Issuu on Google+

JUAN VASLE Zgodovina, zgodbe in statistike svetovnih nogometnih prvenstev

1 8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: N E MÄŒIJA 2 0 0 6

447


Adriani, Mariani in Barbari. Zaradi njih ima smisel vse, kar delam.


Ustavite svet –

mundial je tu!

JUAN VASLE Zgodovina, zgodbe in statistike svetovnih nogometnih prvenstev


Juan Vasle USTAVITE SVET – MUNDIAL JE TU! Zgodovina, zgodbe in statistike svetovnih nogometnih prvenstev Urednik: Juan Vasle Oblikovanje notranjosti in naslovnice: Maruša Ambrožič Trpin, Vasja Ambrožič Tehnična ureditev: Peter Capuder Jezikovni pregled: Rudenka Nabergoj Priprava za tisk in tisk: Tiskarna Razvedrilo Izdala in založila: S.V. - RSA d. o. o., Ljubljana 2006 Direktor: Tomaž Ambrožič

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 796.332.093.1(091) VASLE, Juan Ustavite svet - mundial je tu! : zgodovina, zgodbe in statistike svetovnih nogometnih prvenstev / Juan Vasle. – Ljubljana : S.V. - RSA, 2006 ISBN 961-238-608-0 225526272

Brez pisnega dovoljenja založnika je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.


Zahvala Adriana Abbati de Vasle, Robert Balen, Jorge Barraza, Jorge Collazo, Leon Engelman, Lojze Grojzdek, Marko Jenšterle, Ivo Jevnikar, Tomaž Klemenčič, Uroš Kores, Roberto Mamrud, Nogometna zveza Slovenije, Slavko Savinšek, Svit Šturm, Drago Wernig - TAKA.


Vsebina

Uvodna beseda

8

1. svetovno prvenstvo Urugvaj 1930 zgodbe statistike

10 12 31

2. svetovno prvenstvo Italija 1934 zgodbe statistike

34 36 50

3. svetovno prvenstvo Francija 1938 zgodbe statistike

52 54 68

4. svetovno prvenstvo Brazilija 1950 zgodbe statistike

70 72 92

5. svetovno prvenstvo Švica 1954 zgodbe statistike 6. svetovno prvenstvo Švedska 1958 zgodbe statistike

96 98 116 120 122 136

7. svetovno prvenstvo Čile 1962 zgodbe statistike

140 142 160

8. svetovno prvenstvo Anglija 1966 zgodbe statistike

164 166 185

9. svetovno prvenstvo Mehika 1970 zgodbe statistike

188 190 210

10. svetovno prvenstvo ZR Nemčija 1974 zgodbe statistike

214 216 238

11. svetovno prvenstvo Argentina 1978 zgodbe statistike

242 244 364


12. svetovno prvenstvo Španija 1982 zgodbe statistike

268 270 289

13. svetovno prvenstvo Mehika 1986 zgodbe statistike

294 296 315

14. svetovno prvenstvo Italija 1990 zgodbe statistike

320 322 343

15. svetovno prvenstvo ZDA 1994 zgodbe statistike

348 350 371

16. svetovno prvenstvo Francija 1998 zgodbe statistike

376 378 398

17. svetovno prvenstvo Japonska/Južna Koreja 2002 zgodbe statistike

404 406 428

Splošne statistike

434

O avtorju

442

Viri

443

444

Izvirne fotografije in preslikave


Uvodna beseda Svetovno nogometno prvenstvo (FIFA World Cup) je postalo nepogrešljivi del civilizacije. Vsaka štiri leta, v času najodmevnejše športne prireditve, se svet dobesedno ustavi, pomembne naloge postanejo manj pomembne, odločilni sestanki ne odločajo o ničemer, vojne malce počakajo, zaporniki ob sedenju paznikov pred televizijskimi ekrani okusijo slast svobode. Kraljestvo medijev s televizijo v vlogi primadone je nepregledno razširilo in povečalo odmev svetovnega brcanja. Dnevne sobe so postale podaljšani del tribun, nogometnim strastem pa se predajo celo tisti, ki so »tek 22 norcev za žogo« srčno sovražili, se ga otepali ali pa se delali, da ga ne vidijo in ne slišijo. Za fanatike, privržence, navijače in simpatizerje je čas okrog junija dolgo pričakovani trenutek, priložnost za občudovanje največjih mojstrov okroglega usnja. Tisti, ki se ne morejo podati na kraj dogodka, preživijo vse ure in še malo več pred malimi ekrani, preberejo vse kronike, poslušajo vsa poročila. Mesec dni so v nenehni pripravljenosti. Napetost raste do velikega finala, neponovljivega nogometnega praznika. Ni jih malo, ki si v mesecu mundiala vzamejo dopust. Rekordi gledanosti kažejo, da se število navdušencev le še povečuje. Dan po odločitvi nastane nepopisna praznina, depresija in kar dober teden traja, dokler življenje ponovno ne steče vsakdanje. Nogometašem pomeni nastop na svetovnem prvenstvu uresničitev najlepših sanj. Zaznamuje jih za vedno. Tudi če igrajo le nekaj minut, se v njihov življenjepis vrine zavidljiv podatek. Tisti, ki slavijo naslov svetovnega prvaka, spadajo med izbrance, med člane elitne skupine, ki je dosegla največ, kar se v nogometu doseči da. Tistih 17 žogobrcev, ki je v 72 letih prejelo pokal, pa se je v zgodovino vpisalo na seznam izbranih boginje Fortune. Njihova slika se je dan po odločitvi milijonkrat pojavila širom sveta. Usoda je hotela, da je tako velika čast največkrat doletela branilce, dvakrat celo vratarja, redko pa tiste, ki so z blestečimi nastopi zaznamovali svetovna prvenstva in na njih puščali neizbrisen pečat. Le Giuseppe Meazza, Obdulio Varela, Franz Beckenbauer, Diego Maradona in Lothar Matthäus se lahko pohvalijo s takšnim podvigom. Pelé, ki je največkrat, kar trikrat, stal na najvišji stopnički, nikoli ni nosil kapetanskega traku. Ustavite svet – mundial je tu! želi predstaviti nogometna svetovna prvenstva v obdobju 1930-2002. Izbrana pripovedna oblika, prežeta z zgodbami, anekdotami in sočasnim dogajanjem izven stadionov, se je ponudila kot najbolj atraktiven način posredovanja nogometnih dogodkov. Spremljanje mundialov v živo in prek medijev, osebna srečanja s protagonisti, branje in preučevanje spletnih strani, arhivov, knjig, časopisov, revij in videoposnetkov ter zapis ustnega sporočila iz generacije v generacijo, vse to je rodilo ta obsežni pregled. Bogve, če se je vse dogajalo točno tako, kot je zapisano, a prav v tem največkrat tiči čar dramatičnega razpleta knjige. Koliko časa je leta 1950 na prepolni Maracani po uvodnem brazilskem golu urugvajski kapetan Obdulio Varela držal žogo pod pazduho in ugovarjal angleškemu sodniku, s tem umiril nasprotnika in preprečil točo zadetkov. Vsaka generacija doda kakšno sekundo ali minuto, ki le še poveča barvitost in bogastvo enkratne zgodbe. Med nogometnimi navdušenci je tudi veliko tistih, ki ljubijo statistike, številke, imena. Zanje je v vsakem poglavju predstavljeno podrobno poročilo o vsaki od 644 tekem, odigranih v 17 svetovnih prvenstvih: datumi, rezultati 8

U V O D N A B ESEDA


in strelci, stadioni, sodniki, postave. Ker se, predvsem v prvih mundialih, podatki v različnih virih pogostokrat ne ujemajo, je bilo potrebno sklepati kompromise. Dovolj zgovoren je primer prvega izključenega nogometaša. Zagotovo se je zgodilo leta 1930 v Montevideu na srečanju med Perújem in Urugvajem, ni dvoma, da je bil mož, ki ga je sodnik predčasno poslal v slačilnice, Perujec, a povsod ni omenjen isti: v igri sta priimka Galindo in De las Casas. Mednarodna federacija za nogometno statistiko in zgodovino (IFFHS - International Federation of Football, History & Statistics) s sedežem v Bonnu v Nemčiji, ki je nekoč pripadala Mednarodni nogometni zvezi, danes pa je samostojna, še vedno pa tesno sodeluje s krovno organizacijo, trdi, da je bil prvi izključeni nogometaš Plácido Felype Galindo. Njene trditve upošteva stroka. Pri tovrstnih dilemah je na pomoč priskočil argentinski strokovnjak in član omenjene organizacije Roberto Mamrud. Pri vseh nogometaših z enakim priimkom je omenjeno tudi krstno ime oziroma dve imeni. Primer: Angleža Syd Owen (1954) in Michael Owen (1998, 2002). Do leta 1954 so brazilski in španski igralci zapisani z imeni, priimki in vzdevki. Poseben poudarek je namenjen nastopu jugoslovanskih reprezentanc, slovenski reprezentanci pa po letu 1998, po igranju najprej v kvalifikacijah in po »slovenski pravljici« še na mundialu 2002. Zgodovinska uvrstitev Katančeve čete je presenetila nogometni svet in to bo za vedno ostalo v nogometnih analih, pred nesoglasji in prepiri Slovencev v Koreji. Ureditev tolikšne baze podatkov zahteva dolgoleten trud, ki pa je bil zame kljub vsemu velik izziv in užitek. Brez ljubezni do iskanja pravih zgodb in informacij v brezmejni postranosti virov bi bilo takšno delo prava utopija. V želji da bi bilo branje bolj živahno, je vsako poglavje razdeljeno na rubrike. Po glavnem komentarju so na vrsti prvo ime prvenstva, zgodba, izjave akterjev, intervjuji, kratek življenjepis treh oziroma štirih vidnih udeležencev, podatki, statistike, številke, zanimivosti, anekdote, dogodki, ki niso bili neposredno povezani s svetovnimi prvenstvi, so pa posredno vplivali nanje, in dogodki, ki so zaznamovali svet. Tudi slikovno gradivo je bilo skrbno izbrano v želji, da bi čim bolj dopolnjevalo pisano besedo. Posebna zahvala gre novinarju Tomažu Klemenčiču, ki je natančno, vestno in strokovno prebral rokopis. Njegovo poznavanje snovi je nedvomno pripomoglo k temu, da je končni izdelek pridobil na verodostojnosti. Zahvala gre tudi argentinskemu kolegu Jorgeju Barrazi, direktorju revije Conmebol, glasilu Južnoameriške nogometne zveze. Začetni udarec je narejen. Sedemnajst svetovnih prvenstev je pred vami. Avtor

U VOD N A BE SE DA

9


10

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930


1. svetovno prvenstvo

1930 URUGVAJ • Od 13. do 30. julija • Kvalifikacije: jih ni bilo • Število sodelujočih na SP: 13 • Število tekem na SP: 18 • Število zadetkov na SP: 70 (povprečje 3,88 na tekmo) • Število gledalcev na SP: 434.500 (povprečje 24.139 na tekmo) • Gol št.1: Lucien Laurent (Francija) • Najboljši strelec: Guillermo Stábile (Argentina) 8 golov

Finale sta južnoameriška soseda igrala na nož. Urugvajci so uveljavili premoč domačega prizorišča.

1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

11


Gostiteljica prvega svetovnega prvenstva – Takšna je bila urugvajska prestolnica Montevideo v času tekmovanja. Kasneje se največja nogometna prireditev nikoli več ni odvijala v enem samem mestu.

Črni četrtek ni ustavil uvodnega mundiala Leta 1929, natančneje 24. oktobra, se je v New Yorku sesula največja svetovna borza, Wall Street. Tako imenovani črni četrtek je samo v ZDA povzročil propad 640 bank, 75 tisoč varčevalcev je zgubilo vse, nešteto tovarn je moralo zapreti vrata, neugotovljivo število bankirjev je storilo samomor. Velika depresija se je razširila po svetu, vendar so bili Urugvajci trdno odločeni, da bodo najpomembnejši dotedanji dogodek v zgodovini nogometa, prvo svetovno prvenstvo, izpeljali brezhibno. Za organi-zacijo so imeli na voljo le 14 mesecev časa. Pol leta pred začetkom so pričeli z gradnjo novega stadiona Centenario, prvega v celoti betonskega na svetu. Ime so izbrali v spomin na stoto obletnico urugvajske ustave. Projektiral ga je domači arhitekt Juan Scasso, ki je z zaokroženo postavitvijo tribun – omogočale so dobro vidljivost z vseh delov prizorišča – uveljavil 12

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930

model, ki so ga kasneje posnemali vsepovsod. V Montevideu, mestu, ki je takrat štelo 655 tisoč prebivalcev, so gradili stadion za 80 tisoč gledalcev. Dela so se zaradi neprestanega dežja zavlekla, tako da je bila otvoritev šele 18. julija, pet dni po začetku tekmovanja. Polemike so se razvnele glede lokacije v parku Batlle y Ordoñez. Nasprotniki gradnje so trdili, da je tam preveč vlažno. Velika eliptična struktura je zavzemala 45 tisoč kvadratnih metrov, izkopali so 160 tisoč kubikov zemlje, uporabili 14 tisoč kubikov hitro sušljivega angleškega betona in 1400 ton železa. Tri izmene delavcev – mnogi med njimi so bili italijanski emigranti – so od januarja 1930 delale tudi ponoči pod močno osvetlitvijo. Zgradili so štiri tribune: América ali Častna tribuna, Montevideo, imenovana tudi Olímpica (Olimpijska), za vrati pa tribuni Amsterdam in Colombes v


Čez Atlantik v Montevideo – Belgijci, Francozi in Romuni so skupaj s predsednikom Mednarodne nogometne zveze Julesom Rimetom potovali z ladjo Conte Verde (slika). V Riu de Janeiru so se jim pridružili Brazilci. Jugoslovani so pripluli na manjši potniški ladji Florida.

spomin na oba zaporedna olimpijska naslova v letih 1924 in 1928. Značilnost je 98 metrov visoki Stolp poklonov (Torre de los Homenajes), zgrajen v stilu art déco, ki spominja na srednjeveške stolpe, pred katerimi so vitezi prisegali gospodi. Na otvoritvi so se predstavile vse reprezentance. Argentince so domači fanatiki izžvižgali. Že takrat je bilo rivalstvo med sosedoma, ki ju ločuje Srebrna reka (Río de la Plata), izjemno. Navzoče je nagovoril Raúl Jude, predsednik nogometne zveze Urugvaja. Ker beton še ni bil popolnoma suh, so mnogi na njem pustili prstne odtise ali kratke napise. Stadion je stal milijon in pol ameriških dolarjev. Financirala sta ga urugvajska vlada in občina Montevideo. Prvi gol je na domačem debiju proti Perúju (1 : 0) zabil Héctor Manco (Enoroki) Castro, ki mu je pri delu po nesreči odžagalo desno roko. Gostitelji so se proti »Indijancem, ki nimajo pojma o nogometu« pošteno nagarali in šele po 19 kotih in treh vratnicah strli njihov odpor. Stadion Centenario je FIFA na svojem rednem zasedanju v Zürichu 18. decembra 1982 razglasila za spomenik svetovnega nogometa.

Stoletnik ni bil nared – Veličasten stadion Centenario, prvi na svetu zgrajen popolnoma iz betona, je zaradi zamude v gradnji prvo srečanje uvodnega svetovnega prvenstva gostil šele nekaj dni po začetku. 1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

13


Prvenstvo, ki se je rojevalo 26 let Leta 1902 je Nizozemec Carlos Anton Wilhelm Hirschmann napisal pismo sekretarju angleške Football Association Fredericku Wallu in mu predlagal ustanovitev institucije, ki bi združevala nogometne zveze različnih držav. Wall je obljubil, da bo angleška zveza predlog obravnavala na prvi seji, a nikoli ni odgovoril. Toda zamisel ni padla v vodo in že dve leti kasneje je francoski novinar Robert Guérin s predstavniki še petih držav v svoji stari pisarni na ulici Rue St. Honoré v pariški četrti Trocadéro ustanovil Mednarodno nogometno zvezo (Fédération Internationale du Football Associé). Francoz je postal predsednik, Hirschmann pa podpredsednik. Do leta 1909, ko se je pridružila Južna Afrika, so bile članice zveze le evropske države. Leta 1912 sta se pridružili Argentina in Čile, leto kasneje pa še ZDA. Združenje si je zadalo kot prvi in glavni cilj pripravo svetovnega prvenstva. Zaradi različnih okoliščin – tudi vojn – je vse skupaj trajalo 26 let. Francoz Jules Rimet, ki je v Mednarodni zvezi deloval že od leta 1914, je sedem let pozneje nastopil predsedniško funkcijo in jo obdržal polnih 34 let. Ko je postal prvi mož, je imela FIFA 20 članic, ob izteku mandata pa 85. Hirschmann

Prvi dom Mednarodne nogometne zveze – Na ulici Rue St. Honoré 229 v četrti Trocadéro v Parizu je zagledala luč sveta FIFA. Prvi predsednik je bil francoski novinar Robert Guérin. 14

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930

Južnoameriški finale v Amsterdamu – Na olimpijskih igrah leta 1928 v Amsterdamu so Urugvajci in Argentinci za odločitev potrebovali dve tekmi. Olimpijsko zlato so že drugič zaporedoma osvojili Svetlomodri.

je medtem predlagal Mednarodni zvezi, naj kot svetovno prvenstvo sprejme olimpijsko nogometno tekmovanje. Nogometa ni bilo na prvih treh olimpijskih igrah: Atene 1896, Pariz 1900 in St. Louis 1904. Prvič se je pojavil leta 1908 v Londonu. Takrat so slavili domačini, ki so v finalu premagali Dance z 2 : 0. Angleži so ponovili uspeh štiri leta pozneje v Stockholmu. Po prvi svetovni vojni je žoga ponovno skakljala na olimpijskih travnatih površinah leta 1920 v Antwerpnu, s slavjem gostiteljev Belgijcev. Leta 1924 v Parizu in 1928 v Amsterdamu pa so svet šokirali Urugvajci. “Nogomet je v mnogih državah neverjetno napredoval. Na vsak kongres so prihajali predstavniki novih nogometnih zvez. Število igralcev in gledalcev se je nenehno povečevalo,” je zapisal Rimet v svoji knjigi. Zelo uspešen olimpijski turnir leta 1924 v Parizu s sodelovanjem 24 reprezentanc je marljivim pobudnikom potrdil, da je ideja o svetovnem prvenstvu smiselna. Nadvse pomembno za uresničitev prvenstvenih sanj je bilo naključno srečanje Rimeta z urugvajskim diplomatom Enriquejem Buerom, ki je deloval v Bruslju in spremljal Svetlomodre v Parizu. “Imel sem občutek, da je bil Urugvaj pripravljen prevzeti organizacijo prvega mundiala in da bi Buero z veseljem projekt predstavil urugvajski vladi.” Leta 1926 je FIFA določila komisijo za pripravo osnutka


Samo trinajst reprezentanc

Idejni oče – Francoz Jules Rimet je uresničil staro zamisel. Na sliki izroča pokal predsedniku urugvajske nogometne zveze Raúlu Judeju. Rimet je Mednarodni zvezi predsedoval od leta 1921 do 1954.

tekmovanja. Člani so se srečali 5. februarja 1927 in razpravljali o predlogu, ki so ga naslednje leto na kongresu v Amsterdamu predstavili delegatom držav udeleženk olimpijskega prvenstva. Predlog je bil sprejet s 23 glasovi za, pet proti in enim vzdržkom. Osmega septembra so v Zürichu odločili, da bo prvo svetovno prvenstvo leta 1930. Pripravili so tudi pravila: 1. SP se bo odigralo vsaka štiri leta. 2. Prijavile se bodo lahko vse zveze včlanjene v Mednarodno nogometno zvezo. 3. Prijavljene države bodo izžrebali po skupinah. 4. Če bo število prijavljenih preseglo 30 držav, bodo na vrsti kvalifikacije. Na kongresu v Barceloni, maja 1929, so se kot kandidati za organizacijo prvega svetovnega prvenstva predstavili Španija, Nizozemska, Madžarska, Italija, Švedska in Urugvaj. Nizozemska in Švedska sta odstopili še pred začetkom sestanka in podprli Italijo. Govor argentinskega delegata Adriána Beccarja Varele v prid Urugvajcem je povzročil odstop Špancev, Madžarov in Italijanov. Prvi mundial je bil dodeljen Urugvaju, ki je praznoval stoletnico ustave. FIFA je kljub protestom vztrajala pri svoji odločitvi. Po burnih pogajanjih, prošnjah in posredovanjih je v Montevideo prišlo 13 reprezentanc, le štiri evropske.

Ko se je 30. aprila iztekel čas za prijavo, o reprezentancah s stare celine ni bilo ne duha ne sluha. Argumenti Evropejcev so bili raznovrstni. Največ jih je menilo, da je Urugvaj zelo daleč. Skupno mesec dni vožnje z ladjo in petnajst dni tekmovanja bi gmotno preveč oškodovalo profesionalna prvenstva, amaterski igralci pa so si v službah zelo težko priborili več kot mesec dni dopusta. Španski selektor José María Mateos je potovanje zaradi dolge odsotnosti nogometašev, ki bi zamudili začetek domačega prvenstva, označil kot neuresničljivo. To je Urugvajce še posebej zabolelo, saj imajo s Španci krvne vezi in so si nasploh sorodni. Organizatorji so vsem moštvom zagotovili popolno kritje stroškov ter delitev dobička, zato jih je evropski bojkot še bolj prizadel. Urugvajski diplomat Enrique Buero, ki je odigral odločilno vlogo pri dodelitvi prvega svetovnega prvenstva najmanjši južnoameriški deželi, je Evropi zagrozil: »Mi se resno pripravljamo na tekmovanje, zidamo velikanski stadion. Kaj pa vi delate v Evropi? Če Evropa ne pride v Urugvaj, bo Urugvaj bojkotiral Evropo. Zob za zob, glavo za glavo!« V mladi Mednarodni nogometni zvezi je nastal preplah. Grozil ji je razpad. Sam predsednik Jules Rimet je mesec dni potoval po Evropi in prepričeval zveze, naj gredo čez veliko lužo. Francozi so imeli velike težave s sestavo ekipe. Rojak Rimet jih je s pomočjo predsednika države dobesedno prisilil, da so odšli na južno 1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

15


Od genija do norca je samo en korak

Otvoritveno slavje – Takole so se domači nogometaši predstavili pred svojimi privrženci. Prvo svetovno prvenstvo je bilo kljub samo štirim evropskim reprezentancam velik dogodek za Urugvaj.

celino. Od leta 1914 je sanjal o svetovnem prvenstvu in šele leta 1928 prepričal svet, da je tako tekmovanje smiselno. Pred tem je z vlakom odpotoval v Bukarešto in prosil kralja Karla II., naj pošlje romunsko reprezentanco. Večina njenih reprezentantov si je služila kruh v angleškem naftnem podjetju, ki pa jim zaradi neudeležbe užaljenih Angležev – bili so kandidati za organizacijo prvenstva – ni odobrilo tako dolge odsotnosti. Kralj je nastop romunskih

Kje je črka u? – Bolivijski reprezentanci je ob vsej vljudnosti zmanjkala ena črka in Uruguay je postal Urugay. 16

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930

nogometašev zagotovil z odlokom, jih izbral in podjetju iz lastnega žepa plačal nadomestne stroške. Pospremil jih je na železniško postajo in jim s stiskom rok zaželel srečo. Ladja Conte Verde je z romunsko reprezentanco odplula iz Genove, v Villefranche-Sur-Meru so se vkrcali Francozi in predsednik Mednarodne nogometne zveze Rimet, v Barceloni Belgijci, v Riu de Janeiru pa Brazilci. Kolikor je bilo to le mogoče, so nogometaši trenirali kar na krovu


ladje. Precej žog je padlo v morje. Po petnajstih dneh plovbe so na cilj prispeli 5. julija. Sprejem je bil veličasten. Od pristanišča do hotela je nogometaše pospremila prava množica navdušencev. Jugoslovani so pripluli na manjši potniški ladiji Florida. Delegacijo je setavljalo 17 nogometašev, trije funkcionarji in en novinar. Tudi tu ni šlo brez težav. Sedež jugoslovanske nogometne zveze je bil v tistem času prestavljen iz Zagreba v Beograd in Hrvati ga niso priznavali. Klubi iz Zagreba, Splita, Sarajeva in Subotice so nasprotovali tako dolgi odsotnosti svojih igralcev sredi domačega prvenstva. Na prvotnem seznamu selektorja Boška Simonovića je bil tudi slovenski vratar Maks Mihelčič, ki je igral pri zagrebškem Građanskem, in je zaradi omenjenega konflikta odpadel. Po mučnih pogajanjih je na južno celino odpotovalo 14 nogometašev iz Beograda (devet iz kluba BSK) in trije, ki so igrali v Franciji: Stevanović, Ivica Bek (Set) in Sekulić (Montpellier). V pristanišču v Montevideu so jih veselo pričakali slovenski izseljenci s tamburaškim orkestrom.

Prvi pokal, prava umetnina Rimet je bil prepričan, da mora biti pokal, ki bo nagradil najboljšo reprezentanco na svetu, umetnina. Pariški kipar Abel Lefleur je med februarjem in aprilom 1930, se pravi v samo treh mesecih, na lastne stroške ustvaril 55 centimetrov visoko in slabe štiri kilograme težko (nekateri viri govorijo o kilogramu in 800 gramih) zlato trofejo victoire aux ailes d’or (zmaga zlatih kril), vredno 15 tisoč dolarjev. Na njej Nike, krilata boginja zmage, z rokami nad glavo drži osmerokotni kozarec. Podlaga je bila narejena iz lovorikovca in je imela na vsakem vogalu zlato ploščico za napis imena zmagovalcev. Pokal je v Montevideo prinesel sam predsednik Mednarodne nogometne zveze, ki je odločila, da ga bo za vedno osvojila tista reprezentanca, ki bo trikrat, zaporedoma ali ne, na prvem mestu. Tudi prvi plakat je bil uspešen. Odražal je vodilne umetniške usmeritve tistega časa. FIFA je od vsega začetka želela ustvariti lastno podobo. Vratar, ki lovi žogo, vrata v maniri kubizma in naslov v španskem jeziku so glavne značilnosti plakata.

Predmet poželenja – Boginja Nike je štiri leta ostala v posesti Urugvajcev, ki pa naslova na naslednjem SP v Italiji niso branili. Eden od razlogov je bil ta, da je Evropa daleč.

Uvodna srečanja na manjših stadionih Organizatorji se se zelo trudili, da bi vse potekalo v najlepšem redu. Vseeno se je pojavilo nekaj napak: na promocijskih plakatih je pisalo, da bo prvenstvo potekalo med 15. julijem in 15. avgustom, v resnici pa je med 13. in 30. julijem. Prvo svetovno prvenstvo je bilo edino, v katerem so vse dvoboje odigrali na samo treh prizoriščih v enem mestu, v urugvajski prestolnici Montevideo. Zaradi težav pri gradnji Centenaria so prvih osem srečanj priredili na dveh manjših: Pocitos, last kluba Peñarol, in Parque Central, kjer je domoval Nacional. V nedeljo, 13. julija, ob dveh popoldne v sončnem zimskem vremenu sta na teren stadiona Pocitos stopili reprezentanci Francije in Mehike. Nekatere kronike omenjajo, da je pred začetkom srečanja padlo nekaj snežink, kar je bila prava redkost v Montevideu, kjer običajno ne sneži. Gramofon je zavrtel obe himni. Kot prvi strelec na mundialih se je v zgodovino zapisal francoski napadalec Lucien Laurent, ki je v 19. minuti zatresel mehiško mrežo, Nekaj sto metrov stran, na stadionu Parque Central, so ob isti uri Američani, nepričakovani nosilci četrte skupine, presenetili Belgijo. Ameriška enajsterica je bila v večini sestavljena iz bivših angleških in škotskih profesionalcev. 1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

17


Po dveh olimpijskih še svetovni naslov Domačini, ki so se ponašali z dvema zlatima olimpijskima kolajnama, so se na prvenstvo resno pripravili. Stanovali so v bogati četrti El Prado, kjer so imeli vse ugodnosti. Dva meseca pred začetkom prvenstva je mesto trenerja prevzel Alberto Supicci, ki je uvedel strogo disciplino kljub temu, da ni imel toliko pristojnosti, kot jih imajo selektorji danes. Pred prvenstvom je domov nagnal Andrésa Mazzalija, vratarja, zlatega v Parizu in Amsterdamu, ker je iz karantene pobegnil na bližnje srečanje z neko plavolasko. Ko se je v zgodnjih jutranjih urah skozi okno priplazil k postelji, je v njej ležal trener in avanture je bilo konec. Časi so bili drugačni in treningi tudi. Svetlomodri so trikrat, štirikrat pretekli igrišče in se nato posvetili strelom na gol. Na prečko so postavili steklenico ali pločevinko in stavili nekaj denarja. Tisti, ki je tarčo od najdlje zadel, je osvojil zaklad. Sledila je neformalna tekma, ki ji na tem delu Južne Amerike pravijo picado. Tiste, ki so bili poškodovani, so masirali z zelenim oljem in jih povili. Tek v jutranjih urah na dan tekme je

Lahka zmaga – Jugoslovani so na stadionu Parque Central povozili Bolivijo s 4 : 0. Na sliki Tirnanić napada pred branilcem Argotejem.

pokazal, če je nogometaš sposoben za nastop ali ne. Domačini so vedeli, da jim lahko naslov vzamejo le argentinski sosedje. Ti so moštvo zbrali na tajnih volitvah klubskih funkcionarjev. Kapetan Argentincev Manuel Nolo Ferreira je »šprical« tekmo proti Mehiki, ker je odšel v Buenos Aires opravit izpit na pravni fakulteti. Po preizkusu se je vrnil na prizorišče. Kasneje je diplomiral in delal kot notar.

Jugoslavija presenečenje prvenstva Na uvodni tekmi so Jugoslovani z 2 : 1 premagali Brazilijo. To je bila začetna senzacija prvenstva, ki je ponesla ime Jugoslavije širom sveta. Res je, da so bili Brazilci zaradi spora med zvezami iz São Paula in Ria de Janeira prikrajšani. Manjkal je največji zvezdnik tistih časov Arthur Friedenreich, ki je v dolgoletni karieri zabil več golov kot Pelé. A vseeno so ciljali na vrh. Na koncu se niso proslavili. Po omenjenem porazu in kljub zmagi nad Bolivijo so morali domov. Proti Jugoslaviji so od vsega začetka srečanja odločno krenili v napad in izsilili nekaj izjemnih parad vratarja Milovana Jakšića (domačini so ga klicali El gran Milovan). Po prvh tridesetih minutah je Jugoslavija vodila že z 2 : 0. Vsi so se spraševali, ali bo zdržala ostalih šestdeset minut. A je. Kljub golu Preguinha so Modri uspešno zaustavljali vse napade nasprotnika ter se na koncu upravičeno veselili zmage. 18

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930

Velika zmaga nad Brazilijo – Jugoslovani prvenstva niso mogli bolje začeti. Na uvodnem srečanju so igrali: Vujadinović, Bek, Stefanović, Marjanović, Arsenijević, Sekulić (stojijo), Tirnanić, Ivković, Jakšić, Mihajlović, Djokić (čepijo).


Skozi leseni mostiček – Tako so svetovni prvaki s kapetanom Joséjem Nasazzijem na čelu skočili na stadion Centenario za vroči finale proti velikim rivalom Argentincem. Zmagali so s 4 : 2.

Navijaški neredi Argentinci so proti Francozom vodili z 1 : 0. Ko je šest minut pred koncem francoski napadalec Langiller krenil sam proti argentinskim vratom in je dišalo po izenačenju, je brazilski sodnik Almeida Rego presenetljivo odpiskal konec tekme. Razjarjeni urugvajski gledalci, ki so želeli videti Argentince na kolenih in čimprej doma, so vdrli na teren in se spravili na delilce pravice. Ko sta stranska že skoraj pregovorila glavnega, da bi srečanje nadaljeval, je protestnike odgnala domača policija. Almeido Rega so najprej s prvenstva izključili, potem pa je ponovno piskal na srečanju domačih proti Romuniji. Napadalec Anselmo je četrti urugvajski gol zabil, ko sta romunska asistenta pomagala poškodovanemu gostujočemu nogometašu. Predstavnikom ZDA sta zmagi nad Belgijci in Paragvajci ter uvrstitev v polfinale dali krila. Pred srečanjem z Argentinci so napovedovali lahko zmago, predvsem zaradi šibke argentinske obrambe. Prvi polčas so presenetljivo vodili z 1 : 0. Poškodba Traceyja – takrat še ni bilo menjav – jih je vidno prizadela. Gavči so kmalu prevladali na terenu, Jenkijem natrosili pol ducata golov in jih pustili brez besed.

Urugvajski gol – Domači nogometaši bučno proslavljajo tresenje nasprotne mreže. Na koncu so izpolnili pričakovanja in se povzpeli na sam vrh. 1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

19


Policist podal strelcu Drugi polfinale med Urugvajem in Jugoslavijo je bil odigran v čudnih okoliščinah. Ponovno je sodil polemični Almeida Rego. Prvih dvajset minut je Jugoslavija igrala izredno dobro in povedla z izvrstnim golom Vujadinovića. Domači navijači so onemeli. Na robu obupa pa so bili, ko je Sekulić pobegnil po levem krilu, poslal predložek, ki ga je Marjanović spremenil v drugi gol. Brazilski sodnik je najprej pokazal na sredino, potem pa je po posvetovanju s stranskim sodnikom zadetek razveljavil. Polne tribune so si oddahnile, Jugoslovani so se zaman razburjali. To je bil prvi od dveh nepriznanih jugoslovanskih golov. Takoj je izenačil Anselmo. Veliko prahu je dvignil tudi tretji urugvajski zadetek. Jugoslovani so trdili, da je iz avta na igrišče žogo vrnil policist. Napadalec Anselmo je darilo izkoristil in zatresel mrežo. Milutinović je ostro protestiral. Na njegovem obrazu so soigralci opazili solze. Na tribunah ni bilo evforije, prej je vladala tišina, saj so gledalci opazili, da se dogaja krivica. Po tako sporni akciji so Modri izgubili voljo in njihova mreža se je zatresla še trikrat. Kljub razliki v golih je bilo razmerje v kotih 8 : 2 v prid Jugoslaviji. Tekma med Urugvajci in Jugoslovani je bila najbolj obiskana na prvenstvu. Ogledalo si jo je več gledalcev kot finale, v blagajno pa je priteklo 35 tisoč pesov, pet tisoč več kot na odločilnem dvoboju. Jugoslavijo so proglasili za presenečenje prvenstva in jo prvič uvrstili med nogometne velesile. Jugoslovani se, pišejo nekatere kronike, v znak protesta niso udeležili srečanja za tretje mesto proti Američanom. Na obeh polfinalih je bilo peklensko vroče. Termometer je kazal 35 stopin celzija.

Vojno stanje pred finalom Predvidljiv finale je napovedoval veliko napetosti. Po dveh bitkah na olimpijskem stadionu v Amsterdamu, ko so Urugvajci na račun Argentincev dosegli drugi zaporedni olimpijski naslov, se je rivalstvo še povečalo. Legenda tanga, pevec Carlos Gardel – v Urugavju trdijo, da se je rodil v njihovem mestu Tacuarembó, Argentinci pa, da je umetnik zagledal luč sveta v francoskem Toulousu in odraščal v Buenos Airesu – je nekaj dni po olimpijskem obračunu v znak sprave 20

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930

Trener šampionov – Urugvajski selektor Víctor Supicci je imel veliko manj pristojnosti, kakor jih imajo njegovi kolegi danes. Vseeno je pred prvenstvom zaradi uhajanja iz karantene domov poslal prvega vratarja Mazzalija.

zbral obe delegaciji in jim zapel ob spremljavi lastnega orkestra. Južnoameriški sosedje so se stepli, argentinski napadalec Raimundo Orsi pa je temnopoltemu Leandru Andradeju na glavi razbil dragoceno violino, za katero so morali Argentinci plačati visoko odškodnino. Pred finalom v Montevideu je Gardel, za vsak slučaj, obiskal vsak tabor posebej. Na finale ni šel, da se ne bi nikomur zameril. Po nekaterih podatkih je okoli 15 tisoč Argentincev (številke se menjajo od poročila do poročila) v urugvajsko glavno mesto po Srebrni reki priplulo na desetih ladjah. Le polovica jih ni zamudila. Več jih je zaradi megle prispelo šele na koncu tekme. Razplet so spremljali po šibkih radijskih valovih. Prvi so se izkrcali šest ur pred srečanjem. Policisti so jih natančno pregledali in zasegli marsikatero strelno orožje. Argentinci so se po glavnem mestu sprehajali s transparentom: »Hočemo maščevanje za Amsterdam«. Menili so namreč, da jim je groba urugvajska igra »ukradla« olimpijski naslov. Za varnost je skrbelo veliko število policistov. Tekma se je začela ob dveh popoldne, a je bil stadion že tri ure prej nabito poln. Sosede z onstran velike reke so domači privrženci sprejeli s kamenjem, psovkami in žalitvami. Prav tako nepopisna množica je bila zbrana pred zgradbo časopisa La Prensa na Majski aveniji v središču Buenos Airesa in sledila dogodkom po zvočnikih. Ljudi je bilo toliko, da so morali okoliške ulice zapreti za promet. Radijski sprejemniki so bili takrat še prava redkost.


Temnopolti žongler – José Leandro Andrade, eden najboljših urugvajskih nogometašev, je bil tudi izjemen plesalec na karnevalih v Montevideu.

Vsak polčas z drugo žogo Belgijski sodnik Jean Langenus je nekaj dni pred odločilno tekmo zaprosil za življenjsko zavarovanje in telesne stražarje. Bal se je namreč reakcije domačinov ob morebitnem porazu. Začetek tekme mu je povzročil prvi glavobol. Obe moštvi sta hoteli igrati s svojo žogo. Zadevo je salomonsko rešil. Prvi polčas so odigrali z argentinsko žogo (Argentina 2 : 1), drugega pa z lažjo domačo (Urugvaj 4 : 2). Langenus je takoj po finalu dobesedno pobegnil v pristanišče in se vkrcal na ladjo Duilio. Ni maral, da bi ga na cesti kdo prepoznal. Ladja je zaradi težav odplula šele naslednji dan.

igral in se je v enajsterico vrnil šele v finalu – je s štrcljem manjkajoče roke vratarja Botassa butnil v nogo in ga skoraj onesposobil. Cea, Iriarte in omenjeni Castro so v drugi polovici popeljali Svetlomodre do prvega naslova svetovnih prvakov. Montevideo je ponorel ob praznovanju trojne krone: dveh olimpijskih in svetovne. Urugvajski predsednik je naslednji dan razglasil za državni praznik. Oglasile so se sirene v pristanišču, rajanje je trajalo nekaj dni.

Urugvaj, prvi svetovni prvak Argentinci so začeli obetavno, vendar je Urugvajec Dorado kmalu povedel. Peucelle in Stábile sta Argentince popeljala v vodstvo. Med odmorom je urugvajski kapetan Nasazzi rekel soigralcem, naj se odločno borijo za vsako žogo. Branilec Lorenzo Fernández je vedel za poškodbo kolena argentinskega napadalca Francisca Varalla. Ko je ta nevarno streljal, ga je udaril na poškodovano mesto in Argentinec je lahko samo še hodil po igrišču. Tudi Enoroki Castro – po prvi tekmi ni več

Zgodovinska vstopnica – Prvo svetovno prvenstvo je kljub odsotnosti pomembnih reprezentanc popolnoma uspelo. 1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

21


Upanje za Argentince – Peucelle je že poslal žogo v mrežo za argentinsko izenačenje (1 : 1). V drugem polčasu je prišlo do preobrata in prvak je bil Urugvaj.

Odmevi in posledice V Evropi finale ni odmeval. Italijanska La Gazzetta dello Sport mu je na naslovni strani posvetila pičlih dvajset vrstic. Argentinski mediji so užaljeno reagirali. »Z Urugvajci ne smemo več igrati,« je zapisal jutranjik Crítica.

Dan po finalu so v Buenos Airesu razjarjeni navijači kamenjali urugvajsko veleposlaništvo in samo posredovanje policije je preprečilo diplomatski škandal. Nogometni zvezi obeh držav sta prekinili vse odnose za dve leti.

Enoroki Castro z glavo – Napadalec, ki mu je manjkala desna roka, je s četrtim golom zapečatil argentinsko usodo. Kmalu se je na stadionu in v mestu začelo veliko slavje. 22

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930


PRVO IME URUGVAJA

José Nasazzi

Nenadomestljivi kapetan

Olimpijski in svetovni prvak – José Nasazzi si pred finalom izmenjava spominska darila z Argentincem Nolom Ferreiro. Kar 13 let je bil kapetan urugvajske izbrane vrste.

José Nasazzi je bil rojen vodja. Soigralci so ga spoštovali, ubogali, občudovali in se ga celo bali. Zelo mlad je prevzel reprezentančni kapetanski trak pred kolegi, ki so bili starejši in izkušenejši. Nosil ga je med leti 1923 in 1935 ter soustvarjal zlate čase urugvajskega nogometa s štirimi južnoameriškimi naslovi (1923, 1924, 1926 in 1935), dvema olimpijskima (Pariz 1924, Amsterdam 1928) in enim svetovnim (doma leta 1930). S svetlomodro majico je odigral 64 tekem. Ob osvojitvi južnoameriškega prvenstva 1923 so funkcionarji nogometašem urugvajske izbrane vrste obljubili nastop na OI v Parizu. Nikoli ni izgubil proti evropski reprezentanci. Svojo nogometno pot je začel v Montevideu pri klubu Lito, od koder je prestopil k Bella Visti (v

istoimenski četrti se je rodil 24. maja 1901), ki ima po vatikanski zastavi rumeno-beli dres. Papeževci (Papales) so se na nogometnem prizorišču pojavili leta 1920, dve leti kasneje pa so bili že v prvi ligi. Nasazzi je delal kot kamnosek. Med drugim je obdeloval marmor, s katerim so gradili novi urugvajski parlament. Po velikem olimpijskem uspehu so ga sprejeli v službo v kazino, kjer je z leti prišel do vodilnih položajev. Ob uveljavitvi poklicnega nogometa je Nasazzi prestopil k Nacionalu in z Brazilcem Domingosom da Guio sestavljal neprebojni obrambni srednji branilski par. V trobarvni majici je osvojil dve urugvajski prvenstvi: 1933 in 1934. Umrl je 17. junija 1968 v 67. letu starosti. 1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

23


ZGODBA PRVENSTVA

Zakaj je odpovedal Monti Domačini so vedeli, da je vezist Luis Monti ključni argentinski mož. Močan, borben in grob je bil sam sposoben zrežirati zmago. Rekli so mu Doble ancho (dvojna širina). Vendar v finalu Montija, kot da ni bilo. Taval je po terenu in celo vljudno pomagal nasprotnikom, ko so bili brez moči. Soigralcem se je zdel neprepoznaven. Pred tekmo so mu grozili s smrtjo, enako pa tudi njegovi mami. Grožnje naj bi prihajale od urugvajskih fanatikov, ki niso pozabili, da je na odločilni tekmi južnoameriškega prvenstva 1929 v Buenos Airesu ravno Monti fizično obračunal z Lorenzom Fernándezom. Kasneje se je izvedelo, da sta predstavnika italijanske mafije Marco Scaglia in Luciano Benetti uresničevala nalogo, ki jima jo je naročil sam Benito Mussolini. Slab Montijev nastop, zgražanje navijačev nad njim, bi omogočil njegov odhod v Italijo in nastop za Azzurre. Ko se je srečanje začelo, naj bi Italijana rekla: »Čez devetdeset minut bova vedela, ali morava ubiti Montija in njegovo mamo ali pa mu ponuditi veliko denarja za igranje v Italiji.« Scenarij se je zasukal tako, da sta nekaj dni po finalu Scaglia in Benetti Montija obiskala in mu za prestop k Juventusu ponudila pet tisoč dolarjev na mesec, hišo in avto. Italijana naj bi v ta namen tudi podkupila nekaj argentinskih funkcionarjev. Kasneje je prispel predstavnik Stare dame in z nogometašem podpisal pogodbo. Monti je vedel, da so urugvajski navijači v finalu komaj čakali na najmanjšo njegovo grobost, da bi izzvali škandal. »Monti ne bi smel igrati,« je dejal pozneje Francisco Varallo.

24

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930

Prijazen in vljuden – Luis Monti je bil v finalu neprepoznaven. Rekel je, da so mu pred tekmo grozili s smrtjo. Kmalu je odšel k italijanskemu Juventusu.


INTERVJU

Edini, ki je dočakal 21. stoletje

Varallo 1930 in 2002 – Na sliki levo Panchito pelje žogo proti Mehiki, na desni pa se 72 let pozneje nahaja pred svojo hišo v argentinskem mestu La Plata.

Francisco Panchito Varallo, edini še živeči nogometaš finala prvega svetovnega prvenstva, je vse življenje stanoval v La Plati, upravnem središču province Buenos Aires v Argentini. Tam sem ga srečal neko sončno avgustovsko zimsko popoldne leta 2002. Že sedem desetletij je bival v hiši, ki si jo je zgradil z denarjem transferja iz matičnega kluba Gimnasia y Esgrima k Boci Juniors. Najti ga ni bilo težko. Vprašati je bilo treba za Panchita (beri Pančíta) in daleč naokrog je vsakdo vedel, kje je doma. Mnogi so redno zahajali v njegov lokal iger na srečo po kakšen listek loterije ali lota. Čeprav ga je ženina smrt vidno prizadela, je bil pri 92 letih videti zavidljivo vitalen. Začasno je bival pri hčerki. Spomini na nesrečno izgubljeni finale so bili zelo živi, rana po 72 letih še ne povsem zaceljena. Varallo je dogodke vneto pripovedoval in s telesom nakazal tudi kakšno takratno akcijo. »Poraz proti Urugvajcem je bil najbolj žalosten trenutek v moji karieri. Med nami je vladalo veliko rivalstvo. Prepričan sem, da smo se v odločilnih trenutkih prestrašili. Samo Peucelle, Stábile in

jaz smo zdržali pritisk,« se je spominjal. »Danes ugotavljam, da bi moral zaradi poškodbe v tistem finalu mesto prepustiti drugemu soigralcu. Dan pred tekmo me je pregledal doktor Campistegui, sin urugvajskega predsednika, in svetoval, naj ne nastopim. Naši mu niso verjeli. Na jutranjem testu pred finalom nisem čutil bolečin. Z dvajsetimi leti pa sem hotel igrati za vsako ceno, tudi z berglami, če bi bilo treba.« Varallo se še posebej spominja grobosti urugvajskega branilca Lorenza Fernándeza, ki mu je nenehno grozil, da ga bo presekal na dvoje. »Nisem se ga bal. Ob začetku drugega polčasa, ko smo še vodili, mi je Nolo Ferreira sijajno podal, moj strel pa se je odbil od prečke. Fernández me je nalašč brcnil v poškodovano koleno in me izločil iz igre.« Kanonček Varallo je po podatkih Mednarodne federacije za nogometno statistiko in zgodovino med letoma 1928 in 1939 v 272 prvenstvenih tekmah zabil 209 golov. Še danes je s 181 goli v 209 tekmah najboljši strelec v zgodovini Boce Juniors. Leta 1931 je zaigral v prvem krogu uvodne profesionalne domače lige. (JV) 1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

25


PRVE VIOLINE

26

Guillermo Stábile Argentina

Lucien Laurent Francija

Najboljši strelec prvenstva je tekmovanje začel kot rezervist. V moštvo je vstopil na srečanju proti Franciji namesto Roberta Cherra (zaradi živčnega zloma je moral odnehati) in do konca prvenstva osemkrat zatresel mrežo. Z lahkoto je prodiral skozi nasprotnikove obrambe, zato so ga klicali El Filtrador (cedilo). V Argentini ga je na ulični tekmi odkril zastopnik kluba Huracán. S sedemnajstimi leti je že igral v prvi enajsterici, osvojil dva državna naslova in leta 1926 debitiral v argentinski reprezentanci. Po uspešnem nastopu na SP 1930 je pustil službo pri pristaniški carini in z ladjo Note Rosso – kapitan je bil zagrizen navijač Genove – odpotoval v Evropo. V največjem italijanskem pristanišču, od koder je toliko Italijanov s trebuhom za kruhom odplulo v Argentino, ga je novembra 1930 sprejelo pravo ljudsko rajanje. Tri dni po prihodu je odigral glavno vlogo v enem najbolj blestečih debijev v zgodovini italijanskega nogometa. V manj kot pol ure je trikrat zatresel mrežo Bologne. Navijače je osvojil. Ker se je njegov oče rodil v Italiji, je lahko nastopal kot domačin. Kmalu se je zanj začela kalvarija. V časih, ko je bilo okrevanje veliko počasneje kot danes, si je Stábile dvakrat zlomil isto nogo in bil dolgo časa izven igrišč. V petih letih je odigral samo 42 tekem. Leta 1935 je prestopil k Napoliju, kjer je ostal dve leti. Poškodbe so pustile sledi. Kariero je leta 1939 končal pri klubu Red Star v Franciji. Povsod, kjer je bil, so ga navijači imeli radi. Vrnil se je v Argentino in postal trener Huracána in Racinga, in slednjega trikrat zaporedoma popeljal na argentinski vrh. Osemnajst let je vodil argentinsko reprezentanco, vse do poloma na Švedskem 1958. Še danes je trener z najdaljšim stažem v zgodovini argentinskega nogometa. Bil je tudi radijski komentator. Umrl je star 60 let 27. novembra leta 1966.

Francoski vezni igralec se je vpisal v zgodovino, ker je zabil prvi gol na SP. V 19. minuti je Andre Maschinot podal na desni bok Ernestu Libératiju. Ta je poslal predložek do Laurenta, ki je z izvrstnim volejem matiral mehiškega vratarja Bonfiglia. Gol, ki je sprožil aplavz tisočih gledalcev na stadionu Pocitos in zelo diskretne čestitke soigralcev, se je vpisal v nogometne in druge leksikone. Na srečanju proti Argentincem se je Laurent poškodoval in zamudil tretjo tekmo s Čilenci. Mali Francoz (162 centimetrov in 65 kilogramov) se je rodil 10. decembra 1907 v Saint-Maur-des-Fossés. Nogometno pot je začel pri klubu CA Pariz, s katerim je bil leta 1928 finalist francoskega pokala. V času prvega mundiala je bil član Football Cluba SochauxMontbélliard. Zjutraj je treniral, popoldne pa opravljal redno službo pri avtomobilskem koncernu Peugeot. Klub Sochaux je leta 1928 ustanovil Jean Pierre Peugeot. V podjetju so bili zaposleni še trije člani francoske reprezentance, ki je prišla v Montevideo: Laurentov starejši brat Jean (ni igral), André Maschinot in Étienne Mattler. V nadaljevanju kariere je Laurent igral pri klubih Français, Mulhouse, Rennes, Racing Club Strasbourg, Cannes in Besançon. V francoski reprezentanci je debitiral 23. februarja 1930 s porazom proti Portugalski 0 : 2. Poslovil se je 19. maja 1935 z zmago 2 : 0 nad Madžarsko. Bil je član francoske odprave na SP 1934 v Italiji, a zaradi poškodbe gležnja ni nastopil. V 10 reprezentančnih dvobojih je zabil dva gola. Zelo rad se je spominjal tudi drugega, 14. maja 1931 proti angleškim profesionalcem. Francozi so jih premagali s 5 : 2. Po nogometni upokojitvi se je pridružil francoskim silam v drugi svetovni vojni. Bil je zajet in tri leta preživel v zaporu. Po vrnitvi v Besançon je prevzel trenerski stolček domačega kluba. Laurentovi spomini so prvič prišli v javnost leta 1990 med slavnostno večerjo Mednarodne nogometne zveze na SP v Italiji. Nikoli ni dejansko dojel, zakaj se je s komaj dvema odigranima tekmama na svetovnih prvenstvih in enim samim golom povzpel med nogometne legende. Umrl je v Besançonu 11. aprila 2005 star 97 let.

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930


BESEDE, BESEDE

Aleksandar Tirnanić Jugoslavija

Luis Monti »Ko smo se vrnili za drugi polčas, sem ob igrišču videl veliko oboroženih policajev. Sklepal sem, da nas ne bodo branili. Vedel sem, da bi moj najmanjši prekršek zanetil ogenj. Zato sem rekel soigralcem, naj borbo prevzamejo oni. Jaz nisem mogel. Bal sem se. S smrtjo so grozili moji mami. Noč pred tekmo mi niso pustili spati. Med igro sem bil z glavo drugje. Prvi gol – Tirnanić je dosegel prvi

V Argentini sem bil po tekmi glavni krivec za

jugoslovanski zadetek na svetovnih

poraz. Navijači so ravnali z menoj kot s cunjo.

prvenstvih.

Ko so mi prišli ponudit toliko denarja za igranje v Italiji, je zame ponovno zasijalo sonce,« ključni argentinski mož, ki je v finalu odpovedal. José Nasazzi »Po zadnjem sodnikovem žvižgu sem videl, kako so Ferreira, Varallo in Stábile jokali, tudi Mario Evaristo, ki me je med srečanjem, potem ko sem ga pri pobegu prijel za majico, skoraj zadel s komolcem. Če bi me, bi jaz ostal brez zob. Videl sem Luisa Montija oditi s sklonjeno glavo. Zmagali smo, ker smo pokazali več srca,« urugvajski kapetan. José Pedro Damiani »Finale prvega svetovnega prvenstva sem si na stadionu Centenario ogledal sam, ko sem bil star komaj devet let. V resnici sem pred tekmo v okolici prizorišča pasel zijala, nastalo je prerivanje in hočeš nočeš sem se znašel na tribuni Olímpica. Po tekmi sem slavil na ulicah do poznih ur. Ko sem se vrnil domov, je moja obupana mati proslavila urugvajski naslov na moji zadnjici,« dolgoletni predsednik kluba Peñarol iz Montevidea. Lucien Laurent »Nemogoče je opisati, kaj sem čutil, ko sem zabil prvi gol v zgodovini SP. Bila je prava čarovnija. Ne smete pozabiti, da sem bil star 23 let in nikoli nisem bil izven Francije. Takrat je bilo igranje v reprezentanci polno narodnega naboja, danes pa nogometaši igrajo bolj za lastno korist,« avtor prvega gola v zgodovini SP. 1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

BESEDE, BESEDE

Brazilskemu vratarju Joelu je Tirke – tako so ga klicali od otroštva – zabil prvi jugoslovanski gol na svetovnih prvenstvih. V 21. minuti je dobil žogo od obrambnih igralcev, se zapodil proti brazilskim vratom, preigral enega od nasprotnikov in vratarja ter zabil mojstrski zadetek, ki je zaslužil aplavz s tribun stadiona Parque Central. Jugoslovani so tisto popoldne z zmago z 2 : 1 pripravili senzacijo. Na prvenstvu je Tirnanić odigral vsa tri srečanja. Bil je desni krilni napadalec, zelo hiter, eleganten in spreten z žogo. Z 19 leti je bil najmlajši član izbrane vrste. Med 1929 in 1940 je v državnem dresu zbral 50 mednarodnih nastopov in zabil 12 golov. V reprezentanci je debitiral 6. oktobra 1929 v Bukarešti proti Romuniji (1 : 2). Rodil se je 15. julija 1911 v Beogradu. Največ časa je igral pri klubu BSK (danes OFK Omladinski fudbalski klub) Beograd, s katerim je med leti 1931 in 1936 osvojil kar štiri državna prvenstva. V članskem moštvu je prvič zaigral leta 1928 in v njem odigral okoli 500 tekem. Odločilno je prispeval k njegovim najbolj svetlim trenutkom. V spominu je ostal napadalni tandem, ki sta ga sestavljala z Mošo Marjanovićem. Leta 1937 je prestopil k lokalnemu tekmecu SK Jugoslavija, potem pa igral še za BASK in do zečetka druge svetovne vojne za SK Jedinstvo. Leta 1936 je podpisal apel za bojkot olimpijskih iger v Berlinu. Po vojni je bil zelo aktiven v obnovi nogometa v socialistični Jugoslaviji. Prevzel je odgovornost za nogomet na Fizkulturni zvezi Jugoslavije. Kot selektor je izbrano vrsto vodil na svetovnem prvenstvu 1958 na Švedskem (ena zmaga, dva remija, en poraz)) in na evropskem 1960 (drugo mesto). Skupaj s trenerjem Tonijem Pogačnikom sta sestavila olimpijski tim, ki razen srebrne medalje na olimpijskih igrah 1952 ni osvojil nobene druge mednarodne lovorike, a ga še danes mnogi smatrajo kot najboljšo jugoslovansko reprezentanco vseh časov: Beara, Stanković, Crnković, Čajkovski, Horvat, Boškov, Ognjanov, Mitić, Vukas, Bobek, Zebec.

27


ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Idealno moštvo

Operni zvezdnik med nogometaši

Thépot (Francija), Nasazzi (Urugvaj), Mascheroni (Urugvaj), Andrade

Na ladiji Conte Verde, s katero so v Montevideo

(Urugvaj), Monti (Argentina), Gestido (Urugvaj), Ferreira (Argentina),

prispeli Francozi, Belgijci, Romuni in Brazilci skupaj s

Iriarte (Urugvaj), Peucelle (Argentina), Scarone (Urugvaj), Stábile

Julesom Rimetom, je potoval tudi operni zvezdnik,

(Argentina).

ruski basist Fjodor Šaljapin. Njegova zadnja postaja

Zakaj svetovni pokal Prvo pokalno tekmovanje (Cup) med državnimi reprezentacami je bilo leta 1872 pod okriljem angleške The Football Association. Sodelovali so Anglija, Škotska, Severna Irska in Wales. Svetovni pokal (World Cup) naj bi bil razširjena, svetovna verzija britanskega pokala. Leta 1950 so ga preimenovali v Jules Rimet, dvajset let pozneje pa ga je Brazilija po tretjem osvojenem prvenstvu za vedno odnesla domov. Brez remijev Prvo svetovno prvenstvo je bilo do danes edino brez remijev. Prve poškodbe Prvi nogometaš, ki je moral iz igre zaradi poškodbe, je bil francoski vratar Thépot na uvodnem srečanju proti Mehiki. Ker še niso obstojale zamenjave, je v vrata stopil vezist Chantrel. Bolivijec Gumersindo Gómez je bil prvi resneje poškodovani igralec na svetovnih prvenstvih. Na srečanju proti Jugoslaviji je utrpel dvojni zlom desne noge. Mamljivi zaslužek Urugvajska nogometne zveza je prejela 255.107 dolarjev, kar je takrat pomenilo znatno več kot danes. Po plačilu stroškov in odmeri 10 odstotkov Mednarodni nogometni zvezi je Urugvajcem ostalo 100 tisoč ameriških zelencev. Najmanj gledalcev Srečanje med Romunijo in Perújem velja še danes za najmanj obiskano srečanje na SP. Na tribunah je bilo le 2.000 gledalcev. Multišportnik Napadalec Preguinho (João Coelho Netto), prvi brazilski kapetan in strelec prvega brazilskega gola na mundialih, je blestel še v drugih športih. Skupaj je osvojil kar 55 različnih naslovov. Bil je petkrat prvak košarkarskega prvenstva zvezne države Rio de Janeiro, prvak v odbojki (1923) in v atletiki (1925). Leta 1925 je neko jutro preplaval 600 metrov in pomagal Fluminenseju do državnega naslova, potem pa odšel s taksijem do stadiona Laranjeiras in za isti klub odigral še nogometno tekmo proti São Cristovau. Zmaga je pomenila osvojeno domače prvenstvo. S 185 goli je še danes tretji najboljši strelec v zgodovini Fluminenseja. Igral je zaradi veselja, zato ni sprejel profesionalizma. Umrl je leta 1979. 28

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

PODATKI, STATISTIKE, ŠTEVILKE

ni bila Montevideo, temveč Buenos Aires. V Teatro Colón, kjer je pel že v otvoritveni sezoni leta 1908, se je vračal po 22 letih na nastope v Borisu Godunovu in Seviljskem brivcu. Pri 57 letih se je poslovil od argentinske publike. Sodnik in poročevalec Belgijski sodnik Jean Langenus je v Montevideu opravljal dve funkciji: po vsaki od štirih tekem, ki jih je sodil, je napisal kroniko srečanja za nemški športni tednik Kicker. Presenetljivi Američani Skoraj neopazno so odpluli iz newyorškega pristanišča. Po prvih zmagah v Montevideu jim je New York Times s člankom »ZDA favorit za zmago na prvem svetovnem prvenstvu« posvetil dva stolpca. Selekcijo Združenih držav je poleg Američanov sestavljalo šest Britancev z ameriškim državljanstvom: Wood, Gallagher, Auld, Brown, McGhee in Moorhouse. Njihova največja odlika so bili moč, velikost in vzdržljivost. Igrali so tipični otoški nogomet, zato so večino zadetkov dosegali z glavo. Vodil jih je Jack Coll, bivši zvezdnik angleškega Arsenala. Američani so dosegli najboljšo uvrstitev na SP do zdaj. Pretep Na srečanju med Argentinci in Čilenci se je vnel hud pretep med igralci. Čilski napadalec je z natančnim udarcem z roko prevrnil na hrbet Montija, potem ko ga je ta med igro neusmiljeno tepel. Urugvajski gledalci so akcijo nagradili s ploskanjem. Sistem igre Urugvajci so igrali po tako imenovanem sistemu W, z vratarjem, tremi branilci, dvema veznima igralcema in petimi napadalci. Dva od teh sta se vračala do sredine.


OB ROB

Lahko bi bil prvi

Pevec in dva kapetana Pevec tangov Carlos Gardel, ki si ga tako Argentinci kot Urugvajci lastijo za svojega, je domačo reprezentanco obiskal v garderobi. V trenutku ko je pozdravljal kapetana Nasazzija, je v prostor stopil nasmejani pubertetnik, poštni kurir, ki je Nasazziju izročil pozdravni telegram. Mali sel ni bil nihče drug kot legendarni Obdulio Varela, dvajset let pozneje kapetan Svetlomodrih na SP v Braziliji. Črno čudo Brazilci se niso proslavili. Kljub temu pa so predstavili nogometnemu svetu enega prvih zvezdnikov, Fausta dos Santosa, ki so ga klicali

Maks Mihelčič – Bil je na prvem

Črno čudo. Igral je samo na prvem mundialu v

trenerjevem seznamu za potovanje

Montevideu.

v Urugvaj, a je žal ostal doma.

Spor med zvezama Rivalstvo med mestoma Rio de Janeiro in São Paulo je v Braziliji folklora. Brazilska športna zveza (Confederaçao Brasileira de Desportos – CBD), predhodnica Brazilske nogometne zveze (Confederaçao Brasileira de Futebol – CBF) s sedežem v Riu, je storila usodno strateško napako, ko v komisijo, ki je določala reprezentante, ni vključila nobenega funkcionarja iz São Paula. V odgovor je Associação Paulista de Esportes Atleticos (APEA) umaknila vse igralce, ki so igrali pod njenim

Vratar Maks Mihelčič, najboljši slovenski nogometaš med obema vojnama, bi bil lahko prvi Slovenec, ki bi nastopil na mundialih. Svojo nogometno pot je začel pri ljubljanskih klubih Hermesu in Iliriji. Leta 1927 je prestopil k zagrebškemu Građanskemu, prvemu jugoslovanskemu klubu tistega časa. Od leta 1925 do 1931 je odigral 18 tekem v jugoslovanski reprezentanci. Branil je na srečanju proti Franciji 19. maja leta 1929 na olimpijskem stadionu Colombes v Parizu, ko so Jugoslovani zabeležili veliko zmago s 3 : 1. Bil je tudi na začetnem seznamu trenerja Boška Simonovića za SP v Montevideu. Zaradi konflikta med Zagrebom in Beogradom ter nasprotovanja nekaterih klubov taki dolgi odsotnosti igralcev, so v Montevideo odpotovali izključno nogometaši beograjskih klubov in trije, ki so igrali v francoskih klubih. Mihelčič je bil dve leti prej, leta 1928, tudi na seznamu olimpijske reprezentance, ki je nastopila v Amsterdamu, a ni igral.

okriljem, med njimi tudi Arthurja Friedenreicha. Tako so v Montevideu Brazilci predstavili reprezentanco iz Ria de Janeira (Carioca). Edini

Stanko Tavčar

prestopnik je bil Araken Patuska, ki je po sporu s Santosom ostal brez kluba. Slaba organizacija Brazilcev se je kazala tudi v dejstvu, da je delegacijo vodil Afranio Costa Paraná, zaslužni športnik (Braziliji je na olimpijadi v Antwerpnu leta 1920 v streljanju prinesel prvo olimpijsko zlato medaljo v zgodovini), ki pa o nogometu ni imel veliko pojma. Ko so v São Paulu izvedeli o izpadu Brazilcev v prvem krogu, so šli proslavljat na ulice. Člani argentinskega kluba Huracán, ravno takrat na turneji v največjem

Srednji vezni igralec ljubljanske Ilirije Stanko Tavčar je bil prvi Slovenec, ki se je v dresu jugoslovanske reprezentance udeležil olimpijskih iger, leta 1920 v Antwerpnu v Belgiji. Tavčar, najboljši slovenski nogometaš pred prvo svetovno vojno, je nastopil na dveh tekmah: proti Češkoslovaški (0 : 7) in proti Egiptu (2 : 4).

južnoameriškem mestu, niso razumeli, kako se

Stanko Tavčar – Prvi Slovenec,

lahko Brazilci veselijo poraza Brazilcev.

ki je igral na olimpijskih igrah. 1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

29


OB ROB

Olimpijski finale Urugvajci in Argentinci so se dve leti pred prvim svetovnim prvenstvom srečali v dveh finalnih tekmah olimpijskega turnirja leta 1928 v Amsterdamu. Rivalstvo je bilo zelo veliko in igralo se je na nož. Na prvem srečanju sta se reprezentanci razšli z neodločenim izidom 1 : 1, na drugem pa so Svetlomodri zmagali z 2 : 1 in že drugič osvojili zlato olimpijsko kolajno. Srečanje se je igralo 13. junija na amsterdamskem olimpijskem stadionu. Pravico je delil Nizozemec Johannes Mutters. Za prvake sta zadela Figueroa in Scarone, za Gavče pa Monti. Postavi: Urugvaj: Mazzali, Nasazzi, Arispe, Andrade, Píriz, Gestido, Arremón, Scarone, Borjas, Cea, Figueroa. Argentina: Bossio, Bidoglio, Paternoster, Médici, Monti, Juan Evaristo, Caricaberry, Tarasconi, Ferreira, Perducca, Orsi.

Arthur Tiger Friedenreich Bil je največji idol brazilskega nogometa v obdobju amaterizma, a ni nikoli igral na SP. Prvega v Montevideu je moral izpustiti zaradi spora med zvezama iz Ria de Janeira in São Paula (takrat je igral za São Paulo). Bil je star 38 let. »To, da nisem mogel sodelovati na največji nogometni prireditvi, je bilo zame največje razočaranje v življenju,« je izjavil.

FIFA in Guinessova knjiga rekordov sta ga proglasili za najboljšega strelca v zgodovini nogometa, s 1.329 goli, 48 več kot Pelé. Podatka nihče ni mogel potrditi in dokazati. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je večji del dokumentacije o njegovih nastopih neki občinski uradnik v Santosu zmetal v smeti. Verjetno je v karieri zabil več kot dva tisoč golov. Ali pa tudi ne. Polemika še teče. Bil je mešanec, sin nemškega trgovca in temnopolte perice, potomke sužnjev. Zanj ni bilo lahko igrati v času, ko so imeli dostop do nogometa izključno belci. K sreči je podedoval očetove svetle oči, da bi izgledal še bolj bel, pa si je obraz napudral z riževim prahom in si z gelom skrbno počesal lase nazaj. Vedno je skočil zadnji na igrišče. Zasebno je bil pravi frajer: oblačil se je zelo elegantno, pil francoski konjak in kadil cigare znamka Pour la noblesse. Klicali so ga tudi Ženin Amerike. Ko je z imenitnim golom proti Urugvaju po podaljšku odločil južnoameriško prvenstvo leta 1919, so njegove nogometne čevlje dolgo časa razstavljali v izložbi neke zlatarne v Riu de Janieru. Brazilski predsednik Epitacio Pessoa je odločil, da na naslednje prvenstvo leta 1921 v Buenos Aires potujejo samo beli igralci. Fried je moral ostati doma. Igral je do 43. leta. Umrl je v revščini leta 1969. Ni se več spominjal, kdo je bil in kaj vse je storil za nogomet.

DOGODKI

•  Mahatma Gandhi je v Indiji sprožil kampanjo civilne neposlušnosti. Kot protest proti državnemu monopolu nad pridelovanjem soli je organiziral Pohod soli. • Potres v Neaplju je zahteval 1500 žrtev in več zasutih vasi. • Znanstveniki so odkrili Pluton, najbolj oddaljeni planet od Zemlje. • Britanka Amy Johnson je kot prva ženska z letalom poletela iz Velike Britanije v Avstralijo. Porabila je devetnajst dni.

30

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930


skupina A

skupina B

Argentina – Čile – Francija – Mehika

Bolivija – Brazilija – Jugoslavija

13. julij

19. julij

14. julij

20. julij

FRANCIJA 4

ČILE 1

JUGOSLAVIJA 2

BRAZILIJA 4

19’ Laurent, 40’ Langiller, 42’, 87’ Maschinot

64’ Subiabre

21’ Tirnanić, 30’ Bek

37’, 73’ Moderato, 57’, 83’ Preguinho

MEHIKA 1

FRANCIJA 0

BRAZILIJA 1

BOLIVIJA 0

70’ Carreño

62’ Preguinho

26’ Chantrel je igral kot vratar namesto poškodovanega

Stadion: Centenario, Montevideo Sodnik: Aníbal Tejada (Urugvaj) Gledalcev: 48.000 Čile: Roberto Cortés, Chaparro, Guillermo Riveros, Arturo Torres, Guillermo Saavedra, Casimiro Torres, Tomás Ojeda, Subiabre, Villalobos, Carlos Vidal, Schneeberger. Francija: Thépot, Mattler, Capelle, Villaplane, Delmer, Chantrel, Libérati, Delfour, Pinel, Veinante, Langiller.

Thepota.

30’ Thépot je ubranil enajstmetrovko Vidalu.

Stadion: Centenario, Montevideo Sodnik: John Balway (Francija) Gledalcev: 15.000 Brazilija: Oswaldo de Barros “Velloso”, José Luiz de Oliveira “Zé Luiz”, Luís Gervazoni “Itália”, Hermógenes Fonseca, Fausto dos Santos, Fernando Giudicelli, Benedicto de Moraes Meneses Dantas, Moacyr de Siqueira Queiróz “Russinho”, Carlos Alberto Dobbert de Carvalho Leite, João Coelho Netto “Preguinho”, Moderato Wisintainer. Bolivija: Jesús Bermúdez, Durandal, Chavarría, Renato Sáinz, Diógenes Lara, Jorge Valderrama, René Fernández, Eduardo Reyes Ortíz, José Bustamante, Rafael Méndez, Alborta.

Mehika: Bonfiglio, Rafael Garza Gutiérrez, Manuel Rosas, Amézcua, Alfredo Sánchez, Felipe Rosas, Hilario López, José Ruíz, Dionisio Mejía, Carreño, Luis Pérez.

19. julij

ARGENTINA

6

8’, 17’, 80’ Stábile, 10’, 55’ Zumelzú, 53’ Varallo

MEHIKA

3

15. julij

37’ (11m) 72’ Manuel Rosas, 78’ Gayón

ARGENTINA 1

Stadion: Centenario, Montevideo Sodnik: Ulises Saucedo (Bolivija) Gledalcev: 50.000 Argentina: Bossio, Della Torre, Paternoster, Chividini, Zumelzú, Orlandini, Peucelle, Varallo, Stábile, Demaría, Spadaro.

81’ Monti

FRANCIJA 0 Stadion: Parque Central, Montevideo Sodnik: Gilberto de Almeida Rego (Brazilija) Gledalcev: 30.000 Argentina: Bossio, Della Torre, Muttis, Juan Evaristo, Monti, Pedro Arico Suárez, Perinetti, Varallo, Manuel Ferreira, Cherro, Mario Evaristo. Francija: Thépot, Mattler, Capelle, Villaplane, Pinel, Chantrel, Libérati, Delfour, Maschinot, Lucien Laurent, Langiller.

- Vratar Bossio je ubranil enajstmetrovko Manuelu Rosasu, ki pa je odbito žogo poslal v mrežo.

Mehika: Bonfiglio, Rafael Garza Gutiérrez, Manuel Rosas, Felipe Olivares, Alfredo Sánchez, Raimundo Rodríguez, Francisco Garza Gutiérrez, Felipe Rosas, Hilario López, Gayón, Carreño. - 23’ Vratar Bonfiglio je ubranil enajstmetrovko

16. julij

Paternostru.

ČILE 3 4’, 86’ Vidal, 51’ (avt) M.Rosas

22. julij

MEHIKA 0

ARGENTINA 3

Stadion: Parque Central, Montevideo Sodnik: Henry Christophe (Belgija) Gledalcev: 8.000 Čile: Roberto Cortés, Víctor Morales, Poirier, Arturo Torres, Guillermo Saavedra, Elgueta, Tomás Ojeda, Subiabre, Villalobos, Carlos Vidal, Schneeberger. Mehika: Sota, Rafael Garza Gutiérrez, Manuel Rosas, Amézcua, Alfredo Sánchez, Felipe Rosas, Hilario López, José Ruíz, Gayón, Carreño, Luis Pérez.

12’, 14’ Stábile, 51’ Mario Evaristo

- Glede strelcev na tem srečanju obstaja kar nekaj verzij. Nekateri viri pripisujejo prva dva čilska gola Subiabreju in tretjega Vidalu, drugi, prvega Vidalu in ostala dva

Stadion: Parque Central, Montevideo Sodnik: Aníbal Tejada (Urugvaj) Gledalcev: 30.000 Jugoslavija: Jakšić, Milutin Ivković, Dragan Mihajlović, Arsenijević, Ljubiša Stefanović, Djokić, Aleksandar Tirnanić, Marjanović, Ivica Bek, Vujadinović, Sekulić. Brazilija: Joel de Oliveira Monteiro, Oscarino Costa Silva , Luís Gervazoni “Itália”, Hermógenes Fonseca, Fausto dos Santos, Fernando Giudicelli, Polycarpo Ribeiro de Oliveira “Poly”, Nilo Murtinho Braga, Teóphilo Bittencourt Pereira , Abraham Patuska da Silveira “Arakén”, João Coelho Netto “Preguinho”.

- Drugi brazilski gol je po nekaterih virih Preguinho zabil

17. julij

v 67. minuti.

JUGOSLAVIJA 4 60’, 67’ Bek, 65’ Marjanović, 85’ Vujadinović

LESTVICA

BOLIVIJA 0

1. Jugoslavija 2. Brazilija 3. Bolivija

Stadion: Parque Central, Montevideo Sodnik: Francisco Matteucci (Urugvaj) Gledalcev: 20.000 Jugoslavija: Jakšić, Milutin Ivković, Dragan Mihajlović, Arsenijević, Ljubiša Stefanović, Djokić, Aleksandar Tirnanić, Marjanovič, Ivica Bek, Vujadinović, Najdanović. Bolivija: Jesús Bermúdez, Durandal, Chavarría, Argote, Diógenes Lara, Jorge Valderrama, Gumersindo Gómez, José Bustamante, Rafael Méndez, Alborta, René Fernández.

4 točke 2 točki 0 točk

S TAT I S T I K E

Stadion: Pocitos, Montevideo Sodnik: Domingo Lombardi (Urugvaj) Gledalcev: 6.000 Francija: Thépot (Chantrel), Mattler, Capelle, Villaplane, Pinel, Chantrel, Libérati, Delfour, Maschinot, Lucien Laurent, Langiller.

ČILE 1 15’ Subiabre

Stadion: Centenario, Montevideo Sodnik: Jean Langenus (Belgija) Gledalcev: 1.000 Argentina: Bossio, Della Torre, Paternoster, Juan Evaristo, Monti, Orlandini, Peucelle, Varallo, Stábile, Manuel Ferreira, Mario Evaristo. Čile: Roberto Cortés, Chaparro, Víctor Morales, Arturo Torres, Guillermo Saavedra, Casimiro Torres, Guillermo Arellano, Subiabre, Villalobos, Carlos Vidal, Juan Aguilera.

Subiabreju, ostali pa prva dva Vidalu in tretjega kot avtogol Manuela Rosasa, ki ga označujejo kot prvi

LESTVICA

avtogol v zgodovini svetovnih prvenstev.

1. Argentina 2. Čile 3. Francija 4. Mehika

6 točk 4 točke 2 točki 0 točk

1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

31


skupina C

skupina D

Perú – Romunija – Urugvaj

Belgija – Paragvaj – ZDA

14. julij

21. julij

13. julij

20. julij

ROMUNIJA 3

URUGVAJ 4

ZDA 3

PARAGVAJ 1

1’ Desu, 74’ Stanciu, 85’ Kovacs

7’ Dorado, 16’ Scarone, 30’ Anselmo, 35’ Cea

14’ McGhee, 45’ Florie, 88’ Patenaude

40’ Vargaz Peña

PERÚ 1

ROMUNIJA 0

BELGIJA 0

BELGIJA 0

60’ Souza Ferreira

Stadion: Centenario, Montevideo Sodnik: Gilberto de Almeida Rego (Brazilija) Gledalci: 50.000 Urugvaj: Ballestrero, Mascheroni, Nasazzi, José Leandro Andrade, Lorenzo Fernández, Gestido, Dorado, Scarone, Anselmo, Cea, Santos Iriarte. Romunija: Läpusneanu, Bürger, Czako, Eissenbeiser, Emerich Vogl, Robe, Nicolae Kovacs (Covaci), Desu, Wetzer, Raffinsky, Barbu.

Stadion: Parque Central, Montevideo Sodnik: José Bartolomé Macías (Argentina) Gledalci: 10.000 ZDA: James Douglas, Alec Wood, Moorhouse, James Gallagher, Tracey, James Brown, Gonsálves, Florie, Patenaude, Auld, McGhee. Belgija: Badjou, Nouwens, Hoydonckx, de Clercq, Hellemans, Pierre Braine, Diddens, Voorhoof, Ferdinand Adams, Moeschal, Versijp. - Nekateri viri trdijo, da je bil avtor drugega ameriškega

Stadion: Centenario, Montevideo Sodnik: Ricardo Vallarino (Urugvaj) Gledalci: 9.000 Paragvaj: Pedro Benítez, Quiterio Olmedo, Salvador Flores, Santiago Benítez, Eusebio Díaz, Garcete, Nessi, Gerardo Romero, Aurelio González, Delfín Benítez Cáceres, Luis Vargas Peña. Belgija: Badjou, de Deken, Hoydonckx, Moeschal, Hellemans, Pierre Braine, Diddens, Nouwens, Ferdinand Adams, Delbeke, Versijp.

zadetka McGhee. Tudi minutaže se ne ujemajo.

- Nekateri viri trdijo, da je bil strelec paragvajskega

Po nekaterih virih naj bi bili zadetki doseženi v 28’, 38’

zadetka Benítez Cáceres.

Stadion: Pocitos, Montevideo Sodnik: Alberto Warnken (Čile) Gledalci: 2.000 Romunija: Läpusneanu, Bürger, Adalbert Steiner, Eissenbeiser, Emerich Vogl, Raffinsky, Nicolae Kovacs (Covaci), Desu, Wetzer, Stanciu, Barbu. Perú: Juan Valdivieso, De las Casas, Alberto Soria, Plácido Galindo, Domingo García, Lavalle, Julio Flores, Alejandro Villanueva, Denegri, Demetrio Neyra, Luis Souza Ferreira Izključen: 54’ Plácido Galindo - Več virov trdi, da je bil izključen De las Casas.

LESTVICA 1. Urugvaj 2. Romunija 3. Perú

4 točke 2 točki 0 točk

in 68’ minuti.

LESTVICA

18. julij

17. julij

URUGVAJ 1

ZDA 3

60’ Castro

10’, 18’, 50’ Patenaude

PERÚ 0

PARAGVAJ 0

Stadion: Centenario, Montevideo Sodnik: Jean Langenus (Belgija) Gledalci: 70.000

Stadion: Parque Central, Montevideo Sodnik: José Bartolomé Macías (Argentina) Gledalci: 20.000 ZDA: James Douglas, Alec Wood, Moorhouse, James Gallagher, Tracey, Auld, Gonsálves, Florie, Patenaude, James Brown, McGhee. Paragvaj: Denis, Quiterio Olmedo, Miracca, Romildo Etcheverry, Eusebio Díaz, Francisco Aguirre, Nessi, Diógenes Domínguez, Aurelio González, Delfín Benítez Cáceres, Luis Vargas Peña.

Pred srečanjem je bila otvoritev prvenstva.

Urugvaj: Ballestrero, Domingo Tejera, Nasazzi, José Leandro Andrade, Lorenzo Fernández, Gestido, Urdinarán, Héctor Castro, Petrone, Cea, Santos Iriarte. Perú: Pardón, De las Casas, Maquilón, Plácido Galindo, Denegri, Astengo, Julio Flores, Alejandro Villanueva, Lavalle, Demetrio Neyra, Luis Souza Ferreira.

- Nekateri viri trdijo, da je bil strelec drugega gola ZDA Florie, drugi, da je Paragvajec González zadel lastno mrežo, največ pa jih meni, da je Patenaude dosegel prvi

S TAT I S T I K E

hattrick v zgodovini SP.

32

1. S V E TOVN O P R V EN ST VO: URUGVA J 1930

1. ZDA 2. Paragvaj 3. Belgija

4 točke 2 točki 0 točk


polfinale

finale

26. julij

30. julij

ARGENTINA 6

URUGVAJ 4

20’ Monti, 56’ Scopelli, 69’,87’ Stábile, 80’, 85’ Peucelle

12’ Dorado, 57’ Cea, 68’ Iriarte, 89’ Castro

ZDA 1

ARGENTINA 2

89’ Brown

20’ Peucelle, 37’ Stábile

Stadion: Centenario, Montevideo Sodnik: Jean Langenus (Belgija) Gledalcev: 50.000 Argentina: Botasso, Della Torre, Paternoster, Juan Evaristo, Monti, Orlandini, Peucelle, Scopelli, Stábile, Manuel Ferreira, Mario Evaristo. ZDA: James Douglas, Alec Wood, Moorhouse, James Gallagher, Tracey, Auld, James Brown, Florie, Patenaude, Gonsálves, McGhee.

Stadion: Centenario, Montevideo Sodnik: Jean Langenus (Belgija) Gledalcev: 60.000 Urugvaj: Ballestrero, Mascheroni, Nasazzi, José Leandro Andrade, Lorenzo Fernández, Gestido, Dorado, Scarone, Héctor Castro, Cea, Santos Iriarte. Argentina: Botasso, Della Torre, Paternoster, Juan Evaristo, Monti, Pedro Arico Suárez, Peucelle, Varallo, Stábile, Manuel Ferreira, Mario Evaristo.

končna lestvica 1. Urugvaj 2. Argentina 3. ZDA 4. Jugoslavija 5. Čile 6. Brazilija 7. Francija 8. Romunija 9. Paragvaj 10. Perú 11. Belgija 12. Bolivija 13. Mehika

SELEKTORJI Urugvaj: Alberto Supicci Argentina: José Tramútola in Francisco Olazar ZDA: Robert Millar Jugoslavija: Boško Simonović Čile: György Orth Brazilija: Píndaro Carvalho Rodrigues Francija: Raoul Caudrón Romunija: Costel Rädelescu Paragvaj: José Durán Laguna Perú: Francisco Brú Belgija: Héctor Goetinck Bolivija: Ulrico Ulises Saucedo Mehika: Juan Luque de Serralongo

27.julij

URUGVAJ 6 18’, 67’, 72’ Cea, 20’, 31’ Anselmo, 61’ Iriarte

JUGOSLAVIJA 1 4’ Vujadinović

Stadion: Centenario, Montevideo Sodnik: Gilberto de Almeida Rego (Brazilija) Gledalcev: 55.000 Urugvaj: Ballestrero, Mascheroni, Nasazzi, José Leandro Andrade, Lorenzo Fernández, Gestido, Dorado, Scarone, Anselmo, Cea, Santos Iriarte. Jugoslavija: Jakšić, Milutin Ivković, Dragan Mihajlović, Arsenijević, Ljubiša Stefanović, Djokić, Aleksandar Tirnanić, Marjanović, Ivica Bek, Vujadinović, Sekulić.

svetovni prvak URUGVAJ

JUGOSLAVIJA Vsi igralci: Milorad Arsenijević, Ivica Bek, Momčilo Djokić, Branislav Hrnjiček, Milutin Ivković, Milovan Jakšić, Blagoje Marjanović, Božidar Marković, Dragoslav Mihajlović, Dragutin Najdanović, Branislav Sekulić, Teofilo Spasojević, Ljubiša Stefanović, Aleksandar Tirnanić, Djorde Vujadinović, Milan Stojanović, Dragomir Tosić.

3. mesto

S TAT I S T I K E

Srečanje med Jugoslavijo in ZDA se ni odigralo, čeprav bilten Mednarodne nogometne zveze iz leta 1984 trdi, da so zmagali Jugoslovani s 3 : 1. V nobenem drugem viru ne zasledimo kronike o srečanju.

1 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: U RU G VA J 1 9 3 0

33


34

2. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ITALIJA 1934


2. svetovno prvenstvo

1934 ITALIJA • Od 27. maja do 10. junija • Kvalifikacije: 27 držav (prijavljenih 32) • Število tekem v kvalifikacijah: 27 • Število zadetkov v kvalifikacijah: 141 (povprečje 5,22) • Število sodelujočih na SP: 16 • Število tekem na SP: 17 • Število zadetkov na SP: 70 (povprečje 4,11 na srečanje) • Število gledalcev: 395.000 (povprečje 23.235 na srečanje) • Gol št. 100: Angelo Schiavio (Italija) • Najboljši strelec: Oldrich Nejedly (Češkoslovaška) 5 golov

Italija, svetovni prvak na domačih tleh. Pod budnim Mussolinijevim očesom so domači dosegli naslov.

2 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ITAL IJA 1 9 3 4

35


Propagandni stroj je neusmiljeno mlel Duce Benito Mussolini je leta 1922 postal predsednik italijanske vlade, tri leta pozneje pa je uvedel fašistično diktaturo. Ob neuspešni kandidaturi Italije za prvo svetovno prvenstvo leta 1930 je videl v drugem leta 1934 imenitno priložnost za promocijo svojega režima. Ni imel veliko pojma o nogometu, saj je v življenju bil le enkrat na tekmi. Kronike pišejo, da ni skoparil s pritiski, predvsem diplomatskimi. Na sestanku 8. oktobra 1932 v Zürichu je FIFA izbrala Italijo za organizacijo velikega dogodka. Švedska, drugi kandidat, je malo prej odstopila. Propaganda je bila pripravljena. Hitro so natisnili posebne znamke, medtem ko so kadilci imeli na voljo nove cigarete Coppa del Mondo. Organizacijski komite sta vodila general Giorgio Vaccaro, predsednik olimpijskega komiteja,

nogometne zveze in mož z največjimi zaslugami za pridobitev prvenstva, in Achille Starace, generalni sekretar Narodne fašistične stranke. Prijavilo se je 32 držav. Pet prijav (Argentina, Bolgarija, Grčija, Palestina in Perú) so sprejeli izven termina. Prvič so bile potrebne kvalifikacije, edinkrat pa so jih morali odigrati tudi gostitelji, Italijani. Urugvaj se je odpovedal nastopu in postal edini svetovni prvak v zgodovini, ki ni branil naslova. Svetlomodri so se maščevali za italijansko odsotnost štiri leta prej. Uradno so zapisali: »Ne bomo sodelovali, ker zavračamo fašistični režim, ki bo prvenstvo politično izkoristil.« Nekaj resnice pa je gotovo bilo v tem, da bi pomlajena urugvajska reprezentanca – večina igralcev izpred štirih let se je upokojila – težko

Pred ducejem – Poznejši prvaki so se pred finalom poklonili Mussoliniju. Ukaz vodje je bil jasen: »Zmagati ali umreti.« Prvič je na stadionu plapolala zastava Mednarodne nogometne zveze (FIFA). 36

2. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ITALIJA 1934


ubranila naslov in je morda tudi zato raje ostala doma. Italijanski pohod na prvi naslov svetovnega prvaka je bil ob oslabljenih Argentini in Braziliji ter brez Urugvaja enostavnejši. Vseeno je doživel pomemben mednarodni odmev. Nogomet je postajal prvi šport na svetu, s čedalje več privrženci. Egipt je bil prvi predstavnik Afrike na mundialih. Uvodni krog na izpad je pospešil odhod domov pomembnih reprezentanc.

Svojevrstne kvalifikacije Italijani so morali igrati kvalifikacije. Za mesto na prvenstvu so se udarili z Grki. Nikakor si niso smeli privoščiti poraza, ker bi potem tekmovanje doma izzvenelo popolnoma v prazno. Duce je znal tudi popuščati, saj je pred prvenstvom dovolil, da so štirje Argentinci, kot »oriundi« (potomci Italijanov), dobili državljanstvo in oblekli modri dres. Čeprav še niso minila tri leta od zadnjega nastopa z matično reprezentanco – tako je narekoval pravilnik – so se Azzurrom pridružili Luis Felipe Monti, Enrique Guaita, Atilio Demaría, Raimundo Orsi in Brazilec Amfilogino Guarisi. Prvo tekmo v Rimu je Italija z lahkoto dobila s 4 : 0. Grki so se povratni tekmi odpovedali in Italija je lahko mirno dihala. Mnogo let po dogodku se je zvedelo, da so jim za protiuslugo Italijani zgradili dvonadstropno stavbo, novi dom grške nogometne zveze. Probleme s kvalifikacijami so imeli tudi v severnem delu Amerike. Američani in Mehičani so za razlog, zakaj se ne pomerijo, navajali preveliko razdaljo. FIFA je našla salomonsko rešitev. Obe moštvi sta odpotovali v Rim – ni bil predaleč – in se tri dni pred začetkom prvenstva spopadli za zadnje prosto mesto v konkurenci. Američani so potolkli sosede s 4 : 2. Rivalstvo je bilo močnejše od pragmatizma. Jugoslavija se ni uvrstila na prvenstvo in ni mogla ponoviti nastopov iz Urugvaja. Na odločilnem srečanju so v Bukarešti Modri – potrebovali so remi – klonili proti Romunom z 1 : 2, potem ko so kar osemkrat zadeli gostiteljevo vratnico. Še prej so remizirali s Švico v Beogradu (2 : 2) v tekmi, kjer so vodili že z 2 : 0. Zasedli so tretje, zadnje mesto v šesti evropski skupini in kot edini ostali pred vrati prvenstva. Romuni so s Švicarji v Bernu igrali neodločeno 2 : 2, a je FIFA zaradi nepravilnega nastopa romunskega reprezentanta

Baratkija, ki je prej že igral za Madžarsko, tekmo razveljavila in zmago s 3 : 0 dodelila Švicarjem.

Oslabljeni Južnoameričani Argentinci, ki so se najprej odpovedali nastopu, so si po odhodu Čilencev premislili. Njihova profesionalna liga, ki je nastala leta 1931, ni bila članica Mednarodne nogometne zveze, zato so poslali amatersko zasedbo nogometašev, zbrano iz manjših klubov. Reprezentanti so se spoznali šele teden dni pred odhodom in odigrali eno samo skupno pripravljalno srečanje. Ni čudno, da so se morali na SP že po uvodu s Švedi posloviti. Tudi Brazilci niso mogli sestaviti najboljšega moštva. Ponovno so spori prevladali nad športnimi interesi. Za reprezentanco je skrbela CBD (Confederacão Brasileira de Desportos), ki je s sedežem v Riu de Janeiru zagovarjala amaterski nogomet in je bila skregana z mlajšo FBF (Federacão Brasileira de Futebol) s sedežem v São Paulu. Ta je združevala poklicne klube. Funkcionarji CBD so kmalu spoznali, da brez najboljših ne bo šlo in so želeli za nastop prepričati profesionalce, predvsem tiste iz takratnega najboljšega kluba Palestra Italia (danes Palmeiras). Za nekaj časa so pozabili na svoja stroga načela in so nogometašem ponujali lepe vsote denarja ter poudarjali pomembnost potovanja v Evropo, češ da se bo tam zbrala vsa nogometna smetana. Nekateri menijo, da so s tem tudi želeli posredno oškodovati klub italijanskih emigrantov in ga spreti z FBF. Palestra Italia je hitro reagirala in svoje nogometaše »zaprla« v zastraženo haciendo. Nakaj podobnega so storili tudi drugi klubi iz São Paula. Tako je brazilska reprezentanca slonela na devetih igralcih Botafoga iz Ria, prepričati pa so se pustili še genialni Leônidas da Silva in štirje paulisti: Silvio, Luizinho, Waldemar de Brito in Armandinho.

2 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ITAL IJA 1 9 3 4

37


V Firencah na nož – Italijani in Španci so odigrali dve tekmi na vse ali nič. Med žrtvami prve tekme se je znašla skoraj polovica španske ekipe. Tudi vratar Zamora, ki na sliki odbija napad domačih.

