjskih hiš, med drugim je bil razrušen tudi severni del zahodnega obzidja.408 Še isti dan in v naslednjih dneh so začeli v kaznilnico prevažati zapornike iz poškodovanih sodnih zaporov. Po izjavi paznikov Matevža Plevnika in Martina Križaniča409 so bili zaporniki iz sodnih zaporov razmeščeni predvsem v ‘samotni A’, bili so povsem ločeni od drugih obsojencev v kaznilnici in neposredno pod policijsko upravo. Vojko Lovše, ki je bil v skupini neposredno po bombardiranju prestavljenih jetnikov iz sodnih zaporov v kaznilnico, je navedel, da so jih najprej razmestili v ‘skupni A’, po treh, štirih dneh pa po samotnih celicah.410 Ko se je začela kaznilnica polniti z zaporniki iz sodnih zaporov, je bila nekaj dni po bombardiranju formirana posebna policijska komanda, ki jo je vodil kriminalni komisar Alfred Niebann; naloga te komande je bila zavarovati kaznilnico pred morebitnim partizanskim napadom. Na zaslišanju 2. maja 1947 je Niebann izjavil: “Ko-

403 404 405 406 407 408 409 410

KPD Dob, Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945. Prav tam. Prav tam. Prav tam. Prav tam. Iz poročila uprave Moške kaznilnice v Mariboru, 6. junij 1945, ministrstvu za pravosodje v Ljubljani, iz arhiva Nika Vrabla. Izjavi pri avtorju. Izjava Vojka Lovšeta, pri avtorju.

355 filipic.indd

355

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

manda je morala brezpogojno preprečiti osvoboditev približno 500 jetnikov in s tem tudi oborožitev teh jetnikov in formiranje bataljona za napad. V skrajnem primeru naj bi raje jetnike s poslopjem vred pognali v zrak, kakor da bi dopustili njihovo osvoboditev.”411 Niebannu je bilo tudi ukazano, naj kaznilnico obda z minskim poljem; za to akcijo je tudi dobil 150 t min, ki pa niso bile nikdar položene.412 Takoj po začetku okupacije so začeli prihajati v kaznilnico pazniki, prestavljeni v Maribor iz kaznilnic v Nemčiji, od začetka leta 1942 pa so tudi slovenske paznike začeli prestavljati v nemške kaznilnice. V drugi polovici 1944 je bil v kaznilnici že znaten del nemških paznikov, od katerih so bili nekateri trdi in brezobzirni.413 Premeščanje političnih obsojencev v mariborsko kaznilnico iz kaznilnic in zaporov v Nemčiji in odhajanje s transporti ali pa tudi posamezno se je po 14. oktobru 1944 skoraj popolnoma ustavilo, v kaznilnici jih je bilo še samo kakšnih 30. 27. oktobra 1944 je bil iz Maribora v ‘delovno hišo’ Suben prestavljen politični obsojenec Georg Salo,414 istega dne pa sta bila v kaznilnico Stein na Donavi prestavljena politična obsojenca Georg Chandrinos in Moritz Chloupek.415 2. novembra 1944 je iz zaporov na Dunaju prišel v mariborsko kaznilnico Anton Peniska, knjigovodja iz Znaima, obtožen poslušanja tujih radijskih postaj, ki ga je 27. septembra 1944 posebno sodišče pri deželnem sodišču na Dunaju obsodilo na 3 leta strogega kaznilniškega zapora.416 20. novembra 1944 je bil iz sodnih zaporov v Mariboru v mariborsko kaznilnico prestavljen Stanislav Vipotnik, sedlar in tapetnik iz Arje vasi, obtožen dajanja sovražnih izjav, ki ga je sodišče v Mariboru 16. novembra 1944 obsodilo na 4 leta strogega kaznilniškega zapora.417 19. decembra 1944 je bil pripeljan iz jetnišnice v Gradcu v mariborsko kaznilnico politični obsojenec Franz Katzler, strojni ključavničar iz Tregista (podeželsko okrožje Voitsberg), obtožen priprave na veleizdajo, ki ga je 7. senat višjega deželnega sodišča na Dunaju na razpravi v Gradcu 15. aprila 1943 obsodil na 5 let strogega kaznilniškega zapora.418 Od 19. decembra 1944 pa do konca vojne je znan samo še en podatek o pri-

411 412 413

414 415 416 417 418

A MNOM, Prepis zapisnika o zaslišanju Alfreda Niebanna od 30. aprila do 2. maja 1947 v zaporih UDB v Mariboru. Prav tam. Iz izjave Matevža Plevnika. Iz zaslišanja Franca Čeha, 20. avgust 1945 pri Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, podružnica za severovzhodno Slovenijo v Mariboru, prepis v A MNOM. Med drugim je Franc Čeh v tem zaslišanju navedel: “V kaznilnici so se kot pretepači odlikovali med drugim Artur Meš in Karl Adler, oba paznika iz Nemčije, in neki Gross, glede katerega mi pa podrobnejši podatki niso znani.” KPD Dob, Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945. Prav tam. AS II, fond A CK ZKS.Kaznilniški osebni spis Antona Peniske. AS II, fond A CK ZKS.Kaznilniški osebni spis Stanislava Vipotnika. AS II, fond A CK ZKS.Kaznilniški osebni spis Franza Katzlerja. Iz obtožnice, priložene Katzlerjevemu osebnemu spisu, je razvidno, da je Katzler pripadal v Voitsbergu ilegalni organizaciji KPA, v katero je bil včlanjen še Josef Nöhrer, rudar iz Voitsberga, obsojen na isti sodni razpravi kot Katzler na 6 let strogega kaznilničnega zapora, vendar je bil znatno prej, verjetno konec pomladi 1943, pripeljan v mariborsko kaznilnico.

356 filipic.indd

356

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

hodu v mariborsko kaznilnico: 21. marca 1945 je prišel Viljem Stilevati, ki je bil od 3. marca 1945 v preiskavi kot begunec iz nemške vojske.419 Prihode političnih obsojencev v mariborsko kaznilnico smo lahko med letoma 1942 in 1945 zasledovali samo delno - na osnovi ohranjene dokumentacije. Pač pa so pri vseh obsojencih natančno zabeleženi datumi odhodov.

Kaznilniški paznik Matevž Plevnik (Iz družinskega albuma D. Friša)

419

KPD Dob, Abecedni register vpisanih obsojencev 1941-1945.

357 filipic.indd

357

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

*** 5. marca 1945 je bil iz mariborske kaznilnice v jetnišnico v Gradec prestavljen Franz Rosenkranz.420 8. marca 1945 pa je gestapo iz Maribora odpeljal političnega obsojenca Josefa Senekowitscha.421 V drugi polovici 1944 in v letu 1945 (do konca vojne) so bili iz mariborske kaznilnice odpuščeni: Karl Heinz Müller, ki je moral 25. avgusta 1944 k vojakom, Michael Zainer, 1. septembra 1944, Josef Šušlaček, 12. septembra 1944, Johann Pavliček, 14. septembra 1944, Karel Riedner, 16. oktobra 1944, Johann Vantock, 14. februarja 1945. 7. novembra 1944 se je ponesrečil pri delu zunaj kaznilnice Dominikus Ornix, 22. februarja 1945 je umrl Joannis Papados.422 Od avgusta 1941 do marca 1943 je mizarski oddelek mariborske kaznilnice izdeloval krste za talce, ustreljene na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru. Paznik Martin Križanič je v izjavi opisal turobno vzdušje, ki je v kaznilnici zavladalo vsakič, ko se je razvedelo, da so bile naročene krste.423 Proti koncu leta 1944 je v kaznilnici vnovič zavladalo podobno vzdušje, ko so Nemci s traktov, ki jih je imela zasedena policija, začeli odvažati talce. Iz vrst kaznilniških političnih obsojencev pa talcev niso jemali.424 Podrobnejše podatke o odvažanju talcev na streljanje je navedel tudi kriminalni komisar Alfred Niebann, ki je ustrelitev talcev v marcu in aprilu 1945 opravil s svojo komando.425 1. aprila 1945 je Maribor doživel hud bombni napad, ki je bil usmerjen zlasti na železniški in glavni most. 300 zavezniških bombnikov je v desetih valovih na Maribor odvrglo 2500 do 3000 rušilnih bomb različnih velikosti; na poslopje mariborske kaznilnice je padlo 26 bomb. Med bombardiranjem je iz poslopij, ki jih je zasedala policija, pobegnilo večje število zapornikov,426 od političnih obsojencev pa je po znanih podatkih pobegnil koroški Slovenec Franz Haderlapp, ki je bil pripeljan v Maribor 29. maja 1942; dve leti je prebil v samotni celici, potem je delal v krojaški delavnici, tu prek paznikov dobil zvezo z organizacijo OF v mestu, tako da je celo

420 421 422 423 424

425 426

Prav tam. Prav tam. Prav tam. Iz izjave Martina Križaniča. Podrobnosti o odvažanju talcev na streljanje iz kaznilnice sta opisala v svojih izjavah Martin Križanič in Matevž Plevnik. Križanič je opisal vsakokratni prizor na kaznilniškem dvorišču, ko so prignali talce iz celic in jih spravljali v vozila, obkrožena z esesovci in njihovimi psi. Matevž Plevnik je v izjavi avtorju, decembra 1972, orisal odvažanje talcev: “Mi smo stanovali v kaznilnici, imeli smo okno na dvorišče, in smo lahko opazovali, kako so sestavljali skupino za streljanje. Bil je tako strašen prizor, da smo bili blizu živčnega zloma, talce so šteli, tudi do 30 in še take so nalagali, ki še stati niso mogli. Talce so razvrstili po dvorišču, tako je bil med njimi mlad fant, ki so ga kar vrgli v avto. Tako je bilo 1. aprila in podobno že pred 1. aprilom 1945.” A MNOM, Prepis zapisnika o zaslišanju Alfreda Niebanna od 30. aprila do 2. maja 1947 v zaporih UDB v Mariboru. Po podatkih Nika Vrabla sta bili med bombardiranjem zadeti obe uradniški stanovanjski hiši, razrušeno je bilo poslopje živinoreje, znotraj kaznilnice pa so bili bolnica, centrala s stranskimi stavbami in popolnoma porušen trakt ‘samotni B’, na več krajih pa je bilo porušeno tudi kaznilniško obzidje. Iz izjave 1. marca 1971, pri avtorju. Podatki o bombardiranju Maribora: Marjan Žnidarič, Bombni napadi na Maribor in druge kraje slovenske Štajerske, Borec, letnik 28 (1976), št. 8-9.

358 filipic.indd

358

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

prek te zveze dobival hrano od doma v Železni Kapli. Po nekajdnevnem tavanju po Pohorju se je vključil v XIII. SNOUB Mirka Bračiča.427 Po hudem razdejanju, ki ga je v kaznilnici povzročilo bombardiranje, se je kaznilniška uprava odločila za postopno evakuacijo zapornikov; ki naj bi bili v dveh skupinah odpremljeni v zapore v Spittal ob Dravi.428 Najbolj verjeten datum za prvi transport se zdi 6. april 1945. Iz zaporov v Spittalu ob Dravi je bilo že 9. aprila 1945 prestavljenih v zapore v Veljaku 10 zapornikov, ki so jih pripeljali iz mariborske kaznilnice, med njimi Alfred Jöllinger (ki je odšel iz Maribora že 26. aprila 1944 v Zwickau), Eduard Lust, dr. Valentin Mörtel, Maximilian Stümpfl in Adolf Turzo.429 14. aprila 1945 je odšel iz Maribora transport zapornikov iz sodnih zaporov in kaznilnice, ki je bil namenjen v Spittal ob Dravi; na spisku 18 zapornikov je bil tudi Bretislav (Friedrich) Bubeniček, ki je bil vpisan v kaznilniškem seznamu, ter Albin Witschar in Otto Brandstätter, ki sicer nista bila vpisana, vendar je mogoče iz podatkov v njunem kaznilniškem osebnem spisu sklepati, da sta bila v mariborski kaznilnici.430 Na tem seznamu sta bila tudi dr. France Cundrič in Vera Cundrič, ki sta bila obsojena pred posebnim sodiščem v Mariboru (dr. France Cundrič 25. januarja 1945 na smrt in potem pomiloščen), v Celovcu sta bila izločena iz transporta in sta v tamkajšnjih zaporih dočakala osvoboditev.431 Drugi veliki transport za Spittal ob Dravi je bil iz mariborske kaznilnice (ki je bila s tem povsem izpraznjena) verjetno odposlan 29. aprila 1945. Iz mariborskih kaznilniških osebnih spisov političnih obsojencev zasledimo podatek, da so 1. maja 1945 podpisali potrdila o svojih ‘efektih’, ki jih je vzela v shrambo uprava zaporov v Spittalu ob Dravi. Približeval se je konec vojne in politični obsojenci, ki so bili iz mariborske kaznilnice prepeljani v zapore v Spittalu ob Dravi, so bili tam 8. maja 1945 odpuščeni. Prejeli so svoje ‘efekte’ in se preoblekli v civilne obleke. Pred odhodom so morali podpisati naslednjo izjavo: Erklärung: Ich erkläre darauf hingewiesen werden zu sein, dass ich mich bis zur politischen Neugestaltung jeder politischer Tätigkeit zu enthalten habe, und dass meine Begnadigung von dieser Bedingung durch den Herrn Regie-rungspräsidenten in Klagen-

427

Znani in pogosto objavljeni so bili podatki o pobegu zapornikov gestapa Vojka Lovšeta, Arturja Pahorja, Draža Črnka, Antona Radovića in na smrt obsojenega Draga Grče - podatke navaja tudi Marjan Žnidarič v zgoraj navedeni razpravi. Po statistiki Nika Vrabla iz 1945. leta je po bombardiranju manjkalo od 420 kriminalcev 95 ubežnikov in mrtvih, od 700 (?) političnih zapornikov pa 175 ubežnikov in mrtvih. Po bombardiranju naj bi bilo odpuščenih 200 političnih zapornikov, med njimi 36 ranjenih, nazaj privedenih je bilo 9 političnih zapornikov, 6 iz mesta in trije iz okolice. Podatki za politične veljajo seveda za policijske zapornike. Niko Vrabl sicer navaja, da so te številke nezanesljive. Iz izjave 1. marca 1971. 428 Iz izjave Franca Haderlappa, pri avtorju. 429 AS II. fond A CK ZKS, Seznam v dokumentaciji Moške kaznilnice v Mariboru. 430 Prav tam. 431 Izjava dr. Franceta in Vere Cundrič, 4. marca 1985, pri avtorju.

359 filipic.indd

359

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

furt abhängig gemacht wurde. Weiterhin erhielt ich die Auflage, mich sofort nach meiner Enthaftung nach Hause oder meinen zukünftigen Wohnort zu begeben und sich dort sofort der Polizei zu melden. Strafanstalt Marburg a.D. Spittal/Drau, den 8. Mai 1945.

(Prevod) Izjava: Izjavljam, da sem bil opozorjen, da se moram do nove politične ureditve vzdržati sleherne politične dejavnosti, in da je moja pomilostitev odvisna od tega pogoja, ki ga je postavil gospod vladni predsednik v Celovcu. Prejel sem tudi navodilo, da se moram takoj po svojem odpustu podati domov ali v svoj prihodnji kraj bivanja in se tam prijaviti pri policiji. Kaznilnica Maribor ob Dravi Spittal ob Dravi, 8. maja 1945. Izjava je značilna za razmere na Koroškem ob koncu vojne.432 8. maja 1945 je bilo v Spittalu ob Dravi odpuščenih po doslej znanih podatkih 28 političnih obsojencev iz mariborske kaznilnice: Otto Brandstätter, Bretislav (Friedrich) Bubeniček, Josef Catomio, Franz Ferluga, Franz Hofer, Alois Hroch, Emil Kaufmann, Jaroslav Kozak, Josef Leitner, Josef Luif, Isidor Milhalm, Karl Münzfeld, Franz Novak, Alois Novak, Leopold Painer, Vladimir Pavlik, Karl Pröll, Mathäus Reiter, Alfred Roeden, Jakob Rosycki, Josef Schinnerl, Paul Stallmeister, Robert Stecker, Maurice Thivind, Isidor Wilhalm, Albin Witschar, Josef Zeilbauer in Wolfgang Szabo.433 O nadaljni usodi 11 političnih obsojencev, ki so bili med vojno zaprti v mariborski kaznilnici, pa ni podatkov. To so bili: Milorad Jovanović, Johann Kamenik, Franz Katzler, Eduard Lenobel (ob njegovem imenu sicer piše “v Berlinu”), Josef Nečas, Johann Pintaritsch, Oskar Rezaucha, Maximilian Rak, Josef Schmiedsberger, Andreas Thaler, Josef Wegenstein.434

432

Izjava je ohranjena v večini doslej navedenih bolje ohranjenih kaznilniških osebnih spisov političnih obsojencev, ki so se znašli ob koncu vojne, pripeljani iz mariborske kaznilnice, v zaporu v Spittalu ob Dravi. 433 Razvidno večinoma iz njihovih osebnih spisov in seznamov iz Spittala ob Dravi. 434 Po seznamu, ohranjenem v KPD Dob.

360 filipic.indd

360

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

*** Zgodovina političnih obsojencev, ki so bili zaprti v Moški kaznilnici v Mariboru med okupacijo, je bila doslej povsem neraziskana; šele z odkritjem abecednega registra med okupacijo zaprtih političnih obsojencev v tej ustanovi je bilo mogoče ugotoviti njihovo število - vseh je bilo, kot smo že omenili, nekaj nad 300. Pričujoča razprava predstavlja prvi poizkus osvetlitve razmer v mariborski kaznilnici v vojnem času, zlasti po 6. aprilu 1941. S tem je dodano novo poglavje zgodovini Maribora med okupacijo. Podatki iz dokumentacije o sodnih razpravah, na katerih so bili obsojeni politični zaporniki, zaprti v mariborski kaznilnici, pa nas v določenih obrisih seznanjajo z mnogimi značilnostmi in deloma tudi z obsegom protifašističnega gibanja med drugo svetovno vojno v nekaterih avstrijskih pokrajinah, predvsem na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem, odkoder je okupator večinoma pošiljal politične obsojence v Maribor. Presenetljivo veliko gradiva o političnih zapornikih v mariborski kaznilnici hrani dokumentacijski center avstrijskega odporniškega gibanja, iz ohranjene sodne dokumentacije pa se nam razodeva samo tisti obseg njihovega delovanja, kakor ga je postopoma od leta 1938 do 1944 razkrival nacistični policijski aparat. V ospredju dokumentacije je delovanje članov in sodelavcev KPA, ki pa so se v znatni meri rekrutirali iz vrst avstrijske socialistične stranke; druga politična gibanja prihajajo slabo do izraza. Vsekakor velja ponovno opozoriti na dejstvo, ki ga je posebej poudarjal tudi nacistični režim, da je med socialnopolitičnimi cilji odpora proti nemškemu rajhu poudarjena težnja po ponovni vzpostavitvi svobodne in neodvisne Avstrije. Vendar velja opozoriti tudi na podatke o odporu okupatorja na Češkem in med nekaterimi tujimi delavci (zlasti Grki) na delu v Nemčiji. Jugoslovani, predvsem Slovenci, so med političnimi obsojenci v mariborski kaznilnici skromno zastopani. Vzrok je znan - Slovence, ki so jih okupatorske oblasti obdolžile zvez z narodnoosvobodilnim gibanjem, so največkrat ustrelili ali jih pošiljali v koncentracijska taborišča, vsekakor pa naj bi zaporne kazni odslužili zunaj slovenske Štajerske. Ponovno naj opozorimo na časovno vezane podatke o dovažanju in odvažanju političnih obsojencev v Maribor in iz njega v rajhovske kaznilnice in zapore, kdaj pa kdaj tudi v koncentracijska taborišča. Kot je bilo ugotovljeno, se začne dovažanje političnih obsojencev v Maribor (verjetno) 11. februarja 1942, konča pa se 21. marca 1945. Odvažanje političnih obsojencev iz Maribora se začne s prvim velikim transportom 14. marca 1944 in se nadaljuje s tolikšno naglico, da je v prvi polovici leta 1944 odpeljanih kar 187 obsojencev, do 20. septembra 1944 pa še 28. Podatki o policijskih zapornikih v mariborski kaznilnici, ki so prišli tja po 14. oktobru 1944, so samo nakazani, podrobna razčlenitev je predmet posebne raziskave. Velja pa opozoriti na dejstvo, da so bili mariborska kaznilnica in sodni zapori v Mariboru med okupacijo pod skupno upravo. Avtor tudi ni vključil v razpravo podatkov o premestitvah slovenskih paznikov med okupacijo v nemške zapore in kaznilnice, tudi ta dopolnitev je predmet posebne raziskave. Ob sicer skromnem obsegu navedb o zvezah paznika Janka Zemljiča z narodnoosvobodilnim gibanjem pa je vendar zanimiv njegov podatek, da si je vodstvo NOB v Mariboru konec leta 1943 postavilo za cilj tudi osvoboditev političnih obsojencev v mariborski kaznilnici, česar pa v danih okoliščinah seveda ni bilo mogoče izpeljati.

361 filipic.indd

361

2.3.2004, 13:35


F. Filipič: Moška kaznilnica v Mariboru od ustanovitve 1886 do osvoboditve

France Filipič THE PENITENTIARY FOR MEN IN MARIBOR, FROM ITS ESTABLISHMENT IN 1886 UNTIL LIBERATION SUMMARY The entire treatise is divided into two chapters. The first covers the period between the establishment of the penitentiary and 1941, the second covers the War period until May 1945, when the institution is again taken over by Slovenian management. The focus is upon the history political convicts, thought the treatise opens vistas towards all relevant events in the institution during the period covered. Organisational changes are treated in detail, from the establishment procedure to the change of the leadership after the First World War and the forced measures on the part of the Occupier during the Second World War. In the treatise, special attention is devoted to the every day life of the convicts, reflecting relationships among political, social and ethnic groups of convicts. Thus, the most unfavourable situation was until the end of the First World War as for Montenegrin military convicts, and between the two Wars, as for Albanian terrorists, who, beside the adverse living conditions, also died more often than the convicts of other nationalities. Among the personalities in the management of the penitentiary, Niko Vrabl stands out. He took the post in October 1924, heading the institution, with a short pause, until the Occupation and a few months after the Second World War. During his management, historical documentation indicative of life situations in the penitentiary indicates an extreme lack and limitation of liberties. A consequence of this was to be found in the general opinion in public, that the Maribor penitentiary was among the strictest in the country. The penitentiary for men in Maribor is presented in the treatise as a component part of the city economy and as a facility, to which significant attention is devoted by the political public.

362 filipic.indd

362

2.3.2004, 13:35


S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 WOLF H.:616-092 1.02 Pregledni članek

Patografija Huga Wolfa Viljem Brumec Dr., zaslužni profesor, porodničar in ginekolog, Crnekova ulica 6b, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Avtor obravnava tragično usodo Huga Wolfa, zgodaj dozorelega genija, ki se je zaradi nevednosti in neizkušenosti že v zgodnji mladosti, v 17. letu, okužil s spolno prenosljivo boleznijo, s sifilisom, ki je bil v tistem času neozdravljiv. Okužba mu je temeljito spremenila življenje, čez približno dve desetletji ga je pripeljala v duševno bolezen, progresivno paralizo, in s 43. leti v prezgodnjo smrt. Nedopustna je kakršnakoli povezava bolezni z njegovo glasbo. Wolfova glasba je najpristnejši izraz njegove genialnosti.

Ključne besede: Hugo Wolf, patografija, tragična usoda, prezgodnja smrt.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 3 (2003), št. 2-3, str. 363-373, 31 cit., 3 slike. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

363 Brumec.indd

363

2.3.2004, 12:11


V. Brumec: Patografija Huga Wolfa

Ob študiju Wolfovega življenja se nam razkriva grenka in tragična usoda zgodaj dozorelega genija, ki se je zaradi neizkušenosti in nevednosti že v zgodnji mladosti, v 17. letu, okužil s spolno prenosljivo boleznijo, s sifilisom, ki je bil v tistem času neozdravljiv. Potuhnjena okužba mu je spremenila življenje, vsa brutalnost njenega poteka pa se je pokazala čez približno dve desetletji, ko ga je pripeljala v duševno bolezen, blaznost, in s 43. leti v prezgodnjo smrt. *** Preden prikažemo Wolfovo tragično usodo, se nam zdi primerno prikazati razvoj in stanje medicine v drugi polovici 19. stoletja. V kratkem uvodu je mogoče našteti le nekatere pomembnejše vidike.1 Anatomi so natančno preučevali zgradbe organov (Hyrtl, Henle, Kölliker, His, Ramon y Cajal, Golgi) in spremembe pri boleznih (Rokitansky, Virchow), bakteriologi so odkrili povzročitelje nekaterih kužnih bolezni (Pasteur, Koch, Löffler, Escherich, Semmelweis), bolnišnične ustanove so se iz zavetišč za reveže preobražale v ustanove za zdravljenje, kjer so se razvijale specialistične stroke: porodništvo, kirurgija, široko področje ‘internih bolezni’, duševne in kužne bolezni itn. Od kužnih bolezni so se oblasti v drugi polovici 19. stoletja začele ukvarjati tudi s vprašanji preprečevanja spolnih bolezni, ki so se zaradi široko razširjene prostitucije hitro širile. Sifilis je bil klasična, kronična infekcijska bolezen in je spadal k pojavom, ki so stoletja spremljali evropski razvoj. Vse do 15. stoletja nimamo zanesljivih podatkov o razširjenosti bolezni. Vprašanje, ali so jo zares šele Kolumbovi mornarji prenesli iz novega sveta na staro celino, ali pa je to evropska bolezen, so obravnavali številni raziskovalci. Zgodovinsko pa je dokumentirano, da je ob koncu 15. stoletju izbruhnila v Italiji epidemija sifilisa, kakršne prej ni bilo nikjer. Francoski kralj Karl VIII. se je leta 1494 odpravil v Italijo, da bi kot pretendent na prestol zavzel Neapeljsko kraljestvo. Vojska je štela 36.000 vojakov različnih narodnosti, na vojnem pohodu pa jih je spremljala množica prostitutk, okoli 800. Del vojakov se je okužil pri njih, drugi del pa v mestih ob poti, največ v Rimu, kjer je živelo takrat okoli 14.000 španskih prostitutk. Od te epidemije Francozi sifilisu pravijo italijanska ali neapeljska bolezen, Italijani pa jo imenujejo francoska ali galska bolezen. Imenu ‘sifilis’ je botroval kužni zdravnik, astronom in poet Girolamo Fracastoro iz Verone (16. stoletje), ki v eni svojih pesmi omenja pastirja Syphilisa, ki ga je bog kaznoval zaradi sodomije, spolnega občevanja z živalmi. V naslednjih stoletjih je to postal strokovni izraz za bolezen, ki je vzbujala strah in grozo, z njo so se okužile tudi številne znamenite osebnosti iz glasbenih, likovnih, literarnih in drugih okolij. Povzročitelj sifilisa je mikrob, bleda treponema (Treponema pallidum), odkrila sta jo l. 1905 F. Schaudin in G. Hoffman, prenaša se spolno in nespolno: s poljubom, ugrizom, z uporabo okuženega jedilnega pribora ali okuženih predmetov (britev, kozarec). Slednje je možno le malo časa, ker treponema zunaj živega človekovega organizma kmalu pogine. Bolezen poteka v štirih obdobjih. Prvo obdobje, ki traja 3-9 tednov, se začne

1

Peter Borisov, Zgodovina medicine, Ljubljana 1985, str. 265.

364 Brumec.indd

364

2.3.2004, 12:11


S tudia

H istorica

S lovenica

neopazno, brez vsakega bolezenskega znamenja, proti koncu pa na mestu infekcije nastane neboleča razjeda (ulkus), t.i. primarni afekt. Te spremembe se kmalu zacelijo, kar marsikaterega bolnika zavede, da poišče zdravniško pomoč prepozno, ko je žal že koga okužil. Sedem do deset dni po nastanku razjede začnejo neboleče otekati najbližje, potem pa še druge bezgavke po vsem telesu, kar traja 6-7 tednov. Drugo obdobje sifilisa traja 1-2 leti, včasih pa tudi več, 5-6 let. Na koži se pojavljajo v krajših ali daljših presledkih rožasto rdeči izpuščaji, prizadeta pa je tudi sluznica ustne votline in žrela. Ves ta čas je bolnik visoko kužen. Tretje obdobje se začne približno šest let po okužbi, lahko pa tudi kasneje, ko se na telesu in na notranjih organih (možganih, črevesju, ožilju, kosteh) začnejo pojavljati sifilitične bule ali gume, ki začnejo kasneje razpadati. V četrtem obdobju, 5-15 ali celo 20 let po okužbi, se treponema, ki je ves čas prisotna v krvi in se s krvjo tudi prenaša, ugnezdi v možganih in (ali) v hrbteničnem mozgu. Nastane tako imenovano sifilitično mehčanje možganov tj. progresivna paraliza in (ali) sifilitična sušica hrbteničnega mozga tj. tabes dorsalis. Prva znamenja so zabrisana, dokler se ne pojavijo izrazite duševne spremembe ali gibalne motnje in ohromelosti. Stoletja je bil sifilis neozdravljiv, zdravili so ga z živosrebrnimi preparati (mazanje, kopeli), preobrat je nastal šele po letu 1910, ko je P. Ehrlich sintetiziral kemoterapevtik Salvarsan. Zdravljenje je bilo dolgotrajno (tudi več let), zanesljivo uspešno pa je šele po letu 1943, ko je A. Flemingovo odkritje penicilina (1929) pri-

Hugo Wolf kot 14-letni deček (Pokrajinski arhiv Maribor - PAM, Hugo Wolf 1860-1903, AŠ 1)

365 Brumec.indd

365

2.3.2004, 12:11


V. Brumec: Patografija Huga Wolfa

šlo v uporabo kot zdravilo. Jeseni leta 1875 je tedaj 15-letni Wolf prišel na Dunaj in se vpisal na konservatorij prijateljev glasbe. Prvi letnik je uspešno zaključil, v drugem letniku pa je bil marca 1877 zaradi nesoglasij odpuščen.2 Odslej se je glasbeno sam izobraževal, komponiral in ogromno bral: ob nemških še italijanske, angleške, španske in francoske avtorje v prevodu, kasneje so ga zanimali tudi filozofi Nietzsche, Schopenhauer idr. Poglobljeno je pridobival še humanistična znanja in ostajal avtodiktat. Njegovo življenje je potekalo lahkotno in sproščeno, nadzor družine ga ni več utesnjeval in očetovi očitki so bili le pisni. Preživljal se je borno, praviloma je imel le en obrok dnevno, oče ga je pičlo podpiral, honorarje si je služil s poučevanjem violine in klavirja. Finančno so ga podpirali tudi prijatelji in naklonjeni znanci, zlasti tisti iz okolja premožnega poeta in skladatelja Adalberta von Goldschmidta.3 Vabili so ga na svoje družabne prireditve in ga seznanjali z nočnim življenjem Dunaja. Vse kaže, da se je na eni teh nočnih zabav, s sedemnajstim letom, v bordelu ‘Lehmgruben’, okužil z boleznijo, ki je zanj imela usodne posledice. Zelo verjetna je zgodba, ki jo je v svojih spominih zapisala skladateljica Alma Mahler, žena komponista Gustava Mahlerja: “Huga Wolfa je v bordel pripeljal Goldschmidt in mu v družabni igri priigral in poklonil prostitutko, ki ga je inficirala.”4,5 Tudi B. Springer iz Berlina trdi v svoji razpravi Die genialen Syphilitiker (1926), da je bil Wolf inficiran s 17. leti.6 Nadaljnji razvoj bolezni lahko spremljamo samo po opazovanjih, ki so jih zapisali prijatelji in znanci. Skladno z moralo tistega časa, se je o bolezni šepetalo v zaključenih družbah, bila je le mučen nasledek kavalirskega pregreška. Ne vemo, kateremu zdravniku se je zaupal, kako se je zdravil in če se je sploh zdravil po tedanjih možnostih medicine, ki so kaj malo vplivale na sam potek bolezni. Starši in sorodstvo, kar je razumljivo, nikoli niso sprejeli oziroma niso hoteli sprejeti resnice o njegovi okužbi. Sprejeli so le končno stanje, progresivno paralizo, kot samostojno in kasneje nastalo nespolno bolezen. Vsi uradni zapisi, ki govorijo o bolezni, so izginili, bili uničeni ali pa so se kje založeni. Obstajajo indiciji, da se je Wolf zavedal svoje infekcije in bil poučen o njeni prenosljivosti. V družinah, kjer je poučeval ali bil vabljen gost, je striktno odklanjal kosila, da bi se izognil skupni uporabi jedilnega pribora. Neprisiljeno pa je segal po malicah, npr. kruhu, siru, sadju, kar je lahko jemal s prsti. Dr. Breuer, zdravnik in sodelavec Sigmunda Freuda, znamenitega psihopatologa in psihoanalitika, ki je Wolfa dostikrat gostil, je domneval, da je Wolf v tem času preboleval prva znamenja venerične infekcije in da je tako ravnal po zdravniškem navodilu.7 Leta 1878 se je Wolf umaknil iz kroga svojih znancev, preboleval je najverjetneje simptome drugega obdobja svoje bolezni. Tudi sicer je skoraj vedno ustvarjal v popolni osamljenosti. Zaradi svoje manične preobčutljivosti je stalno menjaval bivališča, denimo v letih 1876-1879 21-krat. Preživljal je bedo bohemskega življenja,

2 3 4 5 6 7

Ernst Decsey, Hugo Wolf, Das Leben und das Lied, Berlin 1921 (dalje Decsey), str. 25-28. Frank Walker, Hugo Wolf, Eine Biographie, Graz-Wien-Köln 1953 (dalje Walker) str. 72-78. Andreas Dorschel, Hugo Wolf, Celovec 1990 (dalje Dorschel), str. 19. Alma Mahler, Erinnerungen an Gustav Mahler, Frankfurt-Berlin-Wien 1981, str. 91. Erik Werba, Hugo Wolf und seine Lieder, Wien 1984 (dalje Werba), str. 54-55. Walker, str. 98-99.

366 Brumec.indd

366

2.3.2004, 12:11


S tudia

H istorica

S lovenica

prihajal je v številne konflikte, tudi z najboljšimi prijatelji in podporniki ter se z nekaterimi celo za vedno skregal. Poglejmo si nekaj poročil iz njegovega življenja. Njegovi prijatelji poročajo o nenehni nagnjenosti k hudim depresijam, pa tudi o neponovljivem šarmu in humorju, o živahnosti, ki jo je izžareval. Pri vsej mimozni nežnosti je Wolf kazal tudi omembe vredno mero trme in vztrajnosti, kadar je šlo za njegove koristi. Četudi so njegove izjave včasih nezaslišano grobe, je bil hkrati človek, zmožen izjemne občutljivosti, senzibilnež, ki pusti, da se mu vsaka beseda “raztopi na jeziku ” in čigar glasba ponazarja najbolj pretanjene odtenke govorice in tistega neizgovorljivega, kar je “pod govorico,” je zapisal prijatelj Bahr.8 Okolju in svojim učencem se je dozdeval domišljav in grotesken, užival je, ko je igral komedijo arogantne trčenosti.9 M. Lang, pisateljica, ga opisuje: “0dlično je bil oblečen, čeprav je suknjo nosil več let in njegovo perilo je bilo snežno belo. Beraško ni nikoli živel, tudi takrat ne, ko je stradal. Vse njegove stvari so kazale na okus in kulturo. Rad se je obdajal z lepimi in izbranimi predmeti. Ob tistem, kar ga je razveselilo, je znal glasno krikniti. Bil je oster krik. Skoraj kakor krik roparice, sokola, ali še krajše. Od nikogar še nisem slišala kaj podobnega. Deloval je neverjetno prisrčno in spod-

Pismo Huga Wolfa sestri Modesti Strasser, napisano 17. oktobra 1880 (PAM, Hugo Wolf 1860-1903, AŠ 1)

8 9

Dorschel, str. 31. Dietrich Fischer-Dieskau, Hugo Wolf, Leben und Werk, Berlin 2003 (da1je Fischer-Dieskau), str. 153.

367 Brumec.indd

367

2.3.2004, 12:11


V. Brumec: Patografija Huga Wolfa

bujajoče, Wolf ni bil zagrenjen, niti najmanj. Bil je samo čustven in razdražljiv. Po značaju je bil neprisiljen, živahen in poln naravnega humorja.”10 Materi eni svojih učenk iz ugledne družine je leta 1880 grobo sporočil, da “tako nemuzikalične goske ne more dalje poučevati, še nadalje imeti posla s tako nenadarjeno osebo, pomeni zanj smrt.”11 Wolf je 8. novembra 1885 napisal v ‘Wiener Salonblatt’, katerega dopisnik in kritik je bil tri leta, zgodbo Sanje, v kateri anticipira dogajanje, ki se je njemu samemu dvanajst let pozneje resnično zgodilo, ko se je sam oklical za direktorja dunajske opere.12 Wolf se je zavedal, da je dostikrat sam ustvarjal moteče vedenjske vzorce, zapisal je npr: “Upoštevajte, prosim, samo duhovno plat mojega bivanja, ki vendarle sme zbujati določeno zanimanje, vse drugo ni vredno niti enega samega strela smodnika. Ko ne bom mogel več skladati, tedaj se ne bo treba nikomur več meniti zame, tedaj me vrzite na gnoj, tedaj bo zame vsega konec.”13 Razen komponiranja za Wolfa ni obstajala nobena druga življenjsko pomembna alternativa. Z izključnostjo svojega skrajno enostranskega genija se je poskušal izogibati vsemu, kar bi lahko škodovalo njegovi osredotočenosti na delo. Nikoli ni nastopal kot solist ali dirigent, pač pa le kot spremljevalec svojih samospevov, večinoma zasebno ali na nejavnih, internih koncertih. Leta 1889 je bil na višku svojega ustvarjanja: do takrat je ustvaril več kot polovico kompozicij. Leta 1890, ko je bil star 30 let, so se pokazala prva znamenja progresivne paralize. Wolf je sam opazil, da je z njim nekaj narobe, navdih in razpoloženje za delo sta usihala. Takole je zapisal: “ ... Sam sem že dolgo mrtvec. Ko bi šlo vsaj za navidezno smrt! Tako pa sem v resnici pravi mrlič, ki ga nosijo v grob, in le sposobnost, da sem še gospodar svojih fizičnih moči, mi dokazuje, da še živim življenje - navidezno življenje. Bržkone se moram sprijazniti, da boleham za neko živčno boleznijo. Sploh si ne morem več predstavljati, kaj je to harmonija, kaj melodija, in že začenjam dvomiti, ali so skladbe, ki nosijo moje ime, tudi zares moje.”14 Od leta 1891 do 1894 je njegova ustvarjalnost skoraj popolnoma presahnila. Prijatelju Kaufmannu je pisal 26. aprila 1893: “V meni je vse kakor umrlo, niti najtišji ton noče zazveneti, tiho in puščobno je v meni, kakor na zasneženem pokopališču.” Pa zopet 1. junija: “Sem na koncu. Ko bi le kmalu bilo dokončno, nič si bolj srčno ne želim.”15 Ko je bolezen pozimi leta 1894 dosegla preparalitični stadij, je to vnovič sprostilo ustvarjalno potenco; v zgolj štirinajstih tednih je Wolf dokončal klavirski izvleček svoje opere Der Corregidor.16 Vse življenje so Wolfa vzburjali zvočni dražljaji različnega izvora: lajanje psov,

10

Fischer-Dieskau, str. 113. Werba, str. 89. 12 Dorschel, str. 125. 13 Prav tam, str. 45. 14 Dorschel, str. 87. 15 Werba, str. 185. 16 Dorschel, str. 6. 11

368 Brumec.indd

368

2.3.2004, 12:11


S tudia

H istorica

S lovenica

gosje gaganje, glasna otroška igra, ptičje petje itd. Od maja 1895 se je njegova razdražljivost zastrašujoče povečala. Med komponiranjem je imel ob pisalni mizi neprestano lovsko puško. “Danes sem do smrti ustrelil ščinkavca, ki me je pošastno maltretiral,” je zapisal 25. maja.17 Dva tedna pozneje je zabeležil: “Nedavno sem bil zopet prisiljen k žalostni nuji, da opravim še z nekaterimi pernatimi kalilci miru.”18 Vso drugo polovico leta 1895 se je Wolf ukvarjal z instrumentacijo opere Corregidor in jo do konca leta dokončal. Praizvedba (7. junija) 1896 v Mannheimu je bila velik uspeh. Ob odhodu pa je v hotelu pozabil ves svoj honorar. Vzporedno z uspehi se je vedno bolj približeval tragičen vrhunec bolezni. Avgusta 1896 je okulist v Gradcu, pri odstranitvi tujka v očesu, ugotovil anizokorijo, tj. neenakost zenic, napovedni simptom progresivne paralize.19 Svoj 37. rojstni dan je s prijatelji proslavil 12. in 13. marca 1897: bil je odlične

Hugo Wolf (leta 1889) kot 29-letni mož v slovečem rjavem žametnem suknjiču (PAM, Hugo Wolf 1860-1903, AŠ 1)

17 18 19

Prav tam, str. 114. Prav tam, str. 115. Walker, str. 465.

369 Brumec.indd

369

2.3.2004, 12:11


V. Brumec: Patografija Huga Wolfa

volje, dobil je veliko rož, čestitk in daril. To je bil zadnji, navidez brez oblačka, občutek sreče! Junija 1897 se pojavijo motnje ravnotežja: poskušal se je naučiti vožnje s kolesom, toda vedno pogosteje je padal. Sam je napisal, da je tetoviran z bulami in odrgninami. Svinčena teža udov in splošna utrujenost sta postali vedno pogostejši. Tudi o strahotnih sanjah je tožil.20 Jeseni je pisal zmedena pisma znancem in prijateljem. Govoril je nervozno in neurejeno. Kljub vsemu je začel komponirati novo opero Manuel Venegas, ki je ostala nedokončana. 18. septembra 1897 se je Wolf srečal s prijatelji v gostilni in jim sporočil: “Postal sem direktor Dvorne opere, ali že veste? ”21 Tam in pozneje z njimi v svojem stanovanju je bil izrazito evforičen, razigran, govoril je o ženskah v svojem življenju in o glasbi. Nato je prijatelje odslovil, češ da bo še skladal. Naslednji dan je sosedom v Perchtoldsdorfu blizu Dunaja ponovno razlagal, da je postal direktor Dvorne opere. V rokah je vihtel osnutek dolgega govora osebju opere, z zaključkom o razrešitvi Gustava Mahlerja, tedanjega direktorja. Brez dvoma, šlo je za besede in dejanja duševnega bolnika. Poznejša obnova dogodkov je pokazala, da je bil Wolf v resnici že 21. julija pri Mahlerju. Poznala sta se od leta 1875, ko sta skupaj študirala na konservatoriju in nekaj časa tudi skupaj stanovala. Sprla sta se, ker mu ni hotel sprejeti Corregidorja v program. Odšel je ogorčen in zagrenjen. V obupu se je kar sam razglasil za direktorja opere. Še ves dan je bil Wolf evforičen, nastavljal in odstavljal je osebje opere, kazal je vražje veselje, da je tudi Mahlerja lahko odstavil. Odklanjal je navzočnost svojih dobrih prijateljev, ki pa so zvečer le poklicali zdravnika, dr. Gorhana, ki je svetoval napotitev v bolnišnico za duševne bolezni. To so prijatelji storili naslednji dan. Pod pretvezo, da ga peljejo v avdienco k njegovemu novemu predstojniku, cesarjevemu dvornemu nadupravitelju, princu Lichtensteinu, so ga v fraku, ki ga je Wolf sam izbral, v “knežji ekipaži,” v resnici z bolniškim vozom, odpeljali v privatni sanatorij dr. Svetlina. Tam se je poslovil od prijateljev in hitro odhitel po stopnicah, kjer so ga že pričakovali bolničarji ustanove. Dva meseca ni imel nobenega kontakta z dotedanjim okoljem. Bil je v osebni oskrbi dr. Svetlina. Njegove blodnje so se nadaljevale: občasno se je zaznaval kot direktor bolnišnice, pa kot direktor opere, kot tisti, ki bo zdravil Nietzschejevo blaznost, kot Jupiter, ki določa vreme itn. Redko se je zavedal svoje lastne identitete, ponovno je haluciniral o gigantskih opernih projektih, ki so se delno nanašali na načrte iz prejšnjega življenjskega obdobja.22 Proti koncu leta, 15. decembra, je sam izoblikoval grenak obračun svojega življenja. Ostreje kot kdajkoli preje je izražal svojo mizogino naravnanost, sovraštvo do žensk oziroma strah pred njimi: “Če odkrito priznam, me je groza moje preteklosti, razen blaženih ur ustvarjanja. Odslej bom na vsa nova poznanstva gledal samo izrazito koristoljubno. Predvsem pa se bom na daleč izogibal babam. Z njimi bom

20 21 22

Prav tam, str. 483. Decsey, str. 120-122. Kurt Honolka, Hugo Wolf, Sein Leben, sein Werk, seine Zeit, Stuttgart 1988 (dalje Honolka), str. 283.

370 Brumec.indd

370

2.3.2004, 12:11


S tudia

H istorica

S lovenica

moral ravnati samo še kot z drhaljo, boljšega si ne zaslužijo.”23 Občasno je tudi komponiral, samo kratke pesmi, nekatere tudi mojstrsko. Okoli 23 kratkih del in fragmentov iz tistega časa je ohranjenih. V začetku leta 1898 se je njegovo stanje precej izboljšalo. 24. januarja so ga, navidez ‘ozdravljenega’, odpustili iz sanatorija. Odpotoval je v spremstvu na Semmering, v Gradec, Celje in Velenje, kjer je tedaj živela njegova mati. V tem času je postal mirnejši, vase zaprt in otožnejši. V pismu prijatelju Haberlandtu je zapisal: “Ne pričakuj več pisma od mene. Utruja me najmanjša dejavnost. Ne verjamem v ničesar, ne muziciram, ne mislim ničesar - kratko, vegetiram.”24 Februarja je nato odpotoval na Jadransko morje, spremljali sta ga sestra Käthe in gospa Melanie Köchert, žena juvelirja z Dunaja, ki mu je pomagala in ga materialno podpirala od l. 1875. Obiskali, v resnici ‘preblodili’, so Trst, Devin, Piran, Portorož, Pulo, Opatijo, Lovran, Mali Lošinj in nato še Salzburg. Za 38. rojstni dan so mu prijatelji uredili in opremili novo stanovanje. Prejel je številne čestitke, darila in rože iz celega sveta. Postal je častni član Društva Richarda Wagnerja in obvestili so ga, da so ustanovili Društvo Huga Wolfa v Stuttgartu. Glasba je bila zopet v središču njegovega razmišljanja: študiral je libreto opere Venegas, soglašal je tudi z novo izdajo Eichendorffovih pesmi. Maja 1898 je z družino Köchert odšel na poletne počitnice v Traunkirchen. Tam se je poskušal v jezeru Traunsee utopiti. Hladni valovi so ga streznili in sam se je rešil na obalo. Preganjavica je postajala vse hujša, sam je nato zaprosil, da ga zopet namestijo v bolnišnico, “samo za božjo voljo ne k dr. Svetlinu.”25 4. oktobra 1898, ko je bi1 star 38 let, so se za njim za vedno zaprla vrata umobolnice na Dunaju (Niederösterreichische Landesirrenanstalt am Alsergrund).26 Tam je zapadal v globoke depresije. Zanimivo je, da so mnogi prijatelji in znanci ter Wolfova društva prispevali finančna sredstva, da je imel najboljšo oskrbo v 1. razredu. Celo iz dvorne pisarne (Hofkanzlei) cesarja Franca Jožefa je bilo letno nakazanih 600 goldinarjev, pa tudi Ministrstvo za kulturo in prosveto je letno prispevalo 400 goldinarjev.27 V začetku leta 1899 se je Wolfovo stanje znatno zboljšalo. Sprejemal je obiske, bral, dostikrat je igral na klavir, pogosto štiriročno s strežnikom bolnišnice. Ko je igral sam, je nenehno ponavljal drugi stavek iz Beethovnove e-mol sonate, opus 90, ki ga je očitno pomirjala, morda vlivala tudi tolažbo in upanje. Dovoljeni so mu bili tudi kratki izleti s kočijo, v spremstvu prijateljev in bolničarjev. Žal so se mu začele pojavljati vidne motnje, ki so mu izkrivljale zaznave. Večkrat je tudi poskušal pobegniti. Poleti 1899 se mu je stanje nekoliko zboljšalo, 15. julija je pisal smiselno oblikovano obupano pismo sestri Modesti, na koncu pa je zapisal: “...Kratko, reši me, če sem lahko še rešen.”28 Jeseni 1899 se je njegovo stanje poslabšalo: še bolj ga je zapuščal spomin, po-

23 24 25 26 27 28

Dorschel, str. 127. Walker, str. 504. Decsey, str. 124. Walker, str. 509. Honolka, str. 289. Walker, str. 511-512.

371 Brumec.indd

371

2.3.2004, 12:11


V. Brumec: Patografija Huga Wolfa

javljale so se nove blodnje, začel je dvomiti o lastni identiteti: “Ja, če bi bil Hugo Wolf.”29 Negiral je življenje in resničnost. Zavračal je hrano, spal je lahko samo z zdravili, ohromitve so se jasno pokazale: rokopis je postal nečitljiv, govorne motnje so bile taka hude, da ga ni bilo mogoče več razumeti, pozneje je popolnoma onemel. V letih 1900 do 1903 se je stanje stalno slabšalo, prišlo je do nadaljnjih ohromitev in posledično je trajno obležal v postelji. Spomladi 1901 ga je obiskala njegova 77letna mati, ki je ni več prepoznal. Obisk je opisala v ohranjenem pismu.30 22. februarja 1903 je ob 15. uri umrl v naročju svojega bolničarja J. Scheibnerja, zadnji vzrok smrti je bila pljučnica. Tako se je sklenila tragična življenjska pot genija, ki je težko vzpostavljal realne odnose z vsakdanjim življenjem. Izvidov o Wolfovi bolezni v Psihiatrični kliniki na Dunaju (ki je naslednica umobolnice) niso našli. Imamo le konsiliarno poročilo direkcije z dne 19. novembra 1898: “Gospod Hugo Wolf se od 4. 10. 1898 nahaja tukaj v oskrbi 1. razreda. Boluje od progresivne paralize. Bolezen je neozdravljiva. Njeno trajanje bo znašalo ob rednem poteku približno 2 do 2 1/2 leti.”31 Pogrebne svečanosti so bile v dunajski Votivni cerkvi, pokopan je na častnem mestu Dunajskega centralnega pokopališča, blizu grobov Beethovna, Schuberta in drugih velikih glasbenih ustvarjalcev. *** Celostna podoba Huga Wolfa nam kaže genija, ki je svoje kratko življenje posvetil samo glasbenemu ustvarjanju, kaže nam boema, ki odstopa od ustaljenih norm bivanja, kaže pa nam tudi človeka z individualno tragično usodo, ki jo je določala zahrbtna bolezen. Nedopustno bi bilo, na osnovi medicinskih podatkov in drugih pričevanj, kakorkoli povezovati njegovo bolezen z njegovo glasbo. Wolfova glasba je najpristnejši izraz njegove genialnosti. V trajnem spominu nam ostaja fascinantna podoba skladatelja, ki ga glasbena zgodovina umešča med največje svetovne glasbene ustvarjalce.

29 30 31

Decsey, str. 125. Walker, str. 515. Fischer-Dieskau, str. 388.

372 Brumec.indd

372

2.3.2004, 12:11


S tudia

H istorica

S lovenica

Viljem Brumec PATHOGRAPHY OF HUGO WOLF ABSTRACT The author treats the tragic fate of Hugo Wolf, an early matured genius, who had, by lack of knowledge and experience, already in early youth, at 17, contracted with a sexually transmitted diseases, syphillis, which was incurable at the time. He was treated at the time with mercury medications (applications, baths). The turn-about came only after 1910, when P. Ehrlich had synthesised the chemotherapeutic expedient Salvarsan. Treatment was of long duration (for a number of years at times), becoming reliably successful only after 1943, when A. Fleming’s discovery of penicillin of 1929 became used as a medication. Syphillis fundamentally changed the life of Wolf. Approximately two decades later, it brought him into mental illness, progressive paralysis, and to untimely death at the age of 43. The entire semblance of Hugo Wolf indicates a genius, who devoted his entire life to musical creativity, indicating also a Bohemian, deviating from the entreched norms of life, indicating also a man with an individually tragic fate, which was determined by the treacherous illness. It would be inadmissible, on the basis of medical data and other testimonies, to link his illness in any manner to his music. Wolf’s music is the most original expression of his genius. The fascinating semblance of the composer remains in lasting memory, whom the history of music sets him among the greatest musical creators.

373 Brumec.indd

373

2.3.2004, 12:11


Brumec.indd

374

2.3.2004, 12:11


S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 Legat A. R. 651.93(497.4) 1.01 Izvirni znanstveni članek

Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj Legatove šole Prvih dvajset let zasebne Legatove ustanove

Mateja Matjašič Friš Dr., docentka, znanstv. sodelavka Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za biografiko in bibliografijo Novi trg 5, SI - 1000 Ljubljana e-mail: mateja.m-fris@uni-mb.si

Izvleček: Avtorica je raziskala in v članku predstavila življenjsko pot mariborskega stenografa Antona Rudolfa Legata (1887-1978). Legat je bil dober poznavalec slovenske in jugoslovanske stenografije pa tudi tujih stenografskih teorij. Bil je odličen pedagog, pisec stenografskih učbenikov ter znanstvenih in strokovnih člankov s področja stenografije ter ustanovitelj in ravnatelj zasebne Legatove šole, ki je v Mariboru delovala v letih od 1913-1941. Razprava zajema obdobje od Legatovega rojstva do januarja 1933, ko je njegov zavod praznoval 20-letnico delovanja.

Ključne besede: Anton Rudolf Legat (1889-1978), stenograf, ustanovitelj in ravnatelj, zasebna Legatova šola v Mariboru, 20-letnica delovanja. Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 3 (2003), št. 2-3, str. 375-403, 160 cit., 5 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

375 MatejaFris.indd

375

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

Življenje in delo Antona Rudolfa Legata (1887-1978) je v zgodovini slovenske stenografije in šolstva slabo poznano. Bil je dober poznavalec in znanstveni raziskovalec slovenske in jugoslovanske stenografije pa tudi mnogih tujih stenografskih teorij, predvsem nemškega, angleškega, bolgarskega, finskega, italijanskega in ruskega stenografskega sistema. Zaslužen je kot pisec znanstvenih in strokovnih razprav o razvoju slovenske stenografije in njenih tvorcih, članke in razprave je objavljal v uglednih stenografskih revijah doma in v tujini. Še posebej se je uveljavil kot ustanovitelj in ravnatelj zasebne Legatove šole, ki je v Mariboru delovala v letih 1913-1941.1 Razprava zajema obdobje od Legatovega rojstva do januarja 1933, ko je njegov zavod praznoval 20-letnico delovanja. *** Oče Antona Rudolfa Legata Ivan (Johann) Legat se je rodil leta 1857 v Ljubljani,2 kjer se je izučil za ključavničarja. Kot potujoči rokodelec je peš potoval po Avstriji, Nemčiji, Švici, Franciji in prispel celo do Londona. Kasneje se je zaposlil v delavnicah Južne železnice v Mariboru,3 kjer se je poročil z Marijo (Mario) Beloglavec, rojeno leta 1862,4 hčerko bogatega in uglednega kmeta iz Studencev pri Mariboru, ki se je tja priselil iz Prlekije.5 Ivan Legat je bil iz Maribora premeščen najprej v Leoben, kjer je delal kot kurjač na železnici, in kasneje v Bruck ob Muri. Tam se je 15. aprila 1887 zakoncema Legat kot prvi otrok rodil Anton Rudolf,6 leta 1892 pa še njegov brat Edvard.7 Starša sta se, podobno kot v drugih družinah slovenskih delavcev, ki so bili premeščeni v kraje ob železnici na Gornje Štajersko, med seboj pogovarjala slovensko. Otroci so sicer razumeli, kaj so starši govorili, ker pa so se na dvorišču družili pretežno z nemško

1

2 3

4 5 6 7

Univerzitetna knjižnica Maribor (UKM), Ms 580/3, Alfonz Kopriva, Profesor Anton Rudolf Legàt - devetdesetletni stenografolog, Maribor, 3. april 1977, 4 listi (dalje: Kopriva, Profesor Anton Rudolf Legàt), str. 1. Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Domovinska kartoteka občine Maribor (od druge polovice 19. stoletja), Matrikenblatt über den Gemeindeangehörigen der Stadt Marburg, vpisna št. 257. UKM, Ms 580/1, Legat Anton Rudolf, Avtobiografija (Zgodovina Legatove šole v Mariboru, Maribor 1975, 16 listov) - Alfonz Kopriva daroval 12. aprila 1977 (dalje: Legat, Zgodovina Legatove šole), str. 1. PAM, Domovinska kartoteka občine Maribor (od druge polovice 19. stoletja), Matrikenblatt über den Gemeindeangehörigen der Stadt Marburg, vpisna št. 257. Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 1. PAM, Domovinska kartoteka občine Maribor (od druge polovice 19. stoletja), Matični list občanov mesta Maribor, vpisna št. 676. PAM, Domovinska kartoteka občine Maribor (od druge polovice 19. stoletja), Matrikenblatt über den Gemeindeangehörigen der Stadt Marburg, vpisna št. 257. Med Antonom Rudolfom in Edvardom se je zakoncema Legat v Brucku ob Muri rodil še en sin, ki pa je še kot otrok umrl, vsekakor pred letom 1896, ko so se Legatovi vrnili v Maribor, ker v domovinski kartoteki ni njegovega vpisa, zato njegovi rojstni podatki in ime niso znani. O dveh umrlih bratih (drugi je umrl 1913 leta star 17 let) piše A.R. Legat v pismu dr. Karlu Verstovšku. PAM, fond Legat, AŠ 11, Dopis A.R. Legata, naslovljen na dr. Karla Verstovška, poverjenika za uk in bogočastje v Ljubljani z dne 19. septembra 1919.

376 MatejaFris.indd

376

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

govorečimi otroki in so obiskovali samo nemške šole, niso obvladali slovenskega jezika. Zanimiv je spominski zapis Antona Rudolfa Legata, v katerem opisuje nestrpnost Avstrijcev do slovensko govorečih sosedov: “Če pa so starši med seboj govorili slovenski, so sosedi v Brucku rekli: ‘Hört auf mit eurer windischen Sprache, sonst wirds regnen!’ (Nehajte z vašim slovenskim jezikom, drugače bo deževalo!) ”8 V začetku leta 1896,9 ko je še ne devetletni Anton Rudolf v Brucku ob Muri obiskoval 3. razred ljudske šole, je bil oče ponovno premeščen nazaj v Maribor, kjer je dobil zaposlitev kot strojevodja v železniški delavnici na Studencih. Anton Rudolf je v Mariboru nadaljeval s šolanjem, obiskoval je najprej ljudsko šolo v Magdalenskem okraju in nato na Studencih, kamor se je preselil s starši.10 V Mariboru sta se Legatovim rodila še dva otroka, marca 1896 sin Josef (umrl je leta 1913, star 17 let) in oktobra 1900 hčerka Fani (Franciska).11 Mali Anton Rudolf je odraščal v AvstroOgrski monarhiji v času in okolju, kjer je kot tretji politični tabor (poleg maloštevilnih narodno zavednih Slovencev in Nemcev) prevladovala socialna demokracija, ki je povezovala predvsem delavce iz razvijajoče se mariborske industrije (kar je veljalo zlasti za primestno občino Studence, kjer so bile obsežne delavnice Južne železnice). Čeprav je ta tabor zavračal nacionalizme, je bil germanizacijski pritisk in politični vpliv Dunaja in Gradca zelo močan in je z nemškim poslovanjem in mediji vplival na to, da se je delavstvo, ki je v mesto prihajalo s slovenskega podeželja, navezovalo na nemški kulturni krog.12 Po končani ljudski in meščanski šoli v Mariboru, kjer je bil učni jezik na vseh šolah prav tako nemški, je Anton Rudolf stopil v pripravnico in se pozneje vpisal na učiteljišče, kjer je leta 1907 maturiral.13 V tretjem razredu meščanske šole (šol. leto 1901/02) se je na tečaju, ki ga je vodil strokovni učitelj Čeh Otmar Praschak (Pražak),14 poznejši ravnatelj dekliške meščanske šole v Celju,15 prvič srečal z nemško stenografijo po Gabelsbergerjevem sistemu, intenzivneje pa se je začel ukvarjati z njo leta 1904, ko se je naročil na stenografski mesečnik ‘Stift Heil!,’ ki je izhajal v St. Joachimsthalu na Češkem. V dijaških letih se je dvakrat udeležil tekmovanja za lepo in pravilno stenografsko pisanje in obakrat prejel diplomo za odličen uspeh. V letih 1905-1906 se je udeležil

8 9

Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 1. PAM, fond Legat, AŠ 11, Ant. Rud. Legat, Maribor - Življenjepis, 6 listov, brez datuma (dalje: Legat, Življenjepis), str. 1.

10

Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 1. PAM, Domovinska kartoteka občine Maribor (od druge polovice 19. stoletja), Matrikenblatt über den Gemeindeangehörigen der Stadt Marburg, vpisna št. 257. 12 Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Maribor 1997, str. 301-302; Franc Rozman, Politično življenje Nemcev v Mariboru, v: Od Maribora do Trsta (1850-1914), Zbornik referatov, Maribor 1997, str. 51-54; Bruno Hartman, Prevrat v Mariboru 1918/1919, Studia historica Slovenica, letnik 2 (2002), št. 1, str. 183. 13 Legat, Življenjepis, str. 1. 14 Prav tam. 15 Dekliška meščanska šola je nastala kot samostojni zavod leta 1903. Njen ravnatelj je postal Otmar Praschak. Po prevratu je do 1. marca 1919 šola ostala nemška, tega dne pa so jo prevzeli slovenski učitelji. 2. aprila 1919 je Otmar Praschak predal ravnateljske posle in odšel v Avstrijo. Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del (1849-1941), Celje 1974, str. 182, 475, 478. 11

377 MatejaFris.indd

377

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

Matrikenblatt über den Gemeindeangehörigen der Stadt Marburg, vpisna št. 257 (PAM, Domovinska kartoteka občine Maribor)

pisnega tečaja za debatno pismo16, ki ga je prirejal časopis ‘Stift Heil!’ in ga končal s prav dobrim uspehom. “Bil sem navdušen stenograf in od tega časa mi je bila stenografija moj zvesti prijatelj in konjiček,” je Legat zapisal v življenjepisu.17 V tretjem letniku učiteljišča je moral vsak dijak pripraviti seminarsko nalogo oz. predavanje na temo, ki si jo je poljubno izbral. Legat je predstavil prispevek ‘O Gabelsbergerju in njegovi stenografiji’.18 Kasneje se je dogodka takole spominjal: “Govoril sem navdušeno in vzneseno in tovariši so takrat rekli, da je bilo moje predavanje najboljše in najlepše od vseh govorov, ki so jih kandidati sploh imeli. Spis o predavanju shranim

16

Nadgradnja osnov stenografije - stenografski zapis govorjene besede na razpravah, predavanjih itd. Rudolf Rakuša, Od hieroglifov do slovenske stenografije, str. 27.

17

Legat, Življenjepis, str. 1. ‘Über Gabelsberger und dessen Stenographie’. Vortrag als Lehramtskandidat im III. Jahrgang der Lehrerbildungsanstalt in Maribor, am 23. April 1906. UKM, Ms 580/2, Anton Rudolf Legat, Seznam lastnih predavanj in objav o stenografiji v dnevnikih in strokovnih listih, Maribor 1975, 14 listov - daroval Alfonz Kopriva 12. aprila 1977 (dalje: Legat,

18

378 MatejaFris.indd

378

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

še danes.”19 Temeljito znanje stenografije mu je prineslo velik ugled in priljubljenost pri ostalih dijakih na moškem učiteljišču. Ker je stenografiral vsa predavanja profesorjev, so sošolci prihajali k njemu, da jim je narekoval iz svojih zapiskov. “Vsi so bili navdušeni nad stenografijo in eden je celo pozneje napravil državni izpit iz stenografije,” je opisal navdušenje za stenografijo, ki je v tistem času vladalo med srednješolci.20 Legata so že v času, ko je hodil na učiteljišče, zanimale najrazličnejše svari. Veliko je bral, se učil angleščine, predvsem pa si je že takrat izoblikoval zelo širok, strpen svetovni nazor z močnim socialnim čutom, ki ga je odlikoval tudi v kasnejših letih.21 V dijaških letih se je seznanil s protestantsko družino, ki mu je posojala najrazličnejše knjige, med drugimi tudi delo ‘Die Waffen nieder!’ (‘Odložite orožje!’) znane pacifistke Berte von Suttner, dobitnice Nobelove nagrade za mir,22 ki je nanj močno vplivala. Zanimiva je zgodba, ki jo je Legat zapisal v svojih spominih: “V učiteljišču smo tudi dobili domače pismene naloge. Ena se je glasila ‘Korist vojne’. Vsi kandidati so pozitivno pisali, da prinaša vojna veliko korist. Samo eden je pisal negativno in to sem bil jaz. Pisal sem, da prinaša vojna veliko nesrečo, bedo in bolezni. /…/ Ko je profesor domače naloge nazaj prinesel in jih ocenil, je rekel, da sem jaz pisal veliko neumnost. Ugovarjal sem in odgovoril, da je to moje prepričanje.”23 Profesor, “velenemški fanatik,” je Legata nahrulil, ga označil za nesramnega predrzneža in mu dal nezadostno oceno. Dijakom pa je zaneseno zatrdil, da bo Avstro-Ogrska v primeru vojne premagala Anglijo in vojno dobila. Ko je po prvi svetovni vojni, leta 1920, Anton Rudolf Legat študiral na trgovski akademiji v Gradcu, je srečal bivšega profesorja, ki se je spomnil njegove pisne naloge in mu priznal, da je imel prav.24 Na čas svojega šolanja v Mariboru je imel Legat večinoma lepe spomine, mnogo pozneje je kot ravnatelj in profesor zasebne Legatove šole obžaloval samo to, da mu ravnatelj učiteljišča ni dovolil obiskovati plesnega tečaja: “Toda rekel je, da je boljše, če se učim. In tako nisem obiskoval tečaja za plesanje, kar pa mi je zelo manjkalo v celem življenju. Na primer na koncu tečajev mojega zavoda smo imeli tudi zabavni večer in učenke so prišle in me prosile, da z njimi plešem. Ker pa nisem mogel plesati, sem to moral odkloniti. Zaradi tega so bile absolventke razočarane in jaz sem bil žalosten.”25

19 20 21 22

23 24 25

Seznam lastnih predavanj in objav), str. 1. Legat, Življenjepis, str. 2. Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 2. Kopriva, Profesor Anton Rudolf Legàt, str. 4. S u t t n e r Berta von, baronica (1843-1914), avstrijska pacifistka in pisateljica. Z romanom Odložite orožje! (Die Waffen nieder!, 1889) je bila na čelu evropskega mirovnega gibanja, leta 1891 je ustanovila Avstrijsko društvo prijateljev miru, leta 1905 je prejela Nobelovo nagrado za mir. Baronica von Suttner je bila tudi tista, ki je svetovno javnost opozorila na zapuščenega in osiromašenega Henrija Dunanta, ustanovitelja Rdečega križa, ki je po njeni zaslugi leta 1901 prejel Nobelovo nagrado za mir. Veliki splošni leksikon, 7. knjiga, Ljubljana 1998, str. 4158-4159; Kopriva, Profesor Anton Rudolf Legàt, str. 3. Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 2a. Kopriva, Profesor Anton Rudolf Legàt, str. 3. Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 2a.

