Šolsko glasilo Ginko, 2019 by Albert Mihajlović

Literarno-likovno glasilo

Junij 2019

Kaj vemo o času? Da gre in mineva. Je zdajšnji, pretekli, prihodnji in večni. Nam gleda na ure, ne mara zamude in teče prehitro, ko skupaj smo srečni. Najboljši od časov so časi svobodni, najlepši pa čas, ki porabiš ga zase. Lahko ga po svoje deliš in sestaviš, lahko le skomigneš pa rečeš »ne-da-se«. Zato si želimo več prostega časa, več časa za sanje, za ždenje, cartanje, za urice polne prijetne bližine in tihe trenutke za samost in branje. Želimo si čas za otroško veselje, za družbo, za igro, za noro zabavo, za možnost, da včasih res gremo po svoje in polni nemira se zleknemo v travo. Vse želje so skupne in tudi posebne. Vsak nosi kaj v srcu, kar drugi ne čuti. Življenje je čudež in vse je mogoče, ko ptica mladosti razpira peruti.

Feri Lainšček, PROSTI ČAS Spoštovani! Počitnice že trkajo na šolska vrata, junijsko sonce je pregnalo majsko deževje. Zrak diši po druženju, sproščenost se vedno bolje počuti v šolskih prostorih. A preden si podamo roke z dobrimi željami, vas vabimo, da si preberete letošnje glasilo Ginko, v katerem so učenci v sliki in besedi izrazili svoja doživetja, razmišljanja, občutja, poustvarjanja ob prebranem ... – izbor je širok, saj so bili zelo ustvarjalni. Čestitam! Želim vam veliko užitkov ob prebiranju Ginka, učencem in učenkam pa brezskrbne, prijetne počitnice. Ljiljana Radosavljević, prof.

PRVIČ V ŠOLI Ko sem šel prvič v šolo, sem mislil, da bomo reševali le zelo težke naloge in da bom ostal v prvem razredu še eno leto. Spoznal sem, da je šola zabavna, učiteljice so prijazne in tudi učenci. V šoli sem priden že deset mesecev in kmalu bom končal prvi razred. Rok Dolenšek, 1. a

KROS Včeraj sem na krosu dobil srebrno medaljo. Ponosen sem bil nase. Po tekmi sem z mamo šel na solato. Ko sem prišel domov, sta me pohvalila babica in ati. Medaljo sem pokazal tudi teti in svojim sošolcem. Blaž Fošnarič, 1. a

VŠEČ MI JE BILO - ko smo fantje šli na nogomet, - ko smo imeli plavalni tečaj, - ko sem se udeležil smučarskega tečaja, - ko sem si z atijem ogledal tekmo Zlata lisica, - ko sem drsal v Ledni dvorani, - ko smo imeli športni dan in smo šli peš na Boč in - ko smo tekmovali na krosu in dobili medalje. Matija Bjelčevič, 1. a Matija Bjelčević, 1. a

Andrea Arsenić, 1. a

Medina Ibrić, 1. a

Mark Minoski, 1. a

ROJSTNI DAN Šla sem na rojstni dan. Videla sem štirinadstropno torto. Na koncu smo jo pojedli. Starši so dobili kos torte, otroci pa smo dobili dva. Po torti so bile posipane mrvice. Dobili smo balone. Inja Kotnik Ritlop, 1. a ROBOT V soboto je ata mojemu bratu Martinu izdelal igračko robota, ki je rdeče barve. Bratec ga je vsak dan vklopil. Ta robot gre vsem na živce, ker cvili, zato smo ga pustili pri babici. Elizabeta Rosa Zobovič, 1. a

KRT NA ROLERJIH Na travniku so na klopci ležali izgubljeni rolerji. Krt se je priril do njih. Splezal je na klopco in jih obul. A spodrsnilo mu je in padel je na tla. Vid Varšnik, 1. a

Inaja Džinić, 1. a

Bejaza Abdulla, 1. a

Blaž Fošnarič, 1. a

Rok Dolenšek, 1. a 2

Rene Katič, 1. a

ČEBELJI KONCERT Čebele so imele v petek koncert v čebelnjaku. Gospodje so igrali na bobne. Tedaj pa je na dvorišče prišel dedi. Odprl je čebelnjak in iz njega vzel med. Koncerta je bilo konec. Lučka Vita Alešnik, 1. a

Tine Berger, 1. a

Eva Krajnc, 1. a

Rahmedina Bečiri, 1. a

MOJ PRIJATELJ Všeč mi je, ko grem k Tisu, ki je moj prijatelj. Ima težave z govorom in hodi k logopedu. Ima sestri dvojčici, Saro in Neli. Všeč mi je tudi, ko pride k meni na obisk in se skupaj igrava. Rene Katič, 1. a

Mevljana Bećiri, 2. a

Lamija Jamaković, 2. a

Elton Shatri, 2. a

DEŽELA ČRKARIJA Z dežnikom sem poletel v deželo Črkarijo. Tam sem videl, da so vsi bloki v obliki črke H. Dobil sem prijatelja, ki je bil črka T. Povedal mi je, da v tej deželi obstajajo same lepe besede. Vozila so iz črk. Peljal sem se v črki A. T mi je rekel, da tudi računajo s črkami. Igrala sva se z žogo, ki je bila črka O. V Črkariji je bilo super. Gal Kuhta, 2. a 3

PRI ZOBOZDRAVNICI Takoj po kosilu sem si umila zobe, da bi bili čisti. Mama me je peljala k zobozdravnici. Zobozdravnica je znižala zobozdravniški stol. Malo me je bilo strah. Dovolila je, da sedem na mamina kolena. Odprla sem usta. Zobozdravnica je vzela majhno ogledalce in zobozdravniško palico s konico. Pogledala je moje zobe in rekla, da je z njimi vse v redu. Dala mi je štampiljko in me pohvalila, da sem bila pridna. Potem sem z mamo odšla iz ordinacije. Počakali sva, da pride moj ati. Ko je prišel, sva sedli v avto. Povedala sem mu, da nimam luknjice. Lejla Kustec, 2. a

Teo Harb, 2. a

Erblin Morina, 2. a

DEŽELA KEKSARIJA Nekega dne sem pričaral deželo Keksarijo. Tam je bilo polno hiš in dreves iz keksov. Tudi ljudje so bili iz njih. Postal sem zelo lačen. Ko sem prišel do gozdne jase, je proti meni prišel prijatelj z imenom Keksolino. Šla sva pojest veliko drevo, ki je v deblu imelo čokolado. Vseh sladkarij sva se tako najedla, da sva utrujena zaspala na jasi. Niko Moškon, 2. a

Irma Imširović, 2. a

NA PODSTREŠJU Peter in prababica sta šla na podstrešje. Deček je pogledal, kaj je v skrinji, babica pa je počistila gugalnik. V skrinji je našel klobuk in lesenega konjička. Pokazal ju je prababici, ki mu je pripovedovala zgodbo o konju. Tako glasno sta govorila, da sta prebudila netopirja. Peter je skočil v prababičino krilo in ona se je zasmejala. Maida Husić, 2. a 4

ČUDEŽNE GORE Nekoč pred davnimi časi so obstajale čudežne gore. Čarovnik Krištof je imel posebno palico, ki jih je lahko zbudila. Bilo jim je ime Jezko, Jočko in Veselko. Živel pa je tudi škrat Kuzma, ki je hotel čudežne gore uničiti s posebno lavo. A Krištof je izdelal načrt, kako preprečiti škratu njihovo uničenje. To je preprečil s čarobno vodo, ki je zaustavila lavo. Ko je izpustil vodo, je škrat okamenel. Čudežne gore so bile zelo vesele. Primož Gerlič, 2. a Ognjen Arsenić, 2. a MOJ DEŽNIK JE LAHKO BALON Na dvorišču sem se igral z rdečo žogo. Ob toboganu sem našel dežnik. Bil je rumene barve. Odprl sem ga. Dvignil me je v zrak. Pod sabo sem videl črne pike. Bili so Mariborčani. Letel sem proti gozdu, ki je bil čaroben. V njem so rastle tudi čarobne jagode. Bile so vijolične in malo svetleče. Eno sem pojedel. Kar sem si zaželel, se mi je uresničilo. Zaželel sem si prijatelje, ker jih nisem imel. V gozdu sem videl Ognjena, Primoža, Eltona, Gala in Tea. Igrali smo se ledeno babo in skrivalnice. Naveličali smo se in bili smo zelo lačni. Poiskal sem svoj dežnik. Odnesel me je domov. Moji starši so bili zelo jezni, ker sem odšel brez vprašanja. Maj Hacin, 2. a

Izidor Bek, 2. a

Ula Kos, 2. a

KRALJICA, PRINCESA IN PRINC Nekoč je v gradu živela hudobna kraljica. Nekega dne je prišla k njej princesa, ki je hotela malo vode. Hudobna kraljica ji je nalila vodo in strup. Deklica ga je popila in nato padla. Potem je prišel princ in jo poljubil. Naenkrat se je zbudila. Ko je to videla kraljica, se je razjezila. Princ je vprašal princeso, če bi bila njegova žena. In sta se poročila. Imela sta tri otroke. Kraljica ni bila zadovoljna, princ in princesa pa sta živela srečno do konca svojih dni. Medeja Bizjak, 2. a 5

