Intervjuji učencev 8. razreda OŠ Litija

Vrtnica in trnje - ena so celota Zlatan Čordić, bolje poznan kot Zlatko, je lansko leto pri 37 letih izdal enajsti album Julijan Mak, s katerim se poklanja Ivanu Cankarju. Zlatkota sem sam srečal v Ljubljani v živo in moram reči, da je zelo prijazna in olikana oseba. Je najbolj delaven in eden najbolj znanih raperjev na slovenski sceni. Odraščal je v baraki v Vevčah, kasneje pa v garsonjeri na Fužinah, kjer je tudi dobil vzdevek »Princ Fužinc«. Prvi album je izdal leta 2007, imenovan Svet Je Lep, a na rap sceni je pa že 15 let, vmes je imel veliko koncertov, nastopov in sodeloval je še z drugimi ustvarjalci. Jaz sem Zlatkota kontaktiral preko Instagrama, kjer mi je hitro opisal in se strinjal z intervjujem.

Vir: https://www.google.com/url?sa=i&url=https%3A%2F%2Fsiol.net%2Fkljucne-besede%2Fzlatan-cordic16144%2Farticles&psig=AOvVaw0lgln7Xl3Fw1xuAre0sNgl&ust=1611049147870000&source=images&cd=vfe&v ed=0CAMQjB1qFwoTCMD1q4yYpe4CFQAAAAAdAAAAABAO

Kaj vam je dalo inspiracijo, da ste začeli ustvarjati in ali ste kdaj mislili, da boste izdali toliko albumov ter postali eden izmed najbolj znanih raperjev?

Inspiracija je življenje in vse, kar človek doživlja in vidi okoli sebe. Nisem imel velikih planov, enostavno sem živel in v vsakem trenutku dal vse od sebe.

Ste kdaj v karieri hoteli odnehati, in če, kaj vas je potisnilo naprej?

Prvič sem pomislil, da bi odnehal nastopati, ko sem doživel močno izgorelost po 15 letih trdega dela in odrekanja. Prilagam vam pesem, ki vse lepo piše: https://www.youtube.com/watch?v=csYnT63e5FA

Vas prizadenejo sovražni komentarji ali jih preprosto ignorirate?

Najbolje je za vse ljudi, da jih ignoriramo, še posebej tiste z lažnimi imeni in priimki.

Kakšna je bila odločitev v izdaji »zadnje« plate Julijan Mak? To je enostavno eno izmed najbolj osebnih in dozorelih del z moje stani in ker je za menoj zelo veliko dela je vprašanje kdaj bom ponovno ustvaril nov album. Do zdaj sem izdajal enega na leto in čas je da umirim tempo.

Kakšna je izvirna zgodba o imenu Princ Fužinc?

Jaz sem odraščal na Novih Fužinah in že od nekdaj določena skupina uporablja ta termin, ki je seveda povezan z naseljem v katerem sem doživel nepozabne trenutke med odraščanjem.

Kako je bilo odraščati v Fužinah? Ali je res, kot pravijo, gheto?

Fužine niso bile gheto, so bile pa najbližje tistemu, kar se je dalo videti v ameriških filmih o Bronxu, Brooklynu itd. Skozi svoje delo sem poskušal prikazati resnično sliko svojega naselja.

Ste imeli okoli sebe vedno zaupanja vredne ljudi?

Vrtnica in trnje ena so celota. Hočem povedati, da je okoli mene bilo veliko rož in nič manj trnja.

Ali ste že takoj vedeli, kaj je dobro za vas ali ste šele kasneje to spoznali?

Blagor tistim, ki se lahko učijo od tujih napakah. Sam sem marsikaj doživel, da bi kasneje postal modrejši. A kot pri vseh stvareh, vse to je del mojega življenja.

Kateri dogodek vas je pravil na vrh?

Za pot na vrh je potrebno več elementov, načeloma sem ljubitelj zlate sredine in od nekdaj veliki garač.

Zlatkova glasbena kariera se ne zaključuje pri albumu Julijan Mak, ampak se nadaljuje v bolj počasnem tempu kot do sedaj, vseeno mu po 15 letih še ni zmanjkalo idej in bomo videli, kaj nam bo še ustvaril.

Žiga Cvetežar 8.a

»PO URI SEM MALO OBJOKAN KLICAL MAMICO, DA JI SPOROČIM TA NEPRIJETNI DOGODEK« Bojan Cvjetićanin je mladi pevec skupine Joker Out. Oboževalce razveseljuje s svojim čudovitim glasom in njegovo super energijo.

Mogoče ste ga spoznali tudi kot enega od voditeljev Eme Freš, ali pa v duetu s Omarjem Naberjem. Je zelo nasmejan mladenič. S svojim bendom nastopa in razveseljuje vse generacije. njim sem navezala stike preko njegovega s pozitivo žarečega Instagrama in maila.

Z

Ali si že kot otrok kazal navdušenje nad glasbo, ali se je to razvilo kasneje? Kdo je bil tvoj vzornik zaradi katerega si začel peti?

Pravzaprav kot otrok nisem kazal interesa, da bi se vpisal v glasbeno šolo ali pa igral kakšen instrument, se pa dobro spominjam, da sem si pri petih letih v sobi predvajal album Plavega orkestra in si predstavljal, da sem jaz ta, ki poje. Iz tega spomina sklepam, da sem imel tendenco do petja, a je nisem razkrival družini. Prava ljubezen do petja in glasbe pa se je pri meni rodila, ko je oče kupil CD nekega mladega, praktično neznanega makedonskega pevca. To je bil Toše Proeski in njegova glasba je mene in celo družino spremljala na vsaki vožnji z avtomobilom. Pri šestih letih mi je oče kupil mp3 in nanj je sestrin prijatelj naložil deset pesmi. Par pesmi Siddharte, Murat in Josea, Trkaja in All star od Smash mouth.

Takrat sem prvič slišal in se zaljubil tudi v rock. Pri dvanajstih letih pa sem s sosedom Martinom (basist Joker Out) in njegovim sošolcem Luko ustanovil prvi bend. Takrat se je začela pot, na Kateri se je zgodil Joker Out.

Podal si se tudi na samostojno glasbeno pot, a si se vrnil nazaj k bendu. Kaj je drugače pri samostojni poti, da si se raje odločil za bend?

Nikoli nisem bil žanrsko omejen in sem res poslušal vse kar mi je pač bilo všeč in vedno sem bil odkrit fan pop glasbe. Ko sem začel pisat in ustvarjat avtorsko glasbo, so bili rezultati precej podobni mojemu okusu za glasbo – popolnoma zmešani. V enem trenutku sem začutil, da glasba, ki jo ustvarjam za bend ni to kar srce v resnici hoče, saj sem pisal vedno več pop komadov. Zato sem se 2018 odločil, da si od benda vzamem pavzo in poskusim samostojno pot. Zelo hitro sem ugotovil, da med zidovi studia kjer smo se plansko lotevali glasbe, pogrešam organskost glasbenega procesa v placu za vaje in da pogrešam tiste štiri

ljudi, ki so s tabo pred, med in po koncertu. Zato sem se vrnil. Kot glasbenik doživiš na poti res izjemne trenutke, že do zdaj sem jih in verjamem, da jih bom še ogromno, in zdaj vem, da so toliko slajši, če jih doživljaš z ljudmi, ki jih imaš rad.

Zaradi korone ste imeli manj nastopov. Meniš da je to kaj vplivalo na vaš bend?

Korona kriza je imela močen vpliv na bend. Odpadel je izid našega prvega albuma, dva razprodana koncerta v Cvetličarni in seveda nas je to psihično precej podrlo. Najhuje je seveda, da si ne upamo več pričakovati ničesar, saj smo občutili kako hitro bullet proof plan postane izrešetan.

Kje dobiš navdih za pisanje pesmi?

Navdih črpam iz življenja okrog sebe, čeprav se to sliši ultra cliché in neizvirno. Moje ali situacije ljudi, ki jih imam rad, v meni vedno spodbudijo nekaj, včasih me navdihne izraz na obrazu mimoidočega človeka, včasih pa novica na dnevniku.

Si bil kot najstnik ubogljiv in delaven v šoli, ali so imeli starši veliko težav s tabo? Se morda spomniš kakšne potegavščine ki si jo ušpičil?

V šoli sem bil vedno priden in staršem hujših preglavic nisem povzročal nikoli. Včasih sem za kakšen teden ali mesec zamolčal slabo oceno in potem naredil vse kar je bilo v moji moči, da vabilo na govorilne ure ne bi našlo poti do staršev.

Se morda spomniš dogodka, kdaj si se najbolj osramotil (v šoli, na odru...)?

V osnovni šoli sem pri prvi uri biologije v življenju dobil enko, ker me je učiteljica poklicala pred tablo, ker sem blebetal med njenim uvodnim govorom, in me vprašala snov prvega testa. Po uri sem malo objokan klical mamico, da ji sporočim ta neprijetni dogodek in res me je bilo sram.

Naštej nekaj dogodkov na katere si zelo ponosen. Zakaj?

Zmaga na Špil ligi je bila prvi resen dokaz, da z bendom delamo dobro in takrat so se začeli vrstit dobri koncerti, prvo pojavljanje v medijih itd.

Zlata piščal za novince leta 2019. Ta nagrada je res izjemna čast.

Pesem Vem, da greš je bila 2. Najbolj predvajana pesem na Valu 202 v letu 2020, kar je absolutno noro.

Ali so ti oboževalci spremenili življenje? Če ja kako? Imaš kakšno zanimivo izkušnjo z oboževalci?

Nimam nobenih neprijetnih izkušenj. Tako zelo čudno mi je to, da sploh imam oboževalce, to je nekaj kar res težko opišem. Lepo je vedet, da se je pesem, ki sem jo napisal v sobi, da bi določena čustva spravil iz sebe, dotaknila še nekoga in res mi je v čast in ponos, ko nekdo

reče, da mu je naša glasba pomagala čez težko obdobje ali kaj podobnega. Od vsega pa si in si vedno bom najbolj štel v čast, da obstajajo ljudje, ki jih je naša muzika premamila v to, da začnejo igrat nek instrument ali pa sestavijo svoj bend…in glede na to, da smo daleč od zelo znanih izvajalcev, je takih ljudi presenetljivo veliko.

Hvala za sodelovanje, tebi in tvojemu bendu pa želimo čim več uspeha, novih pesmi in čim hitrejšo vrnitev na odre.

Manja Nograšek 8.c VIRI: FOTO: https://www.instagram.com/p/BlQRLiUn056/ FOTO: Bojan Cvjetićanin

LAZARO AMED – NIČ DRUGEGA KOT VIRTUOZ Lazaro Amed Hirrezuelo Zumeta, znan kot Lazaro Amed, je kubanski glasbenik, čigar kariera je zelo uspešna. Nastopal je na številnih koncertih, jaz ga poznam kot učitelja violine in tolkal na litijski glasbeni šoli. Iz lastnih izkušenj vem, da je zelo strog, a hkrati prijazen in razumevajoč.

Za začetek, da spoznamo vašo življenjsko pot, nam lahko poveste nekaj več o vašem otroštvu, kdaj in kako ste se začeli ukvarjati s glasbo, kaj vas je pritegnilo.

Rodil sem se na Kubi leta 1987 v Havani. Glasbo sem začel študirati pri sedmih letih v glasbeni šoli »Manuel Saumell«. S glasbo sem bil od nekdaj povezan, saj so bili sorodniki po očetovi strani skoraj vsi glasbeniki, tako da se mi ni bilo težko odločiti za učenje glasbe. Glasba je namreč na Kubi vsepovsod, na ulici, v lokalih, vsakodnevni koncerti, ne samo Kubanske glasbe, ampak tudi vseh drugih zvrsti. Najprej Vir: amarilis-sola.si sem želel študirati klavir, vendar me niso sprejeli, ker sem bil premajhen. Izbral sem violino, ker me je na televiziji navdušil nastop nekega violinista.

Večkrat ste mi pripovedovali, da za uspešno igranje inštrumenta ni pomemben le talent, a predvsem vaja. Nam lahko poveste več o tem, kako ste vadili, kaj vas je gnalo naprej?

Vaja dela Mojstra, tako pravite vi v Sloveniji in ne samo pri vas, ta izraz velja tudi drugje. Lahko si zelo talentiran, vendar brez vaje, talenta ne moreš razviti in je isto, kot če ga nimaš. Vsi imamo kakšen talent. Nekateri znajo risati, drugi plesati, itd. A če ne treniraš, lahko vse, kar se učiš, pozabiš in zato so domače naloge, da se natrenirate in ne izgubljate svojega znanja. Ko sem začel igrati violino nekje pri osmih letih, smo imeli vsak dan vajo brez odmora po 2h in 45 min. ko po enem letu vaj vidiš svoj napredek, ko lahko zaigraš težke skladbe pri 9 letih, potem vidiš, da se je vse izplačalo. To in nagrade, ter priznanja so največji zagon ki jih lahko dobi umetnik. Vaditi je treba vedno z glavo. Boljše vaditi pol ure s koncentracijo kot pa 5 ur neskoncentriran. Vedno ko se lotimo dela, moramo dati vse od sebe.

Kot sem že omenila, ste nastopali že na večih koncertih. Kako ste se pripravljali na večurne nastope, kaj vam je pomagalo, da ste si zapomnili skladbo, ter jo na odru zaigrali odlično, s polno energije, ter tako privabili številne poslušalce.

To je rezultat veliko let izkušenj. Težko mi je povedati formulo. . Tako kot sem prej rekel, je potrebno dati vse od sebe. Ljudje to spoštujejo in ko ti ploskajo, postaneš navdušen in poln energije. Ko vadiš skladbo in jo zaigraš skoraj vsak dan, jo zelo težko pozabiš. Stalno se ti vrti v glavi in nanjo kar ne moreš nehati misliti. Moraš biti sproščen, vesel, odprt, da te publika začuti.

Obstaja interakcija med publiko in glasbenikom. Po mojem mnenju ti to da največjo energijo in tako lahko igraš celo noč. Ta občutek je težko pojasniti. Podobno je, ko si zaljubljen ali ko ješ neko dobro hrano. Je čisto veselje, ko veš, da te čakajo, te hočejo poslušati in na koncu pohvaliti.

Ko ste prišli v Slovenijo, vam je bil naš jezik tuj. Kako ste se ga naučili, kaj oz. kdo vam je pomagal, ter zanima me tudi, kako hitro ste se ga naučili in ali sem vam je zdel težek.

Slovenski Jezik je eden najtežjih jezikov svetu. Vem, da ga ne znam pravilno govoriti in pisati, vendar se vsak dan trudim, da ga izboljšam. Učil sem se najprej sam doma, ampak je bilo precej težko. Potem sem šel na tečaj za 180 ur, ki ga Republika Slovenija podari tujcem iz tretjih držav. Je brezplačen, imaš možnost opravljanja izpita iz slovenščine in dobiš še potrdilo o opravljenem izpitu. Mislim, da sem še vedno na tečaju, saj se vsak dan naučim nekaj novega. Moram povedati, da so učitelji v Sloveniji zelo strokovno pripravljeni. O tistih učiteljicah, ki so nas učile na tečaju, imam samo pozitivno mnenje.

Večkrat ste nastopali tudi s Tanjo Žagar. Nam lahko poveste kaj več o tem? Kako je potekalo, kako sta igrala, itd.

S Tanjo Žagar sodelujem skoraj sedem let. Spoznala sva se na televiziji na Oddaji »Na Zdravje«, leta 2012. Leta 2013 sva posnela pesem »Številka 3«. Od takrat smo imeli koncerte skoraj vsak teden v Sloveniji in v tujini. O njej lahko rečem, da je zelo pozitivna oseba. Nikoli ni slabe volje.

Vedno je nasmejana in to tudi prenaša na glasbo in na svoje pesmi. Odlično igra klavir in s tem sva lahko kombinirala z violino, kar je bilo zelo uspešno naših Koncertih. Priporočam, da pogledate koncerte na YouTubu, pa boste videli kako je potekalo in kako lepo smo se imeli.

Igrate na številne instrumente. Je to zapleteno, se je bilo težko naučiti, ali ste več instrumentov igrali že v otroštvu? Že od otroštva sem igral več instrumentov. Klavir, tolkala, violino, Guitarrón. Če imaš voljo, se nikoli ni težko česar naučiti. Ni tako zapleteno, če se trudiš. Imam zelo rad izzive in če bom imel priliko, se bom naučil še kakšen nov inštrument.

Izdali ste tudi svojo pesem, Gremo se kopat. Kdaj ste jo izdali, nam lahko poveste več o njej?

Hahahaha, Gremo se kopat sva izdala s prijateljem Hanoiem s Kube pred tremi leti, maja 2018.

Nisva niti približno mislila, da se bo tako vrtela. Me veseli, da jo imajo vsako leto bolj radi. Hoteli smo narediti čimbolj enostavno in zabavno pesem. Kakor vidite ni zapletena in z njo smo hoteli povedati, da je Slovenija najlepša država na svetu in jo moramo čuvati. Imamo krasno naravo, čudovito morje, štiri letne čase, hrano, pijačo in prijazne ljudi.. Če s tem nismo zadovoljni, tudi z milijonom evrov ne bomo. Zelo sem hvaležen, da tukaj živim že deset let in mislim, da bom ostal še tako dolgo, da se letos lahko gremo kopat, kam??? Ostalo pa znate vi.

Nur Oshish, 8.a

Z GLASBO ROJENA Brigita Šuler se je rodila 30.10.1976 v Župelevcu. Je znana slovenska profesorica glasbe in pevka zabavne glasbe. Diplomirala je na pedagoškem oddelku Akademije za glasbo v Ljubljani. Širši javnosti se je kot pevka zabavne glasbe predstavila leta 2003. Izdala je že dva albuma in veliko znanih pesmi. Brigitina starša sta bila glasbenika in njena sestra jo je vedno podpirala v glasbenem področju, zato je že od rojstva povezana z glasbo.

V kontakt z Brigito sem prišla preko Instagrama kjer je bila hitro dosegljiva. Z vprašanji sva nadaljevali preko e-maila.

Kdaj ste ugotovili da je glasba in petje prav za vas?

Glasba mi je bila dobesedno položena v zibelko, saj sta bila starša glasbenika in je od nekdaj zelo glasno in z velikim veseljem zvenela v našem domu. Glasba nas je povezovala, kar naprej smo doma prepevali in igrali. Pri desetih letih sem se vpisala v glasbeno šolo in že ob prvem obisku pouka, sem si zaželela, da bi glasba postala tudi moja poklicna pot.

Opišite, kako ste se počutili, ko ste prvič nastopali in bili pred velikim občinstvom?

Prvi nastopi sežejo v obdobje osnovne šole. Veliko sem nastopala s klavirjem v okviru glasbene šole, moj prvi javni pevski nastop pa se je tudi zgodil na koncertu v okviru moje osnovne šole. Občutek Vir slike: Google.com- ona-on.com. na odru je bil vedno čudovit, vznemirljiv in zelo adrenalinski. Od nekdaj je zame najlepši občutek deliti moja čustva s publiko skozi glasbo. Treme po navadi na živih nastopih nisem imela. Pojavila pa se je kasneje, ko sem začela nastopati pred kamero, predvsem na začetku moje solistične kariere. Potem pa je z izkušnjami počasi izzvenela.

Kako se spomnite vaših besedil in ali imajo kakšen pomen?

Vsaka skladba nosi svojo zgodbo skozi besedila. Seveda ima zato vsaka pesem nek pomen, govori o različnih občutjih, največkrat zgodbah iz vsakdanjega življenja, ne pa vedno mojih. Seveda pa je besedilo odvisno tudi od glasbe same. Po navadi je vedno nastajala najprej glasba in glede na karakter skladbe še besedilo. Od nekdaj mi je pomembno, da se lahko poistovetim z besedilom oziroma, da ga začutim. Če pišem skladbo sama, pa že po navadi sproti vem, kaj bi rada s skladbo sporočila poslušalcem in o čem bom pela.

Kako se soočate z ljudmi ki vas ne podpirajo in kaj bi predlagali gledalcem, ki so v podobnem položaju?

Na začetku vsake poti smo bolj skeptični, se mogoče tudi včasih preveč oziramo na to, kako se bo odzvala okolica. Sčasoma pa se to na nek način naučimo spregledati in ti že ti ljudje, ki te podpirajo in

sprejmejo dajo glavno motivacijo za naprej. Danes so žal taki časi, da smo vsi vsem dosegljivi, če ne v živo pa na spletu. Tam lahko po mili volji in tudi anonimno delimo svoje mnenje in slabo voljo. Jaz sem mnenja, da je glasba umetnost in predvsem stvar okusa, zato seveda ne moremo biti vsi izvajalci všeč vsem poslušalcem. Tako v glasbi, kot na vseh drugih področjih pa se najdejo posamezniki, ki namesto, da bi spremljali samo tisto kar jim je všeč in zaobšli tisto kar jim ni, ne privoščljivo mečejo polena pod noge bolj uspešnim od njih samih. Sama s tem nimam težav, saj sem usmerjena predvsem v sebe in moje delo, ki je hkrati tudi moj hobi. Konstruktivne kritike sem pa vedno vesela, sploh če jo dobim od osebe, ki jo cenim. Če se pa preveč oziramo na mnenje drugih, predvsem takih pri katerih imamo občutek, da nas ne podpirajo, bomo zato manj uspešni pri realizaciji svojih ciljev. Zato predlagam, da vedno vztrajamo in delamo zgolj na sebi in ne na drugih in nikakor ne nehamo verjeti v svoje sanje.

Ali ste med odraščanjem imeli še kakšne druge hobije poleg petja?

Med odraščanjem sem bila zelo zaposlena z glasbo oziroma s klavirjem. Za hobi sem pa veliko in zelo rada pela. Glasbeno šolo sem obiskovala trikrat tedensko, takoj po šoli in vsak dan vadila vsaj eno uro tudi klavir, zato mi je za kak dodaten hobi vedno primanjkovalo časa.

Vedno se sem rada vrtela tudi v kuhinji in se učila kuhanja od moje mami in babice, kar seveda še danes rada počnem. V OŠ sem kratek čas uspela tudi obiskovati trening rokometa, na srednji glasbeni šoli pa sem se poleg klavirja začela učiti še prečno flavto in sem pozneje, v času študija za hobi igrala v Pihalnem orkestru Kapele.

Povejte nam vaš najbolj ponosen trenutek v vaši karieri. Kateri, opišite ga!

Uh, takih trenutkov je bilo več. Zagotovo je bil najbolj ponosen in zmagoslaven trenutek v mojem življenju, ko sem diplomirala na Akademiji za glasbo. Sicer pa je bilo takih nepozabnih trenutkov veliko: zmage na večjih pevskih festivalih, veliko veselje ob izidu moje prve CD plošče, turneja po Kanadi in ZDA in še bi lahko naštevala…

Je kakšen trenutek v vaši karieri, ki bo vedno ostal v vašem spominu?

Spomin v moji pevski karieri, ki bo vedno ostal v mojem spominu je ko sem dobila prvo nagrado na festivalu “Orion”, ki se je zgodil na RTV Slovenija z mojo prvo avtorsko skladbo “Nekje na dnu srca”. Ta mi je dal zagon in motivacijo za naprej.

Za konec nam povejte, če boste v prihodnosti nadaljevali s petjem in zakaj?

Seveda bom nadaljevala, saj brez tega enostavno ne morem živeti. Petje je tako kot poučevanje v glasbeni šoli pomemben del mojega življenja in brez teh dveh stvari ne morem.

Komaj čakam, da se ta kriza v kateri smo se znašli konča in bomo lahko spet nastopali ter se družili tudi v živo. Še vedno imam veselje, motivacijo in energijo do ustvarjanja na tem področju, še vedno rada nastopam in hvala bogu imam tudi veliko poslušalcev, ki moji glasbi radi prisluhnejo. Dokler bo tako, bom z veseljem tudi pela.

Želimo vam veliko uspeha v prihodnosti in čim več lepih trenutkov!

Katarina Lapornik, 8.b

NUŠKA DRAŠČEK – NAZAJ NA ODRE

Vir: https://images.app.goo.gl/ZuYEGa3NTBuEdERQ8

Danes smo se pogovarjali z Nuško Drašček, ki je zelo znana pevka v Sloveniji, vprašali smo jo par stvari, ki niso tako osebne, povedala nam je da že komaj čaka, da spet stopi na oder in zapoje s svojimi prijatelji.

Povedala nam je o svojem otroštvu in njenih izkušnjah. Zaupala nam je, da se z glasbo živi, in da je vsakdanja glasba pomembna.

Kako daleč v otroštvo sega vaš spomin ?

Moram reči, da je moj spomin precej luknjast, v smislu, da se spomnim določenih dogodkov, vonjev, barv zelo jasno, ne znam jih pa uvrstiti v točno določeno obdobje.

Najbolj se spomnim petja v družinskem krogu, pa izletov, predvsem pa neskončnih ur igranja pred blokom v Krškem in kasneje v Radečah.

Kako to da ste se odločili postati pevka, ali ste imeli kakšen navdih?

V bistvu to zelo dolgo sploh ni bilo na mojem seznamu poklicev - predvsem zato, ker sem to vedno počela, torej vedno pela, in se mi ni zdelo to nič kaj takega. Z leti pa mi je postalo jasno, da najbolj uživam, ko pojem, ustvarjam in sem na odru in tako sem se odločila za to pot.

Kako ste se odločili nastopati v oddaji znan obraz ima svoj glas, oz. ali so vas oni poklicali in kakšen je bil vaš odziv, Ja, poklicali so me z vabilom in sem si rekla "zakaj pa ne", hahaha! Brez pomisleka lahko rečem, da je bila to ena najboljših izkušenj - noro smo se zabavali, ogromno presmejali, pa še vsako nedeljo smo lahko "padli" v novo vlogo. Res prekrasna izkušnja!

Je bila glasba vedno del vašega življenja?