Bitka v Firencah Italijani in Španci so se pomerili v dveh srečanjih, ki sodijo med najbolj grobe, kar jih je nogometni svet kdaj videl. Na prvi tekmi, odigrani v neznosni vročini, je bil izid neodločen (edini remi na prvenstvu). Ferrari je izenačil za domače po zelo sumljivi akciji, saj je ob njegovem strelu Schiavio nepravilno oviral vratarja Zamoro (držal ga je za obe roki). Odlični Divino (Božanski) Zamora je končal z dvema zlomljenima rebroma. Potrebno je bilo še eno srečanje. Odigrali so ga naslednji dan, »preživelo« pa je le enajst od dvaindvajsetih akterjev prvega dvoboja. Španci so opravili sedem 38

2. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ITALIJA 1934


Meazza odloči – Mali Giuseppe je z glavo poslal žogo v mrežo in odločil drugo tekmo med Italijani in Španci. Ti so trdili, da je Demaría nepravilno oviral vratarja Noguesa.

menjav, Italijani pa štiri. Ker pravila še niso bila povsem jasna, so domači prijavili devet novih nogometašev. Tudi tokrat je kraljevala grobost. Monti, eden tistih, ki je igral na obeh srečanjih, je že na začetku grobo podrl Španca Boscha, ki se ni vrnil na teren. Edini italijanski gol je dosegel Giuseppe Meazza. Španci so protestirali, ker so smatrali, da je italijanski Argentinec Demaría storil prekršek nad Noguesom. Druga bitka je zahtevala štiri španske žrtve, med njimi tudi omenjenega vratarja. Švicarski sodnik René Marcet je razveljavil dva regularna gola Regueiru in Quincocesu. Jules Rimet je zapisal: »Bili sta dve spektakularni srečanji, odigrani z redko videno intenziteto.« Oba delilca pravice, Belgijca Louisa Baerta in Švicarja Marceta, je FIFA izključila. Zamora je predlagal umik španske reprezentance z mednarodnih tekmovanj, za kar je največjo podporo dobil od generalisima Francisca Franca.

Iz drugega zornega kota – Sporni italijanski gol je razburil španske duhove. Predstavniki Furije so bili ogorčeni nad domnevnim prekrškom nad vratarjem. 2 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ITAL IJA 1 9 3 4

39


Od genija do norca je samo en korak

Steber moštva – Vratar Platezer je v sanjskem moštvu odlično branil. Na sliki zaustavlja strel italijanskega napadalca. V polfinalu v Milanu so Avstrijci klonili proti domači izbrani vrsti.

Po taktih dunajskega valčka Med letoma 1931 in 1935 so se Avstrijci ponašali z morda najboljšo enajsterico na svetu. V nogometnem okolju je zaslovela kot Wunderteam (sanjsko moštvo). Sestavil jo je Hugo Meisl, bankir židovskega rodu, ki je svoje delovno mesto v Länderbanki zamenjal za trenersko klop. »Najboljši napad je dobra obramba,« je bil njegov moto. Avstrijci so igrali nogomet za sladokusce, kot da bi jih navdihovala sama lepa modra Donava. Karl Sesta in Franz Wagner v obrambi, Josef Bican in Karl Zischek v zvezni vrsti, Matthias Sindelar, nogometni Mozart, Johann Horvath in Rudolf Viertl v napadu, so bili stebri ekipe, ki je v četrfinalu sanjsko odpravila velike nasprotnike Madžare. V izjemnem obračunu je izvrstni Sindelar

popolnoma zbegal nasprotno obrambo. Tekma je bila lepa, a zelo trda. Čeprav še ni bilo rdečih kartonov, je sodnik pokazal v smer proti slačilnicam madžarskemu branilcu Imreju Markosu. To je bila edina izključitev na prvenstvu. Wunderteam je imel tudi nekaj smole, saj se je v polfinalu v dežju srečal z domačini na San Siru v Milanu. Spolzko igrišče je oviralo igro avstrijskih umetnikov. Luis Monti, bolj znan po grobosti kot po čvrstosti, je tisto popoldne z neverjetno čisto igro onemogočil Sindelarja. Njegov sonarodnjak Guaita je zabil edini italijanski gol. Avstrijci so protestirali zaradi domnevnega prepovedanega položaja. Dve minuti pred koncem je Zischek zapravil stoodstotno priložnost za izenačenje, ko je po štiridesetmetrskem pobegu streljal v vratnico. Tekmo si je ogledalo več gledalcev kot finale. Na stadion San Siro jih je prišlo okrog 60 tisoč. V blagajni je ostalo 811.526 lir. Italijan Pozzo je premagal velikega nasprotnika Meisla. Wunderteam nikoli več ni bil takšen kot prej. Na tekmi za tretje mesto je brez Sindelarja klonil proti Nemcem.

Na lepi modri Donavi – Najboljšo avstrijsko reprezentanco vseh časov so poimenovali das Wunderteam. Z žogo so ravnali kakor s soplesalko po taktih Straussovih valčkov. Peti od leve stoji Matthias Sindelar. 40

2. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ITALIJA 1934


Slavje obsojenih na smrt Mussolini si je ogledal vse tekme iz častne lože. Igralci so se mu s fašističnim pozdravom (stegnjeno roko) poklonili pred vsakim srečanjem. Mussolini je rekel generalu Vaccaru: »Ne vem kako, a Italija mora zmagati na tem prvenstvu.« General je odgovoril: »Naredil bom vse, kar bo v mojih močeh.« Replika je bila: »Niste me dobro razumeli: Italija mora osvojiti tekmovanje. To je ukaz.« Pravijo tudi, da se je po porazu Nemcev s Čehi – izid je zelo razjezil Hitlerja – tudi duce ustrašil za usodo svojih. Zlobni jeziki so trdili, da se je pred odločilno tekmo pri njem oglasil švedski sodnik Eklind in dobil zlato uro s posvetilom. Finale je bil na rimskem stadionu Narodne fašistične stranke (55 tisoč gledalcev), odprtem leta 1928. Tudi nogometaši so bili deležni

Mussolinijeve »pozornosti«. »Zmagati ali umreti,« se je glasila spodbuda. Dan pred finalom proti Češkoslovaški jih je obiskal in jim rekel: »Fantje, zmagajte, drugače bo hudo.« S kazalcem se je sprehodil po lastnem vratu. Na prizorišču so imeli Italijani bučno podporo. Na tribunah je bilo mnogo črnih srajc, fašističnih funkcionarjev in privržencev, ki so z enim očesom spremljali srečanje, z drugim pa izraz na obrazu arogantnega voditelja. Iz Prage sta dva vlaka pripeljala kakšnih dva tisoč Čehov. Njihovi ljubljenci, senzacija prvenstva, so prišli v Italijo brez selektorja. Nekateri od njih naj bi, prepričani, da se bodo že po prvem srečanju vrnili domov, kot vso prtljago prinesli s seboj le zobno ščetko. Italijani so neučinkovito pritiskali. Monti je bil ponovno grob. Selektor Pozzo je med odmorom

Potop sanjskega moštva – Na stadionu San Siro je gol Enriqueja Guaite domačiom odprl pot do finala. Avstrijski umetniki se na spolzkem igrišču niso najbolje znašli in finale je splaval po vodi. 2 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ITAL IJA 1 9 3 4

41


Stadion Narodne fašistične stranke – Tako je bilo videti prizorišče v Rimu na dan finala. Iz Češkoslovaške sta prispela dva vlaka z navijači. Po podaljških so slavili Italijani.

prejel še eno ducejevo sporočilo: »Vi ste edini odgovorni za uspeh. Bog vam pomagaj, če zatajite.« Igralci so si ob vrnitvi na igrišče za nadaljevanje srečanja besede bledega Pozza dobro zapomnili: »Ne vem kako, vendar danes morate zmagati. Če izgubite, nas čakajo težki časi.« V 76. minuti je Puč iz zelo težkega položaja zatresel domačo mrežo in utišal vso Italijo. Tri minute po hladnem tušu je strel Svobode odbila prečka. Malo je manjkalo in bilo bi vsega konec. Tribune so srečanje spremljale na robu živčnega zloma. Pozzo je premaknil Guaito na sredino napada in Meazzo v zvezno vrsto. Sprememba se mu je takoj obrestovala. Devet minut pred koncem je izenačil argentinski Italijan Raimundo Mumo Orsi. Poškodba Meazze v podaljških je zadeve še bolj zapletla. Toda Peppino se je vrnil in nadaljeval. V šesti minuti je Guaita za zmagoviti gol asistiral Schiaviu. Italijani so bili na nogah. Zmaga je vzbudila narodna in športna čustva. Cilj je bil dosežen.

Vratarja in kapetana – Italijan Combi in Čehoslovak Plánička sta si pred začetkom finala segla v roke. Na koncu se je veselil prvi, a sta bila oba imenitna. 42

2. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ITALIJA 1934


Schiavio Italijanom povrnil dih – Takrat ko je bilo najbolj pomembno, je Schiavio po lepi podaji Guaite v podaljšku strl odpor Čehoslovakov in zagotovil naslov prvaka.

Po zmagi vsi heroji Mussolini je svoje nogometaše očetovsko pobožal po glavi in jim podelil častne naslove in ducejev pokal. Trenerja Pozza so varovanci pred častno ložo dvignili na ramena. Vsak nogometaš je za naslov dobil 20 tisoč lir (1.725 dolarjev). Italijani so šli na ulice in prepevali himno La Giovinezza. Na tisoče jih je prišlo na trg Colonna in se poklonilo šampionom, ko so se pojavili na balkonu palače novinarskega sindikata. Tudi Čehe je doma na praških ulicah pozdravilo na tisoče sonarodnjakov. Nekaj mesecev po naslovu je nekaterim prvakom trda predla. Mussolini je navijal za Lazio, zato so igralce velikega nasprotnika Rome mobilizirali in jih poslali na fronto v Abesinijo. Med njimi je bil tudi Argentinec Guaita, ki pa je pobegnil v Francijo. Povsem druga pesem – Luis Monti, grešni kozel za argentinski poraz na finalu SP 1930, je štiri leta pozneje v italijanskem dresu stal na najvišji stopnički. 2 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ITAL IJA 1 9 3 4

43


PRVO IME ITALIJE

Giuseppe Meazza

Mali velikan Giuseppe Peppino Meazza, najboljši igralec prvenstva, je bil visok le 169 centimetrov, pa je kljub temu zadeval z glavo in na tak način dosegel odločilni gol proti Španiji. Pravijo, da se je zato, da bi skočil višje kot vratar, naslonil na soigralca. Tehnično izjemno podkovan in z velikim pregledom nad igro, je Meazza že kot sedemnajstletnik igral v prvi postavi Interja – od leta 1929 naprej se je imenoval Ambrosiana-Inter – z dvajsetimi leti pa so ga prvič vpoklicali v državno izbrano vrsto. Na debiju proti Švici je dvakrat zatresel nasprotno mrežo in mesto v najboljši italijanski enajsterici je bilo od takrat naprej njegovo. Leta 1940 je prestopil k Milanu, pozneje igral tudi pri Juventusu, Vareseju in Atalanti, dokler se ni leta 1946, star 37 let, ponovno vrnil k matičnem klubu Interju in odločilno pomagal pri njegovem obstanku v prvi ligi. Odigral je 53 reprezentančnih tekem (33 golov) in med letoma 1927 in 1947 443 prvenstvenih tekem (268 golov). Z Interjem je bil dvakrat državni prvak, enkrat pokalni in trikrat najboljši strelec. Igral je tudi na svetovnem prvenstvu 1938 v Franciji. Meazza in Ferrari sta bila prva nogometaša, ki sta osvojila dve prvenstvi. Na koncu leta 1934 je Italija

Italijanska evforija – Takole je zmago Azzurrov na svoji naslovnici zabeležila La Gazzetta dello Sport.

odpotovala v London in se pomerila s takrat najmočnejšo reprezetanco na svetu, z Angleži, ki se niso udeleževali mundialov. V prvem polčasu so vodili domačini s 3 : 0, v drugem pa je Meazza razliko znižal na 3 : 2, in samo izjemno spolzko igrišče stadiona Highbury je preprečilo izenačenje. Po Giuseppu Meazzi (rodil se je v Milanu 23. avgusta 1910, umrl pa v Rapallu 27. oktobra 1979) se imenuje stadion San Siro v Milanu.

Popolnoma izčrpan – Giuseppe Meazza je potreboval pomoč po končanem srečanju proti Špancem. Bil je steber svetovnih prvakov v obeh dramatičnih dvobojih proti Furiji. 44

2. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ITALIJA 1934


ZGODBA PRVENSTVA

Posebni poročevalec Ljubljanski dnevnik Jutro je v sredo, 13., in četrtek, 14. junija, objavil dve obsežni poročili o finalu. Podpisal se je Lav. Struna (nepopolno), prvi slovenski novinar, ki je pokrival nogometno tekmo v tujini. Zmagoviti domači gol je opisal takole: »Po kratkem razgovoru med kapitanoma Planičko in Combijem se začne prvih 15 minut podaljška. To je dvoboj za uspeh Puča ali Orsija, glavnih nosilcev najbolj nevarnih napadov. V peti minuti gre napad z desne; Guaita in Schiavio se po krilu približata svetišču Planičke; Guaita odda mimo branilca, Schiavio pa čudno podaljša v nasprotni gol. Ali je odkritosrčen, ko je rekel, da sam ne ve, kako je zadel?« Dodal je še: »Ves italijanski tisk je posvetil poteku tekem in zaključnim svečanostim dolga poročila, večinoma na prvih straneh. Vsa poročila se ujemajo v tem, da je italijanski nogomet tehnično še za češkoslovaškim, zato pa so Italijani pokazali voljo in elan, ki sta pri tej borbeni igri večkrat odločilna za zmago. Zato so zmago zaslužili in zato se jim mora priznati nogometni primat na svetu.«

Kronika iz Rima – Novinar L. Struna je v časopisu Jutro s samega prizorišča napisal dve poročili o rimskem finalu. Bil je prvi slovenski posebni nogometni poročevalec. 2 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ITAL IJA 1 9 3 4

45


INTERVJU

Pozzo je zaupal izkušenim

Dolge priprave so se obrestovale – Selektor Vittorio Pozzo se je po zmagi pošteno oddahnil. Reprezentanco je vodil pod velikim pritiskom, a so bili delo in odrekanja bogato popolačani z naslovom svetovnega prvaka.

Selektor Vittorio Pozzo je imel med pripravami italijanske reprezentance na svetovno prvenstvo popolna pooblastila. Prvega maja leta 1934 se je 30 predkandidatov zbralo v kompleksu L’Alpino ob jezeru Maggiore. Stanje ni bilo idealno. Tri mesece prej so Azzurri izgubili proti avstrijskemu sanjskemu moštvu (Wunderteam). Obstajale so tudi napetosti med nogometaši Juventusa in Ambrosiane (današnjega Interja), saj je Stara dama na koncu italijanskega prvenstva prehitela tekmeca iz Milana in osvojila scudetto. A Pozzo je svojim varovancem vseeno zaupal, predvsem najbolj izkušenim. »Svetovno prvenstvo je dolgo tekmovanje, zahteva mnogo žrtev, več tednov priprav, izkušnje in trdne živce. Tako trdi dvoboji niso najbolj primerni za nogometne nadebudneže,« je rekel. »Raje izberem tiste, na katere se lahko zanašam, kot pa izredno talentirane igralce brez delovnih navad in trdne volje. Z izbranimi moramo delati čisto, sistematično, iskreno, tako da se bodo počutili 46

2. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ITALIJA 1934

varne. Z njimi moramo deliti delo, žrtve in trud, biti prijazni in tudi duhoviti, a vedno z distanco med nadrejenim in podrejenim.« Razloge za italijansko zmago je Pozzo videl v »vzdušju, v atmosferi, ustvarjeni okoli reprezentance fašizma in v fašizmu samem«. Bil je obenem očetovski in diktatorski. Ukinil je dovoljenja za izhode iz karantene, fante je strateško razporedil po sobah in skušal odstraniti pretirano željo po naslovu. Uvedel je zdrav način življenja: veliko kopanja, masaž, spanja, manj razvedrila. Šolsko, a učinkovito. Po treningu v Novari so si igralci zaslužili prosti dan, »da se lahko naužijejo užitkov, ki so jih med strogo karanteno že pozabili«. Pred polfinalom v Milanu je Pozzo rekel: »Avstrija je najbolje tehnično podkovano moštvo in bo naš najtrši nasprotnik.« O Giuseppu Meazzi pa: »Z Meazzo v moštvu je tako, kot da bi že pred začetkom tekme vodili z 1 : 0.«


PRVE VIOLINE

Matthias Sindelar Avstrija V prvi polovici tridesetih je bil najboljši nogometaš na svetu. Klicali so ga nogometni Mozart ali der Papiernate (Papirnati). Mojster z žogo je očaral gledalce na italijanskem mundialu. Bil je prvi nogometaš v zgodovini, ki so mu operirali meniskuse. To mu je v času, ko je bila taka poškodba lahko usodna, rešilo kariero. Ko je rajh priključil Avstrijo, ni hotel nastopati za Nemce. Eden od soigralcev pri reprezentanci, ki je bil član nacistične stranke, ga je ovadil. Proglasili so ga za nasprotnika, mu preprečili igranje nogometa, prečkanje državnih meja in ga obsodili na pozabo. Tistemu, ki bi vedel kaj povedati o njegovem protinacističnem prepričanju, so ponudili denarno nagrado. Triindvajsetega decembra leta 1939 sta Sindelar in njegova italijanska žena Camilla Castagnola, oba z židovskimi koreninami, obupana, domnevno doma – dogodek nikoli ni bil razjasnen – odprla plin in storila samomor. Bala sta se, da bi ju poslali v taborišče. V dunajskem klubu Austria, s katerim je bil leta 1933 Sindelar državni prvak, so prejeli več kot 15 tisoč sožalnih telegramov. Avstrijska pošta je bila šest dni blokirana. Več kot štirideset tisoč Sindelarjevih oboževalcev je kljubovalo nacističnim okupatorjem in se udeležilo pogreba. Ulico, na kateri je stanoval nogometaš, so preimenovali iz Laaerbergstrasse v Sindelarstrasse. Leta 2000 ga je Mednarodna federacija za nogometno statistiko in zgodovino proglasila za najboljšega avstrijskega nogometaša vseh časov. Sindelar je odigral 43 tekem za avstrijsko izbrano vrsto in zabil 27 golov.

Oldrich Nejedly Češkoslovaška

Olda Nejedly – Nastopil in zadel na dveh svetovnih prvenstvih.

S petimi goli najboljši strelec prvenstva se je rodil v Žebraku, 40 kilometrov jugozahodno od Prage, na božični dan leta 1909. Kot član praške Sparte slovi kot eden najbolj slavnih predvojnih nogometašev na Češkem. Srednje velikosti je bil pravi umetnik z žogo, izvrstno se je znašel pred nasprotnim golom in bil vedno ob pravem času na pravem mestu. Igral je pri klubih Žebrak, Košice, Rakovnik in Sparta Praga. S slednjim je osvojil štiri češka prvenstva (1932, 36, 38, 39) in je bil enkrat najboljši strelec (21 golov leta 1939). V desetletju igranja za Sparto je v prvi ligi 146-krat zatresel nasprotno mrežo. Nastopil je tudi na svetovnem prvenstvu 1938 in zadel dvakrat. V 43 reprezentančnih tekmah je dosegel 28 golov. Umrl je leta 1990 v 81. letu starosti. Ko je v svojem stanovanju gledal srečanje za svetovno prvenstvo med Češko in ZDA, je čutil, da mu nagaja srce. Naslednji dan je v bolnišnici preminil. Skupaj z bivšim soigralcem, vratarjem Pláničko, sta se pripravljala na pot v Rim, kjer bi ju ob tekmi Italije in Češke v spomin na finale 1934 počastili.

Ricardo Zamora Martínez Španija Slavni vratar je imel dva vzdevka: Božanski (El Divino) ali Čarovnik (El Mago). Na prvi tekmi »bitke v Firencah« 31. maja proti Italiji je v rednem delu in v podaljških zaustavil toliko nevarnih strelov, da sodi njegov nastop v nogometno zgodovino. Kljub udarcu Schiavia v obraz je nadaljeval tekmo in blestel. Na drugem srečanju ga ni bilo. Kronike navajajo več vzrokov: dve zlomljeni rebri, grožnje. Rodil se je v Barceloni 21. januarja 1901. Kot otrok je bil zelo bolan in malo je manjkalo, da mu niso amputirali vseh prstov na eni nogi. Najprej je igral kot napadalec pri klubu Canigo. Ob poškodbi golmana na neki tekmi, ga je nič kaj rad zamenjal, a gola od tedaj ni nikoli več zapustil. Igral je pri Barceloni, Espanyolu, leta 1930 pa je za rekordno vsoto devet tisoč dolarjev prestopil k Real Madridu. S kraljevim klubom je dosegel dva španska in dva pokalna naslova. Kariero je končal pri francoski Nici. Leta 1931 je na londonskem stadionu Highbury v vratih španske reprezentance doživel največje ponižanje v karieri. Angleži so mu v mrežo nasuli sedem golov. Na koncu tekme se je usedel na zelenico in se zjokal. Za špansko reprezentanco je odigral 46 srečanj. Spektakularno odbijanje žoge s komolcem je bila njegova zamisel. V Španiji takšnemu sila redkemu vratarskemu posredovanju pravijo zamoranas. Umrl je 8. septembra 1978.

2 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ITAL IJA 1 9 3 4

47


BESEDE, BESEDE

PODATKI, STATISTIKE, ŠTEVILKE

Luis Monti

Idealna enajsterica

»Moja usoda je čudna. Na prvem svetovnem

Plánička (Češkoslovaška), Ženíšek (Češkoslovaška), Quincoces (Španija),

prvenstvu so mi s smrtjo, če bi zmagali, grozili

Kostálek (Češkoslovaška), Monti (Italija), Cillauren (Španija), Lehner

Urugvajci, tokrat pa Italijani, če ne bi zmagali.

(Nemčija), Meazza (Italija), Ferrari (Italija), Nejedly (Češkoslovaška),

Pred finalom so nam ponudili vse: denar, avto,

Orsi (Italija).

ženske, hišo. Bili smo privilegirani. Potem se je marsikaj spremenilo.«

Enako število golov Na prvih dveh mundialih, Urugvaju 1930 in Italiji 1934, je bilo število

Vittorio Pozzo

golov enako: 70.

»Uspeh je bil nagrada za resen pristop, moralno trdnost, požrtvovalnost in voljo

Z različnima majicama

peščice nogometašev, ki so se štirideset dni

Luis Monti, je bil prvi, ki je igral v dveh finalih mundiala: leta 1930 v

žrtvovali in se pripravljali strogo disciplinirano

Urugvaju z argentinskim dresom, leta 1934 v Italiji z italijanskim.

zato, da bi branili italijanske barve,« je povedal italijanski selektor.

Prvi afriški zadetek Prvi gol za reprezentanco iz Afrike je 27. maja zabil Egipčan Abdel Fawzi

Hugo Meisl

proti Madžarom, ki so na koncu zmagali s 4 : 2.

BESEDE, BESEDE

»Raje igram z desetimi nogometaši, kot da

48

bi v moštvo vključil enega, ki ne zna igrati,«

Kapetan in prvak

selektor avstrijskega sanjskega moštva.

Italijan Giampiero Combi je bil prvi vratar, ki je svetovni pokal osvojil kot kapetan moštva. Drugi je bil leta 1982 njegov sonarodnjak Dino Zoff.

Adolf Hitler

Combi je takoj po finalu s Čehi oznanil umik iz nogometa.

»Pridem v Rim na finale Italija – Nemčija,« sporočilo Benitu Mussoliniju pred srečanjem

Brazilski Italijan

Nemčija – Češka.

Prvi Brazilec svetovni prvak, a v italijanskem dresu, je bil napadalec Anfilócchio Guarisi Marques Filó, ki je za Azzurre nastopal kot Anfilogino

Oldrich Nejedly

Guarisi. Filó se je rodil leta 1903 v São Paulu in odraščal v klubu

»Ure na stadionu ni bilo. Če bi vedeli, da

Portuguesa de Desportos, v tridesetih letih prejšnjega stoletja je prestopil

manjka devetnajst minut do konca, bi

h Corinthiansu. Za brazilsko reprezentanco je igral na južnoameriškem

igro zavlačevali in ohranili vodstvo,« češki

prvenstvu 1927. Preselil se je k rimskemu Laziu in bil zaradi italijanskih

napadalec po finalu.

korenin vpoklican v izbrano vrsto. Na SP je odigral le prvo tekmo proti ZDA, skupaj za Italijo pa šest srečanj. Vrnil se je v Brazilijo h Corinthiansu

Jules Rimet

in Palestri Italiji.

»Predvidevali smo, da se bo leta 1934 na drugo svetovno prvenstvo prijavilo več

Italijanska zgodba

reprezentanc, kot se jih je na prvo v Urugvaju.

Domačini so na uvodnem srečanju povozili ZDA s 7 : 1. Vseh osem

Pomisleki, ki so jih nogometne zveze

zadetkov so zabili Italijani. Tudi ameriškega. Italijansko mrežo je zatresel

navajale takrat – dolgo potovanje čez veliko

Aldo Bonelli, ki je v New York emigriral iz Neaplja.

lužo, neustrezni termini, težave v domačih prvenstvih – so postali brezpredmetni. Vodilni

Prijateljski tekmi v Jugoslaviji

nogometni možje so vedeli, da se ne spuščajo

Po edinem nastopu in porazu na mundialu so Brazilci odigrali dve

v tvegano športno in denarno avanturo,«

prijateljski tekmi v Jugoslaviji. V Beogradu jih je modra reprezentanca

predsednik Mednarodne nogometne zveze

premagala z 8 : 4, v Zagrebu pa so remizirali z Građanskim 0 : 0.

v svoji knjigi Čudovita zgodovina svetovnih nogometnih prvenstev.

2. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ITALIJA 1934


ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Dva Brazilca Kljub porazu s Španci so nekateri Brazilci opozorili nase. Vratar Pedrosa (Roberto Gomes

OB ROB

Med obema svetovnima še olimpijski naslov

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Pedrosa) je bil kasneje sodnik in funkcionar. Po njem se je v petdesetih in šestdesetih letih imenovalo brazilsko klubsko prvenstvo. Napadalec Waldemar de Brito je tisti, ki je v petdesetih odkril Peléja. Proti Španiji je igral dobro, a mu je vratar Zamora ubranil enajstmetrovko. Pravijo, da si je Španec ogledal brazilski trening in ugotovil, da Brito vedno strelja na levo. S trakom na glavi

Italijani so uspešno štiriletno obdobje s svetovnima naslovoma 1934 in 1938 zaokrožili z olimpijsko zlato medaljo na OI 1936 v Berlinu. V finalu so na olimpijskem stadionu pred 90 tisoč gledalci premagali Avstrijo z 2 : 1. Za Italijo so igrali: Venturini, Foni, Rava, Baldo, Piccini, Locatelli, Frossi, Marchini, Bertoni, Biagi, Gabriotti. Za Avstrijo: Eduard Kainberger, Kargl, Kunz, Krenn, Walmüller, Hofmeister, Werginz, Laudon, Steinmetz, Karl Kainberger, Fuchsberger. Gole sta zabila Frossi (70’, 92’) in Karl Kainberger (80’).

Italijanski napadalec Luigi Bertolini je bil znan po učinkovitih strelih z glavo. Da bi ga udarci s trdo žogo manj boleli, je vedno nosil beli trak. Dvojniki? Ker se je Benito Mussolini skoraj istočasno pojavljal na različnih srečanjih, so mnogi domnevali, da uporablja dvojnike. Tretje mesto

DOGODKI

Tekma za tretje mesto je bila v Neaplju. Organizatorji so znižali ceno vstopnic, srečanje pa se je začelo ob pol šestih popoldne, da so lahko prišli tudi ljudje iz služb. Nemci so ves dan

• Hitler je združil položaj predsednika rajha s kanclerskim

preživeli v zelo prijetnem hotelu v Sorrentu,

in povečal oblast.

Avstrijci pa so zaradi podobnosti majic – prva

• Hitler in Mussolini nista dosegla soglasja glede evropske

obeh reprezentanc je bila bela – nastopili v dresu

zunanje politike.

domačega kluba Napoli.

•  4. julija 1934 je v Parizu umrla Marie Curie, prva ženska, ki je dvakrat prejela Nobelovo nagrado; leta 1903 v fiziki, 1911 pa v kemiji.

Davisov pokal Dan pred finalom so si vsi člani italijanskega

• Mao Zedong je vodil Veliki pohod, 90 tisoč vojakov na sever Kitajske.

moštva v Foru Mussolini ogledali teniško srečanje

• Johnny Weissmüller je bil drugič Tarzan.

Davisovega pokala med Italijo in Švico. Gledalci

• Roparja Bonnie in Clyde sta podlegla policijskim strelom v Louisiani.

so jih nagradili z bučnim aplavzom. Očalnik Švicar Leopold Kielholz, ki je zabil tri gole v dveh tekmah, je igral z očali.

2 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ITAL IJA 1 9 3 4

49


osmina finala

četrtfinale

27. maj

27. maj

27. maj

31. maj

ITALIJA 7

ŠPANIJA 3

MADŽARSKA 4

NEMČIJA

18’, 29’, 64’ Schiavio, 20’,69’ Orsi, 63’ Ferrari, 90’ Meazza

18’ (11m) Iriragorri, 25’, 29’ Lángara

9’ Teleki, 25’, 61’ Toldi, 54’ Vincze

60’, 62’ Hohmann

ZDA 1

BRAZILIJA 1

EGIPT

57’ Donelli

55’ Leônidas

27’, 67’ Fawzi

82’ Dunker

Stadion: Narodne fašistične stranke, Rim Sodnik: René Mercet (Švica) Gledalcev: 25.000 Italija: Combi, Rosetta, Allemandi, Pizziolo, Luis Monti, Bertolini, Guarisi, Giuseppe Meazza, Schiavio, Giovanni Ferrari, Orsi. ZDA: Hjulian, Czerkiewicz, Moorhouse, Pietras, Gonsálves, Florie, Ryan, Nilsen, Donelli, Dick, McLean.

ČEŠKOSLOVAŠKA 2

60’ Zamora je ubranil enajstmetrovko Waldemarju

Stadion: Comunale Rinaldo Barlassina, Neapelj Sodnik: Giorgio Ascarelli (Italija) Gledalcev: 10.000 Madžarska: Antal Szábó, Futó, Sternberg, István Pálotas, Szücs, Gyula Lazar, Markos, Vincze, Teleki, Toldi, Gabor Szábó. Egipt: Mostafa Kamel Mansour, Ali Shafi El Said, Abdel Hamid Hamidu, Hussein Hassan El Far, Ismail Rafaat, Raghab Hassan, Mohamed Latif, Abdel Rahman Fawzi, Mammoud Moukhtar, Mostafa Kamel Taha, Mohammed Hassan.

Stadion: San Siro, Milano Sodnik: Rinaldo Barlassina (Italija) Gledalcev: 16.000 Nemčija: Kress, Haringer, Busch, Gramlich, Szepan, Zielinski, Lehner, Hohmann, Conen, Siffling, Kobierski. Švedska: Rydberg, Axelsson, Sven Andersson, Carlsson, Rosen, Ernst Andersson, Dunker, Gustafsson, Jonasson, Keller, Kroon.

27. maj

Stadion: Comunale Luigi Ferraris, Genova Sodnik: Alfred Birlem (Nemčija) Gledalcev: 30.000 Španija: Ricardo Zamora Martínez “Divino”, Ciriaco Errasti Siunaga, Jacinto Quincoces López, Leonardo Cilaurren Uriarte, José Muguerza Antinúa, Martín Marculeta Barberia “Calcotas”, José Ealo Iraragorri “Chato”, Isidro Lángara Galarraga, Simón Lecue, Ramón Lafuente Leal “Moncho”, Guillermo Gorostiza Paredes “Goros” .

48’ Puč, 66’ Nejedly

De Britu.

AVSTRIJA 2

ROMUNIJA 1

Brazilija: Roberto Gomes Pedrosa, Sylvio Hoffman, Luiz dos Santos Luz, Alfredo Alves Tinoco, Martim Mércio de Silveira, Heitor Canalli, Luis Mesquita de Oliveira “Luizinho”, Waldemar de Brito, Leônidas da Silva, Armando dos Santos “Armandinho”, Rodolfo Barteczko “Patesko”.

5’ Horvath, 51’ Zischek

12’ Dobay

Stadion: Littorio, Trst Sodnik: John Langenus (Belgija) Gledalcev: 8.000 Češkoslovaška: Plánička, Ženišek, Čtiroki, Kostalek, Čambal, Krčil, Junek, Silni, Sobotka, Nejedly, Puč. Romunija: William Zombori, Emerich Vogl, Albu, Deheleanu, Cotormani, Moravetz, Bindea, Nicolae Kovacs (Covaci), Sepi, Bodola, Dobay.

27. maj

ŠVICA NIZOZEMSKA 29’ Smit, 69’ Vente

NEMČIJA 5

Stadion: San Siro, Milano Sodnik: Ivan Eklind (Švedska) Gedalcev: 35.000 Švica: Sechehaye, Minelli, Weiler, Guinchard, Jaccard, Hufschmid, von Känel, Pasello, Kielholz, Abegglen, Bossi. Nizozemska: van der Meulen, Bartholomeus Mauk Weber, van Run, Pellikaan, Anderiesen, van Heel, Wels, Vente, Bakhuijs, Jaap Smit, van Nellen.

BELGIJA 2 32’, 44’ Voorhoof

S TAT I S T I K E

2

27. maj 27’ Kobierski, 47’ Siffling, 66’, 69’, 85’ Conen

50

3

9’, 44’ Kielholz, 65’ Abegglen

Stadion: Comunale Giovanni Berta, Firence Sodnik: Francesco Mattea (Italija) Gledalcev: 7.000 Nemčija: Kress, Haringer, Hans Schwartz, Janes, Szepan, Zielinski, Lehner, Hohmann, Conen, Siffling, Kobierski. Belgija: Vandeweyer, Smellinckx, Joacim, Peeraer, Welkenhuyzen, Jean Claessens, de Vries, Voorhoof, Capelle, Grimmonprez, Heremans.

27. maj

ŠVEDSKA 3 9, 67’ Jonasson, 80’ Kroon

ARGENTINA 2

27. maj

AVSTRIJA

(2) 3

45’ Sindelar, 94’ Schall, 97’ Bican

FRANCIJA

(2) 2

18’ Nicolas, 113’ (11m) Verriest

Stadion: Municipale Benito Mussolini, Torino Sodnik: Johannes van Moorsel (Nizozemska) Gledalcev: 19.000 Avstrija: Platzer, Cisar, Sesta, Franz Wagner, Smistik, Urbanek, Zischek, Bican, Sindelar, Schall, Viertl. Francija: Thépot, Mairesse, Mattler, Delfour, Verriest, Lietaer, Frederic Keller, Alcazar, Nicolas, Roger Rio, Aston.

3’ Bélis, 50’ Galateo

Stadion: Littoriale, Bologna Sodnik: Eugen Braun (Avstrija) Gledalcev: 19.000 Švedska: Rydberg, Axelsson, Sven Andersson, Carlsson, Rosen, Ernst Andersson, Dunker, Gustafsson, Jonasson, Tore Keller, Kroon. Argentina: Freschi, Pedevilla, Bélis, Nehin, Constantino Sosa-Urbieta, Arcadio López, Rúa, Wilde, De Vincenzi, Galateo, Iraneta.

2. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ITALIJA 1934

2

2

ŠVEDSKA 1

31. maj

MADŽARSKA 1 62’ (11m) Sárosi

Stadion: Littorale, Bologna Sodnik: Francesco Mattea (Italija) Gledalcev: 14.000 Avstrija: Platzer, Cisar, Sesta, Franz Wagner, Smistik, Urbanek, Zischek, Bican, Sindelar, Johann Horvath, Viertl. Madžarska: Antal Szábó, Vagó, Sternberg, István Pálotas, Szücs, Szalay, Markos, Avar, Györgi Sárosi, Toldi, Kemeny. Izključen: 63’ Markos 31. maj

ITALIJA 1 45’ Ferrari

ŠPANIJA 1 31’ Regueiro

Stadion: Comunale Giovanni Berta, Firence Sodnik: Louis Baert (Belgija) Gledalcev: 40.000 Italija: Combi, Monzeglio, Allemandi, Pizziolo, Luis Monti, Castellazzi, Guaita, Giuseppe Meazza, Schiavio, Giovanni Ferrari, Orsi. Španija: Ricardo Zamora Martínez “Divino”, Ciriaco Errasti Siunaga, Jacinto Quincoces López, Leonardo Cilaurren Uriarte, José Muguerza Antinúa, Ramón Lafuente Leal “Moncho”, José Ealo Iraragorri “Chato”, Isidro Lángara Galarraga, Federico Sáiz Villegas “Fede”, Luis Regueiro Pagola “Corso”, Guillermo Gorostiza Paredes “Goros”.


polfinale

finale

31. maj

3. junij

10. junij

ČEŠKOSLOVAŠKA 3

ITALIJA 1

ITALIJA

23’ Svoboda, 49’ Sobotka, 83’ Nejedly

19’ Guaita

81’ Orsi, 96’ Schiavio

ŠVICA 2

AVSTRIJA 0

ČEŠKOSLOVAŠKA

18’ Kielholz, 80’ Jäggi

Stadion: San Siro, Milano Sodnik: Ivan Eklind (Švedska) Gledalcev: 48.000 Italija: Combi, Monzeglio, Allemandi, Attilio Ferraris, Luis Monti, Bertolini, Guaita, Giuseppe Meazza, Schiavio, Giovanni Ferrari, Orsi. Avstrija: Platzer, Cisar, Sesta, Franz Wagner, Smistik, Urbanek, Zischek, Bican, Sindelar, Schall, Viertl.

76’ Puč

Stadion: Municipale Benito Mussolini, Turin Sodnik: Alois Beranek (Avstrija) Gledalcev: 9.000 Češkoslovaška: Plánička, Ženišek, Čtiroki, Kostálek, Čambal, Krčil, Junek, František Svoboda, Sobotka, Nejedly, Puč. Švica: Sechehaye, Minelli, Weiler, Guinchard, Jaccard, Hufschmid, von Känel, Jäggi, Kielholz, Andre Abegglen, Jaeck.

3. junij

(1) 2 (1) 1

Stadion: Narodne fašistične stranke, Rim Sodnik: Ivan Eklind (Švedska) Gledalcev: 55.000 Italija: Combi, Monzeglio, Allemandi, Attilio Ferraris, Luis Monti, Bertolini, Guaita, Giuseppe Meazza, Schiavio, Giovanni Ferrari, Orsi. Češkoslovaška: Plánička, Ženišek, Čtiroki, Kostálek, Čambal, Krčil, Junek, František Svoboda, Sobotka, Nejedly, Puč.

ČEŠKOSLOVAŠKA 3 21’, 69’, 80’ Nejedly

Dodatno srečanje za uvrstitev v polfinale 1. junij

ITALIJA 1 12’ Meazza

ŠPANIJA 0 Stadion: Comunale Giovanni Berta, Firence Sodnik: Rene Mercet (Švica) Gledalcev: 45.000 Italija: Combi, Monzeglio, Allemandi, Attilio Ferraris, Luis Monti, Bertolini, Guaita, Giuseppe Meazza, Borel, Demaría, Orsi. Španija: Juan José Nogués Poratlatin, Ramón Zabalo Zubiabre, Jacinto Quincoces López, Leonardo Cilaurren Uriarte, José Muguerza Antinúa, Simón Lecue Andrade, Martín Ventolrá, Luis Regueiro Pagola “Corso”, Marcelino González del Río García “Campanal”, Eduardo González Valiño “Chacho”, Crisanto Bosch Espín.

NEMČIJA 1 59’ Noack

Stadion: Narodne fašistične stranke, Rim Sodnik: Rinaldo Barlassina (Italija) Gledalcev: 15.000 Češkoslovaška: Plánička, Jaroslav Burgr, Čtiroki, Kostálek, Čambal, Krčil, Junek, František Svoboda, Sobotka, Nejedly, Puč. Nemčija: Kress, Busch, Haringer, Zielinski, Szepan, Bender, Lehner, Siffling, Conen, Noack, Kobierski. - Nekateri viri drugi češki gol pripisujejo Krčilu.

3. mesto 7. junij

NEMČIJA 3

končna lestvica 1. Italija 2. Češkoslovaška 3. Nemčija 4. Avstrija 5. Španija 6. Madžarska 7. Švica 8. Švedska 9. Argentina 10. Francija 11. Nizozemska 12. Romunija 13. Egipt 14. Brazilija 15. Belgija 16. ZDA

svetovni prvak SELEKTORJI

ITALIJA

Italija: Vittorio Pozzo Češkoslovaška: Karel Petru Nemčija: Otto Nerz Avstrija: Hugo Meisl Španija: Amadeo García de Salazar Madžarska: Ödön Nadás Švica: Heinrich Müller Švedska: Jószef Nagy Argentina: Felipe Pascucci Francija: George Kimpton Nizozemska: Robert Glendenning Romunija: Joszef Uridil Egipt: James McCray Brazilija: Luiz Augusto Vinhais Belgija: Héctor Goetinck ZDA: David Gould

1’, 42’ Lehner, 29’ Conen

AVSTRIJA 2 30’ Horvath, 55’ Sesta

Stadion: Comunale Giorgio Ascarelli, Neapelj Sodnik: Albino Carraro (Italija) Gledalcev: 7.000 Nemčija: Jakob, Busch, Janes, Zielinski, Szepan, Münzenberg, Bender, Lehner, Siffling, Conen, Heidemann. Avstrija: Platzer, Cisar, Sesta, Franz Wagner, Smistik, Urbanek, Zischek, Bican, Braun, Johann Horvath, Viertl.

2 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ITAL IJA 1 9 3 4

S TAT I S T I K E

51


52

3. S V E TOV N O P R V EN ST VO: FR ANC IJA 1938


3. svetovno prvenstvo

1938 FRANCIJA • Od 4. do 19. junija • Kvalifikacije: 21 držav (prijavljenih 37) • Število tekem v kvalifikacijah: 22 • Število zadetkov v kvalifikacijah: 96 (povprečje 4,36) • Število sodelujočih na SP: 15 • Število tekem na SP: 18 • Število zadetkov na SP: 84 (povprečje 4,66) • Število gledalcev na SP: 483.000 (povprečje 26.833) • Gol št. 200: Gustav Witterström (Švedska) • Najboljši strelec: Leônidas da Silva (Brazilija) 7 golov

Drugič Azzuri in Vittorio Pozzo. Italijani so kljub sovražnemu vzdušju ponovno stali na vrhu.

3 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: FR AN CIJA 1 9 3 8

53


Žreb v Parizu – Yves, vnuk Julesa Rimeta, je 5. marca 1938 v palači Quiai d’Orsay pomagal pri žrebu. Na prireditvi je sodeloval tudi gostitelj, francoski minister za zunanje zadeve François de Tessan.

Pred drugo svetovno vojno Črni oblaki so se zgrinjali nad Evropo in svetom, ko se je pričelo tretje svetovno prvenstvo v Franciji. Jules Rimet, ki je že od leta 1921 vodil Mednarodno nogometno zvezo, je v bojazni, da bo ta mundial zadnji, priboril organizacijo svoji državi. Nogomet je bil še zadnje upanje za umirjenje vojnih strasti. Poleg tega pa se je tekmovanje že uveljavilo kot zelo odmevna in donosna športna prireditev. Na kongresu FIFE v Berlinu leta 1936 ob robu olimpijskih iger je bila organizacija mundiala dodeljena Franciji. Bilo je prvenstvo z najmanj gledalci na stadionih. Septembra 1939, dobro leto po dogodku, se je začela druga svetovna vojna.

Užaljeni Južnoameričani Odločitev v prid Galskim petelinom je povzročila hudo kri predvsem v Argentini, ki je tudi kandidirala in je menila, da se mora prvenstvo 54

3. S V E TOV N O P R V EN ST VO: FR ANC IJA 1938

po Italiji in Evropi preseliti v Južno Ameriko. Argentinci so najprej zahtevali nastop brez kvalifikacij (morali bi jih igrati z Brazilci), ko jim je FIFA po prvih obotavljanjih ugodila, pa so se solidarizirali z Urugvajci, ki so bili zaradi evropskega bojkota njihovega svetovnega prvenstva leta 1930 še vedno užaljeni. Soseda sta se po osmih letih slabih medsebojnih odnosov ponovno zbližala. Argentinska javnost je odločitev sprejela z besom. V državi pod Južnim križem se je takrat igral zelo dober nogomet in navijači so predvidevali odličen nastop reprezentance. Razočarani so hoteli nasilno zasesti sedež zveze (AFA) v Buenos Airesu in samo posredovanje policije jim je prekrižalo načrte. Južno Ameriko je v Franciji zastopala Brazilija, z vse ameriške celine pa je na tekmovanje prišla le še eksotična Kuba. Med odsotnimi so bili tudi Španija, kjer je divjala državljanska vojna, Japonska, ki je zasedla Kitajsko, in Anglija, ki prvenstva ni jemala resno. Jugoslavija je že drugič obtičala v kvalifikacijah.


V tretji evropski skupini so jo izločili Poljaki, ki so zmagali s 4 : 0 v Varšavi in izgubili z 0 : 1 v Beogradu. Blagoje Marjanović, ki se je poslavljal od reprezentance, je s strelom z dvajsetih metrov zabil najlepši gol v karieri. Na tretji mundial se je prijavilo 37 držav, pet več kot leta 1934 in 24 več kot leta 1930. Med novostmi velja omeniti, da so reprezentance lahko prvič prijavile 22 nogometašev, prvak in gostitelj pa sta se neposredno uvrstila na naslednje tekmovanje. Ob morebitnem remiju v finalu so bili predvideni podaljški, ob neodločenem izidu pa še ena tekma s podaljški. Če tudi tako ne bi bilo zmagovalca, bi oba finalista proglasili za prvaka. Francozi so se priprav lotili z veliko vnemo. Prenovili so stadion Colombes v Parizu ter še dva, in sicer v Bordeauxu in Marseillu. Prvič mundiala ni osvojil gostitelj. Italijani so ponovili uspeh izpred štirih let in »utišali« tiste kritike, ki so pripisovali prvi naslov zgolj politiki.

Nova žoga Trije Argentinci so leta 1931 v mestu Bell Ville v provinci Córdoba predstavili moderno nogometno žogo. Luis Polo, Antonio Tossolini in Juan Valbonesi so izumili popolnoma nov koncept. Pod usnjeno površino se je skrivala duša z ventilom, ki je preprečeval uhajanje zraka, žoga pa tudi ni imela več tistega trdega dela, ki je bil tako nevaren in boleč ob igranju z glavo. Revolucionarni izum je odločilno vplival na razvoj nogometa. Argentinski fantje so ustanovili podjetje Superball in prodrli v svet. Žoga je postala lažja in varnejša ter se je bolje odbijala. Na prvenstvu v Franciji je bilo 17 od 84 golov doseženih z glavo. Pred prvenstvom sta takšno žogo že uporabljali argentinska in brazilska nogometna zveza.

Maggiore, potem pa v Cuneu blizu slovenske meje, in olimpijskem naslovu, ki so ga osvojili dve leti prej v Berlinu, Italijani niso vzbujali pretiranega zaupanja. Poznavalci jih niso uvrščali med favorite. Na uvodnem srečanju so v Marseillu šele po podaljških stežka ugnali povprečne Norvežane z 2 : 1. Rešil jih je Piola. Znana je zadrega, v kateri so se znašli Azzurri, ko niso vedeli, ali bi izvedli fašistični pozdrav in si nakopali bes publike ali ga ne bi izvedli in bi se izpostavili povračilnim ukrepom duceja. Odločili so se za ne zelo prepričljivo stegnjeno roko in si zaslužili enega največjih žvižgov vseh časov. Francozi so jim potezo globoko zamerili. Hitler je 11. marca 1938 v operaciji, imenovani anšlus, okupiral Avstrijo in jo priključil Nemčiji. Pet članov Wunderteama, sanjskega avstrijskega moštva (Hehnemann – večni rezervist Sindelarja –, Raftl, Skoumal, Stroh in Neumer) se je pridružilo nemški izbrani vrsti. Kapetan Avstrijcev Nausch je z ženo židovskega rodu, potem ko so od njega zahtevali, da se loči, pobegnil v Švico k Grasshoppersu. Sindelar, ki tudi ni hotel postati član nemške reprezentance, je bil popolnoma izoliran in je 23. januarja 1939 umrl v nadvse sumljivih okoliščinah, takratna nacistična oblast pa je sporočila, da je storil samomor. Avstrija je bila že uvrščena na SP, ker pa je praktično ni bilo več, so Švedi brez boja napredovali iz osmine finala v četrtfinale. Hitlerjev propagandni minister Joseph Goebbels je izjavil: »Za nemški narod je zmaga na svetovnem prvenstvu pomembnejša od priključitve katere od vzhodnih držav.« Nemci so prihajali v goste k bodočemu sovražniku v drugi svetovni vojni. Tri leta kasneje je nemška vojska zasedla Pariz in korakala pod slavolokom zmage. Nemci so bili zaskrbljeni, ker so samo tri tedne pred začetkom mundiala na prijateljskem srečanju v Berlinu, potem ko skozi vse leto 1937 niso bili poraženi, grdo izgubili proti Angliji s 3 : 6.

Bodoči sovražniki Francozov Svetovni prvaki so na mundial odpotovali pod velikimi političnimi pritiski. Francoska vlada je namreč sprejemala Italijane, ki so bežali pred fašizmom. Pred odhodom je italijanske nogometaše osebno pozdravil Benito Mussolini. Kljub temeljitim pripravam, najprej v mestecu L'Alpino ob jezeru 3 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: FR AN CIJA 1 9 3 8

55


Senzacija v ritmu salse Za Kubance je bil nogomet španska vas. Vedno so raje igrali baseball. Vendar se je reprezentanca po spletu naključij prebila na SP v Francijo in tam priredila prvovrstno senzacijo. Sestavil jo je Jesús Gironella, veliki pobudnik nogometa na otoku. Na prvi tekmi v Toulousu so Kubanci remizirali z Romunijo 3 : 3 z blestečo predstavo vratarja Carvajalesa. Morali so odigrati še eno srečanje. Spretni žonglerji s Karibov so v Parizu zmagali z 2 : 1 in šokirali nogometno srenjo. Vratar Carvajales, ki je svoje mesto prepustil rezervnemu golmanu s priimkom Ayra, je tekmo komentiral za kubansko radijsko postajo. Nerazumljiva poteza za današnje čase. V četrtfinalu so izmučeni Kubanci klonili proti spočitim Švedom, ki, kot že zapisano, v prvem krogu sploh niso igrali.

Kapetana in sodniki – Nemec Mock in Švicar

Nemci hitro domov

Minelli opravljata formalnosti pred prvo tekmo med obema reprezentancama. Velja pogledati dres belgijskega sodnika Jeana Langenusa.

Proti zelo skromni Švici so pokazali Nemci svojo nemoč. Selektor Sepp Herberger je imel mali zvezek z zapiski o 140 nogometaših. Nič mu ni pomagalo. Nemška moč in avstrijska domišljija nista bili za skupaj. Prvo srečanje se je končalo z remijem 1 : 1. Morali so odigrati še eno tekmo. Nemci so bili ob koncu prvega polčasa tako prepričani v zmago, da so o trenutnem vodstvu z 2 : 0 s telegramom obvestili Hitlerja. Z nacističnim pozdravom so si nakopali globok odpor Francozov, ki so med vso tekmo na tribunah prepevali Marseljezo in na koncu bučno proslavili preobrat in zmago skromnih Švicarjev s 4 : 2. Avtogol Švicarja Lörtscherja nekateri viri priznavajo kot prvega na mundialih.

Nacistični pozdrav – Nemški nogometaši so si pred tekmo s Švico v Parizu zaradi stegnjene roke zaslužili negodovanje francoske publike. Med njimi je bilo pet Avstrijcev, bivših članov Wunderteama. 56

3. S V E TOV N O P R V EN ST VO: FR ANC IJA 1938


Prodor brazilskega nogometa Svet je v Franciji spoznal brazilski nogomet. Prvič so se Južnoameričani nadvse resno pripravili na prvenstvo. Nogomet je zaradi SP zedinil vse Brazilce, utrdil razdrobljeno narodno identiteto in sociologi menijo, da je leta 1938 nastala nova država, ki si je z dobrimi nastopi odprla mednarodno pot. Domača zveza je sprožila veliko podporno akcijo. Natisnili so sto tisoč znamk in s prodajo zaslužili 50 milijonov takratne brazilske valute, realov, ki so jih namenili potovanju in bivanju delegacije v Evropi. Med kupci znamk so izžrebali nekaj srečnežev, ki so pospremili svoje ljubljence in na prizorišču samem navijali zanje. Brazilska zveza je segla v srce vsem rojakom, nogometnim privržencem, tistim, ki jih žoga ni zanimala, tujcem, gospodarstvenikom in politikom. Botra reprezentance je postala Alzira Vargas, hčerka predsednika države, diktatorja Getulia Vargasa. Ogromno so k temu pripomogli tudi mediji. Thomas Mazzoni, eden glavnih športnih peres, je v svoji reviji Gazeta Esportiva javno podpiral nastop izbrane vrste. »Kupiti znamko ne pomeni le možnosti potovanja na staro celino, temveč tudi patriotsko dejanje približevanja skupnemu idealu: da Brazilija doseže najvišjo uvrstitev na svetovnem prvenstvu.« Brazilcem se je obetal prvi neposredni radijski prenos iz Evrope. Malo

pred odhodom so nogometaši iz karantene v kraju Caxambu v zvezni državi Minas Gerais predsedniku zveze Castelu Blancu poslali pismo, v katerem so izrazili denarna pričakovanja: 25 realov dnevnice, 1.500 realov za stroške, 1.500 realov mesečne plače, 500 realov za zmago in 250 za remi. V tistih časih so bile tovrstne zahteve v zelo slabi luči, kljub temu da so v Braziliji že od leta 1933 poklicno brcali žogo. Zveza je zahteve zavrnila, nekatere reprezentante pa so klubi celo kaznovali.

Bitka v Bordeauxu Po trdi zmagi nad Poljaki so Brazilci s Čehoslovaki imeli pravo nogometno bitko, kjer je bila na prvem mestu grobost. Vse se je začelo, ko je brazilski branilec Zezé Procopio z ostrim posredovanjem Oldrichu Nejedlyju zlomil gleženj. Selektor Pimenta je pred tekmo ukazal: “Nejedly ne sme do žoge.” Češki napadalec je kljub hudim bolečinam ostal na igrišču, odigral do konca in celo uspešno izvedel enajstmetrovko. Takrat namreč ni bilo zamenjav. Groba igra je zahtevala tri izključitve, dve na strani Brazilije (Zezé Procopio, Machado), eno pri Češkoslovaški (Riha). Nejedlyja in vratarja

Brazilija 6, Poljska 5 – Na spolzkem terenu sta obe enajsterici zadevali kot za stavo. Prav zaradi enajstih golov je tekma ostala v spominu privržencev nogometa. 3 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: FR AN CIJA 1 9 3 8

57


Črni dragulj na delu – Na drugi tekmi med Brazilci in Čehoslovaki je Leônidas dosegel izenačujoči gol (na sliki). Brazilska vlada je po zmagi razglasila dela prost dan.

Planičko, slednjega z zlomljeno ključnico, so po tekmi prepeljali v bolnišnico. Planička je skušal ubraniti strel Brazilca Peracia, a je ta žogo udaril tako močno, da je vratarja vrglo proti vratnici in mu povzročilo resno poškodbo. Remi (1 : 1) je zahteval še eno partijo. Brazilski trener je zamenjal kar devet nogometašev in njegovi varovanci so zmagali z 2 : 1. Tudi tu ni manjkalo polemik. Nekaj minut pred odločilnim

Madžari izločili Švico – Napad švicarskega napadalca Bickela v Lillu. Madžarska izbrana vrsta je v polfinalu izločila še Švede, potem pa klonila proti Italiji v finalu. 58

3. S V E TOV N O P R V EN ST VO: FR ANC IJA 1938

brazilskim golom Renata je vratarju Walterju strel Čehoslovaka Senečkyja ušel za golovo črto, toda francoski sodnik Capdeville zadetka ni priznal. Brazilska vlada je po težki zmagi po vsej državi razglasila dela prost dan, brazilska nogometna zveza (CBD) pa je nogometašem poslala telegram z več kot 300 podpisi in tekstom: »Hrabrim legionarjem iz Strasbourga in Bordeauxa naj gre zahvala vseh Brazilcev.«


Črni dres in fašistični pozdrav Četrtfinalno srečanje med Francozi in Italijani 12. junija na stadionu Colombes v Parizu je imelo velik politični naboj. Nemalo je bilo tistih, ki so govorili o tekmi med demokracijo in fašizmom. Zaradi podobnosti originalnih dresov (oboji modri) so se Italijani pojavili s črnimi uniformami – ideološki predznak – in izvedli fašistični pozdrav. Oboje je polne tribune (mnogo gledalcev ni moglo na stadion), kjer so ob Francozih za gostitelje navijali tudi italijanski begunci, močno razjezilo. Ponovno je glavno vlogo z dvema goloma odigral Silvio Piola. Azzurri so zdržali pritisk, žalitve vsega stadiona, in se uvrstili v finale. Francija – Italija je bila tekma z največ prodanimi vstopnicami na prvenstvu. V blagajno je prispelo 888.171 francoskih frankov, za finale med Italijani in Madžari pa »le« 828.194 francoskih frankov.

Francozi praznih rok – Pred 60 tisoč gledalci so Italijani v Parizu Francoze s črnimi dresi in fašističnim pozdravom najprej razjezili, potem pa jih premagali. Na sliki napad Giuseppa Meazze.

Račun brez krčmarja Kaj se je zgodilo? Brazilski trener Ademir Pimenta je tako verjel v zmago svojih izbrancev, da na ostalem polfinalu proti Italijanom v moštvo ni uvrstil golgeterja Leônidasa (šest golov v prvih dveh tekmah), Tima in Brandãa. “Želim, da bodo v finalu spočiti,” je izjavil. Pravijo, da je na predvečer srečanja v brazilskem taboru šampanjec tekel v potokih. Vzvišena selektorjeva poteza in nepremišljeno vedenje njegovih varovancev sta se jim še kako maščevala, saj so Italijani zmagali z 2 : 1. Res je, da je dva dni po zmagi nad Češkoslovaško vplivala tudi utrujenost, da je Leônidasa od napora in nasprotnikovih udarcev bolela sleherna kost in mišica, da je bil morda tudi delno poškodovan in da so Italijani odločilni gol dosegli po zelo sumljivi enajstmetrovki. Kronike pišejo, da se je napadalec Piola vrgel v kazenski prostor in s prstom pokazal “krivca”, branilca Domingosa da Guio. Sodnik mu je nasedel, brazilski protesti so bili zaman. Strel je izvedel Giuseppe Meazza, toda med izvajanjem se mu je strgala elastika v hlačkah prav v trenutku, Brazilski selektor se je uštel – Brez treh najboljših nogometašev se je zoperstavil Italijanom, ki so na koncu zmagali z 2 : 1. Napadalec Azzurrov, Silvio Piola (na sliki), je zelo dobro igral skozi vse prvenstvo. 3 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: FR AN CIJA 1 9 3 8

59


ko se je pognal k žogi. Med tekom je z rokama hlačke na sebi nekako obdržal in neubranljivo zadel mrežo Brazilije. Vratar Walter ni vedel, ali bi se smejal ali jokal. Zanimivo je, da brazilski viri selektorjeve napačne odločitve praktično ne omenjajo in Leônidasovo odsotnost pripisujejo poškodbi. Najslabše jo je odnesel Domingos Da Guia, ki mu naivnosti v kazenskem prostoru niso kar tako oprostili. Takšne napake so bile še dolgo časa znane kot domingadas.

Finale pred finalom Za mnoge je bil polfinalni obračun med Italijani in Brazilci v Marseillu finale pred finalom. Previdni trener Azzurrov Vittorio Pozzo je pred tekmo šel na letališče, da bi rezerviral karte za let v Pariz, toda v zmago prepričani Brazilci in njihovi navijači so ga prehiteli. Brazilskim delegatom je predlagal, da bi mu ob morebitni italijanski zmagi, karte prodali. Niso privolili. Poslali so mu vozovnico na njegovo ime in karto za ogled finala. Po italijanski zmagi je Pozzo Južnoameričane ponovno skušal prepričati, ti pa so mu pred nosom zaprli vrata slačilnic in ga grdo ozmerjali.

Salvador de Bahia čutil temperamentno toplino oboževalcev. Na ramah so ga nesli od nižjega dela mesta do višjega, tako da je pri tem celo izgubil čevelj. Prihod v Rio de Janeiro je bil veličasten. Angleško ladjo Almanzora so do pristanišča pospremila najrazličnejša plovila in celo letala. V sprevodu po aveniji Rio Branco je bil Leônidas komaj viden in strogo zaščiten kar v vojaškem vozilu. Italijani so v Pariz pripotovali z vlakom, Pozzo pa je finalno srečanje z Madžari spremljal s tribune, saj v tistih časih ni bila navada, da bi trener svoje varovance bodril ob zelenici. Temperamentni Italijan je v piemontskem dialektu na ves glas dajal napotke pomočniku Luigiju Burlandu, ta pa jih je malo tišje posredoval igralcem.

Predsednik ni imel pojma Francoski predsednik Albert Lebrun se ni kaj prida spoznal na nogomet. Ko so ga pred finalom prosili, naj izvede začetni udarec, je brcnil travo. Potem je skoraj neopazno prvega moža FIFE Julesa Rimeta vprašal, kateri so eni in drugi. Petinpetdeset tisoč gledalcev je do zadnjega kotička napolnilo stadion Yves-du-Manoir v Colombesu v bližini Pariza. Vsi so držali pesti

Radio, dveurni kralj V Braziliji tisti četrtek nihče ni delal. Vsi so bili na ulicah in spremljali srečanje prek zvočnikov, v bližini redkih avtomobilov z radiem ali pa so po domovih poslušali glas reporterja Gagliana Neta, ki je skupaj z Mazzonijem in še dvema novinarjema pokrival dogodek (tekma proti Poljakom na valovih PRA 3 Radio Club de Brasil je pomenila prvi čezoceanski radijski prenos). Vsa Brazilija je bila žalostna in je zaradi dosojene najstrožje kazni bentila na sodnika. Pred tekmo za tretje mesto proti Švedom brazilski selektor ni zapustil hotelske sobe. Tudi zmaga in tretje mesto nista mogla izbrisati razočaranja zaradi napačne odločitve proti Italiji. Vendar Brazilija še nikoli prej ni prišla tako daleč. Delegaciji so pripravili veličasten sprejem. Veliko jih je uspeh pripisovalo tudi dejstvu, da so Brazilci na SP igrali z afrobrazilsko postavo. Največja zvezda je bil prav temnopolti Leônidas, ki je že na sprejemu v mestu 60

3. S V E TOV N O P R V EN ST VO: FR ANC IJA 1938

Četrti gol Italije – Silvio Piola je z natančnim strelom odločil finale proti Madžarski in prinesel Italijanom drugi naslov svetovnih prvakov. Vratar Antal Szábó je bil nemočen.


za Madžare. Bili so razočarani. Italijani so prevzeli pobudo že v prvem polčasu in povedli s 3 : 1. Meazza, kot štiri leta prej ponovno eden najzaslužnejših, in Ferrari sta nepokrita gospodarila na sredini igrišča in režirala nevarne akcije. Andreolo, Urugvajec po rodu, je prevzel štafeto Argentinca Montija. Golgeter Sárosi – po porazu so ga v slačilnicah videli s solznimi očmi – je v 66. minuti gledalcem vlil nekaj upanja, a je kmalu usodo prvenstva zapečatil, kdo drug kot Piola. Italijani so ponovno slavili in zaokrožili niz zgodovinskih zmag: svetovna naslova 1934 in 1938 ter olimpijskega 1936. Na koncu so gledalci po zelo kvalitetni tekmi le priznali, da je zmagal najboljši in Azzurrom ploskali. Kapetan Giuseppe Meazza je ob prevzemu pokala iz rok francoskega predsednika izvedel fašistični pozdrav. Za Mussolinija je bila zmaga v Franciji bistvenega pomena, da se je lahko pred svetom še naprej ponašal s superiornostjo režima. Na predvečer finala so nogometaši prejeli telegram, ki ga je poslal generalni sekretar fašistične stranke Aquiles Starace in podpisal sam Mussolini. “Zmagati ali umreti” je bilo geslo. Dan po zmagi so se nogometaši, oblečeni v vojaške uniforme, veselili z ducejem.

Pred sklepnim obračunom – Kapetana Italije Giuseppe Meazza in Madžarske Györgi Sárosi se na stadionu Colombes v Parizu rokujeta pred začetkom finala. Med njima stoji francoski sodnik Georges Capdeville.

Predsednik Francije predal pokal – Albert Lebrun s pokalom v roki čestita Giuseppu Meazzi. Italijani so svetovno prvenstvo osvojili drugič zapored. 3 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: FR AN CIJA 1 9 3 8

61


PRVO IME FRANCIJE

Silvio Piola

Neusmiljeni strelec Napadalec Silvio Piola je zadeval z vseh pozicij, vseh položajev, ob vsakem trenutku. Bil je eden največjih italijanskih strelcev vseh časov. Njegovi zadetki na mundialu v Franciji so bili odločilni. Naslov svetovnega prvaka leta 1938 je pomenil vrhunec dolge in bogate kariere, ki pa ni bila popolna. Čeprav je Piola igral pri Juventusu, klubu z največ naslovi, nikoli ni občutil slasti scudetta. Rodil se je 29. septembra 1913 v kraju Robbio Lomellina (Pavia). V karieri je odigral 642 tekem, 566 v prvi ligi. Začel je pri klubu Pro Vercelli, nadaljeval pa pri Laziu, Juventusu in Novari, kjer se je kot kapetan poslovil star 39 let. Leta 1941 je kot strela udarila novica, da je Piola umrl v enem od bombnih napadov. Ko je njegov takratni klub Lazio že pripravljal žalne slovesnosti, so ugotovili, da je živ in zdrav. Na veličastnem nogometnem slovesu v Firencah je skoraj 90 tisoč gledalcev vzklikalo njegov priimek. V italijanski reprezentanci je debitiral z 22 leti, odigral 34 tekem in zabil 30 golov. Ko ni igral, je bil strasten lovec, znotraj igrišča pa zelo prebrisan. Na prijateljskem srečanju proti Angliji(2 : 2) v Milanu je žogo poslal v mrežo z roko. Skoraj nihče ni opazil nepravilnosti, tudi zelo strogi nemški sodnik Peter Bauwens ne. Piola je na šestnajsti reprezentančni tekmi na SP 1938 proti Franciji zabil svoj šestnajsti zadetek, na osemnajsti (finale proti Madžarski) osemnajstega in na dvajseti (Nemčija) dvajsetega. Še dandanes je z 290 goli najboljši strelec serie A vseh časov. Umrl je 4. oktobra 1996 v Gattinari.

62

3. S V E TOV N O P R V EN ST VO: FR ANC IJA 1938

Močna aduta v napadu – Dvojica Silvio Piola in Giuseppe Meazza je bila strah in trepet nasprotnih obramb. Piola – izven travnatih površin tudi strasten lovec – je zabil pet golov.


ZGODBA PRVENSTVA

V ritmu bose noge Brazilija je ponujala nekaj drugačnega. Ravnim podajam in igri na moč evropskih ekip se je zoperstavila z neskončnimi preigravanji in streli z efejem. Nastalo je novo obdobje v nogometni zgodovini z dvobojem med fantazijo in disciplino. Brazilci in Poljaki so v dežju v Strasbourgu odigrali najlepšo tekmo prvenstva. Rezultat je bil dokaj nenavaden, 6 : 5 za Brazilce, v srečanju, ki je za seboj pustilo kar nekaj peripetij. Do leta 1954, ko so Avstrijci ugnali domačine Švicarje s 7 : 5, je bila to tekma z največjim številom golov v zgodovini SP. Brazilec Leônidas je zabil kar tri, enega bos oziroma v nogavicah. Med tekmo je močno deževalo, igrišče je bilo zelo razmočeno. Navajen na boso brcanje na plažah v Riu je pustil čevlje ob strani – desni mu je razpadel – in nekaj minut igral kar brez njih. V blatu so bile vse noge, obute ali ne, približno enake. Igra se je nadaljevala, vse dokler ni Leônidasa opazil sodnik

in zahteval, da se mora ponovno obuti. Kljub temu je šesti zmagoviti gol dosegel bos ali bolje rečeno, v nogavicah. Po predložku Herculesa je v kazenskem prostoru v blatu izgubil čevelj. Akcijo je nadaljeval, preigral vratarja in zabil imenitni »gol z nogavico«. Tudi poljski velikan Wilimowski je bil zelo učinkovit, vendar niti štiri žoge v nasprotni mreži niso zadostovale za zmago. Na koncu bi lahko zapisali dva rezultata: Wilimowski – Leônidas 4 : 3, Brazilija – Poljska 6 : 5.

Trikrat zadel poljsko mrežo – Brazilec Peracio strelja z glavo pred vratarjem Madejskim. Ob njem napada Leônidas, ki je k zmagi Brazilije s 6 : 5 prispeval tri gole. 3 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: FR AN CIJA 1 9 3 8

63


INTERVJU

Znal je igrati, zaslužiti in uživati Leônidas je bil že zelo bolan, ko se je novinar William Cardoso pogovarjal z njegovo ženo in jo povprašal po Črnem biseru. Albertina Dos Santos je bila že 45 let življenjska sopotnica bivšega nogometaša in se je v tistem trenutku posvečala izključno njemu. “Leônidas je trpel diskriminacijo zaradi temne barve kože. A jo je v času, ko je večina športnikov pripadala visokemu sloju, s talentom in nogometno spretnostjo premagal. Imel je izjemen pregled nad igriščem in je točno vedel, kako mora priti do cilja. Znal je preigravati nasprotnike in doseči zadetek. Poraze je težko prenašal. Kot nogometni komentator je bil zelo kritičen. Oboževal je igro Garrinche in zelo spoštoval Rivelina. Na svetovnem prvenstvu na Švedskem leta 1958 je šel do brazilskega trenerja Vicenteja Feole in mu svetoval, naj namesto Dide v moštvo vključi Peléja. Leônidas je bil prvi nogometaš, ki je sodeloval pri komercialnih reklamah. Čokolada Diamante Negro se je tako imenovala po njem. Mesečno je na tem področju zaslužil toliko denarja, da si je lahko kupil dve hiši. Bil je zelo premeten. Denar je znal tudi primerno zapravljati. Kupoval si je najboljša oblačila in čevlje, obiskoval je najbolj imenitne restavracije.” (William Cardoso, UOL Esportes).

Pri São Paulu – Pet naslovov paulista in 140 golov.

PRVE VIOLINE

Leônidas da Silva Brazilija Najboljši strelec prvenstva je bil največji brazilski zvezdnik po Friedenreichu in pred Peléjem. Rekli so mu Črni biser ali Gumijasti mož. Populariziral je strel z nogo čez glavo v padcu oziroma škarjice (v Braziliji jim pravijo bicicleta, v Argentini chilena), ki jih je prvi izvedel Petronilho de Brito, brat Peléjevega odkritelja Waldemarja. Leônidas je v Braziliji nasledil Arthura Friedenreicha, ki se je takrat star več kot 40 let poslavljal 64

3. S V E TOV N O P R V EN ST VO: FR ANC IJA 1938

od nogometa. Prihajal je iz revne družine. Kot 16-letni fant je igral pri klubu Sirio e Libanés v Rio de Janeiru, od koder se je preselil k Bonsucessu. Rasizem je takrat še vladal v državi in mu preprečil prestop k Américi. Leta 1933 se je za leto dni preselil v Montevideo k Peñarolu. Ni blestel. »Imel sem težave s kolenom, vendar nisem hotel na operacijo. Plaža, morje in sonce Ria so poškodbo pozdravili in nikoli več nisem čutil bolečin,« je rekel. Vrnil se je v

Brazilijo in dvakrat osvojil prvenstvo carioca (Rio de Janeiro): leta 1934 z Vascom da Gamo, leto kasneje pa z Botafogom. Do Flamenga pri nobenem klubu ni zdržal več kot eno sezono. Predsednik Bastos Padilha si je želel sanjsko zasedbo. K rdečečrnim je pripeljal Leônidasa, vezista Fausta dos Santosa, ki so mu rekli Črno čudo, in branilca Domingosa da Guia. Mengão je predvsem po zaslugi Leônidasovih vragolij postal najpopularnejši brazilski klub. Anketa


je pokazala, da je golgeter tako popularen kot predsednik Getulio Vargas in pevec množic Orlando Silva. Kot prvi nogometaš je marketinško izkoristi svoje ime. Uram in cigaretam Leônidas se je kmalu pridružila čokolada Diamante Negro (Črni biser), ki je še danes zelo znana. Dobival je nešteto pisem oboževalk in oboževalcev. Bil je muhast, zvezdniški, nepredvidljiv. 1940 je bilo zanj leto suhih krav. Operirali so mu gleženj, zaradi ponareditve listine o oprostitvi služenja vojakov pa je bil osem mesecev zaprt. Vsi jetniki so bili njegovi veliki občudovalci. Kariera je padla v negotovost. Flamengo se ga je kmalu znebil in ga za rekordno vsoto prodal São Paulu. Bil je star 29 let. Na debiju ni igral dobro, število gledalcev (74.078) pa je še danes največje za stadion Pacaembú. “Prodali ste nam mačka v žaklju,” so pisali lokalni mediji. Mojster je kritike v času, ko sta vladala Palmeiras in Corinthians, z goli in petimi naslovi na zveznem prvenstvu paulista v sedmih letih utišal. Nasprotne mreže je zatresel okoli 140-krat. Dobil je spomenik, ki bi si ga zaslužil že pri Flamengu. Za reprezentanco je zadel 25-krat v 26 tekmah. Na SP 1934 je dosegel edini brazilski gol. V Franciji so ga novinarji izbrali za najboljšega napadalca turnirja. Njegovo življenje je zaznamovala tudi tragedija – nesrečno je namreč utonil njegov dveletni sin iz prvega zakona. Po upokojitvi je bil najprej neuspešen trener, potem pa vse do leta 1974 zelo poslušan in oster komentator. Na stara leta ga je napadala Alzheimerjeva bolezen. Umrl je 24. januarja 2004 v domu ostarelih v kraju Cotia, v notranjosti São Paula, star 90 let.

György Sárosi Madžarska

Doktor – Sárosi je ostal brez naslova.

Madžarski golgeter, eden največjih vseh časov, se je po izgubljenem finalu proti Italiji v slačilnici zjokal. Vedel je, da takšne priložnosti zlepa ne bo več. Zaradi racionalne igre in točnosti v podajah so mu rekli Doktor Sárosi. Pokazal je novo kvaliteto napadalca, ki poleg tresenja mrež misli tudi na organizacijo igre. Rodil se je v Budimpešti 16. septembra 1912. Svojo nogometno pot je začel pri klubu Mugyetemi At., leta 1929 pa je prestopil k Ferencvarosu, kjer je ostal kar 19 let, do leta 1948. Odigral je 383 tekem in zabil 351 golov. Bil je trikrat najboljši strelec madžarskega prvenstva, osemkrat prvak in štirikrat pokalni prvak. V državnem dresu je debitiral leta 1931. Sodeloval je na dveh svetovnih prvenstvih (1934, 1938). Do leta 1943 je zbral 62 nastopov in 42 golov. Po nogometni upokojitvi je odšel v Italijo. Med letoma 1951 in 1953 je bil trener Juventusa. Umrl je v Genovi 20. junija 1993.

Ernest Otton Wilimowski Poljska V zgodovino se je zapisal kot nogometaš, ki ni mogel preprečiti poraza Poljakov, kljub temu da je na edini tekmi, ki jo je odigral na svetovnih prvenstvih, zabil štiri gole. Nikoli prej in nikoli pozneje ni noben nogometaš tolikokrat zatresel nasprotne mreže in vseeno izgubil. Bil je zelo učinkovit strelec, a so ga sonarodnjaki zaradi igranja za Nemčijo po priključitvi Poljske tretjemu rajhu do sedemdesetih let prejšnjega stoletja zamolčevali. Ezi Wilimowski se je rodil 23. junija 1916 v mestu Katowice. Že v mladih letih je kazal izjemne strelske sposobnosti pri mestnem klubu, potem pa še pri Ruch Chorzowu, kjer je igral med letoma 1933 in 1939; bil je štirikrat poljski prvak in trikrat najboljši strelec. Njegov prestop k nemškemu PSV Chemnitzu je dvignil veliko prahu in povzročil celo meddržavno napetost. V Nemčiji je zamenjal veliko klubov. Z Münchnom 1860 je leta 1942 slavil nemški pokal, potem pa je med drugim igral pri Augsburgu in Kaiserslauternu. Za poljsko reprezentanco je zabil 21 golov v 22 tekmah, za nemško pa osem v 13 tekmah. Za Nemce je zadnjič nastopil 22. novembra 1942, ko so premagali Slovake s 5 : 2. Nogomet je nehal igrati pri 43 letih.

3 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: FR AN CIJA 1 9 3 8

65


BESEDE, BESEDE

PODATKI, STATISTIKE, ŠTEVILKE

Vittorio Pozzo

Idealno moštvo prvenstva

»Moji fantje so bili neverjetno enotni, trdni in

Plánička (Češkoslovaška), da Guia (Brazilija), Rava (Italija), Serantoni

samozavestni,« italijanski selektor.

(Italija), Andreolo (Italija), Locatelli (Italija), Meazza (Italija), Sárosi (Madžarska), Biavati (Italija), Leônidas (Brazilija), Titkos (Madžarska).

Jules Rimet »Finale je presegel največja pričakovanja. Tekma med

Krokar na prečki

tako različnima enajstericama je očarala publiko, ki je

Švedi so na srečanju proti Madžarom povedli še pred koncem prve

do zadnjega kotička napolnila stadion,« predsednik

minute, potem pa niso več streljali na gol. Madžari so jih ugnali s

Mednarodne nogometne zveze.

5 : 1. Pred madžarskim golom se je tako malo dogajalo, da se je v določenem trenutku na prečko usedel krokar.

Antal Szábó »Zelo sem srečen, ker sem s štirimi prejetimi zadetki v

Namesto Argentinca Urugvajec

finalu enajstim italijanskim nogometašem rešil življenje,«

Tudi v drugo ni šlo brez Južnoameričana. Namesto Argentinca Montija

madžarski vratar.

je v italijansko izbrano vrsto prišel Urugvajec Michele Andreolo (rojstno

BESEDE, BESEDE

ime: Miguel Andreolo Frodela, vzdevek Teliček). Rodil se je v mestu

66

Alfredo Foni

Dolores, igral pri Nacionalu in bil južnoameriški prvak z urugvajsko

“Nikoli nisem bil tako živčen kot na tekmi proti Francozom.

reprezentanco leta 1935 v Perúju. Še isto leto je odšel k italijanski

Žvižgali so nam vseh devetdeset minut,” italijanski

Bologni, v klub, s katerim je osvojil štiri scudette. Igral je tudi pri Laziu,

branilec.

Napoliju in Forliju. Slovel jo po preciznih, dolgih, štiridesetmetrskih podajah. Za Italijo je prvič nastopil leta 1936 proti Avstriji (2 : 2), zadnjič

Gilberto Freire

pa leta 1942 s Španci (4 : 0). Odigral je 26 tekem in zabil en gol. Kasneje

“Eden od razlogov za zmage je bil ta, da smo se v Francijo

je bil trener. Umrl je leta 1981 v Potenzi.

drznili pripeljati pretežno afro-brazilsko reprezentanco,” brazilski profesor o odločilni vlogi brazilskih temnopoltih

Že drugič neporažen

žogobrcev.

Italijani so že drugič zaporedoma svetovno prvenstvo osvojili neporaženi. Med igralce z največ odigranimi minutami se je uvrstilo

Gazeta Esportiva

pet Brazilcev, to pa zato, ker so odigrali kar dva podaljška. Romeu,

“Milijoni Brazilcev trepetajo, z njimi pa tudi milijoni tu

Alfonsinho, Leônidas, Peracio in Domingos da Guia so bili na

živečih tujcev: Italijani, Portugalci, Madžari, Španci in

igrišču 420 minut. Brazilski selektor je zaradi tekme več – dvakrat s

predstavniki drugih narodov, ki se pridružujejo domačim

Češkoslovaško – uporabil 19 nogometašev, medtem ko so Francozi

patriotskim čustvom,” brazilski časopis o tekmah

obe srečanji na zelenico poslali enako enajsterico. Brazilci so imeli tudi

reprezentance na SP.

največ izključenih: dva. Madžarski sodnik von Hertzka je na svojem edinem nastopu pot v slačilnice pokazal kar dvema Brazilcema in

Ademar Pimenta

enemu Čehu. Na vsem prvenstvu so predčasno zapustili igrišče štirje

“Za zmago proti Italijanom ne potrebujem ne Leônidasa

igralci. Madžari so bili najučinkovitejši v napadu (15 golov v štirih

ne Tima ne Brandãa,” brazilski selektor.

tekmah), najslabšo obrambo pa so predstavili Kubanci. Oba kubanska vratarja sta morala pobrati žogo iz mreže kar 12-krat. Nizozemska

Uradni italijanski tisk

Indija in Nizozemska nista zadeli niti enkrat. Indijce so poklicali v

“Pozdravljamo zmago italijanske bistroumnosti nad

zadnjem trenutku namesto ZDA. Za dolgo in drago potovanje so od

surovo močjo črncev,” italijanski dnevnik ob zmagi nad

organizatorja prejeli 350.000 francoskih frankov.

Brazilijo. La Gazzetta dello Sport “Prvenstvo je poveličevanje fašističnega športa in velike zmage za ducejevo ime in ugled,” italijanski športni dnevnik. 3. S V E TOV N O P R V EN ST VO: FR ANC IJA 1938


ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

OB ROB

Kratkovidni kapetan

Španija

Zelo eksotično je delovala reprezentanca Nizozemske Indije, današnje Indonezije. Kapetan

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

ekipe je igral z očali, kar je bilo takrat dovoljeno. Preigravanje na železniški postaji Brazilci so na potovanju iz Bordeauxa v Marseille na pariški zelezniški postaji čakali na vlak. Bili so utrujeni in siti potovanja z enega na drug konec Francije, poleg tega pa jih je dajalo še domotožje. Kar naenkrat jim je nekdo vrgel žogo in začelo se je noro preigravanje in žongliranje. Potniki, ki so čakali na druge vlake, so umetnike nagradili z bučnim aplavzom. Napredovanje specialca

Triindvajsetega februarja je na stadionu Montjuic Nemčija premagala domačine z 2 : 1. Na srečanju se je od publike poslovil oboževani vratar Ricardo El Divino (Božanski) Zamora. Tretjega maja je Španija v Bernu ugnala Švico z 2 : 0. Čez dva meseca in pol se je začela španska državljanska vojna, med katero je izbrana vrsta odigrala le dve tekmi. Po končanem krvavem spopadu nogometna zveza ugleda, ki ga je španski nogomet užival v svetu, ni želela postavljati na kocko. Španci so izpustili SP 1938. V jeseni 1940 so se začeli dogovarjati z drugimi zvezami za prijateljska srečanja. Prvo tekmo so z modrim dresom odigrali 12. maja 1941 s sosedi Portugalci in remizirali z 2 : 2. Med drugo svetovno vojno je ponovno vladalo nogometno zatišje. Šele leta 1945 so se ponovno srečali s Portugalsko. Izid je bil neodločen.

Po brazilski zmagi nad Češkoslovaško je bil reprezentant Roberto Emílio da Cunha povišan na mesto podpoveljnika specialne enoti mesta

Baski po svetu

Niteroi. Donavske države krojile usodo Tri srednjeevropske države: Avstrija, Češkoslovaška in Madžarska, predstavnice donavske nogometne šole, so v tridesetih letih zaznamovale usodo nogometa na svetu. Kljub temu da niso osvojile nobenega naslova, so ostale v globokem spominu ljubiteljev

Nogometaši iz Baskije so med krvavo špansko državljansko vojno z nogometom zbirali denar za upornike proti četam generala Franca. Odigrali so več tekem po Franciji in drugih državah. Samo en nogometaš se je vrnil domov. Drugi so se razpršili po svetu. Napadalec Isidro Lángara, ki je igral na mundialu 1934, je odšel v Argentino. Po dvajsetdnevnem potovanju so ga odpeljali iz pristanišča na stadion San Lorenza. Na debiju proti River Plateju je zabil štiri gole.

okroglega usnja. Kape in ščitniki Nekateri vratarji so se prvič pojavili s kapami in kolenskimi ščitniki.

DOGODKI

Eni so se potili, druge je zeblo Na splošno so bile v času prvenstva v Franciji temperature dokaj visoke. Ko so v Parizu namerili 27 stopinj Celzija, so se evropske reprezentance

• Rodil se je Superman, ameriški leteči heroj.

pritoževale, da je zelo vroče, medtem ko so se

• V Los Angelesu so 21. decembra 1937 premierno predvajali risani film

počutili Brazilci, ki prihajajo s toplejših krajev, kot ribe v vodi.

Sneguljčica in sedem palčkov Walta Disneyja. • Ruski filmski režiser Sergej Mihajlovič Eisenstein je posnel film Aleksander Nevski. •  Orson Welles je v New Jerseyju predvajal radijsko priredbo Vojne svetov H. G. Wellsa in povzročil večurno paniko, saj so ljudje mislili, da jih res napadajo Marsovci.

3 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: FR AN CIJA 1 9 3 8

67


osmina finala 4. junij

NEMČIJA

(1) 1

29’ Gauchel

ŠVICA

(1) 1

43’ Abegglen

Stadion: Parc des Princes, Pariz Sodnik: Jean Langenus (Belgija) Gledalcev: 27.152 Nemčija: Raftl, Janes, Schmaus, Kupfer, Mock, Kitzinger, Lehner, Gellesch, Gauchel, Hahnemann, Pesser. Izključen: 96’ Pesser Švica: Huber, Minelli, Lehmann, Springer, Vernati, Lörtscher, Amado, Walaschek, Bickel, Abegglen, Aeby. 5. junij

KUBA 3 44’ , 103’ Socorro, 69’ Máquina

ROMUNIJA 3

četrtfinale 5. junij

5. junij

12. junij

ŠVEDSKA AVSTRIJA

BRAZILIJA 6

MADŽARSKA 2

18’, 93, 104’ Leônidas, 25’ Romeu, 44’, 71’ Peracio

43’ Sárosi, 89’ Zsengellér

Odpovedano zaradi priključitve Avstrije tretjemu

POLJSKA 5

ŠVICA 0

rajhu.

23’ (11-m) Szerfke, 53’, 59’, 89’, 118’ Wilimowski

Stadion: Victor Boucquey, Lille Sodnik: Rinaldo Barlassina (Italija) Gledalcev: 14.800 Madžarska: Antal Szábó, Kóranyi, Biró, Gyula Lázár, Turai, Szalay, Sas, Zsengellér, György Sárosi, Vincze, Kohut. Švica: Huber: Stelzer, Lehmann, Springer, Vernati, Lörtscher, Amado, Walaschek, Bickel, Abegglen, Grassi.

5. junij

FRANCIJA 3 11’, 69’ Nicolas, 35’ Veinante,

BELGIJA 1 19’ Isemborghs

Stadion: Colombes, Pariz Sodnik: Hans Wütrich (Švica) Gledalcev: 30.000 Francija: Di Lorto, Cazenave, Mattler, Bastien, Gusti Jordan, Diagne, Alfred Aston, Heisserer, Jean Nicolas, Delfour, Veinante. Belgija: Badjou, Paverick, Seys, van Alphen, Stijnen, de Winter, van de Wouwer, Voorhoof, Isemborghs, Raymond Braine, Buyle.

Stadion: Meinau, Strasbourg Sodnik: Ivan Eklind (Švedska) Gledalcev: 13.452 Brazilija: Alguisto Lorenzato “Batatais”, Domingos António da Guía, Arthur Machado, José Procópio Mendes “Zezé Procópio”, Martim Mércio da Silveira, Alfonso Guimaraes da Silva “Alfonsinho”, José dos Santos Lopes, Romeu Pellicciari, Leônidas da Silva, José Peracio, Hércules de Miranda. Poljska: Madejski, Szczepaniak, Galecki, Gora, Nyc, Dytko, Piec, Leonard Piontek, Szerfke, Wilimowski, Wodarz.

- Nekateri viri trdijo, da je drugi in tretji kubanski zadetek zabil Máquina (José Máquina, Magriña ali Carlos Oliveira

5. junij

9. junij

MADŽARSKA 6

ŠVICA 4

14’ Kohut, 16’ Toldi, 25’, 78’ Sárosi, 30’, 67’ Zsengellér

42’ Walaschek, 65’ Bickel, 76’, 79’ Abbeglen

NIZOZEMSKA INDIJA 0

NEMČIJA 2

Stadion: Vélodrome Municipal, Reims Sodnik: Roger Conrie (Francija) Gledalcev: 8.000 Madžarska: Hada, Kóranyi, Biró, Gyula Lázár, Turai, Balogh, Sas, Zsengellér, György Sárosi, Toldi, Kohut. Nizozemska Indija: Tan Mo Heng, Hu Kom, Jack Samuels, Nawir, Meng, Anwar, Tan Hong Djien, Soedermadji, Sommers, Pattiwael, Taihuttu.

9’ Hahnemann, 22’ (avt.) Lörtscher

Máquina), romunske pa Covaci, Baratki in Dobai. Tudi

S TAT I S T I K E

minute, v katerih so bili doseženi, se razlikujejo.

68

5. junij

ITALIJA

BRAZIILIJA 1 31’ Leônidas

ČEŠKOSLOVAŠKA 1 Dodatni srečanji za uvrstitev v četrtfinale

35’, 88’ Baratki, 105’ Dobay

Stadion: Stade Chapou, Toulouse Sodnik: Giuseppe Scarpi (Italija) Gledalcev: 6.707 Kuba: Carvajales, Barquín, Chorens, Joaquín Arias, José Antonio Rodríguez, Berges, José Máquina (Magriña), Tomás Fernández, Socorro, Tunas, Mario Sosa. Romunija: Dumitru Pavlovici, Bürger, Chiroiu, Vintilla Cossini, Rasinaru, Raffinsky, Bindea, Nicolae Kovacs (Covaci), Baratki, Bodola, Dobay.

12. junij

Stadion: Parc des Princes, Pariz Sodnik: Ivan Eklind (Švedska) Gledalcev: 20.025 Švica: Huber, Minelli, Lehmann, Springer, Vernati, Lörtscher, Amado, Walaschek, Bickel, Abegglen, Aeby. Nemčija: Raftl, Janes, Streitle, Kupfer, Goldbrunner, Skoumal, Lehner, Stroh, Szepan, Hahnemann, Neumer.

(1) 2

64’ (11-m) Nejedly

Stadion: Parc Lescure, Bordeaux Sodnik: Paul von Hertzka (Madžarska) Gledalcev: 22.021 Brazilija: Walter de Souza Goulart, Domingos António da Guía, Arthur Machado, José Procópio Mendes “Zezé Procópio”, Martim Mércio da Silveira, Alfonso Guimaraes da Silva “Alfonsinho”, José dos Santos Lopes, Romeu Pellicciari, Leônidas da Silva, José Peracio, Hércules de Miranda. Izključena: 14’ Zezé Procópio, 89’ Machado. Češkoslovaška: Plánička, Jaroslav Burgr, Daučik, Koštálek, Bouček, Kopečky, Riha, Šimunek, Ludl, Nejedly, Puč. Izključen: 89’ Riha 12. junij

ITALIJA 3

5. junij

2’ Ferraris, 94’ Piola

ČEŠKOSLOVAŠKA 3

NORVEŠKA

92’ Koštalek, 110’ Nejedly, 115’ Zeman

83’ Brustad

50’ Socorro, 57’ Fernández

10’ Heisserer

NIZOZEMSKA 0

Stadion: Vélodrome, Marseille Sodnik: Alois Beranek (Avstrija) Gledalcev: 18.826 Italija: Aldo Olivieri, Monzeglio, Rava, Serantoni, Andreolo, Locatelli, Pasinati, Giuseppe Meazza, Piola, Giovanni Ferrari, Pietro Ferraris. Norveška: Johansen, Johannesen, Holmsen, Henriksen, Eriksen, Holmberg, Frantzen, Kvammen, Brynhildsen, Isaksen, Brustad.

ROMUNIJA 1

Stadion: Colombes, Pariz Sodnik: Luis Baert (Belgija) Gledalcev: 58.455 Italija: Aldo Olivieri, Foni, Rava, Serantoni, Andreolo, Locatelli, Biavati, Giuseppe Meazza, Piola, Giovanni Ferrari, Colaussi. Francija: Di Lorto, Cazenave, Mattler, Bastien, Gusti Jordan, Diagne, Alfred Aston, Heisserer, Jean Nicolas, Delfour, Veinante.

Stadion: Cavee Verte, Le Havre Sodnik: Lucien Leclercq (Francija) Gledalcev: 10.550 Češkoslovaška: Plánička, Jaroslav Burgr, Daučik, Koštálek, Bouček, Kopečky, Riha, Šimunek, Josef Zeman, Nejedly, Puč. Nizozemska: van Male, Bartholomeus Mauk Weber, Caldenhove, Paauwe, Anderiesen, van Heel, Wels, van der Veen, Jaap Smit, Vente, de Harder.