379 MatejaFris.indd

379

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

*** Po maturi na moškem učiteljišču leta 1907 je Legat dobil prvo službeno mesto kot učitelj na ljudski šoli v St. Peter am Ottersbache (Sv. Peter ob Ottersbachu) pri Cmureku v Avstriji. Tam je poučeval eno šolsko leto od oktobra 1907 do oktobra 1908. V tem času se je intenzivno pripravljal na državni izpit za učitelja stenografije,26 ki ga je položil s prav dobrim uspehom na Dunaju 12. oktobra 1908, torej leto dni po maturi. Iz praktične stenografske spretnosti si je prislužil oceno odlično, saj je na izpitu po nareku dosegel, tako piše v svojem življenjepisu, hitrost 360 zlogov na minuto. Hotel je postati stenograf v dunajskem parlamentu, toda ugledni avstrijski stenografi, pri katerih je opravljal državni izpit, so mu to odsvetovali, ker je bila služba prenaporna in slabo plačana.27 Po opravljenem državnem izpitu iz stenografije si je Legat iskal drugo učiteljsko mesto, vendar ga šolski inšpektor v Lipnici (Leibnitz) ni hotel razrešiti službene obveznosti v Sv. Petru ob Ottersbachu, ker ni želel izgubiti mladega in prizadevnega učitelja. Legat se je za pomoč obrnil na okrajnega glavarja grofa Stürgha, ki mu je končno dal razrešnico.28 Vrnil se je v Maribor, kjer je bil 1. novembra 1908 nastavljen kot učitelj na ljudski šoli v Razvanju pri Mariboru. Po dveh letih je bil 15. septembra 1910 premeščen kot učitelj na ljudsko šolo na Pobrežju, še istega leta je v Celovcu opravil izpit usposobljenosti za učitelja za obče ljudske šole, leta 1912 pa je bil imenovan za definitivnega učitelja na Pobrežju.29 Gmotno je bil toliko preskrbljen, da je lahko z zneskom 10.000 avstrijskih kron pomagal staršem, ki so leta 1910 začeli zidati novo družinsko hišo na zemljišču starega očeta na Studencih, da so lahko odplačali ostanek dolga pri mariborski Posojilnici.30 Ves čas pa se je udejstvoval tudi na stenografskem področju in si prizadeval, da bi v Mariboru dobil mesto učitelja za stenografijo. Na Deželni šolski svet v Gradcu je pošiljal vloge za dodelitev koncesije za prireditev tečaja za stenografijo, medtem pa je zainteresirane stranke poučeval privatno na svojem domu na Studencih.31 13. avgusta 1911 je v strokovnem listu Pädagogische Zeitschrift (Pedagoški časopis), ki je izhajal v Gradcu, in graškem dnevniku Tagblatt objavil članek z naslovom ‘Stenographie und Lehrerschaft’ (Stenografija in učiteljstvo), v katerem je pojasnjeval, kako je učitelju potrebna stenografija in obenem zahteval, naj se uvede stenografija kot obvezen predmet na vseh učiteljiščih.32 14. oktobra 1911 je imel v Štajerskem

26

V svojih življenjepisu je Legat zapisal: “V tem lepem kraju sem splomladi in poleti (leta 1908, op. avtorice) na vse zgodaj vstal in se marljivo pripravljal na stenografski izpit.” Legat, Življenjepis, str. 1. 27 Prav tam. 28 Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 2. 29 Legat, Življenjepis, str. 1; Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 2-3. 30 Zgodovina Legatove šole, str. 1. 31 PAM, fond Legat, AŠ 14, Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru - Poročilo ravnatelja Ant. Rud. Legat-a na proslavi 25 letnice zavoda dne 9. januarja 1938, (dalje: Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru), str. 1. 32 Legat, Seznam lastnih predavanj in objav, str. 1; Legat, Življenjepis, str. 3.

380 MatejaFris.indd

380

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

društvu Gabelsbergerjevih stenografov v Gradcu (Steiermärkische Gabelsberger Stenographenverein), predavanje z naslovom ‘England als Wiege der modernen Stenographie’ (Anglija kot zibelka moderne stenografije). Predavanje je bilo objavljeno novembra istega leta v Stenographenblatt Gabelsberger, ki je izhajal v Pragi (št. 11, leto 1911).33 Še naprej se je ukvarjal s preučevanjem angleške stenografije, posebej ga je zanimal nov pristop k sistemu stenografiranju, ki ga je uvedel Anglež Issac Pitman.34 12. junija 1912 je članom Štajerskega društva Gabelsbergerjevih stenografov v Gradcu predstavil rezultate svojega raziskovalnega dela z naslovom ‘Die Grundzüge der Pitmanschen Phonographie. Über geometrische und kursive Stenographieje’ (Glavne značilnosti Pitmanove fonografije. O geometrijski in kurzivni stenografiji). Tudi ta prispevek je bil objavljen v praškem stenografskem časopisu Stenographenblatt Gabelsberger (št. 10, leto 1912) in je imel posebno prilogo s primeri angleške stenografije.35 *** Po zaslugi velikega slovenskega pedagoga, dolgoletnega ravnatelja mariborskega moškega učiteljišča Henrika Schreinerja36 (bil je tudi Legatov bivši ravnatelj), ki je podpiral idejo o uvedbi obveznega pouka stenografije pri bodočih učiteljih, je bil Legat 1. januarja 1913 z odlokom c.kr. ministrstva za prosveto na Dunaju imenovan za učitelja nemške stenografije na državnem moškem učiteljišču v Mariboru, obenem pa je opravljal svojo redno službo definitivnega učitelja na ljudski šoli na Pobrežju.37 V letu in pol, vse do izbruha prve svetovne vojne, je Legat naučil osnov stenografije mnoge učitelje stare generacije, ki so se ga tudi kasneje spominjali kot “izvrstnega pedagoga in metodika,” kakor ga je opisal njegov bivši dijak, priznani pedagoški in telesno-kulturni delavec Ciril Hočevar38.39 Legat, zagnan 26-letni uči-

33

Legat, Seznam lastnih predavanj in objav, str. 1, 3; Legat, Življenjepis, str. 3. Leta 1837 je nastopila z vladavino kraljice Viktorije ‘viktorijanska doba’ in z njo najvišji vzpon britanskega imperija. Istega leta je izdal angleški učitelj Isaac Pitman stenografski sistem, ki je postal pod poznejšim nazivom fonografija (Phonography) tako rekoč enotna stenografija viktorijanske dobe in angleško govorečega sveta. Rudolf Rakuša, Od hieroglifov do slovenske stenografije, Ljubljana 1967, str. 40-41. 35 Legat, Seznam lastnih predavanj in objav, str. 1, 3; Legat, Življenjepis, str. 3. 36 S c h r e i n e r Henrik, pedagog in naravoslovec (1850-1920). Od 1890 do smrti 1920 je bil ravnatelj državnega moškega učiteljišča v Mariboru. 1890-1905 je bil predsednik izpitne komisije za ljudske in meščanske šole, 1891-99 šolski okrajni nadzornik ter častni član Hrvaškega pedagoškega zbora. Sodeloval je v boju proti ponemčevanju Maribora. Bil je pedagoški reformator in je pomembno vplival na slovensko pedagogiko in šolstvo. 1900 je bil med pobudniki in ustanovitelji Slovenske šolske matice, do smrti njen predsednik in sourednik oz. urednik njenega Pedagoškega letopisa. 1919 je vodil komisijo za preureditev jugoslovanske vzgojne in izobraževalne dejavnosti. Pedagoškim vprašanjem je namenil več kot 70 člankov, razprav in knjižnih del. Slovenski biografski leksikon (SBL), III. Knjiga, 10. zvezek, Ljubljana 1967, str. 651-659, Enciklopedija Slovenije (ES), 11. knjiga, Ljubljana 1997, str. 17-17; Slavica Pavlič, 100 znamenitih osebnosti v šolstvu na Slovenskem, Ljubljana 2000, str. 116-117; Schreinerjev zbornik. 37 Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 2-3. 38 H o č e v a r Ciril, učitelj in telesno-kulturni delavec (1896-1978). Bil je vsestranski športnik, predaval 34

381 MatejaFris.indd

381

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

telj, ki je sam pred šestimi leti maturiral na isti ustanovi, je takole opisal svoje službovanje na učiteljišču: “Na moškem učiteljišču sem poučeval stenografijo v prvem in drugem letniku. Direktor učiteljišča, gospod Henrik Schreiner, ki je bil izboren učitelj in pedagog, je inspiciral moj pouk iz stenografije in mi izstavil lepo spričevalo. Zapisal je, da poučujem stenografijo z dovoljenjem prosvetnega Ministrstva, da je moja metoda pri pouku zelo smotréna, da razumem učence interesirati za stenografijo, da je disciplina brezhibna in da so učni uspehi zelo zadovoljivi.”40 Ker mu je 14. decembra 1912 Deželni šolski svet v Gradcu po nekajletnem zavlačevanju končno dodelil koncesijo za ustanovitev zasebne šole za poučevanje stenografije, je v dogovoru z ravnateljem Schreinerjem v prostorih novega moškega učiteljišča (danes je v zgradbi na Mladinski ulici osnovna šola Bojana Ilicha) že 3. januarja 1913 odprl tudi svojo prvo zasebno šolo oz. tečaj za stenografijo, ki je potekal v večernih urah. Na tečaj se je prijavilo 24 odraslih učencev in učenk, med njimi je bilo največ učiteljev, uradnikov in trgovcev. Sestava tečajnikov je bila narodnostno mešana, vendar se je večinsko nagibala na nemško stran.41 Vzrok temu je iskati v večinoma nemškem izvoru mariborskega trgovskega in uradniškega sloja, ki je v tistem času prevladoval v mestih na Slovenskem Štajerskem.42 Tečajniki so ob koncu tečaja, julija 1913, Legatu izročili diplomo, na katero so napisali: “Obiskovalci državno-koncesijonirane Legatove šole si dovoljujejo ob koncu šolskega leta izreči svojemu spoštovanemu vodji, gospodu Ant. Rud. Legatu, izprašanemu učitelju za stenografijo, za njegovo izkušeno in nesebično delovanje najlepšo zahvalo. /…/ naj bi ta strokovna šola, to je iskrena želja podpisancev, tudi v bodočnosti venčana s tako lepimi in bogatimi uspehi, ki so jo tako izredno odlikovali že v prvem letu njenega obstoja.”43 Jeseni istega leta, 1. oktobra 1913, je Legat v okviru svoje zasebne šole odprl dva tečaja za stenografijo, enega za začetnike in drugega za debatno pismo. Kot uvod v tečaj je Legat udeležencem pripravil predavanje z naslovom ‘Kako postanem dober stenograf?’, ki je nastalo na podlagi izkušenj nemških, angleških in ameriških stenografov, katerih sisteme je preučeval.44 “Razred moškega učiteljišča, v katerem sem imel predavanje in pouk, je bil nabito poln in časopisi so zelo pohvalno pisali o mojem delovanju na stenografskem polju. S pomočjo Zveze stenografov v Pragi sem začel veliko reklamo in propagando za stenografijo. Oba tečaja sta trajala do konca junija 1914,” je Legat začetke delovanja Legatove šole opisal v poročilu na proslavi

39 40 41 42 43 44

je na tečajih za vaditelje in učitelje osnovnih šol. Pred vojno je organiziral Sokola v Mariboru. Bil je strokovni pisec ter eden glavnih organizatorjev telovadnih prireditev v Mariboru. Za svoje udejstvovanje na področju športa je dobil Bloudkovo nagrado. ES, 4. knjiga, Ljubljana 1987, str. 35. Kopriva, Profesor Anton Rudolf Legàt, str. 1. Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 1-2. Prav tam, str. 2. Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Maribor 1997, str. 370-371; Bruno Hartman, Prevrat v Mariboru 1918/1919, Studia historica Slovenica, letnik 2 (2002), št. 1, str. 183-184; Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 3. PAM, fond Legat, AŠ 12, ‘Wie wird man tüchtiger Stenograph?’, Vortrag am 3. Oktober 1913 in der k.k. Lehrerbildungsanstalt in Maribor (Marburg) bei Eröffnung der Stenographieschule LEGAT; Legat, Življenjepis, str. 3.

382 MatejaFris.indd

382

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

ob 25. obletnici zavoda.45 Junija 1914 je Legat svoje izkušnje s poučevanjem stenografije opisal v članku z naslovom ‘Der Bildungswert der Stenographie’ (Izobraževalna vrednost stenografije), ki je izšel v časopisu Stenographenblatt Gabelsberger v Pragi (št. 6, leto 1914), ponatisnjen pa je bil tudi v nemškem strokovnem časopisu Die Praxis des stenographischen Unterrichtes in Schule und Verein, ki ga je izdajala založba Heckner & Wolfenbüttel (št. 8-9 in 10, leto 1914).46 *** Legatovi načrti za prihodnost so bili zelo smeli in ambiciozni - v Mariboru je želel ustanoviti moderno zasebno učilišče, ki bi izobraževalo kandidate za potrebe trgovske stroke.47 Zavedal se je namreč potrebe po bolj izobraženem trgovskem kadru. Tako kot je bil slovanski jug v Avstro-Ogrski monarhiji slabo gospodarsko razvit, je bil tudi Maribor v vseh pogledih zapostavljeno mesto pred drugimi štajerskimi avstrijskimi mesti, preblizu mu je bil razvitejši Gradec. Trgovsko šolstvo je bilo za nadaljnji razvoj trgovine in industrije nujno potrebno.48 V Mariboru je v tistem času sicer delovala trgovska nadaljevalna šola, ki jo je leta 1876 ustanovil mariborski trgovski gremij (svoje prostore je imela v Schiller Gasse 12, današnji Gregorčičevi ulici)49 vendar ta z osmimi urami pouka tedensko (leta 1914 se je pouk skrčil na 6 oz. 5 tedenskih ur zaradi odhoda učiteljev k vojakom in pomanjkanja učnih prostorov, ki jih je moralo šolsko vodstvo odstopiti vojaškim oblastem) ni zadovoljevala potreb po višji trgovski strokovni izobrazbi. Mariborski trgovci in podjetniki, ki so bili v tistem času večinoma nemškega izvora, so bili zato primorani svoje sinove pošiljati na šolanje v Gradec ali na Dunaj.50 Poleti 1914 je Legat načrtoval veliko potovanje v Nemčijo, da bi tam preučil delovanje privatnih trgovskih šol. Vendar je moral potovanje že v Salzburgu odpovedati, vrniti se je moral domov, ker je izbruhnila prva svetovna vojna. Moško učiteljišče je bilo preurejeno v vojaško bolnišnico, pouk iz stenografije se ni več izvajal. Legat pa je zaradi spremenjenih, vojnih razmer izgubil tudi prostore, v katerih je delovala njegova zasebna Legatova šola za stenografijo, zato je pouk začasno

45 46 47 48 49

50

Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 2. Legat, Seznam lastnih predavanj in objav, str. 3. Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 3. Antoša Leskovec, Gospodarstvo v Mariboru od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne, v: Od Maribora do Trsta (1850-1914), Zbornik referatov, Maribor 1997, str. 115-121. Za dobro gmotno stanje trgovske nadaljevalne šole in njen šolski ugled je skrbel mariborski trgovski gremij. Šola se je vzdrževala s šolnino dijakov oziroma trgovcev, s prispevki štajerske deželne vlade, s prispevki zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Gradcu ter s podporo mariborske mestne občine. Ta je dajala šoli od leta 1890 dalje tudi brezplačno na razpolago učne prostore v svojih šolskih zgradbah ter kurjavo in razsvetljavo. Po I. svetovni vojni se je šola vzdrževala skoraj v celoti s šolnino in prispevki trgovskega gremija. Nada Pungerčar, Trgovska nadaljevalna šola v Mariboru, v: Šola piše svoje zgodbe, Zbornik ob 75letnici Srednje ekonomske šole Maribor, Maribor 2001, (dalje: Pungerčar, Trgovska nadaljevalna šola v Mariboru), str. 20. Prav tam, str. 18-19.

383 MatejaFris.indd

383

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

potekal v njegovem privatnem stanovanju v Vetrinjski ulici 32.51 Pozno jeseni leta 1914 je Legata obiskal Rudolf Horneck, lastnik in direktor znane zasebne trgovske šole dr. Finka v Gradcu in mu ponudil mesto podravnatelja in sodelavca na svojem zavodu. Legat je ponudbo začasno odklonil, vendar je z veseljem sklenil sodelovanje z gospodom Horneckom, saj je v Mariboru želel ustanoviti podobno trgovsko šolo, kot je bila dr. Finkova v Gradcu.52 V začetku leta 1915 je Legat za potrebe svoje šole najel prostore v Vetrinjski ulici 17, ki so bili last trgovskega gremija. V I. nadstropju imenitne zgradbe na vogalu Vetrinjske in današnje Jurčičeve ulice je imel učilnico za stenografijo in strojepisje, pisarno, kuhinjo in sobo, v kateri si je uredil stanovanje.53 Zanimivo je, da je gremij mariborskih trgovcev, ki je sicer gmotno in organizacijsko skrbel za že obstoječo trgovsko nadaljevalno šolo v Mariboru, podprl prizadevanja mladega Legata in njegovo zasebno šolo sprejel kot nujen in za razvoj trgovske stroke potreben izobraževalni zavod. Legat je za “dame in gospode ” iz različnih slojev in poklicev prirejal trimesečne tečaje strojepisja po nemški in ameriški metodi (slepo pisanje).54 V časnikih iz tistega časa lahko preberemo same laskave ocene o Legatovi šoli, ki je kot prvi zasebni učni zavod za stenografijo v Mariboru poučeval po “najboljši in najmodernejši učni metodi, ki temelji na novih spoznanjih moderne pedagogike in psihologije…”55 Bil je prepričan, da je lahko stenografija koristna in uporabna veščina tudi v vojnem času, o tem je napisal strokovni članek z naslovom ‘Die Stenographie im Dienste des Weltkrieges’ (Stenografija v službi svetovne vojne), ki je izšel v Stenographenblatt Gabelsberger v Pragi (št. 2, leto 1915).56 21. junija 1915, ob izbruhu vojne z Italijo, je bil vpoklican v vojsko, vendar je bil zaradi kratkovidnosti spoznan za nesposobnega za fronto. Kot vojak dopolnilnega bataljona 47. pehotnega polka je ostal v Mariboru in vojaško obveznost opravljal na svojem zavodu kot brezplačni učitelj strojepisja za rekovalescente 47. polka in vojaške orožnike poveljstva južno-zahodne fronte.57 Hotel je ustanoviti šolo za vojaške invalide, vendar na pristojnih mestih za svojo idejo ni našel razumevanja.58 Ker je razmišljal o uradni razširitvi dejavnosti svojega zavoda, je 1. julija 1915 pri Remingtonovi družbi za zastopstvo ameriških pisalnih strojev na Dunaju opravil izpit iz strojepisja in dobil overjeno spričevalo, da je usposobljen za poučevanje te veščine. Zanimivo je, da je bil v strojepisju popoln samouk, “selfmademan,” ki se je s pomočjo učbenika sam naučil hitrega in pravilnega tipkanja z vsemi desetimi

51

Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 2-3. Prav tam, str. 3. 53 Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 4. 54 PAM, fond Legat, AŠ 15, Reklamni letak za Strojepisno šolo Legat (Maschinschreibschule Legat), začetek tečaja 15. maja 1915. 55 Eine Maschinschreibschule in Marburg, Marburger Zeitung, 29. marec 1915, str. 2. 56 Legat, Seznam lastnih predavanj in objav, str. 3. 57 PAM, fond Legat, AŠ 15, Pismo A. R. Legata, naslovljeno na c.kr. vojaško poveljstvo v Gradcu (An das k.u.k. Militärkommando in Graz), napisano v Gradcu, 10. maja 1917. 58 Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 3. 52

384 MatejaFris.indd

384

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

Program pouka Legatove šole v Mariboru (Unterrichtsprogramm der Schule Legat in Marburg a.D.) - začetek pouka 2. oktobra 1916 (PAM, fond Legat, AŠ 12)

prsti.59 Avgusta 1915 je Legat razširil učni program in dobil od Deželnega šolskega sveta v Gradcu koncesijo za zasebno šolo za stenografijo in strojepisje, še vedno pa ni pozabil na svoj dolgoročni načrt za ustanovitev zasebne trgovske šole.60 12. septembra 1916 je dosegel ponovno razširitev učnega programa in od pristojnega urada v Gradcu dobil novo koncesijo. Zavod je odslej nosil naziv Legatova šola v Mariboru - Zasebno učilišče za stenografijo, strojepisje, pravopis, računstvo, zemljepis in lepopisje (Schule Legat in Marburg a.D. - Privatlehranstalt für Stenographie, Maschinschreiben, Rechtschreiben, Rechnen usw.).61 Posamezni kurzi so trajali 6 mesecev, tečajniki, ki so se prijavili kot slušatelji pri vseh predmetih, pa so imeli 17 (oz. 23) ur predavanj na teden. Šolnina za posamezne tečaje je znašala od 10 do 12 avstrijskih kron (K) mesečno oz. 240 K za vse predmete za celoten tečaj skupaj. Predavanja pri posameznih predmetih so potekala v različnih terminih

59

Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 4. Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 3. 61 PAM, fond Legat, AŠ 11, Odlok Deželnega šolskega sveta v Gradcu (Das Landesschulratserlaß) z dne 12. septembra 1916, št. 3/5345/31-16. 60

385 MatejaFris.indd

385

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

trikrat na dan (dopoldan, popoldan in zvečer), tako da so si lahko tečajniki izbrali najugodnejši urnik, ki se je prilagajal njihovim drugim obveznostim. Tako je potekal pouk na Legatovi šoli praktično neprekinjeno od jutra do večera, kljub vojni pa so jo zaradi dobrega slovesa obiskovali tečajniki iz različnih krajev, tudi iz Avstrijske Štajerske in sosednje Hrvaške, ki so v času šolanja bivali v Mariboru.62 Ker je poslovanje zasebne šole lepo uspevalo, je Legat leta 1916 od lastnika in ravnatelja Rudolfa Hornecka kupil zasebno trgovsko šolo dr. Finka v Gradcu za 60.000 zlatih kron,63 ki mu jih je posodil prijatelj Wilhelm Heinz, lastnik knjigarne v Mariboru.64 Da bi pridobil čim več tečajnikov, je Legat svoje storitve oglaševal v javnih medijih in na letakih, ki jih je razširjal po mestu. Reklamni razglas s programom Legatove šole, ki je hvalil “Legatovo učno metodo kot najboljšo in najmodernejšo pedagoško tehniko ” in zavod opisoval kot “vzorčno ustanovo, ki se je razvila v največji nemški zasebni zavod,” njenega lastnika in ravnatelja Antona Rudolfa Legata pa kot “priznanega, vrlega šolnika in odličnega organizatorja s skoraj desetletno prakso v javnem učiteljskem poklicu…”65 pa je že nekaj dni po izidu naletel na neodobravanje ‘prizadete javnosti’,66 saj je na Mestni šolski svet prispela ovadba, da Legat s svojim letakom zavaja kandidate in s svojo “kričavo vsiljivo reklamo škodi stanovskemu ugledu učiteljstva.” Mestni šolski svet v Mariboru je poslal Legatu pisno opozorilo, ta pa je 24. oktobra 1916 podal Deželnemu šolskemu svetu v Gradcu prostovoljno pisno izjavo, v kateri je zagotovil, da bo v prihodnje javnost obveščal o dejavnosti svoje šole na bolj previden način in objavljal samo takšne razglase, ki odgovarjajo dejstvom.67 15. januarja 1917 je bil Legat s činom enoletnega prostovoljnega korporala premeščen v taborišče Lebring pri Gradcu. Vojaško poveljstvo v Gradcu je namreč iskalo stenografa in strojepisca za svojo pisarno izpostave za dopolnilno dejavnost in Anton Rudolf se je prostovoljno javil za to službo.68 Komandant vojaškega poveljstva je bil general Reisinger, kateremu je Legat večkrat stenografiral tudi njegovo zasebno korespondenco in jo potem prepisal na pisalnem stroju. V Gradcu se je prijavil v šolo za oficirje, vendar mu, po njegovih zapisih, po koncu usposabljanja niso podelili oficirskega čina, ker ni kazal navdušenja nad vojno. “Tudi takrat sem bil 62

PAM, fond Legat, AŠ 12, Program pouka Legatove šole v Mariboru (Unterrichtsprogramm der Schule Legat in Marburg a.D.) - začetek pouka 2. oktobra 1916. 63 Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 3. 64 Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 6. 65 PAM, fond Legat, AŠ 12, Program pouka Legatove šole v Mariboru (Unterrichtsprogramm der Schule Legat in Marburg a.D.) - začetek pouka 2. oktobra 1916. 66 Legat je bil prepričan, da je ovadbe pisal Maks Kovač, lastnik konkurenčnega tečaja za strojepisje in stenografijo, pozneje učitelj nemščine na državni trgovski akademiji v Mariboru. PAM, fond Legat, AŠ 11, Dopis A.R. Legata poverjeniku za uk in bogočastje dr. Karlu Verstovšku z dne 19. septembra 1919; Nada Kert, Spomini na šolanje na Državni trgovski akademiji v Mariboru v letih 1930-1934, v: Šola piše svoje zgodbe, Zbornik ob 75-letnici Srednje ekonomske šole v Mariboru, Maribor 2001, str. 63. 67 PAM, fond Legat, AŠ 12, Pismo A.R. Legata, naslovljeno na Mestni šolski svet v Mariboru, z dne 19. maja 1917. 68 PAM, fond Legat, AŠ 15, Pismo A. R. Legata, naslovljeno na c.kr. vojaško poveljstvo v Gradcu (An das k.u.k. Militärkommando in Graz), napisano v Gradcu, 10. maja 1917.

386 MatejaFris.indd

386

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

nasprotnik vojne in to so merodajni krogi izvedeli,” je zapisal v svojih spominih.69 Še vedno pa je vzdrževal redno zvezo s svojo šolo v Mariboru. Z dovoljenjem Deželnega šolskega sveta v Gradcu je med njegovo odsotnostjo pouk in ravnateljske posle Legatove šole prevzel profesor Schilich, ki je bil zaposlen na ženskem učiteljišču v Mariboru,70 strojepisje pa je poučevala Legatova sestra Fani.71 Njegovo odsotnost pa so znova izkoristili tisti nasprotniki, ki jih je motil uspeh Legatove ustanove. Zaradi ponovne ovadbe na Mestni šolski svet v Mariboru zaradi “reklame, ki škodi stanovskemu ugledu učiteljstva,” je Legat dobil pisni poziv, na podlagi katerega se je moral 18. maja 1917 oglasiti na pristojnem uradu. Tam je uradnik pripravil pisni protokol, s pogoji katerega pa se Legat ni strinjal in ga ni želel podpisati. Naslednji dan je Legat po pametnem razmisleku ugotovil, da mu njegovo obnašanje lahko bolj škodi kot koristi in da se z uradnimi službami ni dobro bosti, zato je Mestnemu šolskemu svetu v Mariboru poslal izjavo, v kateri je zagotavljal, da po oktobru 1916 ni objavljal škodljivih in zavajajočih reklam, da pa bo v izogib nesporazumov in trenj v prihodnje v svojih oglasih izpustil del, v katerem je svojo ustanovo opisal kot “velik, moderen in imeniten učni inštitut.”72 Kljub vojaški obveznosti si je Legat še naprej prizadeval za razširitev učnega programa. Leta 1917 mu je uspelo pridobiti novo koncesijo, s katero je njegova šola dobila dovoljenje za poučevanje enostavnega knjigovodstva in nemščine, z naslednjo koncesijo istega leta pa je svojo dejavnost razširila tudi s poukom slovenščine,73 saj je bil do tedaj učni jezik tako kot na vseh drugih šolah v Mariboru izključno nemški.74 Z novim odlokom Deželnega šolskega sveta v Gradcu se je Legatova šola preimenovala v Ant. Rud. Legatovo zasebno učilišče za stenografijo, strojepisje, pravopisje in računstvo v povezavi z osnovami enostavnega knjigovodstva, zemljepisa, lepopisja ter nemškega in slovenskega jezika (Ant. Rud. Legats Privat-Lehranstalt für Stenographie, Maschinenschreiben, Rechtschreiben, Rechnen in Verbindung mit den Grundzügen der einfachen Buchführung, Geographie, Schönschreiben, deutsche und slowenische Sprache).75 Prvi učitelj slovenščine na Legatovi šoli je bil profesor dr. Pavel Strmšek,76 ki je napisal oz. priredil učbenik slovenskega jezika za Nemce (Lehrbuch der slowenischen Sprache, I. Teil). Učbenik je leta 1919 izdala Legatova šola in je doživel

69

Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 5. Prav tam, str. 5. 71 PAM, fond Legat, AŠ 11, Pismo A.R. Legata, naslovljeno na dr. Karla Verstovška, poverjenika za uk in bogočastje v Ljubljani , z dne 19. septembra 1919. 72 PAM, fond Legat, AŠ 12, Pismo A.R. Legata, naslovljeno na Mestni šolski svet v Mariboru, z dne 19. maja 1917. 73 PAM, fond Legat, AŠ 12, Odlok Štajerskega deželnega šolskega sveta v Gradcu z dne 4. septembra 1917, št. 3/5724/54-17. 74 PAM, fond Legat, AŠ 11, Profesor Ant. Rud. Legat - 70 letnik. 75 PAM, fond Legat, AŠ 12, Odlok Štajerskega deželnega šolskega sveta v Gradcu z dne 3. decembra 1917, št. 3/7710/60-17. 76 S t r m š e k Pavel, publicist in društveni delavec (1891-1965). V letih 1911-15 je na graški univerzi študiral slavistiko, zgodovino in zemljepis, leta 1915 je diplomiral in leta 1921 promoviral z disertacijo Orožje v jugoslovanski epiki. V letih 1916-34 je bil profesor na klasični gimnaziji v Mariboru, od 19191934 je v Mariboru vodil dijaški dom in dijaško kuhinjo. Od 1934-35 je bil ravnatelj gimnazije v Murski 70

387 MatejaFris.indd

387

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

tri ponatise, zadnjega leta 1930, uporabljale pa so ga srednje, trgovske, obrtne in meščanske šole). Za tečaj slovenščine so se odločali predvsem odrasli, med njimi pa je bilo največ trgovcev in uradnikov obeh spolov.77 Za primerjavo povejmo, da so na gremijalni trgovski nadaljevalni šoli poučevali slovenski jezik vse do leta 1920 le kot neobvezen izbirni predmet.78 Pomladi 1918 je bil Legat odpuščen iz vojaške službe. Ponovno je bil nastavljen kot učitelj na ljudski šoli na Pobrežju in z novim zagonom prevzel vodstvo svojega zavoda.79 Že 1. marca 1918 je objavil oglas v slovenskem časniku Straža (oglasi so se pojavljali v vsaki drugi številki časnika vse do konca marca), v katerem je vabil na nove šestmesečne tečaje “za stenografijo, strojepisje, pravopisje, računstvo združeno s knjigovodstvom, za lepopisje, za slovenščino in nemščino,” ki so se začenjali 3. aprila.80 5. aprila 1918 pa je v istem časniku objavil seznam tečajnikov, ki so Legatovo šolo obiskovali od oktobra 1917 do marca 1918 in so “pred Veliko nočjo opravili izpite.”81 Avgusta 1918 se je odpravil na daljše potovanje po Nemčiji z namenom, da si ogleda in preuči znane zasebne trgovske šole. Obiskal je Rackow-Schmidovo in

Obvestilo o uspešno zaključenih izpitih na Legatovem zasebnem učilišču (Straža, 5. april 1918, str. 7)

Soboti in leta 1935 na lastno željo premeščen kot profesor na gimnazijo v Celje, kjer je ostal s presledkom vojnih let (1941 je bil izseljen v Srbijo) do upokojitve 1952. Bilj je zagnan kulturni delavec, pisal je dramske tekste, literarnozgodovinska, zgodovinska in narodopisna dela ter dela za mladino. SBL, III. knjiga, 11. zvezek, Ljubljana 1971, str. 521. 77

Legat, Zgodovina Legatova šole, str. 6. Pungerčar, Trgovska nadaljevalna šola v Mariboru, str. 21. 79 Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 6. 80 Vposlano - Na zasebnem učilišču Legatovem v Mariboru ob Dravi, Straža, 1. marec 1918, str. 6. Oglase s podobno vsebino je Legat v časniku Straža objavljal vsake tri do štiri mesece (v intervalih, kot so se začenjali novi tečaji) vse do septembra 1919. 81 Na zasebnem učilišču Legatovem, Straža, 5. april 1918, str. 7. 78

388 MatejaFris.indd

388

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

Gläserjevo šolo v Leipzigu, v Berlinu je imel razgovore z lastnikom zasebne trgovske akademije Rackowom, ki je imel 12 podružnic svojega zavoda v vseh večjih nemških mestih, in gospodom Strahlendorffom, ki mu je ponudil nakup svoje šole, ki je bila v tistem času največji zasebni trgovski učni zavod v Berlinu. Potovanje je končal v Münchnu, kjer si je ogledal zasebno trgovsko učilišče dr. Sabela. “Z bogatimi izkušnjami in z velikimi načrti za bodočnost svoje šole sem se vrnil v domovino, toda človek obrača in Bog obrne. Velika vojna je bila med tem časom končana in prišel je preobrat tudi v mojem življenju (podčrtal L., op. avtorice),” je zaključek nekega poglavja na svoji poklicni poti opisal Legat.82 *** Zadnje vojno leto je bilo zelo razgibano in polno obratov. V svetovnem merilu jo je zaznamovala oktobrska revolucija v Rusiji, za Slovence pa je preobrat v dotedanji ‘nespremenljivi ureditvi sveta’ predstavljal razglas Majniške deklaracije maja 1917 o združitvi vseh ozemelj, na katerih bivajo Slovenci, Hrvati in Srbi in posledično ustanovitev slovenskega Narodnega sveta v Ljubljani avgusta 1918. Za Maribor je bil odločilen vojaški prevzem oblasti v mestu in na Slovenskem Štajerskem, ki ga je izvedel 1. decembra 1918 v korist Države SHS dotedanji avstroogrski major (slovenske oblasti so ga takoj nato povišale v generala) Rudolf Maister. Boj za Maribor in njegovo širše zaledje, ki je potekal med Republiko Nemško Avstrijo in Državo SHS oz. njeno naslednico Kraljevino SHS, pa je potekal vse do 10. septembra 1919, ko je prišlo do podpisa saintgermainske pogodbe, ki je končno določila severno mejo in pripadnost Maribora novi državi Kraljevini SHS. S tem se je zaključil prevrat, med katerim so se v Mariboru dogodile mnoge globoke, revolucionarne spremembe.83 Legat je s simpatijami sprejemal novo nastale razmere in se jim hitro prilagajal. S politiko se ni ukvarjal, nikoli ni spadal v krog narodno zavednih Slovencev, zanimala ga je samo stroka, ki je njegovemu nazoru dajala širši, evropski in celo svetovni okvir. Zavedal se je svojega slovenskega rodu, počutil se je Mariborčana in ni razmišljal, da bi mesto zapustil. V letih svojega delovanja na področju izobraževanja si je med prebivalci Maribora pa tudi širše ustvaril ugleden položaj in dober sloves, ne glede na to, kakšen je bil njihov občevalni jezik, kateri veroizpovedi ali nacionalnosti so se prištevali. Zaradi narave svojega dela se je družil tako z mariborskimi Nemci, predvsem trgovci in uradniki, poslovno pa je sodeloval tudi z uglednimi Slovenci, narodnimi delavci, izobraženci in trgovci. Na njegovem zavodu so poučevali slovenski profesorji in strokovnjaki z drugih mariborskih šol, predvsem klasične gimnazije in učiteljišča.84 Že med prevratom, decembra 1918, je uvedel prvi tečaj za poučevanje slovenske stenografije. Prvi učitelj za slovensko stenografijo je bil dr. Anton Dolar,85 profesor na klasični gimnaziji v Mariboru, ki ga je od maja 1919 82

Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 4. Bruno Hartman, Prevrat v Mariboru 1918/1919, Studia historica Slovenica, letnik 2 (2002), št. 1, str. 180-226. 84 PAM, fon Legat, AŠ 11, Dopis A. R. Legata poverjeniku za uk in bogočastje dr. Karlu Verstovšku z dne 19. septembra 1919. 85 D o l a r Anton, pisatelj (1875-1953). Študiral je klasično filologijo na dunajski univerzi in promoviral 83

389 MatejaFris.indd

389

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

do 30. avgusta 1920 nasledil Josip Pirnat, poznejši profesor na klasični gimnaziji.86 Strojepisje je poučevala v slovenskem in nemškem jeziku Legatova sestra Fani, ki se je že leta 1917 tako dobro naučila slovenščine, da je bila “vešča poučevanja v obeh jezikih.”87 Po razpadu Avstro-Ogrske je v novi državi Kraljevini SHS prišlo do prenove nemških ljudskih in meščanskih šol v slovenske narodne šole v mariborski in ljubljanski oblasti88 in čeprav je Legat je v tem času že toliko obvladal slovenščino, da je lahko pisno in ustno komuniciral v slovenskem jeziku,89 je bil marca 1919 z dekretom Višjega šolskega sveta v Ljubljani odpuščen iz državne šolske službe kakor vsi, ki niso imeli uradnega dokazila, da obvladajo slovenski jezik.90 V istem mesecu je Poverjeništvo za uk in bogočastje v Ljubljani Legatovemu zasebnemu učilišče izdalo dovoljenje za razširitev predmetnika s tečajem za dvostavno knjigovodstvo (vodil ga je profesor Matej Dolenec91) in intenzivnejšim poukom slovenščine za Nemce.92 Legatova šola je v ta namen izdala in založila slovenski učbenik z naslovom ‘Dvostavno in ameriško knjigovodstvo’, ki ga je priredil profesor Matej Dolenec, poznejši ravnatelj državne trgovske akademije v Mariboru, in že omenjen učbenik za slovenščino, ki ga je priredil dr. Strmšek.93 Predmetnik Legatovega učilišča se je v zadnjih dveh letih toliko razširil, da je v veliki meri presegal predpisane zahteve za trgovske šole in je izpolnjeval vse zahteve učnega programa višjih razredov ljudskih šol.94 Že pomladi 1919 je Legat na svojem zasebnem učilišču uvedel pouk vseh predmetov v slovenskem jeziku, “po potrebi tudi v nemščini,” je pisalo na slovenski strani dvojezičnega reklamnega razglasa (ravno obratno pa na nemški strani).95

86 87 88 89

leta 1901. Služboval je na gimnaziji v Mariboru (1901), v Celju (1901-10) in od jeseni 1910 zopet v Mariboru. Urejal je Ilustrovani narodni koledar (Celje 1905-12), pisal članke o slov. literaturi, posebej o moderni. SBL, I. knjiga, 1. zvezek, Ljubljana 1925, str. 139. Legat, Življenjepis, str. 2. PAM, fond Lergat, AŠ 11, Pismo A.R. Legata dr. Karlu Verstovšku, poverjeniku za uk in bogočastje, z dne 19. septembra 1919. Bruno Hartman, Prevrat v Mariboru 1918/1919, Studia Historica Slovenica, letnik 2 (2002), št. 1, str. 226. PAM, fond Legat, AŠ 11, dopis A.R. Legata dr. Karlu Verstovšku, poverjeniku za uk in bogočastje v Ljubljani, z dne 19. septembra 1919.

90

PAM, fond Legat, AŠ, 12, Dopis Višjega šolskega sveta v Ljubljani Antonu Legatu, učitelju na Pobrežju pri Mariboru, z dne 26. marec 1919, št. 3169. 91 D o l e n e c Matej, strokovnjak na področju trgovskega šolstva. Na Legatovi šoli je od marca 1919 poučeval dvostavno in ameriško knjigovodstvo. 1924 je prevzel vodstvo gremijalne trgovske nadaljevalne šole v Mariboru, istega leta je postal tudi prvi ravnatelj državne dvorazredne trgovske šole v Mariboru, ki je bila 1926 povzdignjena v državno trgovsko akademijo s štiriletnim šolanjem. Upokojil se je leta 1934. Pungerčar, Trgovska nadaljevalna šola v Mariboru, str. 21; Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 10. 92 93 94 95

Kopriva, Profesor Anton Rudolf Legàt, str. 1. Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 6. PAM, fond Legat, AŠ 12, Dopis A.R. Legata na Deželno vlado za Slovenijo - poverjeništvo za uk in bogočastje v Ljubljani z dne 1. septembra 1919. PAM, fond Legat, AŠ 12, Reklamni razglas Ant. Rud. Legatovega zasebnega učilišča v nemščini in

390 MatejaFris.indd

390

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

Medtem pa je na gremijalni trgovski nadaljevalni šoli v Mariboru pouk potekal v nemškem učnem jeziku še vse do januarja 1920.96 Po prevratu pa so prišli za zasebne trgovske šole v Sloveniji slabi časi. Deželna vlada v Ljubljani - poverjeništvo za uk in bogočastje - je v Uradnem listu razglasila, da bodo z novim šolskim letom 1919/20 ukinjene vse zasebne trgovske šole in zavodi.97 V Mariboru je tedanja slovenska narodna vlada po prizadevanjih dr. Karla Verstovška, poverjenika za uk in bogočastje, že 1. oktobra 1919 ustanovila dvorazredno trgovsko šolo, ji junija 1920 priznala pravico javnosti in jo s 1. septembrom istega leta podržavila.98 Vse Legatove pisne pritožbe so bile zaman, čeprav je z uradnimi dokumenti dokazoval, da njegovo zasebno učilišče nima več značaja trgovske šole, temveč po predmetniku spada k ljudskim šolam.99 Položaj je še oteževala ovadba njegovega starega sovražnika Maksa Kovača, ki je dr. Karlu Verstovšku pisal, da je Legat Nemec, ki ne zna slovensko. Legat je na obtožbe odgovoril s 6 strani dolgim dopisom, v katerem je zatrjeval in dokazoval, da je po rodu Slovenec in da je “proti Slovencem vedno lojalno nastopal, Nemci pa so se nad mene zaradi toga hudovali.” Pojasnjeval je, da so njegovo šolo že od leta 1915 obiskovali večinoma Slovenci, da je svoje usluge oglaševal tudi v slovenskih časnikih (Straža, Slovenski Gospodar, Male Novice) in da so na njegovi šoli že med vojno profesorji poučevali v slovenskem jeziku, “vsled česar so me ovadili pri deželnem šolskem svetu v Gradcu, češ da ogrožam nemški značaj mesta Mariborskega.” Priložil je seznam uglednih mariborskih narodnih delavcev, ki “me poznajo in lahko pričajo o mojem korektnem vedenju in lojalnem mišljenju: Matej Dolenec, poslanec Fran Voglar,100 Jakob Jurko, ravnatelj Alfonz Vales,101 prof. Fink,102 Ivan Vrščaj,103 dr. Anton Dolar, vsi profesorji na gimslovenščini (začetek tečaja 2. junija 1919). Pungerčar, Trgovska nadaljevalna šola v Mariboru, str. 21. 97 PAM, fond Legat, AŠ 14, Prepis uradnega lista Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev, Deželne vlade za Slovenijo, z dne 17. maja 1919, letnik I., naredba št. 501. 98 Nada Pungerčar, Državna trgovska akademija, v: Šola piše svoje zgodbe, Zbornik ob 75-letnici Srednje ekonomske šole Maribor, Maribor 2001 (dalje: Pungerčar, Državna trgovska akademija), str. 26. 99 PAM, fond Legat, AŠ 12, Dopis A.R. Legata na Deželno vlado za Slovenijo - poverjeništvo za uk in bogočastje v Ljubljani z dne 1. septembra 1919. 100 V o g l a r Fran, politik in šolnik (1877-1925). Klasično filologijo je študiral na Dunaju in leta 1901 diplomiral. Bil je profesor na klasični gimnaziji v Mariboru (1912-1921) in od 1922 do smrti ravnatelj ženskega učiteljišča. Honorarno je poučeval tudi na Legatovi šoli. Narodno politično je začel delovati v Mariboru med I. svet. Vojno, ko je delal v različnih organizacijah. Zbiral je podpise za Majniško deklaracijo (1917) in organiziral shod JDS (jan. 1918). Po vojni je bil tajnik Narodnega sveta v Ljubljani (1918) in poslanec JDS v začasnem Narodnem predstavništvu v Beogradu (1919-1920). Bil je med ustanovitelji Mariborske tiskarne (1919) in SNG Maribor (1919). SBL, IV. knjiga, 14. zvezek, Ljubljana 1986, str. 552; Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 10. 101 V a l e s Alfonz, šolnik (1875-1949). Na Dunaju je od 1898 študiral zoologijo, botaniko, mineralogijo in kemijo, profesorski izpit je opravil 1903. Služboval je na ženskem učiteljišču v Mariboru (19051923) in bil v letih 1919-1921 začasni ravnatelj zavoda. Od leta 1923 do upokojitve 1937 je poučeval na klasični gimnaziji v Mariboru in honorarno na moškem učiteljišču ter na Legatovi šoli v Mariboru. Napisal je več metodičnih in didaktičnih priročnikov za učitelje osnovnih šol. Legatov zavod je leta 1938 izdal njegovo skripto za Blagoznanstvo. SBL, IV. knjiga, 13. zvezek, Ljubljana 1983, str. 331; Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 6. 102 F i n k Fran, pedagoški pisatelj (1885-?). v Mariboru je obiskoval učiteljišče in maturiral 1904, usposo96

391 MatejaFris.indd

391

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

naziji oz. učiteljišču.”104 Proti ukinitvi Legatove šole so bili tudi ugledne politične osebnosti, med drugimi dr. Franjo Rosina105 in ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar,106 katerega je Legat osebno prosil za pomoč, da posreduje pri deželni vladi. Legatu se je posrečilo zavlačevati z zaprtjem šole še za eno leto, a vsi ugovori in prizivi so bili zaman.107 Zavrnjena je bila tudi njegova prošnja, da mu dovolijo vsaj nadaljevanje tečajev za stenografijo in strojepisje, z obrazložitvijo,”da ni zmožen slovenskega jezika,” čeprav so njegovemu največjemu konkurentu Maksu Kovaču, ki je Legata “že od nekdaj preganjal, ovadil in napravljal velike neprijetnosti ” in po Legatovih trditvah ni znal in ni hotel govoriti slovensko, dovolili vodenje podobnega zasebnega tečaja.108 *** Septembra 1920 je moral Legat po ukazu poverjenika za uk in bogočastje dr. Karla Verstovška109 in ponovnem pisnem opozorilu Mestnega magistrata v Mariboru, da

bil se je za meščanske šole I. skupine (1908). Od decembra 1918 je poučeval na moškem učiteljišču v Mariboru. Honorarno je poučeval tudi na Legatovi šoli. Napisal je več učbenikov in pisal članke s pedagoško vsebino. SBL, I. knjiga, 2. zvezek, Ljubljana 1926, str. 178; Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 10. 103 V r š č a j Ivan, šolnik (1871-1948). V Ljubljani je obiskoval učiteljišče (1887-1891) in 1896 opravil izpit za pouk naravoznanstva in matematike v slov. in nem. jeziku na meščanskih šolah. 1896-97 na Dunaju končal drž. pedagogij in 1898 opravil izpit iz ruščine na učilišču za orientalske jezike. Od 1919-1925 je v Mariboru učil na vadnici moškega učiteljišča, od 1925 je bil šolski nadzornik za mariborsko področje. Vsa leta je delal v pedagoških, prosvetnih in narodnoobrambnih društvih. SBL, IV. knjiga, 14. zvezek, Ljubljana 1986, str. 634; Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 10. 104 PAM, fond Legat, AŠ 11, Dopis A.R. Legata, naslovljen na dr. Karla Verstovška, poverjenika za uk in bogočastje v Ljubljani z dne 19. septembra 1919. 105 R o s i n a Franjo, odvetnik in politik (1863-1924). Pravo je študiral na Dunaju in doktoriral v Gradcu leta 1891. Imel je lastni odvetniški pisarni v Celju in v Mariboru. Bil je aktiven narodni delavec in odbornik. Leta 1896 je bil izvoljen za poslanca v štajerski deželni zbor. Med prevratom 1918-19 je bil podpredsednik Narodnega sveta za Štajersko. ES, 10. kniga, Ljubljana 1986, str. 289. 106 T a v č a r Ivan, pisatelj in politik (1851-1923). Študiral je pravo na Dunaju in leta 1877 promoviral. Delal je pri različnih odvetnikih in leta 1884 v Ljubljani odprl odv. pisarno, ki jo je vodil do smrti. V letih 1911-1921 je bil ljubljanski župan. Sodeloval je v kranjskem deželnem zboru, bil poslanec v državnem zboru. Kot politik in osrednji slovenski književnik je moralno in gmotno podpiral številna slov. društva in ustanove. SBL, IV. Knjiga, 12. zvezek, Ljubljana 1980, str. 30-41. 107 Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 7. 108 PAM, fond Legat, AŠ 13, Pritožba bivšega ravnatelja in lastnika Legatove trgovske šole Ant. Rud. Legata proti Maksu Kovač-u, naslovljena na Komisijo za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo v Mariboru z dne 30. maja 1946. 109 V e r s t o v š e k Karel, politik (1871-1923). V Gradcu je študiral klasično filologijo in 1903 doktoriral. Od 1898-1911 in od 1921 do smrti je bil profesor na klasični gimnaziji v Mariboru. V vmesnem času je bil poklicni politik: deželni in državni poslanec, 1918 predsednik Narodnega sveta v Mariboru. 1818 do 1919 je kot poverjenik za uk in bogočastje narodne vlade v Ljubljani pomagal pri reorganizaciji šolstva v narodnem duhu in pri ustanavljanju novih, zlasti strokovnih šol. SBL, IV. knjiga, 13. zvezek, Ljubljana 1983, str. 415-416.

392 MatejaFris.indd

392

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

krši uradno uredbo o zaprtju zasebnih trgovskih šol,110 svoje zasebno učilišče razpustiti, pohištvo, opremo in pisalne stroje pa prodati.111 15. oktobra je najete prostore v Vetrinjski ulici 17, v katere je še pred enim letom vložil 6.000 K za električno razsvetljavo, vrnil trgovskemu gremiju,112 katerega predsednik je leta 1919 postal Slovenec Vilko Weixl. Očitno so tudi v trgovskem gremiju nekoliko pripomogli k temu, da se je Legatova šola zaprla. V učilnice bivšega Legatovega učilišča so namreč preselili gremijalno nadaljevalno trgovsko šolo, ki po Verstovškovi odredbi ni spadala med zasebne šole in ni bila ukinjena, čeprav se je še naprej skoraj v celoti vzdrževala s šolnino, nekaj pa s prispevki trgovskega gremija.113 Deželna vlada v Ljubljani je Legatu po ukinitvi njegove šole sicer ponudila mesto strokovnega učitelja oziroma profesorja na novoustanovljeni državni dvorazredni trgovski šoli v Mariboru,114 obljubili so mu celo ravnateljsko mesto. “Pa jaz sem vse ponudbe odklonil in odgovoril, da, ako sem sposoben za državno šolo, sem tudi zmožen za vodstvo lastne privatne trgovske šole. Deželna vlada je namreč ukinila vse privatne trgovske tečaje in šole, da bi ustanovila samo državne trgovske šole. Takrat so bili za me hudi in težki časi. Če pa se danes, 18 let po teh neprijetnih dogodkih ozrem na te bridke in silno neprijetne doživljaje, moram reči, da je zatvoritev šole imela tudi dobre posledice, kajti iz navadnega ljudskošolskega učitelja sem postal pozneje trgovec, obrtnik, podjetnik ter mož prakse,” je zapisal leta 1938.115 Legat je imel nekaj prihrankov, vendar so bili od njegovih prihodkov odvisni tudi sestra Fani, ki je bila na njegovem zavodu zaposlena kot učiteljica strojepisja, in starši, ki so živeli od skromne pokojnine očeta, upokojenega železničarja.116 Razmišljal je celo, da bi se preselil v Ameriko, ki je bila že od nekdaj dežela njegovih sanj, vendar so ga prijatelji in domači uspeli pregovoriti, da bi bila takšna odločitev preveč tvegana.117 Zato je takoj po zaprtju šole jeseni 1920 odšel v Gradec, kjer se je vpisal v višji komercialni strokovni tečaj na graški državni trgovski akademiji. Želel je pridobiti višjo strokovno izobrazbo, ki je bila potrebna, da bi lahko prevzel ravnateljsko me-

110

PAM, fond Legat, AŠ 12, Dopis Vladnega komisarja Mestnega magistrata v Mariboru g. Köchlerja Rudolfu Legatu, lastniku zasebnega učilišča, z dne 3. septembra 1920, št. 17635. 111 Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 7. 112 PAM, fond Legat, AŠ 12, Zapisnik o predaji najetih prostorov v Vetrinjski ul. 17 v Mariboru z dne 15. oktobra 1920. 113 Pungerčar, Trgovska nadaljevalna šola v Mariboru, str. 20-21. 114 Po priporočilih profesorja Mateja Dolenca. PAM, fond Legat, AŠ 12, Dopis A.R. Legata, naslovljen na dr. Karla Verstovška, poverjenika za uk in bogočastje v Ljubljani z dne 1. septembra 1919. 115 Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 5. 116 PAM, fond Legat, AŠ 12, Dopis A.R. Legata, naslovljen na dr. Karla Verstovška, poverjenika za uk in bogočastje v Ljubljani z dne 19. septembra 1919. 117 PAM, fond Legat, AŠ 15, Korespondenca z Bernhardom Kühnelom (1946-1957), Pismo A.R. Legata, napisano v Mariboru, (brez datuma) 1946. Bernhard Kühnel je bil Legatov dober prijatelj in stenografski kolega. Bil je ugleden nemški strokovnjak za stenografijo, ki je zaradi judovskega porekla že pred drugo svetovno vojno izgubil položaj, vso premoženje in mlajšega sina. Emigriral je najprej v Anglijo, bil tam v internacijskem taborišču, v začetku leta 1945 pa se je s pomočjo starejšega sina izselil v Ameriko, pri katerem je v Berkeleyu v Kaliforniji živel do svoje smrti leta 1957.

393 MatejaFris.indd

393

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

sto in poučevanje na zasebni trgovski šoli dr. Finka, katere lastnik je bil že od leta 1916. Toda pogajanja z pristojnim ministrstvom glede prevzema lastne šole niso bila uspešna, zato je Legat sprožil postopek za njeno prodajo (lastnik je ostal do leta 1921) in se vrnil v domovino.118 Decembra 1920 je v Mariboru ustanovil svojo firmo z imenom Ant. Rud. Legat, prva špecialna trgovina s pisalnimi stroji in pisarniškimi potrebščinami in odprl prvo specializirano trgovino s pisalnimi in računskimi stroji, z aparati za razmnoževanje in stroji za knjigovodstvo ter pisarniški pribor v Slovenski ulici 7. Prevzel je zastopstvo več znanih inozemskih firm ter njihovih strojev in drugih izdelkov in postal protokoliran trgovec.119 V naslednjih letih je svojo dejavnost razširil še z servisno dejavnostjo. Njegov družabnik je postal Alfred Marini, finomehanik iz Tržaške ceste 16 v Mariboru, ki je vodil delavnico za popravilo pisarniških strojev, zaposlil pa je tudi pomočnika in vajenca.120 Začetki samostojne trgovinske dejavnosti so bili za Legata zelo težavni. Bil je novinec v trgovski stroki, ničesar ni vedel o prodaji, odjemalcih, dobaviteljih, proizvajalcih, trgovskih običajih in trgovski praksi, toda kmalu si je nabral vse potrebne izkušnje in znanje. Da bi si pridobil krog odjemalcev, je potoval po vsej Sloveniji, najprej z vlakom, pozneje pa z lastnim avtomobilom.121 Na potovanjih se je seznanil z domačo trgovino, obrtjo in industrijo, ki so potrebovali pisalne in računske stroje, stroje za knjigovodstvo in druge pisarniške potrebščine. Svojo ponudbo pisarniških strojev je štirikrat razstavil na Ljubljanskem sejmu, udeležil se je tudi mariborske razstave in razstavljal na zagrebškem sejmu. Obiskal je velesejme na Dunaju in v Leipzigu, nekajkrat prepotoval Nemčijo, si ogledal tovarno pisalnih strojev Continental Wanderer-Werke v Chemnitzu, tovarno barvnih trakov v Stettinu in tovarno za pisalniške tipke v Berlinu. “Trgovina je bila moja najboljša šola za življenje in pozneje za pouk. Iz trgovske prakse in praktičnega življenja sem črpal svoje izkušnje in na ta način pripravljal načrte za novo trgovsko šolo,” je svoje izkušnje s trgovino opisal Legat.122 *** Kljub temu, da mu je trgovina dobro uspevala in mu zagotavljala lepo eksistenco, Legat ni nikoli opustil ideje o ponovnem odprtju svoje šole. Vztrajno je pošiljal vloge, pritožbe in ugovore na pristojne službe, v katerih je opozarjal, da so drugim zasebnikom, ki so vodili podobne šole npr. v Mariboru Maksu Kovaču in v Ljubljani Josipu Christofu, lastniku Christofovega zavoda, dovolili, da odprejo tečaje za stro-

118

Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 5. Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 8-9. 120 PAM, fond Legat, AŠ 13, Odločba Okrožnega kot trgovskega sodišča v Mariboru, odd. II., z dne 21. decembra 1925, št. 786/25. Naslov razširjene firme se je glasil: Ant Rud. Legat & Co. Prva špecialna trgovina s pisalnimi stroji in pisarniškimi potrebščinami, špecijalna delavnica za popravilo pisarniških strojev. 121 Leta 1927 je naredil vozniški izpit. Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 9. 122 Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 5-6. 119

394 MatejaFris.indd

394

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

jepisje in stenografijo.123 Vztrajnost se mu je obrestovala in 30. maja 1923 je dobil od Oddelka ministrstva za trgovino in industrijo v Ljubljani dovoljenje (koncesijo) za ustanovitev zasebne šole z imenom Ant. Rud. Legat zasebno učilišče za strojepisje in stenografijo,124 ki jo je odprl 1. julija 1923 v tedanji Vrazovi ul. 4 (današnja Ul. heroja Tomšiča) nasproti Narodne banke SHS. Ob odprtju šole je Legat pripravil otvoritveno slovesnost, ki sta se je udeležila tudi okrajni glavar dr. Lajnšič in šolski nadzornik Matija Senkovič,125 ki sta si skupaj ogledala prostore zavoda in se o njih zelo pohvalno izrazila. Prišli so tudi zastopniki mestnega magistrata, urada, ki je leta 1920 po uredbi Poverjeništva za uk in bogočastje v Ljubljani ukazalo Legatu, da zapre svojo šolo. Legat je to razumel kot dober znak, “da so se pričele zanimati za šolo tudi oblasti.”126 Na učilišču je enako kot pred zaprtjem Legatove šole leta 1920 slovensko stenografijo (4 ure tedensko s honorarjem 20 Din na uro) poučeval dr. Anton Dolar,127 nemško stenografijo z enakim obsegom ur pa Josip Pirnat,128 tudi bivši sodelavec Legatove šole. Oba sta s svojim ponovnim sodelovanjem Legatu izkazala spoštovanje in priznanje za njegovo preteklo delo na področju izobraževanja in s tem pokazala, da se ne strinjata z odnosom nove države do Legata takoj po prevratu. Legatovo učilišče za strojepisje in stenografijo je bilo že od začetka dobro obiskano. Tečajniki, še posebej njihovi starši, pa so želeli tudi pouk iz knjigovodstva, trgovskega računstva, trgovske korespondence in drugih predmetov, nujno potrebnih za trgovsko stroko. Zaradi tega je Legat ponovno začel razmišljati o razširitvi učnega programa: “Moja velika želja je bila zopet postati vodja in lastnik velikega trgovskega učilišča.”129 Naslednjih pet let je vsako leto vlagal prošnje na pristojne organe oblasti, da mu dovolijo odprtje razširjenega trgovskega tečaja. Obrnil se je na različne osebe in posrednike, vendar je vedno dobival negativne odgovore. Kljub temu pa ni obupal in izgubil upanja, da bo nekoč znova vodil svojo trgovsko šolo.130 Stvari so se obrnile na bolje, ko je bil februarja 1927 za velikega župana mariborske oblasti imenovan dr. Franc Schaubach,131 ki se je zavzel za Legatovo šolo

123

124 125 126 127 128 129 130 131

PAM, Fond Legat, AŠ 12, Vloga Ant. Rud. Legata, naslovljena na Poverjeništvo za uk in bogočastje, z dne 8. januarja 1921; PAM, Fond Legat, AŠ 12, Vloga Ant. Rud. Legata, naslovljena na Oddelek ministrstva za trgovino in industrijo v Ljubljani, z dne 18. maja 1923. PAM, fond Legat, AŠ 12, Odlok Ministrstva za trgovino in industrijo, oddelka v Ljubljani z dne 30. maja 1923, št. 3035/23. S e n k o v i č Matija, šolnik in pedagoški pisatelj (1867-1955). Kopriva, Profesor Anton Rudolf Legàt, str. 2. Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 6. PAM, fond Legat, AŠ 12, Odločba Ant. Rud. Legatovega zasebnega učilišča o nastavitvi profesorja dr. Antona Dolarja za honorarnega učitelja, dne 26. julija 1923. PAM, fond Legat, AŠ 12, Odločba Ant. Rud. Legatovega zasebnega učilišča o nastavitvi profesorja Josipa Pirnata za honorarnega učitelja, dne 26. oktobra 1923. Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 6. Prav tam. S c h a u b a c h Franc, pravnik, javni in narodni delavec (1881-1954). Pravo je študiral na Dunaju (1902-1906) in bil 1908 promoviran. 1910 opravil sodniški izpit. Kot zavednega Slovenca ga je avstrijska justična uprava pri vsaki priložnosti zapostavljala. 1920 je postal sodni svetnik okrožnega sodišča

395 MatejaFris.indd

395

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

Odločba Ant. Rud. Legatovega zasebnega učilišča o nastavitvi profesorja dr. Antona Dolarja za honorarnega učitelja dne 26. julija 1923 (PAM, fond Legat, AŠ 12)

in podprl njegovo prošnjo. Tudi takratni narodni poslanec Franjo Žebot132 je posredoval in pospešil reševanje Legatove vloge pri slovenskih oblasteh in celo pri ministrstvu za trgovino in industrijo v Beogradu. “Merodajni krogi so rekli, da hočejo popraviti krivico, katera se mi je svojčas zgodila,” je zapisal Legat v življenjepisu.133

132

133

v Mariboru in 1927-1929 zadnji veliki župan mariborske oblasti. 1929 do upokojitve (1931) je bil okrožni inšpektor v Mariboru. 1932 odprl advokatsko pisarno, imenovan je bil za banskega svetnika in trikrat izvoljen za senatorja (1938-1941). SBL, III. knjiga, 9. zvezek, Ljubljana 1960, str. 213-214. Ž e b o t Franjo, časnikar in politik (1881-1945). Deloval je v narodnoobrambnem gibanju in se uveljavljal v političnem življenju v okviru krščansko-socialne zveze. 1910 se je posvetil časnikarstvu, stopil v uredništvo Straže in urejal Slov. gospodarja. 1911 imenovan za urednika tiskarne sv. Cirila v Mariboru (1917 zbiral podpise za Majniško deklaracijo). 1918 imenovan v vodstvo Narodnega sveta za Štajersko, v letih 1920-1929 ter 1938-39 je bil poslanec narodne skuščine v Beogradu. SBL, IV. knjiga, 15. zvezek, Ljubljana 1991, str. 935-936; Mateja Ratej, Franjo Žebot - poslanec v Narodni skuščini v Beogradu v letih 1922-1929, Studia historica Slovenica, letnik 1 (2001), št. 2, str. 355-382. Legat, Življenjepis, str. 3.

396 MatejaFris.indd

396

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

Po dolgem čakanju je na veliko županstvo v Mariboru prispel odlok Ministrstva za trgovino in industrijo v Beogradu, izdan 6. aprila 1928, v katerem je bilo rečeno, da je svet za profesionalni pouk (Savet za profesionalnu nastavu) na svoji seji 22. marca 1928 v Beogradu podal naslednjo izjavo: “Da se gospodinu Ant. Rud. L e g a t u može odobriti održanje trgovačkog tečaja, u kojemu nastav mora trajati najmanje jednu školsku godinu, usled čega će se nazivati jednogodišnjim trgovačkim tečajem.”134 Pozneje je prišel še poseben odlok ministrstva, s katerim je bil natančno predpisan pravilnik zavoda, program dela in učni načrt za enoletno trgovsko šolo oz. Ant. Rud. Legatov enoletni trgovski tečaj, kot so jo poimenovali.135 Legatov zasebni enoletni trgovski tečaj je s tem postal prvi v Sloveniji, ki je bil odobren od pristojnega ministrstva v Beogradu. 21. maja 1928 je prišel v Maribor načelnik Ministrstva za trgovino in industrijo v Beogradu Korenić, da bi osebno govoril z Legatom in preveril kako potekajo priprave na odprtje enoletnega tečaja. Sestal se je tudi z velikim županom dr. Schaubachom in drugimi mestnimi veljaki in poudaril potrebo in važnost privatne trgovske šole za Maribor. Tudi dr. Schaubach se je strinjal z njim in posebej poudaril, da bo Legatov enoletni trgovski tečaj enakovredno nadomestilo za prejšnjo državno dvorazredno trgovsko šolo, ki je bila avgusta 1926 z odlokom istega ministrstva spremenjena v državno trgovsko akademijo s štiriletnim šolanjem. “Ti trije gospodje: narodni poslanec Ž e b o t, veliki župan dr. S c h a u b a c h in načelnik K o r e n i ć imajo največje zasluge pri ustanovitvi Enoletnega tečaja mojega zavoda,” je še posebej poudaril Legat ob 25-letnici Legatove šole.136 *** Za prvi enoletni trgovski tečaj je bilo zanimanje izredno veliko, prijavilo se je 45 učencev iz vseh krajev Dravske banovine in tudi od drugod (za primerjavo povejmo, da je za isto šolsko leto približno toliko mest v prvem letniku razpisala tudi državna trgovska akademija v Mariboru)137. Slovesna otvoritev tečaja je bila 3. septembra 1928, povabljeni pa so bili tudi starši tečajnikov. Slavnostni govornik je bil zastopnik velikega župana obrtno-zadružni nadzornik Založnik, ki je v imenu velikega župana dr. Schaubacha pozdravil ustanovitev šole in poudaril njen pomen za gospodarski razvoj ter širitev trgovine in industrije v Mariboru in celotnem severozahodnem delu Kraljevine SHS.138 Prvi enoletni tečaj je trajal od 3. septembra 1928 do 28. junija 1929. Učni načrt, ki je bil potrjen na Ministrstvu za trgovino in industrijo v Beogradu in je ostal vse

134 135 136 137 138

PAM, fond Legat, AP 12, Odluk Ministrstva za trgovinu i industriju u Beogradu, br. 8293/VII, od dne 6. aprila 1928. PAM, fond Legat, AP 12, Odluk Ministrstva za trgovinu i industriju u Beogradu, Odelenje za stručnu nastavu, br. 961/VII, od dne 7. maja 1928. Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 7. Pungerčar, Državna trgovska akademija, str. 28. Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 7-8.

397 MatejaFris.indd

397

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

do leta 1941 nespremenjen, je obsega naslednje obvezne predmete: - enostavno, dvostavno in ameriško knjigovodstvo 4 ure/teden - trgovsko računstvo 4 ure/teden - nauk o trgovini in menicah 3 ure/teden - slovensko trgovsko korespondenco in kontorna dela 3 ure/teden - srbo-hrvaški jezik in korespondenco 3 ure/teden - nemška trgovska korespondenca 4 ure/teden - gospodarski zemljepis 2 uri/teden - blagoznanstvo 3 ure/teden - slovensko stenografijo 3 ure/teden - strojepisje in nauk o pisarniških strojih 5 ur/teden - lepopisje 1 ura/teden - slovenski jezik 3 ure/teden - nemški jezik 3 ure/teden skupaj: 41 ur/teden Kot neobvezna izbirna predmeta pa sta se poučevala: - italijanski jezik in 3 ure/teden - nemška stenografija.139 3 ure/teden Učna snov in njen obseg sta bila skoraj popolnoma enaka kot na bivši državni dvorazredni trgovski šoli,140 zato je bil naziv enoletni tečaj tudi po Legatovem mnenju nekoliko neposrečen, bolj pravilno bi se glasil ‘Zasebna enoletna trgovska šola’.141 Prvo leto so na Legatovem enoletnem tečaju poučevali: Josip Fistravec, profesor v pokoju,142 Srečko Jurdana, profesor na trgovski akademiji, Vasilij Mirk, profesor na trgovski akademiji,143 Ivo Kos, trgovec, Joško Šilc, profesor na trgovski akademiji, Alfonz Vales, profesor na državni gimnaziji, Ana Nachtigall, tajnica in učiteljica strojepisja, ter lastnik in ravnatelj zavoda Anton Rudolf Legat.144

139 140 141 142

143

144

PAM, fond Legat, AŠ 12, Učni program Ant. Rud. Legatovega enoletnega trgovskega tečaja za šol. leto 1928/29. Pungerčar, Državna trgovska akademija, str. 26. Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 11. F i s t r a v e c Josip, šolnik (1858-?). Na graški univerzi je študiral klasično filologijo in francoščino (do 1881). 1893 je opravil izpit za učitelja meščanskih šol I. skupine in 1912 izpit iz slovenske stenografije. Služboval je na mariborski vadnici moškega učiteljišča (1891-1905), na ženskem slovenskem učiteljišču v Gorici (do 1919), državni realki v Mariboru (do 1922) in mariborskem ženskem učiteljišču do upokojitve (1924). Po upokojitvi je honorarno poučeval na Legatovi šoli. SBL, I. knjiga, 2. zvezek, Ljubljana 1926, str. 180; Razvoj in pomen Legatove šole, str. 10. M i r k Vasilij, glasbenik (1884-1962). Na Dunaju in v Gradcu je študiral zgodovino in zemljepis, obenem pa še glasbo, predvsem kompozicijo. Služboval je kot profesor na slovenski trgovski šoli v Trstu, po njeni ukinitvi pa je postal bančni uradnik. 1928 se je preselil v Maribor, kjer je postal profesor na trgovski akademiji, obenem pa je honorarno učil na Legatovi zasebni šoli. Uveljavil se je kot skladatelj in zborovodja. SBL, II. knjiga, 5. zvezek, Ljubljana 1933, str. 126. PAM, fond Legat, AŠ14, Dopis Ant.Rud. Legata na Kraljevsko bansko upravo z dne 4. septembra 1930.