Dejansko vedno, od malih nog. Veliko smo peli doma, bodisi vsi, bodisi midva z nonotom. Kasneje sem si postavljala oder iz drv in pela vse, kar sem znala, hahaha!

Vas je motilo, ker ste se kot mladi morali preseliti ?

Takrat mi ni bilo najlažje pustiti za sabo prijatelje in sošolce, a sem v Radečah vendarle že od prej seveda poznala otroke iz soseščine (iz počitnikovanj), tako da sem se relativno hitro prilagodila.

Kako vam je bilo prvič nastopati pred televizijskimi programi in kako je vaša družina to sprejela?

Imela sem precejšnjo tremo, a sem uživala. Moji doma pa so dihali z mano!

Vas smem vprašati, kakšni so vaši načrti za prihodnost?

V prihodnje si želim čim prej nazaj na odre, prav tako pripravljam zgoščenko v bolj klasičnem stilu...sicer pa moram s kakimi večjimi načrti počakati, da se stanje epidemije umiri in pridemo "nazaj" v neko normalnost.

Nuška je povedala svoje, upajmo da nam v prihodnje pove še kaj več.

Sicer pa ima prav, kdor se boji pandemije, z glasbo se vse da.

Saša Štrus, 8. B

Le kdo je NIPKE Boštjan Nipič, bolje znan pod vzdevkom Nipke, je slovenski reper in izvajalec hip hop glasbe. Star je 40let. Na glasbeno sceno je prišel leta 2008 v duetu Overdose s pesmijo fiama.com. Njegova najbolj znana pesem je Nobn me ne razume.

Zakaj si se odločil za pevsko kariero?

Za glasbo sem se odločil, ker sem že od majhnega čutil ljubezen do nje, imel sem Vir: Wikipedija posluh, imel sem občutek za ritem, ko pa sem se v plesni šoli hip-hopa spoznal še s hip hop glasbo, sem se popolnoma zaljubil vanjo v ničemer se ne počutim tako domače in suvereno kot v glasbi...

Kdo je tvoj idol oziroma kdo te je posebaj navdušil za repanje in ali je idol še kar isti?

Kot najstnika, ki je se je zaljubil v hip hop me je najbolj navdušil 2Pac, kasneje ko sem začel raziskovati, pa sem našel celo vrsto reparjev in glasbenikov raznih glasbenih zvrsti... danes je moj najljubši repar J Cole V času karantene si prizadevam čim bolj kreativno izkoristit čas ki ga imam....ustvarjam nov album in snemam nove pesmi...

Pri kolikih letih si zacel peti in kdaj je bil tvoj prvi nastop?

Peti in repat sem začel v prvem letniku srednje šole, prvi nastop pa sem imel pri 16ih.

Kako bi ti ocenil svoj karakter?

Sem kreativen, družaben, spoštljiv, čustven, pozitivno naravnan, rad imam ljudi in živali, glasbo in šport, naravo in ulico, ne maram neiskrenosti, nevoščljivosti....večni otrok.

Ali imas pred nastopom tremo in kako se sprostiš?

Treme že dolgo nimam več, saj se na odru počutim suvereno in samozavestno, ker 100% verjamem v svojo glasbo in svoja besedila.....je pa pred vsakim nastopom prisotna neka pozitivna vzhičenost/nervoza, ki zgine po prvi odpeti pesmi �.

S kom si želis posneti kakšen komad in zakaj?

Enkrat v prihodnosti bi si mogoče želel posneti komad z Magnifico-m, Adijem Smolarjem, Vladom Kreslinom.....s katerimkoli od naštetih glasbenikov, saj sem fan njihove glasbe in jih zelo spoštujem kot glasbenike.

Ali si nastopal tudi v tujini ce si ali je to nekaj posebnega? In zakaj?

Nastopal sem že na Slovaškem, Hrvaški, Avstriji, Grčiji.....vsak nastop je nekaj posebnega, ne glede na to kje nastopaš....tudi ko sem nastopal v naštetih državah izven Slovenije, je bila večina občinstva Slovenska, tako da je bilo skoraj, kot da bi nastopal nekje doma �.

V nadaljevanju kariere vam želim še veliko uspeha slovenci smo ponasni na vas Na koncu pa se en rep iz moje strani

Nipkele kdo ga ne pozna, on full dobro repat zna.

In zraven še hip-hop zapleše, da nam mladim gate strese.

Potem še repa za zabavo, rime stresa kot za šalo.

Kdo repat zna kot Nipke?

Edino on saj on je Nipke Nik Ponebšek, 8. A

Pavel Kokalj: glasbenik in ljudski godec

Vir: https://www.obrazisrcaslovenije.si/Oseba/OsebaId/781

Intervjuval sem svojega dedka Pavleta Kokalja, ki igra harmoniko in je ljudski godec.

Kdaj si ugotovil, da želiš postati glasbenik? Že rodil sem se v glasbeni družini, moj oče je igral harmoniko. V mladosti, ko sem bil v vojski, sem še bolj začutil da bi igral na kak inštrument. Pri vojakih sem igral orglice, ki jih imam še zdaj in so stare 50 let. Tudi moja sestra Sonja je igrala harmoniko in ko sem jo videl igrati sem tudi jaz začel. Po dveh letih sem kot samouk že znal zaigrati toliko pesmi da sem lahko igral na porokah­ ohcetih, igral sem od jutra do jutra.

Naštej nekaj svojih najljubših pesmi.

V dolini tihi mi je še posebej pri srcu, in Moje delo je še mlado, o ja, ker sem jih tudi velikokrat in najraje zaigral.

Na katero avtorsko skladbo si še posebej ponosen?

Na skladbo Čez hribček, ki je tudi objavljena na YouTube kanalu, ima že preko 8.000 ogledov. https://www.youtube.com/watch?app=desktop&v=K7hVW8s­qK8 Kje vse si deloval kot glasbenik?

Kot ljudski godec na porokah, igral sem na več kot 450 porokah, v ansamblu Zimzelen, V folklorni skupini Javorje, s katero sem nastopal doma in v tujini (Francija, Madžarska,..).

Ker vem, da si dobil za svoje delo kar nekaj priznanj in nagrad, mi povej kako si se počutil, ko je bilo tvoje delo in trud nagrajeno?

Bil sem zelo vesel vsakega priznanja. Še posebej ko sem prejel častno Maroltovo značko tako vesel res že dolgo nisem bil. Prijatelj mi je takrat rekel, da sem si jo res zaslužil.

Za vsa ta leta delovanja pri Folkolrni skupini Javorje.

Kakšno je tvoje sporočilo mlajši generaciji glasbenikov?

Imeti morate res veliko veselje do glasbe, biti morate vztrajni in imeti morate tudi podporo in pomoč svoje družine. Glasbo moraš ustvarjati srčno in v njo moraš vlagati celega sebe in potem lahko uspeš.

Kako preživljaš času korone?

Skladam nove skladbe, imam jih že 25. Veliko vadim sam in zato pogrešam vaje in igranje s prijatelji v ansamblu »v živo«. Pogrešam njihovo mnenje in skupno ustvarjanje skladb.

Ata Pavle, hvala za sodelovanje pri intervjuju. Zvedel sem veliko novega o tebi in mislim, da bo zanimivo tudi drugim.

Aljaž Požun, 8. B

Peter Pirc – s kitaro v roki in z glasbo v srcu

https://www.facebook.com/photo?fbid=132363423529340&set=a.132363420196007

Peter Pirc je glasbilar, glasbenik, mož, oče in dedek. Za glasbo se je navdušil že kot otrok. Velik del svojega življenja je poleg družini posvetil in ga še vedno posveča glasbi.

V preteklosti je kot kitarist sodeloval z različnimi narodnozabavnimi ansambli po vsej Sloveniji. Za svoje delo je prejel več različnih priznanj. Sedaj, ko je v pokoju, je še vedno glasbeno aktiven in sodeluje z različnimi glasbenimi skupinami na območju Litije in Šmartnega pri Litiji.

Kaj več o svoji glasbeni poti pa nam bo v nadaljevanju povedal sam.

Kdaj ste se pričeli ukvarjati z glasbo in kdo vas je navdušil? Že v domačem krogu se je prepevalo, predvsem mama. Starejši brat je obiskoval glasbeno šolo in igral klarinet. V drugem razredu osnovne šole sem se kar sam vpisal v glasbeno šolo, katero sem plačal z denarjem za šolsko malico. Ker drugega instrumenta nismo imeli, sem se odločil za klavir, katerega sem vadil pri sosedu in v glasbeni šoli.

Katere inštrumente poleg kitare še igrate?

Po štirih letih obiskovanja šole klavirja sem se odločil za učenje kitare. Vzrok je bila ugotovitev, da s tem inštrumentom lahko nastopaš kjerkoli. Ker so me

zanimali tudi drugi instrumenti, sem se kasneje odločil za učenje berde in kontrabasa. Ker sem po poklicu glasbilar, sem kot izdelovalec klasičnih cerkvenih orgel na piščali s pridom uporabil znanje igranja na klavir. Pri igranju orgel sem moral igranju na tipke dodati samo še igranje na pedala (pedalno tehniko).

Katero zvrst glasbe najraje igrate?

Kasneje, ko sem šel s trebuhom za kruhom v Ljubljano, sem sodeloval s folklorno skupino Savlje, kjer smo ustanovili tudi narodnozabavni ansambel.

Tako sem postal narodnjak in to zvrst z veseljem igram še danes.

S katerimi znanimi narodno zabavnimi ansambli ste sodelovali?

Kot sem že omenil smo s prvim ansamblom kvintet ¨Iskra¨ nastopali le lokalno v okolici Ljubljane. Kasneje sem sodeloval z ansamblom Litijski fantje, ansamblom Vita Muženiča, Veselimi planšarji, Gorenjskimi muzikanti. Nekaj časa sem igral tudi v ansamblu Lojzeta Slaka. Verjetno bi se pa našel še kakšen, ki mi je sedaj zbežal iz spomina.

Kot glasbenik ste tudi veliko potovali po svetu. Kje vse ste bili?

Lahko rečem, da sem z glasbo prepotoval skoraj vse evropske dežele, kjer je naša narodnozabavna glasba bolj popularna kot doma. Bil sem tudi na turneji po Kanadi in Združenih državah Amerike, kjer sem preživel nekaj lepih trenutkov med našimi rojaki v tujini, na kar imam še danes nepozabne spomine.

Na kaj ste najbolj ponosni v svoji glasbeni karieri? Če pogledam nazaj na svojo glasbeno pot, imam veliko lepih spominov in doživetji, ki so spremljali naše nastope. Poleg posnetih vinil plošč, kaset in CDjev imam v vitrini tri zlate Orfeje s ptujskih festivalov, bronasto, srebrno in zlato Gallusovo priznanje. Leta 2015 pa so moje delo na področju glasbe opazili tudi v občini Litija, kjer sem prejel priznanje župana občine Litija za dosežke na glasbenem področju. Vsak tak dogodek oziroma priznanje pusti vtis, da si pa le nekaj naredil na področju kulture, tako, da ne bi posebej izpostavil samo nekega dogodka.

S katerimi glasbenimi skupinami še vedno sodelujete?

Ker je glasba hrana za dušo, še danes rad sodelujem z mojimi vrstniki, vendar bolj na lokalnem področju. V okviru folklorne skupine Javorje smo ustanovili tudi ansambel Zimzelen. Sodelujem pri spremljanju citrarskega orkestra in pevskega zbora društva upokojencev Litija.

S čim se poleg glasbe še ukvarjate?

Z ženo živiva na podeželju, kjer se delo kar samo ponuja in včasih tudi zmanjka časa. Imava nekaj vinograda in vrta, tako, da besede »dolgčas« ne poznava.

Ponosna sva tudi na najine tri vnuke, ki naju občasno obiščejo in naju marsikaj naučijo o zdajšnjem načinu življenja. Zelo bom vesel, če bo kateri od njih uspešen tudi na glasbenem področju.

V nadaljnjem življenju vam želim še veliko lepih glasbenih trenutkov z željo, da bi nas še veliko let navduševali z vašo glasbo.

Anže Pirc, 8. b

MIRA KRANJEC – Z VAJO DO USPEHA

Vir: https://www.flutespecialists.com/

Mira Kranjec je uspešna glasbenica, mentorica in učiteljica. Uči flavto v glasbeni šoli Litija Šmartno. Flavto igra že od svojega osmega leta in je z veliko vadbe in trdnega dela postala učiteljica, svoje učence je tudi popeljala do velikih uspehov in nagrad.

Njeno igranje je pripeljalo tudi veliko veselja v njeno družino, saj njeni dve hčerki že sledita njenim korakom. Za intervju sva se dogovorile preko maila. Več o njenem življenju in dosežkih v nadaljevanju.

Kaj je za vas glasba oziroma kaj vam pomeni glasba?

Kaj je glasba, kaj mi pomeni? Moja mlajša hči Anja, ki je tudi zelo uspešna flavtistka, čeprav šteje šele dvanajst let, je pri svojih osmih letih zapisala: »Glasba je povsod, kjer je lepo. Glasba je polna sreče, veselja, radosti in ljubezni.« Ko sem danes vprašala starejšo hčerko Nežo, kako bi ona odgovorila na to vprašanje, pa je dejala: »Glasba je vse!« Se popolnoma strinjam z obema, lahko dodam samo še to, da mi je glasba v teh težkih časih epidemije, največkrat tudi najboljša pomiritev in tolažba.

Kaj vas je navdušilo, da ste začeli igrati flavto?

Izhajam iz glasbene družine. Oče je igral trobento, najstarejši brat klarinet, dva brata pozavno, mama pa je bila samouk na harmoniki. Sama sem izbrala flavto, dve leti kasneje, pa še klavir. Oče me je hotel vpisati na rog, ampak jaz sem že pri svojih osmih letih vztrajala pri flavti, ker me je očaral njen zvok.

Ali ste imeli kakšnega vzornika, če ste ga imeli kdo je, ali se po njem še vedno zgledujete in kaj pri njem najbolj cenite?

Vzornikov je bilo na moji glasbeni poti veliko. V zgodnji mladosti je bil to moj dvanajst let starejši brat, ki je tudi akademski glasbenik, in je bil dolga leta zaposlen kot pozavnist v ljubljanski operi, še vedno pa je zelo aktiven pri Festivalu Ljubljana.

Od svetovno znanih flavtistov je bila moja vzornica sprva Irena Grafenauer, kasneje pa flavtist madžarskega rodu Janoš Balint, ki je odličen solist, pa tudi profesor, saj poučuje kar na treh glasbenih akademijah ( v Budimpešti, Nemčiji in na Poljskem ).

Poleg vrhunske tehnike pri Janošu Balintu najbolj cenim njegovo odlično in zelo doživeto, temperamentno izvedbo.

Kakšen je vaš delovni dan oz. kako si ga organizirate kot uspešna učiteljica, mati in žena?

Moj delovni dan je zadnje čase izredno naporen, kar poka po šivih!

V času epidemije mi moja služba vzame veliko več časa kot prej. Seveda pa si je treba vzeti čas tudi za družino in gospodinjska opravila. Moji dve hčerki me zdaj, ko je pouk na daljavo, potrebujeta še veliko bolj kot prej. V času, ko sem tako razpeta med družino in službo, pa velikokrat ne najdem več trenutka zase, in za svojo ljubezen do igranja flavte.

Na kateri svoj uspeh ste najbolj ponosni in kaj vam pomeni biti uspešen?

Pri svojem pedagoškem delu sem najbolj ponosna na uspeh moje učenke, hčerke Anje, ki je na mednarodnem tekmovanju SVIREL, aprila 2017, pri svojih osmih letih prvič dosegla absolutnih 100 točk, in seveda prvo mesto.

Ta uspeh mi izredno veliko pomeni predvsem zaradi tega, ker je bil takrat v strokovni žiriji poleg klarinetista iz Italije in saksofonista iz Avstrije, tudi moj največji vzornik, flavtist Janoš Balint iz Budimpešte, ki je bil hkrati predsednik komisije.

Uspešnost pri pedagoškem delu pa seveda ni merljiva samo po dosežkih na raznih tekmovanjih. Uspeh je tudi to, če učenca, ki ni ravno najbolj nadarjen pripraviš do tega, da ti lepo, predvsem pa z veseljem zaigra skladbico na učni uri ali nastopu.

Kaj vam je všeč pri učenju flavte, ali ste ponosni na dosežke svojih učencev?

Pri poučevanju flavte je najlepše to, če mi uspe učenko pripraviti do te stopnje, da začne v glasbi, ki jo sama izvaja zares uživati. Tukaj zahtevnost izvajane skladbe sploh ni merilo, pomemben je namen glasbe – to pa je izražanje veselja, sreče radosti,… včasih pa tudi žalosti, iskanje miru, utehe,…

Seveda pa sem zelo ponosna tudi na dosežke vseh mojih najbolj nadarjenih učenk na državnih in mednarodnih tekmovanjih.

Kako doživljate poučevanje/učenje na daljavo (trenutna situacija), ali bi kaj spremenili?

Poučevanje na daljavo je izredno stresno za učenca, kakor tudi za učitelja. Za mlade nadarjene glasbenike je to smrt. Glasbe, ki je polna čustev, ki jih izražamo z zvokom, se namreč ne da naučiti preko računalnika ali telefona, kjer je le-ta čisto popačen! Trenutna situacija je res grozljiva.

Vse drugo je žal našim državnikom bolj pomembno, kot pa naši otroci, ki bi sicer morali biti na prvem mestu. Če bi imela to moč, bi seveda marsikaj spremenila, predvsem pa bi vse otroke takoj poslala nazaj v šole, saj menim, da zato ne bi bilo nič več smrtnih primerov zaradi Covid-a 19.

Kakšni so vaši načrti in kaj si želite za prihodnost?

Zaradi situacije v kateri se trenutno nahajamo, sploh več ne delam planov za prihodnost.

Korona je namreč znak, ki v glasbi pomeni pavzo, počitek.

Od vsega srca pa si želim, da čimprej zaključimo s to norijo, ter da se vsi otroci spet vrnejo v šole.

Za zaključek bi vas prosila za nasvet za mlade glasbenike.

Vsem mladim glasbenikom polagam na srce, naj v teh stresnih časih veliko igrajo in poslušajo glasbo, ter uživajo v njej. Glasba je polna življenja, je tolažba duše. Vsem, ki se odločajo za poklic glasbenika, pa svetujem, da se za to pot odločijo, če si res srčno želijo. Čeprav kultura in izobraževanje v naši državi sploh nista več pomembna, ne bomo obupali, saj za dežjem vedno spet posije sonce. Morda dočakamo tudi mavrico…

V nadaljevanju vam želim veliko veselja, sreče, glasbe in upam, da se bojo te stresni časi čim prej končali, saj smo se jih že vsi naveličali.

Ana Kepec, 8.a

PETRA ZORE - BODI TI

Vir: https://www.instagram.com/p/B--FjMcldPM/

Petra Zore je 36-letna pop-pevka in učiteljica, poznamo jo tudi kot članico skupine Bomb Shell. Rodila se je leta 1989, v Ljubljani. Je vedno nasmejana, prijazna in včasih tudi stroga. Intervjuvala sem jo, ker mi se zdi zelo dobra pevka, ter polna veselja. Z njo sem se slišala preko instagrama, saj mi je vedno ko sem ji pisala, odgovorila samo tam.

Pozdravljena Petra, upam da si v redu in da lepo preživljaš te dneve obdane novimi negativnimi novicami in številkami, ki ne pomenijo nič dobrega. Zastavila ti bom nekaj vprašanj, zelo bom hvaležna, če bi mi nanje lahko odgovorila.

KAKO BI SE OPISALA V PETIH POVEDIH? Nasmejana, prijazna, optimistična, glasna, delovna in na trenutke lena.

ALI SI ZADOVOLJNA S SVOJO KARIERO? S svojo kariero bom vedno zadovoljna, saj v življenju delam to, kar me veseli. Nisem pa vesela trenutne situacije, ki nam glasbenikom onemogoča koncerte. Zelo mi manka nastopanje na odrih.

Vir: https://www.instagram.com/p/CJogyGAF8uJ/

ČE BI LAHKO ŠLA V PRETEKLOST, KAJ BI POPRAVILA? Popravila nebi nič, saj sem z vsem kar sem naredila do zdaj zelo zadovoljna in upam da tako tudi ostane

ČE BI LAHKO PELA ENO PESEM NA AMERICAN IDOLU, KATERA PESEM BI TO BILA IN ZAKAJ TA? Uff, težko rečem za eno pesem, vendar lahko rečem Tracy Chapman – Just give me one reason, ker jo trenutno največ poslušam.

ČE BI IMELA PRILOŽNOST DA POTUJEŠ KAMORKOLI V TEM TRENUTKU, KAM BI TO BILO? Uh uh, mislim da kamorkoli v tople kraje, v bližini morja.

POVEJ MI PROSIM SVOJE NAJVEČJE DOSEŽKE. Zame v življenju so vse dosežki, najbolj ponosna pa sem nato kako daleč smo prišli z bendom.

KAJ TE NAJBOLJ NAVDAJA Z UPANJEM V TEH NEGOTOVIH ČASIH? Optimizem. Sama sem večni optimist in vem, da je po dežju vedno čas tudi za sonce, za težkim obdobjem pa pride lepše obdobje.

KJE SE VIDIŠ V PRIHODNOSTI? Zelo nerada načrtujem svojo prihodnost, kaj bo čez pet, deset, petnajst let, nihče ne ve, raje se prepustim življenju. Upam da bom srečna in zdrava ter da z mojim bendom dosežemo še več in da postanemo še bolj prepoznavni.

Hvala ti za sodelovanje, res sem vesela in hvaležna da sem lahko intervjuvala tebe, saj si mi res super pevka. Želim ti veliko sreče, uspeha in čim več nastopov v prihodnje.

Sumeja Nezirovac, 8. C

ANA GROS – IZVRSTNA STRELKA, KI JI V EVROPI NI PARA Ana Gros je 30 letna slovenska rokometašica, ki prihaja iz Velenja. Je igralka francoskega kluba Brest Bretagne Handball in kapetanka slovenske ženske rokometne reprezentance. Že nekaj let zapored je najboljša desna zunanja igralka francoske lige. Več o njeni športni karieri in dosežkih pa lahko izveste v nadaljevanju.

Kdaj ste se začeli ukvarjati z rokometom in zakaj ste se odločili za ta šport?

Vir:https://www.google.com/search ? q=ana+gros&sxsrf=ALeKk01VXlpyU UQvLUcHW_aVW-_s-

Z rokometom sem se začela ukvarjati, ko sem bila stara 10 let.

Moj oče je bil profesionalen odbojkar in sem bila od nekdaj navdušena za odbojko, katero sem tudi prvotno želela trenirati.

Pogovorila sem se z očetom, takrat mi je svetoval, da začnem trenirati rokomet, saj je bil ta šport za ženske v Sloveniji bolj poznan in razvit. S prijateljico sva se v šoli odločili, da greva na prvi trening in od takrat se nisem več ločila od rokometne žoge.

Ste imeli v otroštvu vzornika ali vzornico?

Kaj ste pri vzorniku najbolj občudovali?

Vir: IAc5g:1610534778328&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=2ah UKEwj13fDK3ZjuAhVLKewKHanNACMQ_AUoAXoECAUQAw&biw =1920&bih=969 (13.1.2021)

Moj prvi vzornik je bil Vid Kavtičnik, saj je bil tudi on Velenjčan in igral je za RK Gorenje. Trenirali so v isti dvorani kot moja ekipa. Predvsem sem ga občudovala zaradi tega, ker je bil tudi levičar in je igral na isti poziciji kot jaz.

Všeč mi je bila njegova hitrost in preglednost na igro.

Katera je vaša največja prelomnica v

karieri?

Moja največja prelomnica je bila, ko sem prestopila iz rokometnega kluba HC Thüringer v Nemčiji, kjer sem igrala zelo malo, v rokometni klub Metz Handball v Franciji. Tam sem končno dobila minutažo na igrišču. Predvsem pa sem si prislužila zaupanje trenerja in sem tako lahko sproščeno igrala in napredovala iz sezone v sezono in se razvijala v kvalitetno rokometašico. Predvsem sem pridobila nazaj samozavest, ki sem jo v Nemčiji izgubila.

Koliko časa na dan posvetite treningom v glavni sezoni?

Po navadi treniramo zjutraj in sicer eno uro in pol. Smo v fitnesu ali pa imamo individualni trening, kar pomeni, da treniramo predvsem tehniko strela, podaje in uigravanje s

posameznimi soigralkami. Popoldne pa imamo skupni trening. Zbere se celotna ekipa, trening pa traja približno 2 uri.

Ali je vznemirjenost pred tekmami tudi z leti izkušenj še prisotna? Kako se sproščate pred tekmo?

Vznemirjenost pred tekmami je kljub letom izkušenj še vedno prisotna. Zjutraj, ko se zbudim na dan tekme, v trebuhu še vedno čutim majhno napetost. Nekaj ur pred tekmo pa se po navadi to le še stopnjuje. Seveda je ta trema le pozitivna in tudi z leti jo bolje obvladam. Da se pred tekmo sprostim grem rada na kakšen sprehod, predvsem na dan tekme veliko poslušam glasbo in spijem kavo. Naredim pa tudi kakšne posebne vaje sproščanja, ki sem jih dobila od športnega psihologa. Namenjene so predvsem sproščanju mišic in koncentraciji na tekmo.

Katera je za vas najboljša in nepozabna odigrana tekma? Zakaj?

Posebnih in nepozabnih tekem sem imela v karieri veliko. Pa vendarle, če bi morala izpostaviti eno je to tekma z reprezentanco Slovenije proti Franciji na svetovnem prvenstvu leta 2017 v Nemčiji. To je bila po dolgem času naša prva tekma na prvenstvu. Po več kot 10 letih smo se končno spet uvrstile na svetovno prvenstvo in že da smo bile tam prisotne, je bilo nekaj posebnega. Celotno tekmo smo vodile in smo bile veliko boljše kot Francozinje.