9. junij

(1) 1

KUBA

9’ Colaussi, 51’, 72’ Piola

2

35’ Dobay

Stadion: Stade Chapou, Toulouse Sodnik: Alfred Birlem (Nemčija) Gledalcev: 8.000 Kuba: Ayra, Barquín, Chorens, Joaquín Arias, José Antonio Rodríguez, Berges, José Máquina (Magriña), Tomás Fernández, Socorro, Tunas, Mario Sosa. Romunija: Sadowski, Bürger, Felecan, Barbulescu, Rasinaru, Raffinsky, Bogdan, Ioachim Moldoveanu, Baratki, Prassler, Dobay. - Nekateri viri trdijo, da je drugi kubanski zadetek dosegel Máquina.

3. S V E TOV N O P R V EN ST VO: FR ANC IJA 1938

FRANCIJA 1


polfinale

finale

končna lestvica 1. Italija 2. Madžarska 3. Brazilija 4. Švedska 5. Češkoslovaška 6. Francija 7. Švica 8. Kuba 9. Romunija 10. Nemčija 11. Poljska 12. Norveška 13. Belgija 14. Nizozemska 15. Nizozemska Indija

12. junij

16. junij

19. junij

ŠVEDSKA 8

MADŽARSKA 5

ITALIJA 4

9’, 81’, 89’ H. Andersson, 22’, 37’, 44’ Wetterström,

19’ (avt) Jacobsson, 39, 85’ Zsengellér, 37’ Titkos,

6’, 35’ Colaussi, 16’, 82’ Piola

80’ T. Keller, 84’ Nyberg

65’ Sárosi

MADŽARSKA 2

KUBA 0

ŠVEDSKA 1

7’ Titkos, 69’ Sárosi

Stadion: Fort Carree, Antibes Sodnik: Augustin Krist (Češkoslovaška) Gledalcev: 6.846 Švedska: Abrahamsson, Ivar Eriksson, Källgren, Almgren, Jacobsson, Svanström, Wetterström, Tore Keller, Harry Andersson, Jonasson, Nyberg. 42’ Abrahamsson je ubranil enajstmetrovko Fernándezu. Kuba: Carvajeles, Barquín, Chorens, Joaquín Arias, José Antonio Rodríguez, Berges, Pedro Ferrer, Tomás Fernández, Socorro, Tunas, Juan Alonso.

1’ Nyberg

Stadion: Colombes, Pariz Sodnik: Georges Capdeville (Francija) Gledalcev: 55.000 Italija: Aldo Olivieri, Foni, Rava, Serantoni, Andreolo, Locatelli, Biavati, Giuseppe Meazza, Piola, Giovanni Ferrari, Colaussi. Madžarska: Antal Szábó, Gyula Polgár, Biró, Szalay, Szücz, Gyula Lázár, Sas, Vincze, György Sárosi, Zsengellér, Titkos.

16. junij

Dodatno srečanje za uvrstitev v polfinale

ITALIJA 2 56’ Colaussi, 60’ (11-m) Meazza

svetovni prvak

BRAZILIJA 1 14. junij

87’ Romeu

BRAZILIJA 2

Stadion: Vélodrome, Marseille Sodnik: Hans Wüthrich (Švica) Gledalcev: 33.000 Italija: Aldo Olivieri, Foni, Rava, Serantoni, Andreolo, Locatelli, Biavati, Giuseppe Meazza, Piola, Giovanni Ferrari, Colaussi. Brazilija: Walter de Souza Goulart, Domingos António da Guía, Arthur Machado, José Procópio Mendes “Zezé Procópio”, Martim Mércio da Silveira, Alfonso Guimaraes da Silva “Alfonsinho”, José dos Santos Lopes, Luiz Mesquita de Oliveira “Luizinho”, José Peracio, Romeu Pellicciari, Rodolfo Barteczko “Patesko”.

57’ Leônidas, 60’ Roberto

ČEŠKOSLOVAŠKA 1 23’ Kopečky

Stadion: Parc Lescure, Bordeaux Sodnik: Georges Capdeville (Francija) Gledalcev: 18.141 Brazilija: Walter de Souza Goulart, Euclydes Barbosa “Jau”, Alvaro Lopes Cançado “Nariz”, Herminio de Brito, José Augusto Brandão, Argemiro Pinheiro de Silva , Roberto Emilio da Cunha, Luiz Mesquita de Oliveira “Luizinho”, Leônidas da Silva, Elba de Padua Lima “Tim”, Rodolfo Barteczko “Patesko”. Češkoslovaska: Burket, Jaroslav Burgr, Daučik, Koštálek, Bouček, Kopečky, Kreuz, Horak, Ludl, Senečky, Puč.

ITALIJA

SELEKTORJI Italija: Vittorio Pozzo Madžarska: Alfred Schäffer Brazilija: Ademar Pimenta Švedska: József Nagy Češkoslovaška: Josef Meissner Francija: Gaston Barreau Švica: Karl Rappan Kuba: José Tapia Romunija: Alexandru Sävulescu Nemčija: Josef Herberger Poljska: Joszef Kalusza Norveška: Asbjörn Halvorsen Belgija: Jack Butler Nizozemska: Robert Glendenning Nizozemska Indija: Johannes Mastenbroeck

S TAT I S T I K E

Stadion: Parc des Princes, Pariz Sodnik: Lucien Leclercq (Francija) Gledalcev: 20.155 Madžarska: Antal Szábo, Kóranyi, Biró, Gyula Lázár, Turai, Szalay, Sas, Zsengellér, György Sárosi, Toldi, Titkos. Švedska: Abrahamsson, Eriksson, Källgren, Almgren, Jacobsson, Svanström, Wetterström, Tore Keller, Harry Andersson, Jonasson, Nyberg.

3. mesto 19. junij

BRAZILIJA 4 44’ Romeu, 63’, 74’ Leônidas, 80’ Peracio

ŠVEDSKA 2 28’ Jonasson, 38’ Nyberg

Stadion: Parc Lescure, Bordeaux Sodnik: Jean Langenus (Belgija) Gledalcev: 12.500 Brazilija: Walter de Souza Goulart, Domingos António da Guía, Arthur Machado, José Procópio Mendes “Zezé Procópio”, José Augusto Brandão, Alfonso Guimaraes da Silva “Alfonsinho”, Roberto Emilio da Cunha, Leônidas da Silva, José Peracio, Romeu Pellicciari, Rodolfo Barteczko “Patesko”. Švedska: Abrahamsson, Eriksson, Erik Nilsson, Almgren, Linderholm, Svanström, Persson, Ake Andersson, Harry Andersson, Jonasson, Nyberg.

3 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: FR AN CIJA 1 9 3 8

69


70

4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950


4. svetovno prvenstvo

1950 BRAZILIJA • Od 24. junija do 16. julija • Kvalifikacije: 19 držav (prijavljenih 34) • Število tekem v kvalifikacijah: 26 • Število zadetkov v kvalifikacijah: 121 (povprečje 4,65) • Število sodelujočih na SP: 13 • Število tekem na SP: 22 • Število zadetkov na SP: 88 (povprečje 4) • Število gledalcev na SP: 1.337.000 (povprečje 60.773) • Gol št. 300: Francisco Aramburu »Chico« (Brazilija) • Najboljši strelec: Ademir Marques de Menezes (Brazilija) 9 golov

Po Američanih so Angleže premagali še Španci. Napadalec Jackie Milburn strelja proti vratom Ramalletsa.

4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

71


Po dvanajstih letih Vojna vihra, na milijone mrtvih, porušena mesta in negotova prihodnost v Evropi niso dopuščali prostora za žogo. Spopadi so se po atomskih bombah na Hirošimo in Nagasaki končali. Stara celina se je po konferenci v Potsdamu začela počasi na novo organizirati. Po koncu druge svetovne vojne je v Jugoslaviji prevzela oblast komunistična partija s Titom na čelu. Kraljevine Jugoslavije ni bilo več. Nova država je nastala pod imenom Federativna ljudska republika Jugoslavija. Svetovni pokal je po pripovedovanju nekaterih rešil sam predsednik Mednarodne zveze Jules Rimet, skril naj bi ga menda pod posteljo; po drugi verziji pa je bil njegov rešitelj podpredsednik Ottorino Barassi, ki da ga je najprej spravil v škatlo za čevlje, potem pa v varnostni sef rimske banke. Novinar Diego Lucero, ki je do leta 1994 videl vsa svetovna prvenstva, trdi, da je bil pokal vseskozi na varnem v banki, saj tja ne pridejo vojne, da pa je Barassi želel izstopati in si je izmislil nekaj zgodb, med drugimi tudi prej omenjeno. Tako ali drugače, trofeja ni prišla v roke okupacijskim silam. Nekaj je bilo jasno: četrtega mundiala po vseh vojnih grozodejstvih ni bilo mogoče izpeljati v Evropi.

Ponovno Južna Amerika Svetovno prvenstvo je odpadlo v letih 1942 (kandidat: Brazilija) in 1946 (Madžarska in Nemčija). Kdo je lahko ob tako veliki tragediji sploh pomislil na okroglo usnje? Ponovno je stopila na sceno Južna Amerika. Prvega julija 1946 se je Mednarodna zveza v Luksemburgu sestala prvič po vojni in razpravljala o nadaljevanju največjega tekmovanja. Za organizacijo je bil samo en kandidat: Brazilija. Osemnajstega julija 1947 je tehnična komisija v Parizu določila leto prventva: 1950. Toda prišlo je do resnega zapleta. Brazilci so na kongresu leta 1948 v Londonu, predvsem iz finančnih razlogov, zavrnili tekmovanje na izpad tako v prvem kot v drugem krogu. Zahtevali so dvokrožno tekmovanje po ligaškem sistemu, brez finala in z napredovanjem prvega iz vsake od štirih skupin. FIFA je popustila, ko so Južnoameričani zagrozili z umikom. “Ali ima smisel, da evropske reprezentance potujejo v Brazilijo morda za eno 72

4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950

sámo tekmo?” se je glasilo odločilno vprašanja zastopnika brazilske zveze Sotera Cosmeja. Odločitev je padla po zelo žolčnih debatah. Francoz Henry Delauney, prvi zagovornik tradicionalnega načina, je ponudil odstop. Po letu dni je bil znova na svojem mestu. V čast predsedniku Mednarodne nogometne zveze, ki si je neutrudno prizadeval, da tudi med najhujšimi spopadi v drugi svetovni vojni nogometna žerjavica ni ugasnila, so pokal poimenovali Jules Rimet. Brazilci so takoj pljunili v roke in se začeli pripravljati na prvenstvo. Bili so prepričani, da jim na domačem terenu nihče ne more odvzeti prvega naslova svetovnih prvakov.

Osmo svetovno čudo Za tako velik dogodek, za največji spektakel vseh časov do tedaj, so potrebovali veliko sceno. V 665 dneh je na bregu reke Maracanã (ime ptice iz družine papagajev), ki se izliva v zaliv Guanabara, zrastlo največje nogometno prizorišče na svetu. Glavni pobudnik je bil novinar Mário Filho, lastnik športnega časopisa Jornal do Sports. Po njem se stadion tudi imenuje, čeprav ga svet bolj pozna kot Maracana (v portugalščini je


Nogometno gledališče – Stadion Maracana je bil zgrajen zato, da bi Brazilci slavili prvi naslov svetovnih prvakov. Namesto tega so fanatiki doživeli največje razočaranje v življenju.

ime naglašeno na zadnjem zlogu - Maracanã). Skoraj dve leti ga je gradilo okoli dva tisoč delavcev 24 ur na dan v treh izmenah. Dela so se močno zavlekla in vse je kazalo, da velikansko prizorišče ne bo nared. Brazilska vlada je v sklepni fazi priskrbela še 1.500 vojakov. Teden dni pred začetkom je bila slika kar srhljiva, saj je obiskovalec lahko videl le eno samo veliko gradbišče. Na dan otvoritve je bilo povsod

čutiti vonj po cementu in sveži barvi. Vhodi in slačilnice niso bili dokončani. Manjkala je tudi novinarska loža. Spretni organizatorji so vseeno dobili blagoslov vodilnih mož Mednarodne nogometne zveze. Prihajajoče delegacije pa so se sprva počutile izgubljene, saj so bili tisti, ki bi morali skrbeti zanje, popolnoma zasedeni z delom za usposobitev objektov. Stadionu Maracana so namenjali same superlative. Označili so ga kot osmo čudo sveta in oltar zmage nogometnih bogov. Gradnjo so končali šele leta 1951. Brazilsko svetovno prvenstvo je prineslo nekaj novosti. Na hrbtih nogometašev so se prvič pojavile številke, na nekaterih dresih pa tudi ovratniki. Žoga je bila usnjena z ventilom za polnjenje. Velike razdalje med prizorišči, oddaljeni – z izjemo São Paula in Ria de Janeira – več kot tisoč kilometrov eden od drugega, so bile največja ovira za večino reprezentanc. Kljub nekaterim spodrsljajem je brazilski mundial privabil 1.337.000 gledalcev, trikrat več kot zadnji v Franciji 1938. Šele SP v Angliji leta 1966 je imelo večji obisk.

Največji stadion na svetu – Gradnja giganta se je zaradi deževnega vremena zelo zavlekla. Teden dni pred začetkom je bilo še vse eno veliko gradbišče. 4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

73


Samo trinajst udeležencev V kvalifikacije se je prijavilo 33 držav. Že v prvih mesecih leta 1949 so se začele odpovedi. Škotska, ki je bila druga v turnirju otoških izbranih vrst, je izpolnila obljubo, da bo na prvenstvu sodelovala le, če bo prva. Belgijski klubi svojih nogometašev niso pustili v reprezentanco. Deset mesecev pred začetkom prvenstva je udeležbo potrdilo le 13 od šestnajstih načrtovanih držav. Jugoslavija je v prvem krogu tretje evropske kvalifikacijske skupine z lahkoto izločila Izrael. Trši oreh so bili v dodatnih kvalifikacijah Francozi. V Parizu in Beogradu je bil rezultat neodločen 1 : 1, v Firencah pa so odločilno srečanje dobili Modri s 3 : 2 po podaljških. Francija je v 83. minuti povedla z 2 : 1. Tri minute pred koncem je sodnik dosodil enajstmetrovko za Jugoslovane, in Mihajlović je izenačil in izsilil podaljške. Zmagoviti gol je v 114. minuti zabil Zlatko Čajkovski skoraj iz mrtvega kota. Francozi – vseeno so jim ponudili nastop – so si po kasnejšem visokem porazu na prijateljskem srečanju proti Belgijcem premislili in niso odpotovali v Brazilijo. Najbolj izvirni so bili Indijci: na prizorišče mundiala niso prišli, ker jim Mednarodna nogometna zveza ni dovolila igrati bosih. Nemčija je bila kljub ustanovitvi zvezne republike leta 1949 in nekaterim odločnim gospodarskim in moralnim potezam kanclerja Konrada Adenauerja izključena, Avstrija nezrela za nastop, države izza železne zavese pa so se udeležbi same odpovedale. Italijani so prišli oslabljeni. V letalski nesreči v Supergi so izgubili deset reprezentantov, nogometašev večkratnega prvaka Torina, in so se zato v Brazilijo edini odpravili z ladjo; vse ostale reprezentance so potovale z letalom. Možnosti, da bi svetovni pokal s tretjo (zaporedno) zmago dokončno odnesli domov, ni bilo veliko. Selektorsko mesto sta prevzela funkcionar Ferruccio Novo in novinar Aldo Bardelli. Čez Atlantik so se podali z ladjo Sises, ki je redno plula na relaciji Neapelj–Santos. Trenirali so na krovu, vendar so po nekaj dneh vse žoge padle v vodo. V pristanišču jih je sprejelo na tisoče sonarodnjakov, v večini pribežnikov iz druge svetovne vojne. Debi s Švedi je vzbudil izjemno zanimanje zaradi velikega števila v São Paulu živečih Italijanov in tudi, ker so bili fantje 74

4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950

iz Skandinavije že dve leti olimpijski prvaki iz Londona. V Brazilijo so prišli oslabljeni brez nekaj ključnih mož, saj so Liedholm, Carlsson, Rosen, Gren in Nordhal imeli pogodbe z italijanskimi in španskimi klubi. V švedski selekciji je bilo kar nekaj amaterjev, ki so kljub temu z zmago s 3 : 2 utišali tribune, polne tifosijev. Kar devet švedskih reprezentantov je kariero nadaljevalo v Italiji.

Žoga kraljevala tudi med vojno Na južnoameriški celini je med vojno nogomet še naprej živel. V dvanajstih letih med 1938 in 1950, ko ni bilo mundialov, so v Južni Ameriki odigrali sedem reprezentančnih prvenstev (danes Copa América), na katerih je svoje razkošno znanje razkazovalo veliko število nogometnih virtuozov. Mnogim je krvava vojna prekrižala možnost potrditve na svetovni sceni. Pedernera, Pontoni, Martino, Méndez in Boyé so bili nogometaši svetovnega kova. Vsaj dva razloga sta botrovala dejstvu, da Argentinci niso igrali na SP 1950: spor z Brazilci in eksodus najboljših igralcev. Leta 1946 se je prijateljska tekma med Argentino in Brazilijo v Buenos Airesu končala s splošnim pretepom. V Kolumbiji je liga Dimayor – ni delovala pod okriljem FIFE – brez odškodnine in za velike denarje v zelo močno tekmovalno okolje privabila Adolfa Pedernero, Alfreda Di Stéfana, Néstorja Rossia in druge. Kolumbijci so angažirali celo Angleže, med njimi srednjega branilca Neila Franklina iz Stoke Cityja. Zaradi tako množičnega odhoda najboljših, so Argentinci leta 1949 odpovedali nastop na južnoameriškem pokalu, ki je bil prav tako v Braziliji. Sledila je brazilska prepoved igranja klubov proti argentinskim, in Gavčev ni bilo na mundial. Pravijo, da je na odločitev vplivala tudi vlada Juana Dominga Peróna, ki ni želela tvegati možnosti velikega spodrsljaja.


Ponižani izumitelji Prvič so na udeležbo pristali tudi vzvišeni Angleži, ki so bili do tedaj vedno brezbrižni. Leta 1921, ko je bil nogomet poklicen le na britanskih otokih, so se sprli z Mednarodno nogometno zvezo, ki je skupaj z olimpijskim komitejem od njih zahtevala, da na olimpijske igre leta 1924 v Pariz pošljejo amatersko reprezentanco. Angleži se niso strinjali. Smatrali so, da je med nogometaši drugih držav veliko »sivih profesionalcev«, ki so bili uradno nepoklicni, a so prejemali denar v kuvertah. V Mednarodno nogometno zvezo se je Anglija ponovno včlanila 25 let kasneje. Prvič je imenovala trenerja, Walterja Wintterbottoma. Do tedaj je reprezentante izbirala častna komisija, jih obveščala po pošti, oni pa so se zbrali v slačilnici, dogovorili, kako bodo igrali, in stekli na igrišče. V Braziliji so Angleži – drugi favoriti prvenstva – doživeli največje ponižanje v svoji zgodovini, pravo lekcijo za »bahače«. Z 1 : 0 so jih v Belo Horizonteju premagali outsiderji – Združene države Amerike. Dan pred srečanjem, ko je bilo vprašanje le, koliko golov bodo nasuli ubogim Jenkijem, so angleški nogometaši obiskali rudnik Morro Velho, ki je bil v lasti britanskih družb. Vseh dva tisoč delavcev jih je naslednji dan spodbujalo na tribunah. Američani so se na predvečer tekme, brez velikih pričakovanj za uspeh, prosto zabavali. Vodil jih je Škot Bill Jeffrey, v moštvu pa so bili vratar italijanskega rodu Borghi, belgijski branilec

Potrdite, prosimo, potrdite – Mediji, predvsem angleški, niso verjeli tiskovnim agencijam, ki so poročale o zmagi ZDA nad Anglijo z 1 : 0. Na sliki zadetek Gaetjensa.

Maca in napadalci, portugalska brata Souza ter Haitijec Gaetjens. Angleži so v prvih petih minutah silovito napadali, osemkrat streljali na gol in vratarja Borghija dodobra oznojili, medtem ko nasprotnik ni prestopil čez svojo polovico. Vse je potekalo po pričakovanem scenariju do 39. minute, ko so predvideni favoriti dobili hladen tuš. V prvem ameriškem napadu je Bahr poslal dolg predložek v kazenski prostor, žoga je presenetila vratarja Williamsa, našla Gaetjensa in ta jo je z glavo poslal v mrežo. V šestdeseti minuti je vratar Borghi ubranil enajstmetrovko Mortensenu. Američani so zdržali do konca in pripravili prvovrstno senzacijo. Brazilski navijači so na koncu tekme vdrli na igrišče in jih nosili na ramenih. Takrat so bile komunikacijske poti zelo počasne. Novice so čez Atlantik potovale le s pomočjo teleksa oziroma radia. Posebni poročevalci so zapisali: »ZDA – Anglija 1 : 0,« in povzročili paniko v redakcijah. Angleški uredniki športnih strani se niso mogli sprijazniti z izidom in so mrzlično preverjali: »Prosimo, potrdite, potrdite novico. Nekaj je narobe v zvezah.« Neki dnevnik je naslednji dan naslovil: »Anglija – ZDA 10 : 1,« a je moral izid kmalu preklicati in objaviti pravega.

Vratar na ramenih domačinov – Tako so po senzacionalni zmagi brazilski navijači dvignili vratarja Borghija. Bila je edina zmaga Američanov, ki so ostali dve srečanji s Španijo in Čilom prepričljivo izgubili. 4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

75


Znameniti gol Zarre – Tri dni po porazu z ZDA so Angleži še drugič klonili, tokrat proti Špancem. Zadetek je v Španiji vzbudil plaz navdušenja. Furija je šla naprej, Angleži pa domov.

Gol, ki je Španijo spravil na noge Drugega julija ob sedmih popoldne je vsa Španija trepetala ob radijskih sprejemnikih. Furija je proti ponižanim Angležem na stadionu Maracana iskala pot na zaključni turnir štirih najboljših reprezentanc. To je bilo srečanje z največjim obiskom, če izvzamemo tiste tekme, v katerih je igrala Brazilija. Remi je Špancem zadoščal, medtem ko so morali Angleži po nepričakovanem porazu z ZDA za napredovanje zmagati. V napadu je selektor Winterbottom prvič uporabil slovitega Stanleyja Matthewsa, ki je bil zaradi odhoda Georgea Mountforda, najboljšega angleškega napadalca tistega časa, v Kolumbijo, star 35 let, vpoklican v zadnjem trenutku. Ko se je iztekala četrta minuta drugega polčasa, je legendarni španski radijski reporter Matías Prat po valovih radia Nacional de España v neposrednem čezatlantskem prenosu pripovedoval takole: »V tem trenutku napreduje Gabriel Alonso, ki pošilja dolgo žogo Gainzi. Ta podaja z glavo. Žoga gre k Zarri, ki strelja in gol! Gol! Gospe in gospodje, Zarra je pravkar dosegel prelep gol.« Še danes uvrščajo Pratovo pripoved med najpomembnejše v zgodovini španskega nogometa. Vsa država je skakala in proslavljala. Še posebej slovesno je bilo v Zarrovem rojstnem mestecu Munguía. Eden redkih, ki ni poslušal radia in je vestno opravljal svoje delo vodje lokalne železniške postaje, je bil njegov oče Don Telmo. Kljub temu, da je vzgojil štiri igralce, ga 76

4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950

nogomet ni zanimal. Ko so mu prišli povedat, da je njegov sin dosegel zmagoviti gol za Španijo, je rekel: »Ah, Telmo,« in delal naprej. Za tiste, ki so srečanje s pomočjo radijskih sprejemnikov spremljali na stari celini, sta gol dosegla napadalec Zarra in napovedovalec Prat, saj so bili takrat reporterji enako pomembni kot akterji znotraj igrišča. Še danes pa se Španci ne morejo sporazumeti o tem, s katerim delom desne noge je Zarra poslal žogo v mrežo. Vratar Ramallets, »maček z Maracane«, je odigral življenjsko tekmo, dokaj počasna srednja branilca Gonzalvo II in Alonso sta po bokih onemogočila hitrega Milburna. Po končanem srečanju so Angleži prišli v špansko garderobo in kolegom športno čestitali. Španci so se zavihteli na četrto mesto in dosegli najvišjo uvrstitev na mundialih. Bili so edini, ki niso izgubili proti svetovnim prvakom Urugvajcem. Tekma se je končala z remijem 2 : 2.


Domačini v težavah Sodniki so pred tekmovanjem opravili strokovni tečaj v Angliji. Organizatorji so Brazilce uvrstili v četrto skupino z Mehičani, Švicarji in Jugoslovani. To so storili predvsem zaradi finančnih razlogov, saj je pomenila vsaka tekma visok denarni priliv v blagajno. Vključitev domačih v skupino dveh ali treh reprezentanc ni prišla v poštev. Na koncu se jim je to še kako maščevalo, saj so Urugvajci v prvem delu odigrali le eno tekmo in prišli do odločilnih trenutkov spočiti. Brazilija je z lahko uvodno zmago nad Mehiko v Riu de Janeiru navijače spravila v evforijo. Na ulicah so se pojavili transparenti z napisom: »Brasil ha de ganhar« (Brazilija bo zmagala). Že na naslednjem srečanju je bila slika povsem drugačna. Organizatorji so želeli, da domača izbrana vrsta vsaj enkrat zaigra v São Paulu in s tem malo ublaži jezo užaljenih nogometnih fanatikov največjega južnoameriškega mesta. Ti so namreč težko sprejemali dejstvo, da lahko »bodoče prvake« spodbujajo le Carioce, to se pravi prebivalci Rio de Janiera. Ve pa se, da je med obema mestoma veliko rivalstvo. Stadion Pacaembú Brazilcem glede rezultatov nikoli ni bil preveč naklonjen. Švica je bila videti nasprotnik po meri za preobrat. Paulisti Ruy, Noronha in Alfredo v državnem dresu so bili še dodaten magnet. Ne samo da od visokih pričakovanj ni bilo nič, kmalu bi šlo vse po zlu. Brez Zizinha in Ademirja so domači nemočno napadali in odpirali veliko prostora za švicarske »kontre«. Rezultat je za goste dvakrat izenačil Fatton, le malo pa je manjkalo, da niso slavili, potem ko

je čisto na koncu Friedländer zadel vratnico. Po srečanju so brazilski fanatiki avtobus z brazilskimi nogometaši obmetavali s kamenjem. Remi je močno zapletel položaj v skupini, saj so morali Brazilci za napredovanje na naslednji tekmi spraviti na kolena Jugoslavijo, ki je imela kljub ne zelo prepričljivi igri dve zmagi. Neuvrstitev v drugi krog bi za Brazilce lahko imela nepredvidljive posledice.

Slišno tudi v Ljubljani Srečanje je 1. julija vzbudilo veliko zanimanje tudi na jugoslovanskih tleh. Točno ob 19.55 so Radio Ljubljana, Radio Zagreb in Radio Beograd prenašali drugi polčas, ljubljanski mestni fizkulturni odbor pa je ozvočil Cankarjevo ulico, da so lahko mimoidoči spremljali dogodek. Jugoslavija je tekmo začela z desetimi igralci, saj se je Rajko Mitić ob prihodu na igrišče udaril v oster rob železne grede in si poškodoval glavo. V igro je vstopil šele v deseti minuti, medtem pa je Ademir povedel za Brazilijo. Za trenutni rezultat je Mitić izvedel šele na koncu prvega polčasa. Kljub povezani glavi se je pogumno boril za vsako žogo. Domačini so v drugem polčasu z imenitnim golom Zizinha, ki je preigral štiri nasprotnike, dvoboj zapečatili. Tekma z evropskimi Brazilci (tako so rekli Jugoslovanom) je obveljala za tehnično najbolj dovršeno srečanje prvenstva. Obe enajsterici sta spoštovali žogo in igrali lepo.

Lahka zmaga nad Mehičani – Jugoslovanska izbrana vrsta je Čamakose v Porto Alegreju z lahkoto odpravila kar s 4 : 1. Na sliki napada Kosta Tomašević. 4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

77


Enajsterica Jugoslavije – Stojijo: Stanković, Mitić, Ognjanov, Jovanović, Bobek, Horvat, Mrkušić. Čepijo: Tomašević, Vukas, Djajić in Zlatko Čajkovski.

Slabe priprave Urugvajci so imeli veliko težav s pripravami. Dva meseca pred začetkom prvenstva so bili popolnoma izven forme, branilec Tejada pa je imel kar pet odvečnih kilogramov. Kljub vsemu so že aprila opozorili nase z eno zmago in dvema tesnima porazoma v gosteh proti Brazilcem. Selektorja Juana Lópeza je zveza ustoličila šele 2. junija. Svetlomodri so bili izžrebani v skupino s Francijo, Portugalsko in Bolivijo. Ker evropskih enajsteric ni bilo, so prvi krog preskočili z eno

Hladen tuš – Ademir je že v četrti minuti premagal Mrkušića. Takrat so Jugoslovani igrali z desetimi. Mitić, ki si je med potjo na igrišče poškodoval glavo, se je soigralcem pridružil šele v deseti minuti. 78

4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950

samo zmago – resnici na ljubo je bil le lažji trening – z 8 : 0 nad Bolivijo na stadionu, ki v garderobah ni imel ne kopalnice ne prh. Toda koga je v tistem trenutku zanimal Urugvaj? Srečanje je viselo na nitki, ker so Bolivijci pred tekmo zahtevali povračilo stroškov za desetdnevno in ne dvodnevno bivanje, kot je predvideval pravilnik. Organizatorji so popustili in tekma je bila odigrana.


Kam bo padel kovanec? – Kapetana Urugvaja in Španije, Obdulio Varela in Gainza, ter sodnik, Valežan Griffiths, nestrpno pričakujejo razplet žreba. Španci so edini remizirali s prvaki 2 : 2.

Štirje za prvaka Štiri reprezentance so se uvrstile na zaključni del turnirja po ligaškem sistemu: Brazilija, Španija, Švedska in Urugvaj. Brazilci so Švede na Maracani sprejeli z zastrašujočim pokanjem pirotehničnih sredstev in navdihnjenim Zizinhom, ki pa ni zadel. Goli so padali kot za stavo. Ademir je zabil kar štiri, rezultat 7 : 1 pa ne dopušča komentarja. V São Paulu so Urugvajci remizirali s Španci. Vratar Ramallets si je poškodoval ramo. V takem stanju ga je Obdulio Varela premagal s strelom od daleč za remi z 2 : 2. V urugvajskem napadu je igral Ernesto José Vidal, rojen v Trstu in nogometno vzgojen v Argentini. Ta nogometaš je nastopal vse do finala. Med stebri moštva pa je bil tudi Víctor Rodríguez Andrade, nečak legendarnega prvaka iz leta 1930, Joséja Leandra Andradeja. Urugvajci bi morali biti drugi nasprotnik domačih, vendar so se organizatorji odločili, da spremenijo tekmovalni program in se v drugem kolu končnice pomerijo s Španci, južnoameriške sosede pa bi kot kakšno sladico pogoltnili na zadnji tekmi. Vse je šlo kot po maslu. Špance je prepoln Maracanã sprejel s pesmijo Touradas de Madrid (João de Barros), posvečeno madridskim bikoborbskim

prireditvam, ki so jo Brazilci peli na februarskih pustnih uličnih veselicah. Akustika je bila zastrašujoča. Gostje niso bili navajeni igrati v takem vzdušju in so čutili pritisk. Pol ducata golov v njihovi mreži je dokaz, da so bili vseskozi v podrejenem položaju. Medtem so iz São Paula prihajale spodbudne novice: Švedi so vodili z 2 : 1 proti Urugvaju, takšen trenutni rezultat pa je že odločil šampiona: Brazilijo. Dva gola Urugvajca Mígueza sta odločitev o zmagovalcu prestavila na zadnji krog. Množica, ki za preobrat ni niti vedela, se je, prepričana, da je Brazilija že prvak, podala na ulice Ria de Janeira, takrat še glavnega mesta. Bil je račun brez krmarja. Na končno odločitev je bilo treba počakati do tekme med domačini in Urugvajci. Prvi so se pred končnim obračunom lahko ponašali z dvema zmagama v končnici (7 : 1 proti Švedski in 6 : 1 proti Špancem), 13 zabitimi goli in dvema prejetima, Svetlomodri, ki so prvič prihajali na Maracano, pa z remijem in težko prigarano zmago, petimi goli v nasprotni mreži in štirimi v lastni, predvsem pa z neprepričljivo igro. Brazilcem je za naslov zadostoval remi.

4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

79


Ghiggia zapel brazilski rekviem – Urugvajski napadalec je z natančnim strelom žogo poslal med rahlo nepazljivega vratarja Barboso in njegovo levo vratnico.

Namesto karnevala narodna tragedija Vse je bilo pripravljeno za največji karneval v zgodovini brazilskega naroda. Povorke in ognjemeti so samo čakali na sodnikov poslednji žvižg. Dnevnik O Mundo je naslovnico natisnil vnaprej. Pod veliko sliko brazilske enajsterice je izstopal naslov: “Tile so svetovni prvaki.” Diario de Rio je na dan srečanja napovedal: “Brazilija bo zmagala.” Pred tekmo je bilo prodanih 500 tisoč zmagovitih majic. Vsakemu domačemu nogometašu so podarili zlato uro z napisom “Svetovnim prvakom”. Tudi razglednice so šle kot za med. Pripravljeni so bili posebni kovanci ter enajst limuzin, ki bi po srečanju domače nogometaše pripeljale na dom. Na samem prizorišču so bili plakati z napisi: “Poklon svetovnim prvakom”. Ugibanja so se vrtela le okoli števila golov v urugvajski mreži. Vsi pa le niso bili tako prepričani. Peščica medijev, med njimi Jornal do Brasil in O Estado de São Paulo, je opozarjala pred pretirano evforijo. Da bi se izognili nepopisni gneči na ulicah Ria, so se v nedeljo, 16. julija, gostje na tekmo, ki je odločala, a ni bila priznana kot finale, pripeljali 80

4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950

veliko prej. Ko so prišli v še nedokončane garderobe, so organizatorje zaprosili za nekaj vzmetnic, da bi lahko na njih malce zadremali in se spočili. Nekateri so si privoščili pravo siesto (popoldansko spanje). Skozi odprtine v zidovih so jim domači navijači metali petarde. Brazilski zvezdniki so zgodaj vstali in že ob sedmih obiskali mašo v kapeli Nostra Senhora das Victorias (Naša Gospa zmag) v četrti São Januario. »Klečali in stali smo več kot eno uro in tu smo začeli izgubljati finale,« je po srečanju izjavil Ademir. Množice so se valile proti stadionu že osem ur pred tekmo. Bilo je 203.849 navijačev, največje občinstvo v zgodovini nogometa. Vsemogoča pirotehnična sredstva so spremljala prihod brazilskih virtuozov na zelenico. Vzdušje je bilo napadalno. Eden redkih očitkov, ki jih je moral slišati brazilski selektor Flavio Costa, je bil ta, da na zadnjem levem boku ni vključil Niltona Santosa. Gostje so ohranili mirne živce. Zaustavili so začetno noro ofenzivo Brazilcev, se izognili hitremu vodstvu in prvi polčas pripeljali do konca brez zadetkov. Celo po golu Brazilcev v drugi


minuti nadaljevanja, ko je Friaça premagal vratarja Máspolija, se niso pretirano vznemirjali. Najprej Schiaffino, enajst minut pred koncem pa Ghiggia, sta Brazilce šokirala za celo večnost. Malokdo je lahko verjel v to, kar se je dogajalo na igrišču. Gostitelji so v zadnjih minutah skušali rešiti, kar se je še rešiti dalo, in ne zelo prepričljivo oblegali urugvajska vrata. Kljub temu bi ob poslednji akciji srečanja Urugvajce skoraj kap. Friaça je poslal predložek z desne strani, a še preden je žoga prišla do vratarja Máspolija, jo je v kazenskem prostoru z obema rokama prijel branilec Schubert Gambetta, ki je edini slišal, da je sodnikov žvižg oznanil konec tekme. Peščica Svetlomodrih je na prizorišču, ki je bil zgrajen v drugačne namene, pričela s skoraj neopaznim slavjem. Vpitje urugvajskih reporterjev, z najglasnejšim Carlosom Soléjem, je preglasilo domačo množico. Skoraj neopazno – Jules Rimet, predsednik Mednarodne nogometne zveze, se je komaj prebil do urugvajskega kapetana Obdulia Varele, da mu je lahko izročil pokal.

Presenetili svet – Šampioni, za katere nihče ni dal počenega groša. Stojijo: Varela, Tejera, Gambetta, González, Máspoli, Andrade. Čepijo: Ghiggia, Pérez, Míguez, Schiaffino in Morán. 4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

81


Prekleti za vse čase Predsednik Mednarodne nogometne zveze Jules Rimet je imel pripravljen govor v portugalščini, ki ga ni nikoli prebral. Ker se je skozi tunel prebijal na igrišče, da bi takoj po končanem srečanju pokal predal domačinom, drugega urugvajskega gola sploh ni videl. Ko je vstopil v tunel, so bili prvaki še Brazilci, ko je izstopil, pa je bil naslov že v rokah Urugvajcev. V trenutku je moral spremeniti načrte. V popolni zmedi je taval po igrišču in iskal urugvajskega kapetana Obdulia Varelo. Ko ga je našel, mu je trofejo na hitro izročil. Vojaška godba ni nastopila, ker je imela samo notne zapise brazilske himne. Domačini so jokali. Štiri ure po zadnjem sodnikovem žvižgu je okoli 30 tisoč gledalcev še sedelo na tribunah in se spraševalo, zakaj in kako naprej. Veliko je bilo samomorov. Brazilska reprezentanca po mundialu ni nastopila dve leti. Nikoli več ni uporabljala bele majice. Pripovedi o tekmi se prenašajo iz roda v rod. Morda ni vse, kar se govori, tako kot se je zgodilo. Marsikaj se je med prenašanjem od ust do ust spremenilo. »Brazilska Hirošima«, kot jo je nekdo poimenoval, pa je ostala takšna kot takrat. Kljub poznejšim uspehom, rane še danes niso zaceljene. Izbrana vrsta, ki je bila čudovita, nepremagljiva, velika, ki se je do finala prebila s štirimi zmagami in enim remijem, 21 goli

Strel v prazno – Brazilci so bili tako prepričani v zmago, da so natisnili morje razglednic z napisom Svetovni prvaki. Vse so morali vreči v koš.

v nasprotni mreži in s štirimi v lastni, je klonila takrat, ko to niti najmanj ni bilo primerno, in se je v zgodovino zapisala kot največja poraženka v brazilski zgodovini. Navijači se jih spominjajo kot »preklete za vedno«. Zmagoviti Urugvajci so podvig ovekovečili z imenom el maracanazo.

Panični poizkusi izenačenja – Domačini so na koncu tekme na vse pretege skušali doseči gol, ki bi jim prinesel naslov. V ozadju nabito polne tribune stadiona Maracana, kjer se je tisto popoldne trlo več kot dvesto tisoč duš. 82

4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950


PRVO IME BRAZILIJE

Obdulio Jacinto Varela

Črni šef

Preteklost in sedanjost – Majica Obdulia Varele, njegovi nogometni čevlji iz leta 1950, potni list in dres prvega kluba Wanderers so od leta 2003 na ogled v Nogometnem muzeju v Montevideu. Črni šef je po vodilnem brazilskem golu z ugovarjanjem sodniku ohladil nasprotnike in brazilske navijače.

Pred finalom so urugvajski funkcionarji namignili nogometašem, da bi bil že poraz z ne preveč veliko razliko golov sprejemljiv. “Zadovoljni bomo le, če zmagamo,” je soigralcem zabičal kapetan Obdulio Varela, ko so ostali sami. “Ne glejte tribun, tekma se igra na zelenici,“ je dodal. Črni šef je imel tako veliko avtoriteto, da so ga soigralci vikali. Na začetku drugega polčasa je Brazilija na prepolni Maracani povedla. Slavje, kričanje in pirotehnična sredstva so nakazovala veliko praznovanje. Takrat je Varela izvedel potezo, ki je ostala za vedno zapisana z zlatimi črkami v analih urugvajskega nogometa. Vedel je, da če bi igro po zadetku Friaçe takoj nadaljevali, bi po vsej verjetnosti v svetlomodra vrata padla toča golov. Prijel je žogo pod pazduho in najprej od stranskega, potem pa še od glavnega sodnika zahteval prepovedan položaj, v katerega ni niti

sam verjel. Ker se niso razumeli, je zahteval tolmača. Brazilci so se pritoževali, češ da zavlačuje igro, Varela pa je pridobil zlate minute za umirjanje nasprotnika. Zgodovinska prelomnica je zaznamovala usodo dveh narodov. Pravijo, da je vse skupaj trajalo dve ali tri minute. Pripovedi vsako leto prištejejo kakšno sekundo. Na zelenici in na tribunah so se domačini ohladili. Sledil je neverjeten preobrat. Varela po tekmi s soigralci ni proslavljal. Sam se je podal na ulice Ria, se ustavljal v bifejih in tolažil obupane domače navijače. Do smrti (1996) je obžaloval veliko zmago. »Ko bi vedel, da bomo temu narodu prizadejali takšno bolečino, bi zabil avtogol,« je kasneje izjavil. Po vrnitvi v Montevideo se je izognil novinarjem in množici. Z zasluženim denarjem si je kupil forda, ki so mu ga že naslednji teden ukradli. 4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

83


ZGODBA PRVENSTVA

Dosmrtna ječa »Moacyr Barbosa je drugič umrl,« je bil naslov v brazilskem dnevniku aprila 2002 ob smrti domačega vratarja s tragičnega srečanja na Maracani. Barbosa je preminil v 79. letu starosti, sam, zagrenjen in obubožan. Napake ob drugem golu Alcidesa Ghiggie – očitali so mu, da ni dovolj zaščitil prve vratnice – mu sonarodnjaki nikoli niso odpustili. Čeprav je še tisto leto z Vascom da Gamo že drugič zaporedoma osvojil brazilsko prvenstvo, je šla od takrat naprej njegova kariera samo še navzdol. Vrata reprezentance so bila dolgo zaklenjena pred temnopoltimi golmani. Do tistega usodnega trenutka je bil Barbosa idol brazilskih navijačev. Branil je mogoče in nemogoče. Ironija usode je hotela, da je bil celo proglašen za najboljšega vratarja SP. Njegovo življenje se je usodno spremenilo. Brazilski novinar Rosso Cauca je v knjigi Tja, kamor stopi vratar, trava več ne raste objavil eno redkih izjav Barbose. Vratar je povedal, da se je ob strelu Ghiggie žoge dotaknil in ob tresenju mreže najprej mislil, da jo je zadela z zunanje strani. Ko je ob slavju Urugvajcev uvidel resnico, bi

Prekleti vratar – Po usodni napaki proti Urugvajcem v finalu so vratarja Moacyrja Barboso sonarodnjaki »križali«.

se kmalu zjokal. Drugi nesrečnež je bil bočni branilec Bigode (v portugalščini vzdevek pomeni brki). Moral bi pokrivati podajalca prvega gola in strelca drugega, Ghiggio. Nekateri trdijo, da je bil João Ferreira Bigode, potem ko ga je urugvajski kapetan Varela udaril po obrazu, premalo agresiven in je preveč popustil. Oba sta dogodek zanikala. Bigode, ki ni več igral za reprezentanco in je umrl avgusta 2003 v 81. letu starosti, se je umaknil in ni dajal izjav. Enako kot Barbosa je svojo bolečino odnesel v grob.

Ko je bil še dober – Na sliki Barbosa ulovi žogo na tekmi proti Jugoslaviji. V ozadju spremlja akcijo Rajko Mitić z obvezano glavo. 84

4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950


INTERVJU

Mož, ki je utišal Maracano »Imel sem srečo, ker me je branilec udaril v nogo in je bil strel nepravilen. K sreči je šla žoga v mrežo, drugače midva danes ne bi bila tukaj. Sliko zadetka imam na mizici pri telefonu.« Tako opisuje Juan Alberto Pepe Schiaffino izenačujoči urugvajski gol na Maracani, ki je deloval kot hladen tuš na dvestotisočglavo brazilsko množico. Schiaffino je imel v sebi nekaj odisejskega, neke vrste herojskost, v nogometnem smislu je poosebljal glavnega junaka znamenitega Homerjevega epa. Izenačeval se je z njim v junaštvih, premetenosti, in tisti, ki so uživali ob njegovi igri, so vedno izpostavljali njegovo bistrost, hrabrost in prekanjenost pri vodenju soigralcev zmagam nasproti. Obenem pa tudi njegovo preprostost. »Bil sem prepričan, da bi nas lahko Brazilci premagali le za en gol. Imeli smo odlično obrambo. Tudi mi bi lahko še zatresli njihovo mrežo, saj sva Míguez in jaz zapravila stoodstotni priložnosti. /.../ Na koncu tekme so bili občutki čudni, mešani. Vsi smo jokali, mi zaradi

zmage, oni, ker so zgubili. Bilo je grozno. Jaz sem bil še zelo mlad in priznam, da sem se ustrašil. Kamor sem pogledal, sem videl obupane ljudi, ki so jokali in kričali. A moram poudariti, da so z nami zelo lepo ravnali. Dan po odločilni tekmi smo šli po nakupih. Ko so nas trgovci prepoznali, nam niso hoteli računati. Mi smo jim rekli, da ne moremo sprejeti teh daril, a so ponavljali: »Odnesi, odnesi.« Italijanski športni dnevnik je nekoč napisal v naslovu »Prišel je iz Urugvaja, da nas nauči igrati nogomet«. Gianni Rivera je v svoji avtobiografiji zapisal: »Najbolj bistri taktik na svetu«. A Schiaffino je ostal preprost. V Montevideu, na svojem domu ob Atlantiku, se je petdeset let po zgodovinskem urugvajskem podvigu spominjal dogodkov. Ni pozabil na svoje začetke. »Bil sem pek, vse dokler nisem zaigral v prvi enajsterici Peñarola.« (Jorge Barraza v reviji Conmebol, v glasilu južnoameriške nogometne zveze, julij 2000.)

Začetek velike tragedije – Schiaffino je po dobri akciji Ghiggie izenačil. Pepe, kot so ga klicali, je pozneje uspel v italijanskem nogometu pri Milanu. 4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

85


PRVE VIOLINE

Ademir Marques de Menezes Brazilija

Stanley Matthews Anglija

Golgeter – Tudi Ademirja

Veliki športnik – Tudi Stanley

je zaznamoval

Matthews ni mogel pomagati

maracanazo.

Angležem.

Najboljši strelec prvenstva je dosegel devet golov in bi zagotovo bil, če se ne bi Brazilcem zgodilo to, kar se jim je, eden najbolj oboževanih nogometašev svojega časa. Močan, hiter in učinkovit je strašil med nasprotnimi obrambami. Rodil se je 8. novembra 1922 v Recifeju, glavnem mestu zvezne države Pernambuco na severovzhodu Brazilije. Zaradi prominentne čeljusti so ga klicali Queixada (Čeljustnik). Ko je bil star komaj sedemnajst let, je debitiral pri klubu Sport v svojem rojstnem mestu. Leta 1943 je prestopil k Vascu da Gama, klubu, pri katerem je dosegel največje uspehe, med drugim tri prvenstva carioca. Leta 1946 je odšel k Fluminenseju. Trener Gentil Cardoso je izjavil: »Pripeljite Ademirja in zagotovo bomo imeli naslove.« Flu je z Ademirjem v napadu slavil enkrat. Leta 1948 se je golgeter vrnil k Vascu. Pri klubu, ki nosi ime po portugalskem pomorščaku, ki ni nikoli videl Amerike, je Ademir odigral 429 tekem in zabil 301 golov. Isto leto je prvič oblekel državni dres. Njegov reprezentančni izkupiček je odličen: 35 golov v 41 tekmah. A kaj, ko ga je neuspeh na SP 1950, kot večino takratnih soigralcev, obsodil. Po svetovnem prvenstvu so ga pestile poškodbe. Zadnjič je za reprezentanco igral leta 1953. Tri leta pozneje je star 34 let končal kariero. »Zapustil sem nogomet, preden bi on zapustil mene,« je izjavil. Bil je novinar pri radiu Mava (ne obstaja več) in časopisu O Dia. Umrl je v Riu de Janieru 11. aprila 1996. 86

4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950

Lord preigravanja je sezul nogometne čevlje star 50 let in pet dni. V dolgi karieri, ki je trajala od leta 1931 do 1965 je slavil en sam naslov: angleški pokal z Blackpoolom. Finale na stadionu Wembley je ostal v spominu navijačev kot finale Matthews. Blackpool je v tretjem poskusu z Bolton Wanderersi izgubljal že z 1 : 3. V zadnjem delu je Matthews prevzel niti igre v svoje noge in z dvema asistencama malo pred koncem odločil tekmo. Igral je le za dva kluba: Stoke City (1930-1947; 1961-1965) in Blackpool (19471961). K matičnemu drugoligašu se je vrnil potem, ko ga v Blackpoolu prvič niso uvrstili v začetno enajsterico. Sprejem v domačem Hanleyju je bil veličasten, ulice so bile polne oboževalcev, na tekmah Stoke Cityja se je število gledalcev potrojilo, klub pa se je vrnil v prvo ligo. Matthews je igral na dveh svetovnih prvenstvih (1950, 1954). Ni zadel nasprotne mreže. Sodeloval je pri največji blamaži angleškega nogometa, ko so leta 1953 Madžari na Wembleyju izumitelje modernega nogometa pohodili s 6 : 3. Državni dres je oblekel 54-krat in 11-krat zadel v polno. Skupno je odigral 1.422 srečanj. Nikoli ni bil izključen. Leta 1956 je star 41 let kot prvi evropski nogometaš dobil zlato žogo (France Football). Jašin, Di Stéfano, Puskás in drugi so prišli na poslovilno srečanje v Hanley, kjer so še živemu Matthewsu postavili spominski kip. Bil je prvi nogometaš, ki ga je angleška kaljica odlikovala s častnim nazivom kavalir britanskega imperija (sir). Že kot otrok je na pobudo očeta, brivca in bivšega boksarja, delal dihalne vaje pred odprtim oknom, ure in ure brcal teniško žogico in tekel 12 kilometrov od doma do treninga. Umrl je 23. februarja leta 2000.


Telmo Zarraonandia Montoya - Zarra Španija

Rajko Mitić Jugoslavija

Za vse čase – Gol

Vstopil v deseti minuti – Zaradi

Zarre proti Angliji

poškodbe je Rajko Mitić zamudil

je še danes pojem.

začetek srečanja z Brazilci.

Napadalec je dosegel najpomembnejši gol v zgodovini španskega nogometa. Rodil se je 21. januarja 1921 v Munguii v Viscayi v družini desetih otrok. Štirje so brcali žogo. Leta 1939 je prišel k Athleticu iz Bilbaa. Še danes je lastnik prestižnega rekorda v španski ligi: med letoma 1940 in 1955 je po podatkih Mednarodne federacije za nogometno statistiko in zgodovino v 276 tekmah zabil 259 golov. Rekordnih 38 golov v sezoni 1950/51 pa je šele 39 let pozneje izenačil Mehičan Hugo Sánchez v dresu Real Madrida, a s šestimi odigranimi tekmami več. Z Athleticom iz Bilbaa je dosegel en ligaški in štiri pokalne naslove. V reprezentanci je odigral 20 tekem in zabil enako število golov. Zelo učinkovit je bil v zračnih dvobojih. Prijateljsko tekmo s Švedi v Stockholmu so najavljali takole: »Glejte najboljšo evropsko glavo po tisti Winstona Churchilla.« Bil je zelo plemenit. Nekoč sta trčila z vratarjem Málage, ki je obležal. Zarra se je znašel sam pred vrati, a namesto da bi žogo poslal v mrežo, jo je brcnil v avt. Na koncu kariere je brez pogodbe igral za mala kluba Indautxu in Barakaldo. Nikoli ni pustil, da bi diktatorski režim generala Franca njegov gol proti Angležem uporabljal v politične namene. Umrl je v Bilbau 24. februarja 2006.

Rodil se je 19. novembra 1922 v Dolu pri Beli Palanki. Bil je eden petih asov v zgodovini Crvene zvezde (Mitić, Šekularac, Džajić, Vladimir Petrović, Stojković) in član legendarne enajsterice, ki je dosegla polfinale evropskega klubskega pokala (Beara, Tomić, Zeković, Popović, Spajić, Tasić, Mitić, Šekularac, Toplak, Kostić, Durković). Pri Beograjčanih je debitiral leta 1945. Nosil je kapetanski trak enajst od trinajstih sezon, ki jih je preživel v klubu, in slavil pet državnih ter štiri pokalne naslove. Igral je na srečanju med Crveno zvezdo in Manchestrom Unitedom 5. februarja 1958, dan pred letalsko nesrečo v Münchnu, kjer je izgubila življenje večina nogometašev angleškega kluba. Bil je tudi med udeleženci olimpijske tekme med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo 1952 na Finskem, ki se je končala z rezultatom 5 : 5, na dodatnem srečanju pa je zmagala Jugoslavija s 3 : 1. Mitić je sodeloval na dveh olimpijskih igrah: v Londonu 1948 in v Helsinkih 1952 (obakrat srebro) in dveh svetovnih prvenstvih (Brazilija 1950, Švica 1954). Na mundialih je zadel enkrat. Proti Braziliji na Maracani je zaradi rane na glavi vstopil šele v deseti minuti. Bil je moštveni igralec, discipliniran in preprost. Kot selektor je Jugoslavijo popeljal na drugo mesto na evropskem prvenstvu 1968 v Italiji. Zmagovalca sta odločili dve finalni tekmi. V dresu Crvene Zvezde je odigral 569 tekem in zabil 269 golov, reprezentančno majico je oblekel 59-krat in zadel 32-krat. Od državnega modrega dresa se je poslovil 29. septembra 1975 v Bukarešti proti Romuniji (1 : 1). Bil je tudi radijski komentator. 4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

87


BESEDE, BESEDE

Eusebio Tejera

Mário Filho

igralcev je bil velik. Naši nogometaši, celo

»Pridite sem, prvaki so tu,« je skušal pred

»Mesto je zaprlo okna in se pogreznilo v

običajno hladnokrven Mrkušić, so vsak

srečanjem proti Brazilcem urugvajski branilec

žalovanje. Bilo je tako, kot da bi vsak Brazilec

trenutek nestrpno pogledovali k tunelu s

pritegniti pozornost fotografov, ki so slikali

izgubil najdražjega sorodnika, čast in

pričakovanjem, da se pojavi Mitić.«

izključno domačine.

dostojanstvo. Zato so tistega 16. julija mnogi zaprisegli, da ne bodo več stopili na tribuno,«

Ademir

Alcídes Ghiggia

tako je opisal brazilski poraz znameniti

»Naj se pazijo Jugoslovani,« brazilski napadalec

»Ob prvem golu sem pobegnil in centriral

novinar, eden pobudnikov izgradnje stadiona

pred srečanjem z Modrimi zelo samozavesten.

nazaj Schiaffinu. V drugem je vratar mislil, da

Maracana.

bom akcijo ponovil, pustil mi je nekaj prostora in prav tja sem mu poslal žogo. Streljal sem z

Ary Barroso

efejem, Barbosa se je žoge dotaknil, a strela ni

»Saj sem vedel, saj sem vedel. Nikoli več

mogel ubraniti. Vratar je ubral logiko, jaz pa

ne bom prenašal tekme,« je ob zadnjem

nelogiko. Fantje bi me s svojimi objemi kmalu

sodnikovem žvižgu v mikrofon poslednjič

pomečkali. Bilo je zelo čudno: pred 200 tisoč

vzkliknil najpopularnejši brazilski nogometni

dušami se je slišalo samo naš vzklik. Brazilci

napovedovalec in sloviti glasbenik.

niso mogli verjeti,« strelec zgodovinskega

Svojo obljubo je držal do smrti.

BESEDE, BESEDE

zadetka.

88

PODATKI, STATISTIKE,

Idealna enajsterica Jules Rimet

Ramallets (Španija), González

Obdulio Varela

»Svetovno prvenstvo je postalo polnoletno.

(Urugvaj), Tejera (Urugvaj), Bauer

»Premagajmo te Japonce,« besede kapetana

V bodočnost lahko gledamo optimistično.

(Brazilija), Varela (Urugvaj), Puchades

soigralcem takoj po brazilskem vodstvu.

/.../ Ni mi jasno, kaj se je zgodilo. Po protokolu

(Španija), Zizinho (Brazilija),

“Od stotih medsebojnih tekem, bi jih

bi morala v čast zmagovalcem zadoneti

Schiaffino (Urugvaj), Ghiggia

zagotovo 99 dobili Brazilci. Oni so igrali

urugvajska himna, a nikomur ni bilo mar za

(Urugvaj), Ademir (Brazilija),

najboljši nogomet.«

njeno izvajanje. Tudi urugvajske zastave ni

Gainza (Španija).

bilo na drogu. Na igrišču sem ostal sam in Zizinho

nisem videl, kaj naj počnem. Končno sem

Pred in po vojni

»Novinarji so Barboso križali. Tudi Bigodeja,

našel urugvajskega kapetana Obdulia Varelo,

Šved Eric Nilsson in Švicar Alfred

Juvenala in nekaj drugih. Bili so nesrečni do

mu izročil pokal in mu brez čestitke stisnil

Bickel sta bila edina, ki sta nastopila

smrti. Nikjer niso smeli živeti. Usoda je bila

roko,« je prvi mož FIFE opisal podelitev

na svetovnih prvenstvih 1938 in

zanje prekruta,« brazilski napadalec petdeset

svetovnega pokala.

1950, pred drugo svetovno vojno in

let po porazu.

po njej. Alcídes Ghiggia

Moacyr Barbosa

»Točil boš krvave solze,« naj bi bil rekel

Briljanten posel

»V Braziliji je največja zaporna kazen 35 let, jaz

Urugvajec pred tekmo vzvišenemu branilcu

Verjeti ali ne je bilo prvenstvo, ki

že pol stoletja plačujem za zločin, ki ga nisem

Bigodeju.

se je za Brazilce končalo klavrno, s

storil. /.../ Če bi reagiral vsakič, ko me je kdo

finančnega vidika odlično. Dobiček

spomnil na nesrečni dogodek, bi bil danes

Antonio Ramallets

je znašal 384 milijonov švicarskih

v zaporu ali pa na pokopališču,« je potarnal

»Brazilski stroj je deloval brezhibno,« španski

frankov, FIFA je odnesla 120

»prekleti« vratar na stara leta.

vratar po porazu z 1 : 6 na Maracani.

milijonov, med reprezentancami pa so npr. Španci prejeli 25 milijonov,

Brazilska gospa sinčku v trgovini

Ljudska pravica

Švedi pa dvajset. Do polfinala so

»Zaradi tega gospoda je jokala vsa Brazilija,«

»Proti Braziliji je Mitić vstopil v deseti minuti,

organizatorji zaslužili več kot milijon

vratar Barbosa, »ta gospod«, je pogledal stran.

saj se je ob prihodu na igrišče udaril v oster

dolarjev. Zadnjih šest tekem pa je

rob železne grede in si poškodoval glavo.

pomenilo čisti dobiček.

Psihološki udarec ob nesreči enega najboljših 4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950


Poškodba in gol

Politiki zamudili

obiskovalce še danes sprejme 76-letni

Jugoslovanski napadalec Ognjanov je proti

Na dan otvoritve je bil stadion Maracana

Isaías Ambrosio, ki že 55 let službuje na

Švici staknil poškodbo. Počila mu je kost pod

bolj podoben gradbišču kot pa novemu

znamenitem prizorišču. Zelo živo, včasih tudi

kolenom. Zdržal je do konca srečanja in zabil

nogometnemu prizorišču. V deževnem

s solzami v očeh pripoveduje o zgodovini

tretji gol, potem pa so mu na nogo dali mavec.

vremenu sta vseeno na zelenico stopili Brazilija

stadiona, predvsem o maracanazu, brazilski

Jugoslovani so domov odpotovali dan pozneje

in Mehika. Angleški sodnik George Reader je

nogometni tragediji za vse čase.

od predvidenega, ker ni bilo prostora na letalu.

tekmo začel do sekunde točno, ko brazilskega

Med potjo so se ustavili v Recifeju, na brazilskem

predsednika in funkcionarjev še ni bilo v častni

Legenda radijskega reporterstva

severovzhodu, in premagali selekcijo iz zvezne

loži. Po tekmi je izjavil, da se je to zgodilo zato,

Urugvajski radijski reporter Carlos Solé je

države Pernambuco s 5 : 2.

ker so bili radijski novinarji in pišoči poročevalci

tekme prenašal v časih, ko je bila televizija v

za svoja poročila vezani na uro. Dva tedna

plenicah. Mirno je lahko hodil po ulicah, saj se

pozneje so bili vsi politiki na svojih sedežih že

mu ni bilo treba bati, da ga bo kdo prepoznal.

dvajset minut pred začetkom odločilne tekme.

Vselej ko se je začela nogometna tekma,

ŠTEVILKE

je njegov glas segel v deveto vas. Doma, Angleži ga še pomnijo

na ulici, v taksiju, na takrat zelo popularnih

Joseph Nicolas Gaetjens, znan kot Joe

vogalnih točkah zbiranja je bil »od vseh in od

oziroma Larry, je v ZDA emigriral s Haitija.

vsakega«. Posredoval je mnogo nepozabnih

Zakaj Pichichi?

Kruh si je s pomivanjem posode služil v neki

dogodkov za urugvajski nogomet. Med

Napadalec Telmo Zarra, avtor

restavraciji v New Yorku. Po znamenitem golu

najpomembnejše sodi podvig na SP 1950.

zgodovinskega španskega gola

proti Angležem je postal zelo popularen in je

Vrhunec je posnetek obeh urugvajskih golov

proti Angležem, je držal skoraj

podpisal pogodbo z Racingom iz Pariza. Ko je

in zadnja minuta srečanja, sledi Hohbergov

40 let strelski rekord v španskem

prispel v Francijo, je priznal, da nikoli ni imel

izenačujoči gol proti Madžarom v Švici 1954 in

prvenstvu (39 v sezoni 1950/1951).

ameriškega državljanstva. Leta 1964 je bil v

zmage urugvajskih prvih klubov Peñarola in

V Španiji prvemu strelcu lige športni

glavnem mestu Haitija Port-au-Prince aretiran.

Nacionala na medcelinskem pokalu in v pokalu

časopis Marca podeli pokal Pichichi

Vse kaže, da ga je prijela diktatorska vlada.

Libertadores. Solé je pokazal pot naslednikom.

(izgovarjaj pičíči), ki je tudi izraz

Nikoli več ga niso videli.

Rodil se je leta 1917 v četrti Bella Vista, kjer se

za vodilnega na strelski lestvici

danes ena od ulic imenuje po njem. Največjo

med prvenstvi. Takšen vzdevek je

Skoraj diplomatski škandal

poslušanost je dosegel na radijski postaji Radio

nosil Rafael Moreno Aranzandi,

Po španski zmagi nad Angleži je veleposlanik

Sarandi. Bil je tudi njen direktor.

napadalec Athletica iz Bilbaa, ker je

v Braziliji grof Casa Loja priredil sprejem, kjer

bil najmanjši v moštvu. Pichichi je v

so bili prisotni tudi angleški diplomati.

Zadnji prenos

prvih desetih letih prejšnjega stoletja

V določenem trenutku je izjavil: »Končno

Druga plat medalje je bil Ary Barroso

neusmiljeno tresel nasprotne mreže.

smo potolkli zahrbtni Albion (staro ime za

v Braziliji. »Konec je,« je rekel v eter po

Takrat je bilo tekmovanje le pokalno,

Britanijo).« Zelo malo je manjkalo, da ni prišlo

urugvajski zmagi na Maracani, odložil

ligaško se je začelo kasneje. Španiji

do diplomatskega incidenta.

mikrofon za vedno in odšel. Barroso je bil

je leta 1920 na olimpijskih igrah v

pionir radijskih prenosov v svoji državi in

Antwerpnu pomagal osvojiti srebrno

Tragična usoda

eden največjih glasbenikov vseh časov.

medaljo, dosegel pa je tudi prvi gol

Dva nogometaša iz nesrečne reprezentance

Njegova pesem Aquarela do Brasil sodi med

na stadionu San Mamés v Bilbau.

1950 sta storila samomor. Rezervni vratar

največkrat posnete v zgodovini. Dobival je

Pichichi je umrl za tifusom leta 1922

Barbosa, Castilho, štiri leta pozneje prvi vratar

vabila iz Hollywooda, a se ni odzval, ker bi

star komaj 30 let.

na mundialu v Švici, je leta 1987 skočil iz

bil prikrajšan za tekme »svojega« Flamenga,

sedmega nadstropja iz stanovanja bivše žene,

katerega strasten navijač je bil. V športne

leta 1961 pa je Maneca popil strup.

prenose je uvedel komentatorja in leteče reporterje, ki so se gibali okoli igrišča in prosili

Priča nogometnega razočaranja

za izjave avtorja zadetka ali poškodovanega

Ob vodenem obisku na stadion Maracana

igralca. Prvi je povzdignil glas ob tresenju 4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

89


OB ROB

mrež, še posebej če je gol dosegel Flamengo.

Strmoglavljenje v Supergi

Ob njegovi smrti leta 1964 so za tri dni preložili

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

začetek znamenitega karnevala v Riu de Janeiru.

90

Bodoči predsednik João Havelange si je odločilno tekmo na Maracani ogledal s svakom, inženirjem, ki je sodeloval pri gradnji kolosalnega objekta. Havelange je večkrat izjavil, da je takrat videl, kako so odrasli ljudje jokali in kakšna tišina je zavladala po končanem srečanju. Nekateri so se zato, da bi se izognili gneči, proti izhodu napotili nekaj minut pred koncem, ko je trenutni izid 1:1 naslov še dodeljeval Brazilcem, ko so prestopili vrata pa je že vse splavalo po vodi. Takrat se je Havelange zaobljubil, da bo, če bo kdaj predsednik nogometne zveze, v Brazilijo prinesel svetovni naslov. Svojo obljubo je izpolnil že leta 1958.

Tragična usoda – Edino smrt je lahko zaustavila nogometaše Torina.

Mojster Ziza Zizinho (Thomas Soares de Silva), eden najboljših brazilskih nogometašev vseh časov, Peléjev idol, je posledice krutega poraza proti Urugvaju čutil manj kot nekateri soigralci. Z Bauerjem sta bila edina, ki sta na odločilnem srečanju izpolnila svojo nalogo. Zizinha so razglasili za prvega igralca prvenstva. Pravijo, da sodi njegov nastop proti Jugoslaviji na Maracani med tiste težko ponovljive. Vsekakor ni bil zadovoljen. Sočustvoval je s kolegi, ki jih je narod mrzil in obtoževal. Ko je leta 2000 prvič po petdesetih letih končno spregovoril, so ga oblile solze in je odšel. »Mediji so uničili Barboso. On in Bigode nista mogla živeti nikjer,« je jecljaje izjavil za časopis O Globo. Zizinho se je s takratnimi urugvajskimi rivali Varelo, Máspolijem, Ghiggio in drugimi večkrat srečal. Med njimi se je razvilo prijateljstvo. Zadnja leta je skromno preživel v mestu Niteroi, kjer je umrl 7. februarja 2002, nekaj dni za dvakratnim svetovnim prvakom Vavájem.

4. S V E TOV N O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950 TOVN

Četrtega maja 1949 je letalo Fiat G 212, ki je po prijateljski tekmi z Benfico v Lizboni domov peljalo nogometaše Torina, malo pred pristankom treščilo v baziliko v Supergi, deset kilometrov pred mestom, in strmoglavilo. Nesreče ni preživel nihče od 18 igralcev (deset italijanskih reprezentantov): Bacigalupo, Dino Ballarin, Aldo Ballarin, Bongiorni, Castigliano, Fadini, Gabetto, Grava, Grezar, Loik, Maroso, Martelli, Valentino Mazzola (kapetan), Menti, Operto, Ossola, Rigamonti in Schubert. Umrla sta tudi oba trenerja: Agnissata in Civalleri, dva funkcionarja, maser, trije novinarji in posadka. Madžar Ladislao Kubala si je rešil življenje, ker je dan pred potovanjem izvedel, da je njegovi materi uspelo zapustiti komunistično Madžarsko, in ji je šel nasproti. Torino je osvojil pet zaporednih italijanskih prvenstev, zadnjega tri dni pred tragedijo. »Edino smrt jih je lahko zaustavila,« je zapisal italijanski dnevnik. Porušenega dela bazilike niso obnovili. Na dogodek spominja plošča z imeni žrtev.


Kreator brazilskega dresa navija za Urugvaj Pravnik, novinar, oblikovalec in univerzitetni profesor Aldyr García Schlee se je vpisal v nogometno zgodovino potem, ko je leta 1953 oblikoval novi brazilski reprezentančni dres, tisti, ki je Braziliji prinesel pet svetovnih naslovov. Belo uniformo so po katastrofalnem porazu proti Urugvajcem leta 1950 želeli kar najhitreje pozabiti ter jo zamenjati z drugo. Brazilska nogometna zveza je skupaj z dnevnikom Correio da Manhã iz Ria de Janeira objavila natečaj, ki je imel kot cilj ustvarjanje nove podobe reprezentančne opreme. Zmagal je 19-letni García Schlee, ki je deloval kot karikaturist v mestu Pelotas v zvezni državi Rio Grande do Sul. V osnutku je uporabil vse štiri barve brazilske zastave. Predlagal je rumeno majico z zelenimi robovi, modre hlačke in bele nogavice. Prvič jo je izbrana vrsta oblekla 14. marca 1954 proti Čilu in zmagala z 1 : 0. García Schlee se je rodil v Jaguarau, na meji z Urugvajem, bliže Montevidea kot Porto Alegreja. Mož, ki je rasel ob poslušanju tekem urugvajskega prvenstva, brez zadržkov priznava, da ob tekmah med Brazilijo in Urugvajem navija za Svetlomodre.

Oblikovalni podvig – Najuspešnejši je z novim dresom bil Pelé, ki je z njim osvojil kar tri svetovna prvenstva. Belega Brazilci niso oblekli nikoli več.

DOGODKI

•  V Dublinu je v 94. letu starosti umrl irski pisatelj Bernard Shaw (Pigmalion, Candida, Sveta Ivana). Leta 1925 je prejel Nobelovo nagrado. • V londonskem predmestju je umrl v 47. letu starosti britanski pisatelj George Orwell, ki se je v resnici imenoval Eric Blair. • Vnela se je korejska vojna. Severnokorejske enote so krenile proti Južni Koreji in zahtevale enotno državo. •  Sovjetska zveza (Stalin) in Kitajska (Mao Zedong) sta podpisali pogodbo o medsebojni pomoči, ki je trajala trideset let.

4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

91


skupina A

skupina B

Brazilija – Jugoslavija – Mehika – Švica

Čile – Anglija – Španija – ZDA

24. junij

28. junij

1. julij

25. junij

BRAZILIJA 4

BRAZILIJA 2

BRAZILIJA 2

ANGLIJA 2

30’, 79’ Ademir, 65’ Jair, 71’ Baltazar

3’ Alfredo, 32’’ Baltazar

4’ Ademir, 69’ Zizinho

27’ Mortensen, 51’ Mannion

MEHIKA 0

ŠVICA 2

JUGOSLAVIJA 0

ČILE 0

Stadion: Maracanã, Río de Janeiro Sodnik: George Reader (Anglija) Gledalcev: 81.649 Brazilija: Moacyr Barbosa Nascimento, Augusto da Costa, Juvenal Amarijo, Ely do Amparo, Danilo Alvim, João Ferreira “Bigode”, Manuel Marinho Alves “Maneca”, Ademir Marques de Menezes, Oswaldo da Silva “Baltazar”, Jair da Rosa Pinto, Albino Friaça Cardoso. Mehika: Antonio Carbajal, Zetter, Montemayor, Rodrigo Ruíz, Mario Ochoa, Roca, Septien, Héctor Ortiz, Casarín, Mario Pérez, José Guadalupe Velázquez.

17’, 88’ Fatton

Stadion: Maracanã, Río de Janeiro Sodnik: Benjamin Griffiths (Wales) Gledalcev: 142.429 Brazilija: Moacyr Barbosa Nascimento, Augusto da Costa, Juvenal Amarijo, José Carlos Bauer, Danilo Alvim, João Ferreira “Bigode”, Manuel Marinho Alves “Maneca”, Ademir Marques de Menezes, Jair da Rosa Pinto, Thomaz Soares da Silva “Zizinho”, Francisco Aramburu “Chico”. Jugoslavija: Mrkušić, Ivan Horvat, Branko Stanković, Zlatko Čajkovski, Jovanović, Djajič, Vukas, Mitić, Kosta Tomašević, Bobek, Željko Čajkovski.

Stadion: Maracanã, Río de Janeiro Sodnik: Karl van der Meer (Nizozemska) Gledalcev: 29.703 Anglija: Bert Williams, Alf Ramsey, John Aston, Billy Wright, Lawrence Hughes, Dickinson, Finney, Mortensen, Bentley, Mannion, Mullen. Čile: Livingstone, Arturo Farías, Fernando Roldán, Manuel Alvarez, Busquets, Carvallo, Mayanes, Cremaschi, Jorge Robledo, Manuel Muñoz, Guillermo Díaz Zambrano.

Stadion: Pacaembú, Sao Paulo Sodnik: Ramón Roma Azón (Španija) Gledalcev: 42.032 Brazilija: Moacyr Barbosa Nascimento, Augusto da Costa, Juvenal Amarijo, José Carlos Bauer, Rui Campos, Alfredo Eduardo Ribeiro Mena Barreto de Freita Noronha, Manuel Marinho Alves “Maneca”, Ademir Marques de Menezes, Oswaldo da Silva “Baltazar”, Alfredo dos Santos, Albino Friaça Cardoso. Švica: Stuber, Neury, Bocquet, Lusenti, Eggimann, Quinche, Bickel, Friedländer, Tamini, Bader, Fatton.

ŠPANIJA 3 2. julij

80’ Igoa, 82’ Basora, 85’ Zarra

25. junij

28. junij

ŠVICA 2

ZDA 1

JUGOSLAVIJA 3

JUGOSLAVIJA 4

12’ Bader, 44’ Antenen

17’ Pariani

58’ Mitić, 70’ Tomašević, 84’ Ognjanov

19’ Bobek, 23’, 51’ Željko Čajkovski, 81’Tomašević

MEHIKA 1

ŠVICA 0

MEHIKA 1

78’ Casarín

Stadion: Sete de Setembro (Independencia), Belo Horizonte Sodnik: Giovanni Galeati (Italija) Gledalcev: 7.336 Jugoslavija: Mrkušić, Ivan Horvat, Branko Stanković, Zlatko Čajkovski, Jovanović, Djajić, Ognjanov, Mitić, Kosta Tomašević, Bobek, Vukas. Švica: Stuber, Neury, Bocquet, Lusenti, Eggimann, Quinche, Bickel, Antenen, Tamini, Bader, Fatton.

87’ (11-m) Héctor Ortíz

Stadion: dos Eucaliptos, Porto Alegre Sodnik: Ivan Eklind (Švedska) Gledalcev: 3.580 Švica: Hug, Neury, Bocquet, Lusenti, Eggimann, Quinche, Antenen, Friedländer, Tamini, Bader, Fatton. Mehika: Antonio Carbajal, Manuel Gutiérrez, Gregorio Gómez, Mario Ochoa, Héctor Ortiz, Roca, Antonio Flores, Naranjo, Casarín, Borbolla, José Guadalupe Velázquez.

Stadion: Durival de Brito, Curitiba Sodnik: Mário Gonçalves Vianna (Brazilija) Gledalcev: 9.511 Španija: Ignacio Eizaguirre Arregui “Iñaki”, Gabriel Alonso Ariestaguirre, Francisco Antúnez, José Gonzalvo II Falcón, Mariano Gonzalvo III Falcón, Antonio Puchades Casanova, Estanislao Basora Brunet, Rosendo Hernández González, Telmo Zarraonaindía Montoya “Zarra”, Silvestre Igoa Garciandía, Agustín Gainza Vacandi “Piru”. ZDA: Borghi, Keough, Maca, McIlvenny, Colombo, Bahr, Craddock, John Souza Benavídes, Gaetjens, Pariani, Wolanin.

Stadion: dos Eucaliptos, Porto Alegre Sodnik: Reginald Leafe (Anglija) Gledalcev: 11. 078 Jugoslavija: Mrkušić, Ivan Horvat, Branko Stanković, Zlatko Čajkovski, Jovanovič, Djajić, Prvoslav Mihajlović, Mitić, Kosta Tomašević, Bobek, Željko Čajkovski. Mehika: Antonio Carbajal, Manuel Gutiérrez, Gregorio Gómez, Rodrigo Ruiz, Mario Ochoa, Antonio Flores, Naranjo, Héctor Ortíz, Casarín, Mario Pérez, José Guadalupe Velázquez.

LESTVICA 1. Brazilija 2. Jugoslavija 3. Švica 4. Mehika

S TAT I S T I K E 92

25. junij

- Nekateri viri navajajo, da je namesto Wolanina igral

5 točk 4 točke 3 točke 0 točk

Valentini, drugi pa, da je nastopil Wallace.

4. S V E TOVN O P R V EN ST VO: BR AZILIJA 1950


skupina C Italija – Paragvaj – Švedska

29. junij

2. julij

25. junij

2. julij

ŠPANIJA 2

ŠPANIJA 1

ŠVEDSKA 3

ITALIJA 2

17’ Basora, 30’ Zarra

49’ Zarra

25’, 68’ Jeppson, 33’ S. Andersson

13’ Carapellese, 63’ Pandolfini

ČILE 0

ANGLIJA 0

ITALIJA 2

PARAGVAJ 0

Stadion: Maracanã, Río de Janeiro Sodnik: Alberto de Gama Melcher (Brazilija) Gledalcev: 16.000 Španija: Antonio Ramallets Simón, Gabriel Alonso Ariestaguirre, José Parra Martínez, José Gonzalvo II Falcón, Mariano Gonzalvo III Falcón, Antonio Puchades Casanova, Estanislao Basora Brunet, José Luis López Panizo, Telmo Zarraonaindía Montoya “Zarra”, Silvestre Igoa Garciandía, Agustín Gainza Vacandi “Piru”. Čile: Livingstone, Arturo Farías, Fernando Roldán, Manuel Alvarez, Busquets, Carvallo, Andrés Prieto, Cremaschi, Jorge Robledo, Manuel Muñoz, Guillermo Díaz Zambrano.

Stadion: Maracanã, Río de Janeiro Sodnik: Giovanni Galeati (Italija) Gledalcev: 74.462 Španija: Antonio Ramallets Simón, Gabriel Alonso Ariestaguirre, José Parra Martínez, José Gonzalvo II Falcón, Mariano Gonzalvo III Falcón, Antonio Puchades Casanova, Estanislao Basora Brunet, José Luis López Panizo, Telmo Zarraonaindía Montoya “Zarra”, Silvestre Igoa Garciandía, Agustín Gainza Vacandi “Piru”. Anglija: Bert Williams, Alf Ramsey, Eckersley, Billy Wright, Lawrence Hughes, Dickinson, Finney, Mortensen, Stanley Matthews, Baily, Milburn.

7’ Carapellese, 75’ Muccinelli

Stadion: Pacaembú, São Paulo Sodnik: Jean Lutz (Švica) Gledalcev: 56.502 Švedska: Karl Svensson, Samuelsson, Erik Nilsson, Sune Andersson, Nordahl, Gärd, Sundqvist, Karl-Erik Palmer, Jeppson, Skoglund, Stellan Nilsson. Italija: Sentimenti, Giovannini, Furiassi, Annovazzi, Parola, Magli, Muccinelli, Boniperti, Gino Cappello, Campatelli, Carapellese.

Stadion: Pacaembú, São Paulo Sodnik: Arthur Ellis (Anglija) Gledalcev: 25.811 Italija: Moro, Blason, Fattori, Furiassi, Remondini, Mari, Pandolfini, Muccinelli, Gino Cappello, Amadei, Carapellese. Paragvaj: Marcelino Vargas, Alberto González , Céspedes, Manuel Gavilán, Leguizamón, Cantero, Avalos, Atilio Sosa López, Darío Jara Saguier, César López Fretes, Unzaín.

29. junij

LESTVICA

ŠVEDSKA 2

1. Švedska 2. Italija 3. Paragvaj

17’ Sundqvist, 25’ Palmer

2. julij

PARAGVAJ 2

29. junij

ČILE 5

34’ Sosa López , 74’ López Fretes

ZDA 1

16’ Robledo, 32’, 61’ 82’ Cremaschi, 54’ Prieto

38’ Gaetjens

ZDA 2

ANGLIJA 0

46’ Pariani 49’ (11-m) J. Souza

Stadion: Sete de Setembro (Independencia), Belo Horizonte Sodnik: Generoso Datillo (Italija) Gledalcev: 10.151 ZDA: Borghi, Keough, Maca, McIlvenny, Colombo, Bahr, Frank Wallace, John Souza Benavídes, Gaetjens, Pariani, Edward Souza Neto. 59’ Borghi je ubranil enajstmetrovko Mortensenu Anglija: Bert Williams, Alf Ramsey, John Aston, Billy Wright, Lawrence Hughes, Dickinson, Finney, Mortensen, Bentley, Mannion, Mullen.

Stadion: Ilha do Retiro, Recife Sodnik: Mario Gardelli (Brazilija) Gledalcev: 8.501 Čile: Livingstone, Arturo Farías, Machuca, Manuel Alvarez, Busquets, Carlos Rojas, Andrés Prieto, Cremaschi, Jorge Robledo, Fernando Riera, Carlos Ibañez. ZDA: Borghi, Keough, Maca, McIlvenny, Colombo, Bahr, Frank Wallace, John Souza Benavídes, Gaetjens, Pariani, Edward Souza Neto.

Stadion: Durival de Brito, Curitiba Sodnik: Robert Mitchell (Škotska) Gledalcev: 7.903 Švedska: Karl Svensson, Samuelsson, Erik Nilsson, Sune Andersson, Nordahl, Gärd, Sundqvist, Karl-Erik Palmer, Jeppson, Skoglund, Jönsson. Paragvaj: Marcelino Vargas, Alberto González , Céspedes, Manuel Gavilán, Leguizamón, Cantero, Avalos, Atilio Sosa López, Darío Jara Saguier, César López Fretes, Unzaín.

3 točke 2 točki 1 točka

- Nekateri viri poročajo, da je uvodni paragvajski gol zabil López Fretes, drugega Sosa López, drugi viri pa trdijo, da je švedsko mrežo prvi zatresel Jara Saguier.

LESTVICA 6 točk 2 točki (2 – 2) 2 točki (5 – 6) 2 točki (4 – 8)

S TAT I S T I K E

1. Španija 2. Anglija 3. Čile 4. ZDA

4 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: BR AZ IL IJA 1 9 5 0

93


skupina D

končnica

Bolivija – Urugvaj 2. julij

9. julij

13 julij

16. julij

URUGVAJ 8

BRAZILIJA 7

BRAZILIJA 6

ŠVEDSKA 3

14’, 40’, 51’ Míguez, 18’ Vidal, 17’, 53’ Schiaffino,

17’, 36’, 52’, 58’ Ademir, 39’, 88’ Chico, 85’ Maneca

15’ (avt) Parra, 21’Jair, 29’, Chico, 57’ Ademir, 74’

15’ Sundqvist, 34’ Mellberg, 79’ Palmer

83’ J. Pérez, 87’ Ghiggia

ŠVEDSKA 1

Zizinho

ŠPANIJA 1

BOLIVIJA 0

67’ (11-m) S. Andersson

ŠPANIJA 1

82’ Zarra

Stadion: Sete de Setembro (Independencia), Belo Horizonte Sodnik: George Reader (Anglija) Gledalcev: 5.284 Urugvaj: Máspoli, Matías González, Eusebio Tejera, Juan Carlos González, Obdulio Varela, Víctor Rodríguez Andrade, Ghiggia, Julio Pérez, Míguez, Schiaffino, Ernesto Vidal. Bolivija: Eduardo Gutiérrez, Achá, José Bustamante, Greco, Antonio Valencia, Ferrel, Algarañaz, Víctor Ugarte, Caparelli, Benigno Gutiérrez, Maldonado.

Stadion: Maracanã, Río de Janeiro Sodnik: Arthur Ellis (Anglija) Gledalcev: 138.866 Brazilija: Moacyr Barbosa Nascimento, Augusto da Costa, Juvenal Amarijo, José Carlos Bauer, Danilo Alvim, João Ferreira “Bigode”, Manuel Marinho Alves “Maneca”, Thomaz Soares da Silva “Zizinho”, Ademir Marques de Menezes, Jair da Rosa Pinto, Francisco Aramburu “Chico”. Švedska: Karl Svensson, Samuelsson, Erik Nilsson, Sune Andersson, Nordahl, Gärd, Sundqvist, Karl-Erik Palmer, Jeppson, Skoglund, Stellan Nilsson.

71’ Igoa

Stadion: Pacaembú, São Paulo Sodnik: Karel van der Meer (Nizozemska) Gledalcev: 11.227 Švedska: Karl Svensson, Samuelsson, Erik Nilsson, Sune Andersson, Gunnar Johansson, Gärd, Sundqvist, Karl-Erik Palmer, Mellberg, Rydell, Jönsson. Španija: Ignacio Eizaguirre Arregui “Iñaki”, Vicente Asensi Albentosa, José Parra Martínez, Gabriel Alonso Ariestaguirre, Alfonso Silva Placeres, Antonio Puchades Casanova, Estanislao Basora Brunet, Rosendo Hernández González, Telmo Zarraonaindía Montoya “Zarra”, José Luis López Panizo, José Juncosa Ballmunt.

URUGVAJ 2

Stadion: Maracanã, Río de Janeiro Sodnik: Reginald Leafe (Anglija) Gledalcev: 152.772 Brazilija: Moacyr Barbosa Nascimento, Augusto da Costa, Juvenal Amarijo, José Carlos Bauer, Danilo Alvim, João Ferreira “Bigode“, Albino Friaça Cardoso, Thomaz Soares de Silva “Zizinho”, Ademir Marques de Menezes, Jair da Rosa Pinto, Francisco Aramburu “Chico”. Španija: Antonio Ramallets Simón, Gabriel Alonso Ariestaguirre, José Parra Martínez, José Gonzalvo II Falcón, Mariano Gonzalvo III Falcón, Antonio Puchades Casanova, Estanislao Basora Brunet, Silvestre Igoa Garciandía, Telmo Zarraonaindía Montoya “Zarra”, José Luis López Panizo, Agustín Gainza Vacandi ”Piru”.

27’ Ghiggia, 72’ O. Varela

- Nakateri viri prvi brazilski gol pripusujejo Ademirju

9. julij

ŠPANIJA 2

S TAT I S T I K E

39’, 41’ Basora

94

Stadion: Pacaembú, São Paulo Sodnik: Benjamin Griffiths (Wales) Gledalcev: 44.802 Španija: Antonio Rammallets Simón, Gabriel Alonso Ariestaguirre, José Parra Martínez, José Gonzalvo II Falcón, Mariano Gonzalvo III Falcón, Antonio Puchades Casanova, Estanislao Basora Brunet, Silvestre Igoa Garciandía, Telmo Zarraonaindía Montoya “Zarra”, Luis Molowny Arbelo, Agustín Gainza Vacandi “Piru”. Urugvaj: Máspoli, Matías González, Eusebio Tejera, Juan Carlos González, Obdulio Varela, Víctor Rodríguez Andrade, Ghiggia, Julio Pérez, Míguez, Schiaffino, Ernesto Vidal.

- Nekateri viri prvi švedski zadetek pripisujejo Jönssonu.

16. julij

URUGVAJ 2 66’ Schiaffino, 79’’ Ghiggia

13 julij

BRAZILIJA 1

URUGVAJ 3

47’ Friaça

39’ Ghiggia, 77’, 85’ Míguez

Stadion: Maracanã, Río de Janeiro Sodnik: George Reader (Anglija) Gledalcev: 203.849 Urugvaj: Máspoli, Matías González, Eusebio Tejera, Schubert Gambetta, Obdulio Varela, Víctor Rodríguez Andrade, Ghiggia, Julio Pérez, Míguez, Schiaffino, Rubén Morán. Brazilija: Moacyr Barbosa Nascimento, Augusto da Costa, Juvenal Amarijo, José Carlos Bauer, Danilo Alvim, João Ferreira “Bigode“, Albino Friaça Cardoso, Thomaz Soares da Silva “Zizinho”, Ademir Marques de Menezes, Jair da Rosa Pinto, Francisco Aramburu “Chico”.

ŠVEDSKA 2 4’ Palmer, 41’ Sundqvist

Stadion: Pacaembú, São Paulo Sodnik: Giovanni Galeati (Italija) Gledalcev: 7.987 Urugvaj: Aníbal Paz, Matías González, Eusebio Tejera, Schubert Gambetta, Obdulio Varela, Víctor Rodríguez Andrade, Ghiggia, Julio Pérez, Míguez, Schiaffino, Ernesto Vidal. Švedska: Karl Svensson, Samuelsson, Erik Nilsson, Sune Andersson, Gunnar Johansson, Gärd, Sundqvist, Karl-Erik Palmer, Mellberg, Jepsson, Jönsson.

LESTVICA 1. Urugvaj 2. Brazilija 3. Švedska 4. Španija

4. V ETO TOVN P RVENST V EN STVVO: AZILIJA 1950 1 . S VE VNOO PR O : UBR RUGVA J 1930

5 točk 4 točke 2 točki 1 točka


URUGVAJ

končna lestvica 1. Urugvaj 2. Brazilija 3. Švedska 4. Španija 5. Jugoslavija 6. Švica 7. Italija 8. Anglija 9. Čile 10. ZDA 11. Paragvaj 12. Mehika 13. Bolivija

SELEKTORJI Urugvaj: Juan López Brazilija: Flávio Costa Švedska: George Raynor Španija: Guillermo Eizaguirre Jugoslavija: Milorad Arsenijević Švica: Franco Andreoli Italija: Ferruccio Novo Anglija: Walter Winterbottom Čile: Arturo Bucciardi ZDA: Bill Jeffrey Paragvaj: Manuel Fleitas Solich Mehika: Octavio Vial Bolivija: Mario Pretto

JUGOSLAVIJA Vsi igralci: Aleksandar Atanacković, Vladimir Beara, Stjepan Bobek, Božo Broketa, Željko Čajkovski, Zlatko Čajkovski, Ratko Colić, Predrag Djajić, Vladimir Firm, Ivan Horvat, Miodrag Jovanović, Ervin Katnić, Prvoslav Mihajlović, Rajko Mitić, Srdjan Mrkušić, Tihomir Ognjanov, Bela Palfi, Ivo Radovniković, Branko Stanković, Kosta Tomašević, Bernard Vukas, Siniša Zlatković.

S TAT I S T I K E

svetovni prvak

4 . SVE 1 . S VTOVN E TO VON O PRPVE R VNEST N SVO: T V O:BRUAZ R UIL G VA IJAJ 11993 50

95


96

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954


5. svetovno prvenstvo

1954 ŠVICA • Od 16. junija do 4. julija • Kvalifikacije: 33 držav (prijavljenih 45) • Število tekem v kvalifikacijah: 57 • Število zadetkov v kvalifikacijah: 208 (povprečje 3,65) • Število sodelujočih na SP: 16 • Število tekem na SP: 26 • Število zadetkov na SP: 140 (povprečje 5,38 na tekmo) • Število gledalcev na SP: 943.000 (povprečje 36.269 na tekmo) • Gol št. 400: Maximilian Morlock (ZR Nemčija) • Najboljši strelec: Sándor Kocsis (Madžarska) 11 golov

Zmaga nad Madžari je povrnila Nemcem narodni ponos. Na sliki gol Maxa Morlocka v Bernu.

5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

97


Prvič na malih zaslonih – Jugoslavija je premagala Francijo v Lausanni v prvem srečanju, ki ga je neposredno prenašala televizija. Enajsterico Modrih je na teren popeljal kapetan Bobek (leva vrsta).

Prvič kraljica televizija Šestnajsti junij 1954 je ostal zapisan z zlatimi črkami v nogometni zgodovini. Tisti dan je otvoritveno srečanje petega svetovnega nogometnega prvenstva med Jugoslavijo in Francijo na stadionu Olympique de la Pontaise v Lausanni prvič preseglo omejitve prizorišča in se s pomočjo televizijskega signala preselilo tudi v dnevne sobe mnogih Evropejcev. Osem držav je ustanovilo Evrovizijo: Francija, Anglija, Belgija, Italija, Danska, Nizozemska, Švica in ZR Nemčija. V uvodnem delu je bil predviden prenos treh dogodkov: intervju s papežem Pijem XII., avtomobilske dirke v Le Mansu in osem tekem mundiala. Začelo se je novo obdobje, ki je pripeljalo nogomet na vrh medijske pozornosti. Danes si ga brez televizije preprosto ne moremo več predstavljati. Takrat so neposredno prenašali osem od 26 tekem, med njimi tudi veliki finale med Nemci in Madžari. Kljub omejenemu številu televizijskih aparatov si je srečanja na malih zaslonih ogledalo okoli štiri milijone gledalcev. 98

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954

Nevarni Milutinović – Jugoslovanski napadalec ogroža francoska vrata. Bil je strelec edinega gola na tekmi.