398 MatejaFris.indd

398

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

Enoletnega trgovskega tečaja so se lahko udeležili učenci in učenke, ki so dopolnili 15 let in so končali najmanj dva razreda katerekoli srednje, meščanske ali strokovne šole. Mesečna šolnina je znašala 600 Din in se je plačevala za vsak mesec vnaprej. Po pravilniku Legatove šole so tečajniki ob koncu šolskega leta opravljali zaključne izpite, na katerih je bil prisoten tudi uradni zastopnik Ministrstva za trgovino in industrijo. Udeleženci tečaja, ki so izpit opravili, so dobili posebno izpitno spričevalo, podpisano od vladnega zastopnika in izpitne komisije.145 Prvo leto je ministrstvo za svojega zastopnika imenovalo ravnatelja mariborske državne trgovske akademije profesorja Mateja Dolenca.146 Prvi dve leti delovanja Legatovega enoletnega tečaja sta bili zelo uspešni. Legat je vlagal veliko denarja v reklamo, ob otvoritvi leta 1928 je nakupil novo pohištvo za učilnice, šolsko tablo, omare, pisarniško opremo, pisalne stroje itd.147 Zanimanje za vpis v Legatov enoletni trgovski tečaj je naraščalo, še posebej, ker je morala državna trgovska akademija v Mariboru zaradi prostorske stiske v šolskem letu 1929/ 30 omejiti vpis za polovico in zavrniti 32 prosilcev za I. razred.148 Zaradi tega so tudi nekateri profesorji državne trgovske šole videli ugodno priložnost za dodaten zaslužek in so si prizadevali, da bi dobili koncesijo za enoletni trgovski tečaj, podoben Legatovemu. V ta namen so pisali vloge na ministrstvo in škodljive ovadbe proti Legatu, vendar jim je Ministrstvo za trgovino in industrijo kot zasebnikom prošnje zavračalo, saj so bili državni uslužbenci in kot taki niso mogli postati lastniki in vodje zasebne šole. Uspelo jim je jeseni 1930, ko so zaprosili za odprtje enoletnega trgovskega tečaja preko slovenskega trgovskega društva HERMES. Opremljene in ogrevane učilnice z učili vred so za majhno odškodnino dobili v uporabo v zgradbi državne trgovske akademije (Legat je za najemnino učnih prostorov v Vrazovi ul. 4 plačeval 1.800 Din na mesec), poučevali so profesorji državne trgovske akademije, isti profesorji, ki so učili že na Legatovi šoli, imeli so pa še eno ugodnost, da so bili kot društvo oproščeni davka. V tem času je zavladala tudi velika gospodarska kriza. Odprtje še enega trgovskega enoletnega tečaja v Mariboru, katerega vodenje je prevzel profesor na državni dvoletni trgovski šoli Alojz Struna, je finančno najbolj prizadelo ravno Legata, saj so bile šolnine na novoustanovljenem tečaju zaradi omenjenih ugodnosti veliko nižje od njegovih. Zato je 4. septembra 1930 Kraljevi banski upravi v Ljubljani pisal ogorčeno pismo, v katerem je protestiral “odločno proti temu, da se vrši ta konkurenčni tečaj v prostorih državne trgovske akademije v Mariboru, kjer imajo lokal, učila, pisalne stroje itd. brezplačno na razpolago, dočim sem jaz moral investirati mnogo kapitala. Tudi se napravi v javnosti utis, da je ta tečaj prireditev državne trgovske akademije in da država napravi konkurenco privatnemu podjetniku, ki je dober davkoplačevalec,” in prosil za ukinitev enoletnega trgovskega tečaja HERMES, češ da ogroža njegovo eksistenco.149 Kraljevska banska uprava dravske bano-

145

PAM, fond Legat, AŠ 12, Pravilnik in program dela Ant. Rud. Legatovega enoletnega tečaja. Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 5. 147 PAM, fond Legat, AŠ14, Pritožba Ant. Rud. Legata zoper enoletni trgovski tečaj na trgovski akademiji v Mariboru, naslovljena na Kraljevsko bansko upravo v Ljubljani, z dne 4. septembra 1930. 148 Pungerčar, Državna trgovska akademija, str. 27-28. 149 PAM, fond Legat, AŠ 14, Pritožba Ant. Rud. Legata zoper enoletni trgovski tečaj na trgovski akademiji 146

399 MatejaFris.indd

399

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

Skupinska slika ob zaključku Enoletnega trgovskega tečaja Antona Rudolfa Legata - šol. leto 1929/30 (v prvi vrsti na sredini sedi ravnatelj Legat) (UKM, zbirka drobnih tiskov)

vine je 11. septembra 1930 v odgovor Legatu poslala kratek dopis, da je njegova pritožba neutemeljena in da novi enoletni trgovski tečaj izpolnjuje vse pogoje za ustanovitev.150 Legat je bil zaradi delovanja konkurenčnega tečaja in gospodarske krize v naslednjih letih prisiljen zniževati šolnino, ki je v šol. letu 1932/33 padla na 450 Din mesečno, v šol. letu 1938/39 na 350 Din mesečno in je v šol. letu 1939/40 za enake usluge in obseg pouka znašala le še polovico začetne cene, torej 300 Din mesečno. Poleg tega je še dodatno za polovico znižal šolnino otrokom državnih uslužbencev in delavcev ter siromašnim in marljivim učencem, ki so vložili prošnjo z ubožnim spričevalom ali premoženjskim izkazom.151 Kljub vsem težavam pa je Legatova šola uspešno delovala tudi v prihodnjih letih. Vsako šolsko leto se je na enoletni trgovski tečaj vpisalo okoli 40 učencev iz različnih krajev Dravske banovine, za katere je bilo zelo dobro poskrbljeno. Šola je ponujala možnost nastanitve v lastnem šolskem internatu in hranjenja v šolskem

v Mariboru, naslovljena na Kraljevsko bansko upravo v Ljubljani, z dne 4. septembra 1930. PAM, fond Legat, AŠ 14, Dopis Kraljevske banske uprave dravske banovine antonu Rudolfu Legatu, dne 11. septembra 1930, št. 2859/3. 151 PAM, fond Legat, AŠ 24, Spored in šolsko poročilo Ant. Rud. Legatovega enoletnega trgovskega tečaja 150

400 MatejaFris.indd

400

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

‘buffetu’, večini učencev pa je po opravljenem zaključnem izpitu s svojimi dobrimi trgovskimi zvezami pomagala tudi do zaposlitve.152 Legatovo šolo je v letih 1930-32 dvakrat obiskala inšpekcija, obakrat najbrž zaradi ovadb, ki so bile poslane zoper njega na pristojne službe. Leta 1930 je delovanje in finančno stanje pregledal šolski inšpektor Presl iz Ljubljane, junija 1932 pa je iz Beograda prišel v kontrolo načelnik Ministrstva za trgovino in industrijo Korenić. Oba sta se temeljito prepričala o znanju učencev in izdala zelo ugodno oceno o uspehu in delovanju Legatovega trgovskega tečaja.153 Še vedno pa niso potihnile govorice nasprotnikov in konkurentov, da Legat ne obvlada slovenskega jezika in zato ni pristojen za vodenje slovenskega učnega zavoda. Da bi končno utišal sovražno ogovarjanje je Anton Rudolf Legat z dovoljenjem ministrstva za prosveto v Beogradu 14. junija 1932 pred posebno državno komisijo, ki ji je predsedoval univerzitetni profesor dr. Karl Osvald, opravil dopolnilni zrelostni izpit (maturo) iz slovenščine, srbohrvaščine ter zgodovine in zemljepisa Jugoslavije.154 Obdobje negotovosti in boja za priznanje se je končalo novembra 1932, ko je Kraljevska banska uprava dravske banovine v Ljubljani obvestila ravnateljstvo Legatove šole, da je Legatov enoletni trgovski tečaj priznan tudi po novem zakonu o srednjih trgovskih šolah, s čemer je bil obstoj šole zagotovljen.155 *** 15. januarja 1933 je Legatova šola slavnostno praznovala 20-letnico obstoja. Ob visokem jubileju so poslali brzojavne čestitke tudi lavantinski knezoškof dr. Andrej Karlin, dvorni svetnik dr. Rudolf Marn, načelnik oddelka ministrstva ta trgovino in industrijo v Beogradu Korenić, Združenje trgovcev v Mariboru in mnogi drugi.156 “Svoj cilj sem dosegel,” je zapisal Legat v poročilu ob obletnici. “Pripomniti pa moram, da ni bilo lahko dosegati različnih koncesij. Razne ovire in težkoče ter neprijetnosti je bilo treba premagati, pa z vztrajnostjo in energično voljo sem dosegel svoj cilj.”157 Legatova šola je bila za marsikaterega učenca zadnja šola in zadnja olika. Dijaki javnih šol, ki niso mogli nadaljevati študija, so se vpisali v Legatov enoletni tečaj, katerega zaključno spričevalo jim je omogočalo zaposlitev v pisarnah, ustanovitev lastne trgovine in vodstvo vsakega podjetja. Za mesto Maribor in celoten severni del Dravske banovine je bil Legatov zavod velikega pomena, kar dokazuje skrbno

za šol.leto 1932/33, 1938/39 in 1939/40. Pam, fond Legat, AŠ 24, Spored in šolsko poročilo Ant. Rud. Legatovega enoletnega trgovskega tečaja za šol.leto 1932/33, 1938/39 in 1939/40. 153 Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 5. 154 Legat, Zgodovina Legatove šole, str. 12. 155 Prav tam, str. 9. 156 Razvoj in pomen Legatove šole v Mariboru, str. 9. 157 Prav tam, str. 9-10. 152

401 MatejaFris.indd

401

2.3.2004, 13:36


M. Matjašič Friš: Mariborski stenograf Anton Rudolf Legat, ustanovitelj in ravnatelj...

vodena šolska statistika - v 20 letih obstoja je šola izobrazila skupaj 1.715 absolventov, od tega: - od leta 1913 do 1923 1.305 učencev - od leta 1923 do 1928 236 učencev - od leta 1928 do 1932 174 učencev in skoraj vsi so našli službo in si ustvarili lastno eksistenco.158 “Kar smo pri profesorju Antonu Rudolfu posebno občudovali in cenili, je bila njegova neuničljiva vztrajnost in delavnost, njegova neupogljiva volja in študioznost, obenem pa še močan čut dolžnosti, pravičnosti in socialnosti, združen z ustvarjalno narodno zavestjo,”159 je zapisal profesor Alfonz Kopriva160 in v teh besedah zajel bistvo - življenjsko vodilo Antona Rudolfa Legata, ki mu je pomagalo tudi v naslednjih letih tako na poklicni kot osebni poti.

158

Legat, Življenjepis, str. 5. Alfonz Kopriva, Profesor Anton Rudolf Legàt, str. 4. 160 K o p r i v a Alfonz, učitelj (1905-1983). Maturiral je 1924 na učiteljišču v Mariboru in 1951 diplomiral na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Poučeval je na različnih šolah po Sloveniji, od 1936 na vadnici učiteljišča v Mariboru. Bil je tajnik Pedagoške centrale v Mariboru (1927-1941). Sodeloval je v raznih uredništvih in pri sestavljanju leksikonov, kot tajnik in stenograf se je udeleževal sestankov strokovnih, prosvetnih in drugih društev. Po drugi svet. vojni je sodeloval pri izdelavi slovenskih jezikovnih vadnic za osnovne in strokovne šole in bil 1956 prvi učitelj na otroškem oddelku mariborske bolnišnice. Leta 1977 je UKM daroval kopijo tipkopisa Zgodovina Legatove šole, ki jo je napisal Anton Rudolf Legat nekaj let pred smrtjo. ES, 5. knjiga, Ljubljana 1991, str. 363; Slavica Pavlič, Sto znamenitih osebnosti v Šolstvu na Slovenskem, Ljubljana 2000, str. 208-209. 159

402 MatejaFris.indd

402

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

Mateja Matjašič Friš MARIBOR STENOGRAPHER ANTON RUDOLF LEGAT, FOUNDER AND HEADMASTER OF THE LEGAT SCHOOL

First twenty years of the Legat's private institution ABSTRACT The life and work of Anton Rudolf Legat (1887-1978) is relatively poorly known in the history of Slovene stenography and education. He was very well acquainted and researched scientifically Slovene and Yugoslav stenography, as well as many foreign stenographic theories, primarily the German, English, Bulgarian, Finnish, Italian and Russian stenographic system. Meritorious as a writer of scholarly and professional treatises on the development of Slovene stenography and its founders, he published articles and treatieses in prestigious journals on stenography, at home and abroad. He was particularly affirmed as the founder and headmaster of the private Legat School, which operated in Maribor during 1913-1941. Legat was born on 15 April, 1887 in Bruck on Mura, Austria, where his father, a locksmith in the workshops of the Southern Railroads in Maribor, was transferred. In 1896, when Anton Rudolf was 9 years old, his bfather was transferred back to Maribor. Here Legat attended the primary and the lower secondary and further the school for teachers. One year after the final exam, he passed the state exam for teacher in stenography, in Vienna. He initially served as teacher in the primary school at St. Peter by Cmurek (Austria), later serving in Razvanje by Maribor and finally as teacher at the elementary school at Pobrežje. In 1913, he began to teach stenography at the male school for teachers, while openening the first private school (course) of stenography. In 1915, in Vienna he passed an exam in typing and extended the programme in his school. Already during the First World War, he acquired a permit for a private school, where Slovene language was to be taught, and Slovene stenography as of 1918 as well. After the overturn in 1919/20, all private commercial schools were abolished, thus he opened a store typewriters and office equipment in 1920. During the entire time he endeavoured to open anew a private school for stenography. In 1923, he succeeded in that, when he acquired a permit for opening The Private School for Stenography and Typewriting. The Ministry of Commerce and Industry approved the establishment of a one year commercial course in 1928, having a similar syllabus as the state two year commercial school. The treatise covers the period of the birth of Legat until 1932, when his institution won recognition by the new law on secondary commercial schools, by which the existence of the school was guaranteed legally, as well.

403 MatejaFris.indd

403

2.3.2004, 13:36


MatejaFris.indd

404

2.3.2004, 13:36


S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 796/799(497.4 Maribor)”18/1918” 1.1 Izvirni znanstveni članek

Športni Maribor do 1. svetovne vojne Robert Obrul Prof. zgod. in nem. jezika s književnostjo Straža pri Oplotnici 17, SI - 2317 Oplotnica e-mail: Rober.Obul@guest.arnes.si

Izvleček: Športno življenje se je v Mariboru pričelo v drugi polovici devetnajstega stoletja. Temu stanju so botrovale spremembe na političnem področju. Ob koncu 19. stoletja je bilo sodelovanje v društvih tesno povezano s političnim prepričanjem, tako je za marsikaterega Slovenca postalo nesprejemljivo sodelovati v tako izrazito protislovenskem duhu. Pojavile so se slovenske alternative, vendar so bile tudi tukaj, v tradicionalnem sokolsko-orlovskem nasprotovanju, vidne politične igrice, ki za dobrobit in razvoj slovenskega športa niso imele nikakršnih zaslug. Do leta 1918 je bilo v Mariboru ustanovljenih skupaj 25 športnih društev. Od tega je bilo dvaindvajset nemških in le tri slovenska. Tukaj so bila najštevilnejša predvsem telovadna in kolesarska društva, pojavile pa so se tudi druge športne panoge, kot so konjeništvo, strelstvo, plavanje, veslanje, nogomet, atletika, tenis, sabljanje, smučanje, sankanje, drsanje, biljard in košarka. Kar nekaj časa je trajalo, preden so športna društva v Mariboru začeli ustanavljati tudi Slovenci. Leta 1900 je kot petnajsto športno društvo v Mariboru začelo delovati ‘Slovensko športno društvo Maribor’. Ključne besede: Šport, društva, Maribor, strelstvo, telovadba, kolesarstvo, konjeništvo, plavanje, veslanje, nogomet, atletika, tenis, sabljanje, smučanje, sankanje, drsanje, biljard, košarka. Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 3 (2003), št. 2-3, str. 405-451, 224 cit., 12 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

405 obrul.indd

405

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

Začetki športnega združevanja v Mariboru - strelsko društvo V Mariboru je bilo kot društvo z najdaljšo tradicijo dejavno strelsko društvo. Ustanovljeno daljnega leta 1703, je bilo daleč najstarejše, vendar to ni bilo športno društvo v pravem pomenu besede, kakršnega si danes predstavljamo. Prebivalstvo se je zbližalo s strelnim orožjem zaradi številnih vojn ter kar nekaj stoletij trajajočih turških vpadov. Ko se je nevarnost vojaških spopadov zmanjšala, je bilo orožje še vedno prisotno. Tako je na pobudo Josefa Herzoga nastalo v začetku 18. stoletja omenjeno društvo v Mariboru. Na začetku so streljali v bližini takratnega vodnega stolpa, med prvotnimi člani pa zasledimo poleg Herzoga še naslednja imena: grof Gaisruck, Mathias Gottsberger, Simon Pomer. Društvo je ves čas delovalo normalno, le med francosko okupacijo je bilo za nekaj časa ustavljeno. Pri vodnem stolpu so streljali do leta 1824, ko so ga podrli. Tako so bili do leta 1826 brez strelišča. 16. julija 1826 je Mihael König v Melju ustanovil novo strelišče, ki je tam ostalo 34 let. Leta 1862 so se za nekaj časa preselili na območje takratne vinogradniške šole. 29. junija 1875 pa so se končno preselili v ‘Burgwald’, kjer se je nahajalo do začetka 20. stoletja.1 V šestdesetih letih devetnajstega stoletja je štelo društvo štirideset članov, vendar je število članov nenehno nihalo. Imeli so celo člane s Ptuja, saj sta bili podobni društvi na Ptuju in v Celju ukinjeni. Mariborsko strelsko društvo je imelo v drugi polovici 19. stoletja več članov kot podobno društvo v Gradcu, čeprav je imel Gradec takrat 75.000 prebivalcev. 29. maja 1878 so predstavniki Maribora, Celja, Eibiswalda in Arnfelsa v Gradcu ustanovili štajersko strelsko zvezo, vendar je strelski šport v tem obdobju nazadoval, saj se je število članov nenehno manjšalo.2 Januarja 1879 je razpadlo strelsko društvo v Ljutomeru.3 In tudi delovanje mariborskega je bilo v obdobju do 1. svetovne vojne pogostokrat pod vprašajem. Nemško telovadno društvo 2. februarja 1862 se je porodila ideja o ustanovitvi telovadnega društva v Mariboru. Na sestanku, ki je sledil, so se seznanili z zakoni in akti, potrebnimi za ustanovitev takšnega društva, prav tako je bil imenovan ustanovni komite, čigar naloga je bila pripraviti in speljati vse podrobnosti v zvezi z načrtovanim začetkom delovanja društva. Tako je Maribor leta 1862 dobil svoje prvo telovadno društvo, v katerem pa so bili večinoma nemški člani. 15. maja 1862 so se mariborski telovadci sestali na ustanovnem sestanku. Sestanka se je udeležilo 50 ljudi. Kmalu zatem je društvo zaživelo in prvi predsednik je postal Marco. V začetku je imelo 52 odraslih članov in nekaj več kot 140 mladih. Ukvarjali so se z orodno telovadbo in telesnimi vajami, pozneje pa tudi z lahko atletiko in kolesarstvom, tako da je bilo delovanje društva

1 2 3 4

Geschichte des Marburger Schützenverein, Marburger Zeitung, 28. februar 1903, str. 3. Steirischer Schützenbund, Marburger Zeitung, 2. junij 1878, str. 3. Vereinswesen, Marburger Zeitung, 19. januar 1879, str. 3. Turnen, Correspondent für Untersteiermark, 18. maj 1862, str. 4.

406 obrul.indd

406

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

precej raznoliko.4 Telovadbo so priporočali predvsem odraslim osebam, zaposlenim v pisarnah, prav tako pa so jo priporočali šoloobvezni mladini. Že kmalu so se začele prve prireditve. Ena takšnih je bila 11. avgusta 1862, v čast obletnici rojstva telovadca Friedricha Jahna, telovadnega očeta, utemeljitelja prvega telovadnega društva v nemških deželah. Telovadci so predstavljali razne vaje, prisoten pa je bil tudi pevski zbor.5 Uradna otvoritvena slovesnost je bila 24. novembra 1862. Udeležili so se je predstavniki mestnih oblasti, visoke vojaške osebnosti, poseben gost pa je bil predstavnik mariborske čitalnice, profesor Šuman. Ta je na slovesnosti v svojem govoru poudaril pomen enakopravnosti med Nemci in Slovenci, kar je predsednik telovadcev Marco še enkrat potrdil.6 Telovadci so mnogokrat organizirali pohode in izlete. Tradicionalni so bili prvomajski pohodi.7 8. septembra 1863 sta se v Lipnici zbrali telovadni društvi iz Maribora in Gradca. Povod tega srečanja je bila peticija celjskega poslanca Mörtla, ki jo je podal v deželnem zboru v imenu spodnještajerskih telovadnih društev. Peticija je podpirala uvedbo telovadnega pouka na ljudskih šolah.8 8. oktobra 1863 je bila vsakoletna generalna skupščina mariborskih telovadcev, na kateri je bil na mesto predsednika ponovno izvoljen Marco, vendar le do decembra, ko je zaradi nesoglasij odstopil. Na izredni skupščini, ki je sledila, je bil z veliko večino izvoljen dr. Ferdinand Duchatsch, kasnejši župan mesta Maribor.9 Za telovadna društva na območju slovenske Štajerske v šestdesetih letih 19. stoletja je veljalo pomanjkanje članov. Vzrok temu so bile za tiste čase visoke članarine, ki so bile za marsikaterega obrtnika in rokodelca, ki naj bi tvorili glavnino članov, nedosegljive. To je v marcu 1864 privedlo do njihovega znižanja.10 Sledili so številni pozivi obrtnikom, vendar se stanje glede številčnosti članov ni bistveno izboljšalo. Kljub temu se je društvo uspelo ohraniti, saj so pozvali tudi vajence, seveda le z dovoljenjem njihovih mojstrov, naj se včlanijo v telovadno društvo.11 Oktobra 1865 so bile volitve v skupščino telovadnega društva. Kot predsednik je bil ponovno izvoljen dr. Ferdinand Duchatsch. Ta je vodil društvo do julija 1865, ko je odstopil in ko ga je do ponovnih volitev nadomestil njegov namestnik Rieck.12 Kljub finančnim težavam zaradi manjšega števila članov v začetku leta je zanimiv podatek, da je bilo v tem času v blagajni društva 200 goldinarjev (to je znašalo takrat dvajset mesečnih plač telovadnega učitelja v društvu).13 Maribor je septembra 1865 obiskal ‘Južni Sokol’ iz Ljubljane. Povabili so jih člani mariborske čitalnice. Na železniški postaji jih je pričakala mestna godba, ni pa bilo predstavnikov mariborskih telovadcev (Mar-

5

Turnvater Jahn, Correspondent für Untersteiermark, 17. avgust 1862, str. 3. Marburg, Correspondent für Untersteiermark, 30. november 1862, str. 3. 7 Turnerfahrt, Correspondent für Untersteiermark, 8. marec 1863, str. 4. 8 Turnerisches, Correspondent für Untersteiermark, 11. september 1863, str. 351. 9 General-Versammlung des Turnvereines, Correspondent für Untersteiermark, 14. oktober 1863, str. 407. 10 Turnerisches, Correspondent für Untersteiermark, 3. april 1864, str. 161. 11 Turnerisches, Correspondent für Untersteiermark, 1. maj 1864, str. 215. 12 Herr dr. Duchatsch, Marburger Korrespondent, 9. julij 1865, str. 331. 13 Die General-Versammlung, Correspondent für Untersteiermark, 21. oktober 1864, str. 512. 6

407 obrul.indd

407

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

burger Turnverein), saj jim kot nemško društvo verjetno ni bilo do sodelovanja.14 Zanimivo je, da so organizirali tudi telovadne dejavnosti za dekleta. Tako je bilo že leta 1864 v Mariborsko telovadno društvo včlanjenih poleg 103 dečkov tudi 14 deklet. Skupno je bilo 194 podpornih članov, medtem ko je število aktivnih članov znašalo 75.15 Oktobra 1865 je bila generalna skupščina, ki jo je obiskalo štirideset članov. Na dnevnem redu je bila izvolitev novega predsednika, saj je Rieck po odstopu Duchatscha meseca julija opravljal to funkcijo le začasno. Novi predsednik je tako postal deželni poslanec Mathias Löschnigg, ki je bil izvoljen tudi v naslednjem letu.16 26. novembra 1867 so praznovali peto obletnico ustanovitve. Ob tej pri-

Začetnik in utemeljitelj telovadbe v Nemčiji Friedrich Jahn (Der grosse Herder, Herder, Freiburg im Breisgau 1933)

14 15 16

Južni Sokol, Marburger Korrespondent, 24. september 1865, str. 463. Turnverein, Correspondent für Untersteiermark, 11. maj 1864, str. 281. General-Versammlung, Marburger Korrespondent, 29. oktober 1865, str. 522.

408 obrul.indd

408

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

ložnosti so za Mariborčane pripravili slavnostni program, vendar obisk ni bil tako številčen kot v preteklih letih; kot posebni gostje so prišli štirje predstavniki graških telovadcev. Zanimiva je bila ideja, ki so jo podali. Predlagali so ustanovitev društva oziroma združitev različnih telovadnih društev na medregionalnem nivoju, kar se je leta 1869 tudi uresničilo.17 Leta 1868 je bilo telovadnih prireditev sicer manj, prvo zasledimo šele 1. julija v bližini Maribora, vendar je bil obisk telovadne predstave ta dan nad vsemi pričakovanji. Udeležilo se ga je več kot 120 telovadcev in izredno veliko število gledalcev, prisotna pa je bila tudi lovska godba na pihala. Veliko število udeležencev je prireditelje presenetilo, tako da je hrane in pijače zmanjkalo in so morali prireditev predčasno zaključiti. Zanimivo je, da so se ljudje takšnih shodov radi udeleževali, seveda še bolj, če dolgo časa ni bilo nobenega.18 Na letni skupščini, ki je bila na sporedu novembra istega leta, so na mesto predsednika postavili Friedricha Brandstätterja. V tem času je društvo štelo 40 članov in 180 učencev (92 gimnazija, 47 realka, 28 učiteljišče in 13 deklet).19 Leta 1869 je, kot je bilo že omenjeno, prišlo do ideje o združitvi štajerskih, koroških, kranjskih in primorskih telovadnih društev v skupno, enotno področno organizacijo. Prvi, ki so pristopili, so bili: Graško telovadno društvo, Akademsko telovadno društvo iz Gradca, telovadna društva iz Judenburga, Maribora, Celja, Celovca, Beljaka, Ljubljane in Trsta. V ta namen so se zbrali na binkoštno nedeljo 1869 v Mariboru. Predstavniki omenjenih društev so se dogovorili o organizacijskih zadevah. Skupno število članov je tedaj znašalo približno 500 ljudi. Dogovor je bil, da se bo 2% prihodkov od članarin odvajal v skupno blagajno in bo namenjen za družabna srečanja. Omeniti velja še peticijo, ki so jo poslali na ministrstvo glede hitrejše uvedbe telovadbe v ljudske in srednje šole. V ta namen so prirejali tečaje za ljudske učitelje na podeželju, da bi usvojili teoretične in praktične osnove za poučevanje v šolah. Vendar velja omeniti, da je uvajanje potekalo izredno počasi. Naziv učitelja telovadbe je takrat lahko prejel le tisti, ki je uspešno končal učiteljišče ali srednjo šolo, oziroma tisti, ki je več kot pet let samostojno poučeval telovadbo. Naziv je dobil šele po opravljenem izpitu na Dunaju.20 Julija 1869 je predsednik društva Brandstätter imenoval svojega predhodnika M. Löschnigga za častnega člana, kar je bilo prvič v kratki zgodovini obstoja tega društva. Kasneje je ta naziv prejelo kar nekaj zaslužnih članov.21 Januarja 1871 so bili na predčasni generalni skupščini v predsedstvo društva izvoljeni novi kandidati, ker so prejšnji, s predsednikom Brandstätterjem vred, vsi po vrsti odstopili. Zanimivo je, da v časopisih skoraj nikoli ne navajajo natančnega vzroka za te dokaj številne odstope. Verjetno je šlo za nesoglasja znotraj vodstva. Tako je postal novi predsednik Johann Schaller, ki je to funkcijo opravljal do novembra 1875.22 Septembra leta 1871 je Maribor zapustil dolgoletni podpredsednik društva, profesor Rieck. Ob tej priložnosti so organizirali poslovilno praznovanje, na katerem so

17 18 19 20 21 22

Turner, Marburger Zeitung, 1. december 1867, str. 3. Schauturnen, Marburger Zeitung, 3. julij 1868, str. 3. Turnverein, Marburger Zeitung, 15. november 1868, str. 3. Turnertag, Marburger Zeitung, 9. maj 1869, str. 3. Vereinsleben, Marburger Zeitung, 6. avgust 1869, str. 3. Turnerverein, Marburger Zeitung, 19. februar 1871, str. 3.

409 obrul.indd

409

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

Riecka razglasili za častnega člana. Obiskali so ga predstavniki političnega društva, pevskega zbora, trgovskega združenja, prostovoljnega gasilskega društva ter seveda njegovi telovadni tovariši. Izkazali so mu posebno čast, saj je bil eden od pobudnikov ustanovitve telovadnega društva v Mariboru in član od samega začetka. Dolga leta je opravljal funkcijo podpredsednika, leta 1865 pa je za nekaj mesecev opravljal celo funkcijo predsednika.23 Po njegovem odhodu na Dunaj je telovadno gibanje v Mariboru, vsaj kar se tiče družabnih prireditev, delno zamrlo. Prva večja prireditev je bila šele 7. julija 1872, in sicer deseta obletnica ustanovitve društva. Proslava je bila po pisanju Marburger Zeitung veličastna. Prisotni so bili predstavniki mestnih oblasti ter vseh nemških društev.24 Petje nemških domoljubnih

‘Marburgerca’ je eden najpomembnejših virov za proučevanje razvoja športa na območju Maribora v obdobju do leta 1918 (Univerzitetna knjižnica Maribor)

23 24

Zu Ehren des Herrn Professors Rieck, Marburger Zeitung, 3. september 1971, str. 2. Das Marburger Turnfest, Marburger Zeitung, 12. julij 1872, str. 2.

410 obrul.indd

410

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

pesmi ter vzklikanje nacionalističnih parol je kazalo na zaostrovanje odnosa med nemškimi društvi in Slovenci. Menim, da se je odnos nemških društev do Slovencev v tem času krepko spremenil. Minilo je desetletje od nastanka telovadnega društva, ko so še prisegali na enakopravnost med slovenskim in nemškim narodom,25 sedaj pa je vedno bolj prihajalo do odkritega sovraštva. 22. oktobra 1876 je bil okrožni telovadni dan v Gradcu, na katerem so se sestali telovadni predstavniki Štajerske, Koroške, Kranjske ter Primorske. Prisotnih je bilo sedemnajst odposlancev desetih telovadnih društev. Na večurnem sestanku so sprejeli nekaj pomembnih sklepov. Najprej so izdali peticijo celotnega okrožja, namenjeno ministrstvu za šolstvo, v kateri so zahtevali uvedbo obveznega telovadnega pouka v gimnazijah. Pozvali so telovadna društva na celotnem Avstrijskem, naj se jim v tej zahtevi pridružijo ter podpišejo njihovo zahtevo. Prav tako so predlagali, da se vsa okrožna telovadna društva v Avstriji združijo v tako imenovano XV. telovadno območje.26 Športnih prireditev je bilo v tem času veliko manj kot desetletje poprej. Verjetno vodstvo ni bilo tako zagnano ali pa avtorji časopisnih člankov niso bili izraziti pristaši športa. Kljub temu je zaslediti določeno kontinuiteto na športnem področju, saj je telovadno društvo v Mariboru tedaj neprenehoma obstajalo že petnajst let. Čeprav ni bilo večje proslave ob petnajsti obletnici, so to vseeno omenili na generalni skupščini 26. januarja 1878. Maribor je bil za leto 1878 izbran kot središče telovadnega okrožja, zato je predsednik pozval k večji zavzetosti v tekočem letu. Podano je bilo finančno poročilo za leto 1877, iz katerega je bilo razbrati, da so poslovali pozitivno. Na koncu pa so izvedli še volitve. Za predsednika je bil ponovno izvoljen profesor Knobloch.27 Marca 1880 je štelo mariborsko nemško telovadno društvo le še devetintrideset članov. Takšno stanje so predstavili na vsakoletni generalni skupščini. Ni znano, kaj je bil glavni vzrok tega, vendar sklepam, da so aktivnosti telovadnega društva začele upadati po odhodu dolgoletnega podpredsednika Riecka leta 1871 in da je to v neki meri vplivalo na zmanjšano zanimanje pri nemških prebivalcih Maribora. V tem letu so prvič poslovali negativno, problematični so bili predvsem prihodki. Nizko število članov je pomenilo tudi manj članarin, poleg tega pa niso več dobivali najemnine, ki jo je država v preteklih letih plačevala društvu za najem telovadnih prostorov, v katerih so telovadili srednješolci. Ti so namreč telovadne dejavnosti začeli izvajati drugje. Na skupščini so izvedli volitve. Izvoljeni pa so bili isti člani kot leto poprej. Na koncu je sledil še poziv predsedniku, naj v poletnem času organizirajo telovadno predstavitev, tako imenovan Schauturnen, ki je bil izveden nazadnje leta 1875, pred več kot petimi leti. To so bile prireditve družabnega značaja, kamor je prišlo veliko število obiskovalcev, ki so se ob pijači in hrani poveselili pozno v noč. Finančni prihodki ob takšnih srečanjih so bili nemškemu mariborskemu telovadnemu društvu še kako dobrodošli. Izvajali so jih predvsem v prvih desetih letih od ustanovitve društva, kasneje pa so jih zanemarili.28 Kakor je zaslediti iz časnika

25 26 27 28

Marburg, Correspondent für Untersteiermark, 30. november 1862, str. 3. Gauturntag, Marburger Zeitung, 29. oktober 1876, str. 3. Turnverein, Marburger Zeitung, 1. februar 1878, str. 3. Marburger Turnverein, Marburger Zeitung, 10. marec 1880, str. 3.

411 obrul.indd

411

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

prireditve tega leta ponovno ni bilo, tako da se je nadaljevala slaba organizacija vodstva telovadnega društva. Telovadno okrožje je priredilo poleti leta 1880 v Gradcu telovadni dan, namenjen društvom Štajerske, Koroške, Kranjske ter Primorske. Srečanja se niso udeležili celjski telovadci, saj so izstopili iz okrožja, tako je okrožje združevalo le še dvanajst društev s skupaj 753 člani. Skupno število prebivalcev na območju telovadnega okrožja je znašalo približno 300.000 ljudi. Odstotek prebivalstva, včlanjenega v tem času v telovadna društva na teh območjih, je znašal okoli 0,25%. Ob tej priložnosti so izvedli okrožne volitve, v svet pa je bil sprejet dolgoletni mariborski telovadni učitelj Rudolf Markl, ki je funkcijo učitelja opravljal že od samega začetka, leta 1862, ko so v Mariboru ustanovili telovadno društvo.29 Ponovno so se srečali nekaj mesecev kasneje, 6. februarja 1881, v Gradcu. Sprejeli so sklep, da bo predsednik okrožja pozval posamezna telovadna društva na individualne razgovore. Namen teh pogovorov je bila krepitev telovadnih dejavnosti ter ponoven razmah te športne panoge na celotnem območju Avstro-Ogrske.30 Zanimiva je bila pobuda poslanca Walterkirchna v začetku leta 1882 o skrajšanju vojaškega roka za pripadnike telovadnih društev.31 8. februarja 1882 je bila vsakoletna skupščina telovadcev v Mariboru, na kateri so potrdili starega predsednika Knoblocha ter podali finančno poročilo za preteklo obdobje, v katerem so ponovno poslovali negativno. Telovadno društvo je zašlo v globoko, predvsem finančno krizo, saj so bili prihodki že nekaj let prenizki.32 V letu 1882 je bilo zaslediti določen napredek, saj so organizirali kar nekaj prireditev, med njimi po daljšem času zasledimo zudi pohode, ki so bili nekoč kar pogosta praksa in jih je tedanje vodstvo skoraj čisto opustilo. Kot je bilo že v navadi, je bila februarja 1883 letna skupščina, na kateri so potrdili starega predsednika. Zaradi neuspešnega finančnega stanja so težili k zvišanju števila članov (5 častnih članov, 40 rednih in 42 podpornih), poleg tega pa so se zaradi ekonomičnosti preselili v prvotno, manjšo dvorano, ki so jo uporabljali že na samem začetku, v šestdesetih letih 19. stoletja.33 Telovadne in društvene aktivnosti so počasi ponovno oživele. To so ugotovili tudi na januarski generalni skupščini leta 1884. Za razliko od leta prej se je število članov povečalo. Bilo je 6 častnih članov, 47 rednih ter 46 podpornih. V enem letu se je tako število telovadcev oziroma ljubiteljev te športne panoge povečalo za dvanajst ljudi. Posredno je to privedlo tudi do blagega izboljšanja finančnega stanja, čeprav so odhodki še vedno presegali prihodke. Dolgoletni predsednik društva, prof. Knobloch, je po osmih letih predsednikovanja odstopil. Nasledil ga je dr. Hans Schmiderer. Zanimiv je podatek, da je bil kot blagajnik tega leta izvoljen gospod Globočnik, tako da so bili Slovenci še vedno prisotni v društvu.34 Z nastopom Schmidererja so se telovadne aktivnosti povečale. Tekom leta je bilo veliko krožkov, telovadnih vaj ter drugih predstavi-

29 30 31 32 33 34

Gau-Turntag, Marburger Zeitung, 9. julij 1880, str. 3. Zur Hebung des Turnwesens, Marburger Zeitung, 15. april 1881, str. 3. Turnerdank, Marburger Zeitung, 15. januar 1882, str. . Marburger Turnverein, Marburger Zeitung, 10. marec 1880, str. 3. Turnverein in Marburg, Marburger Zeitung, 21. februar 1883, str. 2. Hauptversammlung des Turnvereins in Marburg, Marburger Zeitung, 30. januar 1884, str. 2.

412 obrul.indd

412

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

tev. Število članov je bilo stalno. Kar pa je bilo najpomembneje, finančno stanje v društvu je bilo prvič po letu 1879 pozitivno. Te podatke so podali na generalni skupščini januarja 1885. Ponovno je bil izvoljen Schmiderer, ob tej priložnosti pa so počastili spomin na 1884 umrlega nekdanjega predsednika telovadcev Mathiasa Löschnigga.35 Že naslednje leto sta bili dve skupščini: 23. januarja redna, teden dni pozneje pa še izredna. Telovadne dejavnosti v letu 1885 so bile tako kot finančno stanje zadovoljive. Prihodki so presegali izdatke za 72 goldinarjev. Povprečni obisk je znašal 19 ljudi na večer.36 Leta 1887 so sprejeli pomemben sklep o izgradnji nove telovadne dvorane v Mariboru. Ker bi bil tak projekt prezahteven za telovadno društvo samo, je bila obljubljena velika pomoč s strani mesta Maribor. Predsednik je po dveh letih ponovno postal Knobloch, ker je bil Schmiderer vsestransko aktiven in ni več mogel usklajevati vseh dejavnosti. Kljub temu je sprejel funkcijo podpredsednika, saj je njegova prisotnost v vodstvu društva imela velik pomen za njegov nadaljnji razvoj.37 Izrednega pomena pri izgradnji nove telovadnice, je bila naklonjenost mariborskega župana Alexandra Nagyja. Prav v ta namen so ga telovadci razglasili kot častnega člana. Nagy je sprejel odlok, da bodo dvorano zgradili s pomočjo občinskih sredstev. 31. maja 1887 so začeli s pripravami tako, da so očistili gradbišče. Gradbene načrte je izdelal arhitekt Balzer, tako da so 18. julija postavili že temeljni kamen.38 Konec leta 1887 so se ob božiču srečali člani telovadnega društva ter počastili spomin na nedavno preminulega nekdanjega predsednika Ferdinanda Duchatscha, ki je to funkcijo opravljal med leti 1863 in 1865.39 Naslednje leto so se poleg gradnje telovadnice pospešeno pripravljali še na petindvajseto obletnico ustanovitve. Do 1. aprila so morali zapustiti stare telovadne prostore, vendar jim je gradbeni vodja nove obljubil, da bodo do takrat že končana zaključna dela in se bodo lahko že selili. Ker dela niso bila končana pravočasno, so bili telovadci do junija brez ustreznih telovadnih prostorov. Nemško telovadno društvo se je tega leta pridružilo nemškemu jezikovnemu društvu - s tem so le še bolj poudarili nemškost in se še bolj oddaljili od slovenskega prebivalstva.40 Uradna otvoritev novonastale dvorane je bila 1. julija 1888, več kot leto po tem, ko je mestna skupščina sprejela sklep o izgradnji. Otvoril jo je mariborski župan Alexander Nagy. Istočasno je potekala še 25. obletnica ustanovitve telovadnega društva, tako da so se slovesnosti udeležili številni gostje.41 10. novembra 1889 so se zbrali telovadci Maribora, Celja in Ptuja v domači športni dvorani, saj je bilo na sporedu telovadno tekmovanje. Tekmovalci so se pomerili na konju, drogu in bradlji, poleg tega pa še v skoku v višino in dvigovanju uteži. Zmagal je telovadec Muhič iz Ptuja, drugo mesto je zasedel Klemenčič iz Celja, tretji pa je bil Slavič prav tako iz Celja. Mariborčani na tekmovanju niso bili preveč uspešni.42 1890 so telovadili ob 261 več-

35 36 37 38 39 40 41 42

Hauptversammlung des Turnvereins, Marburger Zeitung, 28. januar 1885, str. 3. Der Marburger Turnverein, Marburger Zeitung, 5. februar 1886, str. 3. Hauptversammlung des Turnvereins, Marburger Zeitung, 9. februar 1887, str. 4. Ehrung des Bürgermeisters, Marburger Zeitung, 1. junij 1887, str. 4. Weinachtskneipe des Marburger Turnvereins, Marburger Zeitung 21. december 1887, str. 4. Aus dem Turnverein, Marburger Zeitung, 11. januar 1888, str. 3. Das Turnfest, Marburger Zeitung, 4. julij 1888, str. 1. Bezirksturnen in Marburg, Marburger Zeitung, 14. november 1889, str. 4.

413 obrul.indd

413

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

erih in je skupno število telovadcev skozi vse leto znašalo 2633. To pomeni, da je bil povprečni dnevni obisk v telovadnici nekaj več kot deset ljudi. Finančno stanje je bilo zadovoljivo, predsednik društva pa je ostal Knobloch.43 Telovadna društva so se združevala v širša okrožja (Gauverband) in še regionalno v manjše okraje (Bezirk). Društva Maribora, Ptuja, Celja, Slovenske Bistrice ter Slovenskih Konjic so tvorila 10. okraj. Poleti 1890 je bil okrajni telovadni dan v Mariboru, na katerem so sodelovali telovadci iz omenjenih mest. Tekmovalni del, ki je bil najzanimivejši, ni bil odprt za gledalce.44 1892 je Knoblocha na čelu društva zamenjal nov predsednik Ferdinand Küster. Novost v društvu je bila posebna planinska sekcija. Njihova naloga je bila organizirati razne pohode in izlete.45 Telovadni šport je v letih od 1892 do 1895 doživljal nekakšno mrtvilo. Čeprav finančno stanje ni bilo zaskrbljujoče, pa so se aktivnosti omejile bolj na telovadne večere v telovadnici. Glede na pretekla leta pogrešamo predvsem aktivna tekmovanja med posameznimi klubi, kjer je bilo posebej zanimivo medsebojno obračunavanje v posameznih telovadnih in tudi drugih športnih panogah. Omenjenega leta je Maribor in tamkajšnje društvo zapustil dolgoletni član

Telovadci na prostem (PAM, fototeka, TE 5)

43 44

Hauptversammlung des Turnvereines in Marburg, Marburger Zeitung, 9. januar 1890, str. 4. Bezirksturnen in Marburg, Marburger Zeitung, 3. julij 1890, str. 5.

414 obrul.indd

414

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

in mestni šolski inšpektor Karl Neubauer. V društvu je bil aktiven polnih devetnajst let. Mnogokrat so ob odhodih članov, še posebej, če so imeli v klubu pomembnejše naloge ter funkcije, prirejali poslovilne večere. Da je bil Neubauer pomemben meščan, priča dejstvo, da se je prireditve poleg predsednika društva Küsterja udeležil tudi mariborski župan Nagy.46 Mariborčani so se v zadnjih letih 19. stoletja množično odločali za kolesarski šport, zato so se leta 1897 v telovadnem društvu odločili ustanoviti posebno kolesarsko sekcijo. V okviru njihovega društva so načrtovali izlete v bližnja mesta in trge in tako upali na oživitev telovadnega športa. Kolo je bilo tudi izjemno uspešen vadbeni rekvizit, hkrati pa je kolesarjenje vzpodbujalo druženje in društveno življenje. Prvi skupni izlet so izvedli že nekaj dni po ustanovitvi kolesarske sekcije, ko so se odpravili v Gornjo Kungoto.47 Posebna prireditev je bila 29. junija 1898. Takrat je mariborsko telovadno društvo priredilo okrožni telovadni dan, na katerem so mariborskim gledalcem prvič predstavili grški peteroboj.48 Druga novost na tej prireditvi pa je bila nogometna tekma, ki je bila verjetno ena izmed prvih v Mariboru.49 Nogometna pravila so bila podobna današnjim, le da so igrali osemdeset minut, igrišče pa je lahko merilo v dolžino od 100-180 metrov, v širino pa 60-80 metrov. Višina gola je bila 2,50 m, razdalja od ene vratnice do druge je znašala približno enajst korakov; igralo je enajst igralcev.50 O rezultatu tekme, v kateri so se pomerili člani telovadnih društev obeh graških visokih šol, ne piše nič, vendar si kljub temu velja zapomniti datum 29. junij 1898, saj je bila ta dan na vojaškem vadbišču odigrana verjetno prva uradna nogometna tekma v zgodovini mesta Maribor, ki si jo je z zanimanjem ogledalo veliko število gledalcev.51 28., 29., in 30. junija 1901 je bilo v Mariboru 9. okrožno telovadno tekmovanje. Tekmovanja se je udeležilo veliko število telovadcev, prvič pa so sodelovale tudi ženske, ki so v mariborskem telovadnem društvu že imele nekajletno tradicijo. Moških je bilo 276, žensk pa 42. Prvi dan ni bil tekmovalni. Namenjen je bil predstavitvi telovadnih vaj, medtem ko so kasneje telovadili na orodjih ter v troboju in šesteroboju. Prav tako je bila za gledalce zanimiva nogometna predstava med obema graškima visokima šolama in celovškim telovadnim društvom. Tekmovanja v telovadbi in orodni telovadbi se je udeležilo 65 tekmovalcev, zmagovalec pa je

45 46 47 48

49 50 51

Pfingstausflug der Turner, Marburger Zeitung, 12. junij 1892, str. 4. Ein Abschiedsabend des Turnvereines, Marburger Zeitung, 8. september 1895, str. 5. Eine Radfahrer-Riege im Turnverein, Marburger Zeitung, 15. april 1897, str. 5. Grški peteroboj ali Pentathlon je bilo tekmovanje, ki se je odvijalo že v grški antiki. Od leta 776 pr.n.št. so namreč Grki tekmovali v različnih disciplinah na tako imenovanih olimpijskih igrah. Pravila na tekmovanju v Mariboru so dovoljevala od šest do dvanajst tekmovalcev, ki so se najprej pomerili v skoku v daljino. Kopje so lahko metali le skakalci, ki so preskočili 4,50 metra. Kopje je bilo dolgo 1,3 metra in iz bambusa. Tekmovalci so dosegali daljave od 70 do 90 metrov. Štirje najboljši metalci kopja so se uvrstili v naslednji krog in tekli na 190 metrov. Najslabši je odpadel, tako da so se trije najboljši pomerili še v metu diska, ki je bil težak dva kilograma. Dva najboljša metalca sta se med seboj pomerila še v rokoborbi in tako so dobili končnega zmagovalca. Fünfkampf, Marburger Zeitung, 26. junij 1898, str. 5. Zum Fußballspiel beim Gauturnfeste, Marburger Zeitung, 29. junij 1898, str. 4. Ein Gauturnfest, Marburger Zeitung, 3. julij 1898, str. 5.

415 obrul.indd

415

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

postal Max Halster iz Gradca. Pozneje se je petnajst tekmovalcev pomerilo še v šesteroboju ter 11 tekmovalcev v troboju. Iz časnika žal ni razvidno, v katerih disciplinah so tekmovali, vendar kot novost omenja troskok.52 Leta 1902, ko je društvo praznovalo štirideseto obletnico od njegove ustanovitve, je dolgoletnega predsednika Küsterja na čelu društva zamenjal dr. Orozel. Dve leti pozneje je bilo v društvu 6 častnih, 93 rednih in 388 podpornih članov, kar finančno ni bilo zanemarljivo, saj so podporni člani plačevali še večje članarine kot redni.53 Orozel je ostal predsednik do januarja 1909, ko ga je nasledil dr. Jörg, vendar mu je pripadla funkcija častnega predsednika.54 Od 28. do 30. junija 1912 je društvo praznovalo polstoletni jubilej obstoja, saj je minilo natanko petdeset let, odkar so ga 15. maja 1862 ustanovili. Proslavo so povezali s prireditvijo 15. okrožnega telovadnega dneva južnoavstrijskega telovadnega okrožja.55 Ob tej priložnosti so v mestnem parku postavili spominsko ploščo Jahnu. Odkritja spomenika se je udeležil tudi takratni mariborski župan dr. Schmiderer. Ob tem velikem športnem tekmovanju je Maribor obiskalo veliko število športnikov. Tekmovali so v raznih disciplinah; tako na primer zasledimo, da so članice ženske sekcije mariborskega telovadnega društva zmagale v košarki z rezultatom 20:15. Ekipno je zmagalo Mariborsko telovadno društvo z 71,25 točkami, pred akademskim telovadnim društvom iz Gradca, ki je doseglo 69,75 točk. Posebej zanimivo je bilo štafetno tekmovanje v teku na 500 metrov. Mariborčani so kljub napaki zmagali v času 70 sekund in le za malenkost zaostali za svetovnim rekordom, ki je takrat znašal 69,8 sekund.56 Tega leta je društvo štelo 584 rednih in podpornih članov, na volitvah leta 1913 pa je ostal Jörg predsednik društva.57 Marburger Zeitung o telovadnem društvu v naslednjih letih ne poroča več, tako da je bila to zadnja skupščina pred izbruhom 1. svetovne vojne, o kateri so pisali časopisi. Nastanek nemško-nacionalnega društva ‘Jahn’ 19. novembra 1898 so v Mariboru ustanovili še drugo telovadno društvo. Po Nemškem telovadnem društvu, ustanovljenem 1862, so Nemci tako dobili še nemškonacionalno društvo,58 ki je bilo izrazito protislovensko usmerjeno. Če lahko za prvotno telovadno društvo rečemo, da je prvih deset let gojilo dokaj strpno politiko do Slovencev in da so v določenih pogledih z njimi celo sodelovali, se je Nemškonacionalno telovadno društvo ‘Jahn’ trudilo vzgojiti mlade, nemško usmerjene telovadce, ki za slovensko vprašanje ne bi imeli nikakršnega posluha. 28. januarja 1899 so člani nemško-nacionalnega društva imeli ustanovno skup-

52 53 54 55 56 57 58

Das neunte südösterreichische Gauturnfest, Marburger Zeitung, 2. julij 1901, str. 1. Marburger Turnverein, Marburger Zeitung, 19. januar 1904, str. 4. Die Hauptversammlung des Marburger Turnvereins, Marburger Zeitung, 28. januar 1909, str. 3. Jubelfeier des Marburger Turnvereins, Marburger Zeitung, 30. marec 1912, str. 5. Turngau Südösterreich, Marburger Zeitung, 2. julij 1912, str. 2. Der Marburger Turnverein, Marburger Zeitung 25. januar 1913, str. 4. Gründungsversammlung, Marburger Zeitung, 17. november 1898, str. 5.

416 obrul.indd

416

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

ščino, na kateri so izvolili vodstvo društva. Ime so si nadeli po slavnem telovadnem vzorniku Friedrichu Jahnu. Pobudnik za ustanovitev takšnega društva je bil Binderhofen, pri ustanovitvi pa jim je priskočila na pomoč ‘Nemška telovadna zveza’ iz Gradca. Prvi predsednik društva je postal Hans Rottenbacher. Osnovno pravilo društva je bilo, da so bili člani samo predstavniki nemškega naroda. Skupščine se je udeležil predsednik nemške telovadne zveze Einspinner. Čeprav je bilo v Mariboru dejavno tudi dolgoletno telovadno društvo, se ustanovnega sestanka ni udeležil nihče izmed vodstva.59 Ob prvi obletnici ustanovitve društva ‘Jahn’, so imeli pozitivno finančno bilanco. Povprečni obisk v prvem letu je znašal 13,2 telovadca na večer, telovadili pa so v gostišču ‘Kreuzhoff’. Zaradi prostorske stiske in zaradi pogoste zasedenosti njihovega telovadnega prostora, so se tega leta preselili v telovadnico Magdalenske ljudske šole.60 Februarja 1901, ko je bila ponovno letna skupščina v nemško-nacionalnem društvu, je to štelo že 32 rednih in 58 podpornih članov. Predsednik društva pa je ostal Rottenbacher.61 Leta 1901 so v društvu ‘Jahn’ organizirali praznovanje tretje obletnice obstoja. Srečanja so se udeležili številni predstavniki iz javnega življenja, med njimi tudi takratni mariborski župan Alexander Nagy. Zanimivo je, da tudi takrat ni bilo predstavnikov prvega mariborskega telovadnega društva. Telovadci so gledalcem predstavili številne vaje, med katerimi naj kot zanimivost omenim skok v višino s pomočjo odskočne deske in preskok konja v daljino.62 Nemško-nacionalno telovadno društvo ‘Jahn’ je bilo del Alpskega telovadnega okrožja. To okrožje je leta 1902 združevalo sedemnajst nemško-nacionalnih telovadnih društev.63 Sprva so se društva včlanjevala v južno-avstrijsko telovadno okrožje, pozneje pa jih je ob nastanku Alpskega okrožja kar nekaj prestopilo tja. Tedaj je bilo vpisanih v južno-avstrijsko telovadno okrožje šestnajst društev, medtem ko je število društev v Alpskem okrožju znašalo že sedemnajst.64 Leta 1903 je postal član mariborskega društva ‘Jahn’ Robert Scheibel za nekaj časa celo predsednik Alpskega telovadnega okrožja.65 Scheibel je tega leta predsedoval tudi mariborskemu društvu, ki je takrat štelo 36 rednih članov, 92 podpornih in 18 mladincev.66 Naslednje leto je bil na generalni skupščini na čelo društva ponovno izvoljen Hans Rottenbacher, ki je društvo vodil že ob njegovem nastanku.67 Že v začetku leta 1905 je na pobudo Dadieua, v okviru društva ‘Jahn’, pričela delovati alpinistična sekcija. Članstvo se je v tem letu povečalo na 58 rednih in 125 podpornih članov.68 Z ustanovijo alpini-

59 60 61 62 63 64 65 66 67 68

Ein Deutschvölkischer Turnverein, Marburger Zeitung, 2. februar 1899, str. 5. Hauptversammlung des Deutschvölkischen Turnvereins ‘Jahn’, Marburger Zeitung, 17. februar 1900, str. 5. Deutschvölkischer Turnverein ‘Jahn’, Marburger Zeitung, 9. februar 1901, str. 4. Deutscher Turnerbund, Marburger Zeitung, 10. december 1901, str. 4. Der Alpenturngau, Marburger Zeitung, 13. marec 1902, str. 4. Alpengauturntag, Marburger Zeitung, 18. marec 1902, str. 2. Gauturntag des Alpenturngaues, Marburger Zeitung, 26. marec 1903, str. 3. Hauptversammlung des deutschvölkischen Turnverein ‘Jahn’, Marburger Zeitung, 31. januar 1903, str. 3. Hauptversammlung des deutschen Turnvereins ‘Jahn’, Marburger Zeitung, 9. januar 1904, str. 4. Zur 8.Hauptversammlung des deutschvölkischen Turnvereins ‘Jahn’, Marburger Zeitung, 13. januar

417 obrul.indd

417

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

stične sekcije v društvu, so pričeli organizirati tudi razna zimska tekmovanja. Tako zasledimo podatek, da je leta 1909 že bilo prvo sankaško tekmovanje na Pohorju. Planinska sekcija je imela leta 1909 skupaj petnajst članov. Na predsedniških volitvah pa je tedaj zmagal Binderhofer, ki je tako nasledil Rottenbacherja. Redni člani so plačali 1,2 krone na leto, podporni člani pa celo 4 krone, glede na kar veliko število članov, društvo finančno ni imelo večjih težav.69 Leta 1912 je postal za nekaj časa predsednik ponovno Rottenbacher, vendar ga je pozneje zamenjal Sekera.70 Jahalni šport Konjeništvo in vzreja konjev je ena najstarejših dejavnosti v zgodovini človeštva. Pomembno je postalo takoj, ko so ljudje začeli uporabljati konje kot pomoč pri prevažanju oseb, tovora ali pri opravilih na polju. Pozneje postane konjeništvo pomembna športna panoga, ki se po definiciji deli na dirkalno (kasaštvo, galopske dirke in galopske dirke preko ovir) ter turnirsko vejo (preskakovanje ovir, vožnja zapreg in kombinirano tekmovanje). Že 25. marca 1864 zasledimo v časopisu Marburger Zeitung poziv k jahalnemu tekmovanju, na katerega so vabili vse ljubitelje jahalnega športa iz Maribora in njegove širše okolice.71 Podobno konjeniško tekmovanje je bilo izvedeno tudi v mesecu aprilu.72 Vzrejo konjev so kot prvi vzpodbujali Ljutomerčani, kjer je ta šport ohranil veliko privržencev vse do današnjih dni. V začetku so lahko na teh tekmovanjih sodelovali le konji iz ljutomerškega vzrejnega okoliša, pozneje pa se je to spremenilo. Leta 1874 so sklenili, da bodo v Ljutomeru ustanovili konjeniško društvo, ki bo tekmovanja organiziralo enkrat letno. To je privedlo do še večjega zanimanja za konjeniški šport, vzpodbudilo pa je tudi nastanek podobnega društva v Mariboru leta 1882.73 Leta 1882 so ustanovili tako imenovano Mariborsko dirkalno društvo. Ob njegovi ustanovitvi je bil formiran upravni odbor. Prvi predsednik pa je postal Julij Feldbacher, ki pa ga je kmalu nasledil Karl Scherbaum. V obdobju od 1889 do 1924 pa je društvo bolj ali manj uspešno vodil Alfred Rossmanit. Podobno kot ostala društva je bilo tudi delovanje Mariborskega dirkalnega (konjeniškega) društva odvisno od finančne podpore in s tem tudi številčnosti ustanovnih (1882), rednih in podpornih članov. Že ob sami ustanovitvi so si zadali tri temeljne naloge: - na podlagi obstoječe dobre toplokrvne reje iz 18. stoletja v ljutomerskem okraju ustvariti na kmetijsko gospodarskem temelju rejo dirkalnih konjev; - vpeljati posebne preizkuse hitrih vprežnih konj v obliki cestnih dirk na raz-

69 70 71 72 73

1906, str. 3. Turnverein ‘Jahn’, Marburger Zeitung 26. januar 1909, str. 3. Hauptversammlung des deutschvölkischen Turnvereins ‘Jahn’, Marburger Zeitung, 27. januar 1912, str. 5. Wettrennen, Correspondent für Untersteiermark, 25. marec 1864, str. 146. Wettrennen, Correspondent für Untersteiermark, 15. april 1864, str. 185. Pferdezucht, Marburger Zeitung, 29. julij 1874, str. 3.

418 obrul.indd

418

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

Gospoščina Fala (PAM, fototeka, TE 5)

dalje in s tem pospešiti rejo kasaških konj; - kasaški šport približati ljudem. Če govorimo o razvoju mariborskega dirkalnega društva, ne moremo mimo ljutomerskega, saj so uspehi in napredek kmečke vzreje kasaških konj plod skupnega dela in prizadevanj. Na širšem mariborskem področju sta bili znani dve kobilarni. Prva se je nahajala v Radvanju in je bila v lasti predsednika društva Rossmanita. Večja in pomembnejša pa se je nahajala v dvorcu Turnišče pri Ptuju in je pripadala posestniku Lippittu, ki je veljal za enega največjih strokovnjakov konjereje na Štajerskem. Konjeniške prireditve so se od ustanovitve društva naprej odvijale dvado trikrat letno na dirkališču na Teznem.74 Že kmalu po ustanovitvi je Mariborsko konjeniško društvo organiziralo prvo večje kasaško tekmovanje, ki je potekalo v različnih kategorijah. Tekmovalce so razvrstili glede na število konjev ter osi, potekalo pa je na Teznem.75 Podobno tekmovanje je bilo prav tako leto dni pozneje. Potekalo je na Teznem 21. septembra 1884. Sodelovali so različni tekmovalci, najzanimivejše pa je bilo tekmovanje v absolutni kategoriji, kjer so lahko sodelovali tudi tekmovalci izven mariborskega vzrejnega območja. V tej kategoriji pa so lahko sodelovali konji ne glede na starost konja. Na trikilometrski progi, ki so jo tekmo-

74 75

Zbornik 100 let Konjeniški klub Maribor, Konjeniški klub, Maribor 1982, str. 4. Trab-Wettfahren, Marburger Zeitung, 26. avgust 1883, str. .

419 obrul.indd

419

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

valci morali prevoziti trikrat, je zmagal Rupert Repnik iz Maribora in si s tem prislužil nagrado. Na takšnih tekmovanjih je bilo pogosto zaslediti veliko slovenskih priimkov.76 V naslednjih letih je društvo zapadlo v rahlo finančno krizo. Težave so se pojavile predvsem pri izplačevanju denarnih nagrad. Ker so bile nagrade visoke, so skušali denar pridobiti na različne načine. Tako so organizirali razne loterije, delno pa je priskočilo na pomoč tudi mesto Maribor. Večkrat zasledimo podatek, da so se zmagovalci odrekli svojim nagradam v korist kluba. Tako so se hitro rešili iz neugodnega položaja. V zimskem času so organizirali konjeniška tekmovanja, le da so konji namesto kočije vlekli sani. Ta zimska tekmovanja so potekala v bližini mariborskega parka. Septembra 1891 so zaostrili pogoje za sodelovanje na dirki kasačev, saj so lahko sodelovali le konji in kobile, stare od dveh do petih let, ki še niso tekmovali na nobeni dirki. Sodelovanje je bilo dovoljeno le za dvokolesne kočije. Tekmovali pa so lahko le okoliški kmetje. Najvišji dovoljeni čas za prevoženi kilometer je bil dve minuti in štirideset sekund. Kmetje, ki so se udeležili tekmovanja, so morali za startnino plačati dva goldinarja, kar se je posebej izplačalo zmagovalcu, saj je dobil kot nagrado štirideset goldinarjev. Mlajši konji so na tekmovanju dobili prednost petindvajsetih metrov.77 Za razliko od prejšnjih let, ko so bila tekmovanja jeseni, so leta 1894 dirke organizirali že spomladi, meseca aprila. Že prej poznane kasaške konje, ki so izvirali iz Ljutomera in so bili križanci norfolške rase z ruskimi kasači, so ob koncu 19. stoletja pričeli mešati s čistokrvnimi ameriškimi konji, kar je privedlo do vzgoje hitrega in vztrajnega delovnega konja s pravilno in skladno postavo. Za svojo uspešnost pri vzpodbujanju konjereje so bili v mariborskem društvu leta 1900 in 1903 nagrajeni z rožnatim trakom, leta 1905 pa so dobili odlikovanje kasaške zveze Avstro-Ogrske. Leta 1910 pa so prejeli še posebno odlikovanje na področju konjereje.78 Mariborsko konjeniško društvo je spomladi leta 1899 organiziralo kasaško dirko na Teznem. Tekmovali so v različnih kategorijah, najhitrejši pa je bil konj Alojza Costella, ki je bil naslednje leto ponovno zmagovalec.79 Leta 1904 je društvo za kasaško tekmovanje, kakor se je uradno imenovalo, zapadlo v večjo krizo. Zaradi velikih finančnih stroškov, ki so bili povezani z izplačevanjem nagrad na tekmovanjih, so začeli bolj intenzivno z reklamnimi dejavnostmi v časopisih. Na področju konjereje se je tedaj pripravljal zakon, ki bi dovolil tekmovati le tistim konjem, ki bi bili vpisani v rojstni register.80 Dve leti pozneje so na občnem zboru kasaškega društva sklenili, da vsako leto izvedejo Spominsko tekmovanje Karla Pachnerja, v spomin na preminulega dolgoletnega člana in podpredsednika društva.81 Prvo spominsko tekmovanje je bilo že v jeseni istega leta. Zmagal je Ptujčan Guido Högenwarth.82 Na naslednjem občnem

76 77 78 79 80 81 82

Trabwettfahren, Marburger Zeitung, 26. september 1884, str. 3. Trabwettfahren, Marburger Zeitung, 17. september 1891, str. 4. Zbornik 100 let Konjeniški klub Maribor, Konjeniški klub, Maribor 1982, str. 5. Das Frühjahrs-Trabrennen, Marburger Zeitung, 1. junij 1899, str. 5. Der Marburger Trabrennverein, Marburger Zeitung, 7. februar 1905, str. 4,5. Der Marburger Trabrennverein, Marburger Zeitung, 28. marec 1907, str. 3. Herbst Trabrennen, Marburger Zeitung, 8. oktober 1907, str. 5.

420 obrul.indd

420

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

zboru, ki je sledil leta 1908, je predsednik Rossmanit predlagal izvedbo tekmovanja, saj je minilo natanko petindvajset let od ustanovitve društva. 1. nagrada pa je znašala 1500 kron.83 Izredno zanimiva je bila konjeniško-športna prireditev, pod imenom Concours hippique, ki je potekala maja 1914 v Mariboru. Prireditev, ki je trajala kar tri dni, je poleg velikega števila udeležencev izstopala še po rekordnem obisku gledalcev. Mariborskemu občinstvu so predstavili tudi dresurno jahanje. Ponovno je veliko pozornosti poželo tekmovanje za nagrado Ljutomera. Med imeni zmagovalcev zasledimo znani priimek Slavič, saj sta sodelovala Marko in Jože. Še nekaj je zaznamovalo to tekmovanje. Med tekmo samo se je zgrudila kobila Luxa, last Mihaela Filipiča in obležala mrtva. Zaradi prevelikega napora je verjetno podlegla kapi.84 To je bilo zadnje veliko tekmovanje v Mariboru pred izbruhom 1. svetovne vojne, delovanje društva pa se je nadaljevalo po letu 1918. Plavanje Šport, če mu lahko tako sploh rečemo, s katerim se je v tedanjem času ukvarjalo veliko ljudi in je bil izredno priljubljen, je plavanje. Seveda bolj v razvedrilo kot kaj drugega. Okolje je človeka že kmalu prisililo k plavanju. Kot vojaško vajo ga najdemo že pri starih Grkih in Rimljanih.85 Že v 19. stoletju pa se pojavijo prvi plavalni klubi in zveze. V Mariboru je bilo društvo ustanovljeno sorazmerno pozno. Potrebno je omeniti, da se je ta način zabave marsikdaj končal smrtno, o čemer nam pričajo številni časopisni članki. Plavališča so bila urejena le na določenih mestih, kjer so bili prisotni plavalni mojstri. Plavanje izven teh je bilo strogo prepovedano, vendar se to pogostokrat ni upoštevalo. Poleg tega so bili priljubljeni obiski toplic. V časopisih je bilo veliko govora o Rogaški Slatini, Rimskih Toplicah ter Dobrni, kjer so imeli letno nekaj tisoč obiskovalcev. V Mariboru pa sta bila tako društvo kot plavalna šola. Večkrat so organizirali razna tekmovanja. Tako je bilo tudi v torek, 25. junija 1865, ko je mariborsko plavalno društvo, pod vodstvom plavalnega učitelja Antona Pliberschegga, ki je bil zadolžen za varnost tekmovalcev, organiziralo plavalno tekmovanje v Dravi. Tekmovalce so spremljali številni gledalci, prisotna pa je bila prav tako godba na pihala. S čolni so tekmovalce popeljali na sredino Drave, kjer so istočasno skočili v vodo. Zmagovalec je bil, kdor je prvi prišel do obrežja.86 Naslednja večja plavalna prireditev je bila šele poleti 1885, ko je več ljudi v spremstvu izvedlo pravi maraton, saj so plavali več kot uro in pol. Zanimiv je podatek, da naj bi isti ljudje planirali ustanovitev veslaškega društva v Mariboru.87 Konkretnih podatkov o nastanku takšnega društva v tem času ni bilo, vendar so se plavalne dejavnosti ves čas nadaljevale. Ni bilo večjih tekmovanj in tudi o plavalnem dru-

83 84 85 86 87

Der Marburger Trabrennverein, Marburger Zeitung, 10. marec 1908, str 4. Concours Hippique, Marburger Zeitung, 26. maj 1914, str. 5. Mali športni leksikon, Polet, Ljubljana 1963, str. 84. Ein Wasserfest, Marburger Korrespondent, 23. julij 1865, str. 354. Schwimmtour, Marburger Zeitung, 17. julij 1885, str. 4.