Celo tekmo smo igrale s 7-8 različnimi igralkami, medtem ko so imele Francozinje 16 enako kvalitetnih igralk. Na koncu smo zmagale za en gol. Spomnim se, da smo bile presrečne, za nas je bila to že skoraj kot neka osvojena medalja in bile smo zelo ponosne. Na koncu pa so bile Francozinje svetovne prvakinje.

V športu lahko dostikrat pride do poškodb. Ali ste vi že imeli resnejšo poškodbo, zaradi katere ste morali za nekaj časa prekiniti igranje rokometa?

Zelo resne poškodbe, kjer bi bila potrebna operacija ali kaj podobnega, k sreči še nisem imela. Najdlje sem bila odsotna 2 meseca, ko sem imela lažje poškodovano ramo. Z vajami in krepitvijo mišic sem ramo hitro in dobro sanirala.

Ali razmišljate kaj po končani športni karieri? Se mogoče vidite na položaju trenerke?

Vse bolj se približuje konec kariere, zato tudi o tem vse več razmišljam. Trenutno sem še v procesu študija turizma, katerega upam, da bom tudi čim prej končala. V sami karieri sem se naučila tudi veliko jezikov, kateri mi bodo zagotovo prišli prav, sploh če bom delala v turizmu.

Sama bi si želela delati nekaj v tej smeri, mogoče v kakšnem hotelu ali agenciji, pa vendarle točno začrtane ideje še nimam. V položaju trenerke se trenutno ne vidim. Mogoče bi lahko trenirala majhne otroke, saj mi je v veliko veselje delo z otroki. Si pa težko predstavljam oziroma se ne vidim na mestu trenerke na visokem nivoju.

Najlepša hvala za sodelovanje v intervjuju . Želim vam veliko uspehov in dobro odigranih tekem še v naslednjih sezonah.

Tjaša Burja, 8.a

Eden najboljših slovenskih rokometašev, ki prav v tem trenutku igra na rokometnem svetovnem prvenstvu v Egiptu Blaž Janc je uspešen slovenski rokometaš, ki igra v klubu v Barceloni, ima medaljo iz svetovnega prvenstva, uspešno pa je igral na olimpijskih igrah in več evropskih prvenstvih. 24-letni Blaž Janc velja za enega najboljših igralcev desnega krila. Svojo kariero je začel v Celju, nadaljeval v klubu Kielce na Poljskem, kjer je igral dve sezoni. V preteklem letu pa je dobil ponudbo devetkratnega evropskega klubskega prvaka (Barcelona), o kateri sanja vsak rokometaš.

Priložnost za ta intervju mi je omogočil moj oče, ki ga osebno pozna.

Kako poteka vaš običajen dan od zjutraj ko se zbudite, pa do zvečer ko greste spat?

V Barceloni se zjutraj zbudim, pojem zajtrk in spijem čaj. Nato se igram s svojim otrokom, grem na trening, ki je ponavadi ob desetih. Okrog enih, ko se vrnem s treninga, pojemo kosilo. Po kosilu se z družino odpravimo na sprehod, ko pridemo domov, pripravimo večerjo in se pred spancem še malo podružimo. Naslednji dan je zelo podoben.

Kako se poleg fizičnih treningov pripravljate na sezono?

Ko je konec sezone, si vzamem nekaj prostih dni, da se spočijem in odmislim rokomet, potem pa se začne sama fizična priprava. V prvih tednih se ukvarjanmo s tekom in fitnesom, potem pa se stopnjuje vse do priprav. Med poletjem potekajo bolj kondicijski treningi brez kakršne koli žoge.

Kaj vam pomeni šport? Šport mi pomeni veliko, saj je to moja služba in od tega živim, je pa dejstvo, da zdaj ko sem dobil otroka drugače gledam na življenje in moram reči, da mi je na prvem mestu družina. Mi je pa šport kot neka ljubezen, ne samo rokomet, tudi druge športe rad igram in spremljam.

S katerimi športi se ukvarjate za zabavo?

Poleg rokometa rad igram nogomet, poleti odbojko, v bistvu vse športe z žogo.

Ali imate vzornika? Če ja povejte kaj pri njem najbolj cenite.

Nekega posebnega vzornika nimam, bom pa rekel, da je stvar, ki jo v svoji karieri najbolj cenim, trdo delo, ki mislim, da prinaša uspeh, in pa seveda, da verjameš vase in da imaš nek jasen cilj do katerega želiš priti.

Priprave na tekmovanja od vas zahtevajo poseben stil življenja. Koliko časa vam vzamejo treningi in vzdrževanje kondicije?

Kot sem že rekel, potekajo poleti bolj kondicijski treningi, med sezono pa bolj taktična priprava. Treningi so dolgi od ene ure in pol do dve uri maksimalno, poleg tega pa imamo video analize, da se bolje pripravimo na nasprotnike in seveda regeneracijo. Dovolj spanca, razne masaže, zdrava hrana in dovolj tekočine.

Pri vas športnikih je pomembna prehrana, ali vam zadošča normalna ali jemljete proteine aminokisline in podobno?

Kar se tega tiče sem mogoče malo specifičen, saj zelo zdravo jem in mi to zadošča, tudi po treningih ne jemljem proteinov. Vse kar jemljem je vitamin C. Jaz mislim, da je najbolj pomembna zdrava prehrana brez kakšnih pic, sladkih pijač in hitre hrane, si pa tudi kdaj privoščimo kakšno pico ali hamburger, ampak to je res redko.

Ali ste že kdaj v vaši karieri imeli kakšno poškodbo? Če ja nam povejte koliko časa ste bili odsotni iz športnih dvoran.

Moram potrkati na les, da zaenkrat nisem imel kakšnih hujših poškodb, imel sem le zvin gležnja. Pri tej poškodbi je čas okrevanja 5 dni. Najhujša poškodba je bila poškodovana rama in takrat sem bil odsoten kakšne tri tedne.

Ali je med vami in vašimi soiigralci nastala kakšna posebna vez glede na to, da z njimi preživite večino časa?

Ja, jaz gledam na šport kot na način prek katerega spoznaš prijatelje, sploh ko greš v tujino. Tam spoznaš tujce, s katerimi navežeš stike, spoznaš neko novo kulturo in običaje.

Jaz imam prijatelje iz Barcelone in Celja in z njimi se tudi družimo med poletjem in takrat, ko imamo proste dneve.

Želim vam čim boljšo uvrstitev slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Egiptu in čim več zmag z vašim klubom v Barceloni.

Vir slike: https://www.google.com/url?sa=i&url=https%3A%2F%2Fsiol.net%2Fkljucne-besede%2Fblazjanc9126%2Farticles&psig=AOvVaw3eiE1yjOarotfSE4Y05dtb&ust=1611051184305000&source=images&cd =vfe&ved=0CAIQjRxqFwoTCKDLzdyfpe4CFQAAAAAdAAAAABAD

Tai Kos, 8.C

INTERVJU Z GAPŠERJEM VRHOVCEM Gašper Vrhovec je 32 letni nogometaš, ki igra za FC Litijo. V slovenski reprezentanci je dosegel 40 golov in nastopal 80-krat, 4krat je bil državni prvak.

Koliko časa se že ukvarjate z nogometom?

Najprej sem veliko začel trenirati nogomet pri 6 letih...Potem sem se preselil v futsal pri 16 letih.

Koliko krat ste že igrali za slovensko reprezentanco?

Nastopal sem 80 krat in dosegel 40 zadetkov.

Vir: osebni arhiv

Koliko pokalov ste že osvojili s FC Litija?

S FC Litijo smo bili 10-kratni državni prvaki, jaz sem bil pa 4-krat.

Koliko golov ste dosegel v svoji karieri?

Ne vem, mislim, da več kot 250 golov v moji karieri.

Koliko krat na dan trenirate?

Jaz vsak dan treniram 2-krat.

Kateri nogometaš vam je ljubši, Messi ali Ronaldo?

Moj ljubši igralec je Messi.

Katera je vaša najtežja tekma do sedaj?

Moja najtežja tekma je bila proti Russiji na Evropskem tekmovanju.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Moj načrt za prihodnost je da ostanem zdrav in da se čim več ukvarjam z športom.

Zahvaljujem se ti, ker si imel čas za ta intervju. Hvala!

Alek Mladenovski, 8. b

Andrej Hauptman- »tudi ko je bilo najhuje, sem razmišljal o kolesu« »Sem družinski človek, najraje sem doma, nimam velike želje po potovanjih, v nasprotju z mojo ženo,« se zdi nenavadna trditev za nekoga, ki se je odločil, da si bo služil kruh s kolesarstvom, športom, v katerem zmaga tisti, ki najhitreje pride od točke A do točke B. Za to mora nemalokrat prepotovati več kot 200 kilometrov. Če je to velika etapna dirka, mora prekolesariti okoli 3500 kilometrov in v treh tednih ne prespi dveh noči zapored v istem hotelu. To je način življenja, za katerega se je Hauptman odločil, ko se je kot enajstletni fantič iz Jarš pri Domžalah pridružil ljubljanskemu Rogu. Tedaj si gotovo ni predstavljal, kaj vse mu bo prineslo življenje poklicnega kolesarja. Leta 2005, ko je bil star 30 let, pri tej starosti so kolesarji običajno v naponu moči, se je pojavila srčna aritmija. Vzrokov za ponavljajoče se težave, zaradi katerih je moral leta 2007 kolo postaviti v kot, dolgo niso našli. Na koncu je bila diagnoza ulcerozni kolitis, bolezen, ki mu je vzela debelo črevo, dobršen del tekmovalne kariere in leto dni življenja. Vir: https://www.google.com/url?sa=i&url=http %3A%2F%2Fwww.uaeteamemirates.com%2Fteam%2Fsports-directors %2F&psig=AOvVaw1zDbjiJODu8k9UtLJMFVoF&ust=1610990647856000&source=images&cd=vfe&ved=0CAIQjRxqFwoTCPj6_fjGnu4CFQAAA AAdAAAAABAH

Kaj vas je navdihnilo, da ste postali športnik?

Nad kolesarstvom me je navdihnil oče, ki me je redno vozil po kolesarskih dirkah.

Ste se s športom ukvarjali tudi v otroštvu?

Rad sem bil na kolesu. Na splošno, mi je bil vsak šport zanimiv, rad sem imel telovadbo vsak dan in rad sem bil tudi tekmovalen.

Ali se redno držite vaše dnevne rutine, ali jo pa tudi kdaj zanemarite?

Danes nimam te rutine kot takrat ko sem bil vrhunski športnik, ne grem na kolo vsak dan, menim, da se celo premalo gibam zaradi službenih obveznosti. Se bom moral spraviti v red ;).

Ste na kakšen uspeh še posebej ponosni?

Najbolj ponosen sem na svoje tekmovalne dosežke. Bronasta medalja na svetovnem prvenstvu in peto mesto na olimpijadi sta še vedno najboljša slovenska dosežka na teh tekmovanjih. Sem pa kot selektor tudi ponosen na naše kolesarje, ki so v zadnjih letih pokazali izjemne uspehe.

Kako se s športom ukvarjate zdaj ko je pandemija in ste z izhodi bolj omejeni?

Med pandemijo največ hodim na Rašico s svojim psom. Delam tudi kakšne razgibalne vaje in vaje za dihanje, to je pa tudi vse.

Ali se s športom ukvarjate samo ljubiteljsko ali si tudi profesionalno?

Imam srečo, da sem se s športom ukvarjal poklicno več kot 10 let. Profesionalno sem trenutno v trenerskih vodah, v najboljši kolesarski ekipi na svetu, saj smo lani s Tadejem Pogačarjem zmagali na dirki po Franciji.

Kakšni so vaši življenjski cilji?

Moji življenjski cilji so umirjeni. Rad bi bil srečen, zadovoljen in miren človek.

Kako preživljate svoj prosti čas?

Svoj prosti čas najraje preživim z družino v objemu našega doma. V poletnem času pa se sem in tja zapeljem tudi na kolesu.

V nadaljevanju kariere vam želim še veliko sreče in zdravja ter uspešnih sezon.

Naj vas kolesarjenje še naprej tako navdihuje. Vedite, da smo vsi zelo ponosni na vas!

Anabela Biberović 8.A

GAŠPER VRHOVEC - LITIJSKI NOGOMETAŠ Gašper Vrhovec je že vrsto let eden najboljših slovenskih igralcev futsala in steber slovenske izbrane vrste.

Pri 32- letih vedno ponosno pove, da ima rad futsal in se pohvali, da mu je bil šport položen v zibelko.

Vir: Wikipedija

Večino kariere je preživel v Litiji, v klubu, v katerega je bil na začetku močno vpleten njegov oče. Osvajal je prvenstvene in pokalne naslove ter večkrat zaigral v ligi prvakov.

Nogomet je začel trenirati že pri osmih letih. Po očetu je podedoval borbenost in agresivnost. To pa ga je pripeljala do velikih uspehov.

Več o njegovih športni karieri pa izveste v nadaljevanju.

Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se začeli ukvarjati z nogometom?

Družinska tradicija in ljubezen do športa.

Od kdaj že igrate v litijskem klubu?

Od 16 leta naprej, oziroma 16 let.

Kakšne dosežke vse ste že dosegli?

4x državni prvak, 5x pokalni prvak.

Kako ste se soočili z vsemi poškodbami, ki ste jih imeli?

Pri poškodbi je najbolj pomembna ljubezen do športa in želja za povratek…

Kolikokrat na teden/dan se posvečate treningu?

Treniram 6x na teden.

Kdo je bil vaš vzornik?

Vzornik je bil moj oče.

Kateri so vaši drugi hobiji?

Motocross in tenis.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Ostati čim dlje v športu. Še naprej vam želim veliko uspehov v nogometu. Hvala za sodelovanje.

Viri: https://www.nzs.si/novica/Video_predstavitev:__Gasper_Vrhovec?id=45935 https://www.nzs.si/tekmovanja/? action=igralec&id_igralca=39193&id_kluba=485&id_tekmovanja=457 https://fclitija.si/domov/clansko-mostvo/3937-brata-vrhovec-se-naprej-nadaljujetadruzinsko-tradicijo Žan Rajh, 8.A

LEGENDA LITIJSKE KOŠARKE Džemo Ibiši je dolgoletni trener Košarkarskega kluba Litija, kjer deluje več kot 30 let. V svoji dolgoletni karieri je bil med drugim 7 let selektor kadetske in mladinske državne reprezentance, 5 let je bil tudi vodja KZS tabora za starejše v Postojni, več kot 17 let je vodil člansko ekipo KK Litija v drugi SKL. Zelo uspešno je deloval tudi pri vodenju mlajših kategorij, kjer je bila OŠ Litija pod njegovim vodstvom trikrat državni prvak. Poleg litijskih košarkarjev je 1 leto uspešno treniral tudi mlade košarkarje Slovana, s katerim so bili v ekipi kadetov tudi državni prvaki, med drugim je takrat za Slovan igral tudi Zoran Dragić. Še vedno pa velja za najmlajšega trenerja, ki je kdajkoli vodil ekipo prve slovenske lige. Je moj oče in ga ni bilo težko najti ter intervjuvati.

Članska ekipa KK Litija v sezoni 2020/2021 Vir: Spletna stran KK Litija

Kdo je bil tvoj vzornik, ko si odraščal in zakaj?

V tistem obdobju, ko sem bil mlad, ni bilo mobitelov in računalnikov, moj prostor za preživljanje prostega časa je bilo igrišče. Moj vzornik je bil Dražen Petrović, ampak ne samo moj, temveč tudi večine mojih vrstnikov, zato smo na igrišču posnemali njegove finte in mete za tri točke.

Kateri je tvoj največji spomin na Kitajsko (ki si jo obiskal z reprezentanco v okviru priprav na mladinko evropsko prvenstvo)?

Na Kitajskem mi je najbolj v spominu ostala razlika med Kitajci, na eni strani blišč, na drugi strani beda. Bivali smo namreč v velikih hotelih, le nekaj metrov stran pa so živeli ljudje v revščini. Spomnim se tudi, da smo igrali v dvoranah s po 20.000 gledalci, ki so ustvarili neverjetno navijaško vzdušje. Zapomnil sem si tudi hrano, ki je bistveno drugačna od hrane, ki jo pri nas ponujajo kitajske restavracije.

V katerih vseh državah ste bili z reprezentanco ali ekipo, ki si jo treniral?

S klubi in reprezentanco smo gostovali v različnih državah, in sicer: Španija, Grčija, Poljska, Češka, Italija, Litva, Latvija, Kitajska, Madžarska, Francija, Hrvaška, Avstrija, Srbija, Turčija in Anglija.

Ali imaš kakšno najljubšo tekmo v svoji karieri? Zakaj ravno ta?

Ena izmed mojih najljubših tekem je bila finalna tekma za Pionirski festival, kjer smo z OŠ Litija osvojili 1. mesto na državnem prvenstvu.

Kateri se ti je zdel največji dosežek v vaši karieri?

Največji dosežek je bil vodenje državne reprezentance na Evropskem prvenstvu in pa državni prvak v kategoriji kadetov z ekipo Geoplin Slovan.

Kateri so tvoji najboljši in najslabši spomini v trenerstvu?

Najslabši spomini so porazi, medtem ko so najboljši nepozabna doživetja na potovanjih in seveda zmage.

Kdo po tvojem mnenju je bil najboljši igralec, ki si ga kdaj treniral? Zakaj on?

Članska ekipa KK Litija v sezoni 2005/2006 Vir: KK Litija

V reprezentanci sem vodil več znanih igralcev, kot so Zoran Dragić, Žiga Dimec, Aleksej Nikolič, Matic Rebec,...

Med litijskimi košarkarji je najbolj poznan slovenski državni reprezentant Jan Špan.

Kakšno bi raje imel kariero, takšno kot jo imaš sedaj ali kot profesionalni košarkar?

Definitivno mi je bolj pri srcu trenerska kariera - to pa zato, ker traja dlje.

S košarko ste doživeli že veliko, prepotovali tudi mnogo držav. Želimo vam, da boste čim prej spet stali ob parketu, kar vas veseli in imeli uspešno kariero še naprej ter doživeli še mnogo zmag.

Jakob Ibiši Bercieri, 8.c

ROKOMETAŠ, KI JE ŽE PRI 17 LETIH ŠEL V SVET Vladan Lončar je profesionalni rokometaš.

Svojo rokometno kariero je pričel v mestu Visoko, v Bosni in Hercegovini, kjer je igral za vse selekcije tamkajšnjega kluba. Je tudi član državne rokometne reprezentance Bosne in Hercegovine. Dvaindvajset letni levi zunanji igralec se je v sezoni 2014/2015, kot eden najbolj perspektivnih mladih igralcev v Evropi, preselil k madžarskemu velikanu Pick Szeged. Zatem je igral za španski Granollers in madžarski Gyongyosi, nato pa še za hrvaški Nexe iz Našic, od tam pa je odšel v slovensko Dobovo. V lanski sezoni je za ekipo iz Dobove dosegel 67 zadetkov in odigral 22 tekem. V letošnji sezoni pa je najprej igral za Gorenje Velenje, sedaj pa igra za Krko iz Novega Mesta. Stik z njim sem navezal preko skupnega prijatelja Igorja.

Vir: RTV

Kdaj ste se prvič začeli ukvarjati z rokometom in kateri je bil vaš prvi klub?

Z rokometom sem se začel ukvarjati zelo kmalu, in sicer sem pričel trenirati že pri štirih letih.

Starši so že takrat vedeli, da je nekaj na tem, saj veliko otrok pri teh letih sploh ne ve kaj je disciplina, pripadnost in bratstvo v klubu. Sam sem se tega že takrat dobro zavedal. To mi ne bi uspelo, če za ta šport ne bi namenil veliko pozornosti. To tudi ne bi bilo uresničljivo, če mi družina ne bi vedno stala ob strani in me podpirala. Moj prvi klub je bil v mojem rojstnem kraju Visoko, v Bosni in Hercegovini. Tam sem bil velikokrat prvi strelec igre. Tudi to mi je pomagalo ohraniti mojo samozavest. Nismo bili vedno najboljši, ampak smo imeli daleč najboljše klubsko vzdušje. Pripadnost temu klubu čutim še danes.

Koliko let ste imeli, ko ste prvič odšli igrati v tujino in kako težko je bilo?

Prvič sem odšel v tujino, ko sem dopolnil 17 let. Spomnim se, da je bilo prvih nekaj mesecev zelo težkih, saj mi je družina vedno zelo veliko pomenila. Domotožje so mi pomagali prebroditi tudi prijatelji in moja ekipa, kateri se res zahvaljujem, saj sem se kasneje počutil kot doma. Brez teh dejstev mi to zagotovo ne bi uspelo. Sedaj pa sem to že kar dobro sprejel.

Kako na vas vpliva, da je vaša družina oddaljena več držav stran?

Kar težko je, ker ne veš kaj se dogaja doma, če so vsi zdravi, če rabijo pomoč, itd. Ampak če želiš biti profesionalac, je vedno tako. Z družino se vidimo vsaj dvakrat na leto. Z mamo, očetom in sestro se dobimo enkrat na teden tudi po video klicu. Nekateri si mislijo, da sem mamin sin, ker jo večkratkrat pokličem ampak, če bi bili na takšni poziciji, sploh, če bi menjavali klube, bi videli, kako je to težko.

Glede na to, da ste igrali v različnih klubih po svetu me zanima, kako ste se nučili tamkajšne jezike, kaj vam je delalo največ težav? Kaj pa slovenščina? Španščina je bila najlažja, naučil sem se jo v kakšnem mesecu. Druga zgodba pa je z madžarščino. Še kar je ne znam. Vedno mi jo je bilo težko govoriti, saj prihaja tudi iz čisto druge skupine jezikov, ki pa mi ni domača. Naučil sem se le osnove jezika. Slovenščino sem se tudi kaj kmalu naučil. Razloga pa sta dva, in sicer da sem v Slovenijo šel vsako leto na morje ter, da slovenščina prihaja iz iste jezikovne skupine kot bosanščina.

Veliki ste čez 2 metra, kako to vpliva na vaše igranje?

Rekel bi, da če znaš to izkoristiti, ti lahko zelo pomaga, če pa ne, pa ti bolj odmaga. Pomaga ti, ko si v napadu in streljaš na gol ali pa, ko podaš žogo soigralcu, ker te težje nasprotna ekipa brani. Zavira pa te pri preigravanju, obračanju, itd. Naprimer, če se ne znaš pravilno obrniti lahko zgubiš nekaj časa ampak, ko izgubljaš, je vsaka sekunda zelo dragocena. Tudi meni se je to včasih dogajalo, sedaj pa sem to že izpopolnil in izbrusil in je bolje. Slaba stvar pa je to, da te včasih bolijo kolena in narediš več prekrškov, ker težje nameniš pozornost vsemu potrebnemu ali po domače povedano si malo bolj neroden.

Kakšne prednosti in kakšne slabosti je za vas prinesla situacija epidemije COVID-19? Žal mi epidemija prednosti ni prinesla. Slabo pa je to, ker sem bil velikokrat v karanteni.

Posledično pa med karanteno ne treniraš in se je zato dosti težje vrniti v formo, sploh, če živiš v stanovanju kjer ni veliko prostora. Prav tako so velikokrat zaradi okužb odpovedane tudi tekme. Res je zanimivo leto in si ne želim, da bi se še kdaj ponovilo.

S katerimi hobiji se ukvarjate v prostem času?

V prostem času grem rad na sprehod, rad kolesarim ali pa igram videoigre, tako na telefonu, kot na igralni konzoli. Najrajši imam nogometne igre, kot so Fifa, Pes in Football manager. Če

imam kdaj več prostih dni, pa grem v toplice. Nasploh pa ga ni čez morje, predsevm mi je všeč Slovenska obala.

Stari ste 22 let, kam mislite, da vas bo življenje še pripeljalo?

Moji cilji so, da bi igral v Nemški ali pa Francoski ligi, saj iz tam prihajajo nekateri najboljši svetovni klubi. Seveda bi pa najrajši igral za PSG iz Pariza. Ko pa bom nehal z igranjem, pa bom pa najverjetneje prevzel službo sodnika ali celo trenerja rokometa in popravil njihove napake, ki jih sedaj sam zaznavam.

Sam verjamem, da cilje vedno dosežeš, če verjameš vanje, da ti lahko uspe vse, če se za to trudiš. V vas pa vidim osebo, ki je zmožna doseči prav vse. Vidim tudi, da imate diamantno trdno voljo, ki vas bo stoodstotno pripeljala do ciljev. Želim vam vse dobro na vaši nadaljnji športni poti.

Alex Vozelj, 8. B

INTERVJU Z ZASAVSKIM ŠPORTNIM ASOM Odločil sem se opraviti intervju s Petrom Kauzerjem, ker je uspešen športnik in živi blizu Litije. Peter Kauzer je slovenski kajakaš na divjih vodah. Rodil se je 8. septembra 1983 v Trbovljah. Je zelo uspešen in žanje uspehe po celem svetu. Na poletnih olimpijskih igrah je osvojil 13. mesto. Svetovni prvak je prvič postal leta 2009 v Španiji. Leta 2010 je postal evropski prvak. Leta 2011 je znova postal svetovni prvak. Leta 2016 si je priboril srebrno olimpijsko medaljo. Leta 2011 je bil razglašen za Slovenskega športnika leta. Športnik trenira tudi pozimi, trenutno se nahaja v Združenih Arabskih Emiratih. Vesel sem, da si je kljub treningom vzel čas za intervju.

vir: https://www.instagram.com/p/CJePpq5FAvO/?utm_source=ig_web_copy_link Koliko let se že profesionalno ukvarjate s kajakaštvom?

Svojo športno pot sem začel leta 1990, ko sem bil star 7let In takoj je bila to “ljubezen na prvi pogled”.

Zakaj ste se odločili ravno za ta šport?

Kajak mi je bil položen na nek način v zibelko, saj je moj oče bil vrhunski kajakaš v mladih letih.