Svetovno prvenstvo pod Alpami Po šestnajstih letih se je svetovno prvenstvo vračalo v Evropo. Švica je bila ena redkih držav, ki ni trpela povojnih gospodarskih težav. V Zürichu je imela svoj sedež Mednarodna nogometna zveza (FIFA), ki je leta 1954 praznovala petdeseto obletnico. Razdalje med prizorišči so bile majhne in s tem tudi nižji stroški. Stadionov ni bilo treba obnavljati. To je nekaj razlogov, zaradi katerih je mala podalpska in nogometno ne preveč navdušena država dobila organizacijo mundiala. Srečanja so odigrali v petih največjih švicarskih mestih: v Baslu, Bernu, Lausanni, Zürichu in Ženevi. Prijavilo se je 45 držav, od katerih jih 10 na kvalifikacijah ni sodelovalo, zadnji prvak, Urugvaj, in gostiteljica Švica sta bila neposredno uvrščena, torej je tekme za uvrstitev med majem 1953 in aprilom 1954 igralo le 33 držav, razdeljenih v 13 skupin. Prvič so kvalifikacije odigrali tudi v Južni Ameriki. Manjkali so le Argentinci. Nazaj v krovno mednarodno organizacijo je bila po drugi svetovni vojni sprejeta Nemčija, in tudi Madžarska ter Češkoslovaška, dve državi izza železne zavese. Sovjetska zveza se je zaradi slabih rezultatov, predvsem na olimpijskih igrah v Helsinkih, sama odpovedala nastopu. Edini afriški predstavnik Egipt je v kvalifikacijah pričakovano klonil proti Italijanom, Anglija in Škotska sta si pridobili dve mesti med otoško četverico, Zahodni Nemci so izločili Norvežane in Saško, ki je bila nekaj časa samostojna država, Madžari so se zaradi umika Poljakov neposredno uvrstili, Japonci so morali priznati premoč Korejcem. Izpadli sta najboljši evropski predstavnici v Braziliji 1950: Švedska in Španija.

Turki in Kubala Presenetljivo so se na račun Špancev skozi kvalifikacije prebili Turki. Srečanja je zaznamovala nenavadna zgodba Ladislava Kubale, ki je po sovjetski zasedbi Madžarske zbežal preoblečen v ruskega vojaka. Že prej je v Italijo poslal svojo družino. Pridružitev enega najboljših napadalcev na svetu izbrani vrsti Španije je povzročila veliko evforijo. Na stadionu Santiago Bernabeu v Madridu so favorizirani domačini Turke premagali kar s 4 : 1. Tekma ni bila tako lahka, kot bi se zdelo po končnem izidu, saj so Turki neodločen izid držali vse do polovice drugega polčasa. Španski selektor Luis Iribarren je podcenjevalno uvrstil rezervne igralce. Na povratni tekmi 14. maja 1954 na stadionu Midhat Pacha v Carigradu so Turki – vodil jih je Italijan Sandro Puppo – z minimalno prednostjo izsilili tretje srečanje v Rimu. Najmočnejša španska postava je bila nemočna, Kubala pa ob grobi igri branilca Cetina neopazen. Pred odločilnim srečanjem, ki se je

igralo tri dni kasneje na rimskem olimpijskem stadionu, je v španski tabor prispel telegram s sedeža Mednarodne nogometne zveze, ki je, sklicujoč se na zahtevo madžarske zveze in na pomankljivo dokumentacijo, prepovedal nastop Kubale. Še danes se ne ve, kdo ga je poslal. Poznejše raziskave so pokazale, da tega ni storil nihče od predstavnikov krovne organizacije. Deprimirani Španci so šele v zadnjih trenutkih dosegli izenačujoči gol na 2 : 2. V podaljšku ni bilo sprememb in srečanje je odločil žreb, ki ga je vodil delegat FIFE, Italijan Ottorino Barassi. Štirinajstletni italijanski fantič Luigi Franco Gemma je z zavezanimi očmi iz posode izvlekel papirček z besedo Turčija. »Kaj pa smo lahko pričakovali od nekoga, ki se imenuje Franco?« so izjavili nasprotniki španskega diktatorja. Turki, ki so pubertetnika povabili na SP, so takrat še pripadali Aziji, ki je prvič na SP imela dva zastopnika. Poleg Turčije je bila to še Južna Koreja. 5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

99


Zapleteni tekmovalni sistem FIFA je reprezentance razporedila v štiri skupine po štiri moštva. Z namenom, da se ne bi najmočnejši izločevali že v prvem krogu, je arbitrarno določila dva nosilca v vsaki skupini, ki pa se nista smela srečati. Najbolj sporna je bila porazdelitev v drugi skupini. Nosilca sta bila Madžarska in Turčija, Nemci pa so ostali med navadnimi smrtniki. Tako sta se že v prvem krogu spopadla na koncu finalista, Madžarska in ZR Nemčija. Ostala dva člana skupine so izžrebali. Vsaka reprezentanca je igrala po dve tekmi. V drugi krog sta se uvrstili prvi dve iz vsake skupine. Trije nosilci, Francija, Turčija ter Italija, so odšli domov že v prvem krogu. V drugem je sledilo tekmovanje na izpadanje. Predvideno je bilo, da se bo zmagovalec prve skupine pomeril z drugouvrščenim v drugi, tisti, ki pa je zasedel drugo mesto v drugi skupini, pa s prvim prve skupine itd., a so na koncu pare izžrebali. Takšen sistem so uporabili prvič in zadnjič.

Modri so se pripravljali v Ljubljani Jugoslovanska izbrana vrsta se je na SP uvrstila po štirih kvalifikacijskih zmagah v deseti evropski skupini: dvema nad Grki in dvema nad Izraelci. Precej časa se je pripravljala v Ljubljani. Odigrala je tudi nekaj prijateljskih tekem, med drugimi z Ljubljano v Šiški (6 : 0) in z avstrijskim prvoligašem Wiener Sportklub na stadionu Železničarja, današnjem ŽAK-om (8 : 1). Modri so bili pred prvenstvom optimisti. Čeprav so velike favorite Madžare zelo spoštovali, so menili, da niso nepremagljivi. »Znano je, da smo na olimpijskih igrah v Helsinkih klonili v zadnjih

petnajstih minutah po napaki Horvata,« je zapisal Lj. Lavrič (tako se je podpisoval) v Ljudski pravici. Debi s Francijo je bil zmagi navkljub nezadovoljiv, saj se je Jugoslavija predstavila v precej povprečni luči. Zato se je vodstvo tekme s favoriti Brazilci upravičeno balo. »Kaj pa, če doživimo katastrofo?« so se spraševali. Vendar se je slika proti Južnoameričanom popolnoma spremenila. Jugoslovani so se predstavili v velikem slogu in upravičili mnenja mnogih, da je bila tista reprezentanca najboljša vseh časov. Namesto Bobeka je vstopil dinamovec Dvornić. Pred 25 tisoč gledalci je Jugoslovane v vodstvo 1 : 0 popeljal Zebec, ki je v šprintu prelisičil Djalmo Santosa in premagal Castilha. Gol Didíja je bil eden tistih, ki jih nogometni privrženci težko pozabijo. Močan, strahovit, precizen strel Beari ni dopustil reakcije. Vse se je začelo z nespretnostjo Crnkovića. Žogo je nerodno podal Beari in omogočil akcijo, iz katere se je rodilo izenačenje. Tekma se je končala z 1 : 1, podaljški pa niso prinesli sprememb.

Jugoslavija 1954 – Z leve: Bobek, Beara, Horvat, Crnković, Zebec, Stanković, Milutinović, Mitić, Vukas, Boškov in Čajkovski. 100

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954


Remi tudi po podaljških – Brazilcem je trda predla, dokler niso z golom Didíja izenačili. Na sliki se Boškov, Horvat in Stanković borijo z Rodríguesom in Baltazarjem.

Mislili so, da gredo domov Brazilci niso natančno poznali tekmovalnega sistema. Prepričani so bili, da jih naprej pelje le zmaga. Zato so do konca divje napadali in brez predaha ogrožali vratarja Bearo. Rajko Mitić jim je s kazanjem s prstom na semafor zaman skušal dopovedati, naj se umirijo, ker je remi ugoden za oba. Mislili so, da izziva, in so se – seveda v portugalščini – nečedno spominjali njegovih najbližnjih sorodnikov. Po končanem srečanju so bili brazilski nogometaši zelo razočarani. Nekaterim so tekle solze. Prepričani so bili, da morajo domov. Šele na avtobusu so jim povedali za uvrstitev med najboljšo osmerico. Obe reprezentanci sta igrali odličen nogomet. To je bila ena najlepših tekem prvenstva in po 120 minutah izjemno privlačne predstave sta obe reprezentanci zasluženo napredovali. Časopisi so pisali o kongresu nogometnih profesorjev. Osem dni pozneje Jugoslovanom v četrtfinalu proti Zahodni Nemčiji ni uspelo ponoviti igre z Brazilci in upravičiti vloge favorita. Večji del srečanja so imeli proti obrambno usmerjenim Nemcem igro v svoji rokah in bili nekajkrat zelo blizu zadetka. Nasprotnikov desni branilec Laband se je znesel nad najbolj nevarnim jugoslovanskim napadalcem Zebecem. V prvem polčasu je Milutinović zapravil stoodstotno priložnost. Skušal je preigrati vratarja Tureka, ki je žogo poslal v kot. Po avtogolu branilca Ivice Horvata ravno v trenutku, ko so

Modri silovito napadali in je gol visel v zraku, se je začela drama. Nemci so dobili krila in zadeli še enkrat. “Jugoslavija igrala, Nemčija zadevala,” se je glasil časopisni naslov.

Smola Modrih – Horvat je že v deveti minuti žogo z glavo poslal v lastno mrežo in odprl pot Nemcem. Piko na i je postavil Helmut Rahn. 5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

101


Herberger prelisičil svet Rekli so mu Lisjak. Kot dober Nemec je bojni načrt natančno izdelal. Po uvodni zmagi nad Turčijo s 4 : 1, je proti Madžarom na igrišče poslal vrsto rezervistov. Ukazal je lov na kapetana Puskása. Nalogo je z grobim štartom v Puskásov gleženj izpolnil branilec Werner Mesar Liebrich in polkovnika madžarske vojske onesposobil vse tja do finala. Pred 53 tisoč gledalci so Madžari na stadionu železniške postaje Saint Jakob v Baslu povozili Nemce z 8 : 3 in osvojili prvo mesto v skupini, medtem ko so morali slednji drugega potnika v četrtfinale določiti v dodatni tekmi s Turki. Poraz je ostal v analih svetovnega nogometa, a je dal prav nemškemu strategu. »Morali smo izgubiti z Madžari, ki so bili naši neposredni nasprotniki. Želeli smo, da oni osvojijo prvo mesto v skupini in se mi izognemo svetovnim prvakom Urugvajcem in podprvakom Brazilcem. Z blagoslovom predsednika nemške zveze sem na igrišče poslal sedem rezervistov,« je rekel Herberger, ki je že od vsega začetka hladnokrvno računal na srečanje s Turki. Vedel je, da so njegovi varovanci za dva razreda boljši. Imel je prav, saj so Nemci z najmočnejšo postavo pometli z nasprotnikom in ga premagali s 7 : 3. Igrali so agresivno, večkrat na robu dovoljenega.

Madžari povozili Nemce – Rezultat 8 : 3 v korist Madžarov na srečanju prvega kroga je prevaral svet. Stric Sepp Herberger je imel svojo računico in jo na koncu tudi uresničil. 102

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954


Bernska bitka Že na prvem srečanju med Švico in Italijo je prišlo do incidenta. Brazilski sodnik Mauro Vianna je razveljavil italijanski gol in Azzurri so ga napadli in mu celo prisolili nekaj klofut in brc. Vendar je bil to samo uvod v do tedaj največji pretep in prvi resni incident na svetovnih prvenstvih. Madžari so na tekmo z Brazilci prihajali z zastrašujočim rekordom: 29 tekem brez poraza, 17 golov v dveh tekmah SP in 7 golov Kocsisa. Brazilci so bili kljub odsotnosti poškodovanega Puskása upravičeno zaskrbljeni. Madžarski »čarovniki« niso sveta presenetili samo na taktičnem področju, z napadalci brez fiksnih pozicij, temveč tudi z ogrevanjem pred tekmami, kar je bilo za tiste čase popolna novost. Pred začetkom tekem se je marsikdo od nasprotnikov spraševal, zakaj so prihajali na zelenico s prepotenimi majicami. Madžari so postregli z učinkovitim odgovorom ­­– na vsaki tekmi so namreč zelo hitro povedli, tudi z dvema goloma razlike. Proti Braziliji so že v deseti minuti vodili z 2 : 0. Brazilci so trdili, da je Kocsis drugi gol dosegel iz prepovedanega položaja in so se spravili na sodnika. V 18. minuti je Djalma Santos iz enajstmetrovke znižal razliko. Začelo je deževati in igrišče je postalo spolzko. Vsi Brazilci razen Didíja so zamenjali nogometne čevlje. Ko je selektor Moreira opazil, da ima vezist še vedno tiste za suhe razmere, je ukazal Djalmi Santosu, naj zaigra poškodbo, da bi lahko asistent primerno obutev posredoval še Didíju. V drugem polčasu so madžarski branilci prav njega grobo zaustavili, Brandãozinho je udaril Hidegkutija in vnel se je splošen pretep s sodelovanjem rezervnih igralcev, asistentov, navijačev in drugih. Ko je policiji uspelo strasti začasno umiriti, je angleški sodnik Arthur Ellis zaradi pretepa izključil Niltona Santosa in Bozsika. Po posredovanju Bauerja nad Kocsisem v kazenskem prostoru je pokazal na belo točko in Lantos je zabil tretji madžarski gol. Brazilce je z izvrstnim zadetkom v igro vrnil Julinho. Krenili so v silovit napad, a je dve minuti pred koncem Kocsis zabil četrti gol in tekma je bila odločena. V 79. minuti je sodnik izključil še Humberta. Madžari so zmagali v golih s 4 : 2, Brazilci pa v izključitvah z 2 : 1. Na srečanju je

Švigale so pesti – Madžari in Brazilci so se poleg brcanja žoge preizkusili tudi v borilnih veščinah. Po treh izključitvah se je pretep nadaljeval na poti v slačilnice.

bilo kar 42 prekrškov. Namesto da bi mu dal roko, je Brazilec Maurinho Madžara Cziborja pozdravil tako, da mu je eno primazal. Obračuni so se nadaljevali v slačilnicah. Brazilski trener Zezé Moreira je Didíjeve čevlje – imel jih je v rokah še s tekme – vrgel v glavo Gustavu Sebesu, podpredsedniku madžarskega športnega komiteja, ki naj bi ga sprovociral. Ferenc Puskás je kljub neigranju na glavi Pinheira preiskusil steklenco. Posledica: trije šivi za Brazilca. Južnoameričani so vložili uradni protest, ki se je glasil takole: »Sodnik Ellis je zastopal interese mednarodnega komunizma proti zahodni krščanski civilizaciji.« Čeprav je FIFA krivdo za neljube dogodke naprtila poražencem, ni nikogar kaznovala. Mnogo let po incidentu je Ellis povedal: »Mednarodna zveza ni izrekla nobene kazni, njeni funkcionarji so pogledali stran, ker so se bali, da bi se morali odpovedati atraktivnim potovanjem v turistične kraje.« Madžari so odpovedali turnejo po Braziliji. Brazilski časniki so pisali o »kraji«. »Brazilija je bila žrtev evropske zarote. Niso hoteli, da osvojimo prvenstvo,« je zapisal Jornal dos Sports. 5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

103


Toča golov Svetovno prvenstvo v Švici je ostalo v spominu zaradi velikega števila doseženih zadetkov: 140 v 26 tekmah in do danes največjega povprečja na prvenstvih: 5,38 gola na srečanje. K temu so pripomogle velike goleade: Madžarska – Južna Koreja 9 : 0 (pravijo, da so korejski nogometaši vsak madžarski zadetek nagradili z aplavzom); Turčija – Južna Koreja 7 : 0; Madžarska – Nemčija 8 : 3; Urugvaj – Škotska 7 : 0 itd. Na tekmi z največjim številom golov tega in do danes vseh prvenstev so v četrtfinalu Avstrijci ugnali Švicarje kar s 7 : 5. Kronike pravijo, da je domači vratar Parlier večji del srečanja zaradi (pre)močnega sonca igral skoraj v nezavesti, branilec Roger Bocquet pa nevedoč, da ima tumor v glavi. Novinarji so tekmo označili kot najbolj noro v zgodovini SP. Ob pogostem tresenju mrež pa je bila igra zelo groba.

Košarkarski izid – Domačini in Avstrijci so si brez oddiha polnili

Drama se začenja – Prvi gol Cziborja v 13. minuti je bil le

mrežo. Gledalci so videli rekordnih dvanajst golov, dva več v

uvod. Madžari so po neverjetnem podvigu Svetlomodrih

švicarski mreži.

zmagali v podaljških s 4 : 2. Na sliki vratar Máspoli spremlja pot žoge v mrežo.

104

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954


Srhljivka v Lausanni V Švico je prišlo samo pet svetovnih prvakov iz leta 1950: vratar Máspoli, Rodríguez Andrade, veliki kapetan Obdulio Varela, Míguez in Schiaffino. V četrtfinalu so Urugvajci dosegli veliko zmago nad Angleži. Obdulio, ki je zabil imeniten gol, se je poškodoval in zanj je bilo prvenstva konec. Tudi Abbadie in Míguez v polfinalu nista mogla igrati. Mnogi so pričakovali ponovno bitko, a so svetovni prvaki proti olimpijskim uprizorili eno najlepših, najbolj dramatičnih in najbolj korektnih tekem v zgodovini mundialov. Brez Puskása so Madžari petnajst minut pred koncem vodili z 2 : 0. Takrat sta Juan Schiaffino in Argentinec z urugvajskim potnim listom Juan Eduardo Hohberg zrežirala dramo. Le dve minuti pred iztekom rednega igralnega časa je Hohberg po asistenci Schiaffina poskrbel za izenačenje. Zaradi vzhičenja in izčrpanosti je za nekaj trenutkov izgubil zavest. Spet se je pojavila neverjetna urugvajska borbenost. Carlos

Solé, legenda radijskega reporterstva, je pred mikrofonom dobesedno jokal. Urugvajci bi lahko v rednem delu celo zmagali, a je Hohbergu tretji gol preprečilo načeto igrišče. Žogo je na poti v mrežo zaustavilo blato. Na vrsto so prišli podaljški. Južnoameričani so zaradi poškodb Rodrígueza Andradeja in Schiaffina igrali zdesetkani. Dva gola z glavo Kocsisa sta Madžare popeljala v finale, Urugvajcem pa prizadela prvi poraz na svetovnih prvenstvih. Angleški dnevnik The Manchester Guardian je zapisal: »Najlepši nogometni spektakel vseh časov.«

Veselje velikega vodje – Obdulio Varela je z imenitnim strelom od daleč dosegel drugi urugvajski gol. Angleži so morali domov, za kapetana pa se je zaradi poškodbe prvenstvo predčasno končalo.

5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

105


Taktično veliko novega Najbolj napredna je bila Nemčija, ki jo je nekaj let kasneje posnemalo pol Evrope. Slonela je na telesni moči in razdiranju nasprotne igre. Največ so nogometnemu svetu podarili Madžari. Svojo igro so utemeljevali na izrednih tehničnih sposobnostih in neizmerni domišljiji. Kot velike adute so predstavili pobege desnega bočnega branilca Buzanskyja, virtuoznost Puskása in glavo Kocsisa. Angleži so vztrajali na sistemu WM: razporeditev igralcev v obliki obeh črk. Brazilci so predstavili sistem 4-2-4, ki jih je pozneje popeljal na svetovni vrh, Švicarji pa so zagovarjali zaprti obrambni sistem.

Gol, ki je dvignil na noge Nemčijo – Helmut Rahn je z natančnim strelom šest minut pred koncem finala poskrbel za prvovrstno presenečenje. Favorizirani Madžari so bili »le« drugi.

106

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954

Presenetljivi prvak Pred finalom, četrtega julija, na stadionu Wankdorf v Bernu, ni bilo dvomov. »Madžarska ne more izgubiti,« se je šušljalo. Nihče od 62.472 gledalcev (40 tisoč Nemcev) na prizorišču in več milijonov pred televizijskimi zasloni v Evropi ni dvomil v novega prvaka. Lisjak Herberger in njegovi varovanci so bili med redkimi, ki so verjeli, da je ZR Nemčija zmožna velikega podviga. Nemci so se z lahkoto uvrstili v finale po zmagi nad Avstrijci s 6 : 1. Tekma se je prevesila v njihovo korist potem, ko se je poškodoval Ernst Ocwirk, čuvaj Fritza Walterja. Magični Madžari so bili po dveh zelo težkih srečanjih z Brazilci in Urugvajci izmučeni, a prepričanje v zmago je bilo tako veliko, da so za proslavljanje naslova v garderobi imeli pripravljenih nekaj steklenic kraljevega madžarskega vina Tokay. Vreme je bilo deževno in vetrovno. Mnoge je presenetil nastop poškodovanega kapetana Puskása, ki je že v


Slovesna podelitev pokala – Jules Rimet je že drugič predal pokal kapetanu (Fritzu Walterju) reprezentance, ki ni bila favorit. Nemškemu narodu je naslov vlil veliko samozavesti in upanja v prihodnost.

šesti minuti zadel za madžarsko vodstvo. Dve minuti pozneje so Madžari vodili z 2 : 0. Kocsis je izkoristil neodločnost nemškega vratarja Tureka – na tleh je žogo imel že skoraj v rokah – mu jo odvzel in jo poslal v mrežo. Za mnoge je bila tekma odločena, za nepopustljive Nemce se je komaj začela. Pobrali so se in v dvajseti minuti je bil rezultat izenačen. V drugem polčasu so Madžari igrali sanjsko: podaje na prvo, domiselne akcije in preigravanja so zabavala občinstvo. Tri vratnice po strelih Hidegkutija (2) in Kocsisa, dve žogi, ki sta jih na golovi črti rešila branilca Kohlmeyer in Liebrich ter neverjetne parade vratarja Tureka so jim zaprli pot do mreže. Šest minut pred koncem je Bozsik izgubil žogo pred Schäferjem. Nemec je centriral v kazenski prostor. Tam jo je z glavo odbil madžarski branilec v noge Helmuta Rahna, ki je žogo zaustavil, se približal vratom in z dvajsetih metrov z močnim strelom premagal Grosicsa. Vratar se je vrgel, a strela ni mogel ubraniti. Pred koncem je sodnik zaradi domnevnega prepovedanega položaja razveljavil gol Puskásu. Odločitev Madžarov ni prepričala. Tudi na končni žvižg

Lisjak in čevljar – Sepp Herberger (na sliki desno) na zaključni slovesnosti. Ob njem Adolf Dassler, ustanovitelj podjetja Adidas, ki je osebno nadzoroval nemško obutev. 5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

107


Prizorišče finala – Stadion Wankdorf v Bernu je bil priča presenetljivi zmagi Nemcev, potem ko je bila večina prepričana, da Madžari ne morejo izgubiti.

so imeli pripombe. Sodnik je namreč zapiskal ravno v trenutku, ko je Czibor izvajal kot. Nogometni svet je doživel velik šok. Nemci so bili po izolaciji ponovno na vrhu. Madžari pa so doživeli prvi poraz po štirih letih. Nemškemu selektorju in nogometašem je stal ob strani Adi Dassler, ustanovitelj proizvajalca športne opreme Adidas, ki je za nemško reprezentanco izdelal revolucionarne nogometne čevlje z zamenljivimi čepi, prilagodljivimi na vsakršnjo površino. Dassler, tesni Herbergerjev prijatelj, je v Švici osebno nadzoroval izbor obutve, in tu so imeli Nemci znatno prednost, za Adidas pa se je začelo plodno sodelovanje na mundialih. Neki skavt je z dežnikom pokril 80-letnega predsednika Mednarodne nogometne zveze Julesa Rimeta, ko je na odru pokal predal kapetanu Fritzu Walterju. Rimet je po 35 letih odhajal s predsedniškega mesta. Dve leti kasneje je umrl. Svetovni prvaki so prejeli telegram od zveznega kanclerja Konrada Adenauerja: »Nemci se z živim veseljem pridružujemo vaši zmagi. Pošiljam vam najiskrenejše čestitke.« Doma so parado herojev v odprtih avtomobilih pozdravljale množice. V Budimpešti so fanatiki pohodili slike bivših idolov in oznanjali konec ene najboljših reprezentanc vseh časov, ki ji je v tolažbo ostalo najboljše povprečje v zgodovini SP (5,4 gola na tekmo) in rekord: madžarski nogometaši so zabili petino (27) vseh zadetkov na mundialu. 108

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954

Športno priznanje – Madžarski kapetan Ferenc Puskás čestita kolegu Fritzu Walterju, ki ima v rokah ravnokar osvojeni pokal.


PRVO IME ŠVICE

Helmut Rahn

Mož, ki je vrnil Nemcem ponos

Helmut Rahn – Vpoklican naknadno je še kako upravičil

kar nekaj težav: pogosto je pregloboko pogledal v kozarec, se zredil, zaradi vožnje pod vplivom alkohola pa je bil celo v zaporu. Trener Herberger je kljub temu verjel vanj, mu pomagal in spet se ni zmotil. Rahn je na SP leta 1958 na Švedskem še naprej zadeval. Čevelj, s katerim je dosegel odločilni gol v bernskem finalu, je moč videti v zgodovinskem muzeju v Bonnu, posnetek zadetka proti Madžarom pa predstavlja osrednji del filma Čudež iz Berna režiserja Sönkeja Wortmana, ki so ga nekaj ur pred Rahnovo smrtjo (v 73. letu starosti) predpremierno predvajali v sredo, 13. oktobra 2003. Rahn se je po koncu kariere leta 1965 umaknil iz nogometnega vrveža. Posvetil se je trgovini z rabljenimi avtomobili ter reji golobov. Za njim je ostalo 40 tekem in 21 golov v reprezentančnem dresu in deset na svetovnih prvenstvih 1954 in 1958.

trenerjevo zaupanje.

Sepp Herberger je kljub zmagi že po uvodnem srečanju potegnil prvo odločilno potezo. Nezadovoljen z napadalci je v reprezentanco naknadno vpoklical Helmuta Rahna, ki se je s svojim moštvom Rot-Weiss Essen takrat nahajal v Montevideu v Urugvaju in je proti domačemu Peñarolu igral tako dobro, da so ga Urugvajci hoteli kupiti. »Pridite v Švico s prvim letalom,« se je glasil telegram. Selektor je zadel v polno. Rahn je dosegel štiri gole, med njimi odločilnega v finalu. »Rahn lahko strelja, Rahn mora streljati, Rahn strelja ... goool (Tooor)!!!« je vpil nemški reporter Herbert Zimmermann. Ta radijska pripoved je del nemške ljudske kulture. Rahna so zaradi naravnih vodilnih sposobnosti klicali Boss, po srečanju pa Heroj iz Berna. Skupaj s trenerjem Seppom Herbergerjem in kapetanom Fritzem Walterjem je bil simbol svetovnih prvakov. Ob vrnitvi v Nemčijo je delegacijo na ulicah sprejelo na milijone ljudi. Sociologi in psihologi trdijo, da je tista zmaga vrnila ponos Nemcem in občutek, da so zopet nekaj. Trdijo celo, da je bila simboličen začetek gospodarskega čudeža v petdesetih letih. Po velikem podvigu je imel Rahn

Po veliki zmagi, veliko slavje – Nemški šampioni so se tako veselili naslova s svojimi navijači. S številko 12 na hrbtu Helmut Rahn. 5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

109


ZGODBA PRVENSTVA

Prvi primer dopinga? Madžarski kapetan Ferenc Puskás je po finalu izjavil, da je v nemški garderobi dišalo po divjem maku. On in njegovi kolegi so bili začudeni ob neverjetni vzdržljivosti Nemcev, ki so v drugem polčasu tekali, kot da bi se dvoboj ravnokar začel. Po svetovnem prvenstvu so Herbergerjevi fantje gladko izgubili z Belgijo v Antwerpnu in Francijo v Bremnu. Začelo se je govoriti o svetovni zmagi s pomočjo poživil. Kronike pravijo, da sta kapetan Fritz Walter in strelec zmagovitega zadetka Helmut Rahn tri mesece po finalu zbolela za zlatenico. Werner Liebrich in Richard Herrmann pa sta kmalu umrla za posledicami ciroze jeter, čeprav drugi ni užival alkohola. Pol stoletja po dogodku se je polemika ponovno razvnela. Reportažna oddaja, ki jo je prva nemška televizijska mreža ARD objavila konec marca 2004, je dvignila precej prahu. Preživeli igralci so obtožbe zanikali. »Prisegam, da nisem nič vedel,« je rekel osemdesetletni Ottmar Walter.

Hans Schäfer (76) je dnevniku Bild priznal, da je z injekcijo dobil krepitvene tekočine, vendar ne poživila. Podobno je reagiral Horst Eckel (72), ki je zatrdil, da ni poznal besede doping. Kaj pa so rekli zdravniki? Franz Loogen (84), takratni zdravnik nemške nogometne zveze, je priznal, da je nemškim nogometašem vbrizgaval vitamin C za boljši telesni učinek. »Vitamin C ne poveča zmogljivosti športnikov in ga ni na dopinškem seznamu,« je športni agenciji SID povedal Tim Meyer, zdravnik nemške reprezentance v času predvajanja oddaje. Walter Broennimann, ki je v času finala upravljal stadion Wankdorf, je postaji ARD zatrdil, da je po srečanju v vodnih kanalih našel ampule. Bivši reprezentančni zdravnik Wilfried Kindermann pa je trdil, da vse rečeno ni dokaz za nezakonito ravnanje. »Bolezni so verjetno nastale tudi zaradi slabo razkuženih injekcij.«

Presenetljivi prvaki – Možje, ki so z zmago nad Madžari pripravili eno največjih senzacij v zgodovini svetovnega prvenstva. Z leve: Fritz Walter, Turek, Eckel, Rahn, Ottmar Walter, Liebrich, Posipal, Schäfer, Kohlmeyer, Mai in Morlock. 110

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954


PRVE VIOLINE

Ferenc Puskás Biró Madžarska

Igral poškodovan – Na odločilnem srečanju Ferenc Puskás še ni bil popolnoma zdrav.

Rodil se je kot Ferenc Purczfeld v predmestju Budimpešte, zraven stadiona kluba Kispest. Oče je bil srednji branilec in pozneje trener. Ferenc je star komaj 16 let debitiral že med vojno. Leta 1949 je Kispest prevzela madžarska vojska in klub se je preimenoval v Honved (Domobranci). Družina Purczfeld se je preimenovala v Puskás (puška). Po Hitlerjevih grozotah ni bilo varno obdržati nemški priimek. Honved, ki je osvojil pet domačih naslovov, je kmalu postal veliki evropski klub. Major konjenice Puskás je s petdesetimi goli izboljšal madžarski strelski rekord. Ko je novembra 1956 sovjetska Rdeča armada s tanki zadušila madžarsko ljudsko vstajo, se je Honved nahajal v tujini. Povratno tekmo osmine finala pokala državnih prvakov je z Athleticom iz Bilbaa namesto v Budimpešti odigral v Bruslju. Baski so po remiju s 3 : 3 (v Bilbau 3 : 2)

Madžare izločili, Puskás in soigralci pa se niso vrnili domov. FIFA jim je za leto dni prepovedala nastope. Po dolgotrajnih pogajanjih jih je osem odšlo nazaj v rojstno deželo, ostali pa so se razpršili po Evropi. Puskás se je preselil na italijansko Riviero. Preživljal se je s prijateljskimi tekmami, malo zaslužil, malo jedel in se kljub temu redil. Pri tridesetih letih je nosil 12 odvečnih kilogramov. Santiago Bernabeu, predsednik madridskega Reala, ga je hotel pri Belih. Trener, Argentinec Luis Yiyo Carniglia, je bil proti. Neko jutro mu je funkcionar kraljevega kluba sporočil, da je Puskás igralec Reala. »Kaj naredimo s trebuhom?« je vprašal Carniglia. »Za trebuh ste odgovorni vi,« je bil odgovor. Pred prvim treningom so se vsi gledali. Po treningu je Di Stéfano rekel soigralcu: »Tale z nogo obvlada žogo bolje kot jaz z roko.« Vztrajnost Realovega predsednika se je obrestovala. Puskás je vse svoje znanje prispeval k najbolj blestečemu obdobju kluba. Ker ni poznal jezika, se je v španščini najprej naučil dve kletvici: hijoputa (prosta verzija vzklika k.... sin) in conio (beri kónjo, tj. p.... ). Kmalu ni bil več galopirajoči major, temveč Pancho (beri Pánčo) ali Cañoncito Pum (Kanonček pum). Trebuha nikoli ni povsem odpravil, a izkupiček pri Realu je bil blesteč: pet državnih prvenstev, trije evropski klubski naslovi, en medcelinski in en španski pokal, 236 golov v 261 tekmah, štirikrat najboljši strelec španske lige. Na Madžarskem in v Španiji je Puskás po podatkih Mednarodne federacije za nogometno statistiko in zgodovino (IFFHS) med letoma 1943 in 1966 na 533 prvenstvenih tekmah zabil 511 golov.

Friederich Walter ZR Nemčija

Hrabrost in odločnost – Vrlini, ki sta odlikovali nemškega kapetana.

Kapetan in simbol nemške reprezentance, ki je osvojila SP 1954. Star 20 let je Fritz Walter prvič zaigral za izbrano vrsto (vključevala je tudi Avstrijce) leta 1939 v neprimernem času za brcanje žoge. Med vojno so ga vpoklicali v padalsko brigado rajha. Bil je ujetnik na ruski fronti in se po štirih letih vrnil domov. Nikoli več ni stopil na letalo. Po desetletju brez poklicnega nogometa je začel kariero sorazmerno pozno, šele pri tridesetih, svetovni prvak -- v moštvu je igralo kar pet nogometašev Kaiserslauterna, med njimi tudi njegov brat Ottmar -- pa je bil pri štiriintridesetih. V letih 1951 in 1953 je klub dvakrat popeljal na vrh nemške lige in pomagal osvojiti dva od skupno štirih naslovov v 105-letni zgodovini. V 379 tekmah je zabil 306 golov. Prenovljeni stadion Betzenberg so preimenovali v Fritz Walter. V nemški izbrani vrsti je Walter odigral 61 tekem in dosegel 33 zadetkov. Nemška nogometna zveza mu je podelila naziv častnega kapetana. Do smrti 17. junija 2002 v 81. letu starosti je bil živa legenda. 5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

111


PRVE VIOLINE

BESEDE, BESEDE

Sándor Peter Kocsis Madžarska

Herbert Zimmermann

minut pred koncem finala mi je

»Konec, konec, Nemčija je svetovni

angleški sodnik Ling razveljavil

prvak!!!« krik legende nemških

zadetek zaradi prepovedanega

radijskih reporterjev je režiser

položaja, ki ga ni bilo.«

Werner Reiner Fassbinder uporabil na koncu filma Zakon Eve Braun.

József Bozsik »Bila je najlepša, najbolj človeška

Helmut Rahn

in nepozabna tekma v moji

»Neprestano je deževalo, igrišče

karieri. Težko me kakšna stvar

je bilo spolzko. Ko sem streljal s

gane, a ko mi je prišel Schiaffino

kakšnih dvajsetih metrov proti

čestitati, sva oba jokala. Urugvajci

madžarskim vratom, nisem videl

so izgubili kot heroji,« besede

potovanja žoge, a sem vedel, da

Madžara po dramatični zmagi

bo šla v mrežo,« tako je nemški

nad Svetlomodrimi.

napadalec pripovedoval o zgodovinskemu zadetku v finalu.

Did­­­­­í

Zlata glava – Tako so po vsej Evropi klicali Sandorja Kocsisa.

Njegovo glavo so v Evropi primerjali s Churchillovo. Zlata glava, tako so ga krstili, je v Švici nasprotne mreže zatresel kar enajstkrat v petih tekmah in ima še danes najboljše povprečje na mundialih: 2,2 gola na srečanje. Rodil se je leta 1929 v Budimpešti. Ferencvaros, Honved (Madžarska), Young Boys (Švica) in Barcelona (Španija) so ga imeli v svojih vrstah. Osvojil je zlato olimpijsko kolajno v Helsinkih. V državnem dresu je zabil 75 golov v 68 tekmah. Na Madžarskem, v Švici in Španiji je Kocsis med letoma 1945 in 1965 v 335 prvenstvenih tekmah dosegel 294 golov. Zadnjič je nastopil leta 1956 proti Avstriji. Prav tako kot Puskás in ostali soigralci Honveda je zapustil rojstno državo in po več kot letu dni negotovosti skupaj s Cziborjem prišel k Barçi, kjer je ostal do leta 1966. Skupaj s Kubalo so tvorili eno najboljših evropskih napadalnih trojk. V Barceloni je odprl kavarno. Malo po srečanju z abrahamom je leta 1979 umrl. Skočil je iz sedmega nadstropja klinike, v kateri so ga zdravili za rakom. 112

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954

BESEDE, BESEDE

»Bil je peklenski dvoboj. Menim pa, Fritz Walter

da je bil tudi lep. Jugoslovanska

»Bili smo generacija mladih

igra nam ne ustreza. Ostri so, a z

ljudi, ki je želela pretrgati s

odlično tehniko,« brazilski strelec.

preteklostjo,« nemški kapetan. Ivica Horvat Barbara Kramžar

»Veseli smo. Borili smo se po

»So filmi, ki se močno dotaknejo

naših najboljših močeh. To je bila

nacionalne duše. Ob Čudežu iz

najtežja vseh tekem, kar smo jih

Berna je, pravijo, jokal celo kancler

do sedaj igrali,« jugoslovanski

Gerhard Schröder. Režiser Sönke

branilec po srečanju z Brazilijo.

Wortmann se v njem spominja nemške zmage na svetovnem

Branko Zebec

nogometnem prvenstvu leta 1954.

»Dobil sem žogo kakšnih

Vsa Nemčija je skočila pokonci

petindvajset metrov od vrat. Šel

v nenadnem izbruhu ponosa, v

sem z leve proti desni, pogledal

spoznanju, da so v nečem vendarle

soigralce, vendar so bili vsi

dobri, odlični, celo svetovni prvaki.

pokriti. Pred menoj so bila vrata

Do nogometne zmage v Bernu je

in vratar Castilho skrčen kot

na njihovih dušah kot neznosno

maček. Odločil sem se v rahli

breme ležalo spoznanje, da so krivi

vrtoglavici. Kratko sem šprintal

umorov milijonov ljudi, požigov

in streljal na vso moč. Videl sem

neštetih domov, opustošenja vse

Castilha, kako se je stegnil, žoge

celine,« dopisnica časopisa Delo,

se je dotaknil s prsti, a se je mreža

oktobra 2003 iz Berlina.

zatresla. Bil je radosten trenutek, kakršnega še nisem doživel,«

Ferenc Puskás

jugoslovanski strelec proti

»Mi smo igrali veselo, oni pa

Brazilcem.

za naslov prvaka,« madžarski kapetan po finalu z Nemci. »Šest


ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Konec briljantnega obdobja

Novinarska številka

Namesto protekcije, klofuta

Madžari so s porazom proti

Za poizvedovanje najbolj

Na četrfinalnem srečanju v Lausanni med Švico in Italijo

Nemcem prekinili izjemno serijo

svežih informacij o svetovnem

je brazilski sodnik Mario Vianna v trenutku, ko je bilo

štirih let brez poraza. Med letoma

prvenstvu so morali novinarji

srečanje izenačeno, razveljavil povsem regularen gol

1950 in 1954 so odigrali 31

zavrteti telefonsko številko 164.

Italijana Lorenzija. Po tekmi so se gostje v garderobi znesli

tekem, 27-krat zmagali in 4-krat

Magnetofonski trak jih je sproti

nad delilcem pravice. Vianna je prosil za pomoč še enega

remizirali. Najodmevnejšo zmago

obveščal o rezultatih in drugih

Južnoameričana, Andreola, člana Azzurrov, sicer Urugvajca z

so dosegli 25. novembra 1953 v

novostih.

italijanskim potnim listom. Ta mu je, namesto da bi ga branil,

Londonu, ko so na Wembleyju

eno primazal.

pred 100 tisoč gledalci kar s 6 : 3

Prvič niso bili prvaki

ponižali Angleže na srečanju, ki

Urugvajci, olimpijski prvaki 1924

Brata Santos

je spremenilo potek nogometne

in 1928 ter svetovni 1930 in 1950

Švicarji se niso pretirano ogrevali za nogomet in tudi švicarski

zgodovine. Hidegkuti je zadel

(1934 in 1938 niso sodelovali), so

novinarji niso imeli veliko pojma o tem športu. Po uvodni

trikrat, Puskás dvakrat in Bozsik

prvič ostali praznih rok na velikih

zmagi Brazilcev so vneto hvalili igro »bratov« Santos (Nilton

enkrat. Otočani so po več kot

tekmovanjih.

in Djalma). Ni jih motilo, da je bil eden bel, drugi pa črn.

doma. Na povratni tekmi v

Stari maček

V senci maracanaza

Budimpešti pa so jo odnesli še

Kljub porazu Angležev proti

Brazilci še niso pozabili domače tragedije izpred štirih let. V

slabše. Izgubili so kar s 1 : 7.

Urugvaju je bil eden najboljših

Švico so prišli z novim rumenim dresom z zelenimi robovi,

mož na igrišču Stanley Matthews,

namesto tradicionalnega belega z modrimi robovi, ki so ga

Bratje žogobrci

ki je z 39 leti tekal več in bolje

uporabljali vse od leta 1919. Radijski novinar Geraldo José de

Finalista Nemčija in Madžarska

kot mnogi mlajši soigralci in

Almeida je reprezentanco krstil Seleçao Canarinha (selekcija

sta imela vsaka po en par bratov.

nasprotniki.

kanarčkov). Od moštva, ki je doseglo »tragično« drugo mesto

sedmih desetletjih prvič klonili

Uspešnejša sta bila Nemca

doma, je preživelo pet igralcev: Castilho (takrat rezervni

Ottmar in Fritz Walter, saj sta

Niso bili vraževerni

vratar »glavnega krivca« Barbose), Nilton Santos, Bauer,

skupaj nasprotne mreže zatresla

Škoti so v Švico pripeljali le

Baltazar in Rodrigues, ki pa na usodnem srečanju na stadionu

kar sedemkrat. Fritz je tudi

13 nogometašev. S tem so

Maracana leta 1950 niso igrali

dvignil pokal. Madžara Mihaily

dokazali, da niso vraževerni.

in Jószef Tóth mundiala nista

Pred naslovi

ohranila v tako lepem spominu,

Prva opomina

Brazilci so imeli zelo dobro moštvo z nekaj zelo obetavnimi

saj je le prvi enkrat zadel.

Na srečanju osmine finala

nogometaši. V vratih je bil Castilho, igrali so tudi bodoči

med Švico in Italijo je brazilski

svetovni prvaki Nilton Santos, Djalma Santos in Didí. Na

Domov brez gola

sodnik Mario Vianna izrekel

desnem boku je napadal Julinho, ki je bil skoraj tako dober

Prvi so iz Švice odšli Čehi, Škoti

prva ustna opomina (še ni bilo

kot kasneje Garrincha. V sredini pa je blestel Baltazar, odličen

in Korejci. Vsi brez doseženega

rumenih kartonov) v zgodovini

strelec z glavo.

zadetka. Korejska mreža se je

SP Italijanoma Benitu Lorenziju

zatresla kar 16-krat. Se jim je

in Giampieru Bonipertiju.

Uboga glava

splačalo leteti 55 ur za takšno

Na srečanju med Brazilijo in Jugoslavijo je prosti strel Brazilca

katastrofo? Njihovi igralci, ki niso

Pinheira zadel v glavo branilca Horvata, ki je bil skoraj

poznali niti ene tuje besede, so

minuto v nezavesti, tako da so mu pomagali celo z umetnim

se na sprehodu izgubili, tako

dihanjem. Potem je nadaljeval srečanje.

da so jih do mesta, kjer so bili nastanjeni, pripeljali policaji.

5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

PODATKI, STATISTIKE, ŠTEVILKE

113


OB ROB

Jugoslovani izločili Sovjete Na olimpijskih igrah 1952 na Finskem sta veliko pozornost vzbudili tekmi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, kjer je bilo po pisanju Slovenskega poročevalca konec »bajke sovjetske nepremagljivosti«. Prvi dvoboj, odigran v Tampereju, 210 kilometrov severno od Helsinkov, se je končal z rezultatom 5 : 5, potem ko so Jugoslovani vodili 3 : 0 in 4 : 1. Radio Ljubljana je vsake tri minute »dajal situacijsko poročilo« o srečanju. Po poročilih ob desetih zvečer pa je prenašal najvažnejše na trak posnete akcije. Pred 17 tisoč gledalci je sodil Anglež Ellis s sledečimi postavami: Jugoslavija: Beara, Stanković, Crnković, Zlatko Čajkovski, Horvat, Boškov, Ognjanov, Mitić, Vukas, Bobek, Zebec. Sovjetska zveza: Ivanov, Križevski, Mirkov, Meto, Bašaškin, Petrov, Trofimov, Nikolajev, Bobrov, Beškov, Marjutin. Za Jugoslavijo so zadeli Mitić, Ognjanov (2), Zebec (2), za Sovjete pa Bobrov (3), Trofimov in Mirkov. Obe reprezentanci sta se znova pomerili tri dni pozneje. Takrat so Jugoslovani prepričljivo zmagali s 3 : 1 in izločili kandidata za kolajno. Na koncu so Modri osvojili srebrno odličje.

Hungaria Člani Honveda in drugi madžarski nogometaši, ki so po sovjetskem vdoru odšli na tuje, so sestavili moštvo, ki je z imenom Hungaria nastopalo na prijateljskih tekmah v Evropi in po svetu. Med glavnimi pobudniki sta bila Ladislav Kubala in njegov svak, trener Fernando Daučik. Na začetku leta 1957 so prišli v Brazilijo in odigrali pet tekem v Riu de Janeiru in São Paulu, s tremi zmagami (Flamengo 6 : 4, 3 : 2 in Botafogo 4 : 2) in dvema porazoma (Flamengo 4 : 6, selekcija Flamengo-Botafogo 2 : 6). Puskás, ki je zabil osem golov, si je vedno želel igrati v Braziliji. Zaradi incidentov med Madžari in Brazilci v Bernu na SP 1954 so se madžarski virtuozi bali domačega sprejema. A je prevladal nogomet in gledalci so uživali.

Prekleta zelenica Šest let po bolečem porazu proti Nemcem sta se Czibor in Kocsis z Barcelono vrnila na stadion Wankdorf v Bernu za finale evropskega pokala prvakov proti Benfici. Zgodba se je ponovila. Benfica je zmagala s 3 : 2, čeprav je imela Barça skozi večji del tekme pobudo in priložnosti. »Danes sem uvidel, kaj se je zgodilo tisto popoldne proti Nemcem. Ta trava je prekleta za vsakega Madžara, ki si drzne po njej hoditi,« je izjavil Czibor.

114

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954


Igral za tri reprezentance Ladislav Kubala je bil edini nogometaš, ki je v zgodovini nogometa nastopal kar za tri različne repezentance: madžarsko, češkoslovaško in špansko. V dresu slednje je debitiral 5. julija 1953 proti Argentini v Buenos Airesu. Ni igral na mundialih. Leta 1978 je v Argentini vodil Špance.

DOGODKI

• Po 56 dnevih bojev so vietnamske komunistične enote, ki jim je poveljeval general Vo Nguyen Giap, zavzele francosko trdnjavo Dien Bien Phu. • Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil nagrajen z Nobelovo nagrado. • V Nici je star 85 let umrl francoski slikar Henri Matisse. • Na atolu Bikini so Američani preizkusili vodikovo bombo. • V ZDA so ukinili zakon, ki je prepovedoval temnopoltim obiskovati iste šole kot belci.

5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

115


skupina A

skupina B

Brazilija – Francija – Jugoslavija – Mehika

ZR Nemčija – Madžarska – Južna Koreja – Turčija

16. junij

19. junij

JUGOSLAVIJA 1

BRAZILIJA

15’ Milutinović

69’ Didí

FRANCIJA 0

JUGOSLAVIJA

Stadion: Olympique de la Pontaise, Lausanne Sodnik: Benjamin Griffiths (Wales)) Gledalcev: 16.000 Jugoslavija: Beara, Branislav Stanković, Crnković, Zlatko Čajkovski, Ivan Horvat, Vujadin Boškov, Miloš Milutinović, Mitić, Vukas, Bobek, Zebec. Francija: Remetter, Gianessi, Kaelbel, Penverne, Jonquet, Marcel, Raymond Kopa, Glovacki, Strappe, Dereuddre, Jean Vincent.

48’ Zebec

JUŽNA KOREJA

Stadion: Olympique de la Pontaise, Lausanne Sodnik: Charlie Faultless (Škotska) Gledalcev: 25.000 Brazilija: Castilho, Djalma Santos, Nilton Santos, Brandãozinho, Pinheiro, Bauer, Julinho, Didí, Baltazar, Pinga, Francisco Rodrigues. Jugoslavija: Beara, Branislav Stanković, Crnković, Zlatko Čajkovski, Ivan Horvat, Vujadin Boškov, Miloš Milutinović, Mitić, Vukas, Dvornić, Zebec.

25’ Pfaff, 77’ Rahn, 81’ Herrmann

16. junij

- V podaljških ni bilo golov.

Stadion: Sportplatz Hardturm, Zürich Sodnik: Raymond Vincenti (Francija) Gledalcev: 13.000 Madžarska: Grosics, Buzánszki, Lantos, Bozsik, Lóránt, Szojka, Budai, Kocsis, Peter Palotás, Puskás, Czibor. Južna Koreja: Hong Duck-Young, Park Kyu-Chong, Min Byung-Dae, Park Yae-Seung, Kang Chang-Gi, Choi Yung-Guen, Chung Nam-Sick, Park Il-Kap, Sung Nak-Woon, Woo Sang-Kwoon, Choi Chung-Min.

23’ Baltazar, 30’ Didí, 34’, 43’ Pinga, 69’ Julinho

19. junij

17. junij

20. junij

MEHIKA 0

FRANCIJA 3

ZR NEMČIJA

Stadion: Stade des Charmilles, Ženeva Sodnik: Raymon Wyssling (Švica) Gledalcev: 12.500 Brazilija: Castilho, Djalma Santos, Nilton Santos, Brandãozinho, Pinheiro, Bauer, Julinho, Didí, Baltazar, Pinga, Francisco Rodrigues. Mehika: Mota, Narciso López, Juan Gómez, Cárdenas, Romo, Avalos, Alfredo Torres, Naranjo, Lamadrid, Balcázar, Raúl Arellano.

19’ Vincent, 49’ (avt) Cárdenas, 88’ (11m) Kopa

14’ Schäfer, 52’ Klodt, 86’ O. Walter, 84’ Morlock

10’, 30’ Suat, 24’ Lefter, 37’, 64’, 70’ Burhan, 76’ Erol

MEHIKA 2

TURČIJA 1

JUŽNA KOREJA

54’ Lamadrid, 85’ Balcázar

2’ Suat

Stadion: Stade des Charmilles, Ženeva Sodnik: Manuel Asensi (Španija) Gledalcev: 19.000 Francija: Remetter, Gianessi, Kaelbel, Marche, Ben Tifour, Marcel, Raymond Kopa, Mahjoub, Strappe, Dereuddre, Jean Vincent. Mehika: Antonio Carbajal, Narciso López, Saturnino Martínez, Cárdenas, Romo, Avalos, Alfredo Torres, Naranjo, Lamadrid, Balcázar, Raúl Arellano.

Stadion: Wankdorf Stadion, Bern Sodnik: José Vieira da Costa (Portugalska) Gledalcev: 28.000 ZR Nemčija: Turek, Laband, Kohlmeyer, Eckel, Josef Posipal, Mai, Klodt, Morlock, Ottmar Walter, Fritz Walter, Hans Schäfer. Turčija: Turgay, Ridvan, Basri, Ertan Mustafa, Çetin, Rober, Erol, Suat, Feridun, Burhan, Lefter.

Stadion: Stade des Charmilles, Ženeva Sodnik: Esteban Marino (Urugvaj) Gledalcev: 2.000 Turčija: Turgay, Ridvan, Basri, Ertan Mustafa, Çetin, Rober, Erol, Suat, Necmi, Burhan, Lefter. Južna Koreja: Hong Duck-Young, Park Kyu-Chong, Han Chang-Hwa, Lee Jong-Kap, Kang Chang-Gi, Kim Ji-Sung, Choi Yung-Guen, Lee Soo-Nam, Lee Ki-Jo, Woo Sang-Kwoon, Chung Kook-Chin.

(1) 1 (1) 1

17. junij

20. junij

MADŽARSKA 9

MADŽARSKA 8

12’, 89’ Puskás, 18’ Lantos, 24’, 36’, 50’ Kocsis, 59’

3’, 21’, 67’, 78’ Kocsis, 17’ Puskás, 52’, 55’ Hidegkuti,

Czibor, 75’, 83’ Palotás

73’ J. Tóth

0

ZR NEMČIJA

3

Stadion: St. Jakob, Basel Sodnik: William Ling (Anglija) Gledalcev: 53.000 Madžarska: Grosics, Buzánszki, Lantos, Bozsik, Lóránt, Zakariás, Jószef Tóth, Kocsis, Hidegkuti, Puskás, Czibor. ZR Nemčija: Kwiatkowski, Hans Bauer, Kohlmeyer, Josef Posipal, Liebrich, Mebus, Helmut Rahn, Eckel, Fritz Walter, Alfred Pfaff, Herrmann.

BRAZILIJA 5

4

TURČIJA 7 0

LESTVICA LESTVICA

S TAT I S T I K E

1. Brazilija 2. Jugoslavija 3. Francija 4. Mehika

116

3 točke (6 – 1) 3 točke (2 – 1) 2 točki 0 točk

1. Madžarska 2. Turčija 2. ZR Nemčija 4. Južna Koreja

4 točke 2 točki 2 točki 0 točk

Odločitev za 2. mesto v skupini 23. junij

ZR NEMČIJA

7

7’ O. Walter, 12’, 79’ Schäfer, 30’, 60’, 77’ Morlock, 62’ F. Walter

TURČIJA 2 21’ Mustafa Ertan, 82’ Lefter

Stadion: Sportpatz Hardturm, Zürich Sodnik: Raymond Vincenti (Francija) Gledalcev: 18.000 ZR Nemčija: Turek, Laband, Hans Bauer, Eckel, Josef Posipal, Mai, Klodt, Morlock, Ottmar Walter, Fritz Walter, Hans Schäfer. Turčija: Sükrü, Ridvan, Basri, Naci, Ertan Mustafa, Çetin, Rober, Erol, Necmi, Coskun, Lefter. Uvrščena v drugi krog: ZR Nemčija

5. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVIC A 1954


skupina C

skupina D

Avstrija – Škotska – Urugvaj - Češkoslovaška

Belgija - Anglija - Italija - Švica

16. junij

19. junij

17. junij

20. junij

URUGVAJ 2

AVSTRIJA 5

ANGLIJA 4

ITALIJA 4

72’ Míguez, 81’ Schiaffino

3’, 65’ Stojaspal, 4’, 21’ 24’ Probst

26’, 63’ Broadis, 36’, 91’ Lofthouse

41’ (11m) Pandolfini, 48’ Galli, 58’ Frignani, 73’ Lorenzi

ČEŠKOSLOVAŠKA 0

ČEŠKOSLOVAŠKA 0

BELGIJA 4

BELGIJA 1

Stadion: Wankdorf, Bern Sodnik: Arthur Ellis (Anglija) Gledalcev: 20.500 Urugvaj: Máspoli, José Emilio Santamaría, William Martínez, Víctor Rodríguez Andrade, Obdulio Varela, Luis Cruz, Abbadie, Ambrois, Míguez, Schiaffino, Carlos Borges. Češkoslovaška: Reimann, Šafránek, Ladislav Novák, Trnka, Hledik, Hertl, Hlaváček, Hemele, Kačáni, Pažicky, Tadéaš Kraus.

Stadion: Sportplatz Hardturm, Zürich Sodnik: Vasa Stefanović (Jugoslavija) Gledalcev: 21.000 Avstrija: Kurt Schmied, Hanappi, Barschandt, Ocwirk, Ernst Happel, Karl Koller, Robert Körner, Theodor Wagner, Stojaspal, Probst, Alfred Körner. Češkoslovaška: Stacho, Šafránek, Ladislav Novák, Trnka, Pluskal, Hertl, Hlaváček, Hemele, Kačáni, Pažicky, Tadéaš Kraus.

5’, 71’ Anoul, 78’ Coppens, 94’ (avt) Dickinson

81’ Anoul

Stadion: Sankt Jakob, Basel Sodnik: Emil Schmetzer (ZR Nemčija) Gledalcev: 24.000 Anglija: Merrick, Staniforth, Byrne, Billy Wright, Syd Owen, Jimmy Dickinson, Stanley Matthews, Broadis, Lofthouse, Tommy Taylor, Thomas Finney. Belgija: Gernaey, Dries, van Brandt, Huysmans, Carre, Mees, Mermans, Houf, Coppens, Anoul, Pieters (Jeng) van den Bosch.

Stadion: Comunale di Cornaredo, Lugano Sodnik: Carl Erich Steiner (Avstrija) Gledalcev: 26.000 Italija: Ghezzi, Magnini, Giacomazzi, Neri, Tognon, Nesti, Frignani, Gino Cappello, Carlo Galli, Pandolfini, Lorenzi. Belgija: Gernaey, Dries, van Brandt, Huysmans, Carre, Mees, Mermans, Hyppolite van den Bosch, Coppens, Anoul, Pieters (Jeng) van den Bosch.

19. junij 16. junij

URUGVAJ 7

17. junij

20. junij

AVSTRIJA 1

17’, 47’, 57’ Borges, 30’, 83’ Míguez, 54’, 85’ Abbadie

ŠVICA 2

ANGLIJA 2

32’ Probst

ŠKOTSKA 0

18’ Ballaman, 78’ Hügi

43’ Mullen, 69’ Wilshaw

ŠKOTSKA 0

Stadion: Sankt Jakob, Basel Sodnik: Vincenzo Orlandini (Italija) Gledalcev: 34.000 Urugvaj: Máspoli, José Emilio Santamaría, William Martínez, Víctor Rodríguez Andrade, Obdulio Varela, Luis Cruz, Abbadie, Ambrois, Míguez, Schiaffino, Carlos Borges. Škotska: Fred Martin, Willie Cunningham, Aird, Docherty, Jimmy Davidson, Cowie, John McKenzie, Fernie, Mochan, Allan Brown, Ormond.

ITALIJA 1

ŠVICA 0

44’ Boniperti

Stadion: Wankdorf Stadium, Bern Sodnik: István Zsolt (Madžarska) Gledalcev: 43.500 Anglija: Merrick, Staniforth, Byrne, Billy Wright, McGarry, Jimmy Dickinson, Wilshaw, Broadis, Mullen, Tommy Taylor, Thomas Finney. Švica: Parlier, Neury, Willy Kernen, Eggimann, Bocquet, Bigler, Ballaman, Vonlanthen, Antenen, Eugen Meier, Fatton.

Stadion: Sportplatz Hardturm, Zürich Sodnik: Laurent Franken (Belgija) Gledalcev: 25.000 Avstrija: Kurt Schmied, Hanappi, Barschandt, Ocwirk, Ernst Happel, Karl Koller, Robert Körner, Schleger, Dienst, Probst, Alfred Körner. Škotska: Fred Martin, Willie Cunningham, Aird, Docherty, Jimmy Davidson, Cowie, John McKenzie, Fernie, Mochan, Allan Brown, Ormond.

Stadion: Olympique de la Pontaise, Lausanne Sodnik: Mário Gonçalves Vianna (Brazilija) Gledalcev: 43.000 Švica: Parlier, Neury, Willy Kernen, Flückiger, Bocquet, Casali, Ballaman, Vonlanthen, Hügi, Eugen Meier, Fatton. Italija: Ghezzi, Vincenzi, Giacomazzi, Neri, Tognon, Nesti, Muccinelli, Boniperti, Carlo Galli, Pandolfini, Lorenzi.

LESTVICA

1. Urugvaj 2. Avstrija 3. Češkoslovaška 4. Škotska

LESTVICA 4 točke (9 – 0) 4 točke (6 – 0) 0 točk 0 točk

1. Anglija 2. Italija 2. Švica 4. Belgija

3 točke 2 točki 2 točki 1 točka

Odločitev za 2. mesto v skupini 23. junij

ŠVICA 4 14’, 85’ Hügi, 48’ Ballaman, 90’ Fatton

ITALIJA 1 67’ Nesti

Stadion: St. Jakob, Basel Sodnik: Benjamin Griffiths (Wales) Gledalcev: 29.000 Švica: Parlier, Neury, Willy Kernen, Eggimann, Bocquet, Casali, Ballaman, Vonlanthen, Hügi, Antenen, Fatton. Italija: Viola, Magnini, Giacomazzi, Mari, Tognon, Nesti, Muccinelli, Segato, Frignani, Pandolfini, Lorenzi. Uvrščena v drugi krog: Švica

5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

S TAT I S T I K E

117


četrtfinale

3. julij

27. junij

30. junij

AVSTRIJA 7

MADŽARSKA 4

MADŽARSKA 4

AVSTRIJA 3

24’, 27’, 52’ Wagner, 26’, 34’ A. Körner, 32’ Ocwirk,

4’ Hidegkuti, 7’, 88’ Kocsis, 60’ (11m) Lantos

13’ Czibor, 46’ Hidegkuti, 109’, 116’ Kocsis

16’ (11m) Stojaspal, 59’ (avt) Cruz, 78’ Ocwirk

76’ Probst

BRAZILIJA 2

URUGVAJ 2

URUGVAJ 1

ŠVICA 5

18’ (11m) Djalma Santos, 65’ Julinho

75’, 86’ Hohberg

22’ Hohberg

16’, 39’ Ballaman, 17’, 23’, 58’ Hügi

Stadion: Wankdorf Stadion, Bern Sodnik: Arthur Ellis (Anglija) Gledalcev: 40.000 Madžarska: Grosics, Buzánszki, Lantos, Bozsik, Lóránt, Zakariás, Mihaly Tóth, Kocsis, Hidegkuti, Czibor, József Tóth. Izključen: 71’ Bozsik. Brazilija: Castilho, Djalma Santos, Nilton Santos, Brandãozinho, Pinheiro, Bauer, Julinho, Didí, Indio, Humberto, Maurinho. Izključena: 71’ Nilton Santos, 79’ Humberto.

Stadion: Stade Olympique de la Pontaise, Lausanne Sodnik: Benjamin Griffiths (Wales) Gledalcev: 45.000 Madžarska: Grosics, Buzánszki, Lantos, Bozsik, Lóránt, Zakariás, Budai, Kocsis, Hidegkuti, Czibor, Peter Palotás. Urugvaj: Máspoli, William Martínez, José Emilio Santamaría, Víctor Rodríguez Andrade, Néstor Carballo, Luis Cruz, Souto, Ambrois, Hohberg, Schiaffino, Carlos Borges.

Stadion: Sportplatz Hardturm, Zürich Sodnik: Raymon Wyssling (Švica) Gledalcev: 31.000 Avstrija: Schmied, Hanappi, Barschandt, Ocwirk, Kollmann, Karl Koller, Robert Körner, Theodor Wagner, Stojaspal, Probst, Dienst. Urugvaj: Máspoli, William Martínez, José Santamaría, Víctor Rodríguez Andrade, Néstor Carballo, Luis Cruz, Abbadie, Omar Méndez, Hohberg, Schiaffino, Borges.

42’ Alfred Körner je zastreljal enajstmetrovko.

Švica: Parlier, Neury, Willy Kernen, Eggiman, Bocquet, Casali, Antenen, Vonlanthen, Hügi, Ballaman, Fatton. 26. junij

S TAT I S T I K E

3.mesto

26. junij

Stadion: La Pontaise, Lausanne Sodnik: Charly Faultless (Škotska) Gledalcev: 31.000 Avstrija: Kurt Schmied, Hanappi, Barschandt, Ocwirk, Ernst Happel, Karl Koller, Robert Körner, Theodor Wagner, Stojaspal, Probst, Alfred Körner.

118 118

polfinale

30. junij

URUGVAJ 4

27. junij

5’ Borges, 39’ O. Varela, 46’ Schiaffino, 78’ Ambrois

ZR NEMČIJA

ANGLIJA 2

9’ (avt) Horvat, 85’ Rahn

Walter, 62’, 89’ O Walter

16’ Lofthouse, 67’ Finney

JUGOSLAVIJA 0

AVSTRIJA 1

Stadion: St. Jakob, Basel Sodnik: Karl Erich Steiner (Avstrija) Gledalcev: 28.000 Urugvaj: Máspoli, William Martínez, José Emilio Santamaría, Víctor Rodriguez Andrade, Obdulio Varela, Luis Cruz, Abbadie, Ambrois, Míguez, Schiaffino, C. Borges. Anglija: Merrick, Staniforth, Roger Byrne, McGarry, Billy Wright, Jimmy Dickinson, Stanley Matthews, Broadis, Lofthouse, Wilshaw, Thomas Finney.

Stadion: Stade des Charmilles, Ženeva Sodnik: István Zsolt (Madžarska) Gledalcev: 17.000 ZR Nemčija: Turek, Laband, Kohlmeyer, Eckel, Liebrich, Mai, Helmut Rahn, Morlock, Ottmar Walter, Fritz Walter, Hans Schäfer. Jugoslavija: Beara, Branislav Stanković, Crnković, Zlatko Čajkovski, Ivan Horvat, Vujadin Boškov, Miloš Milutinović, Mitić, Vukas, Bobek, Zebec.

51’ Probst

5. 5. SSVVEETOVN TOVNO O PPRRVVEN ENST STVO: VO: ŠVIC ŠVICAA 1954 1954

ZR NEMČIJA 2

6

31’ Schäfer, 47’ Morlock, 56’ (11m), 65’ (11m) F.

Stadion: St. Jakob, Basel Sodnik: Vincenzo Orlandini (Italija) Gledalcev: 58.000 ZR Nemčija: Turek, Josef Posipal, Kohlmeyer, Eckel, Liebrich, Mai, Helmut Rahn, Morlock, Ottmar Walter, Fritz Walter, Hans Schäfer. Avstrija: Walter Zeman, Hanappi, Schleger, Ocwirk, Ernst Happel, Karl Koller, Robert Körner, Theodor Wagner, Stojaspal, Probst, Alfred Körner.


4. julij

ZR NEMČIJA

3

10’ Morlock, 18’, 84’ Rahn

MADŽARSKA 2 6’ Puskas, 8’ Czibor

Stadion: Wankdorf Stadion, Bern Sodnik: William Ling (Anglija) Gledalcev, 62.472 ZR Nemčija: Turek, Josef Posipal, Kohlmeyer, Eckel, Liebrich, Mai, Helmut Rahn, Morlock, Ottmar Walter, Fritz Walter, Hans Schäfer. Madžarska: Grosics, Buzánszki, Lantos, Bozsik, Lóránt, Zakariás, Czibor, Kocsis, Hidegkuti, Puskás, Jozsef Tóth

svetovni prvak

končna lestvica

ZR NEMČIJA

1. ZR Nemčija 2. Madžarska 3. Avstrija 4. Urugvaj 5. Brazilija 6. Anglija 7. Jugoslavija 8. Švica 9. Turčija 10. Italija 11. Francija 12. Belgija 13. Mehika 14. Češkoslovaška 15. Škotska 16. Južna Koreja

SELEKTORJI ZR Nemčija: Josef Sepp Herberger Madžarska: Gusztáv Sebes Avstrija: Walter Nausch Urugvaj: Juan López Brazilija: José Alfredo Zezé Moreira Anglija: Walter Winterbottom Jugoslavija: Aleksandar Tirnanić Švica: Karl Rappan Turčija: Alessandro Puppo Italija: Lajos Czeizler Francija: Pierre Pibarot Belgija: Douglas Livingstone Mehika: Antonio López Češkoslovaška: Oldrich Nejedly Škotska: Andrew Beattie Južna Koreja: Kim Young-Sik

JUGOSLAVIJA Vsi igralci: Vladimir Beara, Bruno Belin, Stjepan Bobek, Vujadin Boškov, Zlatko Čajkovski, Tomislav Crnković, Dionizije Dvornić, Ivan Horvat, Branko Kralj, Lav Mantula, Sima Milovanov, Miloš Milutinović, Rajko Mitić, Zlatko Papec, Aleksandar Petaković, Zdravko Rajkov, Ljubomir Spajić, Branislav Stanković, Todor Veselinović, Bernard Vukas, Branislav Zebec, Miljan Žeković.

S TAT I S T I K E

finale

5 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVIC A 1 9 5 4

119


120

6. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVEDSK A 1958


6. svetovno prvenstvo

1958 ŠVEDSKA • Od 8. do 29. junija • Kvalifikacije: 46 držav (prijavljenih 55) • Število tekem v kvalifikacijah: 89 • Število zadetkov v kvalifikacijah: 341 (povprečje 3,83) • Število sodelujočih na SP: 16 • Število tekem na SP: 35 • Število zadetkov na SP: 126 (povprečje 3,60) • Število gledalcev na SP: 868.000 (povprečje 24.800) • Gol št. 500: Robert Collins (Škotska) • Najboljši strelec: Just Fontaine (Francija) 13 golov

Šveda Axbom in Parling zaman zaustavljata brazilskega žonglerja Garrincho. 6 . S V E TO V N O P R V E N S T V O: Š V E D S K A 1 95 8

121


Prvi gol kralja – Proti Walesu je 17-letni Pelé po mojstrski akciji strl odpor najtežjega brazilskega nasprotnika in se prvič vpisal med strelce mundialov.

Zvezda je rojena Svetovno prvenstvo na Švedskem bo ostalo zapisano v spominu zaradi prihoda na veliko sceno komaj sedemnajstletnega Edsona Arantesa do Nascimenta, ki so ga nato pod vzdevkom Pelé poldrugo desetletje občudovali po vsem svetu. Temnopolti mladenič prvenstva ni začel v prvi enajsterici, a se je kmalu pokazalo, da je tam še kako potreben. Igralec, ki bi zaradi poškodbe kmalu ostal doma, je odločilno prispeval k prvemu brazilskemu

Pozdrav vratarjev – Po remiju s 3 : 3 v Esksilstuni se prijazno srečata vratarja Paragvaja in Jugoslavije, Samuel Aguilar in Vladimir Beara. 122

6. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVEDSK A 1958

naslovu. Še danes pa v svetovni zgodovini velja za najmlajšega prvaka.

Nevtralna med vojno Dodelitvi organizacije šestega svetovnega prvenstva Švedski leta 1958 sta botrovala vsaj dva razloga: med drugo svetovno vojno je bila nevtralna in imela je dvanajst, sicer ne zelo velikih, vendar modernih stadionov. Dva, v Göteborgu in Malmöju, so zgradili na novo. Za organizacijo svetovnega prvenstva je zaprosila leta 1946, ko je FIFA največje nogometno tekmovanje dodelila Brazilcem za leto 1950 in Švicarjem za 1954. Prošnjo Švedov je potrdil kongres leta 1950. Prijavilo se je rekordnih 55 držav, med njimi tudi od leta 1934 odsotni Argentina in Sovjetska zveza, slednja je sodelovala prvič po včlanitvi v Mednarodno organizacijo leta 1946. V kvalifikacijah sta izpadla dva bivša svetovna prvaka: Italija (kljub nastopu urugvajskih legend z italijanskim državljanstvom Schiaffina in Ghiggie) in Urugvaj, ki je proti Pomarančarjem (tj. poimenovanje Paragvajcev) v gosteh katastrofalno izgubil z 0 : 5. Manjkali so tudi Belgijci, Španci in Nizozemci. Bilo je prvo svetovno prvenstvo brez Julesa Rimeta, ki je umrl 16. oktobra 1956 v 83. letu starosti. Na kongresu Mednarodne nogometne zveze so delegati za štiriletni mandat izvolili Angleža Arthurja Drewryja, v izvršilnem odboru pa je bil tudi Jugoslovan Mihajlo Andrejević.


Težke kvalifikacije

Evropske enajsterice

21. aprila 1957 so se po stadionu Maracana nevarno sprehajali duhovi največjega nogometnega poraza v zgodovini brazilskega nogometa, ki je pred sedmimi leti na istem prizorišču Urugvajce povzdignil med junake, razočarane Brazilce pa med največje bedake. Navijači niti pomisliti niso hoteli, da bi Canarinha prvič ostala pred vrati svetovnega prvenstva. Brazilija in Perú sta igrala odločilno kvalifikacijsko srečanje prve južnoameriške skupine (Venezuela je odstopila). V Limi sta remizirala z 1 : 1, v gosteh pa so se Perujci zelo dobro upirali. Minute so tekle, zgodilo pa se ni nič. V drugem polčasu je sodnik dosodil prosti strel v bližini perujskega kazenskega prostora. Izvajal ga je Didí, žoga se je dvignila, šla čez živi zid in nenadoma padla v mrežo. Strel so poimenovali folha seca (suhi list), Didíja pa je zaslovel po njem in se polastil »avtorske pravice«. Srečanje se je končalo z rezultatom 1 : 0 in je Brazilce že šestič popeljalo na največjo nogometno prireditev.

Švedi so se kljub polemikam okrog sestave enajsterice na domači mundial pripravljali vestno. Odločili so se, da pokličejo legionarje, ki so si služili kruh v Italiji. Naši zahodni sosedje so jih pustili z enim pogojem: da v slučaju srečanja Švedska – Italija ne igrajo. Italijani so bili prepričani v svojo uvrstitev in niso računali na neznane Irce. Ker so Azzurri v kvalifikacijah obtičali, je postal pogoj brezpredmeten. Hamrin (Padova), Liedholm (Milan), Gustavsson (Atalanta) in Skoglund (Inter) so se lahko osredotočili na igranje v rumenem dresu. Nihče ni v Švede pretirano verjel, a so presenetili. Prišli so v finale. Tudi Francozi so igrali nad pričakovanji. Predvsem z »zlato trojko«: Raymond Kopa (Kopaszewski), Just Fontaine in Roger Piantoni. V prvem krogu so v treh tekmah zabili kar 11 golov. Sanje Bleusov so v polfinalu razbili poznejši prvaki, Brazilci. Tudi prihod žena, v režiji športnega dnevnika L’Equipe, ni pomagal. Francoz Robert Jonquet je igral več kot eno uro z zlomljeno nogo. Kljub razočaranju je francoski selektor srečanje za tretje mesto vzel hudo resno. Pravijo, da je Nemce sovražil še iz vojnih časov, zato so Francozi na prestižnem dvoboju, kjer običajno dobijo priložnost rezervisti, proti zdesetkanim Nemcem igrali z najmočnejšo enajsterico in zmagali s 6 : 3. Fontaine je na tej tekmi štirikrat zadel v polno in skupno s trinajstimi goli na prvenstvu postal najboljši strelec. Ta rekord drži še danes, kar ga uvršča med največje in nesmrtne.

Favorita obtičala Prvič so na SP prišle štiri otoške reprezentance: Anglija, Škotska, Severna Irska in Wales. Slednji je v svoji skupini sicer izpadel, vendar se mu je kmalu ponudila nova priložnost. Zaradi političnih razlogov Egipt in Sudan nista želela igrati proti Izraelu. FIFA je odločila, da mora vsaka izbrana vrsta, ki si želi na Švedsko, odigrati vsaj eno kvalifikacijsko srečanje. Wales je Žide premagal doma in v gosteh ter si prigaral zadnjo vozovnico. Politika in rasizem sta od nastopa odvrnila tudi Kitajsko, Indonezijo in Turčijo. Severni Irci so zaprosili organizatorje, da bi zaradi verskih razlogov lahko ob nedeljah počivali. Ko je FIFA prošnjo zavrnila, so irski fantje premeteno ugotovili, da prepoved velja le na Irskem, na Švedskem pa ne. In so mirne vesti igrali. Po več kot enem letu pogajanj sta se švedska nogometna zveza in švedska televizija dogovorili za neposredne televizijske prenose, ki so dosegli 63 držav in 40 milijonov gledalcev. Pokal Julesa Rimeta so na kraj prizorišča pripeljali po predvidenem datumu. Iz Švice, kjer je bil v bančnem sefu spravljen, bi moral prispeti 2. februarja, a je bila ploščica z imeni zmagovalcev zamenjana in nekaj časa je trajalo, da so napako ugotovili.

Fontaine zabil štiri gole – Na tekmi za tretje mesto je francoski golgeter štirikrat zatresel mrežo vratarja Kwiatkowskega. Francozi so mali finale vzeli presneto resno in zmagali s 6 : 3. 6 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVE D SK A 1 9 5 8

123


Podcenjevanje Evropejcev Argentinci na svetovnih prvenstvih niso sodelovali vse od leta 1934, in še takrat so poslali tretjerazredno moštvo. V štiriindvajsetih letih so z Evropejci odigrali le 11 tekem. Leto pred švedskim mundialom jim je uspel imeniten podvig na južnoameriškem prvenstvu v Limi v Perúju. Brazilce, ki so v svojih vrstah imeli kar nekaj bodočih svetovnih prvakov, so zmleli s 3 : 0. Ključni možje: Angelillo, Sívori in Maschio, so takoj po naslovu emigrirali v Italijo k Interju, Juventusu in Bologni. Argentinski funkcionarji so menili, da trojice na Švedskem ne potrebujejo, ker imajo doma dovolj mojstrov za preigravanje »nerodnih« Evropejcev. Priprave so bile sila skromne: tri prijateljske tekme proti južnoameriškim nasprotnikom. Medtem ko so Brazilci potovali s privatnim letalom in se pripravljali v Evropi, so Argentinci leteli več kot štirideset ur v drugem razredu. Tik pred zdajci so poklicali skoraj štiridesetletnega Angela Labruno. Na Švedsko so odnesli le en komplet dresov, tako da so morali na prvi tekmi proti Nemcem, ko je sodnik zahteval rezervne, za pomoč prositi domači klub, da jim je posodil rumene. Zadetek Corbatte v tretji minuti uvodnega srečanja jim je dal še več poleta in vse je kazalo, da bo uvrstitev v drugi krog mala malica. Bolje fizično pripravljeni Nemci so tekmo obrnili in jo dobili s 3 : 1. Čehi pa so Gavče streznili do konca. Nasuli so jim pol ducata golov in jih postavili na realna tla. Morda so k polomu Argentincev nekaj prispevale

tudi atraktivne švedske blondinke, ki so precej pogosto obiskovale tabor Južnoameričanov, kar pa so v vodstvu reprezentance večkrat demantirali. Ob vrnitvi v Buenos Aires so razjarjeni navijači nogometašem metali kovance. Vratar Amadeo Carrizo, označen za glavnega krivca, je še dolgo čutil posledice poraza.

S pomočjo psihologa in zobozdravnika Po neuspehih doma (1950) in v Švici (1954) so Brazilci prišli na Švedsko zaznamovani z nezaupanjem domače javnosti in novinarjev. Novi predsednik brazilske nogometne zveze João Havelange je delo organiziral na visoki profesionalni ravni. Sprejel je načrt Paula Machada de Carvalha, poslovneža iz São Paula in lastnika televizijske mreže TV Record, ki je vodil brazilsko delegacijo. Carvalho je zahteval strogo disciplino in lastnikom enega od hotelov, v katerem so stanovali Brazilci, celo predlagal, naj neki uslužbenki omogočijo dopust, ker nogometašem dviguje adrenalin. V vodstvo je zveza (CBD) vključila psihologa in zobozdravnika, kar je bilo za tiste čase zelo nenavadno. Stomatolog Mário Trigo je brazilskim virtuozom izpulil kar 62 zob.

Preigraval kot za šalo – Mané Garrincha je na Švedskem odigral odločilno vlogo tudi v finalu, ko so ga domači branilci zaman lovili. 124

6. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVEDSK A 1958


Škarjice Niltona Santosa – Branilec je razčistil nevaren napad Sovjetov. Brazilske čarovnije so izničile sovjetski »znanstveni nogomet«.

Uveljavitev nove taktike Brazilci so na Švedskem uveljavili novi taktični postavitvi 4-2-4 in kasneje 4-3-3. Po remiju z Angleži je bila kljub dopadljivi igri uvrstitev v drugi krog na kocki. Bližalo se je srečanje proti Sovjetom, olimpijskim prvakom iz Melbourna leta 1956 in predstavnikom »znanstvenega nogometa«. Kapetan Bellini, Didí in Nilton Santos so selektorju Vicenteju Debelemu Feoli predlagali nekaj menjav, predvsem igranje 17letnega Peléja in malo starejšega Garrinche. Brazilski poznavalci menijo, da je bil ta sestanek usoden. Bog ve, če bi se brez njiju dogodki odvijali v pravo smer. Psiholog João Carvalhes je odsvetoval igranje obeh, saj je pri Manéju Garrinchi test pokazal, da ima mentaliteto 13-letnega otroka. Od 123 možnih točk si jih je prislužil pičlih 38. Tudi Pelé z 68 ni blestel. »Če bodo igrali oni, bomo osvojili svetovni pokal, če ne bodo igrali, tudi mi ne bomo,« so Feoli zagrozili »težkokategorniki«. Čeprav so drugi nogometaši pozneje zanikali vsako vrsto pritiska, vse kaže, da je do nenavadnega sestanka resnično prišlo. Ob omenjenima je prvič na zelenico skočil tudi vezist Zito. Ni nepomemben podatek, da so črni ali mulati zamenjali belce. »Jaz bom določil enajsterico, ki jo želite, vi pa boste nosili posledice za zmago ali poraz,« je popustil selektor. Pred tekmo se je z novinarji igral igro mačke z mišjo. Popoldanski trening z novo postavitvijo je opravil zjutraj in jih pustil na cedilu. Z okrepitvami je Brazilija odigrala najboljšo tekmo prvenstva in eno najboljših v zgodovini. Garrincha je v prvih 34 sekundah štirikrat prevaral branilca Kuznecova, v prvih dveh minutah pa preigral vso sovjetsko

obrambo in zatresel vratnico. V tretji minuti je Vavá povedel svoje moštvo v vodstvo. Sovjeti do tistega trenutka niso prestopili sredine igrišča. Brazilci so »znanstvenike« odpravili v ritmu sambe. Sestavili so 36 napadov in imeli 18 stoodstotnih priložnosti, dvakrat pa je žoga udarila v prečko. Blestel je golgeter Vavá, avtor obeh zadetkov. Izvrstni Jašin pa je svoje rešil hudega poloma in goleade. Obupani kriki iz vrat niso zbudili soigralcev. Za mnoge je bilo to dogajanje finale pred finalom.

6 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVE D SK A 1 9 5 8

125


Poslal domov Jugoslavijo – Helmut Rahn, avtor edinega nemškega gola, je spravil v nesrečo Modre. Nemočno je skušal posredovati vratar Srboljub Krivokuća.

Jugoslavija lepo, a neučinkovito Ponovno je stopil na sceno Helmut Rahn, ki je štiri leta prej v finalu v Bernu pokopal Madžare in spravil na noge vso Nemčijo. Po samostojni akciji je v četrtfinalu v Malmöju izločil Jugoslavijo. Modri so močno čutili odsotnost poškodovanega mladega vezista Dragoslava Šekularca. Devet minut pred koncem je sodnik Paul Wyssling iz Švice ob prekršku Herberta Erhardta nad Milošem

Milutinovićem spregledal očitno enajstmetrovko. Jugoslovanski selektor Aleksandar Tirnanić (igral je na SP 1930) je iskreno priznal, da bi lahko ob takšni igri njegovi varovanci do zadetka prišli le s strelom z bele točke. Bili so mešanica latinskega in srednjeevropskega značaja, driblinga in moči, a brez učinkovitosti.

Spet ti Nemci – V Malmöju so bili močnejši od Jugoslovanov. Na sliki Krstić in Boškov skušata zaustaviti nevarnega Helmuta Rahna. 126

6. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVEDSK A 1958


Groba polfinalna tekma Švedi so veljali za močne, hitre in vzdržljive nogometaše. Polfinalni spopad se je prevesil v eno najbolj grobih tekem prvenstva. Nemec Hans Schäfer je povedel, Šved Lennart Skoglung pa je izenačil v dokaj mirnem prvem polčasu. Prava vojna se je razvnela v drugi polovici, ko je Erich Juskowiak odzadaj zrušil Kurta Hamrina in si zaslužil izključitev. Nemec je hotel napasti sodnika, a so ga pravočasno ustavili. Nekaj minut kasneje je Šved Sigvard Parling poškodoval Fritza Walterja. V zadnjem delu srečanja je Gren zabil drugi švedski zadetek. Kljub devetim nogometašem na igrišču so Nemci pritiskali do konca. Orvar Bergmark je v kazenskem prostoru podrl Rahna, Nemci so zahtevali najstrožjo kazen, piščalka Madžara Istvána Zsolta, ki je po mnenju mnogih sodil, kot da bi se Nemcem hotel maščevati za zmago nad sonarodnjaki štiri leta prej, pa je ostala nema. Hamrin je zapečatil srečanje sedem minut pred koncem in prvič popeljal Švede v finale. Organizatorji so se pritoževali zaradi pomanjkanja navijaške vneme pri domačih, zato so v polfinalu na tribune prvič poslali animatorje in spodbuda je bila znatno glasnejša.

Predčasno pod prho – Madžarski sodnik Zsolt izključi Juskowiaka in proti Švedom pusti Nemce z devetimi igralci.

Rojeni strelec – Tako je neusmiljeni brazilski golgeter Vavá v polfinalu obračunal s francoskim vratarjem Abbesom. Brazilci so zmagali s 5 : 2.

6 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVE D SK A 1 9 5 8

127


Prvič svetovni prvaki – Garrincha, Zito in Gilmar čestitajo mlademu Peléju, ki se ja na Švedskem z lastnim sijajem predstavil nogometnemu svetu.

Brazilci prvi naslov slavili v Evropi Pred finalom sta v oba tabora prispela razveseljujoča telegrama. Švedom je italijanska Atalanta sporočila, da lahko Bent Gustavsson igra do konca prvenstva, Brazilcem pa se je urugvajska nogometna zveza zahvalila za uspešno zastopanje južnoameriškega nogometa. Na stadionu Rasunda v Stockholmu, odprtem leta 1937, se je zbralo slabih 50 tisoč gledalcev. V častni loži je sedel kralj Gustav Adolf VI. Brazilce je spremljalo 18 radijskih reporterjev, največ do takrat. Pred srečanjem je močno deževalo, in čeprav so Švedi vedeli, da bo mokro igrišče njim v prid in v škodo Brazilcem, so travnato površino pokrili z veliko plahto in jo ohranili v dobrem stanju. Fair play

Kralja si sežeta v roke – Pozdrav švedskega kralja Gustava Adolfa Peléju, potem ko je brazilska reprezentanca po zmagi nad Švedsko briljantno prvič slavila naslov svetovnega prvaka.

poteza, ki so jo prvaki znali ceniti. Ko so v tretji minuti Švedi z golom Nilsa Liedholma povedli, je eden od Brazilcev rekel Peléju: »Ne skrbi, manjka še 87 minut in prvaki bomo mi.« Didí je po zgledu Urugvajca Obdulia Varele osem let prej na Maracani vzel žogo iz mreže, jo počasi odnesel do sredine igrišča in umiril strasti. Le nekaj minut zatem je Mário Zagallo

Mojstrovina v Stockholmu – Pelé je tretji brazilski gol zabil po dveh klobukih (žoga čez branilčevo glavo). Švedski vratar Svensson je bil ob imenitni akciji nemočen. 128

6. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVEDSK A 1958


rešil še eno zelo nevarno akcijo pred svojimi vrati. Kljub vsemu se Brazilci niso pretirano vznemirjali. Vedeli so, da bodo njihove priložnosti prišle, in prav to se je zgodilo. Dva predložka Garrinche sta omogočila Vaváju spraviti Brazilijo v vodstvo. V 55. minuti je Pelé v kazenskem prostoru dobil žogo od Zagalla, v enem kvadratnem metru preigral dva Šveda in iz prve dosegel enega najlepših golov v zgodovini mundiala. Zagallo je zabil četrtega, Pelé pa v zadnji minuti še petega, ki ga ni bilo takoj na semaforju, ker francoski sodnik Guigue ni postavil žoge na sredino igrišča. Pozneje je Peléjev gol potrdil. Brazilci so bili prva reprezentanca, ki je osvojila naslov na tuji celini. Švedski kralj Gustav Adolf je pokal podelil brazilskemu kapetanu Belliniju, ta pa ga je prvič dvignil in pokazal občinstvu. V častni loži je bil tudi predsednik FIFE Arthur Drewry. Brazilski zobozdravnik Mário Trigo očitno ni poznal protokola in je osuplega kralja od zadaj potrepljal po rami. »E aí, King, tudo bem?« (Živio kralj, vse dobro?) ga je vprašal. Švedska publika je prvakom stoje ploskala.

Visoko dvignjen pokal – Brazilski kapetan Bellini je bi prvi, ki je dvignil pokal in uvedel najbolj pričakovani nogometni ritual. Častni krog – Švedski navijači so športno priznali poraz svoje reprezentance v finalu in ob častnem krogu brazilske nogometaše nagradili z ovacijo.

Slavje in politika Brazilci so po dveh razočaranjih, 1950 in 1954, prvi naslov reprezentance hrupno praznovali. Predsednik Juscelino Kubitschek je dan po finalu razglasil za praznik. Ob vsem veselju pa brez žrtev ni šlo. Bilo je več mrtvih, samomorov in nesreč. Predsednik Kubitschek je po telefonu čestital prvemu možu brazilske zveze Havelangeju. »Med svetovnim prvenstvom sem zamenjal nekaj ministrov in mediji tega sploh niso opazili. Mi lahko poveste, kdaj bo naslednje?« mu je rekel.

6 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVE D SK A 1 9 5 8

129


PRVO IME ŠVEDSKE

Edson Arantes do Nascimento - Pelé

Pobič sem star šele sedemnajst let Švedski mundial je katapultiral v središče nogometne pozornosti komaj 17-letnega Peléja. Takrat se je začela briljantna nogometna pot, kronana s tremi naslovi svetovnega prvaka. Toda zelo malo je manjkalo, pa bi vse skupaj padlo v vodo. Pred prvenstvom si je Pelé na pripravljalni tekmi proti Corinthiansu resno poškodoval koleno. Zdravniki nogometne zveze so ga pred odhodom na Švedsko že odpisali in samo vztrajnost šefa uprave Carvalha je pripeljala mladi up na svetovno prvenstvo. Fizioterapevt Mário Americo mu je bolno koleno ovil z brisačo, potisnjeno v vrelo vodo, in ga čudežno ozdravil. Kljub temu, da je Pelé točil debele solze, je zdržal. Šele ko je sedel na letalo, je bil res prepričan, da gre na Švedsko. Ni igral prijateljskih tekem proti Interju in Fiorentini niti prvih dveh srečanj proti Avstriji in Angliji. Doma je bil malo znan, saj je s Santosom sodeloval le na enem prvenstvu paulista. Po pritisku Niltona Santosa, Didíja in Bellinija ga je selektor Vicente Feola vključil v enajsterico na blesteči zmagi proti Sovjetom. Vendar si je Pelé najbolj zapomnil zmagoviti gol proti Walesu, predvsem zato, ker je bil prvi na svetovnih prvenstvih in ker je odločil zelo težko srečanje. Potem je zadel še proti Franciji in Švedski. Slika, na kateri vratar Gilmar sredi slavljenja naslova očetovsko objema jokajočega Peléja, je obšla svet. Zvezda je bila rojena. V karieri je zabil 1.281 golov. Na dan, ko je njegova država slavila svetovni naslov v Stockholmu (29. junija 1958), je bil Pelé star 17 let, 8 mesecev in 6 dni in je še danes najmlajši prvak v zgodovini.

130

6. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVEDSK A 1958

Solze sreče – Mladi Edson Arantes do Nascimento joče, potem ko je odločilno pripomogel k osvojitvi prvega naslova. Ob njem vratar Gilmar.