421 obrul.indd

421

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

štvu nič ne piše. Ljudje pa so plavali za razvedrilo in urejenih kopališč ob obrežju Drave je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kar nekaj. Posebej priljubljena in priznana je bila vojaška plavalna šola. Leta 1887 so začeli graditi plavalno šolo v koroškem predmestju, ki so jo dokončali že julija istega leta.88 8. februarja 1908 je bilo v mestu ustanovljeno športno-plavalno društvo ‘Volkswohl’. Predsednik ustanovnega komiteja je bil dr. Flick, ki je nato ob ustanovitvi postal še prvi predsednik tega plavalnega društva. Takoj, ko je društvo zaživelo, je pristopilo 106 članov, marca istega leta pa jih je bilo že preko 500. Čeprav je bilo navdušenje veliko in so ljudje pokazali, kako zelo pogrešajo dobro organizirano društvo, ki bi pospeševalo plavanje in plavalni šport v mestu nasploh, se je zanimanje pričelo kmalu zmanjševati.89 Decembra 1909 je ‘Volkswohl’ svoje dejavnosti razširilo in tako postalo društvo, ki si je za osnovni cilj zadalo dobro počutje svojih članov. Te cilje so želeli doseči s pomočjo telesnih vaj, z izgradnjo kopališč, bazenov za sončenje, drsališč in sankališč. Novost, na katero so posebej opozorili, je bila, da so v društvo lahko pristopile tudi ženske.90 Leta 1910 je postal predsednik Leopold Kralik. Letna članarina je znašala dve kroni. Čeprav je bila že nekaj časa prisotna ideja o izgradnji novega kopališča, je tedaj še niso uspeli uresničiti. Kljub temu je načrt o izgradnji kopališča še ostal, saj so opozarjali na nevarnost, ki jo prinaša kopanje v Dravi, posebej pri otrocih.91 Kljub nevarnostim so leta 1911 organizirali plavalno tekmovanje na Dravi. Ponovno je šlo za pravi mali plavalni maraton, saj se je 14 tekmovalcev pomerilo na 2-kilometrski razdalji. Za večjo varnost udeležencev so skrbeli reševalci v čolnih, prisoten pa je bil tudi zdravnik. Zmagovalec je postal Kurt Kiene, ki je zmagal v času 12 minut in 48 sekund.92 Ustanovitev veslaškega društva v Mariboru Čeprav se je ideja o veslaškem društvu porodila že nekje okrog leta 1885, je trajalo še kar nekaj časa, preden so jo uspeli realizirati. Potem ko je bilo 16. maja 1881 na Dunaju prvo veslaško tekmovanje, se je ta šport le počasi širil še v druga mesta na Avstro-Ogrskem. V Celovcu je takšno društvo zaživelo že leta 1881, medtem ko na Štajerskem ni bilo pravega zanimanja. Prav zato so člani veslaškega in jadralnega društva ‘Nautilus’ iz Celovca hoteli vzpodbuditi nastanek društva na Ptuju. Ker tam ni bilo velikega zanimanja, so sedež društva kmalu prestavili v Maribor. Pobudniki so bili veslači iz Celovca in Dunaja, društvo pa je uradno zaživelo 28. februarja 1899. V časopisu je bilo zaslediti ogromno vabil novim članom, ki pa so morali biti plavalci in starejši od šestnajst let. Društvo v Mariboru je bilo nemško in je dobilo ime ‘Drauhort’. Drauhort je tako postalo prvo Štajersko veslaško in jadralno društvo. Ker je društvo za svoje delovanje nujno potrebovalo čolne, so jih kupili od

88 89 90 91 92

Schwimmschule, Marburger Zeitung, 15. julij 1887, str. 3. Die Marburger Bäderfrage, Marburger Zeitung, 8. februar 1908, str. 2. Der Verein Volkswohl, Marburger Zeitung, 18. december 1909, str. 6. Der Verein Volkswohl, Marburger Zeitung, 11. januar 1910, str. 4. Wettschwimmen in der Drau, Marburger Zeitung, 17. avgust 1911, str. 4.

422 obrul.indd

422

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

celovškega društva. Prvi nakupi so bili devet metrov dolgi enojci ter dvanajstmetrski četverci. Prav tako pa je mariborsko veslaško društvo kupilo angleško-ameriški čoln, namenjen usposabljanju.93 Ustanovna proslava je bila 5. julija 1899 v hotelu ‘Zamorc’.94 Sponzor novonastalega društva je bil mariborski lastnik pivovarne Thomas Götz. Na volitvah so leta 1900 kot predsednika izvolili dr. Raucha, njegov namestnik pa je postal dr. Tschebull. Ker so potrebovali primerne inštruktorje, so pripeljali iz Celovca Blatnigga in Ratscheka.95 Zanimanje je bilo kljub močni reklami vedno manjše, tako je delovanje kluba pozneje povsem zamrlo, društvo pa je razpadlo brez večjih uspehov ali dosežkov. Kolesarstvo Kolesarski šport ima svoje korenine v Franciji, saj je bila tam leta 1868 že prva kolesarska dirka. Hkrati so Francozi leta 1881 kot prvi na svetu ustanovili svojo kolesarsko zvezo. Za razvoj kolesa imata poseben pomen uvedba pedala z verižnim pogonom ter uporaba zračnic, kjer je prednjačil francoski izdelovalec Dunlop (že od leta 1891).96 Leto 1883 je leto ustanovitve tako imenovanega ‘Bicikl’ kluba (Bicycle Club) v Mariboru. Organizirali so ga po vzoru podobnega društva v Gradcu, ki je začelo delovati decembra 1882 in je kmalu po ustanovitvi štelo 61 članov. Ustanovitev je obeležil prihod skupine kolesarjev iz Gradca. S tem je postal Maribor bogatejši še za eno športno panogo, ki je bila v tistem času še pomembnejša, saj se je kolo izkazalo tudi kot izredno koristno prevozno sredstvo.97 O pravem kolesarskem podvigu piše Marburger Zeitung septembra 1884. Anton Götz in Engelbert Jäger sta se odpravila iz Maribora preko zgornje Štajerske in Salzburga v München. Potovanje je bilo v eno smer, dolgo več kot 500 kilometrov. Pot domov sta načrtovala preko Gornje Avstrije in Dunaja.98 Avgusta 1886 so praznovali god predsednika ‘Bicycle’ kluba, Romana Pachnerja, ki je poleg tega, da je veljal za enega izmed ustanoviteljev prvega kolesarskega društva v Mariboru, bil tudi dolgoletni član strelskega društva. Njegovo ime se je več kot 50 let redno pojavljalo v časopisju.99 Nekaj dni pozneje sta Maribor obiskala dva kolesarja z Bavarske. Pot sta začela v Münchenu, nato sta prevozila Tirolsko ter Koroško in prišla v Maribor. Tukaj so jih pričakali člani domačega kolesarskega kluba, ki so jih pogostili in poskrbeli za njihovo prenočitev. Skrb za kolesarje s strani domačih kolesarskih klubov in društev je omogočala cenejše in udobnejše potovanje in je vsekakor vplivala na ugoden razmah kolesarstva v tem času.100 Gostoljubnost sta izkoristila prav tako člana maribor-

93 94 95 96 97 98 99 100

1. Steiermarkische Ruder und Segelverein ‘Drauhort’, Marburger Zeitung, 26. februar 1899, str. 4. Marburger Ruder und Segelverein, Marburger Zeitung, 2. julij 1899, str. 5. Marburger Ruder und Segelverein, Marburger Zeitung, 31. marec 1900, str. 5. Mali športni leksikon, Polet, Ljubljana 1963, str. 58. Bicycle Club, Marburger Zeitung, 23. maj 1883, str. 3. Auf dem Reitrade nach München, Marburger Zeitung, 5. september 1884, str. 3. Bicycle-Club, Marburger Zeitung, 11. avgust 1886, str. 4. Radfahrer von München, Marburger Zeitung, 29. avgust 1886, str. 4.

423 obrul.indd

423

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

skega Bicycle kluba, ko sta se septembra 1886 odpravila z vlakom do Gradca. Od tam dalje sta pot nadaljevala na kolesih. Prekolesarila sta dobršen del Avstrije in mimo Alp prišla v severno Italijo. Na desetdnevnem potovanju so jih v vseh večjih mestih pričakali in pogostili.101 Tega leta je svoje kolesarsko društvo dobilo še Celje. Že ob sami ustanovitvi je klub štel 21 članov.102 Na izredni seji, ki je sledila leta 1887 v ‘Bicycle’ klubu, so znižali pristopnino z dvajsetih goldinarjev na pet, mesečno članarino pa so prepolovili tako, da je po novem znašala le še goldinar. Ti ukrepi so bili možni zaradi dobrega finančnega stanja. Nizke članarine in prijavnine so povečale zanimanja za ta šport in pomenile porast števila članov.103 Roman Pachner je bil tega leta ponovno izvoljen kot predsednik, prvič pa so razpisali zlato oziroma srebrno medaljo, ki so jo dobili člani za prevoženih 130 oziroma 100 km v enem letu. Podobno kot v Mariboru so kolesarski klub ustanovili leta 1884 na Ptuju. Tri leta pozneje je v Mariboru nastal še drugi kolesarski klub, ki je v svojem imenu nosil letnico ustanovitve 1887.104 Zastavljene kilometrske razdalje sta presegla Josef Bancalari, ki je prevozil 180 kilometrov in njegov klubski kolega Jozef Rossman, ki je bil le kilometer slabši.105 Da so kolesarska društva na Štajerskem med seboj lepo sodelovala, nam priča izlet v Celje, katerega so se udeležila društva iz Gradca, Wildona, Lipnice, Maribora in seveda domačini. V Celju so nato občinstvu predstavili različne kolesarske veščine.106 Kmalu so se štajerski kolesarji po vzoru drugih društev in klubov združili v Štajersko okrožje. Leta 1889 je to kolesarsko združenje štelo že 416 članov, vendar je okrožje že konec leta 1890 razpadlo zaradi neugodnega finančnega položaja, pozneje pa je prišlo do ponovne ustanovitve. Tako je Štajersko kolesarsko okrožje oziroma njegovo vodstvo organiziralo 8. septembra 1889 kolesarsko dirko, dolgo petdeset kilometrov.107 Sodelovalo je sedem kolesarjev, zmagal pa je Josef Baumeister, ki je progo Maribor-Lipnica-Maribor prevozil v dveh urah, šestindvajsetih minutah ter sedeminštiridesetih sekundah. Zmagovalca je pričakalo številno občinstvo, za svoj podvig pa je prejel zlato medaljo ter diplomo. Isti dan so organizirali še tekmovanje za mlajše, na razdalji petindvajsetih kilometrov, kjer je bil najboljši Franc Kočevar.108 Nekaj dni za tem je država prepovedala podelitev medalij na športnih tekmovanjih, saj je te lahko podelil le cesar za vojaške dosežke. Maja 1890 je bila izvolitev novega predsednika v ‘Bicycle’ klubu. Izbran je bil Gustav Scherbaum, ki je društvo vodil do leta 1907, tako da je bil na čelu ‘bicikl’ kluba kar lep čas. Društvo je v tem času štelo nekaj več kot trideset članov.109 Član mariborskega kolesarskega društva Arnold Janežič se je odlično odrezal na štajerskem okrožnem kolesarskem tekmovanju, ki je bilo na binkoštno nedeljo leta 1890,

101 102 103 104 105 106 107 108 109

Marburger Radfahrer, Marburger Zeitung, 19. september 1886, str. 2. Radfahrer Verein, Marburger Zeitung, 3. oktober 1886, str. 4. Ausserordentliche Generalversammlung des Bicycleclub, Marburger Zeitung, 2. februar 1887, str. 3. Radfahrerclub, Marburger Zeitung, 5. junij 1887, str. 3. Bicycle-Club, Marburger Zeitung, 16. oktober 1887, str. 4. Ein Radfahrerfest, Marburger Zeitung, 23. maj 1888, str. 3. Steir. Radfahrer-Gauverband, Marburger Zeitung, 25. avgust 1889, str. 5. Wettrennen des Marburger Radfahreklubs, Marburger Zeitung, 26. september 1889, str. 5. Marburger Bicycle-Klub, Marburger Zeitung, 18. maj 1890, str. 4.

424 obrul.indd

424

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

saj je usvojil prvo mesto.110 O pomembnosti kolesarstva govori podatek, da je leta 1890 začel v Mariboru delovati še tretji kolesarski klub, z imenom ‘Schwalben’, kar pomeni v prevodu lastovke. Natančni datum ustanovitve je verjetno 13. september 1890, ko je bilo prvo zborovanje. Prvi predsednik je postal Prosch, leta 1892 pa ga nasledi Franc Marčič. V predsedstvu kluba najdemo kar nekaj slovenskih priimkov. Tako je društvu pristopil tudi Arnold Janežič, ki je prej tekmoval za prvotni kolesrski klub.111 ‘Lastovke’ so kmalu dobile svoje lastno dirkališče, ki je izstopalo po dolžini, saj je bilo takrat s svojimi 531 metri najdaljše na celotnem Štajerskem.112 Septembra 1891 je prišlo do združitve vseh treh mariborskih kolesarskih klubov. Tako so ‘Bicycle’ klub, kolesarski klub ‘1887’ in kolesarski klub ‘Schwalben’ ustanovili Mariborsko kolesarstvo društvo za kolesarski tekmovalni šport. Kolesarji Štajerske so bili združeni v štajersko kolesarsko okrožje, ti pa so tega leta pristopili k zvezi nemških kolesarjev Avstrije. Ravno v času združitve prvih treh klubov, nastane v Mariboru še četrti, z imenom Klub mariborskih jeklenih koles (Marburger Stahlrad-Klub), katerega predsednik je prav tako postal Prosch. Njegov namestnik je bil Alojz Zupančič. Prosch se je zavzemal za napredek kolesarskega športa, saj je imel v Mariboru trgovino in servis koles. V njegovem interesu je bilo pridobiti za ta šport čim več ljudi.113 Društvo za kolesarski tekmovalni šport v Mariboru je 19. junija 1892 priredilo pomladno kolesarsko dirko, ki so jo izpeljali na njihovem tekmovališču. Tekmovanje so razdelili v številne kategorije, prav tako pa je bilo deležno izredne publicitete. Udeleženci so prišli tudi iz sosednjih mest. Najzanimivejše pa je bilo mednarodno tekmovanje na 10.000 metrov. Zmagovalec je postal Schneider s časom 18 minut in 36 sekund. Progo, dolgo 333 metrov, so tekmovalci morali prevoziti kar tridesetkrat.114 Iz društva za kolesarski tekmovalni šport, ki je nastalo septembra 1891 z vključitvijo treh mariborskih kolesarskih klubov, je konec leta 1892 najprej izstopil kolesarski klub ‘1887’, nato pa še ‘Bicycle’ klub.115 Po tem je bil obstoj takšnega društva odveč, zato so ga kmalu razpustili. Tekmovalna proga, ki je bila v uporabi društva, je ostala v lasti kolesarskega društva ‘Schwalben’. Decembra 1892 je postal novi predsednik ‘lastovk’ gostilničar Martin Fuchs. Ravno v tem času pa je Maribor postal bogatejši še za eno kolesarsko društvo. To je bilo turno kolesarsko društvo. Predsednik novoustanovljenega društva je postal J. Hollitschek. Turni kolesarji so takoj po ustanovitvi pristopili k štajerskemu kolesarskemu okrožju.116 Kljub temu da so posamezna društva izstopila iz društva za kolesarski tekmovalni šport in da je bilo to društvo pozneje razformirano, je bilo še vedno vidno sodelovanje med posameznimi klubi. Tako so prirejali kolesarska tekmovanja, katerih so se lahko udeleževali tudi predstavniki drugih klubov v Mariboru. Takšno tekmovanje je 11. junija 1893 organiziral ‘Bicycle’ klub. Tekmovanja na deset kilo-

110

Das 25 Kilometer Rennen, Marburger Zeitung, 29. maj 1890, str. 3. Marburger Radfahrerklub ‘Schwalben’, Marburger Zeitung, 21. september 1890, str. 4. 112 Das Frühjahrsrennen, Marburger Zeitung, 23. junij 1892, str. 5. 113 Marburger Radsport, Marburger Zeitung, 11. februar 1892, str. 4. 114 Das Frühjahrsrennen, Marburger Zeitung, 23. junij 1892, str. 5. 115 Marburger Bicycle-Club, Marburger Zeitung, 6. november 1892, str. 5. 116 Marburger Tourenfahrer, Marburger Zeitung, 18. december 1892, str. 5. 111

425 obrul.indd

425

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

metrov se je udeležilo veliko število tekmovalcev. Zmagovalec je postal predstavnik ‘Lastovk’, Arnold Janežič.117 9. julija je sledilo še mednarodno tekmovanje na mariborskem tekmovališču, ki je bilo v lasti kolesarskega društva ‘Schwalben’. Zanimanje je bilo izredno, saj so prišli ob tej priložnosti v Maribor kolesarji z Dunaja, Gradca, Trsta in Zagreba. Ti tekmovalci so se pomerili na dveh kilometrih, ki jih je najhitreje prekolesaril graški tekmovalec Karl Meranitsch. Za prevoženo razdaljo je potreboval 3 minute, 36 sekund in 2 desetinki. Pozneje so se pomerili še mariborski tekmovalci, in sicer na pet kilometrov. Tukaj je bil najuspešnejši Prosch z rezultatom 10 minut 5 sekund in 6 desetink.118 Oktobra 1893 so imeli v klubu ‘Schwalben’ generalno skupščino. Prejšnji predsednik Martin Fuchs se je odpovedal ponovni kandidaturi, tako da so kot njegovega naslednika izvolili Josefa Martinija. Mesečno članarino so znižali z 1,5 na 1 goldinar.119 Ker je v Mariboru delovalo pet kolesarskih društev, so morali nenehno zniževati članarine, ali pa se zavzemati za nove pridobitve, saj je bilo drugače nove člane težko dobiti oziroma jih pozneje tudi zadržati. Najmlajšo izmed vseh društev je bilo konec leta 1892 ustanovljeno turno kolesarsko društvo. Zaradi omenjenih težav s članstvom in zaradi dejstva, da je imelo od vseh kolesarskih društev v Mariboru najkrajšo tradicijo, se je dejavnost Mariborskega turnega kolesarskega društva klavrno končala že 11. oktobra 1893, čeprav je minilo komaj slabo leto od njegove ustanovitve.120 Vendar tudi ta negativna izkušnja ni pripomogla k temu, da ne bi nastajala nova društva. 12. aprila 1894 so v Mariboru ustanovili novo nemško kolesarsko društvo z imenom ‘Wanderlust’. Predsednik novonastalega društva je postal Karl Candolini.121 Društvo je že naslednji mesec poželo svoj prvi uspeh. Na mednarodnem tekmovanju v Gradcu je usvojil drugo mesto njihov član Richard Irgl.122 Mariborsko kolesarsko društvo je organiziralo junija 1894 dirko od Maribora do Šentilja in nazaj. Številni tekmovalci iz različnih klubov in okoliških mest so se potegovali za usvojitev naslova “Prvak mariborskega kolesarskega društva za leto 1894.” Trikratna zaporedna osvojitev naslova bi zmagovalcu prinesla vsoto 150 goldinarjev. Zmagovalec je postal Josef Wurzerd, ki ga je razglasil predsednik mariborskega kolesarskega društva Heu.123 Richard Irgl, že prej omenjeni član novega kolesarskega društva ‘Wanderlust’, se je 5. avgusta 1894 podal na progo Maribor-Radgona in nazaj, z namenom postaviti nov avstrijski rekord na sto kilometrov. Rekordni poskus je spremljalo veliko število gledalcev, predvsem iz vrst njegovih klubskih sotekmovalcev. Avstrijskega rekorda, ki je znašal 3 ure in 32 minut, pa mu ni uspelo izboljšati.124 Društvu ‘Wanderlust’ se je proti pričakovanju uspelo obdržati v kolesarskem športu. Če primerjamo njihovo dejavnost z preostalimi kolesarskimi klubi, ugotovimo, da so bili kljub kratke-

117 118 119 120 121 122 123 124

Marburger Bicycle Klub, Marburger Zeitung, 15. junij 1893, str. 5. Radwettfahren, Marburger Zeitung, 13. julij 1893, str. 5. Radfahrer Club ‘Schwalben’, Marburger Zeitung, 8. oktober 1893, str. 5. Vereinsauflösung, Marburger Zeitung, 29. oktober 1893, str. 4. Marburger Radfahrer-Club ‘Wanderlust’, Marburger Zeitung, 15. april 1894, str. 6. Sieg eines marburger Radfahrers, Marburger Zeitung, 17. maj 1894, str. 5. Straßenfahren, Marburger Zeitung, 21. junij 1894, str. 5. Recordfahren, Marburger Zeitung, 5. avgust 1894, str. 5.

426 obrul.indd

426

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

mu obdobju, ki je minilo od njihovega nastanka, daleč najaktivnejši. V poletnem času so organizirali dirke, pozimi pa so klubske aktivnosti omejili na družabne, plesne večere ob spremljavi glasbe. Večja športno-kolesarska prireditev je bila na sporedu aprila 1896. Štajersko kolesarsko okrožje je pozvalo številne klube na kolesarsko vožnjo od Gradca do Maribora. Odziv je bil velik, saj je v Maribor prikolesarilo preko sto športnikov iz triindvajsetih različnih klubov. Ob prihodu v mesto jih je pozdravil predsednik ‘Bicycle’ kluba Gustav Scherbaum.125 Društvo ‘Wanderlust’ je spomladi leta 1896 štelo 46 rednih in 16 podpornih članov. Veliko število kolesarskih društev v Mariboru in splošni razmah kolesarstva, ki so ga bili prebivalci Maribora deležni na prehodu v novo stoletje, je pomenilo tudi vedno večje ogrožanje prometne varnosti pešcev v mestu. Dnevno je bilo v časopisih veliko člankov o nesrečah, v katere so bili vpleteni pogostokrat neprevidni kolesarji. Mestne oblasti so nenehno opozarjale na težavo, vendar se stanje ni izboljšalo. Kljub uvedbi denarnih kazni za kršitelje je bilo teh vedno več. Za nemoten napredek te priljubljene športne panoge je bilo potrebno nekaj ukreniti. S prvim junijem 1896 je tako vstopil v veljavo zakon o kolesarskih dovolilnicah, neke vrste vozniškega dovoljenja, ki je kolesarje opozarjal na veljavne prometne predpise. 14. junija 1896 je potekala cestna preizkušnja na 25 kilometrov. Na startu se je zbralo šest tekmovalcev, tekmovanje samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če ne bi prišlo že v prvem kilometru do nesreče, ki jo je povzročil nasproti vozeči kolesar. Posledica je bila, da sta tekmovalca Radl in Ferlinz padla. Radl je tekmovanje lahko takoj nadaljeval, medtem ko je imel Ferlinz poškodovano kolo. Zmagal je Fritz Hoppe v 54 minutah in 28 sekundah. Sledili so mu Nikolaus Horvath, Johann Traunik, Alfons Radl in August Semlitsch. Kot zanimivost naj omenim, da je prej omenjeni nesrečni Adolf Ferlinz uspel svoje kolo popraviti in se je pol ure po prvotnem startu podal ponovno na progo. Tokrat mu je vožnja uspela odlično, saj je progo premagal v 50 minutah in 8 sekundah in s tem najboljšega prehitel za več kot štiri minute. Uvrščen je bil seveda izven konkurence, vendar je kljub temu dobil za svojo požrtvovalnost in vztrajnost posebno nagrado organizatorjev.126 Marca 1897 dosedanji predsednik društva ‘Wanderlust’ Karl Candolini ni več želel opravljati te funkcije, zato ga je na tem položaju nasledil August Prelog.127 Zanimivo je bilo mednarodno kolesarsko tekmovanje v Zagrebu leta 1897. Udeležil se ga je tudi mariborski kolesar Adolf Fritz in v izredno močni konkurenci, sodeloval je tudi kolesarski prvak Hrvaške, Slavonije, Dalmacije in Madžarske Mihelič, usvojil na petkilometrski progi prvo mesto, kar je bil takrat izredno lep mednarodni uspeh.128 Podoben uspeh je ponovil dva meseca kasneje in tako postal zmagovalec klubskega prvenstva v Zagrebu za sezono 1896/97. Fritz je bil v tem času eden najboljših kolesarjev iz Maribora, čeprav je tekmoval predvsem na Hrvaškem. V času do leta 1897 je dosegel petnajst prvih mest, poleg tega pa je bil še solastnik hrvaškega rekorda v vožnji s tande-

125 126 127 128 129

Steirischer Radfahrer-Gauverband, Marburger Zeitung, 9. april 1896, str. 4. 25 Km Straßen-Clubrennen, Marburger Zeitung, 21. junij 1896, str. 5. Der Marb.Radfahrer-Club ‘Wanderlust’, Marburger Zeitung 28. marec1897, str. 5. Ein Wettfahrsieg Eines Heimischen Radfahrers, Marburger Zeitung, 27. maj 1897, str. 4. Ein Marburger als Radfahrersieger, Marburger Zeitung, 22. julij 1897, str. 4.

427 obrul.indd

427

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

mom.129 Septembra 1897 so imeli v Mariboru klubsko tekmovanje kolesarji društva ‘Wanderlust’. Tekmovali so na petindvajsetkilometrski razdalji. Zmagovalec je postal Adolf Ferlinz, ki je leto prej na tekmovanju padel in s tem kljub odličnemu času izgubil vse možnosti za zmago. Pozneje je sledilo še mladinsko tekmovanje na petnajst kilometrov.130 Marca 1898 so se sestali v kazinski dvorani predstavniki vseh nemških kolesarskih društev v Mariboru. Sestanek je sklical predsednik kluba ‘Wanderlust’ August Prelog, ker so bili ogorčeni nad predlogom poslanca Poscha, ki je v skupščini predlagal obdavčitev koles. Vsi navzoči so podpisali peticijo, v kateri so ostro kritizirali kakršnekoli davke, namenjene lastnikom koles. Poudarjali so pomen kolesarstva za razvoj športa nasploh. Poschev predlog pa bi, po njihovem mnenju, močno ogrozil razširjenost priljubljenega prevoznega sredstva.131 Čeprav je bilo društvo ‘Wanderlust’ najmlajše, pa je bilo ob koncu prejšnjega stoletja daleč najbolj aktivno. Vse pobude, tekmovanja ali druge prireditve so skoraj izključno prihajale z njihove strani. Junija 1898 je bilo v Mariboru srečanje celjskih kolesarjev ter kolesarjev Maribora. Poleg predstavnikov ‘Wanderlusta’ so kolesarje iz Celja pričakali še predstavniki Mariborskega kolesarskega kluba in dva člana ‘Bicikl’ kluba. Najprej so se zbrali na kosilu v hotelu ‘Mohr’, pozneje pa so se skupaj odpravili v bližnji Limbuš.132 Oktobra 1898 so priredili člani Mariborskega kolesarskega kluba klubsko tekmovanje za tekoče leto. V konkurenci štirih tekmovalcev je petindvajsetkilometrsko progo kot prvi premagal Johann Traunik v času 50 minut in 58 sekund in s tem postal prvak Mariborskega kolesarskega društva za leto 1898.133 Le nekaj dni pozneje so podobno tekmovanje na 25 km priredili tudi člani društva ‘Wanderlust’, pri katerih je zmagal Hermann Prosch, ki je prišel v cilj v času 53 minut in 35 sekund.134 Leta 1899 se je ponovno odlično odrezal Adolf Fritz, po poreklu iz Maribora, ki je že kar nekaj časa deloval in tekmoval na Hrvaškem. V času od leta 1897 naprej je redno osvajal prva mesta na mednarodnih kolesarskih tekmovanjih v Zagrebu. 11. maja tega leta je zmagal petkrat in ugnal vso konkurenco s Hrvaške in Madžarske.135 V obdobju, ki je sledilo, so dejavnosti kolesarskih društev močno upadle. Na njihovo delovanje so opozarjali le občasni članki v ‘Marburgerci’. V društvu ‘Wanderlust’ je bil leta 1904 predsednik Johann Latzko.136 Eno najstarejših kolesarskih društev v mestu je bilo leta 1887 ustanovljeno društvo, ki je kljub težavam v začetku 20. stoletja še vedno obstajalo. Tako so uspeli leta 1912 celo praznovati svojo petindvajseto obletnico. V času od ustanovitve so se v društvu 1887 menjali številni predsedniki. Ustanovitelji so bili Johann Holitschek, Johann Stramlitsch, Othmar Götz in M. Woschnagg. Johann Holitschek je bil prvi predsednik in je ostal na tem položaju do 2. decembra 1891, ko ga je nasledil Josef Peteln. Njemu je sledil 15. februarja 1892 Christoph Futter, ki je opravljal to funkcijo do 28. januarja 1895,

130 131 132 133 134 135 136

Marburger Radfahrer-Club, Marburger Zeitung, 12. september 1897, str. 5. Allgemeine Radfahrerversammlung, Marburger Zeitung 3. marec 1898, str.4. Cillier Radfahrer in Marburg. Marburger Zeitung, 12. junij 1898, str. 5. Marburger Radfahrer-Club, Marburger Zeitung, 13. oktober 1898, str. 5. Der Marb.Radfahrer-Club ‘Wanderlust’, Marburger Zeitung, 16. oktober 1898, str. 5. Radrennen, Marburger Zeitung, 18. maj 1899, str. 5. Marburger Radfahrerklub ‘Wanderlust’, Marburger Zeitung, 8. september 1904, str. 5.

428 obrul.indd

428

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

ko je prišel Alois Heu. V obdobju, ki je sledilo, so se izmenjali še Mitlaczil (do 1895), Alois Kern (leta 1895), Josef Schwab (do 20. januarja 1897) in Franz Neger. Franz Neger je od vseh ostal najdlje. Bil je lastnik tovarne v Mariboru, ki je izdelovala kolesa in že leta 1906 motorna kolesa. Neger je bil tudi deželni poslanec in je vodil omenjeno proslavo ob petindvajseti obletnici.137 Po začetnem razmahu kolesarstva v devetdesetih letih devetnajstega stoletja, ko so na veliko ustanavljali nova kolesarska društva, je prišlo nekako po desetih letih do stagnacije tega športa. Večina društev je praktično prenehala delovati. Dejavna so ostala le društva ‘Wanderlust’, Mariborsko kolesarsko društvo ‘1887’ in kolesarska sekcija mariborskega telovadnega društva. Kljub temu da so imeli nekajkrat letno sestanke in razne izlete, pa pravih tekmovanj, zanimivih predvsem za gledalce, skoraj ni bilo več. Zato toliko bolj preseneča nastanek novega društva z imenom ‘Edelweis’, leta 1900. Skupina kolesarjev se je namreč hotela organizirano ukvarjati s tem športom. 11. junija tega leta je bila ustanovna skupščina, na kateri so izvedli prve volitve in na mesto predsednika postavili Nikolausa Horvatha. Zaradi lažjega razpoznavanja so nosili člani bele kape s črnimi trakovi.138 Horvath leta 1902 ni več želel kandidirati, zato ga je nasledil Adolf Reisp, njegov namestnik pa je postal Anton Močnik.139 Reisp je ostal predsednik do leta 1910. Nekje v času okrog leta 1905 so pristopili k Štajerski kolesarski zvezi. Društvo ‘Edelweis’ je bilo pobrateno z mariborskim kolesarskim klubom ‘1887’, katerega predsednik je bil takrat Franz Neger.140 Leta 1905 je društvo štelo 24 članov. Skupno so v tem letu prevozili 4578 km. Nagrado za največ kilometrov je dobil že prej omenjeni nekdanji predsednik Horvath, ki je v tem letu prevozil 632 kilometrov.141 Število članov se v naslednjih letih ni bistveno spremenilo. Septembra 1906 so organizirali klubsko prvenstvo na deset kilometrov. Tekmovanja so se udeležili tudi člani pobratenega društva ‘1887’, zmagovalec pa je postal Horvath, ki je v tem letu skupaj s sotekmovalcem Fabianom dobil ponovno nagrado za največ prevoženih kilometrov.142 Dobri odnosi med ‘Edelweisom’ in Kolesarskim klubom ‘1887’ so se ohranili v naslednjih letih. Leta 1909 so v društvu organizirali letno prvenstvo. Ob tej priložnosti so jim pri izvedbi tekmovanja pomagali člani društva ‘1887’. Najboljši na tem tekmovanju je postal Karl Kresnik.143 Na občnem zboru, ki je sledil v začetku leta 1910, se je Adolf Reisp po osmih letih odpovedal mestu predsednika. Nasledil ga je prvotni predsednik in odlični tekmovalec, Nikolaus Horvath, ki je to funkcijo opravljal že v letih od ustanovitve do leta 1902.144 Na čelu društva je bil naslednja tri leta, potem pa mu je leta 1913 sledil Dadieu. Člani društva ‘Edelweis’ so v času, predvsem pozimi, ko kolesarjenje zaradi slabih vremenskih razmer

137 138 139 140 141 142 143 144

Ein Marburger Radfahrerfest, Marburger Zeitung, 8. oktober 1912, str. 3,4. Marburger Radfahrerclub ‘Edelweis’, Marburger Zeitung, 12. junij 1900, str. 5. Der Marburger Radfahrerclub ‘Edelweis’, Marburger Zeitung, 25. marec 1902, str. 2. Der Marburger Radfahrerklub ‘Edelweis’, Marburger Zeitung, 11. februar 1905, str. 5. Der Marburger Radfahrerklub ‘Edelweis’, Marburger Zeitung, 10. februar 1906, str.3 . Der Marburger Radfahrerklub ‘Edelweis’, Marburger Zeitung, 12. marec 1907, str. 4. Rad- Und Jagdwettfahren, Marburger Zeitung 24. avgust 1909, str. 4. Der Marburger Radfahrerklub ‘Edelweis’, Marburger Zeitung, 1. februar 1910, str. 4.

429 obrul.indd

429

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

ni bilo mogoče, kegljali.145 Glede na krizo kolesarskega športa, ki je zajela Maribor ob prelomu stoletja, ni nihče pričakoval, da so bo novonastalo društvo tako uveljavilo. Društvo sicer ni imelo dosti članov, vendar so pogosto prirejali tekmovanja, izmed vseh kolesarskih društev takrat so bili najbolj aktivni in kar je najpomembnejše, uspeli so ohraniti društvo pri življenju za daljši čas, za razliko od nekaterih društev v preteklosti, ki so propadla že kmalu po ustanovitvi. Nasploh velja, da so k društvom pristopali premožnejši meščani, saj so bile športne aktivnosti povezane s finančnimi stroški. Članarine so bile dokaj visoke, saj so bile glavni vir financiranja in so omogočale nemoteno delovanje kluba. Še dražje je bilo članstvo v kolesarskih klubih, saj so bili tu poleg ostalih finančnih obveznosti še stroški za nabavo koles. Kljub temu so se 6. marca 1910 na Studencih sestali ljubitelji kolesarskega športa in pod imenom ‘Drauadler’ ustanovili prvi delavsko-kolesarski klub v Mariboru. Prvi predsednik je postal Ferdinand Prischnigg. Ob ustanovitvi je društvo imelo že 70 članov, kljub temu da je bilo društvo namenjeno delavcem, pa so ti morali plačevati mesečno članarino, ki je znašala eno krono. Kolesarji so bili s plačilom članarine tudi zavarovani. Dnevna odškodnina ob morebitni poškodbi je znašala 3 krone, v primeru smrti pa so svojci dobili 1000 kron. Prav tako pa je bilo kolo zavarovano proti kraji. V tem primeru je oškodovani lastnik prejel 30 kron nadomestila.146 Uradno ustanovno proslavo so imeli junija 1910. Poleg članov so se je udeležili tudi predstavniki ‘Edelweisa’, društva ‘1887’, Mariborskega atletskega kluba, prišli pa so tudi kolesarji iz Gradca in Leobna.147 V tem času so ustanovili še kolesarski odsek v Gornji Kungoti. Leta 1912 je postal novi predsednik Karl Kreuch.148 Prvi mariborski atletsko-športni klub Ustanovni sestanek so imeli 15. julija 1904. Kot prvi predsednik je bil izvoljen Heinrich Egger. Osnovni športni disciplini sta bili sabljanje in rokoborba, vendar pa so načrtovali še razširitev delovanja na nogomet, atletiko, plavanje in kolesarstvo.149 Leta 1907 je Eggerja na čelu društva zamenjal Rudolf Blum, dve leti pozneje pa je sledil še Ludwig Alex. Društvo je večkrat poudarilo svojo nemškost in da v svoje vrste ne sprejemajo drugih narodnosti, predvsem so tu mislili na Slovence.150 Leta 1910 so postala vse glasnejša razmišljanja o izgradnji športnega igrišča na prostem, kjer bi se člani atletsko-športnega kluba lahko ukvarjali z atletiko. Želeli so se ukvarjati s tekom, skokom v višino in daljino, z metom diska ter s skokom v višino s palico.151 Vendar so prizadevanja propadla, tako da je bilo delovanje društva vedno bolj pasivno. Leta 1911 je Ludwig Alex odstopil in na njegovo mesto je prišel Hans

145 146 147 148 149 150 151

Aus Marburg, Marburger Zeitung, 27. januar 1913, str. 5. Der Arbeiter-Radfahrerverein ‘Drauadler’, Marburger Zeitung, 8. marec 1910, str. 4. Gründungsfeier Des Arbeiter-Radfahrervereins, Marburger Zeitung, 28. junij 1910, str. 4. Der Arbeiter-Radfahrerverein ‘Drauadler’, Marburger Zeitung, 3. februar 1912, str. 4. Der erste Marburger Athletik-Sport-Klub, Marburger Zeitung 16. julij 1904, str. 5. Der erste Marburger Athletik-Sport-Klub, Marburger Zeitung, 9. april 1910, str. 4. Erster Marburger Athletik-Sport-Klub, Marburger Zeitung, 2. julij 1910, str. 5.

430 obrul.indd

430

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

Lorber, ki stagnacije ni mogel več ustaviti. Avgusta 1911 je društvo po sedmih letih razpadlo.152 ‘Marburger Sportverein’ 4. novembra 1909 so v Mariboru ustanovili splošno športno društvo, ki pa je bilo nemško. Prvi predsednik tega društva je bil dr. Grubitsch. Gojili so različne športe, tako so imeli sabljaško, zimsko-športno, teniško, veslaško in nogometno sekcijo. Mesečna članarina je znašala v začetku eno krono. Najbolj dejavna je bila nogometna sekcija. Zanimivo pa je, da so za ostale športe vabili tudi ženske. Leta 1910 je predsednik postal Max Hoffer, podpredsednik pa je bil Taufar. Vodja nogometne sekcije tega leta je postal Primus, na čelu sabljačev je bil Schetina, teniški vodja pa je bil Drasch. V prvem letu delovanja je društvo imelo 55 rednih in 18 podpornih članov, vendar se je konec leta 1910 to število že skoraj podvojilo. Društvo je poslovalo pozitivno, najslabše pa je delovala zimska sekcija, predvsem zaradi neprimernih snežnih in slabih vremenskih razmer.153 V naslednjih letih se je društveno delovanje osredotočilo predvsem na nogomet. V tem času so člani nogometne sekcije odigrali številne nogometne tekme z nogometnimi ekipami iz sosednjih mest. Največji tekmeci so prihajali iz Gradca, Celovca in Celja. Sabljaštvo Sabljanje je poleg boksa in rokoborbe ena najstarejših oblik dvoboja in jo lahko zasledimo že v 3. stoletju pred našim štetjem. Skozi stoletja je sabljanje postalo sestavni del vojaške vzgoje in tudi osnova telesne vzgoje vladajočega razreda.154 Že januarja 1870 piše časopis Marburger Zeitung o sabljaški šoli, katero je v Mariboru odprl Max Prieger, ki je prišel iz Gradca. Ker zanimanje ni bilo pretirano veliko, v naslednjih letih o sabljanju ne zasledimo ničesar.155 Leta 1885 po daljšem času ponovno zasledimo delovanje sabljaške šole v Mariboru. Učitelj je bil že omenjeni Max Prieger. Sabljanju so v tedanjem času dali poseben poudarek, saj je krepilo telo, pomembno pa je bilo tudi kot obrambna veščina.156 Sabljanje je z uvedbo strelnega orožja v vojski izgubljalo na vojaškem pomenu in vedno bolj preraščalo v atraktivno športno panogo. Navsezadnje je bilo sabljanje športna disciplina, ki je Slovencem prinesla tudi prvo olimpijsko kolajno, saj je Rudolf Cvetko leta 1912 na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil srebrno medaljo.157 V letih do 1893 se sabljanje v mestu ob Dravi praktično ne omenja. Tega leta pa so v Mariboru v okviru

152 153 154 155 156 157

Vereinsauflösung, Marburger Zeitung 17. avgust 1911, str. 4 . Der Marburger Sportverein, Marburger Zeitung, 5. november 1910, str. 5. Mali športni leksikon, Polet, Ljubljana 1963, str. 101. Fechtschule, Marburger Zeitung, 16. januar 1870, str. 4. Fechtuntericht, 2. avgust 1885, str. 3. Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1963, str. 155.

431 obrul.indd

431

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

tamkajšnjega nemškega telovadnega društva ustanovili sabljaško sekcijo.158 pozneje, ko so leta 1909 ustanovili Mariborsko športno društvo (Marburger Sportverein), je pod njegovim okriljem prav tako začela delovati sabljaška sekcija.159 Čeprav so ta šport dokaj aktivno izvajali in trenirali, pa ni bilo kakšnih večjih prireditev oziroma tekmovanj, kjer bi se sabljači pomerili med seboj. Nogomet Nogometu sorodna igra se je začela igrati po svetu in v Evropi že pred nekaj tisočletji. Na Kitajskem se že leta 2697 pred našim štetjem omenja igra, podobna nogometu. V Angliji se že v času Cezarjeve zasedbe Britanije pojavi podobna igra, ki se je ohranila skozi ves srednji vek in šele v 19. stoletju dobila pravila in obliko, podobno današnji nogometni igri. V Angliji so ustanovili nogometno zvezo že davnega leta 1863. Šele nato se je igra počasi širila po vsem svetu, tako da je bila leta 1872 odigrana že prva mednarodna nogometna tekma med Anglijo in Škotsko.160 Ob koncu devetnajstega stoletja pa so se z nogometom prvič srečali tudi mariborski gledalci. Na tezenskem vojaškem vadbišču, kjer so drugače potekale konjeniške prireditve, sta se 29. junija 1898 med seboj pomerili moštvi obeh visokih šol iz Gradca.161 Na tej telovadni prireditvi so mariborske prebivalce verjetno želeli seznaniti in navdušiti za nogomet in jim ta šport pobliže predstaviti. Čeprav je bilo nogometnih tekem kar nekaj, pa je do nastanka prvega društva v Mariboru, ki se je ukvarjalo z nogometom, trajalo še dolgih enajst let, saj so šele leta 1909 začeli resno razmišljati o društvu, ki bo gojilo zimske športe, kot so sankanje, smučanje in drsanje, poleg tega pa bi imeli še nogometno sekcijo. Tako je nastalo Mariborsko športno društvo, ki pa je bilo namenjeno nemškim prebivalcem Maribora. 26. septembra istega leta je v Ljudskem vrtu potekala že prva tekma med člani Mariborskega športnega društva in nogometnim klubom iz Celovca. Tekma se je končala z neodločenim rezultatom, kar je bilo za igralce iz Maribora, ki so ta šport šele spoznavali, velik uspeh.162 Že naslednji mesec so v Ljudski vrt prišli naslednji nasprotniki. Tokrat so prišli iz Gradca. Kljub temu da se je zelo izkazal mariborski vratar Prodnigg, so mariborski nogometni pionirji izgubili s tesnim izidom 5:4.163 Naslednje leto so že februarja začeli s pripravami, saj so se člani nogometne sekcije želeli kar najbolje pripraviti proti številnim dobrim in nevarnim nasprotnikom. Na nogometnih igriščih je bilo leta 1910 na Štajerskem kar živahno. Že maja so prišli v Maribor nogometaši športnega društva iz Gradca. V izenačeni tekmi se je v prvem polčasu posebej izkazal domači vratar, ki je ubranil enajstmetrovko. Tudi drugi polčas so bili domači igralci bolj podjetni. Njihov član Berry je uspel doseči celo vodilni zadetek. Pozneje

158 159 160 161 162 163

Jubelfeier des marburger Turnvereins, Marburger Zeitung, 30. marec 1912, str. 5. Der erste Marburger Athletik-Sport-Klub, Marburger Zeitung 16. julij 1904, str. 5. Mali športni leksikon, Polet, Ljubljana 1963, str. 76. Ein Gauturnfest, Marburger Zeitung, 3. julij 1898, str. 5. Fußballspiel, Marburger Zeitung, 2. oktober 1909, str. 4. Fußballwettspiel, Marburger Zeitung, 26. oktober 1909, str. 3.

432 obrul.indd

432

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

je članom Mariborskega športnega društva koncentracija zelo popustila, tako da so v zelo kratkem času dobili tri gole in tekmo prepričljivo izgubili. Kljub slabemu končnemu rezultatu so pokazali na trenutke zelo prepričljivo igro.164 Že nekaj dni pozneje so imeli priložnost še za eno srečanje, ki so ga mariborski tekmovalci odigrali izvrstno, saj so ves čas tekme imeli pobudo na igrišču. V časopisu Marburger Zeitung so ostro kritizirali sodnika, saj je potem, ko so Mariborčani že vodili z 2:1, priznal zelo vprašljiv izenačujoč zadetek, tako da se je tekma končala neodločeno, kar pa glede na to, da je nogometna sekcija v Mariboru obstajala šele kakšno leto, tudi ni bilo slabo.165 Septembra so Mariborčani naleteli še na razpoložene člane Celjskega atletskega športnega društva in le z veliko sreče iztržili izid 1:1, saj so Celjani kar štirikrat zadeli vratnico.166 Od skupaj odigranih 17 tekem v prvem letu, so jih mariborski nogometaši 9 izgubili. Skupaj so dali 43 zadetkov, dobili pa so jih 55.167 Naslednjo sezono so začeli še bolje, saj so presenetili favorizirano ekipo ‘Germania’ iz Gradca in jo premagali z rezultatom 2:1.168 Nogomet je postal vedno bolj priljubljen. Tekme so si ogledale vedno večje skupine gledalcev, zato se je povečala tudi želja, da se sami preizkusijo v tej igri. Maja 1911 je tako prišlo do nogometne tekme med prebivalci desnega brega Drave in člani Trgovsko-športne zveze. Čeprav je bila to njihova prva uradna tekma, so člani desnega brega Drave prepričljivo slavili z 4:0.169 Nogometna sekcija mariborskega športnega kluba tudi ni počivala. Že naslednji mesec so se pomerili z gojenci mariborske kadetnice in pokazali uigranost zaradi številnih treningov ter jih gladko premagali z izidom 5:2.170 Leta 1912 so premagali še graški ‘Rapid’, ki je izgubil kar s 4:2.171 Nemški športni klub je tako začel serijo ugodnih rezultatov. Leta 1914 so tako zmagali z 9:1 proti ‘Weizu’, s 6:0 so premagali nemški športni klub iz Gradca, 3:0 so bili boljši od Celjanov, s 3:1 pa so še premagali ‘Sturm’ iz Gradca. Edino tekmo so izgubili proti Celovcu. Kot protiutež nemškim nogometnim klubom v Mariboru so Slovenci že pred 1. svetovno vojno ustanovili nogometni krožek Concordia. Poleg omenjenih nemških društev pa so v tem času še delovali SK ‘Rapid’, SK ‘Herta’, SK ‘Sturm’ in SK ‘Rote Elf’.172 Smučanje Zibelka alpskega smučanja so bile tirolske Alpe, kjer so najprej uporabljali smuči

164 165 166 167 168 169 170 171 172

Fußballwettspiel im Volksgarten, Marburger Zeitung, 3. maj 1910, str. 4,5. Fußballwettspiel, Marburger Zeitung, 12. maj 1910, str. 5. Das Fußballwettspiel, Marburger Zeitung, 6. september 1910, str. 3. Der Marburger Sportverein, Marburger Zeitung, 5. november 1910, str. 5. Fußballwettspiel, Marburger Zeitung, 6. april 1911, str. 4. Das Fußballwettspiel, Marburger Zeitung, 16. maj 1911, str. 4. Fußbellwettspiel in der Kadettenschule, Marburger Zeitung, 20. junij 1911, str .4. Marburger Fußballwettspiel, 1. oktober 1912, str. 4. Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 238.

433 obrul.indd

433

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

za hojo po snegu. Pozneje, ob koncu 19. stoletja, so sledili prvi spusti, kar pa je bilo pogojeno z razvojem alpskega načina krmarjenja. V začetku so uporabljali eno palico, pozneje pa dve. Utemeljitelja alpskega smučanja sta bila častnika v avstrijski armadi Zdarsky in Bilgeri.173 Skandinavski način smučanja oziroma smučarski teki so mnogo starejši. Zgodovinarji predvidevajo, da so severna ljudstva v Evropi že pred več kot 4000 leti poznala preproste smuči, ki so jim služile kot sredstvo za lažje gibanje po snegu. O tem nam pričajo tudi arheološki viri, saj so na Norveškem našli lik smučarja, vklesan v skali, ki naj bi po nekaterih izračunih izviral iz 3. tisočletja pred našim štetjem.174 Na Slovenskem so se s smučanjem prvi ukvarjali Bločani, vendar za razvoj smučarske tehnike in razširitev smučanja v začetku 20. stoletja niso imeli tako velikega pomena. Janez Vajkard Valvasor je v svoji četrti knjigi Naravne redkosti dežele Kranjske zapisal takole: “Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti pri Turjaku in tam okoli nek redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta

Smučarji, fotografija (PAM, fototeka, TE 5)

173 174

Mali športni leksikon, Polet, Ljubljana 1963, str. 105. Prav tam, str. 114.

434 obrul.indd

434

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

deščici ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na vsako nogo se pritrjuje po ena taka deščica. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako driča, lahko bi zapisal tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju.”175 Po pisanju Marburger Zeitung je bilo že pozimi leta 1893 na Pohorju smučarsko tekmovanje. Udeležili so se ga predvsem predstavniki Mariborskega nemškega telovadnega društva. Kako je tekmovanje potekalo in kdo je bil zmagovalec, ni omenjeno.176 Čeprav so posamezniki verjetno gojili ta šport tudi v obdobju, ki je sledilo, pa organiziranega delovanja ali izvedbo smučarskih tekmovanj ni zaslediti vse do leta 1911. Mariborsko športno društvo, ustanovljeno 1909, je imelo namreč v načrtu razvoj smučarskega športa in tako je v okviru tega društva začela delovati tudi smučarska sekcija. V Pesnici pri Mariboru so tako v začetku leta 1911 organizirali tekaško tekmovanje na 5 kilometrov. Zmagovalec je postal Sepp Obereder iz Gradca, ki je progo pretekel v 20 minutah in 35 sekundah. Pri mariborskih tekmovalcih se je najbolj izkazal Karl Wesiag, ki je zmagal med mladinci in je za članskim zmagovalcem zaostal le minuto in dvainštirideset sekund.177 Sankanje Sankanje so zagotovo poznali že mnogo prej, preden so se z njim začeli organizirano ukvarjati. Pomemben mejnik za sankaški šport je leto 1905, ko so v okviru Nemškega telovadnega društva ‘Jahn’, ustanovili alpinistično-planinsko sekcijo, ki je bila leta 1909 organizator sankaškega tekmovanja na Pohorju. Pri izvedbi so se razgledovali po drugih štajerskih sankališčih, ki so imela že dolgoletno tradicijo. Tekmovalci so se med seboj pomerili v enosedu in dvosedu, na progi, dolgi 1900 metrov. Vseh prijavljenih tekmovalcev je bilo štirideset. Od tega je bilo petnajst posameznikov, sedem dvojcev in enajst mladincev. Med posamezniki je zmagal Jesenegg, v času treh minut in 10,8 sekund. Naveza Hirschmann-Tietze, ki je bila najboljša med pari, je za isto progo potrebovala 3 minute in 43 sekund. Pri mladincih je zmagal Ressar.178 Glede na odziv sankaške dirke, so postajala vedno glasnejša razmišljanja o izgradnji sankaške proge, saj so na omenjenih tekmah v preteklosti koristili naravne danosti Pohorja. Zavedali so se izrednega položaja, ki je omogočal sankanje še pozno spomladi, ko je drugod sneg že skopnel. V ta namen so izoblikovali odbor za organizirano gojitev zimskega športa.179 Čeprav je bilo Pohorje zaradi svoje senčne lege zelo primerno za take prireditve, jih naslednjih nekaj let zaradi neugodnih snežnih razmer ni bilo. Tako je postalo nepotrebno tudi delovanje novoustanovljenega odbora. Šele pozimi leta 1914 so bile snežne padavine

175 176 177 178 179

Janez Vajkard Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske, MK, Ljubljana 1984, str. 94. Ski-Sport, Marburger Zeitung, 26. januar 1893, str. 5. Skirennen des Marburger Sportvereins, Marburger Zeitung, 10. januar 1911, str. 4. Erstes Wettrodeln am Bachern, Marburger Zeitung, 26. januar 1909, str. 3. Gründung einer Wintersportvereinigung, Marburger Zeitung, 13. februar 1909, str. 4.

435 obrul.indd

435

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

obilnejše. Tako so lahko nadaljevali tekmovanja, s katerimi so začeli že v letih 1908 in 1909. Organizatorji so bili ponovno člani alpinistične sekcije društva ‘Jahn’. Tega leta so postavili nov rekord proge, saj so starega, ki je znašal 2 minuti in 57 sekund, izboljšali kar za 14 sekund.180 Drsanje Drsanje je bilo pozimi priljubljena dejavnost, zato je imel Maribor kar nekaj drsališč, na katerih se je v zimskem času zbralo veliko število ljubiteljev tega športa. Vendar ti niso bili organizirani v nobeno društvo. Vzdrževanje drsalnih površin je bilo drago, poleg tega pa so leta 1893 začeli razmišljati o izgradnji zaprtega prostora v neposredni bližini mestnega drsališča. Ker je bilo sredstva za izvedbo gradnje težko dobiti, so bile vse bolj glasne zahteve po ustanovitvi drsalnega društva. S tem bi omogočili lažje financiranje. Eden izmed glavnih pobudnikov je bil Schwab.181

Drsalec (PAM, fototeka, TE 5)

180 181

Wettrodeln am Bachern, Marburger Zeitung, 10. februar 1914, str. 4. Ein Eislaufverein, Marburger Zeitung, 12. februar 1893, str. 4.

436 obrul.indd

436

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

Trajalo je še nekaj časa, preden so takšno društvo ustanovili. Decembra 1893 so se sestali ljubitelji drsalnega športa z namenom, da začne v Mariboru delovati drsalno društvo. Kljub ustanovnemu sestanku njihovega namena ni bilo mogoče v celoti izvesti. Ustanovili so komisijo, katere naloga je bila pripraviti vse potrebno za oživitev društva jeseni 1894. Na čelo komisije sta bila postavljena dr. Tschebull in Ludwig Franz.182 Leta 1894 društvo kljub večletnemu prizadevanju še vedno ni zaživelo, drsalni šport v mestnem parku pa je postal bogatejši za novo pridobitev. To je bila dolgo načrtovana lesena baraka v neposredni bližini drsališča. Postavljena je bila s finančno pomočjo društva za polepšanje mesta. V njej je bila ogrevana restavracija, prav tako pa so lahko drsalci v tamkajšnji garderobi puščali svoja vrhnja oblačila.183 Leta 1898 je drsališče na 3000 m² veliki kolesarski stezi odprl Alois Heu, znan trgovec s kolesi v Mariboru. Posebnost je bila osvetlitev, ki je omogočale drsanje tudi v poznih večernih urah.184 Leta 1906 se je porodila ideja, da bi v Ljudskem vrtu zgradili drsališče, vendar do uresničitve te zamisli ni prišlo, zato je drsališče ostalo v mestnem parku, za kar se je posebej zavzemalo olepševalno društvo. To je pozneje prepovedalo drsanje.185

Mestni park v Mariboru, razglednica iz leta 1914 (PAM, fototeka, inv. 8322)

182 183 184 185

Eislaufverein, Marburger Zeitung 14. december 1893, str. 5. Eislauf, Marburger Zeitung, 20. december 1894, str. 4. Marburg, Marburger Zeitung, 24. november 1898, str. 4. Marburger Verschönerungsverein, Marburger Zeitung, 15. februar 1908, str. 5.

437 obrul.indd

437

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

‘Lawn tennis’ Igro, podobno teniški, so v Franciji poznali že v 13. in 14. stoletju. V začetku so žogo udarjali z roko, pozneje, v 15. stoletju, pa so začeli uporabljati loparje. Sprva je bila igra namenjena le razvedrilu, v 16. stoletju pa se pojavijo že leseni loparji, pleteni s strunami, razvije pa se tudi sistem štetja, podoben današnjemu. Pozneje je igra skoraj zamrla. Ponovno zaživi v drugi polovici 19. stoletja v Angliji, kjer so izvedli določene popravke: usnjeno žogo so zamenjali z gumijasto, Anglež Marshall pa je 1874 sestavil pravila, ki se do danes niso kaj dosti spremenila. 9. julija istega leta je bil odigran že prvi turnir v Wimbledonu.186 Tenis se je pojavil pri nas že pred letom 1900, vendar je vrsto let veljal bolj kot družabna igra, s katero so se ukvarjali predvsem premožnejši sloji. To je bilo povezano z velikimi stroški izgradnje in vzdrževanja igrišč. Najstarejše teniško igrišče v Sloveniji je dal leta 1897 na svojem posestvu zgraditi dr. Ivan Tavčar.187 Že kmalu zatem, na začetku 20. stoletja, so bila v Mariboru zgrajena igrišča za Lawn tennis, igro zelo podobno današnjemu tenisu.

Igralci tenisa, fotografija (PAM, fototeka, TE 5)

186 187

Mali športni leksikon, Polet, Ljubljana 1963, str. 121. Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 263.

438 obrul.indd

438

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

Igranje je bilo dovoljeno le članom, ob predhodni rezervaciji.188 Igrišča so se nahajala v Ljudskem vrtu in so bila v lasti kazinskega društva. Ta igra je bila zaradi posebnih pravil v zvezi z oblačenjem (bela oblačila) in tudi posebnih obuval namenjena bolj nemškemu bogatemu sloju. Nekako v istem času smo svoje teniško igrišče dobili tudi Slovenci. V Maistrovi ulici so ga zgradili člani Mariborskega športnega društva, tako da tenis v Mariboru ni bil samo privilegij bogatih Nemcev.189 Od 22.-26. junija 1903 so odigrali na igriščih kazina teniški turnir, ki so ga z zanimanjem spremljali številni gledalci. Organizacijski odbor so sestavljali: dr. Duchatsch, dr. Orozel in dr. Mally. Že po navedenih priimkih je razvidno, komu je bil omenjeni turnir namenjen. Udeleženci so tekmovali v različnih kategorijah, zmagovalci pa so dobili simbolične nagrade. Pri moških je med posamezniki zmagal dr. Arnold Mally. Pri ženskah je slavila Ema Horak pred Ilso Markl. Na koncu je bil še obračun v mešanih dvojicah, kjer je bil ponovno najboljši dr. Mally, tokrat skupaj s svojo partnerko Bertho Closey.190 Atletski klub ‘Goliath’ Leta 1902 je v Mariboru nastalo še eno društvo, in sicer tako imenovani atletski klub ‘Goliath’. Društvo, kateremu je predsedoval Max Matiak, si je kot osnovno nalogo zadalo, z ustreznimi vajami in dvigovanjem uteži, pripomoči članom do lepše - atletske postave. Lahko bi rekli, da je bilo to neke vrste zgodnja oblika bodybuildinga.191 Prve uspehe so člani poželi že v prvem letu obstoja. Januarja 1903 sta mariborska tekmovalca Klauda in Egger na mednarodnem tekmovanju v Gradcu osvojila kar pet nagrad. Med drugim so tekmovali tudi v rokoborbi. Omenjeni Heinrich Egger je tega leta postal predsednik kluba, tajnik pa je postal Volčič.192 Že naslednje leto je Eggerja nasledil Georg Selzer. Telovadni prostori društva ‘Goliath’ so se nahajali v pivovarni Götz.193 Alpsko društvo 4. aprila 1876 je v Mariboru nastalo Alpsko društvo. Čeprav ga ne moremo ravno uvrstiti med športna društva, ga je potrebno vseeno omeniti, saj je društvo organiziralo razne pohode in izlete ter zagovarjalo zdrav, z naravo povezan način življenja. Prvo zasedanje je bilo maja leta 1876, med člane pa so vabili ljubitelje gora. Mariborska sekcija je bila del avstrijskega in nemškega alpskega društva, podobno društvo pa je že delovalo v bližnjem Celju. Osnovna naloga je bila spoznavanje

188 189 190 191 192 193

Casino-Tennis Platz, Marburger Zeitung, 29. avgust 1901, str. 4. Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 263. Lawn Tennismatch, Marburger Zeitung, 27. junij 1903, str. 5. Neuer Sportverein, Marburger Zeitung 17. maj 1902, str. 5. Der Athleten-Club ‘Goliath’, Marburger Zeitung, 12. januar 1903, str. 5. Der Marburger Athleten-Club ‘Goliath’, Marburger Zeitung, 14. februar 1904, str. 4.

439 obrul.indd

439

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

gora, izboljšanje in markiranje obstoječih poti ter odkrivanje novih. Prav tako pa so se zavzemali za izgradnjo novih planinskih koč, v katerih bi lahko prenočili pohodniki.194 Biljard Biljard je bil prisoten že kar precej časa. Na to igro so večinoma vabili v časopisih. Mize so se nahajale predvsem v gostilnah. O tekmovanjih ali kakšnih turnirjih pa do leta 1902 ne piše nič. Marca tega leta pa je Maribor obiskal avstrijski prvak v biljardu Johann Trebar. Ob tej priložnosti je predstavil svoje znanje in veščine. Predstave se je udeležilo veliko število gledalcev.195 Košarka Osnovna zamisel je stara že skoraj tisoč let, saj so prebivalci Normandije uporabljali metanje predmeta skozi obroč kot sredstvo za krajšanje časa. Podobne igre so se razvile tudi v latinski Ameriki pri visoko razvitih civilizacijah Inkov, Aztekov in Majev.196 Moderna košarka izvira iz ZDA, kjer jo je leta 1891 iznašel James Naismith iz Springfielda. Ta je ne svojem ‘kolidžu’ potreboval pomožno igro za pridobivanje kondicije igralcev baseballa v zimskem času. Iz Amerike se je igra po prvi svetovni vojni razširila po vsej Evropi.197 Košarka v Mariboru ni bila organiziran šport, ki bi ga gojili v katerem izmed številnih društev. V Maribor jo je pripeljal dr. Jörg, ki jo je na takratni državni realki vpeljal kot telovadno igro. 23. maja 1906 so prišli na prijateljsko srečanje dijaki državne gimnazije iz Gradca in se pomerili z domačini. Skupaj je igralo dvajset igralcev - na vsaki strani po deset. Od tega so bili štirje napadalci, trije srednji in prav tako trije obrambni igralci. Za mariborsko realko so nastopili naslednji igralci: Langer, Schön, Temm in Reichelt v napadu, Kopetzki, Baizer in Weber na sredini ter Strohbach, Löschnig in Gassarech v obrambi. Dijaki iz Gradca so bili izrazito boljši in zmagali z rezultatom 29:11. Koš je bil visok 2,70 metra, met iz igre pa je štel, tako kot danes, dve točki. V primeru prekrška je dobil igralec prosti met, ki pa je štel le točko. Igralni čas je bil dvakrat po trideset minut. Tekma je bila zanimiva, vendar si jo je ogledalo le manjše število gledalcev. Igra je bila nova in ljudem še nepoznana, tako da so bili med občinstvom večinoma le starši in sošolci nastopajočih igralcev. Pozneje je ta šport precej pridobil na priljubljenosti.198 Košarka za razliko od nogometa ni bila izrazito moški šport, tako da prvo žensko tekmo zasledimo že leta 1912, ko je potekalo športno-telovadno tekmovanje južno-avstrijskega telovadnega okrožja. V časopisu piše, da so zmagale članice ženske sekcije Telovadnega društva iz Maribora, z rezultatom 20:15, vendar

194 195 196 197 198

Alpenverein, Marburger Zeitung, 5. maj 1876, str. 3. Der Billard Künstler, Marburger Zeitung, 4. marec 1902, str. 3. Mali športni leksikon, Polet, Ljubljana 1963, str. 63 in 64. Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 331. Ein Korbball Wettspiel in Marburg, Marburger Zeitung, 26. maj 1906, str. 5.

440 obrul.indd

440

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

ne piše, s kom so se pomerile.199 ŠPORT MED SLOVENCI Slovenci so zagotovo čutili enako potrebo po športnem udejstvovanju kot drugi narodi, le da niso imeli enakih pogojev, saj so bili narodnostno in predvsem politično zatirani ter v vseh pogledih zapostavljeni. Zagotovo so posamezniki sodelovali tudi pri kakšnem nemškem športnem društvu, seveda če to ni imelo preveč radikalne protislovenske politike. Ustanovitev slovenskih društev je bilo predvsem politično vprašanje, pogojeno pa je bilo tudi z ustrezno finančno podlago. Slovenski začetniki športa so bili večinoma intelektualci, ki so se zavzemali za ‘slovensko idejo’, pozneje pa so navdušili še delavsko mladino. V Ljubljani so bili glede tega mnogo naprednejši, saj je bil Južni Sokol ustanovljen že davnega leta 1863. Pozneje so

Ustanovna listina športnega društva Maribor iz leta 1900 - faksimile dež. arhiva v Gradcu (Kovali so narodno zavest, Večer, 14. oktober 1991, str. 15)

199

Turngau Südösterreich, Marburger Zeitung, 2. julij 1912, str. 2.