Ali se ljubiteljsko ukvarjate še s kakšnim športom? Če mi čas dopušča grem rad na kolo, igram namizni tenis, košarko, pozimi kadar sem doma se ukvarjam tudi s tekom na smučeh, ...

Kaj za vas pomeni biti uspešen?

Biti uspešen zame pomeni, da izpolnim vse cilje, ki si jih zadam. Biti uspešen na tekmi pa ni nujno zmaga ampak, da sem zadovoljen s svojo vožnjo.

Ali obstaja kakšna skrivnost kako biti dober in uspešen v tem športu?

Skrivnosti ni. Treba je iti korak za korakom. Najprej dodobra spoznati in se naučiti osnove in nato osnove nadgrajevati s treningi iz sezone v sezono. V prvi vrsti pa moraš imeti rad to kar delaš.

Ali ste kot otrok imeli vzornika in koga?

Moja vzornika v mladosti sta bila moj oče in Richard Fox ter Muhammad Ali. Vaš trener je pravzaprav vaš oče. Kako gledate na to?

Težko je ločiti odnos oče-sin in trener-tekmovalec. Z leti se boljše spoprijemeš z ovirami, je pa težko.

Včasih je kar pestro, ko kaj ne gre po načrtih � Kakšni so vaši načrti in cilji v bodoče?

Moj cilj letos je najprej si priboriti svoj 4. Nastop na OI v Tokiju, ter se tam boriti za novo medaljo.

Odločil sem se vztrajati do OI v Parizu 2024 in takrat bi rad kariero končal na vrhuncu.

Tudi na OŠ Litija bomo držali pesti za vaš nastop na Olimpijskih igrah. Želim vam še veliko uspehov tako na športnem področju kot tudi v zasebnem življenju. Zahvaljujem se vam, da sem lahko poklepetal z vami KERIM DEDIĆ, 8.A

ŽUŽANA BARTHA - od plesa do uspeha Žužano Bartho poznam že od svojega 4. leta. Ko sem vstopila v plesno dvorano, me je očarala. Prikupna rdečelasa učiteljica. Vedno sem jo občudovala in še naprej jo bom. Zaznamovala me je s plesom za celo življenje. Pogovarjali sva se po telefonu in nastal je ta intervju .

VIR: osebni arhiv

Ples je vaša strast. Kdo vas je navdušil zanj ?

Plešem že 57 let. Moja mama je bila plesalka in moj dedek je predlagal, da se tudi jaz udeležim plesa.

Najprej sem se upirala in dobila nekaj udarcev po zadnjici. Ko sem prvič vstopila v plesno dvorano mi je poteklo nekaj solz. A sem hitro vzljubila nekaj, kar je danes največji in najpomembnejši del mojega življenja .

Kje vse ste pridobivali plesna znanja in kje vse ste poučevali, plesali?

Po končani baletni šoli sem eno leto plesala v operi, a mi zdravje ni dopuščalo tako garaškega življenja, obenem sem se navduševala nad sodobnimi plesnimi zvrstmi, moja starša sta oboževala jazz ritme in sta se tudi večkrat zavrtela. Ko sem se vpisala na Pedagoško fakulteto, sem slišala za ŠPK Kazino. Šla sem na avdicijo. Tako se je začelo obdobje modernih tekmovalnih plesov. Vsako leto smo se udeleževali t. i. poletnih plesnih šol, kjer sem se lotila čisto vsega, kar so ponujali. Bila sem nora na ples. Plesala sem cele dneve, v tistem času so bile znamenite plesne šole tudi v Rovinju, seveda smo bili "kazinarji" povsod, kjer se je plesalo.

Na koga ste recimo najbolj ponosni, da je zrasel iz vašega plesnega gnezda?

Niti ne vem, kako bi odgovorila, morda sem celo bolj ponosna na deklico z downovim sindromom, ki je kar sedem let plesala pri meni in se je po desetih letih vrnila k meni, da mi pokaže ples, ki si ga je sestavila za nek nastop.

Koliko se je ples spremenil od vaših časov do danes? Kaj vam je pri tem všeč in kaj malo manj?

Ples je živa stvar in je prav da se razvija, morda je malce drugače s klasičnim baletom. Tu so neke zapisane zakonitosti in koraki oz. elementi, no, pa še tu se da marsikaj eksperimentirati, graditi. Ni mi všeč, da je država tako mačehovska do vse kulture, za vse drugo se prej najde denar. Ples je res zadnji, še vedno je podcenjen, še med mojimi kolegi glasbeniki se najde kdo, ki kar malo poniževalno gleda na nas, ki se ukvarjamo s plesom.

Kaj vas pri plesu konkretno najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?

Najbolj me osrečujejo spomini, ki jih pridobim med vajami in nastopom. Razveseli me tudi kako se lahko skozi svoje gibe izražam. Veliko žalosti pa pri plesu ne izkusim, saj je cel postopek čudovit.

Ste zvesta navijačica muzikala Mama Mia, saj ste si ga ogledali že večkrat. Razlog je najbrž tudi ta, da v njem pleše, poje in igra vaša hčerka Lea. Gre po vaših stopinjah, kajne?

Ne vem, kaj bi rekla. Ples imamo v genih (tudi od sestrične sin na Madžarskem je odličen plesalec sodobnega plesa), petje pa je neizpolnjena želja že moje mame, zato sem Leo usmerjala v glasbene vode (pa tri leta gimnastike, osem let baleta, šest let atletike, prečna flavta, solopetje, jazz petje na Konservatoriju, seminarji doma in v tujini, LA in ST plesi) … in rezultat je moral priti (smeh).

VIR: osebni arhiv

Ste kdaj razmišljali, da bi v življenju počeli kaj drugega in se ne ukvarjali s plesom?

Ja, obožujem umetnostno zgodovino (nekaj časa sem imela željo študirati), študirala sem angleščino in slovenščino na PF (manjka par izpitov in diploma), a ples je bil ves čas poleg …, pa delo z mladino, to je nekaj najlepšega, posvetiti se znanja željnim otrokom … razdajati se sploh ni težko, ker kolikor dam, še več dobim nazaj … Čudovit poklic.

Kaj počnete, kadar ne učite? Čemu namenjate proste trenutke?

Zadnje čase se ukvarjam z vrtnarjenjem - je hobi, ki me pomirja. Veliko pa se rada tudi družim z mojima vnučkoma, s katerima zelo rada preživljam čas.

Kaj je vaš življenjski moto?

Kot pravi pesem v Mamma Mii: "Kaj se vam zdi, kje bi bili, če bi brez plesa ta svet se vrtel … Hvala za vso glasbo, ki ste jo dali mi”. Ples + zabava + ustvarjanje + ljubezen = moje življenje. Vsakemu otroku omogočiti pravico do plesa … Ni važen talent, pomembni sta le ljubezen in želja po plesu. Moj navdih pa so tudi tele misli, ki sem jih prebrala v neki knjigi o plesu: "… živeti hkrati v času in prostoru, biti ustvarjalec in stvaritev, umetnik in njegovo delo, vse je združeno v enem ritmičnem vzorcu gibanja, oblikovanje prostora, živa predstavitev vidnega in fantazijskega sveta; ustvarjanje z lastnim telesom, izražanje notranjega čustva, vzgajati, plemenititi telo in dušo …"

VIR: osebni arhiv

Ali ste kot otrok pričakovali uspeh, ki ga imate danes?

Ne nikoli. Vedno sem mislila, da bom prišla v vrtec, kjer bi poučevala majhne otroke. Vesela sem, da nisem nikoli obupala nad plesom in lahko danes z njim navdušujem druge .

Ali imate kakšne spomine na prve baletne copate?

Prve baletne copate mi je dala moja mama. Ti so bili tudi njeni prvi copati. Darila sem bila zelo vesela in v njih sem skrbno vadila doma. Zaradi moje ljubezni do te umetnosti so kar hitro postali le spomin (smeh).

Več let ste tudi sodnica modernih tekmovalnih plesov. Kako se počutite ob tem ?

Rada vidim nadarjene mlade plesalce , ki s strastjo poplesavajo po odru . Seveda pa me kdaj prevzame tekmovalni duh. In vesela sem, ko moji učenci dosežejo odlične rezultate in sem nanje zelo ponosna.

Še enkrat hvala za vaš čas .

Eva Širok, 8. A

Tadej Premk, fant tisočerih talentov

Tadeja Premka poznamo kot plesalca, ki je osvojil sam svetovni vrh, trenerja, vodjo projektov in še bi lahko naštevali.

Poleg tega, da ga je uspeh s skupino Artifex naredil zelo prepoznavnega, je kasneje svojo pot učitelja plesa nadaljeval v rodnem kraju. V zadnjem času pa se vključuje tudi v več projektov s področja marketinga.

Vir: https://www.obrazisrcaslovenije.si/Oseba/OsebaId/5020

Po burnem plesnem obdobju, v katerega vas je pahnil uspeh v oddaji Slovenija ima talent, ste bili kasneje vodja plesne šole Artifex, sedaj pa ste predsednik Plesno športnega društva NLP. Zakaj ste iz plesnega parketa pobegli v študij marketinga? Ali še plešete?

Ples je še vedno moja prva strast. Razvila se je že v obdobju, ko družbena omrežja še niso bila vsakdanjik.

Vendar so mi tudi družbena omrežja pisana na kožo.

Priložnost vodenja plesne šole sem zgrabil z obema rokama, zlasti zaradi soudeležbe pri snovanju programa.

Vir: http://theartifex.si/

Bi lahko torej rekli, da ste spremenili sanje?

Težko rečem, da sem sanje spremenil, prej obogatil.

Tovrstni projekti mi še dodatno pomagajo pri uresničevanju ciljev, tako na profesionalnem področju kot na področju plesa. Veseli me ulov srednje poti med dvema strastema in združitev dveh vej, ki imata veliko različnega, a še vedno dovolj skupnega za kakovostno in polno življenje.

Sedaj ste predsednik NLP. Za delo zagotovo potrebujete močen čut za ljudi. Kdaj in kako ste izpilili sposobnosti vodenja? Kaj vam predstavlja največji zalogaj?

Vir:https://www.paradaplesa.si/tristosestdeset/prviletosnji-pokalni-turnir-v-modernih-tekmovalnih-plesih-vlitiji-vec-plesalcev-kot-kdajkoli-prej/

V osnovni in srednji šoli sem prevzemal odgovornost za vodenje šolskih prireditev, s čimer se je moja sposobnost vodenja v tem obdobju strmo stopnjevala. Občutek, da otroci oziroma obiskovalci programa zaradi mene rastejo, mi je vzbujal intenzivnejša čustva, kot biti svetovni prvak v hiphop-u.

Moje poslanstvo je prek lastnih izkušenj omogočiti boljše pogoje za življenje.

Pri projektih, ki jih vodim, se večkrat zasačim, da popuščam. Ker si nočem zapreti vrat za nove priložnosti, velikokrat popustim pri določenih predlogih, čeprav vem, da bi bilo bolje, če bi vztrajal pri svojih idejah.

Družbena omrežja so zaradi številnih pasti pogosto oklicana za rano moderne družbe. Pa vendar – v današnjem času so neizbežna poteza. Kako kritični ste do pasti družbenih omrežij?

Zelo pomembno je znati prepoznati možne pasti in se ne zaplesti vanje. Poplava popolnosti na družbenih omrežjih je prvi alarm, ki bi moral vzbuditi kritičen pogled na objave.

Hkrati pa sem vesel za obstoj družbenih omrežij, saj na tak način ohranjam stik s svojimi učenci v plesni šoli.

Pogosto uporabljate družbena omrežja?

Seveda. Pred časom koronavirusa sem družbena omrežja uporabljal le v krogu prijateljev in ne prepogosto.

V sedanjem času, ki je tudi čas šolanja na daljavo pa so družbena omrežja del mojega vsakdanjika, saj prek njih ohranjam tudi stik z učenci. Preko družbenih omrežij podobno kot šola na daljavo izvajamo tudi treninge naših članov.

Aktiven sem na skoraj vseh omrežjih, kjer lahko iz prve roke dobim informacije o svetovnih trendih.

Vir: trening zoom

Ali imate natančno izdelan načrt za projekte, dogodke? Ali se kdaj prepuščate toku (kot pravijo »Go with the flow«) Zagotovo nisem zagovornih fiksnih načrtov. Načrti so zato, da jih spreminjamo.

Pri projektih načrte večinoma potrebujemo, da jih lahko uspešno izpeljemo.

Moj način dela je takšen, da imajo projekti zastavljen nekakšen okvirni načrt, preostalo pa prepuščam trenutku.

Načrt namreč temelji na fikciji, ki bo v realnem svetu najverjetneje porušena. Dober primer je trenutna situacija, pri kateri smo morali načrte močno spremeniti, oz. se hitro prilagoditi nastali situaciji.

Leta 2017 ste nastopali v izjemnem muzikalu Trač ali Malo hrupa za nič v MGL-ju. Bi lahko, glede na to, da ste vodja, učitelj, igralec, plesalec,… rekli, da ste vsestranski?

Na vseh področjih se trudim biti najboljši. Pravi vodja projekta, ekipe ali podjetja mora imeti znanje z vseh področij, saj le tako lahko uspešno vodi in projekt zaključi z dobrimi rezultati.

Vir: Osebni arhiv

Hvala za vaš čas. Želim vam še veliko uspehov pri naslednjih projektih.

Jaka Polesnik, 8. a

Slovenski junak belih strmin Štefan Hadalin je 25 letni profesionalni slovenski smučar. S smučanjem se je profesionalno začel ukvarjati leta 2014. Bil je mladinski svetovni prvak v alpski kombinaciji in državni prvak v slalomu in alpski kombinaciji. Je trenutno eden najboljših slovenskih smučarjev.

Njegov največji uspeh je Vir: Siol.net srebrna medalja na svetovnem prvenstvu v Are-u na Švedskem. Z njim sem se pogovarjal preko elektronske pošte.

Kdo vas je navdušil, da ste se začeli profesionalno ukvarjati s alpskim smučanjem; kako se je vse skupaj začelo?

Za smučanje me je navdušil mama, vse skupaj se je začelo na Ulovki nad Vrhniko, kjer sem storil prve smučarske korake, nadaljeval v smučarskem društvu Vrhnika, prestopil v Ajdovski klub, kjer sem kot član še danes. Dobri rezultati in postopno izboljševanje me je pripeljalo do A reprezentance, kjer zastopam barve Slovenije na tekmah najvišjega ranga.

Kako je bilo združevati šolo z veliko količino treningov?

Moram priznati, da precej naporno. Potreboval sem veliko vztrajnosti in pozornosti, ter dobre organiziranosti, da sem vse zastavljene cilje in naloge opravil, do zadanih rokov.

Koliko dni na leto trenirate; kako je s treningi poleti?

Na leto na snegu opravim nekje okoli 120-130 smučarskih dni, preostalo sem fizično aktiven v obliki kondicijskih treningov, ki v poletnem delu priprav potekajo večinoma dvakrat dnevno.

Poleti treniramo na ledenikih, sicer pa je poudarek na bazični kondicijski pripravi za zimo.

Glede na to, da ste zelo dobri v kombinaciji-kako težko je združevati trening tako različnih disciplin?

Izjemno težko, predvsem, ker je konkurenca tako zgoščena in ker je tako malo časa, da se lahko kvalitetno pripraviš na vse prvine posamezne discipline, s tem imam v mislih predvsem skoke in daljše zavoje v smuku.

Koliko trenirate smuk v primerjavi s slalomom?

Praktično nič, morda opravim 1-2 treninga letno, v glavnem ga treniram na uradnih treningih pred tekmovanji, za razliko od slaloma, kjer opravim okoli 40-50dni letno.

Koliko parov smuči iztrošite v eni sezoni?

Okoli 20, odvisno kako dolgo zdrži material.

Na kakšne rezultate še ciljate v tej sezoni? Želim si stopnjevati rezultate v obeh tehničnih disciplinah, izkoristiti priložnosti na svetovnem prvenstvu za dober rezultat.

Na katerem smučišču najraje tekmujete, zakaj?

Najraje tekmujem doma v Kranjski gori in na klasikah, recimo Švicarskem Adelbodnu, ker je tam poseben občutek in so proge zahtevnejše.

Katera je za vas najbolj grozljiva smukaška in najbolj zahtevna slalomska proga, ki ste jo presmučali?

Smukaška zagotovo Kitzbuhelski superveleslalom ali pa lanska kombinacij v Bormiu. Najbolj zahteven slalom je v Kitzbuhlu, kjer organizatorji vedno poskrbijo, da je proga popolnoma ledena in na progi praktično ni snega pač pa samo živi led.

Kako hitro bi lahko smučali, če bi se vaša smučarska oprema izgubila in bi smučali s povprečno opremo izposojeno v izposojevalnici smučarske opreme?

Najverjetneje bolj počasi, tista oprem za pogoje, ki jih imamo na tekmah ni primerna in bi si ne upal nastopiti na tekmi.

S katerim športom ali hobijem se poleg smučanja še ukvarjate?

Ukvarjam se še z ribolovom, igranjem kitare, rad berem knjigo, ker s tem širim svoje znanje in obzorja.

Hvala za vaš čas in srečno naprej.

Igor Prijatelj, 8. C

IZ NOGOMETAŠA V TRENERJA MIHA KEBE se je rodil 24.3.1968 v Ljubljani. Zaključil je osnovno šolo Borisa Kidriča in nato Gimnazijo Bežigrad v Ljubljani. Nogomet je začel igrati pri 10 letih pri nogometnemu klubu Ježica, kasneje pa za člansko ekipo Slovana, Svobode, Slavije, Železničarja, Hit Gorica in Olimpije. Bil je vodja in trener Otroške nogometne šole v Ljubljani in nato vodja mladinskega nogometnega centra v Domžalah. Zaposlen je v NK Domžale kot mentor pri članski ekipi in vodja skavtinga (iskanje talentiranih nogometašev po svetu) in izobraževanja. Opravljeno ima UEFA PRO licenco.

Vir: https://www.google.com/search? sxsrf=ALeKk02_Mn3aSfBbJh_NXK9ipNgkkpl6PQ:1611079785900&source=univ&tbm=isch&q=miha+kebe+facebook&sa=X&v ed=2ahUKEwiqid_yy6juAhUoposKHf4EA4kQ7Al6BAgBEAo&biw=1920&bih=937#imgrc=SaUn_knDfFJayM

Gospod Miha Kebe kakšen imate spomin na v otroštvo?

Na otroštvo imam same lepe spomine. Predvsem se spominjam vsakdanjih druženj z otroci v šoli in v naselju. Večino dneva smo se družili, igrali in spletali prijateljske vezi . bili smo polni in s polnimi pluči dihali zrak.

Ali je to res, da ste si poškodovali koleno kakšne so bile vaše posledice ?

Drži. Bil sem star 20 let in nesrečo staknil hudo poškodbo kolena. Po dveh letih operacij in rehabilitaciji sem zopet profesionalno igral nogomet. Ta poškodba je dejansko ustavila mojo kariero, vendar sem si z njo nabral veliko drugih izkušenj, ki so mi prinesle v nadaljevanem življenju še kako prav.

Zakaj ste v življenju postali nogometaš in kasneje nogometni trener?

Kakor mnogi otroci iz naselja sem tudi sam začel trenirati nogomet. Talent in pridno delo sta pripeljala do tega da, sem že pri šestnajstih letih podpisal prvo profesionalno pogodbo in tudi igral za člansko ekipo Slovana. Med nogometno kariero sem se tudi šolal za trenerja in tako ostal z nogometom do danes.

Koliko ur običajno preživite z nogometom v dnevu in kako jih preživite?

Nogomet me spremlja skozi ves dan. Gledam treninge in tekme. Analiziram igro igralce in trenerje. Potem pa na osnovi analize iščem rešitve, kako bi igralci in trenerji lahko napredovali.

Katere ekipe ste že trenirali ?

Treniral sem otroke in člane pri Interblocku, člane Viator & Victor, različne mlade slovenske reprezentance in seveda NK Domžale.

Če bi mogli izbrati kateri nogomet igrate raje v dvorani ali na prostem?

Izbral bi nogomet na prostem, ker se trenira na svežem zraku, na naravni travi, pa tudi veliko več igralcev sodeluje na tekmi.

Nam lahko zaupate načrte za prihodnost ?

V prihodnosti se bom predvsem posvetil izobraževanju mladih nogometnih trenerjev. Na njih bom probal prenesti čim več mojega znanja in izkušenj.

Hvala, da ste se pridružili mojemu klepetu in mi odgovorili na vprašanja po aplikaciji Viber.

V prihodnje vam želim veliko nogometnih uspehov! Sam si želim obiskati še kakšno nogometno tekmo NK Domžale.

Rok Maksimiljan Kobe Župančič, 8. C

NA VRHU SEZNAMA ŽELJA PA OSTAJA… Ciril Komotar, bolj znan kot KOMOTAR MINUTA, je trnutno eden najvplivnejših slovenskih avtomobilskih novinarjev. Svoja mnenja podaja predvsem preko svojih vlogov na Youtube kanalu, Facebooku in v Instagram zgodbah.

Leta 2018 je osvojil nagrado Žaromet za spletno Vir: Instagram/komotar_minuta zvezdo leta. Kadar snema vloge v Sloveniji, izbira lokacije primerne avtu, ki ga testira. Mogoče je to posledica njegove izobrazbe za turističnega tehnika, saj lepote Slovenije tudi vedno predstavi. Iz osrednje Slovenije ga je ljubezen popeljala na štajersko, kjer si je usvaril družino.

Kateri je vaš najljubši spomin iz otroštva?

Hm, če grem res daleč nazaj, potem so to sprehodi z očetom, ko sem bil star pet, mogoče šest let.

Kasneje pa izstopa druženje s prijatelji – dirjanje na kolesu, gradnja bunkerjev v gozdu …

Vem da ne opravljate dela za katerega ste se izšolali, kako to?

Po izobrazbi sem turistični tehnik, a me do aktivnega ukvarjanja s turizmom ni zaneslo. Zakaj, ne vem. Morda tudi zato, ker sem razmeroma zgodaj začutil ljubezen do avtomobilov in mobilnosti na splošno.

Kdo vas je navdušil za avtomobilizem?

Za začetno zanimanje je kriv oče, za njim so vlogo glavnih motivatorjev prevzeli avtomobilski oblikovalci in inženirji, odgovorni za razvoj avtomobilizma v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih.

Kako to da ste se odločili za ustvarjanje video vsebin in kako to da to počnete kot vašo službo?

Rad ustvarjam, ob tem pa poudarjam, da se ne omejujem le na video ustvarjanje. Obožujem tudi pisanje in fotografiranje. Tovrstno delo me navdihuje, v tem uživam.

Zelo zanimivo se mi zdi da v vseh vlogih kjer nastopa vaša hčerka Ava z njo govorite angleško, zakaj?

Angleški jezik sem posvojil zelo hitro in prav tako hitro razumel prednosti znanja tujega jezika, ob tem pa velik delež družine po očetovi strani živi v tujini in ne želim, da bi bila Ava prikrajšana pri komunikaciji s tistimi, ki slovensko ne govorijo.

Kateri iz med mnogih avtomobilov, ki ste jih vozili se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Veliko jih je in zdi se, da se seznam vedno znova spreminja glede na razpoloženje, obenem pa drži, da blizu vrha vedno najdem Lexusa LFA, Mercedes CLK-GTR, McLaren F1 …

Kateri je vaš najljubši šport in zakaj?

Vedno je to bila, in najbrž vedno to tudi bo košarka. Za to sta »kriva« pa brata. Nalezljiv šport, pri katerem prav tako pride do izraza ustvarjalnost – morda zato.

Na kak način vam je uspelo postati ambasador Huaweia? Ali že dolgo sodelujete z njimi?

Začelo se je s preprosto potrebo po novem telefonu. Huawei je uslišal mojo prošnjo po sodelovanju, drugi je niso. Sodelujemo že skoraj pet let in najmanj, kar lahko rečem je, da je užitek obojestranski.

Za konec pa bi vas še vprašala če ste se že peljali z vsemi znamkami luksuznih avtomobilov ali obstaja znamka ki je še niste uspeli preizkusiti? Če ja, katera?

Načeloma sem vozil že zares veliko avtomobilov prestižnih znamk, na vrhu seznama želja pa ostaja kateri od modelov avtomobilske znamke Bentley.

Najlepša hvala g. Komotarju, ki si je vzel čas in odgovoril na moja vprašanja. Želim mu še veliko uspešnih projektov in čim več zanimivih vsebin.

Cirila Komotarja sem intervjuala saj mi je velik vzornik in me navdušuje vsak dan. Zaradi njega vem, da moram slediti svojim sanjam, čeprav se mi kdaj zdijo nadosegljive. Ker zaradi trnutnih razmer intervjua nisva morala narediti osebno, sem se z njim pogovarjala preko Instagrama in kasneje Gmaila.

Hana V. Simončič, 8. C

Resničnostni šov – je vse res kar vidimo na TV? Pogovor s Špelo Krištof, tekmovalko šova Gostilna išče šefa, 2015 V zadnjem času so resničnostni šovi ne le drugod, temveč tudi v Sloveniji, vse bolj priljubljeni. Velikokrat sem zasledil vprašanja gledalcev o tem kako je sodelovati v katerem od šovov. Veliko je bilo tudi ugibanj ali je res vse tako kot vidimo na televiziji. Zato sem se odločil, da o izkušnjah sodelovanja v šovu naredim intervju s svojo teto, Špelo Krištof, ki je sodelovala v resničnostnem šovu Gostilna išče šefa, leta 2015.

Špela na sliki druga z leve strani.

Vir: https://old.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/vroca-gostilna-razvajale-jih-bodovajenke

Špela na sliki prva z leve strani.

Vir: https://www.facebook.com/realityshow.si/photos/gostilna-i%C5%A1%C4%8De%C5%A1efa-ostali-so-%C5%A1e-%C5%A1tirje-tekmovalci-komu-privo%C5%A1%C4%8Di %C5%A1-zmago/1518909935073872

Kaj te je spodbudilo, da si se prijavila v resničnostni šov Gostilna išče šefa? Kakšen je bil postopek prijave?