MOJA PRAVLJICA ČAROBNI SVINČNIK Pred davnimi časi je živel fant, ki je imel čarobni svinčnik. Ko ni mogel ali hotel napisati naloge, je le zakričal: »Kabu!« in svinčnik mu je naredil celo nalogo. Ko je fant prišel v šolo, mu je učiteljica vse obkljukala in mu rekla, kako je pameten. Tako je bilo, dokler mu nekdo ni svinčnika ukradel. Takrat je imel fant spet vse narobe. Bleart Morina, 2. b VITEZI IN ČUDEŽNI ZMAJ Nekoč pred davnimi časi je živel čudežni zmaj. Bil je prijazen, vendar ni maral zlobnih vitezov. Nekega dne so vitezi prišli v njegovo votlino. Piskali so s piščalkami in zmaj se je prebudil. Začel je zamahovati s svojim bodičastim repom. Le en vitez je preživel. Nekako je zmaja pomiril. Čudežni zmaj je spoznal, da je prijazen. Potem sta živela srečno in zabavno do konca svojih dni. Gal Namestnik, 2. b ČUDEŽNA OČALA Nekoč pred davnimi časi je živela princesa Marjetka. Nosila je očala, a niso bila običajna, ampak čudežna. Marjetka je morala reči: » Očala, nataknite se na moje oči!«. In ubogala so jo. Nekega dne se je prikazal zmaj in jih ukradel. Marjetka je stokala za lepimi in čudovitimi očali. A zmaj je veselo odletel v svoj brlog. Odhitela je k njemu. Zmaj je ni bil vesel, a Marjetki je uspelo odnesti svoja očala. Tako je bila srečna do konca svojih dni. Anastasia Germ, 2. b

POUSTVARJANJE PESMI PEDENJPED V Maša carstvu umno vlada visočanstvo Mašaped, Tam se toči jagodni sok in ponuja slasten krof. Limonada, torta, pita, Slavica Jovičević, 2. b

sladoled in puding. Hitro se naje in gre od mizice. Hitro gre v posteljo. Še prej pa umit in se pokrit. Maša Markota Jakopin, 2. b

Tiara Videc, 2. b 6

PREDSTAVIM SE: Ime mi je Ajna. Pišem se Bešlić. Hodim v drugi razred. Živim v Mariboru. Sem velika in suha. Imam podolgovat obraz. Moje oči so rjave. Ne nosim očal. Moji lasje so temni, ravni in dolgi. Rada nosim dolgo obleko, zlate in roza čevlje. Imam brata. V prostem času se igram z lutko ali lego kockami. Ajna Bešlić, 2. b Ime mi je Elisa. Imam osem let. Sem velika. Imam dolge lase in rjave oči. V prostem času gledam televizijo. Elisa Morina, 2. b Ime mi je Deljon. Imam osem let. Sem majhen. Imam kratke lase in rjave oči. V prostem času rad igram nogomet. Deljon Morina, 2. b POUSTVARJANJE PESMI PEDENJPED V Ivonacarstvu umno vlada visočanstvo Ivonaped. Tam se toči vroč čaj in ponuja čokoladni zmaj. Sladoled, jagode in čokolada -

Bleart Morina, 2. b

vse leti v prepad brez dna. V Ivonacarstvu je navada, da se ves dan sladka. Ivonaped se naje, nikoli ni praznih ust, potem se krivi in stoka v posteljo gre na dopust. Elisa Morina, 2. b Ivona Stanojkovska, 2. b

Maša Markota Jakopin, 2. b

Deljon Morina, 2. b 7

Ajna Bešlić, 2. b

RAD IMAM Mamo razveseli, ko sem jaz srečna. Atija razveseli, ko nekam gremo na izlet. Učiteljico Petro razveseli, ko smo pridni in poslušamo. Sestrično razveseli, ko se pridem k njej igrat. Bratranca razveseli, ko pridem po njega v šolo. Dedka in babico razveseli, ko pridem na obisk. Slavica Jovičević, 2. b Rad imam: mamo, atija, dedija, babico, teto in strica. Mama je vesela, ko nimam naloge. Ati je vesel, ko ga pridem obiskat. Babica in dedi se razveselita, ko ju obiščem. Teta in stric sta vesela, ko me vidita. Vedran Zera, 2. b Mamo razveseli, ko pride hitro v službo. Atija, če se s kom »heca«. Nejca razveseli, ko skupaj igrava nogomet. Tevža razveseli, ko se igramo po njegovi želji. Jakob Jaša Ključevšek, 2. b

Anastasia Germ, 2. b Ivona Stanojkovska, 2. b

Anej Vezjak Koprivc, 2. b

Tevž Grm Šosterič, 2. b

Nejc Marhold, 2. b

Semrana Bejta, 2. b

POUSTVARJANJE MOJ DEŽNIK JE LAHKO BALON Moj klobuk je bil črno-zelen. Izbral sem ga zato, ker je bil lepe barve in je imel lise. Odtrgal sem ga pri potoku na robu Klobučarije. Moj klobuk je predstavljal naravo. Pokrajine je lahko spremenil v gozd ali v gore. V vse, kar si lahko zamisliš. Nejc Marhold, 2. b

Ko sem s prijateljem prispel v Klobučarijo, sem raziskoval in srečal tri prijazne ljudi. Eden izmed njih je bil moj prijatelj Matic. Druga je bila muca Copatarica z omaro copatov. Tretji je bil moški s kravato in z metuljčkom. Bil je pol klovn in pol gospod iz starih časov. Imel je brke, smešno lasuljo in klovnov nos. Čevlji so mu bili preveliki, a jih je vseeno nosil. Imel je pobarvan obraz na belo. Zelo sva se mu smejala, ker je bil zelo smešen. Nejc Marhold, 2. b

Ko si poveznem klobuk na glavo, lahko govorim z živalmi. Najraje se pogovarjam z morskima prašičkoma, Božiko in s Skrivačko. Pogovarjamo se, kdo največ poje, ker Božika in Skrivačka zelo radi jesta. Lahko se tudi spremenim v živali, ki so narisane na klobuku: najraje v igrivega morskega prašička. Tevž Grm Šosterič, 2. b

Moj dežnik bi me odpeljal v živalsko deželo. Tam bi našel različne brloge in votline. Srečal bi različne ptice, morske ribe, kače, divje mačke, različne plazilce in divje lovce. Zanimivo bi bilo, ko bi živali bežale pred divjim lovcem in se med seboj spopadale. Jakob Jaša Ključevšek, 2. b

Moj klobuk me spremeni v princeso. Ima kronice. Dajejo mu moč. Je rumene in rdeče barve. Zelo je visok, da vanj spravim različne predmete. Maša Markota Jakopin, 2. b

Zase sem izbrala klobuk sreče. Ko sem si ga nadela na glavo, sem dobila, kar sem si zaželela. Najprej sem si zaželela punčko, potem kocke in še mnogo drugih stvari. Maša Markota Jakopin, 2. b

KAJ SEM IZVEDEL NOVEGA O PIKA NOGAVIČKI? Izvedel sem, da je stara devet let in da krega samo sebe. Rok Trpin, 2. b Izvedela sem, da je stara devet let in da je nekoč imela mamo in očeta. Bila je vljudna, ni hodila v šolo, živela je z opico in s konjem. Anastasia Germ, 2. b Rok Trpin, 2. b

Jakob Jaša Ključevšek, 2. b Gal Namestnik, 2. b

Rok Trpin, 2. b

TUDI MOJ DEŽNIK JE LAHKO BALON Če bi moj dežnik lahko bil balon, bi z njim odpotoval, ko bi mi bilo dolgčas in ko ne bi mogel zaspati. Odpravil bi se v deželo Harrya Potterja na Bradavičarko, šolo za čarovnike. Tam bi si kupil čarobno palico in metlo. Nato bi se vrnil v naš svet. Luka Britvič, 3. a Adea Emini, 3. a TUDI MOJ DEŽNIK JE LAHKO BALON Če bi mi bilo dolgčas, bi s svojim dežnikom poletela. Letela bi do hiše svoje prijateljice in skupaj bi odleteli v deželo sladkarij. Tam bi obstajale sladkarije, ki nama ne bi škodovale, a bi bile vseeno enako dobre. In če bi česa zmanjkalo, bi se to spet pojavilo. Hiše bi bile iz keksov, kipi iz čokolade in drevesa iz bonbonov. Nina Jančič, 3. a 10

KAJ BI SE ZGODILO, ČE BI JELKA POLETELA K MUCI COPATARICI Jelki je bilo dolgčas, zato je poletela s svojim rumenim dežnikom. Nenadoma se je zataknil. Jelka je padla. Pred seboj je videla belo hišico z rdečo streho. V njej je domovala muca Copatarica, ki jo je vprašala, kaj se je zgodilo. Jelka je povedala, da se je dežnik pokvaril in je padla. Muca Copatarica je Jelki zašila leteče copate, da se je lahko vrnila domov. Adea Emini, 3. a KAJ BI SE ZGODILO, ČE BI JELKA, KI IMA DEŽNIK ZA BALON, PRILETELA K MUCI COPATARICI Jelka je nekoč v deželi Klobučariji utrgala nekaj najlepših klobukov in po pomoti odletela v deželo muce Copatarice. Najprej je šla do otrok in jih vprašala, zakaj ne morejo oditi. »Muca nam je odnesla copate,« so odgovorili. Dala jim je takšne klobuke, da jih ni zeblo. Skupaj so poiskali mucin dom. Ko so odhajali, je muca opazila, da so Jelkini copati raztrgani. Dala ji je lepe tople copate. Potem je z njimi Jelka odletela domov. Nina Jančič, 3. a MOJE ŠALE ZA GINKO Besede »stand up komik« pomenijo, da stojiš in govoriš »vice« ‒ šale. Ko sem bila majhna, sem se odločila, da bom po poklicu sit down komik, ker bi me za stand up komika preveč bolele noge. Kaj je samorog brez roga? Konj. Kaj je samorog brez konja? Samo rog. Nina Jančič, 3. a