441 obrul.indd

441

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

ga sicer začasno razpustili, vendar se je Sokolstvo v Ljubljani kljub vsem težavam uspelo ohraniti.200 V Mariboru je bilo seveda mnogo težje, saj je mesto veljalo za izrazito nemško. Kljub temu pa je živahno delovanje svobodomiselnih izobražencev prineslo leta 1900 prvo slovensko športno društvo v Mariboru. Kolesarstvo je bilo tedaj že zelo razširjeno tudi med Slovenci. Nemci so imeli po drugi strani številne kolesarske klube, ki so jim pomagali gojiti to, takrat moderno športno panogo. Prav zato se je porodila ideja o ustanovitvi podobnega slovenskega društva, ki bi pod svojim okriljem združevalo slovenske ljubitelje športa. Zibelka kulturnega življenja zavednih Štajercev je postal, podobno kot v Trstu, Celju in Ljubljani, Narodni dom, zgrajen v Mariboru leta 1899.201 30. maja 1900 je deželna vlada v Gradcu potrdila pravila društva in 5. septembra istega leta je društvo z imenom Športno društvo Maribor tudi dejansko zaživelo (Čeprav zasledimo v Mariborski matici datum 1. avgust 1900). Prvi predsednik je postal odvetnik dr. Ivan Glaser, ki je imel velike zasluge pri ustanovitvi. Med člani najdemo številna znana imena, kot so dr. Tone Korošec, dr. Leo Kreft, dr. Ivan Trstenjak in drugi. Z ustanovitvijo takšnega društva so Slovenci v Mariboru dobili svoje prvo športno združenje, ki je bilo pomembno predvsem kot protiutež grozeči nemški raznarodovalni politiki. Velikega pomena je bil primeren prostor, kjer bi se ljubitelji športa lahko srečevali. Prav zato je tako pomembna letnica 1899, ko so v Mariboru zgradili Narodni dom. Ta je postal središče kulturnega življenja naprednih intelektualcev, prav tako pa je bil na njegovem dvorišču primeren prostor za športne dejavnosti društva v poletnem času. V okviru športnega društva je delovala tudi sekcija ‘Vandrovčki’, ki je prirejala razne kolesarske izlete. Pozimi so se člani Mariborskega športnega društva ukvarjali s streljanjem, ali pozneje s kegljanjem, saj je leta 1911 v Narodnem domu začelo delovati kegljišče.202 Na vogalu Cankarjeve in Maistrove ulice so si uredili igrišče za lawn tennis. Imeli so tudi planinski odsek, ki je organiziral razne pohode in izlete v gore. Poseben prostor za telovadbo se je takrat nahajal v Maistrovi ulici 16. Tam so telovadili, igrali lawn tennis in se ukvarjali tudi s kolesarstvom. Ker je bilo vzdrževanje drago in ker finančnih sredstev ni bilo dovolj na razpolago, so igrišče sčasoma opustili, s tem pa se je delovanje društva osredotočilo bolj na telovadbo. Ostal jim je še Narodni dom, kjer pa ob njegovi gradnji niso predvideli ustreznega telovadnega prostora. Pri iskanju primernega prostora so kot slovensko društvo naleteli na kar nekaj težav. Kljub nemškemu nasprotovanju so si uspeli zagotoviti prostor v gimnazijski telovadnici. V tem času je graški deželni šolski svet dovolil nemškemu društvu ‘Jahn’ uporabo novozgrajene gimnazijske telovadnice. To je izkoristilo Športno društvo Maribor z enako zahtevo. Kljub številnim nasprotovanjem so lahko začeli gimnazijsko telovadnico že kmalu uporabljati. Sprva so bili telovadni učitelji še starejši možje, posebej znan je bil gimnazijski profesor Fran Jerovšek. To se je spremenilo že leta 1904, ko sta prišla iz domovine sokolstva zavedna Čeha Emanuel Ilich in Franjo Bureš. Oba

200

Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 85. Kovali so narodno zavest, Večer, 14. oktober 1991, str. 15. 202 V Mariboru odprli kegljišče, Straža, 3. maj 1911, str. 3. 201

442 obrul.indd

442

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

sta se nastanila v Mariboru. Ilich je odprl slaščičarno, medtem ko je Bureš odprl optiko.203 Društvo je nastalo kot odgovor mariborskim Nemcem, ki so Slovence pri svojih druženjih izključevali. Člani Mariborskega športnega društva so šport gojili v družabnem smislu, njihovi člani pa so izhajali iz vrst premožnejših slojev, saj so bili zdravniki, pravniki, profesorji, trgovci ali uradniki. Njihovo število je v prvem letu obstoja znašalo enainštirideset.204 Ustanovitev mariborskega Sokola Čeprav je sokolsko gibanje v svoji češki domovini doživelo pravi razmah že ob samem začetku, je razvoj na Slovenskem potekal mnogo bolj počasi. Program Zedinjene Slovenije je v revolucionarnem letu 1848 sicer imel visoko zastavljene

Znak prvega športnega društva Maribor (Zbornik 90 letnica Športnega društva Maribor, MŠD Branik, Maribor 1991)

203 204

Zbornik Maribor matica 1907-1937, Sokolsko društvo Maribor, Maribor 1937, str. 2-5. Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 137 in 138.

443 obrul.indd

443

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

cilje, vendar je ostalo le pri idejni zasnovi, ki je s februarskim patentom leta 1861 doživela le rahlo izboljšavo na področju kulture in uporabe slovenskega jezika. Sokolstvo se je le počasi razvijalo. Tako je leta 1864 nastala v Kranju podružnica ljubljanskega društva, ki se je 1865 osamosvojila. V letih 1869-70 so nastale še podružnice v Postojni, Planini, Vipavi in Kranju. To je bil čas, ko je za narodna društva v Avstro-Ogrski nastopilo obdobje nazadovanja in hudega pritiska. Vlada je v svojih deželah ovirala delovanje nenemških društev. Huda gospodarska kriza je omenjeno stanje samo še poglobila, tako da je ostal v tem obdobju na slovenskih tleh le še ljubljanski Sokol. Ko je konzervativni Taaffe na oblasti nasledil Auersperga, je to pomenilo novo oživitev društvenih in s tem tudi sokolskih dejavnosti. Tako so v kratkem času nastala sokolska društva v Mozirju, Trstu, Novem mestu, Gorici, s tem pa so bile dane osnove za nastanek sokolskih žup.205 V Mariboru je do nastanka društva prišlo sorazmerno pozno, saj so bile razmere za nastanek takšnega društva zaradi velikega števila nemškega prebivalstva še bolj neugodne kot v ostalih velikih

Preglednica dejavnosti Sokolskega društva Maribor v letu 1913 (PAM)

205

Prav tam, str. 82-103.

444 obrul.indd

444

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

mestih na Slovenskem. Športno društvo Maribor iz leta 1900 je bilo tako izrazitega pomena za sokolsko gibanje v Mariboru. S pomlajevanjem članov so prišle v društvo tudi naprednejše ideje in tako so že leta 1906 pričeli snovati ustanovitev sokolskega društva v Mariboru. Na čelu teh mladih naprednih sil je stal dr. Ivan Dimnik. Različne težnje so športno društvo kmalu razdelile, saj starejši člani nastanka sokolskega društva niso ravno odobravali. Tako so prav ti mladi in napredni telovadci tvorili jedro za ustanovitev mariborskega Sokola leta 1907.206 Že 6. julija 1906 se je sestal pripravljalni odbor na posvetu v restavraciji Narodnega doma. Sestanek je sklical že omenjeni dr. Ivan Dimnik, ki je temu odboru predsedoval. Udeležilo se ga je 19 telovadcev. Podpredsednik pripravljalnega odbora je bil Emanuel Ilich, tajnik je bil Franc Pajnhart, blagajnik pa Franjo Majer.207 24. marca 1907 je bil v Narodnem domu ustanovni občni zbor. Prvi odbor so sestavljali: starosta - dr. Franc Rosina, podstarosta - dr. Vladimir Sernec, načelnik - Emanuel Ilich, tajnik Marko Stajnko ter blagajnik - Franjo Majer. Že neposredno po ustanovitvi je društvo navezalo stike z ostalimi sokolskimi društvi in pristopilo sokolski zvezi v Ljubljani. Mariborski Sokoli so v začetku pristopili k Celjski sokolski župi, kajti mariborska je nastala šele pozneje. Prvi javni nastop so imeli mariborski Sokoli 9. junija 1907. Že pet mesecev pozneje, 9. novembra 1907, so imele prvo telovadno uro tudi članice ženskega odseka, katerih je bilo takrat 19.208 Telovadba se je poleti odvijala na dvorišču Narodnega doma, medtem ko so pozimi koristili gimnazijsko telovadnico. Rosina je društvo vodil naslednji dve leti, nato je svoje mesto zaradi družinskih obveznosti in obveznosti v posojevalnici prepustil svojemu namestniku Sernecu. Leta 1911 je društvo štelo že 131 članov. Tega leta je kot starosta zopet nastopil Rosina. Čeprav je postal Maribor kmalu središče sokolskega gibanja za okoliške kraje, je bila Mariborska sokolska župa formalno ustanovljena šele 8. decembra 1913. Ker so gimnazijsko telovadnico imeli v uporabi člani športnega društva, so morali Sokoli, od same ustanovitve društva naprej, biti formalno včlanjeni v obe društvi. To je pomenilo veliko težav, nenazadnje so morali ves čas plačevati članarino tudi športnemu društvu. To stanje je šele leta 1914 rešil takratni ravnatelj gimnazije dr. Josip Tominšek, ki je dvorano neposredno dal mariborskemu Sokolu. S tem je postalo delovanje športnega društva odveč. Zadnji občni zbor Sokolov, pred izbruhom 1. svetovne vojne, je bil 24. januarja 1914. Tedaj je bilo v društvo včlanjenih 12 ustanovnih, 66 podpornih in 33 izvršujočih članov, prav tako pa je društvo imelo tudi 14 ženskih članic. Društvo med vojno ni delovalo, vendar je za razliko od Športnega društva Maribor po vojni ponovno zaživelo.209 Ustanovitev mariborskega Orla Idejna zasnova orlovske telovadbe je v Ljubljani zaživela že leta 1892, ob slovenskem katoliškem shodu, ko je postalo dokončno jasno, da s politično enotnostjo

206 207 208 209

Zbornik Maribor matica 1907-1937, Sokolsko društvo Maribor, Maribor 1937, str. . Mariborski Sokol, Mariborski večernik jutra, 11. november 1927, str. 3. Mariborski Sokol, Mariborski večernik jutra, 11. november 1927, str. 3. Zbornik Maribor matica 1907-1937, Sokolsko društvo Maribor, Maribor 1937, str. 5 in 6.

445 obrul.indd

445

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

slovenskega narodnega gibanja za vsako ceno in poskusu premostitve idejnega prepada med političnimi strankami ne bo nič. Klerikalna stranka je širila svoje politične nazore in povezovala ljudi preko različnih dejavnosti. Z ustanavljanjem katoliških delavskih društev si je skušala pridobiti na svojo stran slovensko delavstvo. Društva so se leta 1897 poenotila v Slovensko krščansko-socialno zvezo, ki se je leta 1902 spremenila v splošno ljudskoprosvetno zvezo in je s tem tvorila organizacijski temelj za ustanovitev, novega telovadnega gibanja na Slovenskem, orlovstva.210 Pobuda za ustanovitev katoliških, mladinskih telovadnih društev, po zgledu Sokola, je prišla iz vrst štajerskih Slovencev. Leta 1902 je Radoslav Nemec iz Svetega Jurija ob Ščavnici na zborovanju nepolitičnih društev v Ljubljani izrazil zahtevo po telesni in duševni krepitvi katoliške mladine. To naj bi bila priprava na bližajoče se politične boje. Dr. Anton Korošec, ki je bil predsednik Slovenske krščanske socialne zveze za Štajersko, je 4. septembra 1904, v Mariboru predlagal ustanovitev telovadnih odsekov v okviru že obstoječih katoliških društev.211 Na Jesenicah so leta 1902 nemški uradniki najprej ustanovili turnersko društvo, v katerega so vabili tudi slovensko mladino. Kmalu zatem je nastalo še sokolsko društvo, ki je bilo zaradi slovenskonarodnega značaja še privlačnejše za telovadbo željno mladino. Iz strahu pred izgubo vpliva nad mladimi so duhovniki in katoliško usmerjeni politiki sodelovanje v nemškem društvu odsvetovali, medtem ko so članstvo v sokolskem gibanju celo prepovedali. Edini izhod je bila tako ustanovitev katoliško-prosvetnega društva, ki bi svojim članom nudilo možnost telovadbe.212 Prvi, ki je to idejo realiziral, je bil kaplan Karel Čuk, ki je 18. februarja 1906 na Jesenicah ustanovil takšno društvo in ga poimenoval Orel.213 Orli so po Sokolu povzeli zunanje znake organizacijske povezanosti. Oblačila so bila razen redkih izjem skoraj enaka. Poglavitne razlike so bile v barvi, saj je imel telovadni triko pri Orlih namesto modro-belega rdeče-bel pas. Tudi uradni pozdrav je ostal do leta 1914 enak, saj se je glasil: “Na zdar!” 214 V Mariboru je bilo orlovsko društvo ustanovljeno 1. avgusta 1908. To je bil šele tretji orlovski odsek na Štajerskem, medtem ko je bil na območju celotnega slovenskega ozemlja dvaindvajseti. Klerikalci so mu dajali velik pomen predvsem zato, ker je bil prvi obmejni Orel. Njegova naloga je bila poleg športa vršiti tudi narodnostno-politično delo. Med prvotnim člani orlovskega odseka v Mariboru so bili: Jožef Praprotnik, Rudolf Simonič, Jožef Siska, dr. Karel Verstovšek in drugi. Prvi javni nastop so imeli že 5. septembra 1909 v Kostrivnici. Že v naslednjem letu so dobili v Šentilju Slovenski dom.215 Leta 1910 je štel mariborski Orel 45 članov. Čeprav so pozivali nove člane k pristopu, so hkrati opozarjali na nasprotovanje Sokolom, tako da so želeli v svojih vrstah le nasprotnike tega gibanja.216 Leta 1911 je število članov

210

Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 129. Grašič Mira, Matjašič Marjan, Sokoli in Orli na Štajerskem, Koroškem in Prekmurju, Muzej NO Maribor, Maribor 1993, str. 19. 212 Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 131. 213 Grašič Mira, Matjašič Marjan, Sokoli in Orli na Štajerskem, Koroškem in Prekmurju, Muzej NO Maribor, Maribor 1993, str. 19. 211

214 215 216

Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 132. 15 letnica Mariborskega Orla, Slovenski gospodar, 13. september 1923, str. 3. Mariborski Orel, Straža, 25. julij 1910, str. 3.

446 obrul.indd

446

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

znašalo petdeset. Tega leta je Karel Verstovšek na položaju predsednika zamenjal Ferdinanda Leskovarja. Orlovska društva so podpirali tudi duhovniki, ki so v ta namen pošiljali svoje finančne prispevke.217 Politična nasprotja med Orli, Sokoli in tudi predstavniki nemških društev so bila na dnevnem redu. 28. septembra 1913 je bila cerkvena slovesnost, namenjena slovesu vojaški rekrutov, ki jo je vodil duhovnik dr. Medved. Že pred obredom se je zbralo pred baziliko Matere Božje večje število liberalnih študentov, katerim so se pridružili tudi Nemci. Ob prihodu iz cerkve so bili Orli najprej deležni glasnih žvižgov, pozneje pa so jih zmerjali še kot ‘Čuke’. Vse to je privedlo do fizičnih obračunavanj med pripadniki različnih društev.218 Nekateri orlovski odseki, med njimi tudi mariborski, so začeli po vzoru Sokolov ustanavljati tako imenovane ženske telovadne krožke. Ker so imeli v tem gibanju pomembno vlogo duhovniki, je eden izmed njih načel leta 1909 vprašanje moralne opravičenosti ženske telovadbe. Sprejeli so sklep, da se glede na razmere na Slovenskem ženska telovadba ne goji.219 Zanimivo je, da je navkljub omenjenemu sklepu leta 1913 v Mariboru zaživel še ženski odsek Orlic, ki je ob svoji ustanovitvi štel dvajset rednih članic.220

Orli v Hočah (PAM, zbirka Collectanea, TE 1/11č)

217 218 219 220

Mariborski Orel, Straža, 7. julij 1911, str. 3. Zopet ‘Raubritterji’, Straža, 29. september 1913, str. 1. Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 133. Odsek Orlic, Straža, 3. oktober 1913, str. 4.

447 obrul.indd

447

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

*** Osnovni namen raziskave je bil na osnovi časopisnih člankov ugotoviti, kako se je razvijalo športno življenje v Mariboru. Glavni vir za raziskovalno delo je bil časnik Marburger Zeitung, ki je izhajal od leta 1862 naprej, kot pomembni viri pa so služili še Slovenski narod, Straža, Slovenski gospodar, Jutro, Slovenec in drugi časniki, ki so izhajali pred 1. svetovno vojno pri nas. Nekaj dokumentov v zvezi z obravnavano problematiko hrani tudi Pokrajinski arhiv v Mariboru, vendar so to, razen redkih izjem, le zapisniki mariborskega sokolskega društva. Šport v Mariboru pred 1. svetovno vojno, če izvzamemo Sokole in Orle, praktično še ni bil raziskan. Za razvoj športa v Mariboru in na slovenskem ozemlju sredi 19. stoletja (18481861) je značilno obdobje zastoja in splošnega mrtvila. Individualni športi niso bili priljubljeni. Popularni so bili društveni športi, predvsem telovadba. Za razmah športa v naših krajih in drugod po Avstriji sta pomembni dve prelomnici: padec Bachovega absolutizma (1859) in februarski patent iz leta 1861, ki je med drugim dovoljeval ustanavljanje društev. Zavladal je svobodnejši duh in tako so nastala prva društva. Sprva so bila nemška, pozneje pa so nastala tudi prva slovenska športna društva, vendar že prej lahko opazimo veliko slovenskih priimkov med člani nemških društev. Slovenci so si želeli udejstvovanj v takšnih društvih, a ker sprva slovenskih še ni bilo in ker narodnostna politika v nemških društvih v začetku še ni bila tako izrazito naperjena proti slovenskemu narodu, so nemalokrat sodelovali pri nemških. Tako se je dogajalo, da je želja po športu presegala narodnostno prepričanje, še posebej v šestdesetih letih, ko nemška politika ni bila tako protislovensko nastrojena. Pozneje se je to seveda spremenilo. Slovenci smo dobili svoje prvo športno društvo leta 1863 v Ljubljani. To je bil tako imenovani ‘Južni Sokol’. Vendar je bil kmalu, leta 1867, zaradi izgredov, s strani deželne vlade razpuščen.221 Telovadna društva so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nahajala predvsem v večjih slovenskih mestih. Delovala so že v Mariboru, Celju, Ptuju in Ljubljani. V Radgoni je telovadno društvo nastalo malo pozneje, leta 1879. Njihove dejavnosti so potekale poleti bolj na prostem, medtem ko so imeli pozimi ponekod že na razpolago majhne telovadne dvorane. Tako je bilo tudi v Mariboru, kjer so imeli telovadnico, ki so jo kasneje oddajali, s tem pa so prislužili nekaj denarja, ki je omogočal lažje delovanje društva. Tako so lahko pozimi tam telovadili dijaki višje realke. Športna društva so bila takrat tesno povezana z drugimi kulturnimi ustanovami v mestu. V Mariboru je bilo nemško telovadno društvo ustanovljeno že leta 1862. Za obdobje od leta 1883 do leta 1900 je značilno nastajanje številnih kolesarskih klubov v Mariboru. Čeprav je bilo zanimanje za tovrstni šport veliko in je v omenjenem obdobju nastalo najmanj šest kolesarskih društev, so le tri obstajala dalj časa. To so bili leta 1883 ustanovljeni ‘Bicycle’ klub,222 Kolesarsko društvo 1887223 ter 1eta 1900 nastalo društvo ‘Edelweis’.224 Čeprav je imel Maribor odlične pogoje za delovanje vodnih

221 222 223 224

Rajko Šugman, Zgodovina svetovnega in slovenskega športa, Ljubljana 1997, str. 54-57. Bicycle Club, Marburger Zeitung, 23. maj 1883, str. 3. Marburger Radsport, Marburger Zeitung, 11. februar 1892, str. 4. Marburger Radfahrerclub ‘Edelweis’, Marburger Zeitung, 12. junij 1900, str. 5.

448 obrul.indd

448

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

oziroma plavalnih športov, ta v času do leta 1908 niso nikoli v celoti zaživela. Ljudje so sicer plavali, ostajala so tudi kopališča, vendar v omenjenem obdobju ni bilo društva, ki bi se načrtno ukvarjalo z razvojem plavanja. Izjema je bila ustanovitev jadralno-veslaškega društva leta 1899, ki pa je kmalu razpadlo. Februarja 1908 je plavalno društvo končno le zaživelo, vendar je že v naslednjem letu, zaradi nezanimanja, svoje delovanje razširilo in si kot osnovni cilj zadalo dobro počutje svojih članov. Za Slovence so v mariborskem športnem življenju pred 1. svetovno vojno pomembni trije datumi: 5. septembra 1900 so ustanovili Športno društvo Maribor, ki je svoje prostore imelo v Narodnem domu in se je ukvarjalo s kolesarstvom, telovadbo in tenisom; 24. marca 1907 je bil ustanovljen Mariborski Sokol, čigar ustanovni člani so izvirali iz Športnega društva Maribor; 1. avgusta 1908 so kot protiutež sokolskemu telovadnemu gibanju ustanovili društvo Orel. Največ društev je nastalo v obdobju med leti 1891 do 1910. Razlogi za to so različni, vendar so bili v tem času pogoji za ustanavljanje društev precej bolj ugodni kot na primer v 60. letih 19. stoletja, ko se je politična situacija šele pričela normalizirati, kar je posredno privedlo do liberalizacije na področju ustanavljanja društev. Obdobje med leti 1911-1918 nam kaže sliko svetovnih dogodkov, ko so šport, družabno in društveno življenje za nekaj časa postali manj pomembni. Tako je izbruh 1. svetovne vojne pomenil za večino mariborskih športnih društev začasno prekinitev delovanja. Nekatera so po vojni ponovno zaživela, medtem ko so druga enostavno prenehala obstajati.

449 obrul.indd

449

2.3.2004, 13:37


R. Obrul: Športni Maribor do 1. svetovne vojne

Robert Obrul SPORTS LIFE IN MARIBOR PRIOR TO THE FIRST WORLD WAR ABSTRACT The basic purpose of this reseach was to establish, on the basis of newspaper articles, how sports life evolved in Maribor. The main source for the research was found in the newspaper ‘Marburger Zeitung’, which was published as of 1862 on, whereas Slovenski Narod, Straža, Slovenski Gospdar, Jutro, Slovenec and others also served as sources, being published prior to the First World War. Some documents pertaining to the said problematics are preserved by the Province Archives in Maribor, though these are, with a few exceptions, only minutes of the Maribor Sokol Society. With the exception of Sokoli and Orli, sports in Maribor, prior to the First World War has mostly not been investigated yet. Thus there is no specific literature as to the period before 1918 in the area of sports. A period of standstill and general lethargy, predominating between 1848 and 1861, is characteristic of sports in Maribor as well. Sociable sports were popular, particularly gymnastics. Two things were of importance for the full swing of sports in our parts and elsewhere in Austria: the fall of Bach’s absolutism (1859) and the February Patent of 1861, which, amongst else, permitted the establishment of associations. A more liberal atmoshpere prevailed and the first associations appeared. Initially they were German, later first Slovene sports associations sprang up as well, but we can notice many Slovene surnames among members of the German associations priorly. Slovenes endeavoured to assert themselves in such associations, and as Slovene ones did not exist yet and as the national policy in the German associations was initially not yet directly opposed to the Slovene nationality, they often took part in German associations, particularly in the 60s, when German policy was not so anti-Slovene directed as yet. It would happen that sports motives prevailed over national ones. Later this changed, of course. We, Slovenes attained our first sports association in 1863 in Ljubljana. It was the so called Južni Sokol (Falcon of the South). But rather soon, in 1867, it was dissolved, by the Land Government, owing to riots. Gymnastics associations were to be found in the 1860s primarily in the major Slovene cities. They already operated in Maribor, Celje, Ptuj and Ljubljana. In Radgona, the gymnastics association appeared somewhat later, in 1867. Their activities took place primarily outdoors, whereas during winter-time small gymnastics halls were available at some locations. It was so in Maribor as well, where they had a gymnastics hall, which they later let to gain some money, for the association to operate. At winter-time pupils of the superior ‘real’ secondary school did gymnastics there. At the time, sports associations were closely linked to other cultural institutions in the city. In Maribor, the German gymnasitics society was established in 1862. During the period between 1883 and 1900, the establishment of numerous cycling clubs in Maribor was typical. Though the interest for this sport was great and at least 6 cycling clubs were established in the period, only three remained for a longer duration. Those were the 1883 established Bycicle Club, the Cycling Society 1887 and the So-

450 obrul.indd

450

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

ciety ‘Edelweiss’ established in 1900. Though excellent conditions existed in Maribor for water, i.e. swimming sports, they never came to exist fully until 1908. People did swimming and swimming areas did exist, but as for the period I could not establish the existence of societies dealing with swimming in a systematic manner. An exception is to be found in the establishment of a cruising-rowing association in 1899, which was soon to be dissolved. In February 1908, the swimming society definitely started to operate, but already in the next year, due to a alck of interest, it expanded its operation and set the good state of health of its members as its goal. Three dates were distinctive Slovenes in Maribor as to sports life prior to the First World War: on 5 September 1900 they founded Športno Društvo Maribor (Maribor Sports Society), which had its premises in Narodni Dom (National Hall), dealing with cycling, gymnastics and tennis; 24 March 1907 when the Mariborski Sokol (Maribor Falcon) was established, whose founding members originated from Športno Društvo Maribor; and 1 August 1908 when the Orel (Eagle) Society was founded to counterbalance the Sokol gymnastic movement. The largest number of associations appeared in the period between 1891 and 1910. Reasons varied, but during this period the conditions for the establishment of societies were rather more favourable than e.g., in the 1860s, when the political situation was just beginning to be normalised. Indirectly, this brought about the liberalisation as to the establishment of sports societies. The period 1911-1918 was already indicative of the world events, when sports, sociable and social life were losing importance. Thus the outburst of the First World War meant a temporary cessation of activities for the majority of the Maribor sports associations. Some were reactivated after the War, whereas others simly ceased to exist.

451 obrul.indd

451

2.3.2004, 13:37


obrul.indd

452

2.3.2004, 13:37


S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 94 (497.4 Maribor)”1945/195” 1.01 Izvirni znanstveni članek

Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni Božo Repe Dr., redni profesor Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana e-mail: bozo.repe@ff.uni-lj.si

Izvleček: Avtor v prispevku obravnava politične, gospodarske, kulturne in socialne razmere v Mariboru v prvem desetletju po drugi svetovni vojni. Ugotavlja, da so se v prvem desetletju po drugi svetovni vojni v Mariboru že drugič v 20. stoletju popolnoma zamenjale vladajoče politične, v veliki meri pa tudi druge elite (gospodarska po drugi svetovni vojni praktično v celoti). Kljub temu se je Maribor v tem obdobju otresel povojne revščine, postal eno najbolj propulzivnih jugoslovanskih industrijskih mest, zgradil solidno družbeno infrastrukturo in se začel širiti. Mesto je obnovilo in nadgradilo predvojne kulturne institucije in postajalo tudi pomembno športno središče. Ko se je začela odpirati meja, so z njo naraščali tudi zahodni kulturni vplivi, ki so v egalitarno naravnanem mestu ustvarjali zanimiv vedènjski vzorec: nekakšno mešanico egalitarne socialistične miselnosti in potrošništva zahodnega tipa.

Ključne besede: Maribor, prvo desetletje po drugi svetovni vojni, politična zgodovina, volitve, nove družbene elite, reorganizacija mariborskih občin in okrožja, industrializacija in gospodarski razvoj, socialna in kulturna podoba mesta, odpiranje meja. Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 3 (2003), št. 2-3, str. 453-476, 89 cit., 5 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

453 repe.indd

453

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

Maribor pozdravlja glasnike svobode, pravice in miru! Maribor je bilo eno zadnjih večjih slovenskih mest, v katerem so prebivalci z vzhičenimi gesli, kot so: “Maribor pozdravlja glasnike svobode, pravice in miru! Maribor Svoboden! Pozdravljena jugoslovanska osvobodilna vojska, pozdravljena Osvobodilna fronta! ”,1 dočakali konec vojne. V zadnjih tednih pred osvoboditvijo je doživljal zadnje maščevalne izbruhe okupatorskega nasilja (še 30. marca 1945 je bilo v mestu ustreljenih deset talcev, tik pred koncem vojne so ustrelili 100 ujetnikov iz razpuščenega taborišča Šterntal), konec aprila in v začetku maja pa so začele potekati organizirane priprave na umik vojaških in policijskih enot ter nacističnega okupatorskega aparata. Večina enot ter funkcionarjev se je umaknila 8. maja, v času, ko so bile železniške in cestne povezave že zatrpane z množico raznih vojaških in civilnih transportov, avtomobilov, motorjev, konjskih vpreg, koles in pešcev, saj se je prek Maribora umikal velik del nemških in kvislinških enot pa tudi civilistov z juga. V samem mestu ni bilo večjih bojev. V tem času so iz Slovenskih goric že prodirale enote 12. in 16. divizije bolgarske 1. otečestveno-frontovske armade iz Prekmurja pa Prekmurska brigada. V okolici Maribora ni bilo večjih partizanskih enot, saj so enote IV. operativne cone, skupaj s 14. divizijo iz strateških razlogov odšle na Koroško. Aktivisti in obveščevalci iz Maribora in okolice so ponoči z 8. na 9. maja preprečili rušitev glavnih prometnih in drugih infrastrukturnih objektov, ki so jih načrtovali preostanki nemškega aparata pred umikom. Še pred prvimi bolgarskimi izvidnicami je 8. maja zvečer prišla skupina oficirjev, ki ji je glavni štab JA za Slovenijo dal nalogo, naj oblikuje komando mesta, takoj za njo še isti večer pa tudi dva bataljona Narodne obrambe. Za bolgarskimi enotami je popoldne 9. maja prispela 3. brigada Knoja, v noči na 10. maj je v že svobodno mesto vkorakala najprej Prekmurska brigada, za njo pa 31.(vojvodinska) divizija 3. jugoslovanske armade. 9. maja se je na ulicah pojavil letak “Maribor svoboden! ”, ki so ga aktivisti OF in KPS natisnili ponoči kar v 20.000 izvodih. Iz množice aktivistov in mobilizirancev je Komanda mesta oblikovala Mariborsko brigado, ki je postopoma prevzemala zavarovanje objektov, prometa in taborišč vojnih ujetnikov.2 Uradna množična proslava v počastitev osvoboditve je bila organizirana 13. maja na Glavnem trgu, dan pred tem je redno začel oddajati radio Svobodni Maribor, nekaj dni za tem (24. maja) pa je izšla prva številka Vestnika.3 Naša pota morajo iti vsaksebi - povojni obračun Prebivalstvo je bilo v prvih mesecih v veliki meri zmedeno in prestrašeno, poznal se je vpliv večletne nemške oblasti, prostovoljnega ali prisilnega kulturbundovstva, propagandne dejavnosti, delovanja raznih sovražnih enot, ki so se skrivale po Po1 2 3

Novi čas, glasilo Osvobodilne fronte za Štajersko in Prekmurje, 11. maj 1945, št. 18. Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, tretja izdaja, Ljubljana 1978, str. 992-994. Vestnik je sprva izhajal trikrat na teden, dokler ni 1. januarja 1949 postal dnevnik. Imel je različne podnaslove (glasilo mariborskega okrožja, glasilo Okrožnega odbora Osvobodilne fronte Maribor, informativni dnevnik za gospodarstvo, politiko in kulturo). 10. septembra 1951 je postal Večer, Maribor pa sčasoma z nastankom raznih edicij za Ljubljano drugo slovensko publicistično središče.

454 repe.indd

454

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

Naslovnica mariborskega Večera 10. maja 1945 ob osvoboditvi Maribora (Večer, 10. maj 1945, št. 1, str. 1)

horju ali vdirala iz Avstrije, močan je bil vpliv četniške oz. kraljeve propagande.4 V takih razmerah so se nove oblasti lotile nacionalnega, razrednega in političnega 4

O vdorih in delovanju t. i. band celovite študije še nimamo. Obstaja nekaj spominskih zapisov (glej npr. intervju z Ivanom Horvatičem), revija Prijatelj, letnik 2 (septembra 1994), str. 10-23. Tema je obravnavana v posameznih člankih (glej npr. Rudolf Jerabek, Zur Tätigkeit von ‘Partisanen’ in Österreich nach dem Zweiten Weltkrieg, in: Österreich im frühen Kalten Krieg 1945-1958 (Erwin A. Schmidl (hg.)), Wien 2000, in Zdenko Radelić, Križari: ustaška gerila 1945-1950, problemi istraživanja, Časopis za suvremenu povijest, god. 32 (Zagreb 2000), br. 1, str. 5-28). Požarjevo skupino je v diplomski nalogi obdelala Veronika Kodrun (Pedagoška fakulteta Maribor, Oddelek za zgodovino, Maribor 1999). Christian Promitzer z univerze v Gradcu se s Sernečevo bando ukvarja raziskovalno, magistrsko na-

455 repe.indd

455

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

‘čiščenja’. Obračun je potekal po več vzporednih kanalih, v njem pa so marsikje prihajale do izraza osebne zamere in maščevanje. Množično pobijanje vrnjenih jetnikov so v okoliških gozdovih in opuščenih protitankovskih jarkih izvajale enote jugoslovanske armade in Knoja. Druge oblike so oblasti izvajale prek delovanja Ozne, ki je v posameznih delih predstavljali edino izvršno oblast,5 prek rednih in vojaških sodišč ter sodišč narodne časti, z izgoni in zapiranjem (sodni in policijski zapori, taborišči Strnišče in Hrastovec). Sodni obračuni so potekali po utečenih kategorijah6 (nacistični vojni zločinci, narodni izdajalci in sodelavci okupatorja, teroristične skupine, vohuni, saboterji, organizatorji kraljeve vojske v domovini; duhovniki in redovnice7; kulaki). V ospredje je prihajal interes po zaplembi premoženja (to je bilo izrazito vidno npr. v primeru obsodbe industrialca Hutterja). Sodni obračuni so zajemali najprej vojne zločince in pripadnike nekdanjega nacističnega aparata, ki je v velikem delu prišel iz Avstrije (po približnih ocenah je okrog 3000 funkcionarjev po vojni pobegnilo), in volksdojčerje oz. nemškutarje. Na prvem večjem procesu že sredi junija so bili obsojeni dr. Edmund Kupnik, Andrej Vohl, Jože Kukovec, Miroslav Zupanc, Ernest Prešivčnik, Otmar Scheihenbauer, Matija Ferleš, Franc Vičar in Franci Pintarič.8 Tako kot povsod po Sloveniji so posebno ‘moralno čiščenje’ poleti 1945 izvajala sodišča narodne časti, ki so sprva delovala po ostrem kriteriju, da je treba obsoditi vsakega, ki je med vojno dobil rdečo izkaznico Kulturbunda. Zaradi ugotovitve, da bi to zajelo preveliko število prebivalstva, pa so kriterije postopoma omejili, velik del obsojencev pa je zajela pomilostitev (ki pa ni zadevala vrnitve premoženja).9 Vsi procesi so bili načrtno ‘pomešani’, tako da je ljudski gnev zaradi storjenih zločinov zajel tudi druge kategorije obsojencev. V izražanju ‘ljudske pravice’ so prišle do izraza tudi težnje po osebnem maščevanju ali nestrpnost do posameznih kategorij prebivalstva. Sam proces ‘čiščenja’ se po metodah ni bistveno razlikoval od procesov v drugih delih Slovenije. Procesi in druge oblike obračunov so se v podporo utrditve oblasti

5

logo o delovanju band na Štajerskem pa na oddelku za zgodovino FF v Ljubljani dela Martin Premk. Več o delovanju Ozne na Štajerskem in v Mariboru glej: Ljuba Dornik Šubelj, Oddelek za zaščito naroda za Slovenijo, Arhiv republike Slovenije, Ljubljana 1999, str. 175-210; Alina Cunk-Perklič, Organizacija in delo Oddelka Ozne za mesto Maribor, Pedagoška fakulteta Maribor, Oddelek za zgodovino. Kratko in pregledno, vendar brez navedbe virov je delovanje opisal tudi Marjan Matjašič v raziskovalni nalogi Socialni, politični in gospodarski razvoj Maribora (hrani Univerzitetna knjižnica Maribor - dalje UKM). Obstajajo še spominski zapisi, zlasti Zdenka Zavadlava (npr. Iz dnevniških zapisov mariborskega oznovca, Maribor 1990).

6

Več o tem na splošni ravni glej: Božo Repe, Povojni sodni procesi, Povojna zgodovina na Slovenskem, Slovenj Gradec 1992, str. 54-63). 7 Čeprav je bila mariborska duhovščina izpostavljena okupatorskemu nasilju in večinoma izseljena, škof in duhovniki pa niso želeli sodelovati z domobranci proti partizanom, je bilo v mariborski škofiji v letih 1945-1955 obsojenih okrog 90 duhovnikov in redovnic. Marija Vodušek, Procesi proti duhovnikom v mariborski škofiji 1945-1955, diplomska naloga, Pedagoška fakulteta v Mariboru, Oddelek za zgodovino, Maribor 1994). 8 Vestnik mariborskega okrožja, 19. junij 1945, št. 25, str. 1. 9 Božo Repe, Povojni sodni procesi, Povojna zgodovina na Slovenskem, Slovenj Gradec 1992, str. 54-63, in Jera Vodušek-Starič, Prevzem oblasti, Ljubljana, 1992. O delovanju narodnih sodišč na mariborskem območju glej: Mateja Čoh, V imenu slovenskega naroda: Krivi!, diplomska naloga, Pedagoška fakulteta Maribor, Oddelek za zgodovino, Maribor 1998.

456 repe.indd

456

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

načrtno ‘popularizirali’ v medijih in na sestankih10 - izjema je bil obračun na nacionalni osnovi v skladu s tedanjo politiko zaveznikov in po načelu kolektivne krivde, ki je bil posledica ravnanja nemške manjšine med drugo svetovno vojno in ki je imel za posledico izgon več kot 9000 Nemcev, kolikor jih je po vojni še ostalo na Slovenskem Štajerskem in v Prekmurju (eni so zbežali sami, drugi pa so bili sodno ali izvensodno usmrčeni).11 Misel, da morata naroda iti narazen, je bila po koncu vojnih grozot razumljiva sama po sebi, kar so izražali politiki v govorih in novinarji v člankih: “Račun, ki ga imamo položiti pred tukajšnje Nemce je velik. Toda mi smo pravični. Po naših jetnišnicah ne bodo tekli potoki krvi. Kdor si ni okrvavil rok, se ne mora bati za svoje življenje. A pozabiti tega, kar smo pretrpeli ne moremo in ne smemo. Ne smemo zaradi žrtev, ki so padale pod krvniškimi streli in zaradi solz mater, žena in otrok. Naša pota morajo iti vsaksebi. Kako bi si še mogli pogledati v oči, v tiste oči, ki so se še pred meseci naši bolečini smejale? Kako bi še morali polsušati tiste glasove, ki so še pred meseci pijani zmage klicali Hitlerju. Naša pota morajo iti vsaksebi! ”12 Oznaka ‘nemškutarstvo’ pa je še dolgo ostala ena glavnih političnih zamer, bodisi da je šlo za pozitiven odnos do nemških strokovnjakov, ki jih je v Maribor prišlo precej iz vrst nemških vojnih ujetnikov, bodisi za ohranjanje stikov s prebeglimi volksdojčerji, ki so se v velikem delu naselili v sosednji Avstriji, bodisi za občudovanje nemške kulture, discipline in urejenosti ali pa - s postopnim odprtjem meje - za vedno večji zahodni vpliv, ki je prihajal prek Avstrije. Prevzem oblasti, nadzor nad gospodarstvom in kulturo, vzpostavljanje nove družbene elite Konec vojne je imel za posledico že tretjo menjavo političnih, intelektualnih in gospodarskih elit v manj kot petdesetih letih (prva leta 1918, druga leta 1941), s čimer so bile povezane velike demografske spremembe (izgon Nemcev, vračanje 7500 pregnancev z juga, 3200 ljudi iz nemških koncentracijskih taborišč, 800 padlih ali ustreljenih) in kriza socialne, nacionalne in kulturne identitete. Hitro so se začele obnavljati nekatere prejšnje delitve in predsodki, ne zgolj na nacionalni ravni Slovenci - Nemci, Štajerci - Primorci. Novo identiteto prej ‘nemškega’ Maribora je s svojim nenapovedanim obiskom v začetku junija potrdil celo sam Tito, ki je v mestu sovjetskemu maršalu Tolbuhinu izročil odlikovanje13 (drugič je prišel čez dve leti 5. septembra 1947), mesto pa je kmalu pozdravilo tudi predsednika slovenske vlade Borisa Kidriča, ki je z obljubami o agrarni reformi prišel pridobivat kmete za novo ljudsko oblast.14 Kljub temu pa je pri prevzemanju oblasti sprva vladala zmeda, 10 11

12 13

Arhiv republike Slovenije, dislocirana enota I, fond CK ZKS (dalje ARS, fond CK ZKS), AS 1589, teh. en. 1501, Mestni komite KPS Maribor, Agitprop, Agitpropu CK KPS, poročilo za mesec julij 1947. Več o tem glej: Dušan Nećak (ur. in vodja raziskave) in sodelavci, Nemci na Slovenskem 1941-1955 (zbornik), Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1998, in Dušan Nećak, Nemška narodnostna skupnost kot nacionalni in razredni sovražnik, Slovenija v letu 1945, Zveza zgodovinskih društev Slovenije 1996, str. 71-75. Naša pota morajo iti vsaksebi!, Vestnik mariborskega okrožja, 16. junij 1945, št. 11, str. 1 (članek je podpisan s črko G). Vestnik mariborskega okrožja, 5. junij 1945, št. 5, str. 1.

457 repe.indd

457

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

Mestni odbor OF je sicer formalno prevzel civilno oblast v mestu, Komanda mesta Maribor pa naj bi imela vojaško oblast, vendar pristojnosti med obema niso bile jasno razmejene, poleg tega pa Komanda mesta ni imela velikega vpliva na vojaška poveljstva. Velike težave so imeli tudi z bolgarsko vojsko, ki je Maribor imela za nemško mesto in je na veliko plenila po njem, težave pa so bile tudi z Jugoslovansko armado, ki je zasedala stanovanja in druge objekte, izvajala konfiskacije in rekvizicije prevoznih sredstev (avtomobilov, koles), radijskih aparatov in hrane. Ko se je armada umaknila, je prišlo do spora, saj mestne oblasti niso dovolile, da bi s sabo vzeli zaplenjene stvari in so zaprle most. Vodilni funkcionarji so bili zato za nekaj časa odstavljeni s položajev, grozila jim je tudi obsodba s sodiščem, vendar so se pozneje stvari pomirile, čeprav so v republiškem vodstvu ocenjevali, da gre v odnosu do JA za krivico in sramoto, ki jo je treba popraviti. Mestne oblasti so si potem prizadevale, da bi konflikte omilile, predstavnike vojske so vabile na razne proslave in skušale osvoboditelje popularizirati, vendar je do konfliktov še prihajalo. Zaradi specifičnih razmer se v Mariboru ni oblikovalo trdno vodstvo, ki bi ob koncu vojne uživalo zaupanje osrednjih organov v Ljubljani na eni strani in prebivalstva na drugi strani. Partijska organizacija pred vojno je bila sicer močna (v mariborskem okrožju je štela okrog 140 članov, vodil pa jo je Milan Zidanšek), vendar je bila med vojno razbita, njeni voditelji pa večinoma pobiti. Nekateri iz nove vodilne partijske generacije, ki je nastala v letih 1943 in 1944 (Sergej Kraigher, Viktor Stopar in Peter Stante) so bili zaradi t. i. Pohorske afere15 leta 1944 iz partije izključeni, pozneje znova sprejeti (Kraigher je znova postal sekretar Okrožnega komiteja KPS), vendar so se zadeve zanje do konca uredile šele leta 1948.16 Partijska organizacija je doživljala številne spremembe, pretresali so jo notranji spori (zlasti med partijskim vodstvom in partizanko enoto na Pohorju). Januarja 1944 je bil v Mariboru ustanovljen številčno močan mestni komite KPS s 35 člani, ki pa zaradi specifičnih razmer (bombardiranj) ni veliko deloval. Ljudje, ki so po koncu vojne in po odhodu ali obračunu z meščanskimi elitami (v veliki meri nemškimi) prevzemali vodilne funkcije v Mariboru (Dušan Špindler, Štefan Pavšič, Jože Reberšek, Dušan Švara in drugi), so se le počasi utrjevali na oblasti. Volitve za četrtne odbore oblasti in mestno skupščino 29. julija 1945 so potekale pod geslom “Praznik ljudske demokracije: Svobodne, tajne volitve,”17 pokazale pa so, da novi funkcionarji še zdaleč niso bili med tistimi kandidati, ki bi uživali najvišje zaupanje.18 Tudi udeležba je bila pomenljiva, saj je volilo ‘le’ 90,1 % volilnih upravičencev, z otvoritvenim zasedanjem mariborske Mestne narodno-osvobodilne skupščine 15. avgusta 1945, ki je imela 41 članov, pa se je oblast na civilno sfero prenesla le na videz ali pa s hudimi konflikti. V resnici je ni imela niti partija, saj so 14

Vestnik mariborskega okrožja, 12. junij 1945, št. 9, str. 1. Šlo je za poudarjanje in razkrivanje domnevnih četniških in gestapovskih agentov, ki je imelo za posledico mučenje in usmrtitev osmih osumljencev na Pohorju januarja 1944. Odgovorni za to so bili vojaško, obveščevalno in partijsko vodstvo na Štajerskem, pri čemer je CK KPS najbolj izpostavil odgovornost partijskega vodstva. 16 Seja plenuma CK 22. junija 1948; Darinka Drnovšek, Zapisniki politbiroja CK KPS/ZKS 1945-1954, Viri št. 15, Ljubljana 2000, str. 111 (dalje Viri št. 15). 15

17 18

Vestnik mariborskega okrožja, 15. november 1945, št. 75, str. 1. Jure Maček, Politično življenje v Mariboru od osvoboditve do začetka leta 1946, diplomska naloga, Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1998, str. 35.

458 repe.indd

458

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

v mestu in okolici še nekaj mesecev vladali Ozna in vojaške oblasti. Partijsko organizacijo, ki naj bi skrita za Osvobodilno oz. Ljudsko fronto, obvladovala razmere, so še nekaj let po vojni pestile hude težave. Članstvo je sicer s 140 članov ob koncu vojne naraslo na več kot 400 v letu 1946 in 1250 v letu 1948, vendar je bila zaradi velike mobilnosti, ki je zajemala tudi po nekaj sto članov (odhodi in prihodi v vojsko ter na razne delovne dolžnosti), situacija nestabilna, partijci pa niso uživali takšne avtoritete kot po drugih krajih. “Koncem leta 1946, leta je bila partijska organizacija predvsem z ozirom na to, ker je Maribor industrijsko mesto, številčno in kvalitativno slaba. Vkljub čistki je bilo v Partiji še precej tujih elementov, ljudi, katerih preteklost ni bila čista, ali pa vsaj nejasna, ideološki nivo članstva pa je bil skrajno nizek,” so ugotavljali v mestnem vodstvu.19 Tudi po opravljenem ‘čiščenju’ so bile oblasti sumničave do številnih delavcev in nameščencev, ki so delali ‘po Hitlerjevih tovarnah’, do bivših nemških vojakov, pa tudi taboriščnikov, čeprav so priznavale, da so “mnogi od njih /…/ danes najboljši delavci, politično zainteresirani, dobri borci za socializem, toda njihova preteklost ni čista ali pa je vsaj nejasna.”20 Tovrstno sektašenje, konflikti z armado, ostri ukrepi pri prevzemanju oblasti (verjetno ostrejši kot drugod), so imeli za posledico tudi slab volilni rezultat - merjeno seveda s tedanjim kriterijem - na volitvah v dvodomno zvezno ustavodajno skupščino. Volilni spiski so bili sicer temeljito prečiščeni (v Mariboru je število črtanih znašalo 3,31 %, čeprav naj po političnih navodilih ne bi preseglo 2 %),21 volilna propaganda s številnimi zborovanji, časopisnimi članki, radijskimi oddajami, plakati in drugimi propagandnimi oblikami je bila sugestivno usmerjena na ‘prelom s starim’ (ciljna publika so bile zlasti ženske, ki so prvič volile, in mladi), na samih volitvah pa je prihajalo do manipulacij in pretakanja kroglic. Zaradi bližine meje in delovanja raznih podtalnih skupin pa je bila močna tudi protipropaganda, Maribor in okoliški kraji so bili večkrat posuti z lističi proti OF oz. Ljudski fronti in proti novi oblasti ter za kralja. V Mariboru je bilo 33.246 volilnih upravičencev, glasove je oddalo 31.030 (93,33 % vseh volivcev). Za zvezno listo je bilo 84,76 %, za skrinjico brez liste 15,24 %. Federalna lista je dobila 84,18 %, skrinjica brez liste pa 15,82 %.22 Precej slabši rezultati so bili v celotnem Mariborskem okrožju (ob 84 % udeležbi le 67,2 % za listo Ljudske fronte in 32,80 % za skrinjico brez liste. V dveh volilnih okrajih (Radgona in Lendava) pa je Ljudska fronta sploh izgubila).23 Edvard Kardelj je v ostri kritiki mariborskega okrožja slabe pripisal rezultate nepovezanosti z osvobodilnim bojem, ohranjanju starih oblik političnega življenja, vplivu povratnikov iz Srbije, vplivu hitlerizma in nemškutarstva ter reakcionarne duhovščine in slabemu delovanju partije.24 V kontekstu poznejšega razvoja pa je bila to bolj ali manj manjša posebnost, 19 20 21 22 23 24

ARS, fond CK ZKS, AS 1589, tehnična enota 1501, str. 1, Mestni Komitet KPS Maribor, Centralnemu Komitetu KPS Ljubljana, Letno poročilo, Maribor, 3. januar 1948. Prav tam, str. 2. Jure Maček, Politično življenje v Mariboru od osvoboditve do začetka leta 1946, diplomska naloga, Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1998, str. 57. Prav tam. Božo Repe, Pravne, politične podlage, okoliščine in pomen prvih demokratičnih volitev, Razvoj slovenskega parlamentarizma, Državni zbor Republike Slovenije, str. 46. Jera Vodušek-Starič, Prevzem oblasti, Ljubljana 1992, str. 282.

459 repe.indd

459

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

ki ni trajala dolgo. Že na volitvah v Mestni ljudski odbor 15. januarja 1948 je za kandidate OF glasovalo 96,67 %, za skrinjico brez liste pa le 3,33 % volivcev.25 Na naslednjih lokalnih volitvah v Krajevne ljudske odbore je Maribor “z 99,19 % udeležbo manifestiral predanost Partiji in tovarišu Titu,”26 zadovoljni pa so bili tudi v republiškem vodstvu.27 Na zveznih volitvah leta 1950 je glasovalo kar 99,76 % vpisanih volivcev; kandidata Viktorja Avblja za Zvezni svet je volilo 97,04 %, za skrinjico brez liste pa le 2,96 %.28 Udeležba in rezultati volitev so bili od takrat dalje v skladu s pričakovanji novih oblasti in Maribor ni več predstavljal nobene posebnosti. Valjar socialistične preobrazbe je potekal po ustaljenem vzorcu: vzpostavitev in delovanje množičnih ženskih, mladinskih in sindikalnih organizacij (konferenca mariborskega delavstva je bila že 13. junija 1945, takoj je bilo ustanovljenih več kot 150 iniciativnih odborov za ustanovitev sindikalnih podružnic), glavno politično vlogo v mobilizaciji množic je prevzela OF. Ljudje so sprva vpisovanje v OF primerjali z vpisom v Heimatbund. In bali so se, da bodo znova zaprti, če se kaj spremeni,29 kmalu pa so se prilagodili novemu toku. V političnih organizacijah, zlasti OF, so delali karakteristike, v katere so vpisovali podatke o posameznikih, na osnovi tega pa so ljudi razporejali na delovna mesta oz. jim določali obveznosti, s tem pa so bili povezani tudi privilegiji (npr. uvrstitev na listo za dodelitev stanovanj ipd.). Množična zborovanja, manifestacije, proslave, parade in politična mobilizacija množic so postale del vsakdanjika. S političnimi urami po tovarnah in kvartnih odborih OF, s sistematičnim razdeljevanjem časopisov in študijem obvezne literature, vzpostavljanjem t. i. ‘Titovih kotičkov’ in drugimi oblikami vzgoje in prevzgoje, je začel nastajati lik novega socialističnega Mariborčana. Kljub temu pa se je mariborska zgodovinska posebnost v političnih krogih stalno poudarjala tudi zato, da so politični funkcionarji lahko dokazovali, v kakšnih težavnih razmerah delajo: “Avstro-marksitična anacionalna politika social-demagogov, razna rodovna politika germanofilov in posebej še Hitlerjevih agentov ter izdajalcev, hlapčevska politika domače vladajoč buržoazije so pustile težke posledice.”30 Kriza identitete mesta se je v prvem desetletju po vojni, pa tudi v poznejših desetletjih, kazala tudi skozi različne upravne razdelitve, ki jih je bilo toliko, da jim komaj lahko sledimo.31 Niso vedeli, ali je bolje čisti industrijski center, ali kombinacija z bližnjo kmečko okolico, ki je ponekod segala skoraj v mesto. Spremembe pa so bile povezane tudi s funkcijo, ki jo ima Maribor kot gospodarsko in upravno središče Podravja. Tako so bile takoj po vojni mestu pridružene prejšnje samostojne občine Tezno, Pobrežje in Studenci (kar so bile nekako naravne meje mesta). Marca 25 26 27 28 29 30 31

Vestnik mariborskega okrožja, 23. junij 1948, št. 51, str. 1. Vestnik mariborskega okrožja, 7. marec 1949, št. 55, str. 1. Zapisnik seje politbiroja CK KPS z dne 15. decembra 1949, Viri, št. 15, str. 186. Volitve so potrdile pravilnost naše poti, Vestnik: glasilo Osvobodilne fronte za mariborsko oblast, 28. marec 1950, št. 75, str. 1. Jure Maček, Politično življenje v Mariboru od osvoboditve do začetka leta 1946, diplomska naloga. Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1998, str. 57. Poročilo sekretarja na letni konferenci mestne partijske organizacije leta 1948, ARS, dislocirana enota I Arhiv CK ZKSAS 1589, teh. enota 1504, str. 34. Več o tem: Antoša Leskovec, Upravna zgodovina Maribora 1945-1991. Glej tudi Božo Grafenaurer, Lokalna samouprava v Sloveniji.

460 repe.indd

460

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

1946 se je mesto še razširilo v t. i. ‘veliki Maribor’, ko so se mestu pridružile občine Limbuš, Radvanje, Reka-Pohorje, Hoče, Brezje, Kamnica in Košaki. Ožje mesto je bilo znova razdeljeno na šest četrti, kakršne so obstajale takoj po osvoboditvi. Leta 1947 je bilo skupaj z drugimi okrožji odpravljeno tudi okrožje Maribor. Naslednja reforma čez nekaj mesecev je iz mesta znova izločila občine Kamnica, Hoče, Limbuš, Reka-Pohorje, iz občine Brezje pa vas Dogoše.32 Marca 1949 je bil Maribor razdeljen v tri rajone, Kamnica je bila za dobro leto in pol zopet združena z mestom, do decembra 1950 je postal sedež mariborske oblasti. Novembra 1950 se je število rajonov zvišalo na sedem, iz mestnega območja pa so bili izločeni Zrkovci. Rajoni so bili odpravljeni aprila 1952, Zrkovci pa znova pripojeni mestu, julija 1952 prav tako Kamnica, ki postane občina v sestavi mesta. Septembra 1955 je bil Maribor razdeljen na štiri občine (Maribor-Center, Košaki, Tabor in Tezno), celoten okraj Maribor pa je obsegal šestnajst občin in je zajemal Mežiško dolino, Pohorje, Dravsko dolino in zahodni del Slovenskih goric (v celoti več kot 230.000 prebivalcev.33 V naslednjih desetletjih je sledilo še nekaj reorganizacij, med pomembnejšimi sta bili leta 1957 in 1962, ko je Maribor postal eden od štirih okrajev (poleg Ljubljane, Celja in Kopra). Občine Tabor, Center in Tezno so se ponovno združile 1. januarja 1967. Do združitve občin leta 1967 je bilo v Mariboru izvedenih kar 34 upravnih sprememb.34 Leta 1990 je znova nastala mestna občina (izločili sta se Pesnica in Ruše), zadnja večja sprememba je bila izvedena leta 1994, ko je bil sprejet zakon o lokalni samoupravi.35 Reorganizacije so od petdesetih let dalje spremljale razprave in polemike, ki so obravnavale zlasti dilemo, ali en mestni center ali več mestnih delov, ki bi vsak zase imeli funkcijo mestnega središča.36 Vse do osemdesetih let 20. stoletja Maribor ni razvil subcentrov s pomembnejšimi infrastrukturnimi objekti (kavarne, kino, restavracije), njihovi zametki, zlasti na desnem bregu Drave so nastali šele v zadnjem desetletju.37 Hkrati pa je do osemdesetih let tudi klasično mestno jedro (kar zadeva potrošniško ponudbo), zlasti trgovsko, precej zaostajalo za Ljubljano.38 Nova gospodarska in socialna podoba mesta Politični utrip Maribora (pa tudi okolice) je bil v največji meri izraz njegove socialne 32

33

Osmo zasedanje Mestnega ljudskega odbora v Mariboru. Rešitev gospodarskih vprašanj in upravno-teritorialna razdelitev - najvažnejše naloge ljudskega odbora, Vestnik mariborskega okrožja, 6. september 1946, št. 53, str. 1. Bogo Teply, Vodnik po Mariboru in okolici, Maribor 1955, str. 43; Naših 30 let: Maribor v občini in regiji ob 30-letnici osvoboditve, poglavje razvoj družbenopolitičnega sistema, Maribor 1975 (dalje: Naših 30 let), str. 5-6.

34

Zdenko Čepič, Maribor po osvoboditvi, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 50/NV 15 (1979), str. 487. 35 Slovenska kronika XX. stoletja, Nova revija , Ljubljana 1996, str. 188. 36 Bodočnost pred občani, Večer, 10. januar 1978, str. 1 (poročilo o pripravi koncepta razvoja Maribora do leta 2000). 37 Mirko Pak, Socialno geografska problematika ‘delavskih’ predelov v zgradbi industrijskih središč, na Primeru Maribora, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 62/NV 27 (1991), str. 18. 38 Mirko Pak, Nekateri elementi zgradbe in ustroja mestnega središča Maribora, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 58/NV 23 (1987), str. 13.

461 repe.indd

461

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

podobe. Ta se je na novo oblikovala v prvem povojnem desetletju, bila je izrazito delavska, kar je z odhodom meščanske (v veliki meri nemške) elite postalo še bolj očitno. V petdesetih letih je bil industrijski razvoj Maribora na vrhuncu: industrija je leta 1959 obsegala kar 71,7 % družbenega proizvoda, kmetijstvo 5,3 %, gozdarstvo 1 %, gradbeništvo 5,6 %, trgovina 6,4 %, gostinstvo 1 %, in obrt 4,5 %.39 Mariborska podjetja so sredi petdesetih let nosila težo slovenskega izvoza, njihov delež je bil kar 30 %. Med njimi so bili na prvih mestih TAM, tekstilna podjetja, Delavnica železniških vozil Boris Kidrič, Surovina, Zlatorog, Tovarna mesnih izdelkov, Industrija lesnih proizvodov, Konstruktor, Mariborska livarna, Tovarna umetnih brusov, Industrija kovinskih izdelkov. Izvažala so v Turčijo, zvezno Republiko Nemčijo, Sirijo, Francijo, Anglijo ter še nekatere države.40 Naraščanje izvoza se je med drugim izrazilo tudi v izgradnji novega železniškega kolodvora sredi petdesetih let (naslednja koraka v prometnem razvoju sta bila prizadevanja za gradnjo avtoceste v šestdesetih letih in prvi načrti za mariborsko letališče leta 1970). Stanje se je deloma začelo spreminjati šele v šestdesetih. Druge panoge so zaostajale za industrijo. To velja tako za kmetijstvo kot gostinstvo in turizem, čeprav je imel Maribor s pohorskim zaledjem idealne možnosti za razvoj, ki pa jih je začel bolj izkoriščati šele v drugi polovici petdesetih let in v šestdesetih letih (cesta na Pohorje, začetek gradnje Pohorske vzpenjače leta 1953). Sredi petdesetih let je imel Maribor 21 državnih gostinskih podjetij s 70 obrati, eno zadružno podjetje z dvema obratoma, 8 zakupnih gostišč in tri gostišča družbenih organizacij, 8 uslužbensko-delavskih menz, skupaj torej 91 gostinskih obratov. V Mariboru je prenočilo okrog 50.000 jugoslovanskih državljanov letno, vendar okrog 2500 tujcev (iz približno dvajsetih evropskih in neevropskih držav). Zagotovo pa Mariborčani niso skoparili pri pijači: leta 1954 je bilo iztočenih 325 vagonov alkoholnih pijač oz. 3,249.167 litrov.41 Razvoj industrije je ves čas ostajal v ospredju, šele konec šestdesetih let, s t. i. ‘liberalističnim konceptom razvoja’ je prišlo do poskusa, da bi primarne postale terciarne dejavnosti, predvsem trgovina, promet in turizem (tedanji delež trgovine v neto proizvodu je v mariborski regiji znašal le 16 %, medtem ko je bilo slovensko povprečje 25 %42). Skoraj polovica Mariborčanov (47,6 %) je bila še sredi šestdesetih let zaposlena v industriji.43 Vendar se potem pojavi trend upadanja (ki po eni strani zanimivo sovpada z razvojem Maribora kot univerzitetnega središča44 (povezanega tudi z razpravami o novem mestnem središču, ki so se začele 1962), po drugi strani pa je posledica nazadovanja industrije, ki sicer navzven v sedemdesetih letih še ni zelo opazno, je pa prepoznavno za strokovnjake, v drugi polovici osemdesetih pa je Ma39 40 41 42 43 44

Naših 30 let, str. 8. Maribor 1954. Največje industrijsko središče Slovenije, Večer, 7. avgust 1954, str. 2. Ohraniti tradicijo gostoljubnosti, Večer, 4. julija 1953, str. 3. Maribor v narodnem gospodarstvu, Večer, 30. julij 1969, št. 175, str. 7. O gospodarskem razvoju Maribora, glej prispevek Zdenka Čepiča, Gospodarska zgodovina Maribora 1945-1991. Prva višja šola je bila ustanovljena 1959 - VEKŠ in VTŠ (višja tehnična šola), tedaj je bilo vpisanih 269 rednih študentov (naslednje leto je bilo na vseh višjih šolah že 842 študentov, v šolskem letu 1961/ 62 1150, leta 1964 pa 1594). Decembra 1964 je bil odprt prvi študentski dom.

462 repe.indd

462

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

ribor - tedaj že mesto s skoraj 110.000 prebivalci - že doživljal hudo krizo klasičnega industrijskega mesta. Do leta 1971 je delež zaposlenih v industriji padel na 45,2 %, do leta 1981 na 38,2 %,45 potem pa se je še drastično zmanjševal. Dodatni problem je bila nizka izobrazbena struktura: še konec osemdesetih let je bilo v mariborski industriji le 4,9 % zaposlenih z visoko ali višjo izobrazbo, 18,9 % polkvalificiranih in kar 31,6 % nekvalificiranih delavcev.46 Maribor z okolico je med vojno sodil med pomembnejša industrijska mesta, ki naj bi postala sestavni del nemškega rajha in v katere je nacistična država med vojno tudi relativno veliko investirala. Največji investiciji sta bili v tovarno letal na Teznem in hidrocentralo na Mariborskem otoku (približno tretjina gradbenih del je bila opravljena med vojno, op.p.), v bližnji okolici pa še v tovarno aluminija v Strnišču.47 Namesto tovarne letal je bila po vojni dograjena Tovarna avtomobilov Maribor. Mesto je po drugi strani zaradi tega utrpelo veliko škodo, med vojno so ga zavezniška letala bombardirala petintridesetkrat, na mesto je padlo več kot 15.700 bomb v skupni teži 4750 ton. Skoraj polovica zgradb v mestu je bilo porušenih, praktično vsaka pa poškodovana. Zaradi bombardiranj je življenje izgubilo 390 Mariborčanov in 1410 vojnih ujetnikov48 Mesto, pa tudi industrija sta bila obnovljena večinoma s prostovoljnim delom, ki so ga nove oblasti - še posebej Ljudska fronta in druge množične organizacije - imele za glavno nalogo, ljudje pa so ga opravljali z resnično zavzetostjo in prepričanjem, da si gradijo boljši jutri.49 V letu 1945 je bilo npr. opravljenih 250.000 ur prostovoljnega dela, leta 1946 pa 350.000 ur. Večji del industrije je bil z zaplembami, sekvestracijo in nacionalizacijo kmalu podržavljen. Prostovoljno in udarniško delo, tekmovanja med kolektivi in borba za preseganje plana pri ‘graditvi’ socializma so se zavlekli še v petdeseta leta. Tako naj bi v letu 1948 po izračunih mestnega odbora OF Mariborčani opravili kar milijon delovnih ur, časopisi pa so bili polni naslovov kot npr. “TAM sprejema Sirotanovićev način tekmovanja ” (gre za bosanskega rudarja Alijo Sirotanovića, upodobljenega tudi na bankovcu, ki je bil zaradi preseganja norm jugoslovanska različica ‘stahanovščine’, to je delovnega tekmovanja po vzoru sovjetskega rudarja Stahanova). Med naslovi lahko preberemo tudi take, kot je “Tekmovanje KOZ ”, s čimer niso mišljene živali, pač pa kmetijsko-obrtniške zadruge. Zadružni sektor je bil mišljen kot eden od dveh bistvenih stebrov lastnine (drugi je bil državna lastnina), medtem ko naj bi se tretji steber (privatna lastnina) sicer pod državnim nadzorom ohranil, a postopoma zmanjševal. Zadružništvo naj bi na prostovoljni in demokratični podlagi združevalo interese mestnega in kmečkega prebivalstva, sistem zadrug pa naj bi v povezavi z državnim gospodarskim sektorjem prevzel tudi glavno vlogo v distribu-

45

Mirko Pak, Socialnogeografska problematika ‘delavskih’ predelov v zgradbi industrijskih središč, na Primeru Maribora, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 62/NV 27 (1991), str. 5.

46

Mirko Pak, Nekateri elementi zgradbe in ustroja mestnega središča Maribora, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 58/ NV 23 (1987), str. 6. 47 Tone Ferenc, Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941-1954, Ljubljana 1997, str. 20. 48 Franjo Zorko, Kronologija delavskega gibanja in družbenega razvoja Maribora in njegove okolice 1855-1982, Maribor 1989 (dalje: Zorko, Kronologija), str. 186. 49 Več o tem: Janez J. Švajncer, Prostovoljno delo v Mariboru v letih po vojni v luči znakov najprizadevnejšim, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 41/NV 6 (1970), str. 493-505.

463 repe.indd

463

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

Turizem in gostinstvo naj bi v mariborskem gospodarstvu postala enakovredna težki in drugi industriji (Večer, 31. marec 1961, str. 2)

ciji dobrin (in tako nadomestil klasične blagovno-tržne odnose med proizvodnjo in potrošnjo). Znotraj zadružnega sistema so najprej nastale nabavno-prodajne zadruge (Naproze), ki naj bi imele predvsem funkcijo razdeljevalca oz. distributerja blaga. Delovale so v vseh devetih okrajih mariborskega okrožja, njihovi člani pa so bile družine, ki so za članstvo morale plačati določeno vsoto. Ljudje so kljub njihovi uvedbi (ali pa prav zaradi nje) živeli v pomanjkanju vseh vrst artiklov, oskrbo pa je oteževalo tudi tiho tekmovanje in trenja med zadružnim, državnim ter (tedaj še relativno močnim) privatnim sektorjem. Magistra Slavica Tovšak takole opisuje socialistično distribucijo dobrin prek zadružnega sistema: “Zadruga (Naproza v Mariboru, op.p.) je pričela svoje poslovanje z eno volovsko vprego, parom konj in petimi tovornimi, za silo usposobljenimi avtomobili. S tako skromnim prevoznim parkom je bilo potrebno mesečno prevoziti 140 000 kg živil v skladišča in od tam v prodajalne. Dnevno so razvažali po 8500 hlebov kruha. Vmesni prosti čas je bil namenjen prevozu drv iz krajev, oddaljenih do 40 km, v skladišča /…/ Neprijetno je bilo tudi dolgotrajno čakanje na živila, čeprav je sodelovalo pri razdeljevanju 190 uslužbencev. Mnogi so zaradi tako neurejenih razmer zapuščali zadruge in se vračali k privatnim trgovcem…”50 Druge vrste zadrug so nastale šele leta 1946 in prav tako niso bile dorasle načrtovanemu namenu. Izjema so deloma kmečke zadruge, ki so “nastajale v glavnem z družitvijo zemlje agrarnih interesentov, saj je bilo pri njih zaslediti željo po združevanju zaradi pomanjkanja stanovanjskih poslopij, premalo orodja in drugega inventarja. Niso pa bili pritegnjeni srednji in bogatejši kmetje, ki so vse to imeli.”51 50

Slavica Tovšak, Zadruge v Mariborskem okrožju 1945-1946, magistrsko delo, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za zgodovino, leto 2000, str. 158.