Nekega dne, leta 2015, sem iz POP TV-ja prejela povabilo za sodelovanje v šovu Gostilna išče šefa, ker sem že prej imela manjšo vlogo v nanizanki Ena žlahtna štorija. Takrat sem ravno prišla iz Avstralije, kjer sem živela, tako da nisem imela veliko informacij o tem resničnostnem šovu. Opravila sem razgovor in odgovorila na nekaj psiholoških vprašanj. Ker sta se mi je zdela vsebina in namen resničnostnega šova zanimiva, sem izziv sprejela.

Kakšen je bil odziv staršev in prijateljev, ko so izvedeli, da boš sodelovala v Gostilna išče šefa?

Domači so bili presenečeni, a hkrati zelo veseli. Prijatelji so mi takoj začeli dajati nasvete, kaj naj skuham in kaj vse naj vzamem s seboj v hišo, kjer bomo živeli. Takoj so bili na razpolago tudi za studijske oddaje v živo ob sobotah in mi dali vedeti, da me bodo spremljali vsak dan, ter navijali zame. Ob odhodu v šov sem res dobila veliko podporo in pozitivno popotnico od vseh.

So bile tvoje predstave o nastopanju v šovu drugačne od izkušenj, ki si jih pri tem dobila?

Kakšne so tvoje izkušnje - ali se prikazano v oddajah resničnostnih šovov močno razlikuje od tega kar se med snemanji dogaja med tekmovalci?

Glede na to, da se je vse zgodilo precej hitro od intervjuja do vstopa v hišo, nisem imela časa, da bi razmišljala o tem kako naj bi v resničnostnem šovu izgledalo. Biti v resničnostnem šovu Gostila išče šefa je bila zame ena izmed boljših izkušenj.

S sotekmovalci smo postali tudi prijatelji. Z dekleti smo se neverjetno ujele, razen z Olgo, ki je igrala svojo igro. Med fanti se je včasih čutila napetost, vendar vse v mejah normale. Glede na to, da smo bili pod kamerami 24 ur na dan, ter da je bilo v hiši, kjer smo živeli, okoli 50 kamer, praktično v vsakem kotičku, nismo mogli ubežati ničemur. Edini prosti čas, ki smo ga občutili, je bil v sobotnih oddajah v živo, v času reklam med oddajanjem v živo.

Oddaje so prikazane nekoliko bolj dramatično in napeto kot je dejansko bilo, še posebej izjave sotekmovalcev. Velikokrat je izgledalo, da se ne maramo, čeprav smo bili v resnici prijatelji. Pri intervjujih so zrežirali skupaj nekatere besede tako, da so izpadle čisto drugače kot je bilo mišljeno v resnici.

Si si ogledala kasneje oddaje v katerih si bila? Je bilo prikazano zelo drugačno od tistega kar si v šovu doživljala sama?

Nekaj oddaj sem si res ogledala in moram priznati, da sem bila nad nekaterimi posnetki presenečena tako jaz, kot moji sotekmovalci. Res je, da so bile nekatere stvari in dogodki videti drugače. Verjamem pa, da je bilo to tudi zato, ker je kar velik izziv iz 24 ur posnetkov zajeti vse dogajanje v uro in pol oddaje.

V šovu si tudi kuhala v paru z enim od tekmovalcev za šefa kuhinje. Pomembno je bilo kako si skuhala jedi sama oziroma v paru. Si se pred tem veliko učila kako kuhati?

Res je, v šovu sem kuhala v paru. Najprej sem kuhala z Mihom, nato Midom in na koncu z Blažem. Pred nastopom v šovu se nisem nikjer učila kuhati. Sama sem doma eksperimentirala ter poizkušala različne jedi. V šovu pa smo bili večinoma prepuščeni sami sebi, ter lastnim idejam priprave jedi.

Kako si se počutila ko si prišla v finale in kakšen je bil občutek ob koncu šova?

Ko sem prišla v finale, sprva nisem mogla verjeti - občutki so bili nepopisni. Takrat sem vedela, da tudi če bova z Blažem druga, sva prišla do konca, do zadnjega dne življenja v hiši.

Da sva se dobro borila do zadnje priprave jedi in dala vse od sebe.

Ob koncu oddaje je v hiši potem postalo nekako zelo tiho. Pogrešala sem vso to napetost in sotekmovalce s katerimi smo postali prijatelji.

Na koncu, ko smo se vsi tekmovalci srečali v finalni oddaji so vse nas oblile solze veselja in sreče ob ponovnem snidenju. Tega občutka se spomnim še danes in bo v meni ostal za vedno.

Si spoznala veliko ljudi med snemanjem?

Med samim snemanjem smo bili izolirani od vseh, razen od ljudi ki so nas intervjuvali, vendar z njimi nismo imeli nobenega drugega stika. Spoznala sem Bineta, Karima, Almo, voditelja oddaje Boštjana, maskerke, voznika našega avtomobila, ter ljudi ki so za nas skrbeli.

Neverjetno je koliko ljudi stoji za pripravo takšne oddaje.

Kakšno je bilo ponovno srečanje s tekmovalci po koncu snemanja šova?

Ob koncu šova sem bila zelo vesela, ko smo bili vsi ponovno skupaj in smo se lahko končno prvič pogovorili brez prisotnosti kamer. Bil je nek nov občutek svobode.

Resničnostni šov nas je vse zelo povezal, da smo z večino še sedaj v stiku. Ko se je vse to končalo, smo sprva pogrešali vse dogajanje, ki je bilo za nas toliko časa naš vsakdan. A z vrnitvijo v svoje življenje je postal izlet v naravo vrednota, kot tudi je postala vrednota svoboda, da lahko prižgeš radio in počneš sam nekaj na skrivaj, ne da te kdo opazuje.

Ali bi se ponovno odločila za sodelovanje v podobni oddaji? Kaj so bile prijetne in katere neprijetne izkušnje?

Takšne oddaje kot je Gostilna išče šefa bi se z veseljem ponovno udeležila. Prijetne izkušnje so vsekakor vezi med sotekmovalci. Vsa podpora, ki smo si jo dali med seboj, vse kreativne ideje, predvsem pa spoznanje samega sebe v ekstremnih okoliščinah in zahtevnih situacijah v katere smo bili postavljeni prvič. Pravzaprav te lahko gleda vsa Slovenija 24 ur na dan, tudi ko spiš. Na koncu pravzaprav pozabiš na to, da so kamere in samo si. Edino kar se spremeni je, ko prideš ven in te začnejo ustavljati na ulici in naenkrat te pozna večina ljudi.

Kaj bi svetovala osebi, ki razmišlja o nastopu v katerem od podobnih šovov?

Realen nasvet bi bil ta, da je na televiziji videti vse lažje kot je v resnici. V živo, v sami oddaji, je pritisk velik, veliko je časovne omejenosti in težje je biti zbran kot doma ob gledanju oddaje iz naslonjača.

Nasvet tistemu, ki razmišlja o nastopu v katerem od podobnih šovov je ta, da kamorkoli gre, da to počne z srcem. Da se zaveda, da je to televizijski šov, ter da so lahko prikazane tudi njegove šibke točke. Torej, da v popolnosti sprejema sebe, svoje kvalitete in to kar je. Ter da pokaže svetu, kdo je, da jih navdihne, ter stke dobre prijateljske vezi. Življenje samo je več, kot resničnostni šov. Po oddaji življenje ni več isto. Spozna te veliko ljudi, ki jih sam ne poznaš. A lahko se ti odprejo tudi številne nove poti in stkejo dobri medsebojni odnosi.

Kljub temu, da je Špela preživela dolgih 40 dni v hiši, kjer so spremljali vsak njen korak, je ugotovila koliko majhnih stvari predstavlja svobodo. In to sedaj še toliko bolj ceni. Ob zaključku pogovora je še enkrat poudarila, da sodelovanje v takih oddajah ni za vsakogar.

Spozna te ogromno ljudi, ki si ustvarijo mnenje o tebi na podlagi 24 ur zmontiranih v eno in pol urno oddajo. In prikazano ni vedno prava slika tebe. A če greš lahko čez to, ti šov da tudi veliko izkušenj, lepih spominov in dobrih prijateljstev. Kaj pa ti? Bi se odločil za sodelovanje v takem resničnostnem šovu?

Avtor: Nejc Krištof Zorc, 8. B

PETER VOZELJ – HEROJ S PSOM NA POVODCU

-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-__-_-_Peter Vozelj je vodnik reševalnega psa Sky-ja - belega labradorca, ki pomaga reševati življenja. Je vodja enote reševalnih psov športno kinološkega društva Krim (ERP ŠKD Krim) katerega član je že več kot pet let. Sta izjemna ekipa, ki ne odneha, se posveča svojemu delu, zraven pa še spodbuja ostale člane. Glede na to, da je Peter mož moje tete, sva pogovor izpeljala kar preko Vibra. Enkrat sem bil na treningu prisoten tudi sam in šele takrat sem razumel koliko časa in energije je treba žrtvovati za končen uspeh. Čeprav imeti reševalnega psa prinese veliko odgovornost, mu pretehta reševanje življenj.

VIR SLIKE: Peter Vozelj – osebni arhiv

-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-_-__-_-_-

Zakaj ste se odločili da prav vaš pes postane reševalni pes?

Vedno sem imel željo delati s psi. Ko smo ga pred petimi leti spet kupili in ko sem z njim opravil osnovno šolanje, sem šolanje želel nadaljevati.

Reševanje me je pritegnilo tudi zaradi dobrodelne note. Vodniki reševalnih psov smo namreč prostovoljci.

VIR SLIKE: Peter Vozelj – osebni arhiv

Ste že v preden ste dobili Sky-ja vedeli, da ga boste urili za psa reševalca, ste temu primerno izbrali tudi pasmo? Zakaj ravno Labradorec?

Ob nakupu še nismo razmišljali o tem, da bo Sky nekega dne reševalni pes. Želeli smo družinskega psa, splet okoliščin pa naju je pripeljal do reševanja.

Labradorca smo izbrali predvsem zaradi njihovih karakternih lastnosti umirjenosti, inteligence, neagresivnosti, je izjemno naklonjen ljudem.

Kasneje se je izkazalo, da so prav to lastnosti, ki jih iščemo pri dobrih reševalnih psih. ___________________________________________________________ _____ Zakaj ste se odločili pridružiti prav KD Krim? Kaj vas je na njem najbolj pritegnilo? Vam je kdo svetoval, ste ga našli preko spleta, morda kako drugače?

Ko sem iskal klub za osnovno šolanje, sem ŠKD Krim izbral predvsem zaradi bližine. Kasneje sem izvedel, da ima ŠKD Krim tudi zelo dobro razvito enoto reševalnih psov, z lepimi rezultati. ___________________________________________________________ _____ Ali je učinkovitost reševalnega psa odvisna od pasme, katera je najbolj primerna? Kakšne lastnosti so za dobrega reševalca pomembne?

Reševalni pes je lahko vsak pes, ki ni agresiven, je psihično stabilen, da je sposoben delovanja v skupinah z drugimi psi in ljudmi. Lahko je tako mešanec, kot pasemski pes.

Fizično ne sme biti niti premajhen, niti prevelik zato se od pasemskih v reševanju večinoma uporabljajo zlati prinašalci, labradorci, različni ovčarji (nemški, avstralski, belgijski) in podobno.

VIR SLIK: Peter Vozelj – osebni arhiv

Je pot od psa ljubljenčka, do psa reševalca težka, kako dolgo traja, kaj vse mora pes znati, kakšne teste mora prestati.

Da vodnik izšola svojega psa do prvih reševalskih izpitov po navadi preteče okoli tri leta.

Vodnik mora najprej opraviti vodniške izpite kjer se nauči različnih znanj (prva pomoč, prva veterinarska pomoč, orientacija, postopki na ruševinah,..), šele nato lahko pristopi k izpitom s psom.

Obstajata 2 vrsti izpitov: iskanje pogrešanih v gozdu in reševanje zasutih iz ruševin. Obe disciplini imata po 2 težavnostni stopnji. Vsak izpit je sestavljen iz poslušnosti in iskanja.

Pri poslušnosti se preizkusi znanje psa v desetih različnih vajah, od poslušnosti do premagovanja ovir (hoje po lestvi, hoje po mostu, tunelu,..).

Preskusi se tudi strelo plahost psa.

Pri iskanju se reševalni par preizkusi v iskanju različnega števila (odvisno od stopnje izpita) »pogrešanih« oseb, ali v naravi, ali na ruševini.

Da se lahko udeležita pravih iskalnih akcij morata opraviti vsaj dva izpita v posamezni kategoriji in vsakoletno preizkušnjo, ki poteka na nivoju države. Ko opravita preizkušnjo se reševalni par razvrsti v skupino za iskanje pogrešanih oseb (SIP), ali mobilno enoto reševalnih psov (MERP) za iskanje pogrešanih v ruševini.

VIR SLIK: Peter Vozelj – osebni arhiv

Kako pogosti so treningi, kako potekajo? Kakšne so omejitve zaradi COVID situacije, vam je izvajanje dejavnosti sploh dovoljeno?

Redno treningi potekajo dvakrat tedensko, enkrat poslušnost, enkrat iskanje. Potekajo celo leto, v vsakem vremenu. Poleg rednih treningov imamo še vaje, večdnevne trening tabore, razne predstavitve (tudi v šolah) in podobno.

Treningi se ne prenehajo niti, ko ima reševalni par opravljene že vse izpite, saj je zelo pomembno, da se pri obeh vzdržuje »iskalna kondicija«. Zato imamo tudi v času, ko je razglašena epidemija posebno dovoljenje, da te

treninge izvajamo, spremenil se je le način, saj smo razdeljeni v manjše skupine. ___________________________________________________________ _____ Udeležena sta bila v že več iskalnih akcijah verjetno so bile vse uspešne, je morda Sky že našel kakšno osebo? Kako pes opozori na to, da je osebo našel? Kakšen je postopek po najdbi osebe?

V zadnjih treh letih odkar sva razvrščena v enoto sva bila že na kar nekaj iskalnih akcijah. Iskalne akcije niso vedno uspešne (se osebe ne najde, ali se jo najde mrtvo).

Ko je iskalna akcija uspešna, torej se iskanega človeka najde živega, je to uspeh vseh vpletenih, poplačane so vse ure vložene v treninge.

Pes najdbo nakaže z laježem. Laja toliko časa, da do njega pride vodnik.

Najdeni osebi se nudi prvo pomoč in se jo preda v oskrbo medicinskemu osebju, če je to potrebno. ___________________________________________________________ _____ Bi bila s Sky-jem pripravljena pomagati v primeru potresa kot v Petrinji, če bi se zgodil tu v naši okolici? S čim vsem lahko vaš pes pomaga v primeru naravnih nesreč? Za kakšne vrste reševanj je usposobljen?

S Skyem imava opravljene vse izpite iskanja pogrešanih oseb, kot tudi vse izpite reševanja oseb v ruševini. Izurjen je torej za obe disciplini reševanja.

Razporejena sva v interventno skupino za iskanje pogrešanih oseb, zaradi epidemije pa še ni bila izvedena preizkušnja za reševanje zasutih v ruševini, pričakujem, da bova uspešno opravila tudi to. Potem bova lahko pomagala tudi v primeru potresa na območju Slovenije.

Bi nam našteli nekaj svojih najbolj adrenalinskih izkušenj, eno pa podrobneje opisali?

Vsaka iskalna akcija je svojevrstna adrenalinska izkušnja, še posebej težka, ko se išče izgubljene otroke.

Nedolgo nazaj smo imeli iskalno akcijo na Medvedjem Brdu, v zelo slabem vremenu, ponoči, vidljivost pa je bila zaradi megle še zmanjšana.

Med iskanjem po razgibanem terenu smo komaj videli drug drugega, med

tem pa morali zelo paziti kam stopamo na razmočenem terenu. Vsekakor ena težjih iskalnih akcij. ___________________________________________________________ _____ Kaj bi svetovali bodočim vodnikom reševalnih psov?

Biti vodnik reševalnega psa je čudovito poslanstvo. Zavedati pa se je treba, da šolanje in kasneje udejstvovanje na iskalnih akcijah vzame veliko časa. Vodniki zato rečemo, da biti vodnik reševalnega psa ni hobi, ampak način življenja s katerim živi celotna vodnikova družina.

SKY

VIR SLIKE: Peter Vozelj – TWITTER __________________________________________________________________________________________ _

Želim vam polno lepih trenutkov s Sky-jem in družino, veliko uspešnih reševanj in novih dogodivščin!

Predvsem pa, ostanite zdravi! � David Marolt, 8. B

Robert Roškar brez tattooja Denis Avdić show for ever?

Robert Roškar 39letni, znani radijski voditelj na Radiu 1, kjer dela že 10 let.

Je pa tudi televizijski voditelj, saj je prvič povezoval polfinalni večer glasbenega festivala melodije morja in sonca, ter veliki ljubitelj popevk na Evroviziji.

V njegovem življenju pa mu definitivno največ pomeni njegov Instagram profil, katerega so mu pred kratkim izbrisali in sedaj zbira nove in stare sledilce nazaj. Spremljamo ga lahko vsak dan na Radiu 1 in njegovih Instagram story- ih. Sama pa sem ga kontaktirala kar preko Instagrama, saj tam preživi največ časa. Na mojo prošnjo pa je takoj odgovoril, in bil pripravljen sodelovati.

G. Robert Roškar kot vsi vemo ste voditelj na Radiu 1. Kaj vas je pritegnilo v poklic za radijskega voditelja? Je bila to vaša želja že iz otroštva?

Ja veš, kako je. V bistvu jaz sem že delal na osnovnošolskem radiu v Mariboru na OŠ Martina Konšaka.

Tam smo imeli eden osnovnošolski radio ki je bil valda čisto otročji in smešen in ni imel nobenega programa. Mislim, da sem samo po radiu oznanjal da je malica ali pa kaj je za kosilo in za malico oziroma da je neka proslava v avli. Ampak vedi, jaz sem že takrat ko so mi dali tisti reglc gor za mikrofon jaz sem bil čisto posran in takrat sem si rekel: »O ne Roškar če je tebi tok nerodno zdaj to snemat, pa ti ne boš nikoli tega preživel potem dejansko na pravem radiu.« Ampak takrat sem še bil seveda malinovec, danes pa glejte me kje sem. Na neki način pa sem si želel postati radijski voditelj vendar nisem bil dovolj samozavesten. Strah me je bilo da mi ne bo uspelo, da imam grd Mariborski naglas, Da nimam dovolj lepega glasu, v glavnem nisem bil dovolj samozavesten in sem si potem želel postati profesor matematike. In potem sem odšel tudi študirati na pedagoško fakulteto v Mariboru, smer za matematiko, naredil dva letnika in potem sem pustil faks. Kasneje pa sem dokončal fakulteto za medije v Ljubljani. Tako da ne, na skrivaj sem si želel, ampak se mi je zdelo da mi to ne bo nikoli uspelo.

Služba pa vam je »pripeljala« na pot tudi Anjo Ramšak. Skupaj se zafrkavata v vajinih videoposnetkih »NATEGNI IN POBEGNI«. Zakaj je do tega nasploh prišlo?

To je res. Zakaj je do tega nasploh prišlo? Veš zakaj? To je prišlo zelo organsko.

Midva z Anjo Ramšak sva si že prej nagajala, stalno. No, iskreno rečeno je ona bolj meni. Ona rada stalno nekaj izziva, skriva stvari, zaklenila mi je tipkovnico, zamenjala mi je gumbe na tipkovnici, ključek mi je skrila, ona pač takšna je. Ona je prižmojznjena Korošica, ona stalno rada dela neke neumnosti in jih je pač že od nekdaj delala. Potem pa smo mi ugotovili ko smo naključno objavili, takrat ko še ni bilo serije Nategni in pobegni neki video na YouTubu in ljudje so bili navdušeni nad tem kako dobro midva eden drugega zafrkavava, tako da je to v bistvu nastalo bolj nenačrtovano in potem so šefi rekli da to kar dobro izgleda in da imajo ljudje to radi, dajta se vidva to malo bolj resno lotiti. In potem smo mi naredili YouTube serijo, ki je zelo uspešna in z Anjo midva zelo uživava no, mislim najbolj uživava kadar nisva midva na tapet, meni je zabavno njo hacati njej pa je zabavno mene.

Ob kateri zafrkanciji ste se najbolj nasmejali Anji in ob kateri mislite da se je ona vam?

Veš kdaj sem se ji? Takrat ko sem ji napolnil stanovanje z lončki polnimi vode. Cel hodnik je imela polnega lončkov z vodo. Dve uri smo jih točili in pazili da se slučajno ne bi kaj polilo. In ko je Anja prišla domov je bil edini način da vstopi v lastno stanovanje tako da je te lončke z vodo odmaknila. In je morala zato enega po enega odtakati, saj ti jih ne moreš večjo skupino podreti ker se ti po tem celotno stanovanje polije, jaz pa vem da ona ni želela imeti politega stanovanja. Ona pa se je mislim da meni najbolj smejala na Kopah, ko sem jaz želel na hecati njo ona pa je zarotila proti meni celo firmo in je v bistvu ona na hecala mene. Takrat sem jez bil zelo šokiran, ona se je pa najbolj smejala ali pa sedaj decembra ko mi je torto zabrisala v glavo, ta je bil tudi močan.

Vsi ki vas spremljajo pa vedo da ste zelo znani tudi po vaših » Roškarjevih dilemah« kako so se v bistvu začele?

Ja poznajo me pa ljudje tudi pa Roškarjevih dilemah. Jaz zelo rad na Instagramu delam kreativne vsebine, mene zelo veseli delati neke vrste Instagram televizijo. Tisti ki me redno spremljajo na Instagramu vedo da imam jaz skoraj tako kot televizijski program. Imam oddaje, zafrkancije, ljudje pojejo, se špricamo, se igramo dileme. Jaz sem želel narediti neko interaktivno televizijo. Zakaj sem jaz želel to narediti? Zato ker sem jaz vedel da vedno več časa porabljam na Instagramu in vedno manj časa dejansko gledam televizijo, ampak hkrati pa seveda mi rabimo nekatere zanimive vsebine na Instagramu, saj se ti ne da gledati kako cel dan nekdo kužka boža, zato pa če ti želiš da ti bodo ljudje sledili se moraš za njih truditi, za njih pripravljati zanimive vsebine. In ja dileme jaz zelo rad snemam, zato ker so dileme neke vrste intervju, kjer se jaz pogovarjam z znanimi Slovenci vendar jim telefon pomolim direktno v obraz in potem deluje kot da se gledalci pogovarjajo oziroma ko ti gledaš dileme na svojem Instagramu doma imaš občutek kot da znani Slovenec odgovarja direktno tebi. Kot da bi bila to prvoosebna televizija, kar ti navadna televizija seveda ne omogoča, to ti omogoča samo pogled v telefon in to se mi zdi odlična zadeva.

Katera dilema je vaša najljubša in kateri odgovor jo najbolje izpopolni?

Dilem sem postavil ogromno, ampak tiste najhujše za odgovorit so pa preveč packaste za osnovno šolo, tako da teh pa sedaj ne morem tukaj ponoviti, zato ker so preveč poredne. To boste pa lahko mogoče bolj zares sodelovali v njih ko boste v srednji šoli, ker nekatere so res malo poredne.

Kaj pa pravita vaša starša o vaših dilemah ter NATEGNI IN POBEGNI? Ja, no moja dva starša sta predvsem navdušena nad vsemi vsebinami katere počneva z Anjo Ramšak.

Vse sta si pogledala vsaj približno dvajsetkrat, oba sta že tudi sodelovala v dilemah. Moja mama je zelo znana gostja dilem, ona se tam tudi zelo sprosti, zaradi tega ker ima v dilemah priložnost da pove tudi kakšno skrivnost o meni in o moji mladosti, ob tem se moja mama zelo zabava. Ona je tudi enkrat rekla da imam jaz raketico, da je moj lulek raketica in sedaj se celotna Slovenija zafrkava iz te raketice in vsi govorijo o raketici in mi pošiljajo neke plastične rakete in vse sedaj zanima ali imam jaz res raketico in tako naprej. To je njen izum. Marsikdo sploh ne ve, da je raketica izum Danice Roškar. Oče pa ne želi sodelovati. Mojemu ta staremu pa je malo nerodno, on je malo sramežljiv, on pa ne mara tega.

Vsi vaši oboževalci na Instagramu vedo, da ste zmešali Lidlove gumijaste bombone in gin. Kakšen je bil okus in kako ste prišli kasneje na idejo, da gumijaste bombone in gin date v mikser in ga nato pokvarite?!

Ja res sem na Instagramu zmešal gumijaste bombone in gin, v osnovi se mi je zdelo da se gumijasti bomboni ne bodo napili gina, ker so itak iz gume, jaz sem si mislil da bodo imeli samo okus po ginu. A veš ko pridejo ljudje na obisk, ok vi ste v osnovni šoli, vi še ne smete piti žganice, da ne bo sedaj to izgledalo kot da jaz to promoviram, pač jaz sem že odrasel in mi odrasli radi spijemo kdaj kakšno žgano pijačo, meni pa žgana pijača sama po sebi ni preveč zanimiva. Jaz obožujem gumijaste bombone in sem si za to rekel: »Kaj če bi jih jaz namočil in ko pridejo obiski, jim dam jesti gumijaste bombone in bodo tako malo alkoholizirani.« No potem so se pa te bomboni na moje veliko presenečenje napihnili od gina in nastale je neka velika čudna zmes in jaz sem se odločil da bom na vse načine skušal narediti nekaj, kar bi bilo vsaj malo užitno, poskušal sem miksati, mleti, rezati, raztopiti in nič ni nastalo. Celotna zmeda je nastala. Edina rešitev, ki jo jaz tukaj vidim je, da bi jaz kakšno uro prej pustil bombone v ginu, jaz pa sem jih cel teden, v tem tednu pa je bilo že prepozno.