Gal Wolf , 3. a

Zen Tratnik Rashid, 3. a

Eva Lampreht, 3. a

BILO JE NEPOZABNO Za pusta kurent sem bil in glasno sem zvonil. V Pristanu plavati smo se učili, med prostim časom pa se škropili. V Dornavi je »fajn« bilo, tam kekse jedli smo. Na Boču je bilo lepo, čeprav je deževalo. Luka Britvič, 3. a Neli Antončič, 3. a

Neli Stjepanović Wahibi, 3. a

Najljubši trenutek mi je bil, ko smo bili v Ledni dvorani Tabor. Zelo je bilo zabavno, saj smo drsali s prijatelji, in tudi smešno, ko smo vsi padali. Pili smo tudi dober čaj. Gal Wolf, 3. a Nepozabno mi je bilo, ko smo imeli športni dan in smo šli na Boč. Nepozabno je bilo tudi, ko je k nam prišel Boštjan Gorenc – Pižama in ko smo obiskali dnevni center Dornava. Zen Tratnik Rashid, 3. a

Ko sem prišla v 3. razred, sem se počutila posebno velika in super mi je bilo, ko smo se učili poštevanko. Komaj sem čakala, da gremo v dnevni center Dornava, ker se tam igramo, beremo knjige in se zabavamo. Nina Jančič, 3. a Zabavno mi je bilo, ko smo šli na Kalvarijo in na Boč. Najbolj zanimivo je bilo v Dornavi, kjer smo videli vodno posteljo in obiskali Matica. Komaj sem čakala, da se naučimo števila do 1000, poštevanko, deljenje in pisanje s penkalom. Eva Lampreht, 3. a V letošnjem letu mi je bilo všeč pripovedovanje knjig. Nikoli pa ne bom pozabil športnega dneva, ko smo se odpravili na drsališče, saj sem prvič stal na drsalkah. Tjaž Trpin, 3. a Moj najljubši dogodek je bil, ko je k nam prišel Marko Soršak ‒ Soki. Podaril nam je bobne in električno kitaro. Nato nam je zaigral na bobne. Na koncu pa nam je podaril še sladoled. Adea Emini, 3. a 12

BILO JE NEPOZABNO V petek, 17. 5., smo šli v dnevni center Dornava, kjer mi je bila všeč igra atomi in molekule, vodna postelja in predmeti, ki jih tam izdelujejo. Zelo smo se zabavali in malo okrepčali, nato smo se poslovili in se vrnili v šolo. Daša Oder, 3. a

Nikoli ne bom pozabil, ko smo šli na Ptuj z vlakom. Ogledali smo si kurente in ptujski grad. Všeč mi je bilo tudi, ko smo šli na plavanje. V Sloveniji sem spoznal nove prijatelje. Dejan Matešić, 3. a

Všeč mi je bilo, ko smo šli v dnevni center Dornava. Obiskali smo Matica. Igrali smo različne igre. Bili smo tudi na vodni postelji. Potem smo se v telovadnici posladkali s piškoti in čipsom, se poslovili in se vrnili v našo šolo. Neli Stjepanović Wahibi, 3. a

Luka Britvič, 3. a

Eva Lampreht, 3. a

Nina Jančič, 3. a

BILI SMO V ŠOLI V NARAVI Tretji razredi smo letos obiskali CŠOD Škorpijon. Tam smo morali sami preobleči posteljo in sami pospraviti svoja oblačila v omaro. Vsak dan smo imeli dopoldanske, popoldanske in večerne aktivnosti. V deževnem vremenu smo v pelerinah šli na pohod na Žavcarjev vrh. Učitelj Beno nas je naučil, kako se postavi šotor. Šli smo tudi na pohod do avstrijske meje. Zadnji dan smo jahali konje. Ob domu je bilo igrišče. Igrali smo lahko nogomet, košarko, ping-pong in badminton. V šoli v naravi smo se zabavali s prijatelji. V sobah smo se igrali različne igre s kartami. Zvečer smo se radi pogovarjali. Gal Wolf, 3. a 13

BILI SMO V ŠOLI V NARAVI V šoli v naravi je bilo »super«. Ko smo prišli v CŠOD Škorpijon, smo se razdelili v sobe. Uredili smo postelje in stvari pospravili v omare. Čez nekaj časa smo v dežju in pelerinah odšli na Žavcarjev vrh. Učitelji so nas naučili, kako se vedemo v sobah: ne smemo skakati po posteljah in varčevati moramo z vodo. Spoznali smo, kakšna jajca imajo kokoši in goske ter da pri živalih ne kričimo. Zvečer smo imeli aktivnosti. Učitelj je igral na kitaro, mi smo pa peli. Neli Stjepanović Wahibi, 3. a

Zen Tratnik Rashid, 3. a

BILI SMO V ŠOLI V NARAVI Bili smo v šoli v naravi. Prespali smo v CŠOD Škorpijon. Zabavali smo se, si ogledovali živali in hodili na pohode. Enkrat smo odšli do avstrijske meje. Predzadnji dan smo streljali z lokom in

Neisha Husić, 3. a

si izdelali vetrokaz. Zadnji dan smo jahali konjičke in iskali škrata Rolfija. Med prostim časom smo se igrali štiri v vrsto in drugo. Naučili smo se tudi hitro narediti šotor. Zen Tratnik Rashid, 3. a

Lorena Bejta Kurnik, 3. a

Eva Lampreht, 3. a

Tjaž Trpin, 3. a 14

MOJ PRIJATELJ, MOJA PRIJATELJICA Izbral sem Matevža Marholda iz sosednjega 4. b-razreda, ker je moj najljubši prijatelj. Je manjše in drobne postave. Ima kodraste, svetle lase. V šoli obiskuje likovni krožek. Njegov najljubši predmet je naravoslovje. Rad ima naravo. Med tednom hodi h karateju in izdeluje makete. V prostem času sestavlja kocke in v parku dela bunkerje. Doma ima veliko igrač ‒ je zbiratelj letal. V času počitnic obiskuje tabor. Včasih se dolgočasi ali pa je zabaven. Nisem ga še videl jeznega, skoraj vedno je vesel. Zato sem ga tudi izbral za prijatelja. Anže Glaser, 4. a Moj prijatelj je Ali iz 4. b-razreda. Ima svetle in kratke lase ter modre oči. Oblači se športno, ker je športnik. Je zanimiv in ima smisel za humor. Njegova najljubša predmeta v šoli sta matematika in šport. V prostem času igra nogomet. Ali je zabaven, saj pozna nekaj čarovniških trikov. Ajdin Dulić, 4. a Opisala bom svojo najboljšo prijateljico Nušo Sterger. Obiskujeva isto šolo in sva sošolki. Ima svetle lase, modre oči in svetlo polt. Je zelo mirna, se redko jezi in je večinoma dobre volje. Njena najljubša barva je vijolična. Najraje je špagete. V prostem času trenira gimnastiko in je uspešna na tekmovanjih. Nuša je zanimiva zato, ker je prijazna in dobre volje. Nina Baša, 4. a

Lin Medved Trebše, 4. a

Blaž Gregorn, 4. a 15

MOJ PRIJATELJ, MOJA PRIJATELJICA Predstavila vam bom svojo prijateljico Aljo. Je moja sošolka in radi se druživa. Ima srednje dolge, svetle lase. V šolo pride vedno urejena. Je srednje velike postave. Alja je rada točna in redno opravlja domače naloge. Zna lepo risati in tekoče bere. Alja mi je všeč, ker je prijazna in se redko razjezi. Pogosto je dobre volje in je dobrega srca. Ima smisel za humor in je zelo zabavna. Prav zato sem jo z veseljem opisala, saj je zelo zanimiva in dobra prijateljica. Julija Gerlič, 4. a Moj prijatelj Mai Krnjak Turk hodi kot jaz v Osnovno šolo Maksa Durjave. Dvakrat na teden hodi na treninge karateja. Ima oranžni pas. Pred polaganjem pasu veliko vadi. Včasih me vpraša, če bi vadila skupaj. Z Maiem sva vsak dan skupaj na dvorišču. Ker ima rad nogomet, ga največkrat igrava. V prostem času Mai najraje igra računalniške igrice. Pogosto pazi svojega mlajšega bratca. Ob koncu tedna gre Mai velikokrat k teti in stricu. Z njima gre največkrat na Pohorje, zato pri njiju res uživa. Odtod se vrne v takem času, da se lahko preostali čas še druživa. Njegov najljubši čas so poletne počitnice. Takrat me najraje povabi na obisk. Igrava se družabne igre. Maia sem izbral, ker je res pravi prijatelj. Blaž Gregorn, 4. a Moja prijateljica je hkrati tudi moja sošolka v 4. a-razredu. Ima svetle, kratke lase in srednje veliko postavo. Oblečena je v moderna oblačila in obutev. Je prijazna in dobrosrčna. Včasih pripoveduje šale, ki se jim od srca nasmejim. Ob koncu tedna in med vikendom hodi v Avstrijo. Med tednom trenira capoeiro (brazilski borilni šport). Se zdravo prehranjuje. Kadar stojiva v vrsti za kakim fantom, nama je nerodno in se po tihem hihitava. Če je ne poslušam, ko mi kaj govori, je žalostna. Največkrat je kar mirna, se pa zna kdaj tudi ujeziti. Njena najljubša predmeta v šoli sta glasba in šport. Redno piše domače naloge. Kadar česa ne razume, me vpraša in ji z veseljem pomagam. Opisala sem prijateljico Cristino Damiš, ki jo imam zelo rada. Alja Krajnc, 4. a