464 repe.indd

464

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

Poleg nabavno-prodajnih zadrug so v Mariboru in okolici delovale tudi vinogradniške in vinarske zadruge, kmetijske strojne zadruge, kreditne zadruge, tehnične baze in obnovitvene zadruge, obrtno-produktivne zadruge, živinorejske zadruge, lovske zadruge, zemljiške zadruge, kmetijsko-obdelovalna zadruga Jože Lacko v Radvanju (ta naj bi Maribor v celoti oskrbovala z zelenjavo, deloma pa tudi z drugimi kmetijskimi proizvodi), mlekarske zadruge, lesno produktivne zadruge, čebelarske zadruge, ribarske zadruge, viničarske zadruge (tipično za viničarje je bilo, da so se večinsko odločili za zadružno upravljanje, saj niso imeli potrebne infrastrukture za individualno gospodarjenje), stanovanjske zadruge, ki naj bi odpravile vse hujšo stanovanjsko stisko.52 Specifična za nekatere dele mariborskega okrožja je bila tudi postopna odprava viničarskih odnosov, ki pa se je zavlekla še v petdeseta leta. Na splošno je bil položaj kmetijstva v mariborskem okrožju tako na področju živinoreje kot poljedelstva in vinogradništva težak, skušali so ga reševati tudi z uvedbo državnih poljedelskih posestev (t. i. ekonomij), ki naj bi pomenile “žarišče naprednega kmetijstva.” Od evidentiranih 48 državnih posestev v Sloveniji jih je bilo v mariborskem okrožju kar 19. Odprava tržnega gospodarstva, sprememba lastništvo skozi agrarno reformo, nacionalizacijo in državno nadzorovano preskrbo, so pri delu prebivalstva sprožile velikanske socialne pretrese, medtem ko jih je večina revnega prebivalstva sprva sprejemala z odobravanjem, čeprav so vsi trpeli pomanjkanje. Novi sistem pa vidnih in zadovoljivih uspehov ni prinesel, “saj je bil celoten preskrbovalni sistem kar naprej pomanjkljiv, nedodelan, slabo organiziran, prihajalo je do prikrivanj zalog, špekulacij in zlorab.”53 Ljudje so si skušali pomagati z nakupi na črni borzi, prodajali ali zastavljali so razne predmete, da bi se lahko prehranili. Mestne oblasti so skušale pomanjkanje reševati tudi z uvajanjem tovarniških magacinov in delavskih menz, kar pa je le deloma ublažilo stisko s preskrbo, saj je bilo leta 1948 med privatniki “samo nekaj mesarjev, pekov in 4 medičarje ter eno trgovino s suho robo.”54 (Maribor je sicer prvo moderno samopostrežno restavracijo s 492 sedeži dobil šele oktobra 1962). Veliko breme je pomenilo tudi oskrbovanje jugoslovanske vojske, ki je imela v oskrbi privilegiran položaj, kar je stalno povzročalo kompetenčne spore med civilno in vojaško oblastjo, še zlasti, ker je armada ravnala samovoljno (kosila tuje žito ali pasla konje po njem, plenila zaloge in podobno). Precejšnje breme za Maribor in okolico so predstavljale tudi kvote živil in kmetijskih pridelkov, ki jih je moralo okrožje zbrati za druge dele Jugoslavije. Zadružništvo je konec štiridesetih let zašlo v še hujšo obliko prisile - kolektivizacijo, kar je povzročilo nove travme in konflikte (v literaturi jih je na humoren način slikovito prikazal pisatelj Tone Partljič v komediji Moj ata, socialistični kulak). “Poostrena borba proti špekulantom, za diferenciacijo na vasi in čistost v organih ljudske oblasti ” so bila v tistem času “najvažnejša naloga za izpolnitev gospodar-

51 52 53 54

Prav tam, str. 298. Več o organizaciji zadružništva v Mariborskem okrožju glej v citiranem delu. Prav tam, str. 295. ARS, Arhiv CK ZKS, AS 1589, teh. enota 1504, Poročilo sekretarja na letni konferenci mestne partijske organizacije leta 1948,

465 repe.indd

465

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

skega plana.”55 Konec štiridesetih let je bil obvezen odkup deloma omiljen s t. i. trgovino po vezanih cenah, kmetje so lahko viške pridelka zamenjevali za razne izdelke (žeblje, razna orodja, obleko ipd.). Prosta prodaja blaga za široko potrošnjo se je sicer deloma začela leta 1950, vendar so odpravo nabave živil na karte oz. prehod od racioniranega sistema na prosto trgovino Mariborčani - skupaj z drugimi državljani - doživeli šele leta 1951. Posledica je bila ogromen porast nakupa moke in nekaterih drugih artiklov. Tako se je v Mariboru nakup bele moke povečal kar za 1630 odstotkov, mila pa za 232 %.56 Nove oblasti so skušale vzpostaviti socialno pravičen sistem, prizadevale so si za emancipacijo in povišanje družbenega standarda, obnavljale so mrežo kulturnih ustanov, gradile t. i. domove igre in dela (DID, to je jasli oz. vrtce), dogradile so splošno bolnico, počitniško kolonijo na Pohorju, obnovile dijaški dom in vrsto drugih institucij. Vseeno pa je bil standard do prve polovice petdesetih let skromen, čeprav se je higienski in zdravstveni minimum počasi izboljševal. Leta 1949 je Vestnik poročal, da ima Maribor eno parno kopališče z enim bazenom, 20 kadnimi in 14 pršnimi kopelmi, poleg tega pa še mestno kopališče Mariborski otok z dvema plavalnima bazenoma, enim otroškim bazenom in petimi prhami. V mestu je bila še pralnica in čistilnica, ki naj bi razbremenila gospodinje, mesto je imelo plinarno, ki mreže skorajda ni širila, na vseh javnih površinah je bilo komajda 850 svetlobnih teles, po glavnih ulicah ni bilo montiranih košar za odpadke, težave pa so bile tudi z odvozom smeti: “Če bo uspelo komunalno podjetje dobiti gume in s tem mobilizirati voz za odvoz smeti, bo podjetje skušalo vsaj v centru mesta uvesti dnevni odvoz smeti in s tem razbremeniti dvorišča stanovanjskih zgradb nesnage.”57 Umrljivost dojenčkov je v petdesetih letih začela upadati, čeprav je leta 1951 še znašala 6 % (predvsem zaradi višjega odstotka na podeželju), v bolnišnicah (vključno z okolico) se je tedaj rodilo že blizu 37 % otrok.58 Najhujša stiska je bila s stanovanji, ki jih je primanjkovalo, tako zaradi medvojnega uničenja kot povečanega pritiska na Maribor, ko je ta postopoma postajal najmočnejše slovensko industrijsko mesto. Do leta 1949 je bilo zgrajenih 330 dvosobnih stanovanj, kar pa je bilo še vedno za 550 manj, kot jih je bilo pred vojno. Mesto je tedaj imelo že 16.000 prebivalcev več, kot jih je bilo pred vojno. Mariboru je primanjkovalo čez 1500 stanovanj. Prvo večje naselje za delavce Konstruktorja so na Pobrežju odprli septembra 1948, sicer pa je od podjetij sprva največ stanovanj gradil predvsem TAM, šele počasi so mu sledile tudi druge organizacije.59 Industrijski razvoj Maribora je temeljil na predvojni kovinski in tekstilni industriji. Med prvimi večjimi povojnimi industrijskimi objekti sta bila TAM in elektrarna Mariborski otok. TAM je leta 1947 začel izdelovati prve kamione Pionir po češki licenci, poleg tega pa še avtomobilske in traktorske prikolice. Sredi petdesetih let je že imel 2800 delavcev, ki so izdelali okrog 1400 kamionov, 100 avtobusov in 2000 55

Vestnik mariborskega okrožja, 6 januar 1948, str. 1. Kako so Mariborčani sprejeli sprostitev trgovine, Vestnik, Informativni dnevnik za gospodarstvo, politiko in kulturo, 19. oktober 1951, št. 247. 57 Vestnik mariborskega okrožja, 5. februar 1949, št. 30, str. 1. 58 Večer, 27. julij 1953, str. 2. 59 Razvoj lokalnega gospodarstva Maribora in njegove naloge v tretjem planskem letu, Vestnik mariborskega okrožja, 14. januar 1949, str.1. 56

466 repe.indd

466

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

Reklama za popularnega fička (fiat 600), ki je bil v začetku šestdesetih let najpogostejši slovenski avto (Večer, 15. april 1961, str. 9)

traktorskih in kamionskih prikolic.60 Do druge polovice osemdesetih let, ko je tudi v javnosti postalo jasno, da je zaradi razmer v Jugoslaviji zašel v hudo krizo61 (Maribor je bil namreč kot industrijsko mesto tesno povezan z jugoslovanskim gospodarskim konceptom, še posebej pa vpet v vojaški kompleks62), je ostal TAM z nekaj tisoč zaposlenimi glavni motor in ponos mariborskega gospodarstva. Od kovinske industrije so bili pomembni še delavnica železniških vozil Boris Kidrič, metalna, tovarna konstrukcij in strojnih naprav, Mariborska livarna, Mariborska industrija kovinskih izdelkov, remont, tovarna 60 61 62

80 000 kilometrov brez glavnega popravila Večer, 7. avgust 1954, str. 6. Bo velikan izkrvavel?, Večer, 1. september 1988, str. 8. To mesto ne bo več industrijsko, 22. junij 1996, str. 31 (razgovor Braca Zavrnika z Milanom Geričem, Davrinom Kračunom, Francijem Prosnikom in Vladimirjem Rukavino).

467 repe.indd

467

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

strojev in livarna Maribor, Tovarna poljedelskih strojev, Hidromontaža, podjetje za hidroelektrarne in splošno montažo, Elektorkovina in še nekaj manjših tovarn in obratov. Predvojne tekstilne tovarne iz ‘meljskega bazena’ so se leta 1949 združile v enotno podjetje mariborska tekstilna tovarna (MTT), poleg nje pa je delala še predilnica in tkalnica Maribor, Svila Maribor, Tovarna volnenih izdelkov, Tovarna pletenin in konfekcije in Tovarna trakov in sukanca. Od ostalih industrijskih panog so bile pomembne Tovarna umetnih brusov (Swaty), ki je prav tako obratovala že v času med obema vojnama, po vojni pa je dolgo ostala edina tovrstna tovarna v celi Jugoslaviji, tovarna kozmetičnih izdelkov Zlatorog, nekaj lesnih in gradbenih podjetij (Stavbar, Gradis), dokaj močna živilska in vinarska pa tudi usnjarska in papirna industrija.63 Precejšen del industrije je imel zvezni in republiški pomen, zlasti kovinska in tekstilna. Že konec štiridesetih let je polovica Mariborčanov živela od industrije,64 skupaj z nameščenci pa so predstavljali kar 84,6 % prebivalstva, zadružnih kmetov je bilo le 2¸3 %, zadružnih obrtnikov 0,4 %, zasebnih kmetov 0,5 %, privatnih obrtnikov 5,1 %, ostalih prebivalcev 7,1 %. V socialističnem sektorju je tedaj že delalo več kot 87 % prebivalstva.65 Sredi petdesetih let je bil Maribor najpomembnejše slovensko industrijsko središče in po vrednosti industrijske proizvodnje na tretjem mestu v državi. Izraz gospodarske moči je bil tudi vsakoletni sejem, imenovan Mariborski teden, ki so ga znova uvedli leta 1952 in je imel najprej poudarek na tekstilni industriji.66 Vendar je že konec petdesetih let delež industrije v družbenem proizvodu Maribora začel padati (kljub povečanemu obsegu proizvodnje), to pa je imelo vrsto socialnih in političnih posledic, saj je začel zaostajati v splošnem razvoju. Po tedanjih kriterijih razvitosti je z 8 padel na 10. mesto.67 Nova socialistična kultura Sočasno s političnim, ekonomskim in upravnim nadzorom je potekalo tudi preoblikovanje kulture, ki je bila v bistvu pojmovana kot ‘razširjena politika’.68 Kulturna politika je v Mariboru tako kot po vsej Sloveniji temeljila na prepričanju, da jo je treba približati ljudstvu, da mora ljudi vzgajati v novem, socialističnem duhu in da so umetniki v bistvu državni uslužbenci, ki morajo biti stanovsko organizirani. Usmerjevalec kulturnega življenja je bila do začetka petdesetih let agitacijsko-pro-

63

Teply, Maribor, str. 85-109. I. redno zasedanje Začasnega ljudskega odbora za mariborsko oblast, Vestnik mariborskega okrožja, 28. maj 1949, str. 1. 65 V. redno zasedanje mestnega ljudskega odbora v Mariboru. Dvig proizvodnje lokalne industrije za 75 % je sad pravilne politike naše partije, Vestnik mariborskega okrožja, 31. avgust 1949, str. 1. 66 Prvi Mariborski teden je bil avgusta 1932, pred vojno jih je bilo osem, leta 1952 so ga ponovno oživili, organizator je bila sprva trgovska in gostinska zbornica Maribor (pozneje pa samostojno podjetje, op.p.). Ob jubilejnem X. Mariborskem tednu in Od I. do X. Mariborskega tedna, Večer, 4. julij 1953 str. 1 in 2. 67 Zdenko Čepič, Maribor po osvoboditvi, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 50/NV 15 (1979), str. 482. 68 Več o likovni dejavnosti, glasbenem življenju, gledališčih, znanosti in založništvu po vojni glej v posameznih prispevkih v Maribor skozi stoletja, razprave I, Maribor, 1991. 64

468 repe.indd

468

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

pagandna komisija pri CK KPS, ki so ji bile podrejene komisije na nižjih ravneh.69 Mariborska posebnost je bila v tem, da je bilo treba čimprej premostiti kulturni šok, ki je bil posledica večletne načrtne nemške germanizacije, med katero niso delovale kulturne institucije. Slovenska beseda v šolah, cerkvah in javnosti je bila prepovedana, uničenih je bilo blizu 250.000 slovenskih knjig, mesto pa je imelo popolnoma nemško podobo. Ena prvih akcij na kulturnem področju je bila dati mestu znova slovensko podobo (odstranjevanje nemških napisov in poimenovanj), začelo pa se je tudi zbiranje slovenskih knjig, pri čemer so pomagali tudi drugi slovenski kraji. Stanje na knjižničnem področju je bilo slabo, čeprav je oblastem iz Gradca uspelo vrniti sedemnajst tovornjakov knjig. Osrednja knjižnica, študijska knjižnica Maribor je v letih 1946 in 1947 fond šele urejala in je knjige izposojala le v nujnih primerih (napredek na knjižničnem področju je bil velik že v času, ko je bil direktor Janko Glazer, še bolj pa potem, ko ga je nasledil Bruno Hartman, ki je uspel narediti iz mariborske študijske knjižnice moderno univerzitetno knjižnico, Mariborčani pa so odnos do knjige pokazali tudi s tem, da so ob selitvi sestavili živo verigo od ene knjižnice do druge in si knjige podajali iz roke v roko). Veliko pozornost je oblast namenjala učiteljem, ki naj bi pomagali preoblikovati ideološko podobo mladih Mariborčanov. Že 25. julija 1945 je bilo v Unionski dvorani veliko zborovanje učiteljev,70 skozi dokumente agitpropa in drugih političnih organov in komisij pa lahko v naslednjih letih sledimo naporom za pravilno ideološko usmerjanje učiteljskega kadra. Obnovljeno je bilo delo predvojnih kulturnih inštitucij: poklicnega Slovenskega narodnega gledališča, opere in baleta (od 1946). Prve predstave so bile novembra in decembra 1945, v drami Cankarjev Hlapec Jernej, v operi Smetanova prodana nevesta.71 Hiša je imela tudi svoj filharmonični orkester, ki je bil dejansko dopolnjen operni orkester (tako sestavljena Mariborska filharmonija je svoj prvi koncert izvedla v letu 1950, formalno ustanovljena pa je bila šele dve leti pozneje). Znova je oživela študijska knjižnica in likovna galerija (prva povojna razstava je bila decembra 1945, nova Umetnostna galerija pa je bila odprta leta 1954). Med novimi institucijami, ki so mestu dali nov pečat, je bil tudi mestni akvarij. Takoj po vojni je Maribor dobil časopis Vestnik (mariborskega okrožja), informativni dnevnik za gospodarstvo, politiko in kulturo, ki je začel izhajati 24. maja 1945. Sprva je izhajal enkrat tedensko, nato trikrat, naklado je imel okrog 17.000 izvodov. 1. januarja 1949 je postal dnevnik, 10. septembra 1951 se je preimenoval v Večer. Mariborski radio je začel oddajati 11. maja 1945, studio je bil kar v eni sobi privatnega stanovanja. Samostojno pa je postaja delovala le kratek čas, oddajala je predvsem obvestila in odredbe mestnih oblasti, potem so bile njene oddaje vključe69 70 71

Več o tem glej: Aleš Gabrič, Slovenska agitpropovska kulturna politika 1945-1952, Borec, (1991), št. 7-9, in Aleš Gabrič, Socialistična kulturna revolucija, Cankarjeva založba, Ljubljana 1995. Zorko, Kronologija, str. 191. Dramski repertoar je v prvih letih po vojni obsegal klasična dela npr. Shakespeara, Moliera, Ibsena, Goldonija Lope de Vega, Gogolja, Shawa; domače drame pa Ivana Potrča, Frana Žižka Antona Ingoliča, Herberta Svetela, Mateja Bora, Branka Hoffmana, Cankarja, Linharta, Krefta, Jurčiča v delu programa pa zasledimo tudi sovjetske agitke (do spora z informbirojem pet tovrstnih del, potem so na oder začeli prihajati tudi moderni zahodni avtorji). Teply, Maribor, str. 74-76, in Dominika Marčič, Kulturno življenje v Mariboru 1945-1955, diplomska naloga, Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1998, str. 22-27.

469 repe.indd

469

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

ne v radio Ljubljana. Od leta 1949 je imel enourni lastni program, od 1950 dveurni, vendar se je ta potem znova zmanjševal. Sredi petdesetih let je začel oddajati tudi oddaje v madžarščni za madžarsko manjšino v Prekmurju, od 1967 pa tudi oddaje v nemščini (sprva turistične napotke), oddajal pa je tudi za koroške Slovence. Leta 1968 je začelo delovati tudi televizijsko dopisništvo. Od sredine sedemdesetih let je deloval vedno bolj samostojno.72 Množična kultura je bila zaobjeta v okviru Ljudske prosvete Slovenije, ki je združevala razna sindikalna kulturno umetniška društva (SKUD). Ta so pod nadzorstvom Agitpropa skrbele za mitinge, festivale, tekmovanja pevskih zborov, gledaliških družin, godb na pihala. V začetku je prihajalo tudi do dogodkov, ki niso bili v skladu z novo ideološko usmeritvijo, tako je npr. mestni agitprop kot neprimeren ocenil nastop komedijanta Svengalija na mitingu v Studencih, na Teznem pa so celo organizirali trebušni ples, ki je “bil spremljan z gromovitim smehom.”73 Od leta 1952 so nastajala delavsko prosvetna društva Svoboda (v Mariboru jih je delovalo pet). Dokler so obstajali KUD, so bila osrednja društva KUD Angel Besednjak in KUD Slava Klavora, ter KUD Jože Hermanko. Združevali so razne amaterske umetniške skupine, zbore, recitacijske krožke, folkloro, likovne skupine ipd. V KUD Slava Klavora je bilo leta 1952 npr. 374 aktivnih članov in okrog 4000 podpornih.74 Sredi

V začetku šestdesetih let je Maribor dobil 10.000 novih telefonskih priključkov (Večer, 11. januar 1961, str. 7) 72 73

74

Več o tem glej: Jože Kušar, Radio Maribor 1945-1980, Maribor 1980. Dominika Marčič, Kulturno življenje v Mariboru 1945-1955, diplomska naloga, Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1998, str. 4, in Jure Maček, Politično življenje v Mariboru od osvoboditve do začetka leta 1946, diplomska naloga, Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1998, str. 8. Več o tem: Dominika Marčič, Kulturno življenje v Mariboru 1945-1955, diplomska naloga, Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 1998.

470 repe.indd

470

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

petdesetih let je prišlo do združitve Ljudske prosvete Slovenije in Zveze Svobod. Februarja 1954 je z odprtjem umetnostne galerije tudi likovna umetnost dobila ustreznejši prostor in odmevnost. Svoje delo je po vojni oživila Glasbena matica, ki je imela mešani pevski zbor, v Mariboru pa so gostovale glasbene skupine iz Slovenije in Jugoslavije, ki jih je organizirala Koncertna poslovalnica. Ideološki predsodki pa niso mogli zavreti prodorov zahodnih trendov, eno od prihajajočih znamenj politične odjuge so bile modne revije (leta 1954 npr. že četrta, na njej pa je sodelovalo kar 57 državnih obratov in zasebnikov). Ena glavnih zabav mladih so bili kinematografi, ki so bili v prvih letih po vojni pod močnim sovjetskim vplivom, zahodno produkcijo pa so v Vestniku označevali za reakcionarno. V štirih kinematografih75 so npr. leta 1948 predvajali 192 filmov v 2741 predstavah, skupaj je bilo 930.896 obiskovalcev, prevladoval pa je sovjetski film. Kar 136 filmov je bilo sovjetskih, 18 francoskih in 10 jugoslovanskih, od drugih pa 4 ameriški, 3 nemški, 2 angleška 1 estonski, nekaj čeških… Na vrhu gledanosti je bil prvi slovenski igrani film Na svoji zemlji, ki je doživel 84 predstav.76 Po letu 1949 (tedaj je kinematografe obiskalo že več kot milijon obiskovalcev) je bilo vedno več ameriških filmov, na vrhu priljubljenosti (a hkrati kritiziranosti) je bil film o Tarzanu, ki je rekord obdržal tudi po kultnem filmu Ples v dežju.77 Na področju izdajateljske dejavnosti je imela osrednjo vlogo založba Obzorja. Ustanovljena je bila pet let po koncu vojne (29. decembra 1950). Pobudniki takoj po vojni so bili: Drago Vollmajer, Oskar Hudales, Anton Ingolič, Branko Rudolf, Jaro Dolar in Jože Košar.78 Sklep o ustanovitvi je sprejela Zveza kulturnih in znanstvenih delavcev mariborske oblasti, kljub velikim težavam (pomanjkanje tehničnih sredstev in zlasti papirja, ki je bil tedaj še vedno racioniran) je založba v prvem letu izdala sedem knjig. Po skromnih začetkih so se založbi pridružili beograjsko podjetje Karbon, mariborsko veletrgovsko podjetje Papir in celjska knjigarna in papirnica Naša knjiga, leta 1966 pa še Dolenjska založba, ki je sicer ohranila samostojno ime. Obzorja so leta 1967 v Ljubljani celo ustanovila prvo slovensko tovarno gramofonskih plošč Helidon. Po petih letih obstoja so Obzorja izdala 100 knjig, po desetih pa tristo, ob dvajsetletnici leta 1970 so imela že tisoč izdaj, v povprečju po 54 knjig na leto.79 Na področju izdajateljstva, še zlasti revialnega, ki je močno preseglo lokalne okvire in dalo pečat tudi slovenskemu prostoru pa se Maribor ni mogel izogniti osebnim in političnim trenjem ter raznim škandalom. Osrednja mariborska revija (potem ko je bila leta 1954 ukinjena dijaška revija Svit) so bila Nova obzorja. Ta so 75

Število kinodvoran se je spreminjalo, v začetku petdesetih let je imel Maribor pet kinodvoran in dva letna kina, občasno je deloval oficirski kino v Domu JLA, od februarja 1951 pa je v nerazvite in še ne elektrificirane kraje v Halozah in Slovenskih goricah ter Prekmurju vozil potujoči kino avtobus. Zorko, Kronologija, str. 233. 76 Vestnik mariborskega okrožja, 4. januar 1949, str . 3. 77 Več o filmskih predstavah, programu in številu obiskovalcev glej: Dominika Marčič, Kulturno življenje v Mariboru 1945-1955, diplomska naloga, Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za zgodovino, 1998, str. 45. 78 France Forstnerič in Melita Forestnerič-Hajnšek, Ko je Maribor imel Jožeta Košarja (ob devetdesetletnici rojstva, Večer, 19. junij 1998 - 7. avgust 1998 (feljton v 37 nadaljevanjih), 12. nadaljevanje. Delo je izšlo tudi v knjižni obliki pod naslovom Jože Košar, humanist in založnik, Maribor 2000. 79 Prav tam, 13. in 14. nadaljevanje.

471 repe.indd

471

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

bila ustanovljena leta 1948, sprva kot glasilo Zveze mariborskih kulturnih delavcev80 Bili so edina revija, kjer so se lahko uveljavljali mladi mariborski talenti. Do spora je prišlo, ko je hotel urednik revijo predati literarnemu krogu (pesmi štirih) v Ljubljani (Kovič, Menart, Pavček, Zlobec), s čimer bi Maribor ostal brez revije. Temu so nasprotovali vsi pesniki in pisatelji v Mariboru, tudi Janko Glazer. Spor so (neuspešno) gladili v okviru Zveze mariborskih kulturnih organizacij, iz Ljubljana sta sodelovala Vida Tomšič in Marjan Javornik. Revija je bila leta 1964 ukinjena, založba Obzorja pa je ustanovila knjižno zbirko Nova obzorja in ni dovolila, da bi v Mariboru izhajala tudi revija s tem naslovom.81 Začela pa je izhajati nova revija, ki jo je izdajala Zveza kulturnih delavcev v Mariboru, založnik pa je bila založba Obzorja. Revija se je na predlog Franceta Forstneriča imenovala Dialogi (po drami Primoža Kozaka), uredništvo pa so prevzeli člani Društva slovenskih pisateljev (mariborskega pododbora). Revija je nastala v časih hude revijalne krize in konflikta med oblastjo in kulturniško opozicijo (ukinitev revije Perspektive leta 1964). Tudi v zvezi z imenom in uredniškim konceptom Dialogov so potekale hude polemike, opazen pa je bil

Zdravstvena zaščita v Mariboru (Večer, 14. januar 1961, str. 3)

80

Nova obzorja so bila naslednica revije Obzorja (za leposlovje, umetnost in publicistiko), ki je v Mariboru izhajala od januarja 1938 do decembra 1940, urednika sta bila Stanko Detela in Vladimir Kralj, sodelavci pa Ivan Bratko, Vito Kraigher, Jože Kerenič, Štefan Kovač, Tone Čufar, Franjo Žgeč. Urednik Novih obzorij je bil v začetku Anton Ingolič, od 1950 mu je pomagal Janko Glazer. 81 France Forstnerič in Melita Forstnerič-Hajnšek, Ko je Maribor imel Jožeta Košarja (ob devetdesetletnici rojstva, Večer, 19. junij 1998 - 7. avgust 1998 (feljton v 37 nadaljevanjih), 34. nadaljevanje, glej tudi zapis Franceta Filipiča v zvezi s tem v Domoznanskem oddelku UKM).

472 repe.indd

472

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

strah, da bi se ‘perspektivaštvo’ preselilo tudi v čedalje bolj kulturno se emanciparijoči Maribor (otipljive oblike bo ta strah dobil v začetku sedemdesetih let, ko so tako imenovano ‘mariborsko peterico’ - Brvar, Forstnerič, Jančar, Kramberger, Partljič - z Udbo in sodnim procesom proti Jančarju dobesedno skušali ‘razgnati’).82 Dialoge je podprlo mariborsko politično vodstvo, ki se ni želelo pokazati preveč represivno in ideološko ortodoksno, saj je Maribor potreboval revijo, ki bi krepila njegov intelektualni potencial, nanjo je nato pristala tudi Vida Tomšič (ki je bila skoraj vsa povojna desetletja v republiškem vodstvu ‘zadolžena’ za Maribor.83 Založba Obzorja pa je kljub temu sporu še naprej podpirala ‘peterico’ in druge mariborske pesnike in pisatelje, ki so si prizadevali za kulturno emancipacijo z Ljubljano.84 “Kulturbundovstvo se spreminja v politično modo” (demokratizacija in odpiranje v Avstrijo v petdesetih) Nova politična usmeritev po sporu z Informbirojem je močno spremenila tudi politične razmere v Mariboru. Informbiro Maribora posebej ni prizadel, v glavnem je - tako kot po vsej Sloveniji - šlo za obračune z drugače mislečimi oz. kritiki sistema in le v manjšem delu za resnične informbirojevce.85 Čeprav je bila že od konca vojne navzoča težnja, da bi bil Maribor kot delavsko mesto še posebej povezan s Sovjetsko zvezo, kar kaže vrsta dogodkov (srečanje Tita in Tolbuhina v Maribor 12. junija 1945, velika proslava v Mariboru 11. avgusta 1945 ob odkritju spomenika vojakom Rdeče armade v Murski Soboti, ustanovitev iniciativnega odbora Društva za kulturno sodelovanje z ZSSR 14. marca 1946 v Mariboru, ki ga je vodil dr. Jože Potrč,86 obisk sovjetske sindikalne organizacije 26. junija 1947, poudarjena navzočnost sovjetske kulture), posebnega učinka ni bilo, k čemur je ne nazadnje prispevala tudi bližina meje in postopno odpiranje na zahod. Tega so se sicer politični funkcionarji tudi bali: “Sedaj, ko se bo odprla meja za dvolastnike in bo postal živahnejši obmejni promet iz obeh strani, bo tudi dovolj možnosti raznim sovražnikom, da bodo širili zmedo in napačno tolmačili ukrepe in bo zelo dosti odvisno od partijskih 82 83 84 85

86

Prav tam, 35. nadaljevanje. V Arhivu CK ZKS so npr. z raznih seja in konferenc z mariborskega območja, ki se jih je udeleževala, ohranjeni tudi njeni rokopisni zapiski Omeniti velja npr. knjigo Siti in lačni Slovenci iz leta 1969, ki je bila eden prvih primerov družbenokritične literature, knjiga Skupaj iz leta 1973, v kateri so izšli prispevki ‘peterice’ in še nekatera dela. Na splošno o informbiroju v Sloveniji glej: Aleš Gabrič, Informbirojevstvo na Slovenskem, Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XXXIII (1993), št. 1-2, str. 163-174, in Božo Repe, Refleksija treh največjih jugoslovanskih povojnih znotrajpartijskih obračunov (‘informbiroja’, ‘đilasovščine’ in partijskega ‘liberalizma’ v Sloveniji, Časopis za zgodovino in narodopisje, Koropčev zbornik, letnik 70/NV 35 (1999), št. 1-2, str. 239-253. Nekaj podatkov o informbiroju in odnosu do informbirojevcev v Mariboru je zbranih v diplomski nalogi Josipe Žilić, Kdor kritizira, gre v zapor. Maribor v obdobju informbiroja, Pedagoška fakulteta v Mariboru, Oddelek za zgodovino, Maribor 1999, str.45-48, 51-52, 64, 69-76. Društvo je bilo nekaj časa dokaj dejavno in tudi vplivno. Priredilo je nekaj proslav - leta 1947 npr. ob obletnici Maksima Gorkega in ob 30. obletnici oktobrske revolucije, imelo je predavanja, tečaj ruskega jezika, odprlo je čitalnico ruskega tiska. Imelo je okrog 100 individualnih in 2430 kolektivnih članov. Po sporu z informbirojem je njegova dejavnost zamrla. ARS, Arhiv CK ZKS, AS 1589, teh. enota 150, Letno poročilo Agitprop komisije Maribor-mesto za leto 1947.

473 repe.indd

473

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

organizacij, kako bodo delale z množicami, da bodo iste sposobne tolmačiti pravo stanje pri nas.”87 Postopnega vzpostavljanja nove (malo)meščanske elite, ki je deloma nastajala iz ostankov starih meščanskih krogov (kolikor so se uspeli obdržati), deloma pa iz kroga nove, socialistične elite in ki je bilo povezano z bližino meje, je bilo sicer mogoče zavirati, ne pa tudi zaustaviti: “Na malomeščanske pojave gledajo komunisti dokaj primitivno, največkrat vidijo samo zunanje znake, uglajenost, modo, boljši materialni pogoji - prezirajo pa zapadnjaško orientacijo in omahljivost malomeščanskih elementov. V podjetju Drava imajo naročeno nemško časopisje in nikdo izmed komunistov tega ne prepreči, ko se izživljajo na 'zanimivostih', ki jih prinaša avstrijsko časopisje o Stepincu itd. To smatrajo kot boljšo informiranost. Kulturbundovstvo se sploh spreminja v neko politično modo.”88 V Avstrijo so dvolastniki lahko začeli hoditi leta 1953, ko sta bila podpisana sporazuma o ureditvi obmejnega prometa in o nepremičninah avstrijskih dvolastnikov v jugoslovanskem obmejnem območju. Poleg dvolastnikov so v izjemnih primerih tridnevne dovolilnice lahko dobili tudi drugi obmejni prebivalci (leta 1958 okrog 6000 avstrijskih in 5000 slovenskih državljanov iz obmejnega območja Gorenjske in Štajerske). Od leta 1960 so mejo lahko prehajali prebivalci iz desetkilometrskega obmejnega pasu in so dobili stalne propustnice, od sredine šestdesetih je Šentilj postal eden najbolj prometnih mejnih prehodov, zahodni avstrijski in nemški kulturni vpliv na prebivalce pa vse močnejši.89 *** V prvem desetletju po drugi svetovni vojni so se v Mariboru že drugič v 20. stoletju popolnoma zamenjale vladajoče politične, v veliki meri pa tudi druge elite (gospodarska po drugi svetovni vojni praktično v celoti). Kljub temu se je Maribor v tem obdobju otresel povojne revščine, postal eno najbolj propulzivnih jugoslovanskih industrijskih mest, zgradil solidno družbeno infrastrukturo in se začel širiti. Mesto je obnovilo in nadgradilo predvojne kulturne institucije in postajalo tudi pomembno športno središče. V regiji se je okrepila njegova vloga centra. V petdesetih letih je Maribor svojim prebivalcem, večinoma delavcem, začel nuditi za socialistične razmere soliden zaslužek. Začel se je ozirati tudi po drugih gospodarskih možnosti izven industrije. Vse te spremembe so bile seveda, tako kot po vsej Sloveniji narejene na specifičen, socialističen način, s prisilno industrializacijo, čaščenjem kulta dela, poudarjanjem množičnosti in zatiranjem individualnosti, z mešanico represije, politične prisile in navdušenja ljudi, ki so verjeli v boljšo prihodnost. Posledice druge svetovne vojne so prinesle tudi spremenjeno nacionalno sliko. Zgodovinsko 87

ARS, Arhiv CK ZKS, AS 1589, teh. enota 1550, Zapisnik redne letne okrajne partijske konference okraja Maribor-okolica, ki se je vršila dne 27. septembra 1952 v domu JLA v Mariboru s začetkom ob 8 uri. 88 ARS, Arhiv CK ZKS, AS 1589, teh. enota 1556, Problemi, ki jih je obravnaval v letu 1953 MK Zveze komunistov v Mariboru. 89 Božo Repe, “Tihotapijo vse, razen ptičjega mleka.” Vpliv nakupovalnega turizma na kulturne spremembe in način življenja v Sloveniji po drugi svetovni vojni, Zgodovina za vse, leto V (1998), št. 2, str. 90-96.

474 repe.indd

474

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

pogojen konflikt med Nemci in Slovenci se je - na brutalen način, tako kot je bila brutalna vojna - razrešil v korist slednjih. Žal oba naroda nista znala najti rešitve za življenje drug z drugim ali vsaj drug ob drugem, kar bi razvoju Maribora po drugi svetovni vojni gotovo dalo drugačno podobo. V drugi polovici petdesetih let so se Mariborčani začeli znova ozirati po osovraženih sosedih prek meje. Meja se je odpirala počasi, a nezadržno, z njo pa so naraščali tudi zahodni kulturni vplivi, ki so v egalitarno naravnanem mestu ustvarjali zanimiv vedènjski vzorec: nekakšno mešanico socialistične miselnosti, ki je sledila že utrjenim ideološkim obrazcem na eni strani, in vedno bolj navzočem potrošništvu zahodnega tipa, ki se je kazal v oblačenju, opremi stanovanj, motorizaciji, prehrani in načinu preživljanja prostega časa, na drugi strani. S približno tako podobo je Maribor zakorakal v ‘liberalna’ šestdeseta leta.

Božo Repe AN OUTLINE OF THE HISTORY OF MARIBOR IN THE FIRST DECADE AFTER THE SECOND WORLD WAR ABSTRACT In this article, the author deals with the political, economic, cultural and social situation in Maribor of the first decade after the Second World War. He finds that in this decade, the ruling and - to a large extent - the other elites (the economic one almost entirely after the 2 nd WW) had completely changed for the second time in the XX. century. In spite of this Maribor had, in this period, got rid of post-War poverty, becoming one of the most propulsive Yugoslav industrial cities, constructing a solid social infrastructure and beginning to expand as a city. The city renovated and expanded pre-War cultural institutions and also became a significant sports centre. Its role as centre in the region was asserted. In the fifties, Maribor began to offer its inhabitants, mostly workers, good earnings, for socialist conditions. Other possibilities, outside the industry, began to be considered. Of course, all these changes were carried out in a specific, socialist manner, with a forced inustrialisation, honouring the cult of work, stressing mass nature (‘massivity’) and suppressing individualism, with a mix of repression, political constraint and enthusiasm of people for a better future, as in entire Slovenia. The consequences of the Second World war brought about an altered national picture. The historically conditioned conflict between Germans and Slovenes had resolved in favour of the latter, in a brutal manner, just as the war was brutal. Unfortunately, both nationalities did not know how to find solutions for life

475 repe.indd

475

2.3.2004, 13:38


B. Repe: Oris zgodovine Maribora v prvem desetletju po drugi svetovni vojni

along with the other, which would certainly have given the development of Maribor a different semblance after the Second World War. In the latter half of the fifties, Maribor inhabitants again began to look back at the hated neighbours accross the frontier. The frontier slowly became more open, though that was irresistible, western cultural influences coming along, initiating an interesting behavioural pattern: a mix of socialist mentality, in liking with the entrenched ideology, on the one hand, and consumerism of the western type, indicated in clothing, apartment fittings, motorisation, eating, spare time spending, on the other. Maribor entered the ‘liberal’ sixties with such a semblance.

476 repe.indd

476

2.3.2004, 13:38


S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 796:061.2(497.4 Maribor)”1945/1991” 1.01 Izvirni znanstveni članek

Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991 Aleš Tihec Prof. zgodovine, športni novinar Loka 5/č, SI - 2205 Starše e-mail: atihec@email.si

Izvleček: Avtor v članku obravnava dogajanje na športnem področju v Mariboru od konca druge svetovne vojne leta 1945 do osamosvojitve Slovenije leta 1991. Podobno kot v tujini je šport v tem obdobju tudi v štajerski metropoli doživljal pravi razcvet ter prve korenite spremembe. Iz popolnega amaterizma je začel dobivati profesionalne korenine, kjer je vse podrejeno doseganju vrhunskega rezultata, ki prinaša zaslužek. Najboljši mariborski športniki so se enakovredno kosali s konkurenco v republiškem, državnem in mednarodnem merilu ter osvajali medalje tudi na najpomembnejših tekmovanjih.

Ključne besede: Maribor, šport, 1945-1991, športna društva, MŠD Branik, ŽŠD Maribor, Športno društvo Kovinar, nogomet, košarka, odbojka, smučanje, tenis, plavanje.

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 3 (2003), št. 2-3, str. 477-548, 401 cit., 15 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

477 tihec.indd

477

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

V obdobju 1945-1991 je v Mariboru delovalo več športnih društev. Nastajati so začela takoj po koncu druge svetovne vojne. Ugotovimo lahko, da so se v športnih društvih zbirali športniki iz različnih panog. Po velikosti ter pomenu so v Mariboru izstopali: mariborsko športno društvo Branik, Železničarsko športno društvo Maribor ter Športno društvo Kovinar. Od Fizkulturnega društva Maribor do mariborskega športnega društva Branik Pobudniki za nastanek društva so bili predstavniki Prvega slovenskega športnega kluba Maribor (v nadaljevanju 1. SSK Maribor) in mariborskega Sokola, ki so se takoj po koncu druge svetovne vojne začeli pogovarjati o ustanovitvi enotnega športnega društva. Ideja je padla na plodna tla 19. julija 1945. Na vrtu kavarne Astorija so ustanovili Fizkulturno društvo Maribor (v nadaljevanju FD Maribor), naslednika 1. SSK Maribor in Sokola Maribor-matica. Predsednik novega telesnovzgojnega društva je postal Miloš Ogrizek - Samo.1 V naslednjih letih je društvo spreminjalo ime. 27 septembra 1946 se je FD Maribor preimenovalo v Fizkulturno društvo Polet (v nadaljevanju FD Polet). Preimenovanje so obrazložili s tem, da hočejo že s samim imenom pokazati polet društva, ki je združevalo vse fizkulturne panoge (tudi splošno ter orodno telovadbo).2 Na letni skupščini oktobra leta 1947 se je društvo preimenovalo v Sindikalno fizkulturno društvo Polet (v nadaljevanju SFD Polet). O dogodku je obširno poročal tudi časnik Vestnik: “Soglasno je bil sprejet predlog, da se društvo preimenuje v SFD Polet, kar bo vsekakor dalo društvu novega poleta, ker pada na ta način precejšnja odgovornost za društvo na sindikalne organizacije.” Patronat nad društvom je prevzel mestni odbor zveze tekstilcev.3 Toda tudi pod tem imenom ni delovalo dolgo, samo do septembra 1948, ko si je nadelo ime Sindikalno športno društvo Polet (v nadaljevanju SŠD Polet).4 Pogosta preimenovanja društva lahko povežemo s političnim dogajanjem v tem obdobju. Politika je nasploh pomembno vplivala tudi na šport. Pred koncem leta 1948 je prišlo do akcije političnega vodstva, ki je vplivala na delovanje SŠD Polet ter pozneje pripeljala do ustanovitve Mariborskega športnega društva Branik. Uradno so se politiki zavzeli za novo organizacijo športa v Mariboru, za spremenjen sistem kvalitetnega športa, množičnosti, šolskih in sindikalnih društev, za drugačno strokovno delo, drugačen sistem financiranja športa, uvedbo smotrnosti v izgradnjo športnih objektov in za moralno ter politično vzgojo športnikov. Začetek reorganizacije, ki naj bi temeljila na teh temeljih, je pripadel nogometu. Zato je bil 29. januarja 1949 ustanovljen nogometni klub Branik (v nadaljevanju

1

Telesno vzgojno društvo Maribor ustanovljeno, Vestnik, 24. julij 1945, št. 27, str. 3; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919 -1979, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 36.

2

FD Maribor je polagal račun svojega enoletnega dela, Vestnik, 11. oktober 1946, št. 58, str. 7; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 28-29. 3 Letna skupščina FD ‘Polet’, Vestnik, 31. oktober 1947, št. 44, str. 5. 4 SFD Polet je polagal račune pred društveno fizkulturno skupščino, Vestnik, 24. september 1948, št. 85, str. 4.

478 tihec.indd

478

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

NK Branik).5 Dobri dve leti pozneje, 27. julija 1951, sta se SŠD Polet ter NK Branik združila v mariborsko športno društvo Branik (v nadaljevanju MŠD Branik) in društvo je dobilo ime, ki ga nosi še danes. Prvi predsednik je postal Lojze Fajdiga.6 Nova velika prelomnica se je zgodila leta 1990. Oktobra tega leta bi namreč moralo društvo slaviti 70. obletnico obstoja. Vendar je predsedstvo MŠD Branik iz deželnega arhiva v Gradcu dobilo dokazila, da je naslednik Športnega društva Maribor, ki je bilo ustanovljeno leta 1900. To je pomenilo, da je proslavljalo 90. obletnico ustanovitve.7 MŠD Branik je tako najstarejše slovensko športno društvo v Mariboru in v državi. Športne panoge, ki so jih od ustanovitve do leta 1991 gojili v Branikovih društvih in klubih: aikido (od leta 1981), badminton (od leta 1971), balinanje (od leta 1959), body building (od leta 1987), dvoranski nogomet (od leta 1984), judo (od leta 1954), karate (od leta 1968), kegljanje (od leta 1900), kolesarstvo (od leta 1900), košarka (od leta 1949), nogomet (od leta 1919), odbojka (od leta 1924), plavanje (od leta 1919), rokomet (od leta 1919), sabljanje (od leta 1930), smučanje (od leta 1922), šah (od leta 1919), tenis (od leta 1919), veslanje (od leta 1950).8 Aktivnosti, ki jih ne gojijo več: atletika (1924-1977), boks (1940-1959), namizni tenis (1929-1960).9 MŠD Branik ima v Mariboru posebno mesto. Na eni strani zaradi bogate tradicije, na drugi pa zaradi številnih športnih uspehov tekmovalcev, ki so izšli iz Branikovih vrst. Od Sindikalnega športnega društva ‘Železničar’ do Železničarskega športnega društva Maribor Razvojna pot mariborskega ‘Železničarja’ se je po drugi svetovni vojni začela 14. junija 1945, ko so v železničarski zadrugi na Frankopanovi ulici ustanovili Sindikalno športno društvo Železničar (v nadaljevanju SŠD Železničar), naslednika Športnega društva Železničar. O omenjenem dogodku je z navdušenjem poročal tudi časnik Vestnik: “Organizirano na sindikalni podlagi ima to društvo namen služiti najširšim plastem ljudskih množic.”10 Društvo, v katerega so se množično vključevali zaposleni na železnici, je v poznejših letih, podobno kot FD Maribor, spreminjalo ime. Leta 1949 se je preime-

5

Ustanovni občni zbor nogometnega kluba ‘Branik’ se je spremenil v manifestacijo delovnega ljudstva Maribora, Vestnik, 29. januar 1949, št. 24, str. 3; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919 -1979, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 42-43. 6 Pred ustanovitvijo ŠD Branik, Vestnik, 12. julij 1951, št. 162, str. 4; Ustanovitev ŠD Branik, Vestnik, 28. julij 1951, št. 176, str. 6. 7

Jubilejni zbornik MŠD Branik 1980-1990, MŠD Branik, Maribor 1991, str. 6. Prav tam, str. 2. 9 Prav tam. 10 Ustanovitveni občni zbor Fizkulturnega društva ‘Železničar’, Vestnik, 19. junij 1945, št. 12, str. 4; Razvojna pot mariborskega ‘Železničarja’, Vestnik, 16. september 1949, št. 219, str. 4. 8

479 tihec.indd

479

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

novalo v Fizkulturno društvo Železničar (v nadaljevanju FD Železničar), leta 1955 pa si je nadelo ime, pod katerim ga poznamo danes: Železničarsko športno društvo Maribor (v nadaljevanju ŽŠD Maribor).11 Panoge, ki so jih od ustanovitve do leta 1991 gojili v Železničarskih športnih društvih in klubih: atletika (od leta 1927), boks (od leta 1937), hokej na ledu (od leta 1934), hokej na travi (od leta 1951), judo (od leta 1954), karate (od leta 1970), kickboxing (od leta 1991), košarka (od leta 1946), lokostrelstvo (od leta 1961), namizni tenis (od leta 1921), nogomet (od leta 1927), odbojka (od leta 1945), rokoborba (od leta 1927), smučanje (od leta 1931), šah (od leta 1927), tenis (od leta 1927).12 Aktivnosti, ki jih ne gojijo več: kegljanje (1948-1977), kolesarstvo (1934-1941), modelarstvo (1945-1947), plavanje (1946-1948), rokomet (1929-1935), streljanje (1945-1948), telesna vzgoja (1945-1948).13 ŽŠD Maribor je največje športno društvo ‘na desnem bregu Drave’. V obdobju 1945-1991 je bil ‘Železničar’, ob MŠD Branik, gonilna sila razvoja športa v Mariboru. Športno društvo Kovinar Športno društvo Kovinar Maribor (v nadaljevanju ŠD Kovinar) ima od vseh treh največjih mariborskih športnih društev najkrajšo tradicijo. Želja po ustanovitvi športnega društva se je na območju Tezna pojavila takoj po osvoboditvi leta 1945. Sanje so hitro postale resničnost in športni zanesenjaki so še isto leto ustanovili Fizkulturno društvo Tezno, v katerem so delovale štiri sekcije. Naslednje leto je prišlo do sporazuma med predstavniki društva, sindikalnimi športnimi aktivi tovarne letalskih delov ter Metalne o združitvi vseh športnih aktivov. Takrat je bil položen temeljni kamen ŠD Kovinar. Društvo se je v tem času imenovalo Fizkulturno društvo Kovinar, leta 1947 pa se je preimenovalo v Športno društvo Kovinar.14 V razmeroma kratkem času je omenjeni športni aktiv pod svojim okriljem razvijal enajst športnih panog: nogomet, rokomet, odbojko, smučanje, šah, judo, kegljanje, telovadbo, boks, rokoborbo, dviganje uteži. Toda razcvet ni trajal dolgo, saj je društvo po letu 1958 začelo stagnirati. Glavni razlog so bile finančne in tudi kadrovske težave. Tako je večina klubov prenehala z delovanjem. Leta 1972 so delovali samo še štirje: nogomet, rokomet, šah in odbojka. O krizi v društvu je tega leta (ob 25. obletnici delovanja) poročal tudi časnik Večer, ki je poudaril, da ima Kovinar dotrajana igrišča ter ostale objekte (umivalnice, garderobe…), o finančnem stanju pa je bilo zapisano: “Ob srebrnem jubileju nimajo niti toliko sredstev, da bi lahko podelili dostojna priznanja res najzaslužnejšim športnim delavcem Kovinarja.”15

11

70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1997, str. 11. Prav tam, str. 18-117. 13 Prav tam. 14 O delu ŠD Kovinar, Skozi TAM, 12. oktober 1968, str. 12; Četrt stoletja ŠD Kovinar, Naša tovarna, marec-april 1972, št. 3, str. 16; Intervju: Ervin Vidovič, 15. julij 2000, (arhiv avtorja). 15 25 let ŠD Kovinar Maribor, Večer, 23. junij 1972, št. 145, str. 10; Četrt stoletja ŠD Kovinar, Naša tovarna, marec-april 1972, št. 3, str. 16; Ervin Vidovič, Športna rekreacija v KS Tezno, Maribor 1975, 12

480 tihec.indd

480

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

Po letu 1972 so se nekatere dejavnosti začele oživljati. Tako začnejo gojiti smučanje, plavanje, kegljanje, ustanovi se še en rokometni klub, ki je deloval pod okriljem KS Jožice Flander. Toda to je bil samo kratkotrajen vzpon, saj je v naslednjih letih društvo dokončno razpadlo.16 Bliskovit razvoj in pozneje zaton ŠD Kovinar lahko povežemo z usodno navezanostjo na največja podjetja na področju Tezna, ki so delovanje društva v največji meri tudi financirala. Ko se je zmanjšal interes podjetij, tudi društvo ni več našlo izhoda iz slepe ulice. *** Mariborski športniki so se ukvarjali s različnimi športnimi panogami. Po zanimanju ter množičnosti je izstopal nogomet. Najboljše ekipe in posamezniki so se enakovredno kosali s konkurenco v državnem kakor tudi v mednarodnem merilu. Izidi Mariborčanov bi bili zagotovo še boljši, če bi bilo mestu za šport na razpolago še več denarja. Nogomet Maribor je v obdobju 1945-1991 imel več nogometnih klubov. Po uspehih so izstopali Branik, Železničar in predvsem Maribor. V FD Maribor se je nogomet začel ponovno igrati leta 1945. Že 23. septembra so nogometaši v okviru športnega dne odigrali prvi povojni mestni derbi s FD Železničar. Tekma se je končala miroljubno 0:0.17 Leta 1946 je ekipa začela nastopati v prvem povojnem prvenstvu. Tekmovalo se je po okrožjih. Mariborčani so nastopali v mariborskem okrožju, v katerem je sodelovala le peterica moštev.18 V sredini istega leta je bila ustanovljena slovenska liga. Štela je dvanajst moštev, v njej je nastopala tudi ekipa FD Maribor. Moštvo je od oktobra 1946 do leta 1949 igralo pod imenom FD Polet in solidno tekmovalo v slovenski ligi.19 Pomembna prelomnica za FD Polet ter mariborski nogomet se zgodi januarja 1949. V veliki dvorani Poleta (pozneje dvorani Union) je bil ustanovljen NK Branik. Glavni razlog za nastanek novega nogometnega kolektiva naj bi bila želja, da Maribor spet dobi kvaliteten klub, kot je bil pred vojno 1. SSK Maribor. Po poročanju časnika Vestnik si je novi kolektiv na občnem zboru zadal dve glavni nalogi: vzgojo novih nogometašev ter aktivno pomoč ostalim društvom. Da bi cilje lažje uresničili,

16 17 18 19

str. 11-14. Ervin Vidovič, Športna rekreacija v KS Tezno, Maribor 1975, str. 14; Intervju: Ervin Vidovič, 15. julij 2000, (arhiv avtorja). Meddruštveni dan FD Maribora in FD Železničarja, Vestnik, 27. september 1945, št. 54, str. 4. Nogometno prvenstvo mariborskega okrožja, Vestnik, 5. april 1946, št. 31, str. 7. Začetek slovenske nogometne lige, Vestnik, 30. avgust 1946, št. 52, str. 7; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 110.

481 tihec.indd

481

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

se je nogometna sekcija FD Polet ločila od matičnega društva ter se v celoti priključila NK Branik.20 To je pomenilo, da je FD Polet praktično le spremenilo ime, saj je Branik prevzel tudi njegovo mesto v prvenstvu. Prvo uradno tekmo je novoustanovljeni NK Branik odigral 13. februarja 1949 v Ljubljani za zimski pokal Slovenije proti domačemu Železničarju. Srečanje je izgubil z 2:1. V prvenstvu (slovenski ligi) je to leto ekipa zasedla odlično tretje mesto.21 Zaradi gradnje igrišča v Ljudskem vrtu) je NK Branik vse od leta 1949 domače tekme igral na bivšem stadionu Železničarja ob Tržaški cesti ali na Poljanah. Težave z infrastrukturo so se končale 12. julija 1952, ko je bila slovesna otvoritev športnega parka v Ljudskem vrtu. Prvo srečanje v novem športnem parku so nogometaši Branika odigrali še isti dan. Pomerili so se z mestnim tekmecem Železničarjem.22 Petdeseta leta so zaznamovale spremembe tekmovalnih sistemov, ki so imele velik vpliv na mariborski klub, saj je redno (delno tudi po lastni krivdi) tekmoval v drugem tekmovalnem razredu. Ekipa je do sredine leta 1952 nastopala v slovenski ligi, jeseni pa je barve Slovenije zastopala v novoustanovljeni slovensko-hrvaški ligi (medrepubliški ligi), v kateri je sodelovalo šest klubov iz Hrvaške ter štirje iz Slovenije. Na koncu prvenstva je osvojila šesto mesto.23 Na Nogometni zvezi Jugoslavije (v nadaljevanju NZ Jugoslavije) so se leta 1953 odločili ustanoviti desetčlansko drugo zvezno ligo. Določili so kvalifikacije, v katere se je iz slovensko-hrvaške lige uvrstil tudi najboljši drugouvrščeni slovenski klub - NK Branik. Mariborčani so se pomerili s Tekstilcem iz Varaždina, Šibenikom in sarajevskim Železničarjem. Kljub temu da so osvojili šele tretje mesto, so bili v kvalifikacijah uspešni.24 Po ocenah strokovnjakov so imeli v drugi ligi dobro ekipo, vendar so razočarali. Namesto vidnejše uvrstitve so celo izpadli iz tega tekmovalnega razreda.25 Tako so se morali vrniti v slovensko-hrvaško ligo, kjer so v igrali povprečno. Ker je bil Branik na koncu prvenstva vseeno drugi najbolje uvrščen slovenski klub (do zadnjega kroga se je za to mesto ogorčeno boril z mestnim tekmecem Železničarjem, ki je nastopal pod imenom ‘Maribor’), je jeseni leta 1955 zaigral v prvi conski ligi.26 Toda Mariborčani se v novi sezoni niso uspeli obdržati v omenjeni ligi in so izpadli v no-

20

21 22 23

24 25 26

Ustanovni občni zbor Nogometnega kluba Branik se je spremenil v manifestacijo delovnega ljudstva Maribora, Vestnik, 29. januar 1949, št. 24, str. 3; Fuzija nogometne sekcije Poleta z Branikom, Vestnik, 09. februar 1949, št. 33, str. 4; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-1979, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 218. Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 110. Športni park Branik je bil odprt na svečan način, Vestnik, 15. julij 1952, št. 165, str. 3; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-1979, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 218. Proletarec-Branik 0:3 (0:0), Vestnik, 5. december 1950, št. 286, str. 2; Republiško nogometno tekmovanje v številkah, Vestnik, 10. december 1951, št. 288, str. 4; Visoki zmagi Branika in Odreda, Vestnik, 1. julij 1952, št. 153, str. 4; Jutri začetek medrepubliške nogometne lige, Večer, 27. september 1952, št. 229, str. 4; Odred drugi, Branik šesti, Železničar in Rudar na dnu, Večer, 15. julij 1953, št. 139, str. 4. Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-1979, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 221-222. Zagreb in Železničar (S) gresta v I. ligo, Večer, 14. junij 1954, št. 138, str. 4. Samo pol ure pravega derbyja, Večer, 27. september 1954, št. 227, str. 4; Sreča naklonjena Braniku, Večer, 20. junij 1955, št. 143, str. 6.

482 tihec.indd

482

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

voustanovljeno dvanajstčlansko mariborsko-celjsko-varaždinsko ligo. Tam so takoj zasedli prvo mesto.27 V sezoni 1957/58 je v državi ponovno prišlo do spremembe tekmovalnega sistema. Klub se je znašel v štirinajstčlanski conski ligi, v kateri so nastopali trije slovenski ter enajst hrvaških klubov. Branik je prvenstvo končal šele na sedmem mestu. Kljub temu je imel možnost, da se preko kvalifikacij uvrsti v drugo zvezno ligo, saj so jo hoteli zapolniti z najboljšimi slovenskimi, hrvaškimi ter bosansko-hercegovskimi klubi. Mariborčani so bili v kvalifikacijah na pragu uvrstitve v višji tekmovalni razred. Na ključnem gostovanju v Zagrebu pri Elektrostroju so še štiri minute pred koncem tekme držali ugoden izid 0:0. Toda na koncu so prejeli zadetek in v novi sezoni (1958/59) igrali v slovenski conski ligi, kajti mariborskoceljsko-varaždinska liga je bila ukinjena.28 Tam se je NK Branik odrezal odlično. Že dva kroga pred koncem prvenstva je suvereno osvojil prvo mesto ter se uvrstil v kvalifikacije za drugo zvezno ligo.29 Pomeril se je s Segesto iz Siska, Varteksom iz Varaždina, Uljanikom iz Pulja ter Tekstilcem iz Zagreba. V kvalitetni družbi so Mariborčani, za Varteksom, osvojili drugo mesto in z uvrstitvijo v višji tekmovalni razred ni bilo nič.30 Mariborski nogomet so skozi zgodovino zaznamovale številne večje in manjše afere. Prva večja, ki je odmevala po vsej državi, se je zgodila v sezoni 1959/60. Po neuspeli uvrstitvi v zvezno ligo je Branik v novi sezoni nastopal v republiški, kjer je osvojil naslov republiškega prvaka in se ponovno uvrstil v kvalifikacije za vstop v drugo zvezno ligo.31 V prvem krogu je ekipa izločila varaždinsko Slobodo, v drugem, odločilnem krogu, pa se je pomerila s Karlovcem. In ravno ta obračun je (kot se je pozneje pokazalo) dobesedno pokopal nogometni klub Branik. Prva tekma na Hrvaškem, ki so jo Mariborčani izgubili z 2:0, je minila brez posebnosti.32 Teden dni pozneje pa se je v Mariboru zgodil nepričakovan incident. Tekma, na katero je v Ljudskem vrtu čakalo kar 15.000 gledalcev, je bila iz objektivnih razlogov preložena. Nogometaši Karlovca naj bi se namreč dan poprej v hotelu Orel zastrupili s hrano, tako da niso bili sposobni odigrati srečanja.33 Nenavadna zastrupitev je zelo odmevala po vsej Jugoslaviji in tudi v tujini. NK Branik je takoj zanikal vsako povezavo z omenjenim incidentom.34 Časnik Večer je poročal, da so domači navijači pripravljali zastrupitev gostujočih nogometašev. Zato so natakarju Maksu Kmetiču izročili odvajalne tablete, vendar jih ta ni uporabil.35 Epilog je afera dobila na so-

27

Branik se je poslovil, Večer, 4. junij 1956, št. 129, str. 6; Branik zmagovalec Rudar drugi, Večer, 17. junij 1957, št. 140, str. 6. 28 Za slovo še ena zmaga, Večer, 8. junij 1958, št. 126, str. 6; Zagrebška tragedija v 88. minuti, Večer, 18. avgust 1958, št. 190, str. 6; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-1979, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 224-225. 29 Dve koli pred koncem Branik prvak, Večer, 25. maj 1959, št. 118, str. 6. 30 Nogometaši so utrujeni, Večer, 27. julij.1959, št. 170, str. 6; Poraz Varteksa in Branika, Večer, 3. avgust 1959, št. 176, str. 3. 31 Branik ponovno slovenski prvak, Večer, 30. maj 1960, št. 125, str. 6. 32 Upanje v povratno srečanje, Večer, 18. julij 1960, št. 166, str. 6; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 113. 33 Nenadna bolezen igralcev Karlovca, 25. julij 1960, št. 171, str. 6. 34 Izjava upravnega odbora NK Branik, Večer, 26. julij 1960, št. 172, str. 5. 35 Kdo je storilec?, Večer, 28. julij 1960, št. 174, str. 5.

483 tihec.indd

483

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

dišču. Najprej so kaznovali nekatere akterje zgodbe. Nadaljnja preiskava se je nato nagnila na stran Mariborčanov, saj je obstajal sum, da so Hrvati kar sami zaužili tablete. Narejena je bila temeljita sodno-medicinska preiskava s sodno obravnavo, na kateri je klub dobil popolno moralno zadoščenje. Kljub temu to NK Branik ni več pomagalo. NZ Jugoslavije je ekipo kaznovala s šestimi meseci prepovedi igranja in Karlovac je postal nov drugoligaš. Najhujši udarec v aferi ‘driska’ se je zgodil 11. avgusta 1960. Upravni odbor MŠD Branik je (po posredovanju političnih funkcionarjev) nogometni klub razpustil.36 S tem dogodkom se je obrnil nov list v zgodovini mariborskega nogometa. Funkcionarji Branika so se po razpustitvi kluba (avgusta 1960) hoteli povezati z ŽŠD Maribor, vendar ideja ni bila realizirana. Zato so se povezali s ŠD Kovinar. Branik je dal Kovinarju na voljo igralce, igrišče v Ljudskem vrtu, nogometno opremo ter celo trenerje. Sklenjeno je bilo, da bodo na Teznem ustanovili nov klub (Pionir), poleg tega je bil ustanovljen še nogometni klub (v nadaljevanju NK) Polet, ki je dobil svoj prostor v Ljudskem vrtu. Pionir in Polet naj bi predstavljala za NK Kovinar nekakšno kadrovsko zaledje za mlade igralce. Toda takšno stanje ni trajalo dolgo. Zadeve so se namreč popolnoma spremenile, ko je decembra 1960 Železničarski nogometni klub Maribor (v nadaljevanju ŽNK Maribor) podprl idejo o ustanovitvi reprezentančnega kluba. Zato je bil 12. decembra 1960 ustanovljen NK Maribor, s katerim se je povezal celotni ŽNK Maribor, ki je izstopil iz ŽŠD Maribor. Novoustanovljeni klub, ki so ga sestavljali nekateri bivši igralci Branika ter vsi nogometaši ŽNK Maribor, je v prvenstvu prevzel rezultate in mesto ŽNK Maribor. Prav tako je bil razpuščen NK Pionir, NK Kovinar pa se je iz Ljudskega vrta vrnil na Tezno.37 Sprememb v mariborskem nogometu še zdaleč ni bilo konec z ustanovitvijo NK Maribor. Na desnem bregu Drave je bil v okviru ŽŠD Maribor že na začetku leta 1961 ustanovljen NK Železničar.38 Po podobnem scenariju so tekle stvari tudi na levem bregu, kjer se je januarja 1961 NK Polet preimenoval v NK Branik.39 Branikovci kljub ponovnemu ‘rojstvu’ nikoli več niso uspeli postati najmočnejši klub v mestu. V sezoni 1963/64 se je sicer, po kvalifikacijski zmagi nad Koprom, ekipa spet prebila med najboljše slovenske nogometne klube, kjer je nastopala do konca sezone 1966/67. Vendar so bili ti rezultati precej slabši od rezultatov NK Maribor. 40

36

37

38 39 40

NK Branik razpuščen, Večer, 12. avgust 1960, št. 182, str. 3; Liga, cone in amaterizem, Večer, 12. avgust 1960, št. 182, str. 3; Kaznivo dejanje sploh ni dokazano, Večer, 5. november 1960, št. 259, str. 4; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-1979, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 229-230. Obvestilo nogometnega kluba Maribor svojemu članstvu in športni javnosti, Večer, 13. december 1960, št. 289, str. 4; Izjava železničarskega športnega društva Maribor, Večer, 13. december 1960, št. 289, str. 4; Obvestilo upravnih odborov NK Kovinar, Pionir in Polet športni javnosti, Večer, 15. december 1960, št. 291, str. 4; Nova razporeditev sil, Večer, 24. december 1960, št. 299, str. 7; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-1979, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 230-231. Železničar na Poljanah, Večer, 17. januar 1961, št. 12, str. 4. Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 113. Nogometaši Branika osvojili naslov v mariborsko-murskosoboški ligi, Večer, 15. junij 1964, št. 139, str. 4; Prvi Branikov poskus, Večer, 22. junij 1964, št. 145, str. 5; Po štirih letih come back, Večer, 13. julij 1964, št. 162, str. 5; Slovan v drugi zvezni ligi, Večer, 21. junij 1965, št. 142, str. 4; Čestitamo Aluminij, Večer, 30. maj 1966, št. 123, str. 5; Prvakinja Ljubljana, izpadla Branik in Slovan, Večer, 12. junij 1967, št. 135, str. 6.

484 tihec.indd

484

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

Po večletnih prizadevanjih so v maju 1960 na nogometnem stadionu v Ljudskem vrtu začeli graditi novo pokrito tribuno (takrat eno najsodobnejših v Evropi) in nekatere druge objekte (telovadnice, garderobe…). Pomembnemu dogodku so veliko prostora namenili tudi v časniku Večer: “Na stadionu Branika v Ljudskem vrtu so včeraj zasadili prve lopate pri gradnji tribune, ki bo dala celotnemu športnemu parku v Mariboru ne samo dokončen monumentalni videz, ampak tudi prepotrebne naprave, brez katerih je bil ta veliki objekt nepopoln, da ne rečemo celo primitiven.” Objekt je bil predan namenu leta 1962.41 Tako je NK Maribor dobil bistveno boljše pogoje za delo. NK Maribor je takoj po ustanovitvi postal vodilni mariborski nogometni kolektiv. Ekipa je že v prvem poskusu (1960/61) osvojila prvo mesto v slovenski ligi ter si priigrala nastop v kvalifikacijah za vstop v drugo zvezno ligo.42 V prvem krogu kvalifikacij so Mariborčani izločili hrvaško Mladost, v drugem Metalac iz Siska, v tretjem odločilnem pa še Uljanik iz Pule ter se zanesljivo uvrstili v drugi kakovostni razred jugoslovanskega nogometa.43 V drugi zvezni ligi je ekipa nadaljevala z odličnimi igrami ter v naslednjih petih sezonah zasedla naslednja mesta: - sezona 1961/62 5. mesto, - sezona 1962/63 3. mesto, - sezona 1963/64 2. mesto, - sezona 1964/65 3. mesto, - sezona 1965/66 4. mesto.44 V tem obdobju (septembra 1962) je bil odigran tudi prvi ‘večni derbi’ med velikima rivaloma Mariborom in Olimpijo. Ekipi sta se pomerili v Ljubljani na stadionu ob Titovi cesti, kjer se je zbralo več kot 10.000 gledalcev. Spremljali so zanimivo srečanje, ki se je končalo z neodločenim izidom 1:1. Že na prvem derbiju se je zgodil incident, ki je razburil pristaše Mariborčanov. Vijoličasti so namreč vodili vse do 89. minute, ko so domačini izid s sumljivim golom izenačili. Tekmo so podrobno analizirali v časniku Večer, avtor članka pa je bil prepričan, da so nogometaše iz mesta ob Dravi oškodovali, saj naj bi Tolič žogo zagotovo izbil še preden je prešla golovo črto.45 Nato je prišla zgodovinska sezona 1966/67, sezona uvrstitve v prvo zvezno ligo. Mariborčani so vso prvenstvo odigrali v visokem ritmu, kar se je še kako poznalo

41

V Ljudskem vrtu končno le pokrita tribuna, Večer, 15. avgust 1958, št. 188, str. 4; Nova Branikova tribuna, Večer, 17. maj 1960, št. 114, str. 3; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 37. 42 Prišli, videli, zmagali, Večer, 22. maj 1961, št. 117, str. 6. 43 Skoraj kaznovana ležernost, Večer, 26. junij 1961, št. 147, str. 5; Ognjemet 10:0 v Sisku, Večer, 10. julij 1961, št. 158, str. 4; II. liga tako blizu in daleč, Večer, 17. julij 1961, št. 164, str. 4; Vrata za Maribor so odprta, Večer, 24. julij 1961, št. 169, str. 4. 44 Maribor na častnem petem mestu, Večer, 03. maj 1962, št. str. 5; Na odličnem tretjem mestu, Večer, 17. junij 1963, št. 140, str. 5; Finiš v dopustniškem vzdušju, Večer, 15. junij 1964, št. 139, str. 5; Olimpija v prvi ligi, Maribor tretji, Večer, 7. julij 1965, št. 130, str. 5; V prvem polčasu en sam, nato pa osem golov, Večer, 27. junij 1966, št. 147, str. 4. 45 Sumljiv zadetek pripomogel k izenačenju, Večer, 3. september 1962, št. 206, str. 5; Olimpija - Maribor 1:1, Večer, 3. september 1962, št. 206, str. 5.