Pred kratkim pa smo slišali da ste izgubili svoj Instagram profil.

Kaj se vam je zgodilo?

Ja . Res sem izgubil svoj Instagram profil, poslali so mi ne pravo e mail sporočilo, jaz sem ga pomotoma odprl, ker mi je deloval zelo realno, s tem pa so dobili moje podatke in mi izbrisali moj stari Instagram račun. Res sem bil zelo žalosten, ker sem imel 50.000 sledilcev, ampak ekipa Radia 1 mi je pomagala nabrati zopet 50.000 sledilcev na novem Instagram profilu, edino kar pa res obžalujem pa je da nimam nobenih vsebim katere sem prej imel in so sedaj seveda te izbrisane, sedaj bom moral začeti nalagati vsebine na novo, ampak jaz mislim da me ljudje poznajo, ljudje vedo kaj bodo pri meni dobili in zato mislim da jih ni potrebno nekaj posebno Vir: Instagram R. Roškar prepričevati, da naj ostanejo na mojem Instagram profilu, razen novi. Tisti ki so pa novi, tiste se pa seda trudim prepričati, jim dajati dovolj materiala da bodo rekli ej na Roškarjevem Instagramu se splača biti in ob tej priložnosti dragi moji učenci OŠ Litija vas prosim, če mi tudi vi sledite, ker za vas se tudi trudim.

Slišali pa smo tudi da boste morali na radiu za vsakih novih 10.000 sledilcev narediti izziv. Izzivi so da pojeste odvratno ribo, se igrate stop and play, skočite iz Solkanskega mostu in da si vtetovirate Denis Avdić show for ever. Ste katerega že opravili? Kakšne so bile izkušnje in kaj menite o izzivu za 50.000 sledilcev?

Da res je, da. Avdić mi je rekel: »Ok, jaz ti bom pomagal s pomočjo Radia 1 da ti bomo zrihtali sledilce nazaj, boš pa moral opravljati izzive.« Sedaj na YouTubu že najdete posnetek kjer Roškar mora jesti najbolj smrdljive ribe na svetu. Te ribe prihajajo iz švedske in smo jih mi posebej naročili, to je ena zelo specifična riba, ki se surova namaka v neki čudni tekočini, medtem ko nastane grozljivo ogabna stvar, ki je nikomur od vas ne privoščim in jaz sem pojedel malo te ribe, medtem sem pa vse skoraj pobruhal, za 20.000 sledilcem moram opraviti izziv in sicer 24 ur zafrkavati Anjo Ramšak, to planiramo narediti v zelo kratkem času, tretji izziv je da moram z daljincem se zaustaviti vsakič ko bodo pritisnili na stop, torej uredili smo si eden daljinec in vsakič ko bom slišal zvok na tistem daljincu se ustaviti in štirje prijatelji iz Denis Avdić shova: Anja, Jana, Miha in Denis me bodo lahko tekom enega dneva ustavljali kadarkoli si bodo oni to želeli in tudi če bom jaz takrat lulal na stranišču me bodo oni ustavili.

Se bom jaz moral ustaviti dokler ne bodo ponovno stisnili play, kar pomeni nazaj v premikanje in lahko si predstavljamo da bo to naredilo zelo veliko neprijetnih situacij, ki bodo meni sicer neprijetne, gledalcem pa izjemno zabavne. Vam pa tudi kajne? Za 40.000 sledilcev moram skočiti Bungee jumping iz Solkanskega mostu, kar bom tudi naredil, ker pa mi je zmanjkalo malo do 50.000 sledilcev, pa si ne potrebujem vtetovirati Denis Avdić show for ever okrog mojega popka. Hvala bogu da so bili moji sledilci toliko uvidevni, da so počakali da niso dosegli 50.000 sledilcev do 15.1. 2021, kar vam moram povedati da me iskreno veseli.

Hvala vam G. Robert Roškar za sodelovanje v tem intervjuju v prihodnosti pa vam želim ogromno uspehov na radiu in vašem Instagramu.

Maša Zorc, 8. C VIRI SLIK: Tocnoto.si, Radio1.si

NA ZAČETKU PROJEKT NA FAKSU, ZDAJ SAMOSTOJNA BLAGOVNA ZNAMKA Špela Dobrovoljc je mlada študentka, ki je našla svojo strast v izdelovanju unikatnih in edinstvenih oblačil. Sama pravi, da vsak raziskuje sebe in nosi izdelke, ki so všeč njemu in se v njih dobro počuti. GOODWILL je znamka za katero je značilen minimalizem. Na vseh izdelkih pa ne moreš spregledati unikatnega našitka, ki je kot nek simbol tega podjetja. Znamka temelji večinoma na »oversized« in uniseks oblačilih, ki prihajajo v različnih kolekcijah, glede na določen letni čas. Stik z njo sem navezala preko Instagrama in g-maila, ki pa kar prekipevata od optimizma.

Kako se je porodila ideja za samostojno podjetje? In kdaj?

Vse se je začelo s projektom na faksu, kjer sva sodelovala z bratom. On je narisal skice, jaz pa sem jih vključila v svoje dizajne. Nastali so uporabni in drugačni kosi, zato sva se odločila, da zgodbo nadaljujeva. Ljudem so bili izdelki všeč, želeli so jih kupiti in tako je začelo nastajati podjetje. Kdaj? Marec 2019.

Podjetje se imenuje GOODWILL. Od kod takšno ime? Je za tem imenom kakšna zgodba?

Ime izhaja iz mojega priimka Dobrovoljc, v angleški verziji, saj si želim kasneje prodreti tudi na tuj trg. Zgodba za tem imenom je moja družina in sam pomen priimka. Gre za ljubezen, dobro voljo in resnico. Vse to pa želim širiti v svet.

Ali GOODWILL vodiš sama, ali ti pri tem kdo pomaga?

Goodwill vodim sama, imam pa seveda pomoč. Od družine in partnerja.

Kaj sploh ponuja tvoja blagovna znamka? Kakšne so cene?

Blagovna znamka ponuja izdelke, ki jih zašijem sama in na katerih so "dizajni", ki jih oblikuje brat Žiga. Izdelki so narejeni predvsem iz bombaža in materiali z OEKOTEX certifikatom, kar pomeni da je blago brez rakotvornih barvil, pesticidov in barvil,

ki sprožajo alergije. Cene se gibljejo med 50 in 100€. Odvisno od cene materiala in časa, ki ga porabim za izdelavo oblačila.

Kje dobiš material za oblačila? In zakaj ravno bombaž?

Material kupujem v Svetu metraže ali v Gorenjskih predilnicah, kjer je blago narejeno v Sloveniji. Za naravne materiale kot sta bombaž in lan, sem se odločila predvsem iz razloga, ker koža najbolje sprejme naravne materiale. Pod umetnimi koža ne diha.

Poleg tega so odpadki pri šivanju veliko manj škodljivi za okolje ali pa sploh niso.

Kje dobiš ideje za kroje in barve svojih izdelkov?

Ideje za barve pridejo spontano, tako kot vse ideje. Včasih me navdihne arhitektura, včasih narava, včasih samo kakšna slika. Za kroje pa pridejo ideje bolj iz želje po kakšnem kosu oblačila. Sama si želim zašiti kakšen kos in če mi je všeč, ga dam na trg.

V Škofji Loki si odprla tudi TRGOVINO GOODWILL. Zakaj si se odločila odpreti še to, pa četudi imaš že spletno stran?

Tako je. Sama rada oblečem, probam, otipam izdelek preden ga kupim. Tako lahko šele vidiš, če ti izdelek pristoji ali če ti energija izdelka ustreza. Poleg tega bi rada ljudi spoznala z znamko v živo, z mano, z mojo energijo.

Kako se ti zdi imeti malo podjetje v Sloveniji? Se lahko preživljaš samo s tem, ali imaš še kakšno drugo službo?

Sama sem vzgajana v družini, kjer mami sama preživlja celotno 6 člansko družino s svojim podjetjem, ravno tako z izdelovanjem unikatnih oblačil. Brez nje tudi jaz ne bi bila na tej poti. Moram reči, da ni lahko. Veliko lažje je biti v javni upravi s stalno službo, počitnicami, bolniško in kasneje penzijo. Ampak to nisem jaz. To ni moj cilj ali želja. Kot dijakinja in študentka sem delala v različnih podjetjih, kot študentsko delo, pa sem videla, da si tam težko to kar si. Veliko težje si ustvarjalen, delaš tako kot ti rečejo in toliko kot ti rečejo, potem pa to isto počneš dokler pač potrebuješ denar. Ne moraš biti sam svoj šef. Najbolj všeč pri svojem podjetju mi je to, da če bom delala več, bom tudi zaslužila več. Sama sem namreč taka, da ko pride do dela, se težko ustavim. In če delaš za druge, se to ne obrestuje. Pač opravljaš potem delo nekoga drugega, ki je bolj len. In tako na koncu vsi delajo po liniji najmanjšega odpora, kar pa niti slučajno ni bistvo življenja. Torej so plusi in minusi pri svojem podjetju. Vsa odgovornost je na tebi, ampak to meni ustreza. In ja, lahko se preživlja samo s tem, če ti gre prodaja dobro. Na začetku poti si seveda ves čas na nuli, saj gre ves dobiček v nadaljnji razvoj znamke, ampak se vse to obrestuje. Na tej točki, ki sem, ne

potrebujem več dodatne službe. Zase zaslužim dovolj. Je pa res, da še nimam otrok haha.

V prostem času se ukvarjaš s plesom. Ali je tudi ta strast pomagala pri kreaciji tvojih oblačil?

S plesom sem se ukvarjala včasih. 13 let. Ko sem šla na faks, sem to opustila, ker sem se bolj posvetila drugim stvarem.

Definitivno je ta strast pomagala pri ustvarjanju oblačil. Kot plesalka sem bila ves čas v širokih oblačilih, trenirkah, moških puloverjih, saj si težko oblečeš ozke kavbojke po treningu, ko si ves prepoten hah. Tako sem se naučila kombinirati trenirke s »fancy« oblačili, da sem vsaj nekako izgledala ženstveno in to mi je ostalo. Tak stil oblačenja mi je najbolj všeč, to sem jaz. In take izdelke zdaj tudi šivam.

V prihodnosti ti želim, da bi tvoje podjetje še bolj zacvetelo. Že zdaj imajo oblačila tako močno energijo, in to bo z leti samo še bolj naraščalo. Imam tudi sama kos GOODWILL-A in vam povem, da se ne z nobenimi oblačili ne moraš tako povezati, kot se lahko s temi. Še tako naprej!

VIRI: FOTO: https://www.instagram.com/p/CGalExEFaFA/ https://www.instagram.com/p/CCy0K2SFs-A/ https://www.instagram.com/p/CEH1nCWlY21/

Zarja Ribič 8.c

Zgodba vojnega veterana Pogovarjal sem se z preživelim vojakom, ki je doživel veliko strahu in negotovosti na stražah. Bil je slovenski vojak , ko je branil Slovenijo. Spomnimo se, da je slovenska osamosvojitvena vojna trajala štirinajst dni, ko jo je napadla Jugoslovanska ljudska armada. Ta se ni strinjala z odcepitvijo Slovenije. Naši so imeli manj orožja kot nasprotniki, a boljšo strategijo.

V kateri vojni ste bili?

V vojni za osamosvojitev Slovenije leta 1991. Bil sem v pehoti.

Katere orožje ste imeli?

Jugoslovanka vojska so imela po mestih imeli naša orožja. Morali smo nekaj mesecev preden se je začela vojna, vsa orožja izročiti njim. Mi smo vedeli, da jih bomo rabili zato smo jih skrival po kmetijah.

Imeli smo M 48 in polavtomatske puške, ki smo jih neke noči zamenjali za bolše avtomatske puške. K sreči jih nismo nikoli uporabili, saj so se jugoslovanski vojaki predali.

So vas kdaj napadli? Ste bili ranjeni?

Mi smo dobili povelje za napad vojašnico. Obkolil smo kasarno, da jih napademo, nakar smo dobili dodatno povelje, da so se jugoslovanski vojaki v kasarnah predali.

VIR: Družinski arhiv

Katerega dogodka se spomnite?

Spomnim, se ko smo se pripravljali za napad vojašnice Ljubljana- Polje. Takrat je zelo močno padal dež in je zelo grmelo. Bilo je prav strašno napeto. Vojašnica je bila zelo oborožena z orožjem, tanki in ostalim orožjem. Mi smo bili pehota samo s puškami.

Kako so potekale straže?

Enkrat se spomnim, da smo v Zajčji dobravi prenočili, imeli smo stražo. Poslali so nas v peskokop ob Savi. V primeru napadi, bi morali za preživetje plavati čez reko Savo. V moji eni so bili nekateri zelo panični in jih bilo strah.

Zgodb je še mnogo, kako so iznajdljivo so se pripravili naši vojaki za zaustavitev tanko v primeru napada. Mogoče bi še vedno lahko pod cesto na Bogenšperku našel ostanke razstreliva.

Peter Pavlin, 8. C

Dr. Janja Zajc – nadobudna znanstvenica Kot znane osebnosti razumemo ljudi s področja glasbe, filma in druge zabavne industrije. Do pred izbruha novega corona virusa povprečen prebivalec tega planeta ni pomislil na delo mikrobiologov. Šele v tem času, ko se naš planet ukvarja z mikrorganizmom, z virosom Covid-19, se začenjamo zavedati, da za vsem znanjem, ki ga imamo na voljo za boj z boleznijo stojijo znanstveniki, raziskovalci, mikrobiologi. Pa o njih le redko kdo govori ali izpostavi njihovo delo. Oni niso znane osebnosti, pa zato niso prav nič manj pomembni. Zato sem se odločila, da predstavim raziskovalko, ki s svojim delom prispeva v mozaik znanja o mikroorganizmih in kako jih uporabiti za izboljšanje naših življenj.

Janja Zajc je končala diplomski študij biologije, smer molekularna biologija ter podiplomski študij biomedicine, na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskave za svoje doktorsko delo o prilagoditvah glive je opravila v mednarodnem sodelovanju z več raziskovalnimi skupinami. Delovne izkušnje in znanja je pridobila med delom na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete ter na Nacionalnem inštitutu za biologijo.

Janja Zajc sodeluje pri pedagoškem delu kot mentorica pri magistrskih nalogah, pri pripravi učnega gradiva, po novem pa tudi predava Patologijo rastlin na Univerzi v Novi Gorici. Pridobila je kar nekaj dosežkov in nagrad: Pridobitev in uspešno vodenje raziskav podoktorskega projekta, vodenje raziskovalnega dela za razvoj medicinskega pripomočka za zdravljenje kroničnih ran, in nagrado za predstavitev dela znanstvenega komiteja kongresa. Več o njenem šolanju, življenju in dosežkih izveste v nadaljevanju.

Dr. Janja Zajc pri delu v laboratoriju.

Vir: osebni arhiv

V osnovni šoli ste bili vpisani v zlato knjigo, ste že takrat vedeli kaj želite postati po poklicu?

Pravzaprav sem res že od malih nog vedela, s čim se bom ukvarjala, ko odrastem.

Izjemno velik vpliv na to je imel moj dedek, ki je bil učitelj in srčen naravoslovec.

Veliko mi je pripovedoval o naravnih pojavih, živalih, rastlinah in o mikroskopskih bitjih. Za 6. rojstni dan mi je kupil prvi mikroskop in moja pot je bila tako rekoč določena. Fascinacija zaradi pogleda skozi mikroskop me je pripeljala preko gimnazije do študija biologije, zatem pa doktorata iz mikrobiologije.

Kako naporna so bila štiri leta v gimnaziji Ljubljana?

Gimnazijska leta so precej naporna, saj je to čas, ko nisi več otrok, niti ne še pravi odrasel. To je tako viharno tranzitno obdobje, v katerem se še spoznavaš, iščeš, najdeš, včasih izgubiš, potem spet najdeš, zrasteš, oblikuješ in zoriš… Obenem pa se moraš pridno učiti, saj se v tem obdobju najbolj splošno izobraziš. Zagotovo sem v štirih letih gimnazije Poljane dobila največjo širino vsega znanja. Ko sedaj pomislim na to obdobje, pa mi v ospredju stojijo sami lepi spomini, dobra prijateljstva in fajn zabave.

Kako je izgledal vaš dan doma, ko ste bili otrok, kdo je bil najbolj kritičen zaradi vaših dejanj in na kakšen način vam je pomagal?

Jaz sem otrok narave in vasi, tako da sem se kot otrok ogromno igrala na prostem in z različnimi materiali, ki smo jih otroci našli okrog sebe. Spomnim se, da smo s prijateljicami kuhale zavitke z orehovih listov, za meso pa smo uporabile trhel les. Ko smo bili otroci še zelo majhni, smo se vozili z leseno cizo po klančini, lastnica cize pa je kričala na nas.

Hmm najbolj kritičen odnos je imela verjetno moja babica, ki je želela da bi se bolj poglobila v vero. Vsekakor z dobrim namenom, a mene to kot otroka ni pritegnilo. Pri verouku v prvem razredu sem povedala, da se je človek razvil iz opice, da sem to prebrala v leksikonu in da tam ni pisalo nič o stvarjenju. Tudi moja mami je bila kritična do mojega pospravljanja, ki ni bilo moje priljubljeno opravilo. Med odraščanjem pa sem bila največji kritik sama sebi.

Kako so izgledali vaši študijski dnevi in na kateri študij ste se vpisali? Študijska leta so pa super. V tem obdobju že odrasteš, izoblikuješ svoje želje in z drugačno motivacijo obiskuješ predavanja in praktične vaje. Povezuješ se s kolegi, ki imajo podobna zanimanja. Vpisala sem se na študij biologije na Biotehniški fakulteti, in se usmerila na molekularno-biološko smer. Pritegnile so me genetika in molekularne metode kloniranja, študije izražanja genov, sekveniranje genomov. V tej smeri sem nadaljevala svojo pot.

Kje vse ste se še dodatno izobraževali ( tujina?). Nam poveste kakšno zabavno prigodo iz potovanj?

Tekom doktorskega študija sem obiskala kar nekaj kongresov na različnih koncih sveta, kjer sem predstavljala svoje raziskovalno delo. Zagotovo je bilo najbolj pestro potovanje na Kitajsko, kamor sem odšla v prvem letu doktorata, saj sem dobila štipendijo za obisk kongresa. Moje prvo resno potovanje in to na Kitajsko, lahko si misliš kakšen kulturni izziv je to bil!? Presenetilo me je, da sva bila s sodelavcem ves čas v središču pozornosti, tako nenavadna sva jim bila – oba visoka, svetlopolta, svetlolasa. Ves čas so se želeli slikati z nama. Spomnim se, da je avtobus otrok, ki so prišli gledat znamenit stadion Ptičje gnezdo, ves čas slikal naju. Stadion jih ni tako pritegnil. Prav nenavaden občutek. Sicer pa je bila mogoče najbolj zabavna zgodba ta, ko sem bila v Washingtonu v ZDA: s kolegom, ki tam živi, sva si ogledovala del mesta in odločil se je, da najameva rikšo. Voznik rikše, ki je vozil proti kipu Abrahama, nama je med vožnjo zavrtel Sveto noč v slovenščini (bil je predpraznični čas), ker je uganil, da sva iz Slovenije. Seveda si je zaslužil bogato napitnino.

Postala ste mamica prvemu otroku in se ob enem odločili, da opravite doktorat znanosti, nam zaupate kako naporni so bili ti dnevi z usklajevanjem?

Ves čas sem vedela, da bom imela otroka še preden končam doktorat, saj sem si želela biti mlada mami. Prvi otrok, hčerka Pia, se je rodila na polovici doktorskega študija. Od takrat je bilo seveda bolj zahtevno usklajevati študij, delo in skrb za malega otroka. Ob pomoči staršev, bratove družine, ki so priskočili na pomoč in ponudili varstvo, je nekako šlo. Vsekakor pa je bilo zelo naporno. Spomnim se, da sem prišla ob 18h iz službe, dala otroka spat do 20h, nato pa se lotila pisanja doktorske dizertacije do pozne noči ali zgodnjega jutra. Mislim, da ne bi zmogla še enkrat čez takšen tempo.

Nam lahko poveste kako izgleda vaš dan v laboratoriju?

Sedaj je redek dan, ki ga v celoti preživim v laboratoriju. Večino časa sem okupirana z vsemi papirji, dokumenti, s prijavami projektov, s pisanjem člankov. Kadar pa imam cel dan v laboratoriju, v tem kar uživam. Sploh sem navdušena, ko se nečesa novega, novega poskusa ali nove metode lotim prvič. Takrat mi po žilah brizga navdušenje pomešano z adrenalinom. Občasno se potem zgodi, da kakšen poskus prinese nova spoznanja, kar so tudi trenutki velikega zadovoljstva. Radovednost je gonilna sila v raziskovanju.

Kakšni so bili vaši projekti, ki so imeli dobre rezultate in kje so bili objavljeni?

Sodelovala sem na veliko projektih od časa svojega doktorata, torej v zadnjih šestih letih. Če omenim le nekatere, kot so proizvodnja toksinov nekaterih gliv, ki okužujejo sladko in slano hrano, preprečevanje rasti gliv v pomivalnih strojih, sekvenciranje genomov različnih gliv, uporaba kvasovk v biotičnem varstvu rastlin, raziskovanje gliv v zraku in vzpostavitev metode za njihovo določitev in tako naprej. Rezultate raziskav poskušamo raziskovalci objavljati v znanstvenih revijah, ki imajo zelo visoke kriterije pri odločitvi ali članek objavijo ali ne. Vsak članek pregledajo trije znanstveniki iz

področja in presodijo o kvaliteti raziskave. Kar nekaj mojih raziskav je bilo objavljenih v dobrih revijah, ki so cenjene med znanstveniki.

Nam lahko omenite kakšno raziskavo in objavo, ki ste bila posebej ponosna nanjo?

Vsaka objava pomeni, da smo končali s serijo poskusov, da smo odgovorili na zastavljeno vprašanje, nekaj doprinesli k razumevanju naravnih procesov, zato je vsaka del mozaika ponosa raziskovalca. Mogoče sem najbolj ponosna na objavo prvega razvozlanega genoma glive med slovenskimi znanstveniki. Med raziskavami pa sem ponosna na projekt, ki sem ga sama pridobila, in v katerem smo raziskovali, kako bi z uporabo določenih gliv zmanjšali ali nadomestili kemična sredstva za zaščito rastlin pred boleznimi, kot nekakšni probiotiki za rastline.

Kje ste trenutno zaposleni?

Zadnje leto sem zaposlena na Kmetijskem inštitutu Slovenije, kot znanstvena sodelavka na področju fitopatologije. Fitopatologija je znanost o boleznih rastlin in le malo se zaveda, kako je naše življenje na tem planetu odvisno od rastlin, torej tudi od njihovega zdravja. Sem me je pod zanesla prav zaradi tistega projekta, ki sem ga malo prej omenila. Všeč mi je, da vidim uporabnost svojih raziskav in zagotavljanje kvalitetne hrane je prav gotovo eden najpomembnejših vidikov človeštva.

Kako preživljate prosti čas, zdaj ko ste mamica dveh otrok?

Kakšen prosti čas? Tako malo ga je, da lahko izmerim pod mikroskopom.  Ne, saj ne. Vzeti si je treba čas, predvsem zaradi mojih dveh otrok, ki mojemu življenju dajeta smisel. Najraje prosti čas preživljamo v naravi, na sprehodih v gozdu, ob reki Savi. Časa samo za sebe pa imam res premalo. Pogrešam čas za to, da lahko cel dan berem dobro knjigo, ali pa si zadam turo v gore.

Kako bi sebe ocenili karakterno?

Sem trmasta perfekcionistka, ki se zdrži verzov znanega slovenskega pesnika Toneta Pavčka: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Sicer pa sem občutljivega srca, najbolj me bolijo krivice, razveseljujejo pa majhne stvari.

Covid-19 nas je vse ohromil, kako ga doživljate vi? Izpostavite kakšen minus in plus.

Res je. Kot mikrobiologinja doživljam te čase verjetno še bolj stresno kot marsikdo drug, saj mi je že od samega pojava te bolezni jasno, kako svet ne bo nikoli več tak kot pred tem. Sem imela pa v tem času možnost zjutraj spati dlje, kar res cenim. Pa seveda več časa za otroka in partnerja, kar je pa vsekakor velik plus.

Kakšni so vaši življenjski cilji? Ali ste si mogoče zadali kakšno zaobljubo za prihodnost, jo lahko delite z nami?

Trenutno je moj življenjski cilj zelo kratkoročen, in sicer da nekako zvozim svoje obveznosti dokler ne bo konca tega Covid-19 obdobja. Zatem pa bi se rada posvetila raziskovanju biotičnega varstva rastlin z namenom pridelave bolj zdrave hrane v bolj

zdravem okolju. Če ali ko bo sad teh raziskav enkrat zaživel v praksi, bo s tem vsekakor izpolnjen moj profesionalni življenjski cilj.

V nadaljevanju kariere vam želim veliko uspešnih raziskav in člankov in da bi vas delo mikrobiologije še naprej tako veselilo. Ostanite zdravi in še naprej tako optimistični.

Lana Zajc, 8.c

ZALA BERCE – MODA NI TAKO NEDOLŽNA …

Zala je 22-letna slovenka, ki zadnji šest let živi in študira v Švici. Iz Slovenije jo je pot pripeljala v Schaffhausen v Švico, kjer se je vpisala na mednarodno šolo. Že od malih nog jo je navduševalo risanje in umetnost, to je kasneje tudi povezala z modo. Študij je nadaljevala na univerzi v Baslu, smer »Bussines management«. Zanimati jo je začel okoljevarstveni vidik mode, potem ko je prišla v razred podobno mislečih sošolcev, ki se zavedajo svetovne okoljevarstvene problematike. Mlada nadobudna študentka je stopila v akcijo, da bi mladim povedala zakaj ni dobro kupovati oblačil pri nekaterih modnih korporacijah, ki ne mislijo prav veliko na okolje. Več o njenih podvigih si lahko preberete v nadaljevanju.

