Slovenija - jutri boš svobodna!

4

številka 120 | Slovenski čas | april 2020

pogovor

Anton Tomažič je visoko v gorah 7. aprila 1990 vzkliknil:

»Slovenija – jutri boš svobodna!« Decembra lani je Mednarodno združenje krščanskih poslovnežev (UNIAPAC) v okviru letne generalne skupščine drugič podelilo priznanja, poimenovana poslovna dejavnost kot plemenita poklicanost (Bussines as a Nobel Vocation Award). Temeljni namen nagrade je opozoriti na dobre poslovne prakse in izpostaviti ljudi, ki so jih oblikovali skozi lastno osebnostno in poslovno preobrazbo, počlovečenjem podjetniške organizacijske kulture in vodenjem podjetništva kot dejavnosti, usmerjene k skupnemu dobremu. Nagrado UNIAPAC podeljuje po regijah; za evropsko jo je na predlog Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije v »konkurenci« zlasti iz Italije in Francije prejel ANTON TOMAŽIČ, pravnik, informatik, inovativni podjetnik, nekoč tudi politik, zdaj publicist, svetovni popotnik, aktiven krščansko-demokratsko usmerjen državljan, če naštejemo le nekaj njegovih »vlog«. Priznanje bi mu moralo biti osebno vročeno 18. marca na posebni prireditvi, ki pa je bila zaradi znanih okoliščin odpovedana. Mednarodno poslovno priznanje pa je le eden od povodov, da smo Antona Tomažiča povabili k pogovoru. Ker je bil na prvih demokratičnih volitvah na cvetno nedeljo pred natanko 30 leti (8. aprila 1990) izvoljen kot Demosov »delegat« (na listi Slovenske demokratične zveze) v tedanjo tridomno skupščino, se bomo dotaknili tudi preteklosti in sedanjosti slovenskega političnega prostora.

Kaj vas je, diplomiranega pravnika s pravosodnim izpitom, pravzaprav pripeljalo v podjetniške vode in tako pred tremi desetletji tudi v ustano­ vitev podjetja IUS-INFO, po katerem vas v javnosti najbrž najbolj pozna­ mo? Ali ne bi bilo bolj preprosto z vašo izobrazbo poiskati kakšno var­ no službo v javnem sektorju?

Meni je bilo vedno bolj pomembno, da sem lahko razvijal svojo ustvarjalnost, kot pa da bi iskal in se držal varnih služb.

Ker me je računalništvo tako veselilo, sem se po nasvetu dr. Lovra Šturma zaposlil v edini instituciji (RSPOU), kjer je bilo že leta 1975 mogoče delati na pravnem informacijskem sistemu. Kmalu pa sem spoznal, da takšen projekt nikakor

Želimo si države, ki je sposobna ukrepati v velikih zadevah in je liberalna v malih. ne more dobro uspeti v administrativnem okolju, ampak le v zasebnem podjetniškem. Zato sem to službo zapustil in (po)čakal na boljše čase. Ko se je leta 1988 zasvetila slovenska pomlad, sem brez oklevanja (vendar ob svarilih moje mame) pustil varno zaposlitev v Litostroju in ustanovil »firmo« IUS SOFTWARE. Ker je bila podjetniška iniciativa sproščena šele leta 1989, sem imel sprva še »status obrtnika«, od naslednjega leta naprej pa sem tudi drugim poslovnežem pomagal ustanavljati gospodarske družbe. Na mojo odločitev, da leta 1988 zapustim socialistično delovno organizacijo in grem »na svoje«, je precej vplivala tudi nekakšna splošna »evforija« ob protestih za izpustitev četverice JBTZ iz zapora, ki se je počasi vse bolj spremi-

njala v gibanje za dvojno osvoboditev: od komunizma in Jugoslavije.

Kaj vam osebno pomeni priznanje združenja UNIAPAC?

Bojim se, da je pri nas kar premalo poznano stanovsko združenje poslovnežev (menedžerjev), ki sprejemajo in udejanjajo krščanski socialni nauk ter na poslovnem področju zagovarjajo in uveljavljajo temeljne vrednote pravične socialne tržne ekonomije. Ker se bo očitno tudi ob sedanji svetovni krizi izkazalo, da mora tudi kapitalizem imeti določene (samo)omejitve, bi rad povabil predvsem mlade podjetnike, da se nam pridružijo (Združenje krščanskih poslovnežev Slovenije – www.zkps.si).