ZGODBA PRVENSTVA

INTERVJU

Tragična letalska nesreča

V prvi enajsterici po naključju

Manchester United – zaradi mladosti moštva, ki ga je vodil Matt Busby, so ga krstili Busby babies – se je 6. februarja 1958 po remiju s Crveno Zvezdo (3 : 3) in uvrstitvijo v polfinale evropskega pokala prvakov iz Beograda vračal v London. Po postanku na letališču Riem v Münchnu je pilot letala britanske družbe Bea (British European Airways) Elizabethan G-ALTU AS 57 poskusil dvakrat neuspešno vzleteti. Ni bil zadovoljen z delovanjem motorjev in je zahteval posvet z dežurnimi mehaniki. Potem ko so mu zagotovili, da je vse v redu, se je v tretjem poskusu letalo dvignilo, a se je na koncu vzletne steze zrušilo, treščilo v hišo in se vnelo. Umrlo je 23 potnikov, 16 je bilo težje ranjenih, sedem pa lažje. Med smrtnimi žrtvami je bilo osem nogometašev: Roger Byrne, kapetan Rdečih vragov, Tommy Taylor, eden najpopolnejših napadalcev in nogometaš številka ena na Otoku, Geoff Bent, Eddie Colman, Mark Jones, David Pegg in Billy Whelan. Duncan Edwards je podlegel poškodbam petnajst dni po nesreči. Umrl je tudi Frank Swift, predvojni angleški vratar, takrat pa v vlogi novinarja časnika News of the World. Preživeli so Bobby Charlton (iz bolnišnice so ga odpustili nekaj dni po nesreči), John Berry, Dennis Viollet, Foulkes, Morgans, Scanlon, rezervni vratar Wood ter irska reprezentanta Harry Gregg in Jackie Blanchflower. Berry in Blanchflower nista več igrala. Trenerja Busbyja so hudo poškodovanega prepeljali v bolnišico. Ozdravel je in v šestdesetih ponovno sestavil šampionsko ekipo. Fotograf Daily Maila Peter Howard je ranjen v bolnišnici poslal poročilo svojemu časopisu: »Da bi dodali gorivo, smo na poti iz Beograda pristali na münchenskem letališču Riem. Ko smo se pripravljali na vzlet, smo slišali motnje v delovanju motorjev. Letalo se je vrnilo na vzletišče in poskušalo ponovno neuspešno vzleteti. Mehaniki so ga pregledali in zagotovili, da je vse v redu. V tretjem poskusu se je letalo pognalo po pisti, pospeševalo in se začelo dvigati. Nenadoma so bili motorji brez moči. Vse, kar se spominjam, je strahoten udarec. Letalo se je razbilo in v hipu je bilo vse v plamenih. Niti vzdiha niti ječanja ni bilo slišati. Uspelo se mi je izkopati izpod ruševin in šele tedaj sem videl, kaj se je zgodilo.« V Angliji so se mediji začeli zavzemati za to, da bi prepovedali skupinska potovanja nogometnih ekip. Glasbena skupina The Spinners je posnela pesem The Flowers of Manchester.

»Na SP smo se uvrstili ‘in extremis’. Nihče ni dal prebite pare za nas, napovedovali so vrnitev v Francijo brez zmage. To je zelo razjezilo predvsem Piantonija in tudi vse ostale,« pravi Just Fontaine, najboljši strelec vseh mundialov. »Priložnost za nastop sem dobil zaradi poškodbe Renéja Bliarda. Na dan prvega srečanja proti Paragvaju mi je pomočnik trenerja Paul Nicolas obljubil, da bom igral v konici napada. Dva dni pred debijem sem ostal brez nogometnih čevljev, dokončno so razpadli. Takrat ni bilo sponzorjev in imeli smo le po dva para: enega za treninge, drugega za tekme. K sreči je imel rezervist Stepháne Bruey enako številko kot jaz in mi jih je posodil. Na prvem srečanju se je s tremi mojimi zadetki proti Paragvaju začela avantura. Kakšna avantura!!! Končala se je s štirimi goli proti Nemcem na srečanju za tretje mesto. Tekma z Brazilijo je bila za nas tekma stoletja. Po dolgem predložku sem se otresel vratarja Gilmarja in izenačil na 1 : 1. Imeli smo smolo, ker se je poškodoval Jonquet, in ker takrat še ni bilo menjav, smo morali preostanek tekme odigrati z desetimi igralci. ‘Satanski’ Pelé je zabil tri gole in zapečatil naš poraz. To je bilo edino razočaranje na prvenstvu.Takrat FIFA najboljšemu strelcu še ni namenjala nobene nagrade. Neki časopis mi je podaril lovsko puško.«

6 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVE D SK A 1 9 5 8

131


PRVE VIOLINE

Just Fontaine Francija

Nedotaknjeni rekord – Fontaine je zabil 13 golov.

Pred svetovnim prvenstvom je bil v reprezentanci rezervist. Potem ko se je poškodoval napadalec René Bliard, se je 174 centimetrov visoki Fontaine, sicer ne zelo spreten z žogo, a hiter in s strelskim instinktom ter dobrim strelom, uveljavil v izbrani vrsti in blestel na Švedskem. Mednarodna federacija za nogometno statistiko in zgodovino ga je proglasila za tretjega najboljšega francoskega nogometaša dvajsetega stoletja. Bil je najboljši strelec mundiala in prvi v zgodovini, ki je zadel na vseh tekmah. S trinajstimi goli je postavil rekord v doseženih zadetkih na enem prvenstvu. Fontaine se je rodil v Marakešu v Maroku 18. avgusta 1933. Njegov oče je bil funkcionar francoske vlade, nameščen v takrat še francoskem protektoratu. Mati je bila Španka. Just je začel brcati v klubu Union Marocaine, pri dvajsetih pa je že blestel v Franciji, 132

6. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVEDSK A 1958

najprej v Nici, potem pa pri Stade de Reims, kjer je preživel najboljša nogometna leta. Leta 1958 je bil prvi strelec francoskega prvenstva (34 golov v 26 tekmah). Njegova šibka točka so bile poškodbe. Dve leti po svetovnem prvenstvu, marca 1960, ko je igral za klub iz Reimsa, si je na srečanju proti Sochauxu zlomil nogo. Slabo zaceljena poškodba je terjala velik davek. Po devetih mesecih se je vrnil in se po samo petih tekmah ponovno poškodoval na istem mestu. Zadnjikrat je zaigral julija 1962 na turneji Reimsa po Antilih. Še isto leto je star 27 let oznanil konec nogometne poti. Bil je štirikrat francoski prvak (enkrat z Nico in trikrat z Reimsom), dvakrat pokalni prvak (enkrat z vsakim klubom) in dvakrat najboljši francoski strelec (1958, 1960). Še danes drži rekord najboljšega povprečja golov v francoski reprezentanci: 30 v 21 tekmah. Kratka kariera mu ni omogočila prevelikega zaslužka, zato je po upokojitvi reklamiral športno znamko Adidas in bil predsednik sindikata nogometašev. V tej vlogi se lahko pohvali z vidnimi dosežki. Deloval je tudi kot trener Paris SaintGermaina, maroške in francoske reprezentance. Slednjo je vodil samo dve tekmi in je trener z najkrajšim stažem v njeni zgodovini. Postal je uspešen poslovnež. Še med igranjem nogometa se je skupaj z Gilom Bernardom preizkusil kot pevec. Leta 1959 sta izšla dva albuma. Radost ob dosegu gola primerja z rojstvom otroka. Živi v Toulousu.

Vladimir Beara Jugoslavija

Gumijasti vratar – Vladimir Beara je branil na treh prvenstvih.

Gumijasti človek, za mnoge najboljši hrvaški vratar vseh časov, je za Jugoslavijo branil na treh svetovnih prvenstvih: 1950 v Braziliji, 1954 v Švici in 1958 na Švedskem. »Moral bi braniti tudi v Čilu. Bilo bi moje četrto SP. Takrat sem nastopal pri nemškem prvoligašu Aachnu in kar 13 tekem zaporedoma sem bil kot vratar kola izbran v najboljšo enajsterico. Vendar sem si zlomil nogo in mundial je šel po vodi. Namesto mene je branil Milutin Šoškić, kvaliteten golman, ki je naredil lepo kariero.« Beara se še vedno spominja tekme SP 1950 proti Braziliji na Maracani pred 200 tisoč gledalci. Samo izbrani doživijo tako vzdušje. »Ko so na teren prišli Brazilci, je nastal pravi orkan.« Kot najbolj nesrečno tekmo pomni tisto iz leta 1954 v Švici, ko je Jugoslavija zgubila proti Zahodnim Nemcem. »Imeli smo deset velikih priložnosti in nismo zabili gola. Nemci so nas premagali z 2 : 0.« Bil je eden redkih nogometašev, ki je neposredno prestopil iz Hajduka v Crveno zvezdo. Tega mu Splitčani nikoli niso odpustili. Zvezda je za njegov nakup prodala klubski avtobus, ki je bil takrat prava noviteta v jugoslovanskem nogometu.


BESEDE, BESEDE

John Charles Wales

Pelé »V finalu smo pustili dušo. Zabil sem dva gola in takoj po zadnjem žvižgu padel na tla in izgubil zavest. Reagiral sem ob objemih in krikih mojih soigralcev, ki so vzklikali: ‘Joči, mali, joči’. Ko je švedski kralj Gustav Adolf kapetanu Belliniju podelil tako želeni pokal, sem si samo želel, da sanj ne bi bilo konec. Igralci smo se objemali in jokali. Vedeli smo, da v Braziliji vlada nepopisno veselje. / ... / Vavá je bil eden velikih akterjev švedskega mundiala. Zaradi njegove zadržanosti izven igrišč, daleč od medijev, mu tega nikoli niso dovolj priznali. V reprezentanci sva bila zelo dobra kolega. Oba sva začela kot rezervista in končala v prvi enajsterici. / ... / Svetovno prvenstvo na Švedskem je bilo čudovito. Mislim, da je imela brazilska reprezentanca takrat boljše posameznike kot leta 1970. Didí, Nilton Santos, Djalma Santos, Zito, Garrincha so

Italijanski Valežan – Najbolj je blestel pri Stari dami.

bili neponovljivi,« tako se je nogometni kralj čez mnogo let spominjal prvega triumfa. Brazilski časopisi pa: »Še nikoli nismo bili tako srečni.« Mário Lobo Zagallo »Leta 1958 so imele ženske na Švedskem enake pravice kot moški -- v Braziliji takrat niti pomisliti niso smele o odnosih, ki so bili tam popolnoma normalni. Vendar v našo karanteno Švedinje niso vstopale. V prostih trenutkih pa je vsak ravnal po svoji vesti,« tako je odgovarjal napadalec na trditve o obleganju domačih blondink. Sigvard Parling »Drugi Peléjev zadetek je bil tako lep, da bi mu kar ploskal,« švedski branilec in bližnji opazovalec mojstrovine. Gavril Kačalin »Ne morem verjeti, da se to, kar smo danes občudovali, imenuje nogomet. Še nikoli nisem videl tako krasne igre. Garrincha je pravo čudo,« sovjetski selektor o Brazilcih. Georg Raynor »Brazilska reprezentanca je tako dobra, da bi kar navijal zanjo,« švedski selektor. Angel Labruna »Nismo bili ne fizično ne psihično pripravljeni, da bi lahko odigrali tri srečanja v enem tednu,« mnenje skoraj štiridesetletnega argentinskega reprezentanta. Claude Abbes »Raje igram proti desetim Nemcem kot proti enemu Brazilcu,« je rekel francoski vratar.

6 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVE D SK A 1 9 5 8

BESEDE, BESEDE

Klicali so ga Dobri velikan, ker je bil kljub svojim 190 centimetrom na igrišču nadvse korekten, prava dobričina. Debitiral je v Leedsu, kjer je nekoč v eni sezoni zabil kar 42 golov. Največje uspehe je dosegel pri italijanskem Juventusu, kamor je prestopil za rekordnih 65 tisoč funtov v času, ko so Angleži prepovedali vse transakcije nad 10 tisoč funtov. S Staro damo je bil trikrat italijanski in enkrat pokalni prvak. Zabil je 105 golov v 180 tekmah. Z glavo ga je bilo težko zaustaviti. Skupaj s Sívorijem in Bonipertijem je sestavljal sanjsko navezo. Na SP so Valežani prišli v četrtfinale in izgubili z Brazilci. Charles je na treh tekmah zabil en gol proti Madžarom. Leta 2001 je prejel največje britansko državno odlikovanje. V spominu bo ostal kot eden vidnih predstavnikov fair playa, saj nikoli ni bil izključen niti ni dobil opomina. Na tekmi italijanskega prvenstva proti Sampdoriji je Charles sam pobegnil proti nasprotnemu golu. Ko je videl, da se je igralec, ki ga je čuval, poškodoval, se je ustavil in namesto v mrežo, žogo poslal v avt. Umrl je februarja 2004, star 72 let.

133


PODATKI, STATISTIKE, ŠTEVILKE

prvenstvu nastopil z desetico na hrbtu. Brazilci

Obsojen na neigranje

Zagotovo bi bil Tommy Taylor eden od velikih

so sredi priprav organizatorjem pozabili poslati

Pri Sovjetih je manjkal 20-letni

protagonistov SP, če mu ne bi bila tega

številke svojih nogometašev. Naknadno jih je

golgeter Edvard Anatolevič Strelcov,

preprečila letalska nesreča. Kljub temu da je

določil urugvajski delegat FIFE po sledečem

ki je bil zaradi afere s hčerko enega od

pri Manchester Unitedu igral samo pet let, sodi

redu: 1. Castilho (Fluminense), 2. Bellini (Vasco

sovjetskih ministrov obsojen na 12

napadalec med legende kluba. Ko se je zgodila

da Gama), 3. Gilmar (Corinthians), 4. Djalma

tragedija, je bil star 26 let. Najlepša nogometna

Santos (Portuguesa), 5. Dino Sani (São Paulo),

leta so šele prihajala. Rdeči vragi so za njegov

6. Didí (Fluminense), 7. Zagallo (Flamengo), 8.

prestop odšteli za tiste čase rekordnih 30 tisoč

Oreco (Corinthians), 9. Zózimo (Bangú), 10. Pelé

funtov. Taylor je zanje odigral 189 srečanj in

(Santos), 11. Garrincha (Botafogo), 12. Nilton

dosegel 128 golov, v reprezentanci pa je nastopil

Santos (Botafogo), 13. Moacir (Flamengo),

19-krat in zadel 16-krat.

14. De Sordi (São Paulo), 15. Orlando (Vasco

Brez golov

(Flamengo), 18. Altafini “Mazzola” (Palmeiras),

Remi 0 : 0 med Brazilijo in Anglijo je bila prva

19. Zito (Santos), 20. Vavá (Vasco da Gama), 21.

tekma brez zadetkov na svetovnih prvenstvih.

Dida (Flamengo), 22. Pepe (Santos).

Najmlajši

Žoga

Pelé je najmlajši strelec v zgodovini svetovnih

Prvenstvo se je odigralo z enako žogo kot prejšnje

prvenstev. Ko je zadel proti Walesu, je bil star

v Švici. Le da so imeli kosi usnja obliko črke T.

17 let in 239 dni. Skrajnosti Najboljši igralec

Francozi so končali prvenstvo z najboljšim

Za najboljšega igralca prvenstva so proglasili

napadom (23 golov, 3,8 na tekmo) in najslabšo

brazilskega organizatorja Didíja.

obrambo (15 golov, 2,5 na tekmo).

Igrali so skoraj vsi

Obakrat zmagali doma

Brazilski selektor Vicente Feola je v igro poslal

Jugoslovani so se za mesto na SP v osmi

kar 16 od 22 nogometašev, ki so pripotovali

evropski skupini borili z Grki in Romuni. V

na Švedsko.

gosteh so obakrat remizirali, 0 : 0 v Atenah in 1 : 1 v Bukarešti. Doma v Beogradu pa so

Svetovni odmev

Grčijo premagali s 4 : 2, Romunijo pa z 2 : 0.

Dva tisoč novinarjev je pošiljalo v svet informacije s prvenstva. Kar dvesto od teh je bilo Nemcev,

Štiridesetletnik

ki so spremljali zadnje svetovne prvake. Srečanja

Na treningu argentinske reprezentance v Italiji si

je prenašalo 46 radijskih postaj, med njimi osem

je pred prvenstvom levi bočni napadalec Zárate

brazilskih.

zlomil nogo. Namesto njega je selektor Stábile (najboljši strelec mundiala 1930) poklical skoraj

Gledalci

štiridesetletnega Angela Labruno, ki si je prvo

Finale (49.737) ni bila tekma z največjim

srečanje z Nemci ogledal s tribun.

obiskom. Več gledalcev (50.928) je prišlo na odločilno srečanje četrte skupine, med

Le štirje svetovni prvaki

Brazilijo in Sovjetsko zvezo.

Samo štirje Nemci, ki so presenetljivo osvojili SP v Švici, so se pojavili na Švedskem: Horst

Niso mogli iz svoje kože

Eckel, Fritz Walter, Hans Schäfer in Helmut

Le naključje je botrovalo dejstvu, da je Pelé na

Rahn.

6. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVEDSK A 1958

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Ljubljenec Otočanov

da Gama), 16. Mauro (São Paulo), 17. Joel

134

ZANIMIVOSTI,

let zapora. Mnogi menijo, da bi z njim Sovjetska zveza prišla daleč. Jezikovni zaplet Pred finalom se je švedski kralj Gustav Adolf rokoval z vsemi nogometaši. Ko je prišel do Peléja, ga je želel pohvaliti. »Wonderful« (čudovito), mu je rekel. »Ne, Pelé,« je odgovoril mladenič. Enaki dresi Švedska in Brazilija sta imeli enaki barvi opreme: rumeno majico in modre hlačke. Žreb je pred finalom odločil, da bodo morali po rezervno opremo poseči Južnoameričani. Ker je niso imeli, so jo morali nabaviti. Na nove modre majice so na hitro prišili številke in grb. Šef brazilske delegacije, Paulo Machado de Carvalho, je manjši zaplet takoj izkoristil in navijače spomnil, da je modre barve plašč Marie Apareçide (Prikazane Marije), zavetnice Brazilije. »Naša Gospa je z nami,« je rekel. Isti plašč Machado de Carvalho je bil zelo vraževeren. Na vse brazilske tekme švedskega mundiala je prišel v istem rjavem plašču. Oblačilo je nosil tudi štiri leta kasneje v Čilu, kjer so Brazilci naslov obranili. Obračanje po vetru Pobeg branilca Niltona Santosa po desnem boku v časih, ko takšni »izleti« še niso bili običajni, je selektorja Feolo spravil v obup. »Vrni se, vrni se!!!« je vpil. Ko pa je branilec po dvojni podaji z Altafinijem zabil gol, je Feola vzkliknil: »Dobro, Nilton.«


ANEKDOTE

OB ROB

Sporni zadetek

Olimpijski finalisti

Na srečanju med Čehi in Nemci je v 59. minuti pri vodstvu prvih z 2 : 0 prišlo do sporne akcije. Potem ko je vratar Bretislav Dolejši ubranil strel Helmuta Rahna, ga je napadalec Hans Schäfer s prekrškom potisnil v vrata. Anglež Arthur Ellis je nelegitimen zadetek dosodil kljub temu, da je češki vratar z obema rokama žogo obdržal pred golovo črto. Deset minut kasneje je Rahn izenačil. Sporna razveljavitev Na polfinalu med Brazilci in Francozi je v 14. minuti pri rezultatu 1 : 1 Mário Zagallo streljal na vrata, žoga je zanesljivo šla čez črto, a sodnik, Valežan Benjamin Griffiths, zadetka ni priznal. Dvigovanje pokala Brazilski kapetan Bellini je prejel pokal Julesa Rimeta iz rok švedskega kralja Gustava Adolfa. Da bi ga pokazal občinstvu, ga je z obema rokama dvignil visoko v zrak. Bil je prvi, ki je to storil in tako uveljavil ritual, ki je postal najbolj pričakovani trenutek vsakega nogometnega slavja in življenjski sen

Jugoslovani so leta 1956 v Melbournu prišli v olimpijski nogometni finale in klonili proti Sovjetski zvezi z 0 : 1. Znanstveni nogomet je tedaj premagal fantazijo. Modri so v finale prišli po zmagah nad ZDA (9 : 1) in Indijo (4 : 1). Odločilna tekma se je igrala 8. decembra 1956 pred 120 tisoč gledalci. Sodil je Avstralec Wright, postavi pa sta bili naslednji: Sovjetska zveza: Jašin, Bašaškin, Ogonikov, Kuznecov, Netto, Maslenkin, Tatušin, Isajev, Simonian, Salanikov, Iljin. Jugoslavija: Radenković, Košćak, Radović, Santek, Spajić, Krstić, Šekularac, Antić, Papec, Veselinović, Mujić. Strelec edinega zadetka je bil Iljin v 48. minuti. Sovjetska zveza je dobila zlato medaljo, Jugoslavija pa srebrno.

slehernega nogometaša. »Dvignil sem ga za vsak slučaj,« je povedal. Nič piva Nemški golgeter Helmut Rahn je selektorju Seppu Herbergerju obljubil, da

DOGODKI

med svetovnim prvenstvom ne bo pil piva. Nogometni Napoleon Raymond Kopa je bil sin poljskega rudarja. Zaradi strateških sposobnosti so

• Charles De Gaulle je postal novi francoski predsednik.

ga klicali nogometni Napoleon. Pri šestih letih so mu zaradi nesreče v rudniku,

• Beli dim je oznanil, da je papež Janez XXIII. (Angelo

kjer je pomagal očetu, amputirali kazalec leve roke. Na Švedskem je bil glavni

Giuseppe Roncalli) novi poglavar Rimskokatoliške cerkve.

pobudnik prvega francoskega nogometnega podviga v zgodovini.

•  Na Brodwayju so 26. septembra 1957 premierno

Prvi gol

•  V Braziliji, ki je doživljala gospodarski razcvet, so po

uprizorili muzikal West Side Story Leonarda Bernsteina. Peléja je do 26. minute drugega polčasa dobro pokrival valežanski branilec

odločitvi predsednika Juscelina Kubitschka gradili

Melvyin Charles. Takrat je mladi nogometaš dobil žogo v kazenskem

novo glavno mesto Brasilia.

prostoru in ob nemoči vratarja Jacka Kelseyja Brazilijo povedel v vodstvo. To je bil njegov prvi gol na svetovnih prvenstvih.

•  Muzikalni ritem bossa nova je ponesel Brazilijo v svet in jo naredil še bolj prepoznavno. • Svet je živel v senci hladne vojne med Združenimi

Iznajdljivi maser Brazilski fizioterapevt Mário Américo, tisti, ki je ozdravil Peléjevo koleno, je bil zelo iznajdljiv. Ko je videl, da je Garrincha za 400 dolarjev kupil moderen

državami Amerike in Sovjetsko zvezo. • Luč izložb je zagledala Barbika, tržna uspešnica na področju igrač.

radio in ga razkazoval soigralcem, mu je rekel, da aparat deluje samo na Švedskem, v Braziliji pa ne. Mané Garrincha ga je res prižgal in slišala se je le švedska beseda. Slabe volje ga je prodal Américu za borih 40 dolarjev. Po finalu je kapetan Bellini sodnika Mauricea Guigueja prosil za žogo, s katero so igrali tekmo. Ker je bil odgovor odklonilen, je od zadaj pritekel Américo in jo sodniku sunil iz rok. Guigue je sicer tekel za njim, a žoga je ostala za vedno v brazilski lasti. 6 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVE D SK A 1 9 5 8

135


skupina A

skupina B

ZR Nemčija – Argentina – Severna Irska - Češkoslovaška

Škotska – Jugoslavija –

8. junij

11. junij

15. junij

ARGENTINA 3

ZR NEMČIJA

32’, 79’ Rahn, 40’ Seeler

38’ (11-m) Corbatta, 55’ Menéndez, 59’ Avio

20’ Rahn, 79’ Seeler

ARGENTINA 1

SEVERNA IRSKA

SEVERNA IRSKA

3’ Corbatta

3’ McParland

17’, 58’ McParland

6’ Petaković

Stadion: Malmö Stadion, Malmö Sodnik: Reginald Leafe (Anglija) Gledalcev: 31.156 ZR Nemčija: Herkenrath, Stollenwerk, Juskowiak, Eckel, Erhardt, Szymaniak, Helmut Rahn, Fritz Walter, Seeler, Alfred Schmidt, Hans Schäfer. Argentina: Amadeo Carrizo, Lombardo, Vairo, Néstor Rossi, Dellacha, Varacka, Corbatta, Eliseo Prado, Norberto Menéndez, Alfredo Rojas, Osvaldo Cruz.

Stadion: Örjans Vall, Halmstadt Sodnik: Sten Ahlner (Švedska) Gledalcev: 14.174 Argentina: Amadeo Carrizo, Lombardo, Vairo, Néstor Rossi, Dellacha, Varacka, Corbatta, Avio, Norberto Menéndez, Labruna, Boggio. Severna Irska: Gregg, Richard Keith, McMichael, Blanchflower, William Cunningham, John Peacock, Bingham, Cush, Coyle, James McIlroy, McParland.

Stadion: Malmö Stadion, Malmö Sodnik: Joaquim Fernandes Campos (Portugalska) Gledalcev: 21.990 ZR Nemčija: Herkenrath, Stollenwerk, Juskowiak, Eckel, Erhardt, Szymaniak, Helmut Rahn, Fritz Walter, Seeler, Klodt, Hans Schäfer. Severna Irska: Gregg, Richard Keith, McMichael, Blanchflower, William Cunningham, John Peacock, Bingham, Cush, Casey, James McIlroy, McParland.

Stadion: Arosvallen, Västeraas Sodnik: Paul Wyssling (Švica) Gledalcev: 9.591 Škotska: Younger, Caldow, Hewie, Turnbull, Robert Evans, Cowie, Leggat, Jimmy Murray, Mudie, Robert Collins, Imlach. Jugoslavija: Beara, Šijaković, Tomislav Crnković, Krstić, Zebec, Vujadin Boškov, Petaković, Todor Veselinović, Miloš Milutinović, Šekularac, Rajkov.

11. junij

15. junij

8. junij

ČEŠKOSLOVAŠKA 6

FRANCIJA 7

ZR NEMČIJA

3

8. junij

SEVERNA IRSKA

1

ZR NEMČIJA

1

2

8. junij

2

49’ Murray

2

JUGOSLAVIJA 1

16’ Cush

59’ Schäfer, 70’ Rahn

8’ Dvorak, 17’, 82’ Zikán, 69’ Feureisl, 39’, 89’ Hovorka

24’, 30’, 67’ Fontaine, 52’ Piantoni, 61’ Wisniewski,

ČEŠKOSLOVAŠKA 0

ČEŠKOSLOVAŠKA 2

ARGENTINA 1

70’ Kopa, 83’ Vincent

Stadion: Örjans Vall, Halmstadt Sodnik: Friedrich Seipelt (Avstrija) Gledalcev: 10.647 Severna Irska: Gregg, Richard Keith, McMichael, Blanchflower, William Cunningham, John Peacock, Bingham, Cush, Dougan, James McIIroy, McParland. Češkoslovaška: Dolejší, Mráz, Ladislav Novák, Pluskal, Čadek, Masopust, Hovorka, Milan Dvorák, Borovička, Hertl, Tadéaš Kraus.

24’ (11m) Dvorak, 43’ Zikán

65’ (11m) Corbatta

PARAGVAJ 3

Stadion: Olympiavalle, Helsingborg Sodnik: Arthur Ellis (Anglija) Gledalcev: 25.000 ZR Nemčija: Herkenrath, Stollenwerk, Juskowiak, Schnellinger, Erhardt, Szymaniak, Helmut Rahn, Fritz Walter, Seeler, Klodt, Hans Schäfer. Češkoslovaška: Dolejší, Mraz, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhar, Masopust, Hovorka, Milan Dvorák, Pavel Molnár, Feureisl, Zikán.

Stadion: Olympiavalle, Helsingborg Sodnik: Arthur Ellis (Anglija) Gledalcev: 16.418 Češkoslovaška: Dolejší, Mráz, Ladislav Novák, Popluhar, Masopust, Hovorka, Milan Dvorák, Borovička, Pavel Molnár, Feureisl, Zikán. Argentina: Amadeo Carrizo, Lombardo, Vairo, Néstor Rossi, Dellacha, Varacka, Corbatta, Avio, Norberto Menéndez, Labruna, Osvaldo Cruz.

20’, 44’ (11m) Amarilla, 50’ Romero

LESTVICA 1. ZR Nemčija 2. Češkoslovaška 2. Severna Irska 4. Argentina

4 točke 3 točke 3 točke 2 točki

Stadion: Idrottsparken, Norrköping Sodnik: Juan Gardeazábal Garay (Španija) Gledalcev: 16.518 Francija: Remetter, Kaelbel, Lerond, Penverne, Jonquet, Marcel, Wisniewski, Just Fontaine, Raymond Kopa, Piantoni, Jean Vincent. Paragvaj: Mayeregger, Edelmiro Arévalo, Agustín Miranda, Achúcarro, Claudio Lezcano, Salvador Villalba, Juan Agüero, José Parodi, Jorgelino Romero, Cayetano Ré, Florencio Amarilla. 11. junija

JUGOSLAVIJA 3 16’ Petaković, 63’, 88’ Veselinović

FRANCIJA 2

S TAT I S T I K E 136

ŠKOTSKA 1

4’, 85’ Fontaine

Odločitev za 2. mesto v skupini 17. junija

SEVERNA IRSKA

2

44’, 99’ McParland

ČEŠKOSLOVAŠKA 1 19’ Zikan

Stadion: Malmö Stadion, Malmö Sodnik: Maurice Guigue (Francija) Gledalcev: 26.000 Severna Irska: Uprichard, Richard Keith, McMichael, Blanchflower, William Cunningham, John Peacock, Bingham, Cush, Jim Scott, James McIlroy, McParland. Češkoslovaška: Dolejši, Mráz, Ladislav Novák, Bubernik, Popluhar, Masopust, Zikán, Milan Dvorak, Borovička, Feureisl, Pavel Molnár. Izključen: 102’ Bubernik Uvrščena v drugi krog: Severna Irska 6. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVEDSK A 1958

Stadion: Arosvallen, Västeras Sodnik: Benjamin Griffiths (Škotska) Gledalcev: 12.217 Jugoslavija: Beara, Novak Tomić, Tomislav Crnković, Krstić, Zebec, Vujadin Boškov, Petaković, Todor Veselinović, Miloš Milutinović, Šekularac, Rajkov. Francija: Remetter, Kaelbel, Lerond, Penverne, Jonquet, Marche, Wisniewski, Just Fontaine, Raymond Kopa, Piantoni, Jean Vincent.


skupina C

Paragvaj – Francija

Madžarska – Mehika – Švedska – Wales

11. junij

8. junij

11. junij

15. junij

PARAGVAJ 3

ŠVEDSKA 3

MEHIKA 1

4’ Agüero, 45’ Ré, 73’ Parodi

17’, 64’ Simonsson, 57’ (11m) Liedholm

89’ Belmonte

ŠVEDSKA 0 WALES 0

ŠKOTSKA 2

MEHIKA 0

WALES 1

24’ Mudie, 74’ Collins

Stadion: Rasunda, Stockholm Sodnik: Nikolaj Latišev (Sovjetska zveza) Gledalcev: 34.107 Švedska: Karl-Oskar Svensson, Bergmark, Axbom, Nils Liedholm, Bengt Gustavsson, Parling, Hamrin, Bror Mellberg, Agne Simonsson, Gunnar Gren, Skoglund. Mehika: Antonio Carbajal, Del Muro, José Villegas, Portugal, Romo, Francisco Flores, Alfredo Hernández, Salvador Reyes, Carlos Calderón, Crescencio Gutiérrez, Sesma.

32’ Allchurch

Stadion: Idrottsparken, Norrköping Sodnik: Vincenzo Orlandini (Italija) Gledalcev: 11.665 Paragvaj: Samuel Aguilar, Edelmiro Arévalo, Eligio Echagüe, Achúcarro, Claudio Lezcano, Salvador Villalba, Juan Agüero, José Parodi, Jorgelino Romero, Cayetano Ré, Florencio Amarilla. Škotska: Younger, Caldow, Alexander Parker, Turnbull, Robert Evans, Cowie, Leggatt, Archibald Robertson, Mudie, Robert Collins, Fernie.

Stadion: Rasunda, Stockholm Sodnik: Leo Lemešić (Jugoslavija) Gledalcev: 15.150 Mehika: Antonio Carbajal, Del Muro, Raúl Cárdenas, Belmonte, Romo, Francisco Flores, Carlos González, Salvador Reyes, Carlos Blanco, Crescencio Gutiérrez, Sesma. Wales: Kelsey, Stuart Williams, Melvin Hopkins, Colin Baker, Melvyin Charles, Bowen, Webster, Medwin, John Charles, Allchurch, Clifford Jones.

Stadion: Rasunda, Stockholm Sodnik: Lucien Van Nuffel (Belgija) Gledalcev: 29.800 Švedska: Karl-Oskar Svensson, Bergmark, Axbom, Börjesson, Bengt Gustavsson, Parling, Berndtsson, Selmonsson, Källgren, Löfgren, Skoglund. Wales: Kelsey, Stuart Williams, Melvin Hopkins, Derek Sullivan, Melvyn Charles, Bowen, Vernon, Ronard Hewitt, John Charles, Allchurch, Clifford Jones. 15. junij

MADŽARSKA 4

8. junij 15. junij

MADŽARSKA 1

12. junij

19’, 46’ Tichy, 54’ Sándor, 69’ Bencsics

PARAGVAJ 3

5’ Bozsik

ŠVEDSKA 2

MEHIKA 0

20’ Parodi, 49’ Agüero, 80’ Romero

WALES 1

34’, 56’ Hamrin

JUGOSLAVIJA 3

27’ J. Charles

MADŽARSKA 1

18’ Ognjanović, 21’ Veselinović, 73’ Rajkov

Stadion: Jernvallen, Sandviken Sodnik: José María Codesal (Urugvaj) Gledalcev: 15.343 Madžarska: Grosics, Matrái, Laszlo Sárosi, Bozsik, Sipos, Berendi, Karoly Sandor, Hidegkuti, Lajos Tichy, Bundzsák, Fenyvesi. Wales: Kelsey, Stuart Williams, Melvin Hopkins, Derek Sullivan, Melvyn Charles, Bowen, Webster, Medwin, John Charles, Allchurch, Clifford Jones.

77’ Tichy

Stadion: Jarnvallen, Sandviken Sodnik: Arne Eriksson (Finska) Gledalcev: 13.310 Madžarska: Ilku, Matrái, Laszlo Sárosi, Kotasz, Sipos, Budai, Hidegkuti, Szojka, Lajos Tichy, Bencsics, Karoly Sándor. Mehika: Antonio Carbajal, Del Muro, Raúl Cárdenas, Belmonte, Guillermo Sepúlveda, Francisco Flores, Carlos González, Salvador Reyes, Carlos Blanco, Crescencio Gutiérrez, Sesma.

Stadion: Tunavallen, Eskilstuna Sodnik: Martin Macko (Češkoslovaška) Gledalcev: 13.103 Paragvaj: Samuel Aguilar, Edelmiro Arévalo, Eligio Echagüe, Achúcarro, Claudio Lezcano, Salvador Villalba, Juan Agüero, José Parodi, Jorgelino Romero, Cayetano Ré, Florencio Amarilla. Jugoslavija: Beara, Novak Tomić, Tomislav Crnković, Krstić, Zebec, Vujadin Boškov, Petaković, Todor Veselinović, Radivoje Ognjanović, Šekularac, Rajkov. 15. junij

FRANCIJA 2

Stadion: Rasunda, Stockholm Sodnik: Jack Mowat (Škotska) Gledalcev: 38.850 Švedska: Karl-Oskar Svensson, Bergmark, Axbon, Nils Liedholm, Bengt Gustavsson, Parling, Hamrin, Bror Mellberg, Agne Simonsson, Gunnar Gren, Skoglund. 69’ Liedholm je zastreljal enajstmetrovko.

Madžarska: Grosics, Matrái, Laszlo Sárosi, Bozsik, Sipos, Berendi, Karoly Sándor, Szojka, Lajos Tichy, Bundzsák, Fenyvesi.

LESTVICA 1. Švedska 2. Madžarska 3. Wales 4. Mehika

5 točk 3 točke 3 točke 1 točka

ŠKOTSKA 1 Odločitev za 2.mesto v skupini

66’ Baird

Stadion: Eyravallen, Örebro Sodnik: Juan Brozzi (Argentina) Gledalcev: 13.554 Francija: Abbes, Kaelbel, Lerond, Penverne, Jonquet, Marcel, Wisniewski, Just Fontaine, Raymond Kopa, Piantoni, Jean Vincent. Škotska: William Brown, Caldow, Hewie, Turnbull, Robert Evans, David Mackay, Imlach, Jimmy Murray, Mudie, Robert Collins, Baird. 23’ Hewie je zastreljal enajstmetrovko. - Nekateri viri prvi francoski gol pripisujejo Piantoniju.

LESTVICA 1. Francija 2. Jugoslavija 3. Paragvaj 4. Škotska

4 točke (11 – 7) 4 točke (7 – 6) 3 točke 1 točka

17. junij

WALES 2 55’ Allchurch, 76’ Medwin

MADŽARSKA 1 33’ Tichy

Stadion: Malmö Stadion, Malmö Sodnik: Nikolaj Latišev (Sovjetska zveza) Gledalcev: 2.832 Wales: Kelsey, Stuart Willians, Melvin Hopkins, Derek Sullivan, Melvyn Charles, Bowen, Medwin, Ronard Hewitt, John Charles, Allchurch, Clifford Jones. Madžarska: Grosics, Matrái, Laszlo Sárosi, Bozsik, Sipos, Bencsics, Kotasz, Budai, Lajos Tichy, Bundzsák, Fenyvesi. Izključen: 79’ Sipos Uvrščen v drugi krog: Wales

6 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVE D SK A 1 9 5 8

S TAT I S T I K E

22’ Kopa, 44’ Fontaine

137


skupina D

četrtfinale

Avstrija - Brazilija - Anglija - Sovjetska zveza

Škotska – Jugoslavija – Paragvaj – Francija

11. junija

15. junij

19. junij

BRAZILIJA 3

SOVJETSKA ZVEZA 2

AVSTRIJA 2

ŠVEDSKA 2

38’, 89’ Altafini, 49’ Nilton Santos

15’ A. Ivanov, 62’ Iljin

16’ Koller, 70’ A. Körner

49’ Hamrin, 88’ Simonsson

AVSTRIJA 0

AVSTRIJA 0

ANGLIJA 2

SOVJETSKA ZVEZA 0

Stadion: Rimnersvallen, Uddevalla Sodnik: Maurice Guigue (Francija) Gledalcev: 21.000 Brazilija: Gilmar, De Sordi, Nílton Santos, Dino Sani, Bellini, Orlando, Joel, Didí, Altafini “Mazzola”, Dida, Mário Lobo Zagallo. Avstrija: Szanwald, Halla, Franz Swoboda, Hanappi, Ernst Happel, Karl Koller, Horak, Senekowitsch, Buzek, Alfred Körner, Schleger.

Stadion: Ryavallen, Boras Sodnik: Carl Jörgensen (Danska) Gledalcev: 21.239 Sovjetska zveza: Jašin, Kesarev, Boris Kuznecov, Juri Voinov, Križevski, Carev, Alexander Ivanov, Valentin Ivanov, Simonian, Salnikov, Iljin.

56’ Haynes, 73’ Kevan

Stadion: Rasunda, Stockholm Sodnik: Reginald Leafe (Anglija) Gledalcev: 31.900 Švedska: Karl-Oskar Svensson, Bergmark, Axbom, Börjesson, Bengt Gustavsson, Parling, Hamrin, Gren, Agne Simonsson, Nils Liedholm, Skoglund. Sovjetska zveza: Jašin, Kesarev, Boris Kuznecov, Juri Voinov, Križevski, Carev, Alexander Ivanov, Valentin Ivanov, Simonian, Salnikov, Iljin.

8. junij

- Nekateri viri drugi ruski zadetek pripisujejo Valentinu

ANGLIJA 2

Ivanovu.

8. junij

55’ Jašin je ubranil enajstmetrovko Buzeku.

Avstrija: Kurt Schmied, Ernst Kozlicek, Franz Swoboda, Hanappi, Stotz, Karl Koller, Horak, Paul Kozlicek, Buzek, Alfred Körner, Senekowitsch.

13’ Simonian, 56’ A. Ivanov

Stadion: Nya Ullevi, Göteborg Sodnik: Istvan Zsolt (Madžarska) Gledalcev: 49.348 Anglija: Colin McDonald, Howe, Thomas Banks, Clamp, Billy Wright, Slater, Bryan Douglas, Bobby Robson, Kevan, Haynes, Thomas Finney. Sovjetska zveza: Jašin, Kesarev, Boris Kuznecov, Juri Voinov, Križevski, Carev, Alexander Ivanov, Valentin Ivanov, Simonian, Salnikov, Iljin.

19. junij 15. junij

ZR NEMČIJA

BRAZILIJA 2

12’ Rahn

11. junija

3’, 77’ Vavá

JUGOSLAVIJA

BRAZILIJA 0 ANGLIJA 0

SOVJETSKA ZVEZA 0

Stadion: Malmö Stadion, Malmö Sodnik: Paul Wyssling (Švica) Gledalcev: 20.055 ZR Nemčija: Herkenrath, Stollenwerk, Juskowiak, Eckel, Erhardt, Szymaniak, Helmut Rahn, Fritz Walter, Seeler, Alfred Schmidt, Hans Schäfer. Jugoslavija: Krivokuća, Šijaković, Crnković, Krstić, Zebec, Boškov, Petaković, Radivoje Ognjanović, Miloš Milutinović, Todor Veselinović, Rajkov.

65’ Kevan, 84’ (11-m) Finney

SOVJETSKA ZVEZA 2

Stadion: Ryavallen, Boras Sodnik: Jan Bronkhorst (Nizozemska) Gledalcev: 16.800 Avstrija: Szanwald, Kollman, Franz Swoboda, Hanappi, Ernst Happel, Karl Koller, Ernst Kozlicek, Senekowitsch, Buzek, Alfred Körner, Paul Kozlicek. Anglija: Colin McDonald, Howe, Thomas Banks, Clamp, Billy Wright, Slater, Bryan Douglas, Bobby Robson, Kevan, John Haynes, Alan A’Court.

Stadion: Nya Ullevi, Göteborg Sodnik: Albert Dusch (ZR Nemčija) Gledalcev: 40.895 Brazilija: Gilmar, De Sordi, Nílton Santos, Dino Sani, Bellini, Orlando, Joel, Didí, Altafini “Mazzola”, Vavá, Mário Lobo Zagallo. Anglija: Colin McDonald, Howe, Thomas Banks, Clamp, Billy Wright, Slater, Bryan Douglas, Bobby Robson, Kevan, John Haynes, Alan A’Court.

Stadion: Nya Ullevi, Göteborg Sodnik: Maurice Guigue (Francija) Gledalcev: 50.928 Brazilija: Gilmar, De Sordi, Nílton Santos, Zito, Bellini, Orlando, Garrincha, Didí, Vavá, Pelé, Mário Lobo Zagallo. Sovjetska zveza: Jašin, Kesarev, Boris Kuznecov, Juri Voinov, Križevski, Carev, Alexander Ivanov, Valentin Ivanov, Simonian, Netto, Iljin.

1. Brazilija 2. Anglija 2. Sovjetska zveza 4. Avstrija

S TAT I S T I K E

0

19. junij

LESTVICA

138

1

FRANCIJA 4 5 točk 3 točke (4 – 4) 3 točke (4 – 4) 1 točka

Odločitev za 2. mesto v skupini 17. junij

SOVJETSKA ZVEZA 1 68’ Iljin

44’ Wisniewski, 55’, 63’ Fontaine, 68’ Piantoni

SEVERNA IRSKA

0

Stadion: Idrottsparken, Norrköping Sodnik: Juan Gardeazábal Garay (Španija) Gledalcev: 11.800 Francija: Abbes, Kaelbel, Lerond, Penverne, Jonquet, Jean-Jacques Marcel, Wisniewski, Just Fontaine, Raymond Kopa, Piantoni, Jean Vincent. Severna Irska: Gregg, Richard Keith, McMichael, Blanchflower, William Cunningham, Cush, Bingham, Casey, James Scott, James McIlroy, McParland.

ANGLIJA 0 Stadion: Nya Ullevi, Göteborg Sodnik: Albert Dusch (ZR Nemčija) Gledalcev: 23.182 Sovjetska zveza: Jašin, Kesarev, Boris Kuznecov, Juri Voinov, Križevski, Carev, Apukthin, Valentin Ivanov, Simonian, Falin, Iljin. Anglija: Colin Mc Donald, Howe, Thomas Banks, Ronald Clayton, Billy Wright, Slater, Brabrook, Broadbent, Kevan, John Haynes, Alan A’Court. Uvrščena v drugi krog: Sovjetska Zveza

6. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ŠVEDSK A 1958

19. junij

BRAZILIJA 1 66’ Pelé

WALES 0 Stadion: Nya Ullevi, Göteborg Sodnik: Friedrich Seipelt (Avstrija) Gledalcev: 25.923 Brazilija: Gilmar, De Sordi, N. Santos, Zito, Bellini, Orlando, Garrincha, Didí, Altafini “Mazzola”, Pelé, Mário Lobo Zagallo. Wales: Kelsey, Stuart Williams, Melvin Hopkins, Derek Sullivan, Melvyn Charles, Bowen, Medwin, Ronard Hewitt, Webster, Allchurch, Clifford Jones.


polfinale

3. mesto

24. junij

BRAZILIJA 5

finale

končna lestvica

28. junij

29. junij

FRANCIJA 6

BRAZILIJA 5

2’ Vavá, 39’ Didí, 52’, 64’, 75’ Pelé

16’, 36’, 78’, 89’ Fontaine, 27’ (11-m) Kopa, 50’ Douis

9’, 32’ Vavá, 55’, 90’ Pelé, 68’ Zagallo

FRANCIJA 2

ZR NEMČIJA

ŠVEDSKA 2

9’ Fontaine, 83’ Piantoni

18’ Cieslarczyk, 52’ Rahn, 84’ Schäfer

3’ Liedholm, 80’ Simonsson

Stadion: Rasunda, Stockholm Sodnik: Benjamin Griffiths (Wales) Gledalcev: 27.100 Brazilija: Gilmar, De Sordi, Nílton Santos, Zito, Bellini, Orlando, Garrincha, Didí, Vavá, Pelé, Mário Lobo Zagallo. Francija: Abbes, Kaelbel, Lerond, Penverne, Jonquet, Jean-Jacques Marcel, Wisniewski, Just Fontaine, Raymond Kopa, Piantoni, Jean Vincent.

Stadion: Nya Ullevi, Göteborg Sodnik: Juan Brozzi (Argentina) Gledalcev: 32.482 Francija: Abbes, Kaelbel, Lerond, Penverne, Lafont, Jean-Jacques Marcel, Wisniewski, Just Fontaine, Raymond Kopa, Douis, Jean Vincent. ZR Nemčija: Kwiatkowski, Stollenwerk, Wewers, Erhardt, Schnellinger, Szymaniak, Helmut Rahn, Sturm, Hans Schäfer, Kelbassa, Cieslarczyk.

Stadion: Rasunda, Stockholm Sodnik: Maurice Guigue (Francija) Gledalcev: 49.737 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Nilton Santos, Zito, Bellini, Orlando, Garrincha, Didí, Vavá, Pelé, Mário Lobo Zagallo. Švedska: Karl-Oskar Svensson, Bergmark, Axbom, Börjesson, Bengt Gustavsson, Parling, Hamrin, Gunnar Gren, Agne Simonsson, Liedholm, Skoglund.

1. Brazilija 2. Švedska 3. Francija 4. ZR Nemčija 5. Jugoslavija 6. Wales 7. Sovjetska zveza 8. Severna Irska 9. Češkoslovaška 10. Madžarska 11. Anglija 12. Paragvaj 13. Argentina 14. Škotska 15. Avstrija 16. Mehika

3

24. junij

ŠVEDSKA 3 33’ Skoglund, 80’ Gren, 88’ Hamrin

ZR NEMČIJA

1

24’ Schäfer

Stadion: Nya Ullevi, Göteborg Sodnik: István Zsolt (Madžarska) Gledalcev: 49.471 Švedska: Karl-Oskar Svensson, Axbom, Bergmark, Bengt Gustavsson, Börjesson, Parling, Hamrin, Gunnar Gren, Agne Simonsson, Nils Liedholm, Skoglund. ZR Nemčija: Herkenrath, Stollenwerk, Juskowiak, Eckel, Erhardt, Szymaniak, Helmut Rahn, Fritz Walter, Seeler, Cieslarczyk, Hans Schäfer. Izključen: 59’ Juskowiak.

svetovni prvak BRAZILIJA

SELEKTORJI Brazilija: Vicente Feola Švedska: Georg Raynor Francija: Paul Nicolas ZR Nemčija: Josef »Sepp« Herberger Jugoslavija: Aleksandar Tirnanić Wales: James Murphy Sovjetska zveza: Gavril Kačalin Severna Irska: Peter Doherty Češkoslovaška: Karel Kólsky Madžarska: Lajos Baroti Anglija: Walter Winterbottom Paragvaj: Aurelio González Argentina: Guillermo Stábile Škotska: Dawson Walker Avstrija: Josef Molzer Mehika: Antonio López

JUGOSLAVIJA Vsi igralci: Vladimir Beara, Vujadin Boškov, Tomislav Crnković, Srboljub Krivokuča, Dobrosav Krstić, Milorad Milutinović, Miloš Milutinović, Radivoje Ognjanović, Aleksandar Petaković, Zdravko Rajkov, Dragoslav Šekularac, Vasilije Šijaković, Novak Tomić, Todor Veselinović, Branko Zebec, Gordan Irović, Dražen Jerković, Luka Liposinović, Ilijaš Pašić, Vladimir Popović, Nikola Radović, Ivan Santek.

6 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ŠVE D SK A 1 9 5 8

S TAT I S T I K E

139


140

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962


7. svetovno prvenstvo

1962 ČILE • Od 30. maja do 17. junija • Kvalifikacije: 49 držav (prijavljenih 56) • Število tekem v kvalifikacijah 92 • Število zadetkov v kvalifikacijah: 325 (povprečje 3,53) • Število sodelujočih na SP: 16 • Število tekem na SP: 32 • Število zadetkov na SP: 89 (povprečje 2,78) • Število gledalcev na SP: 776.000 (povprečje 24.250) • Gol št. 600: Dražen Jerković (Jugoslavija) • Najboljši strelec: Dražen Jerković (Jugoslavija) 5 golov

Vavá se veseli tretjega gola proti Čehom in drugega zaporednega brazilskega naslova.

7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

141


Pod Andi – Stadion Nacional v Santiagu z mogočnim ozadjem zasneženih velikanov.

»Ker nimamo nič, bomo naredili vse« Čile si je organizacijo mundiala zagotovil že leta 1956 v Lizboni, kjer je na glasovanju z 28 glasovi proti 10 premagal Argentince. Takrat je Carlos Dittborn, glavni mož organizatorjev, star samo 34 let, izrekel znamenite besede: »Ker nimamo nič, bomo naredili vse.« Dittborn se je rodil v mestu Niteroi, blizu Ria de Janeira v Braziliji. Njegov oče je bil diplomat. Zeleno luč za čilski mundial je FIFA prižgala dve leti po Lizboni na kongresu v Stockholmu. Čilski predsednik Jorge Alessandri je realizacijo prvenstva odločno podprl in dejal, da je organizacija dogajanja tesno povezana s čilskim ponosom in da sodi v nacionalni interes. Mnogi so se čudili, da je Mednarodna nogometna zveza največji nogometni dogodek zaupala državi, ki je imela težave z zvezami, infrastrukturo in športnimi objekti, medtem ko so Argentinci ponujali vse možnosti, od stadionov do bivališč. 142

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

Prvenstva ni dočakal – Carlos Dittborn, glavni pobudnik in predsednik organizacijskega odbora, je mesec dni pred otvoritvijo mundiala umrl.


»Z dodelitvijo SP nam je FIFA zaupala eno temeljnih nalog: propagiranje nogometa v regijah, ki si to zaslužijo,« je rekel Dittborn, ki je za srčnim infarktom umrl samo 33 dni pred začetkom prvenstva. Stadion Nacional, zgrajen leta 1937 v prestolnici Santiago, so povečali. Zdaj je lahko sprejel 75 tisoč gledalcev. V letovišču Viña del Mar, ob Pacifiku, so prenovili stadion El Sausalito (35 tisoč), v Rancagui pa staro prizorišče Braden (25 tisoč). V tem mestu je organizacijo prevzelo zasebno podjetje Anaconda Cooper Co., kar je pomenilo pravo novost na mundialih. V mestu Arica v dolini Azapa na skrajnem severu države je zagledalo luč sveta edino novo prizorišče, ki so ga v spomin na predsednika organizacijskega komiteja imenovali Carlos Dittborn. Zakaj stadion v puščavskem delu Čila, 2.051 kilometrov severno od Santiaga, na meji s Perújem? Čilenci so bili prepričani, da se bodo severni sosedje na prvenstvo uvrstili in da bodo prišli množično podpirat rojake. Kolumbija jim je načrte pokvarila.

Iz nič vse – Kljub rušilnemu potresu so Čilenci zavihali rokave in dokazali, da se lahko s trdno voljo premosti vse ovire. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

143


Rušilni potres Dvaindvajsetega maja 1960 je Čile doživel sodni dan. Južni del države je stresel najrušilnejši potres v zgodovini človeštva. V mestu Valdivia je dosegel rekordno moč 9,5 stopnje po Richterjevi lestvici. Ognjeniki so bruhali lavo v velike daljave, pepel se je dvigal v nepojmljive višine, gore so se odpirale, reke spreminjale strugo. Umrlo je pet tisoč ljudi, prizadetih pa jih je bilo okoli dva milijona. Močno tresenje tal se je začelo že dan prej v mestu Concepción in se nadaljevalo še nekaj časa. Država, ki se nahaja med Andi in Tihim oceanom, dolga 4.300 kilometrov in povprečno široka komaj 190 kilometrov, je utrpela ogromno škodo. Kazalo je, da bo šlo sedmo svetovno prvenstvo, ki se je po dvanajstih letih in po dveh tekmovanjih v Evropi vračalo v Južno Ameriko, po vodi. Porušeni mesti Concepción in Talca sta izgubili gostiteljsko mesto. A Čilenci so se borili naprej in dve leti kasneje je bilo na vseh štirih prizoriščih vse nared.

Prevajal 25 jezikov Eno največjih težav so organizatorjem povzročali prevajalci. Za angleščino, francoščino in nemščino so jih že še našli, za ostale jezike pa ni in ni šlo, dokler se ni prijavil Segundo Sánchez, zelo skromno oblečen mlad fant iz mesta Temuco na jugu, ki je rekel, da govori 18 jezikov. Na testu so ugotovili, da jih v resnici obvlada 25 in še nekaj dialektov, kot malaškega in indonezijskega na primer. Kako se jih je naučil? Bil je samouk. Jezike je osvojil s pomočjo knjig, slovarjev in revij, ki jih je kupoval v domačem kraju. Država je vložila veliko denarja, pomagali so ji tudi sosedi in Mednarodna nogometna zveza. Vsi Čilenci so v času tekem živeli za največjo športno prireditev, kar so jih do tedaj priredili. Življenje v državi se je ustavilo. Vlada je na čas prvenstva prestavila tudi šolske zimske počitnice. S črnobelimi televizijskimi prenosi se je zanimanje samo še povečalo. V Čilu je bilo takrat le 20 tisoč aparatov, a so bili maksimalno izkoriščeni. V drugih državah so posnetke gledali nekaj dni pozneje. Na otvoritveni slovesnosti sta zastavi Čila in Švice dvignila Dittbornova sinova Pablo in Carlos. 144

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

Stadioni so bili udobni, travnate površine pa niso bile na visokem nivoju pripravljenosti, zato so imeli nogometaši nemalo težav pri obvladovanju okroglega usnja. Po prvenstvu so bili Čilenci prepričani, da je Dittborn z onstranstva posredoval, da med prvenstvom ni deževalo. Nekaj dni po zaključku se je vlilo kot iz škafa. Za prvenstvo oziroma kvalifikacije se je prijavilo 56 držav, v njih pa sta obtičali Francija in gostiteljica izpred štirih let, Švedska.

Skrajno groba igra Grobost je predvsem v prvemu delu prvenstva presegla vse razumne meje. Skoraj ni bilo tekme brez resno poškodovanih nogometašev. Prvi jo je skupil Kolumbijec Zuluaga, ki je srečanje z Urugvajci končal s tremi zlomljenimi rebri. Tudi Argentinci in Bolgari si niso prizanašali. Oscar Rossi in Dijev sta se poslovila od prvenstva. Španci so proti Čehom za naslednji dvoboj izgubili kar tri igralce. Neusmiljeno je bilo tudi srečanje med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Španski novinar Pedro Escartin ga je označil kot umazanega in neokusnega. Jugoslovan Mujić je v akciji brez žoge zlomil nogo Dubinskemu. Ta ni nikoli več igral. Po več operacijah in amputaciji noge je za posledicami poškodbe leta 1969 umrl. Mujića so kolegi in vodstvo popolnoma izolirali in je moral domov. Na isti tekmi je Metreveli skupil rano nad očesom in dobil več šivov, Ponedelnik je končal z oteklino na gležnju, sam Mujić pa z rano na istem mestu. Nemec Szymaniak je na srečanju proti Švici zlomil nogo Eschmannu. Po tretjem dnevu tekmovanja so našteli 34 poškodovanih, po četrtem pa 50. Nič ni pomagal sestanek disciplinskega komiteja z vsemi sodniki. Na polfinalni tekmi med Čehi in Jugoslovani je švicarski sodnik Gottfried Dienst že v četrti minuti ustavil srečanje in zagrozil obema enajstericama s skupno izločitvijo.


Sívori v italijanskem dresu – Slavni Argentinec z italijanskim potnim listom je za Azzurre igral proti Švici, ne pa proti domačinom, v tekmi, ki se je sprevrgla v pravo vojno.

Bitka v Santiagu Najbolj kritično je bilo na srečanju med domačini in Italijo, ki so jo poznavalci poimenovali kar »bitka v Santiagu«. Članek italijanskega posebnega poročevalca Corrada Pizzinellija, objavljen pred svetovnim prvenstvom v časniku Il resto del Carlino v Bologni in ponatisnjen najprej v dnevniku El Mercurio iz Santiaga potem pa še

v drugih časnikih je zelo negativno govoril o deželi gostiteljici. Santiago je opisal kot nerazvito glavno mesto, ki trpi vsemogoče tegobe: lakoto, prostitucijo, nepismenost, pijančevanje, revščino. Seveda so domačini užaljeno reagirali in se znesli nad italijanskimi nogometaši, ki so povrh imeli v svojih vrstah dva naturalizirana Argentinca, 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

145


Maschia in Sivorija. Revija Estadio je zapisala: »Tudi mi poznamo revščino južne Italije, a vedno omenjamo le Benetke in Firence.« Pred tekmo je bilo ozračje skrajno napeto. Italijani so na zelenico skočili z belimi nageljni in jih vrgli na tribune. A ni nič pomagalo: Čilenci trdijo, da so se Azzurri od vsega začetka spravili na vse, kar je bilo rdečega (med drugim, tudi na čilske majice). Domačini jim niso ostali dolžni. Italijanski selektor je v sicer standardni enajsterici opravil nekaj menjav. Pravijo, da Sívori ni hotel igrati. Že v deseti minuti je angleški sodnik Kenneth Aston, ki je, kot so poročali po tekmi, sodil katastrofalno, »pod prho« poslal branilca Ferrinija, ker je brez žoge brcnil napadalca Lando. Ker Italijan ni hotel z igrišča, so mu »pomagali« domači policaji. Landa je nekaj minut kasneje zlomil nos Maschiu in ostal nekaznovan. Aston prvotno ni bil določen za to tekmo, toda ker je zelo dobro sodil otvoritveno srečanje med Čilenci in Švicarji, se je FIFA namesto za manj izkušenega sodnika odločila zanj. V 39. minuti je domači zvezdnik Leonel Sánchez preigraval po levi blizu gol avt črte in pri tem padel, branilec Mario David je pri razčiščevanju

Strelec in boksar – Čilski napadalec je blestel v obeh veščinah. Proti Italiji so švigale pesti, Sovjetom se je tresla mreža.

akcije malo pretiraval in brcnil v napadalca. Ta mu je primazal udarec z levo pestjo (Sanchezov oče je bil boksar, zato je sin dobro poznal te osnovne prvine) in ga skoraj knokavtiral. Sodnik je prekršek spregledal. Tri minute pozneje se je Italijan (David) Sánchezu maščeval in zato moral zapustiti igrišče. Skoraj vsaka akcija je izzvala prerivanje in besedne dvoboje. Kljub dvema igralcema več so Čilenci z goloma Ramíreza z glavo in Tora od daleč tekmo odločili šele v zadnjih petnajstih minutah. Po koncu so se prerivanja in boksarski vložki nadaljevali. Italijanski mediji so se pritoževali nad sodnikom. Čilence so označili za kanibale. »Izgubili smo proti Astonu« je bil eden od časopisnih naslovov. Policija je morala nekaj dni varovati čilski konzulat v Milanu. Čilenci so gostom svetovali, naj se vpišejo na rokoborsko prvenstvo. Tekma je izzvala pravi mednarodni škandal in ostala v spominu kot ena najbolj grobih na svetovnih prvenstvih.

Škandal brez primere –Takole je ob spremstvu policije že v osmi minuti zapustil igrišče izključeni italijanski branilec Ferrini. Ob njem eden glavnih krivcev, angleški sodnik Kenneth Aston. 146

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962


Štiri leta starejši, štiri leta zrelejši

Brez Peléja – Enajsterica Brazilije, ki je igrala v finalu – stojijo: Djalma Santos, Zito, Gilmar, Nilton Santos, Zózimo, Mauro; čepijo: Garrincha, Didí, Vavá, Amarildo in Zagallo.

Brazilske priprave na mundial so bile vse prej kot vzorne. Svetovni prvaki so obdržali devet nogometašev, ki so se proslavili že na Švedskem. Povprečna starost je bila 29,7 let. Kar pet jih je preseglo 30 let: vratar Gilmar, branilca Djalma in Nilton Santos, kapetan Didí ter napadalec Zagallo. Pred odhodom v Čile je delegacijo sprejel brazilski predsednik João Goulart. »Morate obraniti pokal, ker je to velik ponos našega naroda. Ob njem ljudje pozabijo na vse težave. Več je vreden kot katerokoli bogastvo,« jim je rekel. Dva meseca pred prvenstvom je zbolel selektor Vicente Feola. Zamenjal ga je Aymoré Moreira, bivši vratar Palmeirasa, učitelj telesne vzgoje in zelo dober psiholog. Za nekatere je bil preveč zgovoren. Ko so ga predstavili varovancem, jim je rekel: »Vi dobro veste, kaj morate storiti. Zelo se bomo zabavali.« Takoj je ukazal igro z enim dotikom žoge. »Bilo je neverjetno,« se spominja. Na prvem srečanju v mestu Viña del Mar proti Čehom se je v 26. minuti, potem ko je namesto žoge brcnil v travo, Pelé poškodoval. Proti Španiji ga je zamenjal Amarildo. »Edinkrat v vseh letih igranja sem se tresel,« je priznal mladi virtuoz.

Najtežji trenutek za Brazilce Španci so bili prepričani, da bodo v Čilu deležni velike podpore. Zmotili so se. Domačini so jih zaradi štirih naturaliziranih tujcev (Urugvajec Santamaría, Argentinec Di Stéfano, ki sicer ni igral, Paragvajec Martínez in Madžar Puskás) klicali reprezentanca Združenih narodov. Na trenerskem stolčku je sedel še en Argentinec, Helenio Herrera, izumitelj catenaccia, ki je prihajal iz italijanskega Interja. Njegovo imenovanje je v Španiji sprožilo žolčne polemike. Proti Furiji so se Brazilci pošteno znojili, saj je Herrera na igrišče poslal mlajšo zasedbo, ki je branilci naslova niso pričakovali. V primerjavi s prvo tekmo proti Mehičanom je zamenjal kar devet igralcev. Ostala sta le Puskás in Gento. Čeprav so za napredovanje potrebovali le remi, je Brazilcem na trenutke voda pošteno tekla v grlo, še posebej po uvodnem zadetku Adelarda v 35. minuti. Grozil jim je razpad sistema. Svoje je dodal tudi čilski sodnik Sergio Bustamante, ki je očiten prekršek branilca Niltona Santosa nad Collarjem v kazenskem prostoru spremenil v prosti 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

147


strel. Prekaljeni Nilton je takoj po posredovanju stopil korak izven šestnajstmetrske črte in mož v črnem mu je nasedel. Če bi bil pravičen in bi Španci iz enajstih metrov zadeli, bi Brazilci po vsej verjetnosti imeli kakšen svetovni naslov manj. To so priznali tudi brazilski mediji. Španci so pobesneli, ko je, sklicujoč se na nevarno igro, Bustamante razveljavil gol Puskása s »škarjicami«. Z dvema zadetkoma v 72. in 86. minuti je nadaljevanje prvakom zagotovil Amarildo.

Slaba dneva Črnega pajka Lev Ivanovič Jašin je v svoji bogati karieri ubranil skoraj vse, pred tekmo pa sta ga pomirjala kajenje in kozarček vodke. Zaradi dolgih rok in črnega dresa so ga klicali Črni pajek. Še do danes je edini vratar, ki mu je francoska revija L’Equipe podelila zlato žogo. Bil je na čelu sovjetske reprezentance, ki je dve leti prej osvojila prvo evropsko prvenstvo. V Čilu je imel dva slaba dneva. V 55. minuti so Sovjeti proti Kolumbiji vodili že s 4 : 1. Sledil je neverjeten preobrat. V odmoru je kolumbijski selektor, Argentinec Pedernera, svojim varovancem naročil, naj se sprostijo in se zabavajo, saj nimajo kaj izgubiti. Po še enem sovjetskem zadetku se je začela nova zgodba. Napadalec Coll je razliko zmanjšal s prvim neposrednim zadetkom s kota v zgodovini svetovnih prvenstev. Strel z leve je prihajal po tleh, Jašin in branilci so se gledali, žoga pa je mimo vseh priskakljala v mrežo. Rada in Klinger sta po lepih kolektivnih akcijah izenačila, Jašin pa je v zadnji minuti preprečil kolumbijsko zmago in se vsaj delno oddolžil. Tudi njegovi obrambni kolegi niso blesteli. Po nekaj letih se je izkazalo, da za neverjeten razplet niso bili zaslužni samo Kolumbijci. Brazilski sodnik João Eitzel Filho je izjavil: »Tudi jaz sem dodal svoj delež. Kot potomec Madžarov sem zaradi okupacije Madžarske leta 1956 sovražil Sovjete.« Na četrtfinalnem srečanju proti Čilu se je Jašin ponovno zmotil, ko je pri prvem golu namesto neposrednega prostega strela (Čilenci so trdili, da je bil prekršek storjen znotraj šestnajstih metrov) pričakoval predložek, Leonel Sánchez pa je z zunanjim delom čevlja poslal žogo mimo prve vratnice v mrežo. Še slabše se je odrezal pri drugem, zmagovitem golu domačinov, ko ni 148

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

zmogel ubraniti sicer izvrstnega strela od daleč vezista Eladia Rojasa. »Doživljamo zgodovinski trenutek!!!« je vzklikal legendarni reporter Julio Martínez. Zmaga nad Sovjeti je po vsem Čilu sprožila prvo veliko športno slavje v državi. Na mestnih ulicah se je plesala cueca, značilni domači ritem. Čilenci so se oddolžili predstavnikom Evrope, ki so – s Sovjetsko zvezo v eni glavnih vlog – dvomili v njihove organizacijske in denarne sposobnosti. Med transparenti, ki so krožili po Santiagu, je izstopal tisti z napisom: »Nerazviti – Evropa 2 : 1.« Nekdo je zapisal, da je Jašin tista dva dneva malo pretiraval z vodko. Drugi so rekli, da je bil pri triintridesetih že prestar. Krivili so ga in za nekaj časa je moral zapustiti izbrano vrsto. Vsekakor je ostal zapisan v zgodovini kot legenda. Od leta 1994 FIFA najboljšega vratarja svetovnih prvenstev nagrajuje s trofejo Lev Jašin. To je priznanje velikemu športniku, ki je v Čilu nekajkrat pokazal, da je sodil med povsem navadne zemljane.

Južnoameriška improvizacija Argentinci se po katastrofi na Švedskem očitno niso veliko naučili. Samo štiri mesece pred začetkom svetovnega prvenstva je trenerski stolček namesto Victoria Spinetta zasedel Juan Carlos Lorenzo, ki je skušal svojim varovancem vsiliti ultraobrambno igro. Tega se je naučil v Italiji, kjer je kot Giancarlo Lorenzo deloval trinajst let. Igralci so se pritoževali, da na treningih večkrat govori kar po italijansko in da ga nič ne razumejo. Tudi Urugvajci so prileteli v Čile v vprašljivi formi. Zaradi katastrofalne evropske turneje je bila reprezentanca razpuščena, vodenje pa so prevzeli kar trije trenerji. Oba, Argentina in Urugvaj, sta izpadla v prvem krogu. Med selektorji različnih izbranih vrat so bili kar štirje argentinskega rodu: poleg Lorenza še Helenio Herrera (Španija), Adolfo Pedernera (Kolumbija) in Alejandro Scopelli (pomočnik mehiškega trenerja).


Di Stéfano brez mundiala Argentinec Alfredo Di Stéfano je prispel v Čile kot član španske izbrane vrste. S 36 leti je čakal na zadnjo priložnost za nastop na svetovnem prvenstvu. Bil je poškodovan. »Trener Helenio Herrera je bil neizprosen. Treningi so bili trdi, hrane pa malo. Stradali smo. Zvečer so nam dali eno pomarančo in eno jabolko. Jaz sem izgubil težo in po nekaj minutah treninga me je vse bolelo. Selektor je želel, da shujšam štiri kilograme. Poškodbo sem staknil na predzadnjem pripravljalnem srečanju z nemškim Osnabrückom. Po srečanju me je začela boleti noga. Še danes ne vem, kaj se mi je točno zgodilo. V prvem krogu preventivno nisem igral, da bi bil nared za drugega. Takrat še ni bilo menjav, drugače bi proti Braziliji gotovo vstopil in odigral nekaj minut. Svetovne prvake smo nadigrali in z njimi izgubili po krivici. Tako smo izpadli, jaz pa sem se moral obrisati pod nosom,« se spominja eden največjih nogometašev vseh časov.

V tretje gre rado Zahodni Nemci in Jugoslovani so si bili v četrtfinalih na svetovnih prvenstvih usojeni. V Švici (1954) in na Švedskem (1958) so slavili Nemci, ki so bili tudi v Čilu resni kandidati za najvišja mesta. »Jugoslavija je naša usoda,« je pred obračunom rekel Sepp Herberger. Modri so končno z Nemci poravnali račune. Zmago so slavili kot največji reprezentančni uspeh po četrtem mestu na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu. »Po najdražji zmagi« je bil naslov v Delu. Tekma je bila trda, a korektna. Močnejšim in večjim Nemcem so se zoperstavili spretnejši Jugoslovani pod vodstvom umetnika Šekularca, ki je popolnoma osmešil svojega osebnega čuvaja, branilca Szymaniaka. Ko je vse kazalo, da bo končno prevladala boljša nemška telesna pripravljenost, je prišlo do usodne akcije. Radaković – šest minut pred koncem je zaradi trčenja glav s Seelerjem zapustil igrišče – se je vrnil z obvezano glavo ravno v trenutku, ko je Kovačević izvajal kot. V polnem teku je zadel iz voleja in žogo poslal v mrežo. Jugoslavija naprej, Nemčija »kaput«.

Gol za polfinale – Poškodovani Radaković (z obvezano glavo) je stistnil zobe in dosegel zmagoviti zadetek proti Nemcem v Santiagu. Vratar Fahrian kljub skoku strela ni uspel ubraniti. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

149


Enkrat in nikoli več Domači selektor Fernando Riera je sestavil čvrsto ekipo in dosegel tretje mesto, ki se do danes ni ponovilo. Z uvrstitvijo v drugi krog so se morali domačini iz Santiaga preseliti v Arico. Po zmagi nad Sovjetsko zvezo so ljudske množice preplavile ulice. Mnogi menijo, da Čilenci niso šli dlje, ker so se v polfinalu srečali z Brazilci. Bila je najbolje obiskana tekma prvenstva. Stadion Nacional je pokal po šivih. Brazilci so izvedeli, da imajo domači navijači pripravljen načrt nadlegovanja na poti med Viño del Mar in Santiagom. Predsednik delegacije Paulo Machado de Carvalho je izdelal alternativni načrt: igralci niso smeli sprejeti nobene hrane, ki bi jo ponujali na vlaku, le lastne sendviče. Delegacija je izstopila dve postaji pred Santiagom in se do stadiona pripeljala z avtobusom. Tako so prelisičili morebitne nasilneže.

Čilski časniki so zagotavljali, da bodo gostje spili avtentično brazilsko kavo. »Con Pelé o sin Pelé, los haremos tomar café« (s Peléjem ali brez njega bodo morali popiti kavo), je pisalo na transparentih na tribunah. Garrincha je pripravil mega predstavo in smešil branilce, ki so ga neusmiljeno tepli. Dvakrat je zatresel nasprotno mrežo, obakrat neobičajno zanj: z glavo in s spektakularnim volejem z levo nogo. Malo pred koncem se je naveličal grobih nasprotnikov in udaril Rojasa, ki ga je skupaj z Lando pošteno obdelal. Stranski sodnik, Urugvajec Esteban Marino, je obvestil glavnega Artura Yamasakija in Mané je moral predčasno pod prho. To je bila edina izključitev v njegovi karieri. Oba sodnika sta se po tekmi »vdrla v zemljo« in nista pravočasno oddala poročila. Med potjo v slačilnico je Garrincho v glavo zadel kamen.

Čez živi zid – Čilenec Toro je odlično izvedel prosti strel in proti Brazilcem zaostanek znižal na 1 : 2. Na koncu so svetovni prvaki zmagali s 4 : 2 in se uvrstili v finale.

150

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962


Obvezali so ga. S kakšno vnetostjo so domači navijači spremljali prvenstvo, kaže dejstvo, da je po tekmi s Sovjeti na tribuni umrl 57-letni gledalec, po porazu z Brazilijo pa še 49-letni moški. Razočaranje zaradi poraza s svetovnimi prvaki se je ponovno spremenilo v evforijo po zmagi nad Jugoslavijo v dvoboju za tretje mesto. Čilski selektor Riera je opravil več menjav. Med drugimi je na tribuni pustil vratarja Escutija, ki so ga mnogi obdolžili za poraz proti Brazilcem. Tekma na stadionu Nacional se je z neodločenim izidom brez golov bližala podaljškom. Čilenci so igrali le z osmimi, saj so trije poškodovani, Carlos Campos, Jorge Toro (po grobem posredovanju Šekularca) in Rodríguez, na igrišču samo statirali. Jaime Ramírez pa je nastopil kljub smrti očeta. Minuto pred koncem je država ponorela. Eladio Rojas je streljal z razdalje kakšnih 30 metrov. Žoga, ki ni imela velike moči, se je odbila od branilca Durkovića, prevarala Šoškića in nadaljevala pot v mrežo. Ponovno so vsi Čilenci šli na ulice in rajali do zgodnjih jutranjih ur. Tako visoko niso bili še nikoli prej niti kdajkoli pozneje.

Izključil je Garrincho – Kontroverzni Arturo Yamasaki, Perujec z japonskimi koreninami, je z igrišča poslal Garrincho, potem ko je ta reagiral na neusmiljeno pokrivanje čilskega branilca.

Tudi od daleč – Proti Čilu je Mané Garrincha izvedel zanj manj običajno potezo. Odbito žogo je z imenitnim volejem poslal v levi zgornji kot vratarja Escutija. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

151


Brazilija drugič v štirih letih Čehi so že v prvem krogu presenetili Brazilce in igrali z njimi neodločeno brez golov. Z vodjo Josefom Masopustom, izvrstnimi paradami vratarja Schrojfa in solidno spremljavo ostalih, se je reprezentanca prebila do finala. Resda z zvrhano mero sreče predvsem v četrtfinalu, ko so Madžari kar štirikrat zadeli vratnico. Da Čehi niso imeli pretirane samozavesti, pove podatek, da so šele po tej zmagi podaljšali bivanje in zamenjali karte za let domov. V polfinalu so se dobro pripravili na Jugoslovane in jih zasluženo premagali. Pred finalom so na teren stadiona Nacional pritekli z zastavo gostiteljev in si pridobili simpatije domačih navijačev, ki so do tistega trenutka večinsko spodbujali Brazilce. Po izvrstni podaji Pospichala v prazen prostor je zadel Masopust. A kaj, ko fenomenalni vratar Schrojf ni imel svojega dneva in je zatajil pri vseh treh brazilskih zadetkih; pri prvem je bil le delno kriv, saj ga je Amarildo premagal skoraj iz mrtvega kota, pri drugem usodno, ko je po predložku Amarildo ostal na pol poti in omogočil Zitu neoviran strel z glavo, in tudi pri tretjem, ko mu je po visokem predložku z desne strani žoga ušla iz rok (pravijo, da ga je kljub kapi oslepilo močno sonce) v noge Vavája. Čehom se je poznala odsotnost branilca Lale. Tichy ni bil kos razpoloženemu Zagallu.

Veliko adrenalina – Trenutek žreba pred začetkom tekme je v znamenju napetosti. Na sliki kapetan Novák in Mauro ter sodniška trojka.

Zgodila se je tudi sporna sodnikova odločitev, ko je pri rezultatu 1 : 1 Sovjet Nikolaj Latičev spregledal roko Djalme Santosa v kazenskem prostoru. Vsekakor so bili Brazilci, čeprav manj blesteče kot na Švedskem štiri leta prej, zasluženo prvaki, Čehi pa presenetljivo drugi.

Odločilni gol – Vezist Zito je po predložku Amarilda z glavo povedel z 2 : 1. S tem je utrdil pot do končnega slavja.

152

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962


Po 28 letih Dražen Jerković Celih 28 let je s štirimi goli veljalo za najboljše strelce sedmega svetovnega prvenstva kar šest nogometašev: Madžar Albert, Brazilca Garrincha in Vavá, Sovjet Ivanov, Jugoslovan Jerković in Čilenec Sánchez. Šele leta 1990 se je Mednarodna zveza po temeljiti analizi odločila, da naziv dodeli Jugoslovanu (Hrvatu) Draženu Jerkoviću. Priznan mu je bil še zadetek proti Kolumbiji, ki so ga do tedaj pripisovali Galiću. Po novem je na omenjeni tekmi Jerković dosegel hattrick, Galić pa en gol.

Edini prvi strelec – Draženu Jerkoviču so po 28 letih priznali pet golov.

PRVO IME ČILA

Manuel Francisco dos Santos - Garrincha

Osamljena zvezda Prvi zvezdnik brazilske izbrane vrste je bil neozdravljivi dribler Garrincha, ki je nasprotnike preigraval kot za šalo, skoraj nesramno. Ustavljal se je pred njimi in se dolgo zadrževal z žogo, medtem ko so ugibali, kam bo pobegnil. Bil je mundial enega samega človeka. »Dajte žogo Garrinchi in on bo odločil,« so govorili v Braziliji. Mané je že na Švedskem štiri leta prej pokazal, da je kljub krivim nogam, in to še z eno šest centimetrov krajšo od druge, ali pa prav zaradi tega, neustavljiv. Imel je tudi skrivljeno hrbtenico. Ob odsotnosti poškodovanega Peléja je odigral glavno vlogo za drugi brazilski naslov. Doživel je nešteto nogometnih dogodivščin. Na sliki s tekme proti Mehičanom so okoli Garrinche našteli kar osem nasprotnikov. Na srečanju z Angleži sta se na zelenici pojavila dva psička in ustavila srečanje. Eden od njiju je spretno preigral Manéja (prav njega!), in potem ko ga je po vseh štirih Anglež Jimmy Greaves ulovil, se je po pričanju Bobbyja Moora, Garrincha krohotal do konca tekme. V 60 reprezentančnih tekmah je zgubil eno samo, poslednjo proti Madžarski (SP 1966). Bil je skoraj vedno v središču dogajanja. Zanimala ga je le žoga. Pred finalom s Čehi je selektor Moreira rekel svojim varovancem: »Igrajte, kakor znate.« Garrincha je videl prepolne tribune in ga je vprašal: »Mojster, je danes

Usodna ženska – Zaradi zelo popularne pevke Elze Soares je Mané zapustil ženo in otroke.

finale?« »Da, proti Čehom.« »Ah, zato je toliko ljudi,« je odvrnil Mané. Poročil se je trikrat in imel štirinajst otrok, enega na Švedskem. Prvo ženo Nair je zapustil zaradi slavne pevke Elze Soares, svoje velike ljubezni. To se je zgodilo ravno v času čilskega mundiala in javnost mu je obrnila hrbet. Kamenjali so mu stanovanje. Garrincha je star 49 let podlegel pijači. Ko je slava utonila, politikov ni bilo blizu. Mož, ki je kot nogometni Chaplin zabaval množice, je po hudi zastrupitvi leta 1983 v bolnišnici umrl. Od njega se je poslovilo več kot sto tisoč občudovalcev. Rojstno mesto Pau Grande so prekrstili v Cidade Mané Garrincha. Pred nekaj leti so posneli film Estrela solitaria (Osamljena zvezda), ki pripoveduje njegovo življenjsko zgodbo. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

153


ZGODBA PRVENSTVA

Igral kljub izključitvi Garrincha je v finalu nastopil z 39 stopinjami telesne temperature. Čeprav ni bil na ravni prejšnjih tekem, je samo njegova prisotnost zadoščala za vznemirjanje češke obrambe. V resnici zaradi izključitve v polfinalu proti domačinom sploh ne bi smel igrati. Brazilci so na najvišji politični ravni izvedli velik pritisk in prepričali FIFO, da mu je prizanesla. Zelo aktivna sta bila tudi mladi brazilski funkcionar João Havelange in prvi mož delegacije ter medijski mogotec Paulo Machado de Carvalho. V zadevo se je vmešal celo predsednik države Tancredo Neves, ki je predsedniku Mednarodne nogometne zveze Stanleyju Rousu poslal sledeče pismo: »Brazilska vlada pričakuje, da bo FIFA dovolila igranje vseh brazilskih zvezdnikov, še posebej Garrinche. Njegovo vedenje in poštenost sta svetu znani. Posredujem to prošnjo v imenu brazilskega naroda.« Tudi Perujci so se prek svojih diplomatov zavzeli za žonglerja

in celo Čehi so zaprosili, naj ga samo opozorijo. Govorilo se je, da sta Yamasaki in stranski sodnik, Urugvajec Esteban Marino, nadvse blago poročilo o kršitvi oddala prepozno. Brazilska zveza naj bi perujskemu Japoncu po prvenstvu plačala letalsko karto za obisk dežele sambe. Takšna nagrada bi bila danes prava šala. Pisali so tudi, da je v Santiago iz Ria de Janeira prispel kovček poln denarja in da stranski sodnik Marino v trenutku zasedanja disciplinske komisije sploh ni pričal, ker je bil na sestanku z dvema Brazilcema v nekem drugem hotelu. Marino je v petdesetih sodil v brazilskem turnirju paulista (prvenstvu São Paula) in je imel zelo dobre stike s Carvalhom. Nihče ne more zatrditi, ali vse ali le del tega drži. Drži le, da so na igrišču Brazilci zasluženo in brez večjih težav zmagali.

INTERVJU

Spretna levica Čilski levi napadalec Leonel Sánchez je ostal v zgodovini SP zaradi vsaj dveh razlogov: zaradi izvrstnega gola iz prostega strela, ki ga je zabil Levu Jašinu na četrtfinalu v Arici, in zaradi udarca v obraz italijanskega branilca Maria Davida na t. i. “bitki v Santiagu”. Sovjetskega vratarja je po prekršku prelisičil z nepričakovanim strelom neposredno na vrata. »Malokdo ve, da sem Jašinu zabil še en gol, ko je moskovski Dinamo v sklopu južnoameriške turneje prišel v Santiago. Sovjeti so se hvalili, da je njihov vratar ubranil osem zaporednih enajstmetrovk. Jaz sem prekinil to serijo.« O »boksarskem« vložku na kratko pravi: »Nisem več v formi, da bi akcijo ponovil.« O igranju v rdečem državnem dresu (La Roja) 154

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

dodaja: »Spomini so neverjetni. Mislim, da mojega rekorda nastopov dolgo ne bodo presegli. Dvanajst let sem bil kapetan. Minilo je 42 let in tisti, ki smo še živi, se še vedno srečujemo in si pomagamo. Vsako leto se 30. maja zberemo na domu takratnega selektorja Fernanda Riere in praznujemo njegov rojstni dan.« O svetovnem prvenstvu se spominja: »Najpomembnejši zmagi smo dosegli proti Sovjetski zvezi in proti Jugoslaviji. Na tekmi za tretje mesto smo na igrišču imeli tri poškodovane nogometaše, a smo zdravi stisnili zobe in dosegli zgodovinski uspeh. Težko se bo Čile še kdaj uvrstil tako visoko.«


PRVE VIOLINE

Josef Masopust Češkoslovaška

Dragoslav Šekularac Jugoslavija

Preigravanje in kratke podaje – Masopust je bil

Umetnik in upornik – Šeki je igral po južnoameriško,

pravi nogometni mojster.

veliko se je kregal.

Bil je glavni režiser čeških podprvakov. Ni veliko manjkalo, da bi preprečil brazilsko slavje. Že v prvem kolu je vodil svoje moštvo v remi brez golov proti svetovnim prvakom. V finalu pa je v 14. minuti Češkoslovaško popeljal v vodstvo. Masopust se je rodil 9. februarja 1931 v Mostu. Najprej je igral pri malih klubih Banik Mostar in Teplice. Uspešno je prestal preizkušnjo pri praški Dukli in v klubu ostal 17 let. V tem času je osemkrat slavil češki naslov in trikrat pokalnega. Kariero je končal pri belgijskem Molenbeku. Z reprezentanco je nastopil na mundialu 1958, ko je Češka nadigrala Argentino s 6 : 1, potem pa izgubila v dodatni tekmi z Irsko in izpadla v prvem krogu. Zaradi sloga igre (dribling, kratke podaje) so ga češkoslovaški trenerji večkrat spregledali. Vseeno je za reprezentanco odigral 63 tekem in zabil 10 golov.

Bil je nerešljiva uganka za nasprotne branilce in režiser jugoslovanskega pohoda na četrto mesto. Rekli so mu beli Pelé. Jugoslovani, znani tudi kot evropski Brazilci, so v Čilu dosegli najvišjo uvrstitev v zgodovini. Šekularac se je rodil leta 1937 v Beogradu. Ciganska kri mu je narekovala nepozabne čarovnije z žogo in težak karakter, ki ga je stal marsikatere nevšečnosti. Največje nogometne uspehe je dosegel pri Crveni zvezdi, pri kateri sodi med pet najboljših igralcev vseh časov. Potem je igral pri OFK Beograd, nemškem Karlsruheju in skočil čez Atlantik v Južno Ameriko, točneje v Kolumbijo, kjer je uspešno brcal pri klubih Millonarios ter Independiente Santa Fe. Dres jugoslovanske reprezentance je nosil na 38 tekmah in na svetovnih prvenstvih 1958 in 1962.

7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

155


BESEDE, BESEDE

Amarildo Tavares da Silveira Brazilija

El Mercurio »S katerega planeta prihaja Garrincha?« je bil komentar dnevnika iz Santiaga Garrincha »To so tisti, ki imajo majico São Cristovãa?« Mané je primerjal češki dres z dresom malega brazilskega kluba. »Nisem več zdržal. Rojas in Landa sta me pošteno načela. Če bi me prvi v eni od najbolj grobih akcij zadel, bi mi zagotovo zlomil nogo,« napadalec po edini izključitvi v

Mali princ – Amarildo je

karieri. »Na dan finala sem imel visoko vročino. To

odlično nadomestil Peléja.

lahko vidite na slikah slavja po tekmi. Nisem na nobeni. Bil sem tako izmučen, da sem jo mahnil

156

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

naravnost v slačilnico.« Rudolf Vytlacil »Kaj hočemo. Dve nepričakovani napaki našega vratarja sta podarili zmago Brazilcem,« je češki

BESEDE, BESEDE

V Čilu je presenetil nogometno javnost. Vsi so domnevali, da bodo brez poškodovanega Peléja svetovni prvaki pogoreli. A ni bilo tako. Iz ozadja se je prebil dvaindvajsetletni napadalec, rojen 29. julija 1940 v mestu Campos, blizu Ria de Janeira. Njegov prvi klub se je imenoval Goytacaz v rojstnem kraju, od koder je prestopil najprej k Flamengu, potem pa k Botafogu, kjer je zablestel in osvojil dva turnirja carioca in enega Rio-São Paulo. Odlični nastopi so ga katapultirali v reprezentanco. Na mundialu je namesto poškodovanega Peléja vstopil proti Španiji in v zadnjih dvajsetih minutah zabil dva gola za najtežjo zmago. Kljub mladosti se je na igrišču počutil kot doma, saj je imel ob sebi kar štiri soigralce iz Botafoga: Niltona Santosa, Didíja, Garrincho in Zagalla. Tudi v finalu je zadel v pravem trenutku. Izenačil je malo potem, ko so Čehi povedli. Leto 1962 je bilo zanj sanjsko. Osvojil je kar tri lovorike. Kot Peléjeva rezerva od svetovnega prvenstva ni pričakoval veliko, a ko se je Kralj poškodoval, je svojih pet minut imenitno izkoristil. Ob vrnitvi domov s SP so ga čakali transparenti z napisom »Amarildo je novi Kralj«. A še zdaleč ni bil Peléjev naslednik, kot so vsi pričakovali. Za reprezentanco je odigral 24 tekem in dosegel 9 golov. Po SP je odšel v Italijo. Igral je pri Milanu, Fiorentini in Romi. Z Vijoličastimi iz Firenc je leta 1969 osvojil scudetto. Bil je zelo agresiven. Zaradi borbenosti so ga klicali possesso (obsedenec). V Italiji so ga 28-krat izključili. Vrnil se je v Brazilijo k Vascu da Gami in se z 32 leti poslovil od aktivnega igranja.

selektor opravičeval poraz svojih varovancev. Aymoré Moreira »Igrajte tako, kot znate, in vi znate vse,« je rekel brazilski trener svojim fantom pred finalom s Češkoslovaško. Pelé »So dnevi v življenju, ko ti nič ne uspeva, in danes je bil eden takšnih,« Edson Arantes do Nascimento po poškodbi in koncu nastopa na SP. »Dobil sem žogo, se zapodil proti nasprotnemu golu, v bližini kazenskega prostora brcnil v tla in začutil bolečino, ki se je razširila po vsem telesu,« O Rey o akciji, v kateri se je poškodoval. »Še nikoli nisem tako trepetal kot danes. Če bi bil srčni bolnik, bi imel težave,« po spremljanju srečanja med Brazilijo in Španijo s tribune. Helenio Herrera »Brazilsko taktiko vsi dobro poznamo. Brez Peléja so ohromljeni. Kdo je Amarildo?« Argentinec na španski klopi samozavestno pred srečanjem z Brazilci.


PODATKI, STATISTIKE, ŠTEVILKE

Alfredo Di Stéfano

Novinarji

»Dejstvo, da nisem igral nobene tekme na

Prvenstvo je spremljalo 800 novinarjev z vsega sveta.

svetovnih prvenstvih, mi nikoli ni povzročalo travm. Bil sem zraven in nisem nastopil zaradi

Ponarodeli žogobrci

poškodbe. Je skoraj enako, kot da bi bil na

Italijani in Španci so imeli v svoji igralski zasedbi več naturaliziranih tujcev.

klopi. Najbolj mi je bilo žal zaradi staršev, ki

Argentinca Enrique Omar Sívori, Humberto Maschio, Brazilca Altafini in Sormani

sta prišla v Čile in me nista videla igrati.« Eden

so okrepili Azzurre, Urugvajec Santamaría, Paragvajec Martínez, Madžar Puskás in

največjih nogometašev vseh časov je sklenil

Argentinec Di Stéfano pa Furijo. FIFA je po čilskem SP določila, da igralec, ki je na

svojo kariero brez nastopov na SP.

največji prireditvi ali na kvalifikacijah oblekel majico določene reprezentance, ne sme igrati za drugo.

NIlton Santos »Imeli smo samo en hudo neprijeten

Najhitrejši zadetek

trenutek na prvenstvu. Zgodilo se je

Do gola Turka Hakana Sükürja v tekmi za tretje mesto na mundialu 2002 je bil

proti Španiji, ko sem storil prekršek nad

najhitrejši zadetek na SP tisti, ki ga je leta 1962 v 15. sekundi igre proti Mehiki

napadalcem Collarjem. V tistem trenutku

dosegel Čeh Mašek. Uradno so ga priznali mnogo let kasneje po dokazu nekega

sem bil prepričan, da nisem zagrešil ničesar.

raziskovalca. FIFA je do tedaj omenjala kot prvega gol Angleža Robsona proti

Za vsak slučaj sem stopil izven kazenskega

Franciji na mundialu 1982.

prostora. Kasneje sem videl posnetek in ugotovil, da se je sodnik zmotil. Če bi dosodil

Samo ducat

enajstmetrovko, bi po vsej verjetnosti izpadli

Brazilski selektor je na vsem prvenstvu uporabil le dvanajst nogometašev. Skupna

že v prvem krogu. Čehoslovaki so bili dobro

starost vseh brazilskih reprezentantov je bila 360 let. Najstarejši je bil Nilton Santos

moštvo, vendar brez izjemnih posameznikov.