Moja prijateljica Nina Baša je tudi moja sošolka in skupaj obiskujeva Osnovno šolo Maksa Durjave. Ima dolge, svetle lase in svetle oči. Velikokrat ima oblečene pajkice. Zelo je mirna in se redko razjezi. Ima smisel za humor. Rada ji pomagam pri nalogah, ki jih ne zmore sama, za kar mi je hvaležna in se potem zelo potrudi. Njen najljubši predmet je šport. V prostem času igra odbojko. Njena najljubša jed je lazanja. Radi se igrava in sva pri tem zelo usklajeni. Najraje imava igre, ki si jih sami izmisliva. Kadar sva tako skupaj, lahko doseževa vse. Nino opisujem zato, ker ji lahko zaupam in sva najboljši tim. Nuša Sterger, 4. a

PRIJATELJA Prijatelja Peter in Jure sta. Peter mame nima, Jure pa očeta. Marsikaj sta ušpičila, da starša skupaj bi pristala. Oglas v časopis sta dala, a sreča takrat se jima ni smejala. Nato starša v kino sta šla in se zaljubila. Sedaj že poročena sta. Lin Medved Trebše, 4. a

Lin Medved Trebše, 4. a

Nik Demo, 4. b

EKSKURZIJA V SISAK Nekega lepega majskega jutra smo sedli na avtobus in se odpeljali v Sisak. Vozili smo se kake tri ure, se pogovarjali, fotografirali pokrajino. Bili smo že zelo vznemirjeni. Komaj smo čakali, da se srečamo z vrstniki iz Siska in izmenjamo izkušnje o prebranih knjigah. Nam je knjižničarka brala knjigo Srečni dnevi, ki jo je napisal Miro Gavran, oni pa so prebrali Župančičeve Mehurčke. Na šoli so nas prijazno pogostili in obdarili, razkazali šolske prostore in mesto. Pred odhodom domov smo si še lahko kupili sladoled in spominek. Res je bilo lepo. Julija Gec, 4. b

PETER IN JURE Peter in Jure prijatelja sta, a ne samo to. Kdo zdaj pri priči uganil bi njuno skrivnost? Prav imate! Onadva družine nimata. Le kaj bosta spet ušpičila, da stvari še bolj bosta uničila?

Špela Liponik, 4. b Špela Liponik, 4. b

A kdo pravi to? Saj Peter in Jure popravita vse, kar do sedaj uničilo se je. Sedaj srečna sta, ker končno brata sta. Ana Antunović, 4. b 17

POČITNICE V TURČIJI Med prvomajskimi počitnicami sem s starši in prijatelji dopustoval v Turčiji. V kraju, kjer smo bivali v hotelu, je bil velik delfinarij. Ker so delfini moje najljubše živali, smo se dogovorili, da se bom potapljal z njimi. Rezervirali smo termin. Pred potapljanjem sem moral v hotelskem bazenu opraviti trening. Uspel je in naslednji dan smo se dogovorili za potapljanje v delfinariju. Pred tem so me oblekli v popolno potapljaško obleko. Z učiteljem sem šel v bazen, kjer sta plavala dva delfina. Hranil sem ju z ribami, nato smo se vsi skupaj potopili šest metrov globoko. Pod vodo sem bil pol ure. Za konec me je delfin popeljal po bazenu na plavutih. Dobil sem svojo spominsko fotografijo. To je bil moj najlepši počitniški dan. Mateo Krepek, 4. b JURE IN PETER Jure in Peter sta se v šoli spoznala, sta najboljša prijatelja postala. Vedno nove norčije ustvarjata, se družita in smejeta. Obljubila sta si, da brata bosta postala in mamo ter očeta povezala. Julija Gec, 4. b

Julija Gec, 4. b

Matevž Marhold, 4. b

BRANJE NE POZNA MEJA

PRIJATELJ

Učenci

Pravi prijatelj je tisti,

b-razreda

smo

sodelovali v projektu Branje

ki te spodbuja in

ne pozna meja. Prebrali smo

ti vedno stoji ob strani.

knjigo Mira Gavrana Srečni dnevi.

Bila

zanimiva.

je Pri

smešna

Če prijateljev nimaš,

predstavitvi

težko ti je in v srcu hudo ti je,

knjige sem odigral vlogo, kjer

ko s prijateljem skregaš se.

sem kot kandidat za ženina tečnaril za dobro situirano

Špela Liponik, 4. b

gospo in želel kapital. Matevž Marhold, 4. b

Sara Mujagić, 4. b 18

OTROŠKA VARNOSTNA OLIMPIJADA Četrtošolci smo tekmovali na Otroški varnostni olimpijadi. Morali smo zgodaj vstati in se peš odpraviti na OŠ Borci za severno mejo. Najprej smo se fotografirali in počakali, da se olimpijada začne. Prva igra se mi je zdela najlažja. Morali smo odgovarjati na vprašanja, ki smo se jih naučili v šoli. Pri tej igri smo dosegli sto točk. Naslednja igra je bila sestavljanje logotipov. Dobili smo logotip Civilne zaščite, ki je bil najtežji. Ker smo v šoli veliko vadili, smo ga hitro sestavili. Spet smo dobili vse točke. Naslednja igra je bila vožnja s kolesom. Hm, če bi bilo res samo to … Naj vam jo na kratko opišem. S kolesom si moral voziti v pravo smer. Ko si pripeljal do znaka STOP, si se moral ustaviti, pogledati levo in desno in nadaljevati vožnjo do 1. tekača, ki je stekel do vedra in ti v košarico dal kuverto. Kolesar je nadaljeval pot do 2. tekača, ki je vzel kuverto in vanjo vložil pravilen odgovor. Nato je odpeljal do 3. tekača, vzel kuverto, jo nesel na mizo, kamor so učenci zložili pravilne odgovore. Pozabila sem še povedati, da sta si morala kolesar in tekač pri vsakem srečanju dati petko. Pri tej igri smo izgubili nekaj točk, ker smo zaradi naglice naredili nekaj napak. Zadnja igra je bila črpanje vode. Načrpano vodo je komisija izmerila v merilniku. Naša ekipa jo je načrpala okoli dva litra. Na koncu smo nestrpno čakali na rezultate. V predtekmovanju smo dosegli 3. mesto in se uvrstili v finale. V finalnem tekmovanju nam ni šlo najbolje, a je vseeno bilo nepozabno, saj smo zastonj dobili hot doge, si ogledali različne reševalne avtomobile in živali. V finalu smo bili zadnji, vendar je za nas to vseeno zmaga, saj se nobena ekipa iz naše šole še ni uvrstila v finale. Zame je bila to prečudovita izkušnja. Ana Antunović, 4. b

Ana Antunović, 4. b

Ali Shatri, 4. b

Sara Mujagić, 4. b

DEŽEVNA PRAVLJICA Mala Alica odpre oči in vse se razsvetli, ko zlije se veselje, začutiš lahkotno plapolanje, kakor mavrica svetleča pravljična je sreča. Barvna je ta sreča kot mavrica slepeča,

Svetla Strnad Ornik, 4. b

odpre se domišljija in mavrica je spet kot barvna sreča. Živa Avdičaušević, 5. a

DEŽEVNA PRAVLJICA Tian Šarman, 5. a Sonce zahaja, dež prihaja, zato mavrica nastaja. Veselje in srečo prinese nam polno vrečo. Sla Mehmeti, 5. a Živa Avdičaušević, 5. a Tina Bajić, 5. a

Špela Germ, 5. a

Elmedina Salihi, 5. a 20

Živa Avdičaušević, 5. a

PETER IN JURE Peter in Jure prijatelja sta bila velika. Lumparijo sta naredila nekoč. Na idejo sta prišla, da bi starše združila. Z bistrostjo uspelo jima je in starša sta poročila se. Naja Motoh, 5. a Tian Šarman, 5. a

Živa Avdičaušević, 5. a

Ana Lubej, 4. b

Naja Motoh, 5. a

Elmedina Salihi, 5. a

MOJA NAJLJUBŠA KNJIGA Moja najljubša knjiga ni romantična, ni niti fantastična. Je knjiga, ki jo vsi poznamo, vsi jo doma imamo. To ni knjiga pesmic,

Sevdije Salihi, 5. b

v njej ni niti pravljic, so pa v njej razlogi, zakaj bi in zakaj ne bi.