Naše združenje je povezano in aktivno tudi v svetovni organizaciji UNIAPAC, kar pa se je obrestovalo tudi z omenjeno nagrado, ki ni priznanje le meni, temveč tudi drugim aktivnim članom, na čelu z našim predsednikom Dragom Rudlom.

Ko omenjava združenje krščanskih poslovnežev, se kar vsiljuje vpra­ šanje: Ali obstaja kakšna posebna razlika, morda celo ločnica med po­ slovneži, ki skušate pri svojem delu imeti pred očmi krščanske vrednote in usmeritve družbenega nauka Cer­ kve, in tistimi, ki ne zajemajo iz tega vrednostnega izvira?

Mi se trudimo, da bi razlika bila! Ne samo v poslovnem svetu, ampak tudi v zasebnem življenju zagovarjamo in uveljavljamo občečloveške in krščanske etične vrednote in s tem skušamo dokazati, da je mogoče uspešno poslovati tudi ob upoštevanju vrednot, kot so korektnost, poštenost, pravičnost, solidarnost. Kako to doseči v praksi, ni enotnega pravila, zato mora vsak v

Foto: Tatjana Splichal

svojem okolju (podjetju) najti načine, kako s povečevanjem zadovoljstva ter pripadnosti zaposlenih doseči tudi večjo učinkovitost in konkurenčnost. Jaz sem to v svoji družbi dosegel s sproščenimi medsebojnimi odnosi, prijaznostjo, tikanjem, upoštevanjem pritožb, pripomb in predlogov, nagrajevanjem (najboljšim celo delež v podjetju), team buildingom, skupnimi pikniki in izleti (celo večdnevnimi v tujino). Družba, ki sem jo ustanovil leta 1989, tako še danes uspešno posluje, se širi v tujino (sedaj kot LEXPERA) in daje kruh že več kot 100 družinam.

Sami ste sicer že v pokoju, pa vendar stalno spremljate družbene razme­ re. Prav pred podjetnike sedanji čas, ki ga kroji kriza, povezana s pande­ mijo koronavirusne bolezni, posta­ vlja velike, na prvi pogled celo ne­ premostljive težave. Kaj je po vašem mnenju v sedanjih razmerah najve­ čji izziv za podjetniško prihodnost?

Naš planet zajema kriza, kot je še ni bilo, in posledice so nepredstavljive, zato si ne upam česarkoli napovedovati – razen tega, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo doslej! Podjetniška prihodnost je samo en del neznanke, povezan z mnogimi drugimi. Ker pa od nekdaj prisegam na stare vrednote in ljudsko modrost, mi v tem trenutku pride na misel tista, da je v vsaki nesreči tudi nekaj dobrega. Morda se bo ta naš edini planet očistil mnogih škodljivih navad, dejavnosti, razvajanj, zlorabljanja narave?

Morda bo človeštvo doživelo še kako potrebno in koristno katarzo ter spre-

Kot kristjan nisem mogel biti pasiven, ko je bilo treba doseči dvoje: demokracijo in samostojnost. menilo marsikaj v vsakdanjem življenju na bolje. Manj potrošništva, množičnega turizma, prometa, nepotrebnega zapravljanja energije, vse to, kar se v tem času izkazuje za ne le mogoče, temveč v mnogih pogledih tudi koristno. Navsezadnje smo v okoljski krizi, ki žal ne dobi dovolj pozornosti glede na resnost situacije. Upajmo, da nam bo ta izkušnja vrnila bolj spoštljiv odnos do narave in njenih zakonov, pred katerimi je človek še kako zelo krhek, kar se kaže danes.

Gotovo pa se bodo pokazale tudi številne koristne praktične spremembe v našem vsakdanjem življenju, kot na primer večja samooskrba, študij in delo na daljavo, manj nepotrebnih fizičnih stikov pri pozdravljanju, več domačega turizma kot mednarodnega, pa tudi doslej še neznane spremembe v javnem zdravstvu, infrastrukturi, arhitekturi, logistiki …

Morda pa bo sedanja kriza okrepi­ la tudi prepričanje, da lahko zgolj močna, vseobvladujoča država do­ volj dobro poskrbi za svoje držav­ ljane. Ali v tem morda vidite sku­ šnjavo, morda celo nevarnost preti­ rane krepitve že sicer med Slovenci globoko ukoreninjene etatistične miselnosti?

Bi kar potrdil vaše slutnje. Seveda pa se (tako kot že večkrat v zadnjih letih naše nesrečne leve oblasti) potolažim z dejstvom, da smo v Evropski uniji in da kaj preveč »po svoje« ne bomo mogli (smeli) spreminjati sistemskih ureditev.