(37), najmlajši pa Pelé (21). Nasprotno je španski selektor Helenio Herrera na igrišče

To nam je olajšalo delo v finalu: poznali smo

poslal kar 20 od 22 nogometašev, ki jih je pripeljal v Čile.

jih,« je rekel veteran. Novi kapetan Sepp Herberger

Brazilci so v prvi enajsterici obdržali kar devet nogometašev s svetovnega prvenstva

»Če ne bomo upoštevali pravil, se

na Švedskem. Zamenjali so oba srednja branilca. Eden od njiju, kapetan Bellini, je

svetovnemu nogometnemu prvenstvu slabo

predal trak nasledniku Mauru, ki je odigral vse tekme v pripravljalnem obdobju. Ko je

piše,« nemški selektor po grobih začetnih

tik pred začetkom prvenstva selektor Moreira v prvo enajsterico želel vrniti Bellinija,

igrah tekmovanja.

je Mauro ponorel in zagrozil z odhodom domov. Trener je popustil in branilec je na koncu dvignil pokal, Bellini pa si je tekme ogledal s tribun (še ni bilo menjav).

Antonio Ubaldo Rattín »Argentinska reprezentanca, ki je igrala v

Dvakrat zapored

Čilu, je bila najslabša od vseh, s katerimi sem

Gilmar je bil prvi brazilski vratar, ki je nastopil na dveh zaporednih svetovnih prvenstvih.

sodeloval,« argentinski vezist po slabem

Na Švedskem je bil nepremagan vse do polfinala s Francozi, v Čilu pa je izvrstno branil

argentinskem nastopu.

proti Španiji in Čilu. Tudi na svetovnem prvenstvu v Angliji je odigral dve tekmi.

Sepp Herberger

Najstarejši

»Jugoslavija nam je usojena,« nemški

37-letni Nilton Santos je najstarejši svetovni prvak v brazilskem dresu. Nehal je

trener po dvoboju z Modrimi na tretjem

igrati pri štiridesetih. Nastopil je na treh svetovnih prvenstvih: 1954, 1958 in 1962.

zaporednem svetovnem prvenstvu.

Leta 1950 je bil med vpoklicanimi, a ni igral.

Uwe Seeler

Prvič na malih ekranih

»Skrivnost nogometa ne tiči v drugem kot v

Potem ko so Brazilci štiri SP spremljali s pomočjo radia, je končno v dnevno sobo

žogi,« preprosta definicija nemškega Tanka.

pokukala televizija. Tekme čilskega SP so lahko gledali z dvodnevno zakasnitvijo, namreč šele potem, ko so z letalom prispeli posnetki na magnetnih trakovih. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

157


ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Mané se je spravil nanj

Prvič so organizatorji določili žogo znamke

Anglež Fowler je v svoji knjigi World Cup 1962 zapisal

Adidas kot uradno žogo prvenstva. Sestavljena

anekdoto o Garrinchi. Pred srečanjem z Angleži naj bi Nilton

je bila iz veliko več kosov usnja kot kdaj poprej,

Santos rekel Manéju, da je angleška petka (Fowler) izjavil, da

s tem pa je pridobila na kvaliteti – bila je

je Garrincha neumen. Žongler je naročil Niltonu naj mu pred

popolnejša, bolj okrogla. Zvesti dinamovec Hrvat Dražen Jerković, prvi strelec svetovnega prvenstva, je za Jugoslavijo odigral 21 srečanj in zabil 11 golov. V svoji nogometni karieri je ostal zvest zagrebškemu Dinamu (jugoslovanski prvak 1958, pokalni prvak 1960, 1963 in 1965), za katerega je nastopil 323-krat in zadel 335-krat. Leta 1960 je bil z jugoslovansko izbrano vrsto evropski podprvak v Franciji, poškodba pa mu je preprečila nastop na olimpijskih igrah v Rimu. Najdaljši staž Nemški selektor Sepp Herberger je vodil reprezentanco od leta 1938 do 1962 in je trener z najdaljšim stažem pri Elfu. Stric Sepp je umrl je 28. aprila 1977. Ves nemški narod se mu je poklonil, na pogrebne slovesnoti pa je prišel tudi takratni kancler Helmut Schmidt. Kontroverzni sodnik Garrincho je v polfinalu proti Čilencem izključil sodnik Arturo Yamasaki, sin Perujca in Japonke. Obveljali pa so močni politični pritiski Brazilcev, celo njihovega predsednika. Yamasaki je bil velikokrat v središču pozornosti in polemik. Osmega junija 1969 je sodil na prvem srečanju med Hondurasom in Salvadorjem, ki je bil povod za nogometno vojno med obema srednjeameriškima državama. Preselil se je v Mehiko in delil pravico na domačem prvenstvu, kjer so nanj zaradi spornih odločitev večkrat kazali z obtožnim prstom. Leta 2003 je po škandalu med sodnikoma Felipejem Ramosom Rizom in Edgardom Codesalom prevzel mesto v. d. predsednika mehiškega sodniškega združenja.

158

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Uradna žoga

tekmo pokaže, kdo se je drznil tako govoriti o njem. Anglež je utrpel driblinge in na lastne oči videl Manéjeva zadetka. »Takrat nisem razumel, zakaj se je Garrincha zapodil proti meni vsakič, ko sem imel žogo,« je zapisal Fowler. Cafezinho Brazilski kapetan Mauro je češkoslovaškemu kolegu Nováku pred finalom podaril vrečo kave, ki je bila v vzhodni Evropi prava redkost. Drugi časi Češkoslovaška in jugoslovanska delegacija sta na polfinalno srečanje v Viña del Mar potovali z redno avtobusno linijo. Srečanje ni privabilo pričakovanega občinstva. Čilski navijači so ga zaradi zamenjave prizorišč bojkotirali. Tam bi morali domačini igrati z Brazilijo, toda preselili so jih v Santiago. Slika s kamelami Delegata, ki ju je FIFA namenila v Arico, sta predsednika Mednarodne nogometne zveze, Angleža Stanleyja Rousa, vprašala, katera so prevozna sredstva med letališčem in hotelom v mestu, oddaljenim 2.051 kilometrov od prestolnice Santiago. »Kamele,« se je pohecal prvi mož svetovnega nogometa. Čez teden dni sta mu predstavnika vrnila šalo in mu poslala sliko s kamelo v živalskem vrtu. Obubožani potomci Kljub temu, da je v karieri zaslužil kar veliko denarja, Garrincha potomcem ni veliko zapustil. Njegova četrta hčerka Denisia dos Santos Suares je sredi leta 2003 priznala, da z možem in dvema otrokoma v faveli Megé, v državi Rio de Janeiro, živi od miloščine. »Sram me je prosjačiti, a mi ne preostane drugega. Moj zelo slavni oče mi ni zapustil nič,« je zagrenjena povedala novinarjem. Didíjevo maščevanje Veliki brazilski strateg je na koncu petdesetih let prejšnjega stoletja nekaj časa igral pri Real Madridu. Ni se obnesel. Med tistimi, ki naj bi mu grenili življenje, je bil sam Di Stéfano. Zato je temnopolti vezist odigral svoje tretje svetovno prvenstvo z enim samim ciljem, dokazati Špancem svoje kvalitete. Uspelo


OB ROB

mu je. Bil je prvak, Di Stéfano pa v

Dva pomembna naslova

dresu Špancev ni odigral niti ene tekme. Grozote Stadion Nacional v Santiagu je v sedemdesetih letih režim generala Augusta Pinocheta (1973-1990) uporabljal za nasilno obračunavanje s političnimi nasprotniki. Heroji Kolumbijci so svoje nogometaše po neverjetnem preobratu proti Sovjetom, kljub izpadu v prvem krogu, na letališču v Bogoti sprejeli kot heroje. Visoki poraz proti Jugoslaviji naj bi bil posledica neomejenega slavja po srečanju s Sovjeti, proti Urugvaju pa grobosti Svetlomodrih, ki so Kofetarjem ob vodstvu teh z 1 : 0 poškodovali dva igralca.

Jugoslavija je leta 1960 v roku treh mesecev prišla do dveh pomembnih lovorik: naslova evropskega podprvaka v Franciji in olimpijskega zlata v Rimu. Finale prvega evropskega prvenstva se je igral 10. julija na stadionu Parc des Princes v Parizu. Sovjetska zveza je pred 18 tisoč gledalci z goloma Metrevelija (49’) in Ponedelnika (114’) − za Modre je povedel Galić (41’) − Jugoslovane premagala z 2 : 1. Sodil je Anglež Ellis, postavi pa sta bili sledeči. Sovjetska zveza: Jašin, Čekeli, Maslenkin, Krutikov, Voinov, Netto, Metreveli, Valentin Ivanov, Ponedelnik, Bubukin, Meški. Jugoslavija: Vidinić, Durković, Jusufi, Žanetić, Miladinović, Perušić, Jerković, Šekularac, Galić, Matuš, Kostić. Olimpijski finale sta na rimskem olimpijskem stadionu Jugoslavija in Danska odigrali 10. septembra. Jugoslovani so slavili s 3 : 1. Zadeli so Galić (2’), Matuš (12’) in Kostić (70’), za Dance pa Flemming Nielsen. Pred 40 tisoč gledalci je sodil Italijan Concetto Lo Bello. Jugoslavija: Vidinić, Roganović, Jusufi, Perušič, Durkovič, Žanetić, Anković, Matuš, Galić, Knez, Kostić. Danska: From, Andersen, Jensen, Hansen, Hans Christian Nielsen, Flemming Nielsen, Pedersen, Troelsen, Harald Nielsen, Enoksen, Soerensen.

Prestavili volitve Nemške politične stranke so se dogovorile, da prestavijo volitve, ki bi morale potekati v času mundiala.

DOGODKI

• Ko je ameriški predsednik John Fitzgerald Kennedy svetu povedal, da je Sovjetska zveza na Kubi nastavila jedrske rakete, ki ciljajo na ameriške države, je bil svet na robu tretje svetovne vojne. Po nekaj tednih je Nikita Hruščev oznanil umik Sovjetov z otoka. • Zaradi sodelovanja pri množičnih usmrtitvah Judov je bil v Izraelu obešen Adolf Eichmann. Prijeli so ga v Argentini. • Papež Janez XXIII. je v Vatikanu odprl II. vatikanski koncil, prvi po slabem stoletju, ki je trajal do leta 1965. • Svet je pretresla smrt svetovno znane in priljubljene ameriške igralke Marilyn Monroe (36) zaradi prekomernega uživanja pomirjeval. • Alžirija je dosegla neodvisnost od Francije. • V Atenah sta se poročila španski kralj Juan Carlos Borbonski in kraljica Sofija iz Grčije. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

159


skupina A

skupina B

Kolumbija – Jugoslavija – Urugvaj – Sovjetska zveza

ZR Nemčija – Čile – Italija – Švica

30. maj

3. junij

30. maj

3. junij

URUGVAJ 2

SOVJETSKA ZVEZA 4

ČILE 3

ZR NEMČIJA

57’ L. Cubilla, 74’ Sasía

8’, 11’ Ivanov, 10’ Čislenko, 56’ Ponedelnik

44’, 55’ L. Sánchez, 51’ Ramírez

45’ Brülls, 59’ Seeler

KOLUMBIJA 1

KOLUMBIJA 4

ŠVICA 1

ŠVICA 1

19’ (11m) Zuluaga

21’ Aceros, 68’ Coll, 72’ Rada, 86’ Klinger

6’ Wüthrich

73’ Schneiter

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Andori Dorogi (Madžarska) Gledalcev: 7.908 Urugvaj: Roberto Sosa, Troche, Emilio Alvarez, Eliseo Alvarez, Mario Méndez, Néstor Goncálvez, Luis Cubilla, Rocha, Langón, Sasía, Domingo Pérez. Kolumbija: Efraín Sánchez, Zuluaga, Jaime González, Oscar López, Echeverry, Jaime Silva, Coll, Aceros, Klinger, Delio Gamboa, Jairo Arias.

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: João Etzel Filho (Brazilija) Gledalcev: 8.040 Sovjetska zveza: Jašin, Čokeli, Ostrovski, Voronin, Maslenkin, Igor Netto, Čislenko, Valentin Ivanov, Ponedelnik, Kanevski, Meški. Kolumbija: Efraín Sánchez, Alzate, Jaime González, Oscar López, Echeverry, Rolando Serrano, Coll, Aceros, Klinger, Rada, Héctor González.

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Kenneth Aston (Anglija) Gledalcev: 65.006 Čile: Escuti, Eyzaguirre, Raúl Sánchez, Carlos Contreras, Sergio Navarro, Toro, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Landa, Fouilloux, Leonel Sánchez. Švica: Elsener, Morf, Schneiter, Tacchella, Grobety, Hans Weber, Allemann, Pottier, Eschmann, Wüthrich, Antenen.

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Leo Horn (Nizozemska) Gledalcev: 64.922 ZR Nemčija: Fahrian, Hans Nowak, Schnellinger, Willi Schultz, Erhardt, Szymaniak, Koslowski, Haller, Seeler, Brülls, Hans Schäfer. Švica: Elsener, Schneiter, Tacchella, Grobety, Hans Weber, Allemann, Roger Vonlanthen, Dürr, Eschmann, Wüthrich, Antenen.

31. maj

6. junij

31. maj

6. junij

SOVJETSKA ZVEZA 2

SOVJETSKA ZVEZA 2

ZR NEMČIJA

51’ V. Ivanov, 83’ Ponedelnik

38’ Mamikin, 89’ Ivanov

ZR NEMČIJA 0 ITALIJA 0

JUGOSLAVIJA 0

URUGVAJ 1 54’ Sasía

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Robert Davidson (Škotska) Gledalcev: 65.440 ZR Nemčija: Fahrian, Hans Nowak, Schnellinger, Willi Schulz, Erhardt, Szymaniak, Sturm, Haller, Uwe Seeler, Brülls, Hans Schäfer. Italija: Lorenzo Buffon, Losi, Robotti, Salvadore, Cesare Maldini, Radice, Ferrini, Gianni Rivera, José Altafini, Sívori, Menichelli.

ČILE 0

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Albert Dusch (ZR Nemčija) Gledalcev: 9.622 Sovjetska zveza: Jašin, Dubinski, Ostrovski, Voronin, Maslenkin, Igor Netto, Metreveli, Valentin Ivanov, Ponedelnik, Kanevski, Meški. Jugoslavija: Šoškić, Durković, Jusufi, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Matuš, Mujić, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Skoblar. 2. junij

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Cesare Jonni (Italija) Gledalcev: 9.973 Sovjetska zveza: Jašin, Čokeli, Ostrovski, Voronin, Maslenkin, Igor Netto, Husainov, Valentin Ivanov, Ponedelnik, Čislenko, Mamykin. Urugvaj: Roberto Sosa, Troche, Emilio Alvarez, Eliseo Alvarez, Mario Méndez, Néstor Goncálvez, Julio Cortéz, Luis Cubilla, Rubén Cabrera, Sasía, Domingo Pérez.

S TAT I S T I K E

JUGOSLAVIJA 3

160

2

2

21’ (11m) Szymaniak, 82’ Seeler

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Robert Davidson (Škotska) Gledalcev: 67.224 ZR Nemčija: Fahrian, Hans Nowak, Schnellinger, Willi Schulz, Erhardt, Szymaniak, Giesemann, Engelbert Kraus, Seeler, Brülls, Hans Schäfer. Čile: Escuti, Eyzaguirre, Raúl Sánchez, Carlos Contreras, Sergio Navarro, Tobar, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Landa, Mario Moreno, Leonel Sánchez.

2. junij

ČILE 2

7. junij

73’ J. Ramírez, 87’ Toro

ITALIJA 3

25’ (11m) Skoblar, 29’ Galić, 49’ Jerković

7. junij

ITALIJA 0

1’ Mora, 65’, 67’ Bulgarelli

URUGVAJ 1

JUGOSLAVIJA 5

ŠVICA 0

19’ Cabrera

20’ Galić, 25’, 61’, 87’ Jerković, 82’ Melić

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Karol Galba (Češkoslovaška) Gledalcev: 8.829 Jugoslavija: Šoškić, Durković, Jusufi, Radaković, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Melić, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Skoblar. Izključen: 71’ Popović. Urugvaj: Roberto Sosa, Troche, Emilio Alvarez, Eliseo Alvarez, Mario Méndez, Néstor Goncálvez, Bergara, Rocha, Rubén Cabrera, Sasía, Domingo Pérez. Izključen: 71’ Cabrera.

KOLUMBIJA 0

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Kenneth Aston (Anglija) Gledalcev: 66.057 Čile: Escuti, Eyzaguirre, Raúl Sánchez, Carlos Contreras, Sergio Navarro, Toro, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Landa, Fouilloux, Leonel Sánchez. Italija: Mattrel, David, Robotti, Salvadore, Janich, Tamburus, Ferrini, Maschio, José Altafini, Mora, Menichelli . Izključena: 8’ Ferrini, 41’ David.

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Carlos Robles (Čile) Gledalcev: 7.167 Jugoslavija: Šoškić, Durković, Jusufi, Radaković, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Melić, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Anković. Kolumbija: Efraín Sánchez, Alzate, Jaime González, Oscar López, Echeverry, Rolando Serrano, Coll, Aceros, Klinger, Rada, Héctor González.

LESTVICA 1. Sovjetska zveza 2. Jugoslavija 3. Urugvaj 4. Kolumbija

5 točk 4 točke 2 točki 1 točka

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Nikolaj Latičev (Sovjetska zveza) Gledalcev: 59.828 Italija: Lorenzo Buffon, Losi, Robotti, Salvadore, Cesare Maldini, Radice, Mora, Bulgarelli, Sormani, Sívori, Pascutti. Švica: Elsener, Schneiter, Tacchella, Grobety, Eugen Meier, Hans Weber, Allemann, Roger Vonlanthen, Dürr, Wüthrich, Antenen.

LESTVICA 1. ZR Nemčija 2. Čile 3. Italija 4. Švica

5 točk 4 točke 3 točke 0 točk

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962


skupina C

skupina D

Brazilija – Češkoslovaška – Španija – Mehika

Argentina – Bolgarija – Anglija – Madžarska

30. maj

3. junij

30. maj

3. junij

BRAZILIJA 2

ŠPANIJA 1

ARGENTINA 1

MADŽARSKA 6

56’ Zagallo, 73’ Pelé

89’ Peiró

4’ Facundo

1’, 6’, 53’ Albert, 8’, 70’ Tichy, 12’ Solymosi

MEHIKA 0

MEHIKA 0

BOLGARIJA 0

BOLGARIJA 1

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Gottfried Dienst (Švica) Gledalcev: 10.484 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Pelé, Mário Lobo Zagallo. Mehika: Antonio Carbajal, Del Muro, Raúl Cárdenas, Guillermo Sepúlveda, José Villegas, Salvador Reyes, Nájera, Del Aguila, Héctor Hernández, Jasso, Isidoro Díaz.

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Branko Tešanić (Jugoslavija) Gledalcev: 11.875 Španija: Carmelo, Rodri, Gracia, Martín Vergés, José Emilio Santamaría, Pachín, Luis Del Sol, Joaquín Peiró, Ferenc Puskás, Luis Suárez,Gento. Mehika: Antonio Carbajal, Del Muro, Raúl Cárdenas, Guillermo Sepúlveda, Ignacio Jáuregui, Salvador Reyes, Nájera, Del Aguila, Héctor Hernández, Jasso, Isidoro Díaz.

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua Sodnik: Juan Gardeazábal Garay (Španija) Gledalcev: 7.134 Argentina: Roma, Rubén Navarro, Raúl Páez, Alberto Sainz, Marzolini, Sacchi, Oscar Rossi, Facundo, Marcelo Pagani, Sanfilippo, Belén. Bolgarija: Najdenov, Rakarov, Kitov, Aleksandar Kostov, Dimitrov, Kovačev, Dijev, Petar Veličkov, Iljev, Jakimov, Ivan Kolev.

64’ Sokolov

31. maj

- Nekateri viri trdijo, da je v začetni postavi igral Dimitar

31. maj

6. junij

MADŽARSKA 2

Kostov in ne Aleksandar.

ČEŠKOSLOVAŠKA 1

BRAZILIJA 2

17’ Tichy, 71’ Albert

- Nekateri viri bolgarski gol pripisujejo Asparuhovu.

80’ Štibranyi

72’, 86’ Amarildo

ANGLIJA 1

ŠPANIJA 0

ŠPANIJA 1

60’ (11m) Flowers

6. junij

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Carl Erich Steiner (Avstrija) Gledalcev: 12.700 Češkoslovaška: Schrojf, Lála, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Štibranyi, Scherer, Kvašnák, Adamec, Jelinek. Španija: Carmelo, Rivilla, Reija, Joan Segarra, José Emilio Santamaría, Garay, Luis Del Sol, Eulogio Martínez, Ferenc Puskás, Luis Suárez, Gento

35’ Adelardo

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua Sodnik: Leo Horn (Nizozemska) Gledalcev: 7938 Madžarska: Grosics, Matrái, Laszlo Sárosi, Solymosi, Meszöly, Sipos, Karoly Sándor, Rákosi, Florian Albert, Lajos Tichy, Fenyvesi. Anglija: Springett, Armfield, Ramon Wilson, Bobby Moore, Maurice Norman, Flowers, Bryan Douglas, Greaves, Hitchens, John Heynes, Bobby Charlton.

MADŽARSKA 0 ARGENTINA 0

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Sergio Salvador González Bustamante (Čile) Gledalcev: 18.715 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Amarildo, Mário Lobo Zagallo. Španija: José Araquistáin, Rodri, Gracia, Martín Vergés, Luis María Echeberría, Pachín, Enrique Collar, Joaquín Peiró, Ferenc Puskás, Adelardo, Gento.

2. junij

2. junij

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua Sodnik: Juan Gardeazábal Garay (Španija) Gledalcev: 7.442 Madžarska: Ilku, Mátrai, Laszlo Sárosi, Solymosi, Meszöly, Sipos, Karoly Sándor, Göröcs, Florian Albert, Lajos Tichy, Fenyvesi. Bolgarija: Najdenov, Rakarov, Kitov, Aleksandar Kostov, Dimitrov, Kovačev, Sokolov, Petar Veličkov, Asparuhov, Dermendjev, Ivan Kolev.

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua Sodnik: Arturo Yamasaki Maldonado (Perú) Gledalcev: 7.945 Madžarska: Grosics, Mátrai, Laszlo Sárosi, Solymosi, Meszöly, Sipos, Kuharszky, Göröcs, Monostory, Lajos Tichy, Rákosi. Argentina: Rogelio Domínguez, Alberto Sainz, Ramos Delgado, Cap, Marzolini, Sacchi, Pando, Oleniak, Facundo, Marcelo Pagani, Alberto González.

BRAZILIJA 0 ČEŠKOSLOVAŠKA 0

7. junij

ANGLIJA 3

MEHIKA 3

17’ (11m) Flowers, 42’ B. Charlton, 67’ Greaves

7. junij

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Pierre Schwinte (Francija) Gledalcev: 14.903 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Pelé, Mário Lobo Zagallo. Češkoslovaška: Schrojf, Lála, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Štibranyi, Scherer, Kvašnák, Adamec, Jelinek.

13’ I. Díaz, 29’ Del Aguila, 90’ (11m) H. Hernández

ARGENTINA 1

ČEŠKOSLOVAŠKA 1

81’ Sanfilippo

ANGLIJA 0 BOLGARIJA 0

1’ (20”) Mašek

Stadion: Brader Cooper Co., Rancagua Sodnik: Nikolaj Latičev (Sovjetska zveza) Gledalcev: 9.794 Anglija: Springett, Armfield, Ramon Wilson, Bobby Moore, Maurice Norman, Flowers, Bryan Douglas, Greaves, Peacock, Haynes, Bobby Charlton. Argentina: Roma, Rubén Navarro, Raúl Páez, Cap, Marzolini, Sacchi, Rattín, Oleniak, Rubén Héctor Sosa, Sanfilippo, Belén.

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua Sodnik: Antoine Blavier (Belgija) Gledalcev: 5.700 Anglija: Springett, Armfield, Ramon Wilson, Bobby Moore, Maurice Norman, Flowers, Bryan Douglas, Greaves, Peacock, John Haynes, Bobby Charlton. Bolgarija: Najdenov, Pentčev, Zečev, Aleksandar Kostov, Dimitar Kostov, Dimitrov, Kovačev, Sokolov, Petar Veličkov, Dermendjev, Ivan Kolev.

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Gottfried Dienst (Švica) Gledalcev: 10.648 Mehika: Antonio Carbajal, Del Muro, Raúl Cárdenas, Guillermo Sepúlveda, Ignacio Jáuregui, Salvador Reyes, Nájera, Del Aguila, Héctor Hernández, Alfredo Hernández, Isidoro Díaz. Češkoslovaška: Schrojf, Lála, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Štibranyi, Scherer, Kvašnák, Adamec, Mašek.

LESTVICA 1. Brazilija 2. Češkoslovaška 3. Mehika 4. Španija

- Nekateri viri v bolgarsko moštvo namesto Sokolova uvrščajo Asparuhova, in namesto Pentčeva Dimova.

LESTVICA 5 točk 3 točke 2 točki 2 točki

1. Madžarska 2. Anglija 3. Argentina 4. Bolgarija

5 točk 3 točke (4 – 3) 3 točke (2 – 3) 1 točka

7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

S TAT I S T I K E

161


četrtfinale

polfinale 10. junij

13. junij

16. junij

ČILE 2

ČEŠKOSLOVAŠKA 1

BRAZILIJA 4

ČILE 1

11’ L. Sánchez, 29’ E. Rojas

13’ Scherer

9’, 32’ Garrincha, 47’, 78’ Vavá

90’ E. Rojas

SOVJETSKA ZVEZA 1

MADŽARSKA 0

ČILE 2

JUGOSLAVIJA 0

26’ Čislenko

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua. Sodnik: Nikolaj Latičev (Sovjetska zveza) Gledalcev: 11.690 Češkoslovaška: Schrojf, Lála, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Pospíchal, Scherer, Kvašnák, Kadraba, Jelinek. Madžarska: Grosics, Mátrai, Laszlo Sárosi, Solymosi, Meszöly, Sipos, Karoly Sándor, Rákosi, Florian Albert, Lajos Tichy, Fenyvesi.

42’ Toro, 61’ (11m) L. Sánchez

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Juan Gardeazábal Garay (Španija) Gledalcev: 66.697 Čile: Adam Godoy, Eyzaguirre, Humberto Cruz, Raúl Sánchez, Manuel Rodríguez, Toro, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Carlos Campos, Tobar, Leonel Sánchez. Jugoslavija: Šoškić, Durković, Svinjarević, Radaković, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Vladimir Kovačević, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Skoblar.

10. junij

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Arturo Yamasaki Maldonado (Perú) Gledalcev: 76.500 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Amarildo, Mário Lobo Zagallo. Izključen: 83’ Garrincha. Čile: Escuti, Eyzaguirre, Carlos Contreras, Raúl Sánchez, Manuel Rodríguez, Toro, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Landa, Tobar, Leonel Sánchez. Izključen: 80’ Landa.

JUGOSLAVIJA 1 ZR NEMČIJA

13. junij

85’ Radaković

0

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Arturo Yamasaki Maldonado (Perú) Gledalcev: 63.324 Jugoslavija: Šoškić, Durković, Jusufi, Radaković, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Vladimir Kovačević, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Skoblar. ZR Nemčija: Fahrian, Hans Nowak, Schnellinger, Willi Schulz, Erhardt, Giesemann, Brülls, Haller, Seeler, Szymaniak, Hans Schäfer. 10. junij

BRAZILIJA 3 31’, 59’ Garrincha, 53’ Vavá

ANGLIJA 1 38’ Hitchens

S TAT I S T I K E

3. mesto

10. junij

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Leo Horn (Nizozemska) Gledalcev: 17.268 Čile: Escuti, Eyzaguirre, Carlos Contreras, Raúl Sánchez, Sergio Navarro, Toro, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Landa, Tobar, Leonel Sánchez. Sovjetska zveza: Jašin, Čokeli, Ostrovski, Voronin, Maslenkin, Igor Netto, Čislenko, Valentin Ivanov, Ponedelnik, Mamikin, Meški.

162

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Pierre Schwinte (Francija) Gledalcev: 17.736 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Amarildo, Mário Lobo Zagallo. Anglija: Springett, Armfield, Ramon Wilson, Bobby Moore, Maurice Norman, Flowers, Bryan Douglas, Greaves, Hitchens, John Haynes, Bobby Charlton. 66’ Springett je ubranil enajstmetrovko Garrinchi.

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

ČEŠKOSLOVAŠKA 3 48’ Kadraba, 80’, 84’ (11m) Scherer

JUGOSLAVIJA 1 69’ Jerković

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Gottfried Dienst (Švica) Gledalcev: 5.890 Češkoslovaška: Schrojf, Lála, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Pospíchal, Scherer, Kvašnák, Kadraba, Jelinek. Jugoslavija: Šoškić, Durković, Jusufi, Radaković, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Sijaković, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Skoblar.


17. junij

BRAZILIJA 3 17’ Amarildo, 69’ Zito, 78’ Vavá

ČEŠKOSLOVAŠKA 1 15’ Masopust

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Nikolaj Latičev (Sovjetska zveza) Gledalcev: 68.679 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Amarildo, Mário Lobo Zagallo. Češkoslovaška: Schrojf, Jirí Tichy, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Pospíchal, Scherer, Kvašnák, Kadraba, Jelinek.

svetovni prvak

končna lestvica

BRAZILIJA

1. Brazilija 2. Češkoslovaška 3. Čile 4. Jugoslavija 5. Madžarska 6. Sovjetska zveza 7. ZR Nemčija 8. Anglija 9. Italija 10. Argentina 11. Mehika 12. Urugvaj 13. Španija 14. Kolumbija 15. Bolgarija 16. Švica

SELEKTORJI Brazilija: Aymoré Moreira Češkoslovaška: Rudolf Vytlacil Čile: Fernando Riera Jugoslavija: Prvoslav Mihajlović Madžarska: Lajos Baroti Sovjetska zveza: Gavril Kačalin ZR Nemčija: Joseph »Sepp« Herberger Anglija: Walter Winterbottom Italija: Paolo Mazza Argentina: Juan Carlos Lorenzo Mehika: Ignacio Trelles Campos Urugvaj: Juan Carlos Corazzo Španija: Helenio Herrera Kolumbija: Adolfo Pedernera Bolgarija: Georgi Pačedjev Švica: Karl Rappan

JUGOSLAVIJA Vsi igralci: Andrija Anković, Vladimir Durković, Milan Galić, Aleksandar Ivoš, Dražen Jerković, Fahrudin Jusufi, Vladimir Kovačević, Srboljub Krivokuča, Vlatko Marković, Željko Matoš, Vojislav Melić, Muhamed Mujić, Žarko Nikolić, Željko Perušić, Vladimir Popović, Petar Radaković, Dragoslav Šekularac, Vasilije Šijaković, Josip Skoblar, Milutin Šoškić, Nikola Stipić, Mirko Stojanović, Slavko Svinjarević.

S TAT I S T I K E

finale

7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

163


140

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962


7. svetovno prvenstvo

1962 ČILE • Od 30. maja do 17. junija • Kvalifikacije: 49 držav (prijavljenih 56) • Število tekem v kvalifikacijah 92 • Število zadetkov v kvalifikacijah: 325 (povprečje 3,53) • Število sodelujočih na SP: 16 • Število tekem na SP: 32 • Število zadetkov na SP: 89 (povprečje 2,78) • Število gledalcev na SP: 776.000 (povprečje 24.250) • Gol št. 600: Dražen Jerković (Jugoslavija) • Najboljši strelec: Dražen Jerković (Jugoslavija) 5 golov

Vavá se veseli tretjega gola proti Čehom in drugega zaporednega brazilskega naslova.

7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

141


Pod Andi – Stadion Nacional v Santiagu z mogočnim ozadjem zasneženih velikanov.

»Ker nimamo nič, bomo naredili vse« Čile si je organizacijo mundiala zagotovil že leta 1956 v Lizboni, kjer je na glasovanju z 28 glasovi proti 10 premagal Argentince. Takrat je Carlos Dittborn, glavni mož organizatorjev, star samo 34 let, izrekel znamenite besede: »Ker nimamo nič, bomo naredili vse.« Dittborn se je rodil v mestu Niteroi, blizu Ria de Janeira v Braziliji. Njegov oče je bil diplomat. Zeleno luč za čilski mundial je FIFA prižgala dve leti po Lizboni na kongresu v Stockholmu. Čilski predsednik Jorge Alessandri je realizacijo prvenstva odločno podprl in dejal, da je organizacija dogajanja tesno povezana s čilskim ponosom in da sodi v nacionalni interes. Mnogi so se čudili, da je Mednarodna nogometna zveza največji nogometni dogodek zaupala državi, ki je imela težave z zvezami, infrastrukturo in športnimi objekti, medtem ko so Argentinci ponujali vse možnosti, od stadionov do bivališč. 142

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

Prvenstva ni dočakal – Carlos Dittborn, glavni pobudnik in predsednik organizacijskega odbora, je mesec dni pred otvoritvijo mundiala umrl.


»Z dodelitvijo SP nam je FIFA zaupala eno temeljnih nalog: propagiranje nogometa v regijah, ki si to zaslužijo,« je rekel Dittborn, ki je za srčnim infarktom umrl samo 33 dni pred začetkom prvenstva. Stadion Nacional, zgrajen leta 1937 v prestolnici Santiago, so povečali. Zdaj je lahko sprejel 75 tisoč gledalcev. V letovišču Viña del Mar, ob Pacifiku, so prenovili stadion El Sausalito (35 tisoč), v Rancagui pa staro prizorišče Braden (25 tisoč). V tem mestu je organizacijo prevzelo zasebno podjetje Anaconda Cooper Co., kar je pomenilo pravo novost na mundialih. V mestu Arica v dolini Azapa na skrajnem severu države je zagledalo luč sveta edino novo prizorišče, ki so ga v spomin na predsednika organizacijskega komiteja imenovali Carlos Dittborn. Zakaj stadion v puščavskem delu Čila, 2.051 kilometrov severno od Santiaga, na meji s Perújem? Čilenci so bili prepričani, da se bodo severni sosedje na prvenstvo uvrstili in da bodo prišli množično podpirat rojake. Kolumbija jim je načrte pokvarila.

Iz nič vse – Kljub rušilnemu potresu so Čilenci zavihali rokave in dokazali, da se lahko s trdno voljo premosti vse ovire. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

143


Rušilni potres Dvaindvajsetega maja 1960 je Čile doživel sodni dan. Južni del države je stresel najrušilnejši potres v zgodovini človeštva. V mestu Valdivia je dosegel rekordno moč 9,5 stopnje po Richterjevi lestvici. Ognjeniki so bruhali lavo v velike daljave, pepel se je dvigal v nepojmljive višine, gore so se odpirale, reke spreminjale strugo. Umrlo je pet tisoč ljudi, prizadetih pa jih je bilo okoli dva milijona. Močno tresenje tal se je začelo že dan prej v mestu Concepción in se nadaljevalo še nekaj časa. Država, ki se nahaja med Andi in Tihim oceanom, dolga 4.300 kilometrov in povprečno široka komaj 190 kilometrov, je utrpela ogromno škodo. Kazalo je, da bo šlo sedmo svetovno prvenstvo, ki se je po dvanajstih letih in po dveh tekmovanjih v Evropi vračalo v Južno Ameriko, po vodi. Porušeni mesti Concepción in Talca sta izgubili gostiteljsko mesto. A Čilenci so se borili naprej in dve leti kasneje je bilo na vseh štirih prizoriščih vse nared.

Prevajal 25 jezikov Eno največjih težav so organizatorjem povzročali prevajalci. Za angleščino, francoščino in nemščino so jih že še našli, za ostale jezike pa ni in ni šlo, dokler se ni prijavil Segundo Sánchez, zelo skromno oblečen mlad fant iz mesta Temuco na jugu, ki je rekel, da govori 18 jezikov. Na testu so ugotovili, da jih v resnici obvlada 25 in še nekaj dialektov, kot malaškega in indonezijskega na primer. Kako se jih je naučil? Bil je samouk. Jezike je osvojil s pomočjo knjig, slovarjev in revij, ki jih je kupoval v domačem kraju. Država je vložila veliko denarja, pomagali so ji tudi sosedi in Mednarodna nogometna zveza. Vsi Čilenci so v času tekem živeli za največjo športno prireditev, kar so jih do tedaj priredili. Življenje v državi se je ustavilo. Vlada je na čas prvenstva prestavila tudi šolske zimske počitnice. S črnobelimi televizijskimi prenosi se je zanimanje samo še povečalo. V Čilu je bilo takrat le 20 tisoč aparatov, a so bili maksimalno izkoriščeni. V drugih državah so posnetke gledali nekaj dni pozneje. Na otvoritveni slovesnosti sta zastavi Čila in Švice dvignila Dittbornova sinova Pablo in Carlos. 144

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

Stadioni so bili udobni, travnate površine pa niso bile na visokem nivoju pripravljenosti, zato so imeli nogometaši nemalo težav pri obvladovanju okroglega usnja. Po prvenstvu so bili Čilenci prepričani, da je Dittborn z onstranstva posredoval, da med prvenstvom ni deževalo. Nekaj dni po zaključku se je vlilo kot iz škafa. Za prvenstvo oziroma kvalifikacije se je prijavilo 56 držav, v njih pa sta obtičali Francija in gostiteljica izpred štirih let, Švedska.

Skrajno groba igra Grobost je predvsem v prvemu delu prvenstva presegla vse razumne meje. Skoraj ni bilo tekme brez resno poškodovanih nogometašev. Prvi jo je skupil Kolumbijec Zuluaga, ki je srečanje z Urugvajci končal s tremi zlomljenimi rebri. Tudi Argentinci in Bolgari si niso prizanašali. Oscar Rossi in Dijev sta se poslovila od prvenstva. Španci so proti Čehom za naslednji dvoboj izgubili kar tri igralce. Neusmiljeno je bilo tudi srečanje med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Španski novinar Pedro Escartin ga je označil kot umazanega in neokusnega. Jugoslovan Mujić je v akciji brez žoge zlomil nogo Dubinskemu. Ta ni nikoli več igral. Po več operacijah in amputaciji noge je za posledicami poškodbe leta 1969 umrl. Mujića so kolegi in vodstvo popolnoma izolirali in je moral domov. Na isti tekmi je Metreveli skupil rano nad očesom in dobil več šivov, Ponedelnik je končal z oteklino na gležnju, sam Mujić pa z rano na istem mestu. Nemec Szymaniak je na srečanju proti Švici zlomil nogo Eschmannu. Po tretjem dnevu tekmovanja so našteli 34 poškodovanih, po četrtem pa 50. Nič ni pomagal sestanek disciplinskega komiteja z vsemi sodniki. Na polfinalni tekmi med Čehi in Jugoslovani je švicarski sodnik Gottfried Dienst že v četrti minuti ustavil srečanje in zagrozil obema enajstericama s skupno izločitvijo.


Sívori v italijanskem dresu – Slavni Argentinec z italijanskim potnim listom je za Azzurre igral proti Švici, ne pa proti domačinom, v tekmi, ki se je sprevrgla v pravo vojno.

Bitka v Santiagu Najbolj kritično je bilo na srečanju med domačini in Italijo, ki so jo poznavalci poimenovali kar »bitka v Santiagu«. Članek italijanskega posebnega poročevalca Corrada Pizzinellija, objavljen pred svetovnim prvenstvom v časniku Il resto del Carlino v Bologni in ponatisnjen najprej v dnevniku El Mercurio iz Santiaga potem pa še

v drugih časnikih je zelo negativno govoril o deželi gostiteljici. Santiago je opisal kot nerazvito glavno mesto, ki trpi vsemogoče tegobe: lakoto, prostitucijo, nepismenost, pijančevanje, revščino. Seveda so domačini užaljeno reagirali in se znesli nad italijanskimi nogometaši, ki so povrh imeli v svojih vrstah dva naturalizirana Argentinca, 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

145


Maschia in Sivorija. Revija Estadio je zapisala: »Tudi mi poznamo revščino južne Italije, a vedno omenjamo le Benetke in Firence.« Pred tekmo je bilo ozračje skrajno napeto. Italijani so na zelenico skočili z belimi nageljni in jih vrgli na tribune. A ni nič pomagalo: Čilenci trdijo, da so se Azzurri od vsega začetka spravili na vse, kar je bilo rdečega (med drugim, tudi na čilske majice). Domačini jim niso ostali dolžni. Italijanski selektor je v sicer standardni enajsterici opravil nekaj menjav. Pravijo, da Sívori ni hotel igrati. Že v deseti minuti je angleški sodnik Kenneth Aston, ki je, kot so poročali po tekmi, sodil katastrofalno, »pod prho« poslal branilca Ferrinija, ker je brez žoge brcnil napadalca Lando. Ker Italijan ni hotel z igrišča, so mu »pomagali« domači policaji. Landa je nekaj minut kasneje zlomil nos Maschiu in ostal nekaznovan. Aston prvotno ni bil določen za to tekmo, toda ker je zelo dobro sodil otvoritveno srečanje med Čilenci in Švicarji, se je FIFA namesto za manj izkušenega sodnika odločila zanj. V 39. minuti je domači zvezdnik Leonel Sánchez preigraval po levi blizu gol avt črte in pri tem padel, branilec Mario David je pri razčiščevanju

Strelec in boksar – Čilski napadalec je blestel v obeh veščinah. Proti Italiji so švigale pesti, Sovjetom se je tresla mreža.

akcije malo pretiraval in brcnil v napadalca. Ta mu je primazal udarec z levo pestjo (Sanchezov oče je bil boksar, zato je sin dobro poznal te osnovne prvine) in ga skoraj knokavtiral. Sodnik je prekršek spregledal. Tri minute pozneje se je Italijan (David) Sánchezu maščeval in zato moral zapustiti igrišče. Skoraj vsaka akcija je izzvala prerivanje in besedne dvoboje. Kljub dvema igralcema več so Čilenci z goloma Ramíreza z glavo in Tora od daleč tekmo odločili šele v zadnjih petnajstih minutah. Po koncu so se prerivanja in boksarski vložki nadaljevali. Italijanski mediji so se pritoževali nad sodnikom. Čilence so označili za kanibale. »Izgubili smo proti Astonu« je bil eden od časopisnih naslovov. Policija je morala nekaj dni varovati čilski konzulat v Milanu. Čilenci so gostom svetovali, naj se vpišejo na rokoborsko prvenstvo. Tekma je izzvala pravi mednarodni škandal in ostala v spominu kot ena najbolj grobih na svetovnih prvenstvih.

Škandal brez primere –Takole je ob spremstvu policije že v osmi minuti zapustil igrišče izključeni italijanski branilec Ferrini. Ob njem eden glavnih krivcev, angleški sodnik Kenneth Aston. 146

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962


Štiri leta starejši, štiri leta zrelejši

Brez Peléja – Enajsterica Brazilije, ki je igrala v finalu – stojijo: Djalma Santos, Zito, Gilmar, Nilton Santos, Zózimo, Mauro; čepijo: Garrincha, Didí, Vavá, Amarildo in Zagallo.

Brazilske priprave na mundial so bile vse prej kot vzorne. Svetovni prvaki so obdržali devet nogometašev, ki so se proslavili že na Švedskem. Povprečna starost je bila 29,7 let. Kar pet jih je preseglo 30 let: vratar Gilmar, branilca Djalma in Nilton Santos, kapetan Didí ter napadalec Zagallo. Pred odhodom v Čile je delegacijo sprejel brazilski predsednik João Goulart. »Morate obraniti pokal, ker je to velik ponos našega naroda. Ob njem ljudje pozabijo na vse težave. Več je vreden kot katerokoli bogastvo,« jim je rekel. Dva meseca pred prvenstvom je zbolel selektor Vicente Feola. Zamenjal ga je Aymoré Moreira, bivši vratar Palmeirasa, učitelj telesne vzgoje in zelo dober psiholog. Za nekatere je bil preveč zgovoren. Ko so ga predstavili varovancem, jim je rekel: »Vi dobro veste, kaj morate storiti. Zelo se bomo zabavali.« Takoj je ukazal igro z enim dotikom žoge. »Bilo je neverjetno,« se spominja. Na prvem srečanju v mestu Viña del Mar proti Čehom se je v 26. minuti, potem ko je namesto žoge brcnil v travo, Pelé poškodoval. Proti Španiji ga je zamenjal Amarildo. »Edinkrat v vseh letih igranja sem se tresel,« je priznal mladi virtuoz.

Najtežji trenutek za Brazilce Španci so bili prepričani, da bodo v Čilu deležni velike podpore. Zmotili so se. Domačini so jih zaradi štirih naturaliziranih tujcev (Urugvajec Santamaría, Argentinec Di Stéfano, ki sicer ni igral, Paragvajec Martínez in Madžar Puskás) klicali reprezentanca Združenih narodov. Na trenerskem stolčku je sedel še en Argentinec, Helenio Herrera, izumitelj catenaccia, ki je prihajal iz italijanskega Interja. Njegovo imenovanje je v Španiji sprožilo žolčne polemike. Proti Furiji so se Brazilci pošteno znojili, saj je Herrera na igrišče poslal mlajšo zasedbo, ki je branilci naslova niso pričakovali. V primerjavi s prvo tekmo proti Mehičanom je zamenjal kar devet igralcev. Ostala sta le Puskás in Gento. Čeprav so za napredovanje potrebovali le remi, je Brazilcem na trenutke voda pošteno tekla v grlo, še posebej po uvodnem zadetku Adelarda v 35. minuti. Grozil jim je razpad sistema. Svoje je dodal tudi čilski sodnik Sergio Bustamante, ki je očiten prekršek branilca Niltona Santosa nad Collarjem v kazenskem prostoru spremenil v prosti 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

147


strel. Prekaljeni Nilton je takoj po posredovanju stopil korak izven šestnajstmetrske črte in mož v črnem mu je nasedel. Če bi bil pravičen in bi Španci iz enajstih metrov zadeli, bi Brazilci po vsej verjetnosti imeli kakšen svetovni naslov manj. To so priznali tudi brazilski mediji. Španci so pobesneli, ko je, sklicujoč se na nevarno igro, Bustamante razveljavil gol Puskása s »škarjicami«. Z dvema zadetkoma v 72. in 86. minuti je nadaljevanje prvakom zagotovil Amarildo.

Slaba dneva Črnega pajka Lev Ivanovič Jašin je v svoji bogati karieri ubranil skoraj vse, pred tekmo pa sta ga pomirjala kajenje in kozarček vodke. Zaradi dolgih rok in črnega dresa so ga klicali Črni pajek. Še do danes je edini vratar, ki mu je francoska revija L’Equipe podelila zlato žogo. Bil je na čelu sovjetske reprezentance, ki je dve leti prej osvojila prvo evropsko prvenstvo. V Čilu je imel dva slaba dneva. V 55. minuti so Sovjeti proti Kolumbiji vodili že s 4 : 1. Sledil je neverjeten preobrat. V odmoru je kolumbijski selektor, Argentinec Pedernera, svojim varovancem naročil, naj se sprostijo in se zabavajo, saj nimajo kaj izgubiti. Po še enem sovjetskem zadetku se je začela nova zgodba. Napadalec Coll je razliko zmanjšal s prvim neposrednim zadetkom s kota v zgodovini svetovnih prvenstev. Strel z leve je prihajal po tleh, Jašin in branilci so se gledali, žoga pa je mimo vseh priskakljala v mrežo. Rada in Klinger sta po lepih kolektivnih akcijah izenačila, Jašin pa je v zadnji minuti preprečil kolumbijsko zmago in se vsaj delno oddolžil. Tudi njegovi obrambni kolegi niso blesteli. Po nekaj letih se je izkazalo, da za neverjeten razplet niso bili zaslužni samo Kolumbijci. Brazilski sodnik João Eitzel Filho je izjavil: »Tudi jaz sem dodal svoj delež. Kot potomec Madžarov sem zaradi okupacije Madžarske leta 1956 sovražil Sovjete.« Na četrtfinalnem srečanju proti Čilu se je Jašin ponovno zmotil, ko je pri prvem golu namesto neposrednega prostega strela (Čilenci so trdili, da je bil prekršek storjen znotraj šestnajstih metrov) pričakoval predložek, Leonel Sánchez pa je z zunanjim delom čevlja poslal žogo mimo prve vratnice v mrežo. Še slabše se je odrezal pri drugem, zmagovitem golu domačinov, ko ni 148

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

zmogel ubraniti sicer izvrstnega strela od daleč vezista Eladia Rojasa. »Doživljamo zgodovinski trenutek!!!« je vzklikal legendarni reporter Julio Martínez. Zmaga nad Sovjeti je po vsem Čilu sprožila prvo veliko športno slavje v državi. Na mestnih ulicah se je plesala cueca, značilni domači ritem. Čilenci so se oddolžili predstavnikom Evrope, ki so – s Sovjetsko zvezo v eni glavnih vlog – dvomili v njihove organizacijske in denarne sposobnosti. Med transparenti, ki so krožili po Santiagu, je izstopal tisti z napisom: »Nerazviti – Evropa 2 : 1.« Nekdo je zapisal, da je Jašin tista dva dneva malo pretiraval z vodko. Drugi so rekli, da je bil pri triintridesetih že prestar. Krivili so ga in za nekaj časa je moral zapustiti izbrano vrsto. Vsekakor je ostal zapisan v zgodovini kot legenda. Od leta 1994 FIFA najboljšega vratarja svetovnih prvenstev nagrajuje s trofejo Lev Jašin. To je priznanje velikemu športniku, ki je v Čilu nekajkrat pokazal, da je sodil med povsem navadne zemljane.

Južnoameriška improvizacija Argentinci se po katastrofi na Švedskem očitno niso veliko naučili. Samo štiri mesece pred začetkom svetovnega prvenstva je trenerski stolček namesto Victoria Spinetta zasedel Juan Carlos Lorenzo, ki je skušal svojim varovancem vsiliti ultraobrambno igro. Tega se je naučil v Italiji, kjer je kot Giancarlo Lorenzo deloval trinajst let. Igralci so se pritoževali, da na treningih večkrat govori kar po italijansko in da ga nič ne razumejo. Tudi Urugvajci so prileteli v Čile v vprašljivi formi. Zaradi katastrofalne evropske turneje je bila reprezentanca razpuščena, vodenje pa so prevzeli kar trije trenerji. Oba, Argentina in Urugvaj, sta izpadla v prvem krogu. Med selektorji različnih izbranih vrat so bili kar štirje argentinskega rodu: poleg Lorenza še Helenio Herrera (Španija), Adolfo Pedernera (Kolumbija) in Alejandro Scopelli (pomočnik mehiškega trenerja).


Di Stéfano brez mundiala Argentinec Alfredo Di Stéfano je prispel v Čile kot član španske izbrane vrste. S 36 leti je čakal na zadnjo priložnost za nastop na svetovnem prvenstvu. Bil je poškodovan. »Trener Helenio Herrera je bil neizprosen. Treningi so bili trdi, hrane pa malo. Stradali smo. Zvečer so nam dali eno pomarančo in eno jabolko. Jaz sem izgubil težo in po nekaj minutah treninga me je vse bolelo. Selektor je želel, da shujšam štiri kilograme. Poškodbo sem staknil na predzadnjem pripravljalnem srečanju z nemškim Osnabrückom. Po srečanju me je začela boleti noga. Še danes ne vem, kaj se mi je točno zgodilo. V prvem krogu preventivno nisem igral, da bi bil nared za drugega. Takrat še ni bilo menjav, drugače bi proti Braziliji gotovo vstopil in odigral nekaj minut. Svetovne prvake smo nadigrali in z njimi izgubili po krivici. Tako smo izpadli, jaz pa sem se moral obrisati pod nosom,« se spominja eden največjih nogometašev vseh časov.

V tretje gre rado Zahodni Nemci in Jugoslovani so si bili v četrtfinalih na svetovnih prvenstvih usojeni. V Švici (1954) in na Švedskem (1958) so slavili Nemci, ki so bili tudi v Čilu resni kandidati za najvišja mesta. »Jugoslavija je naša usoda,« je pred obračunom rekel Sepp Herberger. Modri so končno z Nemci poravnali račune. Zmago so slavili kot največji reprezentančni uspeh po četrtem mestu na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu. »Po najdražji zmagi« je bil naslov v Delu. Tekma je bila trda, a korektna. Močnejšim in večjim Nemcem so se zoperstavili spretnejši Jugoslovani pod vodstvom umetnika Šekularca, ki je popolnoma osmešil svojega osebnega čuvaja, branilca Szymaniaka. Ko je vse kazalo, da bo končno prevladala boljša nemška telesna pripravljenost, je prišlo do usodne akcije. Radaković – šest minut pred koncem je zaradi trčenja glav s Seelerjem zapustil igrišče – se je vrnil z obvezano glavo ravno v trenutku, ko je Kovačević izvajal kot. V polnem teku je zadel iz voleja in žogo poslal v mrežo. Jugoslavija naprej, Nemčija »kaput«.

Gol za polfinale – Poškodovani Radaković (z obvezano glavo) je stistnil zobe in dosegel zmagoviti zadetek proti Nemcem v Santiagu. Vratar Fahrian kljub skoku strela ni uspel ubraniti. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

149


Enkrat in nikoli več Domači selektor Fernando Riera je sestavil čvrsto ekipo in dosegel tretje mesto, ki se do danes ni ponovilo. Z uvrstitvijo v drugi krog so se morali domačini iz Santiaga preseliti v Arico. Po zmagi nad Sovjetsko zvezo so ljudske množice preplavile ulice. Mnogi menijo, da Čilenci niso šli dlje, ker so se v polfinalu srečali z Brazilci. Bila je najbolje obiskana tekma prvenstva. Stadion Nacional je pokal po šivih. Brazilci so izvedeli, da imajo domači navijači pripravljen načrt nadlegovanja na poti med Viño del Mar in Santiagom. Predsednik delegacije Paulo Machado de Carvalho je izdelal alternativni načrt: igralci niso smeli sprejeti nobene hrane, ki bi jo ponujali na vlaku, le lastne sendviče. Delegacija je izstopila dve postaji pred Santiagom in se do stadiona pripeljala z avtobusom. Tako so prelisičili morebitne nasilneže.

Čilski časniki so zagotavljali, da bodo gostje spili avtentično brazilsko kavo. »Con Pelé o sin Pelé, los haremos tomar café« (s Peléjem ali brez njega bodo morali popiti kavo), je pisalo na transparentih na tribunah. Garrincha je pripravil mega predstavo in smešil branilce, ki so ga neusmiljeno tepli. Dvakrat je zatresel nasprotno mrežo, obakrat neobičajno zanj: z glavo in s spektakularnim volejem z levo nogo. Malo pred koncem se je naveličal grobih nasprotnikov in udaril Rojasa, ki ga je skupaj z Lando pošteno obdelal. Stranski sodnik, Urugvajec Esteban Marino, je obvestil glavnega Artura Yamasakija in Mané je moral predčasno pod prho. To je bila edina izključitev v njegovi karieri. Oba sodnika sta se po tekmi »vdrla v zemljo« in nista pravočasno oddala poročila. Med potjo v slačilnico je Garrincho v glavo zadel kamen.

Čez živi zid – Čilenec Toro je odlično izvedel prosti strel in proti Brazilcem zaostanek znižal na 1 : 2. Na koncu so svetovni prvaki zmagali s 4 : 2 in se uvrstili v finale.

150

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962


Obvezali so ga. S kakšno vnetostjo so domači navijači spremljali prvenstvo, kaže dejstvo, da je po tekmi s Sovjeti na tribuni umrl 57-letni gledalec, po porazu z Brazilijo pa še 49-letni moški. Razočaranje zaradi poraza s svetovnimi prvaki se je ponovno spremenilo v evforijo po zmagi nad Jugoslavijo v dvoboju za tretje mesto. Čilski selektor Riera je opravil več menjav. Med drugimi je na tribuni pustil vratarja Escutija, ki so ga mnogi obdolžili za poraz proti Brazilcem. Tekma na stadionu Nacional se je z neodločenim izidom brez golov bližala podaljškom. Čilenci so igrali le z osmimi, saj so trije poškodovani, Carlos Campos, Jorge Toro (po grobem posredovanju Šekularca) in Rodríguez, na igrišču samo statirali. Jaime Ramírez pa je nastopil kljub smrti očeta. Minuto pred koncem je država ponorela. Eladio Rojas je streljal z razdalje kakšnih 30 metrov. Žoga, ki ni imela velike moči, se je odbila od branilca Durkovića, prevarala Šoškića in nadaljevala pot v mrežo. Ponovno so vsi Čilenci šli na ulice in rajali do zgodnjih jutranjih ur. Tako visoko niso bili še nikoli prej niti kdajkoli pozneje.

Izključil je Garrincho – Kontroverzni Arturo Yamasaki, Perujec z japonskimi koreninami, je z igrišča poslal Garrincho, potem ko je ta reagiral na neusmiljeno pokrivanje čilskega branilca.

Tudi od daleč – Proti Čilu je Mané Garrincha izvedel zanj manj običajno potezo. Odbito žogo je z imenitnim volejem poslal v levi zgornji kot vratarja Escutija. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

151


Brazilija drugič v štirih letih Čehi so že v prvem krogu presenetili Brazilce in igrali z njimi neodločeno brez golov. Z vodjo Josefom Masopustom, izvrstnimi paradami vratarja Schrojfa in solidno spremljavo ostalih, se je reprezentanca prebila do finala. Resda z zvrhano mero sreče predvsem v četrtfinalu, ko so Madžari kar štirikrat zadeli vratnico. Da Čehi niso imeli pretirane samozavesti, pove podatek, da so šele po tej zmagi podaljšali bivanje in zamenjali karte za let domov. V polfinalu so se dobro pripravili na Jugoslovane in jih zasluženo premagali. Pred finalom so na teren stadiona Nacional pritekli z zastavo gostiteljev in si pridobili simpatije domačih navijačev, ki so do tistega trenutka večinsko spodbujali Brazilce. Po izvrstni podaji Pospichala v prazen prostor je zadel Masopust. A kaj, ko fenomenalni vratar Schrojf ni imel svojega dneva in je zatajil pri vseh treh brazilskih zadetkih; pri prvem je bil le delno kriv, saj ga je Amarildo premagal skoraj iz mrtvega kota, pri drugem usodno, ko je po predložku Amarildo ostal na pol poti in omogočil Zitu neoviran strel z glavo, in tudi pri tretjem, ko mu je po visokem predložku z desne strani žoga ušla iz rok (pravijo, da ga je kljub kapi oslepilo močno sonce) v noge Vavája. Čehom se je poznala odsotnost branilca Lale. Tichy ni bil kos razpoloženemu Zagallu.

Veliko adrenalina – Trenutek žreba pred začetkom tekme je v znamenju napetosti. Na sliki kapetan Novák in Mauro ter sodniška trojka.

Zgodila se je tudi sporna sodnikova odločitev, ko je pri rezultatu 1 : 1 Sovjet Nikolaj Latičev spregledal roko Djalme Santosa v kazenskem prostoru. Vsekakor so bili Brazilci, čeprav manj blesteče kot na Švedskem štiri leta prej, zasluženo prvaki, Čehi pa presenetljivo drugi.

Odločilni gol – Vezist Zito je po predložku Amarilda z glavo povedel z 2 : 1. S tem je utrdil pot do končnega slavja.

152

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962


Po 28 letih Dražen Jerković Celih 28 let je s štirimi goli veljalo za najboljše strelce sedmega svetovnega prvenstva kar šest nogometašev: Madžar Albert, Brazilca Garrincha in Vavá, Sovjet Ivanov, Jugoslovan Jerković in Čilenec Sánchez. Šele leta 1990 se je Mednarodna zveza po temeljiti analizi odločila, da naziv dodeli Jugoslovanu (Hrvatu) Draženu Jerkoviću. Priznan mu je bil še zadetek proti Kolumbiji, ki so ga do tedaj pripisovali Galiću. Po novem je na omenjeni tekmi Jerković dosegel hattrick, Galić pa en gol.

Edini prvi strelec – Draženu Jerkoviču so po 28 letih priznali pet golov.

PRVO IME ČILA

Manuel Francisco dos Santos - Garrincha

Osamljena zvezda Prvi zvezdnik brazilske izbrane vrste je bil neozdravljivi dribler Garrincha, ki je nasprotnike preigraval kot za šalo, skoraj nesramno. Ustavljal se je pred njimi in se dolgo zadrževal z žogo, medtem ko so ugibali, kam bo pobegnil. Bil je mundial enega samega človeka. »Dajte žogo Garrinchi in on bo odločil,« so govorili v Braziliji. Mané je že na Švedskem štiri leta prej pokazal, da je kljub krivim nogam, in to še z eno šest centimetrov krajšo od druge, ali pa prav zaradi tega, neustavljiv. Imel je tudi skrivljeno hrbtenico. Ob odsotnosti poškodovanega Peléja je odigral glavno vlogo za drugi brazilski naslov. Doživel je nešteto nogometnih dogodivščin. Na sliki s tekme proti Mehičanom so okoli Garrinche našteli kar osem nasprotnikov. Na srečanju z Angleži sta se na zelenici pojavila dva psička in ustavila srečanje. Eden od njiju je spretno preigral Manéja (prav njega!), in potem ko ga je po vseh štirih Anglež Jimmy Greaves ulovil, se je po pričanju Bobbyja Moora, Garrincha krohotal do konca tekme. V 60 reprezentančnih tekmah je zgubil eno samo, poslednjo proti Madžarski (SP 1966). Bil je skoraj vedno v središču dogajanja. Zanimala ga je le žoga. Pred finalom s Čehi je selektor Moreira rekel svojim varovancem: »Igrajte, kakor znate.« Garrincha je videl prepolne tribune in ga je vprašal: »Mojster, je danes

Usodna ženska – Zaradi zelo popularne pevke Elze Soares je Mané zapustil ženo in otroke.

finale?« »Da, proti Čehom.« »Ah, zato je toliko ljudi,« je odvrnil Mané. Poročil se je trikrat in imel štirinajst otrok, enega na Švedskem. Prvo ženo Nair je zapustil zaradi slavne pevke Elze Soares, svoje velike ljubezni. To se je zgodilo ravno v času čilskega mundiala in javnost mu je obrnila hrbet. Kamenjali so mu stanovanje. Garrincha je star 49 let podlegel pijači. Ko je slava utonila, politikov ni bilo blizu. Mož, ki je kot nogometni Chaplin zabaval množice, je po hudi zastrupitvi leta 1983 v bolnišnici umrl. Od njega se je poslovilo več kot sto tisoč občudovalcev. Rojstno mesto Pau Grande so prekrstili v Cidade Mané Garrincha. Pred nekaj leti so posneli film Estrela solitaria (Osamljena zvezda), ki pripoveduje njegovo življenjsko zgodbo. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

153


ZGODBA PRVENSTVA

Igral kljub izključitvi Garrincha je v finalu nastopil z 39 stopinjami telesne temperature. Čeprav ni bil na ravni prejšnjih tekem, je samo njegova prisotnost zadoščala za vznemirjanje češke obrambe. V resnici zaradi izključitve v polfinalu proti domačinom sploh ne bi smel igrati. Brazilci so na najvišji politični ravni izvedli velik pritisk in prepričali FIFO, da mu je prizanesla. Zelo aktivna sta bila tudi mladi brazilski funkcionar João Havelange in prvi mož delegacije ter medijski mogotec Paulo Machado de Carvalho. V zadevo se je vmešal celo predsednik države Tancredo Neves, ki je predsedniku Mednarodne nogometne zveze Stanleyju Rousu poslal sledeče pismo: »Brazilska vlada pričakuje, da bo FIFA dovolila igranje vseh brazilskih zvezdnikov, še posebej Garrinche. Njegovo vedenje in poštenost sta svetu znani. Posredujem to prošnjo v imenu brazilskega naroda.« Tudi Perujci so se prek svojih diplomatov zavzeli za žonglerja

in celo Čehi so zaprosili, naj ga samo opozorijo. Govorilo se je, da sta Yamasaki in stranski sodnik, Urugvajec Esteban Marino, nadvse blago poročilo o kršitvi oddala prepozno. Brazilska zveza naj bi perujskemu Japoncu po prvenstvu plačala letalsko karto za obisk dežele sambe. Takšna nagrada bi bila danes prava šala. Pisali so tudi, da je v Santiago iz Ria de Janeira prispel kovček poln denarja in da stranski sodnik Marino v trenutku zasedanja disciplinske komisije sploh ni pričal, ker je bil na sestanku z dvema Brazilcema v nekem drugem hotelu. Marino je v petdesetih sodil v brazilskem turnirju paulista (prvenstvu São Paula) in je imel zelo dobre stike s Carvalhom. Nihče ne more zatrditi, ali vse ali le del tega drži. Drži le, da so na igrišču Brazilci zasluženo in brez večjih težav zmagali.

INTERVJU

Spretna levica Čilski levi napadalec Leonel Sánchez je ostal v zgodovini SP zaradi vsaj dveh razlogov: zaradi izvrstnega gola iz prostega strela, ki ga je zabil Levu Jašinu na četrtfinalu v Arici, in zaradi udarca v obraz italijanskega branilca Maria Davida na t. i. “bitki v Santiagu”. Sovjetskega vratarja je po prekršku prelisičil z nepričakovanim strelom neposredno na vrata. »Malokdo ve, da sem Jašinu zabil še en gol, ko je moskovski Dinamo v sklopu južnoameriške turneje prišel v Santiago. Sovjeti so se hvalili, da je njihov vratar ubranil osem zaporednih enajstmetrovk. Jaz sem prekinil to serijo.« O »boksarskem« vložku na kratko pravi: »Nisem več v formi, da bi akcijo ponovil.« O igranju v rdečem državnem dresu (La Roja) 154

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

dodaja: »Spomini so neverjetni. Mislim, da mojega rekorda nastopov dolgo ne bodo presegli. Dvanajst let sem bil kapetan. Minilo je 42 let in tisti, ki smo še živi, se še vedno srečujemo in si pomagamo. Vsako leto se 30. maja zberemo na domu takratnega selektorja Fernanda Riere in praznujemo njegov rojstni dan.« O svetovnem prvenstvu se spominja: »Najpomembnejši zmagi smo dosegli proti Sovjetski zvezi in proti Jugoslaviji. Na tekmi za tretje mesto smo na igrišču imeli tri poškodovane nogometaše, a smo zdravi stisnili zobe in dosegli zgodovinski uspeh. Težko se bo Čile še kdaj uvrstil tako visoko.«


PRVE VIOLINE

Josef Masopust Češkoslovaška

Dragoslav Šekularac Jugoslavija

Preigravanje in kratke podaje – Masopust je bil

Umetnik in upornik – Šeki je igral po južnoameriško,

pravi nogometni mojster.

veliko se je kregal.

Bil je glavni režiser čeških podprvakov. Ni veliko manjkalo, da bi preprečil brazilsko slavje. Že v prvem kolu je vodil svoje moštvo v remi brez golov proti svetovnim prvakom. V finalu pa je v 14. minuti Češkoslovaško popeljal v vodstvo. Masopust se je rodil 9. februarja 1931 v Mostu. Najprej je igral pri malih klubih Banik Mostar in Teplice. Uspešno je prestal preizkušnjo pri praški Dukli in v klubu ostal 17 let. V tem času je osemkrat slavil češki naslov in trikrat pokalnega. Kariero je končal pri belgijskem Molenbeku. Z reprezentanco je nastopil na mundialu 1958, ko je Češka nadigrala Argentino s 6 : 1, potem pa izgubila v dodatni tekmi z Irsko in izpadla v prvem krogu. Zaradi sloga igre (dribling, kratke podaje) so ga češkoslovaški trenerji večkrat spregledali. Vseeno je za reprezentanco odigral 63 tekem in zabil 10 golov.

Bil je nerešljiva uganka za nasprotne branilce in režiser jugoslovanskega pohoda na četrto mesto. Rekli so mu beli Pelé. Jugoslovani, znani tudi kot evropski Brazilci, so v Čilu dosegli najvišjo uvrstitev v zgodovini. Šekularac se je rodil leta 1937 v Beogradu. Ciganska kri mu je narekovala nepozabne čarovnije z žogo in težak karakter, ki ga je stal marsikatere nevšečnosti. Največje nogometne uspehe je dosegel pri Crveni zvezdi, pri kateri sodi med pet najboljših igralcev vseh časov. Potem je igral pri OFK Beograd, nemškem Karlsruheju in skočil čez Atlantik v Južno Ameriko, točneje v Kolumbijo, kjer je uspešno brcal pri klubih Millonarios ter Independiente Santa Fe. Dres jugoslovanske reprezentance je nosil na 38 tekmah in na svetovnih prvenstvih 1958 in 1962.

7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

155


BESEDE, BESEDE

Amarildo Tavares da Silveira Brazilija

El Mercurio »S katerega planeta prihaja Garrincha?« je bil komentar dnevnika iz Santiaga Garrincha »To so tisti, ki imajo majico São Cristovãa?« Mané je primerjal češki dres z dresom malega brazilskega kluba. »Nisem več zdržal. Rojas in Landa sta me pošteno načela. Če bi me prvi v eni od najbolj grobih akcij zadel, bi mi zagotovo zlomil nogo,« napadalec po edini izključitvi v

Mali princ – Amarildo je

karieri. »Na dan finala sem imel visoko vročino. To

odlično nadomestil Peléja.

lahko vidite na slikah slavja po tekmi. Nisem na nobeni. Bil sem tako izmučen, da sem jo mahnil

156

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

naravnost v slačilnico.« Rudolf Vytlacil »Kaj hočemo. Dve nepričakovani napaki našega vratarja sta podarili zmago Brazilcem,« je češki

BESEDE, BESEDE

V Čilu je presenetil nogometno javnost. Vsi so domnevali, da bodo brez poškodovanega Peléja svetovni prvaki pogoreli. A ni bilo tako. Iz ozadja se je prebil dvaindvajsetletni napadalec, rojen 29. julija 1940 v mestu Campos, blizu Ria de Janeira. Njegov prvi klub se je imenoval Goytacaz v rojstnem kraju, od koder je prestopil najprej k Flamengu, potem pa k Botafogu, kjer je zablestel in osvojil dva turnirja carioca in enega Rio-São Paulo. Odlični nastopi so ga katapultirali v reprezentanco. Na mundialu je namesto poškodovanega Peléja vstopil proti Španiji in v zadnjih dvajsetih minutah zabil dva gola za najtežjo zmago. Kljub mladosti se je na igrišču počutil kot doma, saj je imel ob sebi kar štiri soigralce iz Botafoga: Niltona Santosa, Didíja, Garrincho in Zagalla. Tudi v finalu je zadel v pravem trenutku. Izenačil je malo potem, ko so Čehi povedli. Leto 1962 je bilo zanj sanjsko. Osvojil je kar tri lovorike. Kot Peléjeva rezerva od svetovnega prvenstva ni pričakoval veliko, a ko se je Kralj poškodoval, je svojih pet minut imenitno izkoristil. Ob vrnitvi domov s SP so ga čakali transparenti z napisom »Amarildo je novi Kralj«. A še zdaleč ni bil Peléjev naslednik, kot so vsi pričakovali. Za reprezentanco je odigral 24 tekem in dosegel 9 golov. Po SP je odšel v Italijo. Igral je pri Milanu, Fiorentini in Romi. Z Vijoličastimi iz Firenc je leta 1969 osvojil scudetto. Bil je zelo agresiven. Zaradi borbenosti so ga klicali possesso (obsedenec). V Italiji so ga 28-krat izključili. Vrnil se je v Brazilijo k Vascu da Gami in se z 32 leti poslovil od aktivnega igranja.

selektor opravičeval poraz svojih varovancev. Aymoré Moreira »Igrajte tako, kot znate, in vi znate vse,« je rekel brazilski trener svojim fantom pred finalom s Češkoslovaško. Pelé »So dnevi v življenju, ko ti nič ne uspeva, in danes je bil eden takšnih,« Edson Arantes do Nascimento po poškodbi in koncu nastopa na SP. »Dobil sem žogo, se zapodil proti nasprotnemu golu, v bližini kazenskega prostora brcnil v tla in začutil bolečino, ki se je razširila po vsem telesu,« O Rey o akciji, v kateri se je poškodoval. »Še nikoli nisem tako trepetal kot danes. Če bi bil srčni bolnik, bi imel težave,« po spremljanju srečanja med Brazilijo in Španijo s tribune. Helenio Herrera »Brazilsko taktiko vsi dobro poznamo. Brez Peléja so ohromljeni. Kdo je Amarildo?« Argentinec na španski klopi samozavestno pred srečanjem z Brazilci.


PODATKI, STATISTIKE, ŠTEVILKE

Alfredo Di Stéfano

Novinarji

»Dejstvo, da nisem igral nobene tekme na

Prvenstvo je spremljalo 800 novinarjev z vsega sveta.

svetovnih prvenstvih, mi nikoli ni povzročalo travm. Bil sem zraven in nisem nastopil zaradi

Ponarodeli žogobrci

poškodbe. Je skoraj enako, kot da bi bil na

Italijani in Španci so imeli v svoji igralski zasedbi več naturaliziranih tujcev.

klopi. Najbolj mi je bilo žal zaradi staršev, ki

Argentinca Enrique Omar Sívori, Humberto Maschio, Brazilca Altafini in Sormani

sta prišla v Čile in me nista videla igrati.« Eden

so okrepili Azzurre, Urugvajec Santamaría, Paragvajec Martínez, Madžar Puskás in

največjih nogometašev vseh časov je sklenil

Argentinec Di Stéfano pa Furijo. FIFA je po čilskem SP določila, da igralec, ki je na

svojo kariero brez nastopov na SP.

največji prireditvi ali na kvalifikacijah oblekel majico določene reprezentance, ne sme igrati za drugo.

NIlton Santos »Imeli smo samo en hudo neprijeten

Najhitrejši zadetek

trenutek na prvenstvu. Zgodilo se je

Do gola Turka Hakana Sükürja v tekmi za tretje mesto na mundialu 2002 je bil

proti Španiji, ko sem storil prekršek nad

najhitrejši zadetek na SP tisti, ki ga je leta 1962 v 15. sekundi igre proti Mehiki

napadalcem Collarjem. V tistem trenutku

dosegel Čeh Mašek. Uradno so ga priznali mnogo let kasneje po dokazu nekega

sem bil prepričan, da nisem zagrešil ničesar.

raziskovalca. FIFA je do tedaj omenjala kot prvega gol Angleža Robsona proti

Za vsak slučaj sem stopil izven kazenskega

Franciji na mundialu 1982.

prostora. Kasneje sem videl posnetek in ugotovil, da se je sodnik zmotil. Če bi dosodil

Samo ducat

enajstmetrovko, bi po vsej verjetnosti izpadli

Brazilski selektor je na vsem prvenstvu uporabil le dvanajst nogometašev. Skupna

že v prvem krogu. Čehoslovaki so bili dobro

starost vseh brazilskih reprezentantov je bila 360 let. Najstarejši je bil Nilton Santos

moštvo, vendar brez izjemnih posameznikov.

(37), najmlajši pa Pelé (21). Nasprotno je španski selektor Helenio Herrera na igrišče

To nam je olajšalo delo v finalu: poznali smo

poslal kar 20 od 22 nogometašev, ki jih je pripeljal v Čile.

jih,« je rekel veteran. Novi kapetan Sepp Herberger

Brazilci so v prvi enajsterici obdržali kar devet nogometašev s svetovnega prvenstva

»Če ne bomo upoštevali pravil, se

na Švedskem. Zamenjali so oba srednja branilca. Eden od njiju, kapetan Bellini, je

svetovnemu nogometnemu prvenstvu slabo

predal trak nasledniku Mauru, ki je odigral vse tekme v pripravljalnem obdobju. Ko je

piše,« nemški selektor po grobih začetnih

tik pred začetkom prvenstva selektor Moreira v prvo enajsterico želel vrniti Bellinija,

igrah tekmovanja.

je Mauro ponorel in zagrozil z odhodom domov. Trener je popustil in branilec je na koncu dvignil pokal, Bellini pa si je tekme ogledal s tribun (še ni bilo menjav).

Antonio Ubaldo Rattín »Argentinska reprezentanca, ki je igrala v

Dvakrat zapored

Čilu, je bila najslabša od vseh, s katerimi sem

Gilmar je bil prvi brazilski vratar, ki je nastopil na dveh zaporednih svetovnih prvenstvih.

sodeloval,« argentinski vezist po slabem

Na Švedskem je bil nepremagan vse do polfinala s Francozi, v Čilu pa je izvrstno branil

argentinskem nastopu.

proti Španiji in Čilu. Tudi na svetovnem prvenstvu v Angliji je odigral dve tekmi.

Sepp Herberger

Najstarejši

»Jugoslavija nam je usojena,« nemški

37-letni Nilton Santos je najstarejši svetovni prvak v brazilskem dresu. Nehal je

trener po dvoboju z Modrimi na tretjem

igrati pri štiridesetih. Nastopil je na treh svetovnih prvenstvih: 1954, 1958 in 1962.

zaporednem svetovnem prvenstvu.

Leta 1950 je bil med vpoklicanimi, a ni igral.

Uwe Seeler

Prvič na malih ekranih

»Skrivnost nogometa ne tiči v drugem kot v

Potem ko so Brazilci štiri SP spremljali s pomočjo radia, je končno v dnevno sobo

žogi,« preprosta definicija nemškega Tanka.

pokukala televizija. Tekme čilskega SP so lahko gledali z dvodnevno zakasnitvijo, namreč šele potem, ko so z letalom prispeli posnetki na magnetnih trakovih. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

157


ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Mané se je spravil nanj

Prvič so organizatorji določili žogo znamke

Anglež Fowler je v svoji knjigi World Cup 1962 zapisal

Adidas kot uradno žogo prvenstva. Sestavljena

anekdoto o Garrinchi. Pred srečanjem z Angleži naj bi Nilton

je bila iz veliko več kosov usnja kot kdaj poprej,

Santos rekel Manéju, da je angleška petka (Fowler) izjavil, da

s tem pa je pridobila na kvaliteti – bila je

je Garrincha neumen. Žongler je naročil Niltonu naj mu pred

popolnejša, bolj okrogla. Zvesti dinamovec Hrvat Dražen Jerković, prvi strelec svetovnega prvenstva, je za Jugoslavijo odigral 21 srečanj in zabil 11 golov. V svoji nogometni karieri je ostal zvest zagrebškemu Dinamu (jugoslovanski prvak 1958, pokalni prvak 1960, 1963 in 1965), za katerega je nastopil 323-krat in zadel 335-krat. Leta 1960 je bil z jugoslovansko izbrano vrsto evropski podprvak v Franciji, poškodba pa mu je preprečila nastop na olimpijskih igrah v Rimu. Najdaljši staž Nemški selektor Sepp Herberger je vodil reprezentanco od leta 1938 do 1962 in je trener z najdaljšim stažem pri Elfu. Stric Sepp je umrl je 28. aprila 1977. Ves nemški narod se mu je poklonil, na pogrebne slovesnoti pa je prišel tudi takratni kancler Helmut Schmidt. Kontroverzni sodnik Garrincho je v polfinalu proti Čilencem izključil sodnik Arturo Yamasaki, sin Perujca in Japonke. Obveljali pa so močni politični pritiski Brazilcev, celo njihovega predsednika. Yamasaki je bil velikokrat v središču pozornosti in polemik. Osmega junija 1969 je sodil na prvem srečanju med Hondurasom in Salvadorjem, ki je bil povod za nogometno vojno med obema srednjeameriškima državama. Preselil se je v Mehiko in delil pravico na domačem prvenstvu, kjer so nanj zaradi spornih odločitev večkrat kazali z obtožnim prstom. Leta 2003 je po škandalu med sodnikoma Felipejem Ramosom Rizom in Edgardom Codesalom prevzel mesto v. d. predsednika mehiškega sodniškega združenja.

158

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Uradna žoga

tekmo pokaže, kdo se je drznil tako govoriti o njem. Anglež je utrpel driblinge in na lastne oči videl Manéjeva zadetka. »Takrat nisem razumel, zakaj se je Garrincha zapodil proti meni vsakič, ko sem imel žogo,« je zapisal Fowler. Cafezinho Brazilski kapetan Mauro je češkoslovaškemu kolegu Nováku pred finalom podaril vrečo kave, ki je bila v vzhodni Evropi prava redkost. Drugi časi Češkoslovaška in jugoslovanska delegacija sta na polfinalno srečanje v Viña del Mar potovali z redno avtobusno linijo. Srečanje ni privabilo pričakovanega občinstva. Čilski navijači so ga zaradi zamenjave prizorišč bojkotirali. Tam bi morali domačini igrati z Brazilijo, toda preselili so jih v Santiago. Slika s kamelami Delegata, ki ju je FIFA namenila v Arico, sta predsednika Mednarodne nogometne zveze, Angleža Stanleyja Rousa, vprašala, katera so prevozna sredstva med letališčem in hotelom v mestu, oddaljenim 2.051 kilometrov od prestolnice Santiago. »Kamele,« se je pohecal prvi mož svetovnega nogometa. Čez teden dni sta mu predstavnika vrnila šalo in mu poslala sliko s kamelo v živalskem vrtu. Obubožani potomci Kljub temu, da je v karieri zaslužil kar veliko denarja, Garrincha potomcem ni veliko zapustil. Njegova četrta hčerka Denisia dos Santos Suares je sredi leta 2003 priznala, da z možem in dvema otrokoma v faveli Megé, v državi Rio de Janeiro, živi od miloščine. »Sram me je prosjačiti, a mi ne preostane drugega. Moj zelo slavni oče mi ni zapustil nič,« je zagrenjena povedala novinarjem. Didíjevo maščevanje Veliki brazilski strateg je na koncu petdesetih let prejšnjega stoletja nekaj časa igral pri Real Madridu. Ni se obnesel. Med tistimi, ki naj bi mu grenili življenje, je bil sam Di Stéfano. Zato je temnopolti vezist odigral svoje tretje svetovno prvenstvo z enim samim ciljem, dokazati Špancem svoje kvalitete. Uspelo


OB ROB

mu je. Bil je prvak, Di Stéfano pa v

Dva pomembna naslova

dresu Špancev ni odigral niti ene tekme. Grozote Stadion Nacional v Santiagu je v sedemdesetih letih režim generala Augusta Pinocheta (1973-1990) uporabljal za nasilno obračunavanje s političnimi nasprotniki. Heroji Kolumbijci so svoje nogometaše po neverjetnem preobratu proti Sovjetom, kljub izpadu v prvem krogu, na letališču v Bogoti sprejeli kot heroje. Visoki poraz proti Jugoslaviji naj bi bil posledica neomejenega slavja po srečanju s Sovjeti, proti Urugvaju pa grobosti Svetlomodrih, ki so Kofetarjem ob vodstvu teh z 1 : 0 poškodovali dva igralca.

Jugoslavija je leta 1960 v roku treh mesecev prišla do dveh pomembnih lovorik: naslova evropskega podprvaka v Franciji in olimpijskega zlata v Rimu. Finale prvega evropskega prvenstva se je igral 10. julija na stadionu Parc des Princes v Parizu. Sovjetska zveza je pred 18 tisoč gledalci z goloma Metrevelija (49’) in Ponedelnika (114’) − za Modre je povedel Galić (41’) − Jugoslovane premagala z 2 : 1. Sodil je Anglež Ellis, postavi pa sta bili sledeči. Sovjetska zveza: Jašin, Čekeli, Maslenkin, Krutikov, Voinov, Netto, Metreveli, Valentin Ivanov, Ponedelnik, Bubukin, Meški. Jugoslavija: Vidinić, Durković, Jusufi, Žanetić, Miladinović, Perušić, Jerković, Šekularac, Galić, Matuš, Kostić. Olimpijski finale sta na rimskem olimpijskem stadionu Jugoslavija in Danska odigrali 10. septembra. Jugoslovani so slavili s 3 : 1. Zadeli so Galić (2’), Matuš (12’) in Kostić (70’), za Dance pa Flemming Nielsen. Pred 40 tisoč gledalci je sodil Italijan Concetto Lo Bello. Jugoslavija: Vidinić, Roganović, Jusufi, Perušič, Durkovič, Žanetić, Anković, Matuš, Galić, Knez, Kostić. Danska: From, Andersen, Jensen, Hansen, Hans Christian Nielsen, Flemming Nielsen, Pedersen, Troelsen, Harald Nielsen, Enoksen, Soerensen.

Prestavili volitve Nemške politične stranke so se dogovorile, da prestavijo volitve, ki bi morale potekati v času mundiala.

DOGODKI

• Ko je ameriški predsednik John Fitzgerald Kennedy svetu povedal, da je Sovjetska zveza na Kubi nastavila jedrske rakete, ki ciljajo na ameriške države, je bil svet na robu tretje svetovne vojne. Po nekaj tednih je Nikita Hruščev oznanil umik Sovjetov z otoka. • Zaradi sodelovanja pri množičnih usmrtitvah Judov je bil v Izraelu obešen Adolf Eichmann. Prijeli so ga v Argentini. • Papež Janez XXIII. je v Vatikanu odprl II. vatikanski koncil, prvi po slabem stoletju, ki je trajal do leta 1965. • Svet je pretresla smrt svetovno znane in priljubljene ameriške igralke Marilyn Monroe (36) zaradi prekomernega uživanja pomirjeval. • Alžirija je dosegla neodvisnost od Francije. • V Atenah sta se poročila španski kralj Juan Carlos Borbonski in kraljica Sofija iz Grčije. 7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

159


skupina A

skupina B

Kolumbija – Jugoslavija – Urugvaj – Sovjetska zveza

ZR Nemčija – Čile – Italija – Švica

30. maj

3. junij

30. maj

3. junij

URUGVAJ 2

SOVJETSKA ZVEZA 4

ČILE 3

ZR NEMČIJA

57’ L. Cubilla, 74’ Sasía

8’, 11’ Ivanov, 10’ Čislenko, 56’ Ponedelnik

44’, 55’ L. Sánchez, 51’ Ramírez

45’ Brülls, 59’ Seeler

KOLUMBIJA 1

KOLUMBIJA 4

ŠVICA 1

ŠVICA 1

19’ (11m) Zuluaga

21’ Aceros, 68’ Coll, 72’ Rada, 86’ Klinger

6’ Wüthrich

73’ Schneiter

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Andori Dorogi (Madžarska) Gledalcev: 7.908 Urugvaj: Roberto Sosa, Troche, Emilio Alvarez, Eliseo Alvarez, Mario Méndez, Néstor Goncálvez, Luis Cubilla, Rocha, Langón, Sasía, Domingo Pérez. Kolumbija: Efraín Sánchez, Zuluaga, Jaime González, Oscar López, Echeverry, Jaime Silva, Coll, Aceros, Klinger, Delio Gamboa, Jairo Arias.

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: João Etzel Filho (Brazilija) Gledalcev: 8.040 Sovjetska zveza: Jašin, Čokeli, Ostrovski, Voronin, Maslenkin, Igor Netto, Čislenko, Valentin Ivanov, Ponedelnik, Kanevski, Meški. Kolumbija: Efraín Sánchez, Alzate, Jaime González, Oscar López, Echeverry, Rolando Serrano, Coll, Aceros, Klinger, Rada, Héctor González.

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Kenneth Aston (Anglija) Gledalcev: 65.006 Čile: Escuti, Eyzaguirre, Raúl Sánchez, Carlos Contreras, Sergio Navarro, Toro, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Landa, Fouilloux, Leonel Sánchez. Švica: Elsener, Morf, Schneiter, Tacchella, Grobety, Hans Weber, Allemann, Pottier, Eschmann, Wüthrich, Antenen.

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Leo Horn (Nizozemska) Gledalcev: 64.922 ZR Nemčija: Fahrian, Hans Nowak, Schnellinger, Willi Schultz, Erhardt, Szymaniak, Koslowski, Haller, Seeler, Brülls, Hans Schäfer. Švica: Elsener, Schneiter, Tacchella, Grobety, Hans Weber, Allemann, Roger Vonlanthen, Dürr, Eschmann, Wüthrich, Antenen.

31. maj

6. junij

31. maj

6. junij

SOVJETSKA ZVEZA 2

SOVJETSKA ZVEZA 2

ZR NEMČIJA

51’ V. Ivanov, 83’ Ponedelnik

38’ Mamikin, 89’ Ivanov

ZR NEMČIJA 0 ITALIJA 0

JUGOSLAVIJA 0

URUGVAJ 1 54’ Sasía

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Robert Davidson (Škotska) Gledalcev: 65.440 ZR Nemčija: Fahrian, Hans Nowak, Schnellinger, Willi Schulz, Erhardt, Szymaniak, Sturm, Haller, Uwe Seeler, Brülls, Hans Schäfer. Italija: Lorenzo Buffon, Losi, Robotti, Salvadore, Cesare Maldini, Radice, Ferrini, Gianni Rivera, José Altafini, Sívori, Menichelli.

ČILE 0

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Albert Dusch (ZR Nemčija) Gledalcev: 9.622 Sovjetska zveza: Jašin, Dubinski, Ostrovski, Voronin, Maslenkin, Igor Netto, Metreveli, Valentin Ivanov, Ponedelnik, Kanevski, Meški. Jugoslavija: Šoškić, Durković, Jusufi, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Matuš, Mujić, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Skoblar. 2. junij

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Cesare Jonni (Italija) Gledalcev: 9.973 Sovjetska zveza: Jašin, Čokeli, Ostrovski, Voronin, Maslenkin, Igor Netto, Husainov, Valentin Ivanov, Ponedelnik, Čislenko, Mamykin. Urugvaj: Roberto Sosa, Troche, Emilio Alvarez, Eliseo Alvarez, Mario Méndez, Néstor Goncálvez, Julio Cortéz, Luis Cubilla, Rubén Cabrera, Sasía, Domingo Pérez.

S TAT I S T I K E

JUGOSLAVIJA 3

160

2

2

21’ (11m) Szymaniak, 82’ Seeler

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Robert Davidson (Škotska) Gledalcev: 67.224 ZR Nemčija: Fahrian, Hans Nowak, Schnellinger, Willi Schulz, Erhardt, Szymaniak, Giesemann, Engelbert Kraus, Seeler, Brülls, Hans Schäfer. Čile: Escuti, Eyzaguirre, Raúl Sánchez, Carlos Contreras, Sergio Navarro, Tobar, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Landa, Mario Moreno, Leonel Sánchez.

2. junij

ČILE 2

7. junij

73’ J. Ramírez, 87’ Toro

ITALIJA 3

25’ (11m) Skoblar, 29’ Galić, 49’ Jerković

7. junij

ITALIJA 0

1’ Mora, 65’, 67’ Bulgarelli

URUGVAJ 1

JUGOSLAVIJA 5

ŠVICA 0

19’ Cabrera

20’ Galić, 25’, 61’, 87’ Jerković, 82’ Melić

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Karol Galba (Češkoslovaška) Gledalcev: 8.829 Jugoslavija: Šoškić, Durković, Jusufi, Radaković, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Melić, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Skoblar. Izključen: 71’ Popović. Urugvaj: Roberto Sosa, Troche, Emilio Alvarez, Eliseo Alvarez, Mario Méndez, Néstor Goncálvez, Bergara, Rocha, Rubén Cabrera, Sasía, Domingo Pérez. Izključen: 71’ Cabrera.

KOLUMBIJA 0

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Kenneth Aston (Anglija) Gledalcev: 66.057 Čile: Escuti, Eyzaguirre, Raúl Sánchez, Carlos Contreras, Sergio Navarro, Toro, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Landa, Fouilloux, Leonel Sánchez. Italija: Mattrel, David, Robotti, Salvadore, Janich, Tamburus, Ferrini, Maschio, José Altafini, Mora, Menichelli . Izključena: 8’ Ferrini, 41’ David.

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Carlos Robles (Čile) Gledalcev: 7.167 Jugoslavija: Šoškić, Durković, Jusufi, Radaković, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Melić, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Anković. Kolumbija: Efraín Sánchez, Alzate, Jaime González, Oscar López, Echeverry, Rolando Serrano, Coll, Aceros, Klinger, Rada, Héctor González.

LESTVICA 1. Sovjetska zveza 2. Jugoslavija 3. Urugvaj 4. Kolumbija

5 točk 4 točke 2 točki 1 točka

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Nikolaj Latičev (Sovjetska zveza) Gledalcev: 59.828 Italija: Lorenzo Buffon, Losi, Robotti, Salvadore, Cesare Maldini, Radice, Mora, Bulgarelli, Sormani, Sívori, Pascutti. Švica: Elsener, Schneiter, Tacchella, Grobety, Eugen Meier, Hans Weber, Allemann, Roger Vonlanthen, Dürr, Wüthrich, Antenen.

LESTVICA 1. ZR Nemčija 2. Čile 3. Italija 4. Švica

5 točk 4 točke 3 točke 0 točk

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962


skupina C

skupina D

Brazilija – Češkoslovaška – Španija – Mehika

Argentina – Bolgarija – Anglija – Madžarska

30. maj

3. junij

30. maj

3. junij

BRAZILIJA 2

ŠPANIJA 1

ARGENTINA 1

MADŽARSKA 6

56’ Zagallo, 73’ Pelé

89’ Peiró

4’ Facundo

1’, 6’, 53’ Albert, 8’, 70’ Tichy, 12’ Solymosi

MEHIKA 0

MEHIKA 0

BOLGARIJA 0

BOLGARIJA 1

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Gottfried Dienst (Švica) Gledalcev: 10.484 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Pelé, Mário Lobo Zagallo. Mehika: Antonio Carbajal, Del Muro, Raúl Cárdenas, Guillermo Sepúlveda, José Villegas, Salvador Reyes, Nájera, Del Aguila, Héctor Hernández, Jasso, Isidoro Díaz.