Timotej Debeljak, 5. b

Pesmi, poezija to za mene ni. Saj če berem jih zvečer, se mi začne peti in se mi poje v tri dni. V knjigah niso samo besede in črke, v njih so še nanizanke in usodne trte. Naja Podpečan, 5. b

Naja Podpečan, 5. b 21

Neli Tomašević, 5. b

STRAH Strah pred pajki velik je, ko vidim pajka, ustrašim se. Strah pred temo minil je, ko štiri leta bilo mi je. Še vedno pa obstaja strah, da pride k nam kakšen tat. In kadar sama sem doma, zaklenem vrata tisočkrat. Sara Stoporko Vidović, 5. b

Tim Potisk, 5. b

Nejc Katič, 5. b

PETER PAN

HIŠA

Peter Pan je res prijazen fant,

Hiša se zbuja,

odločil se je biti mlad.

ko zapiha burja. Do kosila kosi travo, pometa,

Za vedno on bi bil otrok

po kosilu pa preneha in si nalije kozarec mleka.

in vse ljudi imel bi rad.

Ko spije kozarec mleka,

V deželi Nije on živi,

gleda ptice, ki letijo,

s pirati, z Indijanci in vilami.

saj leteti je res mega. Ko pa šola se konča,

Eljon Shatri, 5. b

otroci hitro so doma. Ko napoči čas večerje, hiša greje vse pri mizi, ker zunaj res mrazi. Nejc Katič, 5. b

ZAKAJ SO BARVE Taja Pek, 5. b Barve so zato, da je svet lepši, ko je svet švedski. Barve so zato, da pravljice niso osamljene, medtem ko se zabavajo mravljice. Barve so zato, da smo mi veseli, medtem ko vsi so ponoreli. Sara Stoporko Vidović, 5. b

Sara Stoporko Vidović, 5. b 22

ZAKAJ SO BARVE

HIŠA

Barve so zato,

Preden se hiša zbudi,

da svet ni črn in bel,

rada glasno smrči.

ko upiraš vanj oko.

Takoj za tem pa vidi,

Ampak pisan, barvit in vesel.

kako se mami v službo mudi.

Barve so zato,

Reče ji dober dan,

da je po dežju mavrica,

mami pa se že mudi vstran.

ki močno obarva nebo,

Sestra je pozabila telefon,

kot lepa deževna pravljica.

odprem ji vrata, ker imam bonton.

Barve so zato,

Ko vsi od doma grejo,

da pravljice niso osamljene ,

vidi hiša Nejo.

ko z njimi čepijo mravljice.

Pozdravi jo lepo, ona vanjo gleda, kot da je kolo.

Svet je lepši, ko posije mavrica

Mimo hiše pridrveli so gasilci,

kot pisana kravica.

ki se zanjo sploh ne zmenijo. Gredo naprej, še hitreje kot prej.

Hišice so pisane, da ko v njih prebiva škrat,

Kmalu iz službe se vrne mama,

ne postane bradat.

ki za kosilo bo skuhala krompir. Zraven se zelo zabava, hiša rada bi imela mir.

Ko začne deževati, se otroci ne morejo igrati,

Otroci pridemo domov,

zato so žalostni,

kuža nas lepo pozdravi.

ampak jih mavrica razveseli.

Smejimo se in govorimo, da lep dan je za nami.

Ko mesto izgubi barve, mavrica posije

Naja Podpečan, 5. b

in otroci iščejo zaklad, ki ga čuva zelo bogat škrat. Naja Podpečan, 5. b

Neli Tomašević, 5. b 23

ŠOLA V NARAVI V ponedeljek, 25. 2. 2019, smo se zjutraj odpravili v dom Gorenje pri Zrečah. Tam smo preživeli pet dni šole v naravi. Malo sem bil žalosten, ker sem pogrešal svojo mamo. Ko smo prispeli, smo se najprej razporedili v sobe in jih uredili. V torek smo pričeli s tečajem smučanja. Bilo me je strah, saj sem prvič stal na smučeh. Ko smo se vrnili, smo imeli počitek. Morali smo počistiti svojo sobo. Pred večerjo smo dobili telefone, da smo poklicali starše. Mojo mamo je najbolj skrbelo, kako sem si postlal posteljo. Po večerji smo pisali dnevnik, česar sem se prav veselil. Naslednji dan smo kot po navadi odšli smučat. Bil je moj najljubši dan, ker sem bolje smučal in se že nekaj naučil. Odšli smo na nočni pohod. Bilo je zelo zanimivo, saj smo si svetili s petrolejkami. Pogledali smo v nočno nebo in opazovali zvezde. V petek smo po zajtrku plezali. Šlo mi je dobro od rok, saj sem splezal zelo visoko. Po kosilu smo odšli domov. Tega sem se zelo razveselil. Rashid Berisha, 5. b ČASOVNI STROJ Nekega dne sem začela izdelovati časovni stroj. Ko sem ga naredila, sem ga preizkusila. Čas sem nastavila na današnje jutro. S strojem je bilo nekaj narobe, saj me je namesto v današnji dan odpeljal v prazgodovino, v čas dinozavrov. Ko sem dojela, kaj se dogaja, sem se odpravila na pot. Videla sem vse vrste dinozavrov. Neki dinozaver je bil tako velik, da je segal do oblakov. Ugotovila sem, da nisem edini človek na tem svetu. No, mogoče se mi je to samo zdelo. Nisem vedela, kje naj najdem vodo in hrano. Našla sem jezero z imenom Voat. Voda je bila tako čista, da sem jo lahko pila. V prazgodovini sem se zelo zabavala. Letela sem na letečem dinozavru, sprehajala sem se z mladički in plezala po dinozavrovem vratu. Imela sem se lepo, da se nisem želela vrniti, vendar sem se morala. Nekako sem izumila čudežni telefon in vanj vtipkala številke dinozavrov, ki sem jih videla. V zemlji se je naredila velika luknja. Skočila sem vanjo in pristala v današnjem jutru. Sara Stoporko Vidović, 5. b

Iva Biluš, 6. a

Jure Krajnc, 6. a 24

SMEŠNE NOVICE KAMELA NA CESTI Na policijsko postajo so v nikoljek, 34. 14. 3076, sporočili, da po vasi hodi kamela. Najprej so mislili, da je to le šala, a ko so prejeli tretji klic, so se odpravili pogledat. Ugotovili so, da se po cesti sprehaja kamela gospoda Novaka. Uspelo ji je nekako pobegniti z ograjenega posestva. S pomočjo vaščanov so kamelo vrnili za ogrado in obvestili o tem lastnika, ki je bil v službi. Anže Namestnik, 6. a Vid Gregorn, 6. a OPOZORILO Pozor! Ne kupujte kisle smetane Žalostne doline, saj je včeraj, 30. 2. 3018, pokvarila nekega dečka. Ko je odprl lonček s smetano, je skočila na njegov obraz in kot kaže, bo na njem ostala do njegove smrti. Deček je iz Snežane in je od včeraj zelo nevaren za okolico, zato zaklenite hiše in se zaščitite. Iva Biluš, 6. a

POVSOD JE LEPO, A DOMA JE NAJLEPŠE DAJNOMIR: Danes lahko gremo k sosedu in si ogledamo njegovo jamo. Mislim, da ima on najlepšo. Tako vsaj pravijo. MILIBOŽA (zaskrbljeno vpraša): Dajnomir, pa so te povabili? DAJNOMIR: Da, dobil sem povabilo. Njegova žena nas je povabila. MILIBOŽA (pred odhodom): Milimir, a prideš z nama? MILIMIR: Ne, meni se zdi, da je doma najlepše. DAJNOMIR (pametno): Veš, Milimir, saj vem, da je tebi naš dom najlepši, a lahko kdaj pogledamo še kaj drugega in koga bolje spoznamo. MILIMIR: V redu, grem z vama.

Vid Gregorn, 6. a

JABOLKO NE PADE DALEČ OD DREVESA MILIMIR: Očka, lačen sem. DAJNOMIR: Tudi jaz. MILIMIR (se zadere): Mama, lačna sva. MILIBOŽA: Prinesem, malo počakajta. DAJNOMIR: V redu. MILIBOŽA (drži v roki pladenj): Izvolita, dober tek! DAJNOMIR IN MILIMIR: Hvala! DAJNOMIR: Jaz grem na lov. MILIMIR: Grem s tabo, da se kaj naučim. DAJNOMIR: Ti kar. MILIBOŽA (udari z nogo ob tla): Počakajta, nikamor ne gresta, dokler ne pospravita za sabo! DAJNOMIR: Ne da se mi. MILIMIR: Meni tudi ne. MILIBOŽA: Se mi je kar zdelo. MILIMIR IN DAJNOMIR (začudeno): Kaj? MILIBOŽA: Jabolko ne pade daleč od drevesa. DAJNOMIR: Kaj to pomeni? MILIBOŽA: Da sta si zelo podobna. MILIMIR: To pa je res, mamica. Mojca Papotnik, 6. a

IZ TE MOKE NE BO KRUHA DAJNOMIR: Milimir, a veš, kaj je danes? MILIMIR (kričeče prihaja iz jame): Seveda, nov dan za učenje! DAJNOMIR: Seveda, danes se učiva kuhati! MILIBOŽA: Učita? Učiva se midva, ti rajši pojdi nabirat jagode. DAJNOMIR: Joj, kako si ukazovalna! MILIBOŽA (čez nekaj časa, ko Milimir prinese sestavine): No, kaj bova danes kuhala? MILIMIR: Travo in mravlje. MILIBOŽA: Prosim, veš sploh, kaj je užitno, Milimir? DAJNOMIR (pride iz gozda s polno vrečo jagod; zagleda, kaj je prinesel Milimir in se začne režati): Hahahahhaha! Milimir, iz tvoje moke ne bo kruha, iz moje pa bo strašno dober! Saša Flere, 6. a 26

BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE

DAJNOMIR: Milimir, danes te bom naučil, kako se ulovi zajca. MILIMIR: Zajca, a ni ubog? Meni se smili. DAJNOMIR: Vem, da je ubog, a moram, ker nimamo nič za jesti. MILIMIR: Očka, našel sem mrtvega ježka. DAJNOMIR: Ježka! Jaz sem ti rekel zajca, ne ježka. MILIBOŽA: Ne ježka! Oče ti je rekel, da uloviš zajca. Za to se boš moral malo bolj potruditi! DAJNOMIR: Da, Milimir, saj veš, kaj pravijo: BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE!