485 tihec.indd

485

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

na prvenstveni lestvici. Že štiri kroge pred koncem prvenstva so imeli možnost, da postanejo prvaki ter dosežejo največji uspeh v zgodovini kluba. Priložnosti niso izpustili iz rok. Na gostovanju pri Bosni so zmagali zanesljivo s 3:0 in slavje se je lahko začelo. Vijoličasti so to zgodovinsko tekmo odigrali v naslednji postavi: Grloci, Bolfek, Fuček, Sizgoreo, Grubišič, Klančnik, Markovič, Orošnjak (Krajnc), Prosen, Arnejčič, Binkovski.46 Mariborčani so v družbi najboljših jugoslovanskih ekip nastopali pet sezon. Prvo prvoligaško tekmo v zgodovini kluba je NK Maribor odigral 20. avgusta 1967 v Skopju. Pomeril se je z domačim Vardarjem ter se razšel z neodločenim izidom 1:1.47 Rezultatsko je uvodna sezona minila uspešno. V močni konkurenci je ekipa osvojila solidno 12. mesto.48 V sezoni 1968/69 omenjenega izida nogometaši niso uspeli ponoviti. Še več, komaj so se obdržali v prvi ligi, saj so na koncu prvenstva zasedli 16. mesto.49 Mariborčani so najboljši rezultat v vsej zgodovini igranja v druž-

Prvoligaški nogomet v Ljudskem vrtu: NK Maribor - NK Proleter Zrenjanin; 27. avgust 1967 (arhiv dnevnika Večer; foto: Dragiša Modrinjak)

46 47 48 49

Maribor od včeraj že prvoligaš, Večer, 5. junij 1967, št. 129, str. 6. Maribor brez strahu, odločno in rutinirano, Večer, 21. avgust 1967, št. 193, str. 6. Od 1:0 do 1:5, Večer, 1. julij 1968, št. 153, str. 3. 1. zvezna nogometna liga, Večer, 7. julij 1969, št. 156, str. 3.

486 tihec.indd

486

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

bi najboljših jugoslovanskih klubov dosegli v sezoni 1969/70. Potem ko so v zadnjem krogu sredi Zagreba senzacionalno premagali “veliki Dinamo ” kar s 3:1 , so zasedli odlično 10. mesto.50 Podoben izid so vijoličasti zabeležili v četrti prvoligaški sezoni. Po seriji solidnih iger (v zadnji tekmi so doma igrali neodločeno z Veležem 1:1 ) so pristali na 13. mestu.51 Sezona 1971/72 pa je s črnimi črkami zapisana v zgodovino NK Maribor. Mariborčani so prvenstvo odigrali katastrofalno slabo. V 34. krogih so zbrali samo 20 točk ter krepko zasedli zadnje mesto na lestvici. Tako je NK Maribor izpadel iz prve zvezne nogometne lige, v katero se nikoli več ni uspel vrniti. Vijoličasti so zadnjo prvoligaško tekmo odigrali v postavi: Vabič, Petrič, Bolfek, Bradvič, Simeunovič, Raševič, Krajnc, Vučekovič (Dobrijevič), Kukanja, Prosen (Klančnik), Horjak.52 Medtem ko je NK Maribor doživljal ‘zlate čase’, je NK Branik brez večjega uspeha nastopal v drugi slovenski conski nogometni ligi - vzhodna skupina (v nadaljevanju: 2. SCNL - vzhod). Šele v sezoni 1969/70 so igralci Branika ponovno dosegli boljši rezultat. Osvojili so prvo mesto ter se uvrstili v slovensko ligo, kjer so nastopali dve sezoni. Leta 1972 so iz omenjene lige izpadli in se tja nikoli več niso uspeli vrniti.53 NK Branik je začel dokončno izgubljati ‘tla pod nogami’ leta 1976 z uveljavitvijo ‘portoroških‘ sklepov.54 Klub so začele pestiti številne težave in leta

50 51 52 53

54

Dinamo - Maribor 1:3 (0:1), Večer, 20. junij 1970, št. 149, str. 3. Hajduk šampion, Maribor ostane prvoligaš, Večer, 21. junij 1971, št. 142, str. 4. Festival strelcev, Večer, 12. junij 1972, št. 135, str. 6. Vzhodna conska nogometna liga, Večer, 16. junij 1969, št. 139, str. 4; 2. SCNL-vzhod, Večer, 13. junij 1970, št. 137, str. 4; Celjani verjetno v kvalifikacije, Večer, 21.junij 1971, št. 142, str. 4; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-1979, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 234-237. Po enoletni javni razpravi je 17. aprila 1976 v Portorožu skupščina telesnokulturne skupnosti Socialistične republike Slovenije (v nadaljevanju SR Slovenije) sprejela samoupravni sporazum o uresničevanju nekaterih pomembnih vprašanj nadaljnjega razvoja telesnokulturne dejavnosti v SR Sloveniji. Na temelju tega samoupravnega sporazuma sta bila sprejeta dva izvedbena akta: slep o uresničevanju koncepta vrhunskega športa v SR Sloveniji in sklep o uveljavljanju tekmovalnih sistemov v SR Sloveniji. Portoroški sporazum je prinesel naslednje pomembnejše novosti: a) Temeljna naloga vseh telesnokulturnih dejavnikov je bila, da zagotovijo čim večjemu številu delovnih ljudi in občanov možnost za aktivno in redno sodelovanje v različnih oblikah telesnokulturne dejavnosti. V ta proces naj bi se vključili vsi dejavniki in načrtovali svojo dejavnost tako, da bi za množičnost zagotovili denar v višini najmanj 50 odstotkov vseh združenih sredstev. b) V okviru množičnosti so hoteli na celotnem območju SR Slovenije uresničevati tiste oblike dejavnosti, ki vključujejo temeljne prvine za pridobivanje osnovnega znanja in razvijanja psihofizičnih sposobnosti občanov in delovnih ljudi za vsakodnevno življenje in sodelovanje pri različnih oblikah športno-rekreativne in športne dejavnosti. Te prvine so bile: hoja, tek, plavanje, kolesarjenje, smučanje, streljanje in osnove gimnastike ter iger z žogo. Sočasni akcijski pristop naj bi zagotovil večjo vsebinsko preobrazbo dotedanjih programov vseh dejavnikov na različnih ravneh delovanja. c) V sporazumu so bile posebej opredeljene naloge ali opisane poti za rešitev, ki jih je bilo treba opraviti v zvezi z upravljanjem, vzdrževanjem in izgradnjo objektov, šolanjem in izpopolnjevanjem kadrov, nadalje naloge v zvezi z dejavnostmi, ki so bile posebno pomembne za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito, ter opredeljeni nosilci, ki so bili dolžni izdelati ukrepe za odpravo socialnih razlik v telesni kulturi. d) Ugotovljeno je bilo, da se v Sloveniji ni več mogoče neorganizirano lotevati reševanja vrhunskega športa na eni strani, na drugi strani pa zasledovati vrhunske dosežke v vseh oblikah športa. Sporazum je opredeljeval načine uveljavljanja vrhunskega športa, sklep o vrhunskem športu kot

487 tihec.indd

487

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

1977 se je združil z NK Maribor.55 NK Branik je doživel usodo več klubov v Mariboru ter Sloveniji, ki so jih ‘pokopali’ portoroški sklepi. Izpad iz prve zvezne lige NK Maribor ni dotolkel. Že prvo drugoligaško sezono (1972/73) so nogometaši odigrali odlično. V zadnjem krogu so v Ljudskem vrtu pred 7000 gledalci premagali Rijeko kar s 7:1 ter na koncu prvenstva osvojili odlično drugo mesto, ki jih je vodilo v kvalifikacije za vrnitev v prvo zvezno ligo.56 Mariborčani so se pomerili s Proleterjem. Prva tekma je bila na sporedu v Ljudskem vrtu. Za obračun je v mestu vladalo izredno zanimanje, tako da je bil stadion poln do zadnjega kotička. Po oceni novinarja Večera si je srečanje ogledalo kar 20.000 gledalcev. Vijoličasti so se publiki oddolžili z zanesljivo zmago s 3:1 in si pred gostovanjem priigrali lepo prednost.57 Povratna tekma je bila odigrana teden dni pozneje, Mariborčani pa so doživeli veliko razočaranje. Izgubili so jo kar s 3:0 in z uvrstitvijo v prvo ligo ni bilo nič. Po ocenah časnika Večer je bil glavni ‘krivec’ za neuspeh vratar Herbert Vabič, ki je storil precej napak.58 Nov neuspeh je v NK Maribor pustil globoke posledice, saj je trajalo kar nekaj časa preden se je klub pobral. V naslednjem letu vijoličasti niso uspeli ostati v vrhu drugoligaškega nogometa. Še več, celo potruditi so se morali, da so si zagotovili obstanek - zasedli so 13. mesto.59 V sezoni 1974/75 je moštvo doživelo pravo katastrofo. Kljub zmagi v zadnjem krogu državnega prvenstva doma proti Karlovcu z 2:1, je osvojilo šele 15. mesto ter izpadlo iz druge zvezne lige.60 Tako se je po 14. letih igranja v zveznih ligah spet vrnilo v republiško ligo. Toda ta avantura je bila na srečo zelo kratka, trajala je le eno sezono. Že v prvem poskusu so Vijoličasti suvereno postali republiški prvaki in se ponovno uvrstili v

55 56 57 58 59 60

izvedbeni akt sporazuma pa je podrobneje določal, v katerih športnih panogah bodo ob tedanjih kadrovskih, materialnih in finančnih možnostih zasledovali vrhunske dosežke. V prvem obdobju naj bi šlo za atletiko in košarko z enotnim organizacijskim in strokovnim načinom obravnave v vseh okoljih ter v namiznem tenisu, nogometu, rokometu in smučanju (alpskem in skokih) v dogovorjenih občinah in v republiškem merilu. Po načrtu naj bi bili deležni posebne pozornosti vsi sposobni in že kategorizirani vrhunski športniki ne glede na športno panogo, zlasti pa tisti, ki so imeli resnične možnosti, da dosežejo pomembne športne dosežke doma in v tujini. e) Pomembno mesto je našla tudi konkretna opredelitev do tekmovalnih sistemov, o katerih se je takrat razpravljalo v jugoslovanskem prostoru. V Sloveniji so bili namreč mnenja, da obstoječi tekmovalni sistemi nosijo v sebi več negativnih predznakov ter da jih je potrebno v najkrajšem času uskladiti s stvarnimi možnostmi, kar bi prineslo večjo učinkovitost v športno tekmovalnem smislu. Konkretne naloge, ki so izhajale iz celotne vsebine sporazuma in obeh sklepov, so bile sestavine načrtov, ki so jih morale skupnosti in telesnokulturni dejavniki vgraditi v srednjeročne načrte razvoja telesnokulturne dejavnosti za obdobje 1976-1980 in iz njih izhajajoče letne programe dela. S tem so postale sprejete naloge vsakodnevna obveznost vseh telesnokulturnih dejavnikov, obenem pa so bili ti tudi odgovorni za njihovo uresničitev v praksi. (Teoretični vidiki portoroških sklepov, Telesna kultura, ZTKO, Ljubljana 1976, št. 2, str. 7.) Nič več preskakovanje ograje, Večer, 11. julij 1977, št. 158, str. 8. 7000 navdušenih v Ljudskem vrtu, Večer, 18. junij 1973, št. 139, str. 6. Maribor na pragu prve lige, Večer, 9. julij 1973, št. 155, str. 6. Vabičev nesrečni dan, Večer, 16. julij 1973, št. 162, str. 6. Maribor rešen, Večer, 10. junij 1974, št. 133, str. 7. Maribor izpadel, Večer, 23. junij 1975, št. 144, str. 7; Slaba predstava za slovo, Večer, 23. junij 1975, št. 144, str. 7.

488 tihec.indd

488

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

Akcija s tekme v drugi zvezni ligi NK Železničar - NK Šibenik; avgust 1969 (arhiv dnevnika Večer; foto: Dragiša Modrinjak)

drugo zvezno ligo. Na koncu prvenstva so imeli kar 15 točk prednosti pred vsemi zasledovalci.61 V tem tekmovalnem razredu so nastopali naslednjih 5 sezon ter osvojili naslednja mesta: - sezona 1976/77 8. mesto, - sezona 1977/78 4. mesto, - sezona 1978/79 2. mesto, - sezona 1979/80 5. mesto, - sezona 1980/81 10. mesto.62 Takoj po koncu sezone 1980/81 pa se je začela nova in največja afera v zgodovini mariborskega in jugoslovanskega nogometa - ‘afera žoga’. V klubu so namreč odkrili tako imenovani ‘črni fond’, iz katerega naj bi v prejšnjih sezonah podkupovali sodnike.63 Zato je disciplinska komisija združenja drugoligašev Mariborčane

61 62

63

Maribor prvak iz lige Drava in Vozila, Večer, 21. junij 1976, št. 143, str. 8. Proleter (po nepotrebnem) preoster, Večer, 20. junij 1977, št. 141, str. 9; Željezničar in Napredak nova prvoligaša, Večer, 19. junij 1978, št. 140, str. 9; Čelik prvoligaš, Mercatorjevo slovo, Večer, 11. junij 1979, št. 134, str. 9; Zagreb in OFK Beograd (verjetno) prvoligaša, Maribor rešen, Večer, 23. junij 1980, št. 145, str. 7; Čelik mehkejši od aluminija, Večer, 15. junij 1981, št. 136, str. 8. Prvenstvo še ni končano, Večer, 22. junij 1981, št. 141, str. 8.

489 tihec.indd

489

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

takoj izključila iz tekmovanja in izpadli so v republiško ligo.64 ‘Afera žoga’ je pri vijoličastih pustila globoke posledice, saj se NK Maribor, vse do razpada Jugoslavije 1991, rezultatsko ni več uspel prav pobrati. Z vrnitvijo v drugo zvezno ligo sicer ni bilo težav. To je Mariborčanom uspelo že v prvem poskusu.65 Tukaj pa so se uspehi končali. Ni jim več uspelo postati standardni člani drugega kakovostnega razreda jugoslovanskega nogometa. Redno so iz lige izpadali in se nato po zmagi v slovenski ligi v njo vračali. Zgodba se je ponavljala do konca sezone 1987/88, ko je prišlo do reorganizacije Jugoslovanskih nogometnih lig.66 Po novem sistemu je obstajala ena prva in ena druga liga, na novo so bile ustanovljene štiri medrepubliške lige. Glede na povprečne rezultate so Vijoličasti ‘pristali’ v medrepubliški ligi. Tam so brez odmevnejših uspehov tekmovali od sezone 1988/89 do osamosvojitve Slovenije. V zadnji sezoni v nekdanji skupni državi (1990/91) zasedli 8. mesto.67 Nogomet je imel, po drugi svetovni vojni, pomembno mesto tudi v ŽŠD Maribor. Ekipa SŠD Železničar je spadala med boljše slovenske nogometne kolektive. Tako se je že v prvem prvenstvu leta 1946, ko so moštva igrala še po okrožjih, potegovala za vstop v prvo zvezno ligo. V odločilni tekmi proti Lendavi pa Mariborčani niso uspeli zmagati, igrali so le 0:0 in v višji tekmovalni razred se je uvrstila Lendava.68 Mariborčani so prav tako spadali med 12 nogometnih klubov, ki so istega leta nastopili v novoustanovljeni Slovenski nogometni ligi.69 Med leti 1950 in 1960 je klub (najprej je nastopal pod imenom Železničar, od leta 1955 pa ŽNK Maribor) igral v slovenski ligi, v vzhodni skupini slovenske lige, varaždinsko-mariborsko-celjski ligi, slovensko-hrvaški ligi, slovenski conski ligi in področni ligi. V rezultatskem smislu so bili popularni modro- beli v senci NK Branik. Skoraj so ga premagali le v sezoni 1954/55, ko sta ekipi nastopali v slovenskohrvaški ligi. Dvoboj za 9. mesto, ki je vodilo celo v višjo consko ligo, so izgubili šele v zadnjem prvenstvenem krogu.70

64

Zakaj se je tako mudilo?, Večer, 27. julij 1981, št. 170, str. 8; Ogorčeni in razočarani, Večer, 27. julij 1981, št. 170, str. 9. 65 Vijoličasti sklenili pohod, Večer, 14. junij 1982, št. 136, str. 8. 66 Kdo drug kot Zrilič, Večer, 20. junij 1983, št. 141, str. 8; Vijoličasti tudi teoretično prvaki, Večer, 28. maj 1984, št. 122, str. 8; Tudi upanja ni več, Večer, 17. junij 1985, št. 139, str. 8; Vijoličasti v rokometnem slogu, Večer, 23. junij 1986, št. 145, str. 8; Tudi za slovo poraz, Večer, 29. junij 1987, št. 149, str. 8; Brez zadetkov v Ljubljani, Večer, 13. junij 1988, št. 136, str. 8. 67 Medrepubliška liga bo zelo mikavna, Večer, 06. junij 1988, št. 130, str. 11; Nogometna zveza Slovenije 75 let, NZS, Ljubljana 1995, str. 66. 68 Železničarsko športno društvo Maribor 50 let, ŽŠD Maribor, Maribor 1977, str. 38-39; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1919-1979, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 216. 69 Začetek slovenske nogometne lige, Vestnik, 30. avgust 1946, št. 52, str. 7. 70 Proletarec-Branik 0:3 (0:0), Vestnik, 5. december 1950, št. 286, str. 2; Republiško nogometno tekmovanje v številkah, Vestnik, 10. december 1951, št. 288, str. 4; Visoki zmagi Branika in Odreda, Vestnik, 1. julij 1952, št. 153, str. 4; Kladivar prvak v vzhodni skupini, Večer, 8. junij 1953, št. 133, str. 4; Mariborski Železničar prvak vzhodne lige, Večer, 14. junij 1954, št. 138, str. 4; Sreča naklonjena Braniku, Večer, 20. junij 1955, št. 143, str. 6; Maribor-Nafta 6:1 (3:0), Večer, 18. junij 1956, št. 141, str. 6; Branik zmagovalec, Rudar drugi, Večer, 17. junij 1957, št. 140, str. 6; Rudar in Kladivar lahko v drugo ligo, Večer, 26. maj 1958, št. 120, str. 6; Popoln uspeh štajerskih moštev, Večer, 8. junij 1959, št. 130, str. 6; Dve koli pred koncem Branik prvak, Večer, 25. maj 1959, št. 118, str. 6; Na vrhu kot lani,Večer, 6. junij 1960, št. 125, str. 6.

490 tihec.indd

490

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

Prva velika afera v mariborskem nogometu (afera z zastrupitvijo nogometašev Karlovca), ki se je končala z razpustitvijo NK Branik, je imela velik vpliv na ŽNK Maribor, čeprav klub v njej ni bil neposredno udeležen. Po omenjeni sezoni 1959/ 60 se je namreč v Mariboru začela akcija za ustanovitev kluba, ki bi zastopal vso mesto. Zato se je ŽNK Maribor pozimi 1960 (po jesenskem delu je bila ekipa na prvem mestu v republiški ligi) uradno v interesu dviga nogometa v mestu, odcepil od ŽŠD Maribor ter se v celoti priključil novoustanovljenemu NK Maribor.71 Društvo je čez noč ostalo brez nogometnega moštva. Toda mrtvilo ni trajalo dolgo, saj je bil že na začetku leta 1961 ustanovljen NK Železničar.72 Na novo formirana ekipa je svojo pot začela povsem na začetku - v podzvezni ligi. V prvi tekmovalni sezoni (1961/62) je osvojila prvo mesto ter se po uspešnem nastopu v kvalifikacijah uvrstila v slovensko ligo.73 Podobno kot drugi športniki ŽŠD Maribor so tudi nogometaši leta 1963 zaradi gradnje ceste izgubili igrišče ob Tržaški cesti in se morali preseliti na Poljane. To ni vplivalo na izide ekipe, ki je od sezone 1962/63 do sezone 1967/68 uspešno igrala v republiški ligi. V tem obdobju je NK Železničar najboljši uvrstitvi dosegel v letih 1965 in 1967, ko je bil obakrat tretji. Nogometaši so se v tem času preselili v novi športni park na Tabor.74 NK Železničar je največje uspehe dosegel konec šestdesetih ter v začetku sedemdesetih let. V sezoni 1968/69 so Mariborčani osvojili prvenstvo Slovenije in se brez dodatnih kvalifikacij uvrstili v drugo zvezno ligo.75 Zgodovinsko prvo tekmo v omenjenem tekmovalnem razredu so odigrali avgusta 1969. Doma so se pomerili s Šibenikom ter pred 1500 gledalci iztržili neodločen izid 0:0.76 Prvo sezono so Mariborčani odigrali odlično in na koncu zasedli visoko šesto mesto.77 Tudi v sezoni 1970/71 so bili uspešni. Kljub porazu v zadnjem krogu doma proti Rijeki z 0:3 so osvojili solidno 11. mesto.78 Nato je sledil padec. Delno je bil pričakovan, saj je pred novim prvenstvom modro-bele zapustilo veliko standardnih igralcev. V vseh nastopih je NK Železničar uspel zbrati samo 12 točk, tako da je krepko osvojil zadnje mesto na lestvici ter po treh letih izpadel iz lige.79 Po neuspehu so se Mariborčani hitro pobrali. Že naslednje leto (1973) so zma-

71

72 73 74

75 76 77 78 79

Maribor jesenski prvak, Večer, 5. december 1960, št. 282, str. 6; Obvestilo nogometnega kluba Maribor svojemu članstvu in športni javnosti, Večer, 13. december 1960, št. 289, str. 4; Izjava železničarskega športnega društva Maribor, Večer, 13. december 1960, št. 289, str. 4; 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 74-75. Železničar na Poljanah, Večer, 17. januar 1961, št. 12, str. 4. 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 75. Ljubljana v kvalifikacijah, Večer, 17. junij 1963, št. 140, str. 5; Sedem golov Aluminija v Izoli, Večer, 22. junij 1964, št. 145, str. 5; Slovan v drugi zvezni ligi, Večer, 21. junij 1965, št. 142, str. 4; Čestitamo Aluminij, Večer, 30. maj 1966, št. 123, str. 5; Prvakinja Ljubljana, izpadla Branik in Slovan, Večer, 12. junij 1967, št. 135, str. 6; Slovenska nogometna liga, Večer, 17. junij 1968, št. 141, str. 4; 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 76. Slavje na Taboru, Večer, 16. junij 1969, št.139, str. 4. Dober start modro-belih, Večer, 25. avgust 1969, št. 197, str. 4. Šesti Železničar, enajsta Ljubljana, Večer, 13. junij 1970, št. 137, str. 4. Železničar-Rijeka 0:3, Večer, 14. junij 1971, št. 136, str. 5. Druga zvezna liga v številkah, Večer, 19. junij 1972, št. 141, str. 7.

491 tihec.indd

491

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

gali v republiški ligi in si priborili nastop v kvalifikacijah za drugo zvezno ligo.80 Pomerili so se z Mercatorjem, omenjene ‘ovire’ pa niso uspeli preskočiti. Popolnoma so zatajili na domačem stadionu. Povratno tekmo so izgubili kar s 6:1 (na prvi je zmagal Mercator s 3:2).81 Neuspeh v kvalifikacijah je imel za ekipo težke posledice, saj je v naslednjih treh sezonah dosegala povprečne rezultate.82 Po letu 1976 in sprejetju portoroških sklepov so bili nogometaši Železničarja še v slabšem položaju. Po portoroških smernicah naj bi bil NK Maribor nosilec nogometne kakovosti v mestu, NK Železničar pa le ‘pomočnik’ najboljšemu klubu pri vzgoji igralcev.83 Klub je tako deloval v težkih razmerah ter solidno in brez odmevnejših uspehov nastopal v republiški ligi. Najboljšo uvrstitev je dosegel med leti 1976 ter 1980 v sezoni 1979/80, ko je osvojil tretje mesto.84 O težkih finančnih razmerah najlepše priča dogodek iz leta 1981. Železničar je to sezono v republiški ligi zasedel 4. mesto. Nogometna zveza mu je kljub temu ponudila nastopanje v drugi zvezni ligi. Nastopu so se modro-beli (zaradi pomanjkanja finančnih sredstev) odpovedali.85 Člansko moštvo je v tem tekmovalnem razredu uspešno nastopalo vse do konca sezone 1986/87. Pred omenjeno sezono je klub zapustilo kar osem najboljših igralcev, kar se je v igri Mariborčanov še kako poznalo. Vso prvenstvo so se krčevito borili za obstanek, vendar si ga niso uspeli priigrati in so skupaj z mestnim tekmecem Kovinarjem izpadli iz lige. Po tem katastrofalnem rezultatu, najslabšem po sezoni 1961/62, se ekipa do osamosvojitve Slovenije leta 1991 ni več uspela pobrati (tako kadrovsko kakor tudi finančno). Brez uspehov je nastopala v dvanajstčlanski vzhodni skupini slovenske območne lige. Še najboljše se je NK Železničar odrezal v zadnji sezoni v skupni državi (1990/91), ko je zasedel tretje mesto.86 Maribor je najbolj nogometno mesto v Sloveniji. Glede na dejstvo, da je bil nogomet v Jugoslaviji najbolj priljubljen šport in da je bila temu primerna tudi konkurenca, so mariborski klubi dosegali dobre rezultate. Z najboljšimi kolektivi v državi se seveda niso mogli kosati, saj so zaostajali tako v organizacijskem kakor

80

Železničar-Kladivar 5:2, Večer, 18. junij 1973, št. 139, str. 6. Mercator-Železničar 3:2, Večer, 16. julij 1973, št. 162, str. 7; Katastrofa modro-belih, Večer, 23. julij 1973, št. 168, str. 7. 82 Drava rešena, Kovinar (M) izpadel, Večer, 24. junij 1974, št. 145, str. 7; Mercator ponovno drugoligaš, Večer, 23. junij 1975, št. 144, str. 7; Maribor prvak iz lige Drava, 21. junij 1976, št. 143, str. 8. 83 Pomemben mejnik v telesni kulturi, Večer, 19. april 1976, št. 92, str. 6-7; 70 let ŽŠD Maribor 19271997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 78. 84 Rudar Velenje kljub porazu prvak, Večer, 13. junij 1977, št. 135, str. 9; Drava-Železničar 7:0, Večer, 19. junij 1978, št. 140, str. 9; Unior-Železničar neodigrano, Večer, 25. junij 1979, št. 146, str. 10; Na Taboru so lahko zadovoljni, Večer, 07. julij 1980, št. 156, str. 8. 85 Šmartno prvo na cilju, Večer, 15. junij 1981, št. 136, str. 10; 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 78. 86 Vijoličasti sklenili pohod, Večer, 14. junij 1982, št. 136, str. 8; Z zmago v drugo ligo, Večer, 13. junij 1983, št. 135, str. 8; Štajerski derbi Železničarju, Večer, 18. junij 1984, št. 140, str. 9; Koper novi prvoligaš, Večer, 17. junij 1985, št.139, str. 8; Vijoličasti v rokometnem slogu, Večer, 23. junij 1986, št. 145, str. 10; Železničar in Kovinar izpadla, Večer, 22. junij 1987, št. 143, str. 8; 70 let ŽŠD Maribor 19271997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 79. 81

492 tihec.indd

492

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

tudi finančnem smislu. Drugače je bilo v Sloveniji, kjer je bila v obdobju 1945-1991 od NK Maribora uspešnejša le ljubljanska Olimpija. Košarka Košarka se je v Sloveniji začela igrati šele po drugi svetovni vojni, v Mariboru leta 1946. Zanimivo je, da je bila sprva le dopolnilna igra aktivnim igralcem drugih športov.87 Igra je v štajerski prestolnici imela veliko pristašev, najpomembnejši klubi v mestu (moški in ženski) pa so delovali pod okriljem obeh največjih društev: MŠD Branik ter ŽKD Maribor. MOŠKI Mariborčani so bili prisotni že na prvem slovenskem prvenstvu leta 1946 v Ljubljani, katerega so se udeležila le tri moštva. Nastopila je ekipa Železničarja ter zasedla tretje mesto.88 Pionirske korake košarke v mestu ob Dravi je spremljal tudi časnik Vestnik. Septembra 1947 je opozarjal bralce na tekme v popolnoma neznani igri - košarki. Na igrišču FD Poleta v Mladinski ulici se je namreč pripravljal turnir, na katerem naj bi nastopile ekipe FD Triglav, FD Sobota, FD Železničar ter gostitelji FD Polet. Po mnenju avtorja članka so bile tekme vredne ogleda, saj je imela neznana igra zelo enostavna in razumljiva pravila.89 V SŠD Železničar so se začeli resneje ukvarjati s košarko leta 1948, ko je bila v okviru odbojkarskega kluba ustanovljena košarkarska sekcija. Ta je že v naslednjem letu prerasla v samostojen klub. V tem obdobju so košarkarski zanesenjaki s prostovoljnim delom sodelovali pri izgradnji igrišča ob Cesti zmage in pozneje še ob Tržaški cesti.90 Nasploh je bilo v tem času prostovoljno delo eden od pomembnih elementov pri izgradnji športnih objektov. V tem času se je začela košarka resneje igrati tudi v okviru SŠD Polet. Prvo igrišče so košarkarji imeli na bivših teniških igriščih ob Mladinski ulici, nato so zgradili novo igrišče na sedanjem balinišču. Konec leta 1948 so ‘poletovci’ odigrali prve prvenstvene tekme na republiškem prvenstvu v Ljubljani.91 Košarkarji Železničarja so konec štiridesetih in v petdesetih letih dosegali odmevne rezultate na republiški sceni. Po zmagi nad mestnim tekmecem Poletom

87 88 89 90

91

Železničarsko športno društvo Maribor 50 let, ŽŠD Maribor, Maribor 1977, str. 13. 50 let košarke v Sloveniji, KZS, Celje 1995, str. 5. Prve tekme v košarki v Mariboru, Vestnik, 26. september 1947, št. 39, str. 5. O delu in uspehih košarkarjev mariborskega Železničarja, Vestnik, 10. december 1949, št. 289, str. 4; O uspehih in načrtih košarkarjev SŠD Železničarja, Vestnik, 12. julij 1950, št. 164, str. 8; 20 let ŽKK Maribor, ŽKK Maribor, Maribor 1969, str. 3. Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 93; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 190.

493 tihec.indd

493

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

33:23, leta 1949, je ekipa prvič osvojila prvenstvo Slovenije. Dosežek so košarkarji ponovili še v letih 1950, 1952, 1953, 1954, 1956 ter 1957.92 Po vsaki zmagi na republiški ravni so nastopili v kvalifikacijah za prvo zvezno ligo. Prvič in zadnjič v tem obdobju se prebijejo skozi kvalifikacije leta 1954. Kvalifikacijski turnir, ki je to leto potekal v Mariboru, je imel čuden razplet. Mariborčani so odločilno tekmo za napredovanje odigrali proti Železničarju iz Karlovca. Pred začetkom srečanja med obema nasprotnikoma so imeli to prednost, da so osvojili prvo mesto tudi v primeru poraza z manj kot devetimi koši razlike. Tekma je bila izredno izenačena, prava zmešnjava na igrišču in med igralci pa je nastala, ko so ugotovili, da v kvalifikacijskem tekmovanju ni mogoč neodločen izid, ter da bi bilo v tem primeru potrebno tekmo podaljšati. Gostje iz Karlovca so hoteli to pravilo izkoristiti. V zadnjih minutah namenoma niso hoteli doseči zmagovitega koša, saj so upali, da si bodo zmago s potrebno razliko priigrali v podaljšku. Še nekaj sekund pred koncem srečanja je kazalo na takšen razplet, nato pa je žoga ‘prišla’ do kapetana in trenerja mariborske ekipe Vračka, ki je na veliko začudenje vseh prisotnih kar sam sebi zabil koš ter omogočil minimalno zmago igralcem iz Karlovca (55:54).93 V prvo zvezno ligo so se tako uvrstili košarkarji iz Maribora, vendar so iz nje izpadli že prvo sezono.94 V tem obdobju Polet, ki se je med tem preimenoval v Branik, ni dosegal tako odmevnih rezultatov. Kljub temu da je barve kluba branil tudi legendarni slovenski košarkar Ivo Daneu. Naslov republiškega prvaka je ekipi prvič uspelo osvojiti leta 1952. V finalnem obračunu je bil Branik boljši od ljubljanskega Krima. V letih 1953 in 1955 so Mariborčani v svojo zbirko dodali še dva naslova republiških prvakov. Po zmagah so nastopili v kvalifikacijah za vstop v zvezno ligo, vendar so vedno potegnili krajši konec.95 Leta 1963 je košarkarje Železničarja, takrat so že nastopali pod imenom Železničarski košarkarski klub Maribor, (v nadaljevanju ŽKK Maribor) zelo prizadela rušitev stadiona ob Tržaški cesti. Za šest let so se morali preseliti na improvizirano igrišče ob II. gimnaziji. To leto je ekipa celo izpadla iz prve republiške lige, a se je po samo letu dni vrnila vanjo.96 V prvi sezoni po vrnitvi ŽKK Maribor med najboljša slovenska moštva (leta 1965) sta v prvenstvu obe mariborski ekipi spet igrali vidnejšo vlogo. Do zadnjega kroga sta se med seboj borili za naslov republiškega prvaka. Toda po zadnjem krogu odločitev o zmagovalcu ni padla, saj sta imeli moštvi isto število točk. Zato je o prvaku Slovenije odločala posebna tekma na nevtralnem igrišču. Ekipi sta se po-

92

93 94 95

96

Železničar (Maribor) zmagovalec prvenstvenega turnirja v košarki, Vestnik, 22. avgust 1949, št. 198, str. 4; Mariborski Železničar prvak Slovenije, Vestnik, 17. oktober 1950, št. 246, str. 4; 20 let ŽKK Maribor, ŽKK Maribor, Maribor 1969, str. 16-17. Košarkarji mariborskega Železničarja v zvezni ligi, Večer, 11. oktober 1954, št. 239, str. 4; 20 let ŽKK Maribor, ŽKK Maribor, Maribor 1969, str. 5-7. Pestra sezona mariborskih košarkarjev, Večer, 2. november 1955, št. 259, str. 6. Branik prvak Slovenije v košarki, Večer, 13. oktober 1952, št. 242, str. 3; Košarkarjem Branika za las ušla zvezna liga, Večer, 18. oktober 1955, str. 4; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 174-181. Branik peti, Maribor izpadel, Večer, 23. september 1963, št. 222, str. 4; 20 let ŽKK Maribor, ŽKK Maribor, Maribor 1969, str. 8.

494 tihec.indd

494

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

merili v Ljubljani, zmagal pa je Branik z 77:71.97 Kot republiški prvaki so Branikovci sodelovali v kvalifikacijah za vstop v prvo zvezno ligo, ki so potekale v Ivangradu, vendar se spet niso uspeli uvrstiti v višji tekmovalni razred. Tako so morali še naprej igrati v republiški ligi.98 Mariborsko košarko so skozi zgodovino zaznamovali poskusi združitev najboljših košarkarskih kolektivov v mestu. Prvič se je ideja, združiti vse najboljše mariborske igralce v eni ekipi ter tako narediti korak naprej, pojavila prav v sredini šestdesetih let. Vendar leta 1966 sestanek upravnih odborov Branika in ŽKK Maribor, ki so o tem razpravljali, ni prinesel takšne rešitve. Do prave ‘združitve kvalitete’ ni prišlo, nekateri posamezniki iz ŽKK Maribor pa so okrepili vrste Branika. Branik se je aprila istega leta preimenoval v Maribor 66.99 Maribor 66 je bil v naslednjih letih najboljši klub v mestu. V sezoni 1966/67 so se košarkarji uvrstili v drugo zvezno ligo, v kateri so nastopale ekipe iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Slovenije. Uvodni nastop v višjem tekmovalnem razredu se jim je odlično posrečil. Presenetljivo so zabeležili skupno zmago. Tako so se uvrstili v kvalifikacije za vstop v prvo zvezno ligo, ki so potekale v Slavonskem Brodu. Na turnirju se je, po poročanju Večera, pokazala neizkušenost ekipe. Mariborčani so izgubili vse tri tekme (proti Borcu iz Čačka, Rabotničkem iz Skopja, Mladostjo iz Zagreba) in se niso uvrstili med najboljše jugoslovanske košarkarske klube.100 Neuspeh je bil takoj pozabljen. V novi sezoni (1968/69) je moštvo nadaljevalo z odličnimi igrami. Po ogorčenem boju s Slovanom je osvojilo prvo mesto ter doseglo zgodovinski uspeh - uvrstitev v prvo zvezno ligo. Zanimivo je, da so si Mariborčani napredovanje priigrali v dodatni tekmi, saj sta imeli obe ekipi po rednem delu sezone isto število točk. Srečanje je bilo odigrano v Domžalah (oktobra 1969), košarkarji Maribora 66 pa so si zmago z rezultatom 69:68 priigrali v zadnjih sekundah tekme. Na zgodovinskem obračunu so nastopili v naslednji postavi: Smaka, Jerak, Janežič, Fink, Jurančič, Kuntu, Bergoč, Židanik, Globačnik, Gerbec, Veble in Lorger.101 Mariborski športniki so se ves čas ubadali tudi s pomanjkanjem primernih športnih objektov za tekmovanja na najvišji ravni. Takšna usoda je ob uvrstitvi v prvo zvezno ligo doletela tudi košarkarje. Maribor 66 je moral prvo tekmo v prvi zvezni ligi (novembra 1969) odigrati v Ljubljani, ker dvorana na sejmišču še ni bila dograjena. V hali Tivoli je izgubil z Borcem iz Čačka s 97:73.102 Prvenstvo so Mariborčani nadaljevali s porazi, v petem krogu pa so prvič nastopili pred domačim občinstvom. Dvorana na sejmišču je bila pretesna za vse, ki so si hoteli ogledati tekmo med Mariborom 66 in Zadrom. Tekmo je zaznamovalo izredno slabo sojenje

97 98 99 100 101 102

Predvidevanje se je uresničilo, Večer, 4. oktober 1965, št. 230, str. 5; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 181. Braniku ni uspelo, Večer, 18. oktober 1965, št. 242, str. 4. Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, Maribor 1980, str. 182. Po pričakovanju prvak Slovan, Večer, 25. september 1967, št. 223, str. 7; Maribor 66 prvak toda…, Večer, 21. oktober 1968, št. 247, str. 5; Maribor 66 ni uspel, Večer, 4. november 1968, št. 258, str. 3. Trije koši premalo BSK - Maribor 66 71:69 (46:37), Večer, 13. oktober 1969, št. 239, str. 3; Maribor 66 končno prvoligaš, Večer, 20. oktober 1969, št. 245, str. 3. Poraz vijoličastih na startu, Večer, 3. november 1969, št. 256, str. 5.

495 tihec.indd

495

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

in ker so domačini na koncu izgubili z 78:76, so gledalci napadli sodnika.103 Zato so bili Mariborčani kaznovani in so morali še dve domači tekmi igrati izven Maribora, kar je pomenilo, da so v devetih kolih odigrali samo eno tekmo doma. Tudi to je eden od razlogov, da so na koncu sezone izpadli iz prve zvezne lige, v kateri niso dosegli niti ene zmage.104 Po izpadu so košarkarji Maribora 66 naslednji dve sezoni igrali v drugi zvezni ligi. Konec leta 1971 so iz lige izpadli (osvojili so zadnje mesto na prvenstveni lestvici).105 ŽKK Maribor je bil v tem obdobju v senci Maribora 66. Pomembna prelomnica se je zgodila leta 1968. Košarkarji so v športnem parku Tabor dobili nova igrišča in garderobe. V republiški ligi so po dolgem času spet igrali vodilno vlogo in po enajstih letih osvojili nov naslov prvaka. Prvo mesto jih je vodilo v Tuzlo na kvalifikacijski turnir za vstop v drugo zvezno ligo. Tam ekipa ni naredila koraka na-

Košarkarji Maribora 66 in Slovana v Domžalah na dodatni tekmi za vstop v prvo zvezno ligo; 18. oktober 1969 (arhiv dnevnika Večer; foto: Dragiša Modrinjak)

103

Vijoličastim ukradena zmaga, Večer, 9. december 1969, št. 279, str. 3. Olimpija prvak, Maribor 66 odhaja, Večer, 30. marec 1970, št. 74, str. 3; Intervju: Boško Marinič, 1. maj 2000 (arhiv avtorja). 105 Gostje so bili boljši, Večer, 19. oktober 1970, št. 243, str. 5; Maribor 66 se poslavlja, Večer, 18. oktober 1971, št. 242, str. 6. 104

496 tihec.indd

496

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

prej.106 ŽKK Maribor v naslednjih nekaj letih ni uspel ponoviti rezultata iz omenjene sezone.107 Zanimivo je, da je bil leta 1970 spet na novo formiran košarkarski klub Branik, ki je v sezoni 1971/72 že uvrstil v Slovensko ligo.108 Po izpadu iz zvezne lige se je Maribor 66 preimenoval v Marles. Brez večjega uspeha je nastopal v enotni republiški ligi, v kateri sta v sezoni 1972/73 igrala tudi Branik in ŽKK Maribor.109 V naslednjih sezonah sta tako Marles kakor Branik dosegala povprečne rezultate, leta 1975 sta se združila v enoten klub - Branik Marles.110 Združena ekipa je leta 1978 postala republiški prvak. Zaradi reorganizacije košarkarskih lig kljub zmagi Mariborčani niso napredovali v višji tekmovalni razred.111 To jim je uspelo šele dve leti pozneje, ko so ponovili dosežek ter se uvrstili v drugo zvezno ligo. Tam so že prvo sezono doživeli pravo katastrofo. V 22. tekmah so namreč dosegli le 5 zmag (zberejo 10 točk) in gladko zasedejo zadnje mesto na lestvici. Tako so izpadli v republiško ligo, kjer so brez večjih uspehov nastopali vse do leta 1987 (v tem času se ekipa preimenuje v Jeklotehno Branik).112 Po rezultatski stagnaciji košarkarskega kluba Maribor 66 (izpadu iz zvezne lige leta 1971) je začel na kvaliteti pridobivati ŽKK Maribor, ki je v sredini sedemdesetih let postal vodilni klub v mestu ter je primat zadržal kar naslednjih 13 let (moštvo je domače tekme igralo v hali B mariborskega sejmišča). Vzpon ŽKK Maribor se je začel leta 1974, ko je ekipa osvojila prvenstvo Slovenije ter si tako priigrala nastop v kvalifikacijah za uvrstitev v drugo zvezno ligo. Te je uspešno prestala.113 Prvo sezono v tem tekmovalnem razredu je zasedla sedmo mesto.114 Sezono 1975/76 je moštvo pričelo pomlajeno, kljub temu je osvojilo mesto v zgornjem delu prvenstvene lestvice. Za klub je v tem času igral Peter Vilfan, eden najboljši slovenskih košarkarjev vseh časov.115 Mariborski košarkarji so uspešno igrali v drugi zvezni ligi vse do leta 1984. V letih od 1977 do 1983 so dosegli naslednje uvrstitve:

106 107

Republiška moška košarkarska liga, Večer, 14. oktober 1968, št. 241, str. 5; 20 let ŽKK Maribor, ŽKK Maribor, Maribor 1969, str. 8-9,17; Intervju: Velibor Frelih, 5. maj 2000 (arhiv avtorja). Republiška moška liga, Večer, 29. september 1969, št. 227, str. 5; Republiška moška liga, Večer, 5. oktober 1970, št. 231, str. 5; Republiška moška liga, Večer, 4. oktober 1971, št. 230, str. 6; BranikVrhnika 79-97, Večer, 1. oktober 1972, št, 229, str. 6; Triglav-ŽKK Maribor 90:74, Večer, 8. oktober 1973, št. 234, str. 8 .

108

1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 96. Favoritom ves izkupiček, Večer, 23. april 1973, št. 95, str. 8. 110 Triglav - ŽKK Maribor 90:74, Večer, 8. oktober 1973, št. 234, str. 6; ŽKK v drugi zvezni ligi, Večer, 7. oktober 1974, št. 233, str. 6; Zapleti na vrhu, Večer, 12. april 1976, št. 86, str. 8; 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 96. 111 Uspeh načrtnega dela, Večer, 20. april 1978, št. 92, str. 20. 112 Branik - Comet 104:91 (59:48), Večer, 21. april 1980, št. 94, str. 10; Zapruđe - Branik 98:84, Večer, 30. marec 1981, št. 73, str. 9; 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 96-97. 113 ŽKK v drugi zvezni ligi, Večer, 7. oktober 1974, št. 233, str. 6. 114 Spličani so bili boljši, Večer, 24. februar 1975, št. 45, str. 8. 115 Zmaga s Kvarnerjem, Večer, 8. marec 1976, št. 56, str. 8; 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 55. 109

497 tihec.indd

497

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

-

1977 1978 1979 1980 1981 1982 1983

3. 4. 7. 7. 6. 8. 4.

mesto, mesto, mesto, mesto, mesto, mesto, mesto.116

Januarja 1982 je prišlo do ‘združitve’ igralskega kadra mariborskih klubov z desnega in levega dela Drave in združena ekipa je nastopala pod imenom Tima/MTT. V športnem parku Tabor so začeli graditi košarkarsko dvorano.117 Žal projekt še danes ni končan. Leta 1984 so Mariborčani v drugoligaški konkurenci zasedli sedmo mesto.118 Ker je po prvenstvu prišlo do reorganizacije lig, so izpadli v republiško ligo. Toda Košarkarska zveza Slovenije je TIMI/MTT dala še eno možnost za obstanek v zvezni ligi, saj je odločila, da bodo Mariborčani namesto Ilirije ali Slovana nastopili v kvalifikacijah za uvrstitev v novoustanovljeno 1.B košarkarsko ligo.119 Kvalifikacijski turnir je potekal v Ljubljani. Mariborčani so odločilno tekmo za skupno zmago odigrali proti Borovu. Srečanje so izgubili z 81:73 in v 1.B ligo se je uvrstilo Borovo, košarkarji iz mesta ob Dravi pa so se vseeno morali preseliti v republiško.120 Tam so ostali samo sezono. Po zmagi v zadnjem krogu doma proti Slovanu z 81:75 so si zagotovili prvo mesto in se uvrstili v 1.B zvezno ligo.121 V tem tekmovalnem razredu so nastopali dve sezoni. Po seriji slabih rezultatov v zadnjem delu sezone 1986/87 so zasedli le predzadnje mesto ter izpadli.122 V tem obdobju se je spet začelo veliko govoriti o združitvi najboljših mariborskih košarkarskih klubov. Ideja je tokrat padla na plodna tla in jeseni leta 1987 sta se s ciljem dvigniti kvaliteto košarke v mestu združila mestna tekmeca Jeklotehna/ Branik ter TIMA/MTT. Upravi klubov sta se dogovorili o ustanovitvi dveh ekip: članski in perspektivni ekipi, v kateri naj bi se kalili mlajši košarkarji. Tako je nastal košarkarski klub Maribor 87.123 Prvo tekmo (v republiški ligi) je članska ekipa

116

Šibenik-ŽKK Maribor 97:108, Večer, 7. marec 1977, št. 54, str. 8; Za slovo še zmaga, Večer, 24. april 1978, št. 95, str. 8; Uspeh v zadnjem kolu, Večer, 26. marec 1979, št. 71, str. 10; Libela druga, Tima sedma, Večer, 14. april 1980, št. 88, str. 8; TIMA/Maribor-Dalvin 112:86, Večer, 30. marec 1981, št. 73, str. 9; Zmaga v zadnji tekmi, Večer, 29. marec 1982, št. 73, str. 10, Libela nova članica 1.B lige, Večer, 4. april 1983, št. 78, str. 9. 117 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 55; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 97. 118 TIMA/MTT-Kraljevica 106:100, Večer, 2. april 1984, št. 77, str. 10. 119 TIMA/MTT na kvalifikacije, Večer, 9. april 1984, št. 83, str. 7. 120 V 1.B ligo Borovo, Večer, 23. april 1984, št. 95, str. 8. 121 TIMA/MTT- Slovan 81:75, Večer, 25. marec 1985, št. 70, str. 10. 122 Odločitev v zadnji sekundi, Večer, 17. marec 1986, št. 63, str. 9; Za slovo poraz, Večer, 9. marec 1987, št. 56, str. 10. 123 Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 97; Intervju: Milan Lazarević, 12. maj 2000 (arhiv avtorja).

498 tihec.indd

498

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

odigrala oktobra 1987. Mariborčani so gostili Slovan ter zmagali z 89:82.124 Ekipa je že leta 1988 uspela osvojiti prvo mesto v republiški ligi in uvrstila se je v 1.B zvezno ligo, kjer je igrala vse do razpada Jugoslavije, leta 1991. Vendar v teh treh sezonah ni uspela doseči vidnejšega rezultata. Najbolje so se Mariborčani uvrstili v letih 1989 in 1990, ko so zasedli skromno 8. mesto.125 Tako ni bil dosežen osnovni cilj združitve - približati se najboljšim košarkarskim klubom v državi. Že hitro po združitvi je prišlo v novem klubu tudi do prvih nesoglasij, ki so pripeljala do tega, da se je leta 1990 v ŽKK Maribor začela ponovna košarkarska dejavnost. Najprej so pričele tekmovati mlajše kategorije, pozneje (po osamosvojitvi Slovenije) pa še članska ekipa.126

Ivo Daneu, legenda slovenske in svetovne košarke, je začel košarkarsko pot pri Braniku (arhiv dnevnika Večer, foto: Dragiša Modrinjak)

124

Maribor 87-Mineral Slovan 89:82, Večer, 12. oktober 1987, št. 237, str. 9. Celjani izpadli, Večer, 10. april 1989, št. 83, str. 10; 1.B ZKL - moški, Večer, 26. marec 1990, št. 71, str. 10; Izpade tudi Postojna, Večer, 28. marec 1991, št. 73, str. 16. 126 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 55. 125

499 tihec.indd

499

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

ŽENSKE Tudi ženska košarka je v Mariboru imela pomembno mesto. Najodmevnejše rezultate so dosegale košarkarice ‘z levega brega Drave’, čeprav je tudi v ŽKK Maribor delovala solidna ženska vrsta. Ta je bila formirana leta 1948 in je vrsto let igrala v prvi slovenski ligi, vendar nikoli ni uspela osvojiti prvega mesta. Najboljše igralke v zgodovini kluba so bile: Mira Težak (igralka in trenerka, ki je nekaj časa igrala tudi za Slovan ter Olimpijo), Nada Pocrnjič (pozneje je igrala vrsto let za Ježico ter slovensko reprezentanco) ter Katja Krivič (pozneje je igrala za beograjsko Crveno zvezdo, Ježico ter vrsto let za slovensko reprezentanco).127 V sezoni 1986/87 je ŽKK Maribor v republiški ligi pristal na dnu prvenstvene lestvice. Po koncu sezone so v klubu prenehali gojiti žensko košarko. 128 Ženska ekipa Poleta je bila ustanovljena konec štiridesetih let. V petdesetih je spadala med boljše slovenske kolektive in je kar štirikrat osvojila naslov republiških prvakinj. Leta 1951, košarkarice so takrat nastopale pod imenom Branik, jim je to uspelo prvič. Nato so dosežek ponovile še v letih 1954, 1955 in 1957.129 V zvezno ligo so se Mariborčanke prvič uvrstile leta 1955. Priigrale so si jo z zmago na kvalifikacijskem turnirju v Beogradu, kjer so presenetljivo ugnale vse nasprotnike: Radnički (Beograd), BSK (Beograd) ter ljubljansko Olimpijo.130 Na državni ravni igralke Branika niso uspele držati koraka z najboljšimi Jugoslovanskimi klubi. Prvo sezono so v konkurenci osmih ekip osvojile le predzadnje mesto.131 V sezoni 1957 je zvezno tekmovanje potekalo po turnirskem sistemu. Končajo ga brez zmage. Tudi leto zatem, ko je zvezna liga potekala po ligaškem sistemu, zabeležijo podoben rezultat. Bile so na dnu lestvice in izpadejo.132 V šestdesetih letih v klubu zamenjajo generacije. Leta 1961 si je ekipa, z drugim mestom v republiški ligi, priborila nastop na zveznem turnirju. Odrezala se je solidno in zasedla šesto mesto. S tem nastopom so se Mariborčanke za daljši čas poslovile od zveznih tekmovanj.133 Leta 1965 so košarkarice zadnje leto nastopale pod imenom KK Branik, saj so se preimenovale v KK Maribor 66. Tudi pod tem imenom niso nastopale dolgo, le do leta 1973, ko so se preimenovale v KK Marles.134 Po rezultatsko sušnem obdobju so ‘boljši dnevi’ prišli leta 1976, ko so košarkari-

127 128 129

130 131 132 133 134

70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 58-59; Intervju: Velibor Frelih, 5. maj 2000 (arhiv avtorja). Labod-ŽKK Maribor 58:57, Večer, 30. marec 1987, št. 74, str. 10. Branik ženski republiški prvak v košarki, Vestnik, 3. september 1951, št. 207, str. 4; Tako lepe košarkarske tekme že dolgo nisem videl, Večer, 15. september 1954, št. 217, str. 8; Branik - Olimpija 59: 55, Večer, 19. september 1955, št. 221, str. 6; ‘Dobro smo pripravljeni’, Večer, 18. september 1957, št. 218, str. 5. Košarkarice Branika v zvezni ligi, Večer 12. oktober 1955, št. str. 4 Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 178. Crvena zvezda prvak, Večer, 23. september 1957, št. 222, str. 6; Slovo košarkaric Branika, Večer, 7. oktober 1958, št. 232, str. 6. Intervju: Boško Marinič, 1. maj 2000 (arhiv avtorja). Predvidevanje se je uresničilo, Večer, 4. oktober 1965, št. 230, str. 5; Usodnih zadnjih pet minut, Večer, 3. oktober 1966, št. 229, str. 7; Marles - Litija 92:69, Večer, 17. september 1973, št. 216, str. 6.

500 tihec.indd

500

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

ce po mnogih letih osvojile naslov republiških prvakinj ter se uvrstile v prvo zvezno ligo. Uvodno sezono ekipa ni nastopala najbolje. Zasedla je zadnje mesto.135 Omenjeni rezultat jih je vseeno popeljal v prvo zvezno ligo - zahod. Tam so zasedle 8. mesto ter si za novo sezono za las zagotovile nastopanje v novoustanovljeni drugi zvezni ligi. V odločilni tekmi so v dvorani na sejmišču srečno tesno premagale moštvo Radeta Končarja z 72:71. Tekmo so podrobno analizirali v časniku Večer, kjer so zapisali: “Slabo minuto pred koncem so nasprotnice vodile z 71:70 in imele priložnost, da dosežejo še en zadetek in s tem najverjetneje odločijo tekmo. Vendar so naredile napako in Ziererjeva je šest sekund pred koncem zapečatila usodo gostij.”136 Žal so Branikovke le za kratko rešile svojo kožo. V sezoni 1978/79 je imel trener Sergej Ravnikar na razpolago zelo mlado ekipo, rezultati so bili slabi in izpadle so v republiško ligo.137 Tam so ostale samo sezono. Že v prvem poskusu so namreč zmagale ter se vrnile v drugo zvezno košarkarsko ligo.138 Ta dogodek pomeni za klub veliko prelomnico, saj se je ekipa do leta 1987 uspela obdržati v drugi zvezni ligi. Dosegli so naslednje rezultate: - sezona 1980/81 3. mesto, - sezona 1981/82 3. mesto, - sezona 1982/83 3. mesto, - sezona 1983/84 3. mesto, - sezona 1984/85 2. mesto, - sezona 1985/86 3. mesto, - sezona 1986/87 4. mesto.139 Po obdobju uspešnih iger je v sezoni 1987/88 sledil padec in boj za obstanek v ligi. Igralkam Marlesa je na koncu zmanjkalo moči. V odločilni tekmi jih je v gosteh premagala ekipa Kors/Rogaška in prvič v osemdesetih letih so se uvstile v republiško ligo.140 Toda le za sezono, saj so se takoj vrnile v višji tekmovalni razred -1.B zvezno košarkarsko ligo.141 Tam so nastopale vse do razpada Jugoslavije leta 1991 (leta 1990 so se preimenovale v Apis) ter dosegle dve odlični uvrstitvi: - 4. in 3. mesto.142 Dejstvo je, da je Maribor pravi bazen košarkarskih talentov. V štajerski metropoli so svojo pot začeli nekateri vrhunski slovenski košarkarji ter košarkarice (Ivo Da-

135 136 137 138 139

140 141 142

Branik - Ježica 51:48, Večer, 4. oktober 1976, št. 232, str. 6; Za konec hud poraz, Večer, 21. februar 1977, št. 42, str. 9. Zlati koš-rešitev!, Večer, 13. februar 1978, št. 36, str. 9. Rudi Čajevec-Marles 52:60, Večer, 26. marec 1979, str. 71, št. 8. Jesenice - Marles 57:65 (29:25), Večer, 31. marec 1980, št. 76, str. 8. Marles - Revija 78:74, Večer, 23. marec 1981, št. 67, str. 13; Rade Končar-Marles 73:62, Večer, 29. marec 1982, št. 73, str. 10; Zmaga Marlesa v Pulju, Večer, 21. marec 1983, št. 66, str. 10; II: zvezna liga zahod-ženske, Večer, 26. marec 1984, št. 71, str. 10; Marlesovke zmagale brez težav, Večer, 1. april 1985, št. 76, str. 10; Novi Zagreb - Marles Branik 72:71, Večer, 17. marec 986, št. 63, str. 10; Marles Branik-Novi Zagreb 77:69, Večer, 6. april 1987, št. 80, str. 9. Marlesu ni uspelo, Večer, 28. marec 1988, št. 73, str. 10. Comet-ID/Ježica 61:55, Večer, 3. april 1989, št. 77, str. 7. Mariborčanke četrte, Večer, 19. marec 1990, št. 65, str. 10; 1.B ZKL ženske, Večer, 1. april 1991, št. 76, str. 11.

501 tihec.indd

501

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

neu, Peter Vilfan, Katja Krivič, Nada Pocrnjič…). Zaradi želje po napredovanju so mesto kar hitro zapustili, saj so jih v svoje vrste privabili bogatejši ter ambicioznejši klubi. Odbojka Maribor je zagotovo zibelka jugoslovanskega in slovenskega odbojkarskega športa, zato ni presenetljivo, da se je takoj po osvoboditvi tradicija igranja odbojke nadaljevala.143 Najboljši odbojkarski ekipi v mestu sta delovali pod okriljem obeh največjih mariborskih športnih društev. MOŠKI Sekcija odbojke je bila v SŠD Železničar, ustanovljena na občnem zboru društva poleti leta 1945. Da so z vadbo v društvu začeli takoj, priča članek iz časopisa Vestnik, v katerem so že konec junija povabili bralce na redne treninge odbojke na igrišče ob Tržaški cesti.144 Prav tako so leta 1945 začeli gojiti odbojko v FD Maribor.145 V prvih povojnih letih je ekipa redno nastopala na državnih prvenstvih. Prvič že leta 1946, ko je tekmovanje potekalo v obliki zveznih turnirjev. Tri leta zatem je prvenstvo prvič potekalo po ligaškem ustroju, sodeloval je tudi Polet. Mariborčani so bili v tem obdobju najbližje naslovu državnih prvakov leta 1951. Odbojkarji iz mesta ob Dravi so na sklepnem turnirju v Zagrebu, za beograjsko Crveno zvezdo, osvojili drugo mesto.146 Kar Poletu ni uspelo leta 1951, mu je štiri leta zatem, ko je že nastopal pod imenom Branik. Prvenstvo se je igralo po ligaškem sistemu. Odločilno tekmo za naslov prvaka so odbojkarji odigrali 16. oktobra 1955 v Ljudskem vrtu. Pomerili so se s Partizanom iz Novega mesta. V mestu je vladalo veliko zanimanje za obračun in gledalci so do zadnjega kotička napolnili prostor okrog igrišča. Igralci so se jim oddolžili z zmago. Najpomembnejši naslov v državi so osvojili v postavi: Filipančič, Meršnik, Mikluš, Požar, Skerbinjek, Škof, Šnuderl, Tomažič in Verglez.147 Naslednje leto (1956) so Branikovci osvojili drugo mesto, takoj za Crveno zvezdo. To je bila še zadnja vidnejša uvrstitev, saj je nato sledil rezultatski padec in leta 1958 je ekipa izpadla iz zvezne lige.148 Odbojkarji SŠD Železničar na začetku svojega delovanja niso dosegali tako od-

143 144 145 146

147 148

Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 238. Ustanovitveni občni zbor FD ‘Železničar’, Vestnik, 19. junij 1945, št. 12, str. 4; Fizkulturno društvo Železničar, Vestnik, 28. junij 1945, št. 16, str. 4. Telesno vzgojno društvo Maribor ustanovljeno, Vestnik, 24. julij 1945, št. 27, str. 3. Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 121-122; Branik premagal Mladost, Vestnik, 13. november 1951, št. 264, str. 4; Nekaj o mariborskem športu, Vestnik, 8. januar 1952, št. 238, str. 4. Državno odbojkarsko prvenstvo le v Mariboru, Večer, 17. oktober 1955, št. 242, str. 6. Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 243-244.