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Branko Tešanić (Jugoslavija) Gledalcev: 11.875 Španija: Carmelo, Rodri, Gracia, Martín Vergés, José Emilio Santamaría, Pachín, Luis Del Sol, Joaquín Peiró, Ferenc Puskás, Luis Suárez,Gento. Mehika: Antonio Carbajal, Del Muro, Raúl Cárdenas, Guillermo Sepúlveda, Ignacio Jáuregui, Salvador Reyes, Nájera, Del Aguila, Héctor Hernández, Jasso, Isidoro Díaz.

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua Sodnik: Juan Gardeazábal Garay (Španija) Gledalcev: 7.134 Argentina: Roma, Rubén Navarro, Raúl Páez, Alberto Sainz, Marzolini, Sacchi, Oscar Rossi, Facundo, Marcelo Pagani, Sanfilippo, Belén. Bolgarija: Najdenov, Rakarov, Kitov, Aleksandar Kostov, Dimitrov, Kovačev, Dijev, Petar Veličkov, Iljev, Jakimov, Ivan Kolev.

64’ Sokolov

31. maj

- Nekateri viri trdijo, da je v začetni postavi igral Dimitar

31. maj

6. junij

MADŽARSKA 2

Kostov in ne Aleksandar.

ČEŠKOSLOVAŠKA 1

BRAZILIJA 2

17’ Tichy, 71’ Albert

- Nekateri viri bolgarski gol pripisujejo Asparuhovu.

80’ Štibranyi

72’, 86’ Amarildo

ANGLIJA 1

ŠPANIJA 0

ŠPANIJA 1

60’ (11m) Flowers

6. junij

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Carl Erich Steiner (Avstrija) Gledalcev: 12.700 Češkoslovaška: Schrojf, Lála, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Štibranyi, Scherer, Kvašnák, Adamec, Jelinek. Španija: Carmelo, Rivilla, Reija, Joan Segarra, José Emilio Santamaría, Garay, Luis Del Sol, Eulogio Martínez, Ferenc Puskás, Luis Suárez, Gento

35’ Adelardo

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua Sodnik: Leo Horn (Nizozemska) Gledalcev: 7938 Madžarska: Grosics, Matrái, Laszlo Sárosi, Solymosi, Meszöly, Sipos, Karoly Sándor, Rákosi, Florian Albert, Lajos Tichy, Fenyvesi. Anglija: Springett, Armfield, Ramon Wilson, Bobby Moore, Maurice Norman, Flowers, Bryan Douglas, Greaves, Hitchens, John Heynes, Bobby Charlton.

MADŽARSKA 0 ARGENTINA 0

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Sergio Salvador González Bustamante (Čile) Gledalcev: 18.715 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Amarildo, Mário Lobo Zagallo. Španija: José Araquistáin, Rodri, Gracia, Martín Vergés, Luis María Echeberría, Pachín, Enrique Collar, Joaquín Peiró, Ferenc Puskás, Adelardo, Gento.

2. junij

2. junij

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua Sodnik: Juan Gardeazábal Garay (Španija) Gledalcev: 7.442 Madžarska: Ilku, Mátrai, Laszlo Sárosi, Solymosi, Meszöly, Sipos, Karoly Sándor, Göröcs, Florian Albert, Lajos Tichy, Fenyvesi. Bolgarija: Najdenov, Rakarov, Kitov, Aleksandar Kostov, Dimitrov, Kovačev, Sokolov, Petar Veličkov, Asparuhov, Dermendjev, Ivan Kolev.

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua Sodnik: Arturo Yamasaki Maldonado (Perú) Gledalcev: 7.945 Madžarska: Grosics, Mátrai, Laszlo Sárosi, Solymosi, Meszöly, Sipos, Kuharszky, Göröcs, Monostory, Lajos Tichy, Rákosi. Argentina: Rogelio Domínguez, Alberto Sainz, Ramos Delgado, Cap, Marzolini, Sacchi, Pando, Oleniak, Facundo, Marcelo Pagani, Alberto González.

BRAZILIJA 0 ČEŠKOSLOVAŠKA 0

7. junij

ANGLIJA 3

MEHIKA 3

17’ (11m) Flowers, 42’ B. Charlton, 67’ Greaves

7. junij

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Pierre Schwinte (Francija) Gledalcev: 14.903 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Pelé, Mário Lobo Zagallo. Češkoslovaška: Schrojf, Lála, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Štibranyi, Scherer, Kvašnák, Adamec, Jelinek.

13’ I. Díaz, 29’ Del Aguila, 90’ (11m) H. Hernández

ARGENTINA 1

ČEŠKOSLOVAŠKA 1

81’ Sanfilippo

ANGLIJA 0 BOLGARIJA 0

1’ (20”) Mašek

Stadion: Brader Cooper Co., Rancagua Sodnik: Nikolaj Latičev (Sovjetska zveza) Gledalcev: 9.794 Anglija: Springett, Armfield, Ramon Wilson, Bobby Moore, Maurice Norman, Flowers, Bryan Douglas, Greaves, Peacock, Haynes, Bobby Charlton. Argentina: Roma, Rubén Navarro, Raúl Páez, Cap, Marzolini, Sacchi, Rattín, Oleniak, Rubén Héctor Sosa, Sanfilippo, Belén.

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua Sodnik: Antoine Blavier (Belgija) Gledalcev: 5.700 Anglija: Springett, Armfield, Ramon Wilson, Bobby Moore, Maurice Norman, Flowers, Bryan Douglas, Greaves, Peacock, John Haynes, Bobby Charlton. Bolgarija: Najdenov, Pentčev, Zečev, Aleksandar Kostov, Dimitar Kostov, Dimitrov, Kovačev, Sokolov, Petar Veličkov, Dermendjev, Ivan Kolev.

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Gottfried Dienst (Švica) Gledalcev: 10.648 Mehika: Antonio Carbajal, Del Muro, Raúl Cárdenas, Guillermo Sepúlveda, Ignacio Jáuregui, Salvador Reyes, Nájera, Del Aguila, Héctor Hernández, Alfredo Hernández, Isidoro Díaz. Češkoslovaška: Schrojf, Lála, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Štibranyi, Scherer, Kvašnák, Adamec, Mašek.

LESTVICA 1. Brazilija 2. Češkoslovaška 3. Mehika 4. Španija

- Nekateri viri v bolgarsko moštvo namesto Sokolova uvrščajo Asparuhova, in namesto Pentčeva Dimova.

LESTVICA 5 točk 3 točke 2 točki 2 točki

1. Madžarska 2. Anglija 3. Argentina 4. Bolgarija

5 točk 3 točke (4 – 3) 3 točke (2 – 3) 1 točka

7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

S TAT I S T I K E

161


četrtfinale

polfinale 10. junij

13. junij

16. junij

ČILE 2

ČEŠKOSLOVAŠKA 1

BRAZILIJA 4

ČILE 1

11’ L. Sánchez, 29’ E. Rojas

13’ Scherer

9’, 32’ Garrincha, 47’, 78’ Vavá

90’ E. Rojas

SOVJETSKA ZVEZA 1

MADŽARSKA 0

ČILE 2

JUGOSLAVIJA 0

26’ Čislenko

Stadion: Braden Cooper Co., Rancagua. Sodnik: Nikolaj Latičev (Sovjetska zveza) Gledalcev: 11.690 Češkoslovaška: Schrojf, Lála, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Pospíchal, Scherer, Kvašnák, Kadraba, Jelinek. Madžarska: Grosics, Mátrai, Laszlo Sárosi, Solymosi, Meszöly, Sipos, Karoly Sándor, Rákosi, Florian Albert, Lajos Tichy, Fenyvesi.

42’ Toro, 61’ (11m) L. Sánchez

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Juan Gardeazábal Garay (Španija) Gledalcev: 66.697 Čile: Adam Godoy, Eyzaguirre, Humberto Cruz, Raúl Sánchez, Manuel Rodríguez, Toro, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Carlos Campos, Tobar, Leonel Sánchez. Jugoslavija: Šoškić, Durković, Svinjarević, Radaković, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Vladimir Kovačević, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Skoblar.

10. junij

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Arturo Yamasaki Maldonado (Perú) Gledalcev: 76.500 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Amarildo, Mário Lobo Zagallo. Izključen: 83’ Garrincha. Čile: Escuti, Eyzaguirre, Carlos Contreras, Raúl Sánchez, Manuel Rodríguez, Toro, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Landa, Tobar, Leonel Sánchez. Izključen: 80’ Landa.

JUGOSLAVIJA 1 ZR NEMČIJA

13. junij

85’ Radaković

0

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Arturo Yamasaki Maldonado (Perú) Gledalcev: 63.324 Jugoslavija: Šoškić, Durković, Jusufi, Radaković, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Vladimir Kovačević, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Skoblar. ZR Nemčija: Fahrian, Hans Nowak, Schnellinger, Willi Schulz, Erhardt, Giesemann, Brülls, Haller, Seeler, Szymaniak, Hans Schäfer. 10. junij

BRAZILIJA 3 31’, 59’ Garrincha, 53’ Vavá

ANGLIJA 1 38’ Hitchens

S TAT I S T I K E

3. mesto

10. junij

Stadion: Carlos Dittborn Pinto, Arica Sodnik: Leo Horn (Nizozemska) Gledalcev: 17.268 Čile: Escuti, Eyzaguirre, Carlos Contreras, Raúl Sánchez, Sergio Navarro, Toro, Eladio Rojas, Jaime Ramírez, Landa, Tobar, Leonel Sánchez. Sovjetska zveza: Jašin, Čokeli, Ostrovski, Voronin, Maslenkin, Igor Netto, Čislenko, Valentin Ivanov, Ponedelnik, Mamikin, Meški.

162

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Pierre Schwinte (Francija) Gledalcev: 17.736 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Amarildo, Mário Lobo Zagallo. Anglija: Springett, Armfield, Ramon Wilson, Bobby Moore, Maurice Norman, Flowers, Bryan Douglas, Greaves, Hitchens, John Haynes, Bobby Charlton. 66’ Springett je ubranil enajstmetrovko Garrinchi.

7. S V E TOVN O P R V EN ST VO: Č ILE 1962

ČEŠKOSLOVAŠKA 3 48’ Kadraba, 80’, 84’ (11m) Scherer

JUGOSLAVIJA 1 69’ Jerković

Stadion: El Sausalito, Viña del Mar Sodnik: Gottfried Dienst (Švica) Gledalcev: 5.890 Češkoslovaška: Schrojf, Lála, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Pospíchal, Scherer, Kvašnák, Kadraba, Jelinek. Jugoslavija: Šoškić, Durković, Jusufi, Radaković, Vladimir Marković, Vladimir Popović, Sijaković, Šekularac, Jerković, Milan Galić, Skoblar.


17. junij

BRAZILIJA 3 17’ Amarildo, 69’ Zito, 78’ Vavá

ČEŠKOSLOVAŠKA 1 15’ Masopust

Stadion: Nacional, Santiago Sodnik: Nikolaj Latičev (Sovjetska zveza) Gledalcev: 68.679 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Mauro, Zózimo, Nilton Santos, Zito, Garrincha, Didí, Vavá, Amarildo, Mário Lobo Zagallo. Češkoslovaška: Schrojf, Jirí Tichy, Ladislav Novák, Pluskal, Popluhár, Masopust, Pospíchal, Scherer, Kvašnák, Kadraba, Jelinek.

svetovni prvak

končna lestvica

BRAZILIJA

1. Brazilija 2. Češkoslovaška 3. Čile 4. Jugoslavija 5. Madžarska 6. Sovjetska zveza 7. ZR Nemčija 8. Anglija 9. Italija 10. Argentina 11. Mehika 12. Urugvaj 13. Španija 14. Kolumbija 15. Bolgarija 16. Švica

SELEKTORJI Brazilija: Aymoré Moreira Češkoslovaška: Rudolf Vytlacil Čile: Fernando Riera Jugoslavija: Prvoslav Mihajlović Madžarska: Lajos Baroti Sovjetska zveza: Gavril Kačalin ZR Nemčija: Joseph »Sepp« Herberger Anglija: Walter Winterbottom Italija: Paolo Mazza Argentina: Juan Carlos Lorenzo Mehika: Ignacio Trelles Campos Urugvaj: Juan Carlos Corazzo Španija: Helenio Herrera Kolumbija: Adolfo Pedernera Bolgarija: Georgi Pačedjev Švica: Karl Rappan

JUGOSLAVIJA Vsi igralci: Andrija Anković, Vladimir Durković, Milan Galić, Aleksandar Ivoš, Dražen Jerković, Fahrudin Jusufi, Vladimir Kovačević, Srboljub Krivokuča, Vlatko Marković, Željko Matoš, Vojislav Melić, Muhamed Mujić, Žarko Nikolić, Željko Perušić, Vladimir Popović, Petar Radaković, Dragoslav Šekularac, Vasilije Šijaković, Josip Skoblar, Milutin Šoškić, Nikola Stipić, Mirko Stojanović, Slavko Svinjarević.

S TAT I S T I K E

finale

7 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ČIL E 1 9 6 2

163


164

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966


8. svetovno prvenstvo

1966 ANGLIJA • Od 11. do 30. julija • Kvalifikacije: 51 držav (prijavljenih 74) • Število tekem v kvalifikacijah: 127 • Število zadetkov v kvalifikacijah: 542 (povprečje 3,15) • Število sodelujočih na SP: 16 • Število tekem na SP: 32 • Število zadetkov na SP: 89 (povprečje 2,78) • Število gledalcev na SP: 1.614.677 (povprečje 50.459) • Gol št. 700: Park Seung-Zin (Severna Koreja) • Najboljši strelec: Eusébio da Silva Ferreira (Portugalska) 9 golov

Hattrick Geoffreyja Hursta je zaznamoval prvi angleški naslov. Nemec Overath nemočno opazuje strel Angleža v mrežo.

8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

165


Psiček spretnejši od Scotland Yarda Mali psiček, imenovan Pickles, je 28. maja 1966 zasedel naslovnice svetovnega časopisja. Kaj je ušpičil? Čisto nehote je v nekem londonskem smetnjaku našel pokal Julesa Rimeta in osmešil stroko oziroma svetovno znane pripadnike Scotland Yarda. Kot vsak večer ga je njegov lastnik, trgovec David Corbett, peljal na sprehod in na obisk bližnjih dreves. Bila sta v četrti Bealah Hill v južnem Londonu, ko je, medtem ko mu je zapenjal ovratnico, opazil, da pes na nekem dvorišču voha paket. Približal se je, ga odprl in opazil zlat pokal. Zavit je bil v časopisni papir. Nesel ga je domov, ga pokazal ženi in potem obvestil bližnjo policijsko postajo. Pa ravno v tem delu mesta je policija z zdresiranimi psi sprožila najobsežnejšo iskalno akcijo. Pickles je lastniku prislužil nagrado 6.100 funtov. Nekatere kronike pravijo, da je bil Pickles cucek, ki je na ulici iskal hrano, ker ga je njegov gospodar zanemarjal. Kakorkoli, Anglija je znova zadihala. Pred vsakim svetovnim prvenstvom je FIFA v promocijske namene pokal teden dni razstavljala na pomembnem mestu prestolnice države prirediteljice. Predsedniku Mednarodne nogometne zveze siru Stanleyju Rousu ga je 5. januarja izročil brazilski delegat Luis Murgel. Obiskovalcem je bil skupaj z zbirko znamk na ogled v Central Hallu v Westminstru. Zavarovalnina je znašala 30 tisoč funtov. Pokal je čuvalo pet policistov Scotland Yarda, popularnih bobbyjev. Neko nedeljo popoldne pa je izginil. Spretni roparji niso poškodovali ne stekel na vitrinah ne zbirke. Še več, pokal je izginil, ko so bili vsi stražarji na svojem mestu. Anglija je bila ponižana in zaskrbljena. Bližala se je otvoritev, pokala pa nikjer. Mali Pickles je z odkritjem Angležem vrnil dušo in ponos.

Detektivski pes – Mali Pickles je na vrtu v četrti Bealah Hill v južnem Londonu našel ukradeni pokal. Tam je potekala najobsežnejša policijska iskalna akcija. 166

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966


Nogometna katedrala – Stadion Wembley je bil scena edinega angleškega uspeha in mnogih nepozabnih nogometnih bitk.

V zibelki nogometa Anglija, država, kjer se je rodil moderni nogomet, je zaradi nesoglasij s krovno organizacijo in zaradi podcenjevalnega odnosa do tekmovanja na svoje svetovno prvenstvo morala čakati kar 36 let. Organizatorji so poskrbeli, da je bil mundial veliki medijski dogodek, pri katerem je imela glavno vlogo domača televizijska mreža BBC. Prvič so tekme množično obiskovali gledalci z vseh strani sveta. Leta 1958 so se potegovale za organizacijo SP 1966 tri države: ZR Nemčija, Španija (ki je kmalu odstopila) in Anglija. Na kongresu FIFE avgusta 1960 v Rimu, ob robu olimpijskih iger, je bila s 34 glasovi izbrana Anglija. Nemci so jih dobili 27. Otočani so želeli praznovati stoto obletnico nogometa, ki so jo zaznamovali že tri leta prej (1963). Imeli so dobro infrastrukturo. Posodobili so Wembley (katedralo nogometa) iz leta 1923, na Old Traffordu v Manchestru pa so zgradili novo tribuno.

Otvoritveno srečanje – Angleži in Urugvajci so se po slabi igri razšli z najbolj nepopularnim rezultatom 0 : 0. Na sliki urugvajski vratar Mazurkiewicz lovi visoko žogo v kazenskem prostoru. 8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

167


Iz mrtvega kota – Španci se še danes sprašujejo, kako je lahko Nemec Emmerich iz tako zaprtega kota zatresel mrežo vratarja Iribarja.

Lev Willie v angleškem dresu

Španci in Argentinci – Kapetana Francisco Gento in Antonio Rattín izmenjujeta spominski zastavici. Argentinci so zmagali z 2 : 1.

168

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966

Prvič se je na mundialih pojavila maskota, lev Willie v angleškem dresu. Organizatorji so ob igriščih postavili pobiralce žog. Prijavilo se je rekordnih 74 držav (tekmovalo jih je 51), ki so se v kvalifikacijah ob neposredno uvrščenima, Braziliji in gostiteljici Angliji, potegovale za 14 mest. Afriške države so protestno odstopile, ker jim je FIFA namesto želenih neposrednih dveh mest dodelila le eno posredno; zanj bi se morale boriti s predstavnikom Azije ali Oceanije. Štiri leta kasneje je pritisk obrodil sadove in organizatorji so napako popravili. Angleži so se želeli izogniti svetovnim prvakom, Brazilcem. In so se jim. Do morebitnega srečanja ni prišlo, ker so Brazilci izpadli že v prvem krogu. Z Italijani ali Sovjeti bi se spopadli šele v četrtfinalu, toda klavrna usoda Azzurrov, ki se je ni nadejal nihče, je to preprečila. Domačini so imeli več počitka. Po uvodnem srečanju z Urugvajem so šele čez štiri dni igrali z Mehičani, ki so le dva dni prej remizirali s Francijo. Polemike so tekle tudi okrog sodnikov. V začetku je bilo rečeno, da bo imela vsaka država po dva predstavnika. A ni bilo tako. Anglija jih je imela kar sedem. Poleg njih so sodili še Irec, Valežan in dva Škota. V vseh tekmah, ki so jih odigrali Brazilci, je bil v vlogi glavnega ali stranskega sodnika vsaj en Anglež. Tekmo Brazilija – Portugalska je vodil McCabe, stranski pa je bil Dagnall, proti Madžarom je sodil Dagnall, ob strani je tekel Howley, na srečanju proti Bolgarom pa je delil pravico Nemec Tschenscher, stranska sodnika sta bila McCabe in Taylor.


Zaobljuba Alfa Ramseya Otvoritve osmega svetovnega prvenstva sta se udeležila kraljica Elizabeta II. in njen soprog. Angleži in Urugvajci so se po bledi igri razšli brez zadetkov. Blestel je mladi vratar gostov, Ladislao Mazurkiewicz. Domača publika je Wembley zapustila razočarana. Prve stopnice na poti k slavi otoški nogometaši sicer niso prestopili po načrtih, a v zraku so še vedno odmevale besede selektorja Alfa Ramseyja, ki je ob podpisu pogodbe z angleško zvezo rekel: »Imamo neizbežno poslanstvo. Moramo osvojiti prvenstvo.« Za pripravo moštva je imel tri leta. Tisti, ki so mundial dvajset let prezirali, so se zdaj znašli v vodilni vlogi.

Slabe priprave prvakov Pelé je po zanj nesrečnem Čilu želel dokazati, da ostaja nogometni Kralj. Brazilska reprezentanca, ki je prišla po tretji zaporedni naslov, je imela kar nekaj težav. Priprave niso bile najboljše. Po krajši turneji so se nastanili v hotelu Lymm v kraju Charlotte Bronte, skoraj 300 kilometrov od Londona. Okolica je bila prej dolgočasna kot

spodbudna. Igralce so namesto v dvoposteljne, kot so bili navajeni, razporedili v enoposteljne sobe brez radia in televizije. Zaradi slabega znanja angleščine si tudi s časopisi niso mogli nič pomagati. Prosti čas in dolgčas sta bila eno. Hrana jim ni bila všeč. Nekdo je rekel, da jim strežejo konjsko meso (v Južni Ameriki ga nihče ne jé), in od tedaj so jedli le krompir in zelenjavo. Na trening so se vozili eno uro z vlakom. Garrincha se je presenetljivo veliko zadrževal v sobi. Malo ga je bilo videti. Po vsej verjetnosti si je pritihotapil pijačo in pil. Vedel je, da bo na svojem tretjem prvenstvu težko ponovil igre s Švedske in iz Čila, saj so ga kolena komaj ubogala. Pred potovanjem v Evropo je takratni partnerici, pevki sambe Elzi Soares, rekel: »Če ne grem in Brazilija izgubi, bodo vso krivdo zvalili name.« Kljub težavam so bili Brazilci prepričani, da jim tretji naslov ne more uiti. Zmage in veliko golov ter priznanj na pripravljalnih tekmah v Španiji, na Škotskem in Švedskem so jim vlivale pretirano samozavest in optimizem. Na brazilskem trgu so se pojavile nove cigarete Tri. A tisti, ki so priprave spremljali od blizu, niso bili tako prepričani. »Brazilija bo dosegla tretji naslov, samo če se bo zgodil čudež,« je izjavil eden od članov vodstva.

Grobijan na delu – Angleški branilec Nobby Stiles s škarjicami odbija žogo pred Francozom Robertom Budzinskyjem. Mali Anglež je igral preveč agresivno. 8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

169


Samo enkrat – Pelé je edini gol zabil proti Bolgariji. Potem so ga neusmiljeno tepli in poškodovali. Na odločilno srečanje s Portugalsko se je vrnil, a je v glavnem statiral.

Lov na Kralja Nasprotniki so Peléja postopoma omehčali. Prvi je bil Bolgar Žečev, ki ga je ob pasivnosti nemškega sodnika Kurta Tschenscherja s skrajno ostro in grobo igro že na prvi tekmi poškodoval. Malo prej je O Rey (Kralj) Pelé s prostim strelom zabil svoj edini gol na prvenstvu. Tudi Mané (vzdevek iz imena Manuel) Garrincha je z

Groba trinajstica – Branilec Žečev odhaja s kraja »zločina«. Nogometni Kralj je bil več na tleh kot na nogah. 170

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966

imenitnim udarcem po prekršku zatresel mrežo in svetu pokazal poslednjo mojstrovino. Brazilci so zmagali z 2 : 0, a so bili ranjeni. Na tem srečanju sta v brazilski izbrani vrsti zadnjič skupaj zaigrala nogometna bogova Pelé in Garrincha. Z njima v moštvu reprezentanca nikoli ni izgubila. Proti Madžarom so svetovni prvaki doživeli svoj prvi poraz v dvanajstih letih – Peléja ni bilo na igrišču. V obupnem poskusu uvrstitve v drugi krog – Brazilci so potrebovali zmago s tremi goli razlike – se je v Liverpoolu na odločilnem srečanju proti Portugalski O Rey kljub poškodbi vseeno pojavil na zelenici. Vzdušje v moštvu ni bilo najboljše. Pred tekmo so igralci zahtevali od selektorja, naj se izjasni o tem, kdo bo igral in kdo ne. Zaradi Feolove neodločnosti je oblast prevzel pomočnik Carlos Nascimento in opravil kar devet menjav. Eden od izbrisanih je bil Garrincha. Peléja se je lotil branilec João Morais, ki ga je po dveh grobih akcijah že v prvem polčasu »izločil«. Brazilec je moral z igrišča. Ker še ni bilo menjav, se je vrnil in šepal po desni strani. V Braziliji so s prstom kazali na rezervnega vratarja Mango, ki je grdo zatajil pri prvem zadetku Simõesa in bil neprepričljiv tudi pri drugem Eusébia z glavo. »Mati« Portugalska je zmagala s 3 : 1 in Brazilci so morali domov. Slaba pripravljenost – kondicijski trener je bil strokovnjak za judo, o nogometu pa je vedel bore malo – in kombinacija izmučenih veteranov ter neizkušenih mladeničev je zahtevala krvavi davek. Razočarani brazilski navijači


Brez nogometne krone – Bolgari so Peléja omehčali, Portugalci »likvidirali«. Črni panter Eusébio je bil poznan tudi kot evropski Pelé. Na sliki ga tolaži.

so po srečanju v bližini prizorišča obupano jokali. Pot domov je večina navijačev pri brazilski letalski družbi Varig potrdila že po porazu z Madžari. Dolgoletni prihranki so splavali po vodi. Torçida je bila priča eni najslabših uvrstitev na SP. Vsa Brazilija je žalovala. V Riu so razjarjeni fanatiki napadli nekatere člane portugalske skupnosti.

Skozi stranska vrata – Poslovil se je ogrnjen v plašč. Nekdo je rekel, da za vedno. Pelé ga je demantiral štiri leta kasneje, ko je zablestel v Mehiki. 8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

171


Zobozdravnik šokiral Italijo Italijanski nogomet je v zgodovini nihal, doživel je vzpone in padce, vendar malo takih kot v Angliji. Azzurri so kljub izpadu v Čilu v prvem krogu prihajali na Otok z velikim upanjem. Niti v najhujših nočnih morah ne bi mogli sanjati, da jih bo domov poslala Severna Koreja, ki je prvič in do danes edinkrat igrala na mundialu. Italijanom je za napredovanje v drugi krog zadoščal remi. Po porazu s Sovjeti so opravili kar sedem menjav. Krvnik je bil majhen napadalec, zobozdravnik iz Pjongjanga Pak Doo-Ik, ki je v prostem času med služenjem v korejski vojski brcal žogo. V 42. minuti je prodrl po desni strani in potisnil žogo v mrežo Albertosija. Italijani so brez poškodovanega Bulgarellija – sam je storil grob prekršek in se poškodoval – imeli skoraj uro časa za izenačenje, vendar niso uspeli prodreti skozi zaprto obrambo in odličnega vratarja. Izumitelji catenaccia, tj. skrajno defenzivnega taktičnega sistema, so se ujeli v lastno zanko. To je bila prva zmaga azijskega predstavnika na SP in prva uvrstitev v drugi krog reprezentance, ki ni pripadala Evropi ali Južni Ameriki. Severni Korejci, ki so se Mednarodni nogometni zvezi pridružili šele leta 1958, so dve leti opravljali vojaške treninge. Selektor Myung Rue-Hyun je pred dvobojem izjavil: »Če bo Italija igrala tako kot

Italija z desetimi – Asistenti odnašajo poškodovanega Bulgarellija, ki se je po nespretnem posredovanju poškodoval sam. Njegova odsotnost je prizadela Azzurre.

proti Čilu in Sovjetski zvezi, jo bomo premagali.« Majhni Korejci so se veselili, naši zahodni sosedje pa zapuščali zelenico stadiona Eyresome Park v Middlesbroughu sklonjenih glav in z mislimi na »dobrodošlico« doma. »Narodna sramota«, »Italija je plačala ceno dolgoletnih napak«, »Groteskno, premagali so nas Korejci«, »Azzurri, sramota«, »Naš nogomet je mrtev«, so bili le nekateri naslovi v časnikih v Italiji. Kljub temu, da je delegacija namesto v Rimu pristala v Genovi, jo je tam v zgodnjih jutranjih urah s psovkami in gnilimi paradižniki pričakalo okoli sedemsto zelo jeznih navijačev. »Krivce« je morala zavarovati policija.

Ali je to mogoče? – Severnokorejski napadalec Pak Doo-Ik je z natančnim strelom premagal vratarja Albertosija in v Italiji povzročil pravo nogometno tragedijo. 172

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966


Sladke težave Predstavniki Azije so nepričakovano ostali v Angliji. Najprej so morali zamenjati letalske karte. Težave so imeli tudi z nastanitvijo v Liverpoolu. Na pomoč jim je priskočila verska skupnost, ki je v samostanu gostila nekaj nogometašev. Korejce je bodrilo dvanajst navijačev, ki jih je vlada Kim Il-Sunga izbrala na posebnem natečaju med deset tisoč kandidati. Pri potnikih je med drugim upoštevala ton glasu in hitrost reakcij. Poslala jih je na tečaje angleščine in jim nudila vso opremo. Korejci niso bili daleč od še ene velike senzacije. Proti Portugalski so vodili s 3 : 0 – nogometni svet je debelo gledal – in na koncu klonili s 3 : 5. Igrali so naivno in na vso moč ter se utrudili. Portugalska izbrana vrsta na čelu z Eusébiom je priložnost maksimalno izkoristila. Nekaj je dodal še izraelski sodnik. Kdor misli, da so Korejci doma doživeli zmagoslaven sprejem, se moti.

Sramota, groteska – Italijanski mediji so po ponižujočem porazu ostro reagirali. »Narodna sramota«, »Groteskno, premagali so nas Severni Korejci«, »Naš nogomet je mrtev« so dovolj jasni primeri.

Črni pajek nemočen pred Kaiserjem – Franz Beckenbauer je z odličnim strelom od daleč presenetil legendo svetovnih vratarjev Leva Jašina. Zahodni Nemci so Sovjete premagali z 2 : 1.

8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

173


Kapetan v slačilnice – Nemški sodnik Kreitlein je zaradi ugovarjanja izključil Argentinca Antonia Rattína. Nista se mogla sporazumeti. Primer je navdihnil Kennetha Astona, da si je izmislil kartone.

je bila tekma osem minut prekinjena. Nemec ga ni razumel in je po gestah sklepal, da preklinja. Ko se je Rattín končno vdal v usodo, je najprej z gibom roke celotnemu avditoriju pokazal, da sodnik Argentincem škoduje (to je ponazoril s kotno zastavico ob angleškem golu, ki jo je nato zmečkal), potem pa se je bos usedel na kraljevo preprogo, medtem ko so nanj padali najrazličnejši predmeti. Angleži so se zgražali nad takšnim obnašanjem. Vzklikali so: »Animals, animals!!« (Živali, živali). Tako jih je označil tudi angleški selektor Ramsey. Argentinci so igrali zelo obrambno. Z usklajenimi premiki so angleške napadalce sistematično puščali v prepovedanem položaju. Enega Kreitlein ni piskal in Hurst je z glavo poslal žogo v mrežo. Dan po srečanju je disciplinska komisija še dodatno kaznovala Argentince. Določila jim je denarno kazen in jih resno opozorila za naslednje svetovno prvenstvo leta 1970. Opozorilo pa se je pozneje izkazalo za brezpredmetno, saj se Argentinci v Mehiko sploh niso uvrstili. Rattín je moral počivati štiri mednarodna srečanja, Ermindo Onega in Ferreiro pa tri. Urugvajcem se proti Zahodnim Nemcem ni godilo nič bolje. Že v osmi minuti je Finney spregledal enajstmetrovko »veliko kot Triglav«, ko je nemški branilec

Sodniški škandali Pred četrtfinalnimi obračuni je največ prahu dvignil izbor sodnikov: Nemcu Rudolfu Kreitleinu so zaupali srečanje med Angleži in Argentinci, Angležu Jamesu Finneyu pa tekmo med Nemci in Urugvajci. Sila čudno je bilo dejstvo, da pravico delita predstavnika držav, ki se borita za najvišji mesti. Strah se je izkazal kot upravičen. Na Wembleyju, kjer Gavčem pred tekmo niso pustili opraviti ogrevanja, je nemški krojač Kreitlein kaznoval vsako akcijo Argentincev – v knjižico (kartonov še ni bilo) je zabeležil polovico belo-modrih priimkov – medtem ko med kaznovanimi ni bilo domačega branilca Stilesa, ki je grobo in brez posledic rušil nasprotnike. Prav njegov prekršek v 35. minuti je izzval argentinskega kapetana Rattína k ostremu protestu – zahteval je tolmača – za kar mu je Kreitlein pokazal pot v garderobo. Ker argentinski kapetan ni želel zapustiti zelenice, 174

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966

Pod varstvom policije – Medtem ko je angleška publika s tribun Argentincem vzklikala »animals« (živali), so Kreitleina na poti z zelenice pospremili policaji.


Schnellinger pred golovo črto strel Pedra Roche prestregel z roko. Nekateri trdijo, da je to storil celo za črto. V dvanajsti minuti je Haller Nemce popeljal v vodstvo. V 49. minuti je mož v črnem po prekršku nad Emmerichom izključil Urugvajca Trocheja, šest minut kasneje pa še Silvo. Ob razpadu urugvajskega sistema so Nemci v dvanajstih minutah trikrat zadeli. Še en zanimiv podatek: na zelo obrambno naravnanem mundialu so bili štirje od petih izključenih, Južnoameričani. Španec Pedro Escartin, takrat predsednik sodniške komisije pri Mednarodni nogometni zvezi, je v svoji knjigi El Mundial defensivo (Obrambni mundial) zapisal, da sta sodnike za četrtfinalne obračune izbirala predsednik FIFE Stanley Rous in svetovalec Kenneth Aston (tisti, ki ga je krovna nogometna organizacija zaradi sojenja v »bitki v Santiagu« med Čilom in Italijo leta 1962 izključila s seznama).

Senzacionalni Portugalci Portugalska, ki je v kvalifikacijah med drugimi izločila svetovnega podprvaka Češkoslovaško, se je prvič uvrstila na SP. Moštvo, ki je slonelo na nogometaših takrat izvrstne Benfice, je igralo moderen in hiter nogomet. Pohod na vrh je v Angliji začelo že v prvem krogu z zmago nad nevarnimi Madžari, slabšimi Bolgari in svetovnimi prvaki Brazilci. Uspeh nad Južnoameričani je očrnila groba igra nekaterih nogometašev, ki so se osredotočili na Peléjeve poškodovane noge. Portugalcem res ne bi bilo treba posegati po nasilju, saj so bili boljši. Vsekakor je v uigranem moštvu blestel Črni panter Eusébio, ob njem pa še ostala dva napadalca, Torres in Simões. Še bolj neverjeten je bil že omenjeni podvig v četrtfinalu nad Severno Korejo, ki je v 23. minuti vodila že s 3 : 0. Portugalci so se pobrali, Korejcem je pošla sapa in končni rezultat je bil 3 : 5 v škodo Azijcev, in to kar s štirimi goli Eusébia. Kolerični kriki portugalskega selektorja, Brazilca Ota Glorie, so v odmoru očitno zalegli. »Nikoli nisem slišal tako ostrih, prostaških besed iz ust kakšnega trenerja,« je po srečanju priznal golgeter iz Mozambika. Mnogi se sprašujejo, kam bi prišli Portugalci, če se v polfinalu ne bi srečali z gostitelji Angleži.

Nemec in Anglež – Vratar Mazurkiewicz je zaustavil prodor Beckenbauerja

Zmagali v malem finalu – Po polfinalnem bolečem porazu proti

v četrtfinalu, ki ga je sodil angleški sodnik. Na srečanju med Anglijo in

Angležem so se Portugalci pobrali in na tekmi za tretje mesto na

Argentino pa je delil pravico Nemec.

stadionu Wembley premagali Sovjete z 2 : 1. 8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

175


Gol ali ne? To je sedaj vprašanje Na svetovnem prvenstvu so pri televizijskih prenosih začeli uporabljati replay ali ponavljanje akcij. Vendar se je izkazalo, da še ne dovolj dobro, saj je ključna akcija prvenstva, tretji angleški gol v 101. minuti finala proti Nemcem, kljub tisočerim kasnejšim ponovitvam, ostala narazčiščena. Nobena kamera BBC-ja ni ujela pravega kota, da bi ugotovili, ali se je žoga po strelu Geoffa Hursta odbila pred golovo črto, padla nanjo ali za njo. Stranski sodnik, Sovjet (Azerbajdžanec) Tofik Bahramov, je Švicarju Dienstu odobritveno prišepnil in glavni delilec pravice je pokazal na sredino igrišča. Nemci so zaman protestirali. Tik pred koncem so Angleži zadeli še četrtič (ob strelu Hursta se je ob igralni površini nahajalo že nekaj evforičnih fanatikov) in sledilo je veliko slavje. Nemška revija Kicker je ponudila visoko denarno nagrado tistemu, ki bi poslal fotografijo, na kateri bi se videlo, če je gol bil ali ne. Prispela ni nobena. Na univerzi v Oxfordu so trideset

Seeler in Moore – Kapetana Nemčije in Anglije pred finalom. V ozadju polemična sodniška trojka na čelu s Švicarjem Gottfriedom Dienstom.

Za golovo črto ali pred njo? – Glavni sodnik Dienst je po navodilu stranskega, Tofika Bahramova, sodil, da je strel Hursta, potem ko se je odbil od prečke, padel za črto. Študije so trideset let pozneje na univerzi v Oxfordu pokazale, da ni bilo tako. 176

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966


Prvi in edini naslov doma – Takole so se angleški nogometaši veselili pohoda na svetovni nogometni vrh. Na ramenih soigralcev kapetan in steber obrambe Bobby Moore.

let kasneje z računalnikom izmerili, da se je žoga odbila dva centimetra in pol pred črto, kar pomeni, da je gol videl le stranski sodnik. Kmalu so robaste štirioglate vratnice in prečko v vratih zamenjali za okrogle. Izumitelji ali bolje rečeno popularizatorji nogometa so se doma veselili kot otroci. V podaljšku so bili kljub spornemu zadetku boljši od Nemcev. Angleški kapetan Bobby Moore je popeljal svoje do kraljeve lože in prejel pokal Julesa Rimeta iz rok rumeno oblečene kraljice Elizabete II. Minuto pred koncem rednega dela so imeli domačini pri vodstvu z 2 : 1 pokal v žepu. Nogomet je pokazal vso svojo nepredvidljivost,

tragedijo in komedijo. Po predložku Emmericha se je v zadnjem zdihljaju žoga nekajkrat odbila v kazenskem prostoru in prišla do branilca Weberja, ki jo je poslal v mrežo in vse znova postavil na začetek. Sto tisoč duš na Wembleyju in tisti, ki so tekmo gledali po televiziji širom Anglije, so mislili, da jih bo kap. Nemci so pred podaljškoma posedeli in legli na travnato površino Wembleyja, da bi se malo spočili. Alf Ramsey je od svojih varovancev zahteval, da stojijo. Izrekel je znamenito frazo: »Pokažite jim, da niste utrujeni. Pokažite jim, da zmorete.« Zmogli so, zabili dva gola in slavili. 8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

177


PRVO IME ANGLIJE

Robert Charlton

Gentleman, ki je preigral smrt Robert Bobby Charlton, sin rudarja v rudniku premoga, se je nogometu približal po mamini strani. Trije strici so bili profesionalni nogometaši, vsi branilci. Rodbinsko tradicijo je najprej nadaljeval Bobbyjev visokorasli starejši brat Jackie, ki so ga klicali Kamela in je bil dvajset let branilec pri Leedsu. Bobby – rodil se je v Ashingtonu 11. oktobra 1937 – pa je bil napadalec. Njegov razgled, točne podaje in zadetki so ostali v trajnem spominu. V sredini petdesetih je imel Manchester United sanjsko mlado, povprečno 22 let staro moštvo, ki ga je vodil trener Matt Busby. Klicali so jih Busby babies. Ko so se 6. februarja 1958 vračali iz Beograda, kjer so se po remiju s Crveno zvezdo (3 : 3) uvrstili v polfinale evropskega pokala prvakov, je letalo po vzletu nad Münchnom strmoglavilo in pokopalo večino članov ekipe. Dvajsetletnega Charltona, ki je v jugoslovanski prestolnici zabil dva gola, je vrglo precej daleč od trupa. Našli so ga živega. Brez čevljev je

bil privezan na sedežu. Preigral je smrt. Hudo ranjen je kmalu okreval. Tudi Busby je preživel. Skupaj sta nato snovala novo enajsterico, ki je osvojila evropski klubski pokal. Od leta 1954 do 1973 je bil član Manchester Uniteda, kariero pa je končal v klubu Preston North End leta 1975, ko je bil star 37 let. Odigral je 606 prvoligaških srečanj in zabil 198 golov. Sodeloval je na treh svetovnih prvenstvih in enkrat osvojil naslov – doma v Angliji (v enajsterici je bil tudi njegov brat). Pravijo, da sta po finalu brata Charlton naslov najprej odšla proslavljat k mami. V angleški reprezentanci sta večkrat kot mlajši od Charltonov nastopila le vratar Peter Shilton (125) in branilec Bobby Moore. Charlton – Our kid (naš fant) - je zbral 106 tekem in zabil 49 golov. Le enkrat je bil zamenjan, proti Nemčiji v Mehiki 1970. Pri vodstvu Angležev z 2 : 1 ga je Ramsey potegnil iz igre, da bi ga prihranil za polfinale. Udaril je v prazno. Nemci so zmagali s 3 : 2.

Ključ za uvrstitev v finale – Legendarni Bobby Charlton je z drugim golom proti Portugalcem angleško enajsterico popeljal v odločilno tekmo proti ZR Nemčiji. 178

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966


ZGODBA PRVENSTVA

Čudežni Korejci

Nihče jih ni upošteval – Severnokorejski nogometaši so postopno prehajali iz eksotike v presenečenje. Dve leti so trenirali po vojaških metodah. Sedem preživelih je spregovorilo po 36 letih v dokumentarnem filmu.

Majhni, neizkušeni in sramežljivi nogometaši iz Severne Koreje so v severno industrijsko mesto Middlesbrough prispeli polni negotovosti. A kmalu so jih prebivalci vzeli za svoje, delno tudi zato, ker so igrali v rdečih majicah, tako kot njihovi domači nogometni ljubljenci. Ko je Park Seung-Zin tri minute pred koncem izenačil proti Čilu, se je stadion Ayresome Park zatresel. Devetnajstega julija pa se je po zmagi nad Italijo rodila legenda. Bilo je največje presenečenje v zgodovini svetovnih prvenstev. V naslednjih dneh je kar tri tisoč Middlesbružanov prepotovalo pol Anglije, da bi majhne Azijce v Liverpoolu spodbujali proti Portugalcem. Po koncu prvenstva so sledi za Korejci – kot prvi Azijci so se uvrstili v drugi krog – izginile. Francoz Pierre Rogoulot je v knjigi Zadnji gulag trdil, da je veliki vodja Kim Il-Sung nogometaše zaradi proslavljanja zmage nad Italijo z ženskami in alkoholom ter popivanja po liverpoolskih pubih pred tekmo s Portugalci poslal v koncentracijsko taborišče Yadok. (Strelec odločilnega zadetka proti Azzurrom Pak Doo-Ik pa naj bi se rešil, ker se zaradi bolečin v želodcu zabave ni udeležil.) Angleški dokumentarist Don Gordon je za zgodbo izvedel iz ust svojega očeta in začel raziskovati. Navdušil je Nicka Bonnerja, strokovnjaka za Severno Korejo, in odločila sta se,

da bosta posnela dokumentarec. Čakala sta štiri leta in julija 2000 presenetljivo dobila vstopna vizuma v državo, ki po štiridesetih letih ni bila nič manj nedostopna kot takrat. Oktobra sta prispela v Pjongjang in začela desetdnevno snemanje. Našla sta sedem preživelih »mundialistov«. Spoznala sta tudi njihove družine, štirinajst severnokorejskih klubov in druge objekte, celo takšne, ki so bili običajno zaprti za javnost. Na ulici so se starejši domačini še spominjali velikega podviga. Mnogi so tisto noč, zaradi časovne razlike, bedeli ob radiu in ob štirih zjutraj slišali sporočilo reporterja iz Anglije: »Nas lahko slišite v Koreji? Koreja je zmagala.« Strelec zmagovitega gola proti Italiji, šestinšestdesetletni Pak Doo-Ik, je angleško dokumentaristično ekipo sprejel v svojem dvosobnem stanovanju v Ulici športa v glavnem mestu. Z vnukom v naročju je priznal, da sta Gordon in Bonner prva Angleža, ki ju je srečal po 36 letih. Zatrdil je, da so nogometaši po vrnitvi v domovino doživeli zelo lep sprejem, dobili državna stanovanja in ostali povezani z nogometom. Danes so narodni heroji. Na tekmah domače lige jih navijači prosijo za avtograme. Dokumentarec The Game of their Lives (Njihova življenjska tekma) je prejel veliko priznanj. 8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

179


INTERVJU

Prekleti Wembley Eusébio v nogometni katedrali res ni imel sreče. V polfinalu je Portugalska klonila proti domačinom. »Angleži so, neverjetno, vse tekme ob izredni podpori domače publike igrali na svojem Wembleyju. Čeprav so vsi govorili, da smo bili mi boljši, nam je Bobby Charlton zabil dva gola. Izgubili smo zaradi svoje neučinkovitosti.« Kot član Benfice je Eusébio na Wembleyu moral priznati nasprotnikovo premoč še v dveh finalih evropskega pokala prvakov: leta 1963 proti Milanu (1 : 2) in leta 1968 proti Manchester Unitedu v podaljških. »Proti Rdečim vragom sem v zadnji minuti rednega dela zgrešil stoodstotno priložnost,« je izjavil. Črni panter je zase nerad poslušal vzdevek evropski Pelé, ker je bil Afričan (rojen v Mozambiku) in ker sta se njegov slog in karakter razlikovala od Brazilca. Povezovalo ju je le to, da je portugalski napadalec pri 19 letih v Parizu debitiral prav proti Peléjevemu

Santosu. »Bil je poletni turnir leta 1961. Santos in Benfica sta igrala finale. V igro sem vstopil v zadnjih dvajsetih minutah, ko so Brazilci vodili s 3 : 0. S tremi zadetki mi je uspelo izenačiti, a potem je Santos našo mrežo zatresel še trikrat (dvakrat Pelé) in srečanje se je končalo z njihovo zmago s 6 : 3.« Revija France Football je članek naslovila: Eusébio 3, Pelé 2. Najlepši Eusébijevi spomini so usmerjeni v leto 1962, ko je njegov klub z odlično zmago 5 : 3 nad Real Madridom v Amsterdamu drugič zaporedoma osvojil evropski pokal prvakov. Napadalec je zabil dva gola. Leto prej na odločilni tekmi proti Barceloni ni igral. »K prodoru Benfice na sam evropski vrh je veliko pripomogel Madžar Bela Guttman, ki nas je v treh letih z napadalnim nogometom spravil v sam evropski vrh. Ne morem primerjati današnjega nogometa s tistim, ki smo ga igrali mi. Lahko pa povem, da je moja generacija največ naredila za spektakel in za gole.«

PRVE VIOLINE

Antonio Carbajal Mehika

Doma ga kličejo El cinco copas (Pet pokalov) ali La Tota. Bil je prvi nogometaš, ki je nastopil na petih svetovnih prvenstvih. Zadnjo od enajstih tekem in edino v Angliji je na stadionu Wembley odigral proti Urugvaju. Mehičani so bili že odpisani in trener je 37-letnemu veteranu dal priložnost, da postane rekorder. Za izkazano zaupanje se mu je oddolžil z odličnimi obrambami in mrežo ohranil nedotaknjeno. Po tekmi je ob slovesu od nogometa prejel nepozabne ova-

Pet pokalov – Carbajal je prvič branil v Braziliji 1950. 180

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966

cije. »Tisti dan je Carbajal vstopil v zgodovino, skoraj v legendo,« so zapisali. Šestnajst let je bil lastnik mehiških vrat. Carbajala postavljajo med deset najboljših igralcev v stoletni zgodovini mehiškega nogometa. Rodil se je leta 1929 v Ciudad de México. Kot mladinec je bil član – ni igral – mehiške olimpijske selekcije v Londonu 1948. Leta 1950 je proti Braziliji na otvoritveni tekmi na stadionu Maracana debitiral na SP. Ademir dvakrat, Jair in Baltazar so ga premagali. Dvanajst let pozneje sta bila v Čilu krvnika Pelé in Zagallo. Gole – na SP jih je dobil 25 – so mu med drugimi zabili


tudi Masopust, Liedholm in Kopa. Od leta 1950 do 1966 je igral pri klubu León iz zvezne države Guanajuato in bil dvakrat državni in enkrat pokalni prvak. Pri 41 letih se je skušal vrniti, da bi v Mehiki sodeloval še na svojem šestem SP, vendar ni šlo. Po upokojitvi je ob trenerskem delu nadaljeval delo v steklarstvu, v poklicu, za katerega se je izučil v mladih letih.

Eusébio da Silva Ferreira Portugalska

Pak Doo-Ik Severna Koreja

Črni panter – Eusébio je z bele točke premagal Jašina.

Na SP je v štirih tekmah (360 minut) zabil en sam gol, a takšnega, ki je ostal zapisan v nogometnih knjigah. Hitri in neznani Azijci so poslali domov Italijane. V zgodovino se je vpisal kot zobozdravnik, ki je šokiral nogometni svet, čeprav mnogi dvomijo, da je res kdaj popravil kakšen karies. Nekateri podatki pravijo, da je bil učitelj telesne vzgoje. Rodil se je 17. marca 1942. Po mundialu se je vrnil v Pjongjang, dobil stanovanje in ostal vezan na nogomet. Nekaj časa je kot selektor tudi vodil reprezentanco.

Najboljši strelec prvenstva (9 zadetkov) se je rodil v mestu Lourenço Marques v afriškem Mozambiku, takrat portugalski koloniji. Telesno šibak je kot otrok prodajal na ulicah. Brez žoge bi bil kot mnogi vrstniki obsojen na revščino. Prve nogometne korake je naredil v domačem klubu Sporting. Kmalu ga je opazila portugalska Benfica. Zanj se je potegoval tudi lizbonski Sporting (trdil je, da je mozambiški soimenski klub njegova podružnica) in svojo pravico brez uspeha iskal celo na sodišču. Eusébio je v štirinajstletni zvestobi Benfici osvojil deset domačih prvenstev in enkrat evropski pokal prvakov. Leta 1962 je z dvema goloma proti Real Madridu v Amsterdamu odločil finale. Kljub mamljivim ponudbam mu Benfica ni dala priložnosti igranja v drugem evropskem klubu. Predsednik države Salazar je Eusébiu osebno povedal, da je narodna last. Enkrat so ga razglasili za najboljšega evropskega nogometaša. Med letoma 1960 in

1977 je na Portugalskem in v ZDA na 373 prvenstvenih tekmah zabil 342 golov. Leta 1970 je v sklopu pokala pokalnih zmagovalcev z Benfico prišel v Ljubljano in zatresel mrežo proti Olimpiji (1 : 1). Kot pomočnik trenerja se je 22 let kasneje vrnil v Izolo na srečanje pokala UEFA med Izolo in Benfico. S portugalsko reprezentanco (64 tekem – 41 golov) je najbolj blesteče trenutke doživel v Angliji, na tri mundiale (1962, 70 in 74) pa se z njo ni uvrstil. Po operaciji kolena – poškodoval se je na turneji z Benfico – ni bil nikoli več isti. Leta 1974 je prvič izpadel iz izbrane vrste. Pri 32 letih je za zelo nizke honorarje kariero nadaljeval v ZDA in Mehiki. Pred upokojitvijo, ko je bil star 39 let, je nekaj časa igral pri portugalskem klubu Beira Mar. Danes je funkcionar Benfice.

8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

181


BESEDE, BESEDE

PODATKI, STATISTIKE, ŠTEVILKE

Alf Ramsey

Idealna enajsterica

Orlando, Altair, Zito, Garrincha, Pelé in pet,

»Čakajo vas naporni, neprekinjeni

Banks (Anglija), Cohen (Anglija),

ki so leta 1970 končno dosegli tako želeni

treningi brez izhodov iz karantene. Tisti,

Voronin (Sovjetska zveza),

tretji naslov svetovnih prvakov (Brito, Gérson,

ki bo odšel v pub na pivo, bo izključen

Schnellinger (ZR Nemčija),

Jairzinho, Tostão in Pelé). Na širšem seznamu

iz reprezentance. Tisti, ki smatra, da ni

Beckenbauer (ZR Nemčija), Moore

je bil tudi Italijan Amarildo, prvi legionar v

sposoben takšnih naporov, naj to pove

(Anglija), Coluna (Portugalska),

reprezentančnih vrstah, a je izpadel. Brazilski

v tem trenutku in brez zamere odide

Haller (ZR Nemčija), Bobby Charlton

selektor Feola je uporabil kar 20 igralcev. Edini,

domov,« besede angleškega selektorja

(Anglija), Eusébio (Portugalska),

ki je igral vse tri tekme, je bil Jairzinho, medtem

prvi dan priprav na svetovno prvenstvo.

Simões (Portugalska).

ko Edu in Zito nista igrala niti minute.

Alf Ramsey

Mali ekrani

Pelé in Garrincha

»Bobby Charlton je nogometno in

Televizijske prenose si je širom

Proti Bolgariji sta zadnjič skupaj nastopila Pelé

človeško bližje popolnosti kot katerikoli

sveta ogledalo okoli 400 milijonov

in Garrincha. Svojo skupno reprezentančno pot

drugi nogometaš.«

ljudi, vendar le del neposredno. V

sta začela proti isti reprezentanci na stadionu

mnogih državah, med njimi tudi

Pacaembú v São Paulu. Od tedaj je Brazilija

Eusébio

v južnoameriških, so predvajali

nekajkrat izgubila s Peléjem, a nikoli z obema

»Pelé je moja senca. V želji po

posnetke dan ali dva po tekmi,

v prvi enajsterici. Garrincha je na tekmi proti

bombastičnih člankih me kličejo evropski

odvisno od letalskih zvez.

Madžarom, svoji šestdeseti in obenem zadnji v

BESEDE, BESEDE

Pelé. Za božjo voljo, ne kličite me več tako.

182

zeleno-rumeni majici, sploh prvič doživel poraz.

Pelé je Pelé. Jaz se imenujem Eusébio,« v

Žoga

knjigi Črni dragulj iz Mozambika.

Za angleško svetovno prvenstvo so

Angleži brez poraza

naredili 300 žog znamke Challenger, s

Angleška reprezentanca je osvojila svetovno

Pak Doo-Ik

podolgovatimi kosi usnja. Pripravili so

prvenstvo brez izgubljene tekme. Najboljši

»Vedeli smo, da so Angleži sodelovali v

tri barve: belo, rumeno in oranžno.

napad je bil portugalski: 17 golov v 6 tekmah.

korejski vojni, zato smo jih smatrali za

Najbolje so se branili Argentinci: prejeli so

sovražnike. Potem ko so nas tako lepo

Najmlajši

2 gola v 4 tekmah, z enakim povprečjem kot

sprejeli, sem spoznal, da v nogometu

Brazilec Edu je najmlajši nogometaš,

Angleži (3 goli v 6 tekmah). Bolgari so bili že

ne štejejo le zmage. Nogomet lahko

ki je prišel na svetovno prvenstvo.

drugo zaporedno prvenstvo z enim zadetkom

vedno pripomore k izboljšanju odnosov

Soigralec Peléja pri Santosu, ki je bil

najmanj učinkoviti. Tokrat so neslavni dosežek

in k miru,« severnokorejski napadalec

na angleškem mundialu star le 16 let,

delili s Švico in Mehiko. Švicarji in Severni Korejci

v angleškem dokumentarcu, 36 let po

ni dobil priložnosti za igro.

so prejeli največ golov, 9, s tem da je Koreja

neverjetnem podvigu.

odigrala tekmo več. Največ enajstmetrovk 47 nogometašev

(3 v 4 dvobojih) so dosodili Portugalcem, v

Lee Chang-Myong

Brazilci so bili pred prvenstvom

obratnem smislu pa Severni Koreji. Angleški

»Za menoj so bila vrata, kar je bilo manj

prepričani, da bodo še tretjič

sodnik James Finney je na tekmi četrtfinala med

pomembno. Za reprezentanco pa sta bila

prvaki. Priprave niso bile resne,

Nemčijo in Urugvajem v petih minutah izključil

ves narod in veliki vodja. Če bi Italijanom

saj se jih je na pobudo selektorja

dva Južnoameričana. Od petih izključenih so

pustil, da bi zabili en gol, bi se počutil tako

Vicenteja Feole tri mesece pred

bili kar štirje iz Južne Amerike. Največ golov so

krivega, da bi si želel umreti,« korejski

začetkom prvenstva udeležilo kar

nogometaši na prvenstvu dosegli med 76. in

vratar, ki je Azzurrom zaklenil gol.

47 nogometašev. Prevelika gneča je

90. minuto. Najbolj pogosti rezultat je bil 2 : 1.

povzročila neusmiljeno konkurenco

Tekme so se s tem izidom končale devetkrat.

Franz Beckenbauer

in grozno vzdušje. V Evropo je 17.

»Na koncu sem bil rdeč kakor paradižnik,«

junija odpotovalo 27 igralcev. Med

Prvi hattrick v finalu

nemški Kaiser, ki je v finalu dokaj

dvaindajsetimi izbranimi je ostalo

Angleški napadalec Geoff Hurst je edini,

neuspešno čuval Bobbyja Charltona.

8 dvakratnih svetovnih prvakov:

ki je do danes v finalu mundiala zabil tri

Gilmar, Djalma Santos, Bellini,

gole. Prvenstvo je začel kot rezervist, svojo

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966


priložnost pa je dobil v četrtfinalu

Ponovno doma

Navijaška pesem

proti Argentini (zabil je edini gol).

Ko je sedem bivših severnokorejskih

Angleški navijači, ki so po vzorcu When the

Igral je namesto poškodovanega

reprezentantov na pobudo dokumentarista

Saints go marchin’in peli When the Whites

ljubljenca domačega občinstva,

Gordona po 37 letih obiskalo Middlesbrough,

go marchin’in, so morali v finalu spremeniti

Jimmyja Greavesa. Ostal je v

kjer so stanovali med prvim krogom SP 1966,

besedilo. Angleži so igrali v rdeči opremi.

moštvu in trikrat slavil proti

je bilo slovesno. Ogledali so si oba stadiona

Nemcem.

in poželi prave ovacije. Na Ayresome Parku

Napis

v Middlesbroughu jih je pozdravilo 33 tisoč

Reprezentanca Sovjetske zveze je na prsnem

Iz jugoslovanske skupine

ljudi, na stadionu Goodison Park v Liverpoolu

delu dresa prvič nosila napis CCCP (Zveza

Francija

(tam igra domače tekme Everton) pa 40 tisoč.

sovjetskih socialističnih republik).

Jugoslovanska reprezentanca je

Povsod so doživeli topel prijateljski sprejem.

v kvalifikacijah za SP nastopila

Nagrada

v tretji evropski skupini

Pobotanje

Revija People je Eusébiu, najboljšemu strelcu

skupaj s Francijo, Norveško in

Osem let po polemičnem sojenju na srečanju

prvenstva, podarila tisoč funtov.

Leksemburgom. Jugoslovani so

med Anglijo in Argentino na Wembleyju leta

Francoze premagali v Beogradu

1966 so argentinski nogometaši, ki so leta

Nogomet na konju

(1 : 0) in izgubili v Parizu (0 : 1).

1974 sodelovali na SP v ZR Nemčiji, na domu

Nogomet ima v Koreji globoke korenine,

Manj uspešni so bili proti

v Stuttgartu obiskali sodnika Kreitleina in z

menda so s slamnato žogo tam igrali že v

Norvežanom (0 : 3 v Oslu, 1 : 1

njim »sklenili premirje«.

šestem stoletju pred Kristusom. Severna

v Beogradu). Luksemburg so po

Koreja je postala članica FIFE leta 1958. Njene

pričakovanjih strli s 3 : 1 doma

Je kava poživilo?

nogometaše pa je navdihovala zmagovalna

in 5 : 2 v gosteh. Na svetovno

Brazilcem so organizatorji pisno odsvetovali

moč konja Čolima, ki v kitajski mitologiji

prvenstvo so odpotovali Francozi.

pitje kave, češ da preveč poživilno vpliva na

predstavlja moč in energijo, saj legenda pravi,

nogometaše. Odgovor je bil odločen: »Angleški

da je pretekel tisoč kilometrov. Komunistična

čaj je močnejši.« Še naprej so pili cafezinho.

Koreja in Anglija nista imeli diplomatskih odnosov. Angleži so Korejcem odobrili

Praznovanje pred razpadom

vstopne vizume, zastava je na stadionu

Italijani so pred »katastrofo« doživeli tudi

lahko plapolala, himna pa ni smela zadoneti.

svetel trenutek. Zmago nad Čilom so veselo

Kruta korejska vojna, ki se je končala 13 let

proslavljali. Leta 1962 je tekma med obema

pred angleškim svetovnim prvenstvom,

reprezentancama na stadionu Nacional v

je severnjakom pustila vrsto sovražnikov.

čilskem glavnem mestu zaradi grobe igre

Severni Korejci so se na SP uvrstili po zmagi

obeh moštev in izključitve dveh Italijanov

nad Avstralijo z 9 : 2. Ker državi nista imeli

ostala v spominu kot “bitka v Santiagu”.

diplomatskih odnosov, so srečanje odigrali v

Iz tistega srečanja so v Middlesbroughu

Phnom Pehnu, glavnem mestu Kambodže.

na SP igrali le Italijan Salvadore ter Čilenci Eyzaguirre, Fouilloux in Leonel Sánchez. Tisti,

Nasprotnika in prijatelja

ki so mislili, da bodo videli ponovitev bitke,

Bobby Charlton in Antonio Ubaldo Rattín

so se ušteli.

sta z leti postala prijatelja. Kljub jezikovni oviri sta se večkrat srečala in prek tolmača

Pasja sprememba

simpatično komunicirala. Februarja 2003 je

Urugvaj in Francija, ki bi morala igrati na

Charlton prišel v Buenos Aires kot predstavnik

Wembleyju, sta se preselila na manjši

Akademije Laureus in lastne fundacije,

stadion White Hart Lane (White City), prav

Rattín pa je bil kot poslanec v argentinskem

tako v Londonu. Zakaj? Ob petkih so bile v

parlamentu predsednik komisije za šport. Oba

»nogometni katedrali« na vrsti pasje dirke.

sta bila stara 65 let. 8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

183


OB ROB

Ni mogoče

Videl ga bo ves London

Španci še danes ne morejo razumeti, kako so jim Nemci zabili prvi zadetek.

ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Napadalec Lothar Emmerich je tik pred gol

184

avt črto ujel izgubljeno žogo in jo skoraj iz mrtvega kota poslal v mrežo. Sir Alf Ramsey Angleški selektor je po osvojenem prvenstvu postal sir. Kot udeleženec SP 1950 nanj ni imel najlepših spominov, a je v selektorski vlogi svoje varovance pripeljal do vrha in zasluge je kraljica znala ceniti. Ubogi vratar Po temnopoltem Moacyrju Barbosi, velikem krivcu za polom leta 1950, so brazilska vrata branili samo beli vratarji. Edina izjema je v bil mešanec Manga, ki je v Liverpoolu igral na odločilni tekmi proti Portugalcem. Tudi on ni imel sreče. Pri prvem golu mu je žoga spolzela iz rok, pri drugem pa je posredoval zelo neodločno. Ob vrnitvi domov je moral »emigrirati« k Nacionalu v Montevideo. Napakam vratarjev pa so v Braziliji dolga leta rekli mangueiradas.

Takole je bila avgusta 2005 videti gradnja novega stadiona Wembley v severozahodnem delu Londona. V zgodovini najdražje nogometno prizorišče na svetu (uporabljali ga bodo tudi za druge športe in koncerte) bo vredno 757 milijonov funtov. 133 metrov visok jekleni lok bo viden z vseh delov Londona. Iz njegovega oboda se bo v 15 minutah razprla streha, ki bo 90 tisoč gledalcev obvarovala pred dežjem. Stadion bo nadomestil tradicionalna dvojčka (stolpa), simbola starega Wembleyja iz leta 1923, ki so ju porušili decembra 2002. Na njem nikoli ni igral Pelé, Maradona pa samo enkrat.

Mazzola in Rivera Italijana Sandro Mazzola in Gianni Rivera sta vseskozi tekmovala za zvezno mesto v reprezentanci. Eden redkih

DOGODKI

skupnih nastopov je bil proti Severni Koreji, in Italija je doživela enega najbolj ponižujočih porazov v zgodovini. • Umrl je Walt Disney, mojster filmske risanke, proizvajalec otroških in tudi odraslih sanj. Ne izmenjajmo majic

• V Vietnamu je eno leto po ameriški intervenciji divjala kruta vojna.

Angleški selektor Alf Ramsey je po tekmi

• Anglija je doživljala fenomen Beatlesov, feminizma in minikrila.

na stadionu Wembley svojim varovancem

• Hude nevihte v Italiji so ogrozile Firence, predvsem umetnine, kot je Perzej

prepovedal izmenjavo majic z Argentinci.

Benvenuta Cellinija.

“To so živali,” je izjavil.

• V New Yorku se je začela gradnja World Trade Centra.

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966


skupina A

skupina B

Anglija – Urugvaj – Francija - Mehika

ZR Nemčija – Švica – Argentina – Španija ZR Nemčija – Čile – Italija – Švica

11. julij

16. julij

12. julij

ANGLIJA 0 URUGVAJ 0

ANGLIJA 2

ZR NEMČIJA

37’ B. Charlton, 75’ Hunt

16’ Held, 40’, 52’ Beckenbauer, 20’, 70’ (11-m) Haller

Stadion: Wembley, London Sodnik: István Zsolt (Madžarska) Gledalcev: 87.148 Anglija: Gordon Banks, Cohen, Ramon Wilson, Stiles, Jackie Charlton, Bobby Moore, Ball, Greaves, Bobby Charlton, Hunt, John Connelly. Urugvaj: Mazurkiewicz, Troche, Manicera, Ubiñas, Néstor Goncálvez, Omar Caetano, Julio César Cortés, Milton Viera, Héctor Silva, Pedro Rocha, Domingo Pérez.

MEHIKA 0

ŠVICA 0

Stadion: Wembley, London Sodnik: Concetto Lo Bello (Italija) Gledalcev: 92.570 Anglija: Gordon Banks, Cohen, Ramon Wilson, Stiles, Jackie Charlton, Bobby Moore, Paine, Greaves, Bobby Charlton, Hunt, Martin Peters. Mehika: Ignacio Calderón, Chaires, Gustavo Peña, Del Muro, Gabriel Nuñez, Guillermo Hernández, Isidoro Díaz, Ignacio Jáuregui, Salvador Reyes, Enrique Borja, Padilla.

Stadion: Hillsborough, Sheffield Sodnik: Hugh Phillips (Škotska) Gledalcev: 36.127 ZR Nemčija: Tilkowski, Höttges, Willi Schulz, Wolfgang Weber, Schnellinger, Beckenbauer, Haller, Brülls, Seeler, Overath, Held. Švica: Elsener, Grobety, Schneiter, Tacchella, Fuhrer, Bäni, Dürr, Odermatt, Künzli, Hosp, Schindelholz.

16. julij

5

ZR NEMČIJA 0 ARGENTINA 0 Stadion: Villa Park, Birmingham Sodnik: Konstantin Zečević (Jugoslavija) Gledalcev: 51.419 ZR Nemčija: Tilkowski, Höttges, Willi Schulz, Wolfgang Weber, Schnellinger, Beckenbauer, Haller, Overath, Seeler, Held, Brülls. Argentina: Roma, Perfumo, Marzolini, Ferreiro, Rattín, Albrecht, Jorge Solari, Alberto González, Artime, Ermindo Onega, Más. Izključen: 65’ Albrecht.

13. julij

ARGENTINA 2

19. julij

FRANCIJA 1

19. julij

66’, 79’ Artime

ARGENTINA 2

62’ Hausser

URUGVAJ 0 MEHIKA 0

ŠPANIJA 1

52’ Artime, 81’ E. Onega

72’ Pirri

ŠVICA 0

Stadion: Wembley, London Sodnik: Bertil Lööw (Švedska) Gledalcev: 61.112 Urugvaj: Mazurkiewicz, Troche, Manicera, Ubiñas, Néstor Goncálvez, Omar Caetano, Julio César Cortés, Milton Viera, Sasía, Pedro Rocha, Domingo Pérez. Mehika: Antonio Carbajal, Chaires, Gustavo Peña, Mercado, Gabriel Nuñez, Guillermo Hernández, Isidoro Díaz, Cisneros, Salvador Reyes, Enrique Borja, Padilla.

Stadion: Villa Park, Birmingham Sodnik: Dimitar Rumenčev (Bolgarija) Gledalcev: 47.982 Argentina: Roma, Perfumo, Marzolini, Ferreiro, Rattín, Albrecht, Jorge Solari, Alberto González, Artime, Ermindo Onega, Más. Španija: Iribar, Manuel Sanchís I, Eladio, Pirri, Gallego, Zoco, José Armando Ufarte, Del Sol, Peiró, Luis Suárez, Gento.

Stadion: Hillsborough, Sheffield Sodnik: Joaquim Fernandes Campos (Portugalska) Gledalcev: 31.443 Argentina: Roma, Perfumo, Marzolini, Ferreiro, Rattín, Calics, Jorge Solari, Alberto González, Artime, Ermindo Onega, Más. Švica: Eichmann, Brodmann, Künzli, Armbruster, Fuhrer, Bäni, Stierli, Gottardi, Kühn, Hosp, René Quentin.

MEHIKA 1 48’ Borja

Stadion: Wembley, London Sodnik: Menehem Ashkenazi (Izrael) Gledalcev: 69.237 Francija: Aubour, Jean Djorkaeff, Budzynski, Artelesa, De Michele, Bernard Bosquier, Herbin, Bonnel, Néstor Combin, Gondet, Hausser. Mehika: Ignacio Calderón, Chaires, Gustavo Peña, Gabriel Nuñez, Guillermo Hernández, Isidoro Díaz, Mercado, Salvador Reyes, Enrique Borja, Fragoso, Padilla.

15. julij

20. julij

20. julij

ŠPANIJA 2

ZR NEMČIJA

15. julij

ANGLIJA 2

60’ Sanchís, 78’ Amancio

39’ Emmerich, 84’ Seeler

URUGVAJ 2

38’, 75’ Hunt

ŠVICA 1

ŠPANIJA 1

27’ Rocha, 32’ Cortés

FRANCIJA 0

29’ Quentin

24’ Fuste

FRANCIJA 1

Stadion: Wembley, London Sodnik: Arturo Yamasaki Maldonado (Perú) Gledalcev: 98.270 Anglija: Gordon Banks, Cohen, Ramon Wilson, Stiles, Jackie Charlton, Bobby Moore, Ian Callaghan, Greaves, Bobby Charlton, Hunt, Martin Peters. Francija: Aubour, Jean Djorkaeff, Budzynski, Artelesa, Herbin, Bernard Bosquier, Jacques Simon, Bonnel, Herbert, Gondet, Hausser.

Stadion: Hillsborough, Sheffield Sodnik: Tofik Bahramov (Sovjetska zveza) Gledalcev: 32.028 Španija: Iribar, Manuel Sanchís I, Reija, Pirri, Francisco Fernández Gallego, Zoco, Amancio, Del Sol, Peiró, Luis Suárez, Gento. Švica: Elsener, Brodmann, Leimgruber, Armbruster, Fuhrer, Bäni, Stierli, Gottardi, Kühn, Hosp, René Quentin.

Stadion: Villa Park, Birmingham Sodnik: Armando Marques (Brazilija) Gledalcev: 51.875 ZR Nemčija: Tilkowski, Höttges, Willi Schulz, Wolfgang Weber, Schnellinger, Beckenbauer, Lothar Emmerich, Krämer, Seeler, Overath, Held. Španija: Iribar, Manuel Sanchís I, Reija, Jesús Glaría Roldán, Francisco Fernández Gallego, Zoco, Amancio, Adelardo, Marcelino, Fuste, Lopera.

15’ (11m) De Burgoing

Stadion: White Hart Lane, London Sodnik: Karol Galba (Češkoslovaška) Gledalcev: 45.662 Urugvaj: Mazurkiewicz, Troche, Manicera, Ubiñas, Néstor Goncálvez, Omar Caetano, Julio César Cortés, Milton Viera, Sasía, Pedro Rocha, Domingo Pérez. Francija: Aubour, Jean Djorkaeff, Budzynski, Artelesa, Héctor De Burgoing, Bernard Bosquier, Jacques Simon, Bonnel, Herbert, Gondet, Hausser.

LESTVICA 1. Anglija 2. Urugvaj 3. Mehika 4. Francija

2

LESTVICA 5 točk 4 točke 2 točki 1 točka

1. ZR Nemčija 2. Argentina 3. Španija 4. Švica

5 točk (7 – 1) 5 točk (4 – 1) 2 točki 0 točk

8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

S TAT I S T I K E

13. julij

185


skupina C

skupina D

Brazilija – Bolgarija – Madžarska – Portugalska

Sovjetska zveza – Severna Koreja – Italija – Čile

12. julij

16. julij

12. julij

16. julij

BRAZILIJA 2

PORTUGALSKA 3

SOVJETSKA ZVEZA 3

SOVJETSKA ZVEZA 1

15’ Pelé, 63’ Garrincha

7’ (avt) Vutzov, 38’ Eusébio, 81’ Torres

31’, 88’ Melofejev, 32’ Baniševski

57’ Čislenko

BOLGARIJA 0

BOLGARIJA 0

SEVERNA KOREJA

Stadion: Goodison Park, Liverpool Sodnik: Kurt Tschenscher (ZR Nemčija) Gledalcev: 52.847 Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Bellini, Altair, Paulo Henrique, Denilson Custodio Machado, Lima, Garrincha, Alcindo, Pelé, Jairzinho. Bolgarija: Najdenov, Šalamanov, Vutzov, Gaganelov, Dimitar Penev, Kitov, Žečev, Jakimov, Dermendijev, Asparuhov, Ivan Kolev.

Stadion: Old Trafford, Manchester Sodnik: José María Codesal (Urugvaj) Gledalcev: 33.355 Portugalska: José Costa Pereira, Festa, Germano, Vicente, Hilário, Graça, Coluna, José Augusto, José Torres, Eusébio, Antonio Simões. Bolgarija: Najdenov, Šalamanov, Vutzov, Gaganelov, Dimitar Penev, Jekov, Žečev, Jakimov, Dermendijev, Asparuhov, Kostov.

Stadion: Ayresome Park, Middlesbrough Sodnik: Juan Gardeazábal Garay (Španija) Gledalcev: 22.568 Sovjetska zveza: Kavazašvili, Ponomarjev, Šesternjev, Hurcilava, Ostrovski, Josif Sabo, Sičinava, Čislenko, Melofejev, Baniševski, Husajnov. Severna Koreja: Lee Chang-Myong, Pak Lee-Sup, Shin Yung-Kyoo, Lim Zoong-Sun, Kang Bong-Chil, Park Seung- Zin, Im Seung-Hwi, Han Bong-Zin, Pak Doo-Ik, Kang Ryong-Woon, Kim Seung-Il.

13. julij

19. julij

PORTUGALSKA 3

PORTUGALSKA 3

13. julij

SEVERNA KOREJA

1’, 67’ José Augusto, 90’ Torres

15’ Simões, 27’, 85’ Eusébio

ITALIJA 2

42’ Pak Doo Ik

MADŽARSKA 1

BRAZILIJA 1

8’ Mazzola, 88’ Barison

ITALIJA 0

60’ Bene Stadion: Old Trafford, Manchester Sodnik: Leo Callaghan (Wales) Gledalcev: 37.311 Portugalska: Joaquim Carvalho, João Morais, João Baptista, Vicente, Hilário, Graça, Coluna, José Augusto, Eusébio, José Torres, Antonio Simões. Madžarska: Szentmihaly, Mátrai, Káposzta, Sovari, Meszöly, Sipos, Ferenc Bene, István Nagy, Florian Albert, Janos Farkas, Rákosi.

70’ Rildo

ČILE 0

Stadion: Goodison Park, Liverpool Sodnik: George McCabe (Anglija) Gledalcev: 62.204 Portugalska: José Costa Pereira, João Morais, João Baptista, Vicente, Hilário, Graça, Coluna, José Augusto, José Torres, Eusébio, Antonio Simões. Brazilija: Manga, Fidélis, Brito, Orlando, Rildo, Denilson Custodio Machado, Lima, Jairzinho, Machado da Silva, Pelé, Paraná.

Stadion: Roker Park, Sunderland Sodnik: Gottfried Dienst (Švica) Gledalcev: 30.956 Italija: Albertosi, Burgnich, Facchetti, Rosato, Salvadore, Lodetti, Perani, Bulgarelli, Sandro Mazzola, Gianni Rivera, Barison. Čile: Juan Olivares, Eyzaguirre, Humberto Cruz, Elías Figueroa, Hugo Villanueva, Ignacio Prieto, Marcos, Pedro Araya, Tobar, Fouilloux, Leonel Sánchez.

Stadion: Ayresome Park, Middlesbrough Sodnik: Pierre Schwinte (Francija) Gledalcev: 18.727 Severna Koreja: Lee Chang-Myong, Ha Yung-Won, Shin Yung Kyoo, Lee Dong-Woon, Oh Yoon-Kyung, Park Seung-Zin, Im Seung-Hwi, Han Bong-Zin, Pak Doo-Ik, Kim Bong-Hwan, Yang Seung-Kook. Italija: Albertosi, Landini, Facchetti, Guarneri, Janich, Fogli, Perani, Bulgarelli, Sandro Mazzola, Gianni Rivera, Barison.

15. julij

20. julij

15. julij

20. julij

MADŽARSKA 3

SEVERNA KOREJA

2’ Bene, 64’ Farkas, 73’ (11m) Meszöly

43’ (avt) Davidov, 45’ Meszöly, 54’ Bene

88’ Park Seung-Zin

28’, 85’ Porkujan

BRAZILIJA 1

BOLGARIJA 1

ČILE 1

ČILE 1

14’ Tostão

15’ Asparuhov

26’ (11m) Marcos

32’ Marcos

Stadion: Goodison Park, Liverpool Sodnik: Kenneth Dagnall (Anglija) Gledalcev: 57.455 Madžarska: Gelei, Mátrai, Káposzta, Szepesi, Meszöly, Sipos, Ferenc Bene, Mathesz, Florian Albert, Janos Farkas, Rákosi. Brazilija: Gilmar, Djalma Santos, Bellini, Altair, Paulo Henrique, Gérson, Lima, Garrincha, Tostão, Alcindo, Jairzinho.

Stadion: Old Trafford, Manchester Sodnik: Roberto Goicoechea (Argentina) Gledalcev: 22.064 Madžarska: Gelei, Mátrai, Káposzta, Szepesi, Meszöly, Sipos, Ferenc Bene, Mathesz, Florian Albert, Janos Farkas, Rákosi. Bolgarija: Simeonov, Largov, Vutzov, Gaganelov, Dimitar Penev, Davidov, Zečev, Jakimov, Kotkov, Asparuhov, Ivan Kolev.

Stadion: Ayresome Park, Middlesbrough Sodnik: Aly Hussein Kandil (Egipt) Gledalcev: 15.887 Severna Koreja: Lee Chang-Myong, Pak Lee-Sup, Lee Dong-Won, Lim Zoong-Sum, Oh Yoon-Kyung, Shin Yung- Kyoo, Park Seung-Zin, Im Seung-Hwi, Han Bong-Jin, Pak Doo-Ik, Kim Seung-Il. Čile: Juan Olivares, Alberto Valentini, Humberto Cruz, Elías Figueroa, Hugo Villanueva, Ignacio Prieto, Marcos, Pedro Araya, Landa, Fouilloux, Leonel Sánchez.

Stadion: Roker Park, Sunderland Sodnik: John Adair (Severna Irska) Gledalcev: 22.590 Sovjetska zveza: Kavazašvili, Getmanov, Šesternjev, Afonin, Voronin, Markarov, Ostrovski, Kornejev, Metreveli, Serebrjanikov, Porkujan. Čile: Juan Olivares, Alberto Valentini, Humberto Cruz, Elías Figueroa, Hugo Villanueva, Ignacio Prieto, Marcos, Pedro Araya, Landa, Yavar, Leonel Sánchez.

S TAT I S T I K E

MADŽARSKA

186

3

ITALIJA 0 Stadion: Roker Park, Sunderland Sodnik: Rudolf Kreitlein (ZR Nemčija) Gledalvec: 31.989 Sovjetska zveza: Jašin, Ponomarjev, Šesternjev, Hurcilava, Voronin, Josip Sabo, Danilov, Čislenko, Melofejev, Baniševski, Husajnov. Italija: Albertosi, Burgnich, Facchetti, Rosato, Salvadore, Lodetti, Leoncini, Bulgarelli, Sandro Mazzola, Meroni, Ezio Pascutti. 19. julij

LESTVICA 1. Portugalska 2. Madžarska 3. Brazilija 4. Bolgarija

0

6 točk 4 točke 2 točki 0 točk

1

1

SOVJETSKA ZVEZA 2

LESTVICA 1. Sovjetska zveza 2. Severna Koreja 3. Italija 4. Čile

6 točk 3 točke 2 točki 1 točka

8. S V E TOVN O P R V EN ST VO: ANGLIJA 1966


četrtfinale

3. mesto

23. julij

ZR NEMČIJA

4

10’, 83’ Haller, 70’ Beckenbauer, 75’ Seeler

URUGVAJ 0 Stadion: Hillsborough, Sheffield Sodnik: James Finney (Anglija) Gledalcev: 33.751 ZR Nemčija: Tilkowski, Höttges, Wolfgang Weber, Willi Schultz, Schnellinger, Beckenbauer, Haller, Overath, Held, Seeler, Lothar Emmerich. Urugvaj: Mazurkiewicz, Troche, Ubiñas, Néstor Goncálves, Manicera, Omar Caetano, Salvá, Pedro Rocha, Héctor Silva, Julio César Cortés, Domingo Pérez. Izključena: 49’ Troche, 54’ H. Silva.

končna lestvica

23. julij

28. julij

ANGLIJA 1

PORTUGALSKA 2

79’ Hurst

12’ (11-m) Eusébio, 89’ Torres

ARGENTINA 0

SOVJETSKA ZVEZA 1

Stadion: Wembley, London Sodnik: Rudolf Kreitlein (ZR Nemčija) Gledalcev: 90.584 Anglija: Gordon Banks, Cohen, Ramon Wilson, Stiles, Jackie Charlton, Bobby Moore, Ball, Hurst, Bobby Charlton, Hunt, Peters. Argentina: Roma, Ferreiro, Perfumo, Albrecht, Marzolini, Rattín, Jorge Solari, Alberto González, Artime, Ermindo Onega, Más. Izključen: 35’ Rattín

43’ Malofejev

polfinale

finale

1. Anglija 2. ZR Nemčija 3. Portugalska 4. Sovjetska zveza 5. Argentina 6. Madžarska 7. Urugvaj 8. Severna Koreja 9. Italija 10. Španija 11. Brazilija 12. Mehika 13. Francija 13. Čile 15. Bolgarija 16. Švica

Stadion: Wembley, London Sodnik: Kenneth Dagnall (Anglija) Gledalcev: 87.696 Portugalska: José Costa Pereira, Festa, João Baptista, José Carlos, Hilário, Graça, José Augusto, Coluna, José Torres, Eusébio, Antonio Simões. Sovjetska zveza: Jašin, Ponomarjev, Hurcilava, Voronjin, Danilov, Kornejev, Sičinava, Metreveli, Baniševski, Melofejev, Serebrjanokov.

23. julij

PORTUGALSKA 5 27, 43’ (11m), 56’, 59’ (11m) Eusébio, 80’ José Augusto

SEVERNA KOREJA

3

SELEKTORJI

1’ Park Zeung-Zin, 22’ Lee Dong-Woon, 25’ Yang Seung-Kook

25. julij

Stadion: Goodison Park, Liverpool Sodnik: Menehem Ashkenazy (Izrael) Gledalcev: 51.780 Portugalska: José Costa Pereira, João Morais, João Baptista, Vicente, Hilário, Graça, Coluna, José Augusto, José Torres, Eusébio, Antonio Simões. Severna Koreja: Lee Chang-Myong, Lim ZoongSun, Lee Dong-Woon, Shin Yung-Kyoo, Ha YungWon, Oh Yoon-Kyung, Park Seung-Zin, Im SongHwi, Han Bong-Zin, Pak Doo-Ik, Yang Seung-Kook.

ZR NEMČIJA

23. julij

SOVJETSKA ZVEZA 2 5’ Čislenko, 46’ Porkujan

MADŽARSKA 1

Anglija: Alfred “Alf” Ramsey ZR Nemčija: Helmut Schön Portugalska: Otto Gloria Sovjetska zveza: Nikolaj Morozov Argentina: Juan Carlos Lorenzo Madžarksa: Lajos Baróti Urugvaj: Ondino Viera Severna Koreja: Myung Re-Hyun Italija: Edmondo Fabbri Španija: José Villalonga Brazilija: Vicente Italo Feola Mehika: Ignacio Trelles Campos Francija: Henri Guérin Čile: Luis Alamos Bolgarija: Rudolf Vytlacil Švica: Alfredo Foni

30. julij

2

ANGLIJA 4

43’ Haller, 67’ Beckenbauer

18’, 101’ , 120’ Hurst, 78’ Peters

SOVJETSKA ZVEZA 1

ZR NEMČIJA

88’ Porkujan

12’ Haller, 89’ Weber

Stadion: Goodison Park, Liverpool Sodnik: Concetto Lo Bello (Italija) Gledalcev: 43.921 ZR Nemčija: Tilkowski, Lutz, Wolfgang Weber, Willi Schulz, Schnellinger, Beckenbauer, Haller, Overath, Seeler, Held, Lothar Emmerich. Sovjetska zveza: Jašin, Ponomarjev, Šesternjev, Voronin, Danilov, Josif Sabo, Husajnov, Čislenko, Baniševski, Melofejev, Porkujan. Izključen: 47’ Čislenko.

Stadion: Wembley, London Sodnik: Gottfried Dienst (Švica) Gledalcev: 96.924 Anglija: Gordon Banks, Cohen, Ramon Wilson, Stiles, Jackie Charlton, Bobby Moore, Ball, Hurst, Bobby Charlton, Hunt, Martin Peters. ZR Nemčija: Tilkowski, Höttges, Willi Schulz, Wolfgang Weber, Schnellinger, Beckenbauer, Overath, Haller, Seeler, Held, Lothar Emmerich.

57’ Bene

26. julij

Stadion: Roker Park, Sunderland Sodnik: Juan Gardeazábal Garay (Španija) Gledalcev: 26.844 Sovjetska zveza: Jašin, Ponomarjev, Šesternjev, Voronin, Danilov, Josif Sabo, Husajnov, Čislenko, Baniševski, Melofejev, Porkujan. Madžarska: Gelei, Matrai, Kaposzta, Meszöly, Sipos, Szepesi, Antal Nagy, Florian Albert, Rakosi, Ferenc Bene, Janos Farkas.

ANGLIJA 2 30’, 80’ B. Charlton

2

svetovni prvak

PORTUGALSKA 1 82’ (11-m) Eusébio

Stadion: Wembley, London Sodnik: Pierre Schwinte (Francija) Gledalcev: 94.493 Anglija: Gordon Banks, Cohen, Ramon Wilson, Stiles, Jackie Charlton, Bobby Moore, Ball, Hurst, Bobby Charlton, Hunt, Martin Peters. Portugalska: José Costa Pereira, Festa, João Baptista, José Cárlos, Hilário, Graça, José Augusto, Coluna, José Torres, Eusébio, Antonio Simões.

ANGLIJA

8 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: AN G L IJA 1 9 6 6

S TAT I S T I K E

187


188

9 . S VE TO VNO PR VENST V O : MEHI K A 1970


9. svetovno prvenstvo

1970 MEHIKA • Od 31. maja do 21. junija • Kvalifikacije: 68 držav (prijavljenih 75) • Število tekem v kvalifikacijah: 172 • Število zadetkov v kvalifikacijah: 542 (povprečje 3,15) • Število sodelujočih na SP: 16 držav • Število tekem na SP: 32 • Število zadetkov na SP: 95 (povprečje 2,96 na tekmo) • Število gledalcev na SP: 1.673.975 (povprečje 52.312 na tekmo) • Gol št. 800: Gerd Müller (ZR Nemčija) • Najboljši strelec: Gerd Müller (ZR Nemčija) 10 golov

Pelé je blestečo igro zaokrožil z naslovom svetovnega prvaka. V tekmi prvega kroga je takole preigraval Čehoslovake.

9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

189


Prvenstvo njihove visokosti, kralja Peléja Bilo je eno najlepših, če ne najlepše svetovno prvenstvo v zgodovini. To je bil praznik lepega nogometa. Po Čilu 1962 in Angliji 1966, kjer so prevladovali groba igra in defenzivni sistemi, se je nogomet ponovno vrnil v vsem blišču, z vso lepoto in vsem tistim, kar ga dela po mnenju večine za najlepši šport na svetu. Bilo je Peléjevo prvenstvo. O Rey se je po dveh, zaradi poškodb in grobosti nasprotnikov, ponesrečenih mundialih vrnil v najboljši podobi in s svojimi vragolijami očaral ljubitelje nogometa. Najbolj izkušeni nosilci rumene majice so se zavedali, da imajo zadnjo priložnost. Pelé, Gérson, Jairzinho, Carlos Alberto in Félix so prepričali soigralce, da je prvi pogoj za uspeh enotnost moštva. In res so bili uigrani, saj so skupaj nastopali že dve leti, le najmlajši so se še morali vklopiti v skupni cilj. Čeprav je na mundialu selekcijo vodil Mário Lobo Zagallo, ima največ zaslug za brezhibno delovanje brazilskih mojstrov dva meseca pred SP odstavljeni João Saldanha. Med uspešnimi kvalifikacijami je potegnil odločilne poteze. V nasprotju z mnogimi je verjel, da lahko Pelé in Tostão, ki sta pri Santosu oz. Cruzeiru opravljala podobne naloge, igrata skupaj. Od

Na višku nogometne slave – Pelé je dvignil pokal, ki je po treh osvojenih prvenstvih dokončno prešel v brazilske roke. Kralj je blestel kot še nikoli prej. 190

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970


Brazilski balet – Prvaki so pokal odnesli domov. Stojijo: Carlos Alberto, Brito, Wilson Piazza, Félix, Clodoaldo, Everaldo; čepijo: Jairzinho, Gérson, Tostão, Pelé in Rivelino.

23 brazilskih golov v kvalifikacijah sta jih oba velemojstra dosegla kar 15 (Tostão 10, Pelé 5). Saldanha jima je priključil še nekaj izvrstnih nogometašev: levičarja Gérsona, ki je narekoval tempo igre in bil selektorjeva podaljšana roka na igrišču, Carlosa Alberta z vzdevkom Veliki kapetan, ki je pokrival ves desni del igrišča, in Jairzinha, naslednika Garrinche, ki prej ni igral kot desni bočni napadalec. Tudi Rivelino ni nikoli

nastopil na levi strani napada, ne Wilson Piazza v obrambi. S takšno pozicijsko mešanico je ustvaril temelj svetovnih prvakov. Zagallo je podedoval uigrano moštvo. Imel je kar pet igralcev, ki so v svojih klubih na hrbtu nosili desetko: Pelé, Tostão, Gérson, Rivelino in Jairzinho. Ti so dosegli sedemnajst od devetnajstih golov na svetovnem prvenstvu (Jairzinho 7, Pelé 4, Rivelino 3, Tostão 2 in Gérson 1). 9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

191


Po polomu v Angliji ponovno zares

Skupaj neustavljiva – V nasprotju z mnenjem mnogih je Jo­­­­ão Saldanha v napadu zaupal tandemu Tost­­­­ão - Pelé, čeprav sta oba v svojih klubih Cruzeiro in Santos igrala na enaki poziciji.

Volk na šampionski klopi – Mário Lobo Zagallo je imel v moštvu same umetnike. Reprezentanco je prevzel tik pred svetovnim prvenstvom in podedoval delo Joãa Saldanhe. 192

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970

Liverpool še ni bil pozabljen. Izpad Brazilcev v prvem krogu leta 1966 je močno razburil nogometno javnost in predsednik brazilske nogometne zveze João Havelange je stvari ponovno vzel v svoje roke. Leta 1968 se je vrnil na čelo tehničnega štaba Paulo Machado de Carvalho, ki je funkcijo opravljal že v letih 1958 in 1962, leta 1966 pa je zaradi spora s prvim možem izpadel iz štaba. Carvalho je ustanovil posebno reprezentančno komisijo, ki je uvedla zelo strog, skoraj vojaški red, podoben režimu, ki je vladal v državi. Dva bodoča selektorja sta zasedla pomembne funkcije: vojak, kapetan brazilske vojske Claudio Coutinho (reprezentanco je vodil na SP 1978) in Carlos Alberto Parreira (SP 1994) sta bila dva od treh kondicijskih trenerjev. Tretji, Admildo Chirol, je ostal v senci obeh kolegov. Prenovo razbite čete je po SP v Angliji začel Aymoré Moreira, ki pa je bil malo pred začetkom kvalifikacij odpuščen. Havelange je za novega trenerja osebno izbral novinarja in pisatelja Jo­­­­ãa Saldanho. Naredili so dolgoročni plan in angažirali prvovrstno zdravniško ekipo. Uvedba stroke v priprave brazilske reprezentance je bila ena velikih novosti prvenstva.