Nasprotje etatistične miselnosti je tisto, za kar si krščanski demokrati, predvsem tudi v stranki Novi Sloveniji, prizadevamo že vse od začetkov demokratizacije Slovenije – krepitev elementov socialnega tržnega gospodarstva v naši državi, ki je tudi najuspešnejši gospodarski model na svetu. Ponaša se z združevanjem svobode, blaginje, odgovornosti in solidarnosti, česar ne premore noben drug gospodarski model. Tržna načela konkurenčnosti zagotavljajo veselje do dela, socialna ureditev pa varnost vsakega posameznika. Zavzemamo se za državo, ki ji državljani lahko zaupajo.

Država mora omogočati varnost, skrbeti mora za pravico in red, ponujati mora rešitve ter biti sprejemljiva. Želimo si države, ki je sposobna ukrepati v velikih zadevah in je liberalna v malih; želimo si države, ki spoštuje vrednote, a je hkrati odzivna; želimo si države, ki je državljanom prijazna in v kateri je človek središče vsega.

Prelom z etatistično-socialistično miselnostjo naj bi se vsaj v določeni meri zgodil z demokratizacijskim procesom, ki je svoj vrh doživel v prvih vsaj napol demokratičnih vo­ litvah aprila 1990. Zakaj ste se takrat odločili za kandidaturo?

Iz ljubezni do domovine! Kot kristjan nisem mogel biti pasiven, ko je bilo treba doseči dvoje: demokracijo in samostoj-

številka 120 | Slovenski čas | april 2020

nost. In ker se ravno bliža cvetna nedelja, mi dovolite, da z vami delim spomine izpred 30 let. Potem ko sem od jutra do večera garal za uspeh volitev, sem se dan pred volitvami, ko velja predvolilni molk, odpravil na celodnevni izlet visoko v gore – Karavanke. Ko sem dosegel vrh, sem že vedel, da bomo zmagali.

Na glas sem govoril v dolino: »Slovenija, draga moja! Domovinica ti moja ljuba, še en dan in – jutri boš svobodna!

Končana bo polstoletna tiranija … Kako lepo!« In res, na volitvah je zmagal Demos. Končalo se je obdobje komunizma, hkrati pa je oblast prevzela odločna skupina politikov, ki je znala Slovenijo popeljati tudi iz nevarnega objema Jugoslavije in bližajoče se balkanske vojne katastrofe.

Kako z današnje perspektive in tudi v luči spoznanj, ki ste jih pred dvema letoma strnili v dokumentarno-pričevanjski knjigi V objemu slovenske pomladi, gledate na politični čas v letih 1990–1992?

To je bilo najsvetlejše obdobje v slovenski zgodovini, saj smo uspeli združiti ogromno večino ljudi ter si priborili samostojno državo. Čeprav smo v »skupščini RS« imeli le dobri dve leti časa za formiranje nove države, smo uspeli sprejeti vso bistveno zakonodajo, vključno z zelo zahtevno denacionalizacijo. Ponosen sem na svojo tedanjo vlogo predsednika zakonodajno-pravne komisije in komisije za poslovnik. Če nam ne bi zminirali Demosa in prekinili mandata, bi gotovo izpeljali tudi pravičnejšo privatizacijo in s tem omogočili veliko krajšo in uspešnejšo tranzicijo.

Pravite: »če ne bi zminirali Demosa …« Marsikoga še danes zaposluje vprašanje, zakaj se je že decembra 1991 »razletela« koalicija Demos, nekaj mesecev pozneje pa je morala pasti tudi osamosvojitvena Peterletova vlada. Vaš odgovor na to vprašanje?

Jaz sem že tedaj vedel, da ne bi smeli razpustiti Demosa in sem se skupaj z drugimi (občinski odbori Demosa ter poslanski klub Demosa) neuspešno trudil, da bi naša koalicija zdržala do naslednjih volitev. Kot tedanji podpredsednik Narodnih demokratov sem do zadnjega branil Peterleta in njegovo vlado, pa nam žal to ni uspelo zaradi »izdajalcev« znotraj Demosa.

Preskočiva iz časov izpred 30 let v politično sedanjost. Po zadnjih par-

lamentarnih volitvah junija 2018 ste javno »navijali« za prav takšno vlado, kot jo imamo sedaj. V pogovoru za portal Domovina.je ste takrat takšno koalicijo označili kot »razvojno« oziroma tisto, ki bi lahko prinesla »formulo normalnosti«. Pa je ta normalnost v nenormalnih koronavirusnih razmerah res uresničljiva?