502 tihec.indd

502

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

mevnih izidov kot mestni tekmec Polet. Ekipa je začela tekmovati v letu 1946, ko je nastopila na prvenstvu Slovenije. Leta 1948 je bila ustanovljena slovenska liga, v kateri so vse do leta 1951 sodelovali tudi Mariborčani. Tega leta so iz lige izpadli in trajalo je kar dvanajst let, da so se v ta tekmovalni razred uspeli vrniti.149 Mestni tekmec Branik je potreboval malo časa za vrnitev na pota stare slave. Leta 1960 se mu je po zmagi v republiški ligi ponudila priložnost, da se skozi kvalifikacije prebije med najboljše jugoslovanske klube. Te so potekale v dvorani C mariborskega sejmišča. Branikovci so turnir solidno odigrali in o napredovanju je odločala zadnja tekma z Jedinstvom iz Brčkega. Srečanje je zaznamovalo slabo sojenje. Sodnik je tako razburil gledalce, da je bil obračun, v katerem so bili gostje bližje zmagi, prekinjen. Časnik Večer je poročal: “Po sedmih zaporednih match-žogah gostov je Branik rezultat izenačil, nakar je ponovno stopil na pozornico sodnik. Dr. Meršnik je odločno serviral žogo skoraj 10 centimetrov preko mreže toda sodnik je dosodil dotik, kasneje pa celo dejal, da je šla žoga preko stranskega dela mreže izven igrišča. Ta njegova odločitev je razburila okoli 600 gledalcev. Ko so se številni gledalci zbrali okoli sodnikovega stola je Lešič samovoljno prekinil tekmo brez pravega vzroka.”150 Tekma je bila ponovljena na nevtralnem igrišču v Zagrebu. Tam so igralci Branika popolnoma nadigrali odbojkarje iz Brčkega, zmagali kar s 3:0 ter se uvrstili v zvezno ligo.151 Branik je v naslednjih dveh letih v najmočnejši jugoslovanski ligi uspešno nastopal. Leta 1962 je padel v novo krizo. Prvenstvo je bilo odigrano v obliki šestih turnirjev v dvoranah in ker v Mariboru ni bilo ustrezne infrastrukture, je moral vse tekme odigrati v gosteh. To je bila velika pomanjkljivost, kar se je poznalo na beri točk (Mariborčani so osvojili samo dve) in gladko izpadli.152 Po dolgem premoru so tega leta bili uspešni tudi odbojkarji ŽŠD Maribor, ki so se uspeli prebiti v prvo republiško ligo. V naslednjih sezonah so nadaljevali z uspešnimi igrami. Tako so se leta 1964 uvrstili v kvalifikacije za vstop v prvo zvezno ligo. Igrali so v Sarajevu, toda niso uspeli narediti koraka naprej.153 Mariborčanom se je zgodba z uvrstitvijo v zvezno ligo ponovila še dvakrat. V letih 1965 in 1969 so zmagali na republiški ravni, v kvalifikacijah pa so spet potegnili krajši konec. Ekipa je dozorela leto zatem, ko se je v četrtem poskusu prebila v drugo zvezno ligo.154 V tem času je imel klub velike težave z infrastrukturo. Zaradi gradnje ceste so odbojkarji najprej izgubili igrišče ob Tržaški cesti, zato so tri leta gostovali na igrišču društva DTV Partizan Železničar. In ko so se končno preselili na nova igrišča v Športni park Tabor, je sledil nov težak udarec. Prvenstvene tekme so se namreč začele igrati v telovadnicah.155

149

Odbojkarski klub ŽŠD Maribor 30 let, ŽŠD Maribor, Maribor 1976, str. 4-5. Po devetih tekmah brez ligaša, Večer, 4. april 1960, št. 79, str. 6. 151 Branik-Jedinstvo (Brčko) 3.0, Večer, 25. april 1960, št. 97, str. 6. 152 Praznih rok iz Beograda, Večer, 10. oktober 1961, št. 237, str. 6; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 245. 153 Maribor in Kanal praznih rok, Večer, 16. november 1964, št. 269, str. 4; 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 83. 154 Odbojkarski klub ŽŠD Maribor 30 let, ŽŠD Maribor, Maribor 1976, str. 6; Prvak je ŽOK Maribor, Večer, 25. oktober 1965, št. 248, str. 6; ŽOK Maribor prvak, Večer, 27. junij 1969, št. 149, str. 4; Maribor šele tretji, Večer, 30. junij 1969, št. 151, str. 4; Maribor uradno prvak, Večer, 29. junij 1970, št. 149, str. 5. 155 Odbojkarski klub ŽŠD Maribor 30 let, ŽŠD Maribor, Maribor 1976, str. 7. 150

503 tihec.indd

503

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

Odbojkarji Branika so se po katastrofalni sezoni 1962 hitro pobrali ter v šestdesetih letih obdržali primat najboljše mariborske ekipe. Leta 1963 so že osvojili prvenstvo s točko prednosti pred ravenskim Fužinarjem ter se ponovno uvrstili v prvo zvezno ligo.156 V klubu so razmišljali, kako osvežiti ekipo in jo dvigniti na višjo raven. Zato je naslednje leto prišlo do združitve z odbojkarji Partizana iz Hoč. Združitev je sicer kratkoročno prinesla povečanje zanimanja ter kadrovsko okrepitev moštva, vendar ne dolgoročno. Novo moštvo, ki je prvo sezono solidno igralo v zvezni ligi, se je imenovalo Odbojkarski klub Branik-Hoče. Že leta 1965 so odbojkarji po spletu nesrečnih okoliščin, zaradi slabše razlike v nizih, izpadli iz prve zvezne lige.157 Ekipa se je ‘pobrala’ dve leti zatem, ko se je uvrstila v novoustanovljeno drugo zvezno ligo, čeprav je na kvalifikacijskem turnirju v Mariboru osvojila komaj 3. mesto.158 Tam so odbojkarji tekmovali naslednja tri leta, prvo sezono izredno uspešno. V drugi so ponovno padli v globoko krizo, iz katere se niso uspeli izvleči. Imeli pa so srečo v nesreči. Zaradi povečanja lige je moštvo še naprej ostalo v tej konkurenci. Izpadu ekipa Branik-Hoče ni uspela ubežati leta 1970 in preseliti se je morala v republiško ligo.159 V sedemdesetih letih sta odbojkarski klub (v nadaljevanju OK) Maribor in OK Branik-Hoče dosegala popolnoma različne rezultate. OK Branik-Hoče je močno pomladil ekipo in do leta 1976 brez vrhunskih rezultatov nastopal v republiški ligi. Nato je na osnovi portoroških sklepov delo zamrlo in usmeril se je v žensko odbojko.160 OK Maribor je v tem obdobju začel vzpon k vrhu jugoslovanske odbojke. Mariborčani so od leta 1970 do leta 1980 uspešno igrali v drugi zvezni ligi. Po uvodnih sezonah, v katerih se ekipa ni borila za vrh lestvice, so začeli vidnejše rezultate dosegati leta 1978. Na koncu prvenstva so osvojili drugo mesto. Enak rezultat so dosegli tudi v naslednji sezoni (takrat so že nastopali pod imenom Stavbar/Maribor).161 Leta 1980 so se mariborski odbojkarji povzpeli na vrh razpredelnice v drugi zvezni ligi in si tako priigrali uvrstitev v kvalifikacije za vstop v prvo zvezno ligo.162 Potekale so v Karlovcu. Ekipa je nastopila v velikem slogu, premagala Borovo s 3:1 ter dosegla zastavljen cilj. Časnik Večer je poročal: “Ko je v četrtem nizu vnovič Turk

156

‘Comback’ Branika in Fužinarja, Večer, 18. oktober 1963, št. 269, št. 4. Začasno ime ‘Branik-Hoče’ Maribor, Večer, 21. februar 1964, št. 43, str. 3; Kdo je pravzaprav izpadel, Večer, 15. november 1965, št. 265, str. 5; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 124. 158 Polom kakršnega ne pomnimo, Večer, 27. november 1967, št. 276, str. 7. 159 Breza - Branik Hoče 3:2, Večer, 24. junij 1968, št. 147, str. 4; Fužinar - Modriča 3:2, Večer, 9. junij 1969, št. 133, str. 5; 4. Izola, 7. Fužinar, 8. Jesenice, 9. Branik - Hoče, Večer, 1. junij 1970, št. 125, str. 5. 160 Branik-Bovec 3:1, Večer, 17. maj 1976, št. 113, str. 7; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 249. 161 Konec skrbi za Slovence, Večer, 7. junij 1971, št. 130, str. 6; Maribor - Breza 3:1, Večer, 26. junij 1972, št. 147, str. 7; Kdo bo še izpadel?, Večer, 28. maj 1973, št. 121, str. 8; Odlična uvrstitev Slovencev, Večer, 20. maj 1974, št. 115, str. 8; Maribor - Interplet 3:0 b. b., Večer, 28. april 1975, št. 99, str. 12; Bled - Maribor 3:0, Večer, 12. april 1976, št. 86, str. 8; Maribor - Enotnost 2:3, Večer, 18. april 1977, št. 90, str. 8; Ob slovesu zmaga, Večer, 24. april 1978, št. 95, str. 8; Brez poraza v drugem delu!, Večer, 23. september 1979, št. 95, str. 8. 162 Sedaj pa za prvo zvezno ligo, Večer, 21. april 1980, št. 94, str. 7. 157

504 tihec.indd

504

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

silovito udaril po žogi in se je na velikem semaforju v karlovški športni dvorani zablestel izid 15:10 za Stavbar/Maribor, je bilo veselje nepopisno. Igralci in tehnično vodstvo Mariborčanov so jokali. Nadlački in njihov trener Đorđe Isajlovič pa so spoštljivo stopili do svojih nasprotnikov ter jim krepko stisnili roke.” Omenjeni uspeh so dosegli: Lečnik, Lobnik, Lamut, Turk, Vodovnik, Brumen, Tomšič, Primec, Janžič, Mavčnik, Mejal in Ule.163 Prva sezona (1980/81) v družbi najboljših jugoslovanskih klubov se za Stavbar ni iztekla po željah. Mariborski odbojkarji so bili namreč še premalo izkušeni, zato so se na koncu sezone poslovili od tekmovanja ter izpadli v nižji tekmovalni razred.164 V ligo so se vrnili že naslednjo sezono. Po zmagi doma nad ekipo Rudi Čajevec so si kolo pred koncem prvenstva zagotovili prvo mesto na lestvici.165 S tem se začne novo obdobje v mariborski odbojki, saj klub ostane v družbi najboljših jugoslovanskih ekip več let.166 Mariborčani so v osemdesetih letih merili moči tudi na mednarodni sceni. V sezoni 1983/84 so v pokalu Jugoslavije presenetljivo osvojili drugo mesto ter si tako priigrali nastop v evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev. Pomerili so se s turško ekipo Galatasaray ter izpadli iz nadaljnjega tekmovanja.167 Odbojkarji so v tem obdobju dvakrat trepetali za obstanek zaradi ‘višje sile’. Prvič v sezoni 1986/87, ko se je zgodil nenavaden zaplet. Ob koncu prvenstva ni bilo jasno ali je Stavbar ostal v prvi ligi ali ne. Na lestvici je sicer zasedel 10. mesto, kar je zadostovalo za obstanek, vendar se je zapletlo pri primeru OK Crvena zvezda. Beograjčani, ki so na lestvici zaostali za Mariborčani, so veliko tekem izgubili zaradi njihovega igralca Brdževiča, saj za klub ne bi smel igrati. Ker je Crvena zvezda menila drugače, se je pritožila na Odbojkarsko zvezo Jugoslavije. Če bi bila pritožba ugodno rešena, bi Beograjčani dobili vrnjene na ta način izgubljene točke in iz lige bi izpadel Stavbar.168 Zadeva dolgo ni bila razrešena, junija 1987 pa predsedstvo Odbojkarske zveze Jugoslavije (čeprav ‘primer Crvena zvezda’ še ni bil končan) potrdi lestvico prve zvezne lige in tako Mariborčani ostanejo prvoligaši.169 Podoben scenarij se je zgodil leta 1989. Stavbar/MTT je na koncu prvenstva osvojil 9. mesto, ki bi v normalnih okoliščinah moralo zadostovati za obstanek.170 Vendar še ob koncu prvenstva ni bilo znano, po kakšnem sistemu se bo liga igrala v naslednji sezoni. Na koncu je bil sprejet predlog, da se prva liga zmanjša na osem klubov in Mariborčani so izpadli. Ustanovljeni sta bili A1 in A2 liga s po osmimi ekipami. Po

163 164 165 166

167 168 169 170

Po 15. letih vnovič v prvi zvezni ligi, Večer, 19. maj 1980, št. 116, str. 7. Slovo s porazom, Večer, 20. april 1981, št. 91, str. 9. Stavbar/Maribor prvoligaš, Večer, 19. april 1982, št. 91, str. 10. Jedinstvo/Interplet-Stavbar/Maribor 3:2, Večer, 4. april 1983, št. 78, str. 10; V Evropo kot prvoligaši, Večer, 16. april 1984, št. 89, str. 7; Mariborčani brez težav, Večer, 11. marec 1985, št. 58, str. 9; Najboljše ko je bilo najtežje, Večer, 16. april 1986, št. 84, str. 10; Stavbarjevci prvoligaško naprej, Večer, 15. junij 1987, št. 137, str. 8. 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 85. Mariborčani brez težav, Večer, 11. marec 1985, št. 58, str. 9; Najboljše ko je bilo najtežje, Večer, 16. april 1986, št. 84, str. 10; Pričakovan poraz, obstanek negotov, Večer, 16. marec 1987, št. 62, str. 9. Stavbarjevci prvoligaško naprej, Večer, 15. junij 1987, št. 137, str. 8. Ostali ali izpadli?, Večer, 27. marec 1989, št. 71, str. 9.

505 tihec.indd

505

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

18. maja 1980 je Stavbar/ Maribor v Kalovcu premagal Borovo s 3:1 ter se uvrstili v prvo zvezno ligo (arhiv dnevnika Večer, foto: Boris Vugrinec)

zaključku rednega dela sezone sta zmagovalca A2 lige igrala končnico z ekipami iz lige A1. Igralci Stavbarja/MTT so se s skupno zmago hitro, že v prvem poskusu, vrnili v A1 ligo, kjer so pod imenom Tehno Mobil (na koncu sezone so še tretjič po letu 1981 izpadli iz elitne jugoslovanske lige) odigrali zadnjo sezono v nekdanji skupni državi.171 ŽENSKE Bogate izkušnje pred drugo svetovno vojno so mariborskim odbojkaricam po osvoboditvi prinesle vodilno mesto v državi. Ženska odbojkarska reprezentanca Slove-

171

172

Najslajša zmaga stavbarjevcev, Večer, 12. marec 1990, št. 59, str. 11; 1. ZOL. A1, Večer, 12. marec 1990, št. 59, str. 11; Dober začetek slab konec, Večer, 19. marec 1990, št. 65, str. 11; Upanje je umrlo zadnje, Večer, 18. februar 1991, št. 40, str. 12. Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 251.

506 tihec.indd

506

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

nije, ki je bila sestavljena večinoma iz mariborskih igralk, je na prvem državnem prvenstvu leta 1945 brez težav osvojila naslov prvaka.172 V SŠD Železničar je bila ženska ekipa formirana v letu 1945. Mariborčanke so se začele udeleževati tekmovanj leta 1946. Tako so nastopile na prvenstvu Slovenije (potekalo je po turnirskem sistemu) ter zasedle tretje mesto. Leta 1948 so prav tako sodelovale v novoustanovljeni Slovenski ligi.173 V istem času je bila formirana ženska odbojkarska ekipa Poleta. Začela je tekmovati leta 1946. Na turnirju za državno prvenstvo je z veliko premočjo osvojila naslov državnih prvakinj. V naslednjih letih od 1948-1951 je ostala v vrhu jugoslovanske odbojke. To je bil čas popolne premoči slovenske ženske odbojke, saj sta načeloma o prvaku odločali moštvi ljubljanske Enotnosti ter mariborskega Poleta.174 Leta 1951 so se v vrh jugoslovanske odbojke začele vzpenjati odbojkarice Železničarja. Bile so tretje v državi. Leta 1952 so nastopile na turnirju za državno prvenstvo v Subotici in za beograjskim Partizanom zasedle drugo mesto.175 Naslednje leto je bila ustanovljena prva zvezna liga, v kateri so Mariborčanke uspešno nastopale. Toda že leta 1954 so doživele težak udarec, saj so izpadle. Po zmagi na republiškem nivoju ter uspešno odigranih kvalifikacijah so se vrnile štiri leta pozneje. Do leta 1963, ko je bila ženska zvezna liga ukinjena, je ekipa uspešno nastopala v tem tekmovalnem razredu. Najbolje se je odrezala v leta 1960. Osvojila je odlično tretje mesto.176 Odbojkarice Poleta, ki so se leta 1952 preimenovale v Branik, so v tem obdobju tekmovale s spremenljivim uspehom. Najprej zaradi menjave generacij klub sploh ni imel ženske vrste. Leta 1953 je bila sestavljena nova ekipa, mešanica starih in mladih igralk, ki je že v prvi sezoni presenetila tudi največje optimiste ter po ogorčenem boju s Partizanom iz Beograda na koncu osvojila naslov državnih prvakinj. To lovoriko so osvojile: Florjančič, Mlaker, Kikl, Pregl, Stavbar, Segala, Pajtler, Živko in Bende.177 Naslednji dve sezoni so Mariborčanke osvojile naslov viceprvakinj Jugoslavije. Leta 1959 je moštvo padlo v krizo in izpadlo iz zvezne lige.178 Po tem dogodku se ženska ekipa Branika dolgo ni pobrala, saj se vse do leta 1978 ni uspela uvrstiti v zvezno ligo. Še več, v tem obdobju je bil nekaj časa klub čisto na dnu. Jeseni leta 1968 je prišlo celo do prekinitve dejavnosti. Mrtvilo je trajalo dve leti, ko so v klubu začeli delati čisto od začetka, s pionirkami in mladin-

173

Odbojkarski klub ŽŠD Maribor 30 let, ŽŠD Maribor, Maribor 1976, str. 4-5. Državno prvenstvo v odbojki v Ljubljani, Vestnik, 10. oktober 1947, št. 41, str. 5; Mariborska odbojka, Večer, Vestnik, 12. november 1951, št. 266, str. 4; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 251. 175 Mariborska odbojka, Vestnik, 12. november 1951, št. 266, str. 4; 40 let ŽŠD Maribor, ŽŠD Maribor, Maribor 1967, str. 23; Najlepši uspeh k jubileju, Večer, 22. september 1952, št. 224, str. 3. 176 Odbojkarice Železničarja v zvezni ligi, Večer, 26. april 1954, št. 97, str. 4; Dve mariborski ekipi v zvezni ligi, Večer, 21. oktober 1958, št. 250, str. 6; Praznih rok iz Beograda, Večer, 10. oktober 1960, št. 237, str. 6; 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 82. 177 Odbojkarice Branika osvojile državno prvenstvo, Večer, 26. oktober 1953, št. 252, str. 6; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 127. 178 V zlati dobi mariborske odbojke, Večer, 7. julij 1975, št. 155, str. 8; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 253-254. 174

507 tihec.indd

507

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

kami.Vodil jih je Edvard Dolinšek. Načrtno delo je obrodilo prve sadove v sezoni 1973/74. Pionirke so postale prvakinje Slovenije.179 Odbojkarice ŽŠD Maribor v šestdesetih letih niso imele takšnih težav. Po razpadu prve zvezne lige leta 1963 so se znašle v republiški ligi, kjer so bile razred zase. V dveh letih so osvojile dva naslova republiških prvakinj.180 Leta 1965 je bila ponovno ustanovljena ženska zvezna liga, v kateri so nastopale tudi mariborske odbojkarice, vendar je ekipa med sezono izstopila iz tekmovanja. Kriza je postala vidna v zadnjem krogu prvega dela prvenstva, ko bi Mariborčanke morale doma nastopiti proti zagrebški Mladosti. Časnik Večer je poročal: “Kot smo izvedeli od funkcionarjev Maribora so tekmo kratko malo predali, saj jim ni posrečilo sestaviti moštva.”181 Tako so v naslednjih sezonah nastopale v republiški ligi in leta 1968 postale republiške prvakinje.182 Ta dosežek so ponovile dve leti pozneje. Nato so odlično nastopile na kvalifikacijskem turnirju za prvo zvezno ligo (potekal je v Mariboru) ter se uvrstile v višji tekmovalni razred.183 Toda v prvi zvezni ligi so tekmovale le sezono, saj se niso uspele dobro upirati najboljšim moštvom v državi. Prvo zmago so dosegle šele v 11. krogu, ko so doma premagale ekipo Poštarja s 3:0.184 To je bila edina zmaga Mariborčank v prvenstvu in izpadle so v republiško ligo.185 Tam so nastopale naslednjih pet sezon. Leta 1976 je na osnovi portoroških sklepov v mestu prišlo do reorganizacije odbojke in vrhunsko žensko odbojko je prevzel Odbojkarski klub Branik.186 Začelo se zlato obdobje mariborske ženske odbojke. Združena mariborska ekipa, ki je tekmovala pod imenom OK Branik, je začela dosegati odmevnejše rezultate v sezoni 1977. Uvrstila se je v novoustanovljeno drugo zvezno ligo, kjer so takoj zasedle drugo mesto.187 V sezoni 1978/79 so igralke Branika ostale v vrhu druge lige, za Fužinarjem so spet osvojile visoko drugo mesto.188 V tretjem poskusu so Mariborčanke naredile korak naprej. Najprej so postale prvakinje. S skupno zmago so si priigrale kvalifikacije za napredovanje, kjer so premagale prvaka druge lige - center Gradačac ter se uvrstile v najvišji razred jugoslovanske odbojke.189 Mariborske odbojkarice so nastopale v prvi zvezni ligi od leta 1980 do osamo-

179 180 181 182 183 184 185 186 187 188 189

Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 127-128. Maribor prvi, Branik tretji, Večer 30. september 1963, št. 228, str. 4; Prvi Maribor, druga Ljubljana, Večer, 5. oktober 1964, št. 233, str. 4. Maribor je tekmo predal, Večer, 28. junij 1965, št. 148, str. 4. Ljubljana prvakinja, Večer, 3. oktober 1966, št. 229, str. 7; Celjanke in Mariborčanke na kvalifikacije, Večer, 23. oktober 1967, št. 247, str. 7; Branik - Kamnik 3:0, Večer, 14. oktober 1968, št. 241, str. 5. Mariborčanke znova na vrhu, Večer, 8. junij 1970, št. 131, str. 5; Mariborčanke v najelitnejši družbi, Večer, 29. junij 1970, št. 149, str. 5. Po hitrem postopku, Večer, 8. marec 1971, št. 55, str. 4. Crvena zvezda in Mladost, Večer, 26. april 1971, št. 97, str. 4. 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 84. Branik-Pula 3:0 b.b., Večer, 24. april 1978, št. 95, str. 8. Fužinarke v kvalifikacije!, Večer, 9. april 1979, št. 83, št. 8. Branik-Radna 3:0, Večer, 7. april 1980, št. 82, str. 10; Branik-Gradačac 3:1, Večer, 28. april 1980, št. 100, str. 7.

508 tihec.indd

508

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

svojitve Slovenije 1991 ter dosegale izredne uspehe: - v sezoni 1980/81 6. mesto, - v sezoni 1981/82 5. mesto, - v sezoni 1982/83 3. mesto, - v sezoni 1983/84 3. mesto.190 Nato je prišla zgodovinska sezona 1984/85, ko je odbojkaricam Palome Branika po 32. letih spet uspelo osvojiti naslov državnih prvakinj. Odločilno tekmo za prvo mesto so odigrale marca leta 1985 novi v dvorani Tabor, kjer se je zbralo kar 4000 gledalcev. Pomerile so se z ekipo Partizana ter ga gladko premagale s 3:0. Časnik Večer je poročal, da je po tekmi v dvorani zavladalo nepopisno veselje, saj so Mariborčanke osvojile prvenstvo dobesedno za las. Enako število točk so namreč zbrale še odbojkarice Mladosti Monterja, ki pa so imele slabši količnik izgubljenih nizov. Ta izreden rezultat so dosegle: Peljušič, Bezjak, Lešnik, Kislinger, Czurda, Žnideršič, Vidic, Vujašič, Dolinšek, Pregl, Pejovič.191 V novi sezoni je državno prvenstvo potekalo po novem sistemu. Ekipe so najprej odigrale redni del, po tem delu pa se je šele začel pravi boj za skupno zmago. Najboljše štiri ekipe so se namreč uvrstile v finale državnega prvenstva in se med seboj pomerile na štirih finalnih turnirjih, na katerih se točke iz rednega dela prvenstva niso upoštevale. Mariborčanke so že v rednem delu prvenstva pokazale, da so glavne kandidatke za osvojitev državnega prvenstva. Bile so namreč prve, kar je pomenilo, da bo zadnji, četrti turnir odigran v Mariboru.192 Svojo premoč je Paloma Branik pokazala na vseh štirih finalnih turnirjih. Na zadnjem v Mariboru so Mariborčanke le še dokončale uspešno delo ter ubranile naslov državnih prvakinj.193 Do osamosvojitve Slovenije igralkam Palome/Branika ni uspelo še tretjič osvojiti naslova državnih prvakinj. Bile pa so trikrat druge, enkrat tretje, leta 1991 so izpadle v polfinalu končnice. 194 V tem obdobju so brez večjih uspehov redno nastopale na mednarodni sceni. Z osvojitvijo naslova državnih prvakinj so si Mariborčanke priigrale nastopa v pokalu državnih prvakinj. Končala sta se brez uspeha, saj so obakrat izpadle že v prvem krogu tekmovanja. V prvem poskusu proti ruski ekipi CSKA iz Moskve, naslednje leto pa proti bolgarskim prvakinjam CSKA-ju iz Sofije.195 Prav tako so trikrat igrale v evropskem pokalu pokalnih zmagovalk ter enkrat v pokalu CEV. Najboljši rezultat

190

Dobro da je konec, Večer, 13. april 1981, št. 85, str. 9; Mariborčanke pete-Ravenčanke rešene, Večer, 5. april 1982, št. 79, str. 10; 1.zvezna liga-ženske, Večer, 28. marec 1983, št. 72, str. 10; Zmaga Palome Branika, Večer, 2. april 1984, št. 77, str. 9.

191

Mariborčanke po 32. letih znova državne prvakinje, Večer, 11. marec 1985, št. 58, str. 7. Rijeka-Paloma/Branik 1:3, Večer, 17. marec 1986, št. 63, str. 10. Paloma Branik državni prvak, Večer, 28. april 1986, št. 99, str. 7. Najboljša je Mladost Monter, Večer, 20. april 1987, št. 92, str. 7, Radnički s pomočjo Palome/Branika, Večer, 25. april 1988, št. 97, str. 7; Zagrebčanke več kot prepričljivo, Večer, 24. april 1989, št. 95, str. 9; Najprej zmaga potem poraz, Večer, 2. april 1990, št. 76, str. 11; Po pričakovanju Beograjčanke, Večer, 18. marec 1991, št. 64, str. 12. Pričakovan hud poraz v Moskvi, Večer, 9. december 1985, št. 284, str. 4; Še najboljše v tretjem setu, Večer, 16. december 1985, št. 290, str. 7. Jubilejni zbornik MŠD Branik 1980-1990, MŠD Branik, Maribor 1991, str. 62.

192 193 194

195

509 tihec.indd

509

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

Slavje odbojkaric Palome Branika v polni dvorani Tabor ob osvojitvi naslova državnih prvakinj; 10. marec 1985 (arhiv dnevnika Večer, foto: Boris Vugrinec)

so dosegle v sezoni 1987/88, ko so izpadle v drugem krogu pokala evropskih pokalnih prvakinj proti CSKA-ju iz Moskve.196 Zanimivo je, da v teh najuspešnejših letih (od sezone 1983/84 do 1990/91) Branikovke nikoli niso uspele postati pokalne zmagovalke Jugoslavije. Vse sezone (kar osemkrat) pa so bile druge.197 Po uspehih lahko odbojko štejemo med vodilne ekipne športne panoge v mestu. Za to so še posebej ‘odgovorna’ dekleta, ki so ime mesta Maribor ponesle po vsej Jugoslaviji. Za odbojko je v mestu vladalo precejšnje zanimanje. Tako so odbojkarji tekme igrali tudi pred polno dvorano Tabor, kar je še danes prava redkost. Rokomet Hazeno, predhodnico rokometa, so v Mariboru igrali že med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni je hazena mesto ‘prepustila’ rokometu.198 Najboljši rokometaši

196 197 198

Jubilejni zbornik MŠD Branik 1980-1990, MŠD Branik, Maribor 1991, str. 62-63. Prav tam. Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 147-148.

510 tihec.indd

510

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

so prihajali iz vrst MŠD Branik. MOŠKI Rokometna sekcija je bila v okviru SŠD Polet ustanovljena leta 1948. Rokometaši so svojo prvo tekmo (takrat se je igral še veliki rokomet na nogometnem igrišču) odigrali spomladi leta 1949 ter izgubili proti Milicionerju kar s 17:0. Časnik Vestnik je poročal, da so domačini kljub visokemu porazu kar zadovoljili, saj naj bi se videlo, da imajo posamezni igralci precej smisla za rokomet. Avtor članka je menil, da bi se lahko ob sistematičnih treningih igralci razvili v dobro ekipo.199 Rokometaši so začeli nastopati v prvenstvu Slovenije in leta 1951 osvojili drugo mesto. To jim je omogočilo igranje kvalifikacij za prvo zvezno ligo, ki se jih niso udeležili.200 V petdesetih letih se je začel uveljavljati mali rokomet. Prva moška tekma v malem rokometu je bila odigrana v Mariboru junija leta 1952. Mariborčani, ki so takrat so že nastopali pod imenom Branik, so se pomerili z varaždinsko Slogo ter izgubili s 12:17.201 Ekipa je hitro napredovala in leta 1955 je prvič v zgodovini osvojila republiško prvenstvo v malem rokometu. Še v isti sezoni so rokometaši pokazali svojo premoč v velikem rokometu in dobre igre kronali z zmago.202 Tega leta je bila ustanovljena moška zvezna liga v malem rokometu, v kateri se Branik ni znašel najbolje. Že spomladi 1956 je izpadel.203 V letu 1957 je klub ponovno postal republiški prvak v malem rokometu. Finalni turnir je gostil Maribor, lovoriko pa si je priigral za las pred Odredom. Tako si je Branik pridobil pravico sodelovanja na polfinalnem turnirju državnega prvenstva, ki je prav tako potekal v Mariboru. Domačini so razočarali in zasedli zadnje mesto. V naslednjih nekaj letih igralci Branika ostanejo v vrhu slovenskega rokometa, vendar ne uspejo več osvojiti naslova republiških prvakov. 204 V sredini šestdesetih let so se v klubu začele kopičiti težave. Prišlo je do menjave generacij, primanjkovalo je igralcev ter še posebej denarja. Vsi problemi so se pokazali na rezultatu moštva v sezoni 1965/66, ko je moštvo po dramatičnem boju izpadlo iz republiške lige.205 Mariborčani so nadaljevali tekmovanje v štajerski rokometni ligi, kjer so nastopali dve leti. V letu 1968 se jim je namreč za las uspelo vrniti v republiško ligo, saj sta imeli tudi ekipi Šoštanja in Murske Sobote na koncu

199

Milicioner (Zagreb) - Polet 17:0 (9:0), Vestnik, 7. marec 1949, št. 55, str. 4; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 285. 200 Polet premagal Enotnost z 11:4 (5:1), Vestnik, 19. september 1949, št. 221, str. 4; MŠD Branik-rokometni klub 1919-1979, RK Branik, Maribor 1979, str. 8-9. 201 V Mariboru so prvič igrali mali rokomet, Vestnik, 11. junij 1952, št. 136, str. 4. 202 Branik - Odred 8:8 (5:6), Večer, 25. april 1955, št. 97, str. 8; Tudi v malem rokometu Branik najboljši, Večer, 6. junij 1955, št. 131, str. 6. 203 MŠD Branik-rokometni klub 1919-1979, RK Branik, Maribor 1979, str. 18, 20. 204 Branik za las pred Odredom, Večer, 6. maj 1957, št. 104; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 150-152. 205

Naslova v Celje (moški) in Maribor (ženske), Večer, 6. junij 1966, št. 129, str. 6; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 296.

511 tihec.indd

511

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

enako število točk. Branik je bil prvi zaradi boljše razlike v prejetih in danih golih. V tem tekmovalnem razredu v naslednjih sezonah niso uspeli doseči vidnejših rezultatov.206 Novo razočaranje so rokometaši doživeli v sezoni 1971/72. Branik je sicer osvojil zadostno število točk za obstanek v slovenski ligi, vendar mu je tekmovalna komisija Rokometne zveze Slovenije odvzela točko, ker ekipa ni odpotovala na prekinjeno tekmo v Šoštanj. To je bilo usodno in moštvo je po treh letih izpadlo.207 Rokometaši v naslednjih sezonah niso uspeli postati standardni člani republiške lige.208 Na osnovi portoroških sklepov sta se v sezoni 1977/78 združila Branik ter tezenski Kovinar. Povezano moštvo je nastopalo v Ljudskem vrtu ter v prvi sezoni (igralo je v deljeni republiški ligi) osvojilo osmo mesto. Naslednja leta so pokazala, da portoroški sklepi v moški rokomet niso prinesli nič dobrega. Slabo se je namreč delalo z mlajšimi selekcijami in po odhodu starejših igralcev ni bilo mladih, ki bi to vrzel zapolnili. Kljub temu je do leta 1983 klub dosegal solidne uvrstitve v republiški ligi ter nekako krpal slabo finančno in kadrovsko stanje. Velika ovira v razvoju mariborskega rokometa je bilo dejstvo, da mesto ni imelo primerne dvorane.209 V sezoni 1983/84 je Branik spet preživljal težke čase. Kar sedem igralcev je odšlo na služenje vojaškega roka in izpadel je iz republiške lige, v katero se nikoli več ni vrnil.210 Od sezone 1984/85 do 1987/88 je nastopal v drugi republiški ligi. V zadnjih dveh sezonah je bila ekipa na pragu uvrstitve v prvo, toda obakrat rokometašem ni uspelo. Po drugem neuspehu je bilo razočaranje popolno. Trener Marko Šibila je odšel v Ljubljano, nekateri igralci so prenehali z igranjem, drugi so moštvo zapustili. Tako je prišlo do popolnega razpada sistema in vodstvo se je na koncu odločilo, da moško vrsto razpusti.211 S tem se je začelo obdobje dolgega mrtvilo v mariborskem moškem rokometu. ŽENSKE Že ob ustanovitvi FD Maribor, leta 1945, so se ustanovitelji odločili, da osnujejo odsek hazene - predhodnice rokometa. Ustanovili so poseben odbor, da bi hazena pri dekletih spet oživela. Leta 1948 so na občnem zboru društva ukinili hazeno

206

Branik spet v republiški ligi, Večer, 5. junij 1968, št. 129, str. 5; Prvaka Slovan in Branik, Večer, 16. junij 1969, št. 139, str. 4; Piran in Slovan v kvalifikacije, Večer, 13. junij 1970, št. 137, str. 4; Slovan - Slovenj Gradec 18:13 (7:4), Večer, 14.06.1971, št. 136, str. 5.

207

Odločitev za zeleno mizo, Večer, 12. junij 1972, št. 135, str. 6, Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 305-306. 208 MŠD Branik-rokometni klub 1919-1979, RK Branik, Maribor 1979, str. 55-56. 209 Sedaj še superfinale, Večer, 25. april 1978, št. 98, str. 10; Polet - Minerva 17:18 (12:9), Večer, 22. maj 1979, št. 117, str. 10; Polet - Inles 23:20 (12:13), Večer, 17. junij 1980, št. 140, str. 10; Branik-Usnjar 27: 31 (13:14), Večer, 15. junij 1981, št. 136, str. 8; Lipa prvak, Večer, 14. junij 1982, št. 136, str. 8; BranikKrško 21:27, Večer, 30. maj 1983, št. 123, str. 10; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 153-154. 210 Republiška liga-moški, Večer, 28. maj 1984, št. 122, str. 10. 211 Jubilejni zbornik MŠD Branik 1980-1990, MŠD Branik, Maribor 1991, str. 29.

512 tihec.indd

512

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

ter ustanovili rokometno sekcijo. Takrat se je igral veliki rokomet na nogometnem igrišču. Članice so po krajših pripravah prvo tekmo odigrale maja 1949. Na stadionu Železničarja so se pred več sto gledalci pomerile z Zagrebom. Kljub neizkušenosti in porazu s 4:1 časnik Vestnik poroča, da so bile Mariborčanke popolnoma enakovredne eni najboljših ekip v državi. Dekleta so to leto zastopale Slovenijo na državnem prvenstvu v Sarajevo, kjer so izgubile vsa tri srečanja v skupini. V naslednjih letih se je začel vedno bolj uveljavljati mali rokomet.212 V Mariboru je bila prva ženska tekma v malem rokometu odigrana junija 1952. Igralke Branika (klub se je med tem časom preimenoval) so se pomerile s Svobodo iz Varaždina ter zmagale 2:1. Zanimivo je, da bi moralo biti srečanje odigrano na Trgu svobode. Zaradi neurejenega dovoljenja so igralke nastopile na stadionu v Ljudskem vrtu.213 Prve odmevne uspehe so rokometašice dosegle leta 1955. Osvojile so naslov republiških prvakinj v malem rokometu, nato so zmagale še v velikem rokometu. Obakrat so v finalu premagale ljubljansko Svobodo. Republiške prvakinje so si priigrale nastop na polfinalu državnega prvenstva, kjer so zasedle tretje mesto. V poletnem premoru je bila prvič ustanovljena zvezna ženska liga v malem rokometu, v kateri so prav tako sodelovale igralke Branika. Bile so odlične šeste.214 Po uspehih je leta 1958 sledilo veliko razočaranje. Ženska rokometna vrsta je zaradi menjave generacij razpadla. Na srečo mrtvilo ni trajalo dolgo. Rokometni klub Branik je po dvoletnem premoru ponovno ustanovil žensko rokometno vrsto, ki se je kmalu močno okrepila. Cilj moštva je bil uvrstitev v republiško ligo. Že v prvi sezoni so osvojile prvo mesto v okraju ter si priborile nastop v kvalifikacijah za prvo slovensko rokometno ligo. Tam so premagale še ekipi Pirana in EKSŠ iz Murske Sobote ter dosegle zastavljen cilj.215 V prvi sezoni v republiški ligi so si rokometašice Branika zadale nalogo, ostati v družbi najboljših klubov, kar jim je tudi uspelo, saj so bile na koncu prvenstva tretje.216 Po nekaj letih so v sezoni 1962/63 Mariborčanke uspele sestaviti odmeven rezultat v državnem merilu. Odlično so odigrale tekmovanje za jugoslovanski pokal in prišle do osmine finala, kjer so izpadle proti prvoligaški ekipi Lokomotive iz Virovitice.217 Omenjeni rezultat je že bil eden od znakov, da se ženski rokomet znova prebuja. Začela se je trnova pot preboja v višji tekmovalni razred. Potrditev dobrega dela je prišla leta 1966, ko so rokometašice osvojile naslov republiških prvakinj ter se uvrstile v kvalifikacije za prvo zvezno ligo. Kvalifikacije so potekale v Mariboru, Branikovkam pa se ni uspelo narediti koraka naprej. Na novo priložnost so mo-

212

Zagreb - Polet 4:1, Vestnik, 3. maj 1949, št. 102, str. 4; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 285-286. 213 V Mariboru so prvič igrali mali rokomet, Vestnik, 11.junij 1952, št. 136, str. 4. 214 Svoboda prvič premagana v Mariboru, Večer, 9. maj 1955, št. 107, str. 6; MŠD Branik -rokometni klub 1919-1979, RK Branik, Maribor 1979, str. 15-16, 19. 215 216 217

Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 293, 297. Slavje Branikovih rokometašic, Večer, 21. maj 1962, št. 177, str. 4. Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 154-155.

513 tihec.indd

513

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

rale Mariborčanke čakati tri leta. V sezoni 1968/69 so postale republiške prvakinje in se uvrstile v kvalifikacije za vstop v najvišji tekmovalni razred jugoslovanskega rokometa. Zanimivo je, da so to leto Branikovke v prvenstvu zmagale na vseh tekmah in osvojile maksimalno število točk, kar je edinstven primer v zgodovini kluba. Kvalifikacijski turnir je potekal v Splitu, toda zasedle so le drugo mesto in z napredovanjem ni bilo nič. V sezoni 1970/71 je ekipa osvojila tako republiško prvenstvo kot pokalni naslov.218 V kvalifikacijah za prvo ligo, ki so to leto potekale po drugačnem sistemu (dve tekmi na izločanje), se je zgodovina še tretjič ponovila. Mariborčanke so izgubile dvoboj z ekipo DIN 12. februar iz Niša.219 Da so bile Branikovke v tem času v ligi razred zase, kaže rezultat nove sezone, ko so ubranile republiška naslova. To leto je v Jugoslaviji prišlo do reorganizacije rokometnih lig in Mariborčanke so se brez kvalifikacij uvrstile v drugo zvezno ligo.220 Z omenjenim uspehom se začne obdobje spremenljivih rezultatov, saj ekipa v naslednjih nekaj letih (do leta 1977) ne uspe postati standardni član druge zvezne lige.221 V delovanje kluba so v tem času ‘posegli’ portoroški sklepi. Na tej osnovi je v sezoni 1977/78 prišlo v ekipi do ‘selekcijske’ spremembe in za krajši čas se je preimenovala v Rokometni klub Maribor. Leta 1982 so rokometašice ponovno osvojile naslov prvakinj in se uvrstile v medrepubliško ligo, kjer igrajo dve sezoni.222 Moštvo je nato tekmovalo v republiški ligi vse do sezone 1989/90. Leta 1990 postanejo republiške viceprvakinje ter se uvrstijo v drugo zvezno ligo.223 Zadnja sezona v nekdanji skupni državi je minila uspešno, saj so si zagotovile obstanek v zvezni ligi.224 Rokomet je bil v mestu zasenčen od nekaterih drugih ekipnih športov: nogometa, košarke, odbojke. Razlogov za to je vsekakor več: povprečni rezultati, neurejene razmere…

218

Naslova v Celje (moški) in Maribor (ženske), Večer, 6. junij 1966, št. 129, str. 6; Branik enakovreden Partizanu in Medveščaku, Večer, 27. junij 1966, št. 147, str. 5; Prvaka Slovan in Branik, Večer, 16. junij 1969, št. 139, str. 4; Branik za las prekratek, Večer, 7. junij 1969, št. 156, str. 4; Tretja zvezdica za Branik, Večer, 14. junij 1971, št. 136, str. 5; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 155. 219 Prednost ni bila nedosegljiva, Večer, 12. julij 1971, št. 159, str. 5. 220 Branik potrdil naslov, Večer, 12. junij 1972, št. 135, str. 7. 221 Druga zvezna rokometna liga-zahod, Večer, 18. junij 1973, št. 139, str. 8; Branik-Podravka 8:16, Večer, 17. junij 1974, št. 139, str. 8; Usnjar - Branik 14:29, Večer, 16. junij 1975, št. 138, str. 9; Ekipa Zameta prvak, Večer, 31. maj 1976, št. 125, str. 8; MŠD Branik-rokometni klub 1919-1979, RK Branik, Maribor 1979, str. 48-49. 222 Sedaj še superfinale, Večer, 25. april 1978, št. 98, str. 10; Polana - Savinjska 21:20 (13:9), Večer, 22. maj 1979, št. 117, str. 10; Maribor - Eta 13:12, Večer, 17. junij 1980, št. 140, str. 10; Branik - Šentjernej 19:15, (9:6), Večer, 15. junij 1981, št. 136, str. 10; Branik v drugo ligo, Večer, 14. junij 1982, št. 136, str. 10; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 157; Mlinotest-Branik 26:24, Večer, 13. junij 1983, št. 135, str. 8, Medrepubliška liga-ženske, Večer, 28. maj 1984, št. 122. str. 10. 223 Republiška liga - ženske, predzadnje kolo, Večer, 3. junij 1985, št. 127, str. 10; Pri članicah Novomeščanke, Branikovke 3, Večer, 9. junij 1986, št. 133, str. 10; Branik - Burja 19:16 (9:9), Večer, 25. maj 1987, št. 119, str. 9; Polana - Iskra 20:26 (10:13), Večer, 24. maj 1988, št. 119, str. 11; Branikovke četrte, Večer, 23. maj 1989, št. 117, str. 17, Svet se ni podrl, Večer, 28. maj 1990, št. 122, str. 11. 224 Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 157.

514 tihec.indd

514

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

Hokej na ledu Hokej se je v Mariboru začel razvijati konec štiridesetih let. Prva hokejska tekma po drugi svetovni vojni je bila v štajerski metropoli odigrana februarja 1949. Na teniških igriščih na stadionu ob Tržaški cesti sta se pomerila mestna tekmeca Železničar in Polet. Časnik Vestnik je poročal, da si je zanimivo tekmo ogledalo več kot 600 gledalcev, ki so kljub mrazu vztrajali na svojih mestih do zadnje sekunde srečanja. Publika je videla zmago Železničarja s 7:3.225 Tako so bili narejeni prvi resnejši koraki k popularizaciji omenjene športne panoge. V Mariboru sta dva hokejska kluba delovala le kratek čas, saj sta se hitro združila v Železničarsko športno društvo. Moštvo je nastopalo v slovenski hokejski ligi, svoje tekme pa je do leta 1963 igralo na naravnem drsališču ob Tržaški cesti.226 V mestu so dolgo razmišljali o gradnji umetnega drsališča. Priprave na gradnjo so stekle že leta 1961 in tri leta pozneje so bili vsi načrti končani. Drsališče je ‘dobilo’ svoje mesto na Poljanah, v novem športnem parku.227 Deset let pozneje, leta 1974, so sanje le postale resničnost. Maribor je dobil umetno drsalno ploskev. 228 To je bil izjemen dogodek za uspešen razvoj hokeja v mestu. Od leta 1974 do 1976 so hokejisti merili moči v slovenski ligi. Zadnje leto so se Mariborčani, ki so takrat nastopali pod imenom Hokejski klub Stavbar, uvrstili v drugo zvezno ligo. Tam so igrali do leta 1978, ko so z drugim mestom dosegli tudi najboljši rezultat. V klubu nato nastopi kriza.229 Ponoven vzpon mariborskih hokejistov se začne v osemdesetih letih. Najprej je ekipa nastopala v medrepubliški ligi.230 V sezoni 1984/85 hokejistom uspe veliki met, senzacionalno se uvrstijo v prvo zvezno ligo. Mariborčani, ki so takrat nastopali pod imenom Avtoprevoz, so že v 11. krogu medrepubliške lige dokazali, da so zreli za ta podvig. V derbiju vrha lestvice so doma premagali Bled kar z 9:2 ter se prebili na prvo mesto.231 Pod taktirko znanega slovenskega hokejskega strokovnjaka Štefana Semeta so vodstvo na lestvici uspeli zadržati vse do konca prvenstva. Zanimivo je, da je v tem času za hokej v Mariboru vladalo prav neverjetno zanimanje. Tekme Avtoprevoza so bile odlično obiskane, ekipa je bila po gledanosti na domačem ledu takoj za Jesenicami in Olimpijo celo na tretjem mestu v tedanji Jugoslaviji.232 Po uvrstitvi v prvo zvezno ligo so se hokejisti začeli ubadati s številnimi težavami. Največja je bila, da mesto ni imelo pokritega drsališča. Tako je bilo jasno, da bodo morali igralci Avtoprevoza začetek in konec prvenstva odigrati izven

225

Železničar - Polet 7:3 (3:0, 2:2, 2:1), Vestnik, 5. februar 1949, št. 30, str. 4; Mariborski hockey, Vestnik, 08. februar 1949, št. 32, str. 4. 226 Hokejski klub Maribor, HK Maribor, Maribor 1999, str. 3. 227 Priprave na gradnjo umetnega drsališča v Mariboru, Večer, 21. december 1961, št. 295, str. 3; Umetno drsališče središče športnega parka, Večer, 13. januar 1964, št. 9, str. 3. 228 Hokejski klub Maribor, HK Maribor, Maribor 1999, str. 3. 229 70 let ŽŠD Maribor 1927-1997, ŽŠD Maribor, Maribor 1998, str. 39. 230 Konec v medrepubliški ligi, Večer, 28. februar 1983, št. 48, str. 10. 231 Mariborčani prevzeli vodstvo, Večer, 28. februar 1985, št. 22, str. 8. 232 Nagrada ob 10 letnici, Večer, 18. marec 1985, št. 64, str. 10.

515 tihec.indd

515

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

Akcija z uvodnega nastopa Mariborčanov v prvi zvezni ligi; Celje, 18. september 1985 (arhiv dnevnika Večer; foto: Boris Vugrinec)

Maribora. Za omenjene tekme so izbrali Celje.233 Prvo tekmo v prvi zvezni ligi so Mariborčani odigrali septembra leta 1985 v Celju. Gostili so ekipo Jesenic ter po pričakovanju visoko izgubili z 2:13.234 Prvenstvo so nadaljevali v podobnem stilu ter gladko izpadli iz prve lige.235 Glavna razloga za izpad sta bila težke razmere v klubu ter seveda pomanjkanje ledene dvorane. Po tem dogodku je hokej v Mariboru zamrl vse do osamosvojitve Slovenije.236 Pozimi je pomenil hokej za mesto pravo popestritev. Vendar je podobno kot nekateri drugi športi v Mariboru plačal davek zaradi neurejenih razmer. Veliki uspehi so prišli prehitro, saj za igranje hokeja na najvišji ravni v Mariboru še ni bilo primernih pogojev. Mali nogomet V Mariboru se je dobro razvil mali (dvoranski) nogomet, po uspehih je izstopal klub malega nogometa Branik Talci. Ustanovljen je bil leta 1984 iz najboljše mariborske

233 234 235 236

Kompromis: Maribor najprej v Celju, Večer, 10. junij 1985, št. 133, str. 10. Avtoprevoz-Jesenice 2:13, Večer, 19. september 1985, št. 218, str. 11. Izpadla Avtoprevoz in Vojvodina, Večer, 3. marec 1986, št. 51, št. 8. Hokejski klub Maribor, HK Maribor, Maribor 1999, str. 3.

516 tihec.indd

516

2.3.2004, 13:22


S tudia

H istorica

S lovenica

ekipe Talci in je prvi registrirani klub malega nogometa v nekdanji Jugoslaviji.237 Že prvo leto po ustanovitvi je ekipa začela nizati uspehe. Na tekmovanju v Žalcu je prvič postala uradni prvak Slovenije. Naslov je ubranila tudi v letih 1986 in 1987.238 V letu 1987 se je klub odcepil od KS Talci ter postal član MŠD Branik. Leta 1988 so Branikovci začeli dosegati odlične rezultate na mednarodni sceni. Nastopili so na FIFA239 turnirju evropskih prvakov (neuradno evropsko klubsko prvenstvo), ki je potekal v Velenju ter zmagali. V tem obdobju so barve kluba branili mnogi znani igralci velikega nogometa: Matjaž Kek, Borut Jarc, Aleš Čeh, Gregor Židan… Najbolj se je uveljavil vratar Albin Jug. Veljal je za najboljšega jugoslovanskega vratarja in je bil reden član neuradne državne reprezentance. V sezoni 1988/89 je klub spremenil kadrovsko politiko in se oprl izključno na igralce, ki niso bili obremenjeni z igranjem velikega nogometa. Nova generacija je hitro dosegla največje uspehe v dotedanji zgodovini kluba. V dveh letih je osvojila kar 70 različnih pokalov.240 Leta 1991 so na uradnem prvenstvu Jugoslavije, ki je potekalo v Zagrebu, zasedli tretje mesto.241 Po priljubljenosti se mali nogomet ni mogel primerjati z velikim nogometom. Je pa v Mariboru našel svoje mesto.

Smučanje Najpomembnejši klub v Mariboru je Smučarski klub Branik (v nadaljevanju SK Branik). Njegovi začetki segajo v leto 1945, ko je bil v okviru FD Maribor ustanovljen zimskošportni odsek. Razvoj smučanja je hitro prerasel sekcijo in julija 1949 so ustanovili smučarski klub Polet. 242 Najboljši tekmovalec v tem obdobju je bil Franci Čop. Na prvem povojnem državnem prvenstvu leta 1946 v Ravnah na Koroškem je v alpski kombinaciji zasedel tretje mesto, istega leta pa je na balkanskem prvenstvu v Romuniji postal balkanski prvak. Dve leti pozneje Čop nastopi na olimpijskih igrah v St. Moritzu. Kot funkcionar se je iger udeležil še en Mariborčan - Dušan Senčar.243 V tem času so začeli smučarji razvijati Mariborsko Pohorje v športno-turistične

237

Jubilejni zbornik kluba dvoranskega nogometa Mila Branik-Talci Maribor 1984-1994, KMN BranikTalci, Maribor 1994, str. 41.

238

KS Talci prvaki Slovenije, Večer, 4. marec 1985, št. 40, str. 8; KMN KS Talci znova republiški prvaki, Večer, 24. februar 1986, št. 45, str. 8; KMN Talci trejič zapored, Večer, 23. februar 1987, št. 44, str. 8. Mednarodna nogometna zveza (Federation Internationale de Football Association), ustanovljena leta 1904. (Leksikon Cankarjeve založbe, CZ, Ljubljana 1984, št. 248) Jubilejni zbornik MŠD Branik 1980-1990, MŠD Branik, Maribor 1991, str. 68-70. Jubilejni zbornik kluba dvoranskega nogometa Mila Branik-Talci Maribor 1984-1994, KMN BranikTalci, Maribor 1994, str. 8.

239 240 241 242 243

Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 332, 335; Ustanovitev smučarskega kluba, Vestnik, 5. julij 1949, št. 156, str. 4. Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 169 -170.

517 tihec.indd

517

2.3.2004, 13:22


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

namene. Po treh letih trdega dela je 1. januarja 1950 začela obratovati prva sedežnica v Jugoslaviji in na Balkanu.244 Klub v prvih povojnih letih ni zanemarjal tudi smučarskih skokov. Skupaj s Smučarskim klubom Železničar je zgradil skakalnico na Pekrski gorci. Otvoritev 80-metrske naprave, takrat druge največje v Sloveniji, je bila leta 1953. Po otvoritvi so skakalnico preskusili najboljši jugoslovanski skakalci ter tekmovalci iz tujine. Tekmo si je ogledalo kar 20.000 ljudi.245 Pomembna prelomnica za klub se zgodi oktobra 1955, ko se je iz Beograda vrnil Dušan Senčar ter prevzel tehnične in trenerske posle. Imel je bogate izkušnje, saj je dolga leta deloval v smučarski zvezi Jugoslavije, bil pa je tudi v organih FIS. V novi sezoni so tako pri Braniku (pod Senčarjevim vodstvom) začeli sistematično trenirati, organizirali so celo prvi trening v tujini. Rezultati dobrega dela so se pokazali še v isti sezoni, ko je Branko Lebe osvojil naslov mladinskega državnega prvaka v slalomu. Leta 1956 je bil Dušan Senčar izvoljen še za predsednika.246 S svojim delom

Oče Zlate lisice Dušan Senčar in starosta slovenskega smučanja Franci Čop na Čopovem sprejemu; 7. december 1999 v hotelu Arena. (arhiv dnevnika Večer; foto: Sašo Bizjak

244

Maribor in Pohorje v snegu, Vestnik, 14. januar 1952, št. 11, str. 3; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 58 - 59. 245 Projekt 60 metrske skakalnice v Mariboru se uresničuje, Večer, 23. oktober 1952, št. 251, str. 3; Doslej najpomembnejši športni dogodek v Mariboru, Večer, 27. januar 1953, št. 21, str. 4. 246 Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 338-339.

518 tihec.indd

518

10.3.2004, 8:23


S tudia

H istorica

S lovenica

se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino mariborskega smučanja. V klubu so v tem času vse bolj razmišljali o tem, da bi organizirali kakšno večjo mednarodno smučarsko tekmo. Februarja leta 1960 so pripravili mednarodno mladinsko tekmovanje za šesti pokal alpskih mest. Potekalo je pri Ribniški koči. Na tekmovanju je nastopil tudi poznejši trikratni olimpijski zmagovalec Francoz Jean Claude Killy. S to tekmo so Mariborčani položili temeljni kamen za poznejšo organizacijo tekmovanj FIS B in FIS A, ki se je pozneje preimenovala v tekmovanje za svetovni pokal.247 Pri Braniku so leta 1964 angažirali profesionalnega trenerja Filipa Gartnerja (ostal je v klubu vse do leta 1978). Z njegovim imenom so povezani največji uspehi mariborskega smučanja.248 Leta 1966 je bil klub z devetnajstimi medaljami, od tega devetimi zlatimi, prvič najboljši v državi po številu osvojenih medalj na članskih in mladinskih prvenstvih. Najboljši posameznik je bil Jože Gazvoda, ki je postal državni prvak med starejšimi mladinci v vseh treh disciplinah in v kombinaciji.249 Za Francijem Čopom je Branik leta 1968 dobil novega ‘olimpijca’. Na olimpijskih igrah v Grenoblu je nastopil Jože Gazvoda.250 Mariborčani so začeli resneje nastopati na mednarodni sceni v sezoni 1969. Državni reprezentanti so 119-krat štartali na članskih mednarodnih tekmah, glavnina ženske državne reprezentance pa je bila sestavljena prav iz smučark SK Branik. Na svetovnem prvenstvu, naslednje leto v Val Gardeni, so nastopili kar štirje mariborski smučarji: Tanja Cizej, Draga Žuraj, Jože Gazvoda ter Dušan Jaunik.251 Tudi v sedemdesetih letih so Branikovci ostali v vrhu jugoslovanskega smučanja, še posebej so porazili ‘konkurenco’ v sezoni 1973. Na državnih prvenstvih so osvojili rekordnih 33 medalj ter postali najuspešnejši klub v zgodovini povojnih državnih prvenstev. Pri dekletih sta blesteli Črešnarjeva in Čerpesova, pri fantih Šparl in Mencinger.252 Rezultati niso ostali neopaženi in Mariborčani so zastopali državo tudi na največjih tekmovanjih. Leta 1974 sta na svetovnem smučarskem prvenstvu v St. Moritzu tekmovala Ilka Čerpes in Andrej Kozelj.253 Dve leti pozneje je na olimpijskih igrah v Innsbrucku nastopal Andrej Kozelj.254

247

Poljak Wajna premagal alpince, Večer, 29. februar 1960, št. 49, str. 4; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 171. 248 Prav tam, str. 172. 249 Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 344. 250 Perillat skozi šivankino uho, Večer, 15. februar 1968, št. 36, str. 4. 251 Schranz in Bleiner deklasirala Francoze, Večer, 10. februar 1970, št. 33, str. 5; Ne Schranz ali Duvillard, temveč Bernhard Russi, Večer, 16. februar 1970, št. 38, str. 3; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 346. 252 Deset zlatih na Pohorju, Večer, 5. februar 1973, št. 29, str. 7; Serija padcev v smuku, Večer, 19. februar 1973, št. 4, str. 7; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 19002000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 175. 253 Pikonova in Čerpesova pod zmožnostmi, Večer, 30. januar 1974, št. 24, str. 10; V VSL prepričljivo Thoeni, Večer, 6. februar 1974, št. 30, str. 10. 254 Upravičil zaupanje!, Večer, 6. februar 1976, št. 30, str. 8; Zmagoslavje mladih, Večer, 23. februar 1976, št. 44, str. 6; Pohorju sneg, Braniku medalje, Večer, 28. marec 1977, št. 72, str. 8; Branikovci ponovili lanskoletni uspeh, Večer, 20. februar 1978, št. 41, str. 7; Dvakrat Zavadlavova in Križaj, Večer, 19. februar 1979, št. 41, str. 8.

519 tihec.indd

519

2.3.2004, 12:14


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

Obdobje od leta 1980-1991 je bilo za alpsko smučanje v Sloveniji in Mariboru eno najpomembnejših v vsej smučarski zgodovini. V tem času so namreč naši tekmovalci začeli dosegati odmevne rezultate na mednarodni sceni. Bojan Križaj, Jože Kuralt, Jure Franko, Mateja Svet sicer niso bili člani SK Branik a je bil mariborski klub v veliki meri ‘kriv’ za te uspehe, saj so bili predstavniki strokovno organizacijske ekipe člani SK Branik: Tone Vogrinec, Dušan Senčar, Filip Gartner, Stojan Puhalj, Jože Gazvoda….255 Od smučarjev SK Branik so v tem času izstopali Janez Pleteršek in Tomaž Jemc, ki sta leta 1984 nastopila na olimpijskih igrah v Sarajevu ter še posebej Andreja Potisk, ki je leta 1991 nastopila na svetovnem prvenstvu v Saalbachu ter v smuku zasedla 13. mesto.256 Smučanje je bilo zelo priljubljeno. Slovenski nacionalni šport se je v štajerski metropoli dobro razvijal tudi zaradi bližine Mariborskega Pohorja ter dobrega dela v SK Branik. SK Branik se vsa leta delovanja ni izkazal samo po tekmovalni plati, ampak tudi po organizacijski. Že leta 1946 je klub uvedel tradicionalno tekmovanje mariborski slalom. Leta 1960 je preraslo v mednarodno tekmovanje, ki je bilo razpisano za ženske in moške.257 V letu 1963 je prišlo v FIS258 do medsebojnega dogovora, da bodo alpske dežele (takrat najrazvitejše smučarske države) na eno od tekem, ki se bo označevala z oznako FIS-A, pošiljale svoje najboljše tekmovalce. Tega leta je Dušan Senčar predlagal, da bi Maribor prevzel tekmovanje najvišjega ranga za ženske v Jugoslaviji. Predlog je bil sprejet. Tako je na sestanku FIS mesto ob Dravi dobilo organizacijo tekmovanja. Po mnogih sestankih in pripravah na tekmo (vodila jih je ožja skupina v sestavi Dušan Senčar, Franc Čop ter Marjan Kožuh) je bilo rojeno ime POHORSKI POKAL ZA ZLATO LISICO.259 Prvo tekmovanje FIS-A je bilo v Mariboru 27. februarja 1964. Na njem so nastopile vse tedaj najboljše svetovne smučarke, ki so malce prej nastopile na olimpijskih igrah v Innsbrucku. V obeh tekmah v slalomu in veleslalomu je zmagala olimpijska zmagovalka Marielle Goitschel iz Francije.260 Od takrat dalje lahko vsako sezono v Mariboru vidimo najboljše svetovne smučarke. Na Pohorju se je v vseh teh letih dogajalo veliko zanimivega. Leta 1970 je tekmovanje spremenilo ime in prvič je štelo za svetovni pokal. Naslednje leto je bil prvič izpeljan evrovizijski prenos.261 Seveda se je tudi zgodilo, da je v Mariboru primanjkovalo snega, zaradi česar je bilo

255

Vogrinčev stolpec, Večer, 20. februar 1984, št. 41, str. 8; Gartnerjev stolpec, Večer, 20. februar 1984, št. 41, str. 8; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 177.

256

Najhitrejši tudi na tekmi, Večer, 17. februar 1984, št. 39, str. 10; Rekli so pod Bjelašnico, Večer, 17. februar 1984, št. 39, str. 10; Šampanjec za našo Andrejo, Večer, 28. januar 1991, št. 22, str.10. Poljak Wajna premagal alpince, Večer, 29. februar 1960, št. 49, str. 4; Srebrni jubilej Zlate lisice, Maribor, 1988, str. 5-6. Kratica za Federation Internationale de Ski-Mednarodna smučarska zveza. Ustanovljena 1924, sedež zveze je v Bernu. (Leksikon Cankarjeve Založbe, CZ, Ljubljana 1984, str. 254) Srebrni jubilej Zlate lisice, SK Branik, Maribor 1988, str. 2, 6, 7. Neprekosljivi Francozinji, Večer, 2. marec 1964, št. 51, str. 4. Srebrni jubilej Zlate lisice, SK Branik, Maribor, 1988, str. 13.

257 258 259 260 261

520 tihec.indd

520

2.3.2004, 12:14


S tudia

H istorica

S lovenica

tekmovanje preseljeno (prvič leta 19749.262 V letu 1978 je prvič v zgodovini tekma potekala v dolini, na sedanji progi. Glavna značilnost te proge je, da je cilj na 325 metrih nad morjem, kar je najnižje na vseh tekmah svetovnega pokala. V letu 1983 je bila tekma za svetovni pokal še zadnjič izpeljana na zgornji progi pod hotelom Bellevue.263 Tri leta pozneje bi morali v Mariboru nastopiti tudi moški, vendar slaloma ni bilo, saj je ponoči dež načel progo. Zanimivo je, da se je kljub temu pod Pohorjem zbralo kar 15.000 gledalcev.264 Leta 1988 so morali tekmovanje zaradi pomanjkanja snega ponovno prestaviti, izpeljano je bilo v Kranjski Gori. Takrat je prvič na Zlati lisici zmagala domača tekmovalka - Mateja Svet (tako v slalomu kakor tudi veleslalomu).265 V drugi polovici osemdesetih let je začel pod Pohorjem rasti snežni stadion. Proge so začeli temeljiteje zasneževati s snežnimi topovi (prvi snežni top je leta 1976 v Maribor pripeljal Franci Čop), ki so omogočili, da Mariborčani organizirajo tekme tudi v nemogočih snežnih razmerah.266 Zlata lisica si je pridobila

Snežni stadion ob tekmovanju za Zlato lisico (arhiv dnevnika Večer; foto: Janko Rath)

262 263 264 265

266

11. Pohorski pokal v Badgasteinu!, Večer, 22. januar 1974, št. 17, str. 10. Za tekmovanje vse nared!, Večer, 20. januar 1978, št. 15, str. 10; Svetovni pokal Maribor 2000, SK Branik, Maribor, 1999, str. 4. Moška elita prvič v Mariboru!, Večer, 03. januar 1986, št. 1, str. 11; Za lisjake je bil led pretanek, 6. januar 1986, št. 3, str. 7. Mateja - 25. Zlata lisica, Večer, 1. februar 1988, št. 26, str. 7; Številka 3 je bila srečna, Večer, 1. februar 1988, št. 26, str. 7; Mateja in Bojan sta zamenjala, Večer, 1. februar 1988, št. 26, str. 7; Mateja z zaprtimi očmi, Večer, 1. februar 1988, št. 26, str. 8-9, Pozlačena Zlata lisica, Večer, 1. februar 1988, št. 26, str. 8-9. Nočna smuka, zabava, tekma, Večer, 10. januar 1987, št. 7, str. 7; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 179.

521 tihec.indd

521

10.3.2004, 8:23


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

sloves klasičnega ženskega tekmovanja za svetovni pokal. Ne samo po organizaciji, ampak tudi po obisku, so tekme v Mariboru nekaj posebnega. Tenis Tenis se je v mestu začel ponovno igrati leta 1945.267 Najpomembnejši klub v mestu je bil TK Branik. Teniški zanesenjaki so v Ljudskem vrtu podedovali pet igrišč, toda kmalu jih je bilo premalo za vse, ki so ga hoteli igrati in zgradili so jih še sedem. Gradnja igrišč je bila končana leta 1950. Tako je imel klub na razpolago 12 teniških igrišč, betonski zid za vadbo ter klubske prostore. To je bil takrat največji teniški park v državi.268 V petdesetih letih so mariborski teniški igralci, predvsem v mlajših kategorijah, spadali med najboljše v republiki. Leta 1950 je Lora Winterhalter prinesla v Maribor prvi posamični naslov državne mladinske prvakinje.269 Posebno poglavje so v tem času v mariborskem tenisu predstavljali ‘trije’ Lovreci - Truda, Helena in Tonček. Truda je blestela na začetku petdesetih let, leta 1952 je kot prva Slovenka nastopila na mladinskem prvenstvu v Wimbledonu. Helena je leta 1954 osvojila jugoslovansko prvenstvo med pionirkami, Tonček pa je bil trikrat mladinski prvak Jugoslavije ter zastopal državo na velikih turnirjih v Parizu in Wimbledonu.270 Leta 1961 je klub, po zaslugi Lea Grmovška, prvič po osvoboditvi dobil članskega prvaka Slovenije.271 Mariborčani so se v tem obdobju začeli resneje ukvarjati z organizacijo teniških turnirjev. Med drugim so pripravljali tekmovanje za belo žogo, Korenčakov memorial… Leta 1962 je Branik prvič organiziral prireditev za pionirje in pionirke - Bergantov festival, ki se je leto pozneje (po smrti Evgena Berganta) preimenoval v Bergantov memorial. Postal je tradicionalen in leta 1989 prerasel v mednarodno teniško tekmovanje, mlajših od 14 let. O kvaliteti tekmovanja priča podatek, da so na njem zmagali številni, pozneje vrhunski igralci: Slobodan Živojinović, Bruno Orešar, Goran Prpić, Goran Ivanišević, Mima Jaušovec, Monika Seleš.272 Pohod mariborskih teniških igralcev v vrh jugoslovanskega tenisa se je začel v sredini šestdesetih let. Leta 1966 sta najodmevnejši rezultat zabeležili mladinki Pipanova in Varlova. V igri parov sta zmagali na mladinskem in članskem prvenstvu Jugoslavije, kar je bil prvi članski naslov v zgodovini TK Branik. Tega leta je opozorila nase šele 10-letna Mima Jaušovec. Osvojila je naslova slovenske prvakinje v

267

Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 380. A., M. Klemenc, 100 let tenisa na Slovenskem,TK Radomlje, Radomlje 1997, str. 73-74. 269 Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 383; Med najboljšimi v državi, Večer, 27. oktober 1956, št. 253, str. 7. 270 Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 195; Srebrni lopar, TK Branik, Maribor 1954, str. 12. 271 Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-79, MŠD Branik, Maribor 1980, str. 384. 272 A., M. Klemenc, 100 let tenisa na Slovenskem, TK Radomlje, Radomlje, 1997, str. 80; Branikovi pionirji brez konkurence, Večer, 16. julij 1963, št. 163, str. 7; Skoraj vse lovorike v Maribor, Večer, 24. junij 1963, št. 146, str. 4; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 19002000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 196. 268

522 tihec.indd

522

2.3.2004, 12:14


S tudia

H istorica

S lovenica

pionirski in mladinski konkurenci.273 Naslednje leto je zaznamovala Pipanova. Postala je trikratna prvakinja Jugoslavije.274 Omenjena igralka je bila dve leti pozneje (skupaj s Štuljevo) druga na balkaniadi v Carigradu, kar je bil do takrat največji ekipni uspeh jugoslovanskega ženskega tenisa.275 V mestu ob Dravi so gostovali tudi vrhunski teniški igralci. Tako je leta 1968 svoje znanje pokazala profesionalna skupina ‘The Handsome Eight’, v kateri so igrali: Pilič, Roche, Drysdale in Taylor.276 V naslednjih dveh letih je Maribor kot prvo mesto v Sloveniji gostil kar tri obračune tekmovanja za Davisov pokal. Reprezentanca Jugoslavije je nastopila proti Franciji, Poljski in Romuniji ter vse obračune dobila.277 Nato je prišel čas največjih uspehov igralcev TK Branik, nepozabna sedemdeseta in osemdeseta leta. Prvo ime tega obdobja je bila Mima Jaušovec, ki se je prebila med najboljše teniške igralke sveta. Že leta 1970 je Jaušovčevi uspelo doseči edinstven rezultat, saj je osvojila pionirski, mladinski ter članski naslov državne prvakinje.278 Dve leti zatem je s petimi zmagami postala rekorderka po številu naslovov državne prvakinje. Istega leta je začela zmagoviti pohod tudi v tujini. Na evropskem prvenstvu do 16 let je dosegla odmevno zmago, prav tako pa je igrala tudi v finalu neuradnega svetovnega prvenstva do 18 let v Parizu. Leta 1973 je kot prva igralka zunaj ZDA zmagala na Orange Bowlu, neuradnem svetovnem mladinskem prvenstvu na Floridi, leta 1974 je v svojo zbirko lovorik dodala še zmago na najpomembnejšem mladinskem turnirju na svetu - Wimbledonu.279 Največji uspeh v karieri je Mima dosegla leta 1977, ko je med članicami posamezno osvojila enega od štirih največjih in najpomembnejših turnirjev na svetu - mednarodno prvenstvo Francije v Parizu. V finalu je v treh nizih (6:2, 6:7, 6:1) premagala Romunko Florence Mihai. Časnik Večer je navdušeno poročal: “Mariborski tenis je z včerajšnjo zmago Mime Jaušovec dobil prostor na tem spisku tistih redkih, ki jim je to vendarle uspelo! ”280 Naslednje leto je zablestela na turnirju v Wimbledonu. V igri dvojic je skupaj z Romunko Ruzici izgubila šele v velikem finalu.281 Mima se je leta 1983 v igri posameznic ponovno uvrstila v finale turnirja v Parizu ter izgubila proti Chris Evert-Lloyd 6:1, 6:2. V uspešni karieri je najboljša slovenska teniška igralka vseh

273

Braniku po dve prvi in drugi mesti, Večer, 8. avgust 1966, št. 181, str. 5; A., M. Klemenc, 100 let tenisa na Slovenskem, TK Radomlje, Radomlje, 1997, str. 82. 274 Pipanova trikratna prvakinja, Večer, 28. avgust 1967, št. 159, str. 6. 275 Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 197. 276 Zares atomski tenis, Večer, 31. junij 1968, št. 175, str. 5. 277 Franulovič - Evropski reket, Večer 13. maj 1969, št. 110, str. 5; Naslednji nasprotnik Irska, Večer, 11. maj 1970, št. 107, str. 4; Franulovič izmučil Tiriaca, Večer, 16. junij 1970, št. 138, str. 5. 278 Jaušovčeva presenetila Štukljevo, Večer, 20. junij 1970, št. 149, str. 3; Zbornik Športno društvo Maribor, 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik, 1900-2000, MŠD Branik, Maribor 2000, str. 197-198. 279 Mima na praznovanju 50-letnice Orange bowl -a, Mariborčan, 15. januar 1997, št. 15, str. 39; Zbornik 1. SSK Maribor, SŠD Polet, MŠD Branik 1919-1979, MŠD Branik, Maribor 1991, str. 390-391; Mima prva v Wimbledonu, Večer, 8. julij 1974, št. 156, str. 7. 280 Jaušovčeva - Mihai 6:2, 6:7, 6:1, Večer, 6. junij 1977, št. 129, str. 7; Mima osvojila Pariz!, Večer, 6. junij 1977, št. 129, str. 7. 281

Mima in Virginia sta drugi, Večer, 8. julij 1978, št. 156, str. 17.

523 tihec.indd

523

2.3.2004, 12:14


A. Tihec: Športna društva v Mariboru od konca druge svetovne vojne do leta 1991

Mima Jaušovec je z zlatimi črkami zapisana v zgodovino slovenskega tenisa (arhiv dnevnika Večer; foto: Janko Rath)

časov osvojila še večja turnirja v Rimu in Torontu.282 Mimini rezultati so za slovenske teniške igralce še vedno nedosegljivi. V tem obdobju se je končalo teniško zatišje na desnem bregu Drave. Leta 1974 so v novem športnem parku Tabor začeli uporabljati pet asfaltnih igrišč, delovati je začel tudi TK Železničar.283

282

Jaušovčeva premagala Huntovo!, Večer, 31. maj 1976, št. 125, str. 6-7; Evertova vendarle boljša, Večer, 6. junij 1983, 129, str. 7; Pariz