10+ desetplusdesetplusdeset
6
Jedrt Jevševar OK Brežice
7
Žiga Urbič RK Trimo Trebnje
Rada teče in je spretna s karto in kompasom Jedrt smo po naključju srečali nekje na sredini orientacijske naloge na šolskem državnem prvenstvu pri Svetem Tomažu. Vzbudila je pozornost s svojim svetlomodrim orientacijskim dresom, predvsem pa s tem, da ni iskala družbe naključnih sotekmovalcev, pač pa se je zdelo obratno – da so bili vrstniki nekajkrat za njo, kot da bi slutili, da bo morda prav ona razvozlala kakšno orientacijsko nalogo. Morda je to samo naša domišljija, a v resnici je dajala občutek tekmovalke, ki z orientacijo nima težav in se zato lahko povsem sama spopada z izzivom tekme. »Do četrte orientacijske točke nisem imela težav, s peto in šesto pa je bilo nekaj več dela, težko sem ju našla, predvsem zato, ker ni bilo na tem delu nobene poti. Sicer pa je bilo razmeroma lahko,« nam je zaupala učenka 5. razreda na Osnovni šoli Brežice, ki je pri tem športu, odkar pomni, trenira pa od drugega razreda, saj se z orientacijskim tekom ukvarjajo vsi v njeni družini, oče, mama, starejši brat, zato, kot sama pravi, ni imela izbire in se je še sama podala v ta šport. Tako je tudi sledila poti na tekmovalni karti - samozavestno. »Na takem terenu nisem še nikoli tekmovala,« je povedala mlada tekmovalka, ki je stara šele deset let in je v tej kategoriji klubska državna prvakinja. Ko smo jo povprašali, kakšna je razlika med šolskim in klubskim prvenstvom, je dejala: »Šolsko prvenstvo je zelo drugačno. Na začetku šolskega tekmovanja je še ceremonija, veliko je učencev iz mnogih šol.« Po krajšem razmisleku je še dodala, da še nikoli ni tekmovala na tako množičnem tekmovanju najmlajših. Brežiška petošolka ima športne želje, saj si želi, da bi se čim večkrat uvrstila med prve tri v svoji kategoriji. Velika ljubiteljica živali je skrbela za množico paličnjakov. »Natančnega števila ne vem, vem pa, da jih je bilo več kot štiristo. Imam še muco in ribico,« nam je zaupala. Za orientacijski tek meni, da je najbolj pomembno, da znaš brati karto: »Poznati je treba znake, simbole, vedeti je treba, kako se uporablja kompas. Seveda, tudi kondicijo za tek je treba imeti. Sama veliko tečem.«
8
Nuša Pintar AD Kladivar, Celje
Ekipna zmagovalka teka na 100 m
36
Atletiko treniram že od šestega leta pri AD Kladivar Celje. Najbolj všeč so mi hitre discipline, in sicer šprinti. Moja trenerka je Tina Jurčak, ki mi vedno stoji ob strani in me pravilno usmerja. Treniram 4–5- krat na teden in grem zmeraj rada na trening. V tem letu mi je uspelo priti v reprezentanco pionirjev Slovenije S šolsko ekipo smo se uvrstile na državno šolsko ekipno tekmovanje (OŠ Fran Roš) v Slovenj Gradcu. Tekla sem na 60 m in bila prva z dosežkom 8,26 sek, v štafeti 4 x 100 m pa smo bile druge, kljub ponesrečeni prvi predaji, pri kateri smo izgubile štafetno palico. Tekma je bila dobro organizirana in imele smo srečo, ker ni deževalo. Tudi sodniki so bili v redu. Ozračje na tekmi je bilo zelo napeto in tekmovalno.
Z veseljem – od športa do harmonike Žiga je za atletsko ekipo Osnovne šole Trebnje metal vorteks. Z daljavo 60,25 m se je uvrstil na 6. mesto, svoji ekipi pa je z dosežkom dodal 955 točk. Sicer pa je njegov šport rokomet, v ekipi starejših dečkov je vratar. Včasih si ga sposodijo tudi starejše ekipe, denimo, kadeti, saj dobrih vratarjev ni veliko. Tudi po njegovi zaslugi je ekipa mlajših dečkov v svoji skupini povsem na vrhu, seveda pa upa, da bo tako tudi, ko bo šlo za končne uvrstitve. Lani so na državnem prvenstvu osvojili drugo mesto, sam pa je bil izbran za najboljšega vratarja. »Tudi letos se bomo skušali uvrstiti v finale. Žal se še ni povsem vrnil v ekipo Gregor Potrebuješ, naš izvrsten igralec, ki si še vedno ni opomogel od zloma gležnja.« Pravzaprav je čudno, da je Žiga na šolskem prvenstvu metal, čeprav je samo vratar. »To mi je šlo že od nekdaj od rok. Sicer pa sem kar zadovoljen v vratih, čeprav imam zdaj nekaj težav s poškodbo noge. V športu bi rad kaj naredil, lepo bi bilo, če bi nekoč prišel v kakšen velik klub,« pravi devetošolec iz Trebnjega, ki sicer trenira pri Davidu Lipoglavšku, občasno pri kadetih pa pri Marku Mežnaršiču. Dva- do trikrat na teden opravi še vadbo za vratarje. In kaj počne Žiga, ko ni med vratnicami? »Rad igram košarko s prijatelji, uživam v vodi, rad plavam,« našteva in še pove, da se dobro počuti na morju kot mornar na gliserju, s starši in s prijateljem. Zelo si je zapomnil počasno vožnjo okoli otoka Krka. Za zabavo se uči igranja harmonike. Hodi v šolo za harmoniko, včasih pa ga poučuje tudi zasebni učitelj. Pravi, da se njegov teden hitro zavrti naokoli, saj je v resnici zelo zaposlen. Seveda je v ospredju šola, saj ga zanima tudi tehnika in bi se rad vpisal na katero od tehniških srednjih šol. Na koncu je Žiga naštel člane svoje ekipe starejših dečkov, od katerih jih je bilo nekaj tudi v šolski atletski ekipi in v štafeti, s katero so osvojili 3. mesto s časom 50,35: »Matic, Valentin, Jan, Iztok, Luka, Vencelj, Nejc, Jakob, Andraž … »