Nisem navijal za prav takšno vlado, kot je sedaj, ampak za takšno, v kateri bo mogoče tudi brez pomislekov uresničiti odločbo ustavnega sodišča o financiranju zasebnega šolstva! Sedaj pa DeSUS pomislek gotovo ima, če so dosegli izločitev tega iz koalicijske pogodbe. No, ampak sicer prvi mesec nove vlade oce-

V danih okoliščinah nova oblast še ni dala pravega razloga, da zganjajo vik in krik o eroziji demokracije ter vzponu desničarskega ekstremizma v domačih logih. njujem pozitivno, saj me, posebno po popravi prvih napak, vse bolj spominja na tisto nekdanjo »odločno skupino politikov, ki bo znala Slovenijo popeljati tudi iz nevarnega objema« – tokrat koronavirusa.

Ker ste reden medijski »uporabnik« in na družbenih omrežjih tudi aktiven soustvarjalec vsebin, me zanima vaš pogled na obravnavo sedanje vlade v t. i. osrednjih, mainstream medijih.

Strinjam se z oceno uredništva Domovine, da so ti mediji mnogo prizanesljivejši do levih kot do desnosredinskih oblasti. Janševi tviti, sedaj sicer bolj spolirani kot iz opozicije, a še vedno z jasno ostjo, kažejo, da napetost ostaja obojestranska. Vseeno pa bi v izrednih razmerah, v kakršnih se je znašla država, od novinarjev osrednjih medijev vendarle morali pričakovati, da frustracije ob Janševem vnovičnem prevzemu oblasti potisnejo na stran ter se odpovedo teatralnosti, ki pozornost od mnogo resnejših problemov preusmerja nanje. V danih okoliščinah, ko so ukrepi podobni po vsej demokratični Evropi, marsikje pa še strožji kot pri nas, nova oblast še ni dala pravega razloga, da zganjajo vik in krik o eroziji demokracije ter vzponu desni-

čarskega ekstremizma v domačih logih.

Bolj kot da ta trenutek vsepočez nagajajo vladi, bi bilo prav, da se v izrednih razmerah, ki zaradi virusa vladajo okrog nas, v celoti posvetijo objektivnemu in družbeno konstruktivnemu obveščanju o koronavirusni krizi v Sloveniji ter s tem pripomorejo, da Slovenci to situacijo kolikor se da mirno prebrodimo.

Za njihove teatralne spopade z Janezom Janšo, če že ne morejo brez njih, pa bo nedvomno dovolj časa v »mirnodobnem času«, ki bo prej ali slej prišel po tej globalni zdravstveni, varnostni in tudi ekonomski krizi.

Dotakniva se za sklep še enega področja, ki mu posvečate posebno pozornost in so ga opazili tudi podeljevalci Uniapacovega priznanja, namreč prizadevanja za narodno spravo. Kje vidite oprijemljive nastavke zanjo?

Tega vprašanja sem zelo vesel. Ker sem spoznal, da razdvojenost naroda nujno terja vsaj minimalno spravo, brez katere za našo domovino ne more biti svetlejše prihodnosti, sem v preteklem letu javno prek spletnega portala Časnik.si dal pobudo za prvi korak. Ker se zavedam, da kakšnega daljšega besedila obe sprti strani ne bosta nikoli sprejeli, podprli ali podpisali, je treba najti vsaj minimalno formulo, ki bo sprejemljiva za vse! Moj predlog je naslednji: FORMULA(cija) ZA SPRAVO – Nič naj ne bo pozabljeno, vse pa oproščeno

Druga svetovna vojna je potegnila Slovenijo v državljansko vojno.

Zaradi hkratne revolucije so bile žrtve še veliko večje, kot bi bile le zaradi tuje okupacije, po koncu vojne pa je bil vzpostavljen družbeni red, ki ni dopustil drugačnega mnenja in zato ni bil demokratičen, ampak totalitaren. Šele leta 1990 je bila s prvimi svobodnimi volitvami dosežena demokratična ureditev.

Leta 1991 pa je Slovenija na podlagi poenotenja politike, plebiscitarne odločitve državljanov ter uspešne obrambne vojne postala prvič v zgodovini samostojna država ter se nato v naslednjih letih enakopravno vključila v evropske in svetovne integracije.