Iva Biluš, 6. a MILIMIR IN OGENJ DAJNOMIR: Pridi, Milimir, danes ti bom pokazal, kako zakuriti ogenj. MILIMIR (zgroženo): Narediva drug prostor za ogenj. Ta je že star in ves v pepelu. DAJNOMIR (jezno): Ne bo drugega ognjišča! Ta je bil last mojega pradedka in bo odličen tudi za mojega pravnuka! MILIMIR (žalostno): Torej ne bomo nič jedli, saj tukaj ne bova zanetila niti iskrice … DAJNOMIR: No, da vidimo … (Zaneti ogenj in se veseli.) A vidiš? Saj veš, kaj pravijo: na starem ognjišču rado gori. MILIBOŽA: Milimir, poslušaj očeta. Tvoj oče ima vedno prav.

Jure Krajnc, 6. a

KAJ EMI ŠTEJE Nekoč je živela revna in osamljena deklica Ema. Prebivala je sama v hiši, ki so ji jo zapustili njeni starši, umrli v prometni nesreči. Bila je povsem običajen otrok. Čeprav ni imela staršev, je bila podobna svojim vrstnikom. Nekega dne si je deklica zaželela prijateljev. Žal se nihče ni hotel družiti z njo. Denarja tudi ni imela veliko, saj je sama služila in si ni mogla kupiti igrač, s katerimi bi se lahko igrala. Nekega jutra je na njena vrata nekdo potrkal. Bila je neka deklica. »Živijo! Sem tvoja nova soseda. Bi se igrala z mano?« je deklica prijazno vprašala. »No, seveda! Z veseljem.« Deklici sta se zasmejali. Nato se je sosednja deklica frcnila po čelu: »Joj! Čisto sem pozabila. Sem Lucija.« »Me veseli, Lucija, jaz pa sem Ema,« je odvrnila deklici. Nato sta se šli skupaj igrat v park. Tako so minevali dnevi, tedni in meseci in deklici sta se vedno raje družili. Nekega dne je prišla strašna novica iz Lucijinih ust: »Jutri me ne bo več tukaj.« Ema jo je začudeno pogledala in rekla: »Kako to misliš, saj si še premajhna, da bi umrla.« »Ne, spet se selimo,« je žalostno pojasnila Lucija. Nato sta se deklici objeli, potočili nekaj solz in si pomahali v slovo. Čez nekaj mesecev je imela Ema rojstni dan. Povabila seveda ni nikogar, saj se nihče ni hotel igrati z njo, kakor se je prej Lucija. Ko se je Ema na svoj rojstni dan prebudila, je pred sabo zagledala Dobro vilo. »Kkkkdddoooo ssssiii iinn kkkaajjj deeeelaaaš tttukkkaajjj?« je v strahu zajecljala Ema. »Nič se ne boj,« jo je mirila vila. »Sem Dobra vila in za tvoj rojstni dan sem ti prišla izpolnit tri želje.« Ema je skočila iz postelje in vzkliknila: »Res! Ali so to sanje?« »Ne, resničnost je, Ema,« ji je odgovorila vila »No, zaželi si nekaj!« ji je rekla prelepa gospa. In deklica je začela: »Želim si, da bi se moji starši vrnili, da bi Lucija bila spet moja soseda in da bi živela v prekrasni hiški s starši.« Ding! Že se ji je uresničilo: starši so se vrnili, tudi Lucija je bila spet njena soseda in Ema ter njena družina sta živeli v prekrasni hišici. Dobra vila pa je izginila. Od tistega trenutka so Ema in njeni starši živeli v čudoviti hiški z najboljšo sosedo Lucijo in nič jim tega ni moglo preprečiti. In to Emi pomeni največ: da so skupaj in se imajo radi. Iva Biluš, 6. a

Linorez, 6. a

Lejla Bećiri, 6. a 28

KDOR S SOSEDI RAD V MIRU ŽIVI, S PLOTOM POSESTVO SI OGRADI

MILIBOŽA: Fanta, pridita! MILIMIR: Zakaj morava k hiši? Saj smo že imeli zajtrk. DAJNOMIR: Pojdiva pogledat, zakaj naju potrebuje, ubogaj mamo, Milimir. MILIBOŽA: Fanta, zgrabita orodje. MILIMIR: Zakaj? MILIBOŽA: Zato, ker kdor s sosedi rad v miru živi, s plotom posestvo si ogradi. DAJNOMIR (zagnano): Pa pojdiva v gozd po les. MILIMIR: Poiskati morava dober les. DAJNOMIR: Pa pojdiva! Anže Namestnik, 6. a KDOR VISOKO LETA, NIZKO PADE

DAJNOMIR (gre v votlino): Ne! Hrane je zmanjkalo! MILIBOŽA: Pojdita na lov. DAJNOMIR: Prav! Greva, Milimir! MILIMIR: Očka, ali greva lovit na najino lovišče? DAJNOMIR: Da, hvala za nasvet. MILIMIR (ko prispeta): Niti ene živali ne najdem. Kaj bomo jedli? DAJNOMIR: Saj to ni res!!! MILIBOŽA (ko se vrneta): Ničesar nista prinesla? Jaz sem že jedla. (V resnici ni jedla, a želi osrečiti Dajnomirja.) DAJNOMIR: Tako dobro nam je šlo … MILIMIR: Kdor visoko leta, nizko pade! Stanislav Krajnc, 6. a

Jure Krajnc, 6. a

Link Breznik, 6. a 29

ČE Z MALIM ZADOVOLJEN NISI, VELIKEGA VREDEN NISI

DAJNOMIR: Milimir, pridi, greva pomagat mami pospravljati dvorišče. MILIMIR: Že grem. MILIBOŽA: Super, da sta se spomnila tudi name in mi prišla pomagat. MILIBOŽA (po čiščenju dvorišča): Milimir, ker si bil tako priden, dobiš jabolko. MILIMIR: Samo eno? MILIBOŽA: Če z malim zadovoljen nisi, večjega vreden nisi. Anja Hvalec, 6. a JEŽ IN MRAVLJA Nekega dne je mravlja vprašala mamo: »Lahko grem na sprehod okoli drevesa?« »Ne, saj si premajhna in še nevarno je, ker tam živi velik jež in te lahko zmečka, če stopi nate,« je odgovorila mama in nadaljevala z delom. Mravljica je sanjarila, kako bi bilo lepo, če bi se sprehajala na svežem zraku. Čez nekaj časa se je odločila, da bo vseeno šla. Sprehodila se je mimo reke, ki za ježa ne bi predstavljala nobene ovire, nato je zavila okoli drevesa. Mislila je, da je drevo, a je bil grm. Takrat pa je iz brloga prilomastil jež, mravlja se je hitro skrila pod list. Nekaj časa ga je opazovala in ugotovila, da ni takšna pošast, kot mislijo druge mravlje. Pogumno je stopila do njega in ga pozdravila: »Zdravo, moje ime je Anka in sem mravljica.« Jež je najprej ni videl, zato je odkorakal naprej. Mravljica je bila zelo osamljena, zato se je odločila, da mu bo sledila in ga ponovno ogovorila. Ker je bila hitra, ga je z lahkoto prehitela in splezala na kamen ter zakričala: »Jež!« Ustavil se je in pogledal naokoli, a ker nikogar ni videl, je želel nadaljevati pot. Takrat pa je mravljica skočila na njegovo glavo in zlezla na njegov smrček in se še enkrat predstavila. Tudi jež se je prijazno predstavil. Do večera sta se družila in postala prijatelja. Mravljica pa si je rekla: »Vsak je svoje sreče kovač,« in odšla domov. Bela Strnad Ornik, 7. a

Šemsedin Hajrizi, 7. a

Sara Vilčnik, 7. a 30

SRCE MI JE PADLO V HLAČE Z družino sem se vračala z izleta po planinah. Odločili smo se, da zaključimo počitnice v Termah 3000, zato smo se naslednji dan odpravili v Prekmurje. Terme 3000 imajo veliko različnih toboganov in bazenov. Odločila sem se, da bom preizkusila vse, če mi bo le čas dopuščal. Najprej sem se odpravila na tobogane z rdečo oznako, ki so srednje zahtevni. Na njih sem zelo uživala, a ker je bila velika gneča in nisem želela dolgo čakati, sem se odločila, da preizkusim še tobogane, označene z modro barvo. Ker so bili dolgočasni in prekratki, je napočil trenutek, da preizkusim še dva s črno oznako, torej najzahtevnejša. Eden izmed njiju mi je bil zelo všeč in sem šla večkrat nanj. Drugi, ki se je imenoval kapsula, je bil prazen, zato sem hitro prišla na vrsto. Začelo se je odštevanje tri, dva, ena. Tla pod nogami so se mi izmaknila in odneslo me je v globino. Želela sem, da bi me najprej poneslo v obratu navzgor, nato pa navzdol, a ni bilo tako. Po začetnem zaletu in vrtenju sem se na sredini nenadoma ustavila. Postalo me je strah. Po glavi so mi rojile same slabe stvari. Naenkrat sem zagledala, kako so se odprla vrata v tobogan: odprl se je zasilni izhod. Oddahnila sem si, saj mi je reševalec pomagal zapustiti tobogan, ki je postal moja past. Bila sem vesela, da sem videla starše in modro nebo. Nikoli več nisem šla nanj. Anja Gostenčnik, 7. a