Foto: Zala Berce

Zakaj ste se odločili za študij v Švici?

To, da sem šla študirat v Švico ni bilo načrtovano. V Sloveniji sem študirala ekonomijo, šola mi je bila poznana in o tem nisem razmišljala. Priložnost se je pojavila ko sta mi oče in partnerka Petra predstavila švicarski šolski sistem, pristop ter način učenja, kateri nas je zelo pritegnil. Pri njih je bilo zelo drugače, nekaj novega in mednarodnega. Veliko različnih mišljenj, perspektiv ljudi, zdela se mi je čudovita priložnost katere del sem si želela biti.

Kdo in na kakšen način vas je navdušil nad umetnostjo in modo, ter povezovanje obojega?

Umetnost me spremlja že od malih nog. Papir in svinčnik sem vzela s seboj kamorkoli sem šla, saj je to medij izražanja čustev in občutkov. Izražanje nečesa kar drugi ne vidijo, nekaj nedotakljivega, kar lahko spraviš iz glave na papir in deliš s komerkoli želiš. Vsak pa se nato na svoj način poistoveti z risbo, si na svoj način razloži pomen moje risbe, kar mi je zelo lepo. Moda mi je všeč zato, ker je to drugačen način izražanja. Rada imam brezčasno modo, npr. jeans z enostavnimi dizajni, ki so lahko primerni za različne ljudi, različnih kultur in starosti. Umetniki in modni oblikovalci so izredno ustvarjalni ljudje, ljudje z veliko domišljije, želje po inovativnosti in ta rdeča nit povezuje to da lahko nosiš umetnost na sebi že od nekdaj. Moja inspiracija je umetnik Banksy s svojimi nekonvencionalnimi grafiti, ki pustijo pečat na ljudeh, saj ima vsaka njegova slika pomembno sporočilo.

Kako bi opisali sebe in svoje ustvarjanje?

Rekla bi, da imam močno željo, da bi se moji izdelki dotaknili ljudi. Želela bi, da jih osrečijo in hkrati ozaveščajo o tem, da so izdelki lahko kreativni in obenem okolju prijazni. Kar pa se tiče opisovanja same sebe pa mi je še vedno izziv. Preprosto povedano, poznam svoje cilje in vem za čem stojim in stremim ter za kaj se je v mojem življenju vredno boriti.

Foto: Zala Berce

Zakaj bi mlade rada opozorila da je modna industrija drugi največji onesnaževalec na svetu ?

Zato, ker se mi zdi, da zelo malo ljudi pomisli kakšen vpliv imajo preproste izbire kot je npr. nakup majice. Želela bi, da so ljudje bolj pazljivi pri svojih dejanjih, saj ima vsako naše dejanje posledice in nosi določeno količino odgovornosti. Menim, da imamo ljudje kolektivno odgovornost do planeta, a hkrati nismo dovolj pazljivi pri našem ravnanju.

Zakaj po vašem mnenju ni dobro kupovati oblačil pri nekaterih blagovnih znamkah?

Niso vse blagovne znamke slabe. Ljudje so vedno bolj ozaveščeni, začeli so spreminjati svoje navade, hkrati pa so zaradi tega velike znamke začele ustvarjati produkte, ki so bolj ekološki in okolju prijazni. To je trenutno zelo velika tema. Ne bi rada vse očrnila in označila za slabe okolju.

Je pa nekaj znamk o katerih so zgodbe o izkoriščanju delovne sile npr. v Indiji in na Kitajskem, znamk, ki ne pazijo na planet, uporabljajo strupene materiale, izpuščajo strupene odplake v vode. Vsa ta njihova dejanja imajo velike posledice. To so velika podjetja, pri katerih ljudje veliko kupujejo.

Pomembno se mi zdi ozaveščanje ljudi, kakšen pomen ima to za naš planet. Tudi za nas same, saj kemikalije škodijo koži, mikro delci pa gredo npr. v ribe, ki jih nato jemo.

Bolj kot bodo ljudje obveščeni, večji vpliv bodo imeli na velike blagovne znamke. Če ne bodo kupovali, ne bodo želeli takih produktov potem jih ta podjetja tudi ne bodo več izdelovala oziroma bodo morala spremeniti načine svojega delovanja.

Povpraševanje po bolj ekoloških izdelkih jih bo prisililo v bolj ekološko delovanje.

Kako prepoznati katere znamke so bolj okoljsko ozaveščene in kdaj nas trgovci zavajajo?

Veliko moramo brati o tem. Zelo veliko informacij je na internetu, vendar je vmes tudi veliko lažnih, tako da se je vredno v nekatere poglobiti. Nekaterim se zdi moda nepomembna, kar se tiče kakšen vpliv ima, zato ker ne vedo, da je modna industrija drugi največji onesnaževalec planeta. Če pa bi zvedeli za to informacijo, je to že dovolj velika pobuda da začnejo raziskovati. Menim da ne gre drugače kot da se izobražujemo na tem področju.

Sodelujete s kakšno organizacijo, ki poskuša ozaveščati o teh problemih?

Sodelovala sem z dvema različnima organizacijama, dogovorili smo se da bomo dobičke porazdelili in ljudem pomagali kolikor le lahko. Sodelovali smo pri organizaciji, delitvi in zbiranju sredstev in skrbi za ljudi, dokler ni prišla vmes korona tj. »L armee du Salut«, ki pomaga ljudem na ulici, ki potrebujejo oblačila, zavetje in hrano ter organizacijo »Arc en ciel«, ki pomaga družinam prizadetim zaradi Aidsa ter prireja dogodke in pomaga z administrativnimi zadevami.

Kakšni so vaši cilji in želje v prihodnosti?

Moj cilj je, da »Charity Fashion Show« projekt, ki nam je propadel zaradi korone spravimo v pogon. Imeli smo že fotografiranje in dizajniramo različne stile oblačil, od plaščev do različnih oblek. Oblikovati moramo svojo znamko in promocijo na spletnih straneh. Moja znamka se naslavlja »Sin is In«. Trenutno delamo na logotipu in spletni strani, medtem ko bomo imeli modno revijo, šele ko bo mogoče. Odvisno je od pandemije, ker ne želimo nikogar ogrožati. Moj cilj je delati v farmaciji, tako da umetnost ni nekaj v čemer se vidim poklicno, je pa eden izmed hobijev, ki me osrečujejo. Želim si da bi ljudem pomagala, moje sporočilo pa bi se jih dotaknilo in izražanje skozi svet mode mi pri tem pomaga.

S pozitivnim razmišljanjem in željo da bi ozaveščali mlade o okoljskih problemih modne industrije ste mnogim mladim lahko v vzor, zato vam želim na vaši poti še veliko uspeha.

Martina Mandelj 8.b

Bojan Železnik – lastnik podjetja KGL d.o.o Bojan Železnik je ustanovitelj in direktor podjetja KGL d.o.o. Podjetje je staro že več kot 35 let in se ukvarja s proizvodnjo avtomobilskih delov.

Poslujejo z različnimi partnerji in svoje izdelke izvažajo tudi v tuje države.

Zastavil sem mu nekaj vprašanj v zvezi z njegovim delom in vzponih.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s podjetništvom in kdo je bil vaš navdih za začetek?

Foto: družinski arhiv

Že od osnovne šole naprej vedel, da bom podjetnik (takrat se temu reklo privatnik) in takoj, ko je bila prva možnost, sem ustanovil firmo. Idolov nisem imel, oziroma so bili moji idoli vsi tisti, ki so se s tem že ukvarjali.

Kako se je podjetje skozi leta razvijalo?

Vsako podjetje, ki se rodi iz nič je majhno in zelo občutljivo na vse družbene in druge pretrese. Sčasoma je podjetje raslo, začeli smo zaposlovati ljudi in več ko je bilo zaposlenih, močnejši smo bili. Ko se podjetje razvija, se moraš odločiti ali želiš rasti. Mi smo se odločili za rast. Temu primerno smo oblikovali tehnologijo, kar pomeni stroje in opremo. Vmes je prišlo do več kriz. Podjetje je v svoji zgodovini menjalo državo, iz Jugoslavije smo postali Slovenija, trikrat smo zamenjali denar (dinar, tolar, evro). Potem smo prešli hiperinflacijo, kar pomeni veliko izgubo v vrednosti denarja. Kljub vsemu je podjetje vedno ostalo živo in iz vsake krize vstalo še močnejše. Sedaj je podjetje močno in stabilno in se ne odziva več na vsako manjšo družbeno spremembo.

Leta 2015 ste bili izbrani za slovenskega Obrtnika leta. Kaj vam je ta naziv pomenil?

Vsako leto je naziv Obrtnik leta podeljen samo enemu obrtniku oziroma podjetniku v državi.

Da si nominiran za obrtnika leta, je potrebno zadostiti kar nekaj pogojem. Izbira med nominiranci je kar težka, saj so vsi nominirani kandidati za obrtnika leta dobri in sposobni podjetniki. Jaz sem bil izbran kot podjetnik leta po številnih kriterijih, med njimi so veliko vlogo igrali prijavljeni patenti, število zaposlenih, razvoj firme, stalna finančna stabilnost firme, velik del izvoza, pridobljeni zahtevni certifikati kakovosti in ostalo. Pridobljeni naziv mi je dal nov zagon za delo, hkrati pa sem z njim dobil potrditev, da sem na pravi poti.

Foto: družinski arhiv

Vir: http://www.predsednik.si/up-rs/uprs.nsf/objave/C809B645F84D42FDC1257F0A00394E4E?OpenDocument

Kako izgleda vaš delovni dan?

Vsak podjetnik, ki se odloči za to pot mora vedeti, da se njegov dan začne zgodaj zjutraj in se konča pozno zvečer. Večkrat je zaradi oblice dela, veliko potovanj in skrbi prizadeta tudi družina. V kolikor partner ne sodeluje in ne razume razvoja podjetja, običajno tudi ni uspeha.

Moj delovni dan v podjetju se začne z jutranjim sestankom in nadaljuje z obiskom proizvodnje ter razporeditvijo delavcev na delovna mesta. Čez dopoldan vodim tehnične sestanke, pogovore z oddelkom komerciale in oddelkom financ. Veliko časa zahteva tudi pisanje ponudb, odgovarjanje na prejeto elektronsko pošto ter telefonski pogovori s kupci.

Če bi lahko začeli znova od začetka, kaj bi spremenili?

Ne bi spreminjal veliko. Mislim, da sem bil na svoji poti uspešen in vse kar sem počel sem počel z veseljem, užitkom, dodatnim izobraževanjem. Mislim, da kakšnih velikih sprememb ne bi bilo, tudi če bi še enkrat začel.

In za konec : kakšen je vaš življenjski moto?

Moj življenjski moto je predvsem to, da je pot do uspeha tlakovana s poštenim delom, kakovostnimi izdelki, dobrim odnosom do poslovnih partnerjev in spoštljivim odnosom do sodelavcev.

Foto: družinski arhiv

Alex Anžel-Lara,8.c

MIHA DEŽELAK =JUNAK Miha Deželak je rojen 14. februarja 1974. Je sovoditelj Denis Avdič showa na radiu 1, živi v Ljubljani. Pomaga družinam v finančnih stiskah in se loti težkih izzivov in spodbuja ljudi, da pomagajo. S skupnimi močmi so zbrali v enem letu 1.387.040,94 € v pomoč družinam, zato lahko rečemo, da smo Slovenci ponosni na takega junaka.

VIR: https://www.facebook.com/photo/? fbid=3514575585238958&set=a.2421620821201112&__cft__[0 ]=AZWKSYlWn7nRRKr_UHoJooOpc63j19M7rVjrDTU05051hJ_O1j B7n_2iERFLf5hMjqNXTWp4wJt09rwzywyjnRaQDgWdknINx69e_cBY9CzNTiABTWNfOw79XwnmSTy5h W99EViE0Qatswn7gOWUNlnA2veVLfN0vsQDuUTeNNJWFj8Tj5KdCTtho9Aexrlvc8&__tn__=EH -y-R

Kakšno je bilo življenje, ko ste bili otrok?

Lajf je bil zakon, ko sem bil še otrok. Imam zlate starše in čeprav nismo bili premožni, mi ni nič manjkali. Bili smi veliko na morju, tudi smučali smo pozimi.

Kaj ste želeli postati, ko ste bili otrok? Želel sem postati mesar, malo kasneje učitelj, zaključil sem FDV in zdaj delam kot radijski voditelj.

Ali ste imeli kakega vzornika? Športniki so bili vedno moji vzorniki.

Kako je prišel radio 1 v vaše življenje?

Radio 1 je najbrž prišel precej naključno.

Kako ste spoznali potrebo da pomagate družinam v stiskah?

Zdi se mi v redu in pravilno pomagati šibkejšim v družbi. Ti je moja drža od vedno.

Na kateri uspeh ste najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosen na svoje 3 otroke.

Kaj vam je najbolj všeč v življenju?

Najbolj všeč so mi potovanja.

Kakšne plane imate za prihodnost?

Nimam osebnih planov, mogoče uživati v zabavnih in pozitivnih dogodki.

Želim vam, da boste še naprej tako nadaljevali. Hvala za vaše odgovore.

Erik Rink - Perme 8.a

Intervju z Leo Leskovšek - Z ustreznim šolanjem je lahko človek najboljši prijatelj psa (C. Ford) Med karanteno se seveda ne moremo pogovarjati v živo, zato sva se z Leo pogovarjali kar preko maila. Pogovor je bil res zanimiv in Lea je res neverjetna oseba. Šolala se je pri Cesarju Millanu, Brian Agnew in Cheri Lucas, če jih omenim le nekaj. S svojo ljubeznijo do psov pomaga številnim lastnikom psičkov pa tudi psičkom samim. Točno tudi ve, kako je, če ne veš kaj delaš narobe, zakaj se tvoj pes tako obnaša, zakaj te ne uboga, zato zna zelo dobro pomagati. Doma ima štiri pse, ki pa so vsi zelo lepo vzgojeni.

Kaj vas je pripeljalo do dela s psmi? Ste se že od malih nog zanimali za pse ali je to prišlo z leti?

Do dela s psi meje pripeljala moja prva argentinska doga, ki je imela nešteto vedenjskih težav. Ker nikakor nisem našla primerne pomoči za njene težave, sem začela z raziskovanjem in poglabljanjem v pasjo psihologijo. Želja , da bi lahko pomagala ljudem enaki stisi, kot sem se znašla sama, je tlela iz dneva v dan.

Vir: Facebook.com Koliko živali imate doma in kako vzdržujete red? Pri nas imamo dve psički pa že to je včasih preveč. Živali je veliko: imam 4 pse, 3 konje, 2 pitona in 1 želvo. Red je nekako vzpostavljen z vsakim novim članom krdela. Glavno je, da so jasna pravila "igre", kaj se sme, kaj se ne sme.

Kakšen je vaš dan? Kdaj vstanete in Koliko časa traja, da poskrbite za vse živali?

Vstajam med 5 in 5:30, odvisno od tega ali imamo pasji vrtec ali ne. Spet je od števila psov odvisno, koliko časa mi vzame. Ko imam vrtec, zjutraj najprej peljem ven moje pse in tiste, ki so v večdnevnem varstvu (po navadi že ob 6h, včasih pa tudi prej), potem počakam vse, ki prihajajo v vrtec in grem ven še z njimi. Potem, ko so vsi dobro sprehojeni, ko smo potrenirali, jih nahranim in pustim počivati cca uro do uro in pol. V tem času poskrbim za konje, naredim papirologijo, če je čas, pojem zajtrk :D Potem pa so spet na vrsti psi, ko se zbudijo gredo opraviti potrebo in sledi druženje notri, okoli 13h pa gremo spet ven v naravo, na sprehod, na poligon, odvisno od psov, ki so tisti dan pri meni. V popoldanskem času imamo, ko ni vseh korona ukrepov, individualne treninge. Zvečer pa se spet odpravimo ven s psi, sledi hranjenje in počitek, do zadnjega izhoda za opravljanje potrebe.

Imate zelo obširno izobrazbo, učili ste se pri mnogih zelo dobrih učiteljih in učiteljicah. Kljub temu, se je že kdaj zgodilo, da ste obupavali nad katerim od vaših pasjih učencev, mogoče je bil problem v lastniku?

Seveda se srečaš s psom ali lastnikom nad katerim obupaš, vendar je v večini primerov problem v kombinaciji oziroma v neprimernem paru. Kaj to pomeni? Če bi ta lastnik imel drugega psa, bi lahko čisto lepo funkcioniral in če bi ta pes imel drugega lastnika, tudi.

Tudi, ko smo v karanteni imate online tečaje, kaj pa počnete preostanek dneva, so dnevi napornejši v času kovida-19?

Imamo pasji vrtec, ki nam vzame do 10 ur na dan, tako da so dnevi kar zelo naporni :)

Koliko različnih tečajev poteka med karanteno preko računalniških zaslonov? Kaj pa, ko korone še ni bilo, kje po Sloveniji so potekali tečaji?

Mi imamo enoten tečaj, ki se imenuje "Pasja šola v udobju doma". To je tečaj, v katerem se prilagodimo človeku in psu, glede na želje. Seveda je možno, pri težjih primerih, dokupiti še individualne ure, v kolikor so potrebne. Ljudje pa se lahko prijavijo tudi na klasičen program (lepo vzgojen mladiček, pubertetnik in pes), le skupinske treninge se oddela, ko bo konec ukrepov.

Pred karanteno so tečaji potekali v Ljubljani, Murski Soboti in na Ptuju.

Med prvo karanteno sem si ogledala tudi 10 dnevni izziv za kužke, tudi zdaj potekajo podobni izzivi?

Ne, izziv pa je ostal na YouTube kanalu. Trenutno imamo vsak teden live videe z zanimivo vsebino v naši VIP plačljivi skupini.

Načrtujete svoje šolanje nadaljevati še kje izven Slovenije? Razmišljate, da bi tudi pasjo šolo razširili izven Slovenije?

Ja, izobraževanja so način, da ves čas ostajaš na "tekočem", plus vsega tako rasteš in se razvijaš. Ko bo konec ukrepov, bom sigurno odšla spet v tujino.

Zaenkrat je plan našo šolo razširiti v po Sloveniji, saj imamo ogromno povpraševanja na primorskem in dolenjskem. Želja pa je predstaviti naše delo v Avstriji, ampak to je šele ideja/želja. Do morebitne izvršitve je še daleč :)

Želim vam, da bi še naprej imeli svoje delo tako radi. In mislim, da se vam lahko zahvalim v imenu vseh lastnikov, ki so imeli izkušnjo z neubogljivim kužkom. Intervju z vami je bil zelo zanimiv in zagotovo si bom ogledala videe na vašem YouTube kanalu.

Julija Laba, 8. a

Iz majhnega trga v veliko prodajalno Nexhat Kavaja je moj oče. Bil je še mladoleten, ko se je preselil iz tuje države in začel delat v Sloveniji. Delal je v majhni trgovini, ki je kasneje postala velika litijska prodajalna. To je dosegel s trudom in potrpežljivostjo. Uspelo mu je preseliti svojo družino v Slovenijo, vendar je drugi del družine na Kosovem, zato jih obiskuje vsaj enkrat na leto. Nexhatovo delo v Sloveniji ni tako lahko. Pomaga mu žena, torej moja mama Vjollca. Oče pravi, da imata le en dan na leto dopust.

Rodil si na Kosovu, kje si končali šolanje?

Rodil sem se v kraju Temqina, osnovno šolo sem do četrtega razreda dokončal v domačem kraju, peti do osmi razred pa v sosednji vasi. Ker za mladoletnika ni bilo drugega ugodnega dela, sem se odločil za ta poklic.

Koliko let že živiš v Sloveniji in zakaj si se preselil?

V Slovenijo sem prišel leta 1995. Preselil sem se zaradi boljšega življenja. Prvič sem prišel na obisk in potem mi je bilo všeč življenje v tujini in sem se preselil.

Kaj najbolj pogrešaš s Kosova?

Najbolj pogrešam svojo družino, saj jih zaradi pandemije ne morem obiskovati in upam, da bo pandemije čim prej konec, da se lahko življenje naprej razvija normalno.

Kaj je najbolj naporno pri vašem delu?

Najbolj naporno je, ko moram vstati ob polnoči in iti nabavljati. Nabavljam iz Hrvaške ampak najpogosteje pa v Ljubljani v Geoproduktu.

Katero sadje najbolj prodajate, katero sadje stranke najraje kupujejo?

To je odvisno od letnega časa. Pozimi so najbolj prodajane klementine.

Ali bi vi hoteli, da vaši otroci nadaljujejo vaš poklic?

Ne, ker je zelo naporno delo in verjamem, da tudi oni nočejo tega početi, saj imajo svoje sanjske poklice in jaz ne bom vplival na njihove odločitve.

Eduarte Kavaja 8.c

Lovro Prelogar - Kralj športnih aktivnosti Lovro Prelogar je 13 letni fant, ki trenira oz. je treniral veliko športnih aktivnosti. Zelo rad ima tehniko. Pravi da je tehnika v vsem in da se ji ne da izogniti. Na športnem področju je osvojil je veliko izkušenj in znanja, največjo zaslugo ima za to ima družina. Pogovarjala sva se preko telefonskega klica. Več o njegovem življenju lahko izveste v nadaljevanju.

Vir: osebni arhiv

Kaj je za vas pot do uspeha? Kako bi jo opisali?

Trdo delo, zagnanost, podpora družina in bistra glava.

Kateri šport vam je najljubši in kdo je bil vaš vzornik?

Moja najljubša športa sta kolesarjenje in smučanje. Moj vzornik je bil oči.

Koliko športov ste trenirali in koliko jih trenirate sedaj?

Treniral sem pet športov sedaj pa le enega.

Kaj je vaša največja slabost?

Včasih prehitro obupam in včasih se tudi preveč naprezam.

Kaj je za vas bolj pomembno, denar ali delo?

Denar je vedno pomemben, bolj pomembno pa je delo.

Ali ste napeti pred tekmo in kako se sprostite?

Ja pred tekmo sem večkrat napet Sprostim se z dobrimi mislimi.

Kdaj ste se počutili pomembnega oz. tudi najboljšega?

Ko dosežem nekaj več, tisto, kar po navadi ne morem. Če bi posneli film o vašem življenju, kdo bi vas igral in zakaj?

Dober igralec kot na primer Tom Cruise, zaradi navdiha za poklic igralca.

Le kdo bi si mislil da je ta pubertetnik treniral 5 športnih aktivnosti. Lovro, želimo ti vse dobro iz srca in veliko navdiha za šport!

Bilić Edis 8.c

Slovenska scena na You Tube-u narašča JTB ali Jure Tršan Blond je slovenski You Tuber star 20 let ter živi v okolici Krajna. Znan po Z You Tube-om se je začel ukvarjati že v mladih leti s slovenskim contentom. Igra Minecreft, Fortnite, GTA-5… V treh letih dosegel 29.000 naročnikov. Slovenijo z drugim pomaga spravljati na You Tube sceno. Bil je tudi trikrat glasovan za najboljšega slovenskega You Tuberja. Kontaktiral sem ga na instagramu in bil je takoj za.

Foto: osebni arhiv

Vir: https://soundcloud.com/jure-tr-an/following

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Moje otroštvo je bilo dobro kar se tiče družine, ker nam nič ne manjka in se relativno dobro razumemo. V osnovni šoli je bilo slabše, ker so bili ostali otroci preveč “normalni” po mojem mnenju in se zato z nikomer nisem ravno dobro razumel.

Kakšne imate izkušnje z You Tube-om?

Moje izkušnje z You Tube-om so dobre in slabe, dobre ker lahko nasmejim ljudi in jih spravim v boljšo voljo. Slaba izkušnja pa je, da ne moreš nikomur zaupati, ker ne veš zakaj se hoče družiti s tabo.

Ali se ukvarjate se s čim drugim kot samo z You Tube-om?

Poleg You Tube-a se ukvarjam se z pisanjem in repanjem. To me zelo veseli, saj s tem razveselim svoje gledalce.

Vir: JTB - KARANTENA (Official Video 2020)

Kaj vas veseli pri snemanju videov in ali bo to postala vaša služba?

Moja ideja snemanja videov je, da lahko slovensko govoreči gledalci gledajo dobre videoposnetke oz. podobne kvalitete kot so recimo v Ameriki. To je že postala moja služba.

Imate 29.000 naročnikov (tršanocev). Kaj vam to pomeni?

To da imam 29000 naročnikov (tršanocev) mi pove, da se je 29000 posameznikom vsebina kanala tako všeč, da so se odločili da me z naročanjem podprejo. Iz srca se zahvaljujem vsakemu posebej.

Kako ste dobili sponzorje in katere?

Sponzorje dobim preko agencije SPIKE, se pa stalno menjavajo in dodajajo tako, da se vseh niti ne spomnim. UVI, Steelseriesslovenia, Anni…

Kakšna imena kanalov ste že imeli in koliko kanalov ste ustvarili?

Imel sem najmanj 4 kanale. Imena pa so bila: JTB, JTBminecrafter, DJ BLOND ter Jure Tršan Blond. Ta imena sem se spomnil glede na stvar ki sem jo opravljal.

Vir: https://www.facebook.com/juretrsanblond/likes

Kaj je vaš največji cilj?

Moj največji cilj je 100.000 naročnikov da dobim Silver Play Button od Googla. To mi bi veliko pomenilo. Saj je to v Sloveniji še ne mogoče.

Vir: https://www.gadgetmatch.com/

V nadaljevanju kariere vam želim še veliko uspešnih trenutkov v You Tube-u in, da bi vas You Tube še naprej tako navduševal. Vedite, da navdušujete današnjo mladino.