Ker pa bremena preteklosti ovirajo nadaljnji uspešni razvoj Slovenije, je potrebno prekiniti z očit­ki glede preteklosti ter več energije usmeriti v prihodnost.

Zato se odrekamo temu, da bi še naprej drug drugemu očitali »grehe« iz preteklosti. Predvsem si ne bomo več očitali kakršnihkoli dejanj in usmeritev, povezanih z drugo svetovno vojno, predvsem pa ne: narodnega izdajstva, revolucije, domobranstva, boljševizma, belogardizma, partizanstva, komunizma, fašizma, nacizma, klerikalizma, socializma, revanšizma. V nobeni obliki, ne s simboli in ne prireditvami, jih ne bomo poveličevali.

Vse to naj ostane v zgodovini. Nič naj ne bo pozabljeno, vse pa oproščeno!

Ob predstavitvi knjige V objemu slovenske pomladi leta 2018

foto: Tatjana Splichal

Bogomir Štefanič

5

Cvetna nedelja 1990 Zgodbo o slovenski držav(nost)i bi seveda moral začeti daleč v preteklosti, saj med Slovenci v nobeni politični podrejenosti ni zamrl spomin na kralja Sama in Karantanijo. A zaradi omejenega prostora te kolumne naj jo nadaljujem sredi 20. stoletja.

V drugi svetovni vojni smo doživeli tri okupatorje, ob tem še revolucijo z bratomorjem. Po njej pa diktaturo s komunistično ideologijo, ki nas je učila, da bodo narodi in države odmrle. Slovenska državotvorna zamisel je živela močno med Slovenci v diaspori in doživela poseben izraz s pozivom slovenskih krščanskih razumnikov skupine Ypsilon v Italiji leta 1968 s knjižico, tiskano v Trstu: »Slovenija 1968 – kam?« Ideja je seveda tlela tudi doma, predvsem v kulturniških in študentskih krogih ter se najmočneje izrazila s 57. številko Nove revije. Močan pospešek v smeri političnega prebujenja za demokracijo je prinesel process JBTZ in z njim nastali Odbor za človekove pravice. Velik prispevek so dali pisatelji in civilna gibanja. Tako se je postopoma razvilo ozračje z voljo, ki je vladajoča Partija ni mogla več ignorirati.

Maja 1989 smo z Majniško deklaracijo odločno rekli »hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda« in tako programsko zakoličili pot v demokracijo in samostojno državnost. Majniška deklaracija je bila temeljno in zavezujoče politično izhodišče za DEMOS – koalicijo demokratičnih strank, ki so se pod vodstvom dr.

Jožeta Pučnika odločile za skupen nastop na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni. Spominjam se volilne kampanje brez primere, polne navdušenja pa tudi strahu – in s komaj kaj denarja. Hvaležno se spominjam, kako je zaživelo za isti cilj slovenstvo po vsem svetu.

8. aprila 1990, na cvetno nedeljo, smo volili v tri domove skupščine. V družbenopolitični zbor in zbor občin smo volili demokratično, v zbor združenega dela ne. V prvih dveh je Demos zmagal, v tretjem ne – zaradi odločilnega vpliva starih partijskih struktur v podjetjih.

To so bile najpomembnejše parlamentarne volitve v zgodovini Slovenije. Zmaga Demosa je pomenila zgodovinsko zmago državotvorne in demokratične ideje. Ta zmaga je bila ključna za prevzem zakonodajne in izvršilne oblasti. S tem je bil izpolnjen bistven notranjepolitični pogoj, da smo od stoletnih sanj, izjav, upanj in hrepenenj v času politično razrahljanega sveta ob propadu komunizma prešli v uresničevanje projekta samostojne slovenske države. Brez te zmage ne bi bilo zmage s plebiscitom, ne bi »zadišalo po slovenski vojski«, ne bi razglasili samstojnosti, zmagali vojne za Slovenijo, dosegli mednarodnega priznanja in se priključili družbi svobodnih narodov v Evropski zvezi.

Hvaležen sem vsem, ki so/ste takrat podprli Demos. Zaradi vaše izbire, vašega poguma, vaše politične volje uživamo dostojanstvo naroda z lastno državo.

Kako je z njo, je naša skupna odgovornost. Posebej pa sem hvaležen slovenski Cerkvi pod vodstvom nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, da je takrat jasno in odločno podprla procese za polno spoštovanje dostojanstva slovenskega človeka in njegovega naroda.

Lojze Peterle

www.casnik.si