João Saldanha, mož brez strahu Smatrajo ga za enega treh največjih brazilskih žogopiscev. Mož je pisal, kot je govoril. Brez dlake na jeziku. Zato je imel veliko sovražnikov. Brazilski trenerji se niso strinjali z njegovim imenovanjem, ker mu je manjkala trenerska diploma. Čeprav ni zdržal do svetovnega prvenstva, je bil njegov vpliv na prvake tako velik, da gredo zasluge za tretji brazilski naslov predvsem njemu. Z njim na selektorskem stolčku je reprezentanca 12-krat zmagala in samo enkrat na prijateljski tekmi izgubila. Pred svojo prvo tekmo na reprezentančni klopi s Perújem je izjavil: »Moje moštvo mora biti sestavljeno iz enajstih zveri. Zapomnite si, da je največja zver na svetu človek.« Gérson je tako resno vzel nasvete, da je nekemu potomcu Inkov zlomil nogo. Trenerske izkušnje si je Saldanha, rojen letu 1917 v mestu Alegrete v južnem delu Brazilije, že prej nabiral pri Botafogu, v času, ko je blestel Garrincha. Bil je član komunistične partije, zagovarjal superiornost črnih atletov nad belimi in zahteval svobodo. To je bilo v popolnem nasprotju s stališči vojaške diktature, kar ga je, ne glede na rezultate, stalo delovnega mesta. Pred odhodom ni prizanesel niti Peléju. O njem je rekel, da je kratkoviden (»ne vidi več kot deset metrov«) in da ima težave s kolki. Svoj glas proti njemu je dvignil trener Flamenga, Iustrich. Saldanha je šel ponj na trening s pištolo v žepu. Ni ga dočakal, a je bilo kritik konec. Ko so ga nekoč na nemški televiziji vprašali, ali ga ni sram živeti v deželi, kjer tako grdo ravnajo z Indijanci, je hladnokrvno odgovoril: »Glede mučenja je vaša tehnologija veliko bolj napredna od naše.« Službeno je kot novinar spremljal vsa svetovna prvenstva od leta 1934 do 1990, ko je v Rimu med opravljanjem svojega dela 21. julija umrl. Leta 1969 je Brazilija zmagala vse kvalifikacijske tekme in na stadionu Maracana pred 160 tisoč gledalci z 2 : 1 v prijateljski tekmi spravila na kolena svetovne prvake, Angleže. Toda Saldanha je s svojimi izjavami in dejanji postal moteč vojaškemu režimu. Kaplja čez rob je bila zahteva brazilskega predsednika generala Garrastasuja Medicija, naj v moštvo uvrsti golgeterja Daría iz Atletica Mineira. Ko ga je novinar radijske postaje iz Porto Alegreja vprašal, ali bo uresničil predsednikove želje, je Saldanha odgovoril:

»Predsednik želi, da v reprezentanci igra Darío? Svetujem mu, naj se posveti vladanju. Če bo zamenjal katerega od ministrov, za mnenje gotovo ne bo vprašal mene.« Sedemnajstega maja 1970 je Havelange odstavil Saldanho, ki je vodil najboljši brazilski nastop v zgodovini kvalifikacij, in že naslednji dan ustoličil Zagalla. Ta je imel dobre odnose z režimom in s tehničnim komitejem, ki so ga sestavljali vojaki. Zagallo je vpoklical Daría in ga potem na igrišče ni poslal niti za minuto. Volk je bil sit in koza cela. Brazilci so se v Mehiki na višinske razmere privajali mesec dni. »Prišli smo prvi, odšli bomo zadnji,« je preroško napovedal Zagallo.

Baloni v zrak – Mehičani so se na mundial temeljito pripravili. Prav so jim prišle organizacijske izkušnje z olimpijskih iger dve leti prej.

9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

193


V dveh letih olimpijske igre in mundial Mehičani so si svetovno prvenstvo priborili z zvrhano mero diplomacije. Samo dve leti prej so uspešno organizirali prve olimpijske igre v Latinski Ameriki. Nikoli prej ni ista država v tako kratkem času priredila obeh mega športnih dogodkov na svetu. Največ zaslug za uspeh je imel Guillermo Cañedo, funkcionar zveze in televizijske družbe Televisa, ki se je pozneje povzpel na najvišje položaje v Mednarodni nogometni zvezi. Mehičani so propagandno akcijo začeli pri sosedih v Srednji in Severni Ameriki in z zamislijo skupne celinske zveze CONCACAF osvojili njihov glas. Ustanovna seja je minila v duhu predstavitve načrtov za svetovno prvenstvo leta 1970. Na mundialu v Čilu leta 1962 je številna mehiška delegacija v hotelu

Carrera priredila razstavo s slikami mehiških turističnih znamenitosti in predstavila maketo stadiona Azteca, velikega novega prizorišča, ki je bil tik pred začetkom gradnje. V naslednjih letih so Mehičani preromali svet v iskanju podpore. Nič čudnega ni bilo, da so na kongresu FIFE 8. oktobra 1964 v Tokiu kljub negodovanju večine evropskih držav za seboj pustili Argentince, ki so se že od leta 1936 neuspešno in neorganizirano potegovali za organizacijo. Mehičani so zaupanje upravičili, saj je bila prireditev na visoki ravni, osrednje prizorišče, »stotisočak« Azteca, pa lepotec, ki je kot veliko novost predstavil privatne luksuzne lože, prava stanovanja.

Strogo nadzorovan pokal – Mehičani niso želeli, da bi se ponovil dogodek iz Londona, ko je bil pokal ukraden, in so ga takole varovali. 194

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970


Več kot dva tisoč metrov visoko Pred mehiškim SP je največ preglavic reprezentancam povzročala misel na višinske razmere. Še nikoli prej se največja nogometna prireditev ni odvijala tako visoko. Ciudad de México leži 2.240 metrov nad morjem, Puebla pa 2.149. Nemški trener Helmut Schön se je igranja v takšnih razmerah bolj bal kot nasprotnikov. Vedel je, da redkejši zrak povzroča, med drugim, vrtoglavico, drisko, težave pri dihanju in šumenje v ušesih. Za »operacijo Mehika« je nemška zveza odštela 400 tisoč dolarjev. Delegacija je s seboj prinesla 15 tisoč steklenic mineralne vode, 800 kilogramov mesa, ržen kruh in celo lastno posteljnino. Prvič je spored prvenstva krojila »kraljica« televizija. Prilagoditev na evropski urnik je med nogometaši povzročila kar precej negodovanja, saj so se nekatere tekme pričenjale točno opoldne, ko je sonce najbolj pripekalo. Žive prenose so, kot še nikoli prej, gledali po vsem svetu. Čeprav je slika nastajala v barvah, jo je večina gledalcev takrat sprejemala še na črno-belih ekranih. Za prenose so uporabljali šest kamer, v svet pa so jih pošiljali s pomočjo sistema Intelsat. Nekaj pomembnih reprezentanc je obtičalo v

kvalifikacijah (prijavilo se je rekordnih 75 držav). Prvi�� je v kvalifikacijah izpadla Argentina, ki se je prej trikrat prostovoljno odpovedala nastopu (1938, 1950 in 1954). Na SP je dopotoval »presenetljivi« Perú, ki je na zadnjem, odločilnem kvalifikacijkem srečanju na buenosaireški Bonbonieri iztržil to, kar je potreboval: remi. Zadnje minute srečanja so bile prava srhljivka. Argentinci so izenačili na dva proti dva, en gol več pa bi jih peljal na SP. A so varovanci Brazilca Didíja zdržali do konca in se uvrstili. Doma so ostali tudi Portugalci in Madžari, odlični štiri leta prej v Angliji, ter Francozi, Španci in Jugoslovani. Slednji so v šesti evropski skupini skupaj s Finsko izpadli; v Mehiko je odpotovala Belgija. Na devetem mundialu so se v vlogi debitantov predstavili Izrael, Maroko in Salvador. Uvrstili so se vsi dotedanji svetovni prvaki. Kar štirje: Brazilija, Urugvaj, Italija in Nemčija so prišli do polfinala, Angleži so obtičali v četrtfinalu. Najbolj je presenetila finalistka Italija, ki se je, kot kaže, po porazu štiri leta prej na angleškem SP proti Severni Koreji pobrala.

Veliko gledalcev, malo nogometa – Mehiški napad proti Sovjetski zvezi na uvodnem srečanju na stadionu Azteca. Mreže se niso zatresle. 9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

195


Nogometna vojna »Nogometna vojna« je bila vse drugo, samo nogometna ne. Kvalifikacijske tekme med malima in revnima državama, Hondurasom in Salvadorjem, so bile le kaplja čez rob v zelo napetih medsebojnih odnosih. Več vzrokov je pripeljalo do oboroženega konflikta. Honduras je imel veliko prostora in malo prebivalcev, Salvador, manjši kot Slovenija, in najgosteje naseljena država v srednji Ameriki, pa obratno. Od tridesetih pa do konca šestdesetih let se je v prostornejšo sosednjo državo preselilo okoli tristo tisoč Salvadorcev. Mnogo jih je zasedlo prazne mejne predele, ostali pa so šli v mesta. Uveljavljali so se predvsem na področju trgovine s čevlji. Hondurašani so čedalje bolj čutili pritisk proti lastni notranjosti, že tako obuboženemu gospodarstvu pa je šlo še na slabše. Leta 1969 so enostransko zaprli vrata. Na napetosti je vplivalo tudi ameriško nasprotovanje – interesi v obeh državah – srednjeameriškemu skupnemu tržišču in želja po ohranjanju oblasti obeh generalov, ki sta bila na čelu vojaških vlad. Na prvem srečanju v Tegucigalpi je Honduras z golom v zadnji minuti zmagal z 1 : 0. Hrup in kamenjanje hotelskih oken sta vso noč motila počitek salvadorske delegacije. Le teden dni zatem so se salvadorski navijači sosedom pred hotelom Nuevo Salvador v salvadorskem glavnem mestu oddolžili. Prepevali in razgrajali so do zgodnjih jutranjih ur. Naslednji dan je v hudih izgredih umrlo 12 honduraških navijačev. Sovražno

vzdušje so na lastni koži občutili tudi nogometaši in funkcionarji gostov. Ti so vložili pritožbo Mednarodni nogometni zvezi, češ da so bili v smrtni nevarnosti. Vladi obeh držav sta zaprli meje. Salvador je na prepolnem domačem prizorišču zmagal s 3 : 0 in izsilil tretjo tekmo. V Hondurasu so oborožene sile razdejale trgovine v lasti Salvadorcev, posilile so več žensk in nekaj ljudi tudi pobile. Izgnale so jih 11 tisoč (število se menja v vsakem poročilu). Pojavili so se napisi: »Hondurašan, vzemi palico in ubij Salvadorca.« Tretja tekma se je brez incidentov v deževnem vremenu odigrala 27. junija na stadionu Azteca v Ciudad de Méxicu, na dan, ko sta obe državi pretrgali diplomatske stike. V podaljških je slavil Salvador s 3 : 2 in se uvrstil v zadnji krog kvalifikacij, kjer mu je zmaga nad Haitijem prvič odprla vrata na SP. Štirinajstega julija je devet tisoč salvadorskih vojakov prodrlo čez mejo, letala pa so napadla letališče Toncontin v Tegucigalpi. V zraku močnejši Hondurašani so vrnili udarec in bombardirali strateške salvadorske točke. Kljub prizadevanjem Organizacije ameriških držav OAD (Organización de Estados Americanos, OEA) je vojna trajala sto ur, terjala od dva do štiri tisoč smrtnih žrtev, več kot 20 tisoč ranjenih in okoli 50 tisoč brezdomcev. Prekinitev spopadov so predstavniki obeh držav pod okriljem OAD podpisali 18. julija ob desetih zvečer, mir pa dva dni kasneje. Končni mirovni sporazum je bil sprejet leta 1980 v Limi, glavnem mestu Perúja. Nesoglasja okoli 419 kvadratnih kilometrov mejnega ozemlja je leta 1992 zgladilo haaško Mednarodno sodišče pretežno (60 odstotokov) v korist Hondurasa. Vojna je povzročila škodo obema državama. Letalske povezave so bile prekinjene za več kot desetletje.

Namesto žoge je spregovorilo orožje – Kvalifikacijsko srečanje med Hondurasom in Salvadorjem v Tegucigalpi 8. junija 1969 je bilo uvod v vojaški konflikt, ki je terjal okoli tri tisoč smrtnih žrtev. 196

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970


Zadevali kljub tragediji – Teófilo Cubillas je dosegel tretji zmagoviti gol Perúja proti Bolgariji. Južnoameričani so kljub hudemu potresu vseeno nastopili.

Pred debijem velik potres Perujci so imeli zelo homogeno moštvo in nekaj izjemnih virtuozov. Po navodilih brazilskega trenerja Didíja je bil njihov moto »jogo bonito« (lepa igra). Dan pred prvo tekmo proti Bolgariji je perujsko delegacijo pretresla grozna novica: v nedeljo, 31. maja, ob 15.24 so se doma tla stresla z močjo 7,9 stopnje po Richterjevi lestvici (ponekod naj bi prišlo tudi do 9). Središče potresa je bilo v ribiškem in industrijskem mestu Chimbote, ob Pacifiku, severno od Lime. Država nikoli prej ni doživela tako rušilnega tresenja tal. Po uvodnem šoku so začeli vodilni možje takoj obveščati nogometaše. Zaradi pretrganih telefonskih zvez sta bili negotovost in zaskrbljenost še toliko večji. Vedelo se je, da je rezervni vratar Goyzueta izgubil bližnjega sorodnika. Po prvih telefonskih pogovorih

je perujska nogometna zveza odločila, naj reprezentanca ostane v Mehiki in nastopi na prvenstvu. »Kmalu smo zvedeli, da je prestolnica Lima utrpela veliko gmotno škodo, a k sreči malo žrtev, medtem ko so v drugih krajih doživeli sodni dan,« je zapisal argentinski novinar Carlos Garro, ki je prvenstvo spremljal za perujski dnevnik El Comercio. Potres je pustil za seboj 70 tisoč mrtvih, 20 tisoč pogrešanih in 150 tisoč ranjenih. Sledili so popotresni sunki in zemeljski plazovi. Eden največjih je pokopal 20 tisoč prebivalcev mesta Yungay pod vulkanom Huascarán. Čeprav je reprezentanca na uvodnem srečanju po preobratu premagala Bolgare, so bile misli nogometašev in ostalih članov delegacije vse drugod kot pri nogometu. 9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

197


Semafor in dve menjavi V četrtfinalu svetovnega prvenstva 1966 med Anglijo in Argentino je sodnik Rudolf Kreitlein zaradi ugovarjanja na Wembleyju izključil gostujočega kapetana Antonia Rattína. Kreitlein mu je po nemško skušal dopovedati, da mora zapustiti zelenico, medtem ko mu je Argentinec po špansko odgovarjal, da tega ne misli storiti in zahteval tolmača. Na igrišče je stopil predstavnik angleške zveze, Kenneth Aston, in skušal posredovati v angleškem jeziku. Tekma je bila prekinjena osem minut, dokler se Rattín ni vdal v božjo in sodniško voljo. Aston, bivši delilec pravice in takratni svetovalec Mednarodne nogometne zveze, je nekaj časa po mundialu med vožnjo po londonskem Kensington High Streetu pred semafor pripeljal ravno takrat, ko se je prižgala rdeča luč. V trenutku se mu je posvetilo in je pomislil, da bi lahko semaforski princip rešil jezikovne zaplete. »Rumeni karton opozori, rdeči ustavi,« si je rekel. Še kako prav bi mu to sredstvo prišlo leta 1962, ko je sodil na tako imenovani »bitki v Santiagu«, zelo grobem srečanju med Čilenci in Italijani, in bil označen za enega glavnih krivcev škandalozne predstave. V zvezi z dvobojem med Angleži in Argentinci se je pozneje izvedelo, da je bil Bobby Charlton opozorjen in za to sploh ni vedel. V arhivih pa so ugotovili, da je bil brez svoje vednosti zapisan tudi Bobbyjev brat, Jackie. Kartoni so se pokazali kot zelo učinkoviti. Po šestih izključitvah v Čilu 1962 in petih v Angliji 1970 je bilo mehiško tekmovanje v znamenju fair playa. Prvi rdeči karton je zagledal luč sveta leta 1974 v Nemčiji: v zgodovino se je zapisal Čilenec Carlos Caszely. V Mehiki so prvič dovolili dve menjavi igralcev med tekmo.

Nemci so se maščevali Angležem Branilci naslova, Angleži, so se domačinom že od vsega začetka zamerili. Izjavili so namreč, da se bojijo okužb s pitno vodo nerazvite države. Z Otoka so pripeljali pijačo, hrano in kuharja. V derbiju skupine so klonili proti Brazilcem. Na tem srečanju je vratar Gordon Banks uprizoril najlepšo in najtežjo parado v zgodovini SP. Furaçao (Orkan) Jairzinho je pobegnil po desnem boku in žogo poslal na sredino kazenskega prostora, kjer jo je Pelé, ki je bil v silovitem naletu, 198

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970

z glavo prestregal. Streljal je v tla in žoga se je neugodno odbila v desni zgornji kot, kjer jo je s pestjo s panterskim skokom Banks s skrajnimi močmi preusmeril v kot. Najtežjo brazilsko zmago na prvenstvu je z izvrstnim prodorom kronal prav Jairzinho. Angleži in Nemci so v četrtfinalu ponovili londonski finale. Angleški selektor Alf Ramsey je pred tekmo provociral: »Nemčija nas ni nikoli premagala, ne v nogometu ne v vojni.« Schön je bil veliko bolj previden in spoštljiv. Do 68. minute je Angležem, ki v vratih zaradi prebavnih težav (driske) niso imeli Gordona Banksa, izvrstno kazalo. Vodili so že z 2 : 0. Takrat se je rezervnemu vratarju Bonettiju strel Beckenbauerja izmuznil med nogama in šel v mrežo. Pri vodstvu z 2 : 1 je Ramsey storil še eno napako: iz igre je potegnil


Nogometni triler stoletja Bobbyja Charltona. Želel ga je spočiti za finale. Bil je račun brez krčmarja. V 76. minuti je izenačil Uwe Seeler, v tretji minuti drugega podaljška pa je angleško usodo zapečatil kdo drug kot Gerd Müller. Ramsey je bil po tekmi tiho.

Gerd bombardiral Angleže – Nemški golgeter Gerd Müller je bil hitrejši od Bobbyja Moora in vratarja Bonettija ter zapečatil usodo branilcev naslova.

Tudi najboljši scenarist bi težko napisal tako napeto, dramatično in neponovljivo nogometno predstavo. Anketa francoske revije L’Equipe – povprašali so 50 nogometašev – je označila to tekmo kot srečanje stoletja. Novinar Diego Lucero je tekmo primerjal s simfonijo v štirih stavkih: Allegro cantabile (prvi polčas), Rondo fortissimo (drugi polčas), Scherzo v h-duru (prvi podaljšek) in La disperata (zaključek, v katerem grmijo trobente in pavke). Italijani so presenetili z odprto, napadalno, za njih nenavadno igro, kot da bi prerojeni kljubovali nogometni filozofiji selektorja Valcareggija. Ni jih zmotila mehiška publika, ki je zahtevala, da Nemci maščujejo poraz domače vrste proti Azzurrom (1 : 4). Roberto Boninsegna je Italijane v sedmi minuti popeljal v vodstvo. Franz Beckenbauer si je izpahnil ramo, ko je selektor že opravil obe menjavi. A tekma je bila tako pomembna, da je ni želel zapustiti, zato se je vrnil na igrišče z obvezano roko (v resnici jo je imel imobilizirano, privezano k telesu, tako da je bila nepremična) in se boril naprej. Nemci so nenehno napadali in imeli priložnosti, a so bili neučinkoviti. Svoje je prispeval tudi vratar Albertosi. Germanska nepopustljivost se je obrestovala v drugi minuti sodnikovega podaljška (91’43’’), ko se je Arturo Yamasaki že spogledoval z uro. Blondinec Schnellinger, igralec Milana, je prehitel vse in predložek Grabowskega poslal v mrežo. Prava srhljivka se je šele začenjala. Postregla je z najlepšim, kar lahko nudi nogometna igra: veliko golov, menjav vodstva in negotovosti vse do zadnjega sodnikovega žvižga. Vodstvo Gerda Bombarderja Müllerja (94’), izenačenje Burgnicha (98’), vodstvo Rive (103’), izenačenje Müllerja (109’) in odločilni zadetek Giannija Rivere (110’) po podaji Boninsegne, vse to je zaznamovalo eno najbolj dramatičnih predstav v zgodovini SP. Sto pet tisoč gledalcev je stoje nagradilo spretnost, borbenost in predanost nogometašev.

V pičli minuti od bedaka do junaka – V 109. minuti Gianni Rivera ni uspel odbiti strela Gerda Müllerja za izenačenje na 3 : 3. Minuto kasneje je zabil gol kariere in Italijanom prinesel neverjetno zmago. 9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

199


Zmaga nogometne umetnosti nad močjo

Obstal v zraku – Kralj je skoraj za glavo preskočil branilca Burgnicha in načel italijansko mrežo. Potem je priznal, da igra z glavo nikoli ni bila med njegovimi navečjimi spretnostmi.

V nedeljo, 21. junija, so brazilski virtuozi pred 107.412 gledalci na mehiškem stadionu Azteca ponovno dokazali, da sta lepota in fantazija v nogometu na koncu vedno močnejši od preračunljivosti in igre na meji dovoljenega. Pred finalom – Brazilija in Italija sta se potegovali za tretji naslov – se je porajalo eno vprašanje: kako bodo mojstri prevladali nad zaprto, čvrsto in ne preveč nogometno usmerjeno obrambno igro Azzurrov, ki so bili v finalu prvič po letu 1938. Italijani so se po maratonskem polfinalu pritoževali nad fizično in psihično izčrpanostjo. Proti Zahodnim Nemcem so res igrali drugače, a je vse kazalo, da se bodo v odločilnem srečanju vrnili na stara pota. Odgovor na dileme je ponudil potek igre. Skok Peléja ob uvodnem golu z glavo so ovekovečili vsi mediji na svetu. Bilo je, kot da bi se ustavil v zraku. Izenačenje Boninsegne Brazilcev ni zmedlo. Kmalu so prevladali in razvili spektakularno predstavo z domiselnimi preigravanji, eleganco, hitrostjo, kratkimi in dolgimi podajami ter neverjetno učinkovitostjo. Ko je bilo po golih Gérsona in Jairzinha že vse odločeno, so rumeno-zeleni svetu postregli še s sladico. Iz vrat je akcijo začel Félix. Sledilo je

Slavje na stadionu Azteca – Jairzinho je izkoristil predložek Peléja in žogo še tretjič poslal v italijansko mrežo. 200

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970


Dobra parada Albertosija – Italijanski vratar je bil tokrat uspešnejši od Peléja in mu preprečil stoodstotno priložnost. Štirikrat je moral po žogo v lastno mrežo.

dvajset podaj, žoga se je v ritmu sambe sprehajala od nog do nog, dobil jo je Pelé, zaustavil, pogledal na desno, podal Carlosu Albertu, ki je »iz prve« ustrelil in četrtič zatresel mrežo Enrica Albertosija. Prvaki so prekinili več kot dveletno nepremagljivost italijanske izbrane vrste. Italijo je pred srečanjem razdvajala dilema: »Mazzola ali Rivera?« Po porazu pa so se fanatiki

in kritiki širom Apeninskega polotoka spraševali: »Zakaj je Valcareggi Giannija Rivera poslal v igro le zadnjih šest minut?« Svet je pozdravil najboljšega prvaka v zgodovini mundialov. Bilo je Peléjevo prvenstvo. Ko so skeptiki domnevali, da je z njim konec, se je vrnil močnejši in očaral zemljane. V nogometu je ponovno zavladala lepota.

Pelé in Tostão – Mojstra okroglega usnja sta se imenitno ujela tudi v finalu. Italijanska obramba ju je trpela, skeptiki pa onemeli. 9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

201


Pokal ukraden in raztopljen Po tretjem naslovu so Brazilci pokal Jules Rimet, za zmeraj odnesli domov. V vitrinah brazilske nogometne zveze je »zlata boginja«, zavarovana za 20 tisoč dolarjev, kraljevala le trinajst let, dokler je nista 23. decembra 1983 dva nepridiprava ukradla. S še enim »kolegom« so jo raztopili in zlato prodali. Repliko, ki ni zlata, je zvezi podarila brazilska podružnica podjetja Kodak. Po vzorcu nemške kopije iz leta 1954 jo je odlično izdelalo zlatarsko podjetje v Hamburgu. Za prevzem so v pristaniško mesto dopotovali brazilski kapetani – šampioni: Hilderbrando Bellini (1958), Mauro de Oliveira (1962) in Carlos Alberto Torres

(1970). Bellini jo je sprejel v Kodaku, Carlos Alberto pa jo je izročil predsedniku brazilske nogometne zveze. Takoj so pokal zavarovali za 38 tisoč dolarjev. Tridesetega decembra 1988 sta v okolici Ipaneme v južni četrti Ria de Janeira pajdaša sedemkrat streljala na glavnega roparja Antonia Aranha in ga ubila. Vzrok? Nista prejela obljubljenega deleža.

PRVO IME MEHIKE

Edson Arantes do Nascimento - Pelé

Kralj se je vrnil, Kralj živi »Pelé je odšepal v pozabo,« je leta 1966 po tekmi s Portugalsko v Liverpoolu zapisal novinar angleškega tabloida Daily Sun. Edson Arantes do Nascimento je takrat doživljal težke trenutke. Poškodovan je nemočno hodil po desnem boku igrišča in opazoval, kako je Brazilija po prvem krogu odhajala domov. V Mehiki je imel še zadnjo priložnost. Usoda mu je še enkrat pomežiknila in ga dvanajst let po mladeniški eksploziji na Švedskem ponovno popeljala na nogometni Olimp. Vmes sta ostali dve razočaranji: kratek nastop v šampionskem brazilskem pohodu na Čile (Pelé je igral tekmo in pol) in polom v Angliji. Čeprav nista končali v mreži, sta se v Mehiki vsaj dve Peléjevi akciji vtisnili v spomin ljubiteljev nogometa. Prva na srečanju proti Češki, ko je opazil, da je golman Viktor daleč od vrat in mu iz svoje polovice, nekaj metrov pred sredino igrišča, poslal bombo, ki je za

202

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970

las zgrešila levo vratnico. Druga pa je iz polfinala proti Urugvaju. Ob Gérsonovi podaji v prazen prostor je žogi pustil, da je nadaljevala pot po eni strani, on pa je stekel po drugi in prelisičil vratarja Mazurkiewicza. Ob ponovnem snidenju jo je neuspešno poslal na drugo vratnico. Na koncu se je na ramenih navijačev s pokalom v roki upravičeno veselil. Življenjsko delo je bilo opravljeno, pokal osvojen. Kralj je bil ponovno na prestolu.


ZGODBA PRVENSTVA

Angleški kapetan v zaporu

Pelé in Bobby Moore – Angleški kapetan in Bobby Charlton sta dan po tekmi obiskala brazilski tabor in nasprotnikom športno čestitala.

Angleži so se na mehiške višinske razmere pripravljali v kolumbijskem glavnem mestu Bogotá. Osemnajstega maja, nekaj ur pred prijateljsko tekmo proti domači reprezentanci, sta kapetan Bobby Moore in Bobby Charlton zavila v zlatarno Fuego Verde (Zeleni ogenj) v hotelu Tequendama in kupovala darilo za Charltonovo ženo. Njun izhod je sprožil alarm, prišla je policija in ju zadržala. Uslužbenka Clara Padilla je s prstom pokazala nanju kot na tatova 1.200 dolarjev vredne zapestnice iz diamanta in smaragda. Zadevo so umirili in oba sta nastopila na srečanju, ki so ga Angleži dobili s 4 : 0. Varovanci Alfa Ramseyja so odšli v še eno višinsko prestolnico, v Quito. Po zmagi nad Ekvadorjem z 2 : 0 so odleteli na prizorišče prvenstva v Mehiko. Na vmesnem postanku v Bogoti je Moora čakala policija. Posredovanje angleškega diplomata je preprečilo

škandal. Angleški kapetan se je predal, peljali so ga na sodišče, ga zasliševali štiri ure in mu odredili hišni pripor, ki ga je nogometaš v spremstvu dveh oboroženih stražnikov odslužil na domu legendarnega nogometnega kolumbijskega funkcionarja Alfonsa Seniorja. Prvo jutro je Moore pod budnim očesom policistov lahko tekel okoli hiše. Naslednjega dne sta se ga moža postave tako napila, da je šel trenirat sam. Rekonstrukcijo kraje so opravili 27. maja. Moore je sodeloval oblečen v isto uradno športno opremo, kot jo je nosil na dan domnevne kraje. Padilljeva se je uštela, ko je trdila, da je Anglež zapestnico spravil v žep, čeprav obleka, ki jo je nosil, žepov ni imela. Naslednji dan so Mooru dovolili vadbo na bližnjem travniku. Z otroki, ki se jih je okoli njega zbralo v lepem številu, je organiziral tekmo, pri kateri sta sodelovala tudi tista dva policista, ki sta ga čuvala. Kolumbijski sodnik je Mooru ob pomanjkanju dokazov odredil prostost in kapetan je lahko že naslednji dan odpotoval na priprave. Šele dve leti po incidentu je dobil uradno potrdilo o zaključku primera. Rumeni tisk pa je pisal, da sta se z ukradeno zapestnico Moore in Charlton želela oddolžiti uslugam prostitutke Margarite López. Krožile so tudi trditve, da je zapestnico v resnici vzel mlajši igralec in ga je kapetan le želel zaščititi. Dokumenti, ki se jim je po treh desetletjih iztekla oznaka »strogo zaupno«, so leta 2003 izkazali, da je policist, ki je Moora aretiral, vseskozi verjel v njegovo nedolžnost. Zapestnico naj bi ukradla neka ženska, povezana s podzemljem. Razkrili so tudi, da se je takrat v rešitev škandala in angleške časti močno vpletel sam angleški premier Harold Wilson, ki je svojim diplomatom svetoval: »Naredite vse, kar je v vaših močeh, da boste rešili to, kar je po mojem mnenju nesporazum. Moore se mora čimprej pridružiti soigralcem.« Clara Padilla je zapustila Kolumbijo in odšla k očetu v ZDA, zlatarno Fuego Verde pa so zaprli.

9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

203


INTERVJU

Po taktih mazurke

Najboljši vratar mehiškega mundiala – Ladislao Mazurkiewicz je igral na treh svetovnih prvenstvih. V najlepši akciji prvenstva ga je Pelé že preigral, a mu v nadaljevanju akcije mreže ni uspelo zatresti. Na desni sliki vidimo Urugvajca v Portorožu, kamor je februarja 2001 prišel z urugvajsko reprezentanco kot trener vratarjev.

Ladislao Mazurkiewicz – ob Roqueju Máspoliju najboljši vratar v zgodovini urugvajskega nogometa – se je Peléju vedno zelo dobro upiral. Tudi na mehiškem mundialu, kjer so ga razglasili za najboljšega golmana. Čeprav bi lahko ob uspešnem zaključku »prelisičenja« v kazenskem prostoru Pelé dosegel zgodovinski zadetek, ga v polfinalu, kljub brazilski zmagi ni mogel premagati. »Priznam, da takšne mojstrovine nisem pričakoval. Pelé me je izvrstno preigral in res sem imel srečo, da je zgrešil drugo vratnico,« se je spominjal Mazurka. V Portorož v Slovenijo je prišel februarja 2001 kot trener vratarjev urugvajske izbrane vrste, ki je na koprski Bonifiki prijateljsko premagala Katančevo četo z 2 : 0. Mazurkiewicz – Poljaku in Španki se je v mestu Piriápolis rodil 14. januarja 1945 – je zelo mlad prvič zaigral za Peñarol iz Montevidea. Na odločilnem tretjem srečanju polfinala pokala Libertadores proti Peléjevemu Santosu je 31. marca 1965 za zmago Urugvajcev ubranil vse mogoče in nemogoče. »Kljub mladosti sem bil popolnoma miren in samozavesten, ker sem imel veliko podporo starejših igralcev. Naslednje leto smo osvojili pokal Libertadores in medcelinski 204

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970

pokal, največjo lovoriko v karieri. V Montevideu smo premagali Real Madrid. Spominjam se odločilne akcije, ko sem pri vodstvu 1 : 0 ubranil strel Amancia iz neposredne bližine. Takrat sem začutil, da je pokal naš.« Mazurka ali Chiquito (Mali) Mazurkiewicz je urugvajski nogometaš z največ nastopi na SP. Na treh (1966, 1970 in 1974) jih je zbral 13 (1.200 minut). Njegov rekord nedotaknjene mreže znaša 985 minut (11 tekem), najmanj prejetih golov v eni sezoni pa je 5 (1968). S Peñarolom je bil trikrat urugvajski prvak. Igral je še v klubih Racing Montevideo (začetna postaja bogate kariere), Atlético Mineiro (Brazilija), Granada (Španija), Cobreloa (Čile) in América iz Calija (Kolumbija). Še posebej se spominja prvega nastopa na svetovnih prvenstvih, v Angliji 1966, ko je na Wembleyju na uvodnem srečanju domačim zaklenil vrata. Kot zapisano, je blestel v Mehiki, v Nemčiji 1974 kot veteran pa že malo manj. »Vratarska majica urugvajske reprezentance je bila zame vedno največji izziv. Ponosen sem, da sem jo lahko oblekel več kot štiridesetkrat.«


PRVE VIOLINE

Giovanni Rivera Italija

V politične vode – Rivera je svetovalec rimskega župana.

Zrežiral je najbolj razburljiv trenutek v zgodovini Azzurrov. Tri minute pred koncem »drame« proti Zahodnim Nemcem Zlati fant (Il Bambino d’oro) stoječ ob lastni vratnici ni uspel odbiti Müllerjevega strela z glavo za izenačenje, minuto zatem pa je v nasprotnem kazenskem prostoru izkoristil predložek Boninsegne in popeljal Italijane v finale. V šestdesetih sekundah se je iz tragičnega junaka prelevil v heroja. To je bil najsrečnejši trenutek Rivere v ne zelo bleščeči reprezentančni karieri, povezani s tremi izpadi v prvem krogu SP (1962, 1966 in 1974). Rivera je odigral tisto nesrečno tekmo s Severno Korejo, ki je pomenila največjo italijansko blamažo vseh časov. Veliko uspešnejši je bil v dresu Milana, kjer je nastopal od leta 1961

Eduardo Gonçalves de Andrade - Tostão Brazilija do 1979. Slavil je tri scudette, 4 pokalne zmage, 2 evropska klubska, 1 medcelinski pokal in dva pokala pokalnih zmagovalcev. »Ni me presenečalo, da sem na igrišču lahko počenjal vragolije. Imel sem dar in sem ga znal izkoristiti,« je rekel. Po upokojitvi je imel pri AC Milanu pomemben lastniški delež, dokler niso prišle na dan nepravilnosti v športnih stavah, ki so klub popeljale v drugo ligo, Rivero pa v drugačne vode. Začel se je ukvarjati s politiko. Bil je državni sekretar v zvezni vladi Romana Prodija, kasneje pa svetovalec rimskega župana. Napisal je knjigo Ena podaja več: iz Koreje na Kvirinal. Rivera je za Milan odigral 893 tekmo in zabil 288 golov, za reprezentanco pa je v 60 tekmah 14-krat zatresel nasprotnikovo mrežo.

Za mnoge je bil skoraj enako zaslužen za naslov prvaka kot Pelé in Jairzinho. Zabil je le dva gola, vendar pa je neprestano ustvarjal prazen prostor za prodore kolegov. Odličen pregled igre ga je odlikoval že od mladih nog v rojstnem Belo Horizonteju, kjer se je rodil 25. januarja 1947. Po začetku pri mladincih Américe je zelo mlad prišel h Cruzeiru, kjer je kmalu zablestel in osvojil kar pet zaporednih naslovov prvenstva Mineirão v zvezni državi Minas Gerais. Z devetnajstimi leti se je pridružil reprezentanci, ki je na mundialu v Angliji izpadla v prvem krogu. Zabil je en gol Madžarom. Po vrnitvi v Brazilijo je s Cruzeirom osvojil državni pokal z blestečo zmago nad Peléjevim Santosom s 6 : 2. Tostão je bil najboljši strelec v kvalifikacijah za SP 1970. Vse je teklo kot po maslu do tiste večerne tekme na stadionu Pacaembú v São Paulu, ko ga je branilec Corinthiansa Ditão z močnim strelom zadel v oko in mu povzročil odstop mrežnice. Po operaciji je kljub dvomom in negotovosti zaigral na mehiškem mundialu. Za rekordni poltretji milijon cruzeirov ga je Lisica (vzdevek Cruzeira) po SP prodala Vascu da Gami, kjer je zaradi ponovnih težav z očesom končal nogometno kariero pri 27 letih. Postal je zdravnik in nogometni komentator. Leta 1999 ga je Cruzeiro razglasil za najboljšega nogometaša vseh časov v klubu.

Težave z očesom – Tostão je kariero končal pri sedemindvajsetih. 9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

205


PRVE VIOLINE

BESEDE, BESEDE

Robert Frederick Moore Anglija

Pelé »Ko sem zabil prvi gol Italijanom v finalu, sem čutil nekaj posebnega, ne samo zato, ker je bil stoti brazilski zadetek na svetovnih prvenstvih, temveč tudi zato, ker sem ga dosegel z glavo. Moj oče je kot nogometaš nekoč zadel petkrat z glavo na eni sami tekmi. Ta rekord mi je bil vselej nedosegljiv.« Gérson »Prvenstvo smo osvojili zato, ker smo imeli tehnično izjemno podkovane igralce, izkušene, odlično telesno pripravljene in z zmagovalnim Veliki kapetan – Kljub

duhom. S Peléjem v moštvu je bilo tako, kot da bi

grenki izkušnji je Bobby

igrali z dvanajstimi igralci. Nismo bili nepremagljivi.

Moore igral zelo dobro.

Poznali smo svoje zmožnosti in zaupali vanje,« je povedal brazilski »režiser«, podaljšana selektorjeva roka na igrišču.

206

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970

Sandro Mazzola

BESEDE, BESEDE

Pred mundialom je doživel grenko izkušnjo, ko je bil v Bogoti zaradi obtožbe kraje štiri dni zaprt (glej: Zgodba prvenstva). Kljub incidentu je angleški kapetan igral izvrstno. V svoji dolgoletni karieri je vedno veljal za zglednega športnika. Rodil se je v Barkingu, v grofiji Essex 12. aprila 1941. Največji del svoje kariere je preživel pri West Hamu (od leta 1958 do leta 1974 je odigral 624 tekem, osvojil angleški pokal 1964 in evropski pokal pokalnih zmagovalcev 1965). Tri leta je bil član Fulhama (124 srečanj), kariero pa je končal kot igralec in trener pri danskem Herningu. Medtem je nekaj časa nastopal v ameriški ligi pri San Antonio Thundersih in Seattle Soundersih. V angleški reprezentanci je debitiral leta 1962 proti Perúju. Nabral je 107 nastopov (tekmo med Anglijo in selekcijo sveta, odigrano 23. oktobra 1963 v Londonu ob praznovanju stote obletnice nogometa, FIFA od januarja 2001 ne priznava več kot mednarodno) in dva gola. Kar rekordnih devetdesetkrat je nosil kapetanski trak. V enajstih letih je manjkal samo na desetih tekmah. Poslovil se je leta 1973. Višek slave je požel leta 1966, ko mu je na stadionu Wembley angleška kraljica Elizabeta po zmagi v finalu nad Nemci izročila pokal Jules Rimet. Skupaj s Peléjem, Ardilesom, Silvesterjem Stallonejem in Michaelom Caineom je sodeloval v filmu Johna Houstona Pobeg v zmago. Podlegel je raku 24. februarja 1993. Bil je star 51 let.

»Lahko pripravite šampanjec,« italijanski vezist pred finalom proti Brazilcem. »Zdržali smo šestdeset minut, potem pa so nas povozili,« italijanski vezist po finalu z Brazilci. Stampa Sera »Italija je igrala proti reprezentanci, ki ima vsaj štiri igralce z drugega planeta. Pelé, Gérson, Jairzinho in Rivelino so, ko igrajo v ritmu sambe, pravi nogometni tirani,« italijanski časopis po finalu. Tostão »Na mundial sem prišel povprečno pripravljen. Po operaciji očesa, oktobra 1969, je sledilo šest mesecev mirovanja, potem pa tekma s časom, v kateri je bilo treba nadoknaditi zamujene treninge. Formo sem ujel tik pred tekmovanjem. Priznam, da me je bilo tudi malo strah in da me je pogosto obšla negotovost.« Prvi trener Gerda Müllerja »V nogometu ne boste daleč prišli. Bolje, da si poiščete kakšno drugo delo.« José Zajec Carmona »Doma smo premagali Salvadorce z 1 : 0 in napetost se je povečevala. Honduraški veleposlanik v


PODATKI, STATISTIKE, ŠTEVILKE

Salvadorju nam je svetoval, naj na povratno tekmo pridemo na dan srečanja. Nismo ga

Idealna enajsterica

poslušali in v Salvador prispeli dva dni prej.

Maier (ZR Nemčija), Carlos Alberto (Brazilija), Cera (Italija), Cooper (Anglija),

Streljali so na avtobus, na hotelska okna. Spali

Beckenbauer (ZR Nemčija), Clodoaldo (Brazilija), Gérson (Brazilija), Jairzinho

smo na hodnikih. K sreči smo zgubili z 0 : 3 in

(Brazilija), Müller (ZR Nemčija), Pelé (Brazilija), Rivelino (Brazilija).

smo se domov vrnili živi. Pri nas so napadli na tisoče Salvadorcev, ki so tukaj živeli in delali.

Pelé v številkah

Njihova vojska pa je okupirala del našega

V svoji karieri je branil barve dveh klubov: Santosa (1956-1974) in Cosmosa iz New

ozemlja. Doživeli smo bombne napade, hude

Yorka (1975-1977). Odigral je 1.375 tekem in zabil 1.281 golov (vir: Pelé.net). Z

ulične borbe. Bilo je veliko mrtvih na obeh

brazilskim državnim dresom je nastopil 97-krat in je z 92 zadetki najboljši strelec v

straneh. Mislite, da je bil kriv nogomet? Kje

zgodovini reprezentance. Slavil je tri svetovna prvenstva: 1958 (Švedska), 1962 (Čile)

pa. Nogomet vedno združuje, nikoli ne ločuje.

in 1970 (Mehika). Gol, ki ga je Pelé dosegel v finalu proti Italiji, je bil stoti brazilske

Obe vojaški vladi sta hoteli zadržati oblast

reprezentance na svetovnih prvenstvih. S Santosom je osvojil dva medcelinska

in sta z napihovanjem nacionalizma zanetili

pokala (1962, 1963), dva pokala Libertadores (1962,1963), 11 turnirjev paulista,

vojno. Vse se je končalo s posredovanjem

6 brazilskih pokalov, z ameriškim moštvom Cosmos pa eno severnoameriško

ZDA, ki so tukaj postavile vojaško oporišče,«

prvenstvo. Enajstkrat je bil najboljši strelec prvenstva São Paula. Pelé je leta 1964 proti

honduraški nogometaš, ki je doživel

Botafogu dosegel 8 golov, šestkrat je na eni tekmi zabil po pet golov, tridesetkrat

nogometno vojno in potem igral pri Atléticu

po štiri, hattrick pa je dosegel 92-krat. Leta 1959 je v 103 tekmah nasprotno mrežo

iz Madrida.

zadel 127-krat. Zmagal je 83 odstotkov tekem, ki jih je odigral. Šitirikrat je zamenjal poškodovanega vratarja svojega moštva in v skupnih 43 minutah kot golman ni

Pelé

prejel zadetka. Enkrat je celo ubranil enajstmetrovko. Garrincha in Pelé sta z brazilsko

“Vse se je začelo s telefonskim klicem moje

majico skupaj igrala 40-krat. Z njima v moštvu Brazilija nikoli ni izgubila. Sto metrov je

(prve op. p.) žene Rosemery, ki mi je povedala,

odtekel v 11 sekundah, skočil je 180 centimetrov v višino in 650 centimetrov v daljino.

da se sorodniki zbirajo in molijo za naš upeh. Najprej smo jih v hotelski sobi posnemali

Najmanj remi

Carlos Alberto, jaz in dva asistenta, potem se

Kljub temu da so Brazilci odigrali najboljše kvalifikacije v zgodovini, so morali 31.

nam je pridruževalo čedalje več soigralcev,

avgusta 1969 na zadnji kvalifikacijski tekmi v Riu de Janeiru s tekmeci iz Paragvaja

na koncu nas je molila že skoraj polovica vseh

za uvrstitev na SP iztržiti najmanj remi. Na stadionu Maracana jih je spodbujalo 180

članov delegacije. To nam je pomagalo, da

tisoč ljudi. Zmagali so z 1 : 0 z golom Peléja.

smo se zedinili kot ena družina in zmagali. /... / Nogomet nam je prikril grozote, ki jih

Štirje svetovni prvaki

je počela brazilska vojaška diktatura. Sam

V polfinale so se uvrstili trije dvojni svetovni prvaki (Brazilija, Italija, Urugvaj), ki so

si nisem več želel igrati z desetko na hrbtu,

se borili za dokončno lastništvo pokala Jules Rimet, in ZR Nemčija, ki je bila prvak

dokler bi vladali vojaki.”

le leta 1954.

Brian Glanville

Rekordni Peléjev dres

“Brazilci so zmagali z lepoto, domiselnostjo

Leta 2003 je londonska dražbena ustanova Christie’s dres z desetko na hrbtu, ki ga je

in avanturističnim pristopom. Dokazali so, da

Pelé na stadionu Azteca v Ciudad de México po finalni tekmi izmenjal z italijanskim

se da pri nogometu uživati,” je izjavil angleški

branilcem Robertom Rosatom, prodala za rekordnih 220.850 ameriških dolarjev. Belo

novinar.

majico številka šest, ki jo je angleški kapetan Bobby Moore na tekmi proti prvakom Brazilcem 7. junija 1970 na stadionu Jalisco v Guadalajari izmenjal s Peléjem, pa so skoraj 34 let pozneje, marca leta 2004, v isti ustanovi prodali za 109 tisoč zelencev. Objem med Angležem in Brazilcem je ovekovečila fotografija, ki je obkrožila svet. Kupec Moorove majice je bil Steve Gilbert, zbiralec in prodajalec športnih artiklov. Za dres Geoffreyja Hursta, trikratnega strelca finala SP 1966 na Wembleyju proti Nemcem, so kupci ponudili kar 164 tisoč dolarjev. 9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

207


ZANIMIVOSTI, ANEKDOTE

Guadalajara, Guadalajara

a je selektor smatral, da pri 41 letih Carbajal ni v najboljši

Svetovni prvaki Brazilci so kar pet od šestih tekem odigrali na

formi.

prenovljenem stadionu Jalisco v Guadalajari, ki je imel prostora za slabih 57 tisoč gledalcev. Tam so jih Mehičani vzeli za svoje in zanje

Se nista srečala

navijali, kot da bi bili domačini.

Maročani niso želeli igrati proti Izraelcem. Žreb je določil, da nista padla v isto skupino in sta se tako izognila nevšečnostim.

Padli tabu Z zmago nad Italijo so Brazilci pretrgali stalnico, ki se je vlekla od leta

Z enim očesom

1950. Od tedaj je reprezentanca, ki je povedla v finalu, vselej izgubila.

Angleški vratar Gordon Banks je v prometni nesreči leta 1973

Kljub temu da je prvi zatresel nasprotno mrežo Pelé, so Brazilci vseeno

izgubil oko. Kljub temu je še naprej branil do leta 1978. Le v

zmagali. Friaça (Brazilija 1950), Puskás (Madžarska 1954), Liedholm

reprezentanco se ni več vrnil.

(Švedska 1958), Masopust (Češkoslovaška 1962) in Haller (ZR Nemčija 1966) niso imeli te sreče in so njihove reprezentance na koncu klonile.

Pomladitve Pri Sovjetih so iz angleškega mundiala ostali samo trije

Prva menjava

nogometaši: Šesternjev, Afonin in Serebrjanikov. Tudi Čehi so

Prva menjava v zgodovini SP se je zgodila na začetku drugega polčasa

pomladili reprezentanco. Po neuvrstitvi v Anglijo je selektor

otvoritvenega srečanja med Mehiko in Sovjetsko zvezo. Anatolij Puzač

Jozef Marko med drugimi upokojil Masopusta, Schrojfa,

je vstopil namesto Viktorja Serebrjanikova. Menjavo je opravil trener

Nováka in Schererja.

Paramonev Kačalin. Romun Steve Adameche (poškodba) pa je bil prvi vratar, ki je svoje mesto prepustil kolegu ; v 27. minuti Neculaju

Mladi bombarder

Raducanuju.

Nemški selektor Helmut Schön je v prvo enajsterico vključil mladega debitanta na SP Gerda Müllerja. V kvalifikacijah je

V šesto ni šlo rado

zabil 8 golov v 4 partijah. Uvrstil ga je ob veteranu Uweju

Mehiški vratar Antonio Pet pokalov Carbajal je bil v igri za mehiškega

Seelerju, ki se je od Elfa poslavljal.

reprezentančnega vratarja. Bilo bi njegovo šesto svetovno prvenstvo,

OB ROB

Poljak o nogometni vojni Ryszard Kapuscinski, legenda poljskega reporterstva, je leta 1978 izdal knjigo Nogometna vojna (Wojna futbolowa); prevedena je v 19 jezikov. Novinar se je rodil leta 1932 v mestu Pinsk. Med letoma 1958 in 1981 je deloval pri poljski tiskovni agenciji (Polska Agencja Prasowa). Od leta 1964 je bil dopisnik za Afriko, Azijo in Latinsko Ameriko. Prijateljeval je s Che Guevaro, Salvadorjem Allendejem in Patricom Lumumbo. Spremljal je 17 revolucij in državnih udarov v 12 državah. Po telegramu je poročal o začetku vojne v Srednji Ameriki: »Danes ob šestih popoldne se je začela vojna med Salvadorjem in Hondurasom. 208

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970

Salvadorsko letalstvo je bombardiralo štiri honduraška mesta, medtem ko je pehota prestopila mejo in prodrla proti notranjosti. Honduraško letalstvo je odgovorilo z napadi na industrijske in strateške objekte.« Kapuscinski je med spopadi spremljal honduraške vojake na fronti in v glavnem mestu Tegucigalpi. Eden od vojakov mu je zaupal, da bo sezul mrtve tovariše in obutev odnesel domov, ker je večina članov njegove družine bosih. Poljski novinar je opisal tudi javno eksekucijo salvadorskega gverilca Victoriana Gómeza na nogometnem stadionu San Miguel. Televizijski kamermani so obsojenca glasno rotili, naj se zaradi boljšega kadra umakne bolj na sredino igrišča.


OB ROB

Brane Oblak na Peléjevem slovesu Pelé je zadnjič oblekel dres brazilske reprezentance v nedeljo, 18. julija, 1971 proti Jugoslaviji. Igral je prvi polčas. Njegov odhod je s solzami v očeh na stadionu Maracana obžalovalo 180 tisoč gledalcev. Tekma je omogočila tudi prvi neposredni televizijski prenos iz Južne Amerike v Jugoslavijo. Na srečanju, ki se je končalo z remijem 2 : 2, je igral Slovenec Branko Oblak, takrat nogometaš Olimpije. Postavi sta bili sledeči: Brazilija: Félix, Zé María (Eurico), Brito, Wilson Piazza, Everaldo (Marco Antonio),

Clodoaldo, Gérson, Rivelino, Zequinha, Pelé (Claudiomiro), Vaguinho. Jugoslavija: Vukčević, Ramljak (Jerković), Stepanović, Pavlović, Paunović, Holcer, Petković (Bjeković), Oblak, Filipović (Antonijević), Ačimović, Džajić. Za Brazilijo so zadeli Rivelino (59’) in Gérson (65’). Za Jugoslavijo Džajić (35’) in Jerković (70’). Jugoslovanska reprezentanca se je pod vodstvom Vujadina Boškova pripravljala na Bledu v Sloveniji.

Polno ganljivih trenutkov – Pelé na poslovilni tekmi ni zadel. Modri so ga dobro pokrivali in igrali zelo resno. Brane Oblak je imel precej stikov z žogo.

DOGODKI

• Malo manj kot leto dni pred mundialom, 20. julija 1969, je Neil Armstrong stopil na Luno. • Konec vojne v Biafri. • Ameriško vesoljsko plovilo Apolo XIII se je za las izognilo katastrofi zaradi okvare kisikove posode. Rešila ga je predvsem spretnost astronavtov, med katerimi je bil izkušeni James Jim Lowell (pred tem poletom 572 ur v vesolju). • Rodil se je Andre Agassi, eden najboljših teniških igralcev vseh časov. • Zaradi prekomernega uživanja mamil je preminil rock zvezdnik Jimi Hendrix.

9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

209


skupina A

skupina B

Mehika – Sovjetska zveza – Belgija – Salvador

Urugvaj – Izrael – Italija – Švedska ZR Nemčija – Čile – Italija – Švica

31. maj

7. junij

2. junij

7. junij

MEHIKA 0 SOVJETSKA ZVEZA 0

MEHIKA 4

URUGVAJ 2

ŠVEDSKA 1

45’, 46’ Valdivia, 58’ Fragoso, 83’ Basaguren

23’ Maneiro, 50’ Mujica

53’ Turesson

Stadion: Azteca, Ciudad de México Sodnik: Kurt Tschenscher (ZR Nemčija) Gledalcev: 107.160 Mehika: Ignacio Calderón, José Vantolrá, Gustavo Peña, Javier Guzmán, Mario Pérez, Guillermo Hernández, Pulido, Velarde (67’ Munguía), Javier Valdivia, Fragoso, Jaime López. Sovjetska zveza: Kavazašvili, Kaplični, Lovčev, Logofet, Šesternjev, Asatiani, Muntian, Serebrjanikov (46’ Puzač), Bišovec, Jevružikin, Nodija (66’ Kmelnicki).

SALVADOR 0

IZRAEL 0

IZRAEL 1

Stadion: Azteca, Ciudad de México Sodnik: Aly Kandil (Egipt) Gledalcev: 103.058 Mehika: Ignacio Calderón, José Vantolrá, Gustavo Peña, Javier Guzmán, Mario Pérez, José González, Enrique Borja (46’ Jaime López) (76’ Basaguren), Munguía, Javier Valdivia, Fragoso, Aarón Padilla. Salvador: Magaña, Roberto Rivas, Mariona, Saturnino Osorio, Santiago Cortés Méndez (68’ Monge), Quintanilla, Jorge Alfredo Vázquez, Cabezas, Mauricio Rodríguez, Juan Martínez, Aparicio (59’ Sergio Méndez).

Stadion: Cuauhtémoc, Puebla Sodnik: Robert Davidson (Škotska) Gledalcev: 20.654 Urugvaj: Mazurkiewicz, Ubiñas, Ancheta, Matosas, Mujica, Julio Montero Castillo, Espárrago, Maneiro, Pedro Rocha (12’ Julio César Cortés), Luis Cubilla, Julio Losada. Izrael: Vissoker, Zvi Rosen, Primo, Talbi (46’ Bar), Schwager, Samuel Rosenthal, Shum, Mordechai Spiegler, Giora Spiegel, Faygenbaum, Rom (57’ Vollach).

56’ Spiegler

3. junij

BELGIJA 3

3. junij

10. junij

12’, 54’ van Moer, 76’ (11m) Lambert

10. junij

ITALIJA 1

ŠVEDSKA 1

SALVADOR 0

SOVJETSKA ZVEZA 2

10’ Domenghini

90’ Grahn

Stadion: Azteca, Ciudad de México Sodnik: Andrei Radolescu (Romunija) Gledalcev: 92.205 Belgija: Piot, Heylens, Thissen, Dewalque, Dockx, Semmeling (79’ Polleunis), van Moer, Devrindt, van Himst, Raoul Lambert, Puis. Salvador: Magaña, Roberto Rivas, Mariona, Saturnino Osorio, Manzano (66’ Santiago Cortés Méndez), Quintanilla, Jorge Alfredo Vázquez, Cabezas, Mauricio Rodríguez (80’ Sermeño), Juan Martínez, Aparicio.

51’, 74’ Bišovec

ŠVEDSKA 0

URUGVAJ 0

SALVADOR 0

Stadion: Luis Dosal (La Bombonera), Toluca Sodnik: Jack Taylor (Anglija) Gledalcev: 13.433 Italija: Albertosi, Burgnich, Fachetti, Cera, Niccolai (37’ Rosato), Bertini, Domenghini, Sandro Mazzola, Boninsegna, De Sisti, Luigi Riva. Švedska: Ronnie Hellström, Bjorn Nordqvist, Grip, Tommy Svensson, Axelsson, Bo Larsson (79’ Niklasson), Grahn, Leif Eriksson (57’ Ejderstedt), Kindvall, Cronqvist, Jan Olsson.

Stadion: Cuauhtémoc, Puebla Sodnik: Henry Landauer (ZDA) Gledalcev: 18.163 Švedska: Sven Gunnar Larsson, Selander, Grip, Tommy Svensson, Axelsson, Bo Larsson, Bjorn Nordqvist, Leif Eriksson, Kindvall (58’ Turesson), Orjan Persson, Niklasson (84’ Grahn). Urugvaj: Mazurkiewicz, Ubiñas, Ancheta, Matosas, Mujica, Julio Montero Castillo, Espárrago (62’ Fontes), Maneiro, Julio César Cortés, Zubía, Julio Losada.

6. junij

Stadion: Azteca, Ciudad de México Sodnik: Rafael Hormazábal (Čile) Gledalcev: 89.979 Sovjetska zveza: Kavazašvili, Afonin, Šesternjev, Hurcilava, Muntian, Dzodzuašvili, Kiseljev (81’ Asatiani), Bišovec, Puzač (46’ Jevružikin), Serebrjanikov, Kmelnicki. Salvador: Magaña, Roberto Rivas, Mariona, Saturnino Osorio, Guillermo Castro, Monge, Portillo, Jorge Alfredo Vázquez, Cabezas (82’ Aparicio), Mauricio Rodríguez (86’ Sermeño), Sergio Méndez.

S TAT I S T I K E

SOVJETSKA ZVEZA 4

210

Stadion: Luis Dosal (La Bombonera), Toluca Sodnik: Seyoum Tarekegn (Etiopija) Gledalcev: 9.624 Švedska: Sven Gunnar Larsson, Selander, Grip, Tommy Svensson, Axelsson, Bo Larsson, Nordahl, Turesson, Kindvall, Orjan Persson (76’ Palsson), Jan Olsson. Izrael: Vissoker, Zvi Rosen, Primo, Bar, Schwager, Samuel Rosenthal, Shum, Mordechai Spiegler, Giora Spiegel, Faygenbaum, Vollach (51’ Shuruk).

URUGVAJ 0 ITALIJA 0

14’, 16’ Bišovec, 57’ Asatiani, 76’ Hmelnitski

11. junij

BELGIJA 1

MEHIKA 1

86’ Lambert

14’ (11m) Peña

Stadion: Azteca, Ciudad de México Sodnik: Rudolf Scheurer (Švica) Gledalcev: 95.261 Sovjetska zveza: Kavazašvili, Kaplični (35’ Lovčev), Afonin, Šesternjev, Hurcilava, Asatiani, Muntian, Dzodzuašvili (73’ Kiseljev), Bišovec, Jevružikin, Kmelnicki. Belgija: Piot, Heylens, Thissen, Dewalque, Dockx, Semmeling, van Moer, Jeck, van Himst, Raoul Lambert, Puis.

BELGIJA 0 Stadion: Azteca, Ciudad de México Sodnik: Angel Coerezza (Argentina) Gledalcev: 108.192 Mehika: Ignacio Calderón, José Vantolrá, Gustavo Peña, Javier Guzmán, Mario Pérez, José González, Pulido, Munguía, Javier Valdivia (53’ Basaguren), Fragoso, Aarón Padilla. Belgija: Piot, Heylens, Thissen, Dewalque, Dockx, Semmeling, van Moer, Jeck, van Himst, Polleunis (65’ Devrindt), Puis.

LESTVICA 1. Mehika 2. Sovjetska zveza 3. Belgija 4. Salvador

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970

6. junij

5 točk (5 – 0) 5 točk (6 – 1) 2 točki 0 točk

Stadion: Cuauhtémoc, Puebla Sodnik: Rudolf Glöckner (NDR) Gledalcev: 29.968 Urugvaj: Mazurkiewicz, Ubiñas, Ancheta, Matosas, Mujica, Julio Montero Castillo, Espárrago, Maneiro, Julio César Cortés, Luis Cubilla, Bareño (71’ Zubía). Italija: Albertosi, Burgnich, Fachetti, Cera, Rosato, Bertini, Domenghini (46’ Furino), Sandro Mazzola, Boninsegna, De Sisti, Luigi Riva.

11. junij

ITALIJA 0 IZRAEL 0 Stadion: Luis Dosal (La Bombonera), Toluca Sodnik: Ayrton Vieyra de Moraes (Brazilija) Gledalcev: 9.890 Italija: Albertosi, Burgnich, Facchetti, Cera, Rosato, Bertini, Domenghini (46’ Gianni Rivera), Sandro Mazzola, Boninsegna, De Sisti, Luigi Riva. Izrael: Vissoker, Zvi Rosen, Bello, Primo, Bar, Schwager, Samuel Rosenthal, Shum, Mordechai Spiegler, Giora Spiegel, Faygenbaum (46’ Rom).

LESTVICA 1. Italija 2. Urugvaj 3. Švedska 4. Izrael

4 točke 3 točke (2 – 1) 3 točke (2 – 2) 2 točki


skupina C

skupina D

Brazilija – Češkoslovaška – Romunija – Anglija

Perú – Bolgarija – ZR Nemčija – Maroko Sovjetska Zveza – Severna Koreja – Italija – Čile

2. junij

ANGLIJA 1 65’ Hurst

ROMUNIJA 0

2. junij

7. junij

BRAZILIJA 1

PERÚ 3

ZR NEMČIJA

59’ Jairzinho

50’ Gallardo, 55’ Chumpitaz, 73’ T. Cubillas

20’ Libuda, 27’, 52’ (11m), 88’ Müller, 67’ Seeler

7. junij

5

ANGLIJA 0

BOLGARIJA 2

BOLGARIJA 2

Stadion: Jalisco, Guadalajara Sodnik: Vital Loraux (Belgija) Gledalcev: 50.560 Anglija: Gordon Banks, Keith Newton (51’ Thomas Wright), Terry Cooper, Mullery, Labone, Bobby Moore, Francis Lee (75’ Osgood), Ball, Bobby Charlton, Hurst, Martin Peters. Romunija: Adamache, Satmareanu, Nicolae Lupescu, Dinu, Mocanu, Ion Dumitru, Nunweiller, Dembrovski, Tataru (73’ Neagu), Florea Dumitrache, Mircea Lucescu.

Stadion: Jalisco, Guadalajara Sodnik: Abraham Klein (Izrael) Gledalcev: 56.843 Brazilija: Félix, Carlos Alberto, Brito, Wílson Piazza, Everaldo, Clodoaldo, Paulo César Lima, Jairzinho, Tostão (68’ Roberto Lopes Miranda), Pelé, Roberto Rivelino. Anglija: Gordon Banks, Thomas Wright, Terry Cooper, Mullery, Labone, Bobby Moore, Francis Lee, (63’ Astle), Ball, Bobby Charlton (64’ Bell), Hurst, Martin Peters.

13’ Dermendjev, 49’ Bonev

12’ Nikodimov, 89’ Kolev

Stadion: Guanajuato, León Sodnik: Antonio Sbardella (Italija) Gledalcev: 13.765 Perú: Rubiños, Eloy Campos (29’ Javier González), Orlando De la Torre, Chumpitaz, Nicolás Fuentes, Mifflin, Challe, Julio Baylon (51’ Hugo Sotil), Teófilo Cubillas, Pedro León, Alberto Gallardo. Bolgarija: Simeonov, Šalamanov, Dimitrov, Davidov, Aladjov, Hristo Bonev (73’ Asparuhov), Dimitar Penev, Jakimov, Georgi Popov (67’ Maračljev), Jekov, Dermendjev.

Stadion: Guanajuato, León Sodnik: José María Ortíz de Mendibil (Španija) Gledalcev: 12.710 ZR Nemčija: Maier, Vogts, Schnellinger, Fichtel, Höttges, Löhr (59’ Grabowski), Beckenbauer (72’ Wolfgang Weber), Overath, Seeler, Gerd Müller, Libuda. Bolgarija: Simeonov, Gajdarski, Žečev, Hristo Bonev, Dimitar Penev, Gaganelov (58’ Šalamanov), Nikodimov, Todor Kolev, Dermendjev (46’ Mitkov), Asparuhov, Maračljev.

3. junij

10. junij 3. junij

10. junij

BRAZILIJA 4 24’ Rivelino, 59’ Pelé, 61’, 81’ Jairzinho

ČEŠKOSLOVAŠKA 1

BRAZILIJA 3 19’, 67’ Pelé, 22’ Jairzinho

ZR NEMČIJA

ROMUNIJA 2

56’ Seeler, 78’ Müller

19’, 26’, 39’ G. Müller

MAROKO 1

PERÚ 1

21’ Houmane

44’ T. Cubillas

Stadion: Guanajuato, León Sodnik: Laurens van Ravens (Nizozemska) Gledalcev: 12.942 ZR Nemčija: Maier, Vogts, Willi Schulz, Fichtel, Höttges (77’ Löhr), Haller (46’ Grabowski), Beckenbauer, Overath, Seeler, Gerd Müller, Held. Maroko: Allal Ben Kassou, Abdellah Lamrani, Boujemaa Benkrief, Khanoussi, Slimani, Mohammed Marroufi, Bamous (72’ Faras), El Filali, Ghandi Said, Ghazouani (56’ El Khiatti), Mohammed Jarir Houmane.

Stadion: Guanajuato, León Sodnik: Arturo Aguilar Elizalde (Mehika) Gledalcev: 17.875 ZR Nemčija: Maier, Vogts, Schnellinger, Fichtel, Höttges (46’ Patzke), Löhr, Beckenbauer, Overath, Seeler, Gerd Müller, Libuda (75’ Grabowski). Perú: Rubiños, Pedro González, Orlando De la Torre, Chumpitaz, Nicolás Fuentes, Challe (70’ Cruzado), Mifflin, Teófilo Cubillas, Hugo Sotil, Pedro León (56’ Oswaldo Ramírez), Alberto Gallardo.

11’ Petras

34’ Dumitrache, 84’ Dembrovski

Stadion: Jalisco, Guadalajara Sodnik: Ramón Barreto (Urugvaj) Gledalcev: 52.897 Brazilija: Félix, Carlos Alberto, Brito, Wilson Piazza (88’ Fontana), Everaldo, Clodoaldo, Gérson (74’ Paulo César Lima), Jairzinho, Tostão, Pelé, Roberto Rivelino. Češkoslovaška: Viktor, Dobiaš, Migas, Alexander Horváth, Hagara, Hrdlička (46’ Kvašnák), Kuna, František Vesely (75’ Bohumil Vesely), Ladislav Petráš, Jozef Adamec, Jokl.

Stadion: Jalisco, Guadalajara Sodnik: Ferdinand Marschall (Avstrija) Gledalcev: 50.804 Brazilija: Félix, Carlos Alberto, Brito, Wílson Piazza, Everaldo (56’ Marco Antonio), Clodoaldo (74’ Edú), Paulo César Lima, Jairzinho, Tostão, Pelé, Fontana. Romunija: Adamache (28’ Raducanu), Satmareanu, Nicolae Lupescu, Dinu, Mocanu, Ion Dumitru, Nunweiller, Dembrovski, Neagu, Florea Dumitrache (72’ Tataru), Mircea Lucescu. 11. junij

6. junij

ROMUNIJA 2 52’ Neagu, 75’ (11m) Dumitrache

ČEŠKOSLOVAŠKA 1 5’ Petras

Stadion: Jalisco, Guadalajara Sodnik: Diego De Leo (Mehika) Gledalcev: 56.818 Romunija: Adamache, Satmareanu, Nicolae Lupescu, Dinu, Mocanu, Ion Dumitru (81’ Ghergheli), Nunweiller, Dembrovski, Neagu, Florea Dumitrache, Mircea Lucescu (69’Tataru). Češkoslovaška: Alexander Vencel, Dobiaš, Migas, Alexander Horváth, Zlocha, Kvašnák, Kuna, Bohumil Vesely, Ladislav Petráš, Jurkanin (46’ Jozef Adamec), Jokl (69’ František Vesely).

2

ZR NEMČIJA

ANGLIJA 1

3

11. junij 6. junij

BOLGARIJA 1

ČEŠKOSLOVAŠKA 0

PERÚ 3

40’ Žečev

Stadion: Jalisco, Guadalajara Sodnik: Roger Machin (Francija) Gledalcev: 49.292 Anglija: Gordon Banks, Keith Newton, Terry Cooper, Mullery, Jackie Charlton, Bobby Moore, Allan Clarke, Bell, Bobby Charlton (65’ Ball), Astle (65’ Osgood), Martin Peters. Češkoslovaška: Viktor, Dobiaš, Migas, Hrivnák, Hagara, Pollák, Kuna, František Vesely, Ladislav Petráš, Jozef Adamec, Jokl (72’ Čapkovič).

65’, 75’ T. Cubillas, 67’ Challe

MAROKO 1

MAROKO 0

61’ Ghazouani

Stadion: Guanajuato, León Sodnik: Tofik Bahramov (Sovjetska zveza) Gledalcev: 13.537 Perú: Rubiños, Pedro González, Orlando De la Torre, Chumpitaz, Nicolás Fuentes, Challe, Mifflin (56’ Cruzado), Hugo Sotil, Teófilo Cubillas, Pedro León, Alberto Gallardo (76’ Oswaldo Ramírez). Maroko: Allal Ben Kassou, Abdellah Lamrani, Boujemaa Benkrief (66’ Fadili), Khanoussi, Slimani, Marroufi, Bamous, El Filali, Ghandi Said (81’ Alaoui), Ghazouani, Mohammed Jarir Houmane.

Stadion: Guanajuato, León Sodnik: Antonio Saldanha Ribeiro (Portugalska) Gledalcev: 12.299 Bolgarija: Stojan Jordanov, Gajdarski, Žečev, Jakimov (50’ Bonev), Dimitar Penev (42’ Dimitrov), Šalamanov, Nikodimov, Todor Kolev, Georgi Popov, Mitkov, Asparuhov. Maroko: Mohammed Hazzas, Boujemaa Benkrief, Fadili, Khanoussi, Slimani, Marroufi, Bamous (46’ Choukri), El Filali, Ghandi Said, Alaoui (74’ Faras), Ghazouani.

50’ (11m) Clarke

LESTVICA 1. Brazilija 2. Anglija 3. Romunija 4. Češkoslovaška

6 točk 4 točke 2 točki 0 točk

LESTVICA 1. ZR Nemčija 2. Perú 3. Bolgarija 4. Maroko

6 točk 4 točke 1 točka 1 točka

9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

S TAT I S T I K E

211


četrtfinale 14. junij

URUGVAJ

14. junij

(0) 1

ZR NEMČIJA

17. junij

20. junij

BRAZILIJA 3

ZR NEMČIJA

1

68’ Beckenbauer, 76’ Seeler, 108’ G. Müller

44’ Clodoaldo, 76’ Jairzinho, 89’ Rivelino

26’ Overath

SOVJETSKA ZVEZA (0) 0

ANGLIJA

URUGVAJ 1

URUGVAJ 0

Stadion: Azteca, Ciudad de México Sodnik: Laurens van Ravens (Nizozemska) Gledalcev: 26.085 Urugvaj: Mazurkiewicz, Ubiñas, Ancheta, Matosas, Mujica, Maneiro, Julio César Cortés, Julio Montero Castillo, Luis Cubilla, Fontés (103’ Espárrago), Julio Morales (99’ Alberto Gómez). Sovjetska zveza: Kavazašvili, Afonin, Dzodzuašvili, Kaplični, Hurcilava (62’ Logofet), Šesternjev, Asatiani (76’ Kiseljev), Muntian, Bišovec, Jevružikin, Kmelnicki.

31’ Mullery, 49’ Peters

19’ L. Cubilla

Stadion: Guanajuato, León Sodnik: Angel Coerezza (Argentina) Gledalcev: 23.357 ZR Nemčija: Maier, Vogts, Höttges (46’ Willi Schulz), Fichtel, Schnellinger, Beckenbauer, Overath, Seeler, Libuda (55’ Grabowski), Gerd Müller, Löhr. Anglija: Bonetti, Keith Newton, Terry Cooper, Mullery, Labone, Bobby Moore, Francis Lee, Ball, Hurst, Bobby Charlton (70’ Bell), Martin Peters (81’ Hunter).

Stadion: Jalisco, Guadalajara Sodnik: José María Ortiz de Mendibil (Španija) Gledalcev: 51.261 Brazilija: Félix, Carlos Alberto, Brito, Wílson Piazza, Everaldo, Clodoaldo, Gérson, Jairzinho, Tostão, Pelé, Roberto Rivelino. Urugvaj: Mazurkiewicz, Ubiñas, Ancheta, Matosas, Mujica, Julio Montero Castillo, Maneiro (77’ Espárrago), Julio César Cortés, Luis Cubilla, Fontés, Julio Morales.

Stadion: Azteca, Ciudad de México Sodnik: Antonio Sbardella (Italija) Gledalcev: 104.403 ZR Nemčija: Wolter, Vogts, Patzke, Fichtel, Schnellinger (46’Max Lorenz), Wolfgang Weber, Overath, Held, Seeler, Gerd Müller, Libuda (73’ Löhr). Urugvaj: Mazurkiewicz, Ubiñas, Ancheta, Matosas, Mujica, Julio Montero Castillo, Maneiro (67’ Rodolfo Sandoval), Julio César Cortés, Luis Cubilla, Fontés (46’ Espárrago), Julio Morales.

(2) 2

14. junij

17. junij

ITALIJA 4

ITALIJA

25’ (avt) Peña, 63’, 76’ Riva, 70’ Rivera

8’ Boninsegna, 98’ Burgnich, 103’ Riva, 110’ Rivera

MEHIKA 1

ZR NEMČIJA

13’ J. González

90’ Schnellinger, 94’, 109’ Müller

Stadion: Luis Dosal, Toluca Sodnik: Rudolf Scheurer (Švica) Gledalcev: 26.851 Italija: Albertosi, Burgnich, Cera, Rosato, Fachetti, Bertini, Sandro Mazzola (46’ Gianni Rivera), De Sisti, Domenghini (84’ Gori), Boninsegna, Luigi Riva Mehika: Ignacio Calderón, José Vantolrá, Gustavo Peña, Javier Guzmán, Mario Pérez, José González (68’ Enrique Borja), Pulido, Munguía (60’ Isidoro Diaz), Javier Valdivia, Fragoso, Aarón Padilla.

Stadion: Azteca, Ciudad de México Sodnik: Arturo Yamasaki Maldonado (Perú) Gledalcev: 102.444 Italija: Albertosi, Cera, Burgnich, Bertini, Rosato (91’ Poletti), Facchetti, Domenghini, Sandro Mazzola (46’ Gianni Rivera), De Sisti, Boninsegna, Luigi Riva. ZR Nemčija: Maier, Vogts, Patzke (63’ Held), Willi Schulz, Schnellinger, Beckenbauer, Overath, Seeler, Grabowski, Gerd Müller, Löhr (52’ Libuda).

BRAZILIJA 4 11’ Rivelino, 15’, 52’ Tostão, 75’ Jairzinho

S TAT I S T I K E

3. mesto

116’ Espárrago

14. junij

212

(2) 3

polfinale

PERÚ 2 28’ Gallardo, 70’ T. Cubillas

Stadion: Jalisco, Guadalajara Sodnik: Vital Loraux (Belgija) Gledalcev: 54.233 Brazilija: Félix, Carlos Alberto, Brito, Wilson Piazza, Marco Antonio, Clodoaldo, Gérson (67’ Paulo César Lima), Jairzinho (80’ Roberto Lopes Miranda), Tostão, Pelé, Roberto Rivelino. Perú: Rubiños, Eloy Campos, José Fernandez, Chumpitaz, Nicolás Fuentes, Mifflin, Challe, Baylon (54’ Hugo Sotil), Pedro León (61’ Eladio Reyes), Teófilo Cubillas, Alberto Gallardo.

9. S V E TOVN O P R V EN ST VO: MEHIK A 1970

(1) 4 (1) 3


finale 21. junij

BRAZILIJA 4 18’ Pelé, 66’ Gérson, 71’ Jairzinho, 86’ Carlos Alberto

ITALIJA 1 37’ Boninsegna

Stadion: Azteca, Ciudad de México Sodnik: Rudolf Glöckner (NDR) Gledalcev: 107.412 Brazilija: Félix, Carlos Alberto, Brito, Wílson Piazza, Everaldo, Clodoaldo, Gérson, Jairzinho, Tostão, Pelé, Roberto Rivelino. Italija: Albertosi, Burgnich, Facchetti, Cera, Bertini (74’ Antonio Juliano), Rosato, Domenghini, Sandro Mazzola, De Sisti, Boninsegna (84’ Gianni Rivera), Luigi Riva.

svetovni prvak BRAZILIJA

končna lestvica 1. Brazilija 2. Italija 3. ZR Nemčija 4. Urugvaj 5. Sovjetska zveza 6. Mehika 7. Perú 8. Anglija 9. Švedska 10. Belgija 10. Romunija 12. Izrael 13. Bolgarija 14. Maroko 15. Češkoslovaška 16. Salvador

SELEKTORJI Brazilija: Mário Jorge Lobo Zagallo Italija: Ferruccio Valcareggi ZR Nemčija: Helmut Schön Urugvaj: Juan Eduardo Hohberg Sovjetska zveza: Paramonev Kačalin Mehika: Raúl Cárdenas Perú: Valdir Pereira “Didí” Anglija: Alfred Alf Ramsey Švedska: Orvar Bergmark Belgija: Raymond Goethals Romunija: Angelo Nicolescu Izrael: Emmanuel Schaffer Bolgarija: Stefan Bojkov Maroko: Blagoje Vidinić Češkoslovaška: Jozef Marko Salvador: Hernán Carrasco

9 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: ME H IK A 1 9 7 0

S TAT I S T I K E

213


214

10. S VE TOVN O P R V EN ST VO: ZR NEMČ IJA 1974


10. svetovno prvenstvo

1974 ZR NEMČIJA • Od 13. junija do 7. julija • Kvalifikacije: 90 držav (prijavljenih 99) • Število tekem v kvalifikacijah: 226 • Število zadetkov v kvalifikacijah: 620 (povprečje 2,74) • Število sodelujočih na SP: 16 • Število tekem na SP: 38 • Število zadetkov na SP: 97 (povprečje 2,55) • Število gledalcev na SP: 1.774.022 (povprečje 46.685) • Gol št. 900: Héctor Casimiro Yazalde (Argentina) • Najboljši strelec: Grzegorz Lato (Poljska) 7 golov

Gerd Müller ogroža, Enver Marič opazuje. Zahodni Nemci in Jugoslovani so si bili na mundialih usojeni.

1 0 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: Z R N E MČIJA 1 9 7 4

215


V znamenju varnostnih ukrepov Dvajset let po presenetljivi zmagi nad Madžari v Bernu in tri desetletja po koncu 2. svetovne vojne je bila ZR Nemčija prvič prirediteljica svetovnega prvenstva, in to jubilejnega desetega. Uresničile so se dolgoletne sanje Nemcev, saj so bili v igri že za SP 1942. Na kongresu FIFE leta 1937 v Parizu se je za kandidaturo potegovala tudi Brazilija. Vojna je preprečila dve svetovni prvenstvi (1942 in 1946), Mednarodna nogometna zveza pa je zasedala šele leta 1946 v Luksemburgu in mundial 1950 dodelila Braziliji. Leta 1964 je kongres v Tokiu odločil, da bodo naslednje postaje v Mehiki (1970), Nemčiji (1974) in Argentini (1978). Nemci so imeli celo desetletje za organizacijo. Zaradi krvavih dogodkov na olimpijskih igrah leta 1972 so skrajno poostrili varnostne ukrepe.

Havelange na prestol Kongres FIFE je v Frankfurtu na čelo krovne organizacije prvič postavil Južnoameričana, Brazilca Joãa Havelangea (Jean Marie Justin de Godefroid Havelange), ki je zamenjal Angleža Stanleyja Rousa in pričel uvajati korenite spremembe. Na kongresu je sodelovalo 126 od 141 pridruženih članic. »To je bitka med Evropo in Ameriko in jaz si želim, da bi Evropa obdržala vodenje svetovnega nogometa,« je pred volitvami izjavil 79-letni Rous. Izvoljeni Havelange (58) je obljubil mladinsko svetovno prvenstvo, sodelovanje vseh celin, zgraditev novega doma FIFE v Zürichu in spremembo nekaterih pravil nogometne igre. Za izvolitev je potreboval dvokrožno glasovanje: prvo se je končalo 62:56 v korist Brazilca, drugo pa 68:52. Potem ko je po treh naslovih pokal Julesa Rimeta ostal v lasti Brazilcev, so morali pri krovni nogometni organizaciji priskrbeti drugega. S svojim predlogom je strokovno komisijo na razpisu (prispelo je 53 ponudb) najbolj prepričal italijanski kipar Silvio Gazzaniga iz podjetja Bertoni. Nova trofeja, izklesana v 18-karatnem zlatu, je težka malo manj kot pet kilogramov in visoka 36 centimetrov. Po novih pravilih ostaja v lasti Mednarodne nogometne zveze, zmagovalec pa v svoje vitrine odnese pozlačeno repliko. Na pokalni podlagi je prostora za imena 17 zmagovalcev. Zadnje bo zapisano leta 2038. Na otvoritvi v Frankfurtu je repliko novega pokala do sredine igrišča prinesel Uwe Seeler, starega Julesa Rimeta pa Pelé. 28 tisoč dolarjev vredna lepotica je bila vse do finala med Nemčijo in Nizozemsko varno spravljena v sefu banke Dresdner v Frankfurtu. Šele na dan odločilnega obračuna so jo prepeljali v München. Na SP so se prvič uvrstile štiri države: Nemška demokratična republika, Haiti, Avstralija in Zaire, medtem ko so doma presenetljivo ostali Anglija, Španija, Francija in Madžarska.

Južnoameričan prvič na čelu FIFE – Brazilec João Havelange je na kongresu Mednarodne nogometne zveze v Frankfurtu premagal svojega predhodnika, Angleža Stanleyja Rousa. 216

10. S VE TOVN O P R V EN ST VO: ZR NEMČ IJA 1974


Gol, ki je spravil na noge Jugoslavijo V štirinajsti minuti prvega polčasa je Petković z desne strani poslal predložek pred španska vrata, Katalinski je žogo preusmeril z glavo, po obrambi vratarja Iribarja pa jo je z nogo poslal v mrežo. Zadetek na Waldstadionu v Frankfurtu je 13. februarja 1974 v dodatnem srečanju Jugoslaviji prinesel prvo uvrstitev na SP po ducatu let. Lep delež je prispeval tudi Slovenec Brane Oblak. Kvalifikacije so bile težke. S Španci so Jugoslovani dvakrat remizirali, z 2 : 2 v Las Palmasu in 0 : 0 v Zagrebu, Grke so premagali v Beogradu z 1 : 0, v Atenah pa se je odvijala prava drama. Modri so za obračun na nevtralnem terenu s Španci potrebovali zmago z dvema goloma razlike. Ko je kazalo, da je vse izgubljeno, je pri rezultatu 3 : 2 v 90. minuti grško mrežo zatresel Karasi. V Frankfurtu je Jugoslovane spodbujalo veliko število gastarbajterjev in navijačev, ki so prispeli iz domovine. Po veliki zmagi je reprezentanca doma doživela veličasten sprejem. Slavilo se je po vsej državi. Katalinski, ki je po malodane usodnem avtogolu proti Grkom postal največji bedak, se je v trenutku in z enim samim golom spremenil v velikega junaka.

Žreb za 10. SP – Skupine so 5. januarja 1974 izžrebali v velikem studiu Hissischer Rundfunk v Frankfurtu.

Avstralci so bili prvi udeleženci iz Oceanije. Na nemškem mundialu je tekmovanje potekalo po dvokrožnem sistemu: štiri skupine s štirimi moštvi v prvem krogu in dve s po štirimi v drugem. Prvič so se številke pojavile tudi na hlačkah nogometašev.

Zgodovinski gol – Katalinski je odbito žogo (po lastnem strelu z glavo) poslal v mrežo španskega vratarja Iribarja in Jugoslavijo popeljal na SP. Igral je tudi Oblak. 1 0 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: Z R N E MČIJA 1 9 7 4

217


Življenjski nastop Največja senzacija v kvalifikacijah je bil izpad Angležev, ki so po letu 1950, ko so se priključili svetovni nogometni karavani, prvič ostali zunaj mundiala. Uvrstitev je bila do konca v njihovih rokah. Na odločilnem srečanju na Wembleyju so pred 100 tisoč gledalci za uvrstitev potrebovali zmago nad Poljaki. Igrali so odlično, napadali brez predaha in že v prvem polčasu izsilili 14 kotov, a v nasprotnih vratih je bil velikan Jan Tomaszewski, ki je tisto noč odigral življenjsko tekmo in obranil vse in še več. V 57. minuti je za hladen tuš po otročji napaki domačega vratarja Shiltona poskrbel Domarsky. Enajst minut kasneje je po sumljivi enajstmetrovki izenačil Peters. Ostalih 27 minut sodi med najbolj dramatične vseh časov. Angleži so poljska vrata oblegali z vseh strani, Tomaszewski pa je nizal mogoče in nemogoče parade kot po tekočem traku. Minuto pred koncem je branilec Bulzacky zadetek preprečil na golovi črti. Olimpijski prvaki so slavili, angleški selektor, sir Alf Ramsey, pa je izgubil službo. Jugoslovanski asi na sličicah – Takole so otroci pridno polnili albume s svojimi nogometnimi idoli.

Igranje duhov Na južnoameriških kvalifikacijh so Argentinci izvedli tvegano potezo. Za igranje v La Pazu, ki leži 3.660 metrov nad morsko gladino, so sestavili reprezentanco izključno z igralci iz notranjosti države. Krstili so jo Los Fantasmas (Duhovi). Po posebnih višinskih pripravah so premegali Bolivijo z 1 : 0. Gol je zabil napadalec Fornari. Po edinem nastopu so Duhovi odleteli. Čile se je uvrstil na svetovno prvenstvo samo leto po državnem udaru, ki ga je proti predsedniku Salvadorju Allendeju izvedel general Augusto Pinochet. Na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij so s Sovjetsko zvezo v Moskvi remizirali 0 : 0. Ti se v Santiagu niso pojavili in domačini so se pred 70 tisoč navijači po simboličnem golu uvrstili na prvenstvo. Na prvem srečanju proti ZR Nemčiji je na olimpijskem stadionu v Berlinu visel transparent z napisom »Chile socialista«. Več kot tri tisoč protestnikov je s tribune vzklikalo gesla proti vojaškemu režimu.

218

10. S VE TOVN O P R V EN ST VO: ZR NEMČ IJA 1974


Strah pred novimi atentati Vzdušje pred začetkom prvenstva je bilo vse prej kot sproščeno, spominjalo je na čas po krvavem razpletu ugrabitve izraelskih športnikov pred dvema letoma, kar je vrglo nepopravljivo senco na olimpijske igre v bavarski prestolnici. Zato so organizatorji SP uvedli nadvse stroge varnostne ukrepe. Pred otvoritveno tekmo so začeli uporabljati elektronske naprave za prepoznavanje minometov. Zastražili so 12 kilometrov okrog Waldstadiona v Frankfurtu. Olimpijski stadion v Münchnu je čuvalo 1200 policistov v uniformah in še enkrat toliko v civilu. Tristo varnostnikov pa je s pomočjo posebnih kamer lovilo osumljence in provokatorje. Olimpijski stadion – zgradili so ga za münchenske igre – je bil za tiste čase pravi inženirski podvig, maskoti Tip in Tap pa simpatična fanta, ki sta imela na svojih majicah napis WM 74. Veliko težav so imeli prireditelji z vremenom, saj jim je dež pogosto ponagajal.

Čilski disidenti – Okoli tri tisoč jih je s transparenti na tribunah olimpijskega stadiona v Berlinu demonstriralo proti vojaškemu režimu generala Augusta Pinocheta.

Za uvod Brazilija in Jugoslovani Dolgo pričakovano otvoritveno srečanje med Brazilci in Jugoslovani je razočaralo. Remi brez golov je minil v znamenju slabega nogometa in grobe igre. Pri svetovnih prvakih ni bilo več Peléja, Tostãa, Gérsona in Clodoalda. Slednjega so zaradi poškodbe odpisali tik pred začetkom tekmovanja. Najsvetlejša točka tekme je bil Slovenec Branko Oblak, izbran v idealno enajsterico prvega kroga. Brane je gospodaril na sredini igrišča, zaustavil Rivelina – vso tekmo sta se »tepla« – in bi lahko osemnajst minut pred koncem s strelom z glavo, ki je zadel zgornji kot vrat, odločil dvoboj. Pozneje je vse kazalo, da so Jugoslovani večino energije porabili na tem uvodnem srečanju.

Jairzinho preigrava – Brazilski žongler je poskušal vnesti zmedo v jugoslovansko obrambo, a mu ni uspelo. Modri so se na to tekmo pripravljali dva meseca. 1 0 . SVE TOVN O PR VE N ST VO: Z R N E MČIJA 1 9 7 4

219


Stoodstotna priložnost – Grabowski je na začetku srečanja za las zgrešil vrata Vzhodnih Nemcev. Poraz Zvezne republike je imel tudi dobro plat. V drugem krogu so se izognili Nizozemcem in jih srečali šele v finalu.

Ranjeni ponos Zahodni Nemci so se pripravljali pod velikim pritiskom medijev in javnosti. Igralce so zaprli v karanteno, kjer jih je varovalo na stotine policistov s psi in oklepniki. Spomini na krvave dogodke na olimpijskih igrah so bili še zelo živi. Nogometaši so samo trenirali in počivali. Franz Beckenbauer se spominja, da je bilo vse skupaj bolj podobno otroškemu vrtcu kot poklicni nogometni reprezentanci. »Sobo sem delil z velikim prijateljem Gerdom Müllerjem, a sva bila čez čas eden drugega že rahlo naveličana. Partnerje smo lahko menjali le v igri kart ali namiznega tenisa.« Člani Elfa so nezadovoljstvo izrekli vodilnim, ki pa niso imeli boljše zamisli, kot da v bližnji hotel dovolijo prihod ženam, zaročenkam in prijateljicam. Novost je prišla na uho novinarjev in hrana za časopise je bila postrežena na pladnju. Svoj vpliv na potek dogodkov je kapetan Beckenbauer sicer priznal, zanikal pa je govorice, da je zaradi njega nemški zvezdnik Günther Netzer na prvenstvu in v zgodovini SP odigral le pičlih 21 minut. Na 220

10. S VE TOVN O P R V EN ST VO: ZR NEMČ IJA 1974

tekmi proti NDR je vstopil namesto Overatha. Pred prvenstvom je predsednik organizacijskega komiteja Hermann Neuberger prejel pismo od teroristične organizacije Baader-Meinhof z grožnjo, da bo ob dvoboju obeh Nemčij z eksplozivi razstrelila hamburški Volksparkstadion, če nemške oblasti ne izpustijo iz zaporov vseh članov organizacije. Srečanje je vseskozi iz zraka nadzoroval helikopter, v okolici pa so bili nameščeni ostrostrelci. Poraz proti Vzhodnjakom je močno načel ponos Elfa. »Tako ne gre več, gospod Schön,« je zapisal eden od dnevnikov. »Vzhodni Nemci nimajo šampionskih ambicij. Njihov veliki cilj je bil zmaga proti nam. Dosegli so jo legitimno in nihče jim ne more nič očitati,« je menil drugi. Čeprav tekma ni odločala o nadaljevanju – obe enajsterici sta bili že uvrščeni v drugi krog – je domača javnost pričakovala prepričljivo prevlado nad komunističnimi sosedi. Ni bilo tako in NDR je celo osvojila prvo mesto v skupini.


Dež, mraz in gol Obe Nemčiji sta v zelo hladnem Hamburgu ob neprestanem rosenju vprizorili zelo kvalitetno nogometno predstavo. V 32. minuti drugega polčasa je Vzhodnjak Sparwasser na levi strani kazenskega prostora sprejel predložek Laucka, prelisičil dva branilca in matiral vratarja Maierja. Minimalna razlika v prid NDR bo ostala za vedno neporavna