Bela Strnad Ornik, 7. a

Ilma Hankić, 7. a

Šemsedin Hajrizi, 7. a 31

ZADNJA MINUTA Neko soboto sem z ekipo, s katero treniram, igral pomembno rokometno tekmo. Pred tekmo smo se s trenerjem pogovarjali o igralcih nasprotne ekipe, ki so bili hitri in visoki, zato smo se jih tudi malo bali. Že na začetku tekme smo igralci obeh ekip hitro prehajali v napad in prav tako igrali dobro v obrambi. Deset minut pred koncem smo vodili za štiri točke, ki so naenkrat izginile, saj nam žoga ni hotela v gol. Do konca tekme sta bili še samo dve minuti ‒ upali smo, da bomo zadeli. Začela se je zadnja minuta, želeli smo zmagati. Njihova obramba je postala še močnejša in ni niti malo popuščala. Zagnal sem se za žogo, preigral nasprotnega igralca, skočil in jo sunkovito vrgel proti golu. Srce se mi je skoraj ustavilo, ko sem z očmi spremljal, kako je poletela naravnost mimo glave vratarja v gol. Zmagali smo, meni pa se je odvalil kamen od srca. Nejc Liponik, 7. a KNJIGE

Knjiga je stvar, knjiga je predmet. Knjiga je nekaj, kar vsak pozna. Lahko je zanimiva ali dolgočasna. Lahko je pustolovska, napeta ali grozljiva, Anja Gostenčnik, 7. a

Žan Korpar, 7. a

a vsaka drugo zgodbo ima. Eni radi beremo jih, a drugi ne. To vrlina posameznika je.

A moram priznati, da splača se brati. Si besedni zaklad bogatimo in se za življenje veliko naučimo.

Ines Bajić, 7. a

Gabriella Vesnna Anđelković, 7. a 32

Anja Gostenčnik, 7. a

ZABAVNE BESEDE Besede rade se igrajo, ko le čas imajo. Se sklanjajo, vrtijo, zabavajo, spregajo in lovijo, tako da ustvarijo čisto domišljijo. Ko dve besedi se igrata, tvorita besedno zvezo, še nekaj se jih priključi in stavek s piko se lahko zaključi. Žan Korpar, 7. a

A kaj bi besede brez prijatelja klicaja? Na nikogar ne bi mogle kričati, se zabavati in koga glasno poklicati. In zato pomemben je klicaj! Kaj neki se tu okrog potika? Saj to je pika. Poved z njo se ponaša in jo okrog prenaša. Vprašaj besede spravlja ob živce z vprašanji. A le kaj bi brez njega, ko ne bi mogli vprašati: »Koliko je ura?«

Anja Gostenčnik, 7. a

Ali: »Kje teče Mura?« Vejica pa ni tista z drevesa, ampak tista, ki tako rada pred ki, ko, ker, da in če stoji, pri naštevanju pa vmes se vrine in s tem besedila nam popestri. Besede pa imajo še veliko prijateljev, ki nam besedila bogatijo, povezujejo in krojijo ter nam branje osladijo. Miha Ferlinc, 7. b

Selena Bajić, 7. a 33

BRANJE JE POTOVANJE

Ko bereš, se veliko naučiš, se tudi veseliš, včasih prav tako žalostiš. Ko bereš, potuješ v domišljijski svet, svet znanja in veselja, Sara Vilčnik, 7. a

laži, resnic in hrepenenja.

Lea Kurnik Bejta, 7. b

Ko bereš, nič ne zamudiš, samo znanje plemenitiš, saj s tem si življenje bogatiš.

Ko bereš, rasteš, kajti branje je potovanje in potovanje je branje. Gal Mohorko, 7. b Maša Peček, 7. b

Nejc Liponik, 7. a

Gal Mohorko, 7. b

Vladislav Bobrov Vajncerl, 7. b

Maša Peček, 7. b

KRPAN DANES Na Vrhu pri Sveti Trojici živi Martin Krpan. Vem, da vas spominja na Levstikovega Krpana, a ta je povsem drugačen. Približno pred tremi leti se je s svojim majhnim avtom, ki mu je pravil Konjiček, peljal po severni ljubljanski obvoznici in zavil proti Gorenjski, še nekajkrat zavil levo in dvakrat desno, nato pa na ozki cesti zagledal leseno kočijo ter si mislil: »Kaj ta sploh še obstaja?« Izkazalo se je, da se v njej pelje angleška kraljica, ki je na državniškem obisku in ji pravkar razkazujejo lepote Slovenije. Ker je bila cesta preozka, da bi se lahko srečala avto in kočija, se je Krpan razjezil in stopil iz avta ter ga dvignil z vrečami najnovejših iPhonov, ki jih prodaja po ugodni ceni na spletu in jih je pretihotapil iz Italije, ter se tako umaknil kraljičini kočiji. Angleška kraljica mu je najprej pomahala, a ko je dojela, da je v zraku držal osebni avto, se je skoraj zgrudila. Že so hoteli poklicati reševalno vozilo in policijo, a je kraljica le prišla k sebi in kočija je odpeljala dalje. Vsi v kočiji so bili enotnega mnenja, da si velja zapomniti, da v Sloveniji živi tako močan moški. Krpan pa je le prišel domov in vso Gorenjsko, Koroško in Štajersko oskrbel s telefoni. Čez nekaj tednov so na angleškem veleposlaništvu v Sloveniji prejeli klic angleške kraljice, ki je bila zelo obupana. Prosila jih je, naj poiščejo tistega močnega moža, ki ga je srečala na obisku pri nas, saj potrebuje London njegovo pomoč. Tajna služba je pomagala pri iskanju in našli so ga. Martin Krpan je pograbil svoj novi modri kovček, ki so ga na televiziji oglaševali kot neuničljivega, in se odločil, da pomaga Angležem. S svojim avtom je odpotoval do ljubljanskega letališča, kjer ga je že čakalo nekaj mož v črnih suknjičih in belih srajcah ‒ Krpana so spominjali na pingvine. Pospremili so ga na letalo, kjer je takoj zaspal. Po pristanku so ga stevardese komaj zbudile. Ko je prispel na angleški dvor, so se mu vsi zdeli zelo smešni. Sprejela sta ga kraljica in strašno nejevoljen princ. Takoj so mu povedali, zakaj ga potrebujejo. Iz živalskega vrta je pobegnilo pet velikih slonov, ki jih nihče ni mogel ukrotiti in spraviti za ograde. Krpan se je zasmejal in prijel prvega slona za rep in ga potegnil v ograjeni prostor. Odpravil se je v mesto še po ostale živali. Dvigoval jih je s takšno lahkoto, kot bi stiskal majonezo na krompirček. Zadnjega slona je dvignil na tovornjak in ga pripeljal v živalski vrt. Krpan se je po opravljeni nalogi poslovil od kraljice in se v spremstvu mož v črnem in belem vrnil domov, na Vrh pri Sveti Trojici. Če boste kdaj v tistih koncih, ga le obiščite. Vesel vas bo. Miha Ferlinc, 7. b

Albina Morina, 7. b

Dorela Morina, 7. b 35

PARK PRAVLJIC Nekoč je za devetimi gorami in vodami stal nov velik park, imenovan Park pravljic. V njem so živeli liki iz vseh pravljic. Ponoči so se vsi zbrali ob ognju ter pripovedovali o svojih dogodivščinah. A tako je bilo pred desetimi leti. Park pravljic je pričel umirati, saj je večina likov povedala svoje dogodivščine vsaj petkrat. Gradovi, stavbe in ceste so pričeli razpadati, saj jih pravljični junaki niso mogli obnavljati ali graditi tako, kot bi si želeli. Sneguljčica, sedem palčkov, Pepelka, Rdeča kapica, volk in medved z rdečim dežnikom so bili včasih zelo dobri prijatelji. Toda zaradi dolgočasja so se sprli, saj je vsak menil, da je pisatelj, ki jih je ustvaril, slab. Sneguljčica se je odločila, da bo prosila babico, ki jo je hotela zastrupiti, še za eno jabolko, s katerim bo zastrupila Pepelko, ki že dvanajst let išče svoj čeveljček. Rdeča kapica pa ni hotela vojne, saj je bila skregana le z volkom, ki jo je hotel ubiti. Ta se je pred tremi leti odločil, da se ji bo opravičil, ampak mu to nikoli ni uspelo, saj so se mu ob pogledu nanjo vedno pocedile sline. Palčki so se skregali z medvedom tudi zato, ker jim ni hotel posoditi svojega dežnika, ko je deževalo. Nekega večera so bili vsi pred ognjiščem, ki že šest let ni gorelo in grelo. Naenkrat je ogenj znova planil in prikazal se je čarovnik iz Oza. S svojimi magičnimi močmi, ki so že pešale, je pričaral slona, čeprav je želel videti svojega starega prijatelja zajca. Vsi so se začudili, ko so ga zagledali, nekateri tudi tulili od strahu, saj so mislili, da je že mrtev. Po dvanajsturnem pogovoru so bili vsi zelo utrujeni. Odpravili so se v svoje šotore, ko so nebo prekrili oblaki, začelo je deževati, tla so se tresla zaradi potresa, tokrat ne zaradi protesta. Vsi, razen Sneguljčice, sedmih palčkov, Rdeče kapice, volka in medveda, so se rešili. Mokri, premraženi in prestrašeni so žalostno obstali v gozdu. Bili so zelo jezni, čeprav so bili pripravljeni, da rešijo drug drugega. Iz čevlja, ki ga je Pepelka kar naenkrat našla, dežnika in jabolka so izdelali sekiro, s katero so posekali drevo, ki je jokalo, in iz njegovega lesa izdelali protipotresno zelo varno zavetišče. Od takrat dalje nihče ne ve natančno, kaj se je dogajalo. Ko je deževje ponehalo in se tla niso več tresla, so iz hiške prišli kot najboljši prijatelji. Park pravljic so preimenovali v Zabavišče pravljic. Gal Mohorko, 7. b