Matic Fele 8. C

Kako Jernej Kuntner preživlja karanteno Igralec in režiser Jernej Kuntner je že nekaj let znan kot eden najboljših pri sinhronizaciji animiranih filmov v slovenščino. Kako vemo, ali je risanko sinhroniziral on? Tako, da se tudi odrasli ob gledanju pošteno nasmejijo.

Sprva je bil Jernej Kuntner najbolj znan po likih Mercatorija (serija TV Dober dan) in Pšemka (humoristična nanizanka Pravi biznis), potem pa ga je potegnilo v sinhronizacijo, s čimer se redno in profesionalno ukvarja od leta 2004. Na začetku je (le) posojal glasove, nato pa so mu zaupali režijski stolček, na katerem je dokazal, da sinhronizacijo obvlada. Risanke, ki so jih sinhronizirali pod njegovim okriljem, so tako zabavno prevedene v slovenščino, da si nekateri upajo trditi, da so celo boljše od originala. A do tega statusa ni bilo lahko priti. "Saj veste, v Sloveniji je tako težko pohvaliti," pravi.

No, danes njegovo delo govori samo zase, saj ljudje že takoj prepoznajo, katere animirane filme je režiral on in katerih ni. Z Jernejem sva se pogovarjala, o glasovnih testih za sinhronizacijo filma Jaz, baraba 3. Za sinhronizacijo ene risanke potrebujejo približno tri tedne, ko v ameriškem studiu potrdijo vse slovenske igralce. z Jernejem sva se pogovarjala preko g-maila.

https://www.google.com/url?sa=i&url=http%3A%2F%2Fnovice.najdi.si%2Fpredogled%2Fnovica %2Fdd5c41a2315afcb638a9ef95a6c7c852%2FNjena-si%2FZanimivosti%2FZvezdnik-Najinih-mostov-navdu%25C5%25A1il-v-narodnemsimbolu&psig=AOvVaw1kd0zBNyWumcpv3HsIBZRk&ust=1610622039146000&source=images&cd=vfe&ved=0CAIQjRxqFwoTCICtlebgmO 4CFQAAAAAdAAAAABAV https://siol.net/trendi/film/jernej-kuntner-ljudje-ze-prepoznajo-katerih-risank-nisem-reziral-jaz-433896

Kako na vaše vsakodnevno življenje vpliva ta 'samoizolacija' oziroma prepoved javnega življenja?

Ja, to je res kar en velik preizkus naših življenj. Preizkus naše vztrajnosti, preizkus naše trdnosti, preizkus naše ljubezni do soljudi in ljubezni do domovine. Pivat me ta samoizolacija niti ne prizidane toliko, rad sem doma in rad sem s svojo družino. Prepoved javnega življenja, pa je prepoved moje

druge ljubezni, prepoved igranja. Zakaj, igralec brez publike je samo figura na odru. Če rečem po latinsko, “Non artifex est, cuius opus nemo spectat”

So vam v času korone odpovedali kakšno snemanje oziroma druge obveznosti? So se vam odprle nove možnosti?

Ja, trenutno sem imel kar tri službe. Snemamo serijo Najini mostovi, zaposlen sem v Lutkovnem gledališču-dramske predstave in režiram sinhronizacije kino risank v Studiu Ritem Ljubljana. in vse te službe so sedaj na čakanju. Toda, takoj, ko bo ukinjena prepoved delovanja zaradi epidemije, bom nadaljeval z istim žarom, če ne celo močnejšim.

Glede na to, da ste igrali/igrate v veliko slovenskih filmih in nadaljevankah, kateri film oziroma nadaljevanka vam je bila do sedaj najljubša?

Uf, to je pa težko vprašanje. To je tako, kot bi vprašal starša, kateri otrok mu je ljubši. Kajti, vsi moji projekti, filmski, televizijski, gledališki in sinhronizatorski, so moji “ otroci”. Zato ne morem izbrati najljubšega. So pa najbolj prepoznavni sigurno moji liki: Franco Mercatori iz sitcoma TV Dober dan, pa Pšemek iz Pravega biznisa, pa zdaj Bori Jug iz Najinih mostov, ...

Dan ima 24 ur, to je kar veliko, zanima me, kako ga preživite.

Hja, če začnemo snemanje ob 6, imam masko ob 5.45. torej, vstanem ob 4.55, se obrijem, popijem kavo in odrinem proti studiu Najinih mostov. Nato snemamo od 6-18 ure. Ko končam, sem po navadi čisto utrujen in grem samo še domov. Doma pa se pripravim na naslednji dan. Če pa ni snemanja Mostov, imam predstave v gledališču LGL, kjer igramo dramske predstave, kot so Peter Pan, Emil in detektivi, Tajno društvo PGC, Kit na plaži, … Če pa vse to še ni dovolj, imam v Ritmu risanke. Ali kot režiser slovenske sinhronizacije, ali pa kot igralec likov, kot so Sid iz Ledene dobe ali Olaf iz Ledenega kraljestva, …

Kako se pripravite na običajen snemalni dan, koliko časa traja in pa kako se sprostite?

Celoten protokol se je spremenil, ob vstopu v studio nam izmerijo temperaturo, razkužimo si roke, dobimo sveže maske in igralci vstopamo v masko z masko, kjer nas naličijo. Od tam naprej igralec hodi samo po svojih ločenih poteh do igralske sobe, kjer se osredotočamo na igro in vadimo besedilo. Od tam gremo lahko le na set, kjer smo brez maske, da se nam ličila ne bi razmazala. Takoj po opravljenem delu se lahko premikamo zunaj ustaljenih poti v studiu, ampak masko moramo imeti ves čas na obrazu. Sprostim se tako, da preživljam čas z

svojo družino, smučam, kolesarim, plavam in surfam. Kljub številnim obveznostim si vzamem čas za gibanje. Veliko opravkov po Ljubljani opravim kar s kolesom in tako mimogrede naberem precej kilometrov, pogosto se tudi namerno odpravim trenirat.

Kako poteka proces sinhronizacije, sprašujem ker ste eden najboljših sinhronizatorjev animiranih filmov v Sloveniji?

Od Američanov prejmemo demo posnetke, ki so popisani z našim imenom, da se ve, od kod je prišlo, če se morda znajde na internetu. So povsem zavarovani, da jih ne bi mogli ukrasti. Istočasno jih prejme tudi prevajalka, ki besedilo prevede v slovenščino, primerno temu, kako liki premikajo usta. Slika

je zelo slaba, šele v kinu vidimo čisto pravo, končno različico. Včasih se je zgodilo, da nam je studio že prej pokazal končno različico, a zadnja leta ne.

Prevajalka ima veliko dela, saj so pri studiu zelo zahtevni, mi pa moramo vse šale lokalizirati. To je velik izziv, saj mora kakšno ameriško šalo spremeniti v slovensko, to pa potem prevesti Američanom, da vedo, kaj smo naredili. Če mi, recimo, rečemo "jebela cesta", je treba to razložiti. Jaz kot režiser in ona lahko torej pogledava cel film, nihče drug, niti igralci, ga ne smejo videti v celoti. Še enkrat se vam zahvaljujem za odgovor in vam želim veliko zdravja vam in vaši družini.

Erik Grošelj. 8.a

DOBER UČITELJ JE DOBER ČLOVEK

Vir: osebni arhiv

Učiteljica Barbara Babnik Mravlja je učiteljica dodatne strokovne pomoči na Osnovni šoli Litija, kjer je zaposlena že od samega začetka svoje delovne poti.

Je skrbna, prijazna in v celoti predana delu, ki ga opravlja. Ga. Barbara je zadnji dve leti tudi moja učiteljica za dodatno strokovno pomoč. Brez nje bi mi bilo zelo težko, saj mi stoji ob strani pri mojem delu za šolo, mi pomaga, svetuje, mi razloži in potolaži, ko mi je težko in mi stvari ne gredo najbolje od rok.

Svoje znanje in izkušnje ponudi tudi izven šole, v preteklosti je sodelovala pri različnih društvih in organizacijah, kot npr.: Društvo prijateljev mladine Litija, Center za socialno delo, bila prostovoljka pri TOM telefonu in podobno. Doma zelo rada kuha, peče, hodi v hribe. Mikajo pa jo tudi potovanja po

Sloveniji in tudi po tujih deželah.

V nadaljevanju bom predstavil intervju z učiteljico Barbaro.

Kdo vas je navdušil, da ste si izbrala poklic učiteljice?

Vedno sem sicer vedela, da bo moj poklic povezan z vzgojo otok, vendar sem kot otrok sanjala, da bom vzgojiteljica. Zelo rada sem od majhnega pazila na mlajše otroke. Skupaj s sosedo, ki je tudi postala učiteljica, sva v skupni sobi v bloku »učili« mlajše sosede, pripravljali smo nastope za dan žena, novo leto...

Kasneje, v srednji šoli, sem se odločila, da ne bom vzgojiteljica, saj sem ugotovila, da je umetniško področje moja šibka točka. Za delo vzgojiteljice pa sta petje, ples in likovno poustvarjanje velikega pomena. Odločila sem se, da bom študirala geografijo. Ker je bil pedagoško študij dvopredmeten, sem morala izbrati še eno področje. Izbrala sem študij pedagogike. Po poklicu sem torej profesorica geografije in uni. dipl. pedagoginja. Zaposlena sem kot učiteljica dodatne strokovne pomoči in s svojim poklicem zelo zadovoljna.

Na naši šoli ste učiteljica za DSP. Ste kdaj poučevali še kaj drugega ali pa si želela, da bi učila kak drug predmet?

Glede na izobrazbo, ki jo imam bi lahko delala tudi na drugih delovnih mestih (drugi strokovni delavec v 1.razredu, učitelj PB, svetovalna delavka, učiteljica geografije , učiteljica DKE in poučevala nekatere izbirne predmete), vendar sem si vedno želela delati z učenci s posebnimi potrebami. Na naši šoli sem nekaj časa delala tudi na Podružnici s prilagojenim programom, kjer sem nekaj mesecev poučevala 1.,2.3. razred NIS in eno leto delala v PPVI 1 z učenci z motnjami v duševnem razvoju.

Koliko učencev učite letos?

V letošnjem letu poučujem 12 učencev.

Ali rada opravljate to delo? Zakaj?

Da, zelo rada. Rada delam z ljudmi.

Kdaj vam je bilo v službi najtežje?

Vedno mi je težko, ko ne najdemo rešitve, ko se vsi skupaj trudimo vendar ni uspeha…

Kaj vas pri svojem delu spravi v dobro voljo?

Vi, učenci. S svojim nasmehom, hudomušnim pogledom, izjavami, ki mi lepšajo dni tudi, ko nismo fizično skupaj.

S svojimi učenci se trudite pri učenju, ste razočarana nad njimi, če dobijo slabo oceno?

Nikoli nisem razočarana nad učenci, saj vem da so potrudili po svojih najboljših močeh. Včasih sem razočarana nad kakšno oceno, saj vem, da učenec zna več, kot je prikazal. Vendar se zavedam, da na izkazovanje znanja vpliva veliko dejavnikov in da je ocena samo ocena. Vsi moji učeni vedo, da se dvojka ali trojka včasih celo lepše svetita, kot se sveti petica.

Vam je kateri izmed predmetov, ki jih učite ljubši kot ostali? Kateri?

Sama ne poučujem predmetov, vendar pa pomagam učencem snov posameznega predmeta razložiti na drugačen, njim prilagojen način. Učimo se strategije učenja posameznih vsebin…

Zadnje mesece, ko poteka delo na daljavo je za vsaj nekatere učence vse skupaj bolj naporno in težje, vsi smo že naveličani in motivacija upada, kaj pa pri vas, vam ta način dela bolj ustreza kot delo v šoli in zakaj? Čeprav nekaterim učencem delo na daljavo ustreza, je za večino to delo veliko težje. Tudi meni delo na daljavo ne ustreza. Rada imam šolski živžav, rada delam z učenci v živo. Tudi izvajanje dodatne strokovne pomoči je na daljavo zelo oteženo, saj ne »čutiš« ali učenec razume, kar mu razlagaš, ali je pravilno zapisal, kako se počuti… Tudi pri meni se pojavijo obdobja, ko motivacija upade in se težje motiviram za delo. Neizmerno si želim, da bi se vsi skupaj vrnili v šolo in delali v živo.

Kakšno je vaše mnenje o tem, da so šole toliko časa zaprte, kako to vpliva na učitelje, otroke in na njihovo znanje?

Joj, kakšno težko vprašanje za konec. Tako dolgo obdobje dela na daljavo bo sigurno pustilo velike posledice na celotnem šolskem področju. Vem, da je znanje pomembno in vem, da večina učencev ne bo dosegla znanja, ki bi ga dosegla, če bi redno obiskovali šolo. Ampak bolj kot za znanje učencev, me skrbi duševno zdravje vseh, ki so vpeti v šolanje od doma. Stiske nekaterih otrok in staršev so že sedaj zelo velike. Ampak ne smemo gledati črnogledo, vsaka težka situacija prinese tudi nekaj dobrega. Če bomo izkoristili te dobre stvari, se bomo hitro vrnili v stare tirnice, bogatejši za nove izkušnje in nova znanja, ki jih brez epidemije ne bi bili deležni.

Učiteljica Barbara za ta pogovor se vam najlepše zahvaljujem in vam želim vse dobro, tako pri vašem delu v službi, kot tudi v zasebnem življenju.

Urh Bola 8.b

Z UČITELJICO ANDREJO ŽBOGAR PERAKIS O IZBIRI POKLICA TER POUKU NA DALJAVO Andreja Žbogar Perakis je učiteljica zgodovine, na Osnovni šoli Litija pa vodi tudi izbirni predmet etnologija. Z njo smo se pogovarjalo o njenem poučevanju, izbiri šole in pouku na daljavo.

Vir: osebni arhiv

Kako in kdaj ste se odločili prav za to šolo? Že v prvem letniku gimnazije sem vedela, da bom študirala etnologijo.

Takrat je bila možnost vpisa te smeri le na Filozofski fakulteti v Ljubljani in etnologija takrat ni bila samostojen študij. Tako sem vedela, da bom morala izbrati še eno smer. Do vpisa v četrtem letniku sem kolebala med pedagogiko in zgodovino. Izbrala sem zgodovino.

Ali vas poučevanje veseli ali bi raje delali drugje?

Poučevanje me zelo veseli. Bi delala kot muzejski pedagog. Predno sem se zaposlila na OŠ Litija sem želela delati v CŠOD. Ampak vedno želja po poučevanju.

Ali vas je zanimalo še kaj drugega ?

Zelo me je zanimalo oblikovanje, fotografija in likovna umetnost.

Ali obžalujete svojo izbiro šole? Bi se danes odločili drugače?

Ne, sploh je ne obžalujem. Pravilno sem izbrala, mogoče bi me zanimal študij arheologije in restavratorstvo ki je tudi zelo zanimivo.

Kolikšno mislite da je znanje pri učencih? Kako ga bi lahko še izboljšali?

Znanje učencev v osnovni šoli je dobro. Področje osnovnošolskega šolanja je zelo široko in pripravlja učence za različne nadaljnje odločitve. Da bi bili učenci bolj motivirani bi bilo treba posodobiti strategije poučevanja, prevetriti učne načrte, ki nas učitelje zavezujejo… Učence bi morali pripraviti, da se učijo za življenje, za znanje in ne za oceno.

Kako mislite da vpliva šolanje na daljavo na znanje?

Slabo. Vendar, to je pač realno stanje. Iz zgodovine poznamo takšne posebne situacije. Npr. vojne, ko je bilo izobraževanje okrnjeno. Važno je, da ostanemo zdravi, živi in vse kar nas res veseli in želimo se da nadoknaditi. Kjer je volja je pot!

Kako mislite da bi lahko izboljšali šolanje na daljavo? Šolanje na daljavo je, za nas vse, nekaj novega. Za spremembe je potreben čas in potrebne so prave usmeritve, priprave na tovrstno delo.

Vsi se moramo izobrazit za nove strategije dela in dobro bi bilo imeti tudi vzporedni učni načrt za posebne razmere oziroma za delo na daljavo. Ko se pojavi nova situacija ne moremo biti takoj sto odstotni, tudi sicer nismo. To je proces. Res pa je, da očitno še sedaj ne verjamemo v globalizacijo. Ko se je virus pojavil na Kitajskem, takrat je bil čas, da bi se začeli pripravljati na to novo situacijo. Želim vam še veliko uspešnih let poučevanja na šoli veliko znanja pri učencih.

Žiga Zupančič 8.a.

Sabina Kranjc Dular: "Veliko bolje je v šoli kot na daljavo!"

Sabina Krajnc Dular je učiteljica dodatne strokovne pomoči na OŠ Litija, kjer poučuje že 10 let. Stara je 36 let in ima dve hčerki, stari 1 in 5 let. Z družino živi v Ljubljani. V prostem času rada bere, hodi v hribe, kolesari in preživlja čas v družbi družine ter prijateljev. Rada tudi peče slaščice, ker je zelo sladkosneda.

Uživa v potovanjih in ob dobri tortici, posebno, če je le ta čokoladna. Letošnje leto je tudi prvič imela svoj vrtiček, kjer uživa ob delu.

Zakaj ste si izbrali ta poklic? Vam je bil všeč že iz otroštva? Ali so na vašo odločitev vplivali tudi starši? Poklic učitelja mi je všeč že iz otroštva. Zelo rada delam z otroki, zanimivo se mi je z njimi pogovarjati in jim razlagati stvari.

Kateri študij ste obiskovali? Ste opravili še kakšna dodatna izobraževanja? Študirala sem filozofsko fakulteto v Ljubljani v predmetni študij pedagogike in zgodovine. Leta 2015 sem zaključila magister študija predšolske vzgoje leta 2028 pa doktorata znanosti na pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Kakšne imate spomine na začetek zaposlitve na OŠ Litija? Zelo lepe, prvi spomini so zelo lepi ker sem mlada učiteljica in sem začela delati z prilagojenim programom in sem poučevala učence iz 1-5 razreda, spoznala sem zanimive sodelavce, in so mi dali veliko strokovnega znanja.

Ali bi pri svojem delu kaj spremenili, vam kaj ni všeč? Trenutno mi ni všeč delo na daljavo, ker je stik z učenci zelo pomemben, drugače pa bi poučevala v razredu Kako sedaj usklajujete delo od doma in družinsko življenje? Ker imam dve majhni deklici ki sta tudi doma je delo precej pestro za pomoč tako prosim babico da lahko opravlja učne ure katere pa včasih pomaga voditi tudi 5 letna hčerka.

Vam je bolj všeč delo na daljavo ali v šoli, ko z učenci delate v svojem kabinetu?

Ne veliko bolje je v šoli.

Za zaključek bi vas prosila za nasvet za učence, ki se šolajo od doma in že zelo pogrešajo svoje sošolce in učitelje. Svetovala bom, da naj učenci gredo vsak dan za 1 uro v naravo, da preživijo čim več časa z družino, pri šolskih nalogah pa naj

sodelujejo s sošolci, prijatelji si pomagajo ter tako popestrijo dneve. Lepo te pozdravljam učiteljica Sabina!

Vir fotografije: osebni arhiv

Učiteljici Sabini se

zahvaljujem za odgovore in ji želim uspešno delo še naprej.

Merdrita Begaj, 8. C

Karmen Špan - navdušenka nad športom Danes sem se pogovarjala s Karmen Špan, ki je učiteljica športa na Osnovni šoli Litija. S svojim pozitivnim pristopom navdušuje učence za različne športe in jih pripravlja na tekmovanja. Dolga leta že uči, povedala mi je nekatere spomine iz svojega otroštva, kaj jo je prepeljalo do sem in kaj je bil njen navdih.

Kako daleč v vaše otroštvo sega vaš spomin?

Moj spomin sega nekam na začetek osnovne šole. Spomnim se samo posameznih dogodkov, ki so izstopali. Najbolj se spomnim, da sem za rojstni dan v drugem razredu dobila krasno modro kolo.

Kako to ,da ste se odločili postati učiteljica športa?

Za ta poklic sem se odločila proti koncu gimnazije, ko sem izbirala med geografijo in športom. Šport je zmagal in postala sem profesorica športne vzgoje.

Ste si že v otroštvu želeli postati učiteljica športa? Šport mi je bil že v otroštvu zelo všeč. Odkar vem zase, sem se vedno raje ukvarjala s športom, kot igrala z igračami. Že od malih nog sem smučala in se igrala z žogo. Tudi v srednji šoli me ljubezen do športa ni minila in tako sem se po končani gimnaziji vpisala na Fakulteto za šport.

Kako doživljate trenutno situacijo? (korona virus) Trenutna situacija je vsekakor nekaj povsem novega. Nekaj, česar še nikoli prej nisem doživela. Situaciji se skušam čim bolj prilagoditi in upoštevati priporočila. Povsem novo je, da poučujem šport preko spleta. Tako kot učenci sem tudi sama pridobila veliko novih znanj. Skrbim pa tudi, da ostajam v dobri fizični in psihofizični kondiciji.

Ali vas kaj ovira učenje preko spleta?

Samo učenje preko spleta me ne ovira, ampak veliko raje učim šport v živo v telovadnici.

Kaj je vaš hobi? kaj počnete v prostem času?

V prostem času veliko hodim, kolesarim, rada smučam, berem knjige, gledam filme in vrtnarim.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Moji načrti za prihodnost so ostati zdrava in aktivna.

Korona virus je zelo vplival na športnike. Učenje športa preko spleta je veliko težje kot pa v živo. Kljub temu je učiteljica Karmen ostala aktivna in se tudi naučila veliko novih stvari.

(dostop 27.19) https://images.app.goo.gl/op4Gz4SSorcTxxBx9 Lara Mikulič, 8. B

ŽŽ ELIM BITI UČŽ ITELJIČA S SRČEM Jano Štojs vsi poznamo, saj je učiteljica slovenščine in vodi različne krožke in delavnice na Osnovni šoli Litija.

Organizira tudi različne dogodke in prireditve, kjer se lahko učenci in učenke (pa tudi ostale učiteljice in učitelji) predstavijo v različnih vlogah. Vsi jo imamo radi, saj nas dobro in izvrstno uči, tako pri pouku v šoli kot v času epidemije, ko delamo od doma.

Z Jano Štojs sva se pogovarjala preko zoom-a, saj smo v času epidemije in se dela na daljavo. Pogovarjala sva se o njeni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Vir: https://kampatebikompaskaze.si/mnenja

Ali ste že v otroštvu želeli postati učiteljica slovenščine?

Ne, najprej sem želela postati učiteljica zgodovine. Ko pa sem odšla na informativni dan, so nam tam predavatelji na strog in resen način predstavili ta program. Zato sem jaz potem pristala na slovenščini, kjer so bili vseeno bolj prijazni. Ni mi žal, da sem se odločila za slovenščino. Sicer je bila slovenščina moj ljub predmet v osnovni šoli, saj sem bila tudi v različnih krožkih, kot sta literarno-novinarski in recitatorski

Ali vam je lažje in boljše delati v šoli ali od doma?

Zagotovo je lažje delati v šoli, saj imamo pristen stik z učenci. Na daljavo pa je poseben izziv, saj vsako nalogo natančno pogledamo in jaz točno vidim kateri učenec ima kje težave, ti učenci se včasih v šoli lahko skrijejo. Je pa res, da šola na daljavo veliko več dela zahteva od nas učiteljev, saj vi oddajate naloge do treh popoldan ali pa še dlje in mi učitelji moramo vse skupaj pogledati, odgovoriti in se že pripraviti na naslednji dan, hkrati pa biti čez cel dan prisotni v spletnih učilnicah, če kdo od učencev rabi pomoč.

Kakšen je vaš delavni dan?

Kdaj misliš? Delovni dan v šoli ali od doma?

Normalen dan v šoli.

To je kar malo težko vprašanje, saj že dolgo delamo od doma in se skoraj ne spomnim več normalnega dne. Moj normalen delovni dan je takšen, da zjutraj brez jutranje kavice ne gre, potem sem po navadi prišla v službo in smo imeli zjutraj sestanek ali smo se z učiteljicami načrtovale delo, potem seveda pouk in krožki ali kakšna druga aktivnost. Popoldne pa malo ven na svež zrak v naravo, pa seveda priprava na naslednji dan ter branje knjig pozno v noč.

Kdo vas je navdihnil za službo učiteljice?

Navdihnila me je učiteljica slovenščine, ki je že takrat, v sedemdesetih letih, imela rekreativne odmore – živela sem namreč na vasi. Taka je izvajala tek na smučeh kot del rekreativnega odmora, vodila nas je na snemanje tv oddaj na televizijo Slovenija. Imela je tudi lepo učilnico obdano s knjigami, kjer smo lahko učenci celo kupili knjige. Učiteljica je videla v naprej in je vso energijo učenje dajala v nas učence in tudi vame.

Kako to, da nas tako dobro učite v času epidemije?

Delo na daljavo je čisto posebno delo, ker moram v glavi razmisliti, kako bom učencem nekaj povedala, da bodo to razumeli. V razredu namreč lahko snov razložim, imate možnost, da me vprašate, v razredu izvedemo skupinsko igrico, npr. na izpad, da se takoj vidi, kdo ne razume snovi..

Delo na daljavo pa zahteva drugačen pristop. Drugačne metode, koncentracija je krajša preko ekrana. Želim biti učiteljica s srcem, želim da bi vsi učenci snov razumeli, da bi učenci vložili še malo več dela.

Hočem povedati, da če delaš nekaj z ljubeznijo in srcem, da učenci to čutijo in spoštujejo.

Kakšne cilje še imate v mislih za prihodnost?

Moj cilj bo že kmalu penzija.

Kratkotrajni cilji, ki si jih po navadi zastavljam, so da moji učenci dosežejo več, da jih spodbujam pri delu in učenju, sodelovanju pri natečajih, tekmovanjih.

Med intervjujem sem spoznal veliko novega o učiteljici in ugotovil, da je služba učiteljice težko in zahtevno delo, saj zahteva ogromno časa in kreativnosti. Učiteljici želim še naprej uspešno delo z učenci in učenkami ter veliko sreče v prihodnosti.

Svit S.T, 8.b