Miha Ferlinc, 7. b

Miha Ferlinc, 7. b 36

Jaša Lampreht, 7. b

NE POTREBUJE ZEMLJA NAS, MI POTREBUJEMO ZEMLJO

Zakaj je potrebno skrbeti za okolje? Zakaj je pomembno, kakšno je naše okolje? Živimo na planetu, poimenovali smo ga Zemlja. Edinem planetu, na katerem je voda in v ozračju Miha Ferlinc, 7. b

kisik, v naši bližji okolici edinem planetu, na katerem obstaja življenje. Tega se premalo zavedamo in obremenjujemo okolje z nepotrebnimi snovmi. Podnebje vpliva na razširjenost prebivalstva, na njegovo gostoto in seveda njegovo življenje. Ljudem, ki se ukvarjajo s kmetijstvom in poljedelstvom, lahko vreme povzroči veliko škode. Na televiziji velikokrat slišimo, da se ozonska luknja veča, kar pa je posledica spuščanja prekomerne količine nevarnih

Edonita Gllareva, 7. b

plinov v ozračje. Vendar tako ne škodujemo le okolju, temveč predvsem sebi. Kaj vse nam kaže, da se podnebje močno spreminja? Prebrala sem, da se Zemlja segreva. O tem se vedno več govori. Dokaz, da je to res, je tudi letošnja zima. Tako mile zime ni bilo že leta. Ni padlo dovolj padavin, ki so potrebne za rast rastlin. A tega se ne zavedamo in imamo raje takšne zime, kot pa tiste, ki pobelijo cela mesta in vasi. Že od malega so nas učili, da moramo ločevati odpadke,

Iman Palkić, 8. a

skrbeti za okolje, vendar se tega ne drži večina prebivalcev našega

planeta.

Vprašati

morali,

kako

lahko

pripomoremo k manjši količini odpadkov? Iskati na takšna vprašanja prave odgovore. Tako bi manj obremenjevali okolje, vanj ne bi spuščali okolju škodljivih snovi. Čim manj onesnaževanja, tem boljše okolje za živa bitja. Na podnebje vpliva tudi izsekavanje gozdov, ki so življenjskega pomena, saj nam dajejo kisik. Almira Čuturić, 8. a

Zemlja nas ne potrebuje, mi potrebujemo Zemljo. To moramo imeti vedno v mislih. Če bomo varovali okolje, bomo za nadaljnje rodove omogočili življenje na njej in s tem naredili uslugo predvsem sebi, a tudi vsem drugim živim bitjem. Vsi bi želeli živeti čim dlje, vedno boljše, a si tega ne omogočamo, ker počnemo nasprotno temu, kar je prav. Zato poskrbimo, da bo naš svet zelen, gradimo manj objektov in poskušajmo živeti zdravo, kolikor le gre.

Bobann Niko Anđelkovič, 8. a

Qendresa Buzhala, 8. a 37

MAMIN SINČEK V srednjem veku je živel precej nenavaden vitez. Zelo je bil navezan na svojo mater. Ko je nekega dne odrinil na lov, je s seboj vzel sokola ter dva psa. Hodil je dolgo, brez uspeha. Spustil se je mrak in štirica je ostala sredi visokih gora. Vitez je rinil dalje, zato sta se psa utrudila, sokol se mu je izgubil in zajela ga je panika. Kot vedno je hitro pomislil na svojo mater: kaj bi ona storila? Sedel je pod vznožje najvišjega hrasta in opazil njegovo zlato deblo. Čudil se je, pogledal v zrak in zagledal srebrne veje, na najvišji pa bledo dekle. Plave lase si je česala z zlatim glavnikom, ki se je lesketalo v luninem siju. Opazovala je viteza in mu namenjala radovedne poglede. Dejala je: “Nič se ne boj, vitez. Naj nikar ne bo te strah. Moja mati je kraljica in oče ogrski kralj. Sedem vil mi je izreklo prekletstvo. Tako sem za sedem let zakleta sredi teh nesrečnih gora, danes pa mineva zadnji dan. Daj, počakaj name, vzemi me s seboj, ko bo tega konec.” Vitez je sunkovito uprl pogled v tla. Začel je premišljevati, kolena so se mu tresla, na koncu pa je iznenada bleknil: “Počakajte me, dekletce drago, jaz grem najprej k mami po nasvet.” Dekle se je zresnilo, radovednost je izginila z njenega obraza. “Ha, mamin sinček! Mar ne znaš sprejemati svojih lastnih odločitev? Kakšen vitez pa si? Le

Žiga Tolevski, 8. a

kaj sem mislila, ko sem te ogovorila. A kako bi vedela?!” Preden je uspela dokončati, viteza ni bilo več na spregled. “Bes ga plentaj, omahljivca!” Vitez se je vrnil ves navdušen naslednji dan in poln maminih nasvetov. Vso goro je pretaknil, deklice nikjer. Ozrl se je v daljavo in zagledal dolge plave lase, v vetru vihrajoče. Videl je še jezdece, grofe, vojvode in drugo gospodo. V naslednjem trenutku se je otožno zgrudil na tla. Potegnil je bodalo in dejal: “Kdor zgubi, kar jaz izgubljam, kakšna kazen naj velja zanj? Sam si bom sodil, življenje si vzamem.” Tako je vitez storil nesrečno in nepotrebno smrt, nič kaj junaško, kot se za viteze spodobi. Zlatolasa deklica pa je oženila princa in dobila hrabrega moža, Pia Urankar, 8. a

na katerega je čakala dolgih sedem let. Lana Podpečan, 8. a

Žiga Tolevski, 8. a

Žiga Tolevski, 8. a 38

Rinor Mahmutaj, 8. a

Lana Podpe훾an, 8. a

Qendresa Buzhala, 8. a

Lana Podpe훾an, 8. a

Qendresa Buzhala, 8. a

Lana Podpe훾an, 8. a

Qendresa Buzhala, 8. a

Lana Podpe훾an, 8. a

DOMOVINA

Domovina je kraj kjer sem se rodila,

DOMOVINA

kjer je moj dom in kjer svobodno živim.

To je kraj, kjer ljubezen je doma.

Domovina je moje otroštvo,

To je kraj, kjer nikoli ni dolgčas.

moja družina in so moje igrače.

To je kraj, ki ga za nič na svetu ne prodaš.

Domovina je raj za moje srce, kjer lahko srečno živim.

Lahko je najmanjša vasica,

V domovini ni prav vse lepo:

a zate največja lepotica.

pohlep in zavist, neprijaznost

Lahko je prestižno mestece

do drugačnih in tujcev,

kot iz kakšne pesmice.

povzroča uboge in revne ljudi. Želim, da bi domovina bila

To vse je domovina

svobodna, zelena dežela

in ni pomembno, katera je celina.

enakopravnih, prijaznih ljudi,

Pomembno je le to, da v njej prebiva

kjer družim se s prijatelji.

tvoja, ljubezni polna, družina.

Barbara Ribič, 9. a

Zoya Čurin, 9. a

Žak Kravos, 9. a

Barbara Ribič, 9. a

Zoya Čurin, 9. a

KONS

Čas je denar, ljubezen potrebuje denar, t = s : v, pot je neskončna, hitrost pa prehitra, zatorej je čas ogromen. čas je priložnost, priložnost za ljubezen in denar, priložnost, da izboljšamo kakovost hitrosti in poti, zatorej kakovost časa, čas je ključ do kakovosti. Biti jaz in biti ti, to je ključ do uspešnosti. Žak Kravos, 9. a

Žak Kravos, 9. a

Zoya Čurin, 9. a

Barbara Ribič, 9. a

Daris Palkić, 9. a

Osnovna šola Maksa Durjave Maribor Ruška cesta 15 2000 Maribor Telefon: 02 330 47 02 Faks: 02 330 47 03 Spletna stran: www.o-md.mb.edus.si Elektronski naslov: os-maksa.durjave@guest.arnes.si

Prispevke zbrali: Ljiljana Radosavljević, Marija Stojnšek Kmetec Lektorirala: Ljiljana Radosavljević Oblikovanje: Dragica Vek Naslovnica: Maša Peček, 7. b Junij 2019